UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU · 2018-07-12 · z odgovori na vprašalnik pomagali pri izdelavi diplomske naloge. Najlepša hvala tudi vsem ostalim, ki so mi

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU

DIPLOMSKA NALOGA

TJAŠA POČKAJ

Izola, 2018

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU

STRES PRI MEDICINSKIH SESTRAH V

PALIATIVNI OSKRBI

STRESS AT NURSES IN PALLIATIVE CARE

Študentka: TJAŠA POČKAJ

Mentor: DOROTEJA REBEC, mag. zdr. neg., viš. pred.

Študijski program: študijski program 1. stopnje Zdravstvena nega

Izola, 2018

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici Doroteji Rebec, mag. zdr. neg., viš. pred. za strokovno

mentorstvo, pomoč, čas, spodbudo in potrpežljivost pri izdelavi diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi družini in prijateljem, ki so mi v času študija ves čas stali ob strani

in me podpirali.

Zahvalila bi se tudi vsem zaposlenim v Domu starejših občanov Ilirska Bistrica, ki so mi

z odgovori na vprašalnik pomagali pri izdelavi diplomske naloge.

Najlepša hvala tudi vsem ostalim, ki so mi kakor koli pomagali med študijem in med

izdelavo diplomske naloge.

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Tjaša Počkaj izjavljam, da:

je predložena diplomska naloga izključno rezultat mojega dela;

sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v

predloženi nalogi, navedena oziroma citirana v skladu s pravili UP Fakultete za

vede o zdravju;

se zavedam, da je plagiatorstvo po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah,

Uradni list RS št. 16/2007 (v nadaljevanju ZASP) kaznivo.

Soglašam z objavo elektronske verzije diplomske naloge v Repozitoriju UP ter

zagotavljam, da je elektronska oblika predložene naloge identična tiskani različici.

V Izoli, dne

Podpis študentke:

Počkaj T. Stres pri medicinskih sestrah v paliativni oskrbi

Diplomska naloga, Zdravstvena nega, UP Fakulteta za vede o zdravju, 2018

I

KLJUČNE INFORMACIJE O DELU

Naslov Stres pri medicinskih sestrah v paliativni oskrbi

Tip dela diplomska naloga

Avtor POČKAJ, Tjaša

Sekundarni

avtorji

REBEC, Doroteja (mentorica) / BOGATAJ, Urška (recenzentka)

Institucija Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju

Naslov inst. Polje 42, 6310 Izola

Leto 2018

Strani V, 30 str., 3 pregl., 1 sl., 1 pril., 30 vir

Ključne besede stres, paliativna oskrba, medicinske sestre

UDK 614.253.5:159.944.4

Jezik besedila slv

Jezik povzetkov slv/eng

Izvleček Namen diplomske naloge je s pomočjo pregleda domače in tuje literature

predstaviti stres in stiske medicinskih sester pri delu z neozdravljivo

bolnimi in umirajočimi pacienti. V teoretičnem delu smo opisali, kaj je

paliativna zdravstvena nega in kakšne so njene glavne značilnosti, kaj sta

stres in izgorelost ter kakšne so razlike med njima. Raziskovanje je

temeljilo na anonimnem anketiranju medicinskih sester. Iz analize

odgovorov smo oblikovali štiri teme: čustva, načini spoprijemanja s

smrtjo, službene obveznosti, osebna in profesionalna rast. Ugotovili

smo, da so medicinske sestre izpostavljene vsakodnevnim pritiskom.

Ugotovili smo tudi, kako se spoprijemajo s smrtjo in katere tehnike

sproščanja uporabljajo, ko se počutijo preobremenjene. S temo

diplomske naloge bi radi opozorili na preobremenjenost medicinskih

sester in zdravstvenih delavcev v paliativni oskrbi in upamo, da se bo

kmalu zmanjšalo število bolezni, ki so posledica stresa in izgorelosti.

Upamo tudi, da bodo medicinske sestre in zdravstveni delavci uporabili

tehnike sproščanja, ko se bodo počutili preobremenjeni.

Počkaj T. Stres pri medicinskih sestrah v paliativni oskrbi.


II

KEY WORDS DOCUMENTATION

Title Stress among Nurses in Palliative Care

Type Diploma work

Author POČKAJ, Tjaša

Secondary authors REBEC, Doroteja (supervisor) / BOGATAJ, Urška (reviewer)

Institution University of Primorska, Faculty of Health Sciences

Address Polje 42, 6310 Izola

Year 2018

Page V, 30 p., 3 tab., 1fig., 1 ann., 30 ref.

Keywords Stress, palliative care, nurses

UDC 614.253.5:159.944.4

Language slv

Abstract language

slv/eng

Abstract The purpose of this diploma thesis is to present the stress and distress

of nurses when working with terminally ill and dying patients by

reviewing domestic and foreign literature. The theoretical section

describes palliative nursing care, its main characteristics, what stress

and burnout are, and the differences between them. The research was

based on anonymous polling of nurses. Four topics were formed based

on an analysis of their answers: emotions; ways of dealing with death;

job responsibilities; personal and professional growth. It has been

established that nurses are exposed to pressure on a daily basis. It has

also been determined how they deal with death, and which relaxation

techniques they use when feeling overburdened. The topic of this

diploma thesis is intended to point out the overload of nurses and

healthcare professionals in palliative care, hoping that the number of

illnesses resulting from stress and burnout will soon be reduced. It is

also hoped that nurses and healthcare professionals will make use of

relaxation techniques when feeling overburdened.



III

KAZALO VSEBINE

KLJUČNE INFORMACIJE O DELU ............................................................................... I

KEY WORDS DOCUMENTATION .............................................................................. II

KAZALO VSEBINE ...................................................................................................... III

KAZALO SLIK .............................................................................................................. IV

KAZALO PREGLEDNIC ............................................................................................... V

1 UVOD ....................................................................................................................... 1

1.1 Definiranje paliativne zdravstvene nege .......................................................................... 1

1.2 Vloga medicinske sestre v paliativni oskrbi ..................................................................... 3

1.2.1 Obremenitve medicinskih sester v paliativni oskrbi ......................................... 3

1.3 Stres v paliativni zdravstveni negi ................................................................................... 4

1.3.1 Simptomi in znaki stresa ................................................................................... 5

1.3.2 Vrste stresa ........................................................................................................ 6

1.3.3 Posledice stresa ................................................................................................. 6

1.4 Izgorelost v paliativni zdravstveni negi ........................................................................... 7

1.4.1 Simptomi in znaki izgorelosti ........................................................................... 8

1.4.2 Razlike med stresom in izgorelostjo ................................................................. 8

1.5 Stres in izgorelost na delovnem mestu ............................................................................. 8

1.5.1 Preprečevanje izgorelosti na delovnem mestu .................................................. 9

2 NAMEN, CILJ IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA .......................................... 11

2.1 Cilji ................................................................................................................................ 11

2.2 Raziskovalna vprašanja .................................................................................................. 11

3 METODE DELA .................................................................................................... 12

3.1 Vzorec ............................................................................................................................ 12

3.2 Uporabljeni pripomočki in merski instrumenti .............................................................. 13

3.3 Potek raziskave .............................................................................................................. 13

4 REZULTATI .......................................................................................................... 14

5 RAZPRAVA ........................................................................................................... 18

6 ZAKLJUČEK ......................................................................................................... 21

7 VIRI ........................................................................................................................ 22

POVZETEK .................................................................................................................... 25

SUMMARY .................................................................................................................... 26

PRILOGE



IV

KAZALO SLIK

Slika 1: Pogostost srečevanja zaposlenih z umirajočimi ................................................. 13



V

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Delovna doba anketirancev v Domu starejših občanov .......................... 12

Preglednica 2: Opis dogodka in kategorije ..................................................................... 14

Preglednica 3: Tehnike sproščanja in število uporabnikov ............................................ 17



1

1 UVOD

V diplomski nalogi bi radi predstavili stres in stiske, ki jih doživljajo medicinske sestre,

ki delajo z neozdravljivo bolnimi oziroma umirajočimi pacienti. Umiranje in smrt sta

dandanes še vedno tabu tema. Ljudem je o tem neprijetno govoriti, čeprav je smrt del

vsakega življenja. Medicinske sestre, ki delajo v paliativni oskrbi oziroma z neozdravljivo

bolnimi in umirajočimi, so izpostavljene vsakodnevnemu stresu, kar lahko močno vpliva

na njihovo življenje in odnose z drugimi ljudmi.

Današnja družba umiranje in smrt še vedno ohranja kot tabu temo. Sodobni človek misel

na smrt odriva v podzavest. Zdi se, da je tudi sodobna medicina v veliki meri izgubila stik

s stališčem, da je bolj pomembno, kako živimo, in ne kdaj umremo. Ta miselnost včasih

prispeva k navidezni iluziji, da je življenje in življenjsko dobo mogoče podaljševati v

neskončnost, pri tem pa zanemarja tiste ljudi, ki se soočajo s smrtjo, in s tem njihovo

osamljenost še poglablja. Treba je ponovno odkriti umiranje kot del življenja. Etika

zahteva, da vsakega posameznika priznamo kot človeško bitje. Dostojanstvena smrt

mogoča le, če to dosežemo (Zgaga in Pahor, 2004).

1.1 Definiranje paliativne zdravstvene nege

Paliativna oskrba je pristop, ki izboljšuje kakovost bolnikovega življenja, ko se sooča z

neozdravljivo boleznijo. Preprečuje in lajša trpljenje ter zdravi bolečino (Watson, Lucas,

Hoy in Wells, 2009). Iz definicije paliativne oskrbe izhaja, da je celostna oskrba težko

bolnega človeka. Skuša torej nasloviti telesne, duhovne, čustvene, psihološke in socialne

potrebe bolnika in svojcev (Benedikt, 2012). Zdravstvena nega predstavlja največji delež

paliativne oskrbe; medicinska sestra je eden izmed ključnih členov paliativnega tima, saj

največ časa preživi ob bolniku in svoja kritična opažanja lahko prenaša na druge člane

paliativnega tima (Vrščaj, 2016).

Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje paliativno oskrbo kot oskrbo, ki izboljša

kakovost življenja pacientom in njihovim bližnjim, ki se soočajo s težavami ob

neozdravljivi bolezni; preprečuje in lajša trpljenje, ki se zgodaj prepoznava; oceni in

obravnava bolečine in druge telesne, psihosocialne ter duhovne težave pacientov z

neozdravljivo boleznijo (World Health Organization, 2002). Vsak pacient ima pravico do

kakovostne oskrbe. Če je le mogoče, naj bi se izvajala tam, kjer se bolnik zdravi – v

institucijah ali doma. Dostopna naj bi bila takrat, ko jo pacient in njegovi svojci ter bližnji

najbolj potrebujejo. Naloga vseh, ki sodelujejo v paliativni oskrbi, je lajšati bolečine in

ostale psihofizične simptome. Pacientom je treba zagotoviti pomoč, da živijo kakovostno

do svoje smrti (Štemberger Kolnik, 2009).

Terminalna oskrba je pomemben del paliativne oskrbe in običajno predstavlja obravnavo

bolnikov v zadnjih dneh, tednih ali mesecih življenja, od tistega trenutka, ko postane

jasno, da se bolnikovo zdravstveno stanje brezizhodno slabša (Lunder, 2003). Pri



2

obravnavi neozdravljivo bolnega in umirajočega se držimo načel paliativne oskrbe

(Lunder, 2003):

• omogočamo lajšanje bolečine in drugih motečih simptomov;

• življenje in umiranje priznavamo kot normalen proces;

• ne pospešujemo smrti niti je ne zavlačujemo;

• v bolnikovo oskrbo vključujemo psihološke in duhovne vidike;

• nudimo podporni sistem bolnikom, da do smrti živijo, kolikor je le mogoče,

dejavno življenje;

• nudimo podporni sistem za pomoč družini med bolnikovo boleznijo in v času

žalovanja;

• uvajamo timski pristop pri oskrbi potreb bolnika in njegove družine;

• vključimo tudi žalovanje;

• izboljšamo kakovost življenja in s tem lahko tudi vplivamo na potek bolezni;

• paliativno oskrbo vključujemo zgodaj v toku bolezni, v povezavi z različnimi

vrstami zdravljenja, katerih namen je podaljšanje življenja.

V obravnavi neozdravljivo bolnih in umirajočih je potreben timski pristop. Za izvajanje

paliativne oskrbe so organizirani posebni multidisciplinarni timi, ki omogočajo delovanje

mreže različnih strokovnjakov, pri čemer je pacient v ospredju. Multidisciplinarni tim

zahteva vodenje, sodelovanje, koordinacijo in komunikacijo za učinkovito vključevanje

strokovnjakov različnih strok in služb. V paliativni oskrbi je tim tudi medsektorski, kar

pomeni, da pokriva celotno področje javne zdravstvene oskrbe (Štemberger Kolnik,

2009).

Paliativni tim v bolnišnicah ali osnovnem zdravstvu tvorijo: zdravnik, medicinska sestra,

socialni delavec in psiholog. Po potrebi se vključijo tudi fizioterapevt, delovni terapevt,

dietetik, duhovnik, prostovoljci in drugi (Lunder, 2003). Najpomembnejši v timu je

pacient. Dobra komunikacija med pacientom in osebjem ter svojci ustvari okolje

zaupanja, kjer lahko pacient izraža svoje težave, želje in pričakovanja. Prav tako je

pomembno, da pacient aktivno sodeluje pri načrtovanju postopkov obravnave za čas, ko

sam ne bo mogel aktivno odločati. Tako pacient in njegovi svojci postanejo enakovredni

člani tima in aktivno sodelujejo pri zdravljenju (Štemberger Kolnik, 2009).

Za uspešno izvajanje kakovostne paliativne zdravstvene oskrbe so potrebni naslednji

dejavniki (Vrščaj, 2016):

• timski pristop,

• osredotočenje na bolnika in njegovo kakovost življenja,

• vodenje učinkovite komunikacije,

• ustrezna stopnja izobrazbe in usposobljenost medicinskih sester,

• izvajanje zagovorništva,

• izvajanje podpore zaposlenim,



3

• ustrezni organizacijski modeli za zagotavljanje paliativne oskrbe.

1.2 Vloga medicinske sestre v paliativni oskrbi

Medicinske sestre se pri svojem delu pogosto srečujejo z umirajočimi. Stik z umirajočimi

ali svojci umirajočih ne zahteva samo poguma, izostrenega čuta in sposobnosti vživljanja,

ampak predvsem zdrav človeški razum in spoprijemanje z mislijo na lastno umiranje

(Zgaga in Pahor, 2004). Od medicinskih sester se pričakuje kakovostna, rahločutna

oskrba pacientov. Imeti morajo veliko potrpljenja in razumevanja za paciente in njihove

svojce. Vsem, pacientom in zdravnikom, morajo biti na razpolago 24 ur na dan. Ves čas

morajo biti dobre volje, nasmejane in ustrežljive, ne glede na njihovo čustveno in

zdravstveno stanje. Nihče jih ne vpraša, kako, kaj in zakaj. Od njih se pričakuje, da bodo

zmanjšale stroške in povečale učinkovitost pri že tako velikem pomanjkanju kadrov

(40 % medicinskih sester doseže stopnjo izgorelost – kako se zaščititi?, b. d.). Medicinske

sestre zaradi zdravstvene nege umirajočega bolnika precej časa preživijo v posebnem

razmerju do bolnikov in med njimi lahko nastanejo tesna in prisrčna razmerja, vendar so

to »umirajoča« razmerja. Odnos z drugimi ob smrti in umiranju povzroča stres in

izgorevanje medicinskih sester. Za obvladovanje emocionalnega izgorevanja zaradi

nepravilnega empatičnega pristopa do bolnikov morajo medicinske sestre poznati realne

meje svojih sposobnosti, se jih zavedati, torej vedeti, da bo do umiranja in smrti v

določenih primerih prišlo kljub njihovemu največjemu naporu oziroma prizadevanju

kogar koli. Na drugi strani pa morajo preprečiti neobčutljivost za bolnikove potrebe, ki

se razvija kot ego-obramba ob daljšem delu z umirajočimi (Zgaga in Pahor, 2004).

Naloga medicinske sestre je zagotavljati kakovostno zdravstveno nego pacientu ter nuditi

oporo svojcem in družini umirajočega. Medicinska sestra ima tri ključne vloge v procesu

umiranja (Costello, 2004):

• je del kulturne zdravstvene oskrbe pacienta in svojcev;

• znati mora zagotoviti in oceniti načine sodelovanja s pacienti, da bi zagotovila

ustrezno in etično upravičeno zdravstveno nego glede na pacientove potrebe;

• poklicna dolžnost medicinske sestre je, da zagotovi visoke standarde oskrbe, kar

vključuje sprotno opravljanje raziskav in izobraževanje za boljšo oskrbo.

1.2.1 Obremenitve medicinskih sester v paliativni oskrbi

Bolniki umirajo doma, v bolnišnicah in v domovih za starejše, zato morajo imeti

medicinske sestre in negovalno osebje na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti potrebno

znanje, da lahko bolniku pomagajo in hkrati odgovarjajo na neprijetna vprašanja bolnika

in družine (Kamnik, Habjanič in Pajnkihar, 2014). Služba medicinskih sester in

bolničarjev je postala dražja, bolj obremenjena in zahtevnejša. Število hudo bolnih in

umirajočih na oddelkih neprestano narašča, kar je posledica napredka medicine in hkrati

posledica tega, da ljudje ne umirajo več, ali zelo redko, v domačem okolju. Skrb za hudo

bolne in umirajoče zato zahteva povečanje stacionarne intenzivne nege. Pogosto čez



4

znosno mero narašča velika potreba po medicinskih sestrah in negovalnem osebju (Pera,

1998). Pomembni dejavniki, ki vplivajo na to, kako bo posamezni zdravstveni delavec

prenesel smrt bolnika in nanjo odreagiral, so: spol, starost in življenjski ciklus, v katerem

je trenutno, leta dela in izkušnje pri delu, pa tudi lastne izkušnje ob smrtih v zasebnem

življenju, njegov običajni način obvladovanja težav, njegove vrednote v življenju, kako

si razlaga svojo vlogo v procesu pomoči bolnikom in, ne nazadnje, kako razume smisel

življenja nasploh. Čim bolj se zdravstveni delavec zaveda in razume, kaj se ob težavah

bolnika in ob bolnikovi smrti tudi čustveno dogaja v njem samem, lažje prenese to izgubo,

predvsem pa lažje razume in pomaga bolnikovim svojcem – v času bolezni in po smrti

bolnika (Grad Tekavčič, 2013).

