Ure naših dni - Dosorjev 6. literarni zbornik 2014

Ure naših dni 2014 1

DOSORMoj svet.

Ure naših dni

6. l iter arni zbornik 2014

Ure naših dni

Ure naših dni 20142

KazaloDOSORMoj svet.

Naslov publikacije:URE NAŠIH DNI Nosilec avtorskih pravic:DOSOR Dom starejših občanov d.o.o.,Prisojna cesta 4a, 9252 Radenci Zbrali in uredili:Bea Baboš Logar in Nada Verdev

Lektorirala:Marjanca Ferko Omahen Ime in sedež založnika:DOSOR Dom starejših občanov d.o.o.,Prisojna cesta 4a, 9252 Radenci Oblikovanje, prelom in tisk: Bluecam studio

Leto izida: 2014

Datum natisa: november 2014

Število natisnjenih izvodov: 500

Kazalo 2

uvodniK 4

JEsEnsKE pripovEdi 5

Jožef Smej 6Duhovni portret Sidonije Podlesek, roj. Pörš

Mirko Rakovnik 10Kako sem gospoda Marošoučil kuhati juho

Mihaela Roth 12Križ

Ivana Hauser 12Plesna pravljica

Jolanka Kranjc 14Iz jeseni v zimski čas

Ivan Vrhar 15Mati in izgubljeni sin

Gizela Sraka 16Obujam spomine

Anuša Bešter 17Jesenski dan

Marija Erveš 17Moj dan

Filip Matko 18Ptujčani in Ljutomerčani -»Bili so v gosteh…«

Mihaela Roth 18Piščalka in jaz

Ciril Hojnik 18Starec


DOSORMoj svet.

Ure naših dni

6. L ITER ARNI ZBORNIK 2014

Ure naših dni


JEsEnsKE pripovEdi 19

Zapisala: Darinka Nahtigal 20Sprejemni izpit za gimnazijo:Avgusta Vlaj

Zapisala: Darinka Nahtigal 21Samo milijon nas je:Barbara ŠERBEC – Šerbi

Mihaela Roth 22Ljubezen na smetišču

Zapisala: Anuša Bešter 23Intervju z našo sostanovalkoLjudmilo TOMŠIČ

Bea Baboš Logar 24Gizela SRAKA – naša ljuba Žizel

Dušanka Peternelj 27Ljubezen

Dušanka Peternelj 28Srce

Olga Antič 29Telefonska akvizicija

Ivo Ban 29Haloška rapsodija

Olga Antič 30Vejice

Cecilija Bernjak 30Volja tvojega giba

Vanja Lebar 31Trompeta

Vanja Lebar 32Igra

Irena Jančar 33Naše literatke

Brigita Živec 34Mojih devetdeset

Filip Matko 36 Ambasador leta 2010

Amalija Kuzmič Prelog 37Zakaj z avtobusom?

Amalija Kuzmič Prelog 43Pogovor z gospodomLennartom Anderssonom

Mihaela Roth 46LinkedAge – izmenjaveIzmenjava stanovalk

Brigita Živec 50Moj »izlet« na Gorenjsko

Brigita Živec 52Moj obmorski dopust

srEčanJa, prirEditvE, 53dogodKi, zanimivosti

Zapisala: Gizela SRAKA 54Literarni krožek –zapiski naših sestankov inprispevkov za »Ure našihdni« v letu 2014 za mesece:januar, februar in marec

Gizela SRAKA 55Nepozabna »Noč branja« v pokrajinski in študijski knjižniciMurska Sobota

Gizela SRAKA 56Vrst spominov in tovarištva

Gizela SRAKA 57Izšla je prva judovskakuharska knjiga v slovenščini

Dosor, moj svet 58


UVODNIK

Še imam čas

Vsaj enemu človeku privabi nasmeh na usta in smisel življenja je tu! Če to narediš večkrat, toliko bolje zanj in zate.

Ob mojih dragih prijateljicah se ne bojim visoke starosti. Kako čudoviti sta. Gizela in Brigita. 94 in 90 let! »Nimam časa,« je njun pogosti stavek. Ko sem kot prostovoljka 'bralka' začela obiskovati Dosor, sem pri literarnem krožku spoznala obe.

Gizela je prava pisateljica. Pisati je začela pri svojih 90. Veliko nas je, ki zaradi tega radi rečemo: »Še imam čas!« Napisala je knjigo spominov za svoje otroke. »Lahko bi napisala še eno knjigo,« rada reče, saj eden obudi drugega in spomini se začnejo 'vračati' kot domine.

Brigita vsak pomemben dogodek opiše v pesmi. Njene pesmi so razu-mljive in aktualne. Krasne so! Očitno ji je bila 'beseda v pesmi' položena v zibelko. Ko sva se spoznali, mi je rekla, kako dobro se počuti v Dosorju. »Vse življenje sem skrbela za druge, tu pa sedaj skrbijo zame,« je njen stavek, katerega velikokrat povem drugim.

Ne bojim se starosti! Poznam le en recept proti staranju, in to je: »Umreti moraš mlad!« Tega recepta pa si nihče ne želi uporabiti. Zato – ne bojim se

starosti! Le um je potrebno uporabljati vsak dan, vsako minuto – da ne zaspi!!! Pred kratkim sem na televiziji slišala, da ni dovolj, da

rešuješ križanke, reševati jih moraš z levo roko, tako še bolj zaposliš možgane. Zanimivo! Bom poskusila.

In ohranjati zdravje!!! Sedaj so končno ugoto-vili, da je za ohranjanje zdravja dovolj spre-

hod. Ni potrebno aktivno telovaditi in se upehati skoraj do nezavesti.

Sicer pa – vsak bi moral poslušati svo-je telo. To ve, kaj mu prija. Tako pri hra-ni kot pri gibanju.

Kot prostovoljka si nabiram nove izkušnje za življenje.

Darinka nahtigal


Jesenske pripovedi


Duhovni portret Sidonije Podlesek, roj. Pörš (1920–1990)»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli«(Mt 5,7)

K pričujočemu pisanju me je spod-budil članek Mirka Munde, obja-

vljen v Vestniku 64 (2012) 30, 30–31, z dne 26. julija 2012. Naslov članka: Pokončna, dosledna, skromna, a obenem markantna osebnost. Ta osebnost je bila Sidonija (Sida) Pod-lesek, roj. Pörš.

S pričujočim prispevkom želim le do-polniti Sidonijin duhovni portret. Mun-da v članku najprej navaja profesorja Janka Liška: »Štefan Kovač – Marko, Mi-ško Kranjec, Ludvik Rapoša, Ali in Evgen Kardoš, Anton Špolarič, Kolman Cigüt, Štefan Kuhar – Bojan, Mirko Bagar, Sida Perš (sic!) in drugi so že do poletja 1941 spletli mrežo sodelavcev narodnoosvobo-dilnega gibanja in zaupnih postojank po Prekmurju …« Toda preden so ti »spletli mrežo narodnoosvobodilnega giba-nja«, so se zbrali vsi študentje beltinske župnije, člani katoliškega akademskega društva ZAVEDNOST: Pišta Cigüt, Dra-šek Duh, Joško Györköš, Miška Jakob, Ciril Kühar, Vanek Mujdrica, Janči Sraka in Gusti Zver. Sestajali so se z Vincijem Casarjem, učiteljem v Gančanih, z na-menom, da bi se uprli okupatorju. Usta-


novili naj bi manjše skupine, v katerih bi zaradi tajnosti samo en član vedel za drugo skupino in z njo vzdrževal stike.1

Nato Munda na kratko oriše življenje, študij in delo Sidonije Podlesek, roj. Pörš. Rojena 31. avgusta 1920 v Stanjevcih na Goričkem, odrašča v Stanjevcih, tudi v hiši (gostilna) v Petrovcih; osem let gim-nazije v Murski Soboti z maturo leta 1940; vpis na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, kamor jo je bil napotil njen sovaščan Mir-ko Bagar, prav tako študent medicine. Po vdoru Nemcev v Jugoslavijo, na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, se Sidonija skrivaj vtihotapi v Prekmurje, se vključi v naro-dnoosvobodilno gibanje, potem ko naj bi bila že januarja 1941 v Ljubljani postala članica Komunistične partije. Po Mundo-vem zapisu je v višjih razredih gimnazije brala »marksistične brošurice«, ki si jih je bila izposojevala v knjižnici Kluba prek-murskih akademikov (KPA). V reviji Mladi Prekmurec je leta 1940 objavila študijo o sezonskem izseljevanju iz Prekmurja. V študiji razgalja žalostno dejstvo, da 80 % prekmurskega prebivalstva spada k t. i. agrarnemu proletariatu.

Jeseni leta 1941 so madžarske oblasti Sidonijo aretirale. Decembra istega leta je bila obsojena na osem let zapora. Konec leta 1943 so jo pogojno izpusti-li. Vrnila se je v Stanjevce, a že kmalu je bila med partizani z ilegalnim imenom Pavel. Novembra 1944 so jo spet aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče v Ravensbrück, od tam pa v berlinski za-por Spandau. Iz Nemčije se je vrnila šele junija 1945.

Po vojni se je v Murski Soboti posve-tila prosveti, sociali in zdravstvu, sla-1 Prim. Vanek Mujdrica, Pozni spomini na madžarsko okupacijo, v: Stopinje 1993, 112–117.

Jeseni leta 1941 so madžarske oblasti Sidonijo aretirale. Decembra istega leta je bila obsojena na osem let zapora.

bih osem let je predsedovala OK SZDL Murska Sobota in bila podpredsednica Skupščine občine Murska Sobota. Potem ko se je poročila z Jožetom Podleskom, predsednikom sodišča v Murski Soboti, je njena prva skrb postala predvsem dru-žina, vzgoja obeh sinov: Silva in Jožeta.

Umrla je v začetku junija leta 1990. Ob njeni smrti so zapisali, da je bila tudi v najtršem obdobju socializma (beri ko-munizma, borbenega ateizma) čuteča in tolerantna osebnost. Z drugo besedo, ni bila preveč »rdeča«, kot je to rekla neka njej podobna oseba. To lahko razberemo tudi iz Mundovega članka, kjer je reče-no, da je bila Sida skupaj z možem »ka-zensko« premeščena iz Murske Sobote v Maribor, nato še v Ljutomer in končno nazaj v Sóboto.

V 1. b razredu Državne realne gimnazi-je v Murski Soboti nas je bilo v šolskem letu 1932/33 38. Med njimi Sidonija Perš (sic!), Stanjevci. V 8. razredu pa nas je bilo v šolskem letu 1939/40 33. Zaradi odlič-nega uspeha je bila Sidonija Pörš (sic!) pri maturi oproščena ustnega izpita. V rubriki »nameravani študij« je bilo za Si-donijo zapisano: »medicina«. Po maturi sem se vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Pri vajah iz anatomije je Sidoni-ja z veliko obredno pieteto secirala roko nekega pokojnika. Konec oktobra 1940 sem »presedlal« z medicinske fakultete in se vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.


Nekaj spominov iz dijaški let. Prvo uro pred poukom smo skupaj s profesorjem molili. Molitev je bila vedno ista, spre-jemljiva tako za katoličane kakor tudi za evangeličane in izraelite. Sidonija je bila evangeličanka. Molitev je potekala takole: Joško Horvat (rojen 1920 v Mar-tjancih) je glasno odmolil po ustaljenem molitvenem obrazcu, naj nas Bog s svo-jo milostjo prehiteva in spremlja s svojo pomočjo, da bi delo dobro začeli in ga z uspehom končali. Verouk je poučeval duhovnik, prof. Alojzij Šoštarec. Očenaš smo molili latinsko. Veroučna ura je bila vmes med drugimi urami. Pred veroučno uro so katoliški sošolci v šali rekli svojim evangeličanskim tovarišem: »Sedaj pa, heretiki, ven!« Sidonija pa je ostala na svojem mestu. Prisluhnila je Šoštarecu, ko je razlagal predpisano veroučno snov. Hotela je več zvedeti o velikem social-nem papežu Leonu XIII., ki je učil, da se za delavce mora zavzeti ne samo krščan-ska dobrodelnost ampak tudi država.

Sidonijo imam v spominu kot redkobe-sedno, resno dijakinjo. Nikoli se ni spu-ščala v nobene, niti najmanjše ljubezen-ske avanture. Z neko osebno pieteto je gledala na tri sošolce: na Janeza Eljaša, Ivana Ifka in name. Slutila je, da bomo po maturi stopili v bogoslovje. Kot bogo-slovec sem med počitnicami julija 1941 resno zbolel. Bilo je to že med madžar-sko okupacijo. Ležal sem v murskosobo-

ški bolnišnici z visoko temperaturo. Na vizito pridejo: najprej primarij, Madžar, nato dr. Piskernik, Slovenec, in – skoraj nisem mogel verjeti svojim očem – Si-donija, oblečena v belo kot zdravniška pripravnica! Primarij je v nemščini razla-gal dr. Piskerniku, internistu, kako hudo nevarna da je moja bolezen. Sidonija me je žalostna gledala, prepričana, da bom umrl.

Pozno v jeseni leta 1941 so Madžari aretirali Ivana Camplina, župnika v Gor-njih Petrovcih, in Miška Jeriča, ekspozita v Kuzmi. Sprejela in prenočila sta namreč sošolca Štefana Kovača, partizana. Hkra-ti je bila aretirana tudi Sidonija. Vse tri, Camplina, Jeriča in Sidonijo, so odpeljali v Vác, kjer so jim izrekli sodbo.

Po vojni je Sidonija kot uslužbenka na okraju v Murski Soboti pomagala sošol-ki Gizeli Kukel (pri Kuklovih je kot dijaki-nja stanovala) in ni odobravala Benko-ve usmrtitve (glede obojega primerjaj Mundov zapis!). Pomagala je sošolcem Eljašu, Ifku in meni; Eljašu, pri zidanju cerkve v Kuzmi, pri odstranitvi strank iz župnišča (stranke so delale hrup, poseb-no v noči od sobote na nedeljo); Ifku, da bi se lahko vrnil iz izseljenstva (kot ka-plan v Vitanju je na prižnici povedal, da so sv. Janeza Nepomuka dvakrat potopi-li, prvič v Pragi, drugič v Vitanju, kjer so vrgli njegov kip v potok; zaradi tega so Ifka zaprli, rešil ga je Anton Vratuša, izpo-sloval mu je potni list); pomagala je tudi meni. Rakičanski grad je po vojni postal dom za onemogle in ostarele. Z župni-kom Jožefom Vojkovičem sva tam kakor vsako leto pred božičem in veliko nočjo spovedovala. Nekega dne, to je moralo biti okrog leta 1956, nama je upravnik Doma rekel: »Odslej tu v Domu ne smeta

Sidonijo imam v spominu kot redkobesedno, resno dijakinjo. Nikoli se ni spuščala v nobene, niti najmanjše ljubezenske avanture.


več spovedovati in deliti svetega obha-jila!« Jaz: »Kdo to prepoveduje?« On: »Ta višji na okraju.« Odpravil sem se takoj na okraj k sošolki Sidoniji. »Sidonija,« sem začel, »si bila sošolka ali ne?« »Bila sem,« je odvrnila. Ko sem ji razložil zadevo, je odločno rekla: »Z župnikom Vojkovičem še naprej tako delajta kot doslej!«2

V zadnji Sidonijini bolezni jo je obi-skoval sošolec Dini Titan. Vsako leto ji je ob božiču prinesel Evangeličanski koledar. Kakšno duhovno tolažbo ji je npr. dalo branje; »Bog ni daleč nobenemu izmed nas, če se mu sami ne odmaknemo pre-daleč. Toda tudi takrat nam je blizu in nas po Jezusu Kristusu kliče pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas poži-

vim« (Ev. koledar 1989, str. 32). V smislu gesla na začetku tega članka se Sidonija ni od-daljila od absolutne Dobrote (tj. od Boga). Njen delež v narodnoosvobodilnem giba-nju ni bil boj za uničenje sovražnika, am-pak boj za ideale, za slovenstvo, jezik in za socialno pravičnost, ki je nacizem ni izvajal. Njen boj je bil viteški, plemenit, velikodu-šen tudi do nasprotnika. To lažje razumemo v duhu gesla, ki je navedeno na začetku pri-spevka in se v prevodu Števana Küzmiča iz leta 1771 glasi: »Blaženi so tí milostivni, âr oni miloščo dobijo« (Mt 5,7).

Ob zadnjih dveh obletnicah mature, se pravi ob zlati, jeseni leta 1990, in ob biserni leta 2000, smo sošolci po sveti maši, ki je bila v soboški cerkvi sv. Nikolaja, pohiteli na božjo njivo in položili šopek cvetic na Sidonijin grob.

Jožef Smej

.

2 Prim. Jožef Smej, Spomini na Sòboto, posebej na soboško župnijo sv. Nikolaja, v: Utrinki iz stoletne zgodovine stolnice v Murski Soboti, Murska Sobota 2012, 151-152.

Ob 30-letnici mature, 3. oktobra 1970, v Murski Soboti


Kako sem gospoda Marošo učil kuhati juho

Mnogi med vami se verjetno še spominjate nadvse priljublje-

nega duhovnika Martina Maroše, slavnega misijonarja na Ognjeni zemlji in potem tudi nekaj časa žu-pnika na Kapeli.

Tista zadnja leta, ki so se že krepko nagnila proti stotemu, je preživel med nami, v Veržeju. Tam sem imel to milost, da sem mu lahko zadnjih pet let stregel in mu pomagal prenašati tegobe nje-govih visokih let. Iz tega obdobja se je nabralo cel kup zanimivih in poučnih anekdot. Eno takih vam želim opisati.

