Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta DELO V KORIST SKUPNOSTI

Univerza v Ljubljani

Pravna fakulteta

DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT UKREP

PRI OBRAVNAVANJU MLADOLETNIH STORILCEV

KAZNIVIH DEJANJ

(diplomska naloga)

Avtorica: Kristina Maver

Mentorica: prof. dr. Katja Filipčič

Ljubljana, november 2013

2

POVZETEK

DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT UKREP PRI OBRAVNAVANJU

MLADOLETNIH STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ

V mladoletniškem kazenskem pravu se delo v korist skupnosti pojavlja kot vzgojni ukrep, ki

ga v okviru navodil in prepovedi mladoletniku naloži sodnik, pa tudi kot ena izmed nalog v

okviru odloženega pregona. V obeh primerih so za njegovo pripravo in izvajanje pristojni

centri za socialno delo, ob sodelovanju sodnika oz. tožilca.

Delo v korist skupnosti izhaja iz koncepta restorativne (obnavljalne) pravičnosti, saj mora

storilec simbolično odpraviti škodo, ki jo je s kaznivim dejanjem povzročil žrtvi oz.

skupnosti, ter tako vzpostaviti položaj, kakršen je bil pred kaznivim dejanjem. Zaradi tega ga

uvrščamo tudi med skupnostne sankcije.

Ukrep je primeren predvsem za mladoletnike, ki so obravnavani prvič in ki izvršijo lažja

kazniva dejanja, pa tudi za tiste, ki se ne šolajo. S takšnim delom se zagotavlja njihova

prevzgoja in razvijanje delovnih navad ter pridobivanje pozitivnih izkušenj. Dosedanje

izkušnje so pokazale izredno pozitivne rezultate, saj je med mladoletniki, ki so takšno delo

opravili, povratništva izredno malo.

V našo kazensko zakonodajo je bil ukrep delo v korist skupnosti uveden že leta 1995, nato pa

se kljub naklonjenosti vseh udeležencev več let ni izvajal. Največjo oviro je predstavljala

pomankljiva ureditev, saj za njegovo izvajanje ni bilo zagotovljenih finančnih sredstev, ki bi

pokrili stroške nezgodnega zavarovanja mladoletnikov ter stroške prevoza in malice. Da bi

ukrep dejansko zaživel, je v preteklosti Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v

Ljubljani opravil dve raziskavi, v katerih je izdelal metodologijo njegovega izvajanja,

nekaterim centrom za socialno delo pa je ponudil tudi kritje stroškov nezgodnega zavarovanja

iz svojih sredstev. Kljub temu pa je takrat kar nekaj centrov njegovo ponudbo zavrnilo.

Do danes se situacija na zakonski ravni še ni spremenila, saj vprašanje financiranja ukrepa pri

mladoletnikih, za razliko od polnoletnih storilcev kaznivih dejanj, še ni urejeno. Kljub temu

3

pa se ukrep vse pogosteje izreka in tudi izvaja. Razlog je predvsem v tem, da centri za

socialno delo največkrat sami krijejo te stroške, saj se zavedajo, kako koristen je lahko ta

ukrep za mladoletnike. Vseeno pa bi to področje morala urediti država. Pomemben korak bi

bil gotovo sprejetje posebnega Kazenskega zakonika za mladoletnike, katerega sprejem je

napovedal že KZ-1. Čeprav je bil osnutek Zakona o obravnavanju mladoletih prestopnikov

napisan že leta 2010, do danes še ni prišel v obravnavo.

Ključne besede: delo v korist skupnosti, restorativna pravičnost, mladoletniško kazensko

pravo, mladoletniki, center za socialno delo

4

SUMMARY

COMMUNITY SERVICE AS A MEASURE FOR JUVENILE OFFENDERS

In juvenile criminal law, community service is used as a correctional measure, imposed on the

juvenile offender by a judge, either within the scope of the instructions and prohibitions, or as

one of the tasks performed in case of deferment of prosecution. In both cases, the preparation

and execution of community service falls under the jurisdiction of the Social Work Centre,

with the assistance of the judge or the prosecutor.

Community service is based on a restorative justice approach. Accordingly, the offender is

required, on a symbolic level, to make restitution or reparation for the crime to the victim or

to the wider community, thereby restoring the state prior to the crime. This is also why we

consider community service to be one of the community sentences.

The use of this measure is most appropriate for juveniles who have been charged for the first

time and have committed misdemeanour, and also for those, who are not in school. Work in

community service presents an opportunity to re-educate and develop work ethics, while also

providing a positive experience. The results so far have been exceptionally positive, due to the

very small number of repeat offences by the juveniles who served a community service.

Community service as a sentence was introduced into our legislation as far back as 1995.

Even though it was met with approval by participants from all sides, it was not used in

practice for several years. The biggest hindrance was the fact that the legislation did not

provide a system to secure the funds required to cover the costs of insurance, transport and

meals fot the juveniles. To help bring this measure to life, the Institute of Criminology at the

Faculty of Law in Ljubljana carried out two studies, which provided the methodology for its

execution and even offered some of the Social Work Centres to cover the costs of accident

insurance. Despite this incentive several centres refused this offer.

To this day the legislation has remained unchanged with regard to the issue of financing this

measure when imposed on minors, unlike in the case of adult offenders. Even so, this measure

is now being imposed and carried out increasingly often. This can mostly be attributed to the

5

fact that now, more often than not, the Social Work Centres cover the abovementioned costs

themselves, because they realize how much the minors can benefits from this measure.

Nevertheless, this is an issue that should be resolved by the state. The adoption of a special

juvenile penal code, announced by the KZ-1 (the criminal code), would certainly be an

important step. Even though the draft of this act was written in 2010, it has not yet been taken

under consideration.

Key words: community service, restorative justice, juvenile criminal law, juveniles, Social

Work Centre

6

KAZALO

1. UVOD ............................................................................................................................ 7

2. NAMEN KAZNOVANJA V KAZENSKEM PRAVU ................................................. 9

3. DELO V KORIST SKUPNOSTI ................................................................................. 11

3.1. RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI INSTITUTA DELO V KORIST SKUPNOSTI .......... 11

3.2. UREDITEV DELA V KORIST SKUPNOSTI V SLOVENSKI KAZENSKI

ZAKONODAJI ............................................................................................................ 13

3.2.1. KAZENSKO MATERIALNO PRAVO ...................................................................... 14

3.2.2. KAZENSKO PROCESNO PRAVO ............................................................................ 15

3.2.3. PRAVO O PREKRŠKIH ............................................................................................. 17

4. RAZVOJ OBRAVNAVANJA MLADOLETNIH PRESTOPNIKOV ........................ 18

4.1. MODELI OBRAVNAVANJA MLADOLETNIH PRESTOPNIKOV ....................... 19

5. UKREPI ZA MLADOLETNE STORILCE KAZNIVIH DEJANJ ............................. 22

6. DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT UKREP PRI OBRAVNAVANJU

MLADOLETNIH STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ .............................................. 23

6.1. DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT VZGOJNI UKREP ........................................ 24

6.1.1. DELO V KORIST SKUPNOSTI PRI POLNOLETNEM, KI JE STORIL KAZNIVO

DEJANJE KOT STAREJŠI MLADOLETNIK ........................................................... 27

6.1.2. DELO V KORIST SKUPNOSTI ZA MLADOLETNE STORILCE PREKRŠKOV . 28

6.2. DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT NAČIN ODVRAČANJA OD KAZENSKEGA

POSTOPKA ................................................................................................................. 28

6.2.1. ODLOŽENI PREGON ................................................................................................. 28

6.2.2. POSTOPEK PORAVNAVANJA ................................................................................ 29

7. IZREKANJE IN IZVRŠEVANJE DELA V KORIST SKUPNOSTI V PRAKSI ...... 32

7.1. POVZETEK POGOVORA S SODNICO ZA MLADOLETNIKE NA OKROŽNEM

SODIŠČU V LJUBLJANI ........................................................................................... 33

7.2. POVZETEK POGOVORA Z DRŽAVNO TOŽILKO NA OKROŽNEM

DRŽAVNEM TOŽILSTVU V LJUBLJANI ............................................................... 35

7.3. POVZETEK POGOVORA S STROKOVNO DELOVKO NA CSD ŠIŠKA ............. 37

8. ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 40

9. PRILOGE ..................................................................................................................... 43

10. LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 46

10.1. LITERATURA ............................................................................................................. 46

10.2. PRAVNI VIRI .............................................................................................................. 48

10.3. INTERNETNI VIRI ..................................................................................................... 49

7

1. UVOD

Delo v korist skupnosti ima v naši kaznovalni zakonodaji dvojen pomen. Predstavlja

alternativno sankcijo oz. alternativen način izvrševanja sankcije ali pa predstavlja način

odvračanja od kazenskega postopka.1

Čeprav je omenjeni institut v anglosaksonskih pravnih sistemih poznan že preko štirideset let,

je bil pri nas uveden šele leta 1995 s sprejemom Kazenskega zakonika (v nadaljevanje KZ)2.

Novi KZ je tako prinesel kar nekaj sprememb tudi na področje mladoletniškega kazenskega

prava, predvsem z uvajanjem novih vzgojnih ukrepov, kamor sodi tudi delo v korist

skupnosti.

S tem smo sledili številnim dokumentom Sveta Evrope, ki državam priporočajo, v kateri

smeri naj razvijajo sistem obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Poudarja se

predvsem razvijanje alternativnih načinov obravnavanja, ki omogočajo večjo

individualiziranost obravnavanja in zmanjšujejo stigmatizacijo mladoletnikov zaradi izrazito

negativnih učinkov na njihov razvoj.3

Odgovornost mladoletnikov namreč ni enaka odgovornosti polnoletnih storilcev kaznivih

dejanj. Pri mladoletnih storilcih kaznivih dejanj je prevzgoja smiselna in so možnosti za uspeh

precejšnje. Ravno zaradi drugačne vsebine in intenzivnosti odgovornosti mladoletnikov je

tudi upravičeno, da je odzivanje na mladoletniško prestopništvo milejše kot odzivanje na

kriminaliteto polnoletnih.4

Delo v korist skupnosti sodi v t.i. »skupnostne sankcije«, ki se izvršujejo v skupnosti in ki jih

mladoletniku naloži tožilec ali sodnik. Ideja izhaja iz koncepta restorativne pravičnosti,

storilec mora odpraviti škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, z restitucijo ali

1 K. Filipčič, Analiza in ocena zakonske ureditve dela v korist skupnosti v Sloveniji, v: K. Filipčič ur,

UVAJANJE VZGOJNIH UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN SOCIALNIH TRENINGOV (2006),

str. 55. 2 Ur. l. RS, št. 95/2004-UPB1.

3 K. Filipčič, Obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj – potrebujemo spremembe?, v: PODJETJE IN

DELO: Revija za gospodarsko, delovni in socialno pravo (2009), str. 1580. 4 A. Šelih, Mladoletniško sodstvo na pragu 21. stoletja: prevzgoja, nadzor, povračilnost?, v: PRESTOPNIŠKO

IN ODKLONSKO VEDENJE MLADIH (2000), str. 225.

8

kompenzacijo, z neplačanim delom za žrtev ali skupnost. V to kategorijo sodijo tudi treningi

socialnih veščin, različne terapevtske interakcije ter seveda delo v korist skupnosti.5

Delo v korist skupnosti je torej ukrep, ki je posebej primeren, kadar ni znane ali individualne

žrtve. Pri takem ukrepu storilec simbolično ali materialno povrne škodo na ta način, da opravi

neko – za skupnost – koristno delo. S tem se »opere« krivde za dejanje in se simbolično spet

integrira v skupnost.6

Naša kazenska zakonodaja ne pozna enotnega poimenovanja tega instituta, kar lahko

povzroča nekoliko zmede. Zaradi tega je skozi celotno diplomsko nalogo ukrep poimenovan

»delo v korist skupnosti« in to ne glede na zakon, v katerem je urejen.

V diplomski nalogi nameravam podrobneje predstaviti razvoj in značilnosti ukrepa delo v

korist skupnosti, predstaviti njegovo ureditev v slovenski kazenski zakonodaji, ki ureja

polnoletne storilce kaznivih dejanj in prekrškov, osrednji del naloge pa bom posvetila delu v

korist skupnosti kot vzgojnemu ukrepu in kot načinu odvračanja od kazenskega postopka pri

mladoletnih storilcih kaznivih dejanj.

Pri tem želim preveriti, ali je pri izrekanju in predvsem izvrševanju tega ukrepa prišlo do

kakšnih sprememb; ali je ukrep dejansko zaživel ali pa se še vedno pojavljajo težave z

zagotavljanjem finančnih sredstev za njegovo izvedbo.

Da bi prišla do teh odgovorov, predvsem pa dobila vpogled v izrekanje in izvrševanje ukrepa

dela v korist skupnosti v praksi, sem opravila pogovore s predstavniki Okroženega sodišča v

Ljubljani, Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani ter s predstavniki Centra za socialno

delo7 Šiška.

5 K. Filipčič, Delo v korist skupnosti – nov način prevzgoje mladoletnih prestopnikov v Sloveniji, v RKK, 1

(2006), str. 30. 6 B. Dekleva ur, NOVE VRSTE VZGOJNIH UKREPOV ZA MLADOLETNIKE (predvsem poravnavanje z

oškodovancem, opravljanje koristnega dela za skupnost ter programi socialnih treningov) (1996), str. 15. 7 V nadaljevanju CSD.

