USPOSOBLJENOST REŠEVALCEV ZA

UKREPANJE OB POŠKODBAH GLAVE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2018 David Ugovšek

USPOSOBLJENOST REŠEVALCEV ZA

UKREPANJE OB POŠKODBAH GLAVE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2018 David Ugovšek

Mentor: doc. dr. Matej Strnad

Somentor: asist. Zvonka Fekonja

ZAHVALA

Iskreno bi se rad zahvalil mentorju doc. dr. Mateju Strnadu in somentorici asist.

Zvonki Fekonji za vso pomoč, čas in podporo pri nastajanju zaključnega dela.

Zahvalil bi se vsem zaposlenim na nujni medicinski pomoči, ki so mi omogočili

izvedbo raziskave in s tem pripomogli k izdelavi zaključnega dela.

Zahvala gre moji družini, ki mi je omogočila študij in me vedno podpirala na poti do

cilja. Posebno zahvalo si zasluži moja punca, ki mi je ves čas študija stala ob strani in

mi nudila pomoč, ko je bilo to potrebno.

Prav posebno pa bi se želel zahvaliti osmi skupini, ki mi je skozi študij nemalokrat

olajšala pot do cilja.

Brez vas bi bila izdelava zaključnega dela precej zahtevnejša. Hvala Vam!

I

USPOSOBLJENOST REŠEVALCEV ZA UKREPANJE OB

POŠKODBAH GLAVE

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Hude poškodbe glave so za zdravstvene delavce še vedno

velika uganka, saj pri poškodovancu pustijo posledice, s katerimi se mora naučiti

živeti. Preučili smo vrste poškodb glave, glavne simptome in prvo pomoč, katero

morajo zaposleni v enotah nujne medicinske pomoči dobro poznati.

Metodologija: Pri teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela,

raziskovalni del temelji na kvantitativni metodologiji. Pri raziskovalnem delu smo si

pomagali z vprašalnikom, ki smo ga v natisnjeni obliki razdelili med ciljno skupino.

Rezultati: Pri analizi podatkov smo ugotovili, da je med reševalci zaposlenih več

izkušenejših reševalcev kot tistih, ki še nimajo toliko izkušenj. Ugotovili smo, da 34

% reševalcev še vedno ne obvlada področja poškodb glave, kot bi ga morali, kar

lahko privede do hujših zapletov pri posredovanju ob nesrečah, v katere so vključene

osebe s hudo poškodbo glave.

Sklep: Na kakovost preživetja poškodovancev s hudo poškodbo glave imajo

reševalci velik vpliv, saj so mnogokrat oni tisti, ki s svojim znanjem preprečijo trajno

invalidnost ali celo smrt. Anketiranci so v povprečju pokazali dobro znanje iz

področja poškodb glave, kljub temu da na vsa vprašanja niso odgovorili pravilno.

Ključne besede: zdravljenje, nujna medicinska pomoč, poškodovanec, strokovna

usposobljenost, zgodnja prepoznava, Glasgow coma lestvica.

II

PARAMEDICS' COMPETENCES FORMANAGEMENT OF

HEAD INJURIES

ABSTRACT

Theoretical background: Severe head injuries are still a great riddle for health

workers, because injured persons often need to learn how to live with consequences,

caused by head injury. We have studied a number of head injuries, main symptoms

and first aid when it comes to head injuries, which the employees of an emergency

department must know very well.

Methodology: At theoretical part, we have used a descriptive method of writing,

whereas the research part was based on quantitative methodology. Regarding the

research part, we have helped ourselves with a questionnaire, which was handed to

the target group in printed form.

Results: When analyzing data, we have found out that people, who are working as

paramedics mostly have great work experience. There is just a small number of

paramedics that have little experience. Despite that, we have found out, that 34 % of

the rescue workers still do not have the amount of knowledge that we expect, when it

comes to head injuries. This could lead to serious complications when intervening at

accidents, which involve people with severe head injuries.

Conclusion: The paramedics have great influence on the quality of survivors that

have a severe head injury. This is because the paramedics are often the ones who are

preventing permanent disablement or even death with knowledge that they have. On

average, the respondents have shown great knowledge when it comes to head

injuries, although they did not answer all the questions correctly.

Keywords: treatment, competences, brain trauma, rehabilitation, dangerous

symptoms, Glasgow coma scale.

III

KAZALO VSEBINE

1 Uvod in opis problema .......................................................................................... 1

1.1 Anatomija glave ............................................................................................. 2

1.2 Možgani ......................................................................................................... 4

1.2.1 Veliki možgani ...................................................................................... 5

1.2.2 Mali možgani ........................................................................................ 5

1.2.3 Možgansko deblo .................................................................................. 5

1.2.4 Živčne celice ali nevroni ....................................................................... 6

1.3 Poškodbe glave .............................................................................................. 6

1.3.1 Primarne poškodbe glave ..................................................................... 7

1.3.2 Sekundarne poškodbe glave ................................................................. 8

1.3.3 Terciarne poškodbe glave ..................................................................... 8

1.4 Pristop k poškodovancu s poškodbo glave in prva pomoč ............................ 9

2 Namen in cilji zaključnega dela ......................................................................... 11

3 Raziskovalna vprašanja ...................................................................................... 12

4 Raziskovalna metodologija ................................................................................. 13

4.1 Raziskovalne metode ................................................................................... 13

4.2 Raziskovalno okolje ..................................................................................... 14

4.3 Raziskovalni vzorec ..................................................................................... 14

4.4 Etični vidik ................................................................................................... 14

4.5 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................. 14

5 Rezultati ............................................................................................................... 15

6 Interpretacija in razprava .................................................................................. 28

7 Sklep ..................................................................................................................... 32

Literatura .................................................................. Napaka! Zaznamek ni definiran.

Priloge.......................................................................................................................... 1

IV

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Prikaz časa zaposlitve reševalcev na reševalni postaji .................................. 15

Graf 2: Prikaz pogostosti srečanj reševalcev s poškodovanci, kateri imajo hudo

poškodbo glave .......................................................................................... 16

Graf 3: Prikaz poškodb organov, za katere reševalci menijo, da spadajo k poškodbam

glave........................................................................................................... 17

Graf 4: Prikaz poznavanja Glasgowske lestvice kome pri reševalcih........................ 18

Graf 5: Prikaz mnenj reševalcev o zaskrbljujočih simptomih pri poškodbah glave .. 19

Graf 6: Prikaz od česa je najbolj odvisna kakovost preživetja pri poškodovancih s

poškodbo glave .......................................................................................... 20

Graf 7: Prikaz mnenj reševalcev o tem, ali je stopnja zavesti vedno pogojena s

poškodbo možganov .................................................................................. 21

Graf 8: Prikaz odgovorov reševalcev o tem, v kateri položaj bi namestili

poškodovanca s poškodbo glave, ki je pri zavesti ..................................... 22

Graf 9: Prikaz veščin, s katerimi reševalci na terenu izključijo ali potrdijo sum na

notranjo poškodbo možganov .................................................................... 23

Graf 10: Prikaz odgovorov reševalcev s katerimi pripomočki pri hudih poškodbah

glave najpogosteje oskrbijo dihalno pot .................................................... 24

Graf 11: Prikaz težav s katerimi se po mnenju reševalcev srečujejo ljudje po

poškodbah glave ........................................................................................ 25

Graf 12: Prikaz izobraževanj, ki so na voljo anketirancem na področju poškodb glave

................................................................................................................... 26

KAZALO KRATIC

SNMP Splošna nujna medicinska pomoč

GCS Glasgow coma scale

1

1 Uvod in opis problema

Poškodbe glave so v zadnjih letih postale ena izmed večjih težav v razvitih državah,

še posebej na zdravstvenem in socialnem področju. Tudi v svetu jih uvrščamo med

najpogostejše vzroke smrti, zlasti med mlajšimi odraslimi ljudmi od 15 - 24 leta

starosti, pri čemer moške prizadene dvakrat pogosteje kot ženske (Newton, 2006).

Najpogosteje do poškodbe glave privedejo prometne nesreče, kar predstavlja 50 %

vseh poškodb, sledijo padci z 21 %, nato fizično nasilje z 12 %, športne poškodbe z

10 % in na koncu poškodbe pri delu 4 % (Ahčan, 2007).

V osnovi poznamo blage poškodbe glave, poškodbe lasišča in pretres možganov ter

težje poškodbe, katere zahtevajo več pozornosti in znanja. Te so: zlom lobanje,

subduralni ali epiduralni hematom, cerebralna kontuzija in intrakranialna krvavitev

(Shea & Hoyt, 2016). Poškodovanci, ki so utrpeli blažjo udarnino, bodo najverjetneje

pri zavesti, medtem ko lahko močnejši udarci v predel glave povzročijo motnje

zavesti. Že ob blažjem udarcu v glavo lahko možgani, ki jih obliva likvor v lobanji

zanihajo in pride do pretresa možganov. Keggenhoff (2006) navaja, da je to najlažja

in najpogostejša oblika poškodbe glave, pri kateri poškodovanec navadno izgubi

zavest le za nekaj sekund, česar tisti, ki naj bi mu pomagali dostikrat sploh ne

opazijo. Pri močnejših udarcih, pri katerih pride do znotraj lobanjske krvavitve pa

možganske okvare največkrat povzroča povečan pritisk v notranjosti lobanje

(Mohun, et al., 2015).

Kakovost življenja ali možnosti preživetja poškodovancev so odvisne od zgodnje in

pravilne obravnave ekipe nujne medicinske pomoči že na samem kraju dogodka, saj

se lahko nekatere nevrološke okvare pojavijo že v prvih minutah po poškodbi.

Patofiziološko jih imenujemo primarne možganske okvare (Posavec, 2008).

