Embed Size (px)
Citation preview
UNI Galer Nataša 1970 61211425.pdf
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PEDAGOGIKO
DIPLOMSKO DELO
NATAŠA GALER
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PEDAGOGIKO
Diplomsko delo
SINDROM ADRENALNE IZGORELOSTI
PEDAGOŠKIH STROKOVNIH DELAVCEV
Gradulation thesis
ADRENAL BURNOUT SYNDROM OF PEDAGOGICAL STAFF
Mentorica: Kandidatka:
Red. prof. dr. Karin Bakračevič Vukman Nataša Galer
Somentorica:
Izr. prof. dr. Branka Čagran
Maribor, 2012
Lektorica:
Tamara Kranjc Roškar, prof. slovenskega jezika
Prevajalka:
Petra Pogačar, diplomirana medjezikovna posrednica
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici red. prof. dr. Karin Bakračevič Vukman za strokovno usmerjanje in
pomoč pri izdelavi diplomskega dela ter izr. prof. dr. Branki Čagran, za svetovanje in napotke
pri obdelavi podatkov.
Posebna zahvala gre moji hčeri in staršem, ki so mi ves čas študija stali ob strani in zaupali
vame.
POVZETEK
Izgorelost grozi vsakem poklicu, predvsem poklicem, povezanim z delom, kot so pomoč
ljudem, delo v stiku z ljudmi, torej sem sodi tudi poučevanje.
Pomembno je razlikovati pojem sindrom izgorelosti in sam proces izgorevanja s simptomi,
stanje adrenalne izgorelosti, kot zadnjo stopnjo procesa izgorelosti od depresije in delovne
oz. poklicne izčrpanosti s kroničnim stresom. Adrenalna izgorelost je kompleksnejša od
kroničnega stresa na delovnem mestu ali od občutka frustriranosti, zajema inter- in
intrapersonalne vidike. O izgorelosti in izgorevanju govorimo, ko nas naše notranje prisile
ženejo v deloholizem in nato v preizčrpavanje (Pšeničny, 2008).
V prvem teoretičnem delu predstavljamo pojem, različne razlage ter sam proces izgorevanja,
temeljiteje predvsem zadnjo stopnjo izgorevanja, adrenalno izgorelost: stanje pred, sam akutni
adrenalni zlom in stanje po zlomu. Predstavljamo vzroke (oblikovanje labilne, storilnostno
pogojene samopodobe v razvoju predšolskega otroka vse bolj ambicioznih staršev in zahtev
družbe ter nerecipročnost odnosov, ki se ujema z izhodiščem recipročnega modela
izgorelosti), simptome (depresivni občutki in anksiozni simptomi, deloholizem in wornout,
disfunkcija HHA-osi, storilnostno pogojena samopodoba), značilnosti (prepoznavne znake) in
posledice sindroma adrenalne izgorelosti. Podrobneje smo se ustavili pri simptomih,
predvsem zaradi napačnih predstav in sklepanj o samem sindromu.
Kakšno je dejansko stanje adrenalne izgorelosti pedagoških delavcev/lavk, smo preverili med
samimi učitelji/cami in vzgojitelji/cami s pomočjo anketnega vprašalnika, na osnovi katerega
so učitelji/ce in vzgojitelji/ce ocenili stopnjo lastnega stresa (kroničnega stresa), osebnega
zadovoljstva in samoučinkovitosti v izvajanju pedagoškega dela, kot tudi pogostost lastnih
obolenj, težnjo po zamenjavi poklica ter ovrednotili posamezne trdite stanja lastne
izgorelosti.
Ključne besede: adrenalin, anksioznost, burnout sindrom (BS), depresija, sindrom adrenalne
izgorelosti (SAI), storilnostna samopodoba, stres, recipročni model izgorevanja (RMI),
wornout, kortizol, self, recipročnost, motivacija, HHA-os.
Abstract
Burnout can affect anyone regardless of their profession. Especially at risk are those who
work in professions that require from the individual to help other people and be in contact
with them. Among these professions is also teaching.
It is important to distinguish the burnout syndrome, the burnout process with all of its
symptoms, and the adrenal burnout syndrome as the last stage of the burnout process from
depression and professional burnout with chronic stress. The adrenal burnout is more complex
than chronic stress in the workplace or the feeling of frustration; it comprises inter- and
intrapersonal aspects. We talk about burnout when we drive ourselves to workaholism and
over exhaustion (Pšeničny, 2008).
In the first, theoretical part we present the concept of burnout, different definitions, and the
burnout process. We place particular emphasis on the last burnout stage – the adrenal burnout:
the state leading to the breakdown, the acute adrenal breakdown itself, and the state after the
breakdown. We present the causes (the formation of a labile self-esteem that depends upon
the productivity of a preschool child whose parents are increasingly ambitious, the demands
of society, and relationships that are not reciprocal and correspond to the starting point of the
reciprocal burnout model), the symptoms (depression, symptoms of anxiety, workaholism,
wornout, dysfunction of the HHA axis, self-esteem that depends on one's productivity),
characteristics (signs), and the consequences of the adrenal burnout syndrome. We take a
closer look at the symptoms due to the false ideas and conclusions about the syndrome.
We asked teachers and childcare workers to fill out a questionnaire to find out if they suffer
from adrenal burnout. They estimated their level of stress (chronic stress), personal happiness,
self-efficiency during teaching, how often they fall ill, tendency to a career change, and
several statements about the state of their burnout.
Key words: adrenaline, anxiety, burnout syndrome (BS), depression, adrenal burnout
syndrome (ABS), self-esteem that depends on one's productivity, stress, reciprocal burnout
model (RBM), wornout, cortisol, self, reciprocity, motivation, hypothalamus-hypophysis-
adrenal (HHA) axis
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ................................................................................................................................ 1
2 TEORETIČNI DEL ............................................................................................................ 3
2.1 SINDROM (ADRENALNE) IZGORELOSTI S(A)I, BURN-OUT SYNDROM (BS)
………………………………………………………………………………………..3
2.1.1 Razlage S(A)I ....................................................................................................... 4
2.1.1.1 Osebnostno centrirane razlage sindroma izgorelosti .................................... 5
2.1.1.2 Socialne, delovne in organizacijsko orientirane psihološke razlage sindroma
izgorelosti 7
2.1.1.3 Kompleksne inter- in intra- orientirane razlage izgorelosti .......................... 9
2.2 VZROKI SINDROMA ADRENALNE IZGORELOSTI (SAI) .............................. 12
2.2.1 Družbene okoliščine ........................................................................................... 12
2.2.2 Psihološke okoliščine življenja in dela, recipročni model izgorevanja (RMI) .. 13
2.2.3 Osebnostne lastnosti ........................................................................................... 14
2.3 LIK IN OSEBNOSTNE LASTNOSTI PEDAGOŠKIH DELAVK/CEV ..... Napaka!
Zaznamek ni definiran.
2.3.1 Učitelj ................................................................................................................. 20
2.3.2 Vzgojitelji/ce in pomočnice vzgojiteljic v vrtcih ............................................... 23
2.4 PROCES SINDROMA ADRENALNE IZGORELOSTI ......................................... 25
2.4.1 Prva stopnja izgorevanja – IZČRPANOST: ....................................................... 26
2.4.2 Druga stopnja (stopnjuje znake prejšnje faze) izgorevanja – UJETOST : ......... 26
2.4.3 Tretja stopnja izgorevanja - SINDROM ADRENALNE IZGORELOSTI: ....... 27
2.5 SIMPTOMI PROCESA IZGOREVANJA ................................................................ 29
2.5.1 Poskus sistematiziranja simptomov po Schaufeli (1992) klasifikaciji: .............. 30
2.5.2 Najpomembnejši simptomi izgorevanja: ............................................................ 31
2.5.2.1 Depresivni občutki in anksiozni simptomi ................................................. 31
2.5.2.2 Deloholizem in wornout (delovna izčrpanost) ............................................ 33
2.5.2.3 Stres, disfunkcija HHA-osi in stres v pedagoškem delu ............................. 34
2.5.2.4 Storilnostno pogojena samopodoba, samovrednotenje ............................... 39
3 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................. 40
3.1 NAMEN EMPIRIČNE RAZISKAVE ...................................................................... 40
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV
RAZISKOVALNEGA PROBLEMA V OBLIKI OŽJIH RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ
IN HIPOTEZ ........................................................................................................................ 41
3.2.1 Raziskovalna vprašanja: ..................................................................................... 41
3.2.2 Raziskovalne hipoteze ........................................................................................ 42
3.3 SPREMENLJIVKE ................................................................................................... 42
3.3.1 Izvor podatkov za spremenljivke ....................................................................... 44
3.3.2 Preizkušanje odvisnih zvez med spremenljivkami ............................................. 45
3.4 METODOLOGIJA .................................................................................................... 45
3.4.1 Raziskovalne metode .......................................................................................... 45
3.4.2 Raziskovalni vzorec ........................................................................................... 45
3.4.3 Postopki zbiranja podatkov ................................................................................ 48
3.4.3.1 Organizacija in zbiranje podatkov .............................................................. 48
3.4.3.2 Vsebinsko-metodološke (formalne) značilnosti vprašalnika ...................... 48
3.4.4 Postopki obdelave podatkov ............................................................................... 49
3.5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ...................................................................... 49
3.5.1 Vprašanja vezana na stopnjo stresnosti .............................................................. 50
3.5.2 Vprašanja vezana na samoučinkovitost .............................................................. 54
3.5.3 Vprašanja vezana na stopnjo lastnega zadovoljstva ........................................... 58
3.5.4 Vprašanja vezana na pogostost obolenj (učinki, posledice stresnosti in
pokazatelji stresnosti) ....................................................................................................... 62
3.5.5 Vprašanja vezana na pogostost zamenjave ali opustitve poklica ....................... 65
3.5.6 Vprašanja vezana na stanje trditve MBI- vprašalnika ........................................ 69
3.5.7 Vprašanja vezana na analizo povezanosti med wornout, samoučinkovitostjo,
lastnim zadovoljstvom in SAI .......................................................................................... 73
4 SKLEP .............................................................................................................................. 75
5 VIRI IN LITERATURA .................................................................................................. 77
5.1 Literatura: .................................................................................................................. 77
5.2 Internetni viri: ............................................................................................................ 78
KAZALO TABEL
Tabela 1: Pregled odvisnih zvez med spremenljivkami po raziskovalnih vprašanjih .............. 45
Tabela 2: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f%) pedagoških strokovnih delavcev
glede na spol ............................................................................................................................. 46
Tabela 3: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) pedagoških strokovnih
delavcev glede na starost .......................................................................................................... 46
Tabela 4: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f%) pedagoških strokovnih delavcev
glede na izobrazbeno strukturo ................................................................................................ 47
Tabela 5: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) strokovnih pedagoških
delavcev glede na delovno mesto ............................................................................................. 47
Tabela 6: Osnovna deskriptivna statistika doseženih točk stresnosti oz. wornout-a................ 50
Tabela 7: Izid t- preizkusa razlik v stresnosti glede na starost ................................................. 51
Tabela 8: Izid t- preizkusa razlik stresnosti glede na delovno mesto, ki ga anketirani
opravljajo. ................................................................................................................................. 52
Tabela 10: Izid analize variance preverjanja razlik v stresnosti glede na stopnjo izobrazbe ... 53
Tabela 11: Osnovna deskriptivna statistika doseženih točk samoučinkovitosti. ..................... 54
Tabela 12: Izid t- preizkusa razlik v stopnji samoučinkovitosti glede na starost ..................... 55
Tabela 13: Izid t- preizkusa razlik v stopnji samoučinkovitosti glede na delovno mesto
anketiranih. ............................................................................................................................... 56
Tabela 14: Izid analize varianc preverjanja razlik v stopnji učinkovitosti glede na stopnjo
izobrazbe .................................................................................................................................. 57
Tabela 15: Osnovna deskriptivna statistika doseženih točk ocene lastnega zadovoljstva glede
na stresnost ............................................................................................................................... 58
Tabela 16: Izid t- preizkusa razlik v oceni lastnega zadovoljstva glede na starost .................. 59
Tabela 17: Izid t- preizkusa razlik v samooceni lastnega zadovoljstva anketiranih glede na
svoje delovno mesto. ................................................................................................................ 60
Tabela 18: Izid analize varianc preverjanja razlik stopnje lastnega zadovoljstva glede na
stopnjo izobrazbe ...................................................................................................................... 61
Tabela 19: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f%) pogostosti obolenj pedagoških
strokovnih delavcev .................................................................................................................. 62
Tabela 20: Pogostost obolenj glede na starost ......................................................................... 63
Tabela 21: Pogostost obolenj glede na delovno mesto ............................................................ 64
Tabela 22: Pogostost obolenj glede na izobrazbo .................................................................... 64
Tabela 23: Absolutna frekvenca (f) in odstotne frekvence (f%) pedagoških strokovnih
delavcev glede zamenjave poklica ........................................................................................... 65
Tabela 24: Zamenjava poklica glede na starost........................................................................ 66
Tabela 25: Pogostost obolenj glede na delovno mesto ............................................................ 67
Tabela 26: Pogostost obolenj glede na izobrazbo .................................................................... 68
Tabela 27: Analiza stopnje izgorelosti ..................................................................................... 69
Tabela 28: Izid t-preizkusa razlik v stopnji izgorelosti glede na vlogo starosti ....................... 70
Tabela 29: Izid t-preizkusa razlik v stopnji izgorelosti glede na delovno mesto ..................... 71
Tabela 30: Izid analize varianc v stopnji izgorelosti glede na stopnjo izobrazbe .................... 72
Tabela 31: Korelacijska matrika ( r, P) dejavnikov SAI .......................................................... 73
1
1 UVOD
Sindrom (adrenalne) izgorelosti oz Burn-out Syndrom je družbeno-aktualna, vedno bolj
pomembna tema.
Vir: (slika) S. Pfeiffer, 2010, (besedilo: N. Galer, 2012)
2
Predstavljajte si: učitelj vsak dan poučuje skupino (pre - natrpan razred) 30-ih otrok, ki so
glasni, ki so povsem različne osebnosti, z različnimi potrebami in zahtevami, … Ob vsem tem
ne smemo pozabiti, da učitelji ne posredujejo samo znanja, ampak tudi vzgajajo.
Nedvomno je učiteljski poklic med najbolj stresnimi in to zahteva nadaljnjo pozornost.
3
2 TEORETIČNI DEL
2.1 SINDROM (ADRENALNE) IZGORELOSTI S(A)I, BURN-OUT
SYNDROM (BS)
Sindrom izgorelosti ali Burn-Out Syndrom je postal splošno znan pojem v svetu, ker je bil
najprej poznan kot bolezen menedžerjev in slavnih oseb, katerih izgorelost se je opisovala v
medijih. V znanstveni literaturi obstaja mnogo različnih definicij pojma izgorelosti oz.
burnout, pisanega tudi burn-out, v psihoterapevtski literaturi se pojavlja ta pojem tudi kot
burnout-syndrom, kivmedicini in psihologiji označuje istočasno prisotnost različnih
bolezenskih znakov. V nadaljevanju bomo uporabljali za sindrom adrenalne izgorelosti
kratico SAI in za Burnout Syndrom kratico BS.
V psihološki praksi je bil pojem sprva vezan na poklice s sindromom pomoči, saj prizadene
predvsem socialne delavce, svetovalce, delavce za nego ljudi (medicinsko osebje, bolničarje,
ki se ukvarjajo z ljudmi s posebnimi potrebami, starostniki, …), zdravnike, psihologe,
pedagoške delavce (učitelje, vzgojitelje, andragoške delavce, skrbnike v mladinskih domovih,
športne trenerje), danes je dokazano, da v enaki meri ogroža vse demografske skupine, tudi
nezaposlene osebe.
V letih 1980 se pojem izgorelost in sindrom izgorelosti razvije v pojem terapije in
diagnosticiranje pacientov, v spektrum terpevtske obravnave (povz. po: Gesundheitsportal.
imedo.de).
Danes so pojmi izgorevanja, BS in SAI splošno znani, priznani na področju medicine in
psihologije ter klasificiran kot ICD-10, s strani svetovne zdravstvene organizacije (WHO), kot
stanje totalne izčrpanosti (povz. po: Pšeničny, 2006).
Burnout je v pedagoškem poklicu že dolgo poznan vendar pogosto neprepoznan. Raziskave
na temo izgorelosti še vedno niso zaključene.
4
2.1.1 Razlage S(A)I
Glede na fokus pozornosti strokovnjakov obstajajo različne razlage izgorelosti.
Nekatere pomembnejše definicije iščejo vzrok izgorelosti v osebnostnih strukturah
posameznikov s sindromom pomoči, ki so mu še posebej izpostavljeni, spet druge
poudarjajo pomen delovnih in družbenih faktorjev v definicijah Burnout. (Povz. po:
Gesundheitsportal.imedo.de).
Gusy B.(1995, str.31) je strnil in opredelil vzroke ter jih sistematiziral v:
1. Osebnostno centrirane razlage, kjer so v ospredju osebnostne značilnosti posameznikov s
sindromom nudenja pomoči. Vzrok izgorelosti je v razkoraku, ki se odraža kot posameznikov
osebnostni ideal oz. nerealna pričakovanja nudene pomoči in realnostjo oz. dejanskimi
rezultati nudene pomoči. Avtorji tega koncepta so: Edelwich & Brodsky (1984), Fischer
(1983), Freudenberger & Richelson, 1983, Lauderdale (1982), Meier (1983), Burisch (1989).
2. Socialne, delovne in organizacijsko psihološke razlage, kjer so v ospredju različne
situacijske okoliščine, ki se razvijejo ob delu. Te okoliščine so vzrok čustvene obremenjenosti
in izčrpanosti predvsem socialnega odnosa. Pomembnejši avtorji tega koncepta so: Cherniss,
Maslach & Jackson (1984), Pines, Aronson & Kafry, Edelwich & Brodsky (1983), Barth
(1992), Harrison (1983), Enzmann & Kleiber (1989) … .
(Povz. po: Gusy, 1995; Gesundheitsportal.imedo.de.)
Raziskovalci izgorelosti so usmerjeni in se predvsem osredotočajo na vedenje in odzive v
delovnem okolju in ne razlikujejo med izgorevanjem in adrenalno izgorelostjo ter ne zajemajo
vpliva intrapersonalnih dejavnikov. Šele v zadnjem času se raziskave usmerjajo na obe vrsti
dejavnikov.
3. Kompleksne inter- in intra- orientirane razlage izgorelosti. Mnogi menijo, da je vzrok
izgorelosti kronični stres, oz. neuspešno odzivanje nanj, ki nastopi v delovnem okolju, zato
izgorelost pogosto imenujejo poklicna izgorelost. Tako pa bi izgoreli skorajda vsi in med
njimi ne bi bilo toliko takih, ki so bili uspešnejši od drugih (od povprečja) in, ki so v
5
doseganje večje uspešnosti vlagali več napora. Izgorelemu človeku tudi pozitivne spremembe
v okoliščinah ne prinesejo lajšanja, nima motivacije, mu je vseeno, saj je izgubil perspektivo
in upanje. Adrenalna izgorelost je kompleksnejša od kroničnega stresa na delovnem mestu ali
od občutka frustriranosti, zajema inter- in intrapersonalne vidike. O izgorelosti in izgorevanju
govorimo, ko nas naše notranje prisile ženejo v deloholizem in nato v preizčrpavanje (povz.
po: Vzroki za nastanek izgorelosti, b.l.; Inštitut burnout). Pomembnejši avtorji tega koncepta
so: Pšeničny, Demerouti, Pfeiffer.
2.1.1.1 Osebnostno centrirane razlage sindroma izgorelosti
Pomemebnejše definicije Burnout strokovnjakov na tem področju:
Nemško-ameriški psihoanalitik Herbert J. Freudenberger (povz. po: Pfeiffer S., 2010) je
pojem Burnout, v povezavi s stanjem popolne izgorelosti, prvič uporabil l. 1974, ga prvič
opisal in objavil v New Yorku, v Journalu Social Issuses v članku z naslovom ¨Staff burn-
out¨, kjer omenja tri pontencialno ogrožene skupine. Leta 1980 je izdal knjigo s temo
Burnout-Syndrom ( Burn-Out: The high costs of high Achievement). Prvi opisi oz. objave
Burnout temeljijo predvsem na področju medicine (zdravniki, reševalci, in ostalo medicinsko
osebje) kot tudi na področju pedagogike, socialnih delavcev in vzgojiteljev, predvsem
posameznikov z visoko odgovornostjo in močno angažiranostjo, motivacijo v raznih
dobrodelnih organizacijah, ki po daljšem delovnem obdobju ¨padejo¨ v stanje totalne telesne,
čustvene izčrpanosti. Pri opisu Burnout se je naslanjal na lastno življenjsko izkušnjo.
Freudenberger opisuje: ¨Bolj ko sem bil utrujen, bolj sem se trudil. Delamo preveč in
predolgo. Čutimo notranji pritisk k delu in pomoči drugim in zunanji pritisk k še več dajanju.¨
(Povz. po Pfeiffer S., 2010.) Posledice so izčrpanost, čustveni izbruhi, razdražljivost, cinizem,
depresija. Prizadene ljudi, ki čutijo visoko odgovornost, motivirane, idealiste, perfekcioniste.
Navaja, da prizadene predvsem predane, nalogam obvezujoče osebe, visoko motivirane,
idealiste, ki se razdajajo, ne glede na porabo lastnih rezerv. Njihove baterije so praktično
prazne, že najmanjši napor je težko obvladljiv, pojavijo se številne telesne in psihične težave.
Dnevni stresi, trajajoče napetosti, napor brez pohvale (frustracija) in zunanji stresni
(obremenilni) faktorji se kopičijo na osebnostne značilnosti posameznika in povzročijo
stresne reakcije. Burnout definira kot stanje izčrpanosti, frustracij povzročenih zaradi
nerealnih pričakovanj, zunanjih in notranjih preobremenitev okolja (družina, delo, prijatelji,
6
partner, vrednostni družbeni sistem), ki posamezniku ropa energijo, mehanizme obvladovanja
in notranjo moč. Burnout je čustveno stanje, ki ga spremlja prekomeren stres, ki vpliva na
osebno motiviranost in sam odnos (Freudenberger,1994, str. 27; Gesundheitsportal.imedo.de).
Edelwich in Brodsky uporabljata pojem Burnout v smislu naraščanja izgube idealizma,
interesov, zastavljenih ciljev, motivacije in energije zaposlenih z ljudmi, kot desiluzijo
procesa kopičenja razočaranj v samem delu ter pogojih dela (nezadostna izobrazba,
preobremenjenost s klienti, dolg delovni čas z nizkim plačilom, neadekvatna delitev sredstev,
nehvaležnost klientov, birokratske in politične omejitve, diskrepanca med zastavljenimi in
doseženimi cilji). Pogojenost Burnout koncepta je negativna bilanca med zahtevami in cilji
ter razpoložljivimi viri za dosego le-teh. Proces izgorevanja avtorja opišeta kot fazen proces
naraščajoče desiluzije, ki se odvija od stadija entuzijazma, stagniranja in frustracije do
apatičnosti. Nemogoče je posamezne faze med seboj ločiti, ljudje s sindromom pomoči lahko
vse štiri faze doživijo v enem dnevu (povz. po: Edelwich, Jerry und Brodsky, Archie, 1984;
Gesundheitsportal.imedo.de).
Cherniss definira Burnout kot ¨proces v katerem se visoko motivirani posameznik
nepričakovano umakne iz dela, kot reakcijo na zahteve in preobremenitve v poklicu …¨
(povz. po: Cherniss, 1980). V osnovi njegove razlage (integrativnega modela Burnout-a) je
psihološki koncept stresa. Razlaga temelji na spletu delovnih, organizacijskih, individualnih
ter družbenih dejavnikov. Kot individualen vzrok Burnout-a navaja pomen nerealnih
pričakovanj in visokih ciljev zaposlenih v socialnih poklicih na začetku poklicnih karier. Npr.
učitelji upajo in vidijo smisel, cilj svojega poklica v misli, da bodo ¨dosegli¨ prav vsakega
učenca in psihologi, psihiatri vidijo svoje poslanstvo v empatičnosti v svojega klienta in
vidnih rezultatih napredka zdravljenja in pri tem prehodna stagniranja dojemajo kot
neučinkovita in nezadovoljiva(povz. po: Cherniss, 1999; Gesundheitsportal.imedo.de ).
