Uvod v geografijo

8/16/2019 Uvod v geografijo

http://slidepdf.com/reader/full/uvod-v-geografijo 1/90

Uvod v geografijo

dr. Katja Vintar Mally



Uvod v geografijo

Osnovne opredelitve





Predmet geografije

veda o Zemljinem površju, ki preučuje razširjenost, vplive in

soodvisnost tistih naravnih in družbenih pojavov, ki sodelujejo pri

oblikovanju Zemljinega površja kot celote in njegovih posameznihdelov;

ni zgolj opisovanje, ampak pojave preučujemo oziroma

raziskujemo;

geografsko raziskovanje Zemljinega površja je vzročno inrazvojno (genetično);

s preučevanjem posameznih vrst pojavov na Zemljinem površju

se ukvarjajo tudi druge vede - geografija uporablja nekateranjihova spoznanja za razlago Zemljinega površja;

Zemljino površje ni le skupek (seštevek) naravnih indružbenih pojavov potreba po geografiji kot

KOMPLEKSNI VEDI!



Zemljino površje kot predmet geografije se lahko pojmuje na

več načinov, in sicer kot:

geosfera – tesno prepletanje in součinkovanje sfer: litosfera (trden zunanji

kamninski ovoj);

atmosfera (ozračje);

hidrosfera (vodovje);

biosfera (živa bitja);

+ pedosfera (prsti) in

antroposfera (?)

pokrajina – kot prostor in pejsaž;celovito ozemlje s prevlado ene ali večpokrajinskih prvin (svojski značaj, videz);



geografsko okolje – splet naravnega okolja

(površje, vodovje, podnebje, prsti, rastlinstvo, živalstvo) inčloveške družbe kot preoblikovalca naravnega okolja;

geografski prostor …



Delitve moderne geografije

Geografija

Splošna geografija Regionalna geografija

Fizična

geografija

Družbena

geografija



Splošna (obča) geografija

raziskuje posamezne pojave na celotnem Zemljinem površju in

išče splošne zakonitosti:

analitičen značaj & horizontalni pristop

najmočnejše monsunske padavine

hladen, suh zraktopel, vlažen zrak



PODNEBNI TIPI NA PRIMERU AZIJE(po Köppen-Geiger)



obsega fizično in družbeno geografijo:

Fizičnageografija

• matematičnageografija,

• geomorfologija,• klimatogeografija,

• hidrogeografija,

• pedogeografija,

• biogeografija

(fitogeografija &zoogeografija).

Družbena geografija

• geografija

prebivalstva,

• geografija naselij,• ekonomska

geografija,

• političnageografija,

• historičnageografija.

zgodovina geografije



Splošna geografija Fizična geografija

MATEMATIČNA GEOGRAFIJA

preučuje Zemljo kot nebesno telo – njenoobliko, velikost, gibanja, posledice gibanj;

pomembne ugotovitve za

razlago klimatskih razmer

(npr. letni časi, toplotni

pasovi …), fizikalnih procesovna Zemlji, orientacijo,

kartografske prikaze itd.

raziskuje naravne pojave in procese, ki oblikujejo pokrajino;

posamezne discipline se osredotočajo na določene naravne pojave,vendar le kot sestavne dele sicer enotnega geografskega okolja.

astronomija



GEOMORFOLOGIJA

preučuje relief (oblikovanost Zemljinega

površja) – reliefne oblike in geomorfološkeprocese (razširjenost in nastanek reliefnih oblik,tipi reliefa, endogeni in eksogeni procesi);

v pokrajini tolmači relief zgolj kot eno odkomponent, tesno povezano z ostalimi

pokrajinotvornimi dejavniki.

geologija

KLIMATOGEOGRAFIJA

preučuje podnebje (povprečne vremenske

razmere v daljšem obdobju) in vplivpodnebnih dogajanj na procese v pokrajini

(podnebni pasovi, podnebni tipi, spreminjanje

podnebja …).

meteorologija



HIDROGEOGRAFIJA

preučuje hidrosfero (vodovje) – lastnosti morij

in kopenskih voda, dinamiko vodnih mas tersoučinkovanje z drugimi elementi geografskegaokolja;

geografija morij (oceanografija) + hidrogeografija

kopenskih voda (tekoče vode – potamologija,

jezera – limnologija, ledeniki – glaciologija,

podzemne vode – hidrogeologija).

hidrologija

PEDOGEOGRAFIJA

preučuje prsti (razporeditev različnih tipov prstiter vzroke in posledice razporeditve) v

medsebojni povezavi z naravnimi dejavniki in

delovanjem človeka v pokrajini.

pedologija



BIOGEOGRAFIJA

preučuje medsebojne zveze med živimi bitji

in njihovim življenjskim okoljem – razporeditev organizmov na Zemlji;

fitogeografija – geografija rastlinstva;

zoogeografija – geografija živalstva;

fizična antropogeografija – človek kotnaravno bitje;

povezanost z drugimi geografskimi dejavniki

na primer biomi: značilne biocenoze (fitocenoze in zoocenoze) +

podnebne razmere + prstene razmere.

botanika

zoologija



Splošna geografija Družbena geografija

GEOGRAFIJA PREBIVALSTVA demogeografija preučuje prostorsko

razmeščenost, razvoj in sestavo prebivalstva

(naravno in selitveno gibanje, narodnostna in

religiozna sestava, starostna sestava ipd.) kot

pokrajinotvornega dejavnika.

obravnava Zemljino površje kot življenjski prostor človeka, ki se

prilagaja naravnim razmeram in hkrati spreminja naravno okolje;

se osredotoča na odnose med naravo in družbo (vpliv narave nadružbo, prilagajanje družbe naravnemu okolju, preoblikovanjenaravnega okolja in raba virov okolja za potrebe družbe);

součinkovanje naravnega okolja in delovanja družbe kulturnapokrajina;

razhajanja v členitvah družbene geografije.

sociologija

etnologija

demografija



GEOGRAFIJA NASELIJ

preučuje naselja (podeželska in mestna) – lega,

razporeditev in gostota človekovih naselbin ternjihova fiziognomija (videz), funkcija (vloga) in

geneza (nastanek, razvoj) kot sestavni del

pokrajine;

urbana geografija – mestna geografija.

urbanizem

EKONOMSKA GEOGRAFIJA

gospodarska geografija ali geografija dela

preučuje dejavnike, rezultate in učinke

človekovega dela v pokrajini (odnosi medgospodarstvom ter naravnimi in družbenimirazmerami, gospodarska območja …);

agrarna geografija, industrijska geografija,

geografija prometa, geografija turizma,

geografija oskrbe, geografija izmenjave dobrin

ekonomija ipd.



