UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Polona Kugonič

Maribor, 2018

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

SENZOMOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN TELESNE ZNAČILNOSTI

STROKOVNIH DELAVCEV VRTCA

Mentor: Kandidatka:

višji predavatelj Miran Muhič Polona Kugonič

Maribor, 2018

Lektorica:

Sonja Bric, prof. slovenščine

Prevajalka:

Lidia Napotnik, prof. angleščine in nemščine

ZAHVALA

Najlepše se zahvaljujem mentorju, višjemu predavatelju Miranu Muhiču, za

strokovno vodenje, spodbude in potrpežljivost pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvala gre tudi ravnateljici Vrtca Anice Černejeve, gospe Vanji Krašovic. Hvala

tudi ostalim sodelavkam, ki so kakorkoli prispevale k uspešnem zaključku študija.

Posebej hvala sodelavkam enote Luna za vso pomoč, spodbude, nasvete in

potrpežljivost v času študija.

Hvala tudi moji družini in fantu Blažu, ki so me ves čas spodbujali in mi nudili

pomoč. Hvala, da vedno verjamete vame, mi namenite pozitivne besede in mi ob

oviri ponudite spodbudo in pomoč.

Na koncu iskrena hvala tudi vsem ostalim, ki ste na katerikoli način pripomogli k

nastanku moje diplomske naloge.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN

ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA

Ime in priimek študent-a/-ke: POLONA KUGONIČ

Študijski program: PREDŠOLSKA VZGOJA

Naslov zaključnega dela: SENZOMOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN

TELESNE ZNAČILNOSTI STROKOVNIH DELAVCEV VRTCA

Mentor: višji predavatelj Miran Muhič

Somentor: /

Podpisan-i/-a študent/-ka POLONA KUGONIČ

• izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga

izdelal/-a ob pomoči mentor-ja/-ice oz. somentor-ja/-ice;

• izjavljam, da sem pridobil/-a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in

avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno

označil/-a;

• na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno

neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki,

pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na

svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/-a, da bodo dela

deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence

Creative Commons BY-NC-ND, kar vključuje tudi avtomatizirano

indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in

podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se

dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v

najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod

pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo;

• dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu

in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela;

• izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki

zaključnega dela, ki sem jo oddal/-a za objavo v DKUM.

Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons:

_________________ (navedite obliko)

Začasna nedostopnost:

Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih

skrivnosti,

varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti

podatkov naročnika:

_____________________________________________________ (naziv in

naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do __________________

(datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se

nanaša na tiskano in elektronsko obliko zaključnega dela.

Temporary unavailability:

To ensure competition competition priority, protection of trade secrets, safety of

people and nature, protection of industrial property or secrecy of customer's

information, the thesis

___________________________________________________ must not be

accessible to the public till _________________________(delay date of thesis

availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis

defense). This applies to printed and electronic thesis forms.

Datum in kraj: 20. 8. 2018, Maribor Podpis študent-a/-ke:

Podpis mentor-ja/-ice: _________________________

(samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno)

Ime in priimek ter podpis odgovorne osebe naročnika in žig:

_______________________________________

(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA O OBJAVI OSEBNIH PODATKOV

Ime in priimek diplomant-a/magistrant-/-ke: POLONA KUGONIČ

ID številka: 1002196540

Študijski program: PREDŠOLSKA VZGOJA

Naslov zaključnega dela: SENZOMOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN

TELESNE ZNAČILNOSTI STROKOVNIH DELAVCEV VRTCA

Mentor/-ica: višji predavatelj MIRAN MUHIČ

Somentor/-ica: /

Podpisan-i/-a izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov, vezanih na

zaključek študija (ime, priimek, leto zaključka študija, naslov zaključnega dela) na

spletnih straneh Univerze v Mariboru in v publikacijah Univerze v Mariboru.

Datum in kraj: Podpis diploman-ta/magistran-ta/-ke:

20. 8. 2018, Maribor

Povzetek

Diplomsko delo z naslovom Senzomotorične sposobnosti in telesne značilnosti

strokovnih delavcev vrtca je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V

teoretičnem delu smo predstavili motorični razvoj človeka, razvoj živčnega

sistema, nadzor gibanja, motorične sposobnosti in spretnosti, telo in njegove

značilnosti. Na koncu tega poglavja so predstavljene tudi nekatere dosedanje

raziskave in ugotovitve, ki se navezujejo na vsebino naše diplomske naloge. V

empiričnem delu pa so predstavljeni rezultati raziskave o povezavi

senzomotoričnih sposobnosti in nekaterih telesnih razsežnosti strokovnih delavcev

vrtca. V raziskavo smo vključili 33 strokovnih delavk Vrtca Anice Černejeve

Celje. Uporabili smo kavzalno-neeksperimentalno metodo raziskovanja. Podatke

smo pridobili s kvantitativno tehniko, in sicer s pomočjo štirih senzomotoričnih

testov ter z analizo bioimpedance telesa. Ugotovili smo, da se med strokovnimi

delavkami vrtca ne pojavijo statistično značilne razlike med njihovimi

izmerjenimi telesnimi značilnostmi in senzomotoričnimi sposobnostmi. Ugotovili

smo tudi, da se med nekaterimi telesnimi razsežnostmi in senzomotoričnimi

sposobnostmi pokaže močnejša povezava. Predvsem se je to izkazalo za povezave

med posameznimi senzomotoričnimi testi in odstotkom telesne maščobe.

Ključne besede:

senzomotorične sposobnosti,

strokovni delavci vrtca,

telesne značilnosti,

nadzorovanje gibanja,

vrtec.

Abstract

The diploma work with the title Sensomotoric Abilities and Body Characteristics

of Kindergarten Teachers is made of the theoretical and the empirical part. In the

theoretical part there is a presentation of the motoric development of a man, a

development of a nerve system, a movement control, motoric abilities and skills, a

body and its characteristics. At the end of this chapter some of the so far made

researches and findings that are tied to the contents of our diploma work are also

presented. The results of the research about the connection of sensomotoric

abilities and some body extensions of kindergarten teachers are presented in the

empiric part. 33 kindergarten teachers of the Kindergarten Anica Černe Celje

were included in the research. A causal non experimental method of researching

was used. The data were gained with the quantitative technique, namely with the

help of four sensomotoric tests and with the analysis of the body bioimpedance.

We found out that among kindergarten teachers there were no statistically

characteristic differences between their measured body characteristics and

sensomotoric abilities. We found out as well that there was a stronger connection

among some body extensions and sensomotoric abilities. Above all this turned out

for connections among individual sensomotoric tests and the body fat percentage.

Key words:

sesomotoric abilities,

kindergarten teachers,

body characteristics,

a movement control,

a kindergarten.

Kazalo vsebine

1 Uvod ................................................................................................................ 1

2 Teoretični del .................................................................................................. 3

2.1 Motorični razvoj človeka ................................................................................ 3

2.1.1 Faze gibalnega razvoja .............................................................................................. 4

2.2 Razvoj živčnega sistema .................................................................................. 7

2.2.1 Zgradba in delovanje živčevja ................................................................................... 8

2.2.2 Vloga živčevja pri gibanju......................................................................................... 9

2.2.3 Prenos informacij .................................................................................................... 12

2.3 Nadzor gibanja ............................................................................................... 13

2.4 Motorične sposobnosti in spretnosti ............................................................ 16

2.5 Telo in njegove značilnosti ............................................................................ 18

2.5.1 Telesna sestava ........................................................................................................ 19

2.5.2 Gibalno učenje in spomin ........................................................................................ 20

2.6 Dosedanje raziskave in ugotovitve ............................................................... 22

3 Empirični del ................................................................................................ 25

3.1 Namen ............................................................................................................. 25

3.2 Razčlenitev in podrobna opredelitev ........................................................... 25

3.2.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................... 25

3.2.2 Raziskovalne hipoteze ............................................................................................. 26

3.2.3 Spremenljivke .......................................................................................................... 27

3.3 Metodologija .................................................................................................. 28

3.3.1 Raziskovalne metode ............................................................................................... 28

3.3.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................................ 28

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ..................................................................................... 29

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov .................................................................... 29

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti uporabljenih inštrumentov..................... 29

3.3.4 Postopki obdelave podatkov .................................................................................... 29

3.4 Rezultati in interpretacija ............................................................................. 31

3.4.1 Analiza vzorca ......................................................................................................... 31

3.4.2 Analiza senzomotoričnih testov .............................................................................. 31

3.4.3 Analiza bioimpedance ............................................................................................. 33

3.4.4 Vrednotenje zastavljenih hipotez ............................................................................ 35

3.5 Sklep................................................................................................................ 38

Literatura .............................................................................................................. 40

Priloge ................................................................................................................... 43

Priloga A: Potrdilo vodstva vrtca, da je raziskava narejena skladno z odobrenim

protokolom. ................................................................................................................. 43

Priloga B: Ocenjevalni listi za strokovne delavce vrtca .......................................... 44

KAZALO TABEL

Tabela 1: Analiza vzorca glede na starost in telesno težo ..................................... 31

Tabela 2: Analiza senzomotoričnih testov. ........................................................... 32

Tabela 3: Bioimpedančna analiza. ........................................................................ 33

Tabela 4: Vrednotenje hipotez. ............................................................................. 35

Tabela 5: Vrednotenje hipotez (deskriptivna statistika)........................................ 37

1

1 Uvod

Šele ko razumemo delovanje našega telesa, lahko z njim primerno upravljamo.

Gibanje namreč dokazano vpliva na boljše počutje, telesno aktivni so

učinkovitejši pri uresničevanju svojih ciljev, lažje se spopadejo s tegobami,

predvsem pa so srečnejši. Samo eno življenje imamo, to pa je že dovolj dober

argument, da s svojim telesom ravnamo preudarno in s spoštovanjem (Hočevar,

2013, str. 10).

Vsako, zlasti pa kompleksno zavestno gibanje je za živčno-mišični sistem sila

zapletena naloga. Vanjo so namreč vključeni številni živčni centri in podsistemi z

medsebojnim sodelovanjem (Žvan in Škof, 2007, str. 184).

Nenehno smo izpostavljeni številnim dražljajem, katerih se niti ne zavedamo, npr.

dotik predmetov, občutki na koži, premiki udov itd. Ti trajni dražljaji so velikega

pomena, saj s tem možgani ostajajo v stanju urejenosti in človek se počuti dobro

(Kremžar in Petelin, 2001, str. 61).

Skladno vzajemno delovanje čutnega zaznavanja in gibanja imenujemo

senzomotorika (Kristan, 2012, str. 183).

Naše telo vzdržuje ravnovesno stanje z mehanizmi, ki jim rečemo povratne zanke.

Gre za dvosmerni proces med senzorjem, regulatorjem in elektorjem (Ristanović,

1989; povz. po Hočevar, 2013, str. 119).

