Ekonomika Podjetja Postojna

8/16/2019 Ekonomika Podjetja Postojna

1/87

ŠOLSKI CENTER POSTOJNAVIŠJA STROKOVNA ŠOLA

Program: Poslovni sekretar

EKONOMIKA PODJETJA

Interno gradivo

Avtorica: Vera Mercina Šegina

Postojna, september 2007


2/87

Poslovni sekretar EKONOMIKA PODJETJA

2

Spoštovana študentka, spoštovani študent!

Na Višjo strokovno šolo, v program Poslovni sekretar, v Postojni se vpisuje že petageneracija študentov. Avtorici literature, ki je bila do sedaj uporabljena pri predmetuEkonomika in management podjetja, sta bili predavateljici na Višji strokovni šoli vSlovenj Gradcu.

V letošnjem šolskem letu vam je na voljo »nova« literatura za Ekonomiko podjetja.Upam, da vam bo le-ta olajšala študij in vas seznanila s temami, ki bodo koristne prinadaljevanju vašega študija in uporabne pri delu po končanem študiju.

Vsebine so razdeljene v 9 poglavij, ki sledijo cilju predmeta Ekonomika podjetja. Ciljle-tega je, da študentka/ študent spozna in razume:

- osnove ekonomike podjetja z gospodarjenjem,

- trg in konkurenco,

- teorijo proizvodnje,

- stroške podjetja, ki jih zna spremljati in analizirati,

- vrste kalkulacij in njihovo uporabo,

- sestavine premoženja podjetja in njihove vire,

- kazalnike uspešnosti poslovanja podjetja in

- načine oblikovanja prodajnih cen.

V študijskem gradivu so številne slike in tabele, ki ponazarjajo ekonomske zakonitostiin pojave. Na koncu vsakega poglavja so tudi vprašanja za utrjevanje znanja.

V zadnjem poglavju je navedena uporabljena literatura, ki je primerna za poglobitevpridobljenega znanja.

Avtorica


3/87


3

KAZALO

I. POGLAVJE ...................................................................................................................... 5UVOD V EKONOMIKO PODJETJA ....................................................................................... 5

1. EKONOMIKA IN GOSPODARJENJE PODJETJA................................................... 52. DOBRINE, POTREBE ................................................................................................ 63. REDKOST IN IZBIRA ................................................................................................ 74. OPORTUNITETNI (ALTERNATIVNI) STROŠKI ................................................... 95. GOSPODARSKI PROCES ........................................................................................ 106. EKONOMSKI CILJI DRUŽBE IN TEMELJNA EKONOMSKA VPRAŠANJA ... 11

II. POGLAVJE .................................................................................................................... 13PODJETJE ............................................................................................................................... 131. OPREDELITEV POJMA PODJETJE ....................................................................... 132. DELITEV DELA IN SPECIALIZACIJA .................................................................. 153. ZAKAJ OBSTAJAJO PODJETJA? .......................................................................... 164. KONKURENČNO OKOLJE PODJETJA ................................................................. 17

III. POGLAVJE .................................................................................................................... 19TRG IN KONKURENCA ........................................................................................................ 19

1. POJEM TRGA IN TRŽNEGA GOSPODARSTVA ................................................. 192. POVPRAŠEVANJE ................................................................................................... 20

2.1. DEJAVNIKI POVPRAŠEVANJA .......................................................................... 21

2.2. KRIVULJA POVPRAŠEVANJA ........................................................................... 212.3. ELASTIČNOST POVPRAŠEVANJA .................................................................... 252.4. CENOVNA ELASTIČNOST IN PRIHODEK OD PRODAJE .............................. 27

3. PONUDBA ................................................................................................................ 293.1. DEJAVNIKI PONUDBE ........................................................................................ 293.2. KRIVULJA PONUDBE .......................................................................................... 293.3. ELASTIČNOST PONUDBE ................................................................................... 323.4. TRŽNO RAVNOTEŽJE .......................................................................................... 33

IV. POGLAVJE .................................................................................................................... 35TEORIJA PROIZVODNJE ...................................................................................................... 35

1. PROIZVODNJA KOT TRANSFORMACIJSKI PROCES ...................................... 352. PROIZVODNA FUNKCIJA ..................................................................................... 363. DONOSI OBSEGA .................................................................................................... 375. ZAKON PADAJOČIH DONOSOV .......................................................................... 38

V. POGLAVJE .................................................................................................................... 41STROŠKI IN KRITIČNA TOČKA GOSPODARNOSTI ....................................................... 41

1. OSNOVNI KONCEPT STROŠKOV ........................................................................ 412. EKONOMIJA OBSEGA IN EKONOMIJA RAZPONA .......................................... 453. KRITIČNA TOČKA GOSPODARNOSTI OZIROMA TOČKA PRELOMA ......... 47

VI. POGLAVJE .................................................................................................................... 50KALKULACIJE ....................................................................................................................... 50


4/87


4

1. OPREDELITEV KALKULACIJ .................................................................................... 502. NAMEN KALKULACIJ ................................................................................................. 513. VRSTE KALKULACIJ ................................................................................................... 52

3.1. ENOSTAVNA DELITVENA KALKULACIJA ..................................................... 523.2. FAZNA DELITVENA KALKULACIJA ................................................................ 533.3. DELITVENA KALKULACIJA PRI VEZANI PROIZVODNJI ............................ 543.4. KALKULACIJA S POMOČJO POGOJNIH ENOT............................................... 553.5. KALKULACIJA Z DODATKI ............................................................................... 573.6. KALKULACIJA PO VARIABILNIH STROŠKIH ................................................ 61

4. TEMELJNE RAZLIKE MED OPISANIMI KALKULACIJAMI ........................... 63VII. POGLAVJE ............................................................................................................... 64PREMOŽENJE PODJETJA IN USPEŠNOST ........................................................................ 64

1. PREMOŽENJE PODJETJA ...................................................................................... 641.1. BILANCA STANJA ......................................................................................... 65

1.2. SREDSTVA ...................................................................................................... 661.3. VIRI SREDSTEV ............................................................................................. 671.4. OHRANJANJE IN POVEČEVANJE PREMOŽENJA PODJETJA ............... 691.5. KOEFICIENT OBRAČANJA SREDSTEV..................................................... 711.6. BILANCA USPEHA ........................................................................................ 721.7. IZKAZ DENARNIH TOKOV ......................................................................... 73

2. USPEŠNOST PODJETJA ......................................................................................... 742.1. OSNOVNI KAZALNIKI ZA PRESOJANJE USPEŠNOSTI................................. 75

VIII. POGLAVJE ............................................................................................................... 79OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN ...................................................................................... 79

1. EKONOMSKI POMEN OBLIKOVANJA PRODAJNIH CEN ............................... 792. OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN V RAZLIČNIH TRŽNIH OKOLJIH ............ 803. MODELI OBLIKOVANJA PRODAJNIH CEN ....................................................... 80

3.1. OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN NA TEMELJU POVPRAŠEVANJA .. 813.2. OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN NA TEMELJU STROŠKOV ............... 823.3. H KONKURENCI USMERJENO OBLIKOVANJE PRODAJNIH CEN ...... 83

4. CENOVNO DISKRIMINIRANJE (RAZLIKOVANJE) .......................................... 85IX. POGLAVJE .................................................................................................................... 87LITERATURA IN VIRI .......................................................................................................... 87


5/87


5

I. POGLAVJE

UVOD V EKONOMIKO PODJETJA

1. EKONOMIKA IN GOSPODARJENJE PODJETJA

Ekonomija je nauk o gospodarjenju. Zakaj je potrebno gospodariti? Vzrok je ekonomski problem.

Ekonomski problem lahko opredelimo kot neravnotežno razmerje med potrebami in

razpoložljivo količino dobrin. Kadar je dobrin manj kot znašajo potrebe ljudi, gre zaekonomske ali relativno redke dobrine in z njimi se ekonomija ukvarja, ker so predmetgospodarjenja.

Slika 1 : Relativna redkost dobrin

Kdaj gospodarimo? Gospodarimo takrat, ko imamo premišljeno ciljno usmerjeno dejavnost in z njo organizirano obliko pridobivanja dobrin za zadovoljevanje potreb

posameznikov in skupin.

Ekonomika podjetja je veda, ki preuč uje zakonitosti gospodarjenja, s ciljem, da se dosežejo najboljši mogoč i rezultati poslovanja. Proučuje torejekonomske probleme, ki nastajajo zaradi redkosti proizvodnih virov (dobrin, resursov).

Ekonomsko vedo sestavljata dve osrednji veji: mikroekonomija in makroekonomija.Mikroekonomija preučuje ravnanje posameznih ekonomskih osebkov na posameznihtrgih: potrošnike, gospodinjstva, podjetja, investitorje. Zanimajo jo, kako rešujejoekonomski problem in kako razporejajo relativno redke vire. Išče odgovore na ekonomskain družbena vprašanja, ki se nam zastavljajo v vsakodnevnem življenju.


6/87


6

Makroekonomijo zanimajo širši problemi. Preučuje narodno gospodarstvo kot celoto:zaposlenost in brezposelnost, splošno raven cen, bruto domači proizvod, investicije.Analizira rast in upadanje gospodarske dejavnosti.

To je razmeroma mlada veda, ki je nastala šele v tridesetih letih 20. stoletja, ko soekonomisti skušali razumeti vzroke za tedanjo globoko krizo in poiskati poti iz nje. Takratse je dokončno izkazalo, da »nevidna roka trga« ni vsemogočna in da potrebujeusmerjanje države.

2. DOBRINE, POTREBE

Kaj je dobrina?

DOBRINA je vsako dosegljivo sredstvo, ki je sposobno zadovoljiti potrebo. Ko z njenouporabo zadovoljimo potrebo se izkaže uporabna vrednost dobrine. Sposobnost dobrine, dazadovolji kakšno potrebo, imenujemo tudi koristnost dobrine.

Delimo jih na proste (neekonomske, npr.potreba po sončni toploti) ter ekonomske (omejene).Ekonomske dobrine so predmet gospodarjenja.Dobrine so lahko: materialne (stvarne, npr. obleka, hrana,…) in nematerialne (storitve).Glede na namen jih delimo na: potrošne (konzumne) dobrine, ki zadovoljujejo neposrednočloveške potrebe (hrana, oblačila, pohištvo,…), kapitalne (investicijske) dobrine, ki jihvlagamo kot proizvodne zmogljivosti v proizvodnjo ter intermediarne dobrine (surovine,materiali) iz katerih pridobivamo proizvode (produkte, izdelke).

Večino dobrin, s katerimi v sodobnem svetu zadovoljujemo potrebe, pridobimo kot rezultatproizvodnega procesa. Iz naravnih dobrin s predelavo, obdelavo in dodelavo pridobimodobrine v takšni obliki, v kakršni jih po navadi uporabljamo. To so proizvodi, v katere sovloženi neko delo in določena sredstva. Kadar gre za proizvod dela, namenjen prodajioziroma menjavi, govorimo o blagu.

Kaj je (so)?

