of 63 /63
Vprašanje potreb je vsekakor temeljno antropološko vprašanje. Zlasti so vredne obravnavanja tiste potrebe, ki so povezane s človekovo telesnostjo. Morajo biti zadovoljene, da bi se ohranilo življenje samo. Naloga: a) Opredelite tovrstne primarne potrebe. b) Opišite načine zadovoljevanja primarnih potreb skozi družbene in kulturne norme. Primarne potrebe so potrebe, ki obstajajo ali nastanejo, da bi se samo življenje obdržalo. Poleg njih pa obstajajo tudi sekundarne človekove potrebe, ki so potrebe, vezane v prvi vrsti za potrebo po varnosti, potem potrebe, ki izvirajo iz človekove družbenosti (človek namreč ne more živeti brez družbe), in kulturne potrebe. Primarne potrebe, ki se vežejo na telesnost, so predvsem fizične potrebe: potrebe po zraku, vodi, hrani in zavarovanosti telesa, predvsem z obleko. Mednje sodijo tudi spolne potrebe, ki se vežejo za reprodukcijo vrste. Način zadovoljevanja potreb je lahko enako pomemben, kot so potrebe same. Človekove potrebe se namreč zadovoljujejo skozi človekovo družbenost in so kulturno preoblečene. Tako je za človeka izjemnega pomena tesna povezanost med potrebami in družbeno ustvarjenimi pogoji njihovega zadovoljevanja. Zadovoljevanje potreb je v skladu z družbenimi normami. Otrok mora v dobi odraščanja socializirati svoje potrebe, navaditi se mora, da je treba upoštevati način zadovoljitve potreb tako, kot to velevajo družbene norme in kultura. Hranjenje telesa je najprej zadovoljevanje primarnih potreb. Telo potrebuje energijo, da bi delovalo. Je pa mehanizem človekovega prehrambnega ali prehranjevalnega vedenja tudi več kot le zamenjava materije z naravo. Odvija se na treh ravneh: - na biološki: ohranjanje življenja; - na hedonistični: jedača in pijača daje tudi zadovoljstvo, užitek; - na simbolični: hrana in pijača je vedno tudi simbolično povezana z družbo in kulturo, v kateri se ustali in opravičuje; določena hrana je lahko celo prepovedana, druga ima obeležje statusnega simbola. Popolne meje med temi ravnmi hranjenja ni. Hranjenje je v prvi vrsti zadovoljevanje človekove potrebe, ki se kaže v lakoti. Hkrati pa je tudi že vezano za ugodje, ki ga daje hranjenje, in pomeni izbiranje hrane, ki bolj prija kot kaka druga. Zato se pogosto hranimo tudi bolj, kot je potrebno. Človek se torej ne hrani le iz metafizičnih razlogov. Tako je 1

Vprašanje potreb je vsekakor temeljno … · Web viewBeneška republika je imela začetek novega leta s 1. marcem. To je ukinil Napoleon Bonaparte 1797. Marsikje je bil v veljavi

Embed Size (px)

Text of Vprašanje potreb je vsekakor temeljno … · Web viewBeneška republika je imela začetek novega...

Vpraanje potreb je vsekakor temeljno antropoloko vpraanje

Vpraanje potreb je vsekakor temeljno antropoloko vpraanje. Zlasti so vredne obravnavanja tiste potrebe, ki so povezane s lovekovo telesnostjo. Morajo biti zadovoljene, da bi se ohranilo ivljenje samo.

Naloga: a) Opredelite tovrstne primarne potrebe.

b) Opiite naine zadovoljevanja primarnih potreb skozi drubene in kulturne norme.

Primarne potrebe so potrebe, ki obstajajo ali nastanejo, da bi se samo ivljenje obdralo. Poleg njih pa obstajajo tudi sekundarne lovekove potrebe, ki so potrebe, vezane v prvi vrsti za potrebo po varnosti, potem potrebe, ki izvirajo iz lovekove drubenosti (lovek namre ne more iveti brez drube), in kulturne potrebe.

Primarne potrebe, ki se veejo na telesnost, so predvsem fizine potrebe: potrebe po zraku, vodi, hrani in zavarovanosti telesa, predvsem z obleko. Mednje sodijo tudi spolne potrebe, ki se veejo za reprodukcijo vrste.

Nain zadovoljevanja potreb je lahko enako pomemben, kot so potrebe same. lovekove potrebe se namre zadovoljujejo skozi lovekovo drubenost in so kulturno preobleene. Tako je za loveka izjemnega pomena tesna povezanost med potrebami in drubeno ustvarjenimi pogoji njihovega zadovoljevanja. Zadovoljevanje potreb je v skladu z drubenimi normami. Otrok mora v dobi odraanja socializirati svoje potrebe, navaditi se mora, da je treba upotevati nain zadovoljitve potreb tako, kot to velevajo drubene norme in kultura.

Hranjenje telesa je najprej zadovoljevanje primarnih potreb. Telo potrebuje energijo, da bi delovalo. Je pa mehanizem lovekovega prehrambnega ali prehranjevalnega vedenja tudi ve kot le zamenjava materije z naravo. Odvija se na treh ravneh:

- na bioloki: ohranjanje ivljenja;

- na hedonistini: jedaa in pijaa daje tudi zadovoljstvo, uitek;

- na simbolini: hrana in pijaa je vedno tudi simbolino povezana z drubo in kulturo, v kateri se ustali in opraviuje; doloena hrana je lahko celo prepovedana, druga ima obeleje statusnega simbola.

Popolne meje med temi ravnmi hranjenja ni. Hranjenje je v prvi vrsti zadovoljevanje lovekove potrebe, ki se kae v lakoti. Hkrati pa je tudi e vezano za ugodje, ki ga daje hranjenje, in pomeni izbiranje hrane, ki bolj prija kot kaka druga. Zato se pogosto hranimo tudi bolj, kot je potrebno.

lovek se torej ne hrani le iz metafizinih razlogov. Tako je nastala tudi gastronomija, ki je kuharska umetnost, ki upoteva lovekovo naklonjenost sladokusnosti in je pri tem v korelaciji z doloenimi kulturnimi stanji.

Za loveka kot drubeno in kulturno bitje je znailno, da lahko z zadovoljevanjem svojih potreb manipulira. Predvsem je znailno manipuliranje s potrebo po hrani. Hrani se lahko odreka ali pa jo pretaka v preobilje. Hrani se lahko odreka iz razlinih razlogov, kot so npr.:

- patoloki razlogi: anoreksija - pomanjkanje elje po hrani in torej odklanjanje hrane;

- zaradi estetskih ali zdravstvenih razlogov: gre za shujevalne kure, ki se jih posluujejo ljudje, ker jim moti prevelika telesna tea ali ker je ta celo kodljiva zdravju;

- nain protesta, izsiliti kake pravice ali resnice - gladovne stavke, ki se jih zlasti pogosto posluujejo zaporniki;

- odrekanje potrebam, povezano z zadoenji, ki so namenjene aenju vijih sil ali boanstva. Religije npr. zahtevajo post, kar je prikrajevanje pri hrani v doloenih obdobjih. To naj bi bilo sredstvo verskega oievanja. lovek se navadno odreka prav doloeni vrsti hrane.

Nasprotno stalie odrekanja hrani je stalie, ki pravi, da je telesu treba ne le dopuati, pa pa je prav celo veati uitke s tem, da se mu ne krati niesar. To lahko preide celo v hedonizem. Iz tega lahko nastanejo temeljna ivljenjska pravila, celo nauk, da je prav telesni uitek najveje dobro ter potemtakem cilj, smoter in prava vsebina ivljenja. Hedonizem je lahko filozofija ivljenja, se pa mnogi ljudje hedonistino vedejo, ne da bi razmiljali o kakih filozofskih obrazloitvah lastnega obnaanja.

lovek je spolno bitje, ki ima posebno intenziven spolni nagon, ki ga je tudi treba zadovoljiti. Pri tem pa nastajajo mnoge tenzije/napetosti. Spolni nagon namre ni le naravni nagon, ki omogoa oplojevanje in razmnoevanje vrste, ampak ima veliko funkcij, ki z razmnoevanjem niso niti povezane. Spolnost je tudi uitek, ki se skozi izjemno lovekovo domiljijo prenareja in zapleta. Pri ljudeh pri spolnosti ne gre le za avtomatino odzivanje na spolne signale, pa pa je sistem predpriprav nanjo postal odprt vsem mogoim inovacijam, ki pa so drubeno regulirane in sledijo kulturnim vzorcem. Za konno integracijo lovekove spolne identitete ni dovolj le razvitost spolnih organov in hormonska kontrola spolnosti, pa pa so pomembni e psihosocialni dejavniki okolja, povezani z vzgojo in izobraevanjem oz. s socializacijo in inkulturacijo.

Oblaenje je izrazita lovekova potreba, ki gre tudi skozi drubeni in kulturni filter. Obleka prenareja lovekov telesni videz. Kot primarna telesna potreba pa bi bilo oblaenje potrebno zato, da tako zaitimo svoje telo pred vremenskimi in temperaturnimi nihanji. Vendar pa je imelo in ima oblaenje vedno tudi druge namene kot so npr.:

- Oblaenje je imelo vedno tudi sporoilne namene in ceremonialne namene (razne obrede)

- Obleka je bila tudi znamenje drubenega razlikovanja, im veja je bila distanca med drubenimi sloji. Obleka je lahko poudarjala tudi distinkcijo oblasti, hierarhine vzvienosti in podobno.

- Prav tako lahko obleka slui za razlikovanje med spoloma in med razlinimi starostnimi skupinami. enska obleka je skorajda vedno in povsod razlina od moke, otroka razlina od obleke za odrasle.

- Oblaenje je potreba, ki kae lovekovo nagnjenost k ornamentiranju, krasitvi telesa ali k v obeanju najrazlinejih predmetov, ki naj bi ga varovali pred zli duhovi, itili zoper nevidne sile, mu prinaali sreo in uspeh. Ornamentirali pa so se tudi zato, da bi poudarili svoj status.

- Oblaenje je povezano tudi s potrebo, da na javnih mestih na tak nain ljudje prekrijejo svoje seksualne signalizacije. V svoji dvononosti, ki pogojuje pokonno dro loveka, se loveku dejansko ni mogoe pribliati drugemu loveku, ne da ne bi predstavil svojih genitalij. Brkone je lovek zael zakrivati svoj spolni predel, ko se je utrdila parna druina oz. ko je prilo do monogamnosti v odnosih med ensko in mokim. Ta namen oblaenja poudarjajo predvsem religije in med njimi tudi kranska religija.

Oblaenje je torej vedno tudi kulturno in drubeno regulirano. "Spodobna" obleka je bila mono razlina glede na kulturne norme v doloeni drubi. Tako v nekaterih verskih pravilih e vedno veljajo zapovedi popolnega pokrivanja enske v javnosti. Pravilo in zapoved zakrivanja je vedno prej veljala za enske kot za moke. e posebno je to postalo poudarjeno v patriarhalni drubi, ko je moki postal gospodar enske.

Telo, ki naj bi bilo obleeno, je v nai civilizaciji norma. Obstajajo pa tudi ljudstva, ki se za tako normo e ne zmenijo. So gola ali pa zakrivajo le kak del telesa, najvekrat pubini predel. Golo telo ni na splono nekaj sramotnega. Golota je zelo relativna zadeva. Na relativnost nagosti je opozoril tudi baron Nordenskiold, ki je na svojih amazonskih potovanjih elel kupiti lini vloek, ki ga je nosila ena med enskami ljudstva Bacudo. enska je bila popolnoma naga in se je mono branila prodati cilindirni obro. Na koncu jo je pretentala cena, ki jo je bil pripravljen kupec plaati. Ko pa je odstranila obro, je od sramu pobegnila zmedena v dunglo.

Bolj ali manj je ustaljeno govoriti o treh velikih rasah. Pa to seveda ni povsem natanna "inventarizacija" rasnih razlik v loveki vrsti.

Naloga: a) Nateje "velike rase".

b) Doloite znailne razlike med ljudmi.

c) Dodajte trem velikim rasam tiste, ki jih je teko spraviti v "trodelno" klasifikacijo.

Ko govorimo o razlikovanju med ljudmi, govorimo o tistih razlikah, ki so nastale zaradi loenosti razvoja posameznih lovekih skupin, na katere se je lovetvo razdelilo, potem ko se je razirilo po celi zemeljski obli. Za razlikovanje med rasami so posebej pomembne telesne razlike med ljudmi, kot so razlike v obliki glave in obraza, razlike v barvi koe, las in oi, razlike v kakovosti las in telesni dlakavosti ter razlike v postavi in telesni zgradbi.

Poleg tega pa so za vse tri velike rase so znailne e podrase. Te velike geografske rase se namre delijo na podskupine, v katerih so se v kraji ali dalji izolaciji izoblikovale mnoge posebnosti. Imenujejo jih tudi lokalne rase in so nekakne variacije velike rase.

