SVET OD 10. DO 15. STOLETJA

POLITIČNI RAZVOJ IN RAZLIČNI POLITIČNI SISTEMI

Glavna značilnost ZAHODNE EV med 10. in 12. st. je FEVDALNA ANARHIJA in posledično razdrobljenost državne oblasti. Od 12. stoletja dalje pa je Z EV v znamenju krepitve položaja vladarjev. V večini držav so ti le počasi premagovali fevdalno anarhijo in uveljavljali svojo centralistično oblast ...

ANGLIJA

V času preseljevanja germanskih ljudstev je na Otoku nastalo 7. neodvisnih kraljevin. V ½ 9. st. si je najpomembnejša med njimi, WESSEX, uspela ostale podrediti v posebno politično enoto - ANGLIJO.

V začetku 11. st. so Otok zasedli DANCI, njihov kralj SVEN I. se je razglasil za kralja GB. Kraljevska družina iz Wessexa se je umaknila v Normandijo, kjer je ostala vse do konca danskega gospostva l. 1042, ko se je na angleški prestol vrnil EDVARD SPOZNAVALEC1. Po njegovi smrti l. 1066 je oblast prevzel njegov normandijski bratranec VILIJEM, ki je moral pred tem to pravico dokazati na bojnem polju. GB pretendenta za prestol HAROLDA je porazil v bitki pri HASTINGSU. Zaradi tega podviga je dobil vzdevek OSVAJALEC. Vilijem je uvedel fevdalizem po celinskem vzoru in centraliziral oblast.

Njegovi nasledniki (dinastija PLANTAGENET) so skušali zmanjšati privilegije duhovščine (ni plačevala davkov). Spor je dosegel vrhunec ob uboju canterburyjskega nadškofa in primasa Cerkve na Otoku THOMASA BECKETTA (2/2 12. st.). Šele po tem dogodku je kralj HENRIK II. obnovil odnose med Cerkvijo in državo. Njega je nasledil sin RIHARD I. LEVJESRČNI, ki se je bolj malo ukvarjal z domačimi zadevami (III. KV, vojna v F). Po njegovi smrti je oblast v GB prevzel njegov brat IVAN BREZ ZEMLJE ...2

Ivan je bil vojni s F poražen (želja po formiranju Atlanskega kraljestva), kar vpliva na notranjepolitično krizo; baroni so si pridobili pravico do soodločanja v državi z VELIKO LISTINO SVOBOŠČIN - MAGNA CHARTA LIBERTATUM (1215), ki je uzakonila pravice posameznih stanov. Listina je bila zavarovana s posebnim členom v katerem je bil imenovan SKUPNI SVET KRALJESTVA (sprva) 25. baronov. Ta je imel pooblastilo, da se lahko uprejo kralju, če ne bi listine spoštoval (praustava GB). Že pod naslednjim vladarjem se je ta SVET preimenoval v PARLAMENT. V 2/2 13. st. je parlament sprejel med redne člane poleg visoke duhovščine in visokega plemstva tudi predstavnike grofij in mest. V 1/2 14. st. se je ta institucija razdelila na ZGORNJI DOM (posvetno in cerkveno plemstvo) in SPODNJI DOM (poslanci grofij in mest).

Velik pomen ima tudi VOJNA DVEH ROŽ (rdeča in bela roža v grbih) v 2/2 15. st. med dvema velikima plemiškima rodbinama YORKI in LANCASTRI. Ker je bila oblast slednjih zelo šibka si je mogočni yorški vojvoda prizadeval prevzeti njihovo mesto. Spopad se je končal 1485, ko je red in mir v državi vzpostavil HENRIK VII., iz rodbine TUDORJEV. Ta spopad je pomemben zato, ker oslabi moč plemstva, kar omogoči Henriku uvajanje ABSOLUTIZIMA.

1.3.1.1. FRANCIJA

1 Sin pregnanega GB kralja in hčerke prvega normandijskega vojvode;2 Brat mu za čas svojih odsotnosti ni dal nikakršnih pooblastil, izgubil je Normandijo, svojo deželo razglasi za papeški fevd.

Tu je proces centralizacije potekal počasneje (ekstremna teritorialna razcepljenost in fevdalna nedisciplina). Državo je sestavljala vrsta neodvisnih samostojnih grofij (Flandrija) in vojvodstev (Akvitanija) – ob koncu 10. st. nad 50. različnih političnih enot

Vladarji teh pokrajin so sami imeli številne vazale in vsi so se smatrali za najmanj enake F kralju. V rokah so imeli vladna pooblastila – kovali so denar, zbirali čete, gradili gradove itd. L. 987 je dinastija ZAHODNIH KAROLINGOV izumrla in velikaši so si izbrali za kralja šibkega HUGA KAPETA. S to dinastijo je moč osrednje oblasti hitro rasla in na začetku 13. stoletja je FILIP II. AVGUST oblikoval čvrsto osrednjo oblast. Kot zaveznik mest, cerkve in vitezov se je vmešaval v notranje zadeve velikih neodvisnih fevdalcev. Z različnimi dejavniki je finančno in politično okrepil svoj položaj ter s tem prispeval k vzponu Francije:

- ustrezne ženitne zveze,- dobro izurjena najemniška vojska,- sodne in finančne reforme (pariški parlament3 + finančni oddelek4),- udeležba Francozov v križarskih vojnah,- uspešne vojne proti Angležem,- ljudsko čaščenje (skrofuloza).

LUDVIK IX. SVETI je nadaljeval začrtano politiko ter pomaknil meje do Pirinejev. V nadaljevanju si je podredil Cerkev (DRŽAVNA CERKEV). Kralj FILIP IV. LEPI je zaradi finančne stiske (stroški za vojsko in uradništvo) uveljavil pravico do pobiranja davkov na cerkveni posesti in s tem pokazal svojo avtonomijo do papeških zahtev. Ker mu je papež BONIFACI III. zagrozil z izobčenjem je l. 1302 LEPOTEC sklical predstavnike F stanov in papeža proglasil za krivoverca ter simonista in ga obdolžil občevanja s hudičem5. Papež je od šoka zblaznel - samomor (70 let). Sedaj je bil LEPOTEC tisti, ki je vplival na izvolitev papeža; izvoljen je bil F kardinal, ki je svoj sedež iz Rima prenesel na F ozemlje, v AVIGNON, to je bil papež KLEMEN V. Do denarja je Filip prišel tudi na drugačne načine. Npr. z uničenjem reda vitezov templjarjev (posojali so mu ogromne vsote denarja). Voditelje tega reda so zaprli, mučili in sežgali na grmadi pod obtožbo krivoverstva. Premoženje je prevzel kralj ...

