UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

REBEKA ŽIROVNIK

PRAVNI INTERES

“condictio sine qua non ”

ugotovitvene tožbe

Diplomsko delo

Maribor, 2014

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRAVNI INTERES

“condictio sine qua non ” ugotovitvene tožbe

Ime: Rebeka Žirovnik Št. Indeksa: 71178870 Študijski program: UNI – B1 – PRAVO Študijska smer: PRAVO Mentor: dr. Vesna Rijavec

Maribor, september 2014

Hvala mentorici , izr. prof. dr. Vesni Rijavec, za strokovno pomoč . Prav posebej se zahvaljujem staršem, sestri in Vasji za vso ljubezen, podporo in nasvete. In hvala tudi vam punce. Brez vas študij ne bi bil tako zabaven.

I

KAZALO

1.  UVOD   1  

2.  TOŽBA   1  

2.1.  POJEM  TOŽBE   1  

2.1.1.  PROCESNE  PREDPOSTAVKE   2  

2.2.  VRSTE  TOŽB   5  

3.  UGOTOVITVENA  TOŽBA   6  

3.1.  POJEM   6  

3.2.  VSEBINA   7  

3.3.  RAZMERJE  DO  DAJATVENE  IN  OBLIKOVALNE  TOŽBE   7  

4.  PRAVNI  INTERES   9  

5.  PREGLED  ODLOČITEV  VIŠJIH  SODIŠČ  IN  VRHOVNEGA  SODIŠČA  RS   12  

6.  ZAKLJUČEK   16  

VIRI  IN  LITERATURA   17  

II

POVZETEK Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo, s katero se začne pravdni postopek. Da je tožba dopustna, morajo biti izpolnjene procesne predpostavke. Procesna predpostavka v pravdnem postopku pomeni okoliščino ali lastnost, ki mora biti ali ne sme biti podana, da je sojenje dopustno. Glede na vsebino pravnega varstva, ki ga tožnik zahteva, in glede na vsebino tožbenih zahtevkov razlikujemo med dajatveno (kondemnatorno), ugotovitveno (deklaratorno) in oblikovalno (konstitutivno) tožbo. Pri dajatveni in oblikovalni tožbi se obstoj procesnih predpostavk predpostavlja in jih ni potrebno posebej dokazovati, pri ugotovitveni tožbi pa se njihov obstoj ne predvideva. Za ugotovitveno tožbo je nujen obstoj procesnih predpostavk. Odsotnost katere od njih pomeni, da sodišče tožbe ne začne obravnavati z vsebinskega vidika (meritorno). Interesi za vložitev tožbe so različni in odvisni od tožnikov, vendar pa mora biti za ugotovitveno tožbo nujno podan pravni interes. Pravni interes je eno izmed temeljnih načel civilnega pravdnega postopka. Kot procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe od tožnika zahteva, da le ta izkaže, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi določene negotovosti glede pravnega razmerja in da je prav ugotovitvena tožba najbolj primerno pravno sredstvo za odpravo te negotovosti. Prav tako od tožnika zahteva, da dokaže, da nima na voljo drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. Ker se pravni interes, kot smo tudi že ugotovili, pri dajatveni in oblikovalni tožbi predpostavlja, pri ugotovitveni tožbi pa ga mora tožnik posebej izkazati, je razumljivo, da se je na tem področju oblikovala obsežna sodna praksa, tako višjih sodišč, ki odločajo v pritožbenem postopku, kot tudi Vrhovnega sodišča RS.

III

ABSTRACT A lawsuit is the plaintiff's request for legal protection and it opens a process called litigation. To be admissible, procedural requirements have to be met. In civil proceedings, a procedural requirement means a circumstance or an attribute that must or must not be present for the trial to be admissible. Legal claims are classified as claims for performance (condemnatory claims), declaratory claims and constitutive action, depending on the content of the protection requested by the plaintiff and the content of the legal claims. The existence of procedural requirements for condemnatory and constitutive claims are assumed and do not have to be demonstrated, while this is not the case for declaratory action. The existence of procedural requirements is necessary for a declaratory action. In the absence of any of them the court does not decide on the merits of the claim. Interests for bringing proceedings are different and depend on the plaintiffs, but legal interest is a prerequisite for a declaratory action. Legal interest is one of the fundamental principles of civil litigation. As a procedural requirement for the admissibility of declaratory action it requires from the plaintiff to prove that its legal position is threatened due to uncertainty of the legal relationship and that declaratory action is the most appropriate remedy to eliminate this uncertainty. It also requires the plaintiff to prove that no other legal remedy for effective protection of his or her legal status is available. As already established, legal interest is assumed for the condemnatory and constitutive claims. Since the plaintiff has to demonstrate it in a declaratory action, it is understandable that the case law is extensive for higher courts, deciding in the appeal process, and the Supreme Court.

1

1. UVOD

S tožbo kot procesnim dejanjem tožnika se zagotavlja sodno varstvo pravic. Če je namen tožnika, da z dajatveno tožbo doseže izvršljivost svoje zahteve oz. da z oblikovalno tožbo pričakuje, da se njegova zahteva ustrezno oblikuje, pa z ugotovitveno tožbo zahteva tožnik ugotovitev obstoja in obsega pravnega razmerja. Ugotovitvena tožba torej rešuje vprašanje obstoja pravnega razmerja. Prav zato morajo biti za vložitev ugotovitvene tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Tako kot pri dajatveni in oblikovalni tožbi ne smeta obstajati litispendenca (visečnost pravde) in res judicata (učinek pravnomočno razsojene stvari), mora biti pri ugotovitveni tožbi podana še tretja procesna predpostavka, pravni interes, ki se pri dajatveni in oblikovalni tožbi domneva. S pravnim interesom namreč tožnik izkazuje ogroženost svojega pravnega položaja, ki je posledica ravnanja toženca, pri čemer mora biti tako ogroženost kot ravnanje tožnika, kot ravnanje toženca konkretno in ne le hipotetično.1 Korist tožnika je pri ugotovitveni tožbi pravna, izraža se v sferi njegovih pravic oz. pravnih razmerij. Tožnik namesto pravnega interesa s tožbo ne more izkazovati nekega drugega upravičenega interesa, saj je naloga sodišča zagotoviti varstvo pravic tožnika v konkretnem sporu, ne pa izdajanje pravnih mnenj v ugotovitvenih odločbah. Zato pavšalne navedbe tožnika o morebitnih "občutljivih razmerjih" ali nevednosti o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja ali tožnikove pravice ne utemeljuje pravnega interesa tožnika za izdajo ugotovitvene sodbe.2

2. TOŽBA

S tožbo se začne pravdni postopek.3 Sodišče pravdnega postopka ne more začeti po uradni dolžnosti, temveč le na pobudo stranke. Sodišče v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, ki so postavljeni v tožbi.4

2.1. Pojem tožbe

Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo. S tožbo tožnik zahteva od sodišča, naj mu nasproti tožencu nudi pravno varstvo določene vsebine. Tožba

1  Glej  Sklep  VS  RS  II  Ips  734/2009  z  dne  20.1.2011  2  Glej  Sklep  VSL  I  Cp  2538/2010  z  dne  1.12.2010 3  Glej  179.  člen  ZPP  4  Izraz  načela  dispozitivnosti,  ne  ultra  et  extra  petitum  pomeni,  da  stranke  prosto  razpolagajo  z  zahtevki  (3.  čl.  ZPP).  Postopek  se  začne,  teče  in  zaključi  po  volji  strank  (tožba,  umik  tožbe  ali  pravnega  sredstva,  poravnava,  pripoznava,  odpoved,  sprememba  tožbe).  