DOBRINA

- vsako sredstvo, ki zadovoljipotrebo

PROIZVOD

- proizvedena dobrina

BLAGO

- proizvod namenjen trgu,neznanemu kupcu

PROIZVAJALNASREDSTVA- vsi materialni elementi, ki

jih vlagamo v procesproizvodnje

DELOVNA SREDSTVA- sredstva, ki sodelujejo v več proizvodnih procesih in se lepočasi obrabljajo (stavbe,stroji, prevozna sredstva)

PREDMETI DELA- v enem proizvodnemprocesu se v celoti vnesejo vproizvod (materiali, surovine)

Slika 2: Dobrina, proizvod, blago


7/87


7

Kaj je potreba?

POTREBA je občutek pomanjkanja nečesa. Nekatere potrebe so take, da jih

gospodarstvo lahko zadovolji, nekaterih pa ne more (npr. potreba po ljubezni). Priekonomskih potrebah se srečujemo s problemom relativne redkosti in izbire, kajtipotrebe so veliko več je kot je razpoložljiva količina dobrin, s katerimi jih zadovoljujemo.

Za potrebe je značilno: - so neomejene; z ekonomskim napredkom nastajajo nove potrebe, potrebe se

povečujejo;- so izrazito subjektivne; ljudje se razlikujejo po tem, kako intenzivno jih

občutijo, s čim jih želijo zadovoljiti (različni okusi, želje);- nekatere potrebe se obnavljajo, kajti zadovoljitev je le začasna, določen čas po

zadovoljitvi pa niso navzoče. Druge potrebe so trajne in jih zadovoljujemonenehno;

- nekatere potrebe so takšne, da jih lahko zadovoljimo z različnimi dobrinami(npr. potrebo po hrani). Te dobrine so substitutne (nadomestitvene) dobrine (npr. sendvič in testenine). Druge potrebe so take, da potrebujemo za njihovozadovoljitev več dobrih hkrati, to so komplementarne (dopolnilne) dobrine.Če se želimo udobno voziti, potrebujemo avtomobil, zanj potrebujemo bencin,olje, gume, itd..

Glede na število ljudi, pri katerih se pojavi določena potreba ločimo:

- splošne: so potrebe, ki izhajajo iz nujnosti delovanja države (družbe); njihovazadovoljitev ji omogoča normalno delovanje (policija, vojska, sodstvo,…);

- skupne (kolektivne): imajo jih ljudje, kot del socialne skupnosti, ko sesocializirajo (potreba po izobraževanju, športu, ipd.);

- posameznikove (individualne).

3. REDKOST IN IZBIRA

Potrebe nenehno naraščajo tako zaradi številčnega večanja prebivalstva kot tudi zaradivečanja raznolikosti potreb, ki jih je treba zadovoljiti. Za zadovoljitev potreb pa morajo biti navoljo dobrine, ki jih je treba proizvesti, za kar so potrebna ustrezna sredstva. Ta sredstva, spomoč jo katerih proizvajamo dobrine, s katerimi poskušamo zadovoljiti nenehno naraščajočepotrebe, imenujemo proizvodni viri (inputi, vložki, prvine proizvodnega procesa, resursi).

Zaradi neomejenih želja in omejenih virov za njihovo zadovoljitev se srečamo s temeljnimekonomskim problemom redkosti, ki nas prisili v to, da moramo izbirati. Problem redkosti


8/87


8

in z njo povezano zahtevo po izbiranju običajno ponazarjamo s krivuljami proizvodnihmožnosti.

Krivulja proizvodnih možnosti nam pove, kaj lahko v danem obdobju proizvajamo zrazpoložljivimi viri. Pove nam, da bomo morali zmanjšati proizvodnjo dobrin ene vrste, čebomo proizvajali več dobrin druge vrste.

Proizvodni viri so redki, zato moramo izbirati. Ker ne moremo zadovoljiti vseh potreb, smoprisiljeni izbirati med alternativami. Ko eno izmed alternativ izberemo, hkrati zavrnemovsako drugo možno alternativo. S tem smo se odrekli donosom, ki bi jih zavržena alternativalahko prinesla, kajti proizvodne vire uporabljamo za izkoriščanje izbrane alternative.

Zavrženo korist imenujemo oportunitetni (alternativni) strošek.

Slika 3: Krivulja proizvodnih možnosti ali transformacijska krivulja

Krivulja (alternativnih) možnosti proizvodnje nam pokaže največ je mogoče količineproizvodnje dveh dobrin, ki jih v gospodarstvu lahko proizvedemo, če popolnoma

izkoristimo vse razpoložljive proizvodne dejavnike na najboljši mogoči način.

Družba je namreč omejena:- z dano količino (obsegom) proizvodnih dejavnikov in- z njihovo učinkovitostjo (produktivnostjo, znanjem).

To pomeni, da je z dano količino proizvodnih virov ob dani tehnologiji mogočeproizvesti samo povsem določeno količino izdelkov ali storitev. Če želimo izdelativeč izdelka B, lahko to storimo samo tako, da izdelamo manj izdelka A. Ker soproizvodni viri (dejavniki) določeni in omejeni, lahko več B izdelujemo le tako, da


9/87


9

sprostimo proizvodne vire v proizvodnji izdelka A in jih prenesemo v proizvodnjoizdelka B.

Krivuljo proizvodnih možnosti imenujemo tudi transformacijska krivulja, sajnam kaže, kako se s prenašanjem proizvodnih virov iz proizvodnje A vproizvodnjo B, izdelek A transformira (preoblikuje) v izdelek B.

Krivulja proizvodnih možnosti opozarja na: redkost, izbiro, alternativne oziromaoportunitetne stroške in padajoče mejne donose.

- Redkost je ponazorjena z dejstvom, da niso dosegljive proizvodnekombinacije, ki ležijo zunaj krivulje proizvodnih možnosti.

- Izbira je ponazorjena z dejstvom, da moramo izbrati eno izmed možnih

proizvodnih kombinacij, ki ležijo na transformacijski krivulji.

- Oportunitetni (alternativni) stroški se kažejo z dejstvom, da se moramoodreči (žrtvovati) določeni količini dobrine A, če hočemo proizvajati več dobrine B.

- Padajoči mejni donosi se kažejo skozi konkavno (izbočeno) oblikotransformacijske krivulje.

4. OPORTUNITETNI (ALTERNATIVNI) STROŠKI

So vrednost alternative, ki je nismo izbrali. So korist, ki jo žrtvujemo. So donos, ki semu odrekamo.

Oportunitetni stroški so v tesni povezavi s konceptom redkosti in izbire. Ker smo zaradiredkosti prisiljeni izbirati oziroma se odločati med posameznimi alternativami, moramo tealternative ovrednotiti. Oportunitetni stroški so stroški zavržene priložnosti, torejovrednotenje druge najboljše alternative, ki je nismo izbrali.Oportunitetni stroški obstajajo, ker so proizvodni viri redki. Ne moremo proizvajati vsega,

kar hočemo ali bi radi. Če torej hočemo nečesa več, moramo biti pripravljeni, da dobimomanj nečesa drugega.

Za ekonomiko podjetja je koncept oportunitetnih stroškov izjemno pomemben, sajopozarja:

1) na nenehno odločanje, ki je potrebno v poslovnem procesu in na posameznika, kimora odločati,

2) na to, da ima vsaka odločitev določene posledice ter3)da morajo tisti, ki odločajo, tudi nositi neposredne ekonomske posledice svojihodločitev.


10/87


10

Oportunitetni strošek = ODREČI SE / DOBITI

Alternativni stroški pa niso pomembni samo za odločanje v podjetju, temveč tudi zaodločanje v celotnem narodnem gospodarstvu, kjer poteka gospodarski proces, saj je trebav vseh njegovih fazah nenehno izbirati med različnimi alternativami.

Iz temeljnega odnosa med redkostjo in izbiro izhaja nekaj spoznanj:

1. Nekdo mora opraviti izbiro, za izbor alternative je potreben posameznik.2. Oportunitetni (alternativni) strošek mora torej nositi tisti, ki izbira in ga ni mogoče

prenesti drugega.3. Oportunitetni stroški so torej subjektivni, so stvar razmišljanja tistega, ki izbira.

4. Oportunitetni stroški obstajajo samo v trenutku odločanja, takoj zatem izginejo; tega,kar smo zavrgli, ne moremo uživati.

5. GOSPODARSKI PROCES

Večina dobrin, s katerimi zadovoljujemo potrebe, je rezultat proizvodnega procesa.Celoten gospodarski proces pomeni proces pridobivanja dobrin in zadovoljevanjapotreb. Zanj je značilno, da se nenehno obnavlja, ponavlja, saj enkrat zadovoljene potrebe

čez čas spet oživijo, zahtevajo nov proces zadovoljevanja, novo porabo dobrin.Celoten proces se odvija v štirih fazah:

1. PROIZVODNJA

4. PORABA 2. RAZDELITEV

3. MENJAVA

Slika 5: Faze gospodarskega procesa

- Proizvodnja je začetna faza procesa, v katerem pridobivamo dobrine. Jepostopek, pri katerem naravne prvine spreminjamo v dobrine oziroma vkaterem iz surovin, materialov in polizdelkov s pomoč jo strojev, orodij in delaustvarimo dobrine, ki lahko zadovoljijo potrebe ljudi in imajo zaželenouporabno vrednost. Govorimo o tehničnem procesu.


11/87


11

Proizvodnja je tudi družbeni proces, kajti človeško delo se na določen načinzdružuje, povezuje s produkcijskimi sredstvi. S tem se med ljudmi v proizvodnjioblikujejo družbeni, produkcijski odnosi, ki kažejo njihov položaj v proizvodnem

procesu. Odnosi med ljudmi se najbolj jasno pokažejo v tem, kdo je lastnikprodukcijskih sredstev, tj. v lastninskih odnosih.

- Razdelitev je faza reprodukcijskega procesa, ki je najtesneje povezana sproizvodnjo. V širšem smislu pomeni razdelitev orodij za proizvodnjo inčlanov družbe med različne vrste proizvodnje. V ožjem smislu pa je razdelitevfaza, v kateri se določa delež posameznika ali pa družbene skupine vdružbenem neto produktu. Gre za razdelitev denarnega dohodka med članedružbe.

- Menjava je vmesni člen med proizvodnjo v širšem smislu ter porabo

(potrošnjo). Proizvajalci iščejo kupce za svoje blago, potrošniki pa skušajonabaviti dobrine za zadovoljitev svojih potreb. Omenjeno dogajanje poteka natrgu.

- Poraba (potrošnja) je faza reprodukcijskega procesa, v kateri se ustvarjenobogastvo porabi za zadovoljitev potreb.

6. EKONOMSKI CILJI DRUŽBE IN TEMELJNAEKONOMSKA VPRAŠANJA

Vsaka družba se srečuje s potrebo po uresničevanju naslednjih ciljev:

1) doseganje gospodarske rasti in razvoja,2) zagotavljanje polne zaposlenosti aktivnega prebivalstva,3) ohranjanje stabilnosti cen,4) družbeno pravična razdelitev dohodka,5) uveljavljanje ekonomske svobode (svobodno opravljanje ekonomske aktivnosti),

6) zagotavljanje ekonomske varnosti,7) doseganje tehnološke in ekonomske učinkovitosti.

Vsaka družba mora odgovoriti na naslednja osnovna ekonomska vprašanja:

1) Katere dobrine proizvajati?2) Kolikšne količine posameznih dobrin proizvajati?3) Kako proizvajati posamezne dobrine?4) Za koga se proizvajajo posamezne dobrine?5) Koliko je brezposelnih ljudi v družbi?