Telesna sestava obravnava odstotek tkiv v človeškem telesu in definira izgled ter

funkcijo posameznika. Tako lahko enako velika in težka človeka izgledata

popolnoma drugače oz. sta si funkcionalno povsem različna (Wells idr. 1999;

povz. po Šimunič, Volmut in Pišot, 2010, str. 33).

2

Sposobnosti so naravne danosti človeka, ki so v določeni meri prirojene, v

določeni meri pa pridobljene. Gibalne spretnosti pa predstavljajo z vadbo oz.

učenjem pridobljene gibalne obrazce. Izvedba teh temelji na sposobnostih in

zmožnostih človeka (Pistotnik, 2017, str. 15–16).

V diplomskem delu se bomo osredotočili na povezavo med senzomotoričnimi

sposobnostmi in nekaterimi telesnimi značilnostmi strokovnih delavk vrtca.

Poklic vzgojitelja zahteva nenehno športno udejstvovanje. Pa naj bo to le gibalna

minutka, vadbena ura ali daljši sprehod v naravi. Pomembno je, da je strokovni

delavec vrtca v dobri formi, saj je velikokrat ravno on tisti, ki daje prvo izkušnjo

otrokom za izvajanje neke gibalne/športne aktivnosti. Zato je pomembno tudi

telesno zdravje in telesna pripravljenost, da delo oz. igra poteka kakovostno.

Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela.

V teoretičnem delu, bomo najprej govorili o motoričnem razvoju človeka, saj je to

osnova za nadaljnjo gibalno udejstvovanje v odraščanju, v šoli in kasneje v

življenju. Natančneje bomo opisali živčni sistem, njegovo zgradbo, delovanje in

kakšno vlogo ima živčevje pri gibanju. Govorili bomo tudi o tem, na kakšen način

naše telo naredi zavesten ali podzavesten gib. Zavedati se moramo, da je to zelo

kompleksen proces, ki ga telo tako spretno opravlja, da se ga mi sploh ne

zavedamo. V nadaljevanju bomo govorili o telesnih značilnostih; zanima nas

predvsem telesna sestava ter gibalno učenje in spomin. Na koncu teoretičnega

dela pa bomo predstavili tudi nekaj dosedanjih raziskav in ugotovitev o telesnih

značilnostih in motoričnih sposobnostih odraslih ljudi.

V empiričnem delu bomo predstavili rezultate testiranja strokovnih delavk vrtca.

3

2 Teoretični del

V teoretičnem delu bomo najprej govorili o motoričnem razvoju človeka in o

fazah razvoja. Nato bomo opisali razvoj živčnega sistema in podrobneje opredelili

zgradbo in delovanje živčevja, vlogo živčevja pri gibanju in kako poteka prenos

informacij med živčevjem in gibom. Potem bomo govorili o nadzoru gibanja. V

nadaljevanju bomo opredelili motorične spretnosti in sposobnosti. Govorili bomo

tudi o telesni sestavi in o gibalnem učenju in spominu. Na koncu pa bomo omenili

tudi nekaj dosedanjih raziskav o telesnih značilnostih in sposobnostih človeka.

2.1 Motorični razvoj človeka

»Gibalni (motorični) razvoj je sestavni del in pomemben člen razvoja človeka. Je

aktivna posledica razvojnih sprememb, zlasti razvoja živčnega (motoričnega)

sistema.« (Kukolj, 2005; povz. po Žvan in Škof, 2007, str. 198).

Gibalni razvoj je odraz zorenja (nanj vplivajo predvsem genetski in okoljski

dejavniki), ki določa univerzalno sosledje pojavljanja posameznih gibalnih

sposobnosti v razvoju, te pa zlasti vplivajo na hitrost doseganja mejnikov v

gibalnem razvoju (Kozar, 2003; povz. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 38).

Da bi bolje razumeli in si predstavljali gibalni razvoj, si lahko pomagamo z

osnovnimi načeli gibalnega razvoja (Žvan in Škof, 2007, str. 199):

• Načelo vzajemnega delovanja.

Gibalni organi so parni, med razvojem se vzpostavi urejen odnos med obema

stranema telesa. Pogoj za to pa je harmonično delovanje mišic upogibalk in

iztegovalk.

• Gibalne razvojne stopnje imajo svoje zaporedje.

Poteka po vnaprej določenem razvojnem vrstnem redu. Odvisen je od zrelosti

živčevja, mišic in kosti, sprememb v razmerju telesa in od urjenja skladnosti

delovanja različnih mišičnih skupin.

• Načelo nepovratnosti.

4

Če pri razvojnih stopnjah izostane le manjši delček, je tega mogoče nadomestiti.

V kolikor pa gre za večji izpad, pride do upočasnjenega razvoja ali do pojava

patoloških gibalnih vzorcev.

• Razvojne smeri.

Motorični razvoj poteka v točno določeni smeri. Nadzor mišic bližje trupa je

hitrejši kot kontrola oddaljenih mišic. Koordinacija prstov in nog pa je zadnji člen

v razvojni verigi.

• Funkcionalna nesorazmernost.

Z razvojem simetrije in križanja telesne središčnice se razvija ročna dominantnost

(latelarizacija), ta temelji v obeh možganskih poloblah. V kolikor je urejena

telesna sorazmernost, lahko otroci vadijo s svojo prednostno stranjo.

• Motorični in senzomotorični razvoj.

Gibalni razvoj poteka v točno določenem zaporedju. Usmerjen je k pridobivanju

in izpopolnjevanju gibalnega vedenja.

• Osnovne paradigme gibalnega razvoja.

I. Gibalni razvoj poteka od glave navzdol ter od središča telesa navzven

(cefalokavdalna smer).

II. Gibalni razvoj poteka od masovnih nediferenciranih do samodejnih,

specifičnih hotenih gibov ter gibalnega razvoja.

III. Gibalna funkcija vpliva tudi na telesno zgradbo, to pomeni, da uporaba ali

dejavnost organa določa njegovo fizično rast.

IV. Med otroki se pojavijo razlike glede na starost, v kateri se pojavi razvojni

mejnik.

2.1.1 Faze gibalnega razvoja

Gallahue in Ozmun (1998: povz. po Žvan in Škof, 2007, str. 200), sta na podlagi

spremljanja gibalnega obnašanja otrok v različnih starostnih obdobjih ločila

naslednje stopnje:

I. refleksna gibalna stopnja (do prvega leta starosti)

II. začetna zavestna gibalna (rudimentalna) stopnja (od približno prvega do

drugega leta starosti)

5

III. temeljna gibalna stopnja (od drugega do sedmega leta starosti)

IV. stopnja specializacija gibanja (od sedmega leta starosti dalje)

Refleksna gibalna stopnja je stopnja vkodiranja (zbiranja) informacij in stopnja

dekodrianja (procesiranja) informacij. Prvo stopnjo motoričnega razvoja človeka

predstavljajo refleksni gibi fetusa in novorojenčka. Refleks je vedenje, ki ga

samodejno sproži nek dražljaj, nadzorujejo pa ga subkortikalni možganski centri

(Goodway, 2002; povz. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 41).

Zgodnji refleksi so namenjeni zaščiti novorojenčkov in dojenčkov pred

škodljivimi dražljaji (npr. mežikanje), prav tako pa so pomembni pri nadzoru

čustvenega razburjenja dojenčkov (npr. sesanje umiri njihovo razburjeno gibanje).

Druge razlage pravijo, da je pomen zgodnjih refleksov prilagoditev fetusa na

maternično okolje (npr. hodni refleks omogoča fetusu, da se obrne v maternici)

(Berk, 1991; povz. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 42).

Nekateri refleksi dojenčkov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004; povz. po

Videmšek in Pišot, 2007, str. 43):

• prijemalni (Darwinov) refleks,

• babkinov,

• iskalni,

• sesalni,

• plavalni,

• hodilni.

Rudimentalna gibalna faza so gibanja, ki so zavestna ali namerna. Odvisna so od

zorenja organizma, zanje pa je značilno predvidljivo zaporedje njegovega

ponavljanja. Spreminja se le hitrost, s katero se gibanja razvijajo ali ponavljajo, in

je pogojena z dednimi dejavniki in dejavniki okolja. Rudimentalna faza vključuje

razvoj stabilnostnih gibanj, manipulativnih gibanj in lokomotornih gibanj

(Tancing, 1987, str. 26–27).

6

To gibalno fazo Tancing (1987, str. 27) razdeli na dve stopnji, in sicer:

• Stopnja inhibicije refleksov.

Na tej stopnji je zavestno gibanje še slabo diferencirano in integrirano. Pomeni, da

je otrokov nevromotorični aparat še vedno v fazi rudimentalnega razvoja. Gibanja

so videti slabo nadzorovana in groba, pa čeprav so namerna.

• Predkontrolna stopnja.

Okoli enega leta starosti se že opazi večja natančnost ter kontrola gibanja. Na tej

stopnji se dogaja diferenciacija med senzoričnim in motoričnim sistemom. Izvaja

se tudi integracija perceptivnih in motoričnih informacij v smiselno, skladno

celoto. Otroci se naučijo pridobiti in obdržati ravnotežje, rokovanja s predmeti ter

se po prostoru gibljejo bolj kontrolirano. Na gibalni razvoj v tej fazi vpliva proces

zorenja.

Temeljna gibalna faza traja od približno drugega do sedmega leta starosti. V tem

času postaja gibanje učinkovitejše in koordinirano. Otroci preizkušajo in

raziskujejo svoje gibalne sposobnosti in zmogljivosti. Sprva svoje gibalne

sposobnosti odkrivajo in izvajajo ločeno, kasneje pa vedno bolj povezano

(Gallahue in Ozmun, 2008; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 19).

Zorenje ni edini dejavnik v razvoju temeljnih gibanj, je pa zelo pomemben.

Pomembni so tudi ustrezni pogoji, spodbude in učenje (Tancing, 1987, str. 28).

Tancing (1987, str. 28–30) razdeli temeljno fazo gibanja na tri stopnje, in sicer:

• Začetna stopnja

Za gibanje je značilno pomanjkljivo, tudi neustrezno zaporedje posameznih gibov.

Prostorska in časovna integracija gibanja je na tej stopnji še precej slaba.

• Osnovna stopnja

Ta vključuje nadzor in boljšo ritmično usklajenost temeljnih gibanj. Časovni in

prostorski elementi gibanja so boljše koordinirani, vendar so gibalni vzorci na

splošno še vedno omejeni ali pretirani. Raznovrstna gibalna aktivnost pri

triletnikih in štiriletnikih je tipična za to stopnjo razvoja.

• Zrela stopnja

7

Vsebuje večjo učinkovitost, usklajenost in kontrolo pri izvedbi gibalnih

dejavnosti.