POLITIČNA GEOGRAFIJA

preučuje političnoteritorialne, upravno-

politične enote in politični razvoj družbeter njihov vpliv na razvoj pokrajin;

geopolitika

politologija

HISTORIČNA GEOGRAFIJA

zgodovinska geografija skuša rekonstruirati(zlasti družbeno)geografske razmere v

določenem zgodovinskem obdobju;

obravnava sedanjega geografskega stanja kot

posledice zgodovinskega razvoja (zgodovinskeostaline v sedanji pokrajini);

“most” med geografijo in zgodovino.



Delitve moderne geografije

Geografija

Splošna geografija Regionalna geografija

Fizična

geografija

Družbena

geografija



Regionalna geografija

na sintetičen način (z uporabo in povezovanjem spoznanj posameznihgeografskih disciplin) raziskuje Zemljino površje ali njegoveposamezne dele;

tradicionalna regionalna

geografija – idiografski,

deskriptivni značaj(opisovanje in pojasnjevanje

individualnosti,

neponovljivosti posameznih

regij) ter velik pomen

izdvajanja regij – regionalizacije;

“nova” regionalna geografija – odraz potreb po sintetičnemgeografskem pristopu in regionalnih preučitvah (usmerjenostv delovanje v pokrajini in reševanje kompleksnih problemov),

ki temeljijo na novih konceptih.



REGIONALIZACIJA IN POJEM REGIJE

regionalizacija delitev, členitev Zemljinega površja na regije

(načeli posebnosti in posamičnosti): težavno določanje meja zaradi prehodnosti pokrajinotvornih

sestavin;

≠ tipizacija (členitev ozemlja na tipe glede na izbranopokrajinotvorno prvino – načelo podobnosti)

regija je del Zemljinega površja, ki …

razlike med prvotnim in novim pojmovanjem regije!

vrste regij glede na izhodišča regionalizacij:

naravne ali fiziognomske regije;

homogene regije;

funkcijske ali nodalne regije;

upravne regije;

identitetne regije.



vrste regij glede na velikost:

makroregije;

mezoregije; mikroregije.



Dvojnosti (dualizmi) v geografiji

splošna geografija : regionalna geografija

izhajajoč iz predmeta geografskega raziskovanja,

že v antičnem obdobju geographia generalis vs. geographiaregionalis,

fizična geografija : družbena geografija

izhajajoč iz delitve znanosti na naravoslovne in družboslovne,

nesprejemljivost strogega ločevanja – pozivi k monističnigeografiji ,

determinizem : posibilizem

izhajajoč iz dojemanja odnosov med naravnim okoljem

in družbo,



odločilen vpliv naravnega okolja na razporeditev prebivalstva,njegove dejavnosti in način življenja (npr. Friedrich Ratzel) vs.človekova sposobnost prilagajanja naravnim razmeram innjihovo izkoriščanja glede na zmožnosti in potrebe družbe(npr. Vidal de la Blache),

nomotetični pristop : idiografski pristop

izhajajoč iz metodološkega pristopa

nomotetični

(obča geografija)

idiografsko-deskriptivni

(regionalna geografija)

sintetični

analitični

Dihotomije metodoloških pristopov v geografiji



Vloga in pomen geografije

znanstveni pomen

izhajajoč iz geografije kot kompleksne in sintetične znanstvenevede ter predmeta njenega preučevanja,

aplikativni pomen

reševanje kompleksnih izzivov v pokrajini (regionalnoplaniranje, prostorsko planiranje, varstvo okolja in narave,

regionalni razvoj, razvoj gospodarskih dejavnosti (npr. turizem,

promet, kmetijstvo …), upravljanje virov okolja, trajnostnirazvoj, političnogeografski, demografski in socialni izzivi …),

vzgojni in izobraževalni pomen

poznavanje domačega kraja, domovine in sveta, vzgojageografskega mišljenja, poučevanje o medsebojnemodnosu med človekom in naravnim okoljem ter funkcijskiorganizaciji prostora.



Literatura za nadaljnji študij

Vrišer, I., 2002. Uvod v geografijo. 7. izd. Ljubljana, Filozofskafakulteta, Oddelek za geografijo, 414 str. – poglavje “1. Osnovnipojmi o geografiji”

Vresk, M., 1997. Uvod u geografiju. Razvoj, struktura,

metodologija. 1. izd. Zagreb, Školska knjiga, 304 str. – poglavje

“Metodološki sustav geografije”

Drozg, V., 2004. Regija – kontekst ali koncept spoznavanja

pokrajine. V: Drozg, V. (ur.). Teorija in praksa regionalizacije

Slovenije. Maribor, Pedagoška fakulteta, str. 16-24.

Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F.,Orožen Adamič, M. (ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU,451 str. – opredelitve posameznih pojmov



Uvod v geografijo

Zgodovina geografije




1. Razvoj geografije do19. stoletja

2. Razvoj moderne

geografijePredantično in antičnoobdobje

Obdobje srednjegaveka

Obdobje velikihgeografskih odkritij

Geografija v 18.stoletju

3. Razvojgeografije po drugi

svetovni vojni –

„nova“ geografija



1 – Razvoj geografije do19. stoletja

obdobje klasične geografije:

opisovanje posameznih delov sveta (kje je kaj in ne zakaj je tam)

– horografije,

opisovanje Zemlje kot nebesnega telesa – kozmografije,

ugotavljanje matematičnogeografskih dejstev,

izdelovanje čim bolj natančnih kart sveta …

spremljanje napredka v posameznih obdobjih na področju:

poznavanja Zemljinega površja,

kartografije,

vsebine in metodologije geografske vede.