9

2. NAMEN KAZNOVANJA V KAZENSKEM PRAVU

Za kazensko pravo vseh zgodovinskih obdobij velja, da nima enotnega, splošno sprejetega

koncepta, ki bi bil odgovor na nezaželene pojave v družbi.8 Izoblikovale so se različne teorije

o namenih kaznovanja, med katerimi so se ves čas izmenjavale absolutne ter relativne teorije,

kot reakcija na njihove pomanjkljivosti pa so se razvile še mešane teorije.9

Absolutne teorije10

, ki imajo močno zaledje v nemški idealistični filozofiji, katere

najpomembnejša predstavnika sta bila Immanuel Kant in Georg F. Hegel, ne iščejo posebnega

družbenega cilja kaznovanja. Namen kazni je enostavno povračilo za storjeno kaznivo

dejanje. Vendar pa pri tem povračilu ne gre za maščevanje (nekontrolirana reakcija sovraštva,

ki je nesorazmerna dejanju), temveč za premišljen ukrep, ki ga natančno, sorazmerno s

kaznivim dejanjem in kaznijo dozira država.

Pri povračilu gre torej za racionalen ukrep, saj država na ta način prepreči, da bi prišlo do

linča, vseeno pa zadovolji potrebo ljudstva.

Absolutne teorije so prinesle miselni preskok iz nekontroliranega maščevanja h kontroliranem

kaznovanju, uvedle pa so tudi sorazmernost, saj se je storilca kaznovalo le toliko, kolikor je

bil kriv. Danes so te teorije v celoti opuščene, saj niso več v skladu s sodobnim pojmovanjem

kazenskega prava. Kaznivega dejanja se po današnji teoriji namreč ne da izničiti s

povzročitvijo dodatnega zla.

Bistvo relativnih teorij11

pa zajame že Platonov stavek: »Nihče razumen ne kaznuje zato, ker

se je v preteklosti grešilo, ampak zato, da se v prihodnosti ne bi več grešilo.«

Namen kazni ni v kazni sami, ampak v preprečevanju kaznivih dejanj v prihodnosti. Znotraj

relativnih teorij pa sta se izoblikovali specialna in generalna prevencija.

8 M. Bošnjak, Pomembnejše značilnosti restorativne pravičnosti, v: RKK, 4 (1999), str. 299.

9 Povzeto po: M. Ambrož, Preventivne mešane teorije o namenu kaznovanja, v: RKK, 3 (2008), str. 239 – 248.

10 Prav tam.

11 Prav tam.

10

Teorije specialne prevencije nam ponujajo tri rešitve na vprašanje, kako storilcu preprečiti

nadaljnja kazniva dejanja. To so: onemogočanje (inkapacipacija), zastraševanje in

resocializacija, ki se poudarja predvsem v Evropi.

Prednost specialne prevencije pred absolutnimi teorijami je predvsem v humanizaciji kazni in

v pomoči storilcu kaznivega dejanja pri vračanju v družbo. Njena slabost pa v tem, da

resocializacija ne ponuja nekega čvrstega oprijema za odmero kazni. Postavlja se tudi

vprašanje, od kod državi pravica, da poboljšuje / vzgaja svoje državljane.

Teorije generalne prevencije pa poudarjajo, da je s kaznijo treba vplivati na vse ljudi in ne

samo na storilca, ki se ga kaznuje. Kazen daje ljudem predstavo o nevšečnostih, ki so

povezane z izvršitvijo kaznivega dejanja. Gre za psihološko prisilo, saj so nevšečnosti večje

kot nestoritev kaznivega dejanja.

Ta teorija temelji predvsem na zagroženih kaznih, vendar pa morajo biti te kazni tudi izrečene

in izvedene. Generalna prevencija naj bi namreč delovala trofazno:

- kazen, ki je zagrožena v zakonu

- kazen, ki jo izreče sodišče

- izvršitev izrečene kazni

Pozitivni vidik generalne prevencije se nanaša predvsem na utrjevanje pravne zavesti ljudi in

zaupanju v pravni red. Negativni vidik generalne prevencije pa teži predvsem k zastraševanju

ljudi.

Nobena od že opisanih teorij ne zdrži sama zase, zato jih je treba med seboj povezovati. Pri

preventivnih mešanih teorijah12

je dominantna preventivna funkcija kazni. Skušajo se

odpovedati vsakemu povračilu, saj v sodobno kazensko pravo le-to ne sodi. Preventivne

mešane teorije zavračajo tudi idejo, da se s kazenskim pravom vzpostavlja pravičnost.

Specialna in generalna prevencija lahko prihajata v konflikt. V takšnih primerih mora sodišče

dati prednost specialni prevenciji in izreči blažjo kazen, vseeno pa se ne sme povsem odreči

vidiku generalne prevencije, saj kazen ne sme biti tako nizka, da bi šibila zaupanje v pravni

12

Prav tam.

11

red. Ne ena ne druga pa ne smeta biti neomejeni, ampak morata biti omejeni s storilčevo

krivdo.

Na podlagi omenjenih teorij nekateri avtorji razlikujejo med retributivnim, rehabilitativnim in

restorativnim modelom obravnavanja storilcev kaznivih dejanj. 13

V Sloveniji je bil namen kaznovanja določen v Kazenskem zakoniku, ki je veljal do 1. 1.

1995. V njem je bil torej določen namen kaznovanja, ki naj ga upošteva sodnik. Nanašal se je

predvsem na specialno in generalno prevencijo, ter krepitev socialistične družbene morale. V

novem Kazenskem zakoniku, ki je začel veljati 1. 1. 1995, pa je bil namen kaznovanja črtan.

Temu je sledil tudi aktualni Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1)14

, ki je v veljavi od 1.

11. 2008, ki namena kaznovanja ne opredeljuje.

3. DELO V KORIST SKUPNOSTI

3.1. RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI INSTITUTA DELO V KORIST SKUPNOSTI

Delo v korist skupnosti se dobro umešča v koncept restorativne pravičnosti, ki se v zadnjem

času vedno bolj uveljavlja kot ustrezna alternativa tako retributivnemu kot tudi

rehabilitativnemu modelu obravnavanja storilcev kaznivih dejanj. Ukrep ne predstavlja

kaznovanje storilca, prav tako ne gre za njegovo rehabilitacijo, temveč gre predvsem za

simbolično poravnavo škode skupnosti, ki jo je le-ta utrpela s kaznivim dejanjem. Kljub temu

pa je bil ta ukrep pogosto uveden tudi kot alternativa kratkotrajnim zapornim kaznim, saj je

kriminaliteta vztrajno naraščala, kar je imelo za posledico tudi prenatrpanost zaporov15

, hkrati

pa se je izkazalo, da imajo kratkotrajne zaporne kazni izredno negativne učinke.16

13

K. Filipčič, Delo v korist skupnosti – alternativni ukrep za mladoletne prestopnike, v: K. Filipčič ur,


str. 14 – 15. 14

Ur. l. RS, št. 50/2012-UPB2. 15

Povzeto po: K. Filipčič, Delo v korist skupnosti – alternativni ukrepi za mladoletne prestopnike, v: K. Filipčič

ur, UVAJANJE VZGOJNIH UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN SOCIALNIH TRENINGOV

(2006), str. 15. 16

N. Morris, M. Tonry, BETWEEN PRISON AND PROBATION(1990), str. 166.

12

Delo v korist skupnosti (»community service«) se je kot kazensko sankcijo prvič uporabilo

leta 1966 v Kaliforniji, in sicer za odrasle ženske, ki so zagrešile prometna kazniva dejanja. K

odločitvi za takšno sankcijo je pripomoglo tudi dejstvo, da mnoge izmed obsojenk zaradi

svojega premoženjskega stanja ne bi zmogle plačati denarne kazni, zaradi česar bi sledila

zaporna kazen, ki pa bi močno prizadela tudi njihove družine.17

Sodniki kalifornijskega okrajnega sodišča v Alamedi so se zato odločili, da je sodni nalog za

izvršitev dela v korist lokalne skupnosti (»community service order«) primernejši. S tem so

razširili sklop možnih kazenskih sankcij; oblikovali so odvračanje iz kaznovalnega sistema,

ublažili trpljenje nedolžnih družin, se izognili javnim stroškom zaporne kazni ter prispevali

nekaj koristnega in uporabnega za celotno skupnost.18

V naslednjih letih se je delo v korist skupnosti razširilo v številne ameriške države, pozneje pa

se je ta sankcija uveljavila tudi v Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji, nenazadnje pa tudi v

Evropi. V Angliji je že leta 1972 »Criminal Justice Act« pooblastil sodišča, da lahko naložijo

od 40 do 240 ur neplačanega dela v korist skupnosti kot obliko kazni za dejanja, za katera se

lahko izreče zaporna kazen.19

Na nov ukrep so se odzvale tudi mednarodne organizacije, saj je

Svet Evrope že leta 1976 sprejel priporočilo, s katerim je svetoval državam, naj uporabljajo

alternativne zaporne kazni, kamor se uvršča tudi delo v korist skupnosti.20

V osemdesetih letih 20. stoletja pa je ta oblika sankcije zaživela tudi na Danskem, v Nemčiji,

Franciji, na Nizozemskem in Portugalskem.21

V različnih pravnih sistemih ima delo v korist skupnosti različno pravno naravo. Ponekod

predstavlja procesni institut, ko tožilec osumljencu naloži določen obseg dela, z izpolnitvijo

17

Povzeto po: D. Petrovec, Delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, v: L. Bavcon,

UVELJAVLJANJE NOVIH INSTITUTOV KAZENSKEGA MATERIALNEGA IN PROCESNEGA PRAVA

(2000), str. 85. 18

K. Volčanšek, Delo v korist lokalne skupnosti v angleškem sistemu sodstva za mladoletnike, v: K. Filipčič ur,


str. 42. 19



(2000), str. 85. 20

Povzeto po: K. Filipčič, Delo v korist skupnosti – alternativni ukrep za mladoletne prestopnike, v: K. Filipčič

ur, UVAJANJE VZGOJNIH UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN SOCIALNIH TRENINGOV

(2006), str. 15. 21



(2000), str. 85.

13

naloge pa se storilec izogne formalnemu kazenskemu postopku, s tem pa tudi stigmatizaciji.

Spet drugod je opredeljeno kot samostojna sankcija ali pa kot pogoj za izrek pogojne obsodbe

ali pogojnega odpusta iz zapora, najpogosteje pa je opredeljeno kot način izvršitve krajših

zapornih kazni ali kot njena alternativa.22

Delo v korist skupnosti omogoča storilcu, da se zave škodljivih posledic, ki sta jih zaradi

njegovega ravnanja utrpeli žrtev ali skupnost, in od njega zahteva, da te posledice odpravi, pri

tem pa se, kolikor je le mogoče, žtrev neposredno vključi v postopek.23

Brez takšnega razumevanja restorativne pravičnosti bi bilo delo v korist skupnosti lahko

razumljeno zgolj kot sredstvo za kaznovalne namene.24

Čeprav se v anglosaksonskem pravnem sistemu za delo v korist skupnosti uporablja izraz

»community service«, pa naša zakonodaja ne pozna enotnega poimenovanja tega instituta.

Uporabljajo se namreč naslednji izrazi:

- delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti

- splošno koristno delo

- delo v korist humanitarnih organizacij ali samoupravne lokalne skupnosti

- naloga v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti

- delo v splošno korist

3.2. UREDITEV DELA V KORIST SKUPNOSTI V SLOVENSKI KAZENSKI ZAKONODAJI

Slovenija je šele leta 1995 v svojo kazensko zakonodajo uvedla delo v korist humanitarnih

organizacij ali lokalne skupnosti in s tem sledila težnjam zahodnoevropskih držav po

nadomestitvi zaporne kazni z alternativnimi kazenskimi sankcijami, s katerimi se storilcu ne

22

K. Filipčič, Delo v korist skupnosti – alternativni ukrep za mladoletne prestopnike, v: K. Filipčič ur,


str. 16. 23

G. Bazemore, M. S. Umbreit, BALANCED AND RESTORATIVE JUSTICE (1994), str.3. 24

G. Bazemore, M. S. Umbreit, BALANCED AND RESTORATIVE JUSTICE (1994), str.6.

14

odvzema prostosti.25

V nadaljevanju bom kratko povzela ureditev tega instituta v različnih

zakonih, omejila pa se bom le na polnoletne storilce kaznivih dejanj.

3.2.1. KAZENSKO MATERIALNO PRAVO

V sedmem odstavku 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo

dejanje zoper spolno nedotakljivost, lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora

v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist. Pri tem se obseg

dela določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Organ, ki je pristojen za

izvrševanje, določi vrsto dela tako, da ustreza strokovnosti in sposobnosti obsojenca in ga

razporedi tako, da ne moti njegovih družinskih, poklicnih in izobraževalnih obveznosti.

V tem odstavku pa je poudarjeno tudi dejstvo, da se delo v splošno korist opravlja brez

nadomestila.

Sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti

vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in

sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času

predvidenega izvrševanja kazni.

Novela KZ-1B26

pa je prinesla tudi precejšnjo novost, saj v 4. odstavku 87. člena KZ-1

omogoča, da se denarna kazen do tristo šestdeset dnevnih zneskov lahko izvrši tudi tako, da

obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno

korist brez nadomestila. Pri tem se obseg dela določi tako, da se en dnevni znesek nadomesti z

eno uro dela.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1)27

pa v 13. členu določa, da

izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje CSD v sodelovanju z območnimi

zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Obsojenec, organizacija, pri kateri bo delo opravljal in

pristojni center sklenejo tudi dogovor o začetku opravljanja nalog, ki se šteje kot poziv za

nastop kazni.

