V OBJEMU MALAWIJSKIH NASMEHOV

Še ne dolgo nazaj sem Malawi poznal samo iz geografskih učbenikov in raznih oddaj na

televiziji in priznam, da sem si samo v skritih sanjah kdaj pa kdaj upal pomisliti, da bi katero

od držav južne Afrike tudi obiskal. Vedno znova pa me življenje uči, kako pomembno je, da

si dovolimo uživati življenje, saj nam le-to vedno znova prinaša nove prisrčne izzive.

V mesecu marcu 2013 sem kot običajno prebiral časnik Nedelo in intervju z Jano Dular o

društvu ELA v Malawiju. Zelo se je dotaknil mojega srca. Vedno znova sem razmišljal o

napisanem, še več informacij pa sem našel na njihovi spletni strani

http://www.drustvoela.org/. Kmalu sem vzpostavil stik z ustanoviteljico društva Jano Dular in

po pogovoru z njo sem bil odločen, da želim kot prostovoljec obiskati center.

Slika 1: Elin center v vasici Mazembe ob malavijskem jezeru

Pot do centra je trajala kar štiri dni, saj je tam običajno, da pelje avtobus iz mesta v mesto

enkrat na dan. Poiskal sem si prenočišče in naslednji dan nadaljeval pot, zato pa je bilo veselje

ob prihodu v center še toliko večje. Tam je bilo že pet slovenskih prostovoljcev ter dva

domačina, ki sta pomagala pri organizaciji dela ter prevajanju. Pomemben del ekipe pa je bila

tudi naša kuharica Meggi iz bližnje vasi. Res je, da je življenje v centru drugačno, kot smo ga

navajeni doma. Morda je bližje starejši populaciji, ki se še spomni, kakšno je umivanje v

čebrih, kuhanje na ognju in življenje skoraj brez elektrike. Kljub temu pa so dnevi kar prehitro

minevali, saj so nas otroci vsak dan znova zabavali s svojimi dogodivščinami, razigranostjo,

večnimi nasmehi na obrazih in neizmerno radostjo, ko so že uro in pol pred začetkom

delavnic čakali pred vrati učilnice.

Slika 2: Otroci so se razveselili avta v centru

Običajni dan v centru se je začel že zgodaj zjutraj z zajtrkom, ki smo si ga prostovoljci

pripravili sami. Sledili sta dve uri dopoldanskih delavnic za otroke, kjer se otroci srečujejo z

različnimi aktivnostmi za razvijanje motorike, z učenjem matematike in angleščine ter

različnih socialnih spretnostni. V Malawiju je prav angleščina drugi uradni jezik, poleg

chichewe, zato je komunikacija z ljudmi na vasi in v mestu precej enostavna. Delavnice je

obiskovalo tudi po več kot sto otrok dnevno in kljub temu, da so bile namenjene

osnovnošolcem, so ti pogosto s seboj pripeljali tudi tri, štiri ali pet let stare bratce in sestrice.

Za njih so bili zabavni zlasti popoldnevi, ko smo za njih pripravili različne igre na različnih

poligonih, družabne igre z žogami (uh, kakšno veselje prinese že samo teniška žoga, kaj šele

ostale), ples in rajanje.

Slika 3: Že barvice prinesejo izjemno veselje otrok

Vsako popoldne je bila zato prava umetnost otroke poslati domov. Koliko radosti prinaša

center tem otrokom je nemogoče opisati, ampak vse te prisrčne nasmehe bom zagotovo še

dolgo nosil v svojem srcu. Med delavnicama pa nam je naša Meggi postregla s kosilom,

običajno z rižem, nsimo (bela polenta

skuhana v vodi iz koruzne moke, ki se

jo tradicionalno je z rokami),

krompirjem (sladkim) pa tudi kdaj s

kakšnim piščancem ali špageti. Večeri

v centru so namenjeni druženju,

izmenjavi izkušenj, načrtovanju dela,

pa tudi pranju perila in skrbi za center

(uredili smo vrt in posejali slovenska

semena, ob pomoči domačinov smo

izdelali garažo za avto iz bambusa in

trsja, naredili smo si celo ležalnike).

Slika 4: Naša kuharica Meggi je iz skromnih sestavin in z veliko ljubeznijo pripravljala slastna kosila

Večeri so bili vedno polni smeha in zabave. Med vikendi smo si vzeli čas za obisk plantaže

čaja in seveda njihove maše, ki sicer traja tri ure, ki zelo hitro minejo. Imeli smo celo

priložnost obiskati družino našega prevajalca Patrika, kjer smo se srečali z njihovim domačim

življenjem in z mamo poklepetali o njihovem delu. Mama je učiteljica v vaški osnovni šoli. V

razredu ima 178 otrok za kar dobi 50 € mesečno (čas počitnic se ne plačuje). Učitelji so zelo

cenjeni in zato je običajno, da jih poleg šole čaka hišica za bivanje in tudi njihova plača je

razmeroma visoka, saj so plače okrog 20 € mesečno. Ob tem ne preseneča, da si veliko otrok

želi postati učitelj oziroma učiteljica in si na ta način zagotoviti razmeroma dober prihodek.

Prav zaradi zelo številčnih razredov pa je delo v razredu vse prej kot enostavno in ne

preseneča dejstvo, da le malo otrok uspe uspešno zaključiti osnovno šolo. ELA center želi

pomagati otrokom, da bi lažje prišli do znanj in bi s tem tudi lažje prišli do izobrazbe, ki bi

jim odprla vrata v prihodnosti. Janina želja pa je tudi, da bi v vasi začela z opismenjevanjem

žensk.

Slika 5: "Učitelj" Zlatko

Education-izobraževanje, Literacy-opismenjevanje, Art- razvijanje kreativnosti s pomočjo

umetnosti  so glavna področja dela društva ELA pod vodstvom Jane Dular, ki že od avgusta

2011 živi in deluje v Malawiju, kjer vodi humanitarni projekt pomoči otrokom z učnimi

težavami in s posebnimi potrebami. Za otroke je zgradila izobraževalni center sredi vasice

Mazembe v neposredni bližini Malawijskega jezera. Poleg tega s pomočjo prostovoljnih

prispevkov že več kot eno leto omogoča jutranji obrok 342 otrokom podeželske šole, da lahko

pouk teče nemoteno. Društvo se financira izključno s prostovoljnimi prispevki in en evro

pomeni, da ima en otrok cel mesec malico.

Slika 6: Kako malo je potrebno, da polepšamo otroštvo

Več o društvu Ela si lahko preberete tudi na njihovi spletni strani, kjer so zlasti zanimivi blogi

o življenju in delu v samem centru.

Kljub dejstvu, da živimo v razvitejšem svetu, me je afriška izkušnja naučila marsikaj o

življenju, za kar gre zahvala Jani in njeni ekipi, ki me je navdušila za obisk Malawija in

sprejela v center pa tudi prisrčnim otrokom in prijaznim domačinom tako na vasi, kot v mestu.

Slika 7: ELA - Skupaj smo močnejši!

Malawi me je očaral. Neverjetna je prijaznost ljudi, ki so mi na vsakem koraku z veseljem

priskočili na pomoč in zagotovo sem bom še vrnil v objem malawijskih nasmehov.

Zlatko Gregorič