Predantično obdobje

čas najstarejših civilizacij (sumerska, babilonska,

asirska, egipčanska, indijska, kitajska …);

geografsko znanje omejeno na teritorije lastnih

držav + trgovski in kulturni stiki ter prometnepovezave s sosednjimi območji (prednost pomorskih

civilizacij!); prva karta sveta;

preproste in slikovite predstave o Zemlji …

Babi lonsk a karta sveta

Predstava o Zemlj i

pr i star ih Indi jc ih



Antično obdobje

GRŠKI GEOGRAFI

filozofsko ukvarjanje z geografskimi vprašanji –

npr. TALES iz Mileta in PITAGORA

(je Zemlja plošča ali krogla?);

ANAKSIMANDER (6. stol. pr. n. št.)– verjetno

prva objava pregledne karte takrat znanega

sveta (t.j. ekumene);

antična geografska spoznanja (utemeljena na predantičnih) kot

osnova za razvoj srednjeveške in sodobne geografije; znatni uspehi pri meritvah Zemljinega obsega, določanju Zemljine

oblike, izrisovanju kart sveta, poznavanju in opisovanju Starega

sveta, prizadevanjih za znanstven pristop in kritičnost ...

Rekonstrukc i ja Anaksim androvekarte sveta



HEKATEJ – logograf, karta sveta;

HERODOT (5. stol. pr. n. št.) – popotnik,

logograf, oče geografije (?) in zgodovine;

ARISTOTEL (4. stol. pr. n. št.) – zanimanje

za geografske probleme s fizikalnega in

astronomskega vidika (težnost, obseg Zemlje,

potresi, temperaturni pasovi, zagovornikgeocentričnega sistema itd.);

vojaški pohodi ALEKSANDRA VELIKEGA

(4. stol. pr. n. št.):

meritve razdalj (bematisti), raziskovalne odprave,

boljše poznavanje Srednje in Jugozahodne Azije,

ohranjanje stikov med pokrajinami po razpadu imperija.

Rekons truk cija Hekatejeve

karte sveta



ERATOSTEN (3. stol. pr. n. št.):

pojem “geografija”,

ocene obsega naseljenega sveta,

meritev meridianskega loka,

zasnova koordinatnega sistema,

izdelava karte sveta …

HIPARH (2. stol. pr. n. št.)– astronom,

kritik Eratostena,

zahteva natančnejšedoločevanje zemljepisne

dolžine in zemljepisne

širine.

Eratostenovakarta sveta



RIMSKI GEOGRAFI

več pozornosti podrobnim opisom dežel in poti (kopenskih in

morskih) ter meritvam razdalj za praktične namene;

POSEIDONIJ – vplivna ocena obsega Zemlje;

STRABO (63 pr. n. št.–36 n. št.) –

„Geografija“ v 17 knjigah (horografijatakratnega sveta in zbirka dotedanjega

geografskega znanja);

MARINUS iz Tira (okrog 100 n. št.):

astronom,

oče matematične geografije,

geografska karta sveta na podlagi geografske

koordinatne mreže (ni ohranjena, podatke uporabiPtolomej) – razvlečenost v smeri vzhod-zahod.



PTOLOMEJ (85–170 n. št.) –

najboljši antični geograf,

„Geographike hyphegesis“

v osmih knjigah,

karta sveta (razvlečenostV-Z bližina Azije?),

geocentrični sistem.

Ptolom ejeva karta sveta

itinerariji (shematičniprikazi rimskih cest),

kot npr. Tabula

Peutingeriana.

Tabul a Peutingeriana – izsek s Sloveni jo



Obdobje srednjega veka

kartografsko in geografsko nazadovanje vplivi zgodnjega

krščanstva: prevlada meniških kart (zlasti T–O karte),

obuditev nazorov o Zemlji kot plošči,

upad mobilnosti in povezav z vzhodom,

religiozna kozmografija namesto znanstvenih

pristopov ...

izstopajoč pomen arabske geografije:

prevodi antičnih knjig,

astronomske meritve in izboljšave merilnih naprav,meritve ozemlja in izdelava karte sveta (npr. Al Hvarizmi),

potopisi s potovanj (npr. Ibn Batuta, Ibn Kaldun),

Primer T —O karte



Is lams ki trgovski svet



Al Idrisi – karta sveta in 70 podrobnih kart naseljenega sveta,

postopno oživljanje evropskega geografskegaznanja od 12. stoletja dalje normanski pohodi,

križarske vojne, stiki z Arabci, potovanja v Azijo

Marco Polo (1254–1324): poročila o popotovanjupo Aziji,

Tabula Ro geri ana (1154)

Marco Polo



portolani – portolanske/pomorske karte s

prikazom obalne črte, pristanišč, kompasnihsmeri plovbe, razdalj med pristanišči;

hodženija – potopisi ruskih trgovcev;

prvi globus – Martin Behaim (1492).

Anon imni porto lan Sredozemskega mo rja(okro g 1320 do 1350)

Prvi g lob us (1492)



Obdobje velikih geografskih odkritij

15.–18. stoletje: iskanje novih poti v Azijo (strateški in

gospodarski razlogi) in raziskovanje notranjosti celin;

portugalsko iskanje nove poti v Indijo – obplutje Afrike

(Bartolomeo Diaz, Vasco da Gama – 1498 dosežen cilj) –

pozneje napredovanje v JV Azijo, na Kitajsko in Japonsko;

iskanje direktne, zahodne poti v Indijo (Krištof Kolumb – od1492 dalje) raziskovanje obal Severne in Latinske Amerike,

postopno prodiranje v notranjost celin (npr. Cabot, Verrazzano,

Vespucci, Cortes, Pizzaro …) + obplutje Južne Amerike(Ferdinand Magellan – prvo objadranje sveta);

rusko prodiranje v Sibirijo in na Daljni vzhod (npr. Timofejevič,Dežnev, Habarov, Atlasov …);

iskanje severne pomorske poti v Azijo (proti Z in V – Angleži,Nizozemci);

raziskovanje južnih morij in „terre australis“ (npr. Drake,Tasman) ipd.



