UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI�NE ŠTUDIJE KOPER

Staša �esnik

EMOCIONALNI SVET MOŠKIH IN ŽENSK

DIPLOMSKO DELO

KOPER

3

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI�NE ŠTUDIJE KOPER

Staša �esnik

EMOCIONALNI SVET MOŠKIH IN ŽENSK

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: doc. dr. Zdenka Šadl

Študijski program: Kulturni študiji in antropologija

IZJAVA O AVTORSTVU

diplomskega dela

Spodaj podpisani/-a__________________________________, z vpisno številko______________,

vpisan/-a na študijski program______________________________________________________,

rojen/-a______________ v kraju_________________________, sem avtor/-ica diplomskega

dela z naslovom: __________________________________________________________________

________________________________________________________________________________

________________________________________________________________________________.

S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo diplomsko delo izklju�no rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela. Prav tako se zavedam, da je predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu.

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

EMOCIONALNI SVET MOŠKIH IN ŽENSK

Namen diplomske naloge je raziskati razširjene družbene predstave, da so

ženske bolj �ustvene od moških. Izhajam iz predpostavke, da ima ženska v moško-

središ�ni zahodni družbi, kjer ji je pogosto dodeljen podrejen položaj oznako

�ustvenega bitja, kot nasprotja razumnemu bitju.

Cilj diplomske naloge je ugotoviti (ne)obstoj razlik v �ustvovanju v intimnem

heteroseksualnem partnerskem odnosu ter raziskati vpliv, ki ga imajo morebitne

razlike na odnos med partnerjema. Zanima me tudi ali so ženske tiste, ki opravijo

glavnino emocionalnega dela ter ali so ženske pogosteje žrtve �ustvenega nasilja.

Moje izhodiš�ne hipoteze se glasijo:

• Moški in ženske razli�no doživljajo in izražajo �ustva, kar je posledica

moško-središ�ne družbe in spolno specifi�ne socializacije.

• Spolno specifi�no �ustvovanje in izražanje �ustev ustvarja konflikte v

intimnem heteroseksualnem partnerskem odnosu.

• Emocionalno delo v intimnem heteroseksualnem partnerskem odnosu izhaja

in je dolo�eno s podrejenim položajem žensk.

• Ženske so v intimnem heteroseksualnem partnerskem odnosu pogosteje od

moških žrtve �ustvenega nasilja

Klju�ne besede: �ustva, ženske, moški, moško-središ�na družba, intimni odnosi,

emocionalno delo, �ustveno nasilje

EMOTIONAL WORLD OF MEN AND WOMEN

The main aim of my degree paper is to research the common misconception

about women being more emotional than men. I start from the assumption that

women in men-oriented western societies, where they often have an inferior social

position, are considered a more emotional gender as opposed to the more rational

male counterparts.

The scope of my paper is to discover the (non)existence of emotional differences in

intimate heterosexual relationships and to research the influence these differences

have on relationships. I am also interested if women put more effort in emotional

work than men and also if women are victims of emotional abuse more often than

men.

My main hypotheses are:

• Men and women experience and express emotions differently due to a men-

oriented society and a gender-specific socialization.

• Differences in men’s and women’s emotionality create conflicts in their

intimate relationship.

• Emotional work arises from and is defined by an inferior social position of

women.

• Women are more often than men victims of emotional abuse.

Key words: emotions, women, men, men-oriented western societies, intimate

heterosexual relationships, emotional work, emotional abuse

KAZALO

1 UVOD.........................................................................................................................8

2 �USTVA..................................................................................................................11

2.1 KAJ SO �USTVA? ...........................................................................................11

2.2 TEORIJE �USTEV ...........................................................................................14

2.2.1 Sociološke teorije �ustev ............................................................................15

3 �USTVA IN SPOL .................................................................................................18

3.1 DRUŽBENA KONSTRUKCIJA SPOLOV IN SPOLNIH VLOG...................18

3.2 RAZLIKA V �USTVOVANJU? .....................................................................20

3.2.1 Spolni stereotipi o �ustvenih reakcijah .......................................................21

3.3 �USTVENA SOCIALIZACIJA........................................................................25

3.3.1 Razlike v �ustveni socializaciji...................................................................26

4 INTIMNI ODNOSI.................................................................................................31

4.1 INTIMNOST V PREDINDUSTRIJSKEM OBDOBJU....................................32

4.2 INTIMNA RAZMERJA V MODERNOSTI.....................................................33

4.3 SODOBNA INTIMNA RAZMERJA................................................................35

5 DRUŽINSKO IN GOSPODINJSKO DELO........................................................39

5.1 EMOCIONALNO DELO ..................................................................................41

5.2 JE EMOCIONALNO DELO PRETEŽNO ŽENSKO DELO? .........................43

5.3 POSLEDICE OPRAVLJANJA EMOCIONALNEGA DELA .........................45

5.4 INTIMNI ODNOSI IN EMOCIONALNO DELO...........................................48

6 NASILJE V DRUŽINAH.......................................................................................54

6.1 VZROKI ZA NASILJE V DRUŽINAH ...........................................................56

6.2 �USTVENO NASILJE .....................................................................................58

6.2.1 �ustveno nasilje in partnerski odnosi .........................................................60

7 EMPIRI�NI DEL...................................................................................................64

7.1 OPIS RAZISKOVALNEGA VPRAŠANJA.....................................................64

7.2 UPORABLJENA METODA.............................................................................64

7.3 OPIS VSEBINSKEGA NA�RTA ANALIZE ..................................................65

7.4 OPIS METODOLOŠKO-TEHNI�NEGA POTEKA ANALIZE .....................65

7.5 ANALIZA EMPIRI�NIH PODATKOV ..........................................................66

7.6 SKLEP ...............................................................................................................69

8 ZAKLJU�EK..........................................................................................................71

9 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................73

10 PRILOGE..............................................................................................................77

8

1 UVOD

Zgodovina zahodne civilizacije temelji na številnih binarnostih, kot so

narava/kultura, zasebno/javno, racionalno/iracionalno, itd. Razlikovanje med

moškim in ženskim (biološkim) spolom predstavlja osnovo specifi�nih družbenih

vlog moških in žensk, del te binarnosti pa je tudi ostro razlikovanje �ustev in razuma.

�ustva so v zahodni intelektualni tradiciji bila v glavnem podrejena razumu, tako kot

so bile ženske v glavnem razumljene in obravnavane kot podrejeni spol. Tudi danes

pogosto slišimo prepri�anje, da so moški in ženske bistveno razli�ni vrsti ljudi, da so

moški z Marsa in ženske z Venere. Stereotip o �ustveni ženski, ki jo�e za vsako

malenkost in racionalnem moškem, ki ne zna oz. no�e pokazati �ustev, je prisoten v

medijih, v strokovni literaturi in vsakodnevnem življenju. Mo� stereotipov pa je v

tem, da neko lastnost posplošujejo na celotno skupino.

S spreminjanjem potreb v proizvodnji, se je v zgodnjem kapitalizmu dokon�no

utrdila cepitev na moško in žensko sfero kot cepitev na podro�je dela in doma

(Jogan, 1990, 21). Tako so moški vstopili v instrumentalno sfero produkcije in v

tržne odnose, kjer so delovali po na�elih formalne racionalnosti, pragmati�nosti,

prera�unljivosti in koristnosti. Po drugi strani je urejanje �ustev kot delo žensk,

potekalo tako, da so v sebi in drugih družinskih �lanih razvijale ustrezna �ustva in

predelovale negativna �ustva in razpoloženja. Stereotipno povezovanje žensk s

�ustvenostjo in moških s �ustveno hladnostjo se je v zgodovini zahodnih družb tako

še utrdilo (Šadl, 1999, 205-208).

Z industrializacijo in lo�itvijo (pla�anega) dela od doma oz. javne od zasebne sfere,

se je vzpostavila specifi�na delitev po spolu, ki traja vse do današnjih dni. K

utrjevanju hierarhije po spolu in ve�je družbene veljave moškega je v nadaljnjem

razvoju prispeval tudi razvoj znanosti, neposredno in posredno. Neposredno je zlasti

v družboslovju bila pojasnjena nujnost hierarhije spolov kot conditio sine qua non

družbene urejenosti. S to nujnostjo se je nelo�ljivo povezovala predstava o ženski kot

domestificiranem oz. zgolj družinskem bitju. Ženska je bila zaradi prevladujo�e

9

predstave o enospolni družbi vredna posebne pozornosti le kot »naravno« bitje.

Predpostavka o nujnosti družine je vodila številne teoretike k poudarjanju bioloških

razlik med spoloma kot tistih, ki dolo�ajo vse institucionalno opredeljene razlike v

spolnih vlogah, takšne kot jih je zahtevala patriarhalna oblika družine. Zgodovinsko

skonstruirana »naravnost« je v teoretskih pojmovanjih nastopala oropana te

zgodovinske razsežnosti le kot �isto »biološko« dejstvo. Ženske naj bi bile po naravi

bolj altruisti�ne, ponižne, potrpežljive, umirjene, �ustvene, nerazsodne, itd. Druga�e

povedano: ženske niso sodile v pravo vrsto »�loveške narave«. Ženska narava ni bila

definirana le kot razli�na, temve� kot nasprotna moški (Jogan, 1990, 21).

Sodobna intimna razmerja si danes težko predstavljamo brez emocionalnega

izražanja in komunikacije. Z izgubo tradicionalne varnosti ter ob naraš�ajo�i

kompleksnosti in neosebnosti družbenega življenja, ki je nastopila kot posledica

modernizacije, so se posamezniki in posameznice za�eli zatekati v družino in v njej

iskati sproš�enost, varnost, ugodje ter pozornost. Družina se je spremenila v okolje,

ki oskrbuje posameznika/posameznico z emocionalnimi sredstvi, potrebnimi za

preživetje v zunanjem svetu. V ustvarjanje in vzdrževanje družinskega življenja in

okolja je vloženega veliko t.i. emocionalnega dela, predvsem s strani žensk (Šadl,

2002, 60). Emocionalno delo je zahtevno delo, ki troši �as, je nevidno in

razvrednoteno. Primeri emocionalnega dela so poslušanje skrbi drugih, dajanje

nasvetov, kazanje topline in odobravanja. Raziskave, ki preu�ujejo partnerska

intimna razmerja kažejo na to, da je najve�ja asimetrija med partnerjema prav v

delitvi emocionalnega dela.

Giddens (2000, 9) ugotavlja, da je v današnjem �asu med spoloma zazeval �ustven

prepad, pri �emer ne moremo re�i, da ga bomo z gotovostjo premostili. Ve�ina

raziskav, ki preu�uje intimne odnose v sodobnih zahodnih družbah ugotavlja, da so

številna nesoglasja med moškimi in ženskami posledica neuspešne komunikacije

med njimi in da se ženske pritožujejo nad pomanjkanjem �ustvene podpore, ki jo

pri�akujejo od moških. Po drugi strani raziskave kažejo, da se moški 21. stoletja

bistveno razlikuje od starega neizraznega, »ma�o moškega«. Novo moškost naj bi

spodbujala predvsem vse ve�ja neodvisnost žensk ter širši družbeni dejavniki. Novi

10

moški naj bi tako bil sposoben govoriti o svojih �ustvih, si vzeti �as za družino in si

upati pokazati tudi svoje šibke to�ke. Vprašanje pa je, ali so te spremembe

»tektonske« ali pa le »površinske«.

Diplomska naloga je vsebinsko razdeljena na šest delov. V samem za�etku bom

opredelila pojem �ustev, predstavila ponovno afirmacijo �ustev ter na kratka orisala

teorije �ustev. V drugem delu me bodo zanimala �ustva v povezavi s spolom. Najprej

bom opredelila biološki vs. družbeni spol in družbeno konstrukcijo specifi�nih

spolnih vlog, zatem pa se bom v ve�ji meri posvetila razliki med ženskim in moškim

�ustvovanjem. Zanimalo me bo ali obstajajo razlike v doživljanju in izražanju �ustev

med spoloma, kako se �ustvena socializacija razlikuje pri de�kih in deklicah ter kaj

to pomeni za �ustveno življenje odraslih ljudi. Tretji del bo obravnaval naravo

intimnih partnerskih odnosov v predindustrijskem, modernem in postmodernem

obdobju, zadnji dve poglavji družinsko in gospodinjsko delo ter nasilje v družinah pa

se bosta navezovala na sama intimna partnerska razmerja. Ugotavljala bom, kako je

emocionalno delo porazdeljeno med partnerjema in kakšne so posledice opravljenega

emocionalnega dela za posameznika. V poglavju o nasilju v družinah bom na za�etku

predstavila (�ustveno) nasilje v intimnih partnerskih odnosih ter vzroke za to obliko

nasilja. V teoretskem delu diplomske naloge se bom opirala na izbrane tuje in

slovenske raziskave.

V empiri�nem delu bom analizirala intervjuje, ki sem jih izvedla med šestimi

osebami (tremi moškimi in tremi ženskami). Z intervjuji sem želela raziskati poglede

in prepri�anja o �ustvovanju glede na spol ter sam emocionalni zna�aj partnerskih

zvez. Zanimalo me bo predvsem ali anketiranci verjamejo v razlike v �ustvovanju

med moškimi in ženskami ter katera �ustva po njihovem mnenju najve�krat izražajo

oni sami ter katera njihovi partnerji/partnerke. Nadalje se bom osredinila na delitev

gospodinjskega in emocionalnega dela. Zanimalo me bo ali z enakopravno delitvijo

emocionalnega dela, partnerski odnos pridobi na kvaliteti ter v kolikšni meri so

moški izvajalci emocionalnega dela. Prav tako bom poskušala odkriti ali so bili sami

intervjuvanci kdaj žrtve (�ustvenega) nasilja.

11

2 �USTVA

2.1 KAJ SO �USTVA?

�ustva so nenehno prisotna v našem vsakdanjem besednjaku. Ljudje pogosto

razmišljamo o svojih �ustvih, jih poskušamo obvladovati in prikrivati, veliko naše

pozornosti pa pritegnejo tudi �ustva drugih ljudi. Oatley in Jenkins (2002) menita, da

imajo ljudje pogosto napa�ne predstave o �ustvih; razumejo jih kot »iracionalne«,

»neobvladljive«, »destruktivne«, »nekoristne«, »otro�je« sile oz. pojave, ki so

povezani predvsem s telesnim doživljanjem (v Smrtnik-Vituli�, 2004, 7). �eprav se

beseda »�ustvo« za ozna�evanje posebnih afektivnih pojavov uporablja šele v

novejšem �asu, je vprašanje pojavov, ki jih ozna�uje, bilo prisotno že v razmišljanjih

starih grških mislecev. Sam izraz »emocija«1 izhaja iz latinskega izraza e + movere,

kar pomeni »gibati se navzven«, »navzven usmerjeno gibanje«; �rka e ozna�uje

energijo, motion pomeni gibanje. Izvorni pomen izraza se nanaša na selitev ali

prenašanje od prostora do prostora pa tudi na fizi�na in psihološka stanja

razburjenosti ali perturbacije. V tem slednjem pomenu je etimologija emocije

utemeljevala idejo, da efektivna stanja vklju�ujejo visoko stopnjo razvnetosti in

vznemirjenosti (Averill, 1996 v Šadl, 1999, 17).

Šadl ugotavlja, da ljudje pogosto ob�utke zamenjujemo za �ustva. Izraz »ob�utek«

pogosto uporabljamo za ozna�evanje �ustev, kar sugerira istovrstnost �ustvenih in

fizioloških pojavov. Fizi�ni ob�utki so za razliko od �ustev neodvisna, zgolj nase

usmerjena stanja brez zunanje relacijske reference (npr. ko smo la�ni, smo la�ni, ko

smo jezni pa smo jezni na nekoga). V primerjavi s �ustvi, ki imajo simbolni zna�aj,

so ob�utki biološko povzro�eni dogodki in/ali stanja. Ob�utki se enostavno pojavijo

kot subjektivno ob�utena dejstva. �ustva torej niso subjektivna notranja stanja,

ampak pojavi, ki so nelo�ljivo povezani z zunanjim svetom. V tem se tudi razlikujejo

od razpoloženj, saj se slednja ne nanašajo na dolo�en objekt. �ustva predstavljajo

lastnost družbenih odnosov v družbenih situacijah; so proizvod vklju�enosti akterjev

1 Izraz »emocija« in »�ustvo« v diplomski nalogi uporabljam kot sinonima.

12

v družbeno življenje in mreže vsakdanjih interakcij ter odnosov. �ustva posameznike

povezujejo in združujejo (Šadl, 1999, 178).