Gospod Maroša ni bil izbirčen pri hrani, vse je s hvaležnostjo pojedel, a najraje je imel juhe. Juha pa je morala biti čim bolj čista, da jo je lahko kar popil. Na-mesto prikuhe je pojedel en čokoladni puding ali namesto tega jogurt z jagoda-mi. Potem se je z dolžnim spoštovanjem razveselil še močne črne kave, morala je biti, seveda, italijanska »Lavazza«. A zgolj kava ni bila dovolj, potreben je bil še »gospod inšpektor«, tako je namreč pravil viskiju, ki mu ga je zvesto prinašal gospod inšpektor, naš višji predstojnik iz Ljubljane. Juhe so se seveda vsak dan menjavale, puding, jogurt in inšpektor pa so bili vsak dan isti.

Juhe so se torej vsak dan menjavale. Tako je bilo že takrat, ko si je gospod Ma-roša še sam pripravljal večerje, in to mu je bilo v največje veselje. Opazoval sem

ga pri tem početju. Zapomnite si tudi vi, kako se to dela!

Po večerni maši je prišel v našo malo kuhinjo. Tam je najprej poiskal juho, ki je ostala od kosila. Če je ni našel v naši, jo je pa poiskal v »ta večji« kuhinji. Imel je priljubljeno rožasto emajlirano kozi-co. Skoraj do vrha je nalil hladne juhe, kozico pristavil na plin, in medtem ko se je juha počasi segrevala, je gospod Maroša dodajal vse tisto, kar je po nje-govem okusu juhi še manjkalo. Takole je potekalo to.

Najprej je v juho, da bo še bolj oku-sna, dodal eno kuhinjsko žlico vegete, čeprav bi po mojih okusih pogreta juha bila že tako in tako preslana! Nato je v juho, četudi je bila zakuhana, dodal še pest drobnih rezancev. Potem je bilo na vrsti olje, saj juha ni bila nikoli dovolj »polna«. Kar krepko je nagnil steklenico, da se je oljni »madež« na debelo razlil po vsej površini juhe. Če je slučajno potem opazil še priljubljeno oljčno olje, je po-stopek z oljem še enkrat ponovil. Tako, sedaj mora vsa zadeva še zavreti. In za-deva je vedno zavrela tako temeljito, da se je njeno vretje ne samo slišalo, tudi videlo se je po vsem štedilniku in nadu-halo po vsej hiši. Šele sedaj je bila juha dovolj dobra! In potem je gospod Maro-ša to juho, z veliko mero pobožnosti in hvaležnosti, počasi srebal iz globokega krožnika.

Jaz, ki sem bil vedno rad pameten, zla-sti v kuhinji, sem ta njegov recept za juhe

Gospod Maroša ni bil izbirčen pri hrani, vse je s hvaležnostjo pojedel, a najraje je imel juhe.


dolgo časa opazoval in ga tudi temeljito ocenil, seveda, kako škodljiv za zdravje, da je. Dolgo si gospodu Maroši nisem upal oporekati. Ko mi je pa že nekoliko presedalo nenehno čiščenje štedilnika po njegovi juhi, sem poskušal, seveda zelo diplomatsko, njegovo prakso vsaj nekoliko spremeniti.

Tako sem mu nekega večera, ko sva bila sama v naši obednici, začel »strokov-no« razlagati, kako da je njegova juha ne samo nezdrava, da, celo zelo škodljiva, da je. Seveda sem imel célo predavanje o uporabi soli, ki naj bi je bilo čim manj, potem o maščobah, ki jih je v naši krvi vedno preveč, potem pa še o »pogreva-nju«, ki je, ne samo neprimerno ampak tudi nadvse škodljivo. Kar gostobesedno

in slikovito sem pojasnil svoje »zdrave« poglede na njegove juhe.

Gospod Maroša pa je medtem mirno večerjal in hitro sem opazil, da mu moja »strokovnost« sploh ne pride do živega. Z nezmanjšanim apetitom je zajemal mastno in začinjeno in povrh še pogreto juho. Ko sem jaz zaključil s predavanjem, je tudi on končal s svojo juho. Nagajivo, kakor je to znal le on, me je pogledal in z zmagoslavnim nasmehom »potolkel« vso mojo strokovnost: »Veš, gospod Mir-ko, jaz juhe tako kuham že 90 let!«

Ni mi bilo treba več razlagati. Razumel sem, kaj mi je hotel povedati, še preveč dobro razumel! Skromno in tiho sem se umaknil, še dolgo pa mi je v ušesih zve-nel njegov nauk: »Kaj me boš ti učil! Ko boš ti star 90 let in boš tedaj še tako vi-talen in zdrav, kot sem jaz, šele tedaj boš lahko drugim delil svoje nauke o zdravih juhah!«

Tako me je, kot vedno, spet ugnal.Mirko rakovnik

Z nezmanjšanim apetitom je zajemal mastno in začinjeno in povrh še pogreto juho.


Plesna pravljica

Vstopila sta. Z vso previdnostjo je za seboj neslišno zaprl težka cerkvena

vrata. Ona je bila dober korak pred njim. Lah-

kotno, kot bi poplesavala, je stopala po kamnitih tleh in si radovedno ogledo-vala poslikave na steni. Bila je prijetno vznemirjena. Samo še malo plesne glas-be in njena sreča bi dosegla popolnost. Toda prisotnost veličine svetega hrama jo je kmalu umirila. Osvežujoči hlad se je dotikal njenega poletno razgretega telesa.

Nikjer nikogar. Le onadva in skrivno-stna tišina. Stopila sta vsak na svojo stran h kropilnemu kamnu, si omočila prst z blagoslovljeno vodo in se pokrižala. On tako kot je prav. Ona površno, s palcem desne roke le nakazala mesta, kjer bi s pobožno potezo morala izrisati križ. Sto-pila sta si bliže in se spontano prijela za roke.

»Ko prvič vstopiš v neko cerkev, si ne-kaj močno zaželi in izpolnilo se ti bo,« ji je šepnil na uho.

Počasi sta stopala proti oltarju in se v spoštljivi oddaljenosti pred njim ustavi-la. Z roko v roki, tesno drug ob drugem sta se zatopila vsak v svoje sanje.

Kmalu je na čelu začutila njegov po-ljub in čuten stisk dlani. Vse to je razu-mela, kot bi rekel:

»Želim si te!« In globoko je vzdihnila.Ona pa je s svojo željo poletela čisto

drugam. Pristala je na plesišču z živo glasbo, na parketu v plapolajoči plesni obleki, v množici bolj ali manj znanih go-

Mihaela Roth

KrižPod križem svojim sem sameval in molil sem svoj očenaš. V norost obstoja se odeval in molil, molil sem ves čas. Molitev moja je zvenela kot duše trudne tajni vzdih in potlej, potlej onemela in svet je bil spet sam in tih. Preteča noč se je ujela med moje sklenjene dlani in žalost je v temi zapela, rešitve ni.

Rešitve ni.

Povzdignil do neba sem roke in prosil.Prosil sem Boga,naj vzame križiz moje rokein lažjeganazaj mi da.

Prišel je k meniv večni časti,mi težjeganazaj je dalin rekel mi je:''Moraš pasti, da bi lahko na koncu vstal.''


stov za slavnostno pogrnjenimi mizami. V svoji torbici je namreč imela spravljeno vabilo, ki ji je vse to obljubljalo. Samo sporoči naj svojo udeležbo. S partner-jem! Dotlej ji je to vabilo, ki ga je pre-jela po pošti, predstavljalo le navaden potiskan list papirja, zložen v prestižni ovojnici z njenim naslovom. Kljub boga-ti ponudbi prav nič vabljivo. Tukaj, pred kipom svetega Lovrenca pa so besede v vabilu nenadoma oživele in dobile svoj pomen. Vzplamtela je želja, hotela bi spet plesati. Tako kot nekoč pred dese-timi in še mnogo več leti, ko so bile noči na plesišču vse prekratke in jih je s svo-jim plesalcem brez predaha preplesala. Kot bi glasba odplaknila vso njeno tele-sno težo, tako lahkotno je sledila njego-vim korakom. V množici plesalcev sta si

vedno znala izboriti svoj košček parketa, da sta drsela po njem, se z dušo in tele-som predajala drug drugemu in ritmu zvenečih instrumentov. Živela je ples, sanjala je ples. A nekega dne je zastor padel. Ostala je sama.

Zdaj stoji tu pred oltarjem s pobožno željo, da bi ponovno zaživela. Toda, ali bo on sprejel njeno vabilo? Šele kratek čas se poznata. Ali on sploh želi plesati? Ali ona še sploh zna plesati? Ji ne bodo kolena preveč drgetala zaradi visokih pet, ki jih ni več vajena? Ji ne bo bole-če kurje oko skremžilo obraza? Je nje-no telo še vedno tako gibko, da ga ni potrebno nadzorovati pred napačnim gibom? Pa sapa, srčni utrip? Nič več ni tako, kot je bilo nekoč. A vsa ta dejstva, še tako resnična in prisotna, niso poga-sila njene goreče želje.

»Sveti Lovrenc, rada bi spet plesala. Usliši me, prosim,« je z miselnim sporo-čilom nagovarjala tisto nemo svetniško podobo pred seboj. V veri, da bo njena želja uslišana, je v mislih že sestavljala in

obnavljala svojo garderobo, si omislila nove čevlje, pa barvanje osivelih prame-nov … Še je sanjala svojo plesno pravlji-co, ko je on pristopil k njej, jo objel okoli ramen in šepnil:

»Čas je, da greva.«Obrnila sta se in molče zapustila

cerkev.Z vso previdnostjo je za seboj

neslišno zaprl težka cerkvena vrata.

ivana Hauser


Iz jeseni v zimski čas

Velika maša ali veliki šmaren je mimo, dnevi se krajšajo, noči so

hladnejše, ob jutrih se na ograjah poja-vljajo nežne pajčevinaste nitke, ki pla-polajo v jutranjem vetriču. S Kapelskih goric je slišati klopotec, ki naznanja zo-renje žlahtnega grozdja in z goric od-ganja pernate tatove. Vse to naznanja bližajočo se lepo in bogato jesen, ki jo vsak doživlja in se je veseli na svoj način. Motike, ki so bile v jeseni glavno orodje na njivah, so pospravljene. Zabrneli so traktorji in s plugi zarezali v krompirjeve vrste, pobiralci pa z veseljem pričaku-jejo, da se bodo za traktorjem razkrile bogate vrste belega, rumenega pa tudi rdečega krompirja, ki se je ob sajenju prikradel med ostale. Tekmujejo, kdo bo pobral bolj debelega. Tudi koruza je pognala cvetove in na steblih se kažejo lepi lati koruze, ki počasi začenjajo rja-veti. Kako dobra je sladka in mlečna pe-

čena koruza! Rdeča jabolka na drevesih kar vabijo, naj jih potrgamo in spravimo v pripravljene prostore za vso zimo. Go-spodinje tekmujejo, katera bo za dolge dneve pripravila več ozimnice in skuhala čim več dobre marmelade. Listje se bar-va v rumeno in rdeče in počasi začenja odpadati. Prvi na vrhu češnje, kjer se prikaže golo vejevje. Po poljih brnijo traktorji, ki pripravljajo zemljo za setev. Vsak gospodar se trudi, da bo seme ob pravem času v zemlji, vzklilo, obraslo, prezimilo in naslednje leto bogato ob-rodilo, da bo za vse dovolj kruha. Pribli-žuje se praznik vseh svetih in to je skraj-ni čas, da se pospravi zadnji pridelek z njiv – to je bela repa. Gozdovi žarijo v pisanih barvah, polni šumečega listja, s katerim se poigrava vedno hladnejši jesenski veter. Iz zemlje kukajo in vabijo dišeči jurčki ter različne druge gobe, da jih poberemo in pripravimo dobro ko-


silo. Iz bodičastih skledic kukajo temno rjavi kostanji, čakajo, da jih odnesemo domov in spečemo za dišeči užitek.

Naj bo življenje še tako težko, bo člo-veka vse to razveselilo Če se bo podal v naravo ter poiskal vso to ponujeno dobroto in lepoto, mu bo takoj lažje pri srcu. Klopotci v vinogradih so že utihnili, grozdje je že potrgano in predelano v dišeči kalni mošt, ki se spreminja v vino. To bo nekatere razveseljevalo, nekatere žalostilo, nekaterim služilo za zdravje.

Kratki, megleni jesenski dnevi mine-vajo, tudi dolge noči, vse diši po zimi in snegu. Približuje se veseli mesec prazni-kov, prihaja božič, za njim novo leto, veli-ko želja in veliko daril, takih razkošnih pa tudi skromnih in iskrenih, kakršne pač so naše zmožnosti in medsebojni odnosi.

Nekoč nam ob dolgih zimskih veče-rih ni bilo dolgčas, čeprav na vasi ni bilo televizije, računalnikov in radia. Večere smo preživljali ob druženju pri trganju perja, luščenju koruze, lupljenju buč-nega semena, pletenju košar, cekarjev, izdelovanju okraskov. Iz hiš se je sliša-lo petje, smeh, veseli pogovor, vse je izražalo sprostitev, ki nam danes vsem manjka. Zdi se, da nihče nima časa, da vsi nekam hitimo, čeprav ostajamo na istem mestu.

Vse se spreminja, tudi čas. Zime več niso takšne kot nekoč, sneg več ne škri-plje pod nogami od mraza. S streh ne visijo dolge ledene sveče, na oknih ni več ledenih rož. Glasove ptic preglaša hrumenje avtomobilov, letal in helikop-terjev, pravega miru več ni. Zimski čas mineva za vsakega po svoje, večini pa z željo, da spet pride pomlad, ko se bo vse zdelo lepše in boljše.

Jolanka kranjc

Ivan Vrhar

Mati in izgubljeni sinNa pragu hiše sin stoji,z očmi v široki svet strmi.Pogled ga nese prek ravninin daleč, daleč prek strmin.

»Oh, mati,« se sin žalosti,»ne bom te videl dolge dni.«In zbogom ji je še dejal,potem na cesto se podal.

»Moj sin,« za hrbtom glas doni.»Kam se ti tako mudi?«»Mati, grem v širni svet,za vedno hočem tam živet.«

»A jaz, uboga stara žena,krivi se hrbet in kolena, naj sama bom teh nekaj let?Kmalu bom morala umret'.In ko umrem, potem, moj sin,boš grob iskal, na me spomin.Sin moj, še enkrat pridi sem,poslušaj me, kaj ti povem:če našel me ne boš več živo,poišči grob pod rožo tiho.«Zapustil je domači hram,svetu velikemu predan,v njem se, kakor mnogi prej,izgubil je, nazaj ne ve, ne ve naprej.

Tako s človekom se zgodi,ki dom brezglavo zapustiin mu je bližji daljni svet.Za vedno tujec v njem bo ujet.


obujam spomine

Krasno sobotno popoldne – zunaj še vroče – sedim v svojem naslanjaču

v apartmaju Dosorja s prijetno ohlajeno klimo – in misli mi uidejo na pred krat-kim gledano reportažo na televiziji – o Franciji – pokrajini Provansi, kjer so obi-rali grozdje – ogromno ljudi v vinogra-dih; obirati morajo istočasno, bili so ve-seli, peli so, na koncu še dobro jedli in pili. Okrasili so svoja vozila s cvetjem in se srečni vrnili domov, ker je bilo delo ob lepem vremenu in veseli družbi dobro opravljeno.

Pred približno 40 leti smo se doma do-govorili z najstarejšim sinom Jožetom in snaho Roziko (imela sta že tri otroke), da bomo obiskali moževega brata oziroma strica Andreja v Franciji. Eno leto prej je bil Andrej z družino doma pri nas in zmenili smo se, da jih bomo prihodnje leto tudi mi obiskali. Skupaj smo naredili potovalni načrt, ki naj bi bil bolj taborni-ški kot hotelski. Odločili smo se tudi za ogled Pariza z vsemi glavnimi značilnost-

mi od Eifflovega stolpa naprej. Avtomo-bile smo dali v garažo in se prevažali s podzemno železnico, ki je bila za otroke nekaj posebnega.

Andrejeva hčerka oziroma naša neča-kinja Vivi je imela zelo dobro prijateljico v mestu Cognac (Konjak), kjer je bila na več hektarih ogromna tovarna in poslov-na stavba. Vse vino je zorelo do 6 let. Po-gled z vrha enega hriba je bil veličasten.

Takrat so obstajale še meje med drža-vami in ravno za žgano pijačo Cognac je bil prepovedan izvoz. Nečakinja in njena

prijateljica sta nam vse pripravili kot po-slovno darilo z dovoljenjem za izvoz in s potrdilom o originalnem izvoru konjaka v posebnih steklenicah.

Bil je čas kosila in svak Andrej je že prej prosil bližnjega kmeta, ki je imel lep travnik in na njem še nekaj slame, če lahko tam »taborimo«. Vsi dobre volje in veseli, ker smo vedeli, kakšne dobrote so nam naši Francozi spekli, smo začeli odpirati avtomobile. Deke smo lepo po-


grnili na slami in mi starejši smo že po taborniško sedeli ali tudi ležali. Otroci so igrali nogomet, kričali, se veselili in žejni prišli po vodo. Svakinja ni dovolila, da bi ji pomagali, češ da smo mi njihovi gostje. Svakinja Alina je začela razdelje-vati krožnike, vilice, nože, kozarce … ampak vse zelo počasi. Opazila sem, da sta svak Andrej in njegova snaha nekam izginila. Zakaj? Kmalu sta se vrnila oba nasmejana z velikimi pladnji. On je pri-nesel sveže pečen, lepo narezan svinjski kare, ona pa velik pladenj dobrih sla-ščic – vse, kar so pripravili doma, je tudi ostalo doma – prej so namreč pozabili prinesti s seboj.