Tri velike rase so naslednje:

evropska (bela) ali kavkaka rasa, ki se je med vsemi najbolj razirila na vseh celinah, zlasti zato ker je uveljavila svojo superiornost prek instrumentov kolonizacije;

Za belo ali kavkako raso so znailne naslednje posebnosti:

-barva koe naj bi bila bela, vendar dejansko pigmentacija nekoliko variira, kar je lahko posledica doloene adaptacije in procesov hibridizacije

-barva oi variira od svetlo modre do temno rjave

-lasje so svetli ali temni in razlino trdi

-moki so dokaj poraeni po prsih, nogah in rokah, rastejo jim tudi koate brade

-nos je ozek in visok

-ustnice so ozke

-viina telesa je dokaj razlina

Tako so za evropsko raso znailne podrase:

- severna svetla skupina (nordidi)

- srednja kratkoglava skupina (alpidi, dinaridi in drugi)

- juneja in bolj dolgoglava skupina (mediteranidi)

-afrika (rna) ali negridna rasa, ki se je razirila v Afriki juno od Sahare, pozneje pa se je irila posebej v Ameriko s prisilnim odgonom rncev za potrebe suenjstva;

Znailne so naslednje posebnosti:

-prevladuje temno rjava barva koe

-viina mono variira in razlike so izjemne, od pigmejcev s povprejem 114 cm, do Nuerjev o zgornjem Nilu s povprejem 184 cm

-obiajno so dolgoglavi, vendar so tudi tu izjeme

-irok nos in ustnice

-kodrasti lasje, pogosto zviti v majhne spirale

-moki niso izrazito poraeni, nimajo brade

Znailne podrase:

- vzodnoafriki tip

- sudanski tip

- bantu tip (na jugu Afrike in deli vzodne Afrike)

- "gozdni" Afriani (zahodna Afrika in dananji Zairo)

Poseben primer so ameriki rnci, ki zveine niso popolnoma rni, saj proces "beljenja" pri njih traja e 300 let, ki se od svojih afrikih prednikov ne razlikujejo le kulturno, pa pa tudi genetino, imajo le e 21% skupnih genov. Okoli 70% rncev ima namre vsaj enega belega prednika

-azijska (rumena) ali mongolidna rasa, ki se je iz osrednje Azije razirila na malajski polotok in, ko sta bili Azija in Amerika domnevno e povezani, v Ameriko, kjer so del te rase Indijanci.

Znailne so naslednje lastnosti:

-mongolidne oi, ki imajo zoeno reo in zdi se, kot bi leale nekako poevno

-epikant ali mongolska guba (kona guba prek stranskega kota in zgornje veke odprtega oesa, tako da visi ozka oesna odprtina poevno navzdol)

-barva koe je rjava ali rumenkasta

-oi so temno rjave ali rjave barve

-vrsti in ravni lasje, poraenost drugod po telesu je redka

-obraz je med vsemi rasami najbolj okrogel

-postava je relativno majhna, telo teko in solidno grajeno

-spolni dimorfizem/dvolinost je manj poudarjen kot v drugih rasah

Podrase rumene rase so naslednje:

-skrajna mongolidna rasa - prototip rumene rase (Sibirija, Mongolija, Kamatka)

-turkmenska rasa (srednja Azija)

-tibetanska rasa

-jugovzhodnokitajska rasa (Tajska, Burma, Indonezija, Filipini in Juna Kitajska)

-severnokitajska rasa

-Eskimi (Grenlandija, sever Amerike, ponekod v Aziji)

-ameriki Indijanci ali amerikanidi

Posebna rasa so avstralidi, ki jih v prej omenjeno klasifikacijo ne moremo uvrstiti. To je avstralska staroselska populacija, ki jo odlikujejo mnoge posebnosti. Avstralidi so namre nastali v izraziti izolaciji. Njihove znailnosti so naslednje:

-rna polt z rdekasto primesjo, tako da je barva koe nekako zamolklo rjava,

-obilo las, skromna pa je poraenost ostalega telesa,

-elo je najbolj nagnjeno med vsemi iveimi rasami,

-ploat in velik nos,

-temno rjave oi, ki tiijo za potlaenim nosnim korenom,

-srednje visoka postava.

Antropometrija sodi med antropoloke specializacije, ki so tudi za druboslovca lahko zanimive, v nekaterih antropolokih preuevanjih pa so izsledki antropometrije skorajda nepogreljivi.

Naloga: a) Elaborirajte zgornje trditve.

b) Doloite uporabnost antropometrije npr. v konfekciji.

Antropometrija je tista antropoloka specializacija, ki skua razkrivati loveke telesna variacije, fizino konstrukcijo loveka, kar obsega:

-merjenje telesnih sorazmerij in posameznih telesnih delov v isti populaciji,

-merjenje telesnih sorazmerij razlinih lovekih populacij in s tem ugotavljanje fizinih tipov,

-zbiranje temeljnih podatkov o rasti posameznika v istorodni populaciji, t.j. spremljanje rasti in odraanja.

Antropometrija se ukvarja tudi s spolnim dimorfizmom, t.j. z merjenjem razlik med enskami in mokimi glede telesne konstrukcije, e posebej v isti populaciji. Tako je antropometrija ugotovila, da so razlike, ki jim pravimo spolni dimorfizem, najmanje med pripadniki rumene rase. Pri drugih populacijah pa je tak dimorfizem e posebej izrazit.

Antropometrija se ukvarja tudi z rastjo otrok in najstnikov. Zanimive so spremembe, ki jih ugotavlja antropometrija ob zgodovinskih primerjavah. Danes so otroci pri enem letu starosti v povpreju teji in veji kot otroci iz konca prejnjega stoletja. Prav tako so v Evropi deki in deklice med 8-im in 14-im letom starosti veji in teji od svojih vrstnikov iz prejnjega stoletja. Sploh je ugotovljeno, da je celotno prebivalstvo v zadnjih desetletjih vije.

Poseben pomen daje antropometrija pri razlaganju razlik zaradi hibridizacije. Primerjalni podatki kaejo, da pri ljudeh potomstvo presega po viini rasti stare, e so iz razlinih etninih skupin. Prav tako vemo, da so otroci manji, e so stari iz iste vasi ali njene najblije okolice.

Med ljudmi so pogosto velike razlike v telesni viini in antropometrija za to navaja naslednje vzroke:

- razlike so zaradi adaptacijske, prilagoditvene vloge, ki jo ima viina telesa v posameznih okoljih, torej zaradi vpliva spremenjenega okolja na loveki organizem;

- do razlik lahko pride zaradi vpliva, ki ga ima vojskovanje na telesno viino (prav s prilagajanjem telesa vojskovanju naj bi zrasli visoki ljudje);

- danes so ljudje v povpreju viji zaradi bolje prehrane, zaradi veje skrbi za otroka (pred in po rojstvu), zaradi manjih druin, kjer otroci "lagodneje" odraajo, zaradi hibridizacije prebivalstva, zaradi vse vejih zahtev, ki so postavljene pred ivni sistem in zaradi esar mora lovek nositi veja bremena zapletenega in zahtevnega ivljenja, posledica esar je tudi spreminjanje izloanja lez z notranjo sekrecijo/izloanje itd.

Antropometrija ima dolgo zgodovino. Zanjo so se ljudje vedno zanimali ob sooenju s telesnimi razlikami, predvsem umetniki, zlasti tisti, ki so merili idealne telesne proporce.

Antropometrini podatki so lahko tudi mono uporabni isto v poslovnem smislu, npr. v konfekcijski industriji. Tu gre za t.i. standardizacijo. V konfekcijski industriji so izbrali tiste toke telesa, ki so najpomembneje za pristajajoa oblaila, in tako delajo obleke v razlinih konfekcijskih tevilkah tako, da bi se prilegale vsem.

O estetski orientaciji v prostoru bi kazalo pravzaprav veliko govoriti, ker se vee na tisto, kar bi na splono imenovali kvaliteta ivljenja.

Naloga: Povejte nekaj, kar bi bilo po vaem mnenju pomembno v zastavljenem problemu.

Estetska orienaticaja ali vrednotenje prostora se vee na splono relacijo lepo - grdo. Vrednotenje na relaciji lepo - grdo pa presega zgolj dojemanje prostora in zajema praktino vse, kar loveka obkroa od okolja do eksplicitnih umetnikih stvaritev ter konno tudi njegovo telo ali telo drugega loveka. Druba in kultura doloata dojemanje lepega in grdega bolj kot morda kako drugo percepcijo. Seveda pa je mona tudi zasebna odloitev na tej relaciji, vendar pa je tudi ta izrazito kulturno narekovana. Seveda obstajajo individualne predispozicije: so taki, ki ljubijo krajino, ve so jim planine, drugim je lepe morje, nekdo ljudi udobje in urejenost doma, drugi ekskluzivnost kakega kluba. Splona drubena merila, kulturna merila pa se kaejo npr. v ureditvi narave s parki, vrtovi itd.

Neka posebna vrsta urejanja prostora v tem smislu je lahko tudi arhitektura, stavbarstvo, umetnostna zvrst, ki se izraa z oblikovanjem in urejanjem prostora za loveko bivanje.

Med ljudmi obstaja oiten konflikt v vrednotenju prostora. Tako tudi estetske in moralne vrednote niso enovite. e manj pa so racionalne in estetske reitve takih konfliktov, ki slonijo na razmerjih moi, e posebej politine moi.

lovekova dvononost ali bipedalizem teje med najpomembneje rezultate njegove evolucije. Cela vrsta izjemno daljnosenih sprememb je z bipedalizmom tesno povezana.

Naloga: Sistematiziranje rezultate prehoda na pokonno dro.

Najstareji znani primat, ki je e hodil po dveh nogah, je bil avstralopitek, ki pa e ni bil lovek. e v antropogenezi loimo tri faze: divergenco, hominizacijo in sapientizacijo, lahko reemo, da se je pokona dra razvila v prvi fazi, je torej temeljni pokazatelj divergence. Bipedalizem je bistvena sprememba, ki je postala osnova in izhodie lovekosti. Njene posledice oz. rezultati pa so naslednji:

-sprostitev rok, ki so lahko postale organ za delo

-zaradi zravnane dre so nastale spremembe v okostju, v obmoju medenice, ki mora sedaj nositi veliko teo telesa

-srce ni ve blizu gravitacijskega sredia telesa, pa pa je nad srediem

-posledica pokonne dre je tudi premeanje vaginalne odprtine pri enskah.

Bipedalizem je prinesel mnogo prednosti, vendar tudi nekatere omejitve.

Na pripadnike tuje etnine in zlasti rasne skupine ljudje po pravilu gledajo v stereotipnih miselnih obrazcih. Poznajo jih pa, naj temu tako reemo, od zunaj in ne pridejo z njimi v stik kot s totalnimi osebnostmi.

Naloga: a) Kaj sledi takemu stereotipnemu gledanju "na drugane ljudi"?

b) Kake so posledice takih miselnih obrazcev?

Tako stereotipno gledanje na "drugane ljudi" vodi do njihovega podcenjevanja in lahko celo sovratva. Za "drugane" trdijo, da niso niti fizioloko niti mentalno enaki tistim, ki nanje stereotipno gledajo, da so manjvredni, inferiorni, manj sposobni, manj inteligentni. Taka ideologija, ki to zagovarja je rasizem. Posledica takega gledanja je lahko uveljavljanje sistema, ki zagovarja superiornost ene skupine nad drugo, nad tisto, ki je "drugana" in segregacijo, izloanje, oddaljevanje te "drugane" skupine od celote. Gre vedno za vrednotenje v korist obtoevalca in v kodo "druganih", ki so rtve. Po tej poti naj bi obtoevalci upravievali tudi svoje privilegije in morebitno agresijo.

Bistvena znailnost teh stereotipnih gledanj na "drugane ljudi" je njihova neracionalnost in nedokazljivost. Niso utemeljeni z logiko preverjanja in navadno so nabiti z emocionalnostjo. Znanstveni argumenti praviloma ni ne zaleejo, e zlasti pa ne, ko so taki predsodki zasidrani v kakem interesu, zlasti skupinskem.

Posledica takih stereotipov je lahko ksenofobija (bolezenski strah pred tujim, nenavadnim). Sovratvo tujega, neznanega in razlinega je ena od znailnosti predvsem majhne, samozadostne, izolirane skupnosti - tradicionalne skupnosti. lovek takih drub je izoliran, loen od drugih drub s posebnostmi svoje kulture, jezika in vere in teje se za povsem razline od drugih. Pogosto zato niso pripravljeni drugim niti priznati iste lovekosti.

Posledica takih stereotipnih gledanj je tudi etnocentrizem, ki ne obsega le predsodkov o drugih, pa pa tudi splono preprianje o superiornosti lastne skupnosti v primerjavi s katerokoli drugo skupnostjo. Tak je evropocentrizem, ki je miljenje, da je Evropa sredie sveta in da so le Evropejci civilizirani, ostali pa necivilizirani, nimajo prave lovekosti.

Socialna antropologija ima neko posebno mesto v druboslovju. Je neka "druga" antropologija, ki naj bi tolmaila loveki fenomen s stalia, da lovek ni le ena od naravnih biolokih vrst, marve nekoliko ve. Obstajajo pa disciplinarni spori okoli te druge antropologije.

Naloga: Skuajte razreiti ta problem.