25

D. Petrovec, Delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, v: L. Bavcon, UVELJAVLJANJE

NOVIH INSTITUTOV KAZENSKEGA MATERIALNEGA IN PROCESNEGA PRAVA (2000), str. 84. 26

Ur. l. RS, št. 91/2011; 45. čl. novele, ki dopolnjuje 87. čl. KZ-1. 27

Ur. l. RS, št. 109/2012.

15

3.2.2. KAZENSKO PROCESNO PRAVO

1.) ODLOŽENI PREGON:

Zakon o kazenskem postopku28

(v nadaljevanju ZKP) v 162. členu določa, da sme državni

tožilec s soglasjem oškodovanca odložiti kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero je

predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, in za druga taksativno našteta kazniva dejanja

iz drugega odstavka 162. člena, če je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega

tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice

kaznivega dejanja. Med te naloge zakon uvršča tudi opravo kakšnega splošno koristnega dela.

162. člen tudi določa, da izvajanje dela pripravijo in vodijo centri za socialno delo ob

sodelovanju državnega tožilca. Če osumljenec nato v roku, ki ga določi državni tožilec,

izpolni nalogo, se ovadba zavrže.

Ker ZKP podrobneje ne ureja kriterijev in postopka za izvedbo odloženega pregona, je

Vrhovno državno tožilstvo že leta 2004 sprejelo Splošno navodilo za enotno uporabo določb

162. člena Zakona o kazenskem postopku o odložitvi kazenskega pregona.29

Splošno navodilo tako za polnoletne storilce kaznivih dejanj v 6. členu določa, da se to delo

lahko opravi v obdobju najdalj treh mesecev in v obsegu najmanj 40 in največ 120 ur, pri tem

pa mora biti delo razporejeno tako, da ni motena zaposlitev in izvrševanje drugih obveznosti

osumljenca.

2.) POSTOPEK PORAVNAVANJA:

161.a. člen ZKP ob upoštevanju Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah30

določa, da

sme državni tožilec ovadbo ali obtožni predlog za kaznivo dejanje, za katero je predpisana

denarna kazen ali zapor do treh let, in za druga taksativno našteta kazniva dejanja iz drugega

odstavka 161.a. člena, odstopiti v postopek poravnavanja. Pri tem državni tožilec upošteva

vrsto in naravo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, osebnost storilca, njegovo

predkaznovanost za istovrstna ali druga kazniva dejanja, kot tudi stopnjo njegove kazenske

odgovornosti.

28

Ur. l. RS, št. 47/2013 – NPB9. 29

Ur. l. RS, št. 128/2004. 30

Ur. l. RS, št. 58/2011 – ZDT-1.

16

Poravnavanje se je sprva izvajalo le v predkazenskem postopku, po letu 2001 pa je

zakonodajalec možnost poravnavanja razširil tudi na kasnejšo fazo postopka, ko je torej

kazenski postopek že uveden.31

ZKP določa, da se sme poravnavanje izvajati le s pristankom osumljenca in oškodovanca.

Vodi ga poravnalec, ki je zadevo dolžan prevzeti v postopek, pri svojem delu pa je neodvisen.

Prizadevati si mora, da je vsebina sporazuma v sorazmerju s težo in posledicami dejanj.

Četrti odstavek zgoraj omenjenega člena določa, da v primeru, če se vsebina sporazuma

nanaša na opravljanje splošno koristnega dela, izvajanje sporazuma pripravijo in vodijo centri

za socialno delo ob sodelovanju poravnalca, ki je vodil poravnavanje, in državnega tožilca.

Pravilnik o poravnavanju v kazenskih zadevah pa v 24. členu določa, da mora že sporazum

med osumljencem in oškodovancem vsebovati tudi navedbo organizacije, kjer bo osumljenec

opravljal splošno koristno delo in način opravljanja dela. Pravilnik poravnalcu tudi nalaga, da

o sklenjenem sporazumu obvesti CSD in organizacijo, kjer bo osumljenec opravljal splošno

koristno delo. O izpolnitvi dogovorjenega dela osumljenec obvesti poravnalca, ta pa o tem

poleg državnega tožilca obvesti tudi pristojni CSD.32

Ko tožilec prejme obvestilo o izpolnitvi sporazuma, ovadbo zavrže.

31

K. Filipčič, Analiza in ocena zakonske ureditve dela v korist skupnosti v Sloveniji, v: K. Filipčič ur,


str. 64. 32



str. 65.

17

3.2.3. PRAVO O PREKRŠKIH

DELO V SPLOŠNO KORIST KOT NADOMESTILO GLOBE:

Zakon o prekrških33

(v nadaljevanju ZP-1) v 19. členu opredeljuje kontroverzni institut

uklonilnega zapora, ki določa, da se storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v

določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor.

Uklonilni zapor se ne sme določiti pred pravnomočnostjo sodbe oziroma odločbe o prekršku,

prav tako se ne sme določiti, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog, če neplačana globa ne

presega 120 evrov, ali če je bila globa izrečena mladoletnemu storilcu prekrška.

Tretji in četrti odstavek 19. člena nadalje določata, da uklonilni zapor traja, dokler globa ni v

celoti plačana, vendar najdalj 30 dni, z izvršitvijo uklonilnega zapora pa obveznost plačila

globe ne preneha.

Po petem odstavku 19. člena ZP-1 lahko storilec, ki zaradi premoženjskega stanja ali svojih

možnosti za plačilo ne more plačati globe, predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo

določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti. Sodišče v zvezi s

tem opravi poizvedbe, da ugotovi storilčevo premoženjsko stanje in njegove možnosti za

plačilo globe (3. odstavek 202.c. člena ZP-1).

Če uklonilni zapor ni bil določen ali izvršen ali če storilec tudi po uklonilnem zaporu ne plača

globe, se globa prisilno izterja, storilec pa lahko v osmih dneh po poteku roka za plačilo globe

predlaga nadomestitev prisilne izterjave globe z delom v splošno korist (1. in 2. odstavek 20.

člena ZP-1).

Obseg in vsebina nalog se določita na podlagi seznama, ki ga vodi sodišče, v trajanju najmanj

40 in največ 400 ur. Rok, v katerem morajo biti naloge opravljene, ne sme biti krajši od enega

in ne daljši od treh mesecev. Če storilec opravi določene naloge v celoti, se uklonilni zapor ne

izvrši in globa ne izterja (6. in 7. odstavek 19. člena ZP-1).

33

Ur. l. RS, št. 21/2013.

18

Če storilec ni predlagal nadomestitve globe z opravo določene naloge v splošno korist ali

korist samoupravne lokalne skupnosti v postopku določitve uklonilnega zapora, lahko ta

predlog vloži najpozneje tri dni po vročitvi poziva za nastop izvrševanja uklonilnega zapora.

Predlog za nadomestitev globe zadrži izvrševanje uklonilnega zapora do pravnomočnosti

odločitve sodišča o predlogu storilca. Sodišče mora storilca o pravici iz tega odstavka poučiti

v pozivu za nastop izvršitve uklonilnega zapora. (1. odstavek 202.c člena ZP-1).

Če je predlog utemeljen, pripravi sodišče predlog konkretne naloge in ga pošlje pristojnemu

centru za socialno delo ter ga pozove, da na podlagi mreže izvajalcev izbere ustrezno

organizacijo. CSD pripravi predlog na podlagi razgovora s kandidatom, njegovih osebnih

lastnosti in sposobnosti, seznama organizacij in konkretnega dogovora z organizacijo, nato pa

mora najpozneje v 30 dneh sporočiti sodišču organizacijo, ki bo posamezniku omogočila

opravljanje nalog. Če se kandidat neopravičeno ne odzove vabilu na razgovor ali se mu

izmika, se šteje, da je umaknil predlog za nadomestitev globe, o čemer CSD obvesti sodišče

(4. odstavek 202.c člena ZP-1).

Sodišče ugodi predlogu storilca s sklepom o nadomestitvi globe, s katerim se določijo tudi

vrsta, organizacija in trajanje naloge, ki jo mora storilec opaviti. Zoper sklep o nadomestitvi

globe ni pritožbe (5. odstavek 202.c člena ZP-1).

4. RAZVOJ OBRAVNAVANJA MLADOLETNIH PRESTOPNIKOV

Kazniva dejanja, ki jih izvršujejo mladoletniki, se v svojih pojavnih oblikah razlikujejo od

kaznivih dejanj polnoletnih storilcev. Pogosto niso storjena iz enakih pobud, temveč so

rezultat mladostne nepremišljenosti ali trenutnih odločitev.34

Mladoletniki, ki izvršujejo

kazniva dejanja, so praviloma nedozorele, še nerazvite osebnosti, na katere zelo lahko in zelo

hitro vplivajo zunanje okoliščine, npr. slaba vzgoja ali pomanjkanje vzgoje, neurejen

družinski položaj ipd.

Izhodišče za obravnavanje mladoletnikov, ki so storili kazniva dejanja, so potrebe

posameznega mladoletnika za njegovo prevzgojo. Prav zato predvideva pozitivno kazensko

pravo predvsem posebno vrsto kazenskih sankcij – vzgojne ukrepe, katerih namen in vsebina

34

Povzeto po: L. Bavcon in dr., KAZENSKO PRAVO. SPLOŠN DEL (2004), str. 533.

19

sta drugačna kot namen in vsebina kazni.35

Prevladuje namreč prepričanje, da je nanje

mogoče uspešneje pozitivno vplivati.

Spoznanja različnih ved o človeku (medicina, psihologija, pedagogika, socialno delo) so pri

raziskavah mladoletniškega prestopništva v okviru kriminologije pokazala, da je treba

mladoletne storilce kaznivih dejanj obravnavati na način, ki se v izhodišču, sredstvih in

načinu izvrševanja razlikuje od obravnavanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.36

Ravno

to pa je temeljno izhodišče mladoletniškega kazenskega prava, ki je pri nas eden

najstabilnejših podsistemov kazenskega prava, ki se konceptualno ni spremenil že od leta

1959.37

4.1. MODELI OBRAVNAVANJA MLADOLETNIH PRESTOPNIKOV

Zaščitniški model ali model »najboljšega interesa otroka« je v ospredje postavljal

mladoletnikove koristi, medtem ko so klasična načela kazenskega prava imela bistveno

manjšo vlogo. Izhodišče modela je bilo, da je mladoletnik žrtev svojega okolja in okoliščin,

zato določajo vsebino družbene intervencije te okoliščine ter osebnost mladoletnika, v manjši

meri pa njegovo (protipravno) vedenje.

Zaščitniški model se je razvijal predvsem v ameriškem pravnem sistemu, kjer je prevladovalo

prepričanje, da je država dolžna prevzeti vlogo staršev, če starši ne izpolnjujejo svoje

dolžnosti do mladoletnkov (parens patriae doktrina).38

Trdili so, da mora v primerih, ko otrok

ni deležen primerne vzgoje v družini, na mesto družine stopiti država.

Ta model pa je sredi šestdesetih let 20. stoletja postal predmet številnih kritik, zlasti zaradi

odsotnosti procesnih garancij. Tudi sodba ameriškega Vrhovnega sodišča v zadevi Gault39

je

poudarila, da procesno zanemarjanje pravic mladoletnika ni v skladu z ustavo. Še tako dobri

nameni države namreč ne morejo nadomestiti procesnih garancij.

Na podlagi teh kritik se je razvil pravičnostni model, ki poudarja predvsem pravice

mladoletnika. Če torej država mladoletniku priznava pravice, ga šteje za zrelega, sposobnega

35

Prav tam. 36

Prav tam. 37

K. Filipčič, Obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj – potrebujemo spremembe?, v: PODJETJE IN

DELO: Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo (2009), str. 1578. 38

L. Bavcon in dr., KAZENSKO PRAVO. SPLOŠNI DEL (2004), str. 538. 39

Povzeto po: K. Filipčič, OBRAVNAVANJE MLADOLETNIH DELIKVENTOV primerjalnopravni vidik

(1998), str. 39.

20

biti nosilec pravic, s tem pa tudi odgovornega za kazniva dejanja. Posledica takšnega odnosa

do mladoletnikov pa je bilo seveda ostrejše obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih

dejanj.

Sedanji modeli obravnavanja mladoletnih prestopnikov si prizadevajo združiti značilnosti

obeh modelov, tako potrebe mladostnika po pomoči kot težo kaznivega dejanja.

