UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Mojca Čampa
STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE DO
SREDOZEMLJA :
URESNIČEVANJE CILJEV EVRO-SREDOZEMSKEGA
PARTNERSTVA
Diplomsko delo
Ljubljana 2008
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Mojca Čampa
Mentorica: asist. dr. Sabina Kajnč
Somentorica: asist. Ana Bojinović
STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE DO
SREDOZEMLJA:
URESNIČEVANJE CILJEV EVRO-SREDOZEMSKEGA
PARTNERSTVA
Diplomsko delo
Ljubljana 2008
Hvala mentorici in somentorici za vso pomoč ...
Hvala mojim najdražjim za ljubezen in spodbudo ...
Hvala Bogu za življenje in vse talente ...
STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE DO SREDOZEMLJA: URESNIČEVANJE CILJEV EVRO-
SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA Leta 1995 se je s podpisom Barcelonske deklaracije začelo novo obdobje odnosov med Evropsko unijo (EU) in Sredozemljem. Evro-sredozemsko partnerstvo (ESP) je bilo odgovor na zaskrbljujoče politične, gospodarske in družbene razmere v sredozemskih partnerkah. EU preko strukturne zunanje politike poskuša vplivati na temeljne politične, gospodarske in družbene strukture v sredozemskih partnerkah in tako vzpostaviti dobre temelje za dosego miru, stabilnosti in napredka v Sredozemlju. V diplomskem delu skušam podkrepiti tezo, da strukturna zunanja politika deluje v smeri doseganja ciljev ESP. V prvem delu konceptualiziram strukturno zunanjo politiko in ESP kot primer strukturne zunanje politike EU, kar predstavlja temelj in okvir za analizo v drugem delu, kjer preverjam svojo raziskovalno tezo na primeru treh izbranih ciljev v treh izbranih partnerkah (Maroko, Egipt in Jordanija). Zaradi narave strukturne zunanje politike in problematičnosti merjenja njene učinkovitosti, se v analizi bolj kot na izboljšanje posameznih kazalcev osredotočim na korake oz. napredek, ki je bil dosežen in ki bi lahko pripomogel k uresničitvi ciljev v prihodnosti. Ključne besede: Strukturna zunanja politika, Evropska unija, Sredozemlje, Evro-sredozemsko partnerstvo, Barcelonska deklaracija.
STRUCTURAL FOREIGN POLICY OF THE EUROPEAN UNION TOWARDS THE MEDITERRANEAN: REALIZATION OF EURO-
MEDITERRANEAN PARTNERSHIP GOALS The signature of the Barcelona Declaration in 1995 represented the beginning of a new era in the Euro-Mediterranean relations. Euro-Mediterranean partnership (EMP) was a response to the worrying political, economic and social situation in the Mediterranean partners. By the means of structural foreign policy the EU is trying to influence the fundamental political, economic and social structures in the Mediterranean partners and establish firm foundations for achieving peace, stability and prosperity in the Mediterranean. The aim of my thesis is to show that the structural foreign policy of the EU acts in the direction of realizing the EMP goals. In the first part, the structural foreign policy and the EMP as an example of a structural foreign policy of the EU are conceptualised. This represents the theoretical framework for the analysis which follows in the second part, where the research thesis is verified on the basis of the three selected goals in three selected partners (Morocco, Egypt and Jordan). Owing to the nature of structural foreign policy and problems related to the measuring of its effectiveness, the analysis is not focused on the improvement of particular indicators but on the progress that has been achieved in the direction of realizing the goals in the future. Key words: Structural foreign policy, European Union, Mediterranean, Euro-Mediterranean partnership, Barcelona Declaration.
5
KAZALO
SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV ..................................................................................... 7
SEZNAM TABEL .................................................................................................................... 9
1. UVOD .............................................................................................................................. 10 1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ................................................................................................. 10 1.2 METODOLOGIJA IN STRUKTURA NALOGE ............................................................... 12
2. STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE................................. 13 2.1 STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA............................................................................... 13 2.2 STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE....................................... 15
2.2.1 Zunanja politika Evropske unije ......................................................................................... 15 2.2.2 Akterji, mehanizmi in instrumenti strukturne zunanje politike Evropske unije.... 18 2.2.3 Uspešna strukturna zunanja politika Evropske unije: stabilizacija srednje in
vzhodne Evrope ...................................................................................................................... 19 2.2.4 Pomanjkljivosti strukturne zunanje politike Evropske unije ...................................... 20
3. EVRO-SREDOZEMSKO PARTNERSTVO .............................................................. 20 3.1 ZGODOVINA ODNOSOV EVROPSKE UNIJE S SREDOZEMLJEM...................... 20 3.2 BARCELONSKA DEKLARACIJA: ZAČETEK EVRO-SREDOZEMSKEGA
PARTNERSTVA .......................................................................................................................... 24 3.2.1 Politično in varnostno poglavje........................................................................................... 25 3.2.2 Gospodarsko in finančno poglavje ..................................................................................... 26 3.2.3 Družbeno, kulturno in človekoljubno poglavje .............................................................. 27
3.3 TRI RAVNI EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA......................................... 28 3.3.1 Multilateralna oz. regionalna raven.................................................................................... 28 3.3.2 Bilateralna raven...................................................................................................................... 28 3.3.3 Unilateralna raven: program MEDA ................................................................................. 29
3.4 EVROPSKA SOSEDSKA POLITIKA – NADALJEVANJE IN NADGRADNJA EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA ................................................................. 31
3.5 EVRO-SREDOZEMSKO PARTNERSTVO: NA POTI K CILJEM?........................... 33 3.5.1 Okvir za analizo doseganja ciljev: proces in delni rezultati........................................ 33
4. ANALIZA IZBRANIH CILJEV EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA. 36 4.1 IZBRANI CILJI V BARCELONSKI DEKLARACIJI IN V PRIDRUŽITVENIH
SPORAZUMIH.............................................................................................................................. 37 4.1.1 Spoštovanje človekovih pravic............................................................................................ 37 4.1.2 Povečanje in liberalizacija trgovine ................................................................................... 38 4.1.3 Izboljšanje izobrazbene strukture prebivalstva............................................................... 39
4.2 SPOŠTOVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC ......................................................................... 40 4.2.1 Maroko ....................................................................................................................................... 40 4.2.2 Egipt ............................................................................................................................................ 42 4.2.3 Jordanija ..................................................................................................................................... 44
4.3 POVEČANJE IN LIBERALIZACIJA TRGOVINE........................................................... 46 4.3.1 Maroko ....................................................................................................................................... 46 4.3.2 Egipt ............................................................................................................................................ 49 4.3.3 Jordanija ..................................................................................................................................... 51
6
4.4 IZBOLJŠANJE IZOBRAZBENE STRUKTURE PREBIVALSTVA........................... 53 4.4.1 Maroko ....................................................................................................................................... 53 4.4.2 Egipt ............................................................................................................................................ 55 4.4.3 Jordanija ..................................................................................................................................... 57
4.5 PRIMERJAVA OBDOBIJ 2002–2006 IN 2007–2013: DOSEDANJI DOSEŽKI IN NAČRTI ZA PRIHODNOST .................................................................................................... 58
5. ZAKLJUČEK................................................................................................................. 65
6. SEZNAM VIROV .......................................................................................................... 69
PRILOGE ............................................................................................................................... 79
7
SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV
AKP Afriške, karibske in pacifiške države
ASEAN Association of Southeast Asian Nations (Združenje držav jugovzhodne Azije)
BDP Bruto družbeni proizvod
ES Evropska skupnost
ESP Evro-sredozemsko partnerstvo
ESPI Evropski sosedski in partnerski instrument
ESPS Evro-sredozemski pridružitveni sporazum
EK Evropska komisija
EMHRN Euro-Mediterranean human rights network (Evro-sredozemska mreža za
človekove pravice)
EMWIS Euro-Mediterranean Information System on know-how in the Water sector
(Evro-sredozemski informacijski sistem na področju vodne tehnologije)
EU Evropska unija
EuroMeSCo Euro-Mediterranean Study Commission (Evro-sredozemska raziskovalna
komisija)
Femise Forum Euro-Mediterranéen des Instituts Economiques (Forum ekonomskih
raziskovalnih inštitutov)
GAFTA Greater Arab Free Trade Area (Razširjeno arabsko prostotrgovinsko
območje)
GATT General agreement on tariffs and trade (Splošni sporazum o carinah in
trgovini)
GD generalni direktorat
GSP Globalna sredozemska politika
IMF International Monetary Fund (Mednarodni denarni sklad)
MEDA Mesures d'Accompagnement (sredstva za spremljanje)
MERCOSUR Mercado Común del Sur (Skupni trg juga)
MOD Mednarodna organizacija dela
NS Nacionalna strategija
NUP Nacionalni usmeritveni program
OECD Organization for Economic Co-operation and Development (Organizacija za
gospodarsko sodelovanje in razvoj)
8
OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi
OZN Organizacija združenih narodov
SMAP Short and Medium-term Priority Environmental Action Programme (Program
za kratko- in srednjeročne prednostne naloge na okoljskem področju)
STO Svetovna trgovinska organizacija
SVE Srednje- in vzhodnoevropske države
SZVP Skupna zunanja in varnostna politika
TNI tuje neposredne investicije
ZDA Združene države Amerike
9
SEZNAM TABEL
Tabela 2.1.1: Strukturna zunanja politika: strukture in ravni 14
Tabela 3.3.2.1: Pridružitveni sporazumi ESP 29
Tabela 4.5.1: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju človekovih
pravic
60
Tabela 4.5.2: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju trgovine 62
Tabela 4.5.3: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju izobraževanja 64
10
Sredozemlje je ogledalo Evrope in njen podaljšek, preblizu, da bi ga ignorirala, predaleč, da bi
ga zajela. Je zibelka njene 'civilizacije' in njena demografska prihodnost, pa tudi sedanji revni
južni sosed in vir njenega nezadovoljstva. Je eno z njo in hkrati Drugi – arabski, muslimanski –
na njenem pragu. Sredozemlje je območje skupne zgodovine in skupne sedanjosti intenzivnega
mešanja in hudih konfliktov. Za nekatere je lepa ideja; za druge hud glavobol. Politično in
institucionalno preprosto ne obstaja
Nicolaïdis in Nicolaïdis (2006: 337).
1. UVOD
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Konec hladne vojne v začetku 90. let prejšnjega stoletja je za Evropo pomenil prenehanje
neposredne grožnje blokovskega spopada in možnost združitve evropske celine. Vendar pa
grožnje njeni varnosti s tem niso izginile. Namesto neposrednih vojaških groženj so v
ospredje prišli drugi vidiki varnosti: družbena in ekonomska neenakost, terorizem, širjenje
orožja za množično uničevanje, etnični konflikti, mednarodni kriminal, migracije idr. Mnoge
od teh groženj izvirajo iz njene južne soseščine, z območja Sredozemlja,1 zato sta za EU
razvoj in stabilizacija tega območja ključnega pomena.
Nove vrste groženj zahtevajo tudi drugačno vrsto zunanje politike. Zahtevajo zunanjo
politiko, ki temelji na miroljubnem in dolgoročnem odpravljanju vzrokov groženj in ne le na
odzivanju nanje in preračunavanju stroškov in koristi. Na te potrebe odgovarja 'strukturna
zunanja politika', ki je usmerjena v spreminjanje osnovnih struktur na različnih ravneh
(posameznikovi, družbeni, državni, mednarodni), vključuje različne vrste zunanjih odnosov
(poleg varnostnih tudi gospodarske, družbene, kulturne idr.) in je osredotočena na dolgoročni
razvoj. Prepričanje, da je treba spremeniti bistvene strukture, ki onemogočajo razvoj in
napredek Sredozemlja in posledično ogrožajo EU, je bilo tudi temelj oblikovanja nove
1 Sredozemlje je območje ob Sredozemskem morju. Vendar ta pojem ni tako jasen kot npr. Evropska unija (EU), pri kateri točno vemo, katere države so članice in katere ne. V diplomskem delu bom obravnavala Sredozemlje kot je definirano v kontekstu Evro-sredozemskega partnerstva, kjer vključuje EU ter t. i. sredozemske partnerke: Alžirijo, Egipt, Izrael, Jordanijo, Libanon, Sirijo, Maroko, Tunizijo, Palestinsko oblast, ki sicer nima statusa samostojne države in Turčijo, ki je edina od sredozemskih partnerk kandidatka za članstvo v EU. Dve izmed prvotnih partnerk, Ciper in Malta pa sta leta 2004 postali članici EU (EU portal 2007č). Na zadnji ministrski konferenci, novembra 2007, sta bili v ESP vključeni tudi Albanija in Mavretanija (Dokument Sveta Evropske unije št. 14743/07: 21).
11
zunanje politike do Sredozemlja, ki jo je EU začela oblikovati v začetku 90. let prejšnjega
stoletja.2
Leto 1995 je bilo prelomno za odnose med EU in Sredozemljem. 27. novembra 1995 so se
v Barceloni zbrali zunanji ministri 15 držav članic EU in 12 sredozemskih držav in podpisali
deklaracijo, ki je pomenila nov začetek v evro-sredozemskih odnosih: začetek Evro-
sredozemskega partnerstva (ESP). Z Barcelonsko deklaracijo3 so podpisnice ustanovile
»multilateralen in trajen okvir odnosov, temelječih na duhu partnerstva« (Barcelonska
deklaracija, preambula, 3. odst.), katerega glavni cilj je »spremeniti Sredozemlje v območje
dialoga, izmenjave in sodelovanja, kar zagotavlja mir, stabilnost in napredek« (Barcelonska
deklaracija, preambula, 6. odst.). Barcelonska deklaracija vsebuje tri poglavja oz. košarice, v
katerih so natančneje opredeljeni cilji ESP: politično (ustvariti območje miru in stabilnosti, ki
temelji na načelih spoštovanja človekovih pravic in demokracije), gospodarsko (ustvariti
območje skupnega napredka s pomočjo postopnega oblikovanja območja proste trgovine med
EU in sredozemskimi partnerkami ter med partnerkami samimi; povečanje finančne pomoči
partnerkam za gospodarsko prestrukturiranje in družbeno (izboljšanje medsebojnega
razumevanja med narodi sredozemskega območja in razvoj svobodne in aktivne civilne
družbe s pomočjo izmenjav, razvoja človeških virov, itn.).
EU je bila s strategijo povezovanja in integracije uspešna pri zagotavljanju miru in
napredka v zahodni Evropi, zato poskuša na ta način doseči napredek tudi v Sredozemlju,
katerega varnost in stabilnost je ključnega pomena za prihodnost (in sedanjost) EU. Vendar pa
je pri uresničevanju ciljev ESP soočena z mnogimi izzivi, ki otežujejo njihovo uresničevanje:
kolonialna zgodovina in njene posledice, gospodarska nerazvitost ter prisotnost in krepitev
avtoritarnih režimov v sredozemskih partnerkah, krepitev nacionalizma v državah EU,
arabsko-izraelski konflikt ter mnogi drugi (Adler in Crawford 2006: 26–9). Poleg tega EU v
zameno za politične, gospodarske in družbene reforme sredozemskim partnerkam ne ponuja
možnosti članstva v EU (z izjemo Malte in Cipra, ki sta že postali članici in Turčije, ki je
kandidatka za članstvo), kar pomeni, da manjka tisti »zlati korenček«, ki je bil pri zahtevah po
reformah v državah srednje in vzhodne Evrope (SVE) ključ do uspeha. Ekonomske spodbude
namreč niso vedno dovolj, da bi se države odrekle nekaterim 'tradicijam', ki ovirajo trajen mir
in razvoj, še posebej če to od njih zahteva sila, ki je bila dolgo oz. je še v dominantnem
položaju. Zato je, kljub mnogim dosežkom, ESP pogosto označen kot ne dovolj učinkovit. 2 V diplomski nalogi bom obravnavala EU kot enotnega akterja, zato se ne bom ukvarjala z zunanjo politiko posameznih držav članic EU do Sredozemlja. 3 Barcelonska deklaracija, sprejeta na prvi Evro-sredozemski konferenci zunanjih ministrov v Barceloni (27. – 28. novembra 1995 v Barceloni).
12
Počasno izvajanje ESP je razlog za pesimizem mnogih strokovnjakov tako na strani EU kot
na strani sredozemskih partnerk (Fernández in Youngs 2005; Gillespie 2006; Peters 2006;
Tanner 2004 in drugi), nekateri kritiki ocenjujejo celo, da je »duh Barcelone že skoraj izginil«
(Adler in Crawford 2006: 22). Sredozemlje ostaja prizorišče konfliktov in vojn, slabega
(sub)regionalnega sodelovanja in slabih gospodarskih in družbenih razmer. Zato se zdi, da je
do uresničitve barcelonskih ciljev še daleč. Eden izmed korakov v smer večje učinkovitosti
ESP je vključitev Sredozemlja v Evropsko sosedsko politiko, ki je bila oblikovana v
kontekstu širitve EU leta 2004 in ponuja vključenim »vse razen članstva« oz. »vse razen
institucij« (Tocci 2005: 24).
V diplomskem delu želim raziskati, kaj je v okviru ESP vendarle bilo narejenega in ali
strukturna zunanja politika EU deluje v smeri doseganja ciljev ESP. V ta namen bom
analizirala uresničevanje treh izbranih ciljev ESP, po enega iz vsake košarice (spoštovanje in
učinkovito varovanje človekovih pravic, povečanje in liberalizacija trgovine in izboljšanje
izobrazbene strukture prebivalstva) v treh izbranih sredozemskih partnerkah (Maroko, Egipt
in Jordanija). Pri merjenju napredka se bom zaradi narave strukturne zunanje politike bolj kot
na konkretne rezultate v smislu izboljšanja posameznih kazalcev političnega, gospodarskega
in družbenega napredka osredotočila na vzpostavitev struktur, ki bi lahko v prihodnosti
pripomogle k doseganju cilja. Zanimalo me bo, kakšen je potencial doseženega napredka oz.
ali bi lahko to, kar je bilo storjeno do sedaj, pripomoglo k uresničitvi dolgoročno zastavljenih
ciljev.
1.2 METODOLOGIJA IN STRUKTURA NALOGE
Moje raziskovanje bo temeljilo na predpostavki, da je ESP primer strukturne zunanje politike,
temeljna teza, ki jo bom skušala podkrepiti, pa je naslednja: strukturna zunanja politika EU
deluje v smeri doseganja ciljev ESP. Raziskava bo v prvem delu temeljila pretežno na
analizi vsebine sekundarnih virov (monografske publikacije, znanstveni članki, zborniki,
raziskave, poročila), ki jo bom dopolnjevala z metodo analize primarnih virov (osrednji
primarni vir, ki ga bom analizirala v prvem delu, je Barcelonska deklaracija). Analitični del
bo vseboval študije primerov treh sredozemskih partnerk (Maroka, Egipta in Jordanije), kjer
bom napredek pri doseganju izbranih ciljev analizirala s pomočjo dokumentov Evropske
komisije.
13
Diplomska naloga je razdeljena na pet poglavij. V prvem sem opredelila problem, namen
in tezo mojega raziskovanja ter metodologijo, ki jo bom uporabila. Drugo poglavje služi
opredelitvi strukturne zunanje politike in njeni aplikaciji v kontekst zunanje politike EU. V
tretjem poglavju sem analizirala zunanjo politiko EU do Sredozemlja kot primer strukturne
zunanje politike EU. Po kratkem pregledu zgodovine odnosov EU s Sredozemljem je večji del
namenjen ESP (posameznim poglavjem in ravnem ESP), sledi pa opis glavnih vidikov
Evropske sosedske politike, ki predstavlja nadaljevanje in nadgradnjo ESP. Analitični del
naloge se začne s četrtim poglavjem, v katerem sem analizirala izbrane cilje v vsaki od treh
izbranih držav (Maroko, Egipt in Jordanija). Pri vsakem cilju sem preiskala prizadevanja
države za doseganje cilja ter strategije in programe EU, namenjene uresničevanju cilja. V
zaključku sem povzela ugotovitve in na podlagi tega podkrepila ali ovrgla svojo raziskovalno
tezo.
2. STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE
2.1 STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA
»Koncept strukturne zunanje politike4 se nanaša na zunanjo politiko, ki je dolgoročno
usmerjena v vplivanje na oz. oblikovanje trajnostno delujočih političnih, družbeno-
gospodarskih in varnostnih struktur, kot tudi 'mentalnih struktur', na podlagi katerih delujejo
države in družbe, odnosi med državami in družbami, položaj posameznika znotraj države in
družbe ter mednarodni sistem kot celota« (Keukeleire 2004: 151). Takšna zunanja politika ne
vključuje izključno politično-varnostne razsežnosti temveč različne razsežnosti zunanjih
odnosov ter se izvaja z miroljubnimi sredstvi. Koncept strukturne zunanje politike daje večjo
pozornost in težo dolgoročnim dosežkom in ne le kratkoročnim izračunom stroškov in koristi
v mednarodnih odnosih. Strukturna zunanja politika je usmerjena v spreminjanje osnovnih
strukturnih pogojev, v katerih bodo akterji delovali v prihodnosti, kar vodi v ustvarjanje miru.
4 Keukeleire (2002) opredeljuje strukturno zunanjo politiko v odnosu do 'tradicionalne zunanje politike'. Tradicionalno zunanjo politiko po njegovo določajo naslednji elementi: poudarek na lastnih in kratkoročnih interesih, enodimenzionalni interesi, jasna hierarhija ciljev, nacionalna in ozemeljska varnost, vojaški vidiki varnosti (hard security), reaktiven značaj (reševanje konfliktov in kriz, ko ti nastanejo), osredotočenost na dogodke, konflikte in krize ter na materialne vidike, hegemonija in prisila, vojaška in materialna moč, vojaški, diplomatski in ekonomski instrumenti, države, vladni akterji, vidnost in merljivost ukrepov.
14
Poleg tega ima taka zunanja politika vpliv na gospodarske, družbene, politične in idejne
komponente njenih partnerjev v mednarodnih odnosih (držav, regij, gospodarskih akterjev,
mednarodnih organizacij) in posledično na njihove zunanje politike (podpiranje regionalnega
sodelovanja, promocija demokracije in človekovih pravic, preprečevanje oboroženih
konfliktov). Ne gre torej le za diplomatske odnose, sankcije in politični dialog ampak tudi
trgovinske dogovore, migracijo, razvoj in denarno politiko (Telò 2006: 227−9).
Strukture vsebujejo poltrajna organizacijska načela ter t. i. pravila igre, zato se spreminjajo
le postopoma, preko daljših obdobij. Strukturna zunanja politika je tako osredotočena na
dolgoročne spremembe in na dolgoročni razvoj in procese (Keukeleire 2004: 151). Keukeleire
(ibid.) opredeli sledeče glavne značilnosti strukturne zunanje politike:
- dolgoročna perspektiva in poudarek na trajnosti,
- povezanost in prepletenost različnih struktur (političnih, pravnih, družbeno-
gospodarskih, varnostnih in mentalnih),
- povezanost in prepletenost različnih ravni (raven posameznika, družbe, države, odnosi
med državami in družbami, globalna raven) (ibid.).
Tabela 2.1.1: Strukturna zunanja politika: strukture in ravni RAVEN
STRUKTURE Individualna Državna Družbena Mednarodna/
Meddružbena Globalna
Politične in pravne
Človekove pravice in temeljne
svoboščine
Demokracija, pravna država
Priznanje in spoštovanje verskih in
etničnih skupin
Prijateljski odnosi,
medsebojno spoštovanje, sodelovanje, integracija
Legitimnost in učinkovitost mednarodnih režimov in organizacij
Družbeno-gospodarske
Človekova varnost
(pravica ne živeti v
pomanjkanju)
Gospodarski razvoj,
makrogospodarska situacija
Blaginja, mreže socialne varnosti
Trgovinski odnosi,
sodelovanje, integracija
Legitimnost in učinkovitost mednarodnih režimov in organizacij,
blaginja Varnostne
Človekova varnost
(pravica ne živeti v strahu)
Notranja varnost, notranji red
Socialna varnost
Medsebojno zaupanje, miroljubni
odnosi, varnostna skupnost
Legitimnost in učinkovitost mednarodnih režimov in
organizacij, mir
Mentalne
Ponotranjenje, identiteta
Ponotranjenje, identiteta
Ponotranjenje, identiteta
Ponotranjenje, identiteta
Ponotranjenje, identiteta
Vir: Keukeleire 2004: 154.
Osrednja značilnost strukturne zunanje politike je, da je usmerjena v doseganje trajnih
rezultatov. Cilj je ustvariti, oblikovati ali vplivati na strukture, ki so dolgoročno in trajnostno
15
delujoče. Pomemben dejavnik pri zagotavljanju trajnosti delovanja teh struktur je celostnost
oz. širok obseg strukturne zunanje politike, ki upošteva medsebojno povezanost različnih
ravni in različnih struktur. Drugi pomemben dejavnik je stopnja ponotranjenosti struktur oz. v
kolikšni meri strukture postanejo del miselnega okvira posameznika (tako ljudstva kot tudi
elit). To pomeni, da strukture postanejo del posameznikove identitete, kulture, tradicije in
vrednostnega sistema (Keukeleire 2004: 159).