"Druga" antropologija preuuje loveki fenomen s stalia, da ni le bioloko bitje, pa pa je predvsem kulturno bitje. Najbolj oitna in logina je delitev antropologije na fizino antropologijo, ki preuuje loveka kot bioloko bijte, in socialno antropologijo, ki zajema vsa tista podroja lovekosti, ki so drubena in kulturna. To pa so tiste teme, ki so jih preuevale tudi ostale vede, kot so ekonomija, ekologija, lingvistika, psihologija, filozofija, zgodovina, sociologija in politine vede. Prav zato se je socialna antropologija teje uveljavila kot znanost kot fizina antropologija. V zaetku se je tako uveljavila predvsem pri preuevanju manj razvitih drub, ki v drugih vedah ni nalo odmevnosti. Vasih se je morala socialna antropologija uveljaviti kot nek "pododdelek" sociologije, ki mu je bilo milostno dopueno, da se ukvarja s tistimi podroji, ki izrazito evropsko znanstveno usmerjenost niso zanimala.

Problemi so tudi pri nazive te "druge" antropologije. Nekateri jo imenujejo socialna, drugi pa tudi kulturna antropologija. V severnoamerikem podroju jo imenujejo predvsem kulturna antropologija. V Veliki Britaniji govorijo o socialni antropologiji. Ponekod celo kot antropologijo tejejo samo fizino antropologijo, druge antropologije pa razporejajo v sorodne discipline.

Res da v Evropi imenujejo to drugo antropologijo socialna antropologija, kar temelji na britanski antropoloki oli, v Ameriki pa kulturna antropologija, vendar pa gre v obeh primerih za isti vedi. C.L. Strauss je oe strukturalizma (napisal je delo Strukturalna antropologija), pa podaja neko razliko med socialno in kulturno antropologijo. Socialna antropologija naj bi preuevala nebioloki del loveka in skuala razumeti lovekovo socialno in psiholoko eksistenco. Pri tem se povezuje s psihologijo in sociologijo. Kulturna antropologija pa naj bi se naslanjala bolj na etnografske podatke, povezovala naj bi se z geografijo, lingivistiko in arhitekturo. Predmet preuevanja obeh disciplin je isti - nebioloki del loveka, razlini so le poudarki.

Fizina antropologija, ki preuuje bioloki del loveka, in socialna antropologija, ki preuuje nebioloki del loveka, se seveda povezujeta, saj je lovek nedeljiva celota. Povezujeta se predvsem pri iskanju odgovora na vpraanje, kje so e vedno stine toke loveka z njegovo evolucijsko dediino in kaj je ostalo kot bioloka determinanta njegovi druganosti. Pri tem morata upotevati spreminjanje lovekega fenomena prek njegove zgodovinskosti in njegovo bioloki ujetost in vpetost.

Ideja difuzionizma se je uveljavila kot pomembna "ola" v antropolokih (etnolokih, etnografskih) raziskavah. Kljub njeni znanstveni oporenosti je dala doloene rezultate.

Naloga: a) Opiite idejo difuzionizma.

b) Natejte nekatere rezultate difuzionistine "ole".

Osnovna ideja difuzionizma je v tem, da kulturnih in drugih razlik med ljudmi in ljudstvi ni mogoe razloiti s stalia razvojnih faz, temve da je razlinost pogojena s tem, da so posamezne kulturne oblike in manifestacije izumljene na enem mestu in potem razirjene drugam. Ta proces "irjenja" se imenuje difuzija (razpritev ali razprostiranje).

Posledice difuzionistine "ole" so se zaele iriti nekako okoli leta 1880. Zaradi njih se je zaela razbijati relativna enotnost, ki se je oblikovala v antropologiji pod vplivom darvinizma in sociologije Augusta Comta. Do takrat so je bil za ugotavljanje vzrokov kulturnih razlik pomemben evolucijski nain miljenja. O lovekovi zgodovini so razmiljali kot o postopnem spreminjanju in napredovanju loveke drube in kulture. V procesih spreminjanja pa ni bilo med lovekimi skupnostmi ne paralelizma ne enakega tempa razvoja. Sedaj so postale nekatere splono veljavne metode dvomljive, razbit je bil shematizem, ki je prevladoval v antropologiji evolucionizma. Sedaj so zaeli preuevati in rekonstruirati vsako razpoznavno kulturo posebej. Zaela se je uveljavljati misel, da ni bilo uniformnosti v razvoju kultur (in s tem tudi ne drub in politinih sistemov), pa pa da so razne kulture prehajale skozi razline faze razvoja. Do tega, da so v raznih kulturah podobni elementi, pa je prilo zaradi zgodovinskega procesa difuzije, razprostiranja in ljudskih migracij.

Vpliv difuzionizma je ostal posebno moan v Ameriki, v Evropi pa je bil obutno manji in se je uveljavil le kratek as. Teave so bile v trem, da so se rekonstrukcije na osnovi difuzionizma zdele vsaj toliko dvomljive kot genetine rekonstrukcije, ki jih je difuzionizem napadal.

e sam naziv za antropologijo (kot znanost o loveku) vzbuja vtis, da gre za izredno iroko in s tem difuzno in premalo opredeljeno podroje.

Naloga: a) V em vidite protislovje med pretencioznim naslovom in monostmi realizacije prouevanja, ki naj bi zajemalo celovitost lovekega fenomena?

b) Kako bi bilo mogoe razreiti to protislovje?

e iz same definicije antropologije, ki naj bi bila splona znanost o loveku, izhaja problem, saj si s tem antropologija zastavlja prezahtevne ambicije, njen program je preiroko zastavljen. Zato imajo pred njo prednosti mnoge druge vede, ki se tudi ukvarjajo s lovekom, vendar imajo bolj parcialne cilje in obsege. Gre namre za protislovje med iroko izpostavljeno problematiko in dejanskimi monostmi, ki jih ena sama disciplina premore v pojasnjevanju loveka. Gre predvsem za tri ravni spornosti, ki prispevajo k protislovju te discipline:

-spoznavno-epistemoloki problemi;

-problem odnosa med subjektom in objektom spoznavanja, ki sta identina: lovek je hkrati objekt in subjekt spoznavnega procesa. Spoznavano in spoznavalec sta vezana in se nujno prepletata. Zato je zelo teko priti do tega, da bi se objektivno pribliali subjektivnemu;

-razlinosti lovekove samoopredelitve, ker si lovek ustvarja zelo razline in nasprotujoe si predstave o sebi.

Ker se v eni sami vedi silno teko zajame celovitost lovekega bivanja in bistva, vse raznoterosti njegovega poetja, je prilo v antropologiji do bolj ali manj smotrne delitve, drobitve in specializacij. Razreitev tega problema je torej fragmentacija antropologije, ki se tako deli na tevilne posebne veje in vsaka od teh vej naj bi posveala posebno pozornost posameznim izrazitim vidikom loveka oz. lovekove aktivnosti. Tako se antropologija deli na naslednje poddiscipline:

-fizina antropologija, ki razpravlja o loveku kot naravnem bitju, delu narave, materialnem bitju.

Druge antropologije, ki se ukvarjajo s lovekom kot drubenem bitju, to pa so:

-ekonomska antropologija, ki skua razumevati in razlagati manj razvite ekonomije;

-ekoloka antropologija, ki skua obrazloiti lovekovo specifino usklajevanje z naravnim okoljem;

-lingvistina antropologija, ki se ukvarja s prepletenostjo lovekega fenomena z mojo govora in s sposobnostjo jezikovne komunikacije;

-psiholoka antropologija, ki ugotavlja strukturo lovekovega vedenja, znanja, motivacij itd.

-filozofska antropologija, ki je vez med izsledki filozofije in drugimi antropolokimi preuevanji;

-zgodovinska antropologija, ki poskua razumevati, zakaj se nekaj dogaja v doloenih okoliinah in ne le kaj se dogaja;

-politina antropologija, ki se je uveljavila predvsem s politini znanji o manj razvitih drubah;

Ozemlje kot teritorialnost ima za loveka poseben pomen. Vedenju vije razvitih ivalskih vrst pripisujemo prav v tem smislu poseben vedenjski repertoar.

Naloga: a) Doloite elemente, ki bi jih kazalo razumeti kot teritorialnost.

b) Aplicirajte etoloke (etologija = veda o navadah) ugotovitve na loveka oz. primerjajte teritorialnost vije razvitih vrst s loveko vrsto.

Teritorialnost naj bi bila priblina oznaka za pomembnost ozemlja. Glavni element teritorialnost je predvsem obramba in nadzor nad okoljem ter irjenje ivljenjskega prostora. V tem smislu je teritorialnost lahko tudi izhodie za razumevanje agresivnosti. Vsa iva bitja naj bi se domnevno bojevala za ivljenjski prostor zoper druga iva bitja in tako naj bi bila teritorialnost in iz nje izvirajoa agresivnost del biolokega determinizma.

Naslednji element teritorialnosti je vpraanje lovekovega "teritorialnega vedenja". Nekateri antropologi govorijo o obstoju tim. teritorialnega imperativa v smislu, da je nekaj v lovekovi naravi, kar ga sili k prisvajanju ozemlja. Iz tega izhajajo mnoge dileme in prva je, ali ima lovek res v svoj genetski kod vpisano naelo teritorialnosti. e je temu tako, potem je po naravi privren zasebni lastnini.

Naslednje vpraanje, ki se postavlja, je, ali potrebuje lovek neki teritorialni minimum. e tega minimuma ni, se mono povea lovekova agresivnost. Teritorialnost zadruje agresivnost.

Teritorialnost naj bi bila v evolucijski teoriji e s pojavom sesalcev izredno pomembna za ivljenjske navajenosti. Pri "drubenih" sesalcih, tistih, ki ivijo v krdelih, se e posebej vidi teritorialnost. Krdelo ima ozemlje, po katerem se giblje; to ozemlje nadzira in ga brani pred drugimi krdeli; na takem ozemlju utemeljuje svojo prehrano, varnost in prokreacijo. Teritorialnost je bistveno prispevala h koheziji skupine in zagotavljala njen obstoj.

Nadzor nad okoljem v smislu doloene teritorialnosti je bil dejavnik, ki doloa tudi tevilnost populacije. Kdor nima ozemlja, kdor ne nadzira svoje teritorialnosti, je obstojen na izginotje.

Pri vije razviti sesalcih je imelo ozemlje krdela ve pomembnih funkcij: je lahko doloanje osebnih izvorov hrane, pomo pri regulaciji parjenja in pri negovanju mladiev, neka regulacija gostote naseljenosti. Med izrazito agresivnimi vrstami prav teritorij zmanjuje tevilo konfliktov med samci in olajuje reprodukcijo vrste. "Osebni prostor" je pri nekaterih vrstah jasno doloen.

Tudi pri loveku je mo najti nekaj podobnega. Vendar pa ima vzpostavitev osebnega ozemlja pri loveku tudi druge pomembne funkcije. lovek mu namre daje tudi pomene, ki presegajo njegove potrebe po ozemlju kot viru hrane, bivalnemu prostoru itd. Tako kot vsaki svoji potrebi tudi potrebi po prostoru daje dodatne smisle, ki jih utemeljuje kulturno in uveljavlja z agresivnostjo zoper druge loveke skupnosti.

Svojo teritorialnost lovek zavaruje povsem drugae kot druge ive vrste. Zasebnost je zavarovana prek zakonodaje, pravnih predpisov.

V razviti, civilizirani drubi, ki jo uokvirja drava, se torej teritorialno vedenje loveka ne more ve kazati le v podobi, ki jo ima pri vije razvitih ivalskih vrstah ali pri njegovih daljnih prednikih. Kljub temu lahko obstajajo nekatere analognosti teritorialnega vedenja. "Preseek" takega utenja prostora pri loveku ni le morda kak teritorialni imperativ/nujnost , pa pa tenja po obvladovanju im vejega prostora. Vse to pa je seveda drubeno in kulturno strukturirano.

lovekovo zanimanje zase, za vse, kar ga opredeljuje in loi od nelovekega okolja, lahko razumemo kot nekakno obsedenost z vpraanjem lastnega obstoja. lovek je tudi edino ivo bitje, ki si lahko zastavlja tako vpraanje.

Naloga: a) Uokvirite dialektiko lovekovega samozavedanja in sposobnosti avtorefleksije.

b) Naznaite omejitve samospoznanja, e zlasti skozi samoprevaro.

Dialektika lovekovega samozavedanje se kae v naslednjem: lovek je oitno del narave, materialnega sveta in le ena med ivimi vrstami v svetu ivih stvari. Pa vendar je nekako izloen iz vsega tega, ker se zaveda svojega obstoja. In prav zato je lovek edino bitje, ki se skua opredeliti, si doloiti dojemljive in doumljive okvire svojega bivanja.

Ljudje so avtorefleksivna bitja, sposobni so samozavedanja, in kot taka so, odkar so postali ljudje, razmiljali o sebi, svojem izvoru, naravi svoje narave, smotrnosti svojega bivanja in s tem o "usodi" loveka. Poleg tega pa je lovek vedno tudi opazoval druge. Ko je lovek razmiljal o sebi, je moral razmiljati tudi o soloveku in o tistemu, kar ga loi od nelovekega okolja. Z razvojem loveka je postala njegova eksistenca mona le skozi odnose z drugimi ljudmi, torej skozi drubene odnose.

