1

Betty J. Eadie, enaintridesetletna žena in mati, je umrla v noči po operaciji 19. novembra 1973 ... Njena knjiga je prelepa pripoved o dogodkih, ki so sledili smrti, o osupljivem dokazu, da s smrtjo ni vsega konec. Videla je več, kot so videli ljudje pred njo, saj se s fotografsko natančnostjo spominja izrednih podrobnosti. Njena zgodba je očarljiva, navdihujoča in neskončno pomirjajoča, je bežen pogled v mir in brezpogojno ljubezen, ki nas čakata. Še pomembneje, Bettyjino potovanje prinaša preprosto sporočilo, ki nam že danes lahko spremeni življenje, saj nam pokaže njegov smisel in nam pomaga živeti tako, kot nam je bilo namenjeno — radostno, obilno in ljubeče.

Zahvaljujem se Curtisu Taylorju, pisatelju in uredniku založbe Gold Leaf Press. Brez njegovega izjemnega talenta in duhovne občutljivosti te knjige ne bi bilo.

Betty J. Eadie

2

3

ŽIV DOKAZ O POSMRTNEM ŽIVLJENJU

Obsmrtna izkustva niso posledica pomanjkanja kisika v možganih, zdravil ali psiholoških stresov, ki jih sproža strah pred smrtjo. Skoraj dvajsetletno znanstveno raziskovanje dokazuje, da so ta izkustva povsem naraven in običajen proces. Prepoznali smo že, v katerem predelu možganov ga doživljamo. To pomeni, da so obsmrtna izkustva povsem resnična in nikakršne blodnje uma. Resnična so kot vse druge človeške sposobnosti; resnična so kot matematika, resnična kot jezik.

V objemu svetlobe je pravzaprav priročnik o obsmrtnem izkustvu, napisan kot preprosta in prelepa zgodba, ki jo lahko vsi razumemo. Vsebuje pomembno skrivnost. Skrivnost, ki jo že vsi poznamo. Skrivnost, o kateri nam že tisoče let govorijo veliki preroki in duhovni učitelji. Betty J. Eadie jo je spoznala, ko je prestopila prag smrti. Moč ima, ki vam lahko spremeni življenje.

Iz uvoda dr. Melvina Morsa

Knjigo posvečam:

Svetlobi, mojemu Gospodu in Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki mu dolgujem vse, kar imam. »Palica« je, na katero se opiram; brez njega bi padla;

mojemu izjemnemu možu Joeju, ki mi pomeni »trdna tla« moči in spodbude;

mojim osmim otrokom: Donni Marie, Cheryl Ann, Glennu Allenu, Cynthii Carol, Josephu Leeju, Stewartu Jefferyju, Thomasu Brittonu in Betty Jean, ki so »sol« in aroma mojega

življenja;

mojim osmim vnukom: Kurtu Andrewu, Jessici Elizabeth, Zacharyju Brittonu, Natalie Kathleen, Stephanie Leigh, Andrei Meggan, Jennifer Leanne in Keoni Marie.

Dragulji v moji kroni so.

4

Zahvale

Najglobljo zahvalo in ljubezen izrekam svojemu soprogu. Brez njegove ljubezni in vere vame knjige nikakor ne bi mogla napisati. Izvedel je večino računalniških operacij in me

potrpežljivo učil osnov dela z računalnikom. Nato je odložil svoj ego in uredil moj rokopis. Prehranjeval se je z na hitro odmrznjeno hrano in nosil bele srajce en dan dlje, tako da sem

lahko prebila več časa za tipkovnico. Ljubim te, dragi. Hvala ti.

Ljubezen in spoštovanje izrekam tudi dragi prijateljici Nancy Carlisle. Njeno srce prekipeva od ljubezni do Gospoda in do vseh ljudi, ki jih sreča. Naučila me je, da svobodneje izražam

svojo ljubezen. Videla sem, kako predano je pomagala ljudem, ko me je spremljala na neštetih potovanjih, še in še poslušala pripoved o mojem izkustvu, ne da bi se kdaj naveličala, in me

nenehno spodbujala, naj delam naprej. 1987. leta mi je pomagala zasnovati knjigo. Njena vera vame je bila neomajna tudi tedaj, ko sem opustila prve poskuse, ker sem julija 1991. leta

pomagala umirajočemu očetu.

Veliko dolgujem Jane Barfuss. Potem ko je prisostvovala trem mojim predavanjem, je napisala kratko poročilo o mojem obsmrtnem izkustvu z naslovom »Duhovni svet«. Njeni

zapiski so prepotovali svet in me seznanili z mnogimi čudovitimi ljudmi, ki so me spodbujali, naj napišem svojo knjigo — in naj svoje izkustvo opišem podrobneje.

5

Kazalo

Uvodna beseda..........................................................................................................................7

Prva noč..................................................................................................................................10

V globini noči.........................................................................................................................14

Drugi dan................................................................................................................................17

Smrt.........................................................................................................................................20

Predor......................................................................................................................................23

V objemu svetlobe..................................................................................................................24

Zakoni.....................................................................................................................................29

Zdravljenje — in umiranje......................................................................................................32

Statve in knjižnica...................................................................................................................35

Vrt...........................................................................................................................................37

Sprejem...................................................................................................................................39

Mnogi svetovi.........................................................................................................................40

Izbira telesa.............................................................................................................................41

Pijanec.....................................................................................................................................44

Molitev....................................................................................................................................46

Svèt moških.............................................................................................................................48

Slovo.......................................................................................................................................52

Vrnitev....................................................................................................................................53

Okrevanje................................................................................................................................56

Moj najljubši angel.................................................................................................................58

6

Uvodna beseda

Knjiga V objemu svetlobe me je bolje poučila o obsmrtnih doživljanjih kot vsa moja življenjska izkustva, temeljiteje kot deset let preučevanj obsmrtnih izkustev in pogovorov z otroki in odraslimi, ki so preživeli klinično smrt. V objemu svetlobe ni le pripoved o umiranju po operaciji in o vrnitvi v življenje; je potovanje v smisel našega življenja. Spominjam se mladega fanta, ki je, potem ko je preživel zastoj srca, dejal svojim staršem: »Moram vama zaupati prelepo skrivnost — vzpenjal sem se po stopnicah, ki so vodile v nebesa.« Bil je premlad, da bi mogel razložiti, kaj je pravzaprav mislil. Tudi ta knjiga vsebuje prelepo skrivnost. Pa ne skrivnost o življenju po smrti, ampak skrivnost o življenju.

Obsmrtno izkustvo je izkustvo umiranja. Vsi ga bomo doživeli, ko bomo umrli — bogati in revni, morilci in svetniki. Nekoč sem bil prepričan, da po smrti kratko malo stopimo v temo in končamo svoje življenje. Kot zdravnik sem videl umreti mnoge otroke in odrasle in nisem imel razloga, da bi mislil drugače. Šele ko sem si vzel čas in povprašal ljudi, ki so preživeli klinično smrt, kaj so občutili, sem spoznal, da je proces umiranja radosten in duhoven. Na koncu življenja nas ne čaka tema, ampak ljubeča svetloba — svetloba, kot je rekel neki otrok, ki »ima v sebi veliko lepega«.

Obsmrtna izkustva niso posledica pomanjkanja kisika v možganih, zdravil ali psiholoških stresov, ki jih sproža strah pred smrtjo. Skoraj dvajsetletno znanstveno raziskovanje dokazuje, da so ta izkustva povsem naraven in običajen proces. Prepoznali smo že, v katerem predelu možganov ga doživljamo. To pomeni, da so obsmrtna izkustva popolnoma resnična in nikakršne blodnje uma. Resnična so kot vse druge človeške sposobnosti; resnična so kot matematika, resnična kot jezik.

Šele osem let je minilo, odkar je moja študijska skupina na Washingtonski univerzi in v Otroški bolnišnici v Seattlu objavila te podatke v pediatričnih revijah Ameriškega zdravstvenega združenja. Čeprav so raziskavo ponovili znanstveniki po vsem svetu, tudi na Floridski univerzi, v Bostonski otroški bolnišnici in na Ultreški univerzi na Nizozemskem, ljudem še ni splošno znana. Naša družba žal še ni sprejela znanstvenega napredka, doseženega na področju razumevanja obsmrtnega procesa, ki je potekal v preteklih dveh desetletjih. Vsekakor se moramo zavedati, da smo tudi duhovna bitja, ne le biološki stroji. Veliko družbenih problemov, kot so kriza zdravstva, dostojanstveno umiranje, kult pohlepa, ki je obubožal gospodarstvo, brezdomne ženske in otroci, ki so prava narodna sramota, izvira iz pomanjkljivega razumevanja, da smo soodvisna duhovna bitja.

V objemu svetlobe nas uči, da je naše življenje pomembno in smiselno. Vedno znova osupnem, ko poslušam ljudi, ki so bili stopili v božjo svetlobo in se vrnili s preprostim, a prelepim sporočilom: »Ljubezen je najpomembnejša... Ljubezen mora zavladati... Svoje okolje ustvarjamo s svojimi mislimi... Sèm pridemo, da bi polno živeli, da bi živeli v izobilju, da bi se radostili svojih stvaritev, da bi izkusili poraz in uspeh, da bi s svobodno voljo širili in poveličevali svoje življenje.« Betty se iz izkustva klinične smrti vrača s preprostim sporočilom ljubezni, ne izraža visokoletečih zahtev po ustanavljanju nove cerkve in ne ustvarja čudežnih zdravil za bolezni. Pomen obsmrtnega izkustva je v sporočilu, ki ga prepoznavamo kot resnično, čeprav smo ga bili pozabili: »Ljubiti se moramo. Prijazni in strpni moramo biti in si darežljivo služiti.«

7

V objemu svetlobe je pravzaprav priročnik o obsmrtnem izkustvu, napisan kot preprosta in vsem razumljiva zgodba. Ničesar takega še nisem doživel, zato sem sumničavo poslušal ljudi, ki so mi pripovedovali o svojem umiranju. Gotovo je dvomljivcu, ki bi rad razumel, najtežje dojeti, kako je biti zunaj fizičnega telesa ali kako more biti smrt prijetno izkustvo. Knjiga Betty J. Eadie nadvse nazorno opisuje posamična obdobja izkustva in tako premošča vrzel; neznano postane razumljivo.

Ko je začela umirati, je zaznala, da postaja njeno telo čedalje slabotnejše. Nato je bilo »kakor da bi v meni nekaj počilo ali se sprostilo. Moj prvi vtis je bil, da sem svobodna. Izkustvo je bilo nekaj povsem naravnega.« Srečala je angele varuhe, ki so ji pomagali razumeti pomembne stvari v življenju, pa tudi odnos do družine. Pomagali so ji pri prehodu v smrt. Stopila je v temo in potovala skozi temen predor. »Pomislila sem: ‚Verjetno sem v dolini sence smrti.’ Še nikoli v življenju nisem bila tako mirna.«

Njeno doživljanje odgovarja na vprašanja o obsmrtnih izkustvih, ki so mi jih že leta zastavljali ljudje — vprašanja, na katera nisem znal odgovoriti. Betty opisuje, kako si je na oni strani ogledala svoje življenje, in poudarja, da je niso sodili drugi, ampak si je sodila sama. Pojasnjuje pomen in vzroke nekaterih negativnih obsmrtnih izkustev, pa tudi zakaj se jih nekateri ljudje tako zelo bojijo. Razlaga, zakaj je življenje včasih naporno in zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari. Pove, zakaj se ljudje, ki umrejo, tako neradi vrnejo v svoja telesa. »Okorna teža in hlad telesa sta bila odvratna,« pravi. »Potem ko sem izkusila radost duhovne svobode, sem spet postala ujetnik mesa.«

Betty je doživela obsmrtno izkustvo kot odrasla ženska, a je bila pripravljena nanj, saj je podobno doživela že v otroštvu. Otroška obsmrtna izkustva so preprosta in čista, ne motijo jih pričakovanja, ki jih porajata religija ali civillizacija. Otroci jih ne potlačijo, kot to pogosto storijo odrasli, in zlahka sprejmejo duhovne posledice videnja Boga. Nikoli ne bom pozabil petletne deklice, ki mi je sramežljivo povedala: »Pogovarjala sem se z Jezusom in bil je tako prijazen. Rekel mi je, da še ni čas, da umrem.« Otroci se pogosteje spominjajo svojih obsmrtnih izkustev kot odrasli in zato lažje sprejemajo in razumejo svojo duhovnost. In če jih kot odrasli spet doživijo, so navadno izjemno močna in popolna.

Betty Eadie nas opominja, da so obsmrtna izkustva pomembna zato, ker nas učijo o življenju. Šele zadnjih nekaj stoletij verjamemo, da je človek brez duha — in torej ni posmrtnega življenja. Prepričanje je vodilo v nenaravni strah pred smrtjo, ki prežema naše življenje in nam onemogoča, da bi ga polno živeli. Betty nas uči, da nam spoznanje o duhovnosti obsmrtnega izkustva ne poraja želje po smrti, ampak željo, da bi popolneje živeli. »Zdaj sem vedela, da Bog v resnici obstaja,« pravi. »Nisem verjela le v neko univerzalno silo... videla sem ljubeče bitje, ki je ustvarilo univerzum...«

Neka deklica mi je povedala, da je s smrtjo spoznala, da »ima novo življenje«. Rekla je, da je pri verouku sicer slišala za nebesa, a ni verjela, da res obstajajo. Potem ko je umrla in se nato spet vrnila v življenje, je čutila: »Zdaj se ne bojim več umreti, saj malo bolje vem, kako je.« Ni si želela umreti, ampak je spoznala, da je »življenje, da ga živimo zdaj, in svetloba za pozneje«. Vprašal sem jo, kako jo je izkustvo spremenilo. Za hip je obmolknila, nato pa rekla: »Lepo je, da si prijazen.«

V objemu svetlobe daje enak nauk: »Če smo prijazni, imamo radosti na pretek.« Betty je vprašala Jezusa: »Zakaj tega že prej nisem vedela?« In povedano ji je bilo: »Najprej moraš spoznati žalost, šele nato moreš čutiti radost.«

8

Ta preprosti stavek je spremenil moje gledanje na življenje. Gre za nekaj, kar sem sicer vedel že »prej«; pravzaprav to poslušam že vse življenje. Ko sem prebral Bettyjino knjigo, sem ugotovil, da mi je spremenila življenje in da se moram vrniti k preprostim resnicam, ki jih od nekdaj poznam, le da se nisem zmenil zanje.

Betty je po rodu ameriška Indijanka in kot otrok je živela v internatu. Pred šolo je bil velik znak, na katerem je pisalo: »Kjer ni vizije, ljudje ginejo.« Naša družba ne razume duhovnih prepričanj in vizij. In zato smo naredili vražjo godljo iz umiranja, saj bolnike skrivamo v bolnišnice, kjer umirajo v brezdušni družbi strojev, namesto da bi jih obdajali sorodniki in prijatelji. Pozabili smo, kako se umira, kakor da umiranje ne bi bilo del življenja. Obenem pa smo tudi pozabili, kako se živi. Joseph Campbell, eden največjih mitologov, je izjavil, da veliko sodobnih problemov, od zasvojenosti z mamili do pouličnega nasilja, korenini v skupnem pomanjkanju duhovne vizije. Pozabili smo, da ima naše vsakdanje življenje duhovni pomen.

Knjiga V objemu svetlobe vsebuje veliko skrivnost. Skrivnost, ki jo že vsi poznamo in o kateri nam že tisoče let govorijo veliki preroki in duhovni voditelji. Betty J. Eadie jo je spoznala, ko je prestopila prag smrti. Ta skrivnost ima moč, ki vam lahko spremeni življenje.

dr. Melvin Morse

9

Prva noč

Nekaj je bilo narobe. Joe, moj mož, je šele pred kako minuto odšel iz sobe, mene pa je že ovijal občutek, ki ni napovedoval ničesar dobrega. Sama bom ponoči, sama na predvečer grozečega izziva. Priplazile so se misli na smrt. Že leta me niso preganjale. Zakaj so me hromile prav zdaj?

Bil je večer 18. novembra 1973. Sprejeli so me v bolnišnico, da bi mi odstranili del maternice. Bilo mi je enaintrideset let in imela sem sedem otrok. Sicer odličnega zdravja, sem se odločila ubogati zdravnikov nasvet in sem pristala na operacijo. Oba z možem sva bila zadovoljna, ker sva se tako odločila. Ni mi bilo žal, le da me je zdaj mučilo nekaj drugega — nekaj nedoločljivega.

Odkar sva bila poročena, sva preživela komaj kako noč narazen. Pomislila sem na najino družino in na izjemno bližino, ki smo jo čutili. Čeprav sva imela doma šest otrok (eno deklico sem izgubila zaradi sindroma nenadne smrti), sva jih nerada puščala same. Tudi tiste večere, ko sva se dogovorila za »zmenek«, sva ostajala doma in prepuščala otrokom, da so ga pripravili oni. Včasih so nama naročili večerjo, nato pa prižgali sveče v dnevni sobi in zakurili ogenj v kaminu. Ponavadi so poskrbeli tudi za primerno glasbo — morebiti ne take, kot bi jo izbrala sama, a kljub temu nama je ugajala. Spomnila sem se večera, ko so nama postregli s kitajsko hrano na okrašeni kavni mizici in poskrbeli za velike blazine, na katerih sva sedela. Zastrli so luči, tako da sva bila napol v temi, naju poljubili za lahko noč in se odhihitali po stopnicah v zgornje nadstropje. Bilo je, kakor da bi z Joejem odkrila nebesa na zemlji.

Razmišljala sem, kako srečna sem, ker imam tako ljubečega in skrbnega sopotnika, kot je Joe. Vzel je dopust, da je bil lahko z mano, preden sem odšla v bolnišnico, in nameraval je preživeti teden dni doma, ko bom okrevala. Z najstarejšima hčerkama, ki jima je bilo petnajst in štirinajst let, so načrtovali večerjo na zahvalni dan.

Zloslutni občutki so čedalje huje pritiskali name. Mogoče je bilo zaradi teme v sobi, grozljive teme, ki sem se je bala že v otroštvu. Ali pa so bile zlovešče slutnje posledica nekega drugega izkustva, ki sem ga bila doživela v bolnišnici pred mnogimi leti, a me je vedno navdajalo z vprašanji — in s čudenjem.

Moja starša sta se ločila, ko mi je bilo štiri leta. Oče je večkrat rekel, da je bila »poroka z Indijanko v tistih dneh verjetno nekaj najslabšega, za kar se je belec lahko odločil«. Bil je svetlolas potomec Škotov in Ircev, mati pa čistokrvna Indijanka iz plemena Sioujev. Bila sem sedmi od desetih otrok in sem ju komaj utegnila spoznati, preden sta se ločila. Mati se je vrnila v rezervat, oče pa je odšel v mesto k svojim staršem. Šest otrok je sprejel katoliški internat.

Prvo zimo, ki sem jo preživela v njem, me je popadel hud kašelj in ves čas sem se tresla. Veliko sobo sem delila s štiridesetimi deklicami in spominjam se, kako sem neke noči vstala in zlezla v posteljo k svoji sestri Joyce. Ležali sva in jokali — jaz zaradi vročine, ona od strahu zame. Na nočnem obhodu me je opazila ena od nun in me odnesla nazaj v posteljo, ki je bila vlažna in mrzla od potu. Joyce jo je skušala prepričati, da sem bolna, a ji ni uspelo. Šele tretjo noč so me končno prepeljali v bolnišnico.

10

Zdravnik je ugotovil, da imam oslovski kašelj in hudo pljučnico. Naročil je sestri, naj poišče moje starše. Spomnim se njegovih besed, da verjetno ne bom preživela noči. Vročična sem ležala v postelji, drsela v spanec in se prebujala. V nekem trenutku sem na glavi začutila sestrine roke, pogledala sem kvišku in jo zagledala, kako se sklanja nadme. Božala me je po laseh in rekla: »Tako majhna punčka je.« Nikoli ne bom pozabila prijaznosti in topline, ki sem ju začutila v njenih besedah. Zarila sem se globlje pod odejo, bilo mi je prijetno toplo in počutila sem se zadovoljno. Njene besede so me pomirile. Zaprla sem oči, da bi spet zaspala.

Prebudile so me zdravnikove besede: »Prepozno je. Umrla je,« in začutila sem, da so mi potegnili rjuho čez glavo. Bila sem zbegana. Zakaj je bilo prepozno? Obrnila sem glavo in pogledala po sobi, kar se mi ni zdelo nič nenavadnega, čeprav mi je rjuha prekrivala obraz. Zagledala sem zdravnika in sestro, ki sta stala ob postelji. Opazila sem, da je soba nenavadno svetla. Postelja se mi je zdela velikanska in spomnim se, da sem pomislila: »Kot majhen rjav hrošček sem v tej veliki beli postelji.« Nato je zdravnik odšel in zavedela sem se neke druge prisotnosti. Nenadoma nisem več ležala na postelji. Nekdo me je držal v naročju. Ozrla sem se kvišku in zagledala moškega s prelepo belo brado. Nežno je zrl vame. Njegova brada me je očarala. Belo se je iskrila v svetlobi, ki je žarela iz nje. Zahihitala sem se, segla z rokami vanjo in jo sukala med prsti. Bila sem povsem mirna in srečna ob njem. Nežno me je ujčkal, me zibal v rokah, in čeravno nisem vedela, kdo je, ga nisem hotela nikoli več zapustiti.

»Zadihala je!« je zaklicala sestra in zdravnik je pritekel nazaj v sobo. A soba je bila drugačna. Prepeljali so me bili v manjšo, ki je bila zelo temna. Moškega z belo brado ni bilo več. Telo se mi je kopalo v znoju in bila sem prestrašena. Zdravnik je prižgal luč in odpeljali so me v sobo, kjer sem bila poprej.

Ko so prispeli starši, so jim povedali, da so me že proglasili za mrtvo. Slišala sem besede, a jih nisem mogla razumeti. Kako je mogoče, da sem umrla, ko pa sem bila ves čas tu? A bilo je lepo, ker sem bila spet s starši, s človekoma, ki sta me dobro poznala in me imela rada — kot moški z belo brado. Vprašala sem ju, kdo je bil tisti moški in kam je odšel, a nista razumela, o kom govorim. Povedala sem jima, da je zdravnik rekel, da je prepozno, in da je prišel moški z belo svetlobo v bradi in me držal v naročju, a mi nista znala odgovoriti. Tudi kdaj pozneje ne. Dogodek sem vse otroštvo in mladost ljubosumno varovala in pomenil mi je oazo ljubezni. Spomin nanj se ni spremenil in vsakič, ko si ga prikličem, me navda z občutkom miru in sreče, ki sta me prevzemala v njegovem naročju.

Skušam si priklicati te spomine, ko tema prenika v sobo. Vse od tistih zgodnjih dni, ko sem bila daleč od staršev, me je tema navdajala z grozo. Ko sem zdaj sama ležala v njej, sem zaznala nenavaden občutek v sobi. Bilo je, kakor da bi se smrt vrtinčila vsenaokoli mene. Prežela mi je misli, se jih polastila. Smrt. Smrt in Bog. Večno sta povezana. Kaj me čaka na drugi strani? Kaj bom odkrila tam, če bom jutri umrla? Večno smrt? Večnost z maščevalnim Bogom? Nisem vedela. In kakšen je Bog? Upala sem le, da ni tak, kot so me učili v internatu.

Še vedno se natanko spominjam tiste prve šolske zgradbe z visokimi opečnatimi zidovi in temnimi, mrzlimi sobami. Ena verižna ograja je ločevala deške spalnice od dekliških, druga pa je obdajala šolsko zemljišče. Bili smo zaklenjeni pred svetom in med sabo. Spominjam se tistega prvega jutra, ko so moje brate popeljali v eno stavbo, mene s sestrami pa v drugo.

11

Nikoli ne bom pozabila strahu v njihovih očeh, ko so se še poslednjič ozrli na nas. Mislila sem, da mi bo počilo srce.

Skupaj z dvema sestrama so nas odvedli v majhno sobo, kjer so nas nune ostrigle in nam s kemikalijami odstranile uši. Dale so nam po dve obleki, ene barve za en teden in druge za drugi. Po uniformah so namreč prepoznavali ubežnike. Najstarejšo sestro Thelmo, ki jo kličemo Sis, so poslali v drugo sobo k starejšim deklicam. Tisto prvo noč sva se z Joyce postavili v vrsto z drugimi deklicami in odkorakale smo v sobo, kjer smo obstale ob posteljah, dokler ni sestra zapiskala na piščalko. Tedaj smo hitro smuknile v postelje, sestra pa je ugasnila luč in zaklenila vrata za sabo. Občutek, da sem zaklenjena znotraj velike temne sobe, me je navdal z grozo, ki me je stiskala za vrat, dokler me končno ni premagal spanec.

