VPLIV DAVKOV NA NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE · storile. Čeprav podjetja s tujim kapitalom hitreje povečujejo produktivnost in imajo pozitivne učinke na preostala (domača) podjetja,

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

VPLIV DAVKOV NA NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE

Kandidat: Aljoša Kokalj Študent rednega študija Številka indeksa: 81489439 Program: univerzitetni Študijska smer: Računovodstvo in revizija Mentor: dr. Davor Savin

Mežica, oktober 2004

2

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat Aljoša Kokalj absolvent študijske smeri Računovodstvo in revizija, študijski program univerzitetni, izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom dr. Davorja Savina in uspešno zagovarjal 20.10.2004. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 20.10.2004 Podpis:________________________

3

PREDGOVOR Neposredne tuje investicije kot oblika mednarodne dejavnosti podjetij imajo naraščajoči vpliv na mednarodne ekonomske odnose. Države, ki so svoje gospodarstvo odprle tokovom neposrednih tujih investicij, beležijo višjo gospodarsko rast, kot tiste, ki tega niso storile. Čeprav podjetja s tujim kapitalom hitreje povečujejo produktivnost in imajo pozitivne učinke na preostala (domača) podjetja, se mnenja o njihovi zaželenosti precej razlikujejo. Neposredne tuje investicije na razvoj posameznega nacionalnega gospodarstva v največji meri pozitivno učinkujejo. Takšno stališče je v zadnjih letih sčasoma sprejela tudi Slovenija, ki z različnimi ukrepi poskuša ustvariti privlačno okolje za tuje investicije. Velik pomen za pritegnitev neposrednih tujih investicij imajo davki. Ugodna davčna obremenitev investitorja lahko ključno pripomore k privlačnosti države za vlagatelje kapitala. Najuspešnejša država na področju pospeševanja tujih neposrednih investicij je Irska, ki je izjemne rezultate udejanila prav na osnovi ene izmed najliberalnejših zakonodaj v zvezi z tujimi vlaganji. Irsko si lahko za zgled vzamejo predvsem tranzicijske države s Slovenijo na čelu, vendar pri tem ne smejo zagrešiti prevečkrat ponovljene napake popolnega, nekritičnega posnemanja tujih receptov v domače gospodarstvo. Diplomsko delo je sestavljeno iz štirih delov. V prvem delu smo opredelili področje raziskave, namen, cilje in osnovne trditve, omejitve raziskave in uporabljene raziskovalne metode. V drugem delu smo na splošno opisali neposredne tuje investicije. V tretjem delu opisujemo Irsko, ki je s pomočjo ugodnega davčnega sistema v državo privabila veliko tujih investicij in postala država z visoko gospodarsko rastjo. V zadnjem delu smo z vidika neposrednih tujih investicij prikazali Slovenijo in poskušali ugotoviti, zakaj ta še ne privabi zadostnega obsega neposrednih tujih investicij. Zahvaljujem se mentorju, rednemu profesorju dr. Davorju Savinu za vztrajno vzpodbudo, potrpežljivo podporo in dragoceno strokovno usmerjanje pri nastajanju pričujočega diplomskega dela. Za vzpodbudo se zahvaljujem tudi vsem ostalim, ki so mi s svojimi nasveti in napotki pomagali pri pisanju diplomskega dela.

4

KAZALO

1 UVOD______________________________________________________________ 6 1.1 Opredelitev področja raziskave__________________________________________ 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve __________________________________________ 6 1.3 Omejitve raziskave ____________________________________________________ 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode ________________________________________ 7

2 NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE (NTI) ______________________________ 8 2.1 NTI kot vse pomembnejša oblika mednarodnih ekonomskih odnosov __________ 8 2.2 Opredelitev neposrednih tujih investicij___________________________________ 8

2.2.1 Oblike neposrednih tujih investicij ____________________________________________ 10 2.3 Učinki neposrednih tujih investicij in motivi tujih investitorjev ______________ 11 2.4 Transnacionalna podjetja – nosilci NTI __________________________________ 12 2.5 Značilnosti neposrednih tujih investicij __________________________________ 13

2.5.1 Učinki neposrednih tujih investicij ____________________________________________ 13 2.5.2 Motivi in strategije tujih investitorjev __________________________________________ 14

2.6 Značilnosti držav prejemnic neposrednih tujih investicij_______________________ 15 2.6.1 Pomen NTI za državo prejemnico _____________________________________________ 15 2.6.2 Specifične prednosti NTI____________________________________________________ 16

2.7 Investicijske vzpodbude in operativne zahteve ____________________________ 17 2.7.1 Učinkovitost investicijskih vzpodbud __________________________________________ 18

3 IRSKA – ZGODBA O USPEHU________________________________________ 20 3.1 Politična ureditev in zgodovina _________________________________________ 20 3.2 Gospodarski razvoj Irske in njena odvisnost od NTI _______________________ 21

3.2.1 Značilnosti gospodarskega razvoja Irske________________________________________ 21 3.3 Industrijska politika Irske in vloga IDA__________________________________ 24 3.4 Irska kot ugodna lokacija za NTI _______________________________________ 26 3.5 Davčne vzpodbude na Irskem __________________________________________ 29

3.5.1 Ozadje davčnih vzpodbud na Irskem___________________________________________ 29 3.5.2 Vzpodbude pri pospeševanju neposrednih tujih investicij___________________________ 30 3.5.3 Irske vzpodbude tujim investitorjem ___________________________________________ 31

3.5.3.1 Fiskalne vzpodbude ___________________________________________________ 32 3.5.3.2 Finančne vzpodbude __________________________________________________ 33 3.5.3.3 Druge vzpodbude _____________________________________________________ 34

3.5.4 Denarne pomoči Evropske unije ______________________________________________ 35 3.6 Sklepne ugotovitve o Irski _____________________________________________ 35

4 NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V SLOVENIJI______________________ 37 4.1 Politika neposrednih tujih investicij v Sloveniji____________________________ 37 4.2 Osnovni trendi in značilnosti NTI v Sloveniji _____________________________ 38

4.2.1 Oblike neposrednih tujih naložb v Sloveniji _____________________________________ 40 4.2.2 Slovenija kot naložbena lokacija in konkurenca __________________________________ 41 4.2.3 Porazdelitev NTI v Sloveniji po državah investitoricah od leta 1999 do 2003 ___________ 41 4.2.4 Avstrija – najpomembnejša tuja investitorka v Sloveniji ___________________________ 43

5

4.3 Konkurenčni položaj Slovenije kot lokacije za NTl_________________________ 43 4.3.1 Nacionalni program za spodbujanje NTI 2001-2004_______________________________ 45 4.3.2 Motivi tujih investitorjev v Sloveniji___________________________________________ 46

4.4 Ovire, s katerimi se srečujejo tuji investitorji v Sloveniji ____________________ 49 4.5 Investicijske vzpodbude _______________________________________________ 50

4.5.1 Vrste investicijskih vzpodbud, ki jih nudi Slovenija _______________________________ 52 4.5.1.1 Davčne olajšave ______________________________________________________ 53 4.5.1.2 Vzpodbude za zaposlovanje_____________________________________________ 54 4.5.1.3 Izvozne vzpodbude ___________________________________________________ 55 4.5.1.4 Finančne vzpodbude __________________________________________________ 55 4.5.1.5 Ekonomske cone _____________________________________________________ 55

4.6 Promocija Slovenije kot investicijske lokacije _____________________________ 55 5 SKLEP ____________________________________________________________ 60

POVZETEK ____________________________________________________________ 63

SEZNAM LITERATURE _________________________________________________ 65

SEZNAM VIROV _______________________________________________________ 67

SEZNAM KRATIC ______________________________________________________ 68

SEZNAM GRAFOV _____________________________________________________ 69

SEZNAM SLIK _________________________________________________________ 69

SEZNAM TABEL _______________________________________________________ 69

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja raziskave Razlike v gospodarski razvitosti med državami Evropske unije so se z vstopom desetih novih članic maja 2004 povečale. Razlike med revnimi in bogatimi naraščajo, kar pogosto vzpodbuja občutke razočaranja in jeze. Med najučinkovitejše načine premostitve nerazvitosti gotovo sodi odpiranje nacionalnega gospodarstva tujim neposrednim investicijam (NTI). Države, ki so to storile, so v zadnjem desetletju beležile štirikrat višjo gospodarsko rast kot tiste, ki se niso odločile za ta korak. V nalogi bomo zato predstavili neposredne tuje investicije (NTI), multinacionalna podjetja kot nosilce NTI in pomen NTI za državo prejemnico. Osredotočili se bomo na Irsko in njen hiter gospodarski vzpon, ki je bil predvsem posledica NTI. Ključen dejavnik za pritegnitev tokov NTI na Irskem so bile davčne vzpodbude. Te so pomembno pripomogle k privlačnosti Irskega gospodarstva za tuje investitorje. V zaključnem delu bomo predstavili Slovenijo, ki med novimi članicami ni preveč privlačna država za tuje investitorje. Izpostavili bomo z davki visoko obremenjeno ceno delovne sile (ta je trikrat višja kot na Poljskem in v konkurenčnih državah) in davčno zakonodajo, ki investitorjem ne ponuja posebnih olajšav (oprostitev davka na dobiček za določeno obdobje). V sklepnem delu bomo predlagali ukrepe in mere, na osnovi katerih bi lahko slovensko gospodarstvo postalo privlačnejše za NTI. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je prikazati pomembnost primerne davčne zakonodaje kot enega izmed elementov potrebnih za pritegnitev novih pritokov NTI v državo. Cilji diplomskega dela so:

• predstaviti koncept NTI; • predstaviti gospodarski razvoj Irske in njeno davčno zakonodajo za pritegnitev

neposrednih tujih investicij; • predstaviti razloge zakaj Slovenija še ni privlačna za nove NTI; • predstaviti možne predloge, ki bi izboljšali investicijsko okolje.

Trditve, ki jih postavljamo:

• za pritegnitev NTI je potrebna finančna stabilnost države, transparentnost plačilnega trga, dolgoročna stabilnost na področju stroškov dela, nizki stroški dela, ustrezna politika na področju izobraževanja kvalitetne delovne sile;

• investitorjem prijazna davčna zakonodaja; • izdelana kratkoročna in dolgoročna razvojna strategija države; • cena delovne sile v Sloveniji je preveč obremenjena z davki in prispevki;

7

• Slovenija ne ponuja davčnih olajšav za investitorje v prvih petih letih po uresničitvi naložbe;

• davčne olajšave morajo biti v skladu z mednarodno regulativo, posebej z antidiskriminacijsko zakonodajo Evropske unije.

1.3 Omejitve raziskave V delu se bomo omejili na Irsko, kot dolgoletno članico Evropske unije, ki je v treh desetletjih s pomočjo NTI in ugodno davčno zakonodajo naredila največji napredek v rasti BDP in Slovenijo – novo članico, ki je za nove tokove NTI zaenkrat premalo privlačna. Literatura s tega področja je predvsem anglo-ameriška. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V diplomskem delu obravnavamo finančno in računovodsko področje, ki sodi v poslovno analizo. Pri primerjavi držav se bomo poslužili komperativnega raziskovanja. Opisovali bomo davčno politiko, ki s privabitvijo NTI omogoča uspešnejšo in hitrejšo gospodarsko rast. Pri tem uporabljamo deskriptivni pristop in naslednje metode:

• metodo deskripcije, ki nam omogoča oblikovanje stališč in mišljenj; • metodo kompilacije, saj je diplomsko delo grajeno predvsem na delih drugih

avtorjev, pri tem upoštevamo pravila citiranja; • metodo komparacije za izdelavo izvirnih posplošenih sklepov.

8

2 NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE (NTI) 2.1 NTI kot vse pomembnejša oblika mednarodnih ekonomskih odnosov Neposredne tuje investicije (NTI) kot oblika mednarodne dejavnosti podjetij so pojav, oziroma proces, ki v vse večji meri vpliva na mednarodne ekonomske odnose in postaja njihov vse pomembnejši del. Razmah tujih neposrednih investicij kot oblike mednarodnega ekonomskega udejstvovanja podjetij, je povezan z obdobjem po drugi svetovni vojni, ko smo priče izjemno velikim in hitrim tehnološkim spremembam: informacijska revolucija, drastično znižanje transportnih in komunikacijskih stroškov ter sunkovito povečanje hitrosti prenosa informacij. Novi izdelki in storitve, spremembe v proizvodnih sistemih (»just-in-time« proizvodnja, uvajanje fleksibilne proizvodnje in celovitega obvladovanja kakovosti) so spremembe, ki so zmanjšale svet. Lokacija proizvodnje postaja vse manj vezana na določen kraj. Odvija se lahko tam, kjer obstaja potrebno znanje, ki je postalo poglavitni proizvodni dejavnik in najpomembnejši vir konkurenčnih prednosti za podjetja (Svetličič, 1996, str. 41). 2.2 Opredelitev neposrednih tujih investicij

Po definiciji tuje neposredne investicije sodijo med najvišje oblike internacionalizacije (Milost, 1992, str. 15). So prevladujoča oblika poslovnega tveganja v tujino in se od ostalih oblik mednarodnih tokov kapitala razlikujejo predvsem po tem, da gre za strateško obliko vlaganja, katere značilnosti sta dolgoročnost in aktivna vloga tujega investitorja. Vlaganja kapitala v tujino delimo na vlaganja s fiksnim donosom (kredit) in vlaganja s spremenljivim donosom. Vlaganja s spremenljivim donosom delimo naprej na neposredne investicije in portfolio investicije. Tako pri neposrednih kot pri portfolio investicijah investitor z vlaganjem pridobi lastništvo nad podjetjem v tujini ali določenim delom tega podjetja. Pri neposrednih investicijah gre za ustanovitev novega podjetja, za prevzem (odkup) že obstoječega podjetja ali za razširitev obstoječega podjetja oz. v kasnejšem obdobju za ponovno vloženi (reinvestirani) kapital, kratkoročne in dolgoročne kredite, ki jih matično podjetje odobri svojemu podjetju ali podružnici v tujini in podobno. Neposredno tujo investicijo izvede neposredni strateški investitor (podjetje) iz ene države (država investitorica) z namenom pridobiti trajno udeležbo in aktivno vlogo v podjetju, ki je v drugi državi (država prejemnica) (Rojec, 1994, str. 25). Trajna udeležba pomeni obstoj dolgoročne povezave med tujim investitorjem in podjetjem v tujini ter pomembno stopnjo vpliva tujega investitorja na upravljanje podjetja. Tuji investitor ohrani nadzor nad uporabo virov, ki jih je z neposrednimi naložbami prinesel v podjetje. Vzvod izvajanja nadzora je večinski delež tujega investitorja v kapitalu podjetja v tujini. Odločilen vpliv ima lahko tudi razpršenost delničarjev in način sprejemanja odločitev. Neposredna tuja investicija (NTI) je dolgoročna investicija, s katero želi neposredni tuji investitor iz ene države v podjetju druge države vzpostaviti trajnejši odnos oziroma nadzor. Tuja neposredna investicija nakazuje željo investitorja po večjem vplivu na vodenje in organizacijo tujega podjetja in vključuje tako začetno transakcijo, kot tudi vse naknadno povezane transakcije (World Investment Report, 1997, str. 295-296).

9

SLIKA 1: KLASIFIKACIJA NALOŽB KAPITALA V TUJINO

Vir: Rojec, 1994, str. 2 Skupna točka portfeljskih in neposrednih naložb je, da naložbenik pridobi lastništvo nad podjetjem ali nad delom tega podjetja v tujini. Razlikujejo pa se po tem, da portfeljske naložbe ne pomenijo ustanovitve novega podjetja, neposredne naložbe pa poleg tega pomenijo tudi razširitev ali prevzem obstoječega podjetja. Pri neposrednih naložbah tuj naložbenik vlaga kombinacijo finančnih in nefinančnih sredstev (oprema, tehnološka, poslovodna, marketinška in druga znanja), medtem ko portfeljski naložbenik vlaga le sredstva v finančni obliki. Iniciator neposrednih tujih naložb je večinoma tuj naložbenik, iniciator portfeljskih naložb pa uvoznik kapitala (npr. izdaja delnic). Cilj tujih portfeljskih naložb je dobiček, cilj NTI pa poleg tega še pridobitev nadzora in upravljanje poslovanja podjetja. Pri NTI je vloga naložbenika aktivna, kar pomeni, da z lastniško udeležbo pridobi nadzor in sodeluje pri upravljanju podjetja (Rojec, 1994, str. 25). Nadzor je teoretično določen z deležem tujega naložbenika v celotnem kapitalu podjetja. Dovoljen ali zahtevan delež naložbenika se lahko razlikuje med državami prejemnicami, gibljejo pa se med 10 in 51 %. Običajno pa se zahteva 25 % delež, da lahko smatramo vložek kot tujo naložbo. Delež v kapitalu ne določa stopnje nadzora in upravljanja. Tudi manjšinski delež lahko pomeni visoko stopnjo vpliva, če je struktura lastništva razpršena. Naložbenik lahko vpliva na upravljanje podjetja tudi preko boljšega tehnološkega položaja, metod upravljanja, tržnih kanalov, boljšega dostopa do tujih virov financiranja, ipd. (Rojec, 1994, str. 25). NTI imajo razvojne značilnosti, kar pomeni, da so glavno sredstvo preoblikovanja tranzicijskih gospodarstev v tržna in da je njihova vloga pomembna v procesu privatizacije potem, ko so izčrpane špekulativne možnosti nakupa podjetij. Investicije imajo razvojni pomen za države prejemnice, njihova slabost pa je, da predstavljajo tuj nadzor in zato zmanjšujejo nadzor domače države. Imajo lahko tudi močan vpliv na plačilno bilanco države prejemnice NTI. NTI imajo dva koncepta:

• zaloga NTI (»stock«), ki se meri s številom podjetij v neki državi, v katerih ima tuj naložbenik kontrolni delež, vplačanimi sredstvi iz podatkov davčne uprave in kumulativnim pritokom NTI, ki jih registrira plačilna bilanca;

• tok NTI (»flow«) je finančni in kapitalni tok preko meja države v kateri je tuj naložbenik v podjetje v državi gostiteljici. Meri se s plačilno bilanco in sicer v neto količini (pritok NTI – dezinvestiranje). Tokovi neposrednih investicij vsebujejo vsa sredstva, ki se lahko prenesejo od neposrednega naložbenika ali njegove podružnice (neposredno vloženi kapital, know-how, reinvestirani profiti, itd.).

Naložbe kapitala v tujino

Naložbe s fiksnim donosom Naložbe s spremenljivim donosom

Posojilo Neposredne naložbe Portfeljske naložbe

10

2.2.1 Oblike neposrednih tujih investicij Poznamo tri različne oblike neposrednih tujih investicij:

a) investicije v izgradnjo novih zmogljivosti (v tuji literaturi »greenfield« investicije); b) nakup že obstoječega podjetja (v tuji literaturi »acquisition«); c) skupna vlaganja (v tuji literaturi »joint venture«).

a) Investicije v izgradnjo novih zmogljivosti

Podjetje se odloči za nakup ali dolgoročni najem zemljišča, kjer zgradi proizvodne zmogljivosti. Vodstvo podjetja predstavljajo tuji managerji (Griffin, 1999, str. 436-439). Prednost te strategije je, da podjetje lahko samo izbere lokacijo nove tovarne, ki ji bolj ustreza in kjer lahko lažje uveljavi svoje interese. Z namenom povečati zaposlenost, lokalne skupnosti pogostoma spodbujajo take investicije, kar bistveno zmanjša stroške za podjetje oz. investitorja. Investitorju se v takem primeru ni treba ukvarjati z morebitnimi dolgovi podjetja, niti nima problemov z zastarelo opremo. Prednost je tudi v tem, da na področju poslovnih običajev in kulture, podjetje ni izpostavljeno hitremu tempu prilagajanja (kulturnemu šoku), pač pa se temu tempu počasi prilagaja skozi proces investiranja. Slabost te strategije je predvsem trajanje procesa investiranja, ki je lahko zelo dolgotrajen in, kar je tudi zelo pomembno, prisotnost težav, ki nastopajo pri iskanju nove lokacije oz. zemljišča primernega za gradnjo. Tako je v večini primerov taka lokacija zelo draga ali pa zemljišče sploh ni naprodaj. Podjetje se mora prilagoditi lokalnim in nacionalnim ter pogosto strogim ekološkim normam države gostiteljice in mora rekrutirati domačo delovno silo, ki jo je v večini primerov potrebno predhodno prekvalificirati, da bi jo uskladili s standardi in zahtevami novega podjetja.

b) Nakup že obstoječega podjetja Gre za nakup podjetja, ki je v gostujoči državi predhodno že poslovalo, vendar je bilo v domači lasti. Glavni motiv investitorja je predvsem ta, da zelo hitro pridobi nadzor nad podjetjem, ni mu treba iskati delovne sile, pridobi obstoječo tehnologijo, blagovne znamke in, kar je v večini primerov najpomembnejše, pridobi distribucijske kanale in prodajne poti. Po končani integraciji in uskladitvi z mednarodno strategijo lahko podjetje neovirano posluje naprej. V nasprotju z investiranjem v nove zmogljivosti ne gre za dodatne proizvodne zmogljivosti, ki lahko rezultirajo v presežku ponudbe nad povpraševanjem na obstoječem trgu. Veliko je primerov, kjer tak nakup pomeni le nakup tržnega deleža obstoječega podjetja oz. način vstopa na nov trg. Pri takih operacijah mora podjetje - investitor paziti predvsem na potencialne skrite finančne obveznosti prevzetega podjetja, analizirati mora odnose med zaposlenimi, preučiti ravnanje z odpadki itd. Skratka, podjetje - investitor mora natančno analizirati preteklo poslovanje prevzetega podjetja, saj bo v prihodnje samo prevzelo vse obveznosti prevzetega podjetja. To vrsto investicij najbolj privlačijo tako imenovane neoprijemljive prednosti države, znanje, tehnološka opremljenost, logistika. Privlačijo jih povezanost države v različne gospodarske združbe, dobra infrastruktura in dobavitelji.

11

c) Skupna vlaganja Dve ali več podjetij se med seboj poveže, da bi ustanovili novo podjetje, ali se dogovori za pogodbeno sodelovanje. Predpogoj za sodelovanje so seveda skupni ekonomski interesi. Gre za sporazume, ki so časovno omejeni, ki vključujejo različne pogodbene oblike, različne trge in pravne osebe z različnimi pravnimi formami. Enoznačna definicija organizacijskega modela je nemogoča in v praksi je pogodbeno določena za vsak primer posebej. V osnovi razlikujemo:

• pogodbena skupna vlaganja (»non-equity joint venture«); • družbeniška skupna vlaganja (»equity joint venture«).

Pri pogodbenih skupnih vlaganjih gre za pogodbeno obliko, pri družbeniških pa za popolnoma novo podjetje, katerega lastniški deleži so razdeljeni med podjetja družbenike, glede na različne kriterije (vloženo znanje, finančni vložki, patenti). Možne so tudi različne kombinacije osnovnih oblik. V praksi pridejo v poštev skupna vlaganja, kadar so v igri visoke stopnje tveganja, dolgotrajno uveljavljanje podjetja, visoki investicijski izdatki in specialistična znanja. Pri takšnih projektih se je ustanovitev skupnega podjetja v preteklosti veliko uporabljala in tudi izkazala za najbolj primerno. Podatki o skupnih vlaganjih niso vključeni v slovenske statistične podatke pod neposredne naložbe, pač pa za to obstaja posebna kategorija t. i. pogodbene naložbe. Pod neposredne naložbe niso vključeni, ker gre pogosto v teh primerih bolj za čisti kreditni odnos med upnikom in dolžnikom, kot pa za neposredno naložbo. 2.3 Učinki neposrednih tujih investicij in motivi tujih investitorjev Poleg vplivanja na razvojni potencial gospodarstva NTI prispevajo tudi k zmanjšanju brezposelnosti, prenosu novih tehnologij in znanj, dodatnim davčnim prihodkom državi, povečanju angažiranosti lokalnih podjetij v mreže dobaviteljev in podizvajalcev, ter v boljše izkoriščenosti lokalne infrastrukture in storitvenih dejavnosti (Saul Estrin, 1997, str. 12). V tuji literaturi je zaslediti več različnih motivov, ki jih zasledujejo tuji investitorji. Rojec navajata štiri: iskanje virov, iskanje novih trgov, povečevanje učinkovitosti in izkoriščanje strateških prednosti, kot so specifične industrijske veje in grozdi. Prva dva generirata nove investicije, druga dva pa nadaljnje investicije. Med ostalimi razlogi pa navaja še podcenjenost prevzetih podjetij, poceni delovno silo v razvijajočih se državah, tehnološka znanja v teh podjetjih, priznanost blagovnih znamk, možnosti ekspanzije na nova področja in zaradi ugodnosti nakupa odstranitev konkurenta. Podatek, da so tuje naložbe v svetovnem merilu v letu 2001 bile dvakrat višje od klasičnega izvoza, potrjuje tezo, da so NTI danes najpomembnejši način prodora na tuje trge. (Koražija, 2002, str. 28). Po izsledkih anket med investitorji v Sloveniji je kar 41,5 % takih, ki jim glavni motiv predstavlja dostop na naš trg, 36,3 % jih prihaja zaradi tretjih trgov - trgov nekdanje Jugoslavije, in 29,8 % zaradi tehnologije in znanja. Povezanost z domačim gospodarstvom pa je tista, ki določa kakšni so učinki tuje naložbe. Ob preveliki

12

ali premajhni povezanosti se pozitivni učinki tujih naložb za domače gospodarstvo precej zmanjšujejo, ugotavlja Unctadovo poročilo, v katerem so prav povezave osrednja točka (UNCTAD, 1996, str. 102). Pozitiven učinek, kot je na primer prenos znanja, tehnologij ali informacij, je odvisen od povezanosti z domačim gospodarstvom, od obsega dobav, nabav in horizontalne povezanosti z domačimi podjetji. Če je neposredna tuja naložba posledica združitve, prevzema ali povezave z domačim podjetjem, je običajno povezanost z domačim gospodarstvom večja, kot če je to naložba v nove zmogljivosti. 2.4 Transnacionalna podjetja – nosilci NTI Transnacionalno (večnacionalno, globalno, mednarodno) podjetje je podjetje, ki deluje preko državnih meja, odločanje pa ostaja v glavnem na nacionalni ravni v državi matičnega podjetja (Rojec 1993, str. 27). Mednarodna proizvodnja, katere glavni nosilci le to predstavljajo je jedro procesa globalizacije. Za uvrščanje posameznega podjetja med transnacionalno, različni avtorji navajajo različne kriterije, večina pa jih poleg delovanja preko državnih meja, navaja naslednje (Cafuta, 2002, str. 6):

• velikost; • skupna oziroma globalna strategija; • oligopolni položaj, ki omogoča relativno avtonomnost.

