UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · 2017-11-27 · 2.1 VIRI DELOVNEGA PRAVA Med nacionalnimi viri, ki definirajo in urejajo delovno razmerje, je ZDR krovni akt s področja zakonodajnega

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

LIN LUKETIČ

PRAVICE, OBVEZNOSTI IN

ODGOVORNOSTI IZ DELOVNEGA

RAZMERJA ZDRAVNIKOV

Diplomsko delo

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRAVICE, OBVEZNOSTI IN

ODGOVORNOSTI IZ DELOVNEGA

RAZMERJA ZDRAVNIKOV

Študent: Lin Luketič Številka indeksa: 71131530 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Javno pravo Mentor: dr. Darja Senčur Peček

Maribor, 2011

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Darji Senčur Peček za usmerjanje, vodenje in

pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

POVZETEK

Delovna razmerja zdravnikov so različno urejena, kljub temu, da je na nivoju EU

bilo sprejete kar nekaj zakonodaje, ki določa smernice. Med splošno ureditvijo

delovnih razmerij po veljavnem ZDR in specialnimi predpisi, velja za zdravnike

posebna ureditev, ki je kompleksna.

Namen diplomske naloge je prikazati posebnosti delovnega razmerja zdravnika

in jih opisat ter primerjati z veljavnim splošnim zakonom s tega področja – ZDR.

S pomočjo specialnih predpisov, ki so navedeni v jedru naloge, ţelim prikazati

kratek zaokroţen pregled ureditve delovnega razmerja pri zdravnikih.

Posebnosti obstajajo ţe v času študija in usposabljanju za opravljanje poklica in

dela zdravnika, od pripravništva, licence in specializacije.

Med pravnimi viri je za zdravniško sluţbo najpomembnejši Zakon o zdravniški

sluţbi, Zakon o zdravstveni dejavnosti in pa Kolektivna pogodba za zdravnike in

zobozdravnike. Zakonodaja se nenehno spreminja, dopolnjuje in usklajuje z

evropsko.

Ob raziskovanju posebnosti delovnega razmerja zdravnika sem spoznal in

opaţal hipernormiranost na eni strani in pomanjkljivo ali nenatnčno definirane

pojme, kot jih ureja zakonodaja, na drugi.

V luči Direktiv Evropskega prava sem obravnaval primera iz sodne prakse

sodišča EU, ki razjasnjujeta nedoslednosti pri enotni razlagi evropskih

sekundarnih pravnih virov.

KLJUČNE BESEDE: delovno razmerje, pojem delovnega razmerja, delovno

razmerje zdravnika – posebnosti, pripravništvo, specializacija, delovni čas,

licenca, ugovor vesti, letni dopust, vrednotenje zdravniške sluţbe, ipd...

ABSTRACT

Labour relations of doctors are variously regulated, although there is a number

of legislation with guidelines on the European level. In an overall regulation of

labour relations in applicable law (ZDR) and special rules, there is a special

regulation for doctors that is very complex.

The purpose of my diploma is to expose the features of labour relations of

doctors, to describe them and to compare them with the general law in this area

(ZDR).

With the help of special rules that are described in the core of my diploma, I will

try to display a short rounded overview of the labour relations for doctors. There

are some specificities that already apply in the time of studying and training for

the profession of a doctor; from probation, licensing to specialization.

The main legal sources, which determine the labour relations of doctors are the

Law on Medical Services, Health Services Act and Collective agreement for

doctors and dentists. Legislation is constantlly changing, complementing and

coordinating with the European legislation.

In a thorough exploration of the specificities in the employment relationship, I

determined saturation and deficienty or lack of well-defined concepts in

legislation regulation.

In light of the Directives of European law, I considered two cases out of

European court cases, that clarify incosistencies in interpreting Europena

secondary legal acts.

KEYWORDS: labour relation, labour relation term, labour relations of doctors –

specificities, probation, specialization, working time, license, conscientious

objection, annual leave, evaluation of medical services, etc…

KAZALO

1. UVOD ........................................................................................................................ 1

2. DELOVNO PRAVO IN DELOVNO RAZMERJE .............................................................. 2

2.1 VIRI DELOVNEGA PRAVA ...................................................................................... 2

2.1.1 Individualno delovno pravo .......................................................................... 3

2.1.2 Kolektivno delovno pravo ............................................................................. 4

2.1 POJEM DELOVNEGA RAZMERJA ........................................................................... 5

3. DELOVNA RAZMERJA ZDRAVNIKOV (PRAVNI VIRI) .................................................. 8

4. POGOJI ZA OPRAVLJANJE ZDRAVNIŠKE SLUŽBE ..................................................... 11

4.1 KVALIFIKACIJA ................................................................................................... 11

4.2 REGISTER ZDRAVNIKOV ..................................................................................... 12

4.3 LICENCA ............................................................................................................. 13

4.4 NAZIVI ZDRAVNIKOV .......................................................................................... 13

5. POSEBNOSTI DELOVNEGA RAZMERJA ZDRAVNIKA ................................................ 14

5.1 PRIPRAVNIŠTVO, SEKUNDARIJAT, SPECIALIZACIJA IN LICENCA ............................ 14

5.1.1 Pripravništvo .............................................................................................. 14

5.1.1.1 Splošno ........................................................................................................... 14

5.1.1.2 Pripravništvo po ZZdrS in KPZZ ........................................................................ 15

5.1.2 Sekundarijat ............................................................................................... 16

5.1.3 Specializacija............................................................................................... 16

Mentor ............................................................................................................ 18

5.1.4 Licenca ....................................................................................................... 19

5.2 POSKUSNO DELO ............................................................................................... 20

5.3 POSTOPKI ZA UGOTAVLJANJE ZNANJA IN ZMOŽNOSTI ZA OPRAVLJANJE DEL IN

DOSEGANJA PRIČAKOVANIH REZULTATOV DELA...................................................... 20

5.3 DELOVNI ČAS ..................................................................................................... 21

5.3.1 Splošno o delovnem času – pravni viri ........................................................ 21

5.3.2 Zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči ................................. 22

5.3.3 Polni delovni čas zdravnikov ...................................................................... 23

5.3.3.1 Delo v neenakomerno razporejenem delovnem času ...................................... 23

5.3.3.2 Izmensko delo ................................................................................................. 24

5.3.4 Nadurno delo – delo preko polnega delovnega časa ................................... 25

5.3.5 Dnevni in tedenski počitek .......................................................................... 26

5.3.6 Dežurstvo ................................................................................................... 27

5.3.7 Posebno varstvo v zvezi z dežurstvom in posebna ureditev dežurstva za

specializante ....................................................................................................... 28

5.3.7.1 Starejši delavci ................................................................................................ 28

5.3.7.2 Specializanti .................................................................................................... 28

5.4 STALNA PRIPRAVLJENOST .................................................................................. 28

5.5 OPRAVLJANJE ZDRAVNIŠKE SLUŽBE V ČASU STAVKE ........................................... 29

5.5.1 Splošno o stavki .......................................................................................... 29

5.6 LETNI DOPUST ................................................................................................... 30

5.7 UGOVOR VESTI .................................................................................................. 31

5.8 VAROVANJE POKLICNE SKRIVNOSTI ................................................................... 32

5.9 ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI ZDRAVNIŠKEGA DELA ........................................... 33

5.9.1 Strokovno izpopolnjevanje ......................................................................... 33

5.9.2 Strokovni nadzor s svetovanjem ................................................................. 33

5.9.3 Zavarovanje odgovornosti .......................................................................... 35

5.10 VREDNOTENJE ZDRAVNIŠKE SLUŽBE (PLAČE, DODATKI, NADOMESTILA IN DRUGI

OSEBNI PREJEMKI)................................................................................................... 35

5.10.1 Plače ......................................................................................................... 35

5.10.2 Dodatki ..................................................................................................... 37

5.10.3 Nadomestila in drugi osebni prejemki ....................................................... 39

6. PRENEHANJE DELOVNEGA RAZMERJA ZDRAVNIKA................................................ 40

7. PRIMERI IZ SODNE PRAKSE ..................................................................................... 41

8. KRATEK PRIMERJALNI PREGLED PRAVNE UREDITVE DELOVNEGA RAZMERJA

ZDRAVNIKA V REPUBLIKI AVSTRIJI ............................................................................. 45

9. ZAKLJUČEK .............................................................................................................. 48

LITERATURA, PRAVNI IN DRUGI VIRI .......................................................................... 50

1

1. UVOD

V Sloveniji in drugih drţavah članicah Evropske unije (v nadaljevanju: EU) so

delovna razmerja zdravnikov predmet številnih obravnav, študij in raziskav. Tudi

na področju pravne ureditve je moč zaslediti stalno teţnjo po izboljšavah,

sledenju času, na novo definiranje pojmov (npr. deţurstvo, aktivni delovni čas,

ipd.) in pravilno umestitev v zakonodajo. Gre za široko področje in temo, katere

zakonodajni akti so številni: od zakonov, do podzakonskih aktov, pravilnikov in

kodeksov, ki posegajo v splošno ali konkretno pravno ureditev delovnega

razmerja zdravnika.

V diplomski nalogi ţelim predstaviti zaokroţen pregled vseh pravic, obveznosti

in odgovornosti zdravnika, skozi prizmo delovnega razmerja in pravni okvir v

RS, ki ga ureja. Najprej se bom dotaknil osnovnih pojmov: predpostavke in

definicija delovnega razmerja, kot jo podaja Zakon o delovnih razmerjih iz leta

2003 (v nadaljevanju ZDR).1 Nadalje bom kratko predstavil pravne vire, ki

urejajo delovnopravni poloţaj zdravnika.

V jedru diplomskega dela posvečam pozornost predstavitvi pogojev za

opravljanje zdravniške sluţbe in posebnosti delovnega razmerja zdravnika.

Predstavil bom celoten sistem; od usposabljanja do sklenitve delovnega

razmerja. Po točkah bodo predstavljene tiste posebnosti, ki veljajo specifično za

delo in poklic zdravnika, v primerjavi s splošno ureditvijo po ZDR. Obravnaval

bom primera iz sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju SEU). Delovni čas kot

tak je predmet številnih obravnavanj in nerešenih ali spornih vprašanj, tako

glede definicije, kot tudi glede izpolnjevanja norm iz delovnega časa.

1 Ur.l. RS, št. 42/2002, 79/2006-ZZZPB-F, 46/2007 Odl.US: U-I-45/07, Up-249/06-22, 103/2007,

45/2008-ZArbit, 83/2009 Odl.US: U-I-284/06-26.

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200242&stevilka=2006






2

2. DELOVNO PRAVO IN DELOVNO RAZMERJE

V nadaljevanju ţelim na kratko predstaviti najprej vire delovnega prava, nato pa

pojem in vrste delovnega razmerja, pri čemer bom glede ureditve tega instituta

in virov izhajal (v grobem pregledu) od splošnih, nacionalnih in mednarodnih

virov, s poudarkom na Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) iz leta 2003, do

specialnih, ki urejajo oţje področje , zdravnikov.

2.1 VIRI DELOVNEGA PRAVA

Med nacionalnimi viri, ki definirajo in urejajo delovno razmerje, je ZDR krovni

akt s področja zakonodajnega urejanja delovnega prava v RS, ki je usklajen z

direktivami EU,2 ki se nanašajo na področje dela, kot z mednarodnimi akti.3

Definicijo delovnega razmerja nam poda ZDR, medtem ko posamezne

elemente in specifikacije delovnega razmerja (poleg ZDR) ureja vrsta

podzakonskih predpisov, odvisno pač za katero vrsto, panogo, oz. sektor dela

gre.

Vire delovnega prava delimo na nacionalne in mednarodne. Nacionalni pravni

viri se nadalje delijo na avtonomne4 in heteronomne5. Mednarodni pa se delijo

na univerzalne6 (veljajo za vse) ali multilateralni (veljajo za tiste, ki so jih

ratificirali). Nastajajo največkrat v okviru mednarodnih organizacij, kot so MOD,

EU in Svet Evrope.

2 Prim: I. Bečan, N. Belopavlovič in drugi, Evropsko delovno pravo, Direktive ES/EU z uvodnimi

pojasnili, Ljubljana, 2005. 3 Mednje sodijo: Splošna deklaracija OZN o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o

ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropska socialna listina (MESL), vse ratificirane konvencije MOD. 4 Pravni subjekti si jih postavijo sami in veljajo posebno za njih (Primer: Statut UKC Maribor).

5 Sprejeti na nacionalni ravni. Postavi jih upravni ali zakonodajni drţavni organ.

6 Najbolj znani so akti sprejeti v okviru OZN: Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni

pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Deklaracija o otrokovih pravicah…

3

Če strnemo vse skupaj delimo vire delovnega prava nekako takole:

Mednarodni pravni viri

Univerzalni: Multilateralni:

- akti OZN - EU (pogodbe, uredbe, direktive)

- akti MOD - akti Sveta Evrope (MESL)

Notranji pravni viri

Heteronomni: Avtonomni:

- ustava - kolektivne pogodbe (KP)

- zakoni - sporazumi med svetom delavcev

- podzakonski akti in delodajalci

- splošni akt delodajalca

2.1.1 Individualno delovno pravo

Individualno delovno pravo ureja razmerje med posameznim delavcem in

delodajalcem, ki nastane s pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ). S PZ so

urejene medsebojne pravice in obveznosti. Za individualna delovna razmerja

lahko trdimo, da so posebna pravna razmerja, ki jih označuje predvsem njihova

načelna trajnost (sklenitev pogodbe o zaposlitvi), pa tudi, da iz tega pravnega

razmerja izvirajo oziroma na podlagi njega nastanejo druge pravice za delavca.

Te pravice nastanejo na podlagi zdravstvenih, invalidskih in pokojninskih

zavarovanj, za katerih pridobitev je obstoj delovnega razmerja (in njegovo

določeno trajanje) bistvenega pomena. Individualna delovna razmerja ureja

ZDR. Zakon zagotavlja minimalni obseg pravic in obveznosti za vse zaposlene,

ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor.

4

Posebnosti delovnih razmerij javnih usluţbencev (mednje sodijo tudi vsi

zdravniki, zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih), pa ureja Zakon o javnih

usluţbencih (ZJU),7 ki v celoti ureja posebnosti delovnih razmerij javnih

usluţbencev, in sicer do vključno 21. člena, kjer so osnovna načela in rešitve

sistema javnih usluţbencev.8

2.1.2 Kolektivno delovno pravo

Kolektivna delovno pravo ureja kolektivne pravice in pravna razmerja, v katerih

so udeleţeni kolektivni predstavniki delavcev in delodajalcev. Podlage za

kolektivna razmerja najdemo ţe v ustavi RS, posebej v členih 75, 76 in 77.

Kolektivna delovna razmerja so torej razmerja med delavci in njihovimi

predstavniškimi organizacijami (sindikati) ter (posameznimi) delodajalci in

njihovimi organizacijami. Značilno za kolektivna delovna razmerja je, da delavci

oziroma delodajalci svoje pravice uresničujejo na kolektiven način. Najbolj

tipični primeri kolektivnih delovnih razmerij so kolektivne pogodbe, stavke in

druge oblike delavskih protestov ter sodelovanje delavcev pri upravljanju.

Urejanje kolektivnih delovnih razmerij je prepuščeno Zakonu o kolektivnih

pogodbah (v nadaljevanju ZKolP).9

7 Ur.l. RS, št. 56/2002.

8 II. del (od 21. čl. ZJU naprej), kot vemo velja za javne usluţbence v drţavnih organih in

upravah lokalnih skupnosti. 9 Ur.l. RS, št. 43/2006.