2

sicer ni edina oblika, v kateri lahko stranka zahteva pravno varstvo5, a je od vseh sredstev, s katerimi stranka zahteva pravno varstvo, najpomembnejša. Tožba (vložitev tožbe) je torej pomembno procesno dejanje tožnika, ki pa ima tudi nekatere materialnopravne učinke.6 Z vložitvijo tožbe se vzpostavi procesno razmerje med tožnikom in tožencem. Tako pride do tristranskega procesnega razmerja v pravdi. Navedeno izhaja iz 189. člena, ki določa, da pravda začne teči z vročitvijo tožbe tožencu. Takrat torej nastopi “litispendenca” (visečnost pravde). Da je tožba dopustna morajo biti izpolnjene procesne predpostavke. Procesna predpostavka v pravdnem postopku pomeni okoliščino ali lastnost, ki mora biti ali ne sme biti podana, da je sojenje dopustno. Za ugotovitveno tožbo so pomembne tri procesne predpostavke, ki se nanašajo na sporni predmet. Govorimo o litispendeci oz. visečnosti pravde, ki pomeni, da se v času, ko je tožba vložena v isti zadevi med istima pravnima strankama (tožnikom in tožencem) ne more začeti nova pravda, in res iudicata oz. pravnomočno razsojeni stvari, ki pomeni, prepoved nove pravde v že pravnomočno razsojeni stvari. Kot tretja procesna predpostavka, ki bo tudi predmet našega proučevanja pa je pravni interes, ki so ga Rosenberg, Schwab in Gottwald7 utemeljili kot "stvar procesnega prava". Zato mora biti po oceni Galiča samo po sebi umevno, da so določbe ZPP o procesnih predpostavkah stvar procesnega prava.8

2.1.1. Procesne predpostavke

Kot smo že omenili imenujemo okoliščine ali lastnosti, ki morajo biti ali ne smejo biti podane, da je sojenje dopustno - procesne predpostavke. Od njihovega obstoja ali neobstoja so torej odvisni dopustnost začetka pravdnega postopka, razpravljanje v pravdnem postopku in izdaja meritorne (vsebinske) sodne odločbe o utemeljenosti zahtevka. Procesne predpostavke za vložitev tožbe se presojajo po času ob vložitvi tožbe.9 Odločanje o spornem predmetu bi bilo zato v primeru, da procesne predpostavke ne bi bile podane, nedopustno. V tem primeru bo sodišče primorano odkloniti vsebinsko odločanje v sporu. 5  Poznamo  tudi  druge,  kot  npr.:  predlog  za  izvršbo,  predlog  za  izdajo  začasne/predhodne  odredbe  itd.  6  Varovani  so  prekluzivni  roki,  zastaralni  pa  se  pretrgajo  (365.  Člen  OZ);  od  neplačanih  obresti  je  mogoče  zahtevati  zamudne  obresti  samo  od  dneva,  ko  je  pri  sodišču  vložen  zahtevek  za  njihovo  plačilo  (381.  Člen  OZ);  če  pripada  pri  alternativnih  obveznostih  pravica  izbire  upniku  in  upnik  te  izbire  poprej  ni  opravil,  se  pravica  izbire  z  vložitvijo  tožbe  konzumira  (396.  člen  2.odstavek) 7  Glej  Galič  Aleš,  Ugotovitvena  tožba,  Pravosodni  bilten,  Ljubljana,  2012  8  Povzeto  po  Galič  Aleš,  Ugotovitvena  tožba,  Pravosodni  bilten,  Ljubljana,  2012  9 Tako  tudi VSC  Sklep  Cp  1090/2007  z  dne  12.6.2008.  

3

Prav zato v zvezi s procesnimi predpostavkami vedno govorimo o dopustnosti ali nedopustnosti civilnega pravdnega postopka in ne o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka. O slednjem namreč govorimo takrat, kadar odločamo o vsebini spora, torej o tem, ali tožniku pripada pravica materialnega prava katere zaščito zahteva v civilni pravdi. Procesne predpostavke lahko razvrstimo v več skupin.10 Na večino11 procesnih predpostavk, oz. na njihov obstoj, pazi sodišče po uradni dolžnosti. Stranka lahko opozori na obstoj ali neobstoj določene procesne predpostavke, saj bo zanje najbolje vedela sama, vendar tako opozorilo stranke ni pogoj za upoštevanje procesne predpostavke, razen v primeru nepravih procesnih predpostavk.12 Takoj po prejemu tožbe predsednik senata oz. sodnik posameznik13 opravi predhodni preizkus tožbe s katerim ugotovi ali so podane tiste procesne predpostavke, ki morajo biti podane za začetek in tekom sodnega postopka. V primeru, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost ali da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda (litispendenca), da je stvar pravnomočno razsojena (res iudicata), da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava (res transacta), ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, predsednik senata tožbo zavrže.14 Prav tako mora predsednik senata paziti tudi na to, da spada zadeva v sodno pristojnost, v slovensko jurisdikcijo, pred določeno vrsto sodišča in, da je sodišče stvarno in krajevno pristojno (19. in 22. člen ZPP). 10  Procesne  predpostavke  glede  na   sodišče,   glede  na   stranke   in   glede  na   sporni   predmet;   pozitivne   in  negativne  procesne  predpostavke;  splošne  in  posebne  predpostavke;  absolutne  ali  prave  in  relativne  ali  neprave  procesne  predpostavke  11 Absolutne   procesne   predpostavke   so   tiste,   na   katere   sodišče   pazi   ves   čas   postopka   po   uradni  dolžnosti.  Relativne  oz.  neprave  pa  upošteva  le  na  ugovor  stranke.  Večina  spada  med  absolutne  –  to  so  tiste,   ki   se   nanašajo   na   sodišče   (sodna   pristojnost,   sodna   jurisdikcija,   stvarna   in   krajevna   pristojnost,  pristojsnost  rednega  ali  specializiranega  sodišča),  na  stranke  (obstoj  stranke  in  sposobnost  biti  stranka,  procesna  sposobnost,  pravilno  zastopstvo  procesno  nesposobnih  strank,  obstoj  procesnega  pooblastila  za   vodenje   pravde)   ali   na   sporni   predmet   (visečnost   pravde   oz.,   pravnomočno   razsojena   stvar   oz.   res  iudicata,  sodna  poravnava  oz.  res  transacta,  pravni  interes  za  sodno  varstvo  materialne  pravice,  ki  se  pri  dajatveni  in  oblikovalni  tožbi  predpostavlja,  posebej  je  pa  predpisan  za  ugotovitveno  tožbo).  12  Neprave  ali  relativne  procesne  predpostavke  upošteva  sodišče  le  na  ugovor  stranke.  Nepravi  procesni  predpostavki  sta  v  bistvu  samo  dve:  Sklenjena  pogodba  o  arbitraži  in  tožniška  varščina.  13 Res   je,  da  ZPP  v  poglavju  o  pripravah  na  glavno  obravnavo  navaja  predsednika   senata,   vendar   je  v  skladu   s   splošnim   pravilom   prvega   odstavka   15.   člena   določeno,   da   v   pravdnem   postopku   sodi  posameznik,  in  da  zakon  določi,  v  katerih  primerih  sodi  senat  (drugi  odstavek  15.  člena).  V  glavnem  gre  za  gospodarske  spore  in  za  pritožbeno  odločanje.  Glej  tudi:  Ilc  Jože,  Pravdni  postopek:  Načelo  zbornosti  in  novi  ZPP,  Pravna  praksa,  1999,  št.  23-­‐24,  str.  16-­‐17    14  Glej  274.  člen  ZPP  