Specializirana gibalna stopnja je stopnja, kjer otrok začne povezovati in

uporabljati temeljne gibalne spretnosti za izvajanje specializiranih športnih

spretnosti. Izvajanje je vse bolj nadzirano, izpopolnjeno in hitro. Lokomotorne,

stabilnostne in manipulativne spretnosti postanejo natančnejše, sestavljene,

dovršene, otrok pa jih smiselno uporablja v kompleksnih športnih ali drugih

gibalnih aktivnostih v življenju (Gallahue in Ozmun, 1998; povz. po Pišot in

Planinšec, 2005, str. 19).

2.2 Razvoj živčnega sistema

Sporočila v ali iz možganov potujejo po živcih. Ti so podobni kot svežnji

električnih žic ali optičnih vlaken, ki jih uporabljamo za računalniško omrežje in

internet. Sporočila potujejo v obliki manjših električnih impulzov, te pa

imenujemo živčni impulzi ali signali. Mreža živcev je razširjena po vsem telesu.

Ravno po njih informacije potujejo v vse dele telesa in se tudi vračajo nazaj v

možgane. Možgane in vse živčevje skupaj imenujemo živčni sistem ali živčevje

(Parker, 2006, str. 5).

Obdobja rasti in razvoja možganov ter živčnega sistema v celoti sovpadajo s

spremembo na gibalnem in spoznavnem vedenju ter so medsebojno pogojena.

Dinamika rasti in razvoja možganov je različna. Najprej se razvije primarno

motorično področje (zadolženo za gibanje), za njim pa primarno senzorično

področje. Zatem sledi razvoj primarnega vizualnega in slušnega področja. Ta

področja dosežejo največji razvoj med šestim in petnajstim mesecem življenja

(Kalan, 2007, str. 170).

Zorenje ali kakovostno spreminjanje živčevja definirajo trije procesi (prav tam,

str. 171):

8

• integracija (povezovanje živčnih celic v živčne mreže),

• diferenciacija (razvoj določenih lastnosti posameznih živčnih mrež),

• odstranjevanje odvečnih celic (proces racionalizacije živčnih povezav).

Živčni sistem (živčevje) skupaj s hormonskim sistemom upravlja večino

nadzornih funkcij v našem organizmu. Posplošeno bi lahko rekli, da živčni sistem

nadzoruje hitre dejavnosti v telesu, in sicer mišično dejavnost ter dejavnost

notranjih organov (prav tam, str. 167).

Živčevje sprejema sporočila iz okolice in iz telesa samega ter spodbuja delovanje

vseh organov (Muedra Baixauli in Negri,1996, str. 74).

Živčevje je hierarhično urejen sistem. To pomeni, da ustrezno integracijsko

središče odziv na razne dražljaje organizira po njihovi »zahtevnosti«. Na ravni

hrbtenjače potekajo enostavni refleksi in uravnavanje ritmičnih gibanj, na ravni

možganskega debla je skrb za nadzor mišičnega tonusa in drže, zapletene zavestne

gibe pa upravljajo centri v možganski skorji (Kalan, 2007, str. 168).

2.2.1 Zgradba in delovanje živčevja

Po delovanju Muedra Baixauli in Negri (1996, str. 74) delita živčevje na somatsko

(ureja delovanje skeletnih mišic) in na samodejno (avtonomno ali vegetativno)

živčevje (nadzoruje delovanje drobnih organov). Somatsko živčevje s pomočjo

čutil sprejema dražljaje iz okolja in nanje odgovarja. Odgovori tako, da spodbudi

mišične gibe pri delu, hoji, dihanju in govoru. To delovanje živčevja je zavestno,

samodejno živčevje pa ni pod nadzorom zavesti.

Samodejno živčevje dobiva informacije iz telesa samega in skladno ureja

delovanje obtočil, dihal, izločal in drugih organov. Somatsko in samodejno

9

živčevje nista povsem ločena, ampak sta po zgradbi in delovanju tesno povezana

(prav tam, str. 74).

»Organizacija in zgradba živčnega sistema je takšna, da sta njegova dejavnost in

odraz te dejavnosti v vsakem trenutku odvisni od dražljajev zunanjega sveta ali

notranjih senzoričnih informacij. Temu pravimo senzorično-motorična integracija

živčevja« (Kalan, 2007, str. 167).

Živčevje sestavljajo živčne celice, te pa imajo več odrastkov, od katerih je eden

precej daljši in ga imenujemo živčno vlakno. Večina živčnih celic je v osrednjem

živčevju. Živčna vlakna, ki sestavljajo obkrajno živčevje, so živci. Živčna vlakna

povezujejo tudi dele osrednjega živčevja med seboj (Muedra Baixauli in

Negri,1996, str. 74).

Za živčne celice je značilno, da ustvarjajo impulze kot odziv na stimulacijo in da

omogočajo prevod impulzov med živčnimi celicami (samo v eni smeri)

(McMillan in Carin-Levy, 2012, str. 18).

Na prerezu skozi osrednje živčevje je mogoče opaziti bela in siva polja. Belino

sestavljajo živčna vlakna, sivino pa živčne celice. Pri hrbtenjači je sivina v

notranjosti, belina pa okrog nje (prav tam, str. 74).

Senzorično-integrativno in motorično-senzorični povratni sistem sloni na trdnih

nevroloških načelih in zagotavlja osnovo za razumevanje razvojnega pristopa. Ta

sistem označuje senzorični vhod, združevanje in motorični izhod (Kremžar in

Petelin, 2001, str. 64).

2.2.2 Vloga živčevja pri gibanju

Vsako, še posebej pa kompleksno zavestno gibanje je za živčno mišični sistem

zelo zapletena naloga, v njo pa so vključeni številni živčni centri in podsistemi

(Žvan in Škof, 2007, str. 185).

10

Strukturalno zorenje možganskih področij in njihovih povezav je osnova za

uspešen razvoj na kognitivnih, motoričnih in senzoričnih funkcijah. Gladek pretok

živčnih impulzov skozi možgane omogoča integracijo informacij med raznimi

prostorsko ločenimi možganskimi področji. Učinkovitost delovanja možganov in

centralnega živčnega sistema je odvisna predvsem od povezav med področji

(Russel, 1990; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 21).

V možgansko deblo prihajajo sporočila iz vseh senzoričnih kanalov. Senzorično-

motorična integracija se dogaja v možganskem deblu, v številnih pomembnih

živčnih krogih. V to so vpletena jedra možganskih živcev, ki nadzorujejo

stereotipne ritmične aktivnosti, kot so živčevje, dihanje, nistagmus itd. Ena izmed

osnovnih vlog možganskega debla je tudi nadzor drže (Štrucl, 1999, str. 84–85).

Kortikalni del živčevja izdela strategijo akcije nekega hotenega gibanja. Razvoj

načrta neke akcije gibanja lahko imenujemo tudi osrednji motorični program.

Glavni del tega osrednjega programa pa ne nastaja v motorični možganski skorji,

temveč s tesnim sodelovanjem treh medsebojno povezanih področij skorje:

suplementarnega motoričnega področja, premotorične skorje in zadnjih delov

parietalnega lobusa. Informacije o medsebojni legi nekega subjekta in objekta se

morajo v tem obdobju prevesti v zaporedje zahtevanih sprememb položaja

sklepov, ki bodo omogočili izvedbo giba. Nato pa sledi izvršitev. Sedaj mora

živčevje uskladiti aktivnost različnih descendentnih prog, ki prevajajo motorična

povelja do motoričnih nevronov ter določajo, katere mišice se naj aktivirajo, s

kakšno močjo in v kakšnem zaporedju (prav tam, str. 87).

Pri tem je vloga posameznih motoričnih področij sledeča (prav tam, str. 87):

• Motorična možganska skorja

Diskretno električno draženje primarnega motoričnega predela izzove posamezne

»kvante« giba, ne pa nekega smiselnega giba v celoti.

• Suplementarno motorično področje

11

Umetno draženje tega področja možganske skorje izzove bolj zapletene vzorce

gibov, kot na primer odpiranje in stiskanje pesti. Vloga suplementarne motorične

skorje je predvsem programiranje zaporedja zapletenih motoričnih vzorcev.

• Premotorična možganska skorja

Ta pošilja nitje v možgansko deblo k jedrom, ki nadzirajo predvsem motorične

nevrone mišic trupa in proksimalne mišice udov.

Vloga malih možganov je zaradi preproste zgradbe pravi izziv za nevrofiziologe.

Osnovna vloga malih možganov je v dopolnitvi delovanja drugih motoričnih

središč in v usklajevanju njihovih aktivnosti (prav tam, str. 94).

Naloge le-teh lahko razdelimo sledeče:

• nadzor drže in mišičnega tonusa,

• sprotno popravljanje počasnih hotenih gibov in usklajevanje teh gibov z

nadzorom drže,

• hitrih spretnih gibov ni mogoče nadzirati prek razmeroma počasne

negativne motorične povratne zveze, saj je za izvajanje takšnih gibov

potrebno predhodno motorično učenje, kjer imajo, kot kažejo številni

eksperimentalni podatki, mali možgani pomembno vlogo.

Funkcija živčnega sistema za gibanje je, da vodi motorične ukaze iz možganov v

mišice; da regulira aktivnost v kardiovaskularnem (srčno-žilnem) in respiratornem

(dihalnem) sistemu, ki dobavljata mišicam esencialna hranila in kisik, ter da

omogoča motorične spremembe v okolju, ki vključujejo gibanje (McMillan in

Carin-Levy, 2012, str. 18).

Osnovna lastnost vseh treh mišic, in sicer skeletnih, gladkih in srčne mišice, je

krčljivost. Prav to omogoča vse telesne mehanične procese, skeletna mišica pa ob

tem z refleksi, reakcijami na fizične dražljaje iz okolice, skrbi za varnost

(Hočevar, 2013, str. 96).

12

2.2.3 Prenos informacij

Živčne celice (nevroni) so zadolžene za prenos živčnih impulzov in s tem za

izvajanje funkcij živčnega sistema. Osrednji živčni sistem sestavlja množica

živčnih mrež s specifičnim načinom obdelave informacij oziroma odziva na

dražljaje. Govorimo o modularni zgradbi nevronskih mrež. Močna prepletenost

nevronskih mrež omogoča kompleksnejšo pa tudi hkratno obdelavo vhodnih

podatkov, ki lahko prihajajo hkrati po več senzornih poteh (Kalan, 2007, str. 168).

En živčni impulz ima jakost desetine volta. Je zelo hiter, traja namreč samo eno

milisekundo (tisočinko sekunde). Skozi živčevje vsako sekundo potuje na

milijone živčnih impulzov. Ti impulzi so si med seboj zelo podobni. Kakšno

informacijo nosijo, je odvisno od tega, kam so namenjeni, in od števila sočasnih

potujočih signalov. Nekateri potujejo v možgane in nosijo informacije iz čutil. Te

signale imenujemo senzorni signali. Drugi gredo iz možganov v mišice in jih

imenujemo motorični signali (Parker, 2006, str. 15).

