UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER · trattenemiento de peccerille”, znane pod krajšim imenom “Pentameron” je mogoče najti prve

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER

DIPLOMSKA NALOGA

LUCIJA BEGUŠ

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER

Predšolska vzgoja

Pripovedovati ali brati pravljico v vrtcu?

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica : Kandidatka:

izr. prof. dr. Vida Medved Udovič Lucija Beguš

Koper, 2011

IZVLEČEK

V diplomskem delu se podrobneje ukvarjam s tematiko branja in pripovedovanja klasičnih in

sodobnih pravljic v vrtcu. Iz svojega praktičnega dela kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu

ugotavljam, da se v vrtcu pravljice predvsem berejo, občutno manj pa je pripovedovanja, ki

prav tako predstavlja pomemben način posredovanja pravljice. Zato sem se v raziskavi, ki

sem jo opravila v diplomski nalogi, želela analizirati morebitne prednosti in pomankljivosti

branja in pripovedovanja klasičnih in sodobnih pravljic v vrtcu. V teoretičnem delu naloge so

opredeljeni nekateri temeljni pojmi, povezani s pripovedovanjem in branjem pravljic ter

književno vzgojo v vrtcu, v empiričnem delu pa je opisana raziskava, v kateri ugotavljam, ali

otroci raje poslušajo interpretativno branje vzgojiteljice ali pripovedovanje pravljic. Rezultati

raziskave so potrdile vse tri hipoteze, zastavljene v nalogi, namreč: 1.) da so klasične

pravljice, ki imajo strašljive dogodke, primernejše za pripovedovanje, 2.) da kratka sodobna

pravljica doživi pri otrocih boljši sprejem, če jo beremo, kot če jo pripovedujemo, in 3.) da je

koncentracija otrok opazno boljša med pripovedovanjem v primerjavi z branjem. Delo

zaključim s trditvijo, da je za otrokovo sprejemanje in doživljanje literature primerno in

pomembno tako branje kot pripovedovanje, kljub temu pa je pripovedovanje pravljic v vrtcih

neupravičeno bolj zapostavljeno.

Ključne besede: pravljica, otrokov razvoj, književna vzgoja v vrtcu, pripovedovanje,

interpretativno branje

ABSTRACT

The thesis discusses reading and narration of classic and contemporary fairy tales in

kindergarten. On the basis of her practical experience as assistant teacher in kindergarten, the

author notes that in preschool education fairy tales are mostly read, and much less narrated,

although narration represents an important communication method. The research therefore

wishes to analyze the possible advantages and disadvantages of reading and narration of

classic and contemporary fairy tales in preschool education.

The theoretical part defines some of the basic concepts related to narration, reading and

preschool literary education, whereas the empirical part describes the survey which aims to

find out if children prefer listening to interpretative reading or narration of fairy tales. The

survey results confirmed all the three hypotheses set, namely: 1) classic fairy tales with

terrifying events are more suited to narration, 2) short contemporary fairy tales for children

are better received if they are read rather than narrated, and 3) concentration of children is

noticeably better during narration compared to reading. The author concludes that both

reading and narration are important for children’s reception and processing of literature,

however, narration is being unjustly neglected in preschool education today.

Keywords: fairy tales, child development, preschool literary education, narration,

interpretative reading

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 1

2 Teoretski uvod .................................................................................................................... 4

2.1 Pravljica ....................................................................................................................... 4

2.2 Zgodovina pravljice ..................................................................................................... 5

2.3 Klasifikacija pravljic .................................................................................................... 6

2.3.1 Ljudska pravljica .................................................................................................. 6

2.3.2 Umetna pravljica .................................................................................................. 7

2.4 Pomen pravljic za otroka ............................................................................................. 9

2.5 Vloga branja in pripovedovanja v otrokovem razvoju .............................................. 12

2.6 Opis književnih dejavnosti, povezanih s pravljicami, v vrtcu ................................... 14

2.6.1 Interpretativno branje pravljic ............................................................................ 16

2.6.2 Pripovedovanje pravljic ...................................................................................... 16

2.7 Književna vzgoja v vrtcu ........................................................................................... 17

3 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................. 21

3.1 Opis raziskave ............................................................................................................ 21

3.1.1 Cilj ...................................................................................................................... 21

3.1.2 Hipoteze ............................................................................................................. 21

3.1.3 Vzorec ................................................................................................................ 22

3.1.4 Metode ................................................................................................................ 22

3.2 Izvedba pravljice Rdeča kapica ................................................................................. 23

3.2.1 Interpretativno branje Rdeče kapice ................................................................... 24

3.2.2 Pripovedovanje klasične pravljice Rdeča kapica ............................................... 26

3.3 Izvedba pravljice Sapramiška .................................................................................... 28

3.3.1 Interpretativno branje kratke sodobne pravljice Sapramiška ............................. 29

3.3.2 Pripovedovanje kratke sodobne pravljice Sapramiška ....................................... 31

3.4 Analiza rezultatov ...................................................................................................... 33

3.4.1 Analiza med interpretativnim branjem in pripovedovanjem Rdeče kapice ....... 33

3.4.2 Analiza med interpretativnim branjem in pripovedovanjem Sapramiške .......... 34

3.4.3 Analiza med interpretativnima branjema Rdeče kapice in Sapramiške ............. 35

3.4.4 Analiza med pripovedovanjem Rdeče kapice in Sapramiške ........................... 36

3.5 Preverjanje hipotez in ugotovitve raziskave .............................................................. 37

4 SKLEP .............................................................................................................................. 38

5 LITERATURA ................................................................................................................. 39

KAZALO SLIK

Slika 1: Naslovna stran slikanice Rdeča kapica ....................................................................... 23

Slika 2: Otroci pred poslušanjem interpretativnega branja Rdeče kapice ................................ 24

Slika 3: Poslušanje pripovedovanja pravljice Rdeča kapica .................................................... 26

Slika 4: Naslovna stran slikanice Sapramiška .......................................................................... 28

Slika 5: Poslušanje interpretativnega branja pravljice Sapramiška .......................................... 29

Slika 6: Poslušanje pripovedovanja pravljice Sapramiška ....................................................... 31

KAZALO GRAFIČNIH PRIKAZOV

Graf 1: Interpretativno branje klasične pravljice Rdeča kapica ............................................... 25

Graf 2: Pripovedovanje klasične pravljice Rdeča kapica ......................................................... 27

Graf 3: Interpretivno branje kratke sodobne pravljice Sapramiška .......................................... 30

Graf 4: Pripovedovanje kratke sodobne pravljice Sapramiška ................................................ 32

Graf 5: Primerjava med interpretativnim branjem in pripovedovanjem Rdeče kapice .......... 33

Graf 6: Primerjava med interpretativnim branjem in pripovedovanjem Sapramiške ............. 33

Graf 7: Primerjava med interpretativnima branjema Rdeče kapice in Sapramiške ................. 34

Graf 8: Primerjava med dvema pripovedovanjima Rdeče kapice in Sapramiške .................... 35

Beguš, Lucija (2011). Pripovedovati ali brati pravljico v vrtcu? Diplomska naloga. Koper: UP PEF. __________________________________________________________________________________________

1

BRANJE

Branje je potovanje

na barkah besed prek tišine.

Molčiš in poslušaš čenčanje

daljav in sveta iz bližine.

Bina Štampe Žmavc

1 UVOD

»Glasno branje in pripovedovanje (pravljic) je dejanje in dajanje ljubezni« (Jamnik, 2006,

103). S tem citatom začenjam diplomsko nalogo z naslovom “Pripovedovati ali brati

pravljico v vrtcu?”, ker menim, da je branje in pripovedovanje pravljic darilo otroku, saj ima

pravljica pomembno vlogo v njegovem razvojnem, psihološkem, vzgojno-izobraževalnem in

socialnem smislu. Ob poslušanju pripovedovanja in branja pravljic spoznava življenje v polni

raznolikosti, se uči sočutja in spoznava različne načine reševanja problemov. »Pravljica

otroka zabava, hkrati pa mu govori o njem samem in pospešuje razvoj njegove osebnosti.

Svoj pomen posreduje na toliko različnih ravneh in otrokovo življenje bogati na toliko

načinov, da nobena knjiga ne bi mogla opisati številnih in raznovrstnih koristi takšnih zgodb

za otroka.« (Bettelheim, 1999, 18).

Pravljice otroka srečajo v njegovi resničnosti, ki jo čuti v sebi. Pripovedujejo mu o njem

samem, o njegovih željah, hrepenenjih, sanjah, pripovedujejo mu o njegovih strahovih,

negotovostih, stiskah, in ga razumejo. Tako otrok pravljice prepozna in sliši, ker ga

spodbujajo, mu razlagajo, vlivajo upanje in hkrati nakažejo, nikoli ne izrečejo, kako lahko

ravna, kako se lahko odloči. Otrok se ne boji, ker preprosto zaupa. Pravljice otroka peljejo k

uresničenju želja, sanj, hrepenenj, od premagovanja ovir in pomanjkljivosti k zadovoljstvu,

miru, zaupanju in korak naprej v njegovem razvoju. Pravljice so otrokov skrivnostni načrt

spopadanja s težavami, učenja, doživljanja in razvoja, ki ga samo on razume in zmore

uresničiti. Pravljice so njegov kažipot do sebe, drugih in sreče. Pri iskanju smisla nam

pravljice lahko zelo pomagajo.


2

Kot otrok sem slišala veliko pravljic, ki mi jih je brala predvsem mama. Zrasla sem ob

pravljicah Svetlane Makarovič in ljubezen do pravljic ohranila vse do danes. Res pa je, da so

mi bile pravljice predvsem brane in manj pripovedovane, kar opažam tudi dandanes v vrtcu.

Iz svojega praktičnega dela v vrtcu ugotavljam, da vzgojiteljice v vrtcu pravljice predvsem

berejo, pa naj gre za ljudsko, klasično ali sodobno pravljico, občutno manj pa je

pripovedovanja, ki prav tako predstavlja pomemben način posredovanja pravljice. Od tu tudi

razlog za raziskavo, ki sem jo opravila v diplomski nalogi, saj želim prikazati prednosti in

pomankljivosti branja in pripovedovanja v vrtcu.