Omejitve samospoznanja so v lovekovi monosti samoprevare, ki je tudi posledica lovekove avtoreflekstivnosti. lovek je namre sposoben:

- simulacije = pretvarjanja: lovek ima sposobnost za zavestno igranje in iz tega izhaja, da lovek kot igralec lahko predstavlja tisto, kar ni;

- disimulacije = sprenevedanja v smislu prekrivanja; lovek lahko prekrije tisto, kar dejansko je;

- mimikrije = posnemanja, oponaanja, zamenjave pristnega z zaigranim;

- predrugaenja stvarnega, zvijanosti in pretkanosti.

Zaradi tega lahko pride do neavtentinosti ali nepristnosti in neverodostojnosti, kar je vidno tudi v naslednjih manifestacijah:

-Odnos posameznika do samega sebe: lovek se ne eli ali ne more sprijazniti s seboj in hoe biti nekaj drugega in ne tisto, kar je, oz. lovek skua spremeniti podobo o sebi, jo predrugaiti, zlasti glede na splona opaanja drugih.

-simulacija ali disimulacija kot nain samoobrambe: po tej poti se lovek iti pred drugimi ljudmi, pripisujo si tisto, kar bi mu v obrambnem smislu utegnilo prav priti.

lovekova tenja spoznati samega sebe in druge ljudi je tako pogosto ustavljena s samoprevaro.

Tako imenovana tradicionalna druba je predmet posebne antropoloke pozornosti. Naziv za take skupnosti je seveda sporen in ga je mo uporabljati le v nekem kontekstu s t.i. moderno drubo.

Naloga: a) Natejte temeljne elemente tega kontrasta.

b) Navedite nekatera teoretina izhodia za preuevanje tradicionalnih drub.

Razlika tradicionalne - moderne drube:

1. Tradicionalne drube so majhne, zaprte, izolirane in notranje mono integrirane drube. To so predvsem kmeke srenje, nepremine in ustavljene, torej v razvoju zaostale. Imajo skromnejo tehnologijo, so revne glede dobrin, drubene funkcije so praviloma slabo specializirane, drubena slojevitost ni izrazita, politino so ibko razvite, saj so najpogosteje temelje politine vezi kar sorodstvene vezi.

2. Moderne drube so odrte drube, razvojno usmerjene, kompleksne in zapletene. To so industrijske oz. postindustrijske drube z razvito tehnologijo, obiljem dobrin in razvitim potronitvom. Drubene funkcije so mono specializirane, drubena slojevitost je izrazita in mona je drubena vertikalnost. Politino so mono razvite, mone so najrazlineje politine organiziranosti.

Teoretina izhodia:

Iz lovekove avtorefleksivnosti, monosti samoopazovanja izhaja tudi lovekovo zanimanje za druge, ki so razlini od njega. Od tod tudi izhajanja zanimanje antropologije za drube, ki so razline od nae, torej za tradicionalne drube. Pri razumevanju in pojmovanju tradicionalnih drub je pomembna ideja evolucije, iz katere izhaja domneva o razvoju od enostavnega h kompleksnemu, od neurejenega k urejenemu, visoko organiziranemu. V tem shematizmu imajo tradicionalne drube poseben pomen v izgradnji razvoja drube in kulture. Antropologija pri tem gleda drube od zunaj, pa vendar kot da smo znotraj (heterologija) in to z namenom, da izrazito "tujost" priblia naemu izkustvu. Antropologija tako ne obsega vedenje le o tem, v em so tradicionalne oz. primitivne drube drugane od nae, pa pa obsega tudi priblievanje, prevajanje te nenavadnosti v nao navadnost. Pri tem tradicionalnih drub nikakor ne pozitivno ali negativno vrednoti, pa pa le govori o druganosti.

Pri orisu inkulturacijskih (socializacijskih) procesov prav gotovo ne smemo pozabiti protislovja med lovekovo bioloko naravno in njenega usklajevanja z drubeno in kulturno uveljavljenimi normami.

Naloga: a) Oriite dialektiko odnosov med organizmom loveka (lovekovo biolokostjo) in omenjenimi drubenimi in kulturnimi normami.

b) Navedite najbolj eklatantne primere kontrasta med biolokostjo in drubenostjo loveka.

a) lovek je organizem in telo, torej celota fizinih znailnosti in biolokih zakonitosti. Vendar pa je lovekovo telo tudi nekaj ve, ker se lovek svoje telesnosti zaveda, jo ivi. To pa pone skozi drubo in kulturo, v katero je rojen in v kateri je skozi socializacijo oz. inkulturacijo spoznal in ponotranjil drubene in kulturno uveljavljene norme.

Ker je lovek bioloko in drubeno bitje, prihaja do neke dialektike med lovekovo primarno/bioloko naravo in lovekovo sekundarno naravo, ki se uveljavlja v procesih socializacije in inkulturacije. Govorimo lahko od dveh plateh te dialektike:

1. Najprej gre za dialektiko med bioloko opremljenostjo vsakega posameznega lovekega bitja in drubeno in kulturno proizvedeno identiteto tega bitja. Drubeni red in kulturne norme so zunaj asovne eksistence posameznika, izoblikovale so se v sosledju generacij in posamezniku se kaejo kot nekaj danega. Posameznik ne glede na svoje monosti nanje ne more vplivati. Te danosti postavljajo jasne meje tistemu, kar bi bilo sicer bioloko in nevrofizioloko mono, ki pa je v drubi, v kateri je rojen, nezaeleno ali celo prepovedano.

2. Druga plat te dialektike pa je v tem, da organizem postavlja meje tistemu, kar je morda celo drubeno in kulturno mono, pa zaradi biolokih dejstev tega ni mogoe izpeljati. Bioloki dejavniki (fizina in nevropsiholoka struktura loveka kot posameznika) omejujejo obseg drubeno danih monosti, ki so sicer posamezniku morda celo odprte, ne more pa jih uresniiti. Primer: neka druba ali kultura dajeta izjeme monosti za uveljavitev posameznika kot bojevnika, vojaka. Niso pa vsi lani te drube te monosti sposobni realizirati, ker so omejeni lahko v svoji fizini moi ali ker so preve bojazljivi ali premalo okrutni itd.

b) lovek se e takoj po rojstvu srea z bitko med asovnostjo, ki jo narekuje njegova bioloka narava, in asovnostjo, ki jo doloata druba in kultura. Otrokov organizem se ravna po bolj naravni asovnosti kot je tista, ki jo zahteva npr. mamin natanno razporejen as v obilju njenih opravkov in dolnosti. Otrok se hoe hraniti, ko je laen. Mamica pa bi ga hotela hraniti prav ob "doloenem" asu in njena beseda seveda obvelja. Tako se mora otrok oz. njegov organizem privajati na drugaen as.

Primer takega nasprotja med drubenostjo in biolokostjo loveka je tudi diskrepanca/nesoglasje med drubenim in zasebnim asom. Tak primer izrazite diskrepance je nono delo, ki je v visoko razviti drubi za neoviran potek ivljenja nujno. Nono delo moti lovekov naravni ritem, ki zapoveduje, da lovek spi ponoi, dela pa podnevi.

Integriteta etninega ozemlja je v marsiem bistvenega pomena za ohranjanje etnine identitete. Pa vendar zlom le-te, ki ga povzroajo najrazlineji dogodki ni vedno konec etnine integritete.

Naloga: a) Kaj lahko zlomi integriteto etninega ozemlja?

b) Kake so posledice tega zloma?

c) Katere so znailne entije, ki ivijo (ali so ivele) v diaspori (skupnosti)?

Integriteto etninega ozemlja lahko zlomi agresivnost s strani neke druge etnije in prisilno odseljevanje pripadnikov prvotne etnije. Zlom lahko povzroijo tudi premiki dravnih meja, ki iz matine etnije naroda izloijo obrobne dele in jih izpostavijo nagli asimilaciji.

Posledice tega zloma so lahko usodne. Etnije, ki so brez svojega teritorija, lahko poasi izgubljajo pripadnost svoji primarni etnini skupnosti in se asimilirajo z etnino skupnostjo, ki je veinska na ozemlju, kjer pa ivijo.

Lahko pa se tudi zgodi, da se etnije ohranijo kljub temu, da nimajo ve svojega etninega ozemlja. Take so etnije v diaspori (v "raztresenosti" ivea verska ali narodnostna skupnost), ki je ohranila v svoji identiteti kot bistveni del spomin na "izgubljeno domovino", lahko pa je diaspora domovino imaginarno in nenatanno ali celo zmotno pripisovala kakemu ozemlju. Etnije v diaspori so idi, Armenci, Romi itd.. idi so si sicer izborili domovino v Palestini, kjer pa ne ivijo vsi Judje, ob tem pa so Palestinci postali diaspora. Armenci imajo svojo matino "dravo" v sklopu bive SZ, imajo pa tudi izredno iv spomin na domovino na ozemlju dananje Turije, kjer so doivljali genocid v asu prve svetovne vonje. V diaspori ivijo tudi Romi, ki pa imajo le been spomin na domovino, ki naj bi bila v Indiji.

Teritorialna (ozemeljska) identiteta v etninosti je torej lahko sublimirana/spremenjena ali nadomeena s spominom na "izgubljeno domovino", e obstajajo drugi dejavniki, ki posebno, loeno etninost ohranjajo tudi v diaspori. Ti dejavniki so lahko religija, poseben nain ivljenja, svoj jezik, endogamnost itd.

Pojem etnije ima eno od sredinih mest v antropolokem tudiju. Iz tega pojma je izvedena cela vrsta tako ali drugae "uporabnih pojmov".

Naloga: a) Doloite pojem "etnija".

b) Komentiraje pomen izvedenih izrazov, med njimi vsekakor "etninost".

a) Pojem etnija se pogosto zamenjuje s pojmom rasa. Oboje pomeni razlikovanje med ljudmi na ravni tistih znailnosti, ki so nastale zaradi loenosti razvoja posameznih lovekih skupnosti, na katere se je lovetvo razdelilo, potem ko se je razirilo po celi zemeljski obli. Razlika med njima pa je v tem, da etnije praviloma nimajo zasnove v kaki genetski enotnosti populacije. Etnija je organska skupnost ljudi enake kulture z zavestjo o enaki pripadnosti, poudarjena z vezmi skupnega bivanja. Etnije lahko pripadajo eni rasi, so rasno homogene, ali pa pripadajo ve rasam. Pojem etnije veemo na tiri kontinuitete, znotraj katerih nastaja etnija kot relativno homogena in kompaktna loveka skupnost kot globalna druba. Te kontinuitete so:

- teritorialna ali bivalna kontinuiteta,

- bioloko-genetina kontinuiteta - skupno poreklo,

- kulturna kontinuiteta in

- lingvistina ali jezikovna kontinuiteta.

Osnovni kazalci etnij so naslednji:

1. Jezik kot temeljni instrument komunikacije vzpostavlja vezi in obutke skupnosti, jih ju zdruuje ter utrjuje. Etniji je osnovna znailnost torej skupen jezik.

2. Ozemlje; skupno bivanje in s tem teritorialna povezanost doloata posebne vrste identiteto. Ozemlje determinira celo vrsto etninih posebnosti v kulturi, nainu ivljenja, gospodarstva itd.

3. Gospodarska enotnost in dravna organizacija; gospodarska enotnost utrjuje etninost. Etnine in gospodarske skupnosti pogosto sovpadajo. Vendar pa ni vedno tako. Klasina gospodarska skupnost, ki se je uveljavila z razvojem kapitalistinega naina proizvodnje, se ni izoblikovala znotraj razpoznavnih etnij. Izoblikovala se je v okviru drave. e se je neka etnija v procesu nastanka loenih drav znala presekana z dravnimi mejami, so se e obstojee gospodarske vezi razrahljale ali celo prekinile. Nasprotno pa so etnije, ki so se znale znotraj ene drave take vezi vzpostavljale in bile prisiljene iveti v isti gospodarski skupnosti.

Dravna organizacija kot kljuni tip sodobne drubenopolitine in teritorialne organiziranosti lovetva je torej bistvenega pomena za obstoj, afirmacijo ali razkroj in iznienje etnij.

4. Religija; religiozni faktor je lahko mono vplival na utrditev etnine zavesti. Tako je bilo vsekakor v nerazvitih drubah. V religiji je bil lahko osnovni dejavnik etninega oblikovanja, ko so se v njej izraale skoraj vse predstave, bila pa je tudi oblika splone drubene ideologije.

Skoraj ni religije, ki bi sama od sebe povezovala etnino skupnost za dalji as. Bistveno pa religiozna zavest prispeva k etnini zavesti.

b) Etninost je izrazita drubeno societalna (drubeno zavezujoa) identiteta etnije, ki je izoblikovan drubeni organizem na doloenem ozemlju, sestavljen iz ljudi, ki uveljavljajo tevilne gospodarske, kulturne, drubene in politine vezi. V etninosti je bistvena zavezanost tista, ki sloni na skupnosti jezika, pogosto pa tudi na monih vezeh religije. Poseben dejavnik popolnosti zdrube pa so e skupne vrednote in norme. Izrazito zavezujoi dejavniki etninosti so torej naslednji:

- etnina samozavest,

- jezik,

- ozemlje in

- nain ivljenja.