5

2.1 POJEM DELOVNEGA RAZMERJA

»Pojem delovnega razmerja predstavlja enega od ključnih institutov delovnega

prava, s katerim se delovno pravo ukvarja vse od svojih začetkov, vendar pa

njegova opredelitev še vedno (oziroma vedno znova) predstavlja problem, za

katerega ni enotne in splošno veljavne rešitve.«10 Z opredelitvijo pojma

delovnega razmerja se je desetletje prizadevno ukvarjala tudi Mednarodna

organizacija dela (v nadaljevanju MOD) in sprejela Priporočilo MOD št. 198 o

delovnem razmerju (v nadaljevanju Priporočilo). Iz dokumentov MOD izhaja, da

delovnopravna zaščita še vedno temelji na razločevanju med odvisnimi

zaposlenimi in neodvisnimi samozaposlenimi. Večina mednarodnih aktov se

nanaša le na prve, drugi pa ostajajo izven te ureditve.11 V mnogih drţavah je

delovno razmerje še vedno prevladujoča oblika dela.12 Drţave članice EU

uporabljajo deloma različne kriterije pri opredeljevanju delovnega razmerja in

njegovem razločevanju od ostalih pogodbenih razmerij, splošno pa je mogoče

ugotoviti, da delovno razmerje kot pravni pojem v večini drţav temelji na

podobnih elementih.13 Običajno govorimo o elementih delovnega razmerja, ki

jih dokaj jasno in nazorno definira prav 4. Člen ZDR, ki pravi, da je delovno

razmerje definirano kot »razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se

delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem

za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom

delodajalca.« Delavec se vključi v delovni proces delodajalca, ki ga ta organizira

za izvajanje svoje dejavnosti. Delodajalec daje navodila in sprejema odločitve o

opravljanju dejavnosti (o delovnem procesu) in nosi tudi riziko, oziroma

odgovornost za uspeh poslovanja. »Delavec je le del tega organiziranega

delovnega procesa, v njem opravlja odvisno delo, v podrejenosti delodajalcu

(delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca). V zameno za to podrejenost je

delavec kot šibkejša stranka v razmerju deleţen delovnopravnega varstva.«14

10

D. Senčur Peček, Prepoved diskriminacije z vidika vprašanja opredelitve delovnega razmerja, Delavci in delodajalci, 2007, let. VII, posebna izdaja Prepoved diskriminacije, str. 158. 11

Prim: D. Senčur Peček, n.d., str. 159. 12

Prim: D. Senčur Peček, n.d., str. 159. 13

Prav tam, str. 159. 14

Prim: D. Senčur Peček, n.d., str. 163 – 164.

6

Če povzamemo bistvene elemente delovnega razmerja, kot jih v 4. členu

definira ZDR, so ti naslednji:15

1.) prostovoljnost delavca, pri vključitvi v organiziran delovni proces

delodajalca: delavec se svobodno odloča za opravljanje dela, ki pa

mora biti organizacijsko opredeljen in urejen proces.16 Organiziran

delovni proces tudi predpostavlja opravljanje dela, ki je vezano na

določen delovni kraj, čas, načine izvajanja delovnega procesa, ipd;

2.) delo za plačilo: odplačnost delovnega razmerja je temeljna obveznost

delodajalca, sklenjenega s pogodbo o zaposlitvi, ki je vedno odplačne

narave;

3.) osebno delo: konkretno osebno razmerje, ki nastane med konkretnim

delodajalcem in delavcem, mora delavec opravljati sam, osebno. S tem v

zvezi je določenih vrsta pogojev, s katero se oblikuje potrebna določena

stopnja medsebojnega zaupanja med pogodbenima strankama;17

4.) nepretrgano opravljanje dela: enkratno opravljanje dela je predmet

obligacijskih razmerij, zato se je posebno v delovnem pravu razvilo

pravilo o ponavljajočem, nepretrganem (praviloma trajnem) delovnem

procesu oz. aktivnosti;18

5.) delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca: izraţa se v

podrejenosti delavca delodajalcu, ki odraţa najpomembnejši opredelilni

element delovnega razmerja.

Najpomembnejši element delovnega razmerja se odraţa v podrejenosti. Pravo

v medsebojnih razmerjih ščiti vedno šibkejšo stranko, pri čemer je v delovnih

15

Prim: I. Bečan, N. Belopavlovič in drugi, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) s komentarjem, Ljubljana, 2008, str. 36. 16

Splošni akt ali t.i. akt o sistemizaciji delovnih mest. Z njim se določijo pogoji za opravljanje dela na delovnem mestu. Delodajalec ga je dolţan sprejeti, izjema so t.i. mali delodajalci, ki zaposlujejo 10 ali manj delavcev, vendar pa jih k sprejetju splošnega akta zavezuje Zakon o varnosti in zdravju pri delu. Več o tem, E. Korpič Horvat, Individualno delovno pravo (študijsko gradivo za študij delovnega prava), Maribor, 2004, str. 14 – 16. 17

Pogoji, kot so na primer: predhodni preizkusi znanja, poskusno delo, ipd. 18

Ta pogoj je v povezavi z naravo trajnosti delovnega razmerja in posledično s pravilom sklepanja pogodb za nedoločen čas, pri nas in na splošno v EU predmet obširnih razprav, zaradi naraščajočih kršitev, oziroma »izmikanja« delodajalcev pri izpolnjevanju le tega. Delodajalci izkoriščajo moţnost sklenitve specialnih oblik pogodb (denimo PZ za določen čas), ki naj bi veljali kot izjeme in ne pravilo, pri čemer so delavci (kot šibkejša stranka) dodatno prikrajšani za vrsto pravic in ne nazadnje tudi njihova socialna varnost je nestabilna. Več o tem, prim. P. Krivec, Pravice delavcev pri zaposlovanju za določen čas, diplomsko delo, Maribor, 2010.

7

razmerjih to nedvomno delavec, ki je podrejen, dela po navodilih delodajalca,

odgovarja za (ne)opravljeno delo in je pod nadzorom, itd. Temu sledi tudi razvoj

delovnega prava, ki loči kolektivna in individualna razmerja strank v

delovnopravnih odnosih.

8

3. DELOVNA RAZMERJA ZDRAVNIKOV (PRAVNI VIRI)

Zakonodajno področje, ki ureja delovna razmerja zdravnikov je pestro. Osnova

je ZDR, posebnosti pa določa cela vrsta specialnih zakonov in podzakonskih

predpisov, statutov, pravilnikov, kodeksov.19

Rdečo nit skozi delovna razmerja zdravnikov predstavljata predvsem Zakon o

zdravniški sluţbi (ZZdrS)20 in Kolektivna pogodba za zdravnike in

zobozdravnike (KPZZ).21

Temeljni pravni vir delovnega razmerja zdravnika je ZDR, ki predstavlja okvir.

Omeniti velja tudi ZJU (I. del, do vključno 21. čl.), ker se pri nas zdravniki

(zaposleni v zdravstvenih zavodih) uvrščajo med javne usluţbence.

Glavno vsebino, kot slika v okvirju pa predstavlja Zakon o zdravniški sluţbi

(ZZdrS), ki je bil ţe velikokrat noveliran.22 Zakon (tako kot je tudi naslovljen)

ureja zdravniško sluţbo, ne definira pa neposredno pojma zdravnika.23 Zakon

nadalje določa kdaj lahko zdravnik opravlja zdravniško sluţbo,24 njihove

dolţnosti in pravice pri opravljanju sluţbe, kako se naj zagotavlja kakovost

njihovega dela in določa osnove za vrednotenje zdravniške sluţbe.25 ZZdrS še

19

Najpreglednejši prikaz vse zakonodaje s tega področja je mogoče najti na spletni strani Zdravniške zbornice Slovenije: Več o tem glej: http://www.zdravniskazbornica.si/zs/356/pravni-akti 20

Uradni list RS, št. 98/1999 in 72/2006 UPB3. 21

Ur.l. RS, št. 14/1994. Glede na obravnavano temo se bom omejil na določila KPZZ za zdravnike. 22

Zakon o zdravniški sluţbi – ZZdrS (Uradni list RS, št. 98/99 z dne 3. 12. 1999),

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški sluţbi – ZZdrS-A (Uradni list RS, št. 67/02 z dne 26. 7. 2002),

Zakon o opravljanju zdravstvenih poklicev v Republiki Sloveniji za drţavljane drugih drţav članic Evropske unije – ZOZPEU (Uradni list RS, št. 86/02 z dne 11. 10. 2002),

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški sluţbi – ZZdrS-B (Uradni list RS, št. 15/03 z dne 14. 2. 2003),

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški sluţbi – ZZdrS-C (Uradni list RS, št. 2/04 z dne 15. 1. 2004),

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški sluţbi – ZZdrS-D (Uradni list RS, št. 47/06 z dne 9. 5. 2006) in

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški sluţbi – ZZdrS-E (Uradni list RS, št. 58/2008).

23

Glej 1. čl. ZZdrS. 24

Glej pod točko 4. Pogoji za opravljanje zdravniške sluţbe. 25

To področje ureja predvsem Kolektivna pogodba za javni sektor in pa področna kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike.




9

daje pravno podlago za ustanovitev in opredelitev nalog Zdravniške zbornice in

Slovenskega zdravniškega društva.

Pri tem naj še omenim Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej).26 ki posredno

zadeva zdravnike in opredeljuje zdravstveno dejavnost, med katero sodi tudi

zdravniška sluţba.

Po Zakonu o zdravstveni dejavnosti se zdravstvena dejavnost opravlja na

primarni, sekundarni in terciarni ravni. Zdravstvena dejavnost na primarni ravni

obsega osnovno zdravstveno dejavnost in lekarniško dejavnost. Na sekundarni

ravni obsega specialistično ambulantno in bolnišnično dejavnost. Zdravstvena

dejavnost na terciarni ravni obsega opravljanje dejavnosti klinik in inštitutov ter

drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodov. Mreţo javne zdravstvene sluţbe na

primarni ravni določa in zagotavlja občina. Republika Slovenija sodeluje pri

zagotavljanju mreţe javne zdravstvene sluţbe na primarni ravni na

demografsko ogroţenih območjih v skladu s planom zdravstvenega varstva.

Mreţo javne zdravstvene sluţbe na sekundarni in terciarni ravni zagotavlja

Republika Slovenija. Mreţo javne zdravstvene sluţbe na sekundarni ravni

določa Republika Slovenija po predhodnem mnenju zainteresiranih občin (5. čl.

ZZDej).

K ureditvi delovnega razmerja zdravnika dodaja svoj prispevek tudi Zdravniška

zbornica Slovenije (v nadaljevanju ZZS) s svojimi registri, pravilniki in poslovniki

vodi evidenco zdravnikov in določa pogoje, ki jih niso uredili zakonski predpisi

ali pa so preneseni na zbornico. Ostali zakoni, podzakonski predpisi in akti ZZS

bodo obravnavani sproti, (če in) kadar dodatno urejajo posamezne institute

delovnega razmerja zdravnika.

Ostale relevantne predpise in pravne vire, ki zadevajo delovno razmerje

zdravnika bom obravnaval in predstavil skozi opis posebnosti posameznih

institutov delovnega razmerja. Gre predvsem za interne akte ZZS. Naj omenim

pomembnejše: Kodeks medicinske deontologije27 Slovenije, Pravilnik o

zdravniških licencah, Pravilnik o zdravniškem registru, Pravilnik o vrstah,

26

Ur.l. RS, št. 9/1992 (26/1992 popr.). 27

Kodeks medicinske deontologije določa, da lahko zdravnik opravlja svoje delo, kadar pridobi privolitev pacienta, na podlagi seznanitve s postopkom o načinu zdravljenja.

http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=397


http://www.uradni-list.si/1/index?edition=199226

10

vsebini in poteku specializacij zdravnikov, Pravilnik o strokovnem nadzoru s

svetovanjem, Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zdravstveni zavodi in

zasebne ordinacije za izvajanje programov pripravništva, sekundarijata in

specializacij zdravnikov in zobozdravnikov…28

Zelo intenzivno poteka na področju zdravniškega dela normiranje na nivoju EU.

Glede organizacije delovnega časa je bilo sprejetih kar nekaj Direktiv.29 Glede

sodne prakse na nivoju Slovenije pa ni moč zaslediti večje število sodnih

(delovno pravnih) sporov (ki neposredno zadevajo zdravnika kot delojemalca in

delodajalca - npr. zdravstveni zavod), ki bi se končali s pravnomočno sodbo,

kajti v veliko primerih se spori zaključijo s poravnavo med vpletenima

strankama. Glede precedenčnih primerov je praksa sodišč na nivoju EU

nekoliko bogatejša in izdatnejša. 30

28

Ostali zakoni, ki zadevajo zdravniško sluţbo in delovna razmerja zdravnika glej tudi: http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=358. 29

Zadnja in aktualna je Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Obstajajo še druge, vendar urejajo posamezne sektorje, ki za našo obravnavo ne pridejo v poštev (pomorščaki, mobilni delavci v civilnem letalstvu, ipd.). 30

Več o tem glej poglavje 5, spodaj, pod naslovom: Primeri iz sodne prakse.






11

4. POGOJI ZA OPRAVLJANJE ZDRAVNIŠKE SLUŢBE

Če povzamem po Zakonu o zdravniški sluţbi, govorimo torej o zdravniški sluţbi,

ki jo sme zdravnik samostojno opravljati v okviru vseh delovnopravnih predpisov

in če izpolnjuje dodatne pogoje,31 ki jih narekuje specialni zakon

(ZZdrS).Osnovni pogoj je zahtevana ustrezna izobrazba in usposobljenost

(kvalifikacija),32 oseba mora biti vpisana v register zdravnikov in imeti mora

licenco.33 Krog osnovnih pogojev za opravljanje zdravniške sluţbe je s tem

sklenjen.

4.1 KVALIFIKACIJA

O samem poteku izobraţevanja (v smislu pridobivanja kvalifikacij), se ne bom

spuščal v podrobnejši opis in analizo, pomembno se mi zdi omeniti le, da po

končanem študiju, ki traja najmanj šest let (oz. 5.500 ur trajajoč univerzitetni

študij s teoretičnim in praktičnim izobraţevanjem na medicinski fakulteti v RS34)

pridobi študent medicine diplomo in naziv v skladu z Zakonom o strokovnih in

znanstvenih naslovih: 35

- doktor/ica medicine, (po opravljenem pripravništvu in strokovnem izpitu),

ali

- doktor/ica medicine, specialist (po opravljeni specializaciji).

Zaradi pomanjkanja zdravnikov v RS, je bil nedavno pri nas sprejet nov zakon,36

ki poenostavlja postopek in pogoje priznavanja poklicne kvalifikacije zdravnikov

tujcev, za kandidaturo na prosta delovna mesta zdravnika pri nas.

31

Pogoje taksativno našteva 10. čl. ZZdrS. 11. čl. določa obvezno znanje in uporabo slovenskega jezika, 12. čl. pa definira kvalifikacijo. Več o tem glej spodaj. 32

Glej 12. in 12.a čl. ZZdrS. 33

Dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniške sluţbe na določenem področju. Licenco obravnavam v naslednjem poglavju, ker se mi zdi smiselna glede na sosledje pogojev za nastop in opravljanje zdravniške sluţbe. 34

12.a čl. ZZdrS je uvedel sistem poenotenega pridobivanja in seznam dokazil kvalifikacij (objava v pristojnosti Ministrstva za zdravje) znotraj EU in med bilateralnimi sporazumi med EU in tretjimi drţavami, s katerimi je EU sklenila pogodbo o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij. 35

Ur.l. RS, št. 47/1998. 36

Zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnikov iz tujine (ZPPKZ), Ur. l. RS, št. 107/2010 (29. 12. 2010). Uvedba je bila potrebna zaradi splošnega pomanjkanja zdravnikov v RS.