Žal dandanes pripovedovanje vse bolj izrinjajo različne ilustrirane slikanice, pravljice na

video- in avdiomediju, pa tudi prezaposlenost staršev ter pomanjkanje pripravljenosti

vzgojiteljev, kar vodi do tega, da je najpogostejši način podajanja pravljice prav branje ob

ilustraciji. Bettelheim (1999, 84), pravi, da »prav slikanice, ki jih imajo toliko raje tako

sodobni starši kot njihovi otroci, ne ustrezajo otrokovim bistvenim potrebam. Ilustracije so

prej moteče kot koristne. Raziskave o ilustriranih abecednikih kažejo, da slike prej odvračajo

od procesa učenja, kot da bi ga spodbujale, ker otrokovo domišljijo odvračajo od

samostojnega doživljanja zgodbe. Ilustrirana zgodba izgubi veliko osebnega pomena, ki bi ga

dala otroku, ko bi ta za zgodbo namesto ilustratorjevih uporabil lastne vizualne asociacije.«

Če katere, so pripovedovane predvsem klasične pravljice, ker je njihova vsebina bolj splošno

znana, manj pa se pripoveduje sodobna pravljica: četudi je bolj namenjena branju, pa menim,

da je lahko ob skrbni pripravi zelo dobro pripovedljiva. Tudi zato se mi zdi to področje

potrebno raziskovati ter vanj vlagati; svoje diplomsko delo razumem prav kot prispevek k

temu.

Diplomska naloga vsebuje teoretični del, v katerem so opredeljeni temeljni pojmi, povezani s

pojmom pravljica, s pripovedovanjem in branjem pravljic ter književno vzgojo v vrtcu.

V drugem, empiričnem, delu je opisana raziskava, v kateri ugotavljam, ali otroci raje

poslušajo interpretativno branje vzgojiteljice ali pripovedovanje pravljic.


3

Postavljene so tri hipoteze:

Hipoteza 1: Klasične pravljice, ki imajo strašljive dogodke, so primernejše za pripovedovanje.

Hipoteza 2: Kratka sodobna pravljica doživi pri otrocih boljši sprejem, če jo beremo, kot če jo

pripovedujemo.

Hipoteza 3: Koncentracija otrok je opazno boljša med pripovedovanjem v primerjavi z

branjem.

Hipoteze sem preverjala z izvedbo empirične raziskave v dveh skupinah vrtčevskih otrok.


4

2 TEORETSKI UVOD

2.1 Pravljica

Če se vprašamo, kaj pravljica (ang. fairy tale, nem. Märchen) sploh je, lahko najprej

pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika (2008, 2062), kjer bomo našli tole

definicijo: »pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v

kateri navadno zmaga dobro«.

Leksikon Cankarjeve založbe pravljico definira kot »pripoved o realnih pripetljajih,

povezanih s čudnimi, fantastičnimi, neverjetnimi dogodki, ki je močno prežeta z domišljijo in

zakoreninjena v podzavestnem in mitičnem. Zanjo so značilne ostra delitev dobrega in zlega,

ponavljajoči se motivi in liki, mistična števila, povezanost celotne narave in nadnaravnega (v

obliki metamorfoz). Dogajanje je pogosto grozljivo, vendar je konec skoraj zmeraj srečen

(kazen za hudobne, plačilo za dobre).«

Toda definicij je še mnogo in problem definiranja pravljice izpostavi prav Alenka Goljevšček

v delu “Pravljice, kaj ste?” ter zaključi, da o tem ni pravega soglasja. Obenem kritično

razpravlja o opredeljevanju pravljic v slovenski literaturi ter nekaterim avtorjem očita

nenatančno opredelitev, saj se pravljice pogosto zamenjujejo s pripovedkami, bajkami in

burkami. Ugotavlja tudi, da pri pravljicah najbolj izstopa prav njihova svobodnost, saj ni

zavezana stvarnosti kot pripovedka in ni odvisna od predloge, kot je to značilno za burko.

Pravi, da pravljica lahko jemlje od povsod, a izposojeno vedno prilagodi svojim zakonom.

Breda Zupančič piše, da se pravljice »dotikajo tihih skrivnosti vsega stvarstva in so žive in

barvite prispodobe duhovnega in duševnega razvoja človeka in človeštva kot celote«

(Zupančič v Janče, 2006, 127).

Za Bruna Bettelheima pravljice niso edinstvene le kot literarna zvrst, temveč tudi kot

umetniške stvaritve, saj poleg psihološkega pomena in vpliva prenašajo še kulturno dediščino.

Izjemen psihološki pomen oz. vrednost pravljice opiše takole: »Pravljice na najrazličnejše

načine otrokom sporočajo ravno to: da se v življenju ni mogoče izogniti spopadanju z resnimi

težavami, da je ta boj bistveni del človekovega obstoja – toda, če človek pred njim ne beži,

temveč se neomajno postavlja po robu nepričakovanim in pogosto nezasluženim težavam,

premaga vse ovire in na koncu zmaga.« (Bettelheim, 2002, 13)


5

Ljoba Jenče v zborniku “Sedi k meni, povem ti eno pravljico” jasno zapiše, da »pravljice niso

laži, kot piše v nekaterih enciklopedijah. So modrost prednikov. So naša notranja moč. Lahko

rečemo, da so pravljice srčika duhovnega izročila.« (Jenče, 2006, 219)

2.2 Zgodovina pravljice

V obdobju antike so Aristotel, Evripid in kasneje Plutarh pojmovali pravljice kot primerno

sredstvo, ki otroka razveseljuje, opogumlja in mu daje občutek zaščite.

V srednjem veku so bile sprejete tiste pravljice, ki so interpretirale krščanski nauk ter ob tem

služile tudi kot vzgojno sredstvo. V zbirkah Italijana Giovannija Francesca Straparole “Le

piacevoli notti” (1566) in v knjigi Giambattista Basileja “Lo cunto de li cunti overo lo

trattenemiento de peccerille”, znane pod krajšim imenom “Pentameron” je mogoče najti prve

zapise ljudskih pravljic.

V 17.stoletju, natančneje leta 1697, Charles Perrault izda zbirko z naslovom Mama goska v

kateri je ostajal precej zvest ljudskim izvirnikom. V letih 1704 do 1712 je izšla zbirka pravljic

“Tisoč in ena noč po francosko” Jean Antoineia Gallanda.

V 19. stoletju je močno naraslo zanimanje za ljudsko izročilo. Brata Grimm v letih 1812 in

1815 objavita zbirko zapisov ljudskih pravljic imenovano “Otroške in hišne pravljice”, leta

1818 pa zbirko 585 pravljic, ki se glede na prvo zbirko razlikuje po jezikovni in vsebinski

očiščenosti. Med njune najbolj znane pravljice sodijo: Rdeča kapica, Trnuljčica, Sneguljčica,

Pepelka, Janko in Metka, Peter Pan, Obuti maček, Žabji kralj, Mizica, pogrni se, Volk in

sedem kozličkov. S tem se je v prvi polovici 19. stoletja dokončno oblikoval kanon

»klasičnih« pravljic, njegov namen pa je bil seznaniti mlade bralce z univerzalnimi in

brezčasnimi modrostmi, resnicami in vrednotami.

Ob vprašanju, kje so pravljice nastale in kako so se širile, obstaja več teorij. Bruno Bettelheim

pravi, da so se pravljice širile z ustnim izročilom, zato je tudi razumljivo, da so se ves čas

spreminjale glede na razmere, v katerih so nastajale, in tudi glede na zapisovalce, ki so si

lahko privoščili umetniško svobodo. Indogermanska ali arijska teorija trdi, da je zibelka

pravljic Daljni vzhod (Indija), od tam naj bi se v več tokovih širile na vse konce sveta. Le kdo

še ni slišal za knjigo pravljic “Pančatantra” ali pravljice iz Kitajske, Perzije in Arabije, med

katerimi je po svetu najbolj znana “Tisoč in ena noč”. Antropološka teorija temu nasprotuje in

poudarja, da so pravljice nastale v različnih in med seboj neodvisnih središčih.


6

Tudi glede pomena pravljic najdemo različne teorije, v najširšem pogledu ločimo dve šoli.

Mitološka šola je mite in pravljice razumela kot alegorije naravnih dogajanj, ki jih človek ni

mogel razumeti in so ga navdajala s strahom. Raziskovalci tukaj omenjajo predvsem vreme

(blisk, grom) in gibanje nebesnih teles (sonce, mesec). V novejšem času pa se je uveljavila

antropološko-etnološka šola, ki je vsebino povezala z običaji, rituali, mislimi in sanjami.

Privrženci te šole poudarjajo različne vidike: od smrti, onstranstva, magije do vidika različnih

obredov, poročnih norm in praktik (Goljevšček, 1991b, 15–16).

2.3 Klasifikacija pravljic

Osnovna delitev ločuje med ljudsko in umetno pravljico. Pod umetno sodita tako klasična kot

sodobna.

2.3.1 Ljudska pravljica

Ljudska pravljica je ena najstarejših in najbolj razširjenih literarnih vrst. Točnega datuma

nastanka ni moč določiti. Dejstvo je, da so pravljice najprej nastajale v ustnih družbah, krožile

in se spreminjale, medtem ko je njihova osnovna struktura ves čas ostajala precej stabilna.

Model ljudske pravljice je podrobneje raziskoval tudi Max Luthi, ki je ugotovil, da je vsem

ljudskim pravljicam skupnih sedem značilnosti. Te so:

· Dogajanje, ki je krajevno in časovno nedoločeno.

· Osebe, ki nimajo lastnih imen. So le tipi brez individualnih značajskih lastnosti in

osebnega doživljajskega sveta.

· Raven dogajanja je enodimenzionalna. Resničnost in fantastika sta tako prepleteni, da

ju ne moremo ločiti.

· Moralni nauk je prisoten v obliki boja med dobrim in zlim.

· Zgradba dogajanja sledi trem zakonom: zakon dvojnosti in trojnosti (dva brata, tri

sestre), zakon ponavljanja dogajanja (vsakemu izmed treh se zgodi ista stvar), zakon

stopnjevanja dogodkov (dobra deklica postane kraljica, hudodno raztrgajo zveri),

zasledimo tudi ljudska števila (tri, sedem, devet, itd.).

· Rekviziti, ki se pojavljajo, so tipični predmeti (čarobni prstan) in pravljična bitja

(zmaji, čarovnice).

· Začetek in sklep pravljice: »nekje za devetimi gorami« in »živela sta srečno do konca

svojih dni« (povzeto po Luthi, 1986).


7

2.3.2 Umetna pravljica

Umetna ali avtorska pravljica se deli na klasično in sodobno pravljico.

Klasična pravljica je avtorska pravljica, v kateri so razvidni avtobiografski elementi. Klasično

pravljico določamo glede na dva možna kriterija. Časovno gledano so klasične tiste pravljice,

ki so nastale v obdobju od konca 18. stoletja do konca 2. svetovne vojne; po zunanjih in

notranjih značilnostih pa so klasične pravljice tiste, ki se zgledujejo po ljudskem slovstvu.

