Boris Golec

Vojaška in častniška komponenta pri potomcih polihistorja Janeza

Vajkarda Valvasorja (1641–1693) do danes

Zgodba neke razvejane slovensko-avstrijske plemiške rodbine

Izvleček

Usode potomcev kranjskega polihistorja in častnika Janeza Vajkarda Valvasorja

(1641–1693), ki so nosili vojaško uniformo, bi lahko strnili pod skupnim naslovom »Vojaška

zgodovina neke avstrijske (plemiške) rodbine med 17. in 20. stoletjem«. Častniško uniformo

je dve stoletji in pol do leta 1996 nosilo skoraj brez prekinitve šest oziroma sedem generacij

Valvasorjevih potomcev. V uniformah različnih držav se je zvrstilo 35 častnikov in častniških

kandidatov ter nekaj navadnih vojakov, udeležencev obeh svetovnih vojn, poleg tega pa se je

s častniki omožilo šest Valvasorjevih potomk. Od jožefinske dobe ni bilo vojne pa tudi

skorajda nobenega pomembnega bojišča, na katerem ne bi našli potomcev kranjskega

polihistorja. Ustrezno visok je bil tudi krvni davek, še posebej v prvi polovici 20. stoletja.

Med polihistorjevimi neposrednimi potomci gre posebej poudariti dva poklicna častnika:

Valvasorjevega pravnuka Petra barona Dienersperga (1746–1819), ki se je povzpel vse do

čina podmaršala (Feldmarschalleutnant), in petkrat pravnuka podpolkovnika Josefa Ritter

von Gadollo (1897–1945), imenovanega »rešitelj mesta Gotha«. Med priženjenci se je kot

»ogrski odpadniški general« zapisal v zgodovino Anton (Antal) Vetter von Doggenfeld

(1803–1882).

Ključne besede: Valvasorjevi potomci, častniki, Dienersperg, Gadolla, Vetter von

Doggenfeld

Po odkritju še ene, nekoč že znane in nato pozabljene Valvasorjeve hčerke Regine

Konstancije (2006), edine, ki je imela vnuke in potomce do danes, je raziskava o celotnem

polihistorjevem potomstvu1 pokazala zanimivo skupno potezo njegovega razvejanega

rodovnega debla. Vse do konca 20. stoletja srečujemo pri vseh moških generacijah potomcev

razen pri prvi in drugi – vsi trije Valvasorjevi sinovi so namreč postali redovniki, v drugi

generaciji pa so odrastle le vnukinje – poklicne vojaške častnike. Po večini so se rodili še na

slovenskem ozemlju, od koder se je glavnina polihistorjevega potomstva sredi 19. stoletja

preselila v Gradec, služili pa so v enotah avstrijske oz. avstroogrske, madžarske in nemške

armade ter zadnji, edini še živeči, v vojski druge avstrijske republike. Med Valvasorjevimi

neposrednimi potomci je mogoče našteti 19 poklicnih in do vključno 2. svetovne vojne 10

rezervnih častnikov. Če jim prištejemo še dva kadeta, ki nista končala šolanja, brambovskega

častnika, rezervnega podčastnika, kandidata za rezervnega častnika in šturmfirerja, govorimo

o številki 35 častnikov in častniških kandidatov. Nekaj je bilo tudi navadnih vojakov,

udeležencev prve in druge svetovne vojne, v 2. polovici 20. stoletja pa poleg edinega

poklicnega častnika ne moremo prezreti civilnega inštruktorja ameriške vojske, udeleženca

1 Objavi prvega dela razprave v Zgodovinskem časopisu (Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo) bo v letu

2011 (št. 3–4) sledil drugi in leta 2012 zadnji del. Kratek pregled Valvasorjevega potomstva v: Golec, Nova

spoznanja, str. 104–107.

vietnamske vojne. Med poklicnimi častniki gre posebej poudariti dva, ki ju dobro pozna tudi

avstrijska oziroma nemška biografika. Prvi je Valvasorjev pravnuk Peter baron Dienersperg

(1746–1819), rojen v graščini Ponikva pri Celju, ki je v času Napoleonovih vojn dosegel tretji

najvišji čin avstrijske vojske, naslov podmaršala (Feldmarschalleutnant), drugi pa poklicni

častnik avstrijske in nato nemške vojske podpolkovnik Josef Ritter von Gadolla (1897–1945)

iz Gradca, imenovan »rešitelj Gothe« in danes prištevan celo med protinacistične upornike.

Poleg tega je bilo s častniki omoženih šest polihistorjevih potomk, začenši s hčerko Regino

Konstancijo. Od njihovih soprogov se je v zgodovino zapisal Anton (Antal) Vetter von

Doggenfeld (1803–1882), »odpadniški ogrski general«, v revolucionarnih letih 1848–1849

namestnik ogrskega vojnega ministra in pozneje slavljeni »domoljub«.

Usode Valvasorjevih neposrednih potomcev in priženjenih sorodnikov v vojaški

uniformi bi lahko strnili pod skupnim naslovom »Vojaška zgodovina neke avstrijske

(plemiške) rodbine med 17. in 20. stoletjem«. Zdi se namreč, kot bi bila v usodah

posameznikov in njihovih družin zajeta vsa raznolikost avstrijske vojaške in vojne zgodovine

do najnovejših dni. Od jožefinske dobe ni bilo vojne pa tudi skorajda nobenega pomembnega

bojišča, na katerem ne bi našli potomcev kranjskega polihistorja. Bojevali so se proti Turkom

na Balkanu, v bitkah s Francozi pred Napoleonom in v njegovem času, na več bojiščih v

revolucionarnem letu 1848/49, s Prusi pri Hradcu Královém (1866), v Bosni in Hercegovini

(1878), med prvo in drugo svetovno vojno na skoraj vseh glavnih frontah, v mirnih časih pa

so polnili vrste poklicnih častnikov tako Habsburške monarhije kot prve in druge avstrijske

republike.

Namen pričujočega prispevka ni podati natančnih biogramov častnikov iz

Valvasorjevega rodu, temveč zlasti opozoriti na plati, ki po čemer koli izstopajo. Za lažji

pregled nad obravnavanimi osebami so vse umeščene v strnjen rodoslovni prikaz po

generacijah. Prikaz se začenja z Valvasorjevo najmlajšo hčerko, soprogo nekdanjega častnika,

končuje pa pri 10. od skupno 12 generacij potomcev, ki so se v 5. generaciji razdelile na tri

veje: izumrlo Dienerspergovo ter še živeči Gadollovo in Resingenovo.2

Valvasorjevi potomci – častniki in vojaške žrtve vojn

3

1. generacija –

hči

Regina Konstancija, por. pl. Dienersperg

(okoli 1690, neznano kje – 1755, Novo mesto)

soprog

Volf Sigmund pl. Dienersperg (poročnik)

(1679, Šentjernej – 1751, Volavče pri Šentjerneju)

2. generacija –

vnukinja

Jožefa pl. Dienersperg, por. pl. Dienersperg

(1712, Volavče –1769, Ponikva pri Celju)

soprog

Peter Dominik pl. Dienersperg (nadporočnik)

(1700, Ponikva pri Celju – 1764, Sevnica)

3. generacija –

pravnuki

1) Jožef baron Dienersperg (stotnik)

(1734, Ponikva – kmalu po 1788, neznano kje)

2) Peter baron Dienersperg (podmaršal) (1746, Ponikva – 1819, Bratislava)

2 Gl. prejšnjo opombo.

3 Vojaške osebe so navedene v krepkem tisku, pri vsaki pa najvišja dosežena vojaška stopnja. Osebna imena in

plemiški naslovi so pri osebah, ki so se rodile na slovenskem ozemlju, poslovenjeni. Pri tistih, ki so po avstrijski

zakonodaji leta 1919 izgubili plemiški naziv, je ta naveden v oklepaju. Med žrtve vojn sta prišteta tudi dva

navadna vojaka, vojna ujetnika, ki sta preživela 2. svetovno vojno.

3) Kajetan baron Dienersperg (stotnik) (ok. 1746, Ponikva – 1795 Wissembourg, Alzacija – padel)

4) Rajmund baron Dienersperg (nadporočnik)

(1750, Ponikva – 1788, Bosanska Dubica – padel)

5) Maksimilijan baron Dienersperg (kadet) (1756, Ponikva – 1830, Gradec)

4. generacija –

prapravnuki

1) Franc Ksaver baron Dienersperg (brambovski stotnik)

(1773, Dobrna –1846, Gradec)

2) Jožef Marija (Benjamin) baron Dienersperg (stotnik)

(1778, Dobrna – 1811, Dobrna)

3) Peter (Edler von) Fischer (polkovnik)

(1801, Veszprém – 1896, Dunaj)

5. generacija –

praprapravnuki

1. veja

baroni Dienersperg

2. veja

vitezi Gadolla

3. veja

vitezi Resingen

1) Janez Nepomuk baron

Dienersperg

(nadporočnik)

(1818, Celje – 1885, Lainz

pri Dunaju)

2) Anton Aleks baron

Dienersperg

(podporočnik)

(1820, Dobrna – 1889,

Ormož )

3) Alice von Fischer

(1844, Arad – 1941, Dunaj)

soprog

Edmund Preininger

(major)

(1833, Praga –1905, Dunaj)

Franc vitez (Ritter von) Gadolla

(1797, Blagovna –

1866, Gradec)

soproga

Kajetana Elizabeta baronica

Adelstein

(1826, Videm/Udine – 1912,

Gradec),

hči generalmajorja Jožefa

barona Adelsteina

(1780, Dobrnica pri Dobrni –

1850, Dunaj)

1) Jožefa pl. Resingen, por.

Pauer in pl. Carmasini

(1800, Blagovna – 1870,

Gradec)

drugi soprog

Franz Michael Freiherr

von (baron) Carmasini

(podporočnik)

(1809, Praga – 1876,

Gradec)

2) Terezija pl. Resingen,

por. Vetter von Doggenfeld

(1802, Tabor pri Celju –

1890, Celje)

soprog

Anton (Antal) Vetter von

Doggenfeld

(podmaršal in honvedski

general) (1803, Mestre/Benetke –

1882, Budimpešta)

6. generacija –

4-krat pravnuki

1) Franc Ksaver grof

(Graf von) Hoyos

(nadporočnik) (1833, Dobrna – 1896,

Ober St. Veit pri Dunaju)

2) Ferdinand baron

(Freiherr von)

Dienersperg (major)

(1850, Jihlava, Moravska –

1905, Budimpešta) –

z njim baroni Dienerspergi

izumrejo

1) Klemens vitez (Ritter von)

Gadolla (stotnik/ritmojster) (1847, Turn pri Škalah – 1919,

Gradec)

2) Franc vitez (Ritter von)

Gadolla (kadet)

(1849, Turn pri Škalah – 1928,

Gradec)

3) Kajetan vitez (Ritter von)

Gadolla (major)

(1855, Turn pri Škalah – 1899,

Arvež/Arnfels)

1) Friderik (Friedrich)

Pauer (stotnik 1. razreda)

(1830, Celje – 1865, Gradec)

7. generacija –

5-krat pravnuki --- 1) Othmar (Ritter von)

Gadolla (stotnik)

(1895, Gradec – 1938, Gradec –

ustreljen)

2) Josef (Ritter von) Gadolla

(podpolkovnik, vojni invalid)

(1897, Gradec –1945 Weimar –

ustreljen)

3) Franz (Ritter von) Gadolla (nadporočnik)

(1898, Gradec – 1945, Zemun,

Srbija – umrl v ujetništvu)

Henriette Sterger, por. Mohr

(1847, Gradec – 1917,

Lipnica/Leibnitz)

soprog

Karl Johann Mohr

(stotnik 1. razreda) (1853, Wilten pri Innsbrucku

– 1907, Lipnica/Leibnitz)

4) Johann – Hans (Ritter von)

Gadolla (stotnik/šturmfirer)

(1907, Gradec – 1991, Gradec)

5) Eugen (Ritter von) Gadolla

(rezervni nadporočnik)

(1895, Sárospatak, Madžarska –

1978, Dunaj)

6) Alfons Ehrlich (kandidat za

rezervnega častnika)

(1891, Straßgang pri Gradcu –

1917, vzhodna fronta)

7) Leo Ehrlich (rezervni

major)

(1893, Straßgang pri Gradcu –

1965, Dunaj)

8) Egon Otto Ehrlich (stotnik)

(1897, Grafendorf, Štajerska –

1934, Feliferhof-Gradec – umrl

v nesreči na strelišču)

9) Karl Mayer (rezervni

poročnik, vojni invalid) (1890, Oberhaag, Štajerska –

1941, Hartheim pri Linzu –

evtanaziran)

10) Hermann Mayer (vojak) (1898, Oberhaag, Štajerska –

1917, Banjščice – padel)

8. generacija –

6-krat pravnuki --- 1) Othmar Gadolla (rezervni

poročnik)

(1919, Gradec – 1941, Lebedki

pri Smolensku, Rusija – padel)

2) Edmar Gadolla (rezervni

poročnik)

(1922, Gradec – 1943, Harkow,

Ukrajina – padel)

3) Admar Gadolla (rezervni

poročnik)

(1924, Gradec – 2004, Edelsgrub

pri Gradcu)

4) Klemens Gadolla (vojak) (1924, Budimpešta – 1944,

severna Italija – padel)

5) Egon Gadolla (rezervni

poročnik in vojni ujetnik)

(1926, Dunaj – 1985, Dunaj)

6) Harro Zuest (civilni

inštruktor) (1929, Hagen, Nemčija, živi v

Bumpassu, Virginia, ZDA)

7) Egon Ehrlich (polkovnik)

(1931, Gradec, živi na Dunaju)

1) Friedrich Weis von

Ostborn (rezervni

poročnik)

(1869, Benetke – 1922,

Eibisberg, Štajerska)

9. generacija –

7-krat pravnuki --- --- 1) dr. Bruno Brandstetter

(rezervni nadporočnik) (1893, Gradec – 1994,

Gradec)

2) Friedrich Cecil Weis von

Ostborn (nato Weis-

Ostborn) (rezervni vodnik) (1896, Gradec – 1978,

Gradec)

3) ddr. Gerth (Freiherr

von) Rokitansky

(vojak in vojni ujetnik)

(1906, Eggenberg pri Gradcu

–1987, Dunaj)

10. generacija –

8-krat pravnuki --- --- 1) Walter Brandstetter

(vojak in vojni ujetnik)

(1924, Gradec, živi v

Gradcu)

Kot lahko razberemo iz prikaza, se vrsta polihistorjevih neposrednih potomcev v

častniških uniformah začne z njegovimi pravnuki. V drugi generaciji so namreč odrasle samo

tri ženske, Valvasorjeve vnukinje, od katerih sta dve, sestri pl. Dienersperg iz graščine

Volavče pod Gorjanci, zasnovali dve rodbinski veji: leta 1823 izumrlo kranjsko in še danes

živo štajersko (ta je leta 2011 štela nekaj nad sto živečih oseb).

Do srede 19. stoletja so se vsi Valvasorjevi potomci – častniki rodili na slovenskem

Štajerskem, in sicer v Celju s širšo okolico: na gradovih Ponikva, Dobrna in Turn pri Škalah.

Le nezakonski sin podmaršala Petra barona Dienersperga je prišel na svet na Ogrskem in ni

bržčas nikoli videl rodnega kraja svojega očeta. Do začetka 20. stoletja so vsi razen enega, v

Celju rojenega Friderika Pauerja, ki je bil plemenitega rodu samo po materi, in nelegitimnega

Petra Fischerja, nosili plemiški naslov baron Dienersperg, grof Hoyos ali vitez Gadolla.4

Dienerspergi so z le nekaj kratkimi prekinitvami dali zaporedoma štiri generacije častnikov,

do smrti zadnjega moškega potomca rodbine leta 1905. Vitezi Gadolla so se jim v častniških

vrstah pridružili šele v šestdesetih letih 19. stoletja; zadnji častnik iz tega rodu, tretja

generacija častnikov, se je kot višji oficir upokojil konec 20. stoletja. Neprimerno manj

vojaška je bila tretja rodbinska veja, izšla po ženski strani iz Dienerspergov in po moški iz

poplemenitenih vitezov Resingenov, ki je dala edinega poklicnega oficirja sredi 19. stoletja, a

je bila z vojaškim področjem vseeno zelo dolgo povezana. Od Valvasorjevih potomcev –

častnikov je na slovenskih tleh kot zadnji zagledal luč sveta Kajetan vitez (Ritter von) Gadolla

(1855–1899), rojen v graščini Turn pri Škalah, enako kot njegova starejša brata Klemens

(1847–1919), prav tako častnik, in Franc (1849–1928), častniški kandidat. Zadnji

polihistorjev častniški potomec, ki je še znal slovensko, je bil Klemensov v Gradcu rojeni sin

Josef Ritter von Gadolla (1897–1945), »rešitelj Gothe«.5 Pripadal je predzadnji generaciji

poklicnih častnikov – bratov in bratrancev, vseh rojenih konec 19. stoletja v Gradcu in

okolici. Rezervni častnik je bil tudi zadnji na Slovenskem živeči Valvasorjev potomec Karl

Mayer (1890–1941), vojni invalid iz prve svetovne vojne, ki je umrl tragične smrti kot žrtev

nacistične evtanazije. V 20. stoletju se je rodil en sam poklicni častnik, izšel iz iste rodbinske

veje, a z neplemiškim priimkom Ehrlich, sicer pa je prva polovica najbolj krvavega vseh

stoletij zahtevala med polihistorjevim potomstvom visok krvni davek, tako pri (rezervnih)

častnikih kot pri vpoklicanih navadnih vojakih. Leta 1996 je z upokojitvijo Egona Ehrlicha,

polkovnika avstrijske vojske, slekel častniško uniformo še zadnji Valvasorjev potomec, potem

ko jo je dve stoletji in pol skoraj brez prekinitve oblačilo šest oziroma sedem rodov. Nekajkrat

se je poklic prenesel z očeta na sina, nikoli v ravni črti od deda do vnuka, zato pa večkrat po

ženski liniji, s preskokom ene generacije ali s strica na nečaka.

Pomenljivi so statistični podatki. Med 44 Valvasorjevimi moškimi potomci, ki so se

rodili pred letom 1900 in odrastli, je bilo več kot polovica častnikov, in sicer 18 poklicnih,

dva kadeta, 6 rezervnih, en kandidat za rezervnega častnika ter brambovski stotnik v času

4 Tudi nezakonski sin podmaršala Petra Dienersperga Peter Fischer si je prilastil plemiški predikat pl. (Edler

von). 5 O znanju slovenščine v rodbini Gadolla: Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 73–74, 94.

Napoleonovih vojn. 20. stoletje predstavlja občuten zasuk, saj se je od rojenih po letu 1900

odločil za poklicno častniško pot en sam, med 2. svetovno vojno so bili dejavni 4 mladi

rezervni častniki, en potomec pa je pozneje služboval v vojski kot civilni inštruktor. Ustrezno

visok je bil tudi krvni davek. V vojnih spopadih, za posledicami vojn ali vojaške službe je od

konca 18. stoletja do leta 1945 umrlo 15 fantov in mož, največ med 2. svetovno vojno.

Odločanje za vojaški poklic je bilo do druge polovice 19. stoletja v veliki meri

povezano z družinsko tradicijo in premoženjskim stanjem, pri čemer je prvo največkrat težko

ločiti od drugega. Pl. Dienerspergi, leta 1766 povzdignjeni v baronski stan – v to rodbino sta

bili primoženi tako Valvasorjeva hči kot njena starejša hči –, so dali že pred tem nekaj

častnikov,6 zagotovo tudi zato, ker rodbinska posest ni mogla vsem zagotoviti stanu

primernega življenja. V kadetnici se je tako znašlo kar pet od desetih sinov polihistorjeve

vnukinje, omožene na Ponikvo pri Celju. Najmanj »vojaški« med njenimi sinovi je bil Franc

Ksaver baron Dienersperg (1742–1814), ponikovski in dobrnski graščak, ki mu je uspelo tudi

najbolj povečati skromno podedovano premoženje in je imel edini od bratov legitimno

potomstvo. Častnik, in to obetaven, je postal mlajši od njegovih dveh sinov, čigar življenjska

pot je bila zelo kratka, medtem ko se dva vnuka v uniformi nista počutila najbolje in sta jo

kmalu slekla. Častnika sta postala tudi oba Frančeva pravnuka. Prvi je vojsko kljub

obetavnosti zapustil na željo svojega očeta grofa Hoyosa in se vanjo za nekaj časa spet vrnil,

drugega, zadnjega moškega nosilca Dienerspergovega imena, pa so v kadetnico prejkone

napotile precej manj ugodne družinske gmotne razmere. V rodbinski veji vitezov Resingenov,

katerih premoženjsko stanje je bilo v 19. stoletju dokaj primerljivo z Dienerspergovim – oboji

so prodali posest na slovenskem Štajerskem in brez posebnih sredstev pristali v Gradcu –

najdemo enega samega častnika in tri priženjene častniške zete, nato pa so se potomci v

naslednjih generacijah, skladno z materialno okrepitvijo rodbine, podajali predvsem v

pravniške in znanstvene vode. V drugi polovici 19. stoletja so častniško »štafetno palico«

prevzeli od (izumirajočih) baronov Dienerspergov vitezi Gadolla, še ena graška rodbina, ki je

prodala posest v spodnjem delu dežele in postala odvisna od drugih, dokaj skromnih virov

preživetja. Verjetno ni naključje, da so šli v kadetnico vsi trije sinovi izrazito nevojaškega

polihistorjevega praprapravnuka Franca viteza Gadolle (1797–1866) in da je eden od sinov

svojo odločitev pozneje spremenil. Tudi bratje Gadolla so imeli tako kot Dienerspergi dobre

zglede v prednikih – ne le po Valvasorjevi strani, temveč zlasti v svojem dedu po materi,

generalmajorju Jožefu baronu Adelsteinu (1780–1850). Rodbinska tradicija Adelsteinov se je

nato prenesla še na drugo in tretjo generacijo častnikov iz Gadollove rodbine.

Razen enega samega Valvasorjevega potomca, njegovega štirikrat pravnuka Friderika

Pauerja, hkrati edinega poklicnega častnika v Resingenovi rodbinski veji, je za vse potrjeno,

da so imeli med predniki poleg kranjskega polihistorja vsaj še enega ali več častnikov v

drugih, nevalvasorjevskih rodbinskih linijah. Za vsakega posameznika je nemogoče presoditi,

ali in v kolikšni meri je bila njegova odločitev za častniško kariero res prostovoljna in

ustrezna osebnim nagnjenjem. Poklicni dosežki tudi niso nujno temeljili (samo) na

nadarjenosti za vojaški poklic, ampak bi utegnili biti v enaki ali celo večji meri plod

posameznikove prizadevnosti in ambicioznosti. Za dva Valvasorjeva potomca imamo

neposredno pričevanje, da jima je častniško pot vsililo družinsko okolje, za dva, ki sta

kadetnico zapustila, lahko o tem upravičeno sklepamo, za zadovoljivo presojo nagibov za

vojaški poklic pa so zlasti pri zgodnejših generacijah na voljo preskopi viri.

Narava razpoložljivih virov se od obdobja do obdobja močno spreminja. Za celotno

18. stoletje smo odvisni predvsem od virov druge roke – od poznejših spominskih pričevanj in

genealoških raziskav, ki povedo komaj kaj ali sploh ničesar o posameznikovih sposobnostih

6 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg. – ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, Zgodovina

plemiške rodbine Dienersberg (Genealogisch=biographische Skizzen des Reichsfreyherrlich von und zu

Dienersberg Familie), str. 29.

in značaju. Zanesljivejši in povednejši je nabor virov od dvajsetih let 19. stoletja do konca

prve svetovne vojne, ko je skoraj za vsakega avstrijskega poklicnega častnika ohranjena

osebna karakteristika.7 Ker varstvo osebnih podatkov in drugi razlogi za zadnjih devetdeset

let, čas po 1. svetovni vojni, še ne omogočajo neomejenega dela s primarnimi viri, temeljijo

ugotovitve o mlajših generacijah častnikov Valvasorjevega rodu spet zlasti na osebnih

pričevanjih, njihovih zapuščinah in na raziskavah zadnjega častnika Egona Ehrlicha.

