VAZNO SLIKARSTVO ANTIČNE GRČIJE

(vsa obdobja)

Z izrazom grška umetnost zaznamujemo umetnost antične grške kulture. Grška umetnost ni nikoli mogla zatajiti sorodstva s kretsko – mikensko kulturo, čeprav se je kasneje razvijala docela samostojno. Grki so slog svojih prednikov razvili do popolnosti, kakršne kasneje nihče ni več dosegel. Vendar se grški mojstri niso naslajali samo na svoje prednike, ampak so marsikaj prevzeli tudi od drugih narodov, predvsem od Egipčanov.

Rojstvo grške umetnosti bi lahko postavili približno v 9. stoletje pred Kristusom. Vrhunec je dosegla v klasičnem obdobju, v 5.stoletju pred Kristusom in ugasnila okoli leta 30 pred Kristusom. Vendar je grška umetnost tudi v poznejših časih vplivala na zahodno umetnost in tudi na stvaritve iz vzhodnih dežel.

Grška umetnost se je naglo spreminjala in govorimo o vsaj štirih pomembnih obdobjih. To so:

doba geometričnega sloga (1100 – 700 pr.Kr.) doba arhajske umetnosti (650 – 480 pr.Kr.) doba klasične umetnosti (480 – 300 pr. Kr.) doba helenistične umetnosti (300 – 31 pr.Kr.)

1

1.OBDOBJE GEOMETRIČNEGA SLOGA (1100-700 pr.Kr)

Geometrična obdobje ali predarhajska obdobje pomeni čas, ko se grška kultura začne izoblikovati. Ime je dobilo po geometričnih vzorcih, s katerimi so krasili keramično posodo, ki jo nato pridajajo v grobove. Slog se je razširil predvsem v Atenah v začetku 9.st.pr.k. pri slikarskem dekoriranju vaz. Na vazah so najprej naslikani geometrični motivi oziroma preprosti vzorci kot so: ravne črtve, trikotniki, rombi, šahovnice ipd.. Sredi 8.st.pr.k. pa se pojavijo še zahtevnejši vzorci kot so motivi, živali, motivi ljudi pri raznih opravilih, prizorih starih grških bajk in epskih pesnitev. V 7.st.pr.k . je geometrijski slog vedno bolj nadomeščal slog orientalske smeri, ki je nastal kot posledica trgovskih pomorskih poti. Pojavili so se novi motivi, ko so spirale prepleti, palmete in rozete se pojavljajo po vsej površini. Večina površine je zdaj namenjena pripovednim prizorom. Barva keramike je rdeča, poslikava pa črna, zato govorimo o črnofiguralnem slogu.

primer: Dipilonska vaza, 8.st. p.n.š

Ime Dipilonska vaza je dobila zato, saj so jo našli v Dipilonskem grobišču v Atenah

Služila je kot nagrobni spomenik Na njej najdemo živalske in človeške

obike gre za obredno posodo, ki o jo uporabljali

pri posebnih obredih

2

primer št.2: Amfora iz Eleuziane, 675-650 pr.n.št., 140cm

na vratu amfore je prizor odiseja in njegovih prijateljev, ki oslepijo Polifema

njihovi gibi imajo izredno moč, ki daje občutek živahnosti

Na trebuhu vaze se odvija ubijanje nekege druge pošasti, to sta Gorgoni, sestri Meduze, katero je Perzej ubil s pomočjo bogov

med figurami se nahajajo dekorativne rozete in palmete

2. OBDOBJE ARHAJSKE UMETNOSTI (650 – 480 pr.Kr.)

Obdobje arhajske umetnosti je čas velikega prebujanja. Umetnik v Atenah se je odrekel tradicionalnim pravilom posnemana in začel raziskovati nove oblike izražanja pravtako pa se je na delo podpisal. Umetniško delo v arhajski umetnosti ni bilo več stvaritev, ki je nastala z natančno določenim namenom, ampak je neko delo nastalo tudi zaradi osebne odločitve.

Arhajsko slikarstvo:

Arhajske vaze so bile v glavnem znatno manjših dimenzij, ker več ne služijo kot nagrobni spomeniki. Poslikane so z mitološkimi motivi, prizori iz vsakdanjega življenja in motivi iz grških legend. Pravtako so Grki cenili lepoto keramičnih posod, zato so se umetniki na njih pogosto podpisovali, kot sem že prej omenila. Arhajsko slikarstvo ni bilo omejeno samo na vazno slikarstvo, obstajalo je tudi stensko in tabelno slikarstvo, a se razen nekaj slabo ohranjenih fragmentov ni ohranilo nič. Pojavi se tudi nov slog, ki ga imenujeno rdečefiguralni slog ( podlaga

3

figuralne pripovedi je postala črna, figure so pa pogosto izpraskane in so zato rdeče barve).