Pri transnacionalnih podjetjih je velikost relativno pomembna komponenta, saj so največji nosilci neposrednih tujih investicij velika podjetja. Z vidika države prejemnice je bistvena razlika, če je tuji investitor manjše ali srednje veliko podjetje, kot pa če je to veliko transnacionalno podjetje, ki posreduje oligopolno lahko pa tudi monopolno moč. Značilnost transnacionalnih podjetij je tudi drugačno obnašanje v primerjavi z nacionalnimi podjetji. Delovanje podružnic tujih podjetij je podrejeno globalnim ciljem matičnega podjetja in ne ciljem države prejemnice NTI. Tako je lahko v prispevku k domačemu proizvodu tuja podružnica učinkovitejša od domačega podjetja, kar pa gre v prid državi tujega investitorja. Različne enote transnacionalnega podjetja delujejo v več državah, v katerih se ekonomske in druge politike bistveno razlikujejo, kar povzroči, da to podjetje obravnava vse politike kot diskriminatorne, razen tiste, ki je zanj najugodnejša. Prednost transnacionalnih podjetij pa je tudi ta, da imajo v primeru povečanja restriktivnosti gospodarske politike neke države, precej možnosti pri izogibanju upoštevanja le teh, saj v skrajnem primeru svoj kapital iz tuje države lahko celo umaknejo (Rojec, 1993, str. 27-28). Nacionalna podjetja pa so pri svojem delovanju mnogo bolj omejena s spremembami ekonomske politike v domači državi. Ko se neka država odloča za pospeševanje NTI v svoje gospodarstvo se mora zavedati, da večja učinkovitost NTI običajno predstavlja koristi za državo matičnega podjetja, ki se je za NTI odločilo in ne za državo prejemnico. To seveda močno vpliva na uspešnost držav pri doseganju ekonomsko - političnih ciljev in povzroča stalna nasprotja med transnacionalnimi podjetji in vladami držav prejemnic NTI. Ko se neka država odloči za pospeševanje NTI v njeno gospodarstvo, je zelo pomembno, da se zaveda:

13

• da večja učinkovitost tujih podružnic še ne pomeni, da bodo koristi te večje učinkovitosti želo nacionalno gospodarstvo in

• da se vse odločitve, ki jih vlada sprejema glede NTI, vedno merijo z mednarodnimi merili. Nacionalna politika do NTI je torej bolj ali manj liberalna oziroma omejevalna le v primerjavi z ustreznimi politikami drugih držav. Za domače ekonomske subjekte je stvar popolnoma drugačna, tako z vidika razumevanja relativne liberalnosti oziroma restriktivnosti kot tudi z vidika možnosti odzivanja na spremembe.

2.5 Značilnosti neposrednih tujih investicij Razmah NTI kot oblike mednarodnega ekonomskega sodelovanja je povezan predvsem z razdobjem zadnjih štiridesetih let, ko konkurenčnost podjetij temelji vse bolj na dejavnikih kot so tehnologija in najrazličnejša druga, predvsem nepredmetna znanja. Bistvena značilnost teh dejavnikov je, da so pogosto neprimerni za transakcije med neodvisnimi subjekti oziroma za prodajo na običajnem zunanjem trgu, zato jih njihovi lastniki prenašajo predvsem z transferi med kapitalsko povezanimi podjetji. Namesto da bi podjetje prodalo tehnologijo z licenco in se s tem izpostavilo visokim transakcijskim stroškom ter nevarnosti, da kupec preneseno tehnologijo proda naprej, raje vzpostavi podjetje, v katerem ima kontrolni delež in mu prenese tehnologijo. Značilnost NTI, da omogoča ohranjanje nadzora nad viri, ki jih prinaša tuji investitor, je tisto, kar je naredilo to obliko mednarodnega ekonomskega sodelovanja tako pomembno. Neposredne tuje investicije pomenijo poleg udeležbe v dobičku za tuje investitorje tudi sodelovanje pri upravljanju podjetja in nadzor nad podjetjem. Upoštevajoč dejstvo, da prihajajo tuji investitorji večinoma iz razvitejših držav, pa te možnosti ne izhajajo le iz njihovega deleža v lastništvu kapitala, ampak tudi iz njihovega prevladujočega tehnološkega položaja, boljših metod upravljanja in poslovodenja, obvladovanja tržnih kanalov, boljšega dostopa do zunanjih virov financiranja, nadzora nad inputi itd. (Rojec, 1993, str. 25). Za vpliv tujega investitorja na domače podjetje je zelo pomembno vzpostavljanje in vzdrževanje trajnih ekonomskih zvez med investitorjem in prejemnikom naložbe, kar je v skladu z aktivno vlogo tujega investitorja pri neposrednih tujih investicijah. 2.5.1 Učinki neposrednih tujih investicij Najpomembnejši učinki neposrednih tujih investicij so politični in ekonomski.

a) Politični učinki

Politični učinki neposrednih tujih investicij so lahko pozitivni in negativni. Med pozitivnimi političnimi učinki so lahko zmanjšanje stopnje investicijskega tveganja države prejemnice neposrednih tujih investicij, poglobitev meddržavnih odnosov, povečanje sodelovanja med državama, vključitev države prejemnice neposrednih tujih investicij v mednarodne gospodarske tokove itd. Negativni učinki pa so lahko zmanjšanje suverenosti,

14

zmanjšanje narodne zavesti, prerazporeditev dohodkov v korist tujcev in škodljivi vplivi na politični proces.

b) Ekonomski učinki

Ekonomski učinki vplivajo na (Svetličič, 1996, str. 355): • količino kapitala; • količino in kakovost proizvodnih tvorcev in izboljšanje učinkovitosti njihove

alokacije; • tehnični napredek in izboljšanje produktivnosti proizvodnih tvorcev; • stimuliranje inovativnosti in podjetništva; • dvig fleksibilnosti in odzivnosti na pogoje na svetovnem trgu.

Večina ekonomskih učinkov je neoprijemljivih, kot so stimuliranje inovativnosti in podjetništva, vpeljava novih organizacijskih znanj, marketinga, nekaj pa je tudi oprijemljivih (nova tehnologija, proizvodi itd.). Seveda je veliko odvisno od tega, v kakšni meri je transnacionalno podjetje pripravljeno prenesti svoje prednosti na gospodarstvo države gostiteljice in ga tako razvijati. Če ni v njegovem interesu, da prenese oz. odstopi te prednosti gospodarstvu države gostiteljice, potem bodo koristi predvsem tradicionalne, kot so prenos kapitala, zaposlitev delovne sile itd. (Senjur, 1993, str. 233). 2.5.2 Motivi in strategije tujih investitorjev V splošnem poznamo dve vrsti neposrednih tujih investicij oz. motivov tujih investitorjev z vidika njihovega strateškega obnašanja: prve so neposredne tuje investicije, ki prihajajo primarno zaradi trga države prejemnice, »market-seeking« ali horizontalne neposredne tuje investicije, druge pa neposredne tuje investicije, ki prihajajo predvsem zaradi izkoriščanja razlik v razpoložljivosti in ceni proizvodnih faktorjev, t.i. »resource-seeking« ali vertikalne neposredne tuje investicije (Rojec, Stanojević, 2001, str. 10). Motivi za vertikalne neposredne tuje investicije so tudi dostop do različnih sposobnosti in strokovnih znanj v državi prejemnici, izkoriščanje ekonomij obsega, razlik v okusih potrošnikov. Gre za to, da je motivacija tujih investitorjev povezana z razlikami med posamezno državo in državami investitoricami, ki bi jih lahko interpretirali kot nacionalne konkurenčne prednosti in s tem kot razloge za lociranje določenih dejavnosti v določeni državi, od koder se potem oskrbuje regionalni ali globalni trg. S tega vidika je pri vertikalnih neposrednih tujih investicijah, ki so motivirane z razpoložljivostjo in ceno proizvodnih faktorjev, pomembna izvozna usmerjenost držav prejemnic neposrednih tujih investicij, pri horizontalnih investicijah pa so te usmerjene pretežno na trg države prejemnice neposrednih tujih investicij. V publikaciji Združenih narodov pa zasledimo še tretjo vrsto neposrednih tujih investicij, in sicer konglomeratske neposredne tuje investicije. Pri teh gre za povezavo podjetij v nepovezanih dejavnostih. Namen takšnih povezav je razpršitev rizika in povečanje ekonomij obsega. Razvrstitev posameznih neposrednih tujih investicij v eno od naštetih kategorij pa je zelo zahtevna, ker se razlogi za neposredne tuje investicije velikokrat prepletajo in tako omogočijo uvrščanje tako v eno kot drugo vrsto neposrednih tujih investicij (World Investment Report, 2000, str. 101).

15

2.6 Značilnosti držav prejemnic neposrednih tujih investicij Podjetje, ki se odloči, da bo delovalo tudi izven svojih nacionalnih meja, se lahko odloči, da bo svoje proizvode izvažalo, ali pa da jih bo v tujini proizvajalo in z njimi oskrbovalo tuj trg, odvisno od okoliščin pa morda še domačega. Za to se odloči glede na značilnosti držav, kamor želi izvažati ali kjer želi proizvajati oz. ustanoviti podružnico. Določene države imajo kot lokacija za določene proizvodnje prednost pred drugimi. To pomeni, da je prednost vezana na proizvodnjo na tej lokaciji. Obstajajo tri glavne skupine lokacijsko specifičnih prednosti (Rojec, 1994, str. 49):

• Prva skupina prednosti se nanaša na proizvodne stroške. Podjetja tako locirajo svojo aktivnost tam, kjer so cene njihovih inputov najnižje. V manj ali srednje razvitih državah so bile v preteklosti pomembne zlasti cenene surovine, kasneje pa je vse večjo vlogo prevzela nižja cena delovne sile.

• Druga skupina so marketinški dejavniki. Med temi sta najvažnejša velikost in rast lokalnega trga, od česar so v precejšnji meri odvisne možnosti izkoriščanja ekonomij obsega. Pomembna je tudi prisotnost lokalne konkurence. Čim manjša je lokalna konkurenca, tem lažja bo uveljavitev tujega podjetja na tej lokaciji, čim večja bo konkurenca, tem bolj morajo tuja podjetja zadovoljevati lokalne okuse in zahteve, kar pa terja prisotnost na mestu samem.

• Tretja vrsta prednosti je povezana z različnimi vladnimi politikami. Pomembne so carinske ovire, ki omejujejo izvoz v določeno državo in zaradi katerih podjetja zamenjajo izvoz v določeno državo s proizvodnjo v tej državi. Pomembna je tudi investicijska klima v določeni državi, kamor se vključuje splošna politična in ekonomska stabilnost, kakovost infrastrukture, zakonsko urejanje, politika do tujih investicij.

Glede na lokacijsko specifične prednosti se v literaturi delijo neposredne tuje investicije na različne vrste, glede na to, katero od lokacijsko specifičnih prednosti najbolj izkoriščajo. 2.6.1 Pomen NTI za državo prejemnico Neposredne tuje investicije imajo še poseben pomen za države v razvoju, vključno z državami v tranziciji. Tri osnovne funkcije NTI so: prenos kapitala, tehnologije in managementa. NTI priskrbijo kapital in z njim investicije, katerih zgolj domače varčevanje ne more zagotoviti a so nujne za gospodarsko rast in razvoj tehnologije. Že prej omenjene države v razvoju, vključno z državami v tranziciji imajo pogosto majhne domače prihranke, kar je posledica nizke ravni prihodkov skupaj z visoko inflacijo. V teh državah je omejeno tudi finančno posredovanje. NTI so preko podjetij, ki prejmejo tuj kapital, eden najpomembnejših instrumentov spremljanja srednje in vzhodnoevropskih držav v tržno gospodarstvo. NTI namreč pripomorejo k izboljšanju komparativnih prednosti neke države, saj se ponavadi pojavljajo v tistih panogah v katerih ima država prejemnica najcenejše proizvodne faktorje. Posledica tega je povečanje učinkovitosti v podjetjih s tujim lastništvom, kar pa se nato preko učinka prelivanja (»spill-over effect«) prenese še na ostala podjetja v gospodarstvu. Prisotnost podjetij s tujim kapitalom lahko vpliva na

16

domače podjetje preko večje konkurenčnosti ter preko različnih povezav naprej in nazaj (povezave z dobavitelji). NTI prinašajo v države v razvoju koristi, kot so znanja v obliki izboljšanih tehnologij, ki so v teh državah pogosto zastarela. S seboj prinesejo tudi vodstvena in organizacijska znanja ter dostop do tujih trgov. Države spodbujajo NTI predvsem iz razvojnih razlogov. Obstajali so dvomi, da NTI izpodrivajo domače investicije, vendar evidence razvijajočih se tržišč pokažejo, da so pritoki NTI bolj kompliment kot pa substitut domačim investicijam, oziroma da pritok tujega kapitala ne izpodriva domačega investiranja temveč ga celo stimulira (Verhofstadt, 2004, str. 34). Koristi NTI ne izhajajo samo iz velikega obsega temveč tudi iz njihove kakovosti. Podjetja, kjer so prisotni tuji investitorji, se večinoma prestrukturirajo hitreje in med procesom ponavadi število zaposlenih zmanjšajo za več kot državna ali doma privatizirana podjetja. Podjetja s tujim managementom priskrbijo tudi intenzivnejše usposabljanje, glede na raziskave investirajo več kot domača, delujejo bolj kapitalsko intenzivno in imajo večjo delovno produktivnost (Verhofstadt, 2004, str. 34). Najpogostejša oblika NTI v državah v razvoju bogatih z naravnimi surovinami so vertikalne integracije, ko investitor išče poceni vire oziroma proizvodne dejavnike (zemlja, poceni delovna sila in tehnologija), s pomočjo katerih si zagotovi kontrolo nad potrebnimi surovinami in podjetju omogoči neprekinjeno preskrbo po najnižjih stroških. Za podjetja iz majhnih držav je značilno iskanje trgov, saj zanje neposredne investicije v tujino predstavljajo možnost izkoriščanja ekonomije obsega, porazdelitve tveganja in s tem povečanje učinkovitosti ter doseganje višjih donosov (Dunning, 2001, str. 28). Zaradi nezadostnih domačih prihrankov in nerazvitega finančnega sistema, ki pomeni visoke stroške domačega financiranja ter zaradi relativno visokega deleža človeškega kapitala, so države v prehodu za tuje investitorje dobra priložnost. Z neposrednim vlaganjem vanje dosegajo višje dobičke na obstoječi kapital, kot bi jih lahko pričakovali v stabilnejših tržno usmerjenih gospodarstvih. Kapital vložen v podjetja držav v prehodu, skupaj z izboljšavami v vodstvu ter naprednejšo tehnologijo prinaša visoke dobičke (Garibaldi, 1999, str. 89). 2.6.2 Specifične prednosti NTI Obstaja več razlogov zakaj države prejemnice želijo privabiti tokove NTI. NTI namreč prispevajo k stabilnosti, učinkovitosti in rasti gospodarstva države prejemnice, krepijo njen razvoj, predvsem če pomenijo vstop dobro delujočih in konkurenčnih podjetij ali izboljšanje delovanja in povečanje konkurenčnosti prevzetih podjetij. V literaturi in praksi najpogosteje navajani pozitivni prispevki NTI k razvoju države prejemnice so dodatni viri in sposobnosti v obliki kapitala, tehnologije, organizacijskih, poslovodnih in drugih znanj in dostopa do trgov, ki jih prinesejo tuji investitorji. Z drugačno alokacijo virov tuji investitorji prispevajo k prestrukturiranju gospodarstev držav prejemnic. Z učinkovito alokacijo virov, povečanjem konkurence in posrednimi (»spill-over«) učinki na domače dobavitelje in konkurente pa pomagajo v razvijanju domačih virov, zmogljivosti in

17

produktivnosti domačih podjetij pa tudi pospeševanju vključevanja gospodarstva države prejemnice v svetovno gospodarstvo. 2.7 Investicijske vzpodbude in operativne zahteve Investicijske vzpodbude na eni in operativne zahteve na drugi strani predstavljajo tiste instrumente ekonomske politike, ki naj bi delovali neposredno in specifično na tuje in domače investicije in na obnašanje podjetij s tujim kapitalom. Če so operativne zahteve podrobno in konkretno formulirani cilji države prejemnice glede želenih razvojnih učinkov NTI, so investicijske vzpodbude instrumenti za realizacijo teh učinkov. Izpolnjevanje operativnih zahtev je načeloma pogoj za dodeljevanje vzpodbud (Rojec, 1994, str. 29). Instrumenti vzpodbujevalne politike so predvsem tako imenovane faktorske vzpodbude, pri čemer so to tisti ukrepi ekonomske politike, katerih edini ali vsaj prvenstveni cilj je vzpodbujanje investiranja ali določeno obnašanje enot tujih podjetij. Faktorske vzpodbude so lahko:

• fiskalne, kot na primer nižje davčne stopnje, oprostitev plačila davkov za določeno obdobje, nižje davčne osnove, pospešena amortizacija;

• finančne, kot so dotacije, subvencije, posojila pod ugodnejšimi pogoji, garantiranje posojil;

• ostale, kot so pomoč pri infrastrukturi podjetja, prednostne pogodbe z vlado, zagotavljanje določenih storitev investitorjem, ustanavljanje prostih carinskih podjetniških in tehnoloških con.

Tu so seveda tudi implicitne vzpodbude, ki pa se podeljujejo individualno. Njihov smisel je prav ta, da se ne dajejo na neki formalni zakonski osnovi, temveč od primera do primera, glede na interes obeh partnerjev (tujega investitorja in države prejemnice) in glede na medsebojno razmerje pogajalske moči. Ostali ukrepi ekonomske politike, ki sicer delujejo vzpodbujevalno, vendar se sprejemajo prvenstveno iz drugih razlogov, so le posredno instrument vzpodbujevalne politike. Tako za prejemnika kot za dajalca vzpodbud je bistveno:

• ali vzpodbuda predstavlja neposreden proračunski strošek za vlado (dotacije, subvencije), ali pa le odrekanje možnemu bodočemu proračunskemu dohodku (razne vrste davčnih olajšav);

• ali se vzpodbuda daje na začetku projekta ne glede na njegovo uspešnost, ali pa se njena dodelitev veže na uspešnost projekta (olajšave v zvezi z plačilom davka so tipične vzpodbude te vrste);

• ali neka vzpodbuda deluje na dvig profitne stopnje, (posojilo po znižani obrestni meri), ali na zmanjšanje tveganja (garantiranje posojil).

Tuji investitorji imajo raje vzpodbudne vrste dotacij in subvencij. Vzpodbude katerih dodeljevanje ni vezano na uspešnost projekta in vzpodbude, ki jim dvigajo profitno stopnjo. Za vlade, ki te vzpodbude dajejo, je stvar drugačna. Precej je odvisno od tega ali prakticirajo agresivnejšo ali pasivnejšo vzpodbujevalno politiko. Najagresivnejša vzpodbujevalna politika je značilna za manjše države, ki želijo predvsem izvozno usmerjene projekte NTI in v katerih NTI predstavljajo pomembno makroekonomsko

18

kategorijo. Čim več je takih vzpodbud, ki so pozitivne za tuje investitorje, bolj agresivna je vzpodbujevalna politika. Nasproti vzpodbudam stojijo operativne zahteve o obnašanju tujih investitorjev oziroma enot tujih investicij. Najbolj pogoste operativne zahteve se nanašajo na:

• delež proizvodnje, ki naj ga podjetje s tujim kapitalom izvaža; • delež domačih inputov, ki naj jih v svoji proizvodnji uporablja podjetje s tujim

kapitalom; • nova delovna mesta; • transfer tehnologije; • investiranje v manj razvita področja itd.

Operativne zahteve so se do sedaj uporabljale v dvojni vlogi: kot zahteva, da se sploh dovoli tuja investicija (načelo negativnega vzpodbujanja), ali kot pogoj za dodelitev vzpodbud (načelo pozitivnega vzpodbujanja). Danes je relevantna le še vezava na dodeljevanje vzpodbud. 2.7.1 Učinkovitost investicijskih vzpodbud Učinkovitost investicijskih vzpodbud za državo prejemnico je načeloma odvisna od pomena, ki ga imajo vzpodbude v procesu odločanja tujega investitorja. Tuji investitorji obravnavajo vzpodbude kot sekundarne, kot postranski dejavnik. Pomembnejše so le takrat, ko so drugi primarni dejavniki odločanja med dvema lokacijama bolj ali manj izenačeni (na primer pri izbiri med Belgijo in Nizozemsko, ne pa pri izbiri med Belgijo in Romunijo). Po anketi Irske Industrial Development Agency (IDA)(Kovač, 1996, str. 46), ki je ena najuspešnejših agencij za pospeševanje NTI v svetu, so dejavniki, ki jih upoštevajo tuji investitorji pri izbiri lokacije projekta, rangirani v naslednjem vrstnem redu:

• dostop do trga; • stroški energije; • davki; • vladna stališča do NTI; • sodelovanje domačih partnerjev; • stabilnost valute; • telekomunikacije, prometne povezave; • lokalni dobavitelji; • politično tveganje; • cene zemljišč; • stroški delovne sile in • eksplicitne vzpodbude.

Učinkovitost investicijskih vzpodbud v praksi je odvisna od mnogih dejavnikov:

• od vrste, strukture in velikosti vzpodbud. Davčne olajšave bodo manj pomembne kot neka primerljiva vrednost dotacij ali subvencij. Tuji investitorji imajo večinoma raje izplačilo dotacij že pred začetkom poslovanja, kot pa fiskalne vzpodbude, katerih vrednost je odvisna od uspešnosti poslovanja. Tu so tudi drugi ukrepi ekonomske politike, katerih namen sicer ni vzpodbujati NTI, vendar delujejo vzpodbujevalno (carinska zaščita je ena glavnih vzpodbud za NTI, ki jih zanima trg

19

države prejemnice). Tu so tudi implicitne vzpodbude, kot so obljuba vlade, da bo kupovala od konkretnega podjetja s tujim kapitalom, da mu bo olajšala poslovanje itd. Tovrstne vzpodbude lahko včasih odigrajo odločilno vlogo;

• od tega, ali je proizvodnja podjetij s tujim kapitalom usmerjena pretežno na trg

države prejemnice, v izvoz na svetovni trg, ali nek skupen trg. To namreč vpliva na stopnjo konkurence med potencialnimi državami prejemnicami NTI. Čim večja je konkurenca, tem večji je vpliv investicijskih vzpodbud na odločitev tujega investitorja, v kateri državi naj locira svoj projekt. Pri NTI, ki so namenjene servisiranju domačega trga, se konkretna država prejemnica ne sooča z neposredno konkurenco drugih držav. V takem primeru deluje vzpodbujevalno predvsem zaščita domačega trga pred konkurenco iz uvoza, medtem ko je vpliv ožje pojmovanih vzpodbud (faktorske vzpodbude) minimalen. Pri NTI, katerih proizvodnja je namenjena izvozu na svetovni ali skupni trg, je konkurenca med potencialnimi državami prejemnicami NTI pomembna. To še posebej velja za NTI namenjen skupnemu trgu, kjer gre za konkurenco podobnih držav; zaradi izenačenosti ostalih pogojev lahko faktorske vzpodbude odigrajo pomembno vlogo o odločitvi, v kateri konkretni državi skupnega trga locirati NTI. Slovenija ni zanimiva za NTI, ki bi prihajale zaradi njenega domačega trga. Ostanejo torej le možnosti za izvozno usmerjene NTI in potencialno za NTI usmerjene na neko področje prevladujočega trgovinskega tretmaja;

• od značilnosti konkretne dejavnosti projekta NTI. Čim bolj mobilna je neka

proizvodnja, tem bolj lahko vplivajo vzpodbude na izvor lokacije. S tem v zvezi je pomembno tudi razlikovanje med novimi projekti in razširitvijo obstoječih projektov NTI. V primeru razširitve so vzpodbude še manj pomembne kot sicer, saj je investitor že vezan na določeno lokacijo. To bi v svoji vzpodbujevalni politiki morala upoštevati tudi Slovenija.