Nov model, ki se razvija, pa je model restorativne (obnavljalne) pravičnosti, ki za temeljni

namen kazenskega sankcioniranja šteje povrnitev škode žrtvi oz. ponovno vzpostavitev

položaja, kakršen je bil pred kaznivim dejanjem. Restorativni koncept daje tudi večji pomen

žrtvi kaznivega dejanja, ki pa je v širšem pomenu lahko tudi socialno okolje, kjer je bilo

kaznivo dejanje storjeno. Ne gre torej samo za konflikt med storilcem in neposredno žrtvijo,

temveč tudi za konflikt med storilcem in civilno družbo. Na ta način igra skupnost veliko

vlogo pri reševanju spora, ki je nastal s kaznivim dejanjem. Še vedno pa mora storilec priznati

svojo odgovornost in se truditi odpraviti posledice storjenega dejanja. Posledice, ki praviloma

niso kazen, restorativna pravičnost ne razume kot vračilo zla, saj meri na izboljšanje položaja

žrtve, pa tudi skupnosti in storilca.40

Reatorativna pravičnost naj bi torej ponudila drugačen pogled na kaznivo dejanje, na način

njegove obravnave in na ustrezno reakcijo nanj.41

V tradicionalnem kazenskem postopku sta namreč stranki država in obdolženec, čeprav je s

kaznivim dejanjem storilec povzročil zlo neposredno žrtvi. Država je torej v postopku izrinila

žrtev in spor prevzela nase. Že norveški kriminolog Nils Christie pa zagovarja tezo, da je

žrtvi in storilcu potrebno vrniti njun spor in s tem žrtvi tudi vrniti status stranke v postopku, le

tako se namreč lahko ponovno vzpostavi pravičnost, ki je obstajala pred storitvijo kaznivega

dejanja (obnavljalna pravičnost).42

Koncept restorativne pravičnosti se je sprva osredotočal na žrtev in zato obsegal predvsem

postopke poravnavanja med storilcem in žrtvijo. Zaradi številnih kritik, med drugim tudi, da

40

M. Bošnjak, Pomembnejše značilnosti restorativne pravičnosti, v: RKK, 4 (1999), str. 305. 41


Povzeto in prirejeno po: M. Bošnjak, Pomembnejše značilnosti restorativne pravičnosti, v: RKK, 4 (1999), str.

303-304.

21

povzroča kršitve načela enakosti med obdolženci različnih kaznivih dejanj, pa se je razširil in

danes obsega tudi reakcije na kriminaliteto, ko žrtve sploh ni.43

Skrb za žrtve, ki jim tako pripada položaj enakopravnega subjekta in ki tako soodločajo o

izidu postopka, je ena izmed glavnih lastnosti, po katerih se restorativna pravičnost razlikuje

od tradicionalne (retributivne in prevencijske) paradigme razumevanja in reagiranja na

kriminaliteto.44

Restorativna pravičnost spodbuja največjo možno vključenost žrtve, storilca in skupnosti v

postopek ter predstavlja jasno alternativo sankcijam in intervencijam, ki temeljijo na

retributivnem ali rehabilitativnem modelu. Takšen pristop omogoča večjo odzivnost glede na

potrebe žrtve, storilca in skupnosti.45

Na kaznivo dejanje se namreč lahko odzovemo tako, da se osredotočimo izključno na

predpise, ki so bili kršeni, ali pa se najprej osredotočimo na škodo, ki je bila s kaznivim

dejanjem povzročena ljudem in odnosom v skupnosti. Storilec se mora tako soočiti tudi z

ljudmi, ki jim je povzročil škodo in spoznati, kako so njegova dejanja prizadela druge. Na

takšen način se model restorativne pravičnosti v prvi vrsti osredotoča na odpravo škode.46

V postopkih v okviru restorativne pravičnosti je torej bistveno ugotavljanje oškodovanja in

možnih načinov odprave škode. Pogoj, da postopek sploh lahko steče, pa je prepričanje, da je

ena od strank storila dejanje, ki ga je mogoče označiti kot kaznivo, ugotavljanje storilstva pa

je obrobno. Zato je eden izmed glavnih očitkov restorativni pravičnosti, da se ne ozira na

domnevo nedolžnosti.47

V zadnjih tridesetih letih je model restorativne pravičnosti postal vplivno gibanje v Avstraliji,

Kanadi, Angliji in Walesu, na Novi Zelandiji, pa tudi v drugih državah.48

43

A. Završnik, Konceptualne zagate restorativne pravičnosti – nova paradigma odzivanja na kriminaliteto?, v:

RKK, 2 (2008), str. 6. 44

A. Završnik, Konceptualne zagate restorativne pravičnosti – nova paradigma odzivanja na kriminaliteto?, v:

RKK, 2 (2008), str. 9. 45

G. Bazemore, M. S. Umbreit, BALANCED AND RESTORATIVE JUSTICE (1994), str.1. 46

A. Morris, G. Maxwell, RESTORATIVE JUSTICE FOR JUVENILES (2001), str. 3-6. 47


A. Morris, G. Maxwell, RESTORATIVE JUSTICE FOR JUVENILES (2001), str. 4.

22

Številne mednarodne organizacije, kot npr. OZN in Svet Evrope, izdajajo deklaracije in

priporočila, s katerimi državam članicam svetujejo, naj v svoje zakonodaje, kolikor je le

mogoče, vključujejo restorativne ukrepe. Restorativna pravičnost tako danes predstavlja

ključno vprašanje v vseh debatah glede reform kazenskega pravosodja, še posebej na

področju mladoletniške kriminalitete.49

Naša ureditev mladoletniškega kazenskega prava tako vsebuje elemente vseh treh modelov, ki

se med seboj prepletajo, vseeno pa prevladujejo elementi zaščitniškega modela.

5. UKREPI ZA MLADOLETNE STORILCE KAZNIVIH DEJANJ

KZ-1 v prehodnih in končnih določbah v 375. členu določa, da se do uveljavitve Kazenskega

zakona za mladoletnike uprabljajo določbe starega KZ, ki med drugim opredeljujejo vzgojne

ukrepe in kazni za mladoletnike. V 73. členu omenjeni KZ opredeljuje tudi namen vzgojnih

ukrepov in kazni, ki je, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo,

z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne

odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj.

Mladoletnikom se tako v kazenskem postopku lahko izrekajo kazni in vzgojni ukrepi, ki jih

delimo na ukrepe, ki se izvršujejo na prostosti (nezavodski ukrepi) in zavodske ukrepe. V

prvo skupino sodijo ukor, navodila in prepovedi ter nadzorstvo organa socialnega varstva. V

drugo skupino pa oddaja v vzgojni zavod, oddaja v prevzgojni dom ter oddaja v zavod za

usposabljanje.

Pred sprejemom Kazenskega zakonika iz leta 1995 je med izrečenimi vzgojnimi ukrepi

prevladoval ukor (skoraj 60 % izrečenih sankcij), ki se je izrekal tudi mladoletnikom, ki so

ponavljali kazniva dejanja in bi potrebovali intenzivnejšo sankcijo, ni pa jih bilo potrebno

49

L. Walgrave, RESTORATIVE JUSTICE AND THE LAW (2002), str. XVI.

23

izločiti iz njihovega okolja.50

Nov vzgojni ukrep navodila in prepovedi pa je omogočal večjo

individualizacijo pri izbiri vzgojnih ukrepov.

Na podlagi podatkov sodne statistike o deležu posameznih kazenskih sankcij, izrečenih

mladoletnikom v Sloveniji v obdobju 1980-2002, izhaja, da je nov vzgojni ukrep bistveno

spremenil podobo izrečenih sankcij, saj se je delež izrečenih ukorov zmanjšal za polovico.

Vzgojni ukrep navodila in prepovedi so sodišča dobro sprejela, še posebno kot možnost, da

posamična navodila izrekajo ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva.51

6. DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT UKREP PRI OBRAVNAVANJU MLADOLETNIH STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ

Pri obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj se v naši zakonodaji delo v korist

skupnosti pojavlja kot vzgojni ukrep, ki ga izreče sodnik po končanem sodnem postopku, pa

tudi kot ena izmed nalog pri odvračanju od kazenskega postopka. Omenjeni institut je v naši

kazenski zakonodaji prisoten že od leta 1995, njegova uveljavitev pa je pomenila popolnoma

nov pristop k obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj, kar je imelo za posledico,

da se je le redko izvajal. Predhodno namreč ni bilo organiziranih posvetovanj in usposabljanj

za vse sodelujoče pri izvajanju tega ukrepa.

Na podlagi tega je Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani v letih od 1995-

1996 izvedel raziskavo, v okviru katere je izdelal metodologijo izvajanja tega ukrepa. Kljub

temu so sodišča le redko izrekala to navodilo. Zato je isti inštitut v letih 2003-2004 opravil

novo raziskavo, da bi identificiral vzroke za takšno stanje in predlagal spremembe zakona ali

izvajanja, da bi ta ukrep zaživel tako kot v večini drugih evropskih držav.52

50

K. Filipčič, Delo v korist skupnosti – nov način prevzgoje mladoletnih prestopnikov v Sloveniji, v RKK, 1

(2006), str. 32. 51


DELO: Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo (2009), str. 1580. 52

K. Filipčič, Obravnavanje mladoletnih prestopnikov (storilcev kaznivih dejanj in prekrškov) v Sloveniji –

analiza zakonodaje in njenega izvajanja, v: OBRAVNAVANJE MLADOLETNIH PRESTOPNIKOV V

SLOVENIJI – ANALIZA STANJA IN OSNUTEK ZAKONA (2010), str. 10.

24

Slovenija je tako nove sankcije uzakonila na podlagi izkušenj tujih zakonodaj, nato pa je šele

začela z eksperimentalnim izvajanjem in izdelavo metodike dela.53

6.1. DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT VZGOJNI UKREP

Kazenski zakonik je leta 1995 uvedel nov vzgojni ukrep navodila in prepovedi (77. čl. KZ) in

med desetimi navodili in eno prepovedjo navedel tudi delo v korist humanitarnih organizacij

ali lokalne skupnosti54

, ki ga sodišče lahko izreče mladoletniku.

KZ določa, da navodila in prepovedi, kakor tudi ukor ali nadzorstvo organa socialnega

varstva, izreče sodišče mladoletniku, ki ga je potrebno opozoriti na nepravilnost njegovega

ravnanja ter zagotoviti njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj v njegovem dotedanjem

okolju s pomočjo kratkih ali trajnejših ukrepov ob ustreznem strokovnem vodenju.

Omenjeni zakon prav tako določa, da sodišče pri izbiri vzgojnega ukrepa upošteva

mladoletnikovo starost in njegovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, njegova

nagnjenja, nagibe, iz katerih je dejanje storil, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je

živel, težo in naravo dejanja, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali kazen, in vse druge

okoliščine, ki vplivajo na to, da izreče sodišče tisti ukrep, s katerim bo najbolje dosežen

namen vzgojnih ukrepov.

V skladu s 77. členom KZ sodišče mladoletniku izreče eno ali več navodil ali prepovedi kot

samostojen vzgojni ukrep, če oceni, da je mogoče z njim vplivati nanj in na njegovo vedenje.

Navodila in prepovedi so s to določbo opredeljena kot samostojni vzgojni ukrep. Pravzaprav

ne gre samo za en vzgojni ukrep, ampak za skupino vzgojnih ukrepov, ki se lahko izrečejo

mladoletniku posamič ali pa kumulativno. V primerjavi z ukorom navodila in prepovedi

vsekakor pomenijo intenzivnejši vzgojni ukrep, ki pa ni zgolj enkratne narave, marveč se

53

K. Filipčič, OBRAVNAVANJE MLADOLETNIH DELIKVENTOV primerjalnopravni vidik (1998), str. 121. 54



str. 58.

25

izvršuje primeren krajši čas, sodišče pa spremlja to izvrševanje in po potrebi spremeni ali

odpravi navodila.55

Izmed desetih navodil je v 6. točki 2. odstavka 77. člena opredeljeno tudi navodilo »opraviti

delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti«.

V 3. odstavku 77. člena je določeno, da sodišče pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi,

torej tudi dela v korist skupnosti, praviloma upošteva mladoletnikovo pripravljenost za

sodelovanje. Če mladoletnik tak ukrep sprejme, oziroma vanj privoli, je namreč tudi možnost

uspeha pri izvrševanju vzgojnih ukrepov večja.56

Sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem tudi spremeni ali odpravi, če bo s tem

bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.

Določba 77. člena opredeljuje tudi časovni okvir navodil, ki smejo trajati najdalj eno leto.

Podrobneje pa je opredeljeno tudi trajanje dela v korist skupnosti. Sodišče sme tako

mladoletnemu storilcu kaznivih dejanj naložiti opravljanje del do največ 120 ur v obdobju

šestih mesecev, pri tem pa mora biti to delo organizirano tako, da ni moteno mladoletnikovo

šolanje ali njegova zaposlitev.

Navodilo iz 6. točke, da mora mladoletnik opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali

lokalne skupnosti, se lahko nanaša na izdelavo kakšnega izdelka, na individualno storitev ali

na vključevanje v skupinsko delo. Opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne

skupnosti je mišljeno predvsem kot delo, za katero je predvideno, da se opravlja brezplačno.

Na velike težave in nerazumevanje bi naleteli, če bi se mladoletnim storilcem ponujalo delo,

za katero se sicer sklepa delovno razmerje. Bolj ali manj pridejo v poštev dela enkratne,

začasne narave, ki jih je mladoletnik sposoben opraviti. Bolj kot vrsta in trajanje dela je

pomembno, da mladoletnik sam dojame socialno koristnost dela, ga začenja ceniti tako pri

sebi kot pri drugih in v zvezi s tem tudi spremeni poglede na življenje v družbi.57

55

I. Bele, KAZENSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM SPLOŠNI DEL (2001), str.441. 56

Povzeto po: L. Bavcon in dr., KAZENSKO PRAVO. SPLOŠNI DEL (2004), str. 552. 57

I. Bele, KAZENSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM SPLOŠNI DEL (2001), str.445.

26

Delo tako ne sme biti poniževalno, bilo naj bi socialno integrativno, mladoletniku pa naj bi

omogočalo razvijati delovne navade, spretnosti in znanje.58

Izvrševanje navodila dela v korist skupnosti v skladu z 9. odstavkom 77. člena KZ pripravijo

in vodijo organi socialnega varstva; pri samem izvrševanju tega ukrepa pa sodeluje in ga tudi

nadzoruje sodnik za mladoletnike.

