UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Pomoč z umetnostjo

Špela Adam

UPORABA METODE IGRE NA PODROČJU OBRAVNAVE ZASVOJENOSTI

Magistrsko delo

Ljubljana, 2017

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Pomoč z umetnostjo

Špela Adam

UPORABA METODE IGRE NA PODROČJU OBRAVNAVE ZASVOJENOSTI

USING THE GAME METHOD IN ADDICTION TREATMENT

Magistrsko delo

Mentor: doc.dr. Špela Razpotnik

Ljubljana, 2017

ZAHVALA

V prvi vrsti se zahvaljujem uporabnicam in uporabnikom Društva Projekt Človek, ki so mi

zaupali in sodelovali v delavnicah, ki sem jih pripravila in izvedla v okviru moje raziskave ob

nastajanju pričujočega magistrskega dela. Vestno so pisali dnevnik počutja in mi s tem

pomagali, da sem spoznala, kako jim delavnice koristijo. Tako sem lažje začrtala svoje

nadaljnje delo pri tem projektu. Vsem šestnajstim sodelujočim želim, da bodo vedno tako

pogumni, da si bodo upali izraziti to, kar čutijo, in tudi poskrbeli za svoje potrebe. Zaslužijo si

polno in lepo življenje, a se tega morda še ne zavedajo.

Zahvaljujem se tudi mojim trem najbližjim sopotnikom v življenju – Boštjanu, Jaši in Tosji, ki

odobravajo mojo nenehno željo po znanju, odkrivanju sebe, in mi tudi nudijo podporo pri tem,

da svojim željam sledim. Upam, da se jim njihovo razumevanje obrestuje, saj me nova

spoznanja bogatijo, obenem pa menim, da je zadovoljna ženska tudi bolj zadovoljna partnerka

in mama.

Prav tako se zahvaljujem sestri Urši, ker me je spodbudila za študij in mi tudi finančno

pomagala.

POVZETEK

Preko dramske terapije pri delu z osebami, ki imajo izkušnjo zasvojenosti, sem ugotovila, da

jim preproste otroške igre in senzorične vaje pomagajo na več stopnjah, ki so nadvse

pomembne za njihovo uspešno rehabilitacijo, in prav te stopnje bom tudi obdelala v

raziskovalni nalogi. Preko iger se uporabniki lahko povežejo in bolje delujejo v skupini, kar je

osrednjega pomena za razreševanje zasvojenosti (skupinska terapija). V teoretičnem delu se

bom opirala na teoretični okvir lastnosti oseb, ki imajo izkušnjo zasvojenosti, med katerimi

nekateri znanstveniki (Clemmens, 2014; Cook, 1991; Johnson, 1990; Wilson, 2012)

izpostavljajo zlasti sram in odsotnost čutenja ugodja, oboje pa je povezano z nizko

samozavestjo uporabnikov. V nadaljevanju bom raziskovala tiste mehanizme, ki spodbujajo

zasvojenost – teorije, kjer zasvojenost povezujejo z zgodnjimi motnjami v navezanosti in

posledično z občutenjem sramu, neobstoja in umika iz odnosov, po drugi strani pa prepoved

ugodja in veselja, kar večinoma uporabniki tudi začutijo preko iger in skupinske dinamike.

Posvetila se bom tudi pomembnemu dejavniku zdravljenja zasvojenosti, t. j. skupinski terapiji.

V nadaljevanju bom razdelala učinke metode iger – na kaj vse delujejo in pri čem lahko

pomagajo in pripomorejo k skupinski dinamiki in čutenju tem, ki so za uporabnike pomembne.

Empirični del naloge bo temeljil na delu z osebami z izkušnjo zasvojenosti preko različnih

delavnic, kjer bom uporabljala tehnike oziroma metode od preprostih otroških iger pa do vaj

za boljše povezovanje s telesom in nenazadnje tudi vaje za povezovanje v skupini. Učinke

delavnic bom raziskovala preko lastnih zapiskov, dnevnika počutja, ki ga bodo vodili

udeleženci, pa tudi preko polstrukturiranih intervjujev, povezanih s temo, kako uporabniki

doživljajo delavnice in kako jim pomagajo pri občutenju ugodja, veselja, sramu, in pri

razreševanju osnovnih tem, ki so jih pripeljale v zasvojenost. Glavni namen raziskovanja je

razkriti, kako lahko preko iger osebam z izkušnjo zasvojenosti pomagamo priti v stik z

njihovimi pomembnimi vsebinami in jim pomagamo na poti zdravljenja.

KLJUČNE BESEDE:

Zasvojenost, terapevtska skupnost, igra, sram, teorija navezanosti.

ABSTRACT

While working with persons with addiction experience by drama therapy, I have established

that simple child's plays and games and sensory exercises help them on several levels which

are extremely important for their successful rehabilitation, and these concrete levels are the

subject of my research work. Through games the users get more easily connected with each

other and they function better in a group which is of essential meaning in addiction solving

process (group therapy). In the theoretical part I leaned on theoretical framework of

characteristics of individuals with addiction experience among which some scientists

(Clemmens, 2014; Cook, 1991; Johnson, 1990; Wilson, 2012) put forward especially shame

and inability of feeling comfort which are both connected with low self-esteem of users. I also

looked into those mechanisms which stimulate addiction, i.e. theories connecting the addiction

with early disorder of attachment (establishing contacts) and consequently the feeling of shame,

non-existence and withdrawal from the relationships, while on the other hand forbidding

comfort and joy which users also experience through games and group dynamics. I also paid

attention to a very important factor in addiction treatment, that is group therapy. Further on, I

analysed the effects of game methods, namely what they exert their influence upon and in

which way they can help and contribute to group dynamics and to the feeling of issues

important for users. The empirical part of the paper was based on practical work with persons

with addiction experience through various workshops in which I used techniques or methods

from simple child's games to exercises for better connection with one's body and finally also

the exercises for connections within a certain group. The effects of workshops were researched

on the basis of my personal notes and the diary of personal feelings which the participants

conducted, and also through semi-structured interviews. I studied what influence the

workshops exerted on users, how they helped them to feel comfort, joy and shame and to solve

basic issues that had led them into addiction. The main purpose of research was to explore how

persons with addiction experience can be helped through games to get in touch with their

important issues, thus helping them on their way of treatment process.

KEY WORDS:

Addiction, therapeutic community, game, shame, attachment theory

KAZALO

1 UVOD 1

2 TEORETIČNI DEL 3

2.1 DRUŠTVO PROJEKT ČLOVEK 3

2.1.1 PREDSTAVITEV IN ZGODOVINA 3

2.1.2 POTEK VKLJUČITVE IN KRATEK OPIS PROGRAMOV 4

2.2 ZASVOJENOST 6

2.2.1 SRAM IN UGODJE 6

2.2.2 VARNA NAVEZANOST 8

2.3 SKUPINSKA DINAMIKA 10

2.4 POMOČ Z UMETNOSTJO IN METODE IGRE 14

2.4.1 KAJ JE IGRA 14

2.4.2 IGRA PRI DELU Z OSEBAMI Z IZKUŠNJO ZASVOJENOSTI 17

2.4.3 IGRA IN VLOGA SKUPINE 18

3 EMPIRIČNI DEL 20

3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN NAMEN

RAZISKOVANJA 20

3.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA 20

3.3 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA 20

3.3.1 VZOREC RAZISKOVANIH OSEB 21

3.3.2 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVA PODATKOV 21

3.3.3 ZASNOVA DELAVNIC IN NJIHOVA IZVEDBA 23

3.4 ANALIZA DELAVNICE 23

3.4.1 INTERVJU PRED DELAVNICO 23

3.4.2 POTEK DELAVNICE PO DNEVIH 25

3.4.3 INTERVJU PO DELAVNICI 33

3.4.4 PISNI PRENOS DELAVCEM 36

3.5 INTERPRETACIJA KVALITATIVNIH PODATKOV 40

4 ZAKLJUČEK 43

5 LITERATURA 46

6 PRILOGE 49

1

1 UVOD

Priljubljeni avtor Tom Robbins se je nekoč pošalil, da ni nikoli prepozno za srečno otroštvo.

Mogoče ravno zato igra odraslim pomaga, da odpravijo nekatere telesne, čustvene in

socialne primanjkljaje iz otroštva (Caldwell, 2003).

Kadarkoli sem bila udeležena na različnih seminarjih ali terapevtskih skupinah, sem vedno

poskočila od veselja, ko smo se igrali. Čutila sem, da se med igrami sprostim, povežem s

preostalimi in tudi pridem v stik s sabo. S tisto malo Špelo, ki je zvedava, radovedna in

polna življenja. V službi, ki jo opravljam, sem dobila priložnost sodelovati z gledališkim

pedagogom Tonyjem Cealyjem, ki že od leta 2008 z uporabniki in uporabnicami (v

nadaljevanju besedila uporabniki), ki so vključeni v program Društva Projekt Človek (v

nadaljevanju DPČ), katerega delovanje je podrobneje opisano v nadaljevanju, izvaja

vsakoletno tedensko delavnico, katere končni produkt je gledališka predstava, ki jo

ustvarijo sami uporabniki. Na poti do končne predstave g. Cealy uporablja raznovrstne igre

in vaje, ki vodijo v večjo povezanost skupine, in na ta način ustvarja varen prostor za

improvizacijo in domišljijo. Prvič, ko sem sodelovala z njim, sem se navdušeno igrala

zraven in začela odkrivati globlji pomen iger. Opazovala sem uporabnike in ugotovila, da

se jim je že med samimi igrami odpiralo ogromno tem, vendar v tistem trenutku za

poglobljeno delo z njimi žal ni bilo dovolj časa. Način dela g. Cealyja namreč ni toliko

terapevtski, ampak bolj pedagoški oziroma usmerja največ pozornosti v raziskovanje

vnaprej določenih tem.

Tako se mi je porodila ideja za delavnice, ki bi vsebovale igre in vaje brez končnega

produkta in bi dopuščale znotraj tega veliko prostora za pogovor, izmenjavo izkušenj in

raziskovanje odnosov. Pri delu z osebami z izkušnjo zasvojenosti se mi zdi zelo pomembno,

da se soočijo z osebnimi vsebinami, ki so vzrok za njihovo zasvojenost, te vsebine morda

poskusijo razrešiti in se pri tem povežejo s preostalimi udeleženci. Tak način jim omogoča

pridobitev novih izkušenj, na podlagi katerih postopoma sprejmejo večjo odgovornost za

svoja življenja in opustijo pretekle navade in vzorce, ki vodijo v destruktiven odnos do

samega sebe in do okolice.

Teoretični del je razdeljen na štiri dele.

V prvem delu je predstavljeno delovanje DPČ, ki nudi pomoč in podporo osebam z izkušnjo

zasvojenosti. V omenjeno društvo sem bila od leta 2002 vključena kot sodelavka

prostovoljka, leta 2008 pa sem se tam redno zaposlila. Podrobno so predstavljeni programi

DPČ, v katerih so bili udeleženi uporabniki, vključeni v raziskavo.

V drugem delu se osredotočam na problem zasvojenosti v skladu z načinom pojmovanja

tega termina v DPČ. Zasvojenost obravnam zlasti kot težavo, ki izvira iz psihosocialnega

področja, in ne toliko kot stanje, ki temelji na bioloških ali genetskih danostih.

Predstavljene so nekatere osebnostne značilnosti zasvojenih, na primer občutek sramu v

2

povezavi z varno navezanostjo in čutenjem ugodja. Vse tri značilnosti se močno prepletajo,

in so kot take predstavljene tudi v empiričnem delu.