20

3 IRSKA – ZGODBA O USPEHU Irska je dežela kjer se prepleta starodavna kulturna dediščina z najmodernejšimi dosežki sodobne znanosti in tehnike. V zadnjih desetletjih je dosegla izjemno gospodarsko rast in se uvrstila med najbolj odločne, samozavestne in prodorne države v Evropi. Iz zaostale agrarne države, nekoč revne britanske kolonije, se je Irska razvila v deželo visoko tehnološke industrije. Bruto domači proizvod na Irskem je v zadnjih letih rasel s povprečno letno stopnjo 9,9 %, kar je trikrat več od povprečja v Evropski uniji, medtem ko ostaja stopnja inflacije manj kot 2 %. Visoka konjunktura, ugodni davčni sistem in mlada, dobro izobražena, računalniško pismena delovna sila, so v državo privabili naložbe tujih multinacionalk, ki so se v zadnjih nekaj letih povečale za dobri dve tretjini, zajele pa so najsodobnejše sektorje Irskega gospodarstva, kot so farmacija, elektronika in računalništvo. Od leta 1980 je »Zeleni otok« pritegnil 40 % vseh ameriških vlaganj v elektroniko, zgovoren pa je tudi podatek, da približno tretjino v Evropi prodanih osebnih računalnikov izdelajo prav na Irskem. 3.1 Politična ureditev in zgodovina Oris politične zgodovine (Splošna informacija o Irski, 2003, str. 4):

• Irska je bila naseljena od leta 5.000 pr., v 6. st. pr. našim štetjem pa je prišlo do pomembnega naselitvenega vala Keltov, ki je bistveno zaznamoval podobo dežele;

• v petem stoletju je Irska prevzela krščanstvo; • vpadi Normanov iz današnje Velike Britanije so v 12. stoletju prekinili omenjeni

razvoj in otok politično (a ne v celoti) podvrgli angleškim kraljem; • v 18. stoletju je Irska doživela precejšen gospodarski razcvet (Dublin je bil peto

največje evropsko mesto), politično pa ustanovitev parlamenta, sicer podrejenega Westminstru. Prišlo je tudi do prvega močnega selitvenega vala v ZDA;

• leta 1800 je razglašena parlamentarna zveza med Britanijo in Irsko; • v politični zvezi z Britanijo je Irska ostala zapostavljena in manj razvita, predvsem

agrarna provinca. Zaradi vezanosti prehrane skoraj izključno na krompir, je (zaradi krompirjeve bolezni in katastrofalne letine) leta 1840 prišlo do t.i. »Velike lakote«, med katero je umrlo okrog milijon ljudi, en milijon pa je emigriral. »Velika lakota« velja za največjo tragedijo v irski zgodovini nasploh. Politični pomen tega obdobja je v utrditvi ljudskega prepričanja o slabosti britanske nadvlade;

• po sporazumu med Irsko in Britanijo leta 1921 (z Irske strani je pogajanja vodil Michael Collins, ki se je proslavil tudi v sami osamosvojitveni vojni) je 26 južnih grofij (»counties«) dobilo status britanskega dominiona, efektivno že svobodne države;

• leta 1937 Irci s plebiscitom sprejmejo novo ustavo, s katero Irska postane suverena država v okviru Commonwealtha do leta 1949 (v drugi svetovni vojni je Irska nevtralna), ko postane republika in se s tem dokončno loči od Commonwealtha;

• leta 1973 Irska postane članica EGS, kar za relativno revno in pretežno kmetijsko državo, odvisno od britanskega trga pomeni dodatne možnosti za hitrejši gospodarski razvoj in uveljavitev v Evropi.

• leta 1987 manjšinska vlada Fianne Fail prične z novo gospodarsko politiko.

21

Pripravljen je prvi triletni nacionalni gospodarski program imenovan »Program za nacionalno okrevanje« (Programme for National Recovery«). Ta vključuje fiskalno in monetarno stabilizacijo, reformo davčnega sistema, omejevanje rasti plač ter načrt za razvoj sektorjev na osnovi konsenza. Sledijo še trije po vsebini podobni programi: Program gospodarskega in socialnega napredka za leta 1991-1993 (»Programme for Economic and Social Progress«), Program za konkurenčnost in delo za leta 1994-1996 (»Programme for Competitivness and Work«) in program Partnerstvo 2000 (»Partnership 2000«) za obdobje 1997-2000. Vsi so vključevali preudarno fiskalno in monetarno politiko, naravnanost na tuje trge, krepitev konkurenčnosti irskih podjetij, vzpodbujanje neposrednih tujih investicij (predvsem na področju industrije z visoko dodano vrednostjo), sistematično vlaganje v izobraževanje in dogovor med socialnim partnerji in regionalnimi akterji glede počasnejše in uravnane rasti osebnih dohodkov.

3.2 Gospodarski razvoj Irske in njena odvisnost od NTI Glavna značilnost gospodarskega vzpona Irske je vpliv tujih neposrednih naložb, ki so bile ves čas primarni vir njene, posebno še v zadnjem desetletju, hitre gospodarske rasti. V devetdesetih letih je Irska dosegala nadpovprečne stopnje rasti bruto družbenega proizvoda, saj so več kot trikrat presegli povprečje v Evropski uniji. V zadnjih treh letih dosega v povprečju 6,5 % realno rast BDP. Tuja podjetja, ki poslujejo na Irskem, tam ustvarijo več kot polovico industrijske proizvodnje in zaposlenosti, ter tri četrtine izvoza industrijske proizvodnje. Vendar pa je taka gospodarska rast »Keltskega tigra«, kot je Irsko poimenovala revija Economist, značilna predvsem za obdobje zadnjih petnajst let (The Economist, 1997, str 23). 3.2.1 Značilnosti gospodarskega razvoja Irske Irska je bila od leta 1923 del britanskega imperija, vendar je bila tudi po politični osamosvojitvi še dolgo, predvsem gospodarsko odvisna od svoje sosede. Do konca petdesetih let je bilo Irsko gospodarstvo zelo zaprto, močno zaščiteno, večina izvoza in zaposlenih je bila odvisna od neučinkovitega kmetijskega sektorja. Čeprav jo druga svetovna vojna ni neposredno prizadela, jo je pestilo hudo pomanjkanje surovin. Mejnik v gospodarskem razvoju Irske se je začel v šestdesetih letih s sprejetjem in izvajanjem strategije izvozno usmerjene industrializacije, predvsem pa je bilo zanjo odločilna priključitev k Evropski uniji leta 1973. Irska je bila ena od najrevnejših držav članic Evropske unije, saj je bila revnejša od Španije in le malo bogatejša od Grčije in Portugalske. Še leta 1987 je znašal dohodek Irske merjen v BDP na prebivalca 63 % britanskega, že v drugi polovici devetdesetih let ga je presegel (The Economist, 1997, str 23). Ob osamosvojitvi leta 1922 je Irska industrija obsegala predvsem manjša podjetja za proizvodnjo živilskih in tekstilnih izdelkov, skoraj izključno za domači trg. Da bi spodbudila industrializacijo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja vlada uvedla zaščitne ukrepe, vendar ti niso dali pravih rezultatov. V petdesetih letih se je zato vlada odločila za

22

makroekonomsko reformo, ki je bila usmerjena predvsem v spodbujanje izvoza. To je močno povečalo zaposlenost in izboljšalo strukturo BDP. Vse do konca petdesetih let prejšnjega stoletja je Irska vlada šla po poti avtokracije, da bi industrializirala državo, kar se je izkazalo za neuspeh. Poleg Velike Britanije, Danske in Norveške, je Irska leta 1961 zaprosila za članstvo EEC, predvsem iz ekonomskih razlogov. Članstvo je pomenilo velik izziv. V dolgem obdobju med kandidaturo in končno včlanitvijo leta 1973 se je Irska trudila z razvojem industrije, odstranitvijo projekcij in s tem, kako povečati konkurenčnost industrije. Cilj politike je bil doseči polno zaposlenost, znižati nenehno emigracijo prebivalcev in povečati življenjski standard populacije na raven sosede in zahodne Evrope. Članstvo pa je poleg tega pomenilo tudi možnost zmanjšanja politične in ekonomske odvisnosti od Velike Britanije (Leunig, 1998, str. 121). Kljub vsem pripravam je prosti trg za gospodarstvo pomenil šok, zato prvih petnajst let članstva Irske v Evropski uniji niso bila prav uspešna. Irska ekonomska politika je imela velike težave s prilagajanjem evropskim standardom. Pomanjkanje konkurenčnosti industrije je sililo vlado, da je s subvencijami privabila v državo izvozno usmerjena tuja podjetja. Bruto domači proizvod na prebivalca je zrasel iz 58 % povprečja Evropske unije (1973) na 64 % (Leunig, 1998, str. 122). To je bil prvi manjši napredek. Vendar pa je visoka stopnja rasti prebivalstva vplivala na povečanje stopnje nezaposlenosti vse do 18 % leta 1985. Proizvodnja je stagnirala, primanjkljaj tekoče plačilne bilance se je povzpel na 7 % BDP, inflacija je presegla visokih 10 % ter prav tako zadolženost države (116 % bruto družbenega proizvoda leta 1986) (Avšič, 2002, str. 67). Ekonomski rezultati Irske po petnajstih letih EU članstva niso bili prav nič ugodni. V začetku osemdesetih let je bil gospodarski položaj Irske ponovno precej zaskrbljujoč, čeprav je vlada že v šestdesetih letih začela z gospodarskimi reformami, pa tudi vstop v EU leta 1973 je prinesel precejšnje koristi. Proizvodnja je stagnirala, nezaposlenost je dosegla rekordnih 17 % (kljub precejšnjemu izseljevanju), deficit plačilni bilanci se je povzpel na 7 % BDP, letna inflacija je bila nad 10 %. Deficit v plačilni bilanci se je povzpel na 12 % BDP. Težav se je vlada lotila s »Programme for National Recovery«, ki je poudarjal fiskalno in monetarno stabilnost ter tripartitno usklajevanje. Uspeh programa je narekoval se štiri podobne programe: »Programme for Economic and Social Progress« (1991-1993), »Programme for Competitivness and Work« (1994-1997), »Partnership 2004 (1998-2000), »Programme for Prosperity and Fairness« (2000-2002) ter »National Development Plan« (2000-2006). Leto 1987 velja za začetek irskega preporoda, potem ko so se odločili za »nemogoče« ter sprejeli nacionalni sporazum vlade, združenja delodajalcev in sindikatov delavcev o skupnem boju za izboljšanje gospodarskih razmer. Dotlej zaprto gospodarstvo so povsem odprli, vzpostavili izjemno ugodne zakonske okvire za tuje naložbe, znižali davke na dobiček na eno najnižjih stopenj v svetu, izboljšali sistem brezplačnega izobraževanja, znižali stroške zaposlitve, dajatve in tudi stroške poslovnih operacij do 50 % v primerjavi z drugimi državami ter ne nazadnje začeli obsežno akcijo privlačevanja tujega kapitala, predvsem med emigracijo iz ZDA (kjer živi več Ircev kot na Irskem) (Atteslander, 2003, str. 19). Preobrat je bil na začetku za marsikoga grenak, a je bil nujen in sprejet kot nacionalen konsenz. Konec 1980-ih je bil torej zaznamovan s spremembami. Stopnje inflacije so se znižale, prav tako ko so se pomanjšali državni dolgovi. Pričela se je rast tujih

23

investicij, pomoč sredstev Evropske unije za regionalni razvoj je znašala 2,5 % irskega bruto družbenega proizvoda, skupaj s sredstvi za razvoj kmetijstva pa 2,7 % irskega bruto družbenega proizvoda (1993). Konec 1990-ih je Irska že postala ena izmed držav v Evropi z najvišjo stopnjo rasti. Več kot 70 % irskega izvoza je bilo namenjenih v članice Evropske unije, stopnja nezaposlenosti se je znižala na 9,8 % (1997), Irska pa je dosegla tudi 98 % povprečnega standarda Evropske unije (1996). Ni veliko držav, ki so tako dobro uspele izpolniti kriterije Evropske monetarne unije (proračunski deficit 0,9 %, državni dolg 66,3 %, stopnja inflacije 1,4 %) (Leunig, 1998, str. 122). Spremembe gospodarske politike so v devetdesetih letih (izrazito od leta 1994 dalje) povsem spremenile gospodarske kazalce. V letih 1996-2000 je gospodarstvo raslo v povprečju z 9,24 % letno stopnjo (za obdobje do leta 2003 je napovedana letna rast 6,4 %), Irska je dosegla najnižji proračunski deficit v Uniji in zmanjšala inflacijo. Ta rast se je odrazila v bistvenem povečanju zaposlenosti, pa tudi produktivnosti. Zaradi zasuka migracijskih valov (emigracija se zmanjšuje od leta 1993 dalje; v letu 1998 se je na Irsko vrnilo 44300 ljudi irskega porekla) in ugodnih demografskih gibanj, je nezaposlenost upadla na 5 % konec leta 1999 oziroma 4,4 % avgusta 2000. Tudi strukturna nezaposlenost se je zmanjšala. GRAF 1: RAST BDP NA IRSKEM (1995-2005) (V %)

10,0%

7,8%

10,8%

8,6%

10,8%11,5%

6,5% 6,9%

1,4%

4,6%5,2%

0%

2%

4%

6%

8%

10%

12%

14%

Ras

t BD

P v

%

1995

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

(Nap

oved

)

Leto

Vir: IdaIreland (2004) Irskega skoka z zadnjega na prvo mesto v EU v enem samem desetletju ni mogoče preprosto razložiti. Na te spremembe je vplivalo več ugodnih dejavnikov. Med temi omenjajo rast proizvodnje, povezane z rastjo zaposlenosti in izobrazbe zaposlenih, članstvo Irske v EU (strukturni prispevki za kmetijstvo, vključitev v enotni trg), kot morda najpomembnejši faktor pa OECD omenja tuje neposredne investicije, ki jih je vlada znala zelo spretno privabiti, ob čemer je skrbela za makroekonomsko kredibilnost in socialni dialog, ki je držal rast plač v sprejemljivih mejah.

24

Irska je za tuje neposredne investicije zanimiva kot vstopna točka za trg Evropske unije (predvsem za ZDA), kot država z zelo nizkimi davki in kot ena izmed enajstih držav EU, ki so s 1.1.1999 uvedle enotno valuto Euro. Na Irskem je trenutno približno 1000 podjetij v tuji lasti, ki zaposlujejo približno 90000 delavcev (pretežno v industriji visoke tehnologije, ki proizvaja v glavnem za izvoz). Vlada načrtuje program finančne pomoči podjetjem v tuji lasti, ki bodo ustanovljena v prihodnjih letih v manj razvitih regijah, v katerih vlada višja stopnja nezaposlenosti. Pomoč bo ponujena za področje visoke tehnologije, za raziskave in razvoj. Hkrati Irska nadaljuje s programom izobraževanja delovne sile, kar bo v prihodnosti pomenilo konkurenčno prednost države na področju visoke tehnologije. Irskemu gospodarstvu ni zadoščal domači trg s 3,7 milijona prebivalstva, zato se je bilo prisiljeno (in pri tem uspelo) kar najbolj usmeriti na tuje trge. V letu 1997 je vrednost irskega izvoza in uvoza znašala kar 158 % vrednosti BDP. K temu veliko prispevajo tuja multinacionalna podjetja, za katera je irski trg s samo 10 % davkom na dobiček in s šolano, specializirano, angleško govorečo delovno silo, zelo privlačen. Irska dosega rekordno visoko rast, ki jo v zadnjem obdobju nekoliko ogroža inflacija (konec leta 2000 je irski uspelo zmanjšati inflacijo na 5,9 %). V zunanji trgovini Velika Britanija izgublja svoj primat, na to mesto pa stopajo ZDA. Država je postavila več agencij za spodbujanje gospodarskega razvoja:

• Enterprise Ireland, za spodbujanje razvoja domače industrije; • IDA-Ireland, za promocijo tujih investicij (Irska je posebej zainteresirana za

elektronsko, softwarsko, kemično in farmacevtsko industrijo - prav te panoge so na Irskem dosegle velik razmah);

• SFADCO, za manj razvite regije; • Udaras na Gaeltachta, za keltsko govorečih območjih; • Forfas, za spodbujanje tehnološkega razvoja.

Zaradi porasta BDP Irske je Evropska komisija predlagala najprej prehodno obdobje in nato ukinitev dodeljevanja pomoči Irski iz strukturnih in kohezijskega sklada EU, saj kot enotna gospodarska enota presega 75 % povprečnega BDP EU, v obdobju 1994-1999 pa je gospodarska rast znašala več kot 50 %. Irska je na predlog odgovorila s protipredlogom, da se državo regionalizira (tako bi revnejša mejna, srednja in zahodna regija še naprej dobivala pomoč, bolj razviti južni in vzhodni regiji pa bi se pomoč postopno ukinjala), kar je Evropska komisija tudi sprejela (Italianer, 2004, str. 32). 3.3 Industrijska politika Irske in vloga IDA Pospeševanje tujih neposrednih naložb predstavlja najpomembnejši del irske industrijske politike, odkar je bil v poznih petdesetih letih sprejet prvi celoviti nacionalni načrt ekonomskega razvoja Irske, ki zajema tri glavne elemente. Uvedene so bile precejšnje vzpodbude izvoznikom v obliki kapitalnih subvencij in davčnih oprostitev. Leta 1958 je bila tako uvedena 100 % oprostitev plačila davka na dobiček od ustvarjenega izvoza (»EPTR - Export Profit Tax Relief«). Za podporo izvoznikov je

25

zadolžena IDA, (»Industrial Development Agency«) in druge, s strani države sponzorirane institucije. Element te strategije je predstavljal privabljanje izvozno usmerjenih tujih investicij. IDA se je pri pospeševanju tujih neposrednih investicij na Irsko odločila za selektivno politiko. Identificirala je ključne tehnologije in ciljne sektorje ter pri tem upoštevala še teritorialni vidik z določitvijo ciljnih trgov oziroma držav, na katere je usmerila svoje napore pri privabljanju tujih naložb. Tuja podjetja so bila pri tem deležna enakih vzpodbud kot domača podjetja. Odločitev o prosti menjavi: Irska se je pridružila Evropski uniji v letu 1973. Od takrat je deležna raznih oblik podpor iz Bruslja, ki so jih bile (in so jih še) deležne najmanj razvite države te skupnosti. Kljub manjšim prilagoditvam in spremembam v poudarku, so ti trije elementi ekonomskega razvoja ostali v veljavi do sredine devetdesetih let. Z ustanovitvijo IDA v letu 1969 je vlada le tej prepustila izvajanje tako začrtane industrijske politike in odgovornosti zanjo. Primarni vir rasti industrijske proizvodnje je bil vseskozi velik priliv NTI na Irsko. Večina tujih podjetij, ki so v šestdesetih letih ustanovila podružnice na Irskem, je tam proizvajalo tehnološko zrele, delovno intenzivne proizvode (tekstil, oblačila, obutev), ki niso zahtevali posebnih spretnosti. Čeprav so izvažala velik del svoje proizvodnje, pa so zahtevnejše poslovne funkcije, kot so trženje ali raziskave in razvoj ostajale pri matičnih podjetjih. Prav tuja podjetja, ki so vlagala na Irskem, so bila s strani IDA deležna večine finančnih in davčnih koncesij in do leta 1973 je bilo v tujih podjetjih zaposleno kar 32 % vseh zaposlenih v industriji. Do leta 1980 je bilo vzpostavljenih le malo vezi med domačimi in tujimi podjetji. Večino tehnološko zahtevnejših komponent so tuja podjetja, ki so ustanovila svoje podružnice na Irskem uvažala, četudi z visokimi transportnimi stroški. IDA se je leta 1973 na trende odzvala s še bolj agresivnim privabljanjem tujih naložb, predvsem iz sektorjev visoke tehnologije, ki zahtevajo višjo stopnjo industrijske usposobljenosti, kar naj bi Irski z relativno dobro izobraženo delovno silo dalo prednost pred novo industrializiranimi državami. Konec sedemdesetih in v osemdesetih se je število podjetij iz ciljnih sektorjev, ki so se odzvale na privlačne vzpodbude IDA precej povečalo. V letu 1985 sta bila s strani IDA, CTT (»Irish Trade Board«) in EOLAS (»Irish Science and Technology Board«) ustanovljena in koordinirana program za razvoj podjetij (»Company Development Programme«) in nacionalni povezovalni program (»National Linkage Programme«), ki naj bi pomagala pri razvoju konkurenčne podpirajoče in sorodne domače industrije. Poleg teh iniciativ je bila na podlagi priporočil te revizije ukinjena tudi oprostitev davka na dobiček iz ustvarjenega izvoza in v letu 1981 uvedena 10 % davčna stopnja na dobiček iz industrijske proizvodnje. Tudi pri podeljevanju vzpodbud domačim in tujim podjetjem je bil dan večji poudarek ustvarjanju delovnih mest, izobraževanju zaposlenih ter podpori pri raziskavah in razvoju, kot pa na financiranju osnovnih sredstev. Začetek devetdesetih je bil znova čas za revizijo industrijske politike v preteklem desetletju. Poudarjeni so bili nekateri strukturni problemi, ki vplivajo na konkurenčnost irske industrije, predvsem davčni sistem, infrastruktura in izobraževanje. Predlagana je bila

26

ustanovitev dveh agencij: Forbáirt, se je osredotočila na domača podjetja, Industrial Development Agency pa se je osredotočila na spodbujanje neposrednih tujih investicij. Bolj kot na podeljevanje nepovratnih finančnih spodbud sta se razvojni agenciji osredotočili na lastniški kapital podjetij. Liberalizacija trgovine je tesno povezana tudi z mednarodno mobilnostjo kapitalskih tokov, kjer so pomembne predvsem neposredne tuje investicije (NTI). Podobno pa ekonomske integracije, kot bolj učinkovite oblike liberalizacije trgovine spodbujajo še močnejše tokove NTI. Tako je za Irsko po letu 1973 ko se je vključila v EGS, značilna izjemna rast pritokov NTI predvsem iz ZDA. 3.4 Irska kot ugodna lokacija za NTI Da bi bili v hudi konkurenci med evropskimi regijami uspešni pri pridobivanju izvozno usmerjenih investicijskih projektov, mora država prejemnica imeti ustrezen program spodbud, predvsem pa tudi stabilno in tujim naložbam naklonjeno prijazno okolje. Ključne privlačnosti so:

a) Nizki stroški in dodatne spodbude Med prednosti za tuje investitorje na Irskem uvrščajo razmeroma nizke operativne stroške, kot so nakup in najem prostorov, nižji telekomunikacijski stroški in inflacija, ki je nižja od povprečja Evropske unije. Poleg tega IDA ponuja tujim naložbenikom še vrsto drugih ugodnosti, še zlasti če gre za visokotehnološka podjetja. Novoustanovljena podjetja, ki izpolnjujejo pogoje o odpiranju novih delovnih mest in ohranjanju določene stopnje zaposlenosti, so pogosto deležna velikodušnih spodbud in tudi neposrednih dotacij. Irski paket spodbud za tuje investitorje je eden najbolj radodarnih v Evropski uniji, vključuje pa kapitalske dotacije, posojila za nakup nepremičnin, subvencije pri plačilu najemnin, vlaganje v šolanje kadrov, v raziskovanje in razvoj ter ponudbo posojil za nakup tehnologije (Pavšič, 1999, str. 49).

b) Angleško govoreča država Večina privabljenih investicijskih projektov je iz Severne Amerike. Uradni jezik Irske je angleščina, kar daje pomembno prednost pri izvajanju teh projektov.

c) Visoko izobražena, usposobljena in mlada delovna sila Pomemben dejavnik po mnenju IDA-e in tujih investitorjev je visoko usposobljena in mlada delovna sila. Irska ima 3,84 milijona prebivalcev, od tega je kar 36 % prebivalcev mlajših od 25 let. Poleg velikega kadrovskega potenciala je ta tudi visoko usposobljen (dokončana univerzitetna izobrazba). Dve tretjini vpisanih na univerzah študira tehnične, naravoslovne in poslovne vede. Univerze tesno sodelujejo z gospodarstvom; veliko tehniških fakultet je lociranih v neposredni bližini tehnoloških parkov ali pa so njihov sestavni del. Prav mlada, izobražena in za visoko tehnologijo usposobljena delovna sila, konkurenčni stroški, ter ugoden davčni režim največkrat prepričajo podjetja v prid lokaciji na Irskem.

