Uvod v psihologijo prehrane - Biotehniška fakulteta, …...sprejet sklep, da se učbenik Uvod v psihologijo prehrane uporablja kot učbenik za študente prvostopenjskega univerzitetnega

Univerza v Ljubljani

Biotehniška fakulteta

Oddelek za živilstvo

Uvod v psihologijo prehrane

Darja Kobal Grum

Manca Seničar

Ljubljana, 2012

Kobal Grum D., Seničar M. Uvod v psihologijo prehrane. 2012.

2

Avtorici: prof. dr. Darja Kobal Grum

asist. Manca Seničar

Naslov: Uvod v psihologijo prehrane

Recenzenta: prof. dr. Marjan Simčič

doc. dr. Marina Furlan

Leto izdaje: 2012

Založnik: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo

Naklada: 30 tiskanih izvodov

elektronski vir na spletni strani BF

Na podlagi 83. člena pravil BF in 3. točke 45. sklepa 7. seje senata BF z dne 10.12.2011 je bil

sprejet sklep, da se učbenik Uvod v psihologijo prehrane uporablja kot učbenik za študente

prvostopenjskega univerzitetnega študija Živilstvo in prehrana pri izbirnem predmetu Psihologija

prehrane.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 613.2:159.9(075.8) KOBAL Grum, Darja Uvod v psihologijo prehrane / Darja Kobal Grum, Manca Seničar. - Ljubljana : Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo, 2012 Dostopno tudi na: http://www.bf.uni-lj/knjiznice/knjiznica-odd-za-z ivilstvo/ucbeniki-v-elektronski-obliki/ ISBN 978-961-6333-96-2 ISBN 978-961-6333-97-9 (pdf) 1. Seničar, Manca 260125184


3

KAZALO

1 PSIHOLOGIJA PREHRANE IN KLJUČNI POJMI..................................................................................... 5

1.1 PSIHOLOGIJA............................................................................................................................................... 5 1.2 ČUTENJE IN ZAZNAVANJE ....................................................................................................................... 9 1.3 UČENJE ....................................................................................................................................................... 12 1.4 KOGNITIVNI PROCESI ............................................................................................................................. 16 1.5 OSEBNOST.................................................................................................................................................. 20 1.6 ČUSTVA ...................................................................................................................................................... 25 1.7 STRES .......................................................................................................................................................... 30 1.8 PSIHOLOGIJA PREHRANE ....................................................................................................................... 37 1.9 VAJA: METODE V PSIHOLOGIJI ............................................................................................................. 41

2 MOTIVACIJA PRI PREHRANJEVANJU ................................................................................................... 43

2.1 MOTIVACIJA.............................................................................................................................................. 43 2.2 PREHRANJEVANJE KOT MOTIV ............................................................................................................ 51 2.3 PREHRANJEVALNO VEDENJE................................................................................................................ 55

3 IZBIRA HRANE .............................................................................................................................................. 60

3.1 MODELI IZBIRE HRANE.......................................................................................................................... 60 3.2 RAZVOJNO PSIHOLOŠKI IN VEDENJSKI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE ............................................ 64 3.3 KOGNITIVNI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE............................................................................................. 71 3.4 ČUSTVENI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE................................................................................................. 75 3.5 NEVROKEMIČNI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE...................................................................................... 86 3.6 VAJA: DEJAVNIKI IZBIRE HRANE ......................................................................................................... 89 3.7 VAJA: PREHRANA IN ČUSTVA ............................................................................................................... 90

4 OSEBNOST IN PREHRANA.......................................................................................................................... 92

4.1 VPLIV OSEBNOSTI NA PREFERENCE ZA HRANO............................................................................... 92 4.2 OSEBNOST IN MOTIVACIJA PREHRANJEVANJA ............................................................................... 94 4.3 NEZADOVOLJSTVO S SAMIM SEBOJ IN TEŽAVE S PREHRANO.................................................... 100 4.4 VAJA: POVEZANOST MED ZNAČILNOSTMI OSEBNOSTI IN IZBIRO PRIGRIZKOV ................... 107

5 DRUŽBENO PSIHOLOŠKI VIDIKI PREHRANE.................................................................................... 108

5.1 KULTURNI IN DRUŽBENI VPLIV NA PREHRANO............................................................................. 108 5.2 OKOLJSKI IN ČASOVNI DEJAVNIKI PREHRANE .............................................................................. 111 5.3 TRŽNI IN MEDIJSKI VPLIV NA PREHRANO ....................................................................................... 113 5.4 VAJA: VPLIV OGLASOV NA PREHRANJEVANJE .............................................................................. 114

6 PSIHOLOŠKI PROFIL PREHRANSKEGA SVETOVALCA.................................................................. 115

6.1 SVETOVANJE........................................................................................................................................... 115 6.2 ČUSTVENA INTELIGENTNOST ............................................................................................................ 119 6.3 KOMUNIKACIJA...................................................................................................................................... 125 6.4 CILJNE SKUPINE V SVETOVALNEM PROCESU ................................................................................ 137 6.5 VAJA: PREHRANJEVALNI NAČRT....................................................................................................... 144

7 LITERATURA ............................................................................................................................................... 146

8 STVARNO KAZALO .................................................................................................................................... 156


4

PREDGOVOR

Motiv po hrani je eden osnovnih človeških motivov, brez katerega ne moremo preživeti.

Psihologija motivacije ima dolgo zgodovino, njeni znanstveni začetki segajo že v 19. stoletje,

psihologija prehrane, ki je njena mlajša znanstvena podveda, pa je nastala v 70. letih prejšnjega

stoletja. Skladno s konceptualnimi premisami, ki botrujejo psihologiji motivacije in psihologiji

prehrane, je vsebinsko zasnovan tudi pričujoči univerzitetni učbenik Uvod v psihologijo

prehrane. Učbenik je nastal na osnovi predmeta Psihologija prehrane, ki se kot izbirni predmet

izvaja v okviru 1. stopnje bolonjskega študija živilstva in prehrane za študente Biotehniške

fakultete na Univerzi v Ljubljani. Glavni cilj predmeta je spoznati psihološki pomen prehrane za

človeka. Posamični cilji se osredotočajo na spoznavanje in razumevanje temeljnih konceptov v

psihologiji s poudarkom na psihologiji motivacije in s tem posledično na psihologiji prehrane.

Poseben poudarek je na izrazoslovju iz psihologije prehrane, kjer študentje usvojijo razlike med

psihološkimi pomeni hrane, prehranjevanja, odnosa do hrane, lakote, žeje. Študentje vzpostavijo

kritičen odnos do osnovnih pojmov psihologije prehrane. Vzporedno spoznavajo tudi psihološke

osnove sporočanja, sporazumevanja in svetovanja na relaciji človek – prehrana.

Učbenik je sestavljen iz 6 vsebinskih sklopov, od katerih prvi opredeli osnovne koncepte, ki so

pomembni za razumevanje psihologije prehrane. Ker psihologija prehrane že v svojem jedru

izhaja iz psihologije motivacije, namenjamo v učbeniku motivaciji posebno, drugo, poglavje. V

tem poglavju nakažemo in razložimo snovne zakonitosti in pojmovanja človekove motivacije in

bralca uvedemo v razumevanje psihološkega pomena hrane za človeka. Sledijo poglavja o izbiri

hrane, prehrani in osebnosti, družbeno psiholoških vidikih prehrane, na koncu pa se pomudimo

pri t.i. psihološkem profilu svetovalca za prehrano.

Univerzitetni učbenik je v prvi vrsti namenjen dodiplomskim študentom živilstva in prehrane in

drugim študentom Biotehniške fakultete. Zanimiv pa bo tudi za širši krog študentov in strokovne

javnosti, ki jih zanimajo psihološki vidike prehrane pri človeku.


5

1 PSIHOLOGIJA PREHRANE IN KLJUČNI POJMI

1.1 PSIHOLOGIJA

Prva definicija, ki se je pojavila v znanstvenih besedilih, je opredelila psihologijo kot znanost o

duši. Izraz psihologija je prvi uporabil Marko Marulić okrog leta 1520. Skovan je iz besed logos

(veda) in psykhe (duša), izvira pa iz besed, kot so duša, dihanje, dih. Podobno so bili izpeljani

tudi izrazi psihe, anima, spiritus, atman itd. (Musek, 2005).

1.1.1 Oblikovanje koncepta psihologije skozi zgodovino

Prvotna pojmovanja duše in duševnosti so obstajala že v primarnih, elementarnih kulturah. Tako

imenovani psihofizični dualizem predpostavlja, da sta duša in telo ločena. Takšna pojmovanja se

še danes pojavljajo v nekaterih afriških plemenih.

Na osnovi tega so se razvila različna predznanstvena in filozofska pojmovanja duševnosti. Laična

pojmovanja duševnosti predstavljajo mnenje vsakega posameznika o duševnosti. Gre torej za

pojmovanje, ki ni znanstveno opredeljeno – imenujemo ga implicitno pojmovanje duševnosti.

Predznanstvena pojmovanja duševnosti pa so sčasoma vodila do oblikovanja znanstvene

definicije psihologije. Za znanstveno pojmovanje duševnosti je značilno, da ne izhaja iz

stereotipov in predpostavk. Za oblikovanje znanstvene definicije je nujna logičnost, saj znanost

ne dopušča protislovij. Prav tako je pomembno, da je pojmovanje enoznačno, torej brez notranjih

protislovij in metafor. Poleg tega se mora nanašati na pojave, ki so izkustveno preverljivi in jih

je mogoče znanstveno raziskovati (metafizični pojavi so iz tega izključeni). Psihologija je torej

(v nasprotju s filozofijo, določenimi pojavi iz sociologije...) empirična znanost, saj je večino

psiholoških pojavov mogoče raziskovati in preveriti. V grobem lahko rečemo, da je psihologija

znanost o duševnih pojavih, vedenju in osebnosti (Musek, 1999).


6

1.1.2 Temelji duševnega delovanja

Ljudje se med seboj razlikujemo po številnih lastnostih, na primer po videzu, vedenju,

sposobnostih itd. Te razlike izvirajo iz delovanja treh skupin dejavnikov, ki vplivajo na duševnost

in vedenje posameznika: dejavnikov okolja in dednosti ter človekove lastne dejavnosti (Musek in

Pečjak, 2001).

Slika 1. Dejavniki, ki vplivajo na duševnost in vedenje posameznika.

Vir: Musek in Pečjak (2001)

Dedne zasnove predstavljajo možnosti oziroma potenciale, ki so zapisani v naših genih; kako se

bodo ti potenciali uresničili, pa je odvisno od spodbud iz okolja in dejavnosti posameznika.

Slika 2. Vloga dednih zasnov, okolja in samodejavnosti pri določanju lastnosti.


OKOLJE

OKOLJE

POSAMEZNIK

SAMODEJAVNOST DEDNE ZASNOVE

DEDNE ZASNOVE KOT POTENCIAL

VPLIVI OKOLJA IN SAMODE - JAVNOSTI

MEJE MOŽNEGA RAZVOJA

LASTNOSTI

(DEJANSKI RAZVOJ)


7

Zgornji sliki prikazujeta temeljne dejavnike, ki vplivajo na človeka (Musek in Pečjak, 2001):

a) Dednost

Dednost se nanaša na biološki ustroj človeka in ima precejšen vpliv na osebnost – osebnost je

namreč dedno pogojena. Pri mnogih duševnih lastnostih je vpliv dednih zasnov, okolja in lastne

dejavnosti posameznika dokaj uravnotežen, vendar lahko kljub temu pri nekaterih značilnostih

govorimo o močnejšem vplivu dednosti. Takšne lastnosti so na primer sposobnosti in

temperament.

b) Okolje

Okolje močno vpliva na to, kako se bo posameznik razvijal. Na razvoj posameznika vplivajo

drugi ljudje s svojim načinom vzgoje, medosebnimi odnosi in načini komuniciranja, pa tudi

družba, država, kultura, mediji, fizični in toksični pojavi (le-ti vplivajo predvsem na spremembe

osebnosti in razpoloženja, na primer povezanost živega srebra z depresivnostjo (Kobal Grum in

dr., 2006). Znotraj okolja je najpomembnejša družina, saj je od nje v veliki meri odvisen razvoj

naše duševnosti. Vloga okolja, pa tudi od samodejavnosti, je bolj poudarjena pri značajskih

lastnostih, ki se oblikujejo tekom vzgoje in odraščanja. Pomembno je poudariti, da značaj ni isto

kot temperament. Temperament zajema značilne vzorce obnašanja in čustvovanja posameznika.

Primera lastnosti temperamenta sta silovitost in živahnost. Medtem ko gre pri temperamentu za

obliko vedenja, pa gre pri značaju bolj za njegovo vsebino. Med značajske lastnosti štejemo zlasti

tiste značilnosti posameznika, ki jih pogosto ocenjujemo z moralnega ali etičnega vidika. Pogosto

so povezane z vrednotami v neki družbi, pa tudi z voljo in motivacijo posameznika. Primeri

značajskih lastnosti so poštenost, odkritost, skromnost, prijaznost itd. Elementi temperamenta se

stalno kažejo skozi značaj, vendar je mogoče značaj v veliki meri prilagoditi situaciji, in sicer s

samodejavnostjo.


8

c) Samodejavnost

Samodejavnost predstavlja posameznikovo motivacijo oziroma voljo, ki ga poganja, mu

omogoča delovanje in vedenje. Oseba se lahko rodi z visokimi sposobnostmi in ima zelo

spodbudno okolje, vendar z nizko samodejavnostjo ne bo nikoli uresničila svojih potencialov. In

obratno: veliko je tudi ljudi, ki jim narava ni dala optimalnih življenjskih pogojev, vendar so

dosegli zelo veliko s pomočjo spodbudnega okolja in samodejavnosti.


9

1.2 ČUTENJE IN ZAZNAVANJE

1.2.1 Elementi čutenja in zaznavanja

Zaznavanje je kognitivni proces sprejemanja, obdelovanja, organizacije in interpretacije oziroma

razlaganja informacij, ki nam jih posredujejo čutila (Musek, 2005). Receptorji v naših čutnih

organih iz okolja konstantno sprejemajo različne dražljaje. Dražljaji so lahko fizični (vonj hrane,

barva hrane) ali psihični (občutek lakote, želja po določeni hrani). Na podlagi delovanja dražljaja

v senzornih možganskih centrih nastanejo občutki, tj. doživetja, ki predhodijo čustvom (na

primer občutek grenkobe). Nekaterim ljudem so občutki bolj pomembni kot drugim (na primer

preferirajo zelo pekočo hrano). Čutni pragovi predstavljajo stopnjo intenzivnosti dražljaja, pri

kateri se pojavi občutek. Med ljudmi obstajajo velike razlike v čutnih pragovih: nekateri lahko na

primer jedo zelo pekočo hrano brez težav, drugi pa sploh ne. Čutni pragovi nihajo tudi glede na

razpoloženje in del dneva. S čutenjem in zaznavanjem je tesno povezana tudi pozornost, torej na

koga ali kaj v svoji bližnji okolici se osredotočamo. Principe delovanja pozornosti zelo

izkoriščajo v marketingu (na primer v trgovinah so najdražji produkti postavljeni na police v

višini oči, da jih najprej opazimo).

1.2.2 Organizacija zaznav

V procesu zaznavanja lahko pozornost usmerimo na posamezne dražljaje ali pa zaznave

združujemo v celote – jih organiziramo. Zaznave so navadno organizirane tako, da vzbudijo

pozornost, kar je še posebej opazno pri različnih slikah (glej sliko 3). V psihologiji poznamo tudi

slikovne preizkuse za ugotavljanje osebnostnih dimenzij, čustev, razpoloženj, na primer

Rorschachov preizkus, ki je sestavljen iz pack. Pri tem preizkusu oseba pove, kaj vidi na sliki,

psiholog pa nato glede na odgovore ugotavlja določene duševne značilnosti.


10

Slika 3. Organizacija zaznave po principu lika in ozadja.

Vir: Optical Illusion Pictures (2007)

Zaznave so lahko organizirane po naslednjih načelih (Musek, 2005):

a) Lik in ozadje: lik je tisto, kar je v središču pozornosti, vse ostalo pa predstavlja podlago.

b) Dobra forma: dražljaje povežemo v neko znano obliko, linijo ipd.

c) Bližina: dražljaje, ki so blizu drug drugemu, povežemo v celoto.

d) Podobnost: dražljaje razvrščamo po podobnosti.

e) Simetrija: simetrične dražljaje povežemo v celoto.

f) Kontinuiteta: ponavljajoče se dražljaje povežemo v celoto.

g) Skupna usoda ali gibanje: dražljaje, ki se gibljejo ali menjavajo v isti smeri, zaznavamo

kot celoto.


11

1.2.3 Iluzije in halucinacije

Iluzija je zmotna zaznava pod vplivom načel zaznavanja in prostorske organizacije. V tem

primeru dražljaj obstaja, vendar ga narobe interpretiramo (na primer geometrične iluzije, različni

vzorci) (Musek, 2005). Pri iluzijah je prisoten močan vpliv motivacije oziroma motivov in

naravnanosti. Povzročijo jih lahko močna čustva, nejasni dražljaji ter posameznikova

pričakovanja, prepričanja in stališča.

Halucinacije pa so slušne ali vidne zaznave (prividi, prisluhi) brez ustreznega dražljajskega

kompleksa – dražljaja ni. Izzovejo jih nenormalni procesi v centralnem živčnem sistemu,

predvsem spremembe v izločanju nevrotransmiterjev (Musek, 2005). Pojavijo se v specifičnih

stanjih (zaradi učinka drog, odvzem čutnega draženja, skrajne utrujenosti oziroma izčrpanosti ali

visoke telesne temperature) ali kot znak psihičnih motenj (na primer pri shizofreniji). Lahko so

zelo neprijetne in uničevalne, v skrajnih primerih pa privedejo tudi do samomora.

Slika 4. Primeri geometričnih iluzij: Müller-Lyerjeva iluzija (zgoraj levo), Hillova iluzija

(zgoraj desno), Heringova iluzija (spodaj).

Vir: Optical Illusion Pictures (2007)


12

1.3 UČENJE

Poznavanje procesa učenja je pomembno predvsem za razumevanje razvojnega modela izbire

hrane.

Učenje je spreminjanje dejavnosti pod vplivom izkušenj (Musek in Pečjak, 2001). Več

izkušenj imamo, bolj lahko spreminjamo neko dejavnost. Učimo se vse življenje, zato govorimo

o procesu vseživljenjskega učenja.

1.3.1 Vrste učenja

Učenje je lahko:

a) namerno (za šolo) ali nenamerno (na primer otrok se uči z opazovanjem drugih otrok)

b) enostavno ali sestavljeno (na primer učenje vožnje avtomobila predstavlja kombinacijo

veliko spretnosti)

c) besedno (usvajanje neke snovi) ali motorično (učenje fizičnih spretnosti, učenje gibanja,

na primer smučanja)

1.3.1.1 Enostavno učenje

a) Učenje s pogojevanjem

V okviru učenja s pogojevanjem ločimo klasično in instrumentalno pogojevanje. Klasično

pogojevanje predstavlja enostavno, pasivno obliko učenja. Gre za naučeno odzivanje, kjer se

brezpogojni in nevtralni dražljaj povežeta v pogojni dražljaj, zaradi česar nevtralni dražljaj začne

sprožati enake odzive kot brezpogojni dražljaj. Brezpogojni dražljaji so tisti dražljaji, ki sprožijo

prirojene odzive organizma – slednje imenujemo brezpogojne reakcije. Primer: otrok pri

zdravniku dobi injekcijo, zaradi česar občuti bolečino (brezpogojni dražljaj). Nanjo se odzove z

umikom, jokom in doživljanjem strahu (brezpogojna reakcija). Ker je bolečino povzročil


13

zdravnik v beli halji (nevtralni dražljaj), otrok poveže belo barvo oblačil z bolečino (pogojni

dražljaj) in se posledično začne bati vseh ljudi, oblečenih v belo (pogojna reakcija).

Pri instrumentalnem pogojevanju pa se verjetnost pojavljanja nekega vedenja poveže s

posledicami tega vedenja. Ločimo pozitivna utrjevala oziroma nagrade, ki povečujejo verjetnost

pojavljanja določenega vedenja, ter negativna utrjevala oziroma kazni, ki povzročijo ugašanje

določenega vedenja. Nagrajevano vedenje se torej utrdi, in sicer predvsem v primerih, ko je

nagrajevanje občasno oziroma nepredvidljivo. Redno nagrajevanje je namreč pričakovano, zato

izgubi motivacijsko vlogo. Instrumentalno pogojevanje je lahko namerno ali slučajno in je

uporabno že v zelo zgodnjih razvojnih fazah. Od klasičnega pogojevanja se loči po tem, da pri

instrumentalnem pogojevanju ne gre za povezavo dražljajev, temveč vedenja in posledic.

b) Asociativno učenje

Asociativno učenje poteka na osnovi prostih asociacij, in sicer po stičnosti (avto – guma),

podobnosti (avto – motor) ali kontrastnosti (avto – pešec). Asociacije so lahko vezane (na primer

sesalec → pes, konj...) ali verižne (na primer sesalec → delfin, morje, plaža...). Elementarno

učenje otrok v šoli običajno poteka preko vezanih asociacij.

c) Modelno oziroma socialno učenje

Z modelnim učenjem se posameznik uči osnovnih oblik obnašanja in različnih spretnosti. Pri tej

obliki učenja sta udeleženi dve osebi: model (vzornik, učitelj) in učenec oziroma posnemovalec.

Modelno učenje poteka v treh fazah:

- Izpostavitev vedenja (faza opazovanja): učenec opazuje določeno vedenje modela.

- Usvojitev vedenja: učenec se uči vedenja modela, pri čemer lahko model spremlja

dogajanje (na primer ko je model učitelj v šoli) ali pa tudi ne (ko je model na primer

oseba s televizije).

- Sprejetje vedenja za svoje: učenec usvoji neko vedenje in se potem tudi vede na ta način.

Za to mora biti ustrezno motiviran, vedenje mora sprejeti, se z njim strinjati in ga


14

odobravati. Šele v tej fazi nastopi posnemanje. Pri tem so pomembne tudi nagrade: učenec

bo bolj verjetno posnemal vedenje, za katerega bo model nagrajen.

Za nastanek socialnega učenja morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

- pozornost za vedenje, na katerem naj bi temeljilo učenje

- zapomnitev opazovanega prizora

- motivacija za posnemanje

- možna obnova vedenja v neki situaciji

S preučevanjem te vrste učenja se je veliko ukvarjal psiholog Albert Bandura (Musek in Pečjak,

2001). Zelo znan je njegov eksperiment z lutko, s katerim je preučeval agresivnost. Ugotovil je,

da otroci največ posnemajo vedenje tistih oseb, ki so jim najbližje oziroma s katerimi se

poistovetijo (na primer starši, tudi junaki iz risank), medtem ko neznancev skoraj ne posnemajo.

Model postane tisti, ki izstopa, ki ga ima opazovalec rad ali ga spoštuje oziroma do njega goji

vrednostni odnos. Oseba lahko prevzame vlogo modela tudi, če opazovalec opazi podobnosti

med sabo in modelom ali če je modelovo vedenje ojačeno oziroma nagrajevano ali podkrepljeno

z besedo (na primer odobravanjem), vedenjem (na primer ploskanjem) ali materialno nagrado.

Pomembna ugotovitev je tudi, da otroci hitro začnejo posnemati negativno vedenje, zato je v

otroštvu potrebno zlasti pozitivno spodbujevanje, da se otrok nauči pozitivnega vedenja, ne pa

kazni. Ugotovitve kažejo tudi, da je bolj pomemben sam kontekst modela kot pa modelovo

vedenje kot tako. Nasprotujoče pa so si tudi ugotovitve različnih raziskav: nekatere trdijo, da

nasilne vsebine neposredno vplivajo na otroka, druge pa neposrednega vpliva ne prepoznavajo.

Slednje poudarjajo pomen še drugih dejavnikov (starši in njihove reakcije na tovrstne oddaje,

interpretacija dogajanja). Za otrokov razvoj je zato koristno, če otroci gledajo oddaje skupaj s

starši, le-ti pa jim stvari ustrezno interpretirajo.


15

1.3.1.2 Sestavljeno učenje

Zelo pogosta oblika sestavljenega učenja je učenje s poskusi in napakami. Na ta način se učimo

raznih spretnosti, na primer smučanja. Višja oblika sestavljenega učenja je učenje z

zaznavanjem in vpogledom. Preko učenja z vpogledom poteka ugotavljanje odnosov med

stvarmi in pojavi. Učenje z razumevanjem pa predstavlja najvišjo obliko sestavljenega učenja.

Do končne rešitve pridemo z razmišljanjem (na primer o tem, kako bi nekaj opravili), s

pomnjenjem pa te rešitve prenesemo tudi v druge situacije.


16

1.4 KOGNITIVNI PROCESI

Kognitivni procesi so pomembni za razumevanje kognitivnega modela izbire hrane. Ljudje

pridobivamo informacije s pomočjo čutil, torej v procesu čutenja. Organiziramo in ohranjamo jih

s pomočjo zaznavanja, učenja in spomina. Z mišljenjem jih predelujemo in modeliramo, preko

govora pa o njih komuniciramo in jih tako posredujemo ostalim. Integracijo informacij in

povezovanje le-teh v smiselno celoto pa opravlja zavest oziroma zavestna stanja. Z drugimi

besedami: informacije ozavestimo tako, da jih integriramo.

1.4.1 Spomin

Spominske sposobnosti omogočajo kompleksno predelavo informacij in kompleksno obnašanje.

Kognitivne sheme, ki tvorijo spomin, so podlaga učinkovitemu delovanju posameznika.

Slika 5. Shema delovanja spominskih sposobnosti.


V okviru spomina lahko govorimo o usvajanju, ohranjanju in obnavljanju informacij (Musek in

Pečjak, 2001). Usvajanje je tesno povezano z učenjem in se nanaša na začetni zapis informacije v

spomin. Ohranjanje in obnavljanje informacij pa sta bolj povezana s samim procesom pomnjenja

in se nanašata na shranjevanje podatkov ter na ozaveščanje shranjenega s pomočjo priklica in

prepoznavanja.

INFORMACIJE OBNAŠANJE

SPOMIN

KOGNITIVNE SHEME


17

1.4.2 Vrste spomina

Da bi si neko informacijo zapomnili za dalj časa, mora skozi tri vrste spomina (Musek in Pečjak,

2001):

- senzorni zapis

- kratkotrajni spomin

- dolgotrajni spomin

Senzorni zapis deluje kot vrsta trenutnega posnetka, ki shrani informacije v takšni obliki, kot jih

sprejmemo, a za zelo kratek čas. Traja namreč le nekaj sekund. Iz okolja prejmemo ogromno

informacij, ki pa jih možgani nato selekcionirajo. Vloga senzornega zapisa je predvsem

povezovanje čutnih vtisov v celoto, na primer besed v stavke, tonov v melodijo. Če se te

informacije povežejo z dolgotrajnim spominom, jih lahko prepoznamo, sicer pa se zaradi

časovnega bledenja in prekrivanja z novimi dražljaji kmalu izgubijo.

Kratkotrajni spomin obdeluje podatke, ki pridejo iz senzornega zapisa. Traja od 20 do 40

sekund, obsega pa od pet do devet enot. V kratkotrajnem spominu je shranjevanje informacij

poleg vidnega, slušnega itd. že tudi pomensko, kljub temu pa zaradi odsotnosti ponavljanja pride

do izgube informacij. V njem se informacija, na katero smo pozorni, spremeni tako, da dobi

pomen. Spremeni se torej v obliko, ki jo bomo pozneje lahko priklicali. Kratkotrajni spomin je

naš delovni spomin: obdeluje tako gradivo iz senzornega zapisa kot iz dolgotrajnega spomina,

omogoča obdelovanje in organiziranje informacij in predstavlja orodje za reševanje problemov.

Dolgotrajni spomin obsega vse izkušnje, dogodke, veščine, čustva, besede, pravila in druge

informacije, ki so med seboj povezane in dobro organizirane, kar nam omogoča njihovo obnovo.

Shranjevanje informacij v dolgotrajnem spominu poteka preko povezovanja v spominske mreže.

Njegov obseg in trajanje sta teoretično neomejena, vendar pa kljub temu prihaja tudi do izgub

informacij, in sicer zaradi negativnega transfera (staro znanje ovira pri pridobivanju novega),

neprimernega zapisa podatka v spominsko mrežo, neustreznega konteksta ali neusklajenega

procesa med zapisom in obnovo informacije (na primer učenje nekega gradiva, ko smo z mislimi

nekje drugje).


18

1.4.3 Spremembe pri pomnjenju gradiva

Spremembe, do katerih prihaja v procesu pomnjenja, so lahko količinske ali kakovostne. V

okviru količinskih sprememb govorimo predvsem o izgubljanju podrobnosti, imen, števil. Te

informacije najhitreje pozabimo, vendar pa se nekatere nenavadne podrobnosti kljub temu

ohranijo.

V okviru kakovostnih sprememb pa v spominu prihaja do poenostavitev, sprememb v smeri

večje konvencionalnosti (skladno s socialnim okoljem, v katerem je posameznik), sprememb v

pomenu različnih zgodb (drugi poudarki), dodajamo pa tudi vpliv osebnih čustev.

1.4.4 Ohranjanje in pozabljanje informacij

Z zakonitostmi ohranjanja in pozabljanja informacij se je v 19. stoletju ukvarjal Ebbinghaus, ki je

na podlagi svojih ugotovitev oblikoval krivuljo spomina in pozabljanja (slika 6).

Slika 6. Krivulja spomina in pozabljanja po Ebbinghausu.

Vir: McCormick (2011)


19

Po Ebbinghausovih ugotovitvah eno uro po učenju pozabimo 60 odstotkov informacij, po enem

dnevu je izgubljenih že 76 odstotkov, po enem mesecu pa se ohrani samo še 10 odstotkov

informacij. Zaradi tega se kampanjsko učenje ne obnese, temveč je potrebno sprotno in večkratno

ponavljanje oziroma utrjevanje znanja. Z organiziranim ponavljanjem lahko namreč rezultate

učenja obdržimo na visoki ravni. Krivulja pozabljanja je veliko bolj položna, če naučeno gradivo

ponavljamo v presledkih, če je učna snov smiselna, organizirana in vsebuje veliko asociacij, če se

gradiva učimo z razumevanjem in vpogledom, če smo za učenje motivirani oziroma nas snov

zanima ter če pri učenju uporabljamo različne metode uspešnega učenja (Musek, 2005).


20

1.5 OSEBNOST

Osebnost posameznika je to, kar ga dela identičnega v prostoru in času. Po definiciji je osebnost

relativno trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika,

po katerih se ljudje razlikujemo med seboj in po katerih nas drugi lahko prepoznajo (Musek,

2010).

Trajnost (tudi stabilnost, konsistentnost) osebnostnih lastnosti pomeni, da se osebnost, potem ko

se dokončno razvije, ne spreminja več ali pa so morebitne spremembe zelo majhne. Izrednega

pomena za razvoj osebnosti je zgodnji razvoj otroka ter vloga staršev in neposrednega okolja

(družine). Edinstvenost osebnostnih lastnosti pa pomeni, da niti dve osebnosti na svetu nista

popolnoma enaki. Za vsakega posameznika je torej značilna unikatna kombinacija osebnostnih

lastnosti, potez itd.

1.5.1 Konsistentnost in distinktivnost vedenja posameznika

V zvezi z osebnostjo posameznika govorimo tudi o konsistentnosti (stabilnosti oziroma trajnosti)

ter distinktivnosti (individualnosti oziroma različnosti) osebnosti. Konsistentnost se najbolj

izrazito pokaže v primerih, ko se isti ljudje podobno obnašajo, čeprav se znajdejo v različnih

situacijah. Distinktivnost pa se najbolj pokaže takrat, ko se različni posamezniki podobno

obnašajo v istih situacijah. Osebnost torej povzroča, da se različni posamezniki odzivajo različno

na iste situacije in da se isti posamezniki pogosto odzivajo podobno na različne situacije.

1.5.2 Struktura osebnosti

Strukturna področja osebnosti zajemajo konstitucijo, temperament, značaj in intelekt oziroma

sposobnosti.


21

Slika 7. Področja osebnosti.

1.5.2.1 Konstitucija

Telesna konstitucija predstavlja predmet zanimanja že od Hipokratovih časov naprej. Tako so se

že v prvi polovici 20. stoletja oblikovale glavne konstitucijske teorije, ki do danes pomenijo

vrhunec raziskovanja na področju konstitucije. Med avtorji teh teorij velja izpostaviti predvsem

Kretschmerja in Sheldona (Musek, 2010). Tako Kretschmer kot Sheldon se ujemata v oceni, da

gre pravzaprav za tri temeljne tipe konstitucije. Po ocenah raziskovalcev nam te tri dimenzije

dajejo več kot 80 odstotkov informacije o konstituciji posameznika, če seveda upoštevamo

možne kombinacije med posameznimi tipi oziroma dimenzijami konstitucije.

Prvi konstitucijski tip Kretschmer imenuje astenični tip, Sheldon pa ektomorfni. Za ta tip so

značilni rast v dolžino, vitkost in nežnost. Temperament, ki spada k temu tipu, je po

Kretschmerju shizotimni, po Sheldonu pa cerebrotonični. Shizotimni oziroma cerebrotonični

posamezniki naj bi bili introvertni, idealistični in asketski.

Drugi konstitucijski tip je po Kretschmerju piknični oziroma po Sheldonu endomorfni. Zanj so

značilni rast v širino, okroglost in kratki udi. S tem konstitucijskim tipom se ujema ciklotimni

OSEBNOST

TELESNO PODROČJE

Konstitucija

KONATIVNO PODROČJE

Temperament

Značaj

KOGNITIVNO PODROČJE

Intelekt

Sposobnosti


22

(Kretschmer) oziroma viscerotonični (Sheldon) temperament, za katerega so značilni

ekstravertnost, realizem in hedonizem.

Tretji konstitucijski tip pa Kretschmer imenuje atletski in Sheldon mezomorfni. Za ta tip sta

značilna razvito mišičje in robustnost. Temperament, ki se ujema s tem tipom, imenujemo

viskozni (po Kretschmerju) oziroma somatotonični (po Sheldonu). Opredeljujejo ga trdota,

energičnost in neobčutljivost.

Slika 8. Sheldonova tipologija: endomorfni, mezomorfni in ektomorfni tip.

Vir: Kazlev, 2004

Konstitucijske teorije so zanimive predvsem zato, ker predpostavljajo, da so konstitucionalni

dejavniki povezani s psihičnimi, predvsem s temperamentom. Vsaj do neke mere so se te

predpostavke izkazale kot upravičene. Kljub temu pa je raziskovanje na področju konstitucije in

osebnosti skoraj zamrlo in se bo v prihodnosti verjetno oprlo na nove, biološko bolj izdelane in

zanesljive koncepte konstitucije.


23

1.5.2.2 Konativno področje osebnosti: temperament in značaj

Tudi v okviru temperamenta in značaja so avtorji oblikovali različne tipologije. Najbolj znana je

Hipokrat-Galenova tipologija temperamenta, ki izhaja iz predpostavke, da naravo sestavljajo

štirje elementi, ki so zastopani tudi v človeku (Musek, 2005). Za vsak tip naj bi bil značilen drug

element in tudi druga telesna tekočina. Hipokrat in Galen sta opredelila štiri temperamentne tipe.

Prvina kolerika je ogenj, prevladujoč telesni sok pa žolč (gr. khole). Za kolerika so značilni

silovitost, razburljivost, neobvladanost, prepirljivost, razdražljivost in odločnost. Tak posameznik

reagira hitro in močno. Sangvinikov element je zrak, telesni sok pa kri (lat. sanguis). Zanj so

značilni lahkotnost, živahnost, optimizem, energičnost, veselje, podjetnost. Tudi sangvinik

reagira hitro, vendar pa so njegove reakcije bolj uravnotežene. Flegmatika označujeta voda in

sluz (gr. phlegma). Zanj so značilni mirnost, hladnokrvnost, počasnost, premišljenost in

ustrežljivost. Melanholikov element pa je prst. Pri njem prevladuje črni žolč (gr. melaina khole).

Za melanholika so značilni pesimizem, otožnost, potlačenost, refleksivnost, natančnost in

vztrajnost.

James je delil posameznike na tip trdne in mehke miselnosti, Jung pa je na podlagi

Hipokratovih temperamentnih tipov oblikoval teorijo o ekstravertnem in introvertnem tipu. Iz

tega je sledila teorija o petih dimenzijah osebnosti (McCrae in Costa, 1997), ki je znanstveno

utemeljena in danes splošno sprejeta. Sčasoma je namreč postalo jasno, da ljudi ne moremo

uvrščati v osebnostne tipe, ker se večina lastnosti razteza na nekem kontinuumu (na primer smo

bolj ali manj ekstravertni, nihče pa ni popolnoma introvertiran ali popolnoma ekstravertiran).

