Prva številka Večerne debate je uspešno za nami in čas je, da se na knjižnih policah pojavi druga. V prejšnji je bil poudarek na debatiran-ju, pri tej si je uredništvo izbralo nove prior-itete, ki jih boste spoznali tekom glasila. Glasilo je sestavljeno iz treh rubrik. V prvi, ki se imenuje Iz sveta legije 2009…, si boste lahko prebrali o dogodkih in naših projektih, ki so se odvili v letu 2009. Spoznali boste, da v So-kolskem domu mladi počnemo koristne stvari, se razvijamo in družimo. Druga rubrika vas bo ponesla v Svet literarnih del, kjer se boste pre-pustili toku poezije in proze naših članov ter zunanjih akterjev. Tokrat so za pero poprijeli: Luka Butinar, Martin Čendak, Daša Kocjančič, Jaša Montani, Aljaž Rolih, Gabi Rolih, Nina Sedmak, Rok Smrdelj–Fortinbras, Luka Tomšič, Maja Turković, Tina Ujčič in Nina Vičič. Kljub temu, da je to mladinsko glasilo, smo nekaj strani namenili tudi starejšim članom. Svoje prispevke so darovali: Aleksander Borenović, Patricija Dodič–Patra in Mirjana Ujčič. Sokolski dom je stavba, ki že skoraj stoletje predstavlja osrednjo točko dogajanja v našem mestu. Koliko v resnici vemo o njegovi zgodo-vini? V zadnjem delu vam bomo razkrili nekaj zgodovinskih dejstev, ki so zaznamovala ob-stoj stavbe, v kateri ustvarjamo in preživljamo prosti čas. Tako je torej številka, ki jo pravkar prebirate, posvečena ilirskobistriškim soko-lom. Ob prebiranju glasila vam bodo oči spros-tile fotografije posameznih članov društva. Veliko razmišljam o bistriški mladini, saj sem del nje. Človeku je najlepše, ko je mlad. Vse lepo in prav, dokler ne pridemo do dveh problemov, ki vam ju bom predstavil v tretji osebi, čeprav sem tudi jaz kocka omenjen-ega mozaika. Prvi problem je brezdelje. Nekat-erim mladim se nič ne da in ves čas lenarijo. Zlasti poleti hodijo okrog, nimajo se kam dati. Ujeti so v mehurčku stagnacije. Če pa se po-javi nekdo, ki poskusi ta mehurček predreti, se takoj uprejo. S tem hočem povedati, da so nefleksibilni, kar je drugi problem. Niso prip-ravljeni na spremembe, novosti. Če se v Ilirski Bistrici kaj novega počne ali gradi, delo vsi

obrekujejo. Tiste, ki se lotijo podviga, v veliki meri kritizirajo, sami pa ne bi nikoli poprijeli za nobeno delo. To žal ne velja samo za mlade, ampak na veliko žalost tudi za starejše, kar daje primitiven zgled našemu malemu meste-cu. Pa da me ne bi kdo narobe razumel. Mladi se moramo veliko zabavati in izkoristiti svoja leta. Saj nič ne rečem, skozi naša grla je steklo veliko hektolitrov piva. Vendar smo za vse te hektolitre nekaj postorili. Sam pravim: ˝Tisti, ki je za žur, je tudi za resno delo. Popolna har-monija.˝ Problem je, da nekateri mislijo samo na svoje pivo, cigareto, lenarjenje! To so resni družbeni problemi, ki se jih v našem mestu ne zavedamo. Vrnimo se k Sokolskemu domu. Ve-liko ljudi se tam zadržuje, vendar bi moral biti tam vsak z zavestjo, da mora kaj postoriti za stavbo, v kateri se nahaja. Pa žal spet ni tako. Večkrat grem po mestu in srečam stare pri-jatelje. Vprašam jih: ˝Kam pa kam ta vikend?˝. Oni mi odgovorijo: ˝Ah, nikamor, saj se v tej Bistrici itak nič ne dogaja˝. Vendar zakaj se ne dogaja? Ker nihče nič ne naredi. Vsi bi hoteli, da se nekaj dogaja, vendar nihče ne prime za krmilo, ampak ljudje pljuvajo drug na dru-gega in zato je sociološko in geografsko naša občina opredeljena kot območje stagnacije. Takšnim kolegom odgovorim: ˝Pojdite v klub MKNŽ, organizirajte koncert, pa se bo nekaj dogajalo.˝ Ampak kot vedno ostanemo samo pri besedah. Prizadevamo si, da naše obdobje ne bi bilo označeno kot obdobje stagnacije in praznih besed, ampak kot ustvarjalna doba, ko smo nekaj naredili in pustili za sabo; prizade-vamo si, da bi se kultura širila tudi med mlad-imi Bistričani. Z idejo, ki jo širimo z izdajanjem tega glasila, se borimo proti navedenim prob-lemom.

Rok Smrdelj, odgovorni urednik

U V O D N I K

Uredništvo želi vsem bralcem prijetno prebiranje številke, v novem letu pa obilo ustvarjalne energije in uspehov pri delu!

IZ SVETA LEGIJE

2009...

Pamet j e na jpra vičneje razde l j ena na sve tu , v sak j e prepr ičan , da j e ima dovo l j .

5

RAZSTAVA B ISTR IŠK IH UMETN IKOV

Razstava bistriških umetnikov velja za prvi večji projekt v letu 2009. Odvijala se je v dvorani Sokolskega doma, organiziral jo je Marko Vidmar. Otvoritev razstave je bila v petek, 22. maja, ob 19. uri. Vstop je bil prost, kljub temu se je nabralo 40 € prostovoljnih prispevkov. Pojem ust-varjalnosti je brezmejen, zato so si obiskovalci na razstavi lahko ogledali vse od likovnih stvaritev do numizmatičnih in filatelističnih zbirk. Svoja dela so prispevali: Tinkara Babič, Kristjan Dekleva, Aleš Jelinčič – Plešo, Daša Kocjančič, Jaša Montani, Alina Morano, Rok Smrdelj, Oskar Štrajn in Marko Vidmar. Razstava se je zaključila v nedeljo, 24. maja, v popoldanskih urah.

V četrtek, 7. maja ob 19. uri smo bili v Knjižnici Makse Samsa priča literarnemu večeru, na kat-erem je Aleksander Borenović predstavil svojo dvajsetletno ustvarjalno pot. Sam Borenović ima bogato zbirko literarnega gradiva, ki ga ni še nikoli objavil. Kakšen delček njegove zbirke je pristal v literarnem glasilu Stopinje, ostalo neobjavljeno še vedno zadržuje zase. Zakaj je tako, ve samo on. Vseeno v bližnji prihodnosti obljublja objavo svojih del tudi v obsežnejših avtorskih zbirkah. Poezija in proza, ki sta bili predstavljeni, z izjemo dveh pesmi iz zgodnjega avtorjevega obdobja, sodita v pesniško zbirko Potovanja. Ciklus je sestavljen iz štirih ciklov: Pesmi tišine, Potovanja, Negdje daleko in Balade. Cikli so samostojni, vsa skupaj pa tvorijo zaključeno celoto. Cikel Balade trenutno sestavljajo tri pesmi, ki nastajajo od leta 2000. Cikel Nek-dje daleko je sestavljeno iz desetih pesmi, ki so napisane v ijekavščini. Pesmi tišine je cikel, ki se počasi že niza v celoto in je pri koncu. Potovanja so prvi cikel v pesniški zbirki, ki je zaključeno. Tematika teh je resne narave, življenjska, vanjo pa so vključeni tako lirika kot tudi proza in izreki.

POTOVANJA Z A LEKSANDROM BORENOV IĆEM

Obiskovalcem so bile predstavljene v večini neobjavljene pesmi. Sama Potovanja nastajajo kot celota od leta 1993, cikli pa se med seboj vsebinsko in tematsko prepletajo.Na literarnem večeru so avtorju pomagali re-citirati Patricija Dodič, Tjaša Kaluža, Rok Smrdelj in Dejan Ujčič. Za glasbeni vložek je s klasično kitaro poskrbel Peter Smrdel. ˝Izbor omen-jenih recitatorjev ni bil naključen, kajti vsak

recitator je vdih-nil nekaj svojega v predstavljena dela,˝ je povedal Borenovič. Ko se bodo kocke zložile v mozaik, bodo Potovanja izšla tudi v knjižni ob-liki. To naj bi se zgodilo v bližnji p r i h o d n o s t i , najverjetneje čez dve leti. Pred-stavitev knjižne zbirke bo izvedla ista ekipa recita-torjev.

Foto: Knjižnica Makse Sam

sa

Recitatorji na pripravah pred nastopom; od leve proti desni: Tjaša Kaluža, Rok Smrdelj in

Patricija Dodič

Foto: Knjižnica Makse Sam

sa

Neučakana publika pred literarnim nastopom

Borenović je s svojim pristo-pom pustil nepozaben pečat

v poslušalcih

Foto: Knjižnica Makse Sam

sa

6

Za kvalitetno delo v društvu smo morali najprej poskrbeti za tehniko. 25. junija je Erik Čebokli posodobil društveni računalnik z novimi kom-ponentami in programi. S tem si je pridobil funkcijo tehničnega administratorja. Dobili smo novo pisarniško mizo, pisarniški stol, LCD-ekran in multifunkcijsko napravo. Nasled-nji dan smo Erik Čebokli, Aron Montani, Jaša Montani, Rok Smrdelj in Oskar Štrajn postavili novo opremo v pisarno našega društva in gen-eralno počistili celoten prostor.

TEHN IČNE REFORME

Foto

: Rok

Sm

rdel

j

Tehnična reforma je najbolj ugajala našemu predsed-niku, saj lahko s fotografije sklepamo, s kako veliko vnemo je poprijel za delo z novim računalnikom.

Računalnik ni edina nova tehnična pridobitev društva. Oskar Štrajn je 21. julija preno-vil društveno spletno stran, ki si jo lahko ogledate na naslovu www.kdzl.si. Na naši spletni strani lahko spremljate datume pomembnejših dogodkov, naše projekte, fotogalerijo in še ogromno ostalih zanimi-vih stvari. Dobili smo tudi nov elektronski naslov, in sicer info@kdzl.si. Ker smo morali ožigosati veliko papirjev, je bilo potrebno ob-noviti društveni žig. Žig se ni obnovil od ustanovitve društva, zato je bil že slab. 9. julija smo menjali ploščico s črnilom in sedaj dela bolje. Obnovo žiga je uredil Gašper Penko.

Oblikovanje podlage: Oskar Štrajn

Foto

: Rok

Sm

rdel

j

7

Oblikovanje podlage: Oskar Štrajn

Poletje je čas vročine in dopustov, ko v našem društvu ne potekajo konstruktivni projekti. V tem času se člani pripravljamo na delo, ki sledi jeseni. Poleg priprav na jesen smo letos organizirali po-letno čistilno akcijo, katere glavni namen je bil urediti dvorišče pred Sokolskim domom in okolico. Prvič smo se dobili v sredo, 30. julija ob 10. uri zjutraj. Vsak član je prinesel nekaj svojega orodja.

POLETNA Č IST I LNA AKC IJA

Prvi dan čistilne akcije smo med razpokami asfalta in stopnic populili čim več plevela in okopali smo pesek. Na dvorišču so bili trije grmi, od tega smo dva iztrebili, saj nista bila več sposobna za rast, ker jih nismo urejali in negovali sproti. Pobrali smo smeti po dvorišču in v okolici. Največ jih je bilo pod zapuščenimi grmi, kjer smo našli vse od oblek do krtače za školjko, zobne ščetke, razno obutev … 1. avgus-ta je Jernej Ekar prinesel kosilnico ˝na laks¨ in pokosili smo vse nedostopne predele. Organ-ske odpadke smo zbrali na kup in jih odpeljali v smeti. Temu projektu smo posvetili celoten avgust, saj urejanje takšnih površin zahteva ve-liko trdega dela in finančnih sredstev.

Foto: Rok Smrdelj, Aleksander Borenović, Dejan Ujčič in Erik Čebokli

Nabralo se je ogromno organ-skih odpadkov, ki smo jih odpeljali v

naravo

Vsak mojster s svojim orodjem; od leve proti desni: Jaša Montani s škarjami, Rok Smrdelj z motiko in

Erik Čebokli z metlo

Na čistilni akciji so sodelovali: Erik Čebokli, Jernej Ekar, Nik Jenko, Aron Montani, Jaša Mon-tani, Grega Morano, Gašper Penko, Andrej Primc, Peter Smrdel, Žiga Smrdel, Nina Sedmak, Rok Smrdelj, Nina Vičič in Marko Vidmar.

Kljub vročini in trdemu delu smo člani ohranjali dobro voljo

Zadnje opravilo, ki smo ga izvršili 27. avgusta, je bilo pleskanje vhod-nih vrat. Ob 10.00 uri zjutraj smo se Aleksander Borenović, Jaša Montani in Rok Smrdelj dobili na kavi pri Curi, nato smo se odpravili v trgovino Ma-vrica, kjer nas je trgovec Aleš Jelinčič – Plešo opremil z vsemi ustrezni-mi pripomočki za delo, ki smo ga zaključili v popoldanskih urah.

8

1. avgusta ob 18. uri smo v dvorani Sokolskega doma organizirali prvi letošnji občni zbor, na katerem je sodelovalo 18 članov. To so bili: Aleksander Borenović, Erik Čebokli, Jernej Ekar, Luka Fatur, Nik Jenko, Matej Jug, Aron Montani, Jaša Montani, Grega Morano, Aljaž Rolih, Nina Sed-mak, Peter Smrdel, Žiga Smrdel, Rok Smrdelj, Matej Šnajdar, Andrej Štemberger, Luka Tomšič in Marko Vidmar.

Dnevni red:1. Pogoji za članstvo2. Pravila KD Zgbljena legija (čiščenje pisarne, pomen dvorane … )3. Obravnava projektov za leto 2009/20104. Potek uvajanja mlajših generacij v društvo5. Alternativni prostor6. Razno

PRV I L ETOŠNJ I OBČN I ZBOR

Foto

: Mar

ko V

idm

ar

Predstavili vam bomo nekaj povzetkov:

Kot prvo točko smo obravnavali pogoje za članstvo. Osnovni pogoj za članstvo je letno plačilo članarine, ki znaša 10 €. Vsak član, ki plača članarino, mora sodelovati pri najmanj enem projektu letno.

Vsak mesec se določi 4 člane, ki generalno očistijo društveno pisarno. Če tega ne izvršijo, sledijo sankcije s strani predsednika. Dvorana je skupen prostor, v katerem je prepovedano kajenje in razmetavanje. Vedno mora biti zaklenjena, če se v njej nihče ne nahaja. Obravnavali smo pro-jekte, ki so predvideni za leto 2009/2010; pri izvedbi bomo sočasno vpeljevali mlajše generacije v naš način dela. Glavna prioriteta društva je zgolj projektna usmeritev.

9

Predstavitev prve številke našega glasila je bila v četrtek, 10. septembra, ob 19. uri v Knjižnici Makse Samsa, ki je publika zasedla do zadnjega kotička. Prireditev sta vodila Martina Pugelj in Rok Smrdelj, z recitali so nastopili: Aleksander Borenović, Patricija Dodič, Matej Šnajdar in najmlajša članica Nina Vičič. Za glasbeni vložek je poskrbel Peter Smrdel. Program je trajal približno eno uro.

VEČERNA DEBATA PRV IČ V JAVNOST I

Celotna ekipa pred nastopom; od leve proti desni: Rok Smrdelj, Martina Pugelj, Nina Vičič, Peter Smrdel, Aleksander Borenović, Matej Šnajdar in

Patricija Dodič – Patra

Foto: Dragica Prosen

Profesor Gorazd Brne med svojim

govorom

Foto

: Mar

ko V

idm

ar

10

Ko vstopiš v pisarno KD Zgbljena legija, se ozri nazaj in navzgor. Ugledal boš bogato zbirko cigaretnih škatlic. Zbirka se redno dopolnjuje s strani članov društva in zu-nanjih akterjev. Pod zbirko cigaretnih škatlic se nahaja ˝lasno bogastvo legije˝. Tu boste našli vzorce las številnih legijskih članov, ki so darovali svoje lase za zbirko. Zbirko smo uredili 16. maja.