Že pri Platonu in Aristotelu najdemo pisno dokumentacijo razprav o tem, kaj so

�ustva, znanstvene razlage pa se pojavijo dokaj pozno, in sicer z Darwinom v 19.

stoletju. Razum je v preteklosti veljal za najvišjo krepost �loveka, �ustva, kot

inherentno iracionalne vzgibe, pa so pojmovali kot mote� in zaviralni element

delovanja razuma. �ustva, imenovana tudi kot strasti, so bila v glavnem obravnavana

kot sile, ki vržejo �loveka v nevednost, brezumje, odtujenost, trpljenje in suženjstvo.

Veljala so kot nevarni in destruktivni pojavi, ki motijo in zavirajo gladko delovanje

razuma, kot potencialno ali dejansko rušilne sile v individualnem in družbenem

življenju (Šadl, 1999, 18-19). V stari grški kulturi spo�eta ideja in zahteva po

racionalnem obvladovanju �ustev, iz katere so na veliko �rpali krš�anski avtorji in

pozneje razsvetljenska ideologija ter moderni družboslovci oz. vsa zahodna

civilizacija nasploh, se je obdržala vse do druge polovice 20. stoletja, ko je prišlo do

reafirmacije �ustev, slednjo pa je mogo�e povezati z obsežnimi družbenimi in

kulturnimi spremembami (Šadl, 1999, 247).

Tako se v visoko modernih družbah, v primerjavi s preteklostjo, vse ve�je število

ljudi vse bolj zaveda vse ve�jega števila svojih lastnih in tujih �ustev. Vse bolj

pomembno postaja kaj in kako ob�utijo, še posebej pomembno pa postaja znanje o

�ustvih in na�inih njihovega upravljanja. Zato ljudje �ustva opazujejo, preiskujejo, o

njih razmišljajo in jih analizirajo v neformalnih in institucionaliziranih oblikah

diskurzov. Takšno refleksivno ukvarjanje s �ustvi v zadnjih tridesetih letih spremlja

in vzdržuje množica vodnikov, ki predstavlja del splošne moderne refleksivnosti:

institucionalne oblike ukvarjanja s �ustvi, množi�na produkcija psihološke literature

in svetovalnih priro�nikov s podro�ja emocionalnega življenja, �asopisni podlistki o

�ustvenih težavah, diskurzi o stresu, pedagoški televizijski programi, televizijski

filmi, drame in limonade (Šadl, 1998, 67).

Turner (2005, 10) ugotavlja, da �ustva povezujejo ljudi in proizvajajo zaupanje v

širše kulturne in družbene strukture, po drugi strani pa �ustva razdružujejo

posameznike, rušijo družbene sisteme in izpodbijajo kulturne obi�aje. Doživljanje in

13

izražanje �ustev je povezano z izkušnjami, vedenjem, vzajemnim delovanjem ter

ureditvijo. �lovekovo zaupanje v �ustva je klju�no pri oblikovanju družbenih vezi ter

pri vzpostavitvi kompleksnih družbenokulturnih struktur.

Po mnenju Šadlove (1999) imamo pri �ustvih opraviti z inherentno intencionalnimi,

intersubjektivnimi, relacijskimi in kognitivno posredovanimi izkušnjami. Pri tem

intencionalnost razumemo kot zmožnost �loveškega duha, da se nanaša na objekte

zunaj sebe, kot intencionalna stanja pa štejemo vsa tista mentalna stanja, ki vsebujejo

predstavo ali sliko nekega zunanjega predmeta. �ustva so vselej usmerjena na nekaj,

kar presega, oziroma je onkraj subjekta samega, obi�ajno v simbolni družbeni

kontekst. �ustva niso vase zaprta, neodvisna stanja brez zunanjega okvira, ampak

pojavi, ki so nelo�ljivo povezani z zunanjim svetom. Nadalje, �loveška �ustvenost je

brez predhodne prisotnosti drugih nepojmljiva. �ustva tako ne pripadajo

nekakšnemu izoliranemu individualnemu jazu, ampak predstavljajo lastnost

družbenih odnosov in družbenih situacij. �ustva niso umeš�ena samo ali zgolj v

naravno telo, ampak so posredovana z razli�nimi ravnmi ali vrstami kognitivnih

procesov. �ustvo v skladu s svojo intencionalno naravo, vsebuje sliko svojega

objekta. Odnos med osebo in intencionalnim objektom, ki ga vklju�uje �ustvo je

tipi�no evaluativen (vrednotenjski). �ustva temeljijo na dolo�enih ocenah,

vrednotenjih, interpretacijah, presojah objektov, na katere so usmerjena. Druga�e

povedano, �ustvo pomeni ovrednotenje ali oceno nekega vidika okolja; objekt �ustva

je stanje stvari, ki ga subjekt ocenjuje ali vrednoti.

�ustva tako niso zgolj mehani�ne, pasivne, instinktivne ali fiziološke reakcije na

dražljaje, ampak so bistveno odvisna od zna�ilno �loveških zaznav sveta,

vklju�enosti posameznikov v družbeni svet in nau�enih vzorcev odzivanja na

situacije in dogodke. So interpretacije, presoje, vendar niso samo gole kognicije. So

kompleksni in pomenljivi procesi, ki tipi�no vklju�ujejo ve� konstitutivnih

elementov: razli�ne kognitive procese, fiziološko vzburjenje, želje, emocionalna

ob�utja, telesne izraze, delovanje - ne pa nujno vseh (Šadl, 1999, 177-180).

14

2.2 TEORIJE �USTEV

Zanimanje za �ustva je v družboslovnih in humanisti�nih disciplinah v

zadnjih tridesetih letih izjemno naraslo. Zasuk v tradicionalnem pojmovanju

�ustvenosti je predstavljala že t.i. »proti-tradicija«, ki je prisotna v delih Humea,

Gidea, Dostojevskega in Nietzscheja. Njihove analize in ideje predstavljajo privla�en

navdih za ponoven razmislek o �ustvih in pomembno osnovo ter izhodiš�a novega

imaginarija na tem podro�ju. Prav tako odpirajo možnosti za druga�no razumevanje

�ustev, za epistemološki zasuk v antropologiji in etnopsihologiji, politi�ni

psihologiji, ekonomiji, sociologiji na podro�ju nevropsiholoških raziskav,

psihoterapevtskih ved, zgodovinskih študij in v filozofiji (Šadl, 1999, 146).

Glede na razlago izvora in sestave �ustev lahko sodobne teorije �ustev razdelimo na

nekaj ve�jih skupin. Razlikujemo »fiziološke in nevrološke«, »funkcionalne«,

»kognitivne« ter »socialne« skupine teorij �ustev (Smrtnik-Vituli�, 2004, 9).

Avtorji fizioloških in nevroloških teorij vidijo izvor in sestavo �ustev v zna�ilnih

fizioloških spremembah organizma in v prepoznavnih medmožganskih povezavah, ki

se v posamezniku/posameznici sprožijo ob dolo�enih dražljajih. Zagovorniki

funkcionalnih teorij razumejo �ustva kot prirojene programe, ki so se oblikovali med

evolucijo. Po njihovem mnenju �ustva vklju�ujejo zna�ilne izraze obraza in miši�no

aktivnost, ki spremlja fiziološke spremembe. Vsem kognitivno usmerjenim avtorjem

je skupno prepri�anje, da so �ustva po izvoru in sestavi kompleksni psiho-fiziološki

pojavi, ki se spreminjajo v skladu s spremembami odnosov med posameznikom in

okoljem. Kognitivno usmerjeni avtorji poudarjajo pomen posameznikovega

ovrednotenja aktualnega dogajanja, ki je, ko je za osebo pomembno in skladno z

njenimi življenjskimi cilji, pogoj za sprožitev individualnih �ustev (Lazarus, 1991;

Milojevi�, 1999; Oatly in Jenkins, 2002 v Smrtnik-Vituli�, 2004, 9).

Socialno usmerjeni avtorji, med katerimi je zlasti pomemben Averill (1985),

poudarjajo družbeno pogojenost (izvor) �ustev. Po njegovem mnenju so �ustva

15

družbeno skonstruirane tvorbe, saj naj bi socialni dejavniki vodili poimenovanje,

interpretacijo in predelavo �ustev. Nekateri drugi socialno usmerjeni avtorji

opisujejo �ustva kot prirojene mehanizme, ki se oblikujejo šele pod vplivom

družbenih pravil za prikazovanje �ustev (Darwin, 1965; Dunn 1994 v Smrtnik-

Vituli�, 2004, 9).

2.2.1 Sociološke teorije �ustev

�eprav imajo teorije �ustev kot predmet teoretskega razglabljanja svojo

predsociološko in sociološko intelektualno zgodovino, so kot samostojen problem

vstopila v sistemati�no sociološko analizo šele s t.i. »afektualno revolucijo«. Slednja

se je oblikovala kot poskus preseganja analiti�nih in spoznavnih primanjkljajev, ki

jih je ustvaril �ezmejni kognitivizem pretekle produkcije. Z novim zanimanjem za

�ustva je prišlo do pomembnih zasukov v razmišljanju znotraj mikrosocioloških

smeri in do novih vidikov pri raziskovanju �ustev (Šadl, 1999, 146).

Sociologe in sociologinje so v za�etku preu�evanja �ustev zanimala predvsem

naslednja vprašanja: kako �ustva vplivajo na osebnost in kako oblikujejo tok

interakcije, kako so ljudje razvili �ustvene obveznosti do družbenih struktur in

kulturnih simbolov, kako so �ustva ohranjala ali spreminjala družbene strukture in

simbole ter kako so družbene strukture in kulturni simboli oblikovali doživljanje in

izražanje emocij. Ta vprašanja so se oblikovala znotraj že obstoje�ih teorij ter

proizvedla tudi povsem nove prijeme. Turner (2005, 23) na grobo lo�i sedem

razli�nih socioloških teorij emocij:

Dramaturške in kulturne teorije predpostavljajo, da je posameznikovo delovanje v

situacijah pogosto strateška predstava na odru pred ob�instvom, ki ga predstavljajo

ostali posamezniki. To predstavo predpisujejo kulturna verovanja in norme o tem,

kako naj bi doživljali in izražali �ustva v posameznih situacijah. Te teorije poudarjajo

pomembnost kulture, ki proizvaja pravila �ustvovanja, verovanja in ideologije, ki

predpisujejo nastop akterjev na družbenih odrih.

16

Ritualne teorije poudarjajo pomembnost interakcijskih procesov, ki ritmi�no

usklajujejo reakcije med osebami. Emocije pa izhajajo ravno iz te usklajenosti ter

pove�ajo stopnjo �ustvene mo�i v situaciji. Te emocije so nadalje predstavljene

simbolno, predvsem ko �ustveno prebujanje stopnjuje družbeno solidarnost. Simboli

sami in razmišljanje o njih lahko aktivirajo solidarnostno proizvedene emocije.

Simbolni interakcionisti poudarjajo pomembnost identitete in samo-zavedanja kot

regulatorja obnašanja. Ljudje poskušajo potrditi in vzdrževati zavedanje samega sebe

v vseh situacijah. Ko je posameznik/-ica sposoben/-na potrditi samo-zavedanje oz.

svojo identiteto v dolo�eni situaciji, doživlja pozitivne emocije, v nasprotnem

primeru pa negativne emocije.

Simbolni interakcionizem s poudarkom na psihoanalizi privzema temelje trditve

simbolnega interakcionizma. Poudarja, da v situaciji, ko subjekt ni odobren, le-ta

sproži obrambne strategije in mehanizme, ki priredijo posameznikovo doživljanje in

izražanje emocij. Pri neuspešni afirmaciji jaza, posameznik/-ca doživi negativno

�ustvo, ki je neprijetna izkušnja, in se ji zato poskuša izogniti. S tem posameznik/-ica

prikroji svojo lastno �ustveno izkušnjo ter interakcijo z drugimi.

Teorija (iz)menjave predpostavlja, da je interakcija proces, v kateri se akterji

odre�ejo sredstvom, da pridobijo tista sredstva, ki jih smatrajo kot bolj dragocena.

Nekatere teorije (iz)menjave se osredinjajo na �ustvene reakcije posameznikov, ko

le-ti pridobijo oz. ne uspejo pridobiti želenih sredstev. Nekatere druge teorije pravijo,

da so emocije same vir (iz)menjave. V vseh primerih pa naj bi akterji poskušali

ustvariti »profit« s tem, da pridobijo ve� sredstev kot pa jih izgubijo. �e je

posameznik/-ica sposoben/-a ustvariti profit, doživi pozitivno �ustvo in razvije

povezanost z drugimi ter povezanost s situacijami; te pozitivne emocije nadalje same

postanejo vir (iz)menjave. Ko pa posameznik/-ica ne dobi pri�akovanega povra�ila,

doživi negativno emocijo in je pripravljen/-a druge kaznovati ali zapustiti situacijo.

Strukturalne teorije se osredinjajo na to, kako položaj, ki ga posamezniki zasedajo

znotraj družbenih struktur vplivajo na tok emocij. Pozicija v strukturi dolo�a

relativno koli�ino mo�i in prestiža, ki ga lahko pridobijo posamezniki. Koli�ina mo�i

in prestiža pa nadalje dolo�a posameznikovo delovanje in medsebojno vplivanje. Ko

delovanje drugih potrjuje posameznikovo pozicijo v družbeni strukturi, le-ta doživi

pozitivno �ustvo, v primeru ko do tega ne pride, pa le-ta doživi negativno �ustvo.

17

Strukturalne teorije pogosto predstavljajo teorije mo�i in statusa, saj poudarjajo, da

so �ustva odvisna od relativne družbene mo�i in statusa posameznikov umeš�enih na

razli�na mesta znotraj družbenih struktur.

Evolucijske teorije raziskujejo nastanek �loveške �ustvenosti kot rezultat naravne

selekcije. Raziskovalci se pogosto obra�ajo na biološke pristope, pri �emer jih

zanimajo temeljni biološki mehanizmi, ki dolo�ajo �loveška �ustva ter sodelovanje

bioloških mehanizmov z družbeno-kulturnimi ureditvami, pri proizvodnji �ustvenih

odzivov.

18

3 �USTVA IN SPOL

3.1 DRUŽBENA KONSTRUKCIJA SPOLOV IN SPOLNIH VLOG

Zahodna družba temelji na delitvi na ženski in moški spol, ki vpliva na

vsakodnevno življenje ljudi, na na�in prehranjevanja, obla�enja, preživljanja

prostega �asa, �ustvovanja, komunikacije. Lahko bi rekli, da je vsako stvar, ki nas

obkroža in dolo�a, mogo�e gledati skozi prizmo spolne delitve. Po Garfinklu so se v

tej povezavi uveljavile naslednje norme: 1. obstajata dva in samo dva spola, 2. spol

posameznika je trajen in nespremenljiv, 3. spolovila so bistven znak spola, 4.

kakršnekoli izjeme znotraj binarnega sistema spolov niso vredne resnejšega

razmisleka, 5. prehodi med spoloma niso možni, razen ceremonialni (Garfinkel, 1967

v Zadnik in Mulej, 2006, 221).

Ameriški psihoanalitik Stoller je bil prvi, ki je leta 1968 lo�il biološki spol (sex) in

družbeni spol (gender). Biološki spol predstavlja anatomske razlike med spoloma,

medtem ko je družbeni spol družbena konstrukcija spola. Številni avtorji menijo, da

biološke razlike pojasnjujejo razlike v vedenju moških in žensk ter vloge, ki jih

igrajo v družbi. Stoller pravi, da je družbeni spol termin, ki ima psihološke in

kulturne konotacije; �e sta prava izraza za biološki spol »moški« in »ženska« sta

ustrezna termina za družbeni spol »moškost« in »ženskost«; slednja sta lahko v

precejšnji meri neodvisna od (biološkega) spola. Z drugimi besedami, med biti

»ženskega« spola in biti »ženska« ni nobene nujne povezanosti. Enako velja za biti

»moški« in se obnašati na »moški« na�in. Ni nujno, da so dekleta nežna in so�utna,

fantje pa niso nujno agresivni in tekmovalni (v Haralambos in Holborn, 1999, 589-

590).

Podobno ugotavlja De Beauvoir, ki je v svojem delu »Drugi spol« zapisala:

»Ženska se ne rodi: ženska to postane. Lika, ki si ga znotraj družbe nadeva �loveško

bitje ženskega spola, ne definira nikakršna biološka, psihi�na, ekonomska usoda; k

19

izgradnji tega vmesnega produkta med moškim in kastratom, ki je ozna�en kot

ženski, prispeva celotna civilizacija…« (De Beauvoir, 1999-2000).

Družbeni spol je torej priu�en, v procesu spolno specifi�ne socializacije je povezan z

oblikovanjem spolne identitete in spolnih vlog. Z binarno delitvijo na moški in

ženski pol, je vsakemu spolu pripisana dolo�ena družbena vloga. Antropološke

študije so razkrile kulturno variabilnost spola (spol ni univerzalna kategorija), saj

imajo razli�ne družbe zelo raznolike organizacije spolnih razmerij. Tako je

antropologinja Allen v svojem raziskovanju življenja ameriških Indijancev ugotovila,

da je bila ve�ina indijanskih kultur pred evropsko kolonizacijo organizirana

egalitarno. V njih so imeli pomembne statuse in vloge tudi ženske, lezbijke in

homoseksualci. Šele s kolonizacijo je prišlo do obrata, ki je povzro�il degradacijo

omenjenih kategorij ljudi in s tem porušil tradicionalni ritualni sistem ter ga

spremenil v patriarhalnega.

