VIDRA Lutra lutra - arso.gov.si¾ivali/ogrožene in zavarovane/VIDRA V... · Vidra je v celoti prilagojena na vodno okolje. Plava izvrstno, pri čemer vesla z nogami, ki so opremljene

VIDRA (Lutra lutra)

Ljubljana, 2010

Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine 2

Naslov projektne naloge: VIDRA (Lutra lutra)

Naročnik: Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor

Agencija RS za okolje

Vojkova 1/b

1000 Ljubljana

Izdelovalec naloge: Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine

Pot ilegalcev 17

1210 Ljubljana – Šentvid

e-mail: [email protected]

telefon: 01 429 31 70

faks: 01 429 31 71

Vodja projekta in

kontaktna oseba:

Marjana Hönigsfeld Adamič, univ. dipl. biol.

El. pošta: [email protected]

Sodelavci na projektu:

Tatjana Gregorc, univ. dipl. biol.

Igor Nekrep, univ. dipl. biol.

Odgovorna oseba zavoda: Marjana Hönigsfeld Adamič, univ. dipl. biol.

Direktor zavoda: Dr. Miha Adamič, univ.dipl.inž.gozd.

Datum poročila: 30.08. 2010

mailto:[email protected]


Vsebina

Namesto uvoda: Zgodba iz ribnika ........................................................................................ 4

1. Pregled in analiza znanih podatkov o vidri v Sloveniji ............................................................. 6

1.1. Opis vrste ............................................................................................................................. 6

1.2. Osebna izkaznica vidre ........................................................................................................ 7

1.3. Splošno o ekologiji vrste ...................................................................................................... 8

1.4. Območje naravne razširjenosti ............................................................................................ 9

1.5. Pregled obstoječih podatkov za Slovenijo ......................................................................... 10

2. Opis škodnih dogodkov, ki jih lahko povzroči vidra .............................................................. 14

2.1. Plenilec in plen .................................................................................................................. 14

2.2. Škoda ................................................................................................................................. 15

2.3. Vidra na obisku .................................................................................................................. 16

2.4. Kako in kdaj uveljaviti škodo? ........................................................................................... 17

3. Smernice za izvajanje učinkovitega preprečevanja škode .................................................... 21

3.1. Žična ograja ....................................................................................................................... 23

3.2. Električne ograje ................................................................................................................ 24

3.3. Vse pod nadzorom ............................................................................................................. 26

3.4. Druge metode odvračanja ................................................................................................. 28

3.5. Izkušnje iz tujine ................................................................................................................ 29

3.6. Varstvo in ohranjanje ogrožene vrste ............................................................................... 30

4. Dodatek ................................................................................................................................. 32

4.1. Kaj najbolj privlači vidro: ................................................................................................... 32

4.2. Vidra in zakon .................................................................................................................... 33

5. Viri in literatura ..................................................................................................................... 34


Namesto uvoda: Zgodba iz ribnika

Bledo jutranje sonce se je prikazalo nad gričem in skušalo stopiti trdovratne meglice nad ribnikom. Siva čaplja je razprla krila, a jih hitro spet stisnila ob telo. Sončni žarki ob januarskem svitu pač ne premorejo dovolj moči, da bi ogreli premrlo ptico. Premorejo pa dovolj svetlobe, da se je lovcu razkril prizor, ki mu je pognal kri v glavo: okrog odprtine na ledu, ki jo je vzdrževal padajoč vodni curek iz cevi, so se v krvi nizale velike, svetleče ribje luske; poleg teh je ležalo nekaj odtrganih plavuti in velik ribji rep. Od tod so po svežem pršiču na ledu tekle izdajalske sledi; šapice, zaokrožene v obliki pahljače, so se nizale v značilnem vzorcu: štiri v diagonali ‐ presledek ‐ štiri ‐ presledek … Sled je zavila okrog gruče vrb, prečkala cesto, nato pa sledila kolovozu prav do potoka. Na poledeneli strugi so se ji pridružile še lisičje pa kunje stopinje, nato pa se vse skupaj izgubile pod sklonjenimi, s snegom obloženimi jelševimi vejami.»Aha, si se vrnila, kaj? Dolgo te ni bilo. Le počakaj, bova že obračunala!« se je pridušal lovec, lastnik ribnika.

Popoldne se je z orodjem vrnil k ribniku. Skrbno je popravil vrzeli v žični ograji, ki so bile nastale v zadnjih letih, ko predrzne obiskovalke ni bilo na spregled. Preveril je žična vrata, ali niso morda poškodovana, in jih zapahnil za sabo.

Drugo jutro se je prizor ponovil. Lovcu je prekipelo. Kako neki bi se znebil vsiljivke? Star železen skopec, ki ga je podedoval od očeta in ta še od svojega očeta, je že nekaj desetletij rjavel na podstrešju, škržak1, spleten iz vrbovja, so v drvarnici že načele miši pa tudi konopec je nekam izginil, šibrovka se je prašila v omari za orožje … Ampak, da bi šel v 21. stoletju nad vidro s pastjo ali puško? Dobro je vedel, da je vrsta visoko na evropskih rdečih seznamih in zato strogo zavarovana. Sklenil je počakati še eno noč in se na svoje oči prepričati, kdo je nočni tat.

Udobno se je namestil v zguljenem usnjenem naslanjaču, odprl okno stare kolarske delavnice, ki je gledalo na ribnik, in čakal. Bo prišla, ne bo prišla … Luna ni bila prav nič radodarna in je prav tanko odmerjala ledeno svetlobo, ki je oblivala zamrznjen ribnik . Mraz se je plazil vse globlje v delavnico. Lovec se je tesneje zavil v težko konjsko odejo in uperil pogled proti ribniku. Prepričan je bil, da bedi, a vendar so veke postajale vse težje … Nenadoma se je zdrznil, se v hipu predramil in ob ribniku uzrl temno, tiho senco, ki je smuknila v luknjo na ledu. Se mu je sanjalo? Segel je po lovskem daljnogledu, ga naravnal proti luknji in poskušal ujeti dovolj svetlobe. Nič se ni premaknilo. Pod košato vrbo pa se je vendarle nekaj dogajalo; ko je izostril sliko in je oblak milostno odgrnil luno, je na robu ribnika zagledal majhno senco, ki je tekala sem in tja, pogledovala proti odprtini pa spet stekla v zavetje pod vrbo. Kaj neki je? Za vidro odločno premajhen, za kuno premalo poskočen, za dihurja pretemen… Mladič, vidrin mladič! Nato še drugi in še tretji! Lačna družina je čakala, da mama prinese večerjo iz ribnika. 1 Gorički izraz za vršo, past za lov rib, posredno pa tudi vidre

Lovec je presenečeno obsedel. To je torej vzrok nočnih razdejanj! Kaj pa zdaj? »Ah, nekaj pa morajo jesti«, si je po premisleku zabrundal v brado in odšel spat. Zjutraj se ni več hudoval nad nesramnico, ki mu prazni ribnik. Vidre so zavarovane živali in za gospodarsko škodo, ki jo napravijo na lastnini državljanov, je odgovorna država. Če bi poklical strokovnjaka za ocenjevanje škode, bi mu jo država povrnila. Po preudarku pa se je vendarle odločil, da tega ne bo storil. Saj ribe niso tako draga naložba. Spomladi bo pač iz ribogojnice pripeljal nove mladice. ‐ Pravzaprav pa, saj ne živi od ribogojstva, je lovec razpredal dalje, ribe ima le za veselje in za prijatelje. Nekaj rib je nizka cena za opazovanje vidrine družine kar na domačem dvorišču. Marsikateri tuji obiskovalec naših naravnih lepot bi bil za takšno doživetje pripravljen odšteti lepe denarce. Pa še lovskim prijateljem se bo lahko pohvalil z redko in zavarovano vrsto, ki ji je pomagal preživeti družino. Morda se mu bo pri opazovanju kdo tudi pridružil? Skupaj bodo uživali ob pogledu na spretne in igrive vodne kune. Ograje okrog ribnika pa ne bo več prav natančno popravljal, no, vsaj ne povsod…

To se je zgodilo na Goričkem. Kje drugje bi se zgodba morda končala drugače.