Etninost ima razline stopnje. Razlikovati moramo etnije kot:

-drubene skupine: Skupina je loveka agregacija, ki je sestavljena na povsem jasnih naelih in je povezana s formalnimi, institucionaliziranimi pravili. V njej veljajo vezi stalnosti in neprekinjene kohezije. Priujoe so vse znailnosti etninosti: ozemlje, skupna zgodovina, jezik, zavest itd.;

-drubene kategorije: Drubena kategorija je povezana s statusnimi vezmi (pripadnitvo doloenemu razredu ali sloju). Etnija je kot kategorija razporejena na drubeno-razredni osi in tako ohranja svoje posebnosti. Le-te so pogosto zavarovane z endogamnostjo, religijo, jezikom itd..

Antropologija ima tudi tenjo postati neke vrste sinteza znanja o loveku. Problem sinteze skua prestopiti skozi, naj temu tako reemo, dve metodi oz na dva naina.

Naloga: Doloite te metode.

Osnovna metodoloka metoda je delo na terenu, s imer v antropologiji razumemo dalje bivanje v drubi, drubeni skupini ali med ljudmi, ki naj bi bili predmet antropolokega prouevanja. Taka metoda naj bi antropologu omogoila, da se dokoplje do "pogleda od znotraj", do popolnega razumevanja drube, ki jo prouuje. Ta metoda je nastala v preuevanju predvsem majhnih, izoliranih drub, katerih preuevanja na kaken drugaen nain skorajda ne bi bila mogoa. Potem ko se antropolog seznani s splonim ustrojem drube, ko obuti, da ga je druba "sprejela", pa lahko zane s sistematinim delom na osnovi zbranega gradiva. Pri tem pa mora upotevati tudi e razpololjivo literaturo in teorijo na to temo.

Drugi nain preuevanja antropologije pa je v povezavi z drugimi znanstvenimi disciplinami, ki tudi preuujejo loveka (biologijo, sociologijo, politine vede, psihologijo, zgodovino itd.)

Sinteza je v antropologiji potrebna zato, da ne bi prilo do velike parcializacije, kar je velika nevarnost, saj je lovek namre zelo kompleksno in zapleteno bitje. Sinteza pa je potreba tudi v izobraevalne namene.

loveka je e posebej zanimala razlinost kot druganost drugih ljudi. e zlasti je bilo tako, ko se je lovetvo razprilo na tako imenovane psevdovrste.

Naloga: a) Kako bi razloili psevdovrste?

b) Kako je lovek zmogel reevati izziv, ki ga je predstavljala razlinost ali druganost drugih ljudi.

a)Gre za razprenost, loenost in deljenost loveke vrste na razline skupine oz. psevdovrste, ki se delijo lahko

- rasno,

- etnino,

- kulturno

- jezikovno

- nacionalno itd.

lovek se je razdelil v psevdovrste, ko se je zael iriti po zemeljski obli in so deli sprva enotne populacije izgubljali stik med seboj. Predstava o psevdovrstah je potisnila v ozadje predstavo o enotni loveki vrsti. Prilo je celo do vrednotenja razlinih podvrst in pripisovanja svoji vrsti nadrejenost, superiornost, druganim pa so lahko celo zanikali pripadnitvo loveki vrsti.

b)Ko se je lovek zael sreevati z razlinostjo, druganostjo, je to zbujalo v njem nek odpor ali strah. Od tod izvirajo mnogi stereotipi in predsodki do tistih, ki so "drugani", ki ne temeljijo na znanstvenih dokazovanjih, pa pa na emocionalnosti. Posledica tega so lahko celo sovranosti in pripisovanja inferiornosti/manjvrednost "druganim". To poudarja tudi rasizem, nauk o nadrejenosti ene rase ali psevdovrste nad ostalimi.

Antropologija ima pomembno vlogo v zoperstavljanju rasistinim in podobnim miljenjem, ko govori, da so tisti, ki niso podobni pripadnikom evropske civilizacije tako v fiziolokem kot tudi v kulturnem smislu, samo drugani, ne pa tudi inferiorni ali manjvredni. Antropologija poudarja spotovanje enakosti v razlinosti.

lovek je organizem in telo. Pa vendar tako dejstvo nima nobenega nasledka pri loveku kot pri ivalih, eprav gre za enaka dejstva biolokih zakonitosti.

Naloga: a) Naredite razliko med loveko in ivalsko telesnostjo.

b) Navedite bistvene determinante lovekove telesnosti v lui te razlike.

a) lovek je organizem in je telo. Telesnost loveka je tako kot telesnost ivali celota fizinih znailnosti in biolokih zakonitosti, vendar pa je lovekovo telo nekaj druganega zato, ker se lovek svoje telesnosti zaveda, jo ivi. Telo je pri loveku vir mnogih napetosti. Njegovo obutenje telesa je v mnogoem drubeno in kulturno determinirano. lovek odkriva monosti in omejitve svojega telesa, uti njegov odpor, neposlunost in ranljivost. lovek je ekscentrino bitje in zaradi tega se lahko obnaa, kot da ni istoveten s svojo biolokostjo, kot da ima svoje telo na razpolago. Samega sebe skua presegati s pripisovanje dodatnih lastnosti svojemu bistvu.

b) Ker svojo telesnost ivi zavestno, si o njej ustvarja razline predstave. Ker se ne more sprijazniti s svojo ranljivostjo in umrljivostjo, si predstavlja, da s telesno smrtjo ne umre, pa pa da obstaja e neko posmrtno ivljenje.

lovek svoje telo lahko primerja s telesi drugih ljudi in ga na ta nain vrednoti. Pri tem pa upoteva tudi drubene in kulturne norme in vzorce. Zaradi tega lahko svoje telo tudi prenareja, maskira, poudarja tisto, kar je v drubi zaeleno oz. vrednoteno kot lepo, in skriva morebitne pomanjkljivosti.

lovekovo telo ima tako kot vsak iv organizem tudi potrebe, ki jih je potrebno zadovoljiti, da se ivljenje lahko ohranja. Teh potreb pa ne zadovoljuje nagonsko, pa pa predvsem skozi drubene in kulturne vzorce. Lahko se jim celo odreka (npr. spolna vzdrnost, post...). Poleg tega si lahko tudi ustvarja dodatne potrebe, umetne potrebe, ki nimajo veze z ohranjanjem ivljenja organizma, pa pa izhajajo iz lovekove drubenosti.

Skozi svoje konstruiranje si je antropologija pridobila izkunje in "obutljivosti", ki bi jih lahko poimenovali heterologija.

Naloga: a) Opredelite pojem heterologije.

b) Navedite konsekvence heterolokega pogleda.

a) Heterologija je veda o druganem, razlinem, tujem. Antropolog naj bi preueval to druganost, tujost, vendar pa ne sme te druganosti meriti, ocenjevati v smislu vevrednosti ali manjvrednosti. Antropolog naj bi pojasnil to drugano "lovekost".

Heterologija je torej preuevanje vsega, kar zadeva emanacijo/razirjanje lovekosti in kar naemu kulturnemu, politinemu, drubenemu in osebnemu izkustvu ni znano ali ni dostopno.

C.L.Strauss: Heterologija je znanje o kulturi, ki jo gledamo od zunaj, pa vendar kot da smo znotraj. eprav smo zunaj, se vivimo v kulturo, kot da smo znotraj nje. To delamo z namenom, da izrazito tujost pribliamo svojemu izkustvu.

Heterologija ni le vedenje o tem, kar je tuje, nenavadno in po logiki razlinih etnocentrizmov nesprejemljivo in manjvredno, pa pa je tudi prevajanje te nenavadnosti, tujosti v svojo "navadnost", obiajnost. To naj bi bilo posebno humanistino poslanstvo antropologije. Antropologija se priklanja toleranci druganega, pribliuje sprejemanje alternativnega, kritino gleda na doseke moderne dobe. V preuevanje heterologije sodi:

a) preuevanje primitivnih drub v nasprotju z modernimi drubami;

b) preuevanje modernih drub, ki se od nae drube razlikujejo (ki imajo sicer isto ekonomsko organizacijo, vendar razlino kulturo), torej preuevanje tistih nainov lovekovega bivanja, ki so nam v nai kulturi tuji;

c) preuevanje vsega, kar naemu izkustvu ni znano oz. ni dostopno (npr. smrt, spolnost itd.), kamor sodi tudi preuevanje razlik znotraj nae drube.

b) Konsenkvence heterolokega pogleda so v tem, da na ta nain preuevano drubo bolje spoznamo in si jo pribliamo. Njeno nenavadnost, druganost lahko prevajamo na nam razumljivo navadnost. S tem je omogoeno vrednotenje lastne kulturne izkunje in razbijanje etnocentrizmov (miljenje o vevrednosti lastne kulture in zavraanje vseh ostalih kultur) in evropocentrizma (miljenje, da je Evropa center sveta in zato evropska kultura vevredna).

Heteroloko preuevanje pa ni mono popolnoma, ker ni nikoli mogoe isto presei lastni kulturni obrazec. Raziskovalec ne more biti nikoli popolnoma objektiven, ker nanj vpliva njegova kultura. Gre tudi za problem objekta in subjekta spoznavanja, ki sta ista (lovek spoznava in je hkrati tudi spoznavano). Empatija (vivljanje v drugega, lahko tudi vivljanje v drugo kulturo) je vedno subjektivna in ni nikoli popolna.

ivljenjska zaporedja ali zaporedja lovekovih biolokih stanj so bistvena sestavina vsakega lovekega ivljenja. Vsak lovek mora kot posameznik slediti fazam svojega lovekega cikla. To je njegova bioloka usoda.

Naloga: Komentirajte gornjo ekspozicijo.

a)loveko ivljenje ima doloeno zaporedje, ki ga imenujemo ivljenjski cikel in pri tem gre za zaporedja biolokih stanj (od rojstva, prek odraanja, zrelosti - predvsem sposobnost reprodukcije, do peanja ivljenjskih moi, staranja in smrti kot konca ivljenja). Tisto, kar nas doloa in naredi za bioloka bitja, so prav bioloki cikli.

ivljenjski cikel se zaenja s spoetjem, nastankom novega bitja. O spoetju v mnogih drubah in kulturah e ni povsem vse jasno in pogosto ga povezujejo z mitologijo in religijo. Nosenost in samo rojstvo pa je e povsem vidno dejstvo, ki ga ni mogoe ve prevajati v mitologijo. Z rojstvom se zane ivljenje, ki je e vidno in s tem oitno.

ivljenjski cikel, ki se zaenja s spoetjem, se nadaljuje z rastjo in odraanjem. To lovekovo obdobje lahko delimo na tiri faze:

- dve prednatalni fazi: razvoj pred rojstvom, ki traja 40 tednov, in as, ko je otrok dojenek (12-16 mesecev);

- dve postnatalni fazi: otrotvo, ki traja nekako do devetega leta starosti, in puberteta, ki je as, ko naj bi organizem dosegel polno zrelost in postal odrasel lovek.

Puberteta je obdobje fizine in psihine transformacije otroka v odraslega loveka. Za puberteto vemo, da obstaja, ne znamo pa povsem natanno opredeliti as pubertete. e posebej nastajajo teave zato, ker pri posameznikih bioloki in psiholoki razvoj ne sovpadata, sploh pa ne sovpada psihosocialni razvoj.

V puberteti lovek postane odrasel glede fizinih in psihinih lastnosti in postane sposoben za reprodukcijo vrste, kar sta bioloki posledici pubertete, ki imata daljnosene psihosocialne posledice. Hkrati pa nastajajo opazne spolne razlike, vzpostavljen je spolni dimorfizem.

V skoraj vsaki drubi je prehod v zrelost zaznamovan na posebno viden nain s prehodnimi obredi. Puberteta je as, ko se izvajajo rituali iniciacije, kar imenujemo "praznik zrelosti", ko posameznik dobi drubeno priznanje svoje zrelosti, zlasti spolne zrelosti. Obredi iniciacije pa seveda ne sovpadajo nujno z doseganjem kulturne zrelosti.

Za zrelo dobo ivljenjskega cikla tejemo dobo, ko je lovek e povsem samostojen in je sposoben prokreacije. Takrat je na viku svojih fizinih in duevnih moi.

Zadnje obdobje v lovekovem ivljenjskem ciklu je obdobje starosti. Pri tem pa je treba loiti med individualnim obutkom starosti in drubeno in kulturno priznano starostjo. lovek se lahko nikakor ne pouti star, vendar ga glede na njegova leta druba e uvra med stare ljudi.

Pri loveku pride v procesu staranja do zaznavnih sprememb. Dve vrsti sprememb sta zaznavni: akumulacija in ireverzibilnost. To pomeni, da se teave in problemi kopiijo po eni strani in da proces staranja linijsko pelje h koncu na drugi strani. Staranje v tem smislu se zane e, ko se organizem povsem razvije glede svoje velikosti, oblike in delovanja. Spremembe nastanejo zaradi tega, ker prenehajo delovati leze, katerih hormoni pospeujejo rast.