1.5.2.3 Tipološko in dimenzionalno pojmovanje osebnosti

Zgodnja pojmovanja osebnosti so bila predvsem tipološka, vendar pa je imel ta način precej

pomanjkljivosti. Osebnost je klasificiral v toge kategorije in jo torej opisoval zgolj kvalitativno,

ne pa tudi kvantitativno. Poleg tega prvotna pojmovanja osebnosti niso vključevala niti vmesnih

kategorij, kar pa ne ustreza empirični stvarnosti, saj večine ljudi ne moremo uvrstiti samo v

določen tip osebnosti, ampak so glede na svoje lastnosti nekje vmes med različnimi kategorijami.


24

Zaradi vseh naštetih razlogov se je v zadnjem času uveljavilo dimenzionalno pojmovanje

osebnosti, ki opisuje osebnostne lastnosti kot bipolarne kontinuume. Ta način veliko bolj ustreza

realnosti, saj se lastnosti v populaciji porazdeljujejo po normalni oziroma Gaussovi krivulji.

Dimenzionalno pojmovanje pa s kvantifikacijo in merjenjem omogoča tudi večjo preciznost

(Musek, 2005).


25

1.6 ČUSTVA

Razumevanje čustev je v kontekstu psihologije prehrane pomembno predvsem za razumevanje

psihofiziološkega modela izbire hrane. Čustva ali emocije označujejo duševne procese in stanja,

ki izražajo človekov vrednostni odnos do zunanjega sveta ali do samega sebe (Lamovec,

1991). Posameznik spozna osebe, dogodke in situacije ter jih s čustvi ovrednoti – določi njihovo

vrednost zanj. Čustva so torej evalvacije in se pojavljajo ob objektih, ki so za posameznika

pomembni (Šadl, 1999). Funkcionalno imajo čustva prilagoditveno funkcijo (omogočajo

učinkovito prilagajanje organizma okolju), delujejo kot motivi (usmerjajo nas k objektom in

situacijam, ki sprožajo pozitivna čustva), pomembno vlogo pa imajo tudi pri komunikaciji in

uravnavanju socialnih odnosov (drugim ljudem služijo kot informacija, na podlagi katere lahko

uravnavajo svoje vedenje) (Musek, 2005).

Oglejmo si osnovne značilnosti čustev:

a) Čustvo je intencionalno stanje.

To pomeni, da se nanaša na določen objekt. Gre za vrednostni odnos do nečesa. Težko si je

zamisliti čisto stanje ponosa, jeze ali ljubezni, ki ne bi bilo usmerjeno v nekaj ali nekoga (Averill,

1980). Izjeme so sreča, dolgčas in depresija, ki niso nujno vezani na nek specifičen objekt, saj se

včasih zdijo povsem difuzne in nefokusirane.

Pri čustvih gre lahko odnos med osebo in predmetom ali med osebo (sebstvom) in dogodkom;

dogodki pa so lahko realni, pretekli, imaginarni. Vrednostni odnos človeka do samega sebe pa

imenujemo samospoštovanje.


26

b) Vrednostni odnos je intrinzično evaluativen.

Gre torej za izrazito subjektivno stanje oziroma oceno – ni bolj subjektivnega pojava, kot je

čustvo. Čustvo je nekaj intimnega, notranje vrednotenega; nekaj, kar doživljamo samo mi

oziroma samo mi to doživljamo na tak način.

c) Čustvo je prehodno in časovno omejeno stanje.

Vrednostni odnos ni stalen in trajen vidik našega pogleda na svet. To odraža tudi angleška beseda

za čustvo, »emotion«, ki izvira iz »a move away«, kar pomeni iti stran (Šadl, 1999). Gre torej za

odmik od normalnega delovanja, za nekaj, kar nas preplavi za določen čas.

1.6.1 Čustva in razpoloženje

Glede na intenzivnost in trajnost čustev ločimo med afekti in razpoloženji (Musek, 2005). Afekti

so močna, a kratkotrajna čustvena stanja, ki se razvijejo v trenutku, običajno pa jih spremljajo

tudi telesne spremembe (na primer bes). Razpoloženja pa so šibka, dolgotrajna čustva, ki imajo

kljub nizki intenzivnosti precejšen vpliv na vedenje posameznika. Razvijejo se postopno, trajajo

pa lahko več ur ali dni. Čustva kot taka so po intenzivnosti in trajnosti nekje vmes med afekti in

razpoloženji. Ponazorimo vse tri oblike s primerom: če je čustvo jeza, je razpoloženje slaba volja,

afekt pa bes. V primeru veselja bi bilo razpoloženje zadovoljstvo, afekt pa evforija.

Če povzamemo: čustvo in razpoloženje sta si podobna v tem, da oba vsebujeta evaluativno

komponento, torej predstavljata vrednostni odnos do nečesa. Razlikujeta pa se v tem, da

razpoloženje ni vedno usmerjeno k določenemu predmetu, da razpoloženje lahko traja dlje časa

ter da je razpoloženje dostikrat manj intenzivno kot čustvo.


27

1.6.2 Osnovna in sestavljena čustva

Poleg tega, da delimo čustva na pozitivna in negativna, močna in šibka, vzburjajoča in

pomirjujoča, jih lahko delimo tudi glede na sestavljenost. Plutchik (1980) loči osnovna in

sestavljena čustva. Osnovna čustva so prirojena in univerzalna, njihova najpomembnejša

funkcija pa je prilagoditev. Osnovnih čustev je v Plutchikovi teoriji osem, razporejena pa so v

nasprotne dvojice (za čustva na splošno velja, da so bipolarna): veselje – žalost, strah – jeza,

sprejemanje – zavračanje in pričakovanje – presenečenje.

Osnovna čustva se lahko med sabo mešajo in tako tvorijo sestavljena čustva. Le-ta so lahko

sestavljena iz dveh (diade) ali treh osnovnih čustev (triade). Primer diade je ljubezen, ki jo

sestavljata veselje in sprejemanje. Triado pa predstavlja na primer ljubosumje kot mešanica

ljubezni (ki je že sestavljeno čustvo) in strahu.

1.6.3 Kompleksnost čustev

Čustva so kompleksni psihični procesi, ki vključujejo različne elemente in so tesno povezani z

drugimi duševnimi procesi (Musek, 2005). Najpomembnejše komponente čustev so:

a) subjektivno doživetje čustva

b) kognitivne ocene, povezane z doživljanjem čustva

c) fiziološko vzburjenje in spremembe v delovanju telesa

d) zunanji (vedenjski) izrazi

e) pripravljenost za aktivnost oziroma vedenje, usmerjeno k cilju

Vsi ti procesi so sestavni deli čustva in tvorijo specifično doživljanje, ki razlikuje čustva od

ostalih duševnih procesov.

Izražanje in prepoznavanje čustev predstavlja najpomembnejši del nebesedne komunikacije.

Posameznik vedno izraža svoja čustva in je hkrati pozoren tudi na čustva drugih oseb, na podlagi

česar lahko uravnava svoje vedenje. Čustveni izrazi so odvisni od genskih in kulturnih


28

dejavnikov – so torej mešanica prirojenih in pridobljenih elementov (Ekman, 1972).

Medkulturne študije so pokazale, da se nekateri čustveni izrazi pojavljajo pri pripadnikih vseh

kultur, vendar pa med kulturami obstajajo tudi razlike v zaželenosti izražanja določenih čustev.

Posameznik se v procesu socializacije nauči, na kakšen način, kako intenzivno in v katerih

situacijah je zaželeno izražati čustva.

1.6.4 Razvoj čustev

Zmožnost čustvovanja je prirojena, vendar pa se posamezna čustva kot kompleksne celote

razvijejo postopoma v stiku z okoljem (Musek in Pečjak, 2001). Otrok se z izkušnjami uči

povezovati različne komponente čustev v celoto: prirojene reakcije povezuje s specifičnim

doživljanjem in določenimi zunanjimi dražljaji. Najprej se razvijejo osnovna, nato pa še

sestavljena čustva. Čustveni razvoj je tesno povezan tudi s kognitivnim in socialnim razvojem,

kar se odraža zlasti v učenju čustev, saj se otrok le-teh uči predvsem s klasičnim pogojevanjem in

modelnim učenjem.

Na podlagi ustreznega čustvenega razvoja posameznik doseže čustveno zrelost, ki se kaže v

ustreznem, uravnoteženem in raznolikem čustvovanju. Čustva morajo ustrezati kontekstu, v

katerem se pojavijo ter biti funkcionalna in skladna s pravili čustvovanja. Posameznik jih mora

znati prepoznati, primerno izraziti in obvladati v skladu s situacijo. Pomembno pa je tudi, da se

tekom razvoja nauči doživljati in izražati celoten spekter čustev, torej tako pozitivna kot

negativna čustva.

1.6.5 Motnje čustvovanja

Čustven razvoj in doživljanje čustev sta izrednega pomena za posameznikovo telesno in duševno

zdravje (Musek in Pečjak, 2001). Pomembno je, da otrok ne doživlja čustvene deprivacije, ki bi

mu onemogočala vzpostavitev navezanosti na starše; slednja namreč predstavlja osnovo za

razvoj pozitivnega doživljanja. Veliko vlogo pa ima tudi odnos med staršema, njun vzgojni slog

in ambicije ter njuna čustvena zrelost.


29

Ob pogostem in dolgotrajnem doživljanju negativnih čustev se lahko razvijejo psihosomatska

obolenja, pri katerih telesne spremembe, ki se pojavljajo pri čustvenem vzburjenju, povzročijo

okvare oziroma bolezni določenih organov (na primer čir na želodcu). Posledica neustreznega

čustvenega razvoja pa so lahko tudi blažje ali hujše oblike duševnih motenj, na primer anksiozne

(fobije) ali razpoloženjske motnje (depresija).


30

1.7 STRES

Stres je stanje napetosti na mentalni in fizični ravni. Povzročajo ga različni stresorji: izguba

nečesa (na primer padeš na izpitu, izgubiš službo, partnerja...), grožnja (misel na neko izgubo,

zaposlitve za določen čas), izziv. Bistvena je posameznikova zaznava oziroma ocena dogodkov

kot stresnih.

1.7.1 Stresorji

Ločimo pozitivne stresorje ali eustresorje ter negativne stresorje oziroma distresorje (Musek,

2005). Eustresorji sprožijo pozitiven stres in delujejo kot spodbuda, medtem ko distresorji

sprožijo negativen stres, ki zahteva spopad s težavami in ga doživljamo kot obremenitev. Vendar

pa lahko eustres deluje prav tako uničujoče kot distres. Kar nekaj takšnih primerov najdemo tudi

v slovenski literaturi in filmih (na primer Cvetje v jeseni: ko Janez zaprosi Meto za roko, ji

odpove srce).

Ocene stresnosti raznih dogodkov in življenjskih sprememb pri mladih odraslih (dogodki so

navedeni od najbolj do najmanj stresnega) kažejo naslednjo strukturo (Musek, 2005):

- smrt zakonskega partnerja

- ločitev

- odvzem prostosti (zapor)

- smrt bližnjega sorodnika

- huda nesreča, bolezen, invalidnost

- izguba službe

- upokojitev (lahko ima močne negativne posledice tako za posameznika kot za njegovo

okolico: upokojenec zamenja okolje, družbo, spremeni se njegovo finančno stanje, kar

naenkrat nima več kaj početi → zato jih veliko dela še po upokojitvi)

- nosečnost

- težave v spolnih odnosih

- finančne spremembe


31

- smrt dobrega prijatelja

- zamenjava poklica

- ločitev od otrok

- začetek šolanja (odhod od doma, novo stanovanje, študentske izmenjave – tudi kulturni

šok, lahko se pojavi osamljenost)

Obstajajo stresorji, ki se zgodijo enkrat ali nekajkrat v življenju – enkratni stresorji (na primer

smrt bližnjega sorodnika). To so zelo močni stresorji, vendar je v teh obdobjih ponavadi tudi

socialna opora bolj visoka. Zaradi tega so se v družbi razvili različni rituali, na primer enoletno

žalovanje (čeprav pri večini ljudi traja dlje).

S psihološkega vidika so (za fizično in psihično zdravje) veliko bolj nevarni in ogrožujoči

ponavljajoči se stresorji, na primer konflikti v družini in nerazumevanje, naporna služba (zlasti

v primeru nejasnih vlog ali skrbi, do kdaj bo oseba še imela službo – vsakodnevna negotovost

itd.).

Bistvena pri vsem tem je posameznikova interpretacija stresne situacije.

1.7.2 Faze stresa

Stres poteka v treh fazah (Musek, 2005). Prva je alarmna faza, v kateri posameznik zaradi

delovanja nekega stresorja najprej doživi šok in krajši upad delovanja, nato pa še protišok, v

katerem se organizem pripravi na akcijo. V tej fazi začne delovati simpatično živčevje, sprostijo

se tudi energetske zaloge. V drugi fazi – fazi odpora se aktivnost dvigne nad običajno raven.

Posameznik se aktivno spopade s problemom, pri čemer porabi več energije, kot jo tvori. V tej

fazi se stres ponavadi zaključi. Zadnja faza je faza izčrpanosti, v kateri se aktivnost spusti pod

običajni nivo. Če se stres zaključi v tej fazi, posameznik doživlja nemoč, negativna čustva in

potrtost ali depresivnost. Posledično se lahko razvijejo tudi različna psihosomatska obolenja.


32

Slika 9. Faze stresa.

Vir: Musek (2005)

1.7.3 Stresna simptomatika

Na fiziološkem nivoju občutimo stres kot pospešen srčni utrip, potenje (rok), občutek vročine in

suho grlo. Na vedenjskem nivoju se pojavijo nemir, razdražljivost, vzkipljivost, prepirljivost in

jok. Na psihološkem nivoju pa posameznik doživlja več negativnih čustev (strah, jeza,

depresivnost, anksioznost) (Musek in Pečjak, 2001).

1.7.4 Posledice stresa

Posledice stresa so lahko pozitivne ali negativne. Pozitivne posledice zajemajo predvsem

motivacijo za reševanje problemov in zbiranje energije za aktiven spopad z oviro. Kot negativna

posledica pa se lahko pojavijo psihosomatske motnje (glavoboli, želodčne težave, astma, srčna

obolenja, previsok ali prenizek krvni tlak), negativna čustva, depresija, nemoč, nizka

koncentracija, spominske luknje in dezorganizacija (Musek, 2005).


33

1.7.5 Dejavniki, ki vplivajo na doživljanje in obvladovanje stresa

Na doživljanje in obvladovanje stresa vplivajo zunanji in notranji dejavniki.

1.7.5.1 Situacijski in drugi zunanji dejavniki

Zunanji dejavniki se nanašajo na značilnosti stresne situacije in okolja, v katerem se nahaja

posameznik. V okviru zunanjih dejavnikov so pomembni predvsem naslednji:

a) Socialna opora: visoka opora olajša doživljanje stresa oziroma nek stresni dogodek.

b) Sredstva, rezerve: lahko so finančna ali materialna. Na primer v primeru nedavnih

poplav je marsikatera družina izgubila bivališče in mnogi sedaj nimajo sredstev, da bi jih

obnovili.

c) Empatija in altruizem pri drugih osebah: predstavljata prosocialne aspekte čustvovanja,

ki pomagajo pri spoprijemanju s stresom. Če je ob nas oseba, ki se lahko vživi v naša

čustva, lažje prebrodimo stisko.

1.7.5.2 Osebnostne lastnosti

Od osebnosti je v veliki meri odvisno, kako se bo posameznik spoprijel s stresom oziroma ga

obvladal. Pri tem imajo veliko vlogo zlasti naslednje osebnostne lastnosti:

a) Samospoštovanje: Osebe z motnjami hranjenja imajo na primer zelo nizko

samospoštovanje in se težko spoprijemajo s stresom oziroma se spoprijemajo z njim na ta

način, da kontrolirajo svoje hranjenje. Kot odziv na stres torej razvijejo motnjo hranjenja.

b) Čustvena stabilnost: Zajema uravnotežena pozitivna in negativna čustva, stabilno

čustvovanje (oseba ne doživlja ekstremnih čustev) in konstruktivno soočanje s stresom.

c) Nagnjenost k depresivnosti: Človek, ki je nagnjen k depresivnosti (pa naj bo to

biološkega, situacijskega ali razvojnega izvora), se težje spoprijema s stresom, težje

okreva po stresni situaciji in tudi dojema življenje kot bolj stresno.

d) Naučena nemoč: Ljudje se skozi razvoj in vzgojo naučimo biti v določenih situacijah

nemočni (v smislu: tega ne zmorem in ker tega ne zmorem, mi tega ni treba). Iz tega


34

izhaja tudi naučena lenoba: ker oseba smatra, da nečesa ne more, ji tega ni treba narediti.

Naučeno nemoč v določenih situacijah uporabljamo vsi ljudje.

e) Občutje nadzora in kompetentnosti: Oseba, ki ima občutek, da nadzoruje dogajanje

(zlasti tisto, ki se tiče nje same), svoje misli in čustva, tudi bolj kakovostno obvladuje

stres. Raziskava o materah otrok z Downovim sindromom je pokazala, da matere, ki

vzroke za težave iščejo samo v zunanjih pogojih, doživljajo več občutkov depresije, manj

psihičnega blagostanja in se težje spoprijemajo z otrokovo oviranostjo in celotno

situacijo. Matere, ki iščejo moč, sposobnost, spretnost in voljo v sebi, pa se bolj uspešno

spoprijemajo s situacijo, doživljajo manj depresivnosti in potrebujejo manj časa, da se

naučijo živeti z nastalo situacijo.

f) Naučeni slogi soočanja s stresom: Obstajajo tehnike in strategije, kako se bolj

konstruktivno spoprijemati s stresom.

g) Empatija in altruizem: Če je človek bolj empatičen, altruističen, se tudi lažje spoprijema

s stresom. Spodobnost vživeti se v drugega pomaga, da se lažje spoprimemo tudi z

lastnimi stiskami.

h) Značilnosti medosebnega obnašanja oziroma interakcij: Določeni načini interakcije so

takšni, da se z njimi težje spoprijemamo (na primer nasilje v družini).

i) Sposobnosti, znanja, veščine: Na primer več kot se učimo, večja je možnost, da

naredimo izpit. Tudi bolj učinkovite tehnike učenja (veščine) pripomorejo k temu.

j) Zdravstveno stanje: Zlasti za kronične bolnike in njihove svojce je značilno, da so v

permanentnem stresu (ni nujno, da je velik, je pa stalen), ki od vseh zahteva toliko več

dela in ukvarjanja s samim seboj ter učenja strategij za spoprijemanje s stresom. Sicer se

lahko hitro zgodi, da bolnik zapade na primer v alkoholizem.

1.7.5.3 Prehodne osebnostne značilnosti

Med prehodne osebnostne značilnosti sodijo:

a) Razpoloženje

b) Čustvena stanja

c) Vloge


35

d) Možnost izpovedovanja negativnih občutij: Možnost, da izpovemo svoja negativna

občutja, je zelo pomembna. Še toliko boljše je, če ima posameznik možnost obravnavanja

teh čustev v okviru terapije, zelo pomembno pa je to tudi v okviru prijateljstva (torej da

imamo nekoga, ki mu lahko izpovemo negativna čustva).

e) Ocene obremenjujoče situacije

f) Razlage in atribucije obremenjujoče situacije

1.7.6 Osebnostna čvrstost

V 80. letih 20. stoletja se je izoblikoval model osebnostne čvrstosti (ang. personal hardness;

Kobasa in Maddi, 1977), ki naj bi imela bistveno vlogo pri spoprijemanju s stresom. Vpliv

osebnostne čvrstosti pri obvladovanju stresa je prikazan na sliki 10. Kot je razvidno iz slike, ima

osebnostna čvrstost neke vrste moderatorski vpliv na odnos med delovanjem stresorjev in

odzivom posameznika. Pri ljudeh z nizko stopnjo osebnostne čvrstosti tako že šibkejši stres

povzroči hujše čustvene in vedenjske posledice, medtem ko posameznikom z visoko stopnjo

osebnostne čvrstosti tudi močnejši stres ne pusti toliko posledic, ker so bolj konstruktivni in se

znajo z njim bolje spoprijemati.


36

Slika 10. Spoprijemanje s stresom in osebnostna čvrstost.

Vir: Musek (1997)

OSEBNOSTNA ČVRSTOST

Nizka: malo stresa – hude posledice Visoka: veliko stresa – majhne posledice

STRESORJI Vsi prekomerni zunanji

in notranji vplivi na posameznika

STRES Posameznikova

psihična in fizična reakcija na spremembe

Posameznikova interpretacija stresne situacije

Občutja angažiranosti

Občutja izzvanosti

Občutja nadzora

Trajanje

Enkratni stresorji

Ponavljajoči se stresorji

Močni stresorji

Šibki stresorji

Pozitivni stresorji

Negativni stresorji

Pozitivni stres

Negativni stres

Moč Smer


37

1.8 PSIHOLOGIJA PREHRANE

1.8.1 Začetki psihologije prehrane

Začetki psiholoških vidikov prehranjevanja sodijo že v 40. oziroma 50. leta prejšnjega stoletja,

natančneje v čas, ko je Kurt Lewin (1943, 1951) osnoval v psihologiji motivacije dobro znano

t.i. teorijo polja. V njej je posebno mesto namenil prav hrani in prehranjevalnemu vedenju

človeka. V vedenju, povezanim s hrano, je prepoznaval kompleksnost procesov, ki vključujejo

kulturne, socialne in psihosocialne razsežnosti.

Kot znanstvena veda psihologija prehrane nima dolge zgodovine. Številni avtorji (Gedrich, 2003;

Pudel in Westenhöfer, 2003 itd.) postavljajo začetek psihologije v pozna 70. leta prejšnjega

stoletja, ko so nemški raziskovalci ustanovili t.i. Zvezo za raziskovanje prehranjevalnega

vedenja AGEV (nem. Arbeitsgemeinschaft Ernährungsverhalten). Vprašanja, s katerimi so se

začeli ukvarjati, so bila predvsem:

- Zakaj začnemo jesti?

- Zakaj prenehamo jesti?

- Zakaj jemo, kar jemo?

Nanašala so se torej tako na začetek in konec kot na vsebino hranjenja.

1.8.2 21. stoletje

V zadnjih letih je opazen izrazit porast za raziskovanje vedenjske determiniranosti človekovega

prehranjevanja. Psihologija prehrane išče odgovore na to, kako je človekovo prehranjevanje

determinirano z vedenjem – mnogi ljudje namreč z različnimi oblikami vedenja negativno

vplivajo na svoje zdravje (Gedrich, 2003). Do danes še nimamo končnih in enoznačnih


38

odgovorov na ta vprašanja, vendar pa so bili v zadnjem času objavljeni številni modeli, ki so

odkrili nekaj pomembnih informacij v zvezi s človekovim prehranjevanjem.

1.8.3 Determinante prehranjevalnega vedenja

Prehranjevalno vedenje je proces, ki vključuje biološke, antropološke, ekonomske, psihološke in

socio-kulturne determinante, dokončno pa ga oblikuje posameznik oziroma njegova individualna

situacija (Gedrich, 2003).

a) Biološke determinante

V okviru bioloških determinant govorimo o fizioloških, patofizioloških in genetskih vplivih.

Človekov prebavni sistem v zelo majhni meri omejuje izbiro hrane, vendar pa lahko kljub temu

ločimo dve vrsti vpliva: prvi se nanaša na količino, drugi pa na kvaliteto hrane. Prebavni trakt

lahko namreč sprejme le omejeno količino hrane, medtem ko je kvaliteta povezana predvsem z

različnimi boleznimi, kot so alergije, diabetes ipd. Biologija torej določa predvsem človekove

osnovne prehranske potrebe, njen vpliv na samo izbiro hrane pa je zelo majhen.

b) Antropološke determinante

Človekova izbira hrane je, v nasprotju z živalmi, kognitivno nadzorovana s strani

informacijskega sistema posameznika. Skozi zgodovino so se ljudje morali naučiti, kateri naravni

produkti so primerni za uživanje in kateri ne, česar posledica je bila pogosto tudi smrt. Vendar pa

je človek dobro opremljen z orodji za prepoznavanje neznanih snovi, ki bi bile morda primerne

za uživanje: s čutili lahko razišče njihovo obliko in barvo, čvrstost, vonj in okus (Kass, 1994).

Svoboda pri izbiri hrane pa pri človeku povzroča tudi konflikt med neofobijo in neofilijo: prva

preprečuje zastrupitve, vendar skoraj neizbežno vodi k neravnotežju hranil, druga pa – ravno

obratno – preprečuje neravnotežje, vendar povečuje možnost zaužitja škodljivih snovi.


39

c) Ekonomske determinante

Zgodnejše teorije o izbiri različnih produktov so se osredotočale predvsem na odnose med

tržnimi cenami, dohodki ljudi in razpoložljivostjo določenih dobrin. Dandanes pa so poleg

zunanjih faktorjev v ospredju tudi notranji, še posebno psihološki vidiki (na primer pričakovanja

in želje potrošnikov), ki si jih bomo ogledali v nadaljevanju.

d) Psihološke determinante

S psihološkega vidika je prehranjevalno vedenje določeno z modelom dražljaj – organizem –

reakcija, kar pomeni, da obstajajo določeni zunanji in notranji faktorji (dražljaji), ki jih

posameznik zazna in predela na mentalni ravni (organizem), nato pa na podlagi tega reagira z

določenim prehranjevalnim vedenjem (reakcija) (Gedrich, 2003). Umske procese, ki so udeleženi

v tem postopku, delimo na aktivacijske (čustva, motivi, naravnanosti) in kognitivne

(zaznavanje, mišljenje, učenje). Poleg tega pa so pri oblikovanju prehranjevalnega vedenja

pomembni tudi vrednote, zaupanje, prepričanja in namere posameznika. Na osnovi teh konceptov

psihologija prehrane obravnava posameznikovo izbiro hrane kot individualno odločitev, pri kateri

posameznik oceni prednosti in slabosti vseh motivov in vrednot, ki so relevantni za specifično

situacijo.

e) Socio-kulturne determinante

Pri oblikovanju prehranjevalnega vedenja posameznika sodeluje tudi socialno in kulturno okolje

(Rozin, 1999). Na vedenje posameznika vplivajo skupine, ki jim posameznik pripada (družina,

prijateljski krog), skupine, ki bi jim posameznik želel pripadati in skupine, s katerimi posameznik

ne želi biti povezan. Vpliv na vedenje imajo predvsem norme, ki veljajo v teh skupinah. V

povezavi z okoljem pa na prehrano posameznika vpliva tudi sama razpoložljivost hrane (v

odvisnosti od podnebja, letnih časov, gospodarske razvitosti države itd.).


40

1.8.4 Opredelitev predmeta psihologije prehrane

Psihologija prehrane je znanstvena veja psihologije, ki proučuje dejavnike človekovega

prehranjevalnega vedenja ter širjenje in možna zdravstvena tveganja prehranjevalnega vedenja.

Psihologija prehrane razlaga motivacijske, komunikacijske in svetovalne strategije, ki vplivajo na

vedenje in proučuje učinke glavnih sestavin živil na psihofiziološki ravni. Ožje gledano, proučuje

psihološke učinke prehrane. Cilj raziskav s področja psihologije prehranjevanja je torej z ustrezno

prehrano podpirati psihofizično zdravje ali izboljšati s prehrano povezana bolezenska stanja.

Psihologija prehrane pa posega tudi na druga področja: zajema tako spoznanja nutricistične

znanosti kot tudi ugotovitve biokemično-endokrinoloških ter nevrofizioloških raziskav.


41

1.9 VAJA: METODE V PSIHOLOGIJI

UVOD

V psihologiji poznamo tri vrste metod za merjenje duševnih pojavov: opazovanje, spraševanje in

eksperiment (Musek, 2005). Temeljni metodi opazovanja sta introspekcija in ekstraspekcija.

Introspekcija predstavlja opazovanje lastnih duševnih pojavov in je torej bolj subjektivna

metoda. Pri estraspekciji pa gre za opazovanje zunanjih pojavov, na primer vedenja. Pri

ekstraspekciji lahko istega posameznika opazuje več ljudi, zato so podatki, ki jih na ta način

pridobimo, bolj objektivni. Pri eksperimentu poleg opazovanja tudi načrtno posegamo v

dogajanje. S pomočjo te metode iščemo vzročno-posledične povezave med različnimi pojavi.

Veliko podatkov pa lahko pridobimo tudi s pomočjo spraševanja, ki vključuje več tehnik:

intervju, ankete, vprašalnike, ocenjevalne lestvice, sociometrične tehnike in psihološke teste.

Psihološki testi so standardizirani inštrumenti, kar pomeni, da je postopek testiranja enak za vse

ljudi ter da rezultate posameznika ugotavljamo na osnovi norm populacije. Psihološki testi

morajo biti veljavni (resnično merijo tisto, kar želimo meriti), zanesljivi (z istim testom v

različnih časovnih intervalih dobimo enake ali zelo podobne rezultate), objektivni (več

ocenjevalcev z istim testom dobi enake ali zelo podobne rezultate) in občutljivi (merijo zelo

majhne razlike med posamezniki). Psihološke teste delimo na teste sposobnosti (na primer testi

inteligentnosti, ustvarjalnosti) in teste osebnosti (testi značaja, interesov, stališč, vrednot).

PRIMER

Za ilustracijo navajamo nekaj postavk Vprašalnika s težo povezanega prehranjevanja (Weight-

related eating questionnaire; Schembre, Greene in Melanson, 2009). Navodilo za izpolnjevanje

vprašalnika je naslednje: Pri vsaki postavki označite, v kolikšni meri določena izjava drži za vas

(1 – sploh ne drži, 2 – nekoliko drži, 3 – bolj ali manj drži, 4 – pretežno drži, 5 – popolnoma

drži).

4 Kadar sem osamljen/a, se tolažim s hrano. 1 2 3 4 5

7 Pogosto odklonim hrano ali pijačo, ker sem zaskrbljen/a glede

svoje teže.

1 2 3 4 5

10 Kadar čez dan pojem preveč, naslednji dan ponavadi jem manj kot

običajno.

1 2 3 4 5


42

Vprašalnik ima sicer 16 postavk in meri značilnosti prehranjevanja na štirih podlestvicah:

rutinsko omejevanje, kompenzatorno omejevanje, dovzetnost za zunanje spodbude in čustveno

prehranjevanje. Rezultate na posameznih lestvicah izračunamo tako, da za vsako lestvico

seštejemo odgovore na postavke, nato pa vsoto delimo s številom postavk (torej izračunamo

povprečje). Višji rezultat na posamezni lestvici pomeni večjo izraženost lastnosti, ki jo lestvica

meri. Za neko osebo, ki bi na lestvici čustvenega prehranjevanja na primer dosegla 4,2 točke (od

možnih petih), bi lahko rekli, da čustva in stres dokaj močno vplivajo na njeno prehranjevanje (v

tem primeru povečajo količino zaužite hrane).

Na osnovi takšnih vprašalnikov lahko oblikujemo tudi načrt prehranskega svetovanja (glej

poglavje 6).


43

2 MOTIVACIJA PRI PREHRANJEVANJU

2.1 MOTIVACIJA

2.1.1 Problematika motivacije

V splošnem se motivacija nanaša na usmerjeno vedenje oziroma obnašanje (izraza sta

strokovna sinonima). Ta preprosta izjava implicira vrsto dejavnikov in značilnosti, ki

opredeljujejo pojem motivacije. Med njimi so brez dvoma: vedenje, usmerjenost, organizem,

vzrok, namen, cilj itd. Glavna problema pri proučevanju motivacije sta:

Zakaj se ljudje obnašamo tako, kot se obnašamo?

Čemu se ljudje obnašamo tako, kot se obnašamo?

Pri preučevanju prvega problema se ukvarjamo predvsem z vzrokom, pri preučevanju drugega

problema pa z namenom oziroma ciljem vedenja.

Vzroki motivacije so lahko notranji ali zunanji. Notranji vzroki so lahko fiziološki procesi,

potrebe, goni, cilji, vrednote, zamisli itd., zunanji pa dražljaji, pobude, pritiski, situacije, kulturno

in socialno okolje itd. Glede na to, da se literatura o psihologiji motivacije ukvarja zlasti z

iskanjem vzrokov motivacije, ne preseneča, da se avtorji osredotočajo predvsem na dejavnike, ki

odločajo o posameznikovem vedenju. Tako je na primer že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja

Young (1963) zapisal, da se študij motivacije nanaša na raziskovanje vseh določevalnic

dejavnosti človeka ali živali. Mook (1996) pa poudarja, da je študij motivacije raziskovanje

načel, ki nam bodo pomagala razumeti, zakaj ljudje in živali sprožamo specifična dejanja in

specifične okoliščine, jih izbiramo ali v njih vztrajamo.


44

V psihologiji motivacije (Petri, 1986; Petri in Govern, 2004; Weiner, 1992) torej opazujemo in

merimo naslednje pojave:

a) izbiro vedenja

b) latenco vedenja

c) moč vedenja

d) smer vedenja

e) vztrajnost vedenja

f) emocionalne reakcije

Pri izbiri vedenja opazujemo in merimo, kaj nekdo pravzaprav počne oziroma kakšne so njegove

dejavnosti. Ko govorimo o latenci vedenja, imamo v mislih čas, ki je potreben, da oseba neko

vedenje sploh sproži. Ko opazujemo in merimo moč vedenja, preučujemo, kako močno se

posameznik ukvarja s svojo dejavnostjo, ne glede na to, ali ga ta dejavnost vodi ali pa ga

oddaljuje od cilja, ki si ga je zastavil. Da se dokopljemo do slednjega pojava, pa moramo

opazovati in meriti smer vedenja. Pri tem nas zanima, kako oziroma ali se posameznik s svojim

vedenjem zastavljenemu cilju približuje oziroma se od njega oddaljuje. Vztrajnost vedenja pa je

spremenljivka, s katero merimo, koliko časa bo posameznik vztrajal pri svojem vedenju. Seveda

človeka ob njegovem vedenju spremljajo tudi bolj ali manj močna in izrazita čustvena doživetja.

Tako nas na primer zanima, kaj posameznik doživlja pred določenim vedenjskim dogodkom,

med njim ali po njem.

Iz zgoraj zapisanega lahko vsaj deloma sklepamo, da je torej psihologija motivacije svojemu

začetnemu vprašanju »zakaj« kasneje dodala tudi vprašanje »čemu«. Ko preučujemo motivacijo

in posledično motivacijo hranjenja, nas torej ne zanima, kako se nekdo prehranjuje, temveč

predvsem, zakaj in čemu se nekdo prehranjuje, tako kot se.

Študij psihologije motivacije postopno pojasnjuje, kako omenjene pojave preučujejo različne

smeri. Tako na eni strani zapazimo zgodnejše teorije, ki so se bolj osredotočale na aktivacijske

vidike motivacije. Pri tem jih je zanimalo zlasti, katere in kakšne so tiste določevalnice, na osnovi

katerih človek ali žival sproži določeno vedenje oziroma vedenjski vzorec. Na drugi strani pa se,

tako na teoretski kot na empirični ravni, čedalje bolj uveljavljajo smeri, ki jih zanima izbira


45

vedenja. Gre za to, zakaj in čemu človek ali žival izbira prav določeno vedenje, in ne drugega,

kakšni so cilji, ki ga motivirajo za izbiro tega ali onega vedenja itd. Zgodnja preučevanja

motivacije so se torej nanašala predvsem na vedenja in dejavnosti, ki jih je mogoče opazovati,

sodobnejši pristopi pa zajemajo tudi sodbe in čustvena doživetja oseb.

2.1.2 Kaj je motivacija

Motivacija je:

a) občutena oziroma doživljena napetost, ki je usmerjena k ali proti nekemu ciljnemu

objektu

b) notranji proces, ki vpliva na smer, vztrajnost in intenzivnost k cilju usmerjenega vedenja

c) specifična potreba, želja ali hotenje, kot na primer lakota, žeja ali dosežek, ki spodbudi k

cilju usmerjeno vedenje

Motivacija je psihološki proces, ki se nanaša na vedenje in z njim povezana čustva, misli,

stališča, pojmovanja, prepričanja in druge psihične vsebine. Pri tem nas zanimajo predvsem

vzroki in nameni našega vedenja. Motivacija je torej psihološki proces, ki spodbuja in

usmerja naše vedenje (Petri in Govern, 2004).

Motivacije ni mogoče meriti neposredno, temveč prek vedenjskih sprememb, prepričanj in mnenj

oseb o njihovi lastni motivaciji itd. Učinki motivacije so začasni. Oseba, ki je na primer v nekem

trenutku visoko motivirana za izvajanje določene dejavnosti, lahko kasneje svojo motivacijo

močno zniža in postane nedejavna (Encyclopaedia Britannica, 2007).