1. aliza znanih podatkov o vidri v Sloveniji Pregled in an

1.1. Opis vrste

Evrazijska vidra je edina predstavnica svojega rodu v Evropi in hkrati edina predstavnica družine kun (Mustelidae, Carnivora) pri nas, ki je navezana na vodno življenjsko okolje. Vidrino telo je vretenaste oblike in izrazito hidrodinamično. Nadaljuje se v dolg, mišičast, pri korenu širok in proti koncu zašiljen rep, ki ga žival uporablja za krmilo in veslo pri plavanju ter za podporo telesu v vzravnani drži. Rep zavzema dobro tretjino telesne dolžine. Telesne mere in masa živali so odvisne od starosti in spola, velike pa so tudi individualne razlike: samice tehtajo največ 8 kg, samci do 12 kg. Vidra je v celoti prilagojena na vodno okolje. Plava izvrstno, pri čemer vesla z nogami, ki so opremljene s plavalno kožico. Enako hitra in spretna je pri plavanju na hrbtu, trebuhu ali boku, proti toku ali s tokom, pod ali nad vodno gladino. Zaradi oportunističnega načina življenja je tudi vidrina prehrana primerno različna. Vsekakor so ribe glavna kategorija plena, ki najpogosteje zavzema več kot 80% prehrane (Erlinge 1968, Heggberget 1995). Druge vrste plena sestavljajo različne deleže prehrane; med njimi so pomembni raki, dvoživke, ptiči, mali sesalci, vodne žuželke (Jenkins et al. 1979). Novejše raziskave kažejo, da je vidra morda bolj selektiven plenilec, kot so domnevali nekdaj, posebno še, kadar so na voljo številne plenske vrste (Kruuk & Moorhouse 1991). Na izbiro plena, lovno strategijo in sezonsko spremenljivost hrane vplivajo geografska širina, habitat, biomasa razpoložljivega plena in njegova aktivnost. Tako imajo krapovci pomemben delež v prehrani v nižinskih evtrofnih jezerih, ribnikih in rekah (Webb 1975, Brzezinski et al. 1993, Roche 1997), v oligotrofnih vodah pa so pomembnejši salmonidi (Ruiz‐Olmo & Palazon 1997). V vodah z nizko diverziteto vidra lovi le eno do štiri vrste rib; če pa je izbira plenskih vrst velika, obsega vidrin jedilnik 18 do 20 kategorij. Migracije, drst oziroma paritve ali druge sezonske koncentracije plenskih vrst lahko občasno močno povečajo biomaso plena določene vrste (npr. jegulje, ščuke, salmonidi, krastače, žabe, raki). Vidre imajo visok bazalni metabolizem, zato vsak dan potrebujejo precej hrane (odrasel osebek dober kilogram), ki jo lahko zagotavljajo nižinske, mezotrofne do evtrofne vode. Vidre so teritorialne živali in žive posamič, zato je najpomembnejši način sporazumevanja med osebki markiranje z iztrebki, pogosto pa tudi z urinom (na istih mestih). Vidre tudi drgnejo telo, posebno lica, ob kamne ali šope trave, pogosto tudi grebejo pesek ali rastlinje na kup. Vidre označujejo svoje teritorije s številnimi iztrebki. Stalne poti in odlagališča iztrebkov olajšujejo komunikacijo, saj vsi osebki, ki žive na ožjem območju, obiskujejo tradicionalna mesta, da izmenjajo informacijo o prisotnosti in fiziološkem stanju drugih osebkov svoje pa tudi druge vrste (Kruuk 1995). Prostorska distribucija vidrine populacije je še precej slabo poznana. Telemetrijske raziskave v celinskih vodnih habitatih so potrdile ugotovitve pionirskega dela švedskega raziskovalca Erlingeja (1967, 1968, 1985), da teritoriji samcev temeljijo na hierarhiji in teritorialnosti, pri oblikovanju teritorijev samic pa je odločilna hrana in kritje za zarod. Po Erlingeju (1968), ki je študiral vidre v zelo vodnati krajini (jezera) na južnem Švedskem, je bila gostota vider 1 osebek na 0,7 do 1,0 km2 vodne površine ali 1 osebek na 2 ‐ 3 km dolžine jezerske obale


oziroma 1 vidra na 5 km dolžine vodotoka. Populacija je bila pozimi sestavljena iz 30 ‐ 40% rezidentnih (teritorialnih) živali, približno enakega deleža občasnih rezidentov ali prehodnih živali in 25 ‐ 38% mladičev.

1.2. Osebna izkaznica vidre

Vidra je predvsem izvrstna plavalka, kar odseva v njenih morfoloških značilnostih. Vidrino telo je vretenaste oblike in izrazito hidrodinamično. Nadaljuje se v dolg, mišičast, pri korenu širok in proti koncu zašiljen rep, ki ga žival uporablja za krmilo in veslo pri plavanju ter za podporo telesu v vzravnani drži. Rep zavzema dobro tretjino telesne dolžine. Evrazijska vidra se razlikuje od drugih vrst vider med drugim po značilnem smrčku, na zgornjem in na spodnjem robu oblikovanem v obliki odprte črke W. Nenavadno dolgi in močni brki pomagajo, da se vidra znajde tudi v kalni vodi. Ko plava, ležijo smrček, oči in uhlji v isti ravnini, tik nad vodno površino. Prste na tacah povezuje široka plavalna kožica. Sistematika: red zveri (Carnivora) družina kune (Mustelidae) poddružina vidre (Lutrinae) vrsta evrazijska vidra (Lutra lutra) Telesna dolžina: samec 1,20 m samica 1,10 m Telesna teža: samec 8 do 11 kg samica 5 do 7 kg Zobna formula: zgornja čeljust 3141 spodnja čeljust 3132 Dolžina brkov (vibris): do 25 cm Število krempljev: prednja taca 5 zadnja taca 5 Gostota kožuha: 50 000 do 60 000 dlak/cm2 (človek ima približno 300 las/ cm2)

Čeprav so vidrin življenjski prostor vodni habitati vseh vrst, so jo večkrat srečali tudi v gozdu.

1.3. Splošno o ekologiji vrste

Kljub veliki prilagodljivosti vrste imajo vidrine habitatne zahteve tudi omejitve. Najpomembnejši del habitata za evrazijsko vidro je vsekakor litoralni pas, kjer se stikata vodno in kopensko okolje. To ne pomeni, da ne uporablja okoliških gozdov, kmetijskih in večjih vodnih površin, toda plen si največ išče v plitvinah in obrežnem pasu. Globokih, hladnih voda se izogiba, saj lov v takem okolju pomeni preveliko izgubo energije (Kruuk 1995). Optimalen habitat nudi veliko možnosti za kritje in mirna počivališča, torej zahteva strukturirano obrežje, raznovrstno in gosto obrežno vegetacijo ter stara drevesa z bogatim koreninskim spletom. Kadar je številčnost vidrine populacije visoka, živali zasedejo tudi suboptimalne habitate z bistveno slabšimi lastnostmi, pa tudi človeški dejavnik postane manj omejujoč. Kljub veliki prožnosti glede habitatnih zahtev pa je izbira primernega mesta za brlog (vidrino) mnogo bolj zahtevna. Samice izberejo dobro zavarovana mesta (Mason & Macdonald 1986). V celinskih vodnih habitatih so to največkrat zgornji tokovi rek in potokov (v gozdu) ali primerne stoječe vode, kjer je nevarnost poplavljanja manjša. Zato je sistem pritokov velikih rek izjemno pomemben za obstoj in življenje vidrine populacije. To se je pokazalo v študiji dveh primerov gradnje jezov za velike hidroelektrarne na Portugalskem, ko so se znaki vidrine navzočnosti po končani gradnji bistveno zredčili, ker se je dostop do pritokov in vodni režim v njih močno poslabšal (Pedroso 2008).


Potoki na Goričkem so vsaj v zgornjih tokovih še v dobrem ekomorfološkem stanju, zato vidra ni redka prebivalka. Ugodne razmere za vidro ustvarja gosto omrežje ne prehitrih nižinskih vodotokov z do 5 m široko, naravno strugo in zaraščenimi obrežji, kjer so pogosta stara drevesa z razvejanimi koreninami. Stoječe vode (naravne in grajene, torej tudi ribniki) ter mokrišča povečujejo pestrost habitata in zvišujejo nosilno kapaciteto okolja za vidro, saj nudijo večjo izbiro in količino plena, kar je posebej pomembno v hladnem obdobju leta, ko nekatere vode pokriva led.

1.4. Območje naravne razširjenosti

Evrazijska vidra ima največje geografsko območje razširjenosti med vsemi vrstami vider; razteza se od Škotske do Kamčatke in na jug do Jave. Je edina avtohtona predstavnica poddružine vider v Evropi. Prvotno je bila razširjena po vsej Evropi, o njeni prvotni razširjenosti v Afriki in Aziji pa je malo znanega. Za današnjo razširjenost v Evropi je značilna velika praznina, ki sega od osrednje Danske čez zahodne dele Nemčije, Nizozemske, Belgije, Luksemburga, vzhodno Francijo, Švico, zahodne dele Avstrije do osrednje Italije ‐ tam je vidra iztrebljena ali pa so preživele le majhne, izolirane populacije. Čeprav informacije niso popolne, se je po velikih družbenopolitičnih spremembah v Evropi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pokazalo, da je osrednje območje razširjenosti evrazijske vidre na vzhodu Evrope; sega od Poljske in Romunije prek Belorusije in Ukrajine do Urala. Živi tudi po vsej Rusiji, razen tundre in severnih, vedno zamrznjenih predelov. V vzhodni Aziji je vidra izumrla na Japonskem, v vzhodnih predelih Pakistana in osrednji ter



zahodni Indiji. Za jugovzhodne dele Azije razširjenost ni povsem poznana. Kaže, da je evrazijska vidra dosegla otok Sumatro, ne pa Jave. Južna meja vidrinega območja razširjenosti na bližnjem in Srednjem vzhodu teče čez Izrael, Jordanijo, Irak in Iran. V Afriki najdemo evrazijsko vidro le severno od Sahare.

1.5. Pregled obstoječih podatkov za Slovenijo

Zgodovinski habitati vidre v Sloveniji so vse tekoče in stoječe vode. V zadnjem času pa smo jo ponekod povsem nepričakovano odkrili tudi v navidezno neprimernih habitatih, npr. v reguliranih odsekih reke Ledave. Drugod pa jo navkljub navidezni primernosti habitata ne sledimo več.