Temeljito raziskano in osvetljeno je le življenje »rešitelja Gothe« Josefa Gadolle, ki se je

poleg Valvasorja samega najgloblje zapisal v regionalno zgodovino.8

Tako kot so za zadnje stoletje dragoceni dokumentarni in spominski zapisi

upokojenega polkovnika Egona Ehrlicha (1931), imamo iz preteklih obdobij štiri povedna

osebna spominska pričevanja, nastala pod peresom predstavnikov vseh treh rodbinskih vej:

Dienerspergove, Gadollove in Resingenove. Prvi je leta 1835 napisal spomine o sebi in

svojem rodu dobrnski graščak Franc Ksaver baron Dienersperg (1773–1846), čigar častniška

kariera je bila sicer le epizodna, spomini sami pa so izjemno pričevanjski in osebno

izpovedni. Z njihovim pisanjem je po očetovi smrti nadaljeval sin Anton Aleks (1820–1889),

ga sicer kmalu zaključil, a v njih v celoti zajel svoje kratko častniško obdobje.9 Spomine na

mladost in častniško življenje je zapustil tudi Klemens vitez Gadolla (1847–1919),10

iz prve

svetovne vojne pa se je ohranil dnevnik rezervnega častnika iz Resingenove rodbinske veje,

graškega sodnika dr. Bruna Brandstetterja (1893–1994), ki je med drugim živel najdlje od

vseh polihistorjevih potomcev (skoraj 101 leto) ter zapustil največ objavljenih in tipkopisnih

del.11

Od vojaških pustolovščin kranjskega polihistorja do paradnih častnikov franc-

jožefovske dobe

Pri izoblikovanju osebnosti Janeza Vajkarda Valvasorja (1641, Ljubljana – 1693,

Krško) je vsekakor predstavljala pomembno komponento njegova mladostna vojaška kariera,

častniška pa je pomenila izpolnitev pričakovanj, kakršna je 17. stoletje narekovalo tistim

plemiškim sinovom, ki se niso posvetili duhovnemu poklicu. Vojaška služba je bila pri

otrocih Vajkardovega očeta Jerneja Valvasorja vrhu tega povezana s tradicijo prednikov in

sorodnikov njegove druge žene, kranjskih baronov Rauberjev (Ravbarjev), iz katerih rodu je

izšla polihistorjeva mati Ana Marija. In Janez Vajkard se ni čutil samo Valvasorja, temveč

tudi potomca Rauberjev, ki jim je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) prav zato namenil

izjemno pozornost.12

V svojem temeljnem delu je bil veliko manj zgovoren o lastnih

7 Precej podatkov v Vojnem arhivu na Dunaju mi je poiskal dr. Jože Jerko z Dunaja, ki se mu za pomoč iskreno

zahvaljujem. Poleg tega mi je pomagal tudi s koristnimi nasveti. 8 Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (1999, 2000); Ehrlich – Raschke, Erinnerungen; Raschke, Josef Ritter von

Gadolla. 9 ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, Zgodovina plemiške rodbine Dienersberg. Prim. objavo približno

polovice besedila obeh Dienerspergov v: Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«. 10

Spomine je našla njegova v Avstraliji živeča vnukinja Inge Smith roj. Gadolla (1926–1999) in so danes

shranjeni v Muzeju za regionalno zgodovino in etnologijo v nemški Gothi (Museum für Regionalgeschichte und

Volkskunde Gotha, Inv. Nr. 29767, Tagebuch des k. u. k. Rittmeisters Clemens Ritter von Gadolla, Mein

Leben). Deloma kopirane je leta 1997 posredovala svojemu sorodniku polkovniku Egonu Ehrlichu na Dunaju, ki

je poskrbel, da so bili leta 2004 v izvlečkih objavljeni v dunajski vojaški reviji »Truppendienst« (prim.

http://www.bmlv.gv.at/truppendienst/ausgaben). Prepis celotnega besedila je v arhivu avtorja. 11

Vojni dnevnik dr. Bruna Brandstetterja z naslovom »Kriegstagebuch Olt. i. d. R. Bruno Brandstetter« hrani sin

dr. Herwig Brandstetter, Burggasse 8, Graz. Kopije so tudi v arhivu avtorja. – Bibliografija dr. Bruna

Brandstetterja v Štajerski deželni knjižnici v Gradcu (Steiermärkische Landesbibliothek) obsega 16 naslovov.

Prim. Neunteufl, Dr. Bruno Brandstetter, str. 134–135. 12

Reisp, Kranjski polihistor, str. 56–57.

izkušnjah v vojaški in častniški uniformi, tako kot je njegovo življenjsko zgodbo sploh

mogoče rekonstruirati predvsem iz mozaičnih drobcev v Slavi, v katerih ima sam redko

glavno vlogo. Vojaški del Valvasorjevega življenja obsega tri obdobja, dve krajši, ko je

službo opravljal »poklicno«, in tretje, najdaljše, dobo »rezervnega častništva«, ko je prijel za

orožje le po potrebi, formalno pa zasedal pomembno poveljniško mesto v deželni obrambi

Kranjske. Prvi dve obdobji ostajata do danes dokumentirani sila skopo in zgolj izpod

polihistorjevega peresa. Najprej se je, star dobrih dvajset let, v letih 1663 in 1664, morda pa

tudi za dalj časa, kot prostovoljec udeležil avstrijsko-turške vojne, in sicer skupaj z

dvanajstimi drugimi kranjskimi tovariši. S sovražnikom se je iz oči v oči srečeval v Slavoniji

oziroma Slavonski krajini, kjer je služil v Testa-Piccolominijevem polku pod poveljstvom

hrvaškega bana grofa Nikolaja Zrinskega.13

Neposredno zatem ga je pot vodila po raznih

evropskih državah do Danske na severu, pri čemer je več kot od koder koli poročal o

potovanjih in dogodivščinah v Franciji.14

Tu se je prvič zadrževal okoli leta 1667 in tedaj

edinokrat vstopil v »tujo« vojsko, v kraljevski francoski švicarski pehotni polk. Sklepati je

mogoče, da je njegov obisk Španije, ki ga dve desetletji pozneje omenja v dveh pismih tajniku

Kraljevske družbe v Londonu,15

sodil prav v ta čas ali v čas neposredno zatem.16

Po vrnitvi na Kranjsko, kjer se je pri 31-ih prvič poročil in ustalil na kupljenem gradu

Bogenšperk pri Litiji (1672), se je Valvasorju slabo desetletje pozneje ponudila še tretja

vojaška priložnost. Zaradi odličnih izkušenj, temeljitega vojaškega znanja, poznavanja Vojne

krajine in obvladanja kartografskih veščin so ga deželni stanovi Kranjske, najbrž leta 1680,

imenovali za stotnika oziroma kapetana pešcev dolenjske ali spodnje četrti, tj. posebnih enot,

sestavljenih iz podložnikov in sklicanih ob nevarnosti. Ta se je pokazala leta 1683 med

turškim obleganjem Dunaja, ko je moral kranjski polihistor za tri mesece prekiniti študijsko

delo in kot eden od četrtnih stotnikov prevzeti poveljstvo nad celotno kranjsko deželno

odpravo. Kranjska je sosednji Štajerski poslala v pomoč 400 strelcev za zavarovanje vzhodnih

štajerskih meja. Valvasor je zdaj na čelu Kranjcev poveljeval najštevilnejšemu moštvu v

svojem življenju in moral s topniškim ognjem ubraniti mesto Fürstenfeld pred turškimi

zavezniki, Batthyánijevimi ogrskimi uporniki. Po uspešno opravljeni nalogi je kranjsko

odpravo pozno jeseni spet pripeljal v Ljubljano ter jo razpustil.17

Na svojo epizodno udeležbo

v vojni je bil zelo ponosen, kakor tudi na stotniški položaj, saj je s tem uresničil plemiški

ideal, združitev telesa in duha – združitev meča in peresa, o katerem je pisal v Slavi. Sicer pa

mu je funkcija četrtnega stotnika pomenila bolj dodaten vir dohodka, s katerim je lajšal

finančno breme svojega grafičnega podjetja in znanstvenega dela.18

Ni odveč omeniti, da spada v čas vojnega pohoda na Štajersko leta 1683 tudi

Valvasorjeva prva samonaslovitev z baronskim nazivom. Ta mu po vseh pravilih ni nikoli

zares pripadal, kajti leta 1667 so bili povzdignjeni v baronski stan le trije Valvasorji, med

njimi njegov starejši polbrat Karel, Janez Vajkard pa se je pozneje »povzdignil« kar sam.

Sklepno dejanje njegovega »samopobaronjenja« je predstavljal izid Slave (1689), v kateri je

med barone uvrstil poleg sebe še vse druge Valvasorje, najsi so to v resnici bili ali ne, in tako

so odtlej obveljali za baronsko rodbino.19

Na naslovnici Slave in v uvodnih posvetilnih

13

Prav tam, str. 79–80. 14

Prav tam, str. 83–84. 15

Reisp, Korespondenca Janeza Vajkarda, str. 22, 23, 26, 27; prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 83. 16

Francija se je v špansko-portugalski vojni, sklenjeni z mirom v Lizboni 13. februarja 1668, postavila na stran

Portugalske. 17

Reisp, Kranjski polihistor, str.163–164, 167; prim Simoniti, Janez Vajkard Valvasor, str. 105–108. 18

Simoniti, Janez Vajkard Valvasor, str. 108. 19

Golec, Neznano in presenetljivo, str. 307–308. – Potem ko se je Valvasor od leta 1681 pustil diskretno

imenovati z baronskima inicialkama (L. B.), mu je naslavljanje z baronom s strani štajerskih deželnih oblasti

med pohodom leta 1683 očitno vlilo dodatnega poguma, da se je ob vrnitvi v Ljubljano v tiskanem izkazu za

podrejene vojake prvikrat smelo naslovil ne le kot stotnik, temveč tudi kot baron (»Freyherr zu Gallenegg und

pesmih je tedaj tudi zadnjič izpričan s funkcijo stotnika dolenjskih pešcev, kar je najbrž ostal

vse do smrti jeseni 1693.20

Valvasorjev poveljniški naziv, v vseh njegovih naslovitvah v Slavi

naveden – pomenljivo – pred članstvom v angleški Kraljevski družbi (akademiji znanosti),

najdemo tako tudi v Sisentschellijevi slovenski voščilni pesmi v uvodu Slave, ki polihistorja

imenuje »v dolejnskem kraje te krajnske dežele pešičeškega kapitana«.21

Kot vse kaže, je

ostalo prezrto zanimivo dejstvo, da gre pri tem poimenovanju sploh za najzgodnejši zapis

kakšne poveljniške oziroma častniške funkcije v slovenskem jeziku.

Z Valvasorjevo smrtjo je orožje v njegovi ožji družini za nekaj časa obmirovalo. Vsi

trije sinovi iz prvega zakona, tedaj stari od devet do trinajst let, so pozneje postali redovniki,

najmlajši, rojen v letu očetove smrti, pa je zgodaj umrl.22

Moški potomci revnega plemiča, kar

je Valvasor nazadnje vsekakor bil, so imeli na izbiro pravzaprav le dve poti, duhovniško ali

častniško, vendar si zadnje ni izbral niti eden. Ugibanje o razlogih za njihov vstop v samostan

ne bi pripeljalo prav daleč. Lahko le konstatiramo, da kranjski polihistor, sam izkušen vojak

in častnik, svojih sinov ni vnaprej določil za vojaški poklic, ampak jim je prejkone pustil

prosto izbiro.

Toda bog Mars je ob Valvasorjevem zemeljskem koncu vendarle vsaj s kančkom

očesa škilil na njegov rod. Eden od polihistorjevih štirih bodočih zetov, soprogov njegovih

treh hčera, se je tedaj bržčas že pripravljal na častniško kariero, in sicer štirinajstletnik Volf

Sigmund pl. Dienersperg (1679–1751). Bil je drugi mož polihistorjeve najmlajše hčerke

Regine Konstancije (ok. 1690–1755), sicer pa bratranec in dedič njenega očima Janeza

Herbarda pl. Buseta, s katerim se je leta 1699 omožila Valvasorjeva vdova.23

Rodil se je v eni

manjših graščin okoli Šentjerneja na Dolenjskem,24

blizu katerega je preživel tudi večino

svojega življenja. O njegovi vojaški karieri priča zlasti rodovnik Dienerspergov, po katerem

se je kot poročnik Palfijevega pehotnega polka bojeval v »turških vojnah«, tj. v dunajski vojni

1683–1699, in bil pri Temišvaru hudo ranjen.25

Po besedah F. A. Breckerfelda s konca 18.

stoletja naj bi pl. Dienersperg na bojnem polju preživel sploh največji del svojega življenja,26

a drugi razpoložljivi viri o dolgotrajnosti njegove vojaške službe molčijo. Po rodovniku

Dienerspergov iz približno istega časa se je prvič oženil že po »odsluženi vojaški službi«.27

In

tedaj, leta 1698, mu ni bilo niti dvajset let. Svojo drugo ženo, Valvasorjevo prav tako zgodaj

ovdovelo hčerko, je peljal pred oltar trinajst let pozneje, leta 1711 na njeni graščini Volavče

Neudorff«). Pravzaprav bi lahko rekli, da je samozvanega barona polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja

»povzdignilo med barone« prav njegovo poveljevanje zaledni enoti v vojni proti Turkom. 20

Kot »nekdanji stotnik deželnih stanov v spodnji četrti vojvodine Kranjske« je Valvasor naveden v obeh

zapuščinskih inventarjih iz januarja 1694 (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v

Ljubljani, šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694; Z 7/II, 13. 1. 1694; prim. objavi: Radics, Johann Weikhard, str.

310–325; Černelič Krošelj (ur.), Zapuščina Janeza Vajkarda, str. 19–45). – Zdi se, da Janez Vajkard zlepa ni dal

iz rok orožja. Ponosen na svojo vojaško kariero je bil tudi zadnje mesece življenja v Krškem še vedno dobro

oborožen, opremljen s celo vrsto različnih pušk, pištol, čelad, sabelj in bodal, s sprehajalnim mečem in deželno

zastavo. 21

Valvasor, Die Ehre I, s. p. uvod, Saſhtitno voſhejne te Krajnſke deshele. 22

Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo, str. 353–359. 23

Prav tam, str. 370. – O Valvasorjevi ženi Golec, Neznano in presenetljivo, str. 356–357. 24

V spominih Valvasorjevega potomca Franca Ksaverja barona Dienersperga iz leta 1835 je zapisano, da so

Volfa Sigmunda nesli h krstu 27. junija 1679 v Šentjerneju (ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 21).

Podatka ni mogoče preveriti, ker je šentjernejska krstna matica iz tega časa izgubljena, gotovo pa je, da Volf

Sigmund ni bil krščen v župniji Šmihel pri Novem mestu (prim. šmihelsko krstno matico v KANM, šk. 63, št.

55, R/7 1665–1680), kjer je njegov oče posedoval graščino Pred malim mostkom (Smole, Graščine, str. 386). Ko

se je leta 1698 prvič oženil, z Marijo Agnes pl. Mospach iz graščine Ribče, je v poročni matici župnije Vače

zapisano, da je doma iz župnije Šentjernej, s Šentjernejskega polja (Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo, str.

370). 25

ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg. 26

ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 123, Topografija Kranjske I, Gracarjev turn, str. 374. 27

StLA, A. Dienersperg, K 1, H 1, Familien Acten.

pri Šentjerneju, ki jo je Regina Konstancija podedovala po prvem soprogu Janezu Lovrencu

pl. Wernegku. Na Volavčah, kjer je tekla zibelka njunima hčerkama, iz katerih sta izšli

kranjska in štajerska veja Valvasor-Dienerspergovega potomstva, in na bližnjem Gracarjevem

turnu sta zakonca po Breckerfeldovih besedah uživala lagodno družabno življenje, a so ju

družinska nesoglasja proti koncu življenja ločila od postelje in mize.28

Dienerspergov dom je

sicer izžareval precej vojaškega duha, saj sta se v vojaško službo podala tudi njegov sin iz

prvega zakona Jožef Avguštin, umrl med vnovično turško vojno v Temišvaru (1737), in zet

Adam Nikolaj pl. Iljašić, hrvaški podban, od leta 1730 poročen z Dienerspergovo najstarejšo

hčerko Marijo Ano.29

Tudi starejšo od svojih dveh hčera iz zakona z Valvasorjevo hčerko je nekdanji častnik

pl. Dienersperg zaupal v zakon odsluženemu častniku, svojemu sorodniku Petru Dominiku

pl. Dienerspergu (1700–1764), lastniku graščine Ponikva severovzhodno od Celja. Ob poroki

leta 1732 je bilo temu dobrih trideset let, o njegovi vojaški dejavnosti pa je znano le, da naj bi

bil nadporočnik v oklopnem (kirasirskem) polku Cordova (Curasier Rgmt. Cardova).30

Čeprav mu je poroka s kranjsko sorodnico, Valvasorjevo vnukinjo Jožefo pl. Dienersperg

(1712–1769), prinesla občutno gmotno korist, zakonca z gradu Ponikva nista sodila med

petično žlahtno gospodo, še zlasti ker jima je odrastlo deset od trinajstih otrok, samih sinov.

Ne preseneča, da so polovici namenili častniški poklic, saj bi ob delitvi rodbinskega

premoženja prišel na vsakega vse preskromen delež. Ko je bilo devet bratov pl.

Dienerspergov že po očetovi smrti povzdignjenih 5. junija 1766 skupaj s stricem Donatom

Alojzom v baronski stan, se to ni zgodilo zaradi njihovih vojaških zaslug, saj so bili tedaj po

večini še mladeniči in eden sploh še otrok, temveč zavoljo drugih, minulih zaslug članov

Dienerspergove rodbine.31

Odtlej so se Dienerspergi z zamudo uvrščali med barone, dali vrsto

častnikov in po moški strani izumrli leta 1905 z majorjem avstro-ogrske vojske.32

Razen o Petru, ki je naredil bleščečo častniško kariero, vemo o bratih malo, skoraj vse

iz druge roke. Zaradi uničenja ponikovskih krstnih matic poznamo celo njihove rojstne

podatke samo iz takšnih virov, za nekaj bratov pa zgolj približno. Nekateri podatki o njihovih

usodah si tudi nasprotujejo, pri čemer se je mogoče še najbolj zanesti na pisna pričevanja

nečaka Franca Ksaverja (1773–1846). Ta, sin edinega od bratov z legitimnim potomstvom, je

o svojih stricih Jožefu (r. 1734), Petru (r. 1746), Kajetanu (r. ok. 1746), Rajmundu (r.

1750) in Maksimilijanu (r. 1756) baronih Dienersperg, ki jih je lahko vse še osebno

poznal, zapisal naslednje besede: 33

»Od devetih sinov34

se jih je pet posvetilo vojaškemu stanu. V zadnji turški vojni je

Rajmund baron Dienersperg, nadporočnik v polku nemškega mojstra (Deutschmeister), našel

junaško smrt pri napadu na Dubico dne 25. aprila 1788, med prostovoljci v tranšeji

(Laufgraben) skupaj z generalmajorjem grofom Khuenom, ki je bil tam smrtno ranjen.35

V

istem letu, 3. oktobra med napadom na [Bosanski] Novi, je bil Jožef, poročnik pri [polku]

Baaden Durlachu, obstreljen do pohabljenosti in je moral stopiti v pokoj, nakar je kmalu

28

Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo, str. 370–376. 29

Prav tam, str. 371. 30

ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 35; ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII,

Dienersperg. 31

ÖStA, AVAFHKA, Adelsakten, Dienersperg Freiherrnstand 1766, 5. 6. 1766. – Frank, Standeserhebungen,

str. 29, ima datum povzdignitve datum 1. julij. 1766. 32

Gothaisches genealogisches Taschenbuch der freiherrlichen Häuser 61 (1911), str. 155. 33

ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, Zgodovina plemiške rodbine Dienersberg, str. 36–39. 34

Mednje ni štel svojega gluhonemega strica Antona (1732/33 – 1797). 35

Leta 1774 je tedaj 24-letni Rajmund izpričan kot poročnik v pehotnem polku generala pl. Putterla (StLA, A.

Dienersperg, K 1, H 13, 22. 8. 1774). Po sekundarnih virih naj bi kot nadporočnik v pehotnem polku umrl že leta

1779 na Češkem (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg; StLA, A. Dienersperg, K 1, H 1,

Dienersperg von der Steyermarkischen Linie).

umrl.36

Novi je nato zavzel feldmaršal baron Laudon, Dubico pa konjeniški general knez

Karel Lichtenstein. Kajetan je kot stotnik v Steinovem polku 29. oktobra 1795 pod generalom

Wurmserjem obležal pred sovražnikom med naskokom na weissenburške linije [Wissembourg

v Alzaciji]. Maksa so vojaške in vojne tegobe, že tako slabotnega telesa, tako zelo napadle, da

je moral prestopiti v civilno službo.37

Končno je Peter baron Dienersperg umrl v 73. letu dne

23. julija 1819 v Požunu (Bratislavi) na Ogrskem kot podmaršal (feldmaršallajtnant).

Njegovi vojni tovariši so mu postavili spomenik, na katerem je proti koncu epitaf z

naslednjimi vrsticami: »23. julija 1819 je bil z vojaškimi slovesnostmi, primernimi njegovim

častem, pokopan ovoj v 73. letu življenja umrlega c. kr. generalfeldmaršallajtnanta Petra

barona Dienersperga«. Izobrazbo je pridobil na vojaški akademiji v Dunajskem Novem

mestu, kamor so ga leta 175338

spravili štajerski deželni stanovi. V letu 1768 je vstopil v c. kr.

oklopni (kirasirski) polk vojvodine Modene39

in v tem času pokazal svoj vojni talent kot

poročnik v vseh vojnih pohodih in na časten način. Pridobljeno slavo, da je tudi kot vojščak

spoštoval in cenil človečnost, je ob iskrenem žalovanju svojih prijateljev odnesel s seboj v

grob. Njegovo znatno premoženje je po oporoki dedoval njegov naravni sin Peter Fischer,

praporščak pri [polku] »vacant Ducka 1819«.

Če se spomini Franca Ksaverja ne bi ohranili, bi sicer vedeli za častniški poklic vseh

bratov, a bi težko kdaj izvedeli za večino navedenih podrobnosti. Zanesljivo pa bi ostalo

neznano, da je imel Peter nezakonskega sina z enakim imenom, prav tako častnika,40

še

posebej ker je sin, kot bomo videli v nadaljevanju, svoj izvor zelo spretno prikrival.

O Petru baronu Dienerspergu (1746–1819), rojenem 24. marca 1746 na Ponikvi, je

znanega daleč največ, saj je naredil bleščečo častniško kariero, dosegel od Valvasorjevih

potomcev najvišji čin in si kot edini prislužil tudi geslo v Wurzbachovem avstrijskem

biografskem leksikonu. Pri trinajstih je vstopil na vojaško akademijo v Dunajskem Novem

mestu, sodeloval v bavarski nasledstveni vojni (1778–79) in se najbolj proslavil v vojnah s

Francozi, med katerimi se je strmo vzpenjal po častniški lestvici. Po zmagi pri Aachnu (1793),

ko je njegov eskadron zajel sovražnikov štab, je leta 1794 postal major, po vnovičnih vojaških

uspehih že leta 1800 generalmajor in dosegel leta 1809 tretji najvišji vojaški čin, naslov

podmaršala (Feldmarschalleutnant). Isto leto je stopil v pokoj in nazadnje živel v Požunu,

današnji Bratislavi, kjer je tudi umrl (po uradnih podatkih) 21. julija 1819, star 73 let.41

Rodne

36

Lazarinijeva genealoška zbirka (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII, Dienersperg) navaja

letnico smrti 1788 in čin stotnika, Zdi se, da so imeli domači Jožefa nekaj časa za mrtvega že v sedemdesetih

letih. 27. februarja 1776 je namreč njegov brat Franc Ksaver plačal župniku na Dobrni 50 maš za umrlim (StLA,

A. Dienersperg, K 1, H 14, 5. 8. 1774; H 10, 27. 2. 1776). 37

Po mlajši različici Dienerspergovega rodovnika v ARS, nastalega po letu 1780, je bil Maksimilijan »Cadet

unter Ritl« (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg). Ko se je 21. oktobra 1782 v Gradcu oženil

z neplemkinjo Ano Marijo Diessler, je v poročni matici označen kot mitninski nadzornik na tamkajšnji cestni

mitnici (Schiviz von Schivizhofen, Der Adel in den Matriken, str. 240). 38

Letnica je napačna, saj je bilo Petru tedaj komaj sedem let. V Dunajsko Novo mesto je prišel kvečjemu pri

desetih ali enajstih letih. Po Lazarinijevi genealoški zbirki, v kateri je tudi datum Petrovega rojstva 24. marec

1746, naj bi vstopil na akademijo leta 1759, star torej 13 let (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk.

VIII, Dienersperg). 39

Očitno notranjeavstrijski kirasirski polk št. 4, od leta 1723 do 1743 imenovan Modena d'Este (prim. Militär-

Schematismus 1816, str. 360). Po Wurzbachovem biografskem leksikonu je Peter vstopil k omenjenemu polku 1.

januarja 1767, po končani akademiji (Wurzbach, Biographisches Lexikon, str. 285). 40

Za Petra Fischerja je seveda izvedelo celotno Dienerspergovo prizadeto sorodstvo, in sicer najpozneje tedaj,

ko je stric Peter baron Dienersperg zapustil znatno premoženje in tega niso dedovali nečak in dve nečakinji.