2.1.3 Elementi in dinamika motivacije

Motivacijsko vedenje se pojavi takrat, ko se organizem znajde v neuravnoteženi situaciji. Če mu

na primer zmanjka vode, se samodejno sprožijo mehanizmi, ki ga usmerjajo k izravnavi nastalega

primanjkljaja. Da bi se začelo motivirano vedenje, se mora torej najprej pojaviti stanje, v katerem

organizem zazna nastalo neravnovesje ali primanjkljaj (slika 11). Govorimo o pojavljanju


46

potrebe, ki pomeni takšno neuravnoteženo stanje. Potreba pa je samo začetni element

motivacijske situacije. Naslednji je motivacijska dejavnost. Ta nas usmeri k ciljem, sredstvom,

objektom ali delovanjem, s katerimi lahko izravnamo nastali primanjkljaj.

Potreba predstavlja neko snovno ali informacijsko neravnovesje oziroma primanjkljaj (potreba je

na primer lakota) (slika 12). Potreba deluje kot spodbuda za neko dejavnost, torej za vedenje, ki

je namenjeno k uravnovešanju (dejavnost v primeru lakote je recimo razmišljanje o hrani).

Ločimo med fiziološkimi, psihološkimi in socialnimi potrebami (Reeve, 2005). Dejavnost je

vedenje, ki vodi do cilja, tj. objekta ali sredstva, ki omogoči uravnovešenje (cilj v zgoraj

navedenem primeru bi bil, da pridemo do hrane).

Dejavnost, na podlagi katere si posameznik prizadeva doseči zastavljeni cilj, je lahko fizična ali

mentalna (Pintrich in Schunk, 1996). Fizična dejavnost vsebuje napor, vztrajnost itd., mentalna

dejavnost pa zajema kognitivna dejanja, kot so načrtovanje, predelava in organiziranje

informacij, odločanje, reševanje problemov itd.

Z dosego cilja se ponovno vzpostavi ravnovesje in s tem je potreba zadovoljena. S ciljem želimo

zadovoljiti potrebo. Če smo lačni, jemo. Če smo žejni, pijemo itd. Cilj je torej lahko hrana,

tekočina, spanje, zadovoljstvo, sreča, mir, varnost, zabava, brezdelje, zaslužek, izobrazba, znanje,

samospoštovanje, družabnost itd. Cilj je lahko prisoten eksplicitno ali implicitno (McMenniman,

1989). Če je prisoten eksplicitno, se ga posameznik jasno zaveda in ga v skladu z izkušnjami tudi

spreminja. Če pa je cilj v motivacijskem procesu prisoten implicitno, posameznik ne ve prav

dobro, kaj hoče s svojim vedenjem doseči. Tudi implicitno prisoten cilj se lahko z izkušnjami

spreminja in postane ekspliciten. Obema vrstama cilja pa je skupno zavedanje posameznika, da bi

rad nekaj dosegel. Cilj je lahko pozitiven ali negativen. Pozitiven motivacijski cilj nas privlači in

svoje vedenje usmerjamo k doseganju tega cilja. Če je naš pozitivni motivacijski cilj zaslužek,

bomo seveda delali tako, da bomo dosegli čim večjo materialno korist. Lahko pa je cilj tudi

negativen in nas torej odbija. V tem primeru svoje vedenje usmerjamo stran od tega cilja. Če bi

na primer želeli izgubiti nekaj kilogramov, bi slastna, okusna in kalorična hrana, ki bi jo z

veseljem pojedli, za nas seveda pomenila negativen cilj. Zato bomo namesto po svoji najljubši

jedi segli na primer po prepečencu.


47

Slika 11. Motivacijski proces.

Slika 12. Primer motivacijskega procesa v primeru lakote.

2.1.4 Potisna in privlačnostna motivacija

»Push« ali potisna motivacija se nanaša na notranje spremembe, ki vplivajo na specifična

motivacijska stanja (Encyclopædia Britannica, 2007). Nekatere potrebe (na primer lakota) osebo

CILJ

ZADOVOLJITEV

POTREBE

DEJAVNOST

POTREBA / SPODBUDA

LAKOTA

PRIPRAVA, ISKANJE HRANE

SITOST, PRENEHANJE

LAKOTE

ZAUŽITJE HRANE


48

potiskajo v določeno ravnanje. »Push« motivacija je tista, ki lačnega človeka sili k potešitvi

lakote. »Pull« ali privlačnostna motivacija pa predstavlja zunanje cilje, ki usmerjajo vedenje

posameznika. Če ima lačen človek možnost izbire med odlično ali neokusno jedjo, bo verjetno

izbral okusnejšo, saj je ta zanj bolj privlačna.

V resničnem življenju težko ločimo med potisno in privlačnostno motivacijo. V realnosti je

večina motivacijskih situacij sestavljena iz kombinacije potisnih in privlačnostnih pogojev:

lakoto na primer lahko povzročijo notranje spremembe v krvni glukozi; kako močno si bo človek

v danem trenutku želel jesti, pa je seveda odvisno tudi od jedi, ki jih ima na voljo.

Naše vedenje je torej običajno preplet notranjih sil in zunanjih privlačnosti. Med potisne motive

sodijo nagoni, instinkti, potrebe in druga gibala vedenja, med motive privlačnosti pa cilji, smotri,

vrednote (na primer »ne jem mesa zaradi ljubezni do živali«), načela, ideali itd.

2.1.5 Primarni in sekundarni motivi

V psihologiji motivacije ločimo med t.i. primarnimi in sekundarnimi motivi (Encyclopædia

Britannica, 2007). Primarni motivi so vrojeni in značilni tako za človeka kot za živali. Ločimo

med potrebami in psihološkimi motivi. Potrebe so: lakota, žeja, spolnost, potreba po spanju,

izogibanje bolečini, agresivnost, strah itd.

Psihološki motivi pa so značilni za človeka. Med najznačilnejše sodi na primer motiv

združevanja, saj je poudarjen zlasti t.i. čredni nagon. Človek z izrazitim motivom po združevanju

teži k skupinskemu sodelovanju, vključevanju v kolektivne športe ali druge skupinske dejavnosti,

ne prenese pa na primer osamljenosti. Med primarnimi psihološkimi motivi so tudi: zaščita,

raziskovanje, uveljavljanje, ugajanje, borbenost itd. Primarni motivi se povezujejo z vzorci

vedenja, ki so zelo verjetno že vrojeni.


49

Nekateri primarni motivi:

a) Motiv varnosti: Kaže se kot težnja po varnosti, zaščiti in iskanju zatočišča in ter kot beg

in bojazen pred nevarnostjo. Vendar pa motiv varnosti poleg fizičnih bojazni zajema tudi

psihične. Del tega motiva sta torej tako duševna kot gmotna varnost.

b) Motiv spolnosti: Izraža se v zanimanju za druge osebe, v prizadevanjih, da bi jim ugajali

in vzbudili njihovo pozornost, v želji po romantičnih in spolnih odnosih, v zanimanju za

erotične teme, seksualne šale itd.

c) Motiv naklonjenosti in zbliževanja: Kaže se v težnji, da bi se zbližali z osebami, do

katerih čutimo naklonjenost, simpatijo in ljubezen.

d) Motiv združevanja: Kaže se v težnji po združevanju, zbiranju, skupinskem delovanju,

sodelovanju v skupinah in priključevanju k skupinam. Z njim je na primer močno

nasičena želja po sodelovanju v kolektivnih športih. Motiv združevanja se kaže tudi v

potrebi, da bi prebijali čas v družbi, gojili družabne stike, hodili na zabave, igre itd. Osebe

z močnim motivom združevanja želijo biti veliko s prijatelji in ne prenesejo osamljenosti,

to pa jih lahko zanese tudi v preveliko odvisnost in sledljivost.

e) Motiv zaščite: Pri motivu zaščite gre za težnjo, da bi ščitili in varovali druge, predvsem

otroke. Kaže se v želji, da bi skrbeli za otroke, jih varovali, negovali, jim pomagali, jih

došolali... S to motivacijsko dimenzijo je do neke mere nasičena tudi pomoč partnerju pri

delu in pomoč ljudem v stiski. Motiva zaščite pa ne smemo zamenjevati z motivom

varnosti, kjer gre za ščitenje samega sebe.

f) Motiv raziskovanja: Ta motiv se izraža v človekovi naravni radovednosti, v zanimanju

za novice, znanost, umetnost, glasbo, gledališče ipd. in predstavlja podlago

raziskovalnemu delu.

g) Motiv uveljavljanja: Kaže se v želji posameznika, da bi užival ugled, spoštovanje, da bi

imel višji status in večjo plačo ter da bi napredoval hitreje kot drugi.

h) Motiv dela, ustvarjanja in konstruiranja: Kaže se v težnji po delu in ustvarjanju.

Posebej se lahko izraža na primer v želji po načrtovanju, sestavljanju in razstavljanju

stvari, v zanimanju za gradnjo, projekte ipd.

i) Motiv ugajanja: Ta motiv se najbolj izraža v težnji, da bi ugajali, da bi bili lepi,

privlačni, lepo oblečeni.


50

j) Motiv borbenosti: Kaže se v nagibanju k nasilju, napadalnosti, v zanimanju za nasilje, v

želji, da bi bili nasprotniki uničeni, v težnjah k prepiranju, sporom in konfliktom z

drugimi.

k) Motiv čutnosti: Kaže se v uživanju v hrani, pijači, kajenju, v želji po udobju, po dolgem

spanju ipd.

l) Motiv pridobivanja: Kaže se v želji po imetju, pridobivanju, lastnini. Je podlaga težnji

po bogatenju, v skrajni obliki se lahko izraža v pohlepnosti.

Sekundarni motivi so naučeni in se razlikujejo od živali do živali ter od človeka do človeka. Ko

govorimo o motivaciji človeka, jih pogosto imenujemo tudi socialni motivi, saj so pridobljeni z

izkušnjami oziroma vzgojo. Med temi motivi, ki so jih posebej preučevali pri ljudeh, so

temeljnega pomena zlasti: storilnost, moč, prosocialni motivi, motivi konformnosti in številni

specifični motivi (Encyclopaedia Britannica, 2007).

2.1.6 Notranja, zunanja in storilnostna motivacija

Tako kot so cilji lahko bodisi zunanji bodisi notranji, je tudi motivacija lahko notranja

(intrinzična) ali zunanja (ekstrinzična). Pri notranji motivaciji so motivacijski dejavniki znotraj

osebe ali naloge. Notranja ali intrinzična motivacija je povezana z željo po učenju. McMenniman

jo imenuje "želja po učenju zaradi želje same" (McMenniman, 1989, str. 216). Berlyne (1966, po

McMenniman, 1989) je menil, da je notranja motivacija povezana s prirojeno radovednostjo v

zvezi z neznanim. Novejše raziskave (Harter, 1981) pa kažejo, da prirojena radovednost z

odraščanjem pada, s tem pa posledično tudi notranja motivacija. McMenniman (1989) poudarja,

da notranja motivacija spodbuja konceptualno učenje in vodi k ustvarjalnemu mišljenju.

Pri zunanji motivaciji se cilji nahajajo zunaj osebe oziroma naloge. Zanjo je značilno učenje in

posledično vedenje zaradi zunanjega vzroka (McMenniman, 1989). To so lahko ocene, vonj po

dobri hrani itd.

Storilnostna motivacija predstavlja most med intrinzično in ekstrinzično motivacijo.

Posameznik dela za dosego nekega cilja; gre torej za motivacijo po dosežku. Ločimo dve vrsti

storilnostne motivacije: posameznik lahko stremi k doseganju uspeha in k izogibanju neuspehu.


51

McMenniman (1989) meni, da imajo visoko storilnostno motivirani posamezniki močno izraženo

potrebo po uspehu. Močno si prizadevajo k uspehu zaradi uspeha samega, pogosto izbirajo

situacije, ki zahtevajo visoko mero osebne odgovornosti za uspeh, pogosto so uspešni v tveganih

situacijah, zato so tudi nagnjeni k tveganemu vedenju, kjer je možnost za uspeh le petdeset

odstotna. Poleg tega najraje izbirajo naloge, ki niso niti prelahke niti pretežke in večkrat že

vnaprej predvidijo, katere bodo uspešno obvladali.

2.2 PREHRANJEVANJE KOT MOTIV

2.2.1 Hrana in prehrana

Hrana predstavlja dejansko živilo, neko snov ali izdelek, namenjen za uživanje. Prehrana,

prehranjevanje ali hranjenje pa je sam akt oziroma dejanje, povezano s hrano; gre za

konzumiranje hrane. Hrana in prehranjevanje pa sta med seboj izrazito povezana.

2.2.1.1 Integrirani model prehrane

V zadnjih desetletjih so avtorji oblikovali različne teorije izbire hrane, da bi razumeli, zakaj ljudje

izbirajo določena živila in kako bi jih lahko spodbudili k bolj zdravemu prehranjevanju. Osrednje

mesto v razumevanju kompleksnosti izbire hrane imajo razvojna, kognitivna in psihofiziološka

perspektiva, ki se osredotočajo na posameznika, zanemarjajo pa dejavnike, ki se nanašajo na

samo živilo ter na posameznikovo telo (Ogden, 2003). (Ne)zadovoljstvo z lastnim telesom je

tesno povezano tudi s hujšanjem, ki pa ima prav tako svojevrsten vpliv na izbiro hrane (predvsem

v smeri bolj zdrave oziroma nizkokalorične hrane). Vsi ti dejavniki sooblikujejo posameznikovo

prehranjevalno vedenje, ki je torej precej bolj kompleksno, kot so avtorji sprva domnevali. Na

podlagi teh ugotovitev se je oblikoval nov, integrirani model prehrane. Središče modela

predstavlja posameznik. Sredstvo interakcije med posameznikom in njegovim socialnim

kontekstom predstavljajo kontrola, konflikti in komunikacija; posledica le-teh pa je specifično

prehranjevalno vedenje.


52

Hrana posamezniku v interakciji s socialnim okoljem služi kot sredstvo komunikacije o tem, kdo

je in kakšen je njegov položaj glede na druge posameznike. Prehranjevalno vedenje posameznika

kaže tudi njegov položaj v družbi: raziskave na primer kažejo, da posamezniki višjega socialnega

sloja bolje skrbijo za svoje zdravje ter prehrano in imajo drugačen način prehranjevanja, medtem

ko pripadniki nižjega sloja uživajo bolj redilno in kalorično bogato hrano.

Hrana lahko predstavlja tudi sredstvo za povrnitev občutka kontrole. Posameznik lahko z

nadzorom svojega prehranjevanja nadomesti občutek pomanjkanja kontrole, ki ga ima lahko v

svojem socialnem kontekstu. To je vidno predvsem pri motnjah hranjenja, kjer se občutek

pomanjkanja nadzora nad socialnim dogajanjem prenese na zmožnost kontrole hrane. Zaradi tega

je pomembno, da pri posamezniku razvijamo spretnosti kontroliranja okolja, saj na ta način

doseže ravnotežje in se mu ni treba zatekati k bolezenskim oblikam nadzora.

Hrana pa je lahko tudi povod za konflikte ali sredstvo izražanja konfliktnega vedenja do drugih.

Komunikacija posameznika z okoljem namreč vsebuje tako pozitivne kot negativne vidike.

Posameznik se skozi konflikte razvija in preko njih vstopa v odnose s člani družine in širše

skupnosti. Širši socialni kontekst prehranjevanja vključuje tudi bonton, načine prehranjevanja itd.

Skozi vse te kroge, ki posameznika obdajajo, pa se vpleta njegov odnos do hrane (slika 13).


53

Slika 13. Integrirani model prehrane.

Vir: Ogden (2003)

2.2.2 Okus

Okusa se naučimo skozi razvoj. V tem procesu so pomembni predvsem naslednji faktorji (Dovey,

2010):

a) Učenje (velika vloga pomembnih drugih)

b) Kultura

c) Notranji in zunanji dejavniki

Oblikovanje naklonjenosti oziroma zavračanja določenih okusov se prične s sprejemanjem

aromatičnih snovi v maternici in se nadaljuje z dojenjem (nekatera živila namreč vplivajo na okus


54

materinega mleka) ter družinsko kulturo prehranjevanja (navade v zvezi s kombiniranjem živil,

uporabo različnih začimb...). Okušanja se torej naučimo.

Okusi in jedi (na primer tipične družinske jedi, specifične začimbe, kombinacije živil) iz otroštva

so tesno povezani s čustvi iz otroštva (hrana, ki nas navdaja z nekimi prijetnimi čustvi, toplino;

nekateri tudi zato uživajo več take hrane, da bi jih vrnila v obdobje otroštva, da bi občutili ta

čustva). Rode, Rozin in Durlach (2007) poudarjajo, da se občutenje okusne hrane povezuje z

aktualnim in preteklim doživljanjem ugodja ob uživanju določenih živil.

Rolls in Rolls (1982) sta oblikovala teorijo pozitivnih spodbud (spodbude, ang. incentives, se v

tem primeru nanašajo na motivacijo privlačnosti), ki poudarja predvsem vlogo zunanjih spodbud,

torej okusa, vonja, izgleda živila oziroma jedi (kako je servirana – dekoracija, plastični krožniki

nasproti porcelanu), prejšnjih izkušenj (na primer s kitajsko hrano) in družbe pri hranjenju

(skupaj se odločimo za vrsto restavracije, za to ali ono jed). Hranjenje je običajno sproženo zaradi

pozitivno-spodbudnih lastnosti hrane (tj. zaradi pričakovanega občutka užitka), ne pa zaradi

notranjega primanjkljaja. To še zlasti velja v zahodni družbi in je delno tudi posledica ritma

rednih obrokov – torej hranjenje kot ritual, ki vzbudi občutek varnosti.

Sladka hrana ima pogosto učinek nagrajevanja, poleg tega ljudje dostikrat posežemo po hrani,

kadar nimamo nadzora nad situacijo. Hranjenje s sladko hrano ima pravzaprav katarzičen učinek,

čeprav je le-ta kratkoročen in ima lahko negativne posledice tako za zdravje in težo kot tudi za

čustveno doživljanje posameznika (lahko se pojavijo občutki krivde).


55

2.3 PREHRANJEVALNO VEDENJE

2.3.1 Opredelitev

Prehranjevalno vedenje je rezultat izkustvenega treninga z zelo visoko frekvenco ponavljanja

(Dovey, 2010). Za to, da se pri hranjenju obnašamo tako, kot se, je zaslužen trening učenja

kulturnega prehranjevanja (predvsem s strani staršev). Posledica tega je habituacija oziroma

navada – to vedenje nam pride v navado, zato smo na primer vešči hranjenja z vilicami, nožem in

žlico, manj pa obedovanja s palčkami kot recimo Japonci, ker se tega nismo učili od malega.

Za navade pa je značilno, da je predstavljajo rigidno vedenje, ki ga v kratkem času ni mogoče

bistveno spremeniti (Musek in Pečjak, 2001). Primer rigidnega vedenja je tudi kajenje, v zvezi s

katerim se pogosto oblikuje nekakšna socialna situacija oziroma ritual, zato je tako težko

prenehati s tem (na primer "obvezna" skodelica kave po kosilu). Vedenja, ki pride v navado, se je

težko odvaditi, zato je pomembno učenje pravilnega prehranjevanja že od začetka. Vedenjska

kontinuiteta lahko traja celo preko generacij, saj starši posredujejo svoje prehranjevalne navade

svojim otrokom. Habituacija je tako močna, da jo je težko preseči samo z osveščanjem,

propagando ipd. Vendar pa se pojavljajo tudi spremembe na živilskem trgu, zaradi katerih je

potrebno prilagoditi prehranjevalno vedenje. Živilski trg se zelo dobro prilagaja trenutnim

potrebam posameznika in tudi tržnim potrebam nasploh. Včasih je bolj v ospredju tržni element

kot pa element zdravega prehranjevanja (na primer že zdavnaj dokazana škodljivost močnih

prehranskih barvil, ki lahko pri avtističnih otrocih povzročijo poslabšanje ali spremembe v

čustvovanju ali vedenju), zato je še toliko bolj pomembno, da upoštevamo individualne potrebe

posameznika.

2.3.2 Motivacija za prehranjevalno vedenje

Človekovo prehranjevalno vedenje usmerjajo številni sekundarni motivi in ne zgolj prirojeni

primarni motiv po doživetju okusa in preprečevanju lakote. Motivacija za prehranjevalno vedenje


56

namreč ni izolirana motivacija, temveč je povezana z motivom pripadnosti, druženja, ponosa (na

primer otrok, ki si sam pripravi kosmiče). Podvržena je socialnim in ekonomskim pogojem ter

tako preko razpoložljivosti (na primer kaj je na trgu sedaj v primerjavi s tem, kaj je bilo na trgu

pred 30 leti) in preferiranja določenih živil (kaj je bolj okusno, bolj zdravo) odraža strukturo

družbe.

2.3.3 Razvoj prehranjevalnega vedenja

Osnovna kompetenca uravnavanja vnosa hrane v skladu s potrebami je prirojena. Diferenciacija

v obliki sekundarnih potreb pa je pridobljena in nastopi najkasneje s prenehanjem dojenja (Pudel

in Westenhöfer, 2003). Otrok začne hitro spoznavati, da mu mati s hranjenjem ne daje samo

občutka sitosti, ampak tudi toplino. To je bilo zelo nazorno prikazano v poskusu z opičjimi

mladiči (Pečjak, 1975): vanj so vključili dva mladiča, od katerih se je eden hranil pri živi materi,

drugi pa pri robotu, s tem da sta imela oba na voljo enako količino hrane. Prvi mladič se je zelo

lepo razvijal, bil je zdrav in krepak, drugi pa je čedalje bolj hujšal in postajal vse bolj slaboten,

kar kaže na veliko vlogo občutka topline. Podobno je tudi pri ljudeh: čustveno hladne in

neodzivne matere lahko s pomanjkanjem topline in empatije naredijo otroku veliko škode. Tudi

zaradi tega se v zadnjem času veliko govori o poporodni depresiji – cilj je pomagati predvsem

otroku. Iz zgodnjega obdobja razvoja namreč izvirajo dejavniki mnogih psiholoških motenj,

sploh tistih, ki so povezane z moteno nebesedno komunikacijo (čeprav so pomembni tudi drugi

dejavniki, kot na primer okolje).

Zaradi vseh naštetih dejstev je izrednega pomena odnos s pomembnim drugim v času, ko se

začnejo razvijati okus in čustva (Dovey, 2010). Hrana je v bistvu posrednik med materjo in

otrokom, zato se dojenje tako poudarja: bistvo je v medosebnem odnosu in podlagi, ki jo nudi

dojenje za razvoj empatije. Raziskave kažejo, da ženske z višjo izobrazbo oziroma višjim

socialno-ekonomskim statusom dojijo dlje. Vendar pa tudi predolgo dojenje ni dobro, saj lahko

prevelika navezanost matere oteži separacijo, kar ima lahko negativne posledice za otrokov

razvoj.

V družini se torej začne socio-kulturni učni proces, ki se nato nadaljuje v vrtcu ter šoli in v

katerem prehranjevalno vedenje prehaja v navado in postaja vse bolj specializirano.


57

2.3.4 Hrana kot motiv

Hranjenje je v splošnem eden najpogostejših motivov. Poleg regulacije lakote in sitosti pa se

lahko osredotočimo tudi na druge vidike, povezane s hranjenjem. Eden od njih je evolucijski

vidik. V preteklosti je bil proces hranjenja veliko bolj negotov in priložnosten kot danes, ko

večina prebivalstva uživa redne obroke, ki so nam z lahkoto dostopni (ni več potreben naporen

lov, da bi prišli do hrane, kot je bilo značilno za pradavnino).

Odločitev za določeno živilo oziroma jed je splet različnih motivov, povezanih z biološko

potrebo po hranilnih snoveh (Pudel in Westenhöfer, 2003). Pudel in Westenhöfer (2003) navajata

naslednje motive, ki vplivajo na prehranjevalno vedenje:

a) zahteve glede okusa (na primer »višek užitka so jagode s smetano«): kaj je za

določenega posameznika tisto najboljše. V zvezi s tem se lahko oblikuje cel postopek

(obisk trgovine, nakup sestavin, priprava sladice...)

b) občutek lakote (na primer »lačen sem, moram jesti«)

c) ekonomski pogoji (na primer »to je v akciji, to bomo jedli«)

d) kulturni vplivi (na primer »na veliki petek ne jemo mesa«): gre za širše kulturne vplive

e) vpliv tradicije (na primer »potica za veliko noč«), posledica habituacije (na primer »po

kosilu vedno spijem kavo«): gre bolj za posledice nekih navad

f) čustveni učinek (na primer »ko sem žalostna, pojem čokolado«): posameznik jé, da

ublaži svoja čustva

g) socialni razlogi (na primer slow food, poslovna kosila): namen je druženje

h) pogoji socialnega statusa (na primer »kaviar jedo bogati«): določena jed je bolj prestižne

narave (tartufi...)

i) stanje ponudbe (na primer »jedel bom v menzi, ker mi je ravno na poti«): v ospredju je

priročnost

j) zdravstveni razlogi (na primer »jem tisto, kar je zdravo«): poudarek je na zdravi prehrani

(bolj izbirne narave)

k) kondicijsko-fizični razlogi (na primer »zaradi športa zaužijem veliko ogljikovih

hidratov«): v okviru tega se lahko v prehranjevanje dobro vključijo svetovalci za športno

prehrano in športna psihologija nasploh


58

l) lepotni ideali (na primer »hujšam, da bi ostala vitka«)

m) fiziološke posledice (na primer »paprike ne jem, ker se mi po njej spahuje«)

n) radovednost (na primer »moram poskusiti, ker še nikoli nisem«): na tem področju

obstajajo velike razlike pri otrocih in odraslih – hranjenje z nečim iz radovednosti je bolj

izrazito pri odraslih (otroci izražajo svojo radovednost drugače). Nekateri dajo veliko na

nove, zanimive okuse, drugi pa sploh ne marajo novosti.

o) strah pred škodo (na primer »rib ne jem, ker se mi lahko zatakne koščica«)

p) pedagoški razlogi (na primer »če pospravim sobo, dobim sladoled«)

q) zdravstvene potrebe (na primer »sladkega ne smem, ker imam diabetes«): dieta je

potrebna zaradi bolezenskega stanja (na primer ne jem mastne hrane zaradi holesterola),

posameznik nima možnosti izbire

r) pripisovanje čarobnosti (na primer »ostrige jem, ker učinkujejo kot afrodiziak«):

afrodiziaki, energija za učenje (čokolada), poživila (kava, pravi čaj) – gre za učinkovanje

na razpoloženje in kognitivne sposobnosti

s) psevdoznanstveni razlogi (na primer »dve jabolki na dan odženeta zdravnika vstran«)

Odločitev za to, kaj, kdaj, kje in kako bomo jedli, je odvisna od različnih okoliščin; ne žene nas

samo motiv po lakoti, ampak gre za splet zelo kompleksnih situacij, dogodkov in razlogov.

2.3.5 Motivacija za zdravo prehranjevanje

V zvezi s prehranjevalnim vedenjem lahko govorimo o bolj ali manj zdravih navadah. Izbira

zdrave hrane je zaradi socialnega pomena hrane in telesnega videza zelo zapleten proces, kar se

lahko izrazi v motnjah hranjenja ali težavah s prekomerno težo. Zato je zdravo prehranjevanje

izrednega pomena (Ogden, 2003).

Pri zdravem prehranjevanju gre za željo po prakticiranju zdravih prehranjevalnih navad oziroma

prehranjevalnih navad, ki krepijo zdravje ter za prizadevanje, da bi nam to prišlo v navado. V

primerjavi z modeli izbire hrane, ki poudarjajo predvsem pomen hrane, je v modelih zdravega

prehranjevanja v ospredju zdravje, torej psihično in fizično blagostanje posameznika. Zdravo

prehranjevanje je pomembno za zniževanje tveganja za pojav različnih kroničnih bolezni, kot so

debelost, srčno-žilne bolezni, diabetes, rak itd. Bistven element zdravega prehranjevanja je


59

konzumiranje ustreznih količin vseh potrebnih hranil ter vode. Hranila lahko pridobimo z

uživanjem mnogih različnih živil, zaradi česar obstaja širok razpon načinov prehranjevanja, ki jih

opredeljujemo kot zdrave. Pomembno pa je ravnotežje med makrohranili (maščobe, beljakovine

in ogljikovi hidrati) ter mikrohranili, ki zadovoljuje človekovo potrebo po hrani brez škodljivih

učinkov, ki bi se lahko pojavili zaradi pretiranega uživanja določenih hranil.


60

3 IZBIRA HRANE

3.1 MODELI IZBIRE HRANE

Prejšnja poglavja so se nanašala na vedenje ljudi oziroma na razloge, ki nas vodijo, da posežemo

po neki hrani. V nadaljevanju pa se bomo posvetili temu, katero živilo dejansko izberemo. Pri

tem je pomembno razumevanje vseh dejavnikov, ki botrujejo izbiri hrane.

Dejavnike izbire hrane lahko delimo na zunanje in notranje (Shepherd, 1989). Zunanji dejavniki

se nanašajo tako na značilnosti živil (okus, vonj, barva, kakovost, oblika, embalaža) kot tudi na

socialni oziroma kulturni kontekst, v katerem se posameznik nahaja. Različne kulture namreč

različno pristopajo k obredom hranjenja in prehranjevanja. Notranji dejavniki izbire hrane pa se

nanašajo predvsem na osebnost posameznika, njegove zaznavne in kognitivne procese.

Steptoe, Pollard in Wardle (1995) so v okviru izbire hrane opredelili devet faktorjev, ki naj bi

določali, katera živila bo posameznik izbral. To so:

a) zaznana privlačnost

b) učinek na zdravje

c) enostavnost nakupa

d) enostavnost priprave živila

e) nadzorovanje telesne teže

f) poznavanje živila

g) regulacija razpoloženja

h) vsebnost naravnih sestavin v živilu

i) etični pomisleki o proizvodnji in poreklu živila

Köster (2009) pa predlaga še drugačno delitev in navaja, da je izbira hrane posledica interakcije

naslednjih šestih faktorjev (glej sliko 14):

a) biološki in fiziološki dejavniki

b) psihološki dejavniki


61

c) situacijski dejavniki

d) socio-kulturni dejavniki

e) zunanje značilnosti produkta, pričakovanja

f) notranje značilnosti produkta, zaznava

Slika 14. Dejavniki, ki vplivajo na izbiro hrane in pijače.

Vir: Köster (2009)

Biološki, fiziološki ter psihološki dejavniki so tisti dejavniki, ki se nanašajo neposredno na

posameznika, torej na njegovo telesno in duševno delovanje. Vključujejo tako genetske faktorje,

starost in spol posameznika, kakovost imunskega sistema in značilnosti prebavnega takta kot tudi

posameznikovo čustvovanje, motivacijo, učenje, mišljenje ter osebnostne poteze. Situacijski in

socio-kulturni dejavniki se nanašajo na posameznikovo okolje. Vključujejo kulturne in


62

ekonomske vplive ter norme in prepričanja, ki veljajo v določenem okolju in času, pa tudi

značilnosti vsake specifične situacije, v kateri se posameznik znajde, ter njegov odziv v tej

situaciji. Zunanje in notranje značilnosti produkta pa se nanašajo na sam izdelek oziroma

živilo, ki ga posameznik zaužije. Posameznik se po eni strani osredotoča na to, koliko ga

pritegneta embalaža in blagovna znamka živila, po drugi strani pa upošteva tudi lastno zaznavo

živila oziroma jedi, torej njen vonj, izgled ipd.

Ogden (2003) meni, da je mogoče izbiro hrane razložiti s pomočjo treh neodvisnih, a prepletenih

modelov (slika 15):

a) Razvojni model: Poudarja učenje in izkušnje, osredotoča pa se predvsem na razvoj

preferenc za hrano v otroštvu. V okviru tega so zlasti pomembni izpostavljenost, socialno

učenje in asociativno učenje.

b) Kognitivni model: Osredotoča se na posameznikove kognicije in raziskuje, v kakšnem

obsegu le-te napovedujejo in razlagajo posameznikovo vedenje. V tem modelu imajo

osrednjo vlogo stališča, socialne norme, mesto nadzora in ambivalentnost.

c) Psihofiziološki model: Osredotoča se na lakoto in sitost, zajema pa nevrokemične

modele, čustva in stres.


63

Slika 15. Modeli izbire hrane in njihove glavne komponente.

V nadaljevanju bomo razložili posamezne dejavnike in modele, ki so pomembni za psihološko

razumevanje izbire hrane.

RAZVOJNI MODELI

Izpostavljenost Socialno učenje Asociativno učenje

KOGNITIVNI MODELI

Stališča Socialne norme Mesto nadzora Ambivalentnost

PSIHOFIZIOLOŠKI MODELI

Nevrokemični modeli Razpoloženje, emocije Stres

IZBIRA HRANE


64

3.2 RAZVOJNO PSIHOLOŠKI IN VEDENJSKI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

Že na začetku 20. stoletja so se pojavile študije, ki so dale znanstveno podlago za preučevanje

človekovega odnosa do hrane. Davis (1928) je na primer preučeval otroke in malčke med

nekajmesečno hospitalizacijo. Na osnovi rezultatov je oblikoval teorijo »razumnosti telesa«:

ugotovil je namreč, da so otroci težili k temu, da so psihofizično izbirali tako hrano, ki jim je

omogočila preživetje oziroma upanje na ozdravitev. Telo naj bi imelo torej svoj notranji

regulatorni mehanizem, ki je sposoben izbirati zdravo prehrano, če je le-ta na voljo. Pri tem pa je

pomemben tudi vpliv časa in izkušenj na izbiro hrane.

3.2.1 Vloga družine

Juul (2005) meni, da se otroci rodijo z občutkom za okus, zato morajo starši njihove reakcije,

povezane s hrano, vzeti kot resne in smiselne ter na ta način spodbujati pri otroku zdrav način

prehranjevanja. V preteklosti ta vidik prehranjevanja s strani staršev ni bil dovolj upoštevan;

otroke so namreč pogosto silili, da so vse pojedli. Danes se veliko bolj upošteva otrok kot

individuum, pri čemer je potrebno upoštevati njegove želje, preference in značilnosti.

Juul (2005) prav tako navaja, da so prvih 12 do 14 mesecev v življenju otroka potrebe staršev,

zlasti matere, v zvezi s hranjenjem podrejene potrebam otroka. Ko je ta faza zaključena, je za

razvoj otroka prav tako pomembno, da v ospredje ponovno pridejo tudi potrebe staršev – otrok se

mora zavedati, da imajo starši drugačen okus, drugačne preference za hrano; tako se začne učiti

razširjanja okusa. Zaznati mora tako starševe kot svoje potrebe glede hrane. Tudi za to so

pomembni obredi oziroma rituali, povezani s hrano.

Da se otroci privadijo na novo situacijo, je potreben čas. To obdobje privajanja spremljajo

frustracije, jeza in jok, ki pa so del vsakega učnega procesa, predvsem v prvih petih ali šestih

letih. To je priložnost, da starši otrokom posredujejo osnovni princip vsake skupnosti, in sicer da

lahko izrazijo svoje potrebe in prosijo, da se njihovim željam ugodi, ampak da se le-te ne bodo

vedno upoštevale. Za vse udeležene je veliko lažje, če se otrok tega (na)uči čim bolj zgodaj. Juul


65

(2005) poudarja, da je otroka potrebno naučiti prilagajanja, kajti središče družinskega življenja ne

sme biti on, temveč družina kot skupnost.

Otrokovo preferiranje hrane določajo oziroma spreminjajo starši kot model, zato je pomembno

socialno učenje – ne samo prehranjevanja nasploh, ampak tudi preferiranja vonjev, okusov itd. Iz

istega razloga je tudi koristno, da se otrok nekje do tretjega leta vključi v vrtec, ker se v družbi

oziroma pod vplivom vrstnikov nauči jesti bolj raznoliko hrano. Raziskave (Ogden, 2003) kažejo,

da navadno obstaja visoka podobnost med otrokom in njegovimi sorojenci v odklanjanju

določene hrane; dobro poznavanje jedi, ki je običajno kontrolirano s strani družine, pa določa

otrokove prehranjevalne vzorce. Raziskave prav tako kažejo pozitivne korelacije med starši in

njihovimi otroci pri količini zaužitih kalorij, maščob in soli. Opozarjajo pa na pazljivost pri

uporabi hrane kot nagrade ali kazni oziroma pri dajanju hrane v določenem socialnem kontekstu.

Vse to lahko namreč spreminja otrokovo izbiro hrane, prav zato pa je lahko tudi zelo nevarno. Če

otroka na primer nagrajujemo s hrano, se bo tudi v prihodnosti sam nagrajeval s hrano, kar pa

lahko vodi do prehranjevalnih motenj. Pogosto tudi stari starši dajejo otrokom sladkarije za

nagrado, česar posledica so konflikti, ker starši tega običajno ne dovolijo; s tem pa se ustvari

medgeneracijski konflikt.

