Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Mediji in kriminaliteta – analiza poročanja medijev o kriminaliteti v
Sloveniji
Sanja Borovnik
September, 2009 Mentor: mag. Aleš Bučar-Ručman
ZAHVALA
Rada bi se zahvalila svojemu mentorju mag. Alešu Bučarju-Ručmanu za strokovno
svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.
Iskrena hvala moji družini za vso podporo in finančno pomoč pri študiju.
Zahvaljujem se tudi učiteljem iz osnovne in srednje šole, ki so mi vsak po svoje pustili
poseben pečat v mojem življenju.
Hvala tudi Sonji Špegel, profesorici slovenščine in angleščine, za lektoriranje.
Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani.
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................................1
2 CILJI IN METODE DIPLOMSKEGA DELA ..............................................................2
3 MNOŢIČNI MEDIJI .....................................................................................................3
4 VLOGA MEDIJEV V SODOBNI DRUŢBI .................................................................4
4.1 NAČELA V MEDIJIH ...........................................................................................5
4.2 MEDIJI – ČETRTA VEJA OBLASTI ...................................................................6
4.3 GLAVNI INTERES MEDIJSKIH ORGANIZACIJ ..............................................8
5 PRIKAZ KRIMINALITETE V MEDIJIH ..................................................................10
5.1 VPLIVI AGRESIVNIH PRIZOROV V MEDIJIH ..............................................13
5.2 NASILJE V MEDIJIH ..........................................................................................14
5.3 SPOLNO NASILJE V MEDIJIH .........................................................................16
5.4 MEDIJSKO POROČANJE O ŠKANDALIH IN KORUPCIJI ............................19
5.5 MITI O KRIMINALITETI ...................................................................................19
6 POSLEDICE MEDIJSKEGA PRIKAZOVANJA KRIMINALITETE ......................22
6.1 POSLEDICE ZA POSAMEZNIKA/JAVNOST ..................................................22
6.2 POSLEDICE PRI OBLIKOVANJU POLITIK ....................................................24
6.2.1 POPULISTIČNE SKUPINE .......................................................................... 26
6.2.2 ELITNE SKUPINE ........................................................................................ 26
6.3 UČINKI MEDIJEV NA STALIŠČA DO NASILJA ............................................27
6.4 VPLIV MEDIJEV NA AGRESIVNO VEDENJE ...............................................29
6.5 POSNEMANJE .....................................................................................................30
6.6 OTOPELOST ........................................................................................................30
7 POROČANJE MEDIJEV O NASILJU V SLOVENIJI ..............................................31
8 SKLEP .........................................................................................................................33
9 LITERATURA ............................................................................................................37
POVZETEK
V uvodnih straneh diplomske naloge sem predstavila medije – tisk, radio, televizijo, splet
in podrobnosti o njihovih značilnostih. Med drugim sem namenila nekaj besed teorijam o
medijih in modelih komuniciranja. Nato sem se osredotočila na vlogo medijev, ki jo
imajo v sodobni druţbi, kakšna načela veljajo v medijih, vloga, ki jo imajo kot četrta veja
oblasti ter glavni interes medijskih organizacij. V nadaljevanju sem pisala o prikazu
kriminalitete v medijih – o nasilju v medijih, spolnem nasilju v medijih, poročanju o
škandalih in korupciji ter mitih o kriminaliteti. Osrednja tema diplomskega dela se
navezuje na posledice medijskega prikazovanja kriminalitete. Prikazala sem, kakšne so
posledice predvsem za posameznika oz. javnost, za politične odločevalce, populistične in
elitne skupine, kakšni so učinki in vplivi medijev na nasilje, katere so posledice nasilja v
medijih. Ob koncu diplomskega dela sem predstavila različne raziskave, ki govorijo o
poročanju medijev o kriminaliteti v Sloveniji. V zaključku pa sem podala sklepne
ugotovitve diplomskega dela.
KLJUČNE BESEDE: mnoţični mediji, kriminaliteta
MEDIA AND CRIME – ANALYSIS OF MEDIA REPORTS
ON CRIME IN SLOVENIA
SUMMARY
In the introduction pages of my diploma, I presented the mass media – radio, television,
internet and details of their characteristics. Among other things, I also presented some
theories of media and communication models. Then I focused on the role of the media in
modern society, on principles applied in media, on its role as a fourth branch of
government and on the general interest of media organizations. Then, I wrote about the
view of crime in media – the violence in media, sexual violence in media, reporting about
scandals and corruption, and the myths about crime. The central theme of my diploma
relates to the consequences of the media placement of criminality, particularly the
consequences for the individual publicly, for political decision-makers and for populist
and elite groups; the effects and impact of media on violence; and the consequences of
violence in media. At the end of diploma, I presented a number of studies that deal with
media reporting on crime in Slovenia. In conclusion, I wrote down findings of the
diploma.
KEYWORDS: mass media, crime
1
1 UVOD
Svet je prepleten z veliko nasilja od milejših oblik do tistih najbolj skrajnih. Zdi se, da se
nasilje in kriminaliteta vse bolj širita in jima ni videti konca. O kriminaliteti nas
informirajo in obveščajo mnoţični mediji.
Mnoţični mediji so tisk, radio, televizija in zadnje čase internet (Košir, Ranfl, 1996: 30).
Mediji so del našega vsakdanjega ţivljenja, krojijo naše ţivljenje, nas usmerjajo in večini
ljudi kreirajo njihovo osebno mnenje. Mediji vzpostavljajo in določajo javne teme, se
pravi tisto, o čem naj ljudje mislijo in razpravljajo. Konstruirajo svojo stvarnost in s tem
hote ali nehote ponujajo neko »dejstvo«, ki pa ni nujno, da je resnično. To, kar izvemo iz
medijev, je ponavadi tudi edina resnica, za katero vemo. Namreč toliko in toliko ljudi je
slišalo, videlo ali prebralo isto stvar, da ji na koncu večina le verjame. Pa čeprav to, kar
mediji govorijo, ni resnica.
Mediji poročajo o kriminaliteti na zelo senzacionalističen način. Osredotočajo se na
najbolj spektakularne izraze nasilja in se jim posvečajo v obsegu, ki je popolnoma
nesorazmeren z dejansko količino storjenih nasilnih dejanj. Po drugi strani mediji včasih
sploh ne poročajo o najbolj skrajnem nasilju, da bi ohranili vtis poštenosti posameznikov
ali druţbenih sistemov (Petrovec, 2003: 7).
Zelo pomembno vlogo pri poročanju medijev imata kapital in politični vpliv. Nekateri
mediji so popolnoma v lasti premoţnih posameznikov, ki tako ali drugače sodelujejo z
različnimi vplivnimi politiki. Zato ni presenetljivo, da pogosto mediji zelo različno
poročajo o enakem dogodku. Velikokrat si sporočila medijev povsem nasprotujejo.
2
2 CILJI IN METODE DIPLOMSKEGA DELA
Cilj diplomskega dela je predvsem ugotoviti učinke na kriminaliteto zaradi medijskega
poročanja na občinstvo – na posameznika ter spoznati značilnosti medijskega poročanja o
kriminaliteti, kakšne so posledice za javnost in vzroki za specifično poročanje o nekaterih
kaznivih dejanjih ter analizirati poročanje medijev o kriminaliteti v Sloveniji. Postavila
sem si sledeči hipotezi:
Mediji poročajo o kriminaliteti na specifičen način, ki določa selektivno izbiranje
dogodkov, uporabe posebnih tehnik, prikaz krvavih zgodb in dogodkov; vse to pa
počnejo predvsem zaradi primarnega razloga – zaslužka.
Medijsko poročanje o kriminaliteti prinaša na širšo družbo različne posledice
(strah pred kriminaliteto, percepcijo kriminalitete, zaskrbljenost in občutek
ogroženosti, rasizem, versko nestrpnost, etnično nestrpnost …).
Pri zbiranju potrebnih podatkov ter informacij sem si pomagala z metodo – pregled
literature. Pregledala sem različno domačo in tujo strokovno literaturo ter ostale
dosegljive vire (članki v publikacijah, internetna gradiva).
3
3 MNOŽIČNI MEDIJI
Ţivimo v svetu, v katerem so mediji prisotni povsod. Vse več ljudi posveča vse več časa
televiziji, branju časopisov in revij, poslušanju plošč in radia. Mediji ustvarjajo iluzijo
bliţine in omogočajo beg iz realnosti. Človek je bitje odnosov (relacijsko bitje), zato je
odprt do drugega človeka, ustvarjen za poklicanost po njem. V medsebojnosti se
oblikujemo kot ljudje in presegamo svojo posamičnost ter stopamo v svojo pravo bit, se
pravi postajamo osebe. Svet medijev je očarljiv, bleščeč in nikoli dolgočasen. Medijska
stvarnost je sanjska konstrukcija, ki spodbuja beg iz vsakdanjih problemov v ţivljenju.
Lahko vodi proč od odgovornosti, stran od medsebojnih odnosov (Košir, Ranfl, 1996:
11).
Mnoţični mediji so vključeni v vse segmente druţbe. Imajo močan vpliv na ţivljenje ljudi
in še zlasti na javno mnenje. Ne gre samo za to, da vplivajo na naša stališča. Gre zlasti za
to, da mnoţični mediji omogočajo dostop do znanja, na katerem temelji veliko druţbenih
aktivnosti. Javno mnenje ni tako enostavno opredeliti, kot se zdi na prvi pogled. Mediji
niso zgolj prenašalci informacij in pasivni posredovalci javnega mnenja, ampak ga tudi
sami aktivno ustvarjajo, saj imajo prednosten dostop do informacij (Dobovšek, 2005).
Moč medijev je ogromna, saj dogodka ni, če o njem ne poročajo mediji. Mediji so ţe
zdavnaj prerasli svojo prvotno vlogo informiranja javnosti in v sodobni informacijski
druţbi oblikujejo percepcijo druţbene realnosti in reakcijo nanje. Medijske novice niso
zgolj preslikava stvarnosti, temveč selekcija sporočil o njenih različnih podobah
(Splichal, v Kolenc, 2003).
Večina medijev ţivi od svoje razširjenosti, poslušanosti, gledanosti in branosti. Da
posamezen medij preţivi boj s tekmeci, mora objavljati čimbolj zanimive prispevke, ki bi
še povečali njegovo uspešnost. Zato mediji obravnavajo predvsem slabe stvari, torej
negativne dogodke, saj vedo, da takšne novice prav gotovo pritegnejo največ pozornosti
(Dobovšek, 2005).
4
4 VLOGA MEDIJEV V SODOBNI DRUŽBI
Najpomembnejše poslanstvo medijev je po najboljših močeh ustreči ţeljam potrošnikov.
Ampak to še zdaleč ni edina naloga medijev. Enako močno bi se morali zavedati svojega
vpliva na javno mnenje in prispevati k oblikovanju splošne kulture. Ta naloga pa je teţka
in zlasti na kratek rok ne posebno donosna (Petrovec, 2003: 70).
Mediji imajo pomembno vlogo tudi pri predstavljanju kriminalitete v druţbi, oblikovanju
podobe o tipičnih prestopnikih in kriminalu, najpogostejših pojavnih oblikah
kriminalitete, materialni, telesni in moralni oškodovanosti ter tako navadnemu drţavljanu
predstavljajo značilnosti tega druţbeno škodljivega pojava (Meško, 1999).
Policija velikokrat za doseganje čim boljših rezultatov uporabi medije za preprečevanje
kriminalitete. Preventivno delovanje predstavi oz. reklamira in s tem omogoča
pripravljenost ljudi za sodelovanje pri preventivnih programih. Predstavitev lahko poteka
v obliki ustnega informiranja, neposredne predstavitve programov na raznih neformalnih
srečanjih, predavanjih, preko pisnih sporočil (plakati, letaki, brošure). Najpomembnejši
mediji za predstavitev policijske preventivne dejavnosti pa so lokalni mediji.