Stopnja, do katere lahko neka struktura postane ponotranjena, je v veliki meri odvisna od
metod, s katerimi je oblikovana oz. s katerimi se vpliva nanjo. Lahko je rezultat prisile
zunanjega akterja, ki ne dovoli nobene druge možnosti kot sprejeti vsiljeno strukturo; lahko je
rezultat racionalne izbire pri kateri posameznika vodijo koristi in interesi; lahko pa je nekaj,
kar ljudje dojemajo kot samoumevno, legitimno in njihovo. Bolj ko bodo strukture legitimne
in ne le rezultat izračuna stroškov in koristi oz. neizogibne zunanje prisile, tem bolj bodo
postale ponotranjene in trajno delujoče (ibid.).
2.2 STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE
2.2.1 Zunanja politika Evropske unije
White (2001: 37) ugotavlja, da obstaja več pogledov na zunanjo politiko EU:
- Zunanja politika EU že obstaja in je sestavni del procesa integracije. Vključuje
zunanjo, varnostno in obrambno dimenzijo.
- Zunanja politika EU še ne obstaja, bi pa morala. Ta pogled opozarja predvsem na
nezadostno in neučinkovito skupno delovanje EU navzven (primer balkanske krize).
- Zunanja politika EU ne obstaja, ne bo in tudi ne bi smela, saj sta zunanja in obrambna
politika domena države, njena bistvena značilnost.
Zunanja politika EU ne izhaja iz enega samega vira temveč vsaj iz treh. Prvo obliko
predstavlja zunanja politika oz. zunanji odnosi EU, ki izhaja neposredno iz ustanovnih
dokumentov Evropskih skupnosti leta 1957. Pri tem gre predvsem za gospodarske razsežnosti
zunanje politike (prvi steber EU po Maastrichtski pogodbi5). Politična razsežnost zunanje
politike EU, skupna zunanja in varnostna politika (SZVP), se loči od prve ne le po vsebini,
5 Maastrichtska pogodba oz. Pogodba o Evropski uniji je bila podpisana 7. februarja 1992 v Maastrichtu, v veljavo je stopila 1. novembra 1993 (Uradni list Evropske unije C191, 29. julij 1992).
16
ampak tudi po uvrstitvi v drugi steber EU, kjer za razliko od prvega države ohranjajo vso
pristojnost v procesu odločanja. Tretji vir pa so zunanje politike držav članic, kar bi lahko
imenovali nacionalna razsežnost, ki je pod vplivom prvih dveh in obratno (White 2004:
12−16).
Telò (2006: 227) zagovarja, da bi koncept zunanje politike EU moral vsebovati različne
vrste zunanjih odnosov, cilje in sredstva, ekonomijo in politiko, učinkovitost in demokratično
legitimnost, odgovornost in zavezanost. Ugotavlja, da je za analizo zunanje politike EU v
sodobnih mednarodnih odnosih najprimernejši koncept strukturne zunanje politike (ibid.). EU
predstavlja najuspešnejši primer 'interne strukturne zunanje politike'.6 Sedaj pa, s podpiranjem
regionalizma7 drugod, izvaja strukturno zunanjo politiko na globalni ravni. Prvi pogoj za
uspeh takšne politike je pripravljenost za sodelovanje in skupno delovanje znotraj partnerskih
regij (Telò 2006: 227−9). Strukturno zunanjo politiko EU lahko razumemo kot neke vrste
zapuščino Monnetove metode, ki je predvidevala ustvarjanje mirnih političnih odnosov preko
gospodarske soodvisnosti in integracije. To se kaže predvsem v zunanjih odnosih EU in v t. i.
mednarodni in regionalni »paktomaniji EU« (Telò 2006: 230).8
Po sprejetju Maastrichtske pogodbe se je pozornost strokovnjakov osredotočila na skupno
zunanjo in varnostno politiko (SZVP) – novost, ki naj bi bila temelj novi evropski zunanji
politiki.9 Vendar pa analize dokumentov EU in zunanjih dejavnosti EU v letih po
Maastrichtski pogodbi kažejo, da se je pozornost držav članic in institucij EU kmalu
preusmerila od konkretizacije SZVP k oblikovanju splošnih strategij in partnerstev EU z
drugimi regijami v mednarodni skupnosti. Te strategije in partnerstva so vključevale vse tri
stebre EU, temeljile pa so predvsem na prvem (gospodarskem) stebru. Do leta 1995 je EU 6 Telò obravnava EU z vidika regionalizma, torej kot regijo, ki se je integrirala preko (interne) strukturne zunanje politike držav članic. Strukturno zunanjo politiko EU pa opredeljuje kot politiko te regije do drugih delov oz. regij mednarodne skupnosti. 7 Regionalizem v znanosti o mednarodnih odnosih pomeni procese in odnose v mednarodni skupnosti, ki potekajo na regionalni ravni, prek državnih meja, njihovo bistvo pa je, da rešujejo probleme, ki jih je na regionalni ravni lažje reševati kot na univerzalni (globalni) (Kajnč in Bojinović 2007: 984). EU je bila v začetku evropske integracije (takrat še Evropska skupnost) predvsem zgled regionalnega povezovanja, kasneje pa je s svojim regionalno usmerjenim zunanjepolitičnim delovanjem začela intenzivno vplivati na regionalne procese drugod po svetu (Kajnč in Bojinović 2007: 987). 8 Po drugi strani k razumevanju strukturne zunanje politike EU prispeva Deutschev pogled na integracijo, ki temelji na konceptu 'varnostnih skupnosti' ('security communities'). Te Deutsch s sodelavci (1957) opredeli kot politične skupnosti, ki predstavljajo določeno teritorialno integracijo, znotraj katere obstaja občutek skupnosti, institucije in prakse, ki so dovolj močne in razširjene, da dolgoročno uresničijo javna pričakovanja o miroljubnem spreminjanju tokov procesov in odnosov v mednarodnem okolju. V njegovo definicijo varnostne skupnosti spada tudi soglasje o tem, da je potrebno zagotoviti medsebojni mir s sredstvi, ki niso sreedstva prisiljevanja (Deutsch in drugi 1957: 5). 9 SZVP je sicer nova politika, ki pa gradi na prej obstoječem Evropskem političnem sodelovanju. To je bilo ustanovljeno leta 1970 in zasnovano kot povsem medvladna dejavnost z namenom usklajevanja zunanjih politik držav članic (Nuttall 1997: 19). Evropsko politično sodelovanje je vključevalo dvakrat letna srečanja zunanjih ministrov in pogostejša srečanja drugih visokih državnih uradnikov s področja zunanjih zadev (Dinan 2005: 60).
17
izoblikovala smernice njene politike do najpomembnejših regij mednarodne skupnosti, pomen
SZVP znotraj teh strategij pa je bil dokaj omejen (Keukeleire 2002: 14).
Analiza različnih politik, strategij, delovnih načrtov (action plans) in partnerstev, ki jih je
EU razvila od sredine 90. let 20. stoletja, kaže na to, da večina le-teh v veliki meri vsebuje
značilnosti strukturne zunanje politike. Usmerjene so v spodbujanje ugodnejšega
mednarodnega okolja in v podpiranje dolgoročnih strukturnih sprememb, upoštevajoč
notranjo situacijo posameznih držav, meddržavnih odnosov in splošne situacije v regijah
(Keukeleire 2002: 16). V okviru strukturne zunanje politike EU spodbuja vzpostavljanje in
institucionalizacijo formalnih in neformalnih pravil, postopkov, politik, načina dela (ways of
doing things) prepričanj in norm, ki so se vzpostavile in utrdile v procesu razvoja EU (Grabbe
2003: 309). Poskuša torej prenesti različne ideje in načela vladanja, ki so zaznamovala
politični, gospodarski, družbeni in meddržavni sistem EU: demokracijo in dobro vladanje
(good governance), človekove pravice, prakse in načela Organizacije za varnost in
sodelovanje v Evropi (OVSE) – med drugim mirno reševanje sporov, regionalno sodelovanje
in integracijo, načela prostega trga itd. (Keukeleire 2002: 16).
Intenzivnost strukturne zunanje politike EU se razlikuje glede na regijo, ki jo naslavlja. Na
lestvici med 'visoko stopnjo strukturne politike' in 'odsotnostjo strukturne zunanje politike'
Keukeleire (2002: 17) tako na najvišje mest uvrsti zunanjo politiko EU do SVE v procesu
njihovega vključevanja v EU, na najnižje pa zunanjo politiko EU do Kavkaza. Nekje vmes pa
se nahajajo Palestinsko območje, Sredozemlje, afriške, karibske in pacifiške države (AKP),
države ASEAN in MERCOSUR. Ta lestvica se s časom spreminja, na spremembe pa vplivajo
predvsem razvoj politik EU, pogodbeni odnosi z regijami, spremembe v posamezni regiji, idr.
(ibid.). Primer take spremembe je vpliv procesa širitve EU v 90. letih 20. stoletja na odnose
EU s sredozemskimi državami. Z začetkom procesa širitve so se vse moči EU usmerile v
integracijo vzhoda (kar se kaže tudi v primerjavi finančne pomoči EU, ki je bila namenjena
tema dvema območjema), kar je posledično spodbudilo oblikovanje nove politike do
Sredozemlja. Proces širitve EU je torej vplival na oblikovanje ESP in sicer v mnogih vidikih:
namesto golega gospodarskega sodelovanja ESP vključuje tudi politične, varnostne, finančne,
kulturne in družbene vidike odnosov; gospodarsko sodelovanje znotraj ESP je zelo podobno
prvotnim gospodarskim odnosom med EU in SVE; načelo pogojevanja, vpeljano in razvito v
sporazumih s SVE se je uveljavilo tudi v okviru ESP; finančni in tehnični ukrepi, ki
18
spremljajo reformo gospodarskih in družbenih struktur v okviru ESP so oblikovani po vzoru
programa PHARE10 za pomoč državam SVE (Kajnč in Šabič 2007: 349–50).
2.2.2 Akterji, mehanizmi in instrumenti strukturne zunanje politike Evropske unije
Za strukturno zunanjo politiko EU je značilno, da je število vključenih akterjev veliko večje,
njihova narava in dejavnosti pa veliko bolj raznolike, kot pri tradicionalni zunanji politiki.
Tako je proces izmenjave idej, pogajanja, prepričevanja, prisiljevanja in drugih oblik
komunikacije med EU in drugimi regijami veliko bolj razpršen v okviru strukturne zunanje
politike kot pa v okviru tradicionalne zunanje politike (Keukeleire 2002: 18). Različna
partnerstva in z njimi povezani delovni programi, ki predstavljajo temelj strukturne zunanje
politike EU, vsebujejo zelo široko področje institucionaliziranega dialoga med raznolikimi
akterji. Zunanji ministri znotraj Sveta EU imajo osrednjo vlogo pri političnem dialogu s
tretjimi državami. Eno ključnih vlog ima tudi Evropska komisija (EK), ki je odgovorna za
uporabo in usmerjanje gospodarskih in finančnih instrumentov, namenjenih različnim
državam, regijam in projektom. Zaradi razširitve pomoči, sodelovanja in dialoga na veliko
število področij, je v strukturno zunanjo politiko vključenih vedno več generalnih direktoratov
(GD) EK, zaradi česar prihaja do problemov koordinacije in konsistentnosti. Poleg Sveta EU
in EK pa so v proces strukturne zunanje politike EU (predvsem v fazi izvajanja) vključeni
tudi drugi specializirani akterji EU, držav članic in specializirani nevladni akterji (Keukeleire
2002: 19). Gotovo pa ni zanemarljiva tudi vloga Evropskega parlamenta, ki v svojih
pristojnostih, vezanih na proračun, poseduje možnost usmerjanja strukturne zunanje politike.
Poleg mnogih in raznolikih akterjev je za strukturno zunanjo politiko EU značilno veliko
zanašanje na oz. odvisnost od gospodarskih in finančnih instrumentov prvega stebra EU. Ti
instrumenti so vključeni v različne programe in sklade EK11 in v razne pridružitvene in
trgovinske sporazume s tretjimi državami oz. regijami. Poleg trgovinske politike ti sporazumi
vključujejo tudi pomoč pri razvoju drugih sektorjev (kmetijstvo, industrija, tehnologija,
10 Program PHARE (Poland and Hungary: Assistance for Reconstructing their Economies) je instrument EU za pomoč državam kandidatkam (in kasneje ostalim kandidatkam za članstvo v EU) pri prestrukturiranju njihovega gospodarstva in pripravah na članstvo v EU. Ustanovljen je bil leta 1989 in sprva namenjen le Poljski in Madžarski, kasneje pa se je razširil še na osem drugih držav (EU portal 2008) 11 Najpomembnejši izmed teh so programi PHARE, TACIS in MEDA. Program TACIS (Technical Aid to the Commonwealth of Independent States) je bil ustanovljen leta 1991. Namenjen je podpori tranziciji v državah vzhodne Evrope in srednje Azije (EU portal 2008a). Program MEDA (Mesures d'Accompagnement) je osnovni finančni instrument EU za izvajanje ESP. Ustanovljen je bil leta 1996 in je namenjen sredozemskim partnerkam (EU portal 2007d).
19
promet, okolje, energija, izobraževanje, zdravstvo idr.). Ti instrumenti imajo lahko močne
neposredne učinke (podpora pri gospodarskem razvoju, finančna sredstva) pa tudi posredne
(pogojevanje finančne pomoči z izvajanjem političnih in družbenih reform) (Keukeleire 2002:
20–1).
Poleg gospodarsko-finančnih instrumentov so za strukturno zunanjo politiko pomembni
tudi diplomatski in politični instrumenti, kjer ima osrednjo vlogo politični dialog s tretjimi
državami in regijami. Ta dialog ni omejen le na politične in varnostne zadeve, ampak obsega
tudi mnoge družbeno-gospodarske zadeve. Drži pa, da ta dialog večinoma obrodi sadove le,
kadar je tesno povezan z gospodarsko-finančnimi instrumenti, ki so osnovno sredstvo zunanje
politike EU, preko katerih se dosegajo njeni cilji. So pa tudi primeri, ko niti dialog niti
gospodarsko-finančna sredstva niso dovolj za dosego nekih strukturnih sprememb. Takrat se
pojavi vprašanje pomanjkanja vojaških instrumentov (Keukeleire 2002: 21).
2.2.3 Uspešna strukturna zunanja politika Evropske unije: stabilizacija srednje in
vzhodne Evrope
Primer politike EU do SVE je eden najboljših primerov strukturne zunanje politike EU,
obenem pa kaže na problem prepoznavanja in priznanja uspešnosti le-te. Keukeleire (2002:
17) trdi, da je bila politika EU do SVE zelo uspešna, kljub mnogim neskladjem te politike,
problemom, ki jih je povzročala tranzicija in kljub krizi na Balkanu. EU je uspela stabilizirati
in prestrukturirati večino SVE in razrešiti mnoge njihove problematične medsebojne odnose,
kar je ogromen dosežek v primerjavi s situacijo teh držav pred 15 leti (ibid.).12 Strukturna
zunanja politika EU do SVE je zato za varnost v Evropi pomembna vsaj toliko oz. bolj kot
tradicionalna zunanja politika držav članic ali drugih svetovnih sil, kot so Združene države
Amerike (ZDA), do drugih območij na svetu – npr. posredovanje na Kosovu ali v Kuvajtu. Ti
dve izrazito vojaški akciji sta na splošno označeni kot zelo pomemben in uspešen rezultat
zunanje politika ZDA, medtem ko stabilizacija SVE v procesu pridruževanja EU ni
12 Posebnost strukturne zunanje politike do SVE je bila, da je bil končni rezultat le-te vključitev objektov zunanje politike v EU (kot polnopravne članice). Možnost članstva je bil izredno močan instrument – ker je bila vključitev v EU možna le ob izpolnjevanju določenih pogojev (Kopenhagenski kriteriji), je bila EU zmožna vplivati na SVE, da so jih dosegle. Ker pa možnosti širitve EU niso neomejene, mora EU na »neevropskih« območjih delovati na drugačen način (Smith 2004: 1–2). EU je lahko na teh območjih uspešna s podobnimi strategijami in instrumenti kot pri SVE, vpliv in legitimnost EU pa mora (za razliko od možnosti širitve) izhajati iz njene normativne identitete. Ta se kaže v vlogi, ki jo je EU igrala in jo igra v mednarodni skupnosti in ki temelji na prijateljskih odnosih, povezovanju, vrednotah miru, pravičnosti in demokracije, na doseganju zunanjepolitičnih ciljev z ekonomskimi sredstvi in ne s prisilo (Kajnč 2007: 8).
20
avtomatično označena kot enako pomemben in uspešen rezultat zunanje politike EU. To kaže
na problem strukturne zunanje politike: ker jo je težko zaznati, analizirati in meriti, je pogosto
zanemarjena in podcenjena, tako s strani politikov, medijev in javnosti (ki si želijo hitrih in
jasnih učinkov) kot s strani akademskih raziskovalcev (ki raje obravnavajo merljive objekte
proučevanja) (ibid.).
2.2.4 Pomanjkljivosti strukturne zunanje politike Evropske unije
Poleg zgoraj omenjenega problema, ima strukturna zunanja politika še mnoge druge
pomanjkljivosti: pogosto premajhen oz. preveč omejen obseg in globina, nekoherentnost
nasproti različnim regijam itd. Ena izmed glavnih pomanjkljivosti je, da so dejavnosti na
enem območju/regiji pogosto spodkopane z dejavnostmi na drugih. Primer tega je
spodbujanje strukturnih gospodarskih reform ob zanemarjanju problema dolga v mnogih
državah ali spodbujanje miroljubnega reševanja sporov ob sprejemanju izvažanja orožja iz
Evrope na krizna območja (Keukeleire 2002: 18). Druga pomanjkljivost je, da EU poskuša
'prenesti' njena lastna politična, gospodarska in družbena načela delovanja v druge regije, brez
zadostne kritične ocene o tem, ali v teh regijah obstajajo potrebni temelji za delovanje teh
načel. Tretja pa je preveč enostransko zanašanje na instrumente, postopke in dinamiko prvega
(gospodarskega) stebra EU in omejenost politične in varnostne razsežnosti (ibid.).
V nadaljevanju se bom osredotočila na eno izmed območij, kateremu EU zaradi
varnostnih, družbenih, gospodarskih in drugih dejavnikov že od začetka svojih zunanjih
odnosov namenja veliko pozornost in na katerem že od leta 1995 izvaja strukturno zunanjo
politiko, tj. območje Sredozemlja.
3. EVRO-SREDOZEMSKO PARTNERSTVO
3.1 ZGODOVINA ODNOSOV EVROPSKE UNIJE S SREDOZEMLJEM
Sedanje odnose med EU in državami njenega južnega sosedstva je nemogoče proučevati brez
vpogleda v zgodovino, saj ti odnosi še danes v veliki meri temeljijo na vezeh, ki so se
21
vzpostavile v dobi kolonializma (Lister 1997: 42). Odnose Evropske skupnosti (ES) oz. EU13
s severnoafriškimi državami je globoko zaznamovala kolonialna zapuščina Francije, Italije,
Španije in Velike Britanije. Alžirija je bila del Francije do leta 1962. Tunizija je bila njen
protektorat od 1881 do 1956, Maroko od 1912 do 1956,14 Italija pa je vladala Libiji od 1911
do druge svetovne vojne (Tanner 2004: 136). Odnosi odvisnosti in dominantnosti, ki so se
razvili v kolonialni dobi, še danes vplivajo na odnose med EU in severnoafiškimi državami, ki
so gospodarsko močno odvisne od EU. EU največji trgovinski partner teh držav (medtem ko
horizontalnih gospodarskih odnosov ('jug – jug') skorajda ni), njihov glavni vir finančne
pomoči in vzor regionalnega sodelovanja (Lister 1997: 74).
Tudi odnosi med EU in Bližnjim Vzhodom so zaznamovani s kolonialno zgodovino,
gospodarskimi, političnimi in družbenimi vezmi ter globoko zakoreninjenimi varnostnimi
problemi in strahovi. Kolonialni vpliv tu sicer ni bil tako močan kot v Severni Afriki, vendar
so imele evropske države (Francija in Velika Britanija) po drugi svetovni vojni nesporno
pomembno vlogo in vpliv pri oblikovanju sodobnega Bližnjega Vzhoda (vključno z izraelsko-
palestinskim konfliktom). Z začetkom hladne vojne se je evropski vpliv močno zmanjšal, saj
so države v okviru blokovske delitve prišle pod oblast ene oz. druge velesile. Je pa ostala EU
pomemben gospodarski, družbeni in tudi politični dejavnik v regiji (Dannreuther 2004: 151).
ES je oblikovala sredozemsko politiko že v 60. letih 20. stoletja in sicer v okviru ideje o
razvoju prednostnih odnosov z državami sredozemskega območja. Izvajala se je v obliki
bilateralnih, predvsem trgovinskih, sporazumov (Bin 1997: 61). Prve sredozemske sporazume
je ES podpisala z Grčijo in Turčijo (1962 in 1963), nato z Marokom in Tunizijo (1963) ter
leta 1970 z Izraelom in Španijo. Zadnja dva sta bila precej sporna, saj je v Španiji takrat še
vladala diktatura, prednostno obravnavanje Izraela pa ni bilo po volji arabskim državam. Zato
je ES ponudila sklenitev trgovinskih sporazumov tudi drugim sredozemskim državam, kar je
imelo dva pomembna učinka: povečal se je politični in gospodarski pomen Sredozemlja za
ES, po drugi strani pa so se pokazali negativni stranski učinki sklenitve toliko različnih
sporazumov, saj so si nekatere države zagotovile ugodnejše pogoje od drugih (Marsh in
Mackenstein 2005: 185).
13 Evropska skupnost (ES) je bila ustanovljena leta 1957 in je vključevala tri skupnosti: Evropsko skupnost za premog in jeklo, Evropsko gospodarsko skupnost in Evropsko skupnost za jedrsko energijo. Maastrichtska pogodba (Pogodba o Evropski uniji) iz leta 1992 pa uvaja izraz Evropska unija kot skupni naziv za prvi steber (ES), drugi steber (SZVP) in tretji steber (pravosodje in notranje zadeve) (Urad Vlade RS za komuniciranje 2007). 14 Zahodna Sahara, ki sicer ne spada v Sredozemlje, kot je definirano v okviru ESP, je bila od 1884 do 1976 španski protektorat. Pomembna ostaja kot območje, ki je po koncu kolonialne nadvlade ostalo nerazrešeno glede oblasti, ki izvaja suverenost nad ozemljem. Administrativni nadzor nad večino ozemlja izvaja Maroko (BBC News 2007).
22
Leta 1972 je ES sredozemsko politiko razširila in preimenovala v Globalno sredozemsko
politiko (GSP), ki je vključevala finančno in tehnično sodelovanje ter spodbujanje
industrializacije in modernizacije kmetijstva. Tudi ta je temeljila na bilateralnih sporazumih
(Žic v Bojinović 2007: 20).15 GSP je temeljila na treh načelih: skladnost s pravili GATT,
konsistentnost različnih obstoječih dogovorov in nediskriminacija nasproti sosednjim
državam. Glavni cilj pa je bil ustvariti območje proste trgovine za industrijske dobrine med
sredozemskimi partnerkami in ES, pri čemer so bili 'občutljivi proizvodi', kot sta tekstil in
oblačila, izvzeti. Posebni status so imeli tudi kmetijski proizvodi, saj je ES uvedla količinske
omejitve na izvoz kmetijskih izdelkov iz sredozemskih držav, da bi zadostila pogojem skupne
kmetijske politike (Marsh in Mackenstein 2005: 185–86).
Naftna kriza leta 1973, ki je sledila arabskemu embargu, je pokazala močno odvisnost
Evrope od severne Afrike in Bližnjega Vzhoda na področju preskrbe z energijo. Poleg tega sta
palestinski mednarodni terorizem ter iranska revolucija leta 1979, ki je okrepila islamski
fundamentalizem, predstavljala veliko grožnjo evropski varnosti in njenim vrednotam. Zato je
ES začela krepiti politične odnose z arabskimi državami v obliki evro-arabskega dialoga, ki je
predstavljal prvi poskus institucionalizacije političnih odnosov z njenimi arabskimi sosedami
(Tanner 2004: 136). Znotraj evro-arabskega dialoga je ES prvič naslovila sredozemske države
kot skupino in poudarila pomen dialoga. Vendar ES in sredozemske države takrat še niso
uspele uresničiti ideje multilateralnega dialoga (Bojinović 2007: 20). V okviru GSP je ES od
1973 do 1980 z arabskimi državami in Izraelom sklenila številne 'pridružitvene sporazume
prve generacije'. Z včlanitvijo Grčije, Španije in Portugalske v ES v 80. letih se je njena
sredozemska politika močno okrepila in pridobila pomen. Te tri države so (in še vedno)
skupaj s Francijo in Italijo predstavljale močan lobi znotraj ES v korist Sredozemlja, tako v
smislu političnih pobud kot dodeljevanja sredstev (Tanner 2004: 136).
Konec hladne vojne je pomenil spremembe tudi za to območje. Vse od padca Berlinskega
zidu je ES oz. EU namenjala veliko pozornost ponovni vzpostavitvi vezi z državami
nekdanjega komunističnega bloka oz. SVE (Kajnč in Šabič 2007: 343). Ob vzpostavitvi
odnosov s temi državami (kot prednostni zunanjepolitični nalogi) pa so mnogi dogodki EU
vse od začetka 90. let 20. stoletja opominjali, da njena usmerjenost na vzhod ne sme privesti
do zapostavljanja odnosov z njenimi južnimi sosedami. Želje Maroka po tesnejših
gospodarskih vezeh z EU, zalivska vojna ter ponovna vzpostavitev bližnjevzhodnega
mirovnega procesa so le nekatere (najznačilnejše) izmed tem, ki so delovale kot spodbuda
15 Žic, Zoran (1988): Mediterranean countries between conflict and co-operation: a search for identity and regional security. Međunarodni problemi 40(3): 357–68.