4

Neupoštevanje obstoja oz. neobstoja procesnih predpostavk lahko pomeni absolutno kršitev postopka, zato na obstoj ali neobstoj posameznih procesnih predpostavk pazi sodišče ves čas trajanja postopka pa tudi v pritožbenem postopku. Pravnomočnost sodbe sanira pomanjkanje nekaterih, druge pa so lahko podlaga za vložitev izrednih pravnih sredstev. Na nekatere procesne predpostavke pa sodišče pazi po uradni dolžnosti le do določene faze postopka15. Kljub temu, da se je skušal uveljaviti določen vrstni red procesnih predpostavk, kar pomeni na katere procesne predpostavke naj sodišče pazi najprej, katere pa naj ugotavlja šele kasneje, pravna teorija vrstnega reda ni sprejela. 16 Ob prejemu tožbe, v fazi predhodnega preizkusa tožbe je po našem mnenju pomembno, da sodišče najprej ugotovi, ali zadeva spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP). Šele nato je smiselno ugotavljati ostale procesne predpostavke, ki se nanašajo na pravočasnost vložitve tožbe,17 o tem, ali o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je bila stvar pravnomočno razsojena ali je bila o spornem predmetu sklenjena poravnava, kot tudi o pravni koristi tožnika za vložitev tožbe. V primeru, da procesne predpostavke niso podane, je treba tožbo praviloma zavreči. Pomanjkanje nekaterih procesnih predpostavk pa je mogoče odpraviti. Če na primer nastopa v pravdi procesno nesposobna stranka lahko to pomanjkljivost odpravimo tako, da v pravdo pritegnemo zakonitega zastopnika stranke, ali da stranki, ki le tega nima, postavimo zakonitega zastopnika (skrbnika). Sodišče lahko v takem primeru tudi zahteva, da skrbnika postavi pristojni organ, v določenih primerih pa lahko celo samo postavi stranki začasnega zastopnika.18 V nekaterih primerih sodišče pri določenih predpostavkah oz. pri pomanjkanju nekaterih predpostavk tožbe ne zavrže, temveč izda sklep, s katerim se izreče za stvarno ali krajevno nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču.19

15  Glej  22.  člen  ZPP.  16  Praviloma  bo  sodišče  pazilo  na  dopustnost  sodne  poti  in  pristojnost.    17 Če   je   vložitev   tožbe   vezana   na   rok   in   lahko   zaradi   prepozno   vložene   tožbe   nastopi   t.i.   procesna  prekluzija  (npr.  99.  člen  Obligacijskega  zakonika  –  OZ).  18  Glej  drugi  odstavek  81.  člena  in  prvi  odstavek  82.  člena.  19  Prof.   Ude   v:   Ude   Lojze,   Civilno   procesno   pravo,   Založba   Uradni   list   Republike   Slovenije,   Ljubljana,  2002,   str.   99   sicer   stoji   na   stališču,   da   se   v   primeru   ugotovljene   nepristojnosti   izda   sklep   o   ustavitvi  postopka   in  odstopitvi   zadeve  pristojnemu  sodišču,  vendar   iz  določb  19.   in  23.  člena  ZPP   izhaja,  da  se  sodišče   s   sklepom   izreče   za   nepristojno   in   po   pravnomočnosti   sklepa   zadevo   odstopi   pristojnemu  sodišču.  Po  ustavitvi  postopka  se  namreč  pravdna  zadeva  konča.  

5

2.2. Vrste tožb

Glede na vsebino pravnega varstva, ki ga tožnik zahteva, in glede na vsebino tožbenih zahtevkov razlikujemo med dajatveno (kondemnatorno), ugotovitveno (dekleratorno) in oblikovalno (konstitutivno) tožbo. »Dajatvena (kondemnatorna) tožba je najpomembnejša in najpogostejša oblika tožbe.«20 Tožnik z njo od sodišča zahteva, da tožencu naloži določeno spolnitev – dajatev, opustitev, dopustitev ali storitev. S to tožbo torej tožnik zahteva varstvo pravice, za katero zatrjuje, da mu po materialnem pravu pripada in da mu jo je toženec kršil. Ker je samopomoč praviloma21 prepovedana, tožnik nima druge možnosti za zagotovitev uresničljive pravice, kot da pred sodiščem zahteva pravno varstvo z dajatveno tožbo. Le ta je tudi edina oblika tožbe, ki se povezuje s pojmom izvršljivosti.22 Kot navaja Ude, dajatvena sodba, ki sledi dajatveni tožbi, sama po sebi še ne daje pravnega varstva. V primeru, da toženec ne izpolni obveznosti, ki so mu naložene, bo prišlo do prisilne izvršbe, ki se opravi v posebnem izvršilnem postopku. Oblikovalna tožba je zahteva za pravno varstvo, s katerim želi stranka uveljaviti takšno oblikovalno upravičenje po materialnem pravu, ki ga stranka ne more uresničiti z enostansko izjavo volje, temveč le s tožbo sodišča.23 Z oblikovalno (konstitutivno) tožbo torej tožnik zahteva, da naj sodišče s sodbo ustanovi, spremeni ali odpravi določeno pravno razmerje.24 Tožnikov zahtevek temelji na materialnopravnem oblikovalnem upravičenju. Le to se lahko pogosto uveljavlja z enostransko izjavo, zunaj pravde. Če so izpolnjeni pogoji ima že taka izjava sama po sebi oblikovalne učinke. 25 Kljub temu je oblikovalno upravičenje praviloma mogoče uveljavljati le s tožbo.26 Najpogostejše so oblikovalne tožbe iz zakonskih in nasploh družinskih razmerij. Kot pri dajatveni se tudi pri oblikovalni tožbi pravni interes domneva in ga strankam ni potrebno posebej dokazovati.27