Burisch opisuje Burnout kot ¨… stanje notranje izčrpanosti, ki lahko nastopi v vsakem
poklicu kot posledica napačnih intersubjektivnih odnosov, (reprezentacij, interpretacij ter
napačnih strategij obvladovanja) in konfliktnih situacij v okolju¨ … (povz. po: Burisch, 1994,
str. 117; Gesundheitsportal.imedo.de ).
7
2.1.1.2 Socialne, delovne in organizacijsko orientirane psihološke razlage sindroma
izgorelosti
Arsons, Pines in Kaffrey razlagajo: ¨Burnout /… / ¨rezultat trajajočih in ponavljajočih
čustvenih obremenitev v povezavi z daljšimi, intenzivnimi vložki pomoči drugim ljudem¨ .
¨Burnout je stanje, boleče spoznanje (ljudi s sindromom pomoči), da ne z/morejo več
pomagati, da ne morejo nič več dati, da so se povsem razdali….¨ . Razlog Burnout-a avtorji
vidijo v previsokih pričakovanjih, zadanih ciljih ter trajnem stresu. Prizadeti se intenzivno
predajajo potrebam drugih brez oz. zelo malo pozitivnega odziva (Feedbeck). Burnout
definirajo kot: ¨ /…/ telesno, duševno in čustveno izčrpanost, katerega vzrok je čustven stres¨.
(Cit. po: Pines, Arsons in Kaffrey, 1993, str. 25; prav tam). Razlikujejo stanje Burnout-a od
stanja znaveličanosti oz. zdolgočasenosti, ki imata podobne simptome, a različne vzroke.
Oboji so odgovor na prekomerno utrujenost. Zdolgočasenost oz. znaveličanost je posledica
vsake kronične obremenitve (duševna, telesne in emocionalne), izgorelost pa je rezultat
neprekinjene in ponavljajoče se čustvene obremenitve v povezavi z dolgoročnim in
intenzivnim vložkom dela za druge ljudi (Pines s sod., 1993, str. 25; prav tam). Kljub
različnim vzrokom pa sta medsebojno težko ločljiva. Znaveličanost kot stanje je pretežno v
uporabi kot splošen sindrom stresa vsakdanjega dela in privatnega življenja, kadar negativni
stresorji prevladajo pozitivne aspekte. Avtorice ga vidijo kot tipičnega za delo v birokratskih
organizacijah in poudarjajo, da Burnout zmeraj vključuje tudi (z)naveličanost oz.
zdolgočasenost. Diferenca obeh pojmov (po mnenju avtoric) leži v konceptu poklica z
nudenjem pomoči naproti poklicem brez sindroma nudenja pomoči. Vpliv osebnih
karakteristik kot tudi družbenih dejavnikov na nastanek Burnout-a avtorice povzemajo v
vzroku za nastanek Burnouta, ki ga najdemo v večini primerov zunaj osebnostnih značilnosti,
v okolju ( povz. po: Pines s sod., 1993, str. 44; prav tam), predvsem v stresnem delovno-
organizacijskem okolju. Avtorice ga opisujejo kot značilnost vseh, ki delajo v poklicih s
sindromom nudenja pomoči: emocionalna obremenitev dela, osebnostne karakteristike in
fokusiranje na klienta ( povz. po: Pines, Ayala M.; Aronson, Elliot und Kafry, Ditsa 1993;
Gesundheitsportal.imedo.de ).
Schaufeli in Maslach (prav tam) definirata Burnout kot dolgotrajno, delovno prežeto
duševno stanje ¨normalnega¨ individua. V ospredje postavljata stanje izčrpanosti, ki ga
spremlja nemir in napetost, občutek manjše efektivnosti, nizka motiviranost in odnos do dela.
8
To psihično stanje se razvija postopoma in neopazno iz napačnih, nerealnih predstav
povezanih z delom in ostaja prisotno zaradi neugodnih strategij preprečevanja. Poudarjata, da
vzroki niso v osebnosti prizadetega, temveč v neposrednem okolju dela. (Schaufeli, 1998, str.
36 – 39; Gesundheitsportal.imedo.de). K faktorjem, ki sprožajo Burnout štejeta: manjkajoč
¨feedback¨, fokusiranje na probleme strank, pacientov, kopičenje kroničnih in težko rešljivih
problemov, ¨norme¨ dobrega odnosa pomoči, prekomerna empatija, administrativne zahteve,
slabo timsko delo, pritiski nadrejenih, slaba organizacija dela, manjkajoči resursi (osebja,
financ), (povz. po: Gesundheitsportal.imedo.de).
Maslach in Jackson definirata Burnout kot sindrom čustvene izčrpanosti (občutki čustvene
preobremenjenosti in praznine v odnosu do drugih ljudi), depersonalizacije (brezčutna
reakcija in odnos do ljudi, ki jih oskrbujejo) in znižano delovno sposobnost torej osebni
dosežek posameznikov (vezano na lastne občutke kompetence in izvedbo storitev, ki jih
nudijo tem ljudem) v delu z ljudmi. (Maslach in Jackson, 1984, str. 134 v Enzmann in
Kleiber, 1989, str. 32; prav tam). Vzroke Burnout vidita v stresnih interakcijah teh treh
dimenzij. Konstrukt MBI (Maslach Burnout Inventory), instrument raziskave merjenja
izgorelosti oziroma lestvica za oceno različnih vidikov sindroma izgorelosti je bila
uporabljena za raznovrstne človeške strokovne storitve. Pokazala je visoko zanesljivost in
veljavnost tega kazalnika, ki je postal standardni instrument merjenja izgorelosti.
Storitev strokovnih delavcev v humanitarnih institucijah pogosto zahteva, da preživijo veliko
časa v intenzivnem sodelovanju, interakciji z drugimi ljudmi. Pogosto se ti socialni stiki s
strankami osredotočajo na vsakdanje probleme (psihološke, socialne, in/ali fizične). Strokovni
delavci so izpostavljeni obtožbam, kot so jeza, zadrega, žalost, obup. Rešitve teh težav
pogosto niso enostavne in očitne, kar še dodaja nejasnost in frustracije glede na stanje. Pomoč
strokovnjaka, ki je ves čas v stiku z ljudmi v takšnih okoliščinah, kroničnem stresu,
predstavlja nevarnost lastne izgorelosti. Izgorelost je sindrom čustvene izčrpanosti, cinizma,
ki se pojavi pogosto med posamezniki, ki opravljajo tiste vrste dela pri katerih so nenehno v
stiku z ljudmi. Ključni vidik sindroma izgorelosti je povečan občutek čustvene izčrpanosti.
Ker so njihove čustvene rezerve izčrpane, delavci menijo, da več ne zmorejo podpore na
psihološki ravni. Čustvena izčrpanost je kronično stanje fizične in psihične izčrpanosti, ki je
posledica pretirane zahtevnosti dela in stalnega stresa, prav tako tudi negativen, ciničen odnos
in občutki do svojih strank (povz. po: Maslach, Christina und Leiter, Michael – P., 2001;
Gesundheitsportal.imedo.de ).
9
2.1.1.3 Kompleksne inter- in intra- orientirane razlage izgorelosti
Demerouti, (1999; Pfeiffer, 2010): ¨Burnout je proces, ki se kaže kot posledica po daljšem in
neuspešnem konfliktu osebe s svojim delom:
- visoka motivacija na začetku,
- frustracija, razočaranje,
- neefektivni premagovalni stili prizadetih,
- razočaranje prizadete osebe se kaže v depersonalizaciji (globoka človeška sprememba) …¨
(prav tam).
Notranje predispozicije posamezne osebe vidi kot burnout-riziko:
- samo, če sam opravim delo, je delo opravljeno dovolj dobro,
- imam preveč dela, da bi lahko pomislil na počitek,
- sem popolnoma izčrpan, ampak morem nujno dokončati delo,
- nekako bo že boljše, brez kakšnih večjih sprememb.
Osebe imajo nerealna pričakovanja, prekomeren strah pred kritiko, ne zmorejo reči ne, nimajo
zastavljenih meja lastnih zmogljivosti, vsa dela so opravljena dobro le, če jih opravijo sami –
torej morejo vse sami storiti, ignorirajo lastne telesne znake izčrpanosti, preobremenitev
vidijo kot lastno odpoved, zaničevanje, nezmožnost … Priznanje lastne šibkosti je tabu!
Burnout riziko ¨osebnost¨ označujejo: perfekcionizem, emocionalna labilnost, nizka stresna
toleranca ob kritiki … (povz. po: Pfeiffer, 2010).
Po Pfeiffer-u je Burnout telesna in čustvena izčrpanost posledica dolgotrajne, neprekinjene
napetosti z nenehno socialno aktivnostjo in vsakodnevnimi stresi. Burnout seže posebej
globoko kadar visoka delovna obremenitev in nenehen pritisk spremlja premalo priznanj in
človeške podpore (povz. po: Pfeiffer, 2010).
Med najpogosteje omenjene prepoznavne znake prizadete osebe prišteva:
- vsega je preveč: neobvladljivost situacij (prizadeti teče tekmo s samim seboj),
- telesna izčrpanost: konstantna pre-utrujenost in brezvoljnost (tudi po počitku, dopustu),
- notranja motiviranost,
- psihosomatske težave (znojenje, srčni utrip, glavobol, bolečine v križu, impotenca),
- emocionalna izčrpanost: razdražljivost, občutek jeze, ciničnost, jokavost, brez distance,
10
- odpor do vseh obremenitev,
- oseba ni več sposobna vnaprej organizirati oz. načrtovati nalog,
- motnje spanca,
- delo osebo spremlja povsod, tudi v prostem času ne more izklopiti in odmisliti dela,
- občutek ujetosti v način življenja in dela,
- lastna obsodba: ¨Tako ali tako ne bom uspel/a!¨
Samuel Pfeiffer (Burnout in der Mission; prav tam) je ciklus 12-ih stadijev, ki nujno ne
sledijo v tem zaporedju, povzel po H. Freudenbergu in Gail North-ovem abstraktnem
konstruktu:
BURNOUT - CIKLUS
(Povz. po: Pfeiffer S., 2010.)
1stadij
dokazati se
dokazati se
2 stadij
več energije
3 stadij
zanemarjanje
lastnih potreb
po
4 stadij
potlačitev
konfliktov
5 stadij
preimenovanje
vrednot
6 stadij
močno zanikanje
nastalih problemov
8 stadij
opazne vedenjske
spremembe
9 stadij
izguba občutka
lastne osebnosti
10 stadij
notranja praznina
11 stadij
depresija
12 stadij
BURNOUT
7 stadij
umik
11
Po Pfeiffer-u se BS na delovnem mestu manifestira v obliki pritožb nad brezvoljnostjo, pre-
obremenjenostjo z delom, pomanjkanjem novih idej, projektov po katerih je oseba slovela,
negativna naravnanost, delo po predpisih, zoperstavljanje spremembam, slaba koncentracija
in odločanje, manj kontakta s sodelavci, večja bolehnost, ¨notranja odpoved¨. Najpogosteje
prizadene najbolj zavzete ljudi, vztrajnostne tudi, ko drugi ne morejo več, osebe, ki se
razdajajo, ki čutijo, da jih drugi ves čas potrebujejo in na prvo mesto postavijo zadovoljitev
potreb in zahtev drugih, tiste, ko so nezmožni reči ne in imajo visoka osebna pričakovanja:
¨Želim biti najboljši, uspešen, želim drugim pokazati, kaj zmorem!¨ Prizadeta oseba se počuti
osamljena, izolirana, se sramuje same sebe, sama sebe vidi v luči ¨zgube¨, ob najmanjšem
naporu in srečanjih ima občutek popolne izčrpanosti, medosebna srečanja postanejo
konfliktna, občutek strahu pred ponovnim vstopom v družbeno življenje, … (povz. po:
Pfeiffer, 2010).
S problematiko izgorevanja in adrenalne izgorelosti se v slovenskem prostoru teoretično in
raziskovalno poglobljeno ukvarja psihologinja dr. Andreja Pšeničny, Inštitut za razvoj
človeških virov, ki združuje navedena vzroka. SAI prizadene zlasti ljudi, ki svoje (rezervne)
moči kontinuirano porabljajo za druge, brez možnosti le-to povrniti, predvsem zaposlene v
socialnih in v pomoč orientiranih poklicih: učitelje, vzgojitelje, zdravnike, vodilni kader z
visoko odgovornostjo, tudi zaposlene v dobrodelnih organizacijah, visoko socialno
angažirane, kot tudi brezposelne. Pregorijo zlasti tisti, ki so bili do zloma uspešnejši od
povprečja, najsposobnejši. Izgorelost nastane kot posledica sovplivanja zunanjih in notranjih
vzrokov na zadovoljevanje temeljnih potreb. Med notranjimi vzroki je najpomembnejša
storilnostno pogojena samopodoba (povz. po: Pšeničny, 2006). Recipročni model izgorelosti
(RMI) pojasnjuje, zakaj v enako obremenilnih okoliščinah izgorijo le nekateri in zakaj le-ti
vstopajo in vztrajajo v teh nerecipročnih življenjskih in delovnih odnosih, opozarja na vlogo
socializacije pri oblikovanju teh lastnosti in se usmerja na osebnostne značilnosti oseb, ki
izgorijo (povz. po: Pšeničny, 2006). Tako lahko pretirana pričakovanja in zahteve staršev celo
otroka poženejo v preobremenitev, ki lahko nato vodi v izčrpavanje oziroma v worn-out. Če
otrok visoka pričakovanja staršev, kot tudi usmerjenost celotnega družbenega sistema v
priznavanje storilnostnih (delo, uspeh, moč, pridnost) dosežkov kot sam vrh lestvice vrednot
ponotranji, le-te postanejo notranja prisila, ki ženejo posameznike v izgorelost oz. SAI (povz.
po: Pšeničny, 2006).
12
Posledice predstavljajo objektivno merljivo fiziološko stanje, ki nastane zaradi padca energije
v telesu, ker telo tvori premalo kortizola (povz. po: Pšeničny, 2008).
2.2 VZROKI SINDROMA ADRENALNE IZGORELOSTI (SAI)
SAI lahko najkrajše definiramo kot kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene
izčrpanosti (povz. po: Pšeničny, 2008).
Najpomembnejši vzrok adrenalne izgorelosti so predvsem dolgotrajne psihološke okoliščine
(dela in življenja), ki so za posameznika objektivno in subjektivno podobne čustvenim
okoliščinam iz otroštva, ko so se (ne/uspešno) trudili, bodisi pridobiti brezpogojno ljubezen
staršev, bodisi so se (ne/uspešno) trudili zaščititi pred njihovimi pretiranimi zahtevami, kar
lahko sproži notranje prisile. Tako se omenjeni posameznik kot odrasel človek nanje odzove z
enakimi občutki (tesnoba, krivdo) kot v otroštvu, začne se vesti deloholično, da bi zmanjšal te
neprijetne občutke. Če take okoliščine trajajo dlje časa, lahko privedejo do izgorelosti, lahko
pa jih ljudje (nezavedno) soustvarjajo tudi sami, če ne zmorejo postavljati ustreznih meja.
(Povz. po: Inštitut Burnout, b.l.; Vzroki za izgorelost.)
Vzroki, ki medsebojno vplivajo na nastanek tega stanja:
-zunanji (družbene okoliščine, psihološke okoliščine življenja in dela)
-notranji (tvegane osebnostne značilnosti)
(Povz. po: IiI Inštitut za razvoj človeških virov; Izgorelost.)
2.2.1 Družbene okoliščine
Družbene okoliščine vplivajo posredno skozi oblike vzgoje in vrednote in neposredno kot
sprožilec izgorevanja ( IiI Inštitut za razvoj človeških virov; Izgorelost).
Postindustrijska družba oz. družba svobode in novih vrednot je življenje polno negotovosti,
samo najboljši so družbeno priznani, so na samem vrhu konkurenčnega boja po moči in
bogastvu (povz. po: Bezenšek, 2006). Gospodarska kriza, ogromno število brezposelnih,
konkurenčni boj za moč, bogastvo, boj za družbeno priznanje, uspeh, zmago v boju za moč,
kot tudi povečano število duševnih bolnikov in samomorov so karakteristike sodobne družbe.
13
Nove vrednote storilnostno naravnane družbe so prodornost, učinkovitost in doseganje
statusa. Te so zamenjale stare slovenske vrednote: pridnost, delavnost in skromnost. Družba
danes ceni le dosežek, uspeh posameznikov in samo takšni, ki gredo čez vse meje in še dlje,
so družbeno priznani (povz. po: Pšeničny, 2008). Nenehno spreminjanje potreb po raznolikem
znanju in usposobljenosti deovne sile, premestitev proizvodnje v različne konce sveta brez
varnih poklicev in delovnih mest, pomeni življenje polno negotovosti. Ni več varnih poklicev,
delovnih mest in jasnih vrednot, kar je desetletja nudilo občutek varnosti in možnost
identifikacije (povz. po: Bezenšek, 2006).
2.2.2 Psihološke okoliščine življenja in dela, recipročnost
Pozitivne psihološke okoliščine zagotavljajo recipročnost med našim vlaganjem v odnos z
ljudmi ali z delom in stopnjo zadovoljitve naših potreb v teh odnosih.
Recipročnost si razlagamo kot dejstvo, da če več vlagam, več mojih potreb bo zadovoljenih.
V vsak odnos vlagamo določen del energije v zameno pričakujemo, da bodo naša vlaganja
povrnjena, da bodo ti odnosi zadovoljili nekatere naše temeljne potrebe (povz. po: Pšeničny,
2008). ¨Predvsem pa gre za vprašanje življenjske ekonomije¨… (cit. po: Adams, 1965; prav
tam)- Posledice motene percepcije ne-recipročnosti, ki se pri teh osebah prenašajo na vse
medosebne odnose vodijo v tvegan življenjski stil ( povz. po: Pšeničny, 2006).
Med psihološke okoliščine na delovnem mestu spadajo delovna razmerja, v katera vlagamo
svojo energijo in pričakujemo, da bodo naša vlaganja povrnjena: recipročnost pomeni
zadovoljitev teh potreb kot so: nadzor nad delom, nagrada za opravljeno delo, pozitivna
komunikacija in odnosi v delovni skupini,…. V pozitivnih odnosih raste delovna zavzetost,
učinkovitost dela. V delovnih razmerjih to pomeni ustrezno plačilo za svoje delo, pozitivno
potrditev za dobro opravljeno delo, relativno stabilne pogoje dela, jasno opredeljene naloge,
… Zaposleni pristajajo na nerecipročnost med zahtevami in nalogami iz strahu pred
odpustitvijo in na slabo definirane delovne pogodbe, ker pričakujejo izboljšanje v prihodnosti
pa tudi zaradi notranje motivacije pri preveč zavzetih osebah (povz. po:Pšeničny, 2008).
Psihološke okoliščine življenja predstavljajo dolgotrajne psihološke obremenitve v življenju,
ki so lahko tudi egocentričen ali manipulativen življenjski partner, skrb za osebo s posebnimi
potrebami.
14
2.2.3 ( Tvegane ) osebnostne značilnosti
Osebnostne lastnosti ljudi pripeljejo do tega, da določeni ljudje tudi izgorijo, zlasti in
najpogosteje izgorevajo in izgorijo tisti, ki so bili vse do zloma najsposobnejši,
najučinkovitejši, najbolj vztrajni, tisti, ki so na prvo mesto postavljali pričakovanja drugih,
lastna pa zanemarjajo, tisti, ki nenehno tekmujejo sami s seboj. Te osebe vztrajajo v
obremenilnih situacijah, čeprav jim telo in psiha sporočata, da nujno potrebujejo počitek, se še
naprej izčrpavajo. To so osebe z močno notranjo motivacijo, ki se oblikuje pod vplivom
vzgoje (zahtevni starši), močnih interioriziranih socalizacijskih pritiskov. Tukaj pa (po
Pšeničny, 2006) verjetno leži bistveni vzrok nastanka izgorelosti.
Osebnostne značilnosti, ki povečujejo tveganje za izgorevanje so predvsem učinkovitost,
kompetentnost, samodisciplina, samokritičnost, čustvena ranljivost, … .
RMI pojasnjuje vzrok za izgorevanje in izgorelost: kot neravnovesje (nerecipročnost) med
vloženo energijo za zadovoljitev temeljnih potreb in njihovo zadovoljenostjo ter odzivanjem
oseb na nerecipročne situacije v življenjskih in delovnih okoliščinah (povz. po: Pšeničny,
2006). V vseh odnosih pričakujemo recipročnost, kadar je ni, smo razočarani. Vzrok za
razočaranje so lahko realno neustrezne okoliščine, lahko pa tudi naša nerealna pričakovanja.
Čustveno smo bolj ranljivi za tiste okoliščine, ki nas (največkrat nezavedno) spomnijo na
stiske v naših pomembnih odnosih v otroštvu. Otroške izkušnje (predvsem notranje prisile, ki
so se oblikovale v odnosih v otroštvu), se razlikuje od človeka do človeka, zato različni ljudje
subjektivno različno doživljajo enake okoliščine (IiI Inštitut za razvoj človeških virov;
Izgorelost).
RMI poudarja predvsem tiste okoliščine, ki ovirajo zadovoljitev temeljnih potreb, ki so
usmerjene na osebnostne značilnosti oseb, ki izgorijo. Okoliščine RMI so lahko notranje ali
zunanje.
Notranje ovire izhajajo iz introjektne notranje motivacije oz. konfliktov med različnimi
notranjimi motivi, kot sta vzdrževanje samopodobe in interiorizacija vrednostnega sistema
primarnega in širšega okolja.
15
(Vir: Pfeifer S., 2010)
Novejše kognitivno-razvojne raziskave po (Durkinu, 1997) kažejo, da se že majhen otrok
zaveda duševnih procesov: 3-letni otrok na primer označi nekatere ljudi kot ¨poredne¨,
¨pridne¨ , itd. (povz. po: Kobal, 2001).
Pri razvoju osebnosti je vloga družine zelo pomembna, je primarni vzgojni dejavnik in
pridnost (delavnost, storilnost) je močna vzgojna zapoved že vrsto generacij. Slovenska
vzgoja ima pridnost visoko na lestvici, v bistvu pridnost enači z uspehom. Priden je tisti, ki
veliko dela (povz. po: Pšeničny, 2008). Ljubezen, vzgoja staršev, ki na prvo mesto postavlja
uspeh je pogoj(eva)na ljubezen. Mogoče jo je kupiti s pridnostjo oziroma uspehom in je zelo
močan motivator, saj si otrok ne želi drugega kot zadovoljiti starše in si s tem zagotoviti
(kupiti) ljubezen staršev. Iz strahu, da mu ta ljubezen ne bi bila odvzeta, da bo zadovoljena,
bo skušal zadovoljiti pričakovanja staršev. Neprestano se bo trudil za priznanja in pohvale za
svoje dosežke, ko bo izpolnjeval pričakovanja in potrebe drugih, lastna pa pozabljal in pri tem
izgoreval in praznil svoje baterije.
1. Samopodoba, storilnostno pogoje(va)na samopodoba in vzgoja
Samopodoba obsega predelave, zaznave, misli, pojmovanja in prepričanja o sebi ter
vrednotenje samega sebe (Musek, 2005), je skupek pojmovanj, ki jih imamo o sebi, je
posameznikovo doživljanje samega sebe. Tesno je povezana s samospoštovanjem –
16
vrednostno oceno sebe, kako se vrednotimo (pozitivno ali negativno), koliko smo zadovoljni s
seboj in do kakšne mere se sprejemamo in to takšne, kot smo. V obsežni raziskavi, ki sta jo l.