12/87


12

6) Kako visoka je inflacija v državi?7) Kakšne so proizvodne zmogljivosti družbe in ali se tudi večajo?

Osnovna ekonomska vprašanja so soodvisna in medsebojno pogojena.Mikroekonomika poskuša odgovoriti na prva štiri vprašanja; makroekonomika pa navprašanje o brezposelnih, inflaciji in proizvodnih zmogljivostih.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------Vprašanja za utrjevanje znanja:

1. Opredelite ekonomski problem.2. Kako delimo ekonomijo?3. Kaj razumemo pod pojmom dobrina in kako jih delimo?4. Kaj razumemo pod pojmom potreba in kako jih delimo?

5. Kaj je značilno za potrebe?6. Kaj proučuje ekonomika podjetja?7. Pojasnite pojem oportunitetni (alternativni) stroški.8. Pojasnite pojem redkost in izbira.9. Pojasnite krivuljo proizvodnih možnosti (transformacijsko krivuljo).10. Naštejte in opišite faze gospodarskega procesa.11. Kateri so ekonomski cilji družbe?12. Katera so temeljna ekonomska vprašanja, na katera mora odgovoriti vsaka družba?


13/87


13

II. POGLAVJE

PODJETJE

1. OPREDELITEV POJMA PODJETJE

V prejšnjem poglavju smo se seznanili z osnovnim orisom ekonomike podjetja in nekateriminajbolj osnovnimi koncepti, kot so problem redkosti, izbire, oportunitetni stroški itd..Spoznali smo, da ekonomika podjetja proučuje podjetje in proces gospodarjenja, vendarničesar še ni bilo povedanega o podjetju.

Ekonomisti, ki proučujejo makroekonomiko, politično ekonomijo ali ekonomsko politiko, jemljejo podjetje kot ekonomsko enoto, ki se racionalno odziva na spreminjanje tržnih razmer. Na podjetje gledajo kot na »črno škatlo« in jih ne zanima, zakaj se podjetje odziva nadoločen način, niti kakšni so notranji podjetniški mehanizmi.Ekonomisti, usmerjeni v mikroekonomiko in ekonomiko podjetja pa morajo seveda poznatizgradbo, delovanje in obnašanje podjetja.Oba vidika proučevanja podjetja sta soodvisna. Tako makroekonomisti kot mikroekonomistinamreč proučujejo isto ekonomsko stvarnost, le da vsak s svojega zornega kota.

Podjetje zaposluje redke proizvodne vire in jih kombinira med seboj, da bi proizvedlo inprodalo ekonomsko dobrino.

V proizvodnji je po navadi tako, da lahko načrtovano količino proizvoda proizvedemo narazlične načine, z različno kombinacijo proizvodnih dejavnikov. To seveda pomeni, da lahkov proizvodnji določeno količino enega dejavnika nadomestimo z neko količino drugegaproizvodnega dejavnika.

Denimo, da želimo proizvesti 1000 enot neke dobrine (npr. lesenih stolov), pri tem pauporabljamo delavce in stroje. Mogoč e je, da uporabimo 1 enoto dela, zato mora biti

proizvodnja mehanizirana, in uporabimo 6 enot kapitala (strojev). Isto količ ino lahko po

navedbah tehnologa proizvedemo tudi z več dela, npr. 3 enotami, in zato nam zadoš č a manjkapitala, le 2 enoti. Tako smo v proizvodnji z dvema enotama dela nadomestili 4 enotekapitala in obdržali isti obseg proizvodov. Mogoč e so tudi druge kombinacije, navedimo jihnekaj:

Kombinacija Enote dela Enote kapitala

A 1 6 B 2 3C 3 2

D 6 1


14/87


14

Slika 6: Krivulja enakega produkta - izokvanta

V vseh štirih kombinacijah je proizvedena količ ina proizvoda enaka (1000 lesenih stolov),

spreminjamo pa razmerja (količ ine) uporabljenih proizvodnih dejavnikov.

Ekonomsko bistvo izokvant je v tem, da za proizvodnjo določ ene količ ine dobrin ne obstaja

le ena edina možnost, ampak so mogoč e različ ne kombinacije uporabe proizvodnih

dejavnikov, med katerimi izberemo tisto, ki zagotavlja proizvodnjo z najnižjimi stroški.

Zakon o gospodarskih družbah opredeljuje gospodarsko družbo kot pravni subjekt(osebo), ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost (dejavnost, ki se opravljana trgu zaradi pridobivanja dobička) kot svojo izključno dejavnost. V praksi se pogostouporablja izraz podjetje ali firma, kar pa seveda ne gre za isti pomen. V nadaljevanju bomo

pojem podjetje poistovetili z izrazom gospodarska družba. Podjetje je v pravnem pomenudružbena tvorba, poslovna celota, organizirana za opravljanje gospodarske dejavnosti.

Vsako podjetje si prizadeva ustvariti kar najboljše ekonomske rezultate. Pri tem zasledujepovpraševanje, ki mu določa, kam naj usmeri svojo dejavnost. Stalno išče čimbolj uspešnekombinacije vlaganj v poslovni proces, da bi predvideno povpraševanje kar najboljezadovoljilo. Če slabo predvideva povpraševanje ali če nima učinkovitih tehnološkihkombinacij, ostane brez dobička in tako je ogrožen tudi njegov obstoj zaradi slabih poslovnihodločitev. Če torej podjetje želi preživeti in se obdržati na trgu, kjer vladata konkurenca inzakon ponudbe in povpraševanja, mora biti podjetje stalno gibljiva in prilagodljiva celota.Povpraševalci na trgu so namreč tisti, ki odločajo o uspešnosti posameznega podjetja.


15/87


15

2. DELITEV DELA IN SPECIALIZACIJA

Delitev dela je ena najbolj splošnih značilnosti sodobne družbe. Z njo označujemo razčlenitevcelovite naloge na sestavne dele, ki jih zatem opravimo ločeno. Delitev dela prežema celotnodružbo – od panožne delitve dela do podjetja in posameznika v njem. Posameznik v podjetjunajvečkrat opravlja samo manjši del celotne naloge, ki jo mora opraviti podjetje in ki se jezato organiziralo v različne dele, ravni ali funkcije. Povečevanje delitve dela vodi k več jiproduktivnosti.

Več ja produktivnost izhaja iz učinkov specializacije, kajti ko nalogo razgradimo na njenesestavne dele, lahko izvajanje dodelimo tistemu (posamezniku, skupini, podjetju, panogi), ki

ji po svojih potrebah in zmožnostih najbolj ustreza. Specializirana proizvodnja je boljučinkovita.Specialisti ne morejo opravljati kakršnega koli dela. Specializacija torej zmanjšuje možnostiizbiranja, obenem pa tudi stane – povzroča stroške (specializirano učenje, urjenje, vaja,pridobivanje izkušenj, ipd.). Pomeni pa tudi, da ljudje nismo več samozadostni, odvisni smood nalog, ki jih opravljajo drugi.

Delitev dela in specializacija torej povzročata ekonomsko soodvisnost, ki se kaže tako, davselej, kadar želimo pridobiti določeno ekonomsko dobrino, le-to pridobimo od drugih

specializiranih ljudi. Gre za menjavo, kar pomeni, da si od drugih pridobimo pravico, da todobrino uporabljamo. Pravica, da uporabljamo določen izdelek ali storitev, se na trgu kupi (inistočasno proda). Ker pa smo vsi specializirani – tako posamezniki kot podjetja – je potrebnoveliko menjav, da bi vsak pridobil dobrino, ki jo potrebuje. Specializacija zahtevausklajevanje.

Zaradi delitve dela se nosilci posameznih delovnih nalog specializirajo. Kerspecializacija pomeni ločeno opravljanje nalog, je le-te treba koordinirati. Zgodovinskosta se razvila dva tipa koordinacije: trg in hierarhija (podjetje, organizacija), ki imataskupno vez v informaciji.


16/87


16

Slika 7: Dva koordinacijska mehanizma

3. ZAKAJ OBSTAJAJO PODJETJA?

Da bi lahko odgovorili na vprašanje glede obstoja podjetij, se moramo najprej spomniti, da jebistvo ekonomskega življenja proizvajanje in medsebojna menjava dobrin v družbenemokolju, ki nas obdaja.

Prvi razlog za obstoj podjetij je v tem, da je individualno menjavanje dražje kotkooperacija, oziroma ker je cenovni mehanizem (trg) dražji način koordiniranja nekaterihaktivnosti.

Drugi razlog za obstoj podjetja pa izhaja iz temeljnih značilnosti specializacije in timskeproizvodnje. Timska proizvodnja obstaja vselej, kadar je skupni output skupineposameznikov več ji kot vsota outputov ločenih posameznikov. Posamezniki v teh timih imajospecifična znanja in veščine, katerih vrednost in produktivna moč je več ja, če jih uporabljajov kombinaciji z ostalimi. To ima za rezultat, količinsko gledano več je število izdelkov alistoritev, vrednostno gledano pa nižje povprečne stroške.

Podjetja v realnosti niso nič drugega kot posredniki med potrošniki in dobavitelji proizvodnihvirov. Kadar kupujemo določeni izdelek, v bistvu plačamo nekoga, da dobavi vse potrebnesestavne dele, nekoga, da to sestavi in nekoga, da na to dostavi.

DELITEV DELA

SPECIALIZACIJA

KOORDINACIJA

TRG PODJETJE


17/87


17

Glavni razlogi za obstoj podjetij so torej naslednji:

- v učinkovitosti specializacije,

- v transakcijskih stroških,- v učinkovitosti timskega dela,- v sinergijskih učinkih podjetja kot celote (2+2=5).

4. KONKURENČNO OKOLJE PODJETJA

Podjetje deluje v okolju, s katerim ima številne povezave. Njegovo okolje so številniudeleženci, ki imajo interes za to, kaj podjetje počne in kaj se z njim dogaja. Pri svojemodločanju mora podjetje zato upoštevati vse te povezave, ki se kažejo kot menjalna razmerja.

Podjetje je vpleteno v šest tipov menjav:

a) menjava denarja za delo z delavci podjetja,b) menjava denarja za blago in storitve z dobavitelji,c) menjava izdelkov in storitev za denar s kupci,d) menjava denarja, ki ga plača kasneje za denar, ki ga prejme sedaj z investitorji in

posojilodajalci,e) menjava denarja, ki ga plača sedaj za denar, ki ga prejme kasneje z dolžniki,

f) menjava denarja za izdelke, storitve in regulativo z vlado (npr. voda, energija, zbiranjein odlaganje odpadkov, ipd.).


18/87


18

Slika 8: Menjave podjetja z okoljem.

Podjetje mora z vsemi temi vzpostaviti prave poslovne odnose, saj je le tako mogoče, da bolahko uresničilo svoje cilje.

Vprašanja za utrjevanje znanja:

1.Pojasnite pojem podjetja z vidika ekonomistov.2. Opredelite pojem gospodarska družba z vidika ZGD.3. Pojasnite, kaj nam prikazuje izokvanta in v čem je ekonomsko bistvo le-teh?4. Razložite delitev dela in specializacijo.5. Zakaj je potrebna koordinacija in kakšne koordinacijske mehanizme poznamo?6. Pojasnite razloge za obstoj podjetij.7. Opišite menjavo podjetja z okoljem.