27

TABELA 1: DELEŽ PREBIVALSTVA MLAJŠEGA OD 25 LET, LETA 2003 (V %) Država % preb. mlajšega od 25 let Irska 35,5% Velika Britanija 31,0% Francija 30,1% Nizozemska 28,7% Nemčija 24,4% Španija 24,3% ZDA 34,2% Japonska 25,3%

Vir: IDA Vital Statistics, 2004 Odločilno vlogo so podobno kot davčni sistem, odigrale naložbe v izobraževanje. Irci so od nekdaj veliko vlagali v izobraževanje, vendar to ni pomenilo prednosti, saj so se najboljši kadri odseljevali iz Irske. Kljub temu je vlada še bolj okrepila visoko šolstvo in stavila na nove informacijske tehnologije. Iz državne blagajne je veliko sredstev namenjenih za izobraževanje, ob pomoči evropskih skladov pa je vlada ustanovila vrsto tehnoloških šol. Na Irskem so izobraževalni sistem začeli spreminjati po šolski reformi leta 1967, ko je postalo šolanje na srednjih šolah brezplačno. Redno dodiplomsko izobraževanje za domače študente in študente iz Evropske unije, je prav tako brezplačno. Šolnine so potrebne na višjih ravneh (podiplomski študij). Na Irskem že od nekdaj prevladuje prepričanje, da je izobraževanje edina zanesljiva naložba v prihodnost. Irska je bila še pred nekaj desetletji razmeroma zaostala država, ki ni nikoli doživela industrijske revolucije. Ker je prevladovalo kmetijska proizvodnja (kar 85 % prebivalstva se je preživljalo s kmetijstvom), nima klasične industrijske tradicije, zato se je intenzivno usmerila v razvoj panog, ki zahtevajo veliko znanja, kot so računalništvo, informatika in farmacija (IDA Vital Statistics, 2004).

d) Nizek davek na dobiček Leta 1981 je bil uveden 10 % davek na dobiček v industrijski proizvodnji in storitvah, ki je bil prvotno zagotovljen do leta 2010. Ta pomeni eno najpomembnejših spodbud za privabljanje tujih naložb na Irsko, saj pomeni najnižjo stopnjo davka na dobiček za proizvodna in storitvena podjetja v Evropski uniji, medtem ko znaša povprečje v Evropski uniji 35 %. Raziskava opravljena med 350 multinacionalnimi podjetji iz Evrope, ZDA, Kanade, Hong Konga in Japonske, je pokazala, da je prav Irska z desetodstotno stopnjo davka na dobiček, zanje najpomembnejša med davčnimi spodbudami, ki jih nudijo države EU (Lukač, 1998, str. 35). Od 1. januarja 2003 dalje znaša davčna stopnja za dobičke v vseh sektorjih, vključno s proizvodnjo in mednarodnimi storitvami 12,5 % (IDA Vital Statistics, 2004). Na reinvestirani del pa se davek sploh ne plačuje (Pavšič, 1999, str. 49).

28

GRAF 2: DAVEK NA DOBIČEK V LETU 2003 (ZA PROIZVODNA IN STORITVENA PODJETJA)

34,0%

25,0%

26,4%

35,0%

34,5%

33,3%

34,0%

12,5%

0,0% 10,0% 20,0% 30,0% 40,0%

Davek na dobiček (v %)

Belgija

Slovenija

Nemčija

Španija

Nizozemska

Francija

Avstrija

Irska

Vir: IDA Vital Statistics 2004 Dovoljenje za omejitev obdavčitve podjetij na 10 % je imelo velike posledice. Evropska unija je s tem neposredno vplivala in pripomogla k uspešnem gospodarskem razvoju. Nizka obdavčitev je omogočila privabljanje neposrednih tujih investicij, ki pomenijo glavno gonilo razvoja irskega gospodarstva. Skupaj je prišlo na Irsko 1117 podjetij, od tega 465 ameriških. Na Irsko odpade 40 % ameriških naložb v Evropi. Vezi so tako tesne, da obstaja vprašanje, ali je Irska evropska država ali privesek ZDA (Avšič, 2002, str. 69).

e) Podpora vlade Vlada v celoti podpira IDA-o (»Industrial Development Agency«) pri oblikovanju in izvajanju nacionalne politike investiranja iz tujine. Tudi s pravnega vidika je Irska zelo odprta država, saj ima enega izmed najliberalnejših odnosov do tujih vlaganj. Za tuja podjetja, ki želijo investirati, ni posebnih omejitev, pravni postopki so hitri, pregledni in preprosti. Leta 1981 je bil uveden 10 % davek na dobiček iz industrijske proizvodnje, ki je tudi najnižji v EU (Lukač, 1998, str. 24). Industrijska razvojna ustanova, IDA (»Industrial Development Agency«), je ena najpomembnejših ustanov v ozadju ugodnih kazalcev irskega gospodarstva. IDA že trideset let korenito posega v industrijsko razvojno politiko s spodbujanjem tujih naložb na Irskem. Tuje naložbe privablja z nepovratnimi sredstvi, svetovanjem in drugimi vzpodbudami. Zaposluje 800 ljudi, od katerih jih 280 dela v uradu za promocijo tujih naložb in gospodarstva, ki ima predstavništva v 15 poslovnih središčih po sveti. V minulih

29

nekaj letih je IDA s premišljeno in učinkovito kampanjo, s katero je uspela pritegniti zanimanje in vlaganja družb, ki razvijajo najsodobnejšo visoko tehnologijo, odprla vsako leto povprečno 12000 novih delovnih mest (Pavšič, 1999, str. 49).

f) Irska podjetja kot dobavitelji tujim podjetjem Da bi tuje investicije koristile razvoju nacionalnega gospodarstva, se morajo integrirati v nacionalno gospodarstvo. Tako tuja, kot tudi domača podjetja so že nekaj desetletij stimulirana s programi vzpodbud v okviru nacionalnega programa povezovanj za medsebojno sodelovanje. Tako npr. tuje podjetje išče svoje dobavitelje med domačimi podjetji namesto v tujini. Razvita je močna podporna baza podjetij, ki zadovoljujejo stalno spreminjajoče se potrebe multinacionalnih podjetij (Lukač, 1998, str. 25).

g) Dostop do trga EU Značilnost Irske politike privabljanja tujih naložb je tudi izvozna naravnanost, predvsem na trge Evropske unije. Prost dostop do 370 milijonskega trga Evropske unije je pomemben dejavnik pri odločanju o lokaciji investicije, še posebej to velja za ameriška in japonska podjetja. 3.5 Davčne vzpodbude na Irskem Irska davčna politika vsebuje veliko davčnih olajšav. Stroški davčnih olajšav so veliki in dosegajo vrednostno skoraj 10 % BDP (leta 1996). Stroški so realno gledano veliko manjši, saj brez davčnih olajšav ne bi prišlo do marsikatere investicije. Davčne olajšave so pomembna značilnost Irskega davčnega sistema. 3.5.1 Ozadje davčnih vzpodbud na Irskem Vse od sredine petdesetih let, je Irska vlada uporabljala davčni sistem z namenom vzpodbujanja gospodarskega razvoja. Glavni cilj Irske vse od ustanovitve 1922 leta, je bila vzpodbuda ekonomskemu razvoju države. Ta bi omejil padanje števila populacije z ustvarjanjem novih delovnih mest in posledično manjšanje brezposelnosti. To je bilo v Irskem primeru mogoče doseči samo s pospešeno industrializacijo. Da bi pospešili investicije v industrijo pa so bile potrebne davčne olajšave. Po letu 1950 so se na Irskem usmerili v izvozno usmerjeno gospodarstvo. Na davčnem področju so uvedli olajšave na investicije v proizvodne zgradbe in opremo in oprostili davek na dobiček izvoznim podjetjem. Davčna olajšava na dobiček izvoznih podjetij je bila predstavljena leta 1956. Prvotna je olajšava v višini 50 % veljala za obdobje 5 let. Leta 1957 je bila olajšava povišana na 100 %, leta 1958 so število let veljavnosti podaljšali iz 5 na 10 let za obdobje do leta 1970. V naslednjih letih so olajšavo podaljšali na 15 let za obdobje do leta 1990, ko naj bi olajšava nehala veljati.

30

Zaradi pritiskov EEC je bila olajšava kasneje opuščena in nadomeščena z 10 % davkom na dobiček za obdobje do leta 2000, ki je bilo naknadno podaljšano do leta 2010. Maja 1997 je Irska vlada objavila predloge, s katerimi bi zmanjšala nejasnosti v zvezi z davčno politiko v primeru ukinitve olajšav na davek od dobička. Vlada je predstavila nov 12,5 % davek na dobiček trgovske dejavnosti in višji 25 % davek na dobiček iz netrgovske dejavnosti. Novi davek bo prišel v veljavo leta 2011 za podjetja, za katera je do sedaj veljal 10 % davek na dobiček ter leta 2006 za ostala podjetja. Skupaj z zakonom o davku je vlada predstavila tudi nove ukrepe za zmanjševanje davčnih zlorab. Irska je država z zelo ugodno davčno politiko, ki je naravnana spodbujanju zaposlovanja v industrijskem okolju. Novoustanovljena industrijska podjetja koristijo olajšavo na davek od dobička z namenom pospeševanja izvoza. Davčne olajšave so eden glavnih razlogov za privabljanje tujih investicij na Irsko. Tuje investicije so bile najbolj intenzivne v obdobju irskega vstopanja v Evropsko skupnost leta 1973, ko se je tudi za Irsko odprl velik evropski trg. V tem času je na Irskem zraslo največje število podjetij iz ZDA (Harney, 2004, str. 85). 3.5.2 Vzpodbude pri pospeševanju neposrednih tujih investicij Operativne zahteve, ki jih mora pri vlaganju izpolnjevati tuji investitor in investicijske vzpodbude predstavljajo tiste instrumente ekonomske politike, ki naj bi neposredno delovali na tuje investicije in obnašanje tujih investitorjev. Izpolnjevanje operativnih zahtev (največkrat se nanašajo na delež proizvodnje ali celotnih prodaj v izvozu) je običajno pogoj za dodeljevanje vzpodbud (OECD Advisory Group on Investment, 1999, str. 21). Predvsem za investicijske projekte, katerih proizvodnja je mobilna in za tiste, katerih proizvodnja je usmerjena pretežno v izvoz, predvsem na skupni trg, so finančne in nefinančne spodbude, ki jih država prejemnica nudi tuji investitorjem, velikokrat odločilen dejavnik pri njihovi odločitvi o lokaciji. Posebej, ko med seboj konkurirajo približno enako razvite regije (Irska, Severna Irska, Wales in Škotska). Spodbude, ki so lahko avtomatične ali diskrecijske se delijo na tri skupine (UNCTAD - Incetives and FDI, 1996, str. 22-27):

• fiskalne (davčne) vzpodbude; • finančne vzpodbude; • druge vzpodbude.

Med najbolj pogoste vzpodbude, ki jih država prejemnica nudi tujim investitorjem, sodijo davčne spodbude, katerih namen je zmanjšati davčna bremena tujim podjetjem. Sem spadajo davčne počitnice, znižane splošne davčne stopnje, pospešena amortizacija, znižani prispevki za socialno varnost, znižane uvozne in izvozne dajatve in drugi potrebni ukrepi. Za davčne in tudi finančne vzpodbude je značilno, da so večinoma pod nadzorom vladnih organov in jih država lahko razmeroma hitro prilagodi in s tem poveča ali zmanjša konkurenčnost regije in/ali države. Davčne spodbude so bolj priljubljene v državah v razvoju, posebno v Aziji, Afriki in v vzhodnoevropskih državah. Finančne vzpodbude

31

(dotacije, subvencije, subvencionirani krediti, poroštva države za kreditne garancije) pa so bolj pogoste v zahodnoevropskih državah in ZDA (UNCTAD - Incetives and FDI, 1996, str. 22-27). Skupno ostalim vzpodbudam je, da z nefinančnimi sredstvi povečujejo uspešnost poslovanja tujega podjetja v državi prejemnici. Med pomembnejše štejejo ustrezno opremljena zemljišča in zgradbe, največkrat locirane v industrijskih parkih, ki so na voljo tujim investitorjem po cenah, ki so nižje od tržnih, priviligiran dostop do državnih naročil in zagotavljanje določenih storitev investitorjem. Mnenja o koristih investicijskih spodbud za državo prejemnico so deljena. Na eni strani so tisti, ki spodbudam pripisujejo ključno vlogo pri lokacijskih odločitvah tujih investitorjev, na drugi strani pa tisti, ki so mnenja, da spodbude omogočajo samo realizacijo ekstra profitov. Učinkovitost investicijskih spodbud za državo prejemnico je odvisna predvsem od pomena spodbud v procesu odločanja tujega investitorja. Spodbude največkrat odigrajo odločilno vlogo, kadar so vsi ostali primerni privlačnostni dejavniki odločanja med lokacijami izenačeni (UNCTAD - Incetives and FDI, 1996, str. 75). Omeniti velja, da je EU postavila za svoje članice omejitev glede vzpodbud. Tako sme vlada Irske (kot tudi druge manj razvite članice EU - Portugalska, Grčija in Severna Irska) subvencionirati do 75 % vrednosti investicij v osnovna sredstva na vsem svojem ozemlju, medtem ko sme npr. Nemčija subvencionirati tuje investicije le do 23 % te vrednosti in še to le v manj razvitih regijah (OECD - Investment Incentives and Subsidies, 1996, str. 3). TABELA 2: POMEMBNOST SPODBUJEVALNIH UKREPOV PRI ODLOČANJU O LOKACIJI INVESTICIJE

Dejavnik Ocena Davčne počitnice 2,2 Stopnja davka na dobiček 2,5 Poceni zemljišča 2,6 Subvencionirani krediti 2,7 Subvencije za zgradbo in opremo 2,8 Regionalne subvencije 2,8 Subvencije za izobraževanje 3,0

(1-odločilen, 2-pomemben, 3-delno pomemben, 4-nepomemben) Vir: OECD - Investment Incentives and Subsidies (1999, stran 5) 3.5.3 Irske vzpodbude tujim investitorjem Irska je država, ki si prizadeva pridobiti tuje investicije, usmerjene v izvoz, predvsem na skupni evropski trg, zato je zanjo značilen izrazito agresiven pristop pri dodeljevanju investicijskih spodbud. Paket spodbud IDA za tuje naložbe vsebuje različne kombinacije davčnih ugodnosti in finančne pomoči za zaposlovanje, investicije v osnovna sredstva, R&R, izobraževanje in najemnine. Zato je ta vedno predmet pogajanj med tujim podjetjem in IDA.

32

3.5.3.1 Fiskalne vzpodbude Med fiskalne ali davčne vzpodbude, ki jih IDA podeljuje tujim investitorjem, spadajo:

a) 10 % davek na dobiček; b) prosta repatriacija dobička in vloženega kapitala; c) pospešena amortizacija in d) davčne olajšave za izdatke za raziskave in razvoj.

a) Na prvem mestu po pomenu je 10 % stopnja davka na dobiček, ki ga je Irska

uvedla leta 1981, potem ko je od leta 1958 pa do leta 1981 za tuje izvoznike in podjetja veljala 0 % davčna stopnja. Raziskava (OSCE Economic Forum, 2004) opravljena med 350 multinacionalnimi podjetji iz Evrope, ZDA, Kanade, Hong Konga in Japonske, je pokazala, da je prav irski 10 % davek na dobiček za njih daleč najpomembnejši med davčnimi vzpodbudami, ki jih nudijo države EU. Tudi izvršni direktor IDA je prepričan, da brez tako ugodnega davčnega režima še zdaleč ne bi dosegli takih rezultatov na področju NTI, kot so jih dosegli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (McGowan, 1995, str. 3). 10 % davčna stopnja je najpomembnejša vzpodbuda za irsko industrijo, ki je zagotovljena do konca leta 2010.

Po tej davčni stopnji se obdavčujejo dobički, ki izvirajo iz naslednjih dejavnosti (Achive European Competitive Advantage, 1997, str. 2):

• Industrijska proizvodnja na Irskem, ne glede na to, v katere države so izdelki prodani;

• mednarodne finančne storitve, opravljene v Centru za mednarodne finančne storitve v Dublinu (»International Financial Services Centre - IFSC«) do konca leta 2005;

• določena proizvodnja/storitve, proizvedene v Shannon Airport Zone do konca leta 2005;

• razvoj programske opreme, obdelava podatkov in njim ustrezne tehnične ter svetovalne storitve;

• popravilo ali predelava lastno proizvedene računalniške opreme; • popravilo ladij, letal, letalskih motorjev in komponent; • določene ladijske storitve; • filmska produkcija; • ribje farme, predelava mesa, kloniranje rastlin, biogenetika.

V prvi polovici leta 1997 je Irska vlada objavila, da bo od leta 2006 dalje veljal 12,5 % davek na dobiček podjetij, ki poslujejo z IFSC. Za podjetja, ki so do konca leta 2010 upravičena 10 % davčne stopnje, pa ta ukrep začne veljati leta 2011. To je vsekakor uspeh Dublina pri pogajanju z Evropsko komisijo v Bruslju. Za tuja podjetja, kakor tudi za domača, je stalnost in transparentnost irskega davčnega sistema pomembna in kaže na njihov pozitiven odnos do tujih vlaganj.

b) Neomejen prenos dobičkov in vloženega kapitala v tujino. Dividende tako za posameznike kot za podjetja niso obdavčljive. Tuje podjetje lahko prosto in v katerikoli valuti prenese dividende in dobiček v tujino. Devizna kontrola je bila umaknjena z letom 1993 (Achive European Competitive Advantage, 1997, str. 3).

33

c) Podjetja, ki poslujejo v določenih območjih, so upravičena do pospešene amortizacije za industrijske objekte in opremo. Stopnja pospešene amortizacije zgradb je odvisna od območja, v katerem podjetje posluje ali gre za lastniški oziroma najemniški odnos. Za opremo (novo in/ali iz druge roke, kamor spada tudi programska oprema oz. pravica do njene uporabe) velja 15 % amortizacijska stopnja v prvih šestih letih, ter 10 % v zadnjem letu, razen za vozila, katerih stopnja je 20 % letno ali največ 19000 EUR letno. Podjetja, ki poslujejo v območju IFSC v Dublinu in v Shannon Airport Zone, so upravičena do 100 % stopnje (ali manj) tako za amortizacijo zgradb kot tudi za opremo, razen za vozila (Achieve European Competitive Advantage, 1997, str. 3).

d) Izdatki za raziskave in razvoj so odbitna postavka od davčne osnove v tistem letu v

katerem izdatki nastanejo. To velja tudi za izdatke v zvezi z raziskovalnimi projekti, ki jih skupaj financira več podjetij. Dohodek, ki izvira iz licenčnin zaradi podeljenih patentov, ki so plod inovacijske dejavnosti izvedene na Irskem, ni obdavčen. Ta davčna oprostitev velja za posameznike in podjetja, ki so irski rezidenti, pri tem pa ni nujno, da je bil celoten proces raziskav izveden na Irskem (Achieve European Competitive Advantage, 1997, str. 3).

3.5.3.2 Finančne vzpodbude

Finančne vzpodbude, predvsem če niso vezane na uspešnost projekta, imajo tuji investitorji najraje, za razliko od države prejemnice tujih investicij, za katero to pomeni proračunski izdatek. IDA finančne spodbude strogo pogojuje in v primeru neizpolnitve zahteva njihovo povračilo. Finančne vzpodbude dodeljujejo za:

a) financiranje osnovnih sredstev; b) ustvarjena delovna mesta; c) izobraževalne programe zaposlenih in d) raziskave in razvoj v enotah tujih podjetij.

a) Višina neobdavčljive davčne podpore je določena v pogajanjih med IDA in tujim

podjetjem za financiranje osnovnih sredstev (zgradbe, nova oprema, njen transport in inštalacija). Čeprav IDA finančno sodeluje pri projektih tujih investicij, pa sama ni vključena v lastniškem kapitalu tujih podjetij, razen v zelo redkih projektih, ko gre za vlaganja v strateško pomembne projekte (npr. telekomunikacije). Višina finančne pomoči je določena kot odstotek vrednosti investicije v osnovna sredstva. Za nove projekte v manj razvitih regijah se ta odstotek povzpne do 60 % oziroma 45 % v razvitejših regijah, čeprav so prej omenjene zgornje vrednosti dosežene le v izjemnih okoliščinah. Dejansko se subvencije s strani IDA gibljejo okoli 45 % vrednosti investicije v osnovna sredstva. Zgornje vrednosti 75 %, ki jo je določila Evropska unija še zdaleč ne dosegajo. Pri ekspanziji že obstoječega podjetja pa se ta lahko pogodi za subvencijo največ v višini 15 % vrednosti investicije v osnovna sredstva. Dejanska višina finančne pomoči za ta namen se za posamezne projekte zelo razlikuje. Nanjo vpliva industrijski sektor, struktura kapitala, lokacija in število novih delovnih mest, ki je poleg neto dodane vrednosti najpomembnejši dejavnik pri določanju njene višine (OECD Advisory Group on Investment, 1996, str. 19-21).

34

b) Finančna pomoč za nova delovna mesta je zasnovana tako, da investitor v prvem letu svojega poslovanja na Irskem od IDA dobi del denarnih sredstev za plače. Višina te vzpodbude je odvisna od števila ustvarjenih delovnih mest. Polovico sredstev dobi podjetje vnaprej, drugo polovico pa čez eno leto, vendar le če je podjetje delovno mesto tudi ohranilo. V nasprotnem primeru je podjetje dolžno denar vrniti. Običajno je prav število zaposlenih tisti element na podlagi katerega je določena višina denarne pomoči. Zgornja vrednost, čeprav ni zakonske omejitve se giblje okoli 12000 EUR za vsako novo ustvarjeno in ohranjeno delovno mesto. Dejavniki, ki vplivajo na kombinacijo paketa spodbud ter na njegovo višino so ekonomske koristi projekta, dodana vrednost, ustvarjena nova delovna mesta in raven potrebne usposobljenosti kadrov.

c) IDA nudi subvencije, ki krijejo tudi do 100 % stroškov izobraževanja zaposlenih.

Stroški, ki jih krijejo, vključujejo stroške delavnic in potovanj za inštruktorje in slušatelje (tako doma kot v tujini), stroške najema inštruktorjev in tehničnih svetovalcev in podobno. Finančna pomoč temelji na programu izobraževanja in usposabljanja, ki je predmet pogajanj in mora biti potrjen in sprejet s treh strani. Podjetja samega, IDA in FÁS, Irske agencije za industrijsko usposabljanje.

d) IDA nudi finančno pomoč tudi za raziskave in razvoj, in sicer za raziskave v zvezi

z novimi in izboljšanimi proizvodi in proizvodnimi procesi, »feasibility« študije za tuja podjetja na Irskem, ki iščejo nove proizvode in/ali nove trge za nakup tehnologije (IDA Vital statistic, 2004).

3.5.3.3 Druge vzpodbude Če investitor svojo dejavnost locira v enem izmed industrijskih parkov, ki jih upravlja IDA, mu ta nudi subvencionirane najemnine. IDA ima v lasti okoli 1500 ha industrijskih zemljišč ter 464500 m2 zidanih površin (»ready-to-occupy advance factories«), ki jih prodaja tudi z možnostjo odloženega plačila ali pa jih daje v zakup in najem s predkupno pravico. V preteklosti je IDA sama kupovala zemljišča in na njih zgradila ustrezno infrastrukturo, v zadnjih letih pa je to prepustila zasebni iniciativi. Industrijski (tehnološki, znanstveni) parki so skrbno zasnovani in so v skladu z visokimi standardi sodobne industrije, blizu pomembnih prometnih povezav. Vsi objekti so zgrajeni tako, da si jih podjetje lahko enostavno preuredi oziroma prilagodi svojemu načinu proizvodnje. Vedno je dovolj prostora za morebitno širitev. S tem, ko ima država gostiteljica že vnaprej na voljo industrijske parke s sodobnimi in standardiziranimi zgradbami in z vso potrebno infrastrukturo, pomembno vpliva na odločitev potencialnega investitorja o lokaciji. Zagotavlja mu hitrejši začetek poslovanja, brez zamudnih pridobivanj gradbenih in lokacijskih dovoljenj, izbiranjem izvajalca in podobnim. S tem se izogne zamudnim birokratskim postopkom in izgubi dragocenega časa. Po besedah uradnika IDA sta v povprečju potrebna dva meseca za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj za izgradnjo industrijskega objekta. V Sloveniji ta čas večinoma merimo v letih (Harney, 2004, str. 85).

35

3.5.4 Denarne pomoči Evropske unije Irska je nedvomno država, za katero je mogoče trditi, da si je iz vstopa v Evropsko unijo leta 1973 znala skovati največ kapitala. V resnici je veliko kapitala pridobila iz strukturnih in regionalnih skladov Evropske unije, s katerimi ji je uspelo svoje gospodarstvo spremeniti v najhitreje rastoče v petnajsterici. Kot tipično kmetijska država je dobro izkoristila dva paketa tako imenovanih strukturnih skladov Evropske unije, ki so na voljo članicam, predvsem pa je izredno velik neto prejemnik nadomestil iz kmetijskega sklada Evropske unije. Samo iz obeh strukturnih skladov se je v prejšnjem desetletju v celoti steklo okoli 12 milijard EUR (Pavšič, 1999, str. 49). Transferi s strani Evropske unije oz. njenih skladov so prav gotovo prispevali k Irskemu uspehu, vendar pa še vedno v celoti ne pojasnjujejo takšnega uspeha. Pomembno je ločiti dva učinka pri analizi vpliva strukturnih skladov (Begg, 1999, str. 22):

• Prvi je takojšnji učinek nepovratnega transfera na dohodek Irske, ki pomeni povečanje tega;

• Drugi je dinamični učinek transfera, ki lahko s povečanjem javnih investicij vodi k porastu stopnje rasti.

