UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO ... · Ta diplomska naloga nam predstavi bistvene zna čilnosti delovno pravne zakonodaje v Republiki Sloveniji ter osnovne karakteristike

Zaposlovanje tujcev v Republiki Sloveniji Stran 1 od 73

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ZAPOSLOVANJE TUJCEV V REPUBLIKI SLOVENIJI

Študent: Mitja Iršič Številka indeksa: 71157446 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Upravno pravo Mentor: dr. Mitja Novak

MARIBOR, maj 2011


ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mojemu mentorju dr. Mitja Novaku za strokovno pomoč, nasvete ter usmeritve pri izdelavi tega diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem moji družini za njihovo podporo, da sem uspešno diplomiral.


POVZETEK - SUMMARY This thesis provides a general background of the main features of Labor regulation in the Republic of Slovenia and the main characteristics of Empoloyment regulation of the European union regarding labor law. I was trying to focus my investigation on legal regulations of labor market in Slovenia. Process of obtaining work permits, procedures for registration of employment and work of foreign workers, issue of residence permit in Republic Slovenia. I have also presented an historical overview of employment of foreign workers in RS between 1991 – 2007 in table with special regards on foreign workers from ex yugoslavian republiks. Key words: Labour regulation, labor law, labor market, residence permit Ta diplomska naloga nam predstavi bistvene značilnosti delovno pravne zakonodaje v Republiki Sloveniji ter osnovne karakteristike delovne zakonodaje Evropske Unije kot celote. V sami nalogi sem obrnil pozornost v glavnem na samo zakonodajo delovno – pravnega področja v Sloveniji. Proces pridobitve delovnega dovoljenja, postopki oz procedura pri registraciji tujca ter samo delo tujih delavcev, vprašanje pridobitve dovoljena za bivanje v Sloveniji so predstavljene zelo natančno. V diplomski nalogi je na kratko tudi prikazan zgodovinski pregled zaposlovanja tujih delavcev v Republiki Sloveniji med letom 1991 – 2007 v tabeli z posebnim poudarkom na delavcih iz bivših jugoslovanskih republik. Ključne besede: Delovna zakonodaja, delovno pravo, trg dela, dovoljenje za bivanje


KAZALO

POVZETEK – SUMMARY.............................................................................................3 1 UVOD……………………………………………………..... …………... ......................6

2 MIGRACIJE……………………………………………………………….....................6 2.1 Definicija migracij……………………………………………………….................8 2.2 Vstop Slovenije v EU ter vplivi migracij……………………………....................10 2.3 Status tujih delavcev v Sloveniji……………………………………….................11 2.4 Delitev migracij………………………………………………………...................12 3 RELAVANTNI MEDNARODNI VIRI NA PODROČJU MIGRACIJ………........15 3.1 MOD……………………………………………………………………...............15 3.2 Dokumenti Sveta Evrope………………………….……………………………...16 4 SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV………………………………………………18 4.1 NAJPOMEMBNEJŠI VIRI – ZAKON O TUJCIH IN ZAKON O DELOVNIH RAZMERJIH…………………………………………………………………………………..18 4.1.1 Zakon o tujcih………………………………………………………………….18 4.1.2 Zakon o delovnih razmerjih……………………………………………………24 4.2 VRSTE DELOVNIH DOVOLJENJ……………………………………………....25 1. Osebno delovno dovoljenje………………………………………………………26 2. Osebno delovno dovoljenje za obdobje treh let………………………………….26 3. Osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas…………………………………....27 4. Dovoljenje za zaposlitev…………………………………………………………29 5. Dovoljenje za delo……………………………………………………………….31 6. Pogodbena storitev na podlagi prijave dela……………………………………...32 4.3 Vloga za izdajo delovnega dovoljenja…………………………………………...32 4.4 Pregled zaposlovanja tujcev v Sloveniji v obdobju od 2001 do 2006…………..35 5 EVROPSKE DIREKTIVE IN NOTRANJI TRG………………………………... …..36 5.1 Prost pretok oseb, delavcev in storitev v EU……………………………………36 5.2 Direktive, ki urejajo odnose na področju zaposlovanja tujih delavcev…………37 5.2.1 Direktiva 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev……………………………………………………………………………................39 5.2.2 Sporočilo Komisije ES smernice, ukrepi, zahteve za uporabo Direktive 96/71/ES……………………………………………………………………………………………42 5.3 Sklep, ki je bil sprejet……………………………………………………………..43

5.4 Ukrepi, ki se uporabljajo za napotene delavce, državljane tretjih držav.. .................46

5.5 Dostop do informacij……………………………………………………………46

5.6 Sodelovanje med državi članicami……………………………………………….47

6 ZAPOSLOVANJE V SLOVENIJI …………………………………………………56


6.1 Zaposlovanje pred 1.5.2004 ter po vstopu Slovenije v Evropsko unijo………...56

6. 2 Zaposlovanje državljanov novih držav članic EU v Sloveniji………………57

6. 3 Priznavanje poklicnih kvalifikacij………………………………………………………58

6. 4 Omrežje EURES………………………………………………………………….59

7 OPRAVLJANJE STORITEV(V RS) S STRANI TUJIH PODJETIJ Z NAPOTENIMI

DELAVCI……………………………………………………………………………………60

7. 1 Čezmejno izvajanje storitev tujih podjetij z napotenimi delavci………………...61

7.2 Tujci – njihova namestitev v Republiki Sloveniji……………………………….62

7.3 Tuja podjetja v Sloveniji - opravljanje storitev…………………………………63

8 OPRAVLJANJE STORITEV V EU S STRANI SLOVENSKEGA

DELODAJALCA…………………………………………………........................................65

8.1 Avstrija………………………………………………………………..............67

8.2 Anglija………………………………………………………………..............70

9 PRIMERJAVA MED PRAVNIMI VIRI AVSTRIJE NEMČIJE IN VELIKE BRITANIJE

GLEDE NAPOTITVE DELAVCEV S SLOVENSKIM PRAVNIM

REDOM…………………………………………………………………………........70

10 SKLEP………………………………………………………………………………..........74

11 LITERATURA……………………………………………………………………….........77

12 VIRI…………………………………………………………………………………….....78


1 UVOD

V tej diplomski nalogi sem poskušal prikazati postopke pri zaposlovanju tujcev v Republiki

Sloveniji in primerjavo stanja na tem področju med našo državo in nekaterimi članicami EU.

Izpostavil sem predvsem problematiko zaposlovanja tujcev po osamosvojitvi Slovenije,

predvsem pa v zadnjih nekaj letih. V tem sklopu sem se fokusiral tudi na to, kako slovenska

podjetja zaposlujejo tuje delavce ali pošiljajo svoje delovce v tujino. Na samem začetku sem se

osredotočil na migracije in njihovo pravno ureditev ter razloge zanje, kakšen je vpliv članstva

Slovenije v EU na zaposlovanje in delo tujcev, kakšni bodo trendi migriranja v prihodnje, opisal

sem mednarodno ureditev migracij, prikazal nekatere akte iz tega področja in opisal pravno

ureditev migracij pri nas, postopke in vrste delovnih dovoljenj ter njihovo izdajanje. Opisal

sem pravno ureditev v Sloveniji in spremembe, ki so nastale z novelo zakona o tujcih in Zakona

o delovnih razmerjih. Prikazal sem delovanje notranjega trga in prost pretok znotraj EU,

primerjavo pri opravljanju storitev v RS s strani tujih podjetij z napotenimi delavci, ki ne

prihajajo iz EU in opravljanje storitev v EU s strani slovenskega podjetja z napotenimi delavci.

Dotaknil sem se tudi primerjave med pravnimi redi posameznih držav EU glede napotitve

delavcev s slovenskim pravnim redom. Opisal sem stanje zaposlovanja tujih delavcev pred

vstopom Slovenije v EU in po njem. Opažam spremembo trendov zaposlovanja, vzroke za to

vidimo v članstvu Slovenije v EU ter pridružitvijo novih članic, kar vpliva na povečan prost

pretok delovne sile. Neglede na skupni evropski trg lahko še danes v določenih državah

naletimo na velike ovire pri opravljanju storitev s strani ponudnikov drugih držav.

2 MIGRACIJE

2. 1 Definicija migracij

Skozi stoletja se je kljub raznovrstnim oviram na milijone ljudi selilo v druge kraje, saj človek

pozitivno vrednoti gibanje, spreminjanje geografskega in družbenega okolja ter tako poskuša

najti zase in svoje bližnje boljše kraje za življenje. Razlogi za selitev prebivalstva so bili

različni, od iskanja hrane, potreb za preživetje, vojn, preganjanja verskih in političnih razlogov,

klimatskih sprememb, gospodarskih razlogov,itd.

Migracije so kompleksen pojav, s katerim se srečujejo vse države po svetu. Države so tako

lahko izvor migracij, prehodni cilji potovanja ali mesto priselitve, ponavadi celo vse troje

hkrati. Pojem migracija se deli na izselitev oziroma emigracijo ter priselitev oziroma imigracijo;


takšna gibanja so lahko notranja ali mednarodna. Tudi problematika migracij, ki je povezana z

zaposlitvijo v tuji državi, katere se bom dotaknil v diplomski nalogi, je v svetovnem merilu prav

tako že zelo stara. Osredotočil sem se na pomen napotenih delavcev v podjetju, ki zaposluje

tuje državljane v Sloveniji, po drugi strani pa napotuje za krajše obdobje delavce tujce in

Slovence na delo v tujino, predvsem države EU. Migracije v zvezi z zaposlitvijo prevladujejo

in v zadnjem obdobju so se pogledi na migracije in s tem tudi na zaposlovanje in delo tujcev,

popolnoma spremenili. V zvezi s tem je potrebno dodati faktor natalitete, ki v državah razvitega

severozahoda zelo pada, v deželah v razvoju pa je zelo velika. Glede na to, bo tega pojava vse

več, zaradi povečanja števila prebivalstva tam, kjer dela ni ali je zelo slabo plačano. Razvite

države pa se zapirajo pred množičnim preseljevanjem in na žalost se večajo vse oblike ilegalnih

migracij.

Za obravnavanje pojma migracij je nujen celostni pristop, upoštevati je potrebno ne samo

pravni interes, temveč tudi ekonomski, politični, sociološki ter kulturni vidik. Potrebno se je

vprašati katere so posledic, ki jih imajo mednarodne migracije za same delavce migrante.

Vendar pa vemo, da migracija bistveno vpliva na njihov ekonomski, socialni, družbeni pa tudi

na čisto osebni položaj in povzroča številne probleme1. Ti problemi so povezani z vprašanjem

človekovih pravic, vprašanji svetovnega gospodarskega razvoja in problemi v zvezi s pravicami

pri delu.

Obdobje liberalizma pri pretoku ljudi je preteklost, razen v okvirih nekaterih državnih povezav,

kot je EU, kjer je prosti pretok ljudi eden izmed temeljnih ciljev te skupnosti, s toliko bolj

zaprtimi mejam t.i. tretjih držav. Z izrazom državljani tretjih držav imamo v mislih predvsem

državljane bivših federativnih republik nekoč skupne države, saj ti v veliki meri predstavljajo

tujce, zaposlene v Republiki Sloveniji.

Opredelitev migracij je zasnovana na definiciji prebivalstva, ki je v skladu s sodobnimi

statističnimi standardi opredeljena na osnovi običajnega bivanja, iz česar sledi, da se migracija

pojavi takrat, ko oseba spremeni svoje običajno bivališče. Če oseba spremeni običajno bivališče

med državama, gre za mednarodno migracijo. Samo običajno bivališče pa je opredeljeno kot

bivališče, kjer je oseba v zadnjem letu pretežno bivala.

1 Posledice so pozitivne kot tudi negativne. Z vidika držav emigracije so lahko pozitivne posledice;zmanjšanje brezposelnosti, priliv prihrankov, dvig izobrazbe in pridobitev delovnih navad. Med negativnimi pa pogosto opozarjajo na odliv visoko izobraženih in mladih ljudi ter vračanje starih in obolelih.


Zaposlovanje tujcev je ekonomska in družbena problematika, ki jo lahko obravnavamo v širših

okvirih mednarodnih ekonomskih migracij. Pri slednjih je še posebej pomembno področje

priseljevanja ali migracij. Ti področji se v precejšnji meri pokrivata, zato je potrebno natančno

opredeliti osnovne pojme. Ti so se toliko bolj pomembni, ker se povezujejo z demografsko in

socialno ekonomsko statistiko, ki se v današnjem času mednarodno standardizirata in na ta

način so nam na razpolago mednarodno primerljivi podatki o migracijskih pojavih. Tudi

demografske značilnosti zaposlenih tujcev v Sloveniji. Najbolj značilna demografska znaka pa

sta spol in starost. Pogosto pa se Z demografskimi znaki obravnavajo še nekateri drugi, kot

npr. zakonsko stanje, vendar o teh značilnostih, ki bi govorile tudi o socialnem stanju ni na

voljo nobenih podatkov. Prav tako ni na voljo nobenih podatkov o socialnem, stanju tujcev, ki

pri nas delajo, npr: o stanovanjskih razmerah, dohodkih ipd. Iz tega razloga tudi nimamo

analiz, ki bi nam razkrile socialne strukture tujih delavcev v Sloveniji. O njihovem socialnem

stanju lahko sklepamo le posredno na osnovi izobrazbe poklicev, ki večinoma kažejo, da je

njihov socialni status nizek.

Za potrebe moje diplomske naloge sem uporabil dosegljive podatke Zavoda Republike

Slovenije za zaposlovanje, ki so jih pripravili na osnovi lastnih evidenc in za namene raziskave

trendov zaposlovanja na slovenskem trgu dela v zadnjem obdobju petih let. Na podlagi

pridobljenih podatkov lahko zaključim, da je struktura zaposlenih tujcev po spolu v Sloveniji

izrazito v prid moški populaciji, saj kaže na očitno prevlado moških. Delež žensk kaže rahlo

tendenco naraščanja le od leta 2002 naprej, podobno kot v Sloveniji pa se kaže tudi v državah

Evropske Unije. Glede starosti pa lahko opazimo, da imajo starejši delavci po večini osebna

delovna dovoljenja za zaposlitev za določen čas, pa zadnjih nekaj letih pa pri nas opažamo trend

zaposlovanja mlajših delavcev.

2. 2 Vstop Slovenije v Evropsko unijo in vpliv migracij

Države članice evropske unije želijo pospešiti ter razvijati skupno delovanje, zato za notranje

migracije veljajo veliko milejši pogoji kakor za zunanje, vendar samo za državljane držav EU.

Slovenija je formalno vstopila v EU 1. maja 2004, vendar se vpliv našega članstva in proces

širjenja, ki se nadaljuje, na zaposlovanje in delo tujcev pri nas ni začel šele z datumom vstopa.

Najbolj neposreden vpliv članstva Slovenije v EU na zaposlovanje in delo tujcev v naši državi

se je pokazal leta 2004 z začetkom članstva. S 1. majem 2004 je začela veljati pristopna

pogodba, ki je pomenila uveljavitev prostega pretoka delavcev znotraj EU. Načelo prostega


gibanja delavcev je bilo uveljavljeno takoj z vstopom Slovenije v EU med vsemi takrat na novo

pridruženimi državami članicami. Države članice EU v- 15 t.i. stare države članice, so imele

možnost v skladu s Pristopno pogodbo, uveljaviti prehodno obdobje na področju prostega

gibanja delavcev za vse države članice EU – 10, razen za malto ter Ciper. Švedska, Irska Velika

Britanija in Švedska so na osnovi nacionalne zakonodaje sprostile dostop na svoj trg dela za vse

države EU – 8. Ostalih 12 držav članic EU in države Evropskega gospodarskega prostora –

Liechenstein, Islandija ter Norveška so uveljavile omejitve pri zaposlovanju državljanov iz

novih držav članic, kar pomeni, da je bilo za zaposlovanje v zgoraj omenjenih državah

potrebno pridobiti delovno dovoljenje. Vendar pa Pristopna pogodba jasno določa načelo

prednostne obravnave, kar pomeni, da so v državah članicah, ki so uveljavljale prehodno

obdobje, državljani novih držav članic pri zaposlovanju prednostno obravnavani pred

zaposlovanjem državljanov tretjih držav. Slovenija je uveljavila načelo vzajemnost, kar pomeni,

da je omejila dostop na svoj trg dela državljanom, ki so prihajali iz držav članic, ki so

uveljavljale prehodno obdobje.

Istočasno je bilo uveljavljeno načelo prostega pretoka storitev med vsemi državami članicami

EU. Le Avstrija in Nemčija sta v času, ko na področju prostega gibanja delavcev uveljavljata

prehodno obdobje, uveljavili omejitve v nekaterih sektorjih, ki so določeni v Pristopni pogodbi.

Slovenija na področju prostega pretoka storitev za Avstrijo in Nemčijo ni uveljavila načela

vzajemnosti, kar pomeni, da so lahko avstrijska in nemška podjetja prosto izvajala čezmejne

storitve v Sloveniji. Kako je trenutno z opravljanjem storitev s strani slovenskega podjetja v

Avstriji in Nemčiji predvsem montažnih storitev bom predstavil na koncu diplomske naloge.

Posledica vseh sprememb je, da delavci iz omenjenih starih članic ne potrebujejo delovnega

dovoljenja, ampak jih mora njihov delodajalec oz. naročnik storitve le evidenčno prijaviti kot to

stori za državljane. Slovenija ima v skladu z Pristopno pogodbo na voljo neke vrste varnostni

ventil, s katerim omeji zaposlovanje tujcev, v primeru motenj lahko tako začasno omeji dostop

na svoj trg dela za državljanke novih držav članic.

Zaradi pričakovanja, da bo vstop Slovenije v EU in prosto zaposlovanje med novimi državami

članicami, bistveno povečal priliv delavcev, državljanov novih držav članic, na slovenski trg

dela, je Slovenija v letu 2004 prvič sprejela Uredbo o določitvi kvote delovnih dovoljenj, s

katero je omejila število delavcev, državljanov tretjih držav, na slovenskem trgu dela.

Obširnejša razlaga sledi v nadaljevanju diplomske naloge.

Pridobivanje dovoljenj za zaposlitev pa je tesno povezana z dovoljenji za pridobivanje

predvsem državljanov t.i. tretjih držav, kar velja za celotno območje EU. Državljanom tretjih


držav brez dovoljenja za prebivanje je bivanje omejeno na tri mesece, pridobitev stalnega

bivanja traja 3 do 10 let, obenem pa se podaljšuje in pogojuje tudi možnost pridobivanja

državljanstva.

Za zunanje migracije, torej priseljene iz tretjih držav, veljajo še posebno, glede na koncept

schengenskih meja, veliko strožji pogoji. Priselitev in pridobitev pravice stalnega bivanja je

možna na podlagi zaposlitve samo znotraj strokovnega področja kvalifikacij prosilca.

Delodajalcu jo odobri imigracijski urad v skladu z interesi nacionalne politike zaposlovanja2.

Drugo načelo priselitve v države tretjih držav je možno na podlagi uveljavljanja pravic iz

družinskega združevanja. Pravica do stalnega bivanja je omejena na partnerja, če državljan ali

stalni prebivalec dokaže sposobnost preživljanja. Razpolagati morajo tudi s stanovanjem in

sredstvi za preživljanje, ne smejo pa prejemati socialne podpore.

2. 3 Status tujih delavcev v Republiki Sloveniji

Problematika zaposlovanja tujcev v Sloveniji je postala v zadnjih petnajstih letih izredno pestra

vendar se je največ tujcev preselilo v Slovenijo iz področja nekdanje Jugoslavije. Ampak stanje

se je spremenilo in v skladu z spremenjenimi gospodarske in politične razmere v Sloveniji in

Evropi nasploh, Slovenija je bila v bivši Jugoslaviji privlačna za zaposlovanje vseh preostalih

delov bivše federativne države. Najbolj intenzivno je bilo priseljevanje v 70-ih letih, vendar

takratni priseljenci iz drugih delov SFRJ v Sloveniji niso imeli formalnega statusa tujcev, saj so

bili državljani iste države glede na to da smo imeli enoten gospodarski prostor, vendar se takšno

preseljevanje ni štelo za zaposlovanje tujcev.

Z razpadom SFRJ in osamosvojitvijo Slovenije pa so se razmere bistveno spremenile. Slovenija

je v začetnem obdobju nove države zelo liberalno omogočala pridobitev državljanstva vsem, ki

so se preselili k nam in imeli tukaj stalno prebivališče. Nova država je že leta 1992 sprejela

Zakon o zaposlovanju tujcev, ki je urejal problematiko zaposlovanja v času tranzicije ponovno

pokazala potreba po zaposlovanju tujcev v Sloveniji.

Tudi slovenska zakonodaja na tem področju je zagotovila prioritetno zaposlovanje domačih

2 V drugi polovici devetdesetih let, ko je bila imigracijska politika gostujočih delavcev v večini držav članic zaustavljena, se je delovna sila iz tretjih držav zožila na visoko kvalificirane kadre in kratkotrajne zaposlitvene pogodbe.


delavcev, zaposlovanje tujcev pa le v primeru neobstoja ustreznih domačih delavcev3.

Leta 2000 je bil sprejet sedaj veljavni Zakon o zaposlovanju tujcev, ki je bil v celoti uveljavljen

z letom 2001 in v letu 2005 dopolnjen in nazadnje še enkrat spremenjen. Novi zakon je članstvo

Slovenije v EU in posledico je dosti bolj kompleksno kakor prejšnji zakon uredil zakonodajno

problematiko.

Vlada je v letu 2004 prvič sprejela Uredbo o letni kvoti delovnih dovoljenj s katero je omejila

priliv delavcev iz tretjih držav. Razlog za odpiranje Slovenije tuji delovni sili je staranje

prebivalcev in posledično zmanjševanje aktivnega dela prebivalcev ter nefleksibilnost trga

delovne sile.

Uvažanje delovne sile bo torej nujnost, ne glede na razmeroma visoko stopnjo brezposelnosti.4

2. 4 Delitev migracij

Vsekakor so glavni razlogi za preseljevanje povezani z ekonomskim ter demografskim

vprašanjem, pri čemer jih je potrebno razumeti, kot reševanje eksistence, izboljšanje svojega

ekonomskega vprašanja, prenaseljenost in tako naprej. V današnjem času lahko opazimo

tendenco spreminjanja teh primarnih razlogov, saj v novejših mednarodnih priporočilih za

statistiko selitev, kot na primer priporočilo ZN je ponavadi podana tipologija vzrokov selitev na

podlagi izobraževanja oziroma usposabljanja (študij v državi, usposabljanje za delo), zaposlitve

(začasna ali sezonska, v mednarodnih organizacijah), združitve oziroma formiranja družine

(najbližji sorodniki priseljenca, ki že prebiva v državi; zakonec, otroci, partner), dovoljene

naselitve v okviru kvot, ki jih dovolijo posamezne države, dovoljene naselitve na podlagi

meddržavnih sporazumov in humanitarnih razlogov (begunci, iskalci azila ali začasnega

zatočišča).

Podrobneje lahko te vzroke delimo na:

*ekonomske in demografske - prenaseljenost, drugod pomanjkanje delovne sile, zlasti

deficitarni kader, boljše delovne razmere, boljše možnosti za napredovanje, izboljšanje

življenjskega standarda.

3 Delodajalci se spopadajo z nastalim problemom deficitarnega kadra v kovinarstvu, gradbeništvu, saj praktično ni delavcev s

potrebno kvalifikacijsko izobrazbo (varilec, ključavničar, gradbinec,pomožni delavec ipd.) Iz novih članic EU prav tako prihaja

deficitarni kader, ki je navkljub podobnim razmeram kot doma, v RS bolje plačan.


* družinske in osebne – družina je lahko dejavnik za pospeševanje ali zaviranje migracij

* politične – migracije zaradi političnih razlogov

- religiozne

* vzroke verižne migracije

Vzroki za migriranje pa vplivajo tudi na vrste migracij. Tako lahko migracije delimo na:

*interne - z juga na sever, mednarodne, kontinentalne, interkontinentalne

* ekonomske

* trajne, občasne

* beg možganov

* politične migracije, begunci, apatridi

* kontrolirane, nekontrolirane

Vpliv globalizacije na migracije

Na migracije je vplivala predvsem globalizacija, ki jo lahko v tem kontekstu razumemo kot

proces, ki 'krajša' razdalje in zbližuje posameznike ter naredi svet (dozdevno) manjši. Nadalje

pomeni ustvarjanje svetovne ekonomije, prepletanje množičnih finančnih tokov in neprestano

uvajanje novih tehnologij, zlasti na področju informacij in komunikacij. Vpliv globalizacije pa

ni bil enak, kar se izraža v naraščajočih razlikah v standardu življenja in človeški varnosti, ki sta

na razpolago ljudem po svetu. Pomemben rezultat teh naraščajočih razlik je bilo povečanje

obsega in dometa mednarodnih migracij. Glede na oddelek združenih narodov za gospodarstvo

v letu 2007 okoli 200 milijonov mednarodnih migrantov; to je število, ki ustreza številu

prebivalcev pete največje države na svetu, Brazilije. Omenjeno število je dva krat tolikšno, kot

je bilo ocenjeno leta 1980. Migrante lahko danes najdemo v skoraj vseh delih sveta, pri čemer se

nekateri selijo znotraj lastne regije, drugi pa potujejo iz enega konca sveta na drugega. Skoraj

polovica migrantov so ženske, pri čemer jih vedno večji delež potuje samostojno.