DOLŽNIKI

ZAPOSLENI

PODJETJE

POTROŠNIKI

VLADA

POSOJILODAJALCI

DOBAVITELJI


19/87


19

III. POGLAVJE

TRG IN KONKURENCA

1. POJEM TRGA IN TRŽNEGA GOSPODARSTVA

Trg je prostor, kjer se srečujeta ponudnik in povpraševalec, da bi po določeni cenizamenjala blago (ali blago za denar). Vendar je trg kot organizirana menjava blaga le vidnasestavina tržnega gospodarstva, v katerem vpliva na preprosto dejanje tržne menjave vrsta

institucij: različne organizacijske oblike podjetij in tržnih struktur, različne oblike tržnekonkurence, lastninske pravice, pogodbena pravna razmerja, državni intervencionizem inekonomska politika.

V blagovni proizvodnji se pojavlja posebna menjalna faza, ki povezuje prilagajanjeproizvodnje potrebam, pa tudi potreb proizvodnji v enotni proces. V menjavi se samostojneproizvodne in potrošne enote srečujejo prek tokov proizvodnje in tokov potreb (potrošnje), sepri tem združujejo, med seboj aktivno vplivajo na ravnanje, prilagajajo se ena drugi – tako semenjava v tržnem gospodarstvu pokaže kot osrednje področ je reprodukcijskegaprocesa.

Trg kot mehanizem posrednega povezovanja proizvodnje in porabe zagotavlja skladni tokreprodukcije s tremi funkcijami (nalogami), in sicer:

a) alokativno: ko razporeja proizvodne dejavnike med panoge oziroma podjetja,izbira proizvodne postopke in s tem uresničuje zakon sorazmerne delitvedružbenega sklada dela;

b) selektivno: ko zaznava potrebe družbe (preko potreb posameznikov, kakor sekažejo v njihovem povpraševanju), skladno s temi informacijami usklajujeproizvodnjo ter spodbuja prilagajanje proizvajalcev, inovativno dejavnost in

povečanje produktivnosti dela (z ekstradohodkom); in

c) distributivno: ko z oblikovanjem cen deli družbeni dohodek med udeležencev družbeni reprodukciji in jih razslojuje glede na doseženo ravenproduktivnosti.


20/87


20

Način in učinkovitost delovanja trga sta opredeljena predvsem s konkurenco, tekmovanjemtržnih subjektov, ki si prizadevajo doseči svoj cilj. Ekonomisti naštevajo različne dejavnike,ki naj bi oblikovali konkurenco na nekem trgu; največkrat so omenjeni:

1) število kupcev in prodajalcev,2) stopnja razlikovanja (diferenciacije ali homogenosti) blaga,3) stopnja prostosti gibanja (mobilnosti) proizvodnih dejavnikov; hkrati4) s predpostavko, da se tržni subjekti vedejo racionalno.

Razlikujemo različne oblike konkurence, tako svobodno (prosto), popolno, in različne oblikenepopolne konkurence.

Ob pomoči naštetih dejavnikov imamo na trgu popolno konkurenco, če je število tržnihosebkov veliko (tako ponudnikov kot povpraševalcev); če so njihovi proizvodi enaki

(homogeni); proizvodni dejavniki se lahko prosto gibljejo; tržni subjekti se vedejo racionalno,brez diskriminacije kupcev, ob dobri obveščenosti o dogajanju na trgu. V takšen trg država neposega, zato je prost, svoboden trg. Posledica je, da so tržne cene objektivni rezultatskupnega delovanja kupcev in prodajalcev. Te cene se oblikujejo neodvisno od voljeposameznikov, ki so ekonomsko prešibki, da bi lahko vplivali nanje.

Za sodobna gospodarstva je značilna predvsem nepopolna konkurenca (v različnih oblikah,kot so: monopol, monopolistična konkurenca in oligopol). Posamezni tržni osebki imajo več jiali manjši vpliv na ceno, določeno monopolno moč. V stvarnosti je danes prevladujočadržavno uravnavana monopolna ali oligopolna konkurenca.

2. POVPRAŠEVANJE

V modelu popolne konkurence se ponudba in povpraševanje nenehno med seboj prilagajata;to pa v daljšem časovnem obdobju uveljavlja težnjo k ravnotežju.

S povpraševanjem razumemo vse tržne sile, ki se uveljavljajo z delovanjem kupcev invplivajo na njihovo pripravljenost za nakup določene količine blaga pri različno visokih

cenah.Trg zanima efektivno povpraševanje. To je tista količina izdelkov, ki so jo kupci ob daniprodajni ceni tudi pripravljeni kupiti. Če želi torej podjetje vedeti, kakšno količino izdelkovso pripravljeni kupci kupiti, mora najprej vedeti, kakšno ceno so pripravljeni plačati. Potrebno

je poznati dejavnike, ki vplivajo na povpraševanje ter na tej osnovi sprejeti poslovneodločitve.


21/87


21

2.1.DEJAVNIKI POVPRAŠEVANJA

Kolikšen je obseg individualnega povpraševanja, količine nekega blaga, ki ga jepovpraševalec pri raznih cenah pripravljen kupiti, je odvisno od vrste dejavnikov, ki jih

povpraševalec upošteva pri svoji odločitvi. Ti so:

1) subjektivni dejavniki – potrebe, želje, ki so odvisne od sestavegospodinjstva, od okusov, navad in običajev v danem okolju;

2) objektivni dejavniki – ki določajo kupno moč kupca, to pa so:a)denarni dohodek gospodinjstva in b) cene dobrin, ki jihgospodinjstvo potrebuje; tako cena blaga, ki ga kupuje, kot tudidrugih vrst blaga, zlasti substitutov in komplementarnih dobrin.

Povpraševanje je rezultat delovanja in spreminjanja različnih dejavnikov,ki delujejo namanjše ali več je povpraševanje po posamezni dobrini. Zapišemo lahko:

Qa = F(Po, Do, Pa, Pb, Pc,…)kjer je Qa obseg povpraševanja po blagu A, Po so potrebe, Do denarni dohodek, Pa,Pb,Pc,…so cene dobrin A, B, C itd.. Ko se hkrati spreminjajo vsi ti dejavniki, je težkonapovedati, kako se bodo povpraševalci dejansko vedli na trgu. Ekonomiste je zato zanimalopredvsem, kako se povpraševalci odzivajo na spremembe cene blaga A samega, kadar se nič drugega ne spreminja, kadar so vsi drugi dejavniki povpraševanja dani, nespremenjeni

(uporabljen je tudi latinski izraz caeteris paribus: spreminja se le cena blaga, drugo je ves časanalize dano, nespremenjeno). To funkcijsko razmerje med različno ravnijo cene in obsegompovpraševanja posameznega porabnika imenujemo funkcija individualnega povpraševanja:

Qa = f (Pa) C.P.

2.2.KRIVULJA POVPRAŠEVANJA

Kadar govorimo o povpraševanju mislimo vselej na razmerje med ceno in količinodoločenega izdelka. Zato moramo razlikovati med povpraševanjem in povpraševano količino,ter med željami in potrebami. Povpraševanje se nanaša na razmerje med ceno in količino,povpraševana količina pa predstavlja določeno točko na krivulji povpraševanja.

Krivulja povpraševanja se torej nanaša na povsem določene količine izdelkov ali storitev, ki jih je povpraševalec pripravljen kupiti za določeno ceno.

Ločimo: 1) individualno krivuljo povpraševanja,2) tržno krivuljo povpraševanja.


22/87


22

Slika 9: Individualna krivulja povpraševanja

Krivulja individualnega povpraševanja je padajoča krivulja. Potrošnik je pripravljen pri nižjiceni kupiti več jo količino dobrine caeteris paribus. Zakaj? Odgovor je v strukturizadovoljevanja potreb.Potrošnik kupuje dobrine, ker mu njihova uporabna vrednost omogoča zadovoljevanje potreb,dajejo mu določeno koristnost. Za koristnost je značilno, da se s količino dobrine zmanjšuje.Tako je intenzivnost potreb opredeljevalka cene, ki jo je potrošnik pripravljen plačati zadoločeno enoto blaga. Ker so mu prve enote zelo potrebne, jih je pripravljen dražje plačati,potem svojo potrebo delno že zadovolji; nadaljnje enote blaga je pripravljen kupiti le, če jecena blaga nižja.

Če seštejemo (agregiramo) individualna povpraševanja po neki dobrini za vse kupce, ki sepojavljajo na trgu te dobrine, dobimo skupno ali tržno povpraševanje po tej dobrini.

Sprememba obsega povpraševanja: če se spremeni le cena blaga (caeteris paribus), gre zarazlične obsege povpraševanja, za premike po isti krivulji navzdol in navzgor.


23/87


23

Slika 10: Sprememba obsega povpraševanja

Sprememba povpraševanja: če opazujemo trg, na katerem se zgodi kaj drugega, da sepotrošnikom spremeni nek drug dejavnik povpraševanja (npr. poveča se jim denarnidohodek), tedaj predpostavka caeteris paribus ne velja več. Potrošniki prilagodijo svojeravnanje: ob isti ceni bodo zaradi višjega dohodka pripravljeni kupiti več blaga ali pa bi istokoličino kot doslej kupili tudi ob višji ceni. Krivulja povpraševanja se premakne v novpoložaj.

Slika 11: Sprememba povpraševanja

SPLOŠNI ZAKON POVPRAŠEVANJA pravi, da se v nespremenjenih okoliščinah(caeteris paribus) obseg povpraševanja na danem trgu in v danem času giblje v nasprotnismeri (inverzno) od cene tega blaga. Gre za padajočo krivuljo tržnega povpraševanja, zadejstvo, da so porabniki pripravljeni kupiti več jo količino le pri nižji ceni blaga.


24/87


24

Ekonomisti pojasnjujejo takšno ravnanje kupcev z dvema učinkoma:

a) učinek realnega dohodka: če se cena blaga zniža, se ob nespremenjenem

denarnem dohodku poveča kupna moč potrošnika, saj lahko kupi več enot tegablaga. Več ji je njegov realni dohodek:b) učinek nadomestitve (substitucije): če se cena blaga zniža, je v primerjavi z

drugimi vrstami blaga, katerih cene so ostale nespremenjene (caeteris paribus),to blago postalo relativno cenejše. Po logiki optimalnega nakupa porabnikpoveča nakup tega blaga in z njim v potrošnji nadomešča druge dobrine –substitute.

V odvisnosti od učinka dohodka lahko opredelimo naslednje vrste izdelkov:

1) Normalni izdelki. Izdelke ali storitve opredelimo kot normalne, če se povpraševanjepo njih povečuje, ko se povečujejo dohodki potrošnikov in če se povpraševanje po njihzmanjšuje, ko se zmanjšujejo dohodki (npr. gospodinjski aparati).

2) Inferiorni izdelki. Gre za izdelke, po katerih kupci manj povprašujejo, ko sepovečujejo njihovi dohodki, in obratno. Ko porastejo družinski dohodki se običajnozmanjša povpraševanje po slabših vrstah hrane in pijače in se poveča povpraševanjepo kvalitetnejši hrani in pijači (superiorni izdelki). Z rastjo realnih dohodkov sepovpraševanje preusmerja od inferiornih k superirnim izdelkom ali storitvam.