Obsežnosti primarnih okvar so odvisne od trajanja, jakosti in smeri delovanja

zunanjih sil, ki delujejo na glavo (Holc, et al., 2016). Druge pa se lahko razvijejo po

nekaj minutah, urah ali celo dneh po nezgodi, te pa imenujemo sekundarne

možganske okvare. Zato so na kraju dogodka vse intervencije, ki jih izvajamo

usmerjene k zmanjšanju ali preprečevanju sekundarnih možganskih okvar (Ahčan,

2007).

2

Možgani so med vsemi organi najbolj občutljivi na pomanjkanje kisika (hipoksijo) in

na slabo prekrvavitev, zato se po treh do štirih minutah ob prekinitvi pretoka krvi in

prenehanju dihanja začne proces odmiranja celic (Ahčan, 2007).

Cilj obravnave poškodovanca s poškodbo glave v predbolnišničnem okolju je

zmanjšati ali preprečiti tveganje za razvoj sekundarne možganske okvare zaradi

prenizkega krvnega tlaka (hipotenzija) ali nizke vsebnosti kisika v krvi (hipoksija).

Uspešnost tega procesa je odvisna predvsem od dobrega sodelovanja med

predbolnišnično oskrbo, bolnišnično službo in rehabilitacijsko ekipo (Ahčan, 2007).

Rehabilitacije po poškodbah glave spadajo med najzahtevnejša področja v medicini.

Posameznik s travmatično poškodbo možganov se pogosto srečuje s fizičnimi,

vedenjskimi, čustvenimi, kognitivnimi in socialnimi problemi (Barnes & Ward,

2005). Pogosto pa niso prizadeti le poškodovanci sami temveč tudi njihovi svojci.

Družinski člani so pomemben faktor v vseh fazah procesa okrevanja, to velja zlasti

pri težjih poškodbah glave. Primorani so se naučiti, kako podpreti prizadetega

sorodnika ter kako mu nuditi pomoč pri vsakdanjih opravilih, saj se je pogosto

potrebno prilagoditi na drugačno družinsko vlogo in spremembe razmerja (Daisley,

et al., 2008 ).

Za pisanje diplomske naloge na temo usposobljenost reševalcev ob ukrepanju pri

poškodbah glave, smo se odločili, ker nas zanima, kako poteka delo zaposlenih na

reševalni postaji. S pomočjo raziskovalnega dela bomo njihovo delo še bolje

spoznali. Poškodbe glave spadajo k poškodbam, ki so lahko življenjskega pomena.

Vsaka poškodba glave je lahko specifična, za kar pa morajo imeti reševalci mnogo

znanja iz tega področja. Zanima nas, koliko pozornosti namenjajo v kliničnem okolju

za izobraževanje zaposlenih s področja zdravstvene obravnave poškodovancev s

poškodbo glave.

1.1 Anatomija glave

Lobanja (cranium) je koščeno ogrodje glave, ki ščiti in obdaja možgane ter organe za

sluh, vid in vonj (Cvetko & Smerdu, 2010). Skelet glave razdelimo v dve skupini in

sicer na obrazni del (ossa faciei) in na možganski del (ossa cranii). Možganski del

omejuje votlino v kateri se nahajajo možgani, obrazni del pa tvori sprednji spodnji

3

del okostja glave. Lobanjo sestavljajo večinoma ploščate kosti, katere so med seboj

povezane s šivi (suturae cranii), kateri gradijo lobanjski svod (calvaria) in lobanjsko

dno (basis cranii). Lobanja je zgrajena iz dveh parnih kosti, to so dve temenici in dve

sečnici ter štirih neparnih kosti te pa so čelnica, sitka, zagozdnica in zatilnica (Jeličič

& Pejkovič, 2012).

Kosti, ki sestavljajo možganski del lobanje so (Dahmane, 2005):

1. ČELNICA: tvori vrhnji del očesnih votlin in sprednjo steno možganskega

svoda. Zgrajena je iz očesnega dela, iz nosnega dela in iz luske. Stika se z

mnogimi kostmi obraznega in lobanjskega dela lobanje.

2. SITKA: je kost, katere lega je med zagozdnico in čelnico. Nekaj je spada k

možganskemu delu, večina pa k obraznemu delu lobanje, saj sestavlja velik

del nosne votline.

3. TEMENICA: je kost, ki ima štiri vogale. Sestavlja delno stranski ter delno

zgornji del lobanjskega svoda. Iz zunanje strani je konveksna, v sredini pa

ima izboklino, ki jo imenujemo temenična grča.

4. ZAGOZDNICA: ime je dobila, ker je zagozdena med številne kosti lobanje.

Je sestavni del lobanjskega dna in nekaj malega lobanjskega svoda.

5. SENČNICA: tako kot vse ostale ploščate kosti ima tudi senčnica lusko, katera

je del lobanjskega svoda, skalnico, ki sestavlja del lobanjskega dna in

bobnični del.

6. ZATILNICA: v srednjem delu kosti se odpira odprtina, ki lobanjo povezuje s

hrbtenico. Sestavljena je iz zatilnične luske, bazilarnega dela in stranskega

dela (Dahmane, 2005).

Kosti, ki sestavljajo obrazni del lobanje pa so (Dahmane, 2005):

1. ZGORNJA ČELJUSTNICA: iz zgornje strani sestavlja nosno votlino, iz

spodnje strani pa odpira vhod v čeljustno votlino. Iz nje izhajajo odrastki, ki

pritrjujejo zgodnjo čeljustnico na sosednje kosti, na spodnjem delu pa je

zobni odrastek iz katerih se izraščajo zgornji zobje.

2. NOSNICA: je del nosnega korena, stika se s čelnico, čeljustnico in medialno

nosnico.

3. SOLZNICA: sestavljena je iz žleba, v katerem se nahaja solzni mešiček.

4. NEBNICA: je sestavni del trdega neba na zadnjem delu.

4

5. LIČNICA: tvori most, med možganskim in obraznim delom lobanje in je

trikotne oblike.

6. SPODNJA NOSNA ŠKOLJČNICA: prirašča se na zgornjo čeljustnico in je

sestavni del nosne votline. Ime je dobila po obliki školjke.

7. SPODNJA ČELJUSTNICA: je največja in hkrati edina premična kost v

obrazne delu lobanje. Sestavljena je iz spodnje čeljustničnega telesa in

spodnje čeljustnične veje.

8. RALO: gradi del nosnega pretina, ime je dobil, ker je podoben plugu.

9. PODJEZIČNICA: pritrjena je na vratne mišice, nahaja se pod spodnjo

čeljustnico, lahko jo dobro tipamo.

Lobanjski svod razdelimo na čelo (frons), na zatilje (occiput), sence (tempora) in

teme (paries). Na zunanji strani lobanjskega svoda je površina gladka, na notranji

strani pa so žlebovi, ki so jih izoblikovale žile. Kosti, ki tvorijo lobanjski svod so

zgrajene iz treh plasti in sicer notranje in zunanje kompaktne kostnine, ter srednjega

dela, ki je sestavljen iz kostne puhljice (diploa), v kateri potekajo kanalčki za vene.

Lobanjsko dno je sestavljeno iz istih kosti kot kalvarija. Od sprednje proti zadnji

strani leži čelnica, sitka, krilo zagozdnice, del senčnice, ter bazilarni in stranski del

zatilnice. Notranjost lobanjske baze razdelimo v tri kotanje in sicer fossa cranii

posterior, v kateri ležijo mali možgani ter možgansko deblo, fossa cranii anterior, tu

leži čelni del velikih možganov in fossa cranii medai, v tej kotanji pa leži senčni del

velikih možganov. V lobanjskem dnu najdemo odprtine, skozi katere prehajajo

možganski živci in žile (Dahmane, 2005).

1.2 Možgani

Možgani so del centralnega živčnega sistema in ležijo v lobanjski votlini. Njihova

naloga je, da obdelujejo in shranjujejo različne podatke ter te med seboj razlikujejo.

Možgani odraslega človeka tehtajo v povprečju 1500g. Varuje jih koža, lobanjske

kosti in tri ovojnice. Obdajata jih tekočina (likvor), in krvno-možganska bariera, ki

ščitita možgane pred škodljivimi snovmi (Dolinar, et al., 2016). So največje ukazno

središče vseh funkcij našega telesa in usmerjajo vsa naša dejanja. So organ precej

mehke konsistence in ranljive strukture, zato se zlahka poškoduje. Za delovanje

možganov je potrebna stalna oskrba s kisikom, glukozo in drugimi snovmi, ki do njih

5

pridejo s krvnim obtokom. Različni deli možganov so specializirani za izvajanje

določenih funkcij in morajo delovati zelo usklajeno (Daisley, et al., 2008).

Možgane delimo na: velike možgane, male možgane in možgansko deblo (Daisley, et

al., 2008).

1.2.1 Veliki možgani

So največji del človeških možganov. Imajo dve skoraj simetrični polovici, imenovani

desna in leva hemisfera. Leva polobla nadzoruje desno stran našega telesa, desna

hemisfera pa nadzira levo stran telesa. To pomeni, da poškodba ene strani možganov

povzroči šibkost in zmanjša občutek na nasprotni strani telesa. Leva polobla je

odgovorna za nadzor sposobnosti govorjenja in razumevanja govora, medtem ko nam

desna hemisfera pomaga zaznati glasbo in umetnost. Globoko v hemisferi ležijo

bazalni gangliji, ki se ukvarjajo z gibanjem. Površina možganov je pokrita s skorjo,

ki ima navzven videz vrha grebenov in korit. Korteks je vpleten v intelektualno

delovanje - to je del možganov, s katerimi mislimo, se spominjamo in govorimo in je

sestavljen z več milijonov živčnih celic (Daisley, et al., 2008).