Oakley, ki nasprotuje naravni delitvi dela in družbenih vlog glede na spol, pravi: »Ne

le, da delitev dela glede na spol ni univerzalna, temve� tudi ni razloga zakaj bi bila.

�loveške kulture so raznolike in zgodovinsko spremenljive. Svoj razvoj dolgujejo

�loveški inventivnosti, ne pa nepremagljivim biološkim silam«. Oakley je preu�evala

številne družbe, v katerih biologija le malo vpliva na ženske vloge, ali pa tega vpliva

sploh nima: Pigmejci Mbuti, lovska in nabiralniška družba, ki živi v deževnih

gozdovih Konga, nima nobenih posebnih pravil za delitev dela glede na spol. Moški

in ženske lovijo skupaj. Vlogi o�eta in matere nista ostro diferencirani, oba spola

delita odgovornost za skrb za otroke. Med avstralskimi domorodci v Tasmaniji so

ženske odgovorne za lovljenje tjulenjev, ribarjenje in lovljenje oposumov. V

sodobnih družbah ženske predstavljajo pomembno vlogo v oboroženih silah, na

primer na Kitajskem, v bivši ZSSR, na Kubi in v Izraelu. V Indiji je kakih 12%

delavcev na gradbiš�ih žensk. V nekaterih azijskih in latinsko-ameriških državah je

�etrtina delavne sile v rudnikih žensk. Ti omenjenimi primeri po Oakleyevi pokažejo,

da ne obstajajo izrecno ženske vloge in da biološke zna�ilnosti ne omejujejo žensk

pri opravljanju dolo�enih del. »Biološko nesposobnost žensk, da bi opravljale

težavno in zahtevno delo« avtorica razume kot mit in navede naslednje sklepe: 1.

20

Družbene vloge spolov so kulturno, ne pa biološko dolo�ene, 2. Razli�ne študije

kažejo, da ni nobenih opravil, razen rojevanja otrok, ki jih opravljajo samo ženske. 3.

Biološke zna�ilnosti ne omejujejo žensk, da bi opravljale dolo�ene poklice. 4.

Materinska vloga je kulturna konstrukcija. Dokazi iz raznih družb kažejo, da otroci

ne zahtevajo tesnega, intimnega in stalnega razmerja z likom ženske matere (v

Haralambos in Holborn, 1999, 596-597).

Oakley tako pokaže, da vedenja moških in žensk ne dolo�ajo prirojene zna�ilnosti,

temve� se ljudje nau�ijo vedenja, ki se ga v njihovi kulturi pri�akuje od moških in

žensk. Izpostavlja, kako socializacija v modernih industrijskih družbah oblikuje

vedenje fantov in deklet že od zgodnjih let dalje.

Etnometodologinji, Kessler in McKenna, sta šli še stopnjo dlje. Zanimali so ju

na�ini, kako �lani družbe kategorizirajo svet okoli sebe in prišli do sklepa, da je tudi

dodelitev spola družbeno proizvedena na podoben na�in kot vloge spolov. Zanikata,

da obstaja jasen na�in razlikovanja med moškimi in ženskami. Trdita, da je glavni

na�in dolo�anja spola pri rojstvu pregled genitalij, kar pa je sporno, saj imajo

nekateri dojen�ki in odrasli tako moške kot ženske genitalije, kar imenujemo

hermafroditizem. Opažata, da tako javnost kot znanstveniki ne priznavajo možnosti

vmesnega stanja, �eprav ni bilo vedno tako; nekatere družbe so sprejele vlogo

tretjega spola. Navadno spol in genitalije ena�imo med seboj, kar pa ne sovpada niti

z obstojem transeksualcev, ki se �utijo pripadniki »nasprotnega« spola (v

Haralambos in Holborn, 1999, 598).

3.2 RAZLIKA V �USTVOVANJU?

�ustvenost je bila (in še vedno je) tipi�na lastnost, ki jo zahodne družbe

povezujejo z ženskami, nasprotno pa so moški opredeljeni kot razumna in hladna

bitja, ki ne kažejo svojih �ustev. Spolna segregacija, ki jo je poglobila lo�itev javne

in zasebne sfere v moderni industrijski družbi, je stereotip o ženski �ustvenosti še

21

bolj razširila. Šadl piše, da pojem �ustva zaseda pomembno mesto v zahodni

ideologiji spolov. Njegova umeš�enost v sistem odnosov mo�i je legitimizirala in

vzdrževala družbeno neenakopravnost spolov. Konstrukt o �ustvenih ženskah je

preko negativnega vrednotenja �ustev vzdrževal in utrjeval ideološko in prakti�no

družbeno podrejenost žensk ter njihovo izklju�evanje iz racionalnih sfer, kot so

politika, znanost, znanje in javno podro�je države (Šadl, 1999, 69).

Danes še vedno prevladuje prepri�anje, da ženske v primerjavi z moškimi bolj

pogosto doživljajo �ustva, da so �ustva, ki jih doživljajo in izražajo bolj intenzivna

od tistih, ki jih doživljajo moški. Moški naj bi pogosteje doživljali in izražali jezo od

žensk. Raziskave kažejo, da so ti stereotipi široko sprejeti (Feldman-Barrett et al.,

1998, 556). Kelly in Hutson-Comeaux navajata, da so številne raziskave na podro�ju

�ustev pokazale, da niso vsa �ustva nedvomno pripisana ženskim stereotipom,

temve� da so spolno specifi�na posamezna �ustva. �ustvo sre�e, žalosti in strahu

veljajo za tipi�no ženske karakteristike, nasprotno pa velja �ustvo jeze za tipi�no

moško �ustvo. Spolno specifi�ni stereotipi o posameznih �ustvih naj bi veljali tako za

odrasle kot za otroke, vklju�no s predšolskimi otroki, �eprav naj bi se razlikovali

glede na starost. Tako naj bi stereotip o t.i. ne�ustvenem moškem veljal predvsem za

odrasle moške, saj naj bi se moški z leti nau�ili kontrolirati svoja �ustva. Geer in

Shield (1996) menita, da razlago za mo�nejšo povezavo stereotipov z odraslimi

osebami najdemo v razliki med doživljanjem �ustev in izražanjem �ustev. Tako

moški kot ženske doživljajo sre�o na enak na�in, le da so moški nau�eni, da jo

kontrolirajo, medtem ko so ženske nau�ene, da jo izrazijo. Vplivi socializacije se v

�asu kopi�ijo in se v odrasli dobi toliko bolj izrazijo (v Kelly in Hutson-Comeaux,

2004).

3.2.1 Spolni stereotipi o �ustvenih reakcijah

Raziskave na osnovi poro�il obeh spolov ugotavljajo, da ženske sebe

opisujejo kot bolj �ustvene, v primerjavi z moškimi, ter navajajo bolj intenzivno in

pogostejše �ustveno doživljanje. Razli�ni raziskovalci so mnenja, da celostno,

22

retrospektivno samo-opisovanje lahko odseva družbeno-kulturna prepri�anja o

spolnih razlikah v doživljanju in izražanju emocij. LaFrance in Banaji (1992) sta

prišla do zaklju�ka, da se spolno razlikovanje v emocijah primarno pojavlja, ko

morajo osebe poro�ati o celostni �ustvenosti, ne pa o posameznem �ustvenem

doživetju. Shields (1991) je odkrila, da se razlikovanje glede na spol pojavlja, ko

morajo osebe opisati pretekla �ustvena stanja. Pri tem se dogaja, da ženske pomislijo

najprej na to, da so ženske in torej morajo biti �ustvene, medtem ko moški najprej

pomislijo, da so moški in zato prikrijejo svoja �ustva. Spolno razlikovanje pa je

odsotno, pri oceni trenutnega �ustvenega doživljanja ali doživljanja, ki ga je

posameznik/-ica doživel/-a pred kratkim. Direktni namigi okolice so takrat bolj

poudarjeni ter tako �ustveno reakcijo bolj dolo�ajo (v Feldman-Barrette et al., 1998,

556).

Veliko raziskovalk in raziskovalcev je opozorilo, da je stereotip osnovan prav na

razliki v izražanju emocij med spoloma in ne v notranjem doživljanju �ustva.

Raziskava Fabesa in Martina (1991) je pokazala, da so bile ženske dojete kot tiste, ki

izražajo �ustva pogosteje, �eprav se je pokazalo le nekaj razlik v dojemanju moškega

in ženskega �ustvenega doživljanja. Podobno je pokazala tudi raziskava, ki sta jo

opravila Johnson in Shulman (1988). Moški in ženske verjamejo, da se bolj

razlikujejo v izražanju emocij, kot pa v intenzivnosti emocij. �eprav so udeleženci

raziskave verjeli, da bo ista situacija izvabila podobne emocije pri moških in

ženskah, so zaznali precejšnje razlikovanje v izražanju (v Kelly in Hutson-Comeaux,

2004). Tako se pokaže, da je ustaljeno spolno razlikovanje v �ustveno stereotipni

literaturi, osnovano bolj na verovanju o �ustvenem izražanju, kot o �ustvenem

doživljanju.

Nath in Simon (2004) sta v svoji raziskavi prišla do sklepa, da ženske in moški enako

pogosto doživljajo �ustva, vendar se razlikujejo v pogostosti poro�anja nekaterih

negativnih in pozitivnih �ustev. Ženske ob�utijo ve� negativnih �ustev, kar je

pojasnjeno z razliko v družbeni poziciji2, možno pa je, da kulturna verovanja skupaj

2 Po Kemperjevi strukturalni teoriji posamezniki z ve�jo mo�jo in višjim statusom doživljali pogosteje pozitivna �ustva in redkeje negativna �ustva. Po tej teoriji tako ženske ob�utijo ve� negativnih �ustev saj imajo v družbeni poziciji nižji status od moških (Nath in Simon, 2004, 1139).

23

z vplivi strukturnih dejavnikov vplivajo na vsakodnevno subjektivno �ustvovanje

moških in žensk (Nath in Simon, 2004, 1168).

Raziskovalci, kot so LaFrance in Banaji (1992) ter Deaux in Major (1987),

poudarjajo pomembnost konteksta v razumevanju spolnih razlik, saj nekatere

družbene situacije pripomorejo k poudarjenosti spola. Razli�ni raziskovalci so

odkrili, da so stereotipi o spolu in �ustvenem izražanju odvisni prav od tipa konteksta

�ustvenega dogodka.

V raziskavi, ki sta jo izvedli (Kelly in Hutson-Comeaux, 2004), se je pokazalo, da

narava konteksta �ustvenega dogodka vpliva na odgovore udeležencev. Prišli sta do

naslednjih zaklju�kov: 1. Tako od moških kot od žensk se pri�akuje, da so bolj

ekspresivni v njihovi »lastni domeni«. Od žensk se ne pri�akuje, da so vedno bolj

ekspresivne, ampak da so bolj ekspresivne v medosebnih kontekstih, saj so le-ti

pojmovani kot ženska domena. 2. Od moških se pri�akuje, da v »primernih

kontekstih« pretirano odreagirajo na �ustvene dogodke, kar je v nasprotju z družbeno

predstavo o ne�ustvenem moškem. Še posebej v »zmagoslavnem« okolju velja

pretirano odreagiranje na sre�ne, jezne in žalostne dogodke za moške karakteristike.

3. V primeru jeze se pokaže, da le-ta pri moških ni odvisna od konteksta: od njih se

pri�akuje jeza ne glede na kontekst, medtem ko se od žensk jeza sploh ne pri�akuje v

nobenem kontekstu. Ti rezultati nam kažejo, da je splošno pojmovanje o bolj

�ustveni ženski odvisno od konteksta.

Averill (1982) ter Brody in Hall (2000) ugotavljajo, da družbena pravila �ustvenega

izražanja, ki dolo�ajo kdaj in kako naj bi bila �ustva izražena, sovpadajo s spolnimi

stereotipi o emocijah. Raziskovalci so pokazali, da naša verovanja in pri�akovanja

lahko vplivajo na naše interpretacije in reakcije o obnašanju drugih. Tako lahko

ljudje interpretirajo �ustveno izražanje skladno s stereotipi, ali se negativno odzovejo

na tiste, ki se ne ravnajo v skladu s stereotipi. Tako se �ustven odziv, ki je preve�

kvalitativno ali kvantitativno oddaljen od tipi�nega družbenega pri�akovanja, sre�a z

negativnimi družbenimi sankcijami. Zato se zdi, da imajo stereotipi veliko

potencialnih posledic na to, kako ljudje ocenijo izražanje �ustev moških in žensk

(Kelly in Hutson-Comeaux, 2004).

24

Šadl dalje ugotavlja, da med spoloma obstajajo razlike glede �ustvovanja, vendar to

niso razlike v �ustvovanju. Ženske so za razliko od moških bolj pripravljene priznati

in govoriti o svojih (in tujih) �ustvenih stanjih, �ustvom drugih ljudi namenjajo ve�

pozornosti in v ve�ji meri kot moški urejajo �ustva (Šadl, 1999, 206). Ženske niso

preprosto (po naravi) bolj �ustvene od moških in �ustva moških niso manj intenzivna

od �ustev žensk. �loveška zmožnost �ustvovanja, izražanja in nadzorovanja �ustev je

biološko dolo�ena in zato univerzalna. Moški in ženska sta enako (potencialni)

emotivni bitji. Pod vplivom kulturnih zahtev, pri�akovanj, spodbud in nenazadnje

tudi sankcij, vpetih že v zgodnjo emocionalno socializacijo, pa moški in ženske

razvijejo razli�ne stile �ustvovanja. Ženske so razvile vzorec, po katerem v

primerjavi z moškimi namenjajo ve� pozornosti �ustvom drugih, se bolj zavedajo

�ustev, �ustva izražajo bolj odkrito, �ustvenim vidikom življenja pripisujejo ve�ji

pomen in visoko vrednotijo intimne in �ustvene odnose z drugimi. Glede na

tradicionalno delitev vlog, se je od žensk pri�akovalo, da razvijajo “ženske” lastnosti;

kooperativnost in pripravljenost ustre�i drugim. Moški so �ustva dojemali kot oviro

pri ciljno-racionalnem delovanju in kot znak šibkosti. Na takšen odnos do �ustev je

pomembno vplivala moderna industrijska družba, ki je uveljavila spolno delitev dela

oz. delitev na (moško) javno sfero in (žensko) zasebno sfero doma. Odprto izražanje

�ustev (z izjemo jeze ali ponosa) pri moških je postalo znak pomanjkljive moškosti.

Medtem ko so lahko v notranjosti pogosto ob�utili �ustva strahu, zaskrbljenosti in

negotovosti, so jih navzven zanikali, da bi ustvarili u�inkovit vtis moškosti (Šadl,

1999, 208).

V sodobnih zahodnih družbah naj bi se zavest o pomenu �ustev »prebudila« tudi pri

moških, ki so v preteklosti svoje emocionalne kompetence prenesli na soproge.

Moški naj bi vse bolj cenili svoja �ustva kot pomemben del svoje subjektivitete. Stari

kliše »tough guy« naj bi se umaknil pojmu »sensitive guy« (Šadl, 1998, 65).

25

3.3 �USTVENA SOCIALIZACIJA

�ustva so bistvo interpretacije in razumevanja vsakdanjega življenja in

klju�na v procesu socializacije. Otroci rojeni v družbeni svet se kmalu nau�ijo

urejati, interpretirati in razumeti lastne (�ustvene) izkušnje. Od odraslih se skozi

ponovitve �ustvenih epizod nau�ijo kakšno je (ne)primerno vedenje. Otroci se

nau�ijo »pravil �ustvovanja« ter emocionalnega dela lastne družbene skupine. To jim

kasneje omogo�a, da izrazijo �ustvo v skladu s »pravili �ustvovanja« oziroma

družbenimi pri�akovanji.

Razli�ni raziskovalci (Gordon, 1981, Denzin, 1985) navajajo, da �ustva izkusimo

tako na površinski kot na globlji ravni. Površinska �ustva so drugim posameznikom

vidna z našim telesnim in verbalnim izražanjem, medtem ko so globlja �ustva pred

drugimi skrita, izkusimo jih mi sami. Drugi jih lahko interpretirajo le v primeru, da

so skladna z zunanjim izražanjem.

T.i. avtenti�no �ustveno razumevanje se razvije le v primeru, ko posamezniki

razumejo povezavo med njihovimi površinskimi in globljimi �ustvi v kontekstu

dolo�ene družbene situacije. Otroci razvijejo avtenti�no �ustveno razumevanje le v

primeru, �e drugi vstopajo z njimi v avtenti�na �ustvena razmerja. Z drugi besedami,

drugi razumevajo, prepoznavajo, se odzivajo in dajejo pomen njihovi �ustvenosti

(Leavitt, Bauman-Power, 1989, 35).