V tretjem delu so razdelani pojmi skupinske dinamike, saj želim predstaviti, kako

pomembna je za zdravljenje zasvojenosti udeležba v skupini, kjer se udeleženci srečajo z

drugimi osebami z izkušnjo zasvojenosti ter se preko pogovora v skupini na varen način

soočajo s preteklostjo. Izhodišče za pisanje sta Irvin Yalom (Yalom, 1995), ki je postavil

temelje za skupinsko terapijo, in Martien Kooyman (Kooyman, 1993), ki se je izdatno

ukvarjal z metodologijo terapevtske skupnosti (kot terapijo »per se«). Skupinska dinamika

je nadvse pomembna tudi zaradi dejstva, da je v vsaki skupini najprej potrebna varnost, da

se posameznik v njej lahko odpre in začuti teme, ki so pomembne za njegovo nadaljnje

razreševanje zasvojenosti.

V četrtem delu se osredotočam na pomen iger – spoznali bomo, kakšne igre so vključene,

kako potekajo in kakšno vlogo imajo pri skupinah udeleženih oseb z izkušnjo zasvojenosti.

S to tematiko se ukvarjajo različni avtorji, ki uporabljajo metodo igre na mnoge načine pri

delu z različnimi vrstami skupin. Njihova dela, ki so mi pomagala pri boljšem razumevanju

pomena igre pri procesu spoznavanja posameznih skupin, navajam v literaturi.

Za potrebe empiričnega dela sem izpeljala tridnevno delavnico, katere osnova so bile

različne igre in vaje za povezovanje s seboj in skupino, ki temeljijo na eni strani na Augustu

Boalu (Boal, 2002) in na drugi strani na ljudskem izročilu, ki opisuje stare ljudske in

otroške igre. Z obdelavo odgovorov uporabnikov na raziskovalna vprašanja (skupinska

dinamika, sram, čutenje ugodja in veselja) sem opravila analizo skupinskega intervjuja, ki

sem ga opravila pred delavnico. Nato sem analizirala dogajanje vsakega dne delavnice

posebej, pri čemer sem si pomagala z lastnimi dnevniškimi zapiski in zapiski uporabnikov,

ki so jih pisali vsak dan sproti. Vnaprej sem jim postavila okvirna vprašanja, ki so jim

služila kot oporna točka in pomoč pri pisanju dnevnika.

Cilj empiričnega dela je raziskati, kako igre in vaje vplivajo na doživljanje varnosti v

skupini in posledično na občutenje osebnih vsebin, ki so pomembne za razreševanje njihove

problematike, tj. zasvojenosti, saj je prav varnost ključni pogoj, da do občutenja le-teh

vsebin tudi pride.

3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 DRUŠTVO PROJEKT ČLOVEK

2.1.1 PREDSTAVITEV IN ZGODOVINA

DPČ izvaja programe za samopomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo oseb z različnimi

oblikami zasvojenosti. Ustanovljeno je bilo leta 1994, razvilo pa se je iz Socialnega foruma

za zasvojenost in omame, Sekcija za narkomanijo. Istoimenski program, ki je glavna

dejavnost društva, ima svoje korenine v Italiji, od koder so ga modificiranega in

prilagojenega našim razmeram tudi pripeljali v Slovenijo. Ustanovitelj osnovnega modela,

v italijanščini poimenovanega Progetto Uomo, je Mario Picchi. DPČ predstavlja eno

največjih institucij, ki se ukvarjajo s problematiko zasvojenosti v Sloveniji, saj deluje v

šestih slovenskih regijah (Osrednjeslovenski, Koroški, Primorski, Gorenjski, Dolenjski in

Podravski regiji). Letno pri tem društvu poišče pomoč okoli 1.000 oseb, tako zasvojenih

kot njihovih ključnih bližnjih oseb, zanje pa poskrbi 37 redno zaposlenih delavcev različnih

profilov in več kot 45 prostovoljcev. DPČ ima status društva v javnem interesu in status

humanitarne organizacije. Program Projekt Človek je bil leta 2007 verificiran kot javni

socialnovarstveni program in tvori mrežo javne službe na področju socialnega varstva.

Ker se zavedajo, da se ne morejo boriti proti drogi, lahko pa se borijo za človeka in iščejo

njegove potenciale, je njihova osnovna vrednota človek. Druge vrednote, ki jim sledijo v

DPČ, so usmerjene v kvaliteto bivanja in življenja in ne v potrošništvo. Vrednote, ki jih

zagovarjajo, so delavnost, poštenost, spoštovanje, odgovornost, zdrav način življenja,

družina in zdravje.

Poslanstvo DPČ je v humanitarnem delovanju ter strokovni pomoči zasvojenim in njihovim

svojcem. Zagovarjajo abstinenco in spremembo načina življenja ter kvalitetno življenje

brez drog. Zavedajo se, da se problem zasvojenosti dotakne celotne družine, zato pomoč

nudijo tudi staršem in ostalim ključnim bližnjim osebam. Ob tem menijo, da je potrebno

problem reševati v okolju, kjer je nastal. Prepričani so, da je zasvojenost možno preseči in

iz negativne izkušnje zrasti ter postati zmagovalec. Ker je področje dejavnosti delo z

marginalnimi skupinami, je še posebej pomembno ozaveščanje in izobraževanje strokovne

in laične javnosti o problematiki zasvojenosti in adiktologiji ter zmanjševanje

stigmatizacije tega področja.

Najvišji cilj, ki ga program zagovarja, je kvalitetno življenje uporabnikov programov brez

drog, njihova socializacija (nenasilnost, pošten način življenja, samostojna skrb zase,

delavnost, …) in vključenost v družbo, pri čemer je zlasti pomembno spremljanje

uporabnikov pri njihovem nadaljevanju šolanja in zaposlitve.

Program izvajajo strokovni delavci, ki so poleg osnovne izobrazbe, običajno humanistične

smeri (psihologija, socialno delo, socialna pedagogika, ipd.), opravili še različne

specializacije na terapevtskih področjih različnih pristopov in imajo specifična znanja z

različnih področij (gorništvo in planinarjenje, ustvarjalnost, športna vzgoja). Poleg

strokovnih delavcev sestavljajo strokovne ekipe tudi tako imenovani laični terapevti –

laični delavci, ki imajo za seboj lastno izkušnjo zasvojenosti in lahko uporabnikom na

4

drugačen način posredujejo realnost zasvojenosti in vidike rehabilitacijskega procesa, ki so

nujni za vzpostavitev in razvijanje abstinenčnega načina življenja. Pri izvajanju programov

Projekt Človek pomemben del predstavljajo tudi prostovoljci, ki se med opravljanjem dela

izobražujejo in seznanjajo z značilnostmi dela pri nas, torej razumejo način delovanja

programa Projekt Človek. O učinkovitosti našega programa priča uspešna integracija v

družbo kar devetdesetih odstotkov oseb, ki so uspešno zaključile program društva

(Poslovnik kakovosti DPČ, 2013).

2.1.2 POTEK VKLJUČITVE IN KRATEK OPIS PROGRAMOV

V nadaljevanju se bom osredotočila predvsem na tiste programe, ki so bili zajeti v

raziskavo.

PRVI POGOVORI - Prvi stik z organizacijo dobijo zasvojeni in njihovi svojci na tako

imenovanih »prvih pogovorih«. Sprejemni centri so v šestih slovenskih regijah, in sicer v

Ljubljani, Kočevju, Novem mestu, Piranu, Rušah in Ravnah na Koroškem. Namen prvih

pogovorov je predvsem omogočiti zasvojeni osebi spregovoriti o svojih težavah. Pri prvem

in nadaljnjih pogovorih je potrebno pri zasvojenem prepoznati njegove vidnejše osebnostne

značilnosti, njegov položaj v socialnem okolju, izkušnje skozi »kariero« zasvojenosti,

5

prepoznati njegove lastne sposobnosti za spremembe. V nadaljnjih pogovorih sledi

motiviranje in usmerjanje v ustrezen program v okviru DPČ ali v druge, za uporabnika

primernejše programe (komuna, detoksikacija). Glavni cilj v Sprejemnem centru je

vzpostavitev začetne abstinence od vseh psihoaktivnih snovi (vse ilegalne droge, alkohol,

medikamenti (če le-ti niso predpisani s strani zdravnika), hlapne snovi ter vse druge

substance, ki povzročajo omamo). Doseganje abstinence in odločitev za vključitev v

program sta odvisna predvsem od razmerja med tako imenovano notranjo in zunanjo

motivacijo uživalca drog.

KLASIČNI PROGRAM PROJEKT ČLOVEK je namenjen tistim, ki zaradi

zasvojenosti z drogami potrebujejo celostno obliko pomoči. Vključuje mlade, ki praviloma

niso redno zaposleni, se ne šolajo in so izgubili kontakt z domala vsemi predstavniki

družbe, ki niso uporabniki drog. Program je organiziran po sledečih fazah:

Začenja se v Sprejemnem centru, kjer so ključni motivacijski pogovori in priprave

za vstop v program Prius.

V programu Prius se izvajajo delovne, športno-kulturne aktivnosti in terapevtske

aktivnosti v obliki pogovorov in različnih skupin. Osnovni namen je vzdrževanje

abstinence in vključenost celotne družine. Vključitev v program Prius je mogoča na

dva načina. Tisti odvisniki, ki so iz Ljubljane in njene okolice in imajo podporo

družine oz. ključnih bližnjih oseb, se lahko vključijo v dnevno obliko programa

Prius, kar pomeni, da so v programu čez dan, popoldneve in večere pa preživijo

doma. Druga možnost je stanovanjska oblika programa Prius, kar pomeni, da

uporabniki preživijo v prostorih društva tudi popoldneve in noči, torej so v program

vključeni 24 ur. Stanovanjska oblika programa Prius je namenjena vsem tistim, ki

ne prihajajo iz Ljubljane in njene okolice ali pa nimajo podpore družine oziroma

ključnih bližnjih oseb.

V Terapevtski skupnosti je življenje organizirano tako, da uporabniki utrjujejo

samostojnost, se učijo reševati probleme in preživljajo prosti čas na ustvarjalen

način. Urnik je popestren z izleti v hribe, različnimi športnimi aktivnostmi in

ustvarjalnimi delavnicami. Poteka dnevno 24 ur in traja od 12 do 15 mesecev.

Poudarjeno je delo na sebi s pomočjo terapevtskih skupin, individualnih pogovorov

in terapevtskih dni. Med vključenostjo v Terapevtsko skupnost se uporabniki učijo

tudi usvajanja delovnih navad, jasnega izražanja, delovanja v skupini in

prepoznavanja svojih potreb ter občutkov.

Center za reintegracijo predstavlja zaključni del programa. Skupine in pogovori v

tem delu programa so namenjeni težavam, ki se pojavljajo ob ponovni vključitvi v

šolo, pri iskanju zaposlitve, v partnerstvu, družini in prijateljskih stikih. Poleg

skupin poudarjajo aktivnosti, ki so pomembne za preživljanje prostega časa,

samoiniciativnost pri organizaciji športnih in kulturnih aktivnostih ter

biblioterapijo. Prvi del faze reintegracije poteka v stanovanjski obliki. S tem je

uporabnikom programa zagotovljeno varno okolje, ki omogoča lažji prehod in

postopno reintegracijo v družbo.

6

TERAPEVTSKA SKUPNOST za zasvojene mame (starše) z otroki je namenjena

mladim mamam in očetom, ki se lahko v program vključijo in bivajo z otroki. Na razpolago

sta 24-urna oskrba in pomoč pri organizaciji aktivnosti, povezanih z otroki (prevozi do

vrtca, k zdravniku, dogovori s Centri za socialno delo, ipd.). Vključijo se lahko tudi

nosečnice.

DID – DNEVNI CENTER – DID/DC (dnevni center za uporabnike z dvojnimi

diagnozami ali za tiste, ki so družbeno integrirani) predstavlja eno izmed možnosti

nadaljevanja programa (druga faza), ki je na neki način enakovreden Terapevtski skupnosti.