Več teoretikov, ki so med prvimi upoštevali dejstvo, da funkcije medijev presegajo
»naravni« obstoj in da so utemeljene v »teoretskih predpostavkah«, meni, da imajo mediji
šest druţbenih funkcij (Splichal, 2005: 41):
razsvetljevanje javnosti,
sluţenje političnemu sistemu,
varovanje drţavljanskih svoboščin,
ustvarjanje dobička,
sluţenje ekonomskemu sistemu,
zagotavljanje razvedrila.
5
4.1 NAČELA V MEDIJIH
Novinar je tisti, ki na področju medijske realnosti neposredno usmerja informacijo od vira
k naslovniku. Pri zbiranju informacij ter selekcioniranju dogodkov in dejstev oblikuje
novinarsko sporočilo. Za svoje delo je novinar odgovoren, saj ima moč, s katero to, kar na
splošno izreka, prenese na konkretno dejanje. Novinarstvo ni neodvisno, če je podrejeno
politiki, gospodarstvu oz. kapitalu. Kadar se novinarji pri objavljanju informacij o
dogodku sklicujejo na druge vire, pri tem pa informacij ne preverijo, ampak jih enostavno
prepišejo od nekoga, ki naj bi jih ţe preveril, je onemogočena moţnost preveritve takega
podatka. Odgovornost novinarjev izhaja iz kodeksov novinarske etike. V novinarski etiki
so izpostavljeni štirje glavni elementi etičnega poročanja in sicer resničnost informacij,
jasnost in nedvoumnost informacij, obramba pravic javnosti in odgovornost novinarjev
kot ustvarjalcev javnega mnenja (Poler, v Dobovšek, 2005).
Informacije, ki ne zadoščajo merilom, kot so resničnost, poštenost in točnost, tehtnost,
raznolikost in mnoštvo informacij, objektivnost informacij, preverjanje dejstev in virov,
popravki napak in objava stališč tiskovnega sveta oziroma častnega razsodišča, se ne bi
smele objavljati. Ko se pri informaciji lahko ločijo dejstva od mnenja, oglas od
novinarske vsebine, ki ne selekcionira in popači dejstev in pri kateri obstaja skladnost
med naslovom in besedilom, je taka informacija jasna in nedvoumna. Če novinarsko delo
ne sledi načelu odnosa »psa čuvaja« do oblasti, tako delo ne brani pravic javnosti.
Pomemben element odgovornosti novinarjev kot ustvarjalcev javnega mnenja se kaţe v
tem, da so odgovorni za vse, o čemer poročajo. Prepovedano je rasno, etnično in
narodnostno razlikovanje, versko in drugo razlikovanje. Napačno je, če novinar ne
spoštuje dobrega okusa v izraţanju skupnih vrednot, ne upošteva prepovedi poveličevanja
ali spodbujanja zločinov in nasilja in ne spoštuje drugih drţav in narodov. Laţ in
skrivnost v novinarstvu nista legitimni sredstvi za doseganje poklicnih ciljev, saj je
resnicoljubnost ena temeljnih moralnih vrednot (Dobovšek, 2005).
Mediji imajo danes pomembno vlogo pri temah, o katerih poteka javna razprava in o
katerih ljudje razmišljajo in se o njih pogovarjajo. Da lahko novinar moralno in korektno
poroča, mora biti sposoben kritičnega mišljenja, razumeti mora problem, dejstva o nastali
situaciji, vrednote, načela in dolţnosti, poznati mora okolje oziroma druţbeni in kulturni
6
prostor. Takšnim načelom se podrejajo tudi tisti, ki analizirajo prispevke, ki jih novinarji
objavijo v medijih (Dobovšek, 2005).
Za čim bolj etično in moralno nesporno novinarstvo je potrebno upoštevati naslednja
načela (Lambeth, 1992: 23–47):
načelo podajanja resnice – poročanje in pridobivanje informacij mora biti
natančno, ključnega pomena pa je preverjanje informacij;
načelo pravičnosti – poudarek je na novinarjevi nepristranskosti, ki mora
vsebovati popolnost in pomembnost informacij, odkritosrčnost in iskrenost do
bralca ter neposrednost;
načelo svobode – ne sme biti nobenih strankarskih pritiskov na novinarje in
novinarsko delo, prav tako ne sme priti do novinarjeve odvisnosti od virov
informacij;
načelo humanosti – s svojimi članki novinar ne sme povzročati kakršnekoli
namerne ali neposredne škode drugim osebam;
načelo odgovorne svobode govora – poudarek je na odgovornosti, ki jo imajo
mediji do javnosti.
Po mnenju Finka (Fink, 1988: 18) resnične objektivnosti ni mogoče doseči, kajti vsakogar
od novinarjev oblikujejo ozadje in izkušnje, ki neizogibno vplivajo na to, kako vidijo
stvari in kako delujejo.
4.2 MEDIJI – ČETRTA VEJA OBLASTI
V preteklih desetletjih so kritiki ugotavljali, kakšno funkcijo imajo mediji, govorili so o
različnih teorijah in idejah (libertarna teorija, ideja disfunkcije, teorija o druţbeni
odgovornosti, ideja javnosti, ideja o svobodi tiska, sodišče javnega mnenja, tiranija večine
…) in na koncu prišli do zaključka, da funkcija medijev ni samo obveščanje javnosti,
ampak tudi nadzor in kritičen odnos do oblasti (Splichal, 2005: 41–56).
Etika »psa čuvaja« oz. četrte veje oblasti je imela skozi čas različne poglede in ideje. Ena
izmed idej pravi, da komercializem postane degradacija in nevarnost, ko prodre v
uredništva, kajti, ko enkrat dovolimo zaloţniku gledati na tisk oz. medije kot izključno
7
komercialno podjetje, je s tem konec njegove moralne moči. Ideja o medijih kot četrti veji
oblasti je postala veljavna in legitimna oblika institucionalizacije načela javnosti: mediji
so posedovali drugačen vir legitimnosti kot druge tri klasične oblike oblasti in se je tudi
razvijal kot kritični dejavnik v odnosu do oblasti. Toda kasneje, ko so se mediji razvili v
posebno industrijsko trţno vejo, je njegova oblastniška/nadzorniška funkcija, ki se nanaša
na potrebo »nadzoru iz nezaupanja« svobodo tiska dokončno oddaljila od iskanja javne
rabe razuma kot osebne pravice posameznika (Splichal, 2005: 43–46).
Osrednja funkcija medijev kot četrte veja oblasti je nadzorovanje vseh dejanj, ki jih
izvajajo akterji moči; ta normativni cilj obstoja in delovanja medijev je mogoče doseči
samo, če so mediji svobodni. Obstaja prepričanje, da je treba akterje moči nadzorovati,
ker bi brez zunanjega nadzora uporabili svoja pooblastila na neprimeren način, svoboda
medijev pa prispeva k bolj učinkovitemu nadzoru nad akterji moči, kar zagotavlja njihovo
druţbeno odgovornost (Splichal, 2005: 44–45).
Problem medijev kot četrte veje oblasti pa nastane, ko začnejo nanje vplivati različne
korporacije, ki vanje vlagajo kapital in medijem omogočajo njihov obstoj. Nekateri
mediji so odvisni od kapitala različnih premoţnih posameznikov ali drugih
pomembneţev. S tem mediji izgubijo objektivnost, saj so odvisni od svojega »sponzorja«
in o njem ne poročajo negativno ter se njihove trditve velikokrat ne skladajo s trditvami
ostalih medijev. Neobjektivnost medijev pa opazijo tudi ljudje, kar pa vodi v nezaupanje
v takšne medije. Zmotno je govoriti o medijski svobodi, če se nad njimi izvaja nadzor oz.
prisila (Splichal, 2005: 41–56).
Mediji kot četrta veja oblasti imajo ogromno moč in vpliv na javnost. Moč, ki jo imajo
mediji, je velikokrat zlorabljena. Ena od vlog današnjih medijev je tudi oblikovanje
nastajanja kriminološkega znanja o kibernetski kriminaliteti, s poudarkom na pojavu
strahu in kulturi strahu, saj vse, kar je novo in neznano, vzbuja določeno mero strahu
(Meško, Eman, 2008).
Rovšek poudarja, da imajo mediji veliko dejanske oblasti, zato ni nenavadno, da jih
nekateri označujejo za četrto vejo oblasti, poleg zakonodajne, izvršilne in sodne. V
slovenskih razmerah se pogosto dogaja, da so ljudje popolnoma brez moči v primerih
neupravičenih obtoţb v medijih ali primerih poseganja v njihove osebnostne pravice.
8
Obtoţba, objavljena na prvi strani z velikimi črkami, lahko da človeku neizbrisen pečat
(Petrovec, 2003: 44).
Vse pogosteje se v deţelah v tranziciji poleg klasičnih vej oblasti pojavljajo mediji kot
četrta veja oblasti. In ker imajo mediji moţnost vpliva na ostale veje oblasti, veljajo za
najbolj močne in jih je zaradi tega teţko nadzirati, kar pa je glavni razlog, da jih politiki
ţelijo upravljati. Na drugi strani pa imajo mediji veze s politiko in gospodarstvom, kar
jim omogoča veliko moţnost vpliva na drţavne posle in njihove pogoje. V taki meri
mediji postanejo četrta veja oblasti in s svojo močjo (uporaba člankov in izsiljevanje)
lahko vplivajo na ostale veje oblasti. Na drugi strani pa lahko ostale veje oblasti, posebej
izvršilna, nadzirajo medije preko lastništva ali opozarjanja le teh. Mediji pa imajo še eno,
sicer šibko vlogo. Ta je osveščanje oz. izobraţevanje širše javnosti, še posebej o ključnih
temah in področjih, kot je npr. korupcija (Meško, Eman, 2007).
4.3 GLAVNI INTERES MEDIJSKIH ORGANIZACIJ
Uredniška politika, ki zagovarja nasilno vsebino, prinaša zagotovljen lahek in dober
zasluţek. Odgovorni pri sestavljanju programov pojasnjujejo, da spoštujejo ţelje in
potrebe gledalcev, njihovih navad ne spreminjajo, ampak se jim prilagajajo. Se pravi, da
gledalci odločajo, kaj se bo predvajalo. Torej ţivimo v demokraciji, pojmovanju preteţno
kot stanja, v katerem obstaja prosti trg dobrin, ponudbe in povpraševanja in na njunih
načelih določene cene, odsevajo procesi zgodnje faze kapitalizma. Zanjo je značilno
razmeroma brezobzirno prizadevanje za dobiček, ne glede na čigav račun (Petrovec,
2003: 17).
Medijske hiše ponujajo to, kar si bralci in gledalci ţelijo, tako rekoč zahtevajo v imenu
pravice do obveščenosti. Poleg tega prikazujejo resnico, golo resnico z vsemi odtenki, in
za to, da je taka, kakršna pač je, niso krivi mediji. Prav nasprotno, prav je, da ljudje
natančno zvedo, kaj se dogaja. Ni teţko dokazati, kako pravilne so take odločitve, saj
občinstvo nagrajuje medije z izvrstnimi »ratingi«. Več je resnice (nasilja), večja je
gledanost oddaj, večji je zasluţek (Petrovec, 2003: 70).
9
Medijske informacije vplivajo na naše razmišljanje in odzive. K temu lahko pripomore
novinar, ki svojemu poročanju doda del lastnega prepričanja ali usmerjenosti.
Ekskluzivne novice časopisnim hišam pogosto prinesejo več bralcev, kar pomeni večji
dobiček in večjo naklado. Novinarja lahko ţelja po uspehu pripelje do tega, da poskuša za
vsako ceno pridobiti informacijo, ne glede na novinarski kodeks in zasebnost ţrtve ali
storilca dejanja (Dobovšek, 2005).