Sestavni del velikih možganov so tudi medmožgani, katere tvorijo hipotalamus,

epitalamus in talamus. Hipotalamus je odgovoren za izločanje hormonov v hipofizo,

od koder se kasneje sproščajo v kri. V epitalamusu se ustvarja likvor. Talamus pa je

najpomembnejši člen med vsemi čutilnimi potmi v telesu (Dolinar, et al., 2016).

1.2.2 Mali možgani

So pritrjeni na hrbtni del možganskega debla. Imajo vlogo pri usklajevanju naših

gibov. Zagotavljajo gladko in natančno gibanje rok in nog. Sodelujejo tudi pri

ohranjanju ravnovesja med sedenjem, stanjem in hojo (Daisley, et al., 2008).

1.2.3 Možgansko deblo

Je sestavljeno iz podaljšane hrbtenjače, mostu in srednjih možganov. Od tod izhajajo

skoraj vsi možganski živci razen živec za vonj in vid. V podaljšani hrbtenjači ležijo

centri za nadzor bitja srca, krvnega tlaka, dihanja in požiranja, zato resna poškodba

možganskega debla pogosto povzroči komo ali smrt. Most je pletež živčnih poti med

vsemi deli možganov. Srednji možgani pa so odgovorni za reflekse v telesu (Dolinar,

6

et al., 2016). Možgansko deblo povezuje možgane s hrbtenjačo in sodeluje tudi pri

premikanju mišic našega obraza in grla (Daisley, et al., 2008)

1.2.4 Živčne celice ali nevroni

V možganih so povezani z drugimi nevroni z aksoni in dendriti skozi katere

komunicirajo med seboj. Uporabljajo električne in kemične impulze za hitro

pošiljanje sporočil iz enega dela možganov v druge dele možganov in nazaj. Nevroni

pošiljajo tudi sporočila preko hrbtenjače v druge dele telesa. Na primer, nekateri

nevroni aktivirajo mišice. Na žalost so nevroni v možganih precej krhki, zato se

zlahka poškodujejo (Daisley, et al., 2008).

Nekateri deli možganov delujejo skupaj, da bi ustvarili tisto, kar doživljamo kot

čustva ali občutke. To imenujemo limbični sistem. Deli čelnih delcev spadajo v

limbični sistem (Daisley, et al., 2008).

1.3 Poškodbe glave

Hude poškodbe možganov so prvi vzrok smrti ali invalidnosti med mlajšo

populacijo. Kljub temu, da se število poškodovanih v prometnih nesrečah zmanjšuje,

pa te še vedno veljajo kot najpogostejši vzrok za poškodbo glave (Ahčan, et al.,

2007).

Poškodovanci, ki so utrpeli lažjo poškodbo glave, kot je udarnina bodo verjetno pri

zavesti, medtem ko hujše poškodbe glave lahko privedejo do motenj zavesti (Mohun,

et al., 2015). Možgane obdaja tekočina likvor, zato pri lažjem udarcu zanihajo in

udarijo v kost, tako pride do pretresa možganov, ki je pogosta poškodba glave a

običajno ne povzroča resnejših možganskih okvar. Močnejši udarci v glavo navadno

povzročajo krvavitve v notranjosti lobanje. Kri se kopiči in s tem pritiska na

možgane, zato takšno stanje lahko privede do hujših možganskih okvar. Stopnja

poškodbe glave je največkrat odvisna od mehanizma poškodbe (Mohun, et al., 2015).

Poškodbo glave definiramo tudi kot poškodbo žive možganovine, ki jo največkrat

izzove zunanja mehanska sila. Poškodba je lahko omejena le na majhen del

možganov ali pa so prizadeti številni deli možganov, kar pa lahko za sabo pusti hude

posledice, kot sta invalidnost ali smrt. Čeprav lobanja in tekočina, ki obkroža

možgane, zagotavljata nekaj zaščite, jo pred večjimi silami ne moreta dovolj

7

učinkovito obvarovati. Kostna lobanja, kljub temu, da ščiti možgane, lahko povzroči

tudi dodatno poškodbo (npr. pri razvitem edemu možganovine), saj zelo tesno zapira

možgane in s tem preprečuje prostorninsko povečanje možganovine ob edemu in jih

utesnjuje. Nastala škoda je odvisna od lokacije poškodbe na glavi in v možganih.

Dodatni zapleti pa se lahko pojavijo tudi od nekaj ur do nekaj tednov po poškodbi

glave (Daisley, et al., 2008 ).

Pretres možganov je najenostavnejša in najpogostejša poškodba glave, katere vzrok

je udarec možganskega tkiva v lobanjsko kost zaradi sile, ki deluje na glavo ob

udarcu. Poškodovanec dostikrat izgubi zavest le za nekaj trenutkov, zato mnogokrat

ljudje, ki so ob poškodovancu kratkotrajne izgube zavesti ne opazijo (Keggenhoff,

2006). Znaki, ki nakazujejo na pretres možganov so: izguba spomina o nesreči,

slabost, glavobol, vrtoglavica in bruhanje. Večina teh simptomov se razvije v času od

3 – 7 dni, nekateri od teh pa lahko trajajo tudi do dveh tednov ali dlje, zato je

potrebno poškodovanca nekaj časa dobro opazovati (Hoshizaki, et al., 2013).

Med poškodbe lobanjskih kosti spadata: zlom lobanjskega dna in zlom lobanjskega

svoda. Zlom lobanjskega svoda ni življenjsko nevaren, če ostanejo možgani

nepoškodovani. Znaki, ki se pojavijo pri tej poškodbi so bolečina na pritisk,

krvavitev, oteklina ter motnje zavesti (Ahčan, et al., 2007). Zlom lobanjskega dna

pogosto spremlja tudi poškodba možganskih živcev in ovojnice. Nastane lahko

zaradi ploskega udarca glave ob tla. Znaki, kateri spremljajo zlom lobanjskega dna

so očalni hematom, iztekanje krvi ali likvorja iz odprtin na glavi, motnje vida, vonja,

okusa ali sluha ter hematom za ušesom (Kobilšek & Fink, 2017).

Poškodbe patofiziološko delimo na: primarne možganske poškodbe, na sekundarne

možganske poškodbe in na terciarne možganske poškodbe (Daisley, et al., 2008).

1.3.1 Primarne poškodbe glave

Največkrat prizadenejo možganovino zaradi neposrednega udarca in jih delimo na

(Daisley, et al., 2008):

Zaprte poškodbe glave uvrščamo med najpogostejše primarne poškodbe.

Zgodijo se zaradi presilovitega gibanja možganov v lobanji, običajno kadar

pride do udarca glave v trd predmet. V to skupino poškodb spada

najpogostejša poškodba glave – pretres možganov.

8

Odprte ali penetrantne poškodbe glave. Pojavijo se zaradi tujka, ki prodre v

lobanjo in neposredno poškoduje možgane.

1.3.2 Sekundarne poškodbe glave

Sekundarna možganska poškodba se začne razvijati že v nakaj minutah po primarni

možganski poškodbi, klinična slika pa se pokaže od nekaj ur do nekaj dni po

poškodbi. Zunajlobanjski dejavniki, ki prizadenejo možganovino so: arterijska

hipotenzija, hipoksija, anemija, hipertermija, hipokapnija ali hiperkapnija,

hiponatremija, hipoglikemija, hiperglikemija, hipoosmolarnost in acido-bazno

neravnovesje. Zunajlobanjski dejavniki niso vedno pogoj za okvare možganovine.

Lahko se zgodi, da poškodovanci z blažjo poškodbo možganovine po obdobju, ko so

že bili stabilni utrpijo sekundarni nevrološki zaplet, ki pa ni nujno da je vpliv

zunajlobanjskih dejavnikov (Gradišek, 2014). Intrakranialni tlak je zaradi poškodbe

lahko povišan, kar privede do pomanjkanja prekrvavitve možganovine in s tem

nastanka sekundarne poškodbe. V prvih minutah ali urah po primarni poškodbi,

možgani in preostali del telesa ne dobijo dovolj kisika. Brez kisika in hranilnih snovi

možganske celice ne morejo pravilno delovati in sčasoma odmrejo. Pomanjkljivo ali

prekinjeno preskrbo možganovine s kisikom imenujemo hipoksija ali anoksija

(Daisley, et al., 2008). Ker je primarna možganska poškodba v času travme

nepovratna, je poudarek v glavnem na zgodnjemu odkrivanju in zdravljenju

sekundarne možganske poškodbe, kot so hematomi in edem možganov.

Preprečevanje sekundarne možganske poškodbe zahteva visok standard oskrbe in

razumevanje medicinskih in kirurških načinov zdravljenja (Seule, et al., 2015).

1.3.3 Terciarne poškodbe glave

Do poslabša zdravstvenega stanja poškodovanca lahko pride od nekaj ur do nekaj dni

po primarni poškodbi glave. Najpogosteje do tega privedejo zmečkanine, krvni

strdki, krvavitve in nabrekanje tkiva. Med najpogostejši kasne zaplete štejemo edem,

hematom, meningitis in encefalitis in le ti vsi lahko resno ogrozijo človeško življenje

(Daisley, et al., 2008). Travmatično poškodbo možganov najpogosteje

diagnosticiramo z računalniško tomografijo (CT) (Hess, et al., 2014).

9

K poškodbam glave uvrščamo tudi poškodbe spodnje čeljustnice, ki nastanejo zaradi

udarca ali padca na brado, pri čemer lahko pride do izpaha ali večkratnega zloma

čeljusti. Poškodbe spodnje čeljustnice prepoznamo po oteženem požiranju ali

govorjenju, bolečini, podplutbi in otekanjem, po razmajanih zobeh in pretiranim

slinjenjem. Tudi poškodbe ličnice in nosu uvrščamo k poškodbam glave. Največkrat

nastanejo zaradi direktnega udarca v obraz in so nevarne predvsem za to, ker lahko

zaprejo dihalno pot. Znaki, po katerih prepoznamo zlom ličnice ali nosu pa so

bolečina ob dotiku, podplutba, lokalna oteklina ali vidna rana na obrazu (Mohun, et

al., 2015).