Podobno o klasični umetni pravljici meni tudi Marjana Kobe. Po njenem je to »vzorec

avtorske pravljice, ki se bodisi neposredno naslanja na model ljudske pravljice bodisi vztraja

v tradiciji izvornega vzorca avtorske pravljice iz 19. stoletja, predvsem tistih različic, ki se

bolj ali manj odmikajo od modela ljudske pravljice« (Kobe, 1999, 5). Če primerjamo

značilnosti klasične umetne pravljice, lahko ugotovimo, da so podobne ljudski pravljici, saj se

klasična pravljica naslanja na strukturo ljudske pravljice.

Klasična pravljica ima svoje stalne značilnosti:

· Dogajanje je za razliko od ljudske pravljice krajevno in časovno določljivo.

· Osebe so sicer liki, vendar demitizirani. Tipizacija oseb se v klasični umetni pravljici

umika individualnim lastnostim, ki jih imajo karakterni liki. Kot glavni lik se pojavi

otrok, ki ima že lastno ime.

· Raven dogajanja je ponekod že dvodimenzionalna, vendar so v pravljicah tudi še

zgledi enodimenzionalnosti (gre torej za ločevanje realnosti in fantastike, ki pa se

včasih še prekrivata).

· Moralni nauk pogosto ni razviden. Borba med dobrim in zlim ni več nujno prisotna.

· Zgradba dogajanja deloma še ohranja prvine zgradbe ljudske pravljice.

· Rekviziti, značilni za ljudsko pravljico, postopoma izginjajo in dajejo mesto

oživljenim igračam in predmetom iz vsakdanjega življenja otrok.

· Začetek in sklep se odmikata od modela ljudske pravljice in nista več tipična (povzeto

po Luthi, 1986).


8

Pod oznako sodobna pravljica Kobetova (1999) uvršča dva vzorca besedil, in sicer fantastično

pripoved in kratko sodobno pravljico.

Fantastična pripoved: V primerjavi s kratko sodobno pravljico je fantastična pripoved

obsežnejše besedilo, kjer je tekst običajno razdeljen na krajša poglavja, ki vsako zase

predstavlja zaključeno bralno enoto. (Povzeto po Kobe, 1999).

Kratka sodobna pravljica: Kratka sodobna pravljica se pojavlja v dveh oblikah:

· slikaniška izdaja (ena sama pravljica, npr. »Sapramišja sreča« Svetlane. Makarovič)

· zbirka kratkih pravljic (npr. »Pravljice iz mačje preje« iste avtorice)

Slikaniška izdaja je doživljajsko manj zahtevna za predšolskega otroka, saj likovno sporočilo

bralcu pomaga razumeti literarno-estetsko sporočilo in na otroka deluje izredno stimulativno.

Kratka sodobna pravljica ima naslednje značilnosti:

· Dogajanje poteka na realni in irealni ravni, pri tem praviloma prihaja do vdora

fantastičnih (ali iracionalnih, irealnih) prvin v vsakdan glavnega otroškega literarnega

lika.

· Irealna raven omogoča razreševanje vsakršnih psihičnih stisk in problemov, ki jim

otroški lik v realni vsakdanjosti ni kos.

· Kot glavno temo teh pravljic Kobetova izpostavlja otroški doživljajski svet in igro

· Glavni otroški literarni lik prehaja iz ene na drugo raven povsem brez težav, medtem

ko odrasli praviloma ostajajo na realni ravni. (Kobe, 1999, 7)

Zanimiva je predlagana delitev sodobnih pravljic glede na glavni literarni lik, ki ločuje med

šestimi različicami, in sicer je glavni literarni lik lahko:

· otrok (Ela Peroci: “Moj dežnik je lahko balon”, Lojze Kovačič: “Fantek na oblaku”),

· poosebljena žival (Mojca Osojnik: “Polž Vladimir gre na štop”; Kajetan Kovič:

“Maček Muri”; Svetlana Makarovič: “Mačja preja”);

· poosebljena rastlina (Gregor Strniša: “Lučka Regrat”; Svetlana Makarovič: “Učena

buča”);

· poosebljeni naravni pojav/nebesno telo (Fran Milčinski Ježek: “Zvezdica zaspanka”);


9

· lik, ki je znan iz ljudskega pravljičnega izročila (Kajetan Kovič: “Zmaj Direndaj”;

Svetlana Makarovič: “Pekarna Mišmaš”, “Coprnica Zofka”, “Škrat Kuzma dobi

nagrado”);

· oživljena igrača/oživljeni predmet (Mojca Osojnik: “Hiša, ki bi rada imela sonce”;

Vitomil Zupan: “Plašček za Barbaro”; Andreja Peklar: “Varuh”) (povzeto po Kobe,

2000a, 5; Kobe, 2000b, 6–7).

2.4 Pomen pravljic za otroka

Najgloblji pomen pravljice – to velja za vso veliko umetnost – je za vsakogar drugačen;

razlikuje se celo pri istem človeku v različnih življenjskih obdobjih.

Književni kritiki, npr. G. K. Chesterton in C. S. Lewis, so menili, da so pravljice »duhovna

raziskovanja« in potemtakem »najbolj življenjske«, ker razkrivajo »človeško življenje, kot ga

vidimo ali občutimo ali slutimo od znotraj« (Bettelheim, 1999, 32).

Osebe in dogodki v pravljicah utelešajo in ponazarjajo notranje konflikte, pri tem pa zelo

spretno svetujejo, kako je mogoče te konflikte rešiti in kateri so naslednji koraki proti višji

človeškosti. Pravljica od poslušalca ničesar ne terja, ampak ga opogumlja, budi upanje v

prihodnost in obljublja srečen konec.

Glavne pozitivne učinke pravljice na otrokov razvoj lahko strnemo v naslednje trditve:

· Pravljice pomagajo otroku razumeti sebe, svet in težave odraščanja.

Pravljice otroku pomagajo, da začne razumevati samega sebe in svoj položaj v svetu.

Preko pravljice dobi nasvete, kako naj vnese red v svoje življenje in najde svoje

mesto v svetu. Tako pravljica otroka pripravlja tudi na zunanji svet, saj mu

pomaga videti bistveno v svetu: dobro in zlo (Zalokar Divjak, 2000, 47).

Podobe, ki jih priklicujejo pravljice, odkrivajo in razlagajo čustva ter pomagajo otroku, da si

pojasni nezavedne procese. Spregovorijo neposredno njegovemu nezavednemu, prenašajo

pomembna sporočila zavestnemu in predzavestnemu delu duševnosti, sproščajo predzavestne

in nezavedne pritiske. Ob tem otroka ni strah, ker ve, da se na koncu vse srečno konča. S

pomočjo pravljičnih motivov, ki jih doživlja kot čudežne, čuti razumevanje in upoštevanje

svojih čustev, upov in bojazni. Spoznava, da tudi drugi gojijo podobna čustva in misli, kar ga

pomiri (Bettelheim, 1999).


10

Pravljice v domišljijski in simbolni obliki prikazujejo bistvene stopnje odraščanja in

doseganja neodvisnosti (Bettelheim, 1999). Imajo skrite pomene, ki se nanašajo na otrokove

težave z odraščanjem, na razumevanje človeka in sveta, ki ga obdaja. Bettelheim meni, da

skriti pomen lahko pri otroku sproži katarzo nekega notranjega problema, ki ga intuitivno

podoživi. Užitek ob branju ali poslušanju pa ga vabi, da se, kadar je sam pripravljen, odzove

na skrite pomene, ki se nanašajo na njegovo življenjsko izkušnjo ali na trenutno stopnjo

razvoja osebnosti.

· Pravljice spodbujajo razvoj in vračajo ravnotežje.

Pravljice so usmerjene v prihodnost in otroka napeljujejo k temu, da se odpove svojim željam

po otroški odvisnosti in zaživi samostojno življenje (Bettelheim, 1999, 17). Pravljice

omogočajo otrokovo intelektualno življenje, budijo željo po višji zavesti in prenašajo kulturno

dediščino. Hkrati s svojo strukturo vzpostavljajo ravnotežje in delujejo po principu:

ravnotežje (red), porušeno ravnotežje (nered), vrnitev harmonije (red) (Goljevšček, 1991) ter

dajejo občutek varnosti, ko so na koncu hudobneži kaznovani in se na svet povrne red

(Bettelheim, 1999).

· Pravljice vzgajajo in socializirajo.

Bettelheim razume vzgojo kot pomoč otrokom pri iskanju smisla. Pravljice so tista vrsta

literature, ki pri tem pomagajo in hkrati ponujajo smisel. Poleg tega tudi moralno vzgajajo,

hkrati pa so zato, ker odgovarjajo na otrokova najpomembnejša vprašanja, tudi poglaviten

dejavnik njegove socializacije (Bettelheim, 1999).

· Pravljice zadovoljujejo potrebe po igri, domišljiji in veselju.

Pravljica je tudi umetniška stvaritev. Kot umetnina prinaša bogastvo, globino, očaranost ter

navdušenje. Njen najgloblji pomen je za vsakogar drugačen in se lahko razlikuje pri istem

človeku v različnih življenjskih obdobjih, saj iz pravljice izlušči različne pomene glede na

trenutne interese in potrebe (Bettelheim, 1999).

· Pravljice prinašajo duhovno dimenzijo.

Svetina meni, da pravljične zgodbe govorijo o skritih stvareh in resnicah v človekovem

notranjem življenju – v njegovi duševnosti (Svetina, 1999).


11

Ko otrok posluša pravljico, v njem vzklijejo podobe, s pomočjo katerih najde stik s

skrivnostmi duhovnega sveta. Te podobe spodbujajo harmonično rast otrokove duše, jo

krepijo in ji dajejo moralne spodbude ter hkrati bogatijo otrokovo domišljijo (Zupančič,

2006).

Pravljice dajejo otrokom tudi moč, saj njihovo domišljijo na njim primeren način

spodbudijo k soočanju s težavami. Da pravljice lahko tako učinkujejo, se mora otrok

z njimi ukvarjati: imeti mora možnost, da se bo s kom o njih pogovarjal, da jih bo

slišal vedno znova in znova, se pri tem poistovetil zdaj z eno, zdaj z drugo osebo, se

ustavljal ob posameznem prizoru itd. Tako se bo lahko seznanil z vsebinami, ki mu

bodo prinesle rešitve, ki jih v tistem obdobju »išče« oz. potrebuje (Bauer, 2008, 9).

Preko vživljanja v pravljične like se otrok postopno vživlja v dogajanje in ga doživlja

tako intuitivno kot racionalno.

Posebno dragocene so pravljice otroku tudi zato, ker pod njihovim okriljem postane neviden:

pravljična oseba ravna namesto njega, otrok pa ostaja pod čarobnim plaščem in povsem na

varnem pridobiva nove izkušnje (Bauer, 2008, 10, 19).

