MARTINA BENEDIČIČ

Naj bo,po Bogdanu Bučarju,

ta knjižicas hvaležnostjo

posvečena vsem

knjižničarkamin knjižničarjem,

posebej tem,s katerimi

se srečujem,ko sama prihajam

po knjige.

Martina Benedičič

»Jaz, Bogdan Bučar, sem bil knjižničar.«

�

Zame je bil Bogdan Bučar vedno knjižničar. Nisem ga še poznala, ko je služboval, a sem si vedno zlahka predstavljala, kako zavzeto in resno je jemal svojo službo. Svoje poslanstvo.

Seznanila sva se, ko je že upokojen, redno, a ne prepogosto, obiskoval svojo nekdanjo sodelavko Jožo Ocepek, direktorico Knjižnice Litija. O njej je imel nadvse hvalevredno mnenje: občudoval je njeno strokovnost in zagnanost, s katero je vodila knjižnico skozi viharne čase. Prišel je na navidez droben in nepomemben klepet, za katerega pa si je vzel čas. Smatrala sem, da so med njima močne vezi, ki sta jih stkala v skupni službi med njima tako ljubimi knjigami.

In ko sem pred štirimi leti nasledila Jožo pri vodenju knjižnice, si nisem mislila, da bom »podedovala« tudi Bogdanove obiske. Če sem bila jaz malce v zadregi, ko sva se prvič tako našla, pa Bogdan ni kazal, in verjamem tudi ne čutil nikakršne zadržanosti. Sprejel me je v svoj svet, mi pripovedoval o svojem življenju in razkrival svojo tako zanimivo osebnost.

Rad je imel enostavne in čiste stvari. Mislim, da je tako razporejal tudi ljudi. Ko sem se z njim pogovarjala, sem bila bolj poslušalka kot sogovornica, a nikdar v podrejeni vlogi. In če sem obzirno pogledala na uro, da sem precenila, kako kaj kaže mojemu delavniku, je Bogdan kar kmalu strnil misli in vljudno ter suvereno končal svoj obisk. Popravil si je površnik (z njemu tako lastno kretnjo, da je ne bom nikoli pozabila), vzel čepico in mi trdno stisnil roko ob slovesu.

Biti knjižničar je lahko tako enostavno, živeti to poslanstvo pa je dano le redkim. Danes imamo za bibliotekarstvo postavljena merila in standarde – dobro, da je tako, da lahko govorimo o enotnosti, razvoju in predvsem strokovnosti. Bogdan Bučar je imel svoja merila in bila so postavljena visoko. Mladim je ob obisku knjižnice ob izposoji gradiva privzgojil nek poseben občutek do knjige – neredki so jih kasneje v življenju častili podobno kot on.

�

Morda se vam danes to zdi pretirano, a verjemite, knjižničarji še vedno težko gledamo (navkljub masovni izdaji in založništvu), kako knjige izgubljajo svoj sijaj, kako se med listi znajdejo pesek, drobtine, mastni madeži, kako kratko je življenje otroških knjig. Ko se še ni govorilo o knjižnični vzgoji, je Bogdan stvari že vzel v svoje roke: do knjig je vcepljal spoštljiv in razsoden odnos.

Upam, da imate tudi vi knjigo, ki jo lahko vedno znova in znova vzamete v roke, pa se je ne naveličate, pač pa ima vsakič drug obraz. Če je še niste našli, berite! Nekje čaka na vas! Bogdan bi vam to pritrdil – da je njegovo življenje vtkano v knjigo, pa se nam je zdelo edino primerno in pravilno.

Zahvaljujem se Martini, da je tako široko odprla svoje srce in napisala knjigo Zanj.

Hvala Patriku, ki je uspel podoživeti Njegov svet in ga upodobiti v risbah.

Hvala vsem Njegovim, ki ga delijo z nami.