Po Leventhalu je za zgodnja �ustva pri majhnih otrocih zna�ilno izrazno obnašanje,

ne pa tudi zavest subjektivnega �ustva. Zmožnost doživljanja zna�ilno �loveških

�ustev predpostavlja in vklju�uje kulturno znanje in konvencije presojanja, to je

predhodno razumevanje družbenih pravil, stališ� in diskurzov. �ustva so torej

nau�ena kot del uvajanja posameznika/-ice v sistem verjetij, vrednot, norm,

pri�akovanj in navad dane kulture. Tako so moralna �ustva odvisna od razumevanja

moralnih stališ�, oz. od u�enja interpretiranja in ocenjevanja objekta kot moralno

napa�nega (v Šadl, 1999, 165).

26

Starši pri �ustveni socializaciji otrok uporabljajo razli�ne metode. Te so lahko

posredne ali neposredne. Ena izmed neposrednih metod je t.i. kontingen�no u�enje,

pri kateri otroci spoznavajo, da so nekatera vedenja staršev odvisna od njihovega

(otrokovega). Odzivi staršev so tako lahko klju�nega pomena pri oblikovanju obsega

otrokovega �ustvenega doživljanja. Starši lahko uporabljajo metode �ustvene

socializacije, ki bodisi spodbujajo ali zavirajo otrokovo �ustveno izražanja dolo�enih

�ustev. Otroci, ki so deležni starševskega spodbujanja k razpravljanju o �ustvih, se

najverjetneje nau�ijo, kako izražati svoja �ustva ter tudi bolje razumejo �ustva drugih

ljudi. Otrokom, katerih starši se ne odprto pogovarjajo o �ustvih, pogosto

primanjkuje informacij o tem, kako nadzorovati �ustva ter le-ti se lahko nau�ijo, da

�ustev ni primerno izražati (v Garside, Klimes-Dougan, 2002).

3.3.1 Razlike v �ustveni socializaciji

Stereotipno obnašanje staršev se pojavi takoj, ko izvejo katerega spola je

njihov otrok in se na to »ustrezno« pripravijo. Nakupijo modra obla�ila za de�ke in

roza za deklice, v skladu s spolom izberejo tudi igra�e in prebarvajo sobo. Tudi

vzgoja otroka poteka v skladu s spolno vlogo, ki naj bi otroku pripadala glede na

spol. Tako se že ob rojstvu za�ne družbeno konstruiranje moške in ženske identitete.

Brody (2002) ugotavlja, da je socializacija razli�nega �ustvenega izražanja med

spoloma kompleksen proces, ki ga sestavljajo tri razli�na, vzajemno delujo�a

podro�ja: pravila izražanja in posnemanja, spolno diferencirana interakcija med starši

in njihovimi otroki ter procesi diferenciacije v �ustveni izraznosti med otroki in

njihovimi starši. Te procese oblikujejo kulturne vrednote glede na spolne vloge,

pojavljajo pa se v kulturnem kontekstu, kjer imajo ženske manjšo družbeno mo� in

nižji status kot moški. Spolno diferencirana socializacija v �ustveni izraznosti

vzdržuje kulturno predpisane spolne vloge, vklju�no z neuravnoteženostjo v mo�i in

statusu (Brody, 2002, 43).

27

Rezultati starševske socializacije niso odvisni le od otrokovega zna�aja, temve� tudi

od številnih zna�ilnosti družine, kulturnega in družbenoekonomskega ozadja ter

vrednot in odnosov, ki zadevajo spolne vloge (Brody, 2002, 31).

Veliko teorij se ukvarja s pojasnjevanjem razlik v komunikacijskih vzorcih in

izražanju �ustev med spoloma. Pri tem sta pomembni predvsem dve teoriji, in sicer

t.i. »teorija socialnega u�enja«, (Social Learning Theory), ki jo je razvil Bandura in

t.i. »simbolno-interakcionisti�na teorija«, (Symbolic Interactionism Theory). Prva

teorija pravi, da se razlikovanje po spolu za�ne z otrokovo socializacijo in zgodnjim

u�enjem. Otroci se u�ijo in so socializirani v primerne vloge z opazovanjem in

komuniciranjem z odraslimi in oblikovanjem po njihovih komunikacijskih vzorcih. S

komuniciranjem s starši in posnemanjem dolo�enega vedenja, otroci le-tega

privzamejo. Druga teorija se osredinja na uporabo simbolov in njihovih pomenov, ki

nastanejo v interakciji z drugimi. V tem primeru so simboli koncepti moškega in

ženske. Ti pomeni dolo�ajo, kako se posameznik obnaša, da izpolnjuje pomen

simbola, ki si ga je pripisal. Ta interakcija za ustvarjanje pomenov simbola pa se

vzpostavi v interakciji starš-otrok (McNaughton, 2000).

Mnoge raziskave so odkrile, da obstajajo razlike v tem, kako matere in o�etje

komunicirajo s svojimi otroki. O�etje svojim sinovom nudijo »uporabne« odgovore

in na�ine reševanja problemov, ne da bi jih zares poslušali ali poskušali globlje

razumeti stvari. To pomeni, da jim dajejo napotke, ki nudijo malo odgovorov, saj se

osredinjajo na rešitve. Pri vzgoji so tudi bolj avtoritativni. V teh primerih se sinovi

nanašajo na o�ete in oblikujejo po njihovi podobi. Matere uporabljajo druga�en na�in

komunikacije. Z otroki se pogovarjajo na aktiven na�in, pri �emer se osredinjajo na

njihove aktivnosti, ne pa toliko na probleme in rešitve. Matere za�enjajo ve�

interakcij z vprašanji in se osredinjajo na priznanje in sprejetje otrokovega mnenja.

Tak na�in komunikacije h�eram posreduje vzorec empati�nega komuniciranja, ki naj

bi ga privzele. Razlike pa obstajajo tudi v komunikaciji med starši in h�erami ter

starši in sinovi. Starši pri h�erkah uporabljajo na�in komuniciranja, ki poudarja

bližino (izjave ljubezni in pohvale), pri sinovih pa oddaljenost (kritike). H�erke se s

28

starši ve� pogovarjajo in so bolj odkrite. Odnos med starši in h�erami pa je tudi

toplejši in bolj zaupljiv (McNaugton, 2000).

O�etje in matere se na otrokovo �ustveno vedenje otroka razli�no odzivajo, še

posebej na negativni �ustvi žalosti in jeze. O�etje pokažejo ve� zanimanja za

otrokovo jezo, medtem ko matere bolj skrbi otrokova žalost (Hooven et al., 1995 v

Garside, Klimes, Dougan, 2002). Matere uporabljajo bolj mehak ton pri

komunikaciji s h�erami in se bolj posve�ajo mislim in �ustvom, kot pri sinovih.

Matere poskušajo oblikovati �ustveno odzivanje pri h�erah ter v odnosu z njimi

uporabljajo ve� pozitivnih �ustev. Tako matere kot o�etje pa pri sinovih vzpodbujajo

nadzor nad �ustvi, samostojnosti in odgovornosti (McNaugton, 2000). Fuchs in

Thelen (1988) sta odkrila, da fantje pri�akujejo bolj pozitiven odziv od matere kot pa

od o�eta, ko so žalostni. Odziv staršev se razlikuje glede na to ali gre za �ustva h�era

oz. sinov. Tudi pogovor o �ustvih se razlikuje glede na spol otroka (Eisenberg et al.,

1998). S h�erkami se starši ve� pogovarjajo o �ustvih in v pogovoru z njimi pokažejo

ve�ji spekter �ustev (v Garside, Klimes, Dougan, 2002). Pri branju zgodb, ki velja za

eno od najpopularnejših »orodij« socializacije, starši pri dekletih uporabljajo besede

nabite s �ustvi, z njimi se ve� pogovarjajo o �ustvih in uporabljajo širši spekter

besed. Dekleta prej razvijejo verbalne spretnosti, zato so bolj spretne pri izražanju

�ustev in so bolj veš�e pri izbiri besed. Imajo tudi ve� informacij o �ustvenem svetu,

zato tudi ve� govorijo o �ustvenih vidikih in uporabljajo ve� besed v povezavi s

�ustvi kot de�ki. De�ki, ki niso bili deležni vzgoje, ki spodbuja ubeseditev �ustev,

lahko pokažejo nezanimanje za svoja �ustva in �ustva drugih (Sanches-Nunes et al.,

2008, 459).

T.i. diferenciacijski model oblikovanja spolne identitete predpostavlja, da moški in

ženske druga�e izražajo svoja �ustva glede na to, kako izražajo �ustveno izraznost

nasprotnega spola. De�ki zaradi pogoste odsotnosti modela, t.j. o�eta (o�etje z otroki

preživijo tretjino do petino �asa, ki ga z njimi preživijo matere) ne morejo posnemati

njihove �ustvene izraznosti, zato moško spolno identiteto razvijajo tako, da se

njihova �ustvena izraznost razlikuje od njihovih mater. Deklicam po drugi strani ni

potrebno razviti razli�ne spolne identitete, saj naj bi se kot ženske identificirale z

29

materino �ustveno izraznostjo ter se nau�ile izražanja širokega spektra �ustev

(Brody, 2000, 32).

Spolno specifi�na socializacija se pri�ne v družini, nadaljuje v vrtcu, šoli, na

delovnem mestu in preko medijev. Lastnosti, ki jih pridobijo de�ki oz. moški v �asu

socializacije, so v družbi v glavnem vrednotene kot »pozitivne«, lastnosti deklic oz.

žensk pa v glavnem kot »negativne« in niso deležne pozitivnih sankcij (Zaviršek v

Ani�i� in drugi, 2002, 126). Starši primerno obnašanje otrok glede na spol

spodbujajo z nagrajevanjem. V primeru, ko oblika igre ne ustreza spolno dolo�enim

pri�akovanjem, je lahko odziv staršev tudi negativen. Na�in vzgoje torej dolo�a, kaj

velja za primerno oz. neprimerno za moške in ženske, kaj je zaželeno oz. nezaželeno

»moško« oz. »žensko« ravnanje.

Raziskave kažejo, da k ohranjanju pravil obnašanja glede na spol pomembno

prispevajo sovrstniki, preko procesa družbenega odobravanja oz. popularnosti.

De�ki, ki se prilagodijo »moškemu« na�inu obnašanja in ki ne kažejo lastnih �ustev

zaradi morebitne zavrnitve, so videni kot »cool«. Popularni de�ki so tisti

posamezniki, ki so videni kot mo�ni in agresivni ter kljubujejo pravilom odraslih in

se s tem bahajo. Za vrstnike, ki so manj popularni je zna�ilno obnašanje, ki je v

nasprotju s spolno dolo�enimi pri�akovanji. Nepopularni fantje so npr. tisti, ki jih

vrstniki vidijo kot nebogljene, ki se zlahka zjo�ejo ter so poraženi v športnih igrah.

Popularna dekleta pa so tista, ki se znajo verbalno izraziti, ki razumejo dinamiko

skupine, ki niso agresivne in ki se zanimajo za družbene odnose, še posebej za

odnose z de�ki (Brody 2000, 27).

Neenakost v �ustveni socializaciji spolov vodi do razvoja povsem razli�nih spretnosti

deklet/žensk in de�kov/moških. Dekleta so spretna v branju verbalnih in ne-verbalnih

�ustvenih pokazateljev, v izražanju lastnih �ustev, v zaznavanju �ustva, ki se pokaže

na obrazu druge osebe, njenem tonu glasu in v drugih ne-verbalnih sporo�ilih. Moški

se nasprotno v celotnem procesu socializacije u�ijo izogibanja izražanja �ustev.

Moška tekmovalnost, homofobija, izogibanje ranljivosti in odprtosti so tiste ovire, ki

moškim onemogo�ajo, da bi izrazili svojo �ustvenost. Tako se de�ki »specializirajo«

30

za miniziranje slehernega �ustva povezanega z ranljivostjo, krivdo, strahom in

bole�ino (Sanches-Nunes et al., 2008, 459-460).

31

4 INTIMNI ODNOSI

Izraz »intimni odnosi« zajema številne razli�ne povezave med ljudmi, kot so

prijatelji, spolni partnerji, družina in sorodstvo. Jamieson (1998) trdi, da je intimnost

osrednjega pomena v zasebnem življenju posameznikov in posameznic v sodobnih

družbah. Intimnost je postala modna beseda ne le v družbenih znanostih, temve� tudi

v popularni literaturi za samopomo�, ki posreduje znanje o umetnosti oblikovanja in

ohranjanja dobrega odnosa. S tem terminom zajemamo specifi�no vrsto znanja,

ljubezni in bližine z drugo osebo.

Intimni odnosi predstavljajo »izvor ve�ine centralnih dogodkov vsakdanjega

življenja. To so odnosi v katere ljudje vložimo tudi najve� energije in pozornosti,

napora za to, da jih vzpostavimo in ohranimo, �e so nam v prid, ali pa energije in

truda zato, da jih spremenimo ali se jih rešimo, kadar zaidejo v krizo« (Ule, 1993,

65). Avtorica Jamienson je uvedla koncept »odkrite ljubezni«, s katerim poudarja

obojestransko odkritost intimnih partnerjev, konstantno odkrivanje globljih misli in

�ustev drug drugemu. Taka intimnost zahteva, da so si posamezniki enakovredni ter

predpostavlja enakopravnost partnerjev glede na spol, starost in pripadnosti razredu

in rasi (Jamieson, 1998, 1).

Levinger (1980) lo�i tri stopnje razvoja partnerskih odnosov: privla�nost, izgradnjo

tesnejšega odnosa ter nadaljevanje odnosa. Naštetim trem fazam lahko sledita še fazi

slabšanja in razpada odnosa, ni pa nujno. Odlo�ilna faza za odnos je faza

nadaljevanja, ko odnos napreduje in je lahko stabilen ter obojestransko zadovoljiv, se

ne poslabša in se nadaljuje do smrti enega od partnerjev. Nadaljevanje odnosa je

lahko tudi stati�no, ne napreduje in postopoma preide do poslabšanja, ki nato bolj ali

manj hitro povzro�i prekinitev odnosa. Nadaljevanje odnosa je lahko tudi nemirno,

labilno in polno konfliktnih nihanj, kar se navadno tudi prevesi v poslabšanje in

nenazadnje vodi v prekinitev odnosa. Levinger prav tako lo�i tri strategija reševanja

konfliktov, in sicer: strategijo izogibanja konfliktov, strategijo napada ter strategijo

32

pozitivnega kompromisa. Za uspešno ohranitev odnosa sam predlaga slednjo, kar

kažejo tudi raziskave zakonskih zvez (Levinger, 1980 v Ule, 2000).

4.1 INTIMNOST V PREDINDUSTRIJSKEM OBDOBJU

Vse do 18. stoletja, oblika skupnega življenja ni bila družina v današnjem

smislu besede, temve� nekakšna gospodarska skupnost. Glavni nalogi te skupnosti

sta bili zagotavljanje preživetja in potomstva. Izbira partnerja/-ice in zakonska

skupnost sta bili stvar ekonomskega dogovora staršev, kjer ni bilo prostora za osebna

nagnjenja, �ustva in motive. Le malokdo se je spraševal o individualnem vzajemnem

ujemanju ali neujemanju bodo�ih zakoncev (Beck in Beck-Gernsheim, 2006).

Zakonska zveza in starševstvo sta bila zelo pomembna, saj posameznik ni imel ve�je

veljave, prav tako ne jedrna družina dveh staršev in otrok, pa� pa je nekaj veljala le

ve�ja enota oz. skupnost. Zakonska zveza ni temeljila na osebni ali romanti�ni

ljubezni med možem in ženo, temve� na uveljavljenju interesov razširjene družine.

Vlogi moža in žene sta bila precej druga�ni od današnjih in tudi niso poznali ideje o

ekonomski neodvisnosti (Oakley, 2000, 33).

Jamienson ugotavlja, da so ljudje vzdrževali odnose z družino, sorodniki, sosedi in

prijatelji, saj so bili povezani zaradi zadovoljevanja potreb. Zasebnost je imela v

predindustrijskem obdobju majhen pomen. Tudi intimni odnosi tesnih združb niso

nujno temeljili na empatiji, saj je imel vsak posameznik to�no dolo�en prostor v

takratni mo�no slojeviti družbi.

Tako starši in otroci, kot tudi zakonski pari, si ljubezni zaradi družbene

medgeneracijske in spolne zadržanosti niso pretirano izkazovali. Otroci so bili

obravnavani kot mali odrasli in so bili pogostokrat primorani oditi od doma. Poroka

je bila nekakšen ekonomski sporazum, znotraj katere je imel moški glavno besedo, in

posedoval je ženo in otroke. Verske, zakonske in državne norme pa so takšno

ureditev dopuš�ale (Jamienson, 1998, 17).