Celice glije predstavljajo približno polovico volumna možganov. Te ne skrbijo za

prenos informacij, kot to počnejo nevroni, temveč imajo pomembno vlogo pri

podpori nevronom v možganih. Prenašajo hrano (glukozo) in gradbene snovi

(amino kisline in druge substance) v nevrone, to pa proizvaja energijo in

proizvodnjo strukturnih proteinov in nevrotransmiterjev. Celice glije sodelujejo

tudi pri opori nevronom in pri njihovi končni izgradnji ter sodelujejo pri

proizvodnji mielinske ovojnice aksonov (Jessen, 2004; povz. po Kalan, 2007, str.

169).

Takšno vlogo, kot jo imajo celice glije v možganih, imajo Schwanove celice v

obrobnem (motoričnem) živčevju (Kalan, 2007, str. 169).

Posebnost živčne celice je, da lahko »komunicira« z drugimi, čeprav so te lahko

tudi zelo oddaljene. Komuniciranje poteka zelo natančno. Živčna celica, ki je v

osrednjem živčevju, prejema hkratne impulze iz številnih presinaptičnih vlaken, ki

13

tvorijo z njo sinapse. Tipični osrednji nevron komunicira z vsaj tisoč drugimi

nevroni (Štrucl, 1999; povz. po Kalan, 2007, str. 172).

Za prenos impulzov med nevroni v osrednjem živčevju skrbijo številni posredniki.

Najpomembnejša sta glutamat v možganskih sinapsah in acetilholin v motorični

plošči, inhibicijska pa gama aminomaslena kislina in glicin (Kandel, Schwars,

Jesssin, 1991; povz. po Kalan, 2007, str. 173).

Proces mielinizacije aksonov in motoričnih živcev poveča učinkovitost možganov

in živčnega sistema v celoti. Pri mielinizaciji nevronov sodelujejo celice glije in

Schwanove celice, ki živce in njihove končiče prekrijejo oziroma ovijejo z

maščobno snovjo, ki se imenuje mielin (Kalan, 2007, str. 173).

Proces mielinizacije živcu omogoča hitrejši in veliko bolj tekoč pretok živčnih

signalov. Ta proces je živ in dinamičen in se spreminja (povečuje, zmanjšuje) v

skladu s funkcijo, ki jo ima posamezni nevron v nekem gibu. Gibanje postane

učinkovitejše. Dejstvo je, da se natančna koordinacija za dihanje, govor in

požiranje vzpostavi šele med tretjim in petim letom. Iz prakse je znano, da otroci

pred četrtim letom niso sposobni fine regulacije kompleksnejših gibanj. Različna

dinamika zorenja posameznih živčnih poti ima svoj razlog in je povezana z

razvojem posameznih funkcij človeka. Torej se bo ob določeni športni vadbi, tudi

zaradi razvoja mielinizacije živčnih poti, hitrost prenosa živčnih impulzov

povečala najmanj do dvajsetega leta starosti (pogosto tudi po petindvajsetem letu).

Za veliko moč mišičnega delovanja in tudi za visoko medmišično koordinacijo pri

hitrem gibanju je potrebna ustrezna mielinizacija (prav tam, str. 174).

2.3 Nadzor gibanja

Vsak gib, misel, občutek in zaznavo nadzira naš živčni sistem. Živčni sistem je

vedno aktiviran, tudi kadar spimo, po naših živcih potuje na milijone dražljajev.

Glavni nadzorni center v telesu so možgani in hrbtenjača. Možgani ugotovijo,

kakšne gibe mora telo narediti, spozna tudi, v kakšnem vrstnem redu bi naj bila.

Potem navodila pošlje po živcih v mišice. Če želijo možgani voditi naše telo,

14

morajo vedeti, kaj se dogaja okrog telesa. Te informacije pa pridobiva preko čutil

(oči, ušesa in koža) (Macnair, 2005, str. 6–7).

Ko se odločimo za premik, se živčni signali tvorijo v zgornjem delu možganov,

torej v velikih možganih. Veliki možgani pa signale pošljejo po živčnih vlaknih

skozi osrednje možgane ter navzdol, v zadnji spodnji del možganov. Naloga tega

dela možganov je nadzor posameznih mišic, ki premikajo telo (Parker, 2006, str.

32).

Pri spoznavanju in razlaganju značilnosti in pri pojasnjevanju delovanja

zapletenih procesov upravljanja gibanja si znanstveniki pomagajo z oblikovanjem

modelov. Model gibanja temelji na paradigmi senzorično-motorične integracije

živčevja. Ta pravi, da sta dejavnost in odraz te dejavnosti živčevja v vsakem

trenutku odvisna od dražljajev zunanjega sveta ali notranjih senzoričnih

informacij (Žvan in Škof, 2007, str. 185).

Večina modelov gibanja in nadzora gibanja opisuje tri korake obdelave vhodnih

informacij (prav tam, str. 187):

• prepoznavanje in selekcioniranje dražljajev,

• odločanje o ustreznem gibalnem odgovoru in

• oblikovanje programa za gibanje.

Pri prepoznavanju in selekcioniranju dražljajev gre za zaznavo okoliščin in tudi za

selekcioniranje dražljajev, ki so trenutno prispeli v osrednje živčevje. Uspešnost

gibanja je pogosto odvisna od posameznika, kako učinkovito prepozna in

selekcionira dražljaje. Zaznavanje in selekcioniranje dražljajev je vzporedni

proces obdelave informacij, saj te prihajajo iz več različnih receptorjev (prav tam,

str. 187).

Ko se izvede prepoznavanje okolja in selekcioniranje pomembnih vhodnih

informacij, se začne oblikovati odločitev ali izbira ustreznega odgovora.

15

Odločanje oz. izbira najboljše opcije je izjemno pomembna v športih, kjer se mora

posameznik odločiti med številnimi različnimi možnimi potezami in ob tem še

upoštevati ali predvideti dejavnosti nasprotnikov. Na hitrost in natančno odločanje

o gibanju vplivajo še drugi dejavniki: število možnih opcij, »cena« nepravilno

izbrane opcije, čas, ki je na razpolago za odločitev itd. (prav tam, str. 188).

Programiranje gibanja pomeni pretvorbo ideje v stvaren vzorec mišične

aktivnosti, s tem pa tudi zaporedje zahtev položaja sklepov, ki bodo omogočile

premik telesa. Program osnovnega oz. želenega gibanja se iz področja možganske

skorje prenese v bazalne ganglije in male možgane, kjer se dopolni z natančnimi

časovnimi in prostorskimi razsežnostmi gibanja. Izpopolnjen program se preko

talamusa vrne v primarno motorično področje, kjer se formira gibalni ukaz, tega

pa nato izvedejo mišice (prav tam, str. 188).

Modifikacijo gibanja omogočijo povratne informacije, ki se po aferentnih poteh

prenašajo iz senzoričnih receptorjev v posamezne centre motoričnega sistema.

Povratne informacije so namreč sooblikovale izvedeno gibanje. Na podlagi

informacij, kako smo neko gibanje izvedli oziroma na osnovi primerjave med

želenim in izvedenim gibanjem, se na ravneh živčno-motoričnega sistema

oblikujejo potrebni popravki, ki služijo temu, da izvedbo giba približajo želenemu

oziroma načrtovanemu gibanju. Ta način popravka gibanja imenujemo nadzor s

povratno zanko (ang. feedbac control) (prav tam, str. 192).

K optimizaciji izvedenega giba močno prispevajo tudi predhodne informacije, ki

jih učeči dobi, na primer navodilo učitelja, vizualne informacije (npr. video

posnetek gibalne naloge). Na osnovi tega lahko človek predvidi okoliščine in se

na gibanje boljše, primerneje pripravi. Ta sistem nadzora imenujemo predhodna

kontrola (ang. feed-forward control) (prav tam, str. 192).

Tip nadzora gibanja z zaprto zanko

Ob mišičnem krčenju pride do spremembe njene dolžine in do spremembe v

napetosti, zato mišice o spremembi pošljejo informacije po različnih vlaknih nazaj

16

v hrbtenjačo. Ko hodimo ali tečemo, nas lahko na poti preseneti kakšna ovira (npr.

korenina drevesa) in v tistem trenutku izgubimo ravnotežje. Takrat mišice pošljejo

to informacijo, da se je zgodila nenadna sprememba dolžine in napetosti mišice.

Ta napaka bi se naj izravnala refleksno; govorimo namreč o servokontroli.

Pomembno vlogo imajo tudi mali možgani, saj so obveščeni o končnih gibalnih

poveljih – o želenem vedenju, še preden se ti prenesejo na motorične nevrone.

Hkrati sprejemajo natančne informacije o izvajanju gibanja iz vseh senzoričnih

kanalov (prav tam, str. 193–194).

Tip nadzora gibanja z odprto zanko

Za ta tip nadzora je značilen motorični program – specifičen zapis gibalnih

ukazov. Le-ta aktivira efektroje, ki ta program izvedejo v vnaprej določenem

časovnem zaporedju; ko se program začne, se bo izvedel brez možnosti vmesne

modifikacije. V tem sistemu ni mogoča detekcija in hkratna odprava napake, saj

ni povratne povezave, zato je ta kontrola lahko uspešna v stabilnih, predvidljivih

okoliščinah (prav tam, str. 196).

Učenje gibanja je proces oblikovanja novih in izpopolnjevanje še nedokončanih

usvojenih gibanj, množenje sinaptičnih povezav in njihovo utrjevanje pa sta

ključna biološka temelja gibalnega učenja (prav tam, str. 196–197).

2.4 Motorične sposobnosti in spretnosti

Spretnosti imajo priznano koristno funkcijo, poudarek pa je na dosežkih in

ravnanju z nekim predmetom. Pomembna je uspešnost naloge in ne toliko

značilnost naloge. Kadar nekdo nekaj spretno izvaja, je zanj značilna lahkotnost,

gladkost ter tekoče gibanje, torej se ne pojavijo nepravilnosti glede na situacijo

(Kremžar in Petelin, 2001, str. 107).

Gibalne spretnosti predstavljajo z vadbo oz. z učenjem pridobljene gibalne

obrazce, katerih izvedba temelji na sposobnostih in značilnostih človeka. So v

določeni meri prirojene, v določeni meri pa pridobljene. To pomeni, da so

posamezniku že ob rojstvu dane zasnove, ki opredelijo stopnjo, do katere mere se

17

lahko neka sposobnost razvije. Ob ustrezni gibalni aktivnosti se lahko te

opredeljene stopnje presežejo (Pistotnik, 2017, str. 15–16).

Splošna poteza razvijanja spretnosti je, da se nadzor aktivnosti delno prenese s

čutil na notranja čutila in se tako posameznik osvobodi vmešavanja od zunaj.