Ob nedeljah smo šli vsi otroci v cerkev in to je sestrama in meni dalo priložnost, da smo videle brate na drugi strani cerkvene ladje. Ko sem se tisto prvo nedeljo prerivala skozi dekliško gnečo, da bi ujela pogled na brate, sem začutila lahen udarec po glavi. Obrnila sem se in zagledala dolgo palico z gumijasto kroglo na koncu. Z njo so nas sestre opominjale in prvemu udarcu je sledilo še mnogo drugih. Stežka sem razumela, kaj pomeni zvonjenje med obredom, in pogosto so me morale opomniti, da moram poklekniti. A mi je le uspelo videti brate in to je bilo vredno vseh udarcev s kroglo.

V cerkvi so nas učili o Bogu in zvedela sem veliko stvari, na katere poprej še pomislila nisem. Rekli so nam, da smo Indijanci pogani in grešniki, in seveda sem jim verjela. Nune naj bi bile v božjih očeh nekaj posebnega in povedale so nam, da smo pri njih zato, da bi nam pomagale. Thelmo so pogosto pretepale z manjšo cevjo, nato pa jo prisilile, da se jim je zahvalila, sicer so jo teple naprej. Verjela sem, da so izbrane božje služabnice, in v meni so zbudile neznanski strah pred Bogom. Vse, kar sem se naučila o njem, je strah le še stopnjevalo. Bil je jezen in nestrpen in zelo mogočen, kar je pomenilo, da me bo zagotovo kaznoval in me na sodni dan — ali še poprej, če mu bom prekrižala pot — poslal naravnost v pekel. Internatski bog je bil bitje, ki si ga nikakor nisem želela srečati.

Pogledala sem na veliko stensko uro. Šele nekaj minut je minilo od Joejevega odhoda. Šele nekaj minut. Lučka nad umivalnikom je slabotno osvetljevala sobo in ustvarjala temne sence — sence, ki so lebdele v moji domišljiji kot more iz preteklosti. Um mi drvi, sem pomislila. Gnan od osamljenosti, je norel po temnih hodnikih mojih spominov. Morala sem ga obvladati, da bi se umirila, sicer se bo noč neskončno vlekla. Udobno sem se namestila in se trudila priklicati prijetnejše spomine.

Zasijal je žarek svetlobe.

* * *

Indijansko poklicno šolo Brainard so vodili Wesleyevi metodisti. Nikoli ne bom pozabila velikega napisa, ki je stal pred vhodom: »Kjer ni vizije, ljudje ginejo.« Seveda sem takoj pomislila, da je namenjen Indijancem, in ker je bila šola poklicna, smo bili tam zato, da bi si vizijo oblikovali. Misel so bržkone porodili znaki, ki sem jih videla v mestu. Na njih je pisalo: »Prepovedano za pse in Indijance.«

Življenje v Brainardovi šoli je bilo veliko bolj prijetno. Uživali smo v udobnem, domačem in manj strogem ozračju in učitelji so se radi družili z nami. Spoznala sem, da ljudje različno

12

pojmujejo Boga. Namesto o jeznem, maščevalnem Bogu, ki sem ga bila spoznala, so ti ljudje učili o srečnejšem Bogu, ki je zadovoljen, kadar smo srečni. Kadar smo molili, so nekateri pogosto kričali amen in aleluja in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila na njihove nenadne izbruhe. Čeravno sem spoznala, da je Boga mogoče videti na več načinov in ga tudi različno častiti, sem bržkone ohranila prepričanje, da me bo gotovo kaznoval, če bom umrla in se pojavila pred njim.

Poleti sem zahajala v protestantske in baptistične cerkve, kdaj pa kdaj tudi k Rešilni vojski. Ni bilo toliko pomembno, kam grem v cerkev, pomembneje je bilo to, da grem. Radovednost, ki mi jo je vzbujal Bog, se je z odraščanjem krepila, saj sem uvidela, da igra veliko vlogo v mojem življenju. Le da nisem dobro vedela, za katero vlogo gre ali kako bo vplivala name, ko bom odrasla. Nagovarjala sem ga v molitvi in prosila za odgovore, a se je zdelo, da me ne sliši. Bilo je, kakor da bi se besede razpršile v zraku. Ko mi je bilo enajst let, sem zbrala pogum in vprašala upraviteljico, ali zares verjame, da Bog obstaja. Če kdo zares ve, sem čutila, potem je to ona. Toda namesto da bi mi odgovorila, mi je prisolila zaušnico in me vprašala, kako si drznem dvomiti o njegovem obstoju. Ukazala mi je, naj pokleknem in prosim za odpuščanje, kar sem tudi storila. A sem vedela, da sem zaradi pomanjkanja vere obsojena na pekel — saj sem podvomila o obstoju Boga. Bila sem povsem prepričana, da mi ne bo nikoli odpuščeno.

Proti koncu tistega poletja sem se preselila k očetu in doživela strah, ki me je ohromil. Nekega večera sem legla k počitku in odgrnila zavese na oknu ob postelji. Zastrmela sem se v zvezde in mimo bežeče oblake, kar sem vedno zelo rada počela. Nenadoma sem zagledala žarek bele svetlobe, ki je seval iz oblaka, in otrpnila od strahu. Pomikal se je z ene strani na drugo, kakor da bi nekoga iskal. Bila sem prepričana, da je to Jezus, ki drugič prihaja na zemljo, in zavpila sem na vso moč. Naučili so me namreč, da se bo prikradel ponoči in vzel s sabo pravične ter zažgal zlobne. Trajalo je kar nekaj ur, preden je očetu uspelo, da me je pomiril in me nazadnje prepričal, da sem videla žaromet, ki je napovedoval prihod karnevala v mesto. Bil je prvi žaromet, kar sem jih kdaj videla. Zagrnila sem zaveso in preteklo je veliko časa, preden sem spet opazovala zvezde.

Še naprej sem iskala pravo naravo Boga. Spominjam se, da sem obiskovala mnoge cerkve in se učila na pamet sveta besedila iz Nove zaveze. Sprejela sem prepričanje, da duh umrlega ostane s telesom v grobu do dneva vstajenja, ko bo prišel Kristus in bodo pravični vstali in bili odrešeni. Pogosto sem razmišljala o tem in se na moč bala smrti in črnine po njej.

13

V globini noči

Zavese v bolniški sobi so bile zagrnjene. Sem jih sama zagrnila? Spet sem pogledala na uro in malo je manjkalo, pa bi vstala in preverila, ali ni izključena. Zdelo se je, da je čas obstal. Začutila sem potrebo po pogovoru. Mogoče bo zaneslo mimo kako sestro ali pa bi bilo bolje, da pokličem domov. Stegnila sem se čez posteljo in pograbila telefon. Čez nekaj trenutkov je zazvonil in oglasila se je Donna, najina petnajstletna hči. Takoj je vprašala, ali je z mano vse v redu. Neznansko dobro mi je dela skrb v njenem glasu. Rekla sem ji, da je vse v redu, le da se počutim malce osamljeno. »Očka se še ni vrnil,« je rekla. Srce mi je zastalo. Tako zelo sem si želela pogovora z njim. »Mami? Si v redu?« je vprašala in odgovorila sem: »Ja, vse je v redu.« Želela pa sem reči: »Prosim, poišči očka in ga pošlji nazaj k meni. Pošlji mi ga, čim prej moreš!« Čedalje huje sem bila vznemirjena.

Zaslišala sem glasove drugih otrok: »Rada bi govorila z mamico.« »Daj mi telefon!« »Povedal bom očku!« Ob domačih glasovih sem se počutila bolje. Naslednje pol ure sem preživela tako, da sem vsakemu posebej voščila lahko noč. Toda ko sem odložila, me je spet ovila osamljenost. Soba je bila temnejša in bilo je, kakor da se domača hiša ne bi nahajala na drugem koncu mesta, ampak bi bila na tisoče milj proč. Družina mi je pomenila življenje in ločenost od nje me je bolela in zbujala strah. A ko sem spet pomislila na vsakega od svojih otrok in seveda na Joeja, sem se počutila bolje. V tistem trenutku me nihče na svetu ne bi mogel prepričati, da mi čez nekaj ur sploh ne bo mar, ali se bom še kdaj vrnila domov — in bom pravzaprav prosila, da se ne bi vrnila k njim.

Vedno sem mislila, da mi bodo mož in otroci naposled nadomestili družino, ki sem jo bila pogrešala v otroštvu. Obljubila sem si bila, da mi bo družina, ko se bom poročila in dobila otroke, najpomembnejša in da mi bo tudi največje zatočišče. Prisegla sem si, da bom ljubila moža in ostala z njim v dobrem in slabem in da bodo najini otroci lahko vedno računali na to, da bova ostaia skupaj.

Ko mi je bilo petnajst iet, so me poslali živet k materi. Oče je bil mnenja, da mora dekle odraščati ob materi — ne v internatu ali z njim. Tudi mati je ugotovila, da potrebuje varuško, saj je bila polno zaposlena. Tako so me vzeli iz šole in ostala sem doma ter pazila na mlajšo sestro. Ker sem vse dni preživljala doma, sem se začela smiliti sama sebi, ko sem opazovala otroke v soseščini, ki so zjutraj odhajali v šolo in se popoldne vračali. Nisem se še dodobra zavedala, kaj mi bo pomenila izobrazba, ko bom odrasla, vedela sem le, da pogrešam družbo prijateljev in starejših bratov in sester. Prav kmalu sem začutila, da sta edina rešitev poroka in lastna družina. Zaznala sem, da mi življenje usmerjajo potrebe drugih in da zgubljam pravico do osebne sreče. Želela sem si oblek, ki bi bile samo moje, lastno posteljo, lasten dom. Želela sem si moža, ki bi mu mogla zaupati, takega, ki bi me vedno ljubil, ne glede na to, kaj bi se nama v življenju zgodilo.

Nič čudnega, da sem se brezupno zaljubila v sosedovega fanta in se naslednjo pomlad poročila z njim. Oče je moji odločitvi silovito nasprotoval, toda živela sem z materjo in ona me je podprla. Bilo mi je petnajst let in sem zelo otročje dojemala zahteve, ki jih postavlja družina. Najini cilji so se povsem razlikovali in bila sva nezrela, zato je po šestih letih najin zakon razpadel. Sanje so se zdrobile, ostala mi je ranjena duša, ki je potrebovala veliko

14

potrpežljivosti in ljubezni, da bi se mogla pozdraviti. Kljub temu nisem nikoli obžalovala prvega zakona, saj mi je dal štiri čudovite otroke. Prva dva sta bili deklici, Donna in Cheryl, nato sem rodila sina Glenna. Najmlajša Cynthia je pri treh mesecih umrla v zibki.

Joeja sem spoznala na plesu. Bilo je o božiču takoj po ločitvi. Nameščen je bil v letalskem oporišču Stead blizu Rena v Nevadi, kjer sem tedaj živela. Tudi on je bil ločen, in ko sva se malo bolje spoznala, sem odkrila, da imava veliko skupnega. Izhajal je iz podobnega okolja in tudi on si je želel trdne družine. Ujemala sva se. Celo moji otroci so želeli, da bi živel z nami, sprva morebiti še bolj kot jaz, in prav kmalu sva se poročila.

Od samega začetka se je zdelo prelepo, da bi bilo res. Joe je bil nežen in česa takega še nisem doživela. Bil je izjemno potrpežljiv z otroki, pa vendar zanesljiv, tako da so se odzvali na njegovo ljubezen. Ko se je zvečer vračal domov, so se prepirali, kdo ga bo prvi pozdravil pri vratih. Bil je njihov »očka« — v vseh pogledih.

Želela sva si ostati skupaj in mislim, da je prav ta želja, obenem z naraščajočo zrelostjo, tisto lepilo, ki nas je v naslednjih letih držalo skupaj. Ko smo se selili iz kraja v kraj in se prilagajali drug drugemu, sva se zavezala, da bova rešila vse težave in obdržala družino skupaj ne glede na ceno. Najine zasebne želje so bile na drugem mestu.

Julija l963 so Joeja premestili v letalsko oporišče Randolph v San Antoniu v Teksasu. Vsepovsod so začeli uvajati računalnike in tudi Joe se je moral naučiti računalniškega programiranja. V štirih teksaških letih sem rodila dva sinova, Josepha jr. in Stewarta Jefferyja.

Naše sanje so se uresničevale. Imeli smo nov avto in novo hišo s klimatskimi napravami. Otroci so bili dobro oblečeni, jaz pa sem lahko ostala doma in skrbela zanje. Počutila sem se blagoslovljeno. Varnost in radost, ki sta me obdajali, sta bili za celo večnost oddaljeni od internatov, osamljenega otroštva in ponesrečenega zakona. A še vedno sem vedela, da nekaj manjka.

Še sem molila, a Boga sem se bala in bil mi je tuj. Čutila sem, da se je nekajkrat odzval na moje molitve — po ločitvi, na primer, ko sem molila, da bi spoznala človeka, ki bi mi potrpežljivo pomagal vzgojiti otroke in jih ljubil, me je popeljal k Joeju. Verjela sem, da je Bog resničen in da ljubi svoje otroke — kljub dozdevni maščevalnosti — a se mi še sanjalo ni, kako naj to ljubezen sprejmem v svoje življenje in jo delim z otroki. Pogovorila sem se z Joejem in mu predlagala, da bi začela zahajati v cerkev. Ni bil navdušen; predvsem zaradi razočaranja nad religijo, ki so mu ga prinesle izkušnje v otroštvu. Spoštovala sem njegovo stališče, a sem se vztrajno trudila, da bi vnesla v družino močnejši religiozni občutek. Obiskala sva nekaj krajevnih cerkva, a ni bil zadovoljen, zato sem čez čas odnehala. Moja religiozna prepričanja so bila kar nekaj let precej negotova.

Vstopila je sestra in prekinila moje razmišljanje. S seboj je prinesla skodelico s tabletami za spanje, a sem jih zavrnila, saj čutim odpor do zdravil. Strah pred njimi sega daleč v preteklost in celo aspirin vzamem le poredkoma, raje se potrudim in glavobol ali bolezen premagam. Sestra je odšla in spet sem se predala mislim. V popolni osamljenosti noči sem začela razmišljati o operaciji, od katere me je ločilo le nekaj ur. Bo vse v redu? Slišala sem veliko zgodb o ljudeh, ki so umrli na operacijski mizi. Bom tudi jaz med njimi? Pred očmi so se mi vrtele podobe pokopališč. Predstavljala sem si nagrobnike in križe okoli okostnjaških vratov v zakopanih krstah. Začela sem se spraševati o poslednjih obredih, o stvareh, za katere sem bila slišala v mladosti. Skušala sem se domisliti, zakaj mrtvi nosijo križe. Zato, da bi pokazali

15

Bogu, da so svetniki? Ali zato, ker so grešniki, ki potrebujejo zaščito pred demoni pekla? Polaščala se me je čedalje hujša potrtost, tema me je vlekla vase. Stegnila sem se k zvoncu in poklicala sestro.

»Imate še kaj tistih tablet pri roki?« sem jo vprašala, ko je vstopila. Za hip me je zmedeno pogledala, a je imela tablete zame. Vzela sem jih in se ji zahvalila, ona pa je ugasila luči in zaprla vrata. Čez čas se me je lotila omotičnost, pomolila sem in zaspala.

16

Drugi dan

Kar naenkrat je prišlo jutro in sončni žarki so se priplazili izza zaves. Operacija je bila določena za dvanajsto uro. Lahko bi se dodobra prebudila in še ure čakala ali pa si privoščila razkošje in jih prespala. Bila sem omotična zaradi tablete in izčrpana od strahu in bojazni prejšnjega večera. V jutranjih žarkih, ki so razsvetlili sobo, sem se sprostila in pomislila, kako je bilo, ko sem bila prejšnjikrat v bolnišnici. Sinočnji strahovi so bili veliko blažji v primerjavi s tedanjimi. Tokrat sem vsaj vedela, kaj naj bi se zgodilo.

* * *

Joe se je 1967. leta upokojil in zapustil Letalske sile. Začela sva tehtati možnosti, ki so se mu odpirale v civilni poklicni karieri. Računalniki so že zavzeli industrijo in Joe se je bil izuril in kvalificiral za nov poklic. Poti so mu bile odprte, morala sva se le odločiti, na katerem koncu države si želiva živeti. Nazadnje sva se odločila za selitev na severozahodno tihomorsko obalo, kjer so mu ponujali zaposlitev v veliki letalski korporaciji. Zdelo se nama je, da bo tamkajšnje podnebje v prijetnem nasprotju z vročim, suhim vremenom, kakršnega smo se navadili v Teksasu. In bila bi tudi bliže mojemu očetu in njegovi ženi, ki sta živela na severozahodu države. Kmalu potem ko smo se preselili, sem sedmič zanosila. Presenečenja se nisva razveselila. Čutila sva, da imava dovolj otrok, za katere zmoreva primerno poskrbeti — pet živih otrok — in se zaščitila. Šest nosečnosti mi je oslabilo telo in zdravniki so mi odsvetovali, da bi šekdaj rodila.

V tretjem mesecu nosečnosti sem začutila hude krče in tudi krvavela sem. Zdravniki so rekli, da gre za tkivo zarodka. Zaradi tega, pa tudi zaradi drugih komplikacij, so bili prepričani, da bom kmalu splavila. Za teden dni so me sprejeli v bolnišnico, saj krvavenje ni prenehalo. Čakali smo, da bo telo samo izločilo poškodovani plod. A je kmalu postalo jasno, da ne bo tako, in eden od zdravnikov mi je predlagal, naj razmislim o splavu. Bil je prepričan, da bi bil otrok hudo poškodovan. Nisem mogla dvomiti o njegovih besedah. Po pogovoru z Joejem sem se odločila za operacijo.

Dan pred operacijo so me sprejeli v bolnišnico, da bi me pregledala še ena skupina zdravnikov. Strinjali so se, da je splav nujen. Ko je zadnji od zdravnikov odhajai mimo mene proti vratom, je rekel: »Res ne razumemo, zakaj se vas to bitje tako trdovratno oklepa.« Zmrazilo me je in spreletela me je misel: »Ne stori tega. Moraš imeti tega otroka. Hoče se roditi.«

Ko me je zvečer obiskal Joe, sem mu povedala, kaj so rekli zdravniki. Zaupala sem mu tudi svoj občutek, da bi se otrok moral roditi. Pogovarjala sva se, kako bi bilo, ko ne bi prekinila nosečnosti in bi rodila prizadetega otroka. Nobeden od naju si ni želel tega, a vedela sem, da ne bom mogla mirno živeti, če bom splavila. Joe se je strinjal, da ga morava obdržati. Pozno zvečer sva se spet pogovorila z zdravniki in jim pojasnila, kaj čutiva. Bili so nepopustljivi. Poškodovani plod je treba odpraviti. Rekli so, da noben zdravnik ne bi odobraval nadaljnje nosečnosti in da mi nikakor ne nameravajo pomagati.

Naslednji dan so me odpustili in začela sem iskati zdravnika, ki bi me spremljal med nosečnostjo. Nazadnje sem naletela na mladega zdravnika, ki je po nekaj letih služenja v

17

Letalskih silah pravkar začel z zasebno prakso. Z Joejem so ga povezovale skupne izkušnje, zato je privolil, da me sprejme kot pacientko. Dopuščal je možnost, da bo otrok živ, a se je tudi on bal, da bo poškodovan. Morala sem ležati in izročil mi je cel seznam navodil, ki sem se jih morala držati.

Joe in otroci so bili čudoviti. Postorili so vse moje delo v hiši in zunaj nje. Čas sem preživljala tako, da sem naredila nekaj dopisnih tečajev in dokončala srednjo šolo. Meseci so minevali in ker se je datum poroda hitro bližal, me je strah čedalje bolj grabil za grlo. Pripravila sva otroke na to, kar nas je zelo verjetno čakalo — da se bo dojenček rodil prizadet in poškodovan ali pa celo mrtev. Z Joejem sva se tolažila tako, da sva se pogosto spominjala zdravnikovih besed: »Res ne razumemo, zakaj se vas to bitje tako trdovratno oklepa.« Tedaj očetom še niso dovoljevali prisostvovati porodu v bolnišnici in ob misli, da se bom morala sama spoprijeti z otrokovim rojstvom, sem drevenela od groze. Naposled je osebje bolnišnice ugodilo najini želji, da bo Joe med porodom ob meni, a se je balo njegovega odziva. Rekli so mu, da se ne bodo kaj dosti brigali zanj, če bo omedlel ali če ga bo obšla slabost, saj bo njihova poglavitna skrb veljala meni. Moral je podpisati izjavo, ki jih je osvobajala vsake odgovornosti v zvezi z njim.

19. junija 1968 sem začutila prve popadke in sprejeli so me v bolnišnico. Neobvladljivo sem se tresla, tako zelo me je bilo strah. Joe je stal v porodni sobi ob meni, držal me je za roko in me božal po glavi. Nadeli so mu zeleno haljo in mu prekrili obraz z zdravniško masko. Njegove sivo modre oči so me tolažile, toda po dviganju in upadanju tkanine sem domnevala, da ga je enako strah kot mene. Porod je napredoval in močno sva si stiskala roke.

Ko se je otrok rodil, sem opazovala zdravnikove oči. V hipu sem vedela, da so bili meseci strahu in tesnobe odveč. Položil mi je otročka na trebuh, tako da sem ga mogla poujčkati, in z Joejem sva ga hitro pregledala od temena do podplatov. Zajokala sva. Najin sin je bil popoln in zdrav kot vsak normalen dojenček. In ko sem ga božala, sem vedela, da mi je bil namenjen in si je močno želel roditi.

Čeravno je bila moja odločitev neomajna, me je nosečnost hudo izčrpala. V naslednjih nekaj letih sem se morala spopasti z množico telesnih težav in zdravnik mi je svetoval, naj se odločim za histerektomijo. Podrobno sem razmislila in se pogovorila z Joejem, nato pa sem se odločila, da bom ubogala zdravnikov nasvet, tako da so določili datum operacije.

Napočilo je jutro operacije in vstopila je druga sestra. Stresla me je, da bi se prebudila. Hotela mi je dati injekcijo, ki bi me vnovič uspavala in pripravila na operacijo. Zabavalo me je, da me prebuja, ker me želi vnovič uspavati. Bržkone bi se zasmejala, a sem že čutila, da zdravilo v mojih venah deluje, saj se mi je njegova toplota širila po vsem telesu. Tedaj je verjetno vstopil zdravnik, kajti slišala sem njegov glas, ki je vprašal: »Je pripravljena?« In vse je tiho potonilo v temo.

Bil je že popoldan, ko sem se deloma ovedela. Moj zdravnik je stal ob postelji, mi govoril, da je operacija uspela in se bom v kratkem dobro počutila. Spominjam se, da sem pomislila: »Krasno. Zdaj se končno lahko spočijem in preženem vse skrbi.« Zagrnil me je spanec.

Ponoči sem se prebudila in pogledala okrog sebe. Čeprav sem bila v napol zasebni sobi, sem bila sama. Druga postelja je bila prazna. Soba je bila živahno opremljena, stene so prekrivale svetlo črtaste oranžne in rumene tapete. Kričeče, sem pomislila, a veselo. Opazila sem dve nočni omarici, dve omari, televizor in veliko okno ob postelji. Prosila sem bila, naj me dajo k

18

oknu, kajti že od malega sem trpela zaradi klavstrofobije. Zunaj je bila tema in sobo je osvetljevala le nočna lučka nad umivalnikom ob vratih. Pozvonila sem sestri in jo prosila za vodo. Povedala mi je, da mi že od zgodnjega popoldneva dajejo koščke ledu, a se nisem mogla spomniti, da bi jih dobila. Rekla je tudi, da me je obiskal mož z nekaj prijatelji, pa se nisem mogla spomniti, da bi jih videla. Zavedala sem se, da sem nenaličena in sem videti pravo strašilo in da mi res ni všeč, da me kdo gleda, ko ne vem za to. Tedaj sem opazila, da sem oblečena v srajco, ki je pokrivala le najnujnejše. Morala se bom pogovoriti z Joejem glede prijateljev, ki jih vabi s sabo.