Andreja Štuhec, Knjižnica Litija

�

Včasih se zdi, da so sobote za to, da križajo naše načrte. Neusmi-ljeno znajo preobrniti tok dogodkov, prečrtati zamišljeno, izbrisati načrtovano.Tako sem se tudi sama tisto sobotno dopoldne znašla v knjižnici. Ni bilo načrtovano, zato tudi ni bilo časa za lenobno postavanje, nežno prelistavanje po knjigah, še manj za droben klepet. Zdelo se je, da bi tisti dan vsi radi brali, zato je bilo pred pultom strnjeno. V rokah sem stiskala listič z naslovi in kar tako, čez vrsto, vprašala, kje bi našla eno od knjig. Za Zgodbe svetega pisma je šlo. Branje prvega letnika gimnazije. Dobila sem odgovor, v naslednjem hipu pa zraven še vprašanje. Ni mi ga postavila knjižničarka. Starejši gospod, ki je tudi stal v vrsti, on se je zapletel v mojo knjigo. »Kdo pa še bere te zgodbe?« je navrgel proti meni. Če bi ne bil on, prav on, bi bila nemara tiho. Tako pa mi je bilo naravnost ljubo, da sem mu lahko odgovorila. Sprva ravno tako malce predrzno, kakor je zastavil sam. Toda že čez nekaj trenutkov sva se umaknila od pul-ta in sede, za ljubko mizico v pritličju, odprla nešteto zgodb.Nekajkrat je najina razmišljanja pretrgal telefon, tudi ura je prigo-varjala. Poslovila sva se. Vesela, kot dobra stara prijatelja. Jaz pa v hvaležnosti, da mi je tisto, vse drugače načrtovano sobotno dopol-dne, »navrglo« srečanje z gospodom Bogdanom Bučarjem.

Kdo je bil zame Bogdan Bučar? Prvi knjižničar! Dovolj velik ra-zlog, da si moža zapomniš, da ga, recimo, v spominu ohranjaš vsaj petintrideset let! V šolo je prihajal ob drugem času kot učitelji. Verjetno je bilo v od-morih, sicer ga ne bi mogla videvati. V njegovi tako značilni drži, s temno čepico na glavi, v rjavem površniku. Saj ni moglo biti vse dneve mrzlo za površnik, a vendar, tole mi dovolite, gospod Bu-čar, tako vas imam v spominu… Prihajal je lahkotno, kot da meri korake ob samih sproščenih mislih, prihajal je odločno, enakomer-no, vedno z aktovko v roki. Nihajna steklena vrata so za njim še nekajkrat odrinila zrak in se v zakonih fizike končno ustavila, ko se je on že izvil iz avle in na levi izginil ob stopnišču, se za droben hip skril, potem pa že odklepal vrata njegove, naše knjižnice.

�

Na obešalnik na levi je odložil plašč, skrbno zanihal nanj še svo-jo nepogrešljivo čepico, na trebuh pritisnil aktovko, tako, da jo je lahko čimbolj spretno odprl in s prosto desnico že poiskal zajeten šop rožljajočih ključev. Zdaj je bilo potrebno najti pravega. Izbral je enega od manjših, ključavnica je drseče oddala svoj odskakujoči zven in že je sledila nagla priprava mize. Ključi, kemični in na-vadni svinčnik, škatla s kartotekami. In »datirka«. Vem, da to ni pravi izraz za napravico, ki v drobnem plastičnem rdeče zaoblje-nem okvirčku skriva številke, iz katerih sam sestaviš datum. »Da še datum nastavimo,« si je prigovarjal gospod Bučar. Nastavil ga je sam, saj mu vsi nikakor ne bi mogli pomagati. Nas pa je vedno obdržal v pripravljeni napetosti z vprašanjem: »Katerega pa smo danes?« Kot urar skrivnostno brklja po uri, tako je gospod Bučar postavljanju številk na žigu dajal posebno težo, poseben pomen. Pritiskali smo nanj z vseh strani, prav vsak bi rad svoj radovedni nos vtaknil v čarovnijo, ki more spreminjati dneve. Toda le on se je vedno s skrivnostno natančnostjo posvečal premikanju drobnih črnih kolesc, zarezanih v ohišje napravice. Ko je bilo vse nared, se je, tako kot je to tudi sicer večkrat počel, še enkrat zazibal na stolu v desno in levo, kot bi hotel preveriti še stabilnost sedišča, pred seboj nad mizo rahlo iztegnil roki in ju takoj zatem pokrčil v komolcih, da sta rokava suknjiča razkrila rob srajce, potem pa v roke vzel prvo izkaznico…Izkaznice smo zlagali v kolono na delu njegove mize. Ne vem, če še kje velja toliko nenapisanih pravil, kot jih je bilo v naši mali knji-žnici. In ravno tako ne vem, če se še kje otroci tako samoumevno in spoštljivo držijo prav takšnih pravil, kakor smo se jih mi ob gospo-du Bučarju. Ni ga motilo, če smo, kadar je bila gneča (in knjižnice se ne spomnim prav nikoli drugače kot samo polne, nabite), pri-tiskali nanj (dobesedno nanj, ne le na njegovo mizo) z vseh strani. Težko pa je prenašal, če izkaznice niso bile razvrščene v kolono. Je-mal jih je drugo za drugo. Vsakega je poklical po imenu, ga vprašal (četudi je bilo to dovolj jasno izraženo in vnaprej moleče), katere knjige bo vrnil in katere bo vzel. Guma na štampiljki z datumom je na kartončke enakomerno modro odtiskovala dneve, dokler ni