Če mladoletnik navodil ali prepovedi ne izpolnjuje, lahko sodišče namesto njih izreče vzgojni

ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Na to opozori sodišče mladoletnika, njegove

starše, posvojitelja, rejnika ali skrbnika, ko izreče navodila ali prepovedi (11. odstavek 77.

člena KZ).

Ta vzgojni ukrep pomeni največji možni poseg pristojnega organa socialnega varstva zoper

mladoletnika ob njegovem nadaljnjem bivanju v istem okolju. Pri navodilih omenjeni organ

sodeluje le z usmerjanjem mladoletnika glede njegove posamezne dejavnosti, pri vzgojnem

ukrepu po določbi tega člena pa prevzame trajnejše nadzorstvo nad celotnim življenjem

mladoletnika. Tak ukrep se izreče, če ni pričakovati, da bi lahko mladoletnik samega sebe

pravilno usmerjal brez trajnih vplivov drugih.59

Kakor ostala navodila pa lahko sodišče izreče delo v korist skupnosti tudi ob vzgojnem

ukrepu nadzorstvo organa socialnega varstva (78. člen KZ), ki pa v tem primeru nima narave

samostojnega vzgojnega ukrepa. Tega ne smemo razumeti kot dovoljeno poostritev vzgojnega

ukrepa, ampak kot odpiranje možnosti za intenzivnejše vključevanje sodišča v izvrševanje

nadzorstva nad mladoletnikom. Ne gre torej za sočasno izrečena dva vzgojna ukrepa.60

V raziskavi Inštituta za kriminologijo je bilo ugotovljeno, da so tako sodniki kot socialni

delavci zelo naklonjeni delu v korist skupnosti in da ta ukrep ocenjujejo kot primeren in

potreben. Vendar pa je bilo v praksi izredno majhno število izrečenih napotitev na delo v

korist skupnosti, saj sodniki niso želeli izrekati tega vzgojnega ukrepa, ker ga centri za

socialno delo pogosto niso izvrševali, z obrazložitvijo, da za izvajanje tega ukrepa nimajo

finančnih sredstev.

58

B. Dekleva ur, NOVE VRSTE VZGOJNIH UKREPOV ZA MLADOLETNIKE (predvsem poravnavanje z

oškodovancem, opravljanje koristnega dela za skupnost ter programi socialnih treningov) (1996), str. 94. 59

I. Bele, KAZENSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM SPLOŠNI DEL (2001), str. 451-454. 60

Prav tam.

27

Država jim namreč ob uvedbi tega vzgojnega ukrepa ni zagotovila tudi sredstev za njegovo

izvajanje (plačilo nezgodnega zavarovanja za mladoletnika).61

Omenjena raziskava je zato spodbudila tudi reševanje finančnega vprašanja na ravni

ministrstev in dosežen je bil dogovor, da bo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

zagotovilo ustrezena finančna sredstva,62

do česar pa tudi po osemnajstih letih od uvedbe tega

ukrepa še ni prišlo.

Člani raziskovalne skupine, ki so se zavedali zakonske neurejenosti financiranja tega ukrepa,

so predstavnikom centrov za socialno delo na več sestankih ponudili možnost, da Inštitut za

kriminologijo iz lastnih sredstev krije stroške nezgodnega zavarovanja. Kljub temu pa so

nekateri centri za socialno delo vztrajno zavračali izvajanje ukrepa in niso želeli sprejeti

ponudbe Inšitituta za kriminologijo.63

6.1.1. DELO V KORIST SKUPNOSTI PRI POLNOLETNEM, KI JE STORIL KAZNIVO DEJANJE KOT STAREJŠI MLADOLETNIK

Določba 93. člena KZ določa, da se polnoletnemu, ki je kaznivo dejanje storil kot starejši

mladoletnik, lahko izrečejo zgolj naslednji ukrepi: vzgojni ukrep nadzorstva organa

socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep (oba le ob določenih pogojih) in

mladoletniški zapor.

Iz tega izhaja, da KZ ne dovoljuje, da bi sodišče izreklo kakšno izmed navodil ali prepovedi,

torej tudi dela v korist skupnosti, kot samostojni vzgojni ukrep, temveč le ob ukrepu

nadzorstva organa socialnega varstva.

Takšna ureditev je po mojem mnenju neustrezna in bi bilo potrebno k naboru vzgojnih

ukrepov za to kategorijo storilcev kaznivih dejanj dodati tudi navodila in prepovedi, ki bi se

tako lahko izrekala samostojno.

61

Povzeto po: K. Filipčič, Obravnavanje mladoletnih prestopnikov (storilcev kaznivih dejanj in prekrškov) v

Sloveniji – analiza zakonodaje in njenega izvajanja, v: OBRAVNAVANJE MLADOLETNIH

PRESTOPNIKOV V SLOVENIJI – ANALIZA STANJA IN OSNUTEK ZAKONA (2010), str. 10. 62

Prav tam. 63

K. Filipčič, Izvajanje dela v korist skupnosti v Sloveniji, v: K. Filipčič ur, UVAJANJE VZGOJNIH

UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN SOCIALNIH TRENINGOV (2006), str. 76.

28

6.1.2. DELO V KORIST SKUPNOSTI ZA MLADOLETNE STORILCE PREKRŠKOV

Zakon o prekrških, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2005, je tudi v pravo o prekrških uvedel

vzgojni ukrep navodila in prepovedi (36. člen ZP-1) in med navodili predvidel tudi delo v

korist humanitarnih organizacij ali samoupravne lokalne skupnosti. Obseg dela je omejen na

največ 40 ur v obdobju treh mesecev, pri čemer ne smeta biti motena mladoletnikovo šolanje

ali zaposlitev. Tako kot v primeru vzgojnega ukrepa po Kazenskem zakoniku pripravi in vodi

izvajanje tega ukrepa pooblaščeni organ socialnega varstva. Če mladoletnik navodil ali

prepovedi ne izpolnjuje, jih lahko sodišče nadomesti z izrekom vzgojnega ukrepa nadzorstva.

Sodišče na to mladoletnika opozori, ko izreče navodila ali prepoved.64

6.2. DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT NAČIN ODVRAČANJA OD KAZENSKEGA POSTOPKA

6.2.1. ODLOŽENI PREGON

Državni tožilec ima diskrecijsko pravico, da pri določenih kaznivih dejanjih ne ravna po

legalitetnem, temveč po oportunitetnem načelu. Tako ima možnost, da pri nekaterih kaznivih

dejanjih (predpisana kazen do 5 let zapora) s soglasjem oškodovanca ne zahteva uvedbe

kazenskega postopka, ampak mladoletnemu storilcu naloži kakšno izmed nalog, določenih v

162. členu ZKP. Med te naloge zakon uvršča: odprava ali poravnava škode; plačilo

določenega prispevka v korist javne ustanove ali v dobrodelne namene ali v sklad za

povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj; oprava kakšnega splošno koristnega dela; poravnava

preživninske obveznosti; zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu; obiskovanje ustrezne

psihološke ali druge posvetovalnice; upoštevanje prepovedi približevanja žrtvi, kakšni drugi

osebi ali dostopa na posamezne kraje.

Vendar pa za mladoletnike ni smotrno uporabiti vseh nalog, ki se lahko naložijo polnoletnim

storilcem. Namen kazenskega postopka proti mladoletniku namreč ni njegovo kaznovanje,

temveč predvsem prevzgoja, zato bi tudi naloga, ki mu jo naloži državni tožilec, morala imeti

prevzgojni namen. Kar nekaj nalog, ki jih naloži državni tožilec pri pogojno odloženem

64


(2006), str. 33.

29

pregonu, je podobnih denarni kazni, ki je mladoletnik, če nima svojih dohodkov (kar je

pravilo), ne more plačati; plačilo s strani staršev pa ne pomeni »ravnanje osumljenca po

navodilih državnega tožilca«.65

Ena izmed taksativno naštetih nalog je torej tudi oprava kakšnega splošno koristnega dela.

Takšno delo pa ni sankcija, ampak je njegova izpolnitev pogoj, da se mladoletnik izogne

sodnemu postopku. Če v danem roku mladoletnik nalogo opravi, državni tožilec ovadbo

zavrže, takšno zavrženje pa ima učinek ne bis in idem.

V tem primeru je ukrep zakonsko nedorečen, saj ZKP ne določa obsega dela. To

pomanjkljivost je skušal rešiti podzakonski akt Splošno navodilo za enotno uporabo določb

162. čl. ZKP o odložitvi kazenskega pregona, ki ga je 30. 11. 2004 sprejel vrhovni državni

tožilec. V njem je določeno, da splošno koristno delo za mladoletnike ne sme presegati 60 ur

v obdobju treh mesecev.66

Delo pa mora biti razporejeno tako, da ni moteno mladoletnikovo

šolanje ali zaposlitev.

Tako kot v primeru vzgojnega ukrepa tudi v primeru odloženega pregona izvajanje dela

pripravijo in vodijo centri za socialno delo, vendar tokrat ob sodelovanju državnega tožilca.

6.2.2. POSTOPEK PORAVNAVANJA

Določba 161.a. člena ZKP ob upoštevanju Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah

določa, da sme državni tožilec ovadbo zoper mladoletnika za kaznivo dejanje, za katero je

predpisana kazen zapora do pet let, odstopiti v postopek poravnavanja.

ZKP določa, da se poravnavanje sme izvajati le s pristankom osumljenca in oškodovanca.

Vodi ga poravnalec, ki je zadevo dolžan prevzeti v postopek, pri svojem delu pa je neodvisen.

Prizadevati si mora, da je vsebina sporazuma v sorazmerju s težo in posledicami dejanj.

65

Š. Horvat, ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU S KOMENTARJEM (2004), str. 369 – 373. 66


(2006), str. 33.

30

Četrti odstavek zgoraj omenjenega člena določa, da v primeru, če se vsebina sporazuma

nanaša na opravljanje splošno koristnega dela, izvajanje sporazuma pripravijo in vodijo centri

za socialno delo ob sodelovanju poravnalca, ki je vodil poravnavanje, in državnega tožilca.

Pravilnik o poravnavanju v kazenskih zadevah pa v 24. členu določa, da mora že sporazum

med osumljencem in oškodovancem vsebovati tudi navedbo organizacije, kjer bo osumljenec

opravljal splošno koristno delo in način opravljanja dela. Pravilnik poravnalcu tudi nalaga, da

o sklenjenem sporazumu obvesti CSD in organizacijo, kjer bo osumljenec opravljal splošno

koristno delo. O izpolnitvi dogovorjenega dela osumljenec obvesti poravnalca, ta pa o tem

poleg državnega tožilca obvesti tudi pristojni CSD.67

Ko tožilec prejme obvestilo o izpolnitvi sporazuma, ovadbo zavrže.

Tako odloženi pregon kot postopek poravnavanja torej pomenita alternativen način

zunajsodnega reševanja kazenskih zadev.

Mednarodna priporočila poudarjajo pomen alternativnih načinov obravnavanja mladoletnikov

predvsem iz naslednjih razlogov:

- reakcija na storjeno dejanje je hitra,

- mladoletnik v polni meri sprejema odgovornost za svoje dejanje (predvsem v okviru

postopkov poravnavanja),

- mladoletnik se izogne stigmatizaciji in drugim negativnim učinkom, ki jih neizogibno

prinese obravnavanje v formalnem postopku in izrek sankcije,

- raziskave v tujini kažejo, da so alternativni načini obravnavanja učinkoviti, saj je

povratništvo med mladoletniki, ki so bili obravnavani na takšen način, nizko.68

V letih 2005 in 2006 je bilo 17 odstotkov mladoletnikov obravnavanih na alternativen način,

v okviru poravnavanja in odloženega pregona. Analiza pogostosti odločanja državnih tožilcev

67



str. 65. 68

K. Filipčič, Obravnavanje mladoletnih prestopnikov (storilcev kaznivih dejanj in prekrškov) v Sloveniji –

analiza zakonodaje in njenega izvajanja, v: OBRAVNAVANJE MLADOLETNIH PRESTOPNIKOV V

SLOVENIJI – ANALIZA STANJA IN OSNUTEK ZAKONA (2010), str. 22.

31

za odstop zadev v poravnavanje in odloženi pregon kaže velik razkorak na okrožnih državnih

tožilstvih.

Iz tega izhaja, da je diskrecija glede uporabe alternativnih načinov obravnavanja različno

uporabljena, kar je problematično tako z vidika doseganja ciljev alternativnega obravnavanja,

kot tudi z vidika zadovoljstva oškodovanca in legitimnih interesov osumljenca.69

Ugotovitve Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ki je podrobno analiziral

statistične podatke za leti 2005 in 2006, kažejo, da je dostopnost mladoletnika do alternativnih

načinov obravnavanja odvisna predvsem od tega, na območju katerega tožilstva živi, in ne od

njegovih potreb, vrste in narave storjenega dejanja ter drugih okoliščin, vezanih na dejanje in

storilca.70

Tudi novejši podatki ne kažejo bistveno spremenjene podobe. Med posameznimi okrožnimi

državnimi tožilstvi je še vedno opaziti precejšnje razlike pri uporabi instituta odloženega

pregona, pa tudi postopkov poravnavanja .

Iz Skupnega poročila o delu državnih tožilstev za leto 201271

izhaja, da je bilo zoper

mladoletne storilce kaznivih dejanj vloženih 2342 kazenskih ovadb. Kar nekaj ovadb je bilo

zavrženih zaradi uporabe načela sorazmernosti, iz razlogov smotrnosti, zaradi umika predloga

oškodovanca, zaradi zastaranja kazenskega pregona ter seveda zaradi uporabe instituta

odloženega pregona in postopkov poravnavanja.