Ob devetih mi je sestra prinesla večerni odmerek zdravil. Čutila sem rahlo bolečino, kjer so me operirali, sicer pa mi je bilo dobro. Vzela sem tablete in se udobno namestila, da bi pred spanjem še malo gledala televizijo. Bržkone sem zadremala, kajti ko sem spet pogledala na uro, je bilo pol desetih. Nenadoma me je obšla omotičnost in na moč sem si zaželela telefonirati Joeju. Našla sem telefon in nekako mi je uspelo, da sem zavrtela številčnico. Pogovora se ne spominjam — polaščala se me je utrujenost in zaželela sem si samo spati. Izključila sem televizor in povlekla odejo čez prsi do brade. Zazeblo me je do kosti in začutila sem večjo šibkost kot kdaj prej.

19

Smrt

Verjetno sem spet malce zadremala, a ne za dolgo, saj je ura še vedno kazala pol deseto. V hipu sem se prebudila in navdajal me je nadvse nenavaden občutek. Nekaj me je svarilo pred nevarnostjo, ki mi grozi. Ozrla sem se po sobi. Vrata so bila napol zaprta. Nad umivalnikom ob vratih je še vedno brlela zatemnjena nočna svetilka. Začutila sem, da sem čedalje bolj budna in me je čedalje bolj strah. Čuti so mi govorili, da sem sama, in zaznavala sem, kako mi odteka moč iz telesa.

Segla sem po vrvici ob postelji, da bi priklicala sestro. A naj sem se še tako trudila, se nikakor nisem mogla premakniti. Navdal me je grozljiv občutek, da tonem, kakor da bi mi odtekale poslednje kaplje krvi. V glavi mi je tiho brnelo in tonila sem globlje, dokler nisem začutila, da mi je telo obmirovalo in je iz njega steklo vse življenje.

Nato sem zaznala naval energije. Bilo je, kakor da bi v meni nekaj počilo ali se sprostilo, nato pa mi je potegnilo duha skozi prsni koš in navzgor, kot da bi ga privlačil velikanski magnet. Moj prvi vtis je bil, da sem svobodna. Izkustvo je bilo nekaj povsem naravnega. Bila sem nad posteljo, lebdela sem nekje pod stropom. Občutek svobode je bil neomejen in bilo je, kakor da bi bilo od nekdaj tako. Obrnila sem se in zagledala telo, ki je ležalo na postelji. Zanimalo me je, kdo je tam, in se nemudoma spustila navzdol. Ker sem se izučila za strežnico, sem vedela, kakšno je videti truplo, in ko sem se približala obrazu, mi je bilo pri priči jasno, da v njem ni življenja. Tedaj sem prepoznala svoj obraz. Na postelji je ležalo moje telo. Ni me osupilo in nisem se prestrašila; čutila sem nekakšno sočutje do njega. Videti je bilo mlajše in lepše, kot sem se ga spominjala, in bilo je mrtvo. Bilo je, kakor da bi slekla ponošeno oblačilo in ga za vedno odložila, kar je bilo žalostno, saj je bilo še dobro — še bi ga bilo mogoče nositi. Spoznala sem, da se še nikoli nisem trirazsežno zaznavala; videla sem se le v ogledalu, ki daje dvorazsežno podobo. Oči duha zaznavajo več razsežnosti kot oči umrljivega telesa. Ogledala sem si telo z vseh strani obenem — od spredaj, od zadaj in od strani. Opazila sem nov vidik svojih telesnih značilnosti, ki ga nisem bila poznala, telo je bilo videti bolj celo, bolj popolno. Bržkone je bil to razlog, da se sprva nisem prepoznala.

Moje novo telo je bilo breztežno in izjemno gibljivo. Novo stanje bivanja me je nadvse očaralo. Bolečina po operaciji, ki sem jo čutila še pred nekaj minutami, je izginila. Bila sem v vseh pogledih cela — popolna. In pomislila sem: »To sem prava jaz.«

Spet sem posvetila pozornost telesu. Prešinila me je misel, da še nihče ne ve, da sem umrla, in zazdelo se mi je nujno, da komu povem. »Mrtva sem,« sem pomislila, »in nikogar ni tu, da bi ugotovil mojo smrt!« A preden sem se utegnila premakniti, so se ob meni nenadoma pojavili trije moški. Oblečeni so bili v prelepa svetlo rjava oblačila in enemu je kapuca prekrivala zadnji del glave. Vsi trije so nosili zlate pletene pasove, zavezane v pasu, tako da sta konca visela navzdol. Oddajali so nekak žar, a ne posebno sijoč, nato pa sem opazila, da žari tudi moje telo in da se svetloba, ki smo jo oddajali, staplja v krog naokoli nas. Nisem se bala. Moški so bili videti stari kakih sedemdeset ali osemdeset let, a nekako sem vedela, da se njihov časovni razpon razlikuje od zemeljskega. Začutila sem, da imajo veliko več kot sedemdeset ali osemdeset let — da so starodavni. Prežemala jih je globoka duhovnost, pa tudi vednost in modrost. Prepričana sem, da so se mi v tistih oblačilih prikazali zato, da bi

20

priklicali občutek teh vrednot. Pomislila sem, da so menihi — predvsem zaradi oblačil — in vedela sem, da jim lahko zaupam. Nagovorili so me.

Z mano so že »cele večnosti«, so mi rekli. Tega nisem povsem razumela; stežka sem razumela že zamisel ene večnosti, kaj šele mnogih. Večnost mi je od nekdaj pomenila prihodnost, toda ta bitja so rekla, da so bila z mano v preteklih večnostih. To je bilo težje razumeti. Tedaj pa sem v duhu zagledala podobe izpred davnega časa, podobe bivanja pred življenjem na zemlji, podobe odnosov, ki sem jih imela z njimi »poprej«. Prizori so se mi nizali v duhu in postalo mi je jasno, da se resnično poznamo že »večnosti«. Navdušilo me je. V mislih se mi je izkristalizirala resnica o predzemeljskem življenju in postalo mi je jasno, da je smrt pravzaprav vnovično rojstvo v veličastnejše življenje razumevanja in videnja, ki se širi naprej in nazaj v času. In preblisnilo me je, da so ta tri bitja moji najodličnejši prijatelji v tem veličastnejšem življenju in da so me oni izbrali. Pojasnili so mi, da so bili v mojem zemeljskem življenju med mojimi angeli varuhi. A čutila sem, da so bili nekaj posebnega, da so bili moji angeli pomočniki.

Povedali so mi, da sem umrla prezgodaj. Navdajali so me z mirom in mi rekli, naj ne skrbim in da bo vse v redu. V spokojnosti, ki me je prevzela, sem začutila njihovo globoko ljubezen in skrb. Vse te občutke in misli je sporočal duh duhu — inteligenca inteligenci. Sprva sem pomislila, da mi sporočajo z usti, saj sem bila navajena, da ljudje »govorijo«. Sporazumevanje, ki so mu rekli »čisto védenje«, je bilo veliko hitrejše in popolnejše. Najbolje ga opisuje beseda telepatija, pa še ta ne zajema vsega. Čutila sem njihova čustva in namere. Čutila sem njihovo ljubezen. Doživljala sem njihove občutke, kar me je izpolnjevalo z radostjo, saj je bila njihova ljubezen do mene nadvse globoka. Moj prejšnji jezik, jezik mojega telesa, je bil zelo omejen in spoznala sem, da je bila njegova zmožnost izražanja občutkov skoraj nična v primerjavi s čisto komunikacijo duha.

Veliko so mi imeli povedati in tudi jaz sem jim želela veliko zaupati, a smo vedeli, da imajo trenutne zadeve prednost. Nenadoma sem pomislila na moža in otroke in zaskrbelo me je, kako bo moja smrt vplivala nanje. Kako bo mogel mož sam skrbeti za šest otrok? Kako bodo zmogli otroci brez mene? Morala sem jih spet videti, vsaj zato, da se nekako rešim skrbi.

Svoje misli sem osredotočila na to, kako naj odidem iz bolnišnice in pridem do svoje družine. Toliko let sem se trudila ustvariti družino in si nato prizadevala, da bi jo obdržala skupaj; bala sem se jo zgubiti. Ali pa sem se mogoče bala, da bodo oni zgubili mene.

Nemudoma sem se začela ozirati okrog sebe, da bi našla izhod, in opazila sem okno. Smuknila sem skozenj in se znašla zunaj. Kmalu bom spoznala, da mi ni treba iskati oken, saj lahko kjerkoli odidem iz prostora. Misel, da moram iti skozi okno, je bila posledica obotavljajočega se razmišljanja (omejitev) v zemeljskem svetu. Zavedela sem se, da sem v stanju »upočasnjenega gibanja«. Čeprav je moje duhovno telo lahko prešlo skozi vse, kar sem poprej zaznavala kot trdno, sem še vedno razmišljala v okvirih fizičnega telesa. Okno je bilo vseskozi zaprto.

Potovanja domov se spominjam medlo. Brž ko sem ugotovila, da zmorem, sem odpotovala z velikansko hitrostjo. Nejasno sem se zavedala dreves, nad katerimi sem drvela. Nič se nisem odločala, nič usmerjala — zadostovala je misel na dom in vedela sem, da grem tja. V trenutku sem se znašla v domači dnevni sobi.

Zagledala sem moža, ki je sedel na svojem najljubšem fotelju in bral časopis. Videla sem otroke, ki so tekali gor in dol po stopnicah, in vedela, da se pripravljajo na spanje. Dva sta se

21

pretepala z blazinami — običajno večerno dogajanje. Nisem si želela pogovora z njimi, skrbelo me je le, kako bodo živeli brez mene. Gledala sem vsakega posebej in zavrtel se mi je film prihodnosti za vsakega od njih. Videla sem, kako jim bo potekalo življenje. Spoznala sem, da so na zemlji zato, da doživijo potrebne izkušnje; da sem se motila, ko sem razmišljala o njih, kot da so »moji«. Tudi oni so bili duhovna bitja z inteligenco, ki se je bila razvila pred njihovim zemeljskim življenjem. Vsi so imeli lastno svobodno voljo, da živijo svoje življenje, kakor se sami odločajo. Vedela sem, da jim te svobodne volje ne gre odrekati. Bili so mi dani v oskrbo. Uvidela sem, da imajo svoj življenjski načrt, čeprav se ga zdaj ne spominjam več, in da bodo, ko ga bodo dopolnili, tudi oni sklenili svoje bivanje na zemlji. Videla sem nekatere izzive in težave, ki jih čakajo v prihodnosti, a sem vedela, da so potrebni za njihovo rast. Ni se mi bilo treba bati ali žalostiti. Na koncu bo z vsemi mojimi otroki vse v najlepšem redu in vedela sem, da bomo kmalu spet skupaj. Razvedrila sem se. Z možem in najinimi dragocenimi otroki, z družino, na katero sem tako dolgo čakala, bo vse v redu. Vedela sem, da bodo zmogli — torej bom zmogla tudi jaz.

Hvaležna sem bila za spoznanje in se zavedala, da mi ga je bilo dopuščeno doseči zato, da bi lažje sprejela smrt.

Močno sem si zaželela živeti naprej in doživeti vse, kar me čaka. Potegnilo me je nazaj v bolnišnico, a se poti ne spominjam; zgodilo se je v trenutku. Zagledala sem svoje telo, ki je še vedno ležalo na postelji slab meter levo pod mano. Moji trije prijatelji so me čakali. Spet sem začutila njihovo ljubezen in radost, ker so mi mogli pomagati.

Zavedela sem se, da je čas za odhod in da moji dragi prijatelji, menihi, ne bodo odpotovali z mano.

Zaslišala sem bučanje, ki se mi je naglo bližalo.

22

Predor

Ko se znajdete v prisotnosti mogočne energije, vam je to v hipu jasno. Vedela sem. Sobo je napolnil bučeč, bobneč zvok. Začutila sem silo, skrito za njim, nezadržno gibanje. In čeravno sta bila zvok in sila grozljiva, me je spet navdal zelo prijeten občutek — skoraj hipnotičen. Zaslišala sem pritrkavanje ali oddaljene zvonove, ki so zvonili v ozadju — čudovit zvok, ki ga ne bom nikoli pozabila. Spuščala se je tema. Postelja, lučka ob vratih, vse v sobi je potemnelo, mene pa je mahoma povleklo navzgor v mogočno, vrtinčasto, črno gmoto.

Bilo je, kakor da bi me bil pogoltnil silovit vihar. Nič nisem videla, objemala me je močna, skoraj otipljiva tema. Bila je več kot le odsotnost svetlobe; bila je gosta tema, kakršne še nikoli nisem ne videla ne čutila. Zdrava pamet mi je govorila, da bi me moralo biti groza, da bi se morali prebuditi vsi strahovi iz moje mladosti, a znotraj te črne gmote me je prevzel nadvse prijeten občutek miru in spokoja. Čutila sem, da se pomikam skoznjo, in vrtinčasti zvok je pojemal. Bila sem v ležečem položaju in se pomikala z nogami naprej, glavo sem imela lahno dvignjeno. Hitrost se je tako neverjetno povečala, da je ne bi mogli meriti niti s svetlobnimi leti. Povečal pa se je tudi občutek miru in spokoja in čutila sem, da bi lahko za zmeraj ostala v tem prečudovitem stanju, kar bi se tudi zgodilo, ko bi si le zaželela.

Zavedela sem se drugih ljudi in živali, ki so potovali z mano, čeprav oddaljeni. Nisem jih mogla videti, a sem čutila, da doživljajo enako kot jaz. Nismo bili povezani in vedela sem, da me ne ogrožajo, zato sem jih kmalu zrinila iz zavesti. Začutila pa sem tudi, da se nekateri ne pomikajo naprej, kot sem se jaz, ampak samo lebdijo v prelepi temi. Mogoče si niso želeli ali pa niso znali iti naprej. A bali se niso.

Zaznala sem proces zdravljenja. Vrtinčasto, drvečo gmoto je prežela ljubezen in potonila sem globlje v njeno toploto in temo. Uživala sem v varnosti in spokoju. Pomislila sem: »Verjetno sem v dolini sence smrti.«

Še nikoli v življenju nisem bila tako mirna.

23

V objemu svetlobe

Vdaljavi sem zagledala drobno pikico svetlobe. Črna gmota okoli mene se je preoblikovala v predor. Še hitreje sem drvela skozenj proti svetlobi. Nagonsko me je vleklo k njej, čeprav sem spet začutila, da druge morebiti ne. Približala sem se ji in opazila moško postavo, obdano od sijoče beline. Prišla sem še bliže in svetloba je postala žareča — žar, ki je neopisljiv, dosti močnejši od sončnega — zemeljske oči se ne bi mogle zazreti vanjo, ne da bi jih uničila. Samo duhovne oči so lahko zdržale pogled nanjo — in jo prepoznale. Počasi sem se zravnala.

Opazila sem, da je svetloba tik ob njegovem telesu zlata, kakor da bi mu telo obdajal zlat obstret, in videla, kako žari iz njega in se širi v sijočo, veličastno belino, ki ga je obdajala. Spojila se je z mojo. Bilo je, kakor da bi v sobi sijali dve žarnici, njuni svetlobi pa bi se stapljali. Težko je reči, kje se konča en sij in začne drugi; spojita se v eno samo svetlobo. Njegova svetloba je bila veliko močnejša od moje, a sem se zavedala, da naju razsvetljuje tudi moja. Ko sta se spojili, je bilo, kakor da bi stopila vanj in prekipevala od ljubezni.

Bila je brezpogojna ljubezen, kakršne še nisem čutila. Videla sem njegove roke, ki so se razpirale, da bi me objele. Približala sem se mu, sprejela njegov objem in si ponavljala: »Doma sem. Doma sem. Končno sem doma.« Začutila sem njegovega neskončnega duha in vedela, da sem vedno bila njegov del, da se v resnici nisem nikoli ločila od njega. In vedela sem, da sem vredna, da ga objamem in sem z njim, da pozna vse moje grehe in napake, ki pa sploh niso pomembni. Želel me je le držati v objemu in me ljubiti, jaz pa sem želela ljubiti njega.

Nobenega dvoma ni bilo o tem, kdo je. Vedela sem, da je moj odrešenik in prijatelj in Bog. Bil je Jezus Kristus, ki me je vedno ljubil, tudi tedaj, ko sem mislila, da me sovraži. Bil je življenje samo, ljubezen sama, ki me je polnila s prekipevajočo radostjo. Vedela sem, da ga poznam od začetka časov, že dolgo izpred zemeljskega življenja. Moj duh se ga je spominjal.

Vse življenje sem se ga bala, zdaj pa sem videla — vedela — da je moj najboljši prijatelj. Nežno je razprl roke in me toliko odmaknil, da sva si lahko pogledala v oči. Rekel je: »Prezgodaj si umrla, ni še tvoj čas.« Še nobene izrečene besede niso globlje prodrle vame. Dotlej nisem čutila nobenega smisla v življenju: potikala sem se naokrog in iskala ljubezen in dobroto, ne da bi zares vedela, ali so moja dejanja prava. V njegovih besedah sem prepoznala poslanstvo, smisel; nisem vedela, kaj je, vedela pa sem, da moje življenje na zemlji ni bilo brez pomena.

Moj čas še ni prišel.Prišel bo, ko bo moje poslanstvo, smisel, namen v življenju, dopolnjeno. Moj obstoj na

zemlji je imel svoj razlog. A čeprav mi je bilo to jasno, se mi je duh uprl. Mar to pomeni, da se bom morala vrniti? Rekla sem mu: »Ne, ne morem več oditi od tebe.«

Razumel je, kaj mislim, in njegova ljubezen in sprejemanje sta bila trdna in neomahljiva. Misli so mi hitele naprej: »Je to Jezus, Bog, bitje, ki sem se ga vse življenje bala? Sploh ni tak, kot sem mislila. Izpolnjen je z ljubeznijo.«

Porajala so se mi vprašanja. Rada bi vedela, zakaj sem umrla — ne, zakaj sem umrla prezgodaj, ampak zakaj se je moj duh dvignil k njemu pred vstajenjem. Mučili so me nauki in prepričanja iz otroštva. Njegova svetloba, ki je bila v védenje, mi je prežela um in dobila sem odgovore, preden sem utegnila oblikovati vprašanja. Imela je moč, da mi je podelila vso

24

resnico. Ko sem pridobila zaupanje in ji dopustila, da je pritekala vame, so se vprašanja vrstila hitreje, kot se mi je zdelo mogoče, in prav tako hitro so se pojavljali tudi odgovori, ki so bili absolutni in popolni. Zaradi svojih strahov sem si zmotno razlagala smrt, pričakovala sem nekaj drugega. Grob ni bil nikoli namenjen duhu — le telesu. Nisem se obsojala, ker sem se motila. Bil je le občutek, da je mojo zmoto nadomestila drobna, preprosta resnica. Razumela sem, da je Sin Božji, čeprav je tudi Bog obenem, in da se je že pred stvarjenjem sveta odločil, da bo naš Odrešenik. Razumela sem, ali bolje, spomnila sem se vloge, ki jo je imel kot stvarnik zemlje. Njegovo poslanstvo je bilo priti na zemljo, da bi učil ljubezen. Védenje je bilo bolj spominjanje kot spoznavanje. Vračalo se mi je, kar sem vedela že dolgo pred svojim zemeljskim življenjem, spomnila sem se vsega, kar je ob rojstvu namensko zakrila »tančica« pozabe.

Ko so vprašanja kar vrela iz mene, sem se zavedela njegovega smisla za humor. Skoraj v smehu mi je predlagal, naj ne hitim, saj lahko zvem vse, kar želim. In hotela sem vedeti vse, od začetka do konca. Moja radovednost je bila vedno prava muka za starše in moža — včasih tudi zame — toda zdaj je bila blagoslov in drhtela sem v svobodi učenja. Učil me je mojster! Moje dojemanje se je neskončno razširilo, tako da sem v hipu razumela debele knjige. Bilo je, kakor da bi mogla pogledati knjigo in jo razumeti na pogled — kakor da bi mogla udobno sesti, medtem ko bi se mi knjiga z vsemi odtenki in možnimi domnevami razodevala do najmanjših podrobnosti, naprej in nazaj, navznoter in navzven.

Vse v enem trenutku. Takoj ko sem nekaj dojela, so se mi porodila nova vprašanja in odgovori, gradili so se drug na drugem in se medsebojno prepletali, kakor da bi bila vsa resnica tesno povezana. Beseda vseveden še nikoli ni imela globljega pomena. Videnje me je prežemalo. Postalo je jaz in osupilo me je, kako hitro sem dojemala skrivnosti vesolja — dovolj je bilo, da sem pomislila nanje.

Hotela sem vedeti, zakaj je toliko cerkev na svetu. Zakaj nam Bog ni dal ene same cerkve, ene čiste religije? Dobila sem odgovor, ki sem ga popolnoma razumela. Ljudje smo na različnih stopnjah duhovnega razvoja in razumevanja. Vsak človek je torej pripravljen na svojo raven duhovne vednosti. Vse zemeljske religije so potrebne, kajti ljudje potrebujejo njihove nauke. Ljudje neke religije morebiti ne razumejo Gospodovega evangelija in ga tudi nikoli ne bodo. Vendar je njihova religija odskočni kamen za nadaljnjo vednost. Vsaka cerkev zadovoljuje duhovne potrebe, ki jih kaka druga mogoče ne more. Nobena cerkev ne more zadovoljiti potreb na vseh ravneh. Ko posameznik bolje razume Boga in svoj večni razvoj, ga nauki cerkve, v katero zahaja, mogoče ne zadovoljijo več, zato išče drugačno filozofijo ali religijo, ki bi izpolnila nastalo praznino. Tako doseže višjo raven razumevanja in zahrepeni po nadaljnji resnici in vednosti in naslednji priložnosti za razvoj. In na vsakem koraku poti se mu ponujajo priložnosti za rast.

Ko sem sprejela to spoznanje, sem uvidela, da nimamo nobene pravice kritizirati drugih cerkev ali religij. Vse so dragocene in pomembne v njegovih očeh. V vse dežele, v vse religije, v vsa življenjska okolja so poslani posebni ljudje s pomembnimi poslanstvi, ki se dotikajo drugih. Polnost evangelija obstaja, le da je večina ljudi na zemlji ne more doseči. Če hočemo dojeti to resnico, moramo prisluhniti Duhu in odvreči svoj ego.

Želela sem zvedeti, kakšen je smisel življenja na zemlji. Zakaj smo na njej? Ko sem se grela v ljubezni Jezusa Kristusa, si nisem mogla zamisliti, da bi kak duh namerno odšel iz tega prečudovitega raja in zapustil vse, kar mu ponuja — svetove, ki jih je mogoče raziskovati,

25

zamisli, ki jih je mogoče uresničevati, in vednost, ki jo je mogoče pridobiti. Zakaj bi si kdo želel priti na zemljo? Odgovor mi je prinesel spomin na stvarjenje zemlje. Podoživela sem ga, kakor da bi se mi odvijalo pred očmi. Izkustvo je bilo pomembno, saj je Jezus želel, da ponotranjim to videnje. Želel je, da vem, kako sem se počutila, ko je potekalo stvarjenje. In to sem zmogla le tako, da sem ga spet videla in čutila, kar sem bila čutila tedaj.

Vsi ljudje smo kot duhovi v predsmrtnem svetu navdušeno sodelovali pri stvarjenju sveta. Bili smo z Bogom in vedeli smo, da nas je ustvaril, da smo njegovi otroci. Zadovoljen je bil z našim razvojem in poln absolutne ljubezni do vsakega od nas. Tudi Jezus Kristus je bil tam. Presenečeno sem dojela, da je ločeno bitje od Boga in ima lastni božanski pomen, in spoznala sem, da je Bog najin oče. Protestantska vzgoja me je namreč naučila, da sta Bog Oče in Jezus Kristus eno bitje. Ko smo se zbrali vsi, nam je Oče pojasnil, da bo začasno bivanje na zemlji pospešilo našo duhovno rast. Vsi duhovi, ki naj bi šli na zemljo, so pomagali načrtovati okoliščine na njej, tudi zakone smrtnosti, ki nam bodo vladali. Slednji so zajemali zakone fizike, kakršne poznamo, omejitve teles in duhovne moči, ki jih bomo zmogli doseči. Pomagali smo Bogu pri razvoju rastlinskega in živalskega sveta na zemlji. Vse je bilo najprej ustvarjeno v duhovni razsežnosti in je šele nato postalo fizično — sončni sistemi, sonca, lune, zvezde, planeti, življenje na planetih, gorovja, reke, morje in tako dalje. Gledala sem ta proces in da bi ga bolje razumela, mi je Odrešenik pojasnil, da je duhovno stvaritev mogoče primerjati s fotografskimi odtisi; duhovna stvaritev je kot oster, sijoč odtis, zemlja pa njegov temni negativ. Naša zemlja je le senca lepote in veličastnosti svoje duhovne stvaritve, vendarjo potrebujemo za svoj razvoj. Potrebovala sem razumevanje, da smo vsi pomagali ustvarjati okoliščine na njej.