3 RELAVANTNI MEDNARODNI VIRI NA PODROČJU MIGRACIJ

Deklaracija o človekovih pravicah oseb, ki niso državljani države, v kateri živijo;

ta pravni akt najprej definira pojem tujca, to je, ob ustreznem upoštevanju pogojev vsak

posameznik, ki ni državljan države, v kateri se nahaja. 4. člen je tudi zelo pomemben, po


katerem se morajo tujci, ki so v drugi državi, ravnati po zakonih države. V 5. členu je za tujce

določeno, da uživajo predvsem naslednje pravice:

• pravico do življenja in osebne varnosti, nobenemu tujcu ne sme biti vzeta prostost, razen

iz razlogov in po postopkih, ki jih določa zakon,

• pravico do varstva pred samovoljnim in nezakonitim vmešavanjem v njegovo zasebno

življenje, družino, stanovanje

pravico do svobode misli, mnenja, vesti in vere

• pravico obdržati svoj lastni jezik, kulturo in tradicijo

• pravico prenašati v tujino zaslužke, prihranke ali druga osebna denarna sredstva pod

pogoji domačih deviznih predpisov

Splošna deklaracija človekovih pravicah – OZN, sprejeta 10. dec. 1948 je primarni pravni

okvir za urejanje statusa tujcev – migrantov, ki se želijo zaposliti v drugi državi. V svojem

prvem členu določa, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake

pravice. 13. člen določa pravico, da posameznik zapusti državo – tudi svojo lastno. Pravica, da v

drugi državi išče in uživa pribežališče pred preganjanjem je pa določena v 14. členu.

Mednarodna konvencija o varstvu pravic vseh delavcev, migrantov in članov njihovih družin

Konvencija se aplicira med celotnim procesom migracije delavcev migrantov, kar vključuje

priprave na migracijo, odhod, tranzit ter ves čas bivanja ter plačane dejavnosti v državi

zaposlitve kakor tudi povratek v matično državo.

V 2 .členu Konvencije je določeno, da se:

* izraz delavec migrant nanaša na osebo, ki bo, je ali je bila vključena v plačano dejavnost v

državi, katere državljanstvo ta delavec nima.

Izraz maloobmejni delavec nanaša na delavca migranta, ki zadrži svojo običajno prebivališče v

sosednji državi, v katero se navadno vrača vsak dan ali vsaj enkrat na teden

*izraz sezonski delavec se nanaša na delavca migranta, čigar delo je po naravi dela odvisno od

sezonskih razmer in se opravlja del leta.

Izraz pomorščak, ki vključuje tudi ribiča, se nanaša na delavca migranta, zaposlenega na krovu

ladje, registrirane v državi, katere državljanstvo ta delavec nima.

* izraz delavec na objektu v tujini se nanaša na delavca migranta, zaposlenega na objektu v

tujini, ki je pod sodno pristojnostjo države, katere državljanstva ta delavec nima


*izraz potujoči delavec se nanaša na delavca migranta, ki ima svoje običajno prebivališče v eni

državi, vendar mora zaradi narave svojega poklica za krajša obdobja potovati v drugo državo ali

druge države

*izraz delavec na projektu se nanaša na delavca migranta, ki je sprejet v državo zaposlitve za

določeno obdobje izključno samo za delo na določenem projektu, ki ga v tej državi izvaja

njegov delodajalec

* izraz delavec izvajalec posebnih zadolžitev nanaša na delavca migranta, ki ga je njegov

delodajalec za določen čas poslal v državo zaposlitve, da opravi določeno zadolžitev, ki za

določen čas opravlja delo, ki zahteva strokovno, komercialno ali tehnično specializirano

usposobljenost, ki na zahtevo svojega delodajalca opravlja delo, ki je prehodno ali kratkotrajno

in od katerega se zahteva, da iz države zaposlitve odide ob izteku odobrenega obdobja bivanja,

če ne opravlja več take določene naloge

* izraz samozaposleni delavec se nanaša na delavca migranta, ki se ukvarja s plačano

dejavnostjo drugače in ne po pogodbi o zaposlitvi in ki se s to dejavnostjo preživlja ter običajno

dela sam ali skupaj s svojimi družinskimi člani.

Pomembno je določilo, ki se nanaša na plačila. Po Konvenciji delavci migranti uživajo

obravnavanje, ki manj ugodneje od tistega, ki se uporablja za državljane države zaposlitve

glede plačila in drugih pogojev dela, to je nadurnega dela, tedenskega počitka, plačanega

dopusta, varnega in zdravega delovnega okolja, prenehanje delovnega razmerja itd.

Konvencija pa v svojem 52. členu določa tudi možnosti nekaterih omejitev in sicer lahko za

vsakega delavca migranta država zaposlitve omeji dostop do nekaterih vrst zaposlitve, funkcij

storitev ali dejavnosti, kjer je to potrebno v interesu države in predvideno z notranjo zakonodajo

države in omeji svobodno izbiro plačanega dela v skladu s svojo zakonodajo o priznavanju

strokovne izobrazbe, pridobljene zunaj ozemlja te države.

Država zaposlitve pa lahko tudi omeji dostop do plačanega dela za delavce migrante v skladu s

svojo politiko, da prednostno zaposluje svoje državljane ali državljane tistih držav, ki imajo z

njo sklenjene veljavne dvostranske ali večstranske sporazume. Vsaka taka omejitev pa preneha

veljati za delavca migranta, ki je na njenem ozemlju z namenom plačanega dela že zakonito

prebival določen čas, ki je predpisan z notranjo zakonodajo in daljši od petih let.

Vsekakor pa delavci migranti uživajo enakopravno obravnavanje z državljani države zaposlitve

v zvezi z varstvom pred odpustitvijo, podporami za brezposelne, dostopom do projektov javnih

del, dostopom do druge zaposlitve v primeru izgube dela.V primeru kršitev teh pravic se vsak

delavec migrant lahko pritoži na pristojne organe države zaposlitve.

Omenil bi še dva Pakta, sprejeta v okviru OZN, in sicer Mednarodni pakt o državljanskih in


političnih pravicah – 1966/76 in še Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih

pravicah – 1966 /76.5

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah

Omenil bi predvsem 24.čl., pri obravnavi problematike zaposlovanja in dela tujcev. Po 24.čl.

nobene določbe tega pakta ni dovoljeno razlagati tako, da bi bile z njo prizadete določbe.

Ustanovne listine ZN in Ustav specializiranih ustanov, torej tudi Mednarodna organizacija dela.

Na ta način je vključena ureditev varstva zaposlenih in njihovih družin tudi za delavce migrante.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah

V drugem delu 2.čl. določa, da se države članice tega pakta navezujejo, da bodo spoštovale in

vsem ljudem, ki so na njihovem ozemlju ali pod njihovo pristojnostjo jamčile s tem paktom

priznane pravice, zlasti ne glede na raso, spol, vero, barvo, jezik, politično in drugačno

prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo, gmotno stanje, rojstvo ali kakršnokoli drugo

okoliščino.

Pomemben je še 13. člen, ki določa, da tujec, ki je zakonito na ozemlju države članice tega

pakta, sme biti izgnan le zato, da se izvrši zakonita odločba in mora imeti, razen če temu

nasprotujejo nujni razlogi nacionalne varnosti, možnost povedati razloge proti izgonu in

zahtevati, da njegov primer obravnava pristojna služba in v ta namen določiti tudi svojega

zastopnika.

3.1 MOD – Mednarodna organizacija dela - konvencije, ki se nanašajo na migrante

MOD je specializirana organizacija OZN pristojna za delo posledično je MOD6 tista

organizacija, ki je prva pristojna za varstvo delavcev in za usklajevanje aktivnosti drugih

mednarodnih organizacij na tem področju.

Od Konvencij Mednarodne org. dela je na področju zaposlovanja in dela tujcev potrebno

opozoriti na naslednje: 5 Oba pakta je bivša SFRJ ratificirala v letu 1971 - Uradni list SFRJ-MP, št. 7/71 Glej 3.2. z naslovom MOD. 6 Na preliminarni konferenci o miru (januarja 1919) je bila izvoljena posebna komisija za vprašanja dela. Njena naloga je bila oblikovanje t.i. delavskih določb, ki bi se vključile v versajsko mirovno pogodbo. Določbe so vsebovale temeljna organizacijska načela za delovanje MOD. Z njihovim sprejemom (aprila 1919) je bila ustanovljena MOD.


Konvencija MOD št. 19 ob enakem obravnavanju tujih in domačih delavcev glede odškodnine

za nesreče pri delu 1925,

Konvencija MOD št. 48 o mednarodni ureditvi varovanja pravic iz invalidskega starostnega in

družinskega zavarovanja, 1935,

Konvencija MOD št. 97 o migraciji z namenom zaposlitve , 1949,

Konvencija MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih 1958/60

3.2 Dokumenti Sveta Evrope

Svet Evrope se ukvarja s problemi dela in socialne varnosti, zato bom omenil le

najpomembnejše dokumente, ki se nanašajo na področje migracij.

Evropska socialna listina, sprejeta 18. oktobra 1961, začela pa je veljati 26. februarja 1965, z

dodatnim Protokolom iz leta 1988 in Protokolom o amandmajih v Evropski socialni listini iz

leta 1991, dopolnjuje Evropsko konvencijo o človekovih pravicah iz leta 1950 in pri tem

sistematično ureja 23 socialno ekonomskih pravic kot npr.

pravico do opravljanja pridobitne dejavnosti na teritoriju drugih držav pogodbenic 18.čl. in

pravico delavcev emigrantov in članov njihovih družin do varstva in pomoči – 19.člen.

Listina veleva, da je potrebno vse veljavne predpise v takem delu uporabljati v liberalističnem

duhu kar pomeni, da naj bi posamezne države pogodbenice poenostavljale veljavne formalnosti

in zmanjšale dajatve, ki jih morajo plačevati tuji delavci oziroma njihovi delodajalci. Potreba po

liberalizaciji takšnih predpisov je že dolgo aktualna prav tako tudi priznati pravico domačim

delavcem, da zapustijo državo, da bi se zaposlili na ozemlju katere od držav sopogodbenic.

V 19. členu je državam pogodbenicam naloženo, da zagotovijo brezplačne službe za

informiranje in sprejemajo v skladu z nacionalno zakonodajo ukrepe zoper zavajajočo

propagando v zvezi z emigracijo in imigracijo. Sprejeti morajo ustrezne ukrepe za lažji odhod,

potovanje in sprejem delavcev migrantov in njihovih družin. Pospeševati morajo sodelovanje

med socialnimi službami držav emigracije in imigracije. Najpomembnejša je določba, po kateri

države pogodbenice ne smejo delavcem, ki zakonito bivajo na njihovem ozemlju, zagotoviti

manjših pravic kot domačim delavcem glede plač in drugih delovnih razmer.

V največji mogoči meri je potrebno olajšati združevanje družin in zagotovili enako

obravnavanje glede na domače delavce pred sodišči. Evropska socialna listina temelji na načelu

recipročnosti in velja torej le za državljane držav, ki so listino ratificirale.


Evropska konvencija o socialni varnosti

Sprejeta 1972 leta, začela pa je veljati 1. marca 1977, ko je dosegla potrebno število

ratifikacij. Je t.i. konvencija odprtega tipa, saj predvideva, da lahko Ministrski odbor povabi k

pristopu k konvenciji tudi države, ki niso članice Sveta Evrope. To je seveda aktualno za države,

ki so pomembne izvoznice delovne sile.

Evropska konvencija o socialni varnosti ima dva dela, prvi del predstavlja t.i. okvirno

konvencijo, drugi del pa konvencijo – model. O okvirni konvenciji govorimo zato, saj je

omogočena neposredna uporaba temeljnih določb in določb o dolgoročnih terjatvah, medtem

ko je ostale določbe v konvenciji model mogoče uporabljati le prek pozneje sklenjenih

bilateralnih in multilateralnih konvencij med državami podpisnicami.

Evropska konvencija o pravnem statusu delavcev migrantov iz leta 1977 predstavlja eno

izmed popolnejših kodifikacij o pravnem položaju delavcev migrantov, ki so jo pripravili v

Svetu Evrope. Na njeno vsebino sta vplivala sprejem Konvencije MOD št. 143 in ureditev

Evropskih gospodarskih skupnosti glede pravice do svobodnega gibanja delavcev.

Konvencija predstavlja okvirno konvencijo, obravnava najpomembnejša vprašanja o

pravnem statusu delavcev migrantov, vendar ne gre v podrobnosti. Pogosto se sklicuje na

nacionalno zakonodajo, ali pa na bilateralne in multilateralne instrumente. Konvencija je

zaprtega značaja, kar pomeni, da jo lahko podpišejo in ratificirajo le države članice Sveta

Evrope. Prav tako se konvencija nanaša samo na delavce migrante, ki so državljani držav

članic Sveta Evrope. Uporaba konvencije pa pri tem ni odvisna od recipročnosti.


4 SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV

4. 1 Najpomembnejši viri - Zakon o tujcih (Z-Tuj – 1) in Zakon

delovnih razmerjih

4.1.1 Zakon o tujcih (Z Tuj - 1)

Zakon o tujcih (Z Tuj-1, Ur.I. RS, št. 107/06, prečiščeno besedilo) ureja zlasti področje

samega vstopa, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Zakon o tujcih je bilo

potrebno v postopku pridruževanja Republike Slovenije Evropski uniji uskladiti s pravnim

redom Evropske unije. Zakon je bil dopolnjen z določenimi določbami, omenil bom le

najpomembnejše7.

Pomembna je določba v zakonu v zvezi z začasnim kot tudi stalnim prebivanjem tujcev t.i.

tretjih držav v RS, nove določbe v XII.

Pridobitev dovoljenje tujca za delo v Republiki Sloveniji

Dokler Slovenija ni postala članica Evropske Unije, je za vse tujce veljala enaka ureditev, od

01.05.2004 naprej pa so pogoji za prebivanje za državljane t.i. tretjih držav, drugačni od

pogojev za vstop in prebivanje državljanov članic Evropskega gospodarskega prostora in

njihovih družinskih članov, saj gre tukaj za skupni prostor t. i. notranji trg.

V nadaljevanju bom predstavil na kakšen način poteka vstop in prebivanje v Republiki

Sloveniji za državljane tretjih držav.

Najpomembnejša novost veljavnega Zakona o tujcih (Z Tuj-1-UPB), prečiščeno besedilo, Ur1

RS 107/06) je delitev na vstopne naslove in bivalne naslove ali dovoljenje za prebivanje.

Vizumi za enkratni ali večkratni vstop se izdajajo tujcem le za turistične, poslovne, osebne ali

druge vrste obiskov.

Tujec lahko iz enakih razlogov vstopi na teritorij RS in pri nas prebiva le določen čas na

podlagi potnega lista ali drugega dokumenta potrebnega za vstop, če je državljan države, s

7 Glede na spremembe v evropskem pravnem redu, so morale biti spremembe vnešene tudi v nacionalno zakonodajo. Tako je od prve veljavnosti Zakona o tujcih (Z-Tuj-1 Ur. L RS, št. 61/99) do sedaj zakon doživel štiri spremembe oz. dopolnitve(Z- Tuj, Ur.1.RS, št.87102, 96/02, Z- Tuj-1B, Ur.I.RS, št.93/05, Z- Tuj-IC, Ur.1 .RS.


katero je Republika Slovenija ukinila vizume.

Če pa želi tujec vstopiti in prebivati v RS iz drugačnega razloga ali za daljši čas, kot je to

mogoče na podlagi vizuma, pa mora imeti dovoljenje za prebivanje, katerega mora pridobiti že

pred vstopom v Republiko Slovenijo. Glede na spremembe v evropskem pravnem redu, so

morale biti spremembe vnesene tudi v nacionalno zakonodajo. Tako je od prve veljavnosti

Zakona o tujcih (Z Tuj-1 Ur. L RS, št. 61/99) do sedaj zakon doživel štiri spremembe oz.

dopolnitve (Z Tuj-IA, Ur.1. RS, št. 87102, 96/02, Z Tuj-1B, Ur. I RS, št. 93/05, Z Tuj-IC,

Ur.1.RS,št. 79/06 in vnešeno besedilo Zakona o prijavi prebivališča – ZP Preb , Ur.1. RS, št. 9101

Dovoljenje za prvo prebivanje se izda tujcu le kot začasno prebivanje. Prošnjo za izdajo

prvega prebivanja za začasno prebivanje se vloži pri diplomatsko konzularnem

predstavništvu Republike Slovenije v tujini, katero jo pošlje v reševanje pristojni upravni

enoti v državi, na območju katere bo tujec prebival po prihodu v Republiko Slovenijo.

Za pridobitev prvega dovoljenja za bivanje mora tujec imeti veljavni potni list, katerega

veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji,

zadostna denarna sredstva, ki mu omogočajo preživetje v državi prosilki ter veljavno

zdravstveno zavarovanje. Poleg zgoraj omenjenih zakonskih zahtev mora tujec sami prošnji

za prebivanje priložiti tudi dokazilo o nekaznovanju iz matične države, oziroma potrdilo

pristojnega organa druge države o podatkih iz kazenske evidence, ki ni starejša od treh

mesecev. V skladu s 43.61. Z Tuj-1, je namreč razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za

prebivanje, še obstajajo resni razlogi za sum, da utegne tujec pomeniti nevarnost za javni red

in mir in varnost ali mednarodne odnose

RS ali če obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem

terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi,

posredovanjem mamil ali izvrševanje drugih kaznivih dejanj. Ko upravna enota odloči, da

tujec izpolnjuje vse pogoje, izda odločbo, ki se osebno izroči tujcu, po diplomatskem

konzularnem predstavništvu v tujini.

Podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS

Podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje lahko zaprosi Tujec, ki že prebiva v Republiki

Sloveniji na podlagi veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje ter izpolnjuje zakonsko

določene pogoje.

Prošnjo za podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje mora vložiti pri upravni enoti, na


območju katere prebiva, vendar pred prenehanjem veljavnosti dovoljenja, katerega podaljšuje.

Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko podaljša pod enakimi pogoji kot se izda. Tujec

mora prošnji priložiti dokazila o izpolnjevanju naslednjih pogojev: imeti mora veljaven potni

list, katerega veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v RS,

ustrezno zdravstveno zavarovanje in zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje.

Izpolnjevati pa mora tudi razlog oziroma namen, zaradi katerega želi tudi nadalje prebivati

v RS in ki je v Zakonu o tujcih opredeljen pri posamezni vrsti dovoljenja za začasno

prebivanje.

Pred izdajo dovoljenja mora upravna enota ponovno preveriti ali morda ne obstajajo razlogi

opredeljeni v 43. členu Zakona o tujcih, zaradi katerih se tujcu dovoljenje ne izda. Tujec,

kateremu je bilo za prebivanje v RS izdano dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi

zaposlitve in dela n želi tudi po poteku navedenega dovoljenja prebivati v RS na isti

podlagi.

Tujec z veljavnim dovoljenjem za začasno prebivanje, ki želi tudi po poteku navedenega

dovoljenja prebivati v RS, vendar iz drugega namena prebivanja, kot mu je bilo izdano

veljavno dovoljenje, lahko zaprosi za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje iz

drugačnega namena prebivanja.

Prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec vložiti prav tako pred

potekom dovoljenja za začasno prebivanje pri upravni enoti, na območju katere prebiva.

Pogoji, postopek in način izdaje so enaki kot za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje.

Izdaja dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS

Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu, ki pet 1et neprekinjeno prebiva v Republiki

Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Kot neprekinjeno bivanje se šteje tudi v

primeru, če tujec za krajši čas zapusti državo, vendar le, če so bile odsotnosti krajše od šestih

zaporednih mesecev in skupaj ne presegajo deset mesecev. Pred iztekom roka petih let pa se

lahko izda stalno dovoljenje za prebivanje tujcu, ki je slovenskega rodu, ali tujcu, katerega

prebivanje je v interesu RS in je pod drugimi pogoji, določenimi v 41.61. Zakona o tujcih. Tujec

mora dokazati, da ima zadostna finančna sredstva ter urejeno zdravstveno zavarovanje. Ožjim

družinskim članom tujca, ki ima v RS dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, se


lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje po dveh letih neprekinjenega prebivanja v RS na

podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Prav tako pa v nobenem primeru pridobitve

dovoljenja za stalno prebivanje ne sme biti razlogov za zavrnitev iz 43. člena Zakona o tujcih.

Na področju zaposlovanja tujcev v naši zakonodaji smo deležni nekaj sprememb. Kaj je najbolj

zaznamovalo področje zaposlovanja tujcev bom omenil v nadaljevanju. Npr. tujec, ki prebiva v

RS zaradi študija, po poteku navedenega dovoljenja pa želi prebivati v RS zaradi zaposlitve.

Prišlo je do spremembe iz 8 letnega roka, na 5 letni rok Z zakonom o spremembah in

dopolnitvah Zakona o tujcih8 Z Tuj-1 B (Ur.I. RS , št. 93/OS)

Na področju urejanja zaposlovanja in dela tujcev v Sloveniji je v zadnjem času

zaznamovalo:

- vstop Slovenije v EU in uveljavitev pravice o prostem pretoku delavcev in storitev med

delavci EU (od 01.05.2004),

- uveljavitev kvotnega sistema pri izdaji delovnih dovoljenj (od leta 2004),

- uveljavitev novele zakona o zaposlovanju dela tujcev (od 25.11.2005).

- uveljavitev zadnje novele zakona o zaposlovanju in delu tujcev (od 03.12.2007 naprej)

Bistvo ZZDT je, da obvezuje vlado, da v skladu z migracijsko politiko in ob upoštevanju

stanja in gibanja na trgu dela letno določi kvoto delovnih dovoljenj, s katero omeji število

tujcev (državljanov tretjih držav) na slovenskem trgu dela. Zgornja - kvota, je 5% aktivnega

prebivalstva Republike Slovenije po podatkih Statističnega urada (SURS). Po podatkih iz

decembra 2007 je v Sloveniji 867 449 delovno aktivnih oseb, od tega 779 730 zaposlenih oseb

in 87 719 samozaposlenih oseb. Uzakonitev regulacijske vloge države pri urejanju obsega

zaposlovanja tujcev - ZZDT v resnici pomeni obsežno regulacijo tega področja na slovenskem

trgu. To se še posebej kaže v eksplicitni obravnavi prioritet v okviru kvote in določitvi

primerov prepovedi novega zaposlovanja in dela tujcev. V okviru zakonsko določenega

najvišjega števila tujih delavcev (kvota 5%) vlada na podlagi razmer na trgu dela, vsako leto

določi letno kvoto delovnih dovoljenj za tujce, dodatno pa lahko vlada oziroma Ministrstvo

določi še dodatne omejitve glede zaposlovanja in dela tujcev. Vsekakor pa imajo

8 Zakon o zaposlovanju in delu tujcev je v uporabi od 01.01.2001 (Ur.1. RS, št. 66100) Od 25.11.2005 dalje (Ur.1. RS, št.

101/OS) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-B), Ur.l. RS, št. 52/2007.


prednost domači brezposelni v Republiki Sloveniji, kar se preverja v evidencah Zavoda RS za

zaposlovanje. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev je z določitvijo najvišjega števila tujcev

uveljavil kvotni sistem urejanja tovrstnega zaposlovanja, vendar se v zakonsko kvoto, ne

vštevajo tujci, ki imajo osebna delovna dovoljenja, poslovodni delavci in tisti tujci, ki ne

potrebujejo delovnega dovoljenja. Najpomembnejši del kvote se nanaša na dovoljenja za

zaposlitev in dovoljenja za delo, kamor spada sezonsko delo,napoteni in poslovodni

delavci, usposabljanje in izpopolnjevanje tujcev ter individualne storitve tujcev.

Zakon generalno ureja vse dejavnosti tujcev, ki so zaposleni oziroma delajo v Republiki

Sloveniji. ZZDT prav tako ureja čezmejno izvajanje storitev tujih podjetij z napotenimi

delavci, najemanje tujih delavcev, usposabljanje in izpopolnjevanje tujcev, sezonsko

delo tujcev, delo tujih poslovodnih delavcev ter pogodbene storitve tujcev na podlagi

dovoljenja za delo in prijave dela.

Med samimi delovnimi dovoljenji pride do diferenciacije l čl. teh saj ločimo med novim

zaposlovanjem tujcev, kjer so uveljavljena strožja participacija same države glede

regulacije obsega in kakovosti priliva tuje delovne sile ter poenostavljen postopek

pridobitve delovnih dovoljenj za tujce, ki že dalj časa bivajo in delajo v RS, kar je v skladu z

načelom enake obravnave tujcev z domačimi delavci.