Na družinske prehranjevalne navade vplivajo tudi spremenljivke, kot so število sorojencev,

funkcioniranje družine in zaposlitveni status matere (če je mama doma, bodo otroci večinoma

jedli domačo hrano, ne pa toliko vnaprej pripravljene – zaposlitev žensk torej vpliva tudi na

družinske navade).

3.2.2 Izpostavljenost hrani

Rozin je leta 1976 postavil tezo o prehranjevalnem paradoksu: če človek uživa uravnoteženo

prehrano, ki je sicer raznolika, vendar ne vsebuje veliko novosti, se lahko pojavi strah pred

novimi in neznanimi vrstami hrane, čemur pravimo neofobija. V okviru prehranjevalnega

paradoksa ima veliko vlogo vpliv izpostavljenosti hrani. Bolj kot je človek namreč izpostavljen

raznoliki hrani, lažje se izogne temu paradoksu oziroma je bolj odprt za novo hrano.


66

Rozin pa je izpostavil tudi fenomen naučene varnosti, pri kateri gre za to, da se izbira hrane

veča, ker uživanje določenih vrst hrane ni povzročalo negativnih učinkov; očiten je torej časovni

vpliv na prehranjevanje. Če je posameznik kot otrok užival določeno hrano in imel ob tem

prijetne izkušnje, se je naučil, da je ta hrana varna in bo to še naprej prakticiral. Če pa je imel

nekdo na primer slabo izkušnjo z gobami, je zelo malo verjetno, da jih bo še kdaj jedel.

Raziskave kažejo, da samo pogled na hrano ni dovolj – odločilna je vloga okusa. Vloga okusa je

bolj pomembna kot vloga vida oziroma estetike. Ta koncept lahko povežemo tudi z neofobijo:

samo s prigovarjanjem, da je neko živilo zdravo, ne bomo mogli ničesar doseči ali spremeniti; če

pa se osredotočimo na okus oziroma prepričevanje, da je živilo dobrega okusa, pa lahko

presežemo neofobijo.

3.2.3 Socialno učenje izbire hrane

Pri socialnem učenju gre za učenje z opazovanjem oziroma vpliv opazovanja drugih na lastno

vedenje. Na ta način se posameznik uči osnovnih oblik vedenja in raznih spretnosti. V procesu

socialnega učenja sta vedno udeleženi vsaj dve osebi: model in posnemovalec oziroma učenec.

Učenec opazuje določeno vedenje modela in se ga postopno uči, na koncu pa ga sprejme za

svojega in ga tudi prakticira.

V zgodnjih študijah socialnega učenja (Miller in Dollard, 1941; Bandura, 1977) so otroci

opazovali druge otroke, odrasle neznance in fiktivne like (iz animiranih filmov itd.) pri

prehranjevanju s hrano, ki njim samim ni bila všeč. Rezultati so pokazali, da otroci posnemajo

druge otroke in fiktivne like pri izbiri hrane, ne posnemajo pa odraslih neznancev. Posnemajo

torej osebe, ki so jim pomembne ali zanimive. Iz tega razloga je koristno, da otroci na primer v

vrtcu jedo skupaj, saj se tako naučijo jesti raznoliko hrano. Podobno je tudi pri učenju branja in

pisanja: raziskave kažejo, da učenje branja v skupini poteka precej hitreje. Ko otrok posluša

druge, kako berejo, črkujejo in vežejo zloge, začne posnemati njihov način branja in ga hitreje

usvoji. Glasno branje v razredu je zelo pozitivno z vidika socialnega učenja. Vrstniška skupina je

torej bistvenega pomena, kar ne velja samo pri hrani, temveč na splošno.


67

3.2.4 Asociativno učenje

Asociativno učenje se lahko pojavlja v več oblikah, ki se med seboj razlikujejo po kompleksnosti.

Ločimo (i) enostavno asociativno učenje (oblika – beseda); (ii) verižno asociativno učenje

(ustvari se veriga asociacij, na primer učenje pesmice) in (iii) asociativne mreže (sklopi, kjer

ustvarimo asociacijsko povezavo na neko temo, na primer brainstorming).

3.2.4.1 Ojačevalci

Kljub temu da obstaja velik vpliv slučajnih dejavnikov na vedenje, pa je pomembna tudi vloga

ojačevalcev – zaradi njih naše učenje poteka hitreje (Musek in Pečjak, 2001). Ojačevalci nas

spodbudijo k hitrejšemu in bolj učinkovitemu vedenju. Pri izbiri hrane obstajajo močne

asociativne zveze med hrano oziroma prehrano in okoljem; ojačevalci pa imajo pri tem odločilno

vlogo.

Ojačevalec je (zunanji) dražljaj, ki poveča verjetnost, da se bo z njim povezano vedenje ponovno

pojavilo. Pozitivni ojačevalec je nagrada, negativni pa odstranitev ali prenehanje prijetnega

dražljaja. Ojačevalec pa je lahko tudi kazen. Kazen je dražljaj, ki zmanjša verjetnost odziva

zaradi uporabe neprijetnega dražljaja ali odstranitve prijetnega (na primer »če ne boš pojedel

večerje, ne boš smel gledati televizije«).

Bolj priljubljene dejavnosti ojačujejo manj priljubljene. Če torej želimo, da bi otrok jedel bolj

zdravo hrano, lahko to vedenje ojačamo z različnimi dejavnostmi, ki so otroku blizu, na primer si

skupaj z njim ogledamo film, mu dovolimo uporabo računalnika itd.

Ojačevalci, ki so višje v hierarhiji (in torej bolj spodbujajo ter ojačujejo vedenje) verjetneje

sprožijo vedenje kot tisti, ki so nižje v hierarhiji. Potrebno pa je poznati profil skupine, s katero

delamo (na primer v vlogi svetovalca za prehrano) – treba je namreč uporabljati tiste ojačevalce,

ki so višje v njihovi hierarhiji. Le tako jih lahko prepričamo, da bodo spremenili svoje navade.


68

Poleg pozitivnih in negativnih ojačevalcev ločimo tudi primarne in sekundarne ojačevalce

(Musek, 2005). Primarni so tisti ojačevalci, ki neposredno zadovoljijo posameznikove osnovne

potrebe (na primer hrana, voda). Vlogo sekundarnega ojačevalca pa lahko dobi kar koli, kar se

asociativno poveže s primarnim ojačevalcem (na primer preko klasičnega pogojevanja). Preko te

povezave torej dobi ojačujočo vrednost (na primer denar, pohvala, statusni simboli).

3.2.4.2 Asociativno učenje in prehrana

Na področju prehranjevanja se asociativno učenje uporablja predvsem na enega od naslednjih

načinov:

a) Nagrajevanje izbire hrane: na primer »Če poješ zelenjavo, bom zelo vesela.« Gre za

nagrajevanje izbire hrane, ki naj bi spodbujalo izbor določenih živil, v ozadju tega pa je

čustveno pogojevanje, ki je pravzaprav neprimerno in ima lahko neprijetne posledice kasneje

v razvoju – pojavijo se namreč lahko neazvedne povezave (»Če bo mamica vesela, kadar bom

jedel, bom tudi sam začel jesti, zato da bom vesel.«). Čustveno komponento bi bilo zato bolje

izpustiti. Treba je uporabiti nevtralne ojačevalce, ki pa morajo biti prepričljivi. Vsekakor pa je

potrebna pozitivna pozornost odraslih do prehrane otrok in uporaba pozitivnih zgledov.

b) Hrana kot nagrada: na primer »Če se boš lepo obnašal, dobiš bonbon.« Ta način ima lahko

zelo negativne učinke in jih običajno tudi ima. Ljudje namreč začnejo to pogojevati z lastnim

vedenjem in čustvovanjem, zaradi česar se lahko pojavijo motnje.

c) Hrana in fiziološke posledice: Ta princip deluje predvsem pri prenašanju negativnih

izkušenj in razvoju averzij, tj. odporov do določene hrane (ustvarijo se povezave).

Povezovanje značilnosti hrane in psihofizioloških posledic pa lahko po drugi strani

predstavlja tudi most do sprejemanja novih jedi, ki so po okusu podobne že poznanim. Na ta

način lahko v prehranski repertoar postopno vnašamo novo hrano.


69

3.2.4.3 Asociativno učenje in prehranjevalna klima

Asociativno učenje vpliva na posameznika na več načinov (Dovey, 2010). V okviru čustvenih

funkcij je poudarjen predvsem pomen pozitivne klime prehranjevanja. Pozitivno vzdušje za mizo

namreč privede do pozitivnih občutkov. Danes se tradicija skupnih obredov žal zelo opušča,

čeprav bi jo bilo smiselno gojiti (vsaj ob vikendih in posebnih priložnostih), da se pozitivne

izkušnje družine ob hrani lahko prenašajo tudi v druge aspekte življenja. Če je vzdušje pri

obrokih prijetno, ima otrok bolj uravnotežen oziroma bolj zdrav odnos do hrane.

Asociativno učenje vpliva tudi na kognitivne funkcije, še zlasti na spomin: če se nam je ob

določeni jedi dogajalo nekaj lepega oziroma pozitivnega (prijetna družba itd.), nam ta jed ostane

v spominu kot okusnejša. Pozitiven odnos do osebe se prenese na jed, ki jo je ta oseba pripravila

(na primer spomin na babico preko določene jedi, ki smo jo jedli samo pri njej).

Vpliv učenja pa se kaže tudi v socialnih funkcijah, v okviru česar je vpliv družbe viden

predvsem pri poskušanju novih jedi (starši ali prijatelji prepričajo posameznika, da poskusi nekaj

novega).

Kot je razvidno iz prejšnjih poglavij oziroma podpoglavij, se prehranjevalnega vedenja učimo na

zelo različne načine. Pri tem pa je potrebno izpostaviti še nekatere posebnosti, zlasti glede okusa.

Ljudje namreč večinoma menimo, da ima vsak svoj okus, ki je pač tak, kot je. Vendar pa so tudi

te preference v resnici naučene. Z odraščanjem se tako na primer naučimo tolerance do

grenkega. Majhni otroci so zelo naklonjeni sladki in slani hrani, medtem ko imajo do grenkih

živil velik odpor. V procesu odraščanja pa se to spremeni – marsikateri odrasli na primer z

užitkom pije pivo. Prav tako se naučimo tudi izogibati okusom, ki lahko povzročijo bolezen.

To vedenje nam je nekako prirojeno: če se nam nek okus zdi čuden ali nenavaden, bomo po vsej

verjetnosti prenehali z uživanjem hrane. Nenazadnje pa se je potrebno naučiti tudi navajanja na

okuse, ki izboljšajo zdravje. Ta vidik je izredno pomemben za optimalno psihično in fizično

stanje človeka.


70

Z učenjem je povezana tudi raznolikost prehranjevanja, ki smo ji izpostavljeni v sodobni družbi.

Na voljo nam je ogromno različnih okusov (na primer kitajske, mehiške, indijske, španske itd.

restavracije v vsakem mestu), zato je izbira zelo pestra. Raziskave kažejo, da se zaradi izredne

raznolikosti hrane telo posledično ne more naučiti povezave med okusom in učinkom, kot

rezultat tega pa se pojavi zmeda. Nekateri avtorji poudarjajo, da sodoben način življenja terja tudi

premočno vpetost v raznolikost prehranjevanja, zato se morajo naše kognitivne sheme zelo hitro

prilagajati. Ljudje, ki živijo v izobilju, tako pogosto trpijo zaradi neprimerne prehrane, ker se

njihova telesa ne morejo naučiti povezave med različnimi okusi in njihovega učinka na zdravje v

pozitivno ali negativno smer.


71

3.3 KOGNITIVNI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

Kognitivni modeli izbire hrane proučujejo, v kolikšni meri lahko preko mišljenja predvidimo in

pojasnimo vedenje. Proučujejo torej učinke hrane na mišljenje oziroma na kognitivni vidik in

obratno. Pri tem nas zanimajo stališča, socialne norme, mesto nadzora in ambivalentnost v

odnosu do hrane.

3.3.1 Stališča do hrane

V današnji kulturi je videz vse bolj pomemben, zato je razvijanje pozitivnih in zdravih stališč do

hrane ključnega pomena, saj se lahko le tako izognemo negativnim, a pogostim posledicam, kot

so prekomerna telesna teža in motnje prehranjevanja. Stališča do hrane so namreč močno

povezana tudi s prehranjevalnimi navadami, ki predstavljajo močan prediktor vedenja na

področju prehranjevanja tako pri prekomerno težkih kot pri normalno težkih posameznikih.

Navade tako pogosto predstavljajo oviro pri spreminjanju načina prehranjevanja, zato je za

uspešno intervencijo nujno, da posameznik spremeni oziroma pridobi pozitivno stališče do

zdravega prehranjevanja, gibanja in seveda do svojega telesa (Saba, Turrini, Di Natale in

D'Amicis, 1999).

3.3.2 Socialne norme

Ljudje se v zelo majhni meri zavedamo vpliva socialnih norm, vendar rezultati raziskav kažejo,

da imajo lahko norme precejšen vpliv na prehranjevanje posameznika (Crocker, Whitaker, Cooke

in Wardle, 2009). Na posameznika ne vplivajo neposredno, temveč posredno preko

preoblikovanja njegovih aspiracij (Etilé, 2006). Pomemben vpliv imajo predvsem na

posameznikovo predstavo o idealnem telesnem videzu, kar je še posebej opazno pri ženskah, ki

se lotevajo različnih oblik hujšanja. Plinerjeva in Mannova (2004) sta ugotovili, da socialne

norme bolj vplivajo na količino zaužite hrane kot na samo izbiro hrane. Količina hrane, ki so jo

udeleženci v eksperimentu zaužili, je bila namreč močno povezana z informacijami, ki so jih


72

dobili o tem, koliko hrane so zaužili drugi udeleženci. Informacije o tem, katero živilo so drugi

udeleženci izbrali, pa niso imele vpliva na to, katero živilo so izbrali posamezniki. Avtorici

razlagata rezultate s tem, da informacije o količini hrane, ki so jo zaužili drugi, služi predvsem

kot orientacijska točka v zvezi s tem, koliko hrane lahko zaužijemo, ne da bi se prenajedli.

Socialne norme tako vplivajo predvsem na regulacijo vnosa hrane, medtem ko je izbira hrane bolj

pod vplivom posameznikovih preferenc. Pomembno vlogo pri prehranjevanju posameznika pa

ima tudi okusnost oziroma všečnost hrane: ob odsotnosti normativnih informacij so udeleženci v

eksperimentu namreč pojedli precej več hrane, kadar je bila le-ta okusna. Avtorici prav tako

opozarjata, da je preko socialnega vplivanja veliko lažje spodbuditi ljudi k uživanju okusne hrane

kot pa k uživanju neokusne oziroma nevšečne hrane; to pa je tudi pomembna ugotovitev za

prehrambeno industrijo oziroma oglaševanje, ki bi morala stremeti k temu, da zdravo hrano

predstavi kot čim bolj okusno (Pliner in Mann, 2004).

3.3.3 Mesto nadzora

Mesto nadzora predstavlja prepričanje človeka o tem, kaj povzroča dogodke v njegovem

življenju. Gre za zaznavo nekoga, da ima zmožnosti, vire in priložnosti, da lahko iz določene

situacije pridobi pozitivne izide ali pa se s svojimi dejanji izogne negativnim izidom. Številne

teorije pripisujejo občutku nadzora veliko vlogo pri konstruktih kontrole, kot so

samoučinkovitost, ciljna motivacija, občutek nemoči in osebna vzročnost.

Rezultati številnih študij kažejo, da ljudje doživljajo pozitivne izkušnje oziroma izide dogodkov,

ko imajo občutek nadzora nad dogajanjem in se jim zdi, da lahko sami vplivajo na potek

dogodkov. Pomanjkanje občutka osebnega nadzora pa povzroči negativne izide, na primer

depresijo. Občutek nadzora se povezuje s čustvenim blagostanjem, uspešnim spoprijemanjem s

stresom, psihološko trdnostjo in boljšim fizičnim ter duševnim zdravjem.

Močnejši občutek notranjega nadzora je napovedovalec bolj zdravega načina življenja, ki

vključuje rekreacijo in uravnavanje teže, oboje pa vpliva na izboljšanje zdravja (manj kroničnih

obolenj, funkcionalnih omejitev itd.). Posamezniki z občutkom nadzora se namreč počutijo

učinkovite pri svojih aktivnostih, pri odločitvah o tem, kam bodo usmerjali svoje vedenje ter pri

spreminjanju neučinkovitega vedenja. Če se počutijo, da niso dovolj spretni in notranje močni, da


73

bi spremenili določeno vedenje, si po vsej verjetnosti tudi ne bodo prizadevali za spremembo.

Občutki nemoči namreč znižujejo poskuse in prizadevanja, da bi posameznik spremenil določeno

situacijo, celo kadar je učinkovito vedenje možno; vodijo pa lahko tudi k apatiji.

3.3.3.1 Notranje in zunanje mesto nadzora

Mesto nadzora se povezuje z različnimi vidiki zdravja, ne samo fizičnimi, ampak tudi psihičnimi.

Ločimo med notranjim in zunanjim mestom nadzora. Pri notranjem je oseba prepričana, da

nadzoruje lastno življenje, pri zunanjem pa, da njeno življenje nadzorujejo drugi (druge osebe,

višja sila, na primer usoda itd.).

Raziskovalci (Ogden, 2003) so ugotovili, da obstaja zveza med odnosom do hrane in izbiro hrane

ter med posameznikovim prepričanjem o kontroli lastnega prehranjevalnega vedenja in izbiro

hrane. Gre torej za povezavo med izbiro hrane ter med prepričanjem, ali lahko kontroliramo vnos

hrane ali ne.

3.3.3.2 Mesto nadzora prehranjevanja

Ločimo notranji, zunanji in naključni lokus kontrole prehranjevanja (Snell in Johnson, 2002).

Notranji lokus kontrole prehranjevanja (ang. internal eating control) je prepričanje

posameznika, da je njegovo prehranjevalno vedenje pod njegovim lastnim nadzorom. Zunanji

lokus kontrole prehranjevanja (and. external eating control) je prepričanje posameznika, da

njegovo vedenje usmerjajo pomembne in močnejše druge osebe (na primer pri odraslemu

zdravnik, pri otrocih mama). Naključni lokus kontrole prehranjevanja (and. chance/luck

eating control) pa je oblika zunanjega lokusa kontrole, kjer je posameznik prepričan, da njegovo

vedenje usmerjajo naključni zunanji dejavniki oziroma dogodki. Je posledično prepričanje

posameznika, da njegovo vedenje, povezano s prehranjevanjem, določajo vplivi izven osebnega

nadzora (na primer naključje). Primer naključnega lokusa kontrole je situacija, ko gre

posameznik v trgovini mimo police s piškoti in nakupi polno sladkarij namesto zelenjave. Nihče

ga ni prepričal v to, ampak »se je kar zgodilo.«


74

3.3.4 Ambivalentnost

O ambivalentnosti govorimo, kadar hkrati obstaja tako pozitiven kot negativen odnos do

določenega živila (na primer meso je okusno, ampak mastno). Odnos do nekega živila je navadno

najboljši prediktor namena za zaužitje tega živila in tudi zaužitja samega. To pa pomeni tudi, da

se v primeru, ko do živila obstajata tako pozitiven kot negativen odnos, verjetnost zaužitja tega

živila zmanjša – prevlada torej negativen odnos do živila (Ogden, 2003).


75

3.4 ČUSTVENI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

3.4.1 Povezanost med čustvi in izbiro hrane

3.4.1.1 Čustva in hrana

Raziskave kažejo, da čustva vplivajo hranjenje skozi celoten proces prehranjevanja, tako na

posameznikovo motivacijo za hranjenje (Macht in Simons, 2000), odzive na hrano (Willner in

Healy, 1994), izbiro hrane (Gibson, 2006), žvečenje (Macht, 1998), količino zaužite hrane

(Greeno in Wing, 1994), kot tudi na metabolizem in prebavo (Blair, Wing in Wald, 1991).

Macht (2008) navaja, da čustva vplivajo na prehranjevanje na pet različnih načinov:

a) Čustva, ki jih sproži določena hrana, vplivajo na izbiro hrane. Uživanje sladkorja na

primer sproži pozitivne odzive, zaradi česar bo posameznik tudi v prihodnje raje posegel

po takšnih živilih.

b) Intenzivna čustva zavirajo vnos hrane. Močna čustva so namreč povezana z vedenji in

odzivi, ki zavirajo hranjenje. Strah na primer motivira posameznika za beg in izogibanje,

takšni avtonomni odzivi pa zmanjšujejo motivacijo za hranjenje.

c) Negativna in pozitivna čustva zmanjšajo kognitivni nadzor nad prehranjevanjem.

Procesiranje čustvenih dražljajev namreč zahteva pozornost in ker je kognitivna

kapaciteta posameznika omejena, se kognitivna kontrola nad hranjenjem lahko zaradi tega

zmanjša.

d) Negativna čustva spodbujajo hranjenje z namenom uravnavanja čustev. Nekateri

posamezniki se na primer prehranjujejo z namenom, da bi zmanjšali stres.

e) Čustva vplivajo na hranjenje skladno z lastnostmi čustev. To izvira iz principa, da so

pozitivne informacije bolje sprejete, kadar je posameznik bolje razpoložen. Veselje je na

primer povezano s povečano zmožnostjo posameznika za zaznavanje in procesiranje

dražljajev ter s povečano pripravljenostjo za sodelovanje v določenih aktivnostih, zaradi

česar povečuje tudi prijetnost določene vrste hrane in motivacijo za prehranjevanje.


76

Eno prvih raziskav o povezanosti čustev z izbiro živil je leta 1982 izvedel Lyman. V svoji zelo

zanimivi in ilustrativni študiji je poskušal ugotoviti, kakšno hrano oziroma živila posamezniki

izbirajo ob doživljanju različnih čustev.

Tabeli 1 in 2 prikazujeta rezultate njegove študije. V prvem stolpcu (vodoravno) so naštete

različne vrste hrane oziroma živil, navpično pa so navedena pozitivna (tabela 1) ali negativna

čustva (tabela 2). Posamezne celice v tabeli prikazujejo število ljudi, pri katerih se je pod vplivom

različnih čustev povečalo uživanje določene vrste hrane. V primeru vznemirjenosti se torej pri

večini ljudi ni pojavila nobena sprememba v prehranjevanju, pri trinajstih ljudeh se je povečalo

uživanje zdravih prigrizkov, pri dvanajstih uživanje zelenjave itd.

Tabela 1. Povezanost pozitivnih čustev in izbire hrane (prirejeno po Lyman, 1982).

Čustvo

Hrana Vzn

emir

jeno

st

Pri

jate

ljst

vo

Sreča

Ves

elje

Lju

beze

n

Spr

ošče

nost

Sam

ozav

est

Dos

toja

nstv

o

Solata 6 5 5 5 12 5 11 6 Juha 2 - 1 1 - 1 2 6 Jajca 2 3 1 2 2 3 3 1 Ribe 1 1 4 8 4 5 15 3 Meso 9 22 29 19 28 15 26 23 Perutnina 1 - 3 1 1 3 6 5 Enolončnice 1 7 6 5 2 2 8 3 Hitra hrana 3 17 12 8 6 7 4 2 Zelenjava 12 20 23 18 16 16 11 18 Sir 5 5 6 - 4 4 6 2 Sadje 6 9 11 5 10 10 7 7 Sendviči 3 3 4 1 2 2 3 3 Sladice 9 9 15 19 10 8 1 3 Mleko 3 1 2 1 1 2 - 2 Sadni sok 1 - 1 - - 1 1 - Prigrizki (zdravi) 13 10 13 2 9 12 7 8 Prigrizki (nezdravi) 13 5 9 9 7 5 1 3 Pijače (brezalkoholne) 9 7 6 3 3 22 6 8 Pijače (alkoholne) 2 6 6 7 14 10 3 - Nič 27 5 3 11 18 5 7 17 Karkoli 2 12 8 12 12 10 14 5 Ne vem 4 3 3 3 6 3 3 9


77

Iz tabele 1 lahko razberemo, da pozitivna čustva, kot so sreča, ljubezen, občutki samozavesti in

prijateljsko razpoloženje, povzročijo povečanje vnosa hrane, in sicer predvsem mesa. Uživanje

(pretežno nezdravih) prigrizkov se poveča predvsem v povezavi z dolgčasom, zasmehljivostjo, pa

tudi zaskrbljenostjo. Negativna čustva, kot so strah, osramočenost, depresivnost, jeza in žalost,

navadno povzročijo zmanjšan vnos hrane, saj je velik delež udeležencev poročal, da ob

doživljanju teh čustev ne zaužijejo ničesar (glej tabelo 2). Apetit sicer zmanjšuje tudi

vznemirjenost. V nasprotju s stereotipi o utapljanju težav v alkoholu pa rezultati kažejo, da

doživljanje negativnih čustev ne povzroča povečanega uživanja alkoholnih pijač.

Tabela 2. Povezanost negativnih čustev in izbire hrane (prirejeno po Lyman, 1982).

Čustvo

Hrana Zas

meh

ovan

je

Jeza

Ank

sioz

nost

Dol

gčas

Dep

resi

vnos

t

Osr

amoč

enos

t

Str

ah

Fru

stra

cija

Kri

vda

Sov

ražn

ost

Lju

bosu

mno

st

Osa

mlj

enos

t

Žal

ost

Zas

krbl

jeno

st

Solata 5 1 2 2 - 5 1 2 - - 3 2 2 2 Juha 2 4 6 5 2 3 4 2 1 2 1 8 8 2 Jajca 3 - 3 3 - 1 2 1 1 - 2 2 - 1 Ribe 2 2 - 1 1 - 1 2 2 - - 1 1 1 Meso 7 9 11 11 8 4 2 8 9 10 7 9 5 2 Perutnina 3 2 - - - - 1 - - 3 - - - 1 Enolončnice - 2 2 5 2 3 - 2 2 1 - 4 1 2 Hitra hrana 11 3 6 2 2 2 1 3 2 2 3 7 2 1 Zelenjava 9 8 3 1 4 2 2 7 6 5 8 9 3 11 Sir 7 1 1 3 3 - 1 2 1 - 1 5 - - Sadje 7 8 6 4 4 3 1 10 4 5 5 4 7 5 Sendviči 2 8 8 6 3 1 4 5 4 - 5 9 4 7 Sladice 15 3 3 12 3 8 1 5 6 3 7 8 3 2 Mleko - - 5 1 3 1 1 2 1 1 - 2 1 2 Sadni sok - - 2 3 - - - 1 - - 2 - - 2 Prigrizki (Z) 14 5 20 28 13 6 7 14 6 10 9 17 8 14 Prigrizki (NZ) 27 12 22 25 12 9 11 15 11 10 6 16 7 18 Pijače (BA) 5 6 11 5 15 6 14 6 7 3 7 13 20 17 Pijače (A) 4 8 - - 6 1 1 6 2 - 3 5 2 1 Nič 9 36 19 7 23 37 45 18 33 41 28 13 36 30 Karkoli 4 3 4 19 11 2 1 4 1 2 3 5 3 2 Ne vem 8 5 2 1 - 16 5 5 7 12 14 5 4 1


78

Rezultati opisane raziskave torej kažejo, da obstaja vpliv čustev na prehranjevanje posameznika.

Kakšen je ta vpliv, pa si bomo ogledali v naslednjih podpoglavjih.

3.4.1.2 Čustvene dimenzije hranjenja

Snell in Johnson (2002) sta proučila predhodne raziskave o psiholoških težnjah prehranjevanja na

področju človekovih čustev, misli in vedenja. Osredotočila sta se predvsem na težnje, pri katerih

je verjetnost povezanosti s človekovim prehranjevanjem največja. Ugotovila sta, da se s

prehranjevanjem povezuje 18 dimenzij, ki niso povezane s čustvi, in 5 dimenzij, pri katerih je

prisotna povezava s čustvi. Te s čustvi povezane dimenzije torej predstavljajo čustva in

motivacijo prehrane in se nanašajo na prehranjevalno depresivnost, zadovoljstvo s

prehranjevanjem, zaskrbljenost zaradi prehranjevanja (ang. eating-related anxiety), občutek

krivde oziroma strahu zaradi prehranjevanja (ang. eating-related guilt/shame) in jezo zaradi

prehranjevanja.

a) Prehranjevalna depresivnost

Depresivnost je razpoloženjsko stanje žalosti, potrtosti in pesimističnega mišljenja, ki ga spremlja

manjši interes (motivacija torej pri depresivnosti upade) in manjše zadovoljstvo oziroma

nezadovoljstvo z vsakodnevnimi prijetnimi aktivnostmi.

Prehranjevalna depresivnost je posebna vrsta depresivnosti in predstavlja nagnjenost

posameznika k občutkom žalosti, potrtosti in nesreče zaradi svojega vedenja, povezanega s

prehranjevanjem. Ljudje se počutijo žalostno, ko pomislijo, kaj jedo, kako jedo ipd.

Prehranjevalna depresivnost ni povezana s samo hrano, ampak ima izvore drugje (v lastnih

konfliktih, frustracijah, nerazrešenih težavah), kaže pa se posredno preko prehranjevalnega

vedenja. Primer: oseba začne drastično hujšati, pridobivati na teži, neha jesti določeno hrano itd.


79

b) Zadovoljstvo s prehranjevanjem

Zadovoljstvo je v splošnem posledica izpolnitve želja, pričakovanj ali potreb. Zadovoljstvo s

prehranjevanjem pa je nagnjenost posameznika k občutku zadovoljstva glede svojega mišljenja in

vedenja, povezanega s prehranjevanjem. Taka oseba se verjetno prehranjuje uravnoteženo, zato

občuti zadovoljstvo v zvezi s svojim prehranjevanjem. Svetovalci za prehrano bi morali stremeti

k temu, da bi bili ljudje zadovoljni s svojih prehranjevanjem, saj se zadovoljstvo odraža tudi v

zdravju.

c) Zaskrbljenost v zvezi s prehranjevanjem

Zaskrbljenost se v splošnem lahko razvije tako na podlagi realnih vzrokov kot tudi namišljenih

neprijetnih situacij in dogodkov. Zaskrbljenost zaradi prehranjevanja pa spremljajo predstave o

tem, kakšne bi lahko bile negativne posledice določenega prehranjevalnega vedenja (na primer

Kaj se bo zgodilo, če zdaj pojem dva kosa pice? Se bom zredila, slabo mi bo...). Človek je torej

pretirano okupiran s tem, kaj poje. Zaskrbljenost v zvezi s prehranjevanjem pa se lahko nanaša

tudi na nagnjenost posameznika k občutkom napetosti, neugodja in zaskrbljenosti glede svojih

prehranjevalnih navad. Pri tem pa je potrebno poudariti, da gre tu za drugačne mehanizme kot pri

bulimiji in anoreksiji, ko je prehranjevalno vedenje dejansko nezdravo.

3.4.2 Čustveno hranjenje

Čustveno hranjenje (ang. emotional eating) predstavlja težnjo po hranjenju kot odgovor na

negativne emocije (Dovey, 2010). Posameznik doživlja negativna čustva, reakcija na ta čustva pa

je hranjenje, kar ima navadno negativne posledice za zdravje. Vprašanje pri tem je, na kaj se je v

takšnem primeru bolje osredotočiti – na hrano ali čustva? Odgovor ni enostaven. Medtem ko bi

se svetovalci za prehrano verjetno bolj osredotočili na vidik zdravega prehranjevanja, bi bila pri

psihologih v središču pozornosti čustva; najbolj učinkovit pa bi bil zagotovo timski pristop.


80

3.4.2.1 Stres in hrana

Pri večini ljudi se med doživljanjem stresa apetit spremeni, in sicer ga lahko zavre ali spodbudi.

Dve tretjini ljudi pod stresom pojesta več hrane, pri preostali tretjini pa stres zavira apetit, zato ti

ljudje posledično jedo manj. Pri res močnem stresu (na primer ob smrti bližnje osebe) je izguba

apetita navadno prva reakcija. Lahko pa se kasneje (na primer v procesu žalovanja) prevesi tudi v

drugo skrajnost.

3.4.2.2 Stres in prekomerna teža

Pri čustvenem hranjenju človek poleg negativnih čustev doživlja tudi tesnobo, kar predstavlja

skupni imenovalec depresivnih oziroma negativnih čustev. Anksioznost pa vodi do:

a) zmanjšanja uživanja hrane pri osebah z normativno težo ali

b) povišanja uživanja hrane pri osebah s povišano telesno težo.

Zaradi tega je potrebna posebna pozornost na ljudi s prekomerno težo, kadar so pod stresom.

Laboratorijske študije (Geliebter in Aversa, 2003) namreč kažejo, da so ljudje s prekomerno

telesno težo bolj čustveno odzivni (torej bolj intenzivno doživljajo in izražajo čustva) ter bolj

težijo k prenajedanju v stresnih situacijah kot ljudje s povprečno telesno težo. Študije prav tako

konsistentno kažejo, da pretežki ljudje (pri čemer gre za močno prekomerno težo, ki ima lahko že

negativne posledice za zdravje) pogosteje in bolj intenzivno doživljajo negativna čustva kot

običajno težki ljudje; to pa še bolj vodi v čustveno hranjenje.

Opazovalna študija Lowa in Fisherja (1983) je pokazala, da med osebami z normativno težo in

pretežkimi osebami razlika ni v količini obrokov, temveč v prigrizkih med obroki. Pomembno je

tudi hranjenje v prisotnosti oziroma odsotnosti drugih oseb. Bistveno je torej vedenje

posameznika, ko ni v družbi z drugimi – kako se prehranjuje, kadar je sam in, kar je še bolj

pomembno, koliko se pri tem nadzira. V družbi je namreč pogosto vedenje v skladu s socialno

zaželenostjo: oseba z močnejšo postavo si želi, da bi bolje izpadla pred drugimi, zato bo v družbi

pojedla manj.


81

3.4.3 Gnus

3.4.3.1 Opredelitev gnusa

Gnus je primarno in nagonsko čustvo, ki je tako globoko v naših psiholoških odzivih, da ga že

skoraj ne moremo obravnavati kot čustvo, ampak gre za celovit psihofizični pojav, ki se

manifestira tako v psihi kot na ravni telesa. Gre torej za psihofizični odziv na neprijeten dražljaj.

V povezavi s tem se lahko razvije kompulzivna potreba po izogibanju nekemu dražljaju (prisilna

potreba – človek teži k temu, da se izogiba neprijetnim dražljajem). Čustvo gnusa pri ljudeh

sproža neprijetne in nehotene reakcije, ki sicer niso v domeni naše zavesti, na primer slabost,

davljenje, slinjenje. Močno pa je povezano tudi s hrano.

Charles Darwin (1872/1965) je opredelil gnus kot nekaj, kar je izjemno neprijetno za naš okus.

Haidt, Rozin, McCauley in Imada (1997) menijo, da se je gnus razvil kot evolucijsko orodje za

rešitev »dileme vsejedcev«, torej da ne zaužijemo popolnoma vsega, kar nam je na voljo v

okolju. Rozin, Haidt in McCauley (1999) so kasneje opredelili gnus kot nekaj, kar se »manifestira

v oddaljevanju od predmeta, dogodka ali situacije, to pa lahko obravnavamo kot zavrnitev«.

Menninghaus (2003) meni, da je gnus »izkušnja neželene bližine«. Za to, da občutimo gnus, je

torej dovolj že vsiljena prisotnost nekega vonja, okusa ali pa že sama misel na odvraten dražljaj.

3.4.3.2 Splošni gnus

Splošni gnus (ang. core disgust) (Rozin, Haidt in McCauley, 1999) zajema tri komponente, od

katerih pa so vse tesno povezane s hrano:

a) občutek oralnega vnosa (posameznik da nekaj v usta)

b) nesprejemljivost (posameznik, družba ali kultura nečesa ne sprejema)

c) potencialnost onesnaženja (nekaj onesnažuje posameznikovo telo ali okolico, na primer

gnusen vonj)


82

Rozin, Haidt in McCauley (1999) trdijo, da je posebno čustvo, ki ga opisuje splošni gnus,

popolnoma razumljivo. Vnos zunanjih snovi v telo je namreč izjemno osebno dejanje, ki je

povezano z zaužitjem. Pri tem je čustven odziv na nesprejemljiv predmet močnejši, ko je predmet

pred usti, kot pa, ko je že v njih. Gnus je povezan tudi z izrekom »smo, kar jemo« (Miller, 1997)

– pri posamezniku se lahko pojavi strah, da se bo navzel značilnosti hrane, ki jo konzumira.

3.4.3.3 Obrazni izrazi gnusa

Darwin (1872/1965) je pri opisovanju obraznega izraza gnusa poudaril odprta usta, vihanje

zgornje ustnice in nosu ter spuščanje kotičkov ustnic; Ekman in Freisen (1975) pa sta poleg

vihanja zgornje ustnice in gubanja nosu poudarjala še dvig spodnje ustnice.

Rozin, Lowery in Ebert (1994) so pokazali, kakšen je vpliv dražljajev in drugih čustev na obrazni

izraz. Izraz gnusa ima dve funkciji: (i) preprečevanje vnosa gnusnih snovi v telo in (ii) izločanje

gnusnih snovi iz ust.