Ustvarjalne misli, ki se nam porodijo v zemeljskem življenju, so velikokrat posledica nevidnega navdiha. Mnogi pomembni izumi in tudi tehnološki razvoj so najprej nastali v duhu in so čudeži duhovnih bitij. Posamezniki na zemlji so nato začutili navdih in jih ustvarili. Razumela sem, da sta duhovni in smrtni svet pomembno in dinamično povezana in da za svoj razvoj potrebujemo duhove, ki so na drugi strani. Uvidela sem tudi, da jih zelo osrečuje, če nam lahko kakorkoli pomagajo.

Razumela sem, da v predsmrtnem svetu poznamo svoje življenjsko poslanstvo in si ga celo izberemo. Naš položaj v smrtnem življenju temelji na ciljih teh poslanstev. Z božansko vednostjo v sebi smo se zavedali preskusov in izkustev, ki nas čakajo, in se pripravili nanje. Povezali smo se z drugimi — družinskimi člani in prijatelji — da bi nam pomagali izpeljati poslanstvo. Potrebujemo njihovo pomoč. Prišli smo prostovoljno, željni naukov in izkustev, ki jih je Bog ustvaril za nas. Vedela sem, da je vsak od nas, ki se je odločil priti na zemljo, pogumen duh. Tudi najmanj razviti med nami so v onstranstvu močni in drzni. Dana nam je bila moč, da na zemlji delujemo zase. S svojimi dejanji si usmerjamo življenje. Dojela sem pomembnost te resnice: Bog je obljubil, da ne bo posegal v naše življenje, dokler ga ne bomo prosili za to. Šele tedaj nam bo s svojo vsevednostjo pomagal doseči pravične želje. Hvaležni smo bili, da imamo svobodno voljo in izvršujemo njeno moč. Omogoča nam doživeti radost ali izbrati tisto, kar nas žalosti. Sami se odločamo.

Bilo mi je v resnično uteho, ko sem spoznala, da zemlja ni naš pravi dom, da nismo zemeljska bitja. Razveselila sem se, ko sem ugotovila, da je le začasno bivališče, namenjeno našemu šolanju, in da nismo grešni po naravi. V duhovnem pogledu smo na različnih stopnjah svetlobe — ali znanja — in ker imamo božansko naravo, nas žene želja, da bi delali dobro.

26

Zemeljski jazi so v nenehnem nasprotju z našim duhom. Videla sem, kako šibko je meso. A je trdovratno. Čeprav so naša duhovna telesa polna svetlobe, resnice in ljubezni, se morajo stalno boriti, da bi premagala meso. Razvitejši dosežejo popolno ravnovesje med telesom in duhom, ubranost, ki jih blagoslavlja z mirom in jim daje sposobnost, da pomagajo drugim.

Učimo se bivati po zakonih tega stvarstva in jih uporabljati v svoje dobro. Učimo se živeti v harmoniji z ustvarjalninii silami, ki nas obdajajo. Bog nam je podelil darove, nekateri so bolj, drugi pa manj v skladu s potrebami, ki jih imamo. Ko jih uporabljamo, se učimo delovati po zakonih in jih sčasoma tudi razumemo, učimo pa se tudi premagovati življenjske omejitve. Če zakone razumemo, bolje služimo ljudem okoli sebe. V smrtnem svetu ima pomen samo tisto, kar je narejeno za dobro drugih. Darovi so nam dani zato, da nam pomagajo služiti. In ko služimo drugim, se duhovno razvijamo.

Predvsem pa mi je bilo pokazano, da je ljubezen najvišja vrednota. Videla sem, da brez ljubezni nismo nič. Tu smo, da bi si pomagali, da bi skrbeli drug za drugega, da bi razumeli, odpuščali in si služili. Tu smo, da bi ljubili vsakega človeka, ki se rodi na zemlji. Naša zemeljska oblika je lahko črna, rumena, rjava, lepa, grda, suha, debela, bogata, uboga, inteligentna ali nevedna, a ni naša naloga, da bi sodili tem pojavnostim. Vsak duh se zmore napolniti z ljubeznijo in večno energijo. Že takoj na začetku ima vsak od nas nekaj svetlobe in resnice, ki ju je mogoče nadalje razvijati. Teh stvari ni mogoče meriti. Samo Bog vidi v človekovo srce in samo on lahko pravično sodi. Pozna našega duha, mi vidimo le začasne moči in šibkosti. Ker smo omejeni, le redko pokukamo v človekovo srce.

Spoznala sem, kako dragoceno je vsako izkazovanje ljubezni: nasmeh, beseda spodbude, drobno dejanje žrtvovanja. S takimi dejanji se razvijamo. Ne moremo ljubiti vseh ljudi, toda če stežka vzljubimo človeka, ki ga srečamo, je to pogosto zato, ker nas spominja na lastne napake in pomanjkljivosti. Ljubiti moramo svoje sovražnike — se znebiti jeze, sovraštva, zavisti, zagrenjenosti in neodpustljivosti. Odgovarjali bomo za svoje ravnanje z drugimi.

Ko smo sprejeli načrt stvarjenja, smo prepevali od veselja in izpolnila nas je Božja ljubezen. Veselili smo se rasti, ki je bomo deležni na zemlji, in radostnih vezi, ki jih bomo ustvarjali med sabo.

Nato sva gledala, kako je nastala zemlja. Videla sva, kako so naši duhovni bratje in sestre stopili v fizična telesa, kajti prišel je njihov čas za življenje na zemlji, in opazovala sva njihovo radost in trpljenje, ki sta jim pomagala napredovati. Jasno se spominjam pogleda na ameriške pionirje, ki so prečkali celino in se veselili, ko so izpeljali težavne naloge in dopolnili svoje poslanstvo. Vedela sem, da so bili med njimi le duhovi, ki so potrebovali tako izkustvo. Angeli so se veselili tistih, ki so zdržali preskušnje in uspeli, in se žalostili s tistimi, ki jim ni uspelo. Nekateri so bili poraženi zaradi lastnih šibkosti, nekateri pa zaradi šibkosti drugih. Čutila sem, da mnogi med nami ne bi zmogli izpolniti nalog in bi bili klavrni pionirji. Res pa je tudi, da nekateri pionirji in ljudje iz drugih obdobij ne bi zdržali današnjih preskušenj. Tam smo, kjer moramo biti.

Po vseh teh spoznanjih sem razumela popolnost načrta. Vsi smo prostovoljno sprejeli svoj položaj na svetu in vsak od nas dobiva več pomoči, kot se zaveda. Videla sem brezpogojno Božjo ljubezen, ki neskončno presega zemeljsko, kako žari na vse nas. Videla sem angele, ki nam stojijo ob strani in čakajo, da bi nam pomagali, kako se veselijo, ko nam uspe in smo radostni. Predvsem pa sem videla Kristusa, Stvarnika in Odrešenika zemlje, našega najboljšega prijatelja. Topila sem se od radosti, ko me je držal v objemu in me tolažil —

27

naposled doma. Storila bom vse, kar je v moji moči, da me bo ta ljubezen spet izpolnila — da se bom vrnila v objem njegove večne svetlobe.

28

Zakoni

Gospod je bil ob meni in sončila sem se v toploti njegove svetlobe. Nisem čutila, da bi bila na kakem posebnem mestu, saj se nisem zavedala ne prostora ne drugih bitij okoli naju. Videl je vse, kar sem videla jaz; pravzaprav je bilo vse, kar sem videla in razumela, njegov dar.

Bivala sem v njegovi svetlobi, vprašanja in odgovori pa so se vrstili naprej. Najin dvogovor je potekal čedalje hitreje in se čedalje bolj širil, dokler se nisva dotaknila vseh vidikov obstoja. Misli so se mi povrnile k zakonom, ki nam vladajo na zemlji, in njegovo védenje se je zlivalo vame. Čutila sem, kako je srečen in zadovoljen, ker ga deli z mano.

Spoznala sem, da zemeljsko življenje urejajo zakoni — duhovni, fizikalni in univerzalni zakoni — o katerih se nam komaj kaj svita. Določeni so bili, da bi izpolnili smisel, in se medsebojno dopolnjujejo. Ko jih bomo prepoznali in se naučili uporabljati njihove pozitivne in negativne sile, si bomo odprli pot do moči, ki presega naše razumevanje. Če pa jih kršimo, delujemo zoper naravni red in grešimo.

Vse je ustvarila duhovna sila. Vsaka prvina, vsak delec stvarstva ima v sebi inteligenco, izpolnjeno z duhom in življenjem, in zato tudi zmožnost, da izkusi radost. Vsaka prvina je samostojna in deluje sama zase, se odziva na zakone in sile, ki jo obdajajo; ko jo Bog nagovori, se odzove in radostno uboga njegove besede. Kristus je ustvaril zemljo s pomočjo naravnih sil in zakonov stvarstva.

Razumela sem, da nam bo dana še večja milost in tudi večje védenje, če se bomo ravnali po zakonih, ki so bili določeni; kršenje teh zakonov pa bo oslabilo in morebiti celo podrlo vse, kar smo dosegli doslej. Greh se nam vedno povrne. Kaznujemo se že z lastnimi dejanji. Če onesnažujemo okolje, na primer, je to »greh« zoper zemljo, in žanjemo naravne posledice, saj kršimo zakone življenja. Lahko tudi telesno oslabimo ali umremo, zaradi naših dejanj pa lahko telesno oslabijo ali umrejo tudi drugi ljudje. So tudi grehi zoper telo, kot sta pretirano ali pomanjkljivo hranjenje, pomanjkanje telesnih vaj, zloraba drog (kar zajema uživanje vseh snovi, ki niso v skladu s telesnim sistemom) in druga dejanja, ki slabijo telo. Vsi »grehi« zoper telo so enakovredni. Odgovorni smo za svoja telesa.

Duhu je dano lastništvo nad telesom. Ko živimo v smrtnem svetu, mora duh nadzirati telo in si podvreči njegove strasti in apetite. Vse, kar je znotraj duha, se udejanja v telesu, toda telo in njegove lastnosti si ne morejo prisvojiti duha brez njegove volje. Odloča duh, ki je v nas. Duh je, ki vlada. Da bi postali popolni, kolikor nam je dano kot smrtnikom, moramo doseči popolno ubranost telesa, uma in duha. A da bi bili popolni v duhu, moramo tej ubranosti dodati še ljubezen in pravičnost, kakršni sta lastni Kristusu.

Moj duh si je zaželel zavpiti od veselja ob vseh teh resnicah. Razumela sem jih in Jezus je vedel, da sprejemam vse, kar mi kaže. Spet sem zrla z očmi duha in videla, da je Bog ustvaril mnoga vesolja in da nadzira tudi prvine znotraj njih. Ima oblast nad vsemi zakoni, energijo in snovjo. Znotraj našega vesolja so pozitivne in negativne energije in obe vrsti energije sta bistvenega pomena za stvarstvo in razvoj. Te energije so inteligentne — izpolnjujejo našo voljo. Ubogljivi služabniki so. Bog ima absolutno moč nad njimi. Pozitivne energije so svetloba, dobrota, prijaznost, ljubezen, potrpežljivost, usmiljenje, upanje in tako dalje, negativne pa sovraštvo, strah (satanovo najmogočnejše orodje), neprijaznost, nestrpnost, sebičnost, obup, malodušnost in druge.

29

Pozitivne in negativne energije si nasprotujejo, a ko jih ponotranjimo, si jih podvržemo. Pozitivne privlačijo pozitivne, negativne pa negativne. Svetloba se drži svetlobe in tema ljubi temo. Če se pozitivno naravnamo, privlačimo pozitivnejše in obratno. Sami izbiramo in lahko se odločimo za pozitivno ali negativno naravnanost. Če pozitivno razmišljamo in pozitivno govorimo, privlačimo pozitivno energijo. Spoznala sem, kako res je to. Videla sem, kako človekove besede vplivajo na energijsko polje, ki ga obdaja. Že besede — vibracije v zraku — privlačijo eno ali drugo vrsto energije. Podobno učinkujejo naše želje. Tudi misli imajo moč. Svojo okolico ustvarjamo z mislimi, ki jih mislimo. V fizičnem pogledu sicer to traja malo dlje, toda v duhovnem je hipno. Če bi razumeli, kakšno moč imajo misli, bi bili pozornejši nanje. Če bi razumeli osupljivo moč besed, bi raje molčali kot rekli kaj negativnega. Z mislimi in z besedami, ki jih govorimo, ustvarjamo svoje šibkosti in svojo moč. Omejitve in radosti se porajajo v našem srcu. Negativno lahko vedno nadomestimo s pozitivnim.

Ker naše misli vplivajo na večno energijo, so vir stvarstva. Vse, kar je ustvarjeno, se najprej porodi v mislih. Prva mora biti misel. Nadarjeni ljudje s svojo domišljijo ustvarjajo nove stvari; tako čudovite kot grozljive. Nekateri ljudje prihajajo na zemljo z zelo razvito močjo domišljije in med njimi so tudi taki, ki to moč zlorabljajo. Z negativno energijo ustvarjajo škodljive stvari — predmete ali besede, ki uničujejo. Drugi uporabljajo domišljijo v pozitivne namene, za izboljšanje ljudi, ki jih obdajajo. Ustvarjajo radost in so blagoslovljeni. Stvaritve uma imajo veliko moč. Misli so dejanja.

Uvidela sem, da življenje najbolj polno izkusimo v domišljiji — da je, ironično, domišljija ključ do resničnosti. To mi poprej nikoli ni prišlo na misel. Tu smo, da bi polno živeli življenje, da bi ga živeli v obilju, da bi se radostili svojih stvaritev, pa naj gre za nove misli ali stvari ali čustva ali izkustva. Tu smo, da bi ustvarili svoje življenje, da bi udejanjali svoje darove in izkusili tako neuspeh kot uspeh. Tu smo, da bi s svobodno voljo širili in poveličevali svoje življenje.

Ob vseh teh spoznanjih sem globlje razumela, kako neomejena je ljubezen. Ljubezen mora vladati. Ljubezen vlada duhu in duh se mora okrepiti, da vlada umu in telesu. Razumela sem naravni red ljubezni, ki zajema vse. Najprej moramo ljubiti Stvarnika. To je največja ljubezen, ki jo moremo čutiti (čeprav tega mogoče ne vemo, dokler ga ne srečamo). Nato moramo ljubiti sebe. Če ne ljubimo sebe, je ljubezen, ki jo čutimo do drugih, nepristna. Nato moramo ljubiti vse druge, kot ljubimo sebe. Ko ugledamo Kristusovo svetlobo v sebi, jo vidimo tudi v drugih in ne moremo, da ne bi ljubili Boga v njih.

Obdajal me je Odrešenikov žar in grela sem se v njegovi ljubezni, nato pa uvidela, da sem se v otroštvu, ko sem se ga bala, odmikala od njega. Mislila sem, da me ne ljubi in mu odrekala svojo ljubezen. On mi je nikdar ni. Videla sem, da je kot sonce v moji galaksiji. Krožila sem okoli njega, včasih bliže in včasih malo dlje, a njegova ljubezen ni nikoli ugasnila.

Razumela sem, koliko so drugi pripomogli k temu, da sem se oddaljila od njega, a me to ni navdajalo z grenkobo in tudi obsojala jih nisem. Spoznala sem, da so bili moški in ženske, ki so imeli oblast nad mano, plen negativne energije, ko so z grožnjami učili vero v Boga. Njihovi cilji so bili pozitivni, dejanja pa docela negativna. Zaradi lastnih strahov so vladali z zastraševanjem. Prisiljevali so ljudi, ki so jih imeli v oblasti, da verujejo v Boga, da se »bojijo Boga, sicer bodo šli v pekel«. To mi je onemogočilo, da bi resnično ljubila Boga. Spet sem dojela, da je strah nasprotje ljubezni in satanovo najmogočnejše orodje. Ker sem se Boga bala,

30

ga nisem mogla zares ljubiti, in ker ga nisem ljubila, nisem mogla ljubiti sebe, pa tudi drugih ne.

Kristus se mi je smehljal. Zadovoljen je bil, ker sem tako navdušeno uživala v učenju.Zdaj sem vedela, da Bog v resnici obstaja. Nisem verjela le v neko univerzalno silo, ampak

sem za njo videla bitje. Videla sem ljubeče bitje, ki je ustvarilo univerzum in vneslo vse védenje vanj. Spoznala sem, da vlada temu védenju in nadzira njegovo moč. Bog želi, da bi postali kot on, saj nam je podelil božanske lastnosti, kot so moč domišljije in ustvarjanja, svobodna volja, inteligenca, predvsem pa moč, da ljubimo. Zares si želi, da bi uporabljali moči nebes; kar zmoremo, ko verujemo, da imamo sposobnost za to.

31

Zdravljenje — in umiranje

V Odrešenikovi prisotnosti se je tok razumevanja povsem naravno prelival od ene točke do druge, vsaka prvina resnice je neizbežno vodila k naslednji. Potem ko sem spoznala poglavitni energiji v vesolju, obe v oblasti Boga, sem uvidela, kako vplivata na naše telo. Spomnila sem se tudi izjemnega delovanja duha in uma na telo in prepoznala moč, s katero lahko vplivamo na svoje zdravje. Naš duh ima velikansko moč in lahko jo daje telesu, ki se tako izogne bolezni, pomaga pa mu tudi ozdraveti, če zboli. Moč duha nadzira um in um nadzira telo. Ko sem razmišljala o tem načelu, sem se spomnila svetopisemskih besed: »Kar misliš, to si.«

Naše misli imajo izjemno moč, s katero privabljajo pozitivno ali negativno, ki nas obdajata. Če dlje časa črpamo negativno, oslabijo telesni obrambni mehanizmi. To še posebej velja, ko negativne misli usmerimo nase. Spoznala sem, da je depresija najbolj nase osrediščeno stanje. Nič nam ne more tako zelo izčrpati naravne moči in zdravja kot dolgotrajna depresija. A ko se potrudimo in se odmaknemo od jaza ter se usmerimo na potrebe drugih in na možnosti služenja, okrevamo. Služenje je balzam za duha in telo.

Vsako zdravljenje poteka odznotraj navzven. Duh zdravi telo. Zdravnikove vešče roke operirajo in medicina poskrbi za idealno zdravilno okolje, nato pa je duh tisti, ki zdravi. Telo brez duha ne more okrevati in ne more dolgo živeti. Videla sem, da so telesne celice pripravljene na večno življenje. Programirane so, da se obnavljajo in nadomeščajo stare, ki se izrabijo ali poškodujejo, tako da se življenje pravzaprav ne bi smelo nikoli končati. Vendar je nekaj stopilo vmes; ni mi bilo natanko pokazano, za kateri proces gre, dojela sem le to, da se je »smrt« pojavila v rajskem vrtu. Videla sem, da rajski vrt dejansko obstaja in da so v njem sprejete odločitve ustvarile okoliščine, ki onemogočajo večno življenje v smrtnem svetu.

Naša telesa morajo umreti, a kljub temu imamo v sebi moč, ki z vero in pozitivno energijo spreminja celice, tako da lahko okrevamo — če je to prav. Vedeti moramo, da v zdravljenju vedno sodeluje Božja volja.

Videla sem, da so bile mnoge bolezni, ki sem jih pre-bolela, posledica depresije ali občutka, da nisem ljubljena. Velikokrat sem se predajala negativnemu prigovarjanju: »Oh, moje bolečine in muke,« »Nihče me ne ljubi,« »Poglej, kako trpim, « »Tega ne zdržim,« in po-dobno. Nenadoma sem prepoznala, kako sem se v vseh teh stavkih vrtela samo okoli sebe, sebe, sebe. Zaznala sem obseg svoje samoosrediščenosti in uvidela, da si teh negativnosti nisem le lastila, ko sem jih imenovala svoje, ampak sem jim celo odprla vrata in jih sprejela kot svoje. Tako je moje telo živelo samoizpolnljivo prerokbo: »Gorje sem jaz,« ki si jo je prevedlo v: »Bolno sem.« Še nikdar poprej nisem razmišljala o tem, a zdaj mi je bilo povsem jasno, da sem bila del težave.

Spoznala sem, da pozitivno prigovarjanje sproži proces zdravljenja. Ko prepoznamo bolezen ali težavo, moramo ubesediti zdravilo zanjo. Odpoditi moramo misli na bolezen in se osredotočiti na zdravilo. Nato ga moramo ubesediti, saj besede okrepijo moč misli. Inteligence, ki nas obkrožajo, se navdušijo, nato pa se lotijo zdravljenja. Ubesedenje je najučinkovitejše, če poteka v molitvi. Če je prav, da ozdravimo, nam v procesu zdravljenja pomaga tudi Bog.

Ne gre za to, da bi zanikali bolezen ali težavo, zanikati moramo le njuno moč nad svojo božansko pravico, da ju odstranimo. Živeti moramo po veri in ne po tistem, kar vidimo.

32

Pogled je povezan s kognitivnim, analitičnim umom. Racionalizira in upravičuje. Veri vlada duh, ki je čustven, sprejemajoč in ponotranja. In kot za vse druge lastnosti tudi za vero velja, da jo stopnjujemo z udejanjanjem. Če se naučimo uporabljati, kar imamo, bomo dobili več. To je duhovni zakon.

Rast vere je podobna sajenju semen. Čeprav jih nekaj pade v jarek, je letina lahko dobra. Vsako dejanje vere nas blagoslovi. In spretnejši ko bomo (in bomo, če bomo vadili), večji bo pridelek vere.

Čedalje bolj sem razumela moč duha nad telesom in uvidela sem, da duh deluje na ravni, ki se je zvečine ne zavedamo. Seveda sem vedela, da um poraja misli in telo izvaja dejanja, a duh mi je bil vedno skrivnost. Zdaj mi je postalo jasno, da je skrivnost za večino ljudi. Deluje na ravni, ki se je um ne zaveda. Duh je povezan z Bogom in je sprejemnik njegovega védenja. To spoznanje mi je bilo zelo dragoceno. Zamislila sem si, da se duh pojavlja v obliki fluorescentne cevi v našem telesu. Ko svetloba žari, je naše jedro izpolnjeno z ljubeznijo in svetlobo; energija daje telesu življenje in moč. Zaradi negativnih izkustev — zaradi pomanjkanja ljubezni, nasilja, spolne zlorabe ali drugih tragičnih dogodkov — pa svetloba lahko pojame in duh oslabi. Taka izkustva slabijo tudi telo, ki postane dovzetnejše za bolezen. Duha okrepimo tako, da služimo drugim, da verujemo v Boga in se s pozitivnimi mislimi odpiramo pozitivni energiji. Sami jo nadzorujemo. Vir energije je Bog, ki je vedno prisoten, le da se moramo naravnati nanj in sprejeti njegovo moč, če se želimo radostiti energijskih učinkov na svoje življenje.

Presenetilo me je spoznanje, da zvečine sami izberemo bolezni, za katerimi obolimo, nekateri celo tiste, za katerimi umrejo. Včasih je zdravljenje dolgotrajno, kdaj pa kdaj tudi neuspešno, če je to potrebno za naš razvoj. Vsa izkustva so za naše dobro in včasih so potrebna tudi taka, ki jih ocenjujemo kot negativna, saj nam pomagajo razviti duha. Kot duhovi zelo pripravljeno, celo željno sprejmemo vsa obolenja, bolezni in nesreče, ki pripomorejo k duhovnemu razvoju. Dojela sem, da je naš zemeljski čas povsem nepomemben za duhovni svet. Trpljenje, ki ga izkušamo na zemlji, je trenutno, le drobna sekunda zavesti v duhovnem svetu, in pripravljeni smo ga prenesti. Tudi smrt si pogosto pripravimo tako, da nam pomaga rasti. Ko nekdo zboli za rakom, na primer, ponavadi dolgo in boleče umira, kar mu daje priložnost za rast, ki je sicer ne bi mogel doseči. Moja mati je zbolela za rakom in šele ko je bila na pragu smrti, je spremenila odnos do svojcev. Postal je veliko boljši in čist. Dozorela je v bližini smrti. Nekateri se odločijo za smrt, ki pomaga rasti drugim.