Po različnih poročilih, objavljenih v lovskih in ribiških glasilih, sklepamo, da je bila po drugi svetovni vojni vidra še splošno razširjena po vsem ozemlju današnje Slovenije. Ker nimamo zanesljivih podatkov, je težko natančneje določiti obdobje, ko je vidrina številčnost začela opazno upadati, domnevamo pa, da se je to zgodilo po letu 1950, ko je sovpadlo več dejavnikov ogrožanja. Ribiške družine so še leta 1960 ponujale nagrade za uplenjene vidre!

Dokler je bil lov na vidro dovoljen in so ga celo spodbujali, je bil odstrel dovolj dobro merilo številčnosti vrste. Upoštevati pa moramo, da so vidro do leta 1966 poleg lovcev lahko lovili tudi ribiči, do leta 1954 pa na svojem zemljišču celo vsakdo. Po uradnih podatkih o odstrelu za Kranjsko so v letih 1874 do 1913 vsako leto ustrelili ali polovili povprečno 36 do 37 vider, ni pa znano, koliko so jih pobili neuradno. V obdobju med obema vojnama so v Dravski banovini uplenili povprečno po 39 vider na leto. V loviščih lovskih družin so med letoma 1949 in 1973, ko je Lovska zveza Slovenije sprejela priporočilo o popolnem varstvu vidre, uplenili povprečno po 35 živali na leto.

Slika 1: Razširjenost taksona po UTM kvadrantih (vir: Kryštufek, 2001)

Slika 2: Lokalitete taksona (natančnost 3‐8) (vir: Kryštufek, 2001)


V enoletni projektni nalogi terenske inventarizacije vidre na Ljubljanskem barju (1999/2000) smo ugotovili, da vidra še naseljuje svoje zgodovinsko dokazane habitate na južnem obrobju Barja (Hönigsfeld 2000). V letih 2008/2009 je bila naloga ponovljena v precej večjem obsegu in s podrobnejšo metodo (ob finančni podpori MOL). Reka Ljubljanica je verjetno predvsem komunikacijski in delno habitatni koridor, zelo pomembni deli habitatov pa so večji pritoki Ljubljanice. Pravi habitatni vozli za vidro na Ljubljanskem barju so ozke rečne doline na južnem robu: Iška, Draščica, Želimeljščica. Čeprav so bile struge teh rek v delu, kjer tečejo po ravninskem Barju, ponekod že regulirane, so njihovi zgornji tokovi, ki se zajedajo v severne obronke dinarske planote, zvečine zelo dobro naravno ohranjeni. Vidra jih še obiskuje, posebno dober habitat zanjo so ribniki v Dragi. Več o vidri na Ljubljanskem barju: http://www.ljubljanskobarje.si/uploads/datoteke/VIDRA%20NA%20PRAGU%20PRESTOLNICE_FINAL.pdf

Enotnega območnega državnega pregleda razširjenosti vidre v Sloveniji še nimamo. Vendar pa se je v bazi Inštituta LUTRA doslej nabralo precej podatkov; zanesljivi novejši podatki (od leta 2003 do 2009) so združeni na karti (Priprava karte: Inštitut LUTRA, 2009).


http://www.ljubljanskobarje.si/uploads/datoteke/VIDRA%20NA%20PRAGU%20PRESTOLNICE_FINAL.pdf

http://www.ljubljanskobarje.si/uploads/datoteke/VIDRA%20NA%20PRAGU%20PRESTOLNICE_FINAL.pdf

Kje v Sloveniji torej vidra še živi?

Najbolj sklenjena, stalna populacija vidre naseljuje severovzhodno Slovenijo. Ledava s svojimi pritoki, ki izvirajo na najvišjem delu Goričkega, odvodnjava večino gričevja in tako povezuje potoke. Ločen hidrografski predel je porečje Kobiljskega potoka, ki pa se po prestopu slovensko‐madžarske meje vrne na slovensko stran in se tudi pridruži Ledavi. Slovenski del Goričkega torej v celoti pripada drevesasto oblikovanemu vodozbirnemu območju reke Mure. Zato ni presenetljivo, da vidro srečamo ob vsej Muri in njenem bogatem obrečnem prostoru.

Tudi Ščavnica in Pesnica sta kljub precejšnji degradaciji naravnega rečnega habitata, ki pa ga bogatijo številne stoječe vode ‐ ribniki in zajezitve, za vidro zanimivi. Reka Drava je v odsekih, kjer ni predrugačena v kanal, še vidrin življenjski prostor, prav tako jo srečamo na Dravinji. Tudi Sava, osrednja slovenska vodna žila, in Krka, njen največji pritok, še premoreta dovolj kakovostne obrečne habitate, da se je populacija vidre obdržala.

Želimeljščica v zgornjem toku‐ vidrin habitat Ljubljanica s celotnim mokriščnim sistemom Ljubljanskega barja, ki se zajeda v Polhograjsko hribovje, se v zadnjih letih spet ponaša z dokaj sklenjeno naseljenostjo vidre, ki se mimo prestolnice nadaljuje v Savo; notranjski, kraški deli Ljubljanice z drugimi imeni sodijo med



tiste navidezno zdrave habitate, kjer vidre iz še nepojasnjenih razlogov skorajda ni. Izjema je Cerkniško jezero s pritoki, kamor se je vidra po dolgem premoru vrnila.

Zgodovinski habitat vidre je vsekakor Sotla, kjer pa je zaradi onesnaženosti ta vrsta redka, pogostejša pa je v Bistrici, ki je v celoti ohranila naraven tok. Na Kolpi se vidra redko pojavlja.

Na splošno ugotavljamo, da donavsko povodje še zadovoljivo gosti vidro, česar ne bi mogli trditi za jadransko povodje; ob Soči, Idrijci in Vipavi je vidra precej redka, vrnila pa se je na reko Reko. Reke z alpskim značajem nudijo precej slabše življenjske razmere, saj kljub sorazmerni čistosti v hitri, hladni vodi vidra potrebuje precej več energije za lov plena.

Slika vidrine razširjenosti v Sloveniji bo popolna, ko bomo preiskali še nekaj popolnoma belih lis in dopolnili informacije na nekaterih območjih, kjer so že zastarele.

2. Opis škodnih dogodkov, ki jih lahko povzroči vidra

Vidra je na moč nepredvidljiva živalska vrsta. S plenilsko strategijo, ki jo spretno prilagaja razmeram v okolju, vedno znova dokazuje svojo zversko naturo. Zdaj se pojavi na potoku, drugič na jezeru in nato v ribniku. Potem pride sporočilo, da so jo videli visoko v hribu ali jo je povozil avto na cesti sredi gozdov. Nekaj pa je gotovo: prej ali slej se pojavi tam, kjer je plen. Več je plena, bolj zanesljivo bo prišla, tudi če mora pri tem premagati najbolj nenavadne in nevarne ovire.

2.1. Plenilec in plen

Odrasla vidra potrebuje dober kilogram hrane na dan. Nobenega dvoma ni, da je vidra pretežen ribojed, saj več kot dve tretjini njene prehrane sestavljajo ribe različnih vrst. Sicer pa je pri izbiri plena na moč prilagodljiva: lovi tiste vrste, ki jih je na določenem kraju in ob določenem letnem času v izobilju. In to nikakor niso le različne vrste rib. Poleg teh ima zelo rada tudi potočne rake, ki so na jedilniku največ poleti in jeseni; dvoživke (žabe, krastače) so pogost plen spomladi, ko svatujejo in se selijo na mrestišča. Vidra se priložnostno loti tudi kakšne mlade račke ali druge vodne ptice, manjšega sesalca, plazilca (npr. želve sklednice, belouške) ali večje vodne žuželke.

Čeprav je vidra sposobna ujeti tako velik plen, kot je sama (uplenjeni ščuka, sulec, amur in krap so po zanesljivih podatkih tehtali od 6 do 10 kg), se to praviloma zgodi le v ribnikih, kjer je sorazmerno visoka gostota rib na omejenem prostoru. V naravnih habitatih pa je velika večina uplenjenih rib majhnih ‐ povprečno merijo 13 cm. Takšne ribe poje kar v vodi, večje pa odnese na breg, največkrat na priljubljeno varno mesto. V ribnikih (sistemu evtrofnih ribnikov za intenzivno vzrejo rib) vidre izbirajo ribe, ki tehtajo med pol in enim kilogramom. Velikih rib vidra večinoma ne poje v celoti, zato presenečeni ribogojci najdejo le trupla, s

katerih so odtrgani najboljši kosi mesa. Po nekaj dneh običajno ostane le golo okostje, kajti ribji ostanki privabljajo prisklednike, kot so lisice, dihurji, vrane itn., ki pojedo ostanke plena.

Če je mogoče, vidra zasleduje plen »z očmi«, v kalni vodi pa si pomaga z dolgimi in močnimi brki, s katerimi zaznava spremembe v vodnem toku in zato premikanje plena. Vidra je nočni lovec: na lov se najpogosteje odpravi v mraku, ko je večino ribjih vrst lažje ujeti.

Plenilec in plen ‐ v naravnih razmerah v ravnotežju

2.2. Škoda

Škoda (SSKJ) = kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine

Škoda je predvsem ekonomska kategorija, saj zadeva premoženje ljudi. V naravnih ekosistemih, kakršni so gozdovi, jezera, reke oz. vodni in obvodni ekosistemi, lahko govorimo o škodi le v enem primeru ‐ ko jo povzroča človek. Vse drugo, tudi stohastični dogodki, kot so orkanski vetrovi, povodnji, plazovi in podobno (če seveda niso posledica človekovega delovanja), je del naravnih sil, ki oblikujejo razvojno pot življenja na planetu.