3) Giffenovi izdelki. S povečanjem cen danega izdelka se povpraševanje po njempovečuje, kar je v nasprotju s splošnim zakonom povpraševanja. Taki izdelki seimenujejo po angleškem ekonomistu Giffenu. Ugotovil je, da z rastjo cen krompirjaraste povpraševanje po njem in sicer zaradi tega, ker si zaradi višjih cen krompirjaljudje niso mogli kupovati drugih (dražjih) vrst hrane.

4) Veblenovi izdelki. To so luksuzni izdelki, ki jih je proučeval ameriški ekonomistVeblen. Ko se denimo cena določeni vrsti nakita poveča, se lahko poveča tudipovpraševanje po njem. Kadar cena pade, obstaja možnost, da izdelek izgubi svoj nad-tržni image, »saj si ga vendar lahko vsak privošči« in povpraševanje po njem sezmanjša. Gre za izrazit primer spremembe okusov in želja kupcev, ki so določene z

dojemanjem vrednosti izdelka glede na njegovo ceno – snobovstvo.


25/87


25

2.3.ELASTIČNOST POVPRAŠEVANJA

Z elastičnostjo merimo odzivnost povpraševanja na spremembo cen in na spremembodenarnega dohodka.

Kako močna je ta odzivnost merimo s:

a) cenovno elastičnostjo povpraševanja, kjer merimo za dani izdelek, za koliko sespremenijo povpraševane količine, če se spremeni cena tega izdelka;

b) križno cenovno elastičnostjo povpraševanja, kjer merimo, za koliko se spremenijopovpraševane količine določenega izdelka, če se spremenijo cene njegovih substitutovali komplementarnega blaga;

c) dohodkovno elastičnost povpraševanja, kjer merimo, za koliko se spremenijopovpraševane količine nekega blaga, če se spremenijo realni dohodki potrošnikov.

Za različne stopnje elastičnosti običajno uporabljamo pojma »elastično« in »neelastično«, pričemer velja, da je povpraševanje:

- neelastično, če je elastičnost manjša od 1,- elastično, če je elastičnost več ja od 1 in- usklajeno (enotno) elastično, če je elastičnost enaka 1.

Razpon elastičnosti je od nič (0) do neskončno, glede na to ločimo:

- absolutno neelastično (togo)povpraševanje: ko se potrošniki sploh ne odzivajo naspremembo cene, obseg povpraševanja je vselej enak (navpična premica);

- neelastično povpraševanje: kadar se potrošniki odzovejo na spremembo cene le vmanjši meri;

- usklajeno (enotno) elastično povpraševanje: obseg povpraševanja se spremeninatanko v enaki meri (za enak odstotek) kot cena blaga;

- elastično povpraševanje: povpraševalci se močno odzovejo in se obseg

povpraševanja spremeni bolj kot cena blaga (za več ji odstotek);- absolutno elastično povpraševanje: ob najmanjši spremembi cene potrošniki povsemspremenijo (zelo povečajo ali povsem črtajo) obseg nakupov tega blaga (vodoravnapremica).

Elastičnost povpraševanja merimo s KOEFICIENTOM ELASTIČNOSTI. Koeficientelastičnosti je razmerje med procentualno spremembo povpraševane količine in procentualnospremembo spremenljivke (cena ali dohodek).


26/87


26

Slika 12: Cenovna elastičnost povpraševanja je enaka nič

Slika 13: Cenovna elastičnost povpraševanja je neskončna (za dano ceno lahko prodamokaterokoli količino izdelkov).

Slika 14: Cenovna elastičnost povpraševanja je ena


27/87


27

Elastičnost povpraševanja merimo s KOEFICIENTOM ELASTIČNOSTI. Koeficientelastičnosti je razmerje med procentualno spremembo povpraševane količine inprocentualno spremembo spremenljivke (cena ali dohodek).

Obrazec elastičnosti:

% sprememba količine povpraševanjaEd = --------------------------------------------------

% sprememba cene ali dohodka

P1 – P0% spremembe cene = ------------ x 100

P0

Q1 – Q0% spremembe količine = -------------- x 100

Q0

pri čemer je: P1 – cena ena (»spremenjena« cena)

P0 – cena nič (»za

četna« cena)Q1 – količina ena (»spremenjena« količina)

Q0 – količina nič (»osnovna, začetna« količina)

2.4.CENOVNA ELASTIČNOST IN PRIHODEK OD PRODAJE

Uspešnost poslovanja podjetja je močno odvisna od doseženega prihodka od prodaje, ta pa jeodvisen od spremembe prodajnih cen.

Prihodek, ki ga podjetje ustvari s prodajo, izračunamo tako, da pomnožimo število prodanihizdelkov (Q) z doseženo povprečno ceno (P).

Prihodek = Q x P

V zvezi z razmerjem med cenovno elastičnostjo in prihodki od prodaje lahko izpeljemonaslednja pravila:


28/87


28

Kadar gre za cenovno neelastično povpraševanje lahko

- povečanje cene povzroči zmanjšanje povpraševanja količin, toda celotni prihodek

naraste, ali pa- padec cen povzroči povečanje povpraševanih količin, toda celotni prihodek sezmanjša.

Kadar gre za cenovno elastično povpraševanje pa lahko

- povečanje cene povzroči tako veliko zmanjšanje prodaje, da se zmanjša celotniprihodek, ali pa

- znižanje cen povzroči tako veliko povečanje povpraševanih količin, da se celotniprihodek poveča.

Glede na cenovno elastičnost povpraševanja povečanje cene poveča ali zmanjšaprihodek. Enako velja za znižanje cene. Zato je pravilno ocenjevanje in poznavanjecenovne elastičnosti bistvenega pomena za sprejemanje pravih poslovnih odločitev.

Slika 15: Povpraševanje in celotni prihodek podjetja


29/87


29

3. PONUDBA

Z izrazom ponudba označujemo vse tržne sile, ki vplivajo na tržno ravnanjeproizvajalcev (prodajalcev), na to, kakšno količino so pripravljeni ponuditi pri različniravni cene.

3.1.DEJAVNIKI PONUDBE

Koliko bo ponudnik pri neki ceni pripravljen ponuditi, je odvisno od vrste dejavnikov:

1) od produkcijskih stroškov, ki jih podjetnik želi pokriti z izkupičkom(prihodkom) od prodaje, sicer ima izgubo;2) od sedanje in pričakovane cene blaga, ki ga ponuja; in tudi od drugih vrst

blaga, predvsem substitutnih proizvodov, ki jih proizvajalec lahko proizvajanamesto tega blaga;

3) od obsega obstoječih zalog blaga, kajti zaloge povzročajo stroške, zato se jihželi znebiti;

4) od potrebe po likvidnih sredstvih: če mora podjetje plačati računedobaviteljem, plače delavcem ali davke, mora nujno dobiti določen denar,čeprav tržne okoliščine niso ugodne. Alternativa so namreč posojila pri banki,ta pa imajo svojo ceno.

3.2.KRIVULJA PONUDBE

Za posameznega ponudnika imamo individualno krivuljo ponudbe, ki kaže njegovopripravljenost ponuditi določeno količino pri neki ravni cene, caeteris paribus. Vsotaindividualnih ponudb v okviru trga določene dobrine da tržno (skupno) ponudbo tega blaga.Krivulja tržne ponudbe nam kot seštevek individualnih ponudb vseh proizvodnih enot vpanogi kaže, koliko bi bili v nekem obdobju ponudniki pripravljeni prodati pri različnihvišinah cene.


30/87


30

Slika 16: Tržna krivulja ponudbe

Krivulja tržne ponudbe nam prikazuje razmerje med različnimi ravnmi tržne cene in količino,ki so jo pri teh cenah ponudniki pripravljeni ponuditi na trgu v določenem obdobju (caeterisparibus). Gre za rastočo krivuljo ponudbe, ki pove, da so ponudniki pripravljeni ponuditiveč jo količino blaga pri višjih cenah.

Pri nizki ceni lahko uspešno proizvajajo samo najbolj učinkoviti proizvajalci, ki jih je malo inzato ponujajo sorazmerno skromno količino blaga. Če se cena zviša, ti proizvajalci ponudijoveč, saj želijo povečati prihodek. Pri višji ceni lahko donosno proizvajajo tudi nekateri novi,manj produktivni proizvajalci, ki se zato vključijo na trg in obseg ponudbe se tudi z njimi širi.Seveda v krajšem obdobju proizvajalci ne morejo poljubno povečati proizvodnje (omejujejo

jih fiksne zmogljivosti), zato se obseg ponudbe širi zmerno.

V ozadju takšnega ravnanja ponudnikov so stroški. Če se cena zviša, želi ponudnik povečatiproizvodnjo, kar je v kratkem obdobju vezano na spremembo le spremenljivih (variabilnih)proizvodnih dejavnikov; s tem na delovanje zakona padajočega mejnega produkta. Zato se pripovečanju proizvodnje praviloma povečujejo tudi stroški na enoto in logično je, da zahtevapodjetnik pri več ji količini višjo ceno.

Sprememba obsega ponudbe: če se zaradi določenih okoliščin spreminja cena blaga na trgu,

se ponudniki prilagajajo tako, da ponudijo različne, manjše ali ve

č je koli

čine blaga. Gre zapremike po isti krivulji ponudbe – spreminja se le cena blaga, drugi pogoji ostajajo

nespremenjeni (caeteris paribus).


31/87


31

Slika 17: Sprememba obsega ponudbe

Sprememba ponudbe: Če se spremenijo drugi dejavniki ponudbe, izboljša se na primertehnologija, kar ponudniku omogoči, da se ista količina proizvede z nižjimi stroški, boproizvajalec pri dani ceni pripravljen ponuditi več; ali pa bo isto količino pripravljen prodatipo nižji ceni. V tem primeru se celotna krivulja ponudbe premakne, ponudba se poveča.

Slika 18: Sprememba ponudbe


32/87


32

3.3.ELASTIČNOST PONUDBE

Proizvajalci se različno odzivajo na zvišanje ali pa na znižanje cene razli

čnih vrst blaga. Vozadju so stroški in s tem tehnologija, ki se razlikuje pri različnih vrstah proizvodov ter cene

proizvodnih dejavnikov.

Elastič nost ponudbe nam prikazuje, kako se proizvajalci (ponudniki) odzivajo na

spremembo cene blaga.

Koeficient je razmerje med odstotno spremembo ponujene količine ter odstotno spremembocene blaga, ki je povzročila odziv proizvajalcev.