1979 izvedla Lewis in Brooks-Gunn (po Pervin, 1966), sta avtorja ugotovila, da se otrok prvič
prepozna v ogledalu med 15. in 18. mesecem starosti. Sklepala sta, da takrat nastopi tudi
razvoj samozavedanja iz dveh razlogov: nastop govora in t. i. emocij samozavedanja
predvsem: krivda, sram, empatija in ponos. Otrok se vsaj delno začne zavedati samega sebe in
drugih. V 3. letu starosti ima otrok že dobro razvito sposobnost samoopazovanja, pri sebi
prepoznava vrsto značilnosti, od notranjih procesov (občutja, čustva, zaznave), preko
zunanjega videza, do različnih mnenj in namer. Horvat in Magajna (1987) razdelita
predšolsko obdobje razvoja samopodobe na 4 faze: - uporaba lastnega imena pri 2 letih, - pri
treh razvije povečano težnjo k avtonomnosti, kar se pokaže v otrokovih lastnih dejavnostih in
v tem, da je na svoja dejanja ponosen, - pri 4 letih začenja pojem sebe razširjati na ¨jaz¨ in
stvari, ki mu pripadajo, kar se izkazuje skozi povečano posesivnost ne le do predmetov,
temveč tudi do staršev, - od 5. do 6. leta prične govoriti o svojih občutjih do sebe. V tem
obdobju otrok oblikuje samopodobo, ki je značilna za odrasle in vključuje tako pozitivne kot
negativne sodbe o njegovem lastnem telesu in značilnostih njegove osebnosti (povz. po:
Kobal, 2001, str. 57 in 58). Vloga družine pri razvoju osebnosti je pomembna in nesporna, je
tista, ki zadovoljuje temeljne otrokove potrebe: ljubezen, varnost, samostojnost, socialno
priznanje, uveljavljanje, doživlja moralna spoznanja, prve zahteve in ukrepe o pravih
medsebojnih odnosih, vzorec vrednostne lestvice staršev,… Otrok se oblikuje po ljudeh s
katerimi živi in prevzame njihov način vedenja, nazore, poglede, navade, vrednotenja, težnje
in ravnanja. Na ta način se oblikuje osebnostno jedro vsakega posameznika. Ljubezen je
izredno pomembna kot vzgojno sredstvo in pogoj ter vzrok za nastajanje in razvijanje
otrokovih človeških lastnosti in sposobnosti. Teh se otrok ne more naučiti drugače kot, da jih
občuti v družini, v okoliščinah, ki so polne čustvenega naboja. V primeru, ko starši v otroštvu
ne razvijejo občutke notranje sreče, otrok teh kasneje z ničemer ne more nadoknaditi – ostal
bo opeharjen za najpomembnejše vrednote v življenju, kar bo na žalost prenašal tudi na svoje
otroke (povz. po Pšunder, 1999). Tak otrok, ko odraste sam sebe sprejema in se ceni le, če
zadovolji pričakovanja drugih, tako kot so ga naučili starši. Ne pozna zdravega modela
ljubezni, zamenjuje jo s čustvenim izrabljanjem (staršev), izbira druge, ki ga na isti način
zlorabljajo. Otroci in (mladi) odrasli trpijo predvsem zaradi ljubezni. Panika, anksioznost,
depresija - vse to je največkrat posledica težav z ljubeznijo. Včasih zato, ker niso ljubljeni od
partnerja, še pogosteje od staršev.
17
Raziskave kažejo, da je pri izgorelem človeku osrednji del samopodobe storilnostno pogojena
samopodoba (Hallsten idr., 2005), ki je odvisna od zunanje potrditve. Bolj je povezana z
načelom ¨delovati¨ kot ¨biti¨ in ¨imeti¨. Izgorevanje je tako posledica neuspešnega
prizadevanja, da bi z dosežki, ki so sestavni del samovrednotenja, ohranjali stabilno
samopodobo (Crocker in park, 2004; Kern in Washull, 1995).
Storilnostna samopodoba je pogosto rezultat vzgoje s pogojevano ljubeznijo, ki na prvo mesto
vrednostnega sistema postavlja potrebe drugega in izjemne dosežke, kar lahko privede do
tega, da človek zadovoljuje pričakovanja in potrebe drugih ( ¨prisilni altruizem¨ ), svoje pa
zanemarja ali celo potlači, zanika. Za zadovoljevanje lastnih potreb otrok ni bil pohvaljen,
nagrajevan ali je bil celo kaznovan. Starši vzgajajo otroka tako, da mu vcepijo pravilo, da je
dober samo takrat, ko zadovolji potrebe drugih, ne pa svojih lastnih in da ceni samega sebe
(se ima rad) samo takrat, ko dobi zunanjo potrditev, pohvalo, da je nekaj uspešno opravil. Ta
vrsta vzgoje oblikuje določene osebnostne lastnosti: visoka samokritičnost (nihanje
samovrednotenja), visoka samodisciplina, kompetentnost (odgovornost) in čustvena ranljivost
(negativni občutki do drugih zaradi bolečih izkušenj). Vrednote te vzgoje na prvo mesto
postavljajo delavnost, uspeh, poštenost, hkrati pa visoko vrednoti družinsko življenje
partnerski odnos in ljubezen, kar zahteva veliko vloženega truda in energije. Odnos,
kakršnega so imeli pomembni odrasli (predvsem starši) v otroštvu, otrok ponotranji kot odnos
in vrednotenje samega sebe. Če vzgoja nenehno podkrepljuje zadovoljevanje pričakovanj
staršev oz. potrebe drugega in ovira zadovoljevanje lastnih potreb s kaznovanjem z
odvzemom ljubezni, obenem pa poudarja storilnost kot zaželeno lastnost, se ta pričakovanja
staršev kot introjekti vgradijo v notranje motivacijsko načelo ( introjektna motivacija ) (Ryan
in Deci, 2000). Posledica je razcep ega na pristni in popačeni self, pri čemer je vsebina
lažnega selfa storilnostno pogojena samopodoba. Raziskovanje posledic te vzgoje je
pokazalo, da pogojeno nagrajevanje pripelje do želenega vedenja, ki pa se kaže v občutkih
notranje prisile, kratkotrajnega zadovoljstva ob uspehu, sram ob neuspehu, v nihanju
samospoštovanja, v slabih prilagoditvenih veščinah, nizkem samovrednotenju, neodobravanju
s strani staršev kot tudi zamera do staršev. Zadovoljevanje potreb tovrstne samopodobe, kot
agresivna notranja prisila, ovira zadovoljevanje potreb pristnega selfa (temeljnih potreb),
ovira jih tudi tesnoba zaradi potlačenih temeljnih potreb. Takšna oseba ne zmore reči ne niti
tedaj, ko je to v nasprotju z njenimi temeljnimi potrebami, saj si s tem ruši samopodobo.
Človek, ki je svoje potrebe potlačil, bo čutil tesnobo, vendar jo bo skušal omiliti s
¨hranjenjem¨ storilnostno pogojene samopodobe. Iz te nerecipročne situacije ne bo izstopil ali
18
jo skušal spremeniti, vanjo bo vlagal vedno več. Končni rezultat je lahko sindrom adrenalne
izgorelosti. (Povz. po: Pšeničny, 2006.)
2. Vrednote, storilnostna motivacija in vzgoja
Človek v življenju vstopa v različne socialne interakcije in se pri tem srečuje z vrednostnimi
sistemi okolja. Če so razlike med notranjim in zunanjim vrednostnim sistemom (podjetja,
bližnjih oseb) zelo velike, sprožajo notranje napetosti. Človek se lahko prilagodi, prevzame
vrednote ali jih zavrne. Če so razlike prevelike in prilagoditev ni mogoča, notranja prisila
deluje nenehno. Drugi vir napetosti je lahko razlika med ponotranjenimi vrednotami in
temeljnimi potrebami, če vrednote zahtevajo zanikanje ali odrivanje lastnih potreb.
Vrednote (delavnost, uspeh v poklicu, politična uspešnost, moralna načela) imajo močan
motivacijski naboj. Muskova študija (2000) kaže, da so vrednote mladostnikov, ki so osnova
za vseživljenjske vrednote, bolj podobne vrednotam staršev kot vrstnikov. Če starši kot
vrednoto poudarjajo zadovoljevanje potreb drugega (ubogljivost, pridnost), storilnost in
izjemne dosežke (perfekcionizem) in na otroka vplivajo z zunanjimi spodbudami tako, da
otroci dejavnost opravljajo zgolj zaradi zunanjih ciljev (ne iz lastnega vzgiba in cilj ni v
dejavnosti sami) in posledic (pohval: takšnega te imam rad/a!), ta motivacija ni trajna, ni vir
zadovoljstva in kakovosti, ker je vir zunanje podkrepitve in ko ta vir preneha se tudi
ekstrinsično motivarana dejavnost preneha. Ekstrinsična motivacija je pogosto povezana z
napetostjo in nizkim samospoštovanjem, zaradi zunanje prisile oz. strahom pred kaznijo.
Otroci zunanje zahteve ponotranjijo, sprejmejo za svoje, ker pričakujejo določene koristi. Gre
za odnos med zunanjo (ekstrinsično) in notranjo (intrinsično) motivacijo, za razvoj katere je
zelo pomembno, da je cilj delovanja v dejavnosti sami, vir podkrepitve je v človeku samem in
ne v zadovoljevanju dosežkov drugih. Raziskave in izkušnje kažejo, da se lahko v eni
dejavnosti povezujeta obe vrsti motivacije in tudi vplivata ena na drugo. Storilnostna
motivacija pomeni prehod med notranjo in zunanjo in je bolj zunanja, če ni pomembno
področje na katerem smo visoko storilni, če pa si prizadevamo z visokimi dosežki na
področju, ki nas zanima, gre za notranjo motivacijo. Izrazito zunanji viri motivacije so tisti iz
socialnega okolja: predvsem starši, vzgojitelji, učitelji (nagrade, pohvale, ocene, graje, ...).
Storilnostna motivacija je pričakovanje, da bomo našli zadovoljstvo v obvladanju zahtevnih
nalog, pri katerih se učinek meri in uspeh ni vnaprej zagotovljen, in ki vsebujejo tudi element
tveganja. Želja po uspehu in strah pred neuspehom se v ljudeh prepletata. Gre za čustveno
19
usmerjenost (prevladovanje želje po uspehu, strahu pred neuspehom in uspehom), katera
težnja prevladuje, merilo, kriterij uspeha, čemu pripisujejo vzrok svojega (ne)uspeha in odnos
do prihodnosti (bližina, oddaljenost ciljev). Otroci z visoko storilnostno motivacijo so deležni
vzgoje, ki jim že zelo zgodaj postavlja visoko merila kvalitete, jih spodbuja, da jih dosežejo.
Razvoj storilnostne motivacije je močno odvisen od socialno-kulturnih dejavnikov (npr. status
družine). Vzrok (ne)uspeha je torej v pripisovanju
(povz. po: Woolfolk, A., 2002). Ko starši pričakujejo od otroka določene rezultate in jim
vedno znova vcepljajo (vedno višja) merila kakovosti, jih otrok v strahu, da ne izgubi
starševske naklonjenosti, ljubezni, ki izhaja iz primarne potrebe otroka po varnosti in ljubezni,
ponotranji in jim pripiše določeno vrednost. Zaveda se, da bo nagrajen z ljubeznijo staršev v
primeru uspeha in, da bo v primeru neuspeha kaznovan oz. odvzeta mu bo naklonjenost,
ljubezen staršev. Pojavi se občutek krivde, ker ni izpolnil pričakovanj staršev. Tako otrok
podzavestno ponotranji ta merila oz. jim pripiše visoko vrednost, bori se za ¨ storilno
pogojevano¨ starševsko ljubezen in stremi k uspehu, saj se v nasprotnem primeru čuti krivega
in osramočenega. Otrokovo preživetje v prvem življenjskem obdobju je odvisno od staršev,
orientiran je zgolj na naklonjenost staršev in z zadovoljevanjem njihovih (ne svojih) potreb,
nezavedno ponotranji njihova pričakovanja in tako želja staršev postane njegov ukaz, se
identificira s starši. Starši so in preko njih potekajo prvi in edini stiki s socialno-kulturnim
okoljem. Najhuje je, da si otrok začne sam že zelo zgodaj postavljati previsoke cilje, ki jim
večkrat ni kos. Postane perfekcionist in žrtev pričakovanj staršev. Če mu ne uspe izpolniti
zastavljenih ciljev, je nesrečen. Posledice neuspeha pa so težave psihološkega izvora kot
bolečine v trebuhu in pogosti glavoboli. Človek, ki jih ponotranji bo močno notranje
(introjektno) motiviran in si prizadeval, da bi z izrednimi dosežki zadovoljil pričakovanja
drugega (prisilno altruistični perfekcionizem). Namesto da bi si postavljal lastne cilje in jim
sledil (avtonomnost), ga v vedenje vodijo notranje prisile (ponotranjene zahteve staršev), ki
se zbudijo v določenih življenjskih in delovnih okoliščinah (povz. po: Pšeničny, 2006).
¨Notranje prisile, ki izhajajo iz labilne samopodobe, odvisne od storilnostno pogojenega
samovrednotenja, predstavljajo močno oviro, da bi človek začutil, uveljavil in zadovoljil svoje
temeljne potrebe in so največji dejavnik tveganja za izgorelost.¨ (Povz. po: IiI Inštitut za
razvoj človeških virov; Izgorelost.)
20
Oseba s tako strukturirano notranjo motivacijo ne bo zaznala nesorazmerja v odnosih in bo
zato vstopala in vztrajala v nerecipročnih situacijah, bo izgorevala in zelo verjetno doživela
adrenalno izgorelost (povz. po: Pšeničny, 2006).
Zunanje ovire se nahajajo v okolju, ki ovira zadovoljevanje potreb in tako lahko sproži
proces izgorevanja, vendar se bo to ustavilo takoj, ko bodo odstranjene zunanje ovire. Osebe
brez močne notranje motivacije bodo takšne okoliščine pripeljale do delovne izčrpanosti
(wornout), ne pa do izgorelosti, pri osebah z močno notranjo motivacijo pa bodo pospešile
izgorevanje in izgorelost. Kadar okolje podpira storilnostno pogojeno samopodobo, ko so
zahteve in spodbude iz okolja usklajene z introjektno motivacijo, lahko povzročijo
izgorevanje in izgorelost (povz. po: Pšeničny, 2007).
2. 3 LIK IN OSEBNOSTNE LASTNOSTI PEDAGOŠKIH DELAVK/CEV
Časi se spreminjajo in z njimi pogledi na učiteljevo vlogo. Različna obdobja, v skladu z
značilnostmi družbenega in političnega sistema, predstavljajo tudi učiteljevo vlogo. V liku
učitelja se zrcali kultura, v kateri človek živi (povz. po: Šinkovec, 2008).
2.3.1 Učitelj
¨Učitelj naj bo zgled učencem. Biti mora pošten in delaven, ljubiti mora poklic in otroke, do
katerih naj ima očetovski odnos. V otroku naj vzbuja 'žejo za znanjem'.¨ (Jan Amos
Komensky; Šinkovec, 2000).
¨Učitelj naj ima tako avtoriteto, da gojenec ne more razen njega ceniti nobene druge
avtoritete; naj bo široko in globoko izobražen v filozofiji, znanosti in pedagogiki¨ (Friedrich
Herbart; Šinkovec, 2000).
Otrok najprej posnema svojega očeta in svojo mamo (starši predstavljajo veliki ideal,
referenčni liki), v času šolanja si otrok izbere nekatere učitelje ali druge vzgojitelje za svoje
vzornike, prevzemajo določene vzorce vedenja svojih učiteljev. Všeč so mu, ker mu
zadovoljujejo različne notranje potrebe (po varnosti, sprejetosti, spoštovanju, ugledu,
uspešnosti, toplini, včasih po agresivnosti, dominantnosti ali podredljivosti itd.). Mladostniki
iščejo vzornike ali idole, lik, ki ga želi posnemati, je v zelo intenzivnem obdobju oblikovanja
lastne identitete, zato išče opore, like, podobe (vrstnike, učitelje, športnike, politike, igralce),
21
načine vedenja, razmišljanja in vrednotenja. Ne gre le za posnemanje. Pogosto pride do
idealizacije: kakšno podobo si ustvari o sebi in o svetu. S posnemanjem in idealizacijo je
povezano poistovetenje (identifikacija) z drugimi osebami, ko otrok oz. mladostnik išče
opore, smernice, orientacijo, podobe in načine obnašanja. Predvsem v obdobju, ko se oblikuje
identiteta, torej ko mlad človek še nima oblikovane svoje notranje podobe (povz. po:
Šinkovec, 2000).
Lik učitelja najbolje opredelimo s temeljnimi (idealnimi) poklicnimi odnosi. Poklicni odnosi
zahtevajo dobro poznavanje in izpolnjevanje vloge učitelja ter določene osebnostne lastnosti.
Tu gre tudi za osebne motivacije, ki so ključnega pomena pri delu z ljudmi. Učitelj je
strokovnjak na svojem področju, didaktično usposobljen, ima psihološka znanja, pozitivne
človeške lastnosti in je javna oseba. Pojavlja se v treh medsebojno prepletenih vlogah: kot
uslužbenec (formalna vloga, upošteva pravilnike in zakonodajo), strokovnjak (zavezan svoji
stroki) predvsem pa kot (pozitivno naravnan) človek. V svojih odločitvah je avtonomen in
sloni na argumentih, za katerimi stoji. Učitelj je za svoje delo (kot uslužbenec) odgovoren
ravnatelju, strokovno, pedagoško je za svoje delo odgovoren učencem in staršem, predvsem
pa, kar je najbolj pomembno je za svoje delo odgovoren sam sebi (povz. po: Pšunder, 1993).
S svojim osebnim odnosom in svojimi držami učitelj prinaša v razred svoja stališča,
prepričanja, mnenja, vrednote, čustva, zavestne in nezavedne konflikte ter jih hote ali nehote
prenaša na učence - vzgojno delovanje. Učenci se oblikujejo ob učiteljevi osebnosti. Etični
kodeks članov DKPS (Društva katoliških pedagogov Slovenije, 1998; Šinkovec, 2000)
poudarja, da je učitelj najprej ¨oblikovalec učenca¨. Učitelj je po svoji naravi dela čuteč
človek, pozoren je na to, kar se dogaja v odnosu do učencev. Občutljiv je za medčloveški
odnos. Učiteljski poklic je umetnost svoje zvrsti. Učitelj mora imeti čut ali posluh za človeka.
Gre za empatičnost, graditev učenčeve samozavesti, pozitivne samopodobe, pomaga jim
oblikovati zdrav odnos do sebe, da sprejemajo samega sebe in se spoštujejo, se imajo radi,
gradijo samozavest in pozitivno samopodobo. Ustvarja pozitivno ozračje v razredu in skrbi za
preventivno vzgojno delo. Učitelj ve, kdaj naj posluša, kdaj naj čaka, kdaj naj spregovori, kdaj
naj zahteva in vztraja, kdaj naj išče in ima pobudo v odnosu. Sposobnost razumeti drugega, se
vanj vživeti, ga spremljati, se mu približati in ga pustiti tudi samega, omogoča, da postane
mlad človek samostojen. Učitelj zna poslušati in sprejemati. Zna ustvarjati skupnost
.Učencem pomaga, da se učijo živeti v skupnosti in da skupaj z učitelji, drugimi delavci šole
in s sošolci v ozračju pristnega medsebojnega zaupanja in pogovora oblikujejo vzgojno
skupnost. Tako bodo sposobni ustvarjati tudi druge skupnosti. Je tudi človek kulture: naloga
22
učitelja ni le posredovati, ampak tudi oblikovati kulturo. Kot pedagoški strokovnjak in
ustvarjalen človek se odziva na vprašanja časa in kraja. Njegovo odzivanje pomeni
soustvarjanje kulturnega okolja in besede, na nek način ima razvit estetski čut. Učitelj vodi
učence k odkrivanju, spoznavanju. Lastna mu je tudi etičnost, čut za pravičnost, saj jih uči
lastnega presojanja krivičnih struktur ter ustvarjanja pravičnih, ki služijo skupnemu dobremu
in pospešujejo strpno, spoštljivo in solidarno sobivanje. Pozoren je do otroka in njegove
družine, vzpostavlja odprt dialog in jim daje možnost soodločanja pri vprašanjih razvoja in
učenja njihovih otrok. Pri načrtovanju in uresničevanju vzgojnega programa upošteva
opažanja in spoznanja staršev. Sodeluje v staršem namenjenem izobraževanju in svetovanju o
učenju in vzgoji, ne izpostavlja otroka in njegovih stisk, zna odločno poseči v probleme.
Kadar je potrebno, pomaga učencu, da se sooči z zavrženostjo in zapuščenostjo s strani
staršev (nasilnost, razveza, odselitev, smrt) in sošolcev (nesprejemanje, zavračanje,
trpinčenje). Ve, kaj je poklicna skrivnost, varuje zaupne podatke kot poklicno skrivnost.
Otroci vse vidijo, vse opazijo, zanima jih učitelj kot človek in to mnogo bolj kot samo učitelj
kot prenašalec znanja. Učitelj je po svoji naravi ¨na človeka usmerjen¨(prav tam). Zato
pozitivno razmišlja, zaveda se, da se človek razvija, da se uči, da dela korake naprej, zato
nikogar ne odpiše in ne obupa. Delo opravlja s srcem, je ¨človek za druge¨. Povezan je tudi s
krajem, v katerem je šola, upošteva okolje, v katerem živijo njegovi učenci. Prav tako pa
spremlja dejavnike širšega okolja in si prizadeva za vrednotenje, kako ti dejavniki vplivajo na
drže ljudi. Aktivno sodeluje v družbenih dejavnostih kraja in tako sooblikuje skupni bivanjski
prostor. …(povz. po: Slivar, 2010).
Da bo svoje delo lahko opravljal, da bo v polnosti lahko živel vse vrste odnosov, mora učitelj
skrbeti najprej zase, da živi takšno življenje, ki mu omogoča pristnost in jasnost, ko je v stiku
z mladimi. Njegova osebnost največ pove. Vse, kar učitelj stori za sebe, stori tudi za svoj
poklic. Urejeni medčloveški odnosi so medsebojni odnosi, ki so ključ vzgojno-
izobraževalnega procesa. Zato se trudi živeti urejene, človeško tople in zahtevne medosebne
odnose na vseh ravneh: v svoji družini in med prijatelji, v razredu in v zbornici, v šoli in zunaj
nje. Urejeni odnosi so odsev in vir zdravega življenja in zanesljiva pot do učencev, zdravo
družinsko življenje, prijateljstva in osebna duhovnost so pomembne razsežnosti njegovega
poklica (povz. po: Šinkovec, 2000).