23
sredozemskim državam članicam EU, da so si začele prizadevati za bolj aktivno politiko EU
do Sredozemlja (Kajnč in Šabič 2007: 344).
Leta 1992 je EU razglasila Sredozemlje (severno Afriko in Bližnji Vzhod) za interesno
območje v okviru nove SZVP in sicer na podlagi geografske bližine, želje po politični in
gospodarski stabilizaciji regije in potencialnih groženj za EU. ESP sta že 1992 predlagali
Italija in Španija, vendar ostale članice predloga takrat niso podprle (Tanner 2004: 137). Po
drugi strani pa je zmanjšana oz. umaknjena grožnja z vzhoda povzročila, da je grožnja
('drugi', 'ne mi') postal Bližnji Vzhod. Za razliko od SVE, ki so kmalu dobile zeleno luč za
približevanje EU, so bile bližnjevzhodne države izključene iz procesa širitve. Kljub
geografski bližini ter zgodovinskih vezeh namreč zaradi drugačnih vrednot in kulture nikoli
niso spadale v Evropo (Dannreuther 2004: 151). Po neuspešnem poskusu prenove odnosov
EU s sredozemskimi državami v okviru Prenovljene sredozemske politike
(Redirected/Renovated Mediterranean Policy), so sredozemske države zahtevale enakost oz.
enako pomembnost v primerjavi s SVE. Zato so svojo podporo vzhodni širitvi EU pogojevale
s krepitvijo odnosov EU s Sredozemljem (Bretherton in Vogler 2006: 155).
Pobude za krepitev evro-sredozemskih odnosov, ki so dobile zagon v začetku 90. let 20.
stoletja, so se stopnjevale vse do leta 1994, ko je EK objavila dokument z naslovom
»Krepitev sredozemske politike Evropske unije: Vzpostavitev Evro-sredozemskega
partnerstva«.16 Postopnost, ki je bila značilna za razvoj odnosov EU do Sredozemlja, je
odražala previdnost EK in njeno željo narediti korak naprej najprej na tistih področjih, kjer je
bil uspeh najbolj verjeten. Če se je pristop, ki bi zajemal celotno območje Sredozemlja, leta
1990 še zdel nemogoč, je razvoj dogodkov leta 1994 pokazal drugačno luč. Prišlo je namreč
do približevanja med Izraelom in Palestinskim osvobodilnim gibanjem, kar je dajalo upanje
za uspeh mirovnega procesa, poleg tega pa je uspeh politike EU do SVE prispeval k verjetju,
da bi bila podobna, vseobsegajoča strategija najprimernejša tudi za krepitev odnosov s
Sredozemljem (Piening 1997: 79). EK je v omenjenem dokumentu predlagala sklic evro-
sredozemske konference v letu 1995, z namenom doseči soglasje o smernicah za Evro-
sredozemsko politiko. Na konferenci so zunanji ministri držav članic EU in sredozemskih
partnerk sprejeli temeljni dokument novega ESP – Barcelonsko deklaracijo in podroben
program dela za doseganje ciljev, izraženih v deklaraciji (Piening 1997: 81). Barcelonska
deklaracija je zagotovila normativni okvir za celostno politiko, v katerega je bilo vključeno
16 Communication from the Commission to the Council and the European parliament: Strengthening the Mediterranean Policy of the European union: Establishing a Euro-Mediterranean partnership, COM(94)427 final, sprejeto 19. oktobra 1994.
24
celotno sredozemsko območje od Maroka do Sirije,17 ter postavila temelje za dolgoročno
izvajanje evropske (strukturne) zunanje politike na tem območju (Tanner 2004: 137).
3.2 BARCELONSKA DEKLARACIJA: ZAČETEK EVRO-
SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA
ESP je bil torej ustanovljen leta 1995 s podpisom Barcelonske deklaracije, s katero so se
takratne države članice EU, Evropske institucije (Svet in EK) ter sredozemske partnerke
zavezale k skupnemu cilju, »spremeniti Sredozemlje v območje dialoga, izmenjav in
sodelovanja, kar zagotavlja mir, stabilnost in napredek« (Barcelonska deklaracija, preambula,
6. odst.). ESP je bil odgovor na vse težje politične, varnostne, gospodarske in družbene izzive,
s katerimi sta se soočali obe strani. Večina teh težav izvira iz razmer v sredozemskih
partnerkah, EU pa jih čuti zaradi bližine in povezanosti z njimi. Gonilna sila v ozadju ESP je
bilo prepričanje, da sta temeljna vzroka za nestabilnost tega območja gospodarska nerazvitost
in družbena neenakost in da se mora ta problematika reševati kolektivno, znotraj
multilateralnega okvira (Peters 2006: 213). Začetka ESP pa, kot trdi Del Sarto (2006), ni
spodbudil le altruizem EU, temveč so bili ključni predvsem njeni strateški interesi: omejiti
neželeno in prekomerno migracijo z juga, zagotoviti energetske zaloge, omejiti kriminal,
preprečiti širitev islamskega fundamentalizma in povečati gospodarsko moč. Sredozemskim
partnerkam je EU ponudila priložnost za nadgradnjo njihovih gospodarskih odnosov z njo v
obliki trgovine in finančne pomoči (del Sarto 2006: 297).
Pri oblikovanju ESP je EU črpala tako iz izkušnje evropske integracije kot iz nastanka in
delovanja OVSE. Po evropski integraciji se je EU zgledovala glede prakse ustvarjanja
skupnega gospodarskega prostora, ki se začne z ustvarjenjem območja proste trgovine,
katerega učinki se 'prelijejo' tudi na druga gospodarsko pomembna področja (transport,
energija, komunikacije). Taka je logika drugega, gospodarskega poglavja ESP (Adler in
Crawford 2004: 25). Od procesa OVSE pa je EU pri oblikovanju ESP (predvsem prve,
politično-varnostne košarice) prevzela vrsto praks, ki so imele pomembno vlogo pri reševanju
hladne vojne. Prva je t. i. 'kodeks miru' (code of peace), ki ga sestavljajo naslednja načela:
spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic, prepoved poseganja in spoštovanje
17 Libija leta 1995, ko je bilo ustanovljeno ESP, ni bila povabljena k sodelovanju. Vzrok so bile sankcije, ki jih je Libiji izrekel Varnostni svet Združenih narodov. Leta 1999 je Libija prvič sodelovala na konferenci zunanjih ministrov držav ESP ter bila povabljena, da postane polnopravna članica partnerstva takoj po ukinitvi sankcij in ko bo sprejela pogoje in pravila ESP. Sankcije so bile ukinjene leta 2004, začetek pogajanj o sklenitvi pridružitvenega sporazuma je načrtovan za leto 2008 (EU portal 2007)
25
ozemeljske celovitosti držav ter reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Druge so prakse
'mehke varnosti', med katere spadajo redni politični in varnostni dialog, srečanja
strokovnjakov s področja varnosti in diplomatski seminarji. Tretja pa je praksa ukrepov
graditve zaupanja in partnerstva.18 EU je praksi OVSE sledila tudi pri vključitvi kulturne
košarice, z namenom podiranja meja med različnimi kulturami na območju Sredozemlja in
spodbujanja dialoga med civilizacijami (Adler in Crawford 2004: 25–26).
Barcelonska deklaracija je pomembna ne le zaradi visokih in dolgoročnih ciljev ter
velikega obsega temveč tudi zaradi komplementarnosti z zunanjo politiko EU do drugih
območij v soseščini, natančneje do vzhodne in jugovzhodne Evrope (Piening 1997: 81). Tri
komponente oz. ravni ESP – finančna pomoč, bilateralni sporazumi in multilateralni dialog –
odsevajo odnos EU do SVE ter do Zahodnega Balkana v okviru njihovega vključevanja v EU.
Finančna pomoč EU (unilateralna raven ESP) se je v primerjavi s financiranjem pred
ustanovitvijo ESP močno povečala, poleg tega je bil v odnose EU do Sredozemlja prvič
vpeljan koncept političnega pogojevanja (demokracija in spoštovanje človekovih pravic sta
postala predpogoja za prejemanje finančnih sredstev EU). Drugo raven predstavljajo
nadgrajeni bilateralni evro-sredozemski pridružitveni sporazumi (ESPS), katerih jedro je
gospodarsko sodelovanje s poudarkom na prehodu k prosti trgovini. Tretja raven pa za razliko
od prvih dveh predstavlja pomembno novost v primerjavi s preteklimi odnosi EU do
Sredozemlja. Zagotavlja namreč multilateralni dialog in vključuje tri poglavja oz. 'košarice'
(baskets) (Bretherton in Vogler 2006: 155–56), v okviru katerih se izvajajo cilji ESP, ki so
bili izpostavljeni v uvodu.
3.2.1 Politično in varnostno poglavje
Cilj političnega in varnostnega partnerstva je »ustvariti skupno območje miru in stabilnosti«
(Barcelonska deklaracija, 1. poglavje, 1. odstavek). Za dosego tega cilja so se podpisnice
Barcelonske deklaracije zavezale k spoštovanju naslednjih načel:
- delovanje v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, Splošno deklaracijo
človekovih pravic in drugimi obveznostmi, ki izhajajo iz mednarodnega prava;
18 Nekaj najpomembnejših ukrepov graditve zaupanja in partnerstva, ki so se razvili v okviru ESP: Ukrepanje v nesrečah: Sodelovanje med upravami civilne zaščite, Malteški seminarji: Evro-sredozemski seminarji za usposabljanje diplomatov in Evro-sredozemska parlamentarna skupščina (Evropska komisija 2005).
26
- razvijanje vladavine prava in demokracije v svojih političnih sistemih ter istočasno
priznavanje pravice vsake partnerke do izbire njenega lastnega političnega, družbeno-
kulturnega, gospodarskega in pravosodnega sistema;
- spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagotavljanje učinkovitega in
legitimnega izvajanja le-teh in zagotoviti izobraževanje na tem področju;
- spoštovanje različnosti in pluralnosti, spodbujanje tolerantnosti med različnimi
družbenimi skupinami in preprečevanje netolerantnosti, rasizma in ksenofobije;
- spoštovanje suverene enakosti in pravic vsake partnerke, pravice narodov do
samoodločbe ter načela ozemeljske celovitosti;
- prepoved poseganja v notranje zadeve drugih partnerk;
- reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi in prepoved uporabe sile oz. groženj s silo v
skladu z mednarodnim pravom;
- krepitev sodelovanja pri preprečevanju terorizma in skupen boj proti razširjanju
organiziranega kriminala;
- krepitev regionalne varnosti s skupnimi ukrepi za nadzor oboroževanja in zoper
širjenje orožja za množično uničevanje (Barcelonska deklaracija, 1. pogl.)
Koncept miru in stabilnosti, ki ga vsebuje to poglavje, odseva skrb EU za mehkejše vidike
varnosti oz. groženj (soft security threats), tj. gospodarska nestabilnost, družbeni nemiri,
begunci, mednarodni kriminal itd. – ter upanje za rešitev arabsko-izraelskega spora (Hollis
2000: 109). Kot trdi Hollis (2000), je poudarjanje mehkih vidikov varnosti v skladu z logiko
celotnega Barcelonskega procesa. Gospodarski program, ki je v središču ESP, temelji na
prepričanju, da trg ustvarja napredek. Predpostavlja, da bo gospodarski liberalizaciji v
Sredozemlju avtomatično sledila politična liberalizacija, oboje pa bo pripomoglo k reševanju
varnostnih problemov, ki izvirajo iz območja Sredozemlja. Glavna praksa te košarice so že
prej omenjeni politični in varnostni dialog ter ukrepi izgradnje zaupanja in partnerstva.
3.2.2 Gospodarsko in finančno poglavje
Namen tega poglavja Barcelonske deklaracije je preko gospodarskega in finančnega
partnerstva ustvariti območje skupnega napredka. Pospeševanje družbeno-gospodarskega
razvoja, izboljšanje življenjskih pogojev ljudi in izboljšanje njihovih zaposlitvenih možnosti,
zmanjšanje razlik v razvoju in bogastvu med severom in jugom ter spodbujanje regionalnega
27
sodelovanja in integracije so dolgoročni cilji, uresničevanje katerih temelji na treh pristopih
(Barcelonska deklaracija, 2. pogl.):
- vzpostavitev območja proste trgovine,
- gospodarsko sodelovanje in usklajeno delovanje na relevantnih področjih,
- povečanje finančne pomoči sredozemskim partnerkam s strani EU (ibid.).
Območje proste trgovine naj bi se oblikovalo postopoma do leta 2010. Za dosego tega cilja
so se podpisnice strinjale, da bodo do dogovorjenih rokov odpravile carinske in necarinske
ovire pri trgovini z industrijskim blagom. Trgovina s kmetijskimi pridelki bo liberalizirana v
skladu s kmetijskimi politikami in z upoštevanjem dogovorov v okviru GATT, prav tako bo
postopoma liberaliziran storitveni sektor (Barcelonska deklaracija, 2. pogl., 1. podpoglavje).
Glede gospodarskega sodelovanja in usklajenega delovanja so se podpisnice strinjale, da je
potrebno spodbujati investicije, tako notranje kot v obliki tujih neposrednih investicij (TNI)
ter podpirati sodelovanje in združevanje podjetij. Prav tako je ključno sodelovanje na
področju varstva okolja, energije, ohranjanja in zagotavljanja vodnih virov in
prestrukturiranja kmetijstva. Poudarjena je vloga oz. položaj žensk pri razvoju in podpisnice
se zavezujejo, da bodo spodbujale aktivno participacijo žensk v gospodarskem in družbenem
življenju ter pri ustvarjanju delovnih mest. Ostala področja, na katerih se podpisnice
zavezujejo k sodelovanju so promet in telekomunikacije, pomorsko pravo, znanost in
tehnologija in izmenjava statistik (Barcelonska deklaracija, 2. pogl., 2. podpoglavje).
Tretji vidik gospodarskega in finančnega partnerstva je finančna pomoč, ki predstavlja
predpogoj za napredek na drugih področjih dogovorjenega delovanja Barcelonska deklaracija,
2. pogl., 3. podpoglavje). Glavni finančni instrument EU v okviru ESP je program MEDA
(Mesures d'Accompagnement) (EU portal 2007d), ki ga bom predstavila v posebnem
poglavju.
3.2.3 Družbeno, kulturno in človekoljubno poglavje
»Razvoj človeških virov, spodbujanje razumevanja med kulturami in izmenjava med
civilnimi družbami« (Barcelonska deklaracija, 3. pogl.) je cilj tretjega poglavja ESP. V tem
poglavju je izražena potreba po dialogu in spoštovanju med različnimi kulturami in religijami,
kar je pogoj za približevanje različnih narodov. V ta namen je potrebno okrepiti programe
izmenjav mladih ljudi, študentov, učiteljev, predstavnikov različnih ver, novinarjev,
28
znanstvenikov, trgovcev, podjetnikov in nenazadnje političnih voditeljev. Prednostna
področja tega poglavja zajemajo zadeve, ki so neposredno povezane z ljudmi in kjer bi
okrepljeno sodelovanje lahko imelo močan vpliv. To so (ilegalne) migracije, terorizem,
trgovanje z drogami, organiziran kriminal, korupcija ter boj proti rasizmu in ksenofobiji
(Piening 1997: 83). Izpostavljena je tudi vloga medijev, kot glavnih sredstev za širitev znanja
in razumevanja med kulturami in religijami (Barcelonska deklaracija, 3. pogl., 3. odst.).
3.3 TRI RAVNI EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA
3.3.1 Multilateralna oz. regionalna raven
Regionalna raven predstavlja enega najbolj inovativnih vidikov ESP. Obsega namreč dialog
in sodelovanje na političnem, gospodarskem in družbenem področju (tri košarice) ter se
ukvarja s problemi, ki so skupni večini sredozemskih partnerk oz. celotnemu območju (EU
portal 2007č). Mnogi avtorji priznavajo, na je eden največjih dosežkov ESP oz. njegove
regionalne ravni ta, da je in ostaja edini mednarodni forum poleg Organizacije združenih
narodov (OZN), kjer za isto mizo sedejo Izrael in arabske države (Balfour 2004: 8).
Izvajanje delovnega programa Barcelonske deklaracije spremljajo in nadzorujejo zunanji
ministri držav ESP na konferencah zunanjih ministrov ter Evro-sredozemski odbor, sestavljen
iz trojke EU in predstavnikov vseh sredozemskih partnerk. Priprava konferenc in nadaljnjega
dela pa je v rokah EK, tako kot tudi priprava in vodenje številnih programov in projektov
ESP. Odnosi v okviru ESP so se razvili tudi med parlamenti, gospodarskimi akterji in
civilnimi družbami (Philippart 2003: 2).
3.3.2 Bilateralna raven
EU izvaja mnoge dejavnosti bilateralno, z vsako posamezno državo. Najpomembnejši
instrument tega bilateralnega sodelovanja so ESPS, ki jih EU načrtuje in sklene z vsako
partnerko posebej. Ti sporazumi odražajo splošna načela ESP, zato so mnoga določila skupna
vsem (spoštovanje človekovih pravic in demokracije, politični dialog, vzpostavitev proste
trgovine s prehodnim obdobjem 12 let, določila glede intelektualne lastnine, storitev, pravil
konkurence, državne pomoči in monopolov, gospodarskega sodelovanja, sodelovanja na
29
področju družbenih zadev in migracij in na področju kulture), upoštevajo pa tudi značilnosti
posamezne partnerke, zato vsak sporazum vsebuje tudi posebna določila, ki se nanašajo le na
odnose med EU in posamezno partnerko (EU portal 2007č). ESPS se dotikajo mnogih
področij (okoli 40), največji poudarek in najbolj natančna pa so določila glede vzpostavljanja
proste trgovine. Institucionalni okvir dialoga, sodelovanja in nadzora izvajanja na bilateralni
ravni v veliki meri sledi vzorcu regionalne ravni (Philippart 2003: 2). Najvišji organ je
Pridružitveni svet, ki je sestavljen iz predstavnikov vseh držav članic EU, predstavnikov EK
in predstavnikov posamezne sredozemske partnerke ter je odgovoren za izvajanje ESPS.
Drugi pomemben organ je Pridružitveni odbor, sestavljen iz t. i. višjih uradnikov (senior
officials) držav članic EU in EK na eni strani in vlade posamezne sredozemske partnerke na
drugi strani. Ta odbor lahko sprejema odločitve povezane z izvajanjem ESPS in z drugimi
področji, kadar ga za to pooblasti Pridružitveni svet. Ustanavlja lahko tudi pododbore za
posamezna področja (npr. človekove pravice, gospodarske in finančne zadeve, migracije,
kmetijstvo, promet, izobraževanje) (Pace 2007: 18).
ESPS so doslej ratificirale vse sredozemske partnerke, razen Sirije. Tabela prikazuje, kdaj
je bil podpisan ESPS s posamezno sredozemsko partnerko in od kdaj je v veljavi.
Tabela 3.3.2.1: Pridružitveni sporazumi ESP
Država Podpisan V veljavi od Tunizija 17. 7. 1995 1. 3. 1998 Izrael 20. 11. 1995 1. 6. 2000 Maroko 26. 2. 1996 1. 3. 2000 Palestinsko ozemlje 24. 2. 1997 1. 7. 1997 Jordanija 24. 11. 1997 1. 5. 2002 Egipt 25. 6. 2001 1. 6. 2004 Alžirija 22. 4. 2002 1. 9. 2005 Libanon 17. 6. 2002 1. 4. 2006 Sirija Še ni podpisan, pogajanja zaključena Libija Status opazovalke od leta 1999 Vir: Pace 2007: 16.
3.3.3 Unilateralna raven: program MEDA
Program MEDA je glavni finančni instrument EU za izvajanje ESP in ponuja tehnično in
finančno podporo procesu reforme gospodarskih in družbenih struktur v sredozemskih
partnerkah.19 Cilji in področja uporabe sredstev MEDA izhajajo neposredno iz Barcelonske
19 Sredstva MEDA pripadajo 8 sredozemskim partnerkam: Alžiriji, Egiptu, Jordaniji, Libanonu, Maroku, Siriji, Tuniziji in Palestinskemu ozemlju. Ciper in Malta sta pred vstopom v EU dobivala sredstva, namenjena v okviru
30
deklaracije in zajemajo vse tri košarice partnerstva. V primerjavi z obdobjem pred začetkom
ESP se je finančna pomoč sredozemskim partnerkam s programom MEDA podvojila, kar
kaže na povečan pomen, ki ga EU daje razvoju tega območja (EU portal 2007d). Po drugi
strani pa so finančna sredstva namenjena Sredozemskim partnerkam ostala veliko nižja kot
sredstva namenjena vzhodni in jugovzhodni soseščini EU (Emerson 2004: 11).20
V obdobju 1995–1999 so sredstva programa MEDA znašala 3.435 milijonov EUR, v
obdobju 2000–2006 pa so se povečala na 5.350 milijonov EUR. Večina (okoli 90 odstotkov)
teh sredstev je namenjena posameznim partnerkam (bilateralno), ostala sredstva (10
odstotkov) pa so namenjena regionalnim dejavnostim. Poleg sredstev iz programa MEDA so
pomembna tudi sredstva Evropske investicijske banke v obliki posojil, ki so namenjena
predvsem financiranju privatnega sektorja, pa tudi socialnim sektorjem: zdravstvu,
izobraževanju, varovanju okolja. Ta so v obdobju 1995–1999 znašala 4.808 milijonov EUR, v
obdobju 2000–2007 pa 6.400 milijonov EUR (ibid.).
V okviru finančne pomoči, namenjene posameznim partnerkam, sta prednostni nalogi
podpora gospodarski tranziciji (ustvarjanje proste trgovine, povečanje konkurenčnosti in
gospodarske rasti, razvoj privatnega sektorja) in krepitev družbeno-gospodarskega ravnovesja
(omilitev kratkoročnih stroškov gospodarske tranzicije z ustrezno socialno politiko). Poleg teh
prednostnih nalog pa se iz sredstev MEDA financirajo tudi programi prve in tretje košarice
ESP (Evropska komisija 2005: 14).
Cilj finančne pomoči, namenjene regionalnim projektom in programom, pa je spodbujanje
povezovanja med vsemi državami ESP (članicami EU in sredozemskimi partnerkami). Zato
so prednostne naloge na regionalni ravni namenjene predvsem krepitvi sodelovanja in
integracije med sredozemskimi partnerkami ter urejanju zadev, ki imajo regionalne učinke
(Evropska komisija 2005: 16).21
Pravna osnova programa MEDA je Uredba Evropskega sveta iz leta 1996, ki določa
delovanje programa od njegovega začetka do leta 1999. Leta 2000 je bila dopolnjena (MEDA
pristopnih sporazumov, enako velja sedaj za Turčijo, Izrael pa je edina partnerka, ki ni upravičena do finančne pomoči EU zaradi svoje visoke gospodarske razvitosti (EU portal 2007d). 20 Za primerjavo: v letih 1995–2002 je EU državam Zahodnega Balkana namenila 246 EUR na prebivalca, sredozemskim partnerkam pa 23 EUR na prebivalca (Emerson 2004: 11). 21 Nekaj najpomembnejših regionalnih programov: EuroMeSCo (Evro-sredozemska študijska komisija), Femise (forum ekonomskih raziskovalnih inštitutov), SMAP (okoljski program), Euromed Heritage programme, (program za varovanje kulturne dediščine), Euromed Youth programme (program mladinskih izmenjav), EMWIS (evro-sredozemski informacijski sistem na področju vodne tehnologije), EMHRN (evro-sredozemska mreža za človekove pravice), Anna Lindh Foundation (fundacija za krepitev dialoga med kulturami) (Šabič in Bojinović 2007: 324)
31
II),22 z namenom izboljšanja postopkov odločanja in strateškega programiranja. S to
dopolnitvijo je bila uvedena pomembna novost oz. napredek v primerjavi z načinom
dodeljevanja sredstev v preteklosti in sicer v smislu boljšega načrtovanja in učinkovitosti
porabe sredstev (EU portal 2007d). Za začetno obdobje programa MEDA (1995–1999) je bilo
namreč značilno namenjanje sredstev za številne dejavnosti, a brez jasnih ciljev in
prednostnih nalog (Evropska komisija 2000: 14). Za zagotavljanje jasnosti ciljev, smernic in
prednostnih nalog financiranja na nacionalni in regionalni ravni dopolnjena Uredba določa, da
se sredstva MEDA dodeljujejo na osnovi nacionalnih strategij (NS) in regionalnih strategij in
t. i. usmerjevalnih programov na nacionalni ravni (NUP) in na regionalni ravni.23 Strategije in
programe pripravlja GD zunanji odnosi, na podlagi le-teh pa GD zunanja pomoč oblikuje
letne finančne načrte in vodi programe in projekte od začetne faze do faze vrednotenja (EU
portal 2007d).
Pomembna novost programa MEDA je načelo političnega in gospodarskega pogojevanja.
To določa, da se v primeru kršitve demokratičnih načel, pravne države in človekovih pravic
finančna pomoč prekine. Na dodelitev sredstev pa vpliva tudi napredek pri strukturnih
reformah (Philippart 2003a: 205). Vendar ta potencialno pomembna določila zaenkrat v
praksi niso bila izkoriščena, kar je tarča mnogih kritik na račun EU in razkoraka med njenimi
besedami in dejanji ter izogibanju ukrepom, ki bi lahko vplivali na politično stabilnost v
partnerkah, čeprav so za napredek ključnega pomena (Balfour 2006: 127).