Populacije prosto živečih živali so v svojem naravnem življenjskem okolju usklajene z vsemi drugimi dejavniki okolja, ki to okolje določajo, in so z njimi povezane v celovit, nedeljiv ekosistem. Snov v takem sistemu kroži po načelih najbolj racionalne porabe energije. Nič ne gre v nič, vse teče, kroži in je soodvisno, vse je v dinamičnem ravnovesju. Če v tak sistem nasilno poseže človek (npr. s pretiranim izkoriščanjem živalske ali rastlinske vrste, to je



lovom ali sečnjo, z nepremišljenim vnašanjem tujerodnih vrst ali podobnimi posegi), se ravnovesje poruši.

V rečnem ekosistemu so, za primer, osnovni proizvajalci organske snovi alge in vodne rastline, z njimi oz. njihovimi deli se hranijo preprosti organizmi, npr. vrtinčarji, le‐ti so hrana višje razvitim vrstam, kot so ličinke nekaterih žuželk in tako naprej; rastlinojedi na eni strani jedo rastline, na drugi so sami hrana mesojedom. Prehranske verige se prepletajo in se spletajo v sestavljen sistem, saj npr. ščuka ne pleni samo klenov, temveč tudi druge ribje vrste, kleni pa spet niso plen samo ščuki, temveč tudi sulcu, somu itn. Prav na vrhu tega spleta je vidra, vrhunski plenilec, ki sama (vsaj v naših razmerah) nima naravnega sovražnika ‐ razen človeka.

V naravnih razmerah je plenilec odvisen od svojega plena in ne obrnjeno. Zato plenilec nikoli ne more povzročiti škode naravnim populacijam plenskih vrst, dokler v sistem ne poseže zunanja sila ‐ človek. Ribiči so stoletja v vidri videli tekmeca za isti plen (ribe), zato so jo neusmiljeno in na vse mogoče načine preganjali ter pobijali. Reke, potoke in jezera so pač imeli za svoja lovišča…

Mojih rib pa že ne!

Marsikdo si na svojem vrtu ali posestvu želi ribnik. Marsikdo ga tudi zgradi in uredi, a največkrat brez dovoljenj. Saj je vendar na svoji zemlji! Z ribnikom pridejo vodne in močvirske rastline, za njimi ptiči in druge živali, pogosto ribe. Za ribami pa ‐ njihovi plenilci. Tudi vidra je med njimi. O ne, mojih rib pa že ne boš, se priduša! Država naj plača škodo, ki jo povzroči zavarovana vrsta! ‐ Tu pa nastane težava. Za izplačilo škode je potrebno imeti vsa dovoljenja za vodni objekt, tudi za ribnik.

2.3. Vidra na obisku

Tam, kjer si mora življenjski prostor deliti s človekom, je vidra v celoti ponočnjak. Podnevi počiva ali spi v skritem brlogu v bližini vode, najraje v zavetju korenin velikih obvodnih dreves ali v kakšnem starem duplu. Zato so le redki srečneži, ki vidro srečajo podnevi. Opazimo pa lahko sledi (odtise tac v snegu, blatu ali mivki), vstopna in izstopna mesta, ostanke plena (rib, rakov, školjk) in predvsem ‐ značilne iztrebke.

Iztrebki ‐ imenujemo jih vidreki ‐ vsebujejo pretežno ribje luske, srti in vretenca, dele rakovih okončin in oklepov, dele okostja dvoživk, ostanke kosti in perja ptičev, dlake manjših sesalcev ter kože plazilcev, hitinske dele žuželk in rastlinske ostanke. Vidreke spremlja zelo obstojen, prodoren vonj po ribjem olju, pogosto pa tudi lepljiv izloček zadnjičnih žlez, podoben katranu; namenjen je označevanju teritorija, vsebuje pa različna vonjalna sporočila za druge pripadnike vrste.

Vidra odlaga iztrebke na vidna mesta.

V vidrinem iztrebku so dobro vidni ostanki rakov.

2.4. Kako in kdaj uveljaviti škodo?

Po letu 1980 po vsej Evropi opažamo postopno vračanje vidre v nekdanje habitate, v jezera, reke in potoke, ki jih je nekoč že naseljevala, a jih je morala iz različnih razlogov zapustiti. S ponovnim osvajanjem nekdanjega življenjskega prostora pa vidra prihaja tudi do ribnikov in ribogojnic, kjer povzroča konflikte z lastniki in ribogojci, ki so nepripravljeni pričakali nepovabljenega gosta. Stoječe vode so za vidro pomemben prehranski habitat pozimi, nepogrešljive pa so v sušnih delih leta, ko nekatere tekoče vode presahnejo. V ribnikih in jezerih najde ne le ribe, temveč tudi rake in dvoživke. Dokazano je, da je v kritičnem letnem času (suša) vidrina populacija življenjsko odvisna od stoječih voda; če vidram popolnoma preprečimo dostop do njih, številčnost upade in vidre se celo ne razmnožujejo več.


Vidrine sledi v blatu (levo) in v pesku (desno)

Čeprav po vidrinem obisku ribnika ne najdemo kupov pobitih rib, je škoda, ki jo utrpijo lastniki ribnikov, vendarle pogosto večja od neposredno uplenjene ribe. Pozimi krapi (najpogostejše »žrtve« v ribnikih) prezimujejo pod zaledenelo površino plitvih ribnikov, kjer mirujejo in se tudi ne hranijo, zato so plenilki lahek ulov. Vidra običajno vstopi v ribnik skozi odprtino v ledu, kjer priteka voda. Če krape med hibernacijo (prezimovanjem) zmoti zunanji dražljaj (plenilec), se lahko pojavi tudi sekundarna škoda: izguba teže in splošne kondicije rib, posledica pa je večja dovzetnost za bolezni; v skrajnem primeru lahko pogine vsa jata rib.

Pogosto lastniki ribnikov želijo uveljavljati škodo, ki jo napravi vidra v ribniku, vendar ne vedo, kje začeti. Potrebno je vedeti, da država povrne škodo le v primerih, ko je škodo povzročila zavarovana vrsta živali (vidra izpolnjuje ta pogoj) in ima lastnik ribnika vse potrebne dokumente za objekt, ne glede na to, ali je ribnik namenjen ljubiteljskim ali komercialnim ciljem. Čeprav so dovoljenja glede na namen in velikost ribnika različna, imajo pri nas le redki ribniki vsa potrebna dovoljenja.


Tudi majhni ribniki, kjer žive le zlate ribice, so za vidro zanimivi, saj ne razlikuje med vrednostjo različnih vrst konzumnih in okrasnih rib.

Najprej se moramo zavedati, da je vidra redka in ogrožena živalska vrsta, ki je v Sloveniji zavarovana po Zakonu o ohranjanju narave in z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Po spremenjeni Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Prilogi 6 (maj 2009), je kot domorodna vrsta predmet okoljske odgovornosti, prav tako so predmeti okoljske odgovornosti njen habitat, njena razmnoževališča in počivališča. Ker pa je tudi mednarodno varovana vrsta, je ugodno stanje vrste in njenega življenjskega okolja potrebno ohranjati tudi na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb (26. člen ZON‐UPB2).

Še nekaj je potrebno upoštevati: za izgubo rib ni nujno kriva vidra. Poznamo tudi pernate »ribiče«, ki si radi postrežejo v ribnikih in ribogojnicah: predvsem čaplje (različnih vrst) in kormorane. Torej je potrebno nadvse pozorno pregledati znake in nesporno ugotoviti, da je bila na delu vidra. Zgodbe o »krvoločni« vidri, ki pobija ribe v ribniku, dokler še kakšno najde, so silno redke in večinoma žive le v ljudski domišljiji; taki primeri se pojavijo le izjemoma in le v majhnih, prenaseljenih ribnikih, kjer ribe nimajo nobene možnosti za pobeg.

Ko smo rešili vprašanje dokumentacije za objekt, je na vrsti reševanje konkretnega primera škode, ki jo je povzročila vidra.


Ostanek vidrine pojedine ob nezavarovanem majhnem ribniku

Opis postopka (povzeto po ARSO): Izplačila odškodnin za škodo, ki jo povzročijo živali zavarovanih prosto živečih vrst, temeljijo na 92. in 93. členu Zakona o ohranjanju narave in določbah Zakona o divjadi in lovstvu (vidra sicer ne šteje več med divjad). Izplačila se izplačujejo na podlagi odškodninskih zahtevkov oškodovancev. Oškodovanci prijavijo škodo Zavodu za gozdove Slovenije (območni enoti), pooblaščenci ZGS opravijo ogled (pri tem lahko poprosijo za pomoč strokovnjaka za posamezno živalsko vrsto), izpolnijo zapisnik in prijavitelju škode predlagajo sklenitev sporazuma na podlagi lestvice, ki jo vsako leto potrdi minister. V primeru, da se oškodovanci ne strinjajo s predlagano višino odškodnine, lahko na ARSO vložijo vlogo, na podlagi katere uveljavljajo višjo odškodnino (vendar morajo predložiti ustrezno dokumentacijo). Na ARSO se odloča o upravičenosti in višini odškodnine ter vodi evidenca odškodninskih zahtevkov, ki se zbirajo v spletni aplikaciji ODSEV (http://sirena.arso.gov.si/odsev/). ARSO vsako leto objavi poročilo o Analizi odškodninskih zahtevkov za škodo, ki so jo povzročile živali zavarovanih prosto živečih živalskih vrst in pripravi zaključno poročilo. Javni razpis za sofinanciranje ukrepov za preprečevanje nadaljnje škode, pripravljen vsako leto na tej osnovi, je namenjen le preprečevanju škode od velikih zveri (medved, volk, ris); škodni primeri, ki nastanejo zaradi vidre, se rešujejo na podlagi vloge oškodovanca.