20  Ude   Lojze,   Betetto   Nina,   Galič,   Aleš,   Rijavec   Vesna,   Wedam-­‐Lukić   Dragica,   Zobec   Jan,   Pravdni  postopek:  zakon  s  komentarjem,  Uradni  list  Republike  Slovenije,  GV  založba,  Ljubljana  2010,  str.  118  21  Glej  npr.  drugi  odstavek  139.  člena  OZ.  22  Povzeto   po   Ude   Lojze,   Betetto   Nina,   Galič,   Aleš,   Rijavec   Vesna,   Wedam-­‐Lukić   Dragica,   Zobec   Jan,  Pravdni  postopek:  zakon  s  komentarjem,  Uradni  list  Republike  Slovenije,  GV  založba,  Ljubljana  2010,  str.  118  23  Razveza   zakonske   zveze,   razveljavitev   izpodbojne   pogodbe,   izključitev   družbenika   iz   gospodarske  družbe  po  čl.  113  ali  436  ZGD,  izpodbijanje  sklepov  skupščine  delniške  družbe  po  čl.  364  ZGD,  ...  24  Ibidem,  op.  22,  str.  119  25  Npr.   odstopno   upravičenje   po   105.   členu   OZ,   ki   ga   uveljavlja   tako,   da   dolžniku   da   naknadni   rok,   v  primeru,  da  ga  le  ta  ne  upošteva  (obveznosti  še  v  naknadnem  roku  ne  izpolni)  je  pogodba  razvezana.  26  Npr.  razveza  zakonske  zveze  27  Povzeto  po  Ude  Lojze,  Civilno  procesno  pravo,  Založba  Uradni  list  Republike  Slovenije,  Ljubljana,  2002,  str.  210-­‐112  

6

Z ugotovitveno tožbo tožnik zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnosti oziroma nepristnosti kakšne listine. 28 S to tožbo torej tožnik zahteva le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja in ne zahteva, da sodišče tožencu naloži določeno izpolnitev obveznosti. Kot smo že omenili so za ugotovitveno tožbo pomembne tri procesne predpostavke. Kot tretjo smo omenili pravni interes, ki ga je potrebno pri ugotovitveni tožbi, za razliko od dajatvene in oblikovalne tožbe, posebej dokazovati. Na različne vrste tožb se navezujejo tudi različne vrste sodb. To so dajatvena, oblikovalna in ugotovitvena sodba. Le v primeru, kadar sodišče tožbam ugodi pride do prekrivanja med tožbo in sodbo (dajatveni tožbi sledi dajatvena sodba). V primeru, da sodišče dajatveno ali oblikovalno tožbo zavrne, ne bo šlo za dajatveno ali oblikovalno sodbo, temveč za ugotovitveno sodbo, torej sodbo, ki ugotavlja, da tožnikov zahtevek za spolnitev oz. za (pre)oblikovanje pravnega razmerja ni utemeljen.29

3. UGOTOVITVENA TOŽBA

3.1. Pojem

Ugotovitvena tožba se povezuje s pojmom preventivnega pravnega varstva. Za razliko od dajatvene in oblikovalne tožbe, kjer je namen reagirati na že nastalo kršitev pravic materialnega prava, se pri ugotovitveni tožbi zagotavljanje sodnega varstva civilnih pravic širi od primerov, ko so pravice že kršene pa na primere, ko le te še niso kršene, so pa zaradi spornosti določenega pravnega razmerja ogrožene. Ugotovitvena sodba le ugotavlja obstoj ali neobstoj pravnega razmerja, ničesar pa ne zapoveduje ali preoblikuje. Prav zaradi tega nima učinka izvršljivosti in ne oblikovalnega učinka.30 Sama ugotovitev obstoja ali neobstoja in obsega pravnega razmerja, ki je vsebovana v izreku pravnomočne ugotovitvene sodbe, vnaša v obsoječa razmerja med strankama gotovost, odpravlja dvom ter daje možnost strankama, da spoznata, kako naj ravnata v prihodnje in s tem prispevata k večji verjetnosti, da do kršitev obveznosti iz tega pravnega razmerja ne bo prišlo. V primeru, da stranka ne bo ravnala v skladu s svojimi obveznostmi iz ugotovljenega pravnega razmerja, bo upnik primoran za uresničitev svoje pravice vložiti novo tožbo (dajatveno oz. oblikovalno). Sodišče bo v tem primeru, ko bo šlo za predhodno vprašanje 28  Glej  prvi  odstavek  181.  člen  ZPP  29  Ibidem,  op.  22,  str.  119  30  Sklep  VS  RS  II  Ips  246/2000,  z  dne  8.11.2000  

7

obstoja prejudicialnega pravnega razmerja , vezano na pravnomočno odločitev o neobstoju ali obstoju tega razmerja, vsebovano v izreku ugotovitvene sodbe.31 Na podlagi ugotovitvene tožbe se vnaprej rešuje vprašanje obstoja pravnega razmerja, ki bi ga sicer sodišče moralo kot predhodno vprašanje rešiti ob odločanju o kasnejši dajatveni oz. oblikovalni tožbi. Prav zaradi tega ugotovitveno tožbo imenujemo tudi prejudicialna tožba.32

3.2. Vsebina

»Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja. To je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe.«33 Nedopustno je zahtevati zgolj ugotovitev (ne)obstoja določenih spornih dejstev. Izjema, ki jo je po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče ugotavljati z ugotovitveno tožbo je pristnost ali nepristnost listine.34 Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev (ne)obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja, (ne)obstoja stvarnih pravic ter pravic intelektualne lastnine, (ne)obstoja oblikovalnih pravic (pravica izpodbijanja, odpovedi, odstopa od pogodbe). Predmet ugotovitvene tožbe pa so lahko tudi posamezne pravice ali upravičenja, ki izhajajo iz kakšnega celotnega pravnega razmerja. Tako lahko npr. tožnik zahteva ugotovitev celotne prodajne pogodbe, lahko pa zgolj ugotovitev obstoja posamezne terjatve iz te pogodbe, npr. pravica do plačila določenega zneska (kupnine). Za dopustnost tožbe, mora biti pravno razmerje že konkretno opredeljeno, neizpolnjen je lahko le še pogoj oz. rok, ki pa mora biti v tožbi natančno naveden. 35

3.3. Razmerje do dajatvene in oblikovalne tožbe

V razmerju do dajatvene in oblikovalne sodbe je ugotovitvena sodba šibkejše pravno varstvo. Za razliko od dajatvene oz. oblikovalne, nima učinka izvršljivosti oz. oblikovalnega učinka. Celoten pomen ugotovitvene sodbe se izčrpa v njeni pravnomočnosti. V primeru, da bi stranka želela doseči želene učinke 31  Glej  13.  člen  ZPP  32  Povzeto  po  Galič  Aleš,  Ugotovitvena  tožba,  Pravosodni  bilten,  Ljubljana,  2012  33  Galič  Aleš,  Ugotovitvena  tožba,  Pravosodni  bilten,  Ljubljana,  2012  34  Glej  sklep  VS  RS  II  Ips  222/96  35  Povzeto  po Galič  Aleš,  Ugotovitvena  tožba,  Pravosodni  bilten,  Ljubljana.  2012