STOLETNA VOJNA 1337 – 1453

Ko je leta 1328 izumrla direktna veja KAPETINGOV je krona prešla na njihove bratrance iz dinastije VALOIS. Kralj je postal FILIP VI., kar je sprva priznal tudi EDVARD III. vendar se je nato premislil. Vnuk Filipa IV. je prestol zahteval zase. Ker so se nasprotja med pretendenti stopnjevala tudi zaradi GB fevdov na celini je l. 1337 izbruhnila t.i. 100. letna vojna, huda kazen za običajne ljudi (divjanje obeh vojska in kuge). Angleške posesti so namreč ovirale prizadevanja francoskih kraljev pri centralizaciji oblasti. Angleži so bili sprva boljši nasprotnik (zavzeli so Pariz, Orleans) – vse do pojava pastirice IVANE IZ DOMREMYJA (Ivana Orleanska), ki je s svojim entuzijazmom uspela preobrniti tok vojskovanja v prid Francije (1431 je bila zažgana kot čarovnica). Vojna se je končala l. 1453 ko so Angleži uspeli zadržati le Calais. Francija tako postane nacionalno enotna država.RIMSKO-NEMŠKO CESARSTVO

Po smrti zadnjega VZHODNOFRANKOVSKEGA KAROLINGA (Ludvik IV. Otrok) l. 911, so plemena Frankov in Sasov za novega kralja izvolila KONRADA. Tej izvolitvi so se pridružili tudi Švabi in Bavarci. Vzhodna država je tako postala državna enota, ki jo odslej poznamo pod imenom

3 najvišje sodišče kraljestva;4 sestavljen iz visoko usposobljenih pravnikov, ki uvedejo enoten denarni sistem;5 Verjeli so, da živi v prstanu Bonifacija duh, ki se ponoči materializira in spi z njim. Dante pošlje B. na dno pekla.

NEMČIJA. Njegov naslednik HENRIK I. PTIČAR se je izkazal kot sposoben vojaški poveljnik v bojih proti Madžarom. Dokler je vladal, Madžari niso vpadali v Nemčijo.

L. 936 je dosegel, da so njegovega sina OTONA vsa plemena priznala za njegovega legitimnega naslednika (kršenje karolinškega izročila) in še istega leta je bil v Aachnu okronan za kralja. Kmalu pa se je moral dokazati na bojnem polju – najprej je prišlo do vstaje velikih vojvod zoper mladega kralja. Ta jih je nato v 3. letni vojni porazil ter na njihova mesta postavil svoje družinske člane, ter tako utrdil svoj položaj. Sledile so silovite vojne s Slovani na Češkem in vzdolž reke Labe, velika bitka na Leškem polju pri Augsburgu l. 955 ko je porazil večjo madžarsko četo, precej pa se je vmešaval tudi v italijanske zadeve (izkoristil je politično razcepljenost Italije ter šibkost papežev ter zagospodaril nad severno Italijo. OBSEG DRŽAVE: Frizija - Lotaringija - Burgundija (reka Rona) - na S do Danske - na V 1/2 PL + CS + A + področje Slovenije - na J Italija do Monte Cassina pod Rimom.

Pri zmagah mu je bila v močno oporo nemška CERKEV (visoka duhovščina), ki mu je priskočila na pomoč z vojsko in denarjem. Na svojo stran jo je pridobil s podeljevanjem fevdov in kraljevih privilegijev (tržne in carinske pravice, pravica do kovanja denarja). Na ta način je, navkljub protestom plemstva, povezal nemško cerkev z prestolom in si zagotovil pravico do imenovanja škofov (LAIČNA INVESTITURA). Škofje so postali njegovi vazali, oblikovala se je DRŽAVNA CERKEV.

L. 962 je svojo premoč okronal s cesarskim naslovom, ter tako postal CESAR SVETEGA RIMSKEGA CESARSTVA NEMŠKE NARODNOSTI. Papežu je ob tem obljubil, da bo ščitil njega in cerkev, v zameno pa noben papež ne ni smel biti posvečen, preden ne bi prisegel zvestobe nemškemu cesarju. Oton je sledil karolinškemu izročilu in obnovil CESARSTVO, ki je tako prešlo na nemške in ne francoske kralje! Cesar je postal varuh cerkvene države in potrjeval samega PAPEŽA in si ga s tem podredil.

Otonovi nasledniki niso uspeli obdržati te mogočne dediščine. Investiturni boj (spor s papeži) je povzročil padec cesarske avtoritete, kar je v nemških deželah pripeljalo do fevdalne razcepljenosti (neomejena oblast posameznih knezov). Tako so se od 12. stoletja dalje za oblast v Rimsko-nemškem cesarstvu spopadale različne plemiške rodbine. Cesarja so volili in potrjevali t.i. VOLILNI KNEZI. Ko je l. 1254 izumrla STAUFOVSKA dinastija, volilni knezi 20 let niso izvolili cesarja – brezvladje (INTERREGNUM) – saj so želeli onemogočiti krepitev osrednje cesarske oblasti. Zato so l. 1273 tudi izvolili takrat nepomembnega grofa RUDOLFA HABSBURŠKEGA, ki pa je znal svoji rodbini zagotoviti vodilno vlogo v državi – od l. 1438 je cesarska krona njihova dedna last (v boju za ta prestižni naslov so sodelovale tri rodbine: HABSBURŽANI, LUKSEMBURŽANI in WITTELSBACHI).