Obrazni izraz gnusa je univerzalen in je enak tako pri moralnem (na primer umor) kot pri drugih

vrstah gnusa (Chapman, Kim, Suskind in Anderson, 2009). Gnus je univerzalno čustvo, zato je

izraz gnusa v vseh kulturah enak (Ekman in Freisen, 1971; Yik in Russel, 1999), prav tako pa se

ta izraz ne spreminja niti tekom življenja posameznika – enaki kazalci se torej pojavljajo od

dojenčka do odraslega.


83

Slika 16. Prototip izraza gnusa.

Vir: Daemon's TV (2009)

3.4.3.4 Medkulturne razlike v gnusu

V kulturni evoluciji gnusa zasledimo dva sistema (Rozin, Heidt in McCauley, 1999): (i) output,

ki se nanaša na to, kar je vidno navzven (obrazni izraz, fiziologija, obnašanje) in (ii) input, ki se

nanaša na dražljaje oziroma pomen. Skozi zgodovino se je spreminjal predvsem input sistem.

Obrazni izrazi so torej ostajali enaki; to, kaj je gnusno za posameznika, pa se je spreminjalo skozi

kulture in čas.

a) Univerzalnost »output« sistema

Testi prepoznavanja čustev so pokazali ujemanje pri izrazu gnusa. Izraz gnusa na obrazih

zahodnjakov so prepoznali celo pripadniki kulture iz Papue Nove Gvineje (Ekman in Freisen,

1971). Prav tako so zahodnjaki prepoznali dražljaje iz nezahodnih kultur (Hejmadi, Davidson in

Rozin, 2000). Tudi tako imenovani testi »prostega odziva« so pokazali ujemanje nad 50 odstotki.

Razlike so se pojavile zgolj v intenziteti doživljanja in izražanja gnusa, torej pri čem posameznik


84

bolj občuti gnus. Odstopanja v fiziološkem odzivu so bila opazna pri udeležencih z otoka

Sumatre (Levenson, Ekman, Heider in Freisen, 1992), drugje pa naj bi bili fiziološki odzivi bolj

ali manj enaki.

b) Razlike v »input« sistemu

Standardna metoda raziskav input sistema je beleženje dražljajev, ki pri udeležencih izzovejo

gnus. Curtis in Biran (2001) sta oblikovala pet takšnih skupin dražljajev: telesni izločki in deli

telesa, pokvarjena hrana, živa bitja, živali, drugi ljudje in kršitve moralnih norm (nemoralna

dejanja, na primer umor). Haidt in Keltner (1999) sta naredila še korak dlje in gnusne dražljaje

uvrstila med fizično neprijetne (negativne) dražljaje. Haidt in sodelavci (1997) so ugotovili tudi,

da ljudje v različnih kulturah občutijo gnus, ko so prekršena njihova temeljna pričakovanja o redu

v družbi. Američani tako občutijo gnus zaradi karakternih napak drugih (torej se jim gnusijo

drugi ljudje), medtem ko Japoncem povzročajo gnus socialne interakcije, v katerih ne uspejo

izpolniti pričakovanj samega sebe ali drugih (gnusijo se torej sami sebi).

Rozin (1990a, 1990b) meni, da je »občutenje gnusa kot odziv na hrano lahko reakcija na samo

živilo ali na nekoga oziroma nekaj, kar je bilo prej v stiku s tem živilom«. Ugotovil je tudi, da je

v ZDA gnus bolj povezan s hrano, v Indiji pa z moralnimi prekrški (Rozin, 1999). Davey in

sodelavci (1998) so ugotovili tudi, da gnus večinoma sprožajo enake živali, na primer pajki, kače;

razlike pa so v strahu, ki se pojavi poleg gnusa. Obstajajo torej različne oblike gnusa, vendar se

največ medkulturnih razlik pojavlja pri moralnem gnusu, saj se tudi same kulture močno

razlikujejo v tem, katera dejanja so bolj in katera manj moralna.

3.4.3.5 Zavračanje hrane in gnus

Rozin in Fallon (1987) sta prepoznala štiri načine oziroma vzroke zavračanja hrane:

a) neokusnost: zavračanje hrane zaradi slabih gustacijskih lastnosti

b) nevarnost: zavračanje hrane zaradi strahu pred povzročitvijo fizične škode telesu

c) neprimernost: zavračanje hrane, ker jo kot neužitno opredeljuje kultura, v kateri živi

posameznik (na primer muslimani – svinjina)


85

d) gnus: vrsta zavračanja, ki jo usmerjajo predvsem ideološki dejavniki – pomembna sta

izvor in družbena zgodovina predmeta gnusa (na primer v določenih zgodovinskih

obdobjih so za gnusne veljali ljudje z gobavostjo ter posamezniki, ki so se takih oseb

dotaknili)


86

3.5 NEVROKEMIČNI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

Tretji pristop k razumevanju izbire hrane temelji na psihofiziološki perspektivi in se osredotoča

na lakoto in sitost (Ogden, 2003). Lakota je največkrat opredeljena kot stanje, ki sledi

pomanjkanju hrane in odraža motivacijo po hranjenju. Pomeni pa lahko tudi bolj zavestno stanje,

ki odraža čustva do hrane oziroma željo po njej. Sitost pa predstavlja nasprotni pol – motivacijo

po prenehanju hranjenja in zavestno občutenje, da smo zaužili zadostno količino hrane.

3.5.1 Vpliv zaznav na izbiro hrane

Hrana zmanjšuje lakoto, vendar pa ima tudi različne senzorne lastnosti, ki vplivajo na izbiro

hrane. Prva je videz živila: slab izgled , še posebno velika količine maščobe, lahko močno vpliva

na izbiro določenega živila. Poleg tega ima hrana tudi specifičen vonj in okus, ki določata

kriterije selekcije. Okus in vonj naj bi imela osrednjo vlogo pri izbiri hrane (Ogden, 2003).

3.5.2 Vpliv psihofarmakov in nevrokemičnih substanc

Raziskovanje vpliva drog na izbiro hrane daje podlago za razumevanje nevrokemičnih temeljev

lakote in sitosti. Droge, kot je na primer nikotin, zmanjšujejo vnos hrane. Podoben učinek imajo

tudi amfetamini. Marihuana po drugi strani povečuje tako lakoto kot vnos hrane, medtem ko

učinki alkohola niso konsistentni. Antipsihotiki večinoma povzročajo pridobivanje teže,

antidepresivi in analgetiki pa imajo manjši učinek zmanjšanja lakote. Obstajajo pa tudi droge, ki

jih zaradi svojih učinkov na prehranjevanje imenujemo kar zaviralci apetita. Vse te ugotovitve

kažejo na pomembno vlogo treh (vrst) nevrotransmiterjev, ki vplivajo na posameznikov apetit:

katekolaminov, serotonina in peptidov. Serotonin spodbuja občutek sitosti tekom obroka, kar

povzroči konec hranjenja. Katekolamini vplivajo na občutek sitosti med obroki, s čimer izzovejo

občutek lakote in določajo čas med obroki. Peptidi pa vplivajo na hedonske lastnosti hrane

(Ogden, 2003).


87

3.5.3 Vpliv hrane na mišljenje in vedenje posameznika

Tako kot mišljenje vpliva na izbiro hrane, lahko tudi hrana vpliva na naše razpoloženje in

kognitivno stanje (Ogden, 2003).

a) Kofein

Kofein večinoma uživamo preko kave ali čaja, redkeje tudi v gaziranih pijačah (na primer Coca

Cola). Splošno sprejeto mnenje je, da ima kofein pozitiven vpliv na človekovo razpoloženje, saj

poveča čuječnost in zmanjša anksioznost ter depresivnost. Poleg tega izboljša tudi reakcijske

čase.

b) Ogljikovi hidrati

Raziskave kažejo, da lahko ogljikovi hidrati vplivajo na razpoloženje posameznika, vendar je ta

vpliv močno odvisen od človekovih običajnih vzorcev prehranjevanja. Pri osebah, ki uživajo

veliko ogljikovih hidratov, zaužitje ogljikohidratnega obroka zmanjša občutja depresivnosti, pri

osebah, ki sicer uživajo malo ogljikovih hidratov, pa enak obrok povzroči zaspanost, utrujenost,

upad čuječnosti ter povečanje občutkov depresivnosti.

c) Čokolada

Čeprav je prepričanje, da čokolada izboljša počutje, zelo razširjeno, pa raziskave ne podpirajo

tega dejstva. Morebitne pozitivne posledice uživanja čokolade lahko namreč hitro izničijo

občutki krivde.

3.5.4 Stres in prehrana

V okviru preučevanja vpliva stresa na prehranjevanje so izsledki raziskav zelo različni: medtem

ko nekateri avtorji ugotavljajo, da stres zmanjša vnos hrane, pa so drugi ugotovili, da se pod


88

stresom vnos hrane poveča, zlasti pri debelih ljudeh. Raziskave kažejo, da je odnos med stresom

in prehrano povezan tudi s spolom, hujšanjem in fiziološkimi spremembami. Ti dejavniki

vplivajo na izbiro hrane samostojno ali v interakciji, vsekakor pa je vpliv stresa na izbiro hrane

neizpodbiten (glej tudi podpoglavje Čustveno hranjenje).


89

3.6 VAJA: DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

V zaznavanju hrane in v tem, kaj nam je všeč, obstajajo velike medosebne razlike. Vidni in

slušni dražljaji so skoraj vedno v središču naše zavesti, vonj, okus in dotik pa zelo redko.

Posledično je težje opisati okus kot izgled hrane. To dejstvo s pridom izkoriščajo v oglaševanju,

kjer se oblikovalci trudijo izdelati čim bolj privlačno embalažo, ki bi prepričala potrošnika v

nakup.

PRIMER

Razmislite, kakšne značilnosti embalaže vas najbolj pritegnejo in zakaj. Ali obstajajo določeni

produkti, ki jih kupujete zgolj ali prvenstveno zaradi embalaže? Razmislite tudi, kakšna je vloga

embalaže pri prvem nakupu nekega izdelka v primerjavi z nadaljnjimi.


90

3.7 VAJA: PREHRANA IN ČUSTVA

UVOD

Čustva so posebni motivacijski dejavniki, ki bistveno prispevajo h kontroli osnovnih vedenjskih

sistemov. Določena čustva, na primer jeza, strah, žalost in veselje ter različna razpoloženja,

vplivajo na celoten proces hranjenja: na motivacijo za hranjenje, čustvene odzive na hrano,

izbiro hrane, žvečenje, hitrost hranjenja, količino zaužitega, pa tudi na metabolizem in prebavo.

Razlike med posamezniki

Čustva lahko povzročijo povečanje ali zmanjšanje apetita oziroma vnosa hrane. Čustven stres naj

bi tako pri približno 30 odstotkih ljudi povzročil povečan apetit, pri približno 50 odstotkih pa

zmanjšanega. Opazimo lahko torej, da le pri majhnem deležu posameznikov čustva ne vplivajo

na hranjenje.

Prav tako pa lahko v isti skupini oseb različna čustva povzročijo različne odzive: dolgčas na

primer povečuje apetit, medtem ko ga žalost zmanjšuje.

Čustveni jedci

Za čustvene jedce je značilno hranjenje z namenom regulacije čustev oziroma spoprijemanja z

negativnimi čustvi. Čustveni jedci tako pojedo več sladke in mastne hrane v primeru čustvenega

stresa kot ne-čustveni jedci.

Razlike med čustvi

Intenzivna čustva lahko povzročijo zmanjšanje vnosa hrane, neintenzivne ali zmerno intenzivne

povečanje vnosa hrane. Za negativna čustva (jeza, strah in žalost) je značilno, da povečajo

impulzivno hranjenje, hranjenje z namenom regulacije čustvenega stanja, uživanje nezdrave

hrane ter zmanjšanje prijetnosti hrane in vnosa zdrave hrane. Pozitivna čustva, kot je veselje, pa

povečujejo prijetnost hrane in motivacijo za hranjenje.

PRIMER

S pomočjo dnevnika prehranjevanja poskusite ugotoviti, ali obstaja povezava med stopnjo

lakote, čustvi, situacijo, količino in izbiro hrane. Vsaj 10 dni si zapisujte, kaj ste pojedli, kolikšno


91

stopnjo lakote ste občutili v času hranjenja, koliko hrane ste zaužili pri posameznem obroku,

kako ste se počutili med hranjenjem in v kakšni situaciji ste jedli.

S pomočjo dnevnika poskušajte analizirati svoje prehranjevalne navade. Razmislite:

Ali je stopnja lakote povezana s količino zaužite hrane?

Ali je počutje pred hranjenjem povezano s količino in izbiro hrane?

Ali je kontekst prehranjevanja povezan s količino in izbiro hrane?

Ali menite, da bi bilo na podlagi ugotovitev potrebno preoblikovati vaše prehranjevalne navade?

Pri oblikovanju prehranjevalnega načrta si lahko pomagate z vajo v zadnjem poglavju.


92

4 OSEBNOST IN PREHRANA

4.1 VPLIV OSEBNOSTI NA PREFERENCE ZA HRANO

Ali obstaja povezanost osebnostnih potez in preferenc za hrano? Na to vprašanje lahko

poskusimo odgovoriti, če se osredotočimo na gurmane, torej na posameznike, ki doživljajo

užitke, povezane s hrano. Raziskave (Back in Glasgow, 1981) kažejo, da je med gurmani več

takih ljudi, ki imajo visoko izraženo iskanje dražljajev in doživetij (tj. osebnostna poteza, za

katero je značilno višje izražena težnja po iskanju doživetij, radi imajo novosti, radi preizkušajo

novo hrano, so tudi sicer bolj hedonistično naravnani; med temi ljudmi so tudi ekstremni

športniki ter odvisniki od nedovoljenih drog, kar sicer predstavlja negativen pol omenjene

lastnosti).

V zvezi z osebnostjo in preferencami za hrano Hirsch (2001) razlaga, da obstaja anatomska

povezava med limbičnim korteksom, ki predstavlja čustveni center možganov, ter med centri za

okus in vonj, zaradi česar naj bi bila povezana tudi okus in posameznikova osebnost. Avtor

ilustrira to načelo z naslednjim primerom: »Če želite pri neki osebi vzbuditi pozitivna čustva, ji

podarite živilo (na primer priljubljeno slaščico). Zelo malo verjetno je, da vam jo bo vrnila. Če

boste podarili živilo, ki jo ima rada, bo po zaužitju tega živila povezala pozitivno izkušnjo z

darovalcem.« Hirsch (2001) je z obsežno raziskavo preučeval povezanost med osebnostnimi tipi

in prigrizki, ki jih posamezniki izbirajo. Ugotovil je, da obstaja močna povezanost na primer med

perfekcionizmom in uživanjem čipsa, med introvertnostjo in uživanjem piškotov s kremnim

polnilom, med pustolovskim tipom osebnosti in preizkušanjem novih okusov sladoleda itd.

Nekateri avtorji sprejemajo njegove ugotovitve, drugi jih zavračajo, vendar pa rezultati

nakazujejo, da značilnosti, kot so preference za hrano, morda le niso popolnoma naključne.

Poleg osebnosti lahko iščemo povezavo tudi z modeli mišljenja – konkretnim, funkcionalnim in

abstraktnim. Konkretni model mišljenja vpliva predvsem na ustrezno preferenco za hrano.

Omenili smo že, da ima pri okusu veliko vlogo učenje. S tega vidika je posamezniku torej bolj

pomembna hrana, ki ima prepoznaven izvor. Funkcionalni model po drugi strani poudarja


93

funkcijo hrane in se nanaša na značilnosti, kot so embalaža, praktičnost, pripravljenost živila za

uživanje (na primer »udobna hrana«, ang. convenience food). Pri abstraktnem modelu pa je v

ospredju predvsem estetika. Posamezniku je torej pomemben sam videz živila oziroma jedi, pa

tudi način serviranja.


94

4.2 OSEBNOST IN MOTIVACIJA PREHRANJEVANJA

Snell in Johnson (2002) sta v raziskavi za konstrukcijo vprašalnika MPEQ (The

Multidimensional Psychology of Eating Questionnaire) pojasnila vrsto kompleksnih zvez med

MPEQ in motnjami hranjenja, čustvi in vedenjem pri moških ter ženskah. Ugotovila sta, da

obstajajo dimenzije, ki s čustvi nimajo povezave in dimenzije, ki so z njimi povezane.

Osebnostne lastnosti, dimenzije in značilnosti, povezane s prehrano, so naslednje (Snell, Johnson,

2002):

a) Prehranjevalni optimizem

b) Samozaznava prehranjevalnega statusa

c) Prehranjevalno samospoštovanje (and. eating-related self-esteem)

d) Prehranjevalna samoučinkovitost (and. eating-related self-efficacy)

e) S prehrano povezano samo-upravljanje (and. eating-related self-monitoring)

f) Prehranjevalna samopodoba/shema sebstva (ang. eating self-schemata)

g) Motivacija za zdravo prehranjevanje (and. motivation for healthy eating)

h) Mesto nadzora prehranjevanja

i) Prehranjevalni perfekcionizem

4.2.1 Prehranjevalni optimizem

Optimizem je osebnostna lastnost. Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k optimizmu, drugi k

pesimizmu; optimizma pa se lahko tudi naučimo. Za optimizem je značilno, da (i) na

posameznikovo vedenje močno vpliva njegovo prepričanje o možnih izidih tega vedenja ter da

(ii) obstaja neka splošna naravnanost k pričakovanju pozitivnih izidov v prihodnosti.

Raziskave so pokazale, da je optimizem povezan z različnimi vidiki fizičnega zdravja (Scheier in

Carver, 1987), zdravje pa je povezano tudi s prehranjevalnimi navadami. V povezavi s tem

prehranjevalni optimizem predstavlja prepričanje posameznika, da lahko izboljša svoje

prehranjevalne navade. To področje je izjemnega pomena, kajti če je posameznik v zvezi s


95

prehrano pesimistično naravnan, mu nobena dieta ne bo pomagala. Posameznik mora biti

prepričan vase ter v to, da bo spremenil svoje prehranjevalne navade. Veliko vlogo pri tem ima

učenje optimizma – optimizem je namreč najbolj »učljiva« osebnostna lastnost.

4.2.2 Prehranjevalna samopodoba

4.2.2.1 Samopodoba

Samopodoba je množica odnosov, ki jih posameznik zavestno ali nezavedno vzpostavlja do

samega sebe. Samopodoba je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč,

sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

a) jih posameznik - v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah - pripisuje samemu

sebi

b) tvorijo referenčni okvir (Musek, 1985), s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje

ravnanje

c) so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika ter z

vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja

d) so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov - nekakšne membrane

med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so sprejemljive za

posameznikov jaz

V psihologiji poznamo več modelov samopodobe (Kobal, 2000), vsi pa se skladajo v naslednjem:

a) da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz večjega števila področij

b) da je samopodoba hierarhično urejena

c) da postajajo področja posameznikove samopodobe z njegovim razvojem vse bolj številna

Izpostaviti velja Tamov in Watkinsov (1995) hierarhični model samopodobe, ki na vrh strukture

postavljata splošno samopodobo, ki se deli na individualno in medosebno samopodobo.

Individualna samopodoba se nadalje cepi na področje uspeha oziroma dosežkov (akademska

samopodoba, delo, materialni uspeh) in na telesno samopodobo (telesne sposobnosti, zunanji


96

videz). Medosebna samopodoba pa se deli na socialno samopodobo (socialni odnosi, socialne

odgovornosti) in družinsko samopodobo (odnosi v družini, odgovornosti v družini). Vsa našteta

področja samopodobe pa se delijo še na samooceno vedenja v specifičnih situacijah.

Slika 17. Hierarhična struktura samopodobe v odraslosti.

Vir: Tam in Watkins (1995)

4.2.2.2 Samopodoba na področju prehrane

Hrana posreduje informacije o posameznikovi identiteti in deluje kot sredstvo komunikacije o

notranjih potrebah ter konfliktih posameznika in o njegovi samopodobi (Ogden, 2003).

Prehranjevalna samopodoba predstavlja miselni okvir, s pomočjo katerega posameznik obdela in

organizira informacije, ki se nanašajo na lastno prehransko vedenje. Posameznikovo

prehranjevanje pa odraža vidike jaza na področju seksualnosti, samokontrole ter konfliktov med

užitkom in krivdo.


97

4.2.3 Prehranjevalno samospoštovanje

4.2.3.1 Samospoštovanje

Samospoštovanje je celota pozitivnih ali negativnih stališč posameznika do sebe in občutij, s

katerimi doživlja samega sebe ter usmerja svoje ravnanje. Posameznik ima do sleherne

osebnostne značilnosti, ki se je zaveda, ustrezen vrednostni odnos.

Rosenberg (1965) opredeljuje samospoštovanje kot pozitivno ali negativno stališče do sebe.

Pozitivno stališče ali visoko samospoštovanje pomeni, da se posameznik sprejema takšnega, kot

je, da se ceni, da je zadovoljen sam s seboj, da se čuti vrednega spoštovanja itd. In obratno: oseba

z negativnim stališčem do sebe ali nizkim samospoštovanjem se ne ceni, svojih lastnosti ne

odobrava, njeno mnenje o sebi je negativno itd. (Rosenberg, 1986). V eni izmed raziskav avtor

opozarja na tesno povezanost med nizkim samospoštovanjem, depresivnostjo in anksioznostjo.

Coopersmith (1976) pojmuje samospoštovanje kot pozitivno ali negativno oceno samopodobe, ki

se nanaša bodisi na odobravanje bodisi na zavračanje samega sebe in kaže stopnjo

posameznikovega prepričanja o svoji sposobnosti, vrednosti in pomembnosti. Burns (1979) pa v

samospoštovanju vidi proces, v katerem posameznik lastne podvige, sposobnosti in lastnosti

ocenjuje v skladu s svojimi ponotranjenimi standardi in vrednotami.

Pojmovanja o strukturi samospoštovanja niso enotna. Rosenberg (1965) poudarja eno samo

razsežnost, kar meri tudi njegova lestvica samospoštovanja. Nekateri drugi avtorji (Coopersmith,

1976; Harter, 1986; Lamovec, 1994; Tafarodi in Swan, 2001) pa predpostavljajo večje število

področij, ki opredeljujejo samospoštovanje. Novejše smeri se ne ukvarjajo več toliko z

vprašanjem dimenzionalnosti, temveč predvsem z vprašanjem optimalnosti in stabilnosti

samospoštovanja (Kernis, 2003).

Primer hierarhičnega modela prikazuje slika 18, ki na vrh hierarhije postavlja splošno

samospoštovanje, nato pa ga deli na akademsko, socialno, čustveno in telesno samospoštovanje.

Vsako od omenjenih področij se še nadalje deli na posamezna podpodročja samospoštovanja.


98

Slika 18. Struktura samospoštovanja po Shavelsonu, Hubnerju in Stantonu.

Vir: Lamovec (1994)

Samospoštovanje se pozitivno povezuje s številnimi oblikami vedenja in psihičnimi pojavi, kot

na primer z obvladovanjem nalog, doseganjem uspehov, subjektivnim blagostanjem, zdravjem

itd.

4.2.3.2 Samospoštovanje na področju prehranjevanja

Samospoštovanje je povezano tudi s posameznikovim prehranjevalnim vedenjem. Prehranjevalno

samospoštovanje predstavlja splošno nagnjenost posameznika, da pozitivno ocenjuje svojo

sposobnost prakticiranja prehranjevalnih navad, ki krepijo zdravje. Raziskave kažejo, da so

posamezniki z nižjim samospoštovanjem v primerjavi s posamezniki z višjim samospoštovanjem

v svojem prehranjevalnem vedenju bolj vodljivi, tudi v negativnem smislu. Nizko

samospoštovanje pa se lahko izrazi tudi v motnjah prehranjevanja. Samospoštovanje je namreč

tesno povezano s posameznikovo zaznavo lastne telesne podobe. Nizko samospoštovanje tako

vodi k izkrivljanju posameznikove telesne samopodobe, le-te pa ni mogoče popraviti, dokler ne

izboljšamo posameznikovega samospoštovanja (Eating Disorders Venture, 2006).


99

4.2.4 Prehranjevalni perfekcionizem

Perfekcionizem je večdimenzionalni konstrukt, za katerega je značilno postavljanje visokih

standardov, kar samo po sebi ni patološko (Soenens in sod., 2008). Dokler je posameznik zmožen

znižati oziroma prilagoditi standarde glede na okoliščine, visoki standardi spodbujajo ciljno

usmerjenost.

Raziskave pa kažejo, da se perfekcionizem povezuje tudi z mnogimi bolezenskimi stanji (Hewitt

in Flett, 1991), še posebno z motnjami hranjenja, kot sta bulimija in anoreksija (Bardone-Cone

idr., 2006). Prehranjevalni perfekcionizem torej predstavlja posameznikovo nagnjenje k

pretirano strogim in perfekcionističnim merilom na področju svojega prehranskega vedenja.


100

4.3 NEZADOVOLJSTVO S SAMIM SEBOJ IN TEŽAVE S PREHRANO

Nezadovoljstvo s samim seboj v odnosu do hranjenja se kaže v nižji samopodobi, vključno z

nižjo prehranjavalno samopodobo, odkloni in nihanji v splošnem in prehranjevalnem

samospoštovanju, prehranjevalnem perfekcionizmu in drugimi osebnostnimi težavami in

problemi.

4.3.1 Hujšanje in prenajedanje

Hranjenje ima dve glavni funkciji: sprejemanje energije (torej omogoča aktivnost in življenje

nasploh) in vzdrževanje telesne teže (gre za optimalno telesno težo in konstruktiven nadzor

hrane; oseba torej ni niti pretežka niti podhranjena). Vendar pa zaradi neprimernih

prehranjevalnih navad pogosto pride do sprememb zlasti v okviru vzdrževanja optimalne telesne

teže. Zaradi različnih dejavnikov, kot so posameznikov življenjski stil, kvaliteta hrane, ki jo

uživa, obseg gibanja, značilnosti metabolizma itd., se posameznikova teža poveča; posledično pa

se v mnogih primerih pojavi nezadovoljstvo z lastnim videzom. Hujšanje je zlasti pri ženskah

najpogostejša posledica tega nezadovoljstva, medtem ko moški v takšnem primeru večinoma

povečajo obseg telesne vadbe (Ogden, 2003). Zmanjševanje nezadovoljstva s pomočjo hujšanja

spodbuja tudi prehrambena industrija, ki promovira vitkost kot najbolj zaželeno stanje in

spodbuja prepričanje, da lahko spremenimo svoj telesni videz; sredstvo, ki ga ponuja v ta namen,

pa so različne shujševalne diete.

Kljub temu da naj bi šlo pri hujšanju za zmanjševanje vnosa hrane in posledično zmanjšanje

telesne teže, pa raziskave kažejo, da hujšanje pogosto povzroči epizode prenajedanja (Ogden,

2003). Prenajedanje pa ni edina posledica hujšanja: omejevanje vnosa hrane lahko vodi do

preokupacije s hrano, negativnega razpoloženja in občutka pomanjkanja nadzora, pojavijo pa se

lahko tudi motnje hranjenja.


101

4.3.2 Prekomerna teža in debelost

Prekomerna teža predstavlja v sodobni družbi čedalje večji problem, ne le z zdravstvenega,

temveč tudi s psihološkega vidika. Tako v Sloveniji kot v celotni Zahodni Evropi ima kar tretjina

prebivalstva prekomerno telesno težo (Lekarna Ljubljana, 2008). Prekomerno telesno težo in

debelost ocenjujemo z indeksom telesne mase (ITM), ki ga določa razmerje med telesno maso in

kvadratom telesne višine. Prekomerna telesna teža je določena z ITM med 25.0 in 29.9, debelost

pa z ITM 30.0 ali več. Do debelosti pride, kadar človek dobi več energije, kot je njegovo telo

porabi. Debelost povečuje verjetnost nastanka različnih resnih bolezni, na primer visokega

krvnega tlaka, možganske kapi, sladkorne bolezni, obremenitev sklepov in tudi psihičnih težav.

Najpogostejša vzroka za debelost sta prekomerno uživanje hrane in premalo telesne dejavnosti.

Manj pogosti vzroki pa so še hormonske bolezni in genetski dejavniki. Tako imajo na primer

otroci debelih staršev kar desetkrat več možnosti, da bodo imeli težave s težo, kot otroci staršev z

normalno težo. Nekateri raziskovalci v zvezi s tem omenjajo gen debelosti (Shepherd in

Houghton, 2002; Shepherd, Stride, Ellard in Hattersley, 2003), saj določene raziskave kažejo, da

je teža genetsko pogojena oziroma da obstajajo dispozicije, ki določajo težo posameznika. V

vsakem primeru pa je pomembno, da se držimo zdravega načina življenja, torej uravnotežene

prehrane oziroma tistega, kar najbolj pripomore k ustrezni teži.

V zvezi z vitkostjo in prekomerno težo obstaja vrsta stereotipov, ki so jih potrdile številne študije

(Cogan, Bhalla, Sefa-Dedeh in Rothblum, 1996; Tiggemann in Wilson-Barrett, 1998; Hebl,

Ruggs, Singletary in Beal, 2008). Izkazalo se je, da ljudje vitkejšim osebam v splošnem

pripisujejo lastnosti, kot so: privlačnost, sposobnost samonadzora, uspešnost, samostojnost,

inteligentnost, delavnost itd., nasprotno pa debelejšim ljudem pripisujejo lastnosti kot na primer:

neuspešnost, neprivlačnost, lenoba, nepriljubljenost, prenajedanje s hrano, neprijaznost,

nespretnost, nezmožnost samokontrole, neinteligentnost itd. Avtorji (Chernov, 2006; Morris,

2004) prav tako ugotavljajo, da prihaja do diskriminacije tudi pri iskanju zaposlitve: v raziskavi,

kjer sta ugotavljala preference delodajalcev, se je izkazalo, da so v primerjavi z ljudmi s

prekomerno težo imeli prednost pri zaposlitvi vitkejši posamezniki.


102

Svetovalci za prehrano potrebujejo tudi veliko psihološkega znanja, še posebej s področja

razvojne psihologije, saj se z otroci in mladostniki veliko ukvarjajo (načrtovanje prehrane v šolah

ipd.), obenem pa so otroci in mladostniki zaradi specifike razvojnih obdobij, v katerih se

nahajajo, tudi najbolj dovzetni za vplive okolja. Raziskave kažejo, da so otroci s prekomerno težo

pogosto žrtve nasilja med vrstniki (Janssen, Craig, Boyce in Pickett, 2004; Griffiths, Wolke,

Page, Horwood in ALSPAC Study Team, 2006; Lumeng, Forrest, Appugliese, Kaciroti, Corwyn

in Bradley, 2010).

Da so predsodki in stereotipi, povezani z debelostjo, globoko vraščeni tako v družbeno kot v

individualno časovni kontekst, kaže tudi raziskava, ki je bila opravljena že pred več kot 40 leti

(Lerner in Gerret, 1969). Otroci, stari med 5 in 10 let, so na podlagi fotografij in risb, ki so jim jih

predstavili raziskovalci, ocenjevali, s katerim otrokom bi se najraje igrali. Na voljo so imeli pet

fotografij; na štirih so bili otroci z različnimi vrstami invalidnosti (gibalna oviranost, amputacija

leve roke, obrazne anomalije itd.), na peti pa je bil otrok z prekomerno težo. Na zadnje mesto na

lestvici všečnosti so ocenjevalci postavili otroka s prekomerno težo.

4.3.3 Osebnost in motnje hranjenja

Kot smo zapisali v prvem poglavju, je osebnost celota duševnih, vedenjskih in telesnih

značilnosti posameznika (Musek, 2010). Vse te značilnosti so med seboj povezane. Kadar telesni

in duševni procesi potekajo normalno, je posameznikovo delovanje uravnoteženo, kar pomeni, da

je njegovo odzivanje ustrezno ter da je psihično in fizično zdrav. V določenih primerih pa so

lahko nekatere obremenitve za posameznika pretežke. Tako se na primer v stresnih situacijah pri

mnogih ljudeh pojavijo psihosomatska obolenja, torej bolezni, ki se izražajo v fizičnem smislu,

čeprav je njihov izvor psihične narave. Podoben izvor pa imajo tudi motnje hranjenja, ki služijo

sproščanju različnih notranjih napetosti.


103

4.3.3.1 Vzroki za pojavljanje motenj hranjenja

Vzroki za pojav motenj hranjenja so zelo kompleksni in vključujejo več faktorjev, vključno z

nezadovoljstvom z lastnim telesom (Nevid in Rathus, 2010). To je tesno povezano s socialnimi

pritiski in s stremenjem k nerealističnim idealom vitkosti. Nekateri psihodinamsko orientirani

avtorji menijo, da anoreksija odraža željo deklet po vračanju v predpubertetno obdobje. Na ta

način jim bolezen omogoča, da se izognejo odraščanju, ločitvi od družine in prevzemanju

odgovornosti. Odrekanje hrani lahko odraža tudi težave v odnosih v družini. S tega vidika se

motnje hranjenja razvijejo kot način spoprijemanja z osamljenostjo in odtujenostjo, ki jo

mladostniki občutijo v družini. Socialno-kognitivno orientirani avtorji pa menijo, da si mlade

ženske z anoreksijo postavljajo nerealno visoke cilje, da bi se čim bolj približale popolnosti, kar

pa vključuje tudi »popolno telo« (Cockell in sod., 2002; Halmi in sod., 2000). Raziskave kažejo,

da imajo mnoge mlade ženske z motnjami prehranjevanja težave na področju nadzora in

perfekcionizma. Hrana zanje predstavlja edino področje življenja, ki ga lahko kontrolirajo

(Shafran in Mansell, 2001).

Potrebno je poudariti, da se motnje prehranjevanja nikoli ne pojavijo samo iz enega razloga,

ampak gre za zapleteno interakcijo med biološkimi, individualnimi in okoljskimi faktorji, ki

pri ranljivih osebah povzročijo razvoj patoloških vedenj na področju prehranjevanja (Dovey,

2010). Vendar pa lahko z gotovostjo trdimo, da gre pri vseh oblikah motenj hranjenja za izredno

nizko samospoštovanje in samopodobo.

4.3.3.2 Anoreksija

Pri anoreksiji (ang. anorexia nervosa) gre za odrekanje hrani in stradanje, s čimer želi oseba

doseči in/ali ohraniti minimalno telesno težo. Po medicinski definiciji govorimo o anoreksiji, ko

je teža za več kot 25 odstotkov nižja od idealne teže. Pri anoreksiji je – kljub nenormalno nizki

teži – prisoten tudi močan strah pred pridobivanjem teže in debelostjo. Zaznava lastne fizične

podobe je močno popačena, oseba pa zanika, da bi bilo kar koli narobe z njenim videzom in se ne

zaveda resnosti situacije. Pri ženskah pride tudi do izgube menstruacije (Dovey, 2010).


104

Dolgo je veljalo, da je to bolezen, ki zajema predvsem osebe v času mladostništva, in sicer

pretežno ženske. Danes so mladostnice sicer še vedno prevladujoča skupina, ki zapade v to

motnjo, vendar pa se anoreksija časovno vrašča že v zgodnje mladostništvo (znani so celo primeri

iz otroštva), pa tudi v odraslost. Poleg tega ni več zgolj v domeni žensk, s tem da pri fantih ne gre

toliko za porast v otroštvo, ampak v odraslost (Nevid in Rathus, 2010).

4.3.3.3 Bulimija

Bulimija (ang. bulimia nervosa) zajema kombinacijo prenajedanja in stradanja oziroma

bruhanja, čemur se pogosto pridružuje tudi uporaba odvajal. Za osebe z bulimijo je značilno, da

zaužijejo precej večje količine hrane, kot bi je v podobnih okoliščinah pojedli drugi ljudje. V

epizodah prenajedanja se pojavi pomanjkanje samokontrole, ki ga posameznik nato nadomesti

z različnimi kompenzatornimi vedenji, na primer bruhanjem, odvajali, ekstremnimi dietami ali

pretirano vadbo, zaradi česar se pri bulimiji pogosto poškoduje tudi prebavni trakt (zobje, grlo,

požiralnik). Osebe z bulimijo v javnosti pogosto jedo običajno, torej v običajnih količinah,

prenajedajo pa se, ko so same. Motnjo hranjenja lahko opredelimo kot bulimijo, kadar se pojavita

vsaj dve epizodi prenajedanja na teden v času treh mesecev. Za bulimijo pa so značilna tudi

obsesivna vedenja in misli o lastni telesni podobi (Dovey, 2010). V nasprotju z anoreksijo, ki

se pojavlja tako pri ženskah kot moških, je bulimija bolj značilna za ženske.