Staranje pri loveku ni le bioloka zadeva, je tudi psiholoka. Zmanjujejo se mu duevne moi in nastanejo duevne spremembe, kot so demenco (starostna bebavost), zmedenost, depresija kot bolestna otonost, blodnjavost itd.

Zadnji "dogodek" v lovekovem ivljenju je smrt. Loiti pa je treba med drubeno in bioloko smrtjo. Drubena smrt nastopi, ko se lovek upokoji in je s tem odrezan od odnosov med ljudmi, ki se spletajo v produkcijski sferi ivljenja. lovek se pouti odrinjen na rob drube, osamljen in zanemarjen. Drubena smrt nastopi torej mnogo prej kot bioloka smrt.

Fizina antropologija, vasih imenovana s posebnimi poudarki tudi kot bioloka, razpravlja o loveku kot o naravnem bitju.

Naloga: a) Oriite pota konstituiranja tiste antropoloke specializacije, ki bi se imenovala fizina antropologija.

b) Razpravljajte o dilemi, ali je ta specializacija le naravoslovna in v em je tudi druboslovna veda.

a) Fizina antropologija, ki razpravlja o loveku kot naravnem bitju, kot delu narave, kot materialnem bitju, se je razvila med prvimi antropolokimi vejami. Nastala je, ko je bilo l. 1859 v Parizu ustanovljeno Antropoloko drutvo. Utemeljitelj fizine antropologije je bil Paul Bosca.

Fizina antropologija je mono povezana z medicino. V zaetku je bila nekak poganjek anatomije in se je ukvarjala s poglobljenim preuevanjem loveke anatomije. S tem je fizina antropologija raztegnjena na iroko podroje loveke biologije in zaelo se je govoriti o bioloki antropologiji. Nastala je neka nova delitev na fizino in bioloko antropologijo in fizina antropologija naj bi se sedaj ukvarjala predvsem s paleontologijo (znanost, ki preuuje fosilne ostanke umrlih ivali), lovekovo evolucijo in prazgodovino ali naravno zgodovino loveka. Fizina antropologija naj bi bila torej preuevanje fizinih dokazov loveke evolucije - fosilnih ostankov.

Naslednje teme in naloge fizine in bioloke antropologije naj bi bile:

antropogeneza: odkrivanje "sosledja" evolucijskih stadijev loveka;

lovekova ontologija: individualno lovekovo "oloveenje" od zarodka prek rasti do odraanja, od spoetja do smrti posameznega lovekega bitja;

spolni dimorfizem: moke in enske telesne posebnosti;

spolnost;

preuevanje razline loveke konstitucije (skupek telesnih lastnosti) in klasifikacija konstrukcijskih tipov - pomembno za rasno antropologijo.

b)Fizina antropologija ni le naravoslovna veda, pa pa se povezuje tudi z druboslovnimi vedami. Preuuje namre tudi take teme, kjer nastajajo stiia med druboslovnim in biolokim preuevanje. Taka podroja so predvsem:

- paleontologija loveka,

- ekologija loveka in

- etologija loveka (veda o navadah loveka)

Bioloka antropologija nima vedno istega in enakega pomena tako pri biologih kot pri druboslovcih.

Nedruboslovno zaverovani fizini antropologi so videli le v svoji stroki edino in "pravo" antropologijo. Isto so mislili tudi tisti, ki so se upirali antropologiji kot sintezi ali mostu med naravoslovjem in druboslovjem. Obstajajo tudi stalia, ki se zavzemajo za to, da bioloka antropologija sploh ne spada v antropoloki program.

Boo kerlj je kot "splono antropologijo" imenoval vedo, ki raziskuje probleme loveke konstitucije in evolucije loveka. Vanjo je vkljueval tudi etnobiologijo, ki zajema probleme nastanka ras. V poznejih delih je zapisal, da ima antropologija poseben poloaj, ker korenini tako v bioloki kakor v drubenih vedah.

Ta specializacija ni le naravoslovna, saj ne more preuevati loveka smo v njegovi biolokosti, ker je lovek vedno tudi drubeno in kulturno bitje, kar pa spada na podroje druboslovnih znanosti.

Posebna tema o lovekovi telesnosti je tudi tista, ki zadeva telesne vonjave. V ivalskem svetu so vonjave velikega pomena, v loveki vrsti je ta pomen drubeno urejevan in kulturno doloen.

Naloga: Poskuaje opredeliti v tej lui tisto, kar bi lahko imenovali antropologija vonjav.

Vonjave imajo velik pomen zlasti med vije razvitimi vrstami, kjer je e posebej izrazit namen vonjav v privabljanju drugega spola. To je lahko temeljni spolni signal. Pri loveku pa se je ut vonja evolucijsko zmanjeval po pomembnosti. e ve. S prehodom v civilizacijo je lovek zael preganjati vonjave telesa.

Vse nekako do sredine 18. stol je tudi v Evropi vsakdo dial naravno, kar bi danes pomenilo, da je smrdel. Tako je bilo s lovekom vse do ivljenja v sodobni civilizaciji. Potem pa so se zadeve poasi zaele spreminjati. Teoretiki zdravja so na iroko razirili strahove, da so (nevene) diave lahko tudi nevarne zdravju. Zlasti vonjave, ki prihajajo iz kanalizacije, stojeih voda, pokopali in strani. To je veljalo kot del preuevanja kunih, nalezljivih bolezni. Seveda je bilo to zamenjevanje dveh razlinih zadev: kune bolezni so huda nadloga ne zato, ker se od njih iri neprijeten vonj, marve zato, ker imajo svoje nevidne povzroitelje med bakterijami, bacili itd.

S preganjanjem (naravnih) vonjav oz. smradu, ki ga je lovek povzroil s svojimi odpadki vsake vrste, se je uveljavila higiena. To uveljavljanje pa nam marsikaj pove tudi o drubenih spremembah v Evropi. V higienskih pravilih so bili vidni tudi dejavniki razrednega razslojevanja, ki je bilo prav v 19. stol. v Evropi z nastopom buroazije izrazito. Vladajoi razredi so zanievali profano/navadno ljudstvo, sovraili so mnoice poteih se in slabo napravljenih ljudi in se jih hkrati bali. Uveljavili so uinkovito parolo: ljudstvo smrdi.

Defenzivna zasebnost buroazije je takoj posegla po vonjavah, ki so diale in niso smrdele in se je pred gnusom zavarovala s sanitarnimi ukrepi. Nastala je cela vrsta spodobnih navad.

im bolj se je lovetvo oddaljevalo od "naravnega" kontakta med spoloma, tem bolj so "spolne vonjave" postale znak spolne razpuenosti in celo primiskuitete. e posebej so bile "enske vonjave" nekaj vulgarnega in tudi to je v marsiem poudarjalo ensko inferiornost. Teke vonjave so zaeli vezati za prostitucijo, posebej v Evropi 18. in 19. stol., ko se oblikuje meanska druba. Buroazija je uvajala kult enske, od katere veje diskreten vonj. Razvila se je industrija diav in postale so cenjene diave iz orienta. Parfumi so bili zelo cenjeni. Z njimi so se ne le preganjale naravne vonjave telesa, z njimi je uveljavljen spet cel splet signalov, zlasti spolnih.

S asom je mogoe manipulirati. Nad asom je mogoe gospodovati. Tovrstne nadzore je mo razumeti kot del sistema dominacije.

Naloga: Prikaite povezavo med raznimi oblikami in sistemi dominacije in nadzorom nad asom.

Oblast nad asom je bistven del drubene oblasti. as je v tem smislu "vgrajen" v vsako gospostvo. e posebej je to vidno v kapitalizmu. lovek postaja "gospodar asa", meri in odmerja ga s kar se da veliko tonostjo. Pa vendar je prav s tem postal suenj asa. Kapitalistini nain proizvodnje zahteva natanno merjenje pretoka asa in s tem vdira v naravni ritem pa tudi v ritem lovekovega ivljenja. Spreminja se asovna zavest, ki ni ve "nadasovna", pa pa natanno kvalificirana.

Manipuliranje s asom je lahko splono/abstraktno in konkretno/zadevajoe vsakodnevno ivljenje. Verski sistemi e vedno manipulirajo z abstraktnim asom, z venostjo, z vpraanjem zaetka in konca. Venost postavljajo nasproti zemeljski zaasnosti. Na ravni konkretnosti pa drubeni sistemi doloajo vsakdanji as.

eprav je as industrijske drube velika novost v zgodovini lovetva, je e vedno veliko kultur, ki za to novostjo zaostajajo. Naa percepcija asa ni nujno enaka kot v vseh drubah in kulturah. lovek, ki je navajen meriti as na tradicionalni nain po ritmu narave, se teko navadi na as, ki ga veleva industrijska proizvodnja. Tradicionalno pojmovanje asa je v tej lui kar resna ovira industrijskega razvoja danes nerazvitih drav. Nam se zdi percepcija asa tradicionalnega loveka nekako neorganizirana. Dejansko pa gre za drugano strukturo manipulacije s asom.

Bolj je druba kompleksno urejena, ve mehanizmov in ustanov potrebuje. Med njimi tudi hierarhijo drubenega asa. Druba niti ne more obstajati, e ni hierarhije asa in e njegovi ritmi in kadence/zaporedja niso dosegli primerne stopnje koordinacije. V razredni drubi je koordinacija razredna kategorija in odloilen je as vladajoega razreda. Vladajoi razred ima kontrolo nad hierarhijo drubenega asa.

Instrument kontrole nad hierarhijo drubenega asa je koledar. Oblast nad asom, nadzor asa se pojavlja e posebej v urejanju koledarja. Formalno gledano je koledar le neko asovno tetje oz. so to po tednih in mesecih urejeni dnevi v enem letu. Pa ni le to. Je drubeno organizirano in strogo nadzirano merjenje asa v natanni hierarhiji.

Kronologija asa s pomojo koledarja, ki je njena osnovna mera, nima dolge zgodovine. Merjenje asa za dolga obdobja sploh nima dolge zgodovine, kajti postalo je mono ele na doloeni stopnji gospodarskega in drubenega razvoja. Dejanski prehod na merjenje asa je omogoal ele izum pisave. Takrat so postala mona opazovanja nebesnih teles z zapisovanjem in izdelanimi kalkulacijami teh gibanj.

Kronologija se je v pravem pomenu besede pojavila najprej pri Kaldejcih v Mezopotamiji, ki so zasedli Babilonijo l.625 pr.n... Takrat se je utemeljila e astronomija (zvezdoznanstvo), ker se je uveljavilo predvidevanje dolgoronih pojavov, kot je npr. sonni mrk. Uporaba bazinih tok med nebesnimi telesi je bilo e oddaljevanje od ciklinih konceptov asa. Leta odhajajo nepovratno, ne bodo se ve vrnila, as pa se kopii in ne tee. Ta ideja nepovratnega asa je postala pravzaprav bistvena za razvoj znanosti in e posebej je bila izhodina v uveljavljanju koncepta zgodovine.

Merjenje asa je v antinem svetu izraalo tudi njegovo razcepljenost. Tako je bilo e posebej oitno v stari Griji (Heladi). Vsak polis je imel svoj koledar. Morda je bilo splono naelo le v raunanju po vladanju kakega pomembnega loveka.

Rimljani so teli as od "ustanovitve mesta". To naj bi bilo l. 753 pr.n... Leta so navajali z "ante" ali "post urbem conditima" (pred ustanovitvijo mesta in po njej).

Kranstvo je uvedlo tetje pred Kristusovim rojstvom in po njem. Za leta po tem domnevnem rojstvu uporabljajo oznako A.D. (Anno Domini, leto gospodovo). To tetje je danes splono sprejeto, le namesto pred Kristusovim rojstvom smo zaeli pisati pr.n... Za "nae tetje" pa navajamo kar leto brez oznake.

Hebrejci (Judje) tejejo leta od stvaritve sveta. V islamu velja tetje od hedre ali hidre (kar v arabini pomeni izselitev), to pa je pobeg preroka Mohameda, utemeljitelja vere, iz Meke v Medino. To naj bi bilo po naem tetju l. 622.

Leto, kakrno se je uveljavilo v kranstvu, je prek evropske civilizacije postalo dale najpomembneje v sodobnem svetu.

Astronomsko leto ima 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. Preureditev v civilno leto je stvar odloitve politine oblasti. V nai civilizacijo smo to sprejeli od Rimljanov. V asu Julija Cezarja se je namre civilni ekvinokcij (enakonoje) razlikoval od astronomskega za tri mesece. Cezar je ukinil meseevo leto in popravil civilni koledar po sonnem astronomskem letu. Tako imenovani julijanski koledar se je zael 1. januarja leta 45 pr.n... Ta koledar je "poveal" leto za 11 minut in 4 sekunde, to pa pomeni en dan v 128 letih.

Za ponovno preureditev koledarja je poskrbel pape Gregor XIII (1572 - 1585) z gregorijansko reformo novim gregorjanskim koledarjem. Glavna toka reforme je doloala preskok 10 dni in s tem odpravo koledarskega zaostanka (glede na ekvinokcij). To je naredil leta 1582.