Poznamo pa tudi dodatni kriteriji pri izdaji delovnih dovoljenj - Zakon je poleg izkoriščenosti

kvote in osnovnega kriterija obstoja domačih kandidatov določil še dodatni kriterij: smotrnost

zaposlitve tujca glede na obstoječe razmere na trgu dela, kar omogoča Zavodu za zaposlovanje

bistveno večjo možnost vsebinskega odločanja na podlagi strokovne presoje o smotrnosti

novega zaposlovanja tujcev.

Zakon za legalnost dela oziroma zaposlitve tujca poleg pridobitve delovnega dovoljenja

zahteva tudi obvezno prijavo začetka dela, pa tudi odjavo oziroma konec dela, ki jo potrdi

Zavod za zaposlovanje.

Ker se pri zaposlovanju tujcev pojavljajo različne številne kršitve je zakon te kršitve tudi

podrobneje definiral in predvsem določil bistveno strožje kazni , določil pa je tudi prepoved

izdaje delovnih dovoljenj za delodajalce, ki so bili v določenem obdobju pred vlogo kaznovani

za prekrške v zvezi z zaposlovanjem tujcev. Za pretežni del izvajanja ZZDT je zadolžen Zavod

RS za zaposlovanje (ZRSZ), ki mora tudi voditi evidenco tujcev, ki se zaposlijo v državi.

Spremembe, ki so uveljavljene z novelo zakona


Novela zakona je v uporabi od 25.11.2005 naprej. Spremembe so bile še kako potrebne,

potreba po njih se je pokazala tako v gospodarstvu in na trgu dela, potrebno pa je tudi nenehno

usklajevanje z evropskim pravnim redom.

1) Zakon določa nove kriterije za pridobitev delovnega dovoljenja za samozaposlene tujce.

Osebno dovoljenje za samozaposlitev za samostojnega podjetnika-tujca je možno po novem

izdati le tujcu, ki že legalno najmanj leto dni biva v RS , izjeme so dnevni migranti in družinski

člani, kjer se ta pogoj ne zahteva.

2) Za družinske člane slovenskih državljanov ali tujcev s stalnim dovoljenjem za delo se

lahko izda osebno delovno dovoljenje za tri leta, če tujci že vsaj tri leta legalno prebivajo v

RS in imajo dovoljenje za prebivanje za najmanj dve leti.

3) Zakon ne pozna ved možnosti pridobitve osebnega delovnega dovoljenja na podlagi vsaj

petletne neprekinjene zaposlitve pri istem delodajalcu

4) Zakon na novo uvaja možnost dodatnega izobraževanja tujih in slovenskih delavcev v

gospodarskih družbah v primerih, ko je slovenska družba kapitalsko ali poslovno povezana

s tujo družbo. Dovoljenje se izda za največ 63 mesecev v zadnjih 2 letih, delavci pa o stanejo v

delovnem razmerju v matični firmi v tujini.

5) Pri čezmejnem opravljanju storitev z napotenimi ali nameščenimi delavci oziroma pri

gibanju oseb znotraj združb zakon uvaja dodatni pogoj obvezne predhodne enoletne

zaposlitve tujca pri delodajalcu, ki ga napotuje na delo v Slovenijo.

6) Pri napotenih delavcih, lahko dobi posamezni delavec tujec dovoljenje za največ 63 + 1

mesec v koledarskem letu, izjemoma je lahko dovoljenje izdano za dalj časa, če naročnik dobi

soglasje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

7) Po izteku dovoljenja pri nameščenih delavcih, je lahko tuj delavec ponovno

nameščen na delo v RS po vmesni prekinitvi, ki je določena z veljavnostjo predhodnega

dovoljenja.

8) Zakon namesto pojma poslovodni delavci določa nov termin in sicer zastopniki. Zakon

na novo omejuje število zastopnikov v gospodarskih družbah in pri samostojnih podjetnikih,

ki zaposlujejo deset ali manj delavcev, določa čas veljavnosti delovnega dovoljenja 2 leti

in dodatne pogoje za ponovno izdajo.

9) Pri sezonskem delu tujcev v gradbeništvu zakon skrajšuje vmesno prekinitev za pridobitev

delovnega dovoljenja iz dosedanjih 9 mesecev na 7 mesecev, ne glede na to, za koliko časa je

bilo izdano predhodno sezonsko dovoljenje. Zakon določa tudi možnost zaposlitve tujca brez

prekinitve pri delodajalcu, kateremu je bilo izdano predhodno sezonsko dovoljenje po

splošnih pogojih za novo zaposlitev.


Najnovejša novela Zakona - bistvene spremembe

Zadnja sprememba oz. novela Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. list RS, St. 76/2007 -

UPB2) se je pričela uporabljati 03.12.2007 in nam ponovno prinaša bistvene spremembe in

sicer Ur.l. RS, št. 101/105 Prenos evropskih direktiv, ki se nanašajo na pravico do prostega gibanja

in življenja na ozemlju držav članic in hkrati natančneje določena pristojnost Vlade RS, da

lahko uveljavlja ukrepe glede prostega gibanja delavcev:

- s ciljem pridobivanja raziskovalcev in študentov se preko več novih določb le tem omogoča

enostavnejši vstop na slovenski trg dela

- na novo je določena možnost, da se tujcem z osebnim delovnim dovoljenjem z

veljavnostjo 3 let ali za nedoločen čas, omogoča zaposlovanje v agencijah za

posredovanje dela drugemu uporabniku

1) Zakon j e spremenil čas veljavnosti prvega delovnega dovoljenja - prvo dovoljenje za

zaposlitev ne bo več za 4 mesece in nadaljnjih 8 mesecev, temveč se bo izdalo do skupno

12 mesecev. Postopek za podaljšanje delovnega dovoljenja je postal bistveno

enostavnejši, predvsem glede na prilaganje dokazil s strani delavca in delodajalca.

2) Sledila ne bo več obnova delovnega dovoljenja za istega tujca pri istem delodajalcu, pač pa

podaljšanje delovnega dovoljenja ne bo prekinitev), kjer bo postopek precej enostavnejši, saj

Zavod za zaposlovanje ne bo preverjal a1i so v evidenci brezposelnih oseb ustrezni domači

kandidati, prav tako pa se za podaljšanje dovoljenj ne bo več zahtevalo potrdilo davčnega

organa o poravnanih davkih in prispevkih.

3) Osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo treh let bo lahko pridobil :

- tujec z najmanj poklicno izobrazbo, ki je bil dve leti neprekinjeno zaposlen pri istem

delodajalcu,

- tujec, ki j e v Sloveniji pridobil visokošolsko izobrazbo in

- tujec, ki je po zaključku raziskovalnega dela v roku enega leta našel delodajalca in njegovi

ožji družinski člani

S tem se bo bistveno zmanjšalo število postopkov na Zavodu RS za zaposlovanje in tujci z

visokošolsko izobrazbo se bodo 1ažje odločali za zaposlitev v Sloveniji.

4.1.2 Zakon o delovnih razmerjih

Najpomembnejši pravni akt v Sloveniji pri zaposlovanju tujcev je Zakon o delovnih razmerjih

(Ur. 1. RS, št. 42/2002, 103/2007) na podlagi katerega se s tujcem sklene Pogodba o


zaposlitvi.

Delovno razmerje se v skladu z ZDR sklene s pogodbo o zaposlitvi. Pri sklepanju in

prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta tako delodajalec in

delavec zavezana upoštevati določbe ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih

mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (7.

člen ZDR). Pogodba o zaposlitvi se sklene v pisni obliki, zakon pa določa v 29. členu tudi

bistvene sestavine. Pogodba o zaposlitvi se od pogodb civilnega prava razlikuje predvsem v

tem, da združuje naslednje: sklene se za osebno opravljanje dela, je odplačana pogodba, je

pogodba za nepretrgano, dlje časa trajajoča aktivnost za zaporedno opravljanje nalog, z njo se

vzpostavi med delodajalcem in delavcem vez podrejenosti.

V kolikor gre za opravljanje dela v okviru sistemiziranega delovnega mesta, je potrebno z

delavcem (prav tako tujcem) skleniti pogodbo o zaposlitvi. Zakon v 52. členu ZDR taksativno

našteva kdaj se sklene pogodba za določen čas in v 4. alineji določa, da tudi takrat ko gre

za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas,

razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja. V skladu s 119. členom ZDR pogodba o

zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z

dnem prenehanj veljavnosti delovnega dovoljenja.

4. 2 Vrste delovnih dovoljenj9

Ponavadi se delovno dovoljenje dobi ko delodajalec vloži vlogo za dovoljenje za zaposlitev

oziroma dovoljenje za delo in omogoča tujcu le delo oziroma zaposlitev pri točno

določenem delodajalcu - vlagatelju. V posebej določenih primerih pa lahko zaprosi za

dovoljenje tujec sam in pridobi osebno delovno dovoljenje, ki mu v času trajanja

omogoča prosto izbiro zaposlitve oziroma dela in v primeru brezposelnosti tudi prijavo v

evidenco brezposelnih oseb.

Osebno delovno dovoljenje za 1., 3. leta ali nedoločen 6as, dovoljenje za zaposlitev, dovoljenje

za delo, delo brez delovnega dovoljenja na podlagi prijave pri Zavodu

Obrazložene so vse oblike delovnih dovoljenj, tudi oblike, ki so veljale pred zadnjo spremembo.

9 Obrazložene so vse oblike delovnih dovoljenj, tudi oblike, ki so veljale pred zadnjo spremembo.


1. Osebno delovno dovoljenje

Osebno delovno dovoljenje za prosilca za azil (13.odst. 10. čl. ZZDT)

Za osebno delovno dovoljenje za tujca, ki mu je priznan status prosilca za azil lahko

zaprosi tujec, ki dokaze, da ima najmanj eno leto priznan status prosilca za azil. Dovoljenje se

izda za dobo treh mesecev z možnostjo podaljšanja.

Za osebno delovno dovoljenje za osebo z začasno zaščito lahko zaprosi tujec, ki ima priznan

status osebe z začasno zaščito. Dovoljenje se izda za čas trajanja statusa osebe z začasno

zaščito.

Osebno delovno dovoljenje za samozaposlenega tujca (4.odst. 10. člena ZZDT)

Za osebno dovoljenje za samozaposlitev lahko zaprosi tujec, ki izpolnjuje z zakonom

predpisane pogoje za samozaposlitev. Novela zaostruje pogoje za pridobitev tega

delovnega dovoljenja.

2. Osebno delovno dovoljenje za obdobje treh let

Osebno delovno dovoljenje za novega družinskega člana slovenskega državljana

(1. točka 8. odstavka 10. člena ZZDT)

Za osebno delovno dovoljenje za ožjega družinskega člana slovenskega državljana lahko

zaprosi tujec, ožji družinski član slovenskega državljana, ki ima veljavno dovoljenje za

začasno prebivanje v RS za dobo najmanj dveh let, če je pred vložitvijo vloge za vsaj tri leta

bival v RS.

Osebno delovno dovoljenje za ožjega družinskega člana tujca

(2. točka osmega odstavka 10. člena ZZDT)

Za osebno delovno dovoljenje za ožjega družinskega člana tujca z osebnim delovnim


dovoljenjem za nedoločen čas lahko zaprosi tujec, ki ima veljavno dovoljenje za začasno

prebivanj e za dobo naj manj dveh let in če je pred vložitvijo vloge že najmanj tri leta bival v RS

na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Osebno delovno dovoljenje za slovenskega izseljenca ali njegovega potomca

(3. točka osmega odstavka 10. člena ZZDT)

Za osebno delovno dovoljenje za čas treh let lahko zaprosi tujec, slovenski izseljenec ali

njegov potomec do tretjega kolena.

Osebno delovno dovoljenje za samozaposlenega tujca

(1.,2.,3. točka petega odstavka, šesti odstavek, 4. točka osmega odstavka 10. člena ZZDT)

Za osebno delovno dovoljenje na podlagi predhodne zaposlitve lahko zaprosi tujec, če je bil

tri leta neprekinjeno samozaposlen v Republiki Sloveniji.7!!!!

3. Osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas

Osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas za tujce z dovoljenjem za stalno prebivanje

beguncev (12. odstavek 10. člena ZZDT)

Za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas lahko zaprosi tujec, ki je v RS pridobil

dovoljenje za stalno prebivanje ali tujec, ki mu je priznan status begunca. Samostojni podjetnik

posameznik, ustanovitelj oz. soustanovitelj osebne gospodarske družbe

4. Dovoljenje za zaposlitev

Za izdajo dovoljenj za zaposlitev morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji

- da ni izkoriščena kvota predvidena za to vrsto dovoljenj,

- da delodajalec izpolnjuje pogoje za zaposlitev tujca (registracija, pozitivno

poslovanje v predhodnem letu),

- da v evidenci brezposelnih oseb ni ustreznih kandidatov (obvestilo Zavoda o neobstoju

ustreznih domačih kandidatov),- da tujec izpolnjuje pogoje za ponujeno zaposlitev

(izobrazba),

- nekaznovanost tujca v zadnjih dveh letih (izjava po določilih ZZDT),

- da zaposlitev ne vpliva škodljivo na trg delovne sile,

- nekaznovanje vlagatelja v zadnjih treh letih (izjava po določilih ZZDT).


Pogoji za izdajo, praviloma za 1 leto neobstoj ustreznih domačih brezposelnih oseb - z novelo

zakona je na novo določen rok 8 dni (prej 30 dni), v katerem mora zavod delodajalca na

podlagi prijave prostega delovnega mesta obvestiti, ali so v evidenci ustrezne brezposelne

osebe ali ne.

- neizkoriščenost kvote; posamično medletno odstopanje navzgor od kvote je izjemoma

dopustno, če vlada ugotovi, da za to obstaja javni gospodarski interes. Vlada v navedenem

primeru določi obseg in trajanje tovrstnih prekoračitev. da zaposlitev ne vpliva škodljivo na

trg dela.

Delovno dovoljenje in dovoljenje za prebivanje zaradi dela sta dve različni dovoljenji, ki jih

izdajata dva različna organa, prvega zavod za zaposlovanje, drugega upravne enote, vendar

sta med seboj povezani. Delovno dovoljenje omogoča tujcem zaposlitev oziroma delo v

Republiki Sloveniji in ga izdaja Zavod za zaposlovanje, dovoljenje za prebivanje pa omogoča

tujcem vstop in bivanje v državi, izdajajo pa ga konzularna predstavništva Republike Slovenije

v tujini, oziroma upravne enote, kjer bo tujec imel svoje prebivališče. V kolikor tujec želi

zakonito delati in bivati v RS, potrebuje obe dovoljenji. Delovno dovoljenje je praviloma

tudi osnova za pridobitev dovoljenja za prebivanje, ki se izdaja za enak čas, predčasno

prenehanje delovnega dovoljenja pa je tudi osnova za postopek razveljavitve dovoljenja za

prebivanje.

Ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela, je mogoče hitreje in po lažjem

postopku pridobiti dovoljenje za zaposlitev, na podlagi ugotovitve, da zaposlovanje tujcev v

teh primerih ne vpliva negativno na zaposlenost10. Pravilnik11 določa v katerih primerih se

izda dovoljenje za zaposlitev, gre predvsem za deficitarne poklice tako z visokošolsko

izobrazbo kot tudi za poklice nižje izobrazbe12 , če kapitalska gospodarska družba zeli zaposliti

tujca, ki je najmanj 51% lastnik te gospodarske družbe, če organi državne uprave ali drugi

državni organi želijo zaposliti tujega strokovnjaka, de izobraževalna, kulturna ali

10 Tujec, ki prebiva v RS zaradi študija, po poteku navedenega dovoljenja pa želi prebivati v RS zaradi zaposlitve. Prišlo je do spremembe iz 8 letnega roka, na 5 letni rok z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih ZTuj – 1 ( Ur.l.RS, št. 93/08).

11 Pravna podlaga za pridobitev dovoljenj za zaposlitev je Pravilnik o postopkih in dokazilih za odločanje o izdaji dovoljenja za zaposlitev v primerih, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela (Ur. 1. RS, št. 70/2006).

12 V Pravilniku sta Priloga 2, ki določa metalurge, mehanike, strojnike, električarje, računalničarje, farmacevte, gradbenike, za vse velja stopnja zahtevnosti 7 ali visokošolska izobrazba, Priloga 3 pa zajema poklice kot so gozdarji, obdelovalci kovin, monterji, inštalaterji, mehaniki strojniki, elektrikarji, steklarji, gradbeniki – stopnja zahtevnosti od 2 do 3. Za vse naštete je možno pridobiti dovoljenj za zaposlitev na omejen način.


znanstvena ustanova zeli zaposliti tujega učitelja, profesorja, lektorja, de znanstveno

raziskovalna ustanova zeli zaposliti tuje znanstvenike ali raziskovalce, če kulturna

ustanova zeli zaposliti tujega kulturnega delavca, če športno društvo želi zaposliti tujega

športnika, če ustanova za jedrsko energijo zeli zaposliti tujega strokovnjaka, če diplomatsko

konzularno predstavništvo želi zaposliti tujca, ki ga ne more zaposliti po mednarodnem

pravu, če delodajalec čeli zaposliti tujca, ki mu je poteklo tri letno dovoljenje, ki so ga pridobili

na podlagi petletne zaposlitve pri istem delodajalcu in niso imeli prekinitve zaposlitve, daljše od

6 mesecev in pa če želi delodajalec zaposliti tujca z dovoljenjem za prebivanje v RS, ki je ožji

družinski član slovenskega državljana ali tujca z osebnim delovnim dovoljenjem za

nedoločen čas. Z dnem, ko je začel veljati omenjeni Pravilnik, je prenehala veljati Odredba o

določitvi primerov, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela (Ur. 1. RS, 9t.

7/O1, 25/05) in 25. člen Pravilnika o postopkih in dokazilih za odločanje o izdaji delovnih

dovoljenj (Ur. 1. RS, st. 120/05). Pravna podlaga za pridobitev dovoljenj za zaposlitev je

Pravilnik o postopkih in dokazilih za odločanje o izdaji dovoljenja za zaposlitev v primerih, ko

zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela (Ur. 1. RS, 9t. 70/2006), z uveljavitvijo

sprememb ZZDT pa pričakujemo novi pravilnik.

V Pravilniku sta Priloga 2, ki določa metalurge, mehanike, strojnike, elektrikarje,

računalničarje, kemike, farmacevte, gradbenike, za vse velja stopnja zahtevnosti 7 ali

visokošolska izobrazba, Priloga 3 pa zajema poklice kot so gozdarji, obdelovalci kovin,

monterji, inštalaterji, mehaniki strojniki, elektrikarji, steklarji, gradbeniki - stopnja zahtevnosti

od 2 do 5. Za vse naštete je motno pridobiti dovoljenje za zaposlitev na omenjen način.

5. Dovoljenje za delo

- za napotene/nameščene delavce (3 mesece do 1 leta)

- za gibanje oseb znotraj združb (do 1 leta/sporazum o soc. zavarovanju še 1 leto) - za dodatno

izobraževanje v slovenskih družbah (3 mesece v razdobju 2 1et) - za poslovodne delavce (do

2 1eti)

- za sezonska dela (splošno, kmetijstvo, gradbeništvo) - večkrat vendar ne sme presegati 6

mesecev v posameznem koledarskem letu, največ trikrat letno, skupno trajanje ne sme

presegati 6 mesecev v koledarskem letu, največ 9 mesecev v kateremkoli

dvanajstmesečnem obdobju

- za usposabljanje (1 leto in izjemoma podaljšanje za 6 mesecev oz. 1 leto, če se usposablja na


področju medicine)

- za pogodbene storitve (skupno 3 mesece v koledarskem letu, izjemoma 1 leto)

Obstoj pogojev za dovoljenje za delo :

- da ni izkoriščena kvota za posamezni namen,

- če so izpolnjeni pogoji za izdajo posamezne vrste dovoljenj.

Vrste dovoljenj za delo :

- dovoljenje za delo za izvajanje čezmejnih storitev (13. čl. ZZDT) - maksimalno za

čas treh mesecev,

- dovoljenje za delo za gibanje oseb znotraj združb (16. č1. ZZDT) - za čas do enega

leta,

- dovoljenj e za delo za izvajanj e storitev z nameščenimi delavci (15. čl. ZZDT) - za

čas do enega leta,

- dovoljenje za delo za usposabljanje in izpopolnjevanje (18. 61. ZZDT) - za čas do 12 6

mesecev,

- dovoljenje za delo za sezonsko delo:

- dovoljenje za sezonsko delo v kmetijstvu in gozdarstvu (20. čl ZZDT) - največ za dobo 6

mesecev v koledarskem letu,

- dovoljenje za sezonsko delo v gradbeništvu (21.61. ZZDT) - največ za čas do 9 mesecev, nato

obvezna prekinitev,

- dovoljenj e za sezonsko delo (21. 61. ZZDT) - naj več za čas do 3 mesecev v koledarskem letu,

- dovoljenje za delo za zastopnike - poslovodne delavce (22.61. ZZDT) - za čas 2 let, -

dovoljenje za delo za pogodbene storitve tujcev (23.č1. ZZDT) - praviloma za čas 3

mesecev; kultura, znanost, zdravstvo do 1 leta,

- dovoljenje za delo za dodatno izobraževanje tujih napotenih delavcev (14.a.C1.

ZZDT) - za 6as do 3 mesecev v obdobju 2 let,

- dovoljenj e za delo tuj im napotenim delavcem za izvajanj e dodatnega izobraževanja

slovenskih delavcev (14.b.č1. ZZDT) - za čas do 3 mesecev v obdobju 21et.

- za napotene/nameščene delavce (3 mesece do 1 leta)

- za gibanje oseb znotraj združb (do 1 leta/sporazum o soc. zavarovanju še 1 leto) - za dodatno

izobraževanje v slovenskih družbah (3 mesece v razdobju 2 1et) - za poslovodne delavce (do

2 1eti)

- za sezonska dela (splošno, kmetijstvo, gradbeništvo) -- večkrat vendar ne sme presegati 6

mesecev v posameznem koledarskem letu, največ trikrat letno, skupno trajanje ne sme


presegati 6 mesecev v koledarskem letu, največ 9 mesecev v kateremkoli

dvanajstmesečnem obdobju

- za usposabljanje (1 leto in izjemoma podaljšanje za 6 mesecev oz. 1 leto, če se usposablja na

področju medicine)

- za pogodbene storitve (skupno 3 mesece v koledarskem letu, izjemoma 1 leto)

6. Pogodbena storitev na podlagi prijave dela

- za nastope umetnikov (do 7 dni, skupno največ 30 dni v koledarskem letu, izjema cirkuške

predstave in zabaviščni parki)

- za sejemske storitve (za čas trajanja sejma)

- za storitve vezane na dobavo blaga in servisiranje (do 7 dni) - za

interventne storitve (največ 30 dni)

Pri razdelitvi kvote se določijo prednostne obravnave za :

- tujce, katerim se delovno dovoljenje izda neodvisno od stanja in razmer na trgu dela

- ožje družinske člane tuj cev z osebnim delovnim dovoljenjem za nedoločen čas - tujce s

strokovno izobrazbo deficitarnih poklicev

- delovni migranti iz sosednjih držav (Hrvaška)

- rezidenti za daljši čas

- ožji družinski člani tujca z dovoljenjem za začasno prebivanje

Poleg že obstoječih razlogov je na novo opredeljena prepoved novega zaposlovanja:

Če je delodajalec šest mesecev pred vložitvijo vloge za pridobitev delovnega dovoljenja za

tujca odpuščal delavce, zaposlene za nedoločen čas zaradi ekonomskih razlogov.

Če je delodajalec šest mesecev pred vložitvijo vloge zavrnil zaposlitev brezposelne osebe, ki

je ustrezala zahtevanim pogojem, objavljenim na Zavodu za zaposlovanje

Če delodajalec nima poravnanih davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve in dela.

Namesto pozitivnega poslovanja v preteklem letu in prepovedi novega zaposlovanja za

novoustanovljena podjetja bo moral delodajalec izkazati 6 mesečno poslovanje v višini, ki

zagotavlja izplačilo minimalnih plač za najmanj dva delavca in poravnane davke in prispevke

iz naslova zaposlitve in dela v času vložitve vloge za izdajo delovnega dovoljenj.


Vsekakor novela zasluži pohvalo glede zmanjšanja števila obrazcev vlog, vlaganje vlog kjerkoli

na enotah Zavoda RS za zaposlovanje, plačevanje preko POS terminalov, večja

izmenjava podatkov med institucijami (Zavoda RS za zaposlovanje, Davčne uprave RS,

Upravnih enot, Ministrstva za notranje zadeve).