23
2.3.2 Vzgojitelji/ce in pomočnice vzgojiteljic v vrtcih
Vzgojiteljica je prijazna, ima rada otroke, ima smisel za humor, uspešno sodeluje s starši, zna
uporabljati teoretična znanja v praksi, je široko razgledana, ima veliko izkušenj z otroki, je
predana in skrbna, je kreativna, zna pripraviti otroke k sodelovanju, je strpna (do razlik,
odstopanj) in spoštuje otroke, je samokritična (podrobno glej str. 34). Prednost imajo čustvene
komponente pred kognitivnimi. Nalogo vrtca vidijo v zagotavljanju kakovosti vzgoje in
izrabiti prednosti, ki jih prinaša predšolsko obdobje, ne pa priprava na šolo (str. 32). Med
najbolj želenimi spremembami za izboljšanje kakovosti institucionalizirane predšolske vzgoje
so uvrstile (kar 92,7%): zmanjšanje št. otrok v skupini, več pomoči in podpore strokovnjakov
pri vzgojnih problemih, ustrezne priročnike za vzgojno delo, več strokovnega izobraževanja,
izboljšanje kvalitete dodiplomskega izobraževanja vzgojiteljev, itd.. (str. 40). Želene
spremembe na ravni vrtca so med drugim opredelile tudi: več timskega sodelovanja med
pedagoškim osebjem, spremembe v pedagoškem vodenju, spremembe prepričanj in pogledov
na otroka in vzgojo pri pedagoškem osebju, spremembe organizacije dela (urnikov vzgojnega
osebja..), obogatitvene dejavnosti (jezikovni, plesni, tečaji zunanjih izvajalcev), …
Preučevanja predšolske vzgoje so pokazala, da se kulturni sistemi in s tem tudi pojmovanja
vloge institucionalne predšolske vzgoje v posameznih družbah razlikujejo (Tobin in sod.,
1989; Slivar, 2009). Funkcije vrtca so predvsem: zagotoviti dobro pripravo na kasnejše
šolanje, nadomestiti primanjkljaje družinske vzgoje, omejiti razvajenost, poskrbeti, da starši v
miru opravljajo službo/delo, zagotoviti otrokom druženje in igro z vrstniki, razvijati
kompetence za kasnejše vključevanje v družbo, zagotoviti otrokom izkušnjo pripadnosti
skupini, zagotoviti otrokom prostor za zabavo in razvedrilo, naučiti jih samostojnosti,
pomagati staršem pri vzgoji in jih izobraževati. Vzgojiteljice v naši družbi doživljajo vrtec
prvenstveno kot prostor vzgoje in izobraževanja, na prvem mestu je tako omogočiti socialno
učenje, zagotavljanje priložnosti za igro z vrstniki, razvedrilo, učenje samostojnosti …. Manj
pomembna je priprava na kasnejše šolanje, nadomeščanje primanjkljajev, itd… Največji delež
vzgojiteljic se zavzema za model omejene participacije staršev: aktivno vključevanje brez
vpliva na program in opredelile vrtec kot strokovno odgovorno institucijo, ki mora zagotoviti
organizacijske oblike in kakovosten odnos, sodelovanje s starši kot strokovno odgovornost
(glej str. 30). Kurikulumi predšolske vzgoje se ujemajo s pričakovanji do otrok v naši družbi
(slovensko javno mnenje) in med vzgojiteljicami (podrobno gl. str. 32; prav tam). Razvoj
24
socialno-emocionalnega razvoja otrok in učenje strpnosti, samostojnosti in spoštovanja so
prioritetni cilji institucionalne vzgoje.
(Povz. po Slivar, 2010.)
25
2.4 PROCES SINDROMA ADRENALNE IZGORELOSTI
Avtorji Veninga in Spradley (1989), Edwich in Brodsky (1980), Cherniss (1995),
Simmendiger in Moore (2003), Leiter in Maslach (2005) so stopnje izgorelosti razvrščali
glede na različne kriterije in soglašajo, da gre pri izgorelosti za kroničen proces, ki poteka v
treh stopnjah. Pri tem upoštevajo tako telesne kot psihične odzive na izčrpanost
(nevroendokrini in psihološki odzivi) ter vedenjske znake.
Izraz se uporablja za malo hujšo utrujenost, za anksioznost, za izgorevanje in tudi za stanje
adrenalne izgorelosti. Zaradi terminološke nejasnosti je pomembno razlikovati tudi:
med utrujenostjo in izgorevanjem (kronična utrujenost, preutrujenost, prevelika
izčrpanost),
(kroničnim) stresom in adrenalno izgorelostjo (stanje po adrenalnem zlomu), saj gre za
fiziološko in psihično različna stanja.
Glede na znake avtorji ločijo ¨običajno¨ utrujenost in preutrujenost od izgorevanja.
Pomembno je razumevanje stabilnega dinamičnega ravnovesja, tj. komplementarna celota -
čilost/utrujenost: prepoznavanje in zapolnjevanje prvih potreb na vseh življenjskih področjih,
ravnovesje kot temelj zdravja. Stanje dobrega počutja in polnih energetskih rezerv je stanje
čilosti, ko porabimo del energije se pojavi utrujenost. Zdrava fiziološka utrujenost ni nevarna.
Nakopičeno utrujenost (telesno, kognitivno, čustveno), posledico pomanjkanja počitka in
okrevanja po naporu imenujemo preutrujenost. Kronična patološka utrujenost ni naravno
stanje, je posledica funkcionalnih motenj telesa. Pomeni spremenjeno fiziološko stanje telesa,
ki nastopi zaradi neustreznega zapolnjevanja potreb. Ob neustreznem ravnanju s samim seboj
se utrujenost stopnjuje, razvija in se brez ukrepanja lahko zaključi s smrtjo (infarkt), bodisi
adrenalnim zlomom. Kako bomo ravnali v takem stanju je izbira med zdravjem in boleznijo.
Če znamenja svojega organizma o preutrujenosti spregledamo in hkrati še povečamo svojo
aktivnost, pričnemo delovati skrajno storilno. Z begom v deloholizem opozorilni telesni znaki
poniknejo. Vse nadaljnje izčrpavanje vodi v izgorevanje.
Kroničen proces izgorevanja poteka v zaporednih fazah od stanja izčrpanosti, prek stanja
ujetosti do stanja adrenalne izgorelosti. Simptomi, ki spremljajo posamezne faze tega procesa
se pojavljajo na štirih področjih: telesnem, čustvenem, kognitivnem in vedenjskem.
26
Intenziteta simptomov se skladno s procesom stopnjuje in povečuje število le-teh, vse do
končnega stanja, za katerega se nam zdi, da je prišlo nenadoma, čeprav se stanje le stopnjuje
in je opazno.
Proces izgorevanja:
2.4.1 Prva stopnja izgorevanja – IZČRPANOST:
Znakov je manj zato se človeku zdi, da gre za začasno stanje, ki ga je možno odpraviti z
ignoriranjem in krajšim dopustom. Povečan je občutek odgovornosti, anksioznosti, predvsem
pa občutek, da nas vsi potrebujejo, da so vsi odvisni od nas. Značilna je izrazita storilnostna
usmerjenost.
- na telesnem področju oseba ne priznava ( značilne) kronične utrujenosti in se presega
z aktiviranjem vedno novih osebnostnih virov. Kaže se občutek zmanjšane
rezilientnosti, odpornosti, gastroenterološke težave, motnje spanja, napadi hitrega
utripanja srca ali panični napadi.
- na psihičnem področju: razdražljivost, krivda, frustriranost, depresivni občutki,
postavljanje in zadovoljevanje potreb drugih pred lastnimi, razočaranje nad ljudmi,
stiki z ljudmi so naporni, zanikanje slabega počutja in telesne ter čustvene izčrpanosti.
- na vedenjskem področju stanje opišemo kot skrajno storilnostna usmerjenost tudi
deloholizem.
Ta stopnja lahko traja tudi do 20 let.
2.4.2 Druga stopnja (stopnjuje znake prejšnje faze) izgorevanja – UJETOST :
Značilen je občutek ujetosti v način življenja, dela in odnosov in nemoči, da bi kar koli lahko
spremenili. To stanje spremlja preizčrpanost, na katero oseba reagira aktivno, z menjavo
delovnega ali življenjskega okolja, hkrati pa vanje prenaša svoje stare vzorce za nadaljnje
izgorevanje. Pojavljajo se občutki krivde ali jeze ter upadanje storilnostno naravnane
samopodobe. Poleg znakov prve stopnje se pojavljajo še:
27
- na telesnem področju: občasno ali trajno zvišanje krvnega tlaka, glavoboli, jeza (bes,
cinizem), zmanjšanje imunskega sistema, alergije, močne motnje spanja (nespečnost,
pretrganost spanja), kratkotrajni nenadni upadi psihofizične energije;
- na psihičnem področju: motnje koncentracije in spomina, oteženo prepoznavanje laži
in manipulacij, grobost, impulzivnost, občutki krivde, odtujevanje od bližnjih,
samomorilske ideje, zanikanje lastnih potreb, ..
- na vedenjskem področju: menjava delovnega in življenjskega okolja, umikanje pred
socialnimi stiki.
Značilni občutki so: ujetost, krivda in upadanje samopodobe. Število znakov, prav tako pa
njihova moč naraščata, ta stopnja traja eno do dve leti.
2.4.3 Tretja stopnja izgorevanja - SINDROM ADRENALNE IZGORELOSTI:
Oseba se trudi, da bi bila kljub temu aktivna (saj je prej bila zmožna velikih naporov), vendar
se ne more več prilagajati spremembam okoliščin. Stanje lahko traja nekaj mesecev z vrsto
telesnih in psihičnih simptomov, ki še stopnjujejo prejšnje in povzroča še dodatne alergije,
padec imunskega sistema, negativizem, zmanjšanje koncentracije, oslabljen spomin, hudi
depresivni znaki, samomor, … .
Stopnjo izgorelost avtorji delijo na:
a/ stanje tik pred adrenalnim zlomom zajema poleg intenzivnih psihosomatskih težav
iz nižjih razredov še: izgubo občutka za čas, nezmožnost odločanja, neprepoznavanje
manipulacij, popolna prekinitev socialnih stikov, odsotnost pobud, nezmožnost
načrtovanja, odsotnost sanjarjenja, napadi joka, izguba smisla in varnosti, planiranje
samomora, … Stanje traja nekaj mesecev.
b/ Akutni adrenalni zlom, ki pomeni skoraj popolno izgubo telesne energije, velik
psihofizični in nevrološki zlom (disfunkcija HHA osi), se zelo pogosto manifestira kot
- psihična motnja, po navadi v obliki hudih depresivnih in/ali anksioznih simptomov,
kot nezmožnost odločanja in načrtovanja, dajanja pobud, izguba občutka za čas,
napadi besa ali joka, izguba nadzora, napadi besa ali joka, smisla in občutka varnosti,
nezmožnost koncentracije, trganje miselnega toka, skrajno omejen kratkoročni spomin
in motnje priklica, skrajna ranljivost, občutek nezaščitenosti, nemoč in krivdo zamenja
močna jeza in cinizem, možen je poskus samomora. V tem obdobju se začnejo
28
pojavljati izjemno jasni vpogledi v lastno življenjsko situacijo, brez emocij in
motivacije, deluje le ¨intelekt¨. Stanje lahko traja od nekaj tednov do vključno treh-
štirih mesecev, nekateri so ga imenujejo ¨zlom psihične hrbtenice¨, posledice pa dve
do štiri leta, včasih so trajne. Pojavi se uvid v matrice (nerecipročnih) življenjskih in
delovnih odnosov;
- v obliki somatskih znakov: ekstremno močan upad telesne energije, skrajno oteženo
stanje budnosti, bolečine v mišicah, sklepih brez predhodne obremenitve, intenzivni
znaki senzorne prenasičenosti in izčrpanosti (mravljinčenje po vsem telesu, tremor,
svetloba in zvoki so močno moteči, infarkt, možganska kap, akutne gastroenterološke
motnje;
- na vedenjskem področju: umik iz vseh aktivnosti, pretrganje socialnih kontaktov.
c/ Obdobje po adrenalnem zlomu pomeni predvsem odpravljanje posledic adrenalne
izgorelosti, ki v povprečju traja od dveh do tudi šest let, lahko pa so tudi trajne in
vodijo v predčasno oz. invalidsko upokojitev. Najbolj značilni so močan upad
delovnih sposobnosti, brez energije že zjutraj, padec psihofizične energije,
onemogočeno vzpostavljanje psihofizičnega ravnotežja, periodično vračanje
simptomov akutnega adrenalnega zloma v obremenilnih situacijah in izrazit odpor do
prejšnjih življenjskih in delovnih situacij, celo nezmožnost vračanja vanje. V prvem
obdobju po zlomu se ti simptomi vračajo ob najmanjši obremenitvi, tako telesni kot
čustveni in se kažejo najprej v nenadne upadu energije, ki za sabo potegne tudi ostale
simptome, ki pa se kasneje pojavljajo redkeje, vendar vedno povezano z obremenitvijo
(povz. po: Pšeničny, 2006).
Adrenalna izgorelost je istočasno tudi formativen proces in formativna kriza. Upad energije
povzroči tudi upad energije za vzdrževanje psihičnih obrabnih mehanizmov (notranjih prisil),
lahko se zlomijo tudi tisti mehanizmi, ki so privedli do stanja izgorelosti. Zato lahko nastopi
transformacija osebnosti (odgovornost za druge zamenja odgovornost zase), spremembe
vrednostnega sistema (upad altruizma in storilnosti kot vrednote), iskanje novega odnosa do
dela, ljudi in sveta ter oblikovanje jasne pozitivne samopodobe.
(Povz. po: Pšeničny, 2006.)
29
2.5 SIMPTOMI PROCESA IZGOREVANJA
Problem Burnout-a je njegov nepričakovan, ¨potuhnjen¨ nastop skozi zadnja vrata v življenje
prizadetega, socialni kontakti slabijo oz. se več ne vzpostavljajo, prizadeti zanje več nimajo
časa in jih tudi več ne obnavljajo. Obstaja vrsta opozorilnih, karakterističnih simptomov
začetka sindroma, npr.: ekstremna angažiranost za dosego (nekega) določenega cilja,
hiperaktivnost, kronična utrujenost, telesna in duševna izčrpanost, neprekinjena delavnost in
delo postane bit življenja, požvižgajo se na dopust, odmor in počitek, prizadeti se počuti
nenadomestljiv, popoln in druge zaničuje v smislu lastnega povzdigovanja, zato so pogosto
pri sodelavcih nezaželjeni, ignorirajo lastne potrebe, izguba telesne teže zaradi
preobremenitve, slepitev pred neuspehom in prelaganje odgovornosti neuspeha na druge,
omejitev socialnih kontaktov na delu, prav tako privatnih kontakov, umik in zasvojenost:
alkohol, droge, internet, igre na srečo, seksualna zasvojenost, motnje koncentracije, motnje
spanja, vrtoglavica, tinitus, anksioznost, …. (povz. po: Pfeiffer, 2010).
Telesni znaki Burnout-a kot so glavobol, srčne bolezni, pritiski v prsnem košu, mišicah,
sklepih, šumenje v ušesih, trajna utrujenost, nespečnost, prebavne motnje so splošni, tako da
je bolezen težko ločiti od drugih telesnih obolenj, težko ga je diagnosticirati, zato ostane dalj
časa prikrit. Ob sumu psihologi priporočajo psihološko obravnavo (povz. po: Pfeiffer, 2010).
Burnout vodi v številne, različne simptome. Prav tako se vsi simptomi ne pojavljajo pri vseh
prizadetih osebah. Mnogi terapevti pri svojem delu uporabljajo ¨spisek simptomov¨ v pomoč
pri opisu tega sindroma, vendar pa realna slika simptomov daleč presega napisano listo
(povz. po: Pfeiffer, 2010).
Specifični znaki adrenalne izgorelosti oz. akutnega adrenalnega zloma so zelo intenzivni:
- najpogosteje se zgodi popoln psihofizičen zlom, ki se kaže kot dolgotrajna izguba
energije, tudi telesne,
- pojavijo se depresivni znaki z intenzivnimi občutki jeze in razočaranj nad delom in
bližnjimi, tudi upad miselnih sposobnosti
- kot tudi intenzivni telesni znaki: gastroenterološke motnje, infarkt ali možganska kap.
(Povz. po: Pšeničny, 2006).
30
2.5.1 Poskus sistematiziranja simptomov po Schaufeli (1992) klasifikaciji:
a) Psihični simptomi:
emocionalni: - velik odpor do vsakdanjega dela, - občutki poraza, jeze, zlovolje, -
občutki krivde, - nemoč in vseenost, - nezaupanje in paranoidne predstave, - frustracije
kognitivne: - rigidno mišljenje in upor zoper spremembam, - projekcije, - motnje
koncentracije
motorični: - nervozni tiki in napetost.
b) Fizični simptomi:
psihosomatske težave: - vsakdanji občutek utrujenosti in izčrpanosti, - močna
utrujenost po delu, - motnje spanja in – seksualni problemi
obolenja: - pogosti prehladi in gripe, - pogosti glavoboli, - želodčne težave,
c) Fizikalne reakcije:
- povečan srčni utrip, - visoka srčna frekvenca in – zvišan holesterol
d) Simptomi na vedenjski ravni:
individualni vedenjski vzorci: - ekscesivna raba drog, tobaka, alkoholizem in uživanje
prekomernih količin kave, - povečana agresivnost
vedenje na delu: - pogosti izostanki iz dela, - daljši odmori med delom,
- zmanjšanje učinkovitosti
e) Socialni simptomi:
v odnosu do klientov: - izguba pozitivne naravnanosti do klienta,
- izogibanje, naročanja klientov, klicev in terapij, - nesposobnost koncentracije in
poslušanja klientov
v odnosu do sodelavcev : - izoliranost, - izogibanje pogovora s sodelavci
izven dela: - zakonske in družinske težave, - osamljenost
f) Problematična naravnanost:
v odnosu do klientov: - stereotipnost klientov, - ciničnost, - črni humor, zmanjšana
empatičnost, - demonstracija izgube moči
pri delu: negativen odnos do dela, - izguba idealizma, - deiluziacija
(Schaufeli, 1992; povz. po: Pfeiffer, 2010).
31
2.5.2 Najpomembnejši simptomi izgorevanja:
- depresivni občutki in anksiozni simptomi
- deloholizem in wornout
- stres in disfunkcija HHA-osi
- storilnostno pogojena samopodoba
2.5.2.1 Depresivni občutki in anksiozni simptomi
V pogovornem jeziku se izraz depresivnost in depresija uporabljata za različna razpoloženja.
Tudi diagnozo življenjska izgorelost so psihiatri uvrstili (in še uvrščajo) v kategorijo depresije
ali anksioznosti. Študije pa potrjujejo, da gre za različne motnje. To ima za posledico tudi
različen terapevtski pristop glede zdravljenja izgorelosti z antidepresivi in psihoterapijo
( povz. po: Pšeničny, 2008).
Natančnega vzroka za nastanek depresije strokovnjaki ne poznajo, menijo, da jo povzroči več
dejavnikov, zunanji (travmatični dogodki, odnosi v otroštvu, zdravstvene težave, alkohol, …)
in notranji (genetski, fiziološki, psihološki), ki pa se razlikujejo od vsakega posameznika
(Pšeničny, b.l.).
Depresivni občutki so pogosto znak nezavednih občutkov krivde (večji del notranjega nadzora
je nezaveden), kar pomeni, da nas ¨nadjaz¨ lahko ¨podtalno¨ napade skozi depresivne občutke.
Motivirajo nas občutki, ki se jih ne zavedamo, počnemo stvari, in ne mislimo o njih, se jih ne
zavedamo. Otrok v razvoju ponotranji in se poistoveti z zapovedmi in prepovedmi staršev in
okolja. Tako se oblikuje kritični notranji nadzor ¨nadjaz¨ali vest, ki deluje kot notranji
starševski glas s pohvalami, grajami in kaznimi (predvsem občutki krivde) kot notranji
nadzornik, ki kaznuje to, kar smatra za ¨slabo¨. Večina ljudi zavedno prepoznava prepovedi in
zahteve, ki jih postavlja notranja vest in ve, da se občutek krivde pojavi, ko jih prekršijo.
Nekateri ljudje pa se od samega otroštva čutijo krive že, če obstaja le možnost, da bi jih
prekršili ali celo ko samo razmišljajo o ¨napačnih¨ stvareh. Njihov nadjaz je trd in krut in ne
omogoča popravljanja nastale škode, jih povsem paralizira, zato ne morejo končati notranjega
kaznovanja. Ne morejo pobegniti pred neprestanimi notranjimi napadi zato so v nevarnosti, da
32
prizadenejo sebe ali druge. Zdrav ¨superego¨ je kot prijazni in trdi starši: ima pravila, vendar
zna odpuščati (s popravljanjem storjene škode) in nagrajevati.
Vsaka začasna motnja (npr. žalost, tesnobnost, nemoč, potrtost) še ne pomeni depresije. Po
navadi gre le za kratkotrajne, nebolezenske motnje razpoloženja (npr. praznična,
podopustniška depresija), ki trajajo nekaj dni in je odvisno od tega , kako uspešni so naši
prilagoditveni mehanizmi. Lahko pa taka sprememba izzove že dalj časa tlečo pravo
depresivno motnjo. Vsaka sprememba zahteva prilagoditev. Kako se bomo odzvali na
spremembe, je odvisno od naših zmožnosti prilagajanja. Boljše psihofizično stanje in
kondicija pomeni lažje prilagajanje in prenašanje večjih sprememb brez škode. Pomembne so
predvsem osebnostne značilnosti: osebnostna čvrstost in plastičnost ter čustvena stabilnost.
Depresija v smislu bolezni je duševna motnja, bolezen, kjer spremenjeno čustveno stanje traja
najmanj dva tedna in ga spremljajo vsaj štirje značilni simptomi: žalost, nemoč, obup,
utrujenost, pomanjkanje energije, izguba volje in motivacije, zmanjšanje interesov, krivde,
sprememba teka, motnje koncentracije in spomina, ter slabšanje kvalitete življenja. Lahko
pripelje do pretrganja socialnih stikov, težav v delovnem okolju, akutne depresije tudi
samomora.
Adrenalna izgorelost se lahko zamenjuje z depresijo.
Razlike med depresijo in adrenalno izgorelostjo so prisotne že glede simptomov, čeprav si
delita tudi določene skupne simptome (pomanjkanje energije, utrujenost, pomanjkanje
koncentracije) in sta zato empirično podobni. Študije skupnih faktorjev depresije in
izgorelosti (Schaufeli in Buunk, 2002; Shirom in Ezrachy, 2003; Shrom s sod., 2003)
poročajo, da ima faktor čustvene izčrpanosti 28% skupne variance z depresijo, faktorja
depersonalizacije in zmanjšanih sposobnosti pa 13% in 9%. Študija Buunka in Schaufelija
(1999) kaže, da nerecipročnost v odnosih s študenti pri učiteljih vodi v izgorelost in ne v
depresijo. Raziskava o ohranjanju pozitivnega samovrednotenja in depresijo ter izgorelostjo je
pokazala, da je občutek manjvrednosti povezan z depresijo in ne z izgorelostjo. Izguba
pozitivnega samovrednotenja in izguba statusa sta bolj značilna za depresivne osebe. Izgorele
osebe se borijo za ohranitev statusa in se doživljajo kot potencialni zmagovalci, medtem ko se
depresivne osebe hitreje vdajo. Za depresivno stanje je značilna negativna samopodoba,
izgorele osebe pa zmorejo obdržati relativno pozitivno samopodobo. Zaradi težnje po vedno
večjem uspehu, pohvali dosežka dela iz okolja, se ljudje vedno bolj ženejo v delo, v storilnost.
Le tako se vidijo pozitivno. V primeru kritike ali če pohvala izostane, se taka (labilna)
33
samopodoba začne hitro obračati v svoje nasprotje. Strah in krivda, da niso dovolj dobri za
svojo okolico (vidijo se kot slabe, kot nesposobne, ..) in notranja prisila, jih še bolj ženejo v
delo tudi, ko objektivnih pritiskov iz okolja ni več. Če zunanje pohvale ni, se v takem človeku
sproži tesnoba, ne glede na to, da je bila naloga uspešno opravljena. Tudi, če je ta človek
deležen zunanje pohvale, mu jo lahko izničijo notranje zapovedi (da bi bilo delo lahko
opravljeno še boljše), ki sprožijo depresivne in anksiozne občutke.
Anksioznost pomeni tesnobo, občutje neugodnosti, pričakovanje česa neugodnega, brez
stvarnega zunanjega razloga, ob pospešenem srčnem utripu in dihanju, drhtenje, potenje…
Zaradi izčrpanosti začne upadati del samopodobe, ki ga pogojuje storilnost oz. labilna
samopodoba. Še več, ta del samopodobe, oz. potreba po vzdrževanju s storilnostjo pogojene
samopodobe, je lahko motiv, ki pripelje do izgorelosti. Pri dobri polovici odraslih depresivnih
pacientih se pojavlja povišan bazični kortizol (Robbins, 1993), pri adrenalni izgorelosti pa je
zaradi blokade osi HHA ta znižan ( Pruessner s sod.; 1999, 2003).
Storilnostno pogojena samopodoba, ki žene v deloholizem je tipičen znak izgorevanja, ki loči
SAI od klasične depresije. Tudi izgorelost lahko vodi v suicid, le-ta pa je večinoma
bilančnega pomena, kot posledica občutka ujetosti, objektivne nemoči in izgube nadzora nad
lastnim življenjem, ne pa posledica izgube volje do življenja. (Povz. po: Pšeničny, 2008).