12

4.2 REGISTER ZDRAVNIKOV

Pomembno vlogo pri zdravniški sluţbi ves čas igra zdravniška zbornica

Slovenije (ZZS).

ZZS je sprejela Pravilnik o zdravniškem registru.37 Register zdravnikov je

organiziran in voden s strani ZZS. Ta določa:

- vsebino zdravniškega registra,

- pogoje za vpis v zdravniški register in izbris iz njega,

- postopek za registriranje zdravnikov in zobozdravnikov,

- postopek za registriranje zdravnikov za opravljanje zasebne zdravniške

sluţbe,

- pravice in dolţnosti registriranega zdravnika.

Zdravnik sme samostojno opravljati zdravniško sluţbo, če je vpisan v register in

če izpolnjuje druge pogoje, ki jih določa ZZdrS.38 Z vpisom v zdravniški register

zdravnik postane član zbornice (registrirani zdravnik). V register mora biti

vpisan:

- zdravnik pripravnik,

- zdravnik sekundarij,

- zdravnik specializant,

- zdravnik, ki ima veljavno licenco za opravljanje zdravniške sluţbe,

- zdravnik, ki je zaprosil za pridobitev licence, pa mu je zbornica zaradi

neizpolnjevanja pogojev predpisala še izpolnitev posameznih pogojev,

- zdravnik, ki mu je bila odvzeta licenca za določen čas in je bil napoten na

dodatno usposabljanje oziroma se usposablja na lastno ţeljo,

- zdravnik, ki je drţavljan druge drţave članice EU in ki mu je bila izdana

odločba o priznanju kvalifikacij za opravljanje poklica v Republiki

Sloveniji.

Register še določa obseg določenih osebnih podatkov, ki jih vodi za

posameznega zdravnika.

37

Uradni list RS, št. 35/2000, 57/00 in 43/04. Več o tem: http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=394 (11.01.2011) 38

3. čl. Pravilnika o zdravniškem registru.


13

Vpis v register se opravi na zahtevo zdravnika. Pred pričetkom pripravništva

se mora zdravnik zglasiti pri Zdravniški zbornici, da uredi vpis v register.

Zdravniška zbornica izda odločbo o vpisu v register v upravnem

postopku.

Poleg postopka za izbris iz registra, pravilnik določa tudi postopek za

registracijo zasebnega zdravnika.39

4.3 LICENCA

Licenca predstavlja osnovni pogoj za opravljanje zdravniške sluţbe, vendar jo

zaradi njene narave in navezave glede na postopek pridobitve uvrščam k

posebnostim delovnega razmerja zdravnika (Glej poglavje 5.1.4).

4.4 NAZIVI ZDRAVNIKOV

Po 62. čl. ZZdrS imajo zdravniki naslednje nazive:

- doktor medicine oziroma doktor dentalne medicine,

- specialist,

- primarij,

- svetnik,

- višji svetnik.

Zdravniki uporabljajo nazive primarij, svetnik ali višji svetnik vzporedno z nazivi

iz prve in druge alinee. (npr. primarij, dr. Janez Novak, dr. med.)

39

Pravno podlago za ureditev zasebne zdravniške sluţbe daje Pravilniku ZZdrS, v III. Poglavju o zasebni zdravniški sluţbi (čl. 39 – 41 ZZdrS).

14

5. POSEBNOSTI DELOVNEGA RAZMERJA ZDRAVNIKA

5.1 PRIPRAVNIŠTVO, SEKUNDARIJAT, SPECIALIZACIJA in

LICENCA

5.1.1 Pripravništvo

5.1.1.1 Splošno

Pripravništvo ni nov pojem. Pred uveljavitvijo ZDR je bilo v RS pripravništvo

obvezno za vse delavce, ki so začeli prvič opravljati delo, ne glede na vrsto in

stopnjo izobrazbe. Veliko pozornosti mu namenja tudi ZDR,40 ki poda definicijo

pripravništva, oz. natančneje pove, kdo je oseba-pripravnik.41 Zakon tudi

določa, da je pripravništvo mogoče izvajati le na podlagi zakona ali kolektivne

pogodbe na ravni dejavnosti, kadar področni zakon oz. KP dejavnosti tako

določa. Pomembna sta dva elementa:

- da gre za osebo, ki začne prvič opravljati delo, ustrezno svoji stopnji in

vrsti strokovne izobrazbe, in

- da se izpolni namen pripravništva: usposabljanje za samostojno

opravljanje dela.42

Pripravništvo je fenomen predvsem slovenske delovnopravne zakonodaje in

prakse.43 Ohranilo se je zlasti na področju javnega sektorja (drţavna uprava,

pravosodje, zdravstvo, šolstvo). ZDR določa trajanje (max. do 1 leta) in način

izvajanja pripravništva, omejitve glede odpovedi pripravniku s strani delodajalca

in vsebuje pravila glede volonterskega pripravništva (kjer se zahteva pisna

oblika PZ). Glede načina izvajanja v 2. odst. 122. člena dopušča ZDR specialno

urejanje.

40

Med členi od 120 do 124. 41

120/1 čl. ZDR, ki pravi da je pripravnik »kdor prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji svoje strokovne izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju.« 42

Prim: I. Bečan, N. Belopavlovič in drugi, n.d., str. 584. 43

Tuja delovnopravna praksa instituta pripravništva ne pozna. Prim: I. Bečan, N. Belopavlovič in drugi, n.d., str. 584.

15

5.1.1.2 Pripravništvo po ZZdrS in KPZZ44

ZZdrS ne presega zakonskih pravil ZDR-ja, ampak jih dopolnjuje.45

14/2 čl. ZZdrS določa pripravništvo za zdravnika. Pripravništvo traja 6 mesecev

(za zdravnike) oz. eno leto (za zobozdravnike).46 Oseba, ki je pridobila strokovni

naziv doktorica ali doktor medicine, ali ji je bila izdana odločba o enakovrednosti

v tujini pridobljenega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktorica ali

doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja

priznavanje in vrednotenje izobraţevanja, se prvič zaposli kot pripravnik.47

Pripravništvo se zaključi s strokovnim izpitom. Pripravništvo zdravnikov

načrtuje, spremlja in nadzoruje ZZS (tudi pripravnikov volonterjev). Delo

pripravnika je moţno opravljati le pod vodstvom in z odgovornostjo) mentorja ,48

načrtuje,49 spremlja in nadzoruje pa ga ZZS.

Pripravništvo se opravlja v zdravstvenih zavodih, pri zasebnih zdravstvenih

delavcih in v drugih zavodih, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in izpolnjujejo

predpisane pogoje za izvajanje pripravništva.

Minister za zdravje izda sklep za izvajanje programa pripravništva zdravnikov,

za katere določi zdravstvene ustanove in število delovnih mest na posamezni

ustanovi.

ZZS zdravniku pripravniku volonterju izda odločbo o opravljanju pripravništva

na podlagi 14. člena ZZdrS (enako kot pripravnikom, ki imajo plačano

pripravništvo). Za opravljanje dela se sklene s pripravnikom pogodba o

zaposlitvi (kadar je pripravništvo plačano).50

KPZZ ureja pripravništvo v 18. – 19. čl. Podvajajo se določila iz ZZdrS. Omeniti

velja pravico zdravnika pripravnika do pripada 12 dni odsotnosti z dela z

44

Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike. 45

Pripravništvo za zdravnike ureja ZZdrS od 13. do 15. člena. 46

ZDR v 121/1 čl. določa zgornjo časovno mejo; pripravništvo naj traja največ eno leto, če ni s posebnim zakonom urejeno drugače. 47

Zdravnik, ki je uspešno dokončal študij in se prvič zaposli, sklene delovno razmerje kot pripravnik. Tako določa KPZZ v 17. čl. 48

Več o tem, glej 15. čl. ZZdrS in 19. čl. KPZZ. 49

Program in vsebino pripravništva predpiše minister, pristojen za zdravje, na predlog zbornice. Tako je določila nazadnje sprejeta novela ZZdrS-E. 50

Praviloma je pri zdravnikih pri nas pripravništvo plačano.

16

nadomestilom plače za pripravo na strokovni izpit. Boniteto lahko zdravnik

pripravnik koristi samo enkrat.

Uspešno zaključen strokovni izpit po opravljenem pripravništvu,51 je pogoj za

odobritev specializacije, zobozdravniki pa lahko po strokovnem izpitu pridobijo

licenco za samostojno delo.

Plače in nadomestila pripravnikov se zagotavljajo iz sredstev proračuna

Republike Slovenije.52

5.1.2 Sekundarijat

Do nedavnega sta bili pripravništvo in sekundarijat dve ločeni kategoriji. Leta

2008 pa je novela ZZdrS-E sekundarijat povsem črtala. S tem se sekundarijat v

zdravniški sluţbi (kot posebnost) ukinja. Sekundarijat je bil element sui generis,

kot posebnost, na poti usposabljanja zdravnika za poklic opravljanja zdravniške

sluţbe, ki je veljala samo na tem področju.

5.1.3 Specializacija

Specializacija je značilna za zdravniško sluţbo. Osnovna določila najdemo v

ZZdrS,53 potek in izvajanje specializacije pa ureja Pravilnik o vrstah, vsebini

in poteku specializacij zdravnikov.54

Gre za posebno obliko podiplomskega strokovnega izobraţevanja in

usposabljanja, ki je potrebna za dodatno in poglobljeno pridobivanje znanja in

veščin na enem od področij zdravstvene dejavnosti, s katerimi zdravnik lahko

nadaljuje samostojno poklicno pot.

ZZS načrtuje, spremlja in nadzoruje potek specializacije na podlagi javnega

pooblastila s strani ministrstva za zdravje. V okviru zbornice deluje Komisija za

specializacije, ki je delovna skupina Sveta za izobraţevanje zdravnikov pri

ZZS.

51

Praviloma se izpit opravi pred iztekom pripravniške dobe. Tako določa tudi 19/3 čl. KPZZ. Za pripravo na izpit mu pripada 12 dni odsotnosti z dela z nadomestilom plače. To moţnost lahko kandidat koristi samo enkrat. 52

25/1 čl. ZZdrS. Pripravništvo je plačano. Na leto so povprečno 4 volonterji (tujci). 53

Uradni list RS, št. 72/06-UPB-3, 15/08 in 58/08, in sicer med čl. 16 – 28. 54

Uradni list RS, št. 22/09, 42/09 in 22/10.

17

Specializant je neke vrste »štipendist« svojega delodajalca.55 Specializacija

formalno traja od 2 do 6 let, odvisno od razpisanega programa (smeri), ki jo

specializant izbere.56 Obdobje, ki je v programu opredeljeno kot dolţina

specializacije, je najkrajši čas, v katerem je mogoče opraviti program

specializacije. Dejansko traja specializacija tako dolgo, da kandidat pridobi

znanje in veščine s celotnega področja specializacije in v tolikšnem obsegu, da

bo po zaključeni specializaciji in opravljenem specialističnem izpitu lahko

opravljal samostojno delo.

Pred pričetkom specializacije mora kandidat (zdravnik) opraviti razgovor s

koordinatorjem. Kandidati se prijavljajo na regionalne javne razpise, ki jih izdaja

ZZS.

Usposabljanje specializanta se izvaja pri pooblaščenih izvajalcih v regiji, za

katero je bil izveden javni razpis. Zunaj regije pa se izvaja, če v njej za to

specializacijo ni pooblaščenega izvajalca ali če pooblaščeni izvajalec nima

prostega delovnega mesta za tako usposabljanje. Delo specializanta je jasno

definirano, tudi glede delovnega časa, vendar bom to podrobneje obravnaval v

naslednjem poglavju pod točko delovni čas.

Specializant se zaposli za čas trajanja specializacije praviloma v javnem

zdravstvenem zavodu, ki ga določi zbornica, in sicer v regiji, za katero opravlja

specializacijo. V času kroţenja57 pri pooblaščenem izvajalcu specializant do

delodajalca nima nobenih delovnih obveznosti, ohrani pa vse pravice iz

delovnega razmerja. Pred pričetkom usposabljanja na posameznem oddelku se

specializant mora javiti predstojniku tega oddelka ter v kadrovski sluţbi za

ureditev glede sklenitve delovnega razmerja (vsaj 14 dni prej). S predstojnikom

oddelka in kadrovsko sluţbo se mora dogovoriti tudi za vsako načrtovano

odsotnost z dela.

55

Če kandidat ne opravi specializacije, ki jo je začel mora vrniti ves denar, ki ga je prejel v času izpopolnjevanja. 56

Specializacija s področja Intenzivne medicine traja 2 leti, parodontologija 3 leta, otroška nevrologija 3,5 let, dermatovenerologija 4 leta, oftalmologija 4,5 let, sodna medicina 5 let, splošna kirurgija pa 6 let. Za podroben seznam, vrste in opis, vsebino in trajanje specializacij glej spletno stran ZZS. Prim: http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=708. 57

Namen »kroţenja« je zniţevanje stroškov usposabljanja in zagotavljanje boljše zasedenosti regijskih ustanov. ZZS priporoča kroţenje specializantov v regijsko bliţjih pooblaščenih ustanovah.

18

Specializant lahko med specializacijo samostojno opravlja tista dela in storitve,

za katere je pridobil ustrezno znanje, izkušnje in veščine, kar s podpisom potrdi

mentor na listu specializanta. Specializant je odgovoren za opravljanje teh del in

storitev.

»Zdravnik, ki ga je zavod poslal na daljše izobraţevanje oziroma specializacijo,

je dolţan na poziv zavoda prekiniti izobraţevanje oziroma specializacijo, če je

neobhodno potrebno, da se vrne na delo v zavod, vendar ne več kot za 6

mesecev v času trajanja specializacije.« (51. čl. ZZdrS)

Za plače specializantov in druge stroške v zvezi s specializacijo (plačilo

mentorjev, stroški udeleţbe na seminarjih, ipd.) prejme delodajalec povračilo

stroškov s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).58

Pooblaščeni izvajalci izplačujejo plače specializantom in dodatke za mentorsko

delo v skladu s kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v RS.

Mentor

Vsak specializant opravlja svoje delo pod vodstvom in nadzorom mentorja, ki

spremlja in nudi strokovno in organizacijsko pomoč specializantu pri

usposabljanju. Mentor je vzor, zgled za etično in strokovno ravnanje zdravnika s

pacienti in dobrih odnosov med zdravniki in medicinskim osebjem. Mentor

posreduje podatke o napredku in strokovni usposobljenosti zdravnika ZZS. Če

zdravnik malomarno izvaja program usposabljanja, sme mentor odkloniti

mentorstvo specializantu. Pogoje za opravljanje mentorstva določi zbornica v

soglasju z ministrom.59

Glavni mentor usklajuje in nadzira potek specializacije ter s tem zagotavlja, da

specializacija poteka po programu, sodeluje z neposrednimi mentorji in

spremlja njihovo delo, ocenjuje napredovanje znanja specializanta ter organizira

skupinske oblike izobraţevanja specializantov. Delo glavnih mentorjev

usklajujejo koordinatorji specializacij, nadzorniki kakovosti in Komisija za

58

Delodajalci mesečno prejemajo povračila stroškov za plače in nadomestila specializantov in druge stroške v zvezi s programom specializacij, kot je predvideno v Letnem načrtu za opredelitev višine sredstev za plače in nadomestila specializantov in druge stroške v zvezi s programom specializacij, ki so ga podpisali Ministrstvo za zdravje, Zdravniška zbornica Slovenije in ZZZS. Več o tem glej: http://www.zdravniskazbornica.si. 59

Glej čl. 28 ZZdrS.