Slika 19: Elastičnost ponudbe od nič do neskončno

Koeficient elastičnosti ponudbe:

% spremembe QEs = ------------------------

% spremembe P

P1 – P0 Q1 – Q0% spremembe cene = ------------- x 100 % spremembe Q = -------------- x 100

P0 Q0

pri čemer je: P1 – cena ena (spremenjena cena)P0 – cena nič Q1 – količina ena (spremenjena količina)Q0 – količina nič (osnovna, prvotna)


33/87


33

3.4.TRŽNO RAVNOTEŽJE

Ravnanje potrošnikov kot povpraševalcev in proizvajalcev kot ponudnikov je precej različno:

Potrošnik/povpraševalec Proizvajalec/ponudnikOsnovni motiv Kar najbolje zadovoljiti svoje

potrebeMaksimirati dobiček

Omejitve Dan denarni dohodek in cenedrugih dobrin

Proizvodne zmogljivosti instroški

Težnje na trgu Kupiti po čim nižji ceni Prodati po čim višji ceniOblika krivulje Padajoča RastočaKljučni dejavnik Potrebe (koristnost blaga) Stroški (tehnologija)

Na prostem konkurenčnem trgu posamezen kupec ali prodajalec ne more vplivati na ceno.Vselej jo določijo oboji hkrati, z delovanjem tržne ponudbe in tržnega povpraševanja.Krivulja tržnega povpraševanja kaže koliko so kupci pripravljeni kupiti pri različnih cenah,medtem ko krivulja tržne ponudbe odraža koliko so prodajalci pripravljeni ponuditi zaprodajo pri različnih cenah. Ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem je vzpostavljeno,ko velja:

QS x = QD x

V točki, kjer se krivulja povpraševanja in krivulja ponudbe sekata, obstaja samo ena cena, to je ravnotežna cena. Pri tej ceni kjer je količina, ki so jo kupci pripravljeni kupiti, točno enakakoličini, ki so jo prodajalci pripravljeni prodati pri tej ceni.

Slika 20: Oblikovanje tržnega ravnotežja


34/87


34

Krivulji tržnega povpraševanja in tržne ponudbe se sekata pri ravnotežni ceni P* in ravnotežnikoličini Q*. Vedno prisotna konkurenca povzroča, da ravnotežje med ceno in količino ninekaj stalnega, ampak se kombinacija med ceno in količino spreminja.

Če prodajalci poskušajo zaračunavati ceno, ki je višja kot P*, nastopi presežna ponudba. Le-ta povzroči konkurenco med prodajalci, kar vodi do pritiskov na znižanje tržne cene. Prinižji tržni ceni so kupci vzpodbujeni, da povečajo nakupe, medtem ko se količina ponudbezaradi zmanjšane dobičkonosnosti začne zmanjševati, kar vodi do tega, da se odpravipresežna ponudba in se ponovno vzpostavi tržno ravnotežje.

Pri vsaki ceni, ki je nižja od P*, je količina povpraševanja več ja od količine ponudbe in sezato na trgu pojavi presežno povpraševanje (pomanjkanje). V tem primeru nastopikonkurenci med kupci. Kupci, ki si najbolj želijo nakup blaga in se tako izogniti njegovemupomanjkanju, bodo pripravljeni plačati višjo ceno. Zato v primeru presežnega povpraševanja

konkurenca med kupci začne voditi do porasta tržne cene. To vodi do odprave presežnegapovpraševanja, saj na eni strani višja tržna cena povzroči zmanjšanje povpraševanja in nadrugi strani vpliva na povečanje ponujene količine. Postopoma se vzpostavi tržno ravnotežje zravnotežno ceno in ravnotežno količino blaga.


1. Opredelite pojem trg.2. Pojasnite naloge trga.3. Naštejte in pojasnite dejavnike, ki naj bi oblikovali konkurenco na nekem trgu.4. Pojasnite vrste konkurence in njihove značilnosti.5. Narišite krivuljo tržnega povpraševanja in pojasnite splošni zakon povpraševanja.6. Naštejte dejavnike povpraševanja.7. Pojasnite učinek realnega dohodka in učinek substitucije.8. Pojasnite elastičnost povpraševanja in njen vpliv na dohodek (prihodek) podjetja.9. Naštejte stopnje elastičnosti in jih pojasnite.10. Narišite krivuljo tržne ponudbe in pojasnite dejavnike ponudbe.11. Pojasnite spremembo obsega ponudbe in spremembo ponudbe.12. Pojasnite kako merimo elastičnost ponudbe in od česa je le-ta odvisna.

13. Opišite in grafično prikažite oblikovanje tržnega ravnotežja.14. Cenovna elastičnost je – 0,7. Ali je povpraševanje cenovno elastično ali neelastično?


35/87


35

IV. POGLAVJE

TEORIJA PROIZVODNJE

1. PROIZVODNJA KOT TRANSFORMACIJSKI PROCES

Proizvodnja je proces, v katerem se prvine proizvodnega procesa (inputi)kombinirajo med seboj, da bi ustvarili izdelke in storitve (outpute).

Slika 21: Proizvodni proces

INPUTI so prvine poslovnega procesa; so elementi poslovnega procesa; so proizvodni viri;OUTPUTI so rezultat poslovnega procesa; so proizvodi; so izdelki ali storitve.

Bistvo proizvodnje je preoblikovanje vhodnih prvin v izdelke ali storitve. Vsakadejavnost, ki ustvarja vrednost, je po splošni opredelitvi, proizvodnja. V procesupreoblikovanja (transformacijskem procesu) pa ne nastajajo samo izdelki in storitve, ki jihzahtevajo kupci, ampak tudi stranski učinki, ki onesnažujejo okolje.

Proizvodnja je torej serija aktivnosti, s katerimi se inputi po določenem tehnološkempostopku pretvarjajo v izdelke in storitve. Čas, ki je potreben za to, je različen glede na vrstoizdelka ali storitve, ki jo ustvarjamo in glede na tehnološki postopek, ki ga pri temuporabljamo.


36/87


36

Ker so proizvodni viri redki, jih je treba učinkovito izkoriščati. Ločimo:

1) tehnološko (tehnično) učinkovitost, ki meri uporabo inputov s fizičnimi izrazi;2) ekonomsko učinkovitost, ki meri uporabo inputov s stroškovnimi izrazi in3) inženirsko učinkovitost, ki govori o najmanjših potroških določene prvine za

dani output.

Inženirska in tehnološka učinkovitost sta osnova ekonomske učinkovitosti, saj je le-ta odvisnatako od cen proizvodnih dejavnikov kot tudi od njihovih potroškov.

2. PROIZVODNA FUNKCIJA

Je matematič no izraženo razmerje med fizič nimi outputi in inputi v

proizvodnem procesu . Pove nam katera je največ ja količina proizvodov, ki jih je mogoče proizvesti s posameznosestavo proizvodnih dejavnikov, ob danih proizvodnih metodah oziroma pri določenemtehničnem znanju.

Količina proizvodov kot tehnično razmerje je odvisna od dveh prvin:

1) od razpoložljive količine proizvodnih dejavnikov in2) od uporabljenih proizvodnih metod, tj. tehnološkega in organizacijskega znanja

kombiniranja proizvodnih dejavnikov.

V svoji najenostavnejši obliki lahko proizvodno funkcijo z eno spremenljivko zapišemo kot:

Q = f (L)

pri čemer je: Q = količina outputa

f = funkcijsko razmerje med inputom in outputomL = količina dela, ki ga zahteva določeni proizvodni proces.

Seveda pa je načinov proizvajanja, kjer bi bilo kot input zadostno le delo (na primer pobiranjegozdnih sadežev) zelo malo. V večini primerov je output odvisen od kombinacije več kot leenega proizvodnega dejavnika. Proizvodno funkcijo z dvema inputoma zapišemo kot:

Q = f (K,L)

K = potrebni kapital za določeni proizvodni proces.


37/87


37

Podjetje mora poznati svojo proizvodno funkcijo, kajti le-ta mu določ a njegove meje

proizvodnih zmožnosti.

3. DONOSI OBSEGA

Z določeno količino proizvodnih dejavnikov lahko proizvedemo največ neko količinoproizvodov. Vprašajmo se, kaj se dogaja s količino proizvodov, če sistematičnopovečujemo vlaganja vseh proizvodnih dejavnikov v enaki meri, tako da ostanejorazmerja proizvodnih dejavnikov nespremenjena.

Donosi obsega nam pokažejo, kaj se dogaja z outputom, ko se spreminjajo vsi

inputi.

Denimo, da podjetje za proizvodnjo outputa Q uporablja L enot dela v kombinaciji s Kenotami kapitala. Torej:

L + K Q

Če količine dela in kapitala povečamo v kateremkoli poljubnem razmerju a, je smiselnopričakovati, da se bo output povečal. Vprašanje je samo, v kakšnem razmerju? Torej:

aL + aK bQ

Razmerje med povečevanjem inputa in povečevanjem outputa nam pomaga določiti, ali greza: naraš č ajoč e, stalne (konstantne) ali padajoč e donose.

1) Če je sprememba outputa proporcionalna s spremembo inputa (b = a),

potem govorimo o stalnih oziroma konstantnih donosih obsega. Količinaproizvodov se torej povečuje v enakem razmerju kot vlaganja proizvodnihdejavnikov. Za enoto proizvoda potrebujemo ves čas enako količinoproizvodnih dejavnikov, sam obseg proizvodnje ne daje nobenih prihrankov,niti ne zmanjšuje učinkovitosti.

2) Če je b več ji od a, prevladujejo naraščajoči donosi obsega. Če povečamovlaganja proizvodnih dejavnikov za 100%, se bo output povečal npr. za 140%.Rastoči donosi so mogoči zato, ker je pri več ji naložbi izkoristek proizvodnihdejavnikov boljši; prednosti množične proizvodnje.


38/87


38

3) Če je b manjši od a, prevladujejo padajoči donosi obsega. Če povečamovlaganja proizvodnih dejavnikov za 100%, se bo output povečal npr. za 80%.Količina proizvodov se sicer poveča, ampak v manjši meri, zato potrebujemo

za dodatno enoto proizvoda več proizvodnih dejavnikov. S tem se stroški enoteproizvoda povečajo.

Slika 22: Stalni, padajoči in rasto

či donosi obsega

5. ZAKON PADAJOČIH DONOSOV

V ekonomiji se pogosto srečamo z drugačnim problemom – ne povečujemo namreč vsehproizvodnih dejavnikov v enakem obsegu, temveč skušamo spremeniti količino proizvodov stem, da spreminjamo le neki variabilni (spremenljiv) proizvodni dejavnik, npr. številozaposlenih delavcev.

Č e poveč ujemo naložbo enega od proizvodnih dejavnikov ob konstantni

količ ini enega ali več preostalih proizvodnih dejavnikov in nespremenjenih

proizvodnih metodah, se bo celotni produkt vsaj do neke toč ke sicer poveč eval, toda po neki toč ki nikakor ne več v sorazmerju s poveč anim vlaganjem

variabilnega dejavnika. Celotni proizvod (produkt) lahko tudi doseže vrhunec in sepotem ne povečuje več, temveč se začne zmanjševati (v nekaterih vrstah proizvodnje, kjerlahko prezasičenost z nekim dejavnikom deluje negativno).


39/87


39

Zakon padajočih donosov ni naravni zakon, ampak gre za empirično zakonitost, ki velja vvečini primerov. Da bi sploh veljal, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

1) samo eden izmed inputov se spreminja, medtem ko so vsi drugi nespremenljivi;2) stanje tehnologije se ne spreminja;3) med proizvodnimi dejavniki ni sorazmernih odnosov (da bi npr. ena enota dela morala

biti uporabljena s tremi enotami kapitala).

