V ZVOKIH MESTA JE DRAMA -

EMONA KLIcE,JAVI SE LJUBLJANA

v

V ZVOKIH MESTA JE DRAMA - EMONA KLIcE, JAVI SE LJUBLJANA

Zvočno-pesniško-vizualni dogodek

Sodelujoči:Zvok: Theremidi OrchestraPesniki: Mitja Drab, Jana Putrle Srdić, Peter Semolič, Tone ŠkrjanecVizualni umetnik: Gorazd Krnc

Performans ustvarja lucidne vizualne pokrajine ob atonalnih zvokih, ki sestav-

ljajo subtilno konstrukcijo in nudijo obilico užitka občutljivim ušesom. Pesniki

vkomponirano dodajajo svoja razmišljanja o mestu, v katerem živijo in tistem

iz preteklosti, ki ga je preko rimskih zgodb mogoče sestaviti z bujno domišljijo.

Glasovni vrtinec urbanih podob, ki ga v živo ozvoči, pove in projecira umetniški

hibrid, je sestavljen posebej za to priložnost. Med besede se vrivajo realne in

fi ktivne slike mesta: rezani, kolažirani in montirani izseki. Theremidi Orchestra

uporablja elektronske ‘naredi sam’ (DIY) naprave, s katerimi proizvaja brneče,

škripajoče in šumeče glasove. Performans razstavlja besede na zvoke, ki ses-

tavljajo nove pomene in vračajo poeziji eksperiment.

v

Mitja Drab

Spal sem deset minut, zdelo se je kot ure

Potem so me zbudili koraki s stopnic, preplavila me je groza,da bo nekdo vdrl v razmetano sobo in vstal sem v maniri vojaka,ki ga v jarku zbudijo eksplozije leta 1915. Na živce si grem, zdajko vidim, kako sem svojo ranjenost nosil okoli zapestja kot kos usnja.Vihal rokav in ga brezsramno kazal vsakemu, ki ga je zanimal ali pakar tako. Vem, ni bistvene razlike. Ostajamo razboleli in tudi v prihodnjesi to lahko obetamo. Prizadejamo rane, ki so globlje, kolikor bolj si prihajamobliže. »Davek na dodano vrednost,« bi najbrž rekel Frank in vsi tisti čudovitiljudje, ki so hodili med pisanimi taksiji in odprtimi kanalizacijskimi jaškis soncem na obrazu. Eno je res: naše oči skačejo od črke do črke, dihamo,živimo, tukaj smo, v sredini vsega, kar v resnici potrebujemo, v mestu,ki smrdi po novem letu. Letos sem po mobitelu poslal tri voščila trempopolnoma naključnim znancem. Voščila zato, ker me neumni mali ritualipolnijo z začudenjem. Naključnim znancem zato, da bi kronično pomanjkanjedomišljije skril pred tistimi, ki jih rad objemam močno in z obema rokama,s katerimi posedam in tekmujem v klevetanju tega mesta. Z nastopi,vrednimi najboljših državnih tožilcev, prepričujemo ostale in sebe,sebe in ostale, da je samo še vprašanje časa, preden zapustimo te ulice,zamenjamo to življenje za neko drugo. Toplino skupnega minevanjasmo iz nenapovedanega gosta že zdavnaj vzgojili v domačo žival.Jutra plimujejo ob naših posteljah. Večeri se približujejo od daleč in seustavljajo ob peronih. Kot počasne lokomotive.