19

specializacije pri Zbornici. V okvir njihovega dela sodi tudi nenehno periodično

spremljanje poteka specialističnega usposabljanja po dogovorjenih

protokolih celovitega upravljanja kakovosti, ki ga bodo izvajali v sodelovanju

s specializanti ter neposrednimi in glavnimi mentorji. Vsi navedeni so v teh

postopkih dolţni sodelovati.

Po opravljeni specializaciji se ta zaključi z uspešno opravljenim specialističnim

izpitom. Vlogo za opravljanje specialističnega izpita specializant naslovi na

Zbornico. K vlogi specializant priloţi ustrezno izpolnjen, od glavnega mentorja in

od nacionalnega koordinatorja potrjen List zdravnika specializanta, izjavo

glavnega mentorja o pripravljenosti kandidata na specialistični izpit in morebitne

druge dokumente, ki jih predvideva program specializacije. Opravljanje

specialističnega izpita odobri Zbornica.

Kandidatu, ki opravi specialistični izpit, ZZS izda potrdilo o opravljenem

specialističnem izpitu in z njim podeli naziv specialista ustrezne specialnosti.

5.1.4 Licenca

Licenca je pogoj oz. kategorija, potrebna za opravljanje določenega poklica, ki

je značilna za zdravnike. ZDR je posebej ne omenja, ureja pa jo ZZdrS, od 33.

do vključno z 38. členom zakona.

Licenca je javna listina, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za

samostojno opravljanje zdravniške sluţbe na določenem strokovnem

področju.60

Na podlagi izdanega potrdila o uspešno opravljenem specialističnem izpitu

kandidat na zbornici zaprosi za izdajo zdravniške licence.

Licenca se podeli za določen čas - dobo sedmih let.61 Po preteku jo je potrebno

obnavljati (v okviru dolţnosti obveznega izpopolnjevanja).62

ZZdrS določa tudi moţnost začasnega ali trajnega odvzema licence, v

primeru večjih napak pri delu, in sicer trajno, kadar je zdravnikovo neustrezno

60



Podrobnosti glede obnavljanja (ustrezna dokazila glede strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja) določa ZZdrS v čl. 35 – 36, in v 55. čl.

20

ravnanje povzročilo trajne ali hujše posledice na zdravju ali smrt bolnika. Ukrep

odvzema licence je moţno izvesti le v upravnem postopku.63

5.2 POSKUSNO DELO

Poskusno delo na splošno ureja in opredeljuje ZDR, natančneje v 125. čl. Pri

tem je potrebno poudariti, da gre za dispozitivno pravno določbo, v primeru

takšnega dogovora med delodajalcem in delavcem pa slednje traja največ šest

mesecev. Najpomembnejši pogoj je, da je poskusno delo, kadar je

dogovorjeno, urejeno v PZ. Namen poskusnega dela je da se delodajalec

preveri ali je delavec resnično sposoben opravljati delo in delavec, da ugotovi

ali mu ponujeno delo ustreza.

Pri zdravnikih ureja poskusno delo Kolektivna pogodba zdravnikov in

zobozdravnikov (KPZZ),64 ki določa krajši maksimalni rok opravljanja

poskusnega dela, in sicer poskusna doba dela znaša največ 4 mesece.65

Zdravnika na poskusnem delu spremlja in nadzoruje za to posebej izbrana

Komisija (min. 2 člana od treh morata biti zdravnika) po opravljenem

poskusnem delu s sklepom sporoči direktorju zavoda, ali je poskusno delo

uspešno opravljeno.

5.3 POSTOPKI ZA UGOTAVLJANJE ZNANJA IN ZMOŢNOSTI ZA

OPRAVLJANJE DEL IN DOSEGANJA PRIČAKOVANIH

REZULTATOV DELA

KPZZ natančno določa vse postopke, ki jih lahko izvede delodajalec (direktor

zavoda) glede zmoţnosti opravljanja del zdravnika in ugotavljanja doseganja

63

V javnosti je znan primer Nekrep. Dvema zdravnikoma je bila začasno odvzeta licenca in odrejena jima je bila prepoved opravljanja zdravniške sluţbe. Nedavno je bila zoper njiju vloţena še ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti. V primeru Nekrep naj bi šlo za diskrecijsko odločanje na nivoju disciplinske komisije Zbornice glede odvzema licence, kar ni v skladu z zakonom. Po zakonu se odvzem licence opravi z upravno odločbo. Prim. pod poglavje: 5.9.2 Strokovni nadzor s svetovanjem in pog.: 6. Prenehanje delovnega razmerja zdravnika. Več o tem tudi na spletnem naslovu: http://www.rtvslo.si/zdravje/zdravniska-zbornica-priznala-napako-o-kanicevi-seenkrat/239739 64

Poskusno delo ureja 15. in 16. čl. 65

15. čl. KPZZ. Izjeme glede podaljšanja poskusnega dela zaradi daljšega obdobja odsotnosti, v primeru daljše bolezni ipd. ureja 16. čl. KPZZ.

21

pričakovanih rezultatov dela.66 Ti postopki se ne smejo voditi za zdravnike v

času poskusnega dela ali opravljanja pripravništva (20/6 čl. KPZZ).

5.3 DELOVNI ČAS

Delovni čas je en od najpomembnejših elementov delovnega razmerja. Gre za

tako obseţno in kompleksno kategorijo, da bi lahko bila obravnavana kot

samostojna tema za diplomsko delo, zato se bom ustavil le pri določenih vidikih

na splošno (ali pa konkretno, ker je govora o zdravnikih), da dobimo nek

zaokroţen pregled ureditve delovnega časa zdravnikov.

5.3.1 Splošno o delovnem času – pravni viri

Zakonsko urejanje delovnega časa delavcev je predmet nenehnih obravnav in

spreminjanja. V Republiki Sloveniji ureja delovni čas ZDR.67

ZDR določa definicijo68 in vsebino. ZDR daje okvir,69 znotraj katerega morajo

ostati delodajalci pri določanju dolţine delovnega časa in pri njegovem

organiziranju. Vendar pa sam ZDR velikokrat napotuje na specialno ureditev, s

specialnim zakonom ali s splošno kolektivno pogodbo oz. kolektivno pogodbo

na ravni dejavnosti. Konkretna ureditev vprašanj v zvezi z delovnim časom je

predmet pogajanj med oblastjo in socialnimi partnerji. Glavni pravni akti, kjer je

podrobneje urejen delovni čas, so kolektivne pogodbe.70 Organizacijo

delovnega časa je mogoče urejati tudi s splošnim aktom delodajalca.71

ZZdrS dopolnjuje splošne določbe ZDR-ja in določa organizacijo delovnega

časa zdravnikov. KPZZ vsebuje določbe o delovnem času, ki določajo okvir,

ZZdrS pa dopolnitve. V nadaljevanju bom predstavil vse komponente delovnega

časa zdravnikov.

66

KPZZ med čl. 20 – 22. 67

Prim: D. Senčur Peček, Organizacija delovnega časa z vidika zahtev po večji fleksibilnosti, Delavci in delodajalci, št. 4, 2009, let. IX, str. 497. 68

141. čl. ZDR. Poglavitno pri tem je, da v delovni čas spada tudi odmor. Prim: I. Bečan, N. Belopavlovič in drugi, n.d., str. 690 – 692. 69

Pomembno je omeniti, da so bile ob sprejemanju ZDR upoštevane številne Konvencije MOD, ki se nanašajo na delovni čas. Več o tem, prim: I. Bečan, N. Belopavlovič in drugi, n.d., str. 685. 70

Običajno so pravice delavca v kolektivni pogodbi določene ugodnejše od zakonskih norm. 71

V mislih imamo konkretna vprašanja glede razporeda, urnika dela ipd. Tehnične rešitve glede delovnega časa zdravnikov je najbolj praktično urediti na podlagi internih aktov zdravstvenih zavodov.

22

5.3.2 Zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči

Zaradi dolţnosti opravljanja (nudenja) permanentne nujne zdravniške pomoči,

je zdravniška sluţba organizirana tako, da zasleduje ta cilj. Temu primerna je

tudi fleksibilna ureditev delovnega časa. Organizacijo in razpored dela za

zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči določi izvajalec te pomoči

(zdravstveni zavod kot delodajalec). Podlago za to daje 45.a čl. ZZdrS. 26. 11.

2010 je minister za zdravje izdal Pravilnik o organizaciji neprekinjenega

zdravstvenega varstva (PONZV),72 ki je začel veljati 1. 1. 2011. Do datuma, ko

se začne uporabljati pravilnik, morajo izvajalci zdravstvene dejavnosti

(zdravstveni zavodi) uskladiti svoje interne akte s pravilnikom.

Zdravstveni delavci ne smejo zapustiti delovnega mesta, dokler ne dobijo

nadomestitve, čeprav je njihov delovni čas potekel, če bi njihov odhod pomenil

nevarnost za zdravje ljudi (dolţnost predaje sluţbe).

Nujna neprekinjena medicinska pomoč (NNMP)73 se zagotavlja 24 ur, vsak

dan, v eni od naslednjih oblik dela ali njihovimi kombinacijami:

- polni delovni čas (eno ali več izmensko delo, neenakomerno razporejeni

delovni čas),

- delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo),

- deţurstvo,

- stalna pripravljenost,

- dopolnilno delo.

Redni program zdravstvene dejavnosti74 se prepleta z NNMP, le časovno je

omejen.75 Zagotavlja se v eni od naslednjih oblik dela ali njihovimi

kombinacijami:

72

Ur. l. RS, št. 94, str. 14664. Pravilnik v 2/9 čl. definira pojem NZV kot, »24-urno zagotavljanje zdravstvene dejavnosti, ki vključuje izvajanje rednega programa zdravstvene dejavnosti in NNMP.« 73

Pravilnik še ob NZV omenja organizacijo nujne neprekinjene medicinske pomoči (NNMP). NNMP je neodloţljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev ţivljenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja pacienta (2/7 čl. Pravilnika) 74

2/12 čl. Pravilnika se glasi: »Redni program zdravstvene dejavnosti je zagotavljanje zdravstvenih storitev v okviru pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZZZS).«

23

- polni delovni čas (eno ali več izmensko delo, neenakomerno

razporejeni delovni čas),

- delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo),

- dopolnilno delo.76

Zaradi prepletanja NNMP in rednega programa (običajna obremenjenost

zdravstvenega delavca, ki sovpada časovno znotraj programa NNMP), bom

predstavil enotno vse moţne oblike organizacije in urejanja delovnega časa

zdravnikov.

5.3.3 Polni delovni čas zdravnikov

Polni delovni čas zdravnikov77 traja 40 ur na teden.

Zdravniki v mreţi javne zdravstvene sluţbe delajo v enakomerno ali

neenakomerno razporejenem delovnem času.78

Zdravniki, ki delajo na delovnih mestih v ambulantah ali tehnološko zahtevnejših

enotah (diagnostičnih, terapevtskih, rehabilitacijskih) ter v operacijskih

dvoranah, se morajo zaradi racionalizacije na podlagi izkoriščenosti prostorov in

opreme na delo razporejati v izmenah.79

Pri koncesionarjih pa je tako, da se za koncesionarja ordinacijski čas določi v

koncesijski pogodbi.80

5.3.3.1 Delo v neenakomerno razporejenem delovnem času

Neenakomerna razporeditev delovnega časa se zdi logična posledica narave

dela zdravnikov. ZDR govori o neenakomerni razporeditvi časa v 147. čl.

75

NNMP se izvaja v izmenah 24 ur, redni program dela pa se kot 8 urni delovnik, praviloma izvaja tako, da se prilagodi frekvenci in obsegu potreb po opravljanju zdravstvenih obravnav, pri čemer se izvaja največ v obsegu:

od ponedeljka do petka: med 7.00 in 20.00 uro, vendar ne manj kot med 7.00 in 14.00 uro,

v soboto, nedeljo in na z zakonom določen dela prost dan pa po presoji izvajalca zdravstvene dejavnosti.

76 Glej tudi 45.a čl. ZZdrS. Pravilnik zakon le dopolnjuje.

77 Vseh zaposlenih v zdravstvu. Tako določa generalno za vse tudi ZDR.

78 Glej 41/1 čl. ZZdrS.

79 Glej 41/2 čl. (po noveli ZZdrS-E).

80 Glej 41/3 čl. (po noveli ZZdrS-E).

24

Določba je splošna in omogoča široko interpretacijo,81 ZDR pa napotuje na

specialno ureditev, s PZ ali KP. Dodana je varovalka, da takšna oblika

delovnega časa (kadar je daljši od polnega delovnega časa) ne sme trajati več

kor 56 ur tedensko. ZDR določa, da znaša maksimalni delovni čas v primeru

neenakomerne razporeditve največ dnevno 13 ur dela in 11 urni počitek.

5.3.3.2 Izmensko delo

Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa

določa v 2. členu, da pomeni izmensko delo katerokoli metodo organizacije

dela, pri katerem si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po

določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen.82

V Sloveniji ZDR izmenskega dela kot posebne oblike organizacije delovnega

časa ne ureja, konkretneje ga urejajo kolektivne pogodbe. Pri zdravnikih je

izmensko delo urejeno v Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in

socialnega varstva (v nadaljevanju: KPDZSV)83 in pa na ravni internega akta

delodajalca. Delo v izmenah se izvaja prav tako, da se zagotovi nemoteno

izvajanje NNMP, pri čemer se potrebe zadovoljujejo z dve ali triizmenskim

delom.84 Pravilnik o organizaciji neprekinjenega zdravstvenega varstva pa

v 5. členu določa, da se izmensko delo organizira, če se ugotovi, da

obremenjenost zdravstvenega delavca v času NNMP presega 60 odstotkov

običajne delovne obremenitve.85 Posamezna dnevna obdobja izmenskega dela

so tako naslednja:

- delavnik od 00.00 do 7.00 ure, od 7.00 do 14.00 ure, od 13.00 do 20.00

ure in od 20.00 do 24.00 ure,

- sobota od 00.00 do 24.00 ure,

- nedelja od 00.00 do 24.00 ure in

- z zakonom določen dela prost dan od 00.00 do 24.00 ure.

81

147/5 čl. ZDR pravi: »Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov, je delovni čas lahko neenakomerno razporejen.« 82

Prim: D. Senčur Peček, Organizacija delovnega časa z vidika zahtev po večji fleksibilnosti, Delavci in delodajalci, št. 4, 2009, let. IX, str. 513. 83

Ur. l. RS, št. 15/1994. 84

Tako določa 33. čl. KPDZSV. 85

»Izmensko delo se ne organizira, kadar število sprejemov pacientov na posameznega zdravstvenega delavca v rednem delovnem času ne dosega 200 sprejemov mesečno.« (5/2 čl. Pravilnika). Izmensko delo omenja tudi ZZDej v čl. 52a.

25

5.3.4 Nadurno delo – delo preko polnega delovnega časa

Nadurno delo, oz. delo preko polnega delovnega časa pomeni dodatno

obremenitev za delavca. Generalna ureditev po ZDR v 143. čl. določa, da lahko

nadurno delo traja največ 8 ur tedensko,86 20 ur mesečno in 170 ur na letni

ravni. Torej, najvišja moţna tedenska obremenitev zdravnika brez pisnega

soglasja znaša 48 ur tedensko.87

ZZdrS določa v 41.b čl., da se za časovno omejitev tedenskega delovnega

časa preko polnega delovnega časa upošteva kot povprečna omejitev v

določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev,

pri čemer se pri izračunu povprečja ne upoštevata letni dopust in odsotnost z

dela zaradi bolezni.