3.4 EVROPSKA SOSEDSKA POLITIKA – NADALJEVANJE IN
NADGRADNJA EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA
EU je začela razvijati Evropsko sosedsko politiko, ko so se začele priprave na veliko širitev
EU s 15 na 25 članic in ko so se pojavila vprašanja, kaj bo ta širitev pomenila za EU in za
njene nove sosede. Osnovni cilj te politike je bil, ustvariti 'krog prijateljev' na obrobju
razširjene EU, z namenom ohranjanja varnosti, stabilnosti in napredka v soseščini in znotraj
22 Uredba Sveta Evropske unije št. 2698/2000, sprejeta 27. novembra 2000, ki dopolnjuje Uredbo Sveta Evropske unije št. 1488/96 o finančnih in tehničnih ukrepih za spremljanje (MEDA) reform ekonomskih in družbenih struktur v okviru Evro-sredozemskega partnerstva. 23 Prve nacionalne strategije, oblikovane na podlagi zahtev dopolnjene Uredbe, zajemajo šele obdobje 2002-2006.
32
EU ter preprečevanja pojavljanja novih ločnic med EU in sosednjimi območji.24 V začetku se
je govorilo predvsem o novi politiki do Belorusije, Ukrajine in Moldavije, kmalu pa so se na
to odzvale južne članice EU, ki so bile zaskrbljene, da bi bili zaradi osredotočenosti nove
politike na vzhod zanemarjeni odnosi z njihovimi sosedami na jugu. Iniciativa se je tako
ozemeljsko razširila od držav severnega in vzhodnega sosednjega območja tudi na
sredozemske partnerke, vključene v ESP (čeprav se s širitvijo južna soseščina skoraj ni
spremenila) (Emerson in Noutcheva 2005: 6).25
Sprva je bila za razvoj Evropske sosedske politike zadolžena GD za širitev, nato pa jo je
prevzela GD zunanji odnosi. Začetni vpliv GD za širitev se kaže v vsebini in pristopu te
politike, čeprav je bilo že od začetka jasno, da ta ne predvideva možnosti članstva v EU. Tako
kot proces širitve, Evropska sosedska politika temelji na bilateralnem in diferenciranem
pristopu, v skladu z željami in sposobnostmi posamezne države (ibid.). V ta namen EK pred
vključitvijo države v Evropsko sosedsko politiko pripravi Poročilo o državi (Country report),
ki vsebuje oceno o politični in gospodarski situaciji ter o institucionalnih in sektorskih
vidikih, namen poročila pa je oceniti, kdaj in kako bi bilo možno poglobiti odnose med EU in
posamezno državo (EU portal 2007a).
Sredozemska razsežnost Evropske sosedske politike, s poudarkom na bilateralnem
pristopu, dopolnjuje in nadgrajuje ESP, pri katerem je poudarjen regionalni pristop.
Regionalni pristop, ki ga je uvedel ESP, je sicer bil in ostaja zelo pomemben, izkazalo pa se
je, da je težko doseči napredek z vsemi državami hkrati in na enak način, zato je bilo treba v
odnose vključiti več fleksibilnosti, ki partnerkam, ki imajo željo in sposobnost, omogočajo
hitrejše napredovanje in poglabljanje odnosov z EU (Balfour 2004: 29). ESP torej ostaja
ključni element odnosov EU s sredozemskimi partnerkami, zato vsi njegovi cilji in
instrumenti ostajajo aktualni. Evropska sosedska politika pa ponuja dodatne bilateralne
spodbude in priložnosti, ki odgovarjajo na reformna prizadevanja posamezne partnerke (EU
portal 2007b).
Novi akcijski načrti, ki so temeljni instrument Evropske sosedske politike, temeljijo na
ESPS in predstavljajo njihovo nadaljevanje, izboljšavo in konkretizacijo. Zato mnoga določila
ESPS niso ponovno omenjena v akcijskih načrtih. Bistvena razlika oz. novost v primerjavi z
24 Communication from the Commission to the Council and the European Parliament: Wider Europe – Neighbourhood: A New Framework for relations with our Eastern and Southern Neighbours, COM(2003)104 final, sprejeto 11. marca 2003. 25 Evropska sosedska politika vključuje naslednje države: Belorusijo, Moldavijo, Ukrajino, Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo, Alžirijo, Egipt, Izrael, Jordanijo, Libanon, Libijo, Maroko, Palestinsko ozemlje, Sirijo, Tunizijo (EU portal 2007b). Ker pa se v diplomski nalogi ukvarjam z zunanjo politiko EU do Sredozemlja, se bom v nadaljevanju osredotočila le na sredozemsko razsežnost Evropske sosedske politike.
33
ESPS pa je prehod od poudarjanja splošnega namena sodelovanja k predpisom uskladitev z
normami in standardi EU. Poleg tega pa je novost akcijskih načrtov poglavje Nove
perspektive partnerstva, ki odpira priložnosti za pozitiven razvoj na vseh področjih, zajetih v
akcijske načrte, in za krepitev dinamike odnosov in reform (Emerson in Noutcheva 2005: 9).
Spodbude, ki jih partnerkam 'v zameno' za napredek pri reformah ponuja EU, so večja
integracija v evropske programe in omrežja, povečana finančna in druga pomoč in povečan
dostop na evropski trg (EU portal 2007a).
Evropska sosedska politika dodeljevanje sredstev ter druge spodbude v primerjavi z ESP
strožje in jasneje pogojuje z izvajanjem gospodarskih in političnih reform. Metoda, ki
zagotavlja, da pogojevanje ne bo ostalo samo dober namen in mrtva črka na papirju (kot se je
izkazalo pri ESP), je t. i. metoda 'benchmarkinga',26 izvajala pa se bo na osnovi akcijskih
načrtov, tako za posamezno državo kot tudi za regijo. Pri tej metodi gre za določanje
standardov oz. korakov na poti, ki zagotovijo jasnost in uresničljivost ciljev ter omogočajo
bolj transparentno in konsistentno pogojevanje (Balfour 2004: 9).
MEDA je bil do konca leta 2006 glavni finančni instrument Evropske sosedske politike za
sredozemske partnerke, z začetkom leta 2007 pa je program MEDA in vse druge regionalne in
tematske programe EU namenjene njeni soseščini nadomestil en, skupni instrument –
Evropski sosedski in partnerski instrument (ESPI). Usmerjen je predvsem v trajnostni razvoj
in približevanje politikam in standardom EU na podlagi prednostnih nalog določenih v
posameznih akcijskih načrtih. Višina sredstev, namenjenih posameznim državam, je odvisna
od njihovih potreb in zmogljivosti, pa tudi od uresničevanja dogovorjenih reform (EU portal
2007c).
3.5 EVRO-SREDOZEMSKO PARTNERSTVO: NA POTI K CILJEM?
3.5.1 Okvir za analizo doseganja ciljev: proces in delni rezultati
Namen mojega diplomskega dela je oceniti napredek pri doseganju izbranih ciljev ESP in
preveriti, ali strukturna zunanja politika EU deluje v smeri doseganja ciljev ESP. Z
ocenjevanjem ESP se ukvarjajo številni avtorji, ocene pa so različne: od najslabših, da sedanja 26 Pojem 'benchmark' v figurativnem smislu pomeni osnova za primerjanje, standard, merilo. Uporabljati se je začela na področju podjetništva, kasneje pa se jo je preneslo tudi na področje raziskovanja uspešnosti različnih politik držav. Več o tej metodi: Bruno in dr. (2006) in OECD (2005).
34
situacija v sredozemskih partnerkah zbuja dvome v možnost razvoja učinkovitega dialoga v
vseh treh poglavjih ESP ter da dokumenti in programi ESP niso sposobni obvladovanja in
reševanja problemov Sredozemlja (Attinà 2003: 18–9), do najboljših, da je partnerstvo, glede
na to, v kakšnem kontekstu se izvaja, velik dosežek (Evropska komisija 2000: 3). Ocene so
seveda odvisne od standardov ocenjevanja. Če je standard ocenjevanja ta, da bi ESP že
moralo spreminjati gospodarske in politične trende v Sredozemlju, potem ni uspelo.
Gospodarsko stanje oz. rezultati v regiji stagnirajo, v primerjavi s SVE in večino azijskih
držav pa so se celo poslabšali. Političnih reform skorajda ni bilo. Družbeni trendi, npr.
nagnjenja v korist radikalnega islama, so zaskrbljujoči (Emerson in Noutcheva 2005: 6). Če
pa je standard ocenjevanja ta, ali je ESP ustvarilo konstruktivno politično in institucionalno
infrastrukturo obsežnega partnerstva med sredozemskimi partnerkami in EU, ki predstavlja
dobro osnovo in ima potencial za nadgradnjo in krepitev, potem so dosežki ESP že vidni in
pomembni (ibid.).
Že v poglavju o strukturni zunanji politiki sem omenila težave pri merjenju, analiziranju in
ocenjevanju delovanja v smeri zastavljenih ciljev le-te. Ker so cilji dolgoročni, je črno-belo
ocenjevanje v smislu doseženo/nedoseženo nesmiselno, ker nam ne pove veliko. Pri strukturni
politiki je pomembna pot do cilja, graditev temeljnih struktur, ki bodo pripomogle k
uresničitvi cilja nekoč v prihodnosti. Pomembno je torej, kakšen napredek je bil narejen na
poti do cilja in ali je (in ostaja) smer prava. To seveda velja tudi za ESP, kot primer strukturne
zunanje politike EU.
Jones in Emerson (2005: 26) poudarjata, da je za ocenjevanje napredka (in tudi za dejanski
napredek) ESP strateškega pomena to, ali se poudarja proces ali dejanske rezultate.27 V okviru
ESP se je do sedaj poudarjal le proces, za uspešno izkoriščanje potenciala, ki ga ponuja, pa bi
se bilo nujno osredotočiti tudi na delne rezultate (ibid.). Velik problem in ovira pri napredku
ESP je bila prevelika osredotočenost na procese na regionalni ravni ter odsotnost ravnotežja
med dolgo-, srednje- in kratkoročnimi cilji in prednostnimi nalogami (Balfour 2004: 8).
Zaradi odsotnosti jasnih in natančno določenih prednostnih nalog je bilo težko slediti poti od
prepoznavanja realno dosegljivih ukrepov graditve zaupanja in partnerstva do 'ustvarjenja
območja miru in stabilnosti'. Zato je novost, ki jo prinaša Evropska sosedska politika, s tega
vidika zelo dobrodošla, saj poleg ohranjanja regionalne ravni delovanja uvaja koncepta
diferenciacije in 'benchmarkinga' (Balfour 2004: 9).
27 Zanimiva je primerjava z izvajanjem in merjenjem Milenijskih razvojnih ciljev OZN. Tudi tam so cilji dolgoročni in kompleksni, vendar so zastavljeni bolj konkretno, so časovno določeni, za doseganje vsakega cilja obstajajo indikatorji in redna poročila (OZN: Milenijski razvojni cilji 2007)
35
V nadaljevanju se bom osredotočila na ocenjevanje napredka treh izbranih ciljev ESP (po
enega iz vsake košarice) v treh izbranih državah: Maroku, Egiptu in Jordaniji. Čeprav so bili
cilji zastavljeni za celotno območje Sredozemlja in čeprav ESP poudarja regionalno raven, je
za njihovo uresničitev pomembno delovanje vsake partnerke. Napredek v posameznih
državah je torej predpogoj za napredek celotne regije, merjenje napredka v posameznih
državah pa osnova za merjenje napredka v regiji, zato sem se odločila za analizo bilateralne
ravni ESP. Države Maroko, Egipt in Jordanijo sem izbrala, ker sem želela kar se da omejiti
vpliv bližnjevzhodnega izraelsko-palestinskega konflikta, ki se je izkazal za eno največjih
ovir pri doseganju ciljev ESP (tako na regionalni ravni kot na ravni držav) (Adler in Crawford
2006: 29, Balfour 2004: 8, Morgandi in Zavaritt 2005: 37 in drugi). Poleg tega pa so to
države, ki so med bolj uspešnimi pri izvajanju ESP (predvsem drugega poglavja) (Radwan in
Reiffers 2005: 65 in drugi), zato je upravičeno pričakovati, da se bo doseganje ciljev (oz.
delovanje v tej smeri) najprej pokazalo ravno v teh državah. Pri izboru posameznih ciljev za
analizo sem se skušala osredotočiti na tiste cilje, ki kar najbolj odgovarjajo na vzroke za
nestabilnost in nemirnost na območju Sredozemlja in ki bi v čim manjši meri lahko bili le
strateški interesi EU brez ozira na partnerke. Izbrani cilji so torej:
- spoštovanje človekovih pravic (1. poglavje ESP),28
- povečanje in liberalizacija medsebojne trgovine (2. poglavje ESP),
- izboljšanje izobrazbene strukture prebivalstva (3. poglavje ESP).
Pri merjenju napredka se bom bolj kot na konkretne rezultate v smislu izboljšanja
posameznih kazalcev političnega, gospodarskega in družbenega napredka osredotočila na
vzpostavitev struktur, ki bi lahko v prihodnosti pripomogle k doseganju ciljev ESP. ESP sem
namreč opredelila kot strukturno zunanjo politiko, ki je usmerjena v doseganje dolgoročnih
ciljev, zato dejstvo, da se mnogi družbeni, politični in gospodarski kazalci v desetih letih niso
izboljšali, ne pomeni nujno neuspeha politike ESP (seveda pa dolgoročna naravnanost ne bi
smela biti izgovor za pomanjkanje vidnih rezultatov v krajšem obdobju, zato je ta vidik v
okviru Evropske sosedske politike poudarjen). Zanimala me bo predvsem smer in
relevantnost do sedaj narejenih korakov, torej ali dosedanji rezultati nakazujejo na
uresničevanje dolgoročno zastavljenih ciljev.
28 Poglavja se med seboj prepletajo, zato bi nekatere cilje lahko uvrstila v različna poglavja. Tako npr. človekove pravice vsebuje tudi tretje poglavje ESP, izobraževanje pa ima poleg 3. poglavja pomembno mesto tudi v 2. poglavju. Zaradi preglednosti sem cilje uvrstila v tisto poglavje, v katerem so bolj poudarjeni.
36
4. ANALIZA IZBRANIH CILJEV EVRO-SREDOZEMSKEGA
PARTNERSTVA
Namen analize v tem delu je ugotoviti, kaj je bilo v okviru ESP storjenega na treh izbranih
področjih v treh izbranih državah in ali dosežki nakazujejo v smer doseganja ciljev
Barcelonske deklaracije. Analiza temelji na pregledu dokumentov in poročil o izvajanju ESP
in Evropske sosedske politike29 in vsebuje pregled situacije v državi (nacionalnih prizadevanj
za uresničitev cilja) ter prednostnih nalog in programov v okviru MEDA in ESPI na izbranih
področjih.
Analiza bo zajemala obdobji 2002–2006 (na podlagi dokumentov za to obdobje bom
ugotovila, kaj je že bilo narejenega) in 2007–2013 (v teh dokumentih bom raziskovala načrte
in potencial za prihodnost). Razlogov za neobravnavanje začetnega obdobja ESP (1995–
2002) je več, bistveni pa so naslednji:
- Bilateralna raven, ki je predmet moje analize, je bila resda ustanovljena že leta 1995,
vendar se je v praksi resneje začela udejanjati kasneje. Pred letom 2000 namreč večina
ESPS, ki so temelj in osnovni instrument bilateralnega sodelovanja, še ni stopila v
veljavo (Maroko leta 2000, Jordanija leta 2002, Egipt 2004).30 Poleg tega pa se ESPS
skorajda ne razlikujejo po vsebini, kar veliko pove o tem, kako je bila zasnovana
bilateralna raven (bolj v smislu 'vse po enakem kopitu').
- Kot sem omenila v poglavju o programu MEDA, je šele dopolnitev Uredbe o finančni
pomoči v okviru MEDA, tj.MEDA II uvedla nacionalne in regionalne strategije ter
usmerjevalne programe za dodeljevanje finančnih sredstev (prve NS, oblikovane na
podlagi zahtev dopolnjene Uredbe, zajemajo šele obdobje 2002–2006 in šele v njih se
pojavijo natančnejše informacije o posamezni državi v okviru ESP). Ta izboljšava naj
bi pomagala postaviti prednostne naloge programa MEDA v kontekst nacionalnih
ciljev posamezne države in vzeti v ozir tudi aktivnosti drugih akterjev (držav in
mednarodnih institucij) v državi. V novem konceptu financiranja je poudarek na 29 Kljub temu, da je temeljni predmet mojega raziskovanja ESP in ne Evropska sosedska politika, bo analiza doseganja ciljev vključevala tudi nekatere dokumente, ki so nastali v okviru Evropske sosedske politike, katero sem opredelila kot nadaljevanje in nadgradnjo ESP (ne gre torej za neko povsem novo oz. ločeno politiko). Dokumenti ESP zaradi osredotočenosti na regionalno raven namreč ne dajejo zadostnih oz. natančnih informacij o doseženem v posameznih državah, kar je predmet moje analize v tem delu naloge. 30 Problem zaostajanja s podpisi in ratifikacijami ESPS, je bil izpostavljen tudi v Sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu iz leta 2000 z naslovom »Poživitev Barcelonskega procesa«. To sporočilo izpostavlja tudi slabo izvajanje in potrebo po izboljšavi programa MEDA (Communication from the Commission to the Council and the European parliament to prepare the fourth meeting of Euro-mediterranean foreign ministers: »Reinvigorating the Barcelona process« COM(2000)497 final, sprejeto 6. septembra 2000).
37
majhnem številu strateških programov, majhni in izolirani projekti, ki niso skladni s
tem pristopom, pa ne bodo več financirani (ta praksa je bila značilna za prvo obdobje
programa MEDA in se ni izkazala za učinkovito). Poudarjena je tudi odvisnost
financiranja od prizadevanj posamezne države na nekem področju (Sporočilo Komisije
Svetu in Evropskemu parlamentu: »Poživitev Barcelonskega procesa« 2000: 9)
- Eden od razlogov vključitve ESP v okvir Evropske sosedske politike je ravno potreba
po okrepitvi in izboljšanju delovanja in učinkovitosti na bilateralni ravni. Tako
bilateralna raven šele z instrumenti, ki jih uvaja Evropska sosedska politika (predvsem
diferenciacija in benchmarking, ki daje možnost sprotnega nadzorovanja smeri in
uspešnosti politike), dobi možnost za večjo učinkovitost (Balfour 2004, Johansson-
Nogués 2004 in drugi). V okviru Evropske sosedske politike so bila pripravljena tudi
prva poročila o državah in poročila o napredku v državah, na podlagi katerih je možno
oceniti, kaj je bilo v posamezni državi doseženega.
4.1 IZBRANI CILJI V BARCELONSKI DEKLARACIJI IN V PRIDRUŽITVENIH SPORAZUMIH
4.1.1 Spoštovanje človekovih pravic
Barcelonska deklaracija omenja človekove pravice že v preambuli, nato pa še v prvem
poglavju o političnem partnerstvu. V preambuli podpisnice izražajo prepričanje, da
uresničitev glavnega cilja partnerstva zahteva »krepitev demokracije in človekovih pravic,
trajnostni in uravnotežen gospodarski in družbeni razvoj, ukrepe za boj proti revščini in
spodbujanje večjega razumevanja med kulturami, kar so bistveni vidiki partnerstva«
(Barcelonska deklaracija, preambula, 6. odst.).
K spoštovanju človekovih pravic se podpisnice zavezujejo tudi v prvem (političnem)
poglavju deklaracije, v katerem soglašajo, da bodo delovale »v skladu z Ustanovno listino
Združenih narodov in s Splošno deklaracijo človekovih pravic ter z drugimi obveznostmi, ki
izhajajo iz mednarodnega prava« (Barcelonska deklaracija, 1. pogl., 2. odst.). Soglašajo tudi,
da bodo »spoštovale človekove pravice in temeljne svoboščine ter zagotavljale učinkovito in
legitimno izvajanje teh pravic in svoboščin, vključno s svobodo izražanja, svobodo
združevanja z miroljubnimi nameni in svobodo misli, prepričanja in vere« (Barcelonska
deklaracija, 1. pogl., 4. odst.).
38
Človekove pravice so omenjene tudi v preambuli ESPS,31 kjer je izražen »pomen, ki ga
podpisnice pripisujejo načelom Ustanovne listine OZN, predvsem spoštovanju človekovih
pravic, demokratičnih načel in političnih in gospodarskih svoboščin, ki so temelj pridružitve«
(ESPS EU–Egipt, preambula, 3. odst.).32 Človekovim pravicam pa je posvečen tudi drugi člen
ESPS, ki poudarja, da so človekove pravice »bistveni sestavni del sporazuma« (ESPS EU–
Egipt, 2. člen).
Pri tem cilju so zelo jasni elementi strukturne zunanje politike. Gre namreč za celosten in
dolgoročno usmerjen pristop k izboljšanju situacije na področju človekovih pravic, ki
upošteva medsebojno povezanost različnih ravni in struktur. Človekove pravice bi torej lahko
uvrstili v več oken Tabele o ravneh in strukturah zunanje politike (Tabela 2.1), od
individualne ravni (zagotavljanje pravic posameznika) do družbene (zagotavljanje pravic
manjšin, verskih skupnosti) in globalne ravni (delovanje v skladu z Ustanovno listino OZN)
ter od politično-pravnih struktur (zagotavljanje političnih pravic) do družbeno-gospodarskih
struktur (zagotavljanje ekonomskih, socialnih pravic). ESP zajema vse to, za doseganje cilja
pa izključuje kakršnokoli uporabo sile ter zagovarja postopen pristop in legitimno delovanje.
4.1.2 Povečanje in liberalizacija trgovine
Postopna vzpostavitev območja proste trgovine je v Barcelonski deklaraciji opredeljena kot
temelj za dosego ciljev drugega (gospodarskega) poglavja. Prosta trgovina »bo vzpostavljena
na podlagi novih evro-sredozemskih pridružitvenih sporazumov in prostotrgovinskih
sporazumov med partnerkami« (Barcelonska deklaracija, 2. pogl., 1. podpoglavje, 1. odst.).
Rok za vzpostavitev proste trgovine je leto 2010, za uresničitev tega pa so se podpisnice
zavezale k postopni ukinitvi carinskih in necarinskih ovir, ki bo podrobno določena v
pridružitvenih sporazumih (ibid.).
Zavezanost vzpostavitvi proste trgovine podpisnice izražajo že v preambuli ESPS (ESPS
EU–Jordanija, preambula, 10. in 11. odst.).33, nato pa še v poglavju o ciljih sporazuma (ESPS
31 Določila glede človekovih pravic, proste trgovine in izobraževanja se v pridružitvenih sporazumih ne razlikujejo bistveno, zato predstavitev izbranih ciljev ne vključuje določil iz pridružitvenega sporazuma vsake od treh izbranih držav, ampak le iz enega. 32 Euro-Mediterranean agreement establishing an Association between the European communities and their MemberSstates, of the one part, and the Arab republic of Egypt, of the other part, podpisan 25. junija 2001 in v veljavi od 1. junija 2004. 33 Euro-Mediterranean agreement establishing an association between the European Communities and their Member States, of one part, and the Hashemite Kingdom of Jordan, of the other part, podpisan 24. novembra 1997 in v veljavi od 1. maja 2002.
39
EU–Jordanija, 1. člen, 2. odst.) V nadaljevanju pa ESPS vključuje natančnejša določila glede
vzpostavljanja proste trgovine in o ukrepih, povezanih s tem, tako da ta cilj predstavlja
bistveni oz. največji del sporazuma, kar kaže na pomen, ki ga ima vzpostavitev proste
trgovine za doseganje ciljev ESP (ESPS EU–Jordanija, 6.–29. člen in aneksi I-IV).
ESP tudi na področju proste trgovine vsebuje strukturne elemente. Ustvarjenje proste
trgovine naj bi bil tako eden od prvih, a zelo pomembnih korakov do trajnostnega
gospodarskega in družbenega razvoja, blaginje posameznikov in držav, kar bi posledično
zagotovilo tudi mir in varnost. Dober dokaz za to je pomen prostega trga za razvoj EU (Brach
2006: 8).
4.1.3 Izboljšanje izobrazbene strukture prebivalstva
Podpisnice v tretjem (kulturnem) poglavju deklaracije poudarjajo »bistveno naravo razvoja
človeških virov, predvsem z vidika izobraževanja in usposabljanja mladih ljudi« (Barcelonska
deklaracija, 3. pogl., 4. odst.). Izražajo namen, da bodo spodbujale predvsem kulturni vidik
razvoja na tem področju, in sicer preko izmenjav, učenja tujih jezikov ter izvajanja
dolgoročnih politik izobraževanja (ibid.).
ESPS določajo, da je cilj sodelovanja »najti poti za dosego napredka na področju
izobraževanja in usposabljanja, vključno s poklicnim usposabljanjem« (ESPS EU–Maroko,
46. člen).34 Poleg tega sporazumi poudarjajo, da je treba omogočiti enakopraven dostop do
izobraževanja tudi ženskam (ibid.).