Sedaj pa je bila priložnost, da je moj pokojni mož videl in slišal, kako se ob taki priliki ravna. Če bi se to meni zgodilo doma, bi jih krepko slišala, vendar se je tudi on takrat nasmejal in verjetno tudi zamislil.

Sanjarim – kje so tisti časi. Opazujem krasno naravo, odeto v zeleno barvo. Na bližnji kmetiji se pasejo rjavi, sivi, beli konji, na cesti mimo Dosorja se pripelje kočijaž na lepem starem koleslju. Vpre-žena ima dva lepa konja in pomislim, kako rada bi tudi jaz sedela poleg njega – sanjarim … in udobno sedim v svojem naslonjaču v četrtem nadstropju mojega novega doma Dosor.

Gizela Sraka

Anuša Bešter

Jesenski danLep jesenski dan,

sonce z neba se smeje,nam premrle ude greje;drevesa barvito žarijo,

vsak dan se novih barv veselijo.List za listom pada na zemljó,

kmalu bo drevo goló.

Vetrič lahno pihlja,nam korajžo dá,

da pospešimo korak,kajti zgodaj pade mrak.

Dan je vsak dan krajši,večer z dneva v dan daljši;

to je jesenski dan,pride zimski,

ki bo bolj zaspan,sonce ne bo grelo,

sneg pobelil bo deželo.

Marija Erveš

Moj danSmo popotniki,

hitimo skozi čas.

Zjutraj odprem oči, začutim strune srca, se podam v nov dan.

Potujem levo in desno,

gor in dol ves dan.

Objamejo me lepi, manj lepi trenutki dneva.

Na vrh sestavljanke zložim nasmeh, toplino,

doživeto vse, kar ogreje mi srce.

Sladke sanje me popeljejo v nov podarjen dan, vedno, vedno znova.


Mihaela Roth

Piščalka in jazO, dajte, tihi zvoki flavte

pričarajte v uhomi vonj po vetru,

ki majekrhke veje brez,

o, dajte,ponesite me na breg,kjer vrba svoje veje

umiva,naj vidim sneg,

ki pod sebojkali pomladi skriva.

Zašelestite kakor brestv poletni nočiin potopite se

v dno moje duše,da bo ihtela

tiše,tiše,tiše.

Ciril Hojnik

StarecMala hiška vrhu hriba,

krog nje zelena brajdica,v senci njeni mož poseda,na licu sled se let pozna.

Oko ozre po dolu se,zoreče gleda njivice,

vidi, travnik v cvetu je,nikjer pa ne zagleda nje.

Jih stokrat skupaj prehodila,stokrat se na njih potila,stokrat z njimi se ljubila,

stokrat v strahu sta molila.

Nasmeh otožen z ustnice,pogreša jo, povedal je,

na njo da bi naslonil se,drhteče božal ji roke.

Več ne raduje njive se,prav vse preklel že rože je,kriči mu duša prošnjo le,

za skorajšnje tam snidenje.

Ptujčani in ljutomerčani - »Bili so v gosteh…«

Ob slovenskem kulturnem prazniku so 5. februarja popoldne v DOSOR-ju gostovali članice in člani Literarnega klu-ba Ptuj, ki ga vodi Nataša Petrovič, sicer predsednica Zveze kulturnih društev Ptuj. Svoja dela, prozo in poezijo so brali ter jo stanovalkam in stanovalcem DOSOR-ja predstavili: Ivo Ban, Cecilija Bernjak, Mir-ko Jaušovec, Erika Kotnik, Mirko Kotnik, Matilda Simonič in Katja Zadravec.

Ob dnevu državnosti, 24. junija po-poldne, so v DOSOR-ju gostovali člani-ce in člani literarno-recitacijske sekcije Društva upokojencev Ljutomer, ki ga vodi predsednica Slavica Sunčič. Sek-cijo kulturnikov vodi Silva Kosi, svoja prozna dela in poezijo pa objavljajo v društvenem glasilu Pintovec. Tokrat je program povezovala Mira Azzeh. Ob har-monikarju Janku so svojo prozo in pesmi predstavili, nekateri pa tudi zapeli: Olga Antič, Ludvik Brunec, Frančišek Ferencek, Ciril Hojnik, Angela Kolarič, Matilda Sla-vič, Jelka Vrbnjak in Ivan Vrhar.

Filip Matko


Naši stanovalci se predstavljajo


Sprejemni izpit za gimnazijo: avgusta Vlaj

Oče, zelo izšolan, je bil kljub temu za moje pojme nazadnjaških na-

zorov. »Dekleta naj ne hodijo v gimna-zijo, naj se poročijo ali pa gredo delat,« je govoril. Mama pa je bila vztrajna in po njeni zaslugi smo se vsi otroci šolali. Bilo nas je pet, brat in še tri sestre.

Ena od mojih sester je bila zelo dobra matematičarka. Spominjam se, da se je v III. razredu gimnazije profesor pripravljal na državni izpit in je mojo sestro pokli-cal pred kateder, da je tisto uro vodila matematiko.

Brat pa se je zelo nerad učil, francoščina se mu je zdela zelo težka, jaz pa sem jo imela rada. Tudi matematika mu je de-lala hude preglavice. Vse počitnice sem mu pomagala pri učenju. S težavo je po-pravne izpite za 1. letnik le naredil. Tudi v drugem letniku ni bilo nič bolje. Oče in

mama sta končno nad njim obupala in izučil se je za trgovca. Jaz sem v Murski Soboti končala vse 4 razrede gimnazije. Po mali maturi leta 1936 je večina odšla študirat na Ptuj. V Murski Soboti so se zelo trudili, da bi imeli celo gimnazijo in so jo

postopoma, po razredih tudi uvajali, kar je plačevala obči-na. Do moje redne velike ma-ture leta 1940 je bila v Murski Soboti že popolna gimnazija in je taka tudi do danes ostala.

Za sprejemne izpite za gi-mnazijo je bila izdana majh-na brošura za matematiko in slovenščino. Pri slovenščini so bila vprašanja iz slovnice in tri narodne pesmi. Nauči-ti smo se morali eno od teh. Jaz sem izbrala pesem Sho-lastika, ker mi je to ime zelo ugajalo.

»Prelepo hčer ima stotnica,tej hčeri je ime Sholastika ….« Pesem je bila zelo dolga in sem jo ve-

dno znova in znova ponavljala, da sem se jo naučila na pamet.

Brošuro so starši morali kupiti. Z bra-tom sva se skupaj pripravljala na spre-jemni izpit in sva lahko uporabljala isto brošuro. Direktor gimnazije je bil prof. ing. Ivo Zobec, zelo razgledan mož. Komisijo so sestavljali trije profesorji. Vsakemu kandidatu so sproti postavljali vprašanja. Kandidati smo skupaj sedeli v razredu. Pri slovenščini smo morali pred tablo zrecitirati eno od treh pesmi.

Na vsa vprašanja sem že odgovorila, samo še deklamacija me je čakala. Ker sem učiteljski otrok, sem v osnovni šoli velikokrat deklamirala na vsemogočih proslavah. Oče, profesor, me je stalno


opozarjal na napake in v deklamiranju sem bila močno podkovana. Vedno sem deklamirala pravilno, s potrebnim pou-darkom in uporabo ločil. Pri tem izpitu sem hotela vse te sposobnosti uporabiti. Da se bom izkazala, sem glasno, z nagla-som, kot sem bila navajena, začela:

»Prelepo hčer ima stotnica, tej hčeri je ime Sholastika ….«.

V trenutku se je v razredu razlegel gromozanski krohot. Utihnila sem. Le kaj se dogaja? Ničesar nisem razumela, le profesorjeve besede so mi prodrle do možganov: »Hvala, dovolj bo!« Bilo mi je neznansko nerodno.

Prav besedo »Sholastika« sem pove-dala glasno, s še posebnim poudarkom. Zame tako prijetno zveneče, za ostale pa tako nenavadno ime je povzročilo ta kro-hot. Takrat tega nisem razumela, ko pa se sedaj spomnim omenjenega dogod-ka, se tudi sama do solz nasmejim. Se kar vidim, s kakšnim žarom sem stala pred tablo in recitirala. Izpit sem kljub temu naredila in tudi naprej pridno študirala.

Spominjam sem, da smo iz Francije dobili za nagrado knjigo »Mollierove povesti« in odlikovanje »Križec«. Jaz sem dobila knjigo, direktor pa je mojemu so-šolcu Jožetu dal odlikovanje. Sošolec bi raje imel knjigo, ampak je seveda nisem hotela zamenjati za odlikovanje. Ljubša mi je bila knjiga. Ta moj sošolec je upo-kojeni škof prof. Jože Smej.

zapisala: Darinka nahtigal

Samo milijon nas je: Barbara ŠERBEC – Šerbi

V Dosorju sem že toliko časa, da sploh več ne vem, koliko. Pohva-

lim dom, ker tu zelo lepo skrbijo zame, pogrešam pa vodo oziroma bazen, ki ga imam doma. Tam, kjer stanujem, so sami fantje. Stanujem blizu stadiona v Ljublja-ni, vendar me nogomet kljub temu ni ni-koli zanimal. S fanti sem se vedno bolje razumela kot z dekleti.

S pevsko kariero sem začela daljnega leta, ne spomnim se točno, kdaj. Fantje so prišli do mene. Poznali smo se, ker smo vsi iz Bežigrada. Začelo se je tako, da smo se malo 'zafrkavali', da bomo nasto-pali. »Dej, a bi ti nastopala z nami?« »Bom poskusila. Ne znam peti, ampak lah-ko poskusim.« Rekla ka-zala … tako se je začelo. Na ta čas imam samo lepe spomine. Zabavali smo se. Šli smo, čeprav velikokrat nismo vedeli točno, kam, ampak vedno smo prišli na cilj. Jaz sem vozila, ker nisem nikoli pila in še da-nes ne pijem. Fantje so se v mojem avtu počutili varno in to mi je veliko pomenilo. 16 let pevske kariere. Agropop! Enkrat sem nastopala tudi z Janom Plestenjakom. Poznam njegovo mamo, portretirala me je kot otroka.

S skupino sem se imela lepo, sicer bi rekla: »Fantje adijo!« in bi šla. »Fantje,

Brošuro so starši morali kupiti. Z bratom sva se skupaj pripravljala na sprejemni izpit in sva lahko uporabljala isto brošuro.


če rečem ob šestih gremo, to pomeni, da gremo ob šestih!« In smo šli. Nikoli nismo zamujali na prireditve. Danes bi bilo z GPS vse lažje, takrat pa je bilo tež-ko najti kakšne odročne kraje, večkrat sem obrnila avto in iskala pravo pot, ki pa sem jo vedno našla. Skupaj smo bili od vsega začetka do konca. Ogromno zanimivih stvari se nam je dogajalo, tež-ko je izbrati samo eno. Lahko pa rečem, da so ljudje malo 'hecni'. Njihov kraj je edini, najlepši, najbolj znan …. – jaz pa še zanj nikoli nisem slišala – potem pa sem ga vseeno našla. Slovenijo sem spo-znala od A do Ž. Vse mi je ostalo v lepem spominu. Videla sem stvari, katerih sicer nikoli ne bi. Kavo sem pila na najbolj ne-mogočih krajih. Tudi v Kočevski Reki. Tu so se usposabljali vojaki. Mi smo sne-mali videospot. V Kočevsko Reko sem se kar zaljubila. Lepa, zelena … mir, dobra oštarija. Dobra kavica. Tu smo bili dva dni na snemanju. Nekaj lepega zelene-ga smo iskali in to smo našli. Najprej na »kofe«! Z debelimi očmi so nas gledali: »Kaj pa Agropop tu dela?« Osem fantov in Šerbi. Zlati fantje. Zrasla sem s fanti. Na žalost je umrl en član – kitarist. Dobili smo drugega, prisiljeni smo ga bili po-iskati. Življenje prinese in odnese. Kdo pa misli na to, da bo kdo umrl, saj smo bili vsi mladi in »smotani«. Ljudje so nas imeli zelo radi, še danes me »obrajtajo«.

Meni naša najljubša pesem je Samo milijon nas je. Zapisala se mi je v srce. Nočem, da me moji fantje obiščejo. No-čem, ker bi hotela domov. Sedaj, vem, ne morem domov. Poskušam biti čim bolj razumevajoča. Človek razmišlja … razmišljam in takrat sem izjemno pa-metna.

zapisala: Darinka nahtigal

Mihaela Roth

Ljubezen na smetišču

Iskal sem temed žgočo rjo konzerviranih škatel,

na drobcih stekla,ostrih kakor misel,

iskal sem te v zavrženih sandalahin v kosu cunje,ki je z veje visel.

Glej, to je najin svet.Zavrgla sva ga.

Ali pa je on zavrgel naju.Tam tvoje sanje,

spredene v fantastične konture,tu moje bolečine,moje srečne ure,tu, na tem kraju,

ki ves ujetujel je naju.Iskal sem te.

Kako, da nisi tukaj?In kam zbežala si iz mojih neder?

Saj krila tvoja je polnilo veter!

Glej, semkaj,kjer je čas edini mrtvec,

ki še ne počiva,sem,

med strohnelo listjein med črve

sediva spet skupajin se odpočijva.


Intervju z našo sostanovalko ljudmilo ToMŠIČSe lahko na kratko predstavite?Rodila sem se kot tretja v družini osmih otrok jeseni leta 1928 v Ribnici na Po-horju. Živeli smo v tamkajšnji mežnariji. Oče je opravljal vsa dela v cerkvi in bil je organist, mama je skrbela za družino, opravljala dela v cerkvi in skrbela, da je bila cerkev okrašena s cvetjem. Mama je bila po poklicu šivilja, šivala je za vso družino, imela pa je tudi svoje stranke.

kako se spominjate svoje mladosti?Moja mladost je bila zelo pestra in težka.

kako se spominjate šolskih dni?Šolo sem obiskovala v Ribnici na Pohor-ju. Ko sem bila stara 13 let, se je začela druga svetovna vojna in bili smo okupi-rani. Zato je pouk potekal v nemščini, kar je bilo za nas otroke zelo naporno.

kdaj ste se seznanili s petjem?Moj oče je vodil pevski zbor, vaje so bile kar v naši spalnici. Dobila sem željo po petju, hotela sem peti po notah, katere je napisala mati. Pri petju sem imela list z notami obrnjen narobe, a sem cerkveno pesem zapela napamet. Že pri devetih letih sem se zdravila v bolnišnici v Mari-boru, tam sem pela bolnicam, ki so me z veseljem poslušale in me nagrajevale s sadjem.

kdaj ste prvič javno nastopali?Solo sem pela s cerkvenim pevskim zborom v romarski cerkvi sv. Antona na Pohorju. Za nastop sem dobila veliko po-hval od romarjev iz različnih krajev.

kako se je nadaljevala vaša pevska ka-riera?Imeli smo veliko nastopov na raznih kulturnih prireditvah, pri zboru smo so-delovali vsi bratje in sestre. S sestro sva izmenjaje peli solo.

kako pa je bilo po vojni?Brat in svak sta ustanovila vsak svoj pev-ski zbor v Ribnici na Pohorju, v obeh sem sodelovala kot solistka.

kaj pa potem, ko ste odšli od doma?Od doma sem odšla z družino v Falo. Tam sem se priključila KUD-u elektrarne.

ali ste veliko nastopali?Nastopala sem po raznih krajih Štajerske. Nisem samo pela, nastopala sem tudi kot igralka v raznih dramah in komedi-jah. Enkrat sem celo režirala, za kar sem obiskovala tečaj.

zakaj ste se preselili v Maribor?Po smrtni nesreči moža sem se morala izseliti iz stanovanja. Dobila sem službo na pošti v Mariboru, zato sem se z otroki preselila.

kako pa se je nadaljevala vaša pevska kariera v Mariboru?Sodelovala sem v mešanem pevskem zboru Angel Besednjak, v KUD-u Studen-ci, v cerkvenem zboru v Stolni cerkvi, pri zboru sv. Cecilije, ženskem komornem zboru, Pevskem zboru Društva upoko-jencev Maribor Center in pri ansamblu Vedrina.

koliko kaset in zgoščenk ste posneli?Pri zborih smo posneli več kaset in zgo-ščenk, svojo prvo kaseto in zgoščenko pa sem posnela z ansamblom Vedrina, leta 2001 sem posnela zadnjo zgoščenko »Pe-smi za dušo«, kjer pojem v duetu in solo.