10
5 PRIKAZ KRIMINALITETE V MEDIJIH
Mediji velikokrat pretiravajo pri prikazovanju kriminalitete v druţbi in s tem ljudem
»umetno« ustvarjajo strah pred kriminaliteto. Poleg tega poudarjanje kriminalitetne
problematike vpliva na povečane teţnje in utemeljitve, da je policistov premalo in da so
slabo opremljeni, slabo usposobljeni ipd. Takšno predstavljanje kriminalitete vodi v vse
bolj avtoritarno opravljanje policijskega dela in poudarja krizo zakonitosti in
učinkovitosti pravosodja (Meško, 2002).
Prikazovanje kriminalitete je povezano z naslednjimi značilnostmi (Meško, 2002):
Kriminaliteta belih ovratnikov predstavlja zanemarljiv deleţ v dnevnih novicah.
Socio-ekonomske značilnosti storilcev se razlikujejo od ugotovitev kriminoloških
raziskav.
Storilci, ki jih predstavlja časopisje, so presenetljivo ljudje z boljšim socialno-
ekonomskih poloţajem kot ugotavljajo kriminološke raziskave.
Poudarjanje moškega prestopništva – odklonskosti ţensk je namenjeno
pomembneje manj prostora – storilke so največkrat prikazane kot ţrtve moških.
Malo prispevkov je namenjenih razpravi o preprečevanju kriminalitete in iskanju
moţnosti za ustreznejšo socialno politiko in zmanjševanje konfliktov v druţbi ali
prispevkov, ki umeščajo kriminaliteto v širši druţbeni kontekst.
Kar se tiče kriminalitete belih ovratnikov sem mnenja, da ta trditev ne drţi pri nas – vsaj v
zadnjih časih ne (tajkuni1).
Kriminaliteta je ţe od nekdaj privlačno področje za obveščanje javnosti, ne samo o tem,
kaj se dogaja, ampak tudi zaradi zabave. Tako je predstavljanje kriminalitete vedno
večplastno. Ob tem se vedno bolj pogosto pojavlja vprašanje, ali posredovanje novic,
obvestil in različnih zgodb o kriminalu ne ustvarja tudi pogojev za njegovo nastajanje,
posnemanje na eni strani, ter moţnosti za opozarjanje nanj na drugi strani. Kriminaliteta
1 Izraz tajkun se uporablja za gospodarske mogotce, ki so si v času političnih in druţbenih sprememb
pridobili bogastvo in pomemben politični vpliv. Taki gospodarstveniki se povezujejo s spornimi posli, ki so
nepregledni. Najpogosteje se povezuje s procesom privatizacije, kjer prihaja do velikih oškodovanj
druţbenega premoţenja in pogostega neupravičenega bogatenja posameznikov (Dobovšek, 2005: 21–22).
11
vedno povzroča tudi strah. Medijsko prikazovanje zločinov in nasilja je postal prizor iz
vsakdanjega ţivljenja (Pečar, 2002).
Predstavljanje kriminalitete v medijih je odvisno tudi od vrste medija, trga in ciljne
publike. Včasih se javni mediji pokaţejo kot bolj uspešni čuvaji pravičnosti v druţbi kot
inštitucije, od katerih bi pričakovali odkrivanje kriminalitete in odklonskih pojavov
(Meško, 2002).
Mediji bolj poudarjajo določena kazniva dejanja, manj pa prikazujejo analize trendov,
vzrokov ali ukrepov. Če pa ţe prikazujejo trende oziroma gibanje kriminalitet, to ni v
zvezi z dejanskim gibanjem kriminalitete, ki ga je mogoče razbrati iz statistike o
kriminaliteti. Tri glavna protislovja, ki se pojavljajo v študijah javnih medijev in
kriminalitete in s tem policije, so (Meško, Pavlović, 1998):
Javni mediji pretirano predstavljajo kriminaliteto, ki pri ljudeh povzroča večjo
zaskrbljenost. Sem sodijo predvsem umori in spolni delikti. To ni presenetljivo,
vendar povsod ni tako. Vsekakor pa ima takšno prikazovanje »neuspešnosti«
policije ideološke posledice v dojemanju in zaznavanju policije.
Mediji se usmerjajo na kriminaliteto, ki je odkrita. Kazniva dejanja, o katerih
poročajo, so največkrat kazniva dejanja z znaki medosebnega nasilja, za katera je
znana visoka stopnja odkritosti. Večina kaznivih dejanj je objavljena po aretaciji,
manjše število pa po sodbi na sodišču.
Opisani storilci in ţrtve so v javnih medijih predstavljeni starejši, kot pa
ugotavljajo kriminološke raziskave o storilcih in ţrtvah kaznivih dejanj.
Predstavljanje kriminalitete in s tem tudi vloge policije v medijih je pogosto zavajajoče z
usmerjanjem predvsem na huda in nasilna kazniva dejanja, s poudarkom na starejših
pripadnikih višjih druţbenih slojev in ţrtev. V poročilih pogosto pretiravajo o policijski
uspešnosti v preiskovanju in odkrivanju kaznivih dejanj (Meško, Pavlović, 1998).
Ţe dolgo je znan učinek medijev na kriminalno vedenje. Prvi je opozoril na pojav
»okuţbe« s kriminalnimi dejanji in z bistveno vlogo medijev pri tem francoski sociolog
Tarde iz konca 19. stoletja. Na primer zločini Jacka Razparača. Številne analize potrjujejo
posledice medijske »popularizacije« kriminala. Če se nekje zgodi »opaţen« umor ali
12
kriminalno dejanje in o tem poročajo mediji na najbolj odmevnih straneh, potem je temu
pogosto sledila še vrsta podobnih dejanj ali poskusov dejanj (Ule, 1997: 256).
Po različnih idejah teoretikov lahko povzamemo, da so glavne značilnosti poročanja
medijev o kriminaliteti sledeče:
Namen poročanja o kriminaliteti je vplivati na javnost/posameznika – vzbuditi v
njem neka čustva, razmišljanje, dobiti nek odziv.
Bolj je dogodek bizaren in krut, zanimivejši je za medije in bo zagotovo objavljen.
Z objavljanjem nasilnih prizorov in trpljenja drugih je namen pridobiti čim več
poslušalcev, bralcev oz. gledalcev in s tem tudi večji dobiček.
Primarni cilj poročanja o kriminaliteti je dober zasluţek, ampak eden izmed
sekundarnih ciljev je tudi opozoriti ljudi na določeno nevarnost (npr. v vročih
poletnih dnevih je ob visokih temperaturah večja nevarnost kapi; v času dopustov
so tatovi bolj aktivni in mediji opozarjajo ljudi naj ne puščajo odprtih oken, naj
pustijo v času odsotnosti priţgan radio itd.).
Ena izmed značilnosti je tudi ta, da dejanja, videna v medijih, ljudje velikokrat
posnamejo, sploh so za to dovzetni otroci.
Ljudje postajamo s prevelikim gledanjem nasilnih vsebin bolj nasilni in agresivni.
S poročanjem o vse bolj naraščajoči kriminaliteti in neukrepanju policije se meče
na policijo slaba luč in v ljudeh spodbuja miselnost, da je policija nesposobna, kar
pa ne drţi.
Poročanje o kriminaliteti vzbuja strah in zaskrbljenost, pri nekaterih ljudeh se
razvije pretiran strah in anksioznost pred kriminaliteto in v vsem vidijo nevarnost.
Pri nas se poroča na zelo senzacionalističen način in imamo precej nizko kvaliteto
poročanja novic, saj je kakovost novinarskega izdelka sekundarnega pomena.
13
5.1 VPLIVI AGRESIVNIH PRIZOROV V MEDIJIH
Ţe Bandurovi poskusi v sedemdesetih letih so opozorili na pomen medijev pri
posredovanju modelov agresivnega obnašanja, saj so imeli videoposnetki in risanke enak
učinek kot realni doţivljaji. Zato so tem poskusom sledile raziskave, ki so ugotavljale
neposredno povezavo med gledanjem agresivnih prizorov na TV, videu, v kinu in med
porastom agresivnega obnašanja ljudi (zlasti otrok). Tako so bili v več poskusih otroci, ki
so gledali filmske posnetke agresivnih prizorov, pripravljeni mnogo huje »kaznovati«
svojega vrstnika kot otroci, ki niso gledali takšnih posnetkov oziroma so gledali posnetke
z miroljubno vsebino (Mummendey, v Ule, 1997: 265).
Kasneje so Leyens in sodelavci kritizirali tovrstne raziskave, češ da zanemarjajo
interakcijo oziroma skupinski učinek na otroke. Otroci niso gledali navedenih posnetkov
izolirano drug od drugega, temveč so bili medtem vpleteni v interakcije oziroma socialne
situacije. Če so bili v skupini, so se pogovarjali med seboj o posnetkih in so tako drug
drugega podpirali v agresivnih teţnjah. Zato so omenjeni avtorji v svojih raziskavah
opazovali učinke agresivnega obnašanja na pare otrok, pri čemer je bil eden od otrok
dominanten, drugi podredljiv, ali pa sta bila oba podredljiva. Učinek posnetkov z
agresivnimi prizori je deloval v smeri pospeševanja agresije le tedaj, če sta bila v paru en
dominanten in en podredljiv otrok, sicer pa ne, oziroma se je agresivnost obeh otrok celo
zmanjšala (Ule, 1997: 265).
Nekatere longitudinalne raziskave, ki so spremljale razvoj posameznikov od otroštva do
adolescence, pa so vendarle odkrile pomembno povezavo med pogostim gledanjem
filmov o nasilju v otroštvu in nasilnim obnašanjem mladih (Mummendey, v Ule, 1997:
266).
Vloga medijev, posebno filma in televizije, v socializaciji postane posebno pomembna v
najstniških letih, ko modele staršev in učiteljev zamenjajo zvezdniki in heroji s filmskih
in televizijskih platen, glasbenih scen. Obnašanje, ki ga najstniki prevzemajo, je pogosto
agresivno (Ule, 1997: 266).
Filmi, ki jih najstniki hodijo gledat v kino, zelo pogosto prikazujejo nasilje. Zvezdniki s
filmskih platen in z glasbene scene se pogosto vedejo nasilno in nedostojno. Ker se o
14
takšnem vedenju zvezdnikov v medijih veliko poroča, se veliko najstnikov zgleduje ravno
po tem. Če se lahko zvezdniki vedejo agresivno, zakaj se ne bi smeli oni. Kadar pa je s
strani zvezdnikov organiziran npr. dobrodelni koncert, se to v medijih le mimogrede
objavi. Na ţalost takšne novice nikoli ne pridejo na prve strani časopisov in časnikov.
Odvisnost javnosti od medijev se lahko pri posameznikih spreminja v pravo zasvojenost.
Odvisni postanemo od lepo oblikovanih sporočil tako kot od zdravil. Z njimi sprejemamo
nujno dnevno dozo sugestij, ki praviloma dosegajo tisto stanje obvladanosti, ki jo od ljudi
pričakujejo njihovi gospodarji (Ule, 1997: 150).
5.2 NASILJE V MEDIJIH
Ali je dandanes nasilja res več, kot ga je bilo v prejšnjih časih? Človeštvo se je izjemno
tehnično razvilo, prav tako so se spremenile tehnične razseţnosti nasilja. Obseg grobega
poseganja v sočloveka, ki povzroči bolečino ali smrt, se tako povečuje, kot narašča
število prebivalcev na svetu. Včasih so mnoţično zastrupljali in poţigali, danes raje
uporabljajo bombe. Spolno nasilje je ţe od vekomaj, ljudi koljejo na enak način, kot so jih
pred tisočletji. Spremenila pa se je druţbena obravnava nasilja in njegove reprezentacije.