33

4.2 INTIMNA RAZMERJA V MODERNOSTI

Sociološko gledano, so spremembe v družini in intimnih odnosih nastopile

kot posledica industrializacije zahodnih družb. »Zakonska zveza je za ve�ino skupin

prebivalstva za�ela temeljiti tudi na drugih razlogih, ne le na presoji ekonomskih

koristi. Pojmi romanti�ne ljubezni, ki so najprej zajeli meš�anske skupine, so se

postopoma razširili na celotno družbo. S širjenjem idealov romanti�ne ljubezni so

poskušali zakonsko zvezo osvoboditi širših sorodstvenih vezi in ji dati poseben

pomen. Na može in žene se je gledalo kot na sodelavce v skupnem �ustvenem

podjetju, dom se lo�i od delovnega okolja in postane raj, kjer posameznik lahko

pri�akuje �ustveno podporo« (Giddens, 1992, 33). Druga�e povedano, prišlo je do

de-tradicionalizacije in individualizacije družbenega življenja.

Družina v 19. stoletju je predstavljala zasebno sfero, v kateri se med družinskimi

�lani vzpostavijo tesne vezi, empatija, razumevanje, ljubezen ter medsebojna skrb.

Družina je postala prostor oblikovanja intimnosti. Zakonske in starševske vezi so

postajale vse bolj �ustvene. Z razvojem družine kot zasebne sfere in njeno lo�itvijo

od trga dela so se zarisale ostre meje med moško in žensko vlogo v družini in družbi

nasploh. Vse ve� mladih žensk in moških se je odlo�alo za poroko iz ljubezni, svoja

razmerja so »zaš�itili« z zasebnostjo in oddaljenostjo od drugih. Dom, ki je zajemal

starša in otroke, postane njihovo zato�iš�e (Jamienson, 1998, 18). V teku 20. stoletja

zakonska zveza ohrani svojo romantizirano podobo, v sredini stoletja pa t.i.

izvedenci za ljubezen, spolnost in razmerij bolj poudarjajo enakost, vzajemnost in

pomen globokega razumevanja med partnerjema. Pojmovanje zakonske zveze kot

zveze dveh enakopravnih posameznikov, se je v akademskem okolju uveljavilo v 60-

ih letih 20. st. Pove�alo se je pri�akovanje, da bosta moški in ženska postala

enakovredna partnerja v intimnem razmerju. Idealni zakonski partner je postala

oseba, ki je najboljši prijatelj, zaupnik in obenem odziven spolni partner. Intimno

razmerje naj bi vklju�evalo obojestransko empatijo, razumevanje ter iskanje na�inov

kako zadovoljiti drug drugega (Berger in Kelner v Jamieson, 1998, 24).

34

Parsons (1956), eden najvidnejših sociologov v sredini 20. st., je zagovarjal

nuklearno družino, ki naj bi imela klju�no funkcijo v moderni industrijski družbi.

Družina je po njegovem mnenju pridobila dve pomembni družbeni funkciji:

socializacijo otrok in funkcijo stabilizacije odraslih oseb. Njegova teorija družine (in

družbe) je temeljila na jasnem razlikovanju spolnih vlog. Vloga ženske je zajemala

rojevanje otrok, skrb zanje in opravljanje gospodinjskih opravil, moški pa naj bi se

specializirali za materialno oskrbovanje družine, oz. za posredovanje med zunanjim

svetom in notranjo gospodinjsko skupnostjo. Po njegovem mnenju je bila nuklearna

družina s takšnimi vlogami spolov nenadomestljiva za potrebe moderne družbe

(Gilles, 2003).

Ideologija družine je doživela ostro kritiko z razvojem t.i. feminizma 2. vala. Glavna

kritika je bila usmerjena zoper pojmovanja družinske strukture kot naravne in

neizogibne, pri �emer so številne feministi�ne avtorice poudarile, da ima družina

osrednjo vlogo v (re)produkciji patriarhata in kapitalizma. Feministi�ne avtorice, kot

so Millet (1970), Mitchell (1971) in Oakley (1972) so trdile, da je nuklearna družina

glavno prizoriš�e marginalizacije žensk in da družina proizvaja prepri�anja o vlogah

in odgovornostih v družini, ki ženskam onemogo�ajo uveljavitev v širši družbi.

Druge feministke, kot je npr. Benston (1972), so se sklicevale na marksisti�no teorijo

družine, ki je zagovarjala stališ�e, da je družina osrednja v ohranjanju kapitalizma,

zlasti preko izkoriš�anja nepla�anega doma�ega dela žensk. Fireston (1972) je celo

trdila, da spolna delitev dela dolo�a ekonomski razredni sistem, kar kaže na

trdovraten razredni boj med spoloma.

Presoje o družini so naraš�ale s pove�evanjem stopnje razvez, kohabitacij in

zunajzakonskih rojstev, ki je mnoge pripeljalo do napovedi propada nuklearne

družine kot institucije. Bolj tradicionalno usmerjeni avtorji, so v zlomu družine videli

katastrofo za družbo, ki ogroža civilizacijo in družbeni red. Zopet drugi so v

razvezah videli ne izginjanje ideala poroke in družine, temve� znak spreminjanja

zakonskih zvez. Sodobno pojmovanje zakonske zveze kot partnerskega odnosa in ne

kot družbene institucije družine, po Morganovem (1985) mnenju sovpada z nujnostjo

novega modela družine. Vse ve� avtoric in avtorjev se je v sodobnosti ukvarja z

35

medosebnimi odnosi poro�enih parov in ne ve� s funkcijami in strukturami družine

in sorodstva (Gilles, 2003).

4.3 SODOBNA INTIMNA RAZMERJA

Giddens (2000) je v svojem delu »Preobrazba intimnosti« predstavil svoj

pogled na preobrazbo zasebnosti in intimnosti v kontekstu širših družbenih

sprememb3. Giddens je svojo teorijo oblikoval s pomo�jo podatkov o fleksibilizaciji

zasebnosti, pluralizaciji na�inov družinskega življenja in odmiku od modela, ki ga

poimenuje »tradicionalna družina«. V tej povezavi govori o t.i. �istem razmerju, ki

ga pojasnjuje z zmanjševanjem števila porok oz. z zmanjševanjem pomena zakonske

zveze, z ve�anjem števila razvez zakonskih zvez pa tudi s pluralizacijo družinskih

oblik in življenjskih stilov (Švab v Giddens, 1992, 217). Ali kot pravi sam: »Izraz

»razmerje«, ki pomeni tesno in trajno �ustveno vez z drugim �lovekom, smo za�eli

splošno uporabljati šele pred nedavnim. Da bi bilo jasno za kaj pri tem gre, lahko za

ta pojav vpeljemo izraz �isto razmerje, ki se nanaša na situacijo, kjer dva stopita v

�ustveni stik zaradi stika samega, zaradi tistega kar lahko vsaka oseba dobi iz

daljšega druženja z drugo osebo in ki traja le, �e obe strani menita, da je

obojestransko zadovoljivo« (Giddens, 1992, 64).

Giddens v povezavi s �istim razmerjem uvede izraza plasti�na seksualnost ter

soto�na ljubezen. Plasti�na seksualnost je seksualnost osvobojena dosedanje

reproduktivne funkcije in osvobojena vnaprejšnje predstave o tem, kaj je primerno

vedenje v spolnosti. Ženske v spolnosti izražajo svoje lastne užitke, ki jih ne

narekujejo ve� moški. Giddens to tezo utemeljuje z žensko spolno emancipacijo, z 3 Postmodernost oz. pozna modernost (po Giddensu), poteka v naslednjih glavnih segmentih: zaupanje(v abstraktne sisteme, katerih na�ela delovanja ljudem niso povsem jasna, �eprav njihovo vsakdanje življenje temelji prav na njih); tveganost (pomeni negotovost glede posledic posameznikovega delovanja, da bi neodvisno od njegovega delovanja prišlo do negativnih škodljivih u�inkov); globalizacija (in z njo povezano ve�anje pritiskov v prid lokalni avtonomiji in regijski kulturni identiteti); nejasnost (kot zna�ilnost družbenega življenja, ki se v pozni modernosti izraža v neizogibnosti nenamenskih in latentnih u�inkov družbenega delovanja, ki ne more biti v celoti predvidljivo (ve� v: Švab v Giddens, 1992, 212).

36

razvojem sodobnih kontracepcijskih sredstev in novih reproduktivnih tehnologij ter s

tematizacijo in spreminjanjem družbene percepcije homoseksualnosti. Soto�na

ljubezen predpostavlja model �istega razmerja, kjer je osrednjega pomena, da

poznamo lastnosti drugega. Je razli�ica ljubezni, kjer je posameznikova seksualnost

eden izmed dejavnikov, ki ga je s pogajanji potrebno sprejeti za del razmerja. Taka

ljubezen predpostavlja enakost pri �ustvenem dajanju in prejemanju. �e je ta pogoj

izpolnjen, se ljubezenska zveza približa �istemu razmerju. Ljubezen med partnerjema

se razvije le toliko, kolikor se razvije intimnost. Intimnost omogo�a vzajemno

razkrivanje skrbi in potreb, hkrati pa u�i partnerja sposobnosti »biti ranljiv« za

drugega. Soto�na ljubezen je dejavna, odvisna ljubezen, zaradi �esar je v nasprotju s

paradigmo romanti�ne ljubezni, po kateri je ljubezen pristna le, �e je »za ve�no« in

»ena in edina«. Tako se današnja družba, ki se »razvezuje in lo�uje«, zdi bolj u�inek

soto�ne ljubezni, kot pa njen vzrok. Kolikor bolj se soto�na ljubezen utrjuje kor

realna možnost, toliko bolj hlapi želja po tem, da bi si našli »posebnega �loveka«, in

toliko ve� velja »posebno razmerje«. V nasprotju s soto�no ljubeznijo, je bila

romanti�na ljubezen glede na pripadnost spolu vselej neuravnotežena. Sanje o

romanti�ni ljubezni so ženske pogosto (s)peljale v žalostno gospodinjsko

podrejenost. Soto�na ljubezen predpostavlja enakost pri �ustvenem dejanju in

prejemanju in kolikor bolj se to dogaja, toliko bolj je dolo�ena ljubezenska zveza

prototip �istega odnosa. Ljubezen se razvije samo toliko, kolikor se razvije intimnost,

samo do tam, do koder je vsak izmed partnerjev pripravljen drugemu razkrivati skrbi

in potrebe in biti ranljiv za drugega. To, da moški prikrivajo svojo �ustveno

odvisnost od žensk, zavira njihovo pripravljenost in njihovo zmožnost, da bi bili

lahko ranljivi. Etos romanti�ne ljubezni je delno vzdrževal to usmeritev, ker je bila

predstava o želenem moškem pogosto hladna in nepristopna. Kadar pa taka ljubezen

premaga lastnosti, za katere se izkaže, da so le fasada, se takoj pokaže, da so tudi

moški �ustveno ranljivi (Giddens, 1992, 67-69).

Giddensova teorija o preobrazbi intimnosti je doživela kritike, med katerimi je

najodmevnejša kritika Jamienson (1998), ki smo jo že omenili. Avtorica je

analizirala razli�ne aspekte spreminjanja intimnosti v postmodernosti in uvedla tezo

o »odkriti intimnosti«, ki je v sodobnih razmerjih najbolj iskana. Poudarek odkrite

37

intimnosti je na obojestranski odkritosti partnerjev, ki zahteva nenehno

izpovedovanje notranjih ob�utkov in misli drugi osebi. Tovrstno razmerje je možno

le med dvema enakopravnima posameznikoma. Jamienson navaja, da je odkrita

intimnost le eden od številnih na�inov življenja in ne idealtipska oblika intimnosti v

postmodernosti. Narava intimnosti se spreminja, intimni odnosi so prej obvezujo�i

kot neodvisni in bolj hierarhi�ni kot enakopravni. Zlasti so v vseh oblikah intimnih

razmerjih, med partnerjema, prijatelji, starši in otroki, navzo�e spolne razlike. O�itne

so tudi v na�inih, kako in koliko oba spola prispevata k razmerju. Spolna asimetrija v

intimnih razmerjih in emotivnem delu je po avtori�inem mnenju tudi najbolj

trdovratna manifestacija spolne neenakosti. Jamienson tako pojasni tiste aspekte

fenomena intimnosti, ki molijo iz okvira Giddensovega idealtipskega koncepta

�istega razmerja. Zaklju�ke izpelje iz poudarkov na hierarhi�nih intimnih razmerjih

ter tako ocenjuje, da se intimnost radikalno ne spreminja (Švab, 1999, 874).

�e govorimo o obliki družine v postmoderni družbi, je zanjo vsekakor zna�ilen

fenomen pluralizacije, ki pomeni soobstoj razli�nih oblik in na�inov družinskega

življenja. Ta proces povezujemo s spremembami, kot so upad števila formalnih

zakonskih zvez, ve�anje števil kohabitacij, ve�anje števila razvez in otrok rojenih

zunaj zakonske zveze. Poseben segment družinske pluralizacije je spreminjanje

družinskih vrednot, ki uvaja nekatera klju�na razlikovanja med družino v modernosti

in postmodernosti. Segment družinskega življenja, pri katerem je v postmodernosti

zaznati najmanj sprememb je materinstvo, saj je družbena vloga materinstva še

vedno klju�ni dejavnik konstituiranja družine. Otroci pa danes predstavljajo možnost

izbire, ne pa samoumevno družbeno predpisano dejstvo. Veliko se govori tudi o

fenomenu t.i. »novega o�etovstva«, ki naj bi bil za razliko od modernega o�eta,

materialnega oskrbovalca družine, vedno bolj vpleten v razli�ne segmente

družinskega življenja. Po drugi strani pa številni avtorji in avtorice ugotavljajo, da je

novi o�e le sodobni mit, oddaljen od vsakdanje realnosti, v kateri je ve�ina

družinskega dela (še vedno) družbeno dodeljena ženski (Švab, 2001, 80-115).

38

Jamienson (1998) navaja, da študije zunajzakonskih parov kažejo, da se vzorec

ženske gospodinje in moškega kot preskrbovalca družine še vedno ohranja, �eprav je

delež zunajzakonskih parov, ki ustrezajo temu vzorcu nekoliko manjši. To je

vsekakor presenetljivo, saj posamezniki, ki živijo v zunajzakonskem razmerju

navadno prikažejo odlo�itev za tak na�in življenja kot zavestno izogibanje

stereotipnim vlogam zakonskega razmerja. �eprav se ti pari poroki izogibajo, so se

pri navajanju delitve gospodinjskih opravil ter prostega �asa pogosto opisali kot da

so »prav taki kot pravi poro�eni pari« (Burgoyne, 1991 v Jamienson, 1998, 142). V

neki drugi raziskavi, McRae (1993) ni odkrila nobene pomembnejše razlike med

poro�enimi in izvenzakonskimi pari, razen da so neporo�eni pari brez otrok imeli

rahlo bolj enakopraven odnos od poro�enih parov brez otrok (Jamienson, 1998, 142).

39

5 DRUŽINSKO IN GOSPODINJSKO DELO

Družinsko delo4 je po Renerjevi najbolj pogosta in najbolj razširjena, verjetno

tudi najpomembnejša oblika neformalne dejavnosti, ki zadovoljuje potrebe

vsakdanjega življenja. V vseh sodobnih družbah je družinsko delo spolno dolo�eno.

V glavnem se izvaja v obliki nepla�anega dela žensk (Rener v Oakley, 2000, 279).

Oakley je bila prva, ki je leta 1974 v svojem delu »Gospodinja« opravljanje

gospodinjskih nalog konceptualizirala kot delo. Do tedaj se je na gospodinjsko delo

oz. družinsko delo, gledalo kot na del ženske vloge znotraj zakonske zveze ter kot na

del vzgoje otrok. Družinsko delo se je torej ena�ilo z gospodinjskimi nalogami kot so

kuhanje, pospravljanje, nakupovanja in vzgojo otrok. Moderna vloga gospodinje se

je pojavila kot najpomembnejša in trajna posledica, ki jo je ženskam prinesla

industrializacija. Industrializacija je vplivala tako na vlogo ženske kot na vlogo

moškega. A medtem ko je moškim odprla svet zunaj doma, v glavnem tako, da je

pove�ala razpon zaposlitev, ki so jim bile od tedaj na voljo, je ženskam svet zaprla v

podro�je doma (Oakley, 2000, 44).