8

izvršljivosti ali oblikovalne učinke, bo morala vložiti novo, dajatveno oz. oblikovalno tožbo. Kot smo že omenili, je potrebno pravni interes, ki je nujna procesna predpostavka ugotovitvene tožbe, posebej dokazovati. Pravni interes za ugotovitveno tožbo pa ne obstoji, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo.36 Ta trditev velja le za ugotovitvene tožbe, s katerimi se zahteva ugotovitev zgolj posameznega materialnopravnega upravičenja, to je tistega, ki se neposredno pokriva s tožbenim zahtevkom dajatvene ali oblikovalne tožbe. Pri ugotovitvenih tožbah, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja (npr. najemne pogodbe), pa ni nujno, da bo že zapadlost posameznega zahtevka (npr. najemnine za določeno leto) v celoti izničila pravni interes za ugotovitveno tožbo. V primeru, če tožnik izkaže, da njegov pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja seže preko konkretnega, spornega zahtevka, ki je iz tega pravnega razmerja že zapadel, bo ugotovitvena sodba kljub vsemu dopustna. Treba je namreč upoštevati, da pravnomočnost dajatvene sodbe še ne pomeni obenem tudi pravnomočne odločitve o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja – o tem namreč sodišče ob dajatveni tožbi odloči le kot o predhodnem vprašanju in ta odločitev ne postane pravnomočna.37Le z ugotovitveno tožbo (ali vmesnim ugotovitvenim zahtevkom) si stranka lahko zagotovi pravnomočno odločitev o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih bodočih pravdah iz tega razmerja. Zato tovrstna ugotovitvena sodba v razmerju do dajatvene ne pomeni nekaj manj (minus), pač pa nekaj drugega (aliud).38 Pravni interes za ugotovitveno tožbo je procesna predpostavka, ki mora obstajati tudi še v trenutku zaključka glavne obravnave. Če je ob vložitvi ugotovitvene tožbe obstajal pravni interes za to tožbo, ker tedaj še ni bila mogoča dajatvena tožba, v teku te pravde pa zahtevek zapade in zato dajatvena tožba postane možna, je s tem potrebno šteti, da je odpadel pravni interes za ugotovitveno tožbo in ta ni več dopustna (razen če tožnik ne izkaže pravni interes za ugotovitveno tožbo kljub zapadlosti zahtevka). S tem se zaradi naknadne zapadlosti zahtevka položaj tožnika ne poslabša, saj ima možnost spremeniti tožbo. Ker se sprememba tožbe opira na okoliščine, nastale po njeni vložitvi, za takšno spremembo ni treba privolitve toženca ali odobritve sodišča.39 Kljub temu, da že teče pravda na podlagi ugotovitvene tožbe, je dopustno vložiti tudi dajatveno ali oblikovalno tožbo. Zahtevka v tožbah nista enaka.

36  Npr.  sodba  in  sklep  VS  RS  II  Ips  476/2007  z  dne  11.3.2010  37  Glej  13.  člen  ZPP  38  Povzeto  po  Galič  Aleš,  Ugotovitvena  tožba,  Pravosodni  bilten,  Ljubljana.  2012  39  Glej  186.  člen  ZPP  

9

Tožbeni zahtevek namreč predstavlja tožnikovo zahtevo, naj mu sodišče nudi pravno varstvo določene vsebine, to pravno varstvo pa je, kot smo ugotovili pri dajatveni sodbi širše kot pri ugotovitveni.

4. PRAVNI INTERES

Eno izmed temeljnih načel civilnega pravdnega postopka je pravni interes. Kadar stranka pravne koristi, ki jo pričakuje ne more doseči na kak drug način, ji to pravno varstvo nudijo sodni organi, vendar le tedaj, kadar je dejavnost pravosodnih organov za varstvo pravic in za zagotovitev pravnega reda nujna. Pravnega interesa načeloma ni potrebno dokazovati. Treba ga je priznati tudi stranki, ki le zatrjuje, da je njena pravica kršena ali ogrožena.40 Kot posebno procesno predpostavko predpisuje Zakon o pravdnem postopku (ZPP) pravni interes v drugem odstavku 181. člena, za dopustnost ugotovitvene tožbe.41 Pravni interes je sicer procesna predpostavka tudi pri dajatveni in oblikovalni tožbi, vendar ga tam, kot smo že omenili, ni potrebno posebej izkazovati.42 Pri ugotovitveni tožbi pa ga je potrebno posebej dokazati, razen če lahko tožnik vloži tožbo na podlagi posebnega predpisa oz. če se z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev pristnosti ali nepristnosti listine. 43 V vseh drugih primerih je treba pravni interes dokazati. Pravni interes kot procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe od tožnika zahteva, da le ta izkaže, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi določene negotovosti glede pravnega razmerja in da je prav ugotovitvena tožba najbolj primerno pravno sredstvo za odpravo te negotovosti. Prav tako od tožnika zahteva, da dokaže, da nima na voljo drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. Ogroženost je posledica tožnikove negotovosti glede pravnega razmerja. Omenjena negotovost ne pomeni nujno, da tožnik zaradi spora s tožencem ne more več biti prepričan o obstoju ali neobstoju ali o vsebini določenega pravnega razmerja. Tožnik je lahko namreč še naprej prepričan o pravilnosti svojega stališča, da obveznost obstaja. Negotovost in s tem ogroženost pravice pa se izraža s tem, da dolžnik, ki že pred zapadlostjo zanika obstoj obveznosti, te obveznosti tudi ob zapadlosti ne bi izpolnil. Gre torej za negotovost glede uresničitve pravice. Takšne

40 Ibidem,  op.  27,  str.  126 41  Glej  drugi  odstavek  181.  člena  ZPP  42  Tako  npr.  sklep  VS  RS  II  Ips  246/2000  z  dne  8.11.2000  43 Ugotovitvene  tožbe  v  zvezi  z  zapuščinskim  postopkom;  služnostna  konfesorna  in  negatorna  tožba  –  v  tistem  delu,  kjer  tožnik  zahteva  ugotovitev  obstoja  ali  neobstoja  služnosti.