Slika 23: Delovanje zakona padajočega (mejnega) donosa

Vsebina zakona padajočega (mejnega) donosa: naložba prvih enot variabilnegaproizvodnega dejavnika naleti na sorazmerno veliko količino fiksnih (stalnih) dejavnikov,zato je kombinacija vse ugodnejša in celotni produkt (proizvod) se sprva hitro veča (dotočke A). V tem intervalu je dodatni proizvodni dejavnik vse učinkovitejši, dodatne enotedejavnika imajo vse več ji mejni produkt. Sčasoma je variabilnega dejavnika vse več,toliko, da je dosežena in potem tudi presežena tehnično optimalna kombinacijaproizvodnih dejavnikov pri danih proizvodnih metodah. Nadaljnje enote variabilnegaproizvodnega dejavnika že presegajo tehnični optimum, dopolnilnih fiksnih (stalnih)


40/87


40

dejavnikov jim vse bolj primanjkuje, zato so vse manj koristne, uspešne; njihov mejnidonos že upada. V določenih primerih, npr. v kmetijstvu, pri prezasičenosti z umetnimignojili, se lahko začne celotni produkt tudi zmanjševati. Variabilni dejavnik tedaj s svojo

nesorazmerno veliko količino začne dušiti delovanje stalnih (fiksnih) proizvodnihdejavnikov (to velja desno od točke C).


1. Pojasnite proizvodnjo kot transformacijski proces.2. Opišite proizvodno funkcijo in njen pomen za podjetje.3. Pojasnite donose obsega in jih grafično prikažite.

4. Pojasnite vsebino zakona padajočega mejnega donosa.5. Grafično prikažite delovanje zakona padajočega donosa.


41/87


41

V. POGLAVJE

STROŠKI IN KRITIČNA TOČKAGOSPODARNOSTI

1. OSNOVNI KONCEPT STROŠKOV

Stroški so v denarju izraženi potroški proizvodnih dejavnikov. Proizvodna funkcija določa

okvire za poslovanje podjetja. Donosi variabilnega dejavnika so lahko konstantni (stalni),naraščajoči in padajoči. Te vrste donosov bistveno vplivajo na to, koliko potroškovposameznega inputa bomo potrebovali za dani output.

Če želimo ugotoviti, kakšna je kratkoročna stroškovna struktura podjetja, moramo spoznatinjegove stroške. To pomeni, da moramo proučiti celotne stalne (fiksne) stroške, celotnespremenljive (variabilne) stroške in celotne skupne stroške.

Denarno izražene potroške proizvodnih dejavnikov, ki so potrebni za določeno proizvodnjo,imenujemo proizvodni stroški.

Če vse stroške, ki se nanašajo na proizvodnjo določene količine izdelkov v danem obdobjuseštejemo, dobimo celotne ali skupne stroške.

Podjetnik pri svojem izračunu poslovnega rezultata upošteva:

Dobič ek = celotni prihodek (izkupič ek, realizacija) – celotni stroški

Proizvodni stroški so povezani s proizvodnjo določene količine izdelkov. Posamezni stroškise vedejo različno, ko gre za njihovo odvisnost od količ ine proizvodov.

Stroške, ki jih ima proizvajalec ne glede na obseg proizvodnje, tudi tedaj, če sploh naproizvaja, imenujemo stalne (fiksne) stroške. Stalne stroške povzročijo stalni proizvodnidejavniki in se zato ne spreminjajo glede na obseg proizvodnje v kratkem obdobju. Primer:najemnine, obresti za uporabljeni kapital, zavarovalnine, ipd..

Stroški, ki se spreminjajo neposredno v odvisnosti od količine proizvodov (obsegaprodukcije), so spremenljivi (variabilni) stroški. Če ne proizvajamo jih sevedanimamo, z obsegom proizvodnje se večajo, vendar z različno dinamiko. Primer: stroški zasurovine in polizdelke, pogonsko gorivo, plače proizvodnih delavcev, ipd..


42/87


42

Vsota stalnih in spremenljivih stroškov sestavlja celotne stroške.

Vendar pa vodstvo podjetja poleg celotnih stroškov zanimajo tudi stroški na enotoproizvoda (povprečni stroški), saj lahko na ta način bolje merijo učinkovitost vpodjetju. S stroški na enoto se lahko le-ti neposredno primerjajo s ceno na enoto proizvoda.

Če uporabimo standardne mednarodne oznake za stroške: FC (fiksni, stalni), VC (variabilni,spremenljivi), TC (celotni, skupni); za povprečne stroške dodamo še črko A (average), zatoimamo AFC, AVC in AC (povprečni celotni stroški); lahko zapišemo:

Celotni stroški = Fiksni stroški + Variabilni stroškiTC = FC + VC

TC/Q = FC/Q + VC/QAC = AFC + AVCAVC = VC/QAFC = FC/QAC = (FC + VC) / Q

V proizvodnji se pogosto vprašamo, kadar že proizvajamo določeno količino Q1, za koliko bise povečali stroški s proizvodnjo dodatne količine proizvoda (npr. za eno enoto). Če bi

povečali proizvodnjo za eno enoto, s Q1 na (Q1+1) enot, potem je prirast stroškov:

▲ TC = TC2 – TC1

nastal prav zaradi te enote. Ta prirast stroškov, ki je nastal zaradi dodatne (zadnje ali mejne)enote, imenujemo mejni (marginalni) stroški (MC):

▲ Q = 1 MC = ▲ TC

MC = ▲ TC / ▲Q


43/87


43

Slika 24: Krivulje celotnih stroškov

Slika 25: Krivulje povprečnih in mejnih stroškov


44/87


44

Zakaj se prav takšne oblike stroškov pojavljajo v kratkem obdobju?

Stroški so odvisni od:

1) tehnologije, ki določa porabo proizvodnih dejavnikov za proizvodnjo določenekoličine dobrin in od

2) cen proizvodnih dejavnikov.

Pri tehnologiji deluje v kratkem obdobju zakon padajočega donosa. Zato so stroški v določeniobliki »zrcalna slika« spreminjanja celotnega produkta, kajti cene proizvodnih dejavnikov sov kratkem obdobju dane.

Sprva so dodatne enote variabilnega proizvodnega dejavnika zelo učinkovite, proizvodnja sehitro veča, zato se stroški na enoto (AC) znižujejo. Sčasoma začne delovati zakon padajočegadonosa, variabilni dejavnik je vse manj učinkovit; za dodatno enoto proizvoda moramovlagati vse več variabilnega dejavnika. Stroški dodatne enote (torej MC) se večajo inpostopno s tem se večajo tudi povprečni stroški.

Če gledamo sestavo povprečnih stroškov (AC = AFC + AVC), potem so pri majhni količinizelo pomembni AFC, ki so sorazmerno visoki. Z rastjo proizvodnje pa padajo; kajti istiznesek FC se razporeja na vse več proizvodov. Zato se tudi povprečni stroški (AC) z njimiznižujejo. Sčasoma so AFC sorazmerno nizki, pomembni postanejo rastoči AVC, ti papotegnejo navzgor tudi povprečne skupne stroške in ti začno naraščati.

Opazovanje stroškov v dolgem obdobju: kadar opazujemo stroške v dolgemobdobju, je značilnost proizvodnje, da se lahko uporaba proizvodnih dejavnikov v vse več jimeri prilagaja. Podjetniki dobijo čas, da zgradijo tudi nove proizvodne obrate. Vsi proizvodnidejavniki postajajo s tem spremenljivi, variabilni in delitev stroškov na fiksne in variabilnepostane analitično neprimerna. Vsi stroški so namreč spremenljivi (variabilni) in za uspešnoposlovanje mora podjetnik zagotoviti pokrivanje vseh stroškov. V kratkem obdobju se lahkozačasno tudi odreče pokrivanju fiksnih stroškov, ker ti pač so, ne glede na proizvodnjo, vdolgem obdobju te »rezerve« nima več.


45/87


45

2. EKONOMIJA OBSEGA IN EKONOMIJA RAZPONA

Ekonomija obsega je pojem, osnovan na donosih obsega proizvodnih dejavnikov. Skonceptom donosov obsega se srečamo, ko nas zanima učinek sočasne in sorazmernespremembe vseh proizvodnih dejavnikov na spremembo proizvoda. V primeru, da povečanjeproizvodnih dejavnikov vodi do točno sorazmernega povečanja proizvoda, govorimo okonstantnih (sorazmernih) donosih obsega. Če povečanje proizvodnih dejavnikov povzročinadproporcionalno povečanje proizvoda, potem so prisotni naraščajoči donosi obsega. Vkolikor pa povečanje proizvodnih dejavnikov povzroči podproporcionalno povečanjeproizvoda, potem imamo v podjetju padajoče donose obsega.

Naraščajoči donosi obsega (ob nespremenjenih cenah proizvodnih dejavnikov) predstavljajo

zniževanje dolgoročnih povprečnih stroškov z večanjem obsega proizvodnje. Ta pojavimenujemo ekonomija obsega.

Ekonomija obsega se pojavi kot rezultat proizvodnje proizvoda v velikih količinah. Lahko pa je tudi posledica specializacije, nabave surovin v več jih količinah, cenejšega dostopa dokapitala in podobno.

Obratno velja za padajoče donose obsega: takrat se dolgoročni povprečni stroški povečujejo

in govorimo o disekonomiji obsega. Do tega navadno pride zaradi na primer več jegaštevila delovnih nesreč ali stavk delavcev, zaradi nižje motivacije in zadovoljstva, kar je

posledica povečane specializacije in monotonosti dela (tekoči trak). Več ja podjetja (z več lokacijami) se prav tako srečujejo s težavami komunikacije. Krivuljo dolgoročnih povprečnihstroškov pa lahko navzgor obrnejo tudi povečani transportni stroški med posameznimi obrativ podjetju.

V primeru, ko se dolgoročni povprečni stroški ne spreminjajo, pravimo, da nimamo neekonomije obsega in ne disekonomije obsega. Grafično je zadnji primer prikazan kot krivuljaLAC2 v spodnji sliki.


46/87


46

Slika 26: Krivulje dolgoročnih povprečnih stroškov pri različnih donosih obsega

Medtem, ko se ekonomija obsega nanaša na zniževanje stroškov zaradi povečevanja obsegaproizvajanja, dosežemo ekonomijo razpona z večnamenskim izkoriščanjemproizvodnih dejavnikov.

Podjetja namreč v današnjem svetu navadno proizvajajo več kot le en sam proizvod. Tako sepogosto zgodi, da v podjetju uporabljamo skupne proizvodne zmogljivosti za proizvodnjorazličnih proizvodov hkrati. Torej gre za večnamensko izkoriščanje proizvodnih dejavnikov,kar ne povečuje stroškov proizvodnje posameznega proizvoda, ampak se nanaša na več proizvodov hkrati. Ekonomija razpona lahko nastopi tudi kot posledica komplementarnostistroškov, kar pomeni, da se ob povečevanju prvega proizvoda, znižujejo povprečni stroškidrugega. V tem primeru pride do uporabnosti stranskih proizvodov.


47/87


47

3. KRITIČNA TOČKA GOSPODARNOSTI OZIROMATOČKA PRELOMA

Zunanji vplivi (na primer razpoložljiva tehnologija, cene proizvodnih dejavnikov inpodobno), vplivajo na notranje delovanje podjetja. Zato nas zanima, kolikšen obsegproizvodnje bo podjetje ponudilo na trg, kdaj in pri katerih tržnih cenah.

Podjetje pri določanju optimalnega obsega proizvodnje oziroma ponudbe zasleduje motivdobička. Dobiček podjetja (pf) je razlika med celotnimi prihodki podjetja (TR), in celotnimistroški (TC).