POEZ I JA , K I UB I JA

Kmalu po Večerni debati smo v petek, 18. 9., ob 21. uri v klubu MKNŽ organizirali literarni večer z naslovom Poezija, ki ubija. Gre za dela, ki so 12 let počivala v predalih in sodijo med prve društvene stvaritve. Vsi udeleženi na prireditvi so zelo dobro občutili poezijo, ki te ubije.Poezijo, ki ubija, so zbirali avtorji skozi stoletja. O tem nam priča spodnji zapis:

LUBI SLOVENCI!Odločili smo se inu vam podali tele male bukvice. Ludsko besedo smo vam hoteli gvišno notri pernesti, da bi se ti mladi inu ti stari Slovenci vedeli prav o tih starih pesmih podučiti. S temi spisi vas bomo kar hitru perpelali do starih besed tih pametnih inu brblastih očakov, ki so iz roda v rod ribali pod.

ZBIRAVCI TIH LUDSKIH:Bogumil KlincVenčeslav KlobasaAnton Tomaš RitonjaValentin ZvodnikZinka Mercina

Gule TrobecKoviljka MesojedecJosipina BrlogarBoltežar LešnikTimotej Butala

Program sta vodila Aleksander Borenović in Rok Smrdelj, z recitali so poleg njiju nas-topili še: Erik Čebokli, Martina Pugelj, Nina Vičič in Marko Vidmar. Izključno za to pri-reditev se je nabralo približno 70 € prosto-voljnih prispevkov. Program se je zaključil ob 22. uri.

Obl

ikov

anje

pla

kata

: Nin

a Ro

lihRAZNO

Foto

: Rok

Sm

rdel

j

11

V petek, 4. septembra, smo bili lahko priča otvoritvi enega izmed najbolj zanimivih pro-jektov v celotni zgodovini kluba MKNŽ. Gre za otvoritev skate rampe, ki jo je naredil Andrej Primc, človek, ki mu je uspelo izpeljati ogro-men projekt, pri tem pa moramo poudariti, da ga je financiral skoraj sam. Pomagali so mu seveda številni posamezniki, ki so na koncu za spomin prejeli majico. Njegov prvi stik s ˝skejtom˝ je bil že pri štirih letih in s tem hobijem se dejansko ukvarja vse življenje. Pri šestnajstih letih se je začel vključevati v MKNŽ, kjer so ga najbolj navduševali tedanji, danes že starejši člani, ki so ga polnili s svojimi izkušnjami in mu dajali navdih za stvari, ki jih počne še danes.Njegov prvi projekt je bil izdelava rampe ˝quarter pipe˝, ki je bila uspešno izvedena pred desetimi leti. Andreju to ni zadostovalo in odločil se je za nov projekt ˝mini ramp˝. Pri tem projektu gre za izdelavo rampe, ki je dolga 9 metrov in visoka 1236 mm. S tem projektom se je aktivno ukvarjal štiri leta. Leta 2007 je v MKNŽ-ju organiziral Benefit koncert in s tem je zaslužil 600 evrov, kar je zadostovalo za dvana-jst jeklenih plošč, vendar so mu jih pred nosom podražili in jih je bil zato primoran kupiti samo šest. S tem se je projekt zavlekel še za eno leto. To ga ni zmedlo, saj je projekt izvajal postopo-ma, čas zanj ni bil pomemben.

OTVOR I TEV PRVE I L I RSKOB ISTR IŠKE SKATE RAMPE

Andrej teh stvari ne počne zase, temveč si prizadeva za to, da se v klubu MKNŽ ne bi uvel-javljala samo glasba, ampak tudi šport. Tako je nastala ideja o društvu FSNŽ (Free style Nade Žagar). S svojim entuziazmom je vzor mnogim mladim generacijam, predvsem v tem, da lahko en sam človek izpelje tako ogromen projekt. Za vse mlade ima sporočilo: ˝Glejte razpise in uresničite svoje sanje˝. Marsikdo je govoril, da mu nikoli ne bo uspelo izpeljati projekta, vendar smo mu bili ob strani ljudje, ki smo mu pomagali in ga podpirali do zadn-jega dne. Vsem zavistnežem je z uresničitvijo projekta dokazal njihovo zmoto. Na svečani otvoritvi je za glasbeno vzdušje poskrbela skupina Gunyuss (stone’n’roll - Ilir-ska Bistrica) in DJ Haris Pilton (Ljubljana). Prišlo je tudi veliko mladih skejterjev iz številnih kra-jev.Predvsem je treba poudariti še eno, zelo pomembno zadevo. Mladi smo sedaj pokazali zanimanje in požrtvovalno delo. Sedaj sta na vrsti občina in komunala, da nam povlečeta potezo. Kaj sploh morata postoriti? Bazen je zaraščen, v njem se nabira voda s smetmi, kar daje porazen izgled. Od komunalnega podjetja se pričakuje, da poskrbi za čistočo bazena. Naj jim bo to opomin, da se zavejo svojih dolžnosti. Kljub vsemu bo Andrej zaradi svojega dela in značaja za vedno zapisan kot bistriška legenda!

Prva faza, kjer je vidna zgolj železna konstrukcija

Mnogi smo Andreju pomagali na številne načine

Deske je bilo potrebno zaščititi; pri tem delu se je najbolj izkazala An-drejeva punca Mateja

Andrej je vložil ogromno ur požrtvovalnega dela;

pričel je vsako jutro in zaključil šele pred

mrakom

Foto: Rok Smrdelj

Rampa je počasi dobivala ustrezno obliko – predzadnja faza

12

SVETLITERARNIH

DEL

Umetnost pisanja ni toliko v tem, da dobro napišeš, kolikor v tem, da zbrišeš, kar je slabo napisano.Ant on Pa vlov ič čehov

13

B I S T R I Š K A M L A D I N A

1 . d e l

Smo heavy metal skupina EMPRON. Vse sku-paj se je začelo oktobra 2008, a smo končno postavo dosegli šele poleti 2009. Trenutna zasedba benda zgleda takole: Luka Tomšič - solo kitara, Aljaž Rolih - bas kitara, Jernej Brvar - bobni, Luka Butinar - vokal in Nejc Mršnik - ritem kitara. Trenutno imamo 10 avtorskih komadov. Nekaj vam jih bomo predstavili v glasilu Večerna debata. Do sedaj smo imeli osem nastopov v živo, a upamo, da bo številka do konca leta 2009 še narasla.

En lep metalski pozdrav, Empron

LUKA BUTINAR, ALJAŽ ROLIH IN LUKA TOMŠIČ

ALKOHOL (Luka Butinar)

V mojem imenu pije se.V mojem imenu nazdravlja se.

V mojem imenu nedolžne pobija se.Ko enkrat piti ga začneš,

ko enkrat vrenje se začne,možgani pobesne,

prijaznost v nasilje sprevrže se.

Alkohol, alkohol!Alkohol, alkohol!

Brez kontrole se zapijaš,brez kontrole jih ubijaš.

V mlaki krvi steklo zasveti se.Popeštan, pomendran,

otrok nedolžen umorjen,v kanalu ne sameva,oče družbo mu dela.

Foto

: Adr

ijana

Šuš

tar

Alkohol, alkohol!Alkohol, alkohol!

Mati sama v skrbeh,moža že dolgo čaka.

Ni ga ni ga ni ga niiiii!Kje je?

V kanalu mrtev leži.V mlaki krvi z otrokom leži.

Alkohol, alkohol, alkohol mi je ime,nedolžne morim, pobijam.

14

SCREAM LOUDER (Aljaž Rolih)

I called myself child of rock and roll.My soul is cold.

And I know that is to late.But I’ll stay ‘cause you…Don’t have much time

Die, I’ll stay

Die, die, die on my sholder.Fly, fly, fly fly away from me.Rock, rock, rock on the show.Far away you scream louder.

I fight these creatures of the night.But they can hide

And if you wanna scream.Should I’m in fight with you..

Your pain to sharpRun, I’ll stay.

EXTINCTION (Aljaž Rolih)

I’m lookin’ in the night,My view is really light.

An electric snake on sky,Thunder’s hittin’ your eye.

This heavy, naughty war,Playin’ louder, makin’ more.

So nations won’t survive,Surrender now or burn in dive.

Extinction, all hopes are gone.Extinction, our faith is down.

Feel this empty world and see,What future’s bringin’ to me.

Stop fightin’, inside is dust.No tryin’, feel the devil’s cost.Feel this empty word and see,What future’s bringin’ to me.

Burried in the ground,Lost an’ never found.

Nature on its own,Makin’ new live, it’s slow.

Time warped in chains,Again this Devil’s dance.

Black moment is returned,This new live is burned.

EMPRON (Aljaž Rolih)

In the beginning commetFelt down on earth

And made spiders bornBrought the suffer and painWhich burried human race

There is squad full of spidersThousand rows of millions solidersArmy’s weapponed full of poison

Bringers of death where they appears

Moving fast and quick as thunderJumpers, Widows all the sameBut there is one the giant one

King’s chain of command, annihilate!

If he hears you screamHe comes to you

If he see your movesHe comes to youThe giant spiderKing of crawlers

King of you

City’s down, fields are burnedNo more life on Mother Earth

All just happened in a momentDead before you count to 3

Corpses cover all the natureDust of plants, storm of netIn the end the Spiders stay

They make this planet turned to hell!

If he hears you screamEmpron comes to youIf he see your moves

Empron comes to youThe giant spiderKing of crawlers

King of you

15

CREATOR (Aljaž Rolih)

He made the fire and cryed the seasHe made the ground than awake the life

First of devine, first before all existTime’s stopped in life and powered you

Time. He’s watching all we do

Creator of world, creator of dawnHe made silence, he made you

Creator can see, can change youCreator, Creator

He made sun and life on the EarthHe made creatures and burried the ground

First of devine, first before all existRiddle of chains and power of his breath

Your life. He’s playing with you.

BLACK & WHITE(Aljaž Rolih)

Can you see the time is movingFaster than we expect

Can you see the black futureCreatures of the dead

Fight between good n evilFileds full of blood

Story is black n whiteAs through day n night

Black & whiteAll you live all you dream is black n white

Black & whiteWorld’ end commanded through the Devil’s eye

Can you see the black cloudsBringers of the storm

Can you see white sky in bleedingAs moon n sun falls

End is trapped in time foreverYou will just wait

Tale about human’s end andChanged through one night

Black & WhiteAll you live all you dream is black n white

Black & WhiteEvil’s hand Evil’s power, apocalypse

AUSTRALIA (Aljaž Rolih in Luka Tomšič)

Whispering inside the grave.Try to stay on control.

Lost in your own minds.But cant get out.

Treading on holy water.Trying not to fall.

Make your minds alive.World wanna slay your prays.

Are this more intensive.These fearing lights.

Going overdrive.God’s tears, I’m gonna die.

Lightly day on the topFirst day of life

Here is sunThere is suffer, woouLightly day on the top

First day of lifeHere is sun

There is suffer, woou

Lightly day on the topFirst day of life

Here is sunThere is suffer, woouLightly day on the top

First day of lifeHere is sun

There is suffer, woou

16

SHE , WHO DARKENED MY SOUL

I am longing to be crushed in her black embrace!She unlock my desire, but burnt my safety with fire!

Demons slowly tearing me apart, so i cant sleep at night!Fighting the tears as she walks away, alone in my bed preparing to pray!

Cursing the sky for beauty she wears...She is killing me with every breath i take,

when i am desperately trying to forsake the promises that i am now willing to break!

Like poison ivy wraped around my throat,robbing me for my very last hope!

Leaving my body now, taking my last goodbye...Cursing her beauty,

cursing the sky...

REVERSE ANGEL IN UTOP IA

Trails of tears on your face...Was it love that brought you to your knees?

Was it that sweet sensation that made your body shake?Was it the look from my eyes that send you shivers down your spine?

Was it I who made feel you this way?Silly little creature...

It was fun looking lies pouring out of my mouth...Did the dust tasted like sugar all the time?

It was fun watching you swallow every word I say!You are so naive little creature...

... reverse… ... even the ocean seems so fragile and small now...

... yet i am set to spread my wings and leave you behind!... let the waves consume you so i can finaly find my rest...

MARTIN ČENDAK

17

O nas

Preobjedla sem se misli, misli o življenju.Hotela sem dojeti, živeti, ljubiti, spoznati.

Hotela sem biti nekdo, ki razume.Tiho kot vohun sem se plazila v temi,

kot slepec z zakrnelimi očmi.Spraševala sem se, kaj je smisel.

Poslušala pogovore, debate o vseh resnicah že znanih.Včasih sem plesala gola, svobodna po polju.

Včasih sem štela kaplje slanih solz v temnem kotu.Hotela sem dojeti, živeti, ljubiti, spoznati.

Hotela sem biti nekdo, ki razume.Pa vendar sem se vračala nazaj,

nazaj, v svojih domišljij kraljestvo.Še bolj nevedna, zmedena, pokvarjena.

Pokvarjena od smislov tujih ljudi.Takrat sem dojela, da življenja smisel smo mi.

DAŠA KOCJANČIČ

P O E Z I J A M A R J E T I C

Kr i l a

Sedela je na travniku, pa ni videla rož.

Njene nežne roke so drhtele.Zazrta v daljavo,

z mislimi, pokritimi s pepelom.V očeh ji je poblisknila solza.Hotela jih je doseči, ljubiti,

pa ni poznala poti.Na ustnicah se ji je iskrila žalost.

Gledala jih je v oči, ne v oči, v srce,pa ji ga nobeden ni odprl.Z roko si je šla skozi lase.

Bila je izgubljena v svetu visokih,v svetu laži in prevar.

Nežno je vstala z razprtimi krili,se zavrtela v krogu in zletela.S pogledom, zazrtim v nebo.

Moj sve t

Obris tvojih rok,tvoja podoba na belo rumenem steklu,

tvoje oči v morju preteklosti,tvoj dih s pišem vetra.

Estetika, skladnost.Moja roka v obrisu,

moje ustnice na belo rumenem steklu,moj pogled v morje preteklosti,moj vdih, hlepeč po pišu vetra.

Nasprotje, lov.Tvoja roka, ki se približuje moji,

zven tvojih besed, ki prepeva v mojem ušesu.Iluzija večnih sanj na cvetočih poljih

domišljije.Tako daleč od resnice, tako blizu meni.

Dobrodošel v mojem svetu.

Leden ok lep

Tišina je stala med nama,je trgala oblačke puhastih sanj,

je skakala z rok na telo.Je sedela med nama,

kot izmučen popotnik, iskrivost neba.Hotela sem jo upliniti,

pa nisem znala biti groba.Groba do sebe, tebe, pravil, iluzij.

Tesnoba se mi je pritihotapila v srce,kot kraljica vseh gradov, gradov v oblakih.

S težo kamnitih zidov je pritiskala vse globlje in globlje.Vse težje in težje, črnina, tišina, prapok.

Vstala sem, vstal si.Kdo so one? Kdo ti?

Zakaj smo ljudje uničena Zemljina krogla?Se v tišini vrtimo, poslušamo krike kraljic.

Kraljic, ki se bahavo redijo na naših blazinah rdečine.Mi pa se le vrtimo v tišini

in gledamo uničen asfalt in leden pokrov,brez besed, le s tiho iskrico želje.

Želje po tebi, brez slepih potnikov vmes.Pa nas je le strah.

Oblekla sem se, oblekel si se.Pogledala sem te, pogledal si me.

Za trenutek sem ujela iskrico.Odšla sem, a ti si le stal.