�eprav se o enakosti spolov govori že nekaj desetletij in ve�, je osvoboditev žensk

od pripisanih vlog še vedno odvisna od pripravljenosti moških spremeniti svoje

poglede in obnašanje. Današnji moški, pišeta Metz-Gock in Muueller (1985),

avtonomnemu odlo�anju žensk pripisujejo velik pomen. Zanje je pomembna ženska,

ki ve kaj ho�e, ki svoje zadeve (in hkrati zadeve vseh družinskih �lanov) ureja na

zanesljiv in odgovoren na�in in s tem razbremeni svojega moža. Ta emancipacija jim

je »blizu«, problemati�na postane šele takrat, ko se za�ne obra�ati proti njim samim,

t.j., ko se za�nejo ženske zavzemati za interese, ki so lahko v nasprotju z njihovimi

lastnimi. Tako je za današnje moške zna�ilna verbalna odprtost in hkrati vedenjska

4 Lo�imo lahko med doma�im, družinskim in gospodinjskim delom. Doma�e delo je vse nepla�ano zasebno delo, družinsko delo je vse nepla�ano (žensko) delo v družinski sferi, gospodinjsko delo je tisti del družinskega ali doma�ega dela, ki zagotavlja materialno preživetje in obnavljanje delovne sile. Razliko med družinskim in gospodinjskim delom je mogo�e dolo�iti tudi glede na »radius gibanja«; medtem ko gospodinjsko delo poteka v domu/gospodinjstvu, »upravljanje družine« že dolgo poteka v nujni interakciji z družbenimi institucijami (Rener v Oakley, 2000, 285).

40

okostenelost. To, za kar se moški ve�inoma zavzemajo v teoriji, ne prenašajo v

prakso. Za njihovimi naprednimi parolami se skriva dejanska neenakost.

»Stare pristojnosti glede gospodinjstva in otrok se tako reko� sploh niso spremenila.

O�etje ne kuhajo, ne perejo in ne pospravljajo. Gospodinjskih del se tako reko� ne

udeležujejo. Zadostuje jim, �e prispevajo svoj finan�ni delež h gospodinjstvu in

vzgoji otrok« (Beck in Beck Gernsheim, 2006, 29-31).

Izjema, ki potrjuje pravilo, tako postane tisti zanemarljivo nizek odstotek moških, ki

so pristali na zamenjavo spolnih vlog in so postali novi o�etje in gospodinjci. Po

njihovih lastnih izjavah se za ta korak niso odlo�ili povsem prostovoljno, temve� so

sledili želji ali zahtevi partnerke, ki je želela ostati v svojem poklicu. V dolo�enih

primerih je bil to celo pogoj, da je se je ženska odlo�ila za materinstvo. Moški

gospodinjci v isti raziskavi so poro�ali o izkušnji izolacije in ob�utku neizpolnjenosti

v opravljanju monotonih, rutinskih gospodinjskih opravil (Beck in Beck Gernsheim,

2006, 29-31).

Raziskave v Sloveniji kažejo na premik k aktivnejšemu o�etovanju, vendar v

glavnem na ravni vrednot, stališ�, kot pomo� materam, kultura in prakse aktivnega

o�etovanja pa so še v zametkih (Rener et al., 2005 v Kanjuo-Mr�ela in �ernigoj-

Sadar, 2007, 18). »Novi o�etje«, ki izražajo stališ�a v prid dejavnejšemu

vklju�evanju moških v družinske in gospodinjske obveznosti, svojo vlogo razumejo

predvsem kot podporo partnericam (Rener, 2007 v Kanjuo-Mr�ela in �ernigoj-Sadar,

2007, 18). Po podatkih Evropske komisije v Sloveniji preživijo ženske z otroki

(starimi do 6 let) 2 uri in 23 minut, moški pa samo 56 minut dnevno. Tudi drugo

nepla�ano doma�e delo je neenakomerno razdeljeno med spoloma. Ženske porabijo

za gospodinjsko delo 4 ure in 57 minut dnevno, moški pa 2 uri in 39 minut (Evropska

komisija, 2004 v Kanjuo-Mr�ela in �ernigoj-Sadar, 2007, 18).

Leta 2003 se je ve�ina (88,3% moških in 91,5% žensk) strinjala s stališ�em, da

morata oba, moški in ženska, prispevati del družinskega dohodka. Glede nepla�anega

dela pa se moški in ženske ne strinjajo popolnoma glede stališ�a, da bi moški morali

41

opraviti ve� gospodinjskega dela kot sedaj: 50,9% moških in 66,4% žensk (mo�no)

soglaša s tem stališ�em, 28,8% moških in 22,6% žensk je neodlo�enih ter 20,4%

moških in samo 11% žensk (mo�no) ne soglaša s stališ�em (Jogan, 2006 v Kanjuo-

Mr�ela in �ernigoj-Sadar, 2007, 18).

5.1 EMOCIONALNO DELO

Poleg gospodinjskega dela, so se ženske v moderni industrijski družbi

specializirale v izražanju �ustvene topline in ljubezni, v zadovoljevanju �ustvenih

potreb družinskih �lanov ter v povezovanju družine v skupino in (emocionalno)

skupnost. Govorimo o pomembnem vidiku družinskega dela, t.i. emocionalnem delu,

ki pa je vse do 80-ih let 20. st. ostala nevidna in sociološko neraziskana tematika. O

emocionalnem delu je prva pisala Hochschild leta 1983 v svojem delu »Upravljano

srce: Komercializacija �ustev«. Avtorica je razlikovala med emocionalnim delom

(emotional labour), ki se izvaja v sferi pla�anega dela in emocionalnim delom

(emotional work), ki se nanaša na dejanja v sferi družine oziroma zasebnega

življenja. V obeh sferah dela ta oblika zahteva, »da sprožimo ali potla�imo �ustvo,

da bi navzven vzdrževali podobo, ki ustvarja ustrezno duševno stanje pri drugih«.

Gre torej za upravljanje �ustev z namenom javno opaznega obraznega in telesnega

nastopa (Hochschild, 1983). Z drugimi besedami, v obeh primerih se delo nanaša na

intencionalno upravljanje in izkazovanje posameznikovih lastnih �ustev, obi�ajno z

namenom vplivanja na �ustva drugih (Šadl, 2002, 20).

James (1989) opredeli emocionalno delo kot delo, ki je vezano na ukvarjanje s �ustvi

drugih ljudi, katerega bistvena sestavina je regulacija �ustev. Delphy in Leonardo

pišeta, da gre za delo, ki ustvarja odnose solidarnosti, ohranja navezanost med

ljudmi, daje ljudem ob�utek pripadnosti, ontološko varnost, mo� in dobro po�utje.

Od izvajalca zahteva dolo�en napor in sposobnosti. Ne pomeni le »misliti na

nekoga«, temve� zahteva dejansko aktivno delovanje: pogovarjanje o zadevah, ki so

42

v interesu drugih, ustvarjanje zadovoljstva, smehljanje, božanje, negovanje telesa in

jaza (v Šadl, 2005, 224).

Po Strazdin in Broom (2001, 3), emocionalno delo vklju�uje soo�anje z

emocionalnimi potrebami drugih, trud, ki je vložen v izboljšanje njihovega

psihi�nega po�utja, ohranjanje harmonije. Hochschild ugotavlja, da obstajajo

razli�ne tehnike opravljanja emocionalnega dela. Prva je »kognitivna«: poskus

spremeniti podobo, idejo ali misli z namenom spremeniti �ustvo v povezavi z njo,

druga je »telesna«: poskus spremeniti somatski ali drug fizi�ni simptom emocije

(poskušati po�asneje dihati, se ne tresti,...), ter tretji�, »ekspresivno emocionalno

delo«: t.j. poskusiti spremeniti ekspresivne kretnje z namenom spremembe

notranjega �ustva (poskušati se smejati ali jokati). Te tri tehnike so teoreti�no

razli�ne, vendar se v praksi pogosto združene (Hochschild, 1979, 562). Klju�nega

pomena je telesna govorica, ki je ne glede na to, ali je skrbno premišljena ali

spontana, pokazatelj našega uspešnega igranja družbene vloge. Emocionalno delo

tako vklju�uje urejanje �ustev za ustvarjanje javno opaznih izraznih obraznih in

telesnih izrazov (Hoschchild, 1983, 7).

England in Farkas (1986) sta uporabila termin »emocionalno delo« za opis truda, ki

ga oseba vlaga v razumevanje drugih, da so�ustvuje z njihovimi situacijami, da �uti

njihove ob�utke kot del njega samega. Emocionalno delo se osredoto�a na �ustva

drugih družinskih �lanov in opisuje namensko obnašanje za vzpostavitev pozitivnih

emocij in bližine ali za urejanje negativnih �ustev in konfliktov. Vzeti si �as za

poslušanje skrbi drugih, dajanje nasvetov, kazanje topline in odobravanja, so primeri

emocionalnega dela. Vse to pa je zahtevno delo, zahteva �as, je obi�ajno nevidno in

družbeno razvrednoteno. Vendar je prav z emocionalnim delom zgrajena bližina in

intimnost v družini. Partnerja naj bi si to delo torej delila (Strazdins in Broom, 2001,

3).

43

5.2 JE EMOCIONALNO DELO PRETEŽNO ŽENSKO DELO?

Ve�ina raziskav o gospodinjskem delu ne vklju�uje prou�evanja

emocionalnega dela, vendar obstajajo tudi takšne raziskave, ki so odkrile, da ga

izvajajo predvsem ženske. Obseg emocionalnega dela je odvisen od tega, koliko se

ženske v intimnem partnerske razmerju �utijo ljubljene in zaš�itene (Duncombe in

Marsden, 1995, Erickson, 1993 v Strazdins in Broom, 2001, 4). Potrebno je

poudariti, da imajo moški in ženske lahko razli�ne izkušnje dajanja in prejemanja

podpore v družbenih odnosih. Družbene norme predpostavljajo, da so ženske tiste, ki

bi morale nuditi podporo in skrb za družinske �lane, ki so bolni ali se starajo. Ženska

skrb za otroke je pojmovana kot naravna in bistvena za otrokovo zdrav razvoj

(Strazdins in Broom, 2001, 5).

Šadl ugotavlja, da so se ženske v moderni industrijski družbi poleg gospodinjskega

dela specializirale tudi v izražanju �ustvene topline in ljubezni, torej v

zadovoljevanju �ustvenih potreb družinskih �lanov ter v povezovanju družine v

skupino in (emocionalno) skupnost. V preteklosti je mož vzdrževal družinske �lane,

žena pa je skrbela za emocionalne potrebe moža, ki je za potrebe u�inkovite

produkcije bil primoran potla�iti �ustva. To pa ni pomenilo, da so njihova �ustva

izginila, pa� pa so se izrazila oz. zadovoljila nekje drugje - v sferi doma, s pomo�jo

emocionalnega dela žensk (Šadl, 2002, 60). Tako ženske v vlogi (emocionalne)

gospodinje s svojimi emocionalnimi aktivnostmi in veš�inami dosežejo, da se

hranilec družine po�uti sproš�enega, spo�itega, razbremenjenega družinskih in

poklicnih težav in problemov, da se po�uti zanimivega in pomembnega, celo

zabavnega. »Izurjena izvedenka v �ustvih anticipira, pravo�asno zazna in prepozna

sleherno moževo potrebo, že samo s pogledom intuitivno dojame problem, razume

kompleksnost emocionalnih ob�utij in izrazov ter njihove verbalne in neverbalne

znake in uporabi ustrezne tehnike urejanja �ustev« (Šadl, 2002, 62).

Asimetrija v intimnem razmerju izvira ravno iz pri�akovanja, da bo ženska opravljala

emocionalno delo, medtem ko bo moški emocionalno neekspresiven, ali pa bo celo

44

skrival svoja �ustva. Diskurz, ki obravnava »moško emocionalno nepismenost« kot

normalno, oz. naravno za vse moške, od žensk nasprotno, pri�akuje »naravno«

opravljanje emocionalnega dela. Emocionalno nevpletenost moških v intimne odnose

v osnovi konstruira in opravi�uje polarizacija emocionalno/racionalno, ki se ujema z

opozicijo žensko/moško. Takšno razmišljanje vzdržuje tip t.i. »hegemonske

maskulinosti«, to je »ma�o«, heteroseksualni, emocionalno-neekspresivni tip

moškega, ki se upira alternativni obliki moškosti, kot jo predstavlja novi moški, ki

ima sposobnost emocionalne artikulacije« (Connel, Edley in Wetherell v Burns,

2000, 156).

Po pregledu obsežne ameriške literature, sta Thompson in Walker (1989) odkrila, da

ženske intimnost spodbujajo s smehljanjem, poljubljanjem in objemanjem parterja

ter bolj osebnim komuniciranjem (Tannen v Duncombe in Marsden, 1998, 213).

Veliko žensk pravi, da raje potla�i lastno spolno željo, kot da pritiska na partnerja, ter

zanj prav tako hlini orgazem (Rubin v Duncombe in Marsden, 1998, 213). Britanske

raziskave (po Duncombe in Marsden, 1998, 213) kažejo, da ženske pogosto

precenjujejo partnerjevo kariero, njihovo minimalno sodelovanje v gospodinjskih

opravilih opravi�ujejo ter podcenjujejo lastno aktivnost. Ženske za dobro po�utje

partnerja skrivajo in minizirajo njihove neuspehe, jih vzpodbujajo, poveli�ujejo, jim

laskajo in z njimi simpatizirajo. Najbolj tipi�ni emocionalni gesti žensk sta

smehljanje in hlinjenje orgazma (Cline in Spender v Duncombe in Marsden, 1998,

213). Rubinova je ugotovila, da se ženske »obremenjujejo« tudi z ohranjevanjem

stikov s prijatelji in sorodniki. »�e že ne delajo na�rtov o rojstnih dnevih in

praznikih, pa vsaj razmišljajo o tem« (Rubin v Duncombe in Marsden, 1998, 213).

Potrebno je povedati, da moški prav tako opravljajo emocionalno delo, vendar z

druga�nim ciljem. Obremenjujejo se s svojo službo, kar pa partnericam zamol�ijo, da

jih ne bi skrbele stvari, ki jih po njihovem mnenju ne bi razumele, oziroma jih ne bi

mogle ublažiti. Tako moški od žensk pri�akujejo, da slednje izvajajo emocionalno

delo doma in s tem ustvarijo ne-stresno in vzpodbudno okolje. Weiss (1990) kot

primer emocionalnega dela moškega doma navaja njegov konstanten trud, da bi

presegel nejevoljo, v katero ga spravlja to, da mu žena za zajtrk ne priskrbi

45

pomaran�nega soka. To mu predstavlja ženino skrb zanj ter nekakšen skrit dogovor:

»Jaz trdo delam… Ona pa ima na razpolago ves dan. Morala bi priskrbeti

pomaran�ni sok« (Weiss, 1990). Kot dodajata Duncombe in Marsden (1998, 215) pa

takšno emocionalno delo ne obrodi sadov, saj se njegova zamera do žene lahko

pojavi kasneje v nekem drugem primeru.

Hrženjak ugotavlja, da se družbene vloge spolov, kljub bistveno spremenjenim

okoliš�inam niso bistveno spremenile. Zaradi neuravnotežene dinamike spreminjanja

družbenih vlog moških in žensk je nastal problem dvojne obremenjenosti žensk z

nepla�anim, necenjenim ne-delom v zasebni sferi in pla�anim delom v javni sferi.

Raziskava kako Evropejci preživljajo �as kaže, da ženske v ve�ini držav evropske

unije v povpre�ju opravijo dve tretjini doma�ega dela. Ženske tako ve� �asa porabijo

za doma�e nepla�ano delo in manj �asa za pla�ano delo kot moški. To ima

neposredne posledice za konkuren�nost žensk na trgu dela in vodi v neenakopravnost

med spoloma pri družbeni distribuciji sredstev in mo�i (Hrženjak, 2007, 31).

Rener ugotavlja: »Podoba junakinje današnjega �asa je podoba ženske, ki je

zaposlena, ki gospodinji, materini, skrbi za bolne in stare, pazi na zdravo prehrano,

je informirana, izobražena in zabavna, reciklira embalažo in vestno lo�uje odpadke.

V�asih je tudi lepega videza – in zaradi tega jo imamo vsi radi« (Rener v Oakley,

2000, 298).

5.3 POSLEDICE OPRAVLJANJA EMOCIONALNEGA DELA

Veliko avtoric in avtorjev je v svojih raziskavah pokazalo, da ima opravljanje

emocionalnega dela lahko negativne psihološke posledice. Strazdins in Broom

(2001) navajata nekaj dejavnikov, ki povezujejo emocionalno delo z zdravjem. Ti

dejavniki slonijo na koli�ini in vrsti izvedenega emocionalnega dela. Prizadetost

zdravja se lahko pokaže s �ustveno iz�rpanostjo in samoodtujitvijo, �ustveno

46

neskladnostjo, pomanjkanjem kontrole in prenašanje negativnih �ustev in stresa na

drugo osebo.