Za zdravnike veljajo določbe ZZdrS kot specialna ureditev. Zdravniki lahko s

pisnim soglasjem delo opravljajo preko zakonskih omejitev (npr. max. 10 ur

tedensko). Mesečna in letna omejitev glede števila delovnih ur iz ZDR tako za

zdravnike ne velja, ker dajejo praviloma soglasje (pisno) za delo preko polnega

delovnega časa.88

Soglasja zdravnikov za opravljanje nadurnega dela veljajo za vnaprej

določeno obdobje, ki je v soglasjih izrecno navedeno. Zato se npr. zdravnik ne

more sklicevati, da mu iz razloga doslej opravljenega dela preko polnega

delovnega časa (s soglasjem) in s tem doseţene kvote števila ur, ni potrebno

opraviti dodatnih osem ur nadur tedensko.89

ZZdrS-A je določila, da za specializante do 31. 07. 2011 velja, da se jih lahko

razporedi na delo preko polnega delovnega časa tudi brez njihovega soglasja

v povprečju 12 ur na teden (za ostale zdravnike velja povprečno 8 ur tedensko).

Ta časovna omejitev tedenskega delovnega časa preko polnega, se upošteva

kot povprečna omejitev v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše

86

Tako tudi 41.b/1 čl. ZZdrS. Po ZDR naj delovni dan ne bi presegal 10. ur. 87

Kadar pa da delavec pisno soglasje delodajalcu, da je pripravljen delati preko polnega časa, pa omejitev po ZDR znaša max. 230 ur letno. 88

Takšna praksa se je razvila deloma iz bolje plačanih urnih postavk, deloma pa zaradi primanjkovanja zdravnikov v Sloveniji. 89

Glede soglasij je moč opaziti mnoţično umikanje soglasij zdravnikov, ker se zakonsko postopno zniţuje višina plačila za delo preko polnega delovnega časa.

26

od štirih mesecev. Razlikovanje naj bi bilo na mestu, saj zdravniki specializanti

med opravljanjem nadurnega dela pridobivajo dodatne izkušnje

Pravilnik o organizaciji neprekinjenega zdravstvenega varstva (Pravilnik)

določa, da se za izvajanje NZV lahko v skladu z zakonom odredi delo preko

polnega delovnega časa, kadar izvajalec zdravstvene dejavnosti ne zagotovi

zdravstvenih storitev v obsegu, ki je določen s programom ZZZS. Delo preko

polnega delovnega časa se ne sme odrediti, če redna delovna obveznost

posameznega zdravstvenega delavca v okviru polnega delovnega časa ni

opravljena v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

ZDR določa posebno varstvo starejših delavcev in delavcev v času nosečnosti

in starševstva. 203. čl. ZDR določa, da delodajalec starejšemu delavcu brez

delavčevega pisnega soglasja ne sme odrediti nadurnega ali nočnega dela.

Starejši delavec je moški, dopolnjenih 55 let starosti in ţenska, starejša od 53

let in 8. mesecev.

5.3.5 Dnevni in tedenski počitek

ZDR določa v 155. in 156. čl. minimalni dnevni in tedenski počitek, ki ga

povzema tudi ZZdrS.90

ZZdrS določa, da ima zdravnik pravico (ne glede na pisno soglasje za nadurno

delo) do dnevnega počitka v trajanju nepretrgoma najmanj 12 ur in tedensko

nepretrgoma najmanj 24 ur. Zaradi zagotavljanja zdravstvenega varstva v

dogovorjenem obsegu, se lahko minimalno trajanje dnevnega in tedenskega

počitka po ZZdrS zagotavlja kot povprečje v obdobju 2. mesecev.91 92

90

Podobno tudi ureja 52.c/1 čl. ZZDej. 91

ZDR določa v 156/3 čl. za izračun minimalnega trajanja tedenska počitka obdobje 14. zaporednih dni. Daljše obdobje pa dopušča v 158/3 čl., in sicer obdobje, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. 92

Tako določa 41.b/2 čl. ZZdrS.

27

5.3.6 Deţurstvo

Deţurstvo93 je posebna oblika dela, s katero se zagotavlja 24-urno zdravstveno

varstvo.94 ZZdrS, ZZDej in Pravilnik določajo opis in vsebino deţurstva, KPZZ

pa določa pogoje plačila v času opravljanja deţurstva.95

Kadar se ugotovi, da obremenjenost zdravstvenega delavca v času NNMP

obsega od 25 do 60 odstotkov običajne delovne obremenitve, se organizira

deţurstvo.96

Deţurstvo je sestavljeno iz aktivnega in neaktivnega dela. Aktivnost pomeni

neposredno opravljanje dela in nalog, neaktivno delo pa pomeni prisotnost na

delovnem mestu.

Vse ure v deţurstvu se s stališča pravice do odmorov in počitkov štejejo v

delovni čas.97 Plačilo za efektivne in neefektivne ure je različno in se ureja s

kolektivno pogodbo.

Plačilo za deţurstvo se všteva v osnovo za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje.98

Deţurstvo se lahko izvaja le v naslednjih časovnih obdobjih:99

- od ponedeljka do petka med 00.00 in 7.00 uro ter 20.00 in 24.00 uro,

- v soboto, nedeljo in na z zakonom določen dela prost dan med 00.00 in

24.00 uro.

Zaradi zagotavljanja deţurstva lahko delovni čas zdravnika traja nepretrgoma

do 32 ur, od tega lahko traja delo v okviru polnega delovnega časa največ 10 ur

(dnevno) in 16 ur (v dveh zaporednih delovnih dneh). Za vsako delo, ki

nepretrgoma traja več kot 16 ur pa je potrebno soglasje zdravnika.100

93

42. čl. ZZdrS, 52.c/3 čl. ZZDej in 6. čl. Pravilnika o organizaciji NZV. 94

42/1 čl. ZZdrS. 95

69. čl. KPZZ. 96

6. čl. Pravilnika. 97

42/2 čl. ZZdrS in 53. čl. ZZDej. 98

53. čl. ZZDej in 42. čl. ZZdrS. 99

6/2 čl. Pravilnika. 100

O tem govori 41.d čl. ZZdrS. Zaradi trenutno aktualne problematike glede vrednotenja (plačila) za deţurstvo, se pojavlja moţnost mnoţičnega umika soglasja zdravnikov za opravljanje deţurstva.

28

Ure deţurstva se lahko vrednotijo v polni delovni čas. Če jih zdravnik opravlja

preko polnega delovnega časa, se štejejo v nadure.

5.3.7 Posebno varstvo v zvezi z deţurstvom in posebna ureditev

deţurstva za specializante

Glede deţurstev obstajata po ZZdrS dve izjemi (ki sta relevantni za zdravnike),

in sicer: kadar gre za starejše delavce (zdravnik nad 55 let) in specializante.

5.3.7.1 Starejši delavci

ZZdrS določa v 42. čl., da zdravniku, ki je dopolnil 55 let, praviloma ni potrebno

opravljati deţurstva ob pogojih, ki jih določi minister. Ne glede na navedeno, pa

mora zdravnik na zahtevo delodajalca (izvajalca NNMP) opravljati deţurstvo,

četudi je dopolnil 55 let starosti in odrekel soglasje za deţurstvo, če npr. pri

delodajalcu zaradi starostne strukture zdravnikov posamezne specialnosti ni

drugih organizacijskih moţnosti za zagotavljanje NZV.

5.3.7.2 Specializanti

Opravljanje deţurne sluţbe je nujni pogoj, da specializant lahko opravi program

specializacije. Zato so se v deţurstvo dolţni vključevati vsi specializanti, če je

izvajanje deţurstva na področju specializacije mogoče. Podrobnosti glede

izvajanja deţurstev določa tudi Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku

specializacij zdravnikov.101 Specializanti, katerih vsebina specializacije ne

vsebuje opredeljene kvote vključevanja v deţurstvo, so se dolţni med

opravljanjem specializacije vključiti v izvajanje deţurstva najmanj dvakrat

mesečno oziroma skupno najmanj šestintridesetkrat letno.102

5.4 STALNA PRIPRAVLJENOST

Zdravniška sluţba in delo zdravnika zahteva tudi stalno pripravljenost. To

pomeni, da mora biti zdravnik dosegljiv izven delovnega mesta po telefonu ali s

pomočjo drugih komunikacijskih sredstev, z namenom, da je zagotovljena

101

Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (Ur.l. RS, št. 59/2003, 51/2004, 15/2005, 20/2007, 102/2007, 22/2009 (42/2009 popr.)). 102

39. čl. Pravilnika, ki določa pogoje usposabljanja zdravnikov specializantov.






http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20092120

29

moţnost svetovanja in v primeru potrebe po prihodu na delovno mesto. Gre za

še en ukrep (moţnost delodajalca) oz. posebnost delovnega razmerja zdravnika

s katerim se zagotavlja cilj nudenja neprekinjene zdravniške pomoči. ZDR tega

instituta ne ureja. Določbe o tem vsebuje ZZDej103 in ZZdrS104 in pa Pravilnik o

organizaciji neprekinjenega zdravstvenega varstva, izdan s strani ministra za

zdravje.105

Pravilnik v 7. čl. določa, da če je obremenjenost zdravstvenega delavca v času

NNMP manjša od 25 odstotkov običajne delovne obremenitve, da se lahko

organizira stalna pripravljenost v okviru izvajalca NNMP. Enako določa tudi

najdaljši sprejemljivi čas prihoda na delovno mesto,106 ki znaša 30 minut.

»Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas« (42a čl. ZZdrS). Glede plačila

za stalno pripravljenost bom govoril v naslednjih poglavjih, ko bo govora o

vrednotenju zdravniške sluţbe.

5.5 OPRAVLJANJE ZDRAVNIŠKE SLUŢBE V ČASU STAVKE

5.5.1 Splošno o stavki

Zakon o stavki (ZStk),107 ki določa organizacijo in način vodenja stavke

delavcev med drugim tudi določa minimalne pogoje in standarde glede

opravljanja dejavnosti ali dela posebnega druţbenega pomena (7. čl. ZStk).

Mednje sodi tudi zagotavljanje neprekinjene nujne zdravniške pomoči pri

zdravniški sluţbi.

V času stavke morajo zdravstveni delavci (med njimi tudi zdravniki) zagotavljati

pacientom nujno medicinsko pomoč, nego in oskrbo (52. čl. ZZDej).

ZZdrS opisuje pogoje in delo zdravnikov v času stavke v 46. členu. Zdravnik je

v času stavke dolţan izvajati tiste zdravniške storitve iz drugega odstavka 4.

člena ZZdrS,108 katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo

103

53. čl. ZZDej. 104

42.a čl. ZZdrS. 105

7. čl. Pravilnika. 106

ZZdrS določa da najdaljši moţni čas prihoda na delovno mesto določi delodajalec. 107

Ur. l. SFRJ, št. 23/1991. 108

4. čl. določa kaj vse obsega zdravniška sluţba.

30

okvaro zdravja ali v smrt, vse zdravniške storitve za bolnike do 18. leta in nad

65. letom starosti ter vse zdravniške storitve v zvezi z nosečnostjo in porodom

ter za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni.

KPZZ ureja stavko zdravnikov v 7. členu. Zdravniki ima jo pravico stavkati.

Stavko vodi in organizira zdravniški sindikat,109 ki ima svoja stavkovna pravila.

Če gre za stavko na podlagi kršitve določil KP, so zdravniki upravičeni do

nadomestila za čas stavke v višini plače, kot da bi delali. Nadomestilo gre v

breme delodajalca.

5.6 LETNI DOPUST

ZZdrS posebej ne ureja določitve letnega dopusta ter njegove izrabe zato se za

zdravnike uporabljajo določbe ZDR (vsebuje določbe glede dopusta v členih od

159 – 166). 160/1 čl. ZDR-ja omogoča dodatne dni letnega dopusta (nad

zakonskim minimumom), če so določeni s kolektivno pogodbo ali PZ.

Ugodnejša določila od ZDR glede letnega dopusta vsebuje KPZZ.110

Letni dopust je mogoče izrabiti v več delih, s tem, da mora en del trajati najmanj

2 tedna (14 dni). Pri tem je delodajalec dolţan delavcu zagotoviti izrabo

(celotnega) letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, delavec pa

je dolţan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj 2 tedna.

Preostanek letnega dopusta je moţno v dogovoru z delodajalcem izrabiti do 30.

junija naslednjega leta.

Delavec ima pravico en dan letnega dopusta izrabiti na tisti dan, ki ga sam

določi. KPZZ določa, da mora zdravnik o letnem dopustu na dan, ki ga sam

izbere, obvestiti delodajalca najkasneje 2 dni pred nameravano izrabo.

Starši šoloobveznih otrok imajo v skladu z ZDR pravico izrabiti najmanj teden

dni dopusta v času katerihkoli (poletnih, zimskih…) počitnic. Delodajalec pa

lahko delavcu odreče izrabo letnega dopusta (navedenega v tem odstavku), če

109

FIDES: Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije. Več o tem: http://www.fides-si.org/. 110

KPZZ, čl. 35 – 37.

31

bi odsotnost delavca lahko resneje ogrozila delovni proces. To pravico

delodajalca je potrebno razlagati restriktivno.111

Dolţina letnega dopusta zdravnikov je odvisna od delovne dobe, zahtevnosti

delovnega mesta, delovnih pogojev, psihičnih obremenitev, socialnih in

zdravstvenih razmer in starosti.112 Glede na delovno dobo (od 3 let pa do nad

25 let) pripada zdravniku v razponu min. 18 in max. 24 dni letnega dopusta.

Glede na zahtevnost dela KPZZ določa dodatne dneve sekundariju (4),

zdravniku (5) in specialistu (6). Omeniti velja npr. za zdravnika, ki opravlja delo

z duševno motenimi osebami, se nameni dodatnih 10 dni letnega dopusta, prav

tako npr. za stalno delo z viri ionizirajočega sevanja (18) ali občasno tako delo

(9) dodatnih dni.113 Zdravnik, ki dopolni 50 let starosti, se letni dopust poveča za

dodatnih 5 dni.

5.7 UGOVOR VESTI

Med obveznosti delavca spada pomembna obveznost, da delo opravlja vestno

in po navodilih delodajalca (31. in 32. čl. ZDR). V primeru zdravnikov pa obstaja

izjema glede ravnanja po navodilih delodajalca – pravica do ugovora vesti.

Najbolj splošno ureditev na področju urejanja ugovora vesti, nam ponuja ZZDej

v čl. 56, ki pravi da lahko zdravstveni delavec »odkloni zdravstveni poseg, če

sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravili medicinske

etike.« Glede na naravo poklica in dela, ki ga opravljajo zdravniki, ko se soočajo

z odločitvami glede ţivljenja in smrti pacientov, imajo moţnost, da odklonijo

poseg, kadar ni v skladu z njihovo vestjo. Tudi ZZdrS vsebuje določbo (49. čl.

ZZdrS) o tem, pri čemer pa stvari konkretizira; da je sicer mogoč ugovor, vendar

zdravnik ne sme odkloniti nujno zdravniško pomoč. Na ţeljo bolnika, da se

poseg opravi, mu mora biti ugodeno, zato mora v takšnem primeru zdravnik

bolnika pravočasno obvestiti o svojem ugovoru vesti in ga napotiti k drugemu

111

Recimo, kadar odsotnosti delavca, delodajalec ne bi mogel nadomestiti z nadomeščanjem ali na drug način. Groţnja, ki bi pretila delovnemu procesu mora biti resna in utemeljena. 112

Podrobnosti in kriterije pojasnjuje in taksativno našteva 36. čl. KPZZ. 113

Več o tem, glej 36. čl. KPZZ.