Otrok se nekaterih pravljic nikoli ne naveliča, četudi jih zna že na pamet. Res je, da

že vnaprej ve, kaj se bo zgodilo (kar mu daje občutek varnosti), hkrati pa v njih vedno

znova najde kaj novega, saj njegova notranjost ne zmore vsega predelati naenkrat.

Tako ga posamezni motivi počasi in v nedoumljivem vrstnem redu nagovarjajo,

enkrat eden, drugič drugi, pri tem pa sam izlušči lastni pomen, ki se od branja do

branja lahko precej razlikuje (Zalokar Divjak, 2000, 75).

Poraja se vprašanje, zakaj imajo prav pravljice moč, da obogatijo otrokovo življenje,

tako notranje kot zunanje? O tem se je dolgo časa spraševal tudi Bettelheim, pravi

pa takole: »Bolj ko sem poskušal razumeti, zakaj te zgodbe tako zelo bogatijo otrokovo

notranje življenje, bolj sem ugotavljal, da veliko bolj kot katero koli drugo čtivo izhajajo iz

otrokovega dejanskega psihološkega in čustvenega stanja. O otrokovih hudih

notranjih pritiskih pripovedujejo na način, ki ga otrok nezavedno razume, in ne da bi

podcenjevale izredno resne notranje boje, ki spremljajo odraščanje, nudijo primere

tako začasnih kot trajnih razrešitev problemov, ki mučijo otroka.« (Bettelheim, 1999, 11).


12

2.5 Vloga branja in pripovedovanja v otrokovem razvoju

Okolje, v katerem otrok živi, je velikega pomena za njegov nadaljnji razvoj. S tega stališča je

potrebno tovrstne vsebine vnašati tudi v dejavnosti v vrtcu, kar priporoča tudi kurikulum za

vrtce: »V vrtcu ne bi smelo zmanjkati časa za pogovor, pripovedovanje,… branje različnih

literarnih del…« (Marjanovič Umek, 2001)

Pripovedovanje oz. glasno branje odraslih »zagotavlja povezavo med fizičnim in estetskim

ugodjem, ima pa tudi književnovzgojne cilje« (Marjanovič Umek, 2001).

Na blagodejne učinke pripovedovanja pravljic in zgodb na otroka opozarjata tudi Marjanovič

Umek in Zupančič: »Otroku že v zgodnjih letih beremo, pripovedujemo in se z njim

pogovarjamo. To je edina možnost in pot, kako naj otrok spozna, kaj vse se tako na čustveni

kot socialni ter spoznavni ravni skriva v pripovedovanih ali zapisanih besedah, zgodbah,

pripovedih ali pravljicah. Z odkrivanjem sveta iz knjig pa lažje spoznava pravi svet.«

(Marjanovič in Zupančič, 2003, 22).

Otroci so med seboj zelo različni, saj nekateri pozorno poslušajo, ko jim pripovedujemo in

beremo, drugi pa so bolj nemirni, toda pomembno je, da beremo in pripovedujemo tako enim

kot drugim. Vloga odraslega ima velik pomen pri otrokovem razvoju in učenju. Otrok se v

interakciji z odraslim uči hitreje in nauči več, kot če neko dejavnost opravlja samostojno. Za

njegov psihični razvoj je ključnega pomena socialna interakcija. Ruski psiholog Vigotski

razlaga celoten razvoj višjih psihičnih funkcij, kot je govor, mišljenje, pa tudi zavestno

samouravnavanje čustev in vedenja kot proces ponotranjanja socialnih interakcij.

Najzgodnejši izvor razvoja otrokovih individualnih lastnosti je sodelovanje z drugimi ljudmi.

Vigotski uporabi izraz »območje bližnjega razvoja«, ki ga opredeli kot razkorak med

otrokovo dejansko razvojno stopnjo in potencialno ravnjo, ki jo otrok lahko doseže ob pomoči

mentalno razvitejšega partnerja. Skupno gledanje slikanic, pripovedovanje in branje zgodb

otroku lahko pojmujemo kot eno izmed oblik igre, ki otroku sama po sebi ustvarja optimalne

motivacijske pogoje za njegov razvoj in učenje jezika, spoznavnih in socialnih spretnosti,

strategij za uravnavanje in obvladovanje čustvenih stanj, vzdrževanje usmerjene pozornosti

(Marjanovič in Zupančič, 2003, 24).


13

Strokovnjaki (Blatnik Mohar, 2003) poudarjajo nekatera pomembna načela, ki naj bi jih

upoštevali, da bi branje pri otroku doseglo želene rezultate z vidika otrokovega razvoja in

učenja. Na tem mestu naj jih naštejemo le nekaj:

· Branje otroku ne more biti nekaj, kar se dogaja mimogrede, na hitro, za nekaj minut –

nasprotno, branje zahteva čas, umirjenost ter zainteresiranost bralca in praviloma

prekinitev, ki jo želi otrok, ko mu beremo.

· Pri branju ne smemo hiteti kot tudi ne izpuščati posameznih stavkov, odstavkov ali

celo strani, ker se nam zdi, da so za otroka nezanimive, da jih ne bo razumel, smo jih

že večkrat prebrali ali pa želimo priti čim prej do konca.

· Predšolski otrok bo z zanimanjem sledil branju v nadaljevanju, kar pomeni, da lahko

danes nadaljujemo z branjem zgodbe tam, kjer smo včeraj prenehali.

· Branje mora biti za otroka ritual, npr. otrok vedno zleze očetu v naročje, ki je v

svojem počivalniku; otrok je zvečer v postelji, ob njem medvedek, ki ga čvrsto stiska,

pravljice ali zgodbice pa bereta izmenoma babica in dedek.

· Otroku morajo biti knjige dosegljive že od prvega leta dalje. Nekatere morajo biti

samo njegove, pomembno je, da ima tudi on možnost, da sam »bere« knjige.

· Smiselno je spodbujati tudi druge otrokove dejavnosti, npr. igro z lutkami, igro vlog

oz. sociodramsko igro, likovno izražanje, gibalne igre, v katere otroci prinesejo

vsebino knjige in jo na različne načine pretvorijo ali nadgradijo.

· Na otrokova enostavna ali zahtevnejša vprašanja o knjigi (npr. kdo in zakaj je to

napisal, ali lahko ta ali oni junak postane živ, ali je lisica v knjigi ista kot lisica v

gozdu) je treba vedno odgovoriti.

· Tisti, ki otroku bere, se mora pri branju kar se da potruditi – npr. odrasla oseba mora v

branje vključiti smiselne poudarke in intonacije, v njenem branju naj bi bila

»prepoznavna« čustvena izraznost, kar pomeni, da otrok pri poslušanju prepozna, kdaj

gre za nekaj veselega, strašnega, občutljivega.

· Pravljice in zgodbe, ki jih odrasli berejo otroku, enako radi in z enakim zanimanjem

poslušajo dečki in deklice.


14

2.6 Opis književnih dejavnosti, povezanih s pravljicami, v vrtcu

Življenje s knjigo v vrtcu je zelo raznoliko. Otroci se s knjigo seznanjajo preko številnih

vodenih in spontanih dejavnosti. Pogosti so bralni kotički, kjer si otroci ogledujejo, berejo ali

kako drugače uporabljajo bralno gradivo. Mlade bralce vabijo različne knjige in revije, pa tudi

umirjeno vzdušje, ki vlada v njem. Ponudba in količina knjig v vrtcu je na žalost velikokrat

odvisna od denarnih sredstev vrtca, pa tudi od usposobljenosti vodstvenih in strokovnih

delavcev, ki odločajo o nabavi gradiva. Velikokrat otroci knjige prinašajo tudi od doma in

tako popestrijo in obogatijo otrokov vsakdan. Vrtec ima tudi svojo knjižnico, za katero skrbijo

nekatere strokovne delavke vrtca. Tu si vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic sposojajo

gradivo in obiskujejo knjižnico skupaj z otroki. Vrtec sodeluje tudi z javno knjižnico, kjer

knjižničarji svetujejo in pomagajo vzgojiteljem pri izbiri primerne literature ter jih seznanjajo

z novostmi. Obiskujejo pa jo tudi skupaj z otroki, kjer se otroci učijo poiskati pravo knjigo

zase in se seznanjajo s pravili in redom, ki vlada v knjižnicah. Organizirane pa so tudi ure

pravljic, ki jih za otroke pripravijo knjižničarke. Poslušane vsebine jih pogosto motivirajo tudi

za nadaljnje dejavnosti, povezane s knjigo.

Knjiga lahko spremlja večino vsakodnevnih dejavnosti v vrtcu, od sprejema otroka, vodenih

in spontanih dejavnosti do odhajanja otrok domov. Otroci si knjigo radi tudi izposodijo za

domov in jo nato skupaj s starši preberejo.

Knjiga je torej večna spremljevalka vrtčevske kulture in nepogrešljiva prijateljica otrok in

odraslih, Kaj pa v vrtcu beremo? Večinoma slikanice in ilustrirane knjige za otroke, pravljice,

otroške pesmi in igre. Pogoste so tudi razne poučne knjige, ki služijo za pogovor o določeni

temi in za razlago nekaterih pojmov ter pri projektnem delu v vrtcu, poleg tega pa še otroški

periodični tisk, predvsem kakovostne revije za otroke.

Posvetili se bomo predvsem književnim dejavnostim v vrtcu, ki so povezane s

pripovedovanjem in branjem pravljic.

V vrtcu se srečamo z raznolikimi načini podajanja pravljic.

· Najpogosteje se uporablja interpretativno branje ob ilustraciji, kjer otrok preko

slikovne vsebine intenzivneje sledi brani zgodbi. Ilustracija ga spodbudi k

intenzivnejšemu poslušanju in veča stopnjo koncentracije.

· Temu sledi interpretativno branje, ko vzgojitelj bere pravljico in ob tem uporablja

svoj glas kot interpretativni element.


15

· Velikokrat se pravljico pripoveduje tudi ob uporabi lutke in sicer tako, da lutka

vzpodbudi motivacijo za brano besedilo. Lutka tudi usmerja samo branje ter poglablja

doživetja in po branju uspešnejše vodi pogovor o prebranem. Takih predbralnih,

bralnih in pobralnih dejavnosti je še veliko.

· Prav tako je pomembno tudi branje v nadaljevanjih, kjer pravljico razdelimo na več

smiselnih enot ter vsako od njih preberemo kot celoto. Doživetje posameznega dela

pravljice poglabljamo z različnimi dodatnimi dejavnostmi, tako z besednim in

likovnim ustvarjanjem, kot z dramatizacijo, simbolno igro…

Pri pripovedovanju vzgojiteljice uporabljajo različne pristope: pripovedujejo že obstoječe

zgodbe, si sproti izmišljajo nove, že obstoječe nadgrajujejo s svojo domišljijo. Pripovedujejo

same ali s sodelovanjem otrok, ob slikanici ali prosto (brez knjižne opore). Prav tako kot pri

branju lahko uporabijo lutko, igračo ali predmet, ki je lahko dodatna motivacija za pripoved.