�

knjižničar zopet segel po blazinici s črnilom, pa spet nazaj… To je ustvarilo poseben ritem, prepleten s spravljanjem kartončkov v papirnate žepke na notranjo stran platnic, poživljen s preštevanjem knjig in hitrim zapisom številke v izkaznico, dopolnjen z dvema udarcema žiga v isto izkaznico ter vedno in nepreklicno zapečaten s prijaznimi besedami gospoda knjižničarja. O vsem mogočem je govoril z nami! Upala bi si celo reči, da smo lahko kar malo ugibali, kaj bomo vprašani ali kaj nam bo knjižničar sam povedal. Vedno ga je zanimala vsebina knjig, nikoli ni pozabil vprašati po junakih, enako smo mu morali odgovarjati tudi, kako všeč nam je bila ka-kšna knjiga. Vse to se je dogajalo mimogrede, naravno, med izpo-sojo, med štampiljko, kartončki, med klicanjem naših imen, med škripanjem parketa in živim valovanjem med policami. Knjižnica je bila majhna, skoraj kvadratna. Ali pa so jo takšno na-redile police, ki so večkrat prerezale njeno širino? Toda bila je iz-jemno svetla! Po vsej dolžini se je v oknih odpirala na prostrano igrišče. Nobenega razkošja ni premogla, nobenih didaktičnih pri-pomočkov, nobenih igrač, le leseno, gladko izdelano trinadstro-pno pručko. Za vse, ki smo bili nekaj časa gotovo še premajhni. Ali pa morda zanj, za knjižničarja, za višje police? Ne spomnim se, da bi se kdaj vzpenjala po tej pručki, saj je bila tako ali tako pretežka za premikanje…Nikakor tudi ne morem razbrati, kam je knjižničar odlagal knji-ge. Spominjam se samo mize, kjer smo »rojili«… Nobenega pulta ni bilo nikjer, nobenega vozička. Nemara si je pomagal z okensko polico? Kakorkoli že – še nekaj je knjižničarja Bučarja delalo posebnega. Prav posebnega. Prijazen je že tako ali tako bil, nikoli pa ni povzdi-gnil glasu. Ko nas je učil, kako ravnati s knjigo, je to počel mirno, ljubeznivo. Ko je tu in tam odkril navznoter zavihan vogal lista v knjigi, je z isto, njemu tako lastno enakomernostjo glasu opozoril, da se tako ne dela, da se mora stran označiti z vsakim papirčkom, nikakor pa ne z vihanjem robov! Bil je sočuten, naravnost smilile so se mu zlasane, utrujene, pomečkane ali celo zamaščene knjige. Kot da so žive, tako je ravnal z njimi!

V knjižnici

45

Podoba, ki vidno seže najdlje v Bogdanovo otroštvo – Bogdan s staro materjo na poti v cerkev. (12. 3. 1933)

46

Bogdan pri svojih dvaindvajsetih letih ob njemu tako ljubi stari materi Tereziji Lajovic. (12. 2. 1948)

47

Bučarjevi »fantje«: Roman, Pavle, Leon, Karlo, Bogdan, Rado, Mirko, Peter (z leve).

Roman, Karlo, Rado in Bogdan so že pokojni.

48

Bučarjeva družina – pet Bogdanovih bratov (dveh ni na fotografiji), nekateri z ženami in otroki, tudi Bogdan z ženo in

sinom v naročju. V srednji vrsti na levi sedijo stara mati Terezija, ob njih Bogdanova svakinja, nato oče Jakob in mama Mena.

49

Bogdan na travniku za domačo hišo na Dobravi. (22. 5.1966)

50

Zelo pogost prizor iz kuhinje pri Bučarjevih. Bučarjev dom je bil vedno kraj zbiranja, druženja, prijateljevanja in kramljanja,

seveda tudi praznovanja. Bogdan je spredaj v sredini.