Mnoţični mediji nasilje prikazujejo tako v resničnostnih kot v fikcionalnih, izmišljenih
besedilih. Devetdeseta leta pa so iznašla še mešanico obojega in z »Reality-TV« v
industrijo zabave pripeljala nove amaterske moči ter še razširila krog občinstva,
navdušenega za akcijo, katastrofe in kriminal. Ker je v druţbi toliko nasilja, so tudi naše
podobe napolnjene z njim. Tako prepričujejo uredniki, novinarji in drugi medijski
producenti tiste, ki protestirajo, da je prikazov nasilja v mnoţičnih občilih preveč. Trditev
seveda ne drţi. Drţi pa čarobna formula novinarstva povsod po svetu, ki pravi: »Slaba
novica je dobra novica.« Zato bo reporter med dvema pozivoma, ki bosta sporočila slabo
oziroma dobro novico, ţe avtomatično, rutinsko pohitel na kraj dogajanja, kjer se je
zgodilo nekaj slabega. Če npr. v uredništvo telefonirajo, da so pred šolo zaklali mladega
fanta, po drugem pa kličejo iz doma starejših občanov, kjer imajo stoletnika, je
»profesionalna odločitev« jasna – fotoreporter gre na krvavo prizorišče. Psihologi
pojasnjujejo, da človek rad sodeluje pri trpljenju, bolečini, nesreči drugega zato, ker se s
tem sproţi varovalni mehanizem v smislu: vidiš, ti si pa še ţiv in zdrav (Košir, Ranfl,
1996: 84).
15
Problem nasilja v medijih je vse bolj zaskrbljujoč, saj so rezultati opravljenih raziskav
pokazali, da le ta na več načinov vpliva na občinstvo. Nekateri ljudje postanejo sami bolj
agresivni, drugi bolj preplašeni in s tem tudi bolj ranljivi in dovzetni za nasilje, nekateri
pa izgubijo občutek, da je z nasiljem kaj narobe, postanejo preprosto manj ali celo
neobčutljivi za nasilje. Ugotovljeno je bilo, da so komercialne televizijske postaje bolj
nagnjene k prikazovanju nasilja in da ga uspešno trţijo. Podobno je tudi s časopisi. Znašli
smo se v času, ko se nasilje vse bolje prodaja. Tudi nemški raziskovalci so ugotovili, da
obstaja vzajemni učinek med uporabo medijev in učinkov medijev: pri ljudeh, ki se bolj
bojijo kriminalitete, je večja verjetnost, da bodo izbrali televizijski program s
kriminalitetno vsebino, pa čeprav gledanje takih programov vpliva na nivo strahu pred
kriminaliteto (Meško, Eman, 2007).
Avstralski inštitut za kriminologijo je objavil študijo Melanie Brown o nasilju v medijih
(Brown, v Petrovec, 2003: 10). Študija navaja poglavitne ugotovitve:
gledanje nasilja je povezano z naraščanjem agresivnosti, z zmanjševanjem
občutljivosti za nasilje in z naraščanjem strahu pred kriminaliteto;
nasilje v javnih medijih utegne vplivati na nasilna kazniva dejanja, vendar to
nasilje ni edini razlog; obstaja vrsta vplivov na nasilno vedenje;
nekateri ljudje utegnejo posnemati nasilno vedenje, ki ga vidijo na televiziji ali na
videu;
razmerje med opazovanjem nasilnih prizorov in nasilnim vedenjem je dvosmerno:
agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne prizore in ljudje, ki opazujejo nasilne
prizore, so pogosteje nasilnega vedenja;
za učinkovanje nasilnih prizorov so najbolj dovzetni otroci, za njimi pa mlajši
polnoletniki; moški so nekoliko dovzetnejši za vplive nasilnih prizorov kot
ţenske;
kljub morebitnemu vplivu nasilja v javnih medijih na nasilje v druţbi ni povsem
jasno, ali je ta vpliv zelo pomemben v primerjavi z drugimi morebitnimi vplivi,
kot so na primer druţinske razmere, nasilje in zlorabe v druţinskem krogu, vpliv
staršev, revščina, vzgoja, rasizem, kulturna dezintegracija ali jemanje drog.
Novinarska raziskava (Holland, v Petrovec, 2003: 10), objavljena maja 1999, je pokazala
sledeče ugotovitve:
16
večina Američanov je prepričanih, da bi morala drţava več storiti za omejevanje
nasilja v televizijskih oddajah, filmih, glasbi, na internetu in v video igricah;
vlada bi morala urediti objavljanje na internetu;
za cenzuro medmreţja se je izreklo 65 % vprašanih.
5.3 SPOLNO NASILJE V MEDIJIH
V medijih so na splošno ţrtve nasilja moški, ţenske pa so večinoma tarče spolnega
nasilja. Značilno je tudi, da se ţrtve neseksualnega nasilja ponavadi aktivno upirajo, ţrtve
seksualnega nasilja pa se upirajo pasivno ali tolerirajo nasilje, usmerjeno proti njim
(Sampson, v Ule, 1997: 269).
Ugotovitve raziskav o nasilju v medijih, posebej spolnem nasilju, odraţajo in podpirajo
najbolj patriarhalna stališča do ţensk. Moški so preko medijev nagovarjani, naj vidijo
ţenske kot sprejemljiv objekt svoje jeze, naj instrumentalizirajo spolnost in naj sprejmejo
nekatere od prevladujočih kulturnih mitov (npr. o posilstvu – »ţenske so prosile za to«)
(Ule, 1997: 269).
Spolna kriminaliteta zbuja še posebno pozornost. Pri tem se potrjuje dejstvo, da pisanje
marsikaj pove o avtorju in o uredniški politiki, ki spodbuja pisanje prav določene vrste ali
pa ga vsaj dopušča. Marsikateri novinarji pišejo o spolnih zlorabah otrok, posilstev in
podobno zelo podrobno, ţe čez mejo dobrega okusa, povsem nepotrebno. In tako v bralcu
vzpodbudijo bes, sovraštvo, jezo (Petrovec, 2003: 20).
Bolj je zgodba bizarna, raje mediji pišejo o njih. V zadnjem letu je bila zelo popularna
zgodba o Josephu Fritzlu, ki je svojo hčer Elizabeth dolga leta mučil, posiljeval in jo imel
zaprto v kleti. V ujetništvu pa mu je rodila sedem otrok in enega, ki se je rodil mrtev, naj
bi seţgal.
Podoben primer se je zgodil tudi pri nas v okolici Ptuja, kjer je oče več let zlorabljal svojo
hčerko, ki mu je pri petnajstih letih tudi rodila otroka.
Pred zelo kratkim časom je prišla v javnost novica o t.i. »ameriškem Fritzlu«, ki je še
precej sveţa in zelo aktualna. V ameriškem primeru je bivši zapornik ugrabil 11-letno
deklico, jo dolga leta zadrţeval v majhni baraki, jo redno spolno zlorabljal in ji zaplodil
dve hčerki.
17
Najbolj sveţa pa je zgodba iz Avstralije, kjer naj bi oče 30 let spolno zlorabljal svojo
hčer; v incestu mu je rodila štiri otroke, vsi imajo zdravstvene teţave, ena deklica je
umrla.
Vse te zgodbe so bile in so še vedno v medijih zelo odmevne – informativne oddaje je
gledalo več milijonov ljudi, časopisi so dosegali največje naklade, novinarji s celega sveta
so hodili na območja, kjer na bi se ta grozodejstva dogajala in ni ga bilo medija, ki o teh
dogodkih ne bi poročal.
V takšnih zgodbah mediji preveč dokumentirajo in izpostavljajo neokusne podrobnosti o
raznih spolnih zlorabah, posilstvih. Prav tako domnevne storilce ţe vnaprej obsodijo,
medijsko linčajo, nadejajo jim različne vzdevke – pošast, spolni iztirjenec, pohotneţ,
monstrum, spolni manijak, nepotešeni bik … V primerih, ki sem jih navedla zgoraj, je
skoraj zagotovo, da so domnevni storilci tudi krivi, toda v nekaterih primerih ni tako in se
lahko osumljenega z medijskim linčem po nedolţnem etikira in se mu naredi velika škoda
za vse ţivljenje, ki je ne more popraviti nobeno opravičilo. Osumljeni naj bi veljal za
nedolţnega dokler se mu tega ne dokaţe. Mediji objavljajo samo to, kako je moţno, da
obstajajo »takšna ničvredna bitja«, malo medijev pa se sprašuje, kaj je privedlo te ljudi v
takšna dejanja, kakšno otroštvo je imela ta oseba ... Kajti zagotovo obstaja več
dejavnikov, da prihaja do takšnih hudih dejanj.
Spolni napadi, spolne zlorabe in posilstva zagotavljajo medijskim hišam velik povraten
odziv poslušalcev, bralcev oz. gledalcev in s tem tudi bajne vsote denarja. Lahko rečemo,
da so mediji precej povezani s spolnim nasiljem oz. odvisni od njega, saj jim šokantne
resnične zgodbe prinašajo pozornost ljudi in s tem omogočajo tudi njihov obstoj.
Kar naprej slišimo v medijih o novih primerih spolnega nasilja in se zdi, kot da je
spolnega nasilja vedno več. Ampak ni ravno tako. Spolne zlorabe in posilstva so se
dogajala ţe davno v preteklosti, le da niso bila razkrita in je bilo to nekaj normalnega,
danes pa mediji in javnost spolnemu nasilju namenjata znatno več pozornosti.
Čeprav so nekatere podrobnosti o spolnem nasilju v medijih povsem nepotrebne, menim,
da je prav, da mediji poročajo o spolnih škandalih do neke mere ter s tem vzpodbujajo in
aktivirajo pristojne sluţbe k ukrepanju in k večji pozornosti tem oblikam kaznivih dejanj.
18
Po drugi strani pa se s poročanjem o spolnem nasilju izobraţuje javnost, da so takšna
dejanja nizkotna in sramotna, ki ne bi smela doleteti nikogar.
Poleg ţe vsega navedenega pa se mediji premalo posvečajo k preprečevanju te vrste
kriminalitete – morali bi preusmeriti pozornost v iskanje različnih rešitev.
Specifične značilnosti poročanja medijev o spolnem nasilju po mnenju Petrovca
(Petrovec, 2003: 20–28) in Jewkesove (Jewkes, 2007: 111–118) so:
Nekateri novinarji poročajo o spolnem nasilju zelo nazorno, s pikantnimi
podrobnostmi, tudi s kakšnimi fotografijami, kar v ljudeh povzroči gnus, odpor in
agresijo do storilcev.
Mediji povzročajo velik »bum« z opozarjanjem javnosti na pedofilske mreţe in
hkrati še dodatno krepijo strah pred neznanci. Opozarjajo mlade druţine na
nevarnost pedofilov, ki preko različnih spretnih strategij privabijo in izkoristijo
otroško naivnost in nedolţnost.
Ob branju, poslušanju, gledanju zgodb o spolnih zlorabah in posilstvih lahko v
sprejemniku povzroči neprijetne in boleče predstave.
Nekateri novinarji imajo ţeljo po ustvarjanju specifičnih odzivov pri javnosti oz.
posameznikih – gre za nekakšno patologijo po storjenem kaznivem dejanju.
Standardni opisi medijev o ţenskah, ki zagrešijo huda kazniva dejanja so: spolno
zatirane, pomanjkanje fizične privlačnosti, zlobne matere, nore krave, zlobne
manipulatorke.
Velikokrat mediji poročajo o posiljenih ţenskah s pikrimi pripombami v smislu
»saj ni čudno, da je bila posiljena, samo poglejte, kako je bila oblečena«.
Če bo naredila kaznivo dejanje z znaki spolnega nasilja ţenska, bo ţenska s strani
medijev in javnosti veliko ostreje obsojana, kot pa če bi takšno dejanje storil
moški.
Novinarski prispevki o znanih ţenskah s seksističnimi komentarji (kamera je
počivala na njenih dojkah, njeni napihnjeni baloni so kar vabili …) so vsekakor
znak nekakšnega verbalnega spolnega nasilja.
Znani pevci in pevke, ki se pojavljajo v medijih, vzbujajo pozornost z banalnimi
besedili v svojih pesmih, ki so polne seksizmov in vulgarizmov.