ARSO lahko odškodninski zahtevek zavrne, kadar niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, npr. neustrezno varovanje premoženja, saj mora vsak lastnik premoženja ravnati najprej kot dober gospodar in ustrezno zaščititi svojo lastnino (fizično oz. z odvračanjem).

Vidrina vstopna odprtina v ribnik z izdajalskimi iztrebki (vidreki)

3. Smernice za izvajanje učinkovitega preprečevanja škode

Po Prilogi 1 Pravilnika o primernih načinih varovanja premoženja je primeren način za zavarovanje ribnika pred vidro odvračanje, ukrepi za preprečitev nadaljnje škode na premoženju pa ograjevanje.

Vidra je pametna, spretna in iznajdljiva žival, zato je ni lahko odvrniti od namere, da si bo postregla v ribniku, kjer je odkrila lahko dostopen plen, posebno pozimi, ko so prehranski viri omejeni. Sposobna je prepotovati dolge razdalje in premagati vsakršne ovire, da najde vir hrane. Napačno je prepričanje, da so za vidro najugodnejši habitati velike reke; sledi tudi presenetljivo majhnim potokom in kanalom, celo melioracijskim jarkom. Zato bo ribnik ali ribogojnico, ki ni ustrezno zaščitena, prej ali slej zagotovo odkrila.

Vidro lahko poskusimo odvrniti na več načinov, izbira metode pa je odvisna od naše presoje, velikosti in namena objekta pa tudi od območja, kjer le‐ta leži. Ograja naj bi bila čim bolj učinkovita, cenovno ugodna, imela pa naj bi tudi čim manjši vpliv na druge živalske vrste in – ne nazadnje – bila tudi skladna s krajinsko podobo.



Najprej pa presodimo, ali je postavitev ograje sploh smiselna. Ali ne bo morda dražja od izgube rib, ki jo bo povzročila vidra? Poleg tega moramo upoštevati vzdrževanje in nadzor ograje, pogosto pa ni zanemarljiv niti vizualni učinek. Morda pa bi zadoščalo, da manjšim ribam uredimo učinkovita pribežališča in jih zavarujemo z mrežo z okenci, velikimi največ 85 mm (večja bi bila lahko nevarna vidram), skozi katera lahko uidejo zasledovalcu, ki je lahko tudi čaplja ali kormoran. Ker je vidra vključena med živalske vrste v poglavje A priloge 1 Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, jo je »prepovedano zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti, odvzeti iz narave, loviti, ujeti ali vznemirjati«. To bi bilo tudi nesmiselno; izpraznjen teritorij bi namreč zelo hitro zasedla nova žival.

Premisliti velja tudi o t. i. »žrtvenem ribniku«, kar bi bilo primerno predvsem v ribogojnicah. V manj pomemben ribnik spustimo manjše ribe in ribe vrst, ki za rejo niso pomembne (»drobiž«) in jih zlahka pogrešamo. Ribnik naj ostane odprt, dostopen, druge vodne površine, namenjene ribogojstvu, pa lahko brez slabe vesti dobro ogradimo. Seveda moramo ribe v tem ribniku redno nadomeščati, saj ga bodo poleg vidre odkrile tudi druge plenilke. V zadovoljstvo pa nam bo lahko, da smo ustvarili nov habitat, ki bo kmalu postal prebivališče tudi drugih vodnih in obvodnih živalskih vrst.

Upoštevati moramo še nekaj osnovnih izkustvenih pravil:

‐ Vidre so živali ustaljenih navad; veliko lažje je odvrniti vidro od novo zgrajenega ribnika, kot preprečiti, da bi obiskovala star ribnik, ki ga dobro pozna in ga izkorišča že več generacij.

‐ Nikakor ne drži, da vidra najde pot do ribnika ali ribogojnice le po vodnem toku, ki ga napaja ali po katerem odteka voda. Izkušnje kažejo, da vidra ubere tudi kar dolgo pot čez drn in strn, čez polja in skozi gozd, ne da bi sploh sledila vodi.

‐ Vidra dobro pleza in tudi koplje, kar preprečimo s previsom žične ograje navzven in z vkopanim ali položenim in pritrjenim delom ograje.

‐ Uspeh vsakega preprečevalnega ukrepa je dokazano odvisen od razpoložljivosti drugih virov hrane. Glede na to bo motivacija posamezne živali večja ali manjša.

‐ Kombinacija med ograjo in negativno izkušnjo (električnim dražljajem, npr.) bi morala voditi do oblikovanja pogojnega refleksa. Rezultat se bi moral kazati v izogibanju vidre ograji in s tem ribniku.

‐ Če so odvračalni ukrepi uspešni, se moramo prepričati, da vidri ne preprečimo dostopa do osnovnih prehranskih virov; v takem primeru je kot omilitveni ukrep morda potrebno urediti nadomesten ribnik, kjer bo vidra našla dovolj hrane.

Preden se lotimo ograjevanja ribnika ali ribogojnice, moramo zavarovati dotok(e) in iztok(e) vode s primerno mrežo in/ali drugo oviro, npr. kamni. Lahko se odločimo tudi za več cevi s tako majhnim premerom, da vidri (tudi mladičem!) preprečujejo dostop (približno 8 cm). Premisliti moramo tudi o morebitnih vratih v ograji in preprečiti, da bi postala šibka točka.


3.1. Žična ograja

Vidra izvrstno pleza, če jo na drugi strani ograje čaka pogrnjena miza, dobro koplje in se pretakne skozi odprtino, ki ni ožja od 10 cm. Poskusila bo vse, tudi stoje na zadnjih nogah prevrniti ograjo, da bi prišla do plena, in si dobro zapomnila izkušnjo. Naslednji dan bo prišla po isti poti. Poskrbeti moramo torej, da vidra ograje ne bo mogla spodkopati, se preriniti skoznjo, splezati čeznjo ali jo prevrniti.

Če ograja ob ribniku ali ribogojnici že obstoja, jo lahko za vidro primerno prilagodimo, lahko pa postavimo namensko. Leseni oporniki morajo stati na notranji strani ograje, sicer jih bo vidra izkoristila za plezanje.

Če se odločimo za žično ograjo, naj bo le‐ta kakovostna; primerna je močna mreža proti zajcem. Premisliti velja tudi o natančnem načrtu postavitve, saj bo »trasa« ograje vplivala na začetne stroške in poznejše vzdrževanje. Upoštevati moramo viden učinek, morebitno prečkanje vode in podlago, kamor bomo zabijali opornike. Zastiranje ograje z zasaditvijo je lahko prijetno očem, preprečiti pa moramo, da bi veje ali grmičevje padlo na ograjo in jo poškodovalo. Redno moramo tudi kositi pod ograjo (širina 50 cm) in pozimi odstranjevati sneg.

Novejše izkušnje z žično ograjo (2007) priporočajo uporabo najmanj 180 cm široke žične mreže z okenci premera 7,5 cm, ki bodo še omogočala prehod dvoživkam in manjšim sesalcem, zagotovo pa zadržala vidro. Višina ograje naj bo vsaj 100 cm (zanesljiva višina je 120 cm), preostalo širino mreže uporabimo za pravokoten previs zgoraj (vsaj 30, bolje 45 cm) in vkopani (20 do 30 cm globoko) ali položeni (50 cm) del spodaj. Temeljito je potrebno zavarovati tudi morebitna vrata v ograji, ki naj bodo dvojna in naj se zapirajo na vzmet. Vidra je spretna, loti se tudi plezanja po mreži, zato so previsi ograje navzven nujni. Ob podpornikih, ki naj bodo dovolj močni in ne razmaknjeni manj od 100 cm, sta potrebni vsaj dve napenjalni žici zgoraj, ena na vrhu vertikalnega dela ograje in druga po robu previsnega dela. Napenjalna žica naj ne bo iz taljenega jekla, temveč žica z visoko natezno trdnostjo. Če mreže zaradi strukture tal ni mogoče vkopati, jo je potrebno vpeti v tla v razdaljah 30 do 45 cm.

Kljub navedenim meram in ukrepom je priporočljivo na zunanji strani takšne ograje napeljati tudi dve žici z električnim tokom: eno na višini 25 cm nad tlemi, drugo 25 cm pod vrhom navpičnega dela ograje. Ne pozabimo na obvezno vidno opozorilo, da je ograja pod električno napetostjo!

Izbira kakovostnega (in zato nekoliko dražjega) materiala bo podaljšala življenjsko dobo ograje. Najcenejša žična ograja ni primerna, žica mora biti debela vsaj 1,1 mm. Varjena mreža pa je lahko pretrda in ima običajno premajhne odprtine. Tudi mreža, ki se uporablja za drobnico, zaradi prevelikih okenc ni primerna. Če na vrhu ograje uporabimo visoko raztezno napenjalno žico, prihranimo pri opornih stebrih, ki so lahko v tem primeru do 10 m narazen.