Državni tožilci so se za postopek odloženega pregona odločili za 181 mladoletnikov, od

katerih jih je kar 162 oz. 85 % izpolnilo naloženo nalogo. V okviru odloženega pregona je

bilo mladoletnikom najpogosteje naloženo ravno delo v korist skupnosti, in sicer v 107

primerih.72

V postopek poravnavanja pa so okrožni državni tožilci v letu 2012 odstopili 52 mladoletnih

storilcev kaznivih dejanj. S sklenitvijo sporazuma in nato z zavrženjem kazenske ovadbe so

69


DELO: Revija za gospodarsko, delovni in socialno pravo (2009), str. 1582-1583. 70

Prav tam. 71

Dostopno na: http:// www.dt-rs.si/uploads/porocilo_2012_internet.pdf 72

Povzeto po: Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2012 (2012), str. 35-36.

32

zaključili postopek zoper 27 mladoletnikov, kar je 52 %. Mladoletniki so vse sporazume tudi

izpolnili.73

Kot kažejo statistični podatki, je število zadev, odstopljenih v postopek poravnavanja,

majhno. V letu 2012 kar na petih okrožnih državnih tožilstvih ni bilo niti enega primera, ki bi

ga odstopili v postopek poravnavanja. Nekoliko boljšo sliko dajejo podatki v primerih, ko so

se državni tožilci odločili za odloženi pregon, ki se je v letu 2012 izvajal na vseh okrožnih

državnih tožilstvih v državi.74

7. IZREKANJE IN IZVRŠEVANJE DELA V KORIST SKUPNOSTI V PRAKSI

Ukrep delo v korist skupnosti je v naši kazenski zakonodaji prisoten že osemnajst let. Kljub

vsesplošnim pozitivnim odzivom vseh udeležencev pa v praksi nikakor ni zaživel. Največkrat

se je kot ovira navajalo pomanjkljivo ureditev na sistemski ravni, saj za izvajanje tega ukrepa

ni bilo zagotovljenih finančnih sredstev, ki bi pokrila stroške nezgodnega zavarovanja

mladoletnikov, stroške prevoza in malice ter stroške mentorja.

Ob dejstvu, da je v preteklosti Inštitut za kriminologijo predstavnikom centrov za socialno

delo ponudil možnost, da iz lastnih sredstev krije stroške nezgodnega zavarovanja, pa so

mnogi centri izvedbi ukrepa še vedno nasprotovali, se mi postavlja tudi vprašanje, ali je

razlog za neizvrševanje res zgolj v neurejenem financiranju.

Z namenom preveriti, ali se je stanje na tem področju v zadnjem času že kaj izboljšalo,

predvsem pa dobiti vpogled v sam proces izrekanja in izvajanja ukrepa dela v korist skupnosti

v praksi, sem opravila pogovore na Okrožnem sodišču v Ljubljani, na Okrožnem državnem

tožilstvu v Ljubljani ter na CSD Šiška.

73

Povzeto po: Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2012 (2012), str. 38. 74

Povzeto po: Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2012 (2012), str. 39.

33

7.1. POVZETEK POGOVORA S SODNICO ZA MLADOLETNIKE NA OKROŽNEM SODIŠČU V LJUBLJANI75

Okrožno sodišče v Ljubljani obravnava približno 35 % vseh mladoletnih storilcev kaznivih

dejanj v Sloveniji. Na omenjenem sodišču že kar nekaj let izrekajo ukrep delo v korist

skupnosti, in sicer kadar ocenijo, da kaj drugega ne bi prišlo v poštev, mladoletnik pa je storil

neko težje kaznivo dejanje. Največkrat se ta vzgojni ukrep izreka ob vzgojnem ukrepu

nadzorstvo organa socialnega varstva, ravno v tednu, ko sem opravila pogovor, pa je sodnica

izrekla ta ukrep samostojno.

Šlo je za mladoletnika, ki je skupaj z dvema polnoletnikoma oropal pismonošo. Za razliko od

polnoletnih storilcev je kaznivo dejanje priznal, na sodišču pa je bil obravnavan prvič. Kljub

temu da sta bila oba polnoletna obsojena na visoke zaporne kazni, se sodnica pri tem

mladoletniku ni odločila, da bi mu izrekla nadzor CSD kot strožji ukrep, saj živi v urejeni

družini in obiskuje šolo. Izrečeno mu je bilo 80 ur dela v korist skupnosti, s čimer se je

strinjal, odpovedal pa se je tudi pravici do pritožbe. Za tolikšno število ur se je sodnica

odločila, ker mladoletnik opravlja šolo po izpitih, torej mu ni treba vsak dan hoditi v šolo, kar

je zelo pomembno.

Glede števila ur, ki se naložijo mladoletnikom, sodnica poudarja, da šoloobveznim največkrat

naloži 30 do 40 ur dela v korist skupnosti, saj lahko to delo po zakonu opravijo največ v roku

šestih mesecev. Sama največkrat določi tudi krajši rok, denimo 20 ali 30 ur v treh mesecih. Če

mladoletniku naloži večje število ur, pa seveda določi daljše časovno obdobje, v katerem

mora mladoletnik delo opraviti. Tako je bilo zgoraj omenjenemu mladoletniku naloženih 80

ur, ki jih bo moral opraviti v šestih mesecih, saj zakon posebej poudarja, da delo ne sme

ovirati njegovega šolanja.

Tudi zaradi te določbe zakona je sodnica prepričana, da je ta ukrep zelo primeren za tiste

mladoletnike, ki se ne šolajo.

Ko sodišče izreče to navodilo, ne določi tudi organizacije, kjer naj bi mladoletnik opravil

delo, to je v pristojnosti CSD. Za sodišča bi bilo to namreč še dodatno delo in sodnica meni,

da ne bi bilo dobro, če bi se izbira organizacije prenesla na sodišče.

75

Pogovor sem opravila dne 23. 9. 2013.

34

Centri za socialno delo preko kontrolnih poročil obvestijo sodišče, ali je mladoletnik opravil

delo ali ne. Sodišče torej ravno preko teh poročil nadzira izvrševanje tega ukrepa. Iz teh

poročil je razvidno, da mladoletniki največkrat opravijo delo v domovih za starejše, pri

kakšnih zasebnikih in različna javna dela na cestiščih ...

Glede težav pri financiranju tega ukrepa sodnica poudarja, da se to vprašanje praktično ne

pojavlja več. Centri za socialno delo, za razliko od prejšnjih let, že nekako najdejo način, kako

izpolniti to navodilo. Ko je zakonodajalec določil ta vzgojni ukrep, se kar nekaj let dejansko

ni izvajal, nato pa so sodišča in tožilstva začela pritiskati na centre za socialno delo, ki so se

počasi začeli odzivati. Po njenih besedah danes predstavlja večji problem, če se mladoletnik

ne odzove. Tako se centri za socialno delo večkrat obračajo na sodišče, da mladoletnik noče

izpolniti tega navodila. Takrat se še enkrat razpiše obravnava oz. se ugotavlja, ali je bilo to

navodilo zanj primerno ali ne. Do tega prihaja, čeprav zakonodajalec pravi, da bi bilo

smiselno oz. skoraj nujno, da se že takrat, ko se mladoletniku izreče navodilo, ta mladoletnik

s takšnim navodilom strinja. Največkrat do tega prihaja pri mladoletnikih, ki jim je bil izrečen

tudi strožji nadzor, pa nato niti ne hodijo na CSD. To so primeri t.i. težjih mladostnikov, ki se

pozneje tudi pogosto znajdejo v zavodih. Problemi pa se še vedno pojavljajo tudi pri nekaterih

delovnih organizacijah in lokalnih skupnostih, ki še vedno niso pripravljene sprejeti teh

mladoletnikov.

Po besedah sodnice mladoletniki dela v korist skupnosti nikoli ne predlagajo sami, saj ga

najverjetneje niti ne poznajo. Vseeno pa v večini primerov mladoletniki naloženo delo

opravijo.

Po njenem mnenju ima delo v korist skupnosti izredno pozitivne učinke, saj mladoletnik v

določenem času dela, kar je še posebno pomembno za tiste, ki ne hodijo v šolo. Tudi

povratništva je izredno malo.

Ukrep se ji torej zdi koristen, meni pa, da se škoda ne more odpraviti. Tudi centri za socialno

delo se malokdaj odločijo, da mladoletnik s svojim delom povrne škodo neposredno

oškodovancu. Obravnavali pa so že primer, ko je oškodovanec sam predlagal, da lahko

mladoletnik v njegovi avtomehanični delavnici opravi določeno število ur, odpovedal pa se je

tudi premoženjskopravnemu zahtevku.

35

Največkrat pa se oškodovanci s čim takim ne strinjajo, saj so že tako jezni na tega

mladoletnika. Pri navodilu osebno se opravičiti oškodovancu, velikokrat ta ukrep izvedejo

preko CSD, in to v pisni obliki, saj oškodovanec največkrat ne želi imeti opravka z

mladoletnikom.

7.2. POVZETEK POGOVORA Z DRŽAVNO TOŽILKO NA OKROŽNEM DRŽAVNEM TOŽILSTVU V LJUBLJANI76

Na okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani izvajajo odloženi pregon zoper mladoletnike, ki

izvršijo različna kazniva dejanja. Najpogosteje se za ta institut, v okviru katerega izrekajo

delo v korist skupnosti, odločajo, kadar gre za lažja kazniva dejanja, predvsem premoženjska

kazniva dejanja, kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi

drogami, uporabili pa so ga tudi pri kaznivih dejanjih povzročitve prometne nesreče iz

malomarnosti.

Ko tožilec napoti mladoletnika z nalogo, da opravi delo v korist skupnosti, ga napoti na

pristojni CSD, tam pa mora strokovni delavec najti organizacijo in način dela. Tožilec določi

le število ur, ki jih mora mladoletnik opraviti v korist lokalnih skupnosti oz. drugih

organizacij. V primeru odloženega pregona se število ur giblje v razponu od 20 do 60 ur.

Večje število ur predlagajo tožilci le na samih glavnih obravnavah, kadar poteka postopek

zoper mladoletnika na sodišču.

Tožilci pri izvajanju ukrepa ne sodelujejo niti ne komunicirajo s predstavniki centrov za

socialno delo. Ti le sprejmejo njihovo napotilo, ko mladoletnika napotijo k njim v okviru

odloženega pregona, pozneje pa s poročilom obvestijo tožilstvo, ali je bilo delo opravljeno ali

ne in zakaj ne.

Tožilcem se zdijo najprimernejše tiste organizacije, v katerih mladoletnik oblikuje čut za

sočloveka, in sami opažajo, da v takšnih organzacijah tudi sicer največkrat opravijo delo.

Najpogosteje so to domovi za starejše, Rehabilitacijski center Soča, imeli pa so tudi že

primer, ko so mladoletnika napotili, da opravi delo v korist šole, ki ji je pred tem povzročil

škodo.

76


36

Po mnenju tožilcev je odloženi pregon primeren za tiste mladoletnike, ki prvič storijo

kaznivo dejanje, ki storijo lažje kaznivo dejanje in za katere je na podlagi anamnestičnih

podatkov možno oceniti, da bo tak odlog kazenskega pregona na mladoletnika vplival

pozitivno in bo z opravo dela v korist skupnosti pridobil pozitivno izkušnjo.

Tožilci imajo pri izvajanju tega ukrepa zelo pozitivne izkušnje s CSD Šiška, z drugimi centri

pa so imeli v preteklosti nekoliko slabše izkušnje. V zadnjem času opažajo pozitivne

spremembe, saj so številni centri za socialno delo pričeli sprejemati takšna napotila in dela

tudi izvajati.

Odziv centrov in organizacij je bil sprva negativen, predvsem zaradi administrativnih

zadržkov glede vprašanj, na kakšen način naj se mladoletniki zavarujejo med opravljanjem

dela. V nekaterih organizacijah se je pojavil predvsem problem s plačilom prehrane in

prevoza mladoletnikov, kadar so bili ti precej oddaljeni od samih organizacij. Ljubljansko

okrožje je namreč precej veliko in tako na delo napotujejo tudi mladoletnike s področja Litije,

Trbovelj in Zagorja, kjer ni veliko primernih organizacij. V teh primerih se dejansko

pojavljajo problemi plačila stroškov prevoza in malice, saj ti mladoletniki izhajajo predvsem

iz družin, ki imajo nizek socialni status.

Po besedah okrožne državne tožilke predstavlja delo v korist skupnosti izredno pozitiven

ukrep, ki je primerno zastavljen in s katerim se uresničuje ideja restorativne pravičnosti.

Ugotavlja pa, da še ni v celoti zaživel.

Za mladoletnike se ji zdi ta ukrep pozitiven predvsem z vzgojnega vidika. Na ta način namreč

vidijo, da je za pridobitev določene stvari potrebno delati. Zaradi tega na takšno delo pogosto

napotijo mladoletnike, ki izvršijo kaznivo dejanje tatvine – najpogosteje majhne tatvine, ko iz

trgovine ukradejo kakšno manjšo stvar, pa so pri tem zaloteni in jim stvar tudi odvzamejo,

torej ne pride do premoženjske škode, kaznivo dejanje pa je vseeno storjeno. Takšne

mladoletnike tako z institutom odloženega pregona najpogosteje napotujejo na delo v korist

skupnosti, saj želijo, da je mladoletnik seznanjen s tem, da mora za to, če si želi kaj pridobiti,

za to tudi nekaj narediti.