zlato obdobje kartografskega razvoja izboljšani merilniinstrumenti in metode (npr. „iznajdba“ triangulacije – Willebrord

Snellius);

NEMČIJA: Martin Waldseemüller (1470–1520; karta Novega

sveta z „Ameriko“);

Waldseemüllerjeva Universalis Cosmographia (1507)



NIZOZEMSKA (središče od sredine 16. stoletja): Gerhard

Mercator (1512–1594; oče moderne kartografije Mercatorjeva

matematična projekcija, izdelava globusov, kart, atlasov itd.) in

Abraham Ortelius (1527–1598; prvi moderni atlas);

Mercator jeva projekci ja

Mercatorjeva karta Evro pe



ITALIJA, RUSIJA

FRANCIJA:

Nicolas Sanson (1600–1677; atlasi),

Giovanni Domenico

Cassini (1625–1712;

izdelovanje topografske karte

Francije) in drugi meritve

meridianskega loka,

triangulacijske meritve,

prizadevanje za

matematičnogeografsko

točnost kart, uvedba načelaprikazovanja ugotovljenih

dejstev, v 18. stoletju šeuvedba črtkanja zaprikazovanje reliefa …

Sanson ova karta Severne Amerik e (1650)

Giovanni

Domenico

Cassin i



v primerjavi s kartografijo in raziskovanji počasnejši razvoj

geografske vede:

pretežno kozmografije (npr. Sebastian Münster (1489–1552)– pomen dela „Cosmographia“ za oživljanje evropske geografijev 16. stoletju), horografije in potopisi, a tudi historičnegeografije nekaterih dežel (Nemčija, Anglija, Italija);

poglabljanje astronomskih spoznanj (Kopernik, Kepler) terznanja o vremenu, vetrovih, morskih tokovih, magnetnih

motnjah, plimovanju, kamninah …

Sebastian Münster in njegova Cosmographia (1544)



BERNHARD VARENIUS (1622–1650)

– predhodnik moderne geografije

razlikovanje med regionalno in

občo geografijo soodvisna dela

celote;

delitev geografije na fizično indružbeno;

zavračanje deskriptivnosti; moderni pogledi na geografijo v

delu „Geographia generalis“(1650);

heliocentrični pogled na svet,poskusi razlaganja planetarnega

kroženja zraka, vpliva geografskeširine na ogrevanje Zemlje, uporabaprimerjalne metode …

Geograph ia Generalis



Geografija v 18. stoletju

nadaljevanje velikih

raziskovalnih odprav(notranjost celin, polarna

območja, razbitje mita o „terriaustralis“ – James Cook …);

osamosvajanje kartografske

vede (izdelava kart večjihmeril za ozemlja posameznih

držav, nove matematičneprojekcije,

iznajdba

izohips in črtk,uvedba

senčenja …);

Karta Avstr ali je in Nov e Zelandije

(Valentij n, 1726)

Uporaba izobat – reka Merwede

(Cruquiu s, 1730)



umeščanje geografije v sistem znanosti, koristi od novih

geografskih raziskovanj in razvoja naravoslovnih znanosti, vpliv

idealističnih filozofskih nazorov:

Mihail Vasiljevič Lomonosov (1711–1765) – ruski geograf in

naravoslovec – organizacija raziskovalnih odprav in napredno

razlaganje pojavov;

Immanuel Kant (1724–1804 ) – pomemben vpliv na razvojmoderne geografije, zlasti s „Physische Geographie“ (1802)

obča in regionalna geografija kot dva delacelote;

ločevanje fizične geografije in antropologije

oziroma fizične in drugih vej geografije;

razjasnitev odnosa med geografijo in

zgodovino;

pomembni pedagoški poudarki. Immanuel Kant





2. Razvoj moderne






svetovni vojni –




2 – Razvoj modernegeografije

nadaljevanje raziskovanja notranjosti Novega sveta (npr. Bruce, Park,

Livingstone, Stanley v Afriki; Humboldt v Latinski Ameriki ipd.) ter

gorskih in polarnih območij (npr. Ross, Amundsen, Nansen, Peary,Scott idr.) gospodarski, politični in znanstveni interesi;

hiter napredek kartografije (izboljšave meritev, iznajdbe v tiskarstvu,povečan interes javnosti, podpora vojske in države …) topografske

karte, pregledne karte, atlasi …

usihanje potreb po klasični geografiji spremenjeno pojmovanjegeografije, institucionalizacija vede – izredno pomembno obdobje v

razvoju geografske vede (1800–1950);

utemeljitelja: Carl Ritter in Alexander von Humboldt



ALEXANDER VON HUMBOLDT (1769–1859)

naravoslovec, popotnik, geograf;

materialistični nazor (ne zahaja vdeterminizem!);

opazovanje, meritve, primerjave iskanje

vzročnih odnosov in zakonitosti;

povezovanje pojavov v celoto – geografija

kot neodvisna in enotna veda!

utemeljitelj moderne fizičnegeografije (zlasti raziskave s

področja klimatogeografije inbiogeografije);

“Kosmos” in druge temeljnegeografske razprave.

Humbold tov

avtop ortr et (1815)

Humb oldtova karta izoterm



CARL RITTER (1779–1859)

geograf, zgodovinar, teolog;

vodja prve nemške katedre zageografijo (Berlin);

bolj naklonjen idealističnemu nazoru(deterministične ideje – vpliv fizično-

geografskih značilnosti na materialni in

duhovni razvoj prebivalcev?);

zagovornik eksperimenta in opazovanja ter

induktivne metode preučevanje vzročnih odnosov inzakonitosti geografija kot empirična znanost;

sintetično preučevanje prostorskih enot kot naloga geografije; vplivna zbirka 19 knjig „Die Erdkunde, im Verhältniss zur Natur

und zur Geschichte des Menschen “;

utemeljitelj moderne družbene in regionalne

geografije.