3.6 Sklepne ugotovitve o Irski Irska spada med najuspešnejše države na področju pospeševanja tujih neposrednih investicij. Ima eno izmed najliberalnejših zakonodaj v zvezi z tujimi vlaganji, dobre vzpodbude, hitre in pregledne administrativne postopke. S svojo one-stop-shop agencijo za tuje investicije, IDA - Industrial Development Agency of Ireland, je v skoraj tridesetih letih delovanja uspelo privabiti preko tisoč tujih podjetij, ki zaposlujejo skoraj polovico vseh zaposlenih v gospodarstvu. Irska je, preden je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja stopila na pot industrializacije, veljala za eno izmed najrevnejših evropskih držav. Njeno gospodarstvo je bilo zaprto, močno zaščiteno. Večina izvoza in zaposlenosti je bilo odvisno od neučinkovitega kmetijskega sektorja; pestila jo je velika nezaposlenost in emigracija prebivalstva. Mejnik v gospodarskem razvoju Irske je predstavljala priključitev k Evropski uniji v letu 1973 in izvajanje strategije izvozno usmerjene industrializacije, za katero je bilo značilno agresivno privabljanje tujih neposrednih investicij. Za izvajanje in odgovornost tako začrtane industrijske politike je mandat dobila IDA. Vzpostavila je jasen marketinški koncept promocije države kot ugodne investicijske lokacije. Bistvo njenega uspeha je v individualnem pristopu do obravnavanja tujih investitorjev in v stalnem spremljanju njihovih strategij in razvojnih potencialov Irske. Hitro identificiranje rastočih tržnih niš in hitro usmerjanje v njihovo trženje je Irski omogočilo zgodnje prednosti pri ohranjanju tržnega deleža na področju pospeševanja NTI. Tuje investicije so bile na Irskem vseskozi gibalo razvoja. Poleg nespornih pozitivnih vplivov pa ima takšna usmeritev tudi nekatere negativne posledice. Te se kažejo v prepadu med rezultati tujih in rezultati domačih podjetij. Čeprav se je v zadnjih tridesetih letih okoli tehnološko zahtevnejših tujih podjetij izoblikovala spodbudna podporna in sorodna domača industrija, je to področje, na katerem bo Irska in njene razvojne agencije morale še

36

veliko postoriti. To velja tudi pri poglabljanju sodelovanja med domačimi in tujimi podjetji, ter spodbujanju tujih podjetij, da bodo na Irskem locirala svoje kritične poslovne funkcije. Na podlagi irskih izkušenj lahko o uvedbi davčnih olajšav sklenemo:

• davčne olajšave ne morejo biti zamenjava za neuspešno politiko na drugih področjih. Ko je davčna politika definirana, lahko ciljne olajšave podprejo trud za dosego zastavljenih ekonomskih in socialnih ciljev;

• če je že treba ukiniti davčne olajšave naj se to stori na daljši rok. Davčne olajšave na Irskem so visoke in vrednostno dosegajo skoraj 10 % BDP. Posledica ukinitve vseh davčnih olajšav bi lahko bilo znatno zmanjšanje pritokov NTI. Irske izkušnje kažejo, da so davčne olajšave pomemben instrument državne politike. Vstop Irske v EU leta 1973 je bila velika priložnost, da privabijo tuje investicije. Posledično se je med leti 1973 in 1995 močno povečalo število tujih podjetij. Davčne olajšave na Irskem so ključen razlog za veliko tujih investicij, kar se brez sprejetja olajšav ne bi zgodilo. Irski vladi je uspelo nekatere davčne olajšave odstraniti navkljub velikim nasprotovanjem interesnih skupin. NTI imajo velik vpliv na rast BDP, stopnjo prihodka in njegovo razporeditev, stopnjo zaposlenosti in plač, razmerje med izvozom in uvozom, na transferne cene, zbiranje davkov, transfer tehnologije, znanje in vodstvene sposobnosti. Obstaja pozitivna povezava med vplivom NTI na gospodarski razvoj in stopnjo razvitosti. Bolj razvita kot je država, večji vpliv na gospodarsko rast imajo NTI. Irski uspeh razlaga več faktorjev:

• aktivna industrijska politika: Irska razvojna agencija (IDA) je bila ustanovljena leta 1949, samostojna agencija je postala leta 1969. Odgovorna je za irski industrijski uspeh. Ameriška farmacevtska in elektronska industrija sta bili ključni za irski razvoj. Ta dva sektorja danes tvorita osnovo irske industrije in zaposlujeta ¾ vseh zaposlenih v tuje lastniških podjetjih. Veliko vlogo pri razvoju je igral finančni sektor;

• zelo pomembno vlogo je imela fiskalna politika z vsemi davčnimi olajšavami za izvozno naravnana podjetja;

• makroekonomska stabilnost z nizko stopnjo inflacije je naslednja privlačnost za NTI;

• pomembna je tudi izobraževalna politika, članstvo v Evropski uniji, angleščina kot govorni jezik, močne povezave z ZDA;

• osredotočili so se na podjetja s produkti, ki imajo visoko dodano vrednost. Primer Irske nam kaže, da je s hitro gospodarsko rastjo mogoče ujeti napredne ekonomije. Za to je potrebna kompleksna kombinacija faktorjev, odločna politika, primerni viri in jasna vizija o bodočnosti države - vse to v demokratičnem kontekstu.

37

4 NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V SLOVENIJI V Sloveniji je bilo gospodarstvo več kot štiri desetletja uvozno samozadostno in pod okriljem močno zaščitenega domačega, takrat še jugoslovanskega tržišča. To je pomenilo, da razvoj slovenske proizvodnje ni temeljil na dejanskih primerjalnih prednostih. Slovenija je sicer izvažala po konkurenčnih cenah, vendar si je to lahko privoščila na račun prodaje pod proizvodnimi stroški, izgubo pa je krila z veliko višjimi cenami na zaščitenem domačem trgu. Prodaja na notranjem trgu je torej morala poskrbeti za dobiček, glavni cilj izvoznih podjetij pa je bil zaslužiti tuje valute. Veliki domači zaščiteni trg je izginil z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991. Začelo se je obdobje zmanjševanja gospodarske zaščite in vnašanje odprtega, izvozno usmerjenega koncepta. Takrat so številna slovenska podjetja zašla v resne težave, tako zaradi izgube bivšega jugoslovanskega trga, kot tudi zaradi izgube podlage za izvažanje pod proizvodnimi stroški. V slovenskem gospodarstvu je bilo potrebno večje makroekonomsko prestrukturiranje v proizvodnem sektorju. Slovensko prestrukturiranje v tržno gospodarstvo in v demokratični politični sistem je bilo v primerjavi z ostalimi socialističnimi državami še dodatno ovirano zaradi potrebnega prehoda iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo, zaradi izgube velikega trga bivše Jugoslavije in ustanavljanja nove države z novimi in zahtevnejšimi nalogami za državno administracijo ter iskanju prepoznavnosti nove države s članstvom v glavnih mednarodnih organizacijah. Slovenija je v tem obdobju doživela velike strukturne spremembe, med katere sodijo poleg spremembe iz državnega v privatno lastništvo tudi prehod iz proizvodnega v bolj storitveno usmerjeno gospodarstvo, ter vedno pomembnejša vloga majhnih in srednje velikih podjetij. Ti procesi pa so še dodatno otežkočeni z izgubo trga bivše Jugoslavije, ki se je moral substituirati s konkurenčnejšim zahodnim trgom. 4.1 Politika neposrednih tujih investicij v Sloveniji Prvi zakon o NTI v Sloveniji (takrat še Jugoslaviji) je bil sprejet 1967 in prva mešana podjetja so nastala v zgodnjih sedemdesetih. Do decembra 1988 je bilo dovoljeno le posebno pogodbeno mešano podjetje, potem pa je skupaj s tržno usmerjenimi gospodarskimi reformami takratna jugoslovanska vlada izdala nov liberalnejši, tujim neposrednim vlaganjem bolj naklonjen Zakon o tujih vlaganjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88). Ta zakon je predstavljal liberalizacijo pravne ureditve NTI in usklajevanje z mednarodnimi standardi na tem področju. Naslednji pomembnejši korak pri obravnavanju vlaganj tujih investitorjev je bilo sprejetje Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list Republike Slovenije, št. 30/93, 10/06/93, str. 1611) leta 1993. Ta zakon je odpravil veliko pogojev in omogočil enako obravnavanje podjetij z in brez tujega lastniškega kapitala na področjih ustanavljanja, registracije in delovanja. Od tujih investitorjev in podjetij s tujim lastniškim kapitalom več niso zahtevali posebnih dovoljenj. Zaradi nekaterih pomanjkljivosti v prej veljavnih zakonih, je bil marca 1999 sprejet nov Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list Republike Slovenije, št. 23/99,08/04/99, str. 2496). Te liberalizacije na področju NTI pa nikoli ni spremljala aktivna politika privlačenja tujih investitorjev. Najpomembnejše pri politiki NTI v Sloveniji je bilo in je še vedno vprašanje

38

zaščitite nacionalnih oziroma strateških interesov, kako nadzirati in po potrebi preprečiti tuje prevzeme. Zakon o gospodarskih družbah namreč še vedno vsebuje številne omejitve tujim investitorjem v Sloveniji. V Sloveniji na tuje investitorje gledamo kot na tiste, ki naj bi pod ceno kupovali najboljše kar imamo, klestili število zaposlenih na minimum, domačim dobaviteljem odvzemali posel, iz podjetij odtegnili vse vitalne funkcije, dobiček prelivali v tujino, čisto na koncu in obenem povsem na začetku pa ogrožali nacionalni interes. V bistvu bi radi, da k nam pridejo tuje naložbe, če se le potem ne bi nič spremenilo in bi podjetja ostala v domači lasti (Kenda, 2004, str. 17). Bojazen ostaja kljub spodbudnim nasprotnim ugotovitvam. Z analizo finančnih podatkov so strokovnjaki ugotovili večjo uspešnost podjetij s tujim kapitalom v primerjavi s tistimi v domači lasti. Analize na podlagi anketnih odgovorov kažejo, da se je delež slovenskih dobaviteljev v podjetjih po vstopu tujih vlagateljev v povprečju povečal. Z nadaljnjimi analizami slovenski strokovnjaki ugotavljajo neposredne in posredne učinke tujih naložb, ki večajo produktivnost, konkurenčnost in kakovost izdelkov. Tuje investicije v Sloveniji pomenijo slovenskim podjetjem v prvi vrsti način pospeševanja razvoja ter prestrukturiranja in so vir finančnih sredstev. Pomenijo pridobitev opreme, tehnologije, upravljavskih in drugih znanj, tržnih kanalov. S krepitvijo konkurenčnosti in učinkovitosti pa tako tudi krepijo položaj Slovenije na tujih trgih. Slovenske investicije v tujini pa pomenijo predvsem širitev na tuje trge. 4.2 Osnovni trendi in značilnosti NTI v Sloveniji Države v tranziciji so bile v devetdesetih letih zelo privlačne za svetovne tokove neposrednih tujih investicij. Tranzicijske države so bile predvsem privlačne zaradi odprtja trga, ki je bil prej dolgo časa zaprt in poslovnih priložnosti, ki so izhajale predvsem iz razmeroma majhne konkurenčnosti domačih podjetij in procesa množične privatizacije državnih podjetij (Gospodarska zbornica Slovenije, 2003, str. 148). V procesu privatizacije državnega premoženja so neposredni tuji investitorji videli poslovne priložnosti in jih v veliki meri izkoristili. To je v neki meri povzročilo, preko vnosa znanja in nove tehnologije, gospodarski razvoj držav prejemnic neposrednih tujih investicij in povečalo njihovo konkurenčnost v svetovnem merilu.

39

TABELA 3: TOKOVI, STANJA IN SPREMEMBE STANJ NTI V SLOVENIJI V OBDOBJU 1995-2003 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003VREDNOSTI v mio EUR Stanje konec leta-vrednost skupaj 1376 1612 2000 2370 2675 3110 2952 3968 5070Lastniški kapital in reinv. Dobički 939 1028 1413 1720 1905 2117 2480 3437 4409Neto obveznosti do tujega investitorja 544 724 756 744 881 1136 702 840 936Sprememba stanja-vrednost skupaj 295 236 388 370 306 435 -157 1016 1102Letni priliv-skupaj 138 150 291 141 107 147 412 1707 160STOPNJE RASTI v % Stanje konec leta-vrednost skupaj 27 17 24 18 13 16 -5 34 28Letni priliv-vrednost skupaj 32 9 94 -51 -24 37 181 314 -91 Vir: Banka Slovenije (2004) Neposredne tuje investicije v Slovenijo so se v celotnem obdobju od leta 1995 do 1997 povečevale. Stanje le teh je ob koncu leta 1997 znašalo 2 milijardi EUR. V letu 1998 je bil v Sloveniji zabeležen padec neposrednih tujih investicij in sicer se je letni priliv zmanjšal za 51 % glede na leto 1997. Kljub temu pa so se ti prilivi v ostalih državah v tranziciji povečali. Glavni vzrok za zmanjšanje prilivov v Slovenijo v letu 1998 predstavlja izrazita apreciacija tolarja (Pomladansko poročilo, 1999) glede na valute držav Evropske unije in s tem zmanjšanje cenovne in stroškovne konkurenčnosti naše države. Večji padec neposrednih tujih investicij smo zabeležili tudi v letu 1999, saj so se letni prilivi iz tega naslova zmanjšali za 24 % glede na leto 1998. Tolikšen padec stanja je posledica močne krepitve USD glede na EUR-o (Pomladansko poročilo, 1999). V letu 2000 je bila v Sloveniji ponovno zabeležena rast neposrednih tujih investicij glede na predhodno leto, čeprav so bili investitorji v Slovenijo previdni predvsem zaradi ovir, na katere bi pri tem naleteli (Pomladansko poročilo, 2001, str. 91). To kaže tudi na to, da so bili dosedanji ukrepi naše države na tem področju dokaj šibki. V letu 2001 smo prvič po letu 1997 zabeležili večje prilive iz naslova neposrednih tujih investicij v našo državo. Prilivi so se povečali za 181 % glede na leto 2000. Razlog za te prilive so predvsem večji prevzemi na slovenskem in sicer nakup Simobila s strani avstrijskega Mobilkoma, nakup SKB banke s strani francoske Societe Generale ter še nekaterih drugih (Kovač, 2003, str. 65). V letu 2002 pa je bil v našo državo zabeležen rekorden priliv neposrednih tujih investicij in je znašal kar 1,707 milijarde EUR. Tudi v tem letu so le ti predvsem posledica večjih nakupov s strani tujih podjetij. Tu velja na prvem mestu omeniti nakup Leka s strani švicarskega Novartisa in nakup manjšinskega deleža v NLB s strani belgijske KBC ter nekaterih drugih. Težko je pričakovati tolikšne neposredne tuje investicije v Slovenijo tudi v prihodnje, saj je takšen rezultat predvsem posledica prodaje enega ali več velikih slovenskih podjetij.

40

V svetu so se leta 2002 že drugo leto zapored tokovi neposrednih tujih investicij izrazito zmanjšali. Po podatkih UNCTAD-a so se ti prilivi v letu 2002 glede na leto 2001 zmanjšali kar za 21 % (World Investment Report. 2003, str. 2). Ne glede na to pa so se v letu 2002 najbolje odrezale tranzicijske države, saj so se prilivi neposrednih tujih investicij v te države celo povečali iz 18,402 milijarde EUR leta 2001 na 21,808 milijarde EUR leta 2002 (Pomladansko poročilo, 2003, str. 61). Daleč največ prilivov je prejela Češka, izredno pa so se povečali prilivi tudi na Slovaškem. Najmanj neposrednih tujih investicij v primerjavi s tranzicijskimi državami je skoraj v celotnem obravnavanem obdobju prejemala Slovenija. Razlog za to je potrebno iskati v slovenskem zaprtem načinu privatizacije, relativno dragi delovni sili in majhnosti države. Z vključitvijo v Evropsko unijo je dostop do slovenskega trga lažji in zato lahko pričakujemo povečanje neposrednih tujih investicij. Realno je pričakovati, da bodo prilivi neposrednih tujih investicij v Slovenijo v prihodnje večji, kot so bili pred letom 2001. Le ti so odvisni od več dejavnikov (Pomladansko poročilo, 2003, str. 62):

• članstva Slovenije v EU; • dokončanje privatizacije slovenskega nemenjalnega sektorja, ki bo gotovo

vključevala tudi neposredne tuje investitorje; • iskanja strateških partnerjev v domačih podjetjih in • stalnega izboljševanja percepcije Slovenije v tujini.

Obstaja pa možnost, da se neposredne tuje investicije ne bodo povečevale. To nakazujejo naslednji dejavniki (Pomladansko poročilo, 2003, str. 62):

• stalno odlaganje privatizacije nemenjalnega sektorja; • pomanjkanje lokacij za industrijske projekte, kar ovira nove investicije

(»greenfield«) v produktivnem sektorju in • članstvo v Evropski uniji pomeni večjo konkurenčnost za neposredne tuje

investicije, saj je največja konkurenca za neposredne tuje investicije prav med državami članicami skupnih trgov. To pa zahteva investicijsko »infrastrukturo« in pogoje, ki bodo vsaj primerljivi s pogoji ostalih držav članic Evropske unije.

4.2.1 Oblike neposrednih tujih naložb v Sloveniji Tuje naložbe v Sloveniji so zakonsko regulirane v naslednjih oblikah:

• podjetje v delni ali popolni tuji lasti (podružnica tujega podjetja, nakup delnic domačega podjetja, ustanovitev podjetja kjer sta naložbenika tuj in domači partner);

• pogodbena skupna naložba (JV); • koncesija (v Sloveniji ni dovoljeno lastništvo nad naravnimi viri, zato država

podeljuje dovoljenja za izkoriščanje teh virov bodisi tujemu naložbeniku iz tujine ali tujemu naložbeniku registriranem v Sloveniji);

• zgradi-deluj-prenesi dogovor (»B.O.T. Agreement«).

Oblike vložkov tujih naložbenikov so denar, novi stroji in oprema, tehnologija in »know-how«, odkup deleža, naložbe v infrastrukturo in plačilo dolgov, po padajočem vrstnem redu (Gral iteo, 2004, str. 5).

41

4.2.2 Slovenija kot naložbena lokacija in konkurenca O naložbi v Slovenijo se tuji naložbeniki najraje odločijo na osnovi predhodnega sodelovanja s katerim od slovenskih podjetij in na osnovi makroekonomskih kazalcev. Najpogostejše ovire na katere naletijo tuji naložbeniki v Sloveniji so inflacija, visoke plače, socialni stroški, nezaupanje Slovencev do tujcev, ovire pri nakupu zemljišč ter slabše davčne in finančne olajšave kot v drugih nekdanjih socialističnih državah. Glavne tekmice Slovenije pri pritoku TNI so nekdanje socialistične države, kajti delež naložb, ki so jih tuji naložbeniki pripravljeni vložiti v te države, predstavlja v bistvu ostanek sredstev, ko so zadovoljene naložbene potrebe v državah, katerih naložbene lokacije so najkakovostnejše (Avstrija, Italija, Nemčija ZDA, Japonska). Tako si nekdanje socialistične države, razvitejše države Severne Afrike in države Južne Evrope konkurirajo za majhen del naložbenega kolača. Za nekdanje socialistične države naložbeniki uporabljajo drugačna naložbena merila, kajti tveganje je višje in zato zahtevajo višjo profitno stopnjo. V mnogih analizah tujih naložb je razvidno, da večina naložbenikov načrtuje svojo razširitev na Poljskem, na Češkem, na Madžarskem in v Rusijo predvsem zaradi velikosti trgov teh držav. Kljub mnenju, da so naložbene vzpodbude (davčne olajšave v prvih letih poslovanja, za poslovanje v nerazvitih področjih in za zaposlovanje invalidov, pripravnikov in nezaposlenih ter izvozne vzpodbude kot so vračilo davkov in uvoznih dajatev ter možnost zamenjave dolga za lastniški delež) drugotnega pomena, pa so velikega pomena za majhne države, kot je Slovenija iz naslednjih vzrokov:

• če želi država pritegniti izvozno usmerjene naložbe so vzpodbude pomembnejše, kot če naložbenik vlaga le za lokalni trg, ker je konkurenca med državami potencialnimi prejemnicami velika;

• če vzpodbude niso pomembne za pritegnitev NTI pa so primerne zaradi razvojnih učinkov NTI;

• ker pomenijo zmanjšanje proračunskih prihodkov (davčne olajšave) in povečanje proračunskih odhodkov (subvencije in dotacije), morajo dajati ustrezne rezultate.

Tujemu naložbeniku je namenjena tudi vzpodbuda v obliki oprostitve plačila carine in uvoznih dajatev za uvoz strojev in opreme v višini vloge tujega naložbenika v primeru, da je pogodba sklenjena za vsaj 5 let in z vsaj 20 % deležem tujega naložbenika. Naložbene vzpodbude so torej del naložbene klime. Vendar je njihova značilnost v Sloveniji, da so premalo organizirane in niso vpete v razvojne strategije. 4.2.3 Porazdelitev NTI v Sloveniji po državah investitoricah od leta 1999 do 2003 Iz tabele lahko razberemo, da največji delež 66 % NTI prihaja iz držav EU. Glavne države investitorice so Avstrija (23,2 %), Nemčija (7,8 %) in Francija (7,5 %). Tem sledijo še Italija, Velika Britanija in Nizozemska. Pomembnejše države investitorice so še ZDA, Hrvaška, Češka in ostale. Podatki kažejo na precejšno stopnjo koncentracije vhodnih NTI. Skoncentrirane so na nekaj največjih projektov v glavnem evropskih multinacionalnih podjetij: Renault - Francija, Meyr Melnhof in Brigl&Bergmeister - Avstrija, E.G.O - Švica,

42

Siemens - Nemčija, Henkel - Avstrija, Goodyear - ZDA, lnterspar - Avstrija, Leclerc - Francija, Porsche - Nemčija, Societe Generale - Francija in ostali. TABELA 4: TUJE NEPOSREDNE NALOŽBE V SLOVENIJI PO DRŽAVAH INVESTITORICAH OD LETA 1999 DO 2003 Država 31.12.1999 31.12.2000 31.12.2001 31.12.2002 31.12.2003 mio EUR % mio EUR % mio EUR % mio EUR % mio EUR % EU 2.207,8 82,5 2.596,9 83,5 2.432,1 82,4 3.116,8 78,6 3.344,4 66,0Avstrija 1.112,3 41,6 1.384,1 44,5 1.003,1 34,0 1.177,3 29,7 1.175,5 23,2Nemčija 350,1 13,1 372,3 12,0 430,1 14,6 445,5 11,2 395,6 7,8Francija 311,3 11,6 320,5 10,3 438,1 14,8 386,7 9,7 377,9 7,5Italija 158,4 5,9 193,9 6,2 235,4 8,0 291,7 7,4 326,5 6,4Drž. Bivše SFRJ 85,8 3,2 64,8 2,1 74,2 2,5 103,4 2,6 333,3 6,6Hrvaška 72,9 2,7 54,6 1,8 60,8 2,1 85,4 2,2 310,9 6,1BIH 12,5 0,5 9,6 0,3 14,2 0,5 21,7 0,5 25,5 0,5Ostale države 381,4 14,3 448,1 14,4 462,2 15,1 747,7 18,8 1.392,0 27,5Skupaj 2.675,0 100,0 3.109,8 100,0 2.952,4 100,0 3.967,9 100,0 5.069,7 100,0 Vir: Banka Slovenije (2004) Avstrija največ vlaga v finančno posredništvo, v telekomunikacije in panoge drugih poslovnih dejavnosti. Konec leta 2003 je Avstriji pripadlo skupno 1,175 milijarde EUR investicij v slovenskih podjetjih (Banka Slovenije, 2004, str. 17). Druga najpomembnejša tuja investitorica v slovensko gospodarstvo v letu 2003 je bila Nemčija, katere neposredne naložbe so znašale 7,8 % vseh tujih neposrednih naložb. Največji del teh je Nemčija vložila v panogo proizvodnja strojev in naprav, sledi tobačna dejavnost ter proizvodnja kemikalij in kemičnih izdelkov (Banka Slovenije, 2004, str. 18). V zadnjih letih je opazen rahel trend padanja nemških neposrednih naložb v Slovenijo, pri čemer ni zaslediti novih projektov. Tretja najpomembnejša tuja investitorica v slovensko gospodarstvo v letu 2003 je bila Francija. Njen delež neposrednih investicij v Sloveniji je konec leta 2003 znašal 7,5 % vseh tujih neposrednih naložb. Francija je predvsem povečala naložbe v finančno posredništvo (Banka Slovenije, 2004, str. 18). Med državami bivše Jugoslavije v Slovenijo največ neposredno investira Hrvaška. Njene neposredne investicije v naše gospodarstvo so v letu 2003 znašale 6,1 % vseh tujih neposrednih investicij. Višina celotnih neposrednih investicij iz držav bivše Jugoslavije je v tem letu znašala 6,6 %. Prevladujoč delež v neposrednih tujih vlaganjih v našo državo imajo sosednje države, kar je posledica, da te države gospodarsko sodelujejo s Slovenijo že dalj časa, poznajo našo zgodovino in obstoječe gospodarsko stanje.