Z vidika strukturne zunanje politike je pri tem cilju pomembna povezava med
izobraževanjem oz. razvojem človeških virov in drugimi cilji ESP. Izobraževanje je namreč
ključnega pomena za kakršen koli napredek bodisi na področju političnih in varnostnih ciljev
bodisi na področju družbenih in gospodarskih ciljev. ESP v okviru izobraževanja poudarja
predvsem medkulturno učenje, ki je predpogoj razumevanja in miru med narodi in kulturami
in pa skladnost med izobraževanjem in potrebami gospodarstva (v tem vidiku se močno
prepletata 2. in 3. poglavje ESP), saj brez te skladnosti izobraževanje ne daje zadostnega
doprinosa k razvoju gospodarstva (Pace 2005: 60).
34 Euro-Mediterranean agreement establishing an association between the European Communitiesand their Member States, of one part, and the Kingdom of Morocco, of the other part, podpisan 26. februarja 1996 in v veljavi od 1. marca 2000.
40
4.2 SPOŠTOVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC
4.2.1 Maroko
Napredek in prizadevanja države
EK ocenjuje, da je bil Maroko eden izmed bolj odprtih partnerjev kar zadeva uresničevanje
ciljev o spoštovanju človekovih pravic (Poročilo o Maroku, 3). V zadnjih nekaj letih je
Maroko začel razvijati oz. graditi zakonodajni okvir za varovanje človekovih pravic.
Najpomembnejše pravice so varovane z ustavo, sprejete so bile mnoge zakonodajne reforme
na tem področju. Maroko je ratificiral vse konvencije Združenih Narodov o človekovih
pravicah (nekatere s pridržki), ne pa tudi vseh protokolov h konvencijam (Poročilo o Maroku,
7). V letu 2005 so bili nekateri pridržki umaknjeni, in sicer predvsem na področju rasne
diskriminacije, otrokovih pravic in mučenja (Poročilo o napredku za Maroko, 3).35 Leta 2005
je Maroko izrazil namen podpisati oba protokola k Mednarodnemu paktu o civilnih in
političnih pravicah ter že izvaja pogovore v tej smeri. Istega leta je bil sprejet nov zakon o
mučenju, ki vsebuje definicijo mučenja skladno z definicijo OZN, kriminalizira mučenje in
zagotavlja dolge zaporne kazni za kršitelje (ibid.). Maroko je ratificiral tudi večino konvencij
Mednarodne organizacije za delo (MOD), razen konvencije o svobodi združevanja in
organiziranja (Poročilo o Maroku, 7). Zakon o najnižji zaposlitveni starosti je v skladu z
MOD, kršitve zakonov o otroškem delu pa ostajajo pogoste (Poročilo o Maroku, 9).
Mediji so postali bolj svobodni predvsem po zaslugi novega medijskega zakonika, ki je
sledil zamenjavi oblasti leta 2002. Še vedno pa zakon vsebuje mnogo omejitev svobode tiska
(Poročilo o Maroku, 8). To slabost odpravlja dopolnilo k medijskemu zakoniku, ki je v
pripravi in med drugim ukinja zaporne kazni za novinarje (Poročilo o napredku za Maroko,
3).
Čeprav je islam državna religija, so drugim religijam priznane pravice do izražanja vere in
verska svoboda. Vlada spodbuja toleranco in spoštovanje med religijami (Poročilo o Maroku,
8). Napredek je bil storjen tudi na področju pravic manjšin, saj je bil ustanovljen inštitut za
kulturo Berberov, ki je odgovoren za vključevanje berberskega jezika v izobraževalni sistem
(Poročilo o napredku za Maroko, 3).
35 ENP progress report Morocco. Commission staff working paper accompanying the Communication from the Commission to the Council and the European parliament on strengthening the European neighbourhood policy SEC(2006)1511/2, sprejet 4. decembra 2006.
41
Sprememba družinskega zakonika leta 2004 je prinesla pomemben napredek na področju
pravnega varstva enakopravnosti moških in žensk. Izboljšuje status in pravice žensk na
področju zakona, ločitve, lastnine in dedovanja in določa vzpostavitev družinskih sodišč in
sklada za pomoč družinam (Dokument Sveta Evropske unije št. 14738/05, 4).36 Maroko je
ratificiral tudi Konvencijo o prepovedi vseh vrst diskriminacije žensk, vendar s pridržki glede
mnogih členov (Poročilo o Maroku, 9).
V zadnjih letih so spremembe zakonodaje pripomogle k razvoju aktivne in dinamične
civilne družbe. V Maroku deluje okoli 30.000 združenj, mnoga na področju človekovih
pravic, vendar še nimajo velikega vpliva na politične odločitve. Soočena so tudi s
pomanjkanjem sredstev (ibid.). Leta 2005 je bila ustanovljena Komisija za pravičnost in
spravo, katere namen je popraviti krivice, storjene žrtvam prisilnih izgonov in nezakonitih
priporov v preteklosti (NS za Maroko 2007–2013, 8–9).37
V okviru Evropske sosedske politike je bil ustanovljen pododbor za človekove pravice,
demokratizacijo in vladanje, ki se je prvič sestal novembra 2006 (Poročilo o napredku za
Maroko, 3).
Nacionalna strategija (NS) in Nacionalni usmeritveni program (NUP) 2002–2006
Človekove pravice v NS za Maroko za obdobje 2002–2006 niso spadale med prednostne
naloge, zato tudi ni bilo predvidenih finančnih sredstev v NUP za to obdobje (NS in NUP za
Maroko 2002–2006, 23–24).38 V reviziji NUP za obdobje 2005–2006 pa so omenjene, kar je
posledica Sporočila EK o potrebi po okrepitvi aktivnosti EU na področju človekovih pravic v
Sredozemlju, v katerem med drugim priporoča pripravo nacionalnega akcijskega načrta za
človekove pravice.39 Ker je Maroko v preteklih letih na tem področju napredoval, so v NUP
2005–2006 predvidena dodatna sredstva za spodbujanje vladnih prizadevanj pri pripravi in
izvajanju nacionalnega akcijskega načrta, kot ga predvideva EK. Poleg finančnih sredstev (2
mio EUR), NUP določa tudi pomoč v obliki osebja, izvedbe študij, srečanj strokovnjakov,
izobraževanj ter delavnic s področja človekovih pravic (NUP za Maroko 2005–2006, 30–
36 Dokument Sveta Evropske unije št. 14738/05: Fifth meeting of the EU–Morocco Association council. Statement by the European union, sprejet 22. novembra 2005. 37 European neighbourhood and partnership instrument: Morocco strategy paper 2007–2013. 38 Partenariat Euro-med Maroc: Document de strategie 2002–2006 et Programme indicatif national 2002–2004. 39 Communication from the Commission to the Council and the European Parliament: Reinvigorating EU actions in Human Rights and democratisation with Mediterranean partners: Strategic guidelines, COM(2003)294 final, sprejeto 21. maja 2003.
42
31).40 Poleg tega vsebuje tudi program za krepitev civilno-družbenih organizacij, ki delujejo
na področju človekovih pravic, kar je prav tako posledica priporočil EK iz leta 2003 (NUP za
Maroko 2005–2006, 32). Cilj programa je povečanje vpliva teh organizacij, dialog med njimi,
večja profesionalizacija njihovega dela ter izboljšanje njihovih tehničnih in upravljavskih
sposobnosti. Tudi ta program poleg finančnih sredstev (3 mio EUR) predvideva tehnično
pomoč, programe izobraževanja in pomoč pri opazovanju in nadzorovanju dejavnosti (NUP
za Maroko 2005–2006, 33).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
Človekove pravice so ena izmed prednostnih nalog v tem obdobju, kar je med drugim tudi
priznanje proaktivnemu procesu krepitve spoštovanja človekovih pravic, ki se je v Maroku
začel v zadnjih letih (NS za Maroko 2007–2013, 8).
Na področju človekovih pravic se NUP osredotoča na podporo reformi pravosodja (20 mio
EUR) in izvajanju priporočil Komisije za pravičnost in spravo (8 mio EUR). Podpora
ministrstvu za pravosodje obsega dva dela (NUP za Maroko 2007–2013, 16–17).41 Prvi del je
modernizacija zaporniškega sistema s ciljem izboljšanja delovanja sistema, pogojev priprtja in
varovanja pravic zapornikov, drugi pa je usposabljanje uslužbencev sodišč, predvsem tistih, ki
se ukvarjali z mladoletniki in družinami (NUP za Maroko 2007–2013, 17–18). Drugi
program, tj. Podpora izvajanju priporočil Komisije za pravičnost in spravo, obsega podporo
ustanovitvi maroškega inštituta za sodobno zgodovino, sprejetju moderne politike na področju
javnih in zasebnih arhivov ter ustanovitvi nacionalnega zgodovinskega muzeja (NUP za
Maroko 2007–2013, 19–20).
4.2.2 Egipt
Napredek in prizadevanja države
Egipt je ratificiral večino konvencij Združenih Narodov o človekovih pravicah, nekatere s
pridržki. Ratificiral je tudi vse konvencije MOD o ključnih delovnih standardih. Določila teh
mednarodnih pogodb so postala del nacionalne zakonodaje. Največja ovira popolnemu
40 Euro-med partnership: Morocco National indicative programme 2005–2006. 41 European neighbourhood and partnership instrument: Morocco 2007–2010 National indicative programme.
43
priznanju in spoštovanju človekovih pravic je zakon o izrednem stanju, ki velja že od leta
1981 in dovoljuje nezakonita priprtja, obsodbe brez sojenja in omejevanje pravice
združevanja, izražanja, tiska in druge z ustavo varovane pravice (Poročilo o Egiptu, 6).42 Od
leta 2003 se je razprava o človekovih pravicah okrepila, kar je spodbudilo napredek na mnogo
področjih: obsodbe policijskih uslužbencev zaradi mučenja, izpustitev zapornikov, obsojenih
brez dokazane krivde, sprejetje novega zakona o statusu osebe, ki izboljšuje položaj žensk,
ustanovitev Nacionalnega sveta za človekove pravice, ukinitev sodišč za državno varnost,
ustanovitev odbora za človekove pravice v egiptovski Ljudski skupščini, oddelek za
človekove pravice v okviru državnega tožilstva idr. (ibid.).
Egipt je ratificiral Konvencijo o prepovedi vseh oblik diskriminacije žensk, vendar tudi to s
pridržki glede neskladnosti z islamskim pravom (Poročilo o Egiptu, 8). Ustanovljen je bil
Nacionalni svet za ženske, z namenom izboljšanja njihovega položaja, ter urad varuha
človekovih pravic za sprejemanje pritožb, svetovanje in ozaveščanje na področju pravic
žensk. Egipt je ratificiral tudi Konvencijo Združenih Narodov o pravicah otroka in sprejel
zakon o otrocih ter oblikoval nacionalni načrt boja proti najhujšim oblikam otroškega dela
(Poročilo o Egiptu, 9).
Egiptovska oblast še ni vzpostavila posebne celovite strategije za človekove pravice. Leta
2004 ustanovljen Nacionalni svet za človekove pravice je povečal pričakovanja državljanov in
mednarodne skupnosti glede izboljšanja stanja človekovih pravic v državi. Pooblaščen je za
pripravo predloga delovnega načrta, za sprejemanje pritožb in za nadzor izvajanja
mednarodnih sporazumov, povezanih s človekovimi pravicami (Poročilo o Egiptu, 6).
Rezultat njegovega dela sta že dve poročili o situaciji na področju človekovih pravic v Egiptu,
v katerih opisuje tudi pomanjkljivosti in kršitve (Dokument sekretariata Sveta Evropske unije,
3).43 Drugi pomembni koraki so še ustanovitev oddelkov za človekove pravice znotraj
nekaterih ministrstev, parlamentarni odbor za človekove pravice ter vključitev poučevanja
človekovih pravic v šole (NS za Egipt 2007–2013, 8).44
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2002–2006
42 European neighbourhood policy: Country report Egypt. Commission staff working paper SEC(2005)287/3, sprejeto 2. marca 2005. 43 Dokument sekretariata Sveta Evropske unije (brez oznake): Second meeting of the EU–Egypt Association council. Statement by the European union, sprejet 12. junija 2006. 44 Egypt: country strategy paper 2007–2013.
44
Vlada v tem obdobju človekovih pravic ni uvrščala med pomembne teme. Posledično
človekove pravice v tem obdobju niso bile prednostna naloga v okviru ESP, zato v NS in v
NUP za to obdobje v NS in NUP za Egipt niso omenjene.45
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
Podpora reformam na področju človekovih pravic je ena izmed prednostnih nalog za obdobje
2007–2013 (NS za Egipt 2007–2013, 21). Podpora je priznanje nacionalnim prizadevanjem
na tem področju, predvsem ustanovitvi Nacionalnega sveta za človekove pravice. Usmerjena
je v izboljšanje učinkovitosti institucij in v krepitev kulture človekovih pravic ter v
oblikovanje nacionalne strategije za človekove pravice (NS za Egipt 2007–2013, 22).
Cilj Programa za spodbujanje in varovanje človekovih pravic je razvoj institucij in
nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju, poleg varovanja človekovih pravic v
splošnem pomenu pa izpostavlja pravice žensk in otrok, krepitev civilne družbe ter svobodo
izražanja in medijev. Za izvajanje programa je v NUP predvidenih 17 mio EUR (NS za Egipt
2007–2013, 29–30).
4.2.3 Jordanija
Napredek in prizadevanja države
Jordanija je ratificirala ključne konvencije Združenih Narodov, ne pa tudi protokolov k Paktu
o državljanskih in političnih pravicah in protokola h Konvenciji proti mučenju. Ratificirala je
tudi večino konvencij MOD z izjemo Konvencije o svobodi združevanja in organiziranja. Ti
dve svoboščini sta omejeni tudi z zakonom (Poročilo o Jordaniji, 7).46
Svoboda tiska je varovana z ustavo, kljub temu pa obstaja mnogo zakonskih omejitev.
Leta 2002 je kralj dal pobudo za oživitev Sveta za medije, kar je bil prvi poskus spodbujanja
neodvisnosti, pluralizacije in profesionalizacije medijev, sledili pa so mu še drugi, usmerjeni
predvsem v ukinjanje državnega nadzora nad mediji. Mučenje je prepovedano z zakonom,
kljub temu pa prihaja do mnogih kršitev (Poročilo o Jordaniji, 8).
45 Euro-med partnership: Egypt Country strategy paper 2002–2006 and National indicative programme 2002–2004. 46 European neighbourhood policy: Country report Jordan. Commission staff working paper SEC(2004)564, sprejeto 12. maja 2004.
45
Situacija na področju človekovih pravic se je izboljšala po ustanovitvi Nacionalnega centra
za človekove pravice, ki je začel delovati leta 2003 in je nadomestil leta 2000 ustanovljeno
Kraljevo komisijo za človekove pravice (ibid.). Nacionalni center je neodvisen organ, ki ima
funkcijo varuha človekovih pravic in je pristojen za pripravo poročil vladi (NS in NUP za
Jordanijo 2002–2006, 5).47
Jordanija je ratificirala Konvencijo Združenih Narodov o prepovedi vseh oblik
diskriminacije žensk, ni pa je še prenesla v nacionalno zakonodajo. Mnogi zakoni tako še
dovoljujejo oz. določajo diskriminacijo žensk na različnih področjih. Jordanija se zaveda
pomembnosti izboljšanja položaja žensk za razvoj države, zato je pripravila program
sprememb, predvsem na področju političnih pravic (Poročilo o Jordaniji, 9). Leta 2000 sta
kralj in vlada sta podprla pobudo za prepoved 'častnih usmrtitev', ki dovoljujejo ubijanje žena
zaradi nečastnega obnašanja, vendar je parlament ni sprejel, kar je spodbudilo množične
demonstracije, ki so se jih udeležili tudi člani kraljeve družine. Dokaz zavezanosti kraljeve
družine človekovim pravicam je tudi njihovo pokroviteljstvo mnogih lokalnih nevladnih
organizacij, ki delujejo na tem področju (NS in NUP za Jordanijo 2002–2006, 7).
Na področju otrokovih pravic je pomemben Zakon o delu, saj prepoveduje zaposlovanje
otrok starih manj kot 16 let. Ministrstvo za delo je ustanovilo oddelek za otroško delo, ki je
pristojno za sprejemanje pritožb in preiskovanje kršitev (Poročilo o Jordaniji, 9).
Delovanje nevladnih organizacij je dovoljeno le na nekaterih področjih, pogoj pa je
odobritev načrtov dela in financiranja s strani oblasti, ki jih lahko tudi nadzirajo. Nevladnim
organizacijam ni dovoljeno politično delovanje. Kljub temu se je število nevladnih organizacij
v primerjavi z letom 1989 podvojilo (ibid.).
Pravice etničnih in verskih manjšin so dobro varovane. Njihovi pripadniki lahko svobodno
izražajo svojo vero in kulturo, imajo enakopraven dostop do izobraževanja in zdravstvenih
storitev in zaposlitve. Zastopani so v vladi in v parlamentu (Poročilo o Jordaniji, 10).
Leta 2005 je bil sprejet akcijski načrt NSP, temu pa je sledila ustanovitev pododborov za
ključna področja, med drugim tudi pododbora za človekove pravice in demokracijo
(Dokument Sveta Evropske unije št. 14740/05, 2).48 Jordanija je bila prva sredozemska
partnerka v kateri je začel delovati ta pododbor, ki zagotavlja institucionalni okvir oz. forum
za obravnavanje tako občutljivih tem kot sta smrtna kazen in pravice žensk. EU nudi podporo
Nacionalnemu centru za človekove pravice, katerega verodostojnost se je okrepila. Preiskuje 47 Euro-med partnership: Jordan country strategy paper 2002–2006 and National indicative programme 2002–2004. 48 Dokument Sveta Evropske unije št. 14740/05: Fourth meeting of the EU–Jordan Association council. Statement by the European union, sprejet 21. novembra 2005.
46
pritožbe zaradi nečloveških in ponižujočih kazni ter je zahteval sprejem zakonodajnih
ukrepov za boj proti le-tem. Spodbujanje enakopravnosti žensk je prednostna naloga tako t. i.
Nacionalne agende, dolgoročnega programa reform, sprejetega leta 2005, kot tudi akcijskega
načrta Evropske sosedske politike. EK financira tudi projekte ozaveščanja na področju
človekovih pravic (Poročilo o napredku za Jordanijo, 4).49
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2002–2006
V obdobju 2002–2006 so človekove pravice označene kot prednostna naloga v širšem
kontekstu krepitve pluralnosti civilne družbe in pravne države (NS in NUP za Jordanijo
2002–2006, 24). Program za krepitev pluralnosti civilne družbe in pravne države se
osredotoča na krepitev pravic žensk in otrok ter spodbujanje svobode medijev in združevanja.
Sredstva (2 mio EUR) so namenjena dejavnostim nevladnih organizacij in tehnični podpori
oblastem (NS in NUP za Jordanijo 2002–2006, 38).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
Podpiranje reform na področju človekovih pravic je prednostna naloga v obdobju 2007–2013
(NS in NUP za Jordanijo 2007–2013, 17).50 Program podpore človekovim pravicam je
nadaljevanje programov, začetih v prejšnjem obdobju, in izpostavlja varovanje pravic žensk,
svobodo medijev, krepitev civilne družbe ter neodvisnost in učinkovitost sodstva. Sredstva v
višini 17 mio EUR so namenjena tako vladi kot tudi nevladnim organizacijam (NS in NUP za
Jordanijo 2007–2013, 25).
4.3 POVEČANJE IN LIBERALIZACIJA TRGOVINE
4.3.1 Maroko
Napredek in prizadevanja države
49 ENP progress report Jordan. Commission staff working document accompanying the Communication from the Commission to the Council and the European parliament on strengthening the European neighbourhood policy SEC(2006)1508/2, sprejeto 4. decembra 2006. 50 European neighbourhood and partnership instrument: Jordan strategy paper 2007–2013 and National indicative programme 2007–2010.
47
ESPS, ki je temeljni instrument za vzpostavitev proste trgovine med EU in Marokom ter med
Marokom in drugimi sredozemskimi partnerkami, je bil podpisan leta 1996, v veljavo pa je
stopil maja 2000 (Poročilo o Maroku, 4). Trgovina z EU se liberalizira v skladu z določili
ESPS. Nadaljuje se modernizacija carinskih organov, vpeljani so bili carinski postopki, ki so
v skladu z mednarodnimi standardi in praksami (Poročilo o napredku za Maroko, 7–8).
Od marca 2003 so številne osnovne industrijske dobrine iz EU oproščene carinskih dajatev
pri vnosu v Maroko, progresivno opuščanje carin za vse ostale industrijske dobrine se je
začelo z 10 odstotnim zmanjšanjem. Trgovina s surovimi materiali je bila popolnoma
liberalizirana leta 2003. Dogovor glede trgovine s kmetijskim blagom med EU in Marokom v
okviru ESPS je stopil v veljavo v začetku leta 2004 (Poročilo o Maroku, 17). Leta 2006 so se
začela pogajanja o liberalizaciji kmetijskih proizvodov in ribiške industrije ter pogovori o
načrtu za vzpostavitev mehanizma za reševanje sporov na področju trgovine (Poročilo o
napredku za Maroko, 7).
EU je Marokov glavni trgovinski partner, subregionalna trgovina med sredozemskimi
partnerkami ostaja zelo omejena (le 1 odstotek vse maroške trgovine poteka znotraj držav
Magreba in le 5 % znotraj vseh sredozemskih partnerk) (NS za Maroko 2007–2013, 12).
Maroko je ena od štirih podpisnic dogovora o prosti trgovini med sredozemskimi partnerkami
(t. i. Sporazum iz Agadirja),51 ki je v veljavi od leta 2006, od istega leta je v veljavi tudi
prostotrgovinski dogovor s Turčijo. Maroko je podpisal prostotrgovinski sporazum tudi z
ZDA. Julija 2003 je Maroko potrdil novi Protokol o pravilih porekla, ki dovoljuje razširitev
Pan-evropskega sistema kumulacije porekla na sredozemske partnerke.52 Protokol o pan-evro-
sredozemski kumulaciji porekla je v veljavi med Marokom in EU, Turčijo ter državami
evropskega prostotrgovinskega območja (EFTA – European Free Trade Area). Za veljavnost
protokola med podpisnicami Sporazuma iz Agadirja so potrebne le še nekatere formalnosti
(Poročilo o napredku za Maroko, 7). 51 Sporazum iz Agadirja temelji na Deklaraciji iz Agadirja, podpisani maja 2001 s strani Maroka, Tunizije, Egipta in Jordanije. Sporazum je bil podpisan 25. 2. 2004, v veljavi je od 1. 1. 2006. 52 Sistem pan-evro-sredozemske kumulacije porekla je razširitev panevropskega sistema, ki je bil vzpostavljen leta 1997, in sicer med EU, EFTA, SVE državami in baltskimi državami. Temelji na mreži preferenčnih sporazumov, ki vsebujejo protokole o pravilih porekla, ki morajo biti enaka za vse članice mreže oz. sistema. Kumulacija pa pomeni, da so lahko proizvodi, ki jim je bil priznan status porekla v eni izmed držav tega sistema, dodani proizvodom, ki izvirajo iz neke druge države, ne da bi pri tem izgubili njihov status porekla znotraj pan-evro-sredozemskega območja. Pogoj za kumulacijo statusa porekla pa velja le med državami, ki so medsebojnim prostotrgovinskim dogovorom dodale protokol o pravilih porekla (EU portal 2007e). V kontekstu ESP oz. Evropske sosedske politike je ta napredek pomemben predvsem z vidika spodbujanja sub-regionalne integracije in povečanja trgovine med sredozemskimi partnerkami ter tujih investicij v to območje (Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu za pripravo četrtega evro-sredozemskega srečanja zunanjih ministrov: »Poživitev barcelonskega procesa«, str, 7)
48
Pomemben napredek na področju trgovine je tudi ustanovitev šestih novih pododborov v
okviru ESP, med katerimi so za razvoj trgovine najpomembnejši naslednji: notranji trg,
industrija, trgovina in storitve, transport, okolje in energija ter kmetijstvo in ribištvo (Poročilo
o Maroku, 4). Podpisan je bil tudi sporazum o nadaljni liberalizaciji trgovine na področju
kmetijskih proizvodov (NS za Maroko 2007–2013, 5).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2002–2006
Razvoj trgovine s poudarkom na podpori izvajanju ESPS je bila prednostna naloga NS za
Maroko v obdobju 2000–2006. To se je odražalo že v NUP za obdobje 2002–2004, ko je bilo
za ta namen predvidenih 5 mio EUR sredstev (NUP za Maroko 2005–2006, 3), nadaljevalo in
okrepilo pa v obdobju 2005–2006, ko je EU za uskladitev trgovinske zakonodaje s standardi
EU, za zagotovitev izvajanja ESPS in za podporo sprejemanju in izvajanju prostotrgovinskih
sporazumov med Marokom in ostalimi sredozemskimi partnerkami, Maroku zagotovila 15
mio EUR sredstev v obliki posebnega sklada, namenjenega odzivanju na težave pri izvajanju
ESPS. Poleg finančnih sredstev program predvideva tudi tehnično pomoč, izdelavo študij,
twinning,53 izobraževanja itd. (NUP za Maroko 2005–2006, 12–13).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
Podpora izvajanju ESPS ostaja prednostna naloga tudi v NS za Maroko za obdobje 2007–
2013 (NS za Maroko 2007–2013, 4).
Maroku sta bila že v prejšnjem obdobju (MEDA 2002–2006) namenjena dva programa za
podporo izvajanju ESPS. Novi program podpore Akcijskemu načrtu Evropske sosedske
politike za Maroko predstavlja nadaljevanje teh programov, glavni cilj pa ostaja uspešno
izvajanje določil ESPS in uskladitev pravnih okvirov s pravom EU in krepitev
institucionalnega okvira za izvajanje akcijskega načrta (NUP za Maroko 2007–2013, 22).