Primer št.1: Boj Lapaita in Kentavra, ok. 490-480 pr. n. št.

primer rdečefiguralne posode Slog rdečefiguralnega slikarstva omogoča večjo možnost slikarstva oz. večjo možnost v oblikovanju Ozadje so pobarvali s črno barvo in pustili figure svetle v barvi keramike, kar je omogočilo, da so figure dodatno poslikali z barvo Simbolizira boj Grkov in Barbarov Lapiti so mitološko ljudsvto Kentavri: mitološka bitja s človeško glavo ter trupom in konjskih zadnjim delom

primer št.2: Ahil in Ajaks pri kockanju, ok. 540-530 p.n.š

črno figuralno vazno slikarstvo podpisan je Exekias ahil in Ajaks sta junaka trojanske vojne

upodobljena sta pri igri v šotoru

4

ozadnje je bilo v naravni barvi keramike, figure so narisane s črno barvo.

3. OBDOBJE KLASIČNE UMETNOSTI (480 – 300 pr. Kr.)

Pisni viri nam ogromno povedo o razvoju klasičnega slikarstva, vendar se redko kdaj spuščajo v detajle, ki bi nam dali vedeti kako so slike dejnasko izgledale. Slikarstvo klasičnega obdobja je bilo najbrž bogato,če že ne razkošno.S stenskimi in tabelnimi slikami ter talnimi mozaiki so krasili stebrišča javnih poslopij,

5

zasebne hiše, grobnice in v njih ovekovečili motive iz zgodovine, mitologije in vsakdanjika. V rdečefiguralnem vaznem slikarstvu so figure postavili pred črno ozadje, naslednji korak predstavljajo poslikave na svetlem (belem) ozadju, kjer so si dovolili tudi večbarvnost. V 4. stol pr. n. š. je vedno bolj propadala slikana keramika, stensko slikarstvo pa je doživelo zlato dobo. O tem pričajo slikarije, ki so krasil grobnico Filipa Makedonskega.

Primer: Muza (Gospodarica) in deklica na lekitosu, ok. 440-430 pr.n.št., 40,7 cm

Poslikava na ozkem vrču; lekitosu, ki se uporablja za olja pri pogrebnih obredih

Nov tip slikarstva, ki se pojavi v klasičnem obdobju; slikarstvo na belem ozadju

Delo je pripisano umetniku >>Ahilovemu slikarju<< natačnega imena ne poznamo

Dekle verjetno išče navdih za svojo poezijo in posluša muzo, ki igra na liro, spremlja jo slavček

Z natačno risbo je mojstru uspelo ustvariti iluzijo prostora prav tako pa imamo tudi občutek telesnosti obeh figur pod draperijo.

Svetlo, belo podlago je izkoristil za poudarek praznega prostora, v katerem je umestil napisa >>Alkimachosov sin, je lep<<

6

4. OBDOBJE HELENISTIČNE UMETNOSTI

(300 – 31 pr.Kr.)

Slikarstvo, zlasti stensko in tabelno, je bilo deležno navdušenja, saj so se ohranili številni opisi, polni hvale tedanjih del. Med vsemi slikarji je bil najslavnejši Apel, ki je bil menda osebni prijatelj Aleksandra Velikega. Helenistično slikarstvo je bilo sodobnik rimskega oz. pompeanskega slikarstva. Rimsko slikarstvo lahko jemljemo za dediča in nadaljevalca poznoklasičnega in helenističnega grškega slikarstva prek katerega zaslutimo pravo podobo grških izvirnikov. Slikarji so obvladovali slikarsko perspektivo, popolno anatomijo, svetlobo različnih dnevni časov, radi so slikali fantazijske arhitekture in okrasje, ki mu rečemo groteska.

Primer: Bitka med Aleksandrom in Darejem pri Isu, 2.st.pr.n.št., talni mozaik

mozaik je verjetno posnetek izvirnika, mogoče Aleksandrovega slikarja Apela

mozaik pripoveduje o odločilni bitki grško-makedonskega kralja proti Perzijcem leta 233

pred n.š. pri Isu, v kateri je Aleksander Veliki popolnoma potolkel mogočno vojsko perzijskega vladarja Dareja III.

7

primer št. 2 : Ugrabitev Ifigenije, Pompejanska freska

LITERATURA

Umetnostna zgodovina: Nataša Golob, Ljubljana, 2003 Vse, kar moramo vedeti: Dietrich Schwanitz, Ljubljana

2010 Družinska enciklopedija, Ian Crofton, Ljubljana 1998

8