4. 3 Vloga za izdajo delovnega dovoljenja

Več delovnih dovoljenj se izdajo na podlagi določil Zakona o splošnem upravnem

postopku. Vloge za izdajo dovoljenj za zaposlitev in dovoljenj za delo za sezonske

delavce se vlagajo pri območnih službah Zavoda, vloge za osebna delovna dovoljenja in

dovoljenja za delo pa pri Centralni službi Zavoda, ki odločajo o izdaji dovoljenj na 1.

stopnji. O pritožbah odloča na 2. stopnji Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Vloge se vlagajo na predpisani obrazcih TUJ, ki so dostopni tudi na internetnih straneh zavoda

. Delodajalcem je tako omogočeno lažje delo, več informacij in hitrejša priprava vlog za

izdajo delovnih dovoljenj Zavod mora o izdaji delovnega dovoljenj a odločiti naj kasneje v roku

60 dneh.

Za vse vloge in dovoljenj a, razen za dovoljenj e za sezonsko delo v kmetijstvu, je potrebno

plačati takso v skladu z določili Zakona o upravnih taksah.

Zakon za legalno zaposlitev ali delo tujca poleg pridobitve delovnega dovoljenja določa tudi

obvezno prijavo začetka in konca dela tujca. _

Delodajalci morajo prav tako prijaviti vsak začetek dela tujca po Pravilniku o postopku

prijave in odjave dela tujcev.

Prijave dela se opravijo na ustreznem obrazcu TUJ 4/1 do TUJ 4/9, odvisno za kakšno vrsto

dovoljenja gre. Obrazci so priloženi k dovoljenju, ki ga delodajalci prejmemo po posti. Prijavi

je potrebno priložiti ustrezna dokazila o ureditvi prebivanja tujca v Sloveniji in ureditvi

socialnega oziroma zdravstvenega zavarovanja. V primeru popolne in pravočasne prijave

zavod potrdi prejem in popolnost prijave, to potrdilo pa j e dokument s katerim delodajalec

oziroma zavezanec dokazuje izpolnitev zakonske obveze iz 29. člena Zakona o

zaposlovanju in delu tujcev. Prijavo potrdi območna služba, kjer je bilo dovoljenje izdano

oziroma, kjer se delo opravlja. Pomembno je da v primeru, da prijava začetka dela ni izvršena v 60

dneh od izdaje dovoljenja, se šteje, da s tujcem ni bilo sklenjeno delovno razmerje oziroma začeto

delo, kar je razlog, da bi moral delodajalec delovno dovoljenje vrniti, oziroma za ugotovitev


prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja po uradni dolžnosti.

V določenih primerih kratkotrajnih storitev kot npr. nastopi umetnikov, servisne storitve,

sejemske storitve, interventne storitve, prijava dela nadomešča delovno dovoljenje. Tovrstne

prijave potrjuje Centralna služba zavoda.

Zavod vodi evidenco o izdanih delovnih dovoljenjih in o tujcih, ki so zaposleni v

Sloveniji. Evidenca se vodi na podlagi računalniške aplikacije TUJ, ki omogoča centralni

pregled vseh izdanih delovnih dovoljenj, na podlagi prijav začetka dela in ob sodelovanju z

Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije s prenosom podatkov, pa tudi pregled vseh

zaposlenih tujcev v Sloveniji.

Zakon, s katerim je bila urejena problematika zaposlovanja tujcev v Sloveniji, je bil

sprejet leta 1992, kar je pravno formalno uredilo zaposlitveni status tujcev v Sloveniji.

Zakon j e uvedel osebna delovna dovoljenj a za določen in nedoločen čas ter delovna dovoljenja.

Osebna delovna dovoljenja so lahko pridobili posamezniki pod posebnimi pogoji,

pogojenimi z dolžino bivanja v Sloveniji. Delovna dovoljenja pa so se izdajala na zahtevo

delodajalcev. Dovoljenja izdana za nedoločen čas, so izenačevala položaj tujcev na

slovenskem trgu z domačimi delavci. Druga, ki so veljala le za eno leto, po izteku

veljavnosti pa je moral delodajalec za tega tujca zaprositi za izdaj o novega delovnega

dovoljenja13.

Število vseh izdanih delovnih dovoljenj je bilo konec leta 1992 36.634 delovnih dovoljenj

kar pomeni, da jih je bilo veliko glede na takratne razmere , ki so vladala v

Sloveniji vzrok za veliko število izdanih dovoljenj je zlasti v spremembah statusa

mnogih ljudi, ki so večinoma bili v Sloveniji le za določeno obdobje in so se iz političnih

vzrokov znašli v vlogi tujca, kar je pomenilo tudi spremembo statusa. Zaradi ekonomske

krize, ki sta jo povzročila predvsem razpad nekdanje skupne države in posledično izgubi

jugoslovanskega trga ter gospodarska in družbena tranzicija, se je v naslednjem letu

število delovnih dovoljenj nekoliko znižalo in sicer za 13,9%. Vendar se je že naslednje

leto spet povečalo in se vse do leta 2000 gibalo med 34.768 in 40.320.

V spodnji razpredelnici v letih od 1998 do 2006 število osebnih delovnih dovoljenj praktično

13 Tujec, kateremu je bilo za prebivanje v RS izdano dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi zaposlitve in dela želi tudi po poteku navedenega dovoljenja prebivati v RS na isti podlagi.


isto, razlog zakaj je število dovoljenj nespremenjeno stalno, je potrebno iskati v dolgem

bivanju v Sloveniji, ki je potrebno za izdajo takega dovoljenja.

Pri izdaji delovnih dovoljenj, je v obdobju od 1993 do 2000 delovalo 10 območnih služb

skupaj s centralno službo, ki so izdajala delovna dovoljenja. V začetku je bilo število novih

delovnih dovoljenj s strani centralne službe v Ljubljani relativni nizko, vendar se je kasneje ta

trend izdajanja delovnih dovoljenj spremenilo, saj so na centralni službi izdali največ osebnih

delovnih dovoljenj, delovnih dovoljenj pa vedno več od 35,2% leta 1996 na 45,4% leta 2000.

Pri izdaji dovoljenj ni odločilna velikost posamezne območne enote oziroma število

prebivalcev, saj izstopa območna enota Koper in Nova Gorica po sorazmerno visokem deležu

izdanih delovnih dovoljenjih med vsemi v Sloveniji, Maribor pa po nizkem številu.

Izobrazbena struktura delavcev v Sloveniji je zelo slaba kar pa pomeni, da je bila potreba do

leta 2000 predvsem po takšnih delavcih. Po podatkih iz leta 1995 nam pove, da je imelo 87%

tujih delavcev nižjo in le 12,5% višjo izobrazbo. Izobrazbena struktura tujih delavcev po

poreklu iz držav bivše SFRJ j e bila slabša, izobrazbena struktura iz drugih držav pa boljša od

povprečja. Med posameznimi državami nastalimi na ozemlju SFRJ pa so imeli nekoliko boljšo

izobrazbeno strukturo le delavci iz Hrvaške. Med njimi je skoraj vsak četrti imel višjo

izobrazbo.

Veljavna delovna dovoljenja za zaposlitev tujcev v Sloveniji v letih 1998 do 2006 po vrsti:

.

LETO

Delovna

dovoljenja

Osebna delovna

dovoljenja

za določen čas

1998 20.318 13.853

1999

22.965 13.680

2000

• 24.490 13.668

2001

23.504 12.210

2002

23.804 13.210

2003

20.883 12.650

2004

20.373 12.110

2005

22.965 13.380

2006

23.429 13.780


Tabela 5.3: Veljavna delovna dovoljenja za zaposlitev tujcev v Sloveniji v letih 1998 do 2006

4. 4 Pregled zaposlovanja tujcev v Sloveniji v obdobju od 2001 do 2006

Zakonodaja, ki ureja zaposlovanje tujcev v Republiki Sloveniji se je od osamosvojitve

slovenske države večkrat spreminjala. Novi Zakon o zaposlovanju in delu tujcev je bil v

celoti uveljavljen z začetkom leta 2001 in v času sprejemanja zakona je že potekalo

prevzemanje pravnega reda EU v našo zakonodajo. Kot le povedano poleg klasičnih

zaposlitev ureja tudi delo delavcev tujih firm (npr. detaširanih delavcev), poslovodnih

delavcev, delo znanstvenikov, umetnikov, športnikov ipd. Morda se velja omeniti, da

zakon eksplicitno navaja tiste vrste tujcev, za katere se zakon ne uporablja (npr. tujci

z začasnim zatočiščem, imuniteto, statusom poročevalca, ustanovitelje podjetja, člane

nadzornih svetov, poslovne obiskovalce itd.) Se posebej pa je potrebno povedati, da se

ZZDT ne uporablja za državljane članic EU, s katerimi je vzajemno omogočen prost

dostop do trga dela in zaposlovanja in prost pretok storitev, ki se izvajajo z napotenimi

delavci, kot bom predstavil v naslednjih poglavjih v nadaljevanju. Po uveljavitvi in začetku

izvajanja zakona o zaposlovanju in delu tujcev (od 01.01.2001 dalje), je v letu 2001 prišlo

do precejšnjega zmanjšanja obsega veljavnih delovnih dovoljenj . Nato je v letu 2003

prišlo do povečanja obsega vseh veljavnih delovnih dovoljenj, v zadnjih dveh letih pa

se številke še povečujejo. Potrebno pa je opozoriti, da je v tem času prišlo do bistvenih

sprememb v strukturi delovnih dovoljenj. Iz podatkov v naslednji tabeli je razvidno, da je

do povečanja obsega delovnih dovoljenj prišlo predvsem zaradi povečanja obsega osebnih

delovnih dovoljenj, ki se izdajajo neodvisno od stanja na trgu delovne sile in se tudi ne

vštevajo v zakonsko določeno kvoto 5% aktivnega prebivalstva; iz 15.891 konec leta

2000 na 25.782 konec leta 2005 in v letu 2006 skupaj le 28.087, v prihodnje pa lahko

pričakujemo še povečanje obsega dovoljenj za delo za sezonska dela, predvsem v

gradbeništvu - pomanjkanje domačega povečanja obsega dovoljenj za delo za napotene,

nameščene delavce. Do povečanja je prišlo predvsem pri kadru v gradbeništvu,

strojništvu in na montažah, dovoljenjih, ki se izdajajo bolj ali manj neodvisno od stanja


na trgu dela in so tudi časovno omejena, razen osebnih delovnih dovoljenj).Na drugi

strani lahko ugotovimo, da je v času od uveljavitve zakona prišlo do bistvenega

zmanjšanja dovoljenj za redno zaposlitev tujcev (iz 24.429 konec leta 2000 na 12.360

konec leta 2005 in skupaj 12.587 v letu 2006), s čimer je bil realiziran eden

temeljnih ciljev zakona, to je prednostno zaposlovanje domačih delavcev in zmanjševanje

novega priliva tujcev v redne zaposlitve, medtem, ko je do povečanja prišlo predvsem pri

tistih oblikah dela, ki so že z zakonom časovno omejene. Glavni razlog za povpraševanje po

mlajših tujih delavcih bo posledica resnejšega staranja domače delovne sile, zato lahko v

prihodnjih letih pričakujemo se višje številke izdanih delovnih dovoljenj, ki pa vsekakor ne bo

smela presegati določene kvote. V tem primeru bi se morala vlada odločiti za spremembo

oziroma povečanje kvote z uredbo, kar ne bi bilo prvič. Skladno z Uredbo je bila za leto

2006 določena kvota v skupni višini 17.350 delovnih dovoljenj, s spremembo Uredbe (Ur.

1. RS, št. 106/06) pa se je to število dvignilo na 18.500 delovnih dovoljenj, nato povišanje

(Ur.l. RS, št. 55107) na 24.500 in še po pričakovanjih na ponovno povišanje v Uredbi (Ur.l.

RS, št. 113/07) na 29.500.

5 EVROPSKE DIREKTIVE IN NOTRANJI TRG

5. 1 Prost pretok oseb, delavcev in storitev v EU

Prost pretok oseb je ena od temeljnih svoboščin notranjega trga EU, poleg prostega

pretoka blaga, kapitala in storitev. Pod pojmom prosti pretok oseb mislimo zlasti : prosto

gibanje delavcev, priznavanje poklicnih kvalifikacij, koordinacijo sistemov socialne

varnosti, državljanske pravice.

Prosto gibanje delavcev v praksi pomeni da ima delavec pravico, da odide v drugo

državo članico, da tam išče in sprejme delo ter da z namenom dela tudi prebiva v državi

članici, v državi gostiteljici ne sme biti deležen nikakršne oblike diskriminacije14 na podlagi

državljanstva glede dela, plačila in drugih pogojev za delo. Členi od 39 do 42 PES15 urejajo

14 Prepoved diskriminacije je natančneje opredeljena v uredbi 1612/68 o svobodi gibanja delavcev v Skupnosti.

15 Maastrichtska pogodba - Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES)


prosto gibanje delavcev, prav tako tudi vrsta direktiv in uredb, ki so bile sprejete za izvedbo

teh členov pogodbe. Področje prostega gibanja delavcev najbolj pooseblja člen 39 PES, v

katerem vsebino te svoboščine določata drugi in tretji odstavek. Sodišče ES, ki je dalo

pravici prostega gibanja delavcev z

vsakim primerom nove razsežnosti in neposredni učinek v nacionalni zakonodaji, kar

pomeni da se državljani držav članic nanj lahko sklicujejo pred nacionalnimi sodišči,

kakršenkoli ukrep oziroma predpis v nasprotju s tem členom, sprejet s strani države

članice je ničen. V skladu s členom 40 PES morajo biti nekateri vidiki navedenih

pravic podrobneje razčlenjeni v sekundarnih pravnih virih EU.

Področje prostega pretoka oseb, delavcev in storitev najbolj regulirajo direktive (directives)

in uredbe (regulation) EU, pa tudi razne direktive s področja individualnega delovnega

prava, kolektivnega delovnega prava, direktive s področja enakosti moških in žensk, direktive

s področja varnosti in zdravja pri delu, itd.

V diplomski nalogi bom predstavil samo določene, ki se nanašajo na prosto gibanje in

prebivanje v EU, nato direktivo, ki ureja področje napotenih delavcev in socialne varnosti.

5. 2 Direktive, ki urejajo odnose na področju zaposlovanja tujih delavcev

Direktiva 2004/38/ES in Uredba 1612/68/EGS

Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta o pravici državljanov Unije in

njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic je bila

sprejeta 24. aprila 2004. V Uradnem listu EU je bila objavljena 29. junija 200416 .

Direktiva zajema materijo, ki jo je pred tem urejajo več prepisov, pri čemer sta za področje

prostega gibanja oseb najpomembnejši Direktiva Sveta z dne 15. oktober 1968 o odpravi

16 Directive 2004/38/EC of the Euoropean Parliament and of the Council of 29 April 2004 on the right of the citizens of the Union and their family members to move and reside freely within the territory or the Member States amendig Regulation (EEC) No. 1612168 and repealing Directives 64/221/EEC, 68/360/EEC, 72/194/EEC, 73/148/EEC, 75/34/EEC, 75/35/EEC, 90/364/EEC, 90/365/EEC and 93/96/EEC; UL L 229/2004. V angleški verziji uradnega lista je prišlo do numerične napake, saj je direktiva navedena pod številko 5.


omejitev gibanja in prebivanja v skupnosti za delavce držav članic in njihove družine

(68/360/EGS) in Direktiva z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki

zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javno politiko, javno varnostjo

ali zdravjem prebivalstva (64/221/EGS). direktive, ki jih je direktiva 2004/38/ES

razveljavila, so posamično urejale pravice do vstopa in bivanja študentov, pravico ostati

na ozemlju druge države članice po prenehanju zaposlitve oziroma statusa samozaposlene

osebe itd.

Direktiva pomembno posega tudi v samo bistvo Uredbe Sveta 1612/68/EGS z dne 15.

oktober 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, kajti 10. in 11. člen sta bila

razveljavljena. Gre za člena, ki sta bistvo uredbe z določanjem, za katere osebe se poleg

delavcev uporabljajo določbe sekundarne zakonodaje skupnosti s področja prostega gibanja

oseb. Direktiva določa tudi bolj prilagodljive pogoje za bivanje in možnosti pridobitve

pravice do stalnega prebivanja in poenostavlja področje administrativnih formalnosti. Glavna

novost v tej direktivi je to, da razširja pojem družinskih članov državljana Unije in zahteva

po testu sorazmernosti pri ukrepih, sprejetih zaradi javnega reda ali javne varnosti17. Pri

varstvu pred izgonom pa direktiva zahteva upoštevanje posameznikove socialne in kulturne

integracije v državo gostiteljico.

Državljan Unije za izstop države članice oziroma vstop v državo članico osebno izkaznico

ali potni list, kar določata člen 4. in 5. Tudi, če je bivanje do treh mesecev se ne sme

zahtevati vstopnega ali izstopnega vizuma, temveč samo osebno izkaznico ali potni list.

Za družinske člane državljana Unije, ki sami niso državljani Unije, se sme za vstop

zahtevati samo vstopni vizum, izdan v skladu z uredbo (ES) št. 539/2001, ali kjer je to

primerno v skladu z nacionalno zakonodajo teh oseb. Vendar pa za vstop teh oseb vizum ni

potreben, če že imajo dovoljenje za prebivanje iz 10. člena direktive.

Pogoji pa so strožji, če gre za pravico do prebivanja državljana Unije za več kot tri

mesece. Zahteva se, da državljan Unije izpolnjuje eno od naslednjih meril:

- da je delavec ali samozaposlena oseba,

- da ima dovolj sredstev, da med prebivanjem ne bo breme za sistem socialne pomoči v državi

gostiteljici in da ima hkrati celovito zdravstveno zavarovanje za primer bolezni v zadevni

državi,


- da je vključen v šolanje kot študent,

- daje družinski član državljana Unije, ki izpolnjuje enega od naštetih treh pogojev.

Izgon je izrecno prepovedan, če gre za delavce, samozaposlene osebe ali iskalce

zaposlitve. Za delavca ali samozaposleno osebo se po 7. členu Direktive šteje tudi tisto osebo,

ki je zaradi določenih okoliščin začasno nesposobna za delo, pa tudi pod nekaterimi drugimi

taksativno naštetimi pogoji.

Vendar izkušnje kažejo, da je pojem zadostnih sredstev težko opredeljiv, saj se aplicira na

vsako osebo posebej v skladu z njenim premoženjskim stanjem. V preambuli direktive je

izrecno navedena tudi prepoved razlikovanja na podlagi premoženja, zahteva po zadostnih

sredstvih pa pravzaprav določa prav to, diskriminacijo na podlagi premoženja. Vendar pa

sredstva ne smejo biti opredeljena v določenem znesku, ampak je potrebno upoštevati

osebne razmere konkretne osebe, kot to določa 8. člen. Nikakor pa ta znesek ne sme biti

postavljen višje od tistega, ki pomeni mejo za pridobitev socialne pomoči v zadevni državi za

njene državljane.

Država gostiteljica pa sme določiti, da mora oseba v razumnem roku in na nediskriminatoren

način prijaviti svojo prisotnost. Prijava pa se ne sme zahtevati prej kotv treh mesecih od

prihoda. Ob prijavi pri ustreznih organih se sme kot dokument za prijavo zahtevati le veljavna

osebna izkaznica ali potni list ter potrdilo o zaposlitvi ali dokazilo, da gre za

samozaposleno osebo, če pa ne gre za delavca ali samozaposlenosebo, pa mora državljan

priložiti tudi potrdilo o tem, da izpolnjuje pogoje iz 7. člena direktive, torej da ima zadostna

sredstva in ustrezno zdravstveno zavarovanje. Pravico do stalnega bivališča pridobi državljan

Unije načeloma po petih letih nepretrganega zakonitega prebivanja v državi članici

gostiteljici18, enako velja za njegove družinske člane. To pravico pridobijo po petih letih tudi

brezposelne osebe. Pravica do stalnega prebivanja prinaša dve bistveni prednosti. Prva je

prepoved uporabe izgona, druga pa je pomembna že pri samem ugotavljanju izpolnjevanja

pogojev. Posedovanje zadostnih sredstev za preživetje in ustreznega zdravstvenega zavarovanja

ni pogoj za njeno pridobitev, saj zadostuje legalno nepretrgano dovolj dolgo bivanje v

državi članici gostiteljici. Vsekakor direktiva pomeni pomemben mejnik na področju prostega

gibanja oseb v EU. Rok za prenos v notranjo ureditev držav članic je potekel 30. aprila

2006. Republika Slovenija je dolžnost prenosa v notranji pravni red izpolnila s sprejemom

18 Zaradi implementiranja direktive v nacionalne pravne rede, se je ta v pogoj vnesel tudi v Z- Tuj, ki je prej

določal osem letno obdobje. Ur. 1. RS, št. 42/93, 56/2001


zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih .

Direktiva 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev

Zdaj bom na kratko predstavil direktivo 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.

decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, kar bom v

nadaljevanju tudi podrobneje predstavil19. Prav tako bom v samem nadaljevanju predstavil

sporočilo Komisije ES.

Člen 49 Pogodbe ES določa načelo, v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti

svobodo opravljanja storitev v Skupnosti. Gre za temeljno svoboščino, ki zajema pravico,

da lahko ponudnik storitev s sedežem v državi članici začasno napoti delavce v drugo

državo članico zaradi opravljanja storitve v tej državi. Iz sodne prakse izhaja, da je svoboda

opravljanja storitev kot temeljno načelo Pogodbe lahko omejena samo s predpisi,

utemeljenimi z razlogi, navedenimi v členu 46 ES, in nujnimi razlogi splošnega interesa, ter

ob upoštevanju načel nediskriminacije in sorazmernosti.

Uporaba Direktive 96/71/ES za podjetja s sedežem v kateri od držav članic, ki v okviru

čezmejnega opravljanja storitev napotijo delavce na ozemlje katere od držav članic je

predvsem za :

- napotitev delavca na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavca

napotilo in pogodbenico, kateri so storitve namenjene,

- napotitev delavca v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od

držav članic,

Direktiva 96/71/ES (v nadaljnjem besedilu:«Direktiva« določa prisilne predpise, ki veljajo v

državi gostiteljici, ki se morajo uporabiti za napotene delavce, tako da se vzpostavi

''trdno jedro" pogojev za delo in zaposlitev ter postanejo obvezni za podjetja, ki delavce

napotijo na delo v drugo državo članico, kot j e država, v kateri ti delavci običajno delajo.

Direktiva ima jasen socialni cilj: zagotoviti napotenim delavcem, da njihov delodajalec v

času napotitve spoštuje nekatera pravila za zaščito, in sicer tiste države članice, v katero

so napoteni.

- agencije za začasno zaposlovanje posredujejo delavca podjetju uporabniku.

Komisija ES je 4.4.2006 izdala Sporočilo Komisije z naslovom Smernice o napotitvi delavcev


na delo v okviru opravljanja storitev.

Ta pravila zadevajo predvsem:

- najdaljša obdobja dela in najkrajša obdobja počitka, - najkrajše

trajanje plačanega letnega dopusta,

- najnižjo stopnjo plače,

- pogoje za zagotavljanje delavcev, zlasti iz agencij za zaposlovanje za določen čas, - varnost,

zdravje in higieno pri delu,

- zaščitne ukrepe, ki se uporabljajo za pogoje dela in zaposlitve nosečih žensk in žensk, ki

so nedavno rodile, otrok in mladih.

Direktiva se nanaša na zagotavljanje minimalnih pravic delavcem, ki jih podjetja v okviru

čezmejnih pogojev zagotavljanja storitev, napotijo na območje druge države članice (posting of

workers). Izraz posted worker - napoteni delavec, pomeni delavca, ki določen, omejen čas

opravlja delo v državi članici Evropske unije, ki ni država kjer delavec običajno

opravlja svoje delo. Države članice morajo zagotoviti, da se pravice in obveznosti, ki jih

imajo delavci, ki so napoteni na delo na območje njihove države, ne glede na to, da

njihovo zaposlitveno razmerje ureja pravo druge države, določene minimalne pogoje

zaposlitve, kot so urejeni z nacionalnimi predpisi ali s kolektivnimi pogodbami ali arbitražnimi

odločbami, ki so razglašene za splošno veljavne v državi, kjer se delo opravlja.

Države članice so pravno zavezane, da sprejmejo potrebne določbe za uskladitev z Direktivo,

da sprejmejo ustrezne ukrepe za primere neupoštevanja teh določb ter da zagotovijo, da

so delavcem ali njihovim zastopnikom na voljo primerni postopki za uveljavljanje

obveznosti iz te direktive, ter da poskrbijo za sodelovanje med javnimi organi.