Avtorici sta v svojo raziskavo zajeli 102 avstralska para z majhnimi otroki. Podatki

so pokazali, da neenakost med spoloma precej vpliva na ženske, ne pa tudi na

izkušnje moških z ljubeznijo ali s konflikti v zakonski zvezi. To pojasnjuje tudi

spolne razlike v duševni stiski. Pari ohranjajo ob�utek skupnosti s tem ko menijo, da

je spolna neenakost onkraj njihovega nadzora ali da spolna neenakost izvira iz

ženske �ezmerne �ustvenosti. Tako mnenje pa utrjuje spolno razlikovanje v izvajanju

in posledicah emocionalnega dela (Strazdins in Broom, 2001).

Šadl (2002) nadaljuje, da imajo individualni moški od emocionalnega dela žensk

neposredne psihološke koristi, kar potrjuje argument o boljšem psihi�nem in

fizi�nem zdravju poro�enih moških. Nasprotno pa neenaka delitev emocionalnega

dela ženskam prinaša številne psihološke in druge izgube ter prikrajšanosti. V

feministi�ni literaturah najdemo metaforo t.i. polnjenja in praznjenja: medtem ko

ženske moške napolnijo z energijo, ki jim daje mo�, jo ženskam jemlje (Bartky v

Šadl, 2002, 66).

Hochschild meni, da se lahko posameznik/-ica v procesu izvajanja emocionalnega

dela za�ne obnašati neavtenti�no. Pri »površinskem igranju« naj bi posameznik/-ica

izgubil-a ob�utek, kaj so igrana in kaj realna �ustva. Posamezniki se lahko razli�no

odzovejo na pritiske, ki so vir pravil �ustvovanja. �e se posameznik/-ica pri

neavtenti�nem obnašanju preve� identificira z lastno vlogo, ga/jo lahko to pripelje do

emocionalnega izgorevanja, do ob�utka krivde in neiskrenosti zaradi emocionalnega

igranja ter do odtujenosti in cini�nosti. Duncombe in Marsden (1998) sta preverjala,

ali emocionalno delo neizogibno vodi v izgubo avtenti�nosti posameznikov. Pri

ženskah sta zaznala primere, ko se za�etna avtenti�nost �ez �as sprevrže v

distanciranje ali prera�unljivo in cini�no »globoko igranje«, v katerem lahko

posamezniki obdržijo kan�ek svoje avtenti�nosti. Gospa Walker, ena izmed

anketirank pravi: »Moj mož zna biti zelo sarkasti�en, kljub temu ga ljubim… zato

omilim njegove besede in se smejim, da izpadejo kot šala. V�asih so res šala, vendar

47

ljudje tega ne vidijo vedno. V�asih mi je že dovolj tega, da moram biti neprestano na

preži, vendar je zame pomembno, da ljudje mislijo, da živim z dostojnim �lovekom.

Mislim, da bi na nek na�in name zelo vplivalo, �e bi drugi mislili, da imam groznega

moža« (v Duncombe and Marsden, 1998, 222). Gospa Walker tako opravlja

emocionalno delo namesto svojega moža, da bi ohranila njegovo pozitivno podobo

pred drugimi, sama pa priznava: »v�asih se pojavi zamera, vendar sva kljub temu

skupaj sre�na«.

Poseben primer, ki ponazarja raziskovanje avtenti�nosti, ponazarja anketiranka gospa

Saint, ki svoje življenje posve�a podpori in pomo�i drugim. �eprav ustreza profilu

tega kar Hochschild imenuje »izguba samega sebe skozi opravljanje emocionalnega

dela«, se zdi, da se anketiranka zaveda svoje vloge, ter da s tem ne izgublja svoje

avtenti�nosti. Nasprotno, najde jo v razdajanju same sebe: »V�asih ves dan poslušam

probleme drugih… v glavi mi kar vre. Tako sem utrujena, da bi se najraje zaprla v

sobo, stran od vsega… veliko dam na druge… moja dolžnost je narediti svet lepši.

Zame je pomembno, da sem dobra oseba. V�asih sem sita tega, da moram poslušati

prijateljice, ki mi pravijo, da trpim za nekakšno lažno zavestjo… pravijo, da bi

morala za�eti misliti nase in delati stvari zase in ne samo za druge. Vendar

zadovoljevanje drugih je stvar, ki jo delam zase«.

Duncombe in Marsden (1998) navajata, da se tudi moški poslužujejo »plitvega

igranja«, kar olajša partnersko življenje, vendar se pri tem sami ne po�utijo

avtenti�ne. Tako z emocionalnim delom kmalu prenehajo. Anketiranec, gospod

Foster razlaga, kako je bil prisiljen opravljati emocionalno delo, ko se je žena soo�ala

s predmenstrualnimi težavami: »Najprej sem mislil, da je samo muhasta, toda na

sre�o sem naletel na �lanek, ki mi je odprl o�i… nisem to, kar imenujejo »novi

moški«, tega ni v moji naravi… ko sem utrujen ne želim, da me kdo moti in priznati

moram, da mi s �asom biti obziren postaja odve�. Raje grem brati �asopis in se ji

odmaknem s poti ali grem v pisarno. Tako je varneje, bolj mirno« (Duncombe in

Marsden, 1998, 221).

48

5.4 INTIMNI ODNOSI IN EMOCIONALNO DELO

�eprav so se ženske množi�no vklju�ile v moški svet pla�anega dela,

sodobne raziskave kažejo na trdovratno spolno razlikovanje in asimetrijo v

emocionalnem izražanju in vedenju v heteroseksualnih odnosih. Tako tudi

emocionalno delo ostaja primarna odgovornost oz. breme žensk, ne glede na to ali so

zaposlene ali ne. Raziskava Duncomba in Marsdena (1993), opravljena med

britanskimi dolgoletnimi pari je pokazala, da ženske problematizirajo svojo

emocionalno prikrajšanost v zakonski zvezi ter da mo�no izpostavljajo

nezadovoljujo�e intimne odnose z moškimi partnerji. Moški se pritožujejo nad

pomanjkanjem seksa, ženske nad pomanjkanjem intimnosti in emocionalne bližine.

Glavni vir nezadovoljstva partneric je neenakopravnost v nudenju »emocionalne

potrditve in tolažbe« (Šadl, 2002, 63).

Tudi avstralske raziskave kažejo, da kljub vstopu žensk v pla�ano delovno sfero,

ve�ino nepla�anega dela doma še vedno opravijo ženske. Do sprememb pa ne

prihaja, ker je v interesu moških, da ohranijo status-quo. Ve�ina raziskav o kvaliteti

intimnih partnerskih odnosov odkriva, da si ženske želijo ve� intimnosti in

emocionalne podpore, kot so jo možje sposobni ali pripravljeni nuditi. Segal (1990)

piše o »moškem bednem strahu« pokazati ženske kvalitete kot so odvisnost,

intimnost in bližina. Namesto tega se trudijo slediti vzorcu moškosti, ki vklju�uje

nadvlado ženskam. Študije trdovratnosti neenake delitve doma�ega dela kot

nezadovoljivih emotivnih odnosov kažejo, da sprememb vsekakor ne bodo za�eli

izvajati tisti posamezniki, ki imajo od take razporeditve neposredne koristi, ali tisti,

ki bi se zaradi sprememb po�utili psihološko, družbeno, ali materialno ogrožene

(Duncombe in Marsden, 1993; Komter, 1989 v Dempsey, 2001).

Ve�ina raziskav prav tako poro�a, da je neenaka delitev gospodinjskega dela glavni

vir konfliktov v sodobnih zakonskih zvezah ter da se ženske, ki opažajo nepravi�no

delitev hišnih opravil bolj pritožujejo nad nesre�nim zakonom. Temeljna ugotovitev

raziskave Mansfieldove in Collardove (v Duncombe in Marsden, 1993, 223), na

49

vzorcu šestdesetih mladoporo�encih je, da sta mož in žena »intimna tujca«. S �asoma

ko romanti�na podoba ljubezni zbledi, partnerja ugotovita, da iš�eta popolnoma

nekompatibilne emocionalne cilje. Moški si od zakonske zveze želijo družinsko

življenje, ki jim bo nudilo psihi�ni in fizi�ni temelj, dom kamor se bodo vedno znova

vra�ali, ne omenjajo pa želje po intenzivni intimnosti, kar je za ženske primarnega

pomena. Nasprotno od moških, ženske pri�akujejo v zakonski zvezi življenje z

empati�nim partnerjem, ki jih bo cenil kot osebo in ne le kot ženo. Kljub

emocionalni asimetriji v samem za�etku skupnega življenja, se je že po treh mesecih

pokazalo globoko nezadovoljstvo žensk s partnerskim življenjem. Ve�ina žensk se je

pritoževalo nad emocionalno nerecipro�nostjo. Trdile so, da samo one nudijo

emocionalno oporo, razumevanje ter nežnost svojim partnerjem, medtem ko moški

niso enakovredno izkazovali pripravljenosti za odprto, emocionalno komunikacijo

(Mansfield in Collard v Duncombe in Marsden, 1993, 223).

V Goodeovi študiji, ki razkriva razloge za partnerske razveze vidimo, da so bili v

preteklih letih kot razlogi navedeni tako instrumentalni vidiki (materialna pomo�,

prakti�na pomo�) kot tudi ekspresivni vidiki (miselna in �ustvena komunikacija,

kazanje naklonjenosti). V zadnjih letih so razveze pokazale na porast nezadovoljstva

v razmerjih, ki ne nudijo dovolj �ustvene podpore, osebne rasti in spolne

zadovoljitve (Kitson, Babri in Roach, 1985; Wolcott in Hughes, 1999 v Dempsey,

2001, 59).

Šadl navaja, da »pomemben vir »zasebnih« težav, ki se nahajajo v ozadju »javnih«

problemov naraš�ajo�ih razvez, družinskih nadzorov ter nestabilnih kohabitacij

predstavljajo torej težave moških z izražanjem �ustev, ki so v literaturi tematizirane v

terminih »�ustveni pohabljenci«, »�ustvena revš�ina moških«, »tragedija

neekspresivnega moškega«, »emocionalni avtizem«, »strah pred intimnostjo«, moški

so »hladni, ravnodušni, �ustveno zakrneli, niso v stiku s svojimi ob�utki«,

»emocionalno impotentni«, »odtrgani od lastnih �ustev«, so »nezmožni govoriti o

svojih �ustvih«, »ne vedo kako �utiti« (Šadl, 2002, 64).

50

Raziskave heteroseksualnih parov kažejo, da so neenakosti v stopnji intimnosti, ki jo

vsak iš�e v drugem, obi�ajne in spolno diferencirane. Thompson in Walker (1989)

sta po pregledu ameriških raziskav prišli do zaklju�ka, da so na splošno ženske v

zakonskem razmerju bolj ekspresivne in ljube�e od moških, kar je »trn v peti«

mnogim ženam. Britanske raziskave, ki se nanašajo na mladoporo�ence (Mansfield

in Collard, 1988), dolgotrajna razmerja (Duncombe in Marsden, 1993, 1995) ter

zakonska razmerja v težavah (Brannen in Collard, 1982) odkrivajo, da se ženske v

glavnem pritožujejo nad pomanjkanjem moškega emocionalnega sodelovanja v

zakonski zvezi. Ženske so poro�ale, da so jih njihovi partnerji fizi�no zapustili zaradi

dela in postali deloholiki. Nekatere posameznice menijo, da so moški želeli le

nekako podobo (žene, hiše in dveh otrok), ne pa tudi �ustvene bližine, na katero so

same upale. Raziskovalci so poudarili, da se možje tega niso zavedali, saj se jim je

po dolgem in napornem dnevu v službi, �ustveno povezovanje s soprogami zdelo kot

neumestna zahteva (Duncombe in Marsden, 1993, 95).

Duncombe in Marsden (1993) menita, da neskladna delitev emocionalnega dela

ogrozi skupne norme vzajemnosti in odgovornosti. Te norme podpirajo ve�ino

sodobnih družinskih odnosov. Nevklju�evanje moških v emocionalno delo tako

posledi�no pripelje do pomanjkanje vzajemnosti in odgovornosti do potreb drugih

družinskih �lanov. Sklepata, da bodo ženske ki ho�ejo, da družinske odnose vodijo

skupne norme, vsekakor hotele, da moški enakopravno delijo emocionalno delo

(Ducombe in Marsden, 1993, 95).

Delitev emocionalnega dela je tesno povezana z žensko izkušnjo ljubezni in biti

ljubljena, kar je v zahodnih ekonomijah najpomembnejši rekvizit sre�nega zakona.

�eprav je ljubezen kompleksen pojem in pokriva raznovrstne izkušnje, nekateri

avtorji trdijo, da so intimnost in skrb pri tem glavna vidika (Rubin, 1973; Stenberg,

1988 v Strazdin, 2001, 7). Z emocionalnim delom sta ta dva vidika vzdrževana. �e

moški ne sodelujejo, se ženske po�utijo zavrnjene, kar lahko ogrozi samo razmerje

med partnerjema, �e pa ženske poskušajo moškega spremeniti, to lahko povzro�i

umik moških in njihovo izogibanje.

51

Šadl navaja, da neenakost v delitvi emocionalnega dela reproducira razmerje

dominacije in mo�i med spoloma. Moški pozornost žensk sprejemajo kot nekaj, do

�esar so upravi�eni, in s tem ko jim pozornosti ne vra�ajo, sebi in njej potrjujejo

podrejen položaj žensk v hierarhiji spolov. Nerecipro�nost emocionalne podpore v

heteroseksualnih razmerjih je vir »emocionalne mo�i, s katero moški dominirajo nad

ženskami« (Šadl, 2002, 66).

Emocionalnega dela me moremo prenesti na nekoga drugega. Je specifi�no za

posamezno intimno razmerje in dolo�eno s posameznikovo �ustveno potrebo. �e

pla�amo koga drugega, da to naredi namesto nas, uni�imo prisego medsebojne

ljubezni in vzajemnosti. Thompson (1993) meni, da v primeru, ko se ženska odlo�i

za neopravljanje emocionalnega dela, moški pa ne pove�a svojega vložka, obstaja

možnost, da tega dela ne bo nih�e opravil. Po avtorjevem mnenju bi se ženske lahko

osvobodile vprašanj o nezadovoljivem prizadevanju moških z razlago, da je spolna

neenakost v emocionalnem delu le odsev razlikovanja med spoloma oz., da je to del

»moške narave«. �e ženske sprejmejo tako razlago, potem pomanjkanje

emocionalnega dela zanje ve� ne pomeni pomanjkanja ljubezni. V takem primeru se

ohranja tako neenakost med spoloma kot tudi razo�aranje žensk zaradi odsotnosti

emocionalnega dela mož, vseeno pa je ženskam vsaj prihranjeno trpljenje v zakonu.

Ženske imajo še vedno manj �ustvenih zato�iš� v družini, pomanjkanje kontrole nad

izvedenim emocionalnim delom in bodo še vedno nosile »bremena prizadevnosti« (v

Strazdins & Broom, 2001, 8).

Ženske, ki so se v intimnem partnerskem razmerju zavedale svoje spolne vloge in so

se potegovale za spremembe, so si priborile zgolj omejene spremembe ali pa do

sprememb sploh ni prišlo (Dempsey, 2000; Hochschild, 1989; Komter, 1989 v

Dempsey, 2001, 62). Veliko feministk je trdilo, da bo ob vstopu žensk v sfero

pla�anega dela in ob njihovem dvigu zavesti o neenakosti v zakonski zvezi, prišlo do

sprememb v teh razmerjih, vendar se napovedi niso uresni�ile. �eprav se o

enakopravni zakonski zvezi že dolgo govori, je delitev fizi�nega in emocionalnega

dela prisotno le v manjšem deležu zakonskih zvez (Benjamin in Sullivan, 1999). Po

mnenju Dempseya (2001, 63), na kljubovanje moških do sprememb vplivajo diskurzi

o tradicionalni družini, ki podpirajo hierarhi�no zakonsko strukturo in privilegirajo

52

moške ter njihove preference in interese. »Predpisana« struktura institucije zakonske

zveze še vedno vzpodbuja ženske, da skrbijo za dom in da so klju�ne izvajalke

emocionalne podpore. Veliko žensk v dolgotrajnih razmerjih za nezadovoljstvo v

partnerskih odnosih obtožuje same sebe. Menijo, da preve� pri�akujejo. Pogosto se

zgodi, da si posameznice zgradijo �ustveno življenje lo�eno od partnerjev, t.j. v

povezavi z otroki, honorarnim delom ali prijateljevanjem z drugimi ženskami. Te

ženske v javnosti nadaljujejo s plitvim igranjem (sre�ne) partnerice (Duncombe in

Marsden, 1995; Hochschild, 1975). Jamienson sklepa, da posameznice s tem

ohranjajo ob�utek praznine med javno podobo in zasebnimi �ustvi. Tako globoko kot

plitvo igranje pa je neskladno z idejo o vzajemni, razkriti intimnosti (Jamienson,

1998, 147).