Carl Ritter



Moderna geografija v izbranih

geografskih šolah

NEMŠKA GEOGRAFSKA ŠOLA

dediščina Humboldta in Ritterja,

prvo geografsko društvo – „Gesellschaft fűr Erdkunde zu Berlin”(1828),

ustanavljanje geografskih kateder (Berlin (1820), Leipzig

(1871), Halle (1873), od 1874 na vseh državnih univerzah),

dualizem fizične geografije in antropogeografije,

velik vpliv na geografske šole po svetu!

razvoj geografije v okviru institucij: univerze, geografska društva,mednarodno povezovanje, znanstvene revije …;

ločevanje geografije od drugih ved, vplivi različnih filozofskihnazorov ...



FRIEDRICH RATZEL (1844–1904)

podpora nemški ekspanzionistični politiki,

utemeljitelj antropogeografije in geografskega

determinizma: „Anthropogeographie“, in „PolitischeGeographie “ – koncept Lebensrauma,

prevzemanje idej v environmentalizem

(E. Huntington, E. C. Semple).

FERDINAND VON RICHTHOFEN (1833–1905)

geografija kot horološka veda (horologizem razdelaHettner ), možnost premostitve dualizma shorološkim načelom (sinteza & analiza, idiografski &

nomotetični pristop).

ALFRED HETTNER (1859–1941)

favoriziranje regionalne geografije (geografija je

horološka veda o Zemljinem površju preučevanje

po horoloških enotah).



FRANCOSKA GEOGRAFSKA ŠOLA

prva katedra (skupna z zgodovino) na Sorboni (1809), druge po letu

1892,

prvo geografsko društvo (najstarejše na svetu!) – „Société deGéographie de Paris“ (1821),

geografija sprva v senci zgodovine, v drugi polovici največji napredekdružbene in regionalne geografije

PAUL VIDAL DE LA BLACHE (1845–1918) in sodobniki regionalnogeografska zbirka „Géographie universelle“,

géographie humaine naj bi preučevala človeka innjegov odnos do okolja – „genre de vie“ je rezultatprilagajanja okolju posibilizem,

do druge svetovne vojne poudarjen zgodovinsko-

geografski pristop in preučevanje na regionalni osnovi,pozneje močnejše osamosvajanje disciplin obče geografije.



BRITANSKA GEOGRAFSKA ŠOLA

prvo geografsko društvo – „Royal Geographical Society in London“(1830),

povezanost geografije z geologijo (podrejen položaj!), uveljavitev nauniverzah v 80. letih 19. stoletja (Oxford – 1887, Cambridge – 1888),

vpliv nemške in francoske geografije, veliko regionalnih študij,poudarek na aplikativnosti (npr. P. Geddes, D. L. Stamp).

AMERIŠKA GEOGRAFSKA ŠOLA

povezave s statistiko („American Geographical and Statistical Societyof New York“ – 1851) in geologijo, poudarek na fizični geografiji,

WILLIAM MORRIS DAVIS (1850–1934) – začetnik ameriškemoderne geografije („Association of American Geographers“ – 1904),

nove usmeritve na začetku 20. stoletja: regionalna geografija,historična geografija, preučevanje funkcijske organizacijeprostora, ekološka smer (environmentalizem, human ecology).

Š



RUSKO-SOVJETSKA GEOGRAFSKA ŠOLA

1880–1914: „zlato obdobje“ ruske moderne geografije;

sovjetski ideološki vplivi po letu 1930 delitev na fizično geografijo

(najpomembnejša!) in ekonomsko geografijo = dve geografiji

preobrat sredi 20. stoletja:

neuspešni pozivi k enotnigeografiji (npr. S. A. Anučin),

preusmeritev v ekonomske

študije,

povratek sinteznih študij(ekonomskega pomena) in

zmanjšanje dominantnostifizične geografije.





2. Razvoj moderne






svetovni vojni –




3 – Razvoj geografije po drugisvetovni vojni – „nova“ geografija

posledica napredka v znanosti in tehniki ter potreb prakse, kritika

konceptov moderne geografije:

kritika ekscepcionalizma (od 1953 Fred K. Schaefer in somišljeniki),

potrebe po raziskovanju funkcijske organizacije prostora, aktualnih

procesov, smotrne rabe in varovanja naravnih virov ter življenjskegaokolja,

pozitivizem in kvantitativna revolucija v geografiji,

behaviorizem v geografiji,

ekološki pristopi v geografiji,

humanistični pristopi v geografiji,

strukturalizem v geografiji.




Vrišer, I., 2002. Uvod v geografijo. 7. izd. Ljubljana, Filozofska

fakulteta, Oddelek za geografijo, 414 str. – poglavje “2. Zgodovinageografije”

Vresk, M., 1997. Uvod u geografiju. Razvoj, struktura,

metodologija. 1. izd. Zagreb, Školska knjiga, 304 str. – zgodovinski

poudarki iz vseh poglavij

Unwin, T., 2004. The Place of Geography. Harlow, Longman, 273

str. – zgodovinski poudarki v poglavjih od 3 do 7



Uvod v geografijo

Razvoj slovenskegeografije



1 – Razvoj slovenske geografije dozačetka 20. stoletja

zgodnji prikazi slovenskega ozemlja na kartah tujih avtorjev:

Tabula Peutingeriana;

PIETRO COPPO (1469-1556) – ne le kartograf, tudi horograf

(De toto orbe, De summa totius orbis, Portolano, Del sito de

Listria) Piranski kodeks;

Razvoj do 17. stoletja

Ptolomejeva karta sveta;

Coppova k arta

Istr e (1525)

Coppova k arta

sv eta (1524)



Sebastian Münster –

„Opis vse Ilirije“ (1552);

Bologninus Zalterius –

„Vojvodina Kranjska sSlovensko marko“ (1569);

August Hirschvogel,

Wolfgang Lazius,

Ioannes Sambucus – objava in povzemanje kart

v atlasih Abrahama

Orteliusa in Gerharda

Mercatorja;

M ű nstrova karta „Descriptio totius Illyridis“ (1552)

Zalteriusova karta „DucatusCarnio l iae una cum Marchia

Windorum“ (1569)



prvi geografski opisi slovenskih avtorjev:

BENEDIKT KURIPEČIČ (1490–?) – najstarejši potopis po

Balkanu (1531) z zgodovinskimi, geografskimi in etnografskimi podatki;

ŽIGA HERBERSTEIN (Sigismund Herberstein; 1486–1566) –

„Moskovski zapiski“ (1549; v Zahodni Evropi med prvimipodrobnejšimi poročili o ruski državi) in karta „Moscovie“.