10

negotovosti se seveda znebimo, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno in je mogoč izvršilni postopek.44 Pravni interes za ugotovitveno tožbo je podan najpogosteje takrat, kadar toženec s svojim ravnanjem ali izjavami spravlja tožnika v pravno negotovost.45 Za toženca je sodelovanje v pravdnem postopku nedvomno obremenitev, saj tudi v primeru, da sodišče izda obsodilno sodbo, le ta plača pravdne stroške. Tega seveda ne bi bilo pošteno oz. upravičeno zahtevati, če ni prav toženec tisti, ki je povzročil tožnikovo ogroženost in negotovost njegovega pravnega položaja. 46 Kot smo torej ugotovili je pravni interes za ugotovitveno tožbo podan, ko je toženec tisti, ki povzroča ogroženost tožnikovega pravnega položaja. V primeru pozitivne ugotovitvene tožbe to stori z zanikanjem, v primru negativne oblike ugotovitvene tožbe pa z zatrjevanjem obstoja pravnega razmerja. Seveda ni nujno, da toženec obstoj ali neobstoj pravnega razmerja izrecno zanika ali zatrjuje, to lahko stori tudi s konkludentnim ravnanjem (storitev ali opustitev).47 Pričakovana korist od ugotovitvene tožbe mora biti pravna, kar pomeni, da se mora izražati v sferi tožnikovih pravic oz. pravnih razmerij. Potreben je pravni interes, kar pomeni, da ne zadošča neki drug “upravičen” interes.48 Pravni interes za ugotovitveno tožbo se ne izraža nujno v ogroženosti pravic iz ravno tistega pravnega razmerja, katerega obstoj zatrjuje oz. zanika toženec, ampak lahko izhaja širše iz tožnikovega pravnega položaja. Prav zaradi tega je potrebno ugotoviti obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, če glede sporne pravice ali pravnega razmerja obstaja dejanska negotovost, tako da se tožnik čuti ogroženega v svojem pravnem položaju, obstaja pa upravičena potreba, da se njegov položaj razčisti. Potreba po tem, da se položaj razčisti se lahko kaže v tem, da tožnik ve, kako naj v prihodnje ravna v kakšnem drugem pravno relevantnem razmerju, ali v tem, da tožnik tako uresniči neko drugo pravico. Tožniku ugotovitvena tožba torej zagotavlja uresničitev neke druge pravice, ali možnost odločitve o bodočih ravnanjih, na primer v negotovosti sklepanja pogodb s tretjimi osebami, ki so potrebne za izpolnitev obveznosti iz spornega pravnega razmerja, ali pa pogodbe, ki so sicer v zvezi s tem razmerjem.49

44  Ibidem,  op.  22,  str.  149;    Glej  tudi  Skelp  VS  RS  II  Ips  645/96  z  dne  9.4.1998.  45  Dolžnik  naprimer  trdi,  da  pogodba  ni  veljavna,  da  obveznosti  ni  dolžan  izpolniti  in  da  je  ne  bo  izpolnil  itd.    Glej  tudi  Sklep  VS  RS  II  Ips  645/96  z  dne  9.4.1998  46  Lahko  se  namreč  zgodi,  da  tudi  sam  tožnik  ni  prepričan  o  veljavnosti  obveznosti  in  se  boji  morebitnih  kondikcij.  47  Ibidem,  op.  22,  str.  150 48  Na  primer  znanstveni,  sorodstveni,  svetovnonazorski   interes,  ali  pa   interes   iz  zanimanja,  družbenega  položaja,  itd..  49 Ibidem,  op.  22,  str.  150-­‐151

11

Pri ugotovitveni tožbi iz samega zahtevka še ni mogoče sklepati, da je sodno varstvo nujno. Zgolj dejstvo, da določeno pravno razmerje obstaja, samo po sebi še ne utemeljuje intervencije sodišča, saj namreč iz zahtevka ni moč sklepati, da so tožnikove pravice iz dotičnega razmerja ogrožene ali kršene, in tudi ni mogoče sklepati, da med strankama obstaja spor. Tudi v primeru, da je sodno varstvo potrebno, pa ugotovitvena tožba za stranki ni najboljši način za dosego željenega cilja. V primeru, da je zahtevek že zapadel in da je mogoče vložiti dajatveno ali oblikovalno tožbo, potem pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni in taka tožba ni dopustna. Po drugi strani pa lahko ugotovimo, da tako dajatvena kot tudi oblikovalna tožba stranki nudita "popolnejše pravno varstvo", saj s sodbami, ki sledita tožbam zagotavljata izvršljivost ali oblikovalni učinek, ki ga ugotovitvena sodba nima.50 Pravni interes izhaja iz 181. člena ZPP in tudi iz določbe 92. člena OZ. Tako po enem kakor po drugem zakonu se zahteva pravno utemeljen interes, kar pomeni, da mora tožnik izkazati, da bi mu uspeh v takšni pravdi, kjer se z ugotovitveno tožbo ugotovi ničnost pogodbe med tožencem in tretjo osebo (oz. med prvim in drugim tožencem), odprl možnosti, da v nadaljnem sodnem ali drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. 51 S tem preizkusom spoznamo razliko med pravnim interesom in ekonomskim interesom. Če na primer tožnik z ugotovitveno tožbo uveljavlja ničnost prodajne pogodbe med dvema tožencema, je njegov pravni interes podan v primeru, da izkaže, da ima pravico in ne le ekonomsko korist od prodajalca zahtevati, da v primeru ničnosti njune pogodbe, pogodbo sklene z njim.52 Tudi, če bi se izkazalo, da je pogodba s tretjo osebo nična, pa nasprotna stranka nima pravne obveznosti, da sklene enako pogodbo s tožnikom, potem tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe med tožencem in tretjo osebo.53 V primeru, da pravnomočnost ugotovitvene tožbe ne bi učinkovala v morebitni kasnejši pravdi za spolnitev obveznosti iz spornega razmerja, potem le-ta ne bi bila primerno pravno sredstvo za odpravo negotovosti. Do tega lahko pride takrat, kadar stranki pri pričakovani dajatveni tožbi nista isti kot stranki pri predhodni ugotovitveni tožbi. Takrat sodišče ni vezano na rešitev predhodnega vprašanja z ugotovitveno sodbo v kasnejši pravdi pri dajatveni tožbi.

50  Ibidem,  op.  22,  str.  148  -­‐  148  51  Glej  sodbo  VS  RS  II  Ips  355/96  z  dne  4.12.1996  52  Sodba  in  sklep  VS  RS  II  Ips  116/98  z  dne  6.1.1990  53  Npr.  sklep  VSL  I  Cpg  96/2002  z  dne  14.2.2002

12

Kadar na primer tožnik vloži ugotovitveno tožbo z namenom, da si zagotovi zgolj določene procesne prednosti, pravni interes ni podan. Prav tako ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki jo tožnik vlaga iz razloga, da bi si zagotovil nižje sodne takse ali določeno pristojnost sodišča.54 Kot smo torej ugotovili, je pravni interes procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Prav zaradi tega lahko trdimo, da sodišče v primeru, ko ugotovi, da pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe ni, to tožbo zavrže.55 Zatorej se niti ne ukvarja z vprašanjem o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka oz. z meritornim odločanjem o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja.