Lahko sprejema tudi informacije, ki jih bo uporabil kasneje. Spretnost je odvisna

od gibalnih izkušenj ter od izostrenih čutil. Spretnosti so razvojno pogojene, če

ima oseba urejene notranje pogoje ter razumevajoče okolje. Od vzgoje je namreč

odvisno, do katere stopnje bo otrok sam pridobil spretnosti, da bo lahko

enakovreden v skupini. Nadaljnji razvoj je utrjevanje pridobljenih vzorcev in

lastna zahteva po večjem obsegu in storilnosti. (Kremžar in Petelin, 2001, str.

107).

Gibalne sposobnosti v slovenskem jeziku natančno opredeljujejo podsistem,

odgovoren za gibalno izražanje človeka. Sposobnosti so naravne danosti človeka,

odvisne pa so od delovanja različnih upravljavskih sistemov v telesu. Kažejo se

tudi pri zmožnosti izkoristka teh potencialov pri doseganju zastavljenih ciljev

gibanja (Pistotnik, 2017, str. 15).

Dobro gibalno usklajeno gibanje je videti lahkotno, tekoče in primerno, kar

pomeni v tistem trenutku harmonično igro mišic z dovolj moči in vztrajnosti.

Vsako gibanje pa mora biti utrjeno s ponavljanjem, samo tako se bo lahko

usklajeno ponovilo (Kremžar in Petelin, 2001, str. 109).

Nomotetični model delitve gibalnih sposobnosti (Pistotnik, 2017, str. 18):

• sposobnosti za reguliranje energije: hitrost in moč,

• sposobnosti za regulacijo gibanja: gibljivost, natančnost, koordinacija in

ravnotežje.

Gibalni podsistem sistema človeka ni enostaven in enovit, ampak je sestavljen iz

osnovnih gibalnih sposobnosti in njemu nadrejenih mehanizmov v centralnem

živčnem sistemu. Vse pa je hierarhično urejeno (prav tam, str. 19).

18

2.5 Telo in njegove značilnosti

Človeško telo je sestavljeno iz bilijonov celic. Te celice oblikujejo tkiva, kot so

mišice in vezivna tkiva. Tkiva se združijo v formo organov, organi pa omogočajo

različne funkcije, kot so na primer dihanje in prebava hrane (Chiras, 2013, str. 1).

Telesna rast predstavlja spremembe v različnih razsežnostih vsega telesa,

posameznih delov in razmerij med njimi (Malina in drugi, 2004; povz. po Pišot in

Planinšec, 2005, str. 24).

Pišot in Planinšec (2005, str. 24) obravnavata telesne razsežnosti v štirih skupinah.

To so dolžinske mere (npr. telesna višina, dolžina okončin), prečne mere (npr.

premer zapestja, kolena), obsegi (obseg okončin, trupa) in kožne gube (količina

podkožnega maščevja na različnih delih telesa).

Opisali bomo naslednje morfološke značilnosti telesa:

• Telesna masa

Telesna masa novorojenčka je med 2700 in 4500 grami. Hitrost naraščanja telesne

teže je podobna kot hitrost naraščanja telesne višine. Ob koncu prvega leta starosti

se masa potroji, na koncu drugega početveri. V obdobju mladostništva pride do

sunka telesne teže (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, povz. po Videmšek in

Pišot, 2007, str. 24).

Telesna teža se zvišuje do starosti štiridesetih, petdesetih let, nato se ustavi do

starosti šestdesetih let. Nato se začne manjšati. Sprememba v telesni teži je lahko

napovedovalec bolezni za starejše osebe. Tako kot se s starostjo spreminja telesna

kompozicija, se spreminja tudi telesna teža. Starejše osebe imajo kar 10 % več

telesne maščobe kot mladi (Bernstein in Munoz, 2016, str. 161–162).

• Telesna višina

19

Novorojenček ima v dolžino petdeset centimetrov. Po intenzivnosti v rasti po

rojstvu izstopata dve obdobji. Prvo je dve leti po rojstvu, drugo pa je čas

mladostništva (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, povz. po Videmšek in Pišot,

2007, str. 24).

Na telesno rast vplivajo genski in okoljski dejavniki (Malina in drugi, 2004; povz.

po Pišot in Planinšec, 2005, str. 24).

Genski dejavniki določajo meje rasti, okoljski dejavniki pa imajo pomembno

vlogo pri tem, v kolikšni meri bodo te meje dejansko dosežene. Med

najpomembnejše okoljske dejavnike, ki vplivajo na rast telesa, sodijo prehrana,

gibalna dejavnost, poškodbe, bolezni in podnebne razmere. Izpostaviti je potrebno

vpliv gibalne dejavnosti na telesno rast, saj imajo gibalno dejavnejši otroci v

povprečju večji delež mišičevja in manjši delež telesnih maščob (Pišot in

Planinšec, 2005, str. 24).

• Indeks telesne mase

Indeks telesne mase je uporaben indikator telesne sestave, saj je povezan tudi s

telesno maščobo. Izračuna razmerje glede na podatke o višini, ki jo delimo s težo.

Zelo je uporaben pri določanju procenta debelosti, manj pa je primeren za

vrednotenje telesne maščobe za ljudi, ki niso debeli (Bernstein in Munoz, 2016,

str. 163–164).

2.5.1 Telesna sestava

Z analizo telesnih mer in sestavo telesa se ukvarja antropometrija. Ta obravnava

dolžine in mase telesnih segmentov, delež vode, maščevja in suhe snovi v telesu

(Hočevar, 2013, str. 21).

Vsako telo definirajo trije med seboj povezani vidiki, in sicer velikost, struktura in

sestava. Velikost so odnosi med telesno višino, telesno maso, površino,

prostornino in dimenzijo telesa. Struktura pomeni razpored delov telesa, kostnega

tkiva, mišičnega in maščobnega tkiva. Sestava pa vključuje odnose med

20

strukturnimi deli telesa na vseh nivojih, od molekul do organizma v celoti

(Houtkooper, 1994; povz. po Ostojić, Mazić in Dikić, 2003, str. 7–8).

Človek, ki ima idealne anatomske in funkcionalne parametre, ima sledečo sestavo:

70 kilogramov, 14 % kostnega tkiva, 21 % maščobnega tkiva, 40 % mišičnega

tkiva in 25 % ostanka (Ostojić, Mazić in Dikić, 2003, str. 8).

Človeško telo uskladišči neomejene količine maščobe. Toda njena prekomernost

zvišuje tveganje za kardiovaskularne bolezni. Ko do mišičnih celic, ki so polne,

prihaja vedno več zaloge sladkorja, te zaprejo svoja »vrata« in se mora sladkor

pretvoriti v maščobo, saj se v 30 milijard celic t. i. belega maščobnega tkiva še

vedno najde nekaj prostora. Maščobne celice se dolgo polnijo, ko pa se njihova

prostornina nekajkrat poveča, se začnejo deliti in telo se debeli (Hočevar, 2013,

str. 22).

Voda je najpomembnejša komponenta človeškega telesa. Pri odraslem moškem,

ki tehta 70 kg, telo vsebuje 63 % telesne teže. To pomeni, da je 45 l vode v telesu.

Pri ženski z enako telesno težo je le 52 % vode, kar pomeni 36 l v telesu. Pri

ljudeh, ki imajo prekomerno telesno težo, je maščoba glavni sestavni del telesa

(na drugem mestu je voda) (Lote, 2012, str. 2).

Lokomotorni sistem telesa tvori sklop kosti in mišic. Vsi telesni organi so med

seboj povezani z vezivnim tkivom, ki prepreda notranjost. Noben organ ne stoji na

nekem mestu sam od sebe, ampak je vse vpeto na kosti, mišice, kite in druge

organe (Hočevar, 2013, str. 89).

Mišice predstavljajo dve petini telesne mase, tretjina vseh telesnih beljakovin pa

je skrita v njih (prav tam, str. 96).

2.5.2 Gibalno učenje in spomin

Gibalno učenje ali motorično učenje je učenje gibov in gibanj. Je proces

postopnega prilagajanja gibalnega in živčnega ustroja na smotrno izvedbo novega

gibanja (Kristan, 2012, str. 78).

21

Gibalni spomin pa je sprejemanje gibalnih informacij in shranjevanje vseh teh v

spominu. Gre torej za zapis gibalnega programa v osrednjem živčnem sistemu.

Gibalni spomin je posledica večjega števila ponovitev nekega gibanja (prav tam,

str. 78).

Človek ima v splošnem dva tipa spomina. To sta kratkotrajni in dolgotrajni

spomin. Kratkotrajni spomin pomeni krajšo dejavnost živčnih celic, ki jo je

vzburil določen vzorec dražljajev (npr. ob izvedbi določenega giba). Pri tem

spominu nastajajo povezave med živčnimi celicami samo začasno, nato se

»izbrišejo«, če se v procesu učenja ne utrdijo v trajnejši zapis (sled ali engram).

Rezultat učenja gibanja je oblikovanje trajnega zapisa v dolgotrajni spomin.

Bistvo dolgotrajnega spomina in trajnejšega zapisa je, da se v celice oziroma v

sinapse, ki tvorijo živčne mreže, vgrajujejo posebne beljakovine, ki vzdržujejo

njegovo delovanje ter povezavo za dalj časa. To se imenuje konsolidacija spomina

(Stušek, 2005; povz. po Žvan in Škof, 2007, str. 197).

Povezave v živčni mreži ostanejo, tudi če se neko gibanje ne izvaja več.

Kolikokrat mora posameznik ponoviti določeno vajo, je odvisno tudi od

zahtevnosti nalog, tesno pa je povezana z intelektualnimi sposobnostmi in

osebnostnimi potezami posameznika, njegovimi gibalnimi sposobnostmi in

izkušnjami (Žvan in Škof, 2007, str. 197).

Z didaktičnega vidika Žvan in Škof (2007, str. 198) delita gibalno učenje na tri

faze, in sicer:

• verbalno-kognitivna faza,

• asociativna faza in

• faza avtomatizacije.

Raziskovalci imajo različna mnenja o poteku gibalnega učenja, plavalnim

strokovnjakom pa je najbližja tretja teorija, ki loči tri stopnje gibalnega učenja. V

prvi fazi, ki jo imenujemo tudi miselna stopnja ali stopnja generalizacije, je

22

gibanje nespretno in neučinkovito. Začetnik nekega gibanja dela vrsto nepotrebnih

gibov in aktivira veliko mišic, ki nimajo nobene vloge pri izvedbi giba. V drug

fazi, torej asociativni stopnji ali stopnji oblikovanja dinamičnega stereotipa, je že

vidna kakovost gibanja. Gibanje je namreč povezano in sproščeno, odvečnih

gibov pa je vedno manj. V gibalnem delu možganov se ustvari predstava o

gibanju. Zadnja faza, torej avtonomna stopnja, pa je stopnja avtomatizacije

gibanja. Na tej stopnji se izpopolnjujejo tehnične strukture do najmanjših

kinematičnih podrobnosti. Na tej stopnji posametnik gibanje izvaja zelo skladno

in avtomatično (Kapus idr., 2002, str. 64).