Namen programa je podoben kot v Terapevtski skupnosti, torej se uporabniki učijo

osnovnih življenjskih spretnosti in navad, hkrati pa imajo različne možnosti, da razvijajo

svoje notranje potenciale. Program je še bolj prilagojen individualnim potrebam

posameznika zaradi bolj kompleksne problematike oziroma večjih razlik med posameznimi

uporabniki. Traja približno 2 do 3 leta, poleg poglobljenega dela uporabnikov na sebi pa

vključuje tudi fazo reintegracije. Uporabnikom v zadnji fazi programa pomagamo pri

ponovni vključitvi v družbo. Pomagamo jim oblikovati vsakodnevno življenje, pa najsi bo

to nadaljevanje šolanja, zaposlitev, pomoč pri reševanju stanovanjske problematike, ali

spodbuda pri iskanju hobija zunaj programa ipd. (Poslovnik kakovosti DPČ, 2013).

2.2 ZASVOJENOST

Veliko je različnih teorij za nastanek zasvojenosti, vendar sem se v nadaljevanju

osredotočila predvsem na tiste vidike, ki jih sama srečujem pri svojem delu in zatorej tudi

menim, da so ključni faktorji za nastanek zasvojenosti. V tem delu naloge se nisem

poglobila v druge teorije. Predvsem izhajam iz načina delovanja DPČ, ki je nastal po

filozofiji italijanskega CeIS (Centro italiano di solidarietà). V knjigi Projekt Človek Mario

Picchi (1995) meni, da je zasvojenost najprej pedagoški in socialni problem, šele potem

zdravstveni in sodni. Projekt Človek v ospredje postavlja človeka in ne droge (prav tam).

Kot poudarja Ramovš (1995), pri zasvojenosti namreč ni nikdar problem droga, ampak

vedno človek, ki se omamlja, prav tako pa medčloveški odnosi vseh, ki z njim živijo.

Projekt Človek ni projekt, ki bi deloval posebej proti drogi, ampak se povsem osredotoča

na človeka. Osebe z izkušnjo zasvojenosti imenuje kot osebe »z eno težavo več« (Ramovš,

1995).

2.2.1 SRAM IN UGODJE

Ena izmed teorij zasvojenosti je, da je njen vzrok v globokih občutkih sramu in posledično

v nečutenju ugodja in veselja. Kot pravi Wilson (2012), je sram tisto čustvo, ki je jedro

vseh zasvojenosti. Tudi Bradshaw (1988) poimenuje sram kot jedro in gorivo za vse vrste

odvisnosti, saj gre v osnovi za prepričanje, da je nekdo poškodovan kot oseba. Vsebina

zasvojenosti, ne glede na to, kakšne vrste je, je poskus intimnega, zaupnega odnosa, hkrati

pa izogibanje občutku osamljenosti in bolečine. Vsako zasvojensko vedenje ustvarja

življenjsko ogrožujoče posledice, ki ustvarjajo več sramu, in nov sram poganja začarani

7

krog zasvojenosti. Krog se začne s sistemom napačnih prepričanj, ki ga imajo vse osebe z

izkušnjo zasvojenosti, da jih nihče ne more imeti rad zaradi tega, kar so. V resnici pa takšne

osebe ne morejo imeti rade sebe, saj so sami sebi predmet zaničevanja (Bradshaw, 1988).

Načeloma sram pomeni, da se oseba doživlja kot napačno in se počuti slabo zaradi tega,

kar je (Žvelc, 2001).

Osebe z izkušnjo zasvojenosti tudi v odnosih pogosto čutijo sram. Sram je izkušnja, pri

kateri oseba doživlja sebe kot nesprejemljivo za druge in se ne čuti sprejeta v okolju, v

katerem živi. Čustvo sramu temelji na občutku razkola med nami in drugimi; če drugi ne

ve, kaj je naša potreba, potem moramo zanjo prositi (Clemmens, 2014). Kajti kot trdi

Wiechelt (2007), gre pri sramu v osnovi za izpostavljanje sebe kot tistega, ki je slab, ki ima

napake. In ko se posameznik zaveda lastne izkušnje sramu, npr. zardevanja, se posledično

sramuje tudi občutka sramu. Sram ima zdravo vlogo, kadar osebi pomaga, da se nadzoruje,

prepoznava omejitve in prilagodi svoje obnašanje. Sram tudi pomaga, da se ljudje zavedo

ponižanja in nepravilnega obnašanja drugih proti njim. Težaven sram pa se razvije, ko je

bil posameznik izpostavljen pogosti, dolgotrajni ali namenski izkušnji sramotenja. V

takšnem primeru postane sram ponotranjeni del identitete. Posamezniki, ki so ponotranjili

sram, imajo občutek, da so notranje ranjeni, in se počutijo ranljive, nepovezane, same in

izolirane. Sram vsebuje vrednotenje sebe skozi oči drugih, torej izkušnja sramu neizogibno

vključuje občutek izpostavljenosti. Oseba se pri tem počuti majhno in tako nemočno, da bi

se najraje vdrla v tla ali umrla od sramu (prav tam).

Toksičen sram tako deluje kot gorivo za cikel zasvojenosti (Bradshaw, 1988). Sram je

opredeljen po eni strani kot izvor zasvojenosti, po drugi strani pa kot razlog za nadaljevanje

takšnega vedenja, kar ugotavlja tudi Wiechelt (2007), ki pravi, da je sram pogosto faktor,

ki hkrati prispeva k razvoju in ohranjanju zasvojenosti. Posameznik, ki ima za podlago

čustvo sramu, ugotovi, da mu uživanje substanc umiri bolečino, in tako nadaljuje z

uživanjem in razvije zasvojenost. V procesu razvijanja zasvojenosti se takšni osebi sram in

ponižanje povečujeta, saj vse bolj izgublja nadzor. In nato ponovno poseže po snovi, da

umiri občutek sramu in tako se nadaljuje začarani krog zasvojenosti, kjer se občutek sramu

vse bolj povečuje (prav tam). In tako takšne osebe verjamejo, da jim bo bolje, če bodo pile,

jedle, imele več denarja, delale več itn. »Nisem dober/dobra; nekaj je narobe z menoj,« se

ponavlja kot pokvarjena plošča, in bolj ko se vrti, bolj oseba verjame temu zmotnemu

prepričanju (Bradshaw, 1988). Clemmens (2014) pravi, da se izkušnja sramu vse bolj

pojavlja, čim bolj je oseba z izkušnjo zasvojenosti v procesu in prisotna. Osebe z izkušnjo

zasvojenosti pogosto čutijo še večji in dodatni sram zaradi preteklega obnašanja v obdobju

drogiranja; občutek je večji od kesanja – globlji odpor do sebe in svojih dejanj. V procesu

se lahko zgodi, da uporabnik zadržuje čustva v sebi, saj se boji, da ga bodo drugi obsojali,

analizirali in narobe razumeli (Clemmens, 2014).

Psihoanalitični avtorji omenjajo, da takrat, ko oseba preneha jemati droge, pridejo na dan

problemi, ki jih je »reševala« s pomočjo droge. Uživanje drog je služilo svojemu namenu

– lahko rečemo, da je šlo za poskus adaptacije na določene probleme in stiske. Samo

prenehanje jemanja drog osebe torej še ne ozdravi (Žvelc, 2001). Johnson (1990)

8

izpostavlja, da pri zasvojenosti najbolj bega ravno to, da izgleda kakor bolezen, ki jo izbere

posameznik. Oseba z izkušnjo zasvojenosti poskuša na vsak način zaščititi odnos z lastno

odvisnostjo (ali kemično (psihoaktivne substance, hrana) ali nekemično (odnos,

obnašanje)), pa čeprav je ravno ta odnos usoden prav zato, ker zanika osnovni razlog, to pa

je občutenje sramu. Sram zaradi domnevnih neuspehov in nepopolnosti ter sram v strahu

pred zavrnitvijo. Ta stanja imajo svoje začetke v tako zgodnjem obdobju posameznikovega

življenja, da se jih večina ne zaveda. Sram postane del identitete (prav tam). Cook (1991)

pravi, da osebe z izkušnjo zasvojenosti tako dejansko postanejo odvisne od izkušenj, ki jim

omilijo oziroma zmanjšajo neprijetno čustvo sramu, npr. prepovedana psihoaktivna

substanca, ki hkrati postane tudi eden izmed možnih obrambnih mehanizmov proti temu,

da bi čutili sram. Zasvojenost običajno služi namenu, da se osebe zaščitijo pred občutenjem

sramu. In prav raziskovanje sramu in razlogov za sprožitev dotičnega sramu pri osebah z

izkušnjo zasvojenosti je lahko dober način, da ga prepoznajo in mu posvetijo več

pozornosti, še posebej v situacijah, ko so osebe v nevarnosti, da se vrnejo v rizično vedenje

(prav tam). Naslavljanje sramu v procesu zdravljenja zviša kvaliteto življenja uporabnikov

in tudi izboljša njihovo zmožnost, da spremenijo svojo »zasvojensko« držo (Wiechelt,

2007). Delo s sramom in nižanje le-tega je nujno za proces zdravljenja. Prav sram je tista

osnovna ovira, ki preprečuje osebam z izkušnjo zasvojenosti, da bi se rešile zasvojenskih

vzorcev in si ustvarile intimnost v odnosih. (Wilson, 2012). Horovitz (2009) poudari, da če

se v procesu zdravljenja ne zavedamo občutkov sramu in jim ne posvečamo dovolj

pozornosti, je, kot da bi veslali brez vesla (prav tam).

Poleg sramu avtor Clemmens (2014) omenja še druge osnovne teme, ki so pomembne za

zdravljenje zasvojenosti in sam proces zdravljenja. Ko se oseba z izkušnjo zasvojenosti

odloči za proces zdravljenja, se ji začnejo odpirati osnovne teme, ki so razlog za njeno

zasvojenost. Večinoma so te teme že obstajale, še preden je oseba zapadla v zasvojenost,

in imajo največkrat izvor v družini ali v vzorcih v zgodnjih izkušnjah v stiku. Če

primerjamo proces zdravljenja z drevesom, so osnovne teme neke vrste korenine (prav

tam). Clemmens (2014) sicer pravi, da je osnovna tema, ki se tiče oseb z izkušnjo

zasvojenosti, prav zaupanje. Otroci so omejeni v sposobnosti samoregulacije in niso

povsem kompetentni, da poskrbijo sami zase, zato potrebujejo stik s pomembnimi drugimi

ljudmi v svojem življenju, da tako lažje razvijejo občutek za svoja ravnanja. Če je bila

izkušnja stika na splošno pozitivna, se takšna oseba nauči zaupati (je odprta) novitetam in

je spontana. Če pa se je otrok naučil, da ne zaupa drugim, in se počuti, da se mora zanašati

samo nase, potem pri takšni osebi ni prostora za nove, spontane izkušnje. In ravno pri

osebah z izkušnjo zasvojenosti je poskus razrešitve konflikta odločitev , da uporabijo droge

(ali druge nekemične snovi), kar jim pomaga zamegliti meje med sabo in drugimi,

zmanjšati zavedanje o okolju in ohraniti samo minimalno zavedanje znotraj sebe (prav

tam). Osebe z izkušnjo zasvojenosti imajo tudi težave s tem, da prenašajo tako nizke

količine vznemirjenja ob koncu procesa kot tudi preveč intenzivno na začetku in na sredini

procesa. Dolgočasje, ki ga doživljajo, temelji na pričakovanju, da bo okolje poskrbelo za

zabavo in jih spodbujalo (Clemmens, 2014).

9

2.2.2 VARNA NAVEZANOST

Spoznali smo torej, da težave, povezane z močnim doživljanjem sramu, ki posledično vodi

v zasvojenost, izvirajo ravno iz otroštva oziroma iz zgodnjih izkušenj, ki se tičejo bolj ali

manj varne povezanosti s soljudmi. V nadaljevanju Cook (1991) pravi, da je eden izmed

osnovnih psihosocialnih razlogov za zasvojenost prav v ponotranjenju občutkov sramu,

sram pa povezuje s težavami v navezanosti v zgodnjem otroštvu (prav tam). Otroci, ki so

zanemarjeni, zlorabljeni ali zavrnjeni, so v veliki nevarnosti, da bodo ponotranjili občutek

sramu (Wiechelt, 2007). Ponovljene izkušnje, ko so osebe čutile čustvo sramu zaradi

zanemarjenosti ali zavrnitve, vodijo otroka do tega, da čuti sebe kot nevrednega,

nezaželenega in nesprejetega takšen, kakršen je. To je boleče in strupeno, saj vsebuje nabor

čustev, povezanih s podrejenostjo, pomanjkljivostjo, obrambno držo, nevrednostjo,

nesposobnostjo, grožnjo pred izpostavljenostjo, praznino, odtujenostjo in samoprezirom.

