UNIVERZA V LJUBLJANITEOLOŠKA FAKULTETA

DRUGOSTOPENJSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM ZAKONSKE IN DRUŽINSKE ŠTUDIJE

PRIMERJAVA PROCESA ŽALOVANJA PO

SAMOMORU IN

PROCESA ŽALOVANJA PO NARAVNI SMRTI

Anja Klančar, MAGISTRSKO DELO, leto 2013

Mentor: doc. dr. Robert Cvetek

Teoretični del vsebuje

• Žalovanje• Smrt• Samomor • Izguba bližnjega• Družina ob izgubi• Sorodniki ob izgubi• Bližnji ob izgubi

Empirični del vsebuje

• Raziskava (50 žalujočih po naravni smrti, 50 žalujočih po samomoru)

• Vprašalnik v treh sklopih (5 listov), preveden iz angleškega jezika, prvi del demografski podatki o žalujočih, drugi del vprašalnika meri soočanje s stresnim dogodkom-izgubo (vprašalnik COPE, meri 15 dimenzij), tretji del vprašalnika pa meri nivo stresa v zadnjem mesecu žalujočega (Powellov vprašalnik, meri 3 dimeznije)

• V raziskavi je sodelovalo 100 oseb, med njimi je bilo 70 žensk in 30 moških. Vzorec je zajemal ljudi, ki so doživeli izgubo svojca v svoji družini.

• Povprečna starost udeležencev je 48 let, najmlajši udeleženec je star 20, najstarejši pa 92 let.

• Žalujočih po samomoru je bilo (13) moških in (37) žensk. Žalujočih po naravni smrti je bilo (17) moških in (33) žensk.

• Vprašalnik, ki so ga izpolnili žalujoči je razkril, da je bilo največ otrok, ki so izgubili enega izmed staršev. Sledijo še izguba bratov in sester ter izguba žene in moža.

Med pokojnimi je bilo največ upokojencev (39) in zaposlenih (34). Kmetovalcev in gospodinj je po 8. Med pokojnimi je bilo ob smrti tudi 4 študentov, 3 brezposelni, 2 invalida in 2 dijaka.

Pokojnih po naravni smrti je bilo (31) moških in (19) žensk. Pokojnih po samomoru je bilo (27) moških in (23) žensk. Pri večini vprašanih (31) je od smrti svojcev minilo od 2 do 5 let. Dvajset oseb je svojo bližnjo osebo zgubilo od 6 do 10 let nazaj.

• STAROST svojcev OB IZGUBI bližnjega (naravna smrt):Najmlajša ženska 6 let (hči izgubila mamo).Najmlajši moški 6 let (sin izgubil očeta).

• STAROST svojcev SEDAJ: Najstarejša ženska 92 let (mati izgubila sina,samomor).Najstarejši moški 80 let (mož izgubil ženo,samomor).Najmlajša ženska 21 let (sestra izgubila sestro, naravna smrt).Najmlajši moški 23 let (sin izgubil očeta, naravna smrt).

Pozitivna reinterpretacija in rast

Mentalni umik

Spoprijemanje s čustvi

Uporaba instrumentalne socialne podpore

Aktivno spoprijemanje z življenjem po izgubi

Zanikanje izgube

Religiozno spoprijemanje z izgubo

Uporaba humorja ob izgubi

Vedenjski umik 

Pasivno čakanje (omejevanje sebe)

Uporaba čustvene socialne podpore 

Zloraba substanc

Sprejemanje dejstva smrti

Koncentriranje na izgubo (zatiranje motečih misli in aktivnosti)

Načrtovanje življenja po izgubi

Vedenjski znaki stresa v zadnjem mesecu

Čustveni/psihični znaki stresa v zadnjem mesecu

Telesni/Fiziološki znaki stresa v zadnjem mesecu

0.0000 5.0000 10.0000 15.0000 20.0000 25.0000 30.0000

Žalujoči po samomoru Žalujoči po naravni smrti

Merjenih 15 dimenzij (pri 7ih dimenzijah so statistično pomembne razlike, pri ostalih 8ih dimenzijah ni statistično pomembnih razlik med obema

skupinama žalujočih).

• V skupinah žalujočih po samomoru bližnjega uporabljajo več mentalnega umika, več zanikanja izgube, ter več zlorabe substanc, kot pa žalujoči po naravni smrti.

• V skupini žalujočih po naravni smrti bližnjega žalujoči uporabljajo več aktivnega spoprijemanja z življenjem po izgubi, poiščejo več čustvene socialne podpore, lažje se spoprijemajo z dejstvom smrti in uporabljajo več koncentriranja na izgubo v primerjavi z žalujočimi po samomoru.

• Ostale dimenzije: Načrtovanje življenja po izgubi, Pasivno čakanje, Vedenjski umik, Uporaba humorja ob izgubi, Religiozno spoprijemanje z izgubo, Zanikanje izgube, Spoprijemanje s čustvi, Pozitivna reinterpretacija in rast.

Merjene 3 dimenzije med obema skupinama žalujočih.

• Čeprav so med žalujočimi po naravni smrti in žalujočimi po samomoru razlike v povprečju v doživljanju stresa v zadnjem mesecu (telesni/fizični znaki stresa, psihološki/čustveni znaki stresa in vedenjski znaki stresa), pa razlike niso statistično pomembne.

Predlogi, ugotovitve, spoznanja, sklepi

• Še vedno velika STIGMA,TABU glede smrti, samomorov in njih svojcev. • Vzeti si čas za žalovanje, nekako se soočiti z izgubo, ter prav tako

poiskati pomoč; da bo življenje nekako postalo zopet znosno (v šoli, na delovnem mestu, doma..)

• Potrebna podpora okolice…(sosedje, sorodniki, sodelavci v organizacijah, mediji…) Najslabše se je odmikati in se obnašati, kot, da se ni nič zgodilo; tako iz strani žalujočega in okolice. Ne pomagajo besede: “saj bo”,”pozabi”, “življenje gre dalje”, “nisi kriv/a”…Veliko pomaga samo, da si ob človeku….itd

• Vsaka oseba-žalujoča, žaluje po svoje in ni možno, da gresta dva po isti in identični poti. Dolgo časa je prisoten občutek KRIVDE….”jaz sem kriv/a”, “ko bi le bolj priden/a bila”, “zakaj nisem videl/a” …itd.

• Razlike med žalujočimi v poprečju, še naprej (v izračunanem delu).

“Največja nesreča na svetu je ta, da ljudje premalo spoznajo, koliko dobrega imajo. Le

kadar že več nimajo, šele čutijo, kaj so imeli.”

(bl. Anton Martin Slomšek, Slomškove drobtinice, misel za današnji dan, 7. 10. )

Po uradnem delu, zagovoru prosim še za par stavkov ….

Več informacij: anjak20@gmail.com

H V A L A.