1.4 Pristop k poškodovancu s poškodbo glave in prva pomoč

Preden pristopimo do poškodovanca, poskrbimo za lastno varnost in varnost

poškodovanca (Dolinar, et al., 2016). Vsak pristop do poškodovane osebe se začne z

orientacijskim pregledom, pri čemer pristopimo do poškodovanca iz njegove

sprednje strani, ga ogovorimo in smo pozorni na njegov odziv. V primeru, da se

oseba ne odziva, jo primemo za ramena in rahlo stresemo oz. izvedemo bolečinski

dražljaj. S temi metodami ugotavljamo ali je oseba budna, ali se odziva le na

bolečinski dražljaj, ali pa je v globoki nezavesti. Pri osebi, ki se ne odziva, ali se

odziva le na bolečinski dražljaj preverimo dihalno pot tako, da jo sprostimo in 10

sekund preverjamo dihanje. Pri hudi poškodbi možganov mnogokrat privede do

zastoja dihanja, zato moramo za sprostitev dihalne poti uporabiti trojni manever.

Poskrbimo za imobilizacijo vratne hrbtenice. Vratno hrbtenico oskrbimo brez

zvračanja glave in v osi, pri tem nam mora pomagati vsaj ena oseba, saj glavo

premikamo le skladno s trupom (Ahčan, et al., 2008).

Nadaljujemo s hitrim travmatološkim pregledom pri katerem poskusimo brez

premikov glave pretipati glavo, da ugotovimo mehanizem nastanka poškodbe. Hitri

travmatološki pregled izvajamo, kadar je oseba udeležena v prometni nesreči ali pa je

padla iz višine (Dolinar, et al., 2016). V primeru krvavitve le to čim prej zaustavimo

tako, da rano pokrijemo s sterilno gazo, pritisnemo rob rane ob kost, če je le ta čvrsta

ali pa naredimo kompresijsko obvezo. Morebitnega tujka, ki gleda iz rane ne

premikamo ali odstranjujemo, temveč ga učvrstimo. Če iz rane sili možganovina ali

pod rano opazimo zdrobljeno kost, s sterilno gazo mehko povijemo rano. Rane

10

dokončno oskrbimo, ko je poškodovanec stabiliziran, najpogosteje v bolnišničnem

okolju (Ahčan, et al., 2008).

Če je prišlo do izgube zavesti je pomembno, da si reševalec zapomni (Ahčan, et al.,

2007):

- V kakšnem stanju je bil poškodovanec pred izgubo zavesti, ali je bruhal in

kdaj je bruhal ?

- Kakšni sta bili zenici ?

- Uro, ko je nastopila nezavest in kako je nastala (simptomi) ?

- Kako dolgo je trajala nezavest ?

11

2 Namen in cilji zaključnega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti različne vrste poškodb glave, pomen

zgodnjega prepoznavanja simptomov in predstaviti ukrepe nujne medicinske pomoči

pri poškodovancih s poškodbo glave. S pomočjo ankete želimo raziskati, koliko

znanja imajo reševalci zaposleni v splošni nujni medicinski pomoči (v nadaljevanju

SNMP) na področju oskrbe poškodb glave, narediti analizo raziskave in primerjati

rezultate z že obstoječimi raziskavami.

Cilji diplomskega dela:

Opisati in primerjati različne vrste poškodb glave.

Predstaviti pomen prepoznavanja simptomov pri poškodbi glave in pravilne

oskrbe poškodbe glave v prehospitalnem okolju.

Primerjati rezultate, ki smo jih dobili s pomočjo natisnjenih anket, katere

smo razdelili med reševalci.

Raziskati tujo in domačo literaturo, ki vsebujejo teme o poškodbah glave.

12

3 Raziskovalna vprašanja

Kakšne izkušnje imajo reševalci na področju pojavnosti in oskrbe pri

poškodbi glave?

S kakšnimi težavami se srečujejo reševalci, kadar posredujejo pri nesrečah,

pri katerih je prišlo do poškodb glave?

13

4 Raziskovalna metodologija

4.1 Raziskovalne metode

Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili opisno (deskriptivno) metodo dela. V

teoretičnem delu smo predstavili strokovne smernice, ki jih pri poškodovancih

uporabljamo v Sloveniji in le te smo s pomočjo tuje in domače literature raziskali in

predstavili. Tujo in domačo literaturo, ki smo jo uporabili pri pisanju diplomske

naloge smo pridobili s pomočjo iskanja knjig, elektronskih virov in strokovnih

člankov. Literaturo smo iskali v knjižnici Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru,

v knjižnici Medicinske fakultete Maribor, Osrednji Knjižnici Maribor ter preko

naslednjih podatkovnih baz: COBISS, PubMed in Google učenjak. V okviru iskanja

smo si pomagali z naslednjimi ključnimi besedami: poškodbe glave (head injury),

poškodbe možganov (brain trauma), reševalci (paramedics), rehabilitacija po

poškodbi glave (rehabilitation after head injury). Predvidevamo, da so navedeni viri,

ki smo jih uporabili pri izdelavi diplomskega dela korektno in ustrezno citirani.

V empiričnem delu smo uporabili kvantitativno metodologijo raziskovanja, kjer smo

s pomočjo ankete izvedli raziskavo med reševalci glede njihove usposobljenosti za

pravilno ukrepanje pri poškodbah glave. Vprašanja za anketiranje smo sestavili na

podlagi pregleda literature. Anketni vprašalnik je sestavljen iz 25. vprašanj med

katerimi jih je bilo 19 zaprtega tipa. Od tega je bil pri 15 vprašanjih možen le en

odgovor, pri 4 vprašanjih je bilo možnih več odgovorov. Tri vprašanja so bila delno

odprtega tipa z možnostjo lastnega pripisa odgovora in eno vprašanje odprtega tipa.

Na začetku vprašalnika so 3 demografska vprašanja s katerimi smo anketirance

povprašali po spolu, stopnji izobrazbe in o delovni dobi zaposlenih na reševalni

postaji. Rezultati raziskave smo statistično analizirali in prikazali z grafi s pomočjo

računalniških programov Microsoft Office Excel in Microsoft Office Word. Za

analizo rezultatov smo uporabili metode opisne (povprečne vrednosti, mere

razpršenosti, frekvence, ...) statistike.

14

4.2 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo s predhodno pridobitvijo soglasja odgovornih oseb v kliničnih

institucijah izvedli z natisnjenimi anketami, ki smo jih razdelili med reševalce v

izbranih kliničnih okoljih. S pridobitvijo soglasja je raziskava potekala v mesecu

juliju 2018. Udeleženci so bili seznanjeni z namenom in cilji raziskave.

4.3 Raziskovalni vzorec

Uporabili smo neslučajnostni namenski vzorec. V vzorec smo vključili 58 reševalcev

z različno stopnjo izobrazbe in delovnimi izkušnjami.

4.4 Etični vidik

V raziskavi smo upoštevali Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije in

načela Helsinške deklaracije (World Medical Association [WMA], 2013). Predhodno

smo za soglasje za izvedbo raziskave pisno zaprosili vodstvo ustanove. Reševalce

smo naprosili za sodelovanje v raziskavi, poudarili smo jim upoštevanje zaupnosti in

možnost odklonitve ter prekinitve sodelovanja kadarkoli tekom raziskave. Povedali

smo jim, da bo raziskava anonimna in da je sodelovanje v raziskavi prostovoljno.

4.5 Predpostavke in omejitve raziskave

V raziskavo smo vključili smernice, ki jih uporabljamo v nujni medicinski pomoči

pri poškodovancih s poškodbo glave v Sloveniji. Vključili smo različno tujo in

domačo literaturo in rezultate raziskave, ki smo jo izvedli pri reševalcih zaposlenih v

izbranih kliničnih okoljih.

Predvidevali smo, da bo v anketi sodelovalo več anketirancev, kot jih dejansko je.

Razlog je verjetno v tem, da smo anketo izvedli v sredini meseca julija, ko je vrhunec

letnih dopustov. Pričakovali smo tudi, da se bo v raziskavo vključilo več anketirank

ženskega spola, kar pa dokazuje, da služba nujne medicinske pomoči še vedno bolj

zanima moške kot ženske.

15

5 Rezultati

V raziskavo je vključenih 58 (100 %) anketirancev, od tega je bilo 57 (98 %) moških

in 1 (2 %) ženska.

Glede na stopnjo izobrazbe je v raziskavi sodelovalo največ reševalcev, ki imajo

srednješolsko izobrazbo in sicer 37 (64 %), sledijo reševalci z visokošolsko

izobrazbo tj. 18 (31 %) in 3. (5 %) s podiplomsko izobrazbo.

Graf 1: Prikaz časa zaposlitve reševalcev na reševalni postaji

Graf 1 prikazuje, da je največ tj. 27 (46 %) anketirancev, ki je sodelovalo v raziskavi

zaposlenih manj kot 5 let, za njimi sledijo anketiranci, ki so zaposleni več kot 10 let

in sicer 12 (21 %), sledijo anketiranci, ki so zaposleni več kot 5 let tj. 11 (19 %) in na

koncu sledijo anketiranci, ki so kot reševalci zaposleni 20 let ali več – le teh je bilo 8

(14 %).

Na reševalni postaji se je večina anketirancev tj. 48 (83 %) že srečala s

poškodovancem, ki je imel hudo poškodbo glave, 10 (17 %) anketirancev pa se s

poškodovancem s hudo poškodbo glave še ni srečalo (Graf 1 v prilogi 2).