43

4.2.4 Avstrija – najpomembnejša tuja investitorka v Sloveniji Avstrijska podjetja so najpomembnejši tuji vlagatelji v Sloveniji. Kar 23,2 % vseh neposrednih tujih investicij je avstrijskih. Te zajemajo tako storitvena podjetja, kot so na primer banke in podjetja s področja varstva okolja, kot tudi trgovinska in industrijska podjetja. Tri avstrijske bančne hiše so v Sloveniji ustanovile banke s polno koncesijo. To so Bank Austria - Creditanstalt, d.d., Volksbank - Ljudska banka, d.d. in Hypo - Alpe Adria banka d.d.. Med najpomembnejše avstrijske naložbe v trgovini sodijo Spar Slovenija, d.o.o., Baumax, d.o.o., Bauhaus, d.o.o. in OMV Istrabenz, d.o.o.. Tri od desetih največjih naložb v proizvodnjo so avstrijske. To so papirnica Vevče, d.o.o., (Brigl&Bergmeister AG), Henkel Slovenija, d.o.o., prek Henkel Central - und Osteuropa na Dunaju in Količevo Karton, d.o.o., (Mayer Melnhof Karton GmbH). Drugi pomembni investitorji iz Avstrije so podjetja Palfinger, Treibacher Auermet, Treibacher Schleifmittel, Duropack, Wienerberger, Siemens Osterreich ter Systemintegration and Technology Distribution AG (Hermes Plus, najpomembnejši izdelovalec programske opreme v Sloveniji). V Sloveniji je svoj kapital neposredno vložilo skupaj več kot 700 avstrijskih podjetij. Deloma gre za hčerinska, deloma za mešana in deloma za prevzeta podjetja (Banka Slovenije, 2003, str. 37). Iz Avstrije prihaja del avstrijskih podružnic drugih tujih podjetij. Glavni motiv avstrijskih podjetij za investiranje v Slovenijo ni predvsem cenejša delovna sila, temveč dolgoročna širitev trga. Veliko izdelkov iz teh podjetij se spet vrne v EU. 4.3 Konkurenčni položaj Slovenije kot lokacije za NTl Pogosto slišimo, da moramo biti Slovenci ponosni, ker se nismo razprodali tujcem tako kot Madžari. Take trditve so bile občasno značilne tudi v drugih tranzicijskih državah, v katerih so bile poslovne priložnosti, izvirajoče iz privatizacije, prihranjene predvsem za domače vlagatelje. Sedaj, ko je glavna privatizacijska mrzlica v srednji Evropi minila, pa se čedalje bolj kaže, da je pomen tujih investitorjev glede na različne izhodiščne danosti od države do države različen, a nikjer nepomemben (Kovač, 2001, str. 11). V splošnem velja, da so v majhnih gospodarstvih z ugodno zemljepisno lego v bližini velikih trgov tuje investicije pomembno, včasih celo glavno gibalo gospodarskega razvoja. Ali je vloga tujih investicij ključna ali le dopolnilna, je odvisno predvsem od mednarodne konkurenčnosti podjetij v domači lasti. V državah z manj izrazito industrijsko tradicijo (na primer Irska, Madžarska) so tuje investicije najpomembnejši generator gospodarske rasti, v državah z mednarodno uveljavljenimi domačimi podjetji pa dopolnilni. To lepo ponazarjajo podatki o deležu izvoza podjetij v večinski tuji lasti v celotnem izvozu države. Medtem ko na Irskem in na Madžarskem podjetja v večinski tuji lasti izvozijo več kot 80 % vseh industrijskih izdelkov, pa izvozijo v Avstriji ali na Češkem približno polovico. Manj kot tretjinski delež tujih podjetij v slovenskem izvozu ni zanemarljiv, kaže pa na to, da je vloga podjetij v večinski tuji lasti v Sloveniji še vedno manjša kot v nekaterih primerljivih državah z daljšo industrijsko tradicijo. Program slovenske vlade za spodbujanje tujih investicij, ki je bil sprejet v začetku leta 2000, je bil usmerjen k odpravi administrativnih ovir za investicije, povečanju ponudbe

44

stavbnih zemljišč za industrijo in vzpostavitvi mednarodno primerljivega sistema finančnih spodbud za investitorje. Ukrepi Programa so namenjeni predvsem zniževanju stroškov novih vstopov podjetij v dejavnosti na področju industrije in storitev, ki jih je moč mednarodno tržiti. Lanski program je ustrezen temelj za pripravo dolgoročnejšega programa, ki bo zagotovil izvajanje ukrepov v daljšem, najmanj štiriletnem obdobju (Kovač, 2001, str. 11). Navedeni program lahko odpravi ovire za investicije in izboljša mednarodno konkurenčnost Slovenije kot lokacije za tuje investicije, težko pa je pričakovati, da bomo zgolj z izboljšanjem administrativnega okvira in z dodeljevanjem finančnih vzpodbud povečali prepoznavnost Slovenije kot države številnih poslovnih priložnosti v očeh tujih gospodarstvenikov. Z vstopom v Evropsko unijo je sicer Slovenija za krajši čas v središču pozornosti mednarodne javnosti, a to pozornost imajo tudi druge nove članice. Da mislimo resno s svojo odprtostjo v svet, bomo morali dokazati z ofenzivno pritegnitvijo tujih investitorjev v procese privatizacije ter na področje naložb v infrastrukturo. Države so tuje investitorje že kar razvadile z darili. Naložbenike, ki imajo dobre projekte, privabljajo z neposrednim sofinanciranjem njihovih investicij in davčnimi olajšavami, jim sezidajo industrijske parke, v katere morajo namestiti le še stroje in opremo. Med razvitimi gostiteljicami tujih vlagateljev se je boj za investicije tujcev že tako zaostril, da je EU določila limite (odvisni so od razvitosti posamezne države), do katerih smejo članice sofinancirati domače in tuje naložbe. Za Slovenijo velja do leta 2007 limit 35 do 40 odstotkov od vrednosti investicije. Toda pri nas limita sploh ne bi potrebovali. Za uresničitev Renaultove investicije v Revoz bo država dodala desetino denarja, kar je doslej njena največja udeležba pri kakšni tuji naložbi v Sloveniji (Đerić, 2004, str. 8). Zaradi strateške narave nekaterih podjetij, ki so še v državni lasti, in potrebe po državnem nadzoru monopolov, naloga ni preprosta. Država mora vzpostaviti ustrezne nadzorne mehanizme, ki bodo poskrbeli, da imajo korist od privatizacije tudi potrošniki in ne le državna blagajna in investitorji. Slovenija lahko pospeši privatizacijo v tistih sektorjih, kjer je nadzorna vloga države že dobro utečena (finančne storitve, telekomunikacije), postopnost pa je potrebna tam, kjer se nadzorna vloga šele vzpostavlja (energetska, komunalna infrastruktura). Za odlašanje s privatizacijo industrijskih podjetij, ki so še v neposredni ali posredni državni lasti, pa ni prav nobenega razloga. V Sloveniji nedvomno obstajajo podjetja, ki so zaradi svojih tržnih in kadrovskih potencialov zanimiva za tuje vlagatelje. Še posebej to velja za podjetja iz bližnjih držav Evropske unije, ki v procesu globalizacije iščejo nove možnosti za širitev svojih dejavnosti. Po mnenju FIAS ima Slovenija velik investicijski potencial tudi v infrastrukturi. ki potrebuje finančna sredstva za revitalizacijo. Zaradi svoje lokacije, vpletenosti v zgodovinske, gospodarske in kulturne tokove v Evropi in dobrega življenjskega standarda pa je Slovenija zanimiva tudi kot država, iz katere bi vodili posle za ostale regije.

45

4.3.1 Nacionalni program za spodbujanje NTI 2001-2004 Program za vzpodbujanje NTI je osredotočen na povečanje konkurenčnosti Slovenije kot lokacije za NTI in opredeljuje ukrepe, ki naj bi do tega pripeljali. Ukrepi so zajeti v treh glavnih skupinah (Vlada RS, 2001, str. 32): odprava administrativnih ovir za investicije, izboljšanje ponudbe in dostopnost industrijskih zemljišč in implementacija mednarodno primerljivega sistema finančnih spodbud za investicije. 1. Odprava administrativnih ovir za investicije, kjer se navezuje na delo komisije vlade

RS, ki koordinira izvajanje »antibirokratskega« programa. Aktivnosti v zvezi z odpravljanjem administrativnih ovir zadevajo predvsem področje postopkov za nakup zemljišč v investicijske namene, pridobivanje različnih dovoljenj za urejanje oziroma opremljanje lokacij, pridobivanje delovnih dovoljenj za tujce ter zaposlovanje in odpuščanje domačih delavcev, izboljšanje postopkov za ustanovitev družbe in poročanje o poslih s tujino. Probleme na teh področjih bo potrebno reševati z zakonodajnimi, organizacijskimi in operativnimi ukrepi.

Tako je bila na področju ustanavljanja in poslovanja gospodarskih družb odpravljena velikokrat kritizirana odločba o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, ki je postopke registracije gospodarske družbe ali ustanovitve samostojnih podjetnikov podaljševala v povprečju za 45 dni, hkrati pa ni predstavljala nobene dodane vrednosti. S spremembo sodnega reda je bil skrajšan rok za registracijo gospodarske družbe s treh mesecev na en mesec, s spremembo Zakona o sodnih taksah pa so bile znižane sodne takse za registracijo gospodarskih družb za 50 odstotkov. Zakon o delovnih razmerjih, ki je stopil v veljavo 1.1.2003, je eden izmed najpomembnejših delov nove slovenske delovnopravne zakonodaje in pomeni pomemben premik k njeni »evropeizaciji«.

2. Izboljšanje ponudbe in dostopnost industrijskih zemljišč zajemajo ukrepi za aktivno

pomoč in spodbude lokalnim skupnostim za pridobivanje stavbnih zemljišč in na dezinvestiranje poslovno nepotrebnih nepremičnin, ki so v lasti podjetij in ustanov v državni lasti. Sprememba administrativnega okvira v zvezi s pridobivanjem stavbnih zemljišč in gradbenih dovoljenj ter uvedba davka na nepremičnine bosta v daljšem časovnem obdobju vplivala na povečanje razpoložljivosti stavbnih zemljišč na trgu. Za zmanjšanje obstoječih ovir na področju razpoložljivosti stavbnih zemljišč in pospeševanja izgradnje industrijskih parkov naj bi Vlada RS v obdobju 2001-2004 izvajala program dodeljevanja nepovratnih finančnih spodbud lokalnim skupnostim in drugim investitorjem za infrastrukturno in komunalno opremljanje stavbnih zemljišč za industrijo.

Za trženje Slovenije kot lokacije za TNI je najbolj kritično pomanjkanje industrijskih stavbnih zemljišč, kajti tudi če potencialnemu tujemu investitorju ustrezajo lokacijske prednosti Slovenije, se ta ne bo odločil za investicijo v našo državo, če mu ne moremo ponuditi ustrezne lokacije. To še posebej velja za večje investitorje, ki potrebujejo več prostora. Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije (AGPTI) ocenjuje, da sistem finančnih spodbud za razvoj industrijskih con v Sloveniji ni konkurenčen tistim na konkurenčnih lokacijah. Čeprav so sistemi dodeljevanja spodbud v različnih državah različni, imajo enak oziroma podoben cilj: zagotoviti infrastrukturno opremljene industrijske cone po konkurenčnih cenah. Le take

46

industrijske cone lahko privabijo nove tuje investicije. Pri tem so nepovratne finančne vzpodbude iz proračuna navadno kar precejšnje (Češka je od leta 1998 namenila približno 55 milijonov EUR za razvoj industrijskih con), dodatno pa države nudijo upraviteljem con tudi možnosti najetja brezobrestnih kreditov. Tudi v Sloveniji bo potrebno na tem področju slediti drugim in uvesti sistem, ki bo bistveno bolj spodbudil razvoj infrastrukturno opremljenih industrijskih con. Na področju posegov v prostor in pridobivanja dovoljenj za gradnjo, ki je veljalo za področje z največ administrativnimi ovirami, so bili storjeni pozitivni koraki. Predvsem je potrebno izpostaviti imenovanje vladne medresorske delovne skupine, ki ima nalogo, da v roku 45 dni za vlado pripravi (ne)soglasje k spremembam in dopolnitvam občinskih prostorskih aktov. V preteklosti je tak postopek trajal tudi do dveh let in več, sedaj pa morajo biti soglasja izdana v 45-dnevnem roku. Tudi nova zakona, Zakon o urejanju prostora in Zakon o graditvi objektov, v veljavi od začetka leta 2003, skrajšujeta in poenostavljata postopke posegov v prostor in pridobivanje dovoljenj za posege v prostor. Z njuno uveljavitvijo je v Sloveniji tako kot v razvitem svetu potrebno eno samo dovoljenje: gradbeno dovoljenje, kar bo predvidoma močno olajšalo in pocenilo gradnjo (Schlamberger, Lukač, 2003, str. 45).

3. Finančne vzpodbude za investicije, kjer je predstavljen sistem za dodeljevanje

finančnih vzpodbud investitorjem. Sistem je mednarodno primerljiv in prilagojen tako zakonodaji s področja državnih pomoči kot ponudbi, ki jo investitorjem nudijo nekatere Sloveniji konkurenčne države. S spodbudami bo država pomagala investitorjem pri uvajanju tehnološko zahtevnih dejavnosti na področju industrije ali storitev in odpiranju novih delovnih mest. Za dodelitev spodbud bodo lahko kandidirali projekti, ki bodo odprli najmanj 100 novih delovnih mest (v manj razvitih regijah 50) v obdobju dveh let in katerih celotna investicijska vrednost presega 2 miliona EUR. Sredstva vzpodbud bodo namenjena komunalnemu in infrastrukturnemu opremljanju zemljišča, gradnji/nakupu objektov, nakupu strojev in opreme ter izobraževanju delavcev.

Tujim investitorjem so v Sloveniji od leta 2000 na razpolago nepovratna finančna sredstva, sistem dodeljevanja le-teh pa je tako prilagojen zakonodaji s področja državnih pomoči kot ponudbi, ki jo investitorjem nudijo nekatere Sloveniji konkurenčne države. Javni razpis za spodbujanje neposrednih tujih investicij sodi med spodbujevalne ukrepe Ministrstva za gospodarstvo, ki izhajajo iz Programa ukrepov za pospeševanje podjetništva in konkurenčnosti. Namen razpisa je povečanje privlačnosti Slovenije za tuje neposredne investicije z znižanjem vstopnih stroškov investitorjem, katerih naložba bo imela ugodne učinke na novo zaposlovanje, prenos znanja in tehnologij, spodbujanje skladnega regionalnega razvoja in spodbujanje povezovanja tujih investitorjev z slovenskimi podjetji. V primeru storitvenih dejavnosti je namen javnega razpisa predvsem spodbujanje investicijskih projektov v tiste storitvene dejavnosti, ki jih je moč mednarodno tržiti.

4.3.2 Motivi tujih investitorjev v Sloveniji Motiv opredeljujemo kot nagib, pobudo, vzrok, namen ali kot vodilno misel. Poznavanje motivov tujih investitorjev nam je v veliko pomoč, saj tako spoznamo, kaj vse spodbuja tujega vlagatelja za investiranje v tujo državo, in kateri so razlogi za investiranje v izbrano

47

državo prejemnico investicije, ter s tem v izbrano podjetje. To je bistvenega pomena za privabljanje tujih investicij, saj so motivi vezani na tiste konkurenčne prednosti, ki jih mora vsaka država uveljavljati v svojih poskusih pritegniti tujega investitorja. Dosedanje raziskave navajajo dostop do domačega trga in povečanje tržnega deleža na tem trgu kot tradicionalno najpomembnejši motiv tujih investitorjev za investiranje v Sloveniji, čeprav obenem trdijo, da tuji investitorji načeloma želijo uresničiti več ciljev hkrati (rast, dobičkonosnost, povečanje izvoza tujega matičnega podjetja v Slovenijo itd.). Tuji investitorji med pomembne uvrščajo tudi motive, kot so zmanjšanje proizvodnih stroškov in ustvarjanje izvozne baze za tretje države (Rojec, Kovač, 1999, str. 88). Tuji investitorji med razlogi, zakaj so investirali v Slovenijo najpogosteje omenjajo naslednje (Rojec, Kovač, 1999, str. 88):

• uspešno prejšnje sodelovanje s slovenskim partnerjem pri skupni naložbi oziroma s ciljnim podjetjem;

• relativno visoka kupna moč in potencial rasti sicer majhnega slovenskega trga; • vzpostavljanje trgovinske zveze z državami nekdanje Jugoslavije in s srednje in

vzhodnoevropskimi državami; • visoka izvozna usmerjenost in obstoječi tržni deleži slovenskih podjetij na

zahodnoevropskih trgih; • relativno visoka poslovodna in tehnično tehnološka strokovna znanja zaradi dolge

izpostavljenosti navideznemu tržnemu sistemu; • tradicionalno industrijsko okolje s tehnološkimi zmogljivostmi, kar omogoča hiter

prenos tuje tehnologije; • nizki prevozni stroški; bližina glavnih držav investitoric in dobre prometne

povezave z vso Evropo.

V strategiji spodbujanja neposrednih tujih investicij v Slovenijo v pogojih notranjega trga Evropske unije je tako ugotovljeno, da je vse bolj očitno, da je poleg domačega trga vse pomembnejši motiv tujih investitorjev prednost v faktorskih stroških, oziroma proizvodnja za izvoz. To se najbolje vidi iz dejstva, da podjetja s tujim kapitalom v slovenski predelovalni dejavnosti v tujini realizirajo približno dve tretjini svojih celotnih prodaj (Kovač, 1999, str. 28). Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije pri Ministrstvu za gospodarstvo od leta 1997 kontinuirano izvaja raziskavo med podjetji s tujim in mešanim kapitalom. Raziskavo je tudi v letu 2003 izvedlo podjetje za tržne raziskave Gral iteo. Glavni cilj raziskave je bilo spremljanje značilnosti in razvoja podjetij, katerih manjšinski ali večinski lastniki so tujci. Rezultati raziskave so pomagali pri oblikovanju ukrepov in politike pri pospeševanju in čimbolj učinkoviti uporabi tujih investicij za hitrejše prilagajanje slovenskega gospodarstva sodobnim gospodarskim trendom (Gral iteo, 2003, str. 3). V poštni anketi med podjetji s tujim in mešanim kapitalom, ki je bila izvedena v septembru leta 2003, je odgovarjalo 296 podjetij, od tega jih je 251 ustrezalo kriteriju, da imajo več kot 10 % delež tujega kapitala.

48

Podjetja so motive ocenjevala s pomočjo ocen 1 do 4, pri čemer 1 pomeni, da so motivi nepomembni , 2 manj pomembni, 3 pomembni in 4 da so ključni. GRAF 3: MOTIVI ZA TUJEGA INVESTITORJA (PRI INVESTIRANJU NA OBMOČJU RS) OB VSTOPU IN LETA 2003

1

2

3

4

dolgo

ročno

sode

lovan

je

dosto

p do s

loven

skega

trga

kvali

tetna

delov

na sil

a

tehno

logija

in kn

ow-ho

w

nizka

cena

delov

ne sil

e

pozn

ana b

lagov

na zn

amka

dosto

p do t

rgov v

JV Evro

pi

naba

va m

ateria

la in

sestav

nih de

lov

dosto

p do t

rgov E

U

ključni

pomembni

manj pomembni

nepomembni

2003

ob vstopu

Vir: Gral iteo (2003) Med motivi, ki so danes za tujega investitorja bolj pomembni kot so bili ob vstopu, so:

• kvalitetna delovna sila; • tehnologija in »know-how«; • poznana blagovna znamka; • nabava materiala in sestavnih delov ter • dostop do trgov EU.

Med motivi za tujo investicijo so najpogostejši tisti, ki so povezani s trgom, s produkcijskimi faktorji (tehnologija, »know-how«, delovna sila, reprodukcijski material) in financami. Praktični motivi tujih investitorjev za investiranje v Sloveniji so različni in se med seboj prepletajo. Motive naložbenikov na splošno delimo v dve skupini. V prvo skupino spadajo ofenzivni in defenzivni motivi; v drugo pa tržni motivi, motivi povezani z viri, motivi povezani z učinkovitostjo ter motivi povezani z dolgoročnimi strateškimi cilji. V primeru Slovenije pa delimo motive naložbenikov na primarne (nadaljevati predhodno sodelovaje s slovenskim partnerjem, dostop do slovenskega trga, dostop do drugih trgov, visoko kvalitetna delovna sila, posredovanje tehnologije in »know-how-a«, finančno preoblikovanje podjetja in dokapitalizacija, še naprej izkoriščati znano blagovno znamko, cenejši nakup materiala in

49

polizdelkov) in sekundarne motive (cenejša proizvodnja, izvajanje strategije, pozicioniranje znotraj Evropske unije, visok gospodarski razvoj, pospeševanje izvoza matičnega podjetja v Slovenijo, izkoriščanje carinskih ugodnosti pri izvozu opreme in strojev, povečanje profitov, rast podjetja, kompletiranje proizvodnega programa, delitev dela in specializacija, neposredni stiki s strankami) (Gral iteo, 2003, str. 9). Največkrat je iniciativa za TNI prišla s strani tujega naložbenika, manjkrat s strani domačega podjetja, večkrat pa tudi s strani bank in Sklada za razvoj. Večina pomembnejših NTI projektov v Sloveniji je zraslo iz že predhodnega uspešnega sodelovanja med tujim investitorjem in slovenskim partnerjem oziroma ciljnim podjetjem. Izkoriščanje možnosti za povečanje lokalnega tržnega deleža je tradicionalno najpomembnejši motiv tujih investitorjev za prihod v Slovenijo. Vendar pa imajo naložbe tujih investitorjev v Sloveniji praviloma več ciljev: rast, dobičkonosnost, povečanje izvoza. Tuji investitorji v primeru Slovenije za pomembne motive pogosto navajajo relativno veliko kupno moč (BDP na prebivalca je višji kot v alternativnih investicijskih lokacijah Srednje in Vzhodne Evrope), potencial majhnega lokalnega trga, utrjene povezave z ostalimi deli bivše Jugoslavije in z ostalimi državami Srednje in Vzhodne Evrope (preko Slovenije potekajo pomembni cestni in železniški koridorji), močno izvozno usmerjenost in utrjene tržne deleže slovenskih podjetij na zahodnoevropskih trgih, relativno visoko usposobljene vodstvene, organizacijske in tehnične strokovnjake (v Sloveniji ima 5 % delovne sile univerzitetno izobrazbo, računalniška pismenost je visoka, zadovoljivo je znanje tujih jezikov), tradicionalno industrijsko okolje s tehnološkimi kapacitetami, ki omogočajo hitro absorbcijo tuje tehnologije (mnoga podjetja imajo močne tehnološke in proizvodne povezave z evropskimi partnerji) ter nizke transportne stroške (Rojec, 1997, str. 10). 4.4 Ovire, s katerimi se srečujejo tuji investitorji v Sloveniji Tuji investitorji, ki prihajajo v Slovenijo, se soočajo z vrsto administrativnih ovir, ki zmanjšujejo njihovo željo uresničiti investicijo oziroma projekt. Nedvoumno obstajajo ovire v primerjavi z drugimi tujimi državami. V letu 2000 se je uveljavil pogled, da v Sloveniji ne gre za posebne ovire za tuji kapital, temveč gre preprosto za ovire za vse investitorje, tako tuje, kot slovenske. V raziskavi podjetij s tujim in mešanim kapitalom, ki jo izvaja Urad za gospodarsko promocijo in tuje investicije pri Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj, katere cilj je podati realno sliko o delovanju podjetij, katerih manjšinski ali večinski lastniki so tujci, so ugotovili naslednje ovire, s katerim se srečujejo podjetja s tujim kapitalom pri svojem poslovanju. V letu 2003 so najpomembnejše ovire za tuje investitorje (Gral iteo, 2003, str.9):

• visoki davki in prispevki; • plačilna nedisciplina; • zapleteni administrativni postopki; • neučinkovit sodni sistem; • težave pri odpuščanju zaposlenih; • majhnost slovenskega trga;

50

• visoki stroški delovne sile; • visok davek na dobiček.

Na najvišje mesto med ovirami v letu 2003 so se uvrstili visoki davki in prispevki. Visoko med ovirami sta plačilna nedisciplina in neučinkovit sodni sistem. Med ovirami, ki so se v letu 2003 v primerjavi s stanjem pred letom 2002 najbolj povečale so stroški delovne sile (povečanje povprečne ocene za 0,3), visoki davki in prispevki (povečanje povprečne ocene za 0,1) in majhnost slovenskega trga (povečanje povprečne ocene za 0,1). Podjetja so ovire ocenjevala s pomočjo ocen 1 do 4, pri čemer 1 pomeni, da ovir ni, 2 ovire so majhne, 3 velike in 4, da so zelo velike. GRAF 4: OVIRE ZA TUJE INVESTICIJE (PRIMERJAVA OVIR PRED LETOM 2002 IN LETA 2003)

pred 2002

2003

1

2

3

4

visok

i dav

ki in

prispe

vki

plačil

na ne

discip

lina

zaplet

eni a

dmini

strati

vni p

ostop

ki

neuč

inkov

it sod

ni sis

tem

težav

e pri o

dpušč

anju

zaposl

enih

majhno

st slov

enske

ga trg

a

visok

i stroš

ki de

lovne

sile

neure

jena z

akon

odaja

visok

dave

k na d

običe

k

razpo

ložljiv

ost us

trezn

o uspo

soblje

ne de

lovne

sile

ovire

pri n

akup

u stav

bnih

zemljišč i

n obje

ktov

visok

i tran

sportn

i stroš

ki

korup

cija

proble

mi pri p

renusu

dobič

ka iz

Sloven

ije

visok

e cari

nske s

topnje

neraz

vita i

nfrast

ruktur

a

proble

mi zara

di ek

onom

ske ne

stabil

nosti

proble

mi zara

di po

litičn

e nest

abiln

osti

nepomembno

malo pomembno

pomembno

zelo pomembno

Vir: Gral iteo (2003) 4.5 Investicijske vzpodbude OECD definira investicijske vzpodbude kot kakršnokoli merljivo ekonomsko prednost, ki je ponujena določenemu podjetju ali skupini podjetij s strani države prejemnice, z namenom, da se podjetja na vzpodbude odzovejo z odločitvijo o investiranju. Kot

51

ekonomsko prednost investitor razume ukrepe, ki vplivajo na večjo stopnjo donosa, nižje stroške ali pa manjše tveganje določene neposredne tuje investicije. Na investicijske vzpodbude je moč gledati z dveh vidikov in sicer s strani države prejemnice investicij, ki investicijske vzpodbude nudi in s strani investitorja, katerega poskuša država prejemnica pridobiti. Razlogi, zaradi katerih država prejemnica nudi investicijske vzpodbude so (Šalehar, 1999, str. 6):

• ohranjanje in krepitev konkurenčnost in učinkovitost na trgu; • povečanje gospodarske aktivnosti; • pridobitev novih virov znanja, sodobne tehnologije in • povečanje izvoza.