Učenje in spomin spadata med pomembnejše sposobnosti možganov, saj imajo

možgani sposobnost shranjevanja izkušenj. To daje človeku ogromno možnosti

prilagajanja okolju (Žvan in in Škof, 2007, str. 196).

2.6 Dosedanje raziskave in ugotovitve

V raziskavi, ki sta jo opravila Matejek in Planinšič (2016), je bilo ugotovljeno, da

obstaja med statusom prehranjenosti mlajših odraslih žensk in nivojem gibalnih

sposobnosti inverzna povezanost. To pomeni, da višji kot je indeks telesne mase,

slabši je nivo gibalnih sposobnosti.

V raziskavo je bilo vključenih 178 študentk, povprečna starost pa je bila 20,3 let.

Opravile so devet različnih testov, razdeljene pa so bile v skupine normalna

telesna teža (NTT), prekomerna telesna teža (PTT) in debelost (D).

Test ponavljajoči se tek 20 m je pokazal, da se študentke vseh treh skupin v

vzdržljivosti razlikujejo statistično značilno. Poraba kisika je pri študentkah

skupine NTT najvišja, najnižja pa v skupini D. Vrednost porabe kisika je bila

izredno nizka pri vseh treh skupinah študentk, kar kaže, da je vzdržljivost pri vseh

merjenkah na zelo nizkem nivoju.

Rezultat testa skok v daljino je pokazal, da obstaja statistično značilna razlika med

študentkami vseh treh skupin v eksplozivni moči. Rezultati so pokazali, da sta

skupini NTT in PTT statistično značilno boljši od skupine D.

23

Ugotovljeno je bilo, da je status prehranjenosti pri mlajših odraslih tesno povezan

z gibalno učinkovitostjo, saj so skoraj vsi testi pokazali pomembno razliko med

skupinami študentk glede na status telesne teže. Najboljše rezultate so dosegale

študentke z normalno telesno težo, za njimi so bile študentke s prekomerno

telesno teži, najslabše rezultate pa so imele študentke z debelostjo.

V študiji Škofa in Milića (2010) so ugotavljali vpliv kompleksnega polletnega

rekreativnega programa na tekaško vzdržljivost žensk srednjih let z nizko telesno

pripravljenostjo in še, na katere parametre aerobne sposobnosti vpliva izbrana

vadba. V eksperiment je bilo vključenih 11 žensk, povprečne starosti 48,7 let,

njihova telesna višina je bila 165,5 cm, poprečna telesna masa 74,1 kg in

povprečen delež maščobne mase 25,6.

Preiskovalke so v 34 tednih izgubile 2,7 % telesne mase. Delež maščobnega tkiva

v telesu se je znižal od 25,6 % na 24,3 %, delež mišičnega tkiva se je povečal s

40,2 % na 42,2 %. Indeks telesne mase pa se je iz 27,0 znižal na 26,4, a te

spremembe niso statistično značilne.

Po polletnem programu aerobne vadbe so ženske izboljšale vzdržljivost od 10 do

19,7 %. Zmogle so eno stopnjo višjega napora in pretekle za 19,7 % daljšo

razdaljo na obremenilnem testu kot na začetku.

Raziskava, ki jo je opravil Muhič (2017), je vključevala 422 študentov prvega

letnika študijskega programa Predšolska vzgoja na Pedagoški fakulteti v

Mariboru. Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v nekaterih motoričnih

sposobnostih med študenti z normalno telesno težo, prekomerno telesno težo in

debelostjo.

Za ugotavljanje motoričnih sposobnosti so bili uporabljeni rezultati treh

motoričnih testov, ki domnevno merijo eksplozivno moč (skok v daljino z mesta),

vzdržljivostno moč (sonožni poskok levo-desno) in koordinacijo (tek cik-cak).

Najboljše rezultate so dosegle študentke z normalno telesno težo, slabše rezultate

tiste s prekomerno telesno težo, najslabše pa študentke z debelostjo. Rezultati

analize variance kažejo, da med vsemi skupinami obstaja statistično značilna

24

razlika. Rezultati tudi potrjujejo, da obstaja povezanost med nekaterimi

motoričnimi sposobnostmi in statusom telesne teže.

V primerjalni raziskavi, ki je vključevala študentke programa predšolska vzgoja

sta Pajtler in Muhič (2014), raziskovala povezanost nekaterih telesnih razsežnosti

in motoričnih sposobnosti študentov. Rezultati so pokazali slabo povezavo med

motičnimi sposobnostmi in telesnimi razsežnostmi. Tudi rezultati v različnosti

motoričnih sposobnosti med študenti normalne telesne teže, prekomerne telesne

teže in debelosti niso statistično značilne. Razlike so sicer v prid študentom z

normalno telesno težo, saj so tisti s prekomerno telesno težo in debelostjo imeli

slabše rezultate. Je pa alarmantno stanje, da je kar četrtina merjencev ali

prekomerne teže ali pa celo debelih.

Raziskava (Ramel idr., 2013), ki je vključevala 324 oseb v starosti od 20 do 40

let, z indeksom telesne mase od 27,5 – 32,5 kg/m2, iz Španije, Irske in iz Islandije,

je pokazala, da glede starosti in indeksa telesne mase ni večjih razlik med

prebivalci teh držav. Irski prebivalci imajo sicer večji obseg pasu (3,2 in 6,7 cm)

in večji procent maščobe (4,4 in 2,0 %), če jih primerjamo z islandskimi in

španskimi.

25

3 Empirični del

V empiričnemu delu bomo predstavili namen in cilj diplomskega dela. Predstavili

bomo raziskovalna vprašanja, hipoteze in določili spremenljivke. V nadaljevanju

bomo opisali raziskovalne metode, raziskovalni vzorec, postopke zbiranja

podatkov ter postopek obdelave podatkov.

3.1 Namen

Namen diplomskega dela je raziskati povezavo senzomotoričnih sposobnosti in

nekaterih telesnih razsežnosti strokovnih delavk vrtca.

Cilj diplomskega dela je, da na podlagi rezultatov, pridobljenih s testiranjem

strokovnih delavk raziščemo povezavo senzomotoričnih sposobnosti in nekaterih

telesnih razsežnosti strokovnih delavk vrtca.

3.2 Razčlenitev in podrobna opredelitev

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

Na osnovi namena in cilja diplomskega dela smo postavili naslednja raziskovalna

vprašanja:

RV1: Ali se pojavi razlika v dolžini skoka v daljino med strokovnimi delavkami,

ki imajo manjši delež mišic, in strokovnimi delavkami, ki imajo večji delež mišic?

RV2: Ali se pojavi razlika pri vzdrževanju ravnotežja pri hoji po klopi vzvratno

med starejšimi in mlajšimi strokovnimi delavkami vrtca?

RV3: Ali se pojavi razlika med strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po

vseh štirih preko ovir glede na težo strokovnih delavk?

RV4: Ali se pojavi razlika v vodenju dveh žog hkrati z obema rokama med

starejšim in mlajšimi strokovnimi delavkami vrtca?

RV5: Ali obstaja razlika med strokovnimi delavkami vrtca v deležu indeksa

telesne mase glede na starost?

26

RV6: Ali bodo strokovne delavke vrtca z višjim odstotkom maščobne mase

dosegale slabše rezultate pri vseh senzomotoričnih testih?

RV7: Ali se pojavi razlika v rezultatih hoje vzvratno po vseh štirih preko ovir

glede na delež visceralne maščobe?

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

Na osnovi raziskovalnih vprašanj smo postavili naslednje hipoteze:

Hipoteza 1: Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika v skoku v

daljino med strokovnimi delavkami vrtca, ki imajo večji delež mišic, in tistimi, ki

imajo manjši delež mišic.

• Neodvisna spremenljivka: delež mišic

• Odvisna spremenljivka: rezultat testa SDM (skok v daljino z mesta)

Hipoteza 2: Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika med

strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po klopi glede na starost.

• neodvisna spremenljivka: starost strokovnih delavk

• odvisna spremenljivka: rezultat testa HVK (hoja vzvratno po klopi)

Hipoteza 3: Predpostavljamo, da ne obstaja statistično značilna razlika med

strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po vseh štirih preko ovir glede na

telesno težo.

• neodvisna spremenljivka: telesna teža

• odvisna spremenljivka: rezultati testa HVO (hoja vzvratno po vseh štirih

preko ovir)

Hipoteza 4: Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika med

strokovnimi delavkami vrtca pri vodenju dveh žog hkrati glede na starost.

• neodvisna spremenljivka: starost strokovnih delavk

• odvisna spremenljivka: rezultati testa VZR (vodenje dveh žog hkrati)

27

Hipoteza 5: Predpostavljamo, da ne obstaja statistično značilna razlika med

strokovnimi delavkami vrtca v deležu indeksa telesne mase glede na starost.

• neodvisna spremenljivka: starost strokovnih delavk

• odvisna spremenljivka: ITM

Hipoteza 6: Predpostavljamo, da bodo strokovne delavke vrtca, ki imajo višji

odstotek maščobne mase, dosegle slabše rezultate na senzomotoričnih testih kot

tiste, ki imajo nižji odstotek maščobne mase.

• neodvisna spremenljivka: odstotek maščobne mase

• odvisna spremenljivka: rezultati senzomotoričnih testov

Hipoteza 7: Predpostavljamo, da ne obstaja statistična razlika pri rezultatih testa

hoje vzvratno po vseh štirih preko ovir glede na delež visceralne maščobe.

• neodvisna spremenljivka: delež visceralne maščobe

• odvisna spremenljivka: rezultati testa HVO (hoja vzvratno po vseh štirih

preko ovir)

3.2.3 Spremenljivke

V tem poglavju bomo predstavili odvisne in neodvisne spremenljivke ter

statistične metode za preverjanje posameznih hipotez.

Seznam spremenljivk:

1. delež mišic

2. rezultati testa SDM (skok v daljino z mesta)

3. starost strokovnih delavk

4. rezultati testa HVK (hoja vzvratno po klopi)

5. telesna teža

6. rezultat testa HVO (hoja vzvratno po vseh štirih preko ovir)

7. rezultat testa VZR (vodenje dveh žog hkrati)

8. ITM

9. odstotek maščobne mase

28

10. rezultati senzomotoričnih testov

11. delež visceralne maščobe

Hipoteza Neodvisne

spremenljivke

Odvisne

spremenljivke

Statistične metode za preverjanje

hipoteze

1 1 2 T-test

2 3 4 ANOVA

3 5 6 ANOVA

4 3 7 ANOVA

5 3 8 ANOVA

6 9 10 Deskriptivna statistika

7 11 6 ANOVA

3.3 Metodologija

V tem poglavju bomo obravnavali raziskovalne metode, raziskovalni vzorec,

predstavili postopke za zbiranje podatkov ter opisali postopke za obdelavo

podatkov.