46 %

19 %

21 %

14 %

manj kot 5 let

več kot 5 let

več kot 10 let

20 let ali več

16

Graf 2: Prikaz pogostosti srečanj reševalcev s poškodovanci, kateri imajo hudo

poškodbo glave

Iz grafa 2 je razvidno, da se največ anketirancev tj. 22 (38 %) s poškodovanci s hudo

poškodbo glave srečuje približno enkrat na mesec. 1x na pol leta se jih s poškodbo

glave sreča 15 (26 %) in manjše število anketirancev tj. 5 (9 %) se s poškodovanci

srečuje tedensko. Nadalje se samo 1x na leto s poškodovanci srečuje 6 anketirancev

(10 %). Dnevno se s hudimi poškodbami glave ne srečuje nihče od anketiranih.

Po izkušnjah vprašanih so najpogostejši vzroki za poškodbo glave padci in sicer jih

je tovrsten vzrok navedlo 36 (62 %) in prometne nesreče v 20 (34 %) primerih. Eden

(2 %) izmed anketirancev je na prvo mesto postavil udarce in prav tako eden (2 %)

alkohol. Fizični napadi in neznan vzrok za poškodbo glave po izkušnjah vprašanih

niso med najpogostejšimi vzroki za poškodbo glave (Graf 2 v prilogi 2).

0 %

9 %

38 %

26 %

10 %

17 % dnevno

tedensko

mesečno

1x na pol leta

1x na leto

nikoli se še nisem srečal/a s poškodovancem, kateri ima hudo poškodbo glave

17

Graf 3: Prikaz poškodb organov, za katere reševalci menijo, da spadajo k

poškodbam glave

Graf 3 prikazuje, kateri organi morajo biti po mnenju reševalcev poškodovani, da

govorimo o poškodbi glave. Na to vprašanje so anketiranci lahko odgovarjali z več

možnimi odgovori. Na zastavljeno vprašanje je vseh 58 vprašanih skupno izbralo 97

odgovorov.

K poškodbam glave spadajo poškodbi lobanje in možganovine. Vprašani so

največkrat in pravilno obkrožili lobanja – 39-krat (67 %) in možgani – 38-krat (65

%) Za nepravilna odgovora in sicer poškodbo vratu se je odločilo 6 (10 %)

anketirancev in eden (2 %) za poškodbo hrbtenice. 13 (22 %) anketirancev meni, da

poškodbe vseh naštetih organov spadajo med poškodbe glave. Tudi ta odgovor ni

pravilen, saj poškodba vratu in hrbtenice ne spadata k poškodbam glave.

Iz vprašanja lahko na koncu povzamemo, da 38 (66 %) anketirancev pozna, kateri

organi spadajo k poškodbam glave, medtem ko 20 (34 %) anketirancev ne pozna,

kateri organi spadajo k poškodbam glave.

Anketiranci se v večini tj. 46 (79 %) strinjajo, da je po njihovem mnenju za poškodbe

glave bolj dovzetna starejša populacija ljudi, le 12 (21 %) jih meni, da so za tovrstne

poškodbe bolj dovzetna mlajša populacija (Graf 3 v prilogi 2).

65 % 67 %

10 %

2 %

22 %

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

Možgani Lobanja Vrat Hrbtenica Skupek vseh naštetih organov

18

Graf 4: Prikaz poznavanja Glasgowske lestvice kome pri reševalcih

Vsi vprašani tj. 58 (100 %) so obkrožili, da poznajo Glasgowsko koma lestvico (GCS

lestvico), nihče ni obkrožil, da GCS lestvice ne pozna (Graf 4).

Vsi anketiranci tj. 58 (100 %) so na vprašanje kaj ocenjujemo z GCS lestvico

odgovorili, da z GCS lestvico ocenjujemo stopnjo zavesti, kar je tudi pravilen

odgovor (Graf 4 v prilogi 2).

Največ vprašanih tj. 54 (94 %) je odgovorilo, da uporabljajo GCS lestvico v praksi, 2

(3 %) GCS lestvice ne uporabljata v praksi, 2 (3 %) pa lestvico v praksi uporabljata

le občasno (Graf 5 v prilogi 2).

100 %

0 %

da

ne

19

Graf 5: Prikaz mnenj reševalcev o zaskrbljujočih simptomih pri poškodbah

glave

Pri vprašanju kateri simptomi pri poškodbah glave spadajo med bolj zaskrbljujoče je

bilo več možnih odgovorov. Vprašani so skupno odgovorili na 196 možnih

ponujenih odgovorov.

Anketiranci so med bolj zaskrbljujoče simptome pri poškodbah glave izbrali

spremenjene zenice in sicer 55 (95 %), motnje zavesti 56 (96 %) in krvavitve iz

telesnih odprtin na glavi 55 (95 %). Vsi ti simptomi z zagotovostjo kažejo na

poškodbe glave, medtem ko bleda koža, na katero je odgovorilo 16 (28 %)

anketiranih in pomodrelost obraza za katerega je odgovorilo 13 (22 %) anketiranih

nista zanesljiva in tudi ne tako zaskrbljujoča pokazatelja na poškodbo glave. Eden (2

%) anketiranec se je odločili za odgovor, da med bolj zaskrbljujoče simptome pri

poškodbah glave spadajo manjše krvaveče rane na obrazu ali lasišču (Graf 5).

2 % 0 %

95 % 96 % 95 %

28 % 22 %

0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

20

52 (90 %) anketirancev po njihovem mnenju pozna razliko med primarnimi in

sekundarnimi poškodbami glave, 6 (10 %) jih razlike ne pozna (Graf 6 v prilogi 2).

Po mnenju anketirancev tj. 33 (57 %), so sekundarne poškodbe bolj nevarne za

poškodovanca kot primarne, za katere se je odločilo 25 (43 %) anketirancev (Graf 7

v prilogi 2).

Graf 6: Prikaz od česa je najbolj odvisna kakovost preživetja pri poškodovancih

s poškodbo glave

9 %

28 % 28 %

83 % 83 % 78 %

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

21

Na vprašanje od česa je najbolj odvisna kakovost preživetja pri poškodovancih s

poškodbo glave je bilo več možnih odgovorov. Skupno so vprašani odgovorili na 178

ponujenih odgovorov.

Največ anketirancev je odgovorilo, da je kakovost preživetja pri poškodovancih s

poškodbo glave najbolj odvisna od hitre strokovne pomoči na terenu in sicer 48 (83

%) in od dobrega sodelovanja med predbolnišnično oskrbo, bolnišnično službo in

rehabilitacijsko ekipo 48 (83 %), sledi odgovor od mehanizma poškodbe s 45 (78

%) odgovori, nato sledita odgovora od usposobljenosti kirurga, ki operira

poškodovanca tj. 16 (28 %) in od hitre laične pomoči na terenu 16 (28 %). Le 5 (9

%) anketirancev je mnenja, da je kakovost preživetja pri poškodovancih s poškodbo

glave odvisna od sreče (Graf 6).

Graf 7: Prikaz mnenj reševalcev o tem, ali je stopnja zavesti vedno pogojena s

poškodbo možganov

Anketiranci so v večini tj. 45 (78 %) mnenja, da stopnja zavesti ni vedno pogojena s

poškodbo možganov, 13 (22 %) jih meni, da je stopnja zavesti vedno pogojena s

poškodbo možganov (Graf 7).

22 %

78 %

da

ne

22

Graf 8: Prikaz odgovorov reševalcev o tem, v kateri položaj bi namestili

poškodovanca s poškodbo glave, ki je pri zavesti

Na vprašanje v kateri položaj bi namestili poškodovanca s poškodbo glave, jih je

večina tj. 34 (59 %) odgovorilo pravilno in sicer, da bi poškodovanca namestili v

ležeči položaj na hrbtu z rahlo podloženo glavo. Za stabilni bočni položaj se je

odločilo 6 (10 %) anketirancev, za ravno lego na hrbtu z dvignjenimi nogami se je

odločilo 6 (10 %) anketiranih, v polsedeči položaj bi poškodovanca namestilo 8 (14

%) anketiranih in v sedeči položaj 4 (7 %) anketirani. Vsi ti našteti odgovori niso

pravilni.

Iz vprašanja lahko povzamemo, da 24 (41 %) reševalcev ne ve, v kakšen položaj bi

namestili poškodovanca s poškodbo glave, če bi se srečali z njim (Graf 8).

10 %

14 %

7 %

59 %

10 % stabilni bočni položaj

polsedeči položaj

sedeči položaj

lega na hrbtu z rahlo podloženo glavo

ravna lega na hrbtu z dvignjenimi nogami

23

Graf 9: Prikaz veščin, s katerimi reševalci na terenu izključijo ali potrdijo sum

na notranjo poškodbo možganov

Pri vprašanju s katerimi veščinami na terenu reševalci izključijo ali potrdijo sum na

notranjo poškodbo možganov, je bilo možnih več odgovorov. Anketiranci so skupno

odgovorili na 179 ponujenih odgovorov.

Največkrat obkroženi odgovori so bili: pregled zenic, katerega so se odločili prav vsi

tj. 58 (100 %) anketirancev, sledijo merjenje vitalnih funkcij, kar bi naredilo 40 (69

%) anketirancev in tipanje glave 31 (53 %) vseh anketiranih. Za odgovor opazujemo

vratne vene se je odločilo 17 (29 %) anketirancev, za opazovanje barve kože se je

odločilo 16 (28 %) anketirancev, za odgovor povprašamo po počutju se je odločilo

14 (24 %) anketirancev, 2 (3 %) anketiranca sta obkrožila odgovor »Če je

poškodovani nosil zaščitno čelado izključimo sum na notranje krvavitve možganov«,

kar je napačen odgovor. Eden (2 %) od anketiranih je pod drugo možnost dodal, da z

GCS lestvico potrdimo ali izključimo sum na notranje poškodbe možganov (Graf 9).