Pf = TR – TC = P X Q – (VC + FC)

Kjer Pf predstavlja dobiček podjetja, P tržno določeno ceno proizvoda in Q je proizvedeni inprodani proizvod.

S toč ko preloma oziroma kritič no toč ko gospodarnosti označ ujemo tisto toč ko, kjer se celotni prihodki in celotni stroški izenač ijo oziroma je cena proizvoda enakalastni ceni proizvoda. Podjetje ima v tej točki ničelni dobiček. Kritična točka gospodarnosti jetorej točka pri kateri se izenačijo prihodki in stroški podjetja.

Prelomna točka je poimenovana tudi kot prag pokritja. V tej točki ni niti izgube, nitidobička, poslovni izid je ničen. Prag pokritja lahko računamo za proizvod, skupinoproizvodov, oddelek, celotno podjetje ali celo posamezno aktivnost.


48/87


48

Slika 27: Kritična točka gospodarnosti – linearni model

V kritični točki gospodarnosti velja izenačitev TR = TC in tako lahko prihodke od

prodaje v kritični točki zapišemo kot:

FCTRk = FC + Qk x AVC = ----------------------------

AVC1 - -------------

P

Količino prodaje v kritični točki gospodarnosti Qk oziroma kritično količino izrazimo kot:

FCQk = ----------------------------

P – AVC

Imenovalec zadnjega izraza poimenujemo tudi prispevek za kritje (PK), ki nam meri,koliko vsaka prodana enota proizvoda prispeva k stalnim stroškom in dobičku. Pred kritičnotočko gospodarnosti nam vsaka prodana enota prispeva k pokritju stalnih stroškov za vrednost


49/87


49

PK, ko pa smo nad kritično točko gospodarnosti in torej poslujemo z dobičkom, pa nam vsakadodatno prodana enota prinese toliko k dobičku.

Prispevek za kritje je torej razlika med prodajno ceno in povpreč nimivariabilnimi stroški. Je razlika med celotnimi prihodki in celotnimi

variabilnimi stroški.


1. Pojasnite, kaj so stroški in od česa so odvisni?2. Pojasnite TC, FC, VC ter jih narišite v graf.

3. Narišite in pojasnite mejne stroške.4. Pojasnite AFC, AVC, AC in jih grafično prikažite.5. Pojasnite povezavo med celotnim prihodkom, stroški in dobičkom (izgubo).6. Pojasnite ekonomijo obsega in njeno povezavo z donosi obsega.7. Grafično prikažite tipične primere krivulj dolgoročnih povprečnih stroškov glede na

različne donose obsega.8. Kdaj govorimo o ekonomiji razpona?9. Pojasnite kritično točko gospodarnosti.10. Grafično prikažite točko preloma – linearni model – in ga pojasnite.11. Zapišite, kako izračunamo prihodek od prodaje v kritični točki ter kako kritično

količino.12. Pojasnite, kako izračunamo prispevek za kritje in čemu je le-ta namenjen.


50/87


50

VI. POGLAVJE

KALKULACIJE

1. OPREDELITEV KALKULACIJ

KALKULACIJA je rač unski postopek, s katerim izrač unamo povpreč ne stroške stroškovnega nosilca

(proizvoda, storitve).LC (lastna cena) = celotni stroški / količina

S pomoč jo kalkulacije ugotovimo polno ceno proizvoda ali storitve.

Zelo pomembno je, da so stroški, ki nastajajo v podjetju pravilno razporejeni po stroškovnihnosilcih, kajti le na ta način so lahko kalkulacije točne.

Pri ugotavljanju povprečnih stroškov stroškovnega nosilca je potrebno upoštevati nekatere

principe:

1) Časovna razmejitev:Pri zajemanju stroškov za kalkulacijo je potrebno zajeti vse stroške, ki so nastali vobravnavanem časovnem obdobju.

2) Diferenciranje:Stroške je potrebno razporediti po stroškovnih mestih, kjer so stroški nastali in postroškovnih nosilcih, ki so stroške povzročili.

3) Prilagodljivost kalkulacije:Podjetje mora izbrati najprimernejšo vrsto kalkulacije, ki naj odraža značilnosti dela vpodjetju.

4) Dokumentiranost stroškov:Za vse stroške, ki jih upoštevamo v kalkulaciji morajo obstajati pisna dokazila, kiprikazujejo dejanski nastanek stroškov.


51/87


51

5) Primerljivost, točnost, preglednost kalkulacije:Kalkulacija mora biti pregledna, točna in primerljiva z ostalimi vrstami kalkulacij.

Kalkulacija ne sme biti sama sebi namen, temveč mora biti koristna informacija za odločanje,planiranje in oblikovanje cen.

2. NAMEN KALKULACIJ

a) Planiranje stroškov in poslovnega rezultata

V primeru, da so kalkulacije po stroškovnih nosilcih točne, moramo v tem primeru za želeno

časovno obdobje planirati količinsko prodajo za vse izdelke. Zmnožek povprečnih variabilnihstroškov in količin seštejemo za vse izdelke in dobimo celotne variabilne stroške. Le-temprištejemo celotne fiksne stroške in dobimo celotne stroške. Razlika med celotnim prihodkom(tržno realizacijo, prodajno vrednostjo) in celotnimi stroški je poslovni rezultat (pri temmoramo upoštevati, da v obravnavanem časovnem obdobju ne pride do sprememb zalog). Nata način dobimo planirane stroške, ki so lahko razvrščeni po vrstah stroškov. Po pretekuobravnavanega – planiranega obdobja analiziramo odmike od planiranih stroškov.

b) Odločanje o določanju ali primernosti prodajne cene

Z izračunom polne lastne cene lahko dolo

čimo prodajno ceno ali pa jo z njo primerjamo inugotavljamo s kakšnim dobičkom ali izgubo izdelek prodajamo. Z analizo stroškov izdelka

glede na izvor stroškov ugotavljamo, katere stroške bi lahko zmanjšali.

c) Kalkulacije so jedro vseh ekonomskih odločitev v podjetju

Poznavanje lastnih cen stroškovnih nosilcev ali skupin stroškovnih nosilcev in njihovaprimerjava s prodajnimi cenami so ena izmed podlag za odločanje o proizvodnem programu.O odločitvi, katere izdelke proizvajati, da bomo dosegli želeni dobiček, o odločitvah, nakakšen način znižati povprečne stroške izdelkov, da bomo konkurenčni.

Za uresničitev namena oziroma cilja kalkulacije uporabljamo v podjetju predračun stroškov,obračun stroškov ter naknadni obračun stroškov.

Predrač un, planska kalkulacija oz. predkalkulacija pomeni vnaprej predvideti stroškeposameznega izdelka (proizvoda). Govorimo o planskih povprečnih stroških ali o planskilastni ceni.Z njihovo pomoč jo lahko ugotovimo, ali si lahko od določenih poslovnih odločitev (prodajeizdelkov po določeni ceni, nakupa določenih surovin) obetamo pozitivni poslovni rezultat.


52/87


52

Kalkulacija ali obrač un stroškov pomeni končno določitev povprečnih stroškovposameznega izdelka (proizvoda).

Pokalkulacija, naknadna kalkulacija oz. naknadni obrač un stroškov je namenjenapreverjanju naših poslovnih odločitev. Ugotavljamo odstopanje od zastavljenih kalkulacijskihciljev.

3. VRSTE KALKULACIJ

Zaradi različnih vrst proizvodnih procesov obstaja več vrst kalkulacij. Podjetje najizbere tisto vrsto kalkulacije, ki najbolj ustreza proizvodnemu procesu, ki ga izvaja. V

primeru nepoznavanja vrst stroškov, napačnega zajemanja stroškov in neprave izbire vrstekalkulacije bo izračun lastne cene napačen, napačne pa bodo tudi poslovne odločitve.

Princip prilagodljivosti kalkulacije zahteva,da za različne vrste in tipe proizvodnega procesauporabljamo različne vrste kalkulacij. Te so:

a) delitveni obrač un: v razredu delitvenih kalkulacij najdemo enostavni delitveniobračun, fazni delitveni obračun, obračun s pomoč jo pogojnih enot ter obračun privezani proizvodnji;

b) obrač un z dodatki: v razredu obračunov z dodatki najdemo metodo enotnegadodatka ter metodo različnih dodatkov;

c) skrajšani obrač un: v razredu skrajšanih obračunov pa so zlasti kalkulacija povariabilnih stroških, kalkulacija po mejnih stroških ali druge vrste zoženih kalkulacij,kjer kot povprečne stroške upoštevamo samo določeno vrsto stroškov.

3.1.ENOSTAVNA DELITVENA KALKULACIJA

Uporabljamo jo, kadar gre za proizvodnjo samo enega izdelka ali storitve, ko imamo samoen stroškovni nosilec. Takrat vsi stroški bremenijo ta stroškovni nosilec. Povprečne strošketega edinega stroškovnega nosilca ugotovimo tako, da nastale stroške delimo s proizvedenimikoličinami, ki so te stroške povzročile.

Povprečni stroški = celotni stroški / količina outputa


53/87


53

Primer:Proizvedli smo 500 kosov izdelkov. Celotni stroški znašajo 325.000 denarnih enot(d.e.)Kolikšna je lastna cena izdelka?

LC = 325.000 / 500 = 650 d.e.

Čeprav imamo opraviti samo z enim stroškovnim nosilcem je pomembna tudi stroškovnastruktura proizvodnje, saj nam pomaga spremljati gibanje stroškov. Usmerja nas kpodrobnejšemu spremljanju tistih vrst stroškov, ki imajo v strukturi posebej pomemben delež.

Primer:Proizvodnja 500 kosov izdelkov je povzroč ila celotne stroške, ki znašajo 325.000 denarnihenot. V teh celotnih stroških so materialni stroški 30%, stroški amortizacije 5%, plač e 25%,

ostalo so drugi stroški. Izrač unajmo povpreč ne stroške te proizvodnje in njeno stroškovnostrukturo!

Stroški Količ ina Povpreč ni

stroški

Materialnistroški

97.500 d.e. : 500 = 195,00 d.e.

Amortizacija 15.615 d.e. : 500 = 31,25 d.e.Plač e 81.250 d.e. : 500 = 162,50 d.e.

Drugi stroški 130.625 d.e. : 500 = 261,25 d. e.

Celotni stroški 325.000 d.e. : 500 = 650 d.e.

Stroškovna struktura navedene proizvodnje je torej naslednja:

Materialni stroški 195,00 d.e.Stroški amortizacije 31,25 d.e.Stroški plač 162,50 d.e.

Drugi stroški 261,25 d.e.------------------------

Povpreč ni stroški 650,00 d.e.

3.2.FAZNA DELITVENA KALKULACIJA

Je inačica enostavne delitvene kalkulacije. Uporabljamo jo takrat, ko imamo opraviti sproizvodnjo, kjer je sicer en sam končni stroškovni nosilec, vendar pa proizvodnja potekav fazah, ki jih je mogoče stroškovno zaokroženo spremljati. Takrat ob izračunu


54/87


54

povprečnih stroškov izračunamo tudi, kolikšni so povprečni stroški vmesnih proizvodov poposameznih fazah.

Primer:Podjetje proizvaja 200 izdelkov v 3 fazah, kjer nastajajo naslednji stroški:

Stroški 1. faze = 300.000 d.e.Stroški 2. faze = 840.000

Documents

Ekonomika Podjetja Postojna