Pranečak Franc vitez Gadolla (1797–1866) v rokopisnem elaboratu o rodbini Dinersperg (po 1860) pravi, da je

dediščino »ujel« nezakonski sin Fischer: »ein Seitenkind Fischer, der die Erbshaft gefischt hat« (StLA,

Handschriften, Gruppe 2, Hss. 917 (3074), fol. 6), a si pri identificiranju nezakonskega sina s takim podatkom ne

bi mogli pomagati. 41

ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII, Dienersperg. – O vojaški karieri: Wurzbach,

Biographisches Lexikon, str. 285, geslo: Dienersperg, Peter. Leksikon ne navaja datuma rojstva, temveč samo

kraje in družino na spodnjem Štajerskem je obiskal vsaj še leta 1811, že kot upokojeni

podmaršal.42

SLIKOVNA PRILOGA 1: Podmaršal Peter baron Dienersperg (1746–1819)

(last Mirjam Gadolla, Dunaj)

General Peter baron Dienersperg je svojega nezakonskega sina Petra Fischerja

(1801, Veszprém – 1896, Dunaj) – dobil ga je, ko mu je bilo že 55 let – razkril sorodnikom

najpozneje v oporoki, ki jo v spominih omenja nečak Franc Ksaver. Ali so bili štajerski

Dienerspergi s Fischerjem kdaj v stikih, ostaja neodgovorjeno, so pa vsekakor sledili njegovi

častniški karieri, če ne drugače, prek vojaških šematizmov. Ko je Fischerjev bratranec Franc

Ksaver baron Dienersperg leta 1835 pisal rodbinsko kroniko in spomine, je namreč navedel,

da je Fischer praporščak v Dukovem polku.43

Ob raziskovanju Fischerjeve življenjske poti se

je sicer dolgo zdelo, da ne gre za pravo osebo in da je bratranec napačno sklepal na sorodnika

zgolj iz častnikovega imena in priimka, ki ga je našel v šematizmih. Peter Fischer je bil

namreč o svojem izvoru zelo skrivnosten in tako je samo vztrajno preverjanje razpoložljivih

podatkov potrdilo, da gre res za Dienerspergovega sina. V Petrovi častniški karakteristiki – t.

i. »Conduite-Listen« – najdemo več zavajajočih in protislovnih podatkov o njegovem izvoru,

ki so se nazadnje pokazali kot izmišljeni. Tako naj bi se rodil leta 1801 ali 1802 v Laufnu v

Švici, nekajkrat je naveden s plemiškim predikatom (Edler) von Fischer – kot takega ga

dosledno navajajo tiskani vojaški šematizmi –, v rubriki o socialnem izvoru pa se pojavljajo

navedbe: sin oficirja, sin stotnika, sin pokojnega polkovnika Fischerja (!).44

Nenavadno je, a

zgolj na videz, da Fischer podatkov o kraju svojega rojstva ni nikoli popravil, saj je dobro

vedel, da se je v resnici rodil v Veszprému na Ogrskem. Ta kraj rojstva je naveden tudi v

mrliški matici ob njegovi smrti na Dunaju leta 189645

in v vojaški poročni matični knjigi 39.

ogrskega pehotnega polka ob poroki leta 1839 v Budimu. V tej je o ženinu še povedano, da je

zakonski sin (!) polkovnika Petra Fischerja in Marianne Schlicher.46

Toda v avstrijski vojski

ni nikoli obstajal polkovnik niti stotnik s takim imenom,47

zato pa je v Veszprému v času

Petrovega rojstva služboval njegov nezakonski oče Peter baron Dienersperg, leta 1800 še s

činom polkovnika (!) in leta 1801 že generalmajorja.48

Na dlani je torej, da so bili v krstno

matico vpisani potvorjeni podatki o otrokovem zakonitem rojstvu in priimku: nezakonski oče

polkovnik Peter baron Dienersperg je postal »lažni« polkovnik Peter Fischer, kot se je po

leto 1746 in netočen rojstni kraj Celje. – Österreichischer Militär-Almanach 1800, str. 182; 1801, str. 207; 1802,

str. 175; 1803, str. 36; Schematismus der kaiserlich-königlichen Armee 1804, str. 34; 1805, str. 42; 1806, str. 42;

1807, str. 39; 1808, str. 35; Schematismus der Oesterreichisch-kaiserlichen Armee 1810, str. 39. – O hierarhiji

avstrijske generalitete in Dienerspergovem položaju v njej gl. Hof- und Staats-Schematismus, str. 290 sl. –

Datum smrti 21. julij navaja poleg Wurzbachovega leksikona tudi Militär-Schematismus 1820, str. 470. 42

V bratovi graščini Zgornji Lanovž pri Celju je 15. oktobra 1811 podpisal dve pobotnici o prejeti dediščini po

umrlih bratih (StLA, A. Dienersperg, K 2, H 51, H 52). 43

Kot kadet tega polka – 39. ogrskega pehotnega polka – je Fischer v vojaških šematizmih dejansko izpričan od

leta 1821, torej dve leti po očetovi smrti, praporščak pa je postal po dobrem letu in ostal do povzdignitve v

podporočnika leta 1829. Militär-Schematismus 1821, str. 175; 1822, str. 175; 1823, str. 175; 1824, str. 174;

1825, str. 174; 1826, str. 174; 1827, str. 174; 1828, str. 174; 1829, str. 174; 1830, str. 174. – Po navedbi službene

dobe v Conduite-Listen je mogoče izračunati, da je postal privatni kadet sredi novembra 1819 (ÖStA, KA,

Conduite-Listen, K 116, IR 39/1849, 30. 4. 1850). 44

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 116, IR 39/1824–1849; K 189, IR 52/1854. 45

DAW, Matrikenarchiv, Matriken-Zweitschriften, Wien–Landstrasse, Todtenduplikat 1896, No. 242. 46

ÖStA, KA, Militärmatriken, Trauungsbuch IR Nr. 39, Tom 1, 1816–1858, Nr. 01863. 47

Prim. Österreichischer Militär-Almanach I–XIV (1790–1803); Schematismus der kaiserlich-königlichen

Armee XV–XIX (1804–1808), Schematismus der Oesterreichisch-Kaiserlichen Armee XX–XXV (1810–1814). 48

V Veszprému je ostal na mestu brigadirja do leta 1804 ali 1805, ko je bil že brigadir v Kőszegu (Militär-

Almanach 1800, str. 182; 1801, str. 207; 1802, str. 175; 1803, str. 36; Schematismus der Oesterreichisch-

Kaiserlichen Armee 1804, str. 34; 1805, str. 42).

njem imenoval tudi sin.49

Dienersperg se z otrokovo materjo očitno ni poročil zaradi prevelike

stanovske razlike, je pa sina najpozneje v oporoki priznal za svojega. Ob podmaršalovi smrti

leta 1819 je bilo Petru Fischerju 18 let in je še isto leto nastopil častniško kariero. Lažno

navajanje kraja rojstva Laufen v Švici,50

ki se vleče skozi vso njegovo častniško

karakteristiko, je bilo prikladno sredstvo za prikrivanje resnice o častnikovem dejanskem

izvoru: ker naj bi se rodil v tujini, bi bil lahko po potrebi sin neavstrijskega, švicarskega

častnika Fischerja s plemiškim predikatom.

Kakor koli, Peter Fischer je po svojem očetu baronu Dienerspergu nesporno

podedoval vojaške sposobnosti, saj srečujemo v njegovi karakteristiki same pohvale. Pobliže

ga prvič spoznamo leta 1824 kot 23-letnega kadeta 39. ogrskega pehotnega polka v

dalmatinskem Zadru. Bil je vedre in vesele narave, z veliko naravnimi darovi, dobro je pisal

in govoril nemško, dokaj dobro italijansko in francosko, nekoliko še madžarsko in latinsko. V

rubrikah o vojaških znanjih je označen kot sposoben, uporaben in spreten, veljal je tudi za

skromnega in priljubljenega, med kolegi pa je izstopal po daleč največjem naboru posebnih

znanj: matematike, geografije, zgodovine, statistike, arhitekture in prostega risanja, ne

nazadnje je bil metodično dober plavalec.51

Že v zreli dobi, pri petdesetih letih je vrhu vsega

na Dunaju absolviral filozofijo.52

Pri opisih Fischerjevih nevojaških znanj in veščin se zdi, kot

bi brali karakteristiko njegovega prapradeda Janeza Vajkarda Valvasorja. Ne nazadnje je znal

tudi dobro predavati in pisati. Po besedah generala Josipa Jelačića (hrvaškega bana) iz leta

1854 »ima izjemen dar predavanja tako v govoru kot pisanju, njegov slog je jasen in zelo

pravilen, podajanje temeljito, podrejene zna natanko podučiti«.53

Nadrejeni niso nič manj cenili njegovih vojaških sposobnosti in človeških lastnosti.

Skoraj vsa službena leta je preživel pri istem, 39. pehotnemu polku na Ogrskem in se po

častniški hierarhiji dolgo vzpenjal z zmernim tempom. Prvega vojnega pohoda se je udeležil

še kot kadet-začetnik leta 1821, in sicer proti Piemontu, nato pa je čakal na novo priložnost

skoraj tri desetletja. Njegove sposobnosti in zvestoba Habsburški hiši so bili postavljeni na

preizkušnjo v revolucionarnih letih 1848–1849, ki sta mu prinesli napredovanje in dve

odlikovanji – vojaški križec za zasluge in naziv viteza avstrijskega kronskega reda 3. razeda.

Iz »odpadniškega« Budima, kjer je v negotovosti pustil družino, je septembra 1848 pohitel na

Dunaj in se izkazal pri naskoku na barikade revolucionarjev. Še isto leto so ga dodelili štabu

generalnega kvartirmojstra – tu je, kot bomo videli, služil svojčas že njegov bratranec Jožef

Marija (Benjamin) baron Dienersperg –, s katerim se je udeležil pohoda proti Ogrski. Leta

1853 je slednjič napredoval do polkovnika in štabnega častnika 52. pehotnega polka, leta

1855 pa je v Budimu stopil v pokoj. Službene karakteristike vseskozi poudarjajo njegove

vsestranske sposobnosti, nadarjenost, bistrost, dober značaj, sproščenost in veselo naravo. Po

besedah generala Josipa Jelačića (1854) je imel »pravilen vojaški pogled in dar natančnega

orientiranja«, bil nasploh inteligenten, izobražen, izkušen in zelo praktičen vojak, »trden

značaj in časten mož v polnem pomenu besede«, vedno pripravljen pomagati, »najboljši zgled

častnikom«, spodoben in moralen v zasebnem življenju, kot tak vse pohvale vreden štabni

oficir in sposoben poveljevati polku.54

Kot upokojeni polkovnik je živel še dobrih štirideset

49

Po podatkih Županijskega arhiva v Veszprému (Veszprém Megyei Levéltár) ni bil krst Petra Fischerja vpisan

v letih med 1800 in 1807 v nobeno od krstnih maticah župnij v samem mestu Vezsprém, kar navaja k sklepu, da

so ga krstili nekje v okolici (dopis avtorju 13. 8. 2009). 50

V katoliških župnijah obeh švicarskih Laufnov – v kantonih Zürich in Basel – ni bil v tem času krščen noben

Peter Fischer (dopis Državnega arhiva Kantona Basel (Staatsarchiv des Kantons Basel–Landschaft) avtorju 13.

7. 2009 in Državnega arhiva kantona Zürich (Staatsarchiv des Kantons Zürich) 15. 7. 2009). 51

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 116, IR 39/1824–1849. 52

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 116, IR 39/1849; K 189, IR 52/1854. 53

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 189, IR 52/1854. 54

Prav tam. – O upokojitvi: Pensionsprotokoll, Band 15, S. 79.

let, prvih dvajset v Budimu, nato v Hietzingu pri Dunaju in nazadnje na Dunaju,55

kjer je v

visoki starosti 95 let preminil 23. decembra 1896.56

Častnik je bil tudi njegov zet Edmund Preininger (1833, Praga – 1905, Dunaj),

soprog edine odrastle hčerke Aleksije–Alice (1844, Arad – 1941, Dunaj), ob tastovi smrti že

15 let upokojeni major. Preininger, sin uradnika, po rodu Čeh s češčino kot maternim

jezikom, je vstopil v vojsko leta 1849, in sicer k istemu 39. ogrskemu pehotnemu polku kot

njegov tast. V znameniti krvavi bitki pri Solferinu 24. junija 1859, kar je bil tudi njegov edini

vojni pohod, si je zaradi rane v spodnjo čeljust prislužil vojaški križec za zasluge. Kot stotnik

1. razreda in poveljnik čete je leta 1873 prestopil k cesarski telesni gardi (Arcieren-Leibgarde)

in ostal do konca njen ritmojster (stotnik). Leta 1888 je opravljal službo gardnega vice-

stražmojstra in dobil ob upokojitvi leta 1890 »ad honorem« majorski čin.57

Poleg »skrivnega Dienersperga« Petra Fischerja so v 19. stoletju služili v avstrijski

armadi še štirje legitimni baroni Dienerspergi, a se častniška uniforma dvema ni dobro

prilegala. Največ smisla za vojaški poklic je gotovo pokazal najstarejši, nečak petih bratov-

častnikov in Fischerjev precej starejši bratranec Jožef Marija (Benjamin) baron

Dienersperg (1778–1811)58

z gradu Dobrna. Vojaški šematizmi pričajo o sposobnem

častniku, ki je bil pri 31-ih že stotnik. Vseskozi je pripadal 27. pehotnemu polku s sedežem v

Gradcu, po vojaških stopnjah pa je napredoval takole: 1796 praporščak, 1801 poročnik, 1805

nadporočnik, 1809 podstotnik, isto leto stotnik.59

Medtem so ga trikrat dodelili posebnim

strokovnim službam na Dunaju: dvakrat štabu generalnega kvartirmojstra ter enkrat tajnemu

vojnemu arhivu. Kot stotnik se je bolan vrnil na rodno Dobrno samo umret. Preminil ni v

graščini svojih staršev, temveč med zdravljenjem v toplicah 29. maja 1811.60

Brat Franc

Ksaver mu je v spominih četrt stoletja pozneje postavil domala veličasten pomnik: 61

»Čeprav je moj drugi brat Jožef umrl že leta 1811, mi bratovska ljubezen ne dovoljuje,

da bi ga molče preskočil. Moj brat Jožef Benjamin, rojen 28. avgusta 1778, je bil na vojaški

akademiji v Dunajskem Novem mestu nameščen na stanovskem mestu [štajerskih deželnih

stanov]. Tam je zelo dobro napredoval, s častmi končal svoje 8-letno šolanje (Cours) in bil

potem spomladi 1797 kot praporščak (Fähnrich) dodeljen linijskemu pehotnemu polku št. 27.

Leta 1804 so ga potegnili že v štab generalnega kvartirmojstra in potem ko je še pri polku

napredoval do poročnika, je bil tu povišan v nadporočnika. Po Bratislavskem miru [1805] je

bil spet dodeljen prejšnjemu polku. Ker je bil zelo uporaben častnik, so ga v mirnem času

navadno uporabili za konskripcijske posle ali za sprejemanje v vojsko in risanje map. Na

zadnjem področju je v veliko zadovoljstvo svojih nadrejenih delal poskuse v Dalmaciji in

Vojni krajini. Leta 1807 so ga poklicali na Dunaj in uporabili pri c. kr. tajnem vojnem arhivu.

Ta nastavitev, povezana z lepim dodatkom, je trajala do izbruha nesrečne vojne leta 1809, ko

je bil ponovno dodeljen v štab generalnega kvartirmojstra, in sicer kot pravi stotnik. Ne toliko

zaradi napornega vojnega pohoda, kakor zaradi večmesečnega bivanja na Ogrskem med

55

Vojaški šematizmi ga kot upokojenega polkovnika do leta 1875 navajajo v Budimu (Militär-Schematismus

1875, str. 132), od 1876 do 1891 v Hietzingu (Kais. königl. Militär-Schematismus 1876, str. 134; Schematismus

1891, str. 167) in od leta 1892 na Dunaju (Schematismus 1892, str. 167). 56

DAW, Matrikenarchiv, Matriken-Zweitschriften, Wien–Landstrasse, Todtenduplikat 1896, No. 242. 57

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 2598. 58

Njegovo drugo ime Marija je povzeto po Lazarinijevi genealoški zbirki, ki vsebuje nasploh zelo točne podatke

o rojstvih in smrtih Dienerspergovih otrok (ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII). Brat Franc

Ksaver ga sicer pozneje v spominih imenuje Jožef Benjamin, vsi drugi viri pa zgolj Jožef. Ker so matične knjige

župnije Dobrna za čas pred letom 1783 uničene, poznamo krstna imena in datume rojstev Dienerspergovih otrok

te generacije po večini le iz virov druge roke, izjemoma iz izpisov iz krstne matice (Golec, Trpljenje »celjskega

Wertherja«, str. 15). 59

Geschichte des k. k. Infanterie-Regiments, Beilagen, str. XXVIII; Schematismus 1810, str. 143. – Zgodovina

27. pehotnega polka ga sicer zmotno imenuje Johann (gl. v isti opombi). 60

NŠAM, Matične knjige, Dobrna, M 1771–1830, fol. 308. 61

ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 62–65.

umikom se je nalezel tamkajšnje endemične vročice. Deloma oslabljen zaradi ranitve v prsi

14. junija 1800 pri Marengu62

in morda zaradi napačnega in nepravilnega zdravljenja

bolezni je, izčrpan na močeh, zapadel v nekakšno vodenico, si le toliko opomogel, da je

zmogel potovanje iz Győra na Ogrskem do Celja, mislil, da mu bodo toplice na Dobrni

bolezen ublažile, a ji je 26. maja 181163

podlegel. Tako je umrl ta dobri brat v 32. letu

življenja kot pravi stotnik in nam dal s svojo lepo kariero pravico [predvideti], da bi ob

izjemnem talentu in nadvse dobrih lastnostih prišel nekoč še do visokih časti. Requiescat in

pace. Človek je navadna žoga usode.«

Kot se zdi, je imel Jožef vsaj toliko smisla kot za operativno častniško delo tudi za

»specialne veščine«. Izvajanje konskripcij (vojaškega popisa prebivalstva), veselje do

kartografije in dodelitev tajnemu vojnemu arhivu razkrivajo v njem verjetno kar nekaj

valvasorjevskega duha, in sicer tiste komponente, ki jo zaznamo pri polihistorjevih potomcih

v častniški službi pozneje samo še pri Petru Fischerju in Egonu Ehrlichu.

Jožefov starejši brat Franc Ksaver baron Dienersperg (1773–1846), absolvirani

pravnik in pisec rodbinske kronike s spomini, je imel drugačne darove in ambicije, ki pa jih

zaradi osebnega značaja in nezdravih družinskih razmer zelo dolgo ni mogel razviti. Oče ga je

namreč ljubosumno priklepal na domačo posest in mu branil stopiti v želeno uradniško

službo. Slednjič je očetovo nasprotovanje njegovi zvezi s poznejšo ženo – poročil se je lahko

šele pri štiridesetih – pripeljalo tako daleč, da je stari baron pognal 31-letnega Franca

Ksaverja čez prag. Tridesetletnik, ki je v brezupu in brezizhodnosti večkrat premišljeval, da bi

si vzel življenje, se je po štirih letih životarjenja v Celju in pri sestrah na gradovih Tabor in

Blagovna leta 1808 oprijel priložnosti, ki jo je ponujala novonastala deželna bramba. Tako so

ga 22. julija 1808 postavili za stotnika 6. čete 2. celjskega brambovskega bataljona pod

poveljstvom majorja pl. Leüzendorfa. Ko je spomladi naslednje leto, po ponovnem izbruhu

vojne s Francijo, z deželno brambo zapuščal domače okolje in se v pismu poslovil od očeta, je

prišlo v odnosih med sinom in očetom do zasuka. Moža sta se po več letih napetosti in sporov

spravila, Franc Ksaver pa je naslednje leto 1810 na očetovo željo zapustil deželno brambo in

si tri leta zatem končno lahko ustvaril družino.64

A tudi novi dobrnski graščak Franc Ksaver podobno kot njegov oče ni znal vedno

presoditi, kaj je dobro za njegove sinove. Dva od treh je namenil za častnika, čeprav po

značaju nobeden od njiju ni bil primeren za vojaško službo in sta jo oba tudi zgodaj zapustila.

Pri prvem, Janezu (Johannu) Nepomuku (1818–1885), je oče kmalu spoznal napako, o

kateri piše v spominih: »Svojega sina Janeza Nepomuka sem konec oktobra 1829 odpeljal na

vojaško akademijo v Dunajsko Novo mesto, na stanovsko mesto, a sem ga moral maja 1835

vzeti ven in spravil sem ga za kadeta h koroškemu Latermannovemu polku, kjer je bil tedaj

polkovnik moj svak baron Adelstein.65

Njegova tiha narava in celotni značaj sta bila namreč

tako malo primerna za akademijo, da bi težko prišel ven kot častnik.«66

Kmalu zatem, leta

1836 ali najpozneje 1837, pa mu je sina uspelo spraviti v domači, 27. notranjeavstrijski polk s

sedežem v Gradcu.67

17-letni mladenič je torej v vojski začel na novo kot kadet, kar je ostal

62

Bitka med francosko vojsko pod poveljstvom Napoleona Bonaparteja in avstrijskimi silami pri Marengu v

severni Italiji. 63

Po dobrnski mrliški matici je Jožef baron Dienersperg preminil tri dni pozneje, 29. maja 1811 (NŠAM,

Matične knjige, Dobrna, M 1771–1830, fol. 308). 64

ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 66–79; prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 20–21. –

O funkciji stotnika deželne brambe govori tudi dokument z dne 26. julija 1808 (StLA, A. Dienersperg, K 1, H

16). 65

Jožef baron Adelstein (1780, Dobrnica pri Dobrni – 1850, Dunaj). 66

ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 86. 67

»Med drugim sem se zavzel tudi za svojega sina Johanna Nepomuka, da so ga iz Latermannovega polka

prestavili k »Luxem«, v domovinski polk« (prav tam, str. 88). – Po vojaškem šematizmu za leto 1836 je bil

Johann še kadet pri 7. ilirskem pehotnem polku (Latermannovem) (Militär-Schematismus 1836, str. 111),

zelo dolgo, najprej pri omenjenem Latermanovem 7. ilirskem polku, nato pri 27.

notranjeavstrijskem pehotnem polku, zatem pri 5. češkem dragonskem in slednjič pri 3.

avstrijskem kirasirskem,68

kjer je v dveh letih med 1846 in 1848 naglo napredoval v

podporočnika in nadporočnika. Ni jasno, čemu gre pripisati hitro napredovanje, a bržčas zlasti

nesorazmerno dolgemu 11-letnemu kadetstvu. V vojnih pohodih v nemirnih letih 1848–1849

ni sodeloval, po vojaški karakteristiki pa tudi po ničemer ni posebej izstopal. Bil naj bi zdrav,

resen, dobrodušen, v polku skromen, do podrejenih pravičen, prizadeven, z veliko volje, pri

urjenju vojakov še šibek in nazadnje uporaben v običajni službi, potem ko je še leta 1847

označen samo kot »uporaben pod nadzorom«. Imel naj bi nekaj talentov, od posebnih znanj

sta navedeni zgodovina in geografija. Upoštevaje, da je šel od doma že pri enajstih letih in da

tudi pozneje ni služboval v slovenskem okolju, niti ne preseneča, da je v njegovi osebni

karakteristiki (Conduite-Liste) navedeno samo dobro znanje nemščine, ne pa tudi obvladanje

slovenščine.69

Glede na to, da je slednjič hitro napredoval od kadeta do nadporočnika in s tem

nadoknadil zamujeno, bi pričakovali, da bo nadaljeval po zastavljeni poti, toda Janeza

(Johanna) Nepomuka srečamo v vojaških šematizmih nazadnje leta 1850, starega 32 let.70

Vojsko je iz neznanega razloga zapustil naslednje leto, ko se je prvič upokojil. Za zelo kratek

čas se ji je leta 1855 spet pridružil kot inšpekcijski oficir pri 27. poljski bolnišnici v Gradcu,

ki pa je bila še isto leto razpuščena in nadporočnik Dienersperg ponovno upokojen.71

Ob

zadnji upokojitvi, ko mu je bilo 37 let, so ga označili kot človeka dokaj dobrega vedenja, brez

moralnih napak in vojnih izkušenj, govoril je samo nemško, bil marljiv, a z malo uspeha. Kot

upokojenec je živel v Gradcu, a je kmalu, najpozneje leta 1860, duševno zbolel. Leta 1861 se

je znašel v zasebni umobolnici na Dunaju, od koder so ga čez dve leti premestili v drugo

zasebno umobolnico v bližnji Lainz pri Hietzingu. Tu je preživel naslednjih 22 let do smrti

30. januarja 1885.72

Njegov dve leti mlajši brat Anton Aleks baron Dienersperg (1820–1889) je kazal še

manj zanimanja in sposobnosti za častnika in je vojsko zapustil pred bratom. Kot je v

nadaljevanju očetovih spominov zapisal sam, bi se rad posvetil tehniki, a je materin svak

Ferdinand vitez (Ritter von) Carriere de Tour de Camp, stotnik pri 47. pehotnem polku,

prepričal njegovega očeta, da ga je pri devetnajstih poslal leta 1839 za kadeta k omenjenemu

polku v Bologno, tedaj v Papeški državi.73

Vojaška karakteristika (Conduite-Liste) ga kot

kadeta po dveh oziroma treh letih služenja (1841–1842) označuje kot mirnega, z malo talenti,

sicer prizadevnega, a ne vedno uspešnega, zelo vljudnega in priljubljenega, z znanjem

nemščine in slovenščine (windisch), od posebnih znanj pa je obvladal situacijsko in prosto

risanje.74

Sredi štiridesetih let, ko je bil že podporočnik (od 1844) pri 8. pehotnem polku,

beremo o njem kot o srednje nadarjenem človeku, kar je pomenljivo ob dejstvu, da naj bi

imela večina častnikov njegovega polka veliko darov. Poleg nemščine je znal nekoliko

italijansko in slovensko (krainerisch), sicer pa ni imel nikakršnih posebnih znanj, obvladal ni

niti jezdenja. Prizadeven, urejen, skromen in drugače kot častniški tovariši brez napak (ni

kartal, pil, se prepiral ali zadolževal) je označen kot »uporaben«, očitali pa so mu, da je do

naslednje leto pa je že naveden pri 27. notranjeavstrijskem pehotnem polku (Militär-Schematismus 1837, str.

156). – Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 23–24. 68

Militär-Schematismus 1840, str. 155; 1841, str. 156; 1843, str. 311; 1845, str. 312; 1847, str. 296. 69

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 548, 3. Kür. Reg./1849. 70

Militär-Schematismus 1850, str. 367. 71

ÖStA, KA, Grundbuchblätter, K 735, Feldspital Nr. 27, Heft 1, S. 3. – Militär-Schematismus 1855, str. 427. 72

ÖStA, KA, Pensionsprotokoll, Band III, fol. 244. – Podatek o datumu smrti, brez navedbe kraja, tudi v:

Gothaisches Genealogisches Taschenbuch der Freiherrlichen Häuser 1886, str. 166, kjer je naveden kot »K. K.

Leutnant a. D.« (c. kr. neaktivni poročnik). – Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 45. 73

ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 88–89. 74

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 126, 47. IR/1841–1842.

podrejenih preveč popustljiv in da potrebuje pri urjenju vojakov še veliko vaje.75

Iz njegovega

lastnega opisa častniške kariere je mogoče povzeti, da se ni nikoli, niti leta 1848, spopadel s

sovražnikom. Posledica hudega prehlada, ki ga je staknil na Poljskem, sta bila naglušnost in

revmatizem, najhujšo preizkušnjo pa je doživel na pohodu novembra 1847, ko je v hudem

mrazu in snežnem metežu vodil z Dunaja v Jihlavo na Moravskem transport rekonvalescentov

in odpuščenih vojakov. Tu je ponovno zbolel in zaradi hude naglušnosti prosil za upokojitev,

vendar naj bi mu jo preprečile intrige njegovega že omenjenega »strica« po materi, zdaj

majorja. Vojsko je iz jeze zapustil leta 1848, sredi revolucionarnega vrenja, ter se v Jihlavi 20.

marca 1849 oženil s hčerko papirničarja.76

Niti Dienerspergovi spomini niti vojaški šematizmi

ne potrjujejo, da bi 28-letni Anton Aleks pred odpustom iz avstrijske vojske dosegel čin

poročnika, ki mu ga pripisujejo poznejši sekundarni viri.77

Tako kot brat Janez (Johann)

Nepomuk je ostal brez poklica in pravega dela, zapovrh oba najbrž tudi brez (dela) dediščine

po očetu, ki jo je s slabim upravljanjem dobrnskih toplic zavozil svak Johann grof Hoyos.

Antona Aleksa in njegovo petčlansko družino je iz gmotne stiske slednjič rešilo oporočno

volilo 25.000 goldinarjev brata Ferdinanda, nenadoma umrlega leta 1853. Ferdinand je

omenjeno vsoto namenil svojemu tedaj triletnemu nečaku Ferdinandu (1850–1905), pri tem

pa otrokovemu očetu, svojemu bratu Antonu Aleksu, zagotovil iz nje uživanje dosmrtne

rente.78

Anton Aleks, človek umetniške narave,79

se je po bivanju v Gradcu in na Dunaju

slednjič naselil pri hčerki na Kogu pri Ormožu, preminil pa 10. januarja 1889 v 69. letu

starosti pri pastorki v Ormožu.80

Njegov edini sin Ferdinand baron Dienersperg (1850–1905) je po očetovi in stričevi

neuspeli častniški karieri kot zadnji moški potomec Dienerspergove rodbine upravičil njeno

ime in vojaški sloves. Vse, kar vemo o Ferdinandu, kaže na predanost in veselje do poklica,

ki ga je opravljal, četudi zanj ni bil nadpovprečno nadarjen in v 37 letih vojaške službe ni

prišel više kot do majorja, tedaj star že skoraj 55 let. Rodil se je sicer v Jihlavi na Moravskem,

a je ostal vse življenje domovinsko pristojen na Dobrno, in čeravno na Slovenskem ni nikoli

živel, je ob dobrem znanju nemščine govoril za službene potrebe zadovoljivo slovensko in

češko ter za silo madžarsko. V vojsko je vstopil kot gimnazijec pri 17-ih in prvih šest let

prostovoljno služil kot nižji topničar, a so ga po končanem dveletnem šolanju na topniški

kadetnici na Dunaju vseeno spoznali za »neprimernega«. Kar četrt stoletja je ostal pri 8.

topniškem polku na območju Dunaja in v Gradcu, dokler ni bil leta 1892 premeščen k 12.

75

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 70, 8. IR/1845–1847. 76

ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 89–91, 94–97. – Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str.

36–38. 77

Kot poročnik je prvič naveden ob poroki 20. marca 1849 v Jihlavi, potem pa tudi ob krstu obeh otrok, rojenih

7. januarja 1850 v Jihlavi in 12. januarja 1855 v Gradcu (MZA Brno, E 67, Sbirka matrik, Řim.-kat. farni uřad

Jihlava-sv. Jakub, matrika oddanyh sv. VI, pag. 535; matrika narozenych sv. XVI, pag. 295; DAG, Matriken-

Zweitschriften, Graz-Münzgraben, Taufen 1855, pag. 78). Tudi v prošnji moravsko-šlezijskemu glavnemu

vojaškemu poveljstvu za spregled trikratnega oklica dne 26. februarja 1849 se je podpisal kot poročnik (MZA

SOA Jihlava, Sbirka dokladů k matrikam okresu Jihlava, nezpracovano), kar pa lahko pomeni le poročnik 2.

razreda. Dejansko je bil iz vojske odpuščen kot podporočnik (prav tam, poročno dovoljenje vojaške oblasti v

Brnu 1. 3. 1849). Pomenljivo je, da je Anton Aleks zadnjič naveden v vojaškem šematizmu leta 1848, vendar ne

med častniki, ampak pri svojem polku povsem na koncu v posebni skupini (Militar-Schematismus 1848, str.

115). 78

ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45, str. 97–104. – Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 39–

45. 79

Čeprav daje njegovo nadaljevanje očetovih spominov (str. 88–104) vtis, da gre za strogo razumskega človeka,

je baron Anton Aleks po malem slikal in pesnil. V skromno ohranjeni zapuščini njegove družine je poleg zbranih

skic, načrtov in risb najti tudi njegove mladostne slike in risbe ter zvezek z lastnimi nemškimi pesmimi iz leta

1883 (ZAP, ZAP 6, Zbirka Muzejskega društva, šk. 52, MD-V-7, Plemiška rodbina Dienersberg). Prim. Golec,

Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 48–49. 80

Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 46–47. – UE Ormož, Matične knjige, Župnija Ormož, MKU

1862–1919, fol. 182.

topniškemu polku in v njem z dvema krajšima dunajskima prekinitvama do smrti služboval po

raznih ogrskih mestih. S svojim trdnim značajem, vedro naravo, mirnim temperamentom,

odločnostjo, vztrajnostjo in sposobnostmi je postopoma napredoval po častniški lestvici in se

izkazal kot zelo dober v vlogi poveljnika baterije, inštruktorja mladih ter štabnega oficirja.

Častniška karakteristika ga poleg tega označuje kot poslušnega in odkritega do nadrejenih,

družabnega in priljubljenega med tovariši ter prijaznega in primerno odločnega v odnosu do

podrejenih, ki so mu zaupali in bili nanj navezani, on pa je skrbel za njihovo dobro in

pozitivno vplival na »duh« podrejenih. Dober jezdec in strelec, visok, telesno zelo krepak in

zdrav je v očeh nadrejenih veljal kot primeren za vse službe tako v miru kot v vojni, a se v

skoraj štirih desetletjih vojaške službe nikoli ni imel priložnosti soočiti s sovražnikom. Baron

Ferdinand, »zgled avstrijskega mirnodobnega častnika«, ki se je sredi petdesetih zdel na

vrhuncu svojih moči, je kot zadnji svojega rodu želel končno izpolniti še obveznost do

Dienerspergove rodbine in ji dati naslednika, pri tem pa je le malo pred ciljem omagal. Ko bi

se moral v Budimpešti poročiti s svojo 23 let mlajšo izbranko, se ga je na strelišču

nepričakovano polotila bolezen. Upanje na ozdravitev je vse bolj plahnelo, saj ga je nato

zadela še možganska kap, po kateri je ostal po desni strani telesa paraliziran.81

Nesrečni major

je svoje življenje prav »melodramatično« sklenil nekaj tednov zatem. Zmogel je le še toliko

moči, da se je 15. decembra 1905 v garnizijski bolnišnici v Budimpešti poročil – v poročno

matično knjigo se niti ni več mogel podpisati – in še isti dan zatisnil oči. Z njegovo smrtjo,

smrtjo na poročni dan, je ugasnila tudi rodbina baronov Dienerspergov.82

V tej generaciji so dali Dienerspergi sicer še enega častnika, Ferdinandovega bratranca

Franca Ksaverja grofa Hoyosa (1833–1896). Bil je skoraj celo generacijo starejši od

zadnjega Dienersperga, vojsko pa je prvič zapustil skoraj pol stoletja in drugič dobrih trideset

let pred njim. Na Dobrni rojeni grof, ki je odraščal v Gradcu, se je odločil za častniško pot po

končani gimnaziji, star 18 let. Leta 1851 je postal kadet 4. dragonskega polka in imel po

vojaški karakteristiki (Conduite-Liste) dispozicije, da postane dober častnik. Čeprav brez

predhodne vojaške izobrazbe, znanja drugih jezikov razen nemškega in posebnih veščin je

obetal s svojim dobrim značajem, zadostno nadarjenostjo, vztrajnostjo, dobrodušnostjo,

priljubljenostjo in močno telesno konstrukcijo. Samo leto dni po vstopu v vojsko je dobil čin

podporočnika in se izkazal kot dokaj dober voditelj.83

Vseskozi je ostal pri istem polku, bil po

štirih letih že nadporočnik, nato pa je vojsko leta 1858 zapustil po skupno nekaj manj kot

sedmih letih službovanja.84

Po lastnih besedah naj bi storil ta korak samo na željo svojega

očeta, ki je želel, naj sin upravlja njegovo majhno posest. Besede, zapisane v prošnji za

pridobitev naziva komornika (1859),85

so nastale le nekaj tednov zatem, ko je moral Frančev

oče Johann grof Hoyos, državni uradnik v Gradcu, prodati zdravilišče Dobrna in je družina

tako rekoč bankrotirala.86

Franc je slekel častniško uniformo že nekaj mesecev prej,87

se na

Dunaju dvakrat oženil88

in se leta 1865 vrnil k vojaškemu poklicu,89

tokrat samo kot poročnik

81

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 451, No. 216. 82

Mikrofilmi poročne in mrliške matične knjige v Mestnem arhivu v Budimpešti: BFL, XV.20 Mikrofilmtár,

XXXIII.1.a/Állami anyakönyvek/A627 (kötet 1805. pag. 360); prav tam, A592 (kötet 1580, pag. 348). –

Podatka o kraju in času poroke in smrti prim. tudi po: Gothaisches genealogisches Taschenbuch der

freiherrlichen Häuser 61 (1911), str. 155; ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII, Dienersperg.

– Prim. Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 49–50. 83

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 570, DR 4/1852–1854; K 577, DR 4/1857–1858. – Zadnje leto služenja v

vojski so ga sicer označili kot zelo povprečno nadarjenega, a sicer poštenega značaja, kot prizadevnega in

uspešnega. 84

Militär-Schematismus 1852, str. 441; 1853, str. 450; 1854, str. 545; 1855, str. 458, 1856, str. 442; 1858, str.

418. 85

HHStA, Oberstkämmereramt, 490 B, Akten 1859, Hoyos Graf Franz, 26. 1. 1859. 86

Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«, str. 38, 45. 87

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 577, DR 4/1858. 88

Gothaisches genealogisches Taschenbuch der gräflichen Häuser 59 (1886), str. 437.

in dobri dve leti kot adjunkt »drugega lastnika« (Zweiter Inhaber) 7. ulanskega polka, kjer je

ostal pet let, do leta 1870.90

Glede na to, da je razpolagal s spodobnim premoženjem svoje

žene, sestre umrle prve soproge,91

ga v vojsko skoraj gotovo ni pregnala gmotna stiska. O

tem, zakaj je armado zapustil drugič, razpoložljivi viri molčijo. Prejkone velja za celoten

preostanek Frančevega življenja trditev, zapisana v omenjeni prošnji za podelitev naziva

komornik, da živi sicer spodobno, a umaknjeno življenje.92

Z družino je živel na Dunaju in v

bližnjem Ober St. Veitu, kjer je preminil 25. julija 1896, star 63 let.93

Ženska veja Dienerspergov, ki se je začela s Frančevo staro teto Terezijo baronico

Dienersperg, por. pl. Resingen (1776, Dobrna – 1849, Gradec) in jo bomo imenovali

Resingenova veja, je dala Valvasorju do danes zelo razvejano, na mnogih področjih

uveljavljeno potomstvo, a samo v tretji generaciji tudi edinega poklicnega častnika. Med

tremi Dienerspergovimi vejami – baronov Dienersperg, vitezov Resingen in vitezov Gadolla –

je ta najmanj vojaška, vendar je bila v 19. stoletju precej povezana s častniškimi krogi. S

častnikoma sta se namreč poročili dve Resingenovi dekleti, doma v graščini Tabor pri

Vojniku, nedaleč od Dobrne, rodnega doma njune matere Terezije, roj. baronice Dienersperg.

Obe sta pred oltar peljala častnika iz »tuje« dežele, ko ne prva ne druga nista bili več rosno

mladi. 32-letna Terezija je leta 1834 vzela leto dni mlajšega nadporočnika Antona Vettra von

Doggenfelda, 41-letna Jožefa pa se je leta 1841 že kot vdova omožila z devet let mlajšim

podporočnikom Franzem Michaelom baronom (Freiherr von) Carmasinijem.94

Resingenova

zeta sta si bila v nekem pogledu tako rekoč diametralno nasprotje. Doggenfeld je namreč

družino zapustil, Carmasini pa očetovsko vzgojil štiri ženine otroke iz prvega zakona,95

od

katerih je eden postal obetaven častnik.

Najbolj zveneče ime od vseh mož, ki so se priženili k Valvasorjevim potomkam, je

vsekakor Anton (Antal) Vetter von Doggenfeld (1803–1882). Znameniti odpadniški ogrski

general iz revolucije 1848/49 je s svojo zakonito soprogo Terezijo pl. Resingen (1802, Tabor

pri Vojniku – 1890, Celje) živel le krajši del svojega življenja, njuno razmerje, podobno

skrivnostno kot identiteta Terezijinega mrzlega strica Petra Fischerja, pa je dolgo ostajalo

zavito v gosto meglo. Tavanje v temi je presekalo šele nepričakovano odkritje, da general

Vetter von Doggenfeld ni imel ene same ožje družine, temveč dve: legitimno in nelegitimno.

Zapustil je tudi dve vdovi, ki se najbrž nikoli nista srečali in od katerih je le prava žena

Terezija smela nositi možev priimek. Ko je pri 88-ih leta 1890 preminila v Celju,

najverjetneje že 42 let ni videla svojega tedaj osem let pokojnega moža, a sta ji hčerki na

89

1. maja 1865 so mu kot pripadniku 7. ulanskega polka podelili čin poročnika (Kais. königl. Militär-

Schematismus 1869– 1870, str. 548). 90

Ko so leta 1869 nastavljali za častnike nove personalne mape, t. i. »Qualifikationslisten«, Hoyos ni dobil

mape, ker je bil z eno nogo že zunaj vojske. Namesto njegove mape je v Vojnem arhivu med

»Qualifikationslisten« samo »Conduite-Liste« iz leta 1868 (ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 1152). Po tej je

Hoyos ponovno vstopil v vojsko februarja 1865. Opis njegovih sposobnosti in vedenja je podoben kot med

prejšnjim služenjem, le da je znal zdaj tudi nekoliko francosko. Od 1. julija 1865 do 8. septembra 1867 je v

popolno zadovoljstvo nadrejenih opravljal službo adjunkta »drugega lastnika« polka. Iz vojske naj bi po istem

viru izstopil šele leta 1873, vendar se njegovo ime zadnjič pojavi v vojaškem šematizmu za leto 1870, naslednje

leto pa ne več (Kais. königl. Militär-Schematismus für 1870, str. 548, 613; 1871). 91

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 1152, Hoyos Franz. 92

Po nekrologu v Prager Zeitung 28. julija 1896 je zadnji čas živel v dokaj skromnih razmerah in povsem

odmaknjeno. Trditev, da je sodeloval v vojnih pohodih v letih 1848, 1859 in 1866, ne more biti točna, saj med

prvima dvema vojnama sploh ni služil v vojski. Dolgo naj bi bil po istem viru stacioniran v Milanu, kar prav

tako ne drži. 93

Röm-kath. Pfarramt Ober St. Veit, Wien XIII, Sterbebuch 1896, fol. 107. – O družini: Gothaisches

genealogisches Taschenbuch der gräflichen Häuser 45 (1872), str. 366; 59 (1886), str. 437; 66 (1893), str. 450;

75 (1902), str. 377. 94

Prim. Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 54–55, 61–62. 95

O Carmasinijevi cenjenosti pri pastorkih: Brandstetter, Burgen und Schlösser, str. 71.

cerkveni zid v Novi Cerkvi vseeno dali vzidati nagrobnik z napisom: »vdova po honvedskem

generalu«.96

Anton Vetter von Doggenfeld je v »zgodovino Valvasorjevega potomstva« formalno

vstopil v isti cerkvi 26. novembra 1834, ko se je oženil s Terezijo, eno od dedinj malo prej

umrlega lastnika bližnje graščine Tabor Ignaca Pavla Resnika, poplemenitenega viteza pl.

Resingena. 31-letni Anton je ob poroki služboval kot nadporočnik pri 19. ogrskem pehotnem

polku v Gradcu, sicer pa je bil sin v Budimu rojenega nadporočnika, takrat poveljnika

ustanove za vojaške invalide na Ptuju, in Benečanke, rojen 3. julija 1803 v Mestrah pri

Benetkah.97

Tudi sam, tako kot (po očetu) nevesta šele druga generacija poplemenitencev (od

1822)98

je »viteško« hčerko Terezijo s Tabora kmalu po poroki odpeljal s seboj v štajersko

prestolnico. Anton, nekdanji gojenec vojaške akademije v Dunajskem Novem mestu, je bil

tam sedem let profesor na kadetnici, dokler ga ni kariera leta 1839 odvedla v daljno Galicijo.99

Sposobni častnik je bil leta 1846 že major v štabu 37. ogrskega pehotnega polka v Lvovu,100

častniška karakteristika pa ga naslednje leto označuje kot človeka z obsežnim vojaškim

znanjem, resnega, mirnega, moralno neoporečnega, izjemno prizadevnega, sposobnega in zelo

ambicioznega. Oče dveh deklic se dotlej še ni preizkusil v bojih s sovražnikom,101

a njegova

zvezda je vzšla kmalu zatem, v revolucionarnem letu 1848, ko se je majorjeva usoda za vselej

ločila od poti njegove družine. Sam je najpozneje tega leta zabredel v zakonolom, žena s

hčerkama pa ga ni spremljala v emigracijo, ampak se je čez čas vrnila v svojo domovino, na

Spodnje Štajersko.102

Ambiciozni častnik si je v letih 1848/49 ustvaril zveneče ime, ki se je zapisalo v

zgodovino monarhije in še zlasti njenega ogrskega dela. V odsotnosti so ga namreč po

zadušitvi revolucije celo obsodili na smrt, pozneje pa izjemno slavili. Med revolucionarnim

vrenjem je svojo protiavstrijsko naravnanost izpričal s prestopom na madžarsko stran.

Wurzbachov biografski leksikon, ki mu razumljivo ni naklonjen, ga imenuje »ogrski

uporniški general« (ungarischer Rebellengeneral), a mu priznava temeljito vojaško znanje,

odločnost in osebni pogum. Med revolucijo se je po častniški lestvici naglo povzpel od

podpolkovnika do podmaršala, poveljnika glavnine madžarske vojske in namestnika vojnega

ministra. Po zadušitvi revolucije je delil usodo madžarskih emigrantov, prebival po raznih

evropskih državah in v Ameriki ter leta 1866 med avstrijsko-prusko vojno ponovno stopil na

prizorišče kot organizator madžarske legije. Po avstrijsko-ogrski nagodbi leta 1867 se je lahko

vrnil na Ogrsko, kjer je postal svetovalec ogrskega ministrskega predsednika Gyule

Andrássyja. Umrl je v 80. letu življenja 26. julija 1882 v Budimpešti.103

SLIKOVNA PRILOGA 2: »Ogrski odpadniški general« Anton (Antal) Vetter von

Doggenfeld (1803–1882) (litografija: Jozsef Marastoni)

96

Več o tem Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 56–57, 58–59. 97

NŠAM, Matične knjige, Nova Cerkev, P 1785–1837, fol. 165. – O izvoru njegovega očeta: ÖStA, KA,

Qualifikationslisten, K 3810, Johann Vetter von Doggenfeld. 98

Plemiški naslov je šele leta 1822 dobil njegov oče, častnik Johann Vetter (Frank-Döfering, Adelslexikon, str.

547). 99

Wurzbach, Biographisches Lexikon, str. 285, geslo: Vetter von Doggenfeld Anton. – Prim. Militär-

Schematismus 1833, str. 148; 1834, str. 148; 1835, str, 138, 429; 1836, str. 137, 430; 1837, str. 138, 429; 1838,

str. 138, 429; 1839, str. 138, 429; 1840, str. 178; 1845, str. 184. 100

Militär-Schematismus 1846, str. 187. 101

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 3619, Anton Vetter von Doggenfeld. 102

Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 57. – Do ključne sledi o Doggenfeldovi karieri je privedlo rutinsko

iskanje imen Valvasorjevih potomcev in sorodnikov na medmrežju. 103

Wurzbach, Biographisches Lexikon 50, str. 231–234, geslo: Vetter von Doggenfeld, Anton. Prim. tudi:

http://kunde4.informedia.de/de/index.php/Vetter,–Anton (Google, Nov. 2007).

Jožefa pl. Resingen (1800, Blagovna pri Šentjurju – 1870, Gradec), starejša sestra

Doggenfeldove vdove Terezije, je imela s svojim častniškim soprogom neprimerno več sreče.