Herberste in v rusk i opraviHerbersteinova „Moscovia“ (1549)



pomembni prikazi avstrijskega kartografa

Georga Matthäusa Vischerja – „Topographia Ducatus Stiriae“ – Topografija

Štajerske s karto Štajerske (1681)

JANEZ VAJKARD VALVAZOR (1641-1693) –

polihistor, prvi uveljavljen slovenski kartograf „Topografija Kranjske“ (1679) in „Topografija Koroške“ (1681);

„Slava vojvodine Kranjske“(1689) z več kartami in skicami;

študija o Cerkniškem jezeru

članstvo v angleški Kraljevidružbi.

Bakro rez Celja iz

Vischerjeve Topo grafi je

Štajerske (1681)

Slovenska geografija v 17. stoletju

Karta Cerkniškega jezera izValvaso rjeve Slave

voj vod ine Kranjsk e (1689)



Johann Baptista Homann: „Karta Štajerske“

in „Karta vojvodine Kranjske s Slovenskomarko in Istro“ (po Valvasorjevih podatkih);

FRANC ANTON PL. STEINBERG (1684–1765)

– karta notranjskih cest (1720; ena prvih

tematskih kart), kranjskih in štajerskih rek,idrijskega rudnika …

JANEZ DIZMA FLORJANČIČ(1691-po 1757?) –

„Horografska karta vojvodineKranjske“

Homannov a karta vojvo dine

Kran jske s Slovensko m arko in

Istro (1716 –1724)


Izsek iz Florjančičeve Horografske

karte vojv odin e Kranjsk e (1744)



FERDINAND AVGUŠTIN HALLERSTEIN (1703–1774) –

astronom, matematik, misijonar – delovanje na Kitajskem;

udejstvovanje francoskega raziskovalca BALTAZARJA HACQUETA

(1739–1815) – „Oryctographia carniolica“ (1779) z zemljevidomKranjske (slovenska krajevna imena!);

pomemben prikaz slovenskega ozemlja na jožefinskihzemljevidih (1763–1787) v merilu 1 : 28.000.

Izsek jožefinskega zemljevida – Ljubl jana z Golovc em



slovenski raziskovalci daljnih dežel:

FRIDERIK BARAGA (1797–1868)

– območje severnoameriških Velikih jezer in tamkajšnji Indijanci;

IGNACIJ KNOBLEHAR (Abuna

Soliman; 1819–1858) – območja obBelem Nilu (geografska, etnološka,meteorološka in hidrografskaopazovanja) in drugi misijonarji;

JANEZ KLANČNIK – porečje Uele;

ANTON EDVARD ČIŽMAN (1821–1874) – Severna Amerika in

druge celine;


Baragov „Popis navad in sadershanjaIndijanov Polnozhne Amerike“ (1837)

Frider ik B araga Ignaci j K noblehar



HENRIK FREYER (1802–1866) – naravoslovec, „Zemljevidvojvodine Kranjske“ 1 : 115.000 (nemška in slovenska imena);

DRAGOTIN DEŽMAN (Karl Deschmann; 1821–1889) –

raziskovanje podnebja, sledov poledenitve, „Notranjske gore inCirkniško jezero“ …;

VINCENC KLUN (1823–1875) – pomemben šolski geograf, številniučbeniki in statistični prikazi;

BLAŽ KOCEN (1821–1871) –

šolski geograf in kartograf –

učbeniki, stenski zemljevidi,atlasi za osnovne, srednje in

strokovne šole (43 nemških izdaj atlasov in mnogi prevodi!);

Blaž Kocen in današnjiavstr i jski at las



PETER KOZLER (1824–1879)

„Zemljovid

slovenske dežele inpokrajin“ (1853) vmerilu 1 : 576.000,

s slovenskimi

narodnostnimi

mejami in

slovenskimi imeni,

„Kratek slovenskizemljopis“ (1854).

„Imenik mest,

tergov in krajev,

zapopadenih v

Zemljovidu slovenske

dežele“ (1864),



MIHAEL PETERNEL (1808–1884) – razprave

s temeljitim geografskim opisom Kranjske;

JANEZ JESENKO (1838–1908) – „Občnizemljepis“ (1873) in „Prirodoznanskizemljepis“ (1874) – prvi geografski učbeniki vslovenščini in hkrati klasična dela slovenskegeografije;

ALEKSANDER JURIJ SUPAN (1847–1920) – nemško-slovenski geograf, univerzitetni

profesor, pisec učbenikov in razprav,urednik „Petermanns Mitteilungen“ …;

FRAN OROŽEN (1853–1912) – „Metodikazemljepisnega pouka“ (1891), večučbenikov, prvi globus v slovenščini,

„Vojvodina Kranjska“ itd.



vloga SLOVENSKE MATICE (od 1864 dalje) zgodovinsko-

geografska zbirka „Slovenska zemlja “ (1892–1926):

ponatis Kozlerjevega zemljevida,

„Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska“ (Simon Rutar; 1892),

„Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra“ (Simon Rutar; 1896),

„Beneška Slovenija“ (Simon Rutar; 1899),

„Vojvodina Kranjska“ (Fran Orožen; 1902),

„Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice“ (Ferdinand Seidl;1907),

„Vojvodina Koroška“ (Matko Potočnik; 1909),

„Slovenska Štajerska in Prekmurje“ (Franc Kovačič; 1926).