Vaša posebna priznanja?Zlata Gallusova značka za 30 let sodelo-vanja v pevskih zborih, priznanje za so-delovanje v pevskem zboru in kot uspe-šna predsednica sekcije pevskega zbora ter priznanje za uspešno sodelovanje v komornem zboru.

zakaj ste se odločili za DoSor?Dve leti pred prihodom v tukajšnji Dom sem bila s hčerko prisotna na odprtju njene razstave v DOSOR-ju. Ob ogledu doma sem si dejala: »Če bo kdaj potreb-no iti v dom, bi želela biti v DOSOR-ju!« Zaradi zdravstvenih težav se mi je želja kaj kmalu uresničila.

zapisala: anuša bešter

Gizela SRaKa – naša ljuba Žizel

Nobene dame menda ne smemo spraševati po letih, a pravijo, da

ko jih imaš čez devetdeset, ta dosežek lahko omeniš s ponosom. Najstarejša članica našega literarnega krožka je pri svojih triindevetdesetih najbolj vedra in najbolj zabavna med nami. Veliko piše, sodelovala je pri vseh zbornikih Ure na-ših dni, napisala pa je tudi svoje spomine in jih izdala v manjšem številu za svojo veliko družino. Odkar je bila pred leti v Dosorju razstava ikon, je postala Žizel – to pa zato, ker je ob tej priložnosti ob koncu programa hotela nekoga poz-draviti, stopila je čez prostor, se spota-knila ob kable in padla. Ekumensko so jo pobrali trije duhovniki – pravoslavni, katoliški in evangeličanski, nič se ji ni zgodilo, padla pa je tako elegantno in »baletno«, da nas je takoj spomnilo na balet Giselle – in ostala je Žizel.

Njena vedrina verjetno ne izhaja samo iz njenega značaja ampak tudi iz sreč-ne mladosti ter bogatega, dogodkov polnega življenja, ki sta ga s soprogom Štefanom, gradbenikom, preživljala v dobrem in hudem skoraj sedemdeset let. Lepi mladosti na gimnaziji v Murski Soboti je sledila druga svetovna vojna, poroka, odsotnost moža med vojno, materina nesrečna smrt tik pred osvo-boditvijo. Nato prva povojna leta, trije otroci, služba v osnovni šoli, kjer je po-učevala biologijo in gospodinjstvo vse do upokojitve. Tu je treba dodati, da še dandanes ne zamudi nobene obletnice, na katero jo povabijo učenci, ki jo z vese-

DOSORMoj svet.


ljem pozdravljajo, kamorkoli pride. Poleg službe je vestno skrbela za dom, moža in sinove, ki so doštudirali in se poroči-li, začeli so prihajati vnuki, zdaj že tudi pravnuki in »sračje gnezdo«, kot jim pra-vi Gizela, se širi in širi. Tudi po upokojitvi je bilo lepo. Družabna zakonca Sraka sta sama ali z otroki, prijatelji prepotovala veliko sveta, s stalno druščino sta hodi-la na počitnice, izlete, srečanja. Najraje od vsega pa sta menda plesala, toliko let in toliko, da sta v teh letih obplesala zemljo, trdi Gizela. Počasi pa so prihajala starejša in še starejša leta in doma nista več mogla biti, Štefan je potreboval po-sebno nego. Znašla sta se v Dosorju, po kratkem prilagajanju spet dobre volje in vesela. Življenjskega poguma pa kljub veliki žalosti ni izgubila tudi po moževi smrti, sama pravi, da je človek, ki sploh ne pozna depresije. To se pozna tudi iz njenih odgovorov na naša vprašanja.

V oktobru mineva ravno pet let, odkar ste v Dosorju. So tekla hitro ali počasi?Čas teče zelo hitro nam vsem. Ko sem pred petimi leti prišla v Dosor, sem naj-prej morala spoznati vso stavbo, ki je precej velika, in se znajti v vseh teh nad-stropjih in prostorih. Nato so me sestre začele spoznavati s stanovalci, ki sem jih poznala še od prej in so se želeli srečati z mano. Kar nekaj jih je bilo iz Sobote. Potem sem spoznala tudi druge stano-valce, Brigito Živec, pa Rijo Erveš, člani-co društva upokojencev. Povabili so me tudi v literarni krožek, kjer sem spozna-la spet nove obraze, posebno draga mi je Darinka Nahtigal, ki tudi prepisuje z računalnikom, kar napišem. Po dveh le-tih mi je umrl mož, a sem ostala v istem apartmaju, ker se tu lažje gibljem. S po-

močjo vozička – pomočnika hodim vsak dan, a kam daleč ne morem.

razen literarnega krožka je še kaj, kar zapolnjuje čas?Obiskovala sem različna predavanja, kar me je pač zanimalo, pa seniorske večere, tedensko se družimo pri kavi v kavarni Traminček. Ko je lepo vreme, rada sedim na balkonu in opazujem okolico, ki je čudovita, vsa v zelenju. Zelo rada imam rože na balkonu, gojila pa sem tudi para-dižnik in papriko. Zajtrkujem in večerjam v svoji sobi, na kosilo pa hodim v jedilni-co, da sem malo v družbi.

Čas pa gotovo krajšajo tudi različni obi-skovalci?Obiskovat me hodijo sosedje, nekdanje kolegice pa nekdanji učenci, obiskat me je prišel celo učenec iz Argentine z ženo. Takih obiskov sem zelo vesela. Domači pa me seveda redno obiskujejo. Dva sinova sta v Ljubljani, in ko pridejo, me navadno odpeljejo k nam domov. Po ti-stem, ko sva se z možem odselila, je sin Andrej hišo prenovil in je zdaj namenje-na tudi skupnim družinskim srečanjem.

Je bilo težko oditi od doma?Bilo je zelo težko, a na srečo se je zgodilo hitro in tako je bilo najbolje. V najinem domu sva z možem preživela 65 let, ta je bil vse najino življenje. Prijeten dom z vrtom in sadnimi drevesi, senčnica, kjer sva posedala poleti popoldne, dobri so-sedje. A mož je bil že zelo bolan, jaz pa mu tudi nisem mogla več streči. Ovira pa so bile tudi stopnice, saj so tako meni kot njemu začele odpovedovati noge. Naji-no skupno življenje sva pač nadaljevala v Dosorju in se veselila ob tem, kar je osta-lo za nama: trije sinovi, sedem vnukov


in dvanajst pravnukov. Pred kratkim se je rodila pravnukinja Nežka, eno pa še pričakujemo. V našem »sračjem gnezdu« imamo srečanje vsako leto, in to vedno 20. septembra, tako vsi vedo, kdaj bo in si lahko rezervirajo čas.

kaj pa televizija, knjige, časopisi?Na televiziji rada gledam kakšne nada-ljevanke, ni treba da so ne vem kako kakovostne, glavno je, da v njih ni voj-ne. Čim zagledam tanke in puške, takoj preklopim. Gledala pa sem oddaje ob stoletnici prve svetovne vojne, ki se je je moral udeležiti tudi moj oče. O tem sicer ni govoril veliko, a včasih so na dan le prišle kakšne strahote, ki jim je bil pri-ča. Najhuje je bilo na Krnu, ko so v glo-bokem snegu pešačili in vlekli navzgor topove. Naročena sem na Vestnik, Našo ženo in Vzajemnost, otroci mi prinašajo kakšne revije, rada pa berem tudi knji-ge, tudi novejše, naše domače avtorje, pa vse, kar mi pride pod roko. Nazadnje sem prebrala kriminalko Agathe Christie.

Pri vsem tem pa nas gotovo zanima tudi recept za dolgo življenje?Večkrat premišljujem, po kom sem se vrgla, nihče od sorodnikov ne v očetovi ne v mamini družini ni živel tako dolgo. Preživela sem tudi raka pri osemdese-tih, in ko sem šla v Ljubljano na pregled, mi je zdravnik rekel, da se spet vidiva, ko bom stara sto let – v stari Ljubljani ob stari mizi in na zarjavelih stolih bova popila kavo. Odvrnila sem mu, da ne pri-dem, ker bom tedaj že preveč gubasta, pa je rekel, da to ni nič hudega, saj so gube okras starosti. Sicer pa je od mojih sošolcev iz gimnazije živih še nekaj: tu v Dosorju je moja sošolka Avgusta Vlaj, v Mariboru pa Mara Rudolf in škof Jožef

Smej. Verjetno k dolgemu življenju pri-pomore tudi to, da nisi depresiven in te vse zanima. Veliko je tudi spominov, mi-slim, da bi lahko napisala še eno knjigo. Dokler si lahko sama vse opravim, sem zadovoljna in naj bo še dolgo tako.

To pa ji želimo tudi mi, in ker je naša Žizel vedno tako lepo oblečena in ure-jena, ji priporočamo, naj ne pozabi na to svojo navado, ko bo šla na zmenek s svojim zdravnikom!

bea baboš logar

DOSORMoj svet.


Dušanka Peternelj

LjubezenLjubezen je tako nežna,kot je mama;nežna, kot je otroška dlan,kadar materinega obraza se dotika.

Kot sonce, kadar vzhaja, kadar ga gledamin me s prvimi žarki poboža, mi pomežika.Kot jutranja rosa, kadar po njej hodim bosa.

Ljubezen je čisti zrak, ki ga diham,izvir reke, polja, planine in morja,zelena drevesa in lepa narava,cvetlice vseh vrst, barv in dišav.

Ljubezen je modro nebo, brez oblakov,ptice v letu, gledati jih, kako preletavajo nebo.Poslušati petje ptic, živžav z vseh koncev in krajev.

Ljubezen so žitna polja, livade,delo poljedelca, ki urno se premika.

Ljubezen je, kadar se me nežno rokaprijatelja, prijateljice dotika, me poboža,nežen poljub na lica,topla beseda, ki je prečudovita.

Ljubezen sem jaz, ti, mi, vsi mipovezani med sabo, smo prečudovita bitja.

Bodimo ljubezen,pustimo ljubezni, naj se nas dotika,nas boža in nikoli ne preneha.

Bodimo ljubezen!Jaz, ti, mi, vsi!


Dušanka Peternelj

SrcePoglobim se v svoje srce in ga vprašam:

Ali si danes radostno,ali si danes ljubeče?Ali si danes žalostno,ali si danes srečno?

Poglobim se v svoje srce in ga vprašam,zakaj je danes radostno.

Kaj se mi je lepega zgodilo?Morda me je obiskala draga oseba,ali sem morda srečala nekoga, kogar zelo rada imam,že skoraj pozabljeni prijatelji?Obisk dragih prijateljev.Ali so me otroci moji dragi razveselili!Same lepe stvari in radost današnjega dne.

Poglobim se v svoje srce in ga vprašam:ali si danes ljubeče?

Srce mi odgovori: da, imaš vse rada;naravo, živali, rastline, ljudi.

Poglobim se v svoje srce in ga vprašam:zakaj si danes žalostno?Slaba novica!Izgubila sem morda drago osebo,prijatelja, prijateljico, hišnega ljubljenčka,ali je morda kaj po zlu šlo.

Poglobim se v svoje srce in ga vprašam:zakaj si srečno?

Srce mi odgovori:imaš vse, kar v življenju potrebuješ,in to tudi z drugimi deliti znaš.

Vprašajmo svoje srce, vse nam pove!


Olga Antič

Telefonska akvizicija***Halo, halo, Damjana tu, iz podjetja JUHUHU. Vi ste iz našega programa že nekoč kupili, zato bi radi mi za vas kaj izjemnega storili, in to samo za najzvestejše stranke. Naj vam predstavim hite –najbolj prestižne znamke.…(Hvala! Z mano se ne mudíte!***Vsi kupci, ki so bili bolni, so zdaj neskončno zadovoljni.… (Ampak, jaz gotovo nisem bĭla …)***Alfaomega pomaga, odpre dušo, daje krila, kdor to kupi, vse premaga,ta ponudba je enkratna,v paketu je še kopel blatna. Z naročilom dveh izdelkov dobite še visok popust,če pa vam bo žreb naklonjen,še v gorah Turčije dopust.Kdo s tem ne bi bil zadovoljen? …Vem, da bi prodali radi … ***Če kreme ne bi pomagale,namakajte si ude v kadi, pijte izdelek nogoform – kapsule z antiradikali, na voljo vam je res popoln, z izvlečki zemljice domače, z dodanimi biotipali, vreden sicer cele plače,a le za vas in za otrokeceneje je, precej cenej'.Ga damo tudi na obroke.… Oh, ne! Zares ne! Oh! Jej jej!

*** Po pošti vam jih bom poslala, navodila so na listi.… (Ničesar ne bi, lepa hvala!!!)***Na vaš naslov, saj je še isti, na katerega sem poklicala.…(Poslušajte, gospa Damjana!!!Če pošljete en sam pokrov!…….)***Za prijatelje sem Jana, ali kar na kratko Jan. Pošiljka bo prišla na vaš naslov jutri ali že čez kakšen dan.Vključeni ste v naš okvir. Akviziterji naredimo vse.Za zadovoljstvo naročnikov ni ovir. Prek nas naročajte od A do Ž-e.

Ivo Ban

Haloška rapsodijaDo hiše sem stare cimprane šel,se na duri naslonil, jih nežno objel.

Tihoti se vdajal, okrog se ozrl:»Mi dveri bo hiše te kdo še odprl?«

Tišina spokoja miru mi ne da:»Je v bajti tej borni kdo še doma?«

Vetrič skoz špranje nežno zdaj poje,mi viže spominov mládosti moje.


Olga Antič

VejiceTu nekje blizu,

med vrtovi in cvetovi duša oživi.

Tja nekam, v daljavo čez mostove in bregove

tipajo oči.

Tja nekam daleč, v svetove med valove

vabijo poti.Nekam v neznano,

med vetrove in strahove misli polete. Nekje, visoko

pod vrhovi in plazovi življenje smrti zre v oči.

Nekje tu, z nami, za sinovi in rodovi

trga se srce.

Tu, povsod, blizu, med zidovi, med plotovi

življenje giblje vejice.

Cecilija Bernjak

Volja tvojega gibaV meni je silna močin vendar molčim.

Čakam.Volja tvojega giba sem.

Neizmerna radost!Na dnu vsega ponižanje.

Moji cvetovi se odpirajo sami od sebe.

Ustvarjaš z mojo lučjo, zato svetlobe ne vidim.

V temi se zdiš bliže.Jaz ostajam v svojem.

In …, ko me ni več,a ti trdo prikimaš, da sem,

se zavem,da sem jaz vedno ti

in da me z mojo močjo brišeš z dlani.

Kako majhna je slast v tvojih rokahin kako mogočen znaš biti brez nje,

vem samo jaz.

Volja tvojega giba sem.


Vanja Lebar

TrompetaZvenela je trompeta pod mojim oknom.

Ti si se že kot majhen fant naučil podoknico.Da me boš prebudil.

Pogledam te, tebe ni.Odprem okno in te vidim.

Stečem po stopnišču, da te ulovim.

Skriješ se za vogal, a te zvok izda.Najdem te, kako poljubljaš trompeto.

Prislanjaš si jo na ustnice in jo oživljaš.

Gledam, če še kdo vidi.Kako prevarano se počutim.

Ker poljubljaš svojo trompeto.

Tega ne bom dovolila.Ljubosumno pristopim za vogal in ti stopim na prste.

Vso težo mojega telesa potisnem na tvojo nogo.

Odstaviš trompeto.Šepetam na tvoje uho.

Primem za trompeto in te istočasno poljubljam, na lice,ko mi končno uspe dokončati, tvojo skladbo.


Vanja Lebar

IgraZavezana ruta na glavi.

A goli vrat.Mamka, kam pa greste? Zbogom.

Pogledava se v oči in se smejiva. Ko pride on, naju mine smeh.

Občudujeva ju. Mamko in dedka.Tečeta drug proti drugemu.

Z zvito palico udarja zdaj dedek tempo, ki doni po ulici.Doni, čas se ustavi in zrak naredi prostor, zanj.

Primeva se za roke. Narediva prostor.Ljubezen žari, mamka strmi.

Dedek priteče in se sesede, pred njo.

Midva sva tu. Mamko primem pod komolec,

dedka pa dvigneš, v zrak.

Mamka mu zveže zdaj ruto na kol, ruto ljubezni.Ga prime pod roko in tečeta naprej, prevarata starost.

Tečeta proti tunelu, ljubezni.Zrak se napolni, čas teče naprej.

Naše literatke so vse gospe od sile ...


Irena Jančar

Naše literatkeNaše literatke so vse gospe od sile,

med njimi prva, o njenih letih ne govorimo, je gospa Gizela: rada piše, bere in pripoveduje,

vedno nove zgodbe snuje.Gospa Brigita tudi rada piše, pa še poje,

ona obvlada oboje.Da ne bo vse skozi go, go, go …

Malčka je nepogrešljiva pri kavici naši, pa še po pecivu zadiši,

ko na kupu smo mi.Dušanka, nežna dušica naša, je kot senca

slovenske in jugoslovanske strani, utira dve poti.

Vsaka njena beseda je pretehtana, naša Darinka vse prepoznava, prepiše,

se trudi, da ni v zamudi.In Mojca, pevka, ki leti še

in poskoči in nam še kaj napiše.Cvetka je redkobesedna, mistična, tiha.

Ljubica, nežna in urejena, ne pozabi na zgodbe in pozdrave, ni važno

od kod, od vsepovsod.In pa moja malenkost, v svojih očeh sem vsako obarvala,

želim, da ne bo nobena tarnala.Oh, pa Bea, kaveljc in korenina,

njena beseda je enostavna, pa kljub temu slovenska in fina.

Naše literatke so vse gospe od sile ...


Brigita Živec

Mojih devetdesetNikakor ne morem verjeti,

da hodim po tem krutem sveti,že celih let devetdeset!

Rojéna v mestu pod goró (Piramida),nekoč tam stal je grad,

na griču izkopanine povedó,to je spomin bogat.

Sem v Jugoslaviji na svet pokukala,ki takrat kraljevina je bilá,država že četrta me gosti,a žal tud' ta »ta prava« ni.