Nagrobnik Erazma Scheyerja, stotnika v Senju

Torej je prišlo do tega, da stojiva drug pred drugim.Jaz poln življenja in ti, vtisnjen v obrabljen marmor, ki so ga po napisu sodeč našli v temeljih stare ljubljanske stolnice. Sklepam, da ti kamnosek ni pokazal končnega izdelka, z njim gotovo ne bi bil zadovoljen – za viteza izgledaš smešno, tvoja usta uvita v kisel nasmešek kot na beneških maskah.Ponedeljek je, hodniki muzeja so tihi in slabo osvetljeni inali je tako čudno, da komaj verjamem po obodu vklesanimčrkam, ki opevajo tvojo plemenitost in moč? Sprejeti moram predpostavke, ki presegajo vse, kar sem kdajkoli poznal,če samo za trenutek želim verjeti, da si nekoč res hodil, govoril,vihtel ščit, ki ti počiva ob nogah. Oprosti mi, razjedečasa so preširoke, moral bom preslišati prigovarjanjak temu skrivnemu paktu. Vsa ta veličina in dobrota,kaj je ostalo od nje, kje so vse besede, raztresene v vetru,ki se je polegel pred stoletji? Obljubim ti lahko samo eno:ostal bom miren. Odšel bom domov, v krop vrgel testenine,ošinil oranžno svetlobo, ki se vsako popoldne zapletev veje orjaškega javorja. Mislil bom nate, na helebardo,na ščit, na grb, na umetelno izdelano čelado, ki si jo nosil

posebej za to priložnost. Za ta zadnji portret.

Jana Putrle Srdić

To no c bodo hrosci pri lezli iz zemlje

Ponoči raste micelijskamreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni.

Gozd diha skozi fosilnodeblo v lubje živega drevesain vsi smo zapredeni v

najbolj vsakdanje skrivnosti:žilice in mozolje, iztekajočese ure, nekdo klečina grobu, da mu vlagaprodira skozi sintetičnehlače do mrzlih kolen in pestrza v spanju, ko voha,kar je tisočletja zapisano vDNK, ki je samo bolj posrečenaoblika kot 010110100.

In če si prav redko dovolimo ljubečodnos do tehnologije, je zdaj tudiona del signala, utripa v temi sobez lučkami na elektronskih napravah.

Vseprisotna je neopazna kot soseda,ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika,prenaša račune in zaključuje krog informacij,obraz ji žari kot je dano le redkim,zelo starim, zelo mladim.

v v v

Nocoj bodo hrošči, ki so se 17 let podzemljo hranili s sokovi dreves, hkrati prilezlina plan in se preobrazili v nekaj drugega.

Izdihni, ko izpustis

Vdihni, ko sežeš, mi reče,izdihni, ko se oprimeš. Vdihnemmasten cvetlični vonj poletja,fi zikalca na busu, marihuano.Izdihnem tri krat deset metrovneprebranih knjig, pešačenje poAntarktiki, vlečne pse, ki me nebodo pripeljali nikamor.

Vdihnem čudovito reklamno svetloboz jesenskim listjem in lepotico v renaultu,potem skušam izdihnitžensko in avto.

Zakorakaj v virtualo, mi reče,in se usedi med nano delce.Vdihni, izdihni, to je tvoj svet.Ti spolirani elektromagnetni impulzi,ki jim praviš glasba in enakomernoodmerjeni kriki iz doma za upokojencepozno v noč. Dihaj.Vdih in izdih.

Vdihni, ko sežeš, izdihni, ko izpustiš.Vdihnem modrozelene tabletke.Letala.Besede ljudi, ki so seobdali z veliko tišine.Sani. Naletavanje. Vlečne pse,lahko da mi pridejo prav.Drobne impulze upanja

v

kot pornografi jo v otroštvu –odprto režo v neznane svetove.Vdihnem povsem naključne detajle,drobne gibe rok, zasuke glave in medmeteki nimajo mesta v epskih romanih.Dim iz fi lma Razpoložena za ljubezen.

Izdihnem in poslušam prasketanje omrežij,nedoumljivo pot informacij v temnasičenem in praznem vesolju,brnenje nasprotij v sebi.Vse je neponovljivo.Ponovi vajo: vdih in izdih.

Peter Semolič

sest vprasanj o smislu

Med La Defence in Etoile ni niti enega vrta.Ni niti ene gredice z marjeticami.Ali še lahko govorim o ljubezni?

Med Les Halles in Châteletom je neboiz neonskih luči. Brez zvezd je.Ali še lahko določim pravo smer?

Sem pred cerkvijo St. Eustache. Rjava rekain policija me ločita od Sorbone.Ali še smem zapisati svoboda?

Tisoč kilometrov je od rue Descartesdo Cankarjeve ulice. Tisoč kilometrov!Prijatelji, vas še smem oslavljati s prijatelji?

Med platnicami knjige, ki jo berem,je sto listov gostega tiska. Ima še smiselpripovedovati svojo zgodbo?