19
5.4 MEDIJSKO POROČANJE O ŠKANDALIH IN KORUPCIJI
Mediji imajo zelo tesne vezi s korupcijo, saj včasih sluţijo tudi kot orodje za
preprečevanje korupcije na mnogo neposrednih ali posrednih načinov, včasih pa so tudi
sami tarča korupcije. Raziskava javnega mnenja o korupciji v Sloveniji je pokazala, da
ljudje dobijo večino informacij o korupciji od medijev in da jim najbolj zaupajo tudi v
primeru boja zoper korupcije. Tako mediji dvigujejo ozaveščenost javnosti o nevarnostih,
ki jih korupcija povzroča druţbi. Nadalje pa prav pri nekaterih ključnih primerih, ko
policija in drugi pristojni organi uporabijo vse moţnosti, prav raziskovalno novinarstvo
lahko odkrije kakšen ključen indic ali dokaz ter z objavo pripomore pri uspešnem
reševanju primera (Meško, Eman, 2007).
Vloga medijev pri odpravljanju kriminalitete, predvsem pa korupcije, je v svetovni
javnosti vse bolj poudarjena, na kar opozarjajo mednarodne organizacije in številne
konference. Mediji lahko opozorijo tako javnost, kot tudi organe pregona na posamezne
primere korupcije in jih spodbudijo k začetku preiskave. Korektno in pravočasno
poročanje o korupciji je večkrat bolj učinkovito kot katerakoli druga oblika odpravljanja
korupcije. S poročanjem povečamo občutljivost ljudi do tega pojava, da pozovejo
pristojne, naj ukrepajo in se korupciji zoperstavijo (Dobovšek, 2005).
Za primer korupcije v Sloveniji bi navedla afero Patria.
5.5 MITI O KRIMINALITETI
Miti o kriminaliteti nastajajo na neznanstveni podlagi, na podlagi ustnega izročila –
pripovedovanja zgodb o storilcih, kriminaliteti, sodbah, prestajanju zaporne kazni.
Največkrat gre za senzacionalne zgodbe, ki pri ponovnem pripovedovanju pogosto dobijo
nov pomen, za nekatere ljudi pomenijo edino resničnost o kriminaliteti in ţivljenju in delu
storilcev kaznivih dejanj. Miti o kriminaliteti nastajajo z izmišljanjem »resnic« o storilcih
kaznivih dejanj in kriminaliteti kot tudi s spreminjanjem in izkrivljanjem dejanskih
resničnih, pomembnih informacij. To pa lahko vodi v druţbene in politične probleme
(Meško, 2000).
20
Ustvarjalci mitov o kriminaliteti so mnoţični mediji, vladni usluţbenci, policisti in
nevladne organizacije, največjo moč pa imajo mnoţični mediji. Mediji izberejo in
predstavljajo zanimive primere v zvezi s kriminaliteto za »javno porabo«. Izbira primera
je odvisna od novinarja, ki se odloči prikazati primer. Izbira primera ali dogodka je
pogojena tudi s tekmovalno naravnanostjo sodobnih medijev in trţno vrednostjo
informacij. V zvezi s tem je treba omeniti ustvarjanje senzacij in marketinško usmerjenost
medijev (Meško, 2000).
Najbolj pogoste tehnike, ki jih uporabljajo po ustvarjanju mitov o kriminaliteti so (Meško,
2000):
Ustvarjanje stereotipov o storilcih kaznivih dejanj – ta praksa vsebuje
predstavljanje kriminalitete kot enodimenzionalnega in nedinamičnega pojava.
Predstavljanje mnenja kot dejstva – ta praksa vsebuje predstavljanje osebnega
mnenja v medijih kot dejstva.
Pozitivistično potrjevanje mnenj – ta dejavnost vsebuje zbiranje informacij, ki
potrjujejo nikogaršnje mnenje o storilcih kaznivih dejanj, kriminaliteti, delu
policije, sodstva, zaporov.
Terminologija, ki vsebuje vrednostne sodbe – sluţi etiketiranju storilcev in/ali
ţrtev kaznivih dejanj.
Selektivno predstavljanje dejstev – ta oblika se kaţe v pristranskem prikazovanju
problema.
Upravljanje z informacijami – v procesu urejanja informacij oz. prispevka urednik
zbira privlačne, senzacionalne primere, ki so bolj zanimivi za bralce in se nanašajo
na serijske umore, ugrabitve otrok, nasilne moţe, manj pa na ostalo kriminaliteto.
Nedokumentirano sklicevanje na avtoritete – vprašljive reference z zavajanjem
javnosti s pomočjo nedokazljivih virov.
Predstavljanje dejstev brez navedbe ustreznih okoliščin – oblika »hipotetične
razlage« problema.
Selektivno intervjuvanje – gre za opravljanje intervjujev s strokovnjaki o perečem
problemu in za zlorabo mnenj enega ali dveh kriminologov ter predstavljanje teh
mnenj kot mnenja celotne strokovne kriminološke javnosti.
Miti o kriminaliteti so edinstveni in so proizvod druţbenih, političnih in gospodarskih
razmer v določenem času in prostoru. Javnost mora biti pripravljena sprejeti mit kot
21
resnico. Včasih je vodilni ustvarjalec mitov vlada, drugič so to mediji, ki se odzivajo na
mite vlade ali nevladnih organizacij ali pa jih ustvarijo sami (Meško, 2000).
Najbolj znani primeri mitov o kriminaliteti so Jack Razparač, umor Johna F. Kenedy-a,
teorija zarote, Iluminati – Ţidje vladajo svetu.
22
6 POSLEDICE MEDIJSKEGA PRIKAZOVANJA
KRIMINALITETE
Številne raziskave, ki jih navaja Potter, dokazujejo neposredni vpliv medijskega nasilja na
povečanje dejanskega nasilja v druţbenem okolju. Ko so na kakšno območje vdrli
televizijski programi z izrazito nasilno vsebino, je bilo mogoče v razmeroma kratkem
času opaziti povečan obseg resničnega nasilja v istem prostoru (Petrovec, 2003: 9).
Izjemno pozitivni in negativni vidiki razvoja medijev se prepletajo, pomembno pa je, da
spoznamo prednosti in jih vključimo v kakovostnejši razvoj druţbe. Namesto na
omejevanje medijskih vsebin se moramo osredotočiti na izrabo tistih izjemnih prednosti,
ki jih mediji lahko prispevajo k pozitivnemu druţbenemu razvoju. Mediji so del
razvijajoče se druţbe in otroci spadajo v tisto druţbeno skupino, ki bi ji morali posvečati
posebno pozornost pri sprejemanju medijskih vsebin.2
6.1 POSLEDICE ZA POSAMEZNIKA/JAVNOST
Poročanje medijev o kriminaliteti ima za različne posameznike/javnost različne posledice.
Nekateri so dovzetnejši ob poslušanju, branju, gledanju kriminalnih vsebin in postanejo
bolj nasilni, vzkipljivi, nepotrpeţljivi, nekateri pa ne občutijo nobenih hujših posledic.
Dom, skupnost in kraj, kjer ljudje bivajo, kar precej vplivajo na strah pred kriminaliteto in
na posamezno gospodinjstvo. Televizija ima velikokrat odločilen vpliv na gospodinjstvo,
na izpostavljenost in razumevanje medijev o kriminaliteti. Lahko jo razumemo kot
sredstvo za preţivljanje druţinskega ţivljenja, kot glavni vir za prosti čas in uţitek,
slabost pa je odmik od resničnega ţivljenja (Banks, 2005).
Mark Banks iz Univerze v Manchestru je naredil intervju med dvema britanskima
druţinama o spremljanju mnoţičnih medijev, druţino Kent in druţino Henshaw. Druţina
Kent je gledala televizijo ves prosti čas, in sicer od raznih nadaljevank, nanizank, poročil.
Televizija je bila priţgana od prihoda iz šole ali sluţbe pa vse do večera. Druţina
2 http:\\mediawatch.mirovni.institut.si, 20. 6. 2009.
23
Henshaw pa je v strahu pred kriminaliteto gledala samo določene programe (ponavadi
nenasilne) po televiziji in še to vedno skupaj – otroci samostojno nikoli niso gledali
televizije. Medtem ko je prva druţina gledala raznovrstne programe ne glede na vsebino,
redno poslušala lokalni radio in brala vsakodnevna časopise, je druga druţina zelo pazila,
da niso bili gledani programi z nasilno vsebino. Prva druţina je dovolila svojim otrokom,
da gledajo, kar ţelijo in so bili izpostavljeni kriminalnim vsebinam, medtem ko druga
druţina ni tega dovolila niti v najmanjši meri, saj jim je bila zelo pomembna varnost
svojih otrok. Kentovi so tudi zelo predano sodelovali s skupnostjo, čutili so se dolţne
»dati« nekaj skupnosti, pri druţini Henshaw je bila opazna goreča predanost
tradicionalnim moralnim vrednotam, povezanost s skupnostjo in njihova prevladujoča
tema je bil kriminal in borba proti njemu (Banks, 2005).
Banks ugotavlja, da je pri druţini Kent opazno spremljanje različnih medijev; televizija je
zanje pozitivni medij, ki zagotavlja informacije in zabavo ob raznolikih temah
spremljanje vsakodnevnih obvestil pa jim daje različna znanja o kriminalu. Kentovi
izpodbijajo dejstvo, da preveč gledanja televizije oz. spremljanje novic o kriminalu
povzroča pretiran strah pred kriminaliteto. Za njihovo gospodinjstvo pomeni gledanje
televizije pridobivanje koristnih informacij in izobraţevanje. Le nekaj gledanih
programov – nadaljevank, filmov vzbuja skrb, da je njihova gledanost televizije
previsoka. Bili so ţrtve vandalizma in so mnenja, da neposredne izkušnje s kriminalom
preţenejo strah pred kriminaliteto in tudi drugih druţbenih skupin niso stigmatizirali.
Mediji jim dajejo vir za pogovor in dialog z druţino ter s prijatelji o vsakdanjem
ţivljenju. Takšen odprt in refleksiven pristop s sodelovanjem v lokalnih dejavnostih
omogoča, da »je nekaj« v skupnosti. Sodelovanje z lokalnimi oblastmi, s skupnostjo daje
globok občutek pripadnosti in omogoča kritičen odnos do medijev, kar vodi v »razumno«
obravnavanje kriminala (Banks, 2005).
Pri druţini Henshaw pa Banks ugotavlja, da ne ţelijo biti obveščeni preko medijev o
nasilju, za njih je gledanje televizije zelo slaba navada. Vplivi medijev na njihov strah
pred kriminaliteto so bolj posredni, saj se namerno izogibajo spremljanju kriminalitete
preko medijev, vztrajno pregledujejo oz. nadzirajo, katere vsebine bodo gledane na TV
ekranih. Zaradi nenehnega izogibanja spremljanja realnega ţivljenja, v katerem je polno
nasilja, se vidi učinek pretiranega strahu pred kriminaliteto – »v zunanjem svetu je samo
24
nevarnost«. Druţina sodeluje v skupnosti in se vneto bori proti kriminaliteti. So mnenja,
da tujci močno ogroţajo varnost v okolici (Banks, 2005).
Kljub ugotovitvam Banks-a sama menim, da je druţina Kent otrokom dovolila preveč
gledanja TV-ja in hkrati tudi preveč nasilnih vsebin in je s tem otroke preveč izpostavila
vplivu povzemanja kriminala. Druţina Henshaw pa je pretiravala z omejevanjem
gledanih programov in je s tem ogrozila otrokovo samostojnost in samokritičnost ter jih
»zavijala v vato« v vednosti, kot da kriminal ne obstaja.
Obe druţini sta napačno pristopali do uporabe mnoţičnih medijev, ena je preveč
prisostvovala pri poročanju o kriminaliteti, druga premalo.