18

I l u z i j a

Črna senca, marmornate punčke.Z zlatom okrašeno, posušeno drevo.

Ko je nočin omamljeni od črne lepote pijemo roso trav.

Z lotosovimi palčkami odišavljamo prostor in misli.

Pa smrad vseeno ostaja,skrit v zadnjem kotu za omaro.

In čaka.Se nasmejanih ust odpravimo na prostostin bosih nog skačemo po črnem asfaltu.

Vedoč, da bodo zamazane z lepljivim pohlepompuščale sledi po čistem ogledalu.

Ni nam mar, saj smo skriti v senci noči.Ni nam mar, dokler ne pride dan.

Nas zbudi laserski šop svetlobe v oči.Osamljeni pod sojem žarometov

iščemo naš kot za omaro.Ko z umazano vestjo ližemo popackano ogledalo.

Z mislimi pa plavamo v Nilu,bosi in nagi hodimo po svetuin čakamo, da spet pride noč.

Nas iluzija o nežni svetlobi svečin o dvoje temnih, domačih očeh

ohranja, da sploh živimo.

Mogoče j a z

Videla sem jo,prvič.

Kleče je mirna in tiha vonjala jezero.Njen pogled je bil svila in ptičje petje v

zarji.Vrtela se je skozi meglico in lebdela.

Nosila je tuj a poznan obraz.Brez solz in nasmeha na licih.

Je samo bila.Takrat mi je podala roko,

da sem plesala z njo.Videla sem jo,

zadnjič.Zdela se mi je preplašena.

Z očmi, utopljenimi v temnih, krvavih breznih.

Prijela me je za roko,da sem plesala z njo.

Še zadnjič.Potem so prišli in me odpeljali.

Nisem se upirala, saj se nisem zavedala,

da je bil tisti obrazmoj.

Be l l abod

Stala sem tam, ti si šel mimo.Stala sem tam, ko si prišel do mene.

Stala sem tam, ti si odhajal.Vedno sem samo stala.

Morda so bile to strupene kapljicev katerih se je zadušil beli labod.

Veš, če bi še kdaj poletelbi mu okrog vrata nataknila verižico,

bi mu sešila padalo in mu obrisala oči solz.

Zapela bi mu pesem, čeprav ne znam peti.Tokrat ne bi le stala, bi te ujela v koraku,

se smejoče zapredla med tvoje lase.Če bi še kdaj poletel,

obljubim ti, bi poletela z njim.

19

Ona je vampir.V mesečevem siju, ob njenem šepetu

za mene ni mesta na tem planetu.

Že dalj jo gledam, vse lepša se zdi,dolgi, črni lasje,

strupeno zelene oči.

Jo gledam in gledam, le kaj naj storim?Srce se mi trga,

ob njej obnemim.

Ponoči jo sanjam, nje poln je moj dan,na druge ne mislim,

le nje si želim.

Tako šesti dan iz krčme krmarimin levo in desno težka je pot.

Na vrhu klančine v soju mesečine znan obris pred mano svane.

Ga gledam in čudim lepoti se njeni,dolgi, črni lasje,

strupeno zelene oči.

Njen pogled me ujame.Obstanem in zakrnim.

Ne glas ne gre iz mene.Nepomično

ždim,občudujem čare te skrivnostne,

prelepe, božanske, angelske ženske.

Ona se približa s prodornim pogledom,mi pomaga zopet na nogé.

Počutim se osel na ledu,se mi jezik zapleta in šibijo kolena,a ona od mene ne spusti pogleda.

V sunku me stisne k sebi med prsi,jo voham, jo čutim, ves zadrhtim.

Uresničene sanje niso več mit.V mislih podobnih se vanjo potopim.

Na mehki blazini listov in mahujo poljubim.

Strasten poljub.

Smrtonosni poljub.

Že v mojem vratu so njeni zobje.Toplina krvi zajame moj trup.

V mesečnem siju, ob njenem šepetuza mene ni mesta na tem planetu.

JAŠA MONTANI

20

Ž ÎVE L I ! ( 2008)

V luži lastnega kozlanjaživo truplo se nad mrtvim sklanja.

Kaj morilec ‘ma od klanja,kaj pijanec od kozlanja.

Večer je mlad, še v noč ne gre,živo truplo zaman se trudi

pomakniti pokozlane te roke.

Zunaj jutro znotraj mrak,zrak težak, vonj krepak,

morilec že napravi taprvi korak.

Živo truplo za morilcem gleda,ujeti se ne da njegovega pogleda.

Pijan’c zamahne skozi zrak,oh, le zakaj je tako težak?!

Poskusi znova tole truplo,drugič se razmahne topi rompompom,

živo truplo na mrtvega pogleda,ne gre mu ujeti morilskega pogleda.

PR I L IKA O GOVOREČ I PRAPROT I

Mrzla noč. Popotnik si utira pot skozi meglice, ki so svoje mesto našle na dnu kotline. Opit od poman-jkanja ljubezni in samega sebe se usede na skalo in se zazre v tla.Ob pogledu na podrast se zave, da ni sam. V tem trenutku ga nagovori praprot, ki ji je nevede pohodil nekaj listov. “Celo življenje zavajaš samega sebe,” mu pove, “v iskanju stvari, ki bi ti ugajale, si se izgu-bil.” Popotnik se preplašen umakne, saj ni navajen govorečih praproti. Naslednjih nekaj sekund vlada tišina. Mrtva, prazna tišina. “Ti si nihče, ki hoče postati nekdo, in nekdo, ki je že davno postal nihče,” je praprot pretrgala tančico tišine. Popotnika v sredo duše zadene metek resnice in v trenutku so stvari videti jasnejše, bolj logične.Pogled proti nebu razpre meglice in mu pričara ob-raz, obraz, ki ga zaduši in osvobodi, obraz, ki praprot nauči govoriti.

α ( 2008)

Tanek pisk in obenem mogočen grom.Lahko te popešta, vendar jih na konico igle postaviš

poljubno število. Prostor takšnih dimenzij, da mu ne vidiš konca,

pa vendar se komaj stlačiš vanj.Padaš.

Dno je daleč, zelo daleč. Pravkar si se ga dotaknil.Padaš.

Dimenzije neskončnih razsežnosti in vesolje neštetih možnosti,

potihem te ovijata.Kam?

Novo sonce te predrami ...Se premikaš?

Kam?Naprej? Nazaj?

Hrup je hrup in pisk je pisk.Centimetri v metre in ti v kilometre.

Ujet med linearne smernice štirih dimenzij.Zaprt v kletki.

Kam?

Foto

: Nin

a Ro

lih

21

Moje ime je Gabi in tokrat prvič objavljam svoje pesmi tudi tukaj. Pesmi pišem že od osnovne šole, do sedaj sem jih tudi redno objavljala v šolskih glasilih. Pišem predvsem zase, čeprav se tu pa tam tudi najde kako voščilo za rojstni dan, napisano z moje strani. Pišem vse “sorte” pesmi. Vse je seveda odvisno od trenutne inspiracije in razpoloženja. Včasih navdiha tudi zmanjka in dolge mesece ne pišem nič. Včasih pa mi po glavi tava kak verz, ki mi ne da miru, dokler ga ne napišem na list papirja in iz njega izpeljem pesem. Verjamem, da me bo poezija še dolgo spremljala.

GABI ROLIH

Avtoportret

Besede

Kako bolijo.Besede, ki v zraku obtičijo,

v srcu pa neizmerno skelijo.Žaljivke. Kričanje.

Zdijo se kot oddaljene sanje,a ne dovolijo, da pozabila bi nanje.

So kot morje, ki te preplavi,v njem se utapljaš, dokler te ne zadavi.

So, kot bi pogorel v vroči lavi.Besede ustvarjajo prepire,

ustvarjajo celo vojne in množične nemire.Ljudje se ne zavedajo, kako črke krojijo svet.

Strašna je ...Moč besed.

Noč

Luna zre v temno noč,sije, kot še nikoli do sedaj.Povsod se čuti vetrov moč,

zavijajo in preklinjajo ta mrtvi kraj.Sliši strašna se tišina,groza v zraku stoji ...

Tam, kjer je prej bila milina,preliva se reka krvi.

Na polju na tisoče senc leži,odsevajo dogodke jutra,

odsevajo trupla na tisoče mrtvih ljudi.Bitke je že zdavnaj konec,

nič več živo ni.Le še bela zastava plava po zraku

in mrzla trupla sanjajo v pesmi noči.

S lovo

Težko je posloviti sein odreči se nečemu, kar srečo prinašalo ti je.

V vsakdanu se pogosto zgodi,da ne opaziš takih stvari.Morda so le malenkosti.In tako ne veš, kaj imaš,dokler se ne posloviš.

Ugotoviš, da pogrešal boš vse.Lepi trenutki, stvari, ljudje ...

Vse vtisne se ti v srce.Zastaja ti dih,

ker veš, da več ne boš del njih,da šli bodo naprej

in te pozabili prej ali slej.Kmalu tudi oni bodo obledel spomin,

a v srcu shranjen droben cekin.Ko spominjal se boš starih dni,z nasmehom odšel boš naprej,

vesel, da takšni so bili.

22

Bo leč ina

“Rad te imam,” ji rekel je, a kmalu je uničil vse.Pijan tisti večer je bil,

prevaral jo je in jo pustil.

Žalostna se je obrnila,še ena solza se je utrnila.Tiho ji po licu je polzila,

ko domov je v šoku hodila.

V posteljo se je zakopala,ličila vsa so se razpackala.

Bolečina ji hude rane je zadala,a ona čisto tiho je jokala.

Žalost, ljubosumje, jeza,občutki bili so ostra zareza.Sreča, nežnost in ljubezen

bili so spomin na sladko bolezen.

Kar nekaj ur je ura odbila,preden se je skoraj pomirila.Mesečina skozi okno je sijala,

ko ona končno je zaspala.

Upan je

Upanje je kot sonce,ki za nas žari.

Sveti na kraje vse,vse solze posuši.

Upanje je kot lahcen veter,ki nas s pišem pomiri.

Ko nežno zapihlja,nasmeh nariše na oči.

Upanje kot senca je,ki spremlja vse ljudi.

Včasih se jo takoj uzre,včasih je skoraj več ni.

Upanje je kot lepa roža,ki kar boža dokler cveti.Čeprav kmalu obuboža,

novo seme že kali.

In ko je temain vse hudo se zdi,

na dnu srcakanček upanja še vedno spi.

Sem

HodimSiva je cesta, mrzel je zrak.

Skoraj je že padel mrak.Gledam.

Nešteto je na ulici ljudi,a vsakogar le zase skrbi.

Diham.Mrzel zrak že reže do kosti,

brezciljno tavam, kot da me ni.Čutim.

Bolečina reže v srce,veselje pride, a tudi gre.

Pridem. Na konec poti.Vidim. Kako vse drugačno se zdi.

Izdihnem. Ta mrzel zrak.Občutim. Že odhaja mrak.

23

I.

NAJNA V.

odmev soncain glas

ko bo samse dvignil

v usta odprta – brezzobaspaka beseda

v ogledalu zrcalatemna senca

se hrani s teboj – sestradanavprašanje brez odgovora

izzveni v tišiniko se premakne

premakne se vse – narobesvet je naš

iluzija in sanje

II.

1.Veje črne breze so valovale v vetru in ptice niso pele. Zdelo se je, kot da na svetu ni nikogar, razen sključene postave, ki se je na ozki brvi čez reko borila proti vetru. A ta boj ni bil nič v primerjavi z borbo, ki jo je boril v sebi. Sedel se je na mehko, vlažno trato, ki se je v hipu obarvala rdeče. Ne, to ni bila kri, bilo je nekaj hujšega. Odsev steklenice. Kmalu se je rdeči barvi pridružila še modra. Zdaj je v vsaki roki držal po eno steklenico in moral se je odločiti. Vedel je, da ga bo vsaka popeljala drugam, vendar ni vedel, kam mora, da najde, kar išče. Imel je le eno priložnost in zmanjkovalo mu je časa. Položil jo je predse in zamižal. Počasi se je dvignil, in ko je stal, se je začel vrteti. Po točno sedeminsedemdesetih obratih se je, še vedno miže, usedel in začel tipati okoli sebe. Ko je pod prsti začutil hladno steklo, je vzel steklenico v roke in na mah izpil njeno vsebino. Pustil je le kapljico in ko je odprl oči, je videl, kako polzi proti duhu. Bila je modra. Ko se je zbudil, mu ni bilo nič jasno. Pred očmi mu je poplesovala modra meglica. Nato se je vsega spomnil. Skočil je pokonci, a bolečina med očmi je bila tako močna, da se je nenadoma sesedel na tla. Zaprl si je oči in čakal, da mine. Želel si je, da to, kar se mu dogaja, ne bi bilo res. Želel si je, da bi se prebudil v domači postelji in da nikoli ne bi izvedel. A vendar je vedel, da mora končati, kar je začel. Meglica se je razblinila in prvi pogled na neznano nebo ga je šokiral. Bilo je strupenozelene barve in namesto oblakov so se po nebu podili črni geometrijski liki. Sedel je in pogledal

okoli. Iz tal so rastline, ki si jih niti v sanjah ni mogel predstavljati, rasle in poganjale na tako groteskno izmaličen način, da je za trenutek pomislil, da je umrl in se znašel v peklu. Na njegovo žalost pa to ni bilo res. Počasi je vstal, pogledal, ali je cel, in ker ni vedel, da mora, se je na slepo odpravil v mrtev gozd. V gozdu ni bilo živega bitja in tišina je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal z nožem. Hodil je in hodil, a zdelo se mu je, kot da se sploh ne premakne z mesta. Zara-di hoje je čisto otopel. Telesa skoraj ni več čutil in njegove misli so postale nagnusno grozljive. Pred očmi so se mu prikazovale podobe neopisljivo iznakaženih trupel in navzven odprtih teles s krvavo rdečimi očmi. Njegove misli so postale sprevržene blodnje, kakršnih si nobeno živo bitje še ni zamislilo. Ko je pogledal svoje telo, je videl, kako mu koža odpada z mesa, po katerem rijejo beli črvi. Hotel je zakričati, a glasu ni in ni bilo iz njegovih ust. Naenkrat se je gozd začel premikati. Sence dreves so se začele stegovati proti njemu in usta tisočih so hlastala za krvjo. Meter za metrom so se bitja prebijala proti njemu, ki je kot začaran stal na mestu. Zavohal je gnijoče meso, ki je po tisočletjih počitka spet našlo pot na površje. In razlog je bil on. Čutili so obup in strah in to jih gnalo naprej. Njegova obleka se je spremenila v sluzaste cape, in če bi se lahko pogledal v ogledalo, bi videl, da to, kar mu raste iz glave, niso lasje. Naenkrat je njegovo pozornost pritegnil sijoč pred-met na tleh. Pobral ga je, si ga ogledal in z enim samim hitrim gibom potegnil prek vratu. Kri je brizgnila in zgrudil se je.

24

2.Kot oglje črna breza je mirno stala pod sijočim soncem, ko je samozavestno stopal po brvi proti njej. Hotel je miren kraj, kjer bi se lahko v miru sprosti. Dve steklenici sta tiho stali vsaka v svojem žepu. Sploh ni dvomil, rdeča barva mu je bila vedno ljubša. Sedel je pod drevo in se za minuto prepustil sončnim žarkom, nakar je segel v levi žep in si ogledal krvavo rdečo tekočino. Nasmehnil se je in na mah izpraznil vsebi-no steklenice.Ko se je zbudil, je lahko videl le rdečo meg-lico, a ker se mu ni mudilo, je zaprl oči in čakal, da poplesavajoče pike izginejo. Ko jih je spet odprl, je videl sinje modro nebo, sredi katerega se je bohotilo zlato sonce. Vse naokoli je kar prekipevalo od življenja, in ko je sedel, je videl prečudovito pokra-jino. Samozavestno se je nasmehnil in vstal. Med drevesi je lahko videl bele miši, ki so se brezskrbno podile po zeleni trati, in ko je bolje pogledal, je ugotovil, da stoji na začetku poti, ki vodi v sončen gaj. Noge so ga kar same ponesle po njej in ko je ho-dil, se mu je zdelo, da hodi le kakšni dve minuti.