„Zemljevid slovenskega ozemlja “ (1921);

številne podrobnejše geografske študije, kot npr. Ferdinand Seidl

(seizmološke in klimatološke, rastlinstvo Alp), Josip Kožuh,Henrik Tuma, Dragotin Lončar, Josip Cerk, Vinko Šarabon …



2 – Razvoj slovenske geografije v20. stoletju

1919/1920 ustanovitev ljubljanske univerze – institucionalizacija

slovenske geografije:

ARTUR GAVAZZI – 1920 imenovan za prvega rednega profesorja

študija geografije v Sloveniji (v Ljubljani poučuje do 1927);

1921 v okviru Filozofske fakultete ustanovljen Geografski

inštitut in organizirana prva predavanja;

1922 študenti in diplomanti ustanovijo Geografsko društvo

Slovenije (Valter Bohinec, Roman Savnik, Franjo Baš, Ivo Rubič indrugi) ter objavljati pomembna znanstvena dela;

1925 začne izhajati „Geografski vestnik “, glasilo Geografskegadruštva Slovenije;

1927 vodstvo in predavanja prevzame ANTON MELIK.

Razvoj do konca druge svetovne vojne

ANTON MELIK (1890–1966)



ANTON MELIK (1890–1966)

predstojnik Oddelka za geografijo (1927–1960),

predsednik Geografskega društva Slovenije (1927–

1957), urednik Geografskega vestnika (1928–1957)in Geografskega zbornika, leta 1946 spodbudi

ustanovitev Geografskega inštituta pri SAZU (vodiga do 1966) in Zemljepisnega muzeja Slovenije,

rektor ljubljanske univerze (1946–1950),

akademik …; več kot 400 del (31 knjig) z vseh področij

geografije;

temeljna dela:

„Slovenija“ (1934) – obča geografija; „Slovenski alpski svet“ (1954),

„Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino“ (1957),

„Posavska Slovenija“ (1959) in

„Slovensko primorje“ (1960).

SVETOZAR ILEŠIČ (1907–1985)



SVETOZAR ILEŠIČ (1907–1985)

vodilni geograf za Melikom – nasledi ga na vidnih

funkcijah: predstojnik Oddelka za geografijo

(1960–1963), predsednik Geografskega društvaSlovenije, upravnik Geografskega inštituta priSAZU (1967–1981) ter tudi upravnik Inštituta zaraziskovanje krasa (1973–1976), prorektor

ljubljanske univerze, akademik …;

več sto del (11 knjig) s področja fizične indružbene (zlasti ekonomske) geografije terregionalne geografije (Slovenije in sveta!),

izstopajoče pedagoško delo (učbeniki) inzavzemanje za enotno geografijo;

temeljna dela:

„Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem“ (1950),

„Pogledi na geografijo“ (1979),

regionalnogeografski učbeniki …



ODDELEK ZA GEOGRAFIJO FF UL

nadaljevanje tradicije znanstveno-raziskovalnega in pedagoškegadela (od 1919/1920);

nenehna kadrovska krepitev od 60. let dalje – novi fakultetni učiteljiin sodelavci (Vladimir Klemenčič, Igor Vrišer, Marjan Žagar, DarkoRadinja, Vladimir Leban, Jakob Medved, Ivan Gams, Mirko Pak, Jurij

Kunaver in mlajše generacije) povečanje obsega znanstvenegadela in preoblikovanje dodiplomskih in podiplomskih študijskihprogramov (zadnjič z 2008/2009);

znanstvena revija DELA (od 1985)

in zbirka znanstvenih monografijGeograFF (od 2008);

osrednja slovenska geografska

knjižnica, raziskovalni center …;

več na http://geo.ff.uni-lj.si

Slovenska geografija po drugi svetovni vojni

GEOGRAFSKI INŠTITUT ANTONA MELIKA ZRC SAZU

http://geo.ff.uni-lj.si/







GEOGRAFSKI INŠTITUT ANTONA MELIKA ZRC SAZU

ustanovljen leta 1946, od 1976 poimenovan po prvem predstojniku;

GIAM-u leta 2002 priključijo Inštitut za geografijo (ustanovljen

1962) in Zemljepisni muzej (ustanovljen 1946);

9 organizacijskih enot, več kot 30 sodelavcev in sodelavk z vsehpodročij geografije;

znanstvena revija Acta Geographica Slovenica/Geografski

zbornik (po 2003 združeni Acta Geographica/Geografski zbornik(1952–2002) in Geographica Slovenica (1971–2002));

več temeljnih del o Sloveniji ter zbirke monografij:Geografija Slovenije,

Georitem, GIS v Sloveniji,

Naravne nesreče in

Regionalni razvoj …;

več na

http://giam2.zrc-sazu.si/sl#v

ODDELEK ZA GEOGRAFIJO FF UM

http://giam2.zrc-sazu.si/sl








ODDELEK ZA GEOGRAFIJO FF UM

od 1961 dvoletni dvopredmetni študij geografije in zgodovine naPedagoški akademiji, ki se 1985 preoblikuje v Pedagoško

fakulteto višješolski pedagoški študij geografije in … oziroma od1995 univerzitetni študij; podiplomski študij (od 1999);

2006 se fakulteta preoblikuje v Filozofsko fakulteto, od 2008/2009

prenovljen dvostopenjski študijski program;

znanstvena revija Revija za geografijo (od 2006); več na http://www.ff.uni-mb.si/oddelki/geografija/