Cilj Direktive je uskladitev na eni strani pravice podjetij do opravljanja čezmejnih storitev v

skladu s členom 49 ES in na drugi pravic20 delavcev, ki so začasno napoteni na delo v

tujino zaradi opravljanja teh storitev. Zahteve direktive glede delovnopravnega statusa oz.

pravic tujih delavcev, ki začasno opravljajo delo v Republiki Sloveniji, so vključene tudi

v Zakon o delovnih razmerjih, in sicer v določbe, ki urejajo pravice delavcev, napotenih na

začasno delo v Republiko Slovenijo, ki jih mora zagotavljati tuji delodajalec, ter izjeme in

organ za spremljanje trga dela - zavod za zaposlovanje. Zakonu o delovnih razmerjih je

določena obveznost tujega delodajalca, ki delavcem, ki so na podlagi pogodb tujega prava

napoteni na začasno delo v Republiko Slovenijo, zagotavlja pravice v obsegu in višini, kot

20 Delovni čas, odmore, počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, plača, varnost in zdravje pri delu, posebna varnost delavcev in zagotavljanje enakopravnosti. 3. člen in 213. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št.93706)


so v zakonu in kolektivni pogodbi s splošno veljavnostjo predvidene za delavce, zaposlene

po slovenskih predpisih. V ZDR so urejene tudi nekatere izjeme, ki jih dopušča tudi direktiva,

Zavod RS za zaposlovanje pa je določen kot institucija, ki spremlja tako delo. Delovni čas,

odmore, počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, plača, varnost in zdravje pri delu, posebna

varnost delavcev in zagotavljanje enakopravnosti. 3. člen in 213. člen Zakona o delovnih

razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/07) Direktiva 96/71 določa, da če je v eni državi članici

predvidena minimalna plača, velja to tudi za v to državo napotenega delavca. Pojem

minimalne plače je običajno opredeljen s predpisi oziroma prakso posamezne države članice,

na katere ozemlje je delavec napoten.

Sporočilo Komisije ES smernice, ukrepi, zahteve za uporabo Direktive 96171/ES:

Evropski parlament je 16. februarja 2006 sprejel zakonodajno resolucijo o predlogu

direktive o storitvah na notranjem trgu vendar je Komisija predložila spremenjeni predlog, v

katerem ni več členov 24 in 25 prvotnega predloga, ki sta vsebovala posebne določbe o

napotitvi delavcev na delo. S tema dvema členoma je Komisija predlagala, da se odpravijo

nekatere upravne zahteve glede napotitve delavcev na delo. Komisija se je zavezala, da bo

pripravila smernice, ki bodo odražale dejansko stanje področju upravnih postopkov,

obravnavanih v členih 24 in 25. To sporočilo kaže vsem državam članicam smer, ki ji naj sledijo

za uskladitev s pravnim redom Skupnosti, kot je razložen v sodni praksi Sodišča Evropskih

skupnosti, ki se sklicuje na člen 49 Pogodbe ES, ter za učinkovitejše doseganje rezultatov,

zahtevanih v Direktivi.

- Zahteva, da je na ozemlju države članice na voljo zastopnik

Sodišče je v sodbi v zadevi Arblade13 in drugi razsodilo, da je lahko obveznost, da morajo

določeni dokumenti biti na voljo in shranjeni na naslovu fizične osebe s stalnim prebivališčem v

državi članici gostiteljici, ki jih hrani kot imenovan zastopnik ali poslovni pooblaščenec

delodajalca, tudi potem ko je delodajalec prenehal zaposlovati delavce v tej državi,

sprejemljiva samo, če nacionalni organi svoje naloge nadzora brez take obveznosti ne morejo

opravljati učinkovito. To sodno prakso bi bilo treba razložiti od primera do primera, vendar


lahko ugotovimo, da bi za izpolnitev te naloge moralo zadostovati imenovanje ene osebe

izmed napotenih delavcev, na primer delovodje, ki bi služila kot zveza med tujim podjetjem in

inšpektoratom za delo.

5. 3 Sklep, ki je bil sprejet

Na podlagi obstoječe sodne prakse je treba sklepati, da je zahteva države članice, da

morajo podjetja, ki napotijo delavce na delo na njeno ozemlje imeti na voljo zastopnika s

stalnim prebivališčem v državi članici gostiteljici, nesorazmerna glede na cilj zagotavljanja

nadzora nad pogoji za zaposlitev teh delavcev. Zadostovati bi moralo imenovanje ene

osebe izmed napotenih delavcev, na primer delovodje, ki bi služila kot vez med tujim

podjetjem in pristojnim nadzornim organom.

- zahteva, da se pridobi dovoljenje pri pristojnih organih države članice gostiteljice ali

se pri njih opravi registracija, ali katera koli druga enakovredna obveznost;

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da nacionalni predpisi, ki se nanašajo na storitve in

ki zahtevajo izdajo delovnega dovoljenja za opravljene storite, so v nasprotju z ustaljeno

sodno prakso, ter pomenijo omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 49 ES

(sodba v zadevi Vander Elst , ki bo omenjena se posebej pri napotitvi delavcev iz tretjih

držav v Zvezno Republiko Nemčijo). Večje število držav članic namreč na primer na notranji

ravni predvideva sisteme izdajanja dovoljenj za agencije za zaposlovanje za določen čas, da

bi tako zagotovili, da imajo ta podjetja zadostna jamstva za izvajanje te dejavnosti.

Predhodno dovoljenje se lahko zahteva samo za izvajanje določenih dejavnosti, pod

pogojem, da je upravičena iz nujnih razlogov splošnega interesa in je to sorazmerno in v

skladu z ustreznimi določbami Pogodbe o svobodi opravljanja storitev. Pri tej zahtevi je

treba upoštevati že opravljene nadzore in preverjanja v državi članici porekla.

12 Zadeva C – 279/00 ( Komisija proti Italjanski republiki), sodbe z dne 7. Februarja 2002,

točka 18.

13 Zadeva C – 369/96 in 376/96( javno ministrstvo proti Jean – Claude Arbalde in drugih),

sodba z dne 23.nov. 1999.

Sklep, ki je bil sprejet :

Na podlagi obstoječe sodne prakse je treba sklepati, da so predpisi, ki napotitev delavcev na

delo pogojujejo s predhodnim sistematičnim nadzorom, vključno z zahtevo po predhodni


posebni izdaji dovoljenja ali registraciji za napotitev, v nasprotju z zahtevami.

Skoraj polovica držav članic zahteva od ponudnikov storitev, ki napotijo delavce na delo

na njihovo ozemlje, da svojim organom predhodno predložijo izjavo. Namen teh izjav je

strani omogočiti nacionalnim organom, da se informirajo o napotitvi, pridobljene med

nadzori na kraju samem, in na drugi strani pomagati inšpektoratom za delo, da opravijo

oceno tveganja in svoj nadzor usmerijo na zelo tvegane primere ali podjetja.

Sodišče je v zadevi Komisija proti Luksemburgu , ki se je nanašala na zahtevo po delovnem

dovoljenju za napotenega delavca, državljana tretje države, v okviru opravljanja storitev,

izjavilo, da „bi obveznost, v skladu s katero mora podjetje, ki opravlja storitve, predhodno

obvestiti nacionalne organe o prisotnosti enega ali več napotenih zaposlenih delavcev,

predvidenem trajanju te prisotnosti ter izvajanju ali izvajanjih storitev, ki opravičujejo

napotitev, pomenila ukrep, ki bi bil enako učinkovit in manj omejevalen kot zadevna zahteva:

To bi tem organom omogočilo, da nadzorujejo upoštevanje luksemburških predpisov o

socialnem varstvu v času trajanja napotitve ob upoštevanju obveznosti, katere je podjetje že

prevzelo na podlagi predpisov socialnega prava, ki veljajo v matični državi članici".

V zvezi z napotitvijo delavcev, državljanov tretje države, s strani ponudnika storitev Skupnosti

je Sodišče v svoji sodbi v zadevi Komisija proti Nemčiji sklenilo, da „tako kot je v točki 27

sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, bi zahteva predhodne predložitve zgolj

izjave ponudnika storitev, ki potrjuje, da so zadevni delavci zakonito zaposleni v državi članici,

kjer jih to podjetje zaposluje, nacionalnim organom na manj omejevalen in enako učinkovit

način, kot je nadzor, izveden pred napotitvijo, zagotovila zakonitost položaja delavcev in

dejstvo, da le-ti opravljajo primarno dejavnost v državi članici, kjer ima sedež podjetje, ki

opravlja storitve. Taka zahteva bi omogočala nacionalnim organom, da bi nadzorovali te

podatke a posteriori, in v primeru nezakonitosti položaja navedenih delavcev sprejeli potrebne

ukrepe".

Kot takšno razumemo izjavo kot vrsta ukrepa države gostiteljice, ki je hkrati enako učinkovit in

kot predhodno dovoljenje, da se državam članicam omogoči, da so v vsakem trenutku

obveščene o prisotnosti napotenih delavcev iz tretjih držav na njihovem ozemlju.

Izjave se ne sme uporabljati za druge namene, kot je obveščanje, zlasti za namene nadzorovanja

ali registracije podjetij, ki opravljajo storitve, kar bi bilo enako sistemu izdajanja dovoljenj.

Sklep, ki je bil sprejet:

Na podlagi obstoječe sodne prakse Komisija meni, ob upoštevanju načela sorazmernosti od

ponudnika storitev najpozneje ob začetku del zahtevati izjavo, ki bi vsebovala podatke o


napotenih delavcih, trajanju, kraju in vrsti njihove storitve. Izjava bi lahko vsebovala navedbo,

ki bi potrjevala, da imajo napoteni delavci iz tretjih držav zakonsko urejen status v državi, v

kateri ima ponudnik storitev sedež, vključno glede zahtev za vizum, in so tam zakonito

zaposleni.

- zahteva, da se socialne listine vodijo in hranijo na ozemlju države gostiteljice in/ali pod

pogoji, ki veljajo za njeno ozemlje

Sodišče je v svoji sodbi v zadevi Arblade in drugi ugotovilo, da je lahko za učinkovito zaščito

delavcev, zlasti na področju varnosti in zdravja ter na področju delovnega časa potrebno, da se

nekateri dokumenti hranijo na dostopnem in jasno označenem mestu na ozemlju države članice

gostiteljice, da so na voljo organom te države, odgovornim za izvajanje nadzora, „zlasti kadar ni

organiziranega sistema sodelovanja ali izmenjave informacij med državami članicami, kot je

predvideno v členu 4 Direktive 96/71 /ES".

Zadeva C-244/04 (Komisija proti Nemčiji), sodba z dne 19. januar 2006

Država članica gostiteljica bi lahko še vedno zahtevala, da se na delovnem mestu hranijo

nekateri dokumenti, ki nujno nastanejo in se hranijo na kraju samem, kot so registri o

dejanskem delovnem času ali dokumenti o razmerah glede varnosti in zdravja na delovnem

mestu. Da se organom države članice gostiteljice omogoči, da nadzirajo pogoje za zaposlitev v

skladu z Direktivo, je priznano, da lahko od ponudnika storitev zahtevajo, da v primernem

roku predloži dokumente, ki se štejejo kot potrebni za izvedbo nadzorov.

Ni pa sprejemljivo, da se lahko zahtevajo dokumenti o socialni varnosti, saj zanje v matični

državi velja poseben postopek v skladu z Uredbo (EGS) št. 1408/71. Vendar pa je Sodišče

Evropskih skupnosti v sodbi v zadevi Arblade in drugi priznalo, da „so lahko informacije, ki

jih zahtevajo predpisi države članice, v kateri je registrirana dejavnost, in predpisi države

članice gostiteljice, različne v takem obsegu, da se nadzori, ki jih zahtevajo predpisi države

članice gostiteljice, ne morejo opraviti na podlagi dokumentov, ki se hranijo v skladu s predpisi

države članice, v kateri je registrirana dejavnost".


Na podlagi zgoraj navedene sodne prakse je treba sklepati, da bi morala država članica

gostiteljica, da se ji omogoči preverjanje upoštevanja pogojev za zaposlitev, določenih v

Direktivi, ob upoštevanju načela sorazmernosti imeti možnost, da zahteva, da se na


delovnem mestu hranijo dokumenti, ki tam nastanejo, kot so preglednice prihodov na delo in

odhodov z dela ali dokumenti o razmerah varnosti in zdravja na delovnem mestu. Država

članica gostiteljica ne more zahtevati drugega sklopa dokumentov, če informacije,

pridobljene iz dokumentov, ki jih zahtevajo predpisi države članice, v kateri je registrirana

dejavnost, v celoti zadostujejo za nujne nadzore v državi članici gostiteljici.


Na podlagi obstoječe sodne prakse je treba sklepati, da država članica gostiteljica ne sme

zahtevati dodatnih pogojev za napotene delavce iz tretjih držav, kadar so ti zakonito

zaposleni pri ponudniku storitev, ki ima sedež v drugi državi članici, brez poseganja v

pravico države gostiteljice, da preveri, ali so ti pogoji izpolnjeni v državi članici, v kateri je

registrirana dejavnost ponudnika storitev.

5. 4 Ukrepi, ki se uporabljajo za napotene delavce, državljane tretjih držav

V obstoječi sodni praksi o svobodi opravljanja storitev na podlagi člena 49 ES je

Sodišče razsodilo, da se lahko delavci, kadar so zakonito in običajno zaposleni pri ponudniku

storitev s sedežem v matični državi članici, napotijo na delo v drugo državo članico -

gostiteljico, ne da bi se zanje v tej drugi državi članici zahtevale upravne formalnosti,

kot je dovoljenje za delo.

Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi Komisija proti Nemčiji razsodilo, da zahteva, ki jo je

nemška zakonodaja uvedla za delavce, državljane tretjih držav, ki jih na delo napoti podjetje

s sedežem v drugi državi članici, da morajo biti zaposleni najmanj eno leto pri tem podjetju, da

se jim izda dovoljenje za prebivanje, ni v skladu s členom 49 ES. V tej zadevi je sodišče

potrdilo svojo sodbo v zadevi Komisija proti Luksemburgu, v kateri je razsodilo, da

zakonodaja, ki nalaga pogoj najmanj šestmesečne predhodne zaposlitve, presega tisto, kar se

lahko zahteva v okviru cilja socialne zaščite delavcev, državljanov tretje države, in tako ni

utemeljena.

5. 5 Dostop do informacij

Člen 4(3) Direktive jasno določa, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da so

informacije o pogojih za delo in zaposlitev vsesplošno dostopne tujim ponudnikom storitev

in delavcem.


Uporaba orodij za širjenje informacij o pogojih za delo in zaposlitev med napotitvijo ter o

obveznostih, ki jih je treba upoštevati, se lahko občutno izboljša. Za očitnejšo izboljšavo

naslednjih vidikov so potrebna dodatna prizadevanja:

- medtem ko se je število nacionalnih spletnih strani, namenjenih napotitvi na delo, občutno

povečalo, morajo države članice poskrbeti, da bodo bolje izkoriščale spletne možnosti in

izboljšale dostopnost in jasnost informacij, ki so na voljo na nacionalnih spletnih straneh,

- države članice morajo opredeliti, kateri del njihove nacionalne zakonodaje morajo

uporabljati tuji ponudniki storitev, in se izogibati temu, da bi zgolj navajale informacije o

delovnem pravu na splošno, ne da bi navedle, kateri pogoji veljajo za napotene delavce,

- informacije morajo biti na voljo tudi v drugih jezikih in ne samo v nacionalnem

jeziku (ih) države gostiteljice, uradi za zvezo morajo imeti na voljo osebje in druge vire, ki

omogočajo da izpolnjujejo svoje obveznosti na področju obveščanja,

- države članice bi morale imenovati kontaktno osebo, zadolženo za obravnavanje zahtev za

informacije, saj so pri takem načinu dela boljši rezultati kot pri veliki anonimni strukturi,

- uradi za zvezo se morajo prav tako opirati na učinkovito strukturo. Delovati morajo kot

posredniki med osebami, ki zahtevajo informacije, in drugimi pristojnimi nacionalnimi

organi.

5. 6 Sodelovanje med državi članicami

Obveznosti na področju sodelovanja med nacionalnimi organi, ki obvezujeta države članice,

da ustvarijo potrebne pogoje za to sodelovanje, so določene v prvem in drugem odstavku

člena 4 Direktive. Potrebno je vzpostavit nadzorni organ, ki bo odgovarjal na utemeljene

zahteve, na primer v zvezi s tem, ali ima družba, ki izvaja čezmejne storitve, dejansko

sedež v matični državi članici, ali na zahteve za dokazne dokumente, s pomočjo katerih

se ugotovi, ali se delavec obravnava kot delavec po zakonodaji države članice gostiteljice.

Zahteva za informacije lahko poteka tudi v drugi smeri, kadar želi, na primer, napoteni

delavec po končani napotitvi izvedeti, ali je dobil vse, do česar je imel pravico med

obdobjem napotitve na delo.Za nemoteno opravljanje nalog morajo biti uradi za zvezo in

nadzorni organi organizirani in opremljeni tako, da lahko učinkovito opravljajo svoje

naloge in hitro odgovorijo na zahteve. V tem okviru se lahko izkaže za nujno, da uradi za

zvezo in/ali nadzorni organi izvajajo preiskave ali pridobijo informacije iz drugih virov ali


organov (kot so zavodi za socialno varnost); v tem primeru bodo ravnali na enak način kot pri

notranjih primerih in v skladu z nacionalno zakonodajo.

Pobude, ki jih je Komisija sprejela v okviru skupine strokovnjakov (zlasti priprava kodeksa

ravnanja za dobro sodelovanje in sestava večjezičnega obrazca za izmenjavo informacij

med organi), lahko izboljšajo čezmejno sodelovanje.

Dolžnost vsake države članice je, da sprejmejo potrebne ukrepe, da bodo njihovi uradi za

zvezo in/ali nadzorni organi opremljeni s potrebno opremo in viri za učinkovito obravnavo

zahtev za informacije in čezmejno sodelovanje, ki jih pošljejo pristojni organi drugih držav

članic. Komisija bo še naprej podpirala države članice na tem področju, zlasti tako, da bodo

na voljo ustreznejši elektronski sistemi, in bo natančno spremljala njihov napredek.

Nadzor nad upoštevanjem direktive in ukrepi, ki jih je treba sprejeti v primeru njenega

neupoštevanja.

Države članice morajo napotenim delavcem na njihovem ozemlju zagotoviti vse pravice v

skladu s 3. členom Direktive in da sprejmejo ukrepe za preprečevanje in boj proti kakršnemkoli

nelegalnemu ravnanju ponudnikov storitev, zlasti proti zavrnitvi omogočanja takšnih pogojev.

To je temeljni pogoj za vzpostavitev pogojev lojalne konkurence, ki napotitvi delavcev v

okviru čezmejnega opravljana storitev zagotavljajo verodostojnost. Države članice morajo tako

zagotoviti, da so vzpostavljeni nujni mehanizmi, ki zagotavljajo upoštevanje izvedbenih

ukrepov v zvezi z napotitvijo delavcev.

Napoteni delavci in/ali organizacije, ki jih zastopajo, bi morali imeti možnost, da

pristojnemu organu države članice gostiteljice neposredno predložijo pritožbo, s pritožbami

delavcev ali konkurenčnih podjetij pa bi moralo biti možno sprožiti uporabo ukrepov.

Čeprav bi ta možnost lahko prispevala k izboljšanju nadzora in uporabe zakonodaje,

pomeni tudi, da ima nadzorni organ na voljo potrebna sredstva in pooblastila za

zagotavljanje spremljanja teh pritožb.

Države članice morajo stalno ocenjevati učinkovitost inšpektoratov za delo in drugih

nadzornih sistemov ter razmisliti, kako bi se jih dalo izboljšati v skladu z obveznostmi, ki

jih imajo v skladu z Direktivo. Ta ukrep se lahko podpre z okrepitvijo sodelovanja med

nacionalnimi organi, odgovornimi za nadzor (med katerimi so inšpektorati za delo) vidikov v

zvezi z Direktivo. Predstavniki inšpektoratov za delo ali drugih organov, pristojnih za

uporabo Direktive, bi se morali sestati najmanj enkrat na leto v okviru skupine

strokovnjakov za napotitev delavcev na delo.


Države članice morajo za primere neupoštevanja obveznosti, ki izhajajo iz Direktive, na

podlagi člena 5 Direktive sprejeti ustrezne ukrepe. Lahko izberejo primerne instrumente, ki

se uvedejo, vendar morajo ti zadevnim osebam zagotavljati učinkovito zaščito njihovih

pravic in biti podobni instrumentom, ki se v izključno nacionalnih primerih uporabijo pri

kršitvi nacionalne zakonodaje. Kadar se ugotovijo nepravilnosti, morajo države članice

predvideti ukrepe skupaj s kaznimi, ki so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Prav tako

lahko uvedejo ustrezne postopke, ki bodo delavcem in/ali njihovim zastopnikom omogočali

uveljavljanje njihovih pravic. Nujni pogoj v tem okviru je, da se omogoči dostop

napotenih delavcev do sodišč, vključno do arbitražnih postopkov in postopkov

posredovanja, v enakem okviru kot nacionalnim delavcem.

Sodišče Evropskih skupnosti je v postopku za predhodno odločanje odločilo sistemu skupne

odgovornosti in solidarnosti za splošna ali glavna podjetja. Sodišče je menilo, da 5. člen

Direktive, razložen ob upoštevanju člena 49 ES, ne nasprotuje uporabi takega sistema kot

ustreznega ukrepa v primeru neupoštevanja Direktive. Sodišče je prav tako ugotovilo, da

tak ukrep ne sme presegati tistega, kar je nujno za dosego zadanega cilja, in zadevo

vrnilo nacionalnemu sodišču, da bi to sodbo uporabilo v zadevnem primeru. Države

članice se poziva, da ocenijo vpliv uvedbe sorazmernega in nediskriminatornega ukrepa te

vrste v njihovo nacionalno zakonodajo. Države članice, ki že imajo na voljo podoben

sistem, bi morale oceniti njegovo učinkovitost kot sorazmernega in nediskriminatornega

ukrepa v primeru neupoštevanja Direktive.

Da bi izpolnile svoje obveznosti, se države članice poziva, da ponovno proučijo svoje

nadzorne sisteme in izvajanje Direktive. Zlasti se jih poziva, da zagotovijo, da so

vzpostavljeni mehanizmi za odpravo pomanjkljivosti ter ustrezni in sorazmerni nadzorni

ukrepi in da se lahko ponudnike storitev učinkovito kaznuje. Komisija si prizadeva

sodelovati z državami članicami, da bi izboljšala čezmejno sodelovanje inšpektoratov za delo

na področjih, zajetih v Direktivi, o napotitvi delavcev na delo.

Treba je pojasniti nadzorne ukrepe, h katerim se lahko države članice zatečejo na podlagi

člena 49 ES, kot je razložen v sodbah Sodišča, in izboljšati dostop do informacij in upravnega

sodelovanja. Države članice bi morale ukrepati, da bi smernice, navedene v tem sporočilu, čim

prej imele dejanske učinke. Komisija bo v naslednjih dvanajstih mesecih sprejela poročilo,

ki bo opisalo stanje v vseh državah članicah glede na vse vidike, obravnavane v tem

sporočilu in tako ocenila doseženi napredek na tem področju. Da bi Komisija sledila


razvoju stanja v državah članicah in bi lahko objektivno ocenila na podlagi zgoraj

predstavljenih smernic, bo:

- čim prej na nacionalne organe in socialne partnerje naslovila podroben vprašalnik, v

katerem ne bodo povabljeni samo, da pojasnijo svoje ukrepe, ampak da tudi navedejo,

kako dojemajo in ocenjujejo ukrepe ali dejanja, ki so jih sprejeli drugi organi ali socialni

partnerji, članicami, določenemu v 4. in 5. členu Direktive, ni prišlo do opaznejšega

izboljšanja dala obrazec na voljo uporabnikom na svoji spletni strani, da jim bo omogočila,

da delijo svoje pozitivne ali negativne izkušnje na področju pridobivanja informacij,

mednarodnega sodelovanja in nadzora ter uporabe zakonodaje,

- dosledno nadzirala in ocenjevala ukrepe, ki jih sprejmejo države članice, da bi olajšale

dostop do informacij in uporabljale kodeks dobrega ravnanja ter standardizirani obrazec

za izmenjavo informacij.

Te bo Komisija po tem programu spremljanja ugotovila, da pri upoštevanju določb

zakonodaje skupnosti, ki veljajo v tem primeru, in/ali pri sodelovanju med državami, bo

sprejela ukrepe, s katerimi bo popravila te razmere.

Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe,

samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (OJ L 149/71, s

spremembami in dopolnitvami) ter Uredba Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za

izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 (OJ L 74/72, s spremembami in dopolnitvami)21

velja za Slovenijo od vstopa Slovenije v Evropsko Unijo. Republika Slovenija izda delavcem,

napotenim na delo v tujino obrazec E 101 SI - Potrdilo o zakonodaji, ki se uporablja (v

nadaljevanju: obrazec E 101 SI), kadar so izpolnjeni spodaj navedeni pogoji:

- da je napotena oseba zavarovana pred napotitvijo na delo,

- da obstaja pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini oziroma aneks k obstoječi

pogodbi o zaposlitvi, skladno s 212. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur.I. RS, št. 42/02,

79/06, 103/07 - ZDR)

- da obstaja pogodba s tujim podjetjem, po kateri samozaposleni delavec zanj opravlja

določeno delo v tujini

- da gre za plačano zaposlitev,

21 Uredbi Sveta ( EGS) št. 1408 ter št. 547/72 veljata za vse države članice EU ter za države. ki so pristopile k sporaz

Evropskem gospodarskem prostoru( Islandija, Norveška, Lichtenstein) in Švico. Uredba Sveta ( EGS) št. 1408/71 in Uredba

Sveta ( EGS) št. 574/72 na državljane tretjih držav, za Švico še ne velja.