Poleg finančnih sredstev v obliki posebnega sklada za reševanje problemov pri izvajanju
53 Twinning je sistem tesnega medinstitucionalnega povezovanja za krepitev institucionalnih in administrativnih sposobnosti. Ta mehanizem je bil na pobudo EK zasnovan kot pomoč državam kandidatkam pri sprejemanju in uvajanju pravnega reda EU, vse bolj pogosto pa je na voljo tudi sredozemskim partnerkam. Twinning se od klasične tehnične pomoči razlikuje v več vidikih. Ni namenjen le enostranskemu svetovanju, temveč gre za partnersko sodelovanje med javnimi uslužbenci na različnih področjih, ki mora privesti do natančno določenih in zagotovljenih rezultatov. Strokovnjaki, ki sodelujejo v twinningu, prihajajo iz javnega sektorja, v primeru tehnične pomoči pa se svetovalec izbere na javnem razpisu. Twinning poteka tako, da je državi partnerki dodeljen svetovalec iz EU, ki mora biti aktiven in izkušen državni uradnik na področju, na katerem se twinning izvaja in je državi partnerki za strokovno pomoč na voljo od enega do dveh let (Urad Vlade RS za komuniciranje 2000).
49
ESPS, program vključuje tudi tehnično pomoč, izdelavo študij, twinning, usposabljanja,
konference in opremo. Za ta program je namenjenih 20 mio EUR sredstev (NUP za Maroko
2007–2013, 23–24).
Za uresničitev ciljev ESPS na področju proste trgovine je pomemben tudi program podpore
kmetijstvu. Sredstva tega programa (40 mio EUR) so namenjena odzivanju na težave pri
modernizaciji kmetijstva in liberalizaciji trgovine s kmetijskimi proizvodi (NUP za Maroko
2007–2013, 29–30).
4.3.2 Egipt
Napredek in prizadevanja države
Kljub temu, da je Egipt že leta 1970 sprejel 'politiko odprtosti', se je kazalec odprtosti (uvoz
in izvoz blaga kot delež BDP) v letu 2000 v primerjavi z letom 1980 skoraj prepolovil in
znaša 24 odstotkov, enak trend pa velja za trgovino s storitvami. Leta 2001 je Egipt začel
izvajati ukrepe za liberalizacijo trgovine, ki so sicer prispevali k povečanju izvoza na
svetovno tržišče, niso pa uspeli odpreti zaščitenega domačega trga. V spodbujanje izvoza in
hitrejši liberalizaciji so usmerjene tudi politike sedanje vlade (Poročilo o Egiptu, 19). Trend
odprtosti se je leta 2004 izboljšal (kazalec odprtosti: 35 odstotokov), do leta 2007 pa je še
naraščal (45 odstotkov v letu 2006) (NS za Egipt 2007–2013, 9). EU je Egiptov
najpomembnejši trgovinski partner, saj trgovina z EU predstavlja več kot 35 % njegove
trgovine s svetom. Egipt po drugi strani predstavlja komaj 0,5 odstotka trgovine EU (Poročilo
o Egiptu, 19).
Na podlagi ESPS, ki ga je Egipt podpisal leta 2001, v veljavi pa je od junija 2004, je Egipt
začel ukinjati carine za polovico industrijskih izdelkov iz EU z namenom postopne
liberalizacije trgovine v prvih treh letih po sprejetju ESPS. Ostalo blago in storitve bodo
liberalizirani v prehodnem obdobju 12 let, medtem ko se bilateralni preferenčni dogovori na
področju kmetijstva že izvajajo in so močno prispevali k odprtju trgovine s kmetijskimi
proizvodi (zaenkrat je do odprtja prišlo pretežno s strani EU, kar je pripomoglo k povečanju
izvoza iz Egipta, s strani Egipta pa se bo odprtost na področju kmetijstva v prihodnosti morala
povečati). Sprejet je bil tudi okvirni protokol o liberalizaciji trgovine s storitvami, ki
predstavlja temelj za pogajanja o bilateralnih sporazumih med EU in sredozemskimi
partnerkami (NS za Egipt 2007–2013, 10).
50
Egipt je član Svetovne trgovinske organizacije (STO) in podpisnik mnogih regionalnih in
bilateralnih trgovinskih sporazumov: Panarabskega prostotrgovinskega območja (od 1997),
skupnega trga za vzhodno in južno Afriko (od 2001), Sporazuma iz Agadirja (od 2004) in
bilateralnih sporazumov z Alžirijo, Libanonom, Sirijo in Libijo. Pogaja se tudi z državami
EFTA, Gospodarsko in denarno unijo zahodne Afrike, s Turčijo in z Južno Afriko (NS za
Egipt 2007–2013, 10). Leta 2003 je Egipt potrdil Protokol o pravilih porekla, ki razširja Pan-
evropski sistem kumulacije porekla na sredozemske partnerke, ki je v veljavi od marca 2006
in se izvaja v bilateralnih odnosih z ostalimi državami, ki so ga sprejele (Dokument
sekretariata Sveta Evropske unije, 11).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2002–2006
V tem obdobju je bilo spodbujanje izvajanja ESPS, s poudarkom na povečanju trgovine,
prednostna naloga (NS in NUP za Egipt 2002–2006, 21). Za njeno uresničitev je bil oblikovan
Program povečanja trgovine, ki je namenjen ministrstvoma za zunanjo trgovino in finance ter
obsega 20 mio EUR za tehnično pomoč in 40 mio EUR za financiranje sektorskih
prilagoditev. Cilj programa je izboljšanje vladnih storitev za izvoznike in uvoznike,
zmanjšanje administrativnih, finančnih in carinskih ovir za trgovce, spodbujanje strukturnih
reform na področju trgovine in pomoč pri izvajanju ESPS in drugih prostotrgovinskih
sporazumov (NS in NUP za Egipt 2002–2006, 30).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
Razvoj proste trgovine v skladu z ESPS in akcijskim načrtom ostaja prednostna naloga tudi v
tem obdobju (NS za Egipt 2007–2013, 23). Program podpore izvajanju akcijskega načrta
predstavlja nadaljevanje programov za podporo izvajanju ESPS, ki so se izkazali za uspešne
predvsem zaradi njihove fleksibilnosti in odgovarjanja na potrebe. Vključuje tehnično pomoč
in twinning ter finančna sredstva (NS za Egipt 2007–2013, 32). Velik del programa je
namenjen podpori povečanju in liberalizaciji trgovine (modernizacija carinske uprave,
poenostavitev zakonodaje in postopkov v skladu z mednarodnimi standardi itd.), posebej pa je
poudarjena podpora kmetijskemu sektorju in liberalizaciji trgovine s kmetijskimi proizvodi.
Predvidena višina sredstev je 220 mio EUR (NS za Egipt 2007–2013, 32–33).
51
4.3.3 Jordanija
Napredek in prizadevanja države
Jordanija vodi jasno politiko liberalizacije trgovine, vključno z modernizacijo zakonodaje na
trgovinskem področju. ESPS je podpisala leta 1997, ratificirala pa ga je leta 1999. Leta 1999
je bil ustanovljen Gospodarski posvetovalni svet, ki je pooblaščen za oblikovanje strategij in
delovnih načrtov za izboljšanje gospodarske situacije v državi. Eden izmed njegovih
pomembnejših dokumentov je »Vizija Jordanije 2020«, ki med drugim vsebuje strategije in
standarde za liberalizacijo trgovine (NS in NUP za Jordanijo 2002–2006, 4–5).
Jordansko gospodarstvo velja za relativno odprto (indeks odprtosti je 70 odstotkov za
trgovino z blagom in 45 odstotkov za trgovino s storitvami). V zadnjih letih je Jordanija
vodila aktivno strategijo liberalizacije trgovine. Od leta 1998 je članica povečanega arabskega
prostotrgovinskega območja (GAFTA – Greater Arab Free Trade Area) in podpisnica
bilateralnih prostotrgovinskih sporazumov z večino držav GAFTA. Leta 2000 je postala
članica STO, v letih 2001 in 2002 pa je podpisala sporazuma z državami EFTA in z ZDA. Je
tudi podpisnica Sporazuma iz Agadirja (Poročilo o Jordaniji, 18).
EU je največji trgovinski partner Jordanije. Uvoz iz EU predstavlja približno tretjino vsega
uvoza, nasprotno pa je delež izvoza v EU zelo majhen. V okviru pridružitvenega sporazuma
sta EU in Jordanija pričeli pogovore in pogajanja o ukrepih za povečanje jordanske izvozne
konkurenčnosti in izboljšanju dolgoročnega trgovinskega ravnovesja (ibid.). Jordanski izvoz v
EU se je v zadnjih letih povečeval. Leta 2004 je predstavljal 30 odstotkov vsega izvoza
Jordanije, leta 2005 pa že 41 odstotkov, kar kaže na krepitev trgovinskih odnosov. Ukrepi za
povečanje trgovine in investicij so bili prednostna naloga pododbora za trgovino,
ustanovljenega v okviru Evropske sosedske politike (Poročilo o napredku za Jordanijo, 6).
Odpravljanje carin poteka v skladu z ESPS, končujejo se pogajanja o načrtu odprave carin
za zadnji seznam industrijskega blaga. EU in Jordanija sta s podpisom sporazuma leta 2006
uspešno zaključili pogajanja o liberalizaciji trgovine s kmetijskimi proizvodi. Na regionalni
ravni je bil sprejet dopolnjen prostotrgovinski sporazum z Izraelom, ki vključuje protokol o
kumulaciji porekla. Ta protokol je v Jordaniji v veljavi od leta 2006. Pogajanja o prosti
trgovini s Turčijo so v zadnji fazi (ibid.).
Več kot 70 odstotkov BDP Jordanije predstavljajo storitve, zato si je Jordanija tako v
okviru STO kot v okviru pridružitvenega sporazuma z EU prizadevala oblikovati strategijo za
postopno odprtje storitvenega sektorja (Poročilo o Jordaniji, 20). Pogajanja z EU o
52
liberalizaciji trgovine s storitvami so se začela, EU pa Jordaniji nudi tehnično pomoč pri
študijah storitvenega sektorja in pri pripravah na liberalizacijo (Poročilo o napredku za
Jordanijo, 7).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2002–2006
V obdobju 2002–2006 je bilo uspešno izvajanje ESPS s poudarkom na povečanju trgovine,
krepitvi institucij in regionalne integracije prednostna naloga NS (NS in NUP za Jordanijo
2002–2006, 22).
NUP vsebuje dva programa za uresničevanje prednostne naloge na področju trgovine. Prvi
je Program podpore izvajanju ESPS in regionalnih prostotrgovinskih sporazumov, drugi pa je
Program podpore regionalnemu razvoju na posebnem gospodarskem območju Aqaba
(območje Izraela, Egipta in Jordanije) (NS in NUP za Jordanijo 2002–2006, 26). Program
podpore izvajanju ESPS vsebuje tehnično pomoč in opremo, izmenjave ter možnost
sodelovanja z evropskimi inštituti. Predvidenih je 20 mio EUR sredstev, ki so namenjena
ministrstvom vključenim v izvajanje ESPS, sodstvu ter privatnemu sektorju (NS in NUP za
Jordanijo 2002–2006, 31). Cilj Programa podpore regionalnemu razvoju na posebnem
gospodarskem območju Aqaba je spodbujanje čezmejnega sodelovanja na različnih področjih
(varstvo okolja, učinkovitost carinskih organov, skladnost z določili ESPS glede proste
trgovine) med tremi vključenimi državami, zanj pa je predvidenih 10 mio EUR sredstev (NS
in NUP za Jordanijo 2002–2006, 32).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
Za prednostno področje trgovine je v tem obdobju namenjenih več programov, njihov cilj pa
je razvoj privatnega sektorja, investicij in trgovine v Jordaniji in odstranitev ovir trgovini z
EU (NS in NUP za Jordanijo 2007–2013, 18–19). Najbolj neposredno sta v razvoj proste
trgovine usmerjena Program podpore modernizaciji storitvenega sektorja in Program podpore
trgovini in transportu. Prvi program je za Jordanijo, glede na izredno visok delež storitvenega
sektorja v gospodarstvu, strateškega pomena, saj bo liberalizacija trgovine s storitvami
prinesla neprimerno več koristi kot liberalizacija trgovine z blagom. Program predvideva 30
mio EUR sredstev (NS in NUP za Jordanijo 2007–2013, 26). Sredstva drugega programa,
katerega glavni cilj je izboljšanje logistike in postopkov na področju trgovine in transporta,
kar bi pripomoglo k povečanju trgovine z EU in ostalimi sredozemskimi partnerkami, so
53
namenjena ministrstvoma za promet in trgovino ter znašajo 33 mio EUR (NS in NUP za
Jordanijo 2007–2013, 28).
Glede na pomen, ki ga ima ustvarjanje proste trgovine v okviru ESPS in akcijskega načrta,
je podpori pri liberalizaciji trgovine namenjen tudi Program podpore izvajanju akcijskega
načrta, ki predstavlja nadaljevanje programov za podporo izvajanju ESPS. Ta program je
usmerjen predvsem v izgradnjo zmogljivosti in krepitev institucij, poteka pa predvsem v
obliki tehnične pomoči in twinninga. Za ta program je predvidenih 20 mio EUR sredstev (NS
in NUP za Jordanijo 2007–2013, 34).
4.4 IZBOLJŠANJE IZOBRAZBENE STRUKTURE PREBIVALSTVA
4.4.1 Maroko
Napredek in prizadevanja države
Izobrazba je bila nacionalna prednostna naloga vse od osamosvojitve, vse vlade so ji
namenjale veliko sredstev. Desetletje 2000–2010 je bilo uradno imenovano za Desetletje
izobraževanja, v njem pa Maroko želi pospešiti kvalitativne, kvantitativne in institucionalne
izboljšave izobraževalnega sistema (NS za Maroko 2007, 15)
Ena izmed najpomembnejših vladnih pobud na tem področju je Nacionalna pobuda za
človeški razvoj, ki jo je sprožila leta 2005 (NS za Maroko 2007, 7). Kljub velikim
investicijam na področju poklicnega izobraževanja (v mnogih primerih s podporo EU), pa bo
potrebno narediti še veliko za povečanje vpisa v šole in razviti način poučevanja, ki bo bolje
odgovarjal na razvojne in gospodarske potrebe države (Poročilo o napredku za Maroko, str
13). Kljub visokemu deležu javnih sredstev namenjenih izobraževanju (6 odstotkov BDP),
kakovost in dostopnost ostajata slaba. Stopnja nepismenosti ostaja visoka (okoli 50
odstotkov). Po ocenah Svetovne banke 2,5 milijona otrok ne obiskuje šole, osip je velik.
Kljub prizadevanjem za izboljšanje položaja žensk, na področju izobraževanja obstajajo
velike razlike med spoloma. V ruralnih območjih je nepismenih 75 odstotkov žensk in le 47
odstotkov deklic obiskuje osnovno šolo. V urbanih območjih je situacija nekoliko boljša s 23
% nepismenih žensk in 83 % deklic vpisanih v osnovno šolo (Poročilo o Maroku 14).
54
Maroko je leta 2000 sprejel Nacionalno listino za izobraževanje, ki določa strateške cilje za
obdobje 10 let (2000–2009). Leta 2004 so bile sprejete sektorske strategije za razvoj
izobraževalnega sistema, pismenost in neformalno izobraževanje. Cilj teh reform je bil
zagotoviti dostopnost izobraževanja za vse, izboljšati kvaliteto in relevantnost poučevanja,
posebno na področju poklicnega izobraževanja, ter okrepiti delovanje institucij. Podpora
izobraževalnim reformam je ena od prednostnih nalog EU za obdobje 2007–2013 (Poročilo o
napredku za Maroko, 13). Na področju visokega šolstva, ki doživlja prestrukturiranje po
evropskem vzoru, je program Tempus okrepil sodelovanje med univerzami v Maroku in v EU
ter imel pozitiven vpliv na univerzitetne reforme v Maroku in na izboljšanje in modernizacijo
poučevanja. Maroški študentje in profesorji lahko sodelujejo v programu Erasmus Mundus. V
Maroku poteka projekt Jean Monnet, ki ga financira EK in je namenjen podpori akademskim
institucijam in univerzam v Maroku in drugje po svetu pri spodbujanju študija evropskih
integracij. Maroko sodeluje tudi v programu Mladina za evro-sredozemsko regijo, ki podpira
mladinske izmenjave (ibid).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2002–2006
Izobraževanje s poudarkom na poklicnem izobraževanju in sodelovanju v programu Tempus54
je bila ena od prednostnih nalog strategije MEDA za Maroko za obdobje 2000–2006. V
nacionalnem načrtu financiranja 2002–2004 je bilo za ti dve področji namenjenih 50 mio in 8
mio EUR. Maroko je bil v tem obdobju druga država po višini sredstev namenjenih
sodelovanju v programu Tempus, dosegel je tudi visoko stopnjo absorpcije teh sredstev (87
odstotkov) (NUP za Maroko 2005–2006, 3). Zaradi kvalitetnega sodelovanja maroških
udeležencev je sodelovanje v programu, s ciljem reforme in razvoja visokošolskega
izobraževanja ter dialoga med kulturami, ostalo prednostna naloga tudi v obdobju 2005-2006,
v katerem je bilo Maroku namenjenih dodatnih 8 mio EUR (NUP za Maroko 2005–2006, 25).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
54 Program TEMPUS (Trans-Europe mobility scheme for university studies) je bil ustanovljen leta 1990 in je namenjen modernizaciji in sodelovanju na področju visokošolskega izobraževanja v partnerskih državah Zahodnega Balkana, vzhodne Evrope, srednje Azije, severne Afrike in Bližnjega Vzhoda (EU portal 2007f).
55
Izobraževanje (kot pomemben del Nacionalne pobude za človeški razvoj, ki jo je kralj sprožil
leta 2005) je tudi prednostna naloga nacionalne strategije za Maroko za obdobje 2007–2013
(NS za Maroko 2007–2013, 21).
Prvi program, predviden v NUP je program podpore Nacionalni pobudi za človeški razvoj,
ki vključuje tudi izobraževanje, kot pogoj za človeški razvoj in izboljšanje življenjskega
standarda ljudi (NUP za Maroko 2007–2013, 4). V ta namen je predvidenih 60 mio EUR
sredstev (NUP za Maroko 2007–2013, 7). Drugi program za področje izobraževanja je
Program podpore nacionalni strategiji za nepismenost in neformalno izobraževanje, za
katerega je namenjenih 17 mio EUR (ibid.). Program se osredotoča na širitev in izboljšavo
programov pismenosti (podpora nevladnim organizacijam na tem področju in usposabljanje
učiteljev), podporo neformalnim oblikam izobraževanja (ustvarjanje priložnosti predvsem za
otroke in odrasle, ki so izpadli iz izobraževalnega sistema) ter institucionalno podporo
odgovornim vladnim organom in regionalnim izobraževalnim ustanovam (NUP za Maroko
2007–2013, 9). Tretji program na področju izobraževanja je Program podpore izobraževalni
politiki, njegov cilj pa je podpora izvajanju strateškega okvira za razvoj izobraževalnega
sistema (NUP za Maroko 2007–2013, 10). Zanj je predvidenih 93 mio EUR sredstev,
osredotoča pa se na podporo osnovnemu izobraževanju ter reformam učnega načrta,
izobraževanju in usposabljanju zaposlenih na področju izobraževanja ter spodbujanju
informacijske in komunikacijske tehnologije (NUP za Maroko 2007–2013, 11).
Tako kot NUP za predhodno obdobje, tudi NUP 2007 vsebuje program poklicnega
usposabljanja s ciljem reševanja strukturne nezaposlenosti in usklajenosti ponudbe na trgu
delovne sile s povpraševanjem gospodarstva. Programu je namenjenih 50 mio EUR (NUP za
Maroko 2007–2013, 26–27).
4.4.2 Egipt
Napredek in prizadevanja države
Reforma izobraževanja je eden od stebrov Nacionalne strategije za zmanjšanje revščine.
Poročilo o Egiptu iz leta 2005 navaja, da »so se v zadnjih letih kazalci na področju
izobraževanja izboljšali« (Poročilo o Egiptu, 15). Stopnja vpisa na osnovni in srednji ravni
izobraževanja je velika, število študentov presega zmogljivosti visokošolskega sistema. Javno
izobraževanje je brezplačno, vendar drugi stroški, povezani z izobraževanjem, predstavljajo
56
veliko oviro za mlade iz revnejših družin (Poročilo o Egiptu, 28). Obstaja tudi velik razkorak
na izobrazbenem področju med moškimi in ženskami (NS za Egipt 2007–2013, 12).
Formalno poklicno usposabljanje zagotavljajo tehnični inštituti pod okriljem Ministrstva za
izobraževanje in drugi sektorski inštituti, obstajajo pa tudi druge možnosti neformalnega
poklicnega usposabljanja (Poročilo o Egiptu, 28). Ker se struktura tehničnega in strokovnega
usposabljanja ni izkazala kot dovolj učinkovita, je reforma le-te ključna za doseganje
skladnosti razvoja človeških virov s potrebami gospodarstva. V ta namen je Egipt leta 2000
osnoval nacionalno strategijo za usposabljanje in zaposlovanje (NS in NUP za Egipt 2002–
2006, 22).
Egipt sodeluje v programu Tempus za modernizacijo visokošolskega izobraževanja in v
programu Mladina za evro-sredozemsko območje, ki ponuja možnosti neformalnega
izobraževanja, izmenjav, prostovoljnega dela v tujini itd. (Poročilo o Egiptu, 29).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2002–2006
V tem obdobju je bila prednostna naloga razvoj človeških virov. Že v okviru MEDA I (pred
letom 2000) je EU namenila veliko sredstev za podporo reform osnovnega izobraževanja.
Tudi v obdobju 2002–2006 je izobraževanje zaradi njegovega ključnega pomena za družbeni
in gospodarski razvoj prednostna naloga (NS in NUP za Egipt 2002–2006, 22).
Za njeno uresničitev sta bila oblikovana dva programa. Prvi je Program EU za podporo
reformam tehničnega in strokovnega usposabljanja, ki je namenjen krepitvi vladnih
prizadevanj in usposabljanju na področjih, kjer so potrebe gospodarstva največje in
predvideva 33 mio EUR sredstev (NS in NUP za Egipt 2002–2006, 28–29). Drugi pa je
Program sodelovanja na področju visokošolskega izobraževanja (Program Tempus). EU je v
tem obdobju Egiptu za vključitev in sodelovanje namenila 5,5 mio EUR (NS in NUP za Egipt
2002–2006, 40).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
Vlada je leta 2004 reformo izobraževanja vključila med prednostne naloge. V proračunu za
leto 2004 je bilo izobraževanju namenjenih 15 odstotkov sredstev, izboljšali so se tudi
izobrazbeni kazalci (stopnje vpisa na osnovni in srednji ravni, pismenost odraslih). Kljub
temu pa ostaja poraba državnih sredstev neučinkovita, kvaliteta izobraževanja slaba in
njegova dostopnost nezadostna. Poklicno usposabljanje ni dovolj kakovostno in učinkovito,
57
da bi zadostilo potrebam gospodarstva. Zato izobraževanje kot pogoj za zmanjšanje revščine
in za razvoj gospodarstva ostaja prednostna naloga tudi v tem obdobju (NS za Egipt 2007–
2013, 12).
Program podpore reformam izobraževanja je namenjen podpori vladnemu programu
reform osnovnega, srednjega in visokošolskega izobraževanja, povečanju kvalitete in
dostopnosti izobraževanja ter učinkovitosti porabe javnih sredstev za izobraževanje. Za ta
program je predvidenih 120 mio EUR sredstev (NS za Egipt 2007–2013, 35).
4.4.3 Jordanija
Napredek in prizadevanja države
Medtem ko je izobraževalni sistem v državi dokaj dobro razvit kar zadeva kvantiteto in
dostopnost, sta kvaliteta in stroškovna učinkovitost slaba. Izboljšave so potrebne tako na
področju osnovnega izobraževanja (vpeljava modernih metod poučevanja, uporaba
računalnikov v šolah, razvoj alternativnih možnosti izobraževanja za soočanje z naraščanjem
števila izpadlih iz sistema izobraževanja) kot tudi na področju srednjega in visokošolskega
izobraževanja ter poklicnega usposabljanja (povečanje skladnosti med izobraževanjem in
sposobnostmi, ki jih zahteva gospodarstvo, prilagoditev učnih načrtov in izboljšanje
poklicnega svetovanja in usmerjanja, izboljšanje izobraževanja in usposabljanja na delovnem
mestu) (NS in NUP za Jordanijo 2002–2006, 10).
V Jordaniji je osnovno izobraževanje je obvezno, pismenost odraslih 90 odstotkov, stopnja
vpisa na osnovni ravni je 94 odstotkov, na srednji pa 76 odstotkov , kar so razmeroma dobri
kazalci. Kljub temu je stopnja nepismenosti med ženskami 15 odstotkov, obstajajo tudi
razlike v stopnji pismenosti in nivoju izobrazbe med različnimi deli države. Neskladje med
znanji in veščinami, pridobljenimi v šolah, in potrebami gospodarstva je veliko (Poročilo o
Jordaniji, 14). Reforma sistema poklicnega usposabljanja je zato sestavni del nacionalnega
Programa reforme izobraževanja, ki se je začel leta 1988 (Poročilo o Jordaniji, 15 ).