1.3 Stres v paliativni zdravstveni negi

Stres in stresna reakcija sta značilna za vse sesalce. Stres najdemo v vseh starostnih

obdobjih, pri dojenčkih in ostarelih osebah, ne samo pri ljudeh v srednjih letih. Stres ni

vezan niti na spol niti na raso (Starc, 2008). Opredeljen je kot neskladje med dojemanjem

stresnih dogodkov in sposobnostmi, kako jih obvladovati. Večina raziskav je usmerjena

na negativne posledice stresa, ki ga posamezniki doživljajo na delovnem mestu (Slak,

2016). Stres je vpliv, ki smo mu podvrženi vsi. Določena količina stresa je koristna in nas

spodbuja k večji učinkovitosti, preveč stresa pa deluje nasprotno (Powell, 1997). Je

fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in

privaditi notranjim in zunanjim dražljajem (stresorjem). Stresor pa je dogodek, oseba ali

predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in povzroči stres. Stres je

popolnoma normalno odzivanje (Dernovšek, Gorenc, Jeriček in Tavčar, 2007). Definicij

stresa je veliko in zrcalijo razmišljanje stroke, v kateri so nastale (Starc, 2008). Stres je

težko definirati, ker s to besedo pogosto opisujemo več različnih reči. Uporabimo jo, ko

na primer govorimo o stvareh ali okoliščinah, ki se nam zdijo težavne. Z isto besedo

opišemo še telesno in čustveno nelagodje glede te situacije (Elkin, 2014). V nadaljevanju

povzemamo trditve, s katerimi Starc (2008) definira stres skozi stresogene dejavnike in

individualno pogojene stresne odzive:

1. Stres je zapleten psiho-nevro-endokrini in imunski odziv osebe na stresogeni

dejavnik v luči posameznika in po osebnem borbenem načrtu. Stres je torej

individualna biološka reakcija duše in telesa posameznika na izziv po lastnem

borbenem načrtu, če izziv oceni kot stresogen. Pomemben je torej odziv, ne

stresogeni dejavnik, kot pojav stresa ljudje pogosto razumejo popolnoma

napačno.

2. Stres je odziv posameznika na stresogene dejavnike, ki se sproži v možganih in se

preko živcev in hormonov hitro razširi po celem telesu, kjer povzroči čustvene,

mentalne, telesne in vedenjske spremembe, ki um in telo pripravijo na spopad,

umik ali na prilagajanje na novo situacijo. Odziv in stopnja stresnega odziva sta

odvisna od posameznikovega dojemanja stresa.



5

3. Stres je prirojena, primitivna, samodejna in skozi evolucijo razvita fiziološka

reakcija, lastna vsem sesalcem, ki telo pripravi na spopad ali umik, če mu preti

napad ali mu napad ogroža življenje.

4. Po bolj ekološki definiciji je stres lastnost posameznika, da se odzove na okolje.

5. Stres je psihološki in telesni odziv na zahteve vsakodnevnega življenja, ki

presegajo posameznikove sposobnosti za uspešen spopad z izzivom.

Stresni odziv vedno poteka v treh fazah (Rakovec Felser, 1991). To so:

1. faza alarma,

2. faza odpornosti,

3. faza izčrpanosti.

Z besedo stres po navadi opisujemo nekaj čustvenega – kar se dogaja v naših mislih-, ali

pa stresu pripisujemo krivdo, za nekaj kar se je zgodilo, pa si želimo, da se ne bi

(Middleton, 2014).

1.3.1 Simptomi in znaki stresa

Znaki in simptomi stresa segajo vse od neznatnih do dramatičnih – od preproste

utrujenosti ob koncu dneva do infarkta. Hujše in resnejše težave, povezane s stresom,

lahko nastopijo po intenzivnih in dolgotrajnih obdobjih stresa (Elkin, 2014). Simptomi

reakcije na stres se razvijejo v nekaj minutah po stresnem dogodku in trajajo od nekaj ur

do nekaj dni. Opazimo začetno stanje osuplosti oziroma zbeganosti. Pozornost je

zmanjšana, posameznik je lahko nekoliko zmeden, ima občutek, kot da ni povsem pri

zavesti. Gre za splošno vzdraženost živčnega sistema, ki telo pripravlja na »boj ali beg«

(Dernovšek, Gorenc, Jeriček in Tavčar, 2007).

Med telesne simptome štejemo (Blatnik in Tušak, 2017):

• nespečnost,

• nočne more,

• izčrpanost zaradi bedenja,

• želodčne krče,

• slabo prebavo,

• izgubo apetita,

• alergije,

• izgubo zanimanja za spolnost,

• pogosto uriniranje,

• omotice, vrtoglavice.

Med psihološke simptome pa (Blatnik in Tušak, 2017):

• neprestan občutek pritiska,



6

• katastrofalne misli,

• občutek izolacije, osamljenosti,

• zanikanje težav,

• težave pri tem, da bi prosil za pomoč,

• pretirano občutljivost.

1.3.2 Vrste stresa

Po učinkih na organizem, vzrokih, načinu nastanka in trajanju poznamo več vrst stresa.

Najpomembnejša je razdelitev glede na učinek na telo na pozitivni in negativni stres

(Starc, 2008). Konstruktivni stres deluje pozitivno. Blag stres pri človeku povzroča

povečanje delovne vneme, spodbuja ustvarjalnost in delavnost, destruktivni stres pa ima

negativen vpliv na počutje, vedenje in delovanje (Treven, 2005).

Pozitivni stres ali eustres (+)

Pozitivni stres je pomemben del motivacije, ki nas spodbudi k izjemnim dosežkom, nam

da energijo, zbranost in boljšo osredotočenost. Ta stres izvira iz situacij, nad katerimi

imamo določeno stopnjo nadzora. Naredi nas bolj ustvarjalne in učinkovite, če ga

obvladujemo (Carnegie, 2012).

Negativen stres ali distres (–)

Ko neki dogodek ali položaj pri posamezniku sproži intenzivne občutke žalosti, nemoči,

tesnobe, jeze in strahu in ko ga stres, povezan s tem dogodkom ali položajem, ohromi in

mu škoduje, govorimo o negativnem stresu (Dernovšek, Gorenc, Jeriček in Tavčar, 2007).

To je stresni odziv, ki je destruktiven in negativen. Izvira iz odziva na situacije, ki se zdijo

zunaj našega nadzora in vpliva. Ko se počutimo ogroženi ali ko nas je strah, telo izloči

kemične snovi, ki sprožijo zaporedje dogodkov. To ljudem pospeši srčni utrip (Carnegie,

2012).

Hiperstres (- -)

To je stanje nenehnega negativnega stresa, ki ima negativen vliv na odnose, zdravje in

delovno storilnost. Pripelje do izgorelosti, ran na želodcu, srčnih napadov in živčnega

zloma (Carnegie, 2012).

1.3.3 Posledice stresa

Middleton (2014) navaja, naj bi težave, povezane s stresom, izvirale iz dejstva, da je

človeški organizem ustvarjen za odzivanje na kratkotrajni stres, ne pa za delovanje s

povišano ravnijo hormonov v daljšem časovnem obdobju. Takšen stres prizadene vrsto

telesnih sistemov in organov. Spodaj naštete posledice so pri vsakem posamezniku

drugačne (Powell, 1997):



7

• telo: povečan srčni utrip, visok krvni tlak, težave z dihanjem, težave s požiranjem,

občutek slabosti, hiperventilacija, napete in skrčene mišice, potenje, zardevanje,

suha koža, povišan krvni sladkor, pogosto uriniranje, razširjene zenice, suha usta;

• vedenje: nespečnost, zgodnje zbujanje, agresivnost, čustveni izbruhi, pretirano

uživanje alkohola, pasivnost, pretirano kajenje/uživanje mamil, tremor,

podvrženost nesrečam;

• misli: nezmožnost koncentracije, neodločnost, pozabljivost, toga stališča,

sprevržene misli, negativne samokritične misli, pretirana občutljivost na kritiko;

• čustva: anksioznost, depresija, žalost, utrujenost, potrtost, občutki krivde in

sramu, osamljenost, ljubosumje;

• zdravje: bolezni srca in ožilja, želodčni čiri, slabost, sindrom razdražljivega

črevesja, migrena, astma, seneni nahod, kožni izpuščaji, neredne menstruacije,

diareja, rak.

Stres na čustva vpliva tako, da človek postane bolj nagnjen k razmišljanju in ravnanju na

točno določen način. Stresni hormoni vplivajo na dele možganov, ki urejajo razpoloženje.

Kronični stres lahko močno vpliva na odzivanje možganov, kar povzroča večjo

nagnjenost k nerazpoloženju in pomanjkanju motivacije. Stres pripomore tudi k drugim

težavam, ki lahko poslabšajo psihične motnje (npr. nespečnost) in tako se človek hitro

znajde v začaranem krogu (Middleton, 2014).

1.4 Izgorelost v paliativni zdravstveni negi

Čeprav je izgorevanje pogosta posledica stresa pri delu, pa zveza med njima ni preprosta.

Kljub sorodnosti med pojavoma obstajajo tudi očitne razlike. Medtem ko stres zadeva

posameznika v različnih življenjskih situacijah, je pojav izgorevanja vezan zgolj na

njegovo poklicno delo. Izgorevanje je zgolj ena od možnih reaktivnih oblik stresa in ga

zato omenjajo tudi kot kumulativno stresno reakcijo. Znano je, da se včasih razvija leta

dolgo ter je vezana na poklicne situacije, kjer je prizadeti posameznik zaradi reševanja

tujih težav prisiljen neprestano odrivati lastne. Največ izgorevanja se pojavlja v zdravstvu

– tu je pojav najbolj razširjen in ima tudi najbolj usodne posledice, zlasti, ko postanejo

ljudje, zaradi poškodbe ali bolezni, najbolj potrebni pomoči in spodbude in so v bistvu

najbolj ranljivi (Rakovec Felser, 2006). Izgorelost ali »burn out« je posledica frustracij,

povezanih z delom, zlasti tistih, ki nastajajo ob dejansko ali navidezno nerešljivih

težavah. Lahko jo pojmujemo kot sindrom, skupek različnih simptomov, ki se kažejo

telesno in čustveno, predvsem pa na področju vedenja in mišljenja. Izgorelost je

karakterizirana s telesno izčrpanostjo, občutji nemoči in brezupa, čustveno

izpraznjenostjo, razvojem negativne podobe o samem sebi in negativnimi stališči do dela

(Blatnik in Tušak, 2017).

V primeru izgorelosti gre za nepopravljive in nezaželene spremembe, ki jih zasledimo pri

poklicnem delu z ljudmi. Prizadeti posamezniki izkazujejo znamenja stresne izčrpanosti,

pomembno oslabljeno delovno učinkovitost in celo odkrito odklonilni odnos do ljudi.