- da delovno razmerje obstaja celotno obdobje napotitve na delo v tujino,

- da skupno obdobje trajanja napotitve, z vsemi podaljševanji ne sme preseči dobe 5 let,

- da gre za napotitev v drugo državo članico,

.- da ne gre za zamenjavo druge že napotene osebe, ki ji je potekla napotitev,

- da je bil delavec samozaposlen na ozemlju države pošiljateljice, preden začne delati na

ozemlju države zaposlitve

- da mora samozaposleni delavec še naprej izpolnjevati pogoje v državi pošiljateljici in sicer

pogoje, ki mu omogočajo nadaljevanje dejavnosti po vrnitvi .

Za napotitev na delo v tujino ne gre v sledečih primerih:

- če podjetje, v katero je bila zaposlena ali samozaposlena oseba napotena, da to osebo na

razpolago drugemu podjetju v državi članici, v kateri se to podjetje nahaja,

- če je delavec, napoten v državo članico, dan na razpolago podjetju, ki se nahaja v drugi

državi članici,

- če je delavec zaposlen v državi članici z namenom, da ga podjetje, ki se nahaja v drugi

državi članici, pošlje podjetju v tretji državi članici,

- če zaposlena oseba v obdobju, ko je napotena na delo v drugo državo članico, zamenja

delodajalca, bodisi v državi, iz katere je napotena ali se zaposli pri drugem delodajalcu v državi

zaposlitve.

Uredbi Sveta (EGS) št. 1408/71 ter št. 574/72 veljata za vse države članice EU

Pojmuje se, da je delavec napoten na delo v drugo državo članico EU, ko ga podjetje, ki

posluje v državi članici in kateremu delavec »običajno pripada«, napoti na ozemlje druge

države članice, da bi zanj opravi določeno delo, vendar le pod pogojem, da predvideno

trajanje tega dela ne presega dvanajst mesecev in da s tem ne nadomesti drugega delavca,

ki je zaključil svoje obdobje napotitve.

Glavni pogoj je, da obstaja in se vzdržuje neposredno razmerje med podjetjem, ki je

delavca napotilo, in napotenim delavcem v celotnem obdobju napotitve. Neposredno razmerje

med podjetjem, ki je delavca napotilo, in napotenim delavcem se presoja po določenih načelih,

nastalih na podlagi podrobne razlage pravil in sodne prakse Skupnosti ter vsakdanje prakse.

Ta načela so :


- razmerje, ki izhaja iz jasno izražene volje obeh strani glede pogodbe o zaposlitvi, se mora

ohranjati,

- izključno podjetje, ki je napotilo delavca, lahko prekine pogodbo o zaposlitvi (odpustitev),

- samo podjetje, ki je delavca napotilo, lahko določi »naravo« dela, ki ga opravlja napoteni

delavec, ne določi sicer natančno vrste in načina opravljanja dela, temveč na splošno končni cilj

dela ali osnovno storitev, ki mora biti zagotovljena,

- plačilo delavcu mora zagotoviti podjetje, ki je sklenilo pogodbo, ne glede na to kdo dejansko

izplača plačo delavcu.

Zelo pomembna je pravna veljava obrazca E101 , saj dokazuje dejstvo, da je delavec do

določenega datuma, preden je napoten v drugo državo, vključen v sistem socialnega varstva

domače države članice, tako da ni zavezan k plačilu socialnih prispevkov v gostujoči državi

članici. Pomemben je 42. člen Pogodbe o ES (PES), saj podeljuje Svetu EU pristojnost za

sprejetje ukrepov na področje socialne varnosti, ki so potrebni za zagotovitev svobodnega

gibanja delavcev. 14. junija 1971 je Svet sprejel uredbo 1408/71 o uporabi sistemov

socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti,

vendar jo je posodobil z Uredbo Sveta (EGS) št. 2001/83 z dne 2. junija 1983 in Uredbo

Sveta (EGS) št. 2195/91 z dne 25. junija 1995.

Ta uredbe je prinesla enoten sistem pravil, katerih cilj je zagotoviti delavcem migrantom

vključitev v sistem socialne varnosti samo ene države članice, ter posledično s tem

preprečiti nastanek zapletov v zvezi z konflikti med sistemi socialne varnosti več držav

članic. Temeljno načelo te uredbe določa, da za delavca, zaposlenega na ozemlju ene

države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge

države članice ali če je registrirani sedež ali poslovna enota njegovega delodajalca na

ozemlju druge države članice. Vendar pa se to načelo uporablja v skladu z nekaterimi izjemami

in posebnostmi.

Tako uredba med drugim določa t.i. pravilo napotenih delavcev, po katerem za delavca, ki ga

podjetje, ki mu ponavadi pripada, napoti na ozemlje druge države članice, da tam opravlja delo

za to podjetje, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvideno trajanje tega

dela traja več kot dvanajst mesecev in če oseba ni poslana, da nadomesti drugo osebo, ki ji je

potekla napotitev . Sodišče ES je v svoji sodni praksi razložilo, da je namen tega pravila

pospeševanje prostega opravljanja storitev, tako da se olajšuje položaj podjetij, ki izvajajo

napotitve delavcev v druge države članice, tako da se z odpravo administrativnih zapletov in

ovir s področja pretoka delavcev olajšuje gospodarski preboj na trg drugih držav članic.

Za delodajalce, ki imajo sedež podjetja v Mariboru obrazec izdajo in potrdijo na Zavodu za


zdravstveno zavarovanje Slovenije, Sodna ulica 15, Maribor, oddelek za mednarodna

zavarovanja.

Drugi odstavek 13. člena uredbe , 14. člen uredbe.

Da bi se delavčeva pravice zagotovile v največjem možnem obsegu, je bila v skladu z uredbo

ustanovljena posebna upravna komisija za socialno varnost delavcev migrantov, ki ima

dolžnost obravnavanja vseh vprašanj in zadev v zvezi z uporabo in razlago določb te uredbe.

Ta je sprejela več odločb glede pravila napotenih delavcev. Za spodaj naveden primer je

glede pravila napotenih delavcev veljala odločba št. 128, ta pa določa dva pogoja, pod

katerima se uporablja pravilo napotenih delavcev, in sicer:

- da obstaja v obdobju napotitve neposredno razmerje med tem podjetjem in

delavcem,

- da ponavadi to podjetje opravlja svojo dejavnost na ozemlju prve države članice, to

je da v primeru podjetja, katerega dejavnost je začasno posredovanje osebja drugim

podjetjem, to ponavadi posreduje osebje uporabnikom s sedežem na ozemlju te

države članice z namenom, da bi jih zaposlilo na tem ozemlju.

Zdaj veljavna odločba » pogoj, da to podjetje običajno opravlja svojo dejavnost na

ozemlju prve države članice« opredeljuje tako, da zahteva da podjetje ponavadi izvaja

znaten obseg dejavnosti na ozemlju prve države članice. Prvi pogoj »neposrednosti« pa

ostaja enak. Formalnosti za napotene delavce določa uredba 574/72, ki v ta namen določa,

da nosilec socialnega varstva države članice, katere zakonodaja ostaja veljavna, izda

potrdilo, ki dokazuje, da ostane za delavca ta zakonodaja veljavna do določenega datuma.

To potrdilo se izdaja v obliki obrazca, ki je znan pod imenom obrazec o napotitvi ali obrazec

E 101 SI.

Na podlagi primera Herbosch Kiere, je po pritožbi urada za socialno varnost sodišče druge

stopnje na Sodišče ES naslovilo vprašanje v predhodno odločanje glede uredbe.

Primer Rush Portuguesa, C-113/89

Odločba št. 128 z dne 17. oktobra 1985 o uporabi členov 14(1)(a) in 14b(1) uredbe 1408/71,

ta je bila kasneje nadomeščena z odločbo št. 162 z dne 31. maja 1996 in nato še odločbo št.

181 z dne 13. decembra 2000

Uredba Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje

Uredbe št. 1408/71, spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (EGS) št. 200 i/83 z dne 2.

junija 1983 in spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2195/91 z dne 25. junija 1991.

Rijksdienst voor Sociale Zekerheid proti Herbosch Kiere NV, primer C-2/05, sodbe Sodišča ES


z dne 26. januarja 2006. Družba Herbosch Kiere je za posel opažnih in betonskih v del v Belgiji

pridobila delavce irskega podjetja ICDS Constructors, vsi delavci so imeli obrazec E101 in

plačane prispevke za socialno varnost na Irskem. Kljub temu je belgijski inšpektorat za

socialne zadeve menil, da je dejanski delodajalec družba Herbosch Kiere, ki je posledično

morala plačati prispevke na podlagi belgijskega sistema socialne varnosti. Družba je morala

plačati 90.000 evrov prispevkov, hkrati pa vložila tožbo za njihovo vračilo. Sodišče prve

stopnje je zahtevku v večini ugodilo. 1408/71 in pravne veljave obrazca E 101. Vprašanje

se je nanašalo na to, ali in koliko certifikat E 1O1 zavezuje notranji pravni red države

gostiteljice glede obstoja neposrednega razmerja med podjetjem, ki napotuje delavca, in

napotenim delavcem v obdobju napotitve. Ohranitev neposrednega razmerja med podjetjem s

sedežem v državi članici in delavci, ki jih je napotilo na ozemlje druge države članice, v

obdobju njihove napotitve, je namreč eden izmed pogojev, ki se zahtevajo za uporabo

izjeme iz člena 14(1) (a) uredbe 1408/71. Izjava v obrazcu E 101 temelji na obstoju takega

razmerja.

Slovensko pravobranilstvo je v pisnem stališču Sodišču ES predlagalo, naj na

postavljena vprašanja odgovori, da sodišče države gostiteljice ne sme preizkušati in

odločati o tem, ali obstaja neposredno razmerje med podjetjem, ki je delavca napotilo, in

med napotenim delavcem. Sodišče države članice, ki ni izdala tega potrdila, je namreč

zavezano upoštevati to potrdilo in ga ni pristojno razveljaviti. Sodišče ES je v odločitvi

poudarilo, da je namen tega obrazca olajšati prost pretok delavcev in svobodo opravljanja

storitev. V njem pristojni nosilec države članice, kjer ima podjetje sedež, izjavlja, da se za

delavce, ki so napoteni, v obdobju napotitve še naprej uporablja njegov sistem socialne

varnosti. Ta obrazec zaradi načela, na podlagi katerega morajo biti delavci vključeni v en

sam sistem socialne varnosti, neizogibno vključuje, da ni mogoče uporabiti sistema druge

države članice.

Sodišče ES je poudarilo tudi, da načelo lojalnega sodelovanja iz 10. člena PES zavezuje nosilca

izdajatelja (v domači državi), da pravilno presodi dejstva, ki so relevantna za določitev

zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti, in zagotovi točnost navedb, ki

jih najdemo v obrazcu E 101. Posledično je obrazec E 101 zavezujoč za pristojnega

nosilca socialne varnosti države članice, v katero so ti delavci napoteni, ker pomeni

domnevo o pravilnosti vključitve napotenih delavcev v sistem socialnega varstva države

članice, kjer ima sedež podjetje, ki je te delavce napotilo. Drugačna rešitev, bi pomenila

kršitev načela vključitve zaposlenih v en sam sistem socialnega varstva, predvidljivost


sistema, ki se uporablja, in tako pravne varnosti. Dejansko bi lahko v primerih, ko bi bilo

težko določiti sistem, ki se uporablja, v škodo zadevnih delavcev vsak od pristojnih nosilcev

obeh zadevnih držav članic menil, da se zanje uporablja njegov sistem socialne varnosti.

Glede na to je Sodišče ES sklenilo, da mora dokler se obrazec E101 ne odvzame ali

razglasi za neveljavnega, pristojni nosilec države članice, v katero so napoteni zadevni

delavci, upoštevati, da zanje velja zakonodaja socialne varnosti države, kjer ima sedež

podjetje, ki jih zaposluje, in naj posledično ta nosilec za zadevne delavce ne bi določil svojega

sistema socialne varnosti.

Pristojni nosilec socialne varnosti države članice, ki je izdal ta obrazec, ga je zavezan

ponovno preučiti, če pristojni nosilec gostujoče države članice dvomi o točnosti dejstev, na

katerih obrazec temelji, in o navedbah v njem. Če se zadevni nosilci socialne varnosti ne

sporazumejo glede presoje dejstev in uporabe uredbe št. 1408/71, jim je na voljo pritožba

pri omenjeni upravni komisiji. Če upravni komisiji ne uspe uskladiti mnenj pristojnih

nosilcev glede zakonodaje, ki se uporablja v zadevnem primeru, je državam članicam na

voljo, da pred Sodiščem ES uvedejo postopek proti domači državi članici napotenih

delavcev zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu z 227. členom PES. S tem omogočijo

Sodišču ES , da prouči vprašanje zakonodaje, ki se uporablja za navedene delavce, in s tem

resničnost navedb v obrazcu E 101. Ne morejo pa nosilci socialnega zavarovanja v državi.

Enak predlog kot Slovenija sta Sodišču ES podala tudi Irska in Združeno Kraljestvo. Članici

gostiteljici sta zadeve predložiti sodišču te države tako, da bi slednje razglasilo obrazec E 101

za neveljavnega. V takem primeru bi bil namreč ogrožen sistem, ki temelji na lojalnem

sodelovanju med pristojnimi nosilci držav članic. Obrazec E 101 je, dokler se ne odvzame ali

razglasi za neveljavnega, v notranjem nacionalnem pravnem redu države članice, v katero

so napoteni zadevni delavci, zavezujoč in zato zavezuje: njene institucije socialne varnosti.

Zato je Sodišče ES sklenilo, da sodišče države članice gostiteljice glede potrditve elementov,

na podlagi katerih je bilo izdano potrdilo, zlasti glede obstoja neposrednega razmerja med

podjetjem, ki napotuje delavca, in napotenim delavcem, ni pristojno za preverjanj e veljavnosti

obrazca E 101.

Splošno pravno pravilo, ki izhaja iz odločitve Sodišča ES v tem primeru, je torej, da

obrazec E101, ki je izdan v skladu z uredbo 574/7222, zavezuje pristojne institucije

22 Uredba Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. Marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71,

spremenjena ter posodobljena z Uredbo Sveta ( EGS) št. 200 i/83 z dne 2 junija 1983 ter spremenjena z Uredbo Sveta (

EGS) št. 2195/91 z dne 25 junija 1991.


socialnega varstva in sodišča države članice, v katero so napoteni delavci, dokler ga organi

države članice, ki so ga izdali, ne odvzamejo ali razglasijo za neveljavnega.

Posledično tako sodišča države gostiteljice navedenih delavcev, kot tudi noben drug organ

te države, niso pristojni preverjati obrazca E 101, niti obstoj elementov, na katerih ta temelji,

zlasti ne obstoj neposrednega razmerja med podjetjem s sedežem v državi članici in

delavci, ki jih je napotilo na ozemlje druge države članice, ki ga med pogoji za izdajo

obrazca navaja odločba upravne komisije za socialno varnost delavcev migrantov.

Morebitna presoja že izdanih obrazcev E101 je torej v izključni pristojnosti organov v državi,

ki j e te obrazce prvotno izdala.

6. ZAPOSLOVANJE V SLOVENIJI

6. 1 Zaposlovanje pred 1. 5. 2004 ter po vstopu Slovenije v Evropsko unijo

( stare ter nove članice UE)

Prvi dve leti po pristopu Slovenije k EU (1. maj 2004) sedanje države članice EU ohranijo

nacionalne ukrepe zaposlovanja slovenskih državljanov, vsaka država članica pa sme z

notranjimi pravnimi ukrepi te pravice povečati, vključno s polnim dostopom do trga dela že z

dnem pristopa k EU23. Enako izvaja v skladu z načelom vzajemnosti tudi Slovenija za

državljane dosedanjih držav članic.

Pred začetkom naslednjega 3-letnega prehodnega obdobja mora vsaka država članica EU

sporočiti Evropski komisiji, ali bo glede na stanje na trgu dela še naprej uporabljala

Sedemletno prehodno obdobje, ki je razdeljeno na 2 1eti, 3 leta, velja le za prosto gibanje

delavcev, in sicer med Slovenijo in 15 sedanjimi državami članicami EU: Avstrijo, Belgijo,

Dansko, Finsko, Francijo, Grčijo, Irsko, Italijo, Luksemburgom, Nemčijo, Nizozemsko,

Portugalsko, Španijo, Švedsko ter Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske.

23 Ob tem je potrebno poudariti, da so Irska, Švedska in Velika Britanija že s 1.5.2004 liberalizirale dostop do trga

delovne sile, Španija, Portugalska, Finska in Islandija (sicer članica EGP) pa s 1.5.2006, tako da slovenski državljani

za zaposlovanje v teh državah ne potrebujejo delovnega dovoljenja in obratno. Državljani omenjenih držav pa se

morajo prijaviti na Zavodu za zaposlovanje zaradi vodenja evidence stanja na trgu delovne sile.


Ob tem je potrebno poudariti, da so Irska, Švedska in Velika Britanija že s 1.5.2004

liberalizirale dostop do trga delovne sile, Španija, Portugalska, Finska in Islandija (sicer

članica EGP) pa s 1.5.2006, tako da slovenski državljani za zaposlovanje v teh državah ne

potrebujejo delovnega dovoljenja in obratno. Državljani omenjenih držav pa se morajo

prijaviti na Zavodu za zaposlovanje zaradi vodenja evidence stanja na trgu delovne sile. Če je

posamezna država članica glede na stanje na svojem trgu ugotovila, da ni več potrebe po

prehodnem obdobju, potem bo veljalo prosto gibanje delavcev.

V nasprotnem primeru, če se pojavijo resne motnje na trgu dela posamezne države

članice, lahko država članica EU letu 2009, uporablja nacionalno zakonodajo. Vendar pa bo

prehodno obdobje še za dve leti lahko podaljšala le tista država, ki bo dokazala resne

dejanske ali grozeče posledice liberalizacije za svoj trg delovne sile.

Glede na to, da je Slovenija med pogajanji o pristopu k EU uveljavila načelo

vzajemnosti, lahko tudi naša država v času sedemletnega prehodnega obdobja nasproti

vsaki stari državi članici EU, ki uveljavlja nacionalne ukrepe v zvezi s prostim gibanjem

delavcev, uveljavlja enake ukrepe. Po prvih dveh letih članstva v EU , natančneje 25. maja

2006, pa se je Vlada Republike Slovenije odločila, da ukinja vzajemnost in uveljavlja

prosto-gibanje-delavcev- državljanov EU in EGP. -Na takšno odločitev vlade sta vplivali

predvsem dejstvi, da ukinitev vzajemnosti ne bo ogrozila slovenskega trga dela in da bo

Republika Slovenija s to odločitvijo potrdila svoja dosedanja prizadevanja za uveljavitev

prostega pretoka oseb znotraj držav EU.

6. 2 Zaposlovanje državljanov novih držav članic EU v Sloveniji

Med Slovenijo in novimi državami članicami velja prosto gibanje delavcev. Slovenija bo v

primeru motenj na slovenskem trgu dela uporabila »varnostno klavzulo« in na ta način omejila

dostop do slovenskega trga dela, seveda pod pogoji, določenimi za uveljavitev varnostne

klavzule.

Varnostna klavzula pa je ukrep oziroma ponovna omejitev dostopa do trga dela

posamezne države članice EU v času sedemletnega prehodnega obdobja. Če sedanja država

članica EU preneha izvajati nacionalne ukrepe in uveljavi prosto gibanje delavcev, lahko

zaprosi Evropsko komisijo za dovoljenje, da v primeru resnih težav na svojem trgu dela ali

grožnje le-teh, ponovno uvede omejitve. Komisija odloči katere omejitve lahko posamezna

država uvede in za koliko časa. V zelo nujnih primerih lahko država članica sama uporabi

varnostno klavzulo in o tem naknadno obvesti Evropsko komisijo. Med novimi državami


članicami EU sicer velja prosto gibanje oseb, z možnostjo, da lahko uvedejo varnostno

klavzulo nasproti katerekoli nove države članice, pod pogojem, da katerakoli stara država

članica EU uveljavlja nacionalno zakonodajo zoper katerokoli novo državo članico EU.

Državljani novih držav članic EU po 1. maju 2004 za zaposlitev v Sloveniji ne

potrebujejo več delovnega dovoljenja. Delavci teh držav so pri zaposlovanju oziroma

iskanju zaposlitve izenačeni z domačimi delavci. Izpolniti je potrebno le obrazec za prijavo na

Zavodu RS za zaposlovanje, ki pa ni pogoj za dostop na trg dela, temveč se izdaja le

zaradi vodenja evidence stanja na trgu dela v Sloveniji. Prijavo je delodajalec dolžan

opraviti v 8 dneh po začetku zaposlitve.

6. 3 Priznavanje poklicnih kvalifikacij

To pomeni poklicno, strokovno ali univerzitetno izobrazbo in vse poklicne usposobljenosti, ki

jih je kandidat pridobil po programu izobraževanja in usposabljanja v EU na podlagi katerih je

pridobil pravico do opravljanja določenega poklica oz. poklicne dejavnosti v EU in

poklicne izkušnje, pridobljene pri opravljanju poklica oz. poklicne dejavnosti v okviru EU.

Največjo moč pri vprašanju priznavanja poklicnih kvalifikacij ima inšpekcijski nadzor od

katerega je odvisno priznavanje oziroma nepriznavanje poklicnih kvalifikacij.

Ker posamezne države članice na nacionalni ravni regulirajo določene poklice je to ovira

prostemu pretoku oseb, zato se je med državami članicami EU vzpostavil sistem vzajemnega

priznavanja poklicnih kvalifikacij, ki ga urejajo splošne in področne direktive. Poznamo

namreč dva sistema priznavanja kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev in regularnih

poklicnih dejavnosti :

- samodejno priznavanje kvalifikacij, ki jih določajo področne direktive24. Države članice

EU so se sporazumele o minimalnih standardih usposabljanja in izobraževanja,

potrebnega za pridobitev kvalifikacije na tem področju, in se dogovorile o ustreznih

dokazilih, ki izkazujejo tako kvalifikacijo,

- sistem splošnega priznavanja temelji na sistemu vzajemnega splošnega priznavanja

poklicnih kvalifikacij, kjer je usposobljenost kandidata za opravljanje reguliranega poklica v

24 Predvsem direktive za: zdravnika, zobozdravnika, medicinsko sestro, babico, arhitekta, veterinarja in farmacevta.


določeni državi članici EU podvržena nadzoru pristojnih organov v državi članici EU.

Države članice EU morajo omogočiti opravljanje določenega poklica vsakemu državljanu

druge države članice EU, če lahko ta oklic opravlja v matični državi.

Postopke priznavanja kvalifikacij državljanom držav članic EU za opravljanje reguliranih

poklicev in dejavnosti v Sloveniji vodi slovensko Ministrstvo za delo,družino in socialne

zadeve. Pri splošnem sistemu priznavanja kvalifikacij gre za splošno priznavanje diplom,

načelo medsebojnega zaupanja ter prilagoditev. Za določene poklice se lahko zahteva

prilagoditveni staž ali dodatni izpit. Poudarek je na pridobljenemu znanju in izkušnjam in ne

toliko formalni izobrazbi oz. diplomi. Država članica mora preveriti, ali poklicne izkušnje,

pridobljene po pridobitvi izobrazbe, nadomestijo oziroma zmanjšajo razlike med izobrazbo v

državi članici izdane diplome na eni strani in gostujoče države članice na drugi strani. Po metodi

sektorskega priznavanja poklicnih kvalifikacij se glede na sektorsko direktivo določi poklic

(npr. inženir) v vseh državah članicah, če ima listina o določeni izobrazbi naziv, naveden v

sektorski direktivi o določenem poklicu za vsako posamezno državo članico. V takem primeru

je izobrazba skladna z direktivo in se priznava v vseh državah članicah brez kakršnihkoli

dodatnih zahtev in preverjanja ustreznosti znanja.Zakon o postopku priznavanja kvalifikacij

državljanom držav članic Evropske unije za opravljanje reguliranih poklicev oz. reguliranih

poklicnih dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. 1. RS, St 21/2001, v nadaljevanju ZPKEU) je

bil sprejet leta 2002 , ki ureja postopek priznavanja kvalifikacij državljanom držav članic EU za

opravljanje reguliranih poklicev oz. reguliranih poklicev dejavnosti v Republiki Sloveniji,.