V oslabljenem in razcepljenem cesarstvu so nastajale številne politične zveze, najmočnejša med njimi je bila ŠVICARSKA ZVEZA ali KONFEDERACIJA. Ta je nastala že l. 1291 z zvezo prvih treh kantonov (Schwyz), katerim se kasneje priključijo tudi ostali (Zürih, Luzern). Konfederacija se je v 14. st. preimenovala v ŠVICO.

PAPEŠKA DRŽAVA

KLEMEN V. je l. 1309 svoje središče prenesel v Avignon, s tem se je okrepil vpliv F nad papeži in F linija v kuriji. Po njihovi vrnitvi v Rim (10. - GREGOR XI.) se je začel 40. letni RAZKOL v katoliški cerkvi (1378 - 1417), ko sta delovala dva papeža, eden v Rimu (URBAN VI.), drugi v Avignonu (KLEMEN VII.). S koncilom v Pisi l. 1409 so skušali nastali problem rešiti tako, da so enostavno odstavili oba papeža in imenovali tretjega (ALEKSANDER V.). Vendar odlokov tega koncila ni nihče upošteval – EU

ima 3 papeže. Šele koncil v KONSTANCI l. 1414 (v režiji D cesarja Sigismunda Luksemburžana) je prišel zadevi do dna - vsi trije papeži so bili odstavljeni ter uradno ustoličen MARTIN V.

SREDNJA EVROPA

Tu so se začasno utrdile močne države v okviru nemškega cesarstva. Češko kraljestvo je izkoristilo obdobje MEDVLADJA v nemškem cesarstvu in za kratek čas razširilo oblast prek Avstrije in slovenskih dežel vse do Jadranskega morja. Češkega kralja OTOKARJA II. PREMISLA je nato l. 1278 premagal D cesar RUDOLF HABSBURŠKI in osvojil Avstrijo in Štajersko - podelil jih je v dedno last svojim sinovom, ter tako ustvaril začetke habsburške monarhije na tem delu Evrope. Habsburžani so kasneje dobili v svoje roke še Koroško in Kranjsko (1335).

IBERSKI POLOTOK

Na Iberskem polotoku so v 13. st. krščanske države Navara, Kastilija in Aragon pod vodstvom ALFONZA VIII. KASTILJSKEGA dosegle potrebno enotnost v boju proti Arabcem. V ozračju splošnega verskega navdušenja je KRŠČANSKA REKONKVISTA lomila vse pred seboj - l. 1266 so Arabci v svojih rokah obdržali le še GRANADO vendar so priznavali suverenost kastiljskega kralja. Kljub temu uspehu ni prišlo do združitve iberske dežele (Portugalska, Navara, Kastilija, Aragon).

BIZANC

V Bizancu je potekal proces decentralizacije - vodilna vloga v državi je prešla iz rok državne birokracije v roke nekaterih bogatih družin. Pospešil se je proces fevdalizacije in partikularizma, kar vpliva na upadanje bizantinske vojaške moči ter socialna in gospodarsko krizo. Razlogi:

- bogato plemstvo je pridobilo na moči ter prevzelo oblast v državi. Veleposest so večali na račun malega kmeta (STRATIOTA). Ta je izgubil svojo zemljo in postal nesvoboden – PARIK. In ker kmetje niso opravljali svojih vojaških dolžnosti, so cesarji morali najemati tuje vojake.

- naraščanje državnih stroškov zaradi razkošnega dvora in visokih vojaških izdatkov (najemniška vojska) povzroči povečanje davkov.

- vojaški porazi proti Seldžukom (izguba večine posesti v Mali Aziji) in Normanom (Bari).- VELIKA SHIZMA leta 1054

Zadnji udarec oslabljenemu cesarstvu je zadala IV. križarska vojna in l. 1204 ustanovljeno LATINSKO CESARSTVO, ki pa je kmalu propadlo. L. 1261 so se Bizantinci vrnili v Konstantinopel in obnovili svoje cesarstvo. Pred njihovimi vrati pa je že bil nov velik nasprotnik – OSMANSKI TURKI. Ko je v Angorski bitki l. 1402 TIMURLENK hudo porazil Turke ter zajel njihovega sultana BAJAZITA, je s tem Bizancu samo podaljšal življenje za pol stoletja. L. 1453 se je končala dolga agonija bizantinskega cesarstva, ko je MEHMED II. OSVAJALEC zasedel Konstantinopel ter tja prestavil svoj dvor.

1.3.2.9. KRIŽARSKE VOJNE

V zadnjih letih 11. stoletja so se SELDŽUKI (turkmensko ljudstvo) močno približali Konstantinoplu in zato je bizantinski cesar ALEKSIJ I. KOMNEN za pomoč zaprosil papeža in zahodne države. Ker so Seldžuki zasedli tudi Jeruzalem (1077) in Antiohijo (1085) ter napadali kristjane na romanjih v SVETE KRAJE se je ogorčeni papež URBAN II. odzval. L. 1095 je na cerkvenem zboru v CLERMONTU pozval kralje, plemiče, viteze in navadne ljudi, naj se spomnijo možatih dejanj svojih prednikov in veličine KV, ter DVIGNEJO KRIŽ - to je bil uradni poziv na I. KRIŽARSKI POHOD. V zameno je papež vsem udeležencem zagotovil odpuščanje vseh grehov ter zaščito njihovih posesti med odsotnostjo.

Seveda je imel papež tudi svoje interese pri tej akciji – uresničitev ideje o svetovnem gospostvu in podreditev vzhodne cerkve svoji oblasti (PAPEŠKA TEOKRACIJA).

Križarske vojne so bile zlitje pustolovskega duha, iskanja dobička in verskega idealizma. Šlo je za vrsto odprav od 11. do 13. st., ki naj bi zagotovile krščansko oblast nad svetimi kraji v Palestini, ki so bili takrat pod nadzorom muslimanov. Toda vseh križarjev ni spravila na pot pobožnost. Grof ŠTEFAN BLOIŠKI je dvignil križ predvsem zato, da je ubežal sitni ženi, BOHEMUND, mlajši sin Neapeljskega kralja pa zato, da bi si ustvaril lastno kneževino na VZHODU (Antiohija - 1098).