100 %

3 %

53 %

24 %

69 %

28 % 29 %

2 %

0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

24

Graf 10: Prikaz odgovorov reševalcev s katerimi pripomočki pri hudih

poškodbah glave najpogosteje oskrbijo dihalno pot

Polovica anketirancev je odgovorilo, da najpogosteje oskrbijo dihalno pot z I-

GELOM in sicer 29 (50 %), na drugo mesto so postavili endotrahealno intubacijo -

16 (28 %), nato sledijo odgovori, da uporabijo ustno-žrelni tubus in sicer 13 (22 %)

anketiranih. Za laringealno masko se ni odločil nihče, prav tako tudi nihče za

odgovor za nič od naštetega (Graf 10).

26 (45 %) anketirancev bi bilo vedno pripravljeno izvesti ednotrahealno intubacijo,

če bi bila ogrožena dihalna pot poškodovanca. Nadalje 32 (55 %) anketirancev

odgovarja, da ne bi nikoli izvedli endotrahealne intubacije, kljub temu, da bi bila

ogrožena dihalna pot poškodovanca (Graf 8 v prilogi 2).

50 %

22 %

28 %

0 % 0 %

I-GEL

ustno-žrelni tubus

endotrahealna intubacija

laringealna maska

nič od naštetega

25

Graf 11: Prikaz težav s katerimi se po mnenju reševalcev srečujejo ljudje po

poškodbah glave

Na vprašanje s kakšnimi težavami se po vašem mnenju srečujejo ljudje po

poškodbah glave, je bilo možnih več odgovorov. Anketiranci so skupno odgovorili

na 143 ponujenih odgovorov.

Večina anketirancev je mnenja, da se ljudje po hudih poškodbah glave najpogosteje

srečujejo s težavami v spominu tj. 44 (76 %), na drugo mesto postavljajo gibalne

težave tj. 41 (71 %), kot tretje težave v koncentraciji tj. 38 (66 %), 12 (21 %) jih je

mnenja, da se ljudje po hudih poškodbah srečujejo s skupkom vseh naštetih težav, 7

(12 %) jih meni, da doživljajo čustvene težave in le eden (2 %) se strinja, da se

ljudje srečujejo z zavračanjem družbe (Graf 11).

Na vprašanje ali se anketiranci sami zaščitijo pred poškodbami glave z zaščitno

čelado preden posredujejo na nevarnih območjih so reševalci odgovarjali, da se jih

večina tj. 32 (55) % vedno zaščiti z zaščitno čelado, 23 (40 %) anketirancev se

občasno zaščiti z zaščitno čelado, trije (5 %) pa je takšnih, ki se nikoli ne zaščitijo z

zaščitno čelado, kadar posredujejo na nevarnih območjih (Graf 9 v prilogi 2).

Večina anketirancev tj. 32 (55 %) svoje znanje ocenjuje kot zadovoljivo, 20 (34 %)

jih ocenjuje, da je njihovo znanje dobro, 6 (10 %) jih svoje znanje ocenjuje kot slabo.

12 %

66 % 71 %

2 %

76 %

21 %

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

čustvene težave

težave v koncentraciji

gibalne težave zavračanje družbe

težave s spominom

skupek vseh težav

26

Nihče od vprašanih svojega znanji ni ocenil kot zelo dobro ali zelo slabo (Graf 10 v

prilogi 2).

Graf 12: Prikaz izobraževanj, ki so na voljo anketirancem na področju poškodb

glave

Na vprašanje ali imajo anketiranci dovolj izobraževanj s področja oskrbe poškodb

glave jih je 29 (50 %) odgovorilo, da imajo dovolj tovrstnih izobraževanj in prav

tako 29 (50 %), da zaposleni na SNMP nimajo na voljo dovolj izobraževanj s

področja oskrbe poškodb glave (Graf 12).

Na odprto vprašanje kaj bi po vašem mnenju v Sloveniji še lahko izboljšali, da bi v

prihodnje še uspešneje reševali poškodbe glave in bi bile posledice poškodb še

manjše so anketiranci najpogosteje izpostavili:

1. Varnost

2. Še več predavanj iz prve pomoči

3. Zdravstveno vzgojno delo

4. Več izobraževanj na tem področju, v veliki večini pa to ni odvisno od

strokovne pomoči, ampak od same poškodbe

5. S preventivo in zaščitnimi sredstvi na rizičnih področjih

6. Najpogosteje, čeprav prepogosto omenjeno, preventiva…

7. Manj alkohola

8. Več predavanj o teh tematikah

50 % 50 %

da

ne

27

9. Več strokovnih izobraževanj in internih vaj

10. Več izobraževanj

Kot lahko razberemo iz odgovorov, je na področju nujne medicinske pomoči

premalo poskrbljeno za izobraževanje kadra, saj je 29 (50 %) anketirancev

odgovorilo, da nimajo na voljo dovolj izobraževanj in da si v prihodnje želijo več

strokovnih izobraževanj iz področja poškodb glave.

28

6 Interpretacija in razprava

V raziskavo je bilo vključenih 58 (100 %) anketirancev. Ugotovili smo, da med

reševalci še vedno prevladujejo tisti, ki imajo srednješolsko izobrazbo (64 %) in da je

zelo malo (5 %) tistih, ki imajo podiplomsko izobrazbo.

Zanimive rezultate smo dobili pri analizi vprašanja: kako dolgo so že anketiranci

zaposleni v službi nujne medicinske pomoči, pri čemer smo ugotovili, da je večina

reševalcev zaposlenih manj kot 5 let in sicer 27 (46 %) anketirancev. Več kot 10 let

je zaposlenih skupno le 20 (34 %) vprašanih. Rezultati nam povedo, da je v enotah

nujne medicinske pomoči zaposlenih več neizkušenih reševalcev kot pa tistih, ki

imajo bogatejše izkušnje, kar nam dokazuje, da je služba precej stresna in da se

veliko zaposlenih na tem področju po nekaj letih odloči za menjavo službe, ki je

manj stresna (Kramar, 2007).

Ugotovili smo, da je še vedno precej tistih reševalcev, ki se s hudo poškodbo glave še

nikoli niso srečali - 10 (17 %), kar še enkrat potrdi, da je zaposlenih več reševalcev z

majhnim številom let delovnih izkušenj. Rezultati nam povedo tudi to, da poškodbe

glave niso med najpogostejšimi poškodbami s katerimi se srečujejo reševalci, ki

opravljajo terensko delo, saj je večina – 22 (38 %) anketirancev odgovorila, da se z

njimi srečujejo le enkrat mesečno ali enkrat na pol leta – 15 (26 %) nihče pa se z

njimi ne srečuje vsak dan in redko – 5 (9 %) se z njimi srečuje tedensko. Sever

(2014) navaja, da v Sloveniji letno travmatsko poškodbo možganov utrpi približno

4500 oseb. To so le tiste poškodbe, ki jih registrirajo v zdravstveni ustanovi, tako da

nekateri ocenjujejo, da je neregistriranih poškodb približno še enkrat toliko.

Dobro poznavanje se pri anketirancih pokaže pri vprašanju ali poznate Glasgowsko

koma lestvico, saj so vsi odgovorili, da jo poznajo in nihče ni odgovoril, da je ne

pozna. V praksi ugotavljamo drugačno situacijo, saj GCS lestvico uporablja 54 (94

%) anketirancev, 2 (3 %) anketiranca sta odgovorila, da jo uporabljata le občasno,

prav tako 2 (3 %) pa GCS lestvice v praksi ne uporabljata.

Dobro znanje so anketiranci pokazali tudi pri vprašanju, kateri simptomi pri

poškodbah glave spadajo med bolj zaskrbljujoče. Kobilšek & Fink (2017) kot

nevarne simptome pri poškodbah glave navajata: krvavitev ali iztekanje likvorja iz

29

odprtin na glavi, motena zavest, spremenjeni zenici in očalni hematom. Najbolj

nevarne 3 simptome navedene v raziskavi je izpostavila večina vprašanih.

Spremenjene zenice je obkrožilo 55 (95 %) anketirancev, motnje zavesti je obkrožilo

56 (96 %) anketirancev za krvavitev iz telesnih odprtin na glavi se je odločilo 55 (95

%) anketirancev.

Zelo različne rezultate smo dobili pri vprašanju v kateri položaj bi namestili

poškodovanca s poškodbo glave, ki je pri zavesti. Mayo Clinic Staff (2015) navajajo

da mora poškodovanec do prihoda nujne medicinske pomoči mirno ležati na ravni

podlagi z rahlo podloženo glavo in rameni. Večina anketiranih tj. 34 (59 %) je

odgovorila pravilno, da bi poškodovanca postavili v ležeč položaj na hrbtu z rahlo

podloženo glavo, veliko jih je odgovorilo napačno. Stabilni bočni položaj je

obkrožilo 6 (10 %) anketirancev, polsedeči položaj bi izbralo 8 (14 %) anketirancev,

za sedeči položaj bi se odločili 4 (7 %) anketirancev in za ravno lego na hrbtu bi se

odločilo 6 (10 %) anketirancev. Zaskrbljujoče je, da veliko vprašanih tj. 24 (41 %)

ne ve natančno, v kateri položaj bi namestili poškodovanca s hudo poškodbo glave,

ki je pri zavesti, s tem, da bi ga namestili v napačni položaj bi mu lahko povzročili

veliko dodatne škode, do katere v nasprotnem primeru ne bi prišlo. Položaj pri

poškodovancu s poškodbo glave je ključnega pomena, da se izognemo dodatnim

zapletom.