Globlje kot je prodiral v gozd, bolj čudovit je bil in še sam ni opazil, kdaj se je znašel sredi majhne vasi. Ko je s pogledom oplazil hiše, je videl kako vaščani, nevajeni tujcev, prestrašeno kukajo skozi okna. Za trenutek se mu je zazdelo, da vidi črno senco s kr-vavo rdečimi očmi švigniti med hišami, a ko je pomežiknil, je ni bilo več. Zasmejal se je svoji paranoji in pomahal ljudem. Ti so se mu počasi bližali in spet ga je neznana tesnoba stisnila okoli srca. Ljudje so se mu prijazno smehljali in kazali na veliko kočo ob robu vasi. Sledil jim je vanjo in osupnil. Soba se je kar bleščala od zlata in dragih kamnov, na mizi pa je bilo dovolj hrane, da bi z njo lahko nahranili manjšo legijo. Skušal se je zahvaliti ljudem, a ker se je vsak poskus komunikacije končal z nasmeški, je sedel za mizo, se najedel in zleknil na posteljo. Zbudili so ga gla-sovi bobnov in udarci plešočih nog ob tla. Tiho je vstal in pogledal ven. Sredi vasi so vaščani plesali okrog nenavadnega črnega ognja. Radovednost ga je pregnala na pro-sto do skupine, ki je sedela in opazovala. Nenadoma je občutil, da so se vanj zazrli nešteti pari oči. Napočil je čas. Sijoče sonce je potemnelo, in če ne bi bilo strupeno zelene barve neba, ne bi videl krvavo rdečih oči razpadajočih meščanov. Hotel je zbežati, a ni imel kam. Povsod po telesu je čutil dotike gnijočega, smrdečega mesa in ostre zobe, ki so trgali meso z belih kosti. Njegova usta so obne-mela sredi krika. Končno se mu je uspelo iztgati iz grabežljivih rok in stekel je proti svoji koči. Zasopel je zaprl vrata za sabo in si oddahnil. A kar je videl, ni pričakoval. Ru-bini so se spremenili v rdeče oči, ki so mu sledile na vsakem koraku, in zlati okraski v bele kosti. Sunki so stresali stene koče, ko so krvi lačna bitja prodirala v kočo. Vedel je, da hočejo njega in da ne bodo odne-hala, dokler ga ne dobijo. S sten je odtr-gal kost, jo zlomil in si jo zabil v srce. Kri je brizgnila in zgrudil se je.

IN ČRNA BREZA JE TIHO STALA …

Foto: Nina Rolih

25

Moje ime je Rok. Všeč mi je. Priimek mi ni všeč. Ampak je moj. Moj psevdonim mi je všeč. Ne bom še razkril, zakaj ravno Fortinbras. Doma sem iz majhnega mesteca, ki je nastalo zaradi ideal-nih pogojev ob reki Bistrici. Mesto mi je všeč. Nikoli nisem maral literature. Nisem maral poezije. Nisem maral knjig. To je bilo takrat, pred nekaj leti, ko nisem niti vedel, kdo sem in kaj hočem. V osnovni šoli nisem prebral nobenega domačega branja, napisal nobene obnove. Moj edini vir je bil internet. Zdaj sem star sedemnajst let. Sam sebe presenečam, saj se ukvarjam s stvarmi, ki me niso nikoli zanimale. Spoznavam, kdo sem. In kakšno poslanstvo mi je predpisano, da ga izpolnim na tem planetu. Nemški literat Goethe je dejal: ˝Umetnost je posrednica neizrekljivega.˝ Tako kot pri Goetheju je tudi pri meni besedno ustvarjanje posrednik mojih notranjih potlačitev in moje osebne izpovedi. Da napišem tisto, kar čutim. Da napišem tisto, česar ne morem vzklikati na javnih straniščih. Da ob tem spoznavam samega sebe, se vzgajam, razvijam in iščem svojo samopodobo v življenju. Da poiščem svoje zrcalo. To sem jaz. Pisanje je najboljša terapija za dušo. Boljša od katerekoli droge, zdravila ali psihiatra. Ne obremenjujem se, če so moje stvaritve kvalitetne. Nekomu bodo všeč. Drugim ne bodo. So pa osebnoizpovedne. Saj v tem vidim smisel besedne umetnosti. Ko ti ciga-reta pade v koprive. Ali ko vidiš pajčevino na bankomatu. Mogoče med dolgočasno uro biologije, ko zreš v strop. In takrat se zaveš, da nastaja. In nastaja. Predstavljam vam nekaj koščkov moje zbirke. Proza in poezija. Pesmi bodo potrebovale še mnogo dodelave. Ampak počasi ... Preberite … napišite mi kritiko … Predvsem pa … najdite svoja zrcala, da boste znali uresničiti svoje sanje in zapustili Zemljo z uspešno opravljeno misijo.

ROK SMRDELJ - FORTINBRAS

KATRAN

Senca trnovske katedrale vklene grob mladega rokerja.

Kosti obrekujejoprekajeno dušo zelišč.

Katranska pljuča zapečatijooporoko egoističnega katolika.Pred grobom starka prisluhne

počasnemu gnitju trupla.Naučila ga je,

kako dati žlico v usta.Položi mu ovenelo vrtnico.

Na trnje obeša gorje. Spije kozarec žalosti.

Odide. Duša blodi v morju bede,

kot je to počela učlovečeno.

Hej tujec!Še veš, kdo sem?

MIDVA

Bodi moj tobak in jaz bomtvoja rizla.

Z najino slino se čvrsto ovijva in prižgiva se prometejsko.

Z atomi katrana se bova spojila.Migrirala do svežih pljuč,

kjer bova razgrnila zavese mešičkov in pustila pečat skupnega spajanja.

Pustila.Za sabo.

Nekaj zaznamovanega. Opaznega.

Rakotvornega. Predvsem pa … najinega.

VESLANJE

Poližem ogenj in zaveslampo lavi vroče preteklosti,

kjer gori pocukranost besed,ko jih namočim v lužo resnice,

iz njih izhlapijo razbeljeni poljubi,ki napnejo vrv, po kateri prehodim pot do naju.

Obliznem ti zobe, se spremenimv oblačen laboratorij skrivnosti, kjer stagnirajo najine epruvete.

Združiva jih in nastane najina spojina,ki vztraja do naslednje razgradnje,ko si poiščeva vsak svoje epruvetein veslava po neznani prihodnosti.

NEPREMOSTLJ IV RAZKOL

Klodija.Beatrice Portinari.Laura de Noves.Helena.Lotta.Julija Primic.Ona.

Gaj Valerij Katul.Dante Alighieri.

Francesco Petrarca.Pierre de Ronsard.

Johann Wolfang Goethe.France Prešeren.

Jaz.

26

NOVELA O JURETU

»Si videl moje nove fotografije na Face-booku,« je zloglasno vprašal Jure svojega prijatelja Miha, ki je z eno roko segal po skodelici kave, v drugi pa držal mobilni telefon in pregledoval komentarje svo-jih prijateljic. Miha je prvih nekaj sekund hladno ignoriral kolega in nato odvrnil: »Samo trenutek, ravno tipkam …«. Juretu ni preostalo drugega kot globok vdih in po-gled na jutranje starčke, ki so sedeli za sos-ednjo mizo v baru in se prerekali o pravil-nih tehnikah balinanja. Malo je gledal vanj, malo v starejše kolege, a kmalu je postala kombinacija teh pogledov dolgočasna in živčno je zavpil: »Kaj si že?!« Razžiralo ga je, da mu je bolj pomembna alternativna mreža kot pa on sam.Miha je nosil očala z veliko dioptrijo in de-belimi stekli, okrog njih se je nahajal svež nanos mozoljev, iz katerih je štrlela bela vsebina kot skisano mleko, ki ga je sklero-zna babica pustila tri mesece v hladilniku. Mirno mu je odvrnil: »No lej, odpisal sem vsem, sedaj se ti lahko v miru posvetim. Kaj te muči, prijatelj?« Jure je bil slabih živcev. Hitro je dvignil glas, še hitreje pa pest, če je bilo to v družbi potrebno. Na levi obrvi ga je že poldrugo leto spremljala brazgotina, ki jo je dobil med pretepom z nekim ˝skin-headom˝ porinjen v rob ogledala. Bil je manjše, suhe postave in gostih svetlorjavih las. »Kako, kaj me muči? Vprašal sem te, če si videl moje fotografije na Facebooku!« »Nisem,« je hitro in potiho odvrnil Miha v upanju, da Juretu ne bo počil trak. Oba sta utihnila. Kot na pogrebu. V svojih glavah nista bila zmožna izbrskati niti najmanjšega drobca besede ali mašila, ki bi zapolnilo stopnjujočo tišino. Jure je bil doma. Mučilo ga je brezdelje, gledal se je v ogledalo. Veliko je razmišljal o jutru, ki ga je preživel. Njegov razum so kot svež beton zalila negativna čustva. Ni se mogel premakniti. Nobena motnja ni bila zmožna prebiti toka misli. Ni bil spo-

soben doumeti, da je sodobna tehnologija več vredna kot fizični medsebojni odnos. Približal se je računalniku kot strog profesor plašnemu dijaku, ki ne obvlada matema-tike, ter se usedel na usnjen stol pred njim. V prsih ga je skelel neprijeten občutek, ki mu je pospeševal utrip srca. Nepremično je sedel. Tok misli ni popustil. Sekiral se je zaradi zanemarljive malenkosti. Tišino v sobi je prebudila njegova mama, ko je brez opozorila vdrla v sobo s kupom zlikanih nogavic. »Joj, oprosti, ponovno sem pozabila potrkati,« se je zmedeno izgovorila mama Zdenka, saj je vedno, ko ni potrkala, slišala nekaj krepkih besed. Vendar je tokrat slišala le tišino. Jure ji ni naklonil niti pogleda, saj je bil z izbuljenimi očmi zatopljen v monitor, kot je največji poznavalec umetnostne zgodovine zagle-dan v Mono Liso. Mamo je zaskrbelo, saj je vedela, da to ni tipično obnašanje njenega sina. Dlake na tilniku so se ji naježile ob misli, da uživa psihotropne substance. Ali pa se mu je pri-petilo nekaj hudega, kar je izkrivilo njego-vo osebnost. Z edincem ni imela dobrega odnosa, redkokdaj sta se pogovarjala. Kljub temu je zbrala pogum in ga je, tako kot zna vsaka ljubeča mati, nežno pobožala po rami in vprašala: »Jure, ali je kaj narobe?« Oba sta dobro vedela, da je nekaj narobe, vendar sta se temu posredno izmikala. Jure ji je naklonil oster pogled s suhimi ustnicami in rekel: »Mama, ali si ti v svoji mladosti poznala Facebook, računalnik ali telefon?« Mati mu je z ironičnim nasmeškom odvrnila: »Še telefona nismo poznali, kakšen računalnik ali Facebook! V mestu so bili trije telefoni in to je bilo vse.« Jure se ni pustil več razmišljati in po-neumljeno je odvrnil: »Kako sta se vendar spoznala z očetom, če ni bilo ne telefonov in ne računalnikov?« Zdenka se je prvič v življenju odkrito pogovarjala s svojim sinom in videla je, da doživlja osebno rast,

BAROČNA DEKL ICAPrepoln zaklad praznih besed

izgovarja angel. Njegova krila sipajo peresa

in pišejo usodo v srce.Dolgi kodri se lesketajo v iluzijah

ob pogledu mokrih oči baročne deklice.Po licu se plazi solza,

ki jo poboža veter.Na uho ji prišepne geslo. Na rob brezna položi lasein opazuje metulja, ki ji zametulji rešitev. Večnost se je ozrla. Skače po viskoznem jezeru,k jo vleče nazaj v barok.

27

saj je začel razmišljati o splošnih stvareh, pri tem pa se pogovarjal z materjo; tega prej ni nikoli počel. Z velikim entuziazmom mu je začela razlagati: »Ljudje smo bili nekoč srečnejši, saj se nismo obremenje-vali s tehnologijo, ker je nismo poznali, in smo živeli bolj mirno. Z njenim pojavom smo jo bili prisiljeni začeti uporabljati in danes si brez nje žal ne moremo predstav-ljati vsakdanjika.« Jure je na računalniško mizo položil komolec in si podprl glavo. Prvič v življenju se je strinjal s svojo ma-terjo, vendar ji zaradi lastnega ponosa tega ni razkril, ampak raje nadaljeval diskusijo: »Še vedno mi nisi odgovorila na vprašanje o očetu.« Mati se je medtem usedla na rob njegove postelje in mu odgovorila: »Saj veš, da se s tvojim očetom nisva spoznala preko nobene alternativne mreže, ampak čisto naključno v mestnem klubu. Nikoli se mi ne bo iz spomina izbrisal njegov prvi pogled, ob katerem so me vklenile njegove zelenorjave oči, in to je bil najprijetnejši trenutek mojega življenja, saj sem se za-vedala, da sem spoznala moškega svojih sanj. In tudi takrat nismo poznali vseh teh tehnoloških naprav in smo bili prepuščeni zgolj naključjem, ki so bila prijetna in boga-ta. Danes človek ne more doživeti naključij, saj mu jih narekuje tehnologija, ki se ji žal vse bolj podrejamo. Joj pozabila sem, kava se mi kuha …« je Zdenka na hitro zaključila debato in odhitela v kuhinjo. Juretu je bilo po pogovoru z materjo lažje pri srcu, saj si je razčistil tegobe, ki so mu švigale po glavi kot najhitrejši kometi v vesolju, pri tem pa niso naredili niti sekunde premora. Prižgal je računalnik. Prva stvar, ki jo je storil, je bila odjava iz Facebooka. Odločil se je, da bo živel drugače. Brez alternativnih mrež. Naslednji dan šole je bil Juretu še en člen monotone verige, ki se je pletla že od prvega dne srednje šole. Vsak dan eni in isti profesorji, sošolci, hišnik, čistilke, učna snov je bila dolgočasna, nikjer ni bilo no-benih sprememb ali novosti in Jureta so ti vsakdanjiki iz dneva v dan močno razjedali in mu vse bolj parali živce. A kaj si je hotel pomagati, srednjo šolo je bilo potrebno dokončati. Hodil je v drugi letnik gimnazije. Šolsko družbo si je predstavljal kot temo, ki je večna in je nikoli ne obsije sonce. Ven-dar se je kljub vsej temačnosti našla iskra, ki ni samo zasvetila in ugasnila kot majhna vžigalica, ampak je bila kot iz dolge razdalje opazovan svetilnik, ki sveti celo noč. To je bila njegova ljubezen Živa. Bila je najlepša

punca na šoli, ki je marsikateremu fantu podžigala strasti. Ramena so ji zakrivali daljši svetli kodri, ki so se najlepše leske-tali v rjavkasti svetlobi jesenskega sonca. Lica je imela gladka in nežna kot pravkar umita dojenčkova ritka, nad njimi pa so se nahajale turkizne oči, ki so projicirale njeno osebnost do najnižjega čustvenega tunela vsakega fanta. Tudi njene ustnice so bile živo rdeče in sočne, kot ugriz pravkar utrganega, zrelega jabolka. Sredi ustnic so se ob nasmehu razločili njeni kristalno beli zobje, ki so bili v ravni liniji brez odstopanja kot lepo urejene soline, gledane iz ptičje perspektive. Postava je bila vitka, njene noge so bile ravno pravih dimenzij, brez odvečnega celulita. Živa je bila kot kladivo, ki je razbijalo člene monotone verige. Jure ni vedel, kako naj se ji približa; kaj šele, da bi osvojil njeno srce. Med šolskim odmorom je vedno sedel na klopi in jo opazoval. Ko se je približala, se mu je povečal krvni tlak, v trebuhu se je pojavljalo čudno skelenje, sledilo je zno-jenje po celem telesu in na koncu rdečica. Vsi predpisani simptomi za srednješolsko ljubezen. Ker je v zadnjem času izvajal reforme na področju svojega duhovnega življenja, se je odločil, da Živi izpove svoja čustva, ne glede na privolitev ali zavrnitev. Ven-dar kako naj jo povabi? Njene telefonske številke ni imel, iz Facebooka se je odjavil, sam pa ni imel dovolj poguma, da bi se ji približal. Ob vsem tem Juretovem notran-jem premlevanju je njegovo stisko opazil kolega Miha. Ravno je pojedel sendvič, si s prtičkom obrisal usta, pristopil k njemu in ga vprašal: »Jure, ali je kaj narobe?« »Ah, saj veš … Živa. Ne vem, kaj naj sto-rim. Sami problemi …« Miha je vstal in mu začel razlagati: »Kakšni problemi? Lahko v življenju rečemo, da imamo probleme? Vse okrog nas, kar se dogaja, se dogaja z razlogom in s pozitivnimi vibracijami. Nato naši možgani dogodke sprejemajo kot probleme. Ampak to niso problemi, saj stvarno ne obstajajo. Temu lahko rečemo ovire. Namen ovir pa ni, da bi nam grenile življenje, ampak nas preprosto preizkušajo, koliko smo močni. Če se oviri podredimo, preprosto propademo. Če jo premagamo, prestopimo naprej na naslednje. To je življenje. Preizkušnja, ki jo moramo oprav-iti. In iti naprej … Ali bi želel, da se kje na samem podrobneje pogovoriva?«

Se nadaljuje …

28

MAJA TURKOVIĆ

Razprti prsti dlaniso sito odmrlih upov.