Pozivu na križarske vojne so se odzvali vsi družbeni sloji (puščavnik PETER IZ AMIENSA vodi reveže, otroški križarski pohod čistih src l. 1215 itd.). Odziv je bil precejšen: »vse kar je scalo po zidu je pogoltnil križ« (na 7 žensk je ostal 1 moški). Kljub velikemu številu ljudi je bila vendarle vojaško odločilna plast VITEŠTVO.

L. 1096 se je viteška EV vojska združila z bizantinsko v Konstantinoplu. V hitrem prodoru so nato zavzeli seldžuška ozemlja v Mali Aziji in v Siriji ter končno l. 1099 oblegali in zasedli Jeruzalem. Pri tem so poklali večino prebivalstva (muslimani in Judje). Na področju Palestine je nato nastalo več malih križarskih državic - v ANTIOHIJI , EDESSI , JERUZALEMU in TRIPOLIJU .

Osvajalci pa so se kmalu znašli pred velikim problemom – šibko logistiko. Primanjkovalo je predvsem branilcev in zato so v ta namen nastajali posebni DUHOVNO-VERSKI VITEŠKI REDOVI: IVANOVCI (rdeča halja in bel križ), TEMPLARJI (bela halja in rdeč križ) in NEMŠKI VITEŠKI RED (bela halja in črn križ). Vzporedno z nastankov teh bojevitih redov so bili zgrajeni tudi mogočni gradovi, ki so ščitili prometnice – KRAK DE CHEVALIERS (1131 by Ivanovci, Sirija).

Zaradi krščanske agresije so muslimani sprožili versko vojno - DŽIHAD. Najprej je padla Edesa (1144) – zavoljo tega so v EV sprožili II. križarsko vojno, ki pa je bila popolna katastrofa (dolgo potovanje, lakota, gverila). V letih 1170 – 80 so se sirski in egiptovski muslimani združili pod poveljstvom sposobnega vojskovodje SALADINA – ta je l. 1187 v bitki PRI HATTINU premagal križarsko vojsko, in še istega leta zavzel Jeruzalem6. Vsi naslednji pohodi križarjev so bili namenjeni ponovnemu zavzetju Jeruzalema, kar pa jim ni uspelo, še več. Križarska kraljestva so eno za drugim padla v roke muslimanom. Zadnje oporišče, ki je padlo v roke muslimanov je obmorsko mesto Akkon l. 1291.

P omen in posledice križarskih vojn

dvig ugleda papeštva na začetku spopadov – čeprav ni bilo sposobno nadzorovati ogromnih sil, ki so mu bile na voljo,

EV se odpre novostim iz Orienta (poglabljanje gospodarskih in kulturnih stikov – trajna korist za EV civilizacijo7),

povečanje trgovine in povečanje razvoja specializiranih obrtnih panog (nastanek mest v EV – nastanek novega družbenega sloja, meščanstva),

6 To vpliva na sklic III. križarske vojne, ki so se je udeležili angleški kralj RIHARD I. LEVJESRČNI, nemški cesar FRIDERIK I. BARBAROSSA in francoski kralj FILIP II. AVGUST. L. 1192 je bil Rihard samo še nekaj ur oddaljen od Jeruzalema, vendar so se takrat uprle angleške čete – utrujene in lačne so zavrnile nadaljnje bojevanje. Rihard je zato sklenil s Saladinom premirje: kristjani so obdržali nadzor nad svojimi obalnimi mesti, romarjem pa je bila zagotovljena varna pot do svetih krajev;7 Evropejci so na Vzhodu spoznali nove poljedelske kulture (pomaranče, limone, melone, sladkorni trs) in dosežke vzhodne tehnike ter znanosti (nove obrtne tehnike, kompas, papir, matematika – indijske številke, medicina, higiena);

izjemen vzpon italijanskih obmorskih mest – italijanski trgovci prevzamejo trgovinske posle Bizantincem in Arabcem ter monopolizirajo trgovino,

odnosi med EV in Bizancem so se močno poslabšali (zavzetje Konstantinopla), poglobljeno sovraštvo med krščanstvom in islamom (klanje kristjanov in judov).

11. SPOPAD MED NOMADI IN POLJEDELSKIMI DRŽAVAMI V AZIJI

Nomadski pastirji so živeli v stepah od S Kitajske do Madžarske na razdalji cca. 8000 km. Gojili so živali, predvsem ovce in konje, in se s svojim imetjem vse življenje selili iz kraja v kraj. Tovrstne nomadske črede so bile izrazito patriarhalne in roparske. Organizirane so bile v rodove in se ves čas borile s sosedi za najboljše pašnike.

L. 1206 so na splošni skupščini vseh plemen izbrali za vrhovnega poveljnika TEMUDŽINA in ga preimenovali v DŽINGISKANA – »kneza vsega kar leži med oceanoma«. Z njegovo izvolitvijo se je pričelo mongolsko osvajanje »Sveta«. Mongoli so najprej napadli in zasedli KITAJSKO. Po tem uspehu so se obrnili proti ZAHODU in sicer proti islamski državi HORAZEM, ki je segala od Kaspijskega jezera do gorovja Pamir, ter jo v krvavem pohodu zasedli. Naslednja je bila na vrsti EV.

Po smrti velikega kana je napad vodil BATU, Džingisov vnuk. Na voljo je imel 150.000 konjenikov (največja EV sila jih ima 20.000). Prva mongolska tarča je bila RUSIJA. Veliki napad se je pričel pozimi l. 1237 - zamrznjene reke pa so služile kot ceste konjenici, ki je brez težav opravila z ruskimi knezi, požgala MOSKVO ter zasedla KIJEV. To področje, ki so ga nadzorovali Mongoli se je imenovalo ZLATA HORDA. Mongoli so vdrli še v PL in H in porazili tako PL/D vojsko kot združeno krščansko vojsko na H (Mongoli so mrtvim rezali glave in jih sestavljali v piramide - v opozorilo). Približali so se tudi Dunaju, a nato zavili proti Jadranskemu morju in Balkanu. Pozimi 1242 se je BATU nepričakovano obrnil proti Volgi ter končal svojo evropsko turnejo.