Pri vprašanju s katerimi veščinami pri hudi poškodbi glave najpogosteje oskrbite

dihalno pot smo izvedeli, da večina anketiranih najraje uporablja tako imenovani I-

GEL pripomoček, kar dokazuje, da je najenostavnejši za uporabo. Zanj se je odločilo

kar polovica - 29 (50 %) anketirancev. Čander (2013) ugotavlja, da adekvatni tlaki in

enostavna uporaba I-GEL uvrščata med pripomočke, ki najbolje približa oskrbo

dihalne poti pri poškodovancu, katerega zaradi mehanizma poškodbe trenutno ni

zmožno endotrahealno intubirati. Reševalci se dostikrat odločijo tudi za oskrbo

dihalne poti z endotrahelano intubacijo kljub temu, da Železnik, et al. (2008)

navajajo, da to ni kompetenca reševalcev ampak zdravnikov.

V večini primerov tj. 32 (55%) se anketiranci vedno zaščitijo pred poškodbami

glave, kadar posredujejo na nevarnih območjih, 23 (40 %) se jih zaščiti občasno ali 3

(5 %) se ne zaščitijo nikoli. Dobro je, da večina anketirancev najprej pomisli na

30

lastno varnost, katera je za vsakega posameznika najbolj pomembna pri opravljanju

svojega dela.

Svoje znanje iz področja poškodb glave je kot zadovoljivo ocenilo 32 (55 %)

vprašanih, kot dobro je svoje znanje ocenilo 20 (34 %) vprašanih in kot slabo je

svoje znanje ocenilo 6 (10 %) vprašanih. Na vprašanje ali imate na voljo dovolj

izobraževanj na področju poškodb glave, je polovica tj. 29 (50 %) anketirancev

odgovorilo, da imajo dovolj izobraževanj, polovica in sicer 29 (50 %) jih je mnenja,

da nimajo na voljo dovolj izobraževanj.

Med analizo rezultatov, ki smo jih pridobili z raziskavo smo uspešno odgovorili na

raziskovalna vprašanja, ki smo si jih zastavili.

Raziskovalno vprašanje: Kakšne izkušnje imajo reševalci na področju

pojavnosti in oskrbe pri poškodbi glave?

Ugotovili smo, da se veliko reševalcev tj. 31 (53 %) le redko srečuje s hudimi

poškodbami glave, zato na tem področju nimajo izkušenj. Prav zaradi tega je

pomembno, da obnavljajo svoje znanje in ga tudi nadgrajujejo, saj je to služba, v

kateri nikoli ne veš kdaj in kje boš moral teoretično znanje uporabiti tudi v praksi.

Raziskovalno vprašanje: S kakšnimi težavami se srečujejo reševalci, kadar

posredujejo pri nesrečah, pri katerih je prišlo do poškodb glave?

Težava s katero se reševalci srečujejo med posredovanjem pri ponesrečencih s hudo

poškodbo glave je po rezultatih ankete sodeče ta, da 20 (34 %) reševalcev ne ve

natančno katere poškodbe sodijo med poškodbe glave, 30 (52 %) anketirancev ne

razlikuje, kateri simptomi pri poškodbah glave spadajo med bolj zaskrbljujoče in 24

(41 %) anketirancev ne ve, v kateri položaj bi namestili poškodovanca s poškodbo

glave, ki je pri zavesti, kar pomeni, da v določeni situaciji ne bi znali primerno in

strokovno ukrepati zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, kar pa je lahko za

ponesrečenca življenjskega pomena.

Mislimo, da si vsak želi kakovostne in hitre oskrbe s strani zaposlenih na nujni

medicinski pomoči v primeru da bi kdaj prišlo do situacije v kateri bi potrebovali

njihovo pomoč, za kar pa je potrebno nenehno izobraževanje reševalcev. Anketiranci

so v raziskavi izrazili željo po pridobivanju dodatnega znanja, zato bi enotam nujne

31

medicinske pomoči priporočali še več strokovnih predavanj iz vseh področij, s

katerimi se srečujejo reševalci pri svojem delu.

32

7 Sklep

V zaključnem delu smo izvedli raziskavo, s katero smo ugotovili, da hude poškodbe

glave na srečo niso med najpogostejšimi poškodbami s katerimi se srečujejo

reševalci, se je pa z njimi vsaj enkrat srečalo že 83 % vprašanih. Ugotovili smo, da

med zaposlenimi na nujni medicinski pomoči prevladuje moška populacija ter da so

anketo reševali reševalci z manj izkušnjami in tudi v večini s srednješolsko

izobrazbo.

Prepoznavanje simptomov pri poškodbi glave je ključnega pomena za nadaljnjo

oskrbo poškodovancev s poškodbo glave. Anketiranci so v povprečju pokazali dobro

znanje prepoznavanja simptomov, večina njihovih odgovorov se je namreč skladala

z rezultati že obstoječih raziskav. Težava se je izkazala pri ukrepanju, saj 24 (41 %)

anketirancev ne ve, kateri je ustrezen položaj poškodovanca s hudo poškodbo glave.

Reševalci so v raziskavi izrazili željo po teoretičnih izobraževanjih in praktičnih

vajah. Potreba po dodatnem pridobivanju znanja je bila razvidna pri odgovorih na

vprašanje: kateri simptomi pri poškodbah glave spadajo med bolj zaskrbljujoče, saj

je nanj napačno odgovorilo kar 30 (52 %) anketirancev. Po ugotovitvah raziskave bi

tudi mi priporočali več praktičnega usposabljanja na konkretnih primerih iz vseh

strokovnih področij s katerimi se srečujejo reševalci.

33

Literatura

Ahčan, U. ed., 2007. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči

križ Slovenije.

Ahčan, U. et al., 2007. Prva pomoč. Priročnik za voznike motornih vozil. Ljubljana:

Rdeči križ Slovenije.

Ahčan, U., Slabe, D. & Šutanovac, R. eds., 2008. Prva pomoč: priročnik za

bolničarje. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Barnes, M. P. & Ward, A. B., 2005. Oxford handbook of rehabilitation medicine.

Oxford: Oxford University.

Cvetko, E. & Smerdu, V., 2010. Specialna anatomija - glava in vrat. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta.

Čander, D., 2013. A kot odprta dihalna pot. In: J. Prestor, ed. Oskrba dihalne poti in

umetna ventilacija v predbolnišničnem okolju: strokovno srečanje z delavnicami in

preverjanjem znanja: zbornik predavanj, febraur 2013. 2nd rev. ed. Ljubljana:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija reševalcev v

zdravstvu, pp. 14-23.

Dahmane, R., 2005. Ilustrirana anatomija. 2nd rev. ed. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije.

Daisley, A., Kischka, U. & Tams, R., 2008. Head Injury. Oxford: Oxford University

Press.

Dolinar, M., Cunk Manić, V. & Tarman-Šmit, I., 2016. Anatomija in fiziologija

človeka: učbenik za programe Zdravstvena nega, Farmacevtski tehnik, Zobotehnik,

Kozmetični tehnik in Thenik laboratorijske biomedicine. 2nd ed. Podsmreka:

Pipinova knjiga.

Gradišek, P., 2014. Poškodba glave, ukrepi za znižanje znotrajlobanjskega tlaka -

vidik anesteziologa. In: G. Prosen, ed. Zbornik II. šole urgence, 5. in 6. december

2014. Ljubljana: Slovenjsko združenje za urgentno medicino, pp. 113-119.

Hess, E. et al., 2014. Effectiveness of the head CT choice decision aid in parents of

children with minor head trauma: study protocol for a multicenter randomized trial.

Trials, 15, p. 253.

34

Holc, I., Križmarić, M. & Mekiš, D., 2016. Klinična patofiziologija nujnih stanj:

izbrana poglavja. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede,.

Hoshizaki, B. et al., 2013. The relationship between head impact characteristics and

brain trauma. Journal of Neurology & Neurophysiology, 5, pp. 181.

Jeličič, N. & Pejkovič, B., 2012. Kosti glave. In: V. Draganić, ed. Anatomija čoveka:

priručnik za praktičnu nastavu: za studente medicine. 2nd rev. ed. Beograd: IŠP

Savremena administracija, pp. 295-326.

Keggenhoff, F., 2006. Prva pomoč - pomagam prvi. Ljubljana: Prešernova družba.

Kobilšek, P. V. & Fink, A., 2017. Prva pomoč in nujna medicinska pomoč: učbenik

za modul Zdravstvena nega v izobraževalnem programu Zdravstvena nega za

vsebinski sklop Prva pomoč in nujna medicinska pomoč. Ljubljana: Grafenauer.

Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije. Uradni list RS, št. 71/14.

Kramar, J., 2007. Ali reševalci bolj izgorevamo kot drugi poklici v zdravstvu? In: A.

Posavec, ed. Zbornik predavanj. Strokovni seminar Zdravstveni reševalec - poklic,

poslanstvo ali izziv, Ig, 26. oktober 2007. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške

nege Slovenije zveza društev medicinskih sester babic in zdravstvenih tehnikov

Slovenije sekcija reševalcev v zdravstvu, pp. 31-37.

Mayo Clinic Staff, 2015. Head trauma: first aid. [Online] Mayo Clinic.

Available at: https://www.mayoclinic.org/first-aid/first-aid-head-trauma/basics/art-

20056626 [Accessed 27. 08. 2018].

Mohun, J. et al. eds., 2015. Prva pomoč: celostni vodnik za pomoč poškodovancem in

bolnikom v nujnih stanjih. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Newton, E., 2006. Head trauma. In: V. J. Markovchick, P. T. Pons, eds. Emergency

medicine secrets. 4th ed. Philadelphia: Mosby Elsevier, pp. 555-560.

Posavec, A. ed., 2008. Zbornik predavanj. Strokovni seminar Opekline, amputacije,

blast in crush poškodbe v predbolnišničnem okolju, Moravske Toplice, 18. in 19.

april 2008. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege v Sloveniji; Zveza

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; Sekcija

reševalcev v zdravstvu.