Izvajanje reform se je nadaljevalo leta 2003 s Projektom reforme jordanskega
izobraževanja za ekonomijo znanja, ki se bo izvajal do leta 2012 in ki ga finančno podpira
tudi EU. Ministrstvo za izobraževanje, ki je pristojno za oblikovanje politike izobraževanja,
želi s krepitvijo partnerstva z zasebnim sektorjem in akademsko sfero izboljšati to politiko.
Pripravlja se zakon za nadzor kvalitete poklicnega in visokošolskega izobraževanja.
58
Prednostna naloga vlade je tudi širitev predšolskega in izboljšanje osnovnega in srednjega
izobraževanja. S programom Tempus EU spodbuja reforme visokošolskega izobraževanja,
osredotoča pa se predvsem na ustanavljanje podiplomskih programov in izboljšanje učnih
načrtov in metod poučevanja. Program Mladina podpira projekte za jordanske mladinske
organizacije (Poročilo o napredku za Jordanijo, 11–12).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2002–2006
Razvoj človeških virov je v tem obdobju prednostna naloga v okviru MEDA. Poudarek je na
zmanjšanju revščine, pri čemer ima izobraževanje pomembno vlogo (NS in NUP za Jordanijo
2002–2006, 23). V tem obdobju je na področju izobraževanja izpostavljeno visokošolsko
izobraževanje. Sodelovanju v programu Tempus, s ciljem razvoja učnih načrtov, izboljšanja
visokošolskih struktur in njihovega upravljanja ter povečanja skladnosti med potrebami
gospodarstva in izobraževalnim sistemom, je namenjenih 1,5 mio EUR sredstev za
posamezno leto (NS in NUP za Jordanijo 2002–2006, 35–36).
Nacionalna strategija in Nacionalni usmeritveni program 2007–2013:
Izobraževanje je ena izmed prednostnih nalog v okviru zagotavljanja trajnosti razvoja
Jordanije. Poudarjen je ključni pomen skladnosti izobraževanja s potrebami gospodarstva,
podpora EU v tem obdobju pa je usmerjena predvsem v reforme visokošolskega sistema s
pomočjo sodelovanja v programu Tempus, sodelovanje v programu Mladina in Erasmus
Mundus ter v spodbujanje evropskih študij (NS in NUP za Jordanijo 2007–2013, 19–20).
Program podpore politiki izobraževanja in zaposlovanja se osredotoča predvsem na
izboljšanje poklicnega usposabljanja, ki je pogoj za povečanje zaposljivosti ter na reformo
izobraževalnega sektorja s poudarkom na izboljšanju osnovnega izobraževanja (NS za
Jordanijo 2007–2013, 30). Za izvajanje programa je predvidenih 43 mio EUR sredstev (NS in
NUP za Jordanijo 2007–2013, 31).
4.5 PRIMERJAVA OBDOBIJ 2002–2006 IN 2007–2013: DOSEDANJI
DOSEŽKI IN NAČRTI ZA PRIHODNOST
59
V spodnjih tabelah so na kratko povzeti in prikazani dosežki in načrti na izbranih področjih v
izbranih državah. Tabela ne vsebuje vsega, kar je bilo v posamezni državi doseženo v obdobju
od začetka ESP (kar je vsebina zgornjih podpoglavji »Napredek in prizadevanja države«)
ampak se osredotoča izključno na programe oz. instrumente ESP. Razlog za to je, da so v teh
državah prisotne tudi mnoge mednarodne organizacije, institucije in posamezne države s
svojimi programi, ki prav tako močno vplivajo na razvoj na področjih, ki sem jih analizirala.55
Vplive oz. rezultate je torej težko ločiti v smislu konkretnosti dosežkov posameznega akterja
z mandatom v regiji, bodisi EU, OZN, ali Svetovne banke. Zato sem s pregledom dejavnosti
ESP skušala ugotoviti, čemu daje poudarek ESP in če oz. na kakšen način deluje v smeri
doseganja ciljev ESP.
Tabela 4.5.1: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju človekovih pravic
Cilj Država DOSEŽENO oz. IZVEDENO (2002–2006)
NAČRTI (2007–2013)
Spoš
tova
nje
člov
ekov
ih p
ravi
c M
arok
o
- program podpore vladi pri pripravi nacionalnega akcijskega načrta za človekove pravice (2 mio EUR)
- program za krepitev civilno-družbenih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic (3 mio EUR)
- ustanovitev pododbora za človekove pravice, demokratizacijo in vladanje
- program podpore reformi pravosodja (20 mio EUR): modernizacija zaporniškega sistema in usposabljanje uslužbencev sodišč
- program podpore izvajanju priporočil Komisije za pravičnost in spravo (8 mio EUR)
55 Prisotnost in delovanje različnih mednarodnih akterjev v Sredozemlju sta obširno analizirala Šabič in Bojinović (2007).
60
Egi
pt
Človekove pravice niso prednostna naloga
- program podpore reformam na področju človekovih pravic: razvoj in izboljšanje učinkovitosti institucij in nevladih organizacij, oblikovanje nacionalne strategije za človekove pravice (17 mio EUR)
Jord
anija
- program za krepitev pluralnosti civilne družbe in pravne države (2 mio EUR)
- ustanovitev pododbora za človekove pravice in demokracijo
- program podpore človekovim pravicam: pravice žensk, svoboda medijev, krepitev civilne družbe, neodvisnost in učinkovitost sodstva (17 mio EUR)
Spoštovanje človekovih pravic je na deklarativni ravni ESP zelo poudarjeno, saj ima
pomembno mesto tako v Barcelonski deklaraciji kot v ESPS (določilo o človekovih pravicah
v 2. členu ESPS podpisnice pravno zavezuje k spoštovanju človekovih pravic). S sprejemom
ESPS so bile vzpostavljene tudi institucije na multilateralni in bilateralni ravni, kjer se
obravnava problematika človekovih pravic. To je prav gotovo napredek, katerega pa kali
dejstvo, da od začetka ESP do danes ni bila sankcionirana nobena kršitev človekovih pravic v
katerikoli sredozemski partnerki oz. da ni prišlo od besed k dejanjem (Pace 2007: 17). Mnogi
avtorji poudarjajo, da si EU zatiska oči pred kršitvami človekovih pravic, ker ne želi ogroziti
notranje in regionalne stabilnosti v Sredozemlju, ki sta zanjo prvotnega pomena (npr. Balfour
2006: 126; Fernandéz in Youngs 2005: 160). Tudi finančna sredstva, namenjena programom
krepitve spoštovanja človekovih pravic, so bila v obdobju 2002–2006 v vseh državah zelo
majhna (v Egiptu človekove pravice sploh niso spadale med prednostne naloge).
Sporočilo EK o potrebi po okrepitvi aktivnosti EU na področju človekovih pravic v
Sredozemlju (2003), ki priporoča izdelavo nacionalnih akcijskih načrtov za človekove
pravice, je obrodilo sadove v Maroku, ki je prvi začel pripravljati ta načrt. Pomemben
napredek je tudi ustanovitev pododbora za človekove pravice v Maroku in Jordaniji, saj
institucionaliziran in reden dialog daje večje možnosti za obravnavanje posameznih kršitev in
s tem večjo verjetnost ukrepanja (to potrjuje tudi odpor v mnogih partnerkah do ustanovitve
tega pododbora) (Pace 2007: 19).
Evro-sredozemska mreža za človekove pravice (EMHRN) v Izjavi ob deseti obletnici ESP
poudarja, da v okviru ESP obstaja mnogo instrumentov, ki jih pred desetimi leti ni bilo. Kljub
temu pa ta razvoj zaenkrat ni pripomogel k izboljšanju situacije v sredozemskih partnerkah.
Zato je nujno začeti te instrumente dosledno uporabljati na konkretnih primerih in tako
partnerke zavezati k spoštovanju mednarodnih standardov na področju človekovih pravic, h
katerim so se le-te same zavezale (EMHRN 2005: 2).
61
Priložnosti, ki jih za napredek na tem področju ponuja Evropska sosedska politika,
izhajajo predvsem iz dejstva, da slednja nagrade in spodbude, ki so večje kot pri ESP,
močneje pogojuje z nacionalnimi prizadevanji (Johansson-Nogués 2004: 243). V obdobju
20072013 so finančna sredstva za to področje nekoliko večja, izziv pa ostaja, kako prisiliti
vlade sredozemskih partnerk k spoštovanju človekovih pravic, saj zanje to predstavlja grožnjo
njihovi moči in oblasti (Pace 2007: 26).
Tabela 4.5.2: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju trgovine
Cilj Država DOSEŽENO oz. IZVEDENO (2002–2006)
NAČRTI (2007–2013)
62
Mar
oko
- program podpore za izvajanje pridružitvenega sporazuma (5 mio EUR)
- program podpore pri usklajevanju trgovinske zakonodaje s standardi EU, izvajanju pridružitvenega sporazuma ter sprejemanju in izvajanju prostotrgovinskih sporazumov z ostalimi sredozemskimi partnerkami (15 mio EUR)
- Prostotrgovinski sporazum s Turčijo, z ZDA, Sporazum iz Agadirja
- Protokol o pan-evro-sredozemski kumulaciji porekla
- sporazum o liberalizaciji trgovine s kmetijskimi proizvodi
- - ustanovitev pododborov za notranji trg, industrijo, trgovino in storitve, transport ter kmetijstvo in ribištvo
- program podpore za izvajanje akcijskega načrta in pridružitvenega sporazuma, uskladitev pravnih okvirov s pravom EU, krepitev institucionalnega okvira za izvajanje akcijskega načrta (20 mio EUR)
- program podpore modernizaciji kmetijstva in liberalizaciji trgovine s kmetijskimi proizvodi (40 mio EUR)
- tehnična pomoč, twinning
Egi
pt
- program podpore za izvajanje pridružitvenega sporazuma s poudarkom na povečanju trgovine (60 mio EUR)
- regionalni in bilateralni trgovinski sporazumi: Panarabsko prostotrgovinsko območje, skupni trg za V in J Afriko, Sporazum iz Agadirja, sporazum z Alžirijo, Libanonom, Sirijo in Libijo
- Protokol o pan-evro-sredozemski kumulaciji porekla
- program podpore za izvajanje akcijskega načrta: modernizacija carinske uprave, uskladitev zakonodaje in postopkov z mednarodnimi standardi, podpora kmetijskemu sektorju in liberalizaciji trgovine s kmetijskimi proizvodi (220 mio EUR)
- tehnična pomoč, twinning
Poveča
nje
in li
bera
lizac
ija tr
govi
ne
Jord
anija
- program podpore za izvajanje pridružitvenega sporazuma in regionalnih prosto-trgovinskih sporazumov (20 mio EUR)
- podpora regionalnemu razvoju na območju Aqaba (10 mio EUR)
- prostotrgovinski sporazumi z večino držav GAFTA, z državami EFTA, ZDA, Sporazum iz Agadirja
- Protokol o pan-evro-sredozemski kumulaciji porekla
- sporazum o liberalizaciji trgovine s kmetijskimi proizvodi
- ustanovitev pododbora za trgovino
- program podpore modernizaciji storitvenega sektorja (30 mio EUR)
- program podpore trgovini in transportu (33 mio EUR)
- program podpore za izvajanje akcijskega načrta (20 mio EUR)
- tehnična pomoč, twinning
Bistven korak k dosegu proste trgovine med EU in sredozemskimi partnerkami je sprejetje
ESPS, osnovnih instrumentov delovanja ESP na bilateralni ravni. Proces sprejemanja in
ratifikacij ESPS je potekal počasneje, kot je bilo pričakovano v začetku, kar je razlog za
zaostanke pri uresničevanju cilja o prosti trgovini do leta 2010 (Evropska komisija 2000: 14).
Izmed izbranih držav je ESPS najprej ratificiral Maroko (2000), nato Jordanija (2002) in
63
nazadnje Egipt (2004). S tem se je začelo postopno odpravljanje carin in necarinskih ovir
najprej za industrijsko blago, nato pa tudi za trgovino na področju storitev ter kmetijstva.
Sprejemanje in izvajanje ESPS je bilo v obdobju 2002–2006 v vseh treh državah prednostna
naloga EU.
Na področju trgovine med sredozemskimi partnerkami je eden največjih dosežkov podpis
Sporazuma iz Agadirja, katerega podpisnice so izbrane države in Tunizija in ki je v veljavi od
leta 2006. Poleg tega sporazuma so izbrane države podpisale tudi bilateralne prostotrgovinske
sporazume z nekaterimi drugimi sredozemskimi partnerkami (Nsouli 2006: 3).
Pomemben dosežek v smeri doseganja tega cilja je tudi sprejem in uveljavitev Protokola o
pravilih porekla. Kumulacija porekla, ki jo Protokol omogoča, spodbuja gospodarske akterje
iz različnih držav, da izvajajo različne faze svoje produkcije v državah, ki so del sistema
kumulacije porekla. Koristi, ki jih prinaša kumulacija porekla predstavljajo dodaten motiv za
sprejem nadaljnjih prostotrgovinskih sporazumov med sredozemskimi partnerkami in večjo
integracijo med njimi (Nsouli 2006: 11).
Ustanovitev pododborov za trgovino (v Maroku in Jordaniji) predstavlja pomemben korak
z institucionalnega vidika, saj daje nove možnosti za formalen dialog in boljše (so)delovanje
na trgovinskem področju. Tudi twinning, ki se vse bolj prakticira v evro-sredozemskih
odnosih, lahko bistveno prispeva k napredku pri doseganju ciljev ESP. Ta mehanizem namreč
v sredozemske partnerke prinaša znanje in izkušnje uradnikov iz EU, česar gola finančna
sredstva ne dajejo.
V načrtih za prihodnost (v okviru Evropske sosedske politike) ima v vseh treh državah
pomembno mesto liberalizacija trgovine na področju kmetijstva, kot enega izmed zadnjih in
bolj problematičnih sektorjev (v začetnem obdobju je bil bolj ali manj ignoriran) (Radwan in
Reiffers 2005: xi) ter izvajanje akcijskih načrtov Evropske sosedske politike, v okviru
katerega ima pomembno mesto usklajevanje trgovinskih standardov partnerk s standardi EU z
namenom postopnega vključevanja v skupni trg (Radwan in Reiffers 2005: 13).
Tabela 4.5.3: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju izobraževanja
Cilj Država DOSEŽENO oz. IZVEDENO (2002–2006)
NAČRTI (2007–2013)
64
Mar
oko
- podpora nacionalnim programom poklicnega usposabljanja (50 mio EUR)
- sodelovanje v programu Tempus (16 mio EUR)
- program podpore za izvajanje Nacionalne pobudi za človeški razvoj (60 mio EUR)
- program podpore za izvajanje Nacionalne strategije za nepismenost in neformalno izobraževanje (17 mio EUR)
- podpora razvoju izobraževalnega sistema, poudarek na osnovnem izobraževanju (93 mio EUR)
- program poklicnega usposabljanja (50 mio EUR)
Egi
pt
- program podpore za izvajanje reform tehničnega in strokovnega usposabljanja (33 mio EUR)
- sodelovanje v programu Tempus (5,5 mio EUR)
- program podpore za izvajanje vladnega programa reform osnovnega, srednjega in visokošolskega izobraževanja (120 mio EUR)
Izbo
ljšan
je iz
obra
zben
e st
rukt
ure
preb
ival
stva
Jo
rdan
ija
- sodelovanje v programu Tempus (6 mio EUR)
- program podpore politiki izobraževanja s poudarkom na poklicnem usposabljanju in osnovnem izobraževanju (43 mio EUR)
Izobraževanje je, zaradi njegovega pomena za družbeni in gospodarski razvoj, v obeh
obdobjih prednostna naloga v vseh treh državah. V obdobju 2002–2006 je največji poudarek
na visokošolskem izobraževanju (sodelovanje v programu Tempus) in poklicnem
usposabljanju, ki naj bi zagotovilo večjo skladnost izobrazbene strukture s potrebami
gospodarstva. Zaradi osredotočenosti na visokošolsko raven mnogi kritiki očitajo EU, da je
usmerjena le k elitam (Philippart 2003: 12; Pace 2005: 64). Vključitev sredozemskih partnerk
v program Tempus in v druge programe izmenjav mladih ljudi je velikega pomena, čeprav je
zaenkrat dostopno le premožnejšim. V prihodnosti bodo namreč ti ljudje nosilci razvoja in to
je lahko ključno za doseganje ciljev ESP (predvsem z vidika razumevanja in prijateljskih
odnosov med kulturami). Nenazadnje je bilo tudi v Evropi izobraževanje sprva dostopno le
premožnim, šele z družbenim in gospodarskim razvojem pa se je ta dostopnost razširila na vse
prebivalstvo. Pace (2005: 64) poudarja tudi, da so bile izmenjave v okviru izobraževalnih
programov večinoma enostranske (potekale so večinoma v smeri Sredozemlje – EU, ne pa
tudi obratno), in tako niso prispevale dovolj k povečanju poznavanja sredozemskih partnerk v
državah EU.
Načrti za obdobje 2007–2013 so za razliko od prejšnjega obdobja usmerjeni predvsem v
nižje ravni izobraževanja, večina programov pa predstavlja nagrado oz. spodbudo
nacionalnim prizadevanjem na tem področju, kar zahteva večjo odgovornost vlad
sredozemskih partnerk. Poleg tega so se sredstva, namenjena izobraževanju, v tem obdobju
65
močno povečala, kar je posledica uvrstitve izobraževanja med tri glavne prednostne naloge
Petletnega delovnega programa EK,56 ki ga je le-ta sprejela ob 10. obletnici ESP.57
5. ZAKLJUČEK
EU in sredozemske partnerke so si v Barcelonski deklaraciji zadale visoke in dolgoročne
cilje: spremeniti Sredozemlje v območje miru, stabilnosti in napredka. Do danes se ti cilji še
niso uresničili. V diplomski nalogi sem raziskovala, kaj je bilo v letih od podpisa Barcelonske
deklaracije vendarle narejeno oz. doseženo v smeri doseganja teh ciljev.
Cilj strukturne zunanje politike je sprememba temeljnih političnih, gospodarskih in
družbenih struktur v neki državi, družbi, regiji ali v mednarodni skupnosti. Glavni sredstvi za
dosego tega cilja sta politični dialog ter finančna pomoč, izključeno je poseganje po sredstvih
prisile. Strukturna zunanja politika si prizadeva na miroljuben način doseči trajne rezultate.
Vse to jo dela legitimno, a pogosto ne dovolj učinkovito. Dober primer uspešne strukturne
zunanje politike je bila politika EU do SVE v procesu njihovega vključevanja v EU. ESP je
prav tako primer strukturne zunanje politike EU z vsemi njenimi značilnostmi. V zastavljenih
ciljih se prepletajo različne ravni in strukture, glavni instrumenti so dialog in finančna pomoč.
Rdeča nit mojega raziskovanja je bilo vprašanje, ali strukturna zunanja politika EU deluje
v smeri doseganja ciljev ESP. To sem poskušala ugotoviti na podlagi analize doseganja treh
izbranih ciljev v treh izbranih državah. Največji izziv pri analizi so predstavljali ustrezni
podatki, ki bi omogočili primerjavo situacije v državi pred začetkom ESP in po dobrem
desetletju njegovega delovanja. Prva poročila o situaciji in napredku v državah, ki so bila
pripravljena šele v okviru Evropske sosedske politike, predstavljajo pomemben korak naprej v
smislu spremljanja napredka, vendar so še vedno presplošna. Za natančno spremljanje hitrosti
in smeri napredka bi bilo nujno določiti kazalce in 'benchmarke' za vsak posamezen cilj in za
56 Communication from the Commission to the Council and the European Parliament: Tenth Anniversary of the Euro-Mediterranean Partnership: A work programme to meet the challenges of the next five years (brez oznake), sprejeto 12. aprila 2005. 57 Petletni delovni program vsebuje predloge za konkreten napredek na nekaterih ključnih področjih za prihodnost regije in odnosov s posamezno partnerko. Na področju izobraževanja je EU sprejela odločitev, da poveča finančna sredstva namenjena izobraževanju za 50 odstotkov, obenem pa zahteva okrepitev nacionalnih prizadevanj na tem področju. Poleg tega izpostavlja pomen usklajenega delovanja EU, Svetovne banke in OZN na tem področju (predvsem skupno delovanje v smeri milenijskih razvojnih ciljev OZN na področju izobraževanja) (ibid.).
66
posamezno državo. Na podlagi tega bi se lahko izboljšala tudi učinkovitost pogojevanja, ki bi
moralo biti strožje vezano na prizadevanja države in ki bi se moralo bolj dosledno izvajati.
Na podlagi analize ESP kot strukturne zunanje politike EU in doseganja treh izbranih
ciljev ESP v treh izbranih državah, lahko ugotovim naslednje:
- ESP ima značilnosti strukturne zunanje politike, saj je naravnan trajnostno in daje
prednost dolgoročnim ciljem. Prisotna je tudi velika prepletenost različnih ravni in
struktur, cilji pa se dosegajo z miroljubnimi sredstvi. Ravno prizadevanje za
miroljubno delovanje, ki naj bi prineslo legitimnost in trajnost doseženim ciljem, pa se
v konkretnih primerih nemalokrat sprevrže v 'nedelovanje' in nekoriščenje legitimno
in s soglasjem sredozemskih partnerk vzpostavljenih instrumentov in mehanizmov. S
tem se sicer ohranja stabilnost, manjša pa se konsistentnost EU in verodostojnost
njenih instrumentov.
- Vpliv strukturne zunanje politike je zaradi njene narave težko opazovati in meriti. Za
sprotno spremljanje napredka in smeri je zato nujno določiti neke vmesne kratko- in
srednjeročne cilje ter kazalce napredka. ESP tega ni uvedel, zato je problematično
ocenjevati kako daleč na poti do ciljev je. Pregled doseženega v okviru ESP so mi zato
omogočili šele dokumenti, ki so nastali v okviru Evropske sosedske politike (poročila
o državi in poročila o napredku v državi), ki predstavlja potrebno nadgradnjo ESP,
predvsem z vidika bilateralnih odnosov med EU in posamezno sredozemsko
partnerko.
- V okviru ESP je bilo vzpostavljenih oz. okrepljenih nekaj pomembnih struktur, ki bi
lahko pomembno pripomogle k doseganju izbranih ciljev ESP v prihodnosti. Dosežki
so največji na področju povečanja in liberalizacije trgovine, najbolj omejeni pa na
področju človekovih pravic.
- Spoštovanje človekovih pravic se je izkazalo kot eden najtežje dosegljivih ciljev ESP.
Kljub temu, da je ta cilj na deklarativni ravni izjemno poudarjen, je bilo malo prehoda
k njegovemu uresničenju. Kljub temu pa je bil storjen korak naprej. Ustanovljen je bil
institucionalni okvir za dialog o človekovih pravicah med vsemi partnerkami ESP,
vzpostavljeni so bili nekateri instrumenti, ki bi ob dosledni uporabi lahko prispevali k
napredku na tem področju, izvedenih je bilo tudi nekaj programov za izboljšanje
situacije na tem področju. Poleg tega so tako EK kot tudi drugi akterji, vključeni v
ESP, ob mnogih priložnostih pozivali k okrepljenemu delovanju na področju varstva
in spoštovanja človekovih pravic, s čimer je bila izražena volja za nadaljnje delovanje
kljub vsem težavam.
67
- Vzpostavljanje proste trgovine, kot osrednjega cilja ESP, ki naj bi pomagal doseči
druge cilje, je sicer potekalo počasneje, kot je bilo načrtovano, kljub temu pa je bil na
tem področju dosežen znaten napredek. Sprejeti so bili ESPS, na katerih temelji
liberalizacija trgovine. Subregionalno sodelovanje med partnerkami je še zelo
omejeno, korak naprej pa predstavljata predvsem Sporazum iz Agadirja in Protokol o
pravilih porekla. Temu cilju so bila namenjena velika finančna sredstva, v prihodnosti
pa je pričakovati hitrejši napredek predvsem na podlagi dejstva, da Evropska sosedska
politika ponuja večje spodbude in nagrade (»vse razen članstva«) za partnerke, ki si
bodo tega želele in bodo tega sposobne.
- Na področju izobraževanja je bil v začetku velik poudarek na poklicnem usposabljanju
in visokošolskem izobraževanju. Logika v ozadju tega je bila, da je skladnost
izobraževanja in potreb gospodarstva nujna za gospodarski in družbeni napredek, po
drugi strani pa je poznavanje in razumevanje drugih kultur ključno za mirno sobivanje
le-teh. Prizadevanja na področju izboljšanja izobrazbene strukture prebivalstva so se
kasneje usmerila tudi na nižje ravni in na širše množice.
Na podlagi teh ugotovitev lahko podkrepim svojo raziskovalno tezo, da strukturna zunanja
politika EU deluje v smeri doseganja ciljev ESP. Za popolnejšo sliko učinkovitosti oz.
doseganja ciljev ESP pa bi bilo v analizo potrebno vključiti tudi partnerke, ki ne dosegajo
tako dobrih rezultatov kot države, ki sem jih izbrala (ena od takšnih partnerk je zagotovo
Sirija). Nenazadnje so bili cilji zastavljeni za celotno območje Sredozemlja, kar pomeni, da je
za uspeh pomemben napredek v vseh državah, ne le v tistih, ki imajo največjo željo in
najboljše pogoje. Poleg tega bi bilo zanimivo analizirati tudi skladnost dejavnosti EU in
drugih pomembnih akterjev na tem območju (posameznih držav, mednarodnih organizacij).