8

Tako psihološko stanje se navadno razvije postopno ter precej neopazno (Rakovec Felser,

2006).

Pojem poklicna izgorelost se nanaša na posebno čustveno in vedenjsko stanje zaposlenih,

ki lahko resno ogroža njihovo učinkovitost pri delu in uspešnost organizacij, kjer delajo.

Pojav, ki ga opredeljujemo s pojmom poklicna izgorelost, lahko opredelimo tudi s

pojmom izčrpanost ali izpraznjenost. Človek znake poklicne izgorelosti težje prepozna

pri sebi kot pri drugih (Blatnik in Tušak, 2017).

1.4.1 Simptomi in znaki izgorelosti

Vse znake je mogoče razporediti v pet skupin, ki jih določajo naslednje spremembe

(Rakovec Felser, 2006):

• čustvene motnje (nestrpnost, razdražljivost, čustvena praznina),

• kognitivne težave (raztresenost, nezmožnost ohranjanja in poglabljanja

pozornosti, težave v zapomnitvi podatkov),

• telesne tegobe (motnje spanja, glavoboli, utrujenost),

• vedenjske spremembe (neprilagodljivost, cinizem v odnosu do drugih,

zavračanje sprememb in izzivov),

• spremembe motiviranosti (izguba delovne vneme, brezvoljnost, nezanimanje).

1.4.2 Razlike med stresom in izgorelostjo

Stres se nanaša na stanje, ko je posameznik izpostavljen psihičnim ali fizičnim

obremenitvam, izgorelost pa se pojavi kot posledica dolgotrajne izpostavljenosti stresu in

previsokih zahtev okolice. Pojma izgorelosti in stresa sta tesno povezana, vendar pa ju ne

smemo enačiti (Blatnik in Tušak, 2017). Izgorelost je lahko ena izmed številnih možnih

posledic kroničnega stresa. Že beseda izgorelost ali izčrpanost opisuje izčrpavanje.

Medtem ko stres pomeni prilagoditev na stresni dogodek, je izgorelost zlom v

prilagajanju na stresni dogodek oziroma na podaljšani stres v delovnem okolju. Eden od

vzrokov za izgorevanje na delovnem mestu je neravnovesje med količino energije, ki jo

zaposleni vloži v delo in odnose, ter med tem, koliko energije dobi povrnjene (Slak,

2016).

1.5 Stres in izgorelost na delovnem mestu

Delovno mesto je pogosto žarišče škodljivega stresa, ki ga povzroča splet naslednjih

dejavnikov (Ihan in Simonič, 2005):

• preobremenjenost,

• nenehno pomanjkanje časa zaradi prekratko postavljenih rokov,

• nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja priložnosti, da bi se lahko izkazali,

• nejasna vloga in pomen delovnega mesta,



9

• spreminjanje delovnih metod,

• slaba obveščenost.

Negativno delovanje stresa se kaže kot povečana odsotnost z dela, zmanjšana

produktivnost, izgorelost zaposlenih, nezgode na delovnem mestu in upad ustvarjalnosti.

Delovno mesto, delovno okolje in delo pomembno vplivajo na zdravje zaposlenih. V

delovnem okolju se namreč prepletajo in v njem medsebojno delujejo okolijski,

organizacijski in osebni dejavniki. Tako ima vsako delovno mesto in okolje svoja

značilna tveganja, obremenitve in škodljivosti (Temeljotov Salaj, Pungartnik in Snežič,

2012). Stres in posledično izgorelost pri medicinskih sestrah na delovnem mestu

najpogosteje povzročajo naslednji dejavniki tveganja: delovne obremenitve in hitrost

dela, delovne razmere, delo v več izmenah (nočno delo, delo med vikendi in prazniki),

konflikti, neustrezno nagrajevanje, diskriminacija, nevarnosti v delovnem okolju,

nezadostno definirane vloge, količina potrebne fizične in čustvene vzdržljivosti, delovne

obremenitve in hitrost dela ter številni drugi (Slak, 2016).

Po napornem in vsakodnevno izjemno stresnem delu, medicinske sestre in drugi

zdravstveni delavci ne potrebujejo iskanja krivde in krivcev za »neuspeh«, ko bolnik

umre, ampak potrebujejo razumevanje kolegov, pa tudi prostor in čas, da lahko

premislijo, sprejmejo in poskušajo razumeti enigmo življenja in smrti v svojem

vsakodnevnem delovnem okolju. Tako v njem lažje vzdržijo, zmanjša se obremenitev

stresnih situacij, boljše je medsebojno razumevanje in sodelovanje v timu, posledično pa

je vsak posameznik bolj zadovoljen sam s seboj, česar ne širi le v svojem delovnem

okolju, ampak tudi v družini in v življenju nasploh (Grad Tekavčič, 2013).

Za dobro počutje na delovnem mestu je potrebna čim bolj jasna opredelitev nalog in del,

saj tako zaposleni dobijo čim bolj jasno sliko o tem, kaj je njihovo delo, kje so meje za

osebno odgovornost za opravljeno delo, kje se začnejo in kje končajo njihove

kompetence. Bolj ko je zaposlenim jasno, kaj je njihovo delo, manj je konfliktov,

negotovosti in posledično tudi manj čustvenega in nepotrebnega stresa. Za dobro počutje

je potrebna tudi odprtost sodelavcev, v smislu komunikacije, izražanja sebe, svojih

hotenj, želja in v smislu dajanja pozornosti in sprejemanja sodelavcev. Zdravstveni

delavci morajo biti pozorni na posameznike, ki se težko vključujejo v delovno skupino,

saj se tako preprečijo osamitve in tudi sami poskrbijo za prijetnejše vzdušje na delovnem

mestu. S tem se povečuje pripadnost kolektivu, ki je nujna za dobro počutje (Ihan in

Simonič, 2005).

1.5.1 Preprečevanje izgorelosti na delovnem mestu

Izgorelosti se najbolje izognemo tako, da prenehamo početi, kar počnemo, in se lotimo

nečesa drugega. To lahko včasih pomeni spremembo kariere oziroma službe (Carnegie,

2012). Izgorelost se navadno pojavi takrat, ko obstajajo velika neskladja med naravo dela

in naravo delavca, ki delo opravlja. Posameznik mora pogosto narediti preveč v

prekratkem času, s premalo sredstvi, kar povzroča preobremenjenost z delom. To je



10

najboljši kazalnik neskladja med delom in človekom, ki ga opravlja. Dobri medsebojni

odnosi so pogoj za osebno srečo in olajšajo delo ter uspeh v številnih poklicih. Neskladje

med človekom in njegovim delom se odraža tudi v pomanjkanju poštenosti na delovnem

mestu, kar se kaže kot pomanjkanje izkazovanja spoštovanja med sodelavci. Zahteve in

pričakovanja, ki jih posamezniku nalagajo drugi, so pogosto izvir izjemnega stresa.

Posameznikove interpretacije in razumevanje zahtev so posledica čustev in kognitivnih

procesov. Hudo obliko izgorelosti lahko povzroči dolgotrajen škodljiv stres, s katerim se

posamezniki ne znajo učinkovito spoprijemati (Blatnik in Tušak, 2017). Treba se je

zavedati ravni stresa in preobremenjenosti, ki se prevešata v izgorelost, in ju preprečiti z

ukrepi, ki so naslednji (Carnegie, 2012):

• jasno izražena delovna pričakovanja,

• spremembe,

• drugačne dolžnosti,

• dopust.



11

2 NAMEN, CILJ IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

V diplomski nalogi smo s pomočjo pregleda strokovne literature in s pomočjo raziskave

med medicinskimi sestrami ugotavljali težave in stiske, ki jih doživljajo medicinske

sestre, zaposlene v paliativni zdravstveni negi, ter načine, s katerimi si pomagajo ob

stiskah.

2.1 Cilji

Zastavili smo naslednje cilje:

• raziskati, kako medicinske sestre v paliativni oskrbi doživljajo umiranje in delo z

neozdravljivo bolnimi;

• raziskati, kako se medicinske sestre spopadajo z vsakodnevno izpostavljenostjo

stresu in stresnim dejavnikom;

• raziskati, katere sprostitvene tehnike uporabljajo medicinske sestre, ko se počutijo

preobremenjene.

2.2 Raziskovalna vprašanja

Zastavili smo naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Kakšne občutke doživljajo medicinske sestre pri delu z neozdravljivo bolnimi in

umirajočimi?

2. Kaj dobrega jim prinaša delo z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi?

3. Kaj jim pri delu z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi največkrat predstavlja

težavo?

4. Katere tehnike sproščanja uporabljajo za obvladovanje in zmanjšanje stresa ter

občutka preobremenjenosti?

5. Kakšen vpliv ima delo z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi nanje in kakšen

imajo odnos do umiranja in smrti?



12

3 METODE DELA

Raziskavo smo opravili po kvalitativnem raziskovalnem pristopu. Uporabljena tehnika

zbiranja podatkov je bila anketiranje.

3.1 Vzorec

V raziskavo so bili vključeni zdravstveni delavci, zaposleni v Domu starejših občanov

Ilirska Bistrica, ki se pri svojem delu vsakodnevno srečujejo z neozdravljivo bolnimi in

umirajočimi starostniki. V Domu starejših prebiva predvsem starejša populacija ljudi,

vendar pa niso vsi neozdravljivo bolni. Paliativno oskrbo potrebujejo le pacienti, ki so

neozdravljivo bolni oz. umirajo. V namenski vzorec je bilo zajetih 15 anketirancev, ki so

se za sodelovanje v raziskavi odločili prostovoljno.

Med zaposlenimi zdravstvenimi delavci smo s prvim in drugim vprašanjem raziskave

zbrali podatke o delovni dobi v Domu starejših občanov in o tem, kako pogosto se

srečujejo z umirajočimi.