Nekdo se, na primer, lahko odloči, da bo stopil na cesto, kjer ga bo podrl pijan voznik. Sliši se grozljivo, a njegov duh je vedel, da bo vozniku pravzaprav prihranil hujše gorje. Morebiti bi se kak teden pozneje spet napil in se zaletel v skupino najstnikov, jih pohabil ali povzročil hujše trpljenje in žalost. Vendar mu bo to prihranjeno, saj bo sedel v zaporu, ker je podrl človeka, ki je že dopolnil svoje poslanstvo na zemlji. V luči večnosti je bilo mladim ljudem prihranjeno nepotrebno trpljenje, vozniku pa dana priložnost za rast.

Na zemlji se dogaja veliko manj nesreč, kot si mislimo, posebno glede zadev, ki se nas dotikajo v pogledu večnosti. Božja roka in pot, za katero se odločimo, preden pridemo na zemljo, usmerjata mnoge odločitve, pa tudi mnoga navidez naključna izkustva. Prizadevanje, da bi jih prepoznali, bi bilo brezplodno. Tudi izkustva, kot so ločitev, nenadna brezposelnost ali doživeto nasilje, nam pravzaprav širijo vednost in prispevajo k duhovnemu razvoju.

33

Pomagajo nam zoreti, naj so še tako boleča. Kot je rekel Jezus v svoji zemeljski službi: »Pohujšanje sicer mora priti, toda gorje človeku, po katerem pohujšanje pride!« (Matej 18, 7)

Pod Odrešenikovim vodstvom sem spoznala, da moram sprejeti vsa izkustva kot dobra. Sprejela sem svoj smisel in življenjske okoliščine. Zmogla sem se spoprijeti s hudimi stvarmi, ki sem jih pretrpela, in poskusila sem premagati njihov vpliv. Zmogla sem odpustiti sovražnikom, jih celo ljubiti in zato izničiti slab vpliv, ki so ga morebiti imeli name. Zmogla sem si prizadevati za dobre misli in prijazne besede in tako dobiti zdravilno mazilo za svojo dušo, pa tudi za duše drugih. Spoznala sem, da se lahko začnem zdraviti, najprej duhovno, nato čustveno, umsko in telesno. Razumela sem, da si lahko prihranim razjedajoče učinke brezupa. Pravico imam, da polno živim.

Spoznala sem, da so obdobja, ko se predajamo krivdi in strahu, eno od satanovih najmogočnejših orodij. Razumela sem, da se moram rešiti preteklosti. Kršila sem zakone in grešila, zato sem se morala spremeniti, si odpustiti in nato živeti naprej. Prizadevala sem ljudi, zato sem jih morala vzljubiti — iskreno — in jih prositi za odpuščanje. Poškodovala sem svojega duha, zato sem se morala približati Bogu in spet začutiti njegovo ljubezen — njegovo zdravilno ljubezen. Zlahka se zmoremo pokesati — lahko pa si kes tudi neznansko otežimo. Vsi padamo, a moramo vstati, otresti prah in se pomakniti naprej. Čeprav bomo spet padli, mogoče milijonkrat, moramo naprej; bolj se razvijamo, kot se nam dozdeva. V duhovnem svetu ne gledajo na greh tako kot mi. Vsa izkustva so lahko pozitivna. Vsa učijo.

Nikoli ne smemo premišljati o samomoru, saj nas oropa priložnosti za nadaljnji razvoj v zemeljskem življenju. Pozneje bi nam gotovo bilo žal za izgubljene priložnosti. Pomembno je vedeti, da je Bog sodnik vsaki duši in da samo on presoja, kako hude muke lahko prenese. Poiščite upanje v pozitivnem dejanju in morebiti boste zagledali iskrico svetlobe, ki je prej niste videli. Obup ni nikoli upravičen in je povsem nepotreben. Tu smo, da bi se učili, preskušali, delali napake. Ni se nam treba strogo soditi; potrebno je le, da živimo življenje korak za korakom, ne da bi nas skrbelo, kako nas sodijo ljudje, ne da bi se pustili ocenjevati po njihovih merilih. Odpustiti si moramo in hvaležno sprejeti stvari, ki nam pomagajo zoreti. Nekega dne se nam bodo najhujši izzivi razodeli kot največji učitelji.

Ker sem vedela, da se vsaka stvaritev najprej porodi v mislih, mi je bilo jasno, da tudi greh, krivdo, obup, pa tudi upanje in ljubezen ustvarjamo v sebi. Vse zdravljenje se začne znotraj. Vsa beda prihaja od znotraj. Lahko si ustvarimo spiralo obupa ali pa trampolin sreče in uspeha. Naše misli imajo izjemno moč.

Ko se učimo uporabljati svoje notranje moči, smo podobni otročkom, ki se plazijo po tleh. Mogočne so in vladajo jim zakoni, ki nas ščitijo pred sabo. Toda ko se razvijamo in iščemo pozitivno, se tudi zakoni razodenejo. Dobili bomo vse, kar smo pripravljeni sprejeti.

34

Statve in knjižnica

Med sprejemanjem teh podatkov sem Odrešenika bolje spoznala in razvila sva odnos, ki mi bo vedno zelo ljub. Spodbujala me je skrb, ki jo je kazal za moje občutke; nič takega ni rekel ali naredil, kar bi me prizadelo. Vedel je, da sem sposobna razumeti, in pazljivo mi je sledil, ko sem vsrkavala znanje, ki sem ga iskala. V duhovnem svetu nikogar ne silijo, naj sprejme stvari, za katere ni pripravljen.

Nikoli ne bom pozabila Gospodovega občutka za humor; bil je zabaven in hiter kot zemeljski — in še dosti bolj. Ni ga moč preseči. Jezusa izpolnjujeta absolutna sreča in blagohotnost. Izžareva mehkobo in milost in v meni ni bilo dvoma o tem, da je popoln človek. Poznala sem ga, poznala sem njegovega duha, občutke in skrb zame. Čutila sem, da sva v sorodu, in vedela sem, da sva člana iste družine. Njegov odnos do mene je bil očetovski, pa tudi tak, kakršnega bi imela s starejšim bratom. Bil mi je blizu, a sem zaznavala tudi občutke nadvlade. Bil je nežen in dobrohoten, a tudi odgovoren. Bila sem povsem prepričana, da ne bi nikdar zlorabil svoje oblasti.

Nasmehnil se mi je, obdan od svetlobe, in čutila sem njegovo odobravanje. Obrnil se je na levo in me predstavil dvema ženskima bitjema, ki sta se pravkar pojavili. Tretje se je prikazalo takoj za njima, a je bilo videti, da ima delo, in se je ustavilo le za hip. Jezus je prvima dvema ženskama velel, naj me spremljata, in čutila sem, da sta srečni, ker sta ob meni. Pogledala sem ju in v hipu prepoznala; bili sta moji prijateljici! Bili sta moji najboljši prijateljici iz obdobja pred zemeljskim življenjem in srečanje ju je navdušilo enako kot mene. Jezus me je nameraval pustiti v njuni družbi in spet sem začutila, kako se zabava. Zašepetal je mojemu duhu: »Pojdi in se uči,« in razumela sem, da si lahko ogledam in izkusim, karkoli hočem. Radostno sem bila vznemirjena, ker se bom lahko še kaj naučila — in to veliko, kot se je izkazalo pozneje. Odrešenik se je poslovil in prijateljici sta me objeli. Ljubezen v tem svetu je vseprisotna; v vseh je. Vsi so srečni. Čeprav sta se svetloba in moč mojih prijateljic precej razlikovali od Kristusovih, je bila tudi njuna ljubezen brezpogojna. Ljubili sta me z vsem srcem.

Potovanja z njima se spominjam le deloma. Vem, da sta me odpeljali v veliko sobo, v kateri so delali ljudje, a se ne spominjam, kako smo prišle tja in kakšna je bila videti stavba. Soba je bila prelepa. Stene so bile zgrajene iz snovi, ki je bila podobna zelo tankemu marmorju. Prepuščale so svetlobo in na nekaterih mestih se je videlo skoznje. Učinek je bil lep in zelo zanimiv.

Ko smo se približale ljudem, sem videla, da tkejo na velikih starodavnih statvah. Zdelo se mi je na moč »zastarelo«, da imajo v duhovnem svetu ročne statve. Ob njih je stalo veliko duhovnih bitij, moških in žensk. Nasmihali so se mi v pozdrav. Bili so me veseli in odmaknili so se od statev, da sem si jih mogla bolje ogledati. Hoteli so, da vidim delo njihovih rok. Stopila sem bliže in prijela kos stkanega blaga. Bilo je kot nekakšna mešanica steklene volne in prejastega stekla. Pomahala sem z njim; svetlikalo se je in iskrilo, kakor da bi bilo živo. Osupnila sem. Blago je bilo na eni strani neprepustno, ko pa sem ga obrnila, sem videla skozenj. Prozornost na eni in neprepustnost na drugi strani — podobno je bilo dvojnemu zrcalu — sta gotovo imeli neki pomen, a mi ga niso pojasnili. Povedali so mi, da iz tkanine

35

izdelujejo oblačila ljudem, ki se z zemlje vračajo v duhovni svet. Bili so zadovoljni s svojim delom, pa tudi zaradi moje hvaležnosti, da sem ga smela videti.

S prijateljicama smo odšle iz sobe in se sprehodile skozi druge sobane, kjer sem videla osupljive stvari in čudovite ljudi, a se ne spominjam podrobnosti. Zdelo se mi je, da potujemo dneve in tedne, ne da bi se utrudile. Presenetilo me je, ko sem videla, kako so ljudje uživali v ročnem delu — tisti, ki so si ga izbrali. Navdušeno so ustvarjali stvari, ki koristijo drugim — tam in tu. Videla sem velik stroj, podoben računalniku, a veliko bolj zapleten in veličasten. Ljudje, ki so delali z njim, so mi rade volje pojasnili, kaj počnejo. Še eno spoznanje, da so vse pomembne stvari najprej ustvarjene v duhu in šele nato tudi fizično. Poprej se mi še sanjalo ni, da je tako.

Stopile smo v veliko sobo, podobno knjižnici. Ozrla sem se naokrog in zdela se mi je prava zbirka znanja, čeravno nisem videla knjig. Tedaj sem zaznala, da me prešinjajo zamisli, polnilo me je znanje o stvareh, na katere že nekaj časa ali pa še nikdar nisem bila pomislila. Ugotovila sem, da smo v knjižnici uma. Kot se mi je dogajalo v Kristusovi prisotnosti, je tudi tu zadostovala misel in že me je napolnilo védenje. Lahko bi zvedela vse najmanjše podrobnosti o komerkoli v zemeljski zgodovini ali v duhovnem svetu.

Vse znanje mi je bilo na razpolago in bilo je nemogoče, da ne bi pravilno razumela vsake misli, vsakega stavka, vsakega najmanjšega delca znanja. Ničesar ni bilo mogoče napačno ali pomanjkljivo razumeti. Zgodovina je bila čista. Razumevanje je bilo popolno. Razumela sem vse, kar so ljudje počeli, pa tudi zakaj; razumela sem, kako je njihovo ravnanje vplivalo na to, kako so drugi zaznavali resničnost.

Bilo je več kot umski proces. Sočutila sem z ljudmi, zato sem razumela njihovo ravnanje, pa tudi veselje ali bolečino ali navdušenje, saj sem jih mogla živeti. Nekaj tega védenja mi je bilo pozneje odvzetega, a ne vse. Pazljivo varujem spoznanja o zame pomembnih dogodkih in ljudeh v naši zgodovini.

Želela sem si dodatnih izkustev v tem prelepem, neverjetnem svetu in moji spremljevalki sta mi z veseljem ustregli. V veliko radost jima je bilo, da sta me razveselili, in navdušeno sta me popeljali na vrt.

36

Vrt

Ko smo prišle na vrt, sem v daljavi zagledala gore, slikovite doline in reke. Spremljevalki sta me zapustili in sama sem stopala naprej. Bržkone sta me pustili samo zato, da me ob doživljanju lepote vrta ne bi motila njuna prisotnost. Vrt je bil poln dreves, cvetlic in rastlinja, tako popolno razvrščenih, kakor da bi jih bili posadili nadvse premišljeno. Hodila sem po travi. Bila je sveža, hladna in sijoče zelena, kot živa pod mojimi stopali. Najbolj pa so me osupile močne barve. Na zemlji ne poznamo takih.

Ko svetloba na zemlji obsije neko stvar, se od nje odbije v določeni barvi. Možnih je na tisoče senc. V duhovnem svetu pa svetloba ne odseva od predmeta. Izvira v njem in videti je živa. Možnih je na milijone, na milijarde barv.

Cvetlice, na primer, so tako žive in svetleče, da niso videti snovne. Ker ima vsaka rastlina intenzivno svetlobno avro, je težko določiti, kje se začne in kje konča. Vsak del rastline, vsak mikroskopsko majhen delček ima svojo inteligenco. To je najboljša beseda, s katero je mogoče opisati pojav. Vsak najmanjši delček živi sam zase, lahko pa se tudi poveže z drugimi prvinami in ustvari kaj novega. Prvina, ki biva v cvetlici, lahko pozneje sestavlja kaj drugega — a ostane enako živa. Nima duha, kot ga imamo mi, ima pa inteligenco in sistem, odziva se Božji volji in deluje po zakonih univerzuma.

Bližala sem se prelepi reki, ki je tekla skozi vrt. Izjemno me je privlačila. Njena čista voda je pritekala v velikem, stopničastem slapu, nato pa se zlivala v ribnik. Oslepljevala me je s svojo kristalno čistostjo in življenjem.

Življenje. Bilo je tudi v vodi. Vsaka kapljica v slapu je imela svojo inteligenco in smisel. Veličastna melodija slapa se je razlivala po vrtu in se mešala z drugimi melodijami, ki sem se jih komajda zavedala. Glasba je izvirala v vodi, v njeni inteligenci. Vsaka kapljica je proizvajala lasten ton in melodijo, ki sta se stapljala in uglaševala z drugimi zvoki in melodijami. Voda se je zahvaljevala Bogu za svojo radost in življenje. Dojem glasbe je presegal vsakršno zemeljsko simfonijo ali skladbo. Če bi ju primerjali, bi najboljša zemeljska glasba zvenela kot otroško razbijanje po pločevinastem bobnu. Ne premoremo sposobnosti, da bi dojeli širino in moč glasbe duhovnega sveta, kaj šele, da bi ustvarjali njej podobno. Ko sem se približala vodi, sem pomislila, da bi to lahko bile »žive vode«, ki jih omenja sveto pismo, in zaželela sem si kopeli.

Tik ob vodi sem opazila vrtnico, ki je izstopala med drugimi cvetlicami. Ustavila sem se, da bi si jo ogledala. Njena lepota je jemala dih. Nobena od drugih cvetlic me ni tako očarala. Nežno se je pozibavala v tihi glasbi in v mehkih tonih slavila Gospoda. Opazovala sem njeno rast. Razvijala se je pred mojimi očmi in bila sem ganjena. Želela sem izkusiti njeno življenje, stopiti vanjo in začutiti njenega duha. Ko me je misel prevzela, je bilo, kakor da bi videla vanjo. Kakor da bi imela mikroskopski vid, ki bi mi omogočil prodreti v njene najgloblje kotičke. A je bilo veliko več kot vidno izkustvo. Čutila sem prisotnost vrtnice vsenaokoli sebe, kakor da bi bila dejansko v njej in njen del. Doživljala sem, kakor da bi bila vrtnica. Zibala se je na glasbo drugih cvetlic in obenem ustvarjala tudi svojo melodijo, popolnoma ubrano z melodijami tisočih drugih vrtnic, ki so se ji pridružile. Spoznala sem, da glasba moje vrtnice izvira iz njenih posamičnih delov, da cvetni listi ustvarjajo svoje tone, njihove inteligence pa

37

prispevajo k popolnosti not in ubrano sodelujejo v celotnem učinku radosti. Čutila sem Boga v rastlini in v sebi, njegovo ljubezen, ki se je zlivala v naju. Bili smo eno.

Nikoli ne bom pozabila vrtnice, ki sem jo živela. Izkustvo, samo preblisk veličastnejše radosti, ki je dosegljiva v duhovnem svetu, doživetje enosti z vsem drugim, je bilo tako mogočno, da ga bom večno varovala.

38

Sprejem

Na vrtu se mi je pridružila skupina duhovnih bitij. Mnoga so bila oblečena v svetlo pastelna oblačila, ki so odsevala duh kraja, pa tudi priložnost. Obkrožila so me in zazdelo se mi je, da se zbirajo zaradi nekak-šnega proslavljanja v mojo čast. Umrla sem (ali diplomirala, kakor oni temu rečejo) in prišla so, da bi me pozdravila. Njihovi obrazi so žareli od veselja, kakor da bi zrli v otroka, ki je prvič doživel nekaj neverjetno lepega. Ugotovila sem, da se jih spominjam iz časa pred zemeljskim življenjem. Stekla sem k njim in vsakega posebej objela in poljubila. Prišli so tudi moji angeli varuhi — moji dragi menihi — in poljubila sem tudi njih.

Ko sem zaznala duha v vsakem od njih, mi je postalo jasno, da so tu zato, ker mi želijo pomagati. Spremljevalki, ki sta me vodili, sta mi povedali, da sem umrla prezgodaj. Zato mi ne morejo prirediti pravega sprejema, mi pa dajejo priložnost, da si ogledam, kaj se bo zgodilo, ko se bom vrnila ob pravem času. Zelo srečni so bili, da me vidijo in so mi v oporo, a so vedeli, da se moram vrniti. Nato sta mi pojasnili smrt.

Ko »umremo«, sta rekli moji vodnici, doživimo prehod v drugačno stanje. Naš duh zdrsne iz telesa in se preseli v duhovno domovanje. Ob travmatični smrti zelo hitro zapusti telo, včasih celo pred telesno smrtjo. Če doživimo nesrečo ali požar, na primer, se duh hitro umakne iz telesa, tako da ne trpimo prehudih bolečin. Telo je še nekaj trenutkov videti živo, a duh ga je že zapustil in je spokojen.

Ko umiramo, lahko izbiramo med željo, da bi ostali na zemlji, dokler ne zakopljejo našega telesa, ali pa, kot sem storila tudi jaz, se takoj dvignemo na raven, do katere se je razvil naš duh. Dojela sem, da obstaja veliko razvojnih ravni in da vedno preidemo na tisto, kjer se bomo počutili najbolje. Večina duhov se odloči še malo ostati na zemlji in tolažiti svoje drage; družine se veliko bolj žalostijo kot tisti, ki odidejo. Včasih se duh zadrži tudi dlje, posebno če so žalujoči zelo obupani. Ostane, da bi pomagal zdraviti duha ljubljenih oseb.

Povedali sta mi tudi, da molitev koristi tako duhovnim kot zemeljskim bitjem. Če se bojimo za duha umrlega človeka ali če mislimo, da bo njegov prehod težak, lahko molimo zanj in pokličemo na pomoč duhovne sile.

Rekli sta, da zelo koristi, če v zemeljski obliki poglabljamo duhovno vednost. Več védenja, ko pridobimo, dlje in hitreje napredujemo na drugi strani. Nekateri duhovi, ki jim tega védenja ali vere primanjkuje, ostanejo ujeti na zemlji. Ateisti in tisti, ki jih pohlep, telesna poželenja ali druge posvetne zadeve vežejo na zemljo, stežka preidejo v duhovni svet. Ponavadi jim primanjkuje vere in moči, da bi segli po energiji in svetlobi — morebiti ju niti ne prepoznajo — ki nas potegneta k Bogu. Ti duhovi ostanejo na zemlji, dokler se ne naučijo sprejeti večje moči, ki jih obdaja, in se rešiti zemeljskega sveta. Ko sem v črni gmoti potovala proti svetlobi, sem čutila njihovo prisotnost. Lebdijo v ljubeči in topli temi. Ta deluje nanje zdravilno in sčasoma se naučijo pomakniti naprej in sprejeti večjo toploto in varnost Boga.

Najpomembnejše védenje od vseh pa je vsekakor poznavanje Jezusa Kristusa. Rekli sta mi, da predstavlja vrata, skozi katera se bomo vsi vrnili. Edina vrata, skozi katera se moremo vrniti. Ne glede na to, ali se z Jezusom seznanimo kot zemeljska ali kot duhovna bitja, nazadnje ga moramo sprejeti in se prepustiti njegovi ljubezni.

Prijatelji, ki so me v vrtu obkrožali, so bili polni ljubezni. Uvideli so, da nisem pripravljena na vrnitev, saj bi rada videla še veliko stvari. Ker so mi želeli ustreči, so mi jih pokazali.

39

Mnogi svetovi

Spomin mi je segel še dlje nazaj, pred čas, ko je bila ustvarjena zemlja, v minule večnosti. Zavedela sem se, da je Bog ustvaril mnoge svetove, galaksije in območja, ki presegajo naše razumevanje. Zaželela sem si jih videti. Takoj ko se je želja porodila, so mi misli dale moč in odneslo me je z vrta. Spremljali sta me dve svetlobni bitji, ki sta postali moja vodnika. Naša duhovna telesa so odplula v črnino prostora.

Potovali smo čedalje hitreje in prevzela me je radost letenja. Lahko sem naredila vse, kar se mi je zahotelo, šla, kamor sem si zaželela, potovala hitro — neverjetno hitro — ali počasi. Ljubila sem svobodo, ki sem jo čutila. Stopila sem v neizmernost prostora in spoznala, da ni prazen; bil je poln ljubezni in svetlobe — otipljive prisotnosti Božjega duha. Zaslišala sem mehak, prijeten zvok, oddaljen, a tolažeč zvok, ki me je osrečil. Bil je nekak ton, podoben glasbeni noti, a bolj univerzalen, in izpolnil je ves prostor okoli mene. Sledil mu je drugi, višji, in kmalu sem zaslišala nekakšno melodijo — neizmerno kozmično pesem, ki me je tešila in pomirjevala. Toni so mehko vibrirali in se me dotikali. Čutila sem, da imajo zdravilno moč. Vedela sem, da zdravilno delujejo na vse, česar se dotaknejo; bili so kot duhovni balzam, kot izrazi ljubezni, ki zakrpajo ranjene duhove. Spremljevalca sta mi povedala, da niso vsi glasbeni toni zdravilni — da so tudi taki, ki sprožajo negativne čustvene odzive in so mi v zemeljskem bivanju povzročili bolezen telesa in duha.

Veliko podrobnosti sem pozabila, ostalo pa je precej vtisov. Bilo je, kot da bi potovali dolge tedne, celo mesece, in obiskali smo veliko Božjih stvarstev. Ves čas potovanja sem čutila tolažečo prisotnost Božje ljubezni. »Vrnila« sem se v svoje naravno okolje in vse, kar sem delala, je bilo povsem normalno. Potovala sem v mnoge druge svetove — na zemlje, podobne naši, le veličastnejše in naseljene z ljubečimi, inteligentnimi ljudmi. Vsi smo Božji otroci in ustvaril nam je neskončen prostor. Prepotovala sem neskončne daljave in vedela, da zvezd, ki jih vidim, z naše zemlje ni opaziti. Lagodno, čeprav neznansko hitro, sem potovala skozi galaksije, obiskala še druge svetove in srečala še več Božjih otrok, mojih duhovnih bratov in sester. In vse je bilo spominjanje, vnovično prebujanje. Vedela sem namreč, da sem vsepovsod že bila.

Veliko pozneje sem se v svojem zemeljskem telesu počutila ogoljufano, ker se nisem mogla spomniti podrobnosti teh izkustev. Sčasoma pa mi je postalo jasno, da sem jih pozabila v svoje dobro. Ko bi si mogla priklicati podobe popolnih, veličastnih svetov, ki sem jih bila videla, bi bilo moje življenje polno frustracij, tako da ne bi mogla uresničiti svojega poslanstva. Občutek ogoljufanosti se je umaknil globokemu spoštovanju in hvaležnosti. Bog mi je v svoji milosti daroval ogled svetov, ki jih naši najmočnejši teleskopi ne bodo mogli nikoli ujeti v svoje leče, in spoznala sem ljubezen, ki biva v njih.

40

Izbira telesa

Vrnila sem se na vrt in se pridružila svojima spremljevalkama. V svetovih, ki sem jih bila obiskala, sem videla ljudi, ki so napredovali in si prizadevali, da bi postali čim bolj podobni našemu Očetu. Zanimalo me je, kako se razvijamo na zemlji. Kako napredujemo?