Potem ko je bila že deset let vdova po nekdanjem velenjskem graščaku, neplemiču Gabrijelu

Alojzu Pauerju (1792–1831), in je nekaj časa živela z otroki v domači taborski graščini,104

se

je 30. junija 1841 stanu primerno vnovič omožila. Pred oltar je stopila v Celju, kjer je tedaj

prebivala, in sicer z devet let mlajšim 32-letnim Franzem Mihaelom baronom (Freiherr

von) Carmasinijem iz Prage.105

Njen izbranec, tedaj podporočnik 27. pehotnega polka v

Gradcu, je imel samo baronski naslov in nobenega lastnega premoženja, Jožefa pa je v zakon

prinesla dediščino 6.000 goldinarjev, od katere je smela črpati letne obresti v višini 300

goldinarjev.106

Vsota je predstavljala tudi edino razpoložljivo imetje njenega soproga, ki je (v

zameno zanj) priženil štiri mladoletne otroke. Carmasini je bil sodeč po častniški

karakteristiki sicer dokaj razgledan mož z nekaj tehničnega (»inženirskega«) znanja, doma v

geografiji in zgodovini, z veliko darovi, sicer pa dober častnik, brez graje, spodoben in

vljuden, v svojem polku priljubljen, tih in gospodaren. Pogrešal je le zdravje, saj ga nadrejeni

leta 1841 označujejo kot izčrpanega moža šibkih prsi, dve leti pozneje ga je pestilo bljuvanje

krvi, že leta 1844 pa so ga pri komaj 35-ih letih upokojili.107

V Gradcu, kjer je dotlej

služboval, je ostal do smrti, ki se ji je, očitno z zmernim in zdravim življenjem, izmikal še

celih 32 let, do 24. januarja 1876.108

Zelo verjetno je Carmasinijev zgled vplival na njegovega najmlajšega pastorka

Friderika (Friedricha) Pauerja (1830–1865), prvega in zadnjega poklicnega častnika iz

Resingenove veje Valvasorjevega potomstva. Rodil se je 2. marca 1830 v Celju,109 od koder se

je pri enajstih letih po materini vnovični poroki preselil v Gradec in kot štirinajstletnik postal

gojenec graške kadetske čete. Vseskozi je ostal pripadnik 37. linijskega pehotnega polka, pri

katerem je bil ob začetku njegovega šolanja nameščen tudi Anton Vetter von Doggenfeld,

mož njegove tete, tedaj sicer že v Galiciji. Mladi Friderik se je sprva izjemno hitro vzpenjal

po častniški lestvici, saj je v manj kot poldrugem letu (1847–1849) napredoval za tri čine in

pri samo 20-ih letih dosegel časti nadporočnika. Njegov nagel vzpon je bil povezan z

udeležbo pri osvojitvi Benetk leta 1849, nakar je ostal v Italiji polnih deset let do 1859 in šele

tedaj spet napredoval. Kot nadporočnika ga vojaška karakteristika (Conduite-Liste) označuje

kot prizadevnega in uspešnega, značajnega, dobrodušnega in z veliko darovi. Bil naj bi

spoštljiv do nadrejenih, prijateljski in ustrežljiv do sebi enakih, do podrejenih pa pravičen in

skrben, sposoben dobro voditi četo in poučevati. Od jezikov je dobro govoril nemško in

slovensko (windisch), za službene potrebe tudi zadovoljivo madžarsko. Visokega, vitkega,

močnega in nasploh zdravega 24-letnika je pestila le kratkovidnost, toda devet let pozneje so

ga 1. novembra 1863 iz zdravstvenih razlogov upokojili.110

Po skoraj dvajsetih letih vojaške

službe se je s činom stotnika 1. razreda vrnil v Gradec in že poldrugo leto zatem 29. maja

104

NŠAM, Zapisniki duš, 0117 Nova Cerkev, K 02, status animarum 1829–1834, s. p.; K 10, status animarum

1834–1842, s. p. 105

NŠAM, Matične knjige, Celje–Sv. Danijel, P 1826–1845, fol. 127. 106

Dediščina je bila kot hipoteka na dvorec Ranšperk vpisana v štajersko deželno desko na podlagi izročilne

pogodbe, ki jo je 12. februarja 1841 ob Jožefini vnovični poroki izstavila njena mati (StLA, Steirische Landtafel,

LT II, Hauptbuch 2, fol. 580, No. 12). O tem tudi: ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 101, 27 IR, 1841. 107

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 101, 27 IR: 1841–1844; Grundbuchblätter, K 1779, 27. IR., Heft 22, S. 78. –

Militär-Schematismus 1843, str. 155; 1844, str. 312. 108

DAG, Altmatriken, Graz-Münzgraben, Sterbebuch V 1866–1894, pag. 297. – Nikoli ni postal poročnik, kot

ga imenujejo poznejši sekundarni viri, npr. graški mestni naslovnik za leto 1867 (Adreß- und Geschäfts-

Handbuch 1867, str. 73) in mrliška matica ob njegovi smrti in smrti soproge (DAG, Altmatriken, Graz-

Münzgraben, Sterbebuch V 1866–1894, pag. 112, 297). 109

NŠAM, Matične knjige, Celje–Sv. Danijel, R 1818–1840, fol. 339. 110

ÖStA, KA, Conduite-Listen, K 248, 37 IR; Grundbuchblätter, K 2486, 37. IR, Heft 20, S. 41.

1865 umrl v deželni bolnišnici za možgansko paralizo, star komaj 35 let.111

Friderikova usoda

nekoliko spominja na usodo njegovega starega strica Jožefa Marije (Benjamina) barona

Dienersperga z Dobrne, ki se je pol stoletja prej pri 33-ih prav tako vrnil domov le umret in je

preminil na isti dan 54 let pred Friderikom.

Z obetavnim stotnikom Friderikom (Friedrichom) Pauerjem je Resingenova veja

Valvasorjevega potomstva, kot že rečeno, dala zadnjega poklicnega častnika. Pozneje je bila

le še Pauerjeva nečakinja Henriette Sterger (1847, Gradec – 1917, Lipnica/Leibnitz)

poročena z oficirjem in tudi ta je prišel do čina stotnika 1. razreda. Karl Johann Mohr

(1853–1907), sin državnega uradnika iz Wiltna pri Innsbrucku, je šest let starejšo Gradčanko

Henriette spoznal v krajih svojega službovanja ob Gardskem jezeru, kjer je bila v kraju Riva

del Garda poročena Henriettina mlajša sestra Olga Taiti in kjer sta se Mohrova 16. maja 1885

tudi poročila.112

Mohr, ki ni bil najbolj uspešen kadet, je nato poučeval v podčastniški šoli,

poveljeval četi v Krakovu in se nazadnje, pri 43-ih, povzpel do čina stotnika 1. razreda. Ko so

ga pet let zatem 1. februarja 1901 zaradi bolezni upokojili,113

se je z ženo in hčerko naslednje

leto preselil v štajersko Lipnico, v bližino ženinega rodnega Gradca, in tam 11. decembra

1907 umrl.114

Iz Mohrove družine je tudi edina smrtna žrtev obeh svetovnih vojn, ki jo je dala

Resingenova veja Valvasorjevih potomcev, Mohrov zet Florian Gruber.

Nasprotno je iz tretje, Gadollove veje polihistorjevega potomstva, izšla od druge

polovice 19. stoletja dalje vrsta častnikov, v tej rodbini pa je bilo tudi veliko žrtev svetovnih

vojn. Ravno ko je preminil prvi in zadnji poklicni oficir Resingenove veje Friderik (Friedrich)

Pauer, so Gadolle sredi šestdesetih let 19. stoletja začeli polniti častniške vrste avstrijske

vojske. To rodbinsko vejo je glede na številčnost častnikov mogoče označiti kot izrazito

vojaško ter vredno naslednico Dienerspergov. Častniškemu poklicu so bili namenjeni vsi trije

sinovi Franca viteza (Ritter von) Gadolle (1797–1866), pranečaka podmaršala Petra barona

Dienersperga. Vitez Gadolla, »štajerski mali Valvasor«, rojen na Blagovni pri Šentjurju in

pozneje graščak na Turnu pri Škalah, se je ukvarjal z vsem mogočim, veliko pisal in

raziskoval, le uniforma mu, kot kaže, ni bila nikoli blizu, četudi se je pri 47-ih poročil s

hčerko generalmajorja Jožefa barona Adelsteina (1780, Dobrnica pri Dobrni – 1850,

Dunaj),115

skoraj tri desetletja mlajšo Kajetano (1826, Videm/Udine – 1912, Gradec). Baron

Adelstein in vitez Gadolla bi si bila najbrž težko bolj različna: na eni strani ambiciozen

častnik, nazadnje poročnik (cesarske) garde,116

na drugi izrazito civilen človek. Med naslovi

Gadollovih pretežno domoznanskih rokopisov se denimo niti eden ne nanaša na vojaško ali

vojno področje, če izvzamemo turške vpade na Spodnje Štajersko in posledice francoskih

vojn za štajersko prebivalstvo.117

Imamo pa tudi zanimivo pričevanje o njegovem osebnem

odnosu do »soldaštva«, in sicer v spominskem utrinku Josipa Vošnjaka, ki med drugim

vsebuje edini opis viteza Gadolle, čigar fotografije ali druge upodobitve žal ne poznamo. Ko

so Šoštanjčani v revolucionarnem letu 1848 izvolili novopečenega turnskega graščaka za

stotnika svoje narodne garde, tedaj 51-letni Gadolla ni pokazal pretiranega zanimanja za svojo

funkcijo. Ostala je bolj na papirju, le odposlance šoštanjskih gardistov, ki so mu prišli

111

ÖStA, KA, Pensionsprotokoll, Band 39; DAG, Matriken-Zweitschriften, Graz-St. Anton

(Landeskrankenhaus), Sterbefälle 1865, pag. 10. 112

ADT, Riva del Garda–S. Maria Assunta, Registro del matrimoni 1859–1910, pag. 174 (dopis Škofijskega

arhiva v Trientu avtorju 25. 8. 2009). 113

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 2094. 114

ÖStA, KA, Pensionsprotokoll, Band XI, S. 398. – DAG, Matriken-Zweitschriften, Leibnitz, Sterbefälle 1907,

pag. 235. – Navedbe v protokolu vojaških upokojencev, kje Karl Mohr živi in kje je umrl, so bile ključne za

izsleditev njegovih potomcev do danes. 115

Rodoslovni podatki o Jožefu baronu Adelsteinu po: Witting, Steiermärkischer Adel, str. 5. 116

Militär-Schematismus 1843, str. 46, 88; 1844, str. 46, 89; 1847, str. 88. 117

Štajerski deželni arhiv v Gradcu hrani več kot 50 njegovih rokopisov (StLA, Handschriftenkatalog; prim.

Zahn–Mell, Kataloge, str. 201).

naznanit izvolitev, je graščak na svojem domu prijazno sprejel in jih izdatno pogostil z vinom.

O tej vitezovi edini »vojaški« izkušnji je Vošnjak sklenil: »Gadolla, droben možiček, se je

zahvalil za izkazano mu čast, pa nisem videl, da bi kedaj prišel v Šoštanj, izvrševat svoje

poveljništvo.«118

Njegovi trije sinovi, vsi rojeni še v Turnu, so bili »predestinirani« za častnike po

materini, Adelsteinovi strani. K njihovi odločitvi za poklicno pot je lahko še dodatno

prispevalo poslabšano gmotno stanje Gadollove družine. S prodajo Turna in preselitvijo v

Gradec leta 1862 je namreč družina že bolehnega Franca viteza Gadolle ostala brez posebnega

premoženja in rednih dohodkov. Vdovo in otroke je po Frančevi smrti (1866) zapovrh teplo še

slabo gospodarjenje skrbnika.119

Drug za drugim so odšli v kadetnico bratje Klemens (roj.

1847), Franc (roj. 1849) in Kajetan (roj. 1855), a jo je srednji brat kmalu zapustil. O vojaški

karieri Franca (Franz) viteza (Freiherr von) Gadolle (1849–1928), ki je prišel le do

častniškega kandidata, vemo razumljivo najmanj. Kot kadet 3. topniškega polka v Olomoucu

je zadnjič izpričan leta 1868, ko mu je bilo 19 let.120

Naslednjih šestdeset let do smrti je živel

v rodnem Gradcu kot mestni uradnik, bil nazadnje direktor mestne pisarne in se tako kot oče

zanimal za zgodovino.121

Drugače kot Franc sta na začrtani častniški poti vztrajala njegova

brata Klemens in Kajetan, ki sta se zaradi vezi svojega poklica pozno poročila in oba umrla

mlajša od Franca.

SLIKOVNA PRILOGA 3: Nagrobnik vitezov Gadolla na graškem pokopališču St. Peter

(foto: Boris Golec, junij 2011)

Starejši Klemens vitez (Freiherr von) Gadolla (1847–1919) je v uniformi preživel

četrt stoletja od leta 1866, ko se je – tako je v spominih izpričal sam – slab mesec po očetovi

smrti in proti materini volji, tedaj v 6. letniku graške gimnazije, kot kadet pridružil 3.

linijskemu pehotnemu polku. Po nadvse kratkem začetnem urjenju je samo šest tednov

pozneje doživel ognjeni krst v bitki s Prusi pri Hradcu Královém (Königsgräz).122

Od leta

1872 je služboval pri konjenici, v 3. ulanskem polku, kjer je prišel do čina ritmojstra

(stotnika) 1. razreda. Častniška karakteristika ga opisuje kot moža srednje postave, močnega

in zdravega, ki se je v službi pokazal kot dokaj uspešen, zelo uslužen ter z močnim občutkom

dolžnosti. Med službovanjem v Galiciji se je za službene potrebe naučil poljščine, pri čemer

mu je gotovo pomagalo obvladovanje slovenščine.123

Iz zdravstvenih razlogov so ga upokojili

pri 44-ih 1. avgusta 1891,124

mesec dni zatem pa se je 2. septembra 1891 v galicijski Kosini

oženil s Poljakinjo in svojo 15 let mlajšo nevesto pripeljal v Gradec, kjer je kupil hišo in kjer

se mu je rodilo šest otrok, od tega trije bodoči častniki.125

Ob skromni pokojnini je Klemens,

dokler so mu dopuščale moči, iskal še postranski zaslužek, med drugim kot pomočnik v

118

Vošnjak, Spomini, str. 29–30. – Šoštanjska narodna garda je štela 62 gardistov, kar 14 bandažistov, 7

podčastnikov, nadporočnika, poročnika in kot poveljnika stotnika Gadollo (Gatti, Die Ereignisse, str. 123). 119

Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 30. 120

Militär-Schematismus 1867, str. 505; 1868, str. 543. 121

Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 19. – Gadolla je leta 1912 skupaj s T. C. Arbeiterjem izdal še danes

cenjen vodnik po uličnih imenih Gradca »Die Straßen, Gassen und Plätze der Landeshauptstadt Graz« in kot

mestni registrator storil tudi veliko za ureditev graškega mestnega arhiva (Marauschek, Das Stadtarchiv Graz,

str. 213). 122

Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 26–28. 123

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742. – Slovenščina sicer v rubriki o znanju jezikov ni navedena, a ni

dvoma, da jo je Klemens vsaj dobro razumel, saj je slovensko okolje zapustil kot 15-letbni celjski gimnazijec

(Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 73–74). 124

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742. 125

Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9; Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 30–32.

litografskem oddelku poveljstva 3. korpusa in v vojaški plavalni šoli.126

Ko je konec 20.

stoletja ponovno vzbudil pozornost njegov sin Josef (1897–1945), »rešitelj Gothe«, so prišli

na dan tudi Klemensovi dragoceni spomini na čas od rojstva do leta 1898, v katerih med

drugim nazorno opisuje svoj ognjeni krst s Prusi, sicer pa v opazno vojaškem pripovednem

slogu prikaže svoje službeno in zasebno življenje.127

Sodeč po častniški karakteristiki je bil za spoznanje še sposobnejši Klemensov

najmlajši, zgodaj umrli brat Kajetan vitez (Ritter von) Gadolla (1855–1899). V vojsko je

vstopil pri 20-ih leta 1875, in sicer k domačemu 27. štajerskemu pehotnemu polku, in še isto

leto dobil poročniški čin, ne da bi bil prej kadet.128

Kot poročnik se je leta 1878 udeležil

svojega edinega vojnega pohoda, v Hercegovino, in nato do leta 1880 obiskoval vojaško šolo

na Dunaju (1. Kriegsschule). Po častniški karakteristiki je bil majhen, močan, zdrav, zelo

sposoben in izvrsten poveljnik čete. Odlikovalo ga je tudi znanje jezikov, saj je slogovno

dobro pisal nemško, dokaj dobro je govoril in pisal francosko, obvladal kot polkovni jezik

slovenščino in znal za službene potrebe tudi zadovoljivo češko in italijansko. Največji del

častniškega službovanja je preživel pri domačem graškem 91. pehotnem polku in nato pri

celjskem 87.129

V Celju je spoznal tudi bodočo ženo, 19 let mlajšo Dunajčanko, ki je v mestu

ob Savinji živela z ovdovelo materjo. Oženil se je pri 39-ih 4. julija 1894 na Dobrni, v rodnem

kraju svojih prednikov baronov Dienerspergov.130

Kmalu po poroki so ga prestavili k 91.

pehotnemu polku, pri katerem je leta 1897, star 42 let, dobil svoj zadnji, majorski čin. Po

rojstvih otrok, prvega v Sárospataku na Madžarskem in drugega v Pragi, ga je sredi leta 1898

zadela kap, po kateri je moral 1. marca 1899 v pokoj.131

Preselil se je v Arvež (Arnfels) pri

Lipnici na Štajerskem in tam še isto leto 31. avgusta preminil.132

S Kajetanovo smrtjo se je na pragu novega stoletja za nekaj časa prekinila vrsta

častnikov iz Gadollove rodbine, vendar ne za dolgo, saj se je še pred prvo svetovno vojno

odločila za vojaško kariero naslednja generacija. Ta je v cvetu mladosti, prezgodaj dozorela,

doživela razpad dvojne monarhije, v usodnih letih 1938–1945 pa po večini izgubila tudi

življenja.

Usoda polihistorjevih potomcev v vojaških uniformah petih držav v krvavem 20. stoletju

Potem ko je leta 1905 z majorjem Ferdinandom baronom Dienerspergom izumrla

moška veja te »starodavne« kranjsko-štajerske plemiške rodbine (do leta 1936 sta ji sledili še

zadnji ženski veji in do 1941 nezakonska veja), ni bilo med Valvasorjevim potomstvom slabo

desetletje nobenega aktivnega častnika, zato pa srečamo že od naslednjega leta dalje

postopoma tri častniške pripravnike – dva sinova in nečaka v Gradcu živečega upokojenega

stotnika Klemensa Ritter von Gadolle (1847–1919). Ko se je z izbruhom prve svetovne vojne

končalo »dolgo 19. stoletje«, zadnje stoletje »klasičnega« vojskovanja, se je spet prebudil

vojaški duh Gadollovega rodu in po sili razmer zajel tudi Resingenovo, sicer zelo nevojaško

rodbinsko vejo. Obenem je leta 1914 ušel iz steklenice drugačen duh, sejalec gorja in smrti, ki

je Valvasorjevo moško potomstvo dobra tri desetletja klestil in ga do leta 1945 tudi temeljito

razredčil. V 20. stoletju so se potomci kranjskega polihistorja kot vojaki in častniki znašli v

126

Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 32. 127

Museum für Regionalgeschichte und Volkskunde Gotha, Inv. Nr. 29767; tipkopis v arhivu avtorja. 128

Militär-Schematismus 1875, str. 219, 277. – KA, Qualifikationslisten, K 742. 129

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742. 130

NŠAM, Matične knjige, Dobrna, P 1856–1900, fol. 135. 131

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742. 132

DAG, Matriken-Zweitschriften, Arnfels, Sterbefälle 1899, pag. 8.

uniformah petih držav: Avstro-Ogrske, prve avstrijske republike, nemškega rajha, Madžarske

in slednjič druge avstrijske republike, enega pa je pot zanesla še v civilno službo pri ameriški

vojski ter z njo v vietnamsko vojno.

Glede na izrazite razlike med Gadollovo in Resingenovo rodbinsko vejo se zdi najbolj

smiselno obravnavati vsako posebej, ne glede na kronologijo. Medtem ko so možje iz

Gadollovega rodu v 82-letnem obdobju od leta 1914 do 1996 slekli častniško uniformo le za

dobro desetletje po drugi svetovni vojni, so potomci vitezov Resingen vseskozi ostali v

civilnih poklicih in do danes redko nosili uniformo vojaka ali rezervnega častnika.

Iz Resingenove rodbinske veje, ki ni dala poklicnega častnika že od srede 19.

stoletja, je pozneje izšlo samo nekaj rezervnih častnikov. Pranečak in soimenjak zadnjega

poklicnega častnika Friderika (Friedricha) Pauerja (1830–1865) Gradčan odvetnik dr.

Friedrich – Rico Weis von Ostborn (1869, Benetke – 1922, Eibisberg, Štajerska) je bil

rezervni poročnik pri domačem, graškem 87. pehotnem polku,133

za aktivno udeležbo v prvi

svetovni vojni pa že prestar. Vojne so se udeležili in iz nje vsi tudi vrnili njegov mlajši brat

Rudolf Weis von Ostborn, sin Friedrich Cecil in nečak Bruno Brandstetter, od katerih si je

največ frontnih izkušenj pridobil zadnji.

Zaradi povezanosti z Ljubljano je zanimivo ime Rudolfa Weis von Ostborna (1876,

Gradec – 1962, Gradec), po odpravi plemiških nazivov s priimkom Weis-Ostborn. Priznani in

plodoviti štajerski skladatelj je zadnji Valvasorjev potomec, ki je živel v njegovi rodni

Ljubljani. Dobrih šest let, med začetkom leta 1913 in pomladjo 1919, ko se je v vrnil Gradec,

je tu zasedal mesto direktorja nemško usmerjene Filharmonične družbe, a je bil dobršen del

svojega ljubljanskega obdobja odsoten, saj je nosil uniformo od jeseni 1914 do oprostitve

vojaške službe nekako spomladi 1918.134

Ni znano, kam so ga zanesle vojne razmere in ali so

mu priznali čin rezervnega častnika,135

kar bi glede na njegovo izobrazbo pričakovali, lahko

pa sklepamo, da se niti kot vojak ni povsem ločil od dirigentske palice.

Njegov nečak dr. Friedrich Cecil Weis von Ostborn, pozneje Weis-Ostborn (1896,

Gradec – 1978, Gradec), ob izbruhu vojne še gimnazijec in pozneje odvetnik, je kot enoletni

prostovoljec pristopil k 2. težki havbični diviziji. Po družinskem izročilu naj bi ga kot edinca

oprostili službe na fronti.136

Ko je februarja 1916 odslužil leto dni vojaščine, se je z najnižjim

podčasniškim činom vodnika (Zugsführer) v Terezinu poslovil od vojske z oznako invalida,

kar pa naj ne bi bila posledica vojaške dejavnosti.137

Kot vse kaže, je v Resingenovi rodbinski

veji šele on odkril rodoslovno zvezo z Valvasorjem in védenje o tem prenesel na ožji del

svoje družine.138

Neprimerno bolj se je v vojni angažiral njegov tri leta starejši bratranec dr. Bruno

Brandstetter (1893, Gradec – 1994, Gradec), prav tako edinec in pravnik, ki je Valvasorja

133

Pismo njegovega pravnuka dr. Franza Alfonsa Mahnerta avtorju 6. 12. 2010. 134

Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 64–65. 135

V zadnjem avstrijskem vojaškem šematizmu njegovega imena ni med poklicnimi in rezervnimi častniki

(Schematismus 1918). 136

Pismo njegovega vnuka dr. Franza Alfonsa Mahnerta iz Edelsgruba pri Gradcu avtorju 6. 12. 2010. 137

ÖSTA, KA, Grundbuchblätter, K 5064, Steiermark 1896, Ersatz Bezirkskommando Graz. 138

Do leta 2007 je bil edini Valvasorjev potomec, ki je vedel za svojo genealoško zvezo s polihistorjem, Weis

von Ostbornov vnuk dr. Franz Alfons Mahnert (1958, Gradec). Čeprav naj bi bilo poznavanje Valvasorja po

njegovem mnenju del družinske tradicije, ta najverjetneje ne seže v čas pred 1. svetovno vojno. Tedaj je namreč

mladi Friedrich svojemu bratrancu Brunu Brandstetterju posodil v prepis številne dokumente za rodoslovne

raziskave, v katerih pa očitno še ni bilo Valvasorjevega imena (Brandstetter, Burgen und Schlösser, str. 7).

Ljubiteljski zgodovinar dr. Brandstetter je dobro poznal Valvasorja in njegovo delo, vendar ni nikoli izvedel za

to rodoslovno zvezo in je tako ne omenja niti v svojem za sorodstvo izdanem tipkopisu o gradovih svojih

prednikov, ki ga je pripravil leta 1988, star 95 let (kot zgoraj).

sicer dobro poznal, ni pa vedel, da je njegov potomec.139

Čeprav je vojne dogodke vsa leta

skrbno beležil v žepni dnevnik in je v poznejših letih ustvaril obsežen opus objavljenih in

tipkopisnih del, se ni nikoli lotil opisa svojih vojnih doživetij. Iz ohranjenega dnevnika

natanko poznamo njegove življenjske postaje med 26. avgustom 1914, ko je kot enoletni

prostovoljec prekinil študij prava, in razpadom dvojne monarhije. Po častniškem šolanju, med

drugim v Celovcu in Slovenski Bistrici, je kot kadet prišel poleti 1915 s 27. pehotnim polkom

na vzhodno fronto vse do Dnjestra, tam kmalu zbolel za tifusom ter se po zdravljenju na

Ogrskem in v domačem Gradcu šele junija 1916 spet pridružil istemu polku, tokrat na

italijanski fronti. Pri naskoku na Monte Asolone, v katerem je kot rezervni poročnik vodil

četo, je utrpel prestrelitev nadlahti, bil prestavljen k 47. (mariborskemu) pehotnemu polku,

dosegel 1. maja 1918 čin rezervnega nadporočnika in dočakal konec vojne na območju

Bolzana. V rodni Gradec se je vrnil z vojaškim križcem zaslug 3. razreda, bronastim »Signum

Laudis«, križcem cesarja Karla in medaljo za ranjence, ki se jim je nato pridružila še

spominska medalja 1914–1918.140

Iz širše Resingenove rodbine je bila tudi ena žrtev prve svetovne vojne, v Lipnici

(Leibnitz) živeči Florian Gruber, soprog Marie Mohr (1887–1975) in zet tedaj že pokojnega

poklicnega stotnika Karla Mohra. Gruber, po poklicu elektrikar, rojen 15. aprila 1883 v kraju

St. Stefan zu Rosentale, je le kratek čas užival zakonsko srečo z Mohrovo edinko, s katero se

je 9. junija 1913 oženil v Lipnici. Edino pričevanje o njegovi usodi je razglasitev za mrtvega

9. novembra 1919, ki jo je vdova potrebovala zaradi vnovične poroke.141

Resingenovi rodbinski veji Valvasorjevih potomcev, ki jo lahko v nasprotju z drugo,

Gadollovo, označimo kot izrazito nevojaško in intelektualno, je drugače kot Gadollam

prizanesla tudi druga svetovna vojna. Poleg civilne poklicne usmerjenosti je šlo moškim iz te

veje na roko dejstvo, da so bili manj številni in v glavnem letniki rojstva, ki jih je mobilizacija

obšla.142

Mobilizacija je zajela samo dva, tedaj že uveljavljajočega se znanstvenika in

gimnazijca; oba sta se znašla tudi v vojnem ujetništvu, iz katerega sta se vrnila z zelo

različnimi izkušnjami.