32

usposobljenemu zdravniku (ki takšnega ugovora ni podal). Zdravnik je dolţan

obvestiti svojega delodajalca, katere posege odklanja. 114

Kodeks medicinske deontologije115 (v nadaljevanju Kodeks) dopušča

moţnost ugovora vesti zdravnika glede opravljanja posega splava in

sterilizacije. »Zdravnik lahko izvršitev splava ali sterilizacije odkloni, če ni v

skladu z njegovim prepričanjem in vestjo in če ne gre za nujno medicinsko

pomoč. Pacientko je dolţan napotiti k drugemu usposobljenemu zdravniku,

oziroma mora o zavrnitvi posega obvestiti zdravstveni zavod, da zagotovi

izvršitev teh posegov v skladu z zakonom.« (42. čl. Kodeksa)

Po drugi strani pa kodeks prepoveduje kakršen koli poseg zdravnika v pacienta,

preden ga predhodno ne obvesti o načinu zdravljenja in če ne dobi pacientove

privolitve. Izjemo predstavlja primer, ko gre za nujen poseg zaradi neposredne

nevarnosti za ţivljenje. (17. čl. Kodeksa)

5.8 VAROVANJE POKLICNE SKRIVNOSTI

Varovanje poklicne skrivnosti ureja ZZdrS116 in Kodeks medicinske

deontologije. 117 Poklicna skrivnost predstavlja vse, kar zdravnik in zdravstveno

osebje pri opravljanju svojega poklica zvedo o bolniku ter o njegovih osebnih,

druţinskih in socialnih razmerah, pa tudi vse informacije v zvezi z

ugotavljanjem, zdravljenjem in spremljanjem bolezni.

Zdravnik je dolţan varovati poklicno skrivnost tudi do druţinskih članov bolnika

in tudi po bolnikovi smrti.

Zdravnik je razrešen poklicne molčečnosti le, če na to pristane bolnik ali če je to

nujno potrebno za dobrobit bolnika, njegovo druţino ali druţbo, oziroma, če

tako določajo z zakonom sprejete posebne določbe. V primerih, ko bolnik

zdravnika odveţe dolţnosti poklicne molčečnosti, bo zdravnik pretehtal, kaj od

sporočenega bi bolniku lahko škodovalo in katere podatke bo zadrţal v tajnosti.

114

Tako tudi po ZDR, natančneje v 34. čl. je določena dolţnost obveščanja delavca delodajalcu glede bistvenih okoliščin, ki lahko vplivajo na delavčevo izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz PZ. 115

Sprejet s strani ZZS, na seji skupščine Zdravniške zbornice Slovenije dne 12.12.1992, dopolnjen leta 1997. Prim: http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=386. 116

51. – 53. čl. ZZdrS. 117

35. – 37. čl. Kodeksa.

33

V znanstvenoraziskovalnih objavah zdravnikov, smejo biti podatki o rezultatih

ugotovitev in preiskav sporočeni le tako, da je zagotovljena anonimnost bolnika.

Javno prikazovanje bolnikov v znanstvene in učne namene je moč izvajati le z

njihovim pristankom. Pri tem pa mora biti zagotovljena poklicna molčečnost in

njihovo osebno dostojanstvo.

5.9 ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI ZDRAVNIŠKEGA DELA

5.9.1 Strokovno izpopolnjevanje

Tako kot pri mnogoterih vrstah poklicev, še posebno pa pri zdravnikih, imajo ti

dolţnost in pravico do strokovnega izpopolnjevanja. ZDR določa dolţnost

delavca, da se izobraţuje in izpopolnjuje in delodajalca, da delavcu to omogoči,

če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa.118 ZDR še določa pravico do

odsotnosti z dela zaradi izobraţevanja (173. čl.).

ZZdrS določa minimum, ki ga mora delodajalec omogočiti zdravniku; to je

izpopolnjevanje v takem obsegu, ki omogoča zdravniku podaljševanje licence

brez preizkusa strokovne usposobljenosti. Zdravnik se za izpolnjevanje teh

obveznosti zaveţe ţe s PZ.

Več določb glede izobraţevanja in strokovnega izpopolnjevanja vsebuje

KPZZ,119 ki našteva vrste, čas trajanja izpopolnjevanja in moţne načine kako

dosegati kakovost zdravniškega dela. 42/2 čl. KPZZ določa disciplinsko in

odškodninsko odgovornost, v primeru, da zdravnik neupravičeno odkloni proces

izobraţevanja, usposabljanja in izpopolnjevanja. Prav tako so določeni v 48. čl.

od dela prosti dnevi, za odsotnost katerih ima zdravnik pravico, kadar se

izobraţuje za potrebe zavoda.

5.9.2 Strokovni nadzor s svetovanjem

Strokovni nadzor s svetovanjem nad delom zdravnikov, v skladu s Pravilnikom

in letnim programom, ki ga sprejme v soglasju z ministrom, opravlja ZZS.120

118

172. čl. ZDR. 119

Med členi 41 – 51. 120

Strokovni nadzor lahko odredi tudi minister sam. Glej 65/2 čl. ZZdrS.

34

Če se pri strokovnem nadzoru oziroma pri zdravnikovem delu ugotovijo večje

strokovne pomanjkljivosti ali napake, lahko zbornica v skladu s svojimi akti:

- izreče opomin,

- zahteva dodatno strokovno izpopolnjevanje zdravnika, za katerega se

ugotovi pomanjkljiva usposobljenost,

- zdravniku odvzame licenco,

- predlaga druge ukrepe ministrstvu.

»Če se pri strokovnem nadzoru oziroma pri zdravnikovem delu ugotovijo

manjše strokovne pomanjkljivosti ali napake, lahko zbornica v skladu s svojimi

akti izda zdravniku priporočilo ali obvezno navodilo.«121

Če ZZS zdravniku izreče opomin, to neposredno ne vpliva na delovno razmerje

zdravnika. Kadar ZZS izreče ukrep dodatnega izpopolnjevanja zdravnika, pa

mu mora delodajalec izpopolnjevanje omogočiti.

Posledice, ki vplivajo na obstoj delovnega razmerja ima ukrep odvzema licence.

Poznamo začasen in trajni odvzem licence.

Začasen odvzem licence do največ pet let se lahko izreče:122

- če je zdravnik v postopku podaljšanja licence napoten na dodatno

strokovno usposabljanje, pa ni do izteka licence uspešno opravil

preizkusa strokovne usposobljenosti;

- če se ugotovi, da zdravnik s svojim delom lahko resno ogroţa zdravje ali

ţivljenje bolnika;

- če je zdravniku s sodno ali drugo pravnomočno odločbo začasno

prepovedano ali onemogočeno opravljanje dejavnosti ali poklica;

- če se ugotovi, da zdravnik ne izpolnjuje drugih pogojev za opravljanje

dejavnosti;

- če se po podelitvi licence ugotovi, da zdravnik ni pridobil dokazil o

izpolnjevanju pogojev na veljaven način ali da pri svojem delu s pacienti

ne uporablja slovenskega jezika.

121

59. čl. ZZdrS. 122

37. čl. ZZdrS.

35

Trajni odvzem licence se lahko izreče zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali

napake pri delu, v primeru, ko je takšno ravnanje zdravnika povzročilo trajne

hujše posledice na zdravju ali smrt bolnika.

5.9.3 Zavarovanje odgovornosti

»Zdravnik, ki dela neposredno z bolniki, mora biti zavarovan za odgovornost za

škodo, ki bi lahko nastala pri njegovem delu. Zaposlenega zdravnika zavaruje

delodajalec.« (61. čl. ZZdrS)

5.10 VREDNOTENJE ZDRAVNIŠKE SLUŢBE (PLAČE,

DODATKI, NADOMESTILA IN DRUGI OSEBNI PREJEMKI)

Cena zdravnikovega dela v posamezni zdravstveni storitvi je določena kot

zdravniška tarifa za posamezno zdravniško storitev. Zdravniška tarifa se določi

iz vrednosti zdravnikovega dela in drugih stroškov v standardnem letnem številu

efektivnih ur, ko mora zdravnik izvajati storitve, ki so pravica iz obveznega

zdravstvenega zavarovanja in standardiziranega trajanja posamezne

zdravniške storitve. Plačilo zdravnikov je preteţno odvisno od količine izvedenih

storitev.123 ZZdrS sicer vsebuje nekaj določb v zvezi z vrednotenjem

zdravniškega dela, vendar pa v 68. čl. glede postopka in meril za določitev plač

zdravnikov napotuje na ureditev s KP.

5.10.1 Plače

Uvrstitev delovnih mest in nazivov zdravnikov in zobozdravnikov (plačna

skupina E1) v plačne razrede zaradi uveljavitve sistema plač v Zakonu o

sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS),124 se določa s posebnim tarifnim

delom kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. ZSPJS vsebuje okvir

in definicijo plače za javne usluţbence (mednje se prištevajo tudi zdravniki).

»Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in

dodatkov.« (5. čl. ZSPJS).

123

Tako določa 65. čl. ZZdrS. Dikcija je sicer nekoliko neposrečena. Verjetno je mišljena delovna uspešnost zdravnika. 124

Ur.l. RS, št. 56/2002.


36

»Osnovne plače javnih usluţbencev se določajo tudi na podlagi uvrstitve

delovnih mest in nazivov v tarifne razrede. Tarifni razredi izraţajo stopnjo

zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma

usposobljenost.« (8. čl. ZSPJS).

Konkretizacija za določitev plač zdravnikov je Kolektivna pogodba za javni

sektor (KPJS),125 ki določa enako kot ZSPJS definicijo osnovne plače in

najniţji plačni razred126 za posamezen tarifni razred. (plačna skupina E1 v 16.

čl. KPJS).

KPZZ določa minimalne standarde in konkretizira osnovo za določanje plač in

drugih prejemkov zdravnikov.

Plače in nadomestila se izplačujejo najmanj enkrat mesečno in sicer najkasneje

do 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Osnovne plače zdravnikov so javne.127

Zdravnikom, ki delajo z najmanj polovičnim delovnim časom pripadajo tudi drugi

osebni prejemki ter povračilo stroškov prevoza na delo in z dela enako kot

zdravnikom, ki delajo poln delovni čas. Če zdravnik dela pri več delodajalcih,

uveljavlja navedene pravice pri posameznem delodajalcu v skladu z

dogovorom.128

Plača zdravnika je odvisna od:

- osnovne plače, ki se določi z razporeditvijo zdravnika v

posamezno tarifno skupino129 in plačilni razred za polni delovni

čas in za normalne delovne rezultate,

125

Ur.l. RS, št. 57/2008, 86/2008, 3/2009, 16/2009, 23/2009, 33/2009, 48/2009, 91/2009, 8/2010. 126

»Znesek osnovne plače se določi z uvrstitvijo v posamezen plačni razred iz plačne lestvice.« (5/2 čl. ZSPJS). Plačna lestvica se enkrat letno usklajuje. Najniţji plačni razred za zdravnike sekundarije je po KPJS 31. Za zdravnike specialiste pa 41. 127

59/2 čl. KPZZ. 128

59/3 čl. KPZZ. 129

Tarifne skupine (po čl. 62 KPZZ), v katere se zdravniki razporejajo, so: Tarifna skupina: Poklic: Koeficient: VII sekundarij 3,40 zobozdravnik 3,55 zdravnik 3,80 VII/1 specialist 4,40 VII/2 usmerjeni spec. 6,00









37

- dodatkov po KPZZ in

- dodatka za delovno dobo.130

5.10.2 Dodatki

Vrsto dodatkov ţe določa KPJS, ki pa za zdravnike ne velja, kajti KPZZ131 (kot

kolektivna pogodba na oţji ravni) vsebuje ugodnejša določila za zdravnike in po

ZKolP je to moţno.132 KPZZ sistematično razporeja in ureja vrste in višino

dodatkov za zdravnike za posamezna področja:

a) Dodatki za posebne delovne razmere, ki izvirajo iz razporeditve

delovnega časa

Zdravniku pripadajo za delo v posebnih delovnih pogojih, ki izvirajo iz

razporeditve delovnega časa dodatki za nočno delo (30% od osnovne plače

preračunane na urno postavko) in za delo na praznik in nedeljo (100% od

osnovne plače preračunane na urno postavko). Dodatki se med seboj ne

izključujejo, razen dodatka za delo na praznik in dodatka za delo v nedeljo.

Dodatke se obračuna in izplača le za čas, ko zdravnik dela v razmerah, zaradi

katerih mu dodatek pripada.

Za izmensko delo v popoldanskem in nočnem oziroma za redno delo v

popoldanskem in nočnem času pripada zdravniku dodatek najmanj v višini 10%

od osnovne plače.133

Za delo v deljenem delovnem času pripada zdravniku dodatek v višini

najmanj 15% od osnovne plače, če prekinitev delovnega časa traja več kot 1.

uro oziroma 20% od osnovne plače, če prekinitev delovnega časa traja 2 uri ali

več.134

130

60. čl. KPZZ. 131

KPZZ, čl. 66 – 73. 132

5/1 čl. ZKolP določa, da se delodajalci, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, pri sklepanju kolektivnih pogodb na oţji ravni lahko dogovorijo o pravicah in delovnih pogojih, ki so za delavce ugodnejši. 133

67. čl. KPZZ. 134

68. čl. KPZZ.

38

b) Deţurstvo in stalna pripravljenost

Za vsako uro obvezne prisotnosti pripada zdravniku ob delavniku plačilo v višini

90% urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se deţurstvo

opravlja. Če ure obvezne prisotnosti sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim

časom, pripadajo zdravniku tudi dodatki v višini, kot so določeni v 66. čl.

KPZZ.135

Za vsako uro stalne pripravljenosti pripada zdravniku plačilo v višini 30% urne

vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se stanje pripravljenosti

opravlja. Ob nedeljah, praznikih ali nočnem času se dodatek poveča za

ustrezne dodatke iz 66. čl. KPZZ.

Ure obvezne prisotnosti stalne pripravljenosti in ure opravljanja storitev se

medsebojno izključujejo.

c) Dodatek za občasne teţje delovne pogoje

Za občasno delo v teţjih delovnih pogojih, ki obsega najmanj tretjino delovnega

časa pripada zdravniku najmanj 5% osnovne plače ter za občasno delo v teţjih

delovnih pogojih, ki obsega manj kot tretjino delovnega časa in več kot 10 ur na

teden najmanj 3% osnovne plače.

Za delo v teţjih delovnih pogojih štejejo zlasti:136

- patomorfološko, histološko in mikrobiološko delo,

- delo s teţje duševno prizadetimi bolniki,

- delo v prostorih, ki vsebujejo hlapne anestetike in narkotike,

- delo na intenzivnem oddelku in urgentnih ambulantah,

- delo v pogojih drugih zdravju škodljivih vplivov,

- delo v prostorih brez dnevne svetlobe,

- delo na terenu,

- delo s prisilno drţo telesa,

- delo, kjer se zahtevajo specifične sposobnosti ali dela kjer gre za

večje senzorne obremenitve ali motorično koordinacijo.

135

69. čl. KPZZ. 136

70. čl. KPZZ.

39

d) Dodatek za mentorstvo

Zdravniku, ki je določen, da v okviru svojega dela v rednem delovnem času

uvaja v delo pripravnike, specializante oziroma druge zdravstvene delavce in

sodelavce, pripada za vsako, s programom mentorskega dela določeno uro

dodatek v višini najmanj 30% urne vrednosti njegove osnovne plače in se mu za

opravljanje mentorskih dolţnosti omogočita dve uri tedensko v okviru redne

delovne obveznosti.137

e) Dodatek na delovno dobo

Zdravniku pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,5% od osnovne plače za

vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Ta dodatek se zdravnicam, ki imajo več kot

25 let delovne dobe, poveča še za 0,25% za vsako izpolnjeno leto delovne

dobe nad 25 let.138

f) Delo preko polnega delovnega časa

Za vsako uro dela preko polnega delovnega časa pripada zdravniku plačilo v

višini 150% vrednosti urne postavke osnovne plače delovnega mesta, za katero

se deţurstvo opravlja. Če tako delo sovpada z nedeljo, praznikom ali nočnim

časom mu pripadajo ti dodatki v višini in na način, kot to določa 66. člen te

pogodbe.139

5.10.3 Nadomestila in drugi osebni prejemki

Glede ostalih prejemkov in nadomestil KPZZ našteva moţne situacije in določa

višino plačila, vendar zaradi same narave (glede poudarka pri obravnavani temi

diplomske naloge) in obsega ne bom posvečal podrobne obravnave. KPZZ

obsega to področje med čl. 74 – 94.