Zaradi zgodnjih spominov na skrbnikovo neodzivanje ali odzivanje z zavrnitvijo in zlorabo

je eden izmed največjih sprožilcev za sram ravno občutek zapuščenosti ali nevarnosti, da

bo oseba zapuščena. Raziskovanje navezanosti je prikazalo močno povezavo med kvaliteto

zgodnjih odnosov s skrbniki in kasnejšo osebnostjo in obnašanjem otrok, mladostnikov in

tudi odraslih. Ker je sram ukoreninjen v zgodnje odnose med otrokom in skrbnikom, je

povezava z navezanostjo očitna (Cook, 1991).

Bowlby (1988), ki je razvil Teorijo navezanosti, je verjel, da ima večina psihopatoloških

težav svoje korenine v težavah, ki se pojavijo v zgodnjem razvoju, ko otrokove potrebe po

varnosti niso zadovoljene. Po Bowlbyju so otrokove zgodnje izkušnje navezanosti temelji

za doživljanje sebe in drugih, kar so ponotranjeni sistemi prepričanj, ki vodijo naše vedenje,

čustveno regulacijo in bodoče odnose. Malček in kasneje otrok se o sebi uči preko odnosov

s skrbniki. Če se otrok povezuje z ljubečim skrbnikom, ki se posveti njegovim potrebam in

je uglašen z njegovimi čustvi in s tem poskrbi za varnost, bo otrok ponotranjil občutek, da

je ljubljen in da so njegovi občutki pomembni. V nadaljevanju s tem tudi ponotranji

dojemanje drugih, da ga imajo ljudje radi in da so zaupanja vredni. Po drugi strani pa otrok,

ki je v odnosu s skrbnikom, preplavljenim z lastnimi čustvi, nerazpoloženim in

nesposobnim, da zagotovi varnost otroku (ga ignorira ali se nanj dere, ko otrok joka),

ponotranji občutek, da je nevreden in celo osovražen. S tem ponotranji dojemanje drugih,

da so ljudje nevarni ali da razočarajo (prav tam).

Kot pravi Flores (2006) je pomembno, če poskušamo razumeti zasvojenost s perspektive

teorije navezanosti, da se zavedamo določenih vidikov, ko delamo z osebami z izkušnjo

zasvojenosti. Ne glede na to, ali so težave medosebne narave vzrok ali posledica

zasvojenskega vedenja, načelo ostaja isto – osebe z izkušnjo zasvojenosti najbolje

obravnavamo tako, da jim pomagamo razviti zmožnost imeti zdrave medosebne odnose.

Pomembno je vedeti, da teorija navezanosti ni toliko psihološka kot bolj biološka teorija.

Navezanost ni samo psihološko usmerjena, ampak je prilagodljiva in jo poganja močna

biološka potreba po medosebni bližini. Primarna biološka naloga je zagotoviti pomoč in

preživetje v primeru nesreče. Vsi družabni sesalci uravnavajo fiziologijo drug drugega in

10

spreminjajo notranjo strukturo medsebojnega živčnega sistema preko sinhrone izmenjave

čustev. Ta interaktivni regulativni odnos je osnova za navezanost (prav tam).

Obstaja velika razlika med postati in ostati trezen. Za dosego spremembe načina, na

katerega osebe z izkušnjo zasvojenosti vzpostavljajo in urejajo svoje medosebne

navezanosti, je nujno, da se naučijo novih vedenjskih vzorcev, vrednot in stališč, ki so

nezdružljiva s starimi zasvojenskimi vedenji, vrednotami in stališči.

Teorija navezanosti predlaga sledeče:

1. Na začetku zdravljenja mora biti poudarek na tem, da se uporabniki ločijo od snovi, ki

jo uporabljajo, in se lahko razvije zmožnost, da se navežejo na sam proces zdravljenja.

2. Kasneje se morajo osebe z izkušnjo zasvojenosti naučiti, kako ohraniti navezanosti, ko

pride do neizogibnih konfliktov ali motenj v odnosu, saj so takšne osebe nagnjene k

neustreznemu reševanju sporov. Bodisi s svojim (neustreznim) ravnanjem uničijo

medosebne odnose, v katerih so udeleženi, bodisi se popolnoma umaknejo iz njih. (Flores,

2006)

Pri zasvojenosti ne gre za iskanje užitka, ampak za iskanje tolažbe in stika. Khantzian

(2011) je kasneje razširil te ideje, da bi definiral zasvojenost kot motnjo samoregulacije,

kjer se posamezniki samozdravijo, da bi upravljali svoje težave s samoregulacijo.

Psihoaktivne snovi lajšajo psihično trpljenje in so nadomestek za odtujeni občutek jaza.

Ker so ti posamezniki nezmožni, da bi prepoznali in uravnavali svoje občutke in občutek

sebe, delujejo, kot da ne potrebujejo tesnih medosebnih odnosov (Khantzian 2012).

2.3 SKUPINSKA DINAMIKA

Osebe z izkušnjo zasvojenosti se hkrati bojijo in potrebujejo zdravo navezanost.

Spodbujanje navezanosti na ljudi v programu je lahko ključnega pomena v procesu

okrevanja in lahko uporabnikom pomaga, da spremenijo svoje prepričanje, kako si ne

zaslužijo stika, in tako lahko zagotovijo nove izkušnje, ki zdravijo (Horovitz, 2009).

Bradshaw (1988) celo priporoča, da se toksično osramočene ljudi usmeri v skupine.

Meni, da je skupina ključnega pomena, ne glede na to, od kod vzrok izvira. Zdi se, da

skupina zagotavlja občutek pomembnosti, ki ga odnos ena na ena ne more zagotoviti.

Skupina zagotavlja okolje, v katerem se vprašanja soodvisnosti pojavljajo spontano.

Ljudje se bodo v skupini obnašali tako, kot to počnejo v resničnem življenju. Bodo

nezaupljivi, nadzorovalni, ljudem všečni, kritični, itd. Ko se zavedo, da ta vedenja

odražajo nezavedne obrambne vzorce pred strupenim sramom, lahko skupina postane

laboratorij za nadomestna vedenja. Zasvojenost skrije sramoto, jo hkrati povečuje in

doliva gorivo na cikel zasvojenosti. Za uspešen proces terapije je pomembno, da osebe

pridejo iz izolacije in skrivanja. Izrednega pomena je zanje, da so v skupini pomembnih

drugih, ki jim lahko zaupajo, in da so ravno v tej skupini izpostavljeni. Edini način, kako

lahko ugotovijo, da so se motili o sebi, je, da tvegajo in se izpostavijo.

11

Ko zaupajo nekomu drugemu in izkusijo njihovo ljubezen in sprejemanje, se začnejo

spreminjati njihova prepričanja o njih samih. Spoznajo, da niso slabi; spoznajo, da so

vredni ljubezni in sprejeti. Ker je bil odnos tisti, ki je sprožil njihov strupeni sram,

potrebujejo ravno osebne odnose, da ozdravijo ta sram. To je ključnega pomena. Morajo

tvegati, da se odprejo drugim in poiščejo odnose, ki jim ne zbujajo sramu. Zdi se, da ni

druge poti. Osebe, katerih temelj je čustvo sramu, tudi ne verjamejo, da imajo pravico

zanesti se na kogarkoli. Cilj življenja je doseči neodvisnost. Neodvisnost pa ima temelje v

zdravem čutenju sramu. Morajo se naučiti, da so odgovorni za svoje življenje (prav tam).

Izkazalo se je, da lahko že vsakdanja normalna intimnost povzroči tak ali drugačen konflikt.

Torej že samo dejstvo, da so osebe z izkušnjo zasvojenosti skupaj v skupini, vključuje

konflikt, saj so tam ravno zato, ker imajo težave s sobivanjem z drugimi, pri čemer je treba

omeniti, da so te osebe pogosto težko same s seboj. Osebe z izkušnjo zasvojenosti pogosto

ne želijo biti z drugimi, vsaj ne v pravem – zdravem pomenu, zato otopijo. Izkušnja skupine

torej predstavlja ojačano izkušnjo medsebojne povezanosti, ki nas spominja na zgodnje

izkušnje. Preteklost je model za izkušnjo tukaj in zdaj. Če ima odvisnost korenine v težavah

z medsebojno povezanostjo, kot je opisano zgoraj, skupinska terapija predstavlja koristno

orodje (medij), s katerim lahko raziščemo te odnosne težave. Raziskave so pokazale, da je

prav negativno čustveno stanje najverjetnejši vzrok za zdrs, ki sledi zdravljenju. Proces

zdravljenja zato vključuje rehabilitacijo izkušenj teh negativnih čustev. To so priložnosti

za terapevtska srečanja kot resnično življenje v majhnih odmerkih. Proces skupinskega

zdravljenja zato ponuja neke vrste resničnostno konfrontacijo (Winship, 1999), kajti

posameznik ravno v skupini ugleda lastne težave in nezavedne vsebine v drugih članih

skupine, zato je skupinska psihoterapija učinkovita tudi, če posameznik le posluša in

opazuje, kaj se v skupini dogaja. (Varjačić- Rajko, 2008).

Kooyman (1993) opisuje terapevtski proces v terapevtski skupnosti: član terapevtske

skupnosti je aktiven udeleženec v svojem okrevanju in skupinski proces je osnovni element

terapije. Opisuje tudi glavne dejavnike skupinske terapije v terapevtski skupnosti, ki jih

povzema po Yalomu (prav tam).

Yalom (1995) v svoji knjigi Teorija in praksa skupinske psihoterapije navaja enajst

osnovnih terapevtskih dejavnikov, ki so pomembni pri skupinskemu zdravljenju oziroma

skupinski psihoterapiji:

- Vzbujanje upanja: Mnogo uporabnikov pride na zdravljenje z občutki poraza v življenju.

Preplavljeni so z občutki nemoči in da nimajo nobenih možnosti za boljše življenje. Na

zdravljenju so posamezniki, ki so na različnih točkah svojega zdravljenja. Tistim, ki so na

začetku, vliva upanje, ko vidijo uporabnike, ki že dlje časa abstinirajo in imajo drugačne

cilje v življenju. Uporabniki se počutijo opolnomočeni, ko vidijo, da so starejši člani že

dosegli določene cilje. Skozi tak proces se začne pojavljati upanje.

- Altruizem: V skupinski terapiji klienti istočasno sprejemajo in dajejo. Na začetku terapije

so velikokrat demoralizirani in imajo globok občutek manjvrednosti. Zdi se jim, da drugim

nimajo ničesar ponuditi in da so skupini v breme. Obratna izkušnja, ki jo prinese dinamika

v skupini – da so tudi oni lahko za nekoga pomembni –, poveča njihovo samospoštovanje.

12

Člani skupine nudijo drug drugemu veliko pomoči, medsebojne podpore, varnosti,

olajšanja, predlogov, uvidov. Drug z drugim delijo podobne probleme.

- Skupinska kohezija: Pomaga članom, da začutijo toplino in varnost, ker so del skupine, ker

nekomu pripadajo, so v njej sprejeti in začutijo vrednost, ki jim jo dajejo drugi člani.

- Univerzalnost: Omogoči uporabniku zavedanje, da ni sam in izoliran v svojih bojih,

nesprejemljivih problemih, mislih, impulzih. Sedeti skupaj z ljudmi, ki se ukvarjajo s

podobnimi težavami, je za posameznika, še posebej v začetni fazi, veliko olajšanje. Ko

začuti, da je kljub svojim pomanjkljivostim in strahovom sprejet, začnejo občutki sramu in

izolacije izgubljati moč.