Starejši, ddr. Gerth Rokitansky (1906, Eggenberg pri Gradcu – 1987, Dunaj), je

imel neprimerno manj sreče, saj je moral v vojaški uniformi preživeti kar pet let, na koncu pa

ga je doletela trda usoda ujetnika. Ta mrzli bratranec dr. Bruna Brandstetterja in Friedricha

Cecila Weis von Ostborna je bil sicer priznan ornitolog, dvorni svétnik in na koncu direktor

zoološkega oddelka avstrijskega Naravoslovnega muzeja na Dunaju. Njegovo plodovito

znanstveno delo je leta 1940 prekinil vpoklic v nemško vojsko, nazadnje je pristal na vzhodni

fronti in padel aprila 1945 v sovjetsko ujetništvo, od koder se je za božič istega leta vrnil v

domovino hudo bolan in še precej časa nezmožen za delo.143

Ni znano, da bi nosil kak

častniški ali podčastniški čin, a če bi ga dobil, ga iz ujetništva gotovo ne bi izpustili tako

kmalu.

139

Prim. njegovo obsežno tipkopisno delo o gradovih sorodnikov: Brandstetter, Burgen und Schlösser. Avtor v

njem citira Valvasorja kot vir (str. 225), rodbine Valvasor pa nima na seznamu rodbin sorodnikov (str. 221–222).

Za sorodstvo s polihistorjem sta izvedela šele njegova sinova januarja 2010. 140

Vojni dnevnik dr. Bruna Brandstetterja z naslovom »Kriegstagebuch Olt. i. d. R. Bruno Brandstetter« hrani

sin dr. Herwig Brandstetter, Burggasse 8, A-8010 Graz, kopije pa so v arhivu avtorja. – 1. januarja 1916 je

izpričan kot rezervni poročnik 27. pehotnega polka (Schematismus 1918, str. 288). 141

DAG, Matriken-Zweitschriften, Leibnitz, Trauungen 1913, fol. 214, 1919, s. p. brez zap. št. (med 146 in 147).

– Floriana Gruberja ni v kartoteki umrlih vojakov iz 1. svetovne vojne (ÖStA, KA, Totenkartei des Weltkrieges,

K 443, Gruba). 142

Kemik dr. Karl Rokitansky (1904–2003) je kot nepogrešljiv (unabkömmlich) ostal v civilni službi, bil

nazadnje vodja laboratorija in hkrati vodja obratne varnostne službe (Werkschutzleiter) v proizvodnji kvasa v

Simmeringu (informator sin dr. Carl-Herbert Rokitansky iz Salzburga, pismo avtorju 17. 12. 2010). 143

Eiselt – Schifter, Wirkl. Hofrat, str. 2.

Prav posebno zgodbo s srečnim koncem je imel gimnazijec Walter Brandstetter

(1924, Gradec), sin sodnika Bruna, danes zdravnik, specialist psihiater in nevrolog v pokoju.

Še ne 19-leten se je v začetku leta 1943 kot pripadnik Wehrmacht znašel v Tunisu, torej tam,

do koder je leta 1670 prišel najdlje na jug njegov 8-krat praded (zanj je potomec izvedel šele

pri 86-ih, v začetku leta 2010). Walterja so na afriški fronti po dobrih treh mesecih bojev sredi

aprila 1943 zajeli Britanci, ga v Casablanci izročili Američanom, ti pa poslali preko Kanade v

ujetništvo v Združene države, kjer se je v taboriščih dobro naučil angleško. S pomočjo

ameriških častnikov avstrijskega rodu mu je pred vrnitvijo v domovino (1946) celo uspelo

študirati anorgansko kemijo na univerzi v Chicagu.144

Skladno z družinsko tradicijo in poklicno usmeritvijo je dala Gadollova rodbinska

veja v 20. stoletju neprimerno več vojakov, rezervnih in poklicnih častnikov ter nazadnje tudi

vojnih žrtev. Medtem ko nista svetovni vojni zahtevali v Resingenovi veji nobenega življenja

razen priženjenega Floriana Gruberja, pogrešanega med prvo svetovno vojno, dva

predstavnika te veje pa sta se v naslednji vojni srečala z vojnim ujetništvom, je bilanca žrtev

pri Gadollah naravnost osupljiva. Med prvo svetovno vojno se je iz te veje znašlo na bojiščih

vsaj šest od skupno sedmih častnikov, od katerih sta dva ostala vojna invalida, dva vojaka pa

sta izgubila življenje. V obdobju med obema svetovnima vojnama sta v sumljivih okoliščinah

umrla nasilne smrti dva bratranca, prvi poklicni in drugi rezervni častnik, druga svetovna

vojna pa je zahtevala življenja šestih fantov in mož.

Usode bratov, bratrancev in njihovih sinov, večinoma iz Gradca in okolice, bi lahko

ponazorile pisano paleto procesov, dogajanj, nazorov in individualnih drž v avstrijskem

prostoru prve polovice 20. stoletja. Pripadniki rodbine, ki je z razpadom dvojne monarhije

izgubila domovino, njena moška linija pa z odpravo plemiških naslovov leta 1919 še

»podedovane časti«, so se znašli v treh oziroma štirih državah, dva sta zaporedoma oblekla

uniforme kar treh držav, večina teh, ki so se kdaj znašli v uniformi, je šla z njo tudi v grob,

grobovi vojnih žrtev pa so danes neznani. »Avstrijo v malem« bi lahko zastopali štirje bratje

iz Gradca, sinovi majorja Klemensa (Ritter von) Gadolle (1847, Turn pri Škalah – 1919,

Gradec), ki je ravno še doživel razpad države in izgubo plemiškega predikata. Njegovi trije

starejši sinovi – Othmar (1895–1938), Josef (1897–1945) in Franz (1898–1945), so ostali bolj

ali manj prepričani monarhisti, precej mlajši Hans (1907–1991) se je nasprotno zgodaj

pridružil nacionalsocialistom. Povedne so njihove usode: Othmarja, višjega policijskega

uradnika v Gradcu, med besednim sporom ob zasedbi Avstrije marca 1938 ustrelijo nacisti;

Franz, ki naj bi bil leta 1921 vpleten v poskus vrnitve cesarja Karla na Madžarsko, ostane v

Budimpešti, postane med drugo svetovno vojno najprej častnik madžarske vojske in kot

nemški vojni ujetnik poleti 1945 umre v jugoslovanskem ujetništvu v Zemunu pri Beogradu;

Josef, edini poklicni častnik prve avstrijske republike in nato tudi nemškega rajha, vseskozi

nenaklonjen nacistom, spomladi 1945 v Weimarju sklene življenje pred strelskim vodom

lastne vojske, obsojen za izdajo, danes pa velja za »rešitelja Gothe« in protinacističnega

upornika. Njihov najmlajši brat, nemškonacionalni Hans, se med vojno kot pripadnik tehnične

službe TENO oz. TOTH izogne fronti, ostane vse do zadnjega le kandidat za sprejem v

stranko, pod obtožbo podtalne nacistične dejavnosti pa se po vojni znajde celo pred sodiščem,

a je nazadnje oproščen.145

Vrnimo se v mladostna oziroma še otroška leta bratov Gadolla, v čas, ko so navidezno

idilo »belle époque« preglušili usodni sarajevski streli njihovih bosenskih vrstnikov. V

naslednjih štirih letih se je v uniformi avstroogrske armade znašlo devet bratov in bratrancev,

vnukov in pravnukov Franca viteza (Ritter von) Gadolle (1797–1866). Poleg treh sinov

upokojenega stotnika Klemensa Ritter von Gadolle – Othmarja (1895), Josefa (1897) in

Franza (1898), ki so vsi postali častniki, so oblekli uniformo še njihov bratranec Eugen

144

Pogovor z dr. Walterjem Brandstetterjem v Gradcu 29. 4. 2010 in njegovo pismo avtorju, Gradec, 14. 7. 2010. 145

Kratke življenjepise bratov Gadolla gl. v: Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9.

(1895), sin pokojnega majorja Kajetana Ritter von Gadolle, ter pet bratrancev po ženski liniji,

vsi iz učiteljskih družin: bratje Ehrlich iz širše graške okolice – Alfons (1891), Leo (1893) in

Egon (1897) – ter brata Mayer – Karl (1890) in Hermann (1898) – iz Studencev pri Mariboru.

Krutost prve polovice 20. stoletja najbolje ponazarja podatek, da jih je od naštetih devetih

mladeničev, rojenih v obdobju 1890–1898, kar sedem umrlo med eno od svetovnih vojn

oziroma nasilne smrti, samo dva pa sta dočakala starost Dva mladeniča, Alfons Ehrlich in

Hermann Mayer, sta izgubila življenje med prvo svetovno vojno, poklicni častnik avstrijske

vojske Egon Ehrlich se je v turbulentnem letu 1934 v sumljivih okoliščinah smrtno ponesrečil

med vojaško vajo, že omenjeni Othmar Gadolla je padel pod strelom nacističnega jurišnika

marca 1938, vojni invalid Karl Mayer je po nemški zasedbi Jugoslavije 1941 postal žrtev

nacistične evtanazije, Josefa Gadollo so spomladi 1945 obsodili pred nemškim naglim vojnim

sodiščem in ustrelili, njegov brat Franz pa je nekaj mesecev zatem podlegel razmeram v

jugoslovanskem ujetništvu.

Za družino in okolico je bila, gledano od zunaj, najbrž najbolj tragična usoda bratov

Mayer, ki sta, rojena sicer v Zgornjem Oseku (Oberhaag) pri Arvežu tik za današnjo

avstrijsko-slovensko državno mejo, preživela največji del mladosti v Studencih pri Mariboru.

Njuna mati Elise Mayer, roj. Edle von Gadolla (1861, Turn pri Škalah – 1923, Maribor),

učiteljica in poročena z učiteljem, rojenim v Mariboru, je v vojni dejansko izgubila oba

otroka. Še ne 18-letni Hermann Mayer (1898–1917), odličnjak mariborske realne gimnazije,

je skupaj s celotnim razredom odkorakal v vojno spomladi 1916 in padel 22. avgusta 1917 na

Banjščicah kot vojak 47. (mariborskega) pehotnega polka. Posredna žrtev vojne je bil tudi

njegov starejši brat Karl – Kari (1890–1941), gimnazijski maturant in uradnik Južne

železnice. Po lastnih pričevanjih je služil kot poročnik pri istem polku kot brat, bil leta 1916

na vzhodni fronti hudo ranjen v glavo in se kot vojni ujetnik zaradi duševne obolelosti

poldrugo leto zdravil po raznih ruskih bolnišnicah. Po vrnitvi domov je kot upokojenec

najprej životaril v mariborskem predmestju, nato pa po večini v umobolnicah v Ljubljani in

Novem Celju, od leta 1934 neprekinjeno v zavodski oskrbi. Bil je zanimiva, umetniško

navdahnjena, a tragična osebnost, mariborski original, nazadnje oropan prihrankov in

življenja. Junija 1941 so ga skupaj s 356 bolniki novoceljskega zavoda deportirtali v

zgornjeavstrijski Hartheim, kjer je najpozneje 2. julija (uradni datum smrti) postal žrtev

evtanazije.146

Od Mayerjevih treh bratrancev in vrstnikov, bratov Ehrlich, sinov učiteljice Johanne

Ehrlich, roj. Edle von Gadolla (1857, Turn pri Škalah – 1918, Staudach pri Hartbergu), je

zrela leta dočakal samo srednji sin. Najstarejši Alfons (1891, Straßgang pri Gradcu – 1917,

vzhodna fronta), najprej učitelj in nato študent medicine v Gradcu, je bil na vojaških naborih v

letih pred vojno in leta 1914 zaradi golšavosti spoznan kot nesposoben za vojsko. Sredi leta

1915 so ga kot medicinca vendarle dodelili 7. pehotnemu polku, a še isto leto odpustili

»zaradi duševne bolezni« (wegen Geisteskrankheit).147

Ni znano, kdaj je moral ponovno k

vojakom in kje vse se je zadrževal. Po Gadollovem rodovniku je umrl 22. marca 1917,148

po

družinskem izročilu kot kandidat za rezervnega častnika v nekem lazaretu na vzhodni fronti.

Okoliščine njegove smrti niso docela pojasnjene; zbolel naj bi za sifilisom in morda storil

samomor.149

Najmlajši med brati Egon Ehrlich (1897, Grafendorf, Štajerska – 1934, Feliferhof pri

Gradcu) se je, nasprotno, usmeril v vojaški poklic že pri desetih letih, ko je prestopil prag

146

Obširno o bratih Mayer: Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 72–92. 147

ÖStA, KA, Stellungslisten Steiermark, Band Hartberg, Band Nr. 6167, 6168. 148

Datum smrti po rodovniku rodbine Gadolla »Stammbaum Gadolla« v Arhivu Egona Ehrlicha, kopije v arhivu

avtorja. – Alfonsa Ehrlicha ni v kartoteki umrlih vojakov iz 1. svetovne vojne (ÖStA, KA, Totenkartei des

Weltkrieges, K 276, Egerd; K 283, Eris). 149

Informator Egon Ehrlich 15. 3. 2010.

praške kadetnice, gotovo ob podpori in priporočilih strica Klemensa Gadolle. Kot pripadnik

100. pehotnega polka je med prvo svetovno vojno okusil vzhodno in zahodno bojišče in bil

dvakrat ranjen, najprej oktobra 1917 v 12. soški bitki in nato še leta 1918 pri Stryju na

Poljskem. Tik pred avstro-ogrsko kapitulacijo je 1. novembra 1918 dobil poročniški čin,

pristopil k štajerskim brambovcem (Volkswehr) in bil leta 1921 sprejet v vojsko prve

avstrijske republike, v 9. alpinski polk. Želja po napredovanju ga je osem let pozneje, že kot

nadporočnika, privedla iz pehote v 5. štajerski inženirski bataljon in na enoletno inženirsko

šolanje v Klosterneuburgu, od koder se je konec leta 1929 vrnil s stotniškim činom in se

naslednje leto v Gradcu poročil. V nemirnem letu 1934 je 37-letni stotnik Ehrlich v nikoli

docela pojasnjenih okoliščinah 28. septembra izgubil življenje med vojaško vajo na strelišču

Feliferhof, potem ko mu je v roki eksplodirala ročna bomba (granata). Dejstvi, da je njegov

inženirski bataljon po nastopu »avstrofašizma« in majske stanovske ustave leta 1934 veljal za

nezanesljivega in da so na dan Ehrlihove smrtne nesreče našli mrtvega njegovega častniškega

prijatelja, dopuščata sum o zaroti. Tri dni po smrti so Egona Ehrlicha povišali v majorja.150

Njegov edinec Egon ml. (1931, Gradec) je postal po drugi svetovni vojni zadnji in edini

častnik iz Valvasorjevega potomstva.

SLIKOVNA PRILOGA 4: Zadnja fotografija stotnika Egona Ehrlicha sredi leta 1934 na

vadbišču Melk s triletnim sinom Egonom ml., danes upokojenim polkovnikom, ki drži

zastavo 5. inženirskega bataljona (last Egon Ehrlich, Dunaj)

SLIKOVNA PRILOGA 5: Posnetek usodne eksplozije ročne granate na vadbišču Feliferhof

pri Gradcu 28. septembra 1934 (last Egon Ehrlich, Dunaj)

Srednji brat Leo Ehrlich (1893, Straßgang pri Gradcu – 1965, Dunaj), zelo ponosen

na Gadollovo poreklo in prepričanje, je kot častnik edini služil v obeh svetovnih vojnah.

Ambiciozni bančni uradnik, absolvent trgovske akademije v St. Pöltnu, se je po splošni

mobilizaciji avgusta 1914 kot prostovoljec pridružil 4. tirolskemu lovskemu polku, postal

slabi dve leti pozneje rezervni poročnik in na italijanski fronti na prelazu Borcolla julija 1916

težko ranjen za las ušel smrti, potem ko je več ur ležal zasut pod ruševinami bunkerja. Po

dolgotrajnem zdravljenju je do konca življenja nosil v glavi vgrajeno srebrno ploščico, konec

vojne pa dočakal s činom nadporočnika, križcem vojaških zaslug 3. razreda in križcem cesarja

Karla. V prvi avstrijski republiki se je vrnil k svojemu poklicu, postal kmalu višji uradnik

finančnega ministrstva in nato od leta 1922 do 1938 služboval kot svétnik avstrijske Narodne

banke. Kot večina avstrijskih finančnih ekspertov se je moral po nemški aneksiji Avstrije

zadovoljiti z drugo, svojim izkušnjam neustrezno uradniško službo, kar naj bi ga spomladi

1942 privedlo do prostovoljnega vstopa v Wehrmacht. Z izkušnjami in dobrimi zvezami mu je

nazadnje uspelo dobiti mesto pisarniškega oficirja v oddelku vojaških atašejev pri vrhovnem

poveljstvu nemške vojske (Oberkommando des Heeres) in maja 1944 napredovati v čin

majorja. Ambiciozni realist je opravljal kurirsko službo s tajnimi dokumenti, jeseni 1944 med

drugim zastopal obolelega pomočnika nemškega atašeja v Turčiji, ob koncu vojne pa se mu je

iz Berlina uspelo vrniti v Avstrijo, ne da bi padel v vojno ujetništvo. Za to bi utegnili biti

zaslužni njegovi zelo verjetni stiki z vojaškim krilom avstrijskega odporniškega gibanja. V

drugi republiki je, kot že nekoč v prvi, sedel v predsobi njenega prvega finančnega ministra in

dočakal upokojitev kot višji bančni uradnik.151

V širši Gadollovi rodbini ni imel v 20. stoletju

nihče tako gladke poklicne in častniške poti kot prav nepoklicni častnik Leo Ehrlich.

150

Egon Ehrlich, Gedächtnis-Protokoll über die »Vita« meines Vaters Egon Ehrlich, 30. 6. 2010 (kopije v arhivu

avtorja). 151

Egon Ehrlich, Gedächtnis-Protokoll über die »Vita« meines Onkels Leo Ehrlich, 16. 6. 2010 (kopije v arhivu

avtorja).

Življenjske poti njegovih bratrancev Gadolla, od leta 1919 brez plemiškega predikata

»Ritter von«, so bile bolj zavite in so se po večini končale tragično. Od štirih častnikov,

kolikor jih je Gadollova rodbina štela ob razpadu monarhije, je leto 1945 preživel le eden,

edini sin zgodaj umrlega upokojenega majorja Kajetana (1855–1899). Eugen Ritter von

Gadolla (1895, Sárospatak – 1978, Dunaj), ki je izgubil očeta pri komaj štirih letih, je izbruh

prve svetovne vojne doživel kot 19-letnik. Verjetno že tedaj načrtovani študij tehnike je moral

preložiti na povojni čas, v vojski pa je hitro napredoval do nadporočnika, kar je postal še pred

dopolnjenim 21. letom. Do razsula jeseni 1918 je služil v inženirskih bataljonih št. 28 in 3, si

prislužil srebrno odlikovanje za ranjence in vojaški križec za zasluge 3. reda. Takoj po vojni

je nadaljeval s šolanjem, postal diplomirani inženir gradbeništva in častni gradbeni svétnik.152

Inženir Eugen Gadolla je bil ob nemški zasedbi Avstrije poklican k Hermannu Göringu in je

med drugo svetovno vojno zasedal visok položaj v oborožitveni industriji v Zgornji Avstriji,

takratnem Gau Oberdonau. Po vojni je moral biti s svojim znanjem na razpolago ameriški

zasedbeni oblasti.153

Zanimivo je spoznanje, da je Eugen v Gadollovi rodbinski veji prvi, ki je

prek rodoslovnih raziskav prodrl do Janeza Vajkarda Valvasorja, vendar v njegovem imenu ni

prepoznal kranjskega polihistorja in ta tako ni vstopil v zavest Gadollovega sorodstva.154

Eugenovi bratranci, bratje Othmar, Josef in Franz Gadolla, so bili glede na častniško

kariero očeta Klemensa v znatni meri že vnaprej določeni za nadaljevanje družinske tradicije.

Starejša dva sta z ljudske šole presedlala naravnost na vojaško nižjo realko in s te v triletno

kadetnico, med prvo svetovno vojno pa jima je na šolanje za častnika sledil še mlajši brat,

dotlej dijak tehniške šole. V neugodnih razmerah po razpadu monarhije je v častniškem

poklicu vztrajal samo Josef, končno pa je v obdobju prve republike in tretjega rajha zavil na

polvojaško pot še najmlajši Hans. Medtem ko so bili starejši trije prežeti z monarhističnim

duhom in so se – kot sinovi nemškega štajerskega očeta in poljske galicijske matere – v

pravem pomenu čutili otroke dvojne monarhije, se je desetletje mlajši Hans, odrasel v

dvajsetih letih, navdihoval pri nacionalsocizmu in velikonemški ideji. Brez vojaške izobrazbe

je bil samo zgodaj umrli najstarejši brat Klemens – Menzi (1892, Gradec – 1920, Gradec), po

poklicu pravnik in med prvo svetovno oproščen vojaščine.155

Po drugem pričevanju, s katerim

prvo ni v nasprotju, je leta 1916 sicer moral v vojaško službo, ki pa ji njegovo krhko telo ni

bilo doraslo.156

Othmar (Ritter von) Gadolla (1895, Gradec – 1938, Gradec) je tako kot njegov

bratranec Egon Ehrlich stopil na častniško pot že v rosnih letih, star enajst let, a jo je po

razočaranju nad razpadom monarhije zapustil. Končal je petletno nižjo vojaško realko v

Straßu in triletno pehotno kadetnico v Liebenauu pri Gradcu ter jeseni 1914 kot 19-letni

152

Po podatkih Egona Ehrlicha v pismu avtorju 13. 12. 2010. – Med častniškimi karakteristikami v Vojnem

arhivu ni najti njegovega kartona (ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742). – Stotniški čin, s katerim je naveden

v osmrtnici, mu je podelila zasebna« Offiziersgesellschaft« (podatke snahe Mirjam Gadolla je avtorju 5. 3. 2011

posredoval Egon Ehrlich). 153

Po informaciji Egona Ehrlicha 7. 2. 2008. 154

Eugen Gadolla je k rodoslovnemu delu pritegnil tudi svojega svaka, strokovnega učitelja Franza

Rottenmannerja (1880–1954). Njuno delo, rodovno deblo rodbine Gadolla in Rottenmanner, sestavljeno okoli

1935–1937, je v 90. letih 20. stoletja dopolnil nečak oziroma sin Ansfried Rottenmanner (1922, Gradec),

Valvasorjev šestkrat pravnuk. Rodovnik kaže omeniti zaradi zanimivega dejstva, ker vsebuje natančne podatke

ne le za Janeza Vajkarda Valvasorja, temveč navaja tudi imeni njegovih staršev in očetovo bergamaško poreklo

(Ahnentafel der Familien Gadolla und Rottenmanner, Dezember 1993 (poseduje Ansfried Rottenmanner,

Kugelbergstr. 4, A–8112 Gratwein; kopija v arhivu avtorja). Toda navedenim trem graškim ljubiteljskim

genealogom ni ime prednika Janeza Vajkarda Valvasorja pomenilo nič več kakor kateri koli drugi plemiški

priimek na rodovniku, njihovi izsledki pa so bili do nedavna znani le ozkemu krogu sorodnikov (pismo

Ansfrieda Rottenmannera avtorju 28. 2. 2008). 155

Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla (kopija tipkopisa v arhivu avtorja). Prim. Ehrlich,

Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9. 156

Meixner, 60 Jahre, str. 26.

poročnik nastopil službo pri 2. bosansko-hercegovskem pehotnem polku v rodnem Gradcu,

kjer se je naučil ali izpopolnil svoje znanje srbohrvaščine.157

Kot četni poveljnik se je

septembra 1915 znašel na vzhodnem bojišču v današnji Romuniji, kjer je preživel le po

izjemni sreči. Potem ko so ga drobci topovske granate ranili v glavo in obe stegni, ga je med

nudenjem prve pomoči zadel še strel ostrostrelca in mu na desni strani čela pustil 3-

centimetrsko brazgotino. S tem se je vojna zanj tako rekoč končala. Več mesecev je ostal

priklenjen na bolniško posteljo v vojaški bolnišnici v Dunajskem Novem mestu, kjer je 1.

oktobra 1916 postal nadporočnik in adjunkt nadomestnega bataljona ter doživel zlom države.