5. PREGLED ODLOČITEV VIŠJIH SODIŠČ IN VRHOVNEGA SODIŠČA RS Glede na to, da smo do sedaj že ugotovili, da ZPP ne vsebuje splošne norme o pravnem interesu kot splošni procesni predpostavki, ampak predpisuje pravni interes kot posebno procesno predpostavko v drugem odstavku 181. člena ZPP le pri ugotovitveni tožbi. Ker pa se pravni interes, kot smo tudi že ugotovili, pri dajatveni in oblikovalni tožbi predpostavlja, pri ugotovitveni tožbi pa ga mora tožnik posebej izkazati, ni čudno, da se je na tem področju oblikovala obsežna sodna praksa, tako višjih sodišč, ki odločajo v pritožbenem postopku, kot tudi Vrhovnega sodišča RS. Prav zaradi obsežnosti sodne prakse56 , se bomo v diplomski nalogi omejili le na zadnje obdobje od leta 2012 do vključno junija 2014. Kot lahko ugotovimo57 , so višja sodišča v letu 2012 odločala v 60. zadevah, ki so se nanašale na pojem pravnega interesa, v enakem obdobju pa je VS RS sprejelo odločitev v 34. zadevah58. V letu 2013 so višja sodišča na tem področju odločila v 60. zadevah, VS RS pa v 18. zadevah, medtem ko so v prvem polletju leta 2014 višja sodišča v zvezi s pravnim interesom odločila 60 krat, VS RS pa je v enakem obdobju sprejel 5 odločitev. Pri pregledu odločitev višjih sodišč in VS RS, prav zaradi že obrazložene obsežnosti objavljenih odločitev ne bo šlo za utemeljevanje ustaljene sodne prakse na področju pravnega interesa ampak za pregled nekaterih odločitev na 54  Ibidem,  op.  22,  str.  152  55  To  je  mogoče  že  ob  predhodnem  preizkusu  tožbe,  glej  274.  člen  ZPP  56Na  spletni  strani  iusinfo.si  je  za  obdobje  od  leta  1993  do  junija  2014  za  ključno  besedo  „pravni  interes“  

objavljenih  468  odločitev  višjih  sodišč  in  348  odločitev  VS  RS,  za  obdobje  1992  do  junija  2014  vir.  http://iusinfo.si/judikati  

57http://www.iusinfo.si/judikati  58  Višja   sodišča   in   VS   RS   odločitev   v   zvezi   s   pravnim   interesom   niso   sprejela   le   v   t.i.   civilnih   zadevah  

ampak  tudi  v  gospodarskih,  izvršilnih,  delovnopravnih,  socialnih  in  upravnih  sporih.  

13

podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, v katero smer se aktualna sodna praksa nagiba. Vrhovno sodišče RS je v zadevi, ki je tekla pod opr. št. III Ips 68/2011 dne 25.2.2014 izdalo sodbo, v kateri je zapisalo, da je po ustaljeni sodni praksi velja, da mora tožeča stranka izkazati, da bi ji uspeh v pravdi, v kateri zahteva ugotovitev ničnost pogodbe, ki sta jo sklenili toženki, odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo daje zakon (sodba VS RS II Ips 355/96 z dne 4. 12. 1996). Zato, če od prodajalca lahko zahteva, da z njim sklene pogodbo, kakršno sta sklenili toženki, je njegov pravni interes izkazan. Nasprotno pa pravni interes ne bi bil izkazan, ko bi lahko tožnik samo upal, da bo lahko sklenil tako pogodbo (sodba in sklep VS RS II Ips 116/98 z dne 6. 1. 1999). Temu pritrjuje tudi uveljavljena pravna teorija.59 Glede (ne)obstoja pravnega interesa zaradi že doseženega uspeha, se je VS RS izreklo v sklepu, opr. št. I Up 247/2013 z dne 26.9.2013, ko je navedlo, da čeprav je tožnik še pred vložitvijo tožbe v (tem) upravnem sporu dosegel izjemen vpis v višji letnik za študijsko leto 2011/12, po presoji Vrhovnega sodišča to dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo za ugotovitev nezakonitosti odločbe o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo, s katero ni bilo ugodeno njegovi prošnji za izjemen vpis v višji letnik fakultete tudi v študijskem letu 2010/11. Prvostopenjsko sodišče bi moralo tožnika pozvati, da se glede na konkretno situacijo izjasni, ali vztraja pri izpodbojni tožbi ali pa zahteva ugotovitev nezakonitosti (prvostopenjske) odločbe v zvezi s prošnjo za izjemen vpis v višji letnik za študijsko leto 2010/11. O nujnosti razlikovanja pravnega interesa od morebitnega drugega interesa (v danem primeru ekonomskega), je VS RS svojo odločitev obrazložilo v sodbi in sklepu, opr. št. G 2/2013 z dne 26.3.2013, ko je pojasnilo, da interes tožnic za ohranitev pogodbenega razmerja s ciljno družbo ne predstavlja pravnega interesa, ki se zahteva za priznanje statusa stranskega udeleženca. Zatrjevani interes po ohranitvi poslovnega sodelovanja namreč ni oprt na zakon ali drug predpis, temveč zgolj na medsebojno, obligacijsko-pravno pogodbeno razmerje. S tem pa zatrjevani interes ne more predstavljati relevantnega pravnega interesa, temveč le obliko ekonomskega interesa za ohranitev že vzpostavljenega pogodbenega razmerja s ciljno družbo, ki tožnicam zagotavlja odkup surovega mleka pod zanje (zatrjevano) ugodnimi oziroma realnimi pogoji odkupa.

59  A.  Galič  v  Pravdni  postopek  s  komentarjem,  2.  knjiga,  GV  Založba,  2006,  str.  150  

14

Obstoj pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sodne odločbe (v danem primeru sodne poravnave) je VS RS opredelilo v sodbi opr. št. III Ips 65/2012, ko je navedlo, da je sodna poravnava pogodba, ki jo stranki skleneta v pravdnem postopku (zato ima hkrati tudi značaj sodne odločbe). Zato mora tisti, ki vloži tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe, izkazati pravni interes (pravno korist) za tako tožbo. Pravna korist za tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe je namreč tako po materialnem pravu, kot po procesnem pravu procesna predpostavka takega zahtevka. Po drugi strani pa je VS RS v sklepu opr. št. III DoR 101/2011 in opr. št. III DoR 109/2011 z dne 6.2.2012 zavzelo stališče o tem, kdaj stranka za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti nima pravnega interesa. Navedlo je, da tožeča stranka v obravnavanem primeru nima pravnega interesa za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register po 41. členu ZSReg. Če bo tožeča stranka v ločenem postopku uspela s tožbo za ugotovitev ničnosti oziroma za razveljavitev sklepov, na podlagi katerih je bil opravljen vpis v sodni register, se bo vsebina sodbe po uradni dolžnosti vpisala v sodni register v skladu s 367. členom Zakona o gospodarskih družbah - ZGD oziroma v skladu 398. členom Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1. O trenutku, ko mora sodišče zavreči tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa je VS RS svoje stališče zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 150/2012 z dne 4.2.2013, ko je navedlo, da določba prvega odstavka 274. člena ZPP, iz katere med drugim izhaja, da v primeru, če ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, predsednik senata takšno tožbo zavrže že po predhodnem preizkusu tožbe ne pomeni, da je takšna odločitev (v obliki sklepa) omejena le na postopek predhodnega preizkusa tožbe in da takšen sklep kasneje ni več predviden, oziroma (kar naj bi dejansko izhajalo iz navedb reviventa), da bi sodišče prve stopnje moralo odločanje o tej procesni predpostavki kasneje - po predhodnem preizkusu tožbe enostavno zanemariti, pa čeprav bi šele kasneje ugotovilo takšno procesno oviro za odločanje. Stališče glede nujnosti ločitve interesa za uspeh v pravdi od pravnega interesa je VS RS zavzelo v sklepu opr. št. II Ips 275/2010 z dne 20.9.2012, ko je navedlo, da (tretji) toženec nima položaja enotnega in še manj enotnega nujnega sospornika. Enotni nujni sospornik bi bil le, če bi bil pogodbenik prodajnih pogodb z dne 20. 9. 2006 oziroma 11. 7. 2007. Nedeljivost materialnopravnega razmerja, ki ima za posledico nujnost skupne tožbe in izključuje možnost različne sodbe zoper enotne nujne sospornike, je treba ločiti od pravnega interesa za izid pravde. Če ima tretji toženec pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga prva oziroma druga tožena stranka, bi se jima na pasivni strani lahko pridružil kot stranski intervenient (199. člen ZPP), ki