137

71. čl. KPZZ. 138

72. čl. KPZZ. 139

73. čl. KPZZ.

40

6. PRENEHANJE DELOVNEGA RAZMERJA ZDRAVNIKA

ZZdrS vsebuje določene določbe, ki posredno vplivajo na prenehanje

delovnega razmerja zdravnika (npr. trajni odvzem licence po 37. čl. ZZdrS),

drugače pa ne omenja ničesar v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja

zdravnika, zato veljajo zanj pravila o prenehanju po ZDR. Nekaj določb o

prenehanju mu namenja KPZZ.

S strani delodajalca lahko preneha delovno razmerje zaradi trajnega odvzema

licence. Pravna podlaga za redno prenehanje delovnega razmerja zdravnika s

strani delodajalca je razlog nesposobnosti (nedoseganje pričakovanih delovnih

rezultatov) po 88. čl. (1. odstavek, druga alinea) ZDR, zaradi katerih delavec ne

more izpolnjevati pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni ali izvršilnimi

predpisi. Pogoje za opravljanje pa jasno določa ZZdrS, v 10. čl. (tretja alinea),

kjer licenca predstavlja enega od treh pogojev za samostojno opravljanje dela

zdravnika. Delodajalec lahko ukrepa takoj, ko je odvzem licence potrjen s

pravnomočno odločbo v upravnem postopku, ki ga vodi ZZS (38. čl. ZZdrS).

Trajni odvzem licence pomeni neizpolnjevanje osnovnih pogojev zdravnika, za

samostojno opravljanje zdravniške sluţbe. To pomeni, da je ne more opravljati

nikjer, niti pri drugem delodajalcu, saj pogoje določa zakon. Delodajalec nima

več podlage, da ga obdrţi na delovnem mestu.

Če gre za redno odpoved s strani delodajalca, ima delavec po 95. čl. ZDR v

času odpovednega roka pravico do odsotnosti z dela zaradi iskanja nove

zaposlitve (z nadomestilom plače) v trajanju najmanj 2 uri na teden.

Kadar preneha delovno razmerje po volji zdravnika, znaša odpovedni rok po

KPZZ 3 mesece (90 dni).140 Med trajanjem odpovednega roka ima zdravnik

pravico do 12 ur odsotnosti z dela na mesec zaradi iskanja nove zaposlitve. To

odsotnost lahko zdravnik izrabi po urah v dogovoru z direktorjem.141

140

54. čl. KPZZ. Na tem mestu je potrebno opozoriti na problem, ki se v tem v zvezi pojavlja. Zdravniki včasih menjavajo delovna mesta pogosto, pri čemer jih ovira relativno dolga doba odpovednega roka, kadar dajo redno odpoved delovnega razmerja. ZDR ne ureja situacije, kadar delavec zelo pogosto menja delodajalca. Teţavo v zvezi s tem bi se dalo rešiti s posebnim sporazumom med strankami. 141

56. čl. KPZZ.

41

7. PRIMERI IZ SODNE PRAKSE

Na področju nacionalne zakonodaje obstajajo primeri sporov med zdravniki in

delodajalci, ki pa za enkrat še niso dosegli pomembnejših vidnejših premikov na

področju razlage zakonodaje. Pri nas ne poznamo kakšen precedenčni primer,

ki bi pomembno vplival na pravno razlago predpisov, ki zadevajo zdravnike.

Veliko sporov je s tem v zvezi z izplačevanjem dodatkov k plači, ki pa se

povečini primerov rešijo s poravnavo in ne pride do sodbe.

Bolj bogata je sodna praksa na nivoju Evropskega sodišča, posebno pri razlagi

Direktive o organizaciji delovnega časa.

PRIMER DELLAS

Sodišče Evropskih Skupnosti (SEU) je 1. decembra 2005 izdalo odločbo v zvezi

z deţurstvom in delovnim časom.142

SODIŠČE JE POTRDILO, DA DEŽURSTVO SPADA V DELOVNI ČAS.

Nočni nadzor, ki ga opravi vzgojitelj v zavodu za invalide, mora biti v celoti upoštevan

pri preverjanju, ali so bila spoštovana pravila prava Skupnosti za zaščito delavcev, še

posebej maksimalni tedenski delovni čas.

Direktiva o organizaciji delovnega časa143 določa minimalne varnostne in

zdravstvene zahteve na tem področju. Delavcem podeljuje pravico do

minimalnih počitkov, predvsem dnevnega in tedenskega, ter do primernega

odmora. Poleg tega določa maksimalni tedenski delovni čas 48 ur, kar je meja,

ki vključuje nadure.

Zato direktiva ločuje med »delovnim časom« in »počitkom.« Direktiva ne

predvideva vmesne kategorije, predvsem pa obravnavanje »delovnega časa« ni

odvisno od intenzivnosti opravljenega dela. Tako je Sodišče Evropskih

skupnosti ţe odločilo, da se morajo v smislu Direktive deţurstva zdravnikov,

142

Sodba Sodišča v zadevi C-14/04 Abdelkader Dellas in ostali / Premier ministre e.a. 143

Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL 1993 L 307, str. 18).

42

zdravstvenega osebja nujne pomoči, reševalcev in gasilcev,144 opravljena na

kraju dela, v celoti upoštevati kot delovni čas, ne glede na delovne naloge, ki so

jih dejansko opravili. V Franciji dekret predvideva, da se za nočni nadzor

delavcev v nekaterih socialnih in zdravstveno-socialnih zavodih145 uporabi

mehanizem ponderiranja za obračun plač in nadur, ki je namenjen upoštevanju

obdobij nedejavnosti zadevnih oseb med temi deţurstvi. Zato dekret med urami

prisotnosti in urami efektivno obračunanega delovnega časa vzpostavlja

razmerje v višini 3 proti 1 za prvih devet ur ter nato 2 proti 1 za naslednje ure.

Dellasa, specialnega pedagoga v zavodu, ki v internatno oskrbo sprejema

invalidno mladino ali odrasle osebe, je delodajalec odpustil zaradi razhajanj

med njima predvsem glede pojma efektivnega dela in plačila, ki ga je treba

izplačati za ure nočnega dela, ki so ga vzgojitelji zavoda opravili v deţurni sobi.

Dellas in več sindikatov so pred Conseil d'État vloţili toţbo za razveljavitev tega

dekreta. Conseil d'État predvsem sprašuje Sodišče, ali je taka ureditev skladna

z Direktivo.

Sodišče je najprej ugotovilo, da se Direktiva ne uporablja za plače delavcev.

Nasprotno pa je treba take ure prisotnosti v celoti obračunavati kot ure dela

glede preverjanja spoštovanja vseh minimalnih zahtev, ki jih določa Direktiva

93/104 za učinkovito zaščito varnosti in zdravja delavcev. Vendar pa zadevni

pavšalni mehanizem ponderiranja le delno upošteva ure prisotnosti zadevnih

delavcev. Tako lahko delovni čas zadevnega delavca v celoti doseţe ali celo

preseţe 60 ur na teden. Zato taka nacionalna ureditev obračuna deţurstev

presega maksimalni tedenski delovni čas, ki ga je direktiva določila na 48 ur.

PRIMER JAEGER

Sodišče je, dne 9. Septembra, 2003 izdalo odločbo v zvezi z delovnim časom in

časom počitka v zvezi s stalno pripravljenostjo, ki jo zagotavlja zdravnik v

bolnišnici.146

144

Zadeve Simap (C-303/98), CIG (C-241/99), Jaeger (C-151/02), Pfeiffer (C-397/01 do C 403/01) in Personalrat der Feuerwehr Hamburg (C-52/04). 145

To je osebje v izobraţevanju, medicinske sestre ali bolniški streţniki, ki delajo s polnim delovnim časom v neprofitnih zasebnih zavodih, ki vsebujejo nastanitev. 146

Sodba Sodišča v zadevi C-151/02 Landeshauptstadt Kiel / Norbert Jaeger.

43

SODIŠČE JE ODLOČILO, DA SE STALNA PRIPRAVLJENOST ŠTEJE V

DELOVNI ČAS.

Stalna pripravljenost ki jo zdravnik opravi po sistemu fizične navzočnosti na delovnem

mestu (v bolnišnici), se v celoti šteje za delovni čas, čeprav lahko zadevna oseba na

kraju opravljanja dela počiva, ko njene storitve niso zahtevane.

Šlo je za spor ali je treba čas stalne pripravljenosti, ki jo mesto Kiel organizira v

bolnišnici, ki jo upravlja, šteti za delovni čas ali čas počitka. N. Jaeger je od 1.

maja 1992 bil zaposlen kot zdravnik asistent v oddelku za kirurgijo navedene

bolnišnice. Njegova sluţba je obsegala 3/4 običajnega tedenskega urnika (torej

28,875 ur na teden). Poleg tega je bil v skladu z aneksom dolţan zagotoviti

stalno pripravljenost. Jaeger je meni, da je treba stalno pripravljenost, ki jo

opravlja kot zdravnik asistent oziroma urgentni zdravnik na oddelku za kirurgijo,

v celoti šteti za delovni čas v smislu ArbZG147, zaradi neposredne uporabe

Direktive 93/104. Razlago, ki jo je Sodišče podalo o pojmu delovnega časa v

sodbi z dne 3. oktobra 2000 v zadevi Simap (C-303/98, Recueil, str. I-7963), naj

bi bilo mogoče prenesti na to zadevo, v kateri se obravnava poloţaj, ki naj bi bil

v bistvenem enak. Zlasti naj bi bila obveznost stalne pripravljenosti v Španiji, ki

je bila obravnavana v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba

Simap, primerljiva z njegovo. Zato naj bi bil člen 5(3) ArbZG v nasprotju z

Direktivo 93/104 in se torej ne uporablja. Nasprotno pa mesto Kiel trdilo, da je

treba faze neaktivnosti med stalno pripravljenostjo v skladu z razlago

nacionalnih sodišč in večinskim mnenjem doktrine šteti za počitek, in ne za

delovni čas. Prvostopenjsko sodišče je zahtevam Jaegra ugodilo, pritoţbeno pa

je postavilo SES predhodna vprašanja v zvezi z razlago Direktive o določenih

vidikih organizacije delovnega časa.

Sodišče je ugotovilo, da za zdravnika, ki mora biti ves čas trajanja stalne

pripravljenosti na razpolago delodajalcu na kraju, ki ga ta določi, v primerjavi z

zdravnikom, ki opravlja pripravljenost na klic, za katero je potrebna le stalna

dosegljivost in fizična navzočnost zdravnika v zdravstveni ustanovi ni

zahtevana, veljajo bistveno teţje zahteve, saj mora biti oddaljen od svojega

druţinskega in druţbenega okolja in je bolj omejen pri upravljanju s časom, med

147

Arbeitszeitgesetz, nemški zakon o delovnem času v delovnih razmerjih.

44

katerim njegove strokovne storitve niso zahtevane. V teh okoliščinah ni mogoče

šteti, da delavec, ki je na razpolago delodajalcu na kraju, ki ga ta določi, med

stalno pripravljenostjo, ko ne opravlja dejansko svoje poklicne dejavnosti,

počiva.

45

8. KRATEK PRIMERJALNI PREGLED PRAVNE

UREDITVE DELOVNEGA RAZMERJA ZDRAVNIKA V

REPUBLIKI AVSTRIJI

V Avstriji je zdravstvo urejeno na federalnem načelu in javna zdravstvena

oskrba je v pristojnosti zveznih deţel, ki naloge lahko naprej delegirajo drugim

teritorialnim enotam. Na tem področju je centralna oblast pristojna le za

temeljno zakonodajo, medtem ko so ostale zadeve v pristojnosti zveznih deţel.

Avstrija je v zadnjih desetih letih temeljito spremenila pravni status javnih bolnic.

Le te so iz javno proračunskih enot spremenili v avtonomne organizacije pod

reţimom zasebnega korporacijskega prava, kar je tudi bistveno spremenilo

odnos med javnimi lastniki (občinami in deţelami) in upravljavci (managerji)

javnih bolnic.148 Značilnost primarnega zdravstvenega varstva v Avstriji je, da ga

opravljajo samostojni, neodvisni zdravniki, ki delajo samostojno, v omejenem

obsegu pa ambulantni oddelki bolnic.149 150

Avstrijska zakonodaja je po strukturi glede ureditve statusa zdravnika podobna

slovenski. Temeljni zakon, ki je bil sprejet na zvezni ravni in ureja delovno

pravni poloţaj zdravnika je ÄrzteGesetz (ÄrzteG).151

Avstrijski ÄrzteG je zelo podoben našemu ZZdrS in določbam KPZZ. Pojem

zdravnika (za razliko od ZZdrS-a) je definiran in konkretiziran.152 Zdravniški

poklic153 je zelo podoben po ureditvi, kot pri nas, z razliko, da so vsi zdravniki v

Avstriji, ki opravljajo zdravniško sluţbo na podlagi osnovne zdravstvene

148

Pri nas še vedno zdravstveni sistem temelji na močni intervenciji drţave. Zavodi in zdravstven sistem se uvršča v javno upravo pod okriljem drţave in občin, kot glavne ali večinske upravitelje. 149

Povzeto po: B. Bugarič, G. Trpin, M. Damjan, B. Škraban, Primerjalno pravna analiza pravne organiziranosti zavodov v nekaterih evropskih državah, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 2010, str. 5. 150

Več o tem tudi: M. Ţlajpah, Prikaz učinkov uvedbe novega plačnega sistema v javnem sektorju: Primer iz zdravstva, dipl. delo, Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2010, str. 14 – 16. 151

AerzteGesetz je bil sprejet leta 1998, nazadnje noveliran 2010. Pri nas je to ZZdrS. Vir: http://www.jusline.at/Aerztegesetz_%28AerzteG%29_Langversion.html. 152

§1 AerzteG. 153

§2 govori o definiciji zdravniškega poklica. Pri nas zakon uporablja dikcijo zdravniška sluţba.

46

dejavnosti, zasebniki.154 Specializacija v Avstriji poteka tudi po sistemu

kroţenja, pri čemer traja splošna 3 leta (pridobivanje znanj na vseh strokovnih

področjih). Po tem dobi zdravnik naziv doktorja splošne medicine. Za tem pa se

usmeri strokovno v specialno smer, ki pa traja nadaljnjih 6 let. Podrobnejša

navodila in postopke ter register zdravnikov155 vodi v Avstriji Zdravniška

zbornica. Zdravniška zbornica je pravna oseba javnega prava, ustanovljena

prav tako z Zakonom o zdravnikih (ÄrzteG), ki do podrobnosti ureja

organiziranost in delovanje zdravniške zbornice, tako da zbornica kot pravna

oseba javnega prava večinoma izvaja zakonska pooblastila in obveznosti

(enako pri nas). Posebnost avstrijske zbornice je v tem, da ima organiziran

poseben pokojninski sklad za zdravnike, ki se financira iz prispevkov

zdravnikov. Višina prispevka je navzgor limitirana z zakonom. Avstrijski zakon

uvaja za zdravnike pred sklenitvijo delovnega razmerja »test

zanesljivosti/zaupnosti«:156 zdravnik ne sme biti oseba, ki je bila kaznovana ali

pravnomočno obsojena v disciplinskem, upravnem ali kazenskem postopku.