Tako za anoreksijo in bulimijo kot za kompulzivno prenajedanje je značilno nizko

samospoštovanje – oseba se ne ceni. Vzrok je verjetno tudi v zgodnjem otroštvu oziroma v

učenju v zgodnjem otroštvu, natančneje v zastojih ali nazadovanju v oralni fazi (otroka so lahko

preveč silili k hrani, nagrajevali ali kaznovali preko hranjenja, ni imel vzpostavljenega reda

hranjenja...). Gre za oralno fiksacijo, za katero je značilno odrekanje, konzumiranje in bruhanje.

Pretirano odvajanje pa lahko kaže tudi na zastoje v analni fazi oziroma v obdobju toaletnega

treninga.


105

4.3.3.4 Kompulzivno prenajedanje

Pri kompulzivnem prenajedanju (ang. binge eating) gre, podobno kot pri bulimiji, za epizode

prenajedanja, le da so tu kompenzatorna vedenja odsotna. Da lahko postavimo diagnozo

kompulzivnega prenajedanja, se morajo epizode pojavljati vsak dvakrat tedensko v obdobju

šestih mesecev. Za prenajedanje v okviru te motnje pa so vedno značilne tudi najmanj tri od

naslednjih karakteristik (Dovey, 2010):

a) hitrejše hranjenje kot običajno

b) hranjenje do točke ekstremne sitosti

c) prenajedanje, kadar oseba sploh ni lačna

d) občutki osramočenosti in stiske, ki spremljajo prenajedanje

e) občutki krivde, ki se pojavijo takoj po prenajedanju

Prenajedanju se pogosto pridruži tudi pomanjkanje fizične aktivnosti, posledica pa je

prekomerna teža.

Bulimija in kompulzivno prenajedanje sta motnji, ki se ju na prvi pogled ne opazi, zato je

potrebna posebna pozornost, če ju hočemo odkriti. Težko pa je opaziti tudi anoreksijo, ki jo

posamezniki pogosto prikrijejo z oblačili.

4.3.3.5 Ortoreksija

Ob omembi motenj prehranjevanja večina ljudi pomisli na anoreksijo, bulimijo in/ali

kompulzivno prenajedanje. V zadnjem času pa se vedno pogosteje omenja tudi nova, uradno sicer

še neopredeljena motnja, imenovana ortoreksija (ang. orthorexia nervosa). Ta izraz je prvi

uporabil zdravnik Steven Bartman (1997), ki je opisal ortoreksijo kot nezdravo obsesijo z (po

mnenju osebe) zdravo prehrano. Način prehranjevanja, ki ga oseba prakticira, sprva res sledi

načelom zdrave prehrane: oseba skrbno načrtuje obroke, izbira nizkokalorično hrano, se izogiba

določeni hrani, se poslužuje posebnih načinov priprave hrane itd. Sčasoma pa tak način

prehranjevanja preraste v obsedenost. Oseba začne postavljati prehrano na prvo mesto, priprava


106

hrane ji vzame vedno več časa, obroke pa načrtuje za nekaj dni vnaprej. Poleg tega lahko začne

tudi zanemarjati druge aktivnosti. Pri takšnih osebah se pogosto pojavi tudi občutek

superiornosti v primerjavi z ljudmi, ki se prehranjujejo na drugačen, po njenem prepričanju

»nezdrav« način.

Kljub temu da so pri ortoreksiji (tako kot pri ostalih motnjah hranjenja) navzven vidne le telesne

in vedenjske težave, je ortoreksija močno povezana s posameznikovo samopodobo, pa tudi z

družbenimi in osebnimi normami. Z obsedenim zanimanjem za zdravo prehrano oseba odvrne

pozornost od stresa in ostalih težav, s hujšanjem se izboljša njena samozavest. Hrana prevzame

osrednjo vlogo v življenju posameznika, ki pogosto pretrga vezi s prijatelji, zaradi osamljenosti

pa se po tolažbo še bolj zateka k prehrani. Pri osebi z ortoreksijo se vsakič, ko občuti željo po

nezdravi hrani, pojavi tudi občutek krivde, ki jo sili v samokaznovanje s še ostrejšimi pravili ali

vzdržnostjo. Tako se sčasoma vzpostavi začaran krog, iz katerega se oseba le težko izvleče.

Ortoreksija ima nekoliko drugačno ozadje kot ostale motnje hranjenja: medtem ko je na primer

pri anoreksiji cilj izgubiti težo, je cilj pri ortoreksiji, da bi se oseba počutila zdravo, čisto in

naravno.


107

4.4 VAJA: POVEZANOST MED ZNAČILNOSTMI OSEBNOSTI IN IZBIRO

PRIGRIZKOV

Hirsch (2001) je v svoji raziskavi ugotovil, da obstaja povezanost med osebnostnimi tipi in

prigrizki, ki jih izbirajo posamezniki. Razmislite, po katerih prigrizkih sami največkrat

posegate, nato pa z enim od psiholoških vprašalnikov ugotovite, katere značilnosti osebnosti so

pri vas najvišje izražene.

Za ocenjevanje prigrizkov uporabite vprašanja, kot je:

Ocenite, kako pogosto (1 – nikoli, 2 – redko, 3 – včasih, 4 – pogosto, 5 – vedno) posegate po

naslednjih prigrizkih: slani prigrizki (čips, slane palčke, smoki), grisini, riževi vaflji, surova

zelenjava, sladki prigrizki (piškoti, čokolada), mlečni izdelki (jogurt, skuta), sladoled itd.

Za ocenjevanje osebnostnih lastnosti lahko uporabite na primer enega od vprašalnikov za

merjenje osebnostnih dimenzij, temperamenta, vrednot, agresivnosti, impulzivnosti,

fleksibilnosti, iskanja dražljajev, optimizma, spoprijemanja s stresom...

Primerjajte svoje rezultate z rezultati kolegov. Opazite kakšen vzorec?


108

5 DRUŽBENO PSIHOLOŠKI VIDIKI PREHRANE

5.1 KULTURNI IN DRUŽBENI VPLIV NA PREHRANO

5.1.1 Hrana kot kulturna identiteta

Hrana predstavlja obliko komunikacije o identiteti posameznika v socialnem kontekstu, v širšem

družbenem okolju pa priča tudi o kulturni identiteti določene osebe. Raziskave kažejo, da se

hrana lahko nanaša na religiozno identiteto, izraža lahko socialno moč, poleg tega pa predstavlja

tudi simbolno ločnico med kulturo in naravo (Ogden, 2003).

a) Hrana kot religiozna identititeta

Hrana in obroki v krogu družine imajo pri vzpostavljanju religiozne identitete osrednjo vlogo.

Zagotavljanje hrane družinskim članom, pripravljanje hrane zanje in uživanje hrane skupaj z

njimi predstavljajo medij, preko katerega se v družini izraža pobožnost (Ogden, 2003).

b) Hrana kot dejavnik socialne moči

Hrana je tudi simbol socialnega statusa, saj ljudje z višjim socialnim in izobrazbenim statusom

jedo dražje in bolj zdrave jedi. Posledično imajo manj težav s prekomerno težo in tudi manj

drugih problemov, povezanih z nezdravim prehranjevanjem (Ogden, 2003).

c) Hrana kot ločnica med kulturo in naravo

Hrana, še zlasti meso, predstavlja tudi odnos med človekom in naravo. Za večino ljudi je meso

osrednji del obroka, za vegetarijance pa hrana, ki se ji je treba izogibati. Fiddes (1990) je v okviru

antropološke analize pomena mesa v človekovi prehrani izpostavil, da je meso več kot obrok, saj

predstavlja način življenja posameznika. Fiddes (1990) meni, da meso simbolizira človekovo


109

civiliziranost, ki jo je pridobil s tem, ko se je ločil od narave in pridobil moč nad živimi bitji.

Njegovo dominiranje nad naravo naj bi se kazalo skozi vedenja, kot je na primer lov, zaradi česar

naj bi uživanje mesa predstavljalo bistvo človeškosti in osrednji element ločevanja med kulturo in

naravo.

5.1.2 Okus hrane

Na prehrano pomembno vpliva kulturno okolje, saj obstajajo velike medkulturne razlike v tem,

kakšne okuse ljudje preferirajo. Zelo velika je na primer razlika med Slovenci in prebivalci

vzhodnih dežel: medtem ko Japonci pogosto uživajo surove ribe, pa pri nas to ne velja za najbolj

okusno hrano. Tako okus kot tudi samo prehranjevanje sta torej kulturno posredovana.

5.1.3 Zunanji videz človeka, spol in prehrana

Vitkost ni bila vedno lepotni ideal. Skrajnost je dosegla v drugi polovici dvajsetega in v tem

stoletju. Posledično so danes v ospredju anoreksični modeli – moderen je androgini in heroinsko

anoreksičen tip lepote. V zahodnem svetu je vitkost idealizirana; naša kultura torej teži k temu, da

se jé malo, ne k temu, da se jé zdravo. V nasprotju z zahodno kulturo pa v islamskem svetu

vitkost ni prioriteta, preveč vitka ženska pa ni privlačna. Vnos hrane je torej tudi kulturno

posredovan.

5.1.4 Količina zaužite hrane in prisotnost drugih

Podobno kot kultura tudi družba vpliva na prehranjevanje. Koliko pojemo, je močno odvisno od

socialnih dejavnikov. To je lepo razvidno iz Bayerjevega (1929) poskusa, kjer je avtor zaprl lačne

kokoši v kokošnjak skupaj s sitimi. Site kokoši so jedle skupaj z lačnimi, torej so bile podvržene

določenemu vplivu (v primeru, ko so bile v kokošnjaku samo site kokoši, niso jedle). Ljudje smo

ravno tako podvrženi socialnemu učenju. Na osnovi socialnega učenja se učimo tudi (intimnega)

odnosa do hrane. Če gremo na primer s prijatelji na večerjo, pa smo ravno jedli, ponavadi vseeno


110

pojemo vsaj sladico. V skupini prav tako pojemo več, kot če bi jedli sami. Velja pa tudi

nasprotno: če smo v družbi ljudi, ki se zdravo prehranjujejo, se tudi sami bolj zdravo

prehranjujemo. Vpliv pomembnih drugih pri tem, koliko pojemo, je torej zelo močan.

5.1.5 Demografske značilnosti

Pri prehranjevanju imajo določeno vlogo tudi demografske značilnosti. Razlike so opazne

predvsem med spoloma, pojavijo pa se že v mladostništvu (Rolls, Fedoroff in Guthrie, 1991).

Moški pogosto zaužijejo več kalorij kot ženske, razlika pa obstaja tudi v slogu prehranjevanja, ki

nakazuje, da se ženske v procesu socializacije naučijo jesti na bolj feminilen način. Rezultati

raziskave kažejo tudi, da ženske doživljajo več konfliktov, povezanih s hrano, na primer všeč jim

je hrana, ki redi, vendar se zavedajo, da je ne bi smele uživati. To je tesno povezano z idealom

vitkosti, ki vpliva na prehranjevalne navade že v zgodnjem mladostništvu. Ženske prav tako

pogosteje kot moški doživljajo nezadovoljstvo s svojim telesnim videzom in težo, pri njih pa so

pogostejše tudi motnje hranjenja.


111

5.2 OKOLJSKI IN ČASOVNI DEJAVNIKI PREHRANE

V zadnjih desetletjih se je odnos ljudi do prehrane v razvitem svetu močno spremenil. Pudel in

Westenhofer (2003) v zvezi s tem navajata naslednje spremembe:

a) Izguba spoštovanja do hrane

Generacije po letu 1950 niso izkusile pomanjkanja hrane in temu pripadajočih čustvenih in

eksistencialnih posledic. Danes je hrana v zahodni družbi nekaj, česar je preveč. Problem ni v

pomanjkanju, temveč v preobilju; zaradi tega pa je tudi čedalje več pretežkih ljudi.

b) Izguba identitete živil

V modernih supermarketih potrošnik nakupa živil ne doživlja nič drugače kot nakup katerega koli

ne-živilskega proizvoda. Vse je razpoložljivo na enem mestu. Živilski in ne-živilski produkti se

ne razlikujejo po embalaži, oznaki cene, načinu in velikosti ponudbe. Posameznik lahko dandanes

v eni trgovini kupi mleko in računalnik; izgubljajo se specializirane trgovine. Lahko bi rekli, da

gre za globalizacijo oziroma inkluzijo vsega v en prostor.

c) Izguba odnosa do primarnega izvora živil

Živilski produkti postajajo vse bolj podobni ne-živilskim. Oblika, v kateri se danes mnoga živila

prodajajo, ne asociira na izvor živila (na primer mleko v tetrapaku – krava, ribje palčke – riba). S

tem je povezano tudi pomanjkanje znanja potrošnikov o izvoru in predelavi živil. Uveljavljata se

bio in eko pridelava, vendar so ljudje še vedno premalo osveščeni. Ne vedo, kako se hrana

prideluje, kar pa vodi tudi v nesporazume ali napačna pojmovanja (na primer »vse, kar je

predelano, je nezdravo«).


112

d) Izguba čustvenega odnosa do hranjenja

Doživetje obeda kot nečesa posebnega izginja z obedovanjem izven doma. Posledično pride do

opuščanja skupnih obedov, tradicionalnih jedi, receptov. Vendar pa je potrebno poudariti, da so

rituali zelo pomembni – zlasti za majhnega otroka, ker dajejo občutek varnosti (torej da vedno

jemo ob istem času, na istem mestu, z istimi ljudmi). Pomembno je spodbujati starše k takemu

načinu prehranjevanja.

e) Uvajanje marketinških strategij

Prehranjevalno vedenje se čedalje bolj usmerja v standardizacijo okusa s specifičnimi

recepturami (na primer gazirane pijače, hamburgerji – hrana v McDonald'su je po celem svetu

enaka) ter v normiranje situacijskega načina ponudbe (na primer verižne restavracije, menze).

f) Spremenjena terminologija

V današnjem času se pojavlja vse več novih izrazov v povezavi s hrano:

- Convenience food: gre za angleški izraz, ki označuje t.i. "udobno hrano", na primer

zamrznjeno hrano, instantno hrano, hrano za pogrevanje, hrano, pakirano v primerni

obliki (ribje palčke, narezan sir, salama...)

- Food design: pojmovanje hrane kot užitnega oblikovalskega izdelka, kot objekta, ki nima

zveze s kuhanjem, tradicijo in gastronomijo. V ospredju je estetika (danes je na primer

velik poudarek na tem v restavracijah).

- Genfood: gensko predelana hrana

- Eko hrana: ekološko pridelana hrana

Pomemben pa je tudi zunanji videz hrane, zato se v marketingu osredotočajo predvsem na

izboljšanje izgleda živila. Danes so trendi že drugačni: v ospredju je ekološka pridelava,

posledično pa kupujemo hrano, ki pravzaprav izgleda najslabše. Pomemben je predvsem naraven

videz, ne lepota. Živilo, ki v preveliki meri izgubi stik z jedjo, torej ki izgleda preveč umetno,

izgubi privlačnost.


113

5.3 TRŽNI IN MEDIJSKI VPLIV NA PREHRANO

V okviru družbenega konteksta govorimo o družbenem, ekonomskem, tržnem in medijskem

vplivu na prehrano. Pri tem ima veliko vlogo zlasti oglaševanje, ki izrazito vpliva na

prehranjevalno vedenje posameznika (in skupine), čeprav se sam tega ne zaveda. Veliko ljudi bi

reklo, da ne kupujejo hrane glede na oglase (s čimer izražajo tudi svojo avtonomnost); toda bistvo

je ravno v tem, da oglasi delujejo na nezavedni ravni.

Hrana s psihološkega vidika stimulira kot celota in tudi parcialno, torej vsaka lastnost posebej.

Stimuluse, ki prihajajo od hrane, delimo na tri področja (Dovey, 2010):

a) okus in vonj

b) tekstura

c) videz oziroma izgled

Z vidika trženja proizvajalci ciljajo na vse tri stimulante, na primer dodajajo ojačevalce okusa,

umetne arome, razne premaze, privlačne embalaže...

Čedalje več je tudi oglasov v smislu "real testimonials" – gre za "resnična" priporočila

določenega izdelka s strani ljudi iz vsakdanjega življenja (na primer reklame za Kosmodisk ali

Dormeo). Pokazalo se je, da to zelo vpliva na odločitev ljudi za nakup nekega izdelka. V takšnih

reklamah sodelujejo tako imenovani naturščiki – sproščeni, simpatični posamezniki, ki so

pripravljeni testirati izdelek za uravnavanje prehrane ter o svoji pozitivni izkušnji tudi pričati pred

kamero. O njihovih izkušnjah pred in po testiranju jih izprašuje izpraševalec, ki se ga niti ne vidi

niti ne sliši, v vsakem primeru pa gre za neko kredibilno osebo, saj s takimi posamezniki izbranci

lažje komunicirajo in jim tudi bolj zaupajo – zaupanje pa je na splošno temelj uspešne

komunikacije. Tovrstni oglasi so še bolj zavajajoči kot napisi na prehranskih izdelkih o

zdravilnih, blagodejnih... učinkih na človeka.


114

5.4 VAJA: VPLIV OGLASOV NA PREHRANJEVANJE

UVOD

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 2006 organizirala razpravo na temo trženja

hrane, kjer so bili v središču pozornosti oglasi, usmerjeni na otroke. Raziskovalci so namreč

poskušali opredeliti nove načine za preprečevanje prekomerne teže pri otrocih, ki v razvitem

svetu predstavlja vse večji problem. Vzroke za to lahko iščemo tudi v marketingu, saj je večina

reklam, povezanih s hrano, usmerjena na otroke, oglašujejo pa predvsem sladke pijače,

sladkarije, prigrizke in restavracije s hitro hrano. Kot smo zapisali v prejšnjih poglavjih, se ljudje

začnemo učiti prehranjevalnega vedenja že v zgodnjem otroštvu, zato ni presenetljivo, da otroci

pod vplivom omenjenih reklam razvijejo slabe navade v zvezi z izbiranjem, nakupovanjem in

uživanjem hrane. Reklame naj bi imele največji vpliv na prehranjevanje pri otrocih, starih od dve

do enajst let; razlog za to, da so usmerjene nanje, pa naj bi bil predvsem v tem, da so otroci bolj

prilagodljivi in odzivni kot njihovi starši. Glavni sklep udeležencev srečanja je bil, da bi morale

biti reklame, ki oglašujejo nezdravo hrano, oblikovane tako, da ne pritegnejo zanimanja otrok ter

da bi morali za to ciljno skupino oblikovati predvsem oglase, ki spodbujajo zdrav način

prehranjevanja.

PRIMER

Poskusite oblikovati predstavitev na primer Milkine čokolade za vrtčevske otroke na ta način, da

bo čokolada zanje čim manj privlačna. Nato pa poskusite oblikovati še predstavitev za kakšen

bolj zdrav prigrizek (na primer jogurt s koščki svežega sadja) tako, da jih bo čim bolj pritegnil.

Razmislite tudi, kakšnim načelom sledijo oglasi, ki jih vsak dan vidite po televiziji. Poskusite

odgovoriti na vprašanje, kakšni bi morali biti oglasi, da bi spodbujali zdrav način prehranjevanja

(katere konkretne elemente bi morali vsebovati).


115

6 PSIHOLOŠKI PROFIL PREHRANSKEGA SVETOVALCA

6.1 SVETOVANJE

Ljudje se med seboj razlikujemo po prehranjevalnih navadah oziroma vzorcih, ki opisujejo, kako

izbiramo hrano, kakšno količino hrane zaužijemo, kakšen je delež posameznih živil v naši

prehrani, kako pripravljamo hrano ter kako si razporejamo obroke preko dneva. Bistveni vidik

posameznikovih prehranjevalnih navad naj bi bil vzdrževanje optimalne teže in zdravja.

Vendar pa prehranjevalne navade niso vedno ustrezne. Še več – pogosto imajo celo negativne

učinke na zdravje. Zaradi tega se pri mnogih ljudeh pojavi potreba po spreminjanju

prehranjevalnih navad. Do tega lahko pride iz različnih vzrokov: lahko gre za lastno odločitev

posameznika, ki izvira iz želje po prakticiranju zdravih prehranjevalnih navad, ki krepijo zdravje.

Lahko pa gre tudi za neko zunanjo pobudo, kamor štejemo različna bolezenska stanja, ki

zahtevajo poseben prehranjevalni režim (na primer diabetes) ter prekomerno težo, ki ogroža

zdravje.

Pri spreminjanju prehranjevalnih navad obstaja nevarnost, da posameznik zaide v eno od dveh

skrajnosti:

a) Obupa nad spreminjanjem navad, ker misli, da se tako ali tako ne bo nikoli nič

spremenilo.

b) Postane obseden s hujšanjem. Zaradi tega se lahko pojavijo resne posledice, ki se kažejo

na telesnem in duševnem področju.

Da bi se temu izognil, je zelo koristno, če se za pomoč obrne na strokovnjaka; na tem mestu pa se

v proces vključi prehranski svetovalec.


116

6.1.1 Pomembni vidiki svetovalnega procesa

6.1.1.1 Lastnosti dobrega svetovalca

Šali (2003) navaja naslednje lastnosti, ki naj bi jih imeli dobri svetovalci:

a) Osebnostna zrelost, uravnovešenost, prilagodljivost

b) Široko strokovno znanje

c) Strokovna in življenjska izkušenost

d) Pristnost, osebnostna integriteta, usmerjenost k človeku

e) Pripravljenost pomagati ljudem v stiski

f) Čustvena toplina, odzivnost, empatičnost

g) Objektivnost, doslednost, strpnost, poštenost

h) Verodostojnost

i) Samokritičnost, po drugi strani pa ceni samega sebe

j) Sprejemanje življenjskih izzivov

k) Pripravljenost na nenehno učenje

6.1.1.2 Medosebni odnos

Medosebni odnos predstavlja temelj svetovalnega procesa. Je most komuniciranja med ljudmi: od

medosebnega odnosa je odvisno, kako ljudje sprejemajo in razumejo posamezna sporočila. Za

pozitiven medosebni odnos so značilni sproščenost, dobro počutje, medsebojno zaupanje in

spoštovanje, pristnost, čustvena toplina, odprtost, občutek varnosti, skladnost, strpnost. Pozitiven

medosebni odnos povečuje vplivnost svetovalca, lajša medsebojno sporazumevanje, spodbuja

svetovančevo izražanje misli in čustev ter lajša svetovančevo učenje (Šali, 2003).


117

6.1.1.3 Komunikacija

Veščine nebesedne pozornosti so osnova, na kateri slonijo vse druge svetovalne tehnike (Šali,

2003). Pozorno vedenje vključuje:

a) Primeren očesni stik

b) Osredotočenost na sogovornika in njegova sporočila

c) Sproščenost, umirjenost

d) Odprto telesno držo

e) Optimalno razdaljo do sogovornika (90 – 120cm)

f) Občasno nagibanje k sogovorniku

g) Razumevajoč izraz obraza

h) Prijazen ton govora

i) Aktivno poslušanje

6.1.1.4 Motiviranje

Če hočemo, da bo svetovanec uspešno sodeloval, ga moramo za to ustrezno motivirati. Pri tem je

pomembnejše intrinzično motiviranje, ker bolj spodbuja sodelovanje (torej neposredno

zadovoljevanje pomembnih svetovančevih potreb) (Šali, 2003).

6.1.2 Prehranski svetovalec

Prehranski svetovalec pomaga pri:

a) preoblikovanju prehranjevalnih navad

b) učenju konstruktivnega nadzora hranjenja

c) doseganju in vzdrževanju optimalne telesne teže

Cilj svetovalnega procesa je torej, da se svetovanec nauči z ustrezno prehrano podpirati

psihofizično zdravje ali izboljšati s prehrano povezana bolezenska stanja.


118

Kakšne koristi ima prehranski svetovalec pri svetovanju?

a) Svetovanje povečuje profesionalnost poklica. Svetovalec tako gradi svojo poklicno

identiteto – ne gre samo za to, da izobražuje, svetuje drugim, ampak ima to tudi zanj nek

doprinos.

b) Povečuje zadovoljstvo s službo. Občutek zadovoljstva je namreč tisto, kar človeka najbolj

navdihuje za delo, ne pa na primer plača.

c) Dodatna storitev za doseganje konkurenčnosti: večja angažiranost omogoča lažjo

konkuriranje.

d) Trženje storitev (v določenih primerih).

e) Občutek, da si nekomu pomagal z lastnim delom, svetovanjem.


119

6.2 ČUSTVENA INTELIGENTNOST

6.2.1 Opredelitev čustvene inteligentnosti

Koncept čustvene inteligentnosti je v psihologiji znan od začetka 90. let (Avsec in Pečjak, 2003),

populariziral pa se je kasneje preko novinarstva. Pred leti, ko se je začela razvijati kadrovska

politika v podjetjih, so vodstveni kadri pri svojih sodelavcih začeli opažati, da niso vsi, ki so

visoko usposobljeni, tudi uspešni pri svojem delu. Potem so začeli razmišljati, kaj je tisto, kar je

ključno za produktivnost. Ugotovili so, da je vsaj 40 odstotkov lastnosti, ki sodijo v psihološko

domeno in v prvi vrsti se za temi lastnostmi skriva čustvena inteligentnost. Osebe, ki so bile

visoko strokovno usposobljene in hkrati čustveno inteligentne, so bile namreč bolj uspešne pri

delu (tako objektivno kot tudi psihično – občutile so večje zadovoljstvo pri delu itd.). Za razliko

od »klasične« inteligentnosti, ki predstavlja prirojeno sposobnost (Avsec in Pečjak, 2003), se je

mogoče čustvene inteligentnosti tudi naučiti.

Goleman (1995) opredeljuje čustveno inteligentnost kot del socialne inteligentnosti, ki pa

vključuje tudi čustvene, motivacijske in druge poteze ter spretnosti. Čustvena inteligentnost je

torej set sposobnosti, ki vključuje samonadzor, navdušenost za delo in vztrajnost ter sposobnost

samomotivacije. Čustveno inteligentna oseba je sposobna nadzorovati svoje impulze, odložiti

zadovoljitev potreb, kadar je to potrebno in uravnavati svoja čustva, sposobna pa je tudi ločiti

stres od mišljenja, empatije in upanja.


120

6.2.2 Področja čustvene inteligentnosti

Čustveno inteligentna oseba naj bi imela dobro izraženih naslednjih 13 področij (Goleman,

1995):

a) Samozavest (nanaša se na samopodobo in samospoštovanje)

Samozavest vključuje predvsem opazovanje sebe in prepoznavanje svojih čustev: ko posameznik

doživi neko čustvo, se potrudi prepoznati, kaj je to čustvo oziroma kaj je v ozadju tega čustva. V

okviru samozavesti je pomembno poznavanje odnosa med mislimi, občutki in odzivanji, pa tudi

širjenje besednjaka za poimenovanje čustev, ki se mora začeti že v otroštvu.

b) Osebno odločanje

Pri osebnem odločanju gre za pretresanje svojih dejanj in ugotavljanje njihovih posledic (tako

pozitivnih kot negativnih). Posameznik zna torej presoditi, kakšne bodo posledice njegovih

dejanj. Pomemben del odločanja je tudi zavest o tem, ali nas k dejanju spodbuja misel ali občutek

– preplavljenost s čustvi namreč pogosto zamegli trezno odločitev. Upoštevati pa je potrebno tudi

vpoglede v situacijo (v celoti), na osnovi katerih oblikujemo odločitve.

c) Obvladovanje občutkov

Obvladovanje občutkov lahko imenujemo tudi self-talk, vključuje pa pozorno spremljanje in

odkrivanje negativnih sporočil, kot so na primer notranja odpovedovanja. Gre za spoznavanje, kaj

se skriva za občutkom (na primer prizadetost kot vzrok za jezo) oziroma zakaj čustvujemo na

določen način. Čustva imajo namreč vedno nek objekt, v katerega so usmerjena, vendar pa je le-

ta pri nekaterih čustvih ali razpoloženjih manj jasno izražen. Pomemben del obvladovanja

občutkov je tudi odkrivanje načinov za obvladovanje strahu, anksioznosti, jeze in žalosti, kar pa

je povezano tudi z uravnavanjem stresa.


121

d) Uravnavanje stresa

V okviru tega so pomembni zlasti trije vidiki:

- Zavest o tem, koliko pomeni vaja (da se z vajo lahko naučimo omiliti stres v neki

situaciji).

- Obujanje predstav pod nadzorom (zelo pomaga, če si predstavljamo situacijo v mislih

oziroma jo vizualiziramo).

- Sprostitvene metode (lahko so zelo različne, na primer za nekoga je sprostitev gibanje, za

drugega pa mirovanje oziroma počitek. Vsak si mora poiskati metode, ki mu

odgovarjajo.).

e) Empatija

Za čustveno inteligentnost je značilna visoka stopnja empatije. Empatija pomeni vživeti se v

drugega, postaviti se v kožo druge osebe. Gre za razumevanje občutkov in skrbi drugih ter

upoštevanje njihovih stališč ter odobravanje različnosti in občutkov drugih do določenih stvari.

Empatija ni isto kot simpatija, saj je simpatija v bistvu sočutje. Pri empatiji poskušamo razumeti

osebo oziroma njene občutke, se ji približati, pri simpatiji pa se nam oseba smili (vključena so

torej čustva) in vzpostavi se hierarhičen odnos (profesionalec kot nekdo, ki lahko pomaga;

stranka kot podrejena oseba, potrebna pomoči). Sočutje je primerno v prijateljskem odnosu,

medtem ko je v profesionalnem nezaželeno.

f) Sporazumevanje

Za čustveno inteligentne osebe je značilno jasno opisovanje občutkov. Prav tako je pomembno

osvajanje spretnosti dobrega poslušalca in izpraševalca. Poslušanje je namreč zelo pomemben

vidik komunikacije: aktivno poslušanje je pogoj za učinkovito sporazumevanje in komuniciranje.

Čustveno inteligentne osebe so tudi sposobne razlikovati med dejanjem in besedo drugega, se

nanje primerno odzvati in soditi o njih.


122

V okviru komuniciranja je sporočanje v prvi besedi (»jaz« stavki) veliko bolj učinkovito kot

grajanje drugih. Na to bi morali biti pozorni zlasti učitelji v šolah, torej da bi raje ponudili zgled

kot kritiko (na primer »jaz bi to naredil drugače« namesto »spet nisi prav naredil«; »jaz bi se tega

problema lotila tako in tako« namesto »morala bi...«).

g) Samorazkrivanje

Samorazkrivanje predstavlja zelo pomemben vidik čustvene inteligentnosti. Vključuje cenjenje

odprtosti in vzpostavljanje zaupanja v medosebnem odnosu ter zavedanje o tem, kdaj je primerno

tvegati in govoriti o osebnih občutkih.

h) Vpogled

Pri vpogledu gre za prepoznavanje vzorcev v svojem čustvenem življenju in odzivov nanje, torej

kako v nekih na videz zelo različnih situacijah, ki imajo sicer skupno jedro, reagiramo na

podoben način (na primer ob zavrnitvi). Vsak posameznik ima takšne vzorce, čeprav jih pri sebi

veliko težje prepozna kot pri drugih. Čustveno inteligentna oseba zna pri sebi prepoznati, kaj dela

narobe, prav tako pa je zmožna prepoznavanja podobnih vzorcev tudi pri drugih.

i) Priznavanje sebe

Priznavanje sebe vključuje tri prvine:

- osebni ponos in pozitivno gledanje nase

- priznavanje osebnih zmogljivosti in slabosti (v čem sem dober in v čem ne, kaj zmorem in

česa ne)

- sposobnost avto-humorja (šaliti se na svoj račun in tudi sprejemati šale na svoj račun)

j) Osebna odgovornost

V okviru osebne odgovornosti je bistveno sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja ter

predvidevanje posledic svojih odločitev in dejanj. Za razliko odločanja je tu poudarjen vidik


123

sprejemanja odgovornosti za neko odločitev, na primer za izbiro študija. Prav tako je pomembno

tudi priznavanje svojih občutkov in razpoloženj (da ni nič narobe, če je posameznik kdaj tudi

nesrečen ali depresiven), izpolnjevanje obveznosti (oseba se zaveda, kakšne so njene

odgovornosti v neki vlogi, na primer v vlogi študenta, člana družine...).

V okviru svetovalnega dela se vidik osebne odgovornosti izraža tako, da svetovalec res stoji za

svojimi besedami ter da je vpet v skupino, s katero dela.

k) Odločnost

Čustveno inteligentna oseba je sposobna opisovati svoje skrbi in občutke brez jeze ali

ravnodušnosti, ne da bi se pretirano afektirala (na primer si ne pusti prepogostih koleričnih

izbruhov, po drugi strani pa tudi ne govori o skrbeh oziroma problemih popolnoma ravnodušno).

l) Vključevanje v skupinsko dinamiko

V okviru skupinske dinamike sta pomembna sposobnost sodelovanja (oseba zna sodelovati in

rada sodeluje z drugimi – timsko delo) ter zavedanje trenutka, kdaj in kako prevzeti vodstvo

(skupine) in kdaj samo slediti drugim. Zelo pomembno je namreč, da vodja zna prisluhniti

skupini, saj se v uspešnih skupinah iniciative oziroma pobude stalno spreminjajo.

m) Reševanje sporov

Čustveno inteligentna oseba ravna po principu »zmagovalec proti zmagovalcu« in ne po principu

»zmagovalec proti poražencu«. Pri reševanju problemov uporablja model za pogajalsko

poravnavanje spora. Tak model je veliko bolj učinkovit, saj je le tako mogoče doseči

zadovoljstvo na obeh straneh.


124

6.2.3 Strategije spodbujanja pozitivne samopodobe in čustvene inteligentnosti

Če je posameznikova samopodoba ogrožena, je potrebno spodbuditi strategije za njeno

izboljšanje. Mednje sodijo individualna mobilnost, socialna kreativnost in socialno tekmovanje.

Individualna mobilnost pomeni pripravljenost na spremembe oziroma pozitiven odnos do

sprememb. Za posameznika je slabo, če se ob ogroženi samopodobi boji sprememb, saj mu lahko

samo te pomagajo k večjemu samospoštovanju.

Pozitivno samopodobo nedvomno spodbujajo socialne in medosebne spretnosti (na primer

pogajanje, medosebne spretnosti, razvijanje odnosov in znanstev), ki so, v skladu z ugotovitvami

nekaterih raziskav, pri ženskah pogosto boljše kot pri moških. Te lastnosti je treba razvijati

(socialna kreativnost).

K večjemu samospoštovanju pa prispeva tudi večje angažiranje v potegovanju sebe in skupine za

boljši status. Če je individualno angažiranje manj izgledno, se lahko vključimo v skupno akcijo

(timsko sodelovanje).


125

6.3 KOMUNIKACIJA

Komuniciranje je sporazumevanje, občevanje, sistem izmenjevanja simbolov ali informacij med

informacijskim virom in sprejemnikom (Ule, 2009). Strokovni izraz komuniciranje se uporablja

tako v družboslovju kot humanistiki in tehničnih znanostih, na primer v računalništvu,

elektrotehniki ipd.

6.3.1 Komunikacija kot proces

Komunikacija je proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila

oziroma simbole, ki so povezani z določenim pomenom. Gre za dinamičen proces, ki je vedno

dvosmeren, saj je povezan s sočasno medsebojno zaznavo in hkratno medsebojno izmenjavo

sporočil (Ule, 2009). Na primer poslušanje radia: posameznik zaznava zvoke, s tem pa se v bistvu

tudi že odziva.

Komunikacija ima tudi aplikativno vrednost, saj omogoča usklajevanje mnenj, doseganje

različnih ciljev, pa tudi vzpostavljanje, vzdrževanje in spreminjanje medosebnih odnosov

(Možina, Tavčar, Zupan in Kneževič, 2004). Čeprav je veščina komuniciranja najpomembnejša

izmed vseh, ki jih ljudje sploh imamo, se je le malokdaj načrtno učimo.

6.3.2 Medosebne spretnosti

Komunikacija je lahko dveh vrst: učinkovita ali neučinkovita. Temeljni pogoji za vzpostavljanje

pozitivnega medosebnega odnosa in uspešne komunikacije so (Ule, 2009):

a) socialne spretnosti

b) samorazkrivanje

c) medsebojno zaupanje

Poleg motivacije so socialne spretnosti osnova za učinkovito komunikacijo, v kateri se prenaša

sporočilo od enega do drugega posameznika brez bistvenih sprememb. Za ustrezno in uspešno


126

komunikacijo (sploh, če je profesionalna) se moramo znati obnašati do druge osebe; govorimo

torej o socialni izmenjavi.

Medosebne spretnosti predstavljajo znanje posameznika o tem, kako ravnati v določeni socialni

situaciji (Zupančič in Lamovec, 1994). Znanje o medosebnih spretnostih zajema (a) poznavanje

primernega in učinkovitega vedenja v dani situaciji ter (b) poznavanje družbeno sprejemljivega in

učinkovitega odzivanja na dano situacijo. V socialni situaciji je vedenje in doživljanje enega

udeleženca povezano z vedenjem in doživljanjem drugega udeleženca, saj si vedenje neke osebe

vedno interpretiramo na določen način (ki je lahko skladen s tem, kar nam je ta oseba želela

sporočiti, ali pa tudi ne) in se nato skladno s tem tudi odzivamo, druga oseba pa si naše vedenje

spet razlaga po svoje (glej sliko 19).