Se vozi v napačno smer,saj človek je kot prava zver,ko gleda le na lasten žep,v življenju vlada le pohlep.

V železničarskem naseljusem mladostna leta preživela,

je zdaj kulturni spomenik,iz davnih časov je pomník (1863).

V stanovanju ni bilo ne vodene elektrike, s petrolejko in karbidom

smo si svetíli,a vodo od studenca

smo z vedri si nosíli.

Štedilnik kurili na premog, drva,okvir kovinski biló potrebno je očistiti,

ga drgniti do onemoglosti,lesena tla klečé »poribati«.

Otroci vsi bilí smo razigrani,v sosedovem dvorišču zbrani,

ping-pong, hodulje, gugalnica in skiro,vse to in še – biló je naše razvedrilo.

V sosednem vrtu smo šotor si napeli,da skupno prenočišče bi imeli,

a to se žal nam ni izšlo,saj dovoljenja staršev ni biló.

Otroška leta so minila,postali smo doraščajoči najstniki,

namesto plesa, razvedrilanas groza vojne je zalila.

Med vojnama le dvajset letje v miru preživel naš svet,

prav naši generaciji mladostna letabilá so kruto nam odvzeta.

Bilá država razkosana,v gozdovih pa mladina zbrana,

da pred sovragom dom je ubranílain narodu svobodo povrníla.

Pregnanstvo, streljanje, obešanje talcev,prepoved slovenščine, bombe, izdajstva,

koncentracijska taborišča, ugrabljeni otroci,

vse to hudó se z leti je nabralo,da mi do konca dni v spominu bo ostalo!

Bilá Evropa vsa je razdejana,je Maribor hudó bil prizadet,

je z voljo in pogumom vse se uredilo,je mestu dan bil nov polet.

Šele na to na vrsto je prišlá ljubezen,sva z Zdravkom srečala se ob kulturi,

ker v Mariboru stanovanja ni biló,sva se selila v Radgono ob Muri.

Kar hitro sva v okolje novo se vživela,bilá nas kmalu družba je vesela,

dramska skupina, folklora, tamburaši,bilí prijateljski smo si pajdaši.


Nato postali smo družin'ca mlada,sta Zoran in Janja pokukala na svet,se spremenila dotedanja je navada,

zdaj glavna je bilá otrokov sled.

So v Mariboru pogoji se življenja bolje uredili,

smo se nazaj v mesto ob Dravi preselili,so kar prehitro tekla, tekla leta.

Osnovna šola, gimnazija in fakulteta.

Otroka sta na samostojno pot stopíla,po svoje si življenje uredila,

a naju dva je upokojitev dočakála,sva kmalu dedek, babica postala.

Matevž, Marko, Izidor – naši fantje trije,naj življenja ura vam prav srečno bije,

saj časi zdaj hudó so spremenjeni,od tistih dni, ko bili smo mi »zeleni«.

A kmalu tista ura je prišlá,ko na tem svetu ostala sem samá,

vsi mladi svoje imajo zdaj probleme,ni dobro, da smo jim še mi v breme.

Težave z zdravjem so se poglobile,dodatne bolečine me pestile,

bo treba nov korak v življenju postoriti,temeljit' premislek in se odločiti.

Tako sem v DOSOR-ju pristala,sem mes'ce tri na preizkušnjo se podala,

v okolju novem bilá prijazno sem sprejeta

in zdaj so v novem domu za menoj že leta peta.

Pevski zbor, literarni krožek, govorilne vaje,

skupina »Zarja«, bralne ure in še kaj,tako mi cvete pozni maj,

vse to spodbudni je programter moja zaposlitev dan na dan.

Utihnile so bolečinein še pojavile so se skomine,da pojdem po svetu na potep,bil v Jesenice je izlet prelep.

Nekdaj po štirih sem hodila (bergle),nato hodila sem po treh (palica)

a danes pri devetdesetihveselo hodim spet po dveh.

Še ena srečna zgodbicazgodila se mi je,

postala sem prababica,se smeje mi srce.

Svit in Rea sta otročka dva,ki našo vrsto nadaljujeta,

naj jima v življenju bo lepó,s pogumom, znanjem, pametjo.

Tako, zdaj pa nazdravimona mojih let devetdeset,

saj se mi res prav neverjetno zdi,da sem še tu – na zemljici!

Imam še vedno zdrav razum,potreben tudi je pogum,da marsikaj še postorim, zato prav srčno si želim,da preživim še nekaj let

na tem preljubem, grešnem svet'!!!


ambasador leta 2010: o Tone Prvi Kralj

Bil je slovenski ambasador Evropske-ga leta boja proti revščini in socialni

izključenosti 2010, a že leto pozneje je postal stanovalec DOSOR-ja, Doma sta-rejših občanov Radenci. Pred tem je bival pod mostom čez Mali graben v Ljubljani, živel v kamp prikolici v Notranjih Gori-cah, bil stanovalec doma za brezdomce v Ljubljani ter živel v najemniškem sta-novanju Kraljev ulice na Kodeljevem.

O Tone Prvi Kralj, ki ima »na plečih« okroglih sedem desetletij, se je okrog svojega abrahama odločil za kolesarsko popotovanje po Evropi ter v skoraj petih letih kolesarske pedale preko 200 tisoč kilometrov pritiskal po vseh državah naše stare celine. Spoznal je raznolikosti v življenju prebivalcev teh dežel, srečal mnogo prijateljev, marsikje pa tudi opra-vljal zanimiva dela (obiral pomaranče in jabolka, igral orglice, igral kitaro, vozil potniško barko in še kaj).

Ker smo omenili njegovo bivanje pod mostom čez Mali graben v Ljubljani, moramo vsekakor opisati tudi njegovo podobno bivanje v Parizu: pod mostom Sveti Martin. Tam je namreč spoznal do bistva, do poslednjega vlakna, »Les clo-chardes« oziroma tamkajšnje klošarje, ki jih naš Slovar slovenskega jezika poime-nuje brezdomce oziroma potepuhe. Tudi sam se je odločil za tovrstno nadaljevanje svoje življenjske poti in bil je tudi med ustanovitelji Kraljev ulice v Sloveniji. Za-torej še vedno pravi: »Klošar je eno, dru-go je trobentač (torej pijanec), spet tretje so špikarji (narkomani).« On prisega, da

je KLOŠAR v pravem pomenu besede.Po prvih izdajah časopisa Kralji ulice

je junija 2005 tudi sam pričel s poulično prodajo tega medija. Tako je pravzaprav na ulici spoznal številne dobre ljudi, ki so mu omogočili boljše premagovanje vsakdanjih težav: Matic Muc z Gorenjske mu je podaril kamp prikolico, podpred-sednica Kolinske Droga Milena Štular ga je oskrbela z računalnikom, pevka Anika Horvat mu je omogočila operacijo sive mrene obeh očes … O vseh teh njegovih prigodah smo lahko prebrali sestavke v številnih revijah.

V okviru posebnega programa »Indivi-dualna in celovita nastanitvena podpo-ra brezdomnim (resettlement)« Mestne občine Ljubljana pa je sedaj že tretje leto v Radencih. Vendar je prepričan, da je v DOSOR-ju resnično bolj preskrbljen, a istočasno manj svoboden. Iz doma ima sicer res svoboden izhod, a se sprašuje, kam se naj napoti. V Radencih ni kina, ni gledališča, ni razstaviščnih prostorov, ni knjižnic … So sicer nekatere kulturne prireditve v Zdravilišču Radenci, a nima denarja za vstopnine. V Ljubljani je imel prijatelje, znance, v bližini svojo nekda-njo gimnazijo Ledine … Ti so mu kultur-ne dobrine omogočili, vsega tega mu v Radencih manjka.

Vseeno pa najde besede pohvale za kvalitetno hrano v DOSOR-ju, za kuharja Marka, za gospodinje Silvijo, Suzano in Majdo ter negovalca Iztoka. S slednjimi se lahko tudi pošali in tako se velikokrat skupaj nasmejijo. Zatorej zanj še vedno velja, kar rad poudari: »Z življenjem sem vse poravnal, nikomur nisem nič dolžan! Sem TITANIK! Oba sva lepa, razkošna, bo-gata, dolga … in na dnu !«

O Tone Prvi Kralj, bodi tak še naprej!!!zapisal: Filip Matko


Amalija Kuzmič Prelog – naša dopisnica s Švedske

zakaj z avtobusom?

Velikokrat me kdo vpraša: «Kako boš potovala na Švedsko?«

»Z avtobusom,« odgovorim. »Z avtobusom? Koliko ur?«»24, če gre vse po sreči, včasih več, vča-

sih manj. Rekord je bil 22 ur, ko je bila neka okvara avtobusa pa tudi 36 ur.«

»Nemogoče. In zakaj ne potuješ oziro-ma potujeta z letalom?«

»Zato, ker je v Londonu treba presto-pati in nazaj grede na tem letališču ča-kati 12 ur. Ta čas sva z avtobusom že čez pol Evrope. Neprijetne in dolgotrajne so tudi carinske kontrole na letališčih. Odkar smo v Evropski uniji, pa na avto-busu ob prehodu iz ene države v drugo ni carinskih kontrol, ne omejitev pri pr-tljagi, avtobus je švedski z določeno za-četno in končno postajo. Zadnji potniki za Švedsko vstopijo v Ljubljani. Postanki čez Avstrijo in Nemčijo so vsake 4 ure po 15 do 30 minut za razgibavanje in dru-ge nujne potrebe. Potniki so predvsem begunci iz Bosne, ki so med vojno leta 1993 našli svoje zatočišče na Švedskem in se po vojni nimajo kam vrniti. Zdaj obiskujejo svoje sorodnike, nekateri s prihranki od zaposlitve na Švedskem gradijo v Bosni nove domove zase ali potomce. Vsak potnik ima svojo zgod-bo, vsem pa je skupna grenka izkušnja vojne morije, domotožje, prilagajanje popolnoma novemu načinu življenja v povsem drugačnem okolju. Za njih je potovanje od začetne postaje v Sarajevu

najmanj 8 ur daljše. Na avtobusu prebije-jo dve noči. Med vožnjo spijo, pijejo kavi-co, ki jo postreže stevardesa, si ponujajo dišeče bosanske specialitete in »priča-jo«, pa tudi s filmi ali glasbo si krajšajo čas na zelo udobnem avtobusu. Vedno se najde kdo, ki se prav rad razgovori. Z vsakega potovanja imam v spominu zanimiva srečanja, z določenimi potniki celo prijateljsko navezo.

Nadvse zanimivo je bilo lanskoletno srečanje z zakonskim parom, tik pred izstopom na moji in njihovi zadnji avto-busni postaji. Z ročno prtljago smo stali pred vrati, da izstopimo, ko bo avtobus ustavil. V srbohrvaščini sem nagovorila gospo: »Dali je Varberg i za vas zadnja stanica?« Avtobus namreč pelje po glav-ni cesti še do norveške meje, kombiji pa na vmesnih postajah določene potnike prevzamejo in razvozijo v notranjost Švedske.

»Ja, fala Bogu!« Zaskrbljeno je vpraša-la moža: »Imaš vse? Je vse v redu?« Bilo je še nekaj slovenskih besed, nakar sem začudena vprašala, če sta Slovenca.

»Ja, jaz sem iz Bakovec, mož iz Hrva-ške. Ne počuti se dobro. Doma je zbolel, verjetno za borelijo, pa se vračava prej, kot sva planirala.«

»Pa to ne more biti res, da človek sreča Slovence na tem avtobusu, škoda, da na zadnji postaji. Ste doma v Varbergu?«

» Ne, čaka naju hčerka, da se zapelje-mo še kakšnih 50 km do mesta Kinna.

»Tudi mene čaka mož, da me zapelje v Kinno«.

» Je Šved?«» Ne, čistokrven Prekmurec je, iz Mur-

ske Sobote«. » Pa kako, da se nismo srečali v Kinni,

kjer živiva že od leta 1965?«


V naglici smo izmenjali naslove in se poslovili.

Avtobus se je ustavil. Hiteli smo s pre-vzemanjem prtljage iz prtljažnikov in pozdravljali vsak svoje sorodnike, ki so nas prišli čakat. Obljubili smo si, da se poiščemo in obiščemo, ko se nekoliko odpočijemo.

Tu se pa začne zgodba slovenskih Pre-kmurcev na Švedskem.

Pripotovala sem v nedeljo popoldan ob koncu septembra 2013. Naslednji dan, v ponedeljek dopoldan, je moj so-prog Lajči imel dogovorjen čas za pre-gled pri zdravniku v ambulanti. Medi-cinska sestra, ki je delala analizo krvi, je potrebovala osebne podatke pacienta. Pri priimku Kuzmič se je zdrznila in vpra-šala, če je Slovenec.

»Da, Slovenec in Prekmurec«.»Ja, potem pa prihajate iz iste regije

kot moja mama. Ste tudi vi iz Bakovec?«» Čisto blizu Bakovec, iz Murske Sobo-

te.«»Je vaša žena včeraj pripotovala v Var-

berg z istim avtobusom kot moji starši?«»Verjetno, takoj jo pokličem.«

Ko me je mož poklical, naj vstopim, sem se ustrašila, misleč, da je z njim kaj hudo narobe.

Toda nasmejan obraz medicinske se-stre me je kmalu pomiril, še bolj pa njen slovenski nagovor oziroma vprašanje, če sem prejšnji dan pripotovala z njenimi starši. Verjetno. In neverjetno!

Še bolj neverjetno pa je bilo dejstvo, da njen oče opravlja danes iste pregle-de na sum borelije kot moj soprog. Ra-zlogov in neverjetnih naključij je bilo v trenutku dovolj za poglabljanje poznan-stva.

Lepega sončnega jesenskega popol-dneva sem s pohodnimi palicami zavila v Ring ulico. Ni mi bilo treba iskati in pre-verjati hišne številke. Drevesa, polna zre-lih jabolk, in trava, posuta z jabolki, ki jih je pobirala in sortirala znana gospa, so me opogumili, da sem pozdravila z »Bog daj dober den. Se še kaj poznamo?« »Ja, seveda. Pridite, pridite naprej!«

Tako sem pristala v švedsko-sloven-skem sadovnjaku in na vrtu z rajskimi pridelki. Še nikoli nisem videla toliko sve-žega in bolj zdravega samorastniškega peteršilja, solate, radiča in korenčka ter

Margita pred njeno hišo v Kinni

Margita v sadovnjaku v Kinni


še in še v rahli, peščeno črni zemlji, pri-delek za njiju, ki živita v dvostanovanjski hiši ter za hčerko Brigito s petimi otroki in možem, ki bivajo v svoji hiši v 4 km oddaljenem mestu Skene. Za vse je zra-slo dovolj ekološko biološke zelenjave in sadja. Slovenska gostiteljica Margita, ki ni pozabila prekmurske darežljivosti, je kmalu napolnila plastične vrečke z daro-vi narave, tako da sem morala poklicati »prevoz«. Ob kavi, pecivu ter kozarčkih domačega klintona, ki ga pridela Margi-tin soprog Zvonko iz grozdja na brajdah ob hiši, smo v prijetni kuhinji spozna-vali drug drugega. Lajči in Zvonko sta najprej obdelala temo v zvezi z borelijo, proslavila dejstvo, da sta zdrava, nato pa vsa vprašanja, ki so običajna ob prvem srečanju zdomcev: »Kako, kdaj in zakaj je kdo prišel na Švedsko.«

Margita, z dekliškim priimkom Sočič, je že kot petnajstletna deklica leta 1960 zapustila družinsko gnezdo in prišla na Gorenjsko, kjer se je zaposlila v tkalnici in predilnici v Mengšu. Tam je spozna-la in vzljubila svojega sedanjega moža Zvonka Vurneka, ki je prav tako prišel v Mengeš s trebuhom za kruhom iz Hr-vaške. Leta 1965, ko nista mogla dobiti stanovanja za skupno bivanje v Sloveniji, sta se po nasvetu prijateljev zdomcev odločila za odhod na Švedsko. Oba sta dobila delo v tekstilni tovarni Almedahls v mestecu Kinna blizu Goteborga. Mar-gita je delala v tkalnici, Zvonko pa je po opravljenem strokovnem izobraževanju vzdrževal vse stroje v tovarni. Tovarna je zaposlovala veliko priseljencev, zato je razpolagala tudi s stanovanji v neposre-dni bližini.

Leta 1969 sta se poročila. Sčasoma sta Margita in Zvonko lahko odkupila

od tovarne dvostanovanjsko hišo in si ustvarila družino. Hčerka Brigita – odlič-na medicinska sestra – si je izbrala za ži-vljenjskega sopotnika Vasilija iz Mengša in z družino živita na Švedskem, hčerka Suzana z možem Tonetom, Vasilijevim prijateljem, pa se je odločila za biva-nje v Sloveniji. Imata sedemnajstletnega sina Denisa.

Margita in Zvonko sta s hčerama vsa leta preživljala dopuste ob jadranski obali in vzdrževala stike s svojimi soro-dniki v Sloveniji in na Hrvaškem.