2.5.2.2 Deloholizem in wornout (delovna izčrpanost)
Pogost znak izgorelosti je deloholizem, ki je nasproten zdravi zavzetosti po delu, kjer
ljudje čutijo veselje do dela, ki jih polni z energijo, uživajo v delu in ne čutijo
preobremenjenosti. Ljudje pod velikim stresom imajo občutek, da se utapljajo v odgovornosti
ampak vedo, da se bodo počutili bolje, ko jim bo uspelo vzpostaviti nadzor nad okoliščinami.
Ko začutijo utrujenost prekinejo z delom, brez občutka krivde ali strahu ravnajo skladno s
potrebo po počitku. Veselje do dela prinaša sam delovni proces in ne le pohvala in dosežki.
¨Deloholizem je izjemno trdo delo zaradi močne, nenadzorovane notranje prisile, ki se kaže
kot stalno in časovno obsežno delovanje in razmišljanje, povezano z delom, ne da bi zato
obstajala zunanja nujnost. Ogroža posameznikovo zdravje, življenjsko zadovoljstvo,
medosebne odnose in socialno funkcioniranje. Prisotnost storilnostne samopodobe prižene v
deloholizem, ki ima lahko posledico wornout pa tudi izgorelost.
Worn-out (delovna izčrpanost) pomeni občutek preobremenjenosti zaradi prevelikih zunanjih
zahtev (grožnja z odpustom), ki se kaže v preutrujenosti, frustriranosti, poškodbah pri delu,
34
stresne bolezni (krvni tlak, gastroenterološke težave, upad koncentracije, ...). Navadno se
zmanjša ko zunanji pritiski popustijo in ne vodi v izgorelost. Napačno se sklepa, da je vzrok
izgorelosti kronični stres (predvsem) v delovnem okolju oz. neuspešno odzivanje nanj, zato
izgorelost imenujejo kar poklicna izgorelost in jo napačno izenačujejo s kroničnim stresom.
Posledica bi bila, da bi v enako obremenilnih okoliščinah tako izgorela večina ljudi, a izgorijo
le uspešnejši od drugih, saj mora posameznik za dosego uspeha obvladati precej zahtevnih in
obremenilnih situacij. Za te konstantne dosežke in še več, pa potrebujemo tudi veliko
energije. Prekomeren stres in realna pretirana obremenitev, kjer se posamezniki ne vrednotijo
predvsem ali samo po dosežkih vodita v delovno izčrpanost, ki je normalna posledica
pretiranega dela. Delovno izčrpanost preprečujemo in odpravljamo z ustreznejšimi delovnimi
pogoji, pa tudi s pridobivanjem novih veščin, ki pomagajo bolje obvladovati obremenilne in
stresne okoliščine.
Kadar pa se posamezniki deloholično (perfekcionizem), pretirano trudijo (neuspešno trudijo
za brezpogojno ljubezen staršev in ne zmorejo reči ne), da bi zadostili (zunanja) pričakovanja
drugih in notranje prisile (ponotranjene zahteve in pričakovanja staršev in se znajdejo v
psiholoških okoliščinah podobnih čustvenim iz otroštva) se na koncu lahko psihofizično
zlomijo.
(Povz. po: Pšeničny, 2008.)
2.5.2.3 Stres, disfunkcija HHA-osi in stres v pedagoškem delu
A) Opredelitev stresa in kroničnega stresa
Stres pomeni napetost, pritisk, obremenitev, je odziv organizma na potencialno škodljiv
dejavnik. Gre za doživetje posameznika, ki se pojavi v situaciji, ki ji ni kos, ko oseba zazna
razliko med zahtevami okolja in svojimi zmogljivostmi. Gre za neujemanje med pričakovanji
telesa in možganov ter našim doživljanjem ali občutenjem izzivov (psihičnih in fizičnih).
Znanstveniki razlikujejo med zunanjimi stresorji oz. obremenilnimi faktorji in notranjimi
stresnimi reakcijami, kot so telesne reakcije na te obremenitve. Odločilni so naši osebni
vzorci, kako reagiramo oz. obvladamo stres.
Stres ni bolezen, vendar pa dolgotrajna izpostavljenost stresu lahko zmanjša učinkovitost na
delovnem mestu ter poslabša zdravstveno stanje. Stres, ki izvira izven delovnega okolja, lahko
vodi do sprememb v vedenju in zmanjšane učinkovitosti pri delu. Vsak pojav stresa na
delovnem mestu ne more biti opredeljen kot stres v zvezi z delom. Stres v zvezi z delom
35
lahko povzročajo različni dejavniki, kot so vsebina dela, organizacija dela, delovno okolje,
šibka komunikacija, itd. . Vsak človek je opremljen s hormoni v živčnem sistemu, ki reagirajo
na stres. Stresni sistemi so se razvili kot visoko zapleteni procesi, ki pomagajo opraviti z
običajnimi izzivi, ki nas lahko doletijo. Stres vpliva na naše počutje, vedenje in delo.
Povečuje možnost, da obolimo ali se ponesrečimo. Določena, zmerna količina stresa nam daje
veselje do življenja, premalo stresa nas siromaši. Različni ljudje različno reagiramo na stresne
situacije: kot izziv, kot neizmerni stres, nepomembna malenkost. Reakcija na stresno situacijo
je lahko subjektivna (tesnoba, napetost), fiziološka (dvig krvnega pritiska) ali pa vedenjska
(uživanje alkohola). Kako doživljamo stresno situacijo in odziv nanjo, je odvisno od genetske
osnove, vzgoje, izobrazbe ter izkušenj. Vsaka sprememba je do neke mere stresna. Poroka,
nova ljubezen, smrt ljubljene osebe, skrb zaradi težav v odnosu do drugih, brezposelnost,
dolgotrajna bolezen pomenijo spremembe. Vsi ti primeri pozitivnega, negativnega stresa so
spremembe, ki puščajo posledice v nas. Pozitivni stres je prijetna sprememba. Negativni stres
nam sicer povzroča ¨preglavice¨, vendar pa si od nekaterih lahko opomoremo in minejo brez
posledic, če jih ni preveč ali če si ne sledijo prehitro ali nastopijo sočasno. Kadar se sočasno
zvrsti nekaj stresnih situacij lahko nastopi pre-obremenitev in s tem je okrevanje počasnejše,
začnejo se kazati posledice na organizmu. Težava je v tem, da se prizadeti niti ne zaveda, da
živi pod stalnim stresom npr. zakonska zveza, otrok s posebnimi potrebami, vse dokler ne
pride do krize. Niso potrebni veliki stresi tudi drobne stvari vsakdanjega življenja se kopičijo
in lahko močno vplivajo na zdravje. Šele kadar se duševno zlomi ali kadar pride do srčnega
napada, pogleda nazaj in bolj razume okoliščine.
Najbolj prepoznaven odziv na stres je takojšnja aktivacija t.i. simpatičnega živčnega sistema.
Stresni signal zaznajo in koordinirajo možgani, aktivirajo živce iz nadzornega centra
možganskega debla. Ob prvem znaku nevarnosti pošljejo možgani sporočilo do vseh živcev v
telesu. Ta množični poziv sproži nadledvično žlezo, da spusti adrenalin v kri – količina je 20
krat večja od tiste v mirnem stanju. Adrenalin po krvnem obtoku išče sprejemnike ciljnih
organov, kot so pljuča, srce, možgani in glavne mišice. Adrenalin in noradrenalin sprožita
odziv: boj ali beg – takojšnjo reakcijo, ki je potrebna ob soočenju z nevarnostjo. Možgani se
napolnijo s krvjo, um se zbistri. Poveča se potenje, kri se hitreje strjuje, kar pri morebitnih
poškodbah preprečuje izkrvavitev. Krvni pretok v prebavilih se zmanjša, prebava se upočasni.
Kri gre tja, kjer je najpomembnejša: v srce, pljuča, mišice in možgane. V mišice pride več
krvi, polne kisika in glukoze (goriva), povečata se srčni utrip in prekrvavitev. Zračne poti se
razširijo, poveča se vnos kisika. Naval adrenalina traja eno do dve minuti nato oksidira v
36
odpadni produkt. Možgani nadzorujejo hormone v krvi in tako omogočajo telesu, da se kosa s
stresom.
Kadar postane stres del človekovega vsakdanjika lahko privede do čustvene, duševne in
telesne preutrujenosti.
( Povz. po: Starc, 2008.)
B) Izgorelost HHA - osi
Doseganje (izjemnih) dosežkov in vzdrževanje storilnostno pogojene samopodobe zahteva
konstanten dovod ogromne količine energije. Tak človek je nenehno pod lastnim pritiskom.
Človek živi na ¨lastnem dopingu¨. Občutek pritiska dviguje kortizol in adrenalin, ki nas
oskrbita z viškom energije. Zato tudi zaključeni nalogi sledi močan padec v počutju, saj se
vrnemo v bazično raven teh hormonov. Dolgotrajna povišana raven kortizola (izgorevanje) pa
lahko privede do izčrpanosti osi hipotalamus-hipofiza-nadledvične žleze in njene blokade, do
adrenalne izgorelosti, kar pomeni drugi največji nevroendokrini odziv na stres, aktivacijo
zanke, ki povezuje telo in možgane, imenovane: os HHA. Ta povezuje hipotalamus, hipofizo,
skorjo nadledvične žleze in hipokampus. Hipotalamus je ključno možgansko področje, ki
uravnava številne hormone, prejema informacije in proizvede učinek, ki spodbudi naslednji
del zanke: hipofizo, ki nato spodbudi skorjo nadledvične žleze, da izloči kortizol. Kortizol je
steroidni hormon, pomemben za naslednjo stopnjo stresnega odzivanja. Povzroči porast
koncentracije krvnega sladkorja, zviša krvni pritisk in pripravi za spopad z izzivi in zavre rast,
prebavo, vnetje in celo celjenje ran, omogoči, da usmerimo pozornost na bistvo. Zadnji korak
v zanki je povratna zveza kortizola z možgani. Presežek kortizola v krvi najdemo pri
nekaterih možganskih boleznih, še posebno pri hudi depresiji. Kortizol izkazuje številne
učinke na organizem, vsi pomagajo k vzpostavitvi homeostaze, ki ga je ogrozil neki stresni
dejavnik.
Posledica izgorelosti je funkcionalna sprememba v nevroendokrinem sistemu in se kaže kot
motnja v delovanju osi HHA. Zaradi doživljanja pritiskov v življenjskem in delovnem okolju,
ter notranjih konfliktov, kronično povišan kortizol ves čas povratno stimulira
nevrotransmiterje in vzpodbuja hipotalamus k vse večjemu stimuliranju osi (prva in druga
stopnja izgorevanja). Končna posledica kronične hiperaktivnosti HHA osi pa je zmanjšana
odzivnost receptorjev (insuficienca) nevrotransmiterjev in blokada signalov te osi.
Hipotalamus blokira zaznavanje povratnih signalov. Posledica je zmanjšano izločanje
kortizola (adrenalna izgorelost, sekundarna insuficienca kortizola), ki se lahko odraža kot
37
znižan jutranji bazični kortizol, znižana celotna dnevna krivulja bazičnega kortizola ali pa kot
znižano izločanje kortizola v obremenilnih situacijah (Pruessner s sod., 1999, 2003;
Mommersteeg, 2003; Schmidt- Reinwald A. s sod. 1999; Helm, Ehlert & Hellhammer, 2000;
Pšeničny, 2006). Zvišanje ravni kortizola se pojavlja v stopnji izgorevanja pred adrenalnim
zlomom v obliki evforije, povišana energija, vznemirjenost (Keele, Neil in Joels, 1982).
Pomanjkanje kortizola po adrenalnem zlomu se kaže kot nemir, nespečnost, nesposobnost
koncentracije, depresivnost, apatija, utrujenost (znižan metabolizem ogljikovih hidratov),
razdražljivost, negativizem, upad iniciativnosti ali socialna izolacija. Vpliva tudi na delovanje
vseh organov v telesu (otekanje, omotičnost, driska ali zaprtost, znižan krvni tlak,..) in na
imunski sistem (Keele, Neil in Joels, 1982; Varadaraj, Cooper, 1986; Raj, 2006). Sprememba
se pojavi na področju nevrotransmiterjev. Motnje v recepciji serotonina povzročajo
depresivne simptome in tesnobne občutke. Na nevrološki ravni se pojavi sprememba kot
motnja delovanja prednjega možganskega režnja, kar ima za posledico spremembe v presoji
in obnašanju osebe, saj ta del možganov med drugim nadzira odločanje, socialno obnašanje,
sposobnost presojanja, predvidevanja obnašanja drugih (empatija, sposobnost prepoznavanja
prevar), spomin in izražanje čustev (povz. po: Pšeničny, 2006).
Osebe, ki izgorevajo imajo povišano raven bazičnega kortizola, izgorele osebe pa znižano.
Osebe v stanju SAI dalj časa ne morejo delati, izločanje kotizola pa se pod pritiskom lahko še
zmanjša, zato nekateri raziskovalci to im. tudi sindrom izgorelosti osi HHA ali adrenalna
izgorelost (povz. po: Pšeničny, 2006).
C) Opredelitev problemov stresa v zvezi s pedagoškim delom
Vsi poznamo fenomen ¨stres na delovnem mestu¨. Stres negativno vpliva na splošno psihično
počutje, poleg tega pa kroničen stres, po mnenju nekaterih avtorjev lahko povzroči sindrom
izgorelosti, ki lahko prizadene vsako delovno mesto in vsakega delavca. Stres je pojav, ki
lahko prizadene kateregakoli učitelja ali strokovnega delavca in različno, predvsem negativno
vpliva na posameznikovo življenje in delo. V šoli delujejo na učitelje vsak dan številni
stresorji.
38
Nekatere prevladujoče psihofizične obremenitve, ki so značilne učiteljski in vzgojiteljski
poklic, so:
1. Poklic zahteva aktivno angažiranje celotne osebnosti.
2. Od učiteljev/vzgojiteljev se zahteva visoka stopnja koncentracije, je le-ta tudi čustveno
obremenjen.
3. Delo poteka v hrupu.
4. Delo spremljajo čustvene reakcije, ki jih učitelj ne more izraziti povsem sproščeno;
5. odnos učitelj-učenec oz. vzgojitelj-varovanec je precej zapleten odnos (empatija,
stigmatizacija).
6. V razredu oz. skupini je praviloma 30 in več učencev/otrok (različnost medosebnih
odnosov).
Učinki stresa pri učiteljih se kažejo na naslednjih področjih:
- dejavnosti pri delu (neustrezna časovna razporeditev nalog, nespoštovanje rokov,
nezmožnost koncentracije, nezmožnost delegirati naloge, občutki neustreznosti,
nezadovoljstvo z delom, nemotiviranost, pogosto delo doma, nizka stopnja učinkovitosti),
- odnosi s sodelavci (agresivnost, zapiranje vase, nezmožnost sodelovanja s kolegi,
nezmožnost sprejemanja kritike, nezmožnost zavrniti neko prošnjo, pogosti, iracionalni
konflikti, cinizem, odklanjanje pomoči sodelavcev, laganje),
- vedenje in emocionalni kazalci (izguba apetita, zmanjšano samospoštovanje,
povečana poraba alkohola, pomirjeval, cigaret, kave, nespečnost, občutek odtujenosti,
izguba samozaupanja, nezmožnost sprostitve, potlačena, zadušena jeza, močna napetost,
težave s spanjem, razbijanje srca itd.).
Potrebno je poudariti, da sta vloga in pomen učitelja kot edinega vira pravega znanja
spremenjena. Danes je učitelj eden od virov znanja in informacij, sama njegova vloga pa se
vse bolj pomika iz izobraževalnega področja k vzgojni. Spoprijemanje s problematiko stresa v
šolah lahko vodi k večji učinkovitosti ter zboljšanju poklicnega zdravja in varnosti pri delu ter
tako prinaša ekonomske in socialne koristi šoli, učiteljem in družbi kot celoti (povz. po:
Slivar, 2009).
39
2.5.2.4 Storilnostno pogojena samopodoba, samovrednotenje
Človek pričakuje in zahteva od sebe samo popoln uspeh, nato še popolnejši in še in še. Ves
čas se žene v perfekcionizem, stremi k družbenem priznanju, živi preko vseh svojih meja. Če
uspeh ni popoln, se pojavijo občutki nevrednosti, nesposobnosti, samopodoba se začne rušiti.
Vzdrževanje pozitivne samopodobe pa je zelo močan motivator, ki človeka žene v nov
začaran krog aktivnosti.
Ko začne zaradi izgorevanja zmanjkovati energije, se samopodoba začne rušiti, trud, da bi jo
vzdrževali, pa se stopnjuje v deloholizem, vse do končnega zloma. Nihanje samopodobe,
povezane z občutkom doseganja uspeha ali neuspeha je tipično za ljudi, ki izgorevajo.
Storilnostno pogojena samopodoba se pogosto oblikuje skozi vzgojo (povz. po: Pšeničny,
2006).
40
3 EMPIRIČNI DEL
3.4 NAMEN EMPIRIČNE RAZISKAVE
V okviru empiričnega dela diplomske naloge želimo proučiti:
stopnjo stresnosti oz. delovne izčrpanosti - wornout
stopnjo lastnega zadovoljstva
stopnjo samoučinkovitosti
pogostost obolenj
potrebo po opustitvi poklica In
stopnjo (adrenalne) izgorelosti – S(A)I pedagoških (pedagogov/inj, specialnih
pedagogov/inj, vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic) delavk/cev.
Pri navedenih raziskovalnih problemih nas zanimajo razlike glede na spol, starost, izobrazbo
in delovno mesto, ki ga opravljajo v vzgojno – pedagoških institucijah in korelacije med
stresnostjo, učinki, zadovoljstvom in izgorelostjo pedagoških delavcev.
41
3.5 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV
RAZISKOVALNEGA PROBLEMA V OBLIKI OŽJIH RAZISKOVALNIH
VPRAŠANJ IN HIPOTEZ
3.5.1 Raziskovalna vprašanja:
1. Kakšna je stopnja stresnosti?
1.1 Ali obstajajo razlike v stopnji stresnosti glede na starost?
1.2 Ali obstajajo razlike v stopnji stresnosti glede na delovno mesto?
1.3 Ali obstajajo razlike v stopnji stresnosti glede na izobrazbeno stopnjo?
2. Kakšna je stopnja samoučinkovitosti?
2. 1 Ali obstajajo razlike v stopnji samoučinkovitosti glede na starost?
1.2 Ali obstajajo razlike v stopnji samoučinkovitosti glede na delovno mesto?
1.3 Ali obstajajo razlike v stopnji samoučinkovitosti glede na izobrazbeno stopnjo?
3. Kakšna je stopnja zadovoljstva?
3. 1 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na starost?
3. 2 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na delovno mesto?
3 .3 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na izobrazbeno stopnjo?
4. Ali so pogosto bolni?
4. 1 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na starost?
4. 2 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na delovno mesto?
4 .3 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na izobrazbeno stopnjo?
5. Ali želijo menjati oz. opustiti poklic?
5 . 1 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na starost?
5. 2 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na delovno mesto?
5 .3 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na izobrazbeno stopnjo?
42
6. Ocenitev stanj, ki jih opisuje posamezna trditev MBI – vprašalnika.
6. 1 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na starost?
6. 2 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na delovno mesto?
6 .3 Ali obstajajo razlike v stopnji zadovoljstva glede na izobrazbeno stopnjo?
7. Ali obstaja povezanost med stresom, učinkovitostjo, zadovoljstvom z delom in
izgorelostjo?
3.5.2 Raziskovalne hipoteze
Raziskovalne hipoteze so implicitno izražene v obliki raziskovalnih vprašanj o odvisnih
zvezah in razlikah ( poglavje 3.2.1).
3.6 SPREMENLJIVKE
SEZNAM SPREMENLJIIVK
1. Spol
2. Starost
3. Stopnja izobrazbe
4. Delovno mesto
5. Stopnja stresnosti – delovne izčrpanosti pri opravljanju pedagoškega poklica oz.
wornout:
- Ocenitev stresnosti glede na odnos med zaposlenimi.
- Ocenitev stresnosti glede na nesodelovanje staršev.
- Ocenitev stresnosti glede na dodatno delo.
- Ocenitev stresnosti glede na trajanje pouka/vzgoje.
- Ocenitev stresnosti glede na vedenje učencev/otrok.
- Ocenitev stresnosti glede na organizacijo in vodenje šole/VV zavoda.
- Ocenitev stresnosti glede na trpinčenje/mobbing.
- Ocenitev stanja nenehnega, kroničnega stresa kot posledice dogajanj oz. same
narave pedagoškega dela.
43
6. Dimenzije lastnega zadovoljstva z delom glede na oceno stresnosti:
- Ocenitev splošne zadovoljnosti glede na stresnost dela.
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva glede na komunikacijo.
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva glede na samo naravo dela.
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva glede sodelavcev?
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva glede na pravila in postopke.
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva glede naključnih priznanj.
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva ugodja ob plači.
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva glede nadrejenih.
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva glede možnosti napredovanja.
- Ocenitev dimenzije zadovoljstva glede na plačilo za delo.
7. Dimenzije učinkovitosti glede na oceno stresnosti.
- Ocena lastne splošne učinkovitosti.
- Ocena lastnega ravnanja z razredom/skupino.
- Ocena lastnega pristopa k poučevanju.
- Ocena lastne sposobnosti k angažiranju učencev/otrok.
8. Pogostost obolevanja.
9. Zamenjava in opustitev poklica.
10. Stopnjo MBI pedagoških delavcev/lavk - Maslach vprašalnik izgorelosti:
- Počutim se čustveno izčrpan zaradi svojega dela.
- Počutim se izrabljen ob koncu delovnega dneva.
- Ko se zjutraj vstanem in se morem soočiti z novim delovnim dnevom se počutim
utrujen.
- Brez težav razumem občutja svojih strank.
- Čutim, da z nekaterimi strankami ravnam neosebno, kot z objekti.
- Vsakdanje delo z ljudmi predstavlja zame napor.
- S problemi svojih strank se ukvarjam zelo učinkovito.
- Zaradi svojega dela se počutim izgorel.
- Čutim, da s svojim delom pozitivno vplivam na življenje drugih ljudi.
- Postal sem bolj neobčutljiv do ljudi, odkar opravljam to delo.
- Skrbi me, da zaradi svoje službe čustveno otrdevam.
- Počutim se poln energije.
- Služba me spravlja v duševno stisko.
44
- Imam občutek, da v službi pretrdo delam.
- Ni mi mar, kaj se dogaja nekaterim strankam.
- Delo z ljudmi je zame preveč obremenjujoče.
- S svojimi strankami z lahkoto vzpostavim sproščeno vzdušje.
- Delo s strankami me poživlja.
- Pri svojem delu sem naredil že mnogo koristnega.
- Počutim se kot, da sem na koncu svojih moči.
- Pri svojem delu zelo umirjeno rešujem čustvene probleme.
- Imam občutek, da me stranke krivijo za nekatere od svoje problemov.
3.6.1 Izvor podatkov za spremenljivke
Vse podatke sem pridobila s pomočjo anketiranja. V ta namen sem s pomočjo strokovne
literature (povz. po: Slivar, 2010) in preizkušenega MBI (Maslach; Dernovšek Z. M., 2008)
vprašalnika izgorelosti izdelala anketni vprašalnik. Ta je bil namenjen vsem pedagoškim
strokovnim delavcem v šolah in vrtcih. Anketni vprašalnik je priložen k diplomskemu delu
(glej prilogo).