V vsakem primeru pa je potrebno redno pregledovanje in vzdrževanje ograje. Ograja z merami, opisanimi zgoraj, je osem let stoodstotno izpolnjevala svojo nalogo.

Vidra odkrije tudi zelo majhne vodne vire, če so le‐ti polni plena.

3.2. Električne ograje

Različni tipi električnih ograj so doslej najuspešnejši način odvračanja vidre od ribnikov. Stik z električnim tokom je za živali popolnoma nova, nepoznana izkušnja, ki zaradi neugodja vzbudi strah in si jo zapomnijo. Električna ograja bo učinkovita, če vidro udari pri prvem poskusu približanja. Verjetno je ne bo nikoli več blizu. Vztraja lahko le v primerih, če ograja pri prvem poskusu ni bila pod napetostjo, če je k ribniku hodila že dolgo pred postavitvijo električne ograje ali če je zelo lačna.

Če se odločimo za ograjevanje z električno ograjo, moramo prevzeti tudi odgovornost za obvezno vzdrževanje in redno pregledovanje ograje: električni tok mora biti vedno v žici ali pa ograja odstranjena, redno odstranjena vegetacija, veje in sneg, da preprečimo kratek stik (v pomoč bo voltmeter za odkrivanje napak), na vidnih mestih morajo biti nameščena opozorila o električni napetosti. Potrebno je tudi redno spremljanje vidre oz. njenih obiskov.

Poskrbeti moramo za dobro ozemljitev, od katere je odvisna električna napetost v vrvici. Najnižja napetost za odvračanje vidre je 1000 V (= 1 KV, kar je biološko ustrezen prag), pogosto pa uporabljajo napetost 3,5 KV (pri ograjevanju pašnikov za živino 7 do 10 KV). Na napetost močno vplivajo tudi vremenske razmere, predvsem vlaga, kar moramo upoštevati;


napetost najbolj upade pri pršenju ali v zelo vlažni megli (sneg in nizke temperature niso kritične), upada pa tudi s praznjenjem baterije oz. akumulatorja. Pozorni moramo biti na morebiten dvig vodne gladine, ki bi lahko poplavil električne žice.

Posebno pozornost moramo nameniti varnosti. Električnih ograj ne uporabljamo na zelo obljudenih območjih, posebno ne ob sprehajalnih poteh ali na krajih, kjer se zadržujejo otroci. Pogubne pa so lahko tudi za druge, manjše živali, posebno dvoživke in ježe. Ker so majhni, je zanje varnejša elektrovrvica kot električna mreža.

V uporabi je več oblik »električnega pastirja« oz. ograjevanja ribnikov z električno ograjo. Večinoma vključujejo tudi žično ali plastično mrežo, predvsem kot oporo električnim žicam pa tudi kot vidno pregrado. V dveletnem poskusu z osmimi tako ograjenimi ribniki v Avstriji ni vidra niti enkrat vstopila v ribnik. Ob štirih ribnikih pa so v snegu našli vidrine sledi, ki so dokazovale, da se je približala ograji na dotik oz. na 50 cm, se obrnila in odšla naprej.


Električna ograja s plastično mrežo (Avstrija).

Električna mreža je eden od uspešnejših načinov občasnega oz. sezonskega ograjevanja stoječih voda pred vidro. Preprosta je za postavljanje in odstranjevanje. Običajno sestoji iz odporne polietilenske pletenine, v kateri so vodoravni trakovi prepleteni z električno prevodno nerjavno jekleno žico. Največkrat opazimo standardno oranžno mrežo, lahko pa uporabimo manj vsiljivo zeleno mrežo proti zajcem (mreža za ovce ima prevelike odprtine). Električna mreža mora biti visoka vsaj 70 cm, da je učinkovita proti vidri.

Druga pravila za vzdrževanje električne mreže so enaka kot za ograjo z električno žico.


3.3. Vse pod nadzorom

Vse vrste ograjevanja, posebno z električnim tokom, zahtevajo skrben nadzor objekta. Ko se posamezna žival nauči prečkati ograjo (v primeru, da ni pod napetostjo), postane električna ograja popolnoma neučinkovita.

Poskusno ograjevanje v okviru 4‐letnega LIFE projekta ohranjanja vidre na Goričkem dokazuje, da zadostujejo 3 vzporedne električne žice, če so pravilno nameščene in je ograja pod stalnim nadzorom (uporabili smo prenosne električne ograje proizvajalca Gallagher). Vidra je vsako zimo redno obiskovala ribnike pod Križevci, od namestitve električne ograje naprej pa ni več vstopila v ograjen ribnik, čeprav se mu je večkrat približala. Takšna ograja ima kar nekaj prednosti:

pod pogojem, da jo dobro nadziramo, je popolnoma zanesljiva,

za napajanje lahko uporabimo izmenični tok z napetostjo 220 V (torej električni tok iz omrežja), avtomobilski akumulator ali priročne sončne celice,

v toplem delu leta, ko vidra ne prihaja v bližino ribnika, jo zlahka odstranimo in jeseni spet namestimo,

brez težav jo prestopimo, zatorej vrata niso potrebna,

v kulturni krajini vizualno ni moteča.

Uporabili smo 85 cm visoke prenosne jeklene količke, imenovane »pujskov repek«, ki so zelo lahki in močni, oblečeni v belo, na UV žarke odporno plastiko, in zelo zdržljivi. Pravokotno smo jih upognili nekoliko nad polovico višine in tako pridobili tretjo dimenzijo ograje (Nosilne količke lahko izdelamo tudi iz rebrastega železa s premerom 10 mm). Nanje smo v dveh višinah namestili izolatorje (na 10 ‐ 15 cm in 25 ‐ 30 cm od »noge« količka) in po obeh višinah napeljali pleteno elektro‐vrvico. (Namesto vrvice lahko uporabimo tudi elektro‐trak ali pocinkano žico debeline 2,5 mm.) Tretja vrvica je tekla skozi zanko v »pujskovem repku«, kar je zelo pomembno. Količki so namreč nagnjeni navzven tako, da zunanja vrvica teče približno v višini smrčka, ko se žival (vidra) približuje. Če je ne odvrne prvi stik, poskuša zlesti pod ograjo ‐ v tem primeru jo ustavi stik s spodnjo vrvico; če pa skuša ograjo preplezati, pa zadene ob zgornjo vrvico.

Za napajanje smo v enem primeru uporabili električno omrežje v kombinaciji s pašnim aparatom G33030, v drugem pa avtomobilski akumulator in baterijski pašni aparat G35310. Če omrežja ni v bližini, so namesto baterije zelo uporabne tudi sončne celice (paneli), vendar je začetna investicija nekoliko večja.

Zelo pomembno je, da vidra vsakič, ko pride, naleti na električni tok v vrvici, sicer je ograja neučinkovita. V toplem delu leta lahko celotno ograjo odstranimo. Pozimi moramo paziti na sneg in ga redno čistiti izpod ograje, v toplejšem delu leta pa kositi oz. odstranjevati travo.

Postavljanje električnega pastirja s količki »pujskov rep«

Z nagibom količka doseženo 3D učinek ograje.

Več o uporabljenem sistemu za ograjevanje na: http://www.gallagher.co.nz/portable‐fence‐components.aspx


http://www.gallagher.co.nz/portable-fence-components.aspx

http://www.gallagher.co.nz/portable-fence-components.aspx

Vsekakor se je potrebno o vsakem primeru posebej posvetovati z dobaviteljem električnih pastirjev, ki bo tudi svetoval izbiro glede na predpise, naše zahteve, želje in možnosti.

3.4. Druge metode odvračanja

‐ Najnovejše metode odvračanja razvijajo in preizkušajo v vidrinem centru v Hankensbüttlu (Nemčija). Najbolj zanimiv se zdi način, ko ob robu ribnika namesto ograje vodoravno položijo približno 50 cm široko folijo, po kateri napeljejo električno žico. Takšna prepreka se kaže za učinkovito, je skoraj neopazna, človek jo zlahka prestopi, pojavlja pa se vprašanje selektivnosti ‐ kako bomo zagotovili vpliv samo na izbrano vrsto, torej vidro in ne preprečili pristopa k vodi tudi dvoživkam, ki so za električni tok zaradi majhne telesne mase in vlažne kože posebej občutljive.

4 ‐ Zelo posebna in redko uporabljena možnost je t.i. pogodbeno varstvo (47. člen ZON), pri kateri pa mora oškodovanec izpolnjevati posebne pogoje. Za vsak primer posebej se je potrebno dogovoriti na ARSO (Agencija Republike Slovenije za okolje), pomembno pa je tudi mnenje Zavoda RS za varstvo narave. V interesu varstva narave je, da živalim ne omejujemo dostopa do hrane.