Ta zakon se nanaša na državljane članice EU, ki so pridobili kvalifikacije v državi članici

EU in želijo kot zaposlene ali samozaposlene osebe v Sloveniji opravljati določen

reguliran poklic ali dejavnost, ki ga ali jo določa nacionalni predpis. Predpis, ki vpliva na

ZPKEU pa je kasnejši Pravilnik o podrobnejših pravilih postopka priznavanja kvalifikacij za

opravljanje regularnih poklicev oziroma regularnih poklicnih dejavnosti v Republiki

Sloveniji na podlagi področnih direktiv, najpomembnejša direktiva, ki jo je potrebno v zvezi s

tem omeniti pa Direktiva 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta o priznavanju

poklicnih kvalifikacij. ZPKEU velja tudi za državljane tretjih držav, ki so pridobili

kvalifikacije v državi članici EU. Kandidat bo za postopek priznanja poklicne kvalifikacije

glede na ZPKEU vloži vlogo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki bo v

postopku odločalo o priznavanju poklicne kvalifikacije. Državljani tretjih držav, ki ne bodo

imeli priznane kvalifikacije v kateri od držav članic EU, pa morajo v državah članicah EU

svoje diplome oz. spričevala nostrificirati po veljavnih predpisih držav članic EU.


6. 4 Omrežje EURES

EURES je kratica za European Employment Services. EURES je omrežje javnih služb za

zaposlovanje in njihovih nacionalnih partnerjev. EURES pospešuje razvoj mednacionalnega in

čezmejnega sodelovanja med članicami omrežja in njihovimi partnerji Članice so vse države

EU in države, ki so pristopile k Skupnemu evropskemu gospodarskemu prostoru. Vodi ga

Evropska Komisija zaradi uresničevanja prostega pretoka delavcev. EURES zagotavlja in

posreduje informacij o prostih delovnih mestih, iskalcih zaposlitve, informacij o delovnih in

življenjskih pogojih, informacij o trgu dela. Opravlja tudi naloge posredovanja zaposlitev,

osebno svetovanje in informiranjem strank, tako delodajalcev, brezposelnih in

zaposlenih in njihovimi člani. Vse države članice pošiljajo prosta delovna mesta, ki so

objavljen na nacionalni ravni v skupno bazo podatkov o prostih delovnih mestih za

objavo na EURES portalu. Cilj EURES-a je, da evropskim delodajalcem pomaga pri

iskanju delavcev in da posreduje koristne informacije o zaposlovanju na evropskem trgu

dela. S to pomembno mrežo lahko iščemo življenjepise primernih kandidatov in enostavno

stopimo z njimi v stik. Omogočeno je tudi prejemanje življenjepisov preko elektronske

pošte, pošiljanje poizvedb iskalcem zaposlitev, ogledovanje, shranjevanje in organiziranje

življenjepisov. Iskanje delavcev s pomočjo EURES-a ima kar nekaj prednosti, predvsem

zato ker deluje na območju celotne EU, je omrežje svetovalcev, ki jih usposablja Evropska

Komisija, storitve so brezplačne. Delodajalcem je v pomoč, saj lahko prosto delovno mesto

posreduje v objavo v drugi državi članici, ni potrebno urejati delovnih dovoljenj, saj velja

prosti pretok delavcev, EURES pa lahko tudi opravi predhodni izbor. Vsekakor pa je

EURES pomemben na področju zaposlovanj a v državah EU.

7 OPRAVLJANJE STORITEV (V RS) S STRANI TUJIH PODJETIJ Z

NAPOTENIMI DELAVCI

7. 1 Čezmejno izvajanje storitev tujih podjetij z napotenimi delavci

Čezmejna storitev je po ZZDT storitev, ki jo na ozemlju Republike Slovenije na podlagi

pogodbe z domačo pravno osebo izvaja tuje podjetje. ZZDT v 13. členu določa pogoje za


čezmejno izvajanje storitev. Tuja podjetja lahko v Republiki Sloveniji izvajajo čezmejne

storitve z napotenimi delavci v primeru, da so izpolnjeni pogoji, določeni s tem zakonom in

drugimi predpisi. Čezmejnih storitev z napotenimi delavci ni dopustno izvajati, kadar se po

mednarodnih sporazumih ali predpisih Republike Slovenije zahteva tržna prisotnost tujih

podjetij. Za napotene delavce je potrebno pridobiti dovoljenje za delo, ki se izda glede na

zakonsko določeno kvoto za napotene tujce, na podlagi vloge tujega delodajalca -

izvajalca storitve, ki je v skladu z zakonom dolžan izvesti tudi prijavo dela tujcev.

Dovoljenje se izda tujemu delodajalcu ali tujcu,če v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge

za izdajo delovnega dovoljenja ni bila izrečena kazen za prekršek po ZZDT.

Tuji delodajalec, ki v RS izvaja čezmejne storitve z napotenimi delavci, je v času izvajanja

storitev v državi dolžan upoštevati slovensko delovnopravno zakonodajo, kot to določa 11.

odstavek 4. člena ZZDT. Tuji delodajalec je napotenemu delavcu dolžan zagotoviti

minimalne pravice v zvezi z delovnim časom, odmori in počitki, nočnim delom, minimalnim

letnim dopustom, plačo, varnostjo in zdravjem pri delu in posebnim varstvom delavcev po

določbah zakona in kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo, oz. kolektivne pogodbe na

ravni dejavnosti, kadar je to za tujce ugodnejše.

Dovoljenje za delo se lahko izda za največ tri mesece v koledarskem letu. V primeru

vzajemnega sporazuma dveh ali več držav se lahko dovoljenje izda tudi za daljši čas, odvisno

od določb sporazuma s posamezno državo. Dovoljenje za delo, ki je vezano na izvedbo

konkretne pogodbe, se izjemoma lahko tudi podaljša, kadar izvajalec na predpisan način dokaže,

da iz utemeljenih razlogov dela ni bilo mogoče dokončati.

V primerih, ko je za izvajanje tujih storitev z zakonom, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev,

predpisano delovno dovoljenje, se tujcu lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas

trajanja v pogodbi določenih del, ki pa ne more biti daljši od enega leta, če z meddržavnim

sporazumom ni drugače določeno.

Čezmejne storitve se lahko izjemoma opravljajo tudi brez dovoljenj za delo v primerih,

določenih z zakonom. V teh primerih je zavezanec za prijavo in odjavo dela tujcev naročnik

storitve s sedežem v Republiki Sloveniji.

Minister pristojen za delo, lahko v primerih, ko ni vzajemnosti, prepove oziroma omeji čezmejno

izvajanje tujih storitev z napotenimi delavci. Obstoj vzajemnosti se domneva do dokaza o

nasprotnem.

Tuji in domači delodajalci morajo dosledno spoštovati predpise iz zakonskih določb ZZDT, saj


lahko inšpektor za delo poda predlog sodniku za prekrške.

7. 2 Tujci – njihova namestitev v Republiki Sloveniji

Nameščanje tujih delavcev pomeni, da tuj delodajalec pod pogoji določenimi z ZZDT, začasno

premesti delavce iz kraja stalne zaposlitve v tujini na delo v podružnico oziroma drugo

organizacijsko enoto poslovanja, s katero je tržno prisoten v Republiki Sloveniji ali k drugemu

delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji z namenom opravljanja določenih nalog ali izvedbe

pogodbenih storitev, ki jih izvaja na ozemlju Republike Slovenije,vendar mora samo dovoljenje

za delo pridobiti delodajalec. Dovoljenje se izda brez preverjanja stanja in razmer na trgu

dela v okviru kvote, določene za napotene delavce. Po ZZDT se v 2. členu šteje, da je tuje

podjetje tržno prisotno v državi, kadar ima na ozemlju Republike Slovenije podružnico25 ali

drugo organizacijsko obliko poslovanja, registrirano po predpisih Republike Slovenije, ali

gospodarsko družbo z najmanj 50% lastniškim deležem ali je v skladu z zakonom, ki ureja

gospodarske družbe, povezana v gospodarsko interesno združenje. Pogodbene storitve

umetnikov, sejemske storitve, servisiranje, dobava blaga, interventne storitve. Tuji delavci so

lahko v Republiki Sloveniji nameščeni največ eno leto26.

Tujemu delavcu, ki je začasno nameščen v Republiki Sloveniji, je delodajalec dolžan

zagotoviti delovnopravne pogoje tako kot za napotene delavce, ki izvajajo čezmejne storitve.

Poskrbeti mora tudi za to, da so delavci ustrezno zdravstveno zavarovani. Če ima tuja pravna

oseba v Republiki Sloveniji registrirano podružnico oziroma gospodarsko družbo, je

dopustno gibanje oseb znotraj združb. V navedenih primerih lahko tuj delodajalec

začasno premesti pri njem zaposlene delavce iz tujine na delo v Republiko Slovenijo za

potrebe opravljanja določenih nalog v tej organizacijski enoti.

25 Po ZZDT se v 2. členu šteje, da je tuje podjetje tržno prisotno v državi, kadar ima na ozemlju Republike Slovenije podružnico ali drugo organizacijsko obliko poslovanja, registrirano po predpisih Republike Slovenije, ali gospodarsko družbo z najmanj 50% lastniškim deležem ali je v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, povezana v gospodarsko interesno združenje. Pogodbene storitve umetnikov, sejemske storitve, servisiranje, dobava blaga, interventne storitve.

26 Drugače je lahko določeno z ZZDT ali mednarodnim sporazumom. in Zavarovanje s posebno zdravstveno asistenco.


Tuji delodajalec lahko začasno napoti naslednje delavce:

- osebe, ki zasedajo vodilni položaj pa niso vpisane v sodni register v Republiki Sloveniji in

v glavnem upravljajo organizacijsko enoto pod splošnim nadzorom in s potrebnimi navodili

upravnega odbora ali odbora delničarjev,

_ osebe, ki delajo pri pravni osebi in imajo posebno znanje, ki ji bistvenega pomena za

storitve družbe, raziskovalno opremo, metode ali upravljanje.

Nameščene osebe ohranijo status napotenega delavca praviloma eno leto, za isto

časovno obdobje se tujcu izda tudi dovoljenje za delo.

7. 3 Tuja podjetja v Sloveniji - opravljanje storitev

Prost pretok storitev je ena izmed temeljnih svoboščin notranjega trga EU saj je opravljanje

storitev med državami EU- ja prosto. Izjemi sta edino Avstrija in ZR Nemčija, ki sta na tem

področju uveljavili določene omejitve, predvsem za storitve v gradbeništvu.. Državljani

novih članic EU po 1. maju 2004 za zaposlitev v Sloveniji ne potrebujejo več delovnega

dovoljenja ampak je potrebno izpolniti le obrazec za prijavo na Zavodu za zaposlovanje,

ki pa ni pogoj za dostop na trg dela, temveč se izdaja le zaradi vodenja evidence stanja na

trgu dela v Sloveniji. V primeru predčasnega prenehanja zaposlitve, je dolžan zavezanec

opraviti odjavo zaposlitve, opravljanja dela ali izvajanja storitve.

Tudi opravljanje individualnih storitev s strani delavcev iz EU je prosto in za opravljanje

tovrstnega dela delavci iz EU ne potrebujejo delovnega dovoljenja, pač pa mora slovenski

naročnik storitve opraviti prijavo dela delavcev iz EU. Prijavo je zavezanec dolžan opraviti

najkasneje en dan pred začetkom opravljanja storitve. V primeru predčasnega prenehanja

storitve je zavezanec dolžan na istem obrazcu opraviti odjavo storitve.

Pri zaposlovanju tujcev, državljanov držav članic EU je pomembno upoštevati določbe

Pravilnika o vsebini in načinu vodenja evidenc državljanov držav članic Evropske unije.

Ta pravilnik ureja obveznost vodenja evidenc državljanov držav članic EU, z njimi

izenačenih državljanov in njihovih družinskih članov, s katerimi je na podlagi vzajemnosti

omogočeno prosto gibanje delavcev in prost pretok storitev in določa zavezance za prijavo in

odjavo ter način prijave in odjave v te evidence ali iz njih. Drugače je lahko določeno z ZZDT ali

mednarodnim sporazumom o Zavarovanje s posebno zdravstveno asistenco. V skladu s tem


pravilnikom vodi Zavod za zaposlovanje RS o državljanih EU naslednje evidence:

- evidenco o zaposlitvi ,

- evidenco o opravljanju dela na podlagi pogodb civilnega prava,

- evidenco o napotenih delavcih, ki v Republiki Sloveniji izvajajo storitve.

- Storitve napotenih delavcev je potrebno prijaviti na naslednji način :

V primeru izvajanja storitev z napotenimi delavci s strani podjetja ali samozaposlene osebe

s sedežem in prebivališčem v eni od držav članic EU na podlagi pogodbe z naročnikom

storitve s sedežem ali prebivališčem na ozemlju RS, je zavezanec za prijavo napotenih

delavcev dolžan najmanj 3 dni pred začetkom izvajanja storitve prijaviti začetek izvajanja

storitve.

Zavezanec za prijavo dela je naročnik storitve s sedežem ali prebivališčem v RS.

Zavezanec mora k prijavi priložiti kopijo registracije podjetja ali samozaposlene osebe, ki

izvaja storitev, kopije dokazil, s katerimi se izkazuje identiteta delavcev in seznam delavcev.

V primeru, da izvajalec storitve zamenja delavca ali dodatno napoti nove delavce, mora pred

zamenjavo ali napotitvijo novih delavcev zavodu dostaviti dokazila o identiteti delavcev in

seznam delavcev.

Primer - katere dokumente potrebujejo delavci iz Romunije za delo na gradbišču v Republiki

Sloveniji

Dokumenti, ki jih potrebujejo delavci iz Romunije, se razlikujejo glede na to, ali gre za

državljane Romunije za državljane ostalih držav članic EU ali za državljane tretjih držav.

Pomembno vlogo na obseg dokumentov ima tudi sam delodajalec, pomembno je tudi ali

delavci delajo na gradbišču v Sloveniji ali kje drugje.

Državljani držav, ki niso članice EU, se bodo pri slovenskih delodajalcih zaposlovali v

skladu z Zakonom o zaposlovanju in delu tujcev, državljani držav članic EU, ki so bile članice

že pred 1.5.2004 oz. stare članice, se bodo zaposlovali pod pogoji načela vzajemnosti, za

državljane novih pristopnic k EU pa velja prost pretok delavcev, razen v primeru varnostne

klavzule.

Za vsa razmerja med delodajalci, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji in pri njih zaposlenimi

delavci uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. ZDR določa tudi, da se ta zakon

uporablja za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe

o zaposlitvi na območju Republike Slovenije. Z vidika inšpekcijskega nadzora delovne inšpekcije


so pomembni predvsem naslednji dokumenti oz. potrdila, ki jih mora delodajalec priskrbeti za

delavce iz tujine in morajo biti na razpolago organom nadzora na samem delovišču :

osebni oz. identifikacijski dokument delavca,

- ustrezno delovno dovoljenje (če gre za delavca, ki je državljan tretje države ali delavca,

državljana katere od starih članic EU, če ta izhaja iz načela vzajemnosti,

- ustrezna pravna podlaga za delo oz. pogodba, na podlagi katere tuj delodajalec opravlja

storitve s tujimi delavci, če gre za tak primer,

- pogodba o zaposlitvi delavca (če ga zaposluje slovenski delodajalec),

- potrdilo o prijavi dela, ki ga delodajalcu izda Zavod za zaposlovanje, ko prijavi delo

tujega delavca na podlagi Pravilnika o vsebini in načinu vodenja evidenc državljanov držav

članic Evropske unije, z njimi izenačenih državljanov in njihovih družinskih članov o zaposlitvah,

opravljanju dela na podlagi pogodb civilnega prava in o napotenih delavcih, ki v RS izvajajo

storitve, dokazila o usposobljenosti delavcev, o opravljenih zdravstvenih pregledih in ostala

dokazila, ki se zahtevajo za varno in zdravo delo,

- podatki o tem ali delodajalec zagotavlja delavcem vse pravice v skladu z zakonom, npr. razne

evidence o delovnem času delavcev, potrdila o prijavah delavcev v zdravstvena,

pokojninska, invalidska zavarovanja, posebej pri tem je potrebno poudariti na zagotavljanje

pravic po 213. členu ZDR napotenim delavcem, to je delavcem, ki jih tuj delodajalec

napoti na začasno delo v Republiko Slovenijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi po tujem pravu.

8 OPRAVLJANJE STORITEV V EU S STRANI SLOVENSKEGA

DELODAJALCA

8. 1 Avstrija

Sklenjena pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini je pogoj, da lahko delodajalec

napoti delavca na delo v republiko Avstrijo. Delavci uživajo popolno pravno varstvo po

pravu države, kamor je napoten. V pogodbi o zaposlitvi mora biti določena višina plače in

valuta, v kateri se le-ta izplačuje, prav tako morajo biti izkazani določeni drugi prejemki v

denarju (regres za letni dopust, povračila stroškov in drugo). Drugi prejemki pa so lahko

določeni tudi v naravi. Plača in drugi prejemki morajo biti določeni v skladu z zakonom,

ki določa minimalno plačo in kolektivnimi pogodbami.


Velja, da minimalno varstvo ne more biti manjše od varstva po pravu države, kamor je delavec

napoten.

Pravni viri, ki urejajo namestitev delavca v Avstriji

Pogodba o Evropski skupnosti,

Uredba Sveta (EGS) 1408171 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene

osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v EU,

Direktiva 96/71/ES Evropskega parlamenta in sveta o napotitvi delavcev na delo v

okviru opravljanja storitev, (Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR, Uradni list RS,

St. 42/2002)

Delodajalec za opravljanje dela v Republiki Avstriji, potrebuje naslednje dokumente:

- skleniti mora podjemno pogodbo z naročnikom del v kateri mora izkazati višino plače

delavcev. Plača delavcev ne sme biti nižja od minimalne plače v Avstriji. Minimalna plača v

Avstriji je določena v kolektivni pogodbi.

Pogodbo o zaposlitvi delavcev izroči Zavodu za zaposlovanje ("Arbeitsmarktservice"- AMS) ali

naročniku (po potrebi),

- z obrazcem E 101, ki ga izda Zavod za zdravstveno varstvo RS ali njena enota, s

katerim dokaze, da je napoteni delavec zdravstveno zavarovan oz. da se plačujejo

potrebni prispevki za zavarovanje. Iz tega obrazca je tudi razbrati, da je delavec v

delovnem razmerju pri delodajalcu, ki ga napotuje na delo v Avstrijo,

- pridobiti si mora delovna dovoljena v skladu z avstrijskim Zakonom o zaposlovanju tujih

državljanov za delavce, če gre za opravljanje storitev za katera veljajo omejitve

Delodajalec je dolžan pred pričetkom dela prijaviti regionalni enoti Zavoda za zaposlovanje. Za

podjetja iz novih članic Evropske unije (razen Cipra in Malte) so neformalne prijave

možne le za liberalizirana področja storitev. Za odpošiljanje delovne sile v zaščitenih področjih

storitev je potrebno pred opravljanjem storitev v Avstriji pridobiti t.i. »dovoljenje za

odpošiljanje«27 , za katerega mora zaprositi avstrijski delodajalec oziroma naročnik, saj je lahko

tudi iz katerekoli druge države članice. Pristojna regionalna enota zavoda za zaposlovanje mora

v dveh tednih izdati potrdilo o prijav za posameznega delavca. Dokazila, ki so potrebna so :

pogodba o opravljanju storitev, E101 obrazec oz. kartica mednarodnega zavarovanja za,

27 S tem potrdilo naročnik izkaže, da je vsak delavec vključen v shemo pokojninskega, invalidskega ter zdravstvenega

zavarovanja v matični državi.


morebitno potrdilo o poklicni kvalifikaciji, terminski plan, potrdilo o zaposlitvi, na

predpisanem obrazcu izpolniti podatke o plačilu, koliko ur na dan se bo delo opravljalo,ipd

Evropsko potrdilo o odpošiljanju

Z evropskim potrdilom o odpošiljanju se izkaze, da je vsak delavec v shemi pokojninskega in

invalidskega, ter zdravstvenega zavarovanj a v matični državi.

Evropsko potrdilo o odpošiljanju se izda za tujca, ki opravlja storitve v eni izmed članic

Evropske unije za delodajalca, ki ima sedež v Evropski uniji ni potrebno dovoljenje za delo,

temveč jih je potrebno prijaviti pri regionalnem zavodu za zaposlovanje.

Potrebno je tudi upoštevati da delodajalec lahko zaposli tujca oz. če in za čas, za kateri je bilo

dodeljeno dovoljenje za zaposlitev ali dovoljenje za odpošiljanje ali izdano evropsko potrdilo

za odpošiljanje. Neupoštevanje teh določil je sankcionirano z denarno kaznijo.

Če se odpošlje druge delavce, ki niso državljani države članice, namesto dosedanjih

delavcev, je potrebno to odpošiljanje dati potrditi.

Potrdila o odpošiljanju pa se ne izdajajo za dela, ki sodijo v dejavnost oz. okvir nizkih in -

visokih gradenj, inštalacijska gradbena dela, opravljanje gradbenih del in izposoja strojev in

orodja in izposoja kadra, ki bi takšna gradbena dela opravljal.

Če podjetje napoti tudi delavce iz tretjih držav, je potrebno za njih urediti tudi dovoljenje

za prebivanje. Dovoljenje za prebivanje se pridobi na podlagi potrdila o odpošiljanju in

vseh drugih potrdil in sicer na konzularnem predstavništvu avstrijskega veleposlaništva.

Slovenski državljani se lahko vključijo tudi v avstrijski sindikat, saj je članstvo v sindikatih

svobodno že na podlagi Konvencij MOD št 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in

kolektivnega dogovarjanja (1949) in Konvenciji MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu

sindikalnih pravic (1948).

8. 2 Anglija

Delovni pogoji in plačilo, ki veljajo v državi članici, so uporabni tako za delavce te države

kakor tudi za tiste iz drugih držav EU, ki so napoteni tja na delo. Direktiva EU 96/71/ES določa

podjetja ustanovljena v državi članici, ki napotijo delavce na teritorij druge države članice.

Bistvo te direktive je zagotoviti minimalno varstvo delavca v državi, kjer opravljajo svoje delo.

Direktiva ureja področja:

- maksimalnega delovnega časa in minimalnih odmorov,


- minimalnega plačanega letnega dopusta,

- minimalnega plačila,

- ponudbe delavcev s strani agencij za začasno zaposlitev;

- področje zdravja, varnosti in higiene pri delu,

- enakosti med moškimi in ženskami in drugih predpisov proti diskriminaciji.

Poznamo tudi določene primere odstopanj od teh minimalnih predpisov za: posadko

trgovskih ladij; osebje, ki opravlja prvo sestavo in/ali inštalacijo opreme; napotitve, ki

trajajo manj kot mesec dni; in kjer »količina dela, ki ga je treba opraviti, ni bistvena«.

Države članice so morale prenesti Direktivo v domače pravo do 16. decembra 1999.

V letu 1999 je European Industrial Relations Observatory izvedel primerjalno preiskavo o

napotenih delavcih in o uporabi Direktive.

Po implementaciji direktive je Velika Britanija spremenila svojo zakonodajo. Dve glavni

spremembi zakonodaje Velike Britanije, ki sta bili uvedeni kot odgovor na zahteve

Direktive, sta bili

- V Zakonu o delovnih razmerjih iz leta 1999 je bil razveljavljen 196. člen Zakona o delovnih

razmerjih iz leta 1996, ki je izključeval delavce, ki redno delajo izven Velike Britanije, iz

velikega obsega individualnih delovnih pravic (izključitev je ostala v odnosu do mornarjev.

- V uredbah o enakih možnostih iz leta 1999 so dopolnili obstoječo zakonodajo proti

diskriminaciji na podlagi spola, rase in invalidnosti, tako da tisti, ki so pretežno zaposleni

izven Britanije, niso več izključeni iz tega sklopa pravic.

Ni pravnih predpisov, ki bi se posebej nanašali na napotene delavce v okviru pomena

Direktive. Napotene delavce v Veliki Britaniji pokriva splošna delovna zakonodaja Velike

Britanije, kot je bilo predstavljeno zgoraj.

Delavci delodajalca, ki ima sedež v drugi državi članici Evropske unije, kateri so bili

napoteni na delo v Veliko Britanijo za obdobje do 12 mescev in ki ne nadomeščajo nikogar

drugega na istem delovnem mestu, zavarovani po shemi socialnega zavarovanja druge

države in jim ni potrebno plačati prispevkov v Veliki Britaniji.

Napoteni delavci, katerih delo v Veliki Britaniji traja dlje kot 12 mescev, lahko ostanejo

zavarovani po shemi druge države EGS za največ še 12 mescev, vendar mora domači

davčni urad Velike Britanije soglašati s tem podaljšanjem časa. Po preteku tega morajo

začeti plačevati prispevke v shemo nacionalnega zavarovanja Velike Britanije.