Seule, M. et al., 2015. Neurosurgical and intensive care management of traumatic

brain injury. Facial Plastic Surgery, 31(4), pp. 325-331.

35

Sever, A., 2014. Travmatska poškodba možganov. [Online] Vzajemna zdravstvena

zavarovalnica. Available at: https://www.vzajemna.si/sl/zdravje/moje-zdravje/blazja-

travmatska-poskodba-mozganov-1-del [Accessed 27.08.2018].

Shea, S. S. & Hoyt, K. S., 2016. Family emergent/urgent and ambulatory care: the

pocket NP. New York: Springer.

World Medical Association, 2013. World Medical Association Declaration of

Helsinki: ethical principles for medical research involving human subjects. JAMA,

310(20), pp. 2191-2194.

Železnik, D. et al., 2008. Poklicne kompetence in aktivnosti v zdravstveni in babiški

negi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza društev

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

1

Priloge

Priloga 1: Anketni vprašalnik

Pozdravljeni! Sem David Ugovšek, študent Fakultete za zdravstvene vede, Univerze

v Mariboru. V sklopu diplomskega dela delam raziskavo na temo usposobljenost

reševalcev SNMP Celje in SNMP Maribor ob ukrepanju pri poškodbah glave.

Vljudno vas prosim, da si vzamete trenutek in rešite kratko anketo ter mi s tem

pomagate do diplomske naloge. Anketa je anonimna in povsem prostovoljna. Že v

naprej se vam lepo zahvaljujem za vašo pomoč.

Obkrožite črko pred odgovorom, za katerega menite da je pravilen.

VPRAŠALNIK

1. SPOL

a) moški

b) ženski

2. STOPNJA IZOBRAZBE

a) srednješolska izobrazba

b) visokošolska izobrazba

c) podiplomska izobrazba

3. KAKO DOLGO STE ŽE ZAPOSLENI NA SNMP?

a) manj kot 5 let

b) več kot 5 let

c) več kot 10 let

d) 20 let ali več

2

4. ALI STE SE ŽE KDAJ SREČALI S POŠKODOVANCEM, KI JE IMEL HUDO

POŠKODBO GLAVE?

a) da

b) ne

5. KAKO POGOSTO SE SREČUJETE S POŠKODOVANCI, KATERI IMAJO

HUDO POŠKODBO GLAVE?

a) dnevno

b) tedensko

c) mesečno

d) 1x na pol leta

e) 1x na leto

f) nikoli se še nisem srečal/a s poškodovancem, kateri ima hudo poškodbo glave

6. KAJ JE PO VAŠIH IZKUŠNJAH NAJPOGOSTEJŠI VZROK ZA POŠKODBO

GLAVE?

a) padci

b) prometne nesreče

c) udarci

d) fizični napadi

e) neznani vzroki

f) drugo _____________________________________________________________

7. O POŠKODBI GLAVE GOVORIMO KADAR SO POŠKODOVANI

NASLEDNJI ORGANI: (možnih je več odgovorov)

a) možgani

b) lobanja

c) vrat

d) hrbtenica

e) skupek vseh naštetih organov

3

8. KDO JE PO VAŠEM MNENJU BOLJ DOVZETEN ZA POŠKODBO GLAVE?

a) mlajša populacija

b) starejša populacija

9. ALI POZNATE GLASGOWSKO LESTVICO KOME (GCS LESTVICO)?

a) da

b) ne

10. KAJ Z GCS LESTVICO OCENJUJEMO?

a) stopnjo poškodbe glave

b) stopnjo zavesti

c) čas od nastanka poškodbe

11. ALI UPORABLJATE GCS LESTVICO TUDI V PRAKSI?

a) da

b) ne

c) občasno

12. KATERI SIMPTOMI PRI POŠKODBAH GLAVE SPADAJO MED BOLJ

ZASKRBLJUJOČE? (možnih je več odgovorov)

a) manjša krvaveča rana na obrazu ali lasišču

b) modrica ali blažja oteklina

c) spremenjene zenice

d) motnje zavesti

e) krvavitve iz telesnih odprtin na glavi

f) bleda koža

g) pomodrelost obraza

4

13. ALI POZNATE RAZLIKO MED PRIMARNIMI IN SEKUNDARNIMI

VRSTAMI POŠKODB GLAVE?

a) da

b) ne

14. KATERE VRSTE POŠKODB SO PO VAŠEM MNENJU BOLJ NEVARNE?

a) primarne vrste poškodb

b) sekundarne vrste poškodb

15. OD ČESA JE NAJBOLJ ODVISNA KAKOVOST PREŽIVETJA PRI

POŠKODOVANCIH S POŠKODBO GLAVE? (možnih je več odgovorov)

a) od sreče

b) od usposobljenosti kirurga, ki operira poškodovanca

c) od hitre laične pomoči na terenu

d) od hitre strokovne pomoči na terenu

e) od dobrega sodelovanja med predbolnišnično oskrbo, bolnišnično službo in

rehabilitacijsko ekipo

f) od mehanizma poškodbe

16. ALI JE PO VAŠEM MNENJU STOPNJA ZAVESTI VEDNO POGOJENA S

POŠKODBO MOŽGANOV?

a) da

b) ne

17. V KATERI POLOŽAJ BI NAMESTILI POŠKODOVANCA S POŠKODBO

GLAVE, KI JE PRI ZAVESTI?

a) stabilni bočni položaj

b) polsedeči položaj

c) sedeči položaj

d) lega na hrbtu z rahlo podloženo glavo

e) ravna lega na hrbtu z dvignjenimi nogami

5

18. S KATERIMI VEŠČINAMI NA TERENU IZKLUČITE ALI POTRDITE SUM

NA NOTRANJO POŠKODBO MOŽGANOV? (možnih je več odgovorov)

a) pregled zenic

b) če je poškodovani nosil čelado, izključimo sum na notranje krvavitve možganov

c) tipanje glave

d) povprašamo po počutju

e) merjenje vitalnih funkcij

f) barva kože

g) opazujemo vratne vene

h) drugo ____________________________________________________________

19. S KATERIMI PRIPOMOČKI PRI HUDIH POŠKODBAH GLAVE

NAJPOGOSTEJE OSKRBITE DIHALNO POT?

a) I-GEL

b) ustno-žrelni tubus

c) endotrahealna intubacija

d) laringealna maska

e) nič od naštetega

f) drugo _____________________________________________________________

20. ALI BI BILI NA TERENU PRIPRAVLJENI IZVESTI SAMOSTOJNO

ENDOTRAHEALNO INTUBACIJO, ČE BI BILA OGROŽENA PACIENTOVA

DIHALNA POT??

a) vedno

b) nikoli

21. S KAKŠNIMI TEŽAVAMI SE PO VAŠEM MNENJU SREČUJEJO LJUDJE

PO POŠKODBAH GLAVE? (Možnih je več odgovorov)

a) čustvene težave

b) težave v koncentraciji

c) gibalne težave

d) zavračanje družbe

6

e) težave s spominom

f) skupek vseh težav

22. ALI SE SAMI ZAŠČITITE PRED POŠKODBAMI GLAVE Z ZAŠČITNO

ČELADO PRI POSREDOVANJU NA NEVARNIH OBMOČJIH?

a) vedno

b) občasno

c) nikoli

23. KAKO OCENJUJETE SVOJE ZNANJE S PODROČJA POŠKODB GLAVE?

a) zelo slabo

b) slabo

c) zadovoljivo

d) dobro

e) zelo dobro

24. ALI IMATE NA VOLJO DOVOLJ IZOBRAŽEVANJ NA PODROČJU

POŠKODB GLAVE?

a) da

b) ne

25. KAJ BI PO VAŠEM MNENJU V SLOVENIJI ŠE LAHKO IZBOLJŠALI, DA

BI V PRIHODNJE ŠE USPEŠNEJE REŠEVALI POŠKODBE GLAVE IN BI BILE

POSLEDICE POŠKODB ŠE MANJŠE?

____________________________________________________________________

____________________________________________________________________

____________________________________________________________________.

7

Priloga 2: Dodatni grafi raziskave

Graf 1: Prikaz števila reševalcev, ki so se že kdaj srečali s poškodovancem, ki je

imel hudo poškodbo glave

Graf 2: Prikaz izkušenj reševalcev z vzroki poškodb glave

83 %

17 %

da

ne

62 %

34 %

2 % 0 %

0 %

2 %

padci

prometne nesreče

udarci

fizični napadi

neznani vzroki

alkohol

8

Graf 3: Prikaz dovzetnosti za poškodbe glave

Graf 4: Prikaz mnenj, kaj se ocenjuje z GCS lestvico

21 %

79 %

mlajša populacija

starejša populacija

0 %

100 %

0 %

stopnjo poškodbe glave

stopnjo zavesti

čas od nastanka poškodbe

9

Graf 5: Prikaz uporabe GCS lestvice v praksi reševalcev

Graf 6: Prikaz poznavanj razlik med primarnimi in sekundarnimi vrstami

poškodb glave

94 %

3 %

3 %

da

ne

občasno

90 %

10 %

da

ne

10

Graf 7: Prikaz mnenj reševalcev o bolj nevarnih vrstah poškodb glave

Graf 8: Prikaz odgovorov reševalcev o tem ali bi bili na terenu pripravljeni

izvesti samostojno endotrahealno intubacijo, če bi bila ogrožena

pacientova dihalna pot

43 %

57 % primarne vrste poškodb

sekundarne vrste poškodb

45 %

55 % vedno

nikoli

11

Graf 9: Prikaz lastne zaščite anketirancev, kadar sami posredujejo na nevarnih

področjih

Graf 10: Prikaz lastne ocene reševalcev o znanju s področja poškodb glave

55 %

40 %

5 %

vedno

občasno

nikoli

0 %

10 %

55 %

34 %

0 %

zelo slabo

slabo

zadovoljivo

dobro

zelo dobro