Moja vprašanja so jima ugajala in popeljali sta me na kraj, kjer se duhovi pripravljajo na zemeljsko življenje. Vsi duhovi so odrasli — v duhovnem svetu nisem srečala niti enega otroškega duha. Videla sem, kako si želijo oditi na zemljo. Na zemeljsko življenje so gledali kot na šolo, v kateri se je moč veliko naučiti in razviti lastnosti, ki jim primanjkujejo. Povedali so mi, da smo si vsi želeli priti na zemljo in smo si sami izbrali šibkosti in težavne situacije, da bi mogli zoreti. Razumela sem tudi, da so nam šibkosti včasih dane v lastno dobro. Gospod nam po svoji volji podeli darove in nadarjenosti. Nikoli ne bi smeli primerjati svojih šibkosti ali darov z drugimi. Vsi imamo, kar potrebujemo; enkratni smo. Enakovrednost duhovnih šibkosti ali darov je povsem nepomembna.

Območje tik pred mano in pod mano se je razgrnilo, kot da bi se odprlo okno, in zagledala sem zemljo. Videla sem oboje — zemeljski in duhovni svet. Spoznala sem, da se nekateri pravični duhovni otroci našega nebeškega Očeta niso odločili oditi na zemljo. Raje so v duhovni obliki bivali ob Bogu. Ljudem na zemlji so služili kot angeli varuhi. Obstajajo tudi druge vrste angelov, med njimi so tudi »angeli vojščaki«. Njihova naloga je, da se borijo proti satanu in njegovim angelom. Čeravno imamo vsi svoje angele varuhe, duhove, ki nam pomagajo, nas morajo v nekaterih obdobjih varovati angeli vojščaki, ki jih lahko prikličemo z molitvijo. Zelo veliki so, mišičasti in lepe zunanjosti. Že ob pogledu nanje mi je bilo jasno, da je borba zoper nje povsem jalova. Oblečeni so bili kot vojaki, nosili so čelade in oklepe in opazila sem, da se spretneje gibljejo. Najbolj pa so se razlikovali po avri samozavesti, ki jih je obdajala; bili so popolnoma prepričani o svojih sposobnostih. Nič zlega jih ni moglo prestrašiti in tega so se zavedali. Ko so nenadoma oddrveli na neko poslanstvo (ki mi ni bilo razodeto), me je ganila njihova zaskrbljenost; razumeli so, kako pomembno je, in vedeli so, da jih ne bo nazaj, dokler ga ne bodo izpolnili.

Satan nas hoče dobiti v svojo pest in ko včasih postroji svoje sile zoper koga od nas, potrebujemo posebno zaščito. Varuje nas dejstvo, da ne more brati naših misli, lahko pa prepoznava našo zunanjost, kar je zelo podobno. Naša avra ali zunanjost kaže občutke in čustva duše. Bog jih vidi, angeli jih vidijo in satan jih vidi. Tudi nekateri občutljivejši zemeljski ljudje jih vidijo. Zaščitimo se tako, da nadziramo svoje misli in se odpremo Kristusovi svetlobi, ki jo je moč zaznati tudi v zunanjosti.

Zagledala sem duhove, ki se še niso naselili na zemlji, kako lebdijo ob smrtnih ljudeh. Zagledala sem moškega duha, ki si je prizadeval, da bi združil moškega in žensko na zemlji — svoja starša. Igral je kupida, a je imel precejšnje težave. Videti je bilo, da želita moški in ženska oditi vsak po svoje, in sta trmasto zavračala vsako sodelovanje. Duh jima je dajal napotke, jima prigovarjal, ju poskušal pregovoriti, da bi se združila. Ko so drugi duhovi videli, kakšne težave ima, jih je zaskrbelo, in nekateri so mu pomagali, da bi ju premamil.

Povedali so mi, da se v duhovnem svetu povežemo z nekaterimi bratskimi in sestrskimi duhovi — tistimi, ki so nam posebno blizu. Spremljevalki sta mi pojasnili, da se dogovorimo in naselimo na zemlji kot družinski člani ali prijatelji. Duhovna vez je posledica ljubezni, ki

41

smo jo razvijali v večnosti skupnega bivanja. Včasih se odločimo priti na zemljo s kakimi drugimi duhovi, da bi skupaj opravili neko nalogo. Nekateri se želimo združiti v prizadevanju, da bi spremenili nekatere stvari na zemlji, kar pa lahko najbolje storimo v okoliščinah, ki jih izzovejo izbrani starši ali kdo drug. Nekateri želimo le utreti pot tistim, ki bodo prišli za nami. Vemo, kako bomo v zemeljskem življenju vplivali drug na drugega, in poznamo telesne in vedenjske značilnosti, ki nam jih bo dala družina. Zavedamo se genetskega zapisa smrtnih teles in nekaterih telesnih potez, ki jih bomo imeli. Želimo si jih in jih potrebujemo.

Vemo tudi, da bomo v celicah zemeljskih teles obdržali spomin. Ta zamisel mi je bila povsem nova. Zvedela sem, da se vse misli in izkustva vtisnejo v podzavestni um. Zapisani so v celicah, tako da ima vsaka celica svojo genetsko kodo, pa tudi odtis vsakega izkustva. Spoznala sem, da z genetsko kodo ti spomini prehajajo na naše otroke in utemeljujejo poteze in značilnosti, ki se prenašajo iz roda v rod, kot so nagnjenost k zasvojenosti, na primer, strahovi ali moč. Povedali so mi tudi, da ne ponavljamo življenj na zemlji; ko se zdi, da se »spominjamo« preteklega življenja, se v resnici spominjamo izkustev, zapisanih v celicah.

Spoznala sem, da razumemo vse izzive svojega zapletenega ustroja in z zaupanjem sprejmemo vse okoliščine.

Dane so nam tudi duhovne značilnosti, ki jih potrebujemo za svoje poslanstvo, mnoge so posebej zamišljene za naše potrebe. Naši starši imajo svoj niz duhovnih značilnosti in lahko se zgodi, da bomo nekatere prevzeli, zato si že vnaprej ogledamo, kako jih udejanjajo. Med odraščanjem pridobimo še druge. Tako oblikujemo svojo zbirko duhovnih orodij. Lahko nadaljujemo z učenjem in ugotovimo, kako naj te značilnosti udejanjamo, ali pa se odločimo, da jih ne bomo. Sami izbiramo. Videla sem, da nam je vedno na razpolago prava lastnost, s katero si lahko pomagamo, čeprav je morebiti ne prepoznamo ali se je nismo naučili uporabljati. Zazreti se moramo navznoter. Zaupati moramo svojim sposobnostim; pravo duhovno orodje nam je vedno na dosegu roke.

Potem ko sem nekaj časa opazovala, kako si duhovi prizadevajo združiti mlada človeka, sem posvetila pozornost tistim, ki so se pripravljali oditi na zemljo. Neki izjemno genialen in dinamičen duh je pravkar vstopal v materino telo. Odločil se je priti na zemljo kot duhovno prizadet. Priložnost ga je navduševala in zavedal se je napredka, ki ga bo mogel doseči obenem s starši. Vsi trije so se že davno povezali in načrtovali tako zemeljsko življenje. Odločil se je, da se bo takoj ob spočetju naselil v zemeljskem telesu in gledala sem, kako je zdrsnil v maternico in zaživel v njej. Na moč si je želel čutiti veliko ljubezen svojih zemeljskih staršev.

Zvedela sem, da se duh sam odloči, v katerem obdobju nosečnosti bo stopil v materino telo. Takoj ko se naseli v njem, zaživi zemeljsko življenje. Splav je v nasprotju z naravo. Duh, ki se naseli v telesu, se čuti zavrnjenega in je žalosten. Ve, da mu je bilo telo namenjeno, pa čeprav je bilo spočeto zunaj zakonske zveze ali je poškodovano ali sposobno le nekaj ur življenja. Navda ga tudi sočutje do matere, saj ve, da se je odločila na osnovi znanja, ki ga je imela.

Videla sem mnoge duhove, ki so nameravali oditi na zemljo le za kratek čas in bodo živeli le nekaj ur ali dni po rojstvu. A so bili enako navdušeni kot drugi, saj so vedeli, da imajo cilj, ki ga morajo doseči. Dojela sem, da je bil čas njihove smrti določen že pred rojstvom — kar velja za vse nas. Niso potrebovali razvoja, ki bi jim ga omogočilo daljše zemeljsko življenje; njihova smrt pa bo izziv, ki bo pomagal zoreti staršem. Žalost v duhovnem svetu je močna, a kratkotrajna. Po vnovični združitvi čutimo le radost, ker smo napredovali in smo spet skupaj.

42

Presenetilo me je, koliko načrtov in odločitev sprejmemo v korist drugih. Vsi smo se pripravljeni žrtvovati za druge. Vse se dogaja z namenom, da bi se razvil duh —vsa izkustva, vsi darovi in šibkosti so namenjeni njegovemu razvoju. Zemeljske zadeve so bolj malo ali sploh nič pomembne za duhovni svet. Vse vidimo z duhovnimi očmi.

Vsakomur je določen čas za zemeljsko učenje. Nekateri duhovi se samo rodijo, omogočijo izkustvo drugim in se nato hitro poslovijo od zemeljskega sveta. Drugi doživijo starost, saj le tako izpolnijo svoje poslanstvo in pomagajo drugim, ko jim ponudijo priložnost služenja. Nekateri pridejo zato, da nas vodijo ali nam sledijo, se bojujejo za nas, so bogati ali revni. Utelesijo se, da bi nam zagotovili okoliščine in odnose, ki nam omogočajo učenje ljubezni. Vsi, ki se nam pridružijo na poti, nas vodijo k dokončnemu cilju. Preveriti se moramo v okoliščinah, polnih izzivov, in spoznati, kako živimo najpomembnejšo zapoved — ljubiti drug drugega. Na zemlji smo vsi medsebojno povezani, združeni v enem samem cilju — naučiti se medsebojne ljubezni.

Tik preden mi je prizor o predzemeljskem življenju duhov izginil izpred oči, je mojo pozornost pritegnil eden od ženskih duhov. Bitje je bilo eno od najočarljivejših in najradostnejših, kar sem jih kdaj videla. Prekipevalo je od energije in izžarevalo nalezljivo radost. Začudeno sem ga opazovala, nato pa prepoznala občutek tesne povezanosti med nama, pa tudi ljubezen, ki jo je čutilo zame. Spomin na ta trenutek je skoraj povsem izhlapel, a vedela sem, da ga ne bom nikoli pozabila. Prepričana sem bila, da bo nekomu najljubši angel.

Ko sem opazovala obstoj, ki mu sledi smrtno življenje, sem močno občutila lepoto in veličastnost vseh duhov. Vedela sem, da sem tu že bila, da smo bili tu že vsi in da sta nas vse izpolnjevali svetloba in lepota. Navdala me je misel, ki se je dotikala vseh: »Ko bi se mogli videti pred rojstvom, bi bili presenečeni nad svojo inteligenco in veličastjem. Rojstvo je spanje in pozaba. «

43

Pijanec

Odločitev za prihod na zemljo je podobna izbiri univerze in študijske smeri. Na različnih stopnjah duhovnega razvoja smo in izberemo tiste okoliščine na zemlji, ki najbolj ustrezajo našim duhovnim potrebam. Ko obsojamo pomanjkljivosti ali napake drugih ljudi, dokazujemo enake pomanjkljivosti v sebi. Na zemlji nimamo védenja, ki bi nam dopuščalo, da bi sodili.

Zdelo se je, da mi hoče duhovni svet to ponazoriti, saj so mi nebesa spet izginila spred oči in zagledala sem zemljo. Tokrat mi je pogled pritegnil ulični vogal v večjem mestu. Na pločniku ob večji stavbi je ležal pijan moški. Ena od mojih vodnic je rekla: »Kaj vidiš?«

»No, pijanca, ki leži v svojih izbljuvkih,« sem rekla in nisem razumela, zakaj si moram to ogledati.

Moji vodnici je popadlo navdušenje. Rekli sta: »Pokazali ti bova, za koga gre.«Tedaj se mi je razodel njegov duh in zagledala sem krasnega moškega, polnega svetlobe.

Izžareval je ljubezen in spoznala sem, da v duhovnem svetu uživa veliko spoštovanje. Na zemljo je prišel kot učitelj, da bi pomagal prijatelju, s katerim je bil duhovno povezan.

Njegov prijatelj je bil ugleden odvetnik, čigar pisarna je bila nekaj ulic proč. Čeprav se pijanec ni spominjal njunega dogovora, je bila njegova naloga, da ga opominja na potrebe drugih. Videla sem, da je odvetnik sočutne narave, a pogled na pijanca ga je dodatno spodbujal, tako da je še bolj pomagal ljudem, ki so ga potrebovali. Vedela sem, da se bosta srečala in bo odvetnik prepoznal pijančevega duha — videl bo človeka v njem — kar ga bo zelo ganilo in storil bo še več dobrega. Nikoli ne bosta prepoznala dogovorjenih vlog, ki ju igrata, a bosta kljub temu izpolnila svoji poslanstvi. Pijanec je žrtvoval svoj čas na zemlji za dobrobit drugega. Razvijal se bo naprej in dano mu bo vse, kar bo potreboval za nadaljnjo rast.

Spomnila sem se svojih srečanj z ljudmi, ki so mi bili nekako znani. Takoj ob prvem srečanju sem začutila bližino, ki si je nisem znala razložiti. Zame so imeli poseben pomen. Zdaj mi je bilo jasno, da so mi bili poslani na pot.

Spremljevalki sta se spet oglasili, me prebudili iz misli in mi povedali, da ne smem nikoli soditi drugih, saj mi primanjkuje čistega védenja. Ljudje, ki so stopali mimo pijanca na vogalu, niso mogli videti plemenitega duha v njem. Sodili so po zunanjem videzu. Tudi jaz sem zmotno sodila, ko sem potihem obsojala ljudi zaradi bogatenja ali zunanjih lastnosti. Zdaj sem uvidela, kako nepravična sem bila in da se mi še sanjalo ni, kakšno življenje živijo, še najmanj pa sem prepoznala njihovega duha.

Pomislila sem: »Kajti vedno naletiš na uboge, in ko se to zgodi, jim pomagaj. « A me je še naprej mučilo, čeprav je bil stavek iz Svetega pisma. Zakaj moramo imeti uboge ob sebi? Zakaj ne more Bog poskrbeti za vse? Zakaj ne prišepne odvetniku, naj deli svoj denar z drugimi? Vodnici sta spet posegli v moje razmišljanje: »Med vami se sprehajajo angeli, ki jih ne prepoznate.«

Bila sem zmedena. Vodnici sta mi pomagali razumeti. Vsi imamo potrebe, ne le reveži. V duhovnem svetu smo se zavezali, da si bomo pomagali. Žal pa davno sklenjene dogovore zelo počasi uresničujemo. Zato nam Bog pošilja angele, ki nas spodbujajo in nam pomagajo uresničevati obveznosti, ki smo jih bili sprejeli. Noče nas siliti, lahko pa nas spodbudi. Ne vemo, kdo so ta bitja —podobna so vsem drugim — a so z nami pogosteje, kot se zavedamo.

44

Nisem se počutila okarano, a sem se zavedela, da sem povsem napačno razumela — in podcenjevala — Božjo pomoč. Bog nam pomaga, kolikor more, ne da bi posegal v naše osebne sposobnosti in svobodno voljo. Pripravljeni moramo biti na medsebojno pomoč. Uvideti moramo, da so reveži prav toliko vredni našega spoštovanja kot bogati. Pripravljeni moramo biti sprejeti vse ljudi, tudi tiste, ki so različni od nas. Vsi so vredni naše ljubezni in prijaznosti. Nobene pravice nimamo, da bi bili nestrpni ali jezni ali »naveličani«. Nobene pravice nimamo, da bi zviška zrli na druge ali jih v svojem srcu obsojali. Edino, kar odnesemo iz življenja na zemlji, so dobra dela, ki smo jih napravili za druge. Razumela sem, da bomo zaradi dobrih del in prijaznih besed stokrat blagoslovljeni. Moč bomo našli v svojem usmiljenju.

Nekaj časa smo vse tri molčale. Pijanec mi je zginil izpred oči. Dušo sta mi napolnila ljubezen in razumevanje. O, ko bi mogla pomagati drugim, kot je ta pijanec pomagal svojemu prijatelju. O, ko bi mogla prinašati blagoslov ljudem v svojem življenju. V duši se mi je razlegala poslednja resnica: Moč bomo našli v svojem usmiljenju.

45

Molitev

Ponižno sem sprejemala spoznanja o človeštvu in o božanski vrednosti vsake duše, ki so pritekala vame. Silno sem zahrepenela po močnejši svetlobi in globljem znanju. Nebesa so se odmaknila in zagledala sem zemeljsko oblo, ki se je vrtela v prostoru. Videla sem nešteto lučic; kot svetilniki so žarele svojo svetlobo kvišku. Nekatere so bile večje in so sijale kot močni laserski žarki. Druge so bile podobne drobnim paličastim svetilkam, nekatere so bile le iskrice. Presenečena sem bila, ko so mi povedali, da so ti žarki molitve zemeljskih ljudi.

Videla sem angele, ki so hiteli, da bi uslišali molitve. Organizirani so bili tako, da so čim bolj pomagali. Leteli so od človeka do človeka, od molitve do molitve, delo jih je izpolnjevalo z ljubeznijo in z radostjo. Veselilo jih je, da so mogli pomagati, še posebej pa so se radostili, ko je kdo molil tako iskreno in predano, da so lahko v trenutku odgovorili. Vedno so se najprej odzvali svetlejšim, močnejšim molitvam, nato pa še vsem drugim zapored, dokler niso odgovorili na vse. Opazila sem tudi, da neiskrene, žebrajoče molitve slabo svetijo; in ker nimajo kaj dosti moči, so le redke uslišane.

Zatrdili so mi, da so vse molitve, ki izražajo željo, uslišane. Ko molimo za druge ali če se zgodi, da nekaj zelo potrebujemo, oddajamo močne in usmerjene žarke, ki so takoj vidni. Zvedela sem tudi, da je najmočnejša materina molitev za otroka. Najbolj čista je, saj temelji na močni želji in včasih tudi na obupu. Toda z molitvijo smo vsi sposobni doseči Boga.

Molitve, v katerih prosimo za uresničitev želje, moramo izreči, nato pa jih odposlati od sebe in zaupati v moč Boga, ki nam bo odgovoril nanje. Vedno pozna naše potrebe in samo čaka na vabilo, da bi se nam odzval. Ima moč, da se odzove na vse molitve, vežeta ga le lastni zakon in naša svobodna volja. Prositi moramo, naj njegova volja zavzame mesto naše. Moramo mu zaupati. Če bomo prosili z iskreno željo in ne da bi dvomili, bomo uslišani.

Tudi molitve za druge imajo veliko moč, a so uslišane le tedaj, ko ne posegajo v njihovo svobodno voljo — ali ne onemogočajo zadovoljevanja njihovih potreb. Bog nam dovoljuje, da delujemo s svobodno voljo, a nam je pripravljen tudi pomagati, kolikor more. Če je vera naših prijateljev šibka, jih lahko podpre moč našega duha. Če so bolni, jim z molitvijo lahko pomagamo ozdraveti — če bolezen ni vnaprej določena kot izkustvo rasti.

Če so blizu smrti, ne smemo pozabiti, da moramo prositi, naj se zgodi Božja volja, sicer lahko oviramo njihov prehod. Ljudem lahko neskončno pomagamo. Svojim družinam, prijateljem in drugim ljudem smo v veliko večjo pomoč, kot si moremo misliti.

Vse to se je zdelo tako preprosto — sprva celo popreproščeno. Vedno sem mislila, da je molitev nekaj dolgotrajnega. Mislila sem, da moramo sitnariti in kar naprej drezati v Boga, dokler nas ne usliši. Imela sem svoj sistem. Začela sem tako, da sem prosila za kako stvar, ki sem jo potrebovala. Nato sem se zatekla k podkupovanju in mu namigovala, da mu bo koristilo, če mi bo pomagal. Če mi ni uspelo, sem se lotila kupčevanja, mu ponudila kako posebno dejanje ubogljivosti ali žrtvovanja, s katerim bi si zaslužila njegov blagoslov. Nato sem obupala in spet prosila; ko pa sem uvidela, da ničesar ne dosežem, sem naposled zagnala hrup. Metoda ni bila učinkovita, saj sem prejela dosti manj odgovorov, kot sem upala. Moje molitve so bile dokazi dvoma. Podvigi so bili posledica pomanjkanja vere v njegovo pripravljenost, da mi pomaga. Temeljili so zgolj na mojih potrebah. Dvomila sem, da je

46

pošten in sposoben, in nisem bila prepričana, da me sploh posluša. Vsi ti dvomi so dvignili zid med nama.

Zdaj mi je bilo jasno, da Bog sliši naše molitve in da prej kot mi pozna naše potrebe. Videla sem, da se obenem z angeli pripravljeno odziva na naše molitve in da ga to osrečuje. Obenem pa sem tudi spoznala, da deluje z ugodne izhodiščne točke, ki je mi ne moremo zaznati. Vidi v naše večne preteklosti in prihodnosti in pozna naše večne potrebe. V svoji veliki ljubezni se odziva na molitve v skladu s svojim večnostnim in vsevednim pogledom. Popolno se odziva na vse naše molitve. Dojela sem, da mi svojih prošenj ni treba nepopustljivo ponavljati, kakor da jih ne bi mogel takoj razumeti. Potrebni sta vera in potrpežljivost. Dal nam je svobodno voljo, in ko ga za kaj prosimo, sprejemamo njegovo voljo v svoje življenje.

Razumela sem tudi, kako pomembno je, da se mu zahvalimo za stvari, ki jih dobimo. Hvaležnost je večna vrednota. Prositi moramo ponižno in v hvaležnosti bomo dobili. Bolj ko se Bogu zahvaljujemo za milost, ki nam jo daje, bolj bomo odprti zanjo. Prekipeva od želje, da bi nas blagoslavljal. Če bomo odprli srce in um njegovi milosti, je bomo imeli na pretek. Vedeli bomo, da živi. Postali bomo kot angeli in pomagali drugim, ki to potrebujejo. Svetlo bomo žareli v molitvi in služenju — olju za naše svetilke, ki jih prižigata sočutje in ljubezen.

47

Svèt moških

Spet sem se znašla ob svojih spremljevalkah na vrtu in zemlja je izginila. Povedli sta me v veliko stavbo. Vstopile smo in na moč so me presenetili njeni detajli in lepota. Stavbe v duhovnem svetu so prekrasne; vse linije in vogali in podrobnosti so oblikovani tako, da se popolnoma ujemajo s celotno strukturo in dajejo občutek celosti. Vse strukture in stvaritve so umetniška dela.

Popeljali sta me v sobo, ki je bila izbrano oblikovana in opremljena. Ko sem vstopila, sem zagledala skupino moških, ki so sedeli vzdolž daljše stranice ledvičasto oblikovane mize. Potisnili sta me naprej, dokler jim nisem stala nasproti na mestu, kjer je bila miza najožja. V trenutku me je zbodlo spoznanje, da za mizo sedi dvanajst moških in nobene ženske.

Ker sem na zemlji razmišljala precej samostojno, nisem bila ravnodušna do vloge, ki jo imajo ženske na svetu. Prizadevala sem si za enakopravnost in pošteno ravnanje in bila sem trdno prepričana, da smo v skoraj vseh okoljih sposobne enakovredno tekmovati z moškimi. Za hip sem se nejevoljno odzvala na ta svčt moških, v katerem ni bilo nobene ženske, a sem se privajala novemu gledanju na različni vlogi spolov. Spoznanje me je preblisnilo, ko sem opazovala nastanek zemlje. Tedaj sem opazila razlike med Adamom in Evo. Pokazano mi je bilo, da je bil Adam bolj zadovoljen s svojim življenjem v rajskem vrtu in da je bila Eva nemirnejša. Tako močno si je želela postati mati, da je bila pripravljena tvegati smrt. Ni se »vdala« skušnjavi, ampak se je zavestno odločila, da bo ustvarila okoliščine, v katerih jo bo mogla uresničiti. Nazadnje je pripravila Adama do tega, da je tudi on ugriznil v jabolko. Tako sta človeštvu prinesla smrtnost, ki nam je sicer omogočila, da imamo otroke — a tudi umremo.