Pripovedovanje ob ilustraciji je eden izmed pogostih načinov predstavljanja pravljičnih

vsebin.

Tudi prosto pripovedovanje, s katerim se v vrtcu manj pogosto srečujemo, se izkaže za zelo

priljubljen način sprejemanja pravljic.

Poleg tega se otrok v vrtcu sreča s pravljico tudi preko avdiovizualnih sredstev (literarna

besedila na cd-ju, avdio in video kaseti…) in ob ogledu različnih predstav ter obiskov

knjižnjice.

Omenim naj še pripovedovanje otrok ob sliki, saj je v empiričnem delu ta metoda omenjena

kot povzemanje tako brane kot pripovedovane pravljice. Otrokova pripoved s pomočjo slike

ali ilustracije je v primerjavi s samim pripovedovanjem bolj urejena in na višji razvojni

stopnji.

»Strokovnjaki in strokovnjakinje so ugotovili, da otroci pri pripovedovanju hitreje

napredujejo, če imajo na razpolago več slik, ki se med seboj dopolnjujejo in navezujejo. To pa

pomeni, da so prav slikanice zelo primerno gradivo za spodbujanje otrokovega

pripovedovanja.« (Marjanovič in Zupančič, 2003, 32).

Prav tako raziskave kažejo, da so razlike med otroki, ki so imeli dovolj bralnih in

pripovedovalnih spodbud in tistimi, katerim so odrasli redko brali in jih niso spodbujali k

pripovedovanju, z leti večajo in jih je kasneje težje nadoknaditi.


16

2.6.1 Interpretativno branje pravljic

Glasno interpretativno branje vzgojitelj uporablja, ko izraža svoja čustva do besedila in želi s

tem vplivati na otrokovo doživljanje. Pomembno je, da vzgojitelj besedilo najprej prebere

sam, šele ko se le-to poveže z njegovim izkustvenim svetom, pa isto besedilo prebere z otroki.

Ta pot se v književni didaktiki imenuje vzgojiteljičino strokovno branje otroškega besedila, ki

obsega pet korakov:

· Branje odraslega in lastno razumevanje besedila: če odrasli ne zna vzpostaviti

osebnega razumevanja besedila, bo tudi njegovo branje ostalo površinsko in

nedoživeto.

· Predvidevanje hipotetične otroške recepcije: gre za smiselno prilagoditev sporočilnosti

otroku (kako bo otrok besedilo sprejel, glede na starost, predhodna literarnoestetska

doživetja, interes, itd.).

· Strokovna priprava z razčlembo besedila: določitev teme besedila, iskanje osrednje

besede, opazovanje prvin za razvijanje bralne sposobnosti, predvidevanje možnosti za

aktualizacijo besedila.

· Postavitev cilja: faza, v kateri se vzgojiteljica odloči, katere cilje bo realizirala in s

katerimi dejavnostmi.

· Izbira metod poučevanja: primerne so predvsem tiste metode, ki omogočajo

ustvarjalnost in samostojnost ter spodbujajo komunikacijo med otroki. (Saksida, 2008,

37)

Dobro interpretativno branje je branje z dodanim odnosom do besedila, ki je lahko kritičen,

ironičen, komičen ali resen. Pri dobrem interpretativnem branju se upošteva tudi poslušalce,

zato je mimika izrazitejša, geste opaznejše, pomeni pa se odslikavajo tudi v barvi glasu.

2.6.2 Pripovedovanje pravljic

Pripovedovanje pravljic je starodavna umetniška oblika človekovega izražanja. »Pravljico

moramo pripovedovati in ne brati, da popolnoma razvije svoje tolažilne potenciale ter svoje

simbolične in predvsem medčloveške pomene. Če jo beremo, jo moramo brati s čustveno

vživetostjo v zgodbo in v otroka, s soobčutenjem tistega, kar mu zgodba morda pomeni.

Pripovedovanje je boljše kot branje, ker dopušča več prilagodljivosti« (Bettelheim, 1999,

215). Vzgojitelj se, ko pripoveduje otroku, odziva na otrokove reakcije. In, kot piše


17

Bettelheim, bo »pripovedovanje zgodbe bolj učinkovito, če bo postalo medosebni dogodek, ki

ga odslikujejo njegovi udeeleženci« (prav tam).

In kako pripovedovati? Ljoba Janče pravi, da obstaja v literaturi precej nasvetov o

pripovedovanju pravljic, a ni nujno, da bomo po prebranem vedeli, kako pripovedovati. Naše

prvo pripovedovanje bo gotovo okorno, pripoved bo kratka in v veliki meri obnova besedila

iz knjige. Sčasoma bomo ogrodje zgodbe dopolnili z dialogi in pridevniki, naš glas bo imel

več barv; vključimo lahko oponašanje glasov iz narave (vetra, morja, potočka, glasov

ptic, potrka na vrata itd.)

Pomembno je, da živega pripovedovanja ne nadomeščamo s poslušanjem posnetkov. Od

nekdaj je bil pravljični ton, t.j. prisotnost živega pripovedovalca, bistvena razsežnost

otrokovega sprejemanja književnosti (Marjanovič Umek, 2001).

Vendar pa velja, da če se bomo pripovedovanja lotili, se ga bomo predvsem zaradi otrok in

sčasoma ugotovili, da blagodejno vpliva tudi na nas (povzeto po: A. Štefan, 2003, 19).

2.7 Književna vzgoja v vrtcu

Kordigel (1999) poudarja, da naj bo vsakič, ko se srečajo pravljica, otrok in vzgojiteljica, to

srečanje enkratno in neponovljivo doživetje, ki ga je zelo težko ujeti v katerega od

književnodidaktičnih okvirjev.

Književna vzgoja v vrtcu temelji na komunikacijskem modelu poučevanja književnosti,

kakršen je uveljavljen v slovenski književni didaktiki (Jamnik, 2003, 58).

Njegova glavna značilnost je spodbujanje otrokovega ustvarjalnega in subjektivnega

sprejemanja besedila. Pomembna je samostojna gradnja besedilnega sveta. Iz tega izhaja tudi

glavni užitek sprejemanja (poslušanja/branja) književnosti: užitek dialoga. Otroci se

»pogovarjajo« z besedilom, med seboj in z odraslimi (vzgojiteljico, starši) (Jamnik, 2003, 62-

63).

Ker otrok v vrtcu še ne bere samostojno, je prvotni način sprejemanja književnosti poslušanje

glasnega branja in pripovedovanja.

Kako obravnavamo umetnostno besedilo v vrtcu? Pri obravnavi umetnostnega besedila v

vrtcu je zaporedje korakov stalnica, posamezne faze pa prilagajamo vsebini besedila.


18

Prva faza je uvodna motivacija, kjer vzgojiteljica motivira otroke za poslušanje besedila. To

je prvi korak pri vzpostavitvi dialoga med otrokom in besedilom. V tej fazi v otroku vzbudi

predstave in čustva, povezana s temo oz. vsebino besedila. Motivacijska sredstva na tej

stopnji so igra, napovedovanje vsebine in sodelovanje odraslih

Premor pred poslušanjem je zelo kratka faza, v kateri se otrok pripravi na doživetje, se umiri

in usmeri pozornost na besedilo.

Vzgojiteljica nato besedilo pripoveduje ali bere. Pri tem je pomembno, da branje ni

izumetničeno, temveč dinamično in zanimivo. Umetnostno besedilo prilagaja glede na

lastnosti književnih oseb in glede na razpoloženje, ki ga vzbuja besedilo. Pomembne so tudi

okoliščine, v katerih otrok sprejema besedilo. Posebno doživetje ustvari vzgojiteljica, če

besedilo bere na pravljičnem stolu ali v pravljičnem kotičku.

Sledi čustveni odmor po branju, kjer otrok uredi svoja doživetja. Tudi ta faza je krajše narave,

a navkljub temu zelo pomembna, saj spontanega otroškega odziva ne smemo takoj prekiniti z

analizo besedila.

Zadnja faza je analiza besedila, ki je pomembna faza za razvijanje dialoga med otrokom in

besedilom. Gre za pogovor o besedilu. Strategije poslušanja lahko razvijamo tako, da otroka

spodbujamo k različnim dejavnostim, kot je razlaga neznanih besed in besednih zvez,

pogovor o književnih osebah ali o razpoloženju, ki ga vzbuja besedilo in podobno.

Pogovoru o besedilu praviloma sledi ponovno poslušanje, kar pa ni nujno, saj vzgojiteljica po

lastni presoji in glede na razpoloženje otrok spremeni potek dejavnosti.

Sklepna faza je poglabljanje doživetij, v kateri otroku zastavimo ustvarjalne in poustvarjalne

naloge. Doživljanje literature poglabljamo z raznimi domišljiskimi, verbalnimi, likovnimi,

glasbenimi in drugimi dejavnostmi otrok ter spodbujamo različne oblike otrokove

ustvarjalnosti (povzeto po Jamnik, 2003, 63-64).

Ko oblikujemo književno vzgojo v vrtcu, moramo upoštevati temeljna načela književne

vzgoje:

· Ločevanje umetnostnih in neumetnostnih besedil. Ločevanje izhaja iz raznolikosti

funkcij obeh. Branje književnosti ni samo pridobivanje informacij, ampak priložnost

za doživetje lepega. Besedilo vsebuje tri funkcije: a) spoznavno, kjer besedilo razlaga


19

realnost, b) etično, ki ponudi bralcu priložnost etičnega opredeljevanja in c) estetsko,

ko besedilo vzbuja občutje lepega.

· Kakovost in raznolikost kot temeljna kriterija izbora. Pod pojmom raznolikost

razumemo raznolikost žanrov (slikanica, ljudska pravljica, poezija, lutkovna igra).

Otrokom ponudimo kakovostna in pestra besedila. Poleg zgodb in pesmi, ki

spominjajo na domače okolje, naj bi otroku ponudili tudi neznane, tuje in fantastične

besedilne svetove.

· Spodbujanje otrokovega ustvarjalnega in subjektivnega sprejemanja besedila.

Poudarek je na otrokovem samostojnem tvorjenju besedila. Otroke spodbujamo k

dialogu, obnavljanju zgodb, opazovanju in posnemanju ter dramatizaciji besedila

(Marjanovič Umek, 2001).