15

ima pravico opravljati procesna dejanja (tudi vložiti pritožbo) v skladu z določilom prvega odstavka 201. člena ZPP. Podobne odločitve lahko najdemo tudi med odločitvami višjih sodišča, kar je tudi razumljivo, saj VS RS oblikuje ustaljeno sodno prakso kateri sodišča morajo slediti oz. je odstop od ustaljene sodne prakse mogoč, vendar ga morajo sodišča posebej utemeljiti. Tako je pritožbeno sodišče o koliziji med ugotovitveno in dajatveno tožbo, zlasti v delu, ki se nanaša na pravni interes, je svoje stališče zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. VSL II Cp 971/2013 z dne 15.1.2014 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da se zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže ugotovitveni del tožbe v primeru, ko je tožnik poleg ugotovitvenega tožbenega zahtevka postavil tudi dajatveni tožbeni zahtevek. S postavitvijo dajatvene tožbe pravni interes za ugotovitveno tožbo odpade.60 Podobno je s sklepom opr. št. II Cp 4219/2012 odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno odločilo o delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev izključne posesti (na temelju pravice). Navedeno pa ni pravica ampak dejstvo, zato ugotovitvene tožbe tožnica ne more vložiti (1. odst. 181. čl. ZPP) oziroma zanjo v delu, kjer zahteva ugotovitev, da toženec nima pravice uporabe, nima pravnega interesa (2. odst. 181. čl. ZPP), saj je v tem delu bila vložena negatorna dajatvena tožba.

Glede dopustnost tožbe glede ugotovitve ničnosti listine, se je višje sodišče opredelilo v zadevi opr. št. I Cpg 1529/2013 z dne 28.11.2013, kjer pojasnjuje, da je po določilu 2. odstavka 181. člena ZPP tožba na ugotovitev ničnosti listine dopustna le, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali med drugim, če ima tožeča stranka pravno korist od ugotovitvene sodbe. Prvi primer take tožbe je npr. tožba na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa. Vendar take tožbe tožeča stranka v tem primeru ni vložila, zato bi morala izkazati pravni interes za iztoževani ugotovitveni zahtevek. Korist, ki jo tožeča stranka pričakuje od ugotovitvene tožbe, mora biti pravna, ekonomski (gospodarski) interes ne zadošča. 61 Tožeča stranka torej pravni interes utemeljuje z ekonomskim interesom, kar pa za dopustnost ugotovitvene tožbe ni zadovoljivo. Zato njena tožba tudi v tem delu ni dopustna. Torej bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči.

60  A.  Galič  v  Pravdni  postopek  s  komentarjem,  2.  knjiga,  GV  Založba,  2006,  str.  152  61  A.  Galič,  Pravdni  postopek  s  komentarjem,  2.  knjiga,  kom.  k  181.  členu,  stran  150,  11.  točka  

16

6. ZAKLJUČEK V diplomskem delu smo ugotovili, da je za ugotovitveno tožbo nujen obstoj procesnih predpostavk. Odsotnost katere od njih pomeni, da sodišče tožbe ne začne obravnavati z vsebinskega vidika (meritorno). Interesi za vložitev tožbe so različni in odvisni od tožnikov, vendar pa mora biti za ugotovitveno tožbo nujno podan pravni interes. V diplomski nalogi smo dokazali, da je pravni interes nujna predpostavka oziroma pogoj (condictio) za dopustnost tožbe in da sodišče tožbo zavrže, če le ta ni podan. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je doslej oblikovalo enotno sodno prakso, ki se nanaša na področju pravnega interesa, kateremu sledijo tudi odločitve višjih sodišč. Enotno stališče je, da je pravni interes pri ugotovitveni tožbi nujna predpostavka, da lahko tožnik naperi ugotovitveno tožbo zoper toženca. Pravni interes nanaša na vprašanje procesnega prava, saj sodišče ne more začeti z vsebinskim (meritornim) odločanjem, če pravni interes za ugotovitveno tožbo ni podan, zatorej lahko potrdimo tezo, da se pravni interes za ugotovitveno tožbo ne nanaša na vprašanja materialnega prava. Glede na to, da se sodišče ne spušča v utemeljenost tožbenega zahtevka, če ugotovi, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, se s tem potrjuje tudi naša končna teza, da pomanjkanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ne pomeni nujno neutemeljenosti tožbenega zahtevka, saj tega niti ni mogoče ugotavljati.

17

VIRI IN LITERATURA Literatura: Galič Aleš, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana. 2012, str 55-75 Rijavec Vesna, Brus Marko, Keresteš Tomaž, Ekart Andrej, Danko Gregor, Pukšič Mitja, Civilno pravo, GV založba, Ljubljana, 2009 Rijavec Vesna, Civilno procesno pravo, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo Pravne fakultete Univerze v Mariboru, Maribor 2010 Rijavec Vesna, Ivanc Tjaša, Pravdni postopek, GV založba, 2014 Sladič Jorg. Spremembe v procesnem pravu in praksi slovenskih sodišč zaradi odločb Sodišča ES, Podjetje in delo, 2007, št. 6-7, str. 1136-1146. Šuler Nadija Pravnomočna sodna odločba kot podlaga za vknjižbo pravice v zemljiško knjigo, Pravna praksa, 2014, št. 12, str. 12 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002. Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam-Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2010 Viri: Sodba III Ips 68/2011 z dne 25.2.2014 Sklep I Up 247/2013 z dne 26.9.2013 Sklep I Up 230/2013 z dne 4.7.2013 Sodba in sklep G 2/2013 z dne 26.3.2013 Sodba III Ips 65/2012 Sklep VIII Ips 150/2012 z dne 4.2.2013 (kdaj je treba tožbo zavreči) Sklep II Ips 275/2010 z dne 20.9.2012 (ločiti interes za uspeh v pravdi od pravnega interesa)

18

Sklep III DoR 101/2011 in III DoR 109/2011 z dne 6.2.2012 (ni pravnega interesa) Sklep I Cpg 1529/2013 z dne 28.11.2013 Sklep II Cp 4219/2012 z dne 19.7.2012 Sodba in sklep II Cp 971/2013 z dne 15.1.2014 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14