Razumela sem, da Božji duh zaupa Evi in da je vloga žensk izjemno pomembna. Njihov čustveni ustroj jim omogoča, da se bolj odzivajo na ljubezen, zato jim Božji duh lahko bolj zaupa. Zaradi vloge, ki jo imajo kot matere, imajo kot ustvarjalke poseben odnos do Boga.

Videla sem tudi nevarnost, ki jim jo nastavlja satan. Proces skušnjave, ki je potekal na vrtu, je prenesel v zemeljski svet. Ženske spravlja v skušnjavo in si prizadeva uničiti družine in človeštvo. Spoznanje me je vznemirilo, a sem vedela, da še kako drži. Njegov načrt je očiten. Žensk se loteva v njihovem nemiru in izkorišča moč njihovih čustev — prav tistih, ki so dali Evi moč za spremembo, ko je bil Adam preveč zadovoljen s svojim življenjem. Satan napada odnos med možem in ženo in ju oddaljuje, domove uničuje s privlačnostjo spolnosti in pohlepa. Zaradi razdrtih domov najbolj trpijo otroci, ženske pa obteži strah in mogoče tudi krivda — krivda, ko vidijo razpad svojih domov, in strah pred prihodnostjo. Satan nato izrablja strah in krivdo in z njima spodkopava božansko določen cilj, ki ga imajo ženske na zemlji. Rekli so mi, da si najprej skuša podvreči ženske, saj jim moški zlahka sledijo. Tako sem uvidela razliko v vlogah moških in žensk, pa tudi dojela njihovo nujnost in lepoto.

V tej novi luči sem mirno sprejela dejstvo, da svèt sestavljajo le moški. Vedela sem, da imajo svojo vlogo, tako kot imam jaz svojo. Sprejeli so me z ljubeznijo in v hipu sem se pomirila ob njih. Staknili so glave in se posvetovali. Nato me je eden od njih nagovoril. Rekel je, da sem prezgodaj umrla in da se moram vrniti na zemljo. Čutila sem, da mi govorijo, kako pomembna je moja vrnitev na zemljo, kjer moram izpolniti svoje poslanstvo, a sem se jim v srcu upirala. Bila sem doma in zdelo se mi je, da ine nobene besede ne bodo mogle prepričati,

48

naj odidem. Spet so se posvetovali in me vprašali, ali si želim ogledati svoje življenje. Vprašanje je zvenelo kot ukaz. Omahovala sem; na tem čistem in ljubečem kraju si nihče ne želi ogledovati svoje smrtne preteklosti. Opozorili so me, da je ogled zelo pomemben, torej sem pristala. Pojavila se je svetloba in začutila sem Odrešenikovo ljubezen ob sebi.

Stopila sem na levo, da bi si ogledala obnovo svojega zemeljskega življenja. Potekala je na mestu, kjer sem stala poprej. Življenje se mi je prikazovalo v obliki izjemno natančnih hologramov, ki so se nizali z neznansko hitrostjo. Presenečalo me je, da zmorem sprejeti toliko podatkov. Razumevanje je presegalo spomin na posamične dogodke. Podoživljala sem lastne občutke, a sem ves čas tudi vedela, kaj so čutili in mislili drugi. Zaznavala sem njihove misli in občutke o meni. Bili so trenutki, ko so se mi nekatere zadeve pokazale v novi luči. »Da,« sem si govorila. »O, da. Zdaj razumem. No, kdo bi si bil mislil? Ampak seveda, jasno, da je tako.« Videla sem razočaranje, ki sem ga povzročila drugim, in zvilo me je v dve gubč, ko so me preplavili njihovi občutki in še dopolnjevali moj občutek krivde. Razumela sem trpljenje, ki sem ga povzročila, in ga čutila. Zatrepetala sem. Videla sem, koliko žalosti sem izzvala s svojo slabo voljo, in čutila sem to žalost. Videla sem svojo sebičnost in srce mi je vpilo po utehi. Kako sem mogla biti tako brezdušna?

Nato pa sem sredi trpljenja zaznala, kako me preplavlja ljubezen moških, ki so sedeli ob mizi. Razumevajoče in sočutno so si ogledovali moje življenje. Upoštevali so vse okoliščine — moje odraščanje, stvari, ki sem jih prevzela, bolečino, ki so mi jo zadali drugi, priložnosti, ki so mi bile dane ali ne. In uvidela sem, da me ne sodijo. Sama sem se sodila. Njihova ljubezen in milost sta bili vsestranski. Ne bi me mogli bolj spoštovati. Še posebej pa sem jim bila hvaležna za ljubezen, ko se je začelo odvijati naslednje obdobje mojega življenja.

Zagledala sem »valujoči učinek«, kot so ga imenovali. Spoznala sem, kako pogosto sem krivično ravnala z ljudmi, ti pa so se nato podobno obnašali do tistih, s katerimi so bili povezani. Veriga je kot krog domin tekla od žrtve do žrtve, dokler se ni vrnila na začetek — k meni, žaljivki. Valovi so se širili navzven in se nato vračali. Užalila sem veliko več ljudi, kot sem mislila in se spomnila, zato sem še huje trpela.

Odrešenik je stopil k meni, bil je poln pozornosti in ljubezni. Njegov duh mi je dal moč. Rekel mi je, da se prehudo sodim. »Prestroga si do sebe,« je dejal. Nato mi je pokazal nasprotno stran »valujočega učinka«. Videla sem se pri dobrih delih, preprostih dejanjih nesebičnosti, in spet opazovala, kako se valovi širijo navzven. Prijateljica, do katere sem bila prijazna, je bila nato prijazna z eno od svojih prijateljic in veriga se je nadaljevala. Moje preprosto dejanje je stopnjevalo ljubezen in srečo v življenju drugih. Opazovala sem, kako njihova sreča raste in pozitivno deluje na njihovo življenje. Bolečino je nadomestila radost. Čutila sem ljubezen, ki jih je navdajala, in njihovo radost. Vse to zaradi enega samega drobnega, prijaznega dejanja. Prešinila me je mogočna misel in vztrajno sem si jo ponavljala: »Pomembna je samo ljubezen. Pomembna je samo ljubezen in ljubezen je radost.« Spomnila sem se besed iz svetega pisma: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju,« (Janez l0, l0) in srce mi je prekipevalo od veselja.

Vse se je zdelo povsem preprosto. Če smo prijazni, imamo radosti na pretek. Nenadoma se mi je porodilo vprašanje: »Zakaj tega že prej nisem vedela?« Odgovoril mi je Jezus ali eden od moških in odgovor se je vsadil vame. Potonil je v najtemnejši kotiček moje duše in za zmeraj spremenil moj pogled na trpljenje in nasprotovanje: »Na zemlji si potrebovala tako negativna kot pozitivna izkustva. Najprej moraš spoznati žalost, šele nato moreš čutiti radost.«

49

Vsa moja izkustva so dobila nov pomen. Spoznala sem, da v življenju pravzaprav nisem naredila nobene napake. Vsako izkustvo je bilo orodje, ki mi je pomagalo zoreti. Nesrečna doživetja so mi pomagala, da sem se bolje spoznala, nato pa sem se jim naučila izogniti. Videla sem tudi, da sem čedalje bolj pomagala drugim. Pa ne samo to, razumela sem, da so mi nekatera izkustva pripravili angeli varuhi. Izkusila sem radost in veselje, vse pa je bilo namenjeno mojemu napredovanju na višje ravni vednosti. Ko sem trpela, so mi angeli varuhi stali ob strani in mi pomagali, kolikor so mogli. Včasih jih je bilo okoli mene cel kup, včasih le nekaj. Pogosto sem ponavljala iste napake in škodljivo ravnala, dokler nisem sprejela nauka. A več ko sem se naučila, več vrat priložnosti se mi je odpiralo. In bila so resnično odprta. Izkazalo se je, da sem mnoge stvari izpeljala z Božjo pomočjo, čeravno sem bila prepričana, da sem jih naredila sama.

Pregled življenja je od negativnih izkustev razmeroma hitro prešel k pozitivnim. Drugače sem začela gledati nase, saj sem lahko ocenjevala svoje grehe in pomanjkljivosti v večrazsežnostni luči. Da, bili so boleči zame in za druge, a so bili orodje, s katerim sem se učila, popravljala svoje vedenje in razmišljanje. Spoznala sem, da so odpuščeni grehi izbrisani. Kakor da bi jih prekrilo novo razumevanje, nova življenjska usmeritev, ki onemogoča njihovo ponavljanje. A čeprav je greh izbrisan, ostane poučni del izkustva. Pomaga nam rasti in stopnjuje sposobnost, da pomagamo drugim.

Širše védenje mi je omogočilo pogled iz drugega zornega kota, tako da sem si mogla zares odpustiti. Doumela sem, da se odpuščanje začne s samoodpuščanjem. Če si ne morem odpustiti, je nemogoče, da bi odpustila drugim. In drugim moram odpustiti. Prejemam, kar dajem. Če želim odpuščanje, ga moram najprej podeliti. Ugotovila sem tudi, da sem ljudem najtežje odpustila in najbolj obsojala prav tisto, kar je bilo lastno tudi meni, ali sem se vsaj bala, da mi je. Ogrožale so me lastne slabosti ali možne slabosti, ki sem jih opažala v drugih.

Doumela sem, kako škodljiv je pohlep po zemeljskih stvareh. Resnična rast je samo duhovna in posvetne stvari, kot so imetje ali razuzdani apetiti, mračijo duha. Spremenijo se v naše bogove in nas vežejo na meso, tako da ne moremo izkusiti razvoja in radosti, ki nam ju želi Bog.

Spet mi je bilo povedano, tokrat sicer ne z besedami, ampak s tihim sporočilom, da je ljubezen do drugih najpomembnejše, kar morem uresničiti na zemlji. A da bi ljubila druge, moram najprej zares ljubiti sebe. V meni sta Kristusova lepota in svetloba — videl ju je! — a ju moram sama najti v sebi. Storila sem to, kakor da bi mi bilo zapovedano, in uvidela, kako sem bila potlačila naravno lepoto svoje duše. Morala sem ji pustiti, da zasije, kot je sijala nekoč.

Pregleda je bilo konec. Možje so tiho obsedeli in mi žarčili svojo vsestransko ljubezen. Odrešenik je stal ob meni v vsej svoji svetlobi, se mi smehljal in bil zadovoljen z mojim napredkom. Možje so se spet posvetovali, nato pa se obrnili k meni. »Nisi dopolnila svojega poslanstva na zemlji,« so rekli. »Nazaj moraš. Vendar te ne bomo silili, sama se moraš odločiti.

Ne da bi kaj dosti omahovala, sem rekla: »Ne, ne, ne morem se vrniti. Sem spadam. To je moj dom. « Odločena sem stala pred njimi in vedela, da me nič ne more pripraviti do tega, da bi se premislila.

Eden od mož je odločno spregovoril: »Tvoje delo ni dokončano. Bolje je, da se vrneš.«

50

Nisem hotela nazaj. Že v otroštvu sem se naučila zmagovati in zdaj sem uporabila vse potrebne veščine. Vrgla sem se na tla in zajokala: »Nočem nazaj,« sem cvilila, »in nihče me ne bo prisilil. Ostala bom tu, saj spadam sem. Z zemljo sem opravila.«

Jezus je stal nedaleč od mene na moji desni in žarel v svoji sijoči svetlobi. Približal se mi je in začutila sem njegovo skrb. Zaznala sem, da se malce tudi zabava. Veselil se me je, razumel moje razpoloženje in sočustvoval z mojo željo, da se ne bi vrnila. Vstala sem in rekel je zboru: »Pokažimo ji njeno poslanstvo.« Nato se je obrnil k meni in rekel: »Spoznala boš svoje poslanstvo, tako da se boš mogla bolje odločiti. A po tem spoznanju se boš morala. In če se boš vrnila v zemeljsko življenje, ti bomo poslanstvo in veliko tega, kar smo ti pokazali, zbrisali iz spomina.«

Nejevoljno sem se strinjala in pokazali so mi moje poslanstvo.Tedaj sem vedela, da moram nazaj. Čeravno sem nerada zamenjala prečudoviti svet svetlobe

in ljubezni za muke in negotovost, me je nujnost poslanstva prisilila k odhodu. Toda najprej so mi vsi prisotni, tudi Jezus, morali nekaj obljubiti. Izsilila sem obljubo, da me bodo v trenutku, ko bo moje poslanstvo dopolnjeno, vzeli nazaj domov. Na zemlji nisem želela preživeti niti minute več, kot je potrebno. Moj dom je bil pri njih. Strinjali so se in sprožili priprave za moj odhod.

Približal se mi je Odrešenik in izrazil svoje zadovoljstvo nad mojo odločitvijo. Opomnil me je, da se po vrnitvi na zemljo ne bom spominjala svojega poslanstva. »Ko boš na zemlji, ne tuhtaj o svojem poslanstvu,« je rekel. »Zgodilo se bo o pravem času.«

»Kako dobro me pozna!« sem pomislila. Vedela sem, da bi svoje poslanstvo na zemlji, ko bi se ga zavedala, izpolnila čim hitreje bi mogla, zato pa precej neučinkovito. Zgodilo se je, kot je napovedal Odrešenik. Podrobnosti o poslanstvu so se mi zabrisale v spominu. Niti najmanjšega namiga nanj se ne spominjam in prav nič mi ni do tega, da bi tuhtala o njem.

Kar zadeva Gospodovo obljubo, da me bo vzel nazaj v trenutku, ko bom dopolnila svoje poslanstvo, mi njegove poslednje besede še vedno zvenijo v ušesih: »Dnevi na zemlji so kratki. Ne boš dolgo tam in vrnila se boš k nam.

51

Slovo

Obdalo me je na tisoče angelov. Bili so živahni in zadovoljni, ker sem se odločila vrniti. Slišala sem, kako se veselijo in me opogumljajo s svojo ljubeznijo.

Ko sem se ozrla okoli sebe in se mi je srce topilo od ljubezni, ki so jo žareli vame, so začeli prepevati. Nisem še slišala glasbe, ki bi jo bilo mogoče primerjati z njihovo, tudi tista, ki je zvenela na vrtu, ji še zdaleč ni bila podobna. Bila je veličastna, čudovita, neustavljiva, zbujala je strahospoštovanje in bila je namenjena meni. Prepevali so spontano, a je niso izvajali na pamet; bilo je, kot da bi v tistem trenutku privrela iz njih. Njihovi glasovi so bili čisti in vsaka nota je bila jasna in nežna. Ne spominjam se pesmi, ki so jo peli, a povedali so mi, da jih bom še slišala peti. Prepustila sem se solzam, se topila v njihovi ljubezni in nebeški glasbi — komaj sem verjela, da je tako nepomembni duši, kot sem jaz, namenjeno tako občudovanje. In vedela sem, da smo v večnosti vsi pomembni. Vsaka duša ima neprecenljivo vrednost. Ponižnost in hvaležnost sta mi prevevali duha in pred mano se je razgrnil še zadnji pogled na zemljo.

Nebesa so se umaknila in zagledala sem zemljo z milijardami ljudmi na njej. Videla sem, kako grabijo po življenju, se motijo, doživljajo prijaznost, odkrivajo ljubezen, se žalostijo zaradi smrti, in videla sem angele, ki lebdijo okoli njih. Poznali so jih po imenih in pazili nanje. Veselili so se, ko se je zgodilo kaj dobrega, in se žalostili zaradi napak. Plavali so po zraku, pomagali, usmerjali in varovali. Videla sem, da lahko pokličemo na pomoč na tisoče angelov, če prosimo z vero. V njihovih očeh smo vsi enaki, pa naj bomo majhni ali veliki, nadarjeni ali prizadeti, vodje ali privrženci, svetniki ali grešniki. Vsi smo dragoceni in vse nas pozorno čuvajo. Njihova ljubezen nikoli ne ugasne.

Pogleda je bilo konec in še zadnjič sem se zazrla v svoje večne prijatelje, v spremljevalki, v tri zveste angele pomočnike in še mnoge druge, ki sem jih spoznala in ljubila. Bili so veličastni, plemeniti in čudoviti in vedela sem, da sem ujela le preblisk njihovih duš. Podarjen mi je bil pogled na nebeško preddverje, na del rajskega doma, v katerem biva védenje, ki presega moje najgloblje sanje. V njem nas čakajo načrti, poti in resnice, nekatere so starodavne, druge bomo morali šele ustvariti. Pokukala sem v nebesa in pogled bom skrbno čuvala. Pojoči angeli, ki so mi polnili srce z ljubeznijo, tako da sem zajokala, so bili zadnje doživetje v duhovnem svetu. Vračala sem se domov.

52

Vrnitev

Nobenih besed slovesa; nenadoma sem se spet znašla v bolniški sobi. Vrata so bila še vedno napol odprta, nad umivalnikom je gorela lučka in na postelji je odeja prekrivala moje telo. Oblebdela sem v zraku, pogledala navzdol nanj in začutila odpor. Bilo je videti mrzlo in težko. Spominjalo me je na starega pajaca, ki so ga vlekli po blatu in umazaniji. Počutila sem se, kakor da bi se pravkar oprhala, zdaj pa si moram natakniti to težko, mrzlo, blatno oblačilo. Toda vedela sem, da moram — obljubila sem — in da moram pohiteti. Ko bi še kako sekundo razmišljala, bi mi pogum pošel in bi zbežala. Duh mi je hitro smuknil v telo. Ko mi je uspelo, je obljuba, da bom to storila, postala naravni proces, nad katerim nisem imela nadzora.

Okorna teža in hlad telesa sta bila odvratna. Začela sem trzati v njem, kakor da bi spuščali skozme električni tok. Zaznala sem telesno bolečino in polastila se me je neutolažljiva potrtost. Potem ko sem izkusila radost duhovne svobode, sem spet postala ujetnik mesa.

Ležala sem ujeta v svojem telesu, ko so se ob postelji spet pojavili moji trije starodavni prijatelji. Prišli so moji dragi menihi, duhovni pomočniki, da bi me potolažili. Bila sem tako strahotno slabotna, da jih nisem mogla pozdraviti, kot bi jih rada. Bili so poslednji klic lepote in čistosti bivanja, ki sem ga bila izkusila, in z vsem srcem sem si želela seči k njim in se jim zahvaliti za lepo in večno prijateljstvo. Še enkrat sem si želela reči: »Ljubim vas.« Strmela sem vanje skozi solze in upala, da razumejo.

Besede niso bile potrebne; vse so razumeli. Molče so stali ob meni in mi ljubeče zrli v oči, izpolnjevali so me z duhom, ki je premagoval vsakršno trpljenje. Nekaj dragocenih sekund smo se gledali in naša srca so se razumela. V tistih trenutkih so mi predali sporočilo, ki ga bom vedno varovala kot svet spomin na večno prijateljstvo. Njihova prisotnost in besede so mi bile v veliko uteho. Vedela sem, da poznajo moje občutke, pa tudi pot novega življenja, ki je bilo pred mano, bolečino, ki jo bom čutila zaradi njihove izgube, razočaranja zemeljskega življenja, naporno potovanje, ki me čaka. Zadovoljni so bili z mojo odločitvijo o vrnitvi na zemljo. Prav sem se odločila. »Zaenkrat počivaj, so mi rekli. Izzvali so mi občutek spokojnosti in umirjenosti. Močno me je prevzel in zdrsnila sem v globok, zdravilen spanec. Ko sem tonila vanj, sta me ovijali lepota in ljubezen.

Ne vem, kako dolgo sem spala. Ko sem spet odprla oči, je bilo dve zjutraj. Štiri ure so minile od moje smrti. Nisem vedela, koliko časa sem preživela v duhovnem svetu, a štiri ure se mi nikakor niso zdele dovolj dolge za vse, kar se mi je pripetilo. Nisem vedela, ali so me bili kako oživljali, ali je bil medtem kdo ob moji postelji. Počutila sem se spočito, nisem pa se mogla otresti globoke potrtosti. Podoživljala sem izkustvo, si še enkrat vse zavrtela v umu in spoznala, kakšen čudež se mi je zgodil, saj sem resnično obiskala Odrešenika sveta, ki me je stisnil v objem. Slabost je plahnela, ko sem razmišljala o védenju, pridobljenem v njegovi prisotnosti, vedela pa sem tudi, da mi bo njegova svetloba dajala moč in tolažbo, ko ju bom potrebovala.

Nameravala sem zapreti oči in se spet predati spancu, ko sem zaslišala premikanje ob vratih. Skušala sem se dvigniti na komolec, da bi bolje videla, in zagledala čudno bitje, ki je molilo glavo skozi vrata. Stisnilo me je od strahu. Nato se je pojavilo še eno. Bili sta najbolj zoprni in odvratni bitji, ki si jih je mogoče zamisliti. Nato pa jih je pet prestopilo prag in strah me je povsem ohromil. Bila so napol človeška in napol živalska — majhna, mišičasta bitja z dolgimi

53

kremplji in z divjimi, čeprav človeškimi obrazi. Bližala so se postelji, renčala, preteče godrnjala in sikala. Bila so polna sovraštva in zavedela sem se, da me hočejo ubiti. Hotela sem zavpiti, a sem bila preslabotna ali pa ohromljena od strahu in se nisem mogla premakniti. Povsem nemočno sem gledala, kako se je oddaljenost zmanjšala na kak poldrugi meter.

Nenadoma se je nad mano pojavila velikanska svetlobna kupola, videti je bila steklena, in bitja so planila naprej, saj so prepoznala grožnjo. Kupola me je zavarovala. Besno so razbijala po njej in si prizadevala splezati nanjo, da bi me dosegla. A kupola je bila previsoka, zato so še bolj pobesnela. Vreščala so in preklinjala in sikala in pljuvala. Bilo me je groza, ko sem se čutila ujeto na postelji. Bila so vztrajna in nisem vedela, ali bo kupola zdržala.

Ko sem pomislila, da ne bom zmogla in bo vsega konec, saj me je strah povsem premagal, so se vrnili v sobo moji trije dragi angeli menihi in bitja so zbežala. Angeli so mi prigovarjali, naj se ne bojim, ker sem zaščitena. Povedali so mi, da je satan pobesnel zaradi moje odločitve, da se vrnem na zemljo. Poslal je demone, da bi me uničili. Dodali so, da me bo kupola obdajala vse življenje. Mogoče me bodo demoni še kdaj napadli ali pa jih bom še videla ali slišala, a me bo kupola ščitila. »Vedi tudi,« so mi rekli, »da smo vedno ob tebi, pomagamo ti in te hrabrimo. Še nekaj sekund in ni jih bilo več, kar me je hudo razžalostilo.

To je bil poslednji obisk mojih dragih angelov pomočnikov. Ljubeče jih imenujem menihi, a vem, da so moji najbližji prijatelji v večnosti. S hrepenečim srcem se veselim dne, ko se bomo mogli spet objeti in obnoviti večno prijateljstvo.

Ko so angeli izginili, so se vrnili demoni, a kupola me je varovala pred njimi. Vzela sem telefon in poklicala moža. Skušala sem mu pojasniti, da so demoni v sobi. Pomislil je, da se mi blede, in poklical k telefonu eno od najinih hčera, ki je govorila z mano, medtem ko je oddrvel v bolnišnico. Čez deset minut je prestopil prag moje sobe. Ni mogel videti bitij v sobi, a je sedel ob postelji in me držal za roko, medtem ko sem mu skušala povedati, kaj se dogaja. Bitja so kmalu obnemogla in odšla. Tiste noči jih ni bilo nazaj. Oddahnila sem se in se pomirila. Nato sem skušala Joeju vsaj delno opisati svoje obsmrtno izkustvo. Nisem se spuščala v podrobnosti, a je kljub temu vedel, da se je zgodilo nekaj pomembnega. Bil je izredno ljubeč in skrbeč. Že res, da so angeli odšli, a ob meni je bil Joe, ki me je tolažil in varoval. Ljubezen, ki sem jo čutila do njega, sicer ni bila tako močna kot tista, ki sem jo čutila do angelov ali Kristusa, a je bila lepa in tolažilna. Res, da je ljubezen, ki jo čutimo kot zemeljska bitja, nepopolna, vendar ima veliko zdravilno in podporno moč.

Joe je sedel ob meni, moj duh pa je taval med obema svetovoma, kakor da moja vrnitev še ne bi bila trdno odločena. Spominjam se sester in zdravnikov ob postelji; nisem vedela, kaj delajo ali kako dolgo so ob meni, čutila pa sem napetost in strah v njihovem prizadevanju. Videla sem duhovni svet in veliko prečudovitih stvari tega in onega sveta. Nato sem doživela še eno izkustvo, a ne v obliki vizije, ampak v obliki obiska.