37

Pozitivni učinki ukrepa se kažejo tudi v tem, da mladoletnik ni toliko stigmatiziran s

postopkom in tudi nima kazenske evidence, kar je v veliko pomoč pri odraščanju. Tožilka pa

pogreša predvem podporo s strani staršev, ki pridejo z mladoletnikom na narok za odloženi

pregon na tožilstvo. V mnogih primerih namreč starši izrekajo pripombe, da ta ukrep ni

prmeren za njihovega otroka. Zdi se ji, da bi morala biti družba v celoti bolj ozaveščena v tej

smeri, da je pravzaprav tudi z delom v neki meri mogoče »plačati« za storjeno kaznivo

dejanje.

Pozitivni učinki tega ukrepa se torej kažejo tako pri mladoletnikih kot tudi v samih

organizacijah in širši javnosti, če se izve za takšno delo. Tudi povratništva je pri

mladoletnikih, ki so opravili delo v korist skupnosti, izredno malo.

Ovire, da ta ukrep v praksi še ni polno zaživel, okrožna državna tožilka vidi predvsem v

neinformiranosti samih udeležencev, tako centrov za socialno delo kot tudi tožilcev in

sodnikov in morda tudi organizacij, v katerih bi bilo takšna dela možno opravljati. Opaža

namreč, da določbe v zakonu niso popolnoma jasne vsem udeležencem.

Sprva so pri izvajanju tega ukrepa nastali problemi v centrih za socialno delo, ko so se po

tožilkinem mnenju pojavile premostljive administrativne ovire glede plačevanja zavarovanja

za mladoletnike. Sama meni, da bi se bilo temu mogoče predhodno izogniti s kakšnimi

skupnimi sestanki in dogovarjanji, kako bi se te zakonske določbe izvajale v praksi.

Meni tudi, da bi morala biti zakonodaja glede tega postopka poenostavljena, hkrati pa tudi

ocenjuje, da bi bilo zelo primerno izobraževanje vseh udeležencev, tako zaposlenih na centrih

za socialno delo, kot tudi tožilcev in sodnikov, in tako bi se verjetno ukrep delo v korist

skupnosti tudi pogosteje izvajal.

7.3. POVZETEK POGOVORA S STROKOVNO DELOVKO NA CSD ŠIŠKA77

V CSD Šiška so že pred leti sklenili dogovor o sodelovanju z Domom starejših občanov

Šiška, Varstveno delovnim centrom Tončke Hočevarjeve, Društvom za zaščito živali Trbovlje

in Centrom za usposabljanje Dolfke Boštjančič. V teh štirih organizacijah lahko mladoletniki

opravljajo delo v korist skupnosti kot vzgojni ukrep ali v primeru odloženega pregona. V vseh

77


38

teh organizacijah so tudi mentorji, ki prevzamejo takšnega mladoletnika in spremljajo

njegovo delo, nato pa centru za socialno delo pošljejo poročilo o opravljenem delu.

Ne glede na te organizacije pa je po mnenju strokovne delavke lahko vsako delo primerno.

Pomembno je namreč, da mladoletnik uvidi, da je nekaj storil narobe in da z delom družbi

poravna svoje kaznivo dejanje. Pri izbiri dela je pomembno le, da ga mladoletnik fizično

zmore in da zanj ni nevarno.

Ukrep se ji zdi primeren predvsem pri prvih obravnavah mladoletnikov, kadar gre za

situacijsko pogojene zadeve, ko npr. mladoletnik ni povratnik, ne izvršuje večjega števila

kaznivih dejanj, ko obžaluje storjeno dejanje in je pripravljen prevzeti odgovornost.

Na CSD takšnim mladoletnikom in njihovim staršem predstavi možne ukrepe in ravno starši

so nad delom v korist skupnosti največkrat navdušeni, saj se mladoletniki pri tem nekaj

naučijo.

Mladoletnike, ki izvršujejo prometne prekrške, strokovna delavka največkrat pošilja v bivalno

skupnost, kjer bivajo odrasle osebe po poškodbi glave. Vsi mladoletniki, ki so bili v tej

bivalni enoti, so po opravljenem delu začeli drugače gledati na svoje prometne prekrške, saj

se jih je vse skupaj zelo dotaknilo.

Le v enem primeru se je zgodilo, da mladoletnik dela ni opravil. Bil je napoten v varstveno

delovni center za odrasle osebe, ki so duševno prizadete. Problem je bil v tem, da se je

mladoletnik teh ljudi bal, saj je naša družba še vedno izjemno razslojena in zdravi

mladoletniki se le redko srečajo s težkimi ali težjimi oblikami prizadetosti. Zaradi tega je

CSD predlagal sodišču spremembo vzgojnega ukrepa in sodnica se je s tem strinjala.

Financiranje ukrepa sistemsko resda še ni urejeno, toda CSD Šiška je dober primer, da se

ukrep kljub temu lahko izvaja. Strokovna delavka namreč vsakič, ko se zamenja vodstvo

centra, novega direktorja seznani s tem, da ta ukrep izvaja, in prosi za soglasje, da ga lahko

tudi nadaljuje. Do danes še ni prejela negativnega odgovora.

Mladoletniki so tako ves čas, ko opravljajo delo, zavarovani za primer poškodbe pri delu in

poklicne bolezni. Ker ne gre za velika finančna sredstva, morda 200-300 evrov letno, jih

zagotavlja CSD sam. Strokovna delavka pri tem poudarja, da gre za zanemarljiv znesek v

39

primerjavi s koristjo. Kritična pa je do države, ki tega področja še vedno ni uredila. Za razliko

od mladoletnih, so pri polnoletnih storilcih kaznivih dejanj in prekrškov, ki opravljajo delo v

korist skupnosti, zagotovljeni tako zdravniški pregled kot tudi prevoz in prehrana.

CSD Šiška je večkrat dal pobude, da bi se stvari izenačile, vendar se do danes ni še nič

spremenilo.

Strokovna delavka sicer meni, da zdravniški pregled mladoletnikov ni potreben, saj so dela,

na katera jih napotujejo, primerna njihovi starosti in sposobnostim. Če so kakšne posebnosti,

se o tem tudi pogovorijo s starši, sicer pa so ti mladoletniki že tako redno zavarovani; tisti, ki

so v šolskem procesu, so tudi dodatno zavarovani, nato pa so zavarovani še na centru za

socialno delo. Meni tudi, da je zagotavljanje malice stvar staršev. Mladoletnikom je namreč

običajno naloženo manjše število ur, ki jih morajo oddelati. Običajno na dan delajo dve, tri,

maksimalno štiri ure dnevno. Večina mladoletnikov ima tudi mestno kartico Urbano in tako

ni potrebe po dodatnem plačevanju prevoza. V Ljubljani je to nekoliko lažje, saj imamo

mestni avtobus, v manjših krajih, kjer so slabe prometne povezave, pa lahko to predstavlja

velik problem.

Toda tudi v takšnih primerih obstajajo rešitve. Strokovna delavka je prepričana, da se tudi v

najmanjši vasi lahko najde primerno delo. Bistveno je, da se strokovni delavci znajdejo in v

lokalnem okolju poiščejo primerna dela. To je lahko npr. pomoč v trgovini, kakšni

zdravstveni ustanovi, pri kakšnem zasebniku, občinski komunalni službi ... V skrajnem

primeru lahko CSD oblikuje nekakšen program za pomoč starejšim, v okviru katerega lahko

mladoletniki pozimi odmetavajo sneg ali zlagajo drva.

V manjših centrih za socialno delo bi morala biti organizacija dela v korist skupnosti še toliko

lažja, saj imajo po navadi le kakšne tri, štiri primere letno. V teh primerih gre torej za zelo

majhne zneske, ki bi jih lahko zagotovili. Če namreč primerjamo stroške izvajanja dela v

korist skupnosti v okviru odloženega pregona, vidimo, da je to precej cenejše, kot če gre

zadeva v obravnavo na sodišče. Pozitivni vidik ukrepa pa je vsekakor tudi izjemno nizka

stopnja povratništva.

Strokovna delovka tudi pove, da jo tožilci pogosto zaprosijo za mnenje o smotrnosti postopka,

saj je ona tista, ki mladoletnika in njegove starše najbolje pozna. Tako lahko z zanesljivostjo

predlaga, kaj bi bilo za konkretnega mladoletnika najprimernejše, in ne spominja se, da bi

40

tožilec že kdaj zavrnil njen predlog. Podobno potekajo zadeve tudi v sodnih postopkih,

nekoliko težav pa se pojavlja le na oddelkih za prekrške, ko okrajni sodniki na CSD ne

pošiljajo obvestil, da je zoper mladoletnika uveden postopek.

8. ZAKLJUČEK

Delo v korist skupnosti predstavlja eno pozitivnejših sprememb slovenske kazenske

zakonodaje. Čeprav je ob uvedbi naletelo na dobre odzive, so se v praksi kmalu začele

pojavljati težave, saj zakonodajalec kljub dobremu namenu ni poskrbel za to, da bi ukrep

lahko polno zaživel.

Poleg tega, da udeleženci (sodišče, tožilstvo in centri za socialno delo) niso bili pripravljeni

na popolnoma nov pristop pri obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj, se je kot

največja ovira pokazalo vprašanje financiranja samega ukrepa. Največkrat se je pojavljalo

vprašanje, kdo bo kril stroške zavarovanja za te mladoletnike, pa tudi stroške malice in

prevoza.

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je v preteklosti veliko pripomogel k

temu, da bi ukrep kljub vsem nejasnostim in oviram zaživel. Tako je že kmalu po njegovi

uvedbi izdelal metodologijo njegovega izvajanja, kasneje pa je predstavnikom nekaterih

centrov za socialno delo ponudil tudi možnost, da iz lastnih sredstev krije stroške nezgodnega

zavarovanja. Kljub temu pa je v tistem obdobju kar nekaj centrov zavrnilo njihovo pobudo.

Ker je od zadnje raziskave Inštituta za kriminologijo preteklo že kar nekaj let, sem se odločila,

da preko pogovorov s ključnimi udeleženci v procesu izrekanja in izvrševanja ukrepa

preverim, ali se je v zadnjem času situacija že kaj izboljšala.

Vse sogovornice so poudarile, da se je situacija v zadnjem času res nekoliko izboljšala, saj

centri za socialno delo pogosteje izvršujejo ukrep delo v korist skupnosti. Vendar pa do tega

ne prihaja, ker bi bilo financiranje urejeno na zakonski ravni, saj se glede tega ni še nič

spremenilo, temveč izključno zaradi iznajdljivosti centrov za socialno delo.

41

Pri tem je lahko dober zgled CSD Šiška, v katerem delo v korist skupnosti izvajajo že nekaj

let. Strokovna delavka poudarja, da omenjeni stroški za izvršitev ukrepa niso tako visoki, da

jih centri ne bi zmogli pokriti sami. To še posebej velja za manjše centre, v katerih se letno

izvede zgolj nekaj primerov. Kljub vsemu pa bi to področje dejansko morala urediti država.

Zanimivo je, da je situacija pri polnoletnih storilcih kaznivih dejanj in prekrškov popolnoma

drugačna. Ukrep delo v korist skupnosti je namreč pri tej kategoriji storilcev zakonsko

popolnoma urejen in težav pri njegovem izvrševanju praktično ni.

Iz tega izhaja, da so mladoletniki v naši ureditvi precej zapostavljena skupina, s čimer se

strinjajo tudi sogovornice. Na to kaže že samo podatek, da se za njih še vedno uporablja

zakonodaja iz leta 1995. KZ-1 je v 5. členu napovedal sprejem posebnega Kazenskega

zakonika za mladoletnike in čeprav je bil osnutek Zakona o obravnavanju mladoletnih

prestopnikov, ki daje velik poudarek ravno alternativnemu obravnavanju mladoletnih

prestopnikov, napisan že leta 2010, do danes še ni prišel v obravnavo.

S sprejetjem tega zakona bi Slovenija sledila težnji večine evropskih držav po izločanju

določb o obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj iz splošnih kazenskih zakonov, s

čimer se tudi poudarja potreba po različnem obravnavanju mladoletnih in polnoletnih

storilcev kaznivih dejanj.78

Problem pa ni zgolj v izvrševanju dela v korist skupnosti. Nesprejemljivo je namreč dejstvo,

da so na okrožnih državnih tožilstvih po državi še vedno velike razlike pri odločanju za

odstop zadev v poravnavanje ali odloženi pregon. Dostopnost mladoletnikov do

alternativnega obravnavanja namreč ne bi smela biti odvisna od kraja njihovega prebivanja.

Rešitev, da bi ukrep delo v korist skupnosti še bolj zaživel, vidim predvsem v tem, da se

vprašanje njegovega financiranja po osemnajstih letih končno uredi na zakonski ravni, saj ne

gre za visoke zneske. Naloga centrov za socialno delo je namreč organiziranje in izvedba

ukrepa in nanje ne bi smeli prenesti bremena financiranja. Veliko truda pa bi bilo potrebno

vložiti tudi v ozaveščanje celotne družbe o koristih takšnega ukrepa. Ukrep namreč ne prinaša

koristi le za mladoletnike, temveč za družbo kot celoto. V tem okviru bi bilo morda potrebno

78

Povzeto po: K. Filipčič: Ocena mladoletniškega kazenskega prava v Sloveniji z evropske perspektive, v: A.