V skladu z poročilom Ministrstva za delo v letu 1994 je bilo ugotovljeno , da je bilo

število delavcev Veliki Britaniji, napotenih na delo v drugo državo članico EU v vsakem

letu zelo majhno28, približno 42.000

Po Labour Market Trends (avgust 2000) je do 2000 od 1.1 milijonov tujcev v UK, jih 18%

iz Republike Irske (198,000), nadaljnjih 22% pa so bili iz drugih držav EU (236,000)29.

Vidimo,da je število tujih delavcev v Veliki Britaniji samo naraščalo v 1990-ih letih,

medtem ko je število tujih delavcev iz EU/EFTA padlo od 49% v letu 1992 na 42% v letu

2000.

s strani najbolj Glede določb in pogojev določenih s kolektivnimi sporazumi ali arbitražnimi

odločbami v gradbeništvu, v Veliki Britaniji ni bilo potrebno delovati za uskladitev z

Direktivo, ker ni obstoječih mehanizmov za določanje kolektivnih sporazumov ali

arbitražnih odločb, ki bi bile univerzalno uporabne. Prav tako, vlada Velike Britanije ni

sprejela alternativnih možnosti za doseganje tega, da napoteni delavci prejmejo določbe in

pogoje določene s splošno uporabnimi kolektivnimi pogodbami ali tistimi sklenjenimi

reprezentativnimi delodajalci in organizacijami delavcev.

Cilj je izboljšati razmere v gradbeništvu tako, da bi določili temeljne pogoje zaposlitve za

okoli 400.000 delavcev, ki delajo v gradbeni industriji. Confederation of British Industry

(CBI) navajala, da Direktiva verjetno ne bo imela koristnih učinkov na konkurenco na

enotnem trgu ali za prosti pretok dela in storitev državam članicam, saj so na koncu stroški

neprimerno večji, saj je tudi samo delo dražje.

CBI je prav tako navajal, da bi lahko 'bistveno zaščitniški' pristop Direktive deloval v

škodo Velike Britanije, predvsem zaradi pomanjkanja določenih kolektivnih sporazumov, v

primerjavi z bolj urejenimi ekonomijami. Pozitivni učinek Direktive je

tudi, da bodo delavci Velike Britanije napoteni na delo v tujino, posebej gradbeni delavci,

upravičeni do delovnega časa, minimalne plače, zdravstva in varnosti države gostiteljice.

Direktivo so podprli tudi sindikati, saj so tako želeli zagotoviti britanskim gradbenim

delavcem primerne pogoje, zlasti glede minimalnih stopenj plačil in zdravstvenih in

varnostnih določb.

Glede na razpoložljive podatke, sem ugotovil, da je Anglija relativno nezanimiva država za

28 Vpliv Direktive o napotenih delavcih na prakso družb v Veliki Britaniji, Michael Gold, Employment Department Research Series št. 37, 1994 29 Labour Market Trends, oktober 2001


Slovencev. Po podatkih podatek iz leta 200830, je bilo od 283.645 tujcev v Veliki Britaniji le

328 slovenskih državljanov (največ je bilo Poljakov 151.280 in 25.470 Slovakov). Na Irskem pa

je bilo od 53.582 tujcev le 64 slovenskih državljanov.

Navala tuje delovne sile niso občutili v bolj imigrantsko obljudeni Veliki Britaniji. Tamkajšnji

tabloidi so strašili prebivalstvo s tisočimi iskalcev zaposlitve in celo selitvami skoraj celotnih

populacij Romov iz vzhodnoevropskih članic EU. Po podatkih tamkajšnjih medijev je v Veliki

Britaniji maja in junija leta 2004 za delo zaprosilo 8172 državljanov novih članic EU, 14.422,

ki so v Veliki Britaniji že prej delali na črno, pa je legaliziralo svoj status. Skoraj 60 odstotkov

novih EU delavcev v Veliki Britaniji prihaja iz Poljske. Poljaki so tudi sicer najbolj "navalili" v

nove države, saj je v Veliko Britanijo maja odšlo 15.000 Poljakov, od katerih se jih je več kot

polovica kmalu vrnila domov. Se največji naval je doživela Irska, kjer je delo iskalo kar 23.000

državljanov nove EU, največ je bilo Poljakov, Litovcev, Čehov in Slovakov. Ti podatki nam

povedo, da Velika Britanija, kljub njeni takojšnji odprtosti (saj ni uvedla prehodnega obdobja,

tako kot ostale »stare članice EU«) ni privlačna za slovenske državljane kar se tiče iskanja

zaposlitve in selitve.

Na žalost ne poznamo podatka koliko napotenih delavcev iz slovenskih podjetji je morebiti

delalo v Veliki Britaniji, razpolagamo pa s podatkom koliko napotenih delavcev Velike

Britanije je opravljalo storitve in sicer leta 2004 je bilo to 52 in leta 2005 le eden delavec.

9. PRIMERJAVA MED PRAVNIMI VIRI AVSTRIJE NEMČIJE IN

VELIKE BRITANIJE GLEDE NAPOTITVE DELAVCEV S

SLOVENSKIM PRAVNIM REDOM

Kot mlajša in manjša članica Evropske unije se Slovenija glede zaposlovanja le težko primerja

z večjimi državami, prav tako zanimanje ni bilo takšno kot se je napovedovalo in pričakovalo.

Glede pravne ureditve je tudi Slovenija morala implementirati evropsko zakonodajo v svoj

nacionalni pravni red. Vse to kaže na sprejemanje novih zakonov kar se tiče delovno pravne

zakonodaje, zaposlovanja tujcev in bivanja tujcev.

Če primerjamo nemško in slovensko zakonodajo lahko opazimo, da se slovenska zelo zgleduje

30 Informacija o prostem gibanju delavcev v vseh državah EU ob koncu dveletnega predhodnega obdobja – Ministrstvo

za delo, družino in socilane zadeve


po nemški. Nemška zakonodaja je glede sporne določitve pogoja dolžine zaposlitve pri

delodajalcu podobna slovenski, ki je tako neskladna s pravom Skupnosti. Tako zadnje

spremembe Zakona o zaposlovanju in delu tujcev določajo prav to, kar Komisija in Sodišče ES

razumeta za sporno, in sicer :»Tuja pravna oseba lahko v RS namesti pri njej zaposlene

delavce, če so bili ti predhodno najmanj eno leto pri njej zaposlen «.

Avstrija in Velika Britanija takšnega določila nimata. Vsekakor pa glede na to, da sta prav

Nemčija in Avstrija tisti državi, ki še zmeraj uveljavljata prehodno obdobje, se postavi

vprašanje uporabe skupnega evropskega pravnega reda, ki mora biti implementiran v

nacionalno zakonodajo. Težave se kažejo predvsem v uporabi določil in izvajanjem v

praksi, ko državljani novih držav članic EU in podjetja opravljajo določene storitve.

Vprašanja varstva detaširanih (napotenih) delavcev, ki so napoteni na delo v drugo

državo članico kot je tista, v kateri običajno opravljajo svoje delo, ureja Direktiva

96/71/ES Evropskega parlamenta in sveta o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja

storitev. V skladu z drugim členom Direktive se status delavca presoja po pravu države,

kateri je napoten. Ne glede na to, katera zakonodaja se uporablja za delovna razmerja,

mora delodajalec, ki napotuje delavca v skladu s tretjim členom Direktive, zagotavljati

delavcu varstvo v zvezi s pogoji zaposlovanja: maksimalni delovni čas in minimalni

počitek, minimalni plačani letni dopust, minimalne urne postavke, tudi za nadurno delo,

pogoje za posredovanje dela delavcev, zdravje, varnost in higieno pri delu, varnostne

ukrepe glede pogojev za delo in zaposlitev za noseče ženske ali ženske, ki so pred kratkim

rodile, za otroke in mlade ter enako obravnavanje moških in žensk in druge določbe o

nediskriminaciji.

Delavec lahko uveljavlja pravice do pogojev dela v svoji matični državi ali v državi

napotitve (6. člen Direktive). Torej tožbo lahko vloži tudi pri sodišču v kraju napotitve (Ur.

44/2001). Poleg navedene Direktive je potrebno upoštevati tudi Uredbo Sveta (EGS)

1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in

družinske člane, ki se gibljejo v EU (v nadaljevanju Uredba). Uredba določa, da za

napotene delavce velja zakonodaja prve države (delodajalca), če njeno delo ne presega 12'

mesecev in če oseba ni poslana za zamenjavo druge osebe, ki ji je potekel detašma (14. člen

Uredbe). te se trajanje dela zaradi nepredvidljivih okoliščin podaljša in preseže 12

mesecev, se zakonodaja prve države članice, ob določenih pogojih, še naprej uporablja.

Kot vidimo je evropska zakonodaja in uporaba na področju napotenih delavcev in


opravljanja storitev enotno urejena. V slovenskem ZDR je položaj delavcev, ki jih slovenski

delodajalec začasno napoti na delo v tujo državo urejen v 211. in 212. členu. Določilo 211.

člena ureja pogoje, pod katerimi je taka napotitev dopustna, določilo 212. člena pa vsebino

pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini.I

Na podlagi prvega in tretjega odstavka 211. člena je začasna napotitev na delo v tujino

mogoča samo, če se delavec in delodajalec tako dogovorita, torej samo pod pogojem da je

bila taka možnost že vnaprej dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Če taka možnost ni bila

predvidena že s pogodbo o zaposlitvi, je napotitev na delo v tujino mogoča samo če

delavec in delodajalec skleneta novo pogodbo o zaposlitvi s tako določbo. Enostranska

napotitev delavca na delo v tujino s strani delodajalca ni mogoča brez poprejšnjega

soglasja volj obeh pogodbenih strank.

Zakon v drugem odstavku 211. člena določa razloge, ki opravičujejo in utemeljujejo

delavčevo odklonitev take napotitve. To pomeni, da tudi v primeru, če je bila

možnost napotitve v tujino s pogodbo o zaposlitvi predvidena, so pa kasneje nastopile

okoliščine, ki opravičujejo odklonitev napotitve, delavec lahko odkloni tako napotitev brez

neugodnih pravnih posledic zanj. V primeru take odklonitve napotitve ne bi šlo za kršitev s

pogodbo prevzetih obveznosti.

S pogodbo o zaposlitvi, v skladu s katero bo delavec začasno napoten na delo v tujino,

morata delavec in delodajalec poleg obveznih sestavin po 29. členu zakona, dogovoriti tudi v

prvem odstavku 212. člena naštete dodatne sestavine pogodbe. Dodatne obvezne

sestavine pogodbe so: čas trajanja začasnega dela v tujini, odsotnost dela zaradi praznikov in

dela prostih dnevih, minimalni letni dopust, višina plače in valuta, v kateri se plača

izplačuje ter drugi prejemki in pogoji vrnitve v domovino. Zakon dopušča možnost, da se

stranki v pogodbi o zaposlitvi glede plačila sklicujeta na drug zakon, drug predpis ali

kolektivno pogodbo. Zakon ne določa, da bi to morala biti kolektivna pogodba na ravni

dejavnosti.

Pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini se lahko sklene za določen čas, za čas

dokončanja projekta oziroma za čas dokončanja del v tujini. 213. člen ZDR pa ureja

položaj delavcev, ki jih tuji delodajalec napoti na začasno delo v našo državo na podlagi

pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena po tujem pravu. Podlaga za opravljanje dela v


naši državi je še naprej pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tujem pravu, vendar se morajo v

času opravljanja dela v naši državi takemu delavcu zagotoviti pravice v skladu z našim

pravom, če je to za delavca ugodneje. Splošno pravilo o uporabi našega prava, če je to

ugodnejše od tujega, se nanaša na naslednje pravice iz delovnega razmerja : delovni čas,

odmori in počitki, nočno delo, minimalni letni dopust, plača, varnost in zdravje pri delu,

posebno varstvo delavcev in zagotavljanje enakopravnosti.

Zakon določa tudi izjeme od splošnega pravila o uporabi slovenskega prava glede pravic

iz drugega odstavka tega člena. Prva izjema se nanaša na vrsto dela - začetno delo, ki je

sestavni del pogodbe o dobavi blaga in ki ne traja več kot osem delovnih dni in jih

opravljajo strokovni delavci dobavitelja. Druga izjema je določena za primer, če velja

vzajemnost med tujo državo, po kateri se določa pravo pogodbe o zaposlitvi napotenega

tujca in našo državo. V tem primeru se naše pravo ne uporablja glede pravic do plačila,

vendar samo pod dodatnim pogojem, da začasno delo napotenega delavca ne traja več kot en

mesec. Obe določeni izjemi pa ne veljata za dela, ki se opravljajo v dejavnosti, ki so

registrirane v okviru gradbeništva.

Omenjene določbe so bile vnesene v ZDR prav na podlagi direktiv in uredb evropskega prava

glede napotenih delavcev. V primerjavi z avstrijskim, nemškim in angleškim pravnim

redom, ki imajo še posebne pravilnike o napotenih delavcih, imamo v slovenski zakonodaji


samo tri že omenjene člene31 v ZDR

10. SKLEP

Stopnja brezposelnosti je v Republiki Sloveniji trenutno najnižja, kar pa ne pomeni da se ne

31 211., 212. In 213 člen ZDR pod razdelkom Opravljanje dela v tujini in položaj delavcev, napotenih na delo v RS


povečuje izdaja delovnih dovoljenj oziroma dovoljenj za zaposlitev tujcem. Zadnje leto

beležimo 40% povečanje izdaje delovnih dovoljenj. Od novembra 2006 do februarja 2007 se

beleži kar 60% povečanje vlog za izdajo delovnih dovoljenj, v nekaterih območnih enotah

Zavoda za zaposlovanje RS za več kot 100%. Največ potreb je predvsem v gradbeništvu,

strojništvu, gozdarstvu ... Tudi na Zavodu za zaposlovanje ni kadra, ki bi zadovoljeval

potrebe delodajalcev. Pričakujemo lahko, da se bo obseg tujcev z delovnimi dovoljenji

povečal, predvsem mlajšega kadra, saj so domači starejši delavci za mnoge delodajalce

neprimerni za težavna dela. Na žalost pa mlajšega domačega kadra v omenjenih dejavnostih

ne moremo pričakovati, tudi zanimanja za določene deficitarne poklice med mlajšimi ni. Zato

je največ tujcev zaposlenih prav v panogah, za katere se domači mladi neradi odločajo.

Predvidevamo lahko da bi popolna liberalizacija trga pomenila še povečanje obsega tujcev

v Republiki Sloveniji. S spremembami in dopolnitvami zakona o zaposlovanju in delu tujcev

so odpravljene administrativne ovire pri pridobivanju delovnih dovoljenj, ki nam jih s

spremembami podzakonskih aktov ni uspelo v celoti realizirati. Kot najpogostejše kritike

v zvezi z izvajanjem zakona delodajalci navajajo preveliko število potrebnih dokazil in

predolg postopek pridobivanja delovnih dovoljenj. S predlaganimi spremembami in

dopolnitvami se bistveno zmanjšuje število dokazil in z nekaterimi vsebinskimi rešitvami

skrajšuje postopke. Ob pripravi sprememb in dopolnitev sta dodana še dva vsebinska sklopa

sprememb, in sicer uskladitev z EU zakonodajo in odpravo pomanjkljivosti veljavnega zakona.

Spremenjeni zakon je stopil v veljavo 03.12.2007 z bistvenimi spremembami in sicer, da bi se

dovoljenj e za prvo zaposlitev tujca izdalo za eno leto in ne štiri mesece kot je bilo to določeno

sedaj. Tujci z najmanj poklicno izobrazbo bodo tako že po dveh letih neprekinjene

zaposlitve lahko dobili osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo treh let in bodo na trgu

izenačeni s slovenskimi državljani. Tujcu, ki je zadnji letnik izobraževanja zaključil v

Sloveniji in si pridobil visokošolsko izobrazbo bo omogočena izdaja osebnega delovnega

dovoljenja z veljavnostjo treh let, če si v roku enega leta najde delodajalca. Na predlog

delodajalcev pa se zaostrujejo pogoji za samozaposlitev tujcev. Tudi delavci migranti

bodo lahko pridobili osebno delovno dovoljenje. Zakon se že izvaja, spremembe so obrodile

sadove, delodajalcem so se pričakovanja izpolnila, postopki za pridobitev so olajšani.V

svoji diplomski nalogi sem želel prikazati problematiko in razvoj zaposlovanja tujcev v zadnjih

letih, ki je prav dinamičen. Za prihodnje desetletje lahko predvidevamo, da se bodo večji del

tega obdobja ohranile značilnosti dosedanjega zaposlovanja in dela tujcev pri nas.

Zanimivo je tudi področje napotenih delavcev, saj ogromno slovenskih podjetij pridobiva

posle v tujini, katere opravljajo prav domači delavci. Glede na kakovostno opravljanje


storitev slovenskih podjetij je v bodoče takšne vrste opravljanja storitev z napotenimi delavci

v območju EU pričakovati še več, kar je izboljšalo tudi gospodarsko rast in dvignilo

slovensko gospodarstvo na nivo, ki je popolnoma primerljiv z ostalimi državami EU.Sicer pa

se delodajalci velikokrat srečujejo s preveč administracije, prepočasnih postopkov za

pridobitev vseh potrebnih dovoljenj, tako doma kot v tujini. Na segmentih trga dela, ki jih

obvladuje zaposlovanje in delo tujcev v Sloveniji pa se bodo postopoma začeli uveljavljati tudi novi

in spremenjeni procesi oz. lahko rečemo da se že izvajajo. To moramo zelo realno pričakovati,

saj je dinamika gospodarskega razvoja in intenzivnost tehnoloških sprememb v sodobnem

razvitem svetu neverjetno hitra in izrazita. Za prihodnje desetletje lahko predvidevamo, da se

bodo večji del tega obdobja ohranile osnovne značilnosti dosedanjega zaposlovanja in dela

tujcev pri nas. Prihajali bodo predvsem moški v starosti med 25 in 49 let, bolj nižje kot

višje izobraženi, ki se bodo zaposlovali v predelovalnih dejavnostih in še posebej v

gradbeništvu. Mogoče lahko pričakujemo lahko tudi rahlo povečanje EU prijav, glede na vstop

Romunije in Bolgarije. Realno možno pa je, da bi v prihodnjih desetih letih prišlo do članstva

Hrvaške v EU, saj je ta država že začela pogajanja o članstvu. To članstvo naše južne

sosede pa bi še posebej vplivalo na razmere na slovenskem trgu dela. Na to bi posebej vplivala

geografska bližina, tradicionalne povezave, pa tudi sorazmerno velike razlike v gospodarski

razvitosti, višini plač in obsegu brezposelnosti. Če bi se priključila EU še kakšna izmed

držav Zahodnega Balkana, recimo Črna Gora, Makedonija ali morda še kakšna druga država,

bi bil vpliv na slovenski trg dela še večji. Vendar je danes prihodnje širitve, ki bi morebiti

lahko zajele tudi Turčijo, nemogoče natančno napovedati. EU bo morala pred nadaljnjimi

širitvami rešiti vrsto resnih institucionalnih vprašanj in dilem. Od učinkovitosti teh rešitev pa

bo prav gotovo odvisno prihodnje širjenje EU. Kaj je mogoče napovedati o poklicni strukturi

prihodnjih imigrantov v Slovenijo v naslednjih desetih letih? Z zanesljivostjo je mogoče

reči, da se bodo tudi v prihodnje priseljevali in zaposlovali v Sloveniji delavci z nižjimi

gradbenimi poklici (npr. zidarji, tesarji, železokrivci, ipd.), kvalificirani delavci v

predelovalnih dejavnostih (npr. ključavničarji, strugarji, varilci, ipd.), veliko bo še zmeraj

delavcev brez poklica in brez strokovne izobrazbe, pomožnih delavcev, snažilk,

komunalnih delavcev ipd. Vendar bi morala Slovenija vsaj pri slednjih dosledno vztrajati na

začasnosti delovnih dovoljenj, saj bo v prihodnje vse težje zaposlovati takšne delavce na trajni

osnovi. Nadalje lahko predvidimo, da bomo potrebovali in zaposlovali veliko tujih delavcev

s srednjo izobrazbo. Koristno bi bilo, če bi Slovenija postopoma dvignila kvalificirano raven

tujih delavcev s IV. (četrte stopnje) vsaj na V. (peto) stopnjo. Prav gotovo pa se bo tudi

povečalo povpraševanje po univerzitetno in podiplomsko izobraženih tujcih. Slovenija bi se


morala vključiti v globalni boj za talente. To pa bo lahko dosegla le, če bo privabljala najboljše

univerzitetne in podiplomske diplomante, po možnosti take, ki bodo pri nas študirali.

Daljši rok pa bo prinesel še druge spremembe. Sodobni ljudje smo vse bolj mobilni. Zato nas ne

bi smelo presenetiti, če bi mnogi tujci razumeli Slovenijo le kot prvo stopnico pri svojem

prihodu v EU in na njen trg dela. Računati pa je treba tudi s tem, da bodo naši ljudje, ki bodo

veliko bolj izobraženi, kakor so bili Slovenci kadarkoli, bolj pogosto menjavali običajna

bivališča in se zaposlovali v različnih državah ogromnega trga dela EU. Zdi se, da

pomanjkljivost obstaja le še v povezavi domačih institucij in v povezanosti institucij

evropskih držav med seboj.


11 LITERATURA

* Grauf Kapun, Darja, Eures svetovalka – omrežje za pospeševanje mobilnosti delovne sile,

Zavod RS za zaposlovanje, seminar , noveber 2009

* Hojnik, Janja, univ.dipl.prav. – Pravice državljanov EU do prostega gibanja in prebivanja

na ozemlju držav članic EU, Pravna praksa št. 27. Julij 2006

* Komisija Evropskih skupnosti – Sporočilo Komisije, Bruselj 2008

* Končar, Polonca - Mednarodno delovno pravo, Uradni list RS, 1993

* Korpič Horvat, Etelka – Mednarodno delovno in sindikalno pravo, Visokošolski učbenik,

Doba Epis 2006

* Kresal, Barbara, mag. Katarina Kresal Šoltes, mag. Darja Senčur Peček

Zakon o delovnih razmerij in s komentarjem in stvarnim kazalom, Zakona o zaposlovanju

in delu tujcev - ZZDT, Ur.l. RS, št. 66/2000, 10112005, 76/2

*Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve - Predlog Zakona o spremembah in

dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in delu tujcev - Predlog za obravnavo, Ljubljana

14.03.2007

* Novak, Mitja - Zaposlovanje in delo tujcev po mednarodnih normah, Revija za delovno pravo

in pravo socialne varnosti - Delavci in delodajalci 3/2001, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti

Univerze v Ljubljani

* Snoj, Alenka univ.dipl.prav. - Vstop in prebivanje tujcev v RS po vstopu RS v EU,

Gradivo za seminar Zaposlovanje in delo tujcev ter državljanov EU po 01.05.2004, Odin

d.o.o., Ljubljana 05.10.2004

* Skorupan, Maja univ.dipl.prav., pravna svetovalka - Zaposlovanje tujcev - urejanje dela in

zaposlitve tujcev iz EU in iz tretjih držav ter delovna razmerja s tujci s pravnega vidika,

Sklenitev delovnega razmerja s tujci, Združenje delodajalcev, seminar, Ljubljana, april


2007

* Šepec, Miha, univ dipl.prav. - Ureditev zaposlovanja in dela tujcev in delavcev iz EU v

Republiki Sloveniji, Gradivo za seminar Novosti pri urejanju zaposlovanja in trga dela

tujcev v Sloveniji, Zavod RS za zaposlovanje, Ljubljana 10.05.2006

* Vidmar, Matija, mag. pravnih znanosti - Napotitev delavcev na delo - Sodišče Evropskih

skupnosti, Pravna praksa 9.6.2005

* Zavod RS za zaposlovanje, Rožna dolina, Ljubljana - Gradivo - seminar 21. november 2007,

Zaposlovanje in delo tujcev - ZZDT, novosti, prečiščeno besedilo) Z Tuj -1 - UPB3, Ur. 1. RS,

št. I 07/2006

12 VIRI

* Ustava republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06

* Zakon o tujcih (uradno prečiščeno besedilo) (ZTuj-1-UPB6) (Uradni list RS št. 64/2009)

* Zakon o delovnih razmerjih(Uradni list RS, št. 42/2002, 103/2007 - neuradno prečiščeno besedilo) * Zakon o prijavi prebivališča(ZPprb), Uradni list RS, št. 9/2001, 39/2006, 111/2007 *Ustava republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06 * Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC) Ur.l. RS, št. 36/2000, Ur.l. RS, št. 118/2006, 12/2007 - UPB1, 29/2010, 28/2011 * EURES – Evropski portal za zaposlitveno mobilnost

* EIRO - European Industrial Relations Observatory


* Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT), Ur.l. RS, št. 66/2000

* Internet























Documents

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO ... · Ta diplomska naloga nam predstavi bistvene zna čilnosti delovno pravne zakonodaje v Republiki Sloveniji ter osnovne karakteristike