Med mano in mano je nekaj hotezamolčanega. Je nekaj, kar sem hote skril.Ali še lahko pričakujem, da mi bo kdo verjel?

Fužine, 31. avgust 1998

v v

Jutro

Ko me prebudijo ptiči. Ko grem vse tja do Fužinskega gradu. Somrak je še, Ljubljanica se vali pod koprenami jutranje meglice.

Ko grem, samoten in poln miru, kot ga lahko podeli samo jutro. Noč je pozabljena, potopljena v globoko senco obrežnega drevja.

Ko grem, brez namena in smeri. Ko grem kar tja v en dan. Brez misli ali besede. Ko grem. Še nepreštet.

Še neuvrščen. Še nedodeljen. Komurkoli. Čemurkoli. Ko grem. Ko samo grem.

Fužine, 28. junij 1999

Tone Škrjanec

Denar

Že nekaj let v žepu prenašam speštanbakren kovanec. Tam,kjer je bil včasih možali grb, je zdaj podobaplavajoče želve. Moje mesto danes diši podepri in tujini. Bili so časi,ko je bil čas počasnejši od mene. Avtobusmestnega prometa mi mimo prinese veliknasmejan obraz inponuja radijsko postajo,s katero naj bi mi bilov življenju lepše.Ženska z visokimipetami za sosednjo mizo,je samo ženska za sosednjo mizo z visokimi petami in veliko ritjo.Zrak je prijetno nežen.Nikoli ne bom dovoljresen, nikoli odrasel.In to je dobro.

Arheologija

Na knjižni polici že leta hranimstaro emonsko fi bulo.Zelena je kot vrag, kot tisti kuščar,ki sva ga letos prvič srečala na Lošinju.In tam nekje blizu; na polici in ne na Lošinju,košček babilonskega zidu,popisanega s klinopisom. Ne razumem ga.Zgolj simbolično, in lep mi je in spomin.Ostanki pradavne zgodovine v neskončno dolgem meditativnem zanosuv mojem varnem zavetju,na policah klasične omare iz komaj preteklega obdobja. Morda iz šestdesetihali petdesetih let minulega stoletja.Tam, kjer danes stoji Cankarjev dom,se nas je peščica s krampi in lopatamipo decimetrih prebijala v globino zemlje,kopala luknje, v katerih so potempoznavalci občudovali pisane zemeljske plasti iz različnih zgodovinskih obdobij insem ter tja iz njih izbezali kakšen star rimskikovanec, staro črepinjo ali kost.Včasih smo naleteli tudi na ostanek zidu, mogoče ostanek obrambnega obzidja pred barbariali pa ostanek kakšne hiše s talnim ogrevanjem in podobnimirimljanskimi novotarijami. Premetavali smozemljo od jutra do večera. Moč duhu in telesu so nam dajale Gavrilovičeve paštete in domači brendi fi rme Badel,

kar smo nabavljali v bližnji trgovini,ki se ji je reklo Emona.Kratek štrajk, ki smo ga ob pivu in prostodušnem fi lozofi ranju, s poudarki na marksistični kritikikakršnega koli sistema, ki je bil in ki še pride,presedeli v stari ljubljanski gostilni Pod lipo,ni bil naša zmaga. Ampak vseeno:še vedno mi je ostala v spominu gosta pivska pena, predvsem pa to,kako izredno lepo se je svetlikala vv zgodnjem popoldanskem soncu.

V ZVOKIH MESTA JE DRAMA - EMONA KLICE, JAVI SE LJUBLJANA

Zvočno-pesniško-vizualni dogodek

Avtorji pesmi: Mitja Drab, Jana Putrle Srdić, Peter Semolič, Tone ŠkrjanecLikovna podoba knjige: Zoran Srdić JanežičGrafi ka za tiskana vezja: Theremidi OrchestraFotografi ja na naslovnici: Rebeka Bernetič

Obseg: 16 straniTisk: Print Point, LjubljanaNaklada: 100 izvodov

Produkcija: Zavod za sodobne umetnisti in kulture GulagKoprodukcija: Društvo ŠKUCProjekt podpirata Mestna občina Ljubljana - Emona 2000 in Ministrstvo za kulturo RS.

Ljubljana, julij 2014

v