Ostaja realnost...in kisel nasmeh.

Ujemi me,če veter predaleč me ponese!Svoj ščit odloži in ujemi me.

Prihajam namreč s čisto drugačnim na-menom.

Ujemi me!Vrtincem se izmaknem,oprimem tvoje se dlani.

Priključi moji karavani se.Peščene sipine dajem ti v dar.

Letalo belo piso nebu ureže.Ločuje argumente:

za/proti.Nebo je razklano.

skoraj neslišnokakor svinčnik sled pušča papirju

zjutraj tiho po prstih stopašda svoje muze ne predramiš

skoraj neslišnoplaho skoraj

lep dan ji zaželiščeprav misliš si

da te ne sliši

»Oprosti, ker danes ni sonca,«se je opravičevala,

kakor da je to njena krivda.

Preveč živi so še spomini na čas,ko je bila beseda

z mehkim mahom ovite gozdne vileukaz.

Po nevarnih poteh drugega hodiva.Prepad si. Prepad sem.

Ravno v njiju siliva.

Fr ida ža los t

Danes ni igrivosti.Danes megla se bohoti;

z razprto krinolino ponosno razkazuje svoje čare.

Frida danes joče.Tuje ji je svoje ime.

Še rdeč cvet v njenih laseh ne žari, kot zna.

Kilava tolažba -to, da ni čudež, misli prepleskati v rumeno

živahno.Ničeva uteha -

to, da je dan samo na videz mrtev.Bo še dolgo -nesigurnost?Bo še dolgo -

krhkost?

Misel si, ki vznemirja.Pojdiva!

Skupaj obidiva horizont.Kdaj, če ne danes?!

29

PR IHAJA Z IMA . . .

Neredi in poplave,odstop kakšne vlade,vlada kaos, recesija,panika in hudobija.

Kmalu bo božič, novo leto,

vsako mesto v lučke je odeto,od tramov do vrha streh,

če to danes ni greh?

Vsi jamrajo, da nimajo denarja,naj vprašajo mestnega vladarja,

koliko je proračun ogrožen,da lučke svetijo se z vseh sten.

Nismo ljudje sami krivi,

da sedaj živimo v recesiji.Najprej smo s prstom pokazali na Wall Street,

ampak zakaj bi Američani morali vsega krivi bit?

Poglejmo, ozrimo se malo naokrog,kriv je naš življenjski slog in vodilni krog.

Prihaja zima!

TINA UJČIČ

Sem 17-letna jezikava provokativna smrklja, ki vsakemu pove, kar mu gre. Ukvarjam se s plesom, rokometom, debaterstvom. V prostem času pa tudi kaj napišem in zaigram na bas. O meni boste še slišali, poslušali in govorili. Nekoč ...

PARADA CEPCEV (2008)

Poteka še zadnja parada,preden nekdo nastrada,

Lipa, Sns, NSi, SLS?Dragi moji, zdaj gre Zares

S plakatov smejijo se znani obrazi,sprašujem se, če so to njihovi pravi odrazi;

takšna prijaznost, da me zmrazi,njihovih nasmeškov človek naj se pazi …

Sam bo kriv,ko bo čez štiri leta nove volilter se po glavi tolkel in križal;kako je lahko tak cepec bil …

MRZL ICA (2008)

Dišijo nam golaži,predvolilni shodi,

stranke na pohodi,vsak politik okoli hodi …

Delijo obeske, hrano,pripomočke za zabavo,

metlo v roko za gospodinje,če greš mimo Jelinčičeve “blaginje” …

Besede niso neznanke,stare politične obljube in zanke,“Za boljši jutri in slabši danes.”

To vam obljublja premier Janez … OBDOBJE POMLAD I

Aaaah, spomladi mi zmanjka idej ...ne pazim na rimo, trohej ali kakšen spondej ...

Misli in glavo mam prazno ...vem, sliši se porazno ...

toda spomladi vse lepo diši, vse cveti in v sončnih žarkih se svet topi ...

nič ni grdega, smrdečega,nič ni grozno motečega ...

Spomladi vsak išče svojo boljšo polovico,svojega kralja in svojo kraljico ...:D

Vendarle pomlad! Oprostite, zima...Bil je tak lep dan,

s sončkom obsijan,pride prva snežinka na plan,

naslednja se ugnezdi na mojo dlan ...

Avt

opor

tret

30

HA IKU POEZ I JA

Clinton prva damabo postal, čeprav mu ni

to kaj prida prav ...

Ženske kikle drži,pred krutim svetom beži,

kaj porečeš ti?

I NTR IGA

Priznam, z menoj je sama intriga,ker sem ena taka štriga,

ki sam z ritko miga ...Ah, koga briga ...

važno je, da sem prva liga ;) !

SAMA GESLA

Sama gesla, same šifre ...same številke, neke kode ...kdo zapomniti si jih more?

Za vse rabiš geslo ...kot da si takšno zabito teslo ...

ko greš v mesto, gledaš levo, desno ...povsod od tebe zahtevajo nekakšno geslo ...

“Kaj pa bi vi radi?” se popraskaš po glavi ...“A, geslo za parkir plac a, pa tudi za prijavo ...”

Za kaj vse se to geslo uporabiti bo dalo ...kmalu boš šel na banko po denar ...

pa ne bo keša, ker si tak car, da svoja gesla si razdal ...

PR IŠE L JE “ TA” DAN …

Blizu ali nekje daleč, daleč stran,pripihljal je vetrič na to ravan,

točno na ta dan,me odpeljal je daleč, daleč stran ...

Nekje med ljudmi,moj duh še vedno živi,

po mestu straši ...Daj! Spomni se me še ti ...

Više, višje, v višavje ...Vse se viša,

delavska plača se niža,šla bo hiša,

ker se jebena INFLACIJA viša ...Gospod Bajukumira od muk,

obdavčil nas bo vse vkup ...

Ja, ja, Bajuk,kar daj me,

denar bo šel v državne blagajne,da bo vlada obiskala dežele bajne ...

POSTKAP I TAL I ST IČNA RDEČ ICA

Začela sem si govorit,da pionirka želim bit,

čepico poiskat grem na “šofit”,RDEČO zvezdo na čelo pribit ...

V glavi je že od nekdaj rdeče bilo,Tito dedkov Tovariš, morda zato

sveta sta bila Srp in Kladivo,rdeča knjižica obvezno čtivo.

Na steni visel njegov je portret,njegov je bil ves naš svet,slavili smo njegov ugled,

danes mu ga rušijo zopet in spet!

Težko nam ni bilo takrat živet,samo Tita si moral rad imet ...

Desna, leva, desna, leva, leva, leva!Držte ga, ta je ta rdeč!

VOLK

Volilni molk ....en velik strašen siv volk ...

če razglašate, koga /bo/ste volili …vas bodo k njemu napotili ...

1 . ŠOLSK I DAN

Leto je naokrog,ko sem začela pisati ta blog,

zopet šola; nove težave,morda še kaj časa za zabavo mi ostane …

Pridem v šolo, pozdravim vse zbrane,grem na razredno, nič drugega mi ne preostane,

tam sedim, se jezim, stran si želim …

Komaj čakam, da odidem,v svojo najljubšo gostilno zaidem,

s svojo družbo razgrajaško,na eno dobro Laško.

31

MORJE

Žarki sonca se nežno dotikajo moje kože.Veter se poigrava z mojimi lasmi.Zvoki valov igrajo glasbo morja,

Ob nežni spremljavi kitare.Tu, ob meni …

Sediš ti!Objameš me okrog pasu

in me zazibaš v ritmu valov.Ko v morju stojiva,

ko naju greje ljubezen …Ko veva, da se imava neskončno rada …

Takrat pomembno ni nič več…Le da z mano si ti!

NINA VIČIČ

Stara sem 15 let in prihajam z Velike Bu-kovice. Obiskujem zdravstveno srednjo šolo in resnično upam, da jo bom kdaj tudi končala.

Mise l

Zakaj me preganja ta misel …Misel, da sem naivna in da bom spet te izgubila?

Da zdaj vse je lepo in prav …Na koncu bo kot pekel in ti si me porinil vanj.

Kaj pa, če se to ne bo zgodilo?

Kaj, če srečno bova skupaj po parku hodila?Držal me boš za roko

in dneva, ko bova končala, ne bova videla!

Kaj naj storim? Kaj naj mislim si, ko pogledaš in objameš me ti?

Tvoji pogledi občutek varnosti mi dajejo …Tvoje besede me včasih globoko prizadenejo.

Reci, da ne bo tako …

Da me ljubiš in vedno me boš!Da z mano ti je lepo

in da bi rad, da je vedno tako.

HEJ T I !

Hej ti!S čudovito močno postavo

in čokoladnimi očmi.Hej ti!

Za katerega moje srce utripa.H kateremu misli moje vedno bežijo.

Hej ti!ki zaljubljeno me gledaš.

Pridi bližje … Saj ne grizem!Hej ti!

Pridi k meni!Pridi v moj objem,ki grel te bo večno!

Hej ti!Poljubi me nežno!

In zaglej se v moje oči,ki žarijo od sreče,

ko sem s tabo!Hej ti!

Reci mi tisti dve besedi …In za vedno bom tvoja.

Hej ti!

Treniram lokostrelstvo, že približno 5 let, v svo-jem prostem času pa rada fotografiram, rišem, se družim s prijatelji, rolam; ko zapade sneg, bordam, seveda pišem poezijo in še marsikaj. Moj moto: Življenje je igra, kjer ni pravil.

32

1 .Veselje.Upanje.Padec.Obup.Žalost.Želja.Moč.

Vztrajanje.Uspešnost.

Zmaga.

2 .Sprašujem te, kaj je narobe ...

A ti mi ne odgovoriš …Smeješ se šalam …

A tvoj nasmeh ne kaže veselja ...Govoriš, da te nič ne muči …

A oči kričijo na pomoč …V družbi se smeješ …

Ko pa si sama,si brišeš solzne oči …

Praviš, da ni nič …A v sebi bolečino držiš …

Na vprašanje, kaj je zate sreča …mi nikoli ne odgovoriš!

3 .

Ne računaj name, ker v moji glavi je milijon stvari.Ne hodi za mano, ker še sama ne vem, katera pot je prava.

Ne sprašuj me, kako sem, ker odgovora ne poznam.Ne glej me v oči, ker v njih videl ne boš nič.

Ne kliči mojega imena, ker ne vem, kdo sem.Lahko me pa vprašaš, kaj me osreči …

Moj odgovor bo preprost …TI!

Why?

Why are people smilling,if someone died?

Why are people crying, if someone was born?Why are people angry,

at people who are sorry?Why are people apologizing,if making mistakes is normal?

Why are people sad,if tommorow they`ll be happy?

Why is it raining,if it will be sunny the very next day?

Why do we hate,if there is love that we feel?

Why war,if there can be peace?

Why me,if it can be you?Why this song,

if it can be the book?

Zaka j ?

Zakaj so ljudje nasmejani,če je nekdo umrl?Zakaj ljudje jočejo,

če se je nekdo rodil?Zakaj so ljudje jezni,na ljudi, ki jim je žal?

Zakaj se ljudje opravičujejo,če delati napake je normalno?

Zakaj so ljudje žalostni,če bodo jutri veseli?

Zakaj dežuje,če bo naslednji dan sončno?

Zakaj sovražimo,če je ljubezen kar čutimo?

Zakaj vojna,če je lahko mir?

Zakaj jaz,če si lahko ti?

Zakaj ta pesem,če je lahko knjiga?

33

S T A R E J Š I Č L A N I

2 . d e l

V hudi zimi, ko so se na drevju lomile veje in so zmrznjene ptice padale na tla, se je zgodil v to-stranstvu. «PISAL BO« so izpisali kometi, ki so tisto noč leteli na nebu. Pisal je in risal, nastala je pesem in nastala je slika. Nastal je umetnik nepredstavljivih dimenzij, s svojimi sanjami, iluzijami in s svojo resničnostjo. Leto 1997 je zakoračilo v drugi mesec, ljudje so doživeli predstavitev NAS-VETOV. Knjige, ki so jo ustvarili trije avtorji. Eden izmed njih je bil On. V času, ki prihaja, bo aktiven na več področjih, kajti takšen veleum ne more mirovati in živeti na lovorikah preteklosti. Dvignil se bo v vsem svojem sijaju in poletel nad elizejskimi palačami, kjer mu bodo profesorji s Sorbone pričarali do sedaj neviden sprejem in ga s svojimi ovacijami dvignili v orbito. Z eno besedo pove-dano – FENOMEN.

ALEKSANDER BORENOVIĆ

S IMETR IČN I POGLED I ( 1990)

Ne misli mojih misli. Jaz jih ne morem.Ne glej z mojimi očmi, pred njimi je mrak.

Vsebina je utopljena, slike so slepe.Onkraj poti in žic so razsodniki.

Jaz sem le neznanec in časovni zamudnik,ki od nekdaj tavam v tej dimenziji.

*»Odhajam!

Odhajam, kot sem že nič kolikokrat.Kako naj me zadrži tisti objempreteklosti, ko sem vse stavilskozi misel na neko stvarnost,

za katero sem vedel,da ni in ne bo obstajala.

Zasužnjila me bo, kot semsamega sebe zasužnjil v veri

svoji, da bo srce razumevajočisopotnik, da bo duša našla

mir in spokoj.A ona ni našla ne miru

in ne spokoja.Preveč zgodb sem križal

med seboj v sebi.Vsaka je ostala nedokončana

in v vsaki sem izgubil del sebe.In del mene je vedno izgubil

resnico, tako, da so pesmiostale nedokončane in neizpeti

stihi mojih baladso odmevali v praznini.

In sam sem izginil v njej.«

*Praznina je bil obraz, ki v mrzlih jutrih

ni bil izčrpan, kaj šele postaran in naguban.Bil je izpran od neurja in gorja, od tavanjain postopanja, od utrujenosti samega sebe

intega nemirnega srca.

Nekoč je bila reka.Ni je več, izginila je.