3.3.1 Raziskovalne metode

V empiričnemu delu smo uporabili kavzalno-neeksperimentalno metodo

raziskovanja.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Vzorec predstavlja 33 strokovnih delavk Vrtca Anice Černejeve Celje.

29

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Testiranje strokovnih delavk vrtca je potekalo v večnamenskem prostoru vrtca, ki

ga uporabljamo kot telovadnico. Testiranje smo izvedli v skladu s pridobljenim

soglasjem vrtca (Priloga A).

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

Testiranje smo izvedli v mesecu maju 2018 v popoldanskem času. Potekalo je v

večnamenskem prostoru v vrtcu. Izvedli smo analizo bioimpedance in štiri

senzomotorične teste.

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti uporabljenih inštrumentov

Analizo bioimpedance smo izvedli na analizatorju sestave telesa IOI353, ki smo

si ga izposodili na Inštitutu za športno medicino pri Medicinski fakulteti Univerze

v Mariboru.

Pri senzomotoričnih testih smo ocenjevali s pomočjo ocenjevalne lestvice.

Senzomotorični testi so:

• skok v daljino z mesta (SDM),

• hoja vzvratno po klopi (HVK),

• hoja vzvratno po vseh štirih preko ovir (HVO),

• vodenje dveh žog hkrati z obema rokama (VZR).

Senzomotorične teste so ocenjevali trije ocenjevalci, rezultat meritev je povprečje

vrednosti vseh merjencev.

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Statistično obdelavo smo izvedli v programu IBM SPSS 21 (SPSS Inc., Chicago,

ZDA), medtem ko smo podatke tabelarično uredili v skladu z APA standardi v

30

programu Microsoft Exel 2013 (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Vsem

številskim spremenljivkam smo najprej izračunali vrednost opisne statistike

(povprečje in standardni odklon) in preverili porazdelitev s Shapiro-Wilkovim

testom in homogenost varianc z Levenovim testom.

Primerjavo med opisanimi kategorijami ene opisne spremenljivke (starostne

kategorije, kategorije glede na mišično, maščobno maso in delež visceralne

maščobe) glede na izbrano senzomotorično ali antropometrijsko spremenljivko

smo preverjali s t-testom za neodvisne vzorce in z analizo variance (ANOVA).

Vse obdelave smo izvedli pri stopnji tveganja 5 % in končne rezultate predstavili

v tabelah.

31

3.4 Rezultati in interpretacija

V tem poglavju bomo prikazali rezultate analize bioimpedance in

senzomotoričnih testov ter ovrednotili zastavljene hipoteze.

3.4.1 Analiza vzorca

Vzorec predstavlja 33 strokovnih delavk vrtca.

V nadaljevanju bomo analizirali vzorec glede na starost in telesno težo.

Tabela 1: Analiza vzorca glede na starost in telesno težo

Min Max ẋ σ

Starost (leta) 22,00 58,00 39,42 10,82

Teža (kg) 50,40 95,80 67,20 9,43

Tabela 1 predstavlja povprečje meritev strokovnih delavk vrtca glede na starost in

telesno težo. Povprečna starost strokovnih delavk vrtca je 39,42 + 10,82 let.

Najmlajša strokovna delavka vrtca je stara 22 let, najstarejša pa 58 let. Povprečna

telesna teža strokovnih delavk vrtca je 67,20 + 9,43 kg. Najlažja strokovna

delavka vrtca je tehtala 50,40 kg, najtežja pa 95,80 kg.

3.4.2 Analiza senzomotoričnih testov

Analizirali smo rezultate senzomotoričnih testov. Rezultati predstavljajo

povprečno dolžino SDM ter povprečne ocene testov HVK, HVO in VZR.

Prikazan je tudi najslabši in najboljši rezultat oz. ocena posameznega testa.

32

Tabela 2: Analiza senzomotoričnih testov.

Min Max ẋ σ

SDM 80,00 199,00 154,30 25,81

HVK 2,00 5,00 3,63 0,85

HVO 1,00 4,67 2,78 0,99

VZR 1,00 4,67 2,60 1,04

Tabela 2 prikazuje povprečne rezultate, standardne odklone, največjo vrednost ter

najmanjšo vrednost senzomotoričnih testov.

Povprečen rezultat testa SDM je bil 154,30 + 25,81 cm. Najkrajša razdalja, ki jo je

strokovna delavka vrtca skočila je bila 80 cm, najdaljša pa 199 cm.

Pri testu HVK je bila povprečna ocena 3,63 + 0,85. Najnižja ocena je bila 2 in

najvišja 5.

Pri testu HVO je bila povprečna ocena 2,78 + 0,99. Najnižja ocena tega testa je

bila 1, najvišja pa 4,67.

Pri testu VZR pa je bila povprečna ocena 2,60 + 1,04. Najnižja ocena je bila 1,

najvišja pa 4,67.

33

3.4.3 Analiza bioimpedance

V tem poglavju bomo predstavili meritev bioimpedance telesa. V tabeli bomo

predstavili povprečne vrednosti odstotka telesne maščobe, maso telesne maščobe,

indeks telesne mase, stopnje visceralne maščobe ter mišično maso vseh 33

merjenk.

Tabela 3: Bioimpedančna analiza.

Min Max ẋ σ

Odstotek telesne

maščobe (%)

19,40 38,30 29,58 4,93

Masa telesne maščobe

(kg)

9,80 36,70 20,18 5,73

ITM 19,40 34,40 24,39 3,18

Stopnja visceralne

maščobe

2,00 15,00 7,76 3,59

Mišična masa/SLM

(kg)

32,70 53,80 43,18 4,31

V Tabeli 3 so prikazani povprečni rezultati analiz telesne sestave strokovnih

delavk vrtca.

Odstotek telesne maščobe (% PBF) je po protokolu analizatorja sestave telesa

IOI353 razdeljen v pet kategorij:

1 – (< 20) – malo maščob

2 – (20–30) – normalno

3 – (30–35) – povišana telesna teža

4 – (35–40) – debelost

5 – (> 40) – prekomerna debelost

34

Strokovne delavke vrtca imajo povprečen odstotek telesne maščobe 29,58 + 4,93

%. Najnižji odstotek telesne maščobe je imela strokovna delavka z 19,40 %,

najvišji pa strokovna delavka s 38,30 %.

Povprečna masa telesne maščobe je znašala 20,18 + 5,73 kg. Najnižjo maso

telesne maščobe je imela strokovna delavka vrtca z rezultatom 9,80 kg, najvišjega

pa 36,70 kg.

Povprečen ITM znaša 24,39 + 3,18. Najnižji ITM je 19,40, najvišji pa 34,40.

Visceralna maščoba je po protokolu analizatorja sestave telesa IOI353 razdeljena

v pet kategorij:

1 – (1–4: ustreza tipu podkožne maščobe)

2 – (5–8: uravnotežena podkožna in visceralna maščoba)

3 – (9–10: mejni tip – V kolikor bo preiskovalec nadaljeval s trenutnim

življenskim slogom, bo prešel v visceralno debelost.)

4 – (11–15: visceralna debelost tipa 1)

5 – (16–20: visceralna debelost tipa 2)

Povprečna stopnja visceralne maščobe je 7,67 + 3,59. Najnižja stopnja je 2,

najvišja pa 15.

Povprečna mišična masa znaša 43,18 + 4,31 kg. Najnižja mišična masa je 32,70

kg, najvišja pa 53,80 kg.

35

3.4.4 Vrednotenje zastavljenih hipotez

Za vrednotenje hipoteze 1 smo opravili t-test za neodvisne vzorce (Tabela 4), za

vrednotenje hipotez 2, 3, 4, 5 in 7 pa analizo variance - ANOVA (Tabela 4).

Hipotezo 6 smo vrednotili na osnovi deskriptivne statistike (Tabela 5).

Tabela 4: Vrednotenje hipotez.

Hipoteza Metoda

Neodvisna

spremenljivka

Odvisna

spremenljivka p

H1 T-test SLM SDM 0,790

H2 ANOVA Starost HVK 0,829

H3 ANOVA Telesna teža HVO 0,494

H4 ANOVA Starost VZR 0,183

H5 ANOVA Starost ITM 0,570

H7 ANOVA

Delež

visceralne

maščobe

HVO 0,281

Hipotezo 1 (Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika v skoku v

daljino med strokovnimi delavkami vrtca, ki imajo večji delež mišic, in tistimi, ki

imajo manjši delež mišic.) smo vrednotili na osnovi deleža mišične mase (SLM)

in rezultata testa SDM.

Merjenke smo razdelili glede na poprečni delež SLM: 43,18 kg (Tabela 3):

• večji delež mišične mase: SLM ≥ 43,18

• manjši delež mišične mase: SLM < 43,18

Iz Tabele 4 je razvidno, da med deležem mišične mase in rezultatom testa SDM

ne obstaja statistično značilna razlika (p > 0,05).

Hipotezo 1 zavrnemo.

36

Hipotezo 2 (Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika med

strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po klopi glede na starost.) smo

ovrednotili na osnovi starosti strokovnih delavk in rezultata testa HVK.

Iz tabele 4 je razvidno, da med starostjo in rezultatom testa HVK ne obstaja

statistično značilna razlika (p > 0,05).

Hipotezo 2 zavrnemo.

Hipotezo 3 (Predpostavljamo, da ne obstaja statistično značilna razlika med

strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po vseh štirih preko ovir glede na

telesno težo.) smo ovrednotili na osnovi telesne teže strokovnih delavk vrtca in

rezultata testa HVO.

Iz Tabele 4 je razvidno, da med telesno težo in rezultatom testa HVO ne obstaja

statistično značilna razlika (p > 0,05).

Hipotezo 3 potrdimo.

Hipotezo 4 (Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika med

strokovnimi delavkami vrtca pri vodenju dveh žog hkrati glede na starost.) smo

ovrednotili na osnovi starosti strokovnih delavk vrtca in rezultata testa VZR.

Iz Tabele 4 je razvidno, da med starostjo in rezultatom testa VZR ne obstaja

statistično značilna razlika (p > 0,05).

Hipotezo 4 zavrnemo.

Hipotezo 5 (Predpostavljamo, da ne obstaja statistično značilna razlika med

strokovnimi delavkami vrtca v deležu indeksa telesne mase glede na starost.) smo

ovrednotili na osnovi starosti strokovnih delavk in deleža ITM.

Iz Tabele 4 je razvidno, da med starostjo in deležem ITM ne obstaja statistično

značilna razlika (p > 0,05).

Hipotezo 5 potrdimo.