- Medosebno učenje: Razlikujemo med »Medosebnim učenjem – vhodom«, ki opredeljuje

vpliv povratnih informacij, ki jih pacient dobi od skupine, in »medosebnim učenjem –

izhodom«, ki označuje pacientovo prakticiranje v skupini in iskanje novih načinov

interakcije. Terapevtska skupina predstavlja mikrokozmos, v katerem je mogoče

spoznavanje samega sebe s konsenzualno validacijo (preverjanje in primerjanje lastnega

doživljanja z doživljanjem preostalih članov skupine) in z opazovanjem samega sebe. Člani

skupine postanejo pozorni na pomembne vidike svojega medosebnega vedenja: svojih

moči, omejitev, vedenja, ki pri drugih sproža negativne reakcije ipd. V skupini naletijo na

povratno informacijo, ki je v zunanjem svetu v preteklosti niso bili deležni. Yalom meni,

da je osredotočanje terapevta na situacijo »tu in zdaj« pomembno v vsaki skupini.

Reševanje zunanjih težav je nerealna naloga za skupino in člani se ob pripovedovanju, ki

ne zadeva trenutne situacije, ne počutijo dovolj vpleteni. Interpersonalne odnose lahko

raziskujemo v živo, saj posamezniki v skupino prenašajo vzorce komunikacije iz odnosov

zunaj skupine. To pomeni, da so medsebojni odnosi osnova korektivne čustvene izkušnje,

kajti skupina je socialni mikrokozmos posameznikovega zunanjega, realnega življenja. Ko

posameznik tvega in izrazi svoja čustva pred ostalimi člani skupine ter dobi njihovo

podporo, postane povezava med njim in drugimi člani tesnejša in globlja.

- Korektivna izkušnja primarne družine: Velika večina ljudi, ki pride na skupinsko terapijo,

ima ozadje v nezadovoljivi izkušnji iz primarnih družinskih odnosov. Skupinska terapija

spominja na družino v mnogih pogledih: prisotne so avtoritativne starševske figure,

vrstniki, bratje, sestre, globoka osebna razkritja, močna čustva, globoka intimnost,

povezanost in tudi sovražna, tekmovalna čustva. Pomembno pri vsem tem je, da se konflikti

iz primarne družine ne le podoživijo, ampak da pride do korektivne izkušnje.

- Razvijanje socialnih spretnosti: Člani skupine, ki so opogumljeni za dajanje odprtih

povratnih informacij (odzivov oz. fidbekov), z njimi velikokrat pokažejo tudi na

neprilagojeno socialno vedenje posameznika. Člani, ki so že dalj časa v skupini, imajo

navadno zelo sofisticirane socialne spretnosti: uglašeni so na proces in vedo, kako s svojimi

odzivi pomagati posamezniku, znajo iskati rešitve konfliktov, manj sodijo in so nasploh

bolj empatični. Vse spretnosti, ki jih razvijajo v skupini, jim bodo v prihodnosti pomagale

tudi v zunanjih odnosih.

- Posnemanje vedenja: Posnemanje obnašanja ima večji pomen v začetnih fazah terapije, saj

lahko pomaga »odmrzniti« posameznika, da poskuša eksperimentirati z novimi načini

vedenja, kar v nadaljevanju sproži spiralo prilagajanja.

- Katarza: V interakciji z drugimi člani se velikokrat zgodi, da dobi posameznik nenaden

uvid, kar navadno povzroči pomemben notranji premik, hkrati pa se pojavi močan čustveni

13

izbruh, velikokrat povezan z bolečino in jezo, ki se nanašata na rane iz preteklosti. Katarza

od zunaj ni vedno vidna kot zdravilna izkušnja. Visoka stopnja čustvene izmenjave, ki ni

naslovljena na skupino in v njej predelana, lahko postane za posameznika retravmatizacija.

- Posredovanje informacij: Yalom pod to razume posredovanje didaktičnih napotkov o

duševnem zdravju, boleznih in splošni psihodinamiki. Dobro je, da je terapevt do svojih

uporabnikov odkrit in jim pojasni njihovo bolezen in neučinkovite miselne vzorce.

- Eksistencialni dejavniki: Razvijajo sposobnost preprosto biti z drugimi kot del skupine.

Bolečini izgube, smrti itn. se ne moremo izogniti. Ne glede na to, kako blizu smo drug

drugemu, smo v bolečini na neki način sami. Ko se posameznik zmore soočiti z

najzahtevnejšimi temami življenja in smrti in jih v skupini lahko varno podeli z drugimi,

lahko zaživi bolj polno v danem trenutku. Vendar pa mora znati sprejeti tudi polno

odgovornost za svoje življenje (prav tam).

V nadaljevanju Kooyman (1993) navaja pomembne faktorje, ki imajo terapevtsko vrednost

v procesu skupinskega zdravljenja (terapevtska skupnost), in se sprašuje, kaj je

terapevtskega v terapevtski skupnosti. Navaja sledeče elemente:

- Nadomestna družina, ki uporabniku ponudi drugačne izkušnje in varno okolje, kjer lahko

raste.

- Trdna filozofija, ki je lahko razumljiva in podprta s strani vseh članov.

- Terapevtska struktura, kjer so jasna pravila in okolje, ki nudi dovolj pritiska, da se

uporabnik uči, po drugi strani pa dovolj strukture, ki prepreči, da bi okolje postalo kaotično

ali preveč organizirano.

- Ravnotežje med demokracijo, terapijo in avtonomijo: Uporabniki so v različnih vlogah –

soudeleženi v procesu s souporabniki, »klienti« in hkrati avtonomni posamezniki, ki so tam

prostovoljno.

- Socialno učenje preko socialnih interakcij: uporabnik se ne more izolirati in mora biti

aktivno vključen v terapevtsko skupnost. Nenehno mora dobivati odzive na svoje vedenje

in odnos.

- Učenje preko kriz: Ko pride kriza in gredo preko nje, ostanejo v terapevtski skupnosti,

zrastejo in stopijo stopničko višje.

- Terapevtski vpliv vseh aktivnosti v skupnosti: Vse, kar se dogaja, ima terapevtski učinek

(priprava hrane, delo po delovnih okoljih).

- Odgovornost uporabnika za njegovo vedenje: Uporabnik ni obravnavan kot pacient, ampak

kot odgovorna, odrasla oseba.

- Povečanje samozavesti preko dosežkov: Ko uporabnik vidi, da nekaj zmore, pa naj bo to

vodenje jutranjega srečanja ali da pripleza na goro, je nase ponosen in si veča samozavest.

- Ponotranjenje pozitivnega sistema vrednot: Uporabnik se nauči iskrenosti, da se sooča z

ostalimi in kritizira negativno vedenje ostalih in sebe.

- Soočenje: Naučijo se, da so sprejeti tudi z napakami in da ni treba biti popoln, da so

ljubljeni.

- Pozitiven pritisk souporabnikov

- Naučiti se razumeti in izražati čustva: Preko različnih skupin se naučijo izražati čustva.

Uporabnik se nauči, kako premagati strah pred izražanjem jeze, strahu in bolečine. Končno

14

se nauči, da izraža tudi »pozitivna« čustva, kot sta ljubezen in ugodje – ta po navadi še težje

izražajo kot »negativna«.

- Spremeniti negativen odnos do življenja v pozitiven: Večina uporabnikov ima prepričanja

kot npr. Nisem ljubljen/a, Ne potrebujem drugih ljudi, Nimam pravice obstajati. Ta

prepričanja se razvijejo v zgodnjem otroštvu in so jim kot otrokom pomagala preživeti.

- Izboljšanje odnosov v primarni družini: Starši in bližnje osebe sodelujejo v skupinah za

starše in na družinskih srečanjih (prav tam).

Cilj zdravljenja v terapevtski skupnosti je povečati pozitiven stil življenja, da se naučijo

spoprijeti s stresom na konstruktiven način, da spremenijo negativno samopodobo v

pozitivno, da se naučijo obdržati odnose z drugimi osebami in nenazadnje, da se naučijo

uživati življenje. Uporabnik se nauči ponovno verjeti vase in v druge, si pridobiti zaupanje.

Nauči se spoprijeti s stresom in konflikti na konstruktiven način in spozna, da prositi za

pomoč ne pomeni biti šibek in nemočen. Nauči se odkrivati meje svojih zmožnosti in uvidi,

da ni velikan svojih sanj ali palček svojih strahov (Kooyman, 1993). V Gestaltu, kot tudi

drugih psihoterapevtskih modalitetah, je poudarek na sedanji izkušnji in načinu, na katerega

posamezniki soustvarjajo prav to izkušnjo. Prav tako je filozofija terapevtske skupnosti

kompatibilna s tem mišljenjem – uporabnik doseže uvid in spremembo ravno preko

interakcij s souporabniki in skupino. Terapevt ustvari varen prostor, kjer poteka

raziskovanje preko dialoga, podob ali gibanja, in tudi podpira uporabnikovo raziskovanje

z vprašanji, opažanji in empatičnimi odzivi. Včasih je proces tisti, ki je bolj pomemben, in

ne končni rezultat ali končna podoba. Začetna faza dela s skupino – dogovarjanje glede

točnosti, urnika, odmorov. Vse to je lažje v terapevtski skupnosti, ker je to že njihova

osnova (Stewart, 2009).

2.4 POMOČ Z UMETNOSTJO IN METODE IGRE

2.4.1 KAJ JE IGRA?

Kot pravi Reids (2001), so bile igre vedno del človeške družbe že od pradavnine.

Arheološke in medkulturne študije so pokazale, da so civilizacije skozi zgodovino razvile

izredno veliko število in zelo raznolike igre. Zdi se, da ima zgodnje igranje iger neposredno

povezavo s prilagajanjem in preživetjem, saj so bile uporabne za zagotavljanje možnosti

članom družbe za prakso in obvladovanje prevladujočih kulturnih skrbi in psiholoških

potreb (na primer delitev virov, ubijanje plena, izganjanje zlih duhov). Preko iger so

odvrnili te skrbi, kar jim je omogočilo, da so nadzirali in obvladovali situacije, ki so bile v

resničnem svetu nepredvidljive in so jih ogrožale (prav tam). V zahodnem svetu vse bolj

prepoznavajo, da igra ni le sled otroškosti, ampak ostaja močna, pozitivna sila ves čas

našega življenja (Schaefer, 2011). Igranje vidimo kot prijetno, naravno vedenje, ki ga

najdemo pri ljudeh in živalih. Igra je gonilna sila človekovega razvoja (Reid, 2001).

Igra je tako naravna za otroke kot dihanje in vseskozi spremlja vse kulture. Je tako

pomembna za otrokov razvoj, da je zapisana v Konvenciji o otrokovih pravicah v členu 31,

15

ki pravi takole: »Države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do počitka in prostega

časa, do igre in razvedrila, primernega otrokovi starosti, in do prostega udeleževanja

kulturnega življenja in umetnosti.« Je mogoče najmočnejši medij, da majhni otroci zgradijo

odnos odrasli-otroci, razvijajo razmišljanje o vzrokih in posledicah impulzivnosti,

predelajo stresne izkušnje in se naučijo socialnih spretnosti. Igra lahko otroku ponudi

občutek moči in nadzora, ki pride iz reševanja problemov ter obvladovanja novih izkušenj

in idej. Kot rezultat pa lahko pomaga pri občutkih samozavesti in pri dosežkih (Drewes,

2009). Dejavnost igre je ključnega pomena za otroke vseh starosti. Zagotavlja okvir za

socialne odnose in spontano učenje. Zagotavlja medij za rast občutka sebe, kompetenc in

zaupanja v svet, ki nas obdaja. Igra se prepoznava tudi po svoji izraznosti, kar je univerzalni

jezik sporazumevanja. Igranje in rast sta sinonim za življenje samo. Igrivost pomeni

ustvarjalnost in akcijo, spremembo in možnost transformacije (Saralea, 2002).