Pri opredelitvi temeljnih ciljev je pomembno, kaj želimo doseči s književno vzgojo v vrtcu. S

tega stališča cilje delimo na:

· vzgojne cilje: s pomočjo le-teh otroci odkrijejo svojo ljubezen do književnosti in

spoznajo, da je srečanje s književnostjo prijetno doživetje. Ob tem lahko dosegamo

tudi zunajliterarne vzgojne cilje, kot so multikulturna vzgoja, vzgoja za strpnost,

pospeševanje otrokovega osebnostnega zorenja, preprečevanje prehajanja agresivnega

modela vedenja, ki ga posredujejo mediji, v otrokovo realno izkušnjo, sposobnost

kreativnega mišljenja.

· izobraževalne cilje, ki vključujejo tri skupine znanj: otrok prepoznava komunikacijsko

situacijo pri poslušanju mladinske književnosti, spoznava najvidnejša dela slovenske

in svetovne mladinske književnosti, spoznava kanon mladinske književnosti ter

spoznava formalne značilnosti nekaterih književnih zvrsti. Pri slednji je za naše

raziskovanje pomembno predvsem spoznavanje formalnih značilnosti pravljice. Otrok

namreč ob srečanju s pravljico sistematično gradi svojo miselno shemo o pravljici. To

miselno shemo uporabi zmeraj, ko posluša novo pravljico in ko sam pripoveduje ali si

izmišlja pravljice.

Otroške pravljične miselne sheme že vsebujejo naslednje pravljične značilnosti:

· naslov ali tipična uvodna faza;

· pripoved v pretekliku;

· zaključna faza;

· uporaba posebne intonacije in barve glasu;


20

· jasno izraženo prizadevanje, da bi bile osebe in dogajanje v pravljici

karseda verjetni;

· za pravljico značilne književne osebe;

· značilen način zapletanja in razpletanja.

· funkcionalne cilje: temeljni funkcionalni cilj je recepcijska sposobnost, kjer otrok

razvija sposobnost pozornega poslušanja, sposobnost zaznavanja, razumevanja in

vrednotenja njemu primerne mladinske književnosti, otrok si v domišljiji naslika

podobe književnih oseb in dogajalnega prostora, razume sporočilnost poslušanega

besedila ter ustrezno reagira na čustvene sestavine besedila. Recepcijsko sposobnost je

mogoče razvijati le s ponavljanjem, torej branjem književnosti in sestavljanjem zmeraj

novih besedilnih pomenov (povzeto po: Kordigel, 1999, 11–64).


21

3 EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu je prikazana raziskava, v kateri ugotavljam, ali otroci raje poslušajo

interpretativno branje vzgojiteljice ali pripovedovanje pravljic

3.1 Opis raziskave

Otrokom dveh skupin sem predstavila dve pravljici, in sicer klasično pravljico Jacoba in

Wilhelma Grimma »Rdeča Kapica« in kratko sodobno pravljico Svetlane Makarovič

»Sapramiška«. V prvi skupini, ki sem jo poimenovala skupina A, sem pravljici – tako

klasično kot kratko sodobno – interpretativno brala. V drugi skupini (skupini B) sem pravljici

pripovedovala. Namenoma sem izbrala dve otrokom poznani pravljici, da bi izenačila začetne

pogoje pri delu.

3.1.1 Cilj

Cilj raziskave je prikazati raziskavo o prednostih in pomanjkljivostih branja oziroma

pripovedovanja v vrtcu, v povezavi z vrsto pravljice (klasična ali sodobna).

3.1.2 Hipoteze

Postavljene so tri hipoteze:

Hipoteza 1: Klasične pravljice, ki imajo strašlljive dogodke, so primernejše za

pripovedovanje.

Strašljivi dogodki namreč v večji meri pritegnejo otrokovo pozornost, poleg tega je zanje

značilna večja gostota dogodkov.

Hipoteza 2: Kratka sodobna pravljica doživi pri otrocih boljši sprejem, če jo beremo, kot če jo

pripovedujemo.

Sodobne pravljice v veliki meri gradijo na izvirnosti dialogov, besednih igrah in podobno,

zato je branje primernejše kot pripovedovanje.


branjem.

Pripovedovanje omogoča več interakcije in sodelovanja občinstva/otrok, kar neposredno

vpliva na povišanje ravni koncentracije.


22

3.1.3 Vzorec

Vzorec predstavlja vrtčevska skupina otrok, starih od 5 do 6 let. V vsaki skupini je 24 otrok.

Raziskava je bila izvedena v mesecu maju, pred časom dopustov, ko so bile vrtčevske skupine

še polne oz. nespremenjene.

3.1.4 Metode

Uporabljena je bila etnografska kvalitativna metoda (opazovanje z udeležbo), ki jo lahko

definiramo kot postopek, s katerim želimo opisati in preučiti družbene interakcije ljudi in

skupin, ki jim pripadajo. Pri tem je pomembno upoštevati predpogoj, da mora biti

raziskovalec precej dobro informiran o skupini, ki jo raziskuje, ki je glede na lastne

dolgoletne izkušnje z delom v vrtcu izpolnjen.

Na izvedbo raziskave sem se pripravila tako, da sem predhodno govorila z vzgojiteljicama v

skupinah, kjer sem izvajala dejavnost. Razložila sem jima namen in obliko moje raziskave ter

jima podala navodila, kako naj otroke primerno pripravita na dejavnost. Vzgojiteljici sta tako

otroke obvestili o mojem prihodu ter o vsebini mojega obiska, zato so otroci dejavnost

pričakovali in se nanjo psihološko pripravili.

Za beleženje bralnih odzivov oz. koncentracije otrok sem zasnovala tristopenjsko lestvico:

· visoka stopnja koncentracije: otrok intenzivno posluša branje/pripovedovanje; sledi

zgodbi, ves čas ohranja očesni stik, ne izvaja drugih aktivnosti; po končanem

branju/pripovedovanju je motiviran za pogovor o prebranem/pripovedovanem in zna

skupaj z ostalimi dobro obnoviti zgodbo tudi v podrobnosti;

· srednja stopnja koncentracije: otrok delno posluša branje/pripovedovanje; večinoma

sledi zgodbi in večino časa ohranja očesni stik, na trenutke izvaja druge aktivnosti (se

igra, pogovarja z drugim), po končanem branju/pripovedovanju je srednje motiviran

za pogovor, zgodbe ne pozna podrobno, ne pozna vseh likov;

· nizka stopnja koncentracije: otrok ne posluša branja/pripovedovanja; večinoma ne

sledi zgodbi in ne ohranja očesnega stika, izvaja druge aktivnosti (se igra, pogovarja);

po končanem branju/pripovedovanju ni motiviran za pogovor, ne pozna dobro zgodbe

in likov v njej.

Podatki so bili obdelani na besedni način in z grafi.


23

3.2 Izvedba pravljice Rdeča kapica

Za klasično pravljico s strašljivo tematiko sem izbrala pravljico “Rdeča kapica” Jacoba in

Wilhelma Grimma. Ilustrirala jo je Marija Lucija Stupica. Pravljica govori o majhni deklici,

ki se odpravi skozi gozd k babici. Tam sreča volka, ki jo nagovori, naj nabere nekaj rož za

babico. Medtem volk pohiti k babičini hiši ter babico požre. Preobleče se v babičina oblačila

ter počaka na Rdečo kapico. Ko Rdeča kapica prispe v hišo, volk požre še njo, nato pa zaspi.

Takrat pa mimo pride lovec, ki sliši volkovo smrčanje, volku prereže trebuh in tako reši

babico in Rdečo kapico. Volku vsi skupaj naložijo v trebuh kamenje in ko se le-ta zbudi, od

prevelike teže omahne mrtev.

Slika 1: Naslovna stran slikanice Rdeča kapica

Pravljico sem predstavila v dveh skupinah. V skupini A sem pravljico interpretativno

prebrala, v skupini B pa sem jo pripovedovala. V obeh skupinah sem dejavnost izvajala ob

prisotnosti vzgojiteljice. Ob tem sem spremljala intenzivnost poslušanja otrok, sledenje

zgodbi, koncentracijo ter njihove odzive in pripombe. Vse sem posnela na diktafon.


24

3.2.1 Interpretativno branje Rdeče kapice

Skupina A: V skupino A je vpisanih 24 otrok, starih od 5 do 6 let. Na dan dejavnosti jih je

bilo prisotnih 15 otrok, kar predstavlja 62,5 % prisotnost.

Skladno z najinim dogovorom, je vzgojiteljica a otrokom rekla, naj se pripravijo na

poslušanje pravljice in otroci so se posedli v polkrog na tla. Lepo sem jih pozdravila,

predstavila avtorja in ilustratorja slikanice ter jih povabila k poslušanju pravljice.

Slika 2: Otroci pred poslušanjem interpretativnega branja Rdeče kapice

Bralni odzivi:

Otroci so se dobro odzvali na interpretativno branje pravljice, čeprav je večina pravljico že

slišala. Od 15 otrok jih je 10 intenzivno poslušalo pravljico, trije so jo poslušali delno in samo

eden od otrok pravljice ni poslušal. Odstotkovno so rezultati predstavljeni v Grafu 1. Otroci

so sledili zgodbi in se odzvali takoj, ko sem pravljico načrtovano prekinila, da bi ugotovila, v

kolikšni meri sledijo branju. Po končanem branju sem jih vprašala, kdo izmed nastopajočih

jim je bil najbolj všeč. Odgovori so bili različni, a vseeno sta bila večini všeč Rdeča kapica in

lovec, dvema otrokoma pa je bil všeč volk. Nato so me otroci prosili, če jim pokažem

ilustracije, zato sem jim rekla, naj ob ilustraciji obnovijo zgodbo. Tako smo vadili še

pripovedovanje ob ilustraciji, s čimer sem posredno preverjala tudi njihovo stopnjo

koncentracije pri poslušanju pravljice.


25

Koncentracija:

Otroci so pozorno čakali na začetek pravljice. Koncentracija je nihala. V uvodnem delu je bila

razmeroma velika, potem se je povečevala do vrha zgodbe, nato pa padala v zaključek. Pri

obnovi zgodbe ob ilustracijah se je videlo, da so otroci sledili zgodbi. Koncentracija se je

povezovala s stopnjami poslušanja pravljice. Tisti, ki so pozorno poslušali zgodbo, so tudi

kasneje intenzivneje sodelovali pri obnovi le-te.

Graf 1: Interpretativno branje klasične pravljice Rdeča kapica

Skladno s tristopenjsko razvrstitvijo stopnje poslušanja otrok, predstavljeno pri metodah

raziskave, lahko odzive otrok kvantitativno razdelim, kot kaže Graf 1. Pravljico je poslušalo

petnajst otrok: deset otrok je intenzivno poslušalo zgodbo, kar predstavlja 66,7%, delno so

poslušali trije otroci, kar predstavlja 20% vseh otrok, 13,3% otrok pa pravljice ni poslušalo.