V preglednici 1 je prikazano trajanje zaposlitve zdravstvenih delavcev v paliativni

zdravstveni negi. Najvišje število delovne dobe je 24 let, najmanjše pa 2 leti. Iz

pridobljenih podatkov smo izračunali povprečno vrednost delovne dobe, ki je 9,4 leta, in

standardni odklon, ki je 6,2.

Preglednica 1: Delovna doba anketirancev v Domu starejših občanov

Ime funkcije Delovna doba

Najnižja delovna doba 2 leti

Najvišja delovna doba 24 let

Povprečna vrednost 9,4 leta

Standardni odklon (SD+/-) 6,2

V zvezi s pogostostjo srečevanja z umirajočimi smo zaposlene razporedili v tri kategorije:

mesečno srečevanje, tedensko srečevanje ali vsakodnevno srečevanje z umirajočimi. Od

15 anketirancev jih je 10 odgovorilo, da se vsakodnevno srečujejo z umirajočimi, 3 se

srečujejo nekajkrat tedensko in 2 zaposlena nekajkrat mesečno. Podatke smo prikazali

tudi s pomočjo stolpičnega grafa (Slika 1).



13

Slika 1: Pogostost srečevanja zaposlenih z umirajočimi

Pogostost srečevanja zaposlenih z umirajočimi smo izrazili tudi v odstotkih: vsakodnevno

se z umirajočimi srečuje 66,6 % zaposlenih, tedensko 20 % zaposlenih in mesečno

13,4 % zaposlenih. Ker v domu starejših živi predvsem starejša populacija ljudi, je

srečevanje s smrtjo in umiranjem bolj pogosto, kar je razvidno tudi iz rezultatov naše

raziskave, saj se dve tretjini zaposlenih vsak dan srečujeta z umiranjem.

3.2 Uporabljeni pripomočki in merski instrumenti

Za zbiranje podatkov je bil uporabljen vprašalnik, sestavljen iz dvanajstih vprašanj

odprtega tipa. Anketiranci so na vprašanja prosto odgovarjali. Za odgovore so imeli na

voljo teden dni. Anketa je bila anonimna. Vsem anketirancem je bil osebno pojasnjen

namen izvajanja raziskave.

3.3 Potek raziskave

Raziskava je bila izvedena v Domu starejših občanov Ilirska Bistrica. Pred začetkom

raziskave je bila pridobljena privolitev direktorice doma. Izdelani vprašalniki so bili

razdeljeni med zaposlene. Na voljo so imeli teden dni časa, nato pa so izpolnjene

vprašalnike položili v za to namenjeno skrinjico. Vprašalnike smo osebno razdelili med

zaposlene in jim tudi razložili, v kakšen namen bodo uporabljeni rezultati, ter jim

zagotovili popolno anonimnost. Po končanem zbiranju podatkov smo odgovore vsakega

vprašanja prepisali in združili v svoj dokument. Sledila je analiza vsakega vprašanja

posebej, in sicer po principu kvalitativne analize besedila (Vogrinc, 2008). Iz vsebine

odgovorov smo oblikovali kategorije.

2

3

10

0

2

4

6

8

10

12

mesečno srečevanje z

umirajočimi

tedensko srečevanje z

umirajočimi

vsakodnevno srečevanje

z umirajočimi

štev

ilo

zap

osl

enih

Pogostost srečevanja z umirajočimi



14

4 REZULTATI

Pri kvalitativni analizi smo iz vsebine odgovorov na vprašanja dobili številne kategorije,

ki smo jih po vsebini združili v nekaj tem (Preglednica 2). Pri opisu dogodka, ko je nekdo

od pacientov umiral, so nastale naslednje kategorije: čustva, načini spodbujanja oziroma

podpore ter službene obveznosti. Pri vprašanju, kateri dogodek jim je najbolj ostal v

spominu in kakšna čustva so takrat doživljali, sta nastali dve kategoriji: čustva in službene

obveznosti. Pri odgovorih na vprašanje o tem, kaj jim je najtežje pri njihovem delu z

neozdravljivo bolnimi, sta nastali kategoriji: načini spoprijemanja s smrtjo in službene

obveznosti. Raziskovali smo tudi odnos medicinskih sester in ostalih zdravstvenih

delavcev do umiranja nekoč in danes. Zanimalo nas je, kaj je najbolj vplivalo na

oblikovanje njihovega odnosa do umiranja in smrti ter na njihovo profesionalno pot. Iz te

vsebine sta nastali kategoriji: načini spodbujanja in osebna ter profesionalna rast.

V nadaljevanju predstavljamo teme, ki smo jih oblikovali iz sorodnih kategorij, in najbolj

tipične navedbe vprašanih.

Preglednica 2: Opis dogodka in kategorije

Naziv teme Kategorije

Tema 1: čustva čustva, načini spodbujanja, službene obveznosti

Tema 2: načini spoprijemanja s smrtjo čustva, službene obveznosti

Tema 3: službene obveznosti načini spoprijemanja s smrtjo, službene obveznosti

Tema 4: osebna in profesionalna rast načini spodbujanja, osebna in profesionalna rast

Tema 1: čustva

Vsebina teme je nastala iz kategorij, ki so se pokazale pri več vprašanjih. Pri prvem

vprašanju, kjer so vprašani opisali dogodek ter svoja razmišljanja in občutke, ko je nekdo

od varovancev/stanovalcev umiral, so se pokazale različne vrste čustev: trpljenje, občutki

žalosti, žalovanje osebja in svojcev, prijateljski odnosi s svojci umirajočega, neprijetni

občutki, zavedanje minljivosti življenja, sočutje s svojci, občutki nemoči, neprijetna

čustva, izgubljene misli, navezanost na pacienta, prvo soočenje s smrtjo, neznanje,

doživljanje oskrbe umrlega kot stresne situacije, nelagodje, izpraševanje lastne vesti,

občutki groze, drugačna pričakovanja, nepojasnjene stvari. Načini spodbujanja, ki jih pri

svojem delu uporabljajo zdravstveni delavci, so pogovor s sodelavci, medsebojno

bodrenje, lajšanje bolečin umirajočim, branje strokovne literature in sproščanje v prostem

času. Službene obveznosti so tiste, ki zelo vplivajo na zdravstvene delavce, saj jih v

določenih stvareh omejujejo. Četudi vedo resnico o diagnozi pacienta, ima samo zdravnik

kompetence, da to pove pacientu. Pod službene obveznosti štejemo tudi: empatijo,

samokontrolo čustev in misli, prvo soočenje s smrtjo, oskrbo umrlega, pogovore s svojci

in opazovanje trpljenja.



15

Eden izmed anketirancev je zapisal: »Pacient je trpel hude bolečine. Veliko se je potil.

Po njegovi smrti smo bili vsi zelo žalostni, saj se nas je vseh zelo dotaknil.« Dotaknil se

nas je tudi naslednji citat: »Vsak človek je poseben, je del moje službe in vsak mi je posebej

prirasel h srcu.«

Eno izmed raziskovalnih vprašanj v anketnem vprašalniku je bilo tudi, kateri dogodek

jim je najbolj ostal v spominu in zakaj. Odgovor enega izmed zaposlenih v Domu starejših

občanov Ilirska Bistrica je: »Najbolj mi je ostal v spominu dogodek, ko sem se prvič srečal

s smrtjo in umiranjem. Bil sem zelo žalosten ter tudi malo jezen. Trudil sem se pomagati

gospe, imel sem občutek, da ji ne pomagam dovolj.«

Tema 2: načini spoprijemanja s smrtjo

V raziskavi nas je zanimalo, kako se zaposleni spoprijemajo z umiranjem in smrtjo. Iz

dobljenih odgovorov smo ugotovili, da se spoprijemajo tako, da umirajočemu lajšajo

bolečine, se pogovarjajo s sodelavci, nudijo podporo ob umiranju, aplicirajo

protibolečinsko terapijo, vlažijo usta, izpolnjujejo zadnje želje. Težko jim je, ko se

zavedajo dejstva, da nekdo umira, da ne morejo nikakor pomagati in lahko samo čakajo,

da pacient dostojno umre. Načini spoprijemanja so različni. Vsak posameznik se s smrtjo

sooča na svoj način. Omenjene strategije soočanja so tudi sprememba mnenja o umiranju,

delovne izkušnje, sprejemanje smrti kot dela poklica, vsakodnevno srečevanje s smrtjo,

učenje, pridobivanje znanja, branje strokovne literature, zavedanje lastnega odnosa do

umiranja in smrti ter spoznanje dejstva, da je na koncu smrt neizogibna. Ob umirajočem

pacientu so prisotna tudi neprijetna čustva: žalost, zaskrbljenost, občutki nemoči,

občutek, da mu niso dovolj pomagali. Lahko pa so čustva tudi pozitivna, ko se zavedajo,

da so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči – osebno zadovoljstvo – in vedo, da se je

pokojni rešil bolečin in trpljenja.

Način, kako doživljajo umiranje, so vprašani opisali vsak na svoj način: »Stanovalka je

umirala med tem, ko sem vstopil v sobo. Umirala je naravne smrti, zaradi starosti.«

»Ničesar nismo mogli narediti, razen opazovati, lajšati bolečine in čakati ter nato

obvestiti svojce,« je zapisal eden od anketirancev.