ODDELEK ZA GEOGRAFIJO FHŠ UP

http://www.ff.uni-mb.si/oddelki/geografija/








ODDELEK ZA GEOGRAFIJO FHŠ UP

univerzitetni študij geografije na Fakulteti za humanistične študije od2001/2002, dvostopenjski dodiplomski študij po bolonjski prenovi in

podiplomski študij; raziskovalno delo pretežno v okviru Znanstveno-raziskovalnega

središča Koper (Inštitut za geografske študije) znanstvena revija

Annales (od 1991);

več na http://www.fhs.upr.si/sl/oddelki/oddelek-za-geografijo

vključenost geografov v celovito raziskovanje krasa – INŠTITUT ZA

http://www.fhs.upr.si/sl/oddelki/oddelek-za-geografijo









vključenost geografov v celovito raziskovanje krasa INŠTITUT ZARAZISKOVANJE KRASA ZRC SAZU v Postojni (od 1947)

znanstvena revija Acta carsologica/Krasoslovni zbornik (od 1974);

raziskovalno delo geografov tudi na Urbanističnem inštitutu RS,Statističnem uradu RS, Agenciji RS za okolje, Geološkem zavoduSlovenije, Gozdarskem inštitutu Slovenije, Uradu za makroekonomskeanalize in razvoj, drugih javnih in zasebnih raziskovalnih organizacijah;

stanovsko povezovanje v okviru ZVEZE GEOGRAFOV SLOVENIJE(začetnik Geografsko društvo Slovenije – od 1922) člani sogeografska društva:

znanstvena revija Geografski

vestnik (od 1925), strokovna

revija Geografski obzornik(od 1954), zborniki zborovanj

slovenskih geografov in

priložnostne publikacije,

več na http://zgs.zrc-sazu.si/sl-si/domov.aspx

Lit t d lj ji št dij

http://zgs.zrc-sazu.si/sl-si/domov.aspx









Bohinec, V., 1925. Razvoj geografije v Slovencih. Geografski

vestnik, 1, 1, str. 1–24.

Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. 1998.Ljubljana, DZS, 360 str. – poglavji “Slovenija na starejšihzemljevidih“ (B. Mihevc) in ”Oris razvoja kartografije in geografije“

(J. Fridl)


fakulteta, Oddelek za geografijo, 414 str. – poglavje “2. Zgodovinageografije”



Uvod v geografijo

Uvod v geografskoraziskovanje

Izhodišča geografskega raziskovanja



Izhodišča geografskega raziskovanja

preučevanje naravnih in družbenih pojavov na Zemljinem površju;

součinkovanje in soodvisnost pojavov načelo vzročnosti(kavzalnosti);

„Everything is related to everything else, but near things are more

related than distant things“ (Waldo R. Tobler)

nenehno spreminjanje pokrajine načela genetičnosti,funkcionalnosti in

geografskega procesa;

kvantitativni razvoj in

kvalitativni skoki –

evolucija in revolucija;

delovanje nasprotujočih si sil.

Pristopi k raziskovanju



Pristopi k raziskovanju

INDUKTIVNA POT RAZISKOVANJA

Indukcija Analiza Sinteza Dedukcija

postopki:

DEDUKTIVNA POT RAZISKOVANJA



Oblikovanje geografskih znanstvenih



Oblikovanje geografskih znanstvenihdognanj

HIPOTEZA (domneva, predpostavka) – nedokazana teza, ki jo je

treba preveriti/testirati potrdimo ali ovržemo;

ZAKON – splošno veljavna resnica (z omejitvami!);

MODEL – poenostavljen prikaz (v geografiji

pojavov ali delov Zemljinega površja); PARADIGMA (zgled) – splošno priznan model;

TEORIJA – razlaga pojavov s sistemom

znanstvenih

trditev.von Thünenov model

Teori ja demografskega

prehoda



Primer modela pr i t iski – stanje – odzivi za okoljevarstvene študije

Raziskovalne metode in tehnike



Raziskovalne metode in tehnike

pojmi:

„metodologija“, „metoda“ (gr. methodos),

„tehnika“ (gr. techne),

vrste metod:

empirične/neempirične,

kvantitativne/kvalitativne …

Običajna zasnova raziskave



Običajna zasnova raziskave

IZBOR TEME

NAČRT DELA (vsebinski, časovni, finančni …)

ŠTUDIJ VIROV IN LITERATURE (zbiranje virov,

kritični pretres ter lastni komentarji in ideje)

ZBIRANJE PODATKOV

TERENSKO DELO

priprava na terensko delo,

tehnike pridobivanja informacij

na terenu (intervju, anketa,

statistični popis),

tehnike prostorskega prikazovanja

podatkov in spoznanj (krokiranje,

skiciranje, profili, kartiranje),

LABORATORIJSKO DELO

(eksperimentiranje ali analiza gradiva)

OBDELAVA PODATKOV (pogosto statistična obdelava, prikazi v



obliki preglednic, kart in grafikonov)

IZDELAVA ELABORATA

NASLOVNICA, KAZALO

IZVLEČEK S KLJUČNIMI BESEDAMI(abstract, key words)

UVOD

opis okoliščin raziskave inraziskovalnega problema,

oris zgradbe in vsebine dela,

namen, poglavitni cilji,

delovne hipoteze,

opredelitev obravnavanega območja,

opredelitev objekta raziskovanja,

pregled predhodnih raziskav,

ključne literature in virov,

METODE IN TEHNIKE DELA (Metodološka izhodišča)



REZULTATI PREUČITVE Z RAZPRAVO

SKLEPI

strnitev glavnih rezultatov, opredelitev do veljavnosti delovnih

hipotez, povezava s širšimi dognanji,

ovrednotenje rezultatov ter uporabljenih metod in tehnik,

„pogled naprej“,

POVZETEK (summary)

SEZNAM VIROV IN LITERATURE

SEZNAM PRILOG

POMEMBNO: prizadevamo si pisati preprosto in jasno ter slovnično pravilno,

uporabljamo ustrezne strokovne izraze in

sledimo rdeči niti raziskave!






fakulteta, Oddelek za geografijo, 414 str. – poglavji “3.Metodologija geografske vede” in „4. Metode in tehnike dela vgeografiji“

Zaključna seminarska naloga. Oddelek za geografijo, Filozofska

fakulteta, Univerza v Ljubljani. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/zakljucna-seminarska-naloga (Citirano 7. 10. 2014).

http://geo.ff.uni-lj.si/zakljucna-seminarska-naloga










Documents

Uvod v geografijo