45
3.6.2 Preizkušanje odvisnih zvez med spremenljivkami
Tabela 1: Pregled odvisnih zvez med spremenljivkami po raziskovalnih vprašanjih
RAZISKOVALNA
VPRAŠANJA
NEODVISNA
SPREMENLJIVKA
ODVISNA
SPREMENLJIVKA
1.1 – 1.3 2, 3, 4 5
2.1 – 2.3 2, 3, 4 7
3.1 – 3.3 2, 3, 4 6
4.1 – 4.3 2, 3, 4 8
5.1 – 5.3 2, 3, 4 9
6.1 – 6.3 2, 3, 4 10
7 5, 6, 7, 10
3.7 METODOLOGIJA
3.7.1 Raziskovalne metode
Uporabili smo deskriptivno in kazalno-neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega
raziskovanja.
3.7.2 Raziskovalni vzorec
Raziskava temelji na namenskem vzorcu pedagoških delavcev v šolah Gornje Radgone,
Apače pri Gornji Radgoni in Mariboru ter vrtcu v Gornji Radgoni s podružnico v Apačah.
Vrnjenih je bilo 124 vprašalnikov, ki so bili nato vključeni v raziskavo. Na nivoju rabe
referenčne statistike zajeti vzorec opredeljujemo kot enostavni slučajni vzorec iz hipotetične
populacije.
46
Tabela 2: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f%) pedagoških strokovnih delavcev glede na spol
Spol f f %
Moški 12 9,7 %
Ženski 112 90,3 %
Skupaj 124 100 %
Iz tabele je razvidno, da med pedagoškimi strokovnimi delavci močno prevladujejo ženske.
Razlika je zelo velika, tako lahko opredelimo, da gre za vzorec, ki je z vidika spola dokaj
neuravnotežen v smeri visokega odstotka žensk. Vzorec zajema kar 90 % žensk, kar kaže, da
je pedagoški poklic in s tem šolstvo še vedno feministično naravnano in, da je še vedno zelo
močno prisotna miselnost o vlogi žensk kot vzgojiteljic v vrtcih.
Tabela 3: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) pedagoških strokovnih delavcev glede na starost
Starost f f %
Do 40 let 57 46 %
Od 41 dalje 67 54 %
Skupaj 124 100 %
Tabela kaže zelo pestro starostno strukturo z nekaj višjim odstotkom starejšega kadra, kar pa
vsekakor prispeva k raznolikosti in raznovrstnim interakcijam, medsebojnim odnosom tako s
svojimi varovanci kot s sodelavci. Posledično je tudi pozitivna delovna klima, ki nudi
zadovoljstvo in učinkovitost samim pedagoškim delavcem ob delu.
47
Tabela 4: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f%) pedagoških strokovnih delavcev glede na izobrazbeno
strukturo
Izobrazbeni profil
pedagoških delavcev
f f%
5. stopnja 22 17,7 %
6. stopnja 34 27,4 %
7. stopnja in več 68 54,8 %
Skupaj 124 100,0 %
Izobrazbena struktura pedagoških strokovnih delavcev kaže visok odstotek višjega
izobrazbenega profila (predvsem mlajših). Tako je tudi pričakovati tudi večjo kompetenco,
kakovost samega dela, torej visoko samoučinkovitost, več znanja in s tem tudi posredovanja
informacij, … Tako se uresničuje pozitivna vizija pedagoškega poklica oz. poslanosti.
Tabela 5: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f %) strokovnih pedagoških delavcev glede na delovno mesto
Delovno mesto f f %
Pedagog, specialni
pedagog
96 77,4 %
Vzgojiteljice in
pomočnice
28 22,6 %
Skupaj 124 100,0 %
Tabelarni izpis kaže na večji odstotek anketiranih pedagogov in specialnih pedagogov, kar bi
lahko pripisali dejstvu, da vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic zaradi same narave svojega
dela spremljajo svojo skupino otrok skozi ves dan, vso leto oz. neko določeno obdobje
posameznega otroka, medtem ko se v šolstvu tekom dneva izmenjuje predmetnik in s tem tudi
nastop različnih predmetnih pedagogov, kar vsekakor zvišuje njihovo število.
48
3.7.3 Postopki zbiranja podatkov
3.7.3.1 Organizacija in zbiranje podatkov
Na podlagi strokovne literature smo v zvezi z raziskovalnim problemom sestavili anketni
vprašalnik, namenjen pedagoškim delavcem v šolah in vrtcih.
Anketni vprašalnik sem razdelila po šolah in vrtcih. Čas reševanja ni bil omejen, reševanje pa
je potekalo individualno, anonimno in nevodeno.
3.7.3.2 Vsebinsko-metodološke (formalne) značilnosti vprašalnika
a) Vsebinsko formalne značilnosti vprašalnika
Uvodni del anketnega vprašalnika je namenjen zbiranju podatkov o spolu, starosti,
izobrazbenem profilu in delovnem mestu. Sledijo vprašanja o samooceni stopnje stresnosti,
stopnje učinkovitosti in zadovoljstva ob/z delom, o pogostosti obolenj in zamenjave oz.
opustitve poklica ter samooceni stopnje burnouta. Vsa vprašanja so zaprtega tipa z vnaprej
predloženimi verbalnimi in stopnjevalnimi odgovori.
b) Merske karakteritike
Veljavnost (validnost) anketnega vprašalnika je zagotovljena z racionalno validacijo tj. s
posvetom z mentorjem, pregledom obstoječe literature ter dodanim izvirnim anketnim
vprašalnikom MBI po Maslach vprašalniku izgorelosti.
Zanesljivost (reliabilnost) je zagotovljena z natančnimi navodili in enopomenskimi
specifičnimi vprašanji.
Objektivnost je zagotovljena z uporabo vprašanj zaprtega tipa, pri katerih s subjektivnim
presojanjem ni mogoče spreminjati informacij.
49
3.7.4 Postopki obdelave podatkov
Podatke pridobljene z vprašalnikom smo računalniško obdelali s pomočjo programa SPSS
(Statistical Package for the Social Sciences).
Podatki, ki so bili zbrani pri obdelavi s pomočjo vprašanj zaprtega tipa, so tabelarično
prikazani z navedbo absolutnih (f) in odstotnih( f %) frekvenc. Odvisne zveze med
spremenljivkami smo preizkusili s x preizkusom. V primeru nizkih ali ničelnih frekvenc smo
sorodne kategorije združili.
Pri obdelavi podatkov, pridobljenih z ocenjevalnimi lestvicami, smo deskriptivno izražene
ocenjevalne stopnje ponderirali: in sicer smo v 2. vprašanju glede intenzivnosti stresorjev
brez stresa z vrednostjo 0, zmerno stresnost z vrednostjo 1, močno stresnost z 2 in izjemno
stresno s 3. Drugo in tretje vprašanje smo združili v stopnjo stresnosti. Četrto vprašanje
samoocene dimenzije zadovoljstva in peto vprašanje samoocene dimenzije učinkovitosti smo
ponderirali, in sicer: slaba z 0, zmerna z 1, dobra z 2 in zelo dobra s 3. Šesto vprašanje o
pogostosti obolenj smo ponderirali: ne z 0 in da z 1. In sedmo vprašanje o želji po zamenjavi
in opustitvi poklica smo prav tako ponderirali : ne z 0 in da z 1. Pri vprašanju št. 8 o stopnji
izgorelosti smo ponderirali, in sicer trditev nikoli z 0, trditve nekajkrat na leto smo ponderirali
glede na intenzivnost z 1, 2, 3, 4, 5 (od manjše intenzitete do večje oz. vmesne stopnje med
obema skrajnima možnostima ) in trditev vsak dan s 6.
Posamezne trditve smo na podlagi aritmetičnih sredin rangirali in jih med seboj primerjali. Za
analizo razlik glede na starost in delovno smo uporabili t–preizkus, glede na stopnjo izobrazbe
pa analizo variance.
3.8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Najprej predstavljamo rezultate, vezane na celoten vzorec (n = 124), nato sledijo izidi
primerjanja razlik glede na starost, izobrazbeni profil in delovno mesto strokovnih pedagoških
delavcev v vrtcih in šolah.
50
3.8.1 Vprašanja vezana na stopnjo stresnosti
Analiza stopnje stresnosti kot vzrok izgorelosti
Tabela 6: Osnovna deskriptivna statistika doseženih točk stresnosti oz. wornout-a
Najmanjša vrednost -MIN 2
Največja vrednost - MAX 16
Aritmetična sredina - 9,016
Standardni odklon - s 3,082
Koeficient asimetrije - KA 0,262
Koeficient sploščenosti - KS -0,482
Koeficient variabilnosti – KV % 34,1%
Glede na delež aritmetične sredine ( = 9,016), ki ga zavzema standardni odklon (s = 3,082),
zajeti vzorec anketiranih precej variira z vidika stresa, nekateri ga doživljajo zelo močno,
drugi so skoraj brez njega. Koeficient asimetrije (KA = 0,262) in sploščenosti (KS = - 0,482)
kažeta, da je distribucija točk dokaj simetrična in normalna, iz česar sledi, da prevladujejo tisti
s povprečno stopnjo stresnosti; Prav tako kaže tudi projekt Združenja evropskih učiteljskih
sindikatov - ETUCE (European Trade Union Committee for Education), katerega član je tudi
SVIZ, ki je bil leta 2007 izpeljan, sofinanciran s strani Evropske komisije “ Zboljševanje
poznavanja z delom povezanega stresa v učiteljskem poklicu ter pomoč ETUCE-jevim
članicam pri implementaciji ETUC-UNICE/UEAPME-CEEP Okvirnega sporazuma o stresu v
zvezi z delom” (v projektu je sodelovalo šest učiteljskih sindikatov, med njimi tudi SVIZ), saj
je študija pokazala, da je slaba polovica naših učiteljev (45,2 %) zaradi dogajanj v šoli pod
močnim oz. izjemnim stresom. Problematika stresa predstavlja resno težavo v naših šolah in
lahko vodi v duševno ali telesno bolezen. Škoda, človeška ali ekonomska, je zaradi
poklicnega stresa zelo visoka. (Povz. po: Slivar B., 2009.)
Obstoj razlik v stopnji stresnosti glede na starost, delovno mesto in izobrazbeno stopnjo pa
nam kažejo naslednji rezultati:
51
Analiza vloge starosti
Tabela 7: Izid t- preizkusa razlik v stresnosti glede na starost
Starost
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P t P
do 40 let 57 8,842 2,945
0,241
0,624
-,578
0,564 od 41 dalje 67 9,164 3,208
V pogojih upravičenih predpostavk o homogenosti varianc (P > 0,05) nismo odkrili
statistično značilne razlike med skupinama. Mlajši anketiranci so malenkost manj podvrženi
stresu v primerjavi s starejšimi kolegi. To nas preseneča, saj vidimo, da so mlajši v primerjavi
s starejšimi anketiranimi že v začetku svoje kariere polni stresa.
Če povežemo s ciljem same diplomske naloge: mladi so polni teorije in idealov, pričakujejo
največ in temu primerno tudi vlagajo, se identificirajo s poklicem in se skušajo dokazati na
svojem področju. Tako vlagajo maksimum (na kognitivnem, telesnem in čustvenem področju)
in mnogi med njimi, v želji po dokazovanju, da zmorejo enako kot drugi in starejši ali pa še
bolje od njih, pozabljajo na svoje temeljne potrebe, ki ostajajo neizpolnjene. Če ima taka
oseba ob vsem tem še izrazito notranjo (introjektno) motivacijo in vztraja v takih odnosih ter
lažni ¨falsh¨ self, ki se hrani s pohvalami, lahko vodi v izgorelost (tudi RMI), vsekakor pa v
stresnost.
Starejši anketiranci imajo mnoge delovne in življenjske izkušnje, ustaljeni ritem dela, od sebe
sicer ne zahtevajo nemogočega, a vendar bi lahko večje povprečje pri starejših (x = 9,164)
pojasnili prav kot posledico dolgoletnega poučevanja, trajne izpostavljenosti mnogim
stresnim situacijam, predvsem družbenim (boj za delovno mesto in spremembe na trgu dela),
psihološkim okoliščinam življenja in dela (ustrezna delovna razmerja, plačila za delo), ki se
dopolnjujejo z osebnostnimi lastnostmi in tako pogojujejo njihovo visoko stresnost.
52
Analiza vloge delovnega mesta
Tabela 8: Izid t- preizkusa razlik stresnosti glede na delovno mesto, ki ga anketirani opravljajo.
Delovno
mesto
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P t P
Ped. in spec.
pedagogi
96
9,615
3,096
6,614
0,011
5,425
0,000
Vzgojiteljice
in
pomočnice
28
6,964
1,972
Ker predpostavka o homogenosti varianc ni upravičena se sklicujemo na izid aproksimativne
metode t-preizkusa. Ta kaže (P= 0,000), da obstaja statistično značilna razlika med
anketiranimi glede na delovno mesto. Povprečja kažejo, da so pedagogi in specialni pedagogi
stresu bolj podvrženi ( = 9,615) kot vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic ( = 6,964).
Vsak poklic se veže z odgovornostjo, skrbjo, osebnim zadovoljstvom pri delu pa tudi z učinki
dela, vendar pa učiteljski poklic sodi med najbolj stresne poklice: po podatkih raziskave
angleških raziskovalcev (Johnson, Coper, Cartwright, Donald, Taylor & Millet, 2005; Slivar
B. 2009, str. 13), ki so v obširni študiji (25.000 delavcev), ko so primerjali stresnost 26
različnih poklicev, med njimi tudi učiteljskega. Poklice so primerjali na področju telesnega
zdravja, splošnega psihičnega počutja in zadovoljstva z delom. Učiteljski poklic je bil
ponovno prepoznan kot stresen poklic, kar se je na razvrstilni lestvici poklicev odrazilo z
drugim mestom glede slabega telesnega zdravja in slabega psihičnega počutja (prav tam).
Vzrok večje stresnosti pedagogov in specialnih pedagogov bi lahko utemeljili v samih ciljih in
viziji njihovega dela. Prioritetni cilji institucionalne vzgoje v vrtcu so čustvene komponente
(socialno-emocionalni razvoj otroka) pred kognitivnimi, predvsem v zagotavljanju kakovosti
vzgoje in izrabi prednosti, ki jih prinaša predšolsko obdobje, ne pa priprava na šolo (prav tam,
str. 32). Vzrok večje stresnosti poslanstva pedagogov in specialnih pedagogov pa je poleg
vzgoje še dodatna pomembna komponenta tj. posredovanje znanja in informacij – torej
kognitivna komponenta.
53
Delo pedagogov, specialnih pedagogov, vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic nosi posebno,
zelo pomembno noto tj. oblikovanje osebnosti (skozi socializacijo), identitete majhnega
otroka, kjer se napak ne da popravljati!
Analiza vloge stopnje izobrazbe
Tabela 9: Izid analize variance preverjanja razlik v stresnosti glede na stopnjo izobrazbe
Stopnja
izobrazbe
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P F P
5. stopnja 22 6,909 2,180
1,718
0,184
7,257
0,001 6. stopnja 34 9,118 2,869
7. stopnja in
več
68 9,647 3,166
Predpostavka o homogenosti varianc je upravičena (P = 0,184). Splošni F – preizkus
aritmetične sredine (F = 0,001) pa kaže, da obstaja statistično značilna razlika v stresnosti
med anketiranimi glede na njihovo stopnjo izobrazbe. Iz povprečja je razvidno, da z višino
izobrazbe narašča stopnja stresnosti, kar je povsem razumljivo: višja izobrazba pomeni večjo
odgovornost in tudi višje delovno mesto oz. položaj. Višja izobrazba pomeni tudi večjo
vztrajnost, delavnost že v času študija in s tem povezano potrebo, željo po uspehu (končanja
študija in dobrega delovnega mesta): več vložka, vlaganja v posredovanje lastnega znanja,
širina informacij in s tem tudi višja pričakovanja. K temu bi lahko dodali še samo strukturo
osebnosti (potreba, želja po vedno več in vedno boljših dosežkih), torej storilnostno
naravnano samopodobo s potrebo po uspehu, ki je prav tako vzrok večje stresnosti.
54
3.8.2 Vprašanja vezana na samoučinkovitost
Analiza stopnje samoučinkovitosti kot pokazatelj izgorelosti
Tabela 10: Osnovna deskriptivna statistika doseženih točk samoučinkovitosti.
Najmanjša vrednost - MIN 2
Največja vrednost - MAX 12
Aritmetična sredina - 7,169
Standardni odklon - s 2,333
Koeficient asimetrije - KA -0,337
Koeficient sploščenosti - KS -0,126
Koeficient variabilnosti – KV
%
31,9
Delež aritmetične sredine (x = 7,169) samoučinkovitosti anketiranih, ki ga zavzema
standardni odklon (s = 2,333), kaže na obstoj visoke variabilnosti (KV% = 31,9) pri
anketiranih. Kakor kažeta koeficienta distribucije (KA in KS), je porazdelitev dokaj
simetrična in normalna, prevladuje torej povprečna stopnja samoučinkovitosti dela.
Različne študije (povz. po: Slivar B., 2009, str. 1-36) kažejo, da ¨ocena lastne učinkovitosti
predstavlja izredno pomemben kognitivni proces, ki je povezan z različnimi vidiki
učiteljevega dela¨.
¨Samoučinkovitost pri učiteljih lahko opredelimo kot presojo o lastnih zmožnostih, da bodo
dosegli pričakovane rezultate pri učencih (tudi pri težavnih innemotiviranih), tako na področju
opravljanja šolskih obveznosti kot na področju učenja¨ ( Tschannen-Moran, M., in Hoy
Woolfolk, A., 2001; prav tam, str. 14). Študija je pokazala, da učitelji z visoko stopnjo
samoučinkovitosti izražajo višjo stopnjo načrtovanja in organiziranja dela, so dovzetnejši za
nove ideje in bolj pripravljeni preizkušati nove metode, s katerimi uresničujejo potrebe svojih
učencev, so tudi bolj ustvarjalni pri pouku, vztrajajo pri aktivnostih tudi, ko se pojavijo ovire.
Pri delu z učenci so učitelji z višjo stopnjo samoučinkovitosti manj kritični do njihovih napak,
pripravljeni so delati več časa z učenci, ki imajo težave, z večjim entuziazmom opravljajo
svoje delo itd. (Tschannen-Moran, M., in Hoy Woolfolk, A., 2001; prav tam, str. 16).
Stres vpliva tudi na oceno lastne učinkovitosti ali samoučinkovitosti pri delu.
55
Sledijo rezultati preverjanja razlik v stopnji lastne učinkovitosti glede na starost, delovno
mesto in stopnjo izobrazbe:
Analiza vloge starosti
Tabela 11: Izid t- preizkusa razlik v stopnji samoučinkovitosti glede na starost
Starost
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik aritmetičnih
razlik
F P t P
do 40
let
57 7,175 2,071
5,029
0,027
0,027
0,978
od 41
dalje
67
7,164
2,550
Predpostavka homogenosti varianc ni upravičena (P = 0,027) zato uporabimo aproksimacijo:
izid t-preizkusa razlik, ki pa kaže kaže, da ne gre za obstoj statistično značilne razlike med
anketiranimi (P= 0,97). Preseneča nas, da starejši anketirani z dolgoletnimi izkušnjami
poučevanja svoje samoučinkovitosti (svoja pričakovanja glede lastne učinkovitosti) ne
opredeljujejo višje kot mlajši kolegi, ki šele začenjajo z delom, vendar pa stalna
izpostavljenost določenim stresorjem starejših anketiranih lahko tudi znižuje raven
samoučinkovitosti, kar kaže višjo variabilnost (s = 2,2550) starejših anketiranih. Lahko
rečemo, da je kvaliteta opravljanja dela po lastnih ocenah anketiranih neodvisna od starosti
zaposlenih.
56
Analiza vloge delovnega mesta
Tabela 12: Izid t- preizkusa razlik v stopnji samoučinkovitosti glede na delovno mesto anketiranih.
Delovno
mesto
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P t P
Ped. in
specialni
pedagogi
96
6,813
2,163
0,086
0,769
-3,276
0,001
Vzgojiteljice
in
pomočnice
28
8,393
2,514
Predpostavka o homogenosti varianc je upravičena, t-preizkus pokaže statistično značilno
razliko. Višja stopnja samoučinkovitosti (glede na lastno oceno) vzgojiteljic in pomočnic
vzgojiteljic ( = 8,393) v primerjavi s ped. in spec. pedagogi ( = 6,813) nas ne preseneča.
Vzrok bi morda lahko pripisali širini delovnih nalog samih poklicev, saj se delo pedagogov
posledično odraža v večji meri na kognitivnem področju (v ocenah samih učencev) pa tudi, v
vedno bolj prisotni vzgojiteljski nalogi svoje delovne obveznosti.
Iz naše ankete pa je tudi razvidno, da strokovne delavke v vrtcih svoje delo opredeljujejo kot
manj stresno, kar bi lahko povezali, da stres pogojuje samoučinkovitost: več stresa nizka
ocena samoučinkovitost., manj stresa višja ocena samoučinkovitosti.
Stresorji (povz. po: Slivar B. 2009, str. 1-36), ki vplivajo na zmanjšanje samoučinkovitosti na
področju učinkovitosti poučevanja oziroma pristopov pri pouku so v smislu uvajanja novih
didaktičnih pristopov pri pouku, uspešnih odgovorov na vprašanja učencev, priprave dobrih
vprašanj za učence ipd.. Najslabše so učitelji ocenili svojo učinkovitost na področju
angažiranja učencev in ravnanja z razredom. Učinkovitost pri angažiranju učencev je
področje, ki vključuje predvsem motivacijo učencev, ki jih pouk in učenje ne zanimata. To je
z vidika učitelja zahtevno delo, pri katerem je v praksi pogosto neučinkovit. Podobno je tudi s
področjem učinkovitega ravnanja z razredom, ki vključuje obvladovanje vedenjsko motečih
učencev, umirjanje nemirnega razreda ipd. Učitelji, ki so ocenili, da so pod stresom, menijo,
da so bistveno manj učinkoviti na področjih angažiranja učencev, ravnanja z razredom in pri
splošni učinkovitosti, kot učitelji, ki niso pod stresom. Blase in drugi raziskovalci (Fuller,
57
1969; Galbo, 1983; Koon, 1971; vse cit. po Blase,1986; prav tam, str. 16 in 17.) so ugotovili
tudi, da se učitelji pod stresom do učencev obnašajo drugače: so manj tolerantni, manj
potrpežljivi, manj so skrbni in nasploh manj angažirani. učiteljevo prilagajanje šolskim
stresorjem ne prispeva samo k rutinskemu poučevanju, ampak tudi k povprečnosti podajanja
vsebine in izvedbe učnega procesa. Tudi Kyriacou (1990) ugotavlja, da stres vpliva na
kakovost izvajanja pouka, in sicer predvsem v smislu neustreznega odnosa med učiteljem in
učencem. Mancini (1984; cit. po Capel, 1990) je v svojih raziskavah prav tako dognal, da
učitelji pod stresom dajejo pri pouku manj informacij in učence tudi redkeje pohvalijo, manj
sprejemajo ideje in predloge učencev in manj z njimi sodelujejo (Blase,1986). Ugotovili so
tudi, da se učitelji pod stresom do učencev obnašajo drugače: so manj tolerantni, manj
potrpežljivi, manj so skrbni in nasploh manj angažirani. Posledično se dvosmerna interakcija
med učitelji in učenci se zmanjšuje, učitelji izražajo tendenco po večjem nadzoru med
poukom, kar se denimo kaže skozi specifična vprašanja, na katera je dovoljen zgolj kratek in
enostaven odgovor. Pri učiteljih, ki so pod stresom se vidno zmanjšujejo humor, zavzetost in
ustvarjalnost pri pouku (prav tam).
Analiza vloge izobrazbe v stopnji učinkovitosti
Tabela 13: Izid analize varianc preverjanja razlik v stopnji učinkovitosti glede na stopnjo izobrazbe
učinkovitost
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P F P
5. stopnja 22 7,909 2,860
4,076
0,19
5,733
0,004 6. stopnja 34 6,088 2,454
7. stopnja in
več
68
7,471
1,896
Predpostavka o homogenosti varianc je upravičena. Splošni F-preizkus razlik
aritmetične sredine kaže (F= 0,004), da obstaja statistično značilna razlika v stopnji
učinkovitosti. Najvišje so ocenili lastno stopnjo samoučinkovitosti anketiranih s peto
stopnjo izobrazbe ( = 7,909), kar bi lahko povezali z željo po dokazovanju na
področju poučevanja v primerjavi s kolegi z višjo stopnjo izobrazbe. Sledijo jim kolegi
s sedmo stopnjo, ki lastno delo visoko vrednotijo, za njimi pa strokovni delavci s šesto
58
stopnjo izobrazbe, ki lastno samoučinkovitost ocenjujejo dokaj nizko.