Igra je kot značilni fenomen človekovega (in ne le človekovega) vedenja vedno pritegovala

pozornost mnogih strok. Nekaj časa je veljalo prepričanje, da je igra značilna za otroka,

medtem ko pri odraslem pomeni nezrelost in določen odklon. Resnica je seveda nasprotna.

Odrasli, ki je povsem izgubil občutek za igro, je najverjetneje postal nevrotično rigiden,

nezmožen spontane interakcije. Interakcija z okoljem, povezana s takšno ali drugačno

emocionalno izmenjavo, je poglavitni dejavnik izgradnje otrokove notranje psihične

strukture. Igra ima v tem procesu vsekakor eno od osrednjih vlog. Oropati otroka za igro je

pravzaprav isto, kot če bi ga oropali za odnos. Odrasli skozi regresijo v službi ega s pomočjo

domišljijske igre najde pot do poigravanja z idejami, kar predstavlja izvir njegove

ustvarjalnosti, inventivnosti, medtem ko iz igranja iger črpa svojo storilnost in

produktivnost. Preko iger se vključujejo tako imenovani socialni afekti, kot so sram,

krivda, zavist in ljubosumje. Igranje iger lahko odločilno prispeva k utrjevanju funkcij in

strukture ega, še posebno, če so igre umeščene natančno v specifično razvojno fazo ali celo

v kritične točke razvoja. Skozi igro otrok prepoznava omejitve, ki jih predenj postavlja

zunanja realnost. Interakcija z okoljem mu omogoča napredovanje v kontroli realnosti. Pri

igri lahko doživlja situacije z vidika različnih vlog, različnih pozicij do drugih in tako tudi

druge doživlja v različnih vlogah do sebe. To podpira razvoj diferenciacije ter prinaša celo

pahljačo izkušenj, s pomočjo katerih otrok presega egocentrično pozicijo do sveta. Še v

mladostniških letih sta domišljija in dnevno sanjarjenje ena najbolj konstruktivnih pobud

za razvoj notranjega življenja, iskanja lastne identitete ter vzpostavljanja zdravega odnosa

med podobo o sebi in lastnimi ideali (Praper, 1993).

Prav tako pomemben vidik igre je, da vključuje obe možganski polovici. Leva, analitična,

je v glavnem tista, ki jo potrebujemo, da se odločimo, kako naprej, katere strategije

uporabiti, da bomo zmagali, in kako lahko to verbaliziramo. Desna, umetniška polovica pa

nam dovoljuje, da uživamo v izkušnjah ustvarjanja in fantazij. Nekateri raziskovalci so

ugotovili, da igra in druge ustvarjalne dejavnosti lahko vplivajo na to, da delujejo celotni

možgani. Razmišljanje in vedenje sta manj prisiljena in oseba se počuti, da ima izbiro glede

tega, kako se počuti in kaj dela. Medtem ko se smejimo, pojemo ali brezskrbno gibamo,

dihamo globlje in posledično dobimo v telo več kisika. Mišična napetost se med igro

sprosti, kar pomaga pri telesnih bolečinah in zategnjenosti. Igra lahko izboljša

16

samopodobo. Omogoči nam, da se dobro počutimo in smo mirni, postanemo tudi šaljivi in

prevzame nas ugodje (Ward-Wimmer, 2003). Skozi celotno otroštvo ima igra ključno vlogo

pri spodbujanju raziskovanja in spretnosti, pri vaji mišic in uma in pri navezovanju z

drugimi ljudmi (Reid, 2001).

Augusto Boal (2002) v svoji knjigi, kjer nam poda ogromno vaj in iger za delo s skupino,

izhaja iz načela, da predstavlja človeško bitje enotnost in je kot takšno nedeljiva celota.

Znanstveniki so dokazali, da so človekovi fizični in psihični aparati popolnoma neločljivi.

Telesno gibanje je misel in misel se izraža v fizični obliki. Ta koncept lahko dojamemo v

njegovih najbolj očitnih manifestacijah – misel na prehranjevanje lahko sproži slinjenje,

misel o ljubezni prinese nasmeh na obraz, misel na sovraštvo lahko povzroči otrdele poteze

na obrazu. Vse misli, vse mentalne podobe, vsa čustva se razkrijejo fizično. Telesne

dejavnosti so dejavnosti celega telesa. Dihamo z vsem svojim telesom, z rokami, nogami,

itd., čeprav naš respiratorni aparat prevzame vodilno vlogo v tem procesu. Pojemo z našim

celotnim telesom, ne samo z glasilkami. Ljubimo se z našim celotnim telesom, ne samo s

spolnimi organi. V bitki s telesom v tem svetu naši čuti trpijo. Čutimo, poslušamo in vidimo

v skladu z našo posebnostjo; telo se prilagaja na delo, ki ga mora narediti. Da bi telo lahko

poslalo in prejelo vsa možna sporočila, ga je najprej potrebno ponovno harmonizirati.

Čutila imajo ogromno zmogljivost, da registrirajo, izberejo in razvrstijo občutke. Oko, na

primer, lahko pobere neskončno različnih barv, ne glede na predmet pozornosti: cesta, soba,

slika, žival. Obstaja tisoč odtenkov zelene, različnih odtenkov, ki jih človeško oko v celoti

lahko zaznava. Enaka sposobnost velja za sluh glede na zvok in za druge čute. Vsaka

človekova dejavnost, tudi najpreprostejša, na primer hoja, je zelo zapletena operacija, ki

je mogoča le zato, ker so čuti sposobni selekcije. Augusto Boal (2002) v svoji knjigi uporabi

besedo »vaja« za vse vaje, ki vsebujejo fizično, mišično gibanje (dihanje, motorika, glas),

kar pomaga uporabniku, da se bolje zaveda svojega telesa, svojih mišic, svojih živcev, v

odnosu tudi do drugih teles, do predmetov, do prostora in njegovih dimenzij, količine, teže,

hitrosti, in tako naprej. Cilj vaj je boljše zavedanje o telesu in njegovih mehanizmih, njegovi

zmogljivosti za okrevanje, prestrukturiranju, ponovni usklajenosti. Vsaka vaja je kot

monolog. Introvertiranost. Po drugi strani pa se igre ukvarjajo z izraznostjo telesa kot

oddajnikom in sprejemnikom sporočil. Igre so dialog in potrebujejo sogovornika. So

ekstrovertiranost (prav tam). In ravno stimulacija kinestetičnih občutkov velikokrat prebudi

domišljijo in spomin, do katerega drugače težko dostopamo (Read Johnson, Smith, Miller,

2003). Tudi Caldwell (1996) misli podobno, ko pravi, da je ena izmed značilnosti odraslega

igranja tudi sposobnost, da se pospeši in utrdi občutek stabilnosti , ki se zgodi v naših telesih

v prav tistem (sedanjem) trenutku. Gibanje poteka na način, ki neguje, spodbuja in oživlja

pljuča, mišice in kosti, naša telesa pa proizvajajo hormone endorfine in dopamin, ki skrbijo

za notranji občutek ugodja. Rezultat je doživetje globoke potopitve v sedanji trenutek in

občutek pozornosti, ki je hkrati intenziven in enostaven (Caldwell, 1996).

Poleg tega pa so igre tudi naravne in prijetne aktivnosti in imajo poseben pomen za otroke

in odrasle, ki imajo težave pri doživljanju veselja (Kendall, 2003). Kot pravi Ward-

Wimmer (2003), je »igralna terapija« močno orodje za delo z odraslimi. Igra, radost in

spontanost so ukoreninjeni v vseh naših srcih. Preko igre otroci odkrivajo zunanji svet s

17

celotnim telesom. Za odrasle se igra nadaljuje kot pomembno gonilo, ki jih hrani z

ustvarjalnostjo in jim prinaša integracijo telesa in uma (prav tam).

2.4.2 IGRA PRI DELU Z OSEBAMI Z IZKUŠNJO ZASVOJENOSTI

Kakor trdi Hinz (2009), obstajajo številne prednosti umetnostne terapije – ali kot pravimo

pri nas, »pomoči z umetnostjo« – kot dopolnilnega zdravljenja pri osebah z izkušnjo

zasvojenosti. Pomembni faktorji so dodajanje strukture v skupinski terapiji, dati glas tistim

uporabnikom, ki se težje izražajo verbalno, objektiviziranje konfliktov, zaradi česar jih je

lažje razkriti in o njih razpravljati, in zagotavljanje kinestetičnih dejavnosti. Pomoč z

umetnostjo je predvsem nežna metoda, ki sooča in hkrati zagotavlja osebam, ki se izmikajo

čustvom, dostop do le-teh, in je tudi sredstvo za povečanje obvladovanja in nadzora (Hinz,

2009). Johnson (1990) pravi, da v ustvarjalnem procesu zbledita strah in sram, osebe pa se

znova povežejo s svojim sebstvom in druga z drugo. Pravi, da je ravno ustvarjalnost

zdravilo za sram, ki osebe lahko poveže s pravim bistvom, hkrati pa jim dovoli, da preidejo

iz pasivne drže v aktivno in spremenijo svoje rane v bisere, kar je umetnost pretvarjanja

sramu (Johnson, 1990). Mnogi odvisniki, čeprav morda manj kot v preteklosti, trpijo zaradi

občutka neuspeha in zavrnitve družbe. Znano je, da se bojijo sodbe drugih in kot rezultat

so sami pogosto sodnik in kritizirajo druge. Pomembno je, da opazimo, da se tudi tako

imenovani »neozdravljivi« odvisniki odzovejo pozitivno, ko terapevtska situacija ne

uprizori ponovno travmatične zgodbe in tveganja, da bodo ponovno razočarani. Namesto

tega ponuja bolj popustljiv »oder«. To je tisto, kar stori pomoč z umetnostjo – z barvami in

oblikami, gibanjem, glasbo in igro. Poleg tega, da ne vključuje samo uma, ampak tudi telo

uporabnikov, so te metode bolj »živahne« od verbalnih psihoterapevtskih metod. Mogoče

je njihova »živahnost« še en razlog za uspeh terapij z umetnostjo na področju zdravljenja

odvisnosti (Groterath, 1999).

Ena od značilnosti igre za odrasle skupine je sposobnost tega načina, da zagotovi socialno

zatočišče za svoje člane. Člani skupine postanejo «tovariši« v otroških igrah, ponovitev za

razvojne potrebe, ki lahko preprečijo socialno izolacijo. Altruizem in potreba po pomoči se

tudi povečajo, ko se počutijo povezane z ljudmi, in pomaga uporabnikom, da se počutijo

dobro (Caldwell, 2003). Igra lahko osebam z izkušnjo zasvojenosti pomaga ustvariti lastne

naravne užitke, tako da se jim ni treba zanašati na užitke, ki jih povzročajo PAS

(psihoaktivne substance) (Caldwell, 1996). Nekateri terapevti uporabljajo igro kot uvod v

obravnavo globljih tem, medtem ko jo drugi uporabljajo z namenom, da bi vzpostavili

igrivost, uporabljajo torej igro kot cilj (Read Johnson, Smith, Miller, 2003).

Občutek sramu se največkrat sproži ravno ob čutenju ugodja in veselja (Cook, 1991).

Wilson (2012) meni, da je sram zapleteno čustvo in ga je po navadi težko izraziti z

besedami ali celo doseči preko kognitivnih procesov. Izrazni pristopi lahko preko

neverbalnih, ustvarjalnih metod lažje dosežejo občutke sramu, saj le-te povezujejo z

bolečimi spomini iz otroštva, ki so iz preverbalnega obdobja in niso lahko dosegljivi preko

besed. Wilson postavi tudi nekaj osnovnih pravil za delo s takšnimi osebami:

18

- Glavno za proces zdravljenja je zagotoviti varnost v skupini. Strah pred sodbo drugih, ali

da bodo videti neumni, lahko pride na plano, saj se veliko odvisnikov bori ravno z željo po

perfekcionizmu in kontroli.