V naslednjih letih so se Mongoli podali tudi v Mezopotamijo - zavzeli in požgali so Bagdad in Sirijo. Zadnji, peti veliki kan je bil KUBLAJ, ki je sprožil neuspešen napad na JPN. S tem se je pričel tudi zaton mongolske moči. Na Srednjem vzhodu in v Rusiji so mongolske dinastije vladale do konca 15. stoletja! Zaradi mongolskih osvojitev se je politična slika velikega dela Evrazije povsem spremenila - mongolska osvajanja so odprla vrata turškim plemenom v Z Azijo.

SREDNJEVEŠKO PODEŽELJE

Po 5 nemirnih stoletjih, ki so sledila padcu rimskega imperija, so se pričele razmere v EV umirjati – prenehali so se večji spopadi in preseljevanja – glavni krivec velike zaostalosti EV ...

Prebivalstvo je bilo maloštevilno (35 milijonov), a opazna je bila tendenca rasti. Gospodarska podlaga večini prebivalstva je bilo KMETIJSTVO. Večina zaposlenih v kmetijstvu je delala na zemljiških gospostvih. Ker so bili gospodarsko odvisni, niso bili osebno svobodni - antični sužnji, koloni in pripadniki svobodnih vaških sosesk so se sčasoma izoblikovali v KMEČKI SLOJ, nad katerim je zagospodaril PLEMIŠKI FEVDALNI SLOJ. Ta je nastal iz vrst vojaških starešin rodovnega plemstva, poglavarjev in njihovega oboroženega spremstva. Plemstvo je obvladovalo državo, cerkev in družbo. Plemiči so se razlikovali po premoženju in položaju v družbi. Višje plemstvo je vplivalo na državno politiko in s svojim premoženjem konkuriralo vladarju ali ga celo prekašalo. Nižje plemstvo je živelo na manjših posestvih. Temu primerna sta bila njihova politična moč in tudi način življenja. Plemiči so živeli v GRADOVIH – zato ti objekti predstavljajo središča oblasti in družabnega življenja (viteški turnirji, trubadurji …).

Najbolj izobražen sloj tistega časa je bila DUHOVŠČINA. Visoki cerkveni dostojanstveniki so izhajali iz plemstva in zaradi bogastva živeli zelo razkošno, večina navadnih duhovnikov in menihov pa je bila zelo nizko na premoženjski družbeni lestvici, zato se njihovo življenje ni razlikovalo od kmečkega. Ker so nekateri visoki cerkveni dostojanstveniki očitno zanemarjali svoje duhovno poslanstvo (bolj so jih zanimali bogatenje in razkošje) je že v tem obdobju prihajalo do nezadovoljstva nižjih slojev – tudi nižje duhovščine ter menihov …

Proizvodnja je bila v 10. st.preskromna, da bi omogočila večji porast prebivalstva. Sploh je čas od 9. do 10. st. za EV pomenil obdobje gospodarske stagnacije (divjanje Vikingov, Normanov, Arabcev ter H). Ta ciklus nazadovanja se je končal ob koncu 10. in na začetku 11. st., ko je prišlo do izjemnega razcveta srednjeveške ekonomije, ki je trajala do začetka 14. st. Ta sprememba (na bolje) je temeljila na številnih predpogojih:

oblikovanje stabilnega sistema držav z ustaljenimi upravnimi institucijami (D, PL, CS, H), številne izboljšave in novosti pri obdelavi zemlje:

- uvedba PLUGA na okornih kolesih, - nova orodja: BRANA, CEPEC8, KOSA9, KOMAT, PODKEV, VODNO KOLO (mletje žita, pogon žag),- vprežne vole so nadomestili KONJI, njihova moč je (s komatom in podkvami) potrojena, - več so ljudje dognali tudi o pomladanski in jesenski SETVI; pšenico in rž so sejali jeseni, - uveljavi se TRILETNO KOLOBARJENJE – zemljo so obdelovali v krogu: na vsakem od treh delov polja so se izmenjavali OZIMNI POSEVKI (rž, pšenica), SPOMLADANSKI POSEVKI (oves, ječmen, bob, leča, konoplja, mak, repa, zelje …), eno leto pa je polje NEOBDELANO – ostane v prahi (neobdelano) – zemlja počiva (na tem delu se je pasla živina). Zemlja se je manj izčrpala.- uvajanje vinogradništva (najbolj priljubljena pijača južno od Alp – sever daje prednost pivu).- uvajanje sadjarstva (predvsem samostani), jabolka, hruške, slive in češnje;

izjemen obseg AGRARNE KOLONIZACIJE – krčenje zemlje in širjenje obdelovalnih površin (ustvarjene so nove zmožnosti preživetja) – zagotovo eden največjih dosežkov človeka v srednjem veku !!!!

uvajanje zakupnega razmerja med fevdalcem in podložnikom ter prodaja presežkov na mestnem trgu,

populacijska rast (do izbruha velike kuge v 14. st. se je število prebivalstva podvojilo – na 70 milijonov),

cerkveni nauk o »toliko otrocih, kolikor jih Bog da«. urbanizacija EV - nastajanje urbanih središč ter oživljanje mestnega prebivalstva, razcvet trgovine v obsegu in pestrosti blaga, ki se začne v Italiji in se razširi po EV (povečan

promet).

Žitne cene so ob naraščajočemu pridelku tja do 14. st. ostajale razmeroma stalne in se deloma celo zvišale zaradi česar se je močno izboljšal gospodarski položaj kmetov. Od 12. st. dalje so kmetje svoje obveznosti do fevdalca zmeraj manj poravnavali s tlako in zmeraj bolj z dajatvami.