Ker na investicijske vzpodbude država lažje vpliva, kot na druge faktorje pri investicijskem odločanju, je njihova uporaba smiselna. Ker pa pomenijo investicijske vzpodbude nižje proračunske dohodke ali višje proračunske stroške, morajo dajati merljive rezultate. Precej bolj konstruktivno je denar davkoplačevalcev porabiti za povsem običajne spodbude tujim vlagateljem kot za pomoči podjetjem, med katerimi je precej takih, ki jim sploh ni več pomoči. V zadnjih štirih letih je država namenila približno 1,6 milijarde tolarjev za spodbude tujim neposrednim naložbam v skupni vrednosti 170 milijonov EUR, ki bodo prinesle nekaj več kot 1900 novih delovnih mest. Omenjeni znesek je manj kot ena od pomoči, ki jo je država namenila Muri. Razlike v rezultatih, ki jih dajejo vzpodbude in državne pomoči, pa so več kot očitne. Še pomembnejše kot dajati neposredne vzpodbude je ustvariti takšno poslovno okolje, ki bo prijazno vlagateljem (Humar, 2004, str.2). V splošnem obstajata dva možna pristopa države prejemnice NTI do vzpodbujevalne politike in sicer agresivni in pasivni pristop (Šalehar, 1999, str. 8). Agresiven pristop uporabljajo manjše države, ki želijo pridobiti predvsem izvozno usmerjene NTI in nove (»greenfield«) NTI, pri katerih investitor vzpostavi novo proizvodnjo oziroma uvede nove proizvodne kapacitete. Investicijske vzpodbude na splošno delimo na (Šalehar, 1999, str. 14):

• faktorske vzpodbude in • vzpodbude, ki predstavljajo specifične cilje države prejemnice.

Faktorske vzpodbude so instrument ekonomske politike za pritegnitev tujega investitorja. Lahko so davčne, finančne in ostale oz. nefinančne. Najbolj široko uporabljene so davčne vzpodbude in glede na to, kaj služi kot osnova za uveljavljanje davčne olajšave, se lahko nanašajo na: dobiček, kapitalno vlaganje, stroške dela, prihodke od prodaje, na druge stroške ter na uvoz in izvoz. Pri finančnih vzpodbudah gre lahko za neposredno dodeljevanje sredstev tujim podjetjem, ali pa za kritje določenih stroškov (npr. stroškov poslovanja), ki bi bremenili tujega investitorja. Najpogostejše vrste finančnih vzpodbud so dotacije, subvencije in posojila pod ugodnejšimi pogoji. Značilnost nefinančnih vzpodbud je, da z nefinančnimi sredstvi povečujejo uspešnost poslovanja tujega investitorja. Lahko gre za zagotavljanje raznih storitev (izobraževanje), pomoč pri infrastrukturi in dajanje posebnih ugodnosti. Med nefinančne spodbude lahko uvrstimo tudi ustanavljanje prostih ekonomskih con, tehnoloških in znanstvenih parkov (Šalehar, 1999, str. 14-24).

52

Druga vrsta investicijskih vzpodbud so specifične vzpodbude, s katerimi želi država prejemnica doseči cilje na določenem ciljnem področju. Ciljna področja so lahko zaposlovanje, kvalitativno prestrukturiranje gospodarstva, vzpodbujanje razvoja manj razvitih področij, vzpodbujanje izvoza, vzpodbujanje uporabe lokalnih inputov ali sodobne tehnologije in razvojno raziskovalnega dela (Šalehar, 1999, str. 25-28). Strateško in dolgoročno gledano bi morala hiti slovenska politika na področju spodbujanja priliva NTI precej agresivnejša, če zares hočemo pritegniti razvojno relevantne projekte NTI. Države v okviru EU, še posebej manj razvite med njimi, v katerih družbo smo prišli, namreč nudijo tujim investitorjem tako atraktivne spodbujevalne pakete, da država, kot je Slovenija, brez konkurenčnega sistema investicijskih spodbud enostavno ne more računati na omembe vreden obseg novih tujih investicij (»greenfield investment«). Pri spodbujanju NTI je potrebno še posebej upoštevati naslednje kriterije: (a) višina spodbud naj bo vezana na kraj investicije (regionalna politika), učinke na zmanjševanje brezposelnosti (politika zaposlovanja), izobraževanje, prekvalifikacijo in prenos tehnologij (politika zaposlovanja in tehnološkega razvoja); (b) težišče vzpodbud bo na sofinanciranju prekvalifikacije in izobraževanja delavcev; (c) vzpodbude morajo biti v skladu z omejitvami EU na tem področju (Rojec, Kovač, 1999, str.15). 4.5.1 Vrste investicijskih vzpodbud, ki jih nudi Slovenija Agencija Gral iteo je v svoji raziskavi prikazala, kako pomembnost državnih vzpodbud ocenjujejo podjetja v tuji lasti. Anketiranci so ocenili, v kakšni meri so pomembne naslednje oblike spodbud za prihod tujih investitorjev v Slovenijo (Gral iteo, 2003, str. 9):

• izvozne stimulacije; • nižji stroški delovne sile; • subvencije za zaposlovanje; • subvencije za nakup stavbnih zemljišč in objektov; • meddržavni sporazumi; • zmanjšanje administrativnih ovir; • nacionalna strategija do tujih investicij; • zmanjšanje davka na dobiček; • večja zavzetost lokalnih uradnikov; • oprostitev komunalnih prispevkov; • subvencije za nakup strojev in opreme in • povezovanje v grozde.

Podjetja so oblike podpore ocenjevala s pomočjo ocen 1 do 4, pri čemer 1 pomeni, da je podpora nepomembna, 2 malo pomembna, 3 pomembna in 4, da je podpora zelo pomembna.

53

GRAF 5: POMEMBNOST OBLIK PODPORE ZA NTI (PRIMERJAVA MED LETI 2002 IN 2003)

2003

2002

1

2

3

4

zman

jšanje

admini

strati

vnih

ovir

zman

jšanje

davk

a na d

običe

k

nižji s

troški

delov

ne sil

e

nacio

nalna

strate

gija d

o tuji

h inv

estici

j

meddrž

avni

sporaz

umi

večja

zavz

etost l

okaln

ih ura

dniko

v

subve

ncije

za na

kup s

trojev

in op

reme

subve

ncije

za za

poslo

vanje

subve

ncije

za na

kup s

tavbn

ih zem

ljišč i

n obje

ktov

opros

titev k

omun

alnih

prispe

vkov

izvoz

ne st

imula

cije

pove

zova

nje v

grozd

e

zelo pomembno

pomembno

malo pomembno

nepomembno

Vir: Gral iteo (2003) Najvišjo povprečno oceno v letu 2003 je tako kot v letu 2002, 2001 in 1999 dobila spodbuda za zmanjšanje administrativnih ovir. V letu 2003 je postala relativno pomembnejša kot v letu 2002 tudi podpora za zmanjšanja davka na dobiček. Na visokem tretjem mestu pa so spodbude za nižje stroške delovne sile. 4.5.1.1 Davčne olajšave Davek na dobiček pravnih oseb znaša v Sloveniji 25% in ga je z uveljavljanjem davčnih olajšav mogoče znižati (Šalehar, 1999, str, 57).

a) Podjetja so upravičena do davčne olajšave za naložbe v opredmetena osnovna sredstva (razen za motorna vozila) in neopredmetena dolgoročna sredstva v višini 40% vrednosti vloženih sredstev v minulem letu, kar pa ne sme preseči davčne osnove. Če je to premoženje prodano v roku, krajšem od treh let, šteto od leta, v katerem je bila davčna olajšava dodeljena, se davčna osnova poveča za znesek izkoriščene davčne olajšave. Tisti, ki to olajšavo izkoristijo, celotnega dobička iz tega leta ne smejo razporediti za udeležbo pri dobičku, lahko pa ga razporedijo za druge namene, npr. za povečanje osnovnega kapitala, rezerv ali za sklad lastnih delnic. Olajšava se nanaša na razporeditev dobička tega leta, medtem ko lahko

54

podjetje morebitne nerazporejene dobičke iz preteklosti še naprej razporeja poljubno. Med investicije se šteje tudi pridobitev finančnih sredstev na podlagi finančnega najema (lizinga). Če podjetje proda sredstvo (ali izgubi pravico uporabe pri finančnem najemu) prej kot v treh letih, mora v letu prodaje povečati davčno osnovo za znesek izkoriščene davčne olajšave.

b) Znižanje davčne osnove do 10% v primeru, da podjetje z namenom nadaljnjega

investiranja oblikuje t.i. investicijske rezerve za prihodnje leto. Takšna olajšava se lahko dodeli za obdobje štirih let. V primeru, da podjetje konec četrtega leta sredstev ne porabi, se štejejo v osnovo tekočega leta.

c) Podjetje, ki v določenem poslovnem letu za nedoločen čas zaposli pripravnike in

druge delavce, ki so prvič zaposleni in tiste, ki so bili zadnjih šest mesecev prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje, lahko zniža svojo davčno osnovo za 30% izplačanih dohodkov tem osebam, v primeru, da zaposluje invalide, se mu lahko davčna osnova zniža za 50 do 70% izplačanih bruto dohodkov, odvisno od stopnje njihove invalidnosti.

Davčne ugodnosti (nižji davek na dobiček pravnih oseb, davčne olajšave) kot način privabljanja neposrednih tujih naložb so med ekonomisti nezaželene. Kljub temu jih uporablja veliko držav. Večina držav uporablja bodisi stalne, bodisi davčne ugodnosti ad hoc. Primer stalnih davčnih ugodnosti je bila Irska v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja z najnižjo stopnjo davka na dobiček v Evropski uniji. Primer davčnih ugodnosti ad hoc za tuje vlagatelje pa je bila v devetdesetih letih predvsem Madžarska s sistemom davčno ugodnih ekonomskih con in delno tudi Češka. Med razvitimi državami so take ugodnosti ad hoc značilne za vse države, še posebej v ZDA, kjer posamezne zvezne države tekmujejo v privabljanju konkretnih tujih vlagateljev (zaradi delovnih mest) s ponujanjem ne le davčnih olajšav, ampak tudi proračunskih subvencij (Weiss, 2004, str. 23). Pomembni so učinki davčnih ugodnosti za prestrukturiranje. Tako irski kot tudi madžarski in delno češki je v obdobju desetih let uspelo prestrukturirati svoje gospodarstvo iz večinoma delovno intenzivnih v srednje in visoko tehnološko intenzivne panoge. S tem sta povečali tudi produktivnost gospodarstva in zaposlenost v panogah z višjimi plačami. Slovenija mora začeti dejavno privabljati tuje neposredne naložbe, saj kljub boljšim začetnim pogojem danes že tehnološko zaostaja tako za Madžarsko, kot tudi za Češko. 4.5.1.2 Vzpodbude za zaposlovanje Delodajalci so poleg že naštetih vzpodbud upravičeni do povračila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje, če delavec zaposli brezposelno osebo, ki je bila na zavodu za zaposlovanje prijavljena več kot leto dni, ali 6 mesecev, če gre za iskalca prve zaposlitve ali če je oseba starejša od 50 let.

55

4.5.1.3 Izvozne vzpodbude Slovenija je imela do konca leta 1998 podpisane prosto trgovinske sporazume z 32 državami (asociacijski sporazum z EU, sporazum o prosti trgovini z EFTA in CEFTA, baltskimi državami, Hrvaško, Makedonijo, Bolgarijo, Izraelom in Turčijo), s katerimi ustvari približno 80% mednarodne trgovinske menjave. Zakon o zunanji trgovini predpisuje ukrepe in mehanizme za pospeševanje izvoza blaga in storitev in sicer davčne rabate, odpis carin in drugih stroškov ter druge ukrepe, kot so zavarovanje izvoznih kreditov, financiranje izvoza in subvencioniranje obrestnih mer ter pridobivanje garancij pri Slovenski izvozni družbi (SID). 4.5.1.4 Finančne vzpodbude V letu 1998 so bila prvič na razpolago proračunska sredstva za vzpodbujanje NTI, katere je Urad za gospodarsko promocijo in tuje investicije na podlagi javnega razpisa dodelil kot subvencije slovenskim podjetjem v večinski tuji lasti. Pogoj za dodelitev sredstev je bilo, daje kumulativna vrednost tuje investicije v Slovenijo v letih 1998 in 1999 znašala najmanj 100 mio SIT in da so odprla najmanj 50 delovnih mest (Šalehar 1999, str. 60). 4.5.1.5 Ekonomske cone Zakon o ekonomskih conah je bil sprejet julija 1998 in dovoljuje ustanavljanje ekonomskih con na mednarodnih letališčih in mednarodnih pristaniščih. Ker pa je ekonomska cona odprta že v Kopru in Mariboru, je dejanska ustanovitev ekonomske cone možna le še na brniškem letališču. Njihov zagotovljen zakonski obstoj je do 1. januarja 2010. Podjetja, ki delujejo v ekonomskih conah so deležna naslednjih davčnih olajšav (Šalehar, 1999, str. 60-62):

• ne plačujejo davka od prometa proizvodov, od opreme in reprodukcijskega materiala, ki se vnese v ekonomsko cono za proizvodnjo, namenjeno za izvoz in za opravljanje druge dovoljene dejavnosti v ekonomski coni;

• ne plačujejo davka od prometa storitev, ki se opravljajo v ekonomski coni in so neposredno povezane z izvozom blaga in storitev;

• plačujejo davek od dobička po 10% stopnji; • davčna olajšava v višini 50% investiranega zneska za vlaganje v opredmetena

osnovna sredstva na območju ekonomske cone; • znižanje davčne osnove za znesek, ki je enak 50% izplačanih plač zaposlenih;

pripravnikov, ki so jih zaposlili v poslovnem letu in so bili pred sklenitvijo delovnega razmerja najmanj šest mesecev prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje.

4.6 Promocija Slovenije kot investicijske lokacije Večina NTI v Sloveniji se je razvila iz predhodnega uspešnega sodelovanja med tujim investitorjem in slovenskim partnerjem oziroma ciljnim podjetjem. Dosedanje raziskave navajajo dostop do domačega trga ali povečanje tržnega deleža na tem trgu kot tradicionalno najpomembnejši motiv tujih investitorjev za investiranje v Sloveniji, čeprav

56

obenem trdijo, da tuji investitorji načeloma želijo uresničiti več ciljev hkrati (rast, profitabilnost, povečanje izvoza tujega matičnega podjetja v Slovenijo itd.) (Rojec, 1994, str. 45). Prav ti motivi predstavljajo tiste konkurenčne prednosti, ki jih mora Slovenija promovirati v svojih poskusih pritegovanja tujih investitorjev. Velik korak k promociji Slovenije kot investicijam prijazne lokacije je sprejetje novega zakona o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij, ki je začel veljati 20. avgusta 2004, s katerim je postavljen okvir za spodbujanje naložb. Zakon določa cilje, dejavnosti in ukrepe ter organizacijo države na področjih spodbujanja vhodnih neposrednih tujih investicij in internacionalizacije podjetij v Republiki Sloveniji. S sprejetjem zakona je vlada dobila manevrski prostor, da lahko podpira tiste tuje neposredne naložbe, ki so v strateškem interesu našega gospodarstva. To so praviloma velike naložbe, ki ustvarjajo nova delovna mesta in so povezane z visoko dodano vrednostjo. Zakon daje pravno podlago za dodeljevanje nepovratnih spodbud tudi za velike kapitalsko intenzivne naložbene projekte, ki se načrtujejo dalj časa in pri katerih črpanje spodbud poteka več let. Enotna ureditev finančnih spodbud za tuje neposredne naložbe je ugodno znamenje za možne tuje vlagatelje (Zagorac, 2004, str. 7). V zadnjih štirih letih je bilo iz spodbud tujih neposrednih naložb financiranih 22 investicijskih projektov v skupni vrednosti 170 milijonov EUR, ki bodo v pogodbenem roku prinesle nekaj več kot 1900 novih delovnih mest. Po podatkih ministrstva za gospodarstvo je država zanje namenila blizu 1,6 milijarde tolarjev oziroma povprečno 3500 EUR na novo delovno mesto (Zagorac, 2004, str. 7). Z zakonom je več manevrskega prostora dobila tudi Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije - AGPTI (Slovenian Trade and Investment Promotion Agency - TIPO) AGPTI je organ v sestavi Ministrstva za gospodarstvo in izvaja naslednje dejavnosti na področju spodbujanja NTI (Kovač-Konstantinovič, 2004, str. 25):

• storitve za tuje investitorje, ki zajemajo vzdrževanje baze informacij za investitorje, informacije za tuje investitorje na internetu, priprava odgovorov na povpraševanje potencialnih tujih investitorjev (posredovanje informacijskih paketov - INFO PACK), storitve za potencialne tuje investitorje (informacijska podpora, organizacija obiska, podpora pri aktivnostih ustanavljanja novega podjetja, vzdrževanje stikov, svetovanje v zvezi z administrativnimi ovirami), storitve v postinvesticijskem obdobju (vzdrževanje stikov, pomoč pri širitvi, iskanju strokovnjakov);

• trženje Slovenije kot lokacije za tuje investicije, ki zajema promocijske predstavitve (investicijske konference in seminarji), oglaševanje in promocijska gradiva;

• priprava sistemskih ukrepov za izboljšanje konkurenčnosti administrativnega in poslovnega okolja za tuje investicije, ki zajema izvajanje programa dodeljevanja finančnih spodbud, evidentiranje in zmanjševanje administrativnih ovir za investicije in predloge ukrepov za povečanje konkurenčnosti Slovenije kot lokacije za NTI. V letu 2002 je tako pripravil informacije za preko 300 podjetij, organiziral

57

69 obiskov potencialnih tujih investitorjev in aktivno sodeloval pri realizaciji investicijskih projektov treh tujih investitorjev.

TIPO je bil ustanovljen pred osmimi leti kot del takratnega Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, s poslanstvom, da deluje kot nacionalna ustanova za spodbujanje tujih neposrednih investicij in pospeševanje internacionalizacije. Sprva so bili zaposleni le štirje, letni proračun za TIPO pa je bil 120 milijonov tolarjev. V letu 2004 je zaposlenih šestnajst sodelavcev, letni proračun po rebalansu znaša 250 milijonov SIT. Tako so glede na število zaposlenih in višino proračuna še zmeraj ena najmanjših tovrstnih ustanov v Evropi (Kovač-Konstantinovič, 2004, str. 26). GRAF 6: PRORAČUN AGENCIJE TIPO (V MIO SIT)

204,55

369,94429,31

480,62

236,58 211,74262,9 246,31 255,76

1997

1998

1999

2000

*20

01*

2002

2003

2004

2005

(Nap

oved

)

(*vključuje tudi nepovratna sredstva podjetjem) Vir: Kenda, 2004, str. 24

Za primerjavo predstavljamo še druge podobne podporne sisteme za neposredne tuje naložbe in internacionalizacijo. Velikost agencij je zelo odvisno od tega, kakšno vlogo imajo agencije za pridobivanje tujih investicij oziroma, kakšno vlogo imajo tuje neposredne investicije za gospodarstvo neke regije. Na Irskem ima tovrstna ustanova že 30-letno tradicijo, imajo približno 300 zaposlenih, celotni promet ustanove znaša 146 milijonov EUR. Češki Czech Invest je najbolj uspešna med tovrstnimi agencijami v srednji Evropi in ima osem predstavništev po svetu. Vsak od teh zaposlenih jih stane približno 170000 EUR na leto, tako, da je njihov proračun od 50 do 100-krat višji od proračuna Slovenske agencije (Kovač-Konstantinovič, 2004, str. 27).

58

TABELA 5: PRIMERJAVA PODPORNEGA SISTEMA ZA NEPOSREDNE TUJE NALOŽBE V IZBRANIH DRŽAVAH LETA 2003

Slovenija Irska Češka

Ustanova Tipo Industrial Development Agency CzechInvest Neposredne tuje

naložbe Število zaposlenih 16 295 80

Proračun 0,6 mio EUR 146 mio EUR 5 mio EUR (Tipo je imel v letu 2003 okoli 1,1 mio EUR proračuna, od tega je bilo za NTI namenjenih okoli 0,6 mio EUR) Vir: Kenda, 2004, str. 24 Pomemben korak k povečanju privlačnosti Slovenije za tuje investitorje je vlada RS storila tudi z spremembo zakona o davku na izplačane plače. Spremenjeni zakon o davku na izplačane plače je začel veljati 1.9.2004. Spremenjeni zakon bo spodnji prag obdavčitve plač zvišal s sedanjih 130000 na 165000 SIT. Po ocenah ministrstva za finance bodo plačila davka po novem oproščene plače kar 39 odstotkov zaposlenih, v državni proračun pa se bo zato na leto nateklo za okoli deset milijard tolarjev manj sredstev (Milakovič, 2004, str. 3). Spremembe davčne reforme je vlada predlagala zato, da bi razbremenila stroške dela zlasti v delovno intenzivnih panogah, kjer so izplačane plače nižje od povprečne plače v državi. Poleg tega so te gospodarske panoge zaradi vstopa v EU tudi pod največjim konkurenčnim pritiskom. V tekstilni industriji bo tako neobdavčenih več kot 80 odstotkov vseh plač. Davek na izplačane plače je bil uveden leta 1996, ko so se za štiri odstotke znižali prispevki za obvezno pokojninsko zavarovanje. Ker tovrstnega davka drugod po Evropi ne poznajo, slovenske plače pa so v primerjavi z evropskimi med najbolj obremenjenimi, gospodarstveniki že dolgo pritiskajo na vlado, naj ga ukine in najde druge davčne vire (Milakovič, 2004, str. 3). Za zdaj bodo neobdavčene le najnižje plače, medtem ko se ne bo spremenila obdavčitev višjih. Urad Republike Slovenije za pospeševanje izvoza in investicij je opredelil tudi za Slovenijo v prihodnosti ključne ciljne skupine tujih investitorjev (Vlada RS, 1999, str. 45):

• srednje velika podjetja v Avstriji, Nemčiji, severni Italiji in Švici, ki iščejo alternativo širitvi na »domačem dvorišču«;

• podjetja iz oddaljenih trgov (ZDA, Japonska, Južna Koreja), ki iščejo vstopni distribucijski kanal na trge Evropske unije, CEFTA in nekdanje Jugoslavije;

• podjetja, ki se ukvarjajo z mednarodnimi storitvami.

Vsaka država, ki želi pritegniti tuje investitorje, mora v tujini vzpostaviti jasen marketinški koncept svoje promocije kot investicijske lokacije, si zgraditi dober imidž, kar zahteva močno kampanjo z individualnim pristopom do tujih investitorjev in stalno spremljanje in ustrezno odzivanje na probleme in razmišljanja tujih investitorjev. To še toliko bolj velja za državo kot je Slovenija, ki nima velikega domačega trga kot pomembne lokacijsko

59

specifične prednosti za NTI. Slovenija mora v svojih naporih za pospeševanje NTI upoštevati vrsto specifičnih vidikov (Vlada RS, 1999, str. 45):

• Slovenija mora storiti več pri ustvarjanju svojega lastnega specifičnega imidža in na diferenciaciji do drugih držav. Pri tem je očitno, da si Slovenija ne more privoščiti velikih, splošnih promocijskih kampanj. Pristop k pritegovanju investitorjev mora biti ozko osredotočen na točno določene projekte in ciljne skupine investitorjev;

• Slovenija lahko išče tuje investitorje predvsem v razvitih državah in državah glavnih zunanjetrgovinskih partnericah, ki dobro poznajo naše razmere, med manjšimi in srednje velikimi tujimi podjetji, tujimi podjetji, ki že imajo izkušnje v poslovanju s Slovenijo in tujimi podjetji, ki kažejo nadpovprečno nagnjenost do srednje in vzhodno evropskih držav. Po drugi strani pa mora Slovenija poskušati pritegniti tudi investitorje iz drugih držav, kot so ZDA, Velika Britanija, Japonska itd.;

• zaradi malega notranjega trga se Slovenija sooča z zmanjšanjem interesa tistih tujih investitorjev, ki jih zanima predvsem domači trg. Zato je treba več naporov usmeriti v pritegnitev NTI, katerih motiv je racionalizacija proizvodnje in vzpostavljanje izvoznih baz;

• Slovenija mora upoštevati, da so njeni glavni konkurenti na področju NTI srednje in vzhodno evropske države v tranziciji;

• dvigovanje osveščenosti in znanja o NTI je prav tako eden pomembnih elementov promocijske politike v Sloveniji.

V zvezi s spodbujanjem NTI pogosto prihaja do ločevanja med novimi (»greenfield« in »brownfield«) NTI in prevzemi obstoječih podjetij. Čeprav so v večini držav, ki izvajajo aktivno politiko pritegovanja NTI, aktivnosti te politike osredotočene predvsem na nove NTI, rezultati niso tako enoznačni. Slovenija naj v tem pogledu spodbuja predvsem ustvarjanje novih zmogljivosti in delovnih mest, ne glede na to, ali gre za nove NTI ali za dodatno investiranje v prevzetih podjetjih ali v že vzpostavljenih tujih podjetjih. Spodbuja naj tiste prevzeme, za katere se oceni, da lahko pozitivno prispevajo k razvoju ali rešitvi težavnega položaja konkretnega podjetja. To še posebej velja za podjetja, ki so še vedno v državni lasti.