Na dnu njene struge so v peskuostale le stopinje, za katere

ne bo nihče vedel, čigave so bile.

I Z C IK LUSA POTOVANJA

34

KAJENJE UB I JA

Utrujen je sedel na staro skalo, ki je bila odmaknjena za dolžino enega pljunca od vogala še bolj stare hiše. Na njegovem vid-no utrujenem obrazu se je nekje svetlikal žarek zadovoljstva.Hiša je počasi rasla, kar hitro pa je raslo njegovih pet otrok. Sam pri sebi pa je opazil, da se počasi seseda. Pri vsakem merjenju višine, ki ga je obvezno opravil enkrat na leto v bližnji lekarni, je uvidel, da so njegovi višinski centimetri vedno nižji in roke vedno daljše, kajti pet mladih ust na-sititi pač zahteva svoj davek. Pet mladih ust pa ne zahteva le hrane, šolskih potrebščin, obutve, obleke. Trije od petih so že v teh letih, ko ob večerih ne sediš doma in gledaš animirani film, očistiš zobe z zobotrebcem in pred spanjem poješ košček sladice, ki jo je prinesla sosedova gospa. Ko ješ, sladico niti ne pomisliš, ali je dobra soseda zdrava ali pa ji je mogoče med pripravljanjem tes-ta puščalo iz nosa. Tebi je v tistem trenutku važno le, da zadovoljiš samemu sebi in da se ponoči ne prebujaš ob krulečih simfoni-jah lastnega želodca.Utrujen sedi na skali in opazuje sončni zahod. Iz žepa potegne škatlico cigaret, potegne cigareto iz škatlice in vžigalnik iz drugega žepa. Z vžigalnikom prižge cigareto, počasi, a uživajoče potegne dim globoko v pljuča. Zamiži … Ko odpre oči, vidi še tisto zadnjo rdečerumeno liso, ki jo pušča izginjajoče sonce. Nebo je obarvano v čudovite škrlatne odtenke in oblaki nad obzorjem za trenutek potemnijo, a nji-hov čar ni nič manjši kot takrat, ko s svojo belino prekrijejo modrino neba in skrijejo sonce. Počasi puha dim iz ust in tudi sam ustvarja male sive oblačke.Naenkrat se pojavi sosed, s katerim si iz-menjata par besed, ki nikakor niso prim-erne za v učbenike. Opolzka spolnost je prisotna ves čas pogovora. Predvsem so pogosto omenjene matere in psi. Tale dva res nista pri sebi, kako neki naj ima pes spolne odnose z materjo nekoga. A zadeva se ni končala le z mamicami in kužki, nje-gova glava se nepričakovano združi v eno s pestjo soseda, ki si z lica obriše kroko-diljo solzo z veliko brisačo nepredstavljivih razsežnosti.

Znajde se v temi. Nenadoma preleti nebo rumenozelen žarek in mu pokaže pot do najbližjega kioska, kjer mu bodo postregli cigarete za denar. Pljune v robček svojo nesnago, ta isti robček zloži in ga polnega nesnage vtakne v žep. Higiensko, ni kaj. On sam zadnje čase ni kaj dosti v stiku s higienskimi pripomočki, kajti po celodnev-nem delu, ko pride domov in si zaželi, da bi se namakal v topli kadi, opazi, da skozi pipo, kjer bi morala teči topla voda, teče hladna. Ker se mu s hladno vodo ne da umivati, rajši ostane umazan.Pred njim se pojavi kiosk in skozi majhno okence ugleda hruškasto glavo petnajstlet-nega pobalina, ki mu pomežikne, naj stopi bliže … še malo bliže … in ravno ko prisloni glavo k oknu, skozi to isto okno prileti pest naravnost v njegov nos.Tema … vrteče se osončje se počasi odd-aljuje in boleči nos ga opomni, da pri-haja k sebi. Ozre se naokrog, nikjer ki-oska, nikjer pobalina, a nos krvav. Čez cesto zagleda vodomet in pomisli - kakšen srečnež sem. Naredi korak, dva … poči, v trenutku se znajde na motornem pokrovu mimoidočega avta, ki v trenutku ustavi. Voznik izstopi, se mu približa, vzame iz žepa čokolado in jo ponudi, ki jo on z zlomljeno roko vzame. Voznik sede v avto in odpelje, on gleda za njim, na vso moč maha s poškodovano roko in se na ves glas zahvaljuje odhajajočemu za košček slad-kega zadovoljstva. Vozniku se tačas poraja v glavi težka fikcija o neskončnosti lastne dobrote.Počasi se premika po pločniku in je odd-aljen le še minuto-dve od doma, sladkega in to resnično sladkega doma. Soproga namreč cele dneve peče poceni kolačke. Poceni, ker pet otrok in hiša s približno meter visokimi zidovi res ne dopuščajo možnosti, da bi si ženska privoščila peko z dragimi dodatki. Za praznike doda peci-vu malo kakovostnega surovega masla, drugače pa več ali manj daje vanj poceni margarino, ki jo kupuje v poceni trgovini, v katero lastnik ne spušča obutih kupcev. Vezalka mu je odvezana in išče prvo klop ob pločniku, kjer si jo bo zavezal. Na eni od klopi sedi prijateljica noči, mlado dekle, ki je že kakšnega pol leta prava popestritev monotonega mestnega trga. Opazuje jo vsak dan, ko po napornem delavniku in večurnem delu pri hiši hodi proti domu. Dekle mu je všeč. Povabi jo domov.

35

On in prijateljica noči vstopita v hišo, kjer ga gola žena čaka z večerjo. Na mizi sta dva krožnika, ker pa je v hišo prišla gostja, žena vljudno prinese na mizo še en krožnik in jedilni pribor.Za mizo sedijo in večerjajo vsi trije, nakar on vpraša ženo, če ima pri sebi kaj denarja, da bi lahko plačal prijateljici noči za par minut užitka. Žena obrne naokrog celo hišo, na koncu vzame vzmetnice z zakon-ske postelje in jih prinese v dnevno sobo. Prime škarje in prereže vzmetnice, vendar ne najde prebite pare. Opraviči se pri-jateljici noči in močno jo je sram.Noge ga odnesejo naravnost v sobo. Usede se na posteljo, spusti iz zadnjične odprtine blagi vetrc in potegne izpod vzglavnika škatlico cigaret. Naenkrat mu v glavo šine misel, ena sama misel, misel misli, misel nad mislimi ... ko zagleda velikanski napis

KAJENJE UBIJA.

Razočaran nad svojo nevednostjo se v trenutku zamisli nad svojim dosedanjim življenjem ... ... naenkrat njegov obraz zažari od razs-vetljenja, odide do telefona in pokliče po-grebni zavod ... Pravi profesionalci pridrvi-jo v desetih minutah.

Pridejo štirje. Trije v črnih oblekah, eden pa v zelenem jopiču in rdečih hlačah. Ta drži v roki plišastega medvedka, ostali trije prinesejo krsto. Dvignejo pokrov. Mož v zelenem jopiču in rdečih hlačah ga poz-dravi. On mu odzdravi in mu izroči škatlico cigaret, nakar leže v oblazinjeno ležišče. V sobo vstopi žena, objokana in žalostna položi šopek cvetja nato telo, ki leži v krsti. Pristopi eden od po-grebcev in zažvižga Larino pesem.Prijateljica noči se diskretno nariše v sobi, kjer žalost domuje. Primakne se k možu v zelenem jopiču in rdečih hlačah ter se mu obesi okrog vratu. Njegove grimase dajo vedeti, da mu to ugaja, tačas nataknejo pokrov na krsto in ga močno z vijaki privi-jejo ... Les odnesejo v mrtvaško vozilo.Nekje izven mesta se mrtvaško vozilo pokvari. Trije pogrebci izstopijoin čakajo tistega v zelenem jopiču in rdečih hlačah, ki pa v tem trenutkuleži na prijateljici noči, ki leži na krsti. Ko izstopita, porinejo vozilo na rob cestišča in ga pahnejo v prepad. Prehodijo že kakšen kilometer proti mestu ... eden od četverice seže z roko v žep in povleče košček čokolade. Tačas, ko on uživa v prečudovitem okusu sladke rjave ploščice, prijateljica noči bosa pleše po asfaltu. Ostali trije pa ploskajo in prepevajo čudovite otroške pesmice …

Foto: Nina Rolih

36

V OČEH ZBLAZNELO MODRA

Ali preneseno vesolje v vogale čisto zastonj. Ko je znotraj prisoten še malokdo.

V dlaneh zblaznelo bela. Ali prelomljeni žarek skozi gladino časa.

Ko si obračamo hrbet.Ko stopamo korak ali dva nekam za sabo.

Ko ne vemo, kaj bi s prostorom vmes. V srcu kristalno črna.

Ali gmota gostih spominov, v katerih nas še ni bilo strah objeti, si zaželeti dober, zares dober dan. V duši ostanki nenavadnih modrin.

Ali oddaljevanja in bližanja. Ali obratno.

Vse dokler ne postanemo sami sebi zatočišče.

Vsak večer. Iz dneva v dan.

Foto: Bogdan Macarol

PATRICIJA DODIČ - PATRA

PR IČAKOVANJA

Pričakujemo, da srce ne bo zgnilo med dvema šipama ob polni luni.

Da bodo obrazi zjutraj na novo prepleskani. Vsaj okoli oči.

Da se usta hitro odprejo.In še hitreje zaprejo.

Potem ko tišini nadenejo svileno tančico čez telo. Da se dlani belo razprejo,

ko se razpeni nebo po nekajdnevni nevihti. Da se telesa umirijo,

ko v sebi nakopičijo strnjene besede, ki jim ni ne konca ne kraja.

Pričakujemo. In potem ne pričakujem več.

Slovesno si slečemo nadimke.In postanemo

samo negotovo človeški.

OGLAS

Krpam raztrgane duše. Zlepljam polomljena krila.

Sesam astrološke hiše. Rišem mehke sanje.

Ročno popravljam čas. Spiham slabe spomine.

Mozaičim čudeže. Retuširam črte na dlani.

Ližem rane. Lovim zvezde v srce.

Z jezikom brišem po telesu prah. Zjasnim nebo v očeh. Vabim na sufijski ples.

Odčaram pravljico. Sejem smeh.

Objemam. Objemam. Objemam.

ZAKAJ JE TAM VEDNO NEKJE

Si se kdajkoli počutil zares lahkega?Takega, saj veš ...

Da lebdiš ...Si se?

Si se kdaj vprašal, zakaj pri sosedi gorita ponoči vedno dve luči?

Si se?Sprašujem se, zakaj je tam vedno nekje.

Zakaj je kdo vedno tu. Zakaj je tam vedno kdo.

Tudi v glasu je duša. Duše pa ...

So moja šibka točka. Ahilova peta v preseku časa.

Si se kdajkoli počutil zares lahkega?Takega, saj veš ...

Da objemaš ...Si se kdajkoli vprašal, zakaj razmišljam o tebi?

Si se? Na prsi bi ti premaknila modrino z obraza ...

Samo za trenutek, saj veš ...Da bi s tabo izhlapela.

KROK I

Nihče ni rekel, da se spomin izgubi, ko sedanjost odfrči. Nihče ni vprašal, če sem, če nisem, če bi, če bom, ali to.

Me povabil v snežne krogle, med ognjemete ali kam. Mi rekel, da sem podoben mokremu pepelu in snežinki v luži.

Na mizi. Krokiji. Klasični. In metin čaj. Skodelica z imenom. Težko je razumeti, da ti pri 40 stopinjah lahko zmrzne srce.

Težko se je vrniti vase, če čezse nisi nikoli odšel. Težko je govoriti o samoumevnosti, če ne legitimno utihneš vase.

Težko se je izogniti belemu v sebi, ko te črna vpije samo zase.

37

SESTAVLJANKA

Tako dolgo se že sestavljamvso sebe iz sebe vase zase zate.

Tako dolgo že lepim rane.Razmazujem brazgotine, da niso rdeče. Tako dolgo si z mislimi polnim prostore.

Se obračam zdaj gor zdaj dol zdaj gor zdaj dol. Trajem natanko tri minute.

Kot peščena ura za kuhana jajca. Pa me spet in spet obrača.

In se zlagam. Sestavljam. Spet in spet. Vso sebe iz sebe vase zase zate.

Posvaljkana. Nagačena. Naoljena. Kaktusna. Sesljava.

Gomoljasta. Preščipljena. Mrmrljava. Vohljava.

Ko sem končno cela, ti na vse lahko dogovorim

s pomladjo.

AL I IMA DEŽ OČETA?

In koliko so zasluzene anuitete tišine?V rokah držiš kruh s posebno milino.

Usta ti vsrkujejo vrisk in vračanje in beg. Telo ti vedno znova zatrepeta,

ko si s strahom nagonsko režeš jutro. Če bi se izvil, bi granit v tebi počil.

Bi ozelenel. Bi se dotaknil.

Bi izhlapel. Nihče ne ve, zakaj

obraz obračaš stran. Zakaj se ti trklja, zdaj sem, zdaj tja.

Medtem ko zunaj tiho stopinji ljubezen, spuščena – za uro ali dve – da zblazni.

Spet ti nekdo gladi mokro čelo.

OGLAS

Krpam raztrgane duše. Zlepljam polomljena krila.

Sesam astrološke hiše. Rišem mehke sanje.

Ročno popravljam čas. Spiham slabe spomine.

Mozaičim čudeže. Retuširam črte na dlani.

Ližem rane. Lovim zvezde v srce.

Z jezikom brišem po telesu prah. Zjasnim nebo v očeh. Vabim na sufijski ples.

Odčaram pravljico. Sejem smeh.

Objemam. Objemam. Objemam.

ZAKAJ JE TAM VEDNO NEKJE

Si se kdajkoli počutil zares lahkega?Takega, saj veš ...

Da lebdiš ...Si se?

Si se kdaj vprašal, zakaj pri sosedi gorita ponoči vedno dve luči?

Si se?Sprašujem se, zakaj je tam vedno nekje.

Zakaj je kdo vedno tu. Zakaj je tam vedno kdo.

Tudi v glasu je duša. Duše pa ...

So moja šibka točka. Ahilova peta v preseku časa.

Si se kdajkoli počutil zares lahkega?Takega, saj veš ...

Da objemaš ...Si se kdajkoli vprašal, zakaj razmišljam o tebi?

Si se? Na prsi bi ti premaknila modrino z obraza ...

Samo za trenutek, saj veš ...Da bi s tabo izhlapela.

DAV I . DREV I . DRV I

Se kdaj vprašaš, zakaj luna nima lunic?Bi ti metulj bil všeč brez kril?

V meni je ljubezen. Neizmerna. Z dolgimi nohti grebe naokoli za vsem,

kar bi lahko grizljala. Gladka.

Kot ličnice mlade mame z mladičem. Ali veš, koliko minut preteče, preden zmrzlina odtali srce?

Koliko prostora ostane med nama, ko umolknem. Po Richardu Jacksonu, Redfieldu in kapljami,

ki si jih otrese mlad pes pred tropom starcev na kamniti obali?

Ali ti še kdo prinese zastonj napolitanko, ki se rjavo stopi na razmočeni koži?Danes spet vem, da je nemogoče,

da ne bi sonce orgazmiralo na tvoji koži. Preprosto vem.