Posebno pozornost namenja avstrijski ÄrzteG omejitvi oglaševanja (npr. zdravil)

in prejemanja provizij ali nagrad za svoje delo.157

Pacientu kot oškodovancu za neprimerno oz. napačno zdravljenje s strani

zdravnika, daje ÄrzteG neposredno pravno podlago za terjanje odškodnine.

Slovenski pravni sistem v takšnem primeru dopušča obligacijsko pravni

zahtevek - civilno toţbo v civilnopravnem postopku na podlagi Obligacijskega

zakonika (OZ)158. Glede licence, ugovora vesti in poklicne molčečnosti ter nujne

medicinske pomoči so določila ÄrzteG podobna, kot pri ZZdrS. Delovni čas ne

ureja zakon (ÄrzteG), večinoma ga urejajo na podlagi notranjih pravil, ki jih

sprejme delodajalec in na podlagi določil zakona o delovnem času v poglavju o

bolnišnicah (Krankenanstalten-Arbeitszeitgesetz (KAAZG)).159

154

Prim.: M. Oder, Primerjava sistemov zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja med Slovenijo in izbranimi evropskimi državami, mag. delo, Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2008, str. 22. 155

Register zdravnikov z vsemi podatki, referencami, tudi morebitnimi izrečenimi opomini zdravnika ipd. so javno dostopni (§27 AerzteG). 156

§30 »Prüfung der Vertrauenswürdigkeit«. 157

§53 AerzteG. 158

Ur.l. RS, št. 83/2001. 159

Avstrijski zakon o delovnem času (Arbeitsgesetz) vsebuje poglavje, kjer je urejen delovni čas posebno za zdravstvene ustanove (Krankenanstalten-Arbeitsgesetz). Več o tem, prim.: http://www.jusline.at/Krankenanstalten-Arbeitszeitgesetz_%28KAAZG%29_Langversion.html.


47

Avstrijska pravna ureditev je podobna slovenski. Zdi se mi nekoliko bolj

pregledna in sistemsko urejena. Najpomembnejše se mi zdi, da je bil znotraj

zdravstvenega sistema status zdravnikov kot javnih usluţbencev odpravljen, kar

ima za posledico večjo transparentnost in učinkovitost. Kljub temu, da se

zdravstveni sistem financira preteţno iz drţavnega proračuna, pa zdravnik na

trgu dela nastopa kot zasebnik. Verjetno je učinkovitost posledica takšnega

statusa zdravnika, ki opravlja zdravstvene storitve in zdravniški poklic v Avstriji.

48

9. ZAKLJUČEK

Pravna ureditev delovnih razmerij zdravnikov v Sloveniji je zadovoljiva. Ob tem,

da imamo opravka z prenasičenostjo vseh predpisov, ki urejajo takšna

razmerja, pa po mojem mnenju predstavlja to za ta sistem oviro, pri doseganju

preglednosti in doslednosti tako v razlagi, kot v izpolnjevanju. Zakonov ne

primanjkuje (nekateri strokovnjaki opozarjajo na hiperprodukcijo predpisov),

pomanjkljivo oz. neustrezno pa je njihovo uveljavljanje v konkretni zdravstveni

praksi.

V zadnjem času se v strokovni in laični javnosti govori predvsem o zdravniških

deţurstvih, plačah in dodatkih, vendar pa predstavlja to le delček mozaika

problematike slovenskega zdravstva, ki po mojem mnenju sodi med

zahtevnejša področja pravnega urejanja. Ugotavljam, da je malo strokovnjakov,

ki se znajdejo v zmešnjavi vseh predpisov in bi lahko do potankosti poznali

(predvsem) pravno materijo, ki zadeva zdravnike.

Glavni pravni viri, ki sem jim sledil kot rdeča nit skozi diplomsko delo in urejajo

delovna razmerja zdravnikov, so bili ZZDej, ZZdrS in Kolektivna pogodba

(KPZZ). Kljub podrobnemu urejanju posameznih kategorij in pojmov, pa se

nisem mogel znebiti občutka neusklajenosti, podvajanja in zmede pri

zapletenosti ţe pri primerjavi zgolj slednjih, kaj šele ostalih podzakonskih aktov,

pravilnikov in kodeksov. Kot pravnik bi ţelel večjo poenostavitev, preglednost,

predvsem pa poenotenje predpisov, pri čemer bi veliko določb lahko odpadlo,

ali pa bi jih urejal samo en predpis. Pogrešal sem zaokroţen sistem; jedrnato

celoto na enem mestu.

Mislim, da je potrebno zdravstveno zakonodajo, (predvsem ZZDej in ZZdrS)

pošteno prenoviti. Določene določbe specialnih zakonov so neusklajene z

generalnimi predpisi. Potrebno bi bilo odpreti tudi področne kolektivne pogodbe.

Velik problem so na primer dopusti zdravnikov, ki so po mnenju strokovnjakov

predolgi.160 Na eni strani imamo opravka s pomanjkanjem zdravnikov pri nas,

160

Na to temo je bila predvajana po televiziji raziskovalno-informativna oddaja, pod naslovom: Dosje: Ozdraviti zdravstvo, kjer je tudi govora o predolgih dopustih zdravnikov. Več o tem: http://tvslo.si/predvajaj/ozdraviti-zdravstvo/ava2.96963427/, predvajano na TV SLO1, dne 15. 02. 2011.

http://tvslo.si/predvajaj/ozdraviti-zdravstvo/ava2.96963427/

49

po drugi strani pa koristijo dolge letne dopuste (z dodatnimi dnevi, ki jim

pripadajo po KPZZ) in še več dni odsotnosti z delovnega mesta, ker z

nadurami in delom izven rednega delovnega časa hitro zapolnijo predpisano

zakonsko normo polnega delovnega časa (po KPZZ 40 ur tedensko).

Velikokrat se zakonodaja prepleta oziroma različno ureja enaka vprašanja. Nato

prihaja do kolizij ali pa statusa quo, v katerem si lahko vsaka vpletena stran po

svoje interpretira in izpolnjuje predpis(e).

Menim, da je velika ovira tudi to, da se zdravnike uvršča v javno upravo, v javni

sektor, med javne usluţbence. Čeprav opravljajo dejavnost izrednega javnega

pomena, menim, da ne sodijo v javno upravo.

Če bi izločili zdravstvene delavce iz sistema javnih usluţbencev (kot so to storili

npr. v Avstriji), bi naredili bolj transparenten sistem urejanja njihovih delovnih

razmerij predvsem pri plačni politiki. Zdravniki bi tako bili plačani po učinku oz.

po dejansko opravljenemu delu. Tako bi lahko rešili največjo uganko finančne

nevzdrţnosti trenutnega sistema v zdravstvu in bi lahko ţe s tem marsikaj

prihranili.

Problem ne nazadnje predstavlja tudi to, da izpolnjujejo svoje obveznosti iz

delovnega razmerja pri javnem zdravstvenem zavodu ali kot koncesionarji (npr.

v zakonskih mejah glede max. števila ur dela), hkrati pa (zaradi pomanjkanja

zdravnikov v Sloveniji) delajo pri drugem delodajalcu, medtem, ko bi morali

počivati (glede na odgovornost njihovega dela).

Glede na deficitarnost tega poklica pri nas, se mi zdi pomembno, da bi

Zdravniška zbornica morala načrtno razpisovati večje število specializacij

zdravnikov in s tem dodati svoj prispevek k razrešitvi mnogih teţav in kršitev, ki

se pojavljajo z naslova pomanjkanja zdravniških kadrov.

50

LITERATURA, PRAVNI in DRUGI VIRI

LITERATURA

Bečan Irena, Belopavlovič Nataša in drugi, Zakon o delovnih razmerjih s

komentarjem,GV Zaloţba, Ljubljana, 2008.

Belopavlovič Nataša, Zakon o delovnih razmerjih z uvodnimi pojasnili, (2.

dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2003.

Belopavlovič Nataša, Evropsko delovno pravo: direktive ES/EU z uvodnimi

pojasnili, GV Zaloţba, Ljubljana 2005.

Bohinc Rado, Nova delovna razmerja, Fakulteta za druţbene vede, Ljubljana,

2000.

Bugarič Bojan, Trpin Gorazd, Damjan Matija, Škraban Bojana, Primerjalno

pravna analiza pravne organiziranosti zavodov v nekaterih evropskih državah,

Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 2010.

Korpič Horvat Etelka, Individualno delovno pravo (študijsko gradivo za študij

delovnega prava), Maribor, 2004.

Krivec Petra, Pravice delavcev pri zaposlovanju za določen čas, diplomsko

delo, Maribor, 2010.

Mazi Nina, Izzivi slovenskega zdravstva I, Strokovna revija ISIS, Glasilo

zdravniške zbornice Slovenije, št. 1, 2011, let. XX.

Mazi Nina, Izzivi slovenskega zdravstva II, Strokovna revija ISIS, Glasilo

zdravniške zbornice Slovenije, št. 2, 2011, let. XX.

Novak Mitja, Končar Polonca, Bubnov Škoberne Anjuta in drugi,

Konvencije Mednarodne organizacije dela s komentarjem, GV Zaloţba,

Ljubljana, 2006.

51

Oder Majda, Primerjava sistemov zdravstvenega varstva in zdravstvenega

zavarovanja med Slovenijo in izbranimi evropskimi državami, mag. delo,

Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2008.

Rangus Andraţ, Delovni čas delavcev v EU, Revija Delo in varnost, št. 1,

2007, let. LII.

Senčur Peček Darja, Organizacija delovnega časa z vidika zahtev po večji

fleksibilnosti, Delavci in delodajalci, št. 4, 2009, let. IX.

Senčur Peček Darja, Prepoved diskriminacije z vidika vprašanja opredelitve

delovnega razmerja, Delavci in delodajalci, 2007, let. VII.

Ţlajpah Matija, Prikaz učinkov uvedbe novega plačnega sistema v javnem

sektorju: Primer iz zdravstva, dipl. delo, Ekonomska fakulteta, Univerza v

Ljubljani, 2010.

PRAVNI VIRI

Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih

organizacije delovnega časa (UL 1993 L 307, str. 18).

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra

2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, (UL L 299, 18.11.2003,

str. 9).

Obligacijski zakonik (OZ), Ur.l. RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 Odl.US: U-

I-300/04-25, 29/2007 Odl.US: U-I-267/06-41, 40/2007, 97/2007-UPB1.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), Ur.l. RS, št. 42/2002, 79/2006-ZZZPB-F,

46/2007 Odl.US: U-I-45/07, Up-249/06-22, 103/2007, 45/2008-ZArbit, 83/2009

Odl.US: U-I-284/06-26.

Zakon o javnih usluţbencih (ZJU), Ur.l. RS, št. 56/2002.

Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP), Ur.l. RS, št. 43/2006, 45/2008-ZArbit,

83/2009 Odl.US: U-I-284/06-26.

















52

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), Ur.l. RS, št. 56/2002.

Zakon o stavki (ZStk), Ur.l. SFRJ, št. 23/1991.

Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), Ur.l. RS, št. 9/1992 (26/1992 popr.),

45I/1994 Odl.US: U-I-104/92, 37/1995, 8/1996, 59/1999 Odl.US: U-I-77/98,

90/1999, 98/1999-ZZdrS, 31/2000, 36/2000-ZPDZC, 45/2001, 131/2003

Odl.US: U-I-60/03-20, 135/2003 Odl.US: U-I-137/01-23, 2/2004, 36/2004-UPB1,

80/2004, 23/2005-UPB2, 15/2008-ZPacP, 23/2008, 58/2008-ZZdrS-E, 77/2008-

ZDZdr.

Zakon o zdravniški sluţbi (ZZdrS), Ur.l. RS, št. 98/1999, 67/2002, 15/2003,

45/2003-UPB1, 63/2003 Odl.US: U-I-291-00-15, 2/2004, 36/2004-UPB2,

62/2004 Odl.US: U-I-321/02-12, 47/2006, 72/2006-UPB3, 15/2008-ZPacP,

58/2008, 49/2010 Odl.US: U-I-270/08-10, 107/2010-ZPPKZ.

Zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik, zdravnik specialist,

doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist (ZPPKZ),

Ur.l. RS, št. 107/2010.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem

sektorju (ZSPJS-N), Ur.l. RS, št. 59/2010.

Zakon o spremembi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-P),

Ur.l. RS, št. 107/2010.

Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji

(KPZZ), Ur.l. RS, št. 14/1994, Ur.l. RS, št. 91/2010 (7/2011 popr.).

Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS), Ur.l. RS, št. 57/2008, 86/2008,

3/2009, 16/2009, 23/2009, 33/2009, 48/2009, 91/2009, 8/2010 Odl.US: U-I-

244/08-14, 31/2010, 83/2010, 89/2010.

Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva

Slovenije (KPDZSV), Ur.l. RS, št. 15/1994, 18/1994-ZRPJZ, 57/1995, 19/1996,

40/1997, 56/1998, 56/1998, 76/1998, 39/1999-ZMPUPR, 102/2000, 62/2001,

77/2007, 60/2008, 75/2008.






































http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_ZAKO5938.html

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_ZAKO5938.html



http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_KOLP55.html






























53

Pravilnik o organizaciji neprekinjenega zdravstvenega varstva, Ur.l. RS, št.

94/2010.

Pravilnik o podrobnejših vsebinah in času trajanja obveznega

usposabljanja za imenovanje v naziv, Ur.l. RS, št. 44/2009.

Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov, (Ur.l. RS, št.

59/2003, 51/2004, 15/2005, 20/2007, 102/2007, 22/2009 (42/2009 popr.)).

Kodeks medicinske deontologije, sprejeto na 3. redni seji skupščine

Zdravniške zbornice Slovenije dne 12.12.1992, spremenjeno na 27. redni seji

skupščine Zdravniške zbornice Slovenije dne 24.4.1997.

SPLETNI VIRI

Spletni portal zakonodaje EU: http://eur-lex.europa.eu/ (28. 02. 2011).

Spletni portal Sodišča EU: http://curia.europa.eu/jcms/jcms/j_6/ (28. 02. 2011).

Spletni portal konvencij MOD: http://www.ilo.org/ilolex/english/convdisp1.htm

(28. 02. 2011).

Spletni portal Zdravniške zbornice Slovenije: http://www.zdravniskazbornica.si/

(28. 02. 2011).

Spletna stran drţavnega zbora: http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&vt=6

(28. 02. 2011).

Spletna stran ministrstva za zdravje RS: http://www.mz.gov.si/ (28. 02. 2011).

Spletna stran Sindikata zdravnikov in zobozdravnikov (FIDES):

http://www.fides-si.org/ (28. 02. 2011).

Spletna stran Uradni list RS: http://www.uradni-list.si/ (28. 02. 2011).

Spletna stran ministrstva za delo druţino in socialne zadeve:

http://www.mddsz.gov.si/ (28. 02. 2011).

Multimedijski portal RTV SLO: http://www.rtvslo.si/ (28. 02. 2011).









http://eur-lex.europa.eu/

http://curia.europa.eu/jcms/jcms/j_6/

http://www.zdravniskazbornica.si/

http://www.mz.gov.si/

http://www.uradni-list.si/

http://www.mddsz.gov.si/

http://www.rtvslo.si/

54

Portal avstrijske zakonodaje: http://www.jusline.at (28. 02. 2011).

http://www.jusline.at/

Documents

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · 2017-11-27 · 2.1 VIRI DELOVNEGA PRAVA Med nacionalnimi viri, ki definirajo in urejajo delovno razmerje, je ZDR krovni akt s področja zakonodajnega