Tema 3: službene obveznosti

Anketiranci so opisovali svoj odnos do umiranja nekoč in danes. Opisali so, kaj je najbolj

vplivalo na oblikovanje njihovega odnos do umiranja. Najbolj naj bi vplivale službene

obveznosti, saj so včasih medicinske sestre prisiljene zatreti čustva, ker bi to lahko

vplivalo na njihovo delo. Delo jim otežujejo tudi težka fizična oskrba umirajočega,

pomanjkanje osebja in časovne omejitve pri delu. Poudarili so tudi zadrego, ko jih pacient

vpraša, kaj se bo zgodilo ali se dogaja z njim in mu, čeprav so seznanjeni z diagnozo, ne

smejo povedati. Na njihov odnos vplivata tudi pogovor s svojci in razlaga pacientovega

stanja svojcem. Del službene obveznosti je tudi prvo soočenje s smrtjo, ki ga spremljajo



16

žalost, zaskrbljenost, na začetku neznanje, sočustvovanje, razmišljanje o prihodnosti in

empatija. Iz vprašalnika smo izbrali še nekaj dobesednih prepisov odgovorov

anketirancev o tem, kaj jim je pri njihovem delu najtežje:

»Najtežje mi je vsakodnevno srečevanje z žalostjo, odkritje kakšnih novih neozdravljivih

bolezni ali pa, ko varovanec pride nazaj po amputaciji uda. Smilijo se mi ljudje, ki trpijo

in živijo v bolečinah in mukah.«

»Najtežje mi je to, da vsakič, kadar prideš na delovno mesto, obstaja možnost kakšne

smrti, saj je večina populacije že zelo stara ali bolna. Težko mi je tudi gledati njihovo

trpljenje.«

»Najtežje mi je, ko jih vsakodnevno opazujem, kako trpijo, in nato se mi dogaja, da se

preveč vživim v njihovo kožo.«

»Vsakodnevno soočanje s smrtjo, trpljenje pacientov in svojcev.«

»Gledanje trpljenja ljudi ter spoznanje, da se bom v tej službi vsak dan srečeval s tem.

Veliko sem tudi prebral o tej temi, kar je tudi precej vplivalo na moj odnos sedaj.«

Med službene obveznosti štejemo tudi načine spodbujanja, saj je zelo pomembno, da se

zdravstveni delavci med seboj spodbujajo in tako ohranjajo boljše in prijetno vzdušje na

delovnem mestu.

Tema 4: osebna in profesionalna rast

Osebna in profesionalna rast sta pomembna dejavnika za medicinske sestre in vse

zaposlene v paliativni oskrbi. Izoblikujeta se na osnovi čustev, zavedanja, da se bo njihov

odnos spremenil, spremenilo pa se bo tudi mnenje o umiranju. Velik vpliv na razmišljanje

imajo žalost in tesnobni občutki ob umiranju. Osebna in profesionalna rast se izoblikujeta

z leti delovnih izkušenj in s pogostim srečevanjem s smrtjo. Izoblikujeta se tudi s

pogovorom s sodelavci, z branjem literature in s strokovnimi delavnicami. Odgovori, ki

so vplivali na oblikovanje teme. »Na začetku me je bilo strah smrti, sedaj na smrt gledam

realno, saj je del življenja,« se glasi eden izmed zapisanih odgovorov. Kako se je odnos

spremenil, opisuje naslednji odgovor: »Na začetku je bilo zelo čustveno, težko; povsem

nekaj novega zame v življenju, sedaj pa, po toliko smrtih, je čisto nekaj drugega in lažje

to prenesem. Ni več tako osebno kot prej in lažje to prenesem.« Tudi osebno in

profesionalno rast zaznamujejo načini spodbujanja na delovnem mestu, saj je to eden

izmed temeljev ohranjanja dobrega in pozitivnega vzdušja. Pogovori s sodelavci,

dolgoletne delovne izkušnje, branje, delavnice pripomorejo k boljšemu počutju na

delovnem mestu, posledično pa k učinkovitejšemu delu.

V raziskavi nas je predvsem zanimalo, kako si zdravstveni delavci pomagajo, ko se

počutijo preobremenjeni ali pod stresom. V preglednici 3 so prikazani odgovori, katere



17

tehnike sproščanja uporabljajo zdravstveni delavci ter število zaposlenih, ki uporablja

omenjene metode sproščanja.

Preglednica 3: Tehnike sproščanja in število uporabnikov

Vrsta tehnike sproščanja Število

uporabnikov

športne aktivnosti 8

pogovor s sodelavci 9

sprehod v naravo 9

gledanje televizije in poslušanje radia 2

kuhanje in peka sladic 1

joga in meditacija 2

kajenje 2

Dobljene vrednosti smo spremenili tudi v odstotke. S športnimi aktivnostmi se v prostem

času ukvarja 53,4 % anketirancev, pogovor s sodelavci najbolj pomaga 60 %

anketirancev, sprehod je najboljša tehnika sproščanja za 60 % zdravstvenih delavcev.

Gledanje televizije, izvajanje joge in kajenje so tehnike sproščanja, ki jih uporablja

13,3 % ljudi, medtem ko sta kuhanje in peka sladic sproščujoča za 6,6 % anketirancev.

Zdravstveni delavci so pri opravljanju svojega dela občutno preobremenjeni. Večina se

jih v prostem času sprošča tako, da se o težavah in stiskah pogovarja s sodelavci, hodi na

sprehode v naravo, hribe ali pa se ukvarja z različnimi športnimi aktivnostmi (kot so npr.

nogomet, fitnes, košarka, zumba itd.). Primer odgovora enega od zaposlenih o tem, kako

si pomaga, ko se počuti preobremenjenega: »Ko sem preobremenjen, se najrajši sprostim

tako, da prižgem cigareto. V prostem času gledam TV in poslušam radio. Rad hodim na

nogometne tekme in obožujem igranje košarke. V prostem času se ukvarjam z raznimi

športi ter z domačimi opravili (kmetija).« Pomembno je, da se zdravstveni delavci

zavedajo, kdaj so preobremenjeni, in da si takrat znajo poiskati ustrezno pomoč ter se

tako razbremeniti.



18

5 RAZPRAVA

V diplomski nalogi smo želeli s pomočjo kvalitativne analize odgovorov predstaviti stiske

in težave zdravstvenih delavcev, ki se vsakodnevno srečujejo z umirajočimi pacienti.

Zastavili smo si tri cilje. Vsi so bili doseženi. Raziskali smo, kako medicinske sestre v

paliativni oskrbi doživljajo umiranje in delo z neozdravljivo bolnimi, kako se spopadajo

z vsakodnevno izpostavljenostjo stresu in katere sprostitvene tehnike uporabljajo, ko se

počutijo preobremenjene. V procesu kvalitativne vsebinske analize smo dobili štiri teme,

in sicer so to: čustva (tema 1), načini spoprijemanja s smrtjo (tema 2), službene obveznosti

(tema 3) ter osebna in profesionalna rast (tema 4). V nadaljevanju na osnovi dobljene

vsebine odgovarjamo na raziskovalna vprašanja, ki smo si jih zastavili v nalogi.

Pri prvem raziskovalnem vprašanju smo raziskovali, kakšne občutke doživljajo

medicinske sestre pri delu z umirajočimi in neozdravljivo bolnimi. Sodeč po odgovorih

anketirancev jih večina doživlja občutke žalosti, strahu, groze, nekateri zaradi premalo

izkušenj tudi stiske zaradi neznanja ter dvome glede (ne)pravilnega ravnanja v določeni

situaciji. Nekateri izmed zaposlenih v domu starejših občanov so zapisali, da so se

sprijaznili s tem, da se srečujejo z umirajočimi, vendar večini še vedno ni prijetno, ko

nekdo izmed pacientov umira. Lahko bi rekli, da je večina izmed anketirancev v

službenem času vedno nekoliko pod stresom, saj je že narava izbranega poklica takšna,

da nikoli ne vedo, kaj jih čaka v službenem času. Ihan in Simonič (2005) navajata, da so

za sprožitev stresnega odziva pogosto kriva močna čustva, kot so občutek stiske, nemoči,

neobvladovanja situacije in podobna neprijetna čustva, ki jim lahko kmalu sledi tudi

telesni odziv: pospešeno bitje srca, tresavica, vrtoglavica, slabost.

V anonimnem vprašalniku nas je pri drugem raziskovalnem vprašanju zanimalo tudi, kaj

dobrega jim prinaša delo z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi. Vsaj ena tretjina

anketirancev je odgovorila, da se navežejo na pacienta, da se jih vsak človek na svoj način

dotakne. V nekaj primerih so se celo sklenila prijateljstva s svojci, ki jih ohranjajo tudi

po smrti bolnika. V domu starejših občanov so vsi kot ena velika družina, je zapisala ena

izmed medicinskih sester, zato se večkrat tedensko pogovarjajo in skupaj veselijo na

različnih prireditvah in rojstnih dnevih, ki jih prirejajo v domu. Zdravstveni delavci imajo

cilj pomagati ljudem. Tako večina tudi utemeljuje trditev, zakaj so si izbrali takšen poklic.

Kennedy (2018) v svojem članku navaja, da medicinske sestre pogosto opravljajo več

vlog hkrati, na primer vlogo koordinatorja, zagovornika, učitelja, trenerja, vodje, člana

delovnih skupin, motivatorja, delegata in številne druge. Izvajajo tudi najpomembnejše

faze procesa zdravstvene nege in stremijo k temu, da bi izboljšale posameznikovo zdravje

v skupnosti. Zavzemajo se za to, da drugim ljudem izboljšajo kakovost življenja.

Tretje raziskovalno vprašanje se je osredotočalo na tematiko, kaj medicinskim sestram

pri delu z umirajočimi največkrat predstavlja težavo. Odgovorile so, da jim težavo

največkrat predstavljajo pomanjkanje osebja, vsakodnevna izpostavljenost pritiskom,

težka fizična oskrba in opazovanje trpljenja ljudi. Kljub že tako težkim delovnim

razmeram jim to velikokrat še otežijo nerazumni svojci, ki zahtevajo nemogoče.