Tlačani so dobivali tudi pridvorno zemljo. To pomeni, da so fevdalci zmanjšali obseg dominikalne zemlje ter opuščali njeno obdelavo. Raje so to zemljo ponudili kmetom v LASTNO OBDELAVO. Fevdalci tako niso več živeli od pridvorne zemlje temveč izključno od naturalnih dajatev. S časoma so te dajatve denarno ovrednotili in zapisali v URBARJE. S tem je podložniku omogočena prodaja tržnih viškov (žita, vina, živine) na bližnjih trgih. V lastninskem odnosu nad posamično kmetijo so

8 Namesto mlatilne palice;9 Namesto srpa;

se začele uveljavljati različne oblike premoženjskih razmerij: KUPNO PRAVO (dedna pravica kmeta do zemlje) in ZAKUPNO PRAVO (najemna pravica).

Kmetov vsakdanjik je bil sestavljen iz dela na kmetiji in opravljanja tlake na grajskih posestih. Časa za družinsko in družabno življenje je bilo malo (nedelje, prazniki). Obzorje teh ljudi je bilo zelo omejeno. Bili so izpostavljeni naravnim in drugim nesrečam (lakote – slabe letine, povodnji, suše, ČRNA SMRT …

REFERAT : RAZVOJ SREDNJEVEŠKIH MEST, TRGOVINE, OBRTI, DENARNIŠTVA IN PROMETA (STR. 47 – 66)

PROTISLOVJA RAZVITEGA FEVDALIZMA

Uspešna gospodarska rast mest in podeželja v Z EV je v 13. st. dosegla vrhunec. 14. st. je doba gospodarskega in družbenega preloma. Srednjeveška ureditev se je drobila. Na ozemljih, kjer se je močno razvila tekstilna industrija (GB) so zemljiški gospodje polja spreminjali v pašnike za ovce, kmete pa preganjali z zemlje, v D in na NL so zemljo spreminjali v pašnike za govedo – nastajal je številčen kmečki proletariat. Zaradi inflacije so fevdalci povečevali kmečke dajatve in obnavljali pridvorno gospodarjenje.

Eden izmed razlogov za vsesplošen kolaps so tudi epidemične bolezni – med njimi najbolj uničujoča – ČRNA SMRT ali bubonska kuga10. Ta je v letih od 1347 do 49 povzročila smrt 1/3 celotne EV. Kužne epidemije so se ponavljale še v naslednji letih, do konca 14. stoletja … Omenjeni val kuge je povzročil celo vrsto dolgoročnih posledic – psihološki učinek »poslednje sodbe in konca sveta« oz. vsesplošno histerijo in strah, pretresla se je tudi ekonomska baza družbe – ker je kuga veliko bolj kosila v mestih kot na podeželju, kmetje za svoje pridelano žito niso imeli dovolj odjemalcev - cene pridelkov so pričele padati, hkrati pa so naraščale mezde poljskih delavcev (ker je bilo malo delovnih moči) in prišlo je do zastojev v proizvodnji. Vzporedno s tem so potekala tudi vojna pustošenja (stoletna vojna) in hude lakote. Občutek negotovosti je porajal številne upore na podeželju in revolucionarna vrenja v mestih:

L. 1358 je v F izbruhnil velik kmečki upor, ki so ga imenovali. ŽAKERIJE – Jacques, porogljiv naziv za podložnika; razlogi so bili številni: črna smrt, ropanje razbojnikov, fevdalna bremena, Poitiers … L. 1380/81 je izbruhnil velik angleški kmečki upor – zahteve so oblikovali siromašni potujoči pridigarji (LOLARDI), ki so zagovarjali skupno imetje, družbo brez plemstva in podložnikov ter odvzem cerkvene zemlje. V E je prišlo do večjih sočasnih kmečkih uporov, ki so pripravili kralja k uvedbi osebne svobode za kmeta!

Revolucionarna vrenja v mestih so najprej izbruhnila v severni Italiji in Flandriji. Z nazadovanjem tekstilne proizvodnje, zmanjšanjem pomorske trgovine in zlomom bank so se številni delavci znašli v življenjski stiski. Delavci so se ob nastopu krize pogosto organizirali in skušali doseči izboljšanje svojega položaja – zvišanje mezd in izboljšanje delavnih pogojev. Pogosto pa je nezadovoljstvo preraslo v spontan upor: upor tekstilnih delavcev v Firencah (1378), vstaja v Brugesu (1302) …

UMETNOST, KULTURA IN MISEL SREDNJEGA VEKA

Srednjeveška miselnost in kultura sta se razvijali pod vplivom stanov in cerkve. Večina vladarjev in plemičev je bila nepismena, temu primerna je bila tudi njihova skrb za kulturo. S časom pa je čedalje večjo vlogo dobivala (poleg verske) tudi posvetna, VAGANTSKA, poezija, katere glavne teme 10 simtomi bubonske kuge so močne otekline pod pazduhami in v dimljah - možnost preživetja je 20%, pri pljučni kugi jeinkubacijska doba od enega do treh dni!

so bile svobodna ljubezen, vino in uživanje življenja. Ustvarjali so jo potujoči kleriki, duhovniki in študentje (CARMINA BURANA). V ta kontekst spadajo SREDNJEVEŠKI EPI (Pesem o Rolandu, Pesem o Nibelungih), VITEŠKA KNJIŽEVNOST (viteški romani, ki so opisovali junaštva, plemenitost, ljubezenske dogodivščine vitezov – roman o Tristanu in Izoldi, roman o kralju Arturju) in TRUBADURSKA LIRIKA (pesniške kancone, balade, serenade).

MEŠČANI so v okviru verskih prireditev gojili dramske uprizoritve z vsebino verskih legend in življenja svetnikov (PASIJONI) Sprva so jih prirejali samo v cerkvah kasneje pa tudi na prostem, tako so nastali MISTERIJI in MORALITETE poznega srednjega veka (na Slovenskem se je ohranilo besedilo ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA, igro so po l. 1720 igrali v Škofji Loki).

S časom so meščani verskim motivom dodali posvetno vsebino ter uvedli BURKE ali FARSE. Vrhunec je srednjeveška književnost doživela z novim stilom – DOLCE STIL NUOVO (Dante Alighieri – 1321).