Ţivimo v svetu, kjer je veliko nasilja, zato ni dobro otroke in sebe še bolj izpostavljati
vplivom kriminala z gledanjem nasilnih vsebin, a tudi v strahu pred kriminaliteto ni dobro
vzgajati otroke v vednosti, da nasilje in grozote tega sveta ne obstajajo. Kajti ob vstopu na
samostojno pot ob nepripravljenosti na krut in realen način ţivljenja lahko nastanejo hujše
posledice za posameznika.
Upoštevaje prav mogoči vpliv nasilnih prizorov na posameznike v druţbi, a zavedajoč se,
da na različne ljudi nasilje različno vpliva, se politika, ki bi hotela delovati omejevalno na
nasilno vsebino, srečuje z dvema izzivoma. Prvi je osveščanje gledalcev o vplivih nasilja,
drugi pa izogibanje mehanizmom, ki bi lahko sproţili nezaţeleno vedenje pri
dovzetnejših gledalcih (Petrovec, 2003: 11).
6.2 POSLEDICE PRI OBLIKOVANJU POLITIK
Politiki sprejemajo zelo pomembne odločitve – zakone in uredbe za drţavo in za ljudi. S
svojimi glasovi v parlamentu lahko usodno vplivajo pri sprejemanju pomembnih
odločitev ali pa zelo škodujejo drţavi oz. navadnim drţavljanom. Politiki se veliko
pojavljajo v medijih, so ves čas na vidiku javnosti, njihovo delo se javno ocenjuje v
časopisih, po radiu, televiziji, na internetu, zato morajo skrbno paziti vsak svoj korak.
Druţbene in kulturne spremembe v 70. letih so privedle do nastanka kazenskega
populizma, ki se je razširil čez večji del sodobne druţbe. Pri kazenskemu populizmu gre
25
za različne vidike razpoloţenja, občutke javnosti in izraţa pomembne in ločene segmente
javnosti: ni javnega mnenja na splošno, temveč tiste segmente, ki menijo, da so bili
prezrti s strani vlad. Kazenski oz. penalni populizem je privedel do močnejših povezav
med politiki in tistimi, ki govorijo v imenu javnosti – različna socialna gibanja, gibanja
proti kriminalu, ţrtve kaznivih dejanj … Vzpon kazenskega populizma se razlikuje od
druţbe do druţbe glede na njihov lokalni vpliv (Pratt, 2007: 1–6).
Vlade dovoljujejo kazenskemu populizmu, da vpliva na razvoj politike in se manj
zanašajo na strokovnost in znanje javnih usluţbencev in akademikov. Te spremembe so
najbolj vplivale na razvoj politike na področju spolnih deliktov, mladostniškega
kriminala, povratnih kriminalcev in na asocialno vedenje. Kazenskega populizma ne
smemo razumeti le v smislu lokalnega političnega oportunizma, ki kupuje volilne glasove
politikov z resnim in vnetim govorjenjem o preprečevanju kriminalitete. Seveda, politiki
te moţnosti izrabijo, ampak posledice penalnega populizma so veliko bolj daljnoseţne,
kot pa izkoriščanje politikov javne odločitve sebi v prid (Pratt, 2007: 7–10).
Kot politični odločevalci so izpostavljeni različnim vplivom. Javnost in mediji večkrat
skušajo zelo ostro vplivati na njihove odločitve oz. jim nakazati, kako naj glasujejo. Prav
tako so izpostavljeni groţnjam uţaloščenih posameznikov, groţnjam iz krogov
podzemlja. Velikokrat so poleg politikov samih, ogroţene tudi njihove druţine, zato
morajo politični odločevalci vsako njihovo odločitev dobro in temeljito premisliti, kajti
posledice so lahko zaradi različnih vplivov drastične (Pratt, 2007: 82–85).
Potrebno je omeniti tudi, da so za izvolitev nekega politika zelo pomembni mediji – od
njih je odvisno, kakšno medijsko podobo so ustvarili politikom in na podlagi tega se
potem volivci tudi večkrat odločijo.
Politični voditelji pozorno in velikokrat s strahom čakajo, kaj bo o njih in sploh o
druţbenih razmerah prineslo novega dnevno časopisje (Ule, 1997: 449).
Vpliven politik lahko s svojim govorom, dobrim načrtom o boju zoper kriminaliteto
odločilno vpliva na javnost in jo vzpodbudi k boju zoper kriminal in k spoštovanju
zakonov (Pratt, 2007: 20–21).
26
Poleg kritik in opozoril s strani medijev in javnosti pa znotraj le teh delujejo različne
populistične in elitne skupine, ki budno spremljajo različne politične odločitve, jih
komentirajo, kritizirajo in opozarjajo na pomanjkljivosti.
6.2.1 POPULISTIČNE SKUPINE
Populistične skupine protestirajo v svojem imenu in zagovarjajo svoje interese ali interese
drugih ter kritično razmišljajo in v medijih na glas presojajo o nekaterih spornih
odločitvah vlade, gospodarstvenikov ali katerih drugih akterjev. Ob nespoštovanju
človekovih pravic se včasih zelo burno odzovejo na kršitve in opozarjajo na luknje v
zakonu in vzpodbujajo k izpolnjevanju socialnih rešitev v prihodnosti. Nekatere
populistične skupine opozarjajo na različno problematiko: spolno kriminaliteto, nasilje
med mladimi, nasilje nad starejšimi, prometno problematiko, korupcijo (Pratt, 2007: 21).
Prav je, da obstajajo takšne neformalne skupine, ki opozarjajo na različne vrste
problematik v našem ţivljenju ter s svojimi govori in različnimi protesti opozarjajo nase
ter obenem opozorijo medije in javnost na različne napake drţavnih organov, politikov,
podjetij in drugih subjektov, saj le tako lahko javnost tudi ukrepa.
Se pa pogosto zgodi, da takšne neformalne skupine tudi nasilno nastopijo proti oblasti. To
se je pred kratkim dogajalo v Grčiji in Franciji. Včasih se zgodi, da takšne neformalne
organizacije prerasejo svoje okvire in začnejo z organiziranim bojem proti oblasti. Tako
so se v Grčiji začele oblikovati različne komunistične frakcije, ki nasilno nastopajo proti
grški oblasti.
Ţe zelo dolgo tradicijo terorističnega boja proti oblasti imata ETA v Španiji in IRA na
Severnem Irskem.
6.2.2 ELITNE SKUPINE
V elitne skupine se zdruţujejo posamezniki, ki izstopajo po druţbenem poloţaju,
pomembnosti, kakovosti (SSJK) – pomembni politiki, vplivni gospodarstveniki,
ekonomisti, pravniki, zdravniki, razni izobraţenci in drugi pomembneţi ter skušajo
izvajati monopol nad drţavo, gospodarstvom in ostalimi resorji (Pratt, 2007: 53).
27
Včasih poskušajo elitne skupine na različne načine vplivati na delo in odločitve vlade,
ministrstev, sodišč in drugih resorjev ter jih oblikovati sebi v prid. Prav tako poskušajo
elite vplivati na mnoţične medije in jim ukazovati, kaj naj objavijo in kaj ne. V primeru
neupoštevanja so včasih uredniki oz. novinarji deleţni resnih groţenj (primer: slovenski
tajkuni).
6.3 UČINKI MEDIJEV NA STALIŠČA DO NASILJA
Eden najbolj znanih raziskovalcev psihologije agresivnosti in nasilja Berkowitz tudi
opozarja, da moramo razlikovati med kratkotrajnimi in dolgotrajnimi učinki nasilja v
medijih na publiko. Kratkoročni učinki se hitro izgubijo, dolgoročni pa se pojavijo šele
čez čas (Ule, 1997: 266).
Raziskave kaţejo, da mediji s predstavljanjem in popularizacijo agresivnih dejanj
povečujejo asociacijo med gledanim (poslušanim, prebranim) in lastnim agresivnim
vedenjem gledalca (poslušalca, bralca). Ne podpirajo neposredno agresivnega obnašanja
javnosti, temveč krog asociacij, ki podpira ali utrjuje nagnjenje k agresiji (Berkowitz, v
Ule, 1997: 266).
Povezava med mediji in agresivnostjo je torej zelo posredna, vendar je ne smemo
zanemariti. Kolikor pomembnejša ja kakšna oddaja na TV za gledalca, toliko večja je
njena asociacijska moč. Kratkoročni učinki medijev na agresivno vedenje med publiko so
toliko večji (Ule, 1997: 266) ,
če prikazano kriminalno nasilje ni bilo kaznovano,
če nasilje ni bilo prikazano kot neupravičeno ali neprimerno,
kolikor bolj je bila v ospredju oddaje sama agresija in ne drugi vidiki dogajanja,
kolikor manj se je publika sposobna duševno distancirati od gledanega ali
poslušanega, npr. zato, ker v oddaji ni bilo rečeno, da prikazani dogodki niso
realni.
Čeprav učinki medijev običajno hitro zbledijo, pa se lahko okrepijo, če se ponavljajo.
Pomemben dolgoročni učinek stalnega prikazovanja agresivnih prizorov v medijih je
postopna rast relativne ravnodušnosti do vsakovrstnega nasilja med publiko. Zdi se, kot
28
da je agresija nekaj vsakdanjega in prikladnega za ţivljenje. Pogosto gledanje nasilnih
prizorov na TV torej ne poveča le pripravljenosti gledalcev, da se obnašajo agresivno.
Učinki medijev niso samo eksplicitni. Bolj usodne in dolgoročne posledice na velik del
javnosti imajo prikriti učinki medijev. Socialnopsihološke raziskave so pokazale, da je
eden najbolj razširjenih učinkov medijske prezentacije agresivnih obnašanj in nasilja
izoblikovanje stališč do nasilja. Pride do povečane neobčutljivosti (desenzibilizacije) na
agresivnost. Raziskave namreč dokazujejo, da gledalci, ki na TV vedno znova gledajo,
kako se konflikte razrešuje z nasiljem, sprejmejo nasilje kot način za reševanje problemov
oz. kot del vsakdanjega ţivljenja. Seveda so stališča do agresije odvisna še od drugih
kulturnih, situacijskih in osebnostnih dejavnikov, ne zgolj od gledanja nasilnih prizorov
na TV (Ule, 1997: 266–267).
Lahko pa pride tudi do drugega učinka, da ljudje v svojem ţivljenju precenjujejo
nevarnost, se počutijo pretirano ogroţene, postanejo nezaupljivi do drugih, terjajo stroţje
kazni za nasilneţe. Tak odziv na medijsko prezentacijo nasilja je značilen predvsem za
starejše ljudi, oz. za tiste, ki imajo zoţene stike z realnostjo, ki so bistveno odvisni od
medijsko konstruirane realnosti. Raziskave so tudi pokazale, da se ta stališča ujemajo s
konservativnimi pogledi na svet (Mummendey, v Ule, 1997: 267).
Krahê (Krahê, v Ule, 1997: 267) trdi, da se pojavljajo naslednji psihološki učinki, ki
povečujejo našo agresivnost, če smo izpostavljeni nasilju v medijih:
pojav agresivnih misli in občutkov;
pridobivanje vzorcev vedenja;
slabitev zadrţkov in zavor proti agresivnosti;
desenzibilizacija za trpljenje in bolečine ţrtev nasilja.
Psihični učinki naravnih mnoţic in javnosti so si zelo podobni. V obeh primerih se
zapremo pred razumom, obvlada nas strast sledenja sprejetim sporočilom, odprti smo za
vsakovrstne sugestije. V obeh primerih gojimo enake iluzije vsemoči, pripravljeni smo na
enako pretiravanje v sodbah in emocijah, podlegamo enakim občutkom sile in sovraštva,
prav tako, kot bi bili pravkar na ulici ali kje drugje zbrani v veliko mnoţico, ki posluša
svojo vodjo. Razlika je predvsem v tem, kako se vzpostavi mnoţična sugestija: ali z
interakcijo na bliţino – v mnoţici na trgu vsakdo opazuje in posnema druge ljudi poleg
sebe ali z interakcijo na daljavo – z močjo medijev (Ule, 1997: 450).