3.8.3 Vprašanja vezana na stopnjo lastnega zadovoljstva
Analiza stopnje lastnega zadovoljstva kot pokazatelja izgorelosti
Tabela 14: Osnovna deskriptivna statistika doseženih točk ocene lastnega zadovoljstva glede na stresnost
Najmanjša vrednost - MIN 6,00
Največja vrednost - MAX 30,00
Aritmetična sredina - 16,492
Standardni odklon - s 5,069
Koeficient asimetrije - KA 0,015
Koeficient sploščenosti - KS -0,158
Koeficient variabilnosti – KV % 30,9
Glede na delež aritmetične sredine ( = 16,492), ki ga zavzema standardni odklon (s =
5,069), zajeti vzorec anketiranih zelo variira z vidika lastnega zadovoljstva glede na prisotno
stresnost dela. Nekateri so zelo zadovoljni, drugi nezadovoljni. Distribucija točk koeficienta
sploščenosti in variabilnosti (KV% = 30,9) se dobro prilega normalni porazdelitvi.
Zadovoljstvo z delom ima pomembno vlogo pri raziskavah delovnega stresa, wornouta
(delovne izčrpanosti) predvsem kot posledica delovanja delovnih stresorjev.
Študije stresa so pokazale tudi, da obstaja tesna povezava med vzroki nezadovoljstva z delom
in vzroki stresa (Kyriacou in Sutcliffe, 1977; prav tam, str. 16). V strokovni literaturi se
zadovoljstvo z delom opredeljuje kot: ¨…. čustveni odgovor na delo oziroma specifične
zahteve dela. Stanje zadovoljstva pravzaprav implicira težnjo posameznika, da bi ostal na
delovnem mestu, ki mu omogoča zadovoljstvo, in da se bo izogibal delovnemu mestu, ki mu
povzroča nezadovoljstvo,¨ (prav tam, str. 15). Umik iz delovne situacije, fluktuacija, težnja po
zapustitvi poklica so nekateri vedenjski pokazatelji nezadovoljstva z delom.
Vpliv stresa na zadovoljstvo se potrjuje tudi pri naših učiteljih. Učitelji, ki so ocenili, da so
zaradi situacij na šoli pod stresom, so manj zadovoljni na vseh posameznih področjih dela in z
delom nasploh, v primerjavi z učitelji, ki niso pod stalnim stresom. Ta področja so, npr.: ¨ ….
plačilo za delo, možnost napredovanja, neposredni nadrejeni, ugodnosti ob redni plači,
59
naključna priznanja in nagrade, pravila in postopki pri delu, sodelavci, narava mojega dela in
komunikacija …..¨ (cit. prav tam, str. 15).
Sledijo analize razlik v stopnji ocene lastnega zadovoljstva glede na starost, delovno mesto in
stopnjo izobrazbe:
Analiza vloge starosti
Tabela 15: Izid t- preizkusa razlik v oceni lastnega zadovoljstva glede na starost
Starost
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P t P
do 40
let
57 16,842 5,171
0,020
0,889
0,708
0,480
od 41
dalje
67
16,194
5,001
V pogojih upravičene predpostavke o homogenosti varianc (P > 0,05) nismo zabeležili obstoj
statistično značilnih razlik med skupinama. Velja pa opozoriti, da je skupina mlajših
anketiranih stopnjo osebnega zadovoljstva višje ocenila, saj so še polni začetnega elana, polni
pričakovanj, energije, svoje delovne obremenitve z odgovornostjo prevzemajo z veseljem in
zanosom in mnogo lažje sprejemajo spremembe, ki se odvijajo na področju vzgoje in
izobraževanja v primerjavi z njihovimi starejšimi kolegi, ki svoje delo opravljajo že dalj časa
in vanj vstopa že rutinsko obvladovanje samega dela oz. poučevanja.
60
Analiza vloge delovnega mesta
Tabela 16: Izid t- preizkusa razlik v samooceni lastnega zadovoljstva anketiranih glede na svoje delovno mesto.
Delovno
mesto
N
s
Preizkus
homogenosti varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P t P
Ped. in spec.
ped.
96
16,385
4,623
6,481
0,012
-,361
0,721
Vzgojiteljica
in
pomočnica
28
16,857
6,456
Predpostavka o homogenosti varianc ni upravičena (P = 0,012), zato uporabimo
aproksimativno metodo t-preizkusa (P = 0,721), ki kaže da ni statistično značilnih razlik med
skupinama anketiranih. Iz deleža aritmetične sredine pa vidimo, da so s svojim delom bolj
zadovoljne vzgojiteljice in pomočnice ( 16,857), kar bi lahko pripisali delovnim nalogam
in vlogi posameznih poklicev, vendar pa razlika ni velika. Delo pedagogov in spec.
pedagogov zajema širši spekter delovnih nalog, obremenitev, odgovornosti pa tudi delo doma:
popravljanje testov in pisanje priprav in s tem manj prostega časa v primerjavi s strokovnimi
delavkami VVO, kar bi lahko bil vzrok manjše zadovoljnosti z delom.
Po podatkih raziskave SVIZ-a (prav tam, str. 18) vpliva na zmanjševanje splošnega
zadovoljstva z delom šest stresnih dejavnikov: trpinčenje, organizacija in vodenje šole, delo s
starši, odnosi med zaposlenimi, izsiljevanje za boljšo oceno s strani staršev, verbalne grožnje
in pritiski vodstva. Trpinčenje kot stresor med posameznimi dimenzijami zadovoljstva
najpomembneje vpliva na zmanjševanje zadovoljstva s sodelavci (prav tam). Poleg teh
stresnih situacij znižujejo stopnjo zadovoljstva pri učiteljih tudi lastna ocena slabšega
psihičnega počutja, doživljanje svojega učiteljskega poklica kot stresnega in višja
samoocenitev stopnje lastne izgorelosti.
61
Analiza vlog stopnje izobrazbe
Tabela 17: Izid analize varianc preverjanja razlik stopnje lastnega zadovoljstva glede na stopnjo izobrazbe
Stopnja
izobrazbe
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
F P F P
5.
stopnja
22 15,409 6,097
2,179
0,118
1,539
0,219
6.
stopnja
34 15,765 5,439
7.
stopnja
in več
68
17,206
4,447
V pogojih upravičene predpostavke o homogenosti varianc (P > 0,05) nismo odkrili obstoja
statistično značilnih razlik med skupinami. Izrazito nezadovoljstvo s samim seboj in delom, ki
ga opravlja, kadar le-to stagnira oz. ne kaže napredka lahko pojasnimo s samim vzorcem
anketiranih: tisti z visoko izobrazbo, kakor kažejo naši podatki (le-teh je polovica vseh
anketiranih) podlegajo močnejšemu stres, ker sami od sebe in prav tako od drugih pričakujejo
(in dajejo) več, so (po lastni oceni) tudi bolj zadovoljni s svojim delom in tudi učinkovitejši na
svojem področju dela, medtem ko med anketiranimi s peto in šesto stopnjo ni bistvenih razlik:
oboji izražajo nižjo stopnjo lastnega zadovoljstva pri delu oz. z delom.
Ne smemo pa pozabiti, da na rezultate lastnih ocen zadovoljstva z delom oz. pri delu, kot tudi
oceno samoučinkovitosti vpliva osebnostni profil vsakega posameznega anketiranca – torej
(ne-labilna) samopodoba, ki je osnovni pokazatelj izgorelosti.
62
3.8.4 Vprašanja vezana na pogostost obolenj (učinki, posledice stresnosti in pokazatelji
stresnosti)
Analiza pogostosti obolenja kot pokazatelj izgorelosti
Tabela 18: Absolutne frekvence (f) in odstotne frekvence (f%) pogostosti obolenj pedagoških strokovnih delavcev
Obolenja f f %
DA 41 33,1 %
NE 83 66,9 %
Skupaj 124 100,0 %
Med vsemi anketiranimi (N = 124), je 83 oseb, (torej 66,9 % vseh anketiranih) izjavilo, da
niso pogosto bolni, ostalih 41% podlega večkratnim obolenjem, torej tretjina vseh. Lahko bi
rekli, da tisti, ki ocenjujejo, da so pod trajnim stresom pogosteje podlegajo obolenjem kot
tisti, ki so ocenili lastno stresnost kot zmerno oz. niso pod stresom. Za njihovo delo so
značilne psihične in čustvene obremenitve, natrpani in dolgi urniki, statične obremenitve
gibal, ter tudi premalo časa za počitek in gibanje … Stres je novodobna posledica sodobnega
načina življenja, ki ga zaznamujejo premalo gibanja, neustrezno prehranjevanje, zaradi
zahtevnosti dela, časovnih pritiskov ter neustreznih medosebnih odnosov. Zaradi stresnega
življenja pogosteje mučijo motnje presnove, previsok krvni tlak in debelost. To so ob premalo
gibanja in neustrezni prehrani najpogostejši dejavniki tveganja za nastanek srčno-žilnih
bolezni (srčni infarkt, možganska kap itn.), sladkorne bolezni, bolezni želodca (rana na
želodcu) ter psihosomatske bolezni gibanja, depresije, odvisnosti ter izgorelosti.
63
Ali obstajajo razlike v pogostosti obolenj glede na starost, delovno mesto in stopnjo izobrazbe
vidimo v nadaljevanju:
Analiza obolenj v razliki starosti kot pokazatelj izgorelosti
Tabela 19: Pogostost obolenj glede na starost
obolenja
Starost
skupaj do 40 let od 41 let
f f % f f % f f %
DA 16 28,1% 25 37,3% 41 33,1%
NE 41 71,9% 42 62,7% 83 66,9%
skupaj 57 100,0% 67 100,0% 124 100,0%
x2= 1,189 P= 0,276
Frekvence kažejo, da glede na starost, kakor kaže izid x2-preizkus v obolevanju ni statistično
značilne razlike (P = 0,276). Pogosta obolelost anketiranih prevladuje v starejši starostni
skupini, kar je povsem naravno. Izpostavljenost kroničnim stresorjem, visoki stopnji
samoučinkovitosti, nenehnemu dokazovanju, tekmovanju s samim seboj in drugimi skozi
daljšo delovno dobo poučevanja so vzrok mnogoterih bolezni, predvsem pa utrujenosti,
izčrpanosti oz. izgorelosti. Izgorelost se ne pokaže takoj, je zahrbtna dalj časa tiho
spremljajoče, postopno in neopazno izgorevanje, ki vodi v stanje izgorelosti.
64
Analiza obolenj v razliki opravljanja delovnega mesta kot pokazatelj izgorelosti
Tabela 20: Pogostost obolenj glede na delovno mesto
obolenja
Delovno mesto
skupaj pedagogi in specialni
pedagogi
Vzgojiteljice in
pomočnice
f f% f f% f f%
DA 33 34,4% 8 28,6% 41 33,1%
NE 63 65,6% 20 71,4% 83 66,9%
skupaj 96 100,0% 28 100,0% 124 100,0%
x2= 0,330 P= 0,566
Glede na delovno mesto pogosteje obolevajo (33,1%) pedagogi in specialni pedagogi, kar
sovpada s stopnjo izgorelosti in s težnjo po zamenjavi oz. opustitvi poklica le-teh, frekvence
kažejo, da ni statistično značilnih razlik. V primerjavi s strokovnimi delavkami v VVO ni
večjih odstopanj v stopnji izgorelosti, so pa le-te ocenile lastno stresnost z nižjo stopnjo in
više ovrednotile samoučinkovitost.
Analiza obolenj v razliki izobrazbe kot pokazatelj izgorelosti
Tabela 21: Pogostost obolenj glede na izobrazbo
obolenja
stopnja izobrazbe
skupaj 5. stopnja 6. stopnja 7. stopnja
f f% f f% f f% f f%
DA 6 27,3% 10 29,4% 25 36,8% 41 33,1%
NE 16 72,7% 24 70,6% 43 63,2% 83 66,9%
skupaj 22 100,0% 34 100,0% 68 100,0% 100 100,0%
x2= 0,959 P= 0,619
Z višino izobrazbe se viša tudi odstotek obolenj anketiranih. Velja izpostaviti, da tisti z
najvišjo stopnjo izobrazbe predstavljajo kar 36,8% vseh tistih, ki so podvrženi obolenjem.
Srednja, torej, šesta izobrazbena stopnja zajema 29,4% vseh obolenj in peta zajema 27,3%
vseh obolelih. Skupno kažejo kar močno tendenco pogostosti obolenj samega izobrazbenega
profila, saj predstavljajo nekaj več kot tretjino vseh anketiranih.
65
3.8.5 Vprašanja vezana na pogostost zamenjave ali opustitve poklica
Analiza zamenjave poklica kot pokazatelj izgorelosti
Tabela 22: Absolutna frekvenca (f) in odstotne frekvence (f%) pedagoških strokovnih delavcev glede zamenjave
poklica
zamenjava poklica f f%
DA 22 17,7%
NE 102 82,3%
skupaj 124 100,0%
Stres lahko vpliva tudi na namero po zapustitvi poklica. V našem vzorcu kaže težnjo po
zamenjavi poklica 17,7% , kar predstavlja četrtino vseh anketiranih, kar v grobem sovpada z
rezultatom anketirancev ¨pod trajnim stresom¨.
Nekatere študije (prav tam, str. 15) so pokazale, da je namera zapustiti poklic pri učiteljih
povezana s stopnjo izgorelosti (predvsem s čustveno izčrpanostjo) in pomanjkanjem podpore
nadrejenih (Leung & Lee, 2006). Namera po zapustitvi poklica odraža nezadovoljstvo delavca
s poklicem in predstavlja pomemben dejavnik za napoved dejanske zapustitve (Rosin, H., M.
in Korabik, K., 1991). Zato je treba take namene pri posamezniku jemati resno, predvsem
morajo temu namenjati pozornost šolska oblast in vodstva šol. Rezultati študije so pokazali,
da večina (49,4 %) naših učiteljev občasno razmišlja o tem, da bi zapustili poklic učitelja,
pogosto pa na to misli malo manj kot 11 % učiteljev. V roku naslednjih šest mesecev ima
dejansko namen zapustiti poklic 5,5 % učiteljev. Pomembneje je, da je več učiteljev, ki so pod
stresom, izražalo namero o zapustitvi poklica. Študija kaže, da o tem, da bi zapustili poklic
razmišlja občasno in pogosto velika večina učiteljev (75,3 %), ki so pod stresom, več kot
polovica (53,8 %) teh učiteljev pa bi zapustila poklic. Nekaj učiteljev pod stresom (7,5 %)
dejansko načrtuje, da bodo zapustili svoj poklic. Aktivno išče druge zaposlitvene možnosti
12,5 % učiteljev pod stresom (prav tam).
Naš anketni vzorec potrjuje rezultat študije, saj se odstotek tistih, ki so ocenili, da so pod
stresom ujema s stopnjo namere po opustitvi oz. zamenjavi poklica. Predstavljeni podatki nam
kažejo, da stres dejansko spodbuja intenco po zapustitvi poklica.
V nadaljevanju predstavljamo podatke o potrebi po zamenjavi oz. opustitvi poklica glede na
starost, delovno mesto in stopnjo izobrazbe:
66
Analiza zamenjave poklica glede na starost anketiranih
Tabela 23: Zamenjava poklica glede na starost
zamenjava poklica
starost
skupaj do 40 let od 41 dalje
f f% f f% f f%
DA 8 14,0% 14 20,9% 22 17,7%
NE 49 86,0% 53 79,1% 102 82,3%
skupaj 57 100,0% 67 100.0% 124 100,0%
x2= 0,993 P= 0,319
Kakor kaže x2 - preizkus, razlika ni statistično značilna. Iz tabele pa je razvidno, da med
anketiranimi, ki bi zamenjali svoj poklic prevladujejo starejši, kar je dokaj normalna posledica
obremenitve le-teh z dalj časa trajajočimi stresorji (spremembami vloge učitelja) in stresnostjo
(doživljanje lastnega poklica kot stresnega) samega poklica v daljši delovni dobi (poučevanja)
in starosti posameznikov (psiho-fizično počutje). Najmočneje vpliva na namero po zapustitvi
poklica izgorevanje. Bolj kot se učitelj približuje stopnji akutnega zloma izgorelega stanja,
intenzivneje bo želel zamenjati poklic (prav tam, str.19).
67
Analiza zamenjave poklica anketiranih glede na delovno mesto
Tabela 24: Pogostost obolenj glede na delovno mesto
zamenjava poklica
delovno mesto
skupaj
pedagogi in specialni
pedagogi
Vzgojiteljice in
pomočnice
f f% f f% f f%
DA 19 19,8% 3 10,7% 22 17,7%
NE 77 80,2% 25 89,3% 102 82,3%
skupaj 96 100,0% 28 100,0% 124 100,0%
x2= 1,224 P= 0,269
Tudi glede na delovno mesto statistično značilnih razlik nismo dokazali. Velja pa opozoriti,
da so delovno mesto pedagogov in specialnih pedagogov anketirani ocenili kot bolj stresno od
delovnega mesta vzgojiteljic in pomočnic, zato nas višji odstotek potrebe po zamenjavi oz.
opustitvi poklica le-teh ne preseneča. K temu bi lahko dodali, da se nekdanja učiteljeva vloga
in njegov pomen kot edinega pravega vira znanja izgubljata. Danes je učitelj samo eden od
virov znanja in informacij, njegova vloga sicer ne slabi, ampak se samo spreminja in čedalje
bolj pomika z izobraževalnega področja dela k vzgojni. Vzgojno delo pa je bolj zapleteno in
zahteva še dodatno, bistveno aktivnejšo vlogo učitelja. Tako je učiteljski poklic bolj zapleten
in zahtevnejši, kot je bil v preteklosti.
68
Analiza zamenjave poklica v stopnji izobrazbe anketiranih
Tabela 25: Pogostost obolenj glede na izobrazbo
zamenjava poklica
Stopnja izobrazbe
skupaj 5. stopnja 6. Stopnja 7. stopnja
f f% f f% f f% f f%
DA 2 9,1% 8 23,5% 12 17,6% 22 17,7%
NE 20 90,9% 26 76,5% 56 82,4% 102 82,3%
skupaj 22 100,0% 34 100,0% 68 100,0% 124 100,0%
x2= 1,909 P= 0,385
Razlika sicer ni statistično značilna, vidimo pa, da se višjo izobrazbeno stopnjo veča stopnja
stresnosti in s tem tudi želja po zapustitvi oz. zamenjavi poklica. S peto stopnjo izobrazbe
želi zamenjati poklic le 9,1% anketiranih, čeprav po naših podatkih vidimo, da so le-ti
najmanj zadovoljni z lastnim delom, s šesto stopnjo zabeležimo največjo potrebo po
zamenjavi oz. opustitvi poklica, kar 23,5% in s sedmo stopnjo 17,6%.
69
3.8.6 Vprašanja vezana na stanje trditve MBI- vprašalnika
Predstavljamo rezultate trditev stanja izgorelosti, ki jih opisuje posamezna trditev MBI –
vprašalnika.
Analiza stopnje izgorelosti
Tabela 26: Analiza stopnje izgorelosti
Najmanjša vrednost - MIN 18,00
Največja vrednost - MAX 109,00
Aritmetična sredina - 54,799
Standardni odklon - s 14,652
Koeficient asimetrije - KA 0,512
Koeficient sploščenosti - KS 1,015
Koeficient variacije – KV% 26,8%
Delež aritmetične sredine ( = 54,799), ki ga zavzema standardni odklon( s = 14,452) kaže,
da je izgorelost anketiranih v primerjavi s predhodno analiziranimi pojavi manj variabilna
(KV% = 26,8 %). Distribucija točk je precej normalna (gl. KA, KS). Nekateri med njimi se
počutijo bolj, nekateri manj izgoreli, saj je proces izgorevanja odvisen od reakcij samega
posameznika. Posledica dolgotrajnega delovanja stresa se kaže tudi v izgorelosti (burnout)
posameznika. Izgorelost kot kronično stanje izčrpanosti zaradi dolgotrajnega delovanja
interpersonalnega stresa v poklicih, pri katerih je v ospredju delo z ljudmi (Schwarzer, 2008;
prav tam, str. 14), se nanaša na občutja, ki jih izkusijo ljudje, katerih delo zahteva
ponavljajoče se izpostavljanje čustveno obremenjujočim socialnim situacijam. Izgorelost je
sindrom, ki ga sestavljajo emocionalna izčrpanost (utrujenost, oslabljenost, občutek
preobremenjenosti, pomanjkanje energije in zgaranost), depersonalizacija (se izraža predvsem
v odnosu do drugih ljudi. cinizem, preobčutljivost, razdražljivost, pomanjkanje idealizma ter
negativen ali neustrezen odnos do soljudi) in zmanjšan občutek osebne izpolnitve (povz. po:
Maslach & Leiter, 1997; prav tam). Za omenjeni občutek je značilno negativno ocenjevanje
sebe (samoevalvacijska komponenta) ter znižan občutek osebne kompetentnosti, uspešnega
doseganja ciljev, učinkovitosti in občutek nezmožnosti spoprijemanja z zahtevami delovnega
mesta (prav tam, str. 7).
70
V nadaljevanju predstavljamo pridobljene rezultate razlik v stopnji izgorelosti glede na
starost, delovno mesto in stopnjo izobrazbe:
Analiza stopnje izgorelosti glede na vlogo starosti
Tabela 27: Izid t-preizkusa razlik v stopnji izgorelosti glede na vlogo starosti
Starost
N
s
Preizkus
homogenosti varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
f P t P
do 40
let
57 50,948 13,861
0,153
0,696
-2,772
0,006
od 41
dalje
67
58,075
14,606
V pogojih upravičenih predpostavk o homogenosti varianc (P > 0,05) smo odkrili statistično
značilne razlike z vidnim odstopanjem med skupinama. Starejši anketirani so glede na daljšo
delovno dobo, dalj časa trajajoč stres ter psiho-fizično stanje skladno z leti, bolj izčrpani in
izrabljeni = 58,075) kot mlajši kolegi ( 50,948), ki pa so šele na začetku svoje poklicne
kariere. Naša anketa pa razkriva tudi dejstvo, da starejši anketirani, po lastni oceni
samoučinkovitosti ne zaostajajo za mlajšimi kolegi: borijo se za svoje delovno mesto, vlagajo
svojo energijo in s tem neposredno vzdržujejo in ohranjajo pozitivno samovrednotenje in
pozitivno samopodobo. Zaradi izčrpanosti, po dalj časa trajajoči izpostavljenosti nenehnim
pritiskom, po vzdrževanju visokega samovrednotenja pa prične upadati tisti del samopodobe,
ki ga pogojuje storilnost oz. labilna samopodoba. Ta potreba po (z leti vse daljšem)
vzdrževanju s storilnostjo pogojene samopodobe je lahko motiv izgorelosti.
71
Analiza vloge delovnega mesta
Tabela 28: Izid t-preizkusa razlik v stopnji izgorelosti glede na delovno mesto
Delovno
mesto
N
s
Preizkus
homogenosti varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
f P t P
Ped. in spec.
ped.