38

1 . POGLAVJE ( T INE MULC)

MIRJANA UJČIČ

»Povej no, kako je, če se pišeš Mulc?« me je že milijondesetič vprašal prijatelj Miki, ki mu je bilo v resnici ime Miroslav, a smo ga prijatelji klicali Miki, ker je bilo tako lažje za nas, da nismo popadali na rit od smeha vsakič, ko smo ga kaj rabili, in brez dvoma tudi zanj.Prijatelja sva že od takrat, ko so naju v prvem razredu posadili za skupno mizo in pričakovali, da se bova razumela.Skoraj nikoli ga ne pokličem Miroslav, ra-zen, ko je že toliko tečen, da nimam prav dosti izbire, ali mu zapojem en MIRooS-LAaaaV tja v uho ali pa mu zavijem vrat. Miki zna biti peklensko naporen. Je genij. To lahko potrdim, ker v nasprotju z mano, ki se moram za vsak drek truditi, in me skoraj nikoli ne zapusti občutek, da stvari ne speljem prav, Miki takšnih težav sploh ne pozna! Ima fotografski spomin, kar po-meni, da se v življenju še nikoli ni piflal ali kako drugače drgnil šolsko snov. Kar je slišal ali samo prebral, je ostalo v njegovi glavi, kot omet, ki ga zidar nanese na zid. Dostikrat me sploh ni mogel razumeti, ko sem mu poskušal pojasniti, kakšen peklen-ski stroj je zame šola.Že v nižjih razredih so Mikijevim staršem predlagali, da bi Miki preskočil razred ali dva, ker je tako pameten. Mikijeva starša sta prava skuliranca, in verjetno sta bila ob predlogu učiteljev ponosna na svojega sineka, a sta se vseeno odločila, da Miki ostane s svojimi vrstniki. Miki je mogoče res nadpovprečno inteligenten, je pa zato čustveno na ravni triletnika in odkar ga poznam je prilezel kvečjemu do petletnika. Lahko si samo predstavljaš, kakšna nora kombinacija je to. In prav ta čudak je postal moj najboljši prijatelj. Gledal sem v njegov okrogli, vedno malo zardel, obraz. Sicer se je poskušal držati resno, ampak zgledal je, kot bi v ustih držal kepo gnilega zelja in komaj čakal, da mi, zelo jasno, spet pove, kako zelo smešen je moj priimek.

Mulc. Tine Mulc. To sem jaz.Številni ljudje, med njimi prijatelji, sos-edje, uslužbenci na pošti, celo možakar v potujoči trgovini, se strinjajo v eni stvari, in to je, da se mi priimek tako prilega kot potapljaču obleka. Mama mi je dolgo zgo-dovino mojega priimka povedala v dveh kratkih stavkih. »Tvoj dedek po očetovi strani je bil hipi. Ne obremenjuj se s tem.«Kdaj in zakaj je spremenil svoj priimek, ker definitivno ga je spremenil, še najverjetne-je med katero svojo bolj odmevno zadeto-stjo, mi mama ni znala razložiti. Mojega očeta naj bi spoznala na neki žurki, pri osemnajstih, kjer se ni pilo alkohola (ja, seveda!!!), in zelo kmalu po tistem sem že treniral raznovrstne športe v nje-nem trebuhu. Zdi se mi, da sem se takrat odločil, da nikoli, ampak res nikoli ne bom baletnik. Nekako okrog mojega tretjega leta se je oče odločil, da ima dovolj tega enoličnega, dolgočasnega življenja, zato je lepega sončnega dne spakiral svoje stvari, jih naložil v avto in se odpeljal.Pustil je naju z mamo tukaj v predmestju našega malega mesta. Pustil pa je tudi svojo električno kitaro, za vsak slučaj, če bi mogoče tudi jaz nekega lepega sončnega popoldneva želel pobegniti od vsakdana in postati rokovski zvezdnik.Imam štirinajst let in res sem mogoče še otrok, a vem, da je vse to mamo zelo priza-delo, čeprav pred mano skriva podrob-nosti svojega življenja. No, mogoče me ta del življenja vedno bolj zanima, resnica pa je, da me do sedaj tudi zanjo ni kaj dosti brigalo.Ja, to sem jaz, Mulc. Tudi ti mi lahko tako rečeš, tako kot vsi. In ker se za Mulca spodobi, da častno, povsod, v vsakršnih situacijah brani svoje ime, sem jaz to počel z največjim užitkom.

39

Ime se me je prijelo tudi v šoli, med učitelji, in že kmalu, ko sem prerasel tisto začetno zadrego in sramežljivost, govorim o drugi šolski uri v prvem razredu, so Mulca vsi poznali.Danes, v osmem razredu, ko je moja slava na višku in se s tem imenom počutim kot riba med morskimi psi in ko se je že večina prebivalstva pretvarjala, da je pozabila moje pravo ime, se zgodi …Pri uri matematike me zagrabi tista kruleča lakota, gotovo veš, o čem govorim, ko te nenadoma spreleti občutek, da preprosto ne boš preživel niti ene minute več brez hrane. Potegnem iz torbe sendvič, ga z velikim zadovoljstvom potegnem ven iz vrečke ter zagrizem vanj z vso slastjo, ki jo prinese eksplozija okusov sirove štručke, sira, suhe salame, majoneze in kečapa. Glavo sklonim malo niže in dam vse od sebe, da bi ostal neopažen. Kaj pa naj bi? Pustil, da se mi želodec skrči od lakotnega krča, ki je že grozil, da me potegne vase?!!? Ko po prvem ugrizu odprem oči, saj je večji užitek, če ješ miže, in moji zobje že na-padajo naslednji košček, opazim pogled učiteljice Mercine. O ne, že vidim, da se bom moral sprijazniti z usodo, da me bo pač moralo pobrati od lakote, saj je bilo do konca še debele pol ure.Ne da bi čakal na komentar učiteljice, sendvič pospravim nazaj v torbo in si zaželim, da bi šlo tole skozi brez inter-vencije. Učiteljici pa ne zadostuje moje pogubljenje, ne, svoje zmagoslavje mora ovenčati z vpisom v dnevnik: Mulc jé pri pouku. Komentar podpiše s svojim priim-kom: Zadel.

Ker smo imeli dvojno uro matematike, sem z Mikijem in sošolko Mišo ostal v razredu, kjer sta me pozorno opazovala pri naši priljubljeni igri kakohitrolahkospravišvasesendvič. Nekaj sošolcev je prav tako mali-calo v razredu, večina pa je odmor izkoris-tila za sedenje na stopnicah in nerodno os-vajanje nasprotnega spola. Skoraj si lahko otipal, vse tiste hormone, ki so puhteli iz mladih fantov in deklic, ki to niso več hoteli biti. Učiteljica je odšla v zbornico, kjer je verjet-no z veseljem razlagala sodelavcem, kako me je prikrajšala za užitke hranjenja.Bil sem prav lepo sit in zadovoljen, kot zavaljen maček v kakšni reklami. Prihod učiteljice Mercine me sploh ni vznemiril, saj se bliža konferenca in ocene imam v mejah normale, kar pomeni samo to, da lahko NE mislim na matematiko še kakšna dva dni, potem pa ta blaženi občutek itak zamenja bedno utripanje srca, strah, da bi slišal svoje ime iz učiteljevih ust, potne dlani, glava, ki se v hipu spremeni v vaku-um praznih misli. Učiteljica je togo sedla za kateder, kot bi ji leta poučevanja izsesala tisto tako pomembno energijo, ki se ji pravi veselje, in z mrkim obrazom odprla dnevnik. Toliko bolj sem bil presenečen, ko sem zaslišal glasen, energičen vzklik iz njenih ust: »KAJ?!!? KDO si je drznil kaj takega?!« Seveda smo se vsi ozrli vanjo … a njene oči … O ne, uperjene so direkt in samo vame. Ejla, saj nisem nič naredil! Vsaj da bi se tega zavedal, ne. Kaj potem tako bulji vame, kot da bo zdaj zdaj poslala četo čmrljev nadme?

»MULC!«

40

ZGODOVINA SOKOLOV

IN SOKOLSKEGA

DOMAZgodovina je učiteljica življenja.

(Historia vitae magistra est.)Stari Rimljani

41

Pred vami je tretja rubrika, ki predstavlja jedro glasila. Njen avtor je Jernej Ekar. Fotografije, ki vas bodo spremljale, so v lasti Vojka Čeligoja.

Sokolski dom se seveda imenuje po telovad-nem društvu Ilirski sokol. Le-ta je nastal sredi šestdesetih let 19. stoletja kot tretje takšno društvo v Sloveniji, takoj za ljubljanskim in kranjskim. Vendar pa je že po manj kot de-setletju Ilirski sokol zamrl. Pa ne za vedno. Tako so 16. aprila 1905 telovadno društvo obnovili, pobuda za obuditev pa je padla že kakšnega pol leta prej. Poleg športnega udejstvovanja so imeli sokoli vpliv tudi na kulturo teh kra-jev, vsaj do 1. svetovne vojne. V štirih letih pokolov so svojo dejavnost ustavili, vendar po vojni zopet obudili. Žal pa le do leta 1922, ko je začela italijanska fašistična oblast ukinjati slovenska društva, vključno s sokoli. Vodilne člane društva so celo preganjali in v teh letih je Telovadno društvo Ilirski sokoli za vedno pro-padlo. Po 2. svetovni vojni je nalogo sokolov po Sloveniji prevzelo Telovadno društvo Par-tizan, vendar njegova dejavnost žal ni segla v naše kraje.Natančneje povedano, so sokoli nastali leta 1867 ali še prej, 1866. O njihovem začetku la-hko omenimo še, da so se Ilirski sokoli skoraj zagotovo udeležili prireditve v Divači 1. sep-tembra 1889. Ta dogodek je organiziral Lju-bljanski sokol in povabil telovadna društva No-tranjske in Primorske. Tam sta bila tudi Tržaški in Goriški sokol. Naslednji zapisi so o ustanov-nem shodu Ilirskega sokola 30. oktobra 1904, na katerem so se odločili za obnovitev sokolov in postorili vse potrebne uradne zadeve. Za to priložnost je Leopold Rudolf Satran sestavil tudi pozdravno pesem. Pred tem sta bila 10. in 18. 10. 1904 še seji pripravljalnega odbora. Tu so pod predsedstvom Radovana Strnada določili društvena pravila. 4. aprila 1905 je sledila četrta seja pripravljalnega odbora. Tu so odobrili društvena pravila in določili da-tum ustanovnega občnega zbora Ilirskega sokola. Le-ta se je zgodil v nedeljo, 16. aprila 1905. Tu je bila dokončno določena obnovitev Telovadnega društva Ilirski sokol. Za razne pomembnejše funkcije so bili takrat izvoljeni Josip Samsa, Albert Domladis, Janko Jerala, Anton Batista, Robert Bilc, Ludvik Avgust, Ra-dovan Strnad, Anton Žnideršič, Josip Žnidaršič, Julče Martinčič, Toussaint Oljšak, Dragotin Val, Vinko Šket. Že na začetku je imel Sokol 61 članov iz Bistrice, Trnovega, Prema, Knežaka, Bitnje, Male Bukovice, Zagorja, Dobropolja, Postojne, Ljubljane, Karlovca in Lvova.

Radovan Strnad, pobudnik obnovitve Ilirskega sokola (1917)

Kot pri vseh organizacijah so se tudi pri So-kolu vsake toliko srečevali z raznimi problemi. Tako so si najprej morali najti telovadnico. To so uredili v skladišču Roze Tomšičeve v Gorn-jem kraju. Morali so dobiti tudi telovadno op-remo. Naročili so se še na časopis Slovenski sokol in se udeležili kakšnega izleta, na primer v Zagreb in tudi v Prago. Za vse to so seveda potrebovali denar, za katerega so razvili pose-ben fond. Dobili so ga tudi z raznimi priredit-vami, od katerih so nekatere vključevale le lokalne telovadne klube in prebivalstvo, na druge pa so povabili telovadce iz Kranjske, Is-tre in tudi Kvarnerja. Za zaslužek so naredili še razglednico. Za 10-minutno zamudo na sejo so zaračunali 10 vinarjev. 1 krono je bil dolžan tudi vsak, ki je tovariša v sokolskem klubu na-govoril z vi ali gospod namesto ti ali brat. Ves ta denar so potrebovali tudi za društveni prapor.

42

Delovali so tudi v zvezi z mladino. Tako so v njihovi telovadnici pod nadzorom nji-hovih učiteljev lahko telovadili šolski otroci iz okoliških krajev. Probleme so imeli tudi s člani. Z nekaterimi zaradi osebnih zadev (na primer zaradi službe), z drugimi zaradi države in oblasti. Tako so eni prevečkrat izostajali na sejah, sestankih, izletih in podobnem, drugi pa Sokole celo zapustili. 18. februarja 1908 so kot samostojni oddelek vključili bistriške pevce in jim naložili simbolično članarino. 29. aprila 1908 so na eni izmed sej izvolili tudi gledališki odbor. Razni zapisi o tekmovanjih in srečanjih telovadnih društev pričajo, da so bili bistriški sokoli zelo dobri in pogumni v vseh razmerah, če že ne vsi, pa vsaj nekateri. Telovadili pa niso le moški. Tako so se trudili tudi pri oblikovanju ženske telovadne vrste.Drugi zlet sokolov iz Notranjske je bil načrtovan 22. avgusta 1909 v Ilirski Bistrici. Takrat naj bi bistriški sokoli tudi razvili svoj prapor. Kumica novemu praporu naj bi bila Ela Domladis, kateri so celo zapeli podoknico. Za prapor so nabavili 3,20 m dolg kos modre svile. Odločili so se, da bo na eni strani bistriški grb, na drugi pa sokol. Na prapor so dodali še napis Prosveti in svo-bodi. Za ta zlet so si zadali še nalogo pripraviti telovadno vrsto, ki bi pripravila telovadno vajo. Zlet je uspel v popolnosti, njegov glavni del pa je bil seveda razvitje prapora. Pri tem je imel svečani govor župan Anton Tomšič, starosta bistriškega sokola Josip Samsa in še nekateri gosti. Na prapor je Ela Domladis prva pripela spominski trak, na katerem je pisalo Ilir. So-kolu kumica, 22. VIII. 1909. Na prapor so trak pripele tudi bistriške gospe. Na tem je pisalo Ilir. Sokolu, 22. VIII. 1909 Bistriške dame. Po-leg dogodkov okoli prapora so bili tu seveda še telovadni nastopi sokolov in sokolic, na koncu pa veselica pri gostilni Veger.Po zgledu Ilirskega sokola so jeseni 1908 os-novali telovadni odsek za mladino, imeno-van Telovadni odsek Orel. Nastal je v ok-viru Katoliškega izobraževalnega društva v Trnovem, vodili pa so ga trnovski duhovniki. Na začetku se je priključilo 40 fantov, namenjen pa je bil le moškim. Na začetku odseku ni šlo nič kaj dobro. Nato pa sta zanj okoli 1910/1911 poskrbela predsednik Radovan Strnad (prej je bil pri sokolih) in načelnik odseka Lojze Zajc. Tako so se razmere izboljšale. Med orle so bili vpisani telovadci iz Trnovega, Topolca, Zarečja, Dobropolja in drugih bližnjih vasi. Telovadili so v kvalitetni dvorani trnovske hranilnice in glede tega so jim bili sokoli precej nevoščljivi.