19

Medicinske sestre se vsakodnevno srečujejo z neozdravljivo bolnimi ljudmi in s

povečanim obsegom dela, zato so pogosto tudi same pod stresom, kar lahko prispeva k

večji organizacijski neučinkovitosti, veliki fluktuaciji zaposlenih, odsotnosti zaradi

bolezni, zmanjšani kakovosti in obsegu izvedene zdravstvene nege, povečanju stroškov

zdravstvenega varstva in manjšemu zadovoljstvu s službo (Gajser Dvojmoč in Draginc,

2015). Človek z neozdravljivo boleznijo doživlja bolečino, ki ni le telesna, ampak ima

tudi psihične in socialne razsežnosti. Taka vrsta bolečine človeku prinaša negotovost,

odvisnost, strah pred poslabšanjem in pred spremembo telesne zunanjosti (Ristić

Kovačič, 2005). To privede do tega, da so tudi pacienti pogosto nesramni in nerazumni,

kar povzroča še dodaten pritisk na medicinske sestre.

Pri četrtem raziskovalnem vprašanju nas je zanimalo, katere tehnike sproščanja

uporabljajo medicinske sestre za obvladovanje in zmanjšanje stresa ter občutka

preobremenjenosti. Vsakdo se mora naučiti, kako se spopadati s stresom na delovnem

mestu, in znati uravnotežiti zasebno in družabno življenje. Za medicinske sestre in druge

zdravstvene delavce je to še posebej težavno. Od medicinskih sester, ki delajo v zasebnih

zdravniških ambulantah, se pričakuje, da podaljšajo delovnik in se vedno prilagodijo

potrebam bolnikov, medtem ko tiste, ki so zaposlene v bolnišnicah ali domovih starejših

občanov, čakajo dolgi vikendi, dežurstva in utrujajoče izmene (Gajser Dvojmoč in

Draginc, 2015). Za uspešno obvladovanje stresa in občutka preobremenjenosti na

delovnem mestu anketiranci uporabljajo naslednje tehnike sproščanja: pogovor s

sodelavci, ko se počutijo preobremenjeni, sprehod v naravo in se ukvarjanje z različnimi

športnimi aktivnostmi. Druge bolj sprošča gledanje televizije ali poslušanje radia. Bilo je

tudi nekaj odgovorov, da jih v obdobju stiske najbolj sprosti kajenje. Joga in meditacija

sta tudi dve izmed naštetih tehnik sproščanja, ki jih uporabljajo medicinske sestre. Podjed

(2014) navaja, da je najboljši rezultat, kako obvladovati stresne situacije, kombinacija

različnih tehnik gibanja, dihanja in razmišljanja. Raziskave nesporno dokazujejo številne

koristi tehnik sproščanja. Middleton (2014) priporoča kopel, branje, gledanje televizije

ali filmov, kuhanje, šport in telesno vadbo, iskanje družbene podpore; pogovor, zaupanje

težav nekomu drugemu, poslušanje o stresih in ureditev okolja, ki pomaga do sproščanja.

To so glavni načini, ki pomagajo do sprostitve. Obvladovanje stresa na delovnem mestu

lahko izboljšamo tudi z naslednjimi ukrepi (Ihan in Simonič Vidrih, 2005): več ljubezni

in razumevanja, krepitev samospoštovanja, krepitev samopodobe, pozitivno mišljenje,

nasmeh, smeh in smisel za humor, postavljanje stvarnih ciljev, določanje prednostnih

nalog, izogibanje perfekcionizmu, ko čutimo, da smo preobremenjeni, poiščemo pomoč

in poiščemo si službo, ki ustreza naši osebnosti in sposobnostim.

Pri zadnjem, petem raziskovalnem vprašanju smo raziskovali, kakšen vpliv ima delo z

neozdravljivo bolnimi in umirajočimi na medicinske sestre in kakšen imajo odnos do

umiranja in smrti. Medicinske sestre so odgovorile, da jim delo z neozdravljivo bolnimi

predstavlja izziv. Velikokrat se počutijo dvomljive v svoje znanje, saj se velikokrat

znajdejo v neprijetni situaciji, ko jim pacient ali svojci postavljajo vprašanja, na katera ne

znajo ali ne smejo odgovoriti. Velikokrat se počutijo preobremenjene, saj sta poleg



20

težkega psihičnega napora prisotni tudi težka fizična oskrba in nega umirajočih. Pri večini

zaposlenih se je odnos do umiranja in smrti z leti delovnih izkušenj močno spremenil.

Navajajo, da je bil njihov odnos na začetku bolj negotov. Bale so se srečevanja z

umiranjem, obdajali so jih občutki žalosti, strahu, nepravičnosti in nerazumevanja, zakaj

se določene stvari dogajajo. Večina jih je z leti svoj odnos spremenila in zdaj na umiranje

gleda kot na del službe. Vedo, da se bodo s smrtjo in umirajočimi pacienti v tem poklicu

velikokrat srečevali in da je smrt del vsakega življenja. Tako pač mora biti. Za vsakogar

je treba najti čas, nobeno delo ni zaman, nobena spodbudna beseda ali prijazen nasmeh

nista odveč. Ne nazadnje je tudi pomoč k mirni smrti pomemben cilj zdravstvene nege in

velik uspeh za medicinske sestre (Zgaga in Pahor, 2004). Včasih se življenja najbolj

zavedamo ob njegovi minljivosti. Takrat nam je dragocen vsak trenutek, začnemo se

zavedati tudi lastnega odnosa do življenja in soljudi. Ljubezen in žalost ljudi povezujeta

med seboj in jim dajeta moč, da delajo bolje (Vrščaj, 2016).



21

6 ZAKLJUČEK

S temo diplomske naloge bi ljudi radi opozorili na pomen preprečevanja stresa med

medicinskimi sestrami, ki delajo z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi, saj menimo, da

se veliko ljudi ne zaveda, kako hude posledice ima lahko prevelika in predolga

izpostavljenost stresu. Umiranje in smrt sta v naši družbi še vedno tabu temi, o katerih se

tudi med zdravstvenim osebjem premalo govori. Zato morda veliko zdravstvenih

delavcev še vedno doživlja stiske ob delu z umirajočimi, ob tem pa ne vedo, kako se

odzvati v stresni situaciji. Zato smo v nalogi poskušali predstaviti načine, kako

obvladovati stres in katere tehnike sproščanja lahko medicinske sestre uporabljajo na

delovnem mestu. Menimo, da to lahko številnim ljudem koristi pri doseganju boljšega

življenjskega sloga in predvsem boljšega počutja na delovnem mestu. Glavne ugotovitve,

ki smo jih pridobili s pomočjo kvalitativne analize in anonimnega vprašalnika, nas

opominjajo, da so medicinske sestre in ostali zdravstveni delavci vsakodnevno podvrženi

stresnim situacijam, v katerih ne znajo vedno pravilno odreagirati. Zavedajo se, da je smrt

del življenja in njihovega poklica, večina pa jih je ob umirajočem pacientu še vedno

žalostna in se trudi lajšati bolečine. Veliko težavo povzročajo premalo kadra in

prezahtevni svojci. Poznajo kar nekaj sprostitvenih tehnik, ki jih uporabljajo, ko se

počutijo preobremenjeni. Menimo, da bi bilo treba že v času študija dajati velik poudarek

na paliativno zdravstveno nego. Mogoče bi bili tako zdravstveni delavci bolj seznanjeni

s potrebami umirajočih in bi se na njihove potrebe znali bolje odzvati. Treba bi bilo tudi

zaposliti več ljudi, saj bi tako razbremenili zdravstvene delavce, ter organizirati delavnice

za zaposlene na temo tehnik sproščanja na delovnem mestu. Priporočljivi so tudi aktivni

odmori. Že v času študija je študente treba ozavestiti, da sta paliativna zdravstvena nega

in skrb zelo pomembni tudi za pacienta, ki je neozdravljivo bolan. Področje stresa pri

medicinskih sestrah v paliativni oskrbi je zanimivo in nujno potrebno raziskovalno

področje, saj le z raziskavami lahko najdemo rešitve za izboljšanje prakse.



22

7 VIRI

40 % medicinskih sester doseže stopnjo izgorelosti – Kako se zaščititi? (b. d.).

Pridobljeno 12. 4. 2018 s https://www.zbornica-zveza.si/sl/40-medicinskih-sester-

doseze-stopnjo-izgorelosti-kako-se-zascititi

Benedikt, J. (2012). Uvodnik. V B. Jezeršek Novaković (ur.), 2. šola za paliativno

oskrbo, ABC paliativne oskrbe pri bolnikih z rakom (str. 7). Maribor:

Univerzitetni klinični center Maribor.

Blatnik, P. in Tušak, M. (2017). Živeti s stresom: tehnike samopomoči. Maribor:

Poslovna založba MB.

Carnegie, D. (2012). Premagajte skrbi in stres. Tržič: Učila International.

Costello, J. (2004). Nursing the dying patient : caring in different contexts. Basingstoke:

Palgrave Macmillan.

Dernovšek, M.Z., Gorenc, M., Jeriček, H. in Tavčar, R. (2007). Stres, tesnoba in

depresija pri bolnikih z rakom. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike

Slovenije.

Elkin, A. (2014). Obvladovanje stresa za telebane. Ljubljana: Pasadena.

Gajser Dvojmoč, L. in Draginc, A. (2015). Vpliv ekonomske krize na pojav

izgorelosti medicinskih sester. Revija za ekonomske in poslovne vede, 2(2),

58–70. Pridobljeno s https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-

VOPBRQ1B/e80f6dcf-6718-4710-a579-80bce45e3b68/PDF

Grad Tekavčič, O. (2013). Čustveni odzivi zdravstvenih delavcev ob obremenitvah pri

delu s pacienti in njihovimi svojci. V A. Simonič (ur.), Žalovanje v paliativni

oskrbi. Golnik: Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik.

Ihan, A. in Simonič Vidrih, M. (2005). Stres na delovnem mestu in spoprijemanje z

njim. Ljubljana: ARX d. o. o.