Književna umetnost je bila sprva namenjena potrebam cerkve in verskega učenja. Zaradi gospodarskega razvoja in nastanka mest pa se je pismenost iz širila v posvetno življenje. Poleg samostanskih in duhovniških so tako nastajale tudi laične šole (praktično in uporabno znanje). S tem se je število pismenih močno povečalo. Na cerkvenih šolah in univerzah so poučevali v latinščini (diplomatski jezik), v mestnih šolah pa so uvedli ljudski jezik. Na podlagi florentinskega narečja se je razvil I knjižni jezik (k temu prispevajo Dante /Božanska komedija/, Petrarca, Boccaccio /Dekameron/). V 14. in 15. st. so se oblikovali tudi GB, F in CS knjižni jezik.Tudi učenjakom je bilo na voljo čedalje več filozofskih in znanstvenih del (dostopni postanejo grški in arabski izvirniki), zato so se središča učenosti preselila na nove znanstvene ustanove - UNIVERZE (združbe profesorjev in študentov). Prve so nastale v 12. in 13. st. v Bologni, Parizu, Neaplju, Oxfordu, Cambridgeu, Toulousu. Vse je povezoval jezik (latinščina), podobni pa so bili tudi učni programi in predmeti. Vsi učitelji so bili duhovniki, to pomeni, da so bile pod cerkvenim nadzorom in niso poznale svobode razpravljanja - cenzura.

Miselnost in znanost srednjega veka je obvladovala SHOLASTIKA – filozofija, ki je temeljila na dogmah (svete resnice, ki že obstajajo in jih zato ni treba dokazovati). Iskanje resnice ni bilo potrebno, češ saj je ta že dana od Boga. Najpomembnejši predstavnik sholastične miselnosti je Tomaž AKVINSKI, ki je malce revidiral Aristotelovo stališče. Namreč. Aristotel je trdil, da je razum temelj znanja. Tomaž Akvinski pa je to razložil s trditvijo, da se da vse tisto kar odkrije razum razložiti v luči vere. Če pa se kje razum in vera ne ujemata to pomeni, da se razum - moti.

Na PODEŽELJU se je ohranila bogata kultura LJUDSKIH ŠEG in NARODNIH PESMI. Veliko šeg na SLO je nastalo v zvezi z letnimi časi (pust, zeleni Jurij), cerkvenimi prazniki in kmečkimi opravili. Še danes sta živa kurentovanje in gostuvanje - prepletanje poganskih šeg s cerkvenimi običaji.

KRIZA CERKVE IN PAPEŠTVA

VELIKI RAZKOL MED VZHODNO IN ZAHODNO CERKVIJO

Odnosi med obema cerkvama so bili od koncilov v 4. in 5. st. izjemno nestabilni. Verska nesoglasja med papeži in patriarhi so spodbujala tako kulturne, jezikovne kot politične razlike. Vsi poskusi pomiritve so se več ali manj končali neuspešno (poroke). Na koncu koncev sta si obe cerkveni središči pričeli po svoje razlagati temeljne verske vsebine: vprašanje obredja in vere, položaja in življenja duhovnikov, temeljne verske nauke (dogme). L. 1054 je agresivni in reformatorski papež LEON IX. skušal (preko svojih legatov) doseči, da bi mu carigrajski patriarh MIHAEL KERULARIOM priznal primat. Ker ta tega ni storil je legat HUMBERT (lotarinško reformno gibanje) patriarha (in s

tem vso vzhodno Cerkev) izobčil. Patriarh pa ni ostal dolžan in je izobčil Humberta in papeža. Sprva je kazalo, da je vse skupaj le eden izmed mnogih sporov, vendar pa je bil zahod pri svojih zahtevah nepopustljiv. Razdor – SHIZMA – je tako postal dokončen. Papež Leon IX. je še istega leta umrl po neuspešnem bojnem pohodu zoper Normane na jugu Italije.

CERKVENO REFORMNO GIBANJE 10. STOLETJA IN INVESTITURNI BOJ

Samostanska reformna gibanja so se v EV pojavila že v 10. st. Znani sta bili dve: kongregacija s benediktinskim samostanom CLUNY na čelu ter lotarinško reformno gibanje. Cilji so bili podobni: večja VERSKA RESNOBA, ukinitev SIMONIJE (kupovanje cerkvenih služb – mag Simon hoče od Jezusa kupiti Sv. Duha), ukinitev LAIČNE INVESTITURE (pravica laikov – kraljev – do umeščanja škofov in papežev) – to pomeni, da ima papež prvenstvo pri verskih in cerkveno-pravnih vprašanjih, spoštovanje CELIBATA11 (prepoved zakonskih zvez za duhovnike).

Ukinitev laične investiture je bila ena izmed glavnih zahtev samostanskih reformatorjev v 10. st. Sama ideja je zorela več kot 100 let – in se postopoma uveljavljala. Na sinodi l. 1059 so cerkveni dostojanstveniki sprejeli nekaj revolucionarnih smernic:

- volitve papežev so odslej v rokah kardinalov in niso vezane na Rim (ljudstvo in duhovščina imata zgolj pravico AKLIMACIJE – potrditve),

- izrečena je bila prepoved umeščanja laikov

Politiko sinode je nadaljeval papež GREGOR VII., ko je l. 1075 razglasil papežev UNIVERZALNI položaj, ki ni podvržen nobeni sodbi, in mu daje moč odstavljati cesarje. Kot kazen za vsakogar, ki se mu ne bi pokoril, pa je predvidel EKSKOMUNIKACIJO – izobčenje iz cerkvenega občestva.

Vendar pa se novi nemški cesar HENRIK IV. ni bil pripravljen odpovedati svoji pravici do umeščanja nemških škofov in opatov (nemška državna cerkev) in je zato na hitro sklical sinodo v Wormsu l. 1076, ki je papežu očitala zlorabo položaja. Gregor je udarec prestregel ter Henrika izobčil iz Cerkve, vse kraljeve podložnike pa odvezal prisege zvestobe.