Zasebni ribniki na izvirih Male Krke pod Križevci na Goričkem



3.5. Izkušnje iz tujine

V Sloveniji ni tradicije intenzivnega gojenja rib v komercialnih ribnikih z velikimi površinami, kot jih poznajo v severni Avstriji (Waldviertel), na južnem Češkem (Biosferni rezervat Trebonsko), na Saškem (Nemčija) ali na Madžarskem, kjer je na sorazmerno majhnem območju lahko tudi po več sto velikih ribnikov z ogromno produkcijo biomase rib. Ribniki so zvečine stari, lahko tudi nekaj stoletij, nekateri pa izvirajo celo iz srednjega veka. V pokrajini Waldviertel npr., so bili zgrajeni v 15. in 16. stoletju, konec prejšnjega stoletja pa je tam 1371 ribnikov obsegalo skupno površino 1635 ha! Eno največjih in najstarejših vzrejališč krapov v Evropi, ki sega celo 700 let nazaj, je Biosferni rezervat Trebonsko, kjer vzredijo okrog 3000 ton krapov na leto. Vsa pokrajina je sonaravni preplet ribnikov, kanalov, mokrih travnikov, močvirij in rečic. To je pravi raj za vidre, saj so izpolnjene vse habitatne zahteve te vodne kune, nosilna zmogljivost okolja pa je močno povečana; to je pomembno predvsem pozimi, ko so ribniki zaledeneli, pritekajoča voda pa ustvarja luknje v ledu in s tem dostop do hrane. Čeprav je večina ribnikov manjših od 0,5 ha, se je v raziskavah izkazalo, da so večji ribniki za vidro precej pomembnejši in jih pogosteje obiskuje.

Razumljivo je, da se v takšnih razmerah populacija vider ob strogem zakonskem zavarovanju povečuje in se širi prek meja v Avstrijo in Nemčijo. Ker ribogojci tožijo nad vse večjo škodo, ki jo vidre povzročajo v ribnikih, se je precej raziskovalcev lotilo problematike odvračanje vider. Iz teh in podobnih primerov povečini tudi izvirajo izkušnje, navedene v pričujoči publikaciji. Vendar moramo upoštevati, da v Sloveniji ne poznamo tako obsežne, intenzivne vzreje rib, zato so tudi ukrepi za preprečevanje škode temu prilagojeni. Običajno vider ni toliko, da bi lahko povzročile občutno škodo, večja ribogojnica pa zlahka prenese tudi občasen obisk vidre. Vsekakor se je potrebno posvetiti vsakemu primeru posebej in presoditi, ali morda stroški ograjevanja le ne presegajo škode, ki jo lahko povzroči vidra. Povrhu vsega je lahko tako poseben obiskovalec domačega ribnika, kot je vidra, privlačnost, ob kateri uživamo sami pa tudi naši prijatelji in gostje.

V domačem ribniku, ki smo ga uredili za veselje, bomo vidrinega obiska morda celo veseli.

3.6. Varstvo in ohranjanje ogrožene vrste

Zgodovina lova na vidro je nadvse pestra pa tudi žalostna, saj ne lovci ne ribiči niso izbirali sredstev za pobijanje domnevne škodljivke. Šele v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je iz številnih gosto poseljenih območij v Evropi izginila ali postala izjemno redka, je pritisk popustil. Vidra se je s seznama najbolj preganjanih »roparjev« in »škodljivcev« preselila na vrh seznama ogroženih vrst. V večini evropskih držav so jo tudi zakonsko zavarovali. Pri nas so ribiške družine do leta 1960 ponujale nagrado za uplenjeno vidro, popolnoma zavarovana vrsta pa je postala šele leta 1976 (Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, Ur. l. SRS, št. 25/76). Kdo je bil v tem primeru ropar in kdo žrtev, ni težko uganiti.

S popolnim zavarovanjem vidre v Sloveniji (slovenski lovci so se sporazumeli za popolno varstvo že leta 1973, kar je bilo v primeri z drugimi evropskimi državami sorazmerno zgodaj) smo vsaj na papirju presegli predstavo o vidri ‐ roparici in škodljivki, ki nam prazni reke in potoke ter tako povzroča gospodarsko škodo ribičem in ribogojcem. V resnici pa je ta predsodek, ki je ‐ skupaj z željo po njenem cenjenem krznu ‐ pripomogel, da je vidra v 20.


stoletju ponekod celo izumrla, še zdaj globoko zakoreninjen v marsikaterem ribiškem srcu. Zato ponekod še naletimo na primere krivolova.

Če je voda čista, je »lovišče« dovolj bogato tako za ribiče kot za vidro.

Bolj kot lovec ali ribič je človek v sodobnem času vidri sovražen posredno, s svojim nenadzorovanim vplivom na naravno okolje, posebej vode. Onesnaževanje različnih oblik, od industrijskega (ki se v zadnjih desetletjih v Evropi resda počasi zmanjšuje) in kmetijskega (s pretirano uporabo gnojil in kemičnih sredstev za varstvo rastlin) pa do komunalnega (neprečiščene komunalne vode) nam je vsem v pogubo. Tudi nepremišljeni fizični posegi v vode, kot so regulacije strug, melioracije zemljišč pa tudi visoke pregrade, so usodno spremenili naravne struge rek in potokov in s tem osiromašili življenjski prostor vodnih in obvodnih rastlinskih in živalskih vrst ‐ tudi vidre. Tu pa se zgodba sklepa: vidra in ribiči z ribogojci vred so se znašli na istem bregu onesnažene in biološko osiromašene reke.


4. atekDod

4.1. Kaj najbolj privlači vidro:

velike ribe (krapi) v zaprtem bazenu brez drugih ribjih vrst; ribe so najbolj ranljive pozimi, ko so otrple;

gosto naseljeni komercialni ribniki ali ribogojnice, kjer je veliko rib na omejenem prostoru in so zato lahek plen;

okrasni in vrtni ribniki lahko predvsem v urbanem okolju vidri pomenijo dodaten prehranski vir, ne glede na morebitne dragocene ribje vrste v njih (npr. koi krapi).

Pomembno je, da resno razmislimo o možnosti, da bi vidra našla dostop do našega ribnika in se vnaprej primerno pripravimo.

Ribniki, ki so bogati z različnimi vrstami vodnih živali, so za vidro bolj zanimivi.

Sporočilo povodnega moža

Težko bi našli spretnejšega lovca celinskih voda, bolj elegantnega in ljubkega plavalca, a hkrati neizprosnega plenilca, kot je vidra. Nasprotja, ki so značilna za to živalsko vrsto, so se izražala tudi v odnosu ljudi do vidre: še nedavno osovražena, preganjana s pastmi, ostmi in puško je bila skoraj iztrebljena, danes pa se vrača kot glasnik varstva voda, povodni mož z evropskim sijem. Bomo pravočasno prisluhnili njegovemu sporočilu?



4.2. Vidra in zakon

Vidra je v Sloveniji zavarovana vrsta. Poleg nacionalne zakonodaje jo neposredno in posredno varujejo tudi zakonodajne smernice Evropske zveze in vrsta mednarodnih sporazumov in konvencij. Zelo pomembno je, da zakonska določila varujejo ne le vrsto, temveč tudi njeno življenjsko okolje (habitat).

Pod strogim varstvom

Vidra je navedena na Dodatku II Bernske konvencije, na Prilogi II in IV Direktive o habitatih in na Rdečem seznamu IUCN (IUCN Red List, 2004, status NT (Near Threatened)). Po Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Priloga 3 je vidra V Sloveniji uvrščena med ranljive vrste (V). Po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je opredeljena kot zavarovana vrsta.

a) Republika Slovenija ‐ neposredno varstvo vidre

- Zakon o ohranjanju narave (ZON‐UPB2)

Podzakonski akti ZON‐a:

• Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah • Uredba o ekološko pomembnih območjih • Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) • Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam • Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana

območja • Načrt ugotavljanja posledic vpliva območij Nature 2000 in določitev razvojnih ukrepov

b) Republika Slovenija ‐ posredno varstvo vidre

- Zakon o zaščiti živali - Zakon o varstvu okolja - Zakon o vodah

c) Zakonodaja EU

- Direktiva o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst

č) Mednarodne pogodbe:

- Konvencija o biotski raznovrstnosti (Rio de Janeiro, 1992) - Konvencija o mokriščih mednarodnega pomena (Ramsar, 1975) - Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih

življenjskih prostorov (Bern, 1982) - Konvencija o zaščiti in uporabi prekomejnih vodnih tokov in mednarodnih jezer (Helsinki, 1992) - Konvencija o sodelovanju pri varovanju in trajnostni rabi reke Donave (Sofija, 1994)


5. Viri in literatura

1. Adámek, Z., Kortan, D., Lepič, P., Andreji, J. 2003: Impacts of otter (Lutra lutra L.) predation on fishponds: A study of fish remains at ponds in the Czech Republic. Aquaculture International, 11: 389–396.

2. Beja, R.P. 1995: Temporal and spatial patterns of rest‐site use by four female otters Lutra lutra along the south‐west coast of Portugal. Journal of Zoology, Volume 239 Issue 4, Pages 741 ‐ 753

3. Blanco‐Garrido, F., Prenda, J., Narvaez, M. 2008: Eurasian otter (Lutra lutra) diet and prey selection in Mediterranean streams invaded by centrarchid fishes. Biologival Invasions, 10: 641‐648.

4. Bouchardy, C. 1986. La loutre. Editions Sang de la terre, Paris. 174 pp.

5. Brzezinski, M., Jedrzewski, W., Jedrzewski, B. 1993: Diet of otters (Lutra lutra L.) inhabiting small rivers in the Bialowieza National Park, Eastern Poland. J. Zool. London 230:495‐501.