Slika 19. Most med vedenjem in doživljanjem dveh ali več udeležencev socialne izmenjave.

Socialne spretnosti vsebujejo štiri komponente. Glede na psihološke procese, ki pri njih

sodelujejo, jih delimo na (Zupančič in Lamovec, 1994):

a) zaznavno komponento, ki zajema točno zaznavanje drugih ljudi in situacij

b) kognitivno komponento, ki vključuje sposobnost razmeroma točnega presojanja

c) vedenjsko komponento, ki vključuje védenje o tem, kaj in kako storiti v dani situaciji

d) afektivno komponento, ki se nanaša na ustrezno čustveno izražanje in odzivanje

Socialne spretnosti so v veliki meri rezultat učenja v zgodnjem otroštvu, kasneje pa jih izvajamo

bolj ali manj avtomatično in o njih ne premišljujemo. Medosebnih spretnosti pa se lahko naučijo

tudi odrasli, pri čemer je najpomembnejše izkustveno učenje (Zupančič in Lamovec, 1994).

Temeljne socialne spretnosti so naslednje (Lamovec, 1991):

a) medosebno poznavanje in zaupanje


127

b) komuniciranje

c) medsebojno sprejemanje in potrjevanje

d) konstruktivno reševanje konfliktov z drugimi ljudmi

Medosebno poznavanje vključuje samorazkrivanje, samozavedanje in sprejemanje samega sebe

ter zaupanje. Samorazkrivanje se nanaša na pripravljenost, da drugi osebi razkrijemo vse tisto,

kar je pomembno za najin odnos. Vključuje informacije o tem, kako oba udeleženca doživljata

različne vidike svojega odnosa (Lamovec, 1991). Pri samorazkrivanju gre torej za doživljanje in

zaznavanje sogovornika, ne pa za pripovedovanje intimnih stvari. Z drugim delimo svoja čustva

in reakcije na trenutno situacijo. Samorazkrivanje je recipročno: če naletimo na izrazito

distancirano, zaprto osebo, z določeno stopnjo samorazkrivanja ustvarimo pogoje, da se lahko

tudi ta oseba začne samorazkrivati (ni pa nujno, da se bo to sploh zgodilo, v vsakem primeru pa

verjetno ne takoj).

Nizko samorazkrivanje med sogovornikoma povzroča napetost in neugodje, po drugi strani pa

lahko s preveč in/ali prehitrim samorazkrivanjem drugo osebo prestrašimo in odbijemo. Ljudje,

ki izražajo višjo stopnjo samorazkrivanja, navadno izražajo tudi lastnosti, kot so odprtost,

fleksibilnost, potreba po stiku z drugimi, visoko samospoštovanje, iskrenost… Pri ljudeh z

nizkim samorazkrivanjem je takšna visoka drža lahko obrambne narave in izraža nizko

samospoštovanje. Za osamljene osebe je značilno, da je njihovo samorazkrivanje neustrezno in

teži k razlagi intimnih stvari, kar pa ni konstruktivno. Pogosto tudi preveč hitro začnejo izražati

samorazkrivanje.

Samorazkrivanje je relativno trajna osebnostna lastnost, odvisno pa je tako od okolja kot od

dednosti in samodejavnosti. Zavestno težko vplivamo nanj. Za ženske je značilno več

samorazkrivanja, kar se povezuje z višjo naklonjenostjo do ljudi, zato se tudi večkrat znajdejo v

poklicih, kjer se dela z ljudmi.

Medsebojno zaupanje je pogoj za komunikacijo. Če ga ni, komunikacija ni mogoča, posledično

pa tudi ne moremo vzpostaviti odnosa z določeno osebo. Ločimo naslednje prvine medsebojnega

zaupanja:


128

a) tveganje (da nam druga oseba zaupanja ne bo vračala, da ga bo zlorabila...)

b) odvisnost od drugega (ko nekomu nekaj zaupaš, ve določene stvari o tebi, zato gre za

neko vrsto odvisnosti)

c) možnost negativnega izida; vendar kljub temu

d) prepričanje o ugodnem izidu (sicer se ljudje ne bi poročali ipd.)

Razvijanje in ohranjanje medsebojnega zaupanja pomeni predvsem sprejemanje drugega,

njegovih misli, čustev in reakcij. Medsebojno zaupanje je mogoče uničiti v trenutku z eno samo

neustrezno potezo, ponovno vzpostaviti pa ga je zelo težko.

Pri zaupanju govorimo o dveh vidikih: (i) biti zaupljiv, ki se nanaša na pripravljenost zaupati

drugemu in (ii) biti vreden zaupanja. Pogoj za oboje je sprejemanje samega sebe oziroma

pozitivno samospoštovanje.

Spretnosti za izražanje zaupanja obsegajo (i) izražanje topline, ki je relativno trajna osebnostna

lastnost; (ii) točno razumevanje, kar pomeni, da smo zmožni s svojimi besedami izraziti

vsebino, čustveni ton in pomen tega, kar nam je drugi razkril; ter (iii) motivacijo za sodelovanje,

torej usklajenost poskusov, da dosežemo skupni cilj oziroma da skupaj nekaj ustvarimo. Pri

vprašanju, kdaj določenemu človeku zaupati, je pomembno, da pri njem prepoznamo omenjene

tri spretnosti. Pri medsebojnemu zaupanju imata oba posameznika korist, saj je to pogoj za

uspešen odnos in učinkovito komunikacijo. Pri premočni želji, da bi ustvarili neko pozitivno

situacijo, pa se lahko zaupanje izjalovi (na primer »povej mi svoje probleme, ti bom svetoval« -

potrebno je pustiti drugi osebi, da sama pride do nas in se nam zaupa).

Zaupanje pa deluje tudi po načelu t.i. samouresničujoče se prerokbe (ang. self-fulfilling

prophecies). Tavtološko gledano: samouresničujoče se prerokbe so prerokbe, ki uresničijo same

sebe. Začetne raziskave samouresničujočih se prerokb se niso osredotočale le na njihove

negativne učinke (Forgas, 1985; Darley in Oleson, 1993). Rosenthal in Jacobson (1968) sta

izvedla študijo, v kateri sta skupini učiteljev osnovnih šol na začetku šolskega leta rekla, da je

pričakovati, da bodo določeni učenci do konca šolskega leta močno izboljšali svoje znanje in

uspeh. Učence sta izbrala naključno. Na koncu šolskega leta sta na testu inteligentnosti ugotovila


129

statistično pomembno višji rezultat od tistega, ki sta ga izmerila na začetku šolskega leta.

Sklepala sta, da so se njune prerokbe, na podlagi katerih so učitelji pričakovali od izbrane

skupine učencev povišane intelektualne sposobnosti, tudi uresničile.

Tovrstne prerokbe delujejo vsakodnevno. Problem je v tem, da se večkrat udejanjajo v

negativnem smislu (na primer v šolah, ko nekemu učencu rečejo, da mu nek predmet ne gre, da

pri njem ni dober...). Negativne kritike so lahko zelo nevarne, zato se jim je boljše izogibati in

spodbujati učenje oziroma spremembe na pozitiven način.

Samouresničujoče se prerokbe pa se odražajo tudi pri zaupanju: če mislimo, da lahko nekomu

zaupamo, mu bomo zaupali, zato obstaja večja verjetnost, da bo tudi ta oseba nam bolj zaupala.

Komuniciranje zajema točno in nedvoumno posredovanje misli in čustev ter učinkovito

sprejemanje sporočil (Lamovec, 1991). Zelo pomembno je namreč, da znamo izraziti sprejemanje

in naklonjenost do druge osebe, saj to predstavlja nujen pogoj za razvoj odnosa. Spretnost

komuniciranja pomeni jasno pošiljanje sporočil ter pazljivo poslušanje, ki zagotavlja, da drugo

osebo dobro razumemo. Učinkovita komunikacija je tista, pri kateri prejemnik interpretira

pošiljateljevo sporočilo tako, kot je le-ta nameraval. Žal pa se pogosto zgodi, da komunikacija ni

najbolj učinkovita. Vzrok za to navadno ni pomanjkanje verbalnih sposobnosti, ampak šum, ki je

lahko socialne ali čustvene narave (na primer druge osebe ne poslušamo, ker se ukvarjamo z

lastnimi mislimi, ali pa smo pod premočnim vplivom pričakovanj in sporočilo zaradi tega

napačno interpretiramo).

Medosebno sprejemanje in potrjevanje vključuje vzajemno podporo ter se nanaša na

najrazličnejša vedenja, ki se pojavijo kot odziv na stisko druge osebe.

Reševanje medosebnih konfliktov pa se nanaša na strategije, ki pomagajo pri zbliževanju obeh

udeležencev ter pri ohranjanju in razvijanju odnosa. Konflikti se namreč pojavljajo v vsakem

medosebnem odnosu, nudijo pa tudi možnost za nadaljnji razvoj. Pomembno je, da se naučimo

uporabljati strategije, ki privedejo do konstruktivnih rešitev.


130

Pri ustvarjanju medosebnega odnosa pa je nenazadnje pomembna tudi skupna orientacija, kar

pomeni, da vsi udeleženci upoštevajo iste norme in vrednote (kolikor se tičejo odnosa). Tako se

lahko tudi med osebami, ki izhajajo iz zelo različnih okolij, razvijejo dobri medosebni odnosi, če

uspejo uskladiti tiste norme in vrednote, ki določajo vedenje v teh specifičnih odnosih. Norme se

nanašajo na skupna pričakovanja glede odnosa, na primer kako intimen naj bo odnos, ali

udeleženca pričakujeta izmenjavo uslug itd. Ustvarjanje skupnih norm in vrednot je pogosto bolj

pomembno kot specifične medosebne spretnosti, saj medosebne spretnosti same po sebi niso

dovolj, če posameznik ni motiviran, da jih uporablja (Lamovec, 1991).

6.3.3 Neverbalna komunikacija

Neverbalna oziroma nebesedna komunikacija služi izražanju čustvenega dogajanja in sporočanju

stališč, naravnanosti ipd. Izraža se na naslednjih področjih (Ule, 2009; Šali, 2003):

a) Telesni gibi

- Emblemi: znak za O.K., žuganje s kazalcem

- Ilustratorji: z rokami nakažemo veliko, majhno, visoko, nizko...

- Kazalci čustev: na primer ukrivljen hrbet izraža potrtost, žalost

- Regulatorji: na primer z roko nakažemo sogovorniku, naj nadaljuje, naj pohiti

- Adaptorji: razvijejo se že v otroštvu in jih je zelo težko opredeliti, saj navadno nimajo

pomena (na primer navijanje las na prst, grizenje nohtov, praskanje...)

b) Telesne značilnosti

- Višina, teža: na primer če neka zelo visoka oseba vstopi v prostor, že s tem naredi

določen vtis (»ta je pa gotovo košarkaš/manekenka...«)

c) Dotiki

Na področju dotikov obstajajo velike medkulturne razlike (Italijani se na primer veliko

objemajo). V splošnem pa imajo lahko dotiki zelo različen pomen. Dotik namreč lahko v


131

prijateljskem odnosu izraža naklonjenost, v poslovnih krogih pa tudi hierarhijo oziroma

nadrejenost (prehod dotikov od nadrejenih k podrejenim – podrejeni se skoraj nikoli ne dotikajo

nadrejenih).

d) Parajezik

Parajezik se nanaša na to, kako nekaj povemo, na pa na vsebino povedanega. V okviru tega smo

pozorni na značilnosti glasu (tempo, glasnost, višino, artikulacijo) in na vokalizacijo (jok,

požiranje, dihanje, ploskanje in različna mašila, na primer uuuh, eee...).

e) Proksemizmi

Z njimi opisujemo, kako ljudje zaznavamo osebni in socialni prostor. V okviru tega smo

pozorni na položaj telesa v prostoru in na razdaljo do sogovornika. Optimalna razdalja do

sogovornika je med 90 in 120cm. Pri manjši razdalji že vdiramo v osebni prostor sogovornika, pri

večji pa je komunikacija lahko otežena.

f) Artefakti

Artefakti se nanašajo predvsem na videz osebe, s katero komuniciramo. Precej informacij

sporočamo z obleko, predvsem na delovnem mestu (na primer uniforme, ki simbolizirajo določen

poklic), kar pa je odvisno tudi od narave samega dela (vzgojiteljica v vrtcu na primer ne bo

hodila v službo v kostimu). Velik pomen imajo tudi parfum in ličila oziroma primernost le-teh v

različnih situacijah (služba, prosti čas, svečane prireditve) ter očala in pri moških tudi brada.

Raziskave namreč kažejo, da očala in brada dajeta vtis, da je oseba bolj pametna. Poleg tega

kažejo tudi, da bolj privlačnim ženskam ljudje pripisujejo več ženskih lastnosti, manj privlačnim

pa več moških lastnosti.


132

g) Prostorski dejavniki

Prostorski dejavniki predstavljajo širši kontekst komunikacije in se nanašajo na sam fizični

prostor (na primer temperatura v prostoru, opremljenost) oziroma njegovo lokacijo

(pomembnost določene stavbe).

6.3.4 Učinkovito poslušanje in odzivanje

Učinkovito poslušanje in odzivanje vključuje (Možina idr., 2004):

a) upoštevanje sogovornika: vedno damo prednost osebni komunikaciji (na primer če se

pogovarjamo z osebo A, medtem pa nas oseba B kliče po telefonu, se z osebo B

dogovorimo, da se slišiva kasneje – ne moremo pustiti sogovornika, da čaka)

b) pristnost

c) iskrenost

d) empatijo

e) spoštovanje

6.3.4.1 Značilnosti poslušanja in sprejemanja

Pri poslušanju oziroma sprejemanju informacij se lahko srečamo z različnimi situacijami

(Kavčič, 2000):

a) Prejemnik ne posluša: izdaja ga neverbalna govorica; hoče sam govoriti.

b) Površni poslušalec: sliši, vendar ne posluša; zmotijo ga motnje iz okolja.

c) Ocenjujoči poslušalec: prizadeva si, da bi slišal vsebino; osredotoči se na podrobnosti.

d) Aktivni poslušalec: skuša razumeti čustva, misli in se vživeti v sogovornika; ne prekinja,

ne vrednoti, ne presoja.

Značilno je, da pri delu poslušamo s 25% zbranostjo, kar pomeni, da nam uide kar 75%

informacij (jih pozabimo, izkrivimo, razumemo narobe). Povprečen poslušalec si zapomni 50%


133

informacij iz 10-minutnega razgovora . Zgrešimo večino tistega, kar nam povedo, in pozabimo

večino tistega, kar slišimo, zato se moramo potruditi, če hočemo biti dobri poslušalci.

6.3.4.2 Spretnosti aktivnega poslušanja

Le aktiven poslušalec je v resnici dober poslušalec. Aktivni poslušalci v komunikaciji uporabljajo

naslednje spretnosti (Šali, 2003):

a) Povzemanje: Sogovorniku povemo, kako smo razumeli njegove besede.

b) Ponavljanje in kratek povzetek povedanega: Preprosto ponovimo sogovornikov stavek.

Tako mu pokažemo, da ga res pazljivo poslušamo, lažje se osredotočimo na sogovornika,

poleg tega pa mu tudi pomagamo do bolj jasnih misli.

c) Pojasnjevanje: Sogovornika prosimo, naj nam pojasni kakšno svojo ugotovitev.

6.3.5 Prepričevanje

Prepričevanje je ena najstarejših oblik človeške komunikacije. Predstavlja del vsakega

svetovalnega procesa oziroma vsake komunikacije nasploh. Lahko je odprtega tipa oziroma

direktno (takšno prepričevanje je značilno na primer za medije) ali zaprtega tipa oziroma

indirektno (prepričevanje, ki ni prepoznavno).

6.3.5.1 Opredelitev prepričevanja

Pri prepričevanju gre za vplivanje na posameznika z uporabo (logičnih) argumentov ali

razlogov, ki jih ponuja prepričevalec (Burgoon, Hunsaker in Dawson, 1994). Prepričevanje je

oblika socialnega vpliva proti sprejetju določene ideje, odnosa ali ukrepov z racionalnimi in

simboličnimi (čeprav ne vedno logičnimi) sredstvi. Lahko se uporabljajo tudi pritožbe na razloge,

vrednote, prepričanja in čustva.


134

Prepričevanje je glavni cilj sodobnega oglaševanja, pomembno pa je tudi pri svetovanju, saj je

namen spremeniti oziroma vplivati na vedenje posameznika (Možina idr., 2004).

6.3.5.2 Dejavniki psihologije prepričevanja

Značajske poteze vira, ki pri prejemniku sporočila vzbujajo občutek podobnosti s prepričevalcem

in celo zaupanje, so naslednje (Billing, 1996):

a) neogrožujoč pristop

b) zaupanja vredna podoba

c) vtis o dobrem prijatelju ali družinskem človeku

Naštete lastnosti pri prejemniku vzbujajo občutek podobnosti s prepričevalcem in celo

zaupanje. Pomemben pa je tudi vrednotni sistem prejemnika, ki je povezan s značajskimi

potezami vira, kajti uspešen vir se bo prilagajal prav tistim vrednotam, ki jih ceni prejemnik.

Torej če prepričevalec oceni prejemnika in meni, da je družinski človek, ki odgovorno skrbi za

svojo družino, bo tudi sam dajal vtis odgovornega družinskega človeka.

Psihološke okoliščine prepričevanja pa se nanašajo na:

a) psihološko »razorožitev« prejemnika

b) ranljivost prejemnika, ko misli, da je neranljiv

c) nevarnosti prepričevanca:

- dojemanje lastne imunosti

- nerealno visoka samopodoba

Zaradi teh lastnosti je prepričevanec v večji meri izpostavljen manipulaciji, saj se ne zaveda

svojih šibkih točk.


135

6.3.5.3 Tehnike prepričevanja

V okviru prepričevanja se uporabljata predvsem dve tehniki (Billing, 1994; Burgoon, Hunsaker

in Dawson, 1994):

a) Ustvariti potrebo (temeljno ali socialno): Na primer za svetovalni proces: kdor ne pride

prostovoljno, tudi ne sodeluje, zato je treba ljudi motivirati, za kar pa je najprej treba

ustvariti potrebo, zaradi katere so prišli. Pri tem moramo biti čim bolj dinamični in

uporabiti prikaz filmov, slik, pričevanj...

b) Uporaba slikovnega materiala in sloganov: Ta tehnika je v ospredju predvsem pri

oglaševanju.

6.3.5.4 Varovanje pred prepričevanjem

Pred prepričevanje s strani drugih oseb (na primer sodelavcev, sošolcev...) se lahko obvarujemo s

pomočjo naslednjih stretegij:

a) Razmišljati kot »znanstvenik«: tu gre predvsem za objektivizacijo problema, torej

pogledamo na problem čim bolj objektivno, namesto da bi takoj sprejeli argumente

nekoga, ki nas želi v nekaj prepričati

b) Perspektiva z drugega zornega kota: na problem pogledamo še z drugih vidikov

c) Postavljanje neprijetnih vprašanj: če čutimo, da želi nekdo manipulirati z nami, mu

začnemo postavljati neprijetna vprašanja in se bo kmalu umaknil

d) Izražanje svojega mnenja v skupini: ta tehnika je zelo pomembna. Ljudi je treba

naučiti, da izražajo svoje mnenje na primeren način, namesto da vzbujajo pozornost z

različnimi negativnimi vedenji (na primer pretepanjem v šoli).


136

6.3.5.5 Pomen prepričevanja v svetovalnem procesu

Kot smo omenili, gre pri prepričevanju za vplivanje na posameznika z uporabo logičnih

argumentov (Burgoon, Hunsaker in Dawson, 1994; Možina idr., 2004). Skladno s to definicijo

lahko rečemo, da prepričevanje predstavlja ključni del svetovalnega procesa. Namen svetovanja

je namreč ta, da pri svetovancu dosežemo spremembo oziroma prehod od nezdravih k zdravim

prehranjevalnim navadam. Vendar pa tega cilja ne moremo doseči zgolj s tem, da svetovancu

nanizamo množico napotkov, ki naj bi jih brez pripomb začel upoštevati. Potrebno mu je

razložiti, kakšne posledice bo imel določen način življenja in prehranjevanja za njegovo zdravje,

kakšne težave lahko pričakuje, če ne bo opustil obstoječih navad, čemu se nasprotno lahko

izogne, v kolikor jih bo spremenil ipd. Potrebno mu je torej predstaviti vse možne pozitivne in

negativne izide in argumentirati nujnost spremembe. Svetovanca skušamo na ta način prepričati v

resničnost informacij, ki mu jih podajamo glede koristi, ki jih prinašajo zdrave prehranjevalne

navade. Pomembno je, da s svetovancem oblikujemo skupno odločitev, saj bo svetovanec

motiviran za spremembe le v primeru, da bo tudi sam uvidel, zakaj so potrebne in kaj mu lahko

prinesejo.


137

6.4 CILJNE SKUPINE V SVETOVALNEM PROCESU

V okviru didaktike v profesionalnem odnosu je pomembno opredeliti:

a) kaj strokovnjak svetuje

b) komu strokovnjak svetuje

c) zakaj strokovnjak svetuje

d) kako strokovnjak svetuje

e) kaj strokovnjak pričakuje od rezultatov svojega svetovanja

Poleg tega je potrebno določiti tudi, kdaj in koliko časa bo svetovanje potekalo ter kje (Šali,

2003).

Zgoraj našteti dejavniki pa vplivajo tudi en na drugega. Kako bo strokovnjak svetoval, je na

primer močno odvisno od tega, komu svetuje, saj specifične skupine ljudi zahtevajo tudi

specifično komunikacijo. V nadaljevanju prikazujemo primere komunikacije prehranskega

svetovalca z različnimi skupinami uporabnikov na osebni (komunikacija z mladostniki in

starostniki) ter organizacijski ravni (komunikacija s šolami).

6.4.1 Komunikacija prehranskega svetovalca z mladostniki

V obdobju mladostništva se posameznikovi odnosi z vrstniki, sorojenci, starši in drugimi

odraslimi spremenijo tako količinsko kot kakovostno, mladostnik pa bolj dejavno komunicira

tudi s širšim socialnim okoljem (Zupančič in Svetina, 2004). Mladostnikova komunikacija s starši

je vse bolj selektivna, večina staršev pa vse bolj spoštuje mladostnikovo težnjo po zasebnosti.

Mladostniki staršem povedo samo izbrane informacije, vendar še te v izbrani obliki in ob

izbranem času. Slovenski mladostniki se s starši pogovarjajo predvsem o šolanju, vedenjskih

normah, različnih življenjskih nazorih, idejah, načelih in vrednotah ter o družinskih problemih. Z

njimi se redko pogovarjajo o širših družbenih problemih (na primer o uživanju drog in alkohola)

in smislu življenja, še posebej pa se izogibajo pogovorom o spolnosti (Zupančič, 1996; Zupančič


138

in Svetina, 1995-2002; oboje v: Zupančič in Svetina, 2004), kar velja zlasti za mlajše mladostnike

(Puklek, 2001).

Starši v tem obdobju še vedno občasno uveljavljajo enosmerno avtoriteto (na primer na področju

socialnih obveznosti ali šolskega dela), vendar jo s starostjo mladostnika vse bolj nadomešča

dvosmerna – starši postanejo svetovalci, razpravljajo z mladostniki in iščejo kompromisne rešitve

pri obvladovanju medosebnih konfliktov (Zupančič in Svetina, 2004).

Svetovalec naj zato pri komunikaciji z mladostnikom upošteva njegovo smer razvoja k odraslosti

in s tem težnjo po večji odgovornosti, enakovrednosti in zasebnosti. Pri svetovanju naj dopušča

dvosmerno avtoriteto in s tem vzpostavlja nepokroviteljski in spoštljiv odnos. Na ta način se

mladostnik ne bo postavil v obrambno pozicijo in bo bolj pripravljen poslušati in sprejeti

svetovalčeve nasvete.

To je najlažje doseči z uporabo vprašanj odprtega tipa, ki dajejo vtis pogovora; za razliko od

vprašanj zaprtega tipa, ki dajejo vtis zasliševanja. Zaprto vprašanje namreč zahteva zgolj odgovor

z da ali ne. Primer: »Ali uživaš to hrano?« Odprta vprašanja pa sprašujejo po mnenju in

dovoljujejo sogovorniku, da na svoj način pove, kar želi in kolikor želi. Primer: »Kako si se

počutil po tem, ko si zaužil to hrano?« Preko vprašanj odprtega tipa lahko svetovalec tudi izve

več informacij, ki mu lahko pomagajo pri nadaljnjem svetovanju.

Ker se v obdobju mladostništva, še posebej v zgodnjem mladostništvu, dogajajo mnoge telesne

spremembe, o katerih mladostnik morda nima dovolj informacij, je potrebno upoštevati njegovo

morebitno zadrego in posledično zapiranje vase. Zato je dobro določene stvari razložiti tudi, če

mladostnik ne sprašuje po njih ali celo reče, da že ve. Možno je, da ne želi priznati, da ne ve, saj

je v tem obdobju zelo obremenjen s tem, kaj si drugi mislijo o njem. Tako ne bo z veseljem

povedal, da nečesa ne ve in da potrebuje pomoč. To moramo ugotoviti sami oziroma podati

razlago v vsakem primeru. Še posebej fantje bodo mogoče manj zgovorni in sodelovalni.

Starejši mladostniki so v tem pogledu že bolj radovedni in manj osredotočeni na mnenje drugih,

zato bodo prej sami prosili za dodatna pojasnila kot mlajši mladostniki. Vendar je tudi pri njih


139

potrebno izražati in spodbujati zaupanje s tem, da svetovalec izraža toplino, željo po

medsebojnem razumevanju in sodelovanju. V primeru, da je v prostoru prisotnih več oseb, ki

lahko poslušajo pogovor, je možno, da mladostnik ob razlagi svetovalca občuti še dodatno

zadrego. Takrat je mogoče smiselno uporabiti tretjo osebo, na primer: "nekateri ne vedo, da…"

Če pri mladostniku zaznamo, da mu naše besede povzročajo nelagodje, je boljše, da prenehamo,

ker v tistem momentu ne bo osredotočen na naše besede, temveč na svoje počutje.

Velikokrat smo bolj pripravljeni upoštevati navodila prehranskega svetovalca, če vemo, zakaj je

pomembno uživati določeno hrano in zakaj ravno v priporočenih količinah, zato je dobro, da zna

svetovalec to razložiti na preprost način, ki ga razume tudi nekdo brez formalne izobrazbe s

področja biologije, biotehnologije, živilstva, nutricistike ipd.

Če pride mladostnik k svetovalcu v spremstvu starša, ga je potrebno obravnavati kot

enakopravnega sogovornika in sicer tako, da svetovalec vprašanja in nasvete naslavlja predvsem

nanj, ne pa na starša, saj gre za njegovo zdravje. S tem pa mora biti skladna tudi neverbalna

komunikacija, kjer svetovalec vzpostavlja očesni stik predvsem z mladostnikom in je tudi obrnjen

proti njemu. Pri bolj delikatnih tematikah je dobro povedati, zakaj se je pomembno pogovarjati o

tem in zakaj skupaj s starši. Na ta način mladostnik ne dobi občutka, da ga želimo osramotiti ali

pokazati na njegovo neznanje. Težnjo po zasebnosti mladostnika lahko svetovalec bolje zadovolji

z uporabo posebnih svetovalnih prostorov.

K zdravemu načinu življenja je potrebno vzgajati že od začetka. Z zgledom in posredovanjem

informacij o zdravem življenju in pravilni prehrani odrasli vplivajo na otrokov odnos do zdravja.

V prvi vrsti so to starši, katerim lahko pomagamo pri zdravstveni socializaciji z delavnicami že v

vrtcih in kasneje, z izobraževanjem (na primer preko zgibank) in s svetovanjem.

6.4.2 Komunikacija prehranskega svetovalca z osebami v obdobju pozne odraslosti

V pozni odraslosti se pojavijo določene telesne, kognitivne in čustvene spremembe, ki se lahko

razlikujejo od predstav, ki jih imajo drugi o staranju in starostnikih. Osebe v razvojnem obdobju

pozne odraslosti so sicer v manjši meri deležne svetovanja v zvezi s prehrano, vendar to ciljno


140

skupino navajamo kot primer zato, ker je med njimi mnogo posameznikov, ki iz takšnih ali

drugačnih razlogov nimajo ustreznih prehranjevalnih navad. Problem zdravega prehranjevanja je

v tej skupini ljudi še toliko bolj specifičen, saj njegov cilj ni le uravnavanje in vzdrževanje

optimalne telesne teže, ampak tudi doseganje pozitivnih učinkov v povezavi z različnimi

bolezenskimi stanji, ki se v starosti pojavljajo veliko pogosteje kot v drugih življenjskih obdobjih

(bolezni, povezane s pešanjem določenih življenjskih funkcij ipd.). Namen zdravega

prehranjevanja v starosti je torej doseči večjo vitalnost posameznika, pri tem pa moramo biti

posebej pozorni tudi na morebitne kontraindikacije z zdravili.

Za svetovalca je najprej pomembno ustvarjanje pozitivnega odnosa s starostniki. Starostniki

želijo čim dlje ostati neodvisni, torej ne želijo biti nikomur v breme. Pri komuniciranju z njimi je

zato dobro prilagoditi način tako, da:

- so sporočila jasna, kratka, razumljiva in osebna

- pokažemo empatijo do starostnika in zavzetost za njegove probleme. Tako dobi občutek

varnosti in sprejetosti, kar poveča njegovo sproščenost.

- uporabljamo nebesedno komunikacijo. Prek mimike, ki spremlja besedno komunikacijo,

sporočamo strinjanje, razumevanje, potrjevanje ali zanikanje.

- dobrodošlico pokažemo z nasmehom, stiskom roke, očmi ter s tem, da povemo svoje ime

- naša komunikacija naj bo vljudna, kulturna in prijazna

- pokažemo, da jih pozorno poslušamo, na primer s strinjanjem, povzemanjem,

parafraziranjem in nebesedno komunikacijo

- je naš pogled na prihodnost optimističen. Starostnika bodo tako odgovori pomirili in mu

vzbudili zaupanje.

6.4.3 Komunikacija prehranskega svetovalca z različnimi organizacijami

V okviru komunikacije na organizacijski ravni lahko govorimo o tako imenovanem poslovnem

komuniciranju, ki se od drugih vrst komunikacije razlikuje predvsem po namenu. Medtem ko je

namen splošne besedne komunikacije izmenjava sporočil, je namen poslovnega sporazumevanja

posredovati in prejemati koristne informacije zato, da bi (i) vplivali na ljudi ali skupine zunaj ali

znotraj organizacije ali (ii) pridobili korist za posameznika ali organizacijo. Poslovne


141

komunikacije imajo praktičen namen, saj z njimi uresničujemo konkretne cilje (Možina idr.,

2004).

Posebnosti poslovnega komuniciranja so naslednje (Kavčič, 2004):

a) poslovne komunikacije imajo praktičen namen

b) odgovarjajo na konkretna vprašanja

c) so (naj bi bile) prilagojene prejemniku

d) naj bi pripomogle k dobremu vtisu

e) poslovno komuniciranje je (naj bi bilo) ekonomično

Poslovno komuniciranje zajema (Možina idr., 2004):

a) informiranje: zajema posredovanje informacij vseh vrst – s pomočjo besedne ali nebesedne

komunikacije sporočamo, kaj smo izvedeli, kaj predlagamo, kaj mislimo ipd.

b) posvetovanje: skupaj z drugimi poskušamo najti nove poti in rešitve

c) usklajevanje: urejanje zadev, usklajevanje stališč, pogajanja

d) vplivanje: delovanje na druge, kar se kaže v njihovem delovanju, ravnanju in mišljenju

Možina in sodelavci (2004) navajajo, da je tako posredovanje kot prejemanje sporočil podrejeno

vplivanju, ki je osnovni namen poslovnega komuniciranja. Da bi imelo poslovno komuniciranje

kar največji vpliv na druge, moramo upoštevati značilnosti tistih, na katere želimo vplivati, in jim

prilagoditi vsebino in način sporazumevanja. Komuniciranje je neuspešno, če ne vpliva na

udeležence in pri njih ne sproži ciljnih sprememb. O uspešnem vplivanju pa lahko govorimo

takrat, kadar le-to upošteva interese udeležencev, ki temeljijo na njihovih potrebah. Če

prenesemo te principe v svetovanje na ravni šole, je torej potrebno v prvi vrsti upoštevati

značilnosti in s tem specifične zahteve populacije učencev. Če je v neki šoli na primer zelo visok

odstotek debelih otrok, bo svetovalec skušal informirati najprej vodstvo, nato pa še otroke in

njihove starše o zdravem prehranjevanju in potrebnih spremembah ter preko tega vplivati na

njihove prehranjevalne navade.


142

6.4.3.1 Priprava na poslovno komuniciranje

Kavčič (2004) navaja, da vsako poslovno komuniciranje zahteva vnaprejšnjo pripravo. Poleg

vsebinske priprave, na podlagi katere lahko informiramo svetovance, pa se je potrebno pripraviti

tudi na samo izvedbo oziroma predstavitev informacij ciljni skupini. Raziskave namreč kažejo,

da se kar 80 odstotkov ljudi boji javnega nastopanja. Trema predstavlja doživljanje strahu ali

tesnobe v neki situaciji, v kateri se posameznik počuti ogroženega. Pojavi se v situacijah, katerih

izid je za posameznika velikega subjektivnega pomena. Trema se kaže v stanju večje telesne in

duševne pripravljenosti, ko se telo in psiha pripravljata na izjemno situacijo in v ta namen

aktivirata dodatne rezervne sile (Habe, 2000). Posledica tega so pospešene telesne funkcije

(povišan srčni utrip, spremenjen ritem dihanja). Zaradi treme je celotno telo v pripravljenosti

reagirati hitreje, bolje in natančneje kot v običajnih situacijah. Lahko torej rečemo, da ima trema

pozitiven vpliv na nastop, saj zagotovi dodaten vir energije. Običajno jo doživljamo kratek čas

pred nastopom, med nastopom pa postopoma izgine. V tem se trema razlikuje od tako imenovane

izvajalske anksioznosti, za katero pa je značilno, da ima negativen vpliv na izvedbo, saj se kaže v

pretiranem vzburjenju in lahko vztraja še po koncu nastopa (Habe, 2000).

Slika 20. Vpliv vzburjenja na učinkovitost.


143

Slika 20 kaže, da je določena stopnja vzburjenja potrebna za posameznikovo fizično in psihično

učinkovitost. (Pre)nizka vzburjenost se kaže kot zdolgočasenost ali spanje, (pre)visoka pa

povzroči stres, anksioznost, paniko in v skrajnem primeru celo nasilje.

Možina in sodelavci (2004) navajajo naslednje nasvete za premagovanje treme:

a) skrbna priprava (rdeča nit, listek z opomnikom)

b) začetek v mislih (vnaprejšnja miselna predstava o začetku nastopa; nekateri si želijo tudi prej

ogledati prostor, v katerem bodo predstavljali svoj prispevek)

c) predhodne vaje (da se držimo predvidenega časa)

d) dihanje (usklajenost dihanja in govora)

e) vse je v redu (vdih: “Vse je…”, izdih: “…v redu”)

f) sprostitev (napetost, sprostitev mišic v stopalih, v mečih, v stegnih, v trebuhu, v prsih, v

rokah, v tilniku; nevidno)

g) gibanje (med nastopom; položaj telesa ne sme biti preveč statičen, prav tako pa tudi ni dobro,

če preveč korakamo sem in tja, ker poslušalci težko sledijo)

h) pogled (ne samo v zapiske ali na zaslon, potrebno je gledati tudi v publiko)

i) požirek vode (ne samo za predah; tudi sama tekočina v stresni situaciji deluje sproščujoče)


144

6.5 VAJA: PREHRANJEVALNI NAČRT

Pred začetkom svetovanja je potrebno narediti načrt, v katerem določimo vlogo svetovanja

uporabniku. Pri tem upoštevamo vidik uporabnika, njegove potrebe, želje in prioritete. Načrt

napravimo v okviru pogovora med svetovalcem in uporabnikom.

Koraki pri oblikovanju prehranjevalnega načrta

a) Opredelimo problem (s pomočjo intervjuja).

b) Oblikujemo cilje (na primer zmanjšanje telesne teže).

c) Opredelimo dejavnike, na katere moramo biti posebej pozorni (morebitna bolezenska

stanja, poškodbe, druge omejitve).

d) Izobražujemo svetovanca: predstavimo mu načela zdravega oziroma ustreznega

prehranjevanja, razložimo mu, zakaj je potrebno upoštevati določena načela, zakaj nek

princip deluje ali ne deluje.

e) Oblikujemo konkreten načrt prehranjevanja in telesne aktivnosti. Svetovanec mora pri

tem sodelovati, saj je on tisti, ki bo živel in se ravnal po načrtu, ki ga bomo pripravili.