Prav ta reforma nam kae, koliko je koledar politina zadeva in kako ga oblast nadzira. Katoliani so reformo sprejeli. Protestanti, e svei po uporu Martina Luthra, pa so jo odlono zavraali. Katoliki vladarji so doloali velike kazni za vsakogar, ki ne bi sprejel novega koledarja. Trgovcem so npr. zaplenili blago, listine in pogodbe, napisane po starem julijanskem koledarju. Spori so se postopoma polegli, kot so prenehale verske vojne. V protestantskih dravah so gregorijanski koledar sprejeli okoli leta 1700. Pravoslavna cerkev ga je odklonila kot druge "zmote" rimskokatolike cerkve. Tudi v dravah, kjer je bilo pravoslavje dravna vera, je nastal problem. Sovjetska zveza je sprejela gregorijanski koledar. Zato tudi glede oktobrske revolucije, ki se je po gregorijanskem koledarju zaela v noi od 7. do 8. novembra 1917, tejemo po julijanskem koledarju, da se je zaela v noi od 24. na 25. oktober, in ji zato pravimo "oktobrska".

Da je nadzor nad asom oblastnika stvar, nam kae tudi uravnavanje, kateri dan naj bo zaetek leta. Dananji 1. januar kot zaetek leta je bil v srednjem veku marsikje krivoverski. Beneka republika je imela zaetek novega leta s 1. marcem. To je ukinil Napoleon Bonaparte 1797. Marsikje je bil v veljavi 25. marec, ko je "Marija od svetega duha spoela". V Carigradu je pomenil zaetek novega leta 1. september. Sprejeli so ga pravoslavci in pri Rusih je veljal do l.1700. V srednjem veku je bil kot zaetek leta najbolj priljubljeno rojstvo Jezusa Kristusa. Ob teh zaetkih novega leta je bilo veliko sporov, vsi pa so bili povezani z oblastjo nad asom.

V zvezi z urejanjem asa je imela velik pomen v nai civilizaciji katolika cerkev. Cerkev je ves razpololjivi as uredila v povezavi z bogoslujem. Ljudi je obveala o toku asa z zvonovi. Kakrenkoli odpor takemu urejanju asa je bil zatrt. Na praznike se ni smelo delati, cerkev je doloala post. To je prikrajevanje pri hrani ob doloenih praznikih, ki je bilo v mnogih religijah sredstvo verskega oievanja. Cerkev je zlasti zapovedovala postne dneve kot brezmesne dneve. Hkrati so bili to dnevi pokore, to pa je bil moan instrument cerkvenega nadzora nad "grenimi" ljudmi. Cerkev se je "asovno" meala celo v spolno ivljenje. Tako as sploh nikoli ni bil zaseben as posameznika, vedno je bil "dodeljevan" kot nekaj, kar pripada bogu, prek bojih predstavnikov na Zemlji, duhovnikov. Tega gospostva se je cerkev le teko odrekala. Liturgini as je bil loen od profanega, navadnega asa.

Ta "cerkveni as" je mogel obstati le, dokler je to ustrezalo poasnemu ritmu ivljenja fevdalne drube. Znotraj fevdalne drube pa se je razvijala kapitalistina. Ta je zahtevala drugane ritme in merila glede asa. e obrtnitvo se je odcepljalo od naravnega asa. Manufaktura pa je zametek novega asa, ki mu reemo industrijski. Racionalnost je zaela veljati kot splono pravilo v vsem meritvah in tako tudi v meritvah asa. Zlasti razvoj trgovine je zahteval tone asovne odmere. as je na splono postal mera za delo. Ni ve "veliastne poasnosti", ki jo je omogoala kmeka dejavnost s svojo ciklinostjo, kjer ni pravega priganjanja zunaj naravnih ritmov, priganjanje je postalo "dolnost" drave.

Kranstvo ni edina religija, ki je vladala koledarju. Tako ponejo vse. Zlasti s asom manipulirajo tiste, ki nenehno predvidevajo konec sveta in mu doloajo natanen as.

Posebnega pomena v sodobnem svetu pa je v tem pogledu islam. Muslimanski in kranski nain merjenja asa ne sovpadata popolnoma. Kranski dan tejemo od polnoi do polnoi, muslimanski pa se zaenja ob sonnem zahodu, as pa se meri z dvema 12-urnima obdobjema (od estih popoldne do estih zjutraj in od estih zjutraj do estih popoldne). Islamski koledar je povsem religiozen, temelji pa samo na luninih spremembah. Uveljavitev istega lunarnega koledarja ima velike prednosti. Tudi najmanj izobraenemu muslimanu, ki ivi nekje v puavi, omogoa izraunati as verskih obveznosti (e posebej romanja v Meko in ramadan). Zaetek vsakega novega meseca in njegov konec je odvisen od vidnega zaznavanja mlade lune.

Posebna vrsta psevdoetninosti so kaste.

Naloga: a) Definirajte kasto.

b) Opiite tipine sisteme kast.

Kasta je loena, zaprta skupina. Pripadnost kasti doloa dedna skupinska identiteta in pomeni tudi pripadnost doloeni drubeni plasti, ki se strogo razlikuje od drugih drubenih plasti. Odnos med kastami je vedno hierarhien in to hierarhijo imenujemo kastni sistem. Kastni sistem je lahko oblika vertikalne etnine stratifikacije.

Kaste so izjemno rigidne/neprilagodljive skupine. Pripadnost kasti je mona le z rojstvom v njej. V kastah praviloma vlada endogamnost (rasna zaprtost) in tako so njene meje povsem zagotovljene. Odnos do drugih kast je natanno predpisan.

Kastne sisteme lahko delimo na enostavne in zapletene.

1. Enostavni kastni sistemi so tam, kjer gre za dejansko etnine kaste, kjer ena skupnost dominira nad drugo. Taki sistemi so praviloma rezultat osvojitev. Etnija kot razred je poseben tip kastnih odnosov. Med enostavne kastne sisteme, ki jim lahko reemo tudi etnini kastni sistemi.

2. Zapletene kastne sisteme imenujemo tudi klasini kastni sistemi. Poleg sistema kast, ki so si v hierarhinem odnosu in vasih predstavljajo tono doloene poklice in vedno odnos drubene moi, obstajajo e t.i. parije. Parija je lovek, ki je zunaj kast, in v zaetku je bil praviloma suenj vije kaste. Poloaj parije je poloaj podrejenosti, izobenja in brezpravnosti. Ljudje zunaj kast so za pripadnike kast "nedotakljivi" in jih lahko oneedijo, zamaejo in zato se je treba bati kakrnegakoli fizinega dotika z njimi (Indija).

V razpravo o antropogenezi nemalo ljudi e vedno vnaa vnaprejnja religiozna in ideoloka preprianja in zavezanosti. Napredki v znanosti ne zmorejo vsakogar prepriati o poreklu loveka.

Naloga: a) Kaj je kreacionizem?

b) Kake religiozne (ideoloke) zavezanosti izpriuje?

Kreacionizem je preprianje o bojem stvarjenju loveka. Je zanikanje evolucijskega nauka, ki pravi, da se je lovek postopoma razvil v evolucijski verigi ivih vrst. Kreacizionisti zagovarjajo biblijski nauk, ki pravi, da je bog najprej ustvaril Adama in Evo in jima velel, naj se plodita in mnoita ter s svojimi potomci zapolnita oblije Zemlje. S tem naj bi bil lovek e od vsega zaetka isto nekaj drugega kot druge ive vrste, z njimi naj ne bi imel ni skupnega. Evolucijski nauk pa ravno nasprotno izpriuje, da je lovek tudi bioloko bitje in s tem del naravnega sveta in spada med druga iva bitja.

Kreacionizem je sestavni del katolike religije in tudi mnogih drugih religij. Ta ideja ne more biti znanstveno preverljiva in se med ljudmi lahko ohranja le z religiozno prisilo skozi zastrahovanje in gronjo z bojo kaznijo. Ker je loveka ustvaril bog, mu tudi on lahko vzame ivljenje oz. ga po smrti pogubi, kar je kazen za lovekove grehe. Kranska religija ui, naj se zato lovek v svojem tostransekm ivljenju vede bogu po volji, kar mu zagotavlja, da ga bo bog po smrti vzel k sebi in da se mu bo ivljenje nadaljevalo v onostranstvu.

Druina kot temeljna drubena celica je izjemno pomemben socializator (agens socializacije). Prav zato je treba kljub spremembam, ki jih je delena, doloiti vlogo in pomen druine v socializacijskem/inkulturacijskem procesu.

Naloga: Storite to.

Druina je verjetno najstareja drubena enota z zelo tevilnimi vlogami in funkcijami in kot taka je vedno imela tevilne socializacijske in inkulturacijske naloge. Druina je najpomembneji dejavnik primarne socializacije, kjer se polagajo temelji lovekove osebnosti. Druina je tako e posebej pomemben socializacijski agens, ker se v poznejih socializacijskih obdobjih le e dograjujejo temelji, ki se vzpostavijo v primarni socializaciji. V druini se otrok naui prvih oblik drubenega in kulturnega vedenja. Druina pred vsemi drugimi socializacijskimi dejavniki vtisne skupinsko identiteto, navaja otroka na dejstvo, da so in da morajo biti v drubi razline vloge.

Proces imitacije kot proces socializacije poteka najbolj intenzivno prav v druini. Otroci najprej imitirajo svoje stare in se na ta nain nauijo imitacije vlog, ki pripadajo v doloeni kulturi pripadniku po spolu, starosti, drubenemu sloju itd. Vse drubene in kulturne norme se posredujejo skozi druino in v tem smislu lahko druino tejemo za nek mikro drubeni sistem.

Seveda obstajajo razlike v naravi druin ali druinski tipologiji, kar vpliva tudi na obliko in uspeh socializacije v druini. Pomen druinske socializacije je najveji v drubah, kjer druina ostaja temeljna drubena celica. Taka je e posebej patriarhalna druba in s tem patriarhalna druina, kjer oetova popolna oblast deluje kot nekaken vzorec oblasti nasploh.

Druina je temeljni in najpopolneji dejavnik socializacije predvsem v manj razvitih drubah. V moderni in razviti drubi pa lahko poteka socializacija istoasno kot v druini e zelo zgodaj tudi v drugih agensih socializacije (npr. vrtec). V moderni drubi tako druina e zelo zgodaj izgublja funkcijo primarnega socializatorja. Za to gre iskati vzroke v spreminjanju same druine oz. starev. "Moderni" stari iejo tudi nove usmeritve zunaj tradicionalno podedovanih vlog. Lahko se manj zanimajo za otroke in bolj za kariero, ki je pomembno v modernem potronikem nainu ivljenja. e gremo v skrajnosti, otroci niso ve ponos in nekakno socialno zavarovanje za starost starev, kot je to bilo v tradicionalni drubi, pa pa so tudi breme in ni malo zakoncev, ki otroke vse bolj uvrajo med nepotrebno in odveno razkoje.

Druina ima kot socializator med drugim tudi vlogo oblikovalca in utemeljitelja odnosa do oblasti oz. avtoritete. Druina je vir predstav, kako naj bi bila drubena sfera sploh organizirana. e je druina avtoritarna in v njej gospoduje strogi oe, ki ima nepreklicno oblast, se bodo otroci nauili pokornosti, ubogljivosti in priakovati gre, da bodo tudi pozneje pasivno sprejemali odloitve vsake oblasti in mirno sprejemali vsakrno hierarhijo.

V razpravi o antropogenezi nam zelo pomaga, e izloimo nekaj bistvenih biolokih sprememb, ki so postale osnova in izhodie lovekosti. Gre za izrazite loveke evolucijske/bioloke posebnosti.

Naloga: a) Katere izrazite posebnosti bi kazalo posebej izpostaviti.

b) Katere konsenkvence bi lahko iz njih deducirali?

a) - Specifina telesna konstrukcija: lovek hodi po dveh nogah in roke lahko uporablja v razline namene, predvsem pa so organ za delo (bipedalizem)

- lovek ima spremenjene funkcije utov. Najpomembneji je vid, medtem ko je voh, ki je pri sesalcih najosnovneji ut, oslabel. Oi so postale e posebej pomembne, ko so pridobile rumeno pego, ki omogoa zaznavanje barv. Vzporedno s tem so se tudi mogani preoblikovali za zaznavanje svetlobnih draljajev.

- Pri loveku je napredoval ut tipa. Razvil je sposobnost zaznavanja dotika, pritiska s utnicami v koi. e posebno so postali obutljivi prsti. Tudi tu je razvoj spremljala korelativna kontrola v moganih.

- Bioloka posebnost loveka je tudi v njegovem podaljanju otrotva, nezrelosti mladia. lovek se tako reko rodi kot nedonoenek in ob rojstvu nikakor ni sposoben skrbeti zase. Tega ni sposoben tudi e mnogo let po rojstvu.

- Pri loveku je tudi spremenjena spolnost, ki je tu dobila nove oblike in namembnost. Spolnost ne slui le nadaljevanju vrste, pa pa ima e mnoge druge namene. Prav tako spolnost ni vezana na doloen as, kot je to ovulacija, kar je pri ivalskih samicah relativno kratek as, ko so voljne, eljne in pripravljene pariti se. Le v tem obdobju je samica sposobna zanositi.