Zaradi slednjega je oživela kraljeva knežja opozicija, ki je Henriku (na papežev predlog) zagrozila, da bo izvolila novega vladarja če se v roku enega leta ne reši izobčenja. To je Henrik poskušal vendar brez uspeha zato se je odločil za zadnjo možnost … februarja 1077 se je s svojim spremstvom odpravil v Italijo in v spokorniški obleki prišel pred grad CANOSSO kjer je kleče prosil odpuščanja. Po treh dneh je papež spustil Henrika predse in ga ponovno včlanil v cerkveno skupnost. Volitve novega kralja v D so se zdele papežu nepotrebne kljub temu pa so nemški knezi izvolili protikralja HENRIKA ŠVABSKEGA. Prišlo je do vojne med sprtima stranema in papež se je po treh letih postavil na stran protikralja in ponovno izobčil Henrika, vendar to dejanje ni več imelo tako močnega političnega učinka.

L. 1080 je Henrik Švabski umrl zaradi odsekane desne roke – božja sodba (z desno se izvaja prisega zvestobe). Henrik IV. je nato imenoval protipapeža in ga z vojsko ustoličil v Rimu. Gregor je moral zbežati k Normanom na jug Italije in skupaj z njimi se je vrnil ter pregnal Henrika. Ker pa so Normani strahovito plenili in ubijali po Rimu se je moral papež skupaj z njim osramočen umakniti

11 Zakonske zveze med duhovniki, predvsem v Italiji, so bile splošno razširjene; URBAN II. je l. 1095 prepovedal ženitve duhovnikom, ni pa prepovedal spolnih odnosov duhovnikov. Še več - papež je uvedel poseben davek – CULLAGIUM – davek na sex. Duhovnik je tako lahko imel priležnico in plačeval redno letno takso!

na jug kjer je tudi umrl. Po smrti je Henrika IV. papež PASHAL II. iz silnega sovraštva ukazal izkopati in vreči iz cerkve.

Spor v zvezi z laično investituro je bil rešen kompromisno l. 1122 s t.i. WORMSKIM KONKORDATOM. Cesar je s svojim žezlom umeščal škofe še preden so jih posvetile cerkvene oblasti. Tako je cerkev postala neodvisna od posvetne oblasti.

KRIVOVERSKA GIBANJA IN NEENOTNOST CERKVE V 14. IN 15. STOLETJU

Herezije (krivoverstva) so pogoste oblike odpora proti fevdalnemu redu, in so izražale nezadovoljstvo ljudi v religiozni obliki. Potujoči pridigarji so širili misel o enakosti vseh ljudi, ki naj bi po evangeličanskih naukih veljala že na tem svetu. Nastalo je več sekt, katerih privrženci so zahtevali revno cerkev, glavnega krivca za zlo na tem svetu pa so videli v bogati duhovščini in plemstvu. Med najbolj znanimi sektami so KATARI (čisti), ALBIŽANI, BOGOMILI. Gojili so sanje o nekakšni čisti in neomadeževani družbi12. Sprva je Cerkev je skušala te herezije uničiti z vojaškimi (križarskimi) pohodi kasneje pa se je zatekla k inkvizicijskim sodiščem (ustanovljena by papež INOCENC III. l. 1215).

Kot protiutež herezijam je Cerkev ustanovila beraške redove - FRANČIŠČANI (SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI13) in DOMINIKANCI (SV. DOMINIK - gospodovi psi)14. Oboji so se zavezali obvezni revščini ter prevzeli vodenje inkvizicije v svoje roke15. Iz vrst dominikancev je bil tudi SAVONAROLA iz Firenc, ki je glasno obsojal versko in politično pokvarjenost svojega časa (15. st.)

Krivoverstvo med meščani je v glavnem zahtevalo preprosto cerkev in odpravo samostanov - torej reformo cerkve: »preti, frati e polli, non son mai stolli«16. Glavna predstavnika te smeri sta bila JOHN WYCLIF v GB in JAN HUS na CS:

Oxfordski profesor John WYCLIF je prevedel biblijo v angleščino in s tem mnogo prispeval k razvoju angl. narodnega jezika, ki je še vedno zaostajal za uradno francoščino. Priznaval je le avtoriteto biblije, zavračal pa pravice papeža, celibat, meništvo. Na koncilu v 2/2 14. st. je proglašen za krivoverca.

Jan HUS je bil rektor na praški univerzi se je v svojih reformatorskih zamislih naslanjal na Wiclifove teorije - zahteval je temeljito cerkveno reformo in bogoslužje v češkem jeziku. Hus je imel široko podporo vseh plasti češke družbe - da bi končal nemire na Češkem ga je kralj Sigismund povabil na koncil v Konstanco (1414) - dobil je varstveno pismo za svobodno gibanje. Vendar pa je kralj obljubo prelomil, Husa so po 3. dnevnem zasliševanju v pričo Sigismunda zažgali. Zaradi tega se je na področju Češke močno razplamtelo revolucionarno HUSITSKO GIBANJE, ki se je razširilo tudi v sr. EV. Cerkev je šele l. 1965 priznala svojo zmoto in rehabilitirala Husa.

12 Katari so bili vegetarijanci. Razlog - živali izhajajo iz spolnega odnosa in nosijo v sebi greh. Ribe pa so kljub temu jedli v zmotnem prepričanju, da se ne parijo. Iz istega razloga so tudi zavračali zakon. Drugače je bilo s sodomijo, ker je izključevala možnost oploditve, ki je zanje pomenila greh (sodomite so do l 1816 mučili tako, da so jih gole spuščali na razbeljeno ost).13 Živali je smatral za svoje brate in sestre in pogosto pridigal goskam, racam, kokoškam … Svoje telo je imenoval »brat magarac« - kadar je dobil oslovska pohota se je gol valjal po snegu ali trnju – vse dokler ga ni pohotni oslovski nagon minil.14 Njihov član je bil tudi znani Tomaž AKVINSKI;15 Dominikanci so bili izredno kruti inkvizitorji. Namerno so obtožencem zadajali bolečino - to je namreč pomenilo, da se duša približuje bogu!16 Duhovniki, menihi in kure niso nikoli siti;