Zdaj, ko sta od leta 20010 upokojena, in ko imata hčerki že svoje družine, po-tujeta sama, kolikor zdravje in leta še dopuščajo. Sicer pa sta kot razumna, delovna in inovativna človeka znala poskrbeti tudi za tretje življenjsko ob-dobje in si pravočasno po švedskem modelu našla kraj za preživljanje po-letja »SOMMARSTALLE«. Pred osmimi leti sta kupila 6 kilometrov od doma v borovem gozdičku ob ribniku hiško in gospodarsko poslopje s parcelo, veliko 34.000 kvadratnih metrov po zelo ugo-dni ceni 200.000 švedskih kron, to je

Vikendica v Ekebackenu


18.000 evrov. Zemljišče je bilo opuščeno, vendar je z veseljem in vztrajnostjo obeh zdaj urejeno tako, da služi vsem zami-šljenim namenom. Tu so kokoši, petelini in piščanci v kokošnjaku, ribe v ribniku, gobe, borovnice, brusnice in jagode v gozdu, zdravilne rastline in cvetlice na travniku, rože ob hiši, še en vrt in rastli-njak, igralne naprave za vnuke, kamniti raženj, pokošena zelenica … skratka raj na zemlji za vzorno medgeneracijsko sožitje, ne samo poleti temveč tudi v vseh ostalih letnih časih, saj je treba po-skrbeti za kokoši, ki nesejo najokusnejša jajčka, in za ribe v ribniku, ki kar čakajo na Zvonka in njegove specialitete.

In ta kraj – Ekebacken, sta nama letos predstavila.

Bil je sončen julijski sobotni popoldan. Že ob vstopu na vzorno urejeno parcelo je vabeče zadišalo po pečenih čevapči-čih in ražnjičih ter drugih dobrotah, ki jih je Margita skrbno in ljubeče pekla na ražnju, ki ga je Zvonko napravil sam. Ni manjkalo zelenjavnih prilog z domačega vrta, francoske solate, več vrst kruha in namazov. Tudi pijač je bilo na izbiro od

brezalkoholnih do pristnega dišečega Zvonkovega klintona. Vsega je bilo v iz-obilju, tudi sladic ter sadja in kmalu se je pokazalo, zakaj.

Pridružila se nam je hčerka Brigita z možem Vasilijem ter njunima otrokoma, trinajstletnim Oskarjem in petnajstle-tno Anno. Tako kot jabolko ne pade da-leč od drevesa, tako je to držalo za vse, ki sva jih imela srečo spoznati. Medtem ko sem jaz imela opravka z Oskarjem, navdušenim nogometašem, in Anno, ki igra rokomet v ekipi dvajsetletnih športnic in tudi kuha in peče že sama, je Lajči našel športnega sogovornika v Vasiliju iz Mengša. Kot fant je preplezal marsikatero steno v slovenskih Alpah, zdaj pogosto kolesari 30 km v službo, kjer dela kot medicinski tehnik v nočni izmeni na urgentnem oddelku za de-mentne v bolnišnici v Borosu. Doma ima masažni salon, kjer nudi kakovo-stne masaže ob vsem tem, kar je treba postoriti še v hiši in okrog nje, da ne govorimo o vzgoji otrok.

Ker je piknik sovpadal s svetovnim no-gometnim prvenstvom, sva z Lajčijem druženje zaključila ob gledanju nogo-meta pri mladi družini Golob v Skene in tako imela priliko spoznati vse njihove otroke.

Predčasno so se namreč vrnili iz nji-hove počitniške hiške ob morju devet-najstletna hčerka Ronja, že zaposlena medicinska sestra s prijateljem triin-dvajsetletnim Andrejem, orodjarjem, s katerim sta se že preselila v dvosobno najemniško stanovanje v Kinn, in širinaj-stletna hčerka Tina. Tina, skrivnostna in lepa kot Mona Liza, je svoje talente po-dedovala po svoji mami in skupaj sta že razstavljali svoje umetniške izdelke. Bri-

Piknik v Ekebackenu


gita je prikazala v akril-akvarelu, ki krasi steno v dnevni sobi, upodobljeno vso družino, Tina pa predstavila svoje naj-boljše barvne fotografije cvetja in živali. Na obisku je bil tudi najstarejši sin, dva-indvajsetletni Sebastija, prav tako me-dicinski tehnik, zaposlen v nočni izmeni iste bolnišnice kot oče Vasilij in tudi on se je že preselil v najemniško dvosobno stanovanje v Kinni. Doma so ostali zdaj le trije otroci, zato je treba hišo spet pri-lagoditi razmeram primerno, kar pa pri družini Golob sploh ni problem. Vsi so polni idej in energije, kar se podeduje iz roda v rod pri človeku, ki je dober, skro-men, deloven, iznajdljiv, zanesljiv in po-šten. Nihče se ne pritožuje, vsem je lepo, vsi so zaposleni in ni problema.

Po vsem tem hitro dojameš oziroma razumeš, zakaj zdomci ostajajo v deželi, ki jih je osvojila kot mlade, polne upov in energije. Za svoje delo so prejeli primer-no plačilo, dežela pa danes kljub krizi njihovim otrokom in vnukom nudi varno prihodnost. Na Švedskem raste število razpisanih novih delovnih mest in brez-poselnost se zmanjšuje.

Razveseljivo pa je dejstvo, da sloven-ska zavest ostaja živa in pristna. Prva ge-neracija je ohranila materin jezik, druga kot običajno lovi slovenske besede pri babicah in dedkih, vsi pa radi pohvalijo izvor svojih korenin in vzdržujejo stike s svojim sorodstvom v Sloveniji.

Prijetno naju je presenetil Vasilij, ki nama je ponosno izročil v branje zani-mivo in zajetno knjigo 750 strani Stane-ta Stržarja MENGEŠ IN TRZIN SKOZI ČAS. Tako imava priložnost, da na Švedskem spoznavava Slovenijo!

Margita je svojo sestro Terezijo v Mur-ski Soboti obiskala leta 2012. Letos fe-bruarja je Terezija umrla, kar je Margito zelo prizadelo, saj je Terezija kot najsta-rejša, po zgodnji smrti matere, nado-mestila mamo vsem bratom in sestram. Domačije v Bakovcih ni več. Bila je odku-pljena in porušena v času gradnje dovo-za na avtocesto. Bratje in sestre, iz dobro znane bakovske čevljarske družine Sočič, so se že pred tem razkropili po svetu od Evrope do Avstralije.

Zvonko je srečnejši. Njegova sestra in brat sta mu sledila v Kinno. Vnukinja

Zvonko in Lajči pri ribniku v Ekebackenu


Zvonkove sestre Marija je zaročenka Saše, sina moje dobre prijateljice Bebe Farkaš, žene jugoslovanskega velepo-slanika na Švedskem. Po razpadu Ju-goslavije in ukinitvi veleposlaništva se je Beba vrnila v Srbijo, nato pa čez nekaj let s sinom spet pripotovala na Švedsko. Kakšna naključja.

In vse to zato, da se ovekoveči plo-dovita zdomska zgodba dvajsetletne Prekmurke Margite, ki je polna priča-kovanj in načrtov v času bliskovitega industrijskega razvoja Švedske prišla v obljubljeno deželo, jo vzljubila tako kot svojega življenjskega partnerja, s katerim sta podarila Sloveniji in Šved-ski svoje pridne, pametne in delovne potomce. Da se vse to izve in oveko-veči, pa je potrebno potovati z avto-busom!

Malčka z darovi narave od Margite

DOSORMoj svet.


Pogovor z gospodom lennartom anderssonom

V času mojega letošnjega bivanja na Švedskem v mestu Kinna me je

moja prijateljica Ingegerd Joelsdotter, upokojena knjižničarka, povabila, da grem z njo v bližnji dom starejših, kjer kot prostovoljka bere skupini stano-valcev. Z veseljem sem sprejela pova-bilo in 1. septembra poslušala zgodbo iz romana švedskega pisatelja Sturea Anderssonna »Ljubke nitke v sivi tka-nini«. Pisatelj v humorističnem slogu pričara obdobje, v katerem je odraščala tudi skupina poslušalcev. Bralki je tako uspelo ustvariti veselo vzdušje in disku-sijo v zvezi z zgodbo, meni pa na kratko predstaviti našo literarno skupino v DO-SOR-ju in zbornik Ure naših dni. Ome-nila sem, da bo v naslednjem zborniku objavljenih nekaj intervjujev s stanovalci DOSOR-ja. Tako je prišlo do ideje, da bi lahko vanj vključili tudi intervju s stano-valcem švedskega doma za starejše.

Gospod Lennart Andersson, najbolj zgovoren, je bil takoj pripravljen za sre-čanje. Čez dva dni me je sprejel v svojem varovanem stanovanju v 5. nadstropju doma Malmsater. V uri in pol pogovora nama je uspelo izluščiti najpomembnej-še dogodke 86 let dolgega zanimivega življenja. Gospod Lennart je imel pri-pravljene fotografije, jaz pa vprašanja, začenši od rojstva.

Gospod Lennart se je rodil 28. no-vembra 1928. leta v Sattili, vasici cca 50 km od Göteborga. Bil je nezakonski sin Hildure Andersson. Očeta ni poznal, ve

samo to, da je prva leta mati prejemala od njega denarno pomoč. Živel je v lju-beči razširjeni družini z babico, dedkom, materjo in njenimi tremi sestrami v skro-mni leseni kajžici s kuhinjo in dvema so-bama. Pozimi je bilo prijetno toplo v njej, tudi stisnili so se radi, poleti pa so po želji spali na seniku na zračnem podstrešju. Preživljali so se tako kot večina podežel-skega prebivalstva v tistem času. Majhen košček obdelovalne zemlje in gozd sta zadovoljila skromne potrebe družine: les za kurjavo iz gozda, poljski pridelki pa za hrano družine in dve kravi mleka-rici. Ženske so tkale in šivale ter delale na večjih kmetijah, medtem ko so moški služili kruh kot gozdarji in drvarji. Gozd je bil tudi vir jagodičevja: jagod, malin, brusnic, borovnic, jerebike in različnih gob, kar je bilo treba posušiti, vložiti in spraviti za zimo. Tudi ribe iz bližnjih je-zer so bile dobrodošle. Dela na poljih so opravili z izposojeno konjsko vprego in ročno.

Otroška leta Lennarta so bila polna do-godivščin z vrstniki, ki jih ni bilo malo. Še posebej lepo je bilo pozimi, ko so smučali in drsali. Poleti so nabirali jago-dičevje in pomagali pri delu na polju. Osnovna šola je bila v vasi, vendar pouk le vsak drugi dan. Lennart mi je pokazal svoje lepo ohranjeno spričevalo, takrat le sedem let obvezne osnovne šole, iz katerega je razvidno, da je bil odličen učenec. Že takrat je ljubil knjige in pre-bral vse, kar mu je prišlo pod roke.

Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev šolanja ni mogel nadaljevati. Preživljal se je kot hlapec pri kmetih in dve leti kot pleskar v bližnji mizarski delavnici. Ko je dopolnil 18 let, leta 1946, je dobil stalno zaposlitev kot poljski delavec (hlapec)


pri velikem kmetu, kjer je tudi stanoval. Kmetija se je imenovala Lida. Tu je delal 10 let kot edini stalno zaposleni, vsi osta-li delavci so prihajali občasno po potrebi. Bilo je veliko obdelovalne zemlje, 12 krav in 6 svinj. Dela je bilo dovolj tudi v goz-du, saj je kmet prodajal les. Tu so zemljo obdelovali že z lastno konjsko vprego in lepe spomine ima na sedem let mlajšega sodelavca, s katerim ima še sedaj prija-teljske stike.

Leta 1956, star 28 let, je dobil delo pri trikrat bogatejšem kmetu v Hajomu. Tu so imeli že traktor, ki je olajšal delo na polju, vendar je Lennartu bilo ljubše v družbi z živino. Sprva je skrbel za 15 krav, nato pa že za 45 mlekaric. Molža je bila že strojna in tovrstna oprema moderna. Tu je bil zaposlen 28 let, vse do upoko-jitve leta 1994. Ker je imel tam tudi sta-novanje, je ostal v Hajomu še 7 let, do leta 2001.

Leta 1983 je srečal Britto in leta 1990 sta se zaročila. Žal pa je Britta zbolela za parkinsonovo boleznijo in je leta 2012 umrla. Ljubezen je trajala 29 let, vendar se nista poročila in tudi stanovala sta

vsak v svojem stanovanju. Zadnja leta prijateljstva sta živela v mestu Skene, tudi ločeno, Lennart od 2001 do 2010.

Pomoč hudo bolni Britti ga je izčrpala in tako se je septembra 2010 moral pre-seliti v varovano stanovanje doma sta-rejših Malmsater v Kinni. Štiri leta udob-nega bivanja so doprinesla, da se danes počuti bolj zdravega. Sam si pripravi zajtrk in večerjo, le kosilo ima v jedilni-ci skupaj z ostalimi stanovalci. Dnevno dobiva pomoč »HEMTJENSTA«, občin-skega združenja za pomoč na domu pri čiščenju, pospravljanju in pranju perila. Stanovanje je prilagojeno za gibanje z vozičkom, brez vrat, z dobro prerazpore-jenimi kotički za spanje, dnevni prostor, kuhinjo ter veliko kopalnico z WC-jem in pralnim strojem s sušilcem perila. Balkon na sončni legi iz dnevnega prostora omogoča stik z naravo. Knjige, slike in fotografije sorodnikov in prijateljev da-jejo osebni pečat stanovanju.

V sklopu pomoči od zunaj je določena tudi kontaktna oseba, ki jo Lennart lahko pokliče ob katerem koli času. Ta poskr-bi za eventualni obisk zdravnika, razne nakupe in prevoze z osebnim avtomo-bilom. Mesečno plača za vso pomoč na domu cca 1.700 Skr, za najemnino za va-rovano stanovanje pa 4.000 Skr. Hrana ni pretirano draga in Lennart pravi, da nikoli ni imel finančnih težav, nasprotno – še drugim pomaga. V domu je poskrbljeno za vse mogoče aktivnosti. Z veseljem sodeluje v bralnem krožku vsak pone-deljek, prijetno je druženje ob tomboli, rad se udeležuje sv. maše vsako sredo v domu ter tudi krajših organiziranih izle-tov. Ob vsem tem mu ostane še dovolj časa za branje vseh vrst literature – od romanov, kriminalk do znanstvenih knjig

Gospod Lennart in gospa Malčka


domačih in tujih avtorjev. Na televiziji spremlja šport, najraje smučanje, drsa-nje in nogomet. S svojim življenjem je zadovoljen in si v prihodnje želi le trdne-ga zdravja. To sem mu tudi jaz zaželela iz srca, še posebej zato, da bi mu uspelo združiti v knjigi njegove ročno že zapi-sane dragocene spomine iz njegovega nadvse zanimivega in dolgega življenja. Za vzgled sem mu dala našo 94-letno go-spo Gizelo Sraka, ki je v še višji starosti uspela v tem. Prisrčno se je nasmehni in po uri in pol intenzivnega in zanimivega razgovora sva se za eno leto poslovila.

Zapis razgovora smo prejeli tudi v švedščini, kot sledi v nadaljevanju »za pokušino«:

»Under min vistelse i somras i Sverige, i Kinna, bjöd mig min van Ingegerd Joels-dotter, en pensionerad bibliotekarie med sig till ett närliggande äldreboende, där hon som frivillig arbetare högläser för en grupp boende. Jag tackade med glädje ja och första september kunde jag lyssna till historien från romanen av den svenske författaren Sture Andersson ”GUULTRÅD I GRÅVÄV”. Författaren frammanar på humoristiskt sätt och på dialekt den tids-period då gruppen av lyssnare växte upp. Högläsaren lyckades framkalla en glad stämning och diskussion kring historien, och jag hade tillfälle att presentera vårt slovenska ålderdomshem DOSOR i Raden-ci, vår litterära grupp och vårt nyhetsbrev TIMMAR AV VÅRA DAGAR. Jag nämnde att i det nästa nyhetsbrevet ska vi publicera flera intervjuer med ålderdomshembo-ende på DOSOR. Då fick jag iden, att det kunde inkludera också en intervju med en svensk ålderdomshems boende person. Herrn Lennart Andersson, som var dem mest pratsamme i gruppen var genast

redo att vi skulle träffas. På onsdagen den 3.september var jag välkommen till hans lägenhet på 5:e våningen i äldreboende MALMSÄTER. Under tiden från 10.00h till 11.30 h lyckades vi extrahera de viktigaste händelserna under 86 år långt och intres-sant liv. Lennart hade förberett med foto-grafier och jag med olika frågor allt från hans födelse år.«

DOSORMoj svet.


linkedage – izmenjave

Izmenjava stanovalk

torek, 14. 1. 2014Zapuščamo Jesenice. Moj 'mali svet'.

Avto drsi po mokrem asfaltu. Pada dež. Šofer Marko me varno pelje in prehite-va voznike. Prijetno se pogovarjava in kmalu smo mimo Ljubljane. Še dve uri pa bomo na cilju. Kaplje dežja neslišno drse po šipah, kot bi brisale vse, kar sem pustila v Domu. Pa tega ni bilo veliko.

Preidemo mejo med Štajersko in kma-lu so tu Radenci in voznik zapelje pred DOSOR Dom starejših občanov Radenci.

Dom je osvetljen in pričaka me dele-gacija zaposlenih v domu in stanovalcev. Vse prisrčno pozdravljamo. Ko vstopimo, je kot bi se znašla v hotelu boljše kate-gorije. Na ekranu se pojavi napis: »Do-brodošla gospa Mihaela Rot«. Obdajajo me novi znanci. Spremlja me direktori-ca doma. Povsod vise slike. Mar sem v umetnostni galeriji? Pa nimam časa, da bi se jim posvetila. Že nas dvigalo pelje v tretje nadstropje, kjer je uprava in moja soba. Vhod v sobo je okrašen z zelenimi in vijoličastimi trakovi. Na vratih je moje ime. Sem se mar vrnila domov? Vstopim. Predstavijo mi mojo sostanovalko. Pra-va lepotica je. Med nama preskoči iskra simpatije in že si izmenjava besede do-brodošlice.