- Igranje iger osebam z izkušnjo zasvojenosti dovoljuje, da se igrajo na zdrav, strukturiran

način. Uporabniki lahko raziskujejo in ustvarjajo brez strahu. Dovoljeno jim je, da delajo

napake in prevzamejo tveganja. Ustvarjalnost jim omogoča igro brez resnih regresij in

izgube kontrole. Tako lahko hranijo otroka v sebi in si dajo možnost, da dosežejo nekaj,

česar niso mogli kot otroci.

- Preko pozitivnih sporočil od souporabnikov, uporabnik pridobi novo samopodobo, ki je

pozitivna. Za mnoge proces zdravljenja pomeni zdravljenje notranjega otroka in ni

naključje, da notranji otrok lažje izraža svoja čustva in potrebe preko umetnosti kot preko

besed (Wilson, 2012).

Ključnega pomena za uporabo igre pri delu z osebami z izkušnjo zasvojenosti je, da igra

predstavlja pomembnost procesa nad končnim produktom in ni ciljno zasnovana in da med

igro po navadi čutimo ugodje, zadovoljstvo, veselje, saj je igranje iger oblika igranja in kot

tako oblika zabave in vir užitka za udeležence (Cattanach, 2005). Ko uporabniki začno v

igri uživati, jim lahko pomaga, da pridejo v stik z vzorci ali obnašanjem, ki jim predstavlja

težavo (Waller, 1993), saj so bile do sedaj droge njihovo sredstvo za sprostitev, razburjenje,

pobeg, socializacijo in zabavo; in vse to lahko doživijo – in bi morali doživeti – skozi igro

(Kendall, 2003). Terapevtski elementi iger: Izkustveni proces igranja prinaša užitek,

katarze in sprostitev. Proces igre lahko spodbuja socializacijo, testiranje realnosti in

obvladovanje tesnobe. Igranje iger lahko pomaga okrepiti terapevtski odnos in zagotoviti

metaforični oder za izražanje in reševanje konfliktov (Reid, 2001).

2.4.3 IGRA IN VLOGA SKUPINE

Skupinske vaje in igre nam ponudijo bogato priložnost za neposredno opazovanje interakcij

med člani, samopodobe posameznikov, pa tudi veščin, potreb (Dwivedi, 1993). Vsak

posameznik zgradi v sebi svoj lastni notranji svet, ki se nenehno rekonstruira preko

interakcij z drugimi. Raziskovanje teh vzorcev in želje po spremembi le-teh omogoči

posamezniku, da poizkuša z novimi načini (Waller, 1993). Prenesena v terapevtsko sfero

lahko zamisel o uporabi iger za odrasle zagotavlja bližnjico do poškodovanega otroka, ki

je skrit globoko v odrasli osebi. Subtilna magija igre, ki se uporablja v povezavi s

tradicionalnimi intervencijami, lahko tudi zagotovi pot, da se pozdravi otrok (Kendall,

2003). Kot pravi Jennings (2011), je igrivost vedno zelo pomemben način za krepitev

navezanosti.

Večina iger ima pravila, ki določajo vloge igralcev, določajo omejitve in pričakovana

obnašanja, podajajo pa tudi opis igre. Igre prav tako običajno vključujejo neke vrste

tekmovanja. Končna značilnost iger je njihova zahteva po medosebnih odnosih. Skozi

zgodovino so se igre razvijale kot družbena dejavnost, v katero sta lahko vključeni dve ali

več oseb. V večini iger so dejanja udeležencev soodvisna, kar pomeni, da je izid igre

19

odvisen od interakcij med igralci, ne zgolj od delovanja enega igralca (Reid, 2001). Prav

tako se od vsakega člana pričakuje, da prevzame odgovornost za svojo udeležbo, da se

zaveda vpliva na okolje in da se ne doživlja kot pasivna žrtv okoliščin. Feedback, oziroma

povratna informacija ali odziv, je ena izmed sestavin skupinske terapije in ga je pogosto

težko sprejeti, vendar posamezniku omogoča, da vidi dele sebe, ki jih drugače ne bi

spoznal. Pripravljenost članov, da prevzamejo tveganje, torej, da se postavijo v ospredje,

je zelo pomembna (Waller, 1993). Pravila igre se lahko spreminjajo in so enkrat

tekmovalne, spet drugič povezovalne. Glede na različne teme izberemo ustrezno igro ali

vajo: vključevanje, zaupanje (Dwivedi, 1993). Občutki sposobnosti ali dvoma vase,

nadzora impulzov, testiranje realnosti, intelektualnih sposobnosti in samopodobe so med

funkcijami ega, ki se razkrije v tekmovalni naravi iger (Reid, 2001).

Igra je naravna družbena dejavnost, ki zahteva sodelovanje in komunikacijo med

udeleženci. Medtem ko igre zahtevajo sodelovanje, pa tudi pogosto zahtevajo kontrolirano

izražanje agresivnih impulzov. Tekmovalna narava iger zahteva, da igralci s ciljem zmage

poskušajo premagati druge (Reid, 2001). Kendall (2003) je na podlagi dela z ženskami

ugotovila, da so igre najbolj uspešen in prijeten način za ženske, da se zabavajo kot skupina

in izkusijo občutke veselja in zadovoljstva, saj igre tudi zahtevajo, da se skupina

medsebojno povezuje, da člani upoštevajo pravila skupine, da se naučijo zmagati in

izgubiti, pogajati kot ekipa. Pri tem je zelo pomembno, da se pri izbiri igre odločimo, ali je

določena igra najprimernejša za skupino, s katero delamo, ali bo igra v veliki skupini ali jo

je potrebno razbiti na manjše skupine, ali igrajo drug proti drugemu posamično. Sprva je

morda najbolje, da se na začetku dela v veliki skupini in se premika v smeri tekmovalnosti

potem, ko člani skupine že zgradijo zaupanje drug v drugega (Kendall, 2003).

Ker skupine naravno sledijo različnim fazam, kot so oblikovanje, napad, normiranje ter

izvajanje, se lahko odrasli, ki se vključujejo v skupine, ponovno naučijo, da pridejo skupaj,

se dogovarjajo, se srečujejo s konflikti in razlikami, se počutijo kot sestavni del nečesa,

dajejo in prejemajo povratne informacije (Caldwell, 2003).

Posebna prednost skupinske terapije je komponenta medosebnih interakcij. Ko so ljudje

spodbujeni, da se srečajo z drugimi s podobnimi potrebami in razpravljajo v spodbudnem

in konstruktivnem okolju, so strukturirane priložnosti za interakcijo z vrstniki. Preko teh

interakcij imajo ljudje možnost, da preučijo svoje neprilagojene vzorce (Nash, Schaefer,

2011).

20

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN NAMEN RAZISKOVANJA

Delo z osebami z izkušnjo zasvojenosti in pomoč pri vzdrževanju abstinence sta predmet

obravnave številnih teorij in raziskav. Že vrsto let delam z uporabniki v visokopražnem

programu, ki ga izvaja DPČ, v zadnjih osmih letih pa sem poleg tega sodelovala z

angleškim pedagogom, s katerim sva izvajala dramske delavnice, katerih cilj je

osredotočanje na to, da uporabniki pripravijo in zaigrajo (gledališko) predstavo. Pri

opredelitvi problema torej izhajam iz lastnega opazovanja in dela z uporabniki.

Opazila sem, da je vzpostavitev abstinence pri osebah z izkušnjo zasvojenosti šele prvi

korak, težava pa je pri ohranjanju le-te. Kot je razvidno iz teoretičnih izhodišč, osebe z

izkušnjo zasvojenosti v prvi vrsti doživljajo sram, in to predvsem v odnosu z drugimi. A

prav preko odnosov z drugimi spoznavajo sebe in se spuščajo globlje v vzroke za nastanek

zasvojenosti. Glavni namen raziskave je preučiti uporabno vrednost metode igre pri delu z

osebami z izkušnjo zasvojenosti, saj menim, da so metode igre lahko velik doprinos k

procesu ozdravljanja takšnih oseb, saj vključujejo tudi dejavnike (med drugimi na primer

skupinski proces), ki so nadvse pomembni za prestrukturiranje starih odnosnih vzorcev,

uporabnikom pa hkrati omogočajo in jih na novo učijo, da na trezen način doživljajo ugodje

in veselje, ob tem pa tudi sram in druga čustva, ki so pomembna za razreševanje starih

vzorcev in struktur.

3.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

S kvalitativno raziskavo bom odgovorila na sledeča raziskovalna vprašanja:

- Kako lahko z uporabo iger in vaj raziskujemo temo doživljanja sramu pri osebah z

izkušnjo zasvojenosti?

- Kako je uporaba iger in vaj povezana s čutenjem ugodja in veselja pri osebah z

izkušnjo zasvojenosti?

- Kako uporaba iger in vaj deluje na skupinsko dinamiko terapevtske skupine – na povezanost, vzpostavljanje in zagotavljanje varnosti, medsebojne odnose?

3.3 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

V magistrskem delu sem uporabila kvalitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo.

Za kvalitativno raziskavo sem se odločila, ker bi naj bile njene ugotovitve neposredno

uporabne za reševanje socialnih problemov ljudi in za izpopolnjevanje metod socialnega

dela, ki je namenjeno reševanju vsakdanjih stisk in težav ljudi. Prav tako velja, da

kvalitativno raziskovanje omogoča osredotočanje na raziskovanje vprašanj, ki so

21

pomembna v življenju udeleženih, katerih svojski odnos do teh vprašanj in položajev

poskušamo razkriti (Mesec, 1998). Uporabila sem različne tehnike zbiranja podatkov. Na

podlagi dveh skupinskih intervjujev in dnevniških zapiskov (uporabniških in lastnih) sem

zbirala podatke, ki so pomembni za odgovore na postavljena raziskovalna vprašanja.

Zbiranje podatkov je potekalo v času izvedbe raziskovanja. Izvedla sem tridnevno

delavnico z vnaprej pripravljenim programom, ki sem ga sproti prilagajala potrebam

uporabnikov in skupinski dinamiki. Imena, uporabljena v magistrski nalogi, so izmišljena,

da je zagotovoljena anonimnost sodelujočih uporabnikov.

3.3.1 VZOREC RAZISKOVANIH OSEB

V raziskavi je sodelovalo šestnajst oseb z izkušnjo zasvojenosti, ki so vključeni v

visokopražni program pri DPČ, kar pomeni, da so z vključitvijo v program že pričeli z

abstinenco. Za raziskavo nisem izbrala vseh uporabnikov, ampak le tiste, ki so že v fazi

Terapevtske skupnosti (2. faza klasičnega programa) in uporabnike programa DID (dnevni

center za uporabnike z dvojnimi diagnozami ali za tiste, ki so družbeno integrirani).

Uporabniki stanujejo v terapevtski skupnosti, kar je pomembno za razumevanje skupinske

dinamike, saj so skupaj v procesu zdravljenja že nekaj časa in so tam brez prekinitev 24 ur

na dan. Nekateri izmed njih so vključeni v proces zdravljenja šele 2 meseca in so bolj na

začetku, spet drugi pa so vključeni v proces zdravljenja več kot leto dni. Uporabniki so

deležni rednega terapevtskega dela, kar pomeni, da imajo dvakrat na teden terapevtske

skupine in enkrat tedensko individualni pogovor s terapevtom. V sami terapevtski

skupnosti so tudi jasno postavljena pravila glede obnašanja, saj je pri razreševanju

zasvojenosti pomemben tudi vedenjski del. Kot pravi Stewart (2009), je vse našteto lažje v

terapevtski skupnosti, ker je to že sama njihova osnova.

Delavnice sem izvedla v terapevtski skupnosti v Sopotnici pri Škofji Loki. Vključeni so

bili tako uporabniki Terapevtske skupnosti kot uporabniki DID in ena uporabnica programa

TSS (terapevtska skupnost za starše), ki je bila v času delavnic noseča. Večina uporabnikov

je bila na delavnicah ves čas, nekateri so imeli v vmesnem času obvezne izhode (zdravnik,

sodišče…), vendar na proces to ni kaj dosti vplivalo, saj se je skupina že poznala in je

osnovna varnost s tem že bila zagotovljena.