Avstrijsko vojsko je uradno zapustil konec leta 1920 s činom neaktivnega stotnika

(Hauptmann a. D.), potem ko je že skoraj dve leti opravljal civilno službo, od jeseni 1920 do

smrti pa je bil nameščenec pri graški policijski direkciji, nazadnje kot sekretar urada

(Amtssekretär). Othmarjevi nazori se v času prve republike niso spremenili. Deloval je v

združenju »Ottonia« in ostal do zadnjega monarhist, od bratov najbrž najbolj predan nekdanji

državi. Politični in nazorski razlogi so povzročili tudi njegovo prezgodnjo nasilno smrt. Ko so

15. marca 1938 ob vkorakanju Hitlerjevih čet v Gradec v njegov delovni prostor na policijski

direkciji nasilno vstopili nacionalsocialistični jurišniki (Stoßtrupps), je po besednem konfliktu

obležal smrtno zadet v prsi in malo zatem v bolnišnici umrl. Novi oblastniki so njegovo smrt

prikazali kot samomor in vdovi s štirimi nedoletnimi otroki sicer dodelili skromno pokojnino,

s tem pa se gorje za družino ni končalo. Soproga je ob Othmarjevi smrti doživela živčni zlom

in preživela več mesecev v bolnišnici ob latentni grožnji, da jo pošljejo v umobolnico

Feldhof, tedaj evtanazijsko morišče; od treh sinov se dva nista vrnila iz vojne, padel pa je tudi

njegov pastorek.158

Podobno kot Othmar je razpad večnacionalne monarhije težko prebolel najmlajši brat

Franz (Ritter von) Gadolla (1898, Gradec – 1945, Zemun, Srbija). Kot dijak srednje

tehniške šole se je sredi vojne vihre leta 1916 odločil za častniški poklic. Po vojaški

karakteristiki je obiskoval inženirski oddelek tehniške vojaške akademije v Hainburgu, kjer se

je med drugim učil hrvaščine in 17. avgusta 1918 postal poročnik.159

Razočaranje ob razpadu

Avstro-Ogrske ga je privedlo v skupino monarhistično usmerjenih oficirjev s sedežem v

Dunajskem Novem mestu, kjer se je srečal tudi s starejšim bratom Othmarjem. Kot mnogi

drugi kadeti je postal član »Avstrijske legije«, ki se je na tedaj še zahodnem Ogrskem

bojevala za novo avstrijsko-madžarsko mejo, jeseni 1921 pa naj bi kot poročnik sodeloval pri

neuspelem poskusu vrnitve nekdanjega cesarja Karla na ogrski prestol. Ostal je na

Madžarskem, se tam leta 1922 oženil, prevzel madžarsko državljanstvo, končal študij tehnike,

živel z družino v Budimpešti in nazadnje dosegel naziv višjega inženirja pri Donavski

paroplovni družbi. Kot poročnika so ga leta 1942 vpoklicali v madžarsko vojsko in poslali na

vzhodno fronto, na območje Dona, od koder se je naslednje leto vrnil s činom nadporočnika in

bil iz zdravstvenih razlogov demobiliziran. Sredi decembra 1944, ko se je Budimpešta znašla

na fronti črti, je pobegnil na Dunaj, kjer se je zadnjič srečal z ženo in mlajšim sinom, ki sta

mu s težavami sledila na zahod. Franz zaradi izgube dokumentov ni mogel dokazati

nadporočniškega čina, zato so ga v nemško Wehrmacht sprejeli samo kot nižjega častnika.

Kakšna je bila njegova usoda zadnje mesece vojne, ostaja zavito v meglo. Prek Rdečega križa

je družina prejela sporočilo, da je 5. avgusta 1945 umrl v jugoslovanskem vojnem ujetništvu v

157

Po vojaški evidenci iz let 1919–1920 je Othmar poleg nemščine obvladal srbohrvaščino (ÖStA, KA,

Qualifikationslisten, K 742, Gadolla Othmar). 158

Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla, Othmar (kopija tipkopisa v arhivu avtorja). – O

uradni verziji smrti – samomoru s strelom v prsi (!): Stadtarchiv Graz, Sterbe-Protokolle, 1938 März, No. 177,

15. 3. 1938. 159

ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K 742, Gadolla Franz.

Zemunu pri Beogradu. Njegov starejši sin je bil v vojni pogrešan, žena in mlajši sin pa sta se

leta 1947 vrnila na Madžarsko.160

Franzov leto dni starejši brat Josef–Joschi Gadolla (1897, Gradec – 1945, Weimar),

danes imenovan »rešitelj mesta Gotha« (Retter der Stadt Gotha oziroma Retter von Gotha) se

je od Valvasorjevega potomstva najgloblje zapisal v zgodovino, čeprav le po svojem zadnjem

častnem dejanju tik pred koncem druge svetovne vojne. Tako kot Franz je bil tudi Josef

častnik kar treh vojsk in v treh državah tudi edini poklicni častnik: v Avstro-Ogrski, Avstriji

in Nemčiji. Uniforme ni slekel več kot tri desetletja in je z njo nazadnje kot žrtev lastne

vojske legel v nezaznamovan grob.

Na častniško pot je tako kot dve leti starejši brat Othmar stopil dejansko že z

dvanajstimi leti, ko se je vpisal na vojaško nižjo realko v Straßu, obiskoval nato od leta 1913

triletno pehotno kadetnico v Liebenauu pri Gradcu oziroma v Pragi in med vojno nadaljeval

šolanje na tehniški vojaški akademiji v Hainburgu.161

S činom pehotnega praporščaka, ki ga je

dobil 17. avgusta 1917, je pri 2. bosansko-hercegovskem pehotnem polku na jugozahodnem

odseku italijanske fronte konec novembra istega leta doživel ognjeni krst in si prislužil mesto

četnega poveljnika, 1. maja 1918 pa čin poročnika. Vojna se je zanj dejansko končala četrt

leta prej kot sicer. Med avstrijsko ofenzivo na Piavi poleti 1918 je bil obstreljen v glavo,

nakar se je zaradi dveh strojničnih strelov v levo koleno in peto ter prve neuspele zasilne

operacije vse do 1. aprila 1919 zdravil po bolnišnicah. Vojna mu je prinesla vojaški križec za

zasluge 3. reda in posebno ortopedsko obutev, ki jo je moral kot vojni invalid nositi do konca

življenja.162

Kot pogojno sposobnega za vojaško službo so ga poleti 1919 sprejeli v štajersko

brambovstvo in najprej dodelili na mesto častnika za zvezo. Potem ko je mesece

rekonvalescence ob zlomu monarhije izkoristil za študij, se je približal socialdemokratskim

idejam, postal v vojski prve avstrijske republike socialdemokratski zaupnik – sistem

zaupnikov je v novooblikovano vojsko vnašal »košček demokracije« – in kot tak prihajal v

navzkrižje z reakcionarnim delom častništva.163

Častniki starega kova so odklanjali tudi

njegovo »stanu neprimeno« poroko s hčerko kantinerja, s katero je stopil pred oltar 24.

novembra 1924 v Gradcu.164

Josefova soproga Alma Sampl (1906–1969) se je rodila v

narodnostno mešanem zakonu v Ljubljani in do leta 1919 tam tudi živela. Zlasti po njeni

zaslugi je obvladala slovenščino njuna edinka Ingeborg – Inge (1926–1999). Josef je v družini

vseskozi podpiral dvojezičnost in je tekoče znanje slovenščine in hrvaščine prinesel iz

izkušenj med prvo svetovno vojno.165

Njegovo častniško kariero v prvi avstrijski republiki so

bolj kot invalidnost ovirali politični nazori, saj je vseskozi odklanjal nacionalsocializem in

velikonemško idejo. Potem ko je leta 1921 postal nadporočnik in 1924 stotnik, je moral na

majorski čin čakati vse do leta 1936. Ob napetem personalnem položaju v pehoti in

spoznanju, da nima možnosti za napredovanje, se je isto leto odločil za prehod k letalstvu in

nato postal poveljnik 2. letalske čete na letališču Graz-Thalerhof.166

Leta 1938, tik pred

nemško priključitvijo Avstrije Nemčiji ali že po njej, je bila njegova prošnja za upokojitev

zavrnjena. Major Gadolla je postal častnik nemške vojske, končal polletni tečaj prešolanja v

Ingolstadtu in moral kot poveljnik čete še isto leto zapustiti letalstvo ter rodno mesto. 6.

decembra 1938 so ga prestavili v Marktredwitz na Bavarskem, kjer je kot štabni častnik

160

Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla, Franz (kopija tipkopisa v arhivu avtorja). – Natačen

podatek o datumu očetove smrti je posredoval sin Ottmár Gadolla iz Gógánfe na Madžarskem (pismo avtorju 24.

3. 2010). 161

Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9–10. – Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 32. 162

Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 10–14.– Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 35–43. 163

Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 16–18. – Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 42–45. 164

Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 19. – Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 50. 165

Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 94. 166

Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 20–22. – Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 50, 54.

opravljal službo referenta in zastopnika komandanta vojaškega okraja pri naborih.167

Čeprav

je bil »na vrsti« za povišanje v podpolkovnika že leta 1939, je dobil svoj najvišji čin šele 1.

junija 1941, a samo zato, ker se je zanj posebej zavzel nadrejeni polkovnik, tudi sam

Avstrijec.168

Iz Marktredwitza, kjer je pustil družino, so Josefa 16. maja 1943 premestili v

znamenito srednjeveško mesto Gotha v Turingiji in mu zaupali mesto vodje vojaškega

prijavnega urada.169

Major in nato podpolkovnik Josef Gadolla ni med drugo svetovno vojno

nikoli deloval kot operativni častnik na fronti. Sodobniki ga opisujejo kot priljubljenega med

vojaki in civilisti, kot nasprotnika nacizma, ki se je izogibal režimskemu pozdravu in

manifestacijam, osebno pa je bil globoko veren katoličan, zelo skromen, tovariški in socialno

čuteč človek.170

V brezizhodnem položaju je Josef Gadolla v začetku leta 1945 ostal v

bombardirani Gothi po činu najvišji častnik in je kot tak 1. februarja prejel ukaz o imenovanju

za bojnega poveljnika mesta (Kampfkommandant der Stadt Gotha). Toda vest in človeško

dostojanstvo mu nista dovolila, da bi, potem ko so ameriške enote 1. aprila 1945 že dosegle

meje Turingije, dopustil nadaljnje uničevanje mesta in trpljenje njegovih prebivalcev. Gotha,

ki so ji bombni napadi do konca leta 1943 skoraj povsem prizanesli, je namreč od februarja

1944 do začetka aprila 1945 utrpela zelo hude posledice bombardiranj in številne smrtne

žrtve. 3. aprila 1945 se je njen poveljnik podpolkovnik Gadolla odločil za neposlušnost

nesmiselnim ukazom o obrambi do zadnjega moža in uničenju infrastrukture. Z izobešenjem

belih zastav in dvema odposlanstvoma k zaveznikom je skušal mesto brez boja izročiti

Američanom. Poskusa sta spodletela, Gadollo in druge pogajalce pa so med drugo vožnjo

proti zavezniškim položajem aretirali pripadniki nemške vojske. Naslednji dan je v Weimarju

sledilo sojenje pred naglim sodiščem, na katerem so Josefa Gadollo obsodili na smrt in ga 5.

aprila zjutraj ustrelili.171

Kot »rešitelja Gothe« (Retter von Gotha) so podpolkovnika Gadollo v tem

turingijskem mestu v nekdanji Vzhodni Nemčiji samo leto dni zatem počastili z imenom ulice

in mu posthumno podelili častno meščanstvo, leta 1997 je turingijsko višje deželno sodišče

razveljavilo krivično sodbo izpred 52 let, leta 2009 pa so Gadolli nedaleč od mestne hiše

postavili spomenik. V rodni Avstriji so ga sicer rehabilitirali že leta 1948, a so njegov spomin

obeležili šele pol stoletja po smrti, ko je dobil v Gradcu ulico v puntigamskem predmestju

(1997) in pozneje še spominsko obeležje na graškem vojaškem letališču Thalerhof (2002),

zaradi opustitve tega preneseno na vojaško letališče Hinterstoisser pri Zeltwegu na Zgornjem

Štajerskem (2011).172

Njegovo počastitev v domovini je še doživela hči Inge, por. Smith

(1926, Straß – 1999, Perth, Avstralija), zadnja Valvasorjeva potomka, ki je znala

slovensko.173

V tej zgodbi je še nekaj, kar Gadolle povezuje s preteklostjo in posredno tudi z

Valvasorji. Josef Gadolla se je nedvomno dobro zavedal, da je prav v Gothi shranjena

neprecenljiva dokumentacija nemškega in evropskega plemstva, t. i. Gotha-Almanach. Bil je

nemara eden zadnjih, ki je zbirko še videl na lastne oči v kakšnem zakloniščnem depoju,

preden jo je po sovjetski zasedbi mesta doletelo sistematično uničenje. Naključje ali ne, toda

žalostnega konca Gothine dokumentacije zagotovo ne bi bilo, ko ga ne bi ukazal eden od

167

Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 61–62. – Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 23–24. 168

Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 62. 169

Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 65; Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 25. 170

O tem zlasti Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 71, 74, 78. 171

Obširno o tem: Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 30–43; Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 9–

13, 91–135. 172

Ehrlich – Raschke, Erinnerungen, str. 37–38; Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 48–49; Raschke,

Josef Ritter von Gadolla, str. 149, 150, 166, 169. – Obeležitev Gadollovega spomina v Gradcu je v veliki meri

zasluga njegovega sorodnika, Valvasorjevega šestkrat-pravnuka polkovnika Egona Ehrlicha. 173

Golec, »Der Hudič ist hier zu Hause«, str. 94.

gojencev moskovske akademije, imenovane prav po Gadollovem sorodniku Feliksu

Dzieržinskem.174

SLIKOVNA PRILOGA 6: Josef Ritter von Gadolla (1897–1945) v Marktredwitzu okoli leta

1941 (po Raschke, Josef Ritter von Gadolla, stran pred naslovnico)

Zelo drugačno življenjsko zgodbo je imel Josefov najmlajši brat Johann – Hans

Gadolla (1907, Gradec – 1991, Gradec), od mladih let »enfant terrible« v družini avstro-

ogrskega častnika, po poklicu bančni uradnik in med brati edini usmerjen nemškonacionalno.

Že kot 15-letni dijak graške trgovske akademije se je leta 1922 pridružil avstrijskim

nacionalsocialistom, aktivno sodeloval v julijskem puču 1934, bil krajši čas v priporu, nato pa

emigriral v Nemčijo in tam deloval v Avstrijski legiji. Po raznih navzkrižjih – med drugim se

je za pol leta znašel v koncentracijskem taborišču – in spletu okoliščin ni nikoli postal član

nacionalsocialistične stranke, temveč ostal od oktobra 1941 dalje le kandidat za članstvo. Od

leta 1937 je deloval pri organizaciji Technische Nothilfe (TENO), pozneje TODT, od julija

1944 s činom, ustreznim esesovskemu stotniku (SS-Hauptsturmführer). Specializiral se je za

področje zračne obrambe ter zavarovanje prometnih in transportnih naprav, službeno pa se je

med drugim zadrževal na tedanjem Spodnjem Štajerskem, kar je dokumentirano tudi s

fotografijami iz Savinjske doline. Na njegovo srečo ga maja 1945 ni bilo več na okupiranem

ozemlju, sicer bi mu prav zlahka pripadlo mesto zadnjega na slovenskih tleh umrlega

Valvasorjevega potomca. Hansa so še nekaj let po vojni (1947–49) v Avstriji celo sodno

preganjali in priprli, ker naj bi pripadal neki podtalni neonacistični organizaciji, a je bil

slednjič oproščen obtožb. Umrl je v 85. letu v rodnem Gradcu kot upokojeni višji uradnik

štajerske trgovinske zbornice.175

Aneksija Avstrije in druga svetovna vojna nista zahtevali samo življenj treh bratov

Gadolla in njihovega evtanaziranega bratranca Karla Mayerja, invalida iz prve svetovne

vojne, ampak so v uniformi nemškega rajha našli prerani grob še trije njihovi sinovi in zet. Od

treh mobiliziranih sinov leta 1938 umorjenega Othmarja Gadolle se z vzhodnega bojišča nista

vrnila starejša dva, oba gimazijska maturanta in rezervna poročnika. Othmar (1919, Gradec)

je padel že 21. julija 1941 med operacijo Barbarossa v kraju Lebedki pri Smolensku, Edmar

(1922, Gradec) pa 20. januarja 1943 v Harkowu v Ukrajini.176

Njun madžarski bratranec

Klemens Gadolla (1924, Budimpešta), sin strica Franza, sicer študent tehnike v Budimpešti,

se je na očetovo željo in proti materini volji kot prostovoljec pridružil Waffen-SS, bil poleti

1944 s svojim polkom oklepne pehote prestavljen v severno Italijo in tam jeseni istega leta

izginil brez sledu.177

Smrt je nazadnje kosila tudi v ožji družini »rešitelja Gothe« Josefa

Gadolle. Njegova edinka Ingeborg – Inge (1926–1999) je samo nekaj mesecev po poroki

izgubila skoraj sočasno z očetom v aprilu 1945 tudi moža Hansa Wilhelma Zöllerja (1920

174

Golec, Nova spoznanja, str. 110. – Josefova mati Othomara Dzierzynska (1862, Zolynia, Galicija – 1952,

Gradec) je bila po ugotovitvah Egona Ehrlicha sorodnica poljsko-ruskega revolucionarja Feliksa Dzieržinskega

(1877–1926), po katerem se je imenovala moskovska vojaško-politična šola, zloglasna Akademija

Dzieržinskega. Po informaciji Egona Ehrlicha 19. 1. 2007. 175

Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla, Johann (Hans) (kopija tipkopisa v arhivu avtorja).

Hansu Gadolli naj bi pri integraciji v povojno avstrijsko družbo pomagala okoliščina, da so ga v nacistični

Nemčiji kot člana avstrijske legije za nekaj mesecev (1936–1937) zaprli v kazensko taborišče, potem ko se je

pritožil, da je nadrejeni žalil njegovo avstrijsko poreklo. – Prim. Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (2000), str. 9. 176

Podatke o bratih je v pismu avtorju 23. 4. 2010 posredovala njuna sestra Othmara Keppler iz Empersdorfa na

Štajerskem, dopolnil pa Egon Ehrlich 5. 3. 2011. 177

Egon Ehrlich, Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla, Franz (kopija tipkopisa v arhivu avtorja); pismo

brata Ottmárja Gadolle iz Gógánfe na Madžarskem avtorju 24. 3. 2010.

Dillenburg, Hessen), v vojni pogrešanega študenta medicine, in isto poletje še komaj rojeno

hčerko.178

Tradicionalno častniška rodbina Gadolla je tako v letih 1938–1945 položila na »oltar

domovine« sedem fantov in mož, neposrednih potomcev kranjskega polihistorja, starih od 21

do 51 let. Pri tem so v vojaških spopadih umrli največ trije, vsi mladi vojaki. Rane, ki jih je

Valvasorjevemu potomstvu zadala druga svetovna morija, ostajajo v zgodovini

polihistorjevega rodu brez primere. Vojno sta od moške generacije, vpoklicane v vojsko,

preživela le dva, Othmarjev najmlajši sin Admar Gadolla (1924, Gradec – 2004, Edelsgrub pri

Gradcu) in njegov mrzli bratranec Egon Gadolla (1926, Gradec – 1985, Dunaj), prav tako sin

častnika iz prve svetovne vojne Egona Gadolle st. Oba sta bila gimnazijca in sta med vojno

dosegla čin rezervnega poročnika. Admar, ki je v vojni izgubil oba starejša brata, se je znašel

v Italiji, nato pa na Balkanu, kjer je prišel v štab generala Alexandra von Löhra. Pomagal mu

je priimek Gadolla, ker je von Löhr zelo cenil njegovega strica Josefa Gadollo, svojega

nekdanjega podrejenega pri avstrijskem letalstvu. Admarju Gadolli se je ob koncu vojne, med

umikom z Balkana, uspelo prebiti v rodni Gradec in se izogniti vojnemu ujetništvu. Srečo v

nesreči je imel tudi Egon Gadolla, saj so ga kot poročnika obalnega topništva zajeli že na

začetku zavezniške invazije na Francijo junija 1944, iz vojnega ujetništva na Nizozemskem pa

se je vrnil konec leta 1945.179

V povojnem času, do konca 20. stoletja, sta se na vojaškem področju poklicno

udejstvovala še zadnja dva Gadollova in Valvasorjeva potomca, danes oba upokojena. Prvi je

Harro Züst (Zuest), nečak štirih graških bratov Gadolla, ki je iz porušene Nemčije emigriral v

Združene države, drugi pa njegov že omenjeni mrzli bratranec Egon Ehrlich ml.

Harro Züst oziroma Zuest (1929, Hagen, Nemčija), edinec Kajetane, roj. Gadolla

(1893, Gradec – 1982, Königstein, Nemčija) in nemškega industrialca švicarskega rodu

Roberta – Bobbyja Züsta, je začel delati pri ameriški vojski že kot mladenič kmalu po končani

drugi svetovni vojni v Frankfurtu na Majni ter ostal v službi pri ameriških vojaških silah pol

stoletja. V Združenih državah, kamor se je z 22 leti preselil leta 1951, je postal tehnični

strokovnjak (Engineer) v vojaški letalski industriji in član petčlanske skupine za konstruiranje

in razvijanje helikopterjev Chinook, kar predstavlja njegov življenjski poklicni dosežek.

Potem ko je na različnih koncih celine od Floride do Aljaske uril pilote in mehanike

helikopterjev, se je spomladi 1964 prostovoljno pridružil prvi zračni diviziji v Vietnamu in na

vojnem območju kot vzdrževalec flote 64 helikopterjev preživel sedem mesecev. Po odločitvi

državnega sekretarja za obrambo, da civilne osebe ne morejo ostati na bojnem polju, je 35-

letni Harro med tremi ponujenimi možnostmi izbral prestop v civilno službo pri ameriški

vojski in ostal v Vietnamu še poldrugo leto. Naslednjih 15 let je deloval pri raznih ameriških

vojaških misijah po svetu, med drugim v Nemčiji in ponovno v Vietnamu, kjer je bil

odgovoren za vzdrževanje celotnega 1. in 2. letalskega korpusa. Od oktobra 1979, ko se je

vrnil v Združene države, do upokojitve januarja 2000 je služboval pri obrambnem ministrstvu

(Department of Defence) v Washingtonu in zadnjih 15 let vodil vojaški modifikacijski

program z okoli 1000 civilnimi in vojaškimi sodelavci.180

Čeprav si ni izbral častniške kariere,

je Harro Zuest od vseh Valvasorjevih potomcev preživel v vojaški službi največ časa za

podmaršalom Petrom baronom Dienerspergom (1746–1819), kot tehnični strokovnjak

opravljal zelo odgovorne dolžnosti, zaradi strokovnega in jezikovnega znanja pa prepotoval

tudi največ sveta.

V aktivno častniško službo je po drugi svetovni vojni vstopil samo še njegov mrzli

bratranec iz Gradca Egon Ehrlich ml. (1931), sin poklicnega častnika avstro-ogrske in

178

Po podatkih matičnega urada (Standesamt) Marktredwitz v pismu avtorju 16. 4. 2010. – Prim. tudi nepopolne

podatke v: Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla, str. 25, 46; Raschke, Josef Ritter von Gadolla, str. 145, 152. 179

Po podatkih Mirjam Gadolla, ki jih je avtorju 5. 3. 2011 posredoval Egon Ehrlich. 180

Pismi Harra Zuesta iz Bumpassa v Virginiji avtorju 31. 3. in 1. 9. 2010.

avstrijske vojske. Po maturi v rodnem mestu je prav tam dva semestra (1949/50) študiral za

duhovnika, vendar ni postal šesti duhovnik iz Valvasorjevega potomstva,181

temveč zadnji

poklicni častnik. Potem ko je v času britanske zasedbe Štajerske in po njej skoraj šest let od

1950 do 1956 služboval pri avstrijskem orožništvu in si pridobil naziv orožnika, so ga 1.

novembra 1956 najprej poskusno premestili k novoustanovljeni avstrijski zvezni vojski, pri

kateri je ostal polna štiri desetletja do upokojitve 31. decembra 1996. Egon Ehrlich je v

avstrijski vojski služboval pri dveh rodovih, najprej pri oklepnih enotah in nato od svojega 50.

leta pri inženircih, pri čemer je po zamenjavi rodu z odličnim uspehom končal dodatno

izobraževanje na vojaški akademiji. Od leta 1964 živi na Dunaju, kjer je večino službenih let

preživel kot štabni častnik pri vojaškem poveljstvu Dunaj (Militärkommando Wien).