60

5 SKLEP Neposredne tuje investicije imajo za države v tranziciji poseben pomen. S svežim kapitalom, poslovnimi znanji in izkušnjami, sodobno tehnologijo ter novimi delovnimi mesti pomagajo hitreje in uspešneje prebroditi prehod iz centralno-planskega v tržno gospodarstvo. Med državami Srednje in Vzhodne Evrope so za NTI najprivlačnejše države, ki so v letošnjem letu vstopile v Evropsko unijo. V teh državah, ki veljajo za dokaj stabilne, je neposrednim tujim investicijam odprl vrata proces privatizacije velikih državnih podjetij, kjer so izkušeni in tržne ekonomije vajeni poslovneži videli svojo priložnost. Slovenija mora kot majhna nacionalna ekonomija sprejeti tuj kapital (seveda premišljeno) in v gospodarstvo uvesti spremembe. Tuje neposredne investicije so postale prevladujoča oblika poslovnega vlaganja v tujino in za državo prejemnico ne pomenijo le nov vir kapitala. Predstavljajo vir novih zaposlitvenih možnosti, sredstvo transformacije nove tehnologije in managementa v domače gospodarstvo ter odpirajo nove tržne in razvojne možnosti domačim podjetjem. Z neposrednimi tujimi investicijami se odpirajo novi izvozni trgi in nova delovna mesta, kar še posebej velja za nove (»greenfield«) investicije. Poučen primer je Irska, ki je že v šestdesetih letih spoznala, da tuje neposredne investicije pozitivno vplivajo na gospodarstvo. Z davčnimi spodbudami, s subvencijami za izvozno usmerjene investitorje, z izboljšanjem infrastrukture in korenitimi spremembami na področju izobraževanja je ustvarila ugodne poslovne razmere za tuje vlagatelje. Svoje napore je usmerila v sektorje visoke tehnologije in s pomočjo tujega kapitala postala vodilna svetovna izvoznica programske opreme, organskih kemikalij ter medicinskih in farmacevtskih pripomočkov. V desetih letih je postala najhitreje rastoča država Evropske unije in s svojo agresivno politiko do TNI pritegnila mnoga podjetja. Z Irsko imamo veliko skupnih točk. To so majhnost, dobro izobražena delovna sila, pretekla ekonomska odvisnost od sosednjih držav, v marsičem pa se tudi razlikujemo. Predvsem se ločimo po sredstvih, ki so namenjena za pridobivanje investicij in davčnih olajšavah, ki jih za razliko od Irske Slovenija še ne ponuja. Irski je predvsem v zadnjem desetletju uspelo to, kar bi si želela marsikatera država. Za zgled jo morajo vzeti predvsem tranzicijske države s Slovenijo na čelu, pri tem pa ne smemo zagrešiti prevečkrat ponovljene napake popolnega kopiranja tujih dosežkov v domače gospodarstvo. Pred odločitvijo za investiranje v določeno državo morajo tuji investitorji ugotoviti, ekonomske koristi investiranja. Pri tem se upošteva velikost trga, infrastruktura države gostiteljice, stroške poslovanja, stroške delovne sile, stroške najetja poslovnih prostorov in nakupa zemljišč, geografske značilnosti in naravne vire. V zadnjem času postaja vse pomembnejši dejavnik tudi izobraženost domače delovne sile. Tuji investitorji pri izbiri države prejemnice investicij upoštevajo tudi politične, kulturne in tehnološke dejavnike. Slovenija je bila doslej do tujih neposrednih investicij zadržana. Okoliščine za tuje (pa tudi domače) investitorje so sorazmerno neugodne, čeprav se stanje izboljšuje. Slovenija prejme zelo malo tujih investicij, daleč najmanj med vsemi tranzicijskimi državami, kljub temu, da je naša država med tranzicijskimi gospodarsko najbolj razvita. Tuje investitorje

61

od investiranja v Slovenijo odvračajo nekonkurenčne cene industrijskih zemljišč, visoki davki in prispevki in razmeroma draga delovna sila, nezadovoljni so tudi z zamudno administracijo. V zadnjih letih je uradno slovensko stališče do tujih neposrednih investicij postalo bolj naklonjeno, kar potrjuje tudi Program Vlade Republike Slovenije za spodbujanje tujih neposrednih investicij. Dober geografski položaj Slovenije in infrastrukturna povezava z ostalimi trgi Evropske Unije ter visoka izobraženost slovenske delovne sile so zagotovo najpomembnejše konkurenčne prednosti Slovenije z vidika tujih investicij. Slovenija je zanimiva tudi za podjetja, ki v Sloveniji vidijo izhodišče za prodor ali vrnitev na trg nekdanje Jugoslavije. Kot je pokazala raziskava, ki jo je opravilo podjetje Gral iteo, na prvem mestu ovir za tuje investicije tudi v letu 2003 ostajajo visoki davki in prispevki. Bolj od slovenskih so z davki in prispevki po podatkih OECD obremenjene le še nemške plače (več kot 51 %), slovenske pa so z 48,2 % za njimi v vrhu lestvice. Naložbeno izjemno privlačna Irska je daleč spodaj, s 24,5 %. V zgornji polovici ovir so tudi stroški delovne sile in visok davek na dobiček. Ministrstvo za gospodarstvo je na tem področju v zadnjih letih že pričelo z dejavnostmi (sprememba zakona o davku na izplačane plače). Zdaj pa bi bilo treba storjeno še dopolnjevati s finančnimi podporami, izobraževanjem in davčnimi olajšavami. Slovensko davčno zakonodajo bi bilo treba nujno poenostaviti. Tuji investitorji, ki so pripravljeni kljub vsem oviram investirati v našo državo, morajo biti že v naprej seznanjeni s pogoji investiranja. Le tako lahko sami naredijo potrebne kalkulacije, na pa da jim šele davčne kontrole pomagajo odkriti, kaj so storili prav in kaj narobe. Slovenija je ena izmed redkih držav, v kateri davčna zakonodaja ne dopušča, da bi investitorje privabili z davčnimi olajšavami v prvih letih po uresničitvi naložbe, marveč jih lahko snubimo zgolj s sofinanciranjem njihovih naložb neposredno iz proračuna. V nasprotju s Slovenijo skušajo države vzhodne Evrope na vse mogoče načine privabiti vlagatelje, pripravljene so ponuditi finančno pomoč, olajšave, celo brezplačno zemljišče (kot se je zgodilo v primeru Kie na Slovaškem, kjer so pred kratkim položili temeljni kamen za Kiino prvo evropsko tovarno). Irska je imela in ima jasno izoblikovano vizijo o ciljih in jasno oblikovano pot, preko katere je te cilje dosegla. Ključna je bila osredotočenost na določeno področje. Irska se je osredotočila na privabljanje tujih neposrednih investicij, kar počne s pomočjo desetodstotne stopnje davka na dobiček, ki ga je uvedla leta 1981, potem ko je od leta 1958 do leta 1981 za tuje izvoznike in podjetja veljala 0 % davčna stopnja. Ta strategija se je izkazala za zelo uspešno, saj je Irska postala najhitreje rastoča država Evropske Unije in s svojo agresivno politiko do NTI pritegnila mnoga podjetja. Slovenija v primerjavi z Irsko še nima izdelane jasne gospodarske strategije, niti svoje vizije. Ne dolgo tega je slovenski politični vrh zatrjeval, da se vizija in strategija oblikujeta sprotno od primera do primera. V Sloveniji se zato čuti pomanjkanje nacionalne razvojne strategije, ki bi bila sprejeta z nacionalnim konsenzom. Slovenija je do sedaj imela le eno strategijo in sicer približevanje evropski uniji in vstop vanjo za vsako ceno. Vse ostale opcije so bile brez pomena.

62

Irska je v nasprotju s Slovenijo vseskozi sprejemala programe na nacionalni bazi, s pomočjo katerih je lahko zniževala stroške in usmerjala razvojne strategije. Prednost Irske pred drugimi državami je tudi visoko izobražen in profiliran kader. Iz primera Irske se vidi, da mora imeti izobraževalni sistem izdelano kadrovsko strategijo, ki se ne bo utapljala v šolskih eksperimentih, temveč bo imel cilj izobraziti kader z možnostjo zaposlovanja profilov, ki jih podjetja potrebujejo. Sloveniji danes že primanjkuje tehnično usposobljenega kadra, ki bi jutri lahko bil del razvojnih procesov. Slovenija bo morala za svojo gospodarsko rast jasno definirati cilje, ki jih želi doseči in opredeliti poti za dosego teh ciljev. Poleg tega se bo morala osredotočiti na določeno področje, saj je pomembno, da bo naša država določila nacionalne prioritete in se osredotočila na njih, saj gospodarstvo ne more biti hkrati uspešno na vseh področjih. Slovenija je že imela institucijo podobno IDA na Irskem. Slovenska razvojna družba (SRD) je bila družba, ki naj bi upravljala z družbami in predvsem vlagala sredstva, ki jih je pridobivala s prodajo podjetij, v razvoj novih programov in ustvarjala pogoje za NTI. Danes v Sloveniji podobno vlogo kot Irska IDA opravlja TIPO - Slovenian Trade and Investment Promotion Agency. Za pritegnitev NTI je potrebna jasna vizija gospodarskega razvoja, potrebna je makroekonomska kredibilnost in jasen socialni dialog. Predvsem pa je potrebna jasna identifikacija ključnih tehnologij in ciljnih sektorjev, v katera naj bodo usmerjene NTI. Brezglavo dovoljevanje NTI v vse sektorje brez dogovorjene nacionalne strategije, bi lahko privedlo do opustošenja najpomembnejših sektorjev nacionalne ekonomije. Slovenija mora srednjeročno pričeti spodbujati tako domače, kot tudi tuje naložbe s ponujanjem komunalno opremljenih industrijskih con z nizkimi administrativnimi ovirami (ustanovitev podjetja v manj kot 14 dneh, urejena dokumentacija) ter ponujanjem ciljnih tehnoloških davčnih olajšav za naložbe v tehnološko intenzivne dejavnosti in zaposlovanje visoko izobražene delovne sile). Področje tujih investicij v Sloveniji nedvomno zahteva pozornost in kontinuirano spremljanje. Tako tujim, kot domačim podjetjem je potrebno omogočiti pogoje, ki bodo prispevali k učinkovitejšemu gospodarjenju in razvoju. Na tem področju pa imajo ključno vlogo in odgovornost država in njene institucije.

63

POVZETEK Tuje neposredne investicije so postale prevladujoča oblika poslovnega vlaganja v tujino in za državo prejemnico poleg novega vira kapitala predstavljajo vir novih zaposlitvenih možnosti, sredstvo transformacije nove tehnologije in upravljanja v domače gospodarstvo ter odpiranje novih tržnih in razvojnih možnosti domačim podjetjem. Velik vpliv na pritegnitev neposrednih tujih investitorjev v posamezno državo imajo davki. Nazoren primer pritegnitve neposrednih tujih investicij je Irska, ki je, preden je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja stopila na pot industrializacije, veljala za eno izmed najrevnejših evropskih držav. Ključen razlog za velik obseg tujih investicij na Irskem so davčne olajšave. Davčne olajšave pa ne morejo biti zamenjava za neuspešno politiko na drugih področjih. Slovenija je bila doslej do tujih neposrednih investicij zadržana. Okoliščine za tuje (pa tudi domače) investitorje so sorazmerno neugodne, čeprav se stanje izboljšuje. Slovenija je bila doslej po obsegu manjša prejemnica tujih investicij, kljub temu, da je Slovenija med tranzicijskimi državami gospodarsko najbolj razvita. Tuje investitorje od investiranja v Slovenijo poleg drugih ovir odvračajo predvsem visoki davki in prispevki ter razmeroma draga delovna sila. Bolj od slovenskih so z davki in prispevki po podatkih OECD obremenjene le še nemške plače. Ministrstvo za gospodarstvo je na davčnem področju v zadnjih letih že pričelo z dejavnostmi (sprememba zakona o davku na izplačane plače). Sedaj bi bilo potrebno storjeno dopolniti s finančnimi podporami, izobraževanjem in davčnimi olajšavami. Ključne besede: neposredne tuje investicije, Irska, Slovenija, davki, davčne olajšave, draga delovna sila. ABSTRACT Direct foreign investments have become the predominating form of investing into business abroad. Besides the new source of capital, they represent a new source of new employment opportunities for the recipient country, an instrument of transformation of a new technology and management in the domestic economy and a source of opening new market and development options for domestic enterprises. Obviously, taxes have a major impact upon direct foreign investments for every country. This statement is best shown on the example of Ireland who was known as one of the poorest European countries before starting the industrialisation path. Tax relief was one of the key reasons which made the country attractive to direct foreign investments. Tax relief, however, cannot replace unsuccessful politics in other fields. So far, Slovenia has kept itself reserved in regard to direct foreign investments. The circumstances for foreign (and also domestic) investors are relatively unfavourable although improvement is obvious. In relation to its scope, Slovenia has been the smallest receiver of foreign investments although its economy development among countries in transition is the most favourable one. Foreign investors are discouraged from investing funds into Slovenia by high taxes and contributions, and by a relatively expensive labour cost. According to OECD, only the German salaries are subjected to a higher burden of high taxes and contributions than the Slovenian ones. The Ministry of Economy has in the last years started various actions in the field of taxation (modification of the Act on Paid Salary Taxes). What we need most now are financial incentives, education and a tax relief.

64

Key words: foreign direct investment, Ireland, Slovenia, tax relief, tax, tax incentive, expensive labour cost.

65

SEZNAM LITERATURE

1. Atteslander, Jan. 2003. Stimulating Foreign and Domestic Investments. Bern: Federation of Swiss Industrial Holding Companies, str.19.

2. Avšič, Vera. 2002. Keltski tiger je spreten lovec. Gospodarski vestnik 8, str. 67. 3. Begg, Lain. 1999. EU Investment Grants Review. Washington: The World Bank

Washington, D.C., str 22. 4. Borovac, Vanja. 1998. Irska zgodba o uspehu. Raziskovalec; raziskovalno-

inovacijske politike XXVIII, 2, str. 44-47. 5. Cafuta, Mojca. 2002. Vpliv neposrednih tujih investicij na učinkovitost poslovanja

svetovalnih podjetij v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, str. 64-65.

6. Dunning, John H. 2001. Assessing the Costs and Benefits of Foreign Direct Investment: Some Theoretical Considerations. Houndmills, Basingstoke: Palgrave, str. 34-81.

7. Đerić, Ljiljana. 2004.Tuje Investicije v okvir; Delo, 19. julija, str. 7. 8. Estrin, Saul. 1997. Foreign Direct Investment in Central and Eastern Europe.

London: The Royal Institute of International Affairs, str.12. 9. Garibaldi, Pietro. 1999. What moves capital to transition countries? Washington:

IMF Working Paper, str. 85. 10. Griffin, W. Ricky, Pustay, W. Michael. 1999. International Business. Reading

(Mass.): Addison-Wesley, str. 436. 11. Harney, Mary. 2004. Taxation and Foreign Investments in Ireland. Dublin: OSCE

Economic Seminar on Stimulating Foreign and Domestic Investments, str.19. 12. Humar-Dekleva, Bojana. 2004. Tuje naložbe: Renault je samo eden. Finance 14.

julij, str. 2. 13. Italilianer, Alexander. 2004. Foreign Direct Investment, Economic Governance and

Growth. Dublin: OSCE Economic Forum, str. 32. 14. Kenda, Albina. 2004. Razpeti med strahovi in željami. Finance 15. marec, str 17. 15. Kenda, Albina. 2004. Mednarodno primerljiv okvir spodbujanja TNN. Finance

15.marec, str 24. 16. Koražija, Nataša. 1999. Najnižji priliv tujih naložb. Gospodarski vestnik 16.

decembra, str 28. 17. Kovač-Konstantinovič, Livija. 2003. Nismo neprijazni do tujih investicij. Kapital

19. maj, str. 34. 18. Kovač, Matej. 2001. Tuje investicije – gre zdaj zares? Gospodarski vestnik 11,

marec, str. 11. 19. Kovač, Matej. 1996. Spodbujanje neposrednih tujih investicij kot ozadje

ekonomske razvojne politike države. Ljubljana: Urad republike Slovenije za pospeševanje razvoja in investicij, str.46.

20. Kovač, Matej. 2003. Promoting Foreign Direct Investments in Slovenia; Roundtable Introduction to Slovenia: Integration into EU. Bled: Foreign Investment Policy and Practice, June 27, str. 65.

21. Kovač, Matej. 1999. Spodbujanje neposrednih tujih investicij kot orodje ekonomske razvojne politike države; Ljubljana: Urad republike Slovenije za pospeševanje izvoza in investicij, str. 67.

66

22. Leuning, Ragnar. 1998. The Challenge of European Union Membership; The Challenge of Irish experience with former accession to the European Union. Ljubljana: Družbene razprave XIV, 26, str 136.

23. Lukač, Irena. 1998. Vloga IDA (Industrial Development Agency of Ireland) pri pospeševanju neposrednih tujih investicij na Irsko. Ljubljana: EF, str. 23.

24. McGowan, Kieran. 1995. Foreign Direct Investment. Dublin: A Position Paper, str. 9.

25. Milakovič, Tanja. 2004. Slabih 40 odstotkov plač po novem neobdavčenih. Večer 1. september, str. 3.

26. Milost, Franko. 1992. Ustanavljanje in poslovanje mešanih podjetij doma in v svetu. Ljubljana: Zveza društev računovodskih in finančnih delavcev Slovenije, str. 222.

27. Nežmah, Bernard. 2002. Tuje investicije zmanjšujejo bruto družbeni proizvod. Mladina, 7. oktober, str 22.

28. Pavšič, Mojca. 1999. Zeleni otok drži prihodnost za rep. Manager 4, str. 49. 29. Rojec, Matija. 1993. Neposredne tuje investicije in razvoj Slovenije. Doktorska

disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, str. 23-27. 30. Rojec, Matija. 1997. The Development potential of foreign direct investment in the

Slovenian economy; Wien: Wiener Institut fur Intenationale Wirtschaftsvergleiche, str. 51.

31. Rojec, Matija. 1994. Tuje neposredne investicije v slovenski razvoj. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, str. 25.

32. Rojec, Matija, Kovač Matej. 1999. Spodbujanje NTI v Slovenijo v pogojih članstva v EU. Ib revija št. 4.

33. Rojec, Matija, Stanojević, Miroslav. 2001. Motivi in strategije tujih investitorjev v Sloveniji. Ljubljana: Delovni zvezek Urada za makroekonomske raziskave in razvoj, št. 1, letnik X, str. 58.

34. Senjur, Marjan. 1993. Gospodarska rast in razvojna ekonomika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, str. 536.

35. Schlamberger, Helena, Lukač, Irena. 2003. Koliko smo aktualni za TNI? Kapital 19. maj, str. 45.

36. Svetličič, Marjan. 1996. Svetovno podjetje. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, str. 426

37. Šalehar, Andreja. 1999. Pomen in vloga investicijskih vzpodbud pri pridobivanju neposrednih tujih investicij s poudarkom na Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, str. 6-28.

38. Verhofstadt, Guy. 2004. The Economic Dwarfs. International Herald Trbune, 25. april, str. 34.

39. Weiss, Monika. 2004. J.P. Damijan: Več davčnih olajšav za naložbe v tehnološko intenzivne dejavnosti. Finance 20. aprila, str. 23.

40. Zagorac, Željka. 2004. Zakon o tujih naložbah je dobro znamenje. Finance 18.maj, str. 7.

67

SEZNAM VIROV

1. Achieve European Competitive Advantage. 1997. Guide to Tax and Financial Incetives in Ireland. Dublin: IDA Ireland.

2. Ekonomski odnosi s tujino. Jesensko poročilo 2002. 2002. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj, str. 64-78.

3. Banka Slovenije. 2002. Statistika: Neposredne naložbe (Direct investment) 1994-2001. Dostopno na:

http://www.bsi.si/html/publikacije/nep_nalozbe/nn_1994_2001.pdf [17.7.2004]. 4. Banka Slovenije. 2003. Statistika: Neposredne naložbe (Direct investment) 1994-

2002. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/publikacije/nep_nalozbe/nn_1994_2002.pdf [17.7.2004]. 5. Banka Slovenije. 2004. Prikaz stanja mednarodnih naložb v Sloveniji. Dostopno

na: http://www.bsi.si/html/financni_podatki/hit/int_inv_pos.html [29.9.2004].

6. Foreign Direct Investment, Economic Governance and Growth; OSCE Economic Forum; Dublin, February 2004.

7. Gral iteo. 2003. Raziskava podjetij s tujim in mešanim kapitalom v letu 2003. Ljubljana, september, str. 15-37.

8. Green is good. 1997. The Economist; London, 17.maj, str. 21-24. 9. IDA - Industrial Development Agency. 2004. Vital Statistics. Dostopno na:

http://www.idaireland.com/uploads/documents/IDA_Publications/Vital_Statistics_Sep_2004_FINAL.pdf [5.8.2004].

10. Ocena makro in mikro ekonomskih učinkov vstopa Slovenije v Evropsko unijo. 2003. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije, str.148.

11. OECD Advisory Group on Investment. 1996. Investment Incentives and Subsidies. Dublin: Irish Development Agency, str. 3, 19-21.

12. Pomladansko poročilo 1999. 1999. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, str. 38.



15. Program vlade RS za spodbujanje neposrednih tujih investicij 2001-2004. 2001. Ljubljana: Vlada RS, 7. april, str. 32. Dostopno na: http://www.gov.si/tipo/doc/program%20-vlade-za-spodbujanje-tujih-investicij-2001-2004.pdf [16.8.2004].

16. Splošna informacija o Irski. 2003. Zunanje ministrstvo – Sektor za Zahodno. Severno in Srednjo Evropo. 3.junij, str. 4.

17. Stimulating Foreign and Domestic Investments, Key Policies and Measures; OSCE Economic Forum; Dublin, February 2004, str. 49.

18. UNCTAD - United Nations Conference on Trade and Development. 1996. Incentives and Foreign Direct Investment. New York, str. 102.

19. World Investment Report 1997. 1997. New York, Geneva: United Nations, str. 295-296.

20. World Investment Report 2000. 2000. New York, Geneva: United Nations, str. 101. 21. World Investment Report 2003. 2003. New York, Geneva: United Nations, str. 2.

68

SEZNAM KRATIC AGPTI Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije BDP Bruto družbeni produkt CEFTA Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini (Central European Free Trade

Agreement) EFTA Evropski sporazum o prosti trgovini (European Fair Trade Association) EGS Evropska gospodarska skupnost EPTR Oprostitev davka na izvoženo blago (Export Profit Tax Relief) EU Evropska unija IDA Irska razvojna agencija (Industrial Development Agency) IFSC Mednarodni finančni servisni center (International Financial Services Centre) ITB Irska gospodarska zbornica (Irish Trade Board) NTI Neposredne tuje investicije NLB Nova Ljubljanska banka OECD

Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development)

R&R Raziskave in razvoj SID Slovenska izvozna družba TIPO Slovenian Trade and Investment Promotion Agency UNCTAD (United Nations Conference on Trade and Development)

69

SEZNAM GRAFOV Stran: GRAF 1: RAST BDP NA IRSKEM (1995-2005) (V %) 22 GRAF 2: DAVEK NA DOBIČEK V LETU 2004 (ZA PROIZVODNA IN

STORITVENA PODJETJA) 27

GRAF 3: MOTIVI ZA TUJEGA INVESTITORJA (PRI INVESTIRANJU NA OBMOČJU RS) OB VSTOPU IN LETA 2003

47

GRAF 4: OVIRE ZA TUJE INVESTICIJE (PRIMERJAVA OVIR PRED LETOM 2002 IN LETA 2003)

49

GRAF 5: POMEMBNOST OBLIK PODPORE ZA NTI (PRIMERJAVA MED LETI 2002 IN 2003)

52

GRAF 6: PRORAČUN AGENCIJE TIPO (V MIO SIT) 56

SEZNAM SLIK Stran: SLIKA 1: KLASIFIKACIJA NALOŽB KAPITALA V TUJINO 8

SEZNAM TABEL Stran: TABELA 1: TABELA 1: DELEŽ PREBIVALSTVA MLAJŠEGA OD 25

LET, LETA 2003 (V %) 26

TABELA 2: POMEMBNOST SPODBUJEVALNIH UKREPOV PRI ODLOČANJU O LOKACIJI INVESTICIJE

30

TABELA 3: TOKOVI, STANJA IN SPREMEMBE STANJ NTI V SLOVENIJI V OBDOBJU 1995-2003

38

TABELA 4: TUJE NEPOSREDNE NALOŽBE V SLOVENIJI PO DRŽAVAH INVESTITORICAH OD LETA 1999 DO 2003

41

TABELA 5: PRIMERJAVA PODPORNEGA SISTEMA ZA NEPOSREDNE TUJE NALOŽBE V IZBRANIH DRŽAVAH LETA 2003

57

Documents

VPLIV DAVKOV NA NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE · storile. Čeprav podjetja s tujim kapitalom hitreje povečujejo produktivnost in imajo pozitivne učinke na preostala (domača) podjetja,