Načrt mora biti realen, upoštevati pa je potrebno tudi vsakodnevne dejavnosti in odgovornosti

(družina, služba itd.)

Izvajanje prehranjevalnega načrta

Tekom svetovalnega procesa je potrebno redno spremljanje svetovanca in po potrebi tudi

vmesno posvetovanje. Zelo pomembno je, da redno ocenjujemo napredek. To namreč

povečuje motivacijo, omogoča pozitiven odnos do sprememb ter učinkovit nadzor. V ta namen

lahko vodimo dnevnik ali se poslužujemo fotografiranja v določenih intervalih.

Zelo pomemben dejavnik pa je tudi socialna opora, zlasti v trenutkih, ko se zdi, da je napredek

prepočasen ter da vse skupaj ni vredno truda. Zato je pomembno, da svetovanec poišče oporo pri

družini in prijateljih, ki mu bodo stali ob strani skozi vse faze svetovalnega procesa na poti do

spremembe.


145

PRIMER

Poskusite oblikovati prehranjevalni načrt za naslednjega dečka:

Osnovni podatki: star je 4 leta, edinec. V vrtec ne hodi. Večino časa preživi z babico.

Prehranjevalne navade: Najraje ima sladkarije, pije pa samo sadne sokove. Zelenjave ne mara,

občasno poje kakšno sadje. Za zajtrk navadno jé čokolino, za večerjo pa kruh s sladkimi namazi

ali sendviče. Babica mu vedno pripravi, kar si zaželi.

Aktivnosti: Veliko gleda televizijo (risanke), včasih gresta z babico na sprehod, enkrat na teden

gre z atijem plavat. Družbe vrstnikov nima.

Zdravje: Njegova telesna teža je rahlo povišana, pogosto je prehlajen. Starši ne vidijo nobenega

problema, ker pravijo, da morajo biti fantje močni. Deček je prišel k svetovalcu na pobudo

osebnega zdravnika.

Pri oblikovanju načrta poskušajte odgovoriti na naslednja vprašanja:

Katera živila bi bilo potrebno vključiti v otrokovo prehrano in katera omejiti?

Kako bi lahko pripravili otroka do uživanja novih vrst hrane?

Kako bi bilo potrebno razporediti otrokove obroke glede na njegove aktivnosti?

Kakšne oblike gibanja bi bile primerne za otroka in kako bi ga zanje motivirali?

Kakšna je vloga staršev in vrstnikov v prehranjevanju otroka?


146

7 LITERATURA

Averill, J. R. (1980). A constructivist view of emotion. V: R. Plutchik in H. Kellerman (ur.),

Emotion: Theory, research and experience: Vol. I. Theories of emotion (str. 305-339).

New York: Academic Press.

Avsec, A. in Pečjak, S. (2003). Emocionalna inteligentnost kot kognitivno-emocionalna

sposobnost. Psihološka obzorja, 12 (2), str. 35-48.

Back, K. W. in Glasgow, M. (1981). Social Networks and Psychological Conditions in Diet

Preferences: Gourmets and Vegetarians. Basic and Applied Social Psychology, 2 (1), str.

1-9.

Bandura, A. (1977). Social Learning Theory. General Learning Press.

Bardone-Cone, A. M., Abramson, L. Y., Vohs, K. D., Heatherton, T. F. in Joiner, T. E., Jr.

(2006). Predicting bulimic symptoms: An interactive model of self-efficacy,

perfectionism, and perceived weight status. Behaviour Research and Therapy, 44 (1), str.

27-42.

Billing, M. (1996). Arguing and thinking: a rhetorical approach to social psychology.

Cambridge: Cambridge University Press

Bartman, S. (1997). Health Food Junkie. Yoga Journal, 136, str. 44-50.

Blair, E. H., Wing, R. R. in Wald, A. (1991). The effect of laboratory stressors on glycemic

control and gastrointestinal transit time. Psychosomatic Medicine, 53, str. 133-143.

Burgoon, M., Hunsaker, F. G. in Dawson, E. J. (1994). Human communication. Thousand Oaks,

London, New Delhi: Sage.

Burns, R. B. (1979). The self-concept in theory, measurement, development and behaviour.

London and New York: Longman.

Chapman, H. A., Kim, D. A., Susskind, J. M. in Anderson, A. K. (2009). In bad taste: evidence

for the oral origins of moral disgust. Science, 27, str. 1222-1226.

Chernov, A. E. (2006). Weight Discrimination: The Effects of Obesity on Employment. Hohonu,

4 (1). Pridobljeno 9. 3. 2011 s spletnega naslova

http://www.uhh.hawaii.edu/academics/hohonu/writing.php?id=111


147

Cockell, S. J., Hewitt, P. L., Seal, B., Sherry, S., Goldner, E. M., Flett, G. L. in dr. (2002). Trait

and self-presentational dimensions of perfectionism among women with anorexia nervosa.

Cognitive Therapy and Research, 26, str. 745-758.

Cogan, J. C., Bhalla, S. K., Sefa-Dedeh, A. in Rothblum, E. D. (1996). A comparison study of

United States and African students on perceptions of obesity and thinness. Journal of

Cross-Cultural Psychology, 27, str. 98–113.

Coopersmith, S. (1976). The antecendents of self-esteem. San Francisco, WH: Freeman and Co.

Crocker, H., Whitaker, K. L., Cooke, L. in Wardle, J. (2009). Do social norms affect intended

food choice? Preventive Medicine, 49 (2-3), str. 190-193.

Curtis, V. A. in Biran, A. (2001). Dirt, disgust and disease: is hygiene in our genes? Perspectives

in Biology and Medicine. 44 (1), str. 17-31.

Daemon's TV (2009). Tim Roth talks about Lie to Me. Pridobljeno s spletnega naslova

http://www.daemonstv.com/2009/02/20/tim-roth-talks-about-lie-to-me/

Darley, J. M. in Oleson, K. C. (1993). Introduction to research on interpersonal expectations. V:

P. D. Blanck (ur.), Interpersonal expectations: Theory, research, and applications (str.

45-63). Cambridge University Press.

Darwin, C. (1872/1965). The expression of the emotions in man and animals. Chicago:

University of Chicago Press.

Davey, G. C. L., Buckland, G., Tantow, B. in Dallos, R. (1998). Disgust and eating disorders.

European Eating Disorders Review, 6 (3), str. 201-211.

Davis, C. (1928). Self selection of diets by newly weaned infants. American Journal of Disease

of Children, 36, str. 651-679.

Dovey, T. M. (2010). Eating Behaviour. Berkshire, UK: McGraw-Hill.

Eating Disorders Venture (2006). Self-Esteem Issues. Pridobljeno 9. 3. 2011 s spletnega naslova

http://www.eatingdisordershelpguide.com/self-esteem.html

Ekman, P. (1972). Universals and cultural differences in facial expressions of emotion. Nebraska

symposium on motivation, 1971 (ur. J. Cole, str. 207-283). Lincoln, Nebraska: University

of Nebraska Press.

Ekman, P. in Freisen, W. (1975). Unmasking the Face: A Guide to Recognizing Emotions From

Facial Cues. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall.


148

Ekman, P., & Friesen, W. V. (1971). Constants across cultures in the face and emotion. Journal

of Personality and Social Psychology, 17, str. 124-129.

Etilé, F. (2006). Social norms, Ideal Body Weight and Food Attitudes. Pridobljeno 9. 3. 2011 s

spletnega naslova http://www.ces-asso.org/docs/JESF_contributions/Etile.pdf

Encyclopedia Britannica (2007). Pridobljeno 10. 5. 2008 s spletnega naslova

http://www.britannica.com

Fiddes, N. (1990). Meat: A Natural Symbol. London: Routledge.

Forgas, J. P. (1985). Interpersonal Behaviour: The psychology of social interactions. Australia:

Pergamon Press.

Gedrich, K. (2003). Determinants of nutritional behaviour: a multitude of levers for successful

intervention? Research Report at the 25th Anniversary Symposium of AGEV. Appetite,

41, str. 231–238.

Geliebter, A. in Aversa, A. (2003). Emotional eating in overweight, normal weight, and

underweight individuals. Eating Behaviors, 3, str. 341–347.

Gibson, E. L. (2006). Emotional influences on food choice: Sensory, physiological and

psychological pathways. Physiology & Behavior, 89, str. 53-61.

Goleman, D. P. (1995). Emotional Intelligence: Why It Can Matter More Than IQ for Character,

Health and Lifelong Achievement. New York: Bantam Books.

Greeno, G. G. in Wing, R. R. (1994). Stress-induced eating. Psychological Bulletin, 115, str. 444-

464.

Griffiths, L. J., Wolke, D., Page, A. S., Horwood, J. P. in ALSPAC Study Team (2006). Obesity

and bullying: different effects for boys and girls. Archives of Disease in Childhood, 91,

str. 121-125.

Habe, K. (2000). Vpliv izvajalske anksioznosti na uspešnost glasbenega nastopanja. Psihološka

obzorja, 9 (2), str. 103-120.

Haidt, J. & Keltner, D. (1999). Culture and emotion: Multiple methods find new faces and a

gradient of recognition. Cognition and Emotion, 13, str. 225-266.

Haidt, J., Rozin, P., McCauley, C. in Imada, S. (1997). Body, psyche, and culture: The

relationship of disgust to morality. Psychology and Developing Societies, 9, str. 107-131.


149

Halmi, K. A., Sunday, S. R., Strober, M., Kaplan, A., Woodside, D. B., Fichter, M. in dr. (2000).

Perfectionism in anorexia nervosa: Variation by clinical subtype, obessionality, and

pathological eating behavior. American Journal of Psychiatry, 157, str. 1799-1805.

Harter, S. (1981). A model of intrinsic mastery motivation in children: Individual differences in

developmental change. V: W. A. Collins (ur.), Minnesota symposium on child psychology

(letnik 14, str. 215-255). Hillsdale, NJ: Lawrence Erlbaum.

Harter, S. (1986). Processes underlying the construction, maintenance, and enhancement of the

self-concept in children. V: J. Suls in A. C. Greenwald (ur.), Psychological Perspectives

on the Self, 3 (str. 137-181). Hillsdale, NJ: Erlbaum.

Hebl, M. R., Ruggs, E. N., Singletary, S. L. in Beal, D. J. (2008). Perceptions of Obesity Across

the Lifespan. Obesity, 16, str. 46–52.

Hejmadi, A., Davidson, R. J. in Rozin, P. (2000). Exploring Hindu Indian Emotion Expressions:

Evidence for Accurate Recognition by Americans and Indians. Psychological Science, 11

(3), str. 183-187.

Hewitt, P. L. & Flett, G. L. (1991). Perfectionism in the self and social contexts:

Conceptualization, assessment, and association with psycho-pathology. Journal of

Personality and Social Psychology, 60, str. 456-470.

Hirsch, A. (2001). What Flavor is Your Personality. Chicago: Sourcebooks.

Janssen, I., Craig, W. M., Boyce, W. F. in Pickett, W. (2004). Associations Between Overweight

and Obesity With Bullying Behaviors in School-Aged Children. Pediatric, 113 (5), str.

1187-1194.

Juul, J. (2005). Was gibt's heute?: Gemeinsam essen macht Familie stark. Weinheim und Basel:

Beltz.

Kass, L. R. (1994). The hungry soul: eating and the perfecting of our nature. Chicago: University

of Chicago Press.

Kavčič, B. (2000). Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Kavčič, B. (2004). Osnove poslovnega komuniciranja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Kazlev, M. A. (2004). Dr William Sheldon's Somatotypes. Pridobljeno s spletnega naslova

http://www.kheper.net/topics/typology/somatotypes.html

Kernis, M. H. (2003). Toward a conceptualization of optimal self-esteem. Psychological Inquiry,

14, str. 1-26.


150

Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Kobal Grum, D., Kobal, A. B., Arnerić, N., Horvat, M., Ženko, B., Džeroski, S. in Osredkar, J.

(2006). Personality Traits in Miners with Past Occupational Elemental Mercury

Exposure. Enviromental Health Perspecives,114 (2), str. 290-296.

Kobasa, S .C. in Maddi, S. R. (1977). Existential personality theory. V: R. Corsini (ur.), Current

personality theories (str. 243-276). Illinois: Peacock.

Köster, E. P. (2009). Diversity in the determinants of food choice: A psychological perspective.

Food Quality and Preference, 20, str. 70–82.

Lamovec, T. (1991). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Lamovec, T. (1991). Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Center za psihodiagnostična

sredstva.

Lamovec, T. (1994). Samospoštovanje. V: T. Lamovec (ur.), Psihodiagnostika osebnosti 2 (str.

61-73). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Lekarna Ljubljana (2008). Prekomerna telesna teža, hujšanje. Pridobljeno 22. 2. 2011 s spletnega

naslova http://www.lekarnaljubljana.si/si/lekarna-ljubljana/strokovno/

farmacevt-svetuje/prebavni-sistem/prekomerna-telesna-teza-hujsanje

Lerner, R. M. in Gellert, E. (1969). Body build identification, preference and aversion in

children. Developmental Psychology, 1, str. 456-462.

Levenson, R. W., Ekman, P., Heider, K. in Friesen, W. V. (1992). Emotion and autonomic

nervous system activity in the Minangkabau of West Sumatra. Journal of Personalityand

Social Psychology, 62, str. 972–988.

Lewin, K (1943). Forces behind food habits and methods of change. V: National Research

Council (ur.), The problem of changing food habits: Report of the Committee on Food

Habits 1941–1943 (str. 35–65). Bulletin of the National Research Council, št. 108.

Lewin, K. (1951). Psychological ecology. V: K. Lewin (ur.), Field theory in social science:

Selected theoretical papers (str. 170 – 187). New York: Harper and Brothers Publishers.

Lowe, M. R. in Fisher Jr., E. B. (1983). Emotional reactivity, emotional eating, and obesity: a

naturalistic study. Journal of Behavioral Medicine, 6, str. 135–149.

Lumeng, J. C., Forrest, P., Appugliese, D. P., Kaciroti, N., Corwyn, R. F. in Bradley, R. H.

(2010). Weight status as a predictor of being bullied in third through sixth grades.

Pediatrics, 125 (6), str. 1301-1307.


151

Lyman, B. (1982). Menu item preferences and emotions. School Food Service Research Review,

6 (1), str. 32-35.

Macht, M. (1998). Effect of noise-induced arousal on chewing of sweet food and the subjective

motivation to eat. Nutritional Neuroscience, 1, str. 213-222.

Macht, M. (2008). How emotions affect eating: A five-way model. Appetite, 50, str. 1-11.

Macht, M. in Simons, G. (2000). Emotions and eating in everyday life. Appetite, 35, str. 65-71.

McCormick, B. (2011). Long-term Memory. Pridobljeno s spletnega naslova

http://stuff4educators.com/index.php?p=1_13_Long-term-Memory

McCrae, R. R. in Costa, P. T. (1997) Personality trait structure as a human universal. American

Psychologist, 52, str. 509-516.

McMenniman, M. (1989). Motivation to learn. V: P. Langford (ur.), Educational psychology: An

Australian perspective (str. 215-237). Melbourne: Longman Cheshire.

Menninghaus, W. (2003). Disgust. Theory and History of a Strong Sensation. New York, USA:

State University of New York Press.

Miller, W. I. (1997). The Anatomy of Disgust. Cambridge, MA: Harvard University Press.

Miller, N. in Dollard, J. (1941). Social Learning and Imitation. Yale University Press.

Mook, D. G. (1996). Motivation: The organization of action (2. izdaja). W.W. Norton & Inc.

Morris, S. (2004). The impact of obesity on employment in England. London: Tanaka Business

School.

Možina, S., Tavčar, M. I., Zupan, N. in Kneževič, A. N. (2004). Poslovno komuniciranje:

evropske razsežnosti. Maribor: Obzorja.

Musek, J. (1985). Model referenčnega jaza. Ljubljana: Društvo psihologov Slovenije.

Musek, J. (1997). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.

Musek, J. (1999). Uvod v psihologijo. Ljubljana: Filozofska fakutleta.

Musek, J. in Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.

Musek, J. (2005). Predmet, metode in področja psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta,

Oddelek za psihologijo.

Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Vnanje Gorice: Inštitut za psihologijo osebnosti.

Ogden, J. (2003). The Psychology of Eating: From Healthy to Disordered Behavior. Oxford, UK:

Blackwell Publishing.


152

Optical Illusion Pictures (2007). Pridobljeno s spletnega naslova http://www.optical-illusion-

pictures.com/index.html

Nevid, J. S. in Rathus, S. A. (2010). Psychology and the Challenges of Life: Adjustment and

Growth. USA: John Wiley & Sons, Inc.

Pečjak, V. (1975). Psihologija spoznavanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Petri, H. L. (1986). Motivation: Theory and Research. Belmont, CA: Wadsworth Publishing

Company.

Petri, H. L. in Govern, J. M. (2004). Motivation: Theory, research, and applications (5. izdaja).

Wadsworth Publishers & Co.

Pintrich, P. R. in Schunk, D. H. (1996). Motivation in education: Theory, research, and

applications. Englewood Cliffs: Prentice Hall.

Pliner, P. in Mann, N. (2004). Influence of social norms and palatability on amount consumed

and food choice. Appetite, 42, str. 227–237.

Plutchik, R. (1980). A general psychoevolutionary theory of emotion. V: R. Plutchik in H.

Kellerman (ur.), Emotion: Theory, research, and experience: Vol. 1. Theories of emotion

(str. 3-33). New York: Academic.

Pudel, V. in Westenhöfer, J. (2003). Ernährungs-psychologie. Göttingen: Hogrefe.

Puklek, M. (2001). Razvoj psihološkega osamosvajanja mladostnikov v različnih socialnih

kontekstih. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Reeve, J. (2005). Understanding motivation and emotion. New York, John Wiley & Sons, Inc.

Rode, E., Rozin, P. in Durlach, P. (2007). Experienced and remembered pleasure for meals:

Duration neglect but minimal peak-end effects. Appetite, 49, str. 18-29.

Rolls, B. J., Fedoroff, I. C. in Guthrie, J. F. (1991). Gender differences in eating behavior and

body weight regulation. Health Psychology, 10 (2), str. 133-142.

Rolls, B. J. in Rolls, E. T. (1982). Thirst. Cambridge: Cambridge University Press.

Rosenberg, M. (1965). Society and adolescent Self-Image. Princetone, NJ: Princetone University

Press.

Rosenberg, M. (1986). Self-concept from middle childhood through adolescence. V: J. Suls (ur.),

Psychological perspectives on the self (3. izdaja, str. 107-136). Hillsdale, NJ: Erlbaum.

Rosenthal, R. in Jacobson, L. (1968). Pygmalion in the classroom. New York: Holt, Rinehart &

Winston.


153

Rozin, P. (1976). The Selection of Foods by Rats, Humans, and Other Animals. V: J. S.

Rosenblatt, R. A. Hinde, E. Shaw in C. Beer (ur.), Advances in the Study of Behavior (str.

21-76). Orlando, FL: Academic Press, Inc.

Rozin, P. (1990a). Getting to like the burn of chili pepper: Biological, psychological and cultural

perspectives. V: B. G. Green, J. R. Mason in M. R. Kare (ur.), Chemical senses, Vol. 2:

Irritation (str. 231-269). New York: Marcel Dekker.

Rozin, P. (1990b). Social and moral aspects of eating. V: I. Rock (ur.), The legacy of Solomon

Asch: Essays in cognition and social psychology (str. 97-110). Potomac, MD: Lawrence

Erlbaum.

Rozin, P. (1999). Food is fundamental, fun, frightening, and far-reaching. Social Research, 66,

str. 9–30.

Rozin, P. in Fallon, A. (1987). A Perspective on Disgust. Psychological Review, 94 (1), str. 23-

41.

Rozin, P., Haidt, J. in McCauley, C. R. (1999). Disgust: The body and soul emotion. V: T.

Dalgleish in M. J. Power (ur.), Handbook of cognition and emotion (str. 429-445). New

York, NY, US: John Wiley & Sons Ltd.

Rozin, P., Lowery, L. in Ebert, R. (1994). Varieties of disgust faces and the structure of disgust.

Journal of Personality and Social Psychology, 66, str. 870-881.

Saba, A., Turrini, A., Di Natale, R. in D'Amicis, A. (1999). Attitudes towards food containing

fats in subjects of different body size. International Journal of Obesity, 23 (11), str. 1160-

1169.

Schembre, S., Greene, G. in Melanson, K. (2009). Development and validation of a weight-

related eating questionnaire. Eating Behaviors, 10, str. 119–124.

Scheier, M. F. in Carver, C. S. (1987). Dispositional Optimism and Physical Well-Being: The

Influence of Generalized Outcome Expectancies on Health. Journal of Personality, 55 (2),

str. 169-210.

Shepherd, R. (1989). Factors affecting food preferences and choice. V: R. Shepherd (ur.),

Handbook of the Psychophysiology of Human Eating (str. 3–24). London: Wiley.

Shepherd, M. in Houghton, J. (2002). An educational model for the integration of genetics into

diabetes care. Practical Diabetes International, 19 (8), str. 244.


154

Shepherd, M., Stride, A., Ellard, S. in Hattersley, A. T. (2003). Integrating genetics into diabetes

care: a new role for DSNs. Journal of Diabetes Nursing, 7 (8), str. 289-292.

Shafran, R. in Mansell, W. (2001). Perfectionism and psychopathology: A review of research and

treatment. Clinical Psychology Review, 21, str. 879-906.

Soenens, B., Luyckx, K., Vansteenkiste, M., Luyten, P., Duriez, B. in Goossens, L. (2008).

Maladaptive perfectionism as an intervening variable between psychological control and

adolescent depressive feelings: A three-wave longitudinal study. Journal of Family

Psychology, 22, str. 465-474.

Snell, W. E., Jr. in Johnson, G. (2002). Chapter 14: The Multidimensional Psychology of Eating

Questionnaire: Preliminary Evidence for Reliability and Validity. V: W. E. Snell, Jr. (ur.),

Progress in the Study of Physical and Psychological Health [spletni dokument].

Pridobljeno 30. 6. 2008 s spletnega naslova

http://cstl-cla.semo.edu/snell/books/health/health.htm

Steptoe, A., Pollard, T. M. in Wardle, J. (1995). Development of a measure of the motives

underlying the selection of food: The food choice questionnaire. Appetite, 25, 267-284.

Šadl, Z. (1999). Usoda čustev v zahodni civilizaciji. Ljubljana: Znanstveno in publicistično

središče.

Šali, B. (2003). Diagnostični in svetovalni psihološki razgovor. Skripta za interno uporabo.

Tafarodi, R. W. in Swann, W. B., Jr. (2001). Two-dimensional self-esteem: Theory and

measurement. Personality and Individual Differences, 31, str. 653-673.

Tam, A. S. F. in Watkins, D. (1995). Towards a hierarchical model of selfconcept for Hong Kong

Chinese adults with physical disabilities. International Journal of Psychology, 30 (1), str.

1-17.

Tiggemann, M. in Wilson-Barrett, E. (1998). Children's figure ratings: relationship to self-esteem

and negative stereotyping. International Journal of Eating Disorders, 23, str. 83–88.

Ule, M. (2009). Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede, Založba FDV.

Yik, M. in Russell, J. A. (1999). Interpretation of faces: A cross-cultural study of a prediction

from Fridlund's theory. Cognition & emotion, 13, str. 93 – 104.

Young, P. T. (1963). Motivation. V: A. Deutsch in H. Fishman (ur.), The encyclopedia of mental

health (letnik 4, str. 1256-1266). New York, NY, US: Franklin Watts.


155

Weiner, B. (1992). Human motivation: Metaphors, theories, and research. Newbury Park, CA:

SAGE Publications.

Willner, P. in Healy, S. (1994). Decreased hedonic responsiveness during a brief depressive

mood swing. Journal of Affective Disorders, 32, str. 13-20.

WHO (2006). Marketing of Food and Non-alcoholic Beverages to Children. Report of a WHO

Forum and Technical Meeting in Oslo, Norway, 2-5 May 2006. Geneva, Switzerland:

WHO Press.

Zupančič, M. in Lamovec, T. (1994). Socialna in moralna zrelost. V: T. Lamovec (ur.).,

Psihodiagnostika osebnosti 2 (str. 153-165). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

Zupančič, M. in Svetina, M. (2004). Socialni razvoj v mladostništvu. V: L. Marjanovič Umek in

M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 589-611). Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.


156

8 STVARNO KAZALO

A

altruizem 33, 34

ambivalentnost 62, 63, 71, 74

B

blagostanje 34, 58, 72, 98

C

cilj 27, 40, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 50, 56, 72,

99, 103, 106, 113, 114, 117, 125, 128, 134,

136, 137, 139, 140, 141, 142, 144

Č

čustvo 9, 11, 17, 18, 25, 26, 27, 28, 29, 31,

32, 33, 34, 35, 39, 42, 44, 45, 54, 56, 57, 62,

63, 68, 69, 72, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 82, 83,

86, 88, 90, 92, 94, 97, 111, 112, 116, 119,

120, 121, 122, 123, 124, 126, 127, 128, 129,

130, 132, 133, 139

čustvena stabilnost 33

čustvena zrelost 28

čutenje 9, 16, 54, 84, 86

čutilo 9, 16, 38

čutni prag 9

D

debelost 58, 101, 102, 103

dednost 6, 7, 127

depresivnost 7, 31, 32, 33, 34, 77, 78, 87,

97

determinanta vedenja 38, 39

dimenzija osebnosti 9, 21, 23, 94, 107

dražljaj 9, 10, 11, 12, 13, 17, 28, 39, 43, 67,

75, 81, 82, 83, 84, 89, 92, 107

družina 7, 20, 31, 33, 34, 39, 52, 54, 56, 64,

65, 69, 96, 103, 108, 123, 134, 137, 144

duševnost 5, 6, 7

E

eksperiment 14, 41, 71, 72

ekstravertnost 22, 23

empatija 33, 34, 56, 119, 121, 132, 140

F

frustracija 64, 77, 78

G

gibanje 10, 12, 71, 100, 121, 143, 145

gnus 81, 82, 83, 84, 85

H

habituacija 55, 57

halucinacija 11

hrana 9, 12, 16, 25, 37, 38, 39, 40, 41, 42,

46, 47, 50, 51, 52, 54, 56, 57, 59, 60, 61, 62,

63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 75,

76, 77, 80, 84, 86, 87, 89, 90, 91, 92, 93, 96,


157

100, 101, 103, 104, 105, 106, 108, 109, 110,

111, 112, 113, 114, 115, 138, 139, 145

hranjenje 33, 37, 44, 51, 52, 54, 55, 56, 57,

58, 60, 64, 75, 78, 79, 80, 86, 88, 90, 91, 94,

99, 100, 102, 103, 104, 105, 106, 110, 112,

117

hujšanje 51, 71, 88, 100, 106, 115

I

identiteta 96, 108, 111, 118

iluzija 11

informacija 9, 16, 17, 18, 19, 21, 25, 38, 46,

71, 72, 75, 96, 125, 127, 131, 132, 133, 136,

137, 138, 139, 140, 141, 142

inteligentnost 41, 101, 119, 120, 121, 122,

124, 128

introvertnost 21, 23, 92

izkušnja 12, 17, 28, 46, 50, 54, 62, 64, 66,

68, 69, 72, 81, 92, 113

K

kazen 13, 14, 65, 67, 104, 106

kognicija 9, 16, 21, 27, 28, 38, 39, 46, 51,

58, 60, 62, 69, 71, 75, 87, 103, 126, 139

kognitivna shema 16, 70

komunikacija 25, 27, 40, 51, 52, 56, 96,

108, 113, 117, 121, 125, 126, 127, 128, 129,

130, 131, 132, 133, 137, 138, 139, 140, 141

- besedna 140, 141

- nebesedna 27, 56, 117, 130, 140,

141

- poslovna 131, 140, 141, 142

konstitucija 20, 21, 22

kultura 5, 7, 27, 28, 31, 37, 38, 39, 43, 53,

54, 55, 56, 57, 60, 61, 71, 81, 82, 83, 84,

108, 109, 130

L

lakota 9, 45, 46, 47, 48, 55, 57, 58, 62, 86,

90, 91

M

medosebna spretnost 124, 125, 126, 130

mesto nadzora 36, 62, 63, 71, 72, 73, 94

mišljenje 16, 39, 50, 61, 71, 78, 79, 87, 92,

119, 141

model izbire hrane 12, 16, 25, 51, 53, 58,

60, 62, 63, 71

motiv 11, 25, 39, 48, 49, 50, 51, 55, 56, 57,

58

motivacija 7, 8, 11, 13, 14, 32, 37, 40, 43,

44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 54, 55, 56, 58, 61,

72, 75, 78, 86, 90, 94, 119, 125, 128, 144

motnja hranjenja 100, 102, 103, 106, 110

- anoreksija 79, 99, 103, 104, 105,

106, 109

- bulimija 79, 99, 104, 105

- kompulzivno prenajedanje 104,

105

- ortoreksija 105, 106


158

N

nagon 48, 81

nagrada 13, 14, 65, 67, 68

norma 39, 62, 63, 71, 72, 106, 130

O

občutek 9, 32, 34, 52, 54, 56, 57, 64, 69, 72,

73, 77, 78, 79, 81, 86, 87, 100, 105, 106,

112, 116, 118, 120, 121, 122, 123, 134, 139,

140

objektivnost 41, 116, 119, 135

obnašanje 7, 13, 16, 34, 43, 83

obrambni mehanizem 95

odločanje 46, 120, 122

odnos 7, 14, 15, 25, 26, 28, 30, 35, 39, 49,

52, 56, 64, 69, 71, 73, 74, 88, 95, 96, 97,

100, 103, 108, 109, 111, 112, 116, 120, 121,

122, 124, 125, 127, 128, 129, 130, 131, 133,

137, 138, 139, 140, 144

oglaševanje 72, 89, 113, 134, 135

ojačevalec 67, 68, 113

okolje 6, 7, 8, 9, 17, 18, 20, 25, 28, 30, 33,

39, 43, 52, 56, 61, 62, 67, 81, 95, 102, 103,

108, 109, 111, 127, 132, 137

okus 38, 46, 48, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 60,

64, 65, 66, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 81, 84, 86,

89, 92, 109, 112, 113

opazovanje 12, 13, 41, 66, 120

optimizem 23, 94, 95

organizacija zaznav 9, 10

osebnost 4, 5, 7, 9, 20, 21, 22, 23, 24, 33,

34, 35, 36, 41, 60, 61, 92, 94, 95, 97, 100,

102, 107, 116, 127, 128, 141

osebnostna čvrstost 35, 36, 38

P

pijača 87

perfekcionizem 94, 99

pogojevanje 12, 13, 28, 68

pomnjenje 15

poslušanje 117, 121, 125, 129, 132

potreba 38, 43, 45, 46, 47, 48, 49, 51, 55,

56, 57, 58, 59, 64, 68, 79, 81, 96, 115, 117,

119, 127, 135, 141, 144

pozornost 9, 10, 14, 49, 68, 75, 79, 80, 105,

106, 114, 117, 135

preferenca 62, 64, 69, 72, 92, 101

prehrana 4, 5, 25, 37, 38, 39, 40, 51, 52, 53,

55, 57, 64, 65, 67, 68, 70, 78, 79, 87, 88, 90,

92, 94, 95, 96, 100, 101, 102, 105, 106, 108,

109, 111, 113, 115, 117, 139, 145

prehranjevalna klima 69

prehranjevalna navada 55, 65, 91, 94, 95,

115, 136, 141, 145

prehranjevalni načrt 91, 144, 145

prehranjevalni paradoks 65

prehranjevalno vedenje 37, 38, 39, 40, 51,

52, 55, 56, 57, 58, 69, 73, 78, 79, 98, 112,

113, 114

prekomerna teža 58, 71, 80, 101, 102, 105,

108, 114, 115


159

prenajedanje 72, 80, 100, 101, 104, 105

prepoznavanje 16, 27, 38, 83, 120, 122

prepričevanje 66, 133, 134, 135, 136

priklic 16, 17

psihologija 4, 5, 9, 25, 37, 39, 40, 41, 43,

44, 48, 57, 95, 102, 119, 134

psihološki test 41, 83, 128

psihosomatsko obolenje 29, 31, 32, 102

R

ravnovesje 45, 46

razpoloženje 7, 9, 26, 29, 34, 58, 60, 77, 78,

87, 90, 100, 120, 123

razvoj 7, 14, 20, 28, 29, 30, 53, 56, 62, 64,

68, 95, 102, 103, 129, 138, 139

razumevanje 4, 12, 15, 16, 19, 25, 31, 51,

60, 63, 86, 121, 128, 139, 140

reakcija 12, 13, 14, 23, 28, 36, 39, 44, 64,

79, 80, 81, 84, 87, 127, 128

S

samodejavnost 6, 7, 8, 127

samopodoba 94, 95, 96, 97, 98, 100, 103,

106, 120, 124, 134

samospoštovanje 25, 33, 46, 94, 97, 98,

100, 103, 104, 120, 124, 127, 128

samorazkrivanje 122, 125, 127

samozavest 76, 77, 106, 120

sitost 47, 56, 57, 62, 86, 105

socialna opora 31, 33, 144

spodbuda 6, 8, 30, 42, 45, 46, 47, 51, 54,

67, 72, 80, 124

spomin 16, 17, 18, 32, 69

spominska mreža 17, 67

sposobnost 6, 7, 8, 16, 20, 21, 34, 41, 58,

95, 97, 98, 101, 119, 122, 123, 126, 129

sprejemanje 9, 27, 53, 68, 100, 116, 122,

123, 127, 128, 129, 132

sprememba 7, 11, 18, 20, 26, 27, 29, 30, 36,

45, 47, 48, 55, 73, 76, 88, 100, 111, 124,

125, 129, 136, 138, 139, 141, 144

stališče 11, 41, 45, 62, 63, 71, 95, 97, 121,

130, 141

strah 12, 27, 32, 48, 58, 65, 75, 77, 78, 82,

84, 90, 103, 120, 142

stres 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 42, 62, 63,

72, 75, 80, 87, 88, 90, 102, 106, 107, 119,

120, 121, 143

stresor 30, 31, 35, 36

subjektivnost 26, 27, 41, 98, 142

svetovanje 42, 115, 118, 134, 136, 137, 138,

139, 141, 144

- svetovalni proces 116, 117, 133,

135, 136, 137, 144

- svetovalec 57, 67, 79, 102, 115, 116,

117, 118, 123, 137, 138, 139, 140,

141, 144, 145

T

temperament 7, 20, 21, 22, 23, 107

tipologija 22, 23


160

trema 142, 143

U

učenje 12, 13, 14, 15, 16, 17, 19, 28, 34, 39,

50, 53, 55, 58, 61, 62, 65, 66, 67, 68, 69, 70,

92, 95, 104, 109, 116, 117, 126, 129

- asociativno 13, 67, 68, 69

- modelno 13, 62, 65, 66, 109

- sestavljeno 12, 15

učinkovitost 72, 94, 142, 143

V

vedenje 5, 6, 7, 8, 13, 14, 20, 25, 26, 27, 32,

35, 37, 38, 39, 40, 41, 43, 44, 45, 46, 48, 50,

51, 52, 55, 56, 57, 58, 60, 62, 64, 66, 67, 68,

69, 71, 72, 73, 75, 78, 79, 80, 87, 90, 94, 96,

98, 99, 102, 103, 104, 105, 106, 109, 112,

113, 114, 117, 126, 129, 130, 134, 135, 137

veščina 17, 34, 117

volja 7, 8, 26, 34, 48, 56, 64, 70, 81, 102

vplivanje 72, 133, 136, 141

vpogled 15, 19, 120, 122

vrednota 7, 25, 26, 39, 41, 43, 48, 97, 107,

130, 132, 133, 134, 137

Z

zaupanje 39, 113, 116, 122, 125, 126, 127,

128, 129, 134, 139, 140

zavest 16, 81, 86, 89, 95, 120, 121, 127

zaznavanje 9, 11, 15, 16, 39, 75, 89, 126,

127

zdravje 28, 31, 37, 40, 52, 54, 58, 60, 69,

70, 72, 73, 79, 80, 94, 98, 115, 117, 136,

139, 145

značaj 7, 20, 21, 23, 41, 134

značilnost 7, 9, 20, 25, 33, 34, 42, 43, 60,

61, 62, 64, 68, 82, 89, 92, 93, 94, 97, 100,

102, 107, 110, 130, 131, 132, 141

znanje 17, 19, 34, 46, 102, 111, 116, 126,

128, 139

zunanji videz 6, 58, 71, 86, 93, 96, 100,

103, 109, 110, 112, 113, 131

Ž

žeja 45, 48

Documents

Uvod v psihologijo prehrane - Biotehniška fakulteta, …...sprejet sklep, da se učbenik Uvod v psihologijo prehrane uporablja kot učbenik za študente prvostopenjskega univerzitetnega