29
6.4 VPLIV MEDIJEV NA AGRESIVNO VEDENJE
Vpliv medijev je dvostopenjski. Najprej gre za neposredni vpliv na bralce, poslušalce,
gledalce. Bralci, poslušalci ali gledalci so potencialni sogovorniki v medosebnih
pogovorih. Nato pa sledi posredni vpliv medijev skozi nadaljnje pogovore (če do njih
pride) bralcev, poslušalcev in gledalcev. V teh pogovorih se še poglablja vpliv medijev,
saj občinstvo razpravlja o temah, ki jih sugerirajo mediji, in tudi na načine, kot jih le-ti
podajajo in sugerirajo (Ule, 1997: 449–450).
Sampson (1991) na osnovi dotedanjih raziskav medijev in agresivnosti predpostavlja tri
moţne učinke medijev na posameznika (Ule, 1997: 268):
pridobitev oz. razvoj agresivnosti – pomeni vlogo medija pri učenju oblik in
socialnih funkcij agresivnega obnašanja. Mediji nam posredujejo splošne socialne
modele reševanja konfliktov, sproščanja frustracij, jeze, strahov ... Kot pravi
Huesmann, nas mediji lahko seznanjajo z agresivnimi scenariji, ki jih v posebnih
okoliščinah lahko uporabimo pozneje v ţivljenju.
vzdrţevanje agresivnega vedenja – oz. vzdrţevanje in podpiranje agresivnih
stališč in vrednot. Mediji lahko preskrbijo učinkovite predstave, ki sproţijo
agresivne scenarije ali jih celo razdelajo za nas oz. nas oskrbijo z opravičili za
agresivno obnašanje.
prenos agresivnega oz. nasilnega obnašanja – tu je poudarek na vzpodbujanju.
Nasilje na televiziji, radiu in v časopisu vzpodbudi ljudi, da se obnašajo agresivno.
Posebno močan učinek imajo situacije v medijih, kjer je junak za svoje nasilno
obnašanje nagrajen.
Informacijska vloga medijev – v našem kontekstu se informacije nanašajo na znanje o
agresiji, kdaj in kako se agresija uporablja za reševanje konfliktov. Mediji torej dajejo
določeno legitimnost agresivnosti pri reševanju problemov (Ule, 1997: 268).
Obstajajo pa tudi nasprotne teze o vplivu gledanja prizorov nasilja na razvoj agresivnosti.
Feshbach (1971) npr. meni, da lahko fantazije o nasilju, ki jih sproţi gledanje nasilnih
30
prizorov na TV ali v kinu, zmanjšajo agresivnost v realnem ţivljenju. Imaginacije nasilja
lahko torej zmanjšajo potrebo po dejanski agresiji (Gergen, Gergen, v Ule, 1997: 268).
Vse te različne teze kaţejo, da relacija med nasiljem v medijih in agresivnem obnašanjem
še zdaleč ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled. Predvsem je pomembno, kako
osebe doţivljajo dogodek v mediju. Za nekatere ljudi večerno gledanje televizije pomeni
sproščanje dnevnih frustracij, medtem ko drugim medij sugerira aktivnosti v realnem
ţivljenju, predvsem tistim, ki ne znajo potegniti meje med fantazijo in realnostjo (Ule,
1997: 268).
6.5 POSNEMANJE
Za posledice uporabe mnoţičnih občil ni pomembno toliko, kaj ljudje gledajo, temveč v
kakšnih socialnih in komunikacijskih okoliščinah, predvsem pa kdo gleda (otrok ali
odrasel). Znan primer posnemanja je primer sojenja Zamora proti Columbia Broadcasting
System, ko je v začetku osemdesetih let na zatoţno klop sedla televizija. Petnajstletni
Zamora ja na brutalen način ustrelil 83-letno sosedo. Najstnik je vsak dan več kot šest ur
gledal televizijo, predvsem tiste programe, ki so prikazovali številne nasilne prizore. Kot
je povedal njegov zagovornik, je fant po gledanju tisočerih streljanj še sam poskusil z
enakim. Ker so bila televizijska streljanja brez posledic, se ni zavedal posledic, ki jih
nasilno dejanje povzroči v realnem ţivljenju. Zamora je bil deleţen večletnega
sistematičnega nasilja znotraj druţbe in bil je begunski otrok, ki je prispel v Ameriko s
Kube. Jezika novega okolja se je moral naučiti in učil se ga je s pomočjo televizije (Košir,
Ranfl, 1996: 89).
6.6 OTOPELOST
Ljudje (otroci) vedo, da ne gre za pravo smrt in da tudi kri ni prava. Ker so tega »znanja«
deleţni ţe od malih nog in iz dneva v dan, z lahkoto gledajo nasilne prizore. Naša čustva
ob prepogosti izpostavljenosti medijskemu nasilju in v problematičnih ţivljenjskih
okoliščinah otopijo do te mere, da jih ne moremo več »odmrzniti« (Košir, Ranfl, 1996:
92).
31
7 POROČANJE MEDIJEV O NASILJU V SLOVENIJI
Demokracija pomeni enako močno kot »odločati o sebi« tudi »ne škodovati drugemu«.
Poseben problem pa je, kdo naj odloča o dopustnem nasilju, o mejah in skupinah
gledalcev, ki naj bi bili prikrajšani za nekatere predstave nasilja. Slovenska raziskava je
prinesla sledeče podatke (Petrovec, 2003: 18):
velika večina Slovencev, skoraj 80 %, je prepričanih, da je na slovenskih
programih preveč nasilja;
med programi, ki imajo največ nasilne vsebine, sta POP TV in Kanal A;
skoraj vsi (88 %) so prepričani, da so otroci preveč izpostavljeni nasilju na
televiziji.
Na vprašanje, zakaj morajo biti krvave tudi informativne oddaje, se pritoţuje čedalje več
gledalcev. Na POP TV odgovarjajo, da profesionalni novinarji dogodkov ne olepšujejo in
ne moralizirajo, si nesreč ne izmišljajo in jih ne prekrivajo. Prizorov nasilja je v
informativni oddaji toliko, kolikor se ga zgodi, in je treba o njem poročati (Petrovec,
2003: 18).
Petrovec je s sodelavci naredil primerjavo deleţa nasilja v osrednjih poročilih POP TV in
TV SLO 1, s katero je hotel ugotoviti, kakšne so razlike v obsegu sporočil, ki prinašajo v
gledalčev dom nasilje, kriminal, afere, trpljenje in hujše nesreče. V raziskavi se je
ugotavljal deleţ gradiva, ki je imelo očitne znake nasilja, vsebine, povezane s kaznivimi
dejanji in aferami, ki zbujajo strah pred kriminalom, in deleţ poročil, ki so se nanašala na
nesreče (Petrovec, 2003: 49).
Rezultati so pokazali očitne razlike v uredniški politiki. POP TV ima znatno večji deleţ
nasilnih vsebin in vsebin, ki predstavljajo nesreče. Izračun povprečnega deleţa nasilnih
vsebin v vseh merjenih oddajah znaša za POP TV 40,43 %, za TV SLO 1 pa 18,2 %
(Petrovec, 2003: 50).
Podobno kot pri presoji televizijskih sporočil je Petrovec s sodelavci naredil raziskavo o
deleţu nasilja v Slovenskih novicah. To je osrednji časnik, ki zastopa rumeni tisk, zato se
je zdelo dovolj relevantno izbrati časopis, ki je izredno popularen. Po branosti je s
300.000 bralci na prvem mestu. V Slovenskih novicah s prilogo je bil deleţ nasilja 19 %,
32
v Slovenskih novicah brez priloge pa je bil deleţ nasilja 26,9 %. Deleţ nasilja, kriminala
in afer na naslovnih straneh je znašal kar 66,7 % (Petrovec, 2003: 53).
Pri primerjavi obsega novic z nasilno vsebino pri Slovenskih novicah in pri Delu je
Petrovec s sodelavci dobil 3,1 % deleţ, medtem ko je le ta pri Slovenskih novicah v
povprečju zajema kar med petino in četrtino vsega zapisa. To statistično pomeni, da je
deleţ nasilja v Slovenskih novicah sedemkrat do osemkrat večji kot v Delu. Podobno
naključna meritev pri Dnevniku pokaţe nekoliko drugačen rezultat, in sicer 8,6 % nasilne
vsebine (Petrovec, 2003: 68).
Skoraj pri vseh nacionalnih medijih je povprečna ocena poročanja o kriminaliteti in s tem
o uspešnosti oz. neuspešnosti policije negativna. Izjema so Slovenske novice, katerih
poročanje je v povprečju pozitivno, medtem ko je pri Dnevniku v povprečju nevtralno.
Bolj kot tiskani so kritični elektronski mediji. Izstopajo pa tudi prispevki v revijah, zlasti
v Magu in Mladini (Kolenc, 2003).
Slovenski mediji veliko poročajo o kriminalu, a vendarle se mediji pogosto, sicer v
povezavi z njim bolj zanimajo za policijske postopke in sodelovanje z drţavnimi organi.
Prometna varnost, ki je bila pred leti številka ena slovenskega medijskega poročanja, pa
se je umaknila v ozadje, pred njo je operativno delo policije (Kolenc, 2003).
Kar pa se tiče rumenega tiska v slovenskih medijih menim, da je v primerjavi s tujimi
(predvsem ameriškimi) še zelo »mil« do politikov, glasbenikov, igralcev in pomembnih
oz. znanih ljudi. Tuji mediji objavljajo zelo pikantne in neokusne podrobnosti o znanih
osebnostih, kar pa se pri nas še hvala bogu ne dogaja (mogoče se jim počasi pribliţujejo
slovenske tabloidne revije kot so Lady, Nova, Lea, Story …). Toda z vedno večjim
razvojem na vseh področjih jim tudi naši mediji strmo sledijo.
33
8 SKLEP
Mediji so del našega vsakdanjika in ţivljenja brez njih si več ne moremo predstavljati.
Tako kot vsaka stvar imajo tudi mediji pozitivno in hkrati negativno stran. Enkrat se nam
zdijo prijazni in koristni, spet drugič so nam odvečni in popolnoma nekoristni. Dejstvo je,
da danes dobesedno ţivimo od informacij medijev in jih črpamo kot edino resnico, čeprav
ni nujno, da je vedno tako.
Popularni medij, ki se najbolj bere in gleda, ima za bralce in gledalce velik politični
pomen in vpliv. V današnjih časih je kriminal postal vsakdanji del ţivljenja – poročanje o
kriminalu je samo po sebi šokantno, a povečuje prodajo časopisov in televizijsko
občinstvo. Način poročanja o kriminalu je selektiven kot nekakšno »celovito poročanje«.
Poročanje o kriminalu pa se je z leti povečalo – nastale so tudi kvalitativne spremembe v
poročanju, saj se mediji bolj obširno osredotočajo k nasilnemu in seksualnemu kriminalu
kot v preteklosti. V velikem obsegu je kvalitativne in kvantitativne spremembe na
področju poročanja o kriminalu pripisati rastoči raznolikosti virov novic in medijskih
trgov (Pratt, 2007: 68–71).
V diplomski nalogi sem predstavila mnoţične medije, kaj so mnoţični mediji, katere so
njihove značilnosti, kakšni so učinki medijskega poročanja o kriminaliteti na javnost in na
posameznika. Preučila sem značilnosti medijskega prikazovanja kriminalitete.