66,70%

20% 13,30%

posluša delno posluša ne posluša

Odstotek intenzivnosti poslušanja otrok pri interpretativnem branju klasične pravljice

Rdeča kapica


26

3.2.2 Pripovedovanje klasične pravljice Rdeča kapica

Skupina B: V skupino B je vpisanih 24 otrok, starih od 5 do 6 let. Na dan dejavnosti je bilo

prisotnih sedemnajst otrok, kar predstavlja 70,8 % prisotnost.

Skladno z najinim dogovorom je vzgojiteljica skupaj z otroki uredila prostor ter postavila

stole v krog, saj so otroci v tej skupini (skupini B) navajeni pravljice poslušati na ta način.

Slika 3: Poslušanje pripovedovanja pravljice Rdeča kapica

Bralni odzivi:

Otroci so se lepo vživeli v moje pripovedovanje. Z očesnim stikom sem vodila otroke skozi

zgodbo. Otroci so sodelovali in mi pomagali pri pripovedi zgodbe. Večini je bila pravljica

všeč. Najbolj so se poistovetili z glavno junakinjo Rdečo kapico, všeč pa jim je bil tudi lovec.

Enemu otroku so bili všeč vsi nastopajoči. Pri obnovi pravljice ob ilustraciji so otroci z

veseljem sodelovali. Ta dejavnost je pritegnila tudi otroka, ki ni poslušal.

Koncentracija:

Koncentracija je bila dokaj enotna skozi celo zgodbo in ni nihala tako kot pri interpretativnem

branju. Na koncentracijo je močno vplival konstanten očesni stik, saj je bilo tako otroke lažje

voditi skozi pripoved.


27

Graf 2: Pripovedovanje klasične pravljice Rdeča kapica

Na osnovi tristopenjske razvrstitve poslušanja je od 17 otrok pripovedovanje intenzivno

poslušalo kar 15 otrok, eden delno, eden od otrok pa pripovedovanja ni poslušal. Odstotkovno

so rezultati predstavljeni na Grafu 2. Pripovedovanje pravljice posluša kar 88,2% otrok, delno

posluša 5,9%. Isti odstotek (5,9%) zgodbe ne posluša.

Če primerjamo rezultate pri branju in pripovedovanju klasične pravljice Rdeča kapica, ki so

grafično predstavljeni na Grafu 1 in 2, lahko zaključimo, da je stopnja poslušanja in

koncentracije večja pri pripovedovanju kot pri branju. O tem priča bistveno višji odstotek

visoke koncentracije pri pripovedovanju (88,2% v primerjavi z 66,7% pri branju); dodatno k

temu prispevajo še izjemno nizki deleži delnega poslušanja ali neposlušanja pri

pripovedovanju (vsak le 5,9% v primerjavi z 20% in 13,3% pri branju).

88,20%

5,90% 5,90%


Odstotek intenzivnosti poslušanja otrok pri pripovedovanju klasične pravljice Rdeča

kapica


28

3.3 Izvedba pravljice Sapramiška

Za kratko sodobno pravljico sem izbrala Sapramiško Svetlane Makarovič. Ilustrirala jo je

Marija Lucija Stupica. Pravljica govori o miški Sapri, ki je od sestrične v dar dobila tri

lešnike. Ko je hotela prvega pojesti, si je zlomila zob. Odločila se je, da bo odšla poiskat

pomoč. Najprej je srečala zajca, ki se ni zmenil zanjo. Prišla je do veverice, ki ji je lešnik raje

pojedla kot strtega vrnila miški. Pricapljala je do žabice, ki ji je želela pomagat, a je nehote

vrgla lešnik neznano kam. Tako je miška ostala brez dveh lešnikov. Žabica je miško

prepričala, da gre k zobozdravniku, ki ji bo popravil zlomljen zob. Zobozdravnik Detel ji ga je

hitro popravil in Sapramiška je veselo odkorakala domov. Na poti je srečala mačko, ki jo je

želela pojesti, a prebrisani miški je uspelo pobegniti. Doma je končno ugriznila v tretji lešnik,

a na največjo žalost je bil prazen. Miška je bila strašansko razočarana. Jokala je celo noč:

slišal jo je mišji strahec, ki se mu je zasmilila, zato jo je odpeljal do čarobnega grma z lešniki.

Sapramiška si jih je nabrala, kolikor jih je lahko nesla, in jih doma veselo pojedla. Na vrata je

napisala: Sapramiška, najsrečnejša miš na svetu.

Slika 4: Naslovna stran slikanice Sapramiška

Pravljico sem predstavila v dveh skupinah. V skupini A sem pravljico interpretativno

prebrala, v skupini B pa sem jo pripovedovala. V obeh skupinah sem dejavnost izvajala ob


29

prisotnosti vzgojiteljice. Ob tem sem spremljala intenzivnost poslušanja otrok, sledenje

zgodbi, koncentracijo ter njihove odzive in pripombe. Vse sem posnela na diktafon.

3.3.1 Interpretativno branje kratke sodobne pravljice Sapramiška

Skupina A: V skupino A je vpisanih 24 otrok, starih od 5 do 6 let. Na dan dejavnosti jih je

bilo prisotnih petnajst otrok, kar predstavlja 62,5 % prisotnost.

Skladno z najinim dogovorom, je vzgojiteljica rekla otrokom, naj se pripravijo na poslušanje

pravljice in otroci so se posedli v polkrog na tla. Lepo sem jih pozdravila, predstavila avtorja

in ilustratorja slikanice ter jih povabila k poslušanju pravljice.

Slika 5: Poslušanje interpretativnega branja pravljice Sapramiška

Bralni odzivi:

Otroci so z navdušenjem poslušali pravljico. Všeč jim je bila humornost v zgodbi. Od

petnajstih otrok je intenzivno poslušalo kar trinajst otrok. Delno je poslušal en otrok, en otrok

pa ni poslušal. Na splošno so bili otrokom všeč vsi nastopajoči, saj so na vprašanje, kdo vam

je bil najbolj všeč, v večini odgovarjali, da vse živali. Nekaterim je bil še posebej všeč mišji

strahec, saj je Sapramiški pomagal priti do lešnikov. Otroci so si želeli ogledati ilustracije in

ob njih smo obnovili zgodbo.


30

Koncentracija:

Koncentracija se je stopnjevala skozi pripoved. Vrh je dosegla v jedru zgodbe in nato padla,

zopet pa se je povečala proti koncu zgodbe. Navkljub temu, da je zgodba v primerjavi z

Rdečo kapico daljša, so otroci dokaj intenzivno prisluhnili zgodbi. Velikega pomena je bil

interpretativni ton branja, saj sem s spreminjanjem glasu ob padcu koncentracije zopet

pritegnila otroke k poslušanju. Ob ponovitvi ob ilustracijah so otroci v večini sodelovali.

Graf 3: Interpretativno branje kratke sodobne pravljice Sapramiška

Rezultati so grafično ponazorjeni na Grafu 3. Iz grafa je razvidno, da kar 86,6% otrok

intenzivno posluša interpretativno branje, delno jih posluša 6,7%, isti odstotek otrok pravljice

ne posluša.

86,70%

6,70% 6,70%


Odstotek intenzivnosti poslušanja otrok pri interpretativnem branju kratke sodobne

pravljice Sapramiška


31

3.3.2 Pripovedovanje kratke sodobne pravljice Sapramiška

Skupina B: V skupino B je vpisanih 24 otrok, starih od 5 do 6 let. Na dan dejavnosti jih je bilo

prisotnih petnajst otrok, kar predstavlja 62,5 % prisotnost.

Skladno z najinim dogovorom je vzgojiteljica skupaj z otroki uredila prostor ter postavila

stole v krog. Pozdravila sem otroke, napovedala vsebino in avtorja ter pričela s

pripovedovanjem.

Slika 6: Poslušanje pripovedovanja pravljice Sapramiška

Bralni odzivi:

Otroci so se dobro odzvali na moje pripovedovanje. Otrokom so bile všeč različne osebe v

zgodbi, še posebno pa so sočustvovali s Sapramiško.

Koncentracija:

Koncentracija je bila zelo podobna stanju pri interpretativnem branju, saj je bila največja pri

ključnih delih zgodbe. Vendarle pa je bila za malenkost večja pri pripovedovanju, tako zaradi

obrazne mimike in očesnega stika kot tudi zaradi interpretativne predstave zgodbe.


32

Graf 4: Pripovedovanje kratke sodobne pravljice Sapramiška

Od petnajstih otrok jih dvanajst (80%) posluša intenzivno, dva otroka poslušata delno (13%)

in en otrok (6,7%) pravljice ne posluša.

80%

13,30% 6,70%


Odstotek intenzivnosti poslušanja otrok pri pripovedovanju kratke sodobne pravljice

Sapramiška


33

3.4 Analiza rezultatov

3.4.1 Analiza med interpretativnim branjem in pripovedovanjem Rdeče kapice

Graf 5: Primerjava med interpretativnim branjem in pripovedovanjem pravljice Rdeča kapica

Rezultati primerjave kažejo na to, da je klasična pravljica Rdeča kapica dosegla boljši odziv

pri pripovedovanju, saj je pravljico poslušalo kar 88,2% otrok, interpretativno branje pa je

poslušalo le 66,7% otrok..

Pripovedovanje je v primerjavi z interpretativnim branjem boljši način podajanja klasične

pravljice s strašljivimi dogodki, saj otrok ob pripovedovanju bolje zaobjame vsebino in potek

dogajanja, stalni očesni stik zagotavlja višjo koncentracijo, prav tako je lažje s premori in

mimiko vplivati na koncentracijo otrok ter na njihovo vodenje skozi zgodbo.

0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

80,00%

100,00%

posluša delno

posluša ne posluša

66,70%

20%

13,30%

88,20%

5,90% 5,90%

Primerjava med interpretativnim branjem

in pripovedovanjem pravljice Rdeča kapica

Interpretativno branje pravljice

Rdeča kapica

Pripovedovanje pravljice Rdeča kapica


34

3.4.2 Analiza med interpretativnim branjem in pripovedovanjem Sapramiške

Graf 6: Primerjava med interpretativnim branjem in pripovedovanjem pravljice Sapramiška

Pri primerjavi interpretativnega branja in pripovedovanja sodobne pravljice Sapramiška

rezultati niso statistično tako značilni kot pri klasični pravljici. Odstotek poslušanja otrok, ki

pravljico intenzivno posluša, je pri pripovedovanju zgodbe razmeroma visok (80%) v

primerjavi z interpretativnim branjem, kjer doseže 86,7%. Razlog v majhni razliki med

poslušanjem interpretativnega branja in pripovedovanjem vidim predvsem v tem, da je

Sapramiška pravljica, ki je dobro pripovedljiva in ima veliko različnih doživljajev, ki zgodbo

lepo vežejo v pripoved. Upoštevati pa je potrebno tudi pomen pripovedovanja kot takega, saj

imajo otroci radi stalen očesni stik in interakcijo s pripovedovalcem.