Šelih ur., SODOBNE USMERITVE KAZENSKEGA MATERIALNEGA PRAVA (2007), str. 126.

42

k sodelovanju pritegniti tudi več organizacij, v katerih bi mladoletniki lahko opravljali delo, s

tem pa bi ukrep približali tudi večjemu krogu ljudi.

43

9. PRILOGE

OKVIRNA VPRAŠANJA, NAMENJENA OKROŽNI SODNICI ZA MLADOLETNE

1. Kako pogosto izrekate vzgojni ukrep delo v korist skupnosti?

2. Za katera kazniva dejanja ste ga doslej že izrekli?

3. Ste ga izrekli kot samostojni ukrep ali ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa

socialnega varstva?

4. Kolikšna je bila starost mladoletnikov, ko jim je bil izrečen ukrep dela v korist

skupnosti?

5. V katerih organizacijah so doslej mladoletniki opravljali delo v korist skupnosti in

kakšno delo so opravljali?

6. Koliko ur jim je bilo naloženih?

7. Katere organizacije in kakšno delo se Vam zdijo primerni?

8. Bi bilo koristno, da ima sodišče evidenco organizacij, ki bi organizirano izvajale ta

ukrep (da torej sodišče določi izvajalsko organizacijo in ne CSD)?

9. Za kakšne mladoletnike se Vam zdi ta ukrep primeren?

10. Kako po Vašem mnenju CSD izvajajo izrečeni ukrep? Je zagotavljanje financ še

vedno problem? Kako ravna sodišče, kadar mu CSD sporoči, da zaradi nerešenih

finančnih težav ne more izvesti ukrepa?

11. Kako ste nadzirali izvrševanje ukrepa?

12. Kakšen je odziv mladoletnikov ob izreku ukrepa – ga kdaj tudi sami predlagajo?

13. Kako je s povratništvom? Ste med povratniki že kdaj naleteli na mladoletnika, ki je v

preteklosti že opravil delo v korist skupnosti?

14. Kakšno je Vaše mnenje o ukrepu? Je primerno zastavljeno? Kakšni so po Vašem

mnenju pozitivni učinki tega ukrepa?

15. Kje Vi vidite ovire, da ukrep v praksi še ni polno zaživel?

16. Se z delom v korist skupnosti uresničuje ideja restorativne pravičnosti; je torej ukrep

koristen za skupnost; se škoda z delom res lahko odpravi?

17. Kakšne rešitve vidite Vi? Je to morda določnejša zakonodaja, dodatna izobraževanja

vseh udeležencev ...?

44

OKVIRNA VPRAŠANJA, NAMENJENA OKROŽNI DRŽAVNI TOŽILKI

1. Kako pogosto odložite kazenski pregon zoper mladoletnika pod pogojem, da opravi

delo v korist skupnosti?

2. Za katera kazniva dejanja ste ga doslej že izrekli?



4. Koliko ur jim je bilo naloženih?

5. ZKP določa: » Izvajanje dela pripravijo in vodijo centri za socialno delo ob

sodelovanju državnega tožilca«. Kako tožilci sodelujejo pri izvajanju ukrepa – kakšna

praksa se je oblikovala?

6. Katere organizacije in kakšno delo se Vam zdi primerno?

7. Bi bilo koristno imeti evidenco organizacij, ki bi organizirano izvajale ta ukrep, ali pa

je primerneje, da imajo ta seznam CSD?

8. Kako so organizacije pripravljene sprejeti mladoletnike, kakšne zadržke imajo?

9. Za kakšne mladoletnike se Vam zdi takšna odložitev pregona primerna?

10. Kateri centri za socialno delo so po Vaših podatkih že organizirali delo v korist

skupnosti?

11. Kakšen je bil odziv organizacij, mentorjev in samih mladoletnikov?

12. Kako je s povratništvom? Ste med povratniki že kdaj naleteli na mladoletnika, ki je v

preteklosti že opravil delo v korist skupnosti?

13. Kakšno je Vaše mnenje o delu v korist skupnosti? Je primerno zastavljeno? Kakšni so

po Vašem mnenju pozitivni učinki tega ukrepa?

14. Kje Vi vidite ovire, da ta institut v praksi še ni polno zaživel?

15. Kakšne težave se pojavljajo?





45

OKVIRNA VPRAŠANJA, NAMENJENA STROKOVNI DELAVKI

1. Kako pogosto izvajate ukrep delo v korist skupnosti?

2. Za katera kazniva dejanja ste ga doslej že izvedli?

3. Ali je šlo za vzgojni ukrep ali za odložitev pregona?

4. Ste vzgojni ukrep izvedli samostojno ali ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa

socialnega varstva?



6. Koliko ur dela so mladoletniki opravili?

7. Katere organizacije in kakšno delo se Vam zdijo primerni?

8. Za kakšne mladoletnike se Vam zdi ta ukrep primeren?

9. Kaj menite o tem, da bi sodišča določila izvajalsko organizacijo in ne CSD?

10. Je pri izvajanju tega ukrepa zagotavljanje financ še vedno problem? Se še dogaja, da

ukrepa ne morete izvesti?

11. Kakšne težave se še pojavljajo pri izvedbi?

12. Kakšen je odziv samih mladoletnikov, pa tudi organizacij in mentorjev? So

organizacije pripravljene sprejemati te mladoletnike?

13. Kakšno je Vaše mnenje o ukrepu? Je primerno zastavljeno? Kakšni so po Vašem

mnenju pozitivni učinki tega ukrepa?





46

10. LITERATURA IN VIRI

10.1. LITERATURA

Ambrož, Matjaž: Preventivne mešane teorije o namenu kaznovanja, v: Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 59 (2008) 3, str. 239-248.

Bavcon, Ljubo: UVELJAVLJANJE NOVIH INSTITUTOV KAZENSKEGA

MATERIALNEGA IN PROCESNEGA PRAVA, Uradni list RS, Ljubljana 2000.

Bazemore, Gordon, Umbreit, Mark S: BALANCED AND RESTORATIVE JUSTICE, Office

of Juvenile Justice and Delinquency Prevention, Florida 1994.

Bavcon, Ljubo, Šelih, Alenka, Korošec, Damjan, Ambrož, Matjaž, Filipčič, Katja:

KAZENSKO PRAVO. SPLOŠNI DEL, Uradni list RS, Ljubljana 2004.

Bele, Ivan: KAZENSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM SPLOŠNI DEL, GV Založba,

Ljubljana 2001.

Bošnjak, Marko: Pomembnejše značilnosti restorativne pravičnosti, v: Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 50 (1999) 4, str. 299-306.

Dekleva, Bojan: NOVE VRSTE VZGOJNIH UKREPOV ZA MLADOLETNIKE, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 1996.

Filipčič, Katja: OBRAVNAVANJE MLADOLETNIH DELIKVENTOV primerjalnopravni

vidik, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 1998.

Filipčič, Katja: UVAJANJE VZGOJNIH UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN

SOCIALNIH TRENINGOV, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani,

Ljubljana 2006.

47

Filipčič, Katja: Delo v korist skupnosti – nov način prevzgoje mladoletnih prestopnikov v

Sloveniji, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 57 (2006) 1, str. 28-41.

Filipčič, Katja: Delo v korist skupnosti – alternativni ukrep za mladoletne prestopnike, v:

UVAJANJE VZGOJNIH UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN SOCIALNIH

TRENINGOV, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2006, str.

11-19.

Filipčič, Katja: Analiza in ocena zakonske ureditve dela v korist skupnosti v Sloveniji, v:

UVAJANJE VZGOJNIH UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN SOCIALNIH

TRENINGOV, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2006, str.

55-70.

Filipčič, Katja: Izvajanje dela v korist skupnosti v Sloveniji, v: UVAJANJE VZGOJNIH

UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN SOCIALNIH TRENINGOV, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2006, str. 71-96.

Filipčič, Katja: Ocena mladoletniškega kazenskega prava v Sloveniji z evropske perspektive,

v: SODOBNE USMERITVE KAZENSKEGA MATERIALNEGA PRAVA, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 117-128.

Filipčič, Katja: Obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj – potrebujemo

spremembe? , v: Podjetje in delo: Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo 6-7

(2009) XXV, str. 1576-1585.

Horvat, Štefan: ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU S KOMENTARJEM, GV Založba,

Ljubljana 2004.

Morris, Allison, Maxwell, Gabrielle: RESTORATIVE JUSTICE FOR JUVENILES, Hart

Publishing, Oxford-Portland Oregon 2001.

Morris, Norval, Tonry, Michael: BETWEEN PRISON AND PROBATION, Oxford

University Press, New York 1990.

48

Petrovec, Dragan: Delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, v:

UVELJAVLJANJE NOVIH INSTITUTOV KAZENSKEGA MATERIALNEGA IN

PROCESNEGA PRAVA, Uradni list RS, Ljubljana 2000, str. 84-94.

Šelih, Alenka: Mladoletniško sodstvo na pragu 21. stoletja: prevzgoja, nadzor, povračilnost?,

v: PRESTOPNIŠKO IN ODKLONSKO VEDENJE MLADIH, Bonex Založba, Ljubljana

2000, str. 213-230.

Volčanšek, Katja: Delo v korist lokalne skupnosti v angleškem sistemu sodstva za

mladoletnike, v: UVAJANJE VZGOJNIH UKREPOV DELA V KORIST SKUPNOSTI IN

SOCIALNIH TRENINGOV, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani,

Ljubljana 2006, str. 37-53.

Walgrave, Lode: RESTORATIVE JUSTICE AND THE LAW, Willan Publishing, Portland

2002.

10.2. PRAVNI VIRI

Kazenski zakonik Republike Slovenije/94 (Ur. l. RS, št. 95/2004-UPB1, 37/2005 Odl. US: U-

I-335/02-20, 17/2006 Odl. US: U-I-192/04-16, 55/2008 (66/2008 popr.), 89/2008 Odl. US: U-

I-25/07-43, 5/2009).

Kazenski zakonik/08 (Ur. l. RS, št. 39/2009, 55/2009 Odl. US: U-I-73/09-19, 56/2011 Odl.

US: U-I-262/10-18, 91/2011, 34/ 2012 Odl. US: U-I-24/10-12, 50/2012-UPB2, 63/2013 Odl.

US: U-I-134/11-16).

Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 32/2012-UPB8, 36/2012 Odl. US: U-I-275/10-10,

Up-1507/10-20, 55/2012 Odl. US: Up-402/12-16, U-I-86/12-1, 47/ 2013).

Zakon o prekrških/03 (Ur. l RS, št. 29/2011-UPB8, 43/2011 Odl. US: U-I-166/10-8, 21/

2013).

49

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 110/2006-UPB1, 76/2008, 40/2009,

9/2011-ZP-1G, 96/2012-ZPIZ-2, 109/2012).

Splošno navodilo za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem postopku o

odložitvi kazenskega pregona (Ur. l. RS, št. 128/2004, 24/2011, 58/2011-ZDT-1).

Pravilnik o poravnavanju v kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. 114/2004).

10.3. INTERNETNI VIRI

Završnik, Aleš: Konceptualne zagate restorativne pravičnosti, v: Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 2 (2008), dostopno na:

http://www.inst-krim.si/uploads/media/9.KONCEPTUALNE_Zavrsnik.pdf (5.10.2013)

Obravnavanje mladoletnih prestopnikov v Sloveniji – Analiza stanja in osnutek zakona,

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2010, dostopno na:

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/110627

Studija_in_osn_zak.pdf (9. 10. 2013)

Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2012, Vrhovno državno tožilstvo RS,

Ljubljana, 2012, dostopno na:

http://www.dt-rs.si/uploads/porocilo_2012_internet.pdf (18.10. 2013)

http://www.inst-krim.si/uploads/media/9.KONCEPTUALNE_Zavrsnik.pdf

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/110627

http://www.dt-rs.si/uploads/porocilo_2012_internet.pdf

IZJAVA

Spodaj podpisani/-a Kristina Maver, študent/-ka univerzitetnega študijskega programa

Pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, z vpisno številko 20030316, s svojim podpisom

izjavljam, da sem avtor/-ica diplomskega dela z naslovom: » Delo v korist skupnosti kot ukrep pri obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj«.

S svojim podpisom zagotavljam:

da je predloženo diplomsko delo rezultat mojega samostojnega raziskovalnega dela ter da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev citirana v sprotnih opombah in navedena v seznamu virov, ki je sestavni del predloženega diplomskega dela;

da se zavedam, da je plagiatorstvo, ne glede na obliko in način predstavljanja tujega avtorskega dela kot svojega, v nasprotju z akademsko etiko in s pričakovanimi moralnimi prepričanji pravnika ter pomeni hujšo kršitev pravil in predpisov, ki urejajo to področje, kot tudi posledic, ki jih ima takšno dejanje za predloženo delo in z njim povezani status;

da sem seznanjen/-a z določili Pravilnika o diplomski nalogi Pravne fakultete Univerze v Ljubljani;

da je predloženo pisno delo identično elektronski verziji istega dela. V Ljubljani, 20. 11. 2013 Podpis avtorja/-ice:

S svojim podpisom:

dovoljujem knjižnici Pravne fakultete Univerze v Ljubljani uporabo svojega rojstnega datuma za namen obdelave diplomskega dela v sistemu COBISS;

soglašam z objavo svojega diplomskega dela na svetovnem spletu. V Ljubljani, 20. 11. 2013 Podpis avtorja/-ice:

51

Documents

Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta DELO V KORIST SKUPNOSTI