37

Tabela 5: Vrednotenje hipotez (deskriptivna statistika).

Maščobna masa (PBF) glede na

kategorijo* N PBF (%) Z-test**

1 Malo maščob 1 3,0 1,166

2 Normalno 19 57,6 0,232

3 Povišana telesna teža 8 24,2 -0,247

4 Debelost 5 15,2 -0,718

5 Prekomerna debelost 0 / /

Skupaj 33 100 %

* protokol analizatorja sestave telesa IOI353

** Z-test = povprečna standardizirana vrednost vseh senzomotoričnih testov

Hipotezo 6 (Predpostavljamo, da bodo strokovne delavke vrtca, ki imajo višji

odstotek maščobne mase, dosegle slabše rezultate na senzomotoričnih testih kot

tiste, ki imajo nižji odstotek maščobne mase.) smo ovrednotili glede na kategorijo

odstotka maščobne mase (protokol analizatorja sestave telesa IOI353) in

povprečno standardizirano vrednost vseh senzomotoričnih testov.

Iz Tabele 5 je razvidno, da se z višanjem odstotka telesne maščobe znižuje

povprečna vrednost senzomotoričnih testov.

Hipotezo 6 potrdimo.

Hipotezo 7 (Predpostavljamo, da ne obstaja statistična razlika pri rezultatih testa

hoje vzvratno po vseh štirih preko ovir glede na delež visceralne maščobe.) smo

ovrednotili glede na delež visceralne maščobe in rezultat testa HVO.

Iz Tabele 4 je razvidno, da med deležem visceralne maščobe in rezultatom testa

HVO ne obstaja statistično značilna razlika (p > 0,05).

Hipotezo 7 potrdimo.

38

3.5 Sklep

Namen diplomskega dela je raziskati povezavo senzomotoričnih sposobnost in

nekaterih telesnih razsežnosti strokovnih delavk vrtca. Cilj diplomskega dela, da

na podlagi rezultatov, pridobljenih s testiranjem strokovnih delavk, raziščemo

povezavo senzomotoričnih sposobnosti in nekaterih telesnih razsežnosti

strokovnih delavk vrtca.

Ugotovili smo, da se med strokovnimi delavkami vrtca ne pojavijo bistvene

razlike glede na njihove telesne značilnosti in senzomotorične sposobnosti.

Z raziskavo smo ugotovili, da se med nekaterimi telesnimi razsežnostmi in

senzomotoričnimi sposobnostmi pokaže večja povezava. Predvsem je bilo to

vidno pri spremenljivkah odstotek telesne maščobe in povprečna Z-vrednost vseh

senzomotoričnih testov. Rezultati analize z-testa namreč nakazujejo trend, da se z

višanjem odstotka telesne maščobe zmanjšuje povprečna Z-vrednost vseh

senzomotoričnih testov. Iz tega lahko sklepamo, da odstotek telesne maščobe

vpliva na senzomotorične sposobnosti človeka in da je le-ta ovira pri doseganju

boljših rezultatov.

Za ostale telesne značilnosti, in sicer delež mišične mase, telesno težo in

visceralno maščobo, pa se je izkazalo, da se med strokovnimi delavkami vrtca ne

pojavijo bistvene razlike pri rezultatih senzomotoričnih testov glede na navedene

telesne značilnosti. Tudi glede na starost se med strokovnimi delavkami vrtca niso

pojavile razlike.

Ugotovili smo tudi, da se na vzorcu strokovnih delavk vrtca ne pojavi razlika v

deležu indeksa telesne mase glede na starost, ki bi kazala na to, da bi strokovne

delavke vrtca, ki so mlajše, imele nižji indeks telesne mase.

Z diplomskim delom dobimo vpogled v to, kako kompleksno je človeško gibanje.

Hkrati pa dobimo sliko povezav nekaterih telesnih značilnosti strokovnih delavk

vrtca in senzomotoričnih sposobnosti.

39

S pomočjo raziskave smo pridobili realno oceno teh povezav za vzorec strokovnih

delavcev Vrtca Anice Černejeve Celje.

Menimo, da bi bilo smiselno takšno testiranje izvesti na večjem številu strokovnih

delavcev vrtca, saj bi s tem pridobili večji razpon rezultatov.

Strokovne delavke vrtca so z veseljem sodelovali pri testiranju. Pomembno je bilo

to, da so bila navodila jasno podana in nazorno prikazana. V kolikor bi testiranje

izvajali še enkrat, bi za izvedbo priskrbeli večji prostor, da bi bilo testiranje še

nekoliko hitrejše in ne bi bilo potrebno posamezne postaje senzomotoričnega testa

pospraviti in pripraviti naslednjega. Pri izvedbi analize bioimpedance so

strokovne delavke morale nekoliko čakati, da so prišle na vrsto, zato bi jih lahko

razdelili v tri skupine ter tako nekoliko skrajšali čas čakanja.

Nadaljnje proučevanje tega problema bi lahko usmerili v primerjavo med

različnimi vrtci (npr. mesto/podeželje, javni/zasebni), med spoloma, med

različnimi starostnimi skupinami, med različno stopnjo izobrazbe strokovnih

delavcev.

Strokovne delavke so bile tako seznanjene, kako zelo pomembno je osnovno

gibalno znanje in nadziranje telesa, kar je velikokrat zelo samoumevno in se ne

poudarja. Vsekakor bodo rezultati raziskave služili kot spodbuda, da se bodo

strokovne delavke vrtca zavedale, kaj vse vpliva na njihove gibalne spretnosti in

sposobnosti. To lahko služi kot smernica, da bodo tudi pri svojem delu z otroki

vključile čim več športnih aktivnosti, ki bodo nudile celovit gibalni razvoj

Literatura

Baixauli, V. in Negri, M. (1996). Anatomija človeka. Ljubljana: Založba

Mladinska knjiga.

Bernstein, M. in Munoz, N. (2016). Nutrition for the Older Adult (Second

edition). Burlington: Jones & Bartlett Learning.

Chiras, D. (2013). Human Body Systems (Second edition). Burlington: Jones &

Bartlett Learning.

Hočevar, G. (2013). Ustvarjen za gibanje. Mengeš: Ciceron.

Kalan, G. (2007). Razvoj živčnega sistema. V B. Škof (ur.). Šport po meri otrok

in mladostnikov. (str. 166–180). Ljubljana: Fakulteta za šport.

Kalan, G. (2007). Razvoj živčnega sistema. V B. Škof (ur.). Šport po meri otrok

in mladostnikov. (str. 166–180). Ljubljana: Fakulteta za šport.

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolič, D., Vute, R.,

Bednarik, J., Kapus, M., Čermak, V. (2002). Plavanje, učenje. Ljubljana:

Inštitut za šport, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani.

Kremžar, B. in Petelin, M. (2001). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo

za motopedagogiko in psihomotoriko.

Kristan, S. (2012). Športni terminološki slovar. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Lote, C. (2012). Principes of Renal Physiology. Fifth Edition. New York:

Springer.

Macnair, P. (2005). Gibala. Murska sobota: Pomurska založba.

Matejek, Č. in Planinšec, J. (2016). Razlike v gibalnih sposobnostih med

študentkami glede na status telesne teže. Revija za elementarno

izobražvanje, 9, 33–42. Pridobljeno 2. 4. 2018 iz

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

5HJZXE7R/?euapi=1&query=%27keywords%3drazlike+v+gibalnih+spos

obnostih%27&pageSize=25.

McMillan, I. in Carin-Levy, G. (2012). Tyldesley & Grieve´s Muscles, Nerves and

Movement in Human Occupation (Fourth edition). Chicester: Wiley-

Blackwell.

Muedra Baixauli, V. in Negri, M. (1996). Anatomija človeka. Ljubljana: Založba

Mladinska knjiga.

Muhič, M. (2017). Razlike motoričnih sposobnosti študentov glede na njihov

status telesne teže. V S. Kerec., T. Horvat. (Ur.), Razvojni potenciali z

vidika prehrane, gibanja in zdravja (str. 114–121). Murska Sobota: RIS

Dvorec Rakičan.

Ostojić, S. Mazič, S. in Dikić, N. (2003). Telesne masti i zdravlje. Beograd:

Udruženje za medicinu sporta Srbije.

Pajtler, A. in Muhič, M. (2014). Correlation between certain physical

characteristics and motor skills of students. V R. Pišot, P. Dolenc, M.

Plevnik, I. Retar, S. Pišot, A. Obid, S. Cvetrežnik. (Ur.), Kineziologija –

pot zdravja (str. 163–168). Koper: Annales

Parker, S. (2006). Možgani in živčevje. Ljubljana: Grlica

Pistotnik, B. (2017). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Pišot, P. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper:

Založba Annales.

Ramel, A., Halldorsson, T., Tryggvadottir, E., Martinez, J., Kiely, M., Bandarra,

N., Thorsdottri, I. (2013). Relationship between BMI and body fatness in

three European countries. European Journal of Clinical Nutrition, 67, 254-

258. Pridobljeno 8. 4. 2018 iz

http://web.b.ebscohost.com.eviri.ook.sik.si/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid

=46&sid=4bde99a7-ed0a-4e8f-b5d2-66ce83b84518%40sessionmgr103.

Šimunič, B. Volmut, T. in Pišot, R. (2010). Otroci potrebujemo gibanje. Koper:

Annales.

Škof, B. in Milić, R. (2010). Vpliv 6-mesečnega vadbenega programa na

vzdržljivosti in parametre aerobne sposobnosti odraslih žensk. Zdravstveno

varstvo, 49, 124–131. Pridobljeno 15. 3. 2018 iz

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

XUAFCERF/?euapi=1&query=%27keywords%3dvpliv+6+mese%C4%8

Dnega%27&pageSize=25.

Štrucl, M. (1999). Fiziologija živčevja. Ljubljana: Medicinski razgledi.

Tancing, S. (1987). Izbrana poglavja iz psihologije telesne vzgoje in športa.

Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana:Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Žvan, B. in Škof, B. (2007). Gibanje in gibalni razvoj. V B. Škof (ur.). Šport po

meni otrok in mladostnikov. (str. 183–204). Ljubljana: Fakulteta za šport.

Priloge

Priloga A: Potrdilo vodstva vrtca, da je raziskava narejena skladno z

odobrenim protokolom.

Priloga B: Ocenjevalni listi za strokovne delavce vrtca

Šifra 1. Vodenje

dveh žog

hkrati

2. Hoja

vzvratno po

vseh štirih

preko ovir

3. Hoja po

klopi

vzvratno

4. Skok v

daljino

OCENE:

1 – nalogo opravil netekoče z veliko napakami

2 – nalogo opravil netekoče z manjšimi napakami

3 – nalogo opravil tekoče z veliko napakami

4 – nalogo opravil tekoče z manjšimi napakami

5 – nalogo opravil tekoče brez napak