V sobo je stopila lepa, majhna deklica. Bilo ji je kaki dve ali tri leta in bila je edini otrok, ki sem ga videla v duhu. Obdajal jo je zlat obstret svetlobe, ki je osvetljevala sobo, ko je stopala po njej. Videti je bilo, da jo privlači Joe. Ko so zdravniki in sestre za hip zapustili sobo, sem ga vprašala, ali jo vidi. Ni je videl. Bila je graciozna kot balerina, ko se je pomikala na konicah prstov, kakor da bi plesala. Njena spontanost in sreča sta me v hipu prevzeli. Šla je k Joeju in stopila na konico njegovega čevlja. Stala je na eni nogi, drugo pa visoko usločila nazaj, nato se je nagnila naprej in segla v njegov hlačni žep. Gib me je očaral. Vprašala sem jo, kaj počne. Obrnila se je in zasmejala. Premeteno se mi je nasmehnila in vedela sem, da me

54

je slišala. Ni mi odgovorila. Čutila sem njeno radost in prekipevajočo srečo. Nato mi je zginila izpred oči in se ni več pojavila. Vedela sem, da je ne bom nikoli pozabila.

Naslednjih nekaj ur so si zdravniki in sestre podajali vrata in me nenehno nadzorovali. Čeravno so mi posvečali veliko več pozornosti kot prejšnjo noč, jim z Joejem nisva zaupala mojega izkustva. Zjutraj mi je eden od zdravnikov rekel: »Ponoči je bilo pa res hudo z vami. Mi lahko poveste, kaj ste doživljali?« Ugotovila sem, da ne morem, rekla sem le, da me je tlačila mora. Stežka sem govorila o svojem onstranskem potovanju in prav kmalu se tudi z Joejem nisem mogla pogovarjati o njem. Zvodenelo bi. Izkustvo mi je bilo sveto. Po nekaj tednih sem se z Joejem in otroki malo podrobneje razgovorila o njem. Podprli so me in mi pregnali ves strah, ki me je navdajal ob misli, da bi jim povedala, kaj se mi je bilo zgodilo. Vedela sem, da se bom morala v letih, ki so bila pred mano, še veliko naučiti. Pravzaprav bo naslednjih nekaj let najtežje obdobje v mojem življenju.

55

Okrevanje

Polastila se me je globoka potrtost. Nisem mogla pozabiti prizorov lepote in spokoja v duhovnem svetu in silovito sem si želela, da bi se vrnila vanj. Zemeljski svet, ki se je vrtinčil okoli mene, mi je zbujal strah pred življenjem, kdaj pa kdaj sem ga celo sovražila in molila, da bi umrla. Prosila sem Boga, naj me vzame domov, naj me, prosim, prosim, reši tega življenja in neznanega poslanstva na njem. Bala sem se odprtih prostorov, strah me je bilo oditi od doma. Spominjam se obdobij, ko sem skoz okno zrla v poštni nabiralnik in si želela zbrati pogum, da bi stopila do njega. Tonila sem vase in počasi umirala. Čeprav so me Joe in otroci močno podpirali, sem vedela, da se jim oddaljujem.

Nazadnje me je rešila ljubezen do družine. Spoznala sem, kako nepravična sem v svojem samopomilovanju. Morala sem spet zaživeti, se odtrgati od duhovnega sveta in se pomakniti naprej. Prisilila sem se oditi iz hiše in se postopoma vključila v dejavnosti otrok — šolsko delo, dobrodelne dejavnosti, cerkvene skupine, šotorjenje, družinske počitnice in drugo. Ni se zgodilo naenkrat, a spet sem uživala v življenju. Moje srce ni nikoli povsem zapustilo duhovnega sveta, kljub temu pa je v meni le vzbrstela in se okrepila ljubezen do življenja.

Pet let po obsmrtnem izkustvu sem si zaželela obiskati bolnišnico in ugotoviti, kaj se je v tistih urah dogajalo z mojim telesom. Zdravniki mi niso nič pojasnili, jaz pa nisem vprašala. Izkustvo sem zaupala nekaterim prijateljem in vsi so mi postavljali enako vprašanje: »Ali so zdravniki vedeli, da si mrtva? « Nisem potrebovala zdravniške potrditve o smrti — saj mi je Jezus povedal zanjo — toda prijatelji so želeli več podatkov. Dogovorila sem se z zdravnikom, ki me je operiral, in ga obiskala v njegovi ordinaciji. V čakalnici je mrgolelo žensk, ki so čakale na pregled; sestra mi je povedala, da se jim je delo zavleklo. Nerodno mi je bilo, da bi mu jemala dragoceni čas — bolni so ga potrebovali bolj kot jaz. Kljub temu sem počakala in naposled stopila v ordinacijo.

Takoj me je prepoznal. Vprašal me je, kako mi lahko pomaga. Spomnila sem ga na operacijo in povedal mi je, da se je spominja. Nato sem rekla, da bi rada zvedela podrobnosti o zapletih, ki so se pojavili v noči po operaciji. Vprašal me je, zakaj bi rada vedela, in spregovorila sem o doživetju. Minilo je tri četrt ure. Čakalnica je bila polna ljudi, ki so čakali nanj, a se ni zganil. Pripoved sem sklenila s pojasnilom, da ne nameravam nikogar obtoževati; rada bi le vedela, kaj je bilo narobe — da bi mi to veliko pomenilo. Vstal je in brez besede stopil k svojim datotekam. Ko se je vrnil, je imel solzne oči. Da, je rekel, tiste noči se je nekaj zapletlo; nekaj časa sem bila mrtva, a se jim je zdelo bolje, da mi tega ne omenjajo. Nato mi je razložil, kaj se je zgodilo. Med operacijo sem krvavela in ponoči se je krvavenje ponovilo. V trenutku moje klinične smrti so se sestre ravno menjavale in me pustile samo. Ker ni bilo nikogar ob meni, niso vedeli, kako dolgo sem bila mrtva. Zdravnik in sestre so se trudili z mano, dali so mi injekcijo, zdravila in infuzijo, ki je trajala do jutra. Bila sem zadovoljna, ker so storili zame vse, kar so mogli.

Vprašala sem ga, zakaj je jokal, in rekel je, da so bile to solze sreče. Nedavno je izgubil ljubljeno osebo in moja zgodba ga je navdala z upanjem. Pripoved o onstranskem izkustvu mu je bila v veliko uteho. Rekel je še, da se spominja podobnega izkustva, ki ga je bil pred leti doživel neki njegov bolnik, in dodal, da se precej podrobnosti ujema. Oddahnil si je ob spoznanju, da s smrtjo ni konec življenja in da se s svojimi dragimi spet srečamo. Zagotovila

56

sem mu, da lahko upa in pričakuje veličastno življenje onstran tega — življenje, ki je mnogo veličastnejše, kot si moremo misliti.

Odšla sem in počutila sem se svobodno. Podrobnosti moje telesne smrti me ne bodo več vznemirjale. In prijateljem bom mogla po pravici povedati, kar sem sama že dolgo vedela; da sem zares umrla in se vrnila.

57

Moj najljubši angel

Kako leto po obisku pri zdravniku in šest let po obsmrtnem izkustvu mi je telefonirala sestra Dorothy in mi zaupala nenavadno zgodbo. Pripovedovala je o noseči ženski, ki naj bi oddala otroka v posvojitev. Oba z možem sta bila alkoholika in enega otroka so jima zaradi tega že vzeli. Žal je bilo v družini, ki je posvojila prvega otroka, že preveč otrok, zato niso mogli sprejeti še enega. Ker bo otrok Američan, so ga želeli oddati staršem ameriškega rodu, najbolje kakim daljnim sorodnikom.

Dorothy je vedela, da sem že dlje časa depresivna, in pomislila je, da bi bilo dobro, ko bi imela delo z otrokom — bil bi moj osmi — saj bi mi pomagalo, da bi se vrnila v normalno stanje. Rekla mi je, da potrebujejo družino, ki bi vsaj nekaj mesecev skrbela za otroka. Pogovorila sem se z Joejem in z otroki, in čeprav sem se pred kratkim vpisala na bližnji kolidž, da bi doštudirala, sem začela razmišljati o tem. Hčerka Cheryl je pričakovala otroka in rekla je, da bi me vsak dan obiskala in mi pomagala, tako da bi se naučila skrbeti za dojenčka. Joe je rekel, da nima nič proti ujčkanju — najin najmlajši je imel že dvanajst let. Privolila sem, in ko je socialna delavka prinesla ljubko punčko, je bilo že vse pripravljeno zanjo; našli smo staro zibko, ki sva jo bila spravila za vnuke, in druge stvari, ki so jih uporabljali najini otroci, ko so bili dojenčki. Deklica mi je takoj prirasla k srcu in med nama se je ustvarila vez, za katero sem bila prepričana, da jo bo težko pretrgati. Opominjala sem se, da bodo kmalu prišli ponjo, a srce ni hotelo prisluhniti razumu.

Sodišče je imelo precejšnje težave, ko je iskalo adoptivne starše v bližnjem in daljnem sorodstvu. Minila sta dva meseca. Hčerka je rodila fantka in z rejenko sva ju pogosto obiskovali.

Bila je vesela in bistra in rada se je ljubkovala. Ko je zbolela ali si zaželela tolažbe, mi je potisnila nosek v vrat, tako da sem ji dihala na obrazek. To jo je najbolj pomirilo. Seveda smo jo imeli vsi radi. Najina sinova, ki jima je bilo dvanajst in štirinajst let, sta jo zjutraj naskrivaj vzela iz zibke in jo odnesla v dnevno sobo, kjer sta se igrala z njo.

Shodila je v desetem mesecu in njena olivna koža je žarela od zdravja. Vsako jutro sem jo mazala s tonikom, tako da je bila mehka kot svila in je ves dan prijetno dišala. Sčasoma sem jo še bolj vzljubila in kmalu sem pozabila, da ni moja.

Bilo ji je deset mesecev in pol, ko me je obiskala socialna delavka in mi povedala, da so v sosednji državi našli dekličine daljne sorodnike, ki so privolili v posvojitev. V nekaj dneh bodo prišli ponjo. Bila sem kot ohromela. Z Joejem sva podpisala dogovor, da ne bova prosila za posvojitev, in zdaj sem bila obupana. Ves čas sva vedela, da ne more biti najina, zdaj pa sem trpela, kot trpi le mati. Vzeli naj bi mi otroka.

V meglenem oblaku otopelosti sem pripravila njena oblačila. Ljudje so govorili z mano, a jih nisem slišala. V mislih so se mi porajala vprašanja. Iskala sem odgovore in jih nisem mogla najti. Nikoli si nisem mislila, da se bom tako čustveno navezala — tako ljubila. Kako sem mogla to dovoliti? Kje naj najdem moč, ki mi bo pomagala, da jo pustim oditi?

Pripeljali so se novi starši in nesla sem jo k avtomobilu. Sprva je mislila, da bova kam šli, veselo se je stisnila k meni in rekla »pa-pa« Joeju in sinovoma. Bili so enako otopeli kot jaz. Starši, ki naj bi jo posvojili, so čakali v avtu, ne da bi kaj rekli. Bila sem jim hvaležna za to. Nihče me ne bi mogel potolažiti. Ko je nova mati segla po moji punčki, mi je srce zastalo in

58

grlo se mi je zadrgnilo. Hotela sem zbežati z njo, teči in se nikoli ustaviti; a se nisem mogla zganiti. Noge so me komaj držale.

Punčka je razumela, da bo morala od mene, in je zavreščala. Srce mi je pokalo. Avto je odpeljal in nepremično sem obstala. V duši me je žgala podoba moje drage punčke, ki joka in steguje roke proti meni. Zlomilo me je in stekla sem v hišo. Dolgo sem trpela.

Vse v hiši me je spominjalo nanjo — klavir, za katerim je rada posedala in oponašala mamico, stajica, polna igrač, zibka z njeno prazno stekleničko. Predvsem pa tišina.

Po treh mesecih je postalo neznosno in začela sem moliti k Bogu, naj mi jo vrne. Spomini sobili pregloboki, preveč sveži, preveč neutolažljivi. Nihče ni govoril o njej, a vedela sem, da vsi trpimo; potrebovali smo jo. Nato me je neke noči prešinilo spoznanje, da se ne bo vrnila. Zlomljenega duha sem molila za družino, ki jo je posvojila. Prosila sem nebeškega Očeta, naj jih blagoslovi, da jo bodo mogli osrečiti. Prosila sem ga, naj blagoslovi deklico, da bo mogla sprejeti novo okolje in najti mir duha in radost. Molila sem z vsem srcem za vso družino in njihovo dragoceno hčerkico. Ko sem končno začutila, da je v Božjih rokah, sem zaspala.

Ponoči me je zbudil odposlanec, ki je stal ob moji postelji. Spoznala sem, da prihaja iz duhovnega sveta. Povedal mi je, da s punčko ni v redu in da se bo vrnila k meni. Rekel je, da mi bo nekdo telefoniral in dejal: »Imam dobro novico in slabo novico.« Preostanek noči sem bedela.

Naslednja dva tedna si nisem upala iz hiše. Vsakič ko je žazvonil telefon, sem planila pokonci, saj sem čakala na klic. Povedala sem Dorothy o odposlancu, nisem pa se mogla pripraviti do tega, da bi zaupala družini, niti Joeju ne. Čutila sem, da sem njihovo potrpežljivost že prehudo izkušala. Tudi Dorothy je skrbelo zame.

Telefon je zazvonil nekega zgodnjega jutra. Zaslišala sem glas, ki je dejal: »Betty, Ellen tu. Imam dobro novico in slabo novico.« Sedla sem na posteljo in zavpila: »Čakaj! Čakaj trenutek!« Ker me je klic prebudil iz spanja, sem pomislila, da sanjam. Zlezla sem s postelje in se pogledala v ogledalu, da bi se prepričala o svoji budnosti, nato pa sem zagrabila telefon in rekla: »V redu, poslušam.« Srce mi je tako močno bilo, da sem ga začutila v bobničih. Ellen mi je povedala, da je punčka v bolnišnici. »Ni se hotela prilagoditi novi družini,« je rekla, »kar naprej je jokala. Deset mesecev si bila njena mama in išče te.«

Ellen mi je razložila, da je punčka s svojim jokom dražila starše, dokler je niso neke noči, ko so bili pijani, pretepli in vrgli po stopnicah. Nato so jo odpeljali v bolnišnico in jo pustili v njej. Dva tedna je bila v kritičnem stanju. Ni se odzivala na zdravljenje in zdravniki so ugotovili, da ne more ozdraveti zaradi hude čustvene otopelosti. Ellen je sklenila z besedami: »Betty, naše zadnje upanje si. Vem, da veliko prosimo, toda ali bi jo lahko spet vzela k sebi, vsaj za nekaj časa, dokler si ne opomore?«

Začutila sem slabost in jemalo mi je sapo. »Te lahko pokličem nazaj?« sem vprašala. Odložila sem slušalko. Bilo je pol osmih zjutraj in Joe je bil že v službi. Stekla sem po stopnicah in poklicala otroke. Povedala sem jim, da imam čudovito novico, nato pa nisem mogla izustiti niti besede. Grlo se mi je stisnilo in glasilke me niso ubogale. Otroci so mi sledili k telefonu in poslušali, ko sem poklicala Joeja in mu povedala, kaj se je zgodilo. Rekel je, da bo takoj prišel domov. Njegov glas je bil mirnejši od mojega in to me je potolažilo. Malce sem oživela in se spomnila, da nisem odgovorila Ellen — v svojem navdušenju sem prekinila pogovor. Zavrtela sem njeno številko, nato pa me je zgrabila panika, da sem jo mogoče napačno razumela. Kaj, če sem se zmotila? Oglasila se je in prosila sem jo, naj mi vse

59

še enkrat pove, kar je tudi storila. Dodala je še, da namerava poleteti v mesto, kjer so punčko zapustili. Rekla sem ji, da grem z njo, a je menila, da ne bi bilo primerno — naj raje počakam. Povedala pa mi je, kje punčka leži. Takoj ko je odložila, sem poklicala potovalni urad in uredila vse potrebno za polet. Spet sem poklicala Ellen in ji povedala, da grem z njo. Nejevoljno se je strinjala, da se bova sešli na letališču. Drugi socialni delavec naju bo s punčko pričakal ob priletu. Polet se mi je zdel neskončno dolg, in brž ko so nas spustili z letala, sem stekla v pristajalno stavbo in ju mrzlično iskala v množici.

Vedela sem, da naju bo čakal moški, zato sem iskala moškega z otrokom. Nisem ju mogla najti in polaščala se me je razburjenost. Dobro sem vedela, kakšna je punčka; zakaj je ne morem najti? Nato sem ju zagledala ob strani poslopja, toda deklica v njegovem naročju še zdaleč ni bila podobna tisti, ki sem jo ohranila v spominu. A sem kljub temu vedela, da je ona. »Tam je moja deklica! sem se slišala vpiti, ko sem tekla proti njima in mu jo vzela iz naročja.

Punčkina glavica je bila skoraj gola, le nekaj šopov las tu in tam. Oči je imela zatekle, eno obrv prerezano in zabrazgotinjeno. Takoj me je prepoznala in se stisnila k meni, rokici in nogici je tesno ovila okoli mene. »Kaj so ti naredili? Kaj so naredili?« sem zajokala. Socialni delavec je osuplo stal ob tuji, jokajoči ženski, ki mu je punčko iztrgala iz rok. Ellen je prišla za mano in mu pojasnila, da je vse v redu, saj sem dekličina mati.

Ob prihodu so naju pričakali Joe in otroci. Oči so se jim vznemirjeno svetile. Ko so zagledali mali sveženj v mojih rokah, so jih zalile solze. Punčka jih je zagledala in veselo prehajala iz naročja v naročje, ko so segali po njej. Toda pri vsakem je ostala le za hip in se med objemi vračala k meni. Oprijela se me je, kakor da bi bilo njeno življenje odvisno od mojega obstoja.

Naslednjih nekaj mesecev ji nisem smela izpred oči. Zavedali smo se, kako zelo so bila prizadeta njena krhka čustva. Z nikomer ni govorila, ni hotela hoditi in njen obrazek je bil brezizrazen. Oglasila se je le takrat, ko se je zbala, da bom odšla od nje. Jokala je, dokler se nisem vrnila k njej. Naposled sem jo zavila v kuhinjsko brisačo in jo privezala nase, tako da sem mogla kaj postoriti po hiši. Nekaj mesecev sva bili privezani druga k drugi. Njeno zibko sem postavila ob posteljo in vsako noč zgodaj legla, saj ni hotela zaspati, če me ni bilo ob njej. Sprva sem imela zibko tik ob postelji in sem jo držala za roko, dokler ni zaspala. Po nekaj mesecih sem jo vsako noč malce odmaknila, tako da je sčasoma zaspala na drugi strani sobe.

Z Joejem sva najela odvetnika in takoj začela posvojitveni postopek. Odnesla sva jo na pregled v bolnišnico, da bi imela dokaze za zlorabe, ki jih je doživljala. Ugotovila sva, da je imela poleg urezov in prask tudi zlomljeno rokico, da je bila izsušena in podhranjena, na glavici pa je imela nezaceljene rane od puljenja las. O umskem stanju je bilo mogoče le ugibati, toda njeno obupano oprijemanje je kazalo na globoko nezaupanje. Zdravnik je ugotovil, da je njeno zdravstveno stanje odvisno od trajnega, trdnega družinskega okolja, ki smo ji ga dajali.

Sodišče je vnovič pretehtalo zadevo in upoštevalo vse dokaze. Kmalu se je odločilo: punčka je bila naša. Joe ji je želel spremeniti ime, saj ji je hotel nadeti najdragocenejše ime, kar jih je poznal. Čeprav sem ugovarjala, me je družina preglasovala. Niso mogli spregledati osebnostnih podobnosti in globoke vezi, ki sva jo vzpostavili; zakonito je dobila novo ime Betty Jean — po svoji novi mami.

Ko je bilo Betty poldrugo leto, je bila telesno in čustveno že povsem zdrava. Spet je postala najljubkejši in najigrivejši otrok v hiši in nas nenehno presenečala s svojim hitrim občutkom za humor. Nekega popoldneva je stekla k Joeju. S premetenim nasmeškom mu je stopila na

60

konico čevlja, usločila drugo nogo visoko za hrbet, se zazibala kot balerina in mu z roko segla v hlačni žep. Ob spominu me je zmrazilo. Mala Betty se je zasmejala in zaslišala sem glas drobne deklice izpred nekaj let, deklice, ki nama je delala družbo v bolniški sobi, ko sta se nebo in zemlja zdela eno. Preplavilo me je globoko spoznanje. Povrnila se mi je podoba mlade ženske, spomin na prelepega in energičnega duha, ki si je zaželel priti na zemljo. Spomnila sem se je kot mladega duha, s katerim sem bila povezana, duha v duhovnem svetu, ki me je očaral s svojo ljubkostjo in energijo. Šlo mi je na jok, ko sem združila vse podobe tega dragocenega angela. V duhu sem jo videla kot otroka. Zdaj sem vedela, zakaj mi je bila pokazana kot odrasel duh, pripravljen na prihod na zemljo. Vedela sem tudi, da se ni mogla roditi meni, saj so mi odstranili maternico, zato je našla drug način za vstop v moje življenje. In razumela sem, zakaj je bilo vse napeljano tako, da sem jo dobila kot otroka. Vedno sva bili najbližji prijateljici, za nama in pred nama so bile večnosti izkušenj.

Moja družina je odrasla in skoraj vsi otroci so zapustili dom. Ustvarili so svoje družine in odšli po svoji poti rasti. Z Joejem jim še naprej pomagava v težavnih obdobjih, a veva, da ne moreva živeti namesto njih, in si tega nikoli ne bi želela. Razumeva, da so nebeška bitja in so tu zaradi zemeljskega izkustva. Ne moreva prevzeti njihove žalosti, ne načrtovati njihovega veselja. A smo družina in vse, kar moremo storiti, je, da ljubimo.

Duhovna izkustva se mi ponavljajo od 18. novembra 1973 dalje, a ne želim govoriti o njih; potrebovala sem devetnajst let in nešteto spodbud, da sem napisala to knjigo. Vse ima svoj čas.

Kdaj pa kdaj se vprašam, kaj naj bi bilo moje poslanstvo, a seveda nisem prišla do nikakršnega spoznanja, do nobenih odgovorov. Življenje v svetlobi Jezusa Kristusa mi je dalo svoj pečat in sprejemam njegovo ljubezen. Mislim, da bom lahko naredila vse, kar želi od mene.

Tu smo zato, da se ljubimo. Vem to. Prijazni moramo biti, strpni, si darežljivo služiti. Vem, da le z ljubeznijo dosežemo največjo možno radost. Bila sem čudovito in veličastno poplačana. Podrobnosti mojega izkustva so pomembne le toliko, kolikor nam pomagajo ljubiti. Vse preostalo je dodatek. Gre le za to, da sledimo Odrešenikovemu sporočilu, ki mi ga je tako jasno izrazil: »Predvsem pa ljubite drug drugega. «

Še naprej si bom prizadevala.

61

O AVTORICI

Betty J. Eadie ima osem otrok in osem vnukov. Njen mož Joe se je upokojil kot častnik ameriških letalskih sil, zdaj pa je zaposlen v večji letalski korporaciji na severozahodu ZDA.

Rodila se je materi Indijanki iz plemena Sioujev in odraščala v kmečkem predelu Nebraske in v indijanskem rezervatu Rosebud v Južni Dakoti. Ker je morala čuvati mlajšo sestro, je pri petnajstih opustila šolanje, a je pozneje končala srednjo šolo in diplomirala na kolidžu. Je uspešna poslovna ženska, diplomirana svetovalka in hipnoterapevtka. Dela tudi kot prostovoljka v večjem središču za rakaste raziskave.

Njeno izjemno izkustvo jo je popeljalo pred ameriške in japonske televizijske kamere, sodeluje tudi v visokošolskem raziskovalnem preučevanju obsmrtnih izkustev. Za njo je na stotine predavanj, ki jih je priredila tudi za Sočutne prijatelje (pomagajo tistim, ki so izgubili ljubljene osebe), cerkvene skupine najrazličnejših veroizpovedi, IANDSU (Mednarodno združenje za preučevanje obsmrtnih izkustev) in za mnoge druge.

Naslov izvirnikaEmbraced by the Light

Copyright © l992 by Betty J. Eadie© za izdajo v slovenskem jeziku Založba Mladinska knjiga,

Ljubljana, l996

62