Gospodinja mi izprazni potovalko in zloži stvari v prostorno omaro. Sprem-stvo mi še enkrat izreče dobrodošlico, in ker je že pozno, tudi »lahko noč«. Se-zujem se in slečem. Med tem opazujem sobo. Prostorna je. Na steni slike, na mizi

božično drevesce. Počutim se svečano. Gospodinja odgrne posteljo, ki je od druge ločena z zaveso. Torej je intimnost zagotovljena.

Po prijetnem pogovoru zlezem na toplo. Gospodinja mi prinese jabolka in radensko. Žejna sem in jo z užitkom pijem. Dobim zdravilo in že nekaj hipov nato spim in sem v svetu sanj, ki požive ali potlačijo.

Sreda, 15. 1. 2014Zbudim se zgodaj zjutraj. Nov dan. Z

veseljem ga pozdravim, olajšana in sreč-na, ker me je zatekel v tako prijetnem okolju. Sostanovalka Lidija še spi. Previ-dno odprem vrata balkona in pokadim svojo prvo cigareto. Nato odidem v malo jedilnico in čakam – seveda – turško kavo. Gospodinja mi prijazno postreže in tako sem pripravljena na nove do-godivščine. Pozdravim se s sosedami in poklepetam z njimi. Vse me prijazno poslušajo in kljub drugačnemu dialektu so moja očesa pripravljena.

Končno se z dvigalom spustim do avle in zavijem v jedilnico. Jedilnica je pro-storna. V ravnih vrstah stoje mize. Pri vsaki sede štirje stanovalci. Na mizi je košarica s kruhom, pokrita z ličnim prti-čem. Na krožniku me čaka kivi in maslo. Spijem kavo in se vrnem v sobo.

Sostanovalka Lidija me odpelje v telo-vadnico. Tu sedimo v krogu na stolih in delamo vaje, ki so podobne kot v Domu Franceta Berglja, le da so bolj zategnje-ne mišice. Pri vadbi sledi veseli del. Vsak vzame tri papirnate žoge in cilja na koš. Nekateri so v tem zelo spretni in trikrat zadenejo cilj. Meni se nikoli ne posreči. Ko poskusim drugič, je zadeva zame kar sramotna. Niti enkrat se mi ne posreči.


Po telovadbi se srečam s stanovalci v kavarni »Traminček«. Klepet mi prija. Moji novi prijatelji so prisrčni in pozorni. Kmalu se počutim, kot bi bila ena izmed njih. Pretresamo izmenjavo domskih sta-novalcev, se smejemo in uživamo. Res je lepo biti v družbi tako ne obremenjen, sproščen in svoboden.

Prijatelji me spremljajo na presajanje rož. Tu nameščajo v lončke potaknjen-ce. Dodajajo tudi rastni hormon, da se mlade rastlinice prej zakoreninijo. Skoraj bi pozabila povedati. Vsa stavba je pol-na rož. Med njimi občudujem orhideje. Tudi na moji nočni omarici je omamna orhideja, ki se vzpenja ob spiralasti ko-vinski opori. Bele zračne korenine segajo preko roba lončka, cvetovi se ponosno vzdigujejo v prostor. Pobožala bi jo, pa je nočem poškodovati. Torej ona poboža mene – prav v srce in v očeh se mi spro-ste žarki miline, ki jih podarja človeku narava sama.

Nič manj niso ganljive ivanjščice in druge cvetice, ki zakrivajo šipe na vratih, in pa skrivnostni kotiček, v katerem člo-vek izpraša svojo dušo: »Si še tu ali si se dvignila v višine, kjer živi svet irealnosti?«

Tako prijetno mineva dopoldne in na vrsti so glasbene želje. Kot gostji mi iz-polnijo prvo. Zaželim si pesem »Namesto koga roža cveti«. Ni mi pisana na kožo, ampak na srce. Težko zadržujem solze. Ne upam zajokati, ker bi me vsi tolažili. Jaz pa tega nočem. Sledile so še druge glasbene želje, ki so bile dober uvod v uro kosila.

Popoldne me je gospa Boža Babošek peljala na ogled Radencev. Prekrižarili sva kraj po dolgem in počez in si ogledali najpomembnejše stavbe. Pripovedova-la mi je tudi o Kapeli, o zoološkem vrtu in prebivalcih teh prečudovitih toplic. Veliko pozornost sva namenili jaslicam v cerkvi Sv. Cirila in Metoda. Ko stopiš v cerkev, te prevzame tiha glasba Sve-te luči, nato pa dobesedno kaplja nate modra svetloba, ki predstavlja »odprto nebo«. Figure v jaslicah so gibljive in prav živo ponazarjajo Betlehem v tej sveti noči. Precej dolgo se zadrživa v tem božanskem vzdušju, a čas naju preganja. Namenjena sem na literarni krožek v predprostor knjižnice.

Poleg dveh pisateljic sem tudi jaz brala svoje pesmi. Zagotovili so mi, da so do-


bre. Pri enkratnem branju jih je seveda težko oceniti.

Čutila sem utrujenost in bolečine v nogah, zato sem se povzpela v sobo, se slekla in se pripravila k počitku. Pa je pri-šla pome gospa Marija Erveš, ki je s strani Društva upokojencev Radenci v Dosor--ju koordinatorka programa »Druženje – za višjo kakovost življenja starejših«. Seveda sem šla z njo in se pozdravila z ostalimi člani društva. Ob pesmi smo preživeli večer in moje srce je bilo polno milobe in ljubezni do novih prijateljev. Ob zaključku večernega druženja so mi še pokazali pisarno Društva in neštete pokale. Sledil je počitek. Ves čas, ko sem bila v svoji sobi, sva z Lidijo zbijali šale in se veselili druga druge, dokler nisva zaspali.

Četrtek, 16. 1. 2014Tretji dan. Po izdatnem zajtrku spet

telovadim. Vaditelj je prinesel gumijaste trakove in vsa vadba je bila posvečena delu z njimi. Pošteno smo se namučili in za sprostitev metali žogice na premični koš.

Telovadbi je sledila joga. Potrudili smo se in iz naših glav so vse bolj bežale misli. Predajali smo se sproščujočemu občutku in bili vsak trenutek bolj svobodni.

Ko smo se pri izvrstnem kosilu izdatno podprli, nas je čakal obisk Murske Sobo-te. Pomembno je, da me je pred tem po-vabila v kavarno gospa direktorica DO-SOR-ja. Je čudovita ženska. Sposobna, bogata in obenem nežna. Pogovarjali sva se o marsičem. Jaz sem se razodela njej, ona se je odkrila meni. In še mnogo raznih stvari. Ne bom je pozabila. Preveč mi je bila všeč.

Odpeljali smo se proti Muri skozi vas Krog. Tam smo krenili z glavne ceste, kjer so popravljali most, in se peljali po stran-ski cesti proti Brodu na Muri. Gospa Bar-bara, socialna delavka, ki je vozila avto, je omenila dve gramoznici, v katerih so ribe. Nato smo zagledali valove Mure in brod. Navdal me je veličasten mir in že-lela sem nekaj časa ostati tam. Tudi jaz bi »živel kot mlinar na Muri, da nič več se jokal ne bom«. Saj voda te včasih ne-varne reke daje življenje številnim vrstam rastlin in živalim ter je lahko dobra osno-va za turizem in za zaščito omenjenih bio sistemov. Murska Sobota je center Prek-murja. V njej so vse upravne ustanove, grad, knjižnica in hotel Diana. Najbolj me je impresionirala knjižnica, ki je ena od največjih in najlepših knjižnic v Slo-veniji. Prijazen knjižničar nam je pokazal nekaj knjig o umetnosti. Zadrževala sem dih. Toliko misli, toliko občutenj, radosti in žalosti je na teh preštevilnih knjižnih policah! Težko sem se poslovila od njih.

Potem pa Hotel Diana, ki se imenuje po boginji, katere kip je stal v starih do-brih časih in razveseljeval mimoidoče z vodometom. Naročili smo prekmursko gibanico. Prvič sem zaznala njen okus, ki je čudovit. Saj ni čudno. Tudi njena pri-prava je prava umetnost.

Po večerji sem se podala na DOSOR--jev seniorski večer. Tokrat sem prišla točno. Sprejeli so me prijatelji, ki sem jih spoznala včeraj. Mize so bile slavnostno okrašene. Gorele so sveče. Igral je dober muzikant, »mi pa smo plesali in se zaba-vali cele tri ure«.

Gospa, katere ime sem na žalost po-zabila, mi je prinesla dve fotokopiji Ma-roltove priredbe Prekmurske narodne pesmi »Venci vejli«. Pesem bom dala di-


rigentki pevskega zbora v domu F. Ber-gla, da jo bo posredovala našemu zboru. Tako bodo tudi drugi spoznali globoko občutje prekmurske duše in dialekt ljudi, ki so mi neizmerno dragi.

Petek, 17. 1. 2014Četrti dan. Po zajtrku in telovadbi smo

obiskali kopališki kompleks term v Ra-dencih. Videli smo razkošje, razkošje in še razkošje. Kdo si lahko privošči vse to? Ne bom vam opisovala.

Sledila je »kofetarianka« v kavarni Traminček, kjer smo razpravljali o pitju brezkofeinske kave, na kar je prišla ekipa LINKED AGE izmenjava projekta. In po

kosilu slovo. Vsi prijatelji so bili zbrani okoli mene, moje oči pa solzne. Dragi moji! Nikoli vas ne bom pozabila! Upam, da bomo trajno povezani. Zapolnili ste vrzel v mojem srcu, tisto vrzel, ki je ča-kala izpolnitve vse do danes.

Pot nazaj. Večji del molčim, kilometri pa tečejo in tu zdaj je cestna tabla Jese-nice, kjer se končajo moji štirje dnevi v nebesih. KONEC!

Zahvaljujem se vsem, ki so mi omo-gočili to nepozabno bivanje. Na prvem mestu ekipi LINKED AGE – projekta, po-tem pa vsem prijateljem in želim vsem veliko lepega.

Mihaela roth


Moj »izlet« na Gorenjsko

Dom starejših občanov Radenci – DOSOR in Dom upokojencev Dr. FRANCETA BERGLJA Jesenice sta hvalevredno pristopila k projektu LinkedAge o izmenjavi

stanovalcev Domov, z namenom, da imajo tudi seniorji priložnost za spremembo in možnost izkoristiti krajši ali daljši dopust izven svojega vsakodnevnega okolja. Tako se je od 14. do 17. januarja 2014 zgodila izmenjava med imenovanima domovoma. Svoje štiridnevno bivanje v Jesenicah sem opisala takole:

LinkedAge na idejo je prišel,da starejše po domovih bi ogrel,

zgodba, ne le v domovini,naj zgodi se tud' v tujini.

Tako se pripetilo je, da pot sem vzela pod nogé,

od Radencev do Jesenicnas vodil je Gorenjske klic.

V izvrstni družbi sem bilá,Dijana, Marko, Barbara,

smo med potjo se luštno imeli,prav fletno smo na cilj prispeli.

A spremljal nas je dež in mrakin nad gorámi le oblak,

a v Domu prav topel nas sprejemdočakal je – zahvala vsem!

Tu srečali sva se z Mihaelo Roth,ki se odpravljala je na enako pot,za prvi poizkus nam podeljena

je diplomain se mordá še kdaj odpravimo

iz Doma.

In že popoldan tombola.Dobitek: ideja domiselna,

spremstvo gostje v sredo na izlet,da ogledam si gorenjski svet.

A glej, prav ta naslednji danje sonček nam v dar poslan,

žareli zasneženi gorski so vrhovi,v objemu ivja v Planici gozdovi.

Smer KRANJSKA GORA in PLANICA,desno nad nami pa Golica,

Marinko (mojo znanko) smo kar med potjo pobrali

in sred' zime cvetoče »kurice« (teloh) nabrali.

Pred časom, daleč tja nazaj,sem videla ta gorski raj,je krasna naša očetnjava,

sem zlezla tud' na vrh Triglava.

V Radovni PR' PSNAK smo poobed'valiin v prikupnem ZAVRH BARU smo postali,

še isti dan popoldan »VEČERNI ZVON« (PZ Doma)

je na koncertu nam zapel,in glas osnovnošolskega je zbora zadonel

(Osnovna šola Tone Čufar).

Tud' mezosopranistka Melita Jelen zbranim je zapela,

sem sama nekaj svojih verzov »štela« (prebrala),

Marinka svoj prispevek je dodala,tako se prav slovesno prireditev je

končala.


Naslednji dan ogledali smo si okolje železarsko,

že več stoletij tja nazaj je cvelo železogospodarstvo (1538),

v »KOLPERNU« so film nam vrteli, ko stari tam so plavži še goreli.

Smo gledali na platnu rušitev mogočnih plavžev

in visokih dimnikov,le eden tam jim še stoji,

spomin na stare dni budi!

Nadalje smo se v VRBO Prešernovo podali

ter pred njegovo domačijo smo postali,se spomnili smo njega, ki je d'jal,ko takrat on bi bil doma ostal:

»O Vrba srečna, draga vas domača,ne vedel bi, kako se strup prebrača!«

Še isti dan je slavje rojstnih dni biló,v dar dobili umetnika smo Žerka sliko

(je na ogled v 3. nadstropju), ostal spomin teh lepih dni za vedno bo,

ves ta projekt pomeni mi veliko.

Sta Karmen in Alba doprinesli,da lep je bil mi vsaki dan,

prijazna beseda in toplinasta spremljali me dan na dan.

Je čas prišel, ko treba se bo poslovitiin tja nazaj do vinskih gričev priti.»Kokoška« naša dežela je prelepa:

od modrega morjá valov, do zasneženih gorá vrhovin do Panonske tja nižine,

prekrasna slika naše domovine.

Povratek bil je prav svečan,ves »zbor« je v Radencih bil zbran,

v oči stopile so solzé,je vseh dogodkov – še in še.

So škrtale tud' kamerein mikrofon me »dražil« je,potreben daljši je odmor,saj poleg vsega lepega

me spremljal stres je in napor.

A že me grabijo skomine, da bi »spredalčkala« spomine,

LinkedAge – postórite prav vse, da vam ta najprojekt uspe!

Zahvala vsem, ki ste sodelovali,za nov projekt ledino ste orali,

uspeha vam želim in dobre volje!Za nas, ki daleč je za nami že naš maj,jesenski sonček naj posije – tudi kdaj!

brigita Živec


Moj obmorski dopustŠe ni minilo leto dni,

ko spet se nekam mi mudi,sem tokrat izbrala si morjé.gospa Regina – Radence.

V izmeno sem odšla v Lucijo,v CSO (Center za starejše občane) na te-

denski dopust,a v morju ne zaplavam več,ker mi je to prehladna reč.

V Centru, kot da bi bilá domá,okolja tega vajena,

priključila sem se skupinamin njih utripu prisluhnila.

Hodila na dolge sem sprehode,naužila se morjá modrine,uživala sem morski zrak,obmorskega neba sinjine.

Poslikala večerni sonček zlat,ko je pokukal skoz' oblak

in žarki kot diamant v morju so sijali,se lahno umikajoč za oblakom so zaspali.

Tudi tukaj prijazni so ljudjein vse biló je prav OK,

a zgodila se je zgodbica,ki vredna je poslušanja.

V jedilnici sem Reginin stol zase'la,gospod Ivan pa mi družbo dela,a ob pogovoru vznikne na dan,

da sva obiskovala enaki šolski hram.

On v Beogradu, jaz v Mariboru,a žal bilá, ob vojnem je pomoru,

šola DTA (Državna trgovska akademija) izbrisana

in vsak se znašel je, kot zna.

Ob koncu mojega obiska,gospod Ivan mi pove,

da v Mariboru mu je znanpohodnik, ki prav vsaki dan,gre v Pohorje na dolg potep,

a šteje jih devetdeset!

Saj tudi jaz poznam junake, ki to počno,

ga vprašam za imein glej – za čuda,

saj to naš skupni znanec je.

Ha, ha, ha – se nasmejíva, saj to izreden je slučaj,

na drugem koncu domovinein še po sedemdesetih letih,pa najdeš skupni zalogaj.

Za moj odhod iz Centraje prav primerna zgodbica,

mi za spomin ostala bo,saj je prijetno luštkana!

V Luciji biló je res lepó,poslavljam se s prisrčno hvalo,

uživala dopust sem pravi,vsem vam želim še zdravja mnogo

ter dobre volje in pozitivne energije – na zalogo!

Prav hitro teden je minil,pogled še zadnji na obalo

in že se peljemo na magistralo,ki z repa kokoške naše

me pripelje skor' do kljuna,kjer ob Muri naš DOSOR stojiin Panonskega morjá več ni.