96
54,375
13,567
2,702
0,103
-,594
0,553
Vzgojiteljice
in pomočnice
28
56,250
18,096
Predpostavka o homogenosti varianc (P = 0,103) je upravičena. Preizkus aritmetičnih sredin
(P = 0,553) kaže, da ni statistično značilne razlike. Preseneča nas dejstvo ocene višje stopnje
izgorelosti ( = 56,250) strokovnih delavk v vrtcih, saj lastno stresnost ocenjujejo z nižjo
stopnjo v primerjavi s kolegi v šolskih institucijah in višje ovrednotijo stopnjo
samoučinkovitosti. Razložimo lahko z vidika osebnostnih značilnosti in psiholoških
okoliščinami življenja in dela. Lik osebnostnega profila vzgojiteljice kot prijazne, ki ima
rada otroke, ima smisel za humor, ki uspešno sodeluje s starši, zna uporabljati teoretična
znanja v praksi, je široko razgledana, ima veliko izkušenj z otroki, je predana in skrbna, je
kreativna, zna pripraviti otroke k sodelovanju, je strpna (do razlik, odstopanj) in spoštuje
otroke, je samokritična, … ( prav tam, podrobno glej str. 34), se torej v primerjavi s kolegi v
šolah bolj čustveno izčrpava, neprestano skrbi za potrebe drugih namesto zase, kar
dolgotrajno lahko vodi v izgorelost. Delovna etika je tako poleg učinkovitosti in doseganju
statusa postala glavna vrednota.
72
Analiza vloge stopnje izobrazbe
Tabela 29: Izid analize varianc v stopnji izgorelosti glede na stopnjo izobrazbe
Stopnja
izobrazbe
N
s
Preizkus homogenosti
varianc
Preizkus razlik
aritmetičnih sredin
f P F P
5. stopnja 22 56,000 20,291
4,124
0,019
0,225
0,799 6. stopnja 34 55,618 15,112
7. stopnja in
več
68
54,000
12,287
Predpostavka o homogenosti varianc ni upravičena ( P = 0,019). Aproksimativni t – preizkus
(F = 0,799) pokaže, da ni statistično značilne razlike. Izpostavimo lahko, da anketirani z
visoko stopnjo izobrazbe, ki zasedajo visoko delovno mesto (na stratifikacijski lestvici
poklicev torej višji položaj zajema večjo odgovornostjo, večje angažiranje in višja
pričakovanja, ki ga lahko zasedajo le najbolj vztrajni in sposobni), kažejo najnižjo stopnjo
izgorelosti ( = 54,000), kar nas preseneča. Tisti s peto stopnjo (torej najnižjo stopnjo
izobrazbe) ocenjujejo lastno stopnjo izgorelosti kot najvišjo ( = 56,000), kar bi lahko
razložili kot dolgotrajno prizadevanje po priznanju in borbi za ohranjanje delovnega mesta.
V prizadevanju po priznanju posamezniki ogromno vlagajo in pričakujejo povračilo v obliki
uspeha oz. osebnega zadovoljstva: človek pričakuje in zahteva od sebe samo popoln uspeh, po
možnosti še večjega od prejšnjega, kar še pospeši pot v izgorelost.
V teoriji bi rekli, da imajo ti posamezniki močno notranjo motivacijo, so vztrajnejši in
uspešnejši od tistih z zunanjo motivacijo. Če uspeha ni, se samopodoba, ki se pogosto
oblikuje skozi vzgojo s pogojevano ljubeznijo v predšolski dobi, začne ,,šibiti¨. Nagrada, v
otroški dobi, je starševska ljubezen, kazen pa njen odvzem: to pa je zelo močan motivator, ki
tako otroka žene v nov začaran krog aktivnosti, model: trudi se, da bi to (labilno, pogojno)
samopodobo vzdrževal. Tako se trud stopnjuje v deloholizem in prekomerno porabo energije.
Ko telo energijo izrabi, je več nima, se pojavi utrujenost - delovna utrujenost ¨wornout¨ in, če
znova ne napolni baterij se zaključi s kronično (patološko) utrujenostjo, katere posledica je
lahko smrt (infarkt) ali adrenalni, končni zlom.
73
3.8.7 Vprašanja vezana na analizo povezanosti med wornout, samoučinkovitostjo,
lastnim zadovoljstvom in SAI
Preverili smo stopnjo povezanosti med predhodno podrobno analiziranimi dejavniki adrenalne
izgorelosti (SAI) pedagoških strokovnih delavcev.
Tabela 30: Korelacijska matrika ( r, P) dejavnikov SAI
stresnost zadovoljstvo učinkovitost izgorelost
Stresnost r
P
-0,176
0,050
-0,327
0,000
0,276
0,002
Zadovoljstvo r
P
-0,176
0,050
0,464
0,000
-0,172
0,056
Učinkovitost r
P
-0,327
0,000
0,464
,000
0,094
0,299
Izgorelost r
P
0,276
0,002
-0,172
0,056
0,094
0,299
Iz tabele razberemo, da je stopnja stresnosti statistično značilno povezana (P ≤ 0,05) z
zadovoljstvom, učinkovitostjo in izgorelostjo, pri čemer se večja stresnost kaže v nizkem
zadovoljstvu in učinkovitosti, torej večja je stresnost nižje je zadovoljstvo in
samoučinkovitost, a večja je izgorelost.
Učinkovitost in zadovoljstvo sta statistično značilno pozitivno povezani (P= 0,000). Rečemo
lahko, da smo zadovoljni, če smo uspešni, torej učinkoviti.
Med zadovoljstvom in izgorelostjo statistično značilne zveze nismo dokazali (P= 0,056), se pa
kaže izrazita tendenca negativne zveze, torej nižje zadovoljstvo z lastnim delom in večja
izgorelost, kar pomeni, da notranje prisile (skozi socializacijo pogoj(eva)ne vzgoje)
prizadetega posameznika vodijo v izgorelost, saj jim notranja, storilnostna motivacija pravi,
da je vsaka naloga lahko opravljena še bolje: Lahko bi bilo še boljše!
Statistično značilna povezanost med učinkovitostjo in izgorelostjo ne obstaja. Ugotavljamo
pozitivno, sicer nizko (r = + 0,10) zvezo med samoučinkovitostjo in izgorevanjem, kar je v
skladu z dosedanjimi (predvsem) teoretičnimi spoznanji, da so izgorele osebe najpogosteje
bolj zavzete, vztrajnostne, tudi, ko drugi ne morejo več, osebe, ki se razdajajo, ki čutijo, da jih
74
drugi ves čas potrebujejo in na prvo mesto postavijo zadovoljitev potreb in zahtev drugih,
tiste, ki so nezmožne reči ne in imajo visoka osebna pričakovanja. Njihov moto se glasi:
¨Želim biti najboljši, uspešen, želim drugim pokazati, kaj zmorem!¨ (povz. po: Pfeiffer, 2010).
Ženejo se v delo, ¨hranijo¨ storilnostno samopodobo in se izčrpavajo.
Prikazani podatki potrjujejo sovplivanje inter -in intra-dejavnikov, ki pogojujejo SAI. Zaradi
prisotnosti RMI indikatorjev, ki kažejo na proces SAI, lahko domnevamo, da govorimo o
SAI anketiranih. Da bi pa lahko z gotovostjo trdili, da gre za stanje adrenalne izgorelosti
anketiranih oseb, bi bilo potrebno opraviti tudi meritve bazičnega kortizola v krvi.
Vidimo, da je izgorelost oseb pozitivno povezana s samoučinkovitostjo in nizkim lastnim
zadovoljstvom, prav tako pa pozitivno sovpada z dalj časa prisotno stresnostjo, ki jo pogojuje.
Absurd današnje visoko kultivirane družbe se glasi: le ljudje, ki so pri delu pripravljeni iti
preko vseh razumnih meja, so družbeno najbolj sprejeti, najbolj zaželeni, kar vodi k vedno
večjim izzivom in uspehom in izčrpavanjem, vse dokler se ne zlomijo, pregorijo, takrat pa
družba nanje pozabi ….
Pravijo, če človek ni pod stresom, ni ¨IN¨.
75
4 SKLEP
Za vsako družbeno obdobje so značilna določena psihosomatska obolenja, ki so posledica
neprimernih družbenih razmer in posameznikovih osebnostnih lastnosti. Zdi se, da
izgorevanje in izgorelost v svojih vzrokih, kot v svojih simptomih, zrcali čas, v katerem
živimo (IiI Inštitut za razvoj človeških virov; Izgorelost). Izgorelost prevladujoča psihična
motnja našega časa. V zahodnoevropskih državah predstavlja izgorelost (Burnout) velik
problem, v Sloveniji pa je diagnoza izgorevanja, kot tudi sam adrenalni zlom zelo redko v
rabi. Mednarodni urad za delo v svojih raziskavah ugotavlja (Gabriel in Liimatainen, 2002),
da izgorelost in depresija postajata glavni poklicni bolezni 21. stoletja. Zaradi njiju bo že jutri
izgubljenih več delovnih dni kot zaradi katerega koli drugega vzroka (Toppinen – Tanners
sod., 2005; Pšenični, 2006). V zadnjih tridesetih letih je bilo o sidromu izgorelosti po vsem
svetu objavljenih več kot šest tisoč raziskav. WHO je že l. 1999 opozorila, naj države
sprejmejo ukrepe za preprečevanje stresa in izgorelosti na delovnem mestu (povz. po:
Pšeničny, 2006).
V Inštitutu za razvoj človeških virov iz Ljubljane so v l. 2008 preverili izgorelost v Sloveniji.
Rezultati so zaskrbljujoči: od 1480 zajetih je samo 40% oseb, ki niso kazale znakov
izgorevanja. Ostali so se razdelili tako: 30% je kazalo znake preizčrpanosti (1. stopnja
izgorevanja), 22 % oseb je kazalo znake ujetosti (2. stopnja izgorevanja), 8% pa je bilo
izgorelih, med njimi jih je skoraj polovica že doživela adrenalni zlom, kar pomeni, da veliko
ljudi nosi v sebi storilnostno pogojeno samopodobo in da so okoliščine življenja in dela pri
nas zelo obremenjujoče. Najvišjo stopnjo izgrelosti so izkazovali menedžerji, za njimi
samostojni podjetniki. Med stopnjo izgorelosti delavcev/uslužbencev in nezaposlenimi ni bilo
pomembnih razlik. Nezaposlenost, skrb za preživetje enako močno obremenjuje ljudi kot
obremenjujejo zaposlene okoliščine na delovnem mestu. Raziskava je pokazala, da je pri
ženskah na vodilnih delovnih mestih in samostojnih podjetnicah precej višja stopnja
izgorelosti kot pri moških na enakih delovnih mestih. Najnižjo stopnjo izgorelosti so namerili
pri upokojencih. Zaskrbljujoče je, da so se v prvo skupino ogroženosti uvrstili tudi dijaki in
študenti, kaže na problem vzgoje kot tudi zahteve šolskega sistema (povz. po: Pšeničny,
2008). Iz tega razloga morajo biti preventivni programi istočasno usmerjeni na delovno (in
76
življenjsko) okolje in na posameznika, terapevtski programi pa na izgorelo osebo in njene
bližnje ter delovno okolje (povz. po: Pšeničny, 2006).
Da bi ločili izgorevanje in izgorelost od adrenalne izgorelosti, bi bilo potrebno pri osebah, ki
kažejo znake izgorelosti in adrenalne izgorelosti, začeli testirati raven bazičnega koortizola
(povz. po: Pšeničny, 2006).
Burnout pri učiteljih je tabu-tema, saj učitelji nimajo ¨slabosti, šibkih točk¨ oz. jih ne smejo
imeti, jih naj ne bi imeli, vendar pa je vedno več učiteljev izgorelih, so telesno, čustveno
izčrpani in depresivni. Vzroki so seveda različni. V šoli delujejo na učitelje številni t. i.
mikrostresorji- tj. vsakodnevne neprijetnosti, ki se ponavljajo in so dolgotrajne in večinoma
ostanejo neopazne. V primerjavi s kritičnimi življenjskimi dogajanji se zdijo nepomembni,
vendar imajo zaradi kontinuiranega delovanja pomembni bolezenski potencial…
Večinoma je kriva preobremenjenost z vedno višjimi pedagoškimi učnimi standardi,
zmanjševanjem števila samih pedagoških delavcih ter vloga (oz. ena od vlog) učitelja kot
človeka odnosov. Problem pa seveda zadeva tudi otroke, saj izgorel učitelj ne zmore
pričakovanj in zahtev samega pedagoškega dela. V strahu pred izgubo dela ne kaže lastne
¨slabosti, šibkosti¨, ne pred sodelavci, še posebej pa ne v samem razredu. Občutek utrujenosti,
nestrpnosti in pogostih obolenj spregleda ali potiska v ozadje. Zahteve in pričakovanja
družbe ter obremenitev s strani staršev za privilegije svojih otrok naraščajo in mnogi učitelji
ne zmorejo tega pritiska, nenehne stresnosti (povz. po: Slivar, 2010).
Preprečevanje in zdravljenje izgorelosti zahteva predvsem psihoterapevtsko pomoč, ki je
osredotočena na oblikovanje stabilne pozitivne samopodobe. Pomembno je, da tisti, ki
prepoznajo znake samoizčrpavanja poiščejo pomoč, da na ta način zaustavijo proces
izgorevanja (povz. po: Pšeničny, 2006).
Stresu se ne moremo izogniti, lahko uravnavamo koliko ga bomo spustili v naše življenje,
izgorelost pa lahko preprečimo.
77
5 VIRI IN LITERATURA
5.4 Literatura:
- Bezenšek J., Kavčič B. in Koren A. (2006). Poglavja iz sociologije vzgoje in
izobraz evanja : pregled sodobnih sociolos kih s tudij, perspektiv in konceptov. UP
Fakulteta za management Koper: Znanstvena monografija Fakultete za management
Koper.
- Kobal, Darja (2001).Temeljni vidiki samopodobe – 1. izd., 3. natis. – LJ: Pedagoški
inštitut.
- Hoy,Woolfolk, A. (2002). Pedagoška psihologija. Ljubljana: Educy
- Praper, Peter (1995).Tako majhen pa že nervozen!?. Nova Gorica: Educa, ( str. 26-28).
- Pšeničny, A. Psihološka obzorja/ Horizons of Psyhology, 15, 3, str. 19-36 (2006);
Društvo psihologov Slovenije 2006.
- Pšunder, Majda. Učiteljevo učinkovito vzgojno-izobraževalno delo. Pedagoška
obzorja 1998, 13, št. 1/2, str. (16-24).
- Pšunder, Majda. Nekaj vidikov izobraževalnega procesa učiteljev. Pedagoška obzorja
8 (1993), 24; str. 43-50.
- Pšunder, Majda. Učenec med individualnostjo in socialnostjo ter med socializacijo in
vzgojo. Pedagoška obzorja 7 (1992), 22 ; str. 49-52.
- Pšunder, Majda. Vzgajanje za svobodo ne pomeni vzgajanje brez omejitev. Pedagoška
obzorja 1999, l. 14, št. 3-4, str. 150 -159.
- Starc, R. (2008). Bolezni zaradi stresa. I. del. Ljubljana: Sirius AP, 2008
- Starc, R. (2008). Bolezni zaradi stresa. II. del. Ljubljana: Sirius AP, 2008
78
5.5 Internetni viri:
1. Dernovšek Z. Mojca (2008). Obvladovanje stresa in preprečevanje izgorelosti.
Izobraževalno raziskovalni inštitut Ozara LJ. Državni svet RS, 9.10.2008 Pridobljeno
16.3.2010 iz http:// http://institut.burnout.si.
2. Gesundheitsportal. Ein Service von imedo.de. Hilfe bei burnout.de. Pridobljeno 20. 09.
2010, http:// Gesundheitsportal www.imedo.de:
- Burisch, Matthias (1994). Das Burnout-Syndrom – Theorie der inneren Erschöpfung.
Berlin, Heidelberg: Springer – Verlag.
- Cherniss, Cary (1999). Jenseits von Burnout und Praxisschock- Weinheim, Basel:
Beltz Taschenbuch Verlag.
- Edelwich, Jerry und Brodsky, Archie (1984). Ausgebrannt. Das Burnout Syndrom in
den Sozialberufen. Salzburg: AVM Verlag.
- Freudenberger, Herbert-J. und Richelson, Geraldine (1980). Ausgebrannt – Die Krise
der Erfolgreichen-Gefahren erkennen und vermeiden München: Kindler Verlag GmbH
- Freudenberger, Herbert-J. und North, Gail (1994). Burnout bei Frauen Frankfurt am
Main: Fischer Taschenbuch Verlag GmbH
- Gusy, Burkhard (1995). Stressoren in der Arbeit, Soziale Unterstützung und Burnout -
Eine Kausalanalyse; Forschungsberichte Band 1 München, Wien: Profil Verlag
GmbH.
- Maslach, Christina und Leiter, Michael – P. (2001). Die Wahrheit über Burnout Stress
am Arbeitsplatz und was Sie dagegen tun können Wien: Springer Verlag
79
3. Inštitut za razvoj človeških virov (b. l.).:
- Simptomi izgorevanja in izgorelosti (b.l.). Pridobljeno 16.3.2010 iz http://
http://institut.burnout.si.
- Ločevanje izgorelosti, depresije in anksioznosti (b.l.). Pridobljeno 15.3.2010 iz http://
- Psihološko svetovanje pri izgorelosti (b.l.). Pridobljeno 15.3.2010 iz http://
http://institut.burnout.si.
- Stres – boj ali beg (b.l.). Pridobljeno 15.3.2010 iz http:// http://institut.burnout.si.
- Večer, Revija 7dni, 3.12. 2008 v Gospodarska kriza in duševno zdravje (b.l.).
Pridobljeno 15.3.2010 iz http:// http://institut.burnout.si.
- Pšeničny A.(2008): Didakta, 11. 2008 v Prepoznavanje in preprečevanje izgorelosti
(b.l.). Pridobljeno 15.3.2010 iz http:// http://institut.burnout.si.
- Šubic P. (2008): Finance 17.10. 2008 v Kaj nas žene v deloholizem (b.l.) Pridobljeno
15.3.2010 iz http:// http://institut.burnout.si.
- Vzroki za nastanek izgorelosti (b. l.) Pridobljeno 15.3.2010 iz http://
http://institut.burnout.si.
4. Pfeiffer S.(2010): Stress-Burnout -Erschöpfung. PS Psychiatrie Psychotherapie und
seelsogre. Pridobljeno 11. 10. 2010, http:// www.seminare-ps.net/.
5. Pšeničny Andreja (2006): Sindrom adrenalne izgorelosti (SAI) in recipročni model
sindroma izgorelosti (RMI). Inštitut za razvoj človeških virov. Ljubljana, 4. 2006. Pridobljeno
16.3.2010 iz http:// http://institut.burnout.si.
6. Slivar B., 2009 : Raziskava o poklicnem stresu pri slovenskih vzgojiteljih in učiteljih
(povzetek). Besedilo je povzetek študije, ki je v celoti objavljena na spletnem naslovu
www.sviz.si/stres. Pridobljeno 29.7.2010 iz http:// www.sviz.si/stres/ .
80
PRILOGA: ANKETNI VPRAŠALNIK
BURN-OUT SINDROM UČITELJEV
Sem študentka Filozofske fakultete v Mariboru in pišem diplomsko nalogo o obremenitvi,
izčrpanosti, izgorelosti oseb in njenih posledicah v današnji storilnostno naravnani družbi:
SINDROM ADRENALNE IZGORELOSTI ( pedagoških delavcev). Anketa po ¨Maslach
vprašalnik izgorelosti (MBI) ¨– standardni instrument merjenja izgorelosti - je anonimna,
zato Vas prosim, da na vprašanja odgovorite (oz. obkrožite ali dopišete) iskreno.
V naprej se Vam zahvaljujem za pomoč pri oblikovanju moje diplomske naloge.
1. Spol: M Ž
Starost: ____________
Stopnja izobrazba: drugo, IV, V, VI, VII, VEČ
Delovno mesto: _________________
2. Intenzivnost stresorjev (povz. po www.sviz.si/stres)
Skupina stresorjev:
(Vpišite ustrezno) brez stresa (0) zmerno (1) močno (2) izjemno stresno (3)
Odnos med zaposlenimi ______
Nesodelovalni starši ______
Dodatno delo ______
Izvajanje pouka / vzgoje ______
Vedenje učencev/ otrok ______
Organizacija in vodenje šole/VV zavoda ______
Trpinčenje/mobbing _______.
3. Ali ste zaradi situacij oz. dogajanja v šoli/vrtcu pod stresom?
(obkrožite) da ne
81
4. Dimenzije zadovoljstva z delom glede na oceno stresnosti:
Vpišite ustrezno : slaba (0) zmerna (1) dobra (2) zelo dobra (3)
Splošno zadovoljstvo _____
Komunikacija _____
Narava dela _____
Sodelavci _____
Pravila in postopki _____
Naključno priznanje _____
Ugodnosti ob plači _____
Nadrejeni _____
Možnosti napredovanja _____
Plačilo za delo _____.
5. Dimenzije učinkovitosti glede na oceno stresnosti:
Vpišite ustrezno: slaba (0) zmerna (1) dobra (2) zelo dobra (3)
Splošna učinkovitost ______
Ravnanje z razredom/ skupino ______
Pristopi pri poučevanju/ vzgajanju ______
Angažiranje učencev/otrok ______.
6. Ste pogosto bolni? (obkrožite ustrezno) ne da
7. Želite zamenjati poklic? (obkrožite ustrezno) ne da
82
MASLACH VPRAŠALNIK IZGORELOSTI (MBI)
Navodilo
Pred vami so različne trditve, ki opisujejo počutja in stališča, povezana z delom. Pazljivo
preberite vsako trditev in označite na lestvici od 1 do 6, kako pogosto velja posamezna trdite
za vas. Če menite, da velja le nekajkrat na leto, označite številko 1, številko 6 pa, če velja
vsak dan. Ocene 2, 3, 4 in 5 predstavljajo vmesne stopnje med obema skrajnima možnostima.
Če stanja, ki ga opisuje posamezna trditev, niste nikoli izkusili, označite 0. Prosimo, da
ocenite vse trditve
nekajkrat vsak
nikoli na leto dan
1. Počutim se čustveno izčrpan(a) zaradi svojega dela. 0 1 2 3 4 5 6
2. Počutim se izrabljen(a) ob koncu delovnega dneva. 0 1 2 3 4 5 6
3. Počutim se utrujen(a), ko zjutraj vstanem in se moram
soočiti z novim delovnim dnevom. 0 1 2 3 4 5 6
4. Brez težav lahko razumem občutja svojih strank. 0 1 2 3 4 5 6
5. Čutim, da ravnam z nekaterimi strankami neosebno,
kot z objekti. 0 1 2 3 4 5 6
6. Delo z ljudmi vsak dan je zame resnično naporno. 0 1 2 3 4 5 6
7. Zelo učinkovito se ukvarjam s problemi svojih strank. 0 1 2 3 4 5 6
8. Počutim se izgorel(a) zaradi svojega dela. 0 1 2 3 4 5 6
9. Čutim, da s svojim delom pozitivno vplivam na
življenje drugih ljudi. 0 1 2 3 4 5 6
10. Postala(a) sem bolj neobčutljiv(a) do ljudi, odkar
sem sprejel(a) to delo. 0 1 2 3 4 5 6
11. Skrbi me, da zaradi svoje službe čustveno otrdevam. 0 1 2 3 4 5 6
12. Počutim se poln(a) energije. 0 1 2 3 4 5 6
13. Moja služba me spravlja v duševno stisko. 0 1 2 3 4 5 6
14. Imam občutek, da v službi pretrdo delam. 0 1 2 3 4 5 6
15. Ni mi dosti mar, kaj se dogaja nekaterim strankam. 0 1 2 3 4 5 6
16. Neposredno delo z ljudmi je zame preveč
obremenjujoče. 0 1 2 3 4 5 6
17. S svojimi strankami z lahkoto vzpostavim sproščeno
vzdušje. 0 1 2 3 4 5 6
18. Delo s strankami me poživlja. 0 1 2 3 4 5 6
83
19. Pri svojem delu sem naredil(a) že mnogo koristnega. 0 1 2 3 4 5 6
20. Počutim se, kot da sem na koncu svojih moči. 0 1 2 3 4 5 6
21. Pri svojem delu zelo umirjeno rešujem čustvene
probleme. 0 1 2 3 4 5 6
22. Čutim, da me stranke krivijo za nekatere od svojih
problemov. 0 1 2 3 4 5 6
H V A L A Z A S O D E L O V A N J E !