6. Carss D.N., 1995: Foraging behaviour and feeding ecology of the otter Lutra lutra: A selective review. Hystrix, (n.s.) 7(1‐2): 179‐197.

7. Carss D.N., Kruuk H., Conroy J.W.H. 1990: Predation on adult Atlantic salmon Salmo salar L. by otters Lutra lutra L. in the River Dee system, Aberdeenshire, Scotland. J. Fish Biol. 37: 935–944.

8. Chanin, P. 2003: Monitoring the Otter. Conserving Natura 2000 Rivers Monitoring Series No. 10. English Nature, Peterborough.

9. Conroy, J.W.H. French, D.D., 1987: The use of spraints to monitor populations of otters (Lutra lutra). Symposia of the Zoological Society of London 58:247‐262.

10. Erlinge, S. 1967: Food habits of the fish‐otter in Lutra lutra L. in South Swedish habitats. Viltrevy 4:371‐443.

11. Erlinge, S. 1968: Food habits of the otter (Lutra lutra L.) Oikos 19:259‐270.

12. Erlinge, S. 1968: Territoriality of the otter Lutra lutra L. Oikos 19: 81‐98.

13. Erlinge, S. 1985: Spacing‐out systems and territorial behaviour in European otters. Otters ‐ Journal of the Otter Trust 1984:27‐29.

14. Gil‐Sánchez, J. M. (1998). Fish biomass and Otter reproduction in a mountain river of the sotheast Spain . Galemys, 10 (número especial): 161‐166.

15. Green, J., Green, R., Jeffries, D.J. 1984: A radio‐tracking survey of otters Lutra lutra on a Pertshire river system.‐Lutra 27: 85‐145.

16. Gutleb A., 1992: The Otter in Austria: A Review on the Current State of Research. IUCN Otter Spec. Group Bull. 7: 4 – 9.

17. Heggberget TM (1995) Food resources and feeding ecology of marine feeding otters (Lutra lutra). In: Skjoldal HR, Hopkins C, Erikstad KE, Leinas HP (eds) Ecology of fjords and coastal waters. Elsevier Science, London, pp 609–618.

18. Hönigsfeld Adamič, M. 2003: Strokovna izhodišča za vzpostavljanje omrežja NATURA 2000. Vidra (Lutra lutra). Končno poročilo. Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor.

http://www3.interscience.wiley.com/journal/118535410/home

http://www3.interscience.wiley.com/journal/122384968/issue


19. Hönigsfeld, M. 1986: Vidra, Lutra lutra (Linnaeus, 1758). ‐pp. 84‐197 v: Kryštufek, B., Krže, B., Hönigsfeld Adamič, M., Leskovic, B., 1986: Zveri I. Kune. Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, 321 str.

20. Horvat M., Jereb V., Fajon V., Logar M., Kotnik J., Faganeli J., Hines M.E., Bonzongo J.‐C. 2002. Mercury distribution in water, sediment and soil in the Idrijca and Soča river systems. Geochemistry: Exploration, Environment, Analysis, 2: 287‐296.

21. Hovens, J.P.M., 1992. Microverontreinigingen in waterbodems en visbiota in Nederland; de visotter (Lutra lutra) als normsteller. Stichting Otterstation Nederland. Groningen (1992).

22. Jacobsen, L. 2005: Otter (Lutra lutra) predation on stocked brown trout (Salmo trutta) in two Danish lowland rivers. Ecology of Freshwater Fish 14: 59–68.

23. Jenkins, D., Walker, J.G.K., Mccowan, D. 1979: Analysis of otter (Lutra lutra) faeces from Deeside, N.E. Scotland. J. Zool. London 187:235‐244.

24. Kemenes, I., Demeter, A. 1995: A predictive model of the effect of environmental factors on the occurrence of otters (Lutra lutra L.) in Hungary. Hystrix, 7(1‐2), 209‐218.

25. Kortan, D., Adámek, Z., Poláková, S. 2007: Winter predation by otter, Lutra lutra on carp pond systems in South Bohemia (Czech Republic). Folia Zoologica 56(4): 416–428.

26. Kranz, A., 1995: On the ecology of otters in central Europe. Doctoral dissertation at the University of Agriculture, Vienna, 142 pp.

27. Kruuk, H. 1995: Wild otters : predation and populations / Hans Kruuk ; drawings by Diana Brown Oxford University Press, Oxford ; New York. 290 str.

28. Kruuk, H., Moorhouse, A. 1990: Seasonal and spatial differences in food selection by otters (Lutra lutra) in Shetland. J. Zool. London 221:621‐637.

29. Kruuk, H., Wansink, D., Moorhouse. A. 1990: Feeding patches and diving success of otters, Lutra lutra, in Shetland. Oikos 57: 68‐72.

30. Kruuk, H., Conroy J.W.H. 1991: Mortality of otters (Lutra lutra) in Shetland. Journal of Applied Ecology, 28, 83‐94.

31. Kruuk, H., Carss, D. N., Conroy, J. W. H., Durbin, L. 1993: Otter (Lutra lutra L.) numbers and fish productivity in rivers in north‐east Scotland. In: Mammals as predators: the proceedings of a symposium held by The Zoological Society of London and The Mammal Society: London, 22nd and 23rd November 1991. 65, 171‐91.

32. Kryštufek, B.,1991: Sesalci Slovenije. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. 294 str.

33. Kryštufek, B. 2001: Raziskava razširjenosti evropsko pomembnih vrst v Sloveniji. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. Neobjavljeno poročilo za Ministrstvo za okolje in prostor.

34. Lafontaine, L., Fortumeau, E. Mainsant, S. 1998: Influence of habitat quality factors on otter Lutra lutra L. distribution in Brittany, NW France: a statistical approach for assessing recolonization probabilities. In : Rozmberk Society (Ed.), Proc. 7th Int. Otter Colloquium, IUCN, Trebon, Czech Republic, 14‐20 march 1998.

35. Liles, G., 2003: Otter Breeding Sites. Conservation and Management. Conserving Natura 2000 Rivers Conservation Techniques Series No. 5. English Nature, Peterborough.


36. Mason, C.F., Macdonald, S.M. 1982: The input of terrestrial invertebrates from tree canopies to a stream Freshwater Biology, 12, 305–311.

37. Mason, C.F., Macdonald, S.M. 1986: Otters: Ecology and Conservation. Cambridge University Press, Cambridge, 236 str.

38. Mason, C.F., Macdonald, S.M. 1987: The use of spraints for surveying otter Lutra lutra populations – an evaluation.‐ Biological conservation 41: 161‐177.

39. Nolet, B., Wansink, E.H.D., Kruuk, H. 1993: Diving of otters (Lutra lutra) in a marine habitat: use of depths by a single‐prey loader. Journal of Animal Ecology 1993, No.: 62, str. 22‐32.

40. Pedroso, N.M., Santos‐Reis, M. 2006: Summer diet of eurasian otters in large dams of south Portugal. Hystrix 17(2): 117‐128.

41. Roche, K. 1997: The influence of diet and habitat structure on the home range activity of otters (Lutra lutra) within the Trebon Biosphere Reserve. pp. 51‐54 in: TOMAN, A. and HLAVAC, V. (eds): Proceedings of the 14th Mustelid Colloquium, Kouty, Czech Republic, Sept. 14‐17,1995. Agency for Nature and Landscape Conservation, Prague, 104 pp.

42. Romanowski, J., Brzezinski, M., Cygan, J.P. 1996: Notes on the technique of the otter field survey. Acta Theriologica 41: 199‐204.

43. Romanowski, J.,. Brzezinski, M. 1997: How standard is the standard technique of the otter survey? IUCN Otter Spec. Group Bull. 14(2): 57‐61.

44. Ruff, K.A. 2007: Optimizing the nutrition of captive Eurasian otters (Lutra lutra), 108 str.

45. Ruiz‐Olmo, J., Jimenez, J. & Marco, I (1991). Radiotracking a Translocated Otter in Spain IUCN Otter Spec. Group Bull. 6: 6‐7.

46. Ruiz‐Olmo, J., Palazon, S. 1997: The diet of the European otter (Lutra lutra L., 1758) in mediterranean freshwater habitats. J. Wildl. Res. 2(2):171‐181.

47. Webb, J.B. 1975: Food of the otter (Lutra lutra L.) on the Somerset Levels. J. Zool. London 177:486‐491.

Za nasvet in informacije se lahko obrnete na Inštitut LUTRA:

LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine E‐naslov: [email protected] Mobilni tel.: +386 (0)41 705 613 http://www.lutra.si, http://www.aqualutra.si

Sedež Pot ilegalcev 17 SI –1210 Ljubljana Tel.: +386 (0)1 512 70 20 Faks: +386 (0)1 512 70 25

Pisarna Opekarska 11 SI –1000 Ljubljana Tel.: +386 1 429 31 70 Faks: +386 1 429 31 71

Besedilo: Marjana Hönigsfeld Adamič

Fotografije: Tatjana Gregorc, Marjana Hönigsfeld Adamič, Hrvoje Oršanič

Risbe: Ueli Iff

©Inštitut LUTRA


http://www.lutra.si/

http://www.aqualutra.si/

Documents

VIDRA Lutra lutra - arso.gov.si¾ivali/ogrožene in zavarovane/VIDRA V... · Vidra je v celoti prilagojena na vodno okolje. Plava izvrstno, pri čemer vesla z nogami, ki so opremljene