Sokol seveda ni bil le v Ilirski Bistrici. Največ novih sokolskih društev se je pojavilo v prvem desetletju 20. stoletja. Tako so leta 1909 začeli ustanavljati sokolske župe. Te so se nahajale v Celju, Kranju, Novem mestu, Trstu, Gorici in Mariboru. Ilirski sokoli so spadali v Idrijsko sokolsko župo. Ta je bila ustanovljena 6. jan-uarja 1910 v Logatcu. Tu so bila še sokolska društva Logatec, Postojna, Cerknica, Idrija, Žiri, Šempeter na Krasu, Cerkno, Spodnja Idrija in na čelu seveda Idrija. Po uvedbi žup so se zara-di jasnosti marala spremeniti tudi imena nekat-erih društev, tako tudi našega Sokola, ki se je preimenoval v Telovadno društvo sokol v Ilirski Bistrici. Društvo je takrat štelo 68 članov. Poleg preimenovanja so obnovili tudi odbor društva: starosta Josip Samsa, podstarosta Josip Hod-nik Mehlinov, načelnik Viktor Tomšič Kovalov, tajnik Josip Tomšič Ivetov in blagajnik Franc Samsa Žefnik. Takrat so se začeli pripravljati na gradnjo sokolskega doma. S Stavbeno zadrugo se je dogovarjal Josip Samsa in se dogovoril za 402 m2 veliko parcelo. Cena je bila 1 krona/m2. Za finančno pomoč je prosil večinoma od-bornike. Na začetku so morali plačati četrtino, preostanek pa po obrokih. Na koncu so od-

Vabilo na drugi zlet (razvitje prapora in skrbne priprave na zlet, 1909)

43

kupili Hodnikovo parcelo za 1600 kron. Zbrali so jih 1180,18 preostalo pa so posodili Josip Samsa, Viktor Tomšič in Roza Tomšič. Lastniška pravica se je glasila na ime Telovadno društvo Ilirski sokol. V zemljiško knjigo je bilo vpisano 15. aprila 1910. Dom je zidal zidarski mojster Logar, ki je ponudil najnižjo ceno, in sicer 3,20 krone/m2. Na občnem zboru 12. junija 1910 so nekoliko spremenili društvena pravila in jih prilagodili novi ureditvi sokolov. Dogovorili so se tudi za sklep, da ob propadu društva vse premoženje dobi Slovenska sokolska zveza v Ljubljani. V primeru ponovne ustanovitve društva v Ilirski Bistrici pa mora ta denar vrniti. 4. septembra istega leta se je v Cerknici odvijal Prvi zlet Id-rijske sokolske župe. Sodelovalo so sokoli iz Idrije, Cerknice, Cerknega, Logatca, Postojne, Spodnje Idrije, Št. Petra na Krasu, Žirov in Ilir-ske Bistrice. Naši sokoli so s seboj pripeljali kar 60 predstavnikov. Sodelovala pa so še društva iz Vrhnike, Ribnice in Sodražice. Še vedno so prirejali veselice. Tako so na veselici 18. sep-tembra 1910 na vrtu hotela Ilirija zaslužili 707 kron. Obiskovalci so prišli tudi od zelo daleč. Ustanovili so tudi Dramski odsek sokola.5. februarja 1911 je bil zopet občni zbor. Tam so zopet dopolnili odbor društva. Josip Samsa je bil še naprej starosta, podstarosta Josip Hod-nik, načelnik Viktor Tomšič, tajnik Ivan Tomšič, blagajnik Josip Tomšič, gospodar Anton Šlenc, knjižničar Ivan Cekorič, odbornika Robert Bilc

in Jakob Izlakar, namestnika Anton Batista in Aleksander Ličan ter preglednika računov Aleksander Ličan in Josip Tomšič Kovalj. V So-kolu je bilo takrat kar 81 članov. Idrijska sokolska župa je hotela narediti drugi župni zlet v Ilirski Bistrici in ob tem dogodku tudi otvoriti sokolski dom. Vendar pa jim to ni uspelo, kajti dom ni bil postavljen do 3. sep-tembra 1911. Tako je bil zlet v Šempetru. Poleg tega je bilo treba obnoviti telovadno orodje. Imeli so tudi finančne težave. Te so poskušali rešiti z veselicami in izdelki, na primer hra-nilniki. Kljub temu so se še vedno udeleževali raznih zborov telovadnih društev.Leto 1911 lahko označimo tudi kot zelo uspešno, še posebno če se osredotočimo na Janka Kovačiča Cvetanovega iz Smrij, rojen-ega 8. marca 1887. Bil je pravnik in že med študijem je zahajal v telovadne vrste Sokola. Zaradi dela v Ljubljani je bil vključen v Sokol-sko društvo Ljubljana I. Njegov prvi večji uspeh lahko zasledimo v Torinu med 11. in 14. ma-jem 1911. Tekmovalo je 12 evropskih moštev v osmih panogah: obvezna in prosta vaja na parterju, bradlji, krogih, konju z ročkami, drogu, plezanje po 8-metrski vrvi, met 7,25 kg težke krogle in tek na 100 m. tekmoval je pod vodstvom dr. Viktorja Murnika. Slovenski tekmovalci so zasedli 4. mesto, Kovačič pa je bil med Slovenci na drugem mestu, le za Stan-etom Vidmarjem. V metu krogle pa je bil med konkurenco 72 tekmovalcev celo najboljši, s svojim metom pa je dosegel več točk kot cela italijanska ekipa skupaj. Uspeh slovenskih so-kolov je odmeval po širšem evropskem pros-toru. 1914 je nastopal za Sokol v Osijeku. Med njimi je bil tudi na 6. vsesokolskem zletu v Pragi. Sledila je 1. svetovna vojna, med katero je pri reševanju vojakov iz Drine zaradi podhla-ditve skoraj umrl. Zaradi vseh naporov pa si nikoli več ni popolnoma opomogel. Klub vojni pa so nekateri sokoli še vedno telovadili, če ne drugod, pa na fronti in v bojnih jarkih. Kovačič je z nekaterimi tovariši še med vojno leta 1918 v Ljubljani ob Gradaščici uredil telovadnico. kljub vojnim posledicam je še deloval. Tako je sodeloval pri obnovitvi sokolske dejavnosti, objavljal članke v glasilu Slovenske Sokolske zveze – Sokolu, skrbel je za področje telovad-be, bil član tehničnega odbora s skupino slov-enskih sokolov v organizaciji sokolov v državi SHS in bil med organizatorji sokolskega zleta v Čakovcu 4. maja 1919. To je bilo njegovo zad-nje dejanje. Zaradi zdravstvenih težav je umrl v Ljubljani, 14. marca 1922. Pogreb je bil seveda veličasten, z raznimi pomembnimi govorniki, tudi dr. Viktorjem Murnikom.

Žiga Gorišek in Rok Smrdelj pred sokolskim prapor-om in hranilnikom; v njem so sokoli zbirali prispevke

za gradnjo sokolskega doma v Ilirski Bistrici

Foto: Vojko Čeligoj

44

1912 je bilo eno najpomembnejših let za bistriške sokole. 9. junija tega leta so namreč končno odprli Sokolski dom. Pred tem so se trudili do konca opremiti telovadnico, gledališki oder je nabavil hotel Ilirija, naročili so 1000 iz-vodov sokolskih razglednic, kupili knjižno oma-ro za 500 knjig in se zaradi nedelovanja pe-vskega kluba usmerili k tamburaškemu odseku Ilirska vila. 21. januarja 1912 so imeli v hotelu Tomšič občni zbor s 36 sokoli. Tu določijo, da bodo gradnjo Sokolskega doma zaključili do ot-voritve in da bodo dolg 11.479 kron odplačali z veselicami. V tem času sta zaradi odhoda v Lju-bljano bistriške sokole zapustila Dragotin Val in Robert Bilc. V novem sokolskem odboru so tako pristala starosta Josip Samsa, podstarosta Josip Hodnik, načelnik Viktor Tomšič, tajnik Ivan Tomšič, namestnik tajnika Jakob Izlakar, blagajnik Alojz Milostnik, orodjar Josip Primc, preglednik računov Aleksander Ličan in od-borniki Anton Šlenc, Franc Mizgur, Josip Hrva-tin ter Dragotin Muha. Za otvoritev 12. junija

določijo veselični odbor, določijo prostor pri-reditve, ki bo na vrtu hotela Ilirija, v tisk dajo plakate, razpošljejo vabila, naročijo velikega kovinskega sokola, ki bo okras nad vhodom, naročijo poseben vlak do Reke in povabijo ter obiščejo sokolska društva s tega področja, za glasbo določijo hrpeljsko sokolsko godbo, za prodajo hrane in pijače pa bistriške dame. Za nagovor so pisno zaprosili starosto Slovenske sokolske zveze dr. Ivana Oražna in starosto Idrijske sokolske župe Engelberta Ganglja. Za ureditev telovadnega in veseličnega prostora je poskrbel župan. 1912. leta lahko zasledimo tudi razne druge dogodke. 1. julija so se 6. vsesokolskega zleta v Pragi udeležili 4 člani bistriškega Sokola s starosto Josipom Samso. 21. avgusta je Janko Kovačič na zlet Hrvaške sokolske župe Vitezić v Lovranu odpeljal 21 članov Sokola iz Ilirske Bistrice. Na tem shodu je iz naših vrst vredno omeniti še Staneta Vid-marja in Viktorja Tomšiča. Domov so za uspeh prinesli lovorov venček.

Himna sokolov in orlov

45

Leta 1913 se je Slovenska sokolska zveza pri-pravljala na polstoletni jubilej slovenskega Sokola. Priprave za ta dogodek so potekale že preteklo leto. 6. junija je bil v Postojni 3. zlet Idrijske sokolske župe in ta je bil namenjen rav-no pripravam na vseslovenski zlet v Ljubljani. Tu so predstavili vaje, ki so jih nameravali iz-vesti tudi v Ljubljani. Ljubljanski zlet naj bi bil 11. in 12. oktobra 1913, vendar so avstrijske oblasti to prireditev prepovedale in preložile na leto 1914. Kot razlog so navedle povezovan-je s srbskimi sokoli, skrbel pa bi jih tudi zbor več 10.000 sokolov, navezanih na svoje skupne slovanske prednike.Leta 1914 so kljub očitnemu bližanju vojne slovenski sokoli še vedno vodili priprave na vseslovenski sokolski zlet v Ljubljani. Na ta račun so 28. junija v Cerknici pripravili 4. zlet Idrijske sokolske župe. Zlet v Ljubljani so oblas-ti na koncu nepreklicno prepovedale in kmalu se je začela vojna, zaradi katere je na Sloven-skem sokolska dejavnost zastala. Po vojni so oblast prevzele italijanske oblasti in se do slovenskega naroda obnašale nekako tako kot med vojno, torej sovražno. Kljub temu da pri nas vpliv vojne ni bil tako velik, so bile posledice zelo vidne – bolni, invalidi, mrtvi. Klub tem nemogočim razmeram so l. 1920 formalno obnovili sokolsko društvo. Tedaj je bil starosta Franc Samsa Žefnik, načelnik Lojze Zajc, ki je med sokole vključil veliko bistriške in trnovske mladine in usposobil nekaj mladih vaditeljev, ter vaditelj Saša Ličan. Po sprejeti rapalski pogodbi so se odločili še za eno po-tezo. Na sokolski prapor so dali črn prapor, na katerem je bil z rdečo svilo izvezen napis: Bistriške Sokolice 12. 11. 1920 – v spomin na temni dan – 20. 4. 1921. Določili so, da bo ta trak visel do osvoboditve izpod Italijanov. Še vedno so hodili na nastope, doma in v tujini.

Sokolski dom je bil v letu 1911 že pod streho, za dokončanje pa je zmanjkalo denarja

Ena pomembnejših nastopov sta bili udeležitvi na prireditvah v Knežaku in Št. Petru, ki sta prerasli kar v narodni manifestaciji. Vsa ta de-javnost je italijansko oblast vse bolj motila in tako so prepovedali sokolske kroje in okrasne vzorce v narodnih barvah na dekliških blu-zah. Pomemben dogodek za sokole je bila še udeležitev na 1. jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani. Ta se zgodil v začetku avgusta 1922. Takrat so zadnjič nosili sokolski prapor. Razmere so se še slabšale. V Ljubljano se je moral umakniti Franc Samsa. Lojzetu Zajcu so grozili, mu vdrli na dom, razbili pohištvo, in ker ni hotel zapustiti Ilirske Bistrice, so ga pretepli in vrgli na vlak za Ljubljano. Preganjali so tudi druge ljudi in družine, ki so sodelovale s sokoli. To so bile družine Kraigher, Pehaček Cerkve-nik in družina Antona Žnideršiča ter Miroslav Martinčič, dr. Fran Kovča … Ker so se člani Sokola bali, so nekatere predmete, povezane s Sokolom, celo uničevali. Fašistična oblast se je zelo trudila uničiti sokolski prapor, zato je bil skrit pri različnih članih, tudi v krušni peči. Pri Viktorju Tomšiču so ga skoraj dobili, ko so mu sredi noči vdrli v hišo. Na srečo mu ga je uspelo pravočasno skriti pod ženino posteljo, na kateri je ta ravno rojevala. Na koncu je Vida Tomšič prenesla prapor, ovitega okoli sebe, v hranjenje Sokola v Ljubljani. Tam je bil kar 62 let. Drog pa je čez mejo spravil Boris Samsa, Vidin brat. Italijanska oblast se je lotila tudi samega Sokolskega doma. Najprej so ožgali kovinskega sokola in zahtevali preimenovanje društva. Poimenovali so ga Telovadno društvo v Ilirski Bistrici.

Vojko Čeligoj in Rok Smrdelj na debati o ilirskobistriških sokolih

Foto: Žiga Gorišek

46

Opazili so možnost odvzema društvene last-nine pod lastništvom Sokola. Zato so to premoženje vknjižili v zemljiški knjigi po eno šestino posameznikom. Posamezne dele so dobili Viktor Tomšič, Franc Barbiš, dr. Karel Ferluga, Jože Primc, Ludvik Šlenc in Albert Domladis. Vendar pa tudi s tem niso nič dosegli. Leta 1927 so prepovedali vsa sloven-ska društva in s tem tudi sokolsko telovadno društvo. Razveljavili so tudi razdelitev lastnine Sokola in jo zapisali na Fašistično zvezo v Ilirski Bistrici. Odločili so se tudi spremeniti stavbo. Dvignili so jo za eno nadstropje in v fasado vgradili vsaj 3-metrski kovinski ˝fašio˝. Z veli-kim političnim odmevom so ga uradno odprli leta 1933 in za naslednje desetletje je dobil ime Casa del fascio. Mladino so začeli siliti v italijanske športne in politične organizacije. Nato so Sokoli poskušali ustanoviti razna druga športna društva, na primer Nogomet-no društvo Zora, Danica, Ilirija, poskušali so ohraniti domače planinsko društvo, humani-tarna in izobraževalna društva ter čitalnice. Žal je fašistična oblast zatrla vse te poskuse. Prepovedali so dobesedno vse in zaplenili premoženje. Slovenski jezik in beseda se je ohranila le v družinah in v cerkvah z zavednimi duhovniki.

Telovadni odsek Orel pred Dvorano v Trnovem leta 1913. V prvi vrsti z leve: načelnik Lojze Zajc, starešina Radovan Strnad in kaplan Ivan Gogala; med ostalimi prepoznamo tudi Ivana Urbančiča, vratarja iz Trnovega, spodaj leži trobentač Jože Jenko; prvi z leve v zadnji vrsti je Jože Zidar s Topolca

Ker bistriški sokoli niso mogli več delovati, so nanje spominjala vsaj druga sokolska društva. Tako je prof. Drago Stepišnik nosil bistriški so-kolski prapor na 1. vsesokolskem zletu Sokola Kraljevine Jugoslavije v Beogradu leta 1930. Prapor je nosil višje od drugih, da bi opo-zarjal na nesvobodno deželo, iz katere prihaja. Bistriški sokolski prapor so znova nosili na 10. vsesokolskem zletu v Pragi leta 1938. Tudi tu so izpostavili poudarili prapor sokolov iz nes-vobodne slovenske Primorske.Ko se je končala 2. svetovna vojna, je 7. maja 1945 zagorel Sokolski dom, kot da bi, po besedah Vojka Čeligoja, »hotel s sebe sprati fašistično navlako zadnjih dvajsetih let«. Dom je bistriška mladina obnovila že v enem letu, vendar stavba ni bila več namenjena telovad-bi. Vsaj 10 let ga je uporabljala JLA. Služil je tudi mnogim družbenim organizacijam, nje-govo lastništvo pa še dandanes ni urejeno.Obeležili smo zgolj nekaj, za nas relevantnih zgodovinskih dejstev. Veliko bolj podrobnejšo predstavitev boste srečali v Čeligojevi knjižici Sokol mladi, naša nada, ki je bila tudi nam glavni vir podatkov.

48