0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

80,00%

100,00%

posluša delno posluša

ne posluša

86,70%

6,70% 6,70%

80%

13,30%

6,70%

Primerjava med interpretativnim branjem

in pripovedovanjem pravljice Sapramiška

Interpretativno branje pravljice

Sapramiška

Pripovedovanje pravljice

Sapramiška


35

3.4.3 Analiza med interpretativnima branjema Rdeče kapice in Sapramiške

Graf 7: Primerjava med interpretativnima branjema Rdeče kapice in Sapramiške

Če primerjamo interpretativno branje “Rdeče kapice” in “Sapramiške”, je rezultat zanimiv.

Kratka sodobna pravljica namreč doseže občutno višji odstotek (86,6%) v primerjavi z

interpretativnim branjem klasične pravljice.

Razlog za to tiči v bogatem jeziku sodobne pravljice, v tematiki pravljice, ki je otroku blizu in

v humorni zgodbi, kar imajo otroci še posebej radi. Klasična pravljica ima občutno manj

humorja in tudi sam zapis je bolj kronološki.

0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

80,00%

100,00%

Posluša Delno posluša

ne posluša

66,70%

20%

13,30%

86,70%

6,70% 6,70%

Primerjava med interpretativnima

branjema Rdeče kapice in Sapramiške

Interpretativno branje Rdeče kapice

Interpretativno branje

Sapramiške


36

3.4.4 Analiza med pripovedovanjem Rdeče kapice in Sapramiške

Graf 8: Primerjava med dvema pripovedovanjima Rdeče kapice in Sapramiške

Pri primerjavi med obema pripovedovanjema rezultat ni več tako očiten, kar kaže na to, da

imajo otroci radi pripovedovanje kot način podajanja zgodbe nasploh. Še vedno pa je

pripovedovanje klasične pravljice s strašljivimi dogodki primernejše, saj temelji na ljudski

pravljici, ki je bila prvotno pripovedovana.

Razlog za visok odstotek poslušanja (80%) pri kratki sodobni pravljici vidim tudi v načinu

pripovedovanja, saj so za pripovedovanje potrebne predpriprave, od katerih sta velikokrat

odvisni sprejemanje in raven koncentracije pri poslušanju.

0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

80,00%

100,00%

Posluša Delno

posluša Ne posluša

88,20%

5,90% 5,90%

80%

13,30% 6,70%

Primerjava med pripovedovanjima Rdeče kapice in Sapramiške

Pripovedovanje Rdeče kapice

Pripovedovanje Sapramiške


37

3.5 Preverjanje hipotez in ugotovitve raziskave

V diplomski nalogi so bile postavljene tri hipoteze:

Hipoteza 1: Klasične pravljice, ki imajo strašlljive dogodke, so primernejše za

pripovedovanje.

Hipoteza 2: Kratka sodobna pravljica doživi pri otrocih boljši sprejem, če jo beremo kot če jo

pripovedujemo.


branjem.

Raziskava je pokazala, da so klasične pravljice, ki imajo strašljive dogodke, primernejše za

pripovedovanje, saj nam primerjava rezultatov raziskave med interpretativnim branjem in

pripovedovanjem pravljice pokaže, da je intenzivnost poslušanja večja pri pripovedovanju.

Tudi ko primerjamo pripovedovanji obeh pravljic, tako klasične kot sodobne, ugotovimo, da

je klasična bolj pripovedljiva od sodobne pravljice. Glede na vse navedeno torej lahko

potrdimo prvo hipotezo.

Primerjava med interpretativnim branjem in pripovedovanjem sodobne pravljice pokaže, da

ima sodobna pravljica pri otrocih boljši sprejem, če jo beremo. Vendar rezultati niso

statistično tako značilni kot pri prvi hipotezi, saj je izbrana pravljica zelo pripovedljiva. Če

primerjamo obe interpretativni branji pravljic, je razlika v rezultatih bolj očitna, iz česar lahko

sklepamo, da so sodobne pravljice v primerjavi z klasičnimi primernejše za branje. Tako

lahko potrdimo tudi drugo hipotezo.

Primerjava stopnje koncentracije otrok pri poslušanju pravljic pokaže, da je koncentracija

boljša med pripovedovanjem v primerjavi z interpretativnim branjem. Med pripovedovanjem

je koncentracija enotnejša (zaznati je manj nihanj), manj je potrebno tudi vplivati na potek

zgodbe. Sam interaktivni značaj pripovedovanja, ki vključuje očesni stik, mimiko in

interpretativni pripovedni ton pripomorejo k temu, da je koncentracija pri pripovedovanju

višja kot pri interpretativnem branju, kjer skozi zgodbo prihaja do nihanj, ki jih je potrebno

uravnavati z interpretativnim tonom branja ter povišanjem glasnosti branja. Tako lahko z

gotovostjo potrdimo tudi tretjo hipotezo.


38

4 SKLEP

Z nalogo sem želela preveriti odziv otrok na pripovedovanje in branje klasičnih in sodobnih

pravljic, s tem pa posredno tudi poudariti, kako zelo je pripovedovanje pravljic za otroka

pomembno za njegov razvoj, za njegovo občutenje ljubezni, varnosti in topline.

Rezultati raziskave so pokazali, da so klasične pravljice, ki imajo strašljive dogodke,

primernejše za pripovedovanje. Prav tako primerjava med interpretativnim branjem in

pripovedovanjem sodobne pravljice pokaže, da ima sodobna pravljica pri otrocih boljši

sprejem, če jo beremo. Koncentracija otrok je med pripovedovanjem opazno boljša v

primerjavi z branjem.

Četudi je za otrokov razvoj nedvomno pomembno tudi branje pravljic, pa je pripovedovanje

pravljic v vrtcih vendarle po krivici bolj zapostavljeno.

Če poskušamo odgovoriti na vprašanje, ali je pravljice v vrtcu bolje brati ali pripovedovati,

lahko zaključimo, da je za otrokovo sprejemanje in doživljanje literature primerno in

pomembno oboje, tako branje kot pripovedovanje. Skupno branje ali pripovedovanje otroku

je priložnost, da smo skupaj z otrokom in da se imamo lepo, kar otroku in nam nudi občutek

ugodja. Branje in pripovedovanje je tudi priložnost, da z otrokom razvijamo in bogatimo

sposobnosti komunikacije. Izkušnje iz dejanske prakse v vrtcu kažejo, da je v vrtcih

pogostejše branje, in sicer predvsem interpretativno in branje ob ilustraciji. Pripovedovanje se

v vrtcih uporablja redkeje, najverjetneje zaradi dodatne predpriprave, ki ga le-to potrebuje.

Predhodna priprava je sicer potrebna tudi pri branju, vendar je ta manj obsežna,

pripovedovanje pa zahteva večkratno ponavljanje pripovedi, da bi iz nje izluščili bistvo,

potem pa to osnovo še obogatili besedno, z mimiko, čustvenim izrazom… Ko pripovedujemo,

tudi lažje sledimo potrebam otroka (če vidimo, da je pripoved za otroka predolga, jo

skrajšamo, izbiramo krajše povedi, spremenimo glas, zaigramo …). Bettelheim (1999, 9)

pravi: »Če hoče zgodba zares pritegniti otrokovo pozornost, ga mora zabavati in predramiti

njegovo radovednost. Toda če hoče tudi obogatiti njegovo življenje, mora spodbujati njegovo

domišljijo; mu pomagati, da razvija svoj razum in si pojasnjuje svoja čustva; biti mora

uglašena z njegovimi strahovi in prizadevanji; priznavati mora njegove težave in hkrati

nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo. Skratka, navezovati se mora na vse dele njegove

osebnosti hkrati, ne da bi kadar koli podcenjevala otrokove stiske. Nasprotno, priznavati jim

mora vso resnost, hkrati pa spodbujati otrokovo zaupanje vase in v svojo prihodnost.«


39

5 LITERATURA

· Bauer, A.: Pravljice zdravijo. Ljubljana, Tangram, 2008.

· Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana, Ministrstvo za

šolstvo in šport, 1995.

· Bettelheim, B.: Rabe čudežnega. Ljubljana, Studia humanitatis, 1999.

· Blatnik Mohar, M. (ur.): Beremo skupaj. Priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana,

Založba Mladinska knjiga, 2003.

· Dolinšek-Bubnič, M.: Beri mi in se pogovarjaj z mano! Priročnik z nasveti za

kreativno uporabo otroških slikanic. Ljubljana, Epta, 1999.

· Goljevšček, A.: Pravljice, kaj ste? Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 1991.

· Grimm, J. in W.: Rdeča kapica. Ljubljana, Prešernova družba, 1999.

· Kobe, M.: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga,

1987.

· Kobe, M.: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga, št. 47, 1999.

· Kobe, M.: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga, št. 4, 2000a.

· Kobe, M.: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga, št. 5, 2000b.

· Kordigel, M. in Jamnik, T.: Književna vzgoja v vrtcu. Ljubljana, DZS, 1999.

· Kos, J. idr.: Literatura: leksikon. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2009.

· Kmecl, M.: Mala literarna teorija. Ljubljana, Mihelač & Nešović, 1996.

· Kurikulum za vrtce. Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za šolstvo,

1999.

· Lüthi, M.: The European folktale: form and nature. Bloomington, Indiana University

Press, 1986.

· Makarovič, S.: Sapramiška. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1976.

· Medved Udovič, V.: Predavanja iz predmeta Metodika jezikovne vzgoje. Koper, UP

PEF, 2006/2007.

· Marjanovič Umek, L. (ur.): Otrok v vrtcu: Priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor,

Založba Obzorja, 2001.


40

· Jenče, L. (ur.): Sedi k meni, povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega

izročila. Zbornik prvega simpozija pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic.

Maribor: Mariborska knjižnjica, 2006.

· Saksida, I.: Poti in razpotja didaktike književnosti. Mengeš, Izolit, 2008.

· Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 2008.

· Svetina, J.: Duhovna govorica pravljic. Branik, Abram, 1999.

· Zalokar Divjak, Z.: Vzgoja je ... ni znanost. Ljubljana, Educy, 1996.

· Zalokar Divjak, Z.: Vzgoja za smisel življenja. Ljubljana, Educy, 1998.

· Zalokar Divjak, Z.: Brez pravljice ni otroštva. Krško, Gora, 2002.

Documents

UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER · trattenemiento de peccerille”, znane pod krajšim imenom “Pentameron” je mogoče najti prve