Kamnik, P., Habjanič, A. in Pajnkihar, M. (2014). Samozaupanje medicinskih

sester in zdravnikov pri praktičnem izvajanju paliativne oskrbe. Obzornik

zdravstvene nege, 48(4), 302–309. Pridobljeno s

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-DKWXF3YX/eb44bb4a-a9f0-

472d-b4b7-461fe073ba07/PDF

Kennedy, A. (2018). Together the voice of nurses worldwide . Obzornik


http://www.dlib.si/results/?euapi=1&pageSize=25&query=%27rele%253dRevija%2bza%2bekonomske%2bin%2bposlovne%2bvede%27

http://www.dlib.si/results/?euapi=1&pageSize=25&query=%27rele%253dObzornik%2bzdravstvene%2bnege%27






23

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-22PZ0NJR/1e4de25e-c4e8-

49c7-ab3a-a30b3f06fbee/PDF

Lunder, U. (2003). Paliativna oskrba – njena vloga v zdravstvenih sistemih. Zdravniški

vestnik, 72(11), 639–642. Pridobljeno s

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-8CCFFEVL/3a8713a8-d818-44e6-

bdea-7b9d62a0691e/PDF

Middleton, K. (2014). Stres: kako se ga znebimo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pera, H. (1998). Razumeti umirajoče. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje.

Podjed, K. (2014). Obvladovanje stresa med službenim časom. Delo in varnost,

59(5), 40–42. Pridobljeno s https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-

GMFA53XS/c16fa0dc-2a0a-4660-9a6d-1cc418a8926c/PDF

Powell, T. (1997). Kako premagamo stres. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Rakovec Felser, Z. (1991). Človek v stiski, stres in tesnoba: povod in posledica bolezni.

Maribor: Obzorja.

Rakovec Felser, Z. (2006). Pojav izgorevanja med zdravstvenim

osebjem. Obzornik zdravstvene nege, 40(3), 143–148. Pridobljeno s

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GD82LNCF/37f75119-d635-

4c1b-b472-875ec36535ed/PDF

Ristić Kovačič, S. (2005). Sočutni spremljevalci neozdravljivo bolnega: vloga socialne

delavke pri obravnavi bolnikov z amiotrofično lateralno sklerozo. Socialno delo,

44(6), 409–412. Pridobljeno s: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-

Y330EFJK/77fa383e-c2d4-46b4-984d-69deb2ffa325/PDF

Slak, J. (2016). Viri podpore za osebje pri delu z bolniki in svojci v paliativni oskrbi. V

A. Simonič (ur.), Komuniciranje v paliativni oskrbi (str. 40–43). Golnik:

Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik.

Starc, R. (2008). Bolezni zaradi stresa 2, Od bolečin v križu, ledvičnih kamnov,

neplodnosti in impotence do človeškega dejavnika, prezgodnjega staranja in

obvladovanja stresa. Ljubljana: Sirius AP.

Štemberger Kolnik, T. (2009). Uvodnik. V T. Štemberger Kolnik in S. Dvoršak Majcen

(ur.), Simpozij o nekonvencionalnih pristopih v paliativni oskrbi pacienta s stomo.

(str. 5–7). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije.

Temeljotov Salaj, A., Pungartnik, M. in Snežič, K. (2012). Stres, izgorelost in mobing

na delovnem mestu. Socialna pedagogika, 16(1), 71–89. Ljubljana:

Združenje za socialno pedagogiko.

http://www.dlib.si/results/?euapi=1&pageSize=25&query=%27rele%253dDelo%2bin%2bvarnost%27




24

Treven, S. (2005). Premagovanje stresa. Ljubljana: GV založba.

Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

Vrščaj, R. (2016). Vloga medicinske sestre v enoti za paliativno oskrbo. V N. Krčevski

Skvarč (ur.), 4. Mariborska šola paliativne oskrbe (str. 82). Maribor:

Univerzitetni klinični center Maribor.

Zgaga, A. in Pahor, M. (2004). Umiranje v očeh študentov zdravstvene nege. Obzornik


https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-J8NPQZRC/7d0b281c-7dff-472b-

8661-3666eab83cf4/PDF

Watson, M., Lucas, C., Hoy, A. in Wells, J. (2009). Oxford Handbook of Palliative

care. Oxford: Oxford University Press.

World Health Organization. (2002). National cancer control programess: policies and

managerial guadalines. 2nd ed. Geneva: World Health Organization.



25

POVZETEK

Smrt in umiranje sta v današnji družbi še vedno tabu temi. Že študentje zdravstvene nege

dajejo premajhen poudarek na zdravstveno nego umirajočega, kar se pozneje odraža v

delovnem okolju, kjer so zaposleni. Namen diplomske naloge je s pomočjo pregleda

strokovne literature in s pomočjo raziskave med medicinskimi sestrami ugotoviti težave

in stiske, ki jih doživljajo medicinske sestre, zaposlene v paliativni zdravstveni negi, ter

načine, s katerimi si pomagajo ob stiskah.

Osrednje raziskovalno orodje v diplomski nalogi je bila raziskava. Izdelali smo anonimni

anketni vprašalnik, na katerega so anketiranci prosto odgovarjali, in ga razdelili med

zaposlene v domu starejših občanov v Ilirski Bistrici. Pri analizi raziskave smo ugotovili,

da se zdravstveni delavci skoraj vsakodnevno srečujejo z umiranjem, da se ob umirajočih

pacientih počutijo žalostni, vendar se je njihov odnos do umiranja z leti delovnih izkušenj

spremenil in so sprijaznili s tem, da je smrt del njihovega poklica, zato ne vpliva več na

njihovo razpoloženje. Raziskali smo tudi, katere tehnike sproščanje uporabljajo, ko se

počutijo preobremenjeni. Upamo, da bo naša raziskava pripomogla k temu, da bodo

zdravstveni delavci večkrat uporabljali tehnike sproščanja in si bodo poiskali pomoč, ko

jo bodo potrebovali.

Ključne besede: paliativna oskrba, medicinske sestre, stres, izgorelost



26

SUMMARY

In today’s society, death and dying are still taboo topics. Nursing students do not focus

enough on the nursing of a dying patient, which is later reflected in the working

environment in which they are employed. The purpose of this diploma thesis is to

determine the problems and distress experienced by nurses employed in palliative nursing

care, and how they alleviate their distress by reviewing professional literature and

conducting a survey among nurses.

A survey was the main research tool used in this diploma thesis. An anonymous

questionnaire with open-ended questions was prepared and handed out to employees of a

home for the elderly in Ilirska Bistrica. After analysing the survey, it was determined that

healthcare professionals encounter dying on an almost daily basis, and that dying patients

make them sad, however, that their attitude towards dying has changed over their years

of service, that they have accepted the fact that death is a part of their profession and that,

consequently, it no longer affects their mood. The survey also researched which

relaxation techniques they use when feeling overburdened. It is hoped that the present

survey will contribute to healthcare professionals making greater use of relaxation

techniques and that they will seek help when needed.

Keywords: palliative care, nurses, stress, burn-out syndrome



PRILOGE

VPRAŠALNIK O STISKAH, KI JIH ZDRAVSTVENI DELAVCI DOŽIVLJAJO

V PALIATIVNI OSKRBI

Spoštovani!

Sem Tjaša Počkaj in pišem diplomsko nalogo na temo stisk in težav, ki jih doživljajo

medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege pri svojem delu s pacienti v paliativni

oskrbi. V ta namen sem sestavila vprašalnik, s pomočjo katerega bom poskušala pridobiti

potrebne podatke, ki mi bodo pomagali pri izdelavi diplomske naloge.

Anketa je anonimna, podatki pa bodo uporabljeni izključno v namen izdelave diplomske

naloge.

Za sodelovanje in čas, ki ga boste namenili izpolnjevanju ankete, se Vam že vnaprej

vljudno zahvaljujem!

Tjaša Počkaj

VPRAŠANJA

1. Kako pogosto se pri svojem delu srečujete z neozdravljivo bolnimi?

2. Koliko časa že delate v paliativni zdravstveni negi?

3. Opišite dogodek, ko je nekdo od pacientov/varovancev, ki Vam je najbolj ostal v

spominu, umiral. Kakšne občutke ste takrat doživljali? O čem ste razmišljali?

4. Kaj vam je pri vsakodnevnem delu z umirajočimi pacienti najtežje?

5. Kako si ob tem pomagate, ko vam je težko? Katere sprostitvene tehnike uporabljate,

ko se počutite preobremenjeni?

6. Opišite svoj odnos do umiranja in smrti, ko ste začeli svojo profesionalno pot, in

odnos do umiranja danes.



7. Kaj je najbolj vplivalo na oblikovanje vašega odnosa do umiranja na vaši

profesionalni poti?

8. Spol: M Ž (obkrožite)

9. Starost: ____ let

10. Delovna doba: _____let

11. Izobrazba: (obkrožite)

• Osnovnošolska

• Srednješolska

• Višja/visoka

• Univerzitetna

• Magisterij

12. Na katerem delovnem mestu ste zaposleni: (obkrožite)

• Bolničar/negovalec/strežnica

• Srednja medicinska sestra/tehnik zdravstvene nege

• Višja medicinska sestra

• Diplomirana medicinska sestra/ diplomiran zdravstvenik

• Magister zdravstvene nege

IZJAVA O LEKTORIRANJU

Zaključno nalogo z naslovom Stres pri medicinskih sestrah v paliativni oskrbi, avtorice

Tjaše Počkaj, je lektorirala Špela Krivec.

Podpis lektorice zaključne naloge: …………………………………………………….

Podpis avtorice zaključne naloge: ……………………………………………………..

Kraj in datum: Kranj, 25. 5. 2018

Documents

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU · 2018-07-12 · z odgovori na vprašalnik pomagali pri izdelavi diplomske naloge. Najlepša hvala tudi vsem ostalim, ki so mi