Zanimivo je dejstvo, da je bil prva tri leta častnik za vojaško geografijo in kartografijo,

podobno kot v začetku 19. stoletja njegov daljni sorodnik Jožef baron Dienersperg. Ehrlich je

imel zadnjih deset let aktivne službe od leta 1986 čin polkovnika,182

kar je za podmaršalom

Petrom baronom Dienerspergom (1746–1819) drugi najvišji čin pri Valvasorjevem

potomstvu; polkovnik je 133 let prej prav tako postal Dienerspergov nezakonski sin Peter

Fischer (1801–1896), čigar življenjska pot se je iztekla natanko stoletje pred Ehrlihovo

poklicno, obe na Dunaju.

SLIKOVNA PRILOGA 7: Preteklost in sedanjost si (nevede) podajata roki: načelnik

generalštaba Slovenske vojske generalmajor Albin Gutman in Valvasorjev 6-krat pravnuk

polkovnik Egon Ehrlich na dvorišču vojašnice generala Radetzkega (Radetzky-Kaserne) na

Dunaju decembra 1996 (last Egon Ehrlich, Dunaj)

Zdi se, kot da je prav v Egonu Ehrlichu, šestkrat pravnuku kranjskega polihistorja,

zopet vzplamtela potreba po dokumentiranju svojega in preživelih časov. Še več, poleg

njegovega starega strica Klemensa Gadolle je Ehrlich edini Valvasorjev potomec, za katera

vemo, da »uteleša« dve Valvasorjevi ljubezni: do častniške službe in do dokumentarnega

pisanja, vendar sta oba – stari stric in nečak – dala v poklicni karieri prednost prvi. Egon

Ehrlich je po upokojitvi raziskoval svoje sorodstvo, še posebej poklicno pot stanovskih

kolegov častnikov, ter na prelomu stoletja objavil dve različici biografije o »rešitelju Gothe«

Josefu Gadolli (1897–1945), drugo v soavtorstvu s Helgo Raschke.183

Prav polkovniku

Ehrlichu, sicer tudi neutrudnemu sodelavcu avstrijske vojaške revije »Truppendienst«, gre v

veliki meri zasluga za obeležitev in negovanje spomina na Gadollo v Avstriji in njunem

rodnem Gradcu. Ne nazadnje je januarja 2007 prav Ehrlichova spletna objava rodovnika

rodbine Gadolla privedla avtorja pričujočega prispevka v stik z njim, kar je bil hkrati prvi stik

s katerim od več kot sto živečih potomcev Janeza Vajkarda Valvasorja. Pri tem se je izkazalo,

da zavest o Valvasorju kot predniku v Gadollovi veji njegovega potomstva ni bila prisotna,

Egon Ehrlich pa je še isto leto kot prvi polihistorjev potomec obiskal Ljubljano, Bogenšperk

in Medijo.

V zvezi z angažiranostjo Egon Ehrlicha pri obeleževanju in ohranjanju spomina na

Josefa Gadollo moramo nujno omeniti zanimivo srečanje, ki je preraslo v prijateljstvo med

nekdanjima someščanoma in vrstnikoma. Polkovnik Ehrlich je med Gadollovimi častilci

spoznal svojega daljnega sorodnika in Valvasorjevega potomca, ki tedaj tako kot on sam ni

vedel za njuno sorodstveno vez in za skupnega prednika. Gre za Gradčana dr. Herwiga

Brandstetterja (1929, Greifenburg, Koroška) iz Resingenove rodbinske veje, pravnika in

181

Redovni duhovniki so postali vsi trije Valvasorjevi sinovi ter dva pravnuka: Sigmund baron Dienersperg

(1732, Ponikva – 1801, Dobrna) in Kajetan grof Paradeiser – frančiškanski pater Salezij (1751, Gracarjev turn –

1812, Gradec). 182

Egon Ehrlich, Lebenslauf, 10. 6. 2010 (kopija tipkopisa v arhivu avtorja). 183

Ehrlich, Josef Ritter von Gadolla (1999, 2000); Ehrlich – Raschke, Erinnerungen.

upokojenega visokega uradnika štajerske trgovinske zbornice. Med številnimi javnimi

funkcijami184

tega vsestransko dejavnega in delovnega človeka so tri vezane na vojaško

področje: od leta 1981 je podpredsednik prijateljev (Kameradschaft) nekdanjega c. kr.

pehotnega polka št. 27, ki mu je med prvo svetovno vojno pripadal njegov oče Bruno, v letih

1987–1994 je bil poverjenik partnerstva med trgovinsko zbornico in avstrijsko vojsko, od

1990 dalje pa je član kuratorija Avstrijskega črnega križa, organizacije za oskrbo vojnih

grobišč. Zanimanje za vojaško zgodovino in zgodovino (1991–2009 predsednik zveze

prijateljev graškega mestnega muzeja) in delovanje na humanitarnem področju sta Herwiga

Brandstetterja v devetdesetih letih privedla med podpornike obeležitve spomina na rojaka

Josefa Gadollo. »Rešitelj Gothe« je pol stoletja po smrti slednjič povezal obe še živeči veji

Valvasorjevega potomstva – Gadollovo in Resingenovo, in to preden sta njuna dva nadvse

dejavna člana – Egon Ehrlich in Herwig Brandstetter – sploh izvedela za kranjskega

polihistorja. Védenje o znamenitem Kranjcu se je nato predvsem po njuni zaslugi naglo

razširilo med celotno živeče potomstvo.

VIRI IN LITERATURA

Viri

ADT = Archivio Diocesano Tridentino:

– Riva del Garda–S. Maria Assunta, Registro del matrimoni 1859–1910.

ARS = Arhiv Republike Slovenije:

AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani: šk. 131.

ARS, AS 730, Gospostvo Dol: fasc. 123.

AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52, Dienersperg.

BFL = Budapest Föváros Levéltára (= Arhiv mesta Budimpešta):

– XV.20 Mikrofilmtár (= Zbirka mikrofilmov): XXXIII.1.a/Állami anyakönyvek (= Matična

knjiga)/A627, A592.

DAG = Diözesanarchiv Graz-Seckau:

– Altmatriken, Graz-Münzgraben, Sterbebuch V 1866–1894

– Matriken-Zwitschriften: Arnfels, Sterbefälle 1899; Graz–Münzgraben, Taufen 1855; Graz-

St. Anton (Landeskrankenhaus), Sterbefälle 1865; Leibnitz, Trauungen 1913, 1919; Leibnitz,

Sterbefälle 1907.

DAW = Diözesanarchiv Wien:

– Matrikenarchiv, Matriken-Zweitschriften, Wien–Landstrasse, Todtenduplikat 1896.

KANM = Kapiteljski arhiv Novo mesto:

– šk. 63.

MZA Brno = Moravský zemský archiv v Brnĕ:

184

Dr. Herwig Brandstetter, Tabellarischer Lebenslauf, Tätigkeiten in der Öffentlichkeit.

– E 67, Sbirka matrik: Řim.-kat. farni uřad Jihlava-sv. Jakub, matrika oddanyh sv. VI; matrika

narozenych sv. XVI.

Moravsky zemsky archiv v Brnĕ (= MZA):

– E 67, Sbírka matrik: Řim.-kat. farní úřad Jihlava sv. Jakub, matrika narozených sv. XVI,

matrika oddanýh sv. VI.

Moravsky zemsky archiv v Brnĕ – Statni okresni archiv Jihlava (= MZA SOA Jihlava):

– Sbírka dokladů k matrikám okresu Jihlava: nezpracováno (neurejeno gradivo).

Museum für Regionalgeschichte und Volkskunde Gotha:

– Inv. Nr. 29767.

NŠAM = Nadškofijski arhiv Maribor:

– Matične knjige: Celje–Sv. Danijel, R 1818–1840, P 1826–1845; Dobrna, M 1771–1830, P

1856–1900; Nova Cerkev, P 1785–1837.

– Zapisniki duš: 0117 Nova Cerkev, K 02, K 10.

ÖStA, AVAFHKA = Österreichisches Staatsarchiv, Allgemeines Verwaltungsarchiv –

Finanz- und Hofkammerarchiv, Wien:

– Adelsakten: Dienersperg Freiherrnstand 1766.

ÖStA, HHStA = Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof-, und Staatsarchiv:

– Oberstkämmereramt: 490 B.

ÖStA, KA = Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv:

– Conduite-Listen: K 70, 116, 126, 189, 548, 570, 577.

– Grundbuchblätter: K 735, 1779, 2486, 5064.

– Militärmatriken: Trauungsbuch IR Nr. 39, Tom 1.

– Pensionsprotokoll: Band XI, 15, 39.

– Totenkartei des Weltkrieges: K 276, 283, 443.

– Qualifikationslisten: K 451, 742, 1152, 2094, 2598, 3619, 3810.

– Stellungslisten Steiermark: Band Hartberg, Band Nr. 6167, 6168.

Röm-kath. Pfarramt Ober St. Veit, Wien XIII:

– Sterbebuch 1896.

Stadtarchiv Graz:

– Sterbe-Protokolle, 1938 März.

StLA = Steiermärkisches Landesarchiv:

– A. Dienersperg: K 1, 2.

– Handschriftenkatalog.

– Steirische Landtafel: LT II, Hauptbuch 2.

UE Ormož = Upravna enota Ormož:

– Matične knjige, Župnija Ormož, MKU 1862–1919.

ZAL = Zgodovinski arhiv Ljubljana:

– ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka: šk. VIII.

ZAP = Zgodovinski arhiv Ptuj:

– ZAP 6, Zbirka Muzejskega društva: šk. 52, MD-V-7.

– ZAP 70, Rokopisna zbirka: R-45.

Literatura

Adreß- und Geschäfts-Handbuch der Landeshauptstadt Graz. Graz : Leykam's Erben, 1867.

Brandstetter, Bruno: Burgen und Schlösser meiner Vorfahren in mütterlicher Linie und

deren Verwandten in Steiermark, Kärnten und Krain. Chronik einer Grossfamilie

(Manuskript). Graz, 1988.

Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Zapuščina Janeza Vajkarda Valvasorja v Krškem (K mestu

K., št. 1). Krško : Valvasorjev raziskovalni center, 2004.

Ehrlich, Egon: Josef Ritter von Gadolla. Retter von Gotha 1945. 1. Auflage. Wien :

Petzenkirchen, 1999.

Ehrlich, Egon: Josef Ritter von Gadolla. Ein österreichisches Offiziersleben in der k. u. k.

Armee, im Bundesheer und der Wehrmacht. 2. verbesserte und erweiterte Auflage. Wien :

Bundesministerium für Landesverteidigung, 2000.

Ehrlich, Egon – Raschke, Helga: Erinnerungen an Josef Ritter von Gadolla. Wien :

Bundesministerium für Landesverteidigung 2003.

Eiselt, Josef – Schifter, Herbert: Wirkl. Hofrat DDr. Gerth Rokitansky zum 65. Geburtstag

Direktor der Zoologischen Abteilung. Annalen des Naturhistorischen Museums in Wien 74

(1970), str. 1–10.

Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und

die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen

Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 1. Band. A–E. Schloss

Senftenegg : Selbstverlag, 1967.

Frank-Döfering, Peter: Adelslexikon des Österreichischen Kaisertums. Wien–Freiburg–Basel

: Herder, 1989.

Gatti, F. A.: Die Ereignisse des Jahres 1848 in der Steiermark. Graz : J. Kienreich, 1850.

Geschichte des k. k. Infanterie-Regiments Leopold II., König der Belgier Nr. 27 von dessen

Errichting 1682 bis 1882. Wien : Verlag des Regiments, 1882.

Golec, Boris: »Der Hudič ist hier zu Hause« – med uboštvom, glasbo, portreti neznanih

prednikov, shizofrenijo in evtanazijo. Usode zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem

v prvi polovici 20. stoletja in njihova kulturno-umetnostna zapuščina. Zgodovina za vse XVII

(2010), str. 51–100.

Golec, Boris: Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza

Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski časopis 61 (2007), str. 303–364.

Golec, Boris: Nova spoznanja o življenju in pozabljenem potomstvu Janeza Vajkarda

Valvasorja. V: Keber, Katarina – Šter, Katarina: Historični seminar 6. Ljubljana : Založba

ZRC, 2008.

Golec, Boris: Trpljenje »celjskega Wertherja«, tosvetne skrbi njegovega sina in uvod v zaton

njunega rodu. Spomini dveh Valvasorjevih potomcev baronov Dienerspergov s Celjskega.

Zgodovina za vse XVIII (2011), str. 15–67.

Golec, Boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (1. del). Zgodovinski časopis

62 (2008), str. 351–383.

Gothaisches genealogisches Taschenbuch der freiherrlichen Häuser. 61. Jhrg. Gotha : Justus

Perthes, 1911.

Gothaisches genealogisches Taschenbuch der gräflichen Häuser: 45 (1872), 59 (1886), 66

(1893), 75 (1902).

Hof- und Staats-Schematismus des österreichischen Kaiserthums, 1. Theil. Wien : Aus der k.

k. Hof- und Staats-Aerarium-Druckerei, 1818.

Kais. königl. Militär-Schematismus. Wien : K. k. Hof- und Staats Druckerei: 1869–1886.

Marauschek, Gerhard: Das Stadtarchiv Graz, seine Aufgaben und Bestände. Mitteilungen des

Steiermärkischen Landesarchivs 44/45 (1995), str. 213–224.

Meixner, Adolf: 60 Jahre Fachgruppe für Entomologie des Naturwissenschaftlichen Vereines

für Steiermark. Mitteilungen des Naturwissenschaftlichen Vereins für Steiermark 93 (1963),

str. 23–39.

Militär-Schematismus des österreichischen Kaiserthums. Wien : K. k. Hof- und Staats

(Aerarial) Druckerei: 1815–1868.

Neunteufl, Walter: Dr. Bruno Brandstetter – 100 Jahre! Blätter für Heimatkunde 67 (1993),

str. 134–135.

Österreichischer Militär-Almanach. Wien : C. Graeffer und. Comp: I (1790) – XIV (1803).

Schematismus der kaiserlich-königlichen Armee. Wien : C. Graeffer und. Comp, XV (1804) –

XIX (1808).

Schematismus der Oesterreichisch-kaiserlichen Armee. Wien : C. Graeffer und. Comp, XX

(1810) – XXV (1814).

Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer und für die kaiserliche und königliche

Kriegs-Marine. Wien : K. k. Hof- und Staats Druckerei: 1887–1918.

Radics, Peter v.: Johann Weikhard Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15

anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor.

Laibach : Verlag der Krainischen Sparkasse, 1910.

Raschke, Helga: Josef Ritter von Gadolla und die letzten Kriegstage in Gotha. 1. Auflage.

Gotha : Kurt Raschke, 2007. Reisp, Branko: Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Sociaty. The

Correspondence of Janez Vajkard Valvasor with the Royal Society. Ljubljana : SAZU, 1987.

Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana : Mladinska knjiga,

1983.

Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken der Stadt Graz. Graz : Lydia

Schiviz von Schivizhoffen geb. Haas von Bingen, 1909.

Simoniti, Vasko: Janez Vajkard valvasor – stotnik kranjskih deželnih stanov. V: Valvasorjev

zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989.

Ljubljana : SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave, 1990, str. 103–

111.

Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije,

1982.

Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, I–XV. Laybach 1689.

Vošnjak, Josip: Spomini. Ljubljana : Slovenska matica, 1982 (ponatis iz leta 1905).

Witting, Joh. B.: Steiermärkischer Adel. Nürnberg 1919–1921. Ponatis v: Die Wappen des

Adels in Salzburg, Steiermark und Tirol (1. Siebmacher’s großes Wappenbuch, Band 28).

Neustadt an der Aisch : Bauer & Raspe, 1979.

Wurzbach, Constant: Biographisches Lexikon des Kaisethums Oesterreich. Dritter Theil.

Wien : Druck und Verlag der typogr.=literar.=artist. Anstalt 1858.

Zahn, J.(osef) – Mell, Anton (izd.): Kataloge des Steiermärkischen Landesarchives. I.

Joanneumsarchiv. 1. Handschriften. Katalog der Handschriften. Graz und Leipzig : Ulr.

Moser's Buchhandlung, 1898.

Rokopisi in tipkopisi (kopije v arhivu avtorja).

– Ahnentafel der Familien Gadolla und Rottenmanner

– Brandstetter, Herwig: Tabellarischer Lebenslauf, Tätigkeiten in der Öffentlichkeit

– Ehrlich, Egon: Die 5 Geschwister des Josef R. v. Gadolla

– Ehrlich, Egon: Gedächtnis-Protokoll über die »Vita« meines Vaters Egon Ehrlich

– Ehrlich, Egon: Gedächtnis-Protokoll über die »Vita« meines Onkels Leo Ehrlich

– Ehrlich, Egon: Lebenslauf

Informatorji:

Posamezniki:

– Herwig Brandstetter, Gradec

– Walter Brandstetter, Gradec

– Egon Ehrlich, Dunaj

– Othmara Keppler, Empersdorf

– Franz Alfons Mahnert, Edelsgrub

– Carl-Herbert Rokitansky, Salzburg

Ustanove:

– Archivio Diocesano Tridentino (Škofijski arhiv Trident)

– Standesamt Marktredwitz (Matični urad Marktredwitz)

– Staatsarchiv des Kantons Basel–Landschaft (Državni arhiva kantona Basel)

– Staatsarchiv des Kantons Zürich (Državni arhiv kantona Zürich)

– Veszprém Megyei Levéltár (Županijski arhiv v Veszprému)

POVZETEK

Boris Golec

Vojaška in častniška komponenta pri potomcih polihistorja Janeza Vajkarda

Valvasorja (1641–1693) do danes

Zgodba neke razvejane slovensko-avstrijske plemiške rodbine

Po odkritju še ene, nekoč že znane in nato pozabljene Valvasorjeve hčerke Regine

Konstancije (2006), edine, ki je imela vnuke in potomce do danes, je raziskava o celotnem

polihistorjevem potomstvu pokazala zanimivo skupno potezo njegovega razvejanega

rodovnega debla. Vse do konca 20. stoletja srečujemo v vseh moških generacijah potomcev

razen v prvi in drugi – vsi trije Valvasorjevi sinovi so namreč postali redovniki, v drugi

generaciji pa so odrastle le vnukinje – poklicne vojaške častnike. Po večini so se rodili še na

slovenskem ozemlju, od koder se je glavnina polihistorjevega potomstva sredi 19. stoletja

preselila v Gradec, služili pa so v enotah avstrijske oz. avstroogrske, madžarske in nemške

armade ter zadnji, edini še živeči, v vojski druge avstrijske republike. Med Valvasorjevimi

neposrednimi potomci je skupno mogoče našteti 19 poklicnih in do vključno 2. svetovne

vojne 10 rezervnih častnikov. Če jim prištejemo še dva kadeta, ki nista končala šolanja,

brambovskega (= Landwehr) častnika, rezervnega podčastnika, kandidata za rezervnega

častnika in šturmfirerja, govorimo o številki 35 častnikov in častniških kandidatov. Nekaj je

bilo tudi navadnih vojakov, udeležencev prve in druge svetovne vojne, v 2. polovici 20.

stoletja pa poleg edinega poklicnega častnika ne moremo prezreti civilnega inštruktorja

ameriške vojske, ki se je udeležil vietnamske vojne. Med poklicnimi častniki gre posebej

poudariti dva, ki ju dobro pozna tudi avstrijska oziroma nemška biografika. Prvi je

Valvasorjev pravnuk Peter baron Dienersperg (1746–1819), rojen v graščini Ponikva pri

Celju, ki je v času Napoleonovih vojn dosegel tretji najvišji čin avstrijske vojske, naslov

podmaršala (Feldmarschalleutnant), drugi pa poklicni častnik avstrijske in nato nemške

vojske podpolkovnik Josef Ritter von Gadolla (1897–1945) iz Gradca, imenovan »rešitelj

Gothe« in danes prištevan celo med protinacistične upornike. Poleg tega je bilo s častniki

omoženih šest polihistorjevih potomk, začenši s hčerko Regino Konstancijo. Od njihovih

soprogov se je v zgodovino zapisal Anton (Antal) Vetter von Doggenfeld (1803–1882),

»odpadniški ogrski general«, v revolucionarnih letih 1848–1849 namestnik ogrskega vojnega

ministra in pozneje slavljeni »domoljub«.

Usode Valvasorjevih neposrednih potomcev in priženjenih sorodnikov v vojaški

uniformi bi lahko strnili pod skupnim naslovom »Vojaška zgodovina neke avstrijske

(plemiške) rodbine med 17. in 20. stoletjem«. Zdi se namreč, da je v usodah posameznikov in

njihovih družin zajeta vsa raznolikost avstrijske vojaške in vojne zgodovine do najnovejših

dni. Od jožefinske dobe ni bilo vojne pa tudi skorajda nobenega pomembnega bojišča, na

katerem ne bi našli potomcev kranjskega polihistorja. Bojevali so se proti Turkom na

Balkanu, v bitkah s Francozi pred Napoleonom in v njegovem času, na več bojiščih v

revolucionarnem letu 1848/49, s Prusi pri Hradcu Královém (1866), v Bosni in Hercegovini

(1878), med prvo in drugo svetovno vojno skoraj na vseh glavnih frontah, v mirnih časih pa

so polnili vrste poklicnih častnikov tako Habsburške monarhije kot prve in druge avstrijske

republike.

Namen pričujočega prispevka ni podati natančne biograme častnikov iz

Valvasorjevega rodu, temveč zlasti opozoriti na plati, ki po čemer koli izstopajo. Za lažji

pregled nad obravnavanimi osebami so vse umeščene v strnjen rodoslovni prikaz po

generacijah. Prikaz se začenja z Valvasorjevo najmlajšo hčerko, soprogo nekdanjega častnika,

končuje pa pri 10. od skupno 12 generacij potomcev, ki so se v 5. generaciji razdelile na tri

veje: izumrlo Dienerspergovo ter še živeči Gadollovo in Resingenovo. Med temi je bila

izrazito vojaška veja vitezov (Ritter von) Gadolla, ki je dala v obeh svetovnih vojnah tudi

izjemno visok krvni davek. Leta 1996 je slekel častniško uniformo še zadnji Valvasorjev

potomec, potem ko jo je dve stoletji in pol skoraj brez prekinitve oblačilo šest oziroma sedem

rodov. Nekajkrat se je poklic prenesel z očeta na sina, nikoli v ravni črti od deda do vnuka,

zato pa večkrat po ženski liniji, s preskokom ene generacije ali s strica na nečaka.

Pomenljivi so statistični podatki. Med 44 Valvasorjevimi moškimi potomci, ki so se

rodili pred letom 1900 in odrastli, je bilo častnikov več kot polovica, in sicer 18 poklicnih,

dva kadeta, 6 rezervnih in brambovski stotnik v času Napoleonovih vojn. 20. stoletje

predstavlja močan zasuk, saj se je od rojenih po letu 1900 odločil za poklicno častniško pot,

en sam, med 2. svetovno vojno so bili dejavni 4 mladi rezervni častniki, en potomec pa je

pozneje služboval v vojski kot civilni inštruktor.

Narava razpoložljivih virov o častnikih in vojakih se od obdobja do obdobja močno

spreminja. Za celotno 18. stoletje smo odvisni predvsem od virov druge roke – od poznejših

spominskih pričevanj in genealoških raziskav, ki povedo komaj kaj ali sploh ničesar o

posameznikovih sposobnostih in značaju. Zanesljivejši in povednejši je nabor virov od

dvajsetih let 19. stoletja do konca prve svetovne vojne, ko je skoraj za vsakega avstrijskega

poklicnega častnika ohranjena osebna karakteristika. Ker varstvo osebnih podatkov in drugi

razlogi za zadnjih devetdeset let še ne omogočajo neomejenega dela s primarnimi viri,

temeljijo ugotovitve o mlajših generacijah častnikov Valvasorjevega rodu spet zlasti na

osebnih pričevanjih, njihovih zapuščinah in na raziskavah zadnjega častnika Egona Ehrlicha,

upokojenega polkovnika avstrijske vojske. Temeljito raziskano in osvetljeno je le življenje

»rešitelja Gothe« Josefa Gadolle, ki se je poleg Valvasorja samega najgloblje zapisal v

regionalno zgodovino. Obeležitev spomina nanj je v veliki meri zasluga polkovnika Ehrlicha,

prav njegovo delo pa je avtorja pričujočega prispevka sploh privedlo do Valvasorjevih živečih

potomcev.

OBJAVLJENO V:

Darja Mihelič (ur.) – Matjaž Bizjak (ur.): Vojaki iz slovenskega prostora na tujih tleh v

preteklosti. Ljubljana : Založba ZRC, zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011, str.

205–242.