Uporabnikom sem takoj na začetku povedala, da je njihovo sodelovanje zaželeno, vendar

pa morajo hkrati tudi raziskovati svoje meje in se umakniti, če čutijo, da postaja proces

zanje preintenziven, kar so tudi upoštevali.

3.3.2 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVA PODATKOV

Pri raziskavi sem uporabila različne tehnike zbiranja podatkov. Uporabila sem

nestrukturirane in polstrukturirane tehnike, kar pomeni, da so nestrukturirane nastajale

sproti med izvajanjem raziskave.

22

Prva tehnika je bila odkrito opazovanje z delno udeležbo, kjer sem bila vključena v proces

skupine. Udeleženci so bili seznanjeni z namenom opravljanja raziskave.

Med izvajanjem raziskave sem pisala dnevniške zapiske, kjer sem zapisovala tako zunanja

opažanja kot tudi svoje doživljanje in doživljanje sodelujočih ter svoje razmišljanje in

razmišljanje drugih. Zapiski so mi pomagali tudi pri prestrukturiranju delavnic, saj sem tudi

plan delavnic sproti spreminjala glede na potrebe skupine.

Prosila pa sem tudi uporabnike, naj sproti pišejo dnevnike počutja, kamor so si zapisovali

refleksije delavnic in pomembne stvari, ki so se jim na le-teh dogajali. V dnevnik sem

vključila nekatere oporne točke oziroma vprašanja, ki so jim bili v pomoč pri pisanju

(doživljanje sramu, veselja in ugodja ter povezanost v skupini).

Pred izvedbo raziskave in po njenem koncu sem z udeleženci opravila skupinska

polstrukturirana intervjuja, kar pomeni, da sem pripravila nekaj vprašanj vnaprej, vendar

sem jih tudi sproti prilagajala in po potrebi preoblikovala. Intervjuji so vsebovali vprašanja

o počutju, o doživljanju skupine, o občutenju sramu, pa tudi ugodja.

Teme, ki sem jih uporabila in so me zanimale za raziskovalno nalogo, so bile predvsem

občutenje sramu, ugodja, veselja in povezanost v skupini, pri čemer sem bila pozorna na

vzpostavljanje varnega okolja za delo uporabnikov na sebi in ustvarjanje prostora, da

uporabniki pridejo do globljih tem, ki so zanje pomembne. Večkrat sem prebrala oba

intervjuja, svoje dnevniške zapiske in tudi zapiske uporabnikov, nakar sem se odločila, da

analizo pišem postopoma od prvega do zadnjega dne delavnic, kjer sproti ugotavljam, kaj

se je s skupino dogajalo, predvsem znotraj raziskovalnih vprašanj, saj se strinjam s trditvijo,

da je pogosto proces pomembnejši od končnega rezultata ali končne podobe (Stewart,

2009). Med branjem uporabniških in lastnih dnevniških zapiskov sem se osredotočala na

raziskovalna vprašanja in teme v le-teh (sram, ugodje in veselje ter vprašanja varnosti in

medosebnih odnosov pri skupinski dinamiki), jih prepisala in nato iz njih izluščila procesno

dinamiko oziroma, kako so se zgoraj omenjene teme prepletale skozi tri dni, ko so potekale

delavnice in kaj je proces pomenil uporabnikom – kaj so vmes občutili in predvsem, koliko

so prišli v stik z zgoraj omenjenimi vsebinami.

Svoja opažanja iz dnevniških zapiskov zapisujem v navadnem slogu, izjave uporabnikov,

tako iz intervjujev kot tudi njihovih zapiskov, pa v poševnem slogu in dobesedno kot so jih

zapisali ali povedali. Uporabila sem torej le dele zapiskov in posnetkov, ki vsebujejo

pomembne informacije za raziskavo, iz obeh intervjujev in sprotnih dnevniških zapiskov

pa sem preverjala cilje raziskovalne naloge. Sproti sem prilagajala plan delavnic in

uporabljala različne igre in vaje, glede na ritem skupine in v skladu z lastnimi dnevniškimi

zapiski.

23

3.3.3 ZASNOVA DELAVNIC IN NJIHOVA IZVEDBA

Med procesom oblikovanja končne predstave, kjer je Tony Cealy uporabljal različne igre

in vaje za povezovanje v skupini in medsebojno uglašenost, sem zaznala, da se

uporabnikom odpirajo pomembne teme za njihovo razreševanje zasvojenosti že med

samimi igrami in vajami, vendar potrebujejo tudi prostor in čas, da do teh vsebin pridejo

oziroma jih začutijo. V nadaljevanju sem prišla do spoznanja, da bi lahko metode igre že

same po sebi spodbudile pomemben proces za njihovo doživljanje osebnih vsebin.

Igre in vaje sem zbrala iz različnih virov, od Augusta Boala pa do ljudskih iger, ki sem se

jih tudi sama igrala kot otrok. Pred delavnico sem zasnovala urnik glede na urnik

terapevtske skupnosti in ga prilagam v prilogi. Odločila sem se za tridnevno delavnico, saj

sem menila, da bo dovolj časa, da gremo skupaj v proces in da ugotovim, kako lahko

uporabniki raziskujejo sebe preko metode igre.

Urnik sem zastavila okvirno, vendar sem ga sproti spreminjala glede na dinamiko skupine,

kot bom podrobneje obrazložila spodaj. Če smo za kakšno igro potrebovali več časa, sem

zato izpustila nekatere druge. Igre so si sledile sistematsko. Prvi dan smo začeli z igrami,

ki vključujejo močno povezovalno komponento. Drugi dan so sledile igre, ki so v svoji

osnovi tekmovalno naravnane. Tretji dan (deloma že drugi dan popoldne) pa smo pričeli z

igrami, ki bi po mojem pričakovanju lahko omogočile uporabnikom, da bi prišli bolj v stik

s seboj. Že na začetku delavnic sem se odločila, da bom pustila po vsaki igri dovolj časa za

refleksijo in evalvacijo dogajanja med potekom iger in vaj.

3.4 ANALIZA DELAVNICE

3.4.1 INTERVJU PRED DELAVNICO

Pred delavnico sem izvedla skupinski intervju, saj sem že vnaprej vedela, da se udeleženci

kot skupina že poznajo in je v njej že določen odstotek varnosti, ki je pomemben, da bodo

pri intervjuju tudi sodelovali. Postavila sem jim nekaj splošnih vprašanj, ki se navezujejo

tudi na raziskovalna vprašanja, vmes pa sem jim postavljala tudi podvprašanja, ki so se mi

porajala sproti.

Prvo vprašanje je bilo, česa se glede iger spomnijo iz svojega otroštva. Kaj jim od tega

najbolj ostaja v spominu in katerih iger se spomnijo? Naštevali so ogromno iger, asociacije

v povezavi z otroškimi igrami pa so bile: svoboda, brez brige, brez panike, povezovanje,

adrenalin, neka tekmovalnost, vragolije, dokazovanje, raziskovanje, radovednost.

Naslednje vprašanje se je navezovalo na doživljanje skupine in na to, kaj jim je v skupini

pomembno. Uporabniki so kot pomembno izpostavili sprejemanje, vljudnost, varnost,

iskrenost, zaupanje, tople (dobre) odnose, odpiranje, ko lahko pristopiš k drugemu,

sprostitev, neobsojanje, razumevanje, podporo, pristnost, odkrivanje, spoštovanje. Ob

24

vprašanju, kako se trenutno počutijo v skupini, sem ugotovila, da je osnovna varnost v

skupini dosežena in zagotovljena, saj so večinoma odgovarjali, da se v skupini počutijo

varne in sprejete, kar je pravzaprav razumljivo glede na to, da skupaj živijo in so skupaj

tudi v terapevtskem procesu.

V nadaljevanju sem se osredotočila na čustvo sramu. Kdaj ga začutijo, ga sploh čutijo in

kako z njim ravnajo? Večina uporabnikov je ugotovila, da velikokrat začutijo sram:

…mene je fulkrat sram. Takrat si mislim, da me imajo ljudje za norca. (…) Se

pogovarjam s kom, in potem se mi zdi, če bom spustu uno masko, da bom bil takšen,

kot sem, da me bo nekdo mel za norca. In pol posledično me je sram, ker si mislim,

jaz sem norc, in me je sram tega. Dostikrat se pokaže in pol me je sram.

V odgovorih uporabnikov najbolj izstopa spoznanje, da jih je sram zlasti sebe, njihovih

lastnih občutkov, predvsem žalosti, in da se takrat počutijo nevredne, majhne in nesprejete:

e full povezan ta sram, blizu nekim, recimo mojim občutkom vrednosti.

Jaz ko tko kako napako al pa kej naredim narobe, v bistvu, takrat … (se počutim)

ja, da sem zajebala, ne. Pol v bistvu, nekako, pol to enačim nekako s svojo

vrednostjo. Nekaj v tem smislu. Kolko sem sposobna, kolko nisem.

Jaz se počutim manjvrednega. Ne tok več v skupino sprejetega, ko vem, da sem

nekaj zajebal.

Ne vem, jaz tko razmišljam zdele tuki, mene je sram, da bi sam bil, ne vem kako naj

drugač opišem, brez neke kontrole.

Ker meni, ko začne, jaz nisem nikoli brez neke maske, se mi zdi, le redkokdaj, vedno

imam neke maske in ko mi začnejo padat, me začne postajat sram. (…) Bolj s tem,

da nisem jz dober mogoče in to, da ve kdo kaj o meni in da ne bi kdo vedu o meni,

kaj sem prej delal, kaj sem imel jaz, svoje neke osebne zadeve.

Mene je v bistvu sram, da mi je nerodno pokazat čustva, ki niso enaka veselju, bi

jaz temu reku. Rečmo, da sem žalosten, neprijetnih čustev, rečva. Že to, da imam

nekoga rad, jaz to ne znam pokazat. Men je to full nerodn v bistvu. Istočasno zdaj

me je pa sram, to kar zdej govorim, da v bistvu mi je nerodno pokazat ta čustva.

Pa sploh žalost me je tudi sram pokazat, tud solze, to je totaln sram. Tut sram me

je, sram občutim, če meni nekdo izkaže ljubezen, tko men sram pride.

Glede doživljanja ugodja in veselja jih je dosti povedalo, da ugodje iščejo v nadomestnih

vedenjih, saj so v preteklosti ugodje doživeli s pomočjo drog. Hkrati pa tudi ugotavljajo,

da dostikrat čutijo tudi krivdo, če se počutijo dobro. Kot da niso upravičeni do dobrega

25

počutja:

Trenutno to ugodje jst osebno iščem bolj z določenimi nadomestki, kot so: hrana,

sladkarije, tek, zajebancija.

Ko sem stoodstotno sproščen, takrat mi je full ugodje, in je super in pol in je težko

bit, in redkodkaj sem stoodstotno sproščen med tolkimi ljudmi, ker mam vedno in

tudi spustim to masko, ker imam vedno občutek, da je nekdo, ki me obsoja.

Ja, jaz to fulkrat čutim. Da bodo potem drugi slabo, če se bom jaz imel fajn, dobro.

Da bom drugim bil v napoto. To fulkrat. In to je spet povezano s tem, stoprocentna,

neka sproščenost.

Nek občutek krivde…

Al pa strah, da ti bodo vrnil iz zavisti. Jaz imam strah, če bom vesel, ker bodo pol

nekak že, ker so mi zavistni, ker sem jaz vesel.

Če upoštevamo skupinski intervju, ki sem ga opravila pred delavnico, lahko ugotovimo, da

je bila prednost izvedbe delavnice v tem, da so se uporabniki med seboj poznali in so že

bili skupaj v terapevtskem procesu, poleg tega pa so tudi poz