Omejenost moje analize je tudi v tem, da temelji pretežno na dokumentih, ki jih je pripravila
EK. Zanimiva bi bila primerjava teh dokumentov z dokumenti avtorjev oz. institucij iz
posamezne partnerke. Vendar pa se je izkazalo, da ti dokumenti bodisi ne obstajajo bodisi
niso dostopni. Če to pomeni, da se partnerke strinjajo s tem, kar poroča EK, je to dober znak.
Če pa to pomeni, da se partnerke ne ukvarjajo aktivno s spremljanjem ESP, pa je to lahko zelo
slab znak predvsem z vidika odgovornosti za sodelovanje pri napredku.
Zaključim lahko, da je ESP ustvaril dober temelj za nadaljnje sodelovanje (kateremu bo
treba dodati še nekoliko več učinkovitosti) in na noben način ni krhal odnosov med EU in
sredozemskimi partnerkami. Priznanje temu je nenazadnje tudi želja sredozemskih partnerk
po sodelovanju v Evropski sosedski politiki, ki pred njih postavlja še večje zahteve kot ESP.
Kljub temu je skoraj nemogoče oceniti in napovedati, kdaj bodo cilji doseženi. Nedvomno bo
68
potrebno veliko volje in prizadevanj obeh strani. Cilji so relevantni, instrumenti obstajajo.
Vendar to še ne zagotavlja uspeha. Cilje bi bilo potrebno konkretizirati (predvsem v smislu
oprijemljivosti in merljivosti) in časovno opredeliti (zastaviti tudi kratko- in srednjeročne
cilje), instrumente pa bolj dosledno izvajati. V skladu z naravo strukturne zunanje politike je
ključnega pomena, da EU vztraja pri miroljubnih sredstvih. Cilji, doseženi s silo, namreč niso
legitimni in se težko ponotranjijo in vzdržijo na dolgi rok.
Kar je bilo narejeno do sedaj torej daje upanje, ne pa tudi zagotovila, da bo v prihodnosti
namesto do 'trka civilizacij' prišlo do 'približevanja civilizacij'.
69
6. SEZNAM VIROV
Primarni viri
Barcelonska deklaracija, sprejeta na prvi Evro-sredozemski konferenci zunanjih ministrov v
Barceloni, 27.28. novembra 1995. Dostopna na http://ec.europa.eu/external_relations
/euromed/bd.htm (20. november 2006).
Communication from the Commission to the Council and the European Parliament to prepare
the fourth meeting of Euro-Mediterranean foreign ministers: »Reinvigorating the
Barcelona process« COM(2000)497 final, sprejeto 6. septembra 2000. Dostopno na
http://www.euromed-seminars.org.mt/archive/ministerial/eu_communication.pdf (10.
maj 2007).
Communication from the Commission to the Council and the European Parliament:
Reinvigorating EU actions in Human Rights and democratisation with Mediterranean
partners: Strategic guidelines COM(2003)294 final, sprejeto 21. maja 2003. Dostopno
na http://ec.europa.eu/external_relations/human_rights/doc/com03_294.pdf (10.
november 2007).
Communication from the Commission to the Council and the European parliament: Wider
Europe – Neighbourhood: A New Framework for relations with our Eastern and
Southern Neighbours COM(2003)104 final, sprejeto 11. marca 2003. Dostopno na
http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/com03_104_en.pdf (10. oktober 2007).
Communication from the Commission to the Council and the European parliament:
Strengthening the Mediterranean Policy of the European Union: Establishing a Euro-
Mediterranean partnership COM(94)427 final, sprejeto 19. oktobra 1994. Dostopno
na http://aei.pitt.edu/2950/01/045.pdf (10. december 2007).
Communication from the Commission to the Council and the European parliament: Tenth
Anniversary of the Euro-Mediterranean Partnership: A work programme to meet the
challenges of the next five years (brez oznake), sprejeto 12. aprila 2005. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/external_relations/euromed/barcelona_10/docs/10th_comm_en.pdf
(10. oktober 2007).
Dokument Sveta Evropske unije št. 14743/07: Agreed conclusions of the 9th Euro-
Mediterranean Meeting of Ministers of Foreign Affairs, sprejet 6. novembra 2007.
70
Dostopno na http://www.eu2007.pt/NR/rdonlyres/FF7CA6E4-5980-4B3A-A3B6-00
D072967697/0/9ReuniaoEuromedMNES.pdf (21. december 2007).
ESPS EU–Egipt; Euro-Mediterranean agreement establishing an association between the
European communities and their member states, of the one part, and the Arab republic
of Egypt, of the other part, podpisan 25. junija 2001 in v veljavi od 1. junija 2004.
Dostopno na http://ec.europa.eu/external_relations/egypt/aa/06_aaa_en.pdf (10.
november 2007).
ESPS EU–Jordanija; Euro-Mediterranean agreement establishing an Association between the
European Communities and their Member States, of the one part, and the Hashemite
Kingdom of Jordan, of the other part, podpisan 24. novembra 1997 in v veljavi od 1.
maja 2002. Objavljen v Official Journal of the European Communities L 1 29/3 (15. 5.
2002). Dostopno na http://europa.eu/eur-lex/pri/en/oj/dat/2002/l_129/l_129200205
15en00030165.pdf (10. novembra 2007).
ESPS EU–Maroko; Euro-Mediterranean agreement establishing an Association between the
European Communities and their Member States, of the one part, and the Kingdom of
Morocco, of the other part, podpisan 26. februarja 1996 in v veljavi od 1. marca 2000.
Objavljen v Official Journal of the European Communities L 70/2 (18. marec 2000).
Dostopno na http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/march/tradoc_127906.pdf (10.
november 2007).
Maastrichtska pogodba, sprejeta 2. julija 1992 in v veljavi od 1. novembra 1993. Dostopno na
http://evropa.gov.si/prav ni-red/pogodbe/maastricht.pdf (20. april 2007).
Sporazum iz Agadirja, podpisan 25. februarja 2004 in v veljavi od. 1. januarja 2006.
Dostopno na http://www.bilaterals.org/article.php3?id_article=2513#attachments (30.
1. 2008).
Uredba Sveta Evropske unije št. 2698/2000: Council regulation amending Regulation (EC)
No 1488/96 on financial and technical measures to accompany (MEDA) the reform of
economic and social structures in the framework of the Euro-Mediterranean
partnership), sprejeta 27. novembra 2000. Dostopno na http://ec.europa.eu/external_
relations/euromed/cr2698_00_en.pdf (10. oktober 2007).
71
Primarni viri za posamezne države:
Maroko: Dokument Sveta Evropske unije št. 14738/05 (2005): Fifth meeting of the EU–Morocco
Association council. Statement by the European union, sprejet 22. novembra 2005.
Dostopno na http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2004_2009/documents/fd/dmag
2006013107/dmag2006013107en.pdf (15. november 2007).
NS in NUP za Maroko 2002–2006; Partenariat Euro-med Maroc: Document de strategie
2002–2006 et Programme indicatif national 2002–2004. Dostopno na http://ec.
europa.eu/external_relations/morocco/NS/02_06_fr.pdf (15. november 2007).
NUP za Maroko 2005–2006; Euro-med partnership: Morocco National indicative
programme 2005–2006. Dostopno na http://ec.europa.eu/external_relations/morocco
/NS/NUP_05_06_en.pdf (15. november 2007).
NUP za Maroko 2007–2013; European neighbourhood and partnership instrument: Morocco
2007–2010 National indicative programme. Dostopno na http://www.emwis.net/fol
882846/fol101997/enpi/bgdocs/morocco/PDF/enpi_NUP_morocco_en (15. november
2007).
NS za Maroko 2007–2013; European neighbourhood and partnership instrument: Morocco
strategy paper 2007–2013. Dostopno na http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/country/
enpi_NS_morocco_en.pdf (15. november 2007).
Poročilo o napredku za Maroko; ENP progress report Morocco. Commission staff working
paper accompanying the Communication from the Commission to the Council and the
European parliament on strengthening the European neighbourhood policy
SEC(2006)1511/2, sprejet 4. decembra 2006. Dostopno na http://ec.europa.eu/world
/enp/pdf/sec06_1511-2_en.pdf (15. november 2007).
Poročilo o Maroku; European Neighbourhood policy: Country report Morocco. Commission
staff working paper SEC(2004)569, sprejet 12. maja 2004. Dostopno na http://ec.
europa.eu/world/enp/pdf/country/morocco_enp_country_report_2004_en.pdf (15.
november 2007).
Egipt: Dokument Sekretariata Sveta Evropske unije (brez oznake): Second meeting of the EU–Egypt
Association council. Statement by the European union, sprejet 12. junija 2006.
72
Dostopno na http://ec.europa.eu/external_relations/egypt/aa/eu_dec_0606.pdf (15.
november 2007).
NS in NUP za Egipt 2002–2006; Euro-med partnership: Egypt Country strategy paper 2002–
2006 and National indicative programme 2002–2004. Dostopno na http://ec.europa.eu
/external _relations/egypt/NS/02_06_en.pdf (15. november 2007).
NS za Egipt 2007–2013; Egypt: country strategy paper 2007–2013. Dostopno na http://ec.
europa.eu/world/enp/pdf/country/enpi_NS_egypt_en.pdf (15. november 2007).
Poročilo o Egiptu; European neighbourhood policy: Country report Egypt. Commission staff
working paper SEC(2005)287/3, sprejet 2. marca 2005. Dostopno na http://ec.europa
.eu/world/enp/pdf/country/egypt_country_report_2005_en.pdf (15. november 2007).
Jordanija: Dokument Sveta Evropske unije št. 14740/05 (2005): Fourth meeting of the EU-Jordan
Association council. Statement of the European union, sprejet 21. novembra 2005.
Dostopno na http://ue.eu.int/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/er/87075.pdf (15.
november 2007).
NS in NUP za Jordanijo 2002–2006; Euro-med partnership: Jordan country strategy paper
2002–2006 and National indicative programme 2002–2004. Dostopno na http://www.
coppem.org/ backoffice/download Euro/Eu-Jordan.pdf (15. november 2007).
NS in NUP za Jordanijo 2007–2013; European neighbourhood and partnership instrument:
Jordan strategy paper 2007–2013 and National indicative programme 2007–2010.
Dostopno na http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/country/enpi_NS_NUP_jordan_en.pdf
(15. november 2007).
Poročilo o napredku za Jordanijo; ENP progress report Jordan. Commission staff working
document accompanying the Communication ftom the Commission to the Council and
the European parliament on strengthening the European neighbourhood policy
SEC(2006)1508/2, sprejet 4. decembra 2006. Dostopno na http://ec.europa.eu/world/
enp/pdf/sec06_1508-2_en.pdf (15. november 2007).
Poročilo o Jordaniji; European neighbourhood policy: Country report Jordan. Commission
staff working paper SEC(2004)564, sprejet 12. maja 2004. Dostopno na
http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/country/jordan_enp_country_report_2004_en.pdf
(15. november 2007).
73
Sekundarni viri
Adler, Emanuel in Beverly Crawford (2006): Normative power: The European Practice of
Region-Building and the Case of the Euro-Mediterranean Partnership. V Emanuel
Adler, Federica Bicchi, Beverly Crawford in Raffaella A. Del Sarto (ur.): The
convergence of civilizations: Constructing a Mediterranean Region, 3–47. Toronto,
Buffalo, London: University of Toronto Press.
Attinà, Fulvio (2003): The Euro-Mediterranean Partnership Assessed: The Realist and Liberal
Views. European Foreign Affairs Review (8), 1–19.
Balfour, Rosa (2004): "Rethinking the Euro-Mediterranean political and security dialogue."
European Union Institute for security studies Occasional paper 52. Dostopno na
http://www.iss-eu.org/occasion/occ52.pdf (25. oktober 2006).
Balfour, Rosa (2006): Principles of democracy and human rights. A review of the European
Union's strategies towards its neighbours. V Sonia Lucarelli in Ian Manners (ur.):
Values and Principles in European Union Foreign Policy, 114–29. New York:
Routledge.
BBC News (2007): Regions and territories: Western Sahara. BBC News, 18. 12. Dostopno na
http://news.bbc.co.uk/1/hi/world/africa/country_profiles/3466917.stm (30. januar
2008).
Bin, Alberto (1997): Multilateral Diplomacy in the Mediterranean: A Comparative
Assessment. Mediterranean Quarterly summer 57–75.
Bojinović, Ana (2007): Regionalisation process in the Mediterranean – the role of the
European Community/Union. Članek predstavljen na 48. letni konvenciji Združenja za
mednarodne študije (ISA), 28. 2. – 3. 3. ZDA, Chicago.
Bretherton, Charlotte in John Vogler (2006): The European Union as a global actor. New
York: Routledge.
Brach, Juliane (2006): Ten Years after: Achievements and Challenges of the Euro-
Mediterranean Economic and Financial Partnership. German Institute of Global and
Area Studes Working paper No. 36. Dostopno na http://www.giga-hamburg.de/dl/
download.php?d=/content/publikationen/pdf/wp36_brach.pdf (15. oktober 2007).
Bruno, Isabelle, Sophie Jacquot in Lou Mandin (2006): Europeanization through its
instrumentation: benchmarking, mainstreaming and the open method of co-ordination
… toolbox or Pandora's box? Journal of European Public Policy 13(4), 519–36.
74
Dannreuther, Roland (2004): The Middle East: Towards a substantive European role in the
peace process? V Roland Dannreuther (ur.) European Union Foreign and Security
Policy: Towards a neighbourhood strategy, 151–169. New York: Routledge.
del Sarto, Raffaella A. (2006): Region-Building, European Union Normative Power, and
Contested Identities: The Case of Israel. V Emanuel Adler, Federica Bicchi, Beverly
Crawford in Raffaella A. Del Sarto (ur.): The convergence of civilizations:
Constructing a Mediterranean Region, 212–35. Toronto, Buffalo, London: University
of Toronto Press.
Deutsch, Karl W., Sidney A. Burrell, Robert A. Kann, Maurice Jr. Lee, Martin Lichterman,
Raymond E. Lindgren, Francis L. Löwenheim in Richard W. Van Wagenen (1957):
Political Community and the North Atlantic Area: International Organization in the
light of Historical Experience. New York: Princeton.
Dinan, Desmond (1994/2005): Ever closer union. An introduction to European Integration.
New York: Palgrave Macmillan
Emerson, Michael (2004): "European Neighbourhood Policy: Strategy or Placebo?" Centre
for European Policy Studies Working Document No. 215. Dostopno na http://shop.cep
s.be/BookDetail.php?item_id=1176 (10. november 2006).
Emerson, Michael in Gergana Noutcheva (2005): "From Barcelona Process to Neighbourhood
Policy. Assesments and Open Issues." Centre for European Policy Studies Working
Document No. 220. Dostopno na http://shop.ceps.eu/BookDetail.php?item_id=1209
(10. november 2007).
EMHRN (2005): Promotion and Protection of Human Rights in the Euro-Mediterranean
Region at the 10. Anniversary of the Barcelona Declaration. Dostopno na http://www.
euromedrights.net/usr/00000026/00000027/00000028/00000229.pdf (20. september
2007).
EU portal (2007): European Commission: External Relations. Dostopno na http://ec.europa
.eu /external_relations/libya/index_en.htm (20. december 2007).
EU portal (2007a): European Commission: European Neighbourhood Policy. Dostopno na
http://ec.europa.eu/world/enp/howitworks _en.htm (4. oktober 2007).
EU portal (2007b): European Commission: European Neighbourhood Policy. Dostopno na
http://ec.europa.eu/world/enp/partners/index_en.htm (4. december 2007).
EU portal (2007c): European Commission: European Neighbourhood Policy. Dostopno na
http://ec.europa.eu/world/enp/funding_en.htm (10. avgust 2007).
75
EU portal (2007č): European Commission: External Relations. Dostopno na http://ec.europa.
eu/external_relations/euromed/index.htm (10. april 2007).
EU portal (2007d): European Commission: External Relations. Dostopno na http://ec.europa.
eu/external_relations/euromed/meda.htm (4. maj 2007).
EU portal (2007e): European Commission: Taxation and Customs Union. Dostopno na http://
ec.europa.eu/taxation_customs/customs/customs_duties/rules_origin/preferential/articl
e_783_en.htm (21. december 2007).
EU portal (2007f): European Commission: Education and Training. Dostopno na http://ec.
europa.eu/education/programmes/tempus/index_en.html (21. december 2007).
EU portal (2008): European Commission: Enlargement. Dostopno na http://ec.europa.eu
/enlargement/financial_assistance/phare/index_en.htm (30. januar 2008).
EU portal (2008a): European Commission: External Relations. Dostopno na http://ec.europa
.eu/external_relations/ceeca/tacis/ (30. januar 2008).
Evropska komisija (2000): The Barcelona process, five years on – 1995-2000. Dostopno na ht
tp://ec.europa.eu/external_relations/euromed/brochures/barcelona-5yrs_en.pdf (5. april
2007).
Evropska komisija (2005): Euromed Information Notes: Euro-Mediterranean Partnership
and MEDA Regional Activities. Dostopno na http://ec.europa.eu/europeaid/projects
/med/regional/infonotes_200506-en.pdf (15. november 2007).
Fernández, Haizam Amirah in Richard Youngs (2005): The Euro-Mediterranean Partnership:
Assesing the First Decade. Dostopno na http://www.realinstitutoelcano.org/publicacio
nes/libros/Barcelona10_eng.pdf (15. november 2007).
Gillespie, Richard (2004): A Political Agenda for Region-Building? The Euro-Mediterranean
Partnership and Democracy Promotion in North Africa. V Emanuel Adler, Federica
Bicchi, Beverly Crawford in Raffaella A. Del Sarto (ur.): The convergence of
civilizations: Constructing a Mediterranean Region, 83–108. Toronto, Buffalo,
London: University of Toronto Press.
Grabbe, Heather (2003): Europeanization goes east: power and uncertainty in the EU
accession process. V Kevin Featherstone in Claudio M. Radaelli (ur.): The politics of
Europeanization, 303–27. New York: Oxford University Press.
Hollis, Rosemary (2000): An appropriate Concept for Security relations? V Sven Behrendt in
Christian-Peter Hanelt (ur.): Bound to cooperate – Europe and the Middle East,
107−30. Gutersloh: Bertelsmann Foundation Publishers.
76
Johansson-Nogués, Elisabeth (2004): A 'Ring of Friends'? The Implications of the European
Neighbourhood Policy for the Mediterranean. Mediterranean Politics 9(2), 240–7.
Jones, Stephen in Michael Emerson (2005): "European Neighbourhood Policy in the Mashreq
Countries. Enhancing Prospects for Reform." Centre for European Policy Studies
Working Document No. 229. Dostopno na http://www.weltpolitik.net/attachment/06
44a930ba1074b5cca2acd4809cbed5/243d899624c8c8bb08691c4e144b00d9/1261.pdf
(25. oktober 2006).
Kajnč, Sabina (2007): (Limits of) Enlargement as a tool of European foreign policy. Mimeo.
Kajnč, Sabina in Ana Bojinović (2007): Vpliv Evropske skupnosti/unije na pojave
regionalnega sodelovanja v mednarodni skupnosti. Teorija in praksa 44(6), 983–1015.
Kajnč, Sabina in Zlatko Šabič (2007): Sredozemska razsežnost Evropske unije po širitvi. V
Bogomil Ferfila (ur.): Zbornik o Evropski uniji, 343–63. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
Keukeleire, Stephen (2002): Reconceptualizing (European ) foreign policy: Structural foreign
policy. Dostopno na http://soc.kuleuven.be/iieb/docs/0209-SKECPR.pdf (5. december
2007).
Keukeleire, Stephen (2004): EU structural foreign policy and structural conflict prevention. V
Vincent Kronenberger in Jan Wouters (ur.): The European Union and Conflict
prevention. Policy and legal aspects, 151–72. The Hague: T.M.C. Asser press.
Lister, Marjorie (1997): The European Union and the South. Relations with deveoping
countries. London in New York: Routledge.
Marsh, Steve in Hans Mackenstein (2005): The International Relations of the European
Union. Harlow, England: Pearson Education Limited.
Morgandi, Nestor in Giovanni Zavaritt (2005): Ten years after Barcelona and more: a
synthesis of the evaluations. Dostopno na http://www.ism.unisi.ch/ten years_after bar
celona_and_more_a_synthesis_of_the_evaluations_.pdf (10. december 2007).
Nicolaïdis, Kalypso in Dimitri Nicolaïdis (2006): The EuroMed beyond Civilizational
Paradigms. V Emanuel Adler, Federica Bicchi, Beverly Crawford in Raffaella A. Del
Sarto (ur.): The convergence of civilizations: Constructing a Mediterranean Region,
337–80. Toronto, Buffalo, London: University of Toronto Press.
Nsouli, Saleh M. (2006): The Euro-Mediterranean Partnership Ten Years On: Reassessing
Readiness and Prospects. Statement at Crans-Montana Forum (23. junij 2006).
Dostopno na http://www.imf.org/external/np/speeches/2006/062306.htm (15.
september 2007).
77
Nuttall, Simon (1997): Two decades of EPC Performance. V Elfriede Regelsberger, Philippe
de Schoutheete de Tervarent in Wolfgang Wessels (ur.): Foreign policy of the
European Union. From EPS to CFSP and Beyond, 19–39. Boulder, London: Lynne
Rienner Publishers.
OECD (2005): Micro-policies for growth and productivity: Synthesis and benchmarking user
guide. Dostopno na http://www.oecd.org/dataoecd/40/59/34941833.pdf (15. november
2007).
Pace, Michelle (2005): EMP Cultural Initiatives: What Political Relevance? V: Haizam
Amirah Fernández in Richard Youngs (ur.): The Euro-Mediterranean Partnership:
Assessing the First Decade, 59–70. Dostopno na http://www.realinstitutoelcano
.org/publicaciones/libros/Barcelona10_eng.pdf (15. november 2007).
Pace, Michelle (2007): Training Guide on Human Rights Instruments in Euro-Mediterranean
Relations. Dostopno na http://www.euromedrights.net/usr/00000026/00000027/00000
028/00001764.pdf (10. oktober 2007).
Peters, Joel (2006): Practices and Their failures: Arab-Israeli Relations and the Barcelona
Process. V Emanuel Adler, Federica Bicchi, Beverly Crawford in Raffaella A. Del
Sarto (ur.): The convergence of civilizations: Constructing a Mediterranean Region,
212–35. Toronto, Buffalo, London: University of Toronto Press.
Philippart, Eric (2003): "The Euro-Mediterranean Partnership: Unique Features, First Results
and Future Challenges." Centre for European policy studies Working paper No. 10.
Dostopno na http://www.ceps.be/files/WE/MEEMwp10.pdf (25. oktober 2006).
Philippart, Eric (2003a): The Euro Mediterranean Partnership: A Critical Evaluation of an
Ambitious Scheme. European Foreign Affairs Review 8, 201−20.
Piening, Christopher (1997): Global Europe: The European Union in World Affairs. London:
Lynne Rienner Publishers, Inc.
Radwan, Samir in Jean-Louis Reiffers (2005): The Euro-mediterranean partnership, 10 years
after Barcelona: Achievements and perspectives. Dostopno na http://www.femise.org
/PDF/Femise_T2005gb.pdf (25. november 2007).
Smith, Karen E. (1999/2004): The making of EU foreign policy. The case of Eastern Europe.
New York: Palgrave Macmillan.
Šabič, Zlatko in Ana Bojinović (2007): Mapping a Regional Institutional Architecture: The
Case of the Mediterranean. Mediterranean Politics 12(3), 317–37.
78
Tanner, Fred (2004): North Africa: Partnership, exceptionalism and neglect. V Roland
Dannreuther (ur.): European union foreign and security policy: Towards a
neighbourhood strategy, 135−50. New York: Routledge.
Telò, Mario (2006): Europe: a Civilian Power? European Union, Global Governance, World
Order. New York: Palgrave.
Tocci, Nathalie (2005): Does the ENP respond to the EU's post-enlargement challenges?
Dostopno na http://www.weltpolitik.net/attachment/0644a930ba1074b5cca2acd4809c
bed5/9f6341e115fd7e0cf94f53fbb98e465f/2005_1_esterni_Tocci.pdf (20. november
2007).
United Nations (2007): The UN Millenium development goals. Dostopno na http://www.un.
org/millenniumgoals/goals.html# (5. januar 2008).
Urad Vlade RS za komuniciranje (2000): »Twinning« - Mehanizem za vzpostavitev institucij.
Dostopno na http://evropa.gov.si/publikacije/evrobilten/evrobilten-18-05/ (21.
december 2007).
Urad Vlade RS za komuniciranje (2007): Evropske ustanove in organi. Dostopno na http://ev
ropa.gov.si/evroslovar/ustanove-organi/ (27. december 2007).
White, Brian (2001): Understanding European Foreign Policy. New York: Palgrave.
White, Brian (2004): Foreign Policy Analysis and the New Europe. V Walter Carlsnaes,
Helene Sjursen in Brian White (ur.): Contemporary European Foreign Policy, 12−31.
London, Thousand Oaks, New Delhi: SAGE Publications.
79
PRILOGE
PRILOGA A: »Problemsko drevo« v ozadju ESP: politična, gospodarska in družbena
situacija v sredozemskih partnerkah
Vir: Philippart 2003: 35.
80
PRILOGA B: Multilateralna, bilateralna in uilateralna razsežnost ESP – institucionalni okvir
Vir: Philippart 2003: 34.
Recommended