Osredotočila sem se na to, kakšen vpliv ima neka novica na občinstvo – na posameznika,
se njegovo vedenje kaj spremeni, ali mu ne pusti nikakršnih posledic. Opisala sem kakšna
je danes vloga medijev v sodobni druţbi, katera načela veljajo v medijih, kako mediji
prikazujejo kriminaliteto, katere so posledice medijskega poročanja in kako poročajo
mediji o kriminaliteti v Sloveniji. Glede poročanja o kriminaliteti v Sloveniji sem se
osredotočila predvsem na Petrovčevo raziskavo, ki je primerjal deleţ nasilja na TV SLO1
in na POP TV ter deleţ nasilja v časopisih Slovenske novice, Delo, Dnevnik. Raziskava
je prinesla zelo zanimive izsledke. Med drugim sem v diplomski nalogi izkazala
pozornost kaznivim dejanjem, ki jim mediji posvečajo največ pozornosti in jim hkrati
prinašajo največ zasluţka.
V diplomskem delu sem si postavila hipotezi:
34
Mediji poročajo o kriminaliteti na specifičen način, ki določa selektivno izbiranje
dogodkov, uporabo posebnih tehnik, prikaz krvavih zgodb in dogodkov; vse to pa
počnejo predvsem zaradi primarnega razloga – zaslužka.
Medijsko poročanje o kriminaliteti prinaša na širšo družbo različne posledice
(strah pred kriminaliteto, percepcijo kriminalitete, zaskrbljenost in občutek
ogroženosti, rasizem, versko nestrpnost, etnično nestrpnost …).
Obe hipotezi lahko potrdimo.
Različni teoretični in strokovni viri, ki sem jih prebirala, so potrdili, da mediji poročajo o
kriminaliteti na specifičen način, ki določa selektivno izbiranje dogodkov in vse samo
zaradi polnjenja njihovih ţepov. Mediji tekmujejo med seboj, kdo bo prikazal prvi kakšno
grozodejstvo in bo to predstavil tudi na najbolj okruten način – ţe čez mejo dobrega
okusa, ker si bo s tem zagotovil tudi največjo poslušanost, branost oz. gledanost. Trţna
niša mnoţičnih medijev so seks, nasilje in škandali. Torej najbolj okrutna posilstva,
spolne zlorabe, pretepi, mučenje, umori, škandali polnijo blagajne mnoţičnih medijev.
Kriminalitete še zdaleč ni toliko, kolikor ji mediji namenjajo pozornosti. V svetu je res
veliko nasilja, vendar mediji praviloma prenašajo le tisto najzanimivejše, kar se
najuspešnejše trţi. Takšen senzacionalističen pristop k obravnavanju kriminalitete
povzroča, da je slika o nasilju prenapihnjena in ne odraţa realnih razmer
(Dobovšek, 2005).
Prav tako drţi hipoteza, da medijsko poročanje o kriminaliteti prinaša različne posledice
za širšo druţbo. Ljudje imajo vedno večji, ţe celo pretiran, strah pred kriminaliteto,
postanejo zaskrbljeni in se počutijo ogroţene, čeprav velikokrat sploh niso v nikakršni
nevarnosti in nimajo razloga za skrb. Predvsem drţi ta trditev za starejše ljudi, ki so
velikokrat osamljeni, nimajo realnega stika z javnostjo in potem smatrajo vse, kar slišijo,
preberejo in vidijo, kot dejansko resničnost.
Dober primer za rasizem so mediji v Ameriki, ki zelo veliko poročajo o kriminaliteti
temnopoltih – zaradi tega med Američani velja prepričanje, da je kriminal med črnci bolj
razširjen kot med belci. Primer v Sloveniji pa so npr. Romi. Pri nas velja prepričanje, da
»vsi Romi kradejo«.
35
Pri verski nestrpnosti bi na primer omenila kristjane in muslimane, pri etnični nestrpnosti
pa Slovence in Hrvate.
Na splošno velja, da lahko mediji »umetno« ustvarijo paniko v ozračju, zato tudi ni nujno,
da je vsaka »katastrofa« tudi res katastrofa.
Menim, da mediji vsekakor preveč vplivajo na javnost oz. na posameznika. Predvsem pa
sem mnenja, da novinarji oz. voditelji informativnih oddaj s svojim načinom poročanja
povzročajo bralcem, poslušalcem, gledalcem izredno škodo. Če samo omenim slovenske
komercialne radijske postaje – njihovo poročanje o dnevnih dogodkih je absurdno.
Novinarji oz. voditelji komercialnih radijskih informativnih oddaj poročajo zelo
pristransko, subjektivno, s polno čustvenih prizvokov, tako da na koncu poslušalec sploh
ne ve, kakšna je dejanska zgodba, ker je slišal voditeljevo osebno mnenje oz. voditeljevo
stran resnice. Ko voditelji berejo dnevne novice, zraven velikokrat dodajo svoje
komentarje, ki so povsem nepotrebni in nekega razsodnega poslušalca zelo motijo, kajti
voditelji s svojim neobjektivnim poročanjem dobesedno »vcepljajo« v glave poslušalcev
svoje mnenje.
Prav tako se na ţalost dogaja na TV ekranih. Samo na javni televiziji lahko človek še vidi
kolikor toliko objektivno informativno oddajo, komercialne televizije pa ne dosegajo niti
minimalnih standardov kulturnega in objektivnega poročanja. Voditelji poročajo čez mejo
dobrega okusa, popolnoma neobjektivno, povsem pristransko, dodajo nepotrebne pikre
pripombe, popolnoma v neskladju z novinarsko etiko. Publiko zavajajo in jim vcepljajo
svojo resnico, z nepoznavanjem zakonov kritizirajo drţavne organe, jih spravljajo v
sramoto in jim s poročanjem o njihovi nesposobnosti povzročajo ogromno škodo. Prav
tako pa nas gledalce uredniki t.i. »resnih« informativnih oddaj »morijo« še z bizarnimi,
povsem nepomembnimi novicami, kot so podatki, katera pevka si je dala povečati oprsje,
katera zvezdnica si je pobarvala lase na oranţno, kateri znani par je šel narazen itd.
Omembe vredno je, da to, kar ljudje preberejo, slišijo in vidijo, ponavadi tudi kupijo! In
to pomeni, da vse, kar se ponuja v mnoţičnih medijih, vzamejo za resnico. Seveda
obstajajo izjeme glede na stan, starost, izobrazbo, ki znajo kritično razmisliti in presoditi
o določeni novici.
Mediji so vsekakor potrebni in koristni ter kot četrta veja oblasti vzpostavljajo tudi
nekakšen red v drţavi in hkrati budno spremljajo korake ostalih vej oblasti. Prav je, da
36
imajo mediji neko vlogo v naših ţivljenjih s svojimi poročanji o kaznivih dejanjih, raznih
grozodejstvih, splošnih vsakodnevnih stvareh … Prav pa je tudi, da vse informacije iz
mnoţičnih medijev vzamemo z rezervo in temeljito presodimo, čemu bi verjeli in čemu
ne ter si sami ustvarimo mnenje.
Mediji imajo vpliv na posameznika do te mere, kolikor pač sam dopusti, da vplivajo nanj.
37
9 LITERATURA
Altheide, D. L. (1997). The news media, the problem frame, and the production of
fear. Arizona State University, The Sociological Quarterly, Volume 38, Number
4, pages 647–668.
Altheide, D. L., Michalowski, R.S. (1999). Fear in the news: A discourse of
control. Arizona State University, The Sociological Quarterly, Volume 40,
Number 3, pages 475–503.
Ambroţ, M. (2002). Dnevi varstvoslovja. Vloga medijev pri zagotavljanju splošne
varnosti v druţbi. Ljubljana, CD.
Banks, M. (2005). Spaces of (in)security: Media and fear of crime in local
context. Manchester Metropolitan University, UK, CRIME MEDIA CULTURE.
Bučar R., A. (2004). Mladi in nasilje. Ljubljana, KMKC Novo mesto.
Dobovšek, B. (2005). Mediji, veje oblasti in korupcija. Ljubljana, MNZ.
Dobovšek, B. (2005). Korupcija in politika. Ljubljana, MNZ, Policija, Generalna
policijska uprava, Uprava kriminalistične policije.
Fink, C.C. (1988). Media Ethics: In The Newsroom and Beyond. New York,
McGraw-Hill Book Company.
Hunt, T., Grunig, J.E. (1995). Tehnike odnosov z javnostmi. Ljubljana, DZS.
Jewkes, Y. (2004). Media & crime. London, Thousand Oaks, New Delhi, Sage
publications.
Kolenc, T. (2002). Dnevi varstvoslovja. Zaupanje v policijo – javnomnenjski
izsledki. Ljubljana, CD.
Kolenc, T. (2003). Dnevi varstvoslovja. Medijsko poročanje o policiji. Ljubljana,
CD.
Košir, M., Ranfl, R. (1996). Vzgoja za medije. Ljubljana, DZS.
Lambeth, E. (1992). Committed Journalism: An Ethic for the Press. Bloomington
in Indianapolis: Indiana University Press.
Leishman, F., Mason, P. (2003). Policing and the media: Facts, fictions and
factions. Cullompton, Willan Publishing, CRIME MEDIA CULTURE.
McQuail, D. (1994). Mass Communication Theory: An Introduction – Third
Edition. London, Sage Publications.
38
McQuail, D., Windahl, S. (1993). Communication models – For The Studies of
Mass Communication. London, Longman.
Meško, G. (1999). Kriminaliteta po meri medijev. Varnost, št. 2, 27–29.
Meško, G. (2000). Miti o kriminaliteti v ZDA. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, št. 4, 305–313.
Meško, G. (2002). Medijsko prikazovanje kriminalitete. G. Meško, B. Dobovšek
(ur.). Izzivi slovenske kriminologije. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola,
Pridruţena članica Univerze v Ljubljani, Inštitut za kriminologijo pri Pravni
fakulteti v Ljubljani, Društvo za kazensko pravo in kriminologijo Slovenije, 25.
Meško, G., Dobovšek, B. (2000). Strah pred kriminaliteto. Raziskovalno poročilo.
Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola, 14–29.
Meško, G., Eman, K. (2007). Mediji in negotovosti – simpozij CRIMPREV.
Varstvoslovje, 10 (1), 255–259.
Meško, G., Pavlovič, Z. (1998). Strah pred kriminaliteto – izzivi za raziskovanje.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 4. 346–353.
Oblak, T., Petrič, G. (2005). Splet kot medij in medij na spletu. Ljubljana,
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za druţbene vede.
Pečar, J. (2002). Dnevi varstvoslovja. Preprečevanje kriminalitete in policija.
Ljubljana, CD.
Petrovec, D. (2003). Mediji in nasilje. Obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji.
Ljubljana, BOŢNAR & PARTNER.
Pratt, J. (2007). Penal populism. London and New York, Routhledge.
Surette, R. (1995). Public information officers: A descriptive study of crime news
gatekeepers. Orlando, Florida, Department of Criminal Justice and Legal Studies,
University of Central Florida.
Splichal, S. (2005). Kultura javnosti. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
druţbene vede.
Ule Nastran, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana, Znanstveno in
publicistično središče.
http:\\mediawatch.mirovni-institut.si, 20. 6. 2009.
http:\\bos.zrc-sazu.si/sskj.html, 23. 6. 2009.
39
DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA
Osnovna šola: OŠ Mislinja – POŠ Paški Kozjak, Mislinja; 1993–2001.
Srednja šola: Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje – smer turistični tehnik;
2001–2005.
Fakulteta: Fakulteta za varnostne vede – smer varstvoslovje, Ljubljana; 2005–2009.
Delovne izkušnje oz. študentsko delo:
2002: Gorenje HZA, Velenje; TA Enka, Slovenj Gradec;
2003: Gorenje Servis, Velenje;
2004: Gorenje HZA, Velenje; MT Center, Velenje;
2005: 3-tedenska praksa preko projekta Leonardo da Vinci v Heidelbergu, Nemčija;
Gorenje HZA, Velenje; SKAZA, Velenje;
2006: Gorenje Servis, Velenje;
2007: Sportina Group, Velenje;
2008: Gorenje GTI, Ljubljana; Pošta Slovenije – Ekspedit, Ljubljana;
2009: Pošta Slovenije – Ekspedit, Ljubljana.