- Posebnost loveka je tudi velika razvitost mogan, kar se kae e v sami velikosti mogan. Pri loveku so mogani najveji in najbolj razvejani. To je tudi temeljna razlaga kulturne evolucije loveka. Mogani so poleg bolje koordinacije lovekovih udov in utov omogoili tudi govor, ki je spet lastnosti, ki je znailna samo za loveka.

- Za loveka je znailna tudi zmanjana plodnost, imajo navadno manj potomcev kot druga iva bitja oz. ivali. Je pa pri loveku mono vzgajati ve otrok paralelno, kar za opice ni mono. Za opice je namre znailno, da imajo naslednjega potomca ele, ko prvi odraste.

- Pri loveku so zaradi pokonne dre premaknjeni spolni organi v sprednji del telesa in tako tudi izrazito vidni. To omogoa tudi posilstvo. Poleg tega imajo ivali in primati ve seskov, medtem ko ima lovek le dva.

- Zobje so pri loveku relativno malotevilni, najmanj jih ima od vseh drugih ivali. Poleg tega so tudi zelo raznoliki, kar omogoa, da jedo razline vrste hrane.

Kot posledica teh biolokih posebnosti (zlasti psihofizinih funkcij, razvoja mogan) se pojavi sposobnost avtorefleksije ali samozavedanja. Zaradi tega je lovek postal najuspeneja iva vrsta in si je lahko podredil druge ive vrste in naravo. Pri podrejanju naravne gre danes e v take skrajnosti, da jo uniuje in s tem uniuje tudi samega sebe.

ola je znotraj vzgojno-izobraevalnega in ideoloko-doktrinarnega aparata, ki ga razvija drava, najbolj znailen in izrazit del aparata.

Naloga: a) Loite pojem izobraevanja in pojem olanja.

b) Izpostavite temeljne znailnosti "olske" socializacije/inkulturacije.

olanje je oji pojem od izobraevanja. olanje se uveljavlja predvsem v drubah, kjer je ola institucionalizirana. Moderna drube izobrauje z mnogimi socializacijskimi agensi, med katerimi pa ima ola in olanje sredine mesto.

ola nima le izobraevalne vloge, pa pa je pomembna tudi v utrditvi dodatnega uinka v smeri socialnega loevanja in drubene diferenciacije.

ola je osrednja in tudi "bolea" toka socializacije v moderni drubi. Na eni strani je ola tisti socializator, ki ga vsaka drava ali konkreten politini sistem najlaje nadzira in usmerja ter ji tudi zagotavlja obstoj in stabilnost. Na drugi strani pa je prav ola skupaj s pravico do izobrazbe bistveno spreminjala sisteme.

Funkcija ole ni v vseh dravah enaka, razlina je glede na drubenoekonomsko razvitost. Njena socializacijska naravnanost je odvisna od konkretnega politinega sistema. Drube pa se loijo tudi glede tega, kako vrednotijo izobrazbo, izobraevanje in tako tudi olo in olanje. Psihosocialne pobude izobraevanja kot del splono sprejetih in uveljavljenih vrednostnih sistemov so v razlinih drubah mono razline. Kjer se izobrazbi pripisuje vejo prednost, bodo s tem lahko ljudi uinkovito navduili za olanje in ola bo postala uinkoviteji socializator.

Vloga ole je trojna:

- posredovanje znanja,

- uveljavljanje naina ivljenja in

- utemeljevanje drubenih in politinih odnosov.

Prvi vidik - posredovanje znanja je najbolj razpoznaven in najbolj vidno zaznamovan. Je vsekakor tudi striktno nadzorovan skozi une narte in uni programe. Ni pa nikoli mogoe predvideti monega uhajanja iz teh okvirov, ki jih praviloma predpisuje drava.

Drugi vidik - uveljavljanje naina ivljenja je manj razviden, a ni manj pomemben. Z vstopom v olanje organizirano vstopamo tudi v okvire pravil, norm, skratka v sistem vedenja, ki je urejen z drubenimi predpisi.

Tretji vidik - utemeljevanje drubenih in politinih odnosov se vee na dejstvo, da je ola vedno tudi e mikro drubeni in politini sistem. V njej se uveljavljajo ne le medloveki odnosi, marve posredujejo temeljna naela politine organiziranosti ire drube. ola lahko tako poudari hierarhinost, avtoriteto, demokratinost, dikatorstvo itd.

olo lahko tejemo med temelje oblikovalce strukture osebnost.

V olski sistem vstavljamo nemalo priakovanj, ki se nanaajo na tiste vloge, ki naj bi jih imela ola poleg posredovanja znanja, ki naj bi neko populacijo usposobilo za zahtevneje vloge v proizvodnji in drubenem ivljenju. S podaljevanjem priprave za delo, kar je zahteval industrijski nain dela, se olanje podaljuje. V kapitalizmu je postala ola izobraevanje za delo. Temeljna naloga ole je razvijati tiste lastnosti, ki so z vidika produkcijskega sistema nujne in elene, ter zavirati tiste oblike vedenja, ki bi produkcijski sistem utegnile ogroziti.

Moderna drava je poleg takih dolnosti oli dodala e mnoge dodatne. ola naj bi tudi izoblikovala primernega dravljana. Poleg tega naj bi bila s olo doseena nivelizacija/izenaevanje raznorodne in raznotere populacije v okviru ene drave, premostil naj bi se prepad med kulturami, religijami, etnijami in druganimi skupinskimi identitetami. ola naj bi utemeljila enotno kulturo in s tem enotno nacionalno zavest.

Pomembna vloga ole je tudi njena razloevalna funkcija. ola deluje selektivno na dva naina:

- utrjuje e loeno socialno poreklo in potrdi razlinost startnih razlik med posamezniki in zlasti dejstvo njihovega socialnega porekla;

- vzpostavi nove kriterije loevanja, ki so lahko predvsem meritokratski: v olah se namre uvaja tekmovalni sistem, izloajo se najbolji in v tem smislu ima v oli vsakdo monost postati neenak.

ola ima torej kontrastno vlogo. Pomaga v utrjevanju in ohranjanju podedovanih socialnih pozicij ter odpira kanale socialne mobilnosti in promocije za najsposobneje.

Ko preuujemo antropogenezo, se nam kae kot izjemno koristna razprava o razvojnih tendencah, ki se kaejo pri primatih in vodijo k specifinostim loveke vrste.

Naloga: a) Natejte te tendence.

b) Komentirajte najpomembneje.

-Primati imajo pet prstov in palec je posebno razvit med njimi ter ima poseben poloaj nasproti ostalim prstom. Pri loveku pa se je to spremenilo na nogi, kjer palec nima ve popolne opozicijske vloge. Pri primatih so prsti relativno dolgi v primerjavi z viino loveka, kar omogoa dobro oprijemanje in ivljenje na drevesih. Tudi to se je pri loveku predrugailo in prsti na roki imajo posebno vlogo.

-Primati imajo ve seskov na prsih in na trebuhu, kar za loveka ni znailno.

-Pri primatih so oi pomaknjene v srednji del glave, kar omogoa stereoskopini vid (gledanje naokoli, pregledovanje) in vedimenzionalno opazovanje, zaznavanje barve, prostorski vtis gledanega, oceno reliefa in daljave. Je pa oslabljen ut vonja in zgubljene so taktilne dlaice. Pri loveku se je stereoskopini vid e izpopolnjeval, saj so lovekovi predniki zaeli iveti na odprtem prostoru in ne ve na drevesih.

-Zobje so pri primatih relativno malotevilni in najmanj jih ima prav lovek. Poleg tega so tudi zelo raznoliki (sekalci, podoniki, liniki, koniki), kar omogoa, da jedo meso in rastline.

-Prav posebni so mogani. Znailno je razmerje med teo moganov in telesno teo, ki je pri primatih manje kot pri drugih, e posebej majhno pa je pri loveku, kar pomeni, da ima izmed vseh ivih vrst lovek najteje in najveje mogane.

-Za primate je znailna zmanjana plodnost v primerjavi z drugimi sesalci. Za opice je znailno, da imajo lahko naslednjega potomca ele, ko prvi odraste. Pri loveku pa se je to modificiralo. Mono je paralelno odraanje ve otrok, ki se rojevajo v krajih presledkih. Morda je prav v tem razlaga uspenosti loveke vrste, ki se je kot najtevilneja vrsta razirila med najbolj razvitimi ivalmi, primati.

-lovek se od primatov loi po tem, da hodi izkljuno po dveh nogah in da so se roke preoblikovale v organ dela (bipedalizem)

-lovek ima v primerjavi s primati kraji gobec, kar vodi tako k sploenosti lovekovega obraza kot tudi k zmanjanju sposobnosti voha.

-Za loveka je znailno podaljanje ivljenjskih ciklov, zlasti podaljano otrotvo, in sploh dalje ivljenje.

lovek biva v prostoru in prostor doloa bistvene pogoje tega bivanja. Vsako bitje in tako tudi lovek je tudi s fizino mejo svojega telesa loen od "zunanjega prostora".

Naloga: a) Kako bi, izhajajo iz omenjenih dejstev, izvedli problem perceptualnega okolja?

b) Ali je razlike med okoljem, kot objektivno danim dejstvom, in nainom lovekovega dojemanja tega istega okolja?

a) Vsako bitje je s fizino mejo svojega telesa loeno od "zunanjega" prostora. Povsem je razvidno, kje se telo zaenja in kje se neha. V tem smislu telo zavzema prostor in hkrati ustvarja predstave o prostoru, ki ga obkroa. Tem predstavam lahko reemo perceptualno okolje.

lovek si je ustvaril razline predstave o prostoru, saj mu prostor ni le bivanjska kategorija, pa pa postane zaradi lovekove aktivne prilagoditve preurejen. Med lovekom in tako preurejenim prostorom je nastalo veliko razlinih percepcij (pozornih, osredotoenih dojemanj).

b) Obstaja razlika ali celo distanca med okoljem, prostorom kot objektivno danim dejstvom in procesi lovekovega zaznavanja in dojemanja te danosti. Prostor se nam kae le v mejah nae perceptivne monosti, ki jo doloajo lovekova utila.

Poleg tega pa percepcija prostora ni le individualna zadeva. Nae predstave o okolju so odvisne od drubenih in kulturnih in tako ljudje iste stvari v prostoru kaj razlino vidijo, eprav razpolagajo z enakimi utili. Okolje, prostor, ki obdaja nae telo, vidimo na dokaj razline naine; predstave o prostoru so namre del kulture, ni nujno, da je tisto, kar vidimo in zaznavamo, identino z objektivnim.

Stvarnost namre ni podana loveki zavesti enostavno in objektivno. Je drubeno konstruirana. In to se kae zlasti v percepciji prostora. Vsaka druba prek ideologije, verskih predstav in najrazlinejih oblikovalcev drubene in kulturne zavesti ustvari neko posebno predstavo o prostoru.

Med antropolokimi specializacijami je ekonomska antropologija pomembna razsenost antropoloke celote in socialni antropologiji v marsiem lahko nudi teoretien temelj, e gre seveda za marksistino zasnovano antropologijo.

Naloga: Opredelite podroje ekonomske antropologije in njene najpomembneje doseke.

Ekonomska antropologija se je najprej razvila na podroju manj razvitih ali primitivnih drub. Za antropologijo je pomembna kot osnova razumevanja loveka kot "homo economucis" ali "homo faber" (gospodarski lovek ali lovek - delavec), kar je zelo pomembno za razumevanje loveka v celoti.

Za marksistino zasnovano antropologijo je bilo izredno vano ugotoviti in obrazloiti prav preko ekonomske antropologije, kako je bioloka prilagoditev loveku okolja, ki je bila najprej pasivna prilagoditev, prilagoditev brez sodelovanja zavesti, volje in prave ljudske akcije, postala aktivna prilagoditev. Na to vpraanje odgovarja na naslednji nain: prilagoditev je postala "ljudska" s pomojo lovekovega dela. lovek se z delom prilagaja okolju in hkrati okolje prilagaja svojim eljam. lovek kot bioloko bitje je postalo ljudsko bitje prav z delom. S tem njegova biolokost ni izginila, pa pa se je preoblikovala.

Ekonomska antropologija je najve dosegla v preciziranju karakterja in pomena t.im. azijskega naina proizvodnje, kjer je vaki srenji gospodarska osnova kolektivna proizvajalna dejavnost. Ta aktivnost pa je kombinirana z "vijo enotnostjo", ki je vzpostavljena in vzdrevana z mono in izredno centralizirano dravno utrdbo. Drava, avtoritarna in despotska je sposobna prisiliti mnoice na velika javna dela. Gre torej za nekakno obliko "kolektivnega suenjstva".

Preuevanje ekonomske antropologije se je potem razirilo tudi na preuevanje afrikega naina proizvodnje, kjer je natanno opredelila srenjske (komunitarne) druinske strukture v tim. "gospodarstvu samozadostnosti" (avtosubidarne ekonomije). Opozorila je na to, da je tudi v taki