Hej, C S O L – spremljajo naj tedobre le željé

in mordá še kdaj – NASVIDENJE!

brigita Živec


Srečanja, prireditve, dogodki, zanimivosti


literarni krožek – zapiski naših sestankov in prispevkov za »Ure naših dni« v letu 2014 za mesece: januar, februar in marec

Ob pogledu skozi okno tople sobe opazujem naravo – skoraj proti

koncu januarja, ki je šele sedaj odeta v belino, ki smo jo pričakovali že za božič, otroci, starejši, stari. Narava se strašno po-igrava z nami, vrača vse, kar smo ji hude-ga, napačnega storili. Po televiziji vidimo ponekod velike zamete snega, žled na drevesih, električnih žicah, hišah, žele-znih stolpih – o groza – drevesa pokajo, se lomijo, padajo celo na ceste, kjer ovirajo promet, povzročajo nesreče. Narasle reke hrumijo in se razlivajo po okolici, celo po ulicah velikih mest. Trpijo ljudje, ki morajo v takih razmerah popravljati to nesrečo, in trpijo ljudje, ki jih zebe, ni elektrike, ni pitne vode – ubogi mali otroci!

Kako smo srečni prebivalci Dosorja in okolice, ki teh nesreč še ne čutimo oz. nas še ni doletela, nihče pa ne ve, kaj se v ve-solju dogaja in nas bo zemlja nekoč obr-nila na glavo?! Moj namen je opisati vsaj nekaj dogodkov, ki so se zgodili v času, ko smo bili zaradi opisanih nesreč tako rekoč »zaprti« v tople sobe DOSOR-ja.

V tem času sem prebrala knjigo Norme Bale – »Karamel« - o knjigi se bomo po-govarjali, ko jo bo pisateljica sama prišla predstavit v naš literarni krožek.

Ker hočem imeti še povezavo z mojim rojstnim krajem Mursko Soboto, sem na-ročena na časopis pomurski Vestnik, kjer sem prebrala čudovito reportažo novi-narja Bojana Zadravca: »Na Švedskem je

zdrava prehrana zakon«. Naša literatka Amalija Prelog Kuzmič in njen mož Lajči sta kuhala na švedski način in Bojan, kot gost, je bil povabljen in je prisostvoval pri pripravi vseh rib (Lajči je »strokov-njak« za ribe in strasten ribič), strokov-njak za torte in celo ribiške Lešek kave.

Novinar Bojan je prisostvoval pri »pre-davanju ali obredu«: Protistresna aroma terapija, ki sta jo pripravili naši medicin-ski sestri Sandra Celec in Klavdija Ze-mljič. Prisotni smo bili zelo zadovoljni, saj je bilo prijetno, romantično, spro-ščeno – ob pitju čaja z limono, svetile so majhne lučke pri svetlobi, potem čisto v temi – telo se je sprostilo in mi smo z zaprtimi očmi sanjarili – »pamet smo poslali na pašo« in uživali. Obljubljeno je bilo vsako zadnjo sredo v mesecu! Ve-dno z drugačno temo.

V Murski Soboti sem članica »Društva bolnikov s kronično bolečino«, ki mu predseduje gospa Mija Roudi, upoko-jena diplomirana defektologinja, in bila sem prisotna pri njeni podelitvi naslova kot naj-prostovoljka leta 2013 v občini Murska Sobota. Povabila me je na čudo-vito prireditev »Eroplan«, kjer sta igrala dva »Sobočanca« – eden na klavir, drugi je imel dva saksafona – na koncu pa še »jazz« orkester z 80-letnim vodjem, ki jih je spremljal na klavirju – skratka uživala sem in ob tej glasbi me je spomin zane-sel na moj »maturantski ples«.

V Dosorju nas je obiskal »Moški pevski zbor Lipovci«, ki je zapel celo papežu v Rimu v Vatikanu in je znan že 30 let. V naši knjižnici je bila maša z radenskim gospodom župnikom. Zbor je prejel jubilejno priznanje »Območnega skla-da RS za kulturne dejavnosti«, pevci pa Gallussove značke. Ob koncu petja sem


prejela še lep šopek, kot žena, na žalost že pokojnega Lipovčana - Štefana Srake, mojega moža, s katerim sva živela skupaj 69 let.

Praznovali smo valentinovo, maškara-do. Naša Bea je povabila upokojenega mariborskega škofa (moj in Gustike Vla-jeve sošolec) – z eno besedo – živi leksi-kon – strokovnjak na različnih področjih in dejala sem takrat: lepa je mladost, lepa je tudi starost, toda le, če človek lahko komunicira. Starost je stanje, ko se brez-časna duša ujame v fizično starajoče se telo. Prijetno so nas presenetili kurenti iz Dražencev, ki so tudi po nadstropjih zvonili in poskakovali ter razveseljevali stanovalce. Pri vratih moje sobe nekdo potrka. Grem odpret vrata in pred mano stoji fantek – mali kurent. Povabim ga v sobo in mu dam čokoladni bombon, ki je bil v skledici na mizi. Lepo se zahvali in me pogleda z lepimi modrimi očmi ter pravi: »Teta, hvala, ampak lepo prosim še za en bombon, ker imam zunaj na ho-dniku eno sestrico – kurentko.« Takoj po-iščem še bombone in mu jih dam, solze mi zalijejo oči, ko pomislim, kako lepo sta vzgojena dva otroka, ki že sedaj čutita, da si moramo med seboj vse deliti, čutiti lju-bezen in skrbeti drug za drugega. Če ne bi imela bombona, bi si »iztrgala košček srca« in mu ga podarila. Vsa čast njunim staršem za lepo vzgojo! Ob tem primeru bi se moral marsikdo zamisliti.

Ogled tropskega raja vrtnarstva Kur-bus – odličen. Nazadnje smo bili dele-žni nastopa znanega pesnika in pisate-lja Toneta Kuntnerja, ki je pripravil lep recital v Dosorju ob spremljavi našega neumornega pevskega zbora, ki ga vodi naša medicinska sestra Suzana Divjak ob spremljavi kitare in ob pomoči svojih že

skoraj odraslih otrok na klavirju in s har-moniko.

Omenila bi moj vstop v 94. leto moje-ga življenja, ki smo ga skromno in vese-lo proslavile literatke, vodstvo Dosorja z mnogimi govorancami in prelepimi darili in željami od vseh – Bea, Darin-ka, Malči, Irena, posebno pa slika Fic-ko – Matko, ki je razstavljena v mojem apartmaju na vidnem mestu. Še enkrat prisrčna hvala vsem.

Presenetila nas je naša Bea Baboš Lo-gar s svojo knjižico Spomenke – Spou-menke, tudi za naše Porabce – dobila sem jo s posvetilom: draga prijateljica Žizel – malo skupne preteklosti!

Nepozabna »Noč branja« v pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota

Nepozabna »noč branja«, v katero nas je popeljala Vesna Radova-

novič, nekoč moja učenka in hčerka moje dobre kolegice Ivanke – vmes pa se je »sprehodil« urednik Franci Just – odličen povezovalec, poznavalec dveh ženskih »prispevkov« – Bee Baboš Lo-gar Spomenke in Norme Bale Karamel. Dejal je, da je panonski prostor bazen odličnih pripovednikov in ženski glas v sicer moškem pisateljskem svetu še vedno bolj tih, vendar pa upa, da bo kmalu preglašen (njegov citat). Norma je dejala, da gre v romanu za opis stara-nja ženske in moških osvajalcev. Bea pa je prostodušno povedala, da piše zato, ker to zna početi in je najprej pisala le


za Sobočane. Za Porabce je Spomenke prevedla Marjana Sukič, posebno pa zelo pristne črtice Mala ulica, ki so spomin na svojce, predvsem na mamo, omamo, tete in druge sorodnike, prve ljubezni in politična dogajanja. Mislim, da smo v tej »noči branja« vsi uživali in želimo še več podobnih dogodkov – hvala Vesni in po-krajinski študijski knjižnici, ter Bei, ki me je povabila na ta dogodek, in Normi Bale.

Stara stanovanka Dosorja Žizel

Vrst spominov in tovarištva

Je vrt – eden od naravnih biserov le-vega brega reke Mure, ravénskega

dela Prekmurja. S svojimi 500 drevninami s celega sveta predstavlja enega najbo-gatejših rastlinskih parkov v Sloveniji. Po-men tega vrta je čas po 2. svetovni vojni, ko je Šiftarjeva mati Apolonija v spomin na svoja padla sinova ob današnjem vhodu na vrt zasadila, z veliko bolečino in žalostjo v svojem srcu – dve vrbi žaluj-ki. Njen tretji sin, ustanovitelj fundacije dr. Vanek Šiftar pa je vrt posvetil vsem žrtvam fašističnega nasilja – zasajene so unikatne rastline v tem delu sveta.

Simbolika vrta in geslo je: »Vsem mr-tvim borcem proti fašizmu in nasilju v več-ni spomin, živim v stalni opomin.«

Ta vrt ima tudi svojo himno, ki jo pred-stavlja pesem Karla Destovnika – Kajuha z naslovom »Bosa pojdiva!«

Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Za-vod Republike Slovenije za šolstvo, ob-močna enota Murska Sobota sta razpisa-la literarni natečaj za osnovnošolsko in srednješolsko mladino »Posadila je dve vrbi žalujki/mati ob vhodu v domači vrt«.

Kako veselo je bilo razpoloženje teh

mladih, saj je bil ta dan posvečen njim. Slišali smo čudovite prispevke in misli, ki so se oblikovale in privrele na dan – kako pozitivno so razmišljali (ko bi le vsi tako), in to od osnovnošolskih otrok do višješolcev – vsi smo imeli občutek – to je naše bogastvo, naša prihodnost. Mentorji, ki so bili z njimi, so kar žareli od zadovoljstva, da je prireditev tako lepo uspela. Sodelovale so vse osnovne šole – Murska Sobota, Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer, vse srednje šole, ekonomska šola, kmetijska šola Rakičan, medicinska šola. Posebnost je bila ta, da je s svojim lepim prispevkom sodelova-la tudi dijakinja iz Porabja – gimnazija Monošter. Čudovit je bil nagovor aka-demika dr. Vratuše, slavnostni nagovor prof. dr. Cvetke Hedžet-Tóth, posebno pa slavnostni nagovor Saše Pavček, hčerke pokojnega pesnika Pavčka, ki je znala s tako lepimi besedami opisati svoje otro-štvo in mladost, da smo se vsi kar vase zaprli in tiho prisluhnili njenim besedam.

Sledila so priznanja in simbolične nagrade vsem sodelujočim, zahvala v imenu Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, predsednika uprave gospoda Ernesta Ebenšpangerja in predstojnice strokov-ne komisije za vrednotenje besedil gospe Irene Kumer, predstojnice območne eno-te Zavoda RS za šolstvo Murska Sobota.

Zame je bila ta prireditev čudovita, saj sem bila nekoč vedno med mladimi – ta občutek se je spet zbudil – čeprav je bilo to pred 50 in več leti. Zelo prijetno mi je bilo – hvala Rii in gospodu Mirku Mundi, ki sta nas odpeljala na ta vrt; saj so nas vsi prijazno sprejeli, in z mnogimi Sobočanci sem obujala stare spomine in opazila, da se tudi oni starajo – oz. ugo-tovila, da jaz postajam že prastara – ali, še sem trmasta, še živim!


Vse štiri »Dosorke« smo doživele nekaj posebnega. Marjan (Duško) Šiftar (Vane-kov sin) je osebno povabil in postregel z vsemi dobrotami, ki so se šibile na mizah na terasi. Pripravil je mizo, stole in slika nazorno kaže, s čim nas je počastil. Ostali prisotni so odšli na ogled parka oz vrta, me smo pa ob dobri jedači in pijači ob-čudovale barve listov na velikih drevesih, od rdečih, rjavih, iglavcev – obenem pa razmišljale, kaj je pretrpela Apolonija mati Vaneka Šiftarja, ki je v spomin svojih dveh sinov, ki se nista vrnila domov po grdi bratomorni vojni, zasadila dve vrbi žalujki ob vhodu k Šiftarjevi domačiji.

Razmišljale smo …Želja dr. Vaneka Šiftarja se je uresniči-

la – pokopan je na svojem vrtu, ki ga je neumorno negoval in spoštoval. Za opo-min in spomin je pravšnja pesem Karla Destovnika – Kajuha Bosa pojdiva osorej, ki govori o bolečini tega spomina. Raz-mišljajmo vsi … Gizela Sraka

Izšla je prva judovska kuharska knjiga v slovenščini

Izšla je knjiga Bojana Zadravca, prva judovska kuharska knjiga v slovenšči-

ni z naslovom »Za mizo s prekmurskimi Židi – kuharica po svetopisemskih pra-vilih« bešter.

Mladi prekmurski novinar, ki takoj v začetku čudovitega srečanja z njim, v soboški študijski knjižnici pravi o sebi: »Mene zanima vse. To je moje preklet-stvo, saj tako nimam dovolj časa, da bi se posvetil vsem stvarem popolnoma,« je nekoliko potožil Bojan Zadravec. Toda, z izidom knjige »Za mizo …« mi je vseeno

uspela edinstvena in zaokrožena pred-stavitev celote.

Bogatejši smo za posebno knjigo pre-hranska kultura pravih ortodoksnih Ži-dov, ki je bila popolnoma drugačna od naše. Prof. dr. Janez Bogataj je uvodoma zapisal: »Boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan vol, kjer je sovra-štvo« (pregovori Salamona, sina Davi-dovega, kralja Izraela). Število Židov (Ju-dov) je naraščalo, največ v Murski Soboti in Lendavi. Njihove prehranske navade so bile nekaj posebnega – po Mojzesovi knjigi. Njihove kuhinje, oprema, pribor so bili razdeljeni v mlečni in mesni del in funkcionalno urejene (kredence) s policami, predali – vsaka je imela svojo vlogo in namen. Prof. Bogataj je v knjigi Salamonovih pregovorov našel sporoči-lo: če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode.

Mag. Franc Kuzmič, ki je imel spremno besedo, gotovo preseneča, ker nam pri-kaže židovsko kulinarično kulturo, ambi-ent kuhinje, posodja, prostora. Prehrana se deli na čiste in nečiste jedi. Isto je še sedaj v Izraelu. Avtor knjige je zbiral tudi recepte za jedi in peciva.

Bojan sam pove, da ima židovska go-spodinja zvezane roke z nauki Mojzeso-vih knjig, piše tudi, da v svetu izraelske kulture da židovska gospodinja na mizo vsak dan šopek poljskega cvetja.

Mladi raziskovalec židovske preteklosti v Prekmurju Bojan Zadravec je torej izdal knjigo, s katero je dokazal, da take raz-iskave o Židih še nismo imeli, in večina ljudi po naši deželi ni vedela o tem nič, ugotavlja zelo uspešen voditelj. Ta večer je pri vseh prisotnih pustil globoke vtise. Imeli smo precej časa, o vsem, kar smo slišali, tudi razmišljati …

Gizela Sraka


Prestari? »Niti slučajno!«Če ste si predstavljali, da bivanje v domu starejših prinaša dolgočasje, samoto in pasivnost, ste se močno zmotili. to je čas, ko se vaša doživetja šele prič-nejo! V DOSOR-ju vam to dokazuje veliko nasmejanih obrazov polnih energije, pripravljenih na nova spoznanja, izkušnje in druženja.

»Na morje, ples, zabavo z mladimi, v tujino ... Nikjer ne manjkamo! Niti na Facebooku.«

v dosor-ju ne poznamo vsakdanjika, saj je zaradi številnih zanimivih aktiv-nosti vsak naš dan drugačen. Medtem ko si eni krajšamo čas z oskrbovanjem našega vrta, drugi telovadijo ali kartajo. Če smo še včeraj kurili taborni ogenj, pekli koruzo in vaflje, se danes pakiramo na enotedensko letovanje na morje. Nikoli nismo sami, saj nas zmeraj kdo obišče, še najbolj veseli pa smo, ko se lah-ko z mladimi zopet počutimo mlade. Komaj že čakamo teden, ko bodo z nami otroci zaposlenih, da bomo spet na hodnikih slišali otroški smeh, ter nedelje, ko bomo študente premagali v tomboli ali z njimi zaplesali v pustnih maskah.

DOSORMoj svet.


Dom je tam, kjer je srce.

vsak dan širimo naš svet. Tisti manj pogumni potujemo v naši domišljiji, ko ob potopisnih predavanjih spoznavamo doživetja DOSOR-jevih prijateljev, medtem ko se je Brigita opogumila in podala na nepozabno izmenjavo na Jesenice. Svet imamo dobesedno tudi na dlani, ko se učimo rokovanja z računalnikom in in-ternetom. Tako smo nenehno povezani z našimi svojci, aktualnim dogajanjem, na Facebooku pa obvezno preverimo DOSOR-jeve objave.

»Gradimo na strokovnosti in srčnosti«strokovnost in varnost pri oskrbi stanovalcev je temelj, na katerem gradi-mo našo zgodbo. Šele ko se starejši počutijo varne in zaželene, lahko brezskrbno uživajo starost in dobro vzdušje prenašajo na svoje prijatelje. Velika DOSOR-jeva družina smo poleg stanovalcev tudi vsi zaposleni, ki vsako jutro z veseljem vsto-pimo v dom, kjer je naše delo zares cenjeno, zato ga opravljamo še bolj srčno in kakovostno.

»Razbijmo stereotipe skupaj!«dosor lahko doživite tudi vi! Pridružite se nam na enem od odprtih dogodkov in začutite utrip aktivne starosti.

DOSORMoj svet.

DOSOR Dom starejših občanov d.o.o. Prisojna cesta 4a | 9252 Radenci | T: 02 568 46 00 | F: 02 568 46 01| E: [email protected]

www.dosor.si

Documents

Ure naših dni - Dosorjev 6. literarni zbornik 2014