Benjamin in Sullivan vidita edino rešitev za spremembe v tem, da bi se bili

posamezniki pripravljeni odpovedati svoji mo�i, ki jo predpisuje tradicionalni

diskurz. Tako bi s svojimi partnericami vstopili v odprt odnos. Vendar sta avtorja

skepti�na, da se bo to dogodilo. Ženskam predlagata naj v odnosu zagovarjajo lastne

potrebe, pokažejo in ne skrivajo svojih lastnih �ustev kot sta jeza in zamera ter naj

vodijo pogajanja (v Dempsey, 2001, 63).

V sodobnih pogojih življenja in dela se potrebe po emocionalnem delu pove�ujejo.

Preobrazba zakonske zveze, ki danes pomeni enakopraven odnos partnerjev zahteva

preobrazbo tradicionalnega vzorca emocionalnega dela v demokrati�en model.

Giddens (1991) povezuje možnost za preobrazbo tradicionalne heteroseksualne

moške identitete z refleksivnim projektom jaza, ki omogo�a razvoj ve�je

emocionalne odprtosti. Spolna simetri�nost emocionalnih odnosov je konstitutivna

sestavina koncepta »soto�ne« ljubezni, ki predpostavlja enakost pri �ustvenem

dajanju in prejemanju. Demokrati�en model zahteva razvoj emocionalnega dela kot

vzajemne aktivnosti in veš�ine obeh partnerjev, predpostavlja vzajemno razumevanje

in �ustveno podporo. Stari (patriarhalni) model podpira privilegiran položaj moških

in obstoje�i red, gospodinje tako povzdigujejo status moških - soprogov in znižujejo

svojo lastno pomembnost, zanemarjajo lastne emocionalne potrebe in osebni razvoj

(v Šadl, 2002, 67). Avtorica tradicionalnemu modelu emocionalnega dela zoperstavi

53

t.i. posttradicionalni model emocionalnega dela. Razliko med tradicionalnim in

posttradicionalnim emocionalnim delom predstavi v spodnji tabeli:

Tabela 1: Primerjava tradicionalnega modela s posttradicionelnim modelom emocionalnega dela

Tradicionalno emocionalno delo Posttradicionalno emocionalno delo

-ve�ina gospodinje -ve�ina partnerjev obeh spolov

-�ustvena odvisnost moških od žensk -vzajemna odvisnost-recipro�nost

-eksterno dolo�eno -interakcijsko dolo�eno z medsebojnimi pogajanji

-�ustva kot "blago" -�ustva kot komunikacija

-instrumentalna vloga �ustev -komunikacijska vloga �ustev

-"intimna tujost" -povezanost, skupnost

-legitimna-nelegitimna �ustva -širitev legitimnih �ustev, emocionalnega izražanja

-kontrola in potla�itev negativnih �ustev -izražanje in preiskovanje negativnih �ustev

-dualizem racionalno-emocionalno -emancipacija emocionalnega, "senzibilna refleksivnost"

-spolna neenakopravnost -egalitarizem

Vir: Emocionalno delo in intimni odnosi v pozni modernosti, Šadl, Z., 2002, 68.

Šadl navaja, da je primarna funkcija posttradicionalnega emocionalnega dela

graditev medsebojnega odnosa in kohezije, ki ruši anonimnost »intimnih tujcev«.

Omogo�a ne/razkrivanje �ustev ter širši razpon �ustvovanja in �ustvenega izražanja,

vklju�no z razkrivanjem in refleksivnim preiskovanjem negativnih �ustev (Šadl,

2002, 68).

54

6 NASILJE V DRUŽINAH

Nasilje v družinah, za katero je zna�ilno predvsem nasilje moških nad

partnericami, je primer razmerij, kjer si ženske ne upajo odkrito spregovoriti.

Razmerja v katerih je partner nasilen sicer lahko vzdržujejo podobo intimnosti, toda

ko nasilje nadomesti pogajanja, je možnost vzajemne intimnosti uni�ena (Jamienson,

1998, 150). Nasilje v družinah se pojavlja v razli�nih oblikah, najbolj zna�ilne oblike

le-tega so navadno fizi�no, spolno ter �ustveno ali psihi�no nasilje, vendar je znotraj

vsake kategorije še nešteto razli�ic. Razli�ne oblike nasilja so tesno povezane. Prvi�,

ponavljajo�e se fizi�no ali spolno nasilje ima vselej tudi psihi�ne posledice, psihi�no

nasilje pa se kon�a s poslabšanjem psihi�nega zdravja. Drugi�, nobena od oblik

nasilja se navadno ne pojavlja posami�no. Ena glavnih zna�ilnosti je, da se nasilje

nikoli ne zgodi v enkratnem dejanju, ampak postaja vedno pogostejše in vedno bolj

nasilno. Lahko traja leta in leta (v Johnson, 1995, 111).

Fizi�no nasilje lahko vklju�uje klofute, udarce, brce, davljenje, grizenje, lasanje,

porivanje po stopnicah ter uporabo kateregakoli orožja. Gayford (1978), Pagelow

(1981) in Andrews so mnenja, da je fizi�no nasilje, predvsem udarci v trebuh, še

pogostejše med nose�nostjo. Veliko raziskav je zaznalo spolno nasilje kot

ponavljajo� se aspekt nasilnih razmerij; posilstvo navadno spremljajo tudi udarci in

verbalno nasilje (v Johnson, 1995, 112).

O pojavu nasilja v družinah v Sloveniji pišeta Sedmak in Kralj (2006). Nasilje v

družinah je nasilje med družinskimi �lani, oz. nasilje družinskega �lana/družinskih

�lanov v odnosu do drugega �lana/drugih �lanov. Obi�ajno razlikujemo med nasiljem

nad otroki, nasiljem nad starostniki in nasiljem med partnerjema. Statisti�ni podatki

kažejo, da so najpogostejše žrtve nasilja ženske in otroci ter starostniki, redkeje pa

moški �lani družine. Pojavne oblike nasilja so raznovrstne, strokovna literatura

navadno razlikuje med fizi�nim, psihi�nim, spolnim in ekonomskim nasiljem, ki se

obi�ajno prepletajo. Javnost je namenila pozornost nasilju v družinah dokaj pozno (v

sredini v 80-ih let 20. st.) na pobudo ženskih in feministi�nih organizacij ter

55

posameznic in posameznikov, ki so se združevali v skupinah za (samo)pomo�.

Omenjeni akterji so za�eli izpostavljati, da je družina za ženske in otroke potencialno

najnevarnejši kraj, partner za žensko potencialno najnevarnejša oseba, da se velika

ve�ina poškodb s smrtnim izidom zgodi v družinskem okolju ter da je vsaka peta

ženska v Sloveniji žrtev svojega partnerja (Sedmak in Kralj, 2006, 94-95).

Leta 2005 je Znanstveno-raziskovalno središ�e Koper, ki deluje v okviru Univerze

na Primorskem, izvedlo javnomnenjsko raziskavo o odnosu ljudi do nasilja v družini

na vzorcu 1006 ljudi. Spodaj so na kratko povzete nekatere ugotovitve po Kralj

(2007):

• Skoraj polovica (45,5 odstotka) anketiranih meni, da je nasilje v družini v

Sloveniji pogost pojav;

• 32,7 odstotka anketiranih meni, da je nasilje v družini zasebni problem

družine, 67,3 odstotka jih ocenjuje, da gre za širši družbeni problem;

• nasilje v družini je osebno doživelo 23,7 odstotka vseh anketiranih. Med

osebami z izkušnjo nasilja v družini jih je bilo 73 odstotkov žrtev nasilja v

otroštvu, 38,6 odstotka vprašanih je odgovorilo, da so bili žrtve nasilja kot

odrasli, 17,6 odstotka vprašanih pa je doživelo nasilje tako v otroštvu kot tudi

kasneje;

• osebe z osebno izkušnjo nasilja v družini so najpogosteje doživele psihi�no

nasilje (66,5 odstotka), sledi fizi�no nasilje (63 odstotkov), ekonomsko

nasilje (7,7 odstotka) in spolno nasilje (3,7 odstotka);

• slaba �etrtina (22,4 odstotka) vprašanih pozna vsaj eno družino, v kateri se

izvaja nasilje nad ženo/partnerico, slaba desetina (7,5 odstotka) vsaj eno

družino, v kateri se izvaja nasilje nad možem/partnerjem, dobra desetina

(13,6 odstotka) pa vsaj eno družino, v kateri je prisotno nasilje nad starejšo

osebo;

• tretjina (33,1 odstotka) vprašanih pozna vsaj eno družino, v kateri je klofuta

otroku obi�ajen na�in kaznovanja;

• 7,6 odstotka anketiranih meni, da siljenje partnerke v spolni odnos ni nasilno

dejanje, 6,6 odstotka anketiranih ne ve, da je prisila partnerke v spolni odnos

kaznivo dejanje;

56

• 18,4 odstotka anketiranih meni, da je za ohranitev družine vredno pretrpeti

tudi kakšno klofuto;

• 48,5 odstotka anketiranih se popolnoma strinja s trditvijo, da nasilje v

družinah ostaja skrito za štirimi stenami doma, ve� kot polovica (54,8

odstotka) anketiranih pa meni, da je na voljo premalo informacij o tem, kam

se žrtve nasilja v družinah lahko obrnejo po pomo�.

6.1 VZROKI ZA NASILJE V DRUŽINAH

V družboslovnih znanostih so se razvile razli�ne teorije, ki skušajo pojasniti,

zakaj prihaja do nasilja v doma�em okolju (Kralj, 2007):

- Teorija o dezinhibicijskih u�inkih alkohola: ta teorija sloni na domnevi, da

prekomerno uživanje alkohola sproš�a zavore in spremeni presojo, kar se lahko

odraža v nasilnem vedenju. Obstaja pomembna statisti�na povezanost med

prekomernim uživanjem alkohola in nasilništvom.

- Teza o medgeneracijskem prenosu nasilja: zagovorniki te teze pravijo, da svoje

vedenje oblikujemo na podlagi tega, �emur smo bili izpostavljeni v �asu otroštva in

mladosti. �e je bil otrok ali mlad �lovek izpostavljen nasilju, �e je bilo nasilno

ravnanje obi�ajen, vsakdanji na�in komuniciranja in soo�anja s stresom, potem je

bolj verjetno, da bo kot odrasla oseba tudi sam ravnal ali ravnala podobno. Nekateri

avtorji so prepri�ani, da bo verjetnost nasilnega ravnanja toliko ve�ja, �e so prisotni

naslednji dejavniki:

• motiviran nasilnež ali nasilnica, ki je spodbujen k uporabi nasilja z izkušnjo,

da ga/jo zaradi nasilništva nih�e ne kaznuje;

• �e obstaja primerna tar�a (se pravi šibka oseba, ki se ne brani, pogosto celo

brani storilca);

57

• �e je odsotno ali obstaja le šibko varovanje pred nasiljem. Varovanje je lahko

formalno (ustrezna zakonodaja, u�inkovit pregon storilcev ...) ali neformalno

(podpora sorodnikov, prijateljev ...).

- Teorija virov domneva, da se vse družbe opirajo na dolo�eno koli�ino nasilja ali

vsaj grožnjo z njim. Ve� kot ima posameznik ali družbena skupina virov (npr.

ekonomsko ali politi�no mo�), ve� nasilja lahko izbere za doseganje svojih ciljev.

Ve� kot je teh virov, ve�ja je verjetnost, da se bodo uporabljali in zlorabljali na

prikrit na�in. Posebno nevarne so okoliš�ine statusnega neskladja, ki ga lahko

opišemo takole: sprva visok družbeni položaj se zamaje zaradi usihanja virov in tedaj

posameznik (ali skupina) poseže po drugih virih kakršno je nasilje, da bi ohranil svoj

privilegirani položaj.

Eno skupnih stališ� o raznolikih družbenih problemih je osredoto�enost na

posameznika, ki izvaja nasilje. Dve glavni razlagi, ki postavljata v ospredje

posameznika so psihološke teorije in psihoanaliti�ne oz. psihosocialne razlage. Ena

od družbenih teorij, ki se še vedno koncentrira na posameznika, postavi v ospredje

družbeni element pri razlagi nasilja moških nad ženskami, kot nau�eno vedenje. Ta

teorija predpostavlja, da naj bi osebe, ki so pri�a nasilju staršev ali so ga deležni kot

otroci, bili tudi sami nasilni v odrasli dobi. Tej teoriji nasprotujejo kritiki, ki so

mnenja, da se nasilja ne prenaša iz ene na drugo generacijo ter se sklicujejo

predvsem na metodološko šibkost takih teorij. Take teorije prav tako zanemarjajo

spolno delitev ter neenakost spolov, ki so prisotni v naši družbi ter nasilnežem nudijo

opravi�ilo za njihova dejanja. Poleg psiholoških razlag nasilja, najdemo tudi taka, ki

dajejo ve�ji poudarek družbeno-konstruktivisti�nim faktorjem kot vzrokom

doma�ega nasilja. Ti avtorji vidijo doma�e nasilje kot odgovor na frustracije, stres in

blokirane cilje. Kot možne vire stresa najdemo ekonomske razmere, slabo nastanitev,

relativno revš�ino, pomanjkanje službenih priložnosti in delovne frustracije. Moški

in ženske so socializirani v tipi�ne vloge, ki vklju�ujejo to�no dolo�ena družbena

pri�akovanja, �e pa ta niso realizirana, lahko privedejo do frustracij in le ta do

nasilja, ki je v razli�nih pogledih celo družbeno legitimno. Johnson (1995) poudarja,

da je tu pomembno zapaziti, da velik delež nasilnih posameznikov ne trpi niti

58

revš�ine niti prikrajšanja ter da se le majhen delež revnih obnaša nasilno do

partnerja.

Feministi�ne razlage kot glavni vzrok za družinsko nasilje navajajo, da je vsako

nasilje odsev neenakih odnosov mo�i: družinsko nasilje odseva neenakost mo�i

moških in žensk v družbi in posledi�no tudi znotraj razmerja (Smith, 1989 v Johnson,

1995, 117). Vendar pa Mama (1989) poudarja, da se zahodne feministke preve�

osredinjajo na patriarhat in spolno zatiranje, ter zanemarjajo družbeno, rasno in

kulturno zatiranje. Feministi�no stališ�e zavra�a razlage o individualiziranem

patološkem obnašanju, kar pripelje družinsko nasilje v politi�no areno. Individualna

terapija pride do neke mere v poštev, vendar se bo družinsko nasilje nadaljevalo,

dokler bo ženskam onemogo�en dostop do mo�i in sredstev (Johnson, 1995, 118).

6.2 �USTVENO NASILJE

Potrebno je povedati, da je literature na temo �ustvenega nasilja izjemno malo

in to predvsem iz dveh razlogov: prvi� zato, ker avtorji dajejo prednost fizi�nemu

nasilju zaradi morebitnih posledi�nih smrtnih izidov in drugi�, zaradi napora

akademikov za razvoj dosledne in precizne definicije. Pomanjkanje natan�ne

definicije in na�ina ravnanja pa lahko pripomore k trivializaciji tega fenomena v naši

družbi (Barling et al., 1987 v Packota, 2000).

Tolman meni, da pomanjkanje posve�anju pozornosti psihi�nemu mu�enju v

literaturi kaže, da bi bilo koristno analizirati tako vrsto mu�enja na kontinuumu. Na

enem koncu so izolirana škodljiva delovanja, ki se mogo�e dogajajo v vsakem

razmerju: trenutna odmikanja, neposlušnost, ostro govorjenje v jezi. Na drugem

koncu kontinuuma je prodorno, enostransko, strogo psihološko mu�enje, ki vklju�uje

namensko pranje možganov in zloraba vojnih ujetnikov. �ustveno nasilje vsebuje

namre� veliko enakih obnašanj, ki imajo v mednarodnih �loveških organizacijah

oznako mu�enja, kot so npr.: osamitev, prikrajšanje za hrano in spanje,

59

monopolizacija zaznave, verbalna degradacija, smrtne grožnje, itd. (Tolman, 1992 v

Packota, 2000).

V literaturi lahko najdemo razli�ne definicije in razli�na imena za �ustveno nasilje.

Ta vklju�ujejo psihi�no mu�enje, nefizi�no zlorabo, psihološko zlorabo, agresijo in

indirektno zlorabo ter verbalno zlorabo. Vsako razmerje, ki temelji na strategijah

kontrole ali nadmo�i nad drugo osebo ni zdravo. Iz feministi�nega stališ�a je

�ustveno nasilje sredstvo vzpostavitve mo�i in kontrole nad žrtvijo, kar nasilnežu

omogo�a ohranjanje sistema vedenja psihološke zlorabe, ki okrepi to mo� in kontrolo

(Shepard in Campbell, 1992 v Packota, 2000).

�ustveno nasilje vklju�uje verbalne napade, mu�enje, podcenjevanje, prekomerno

posesivnost, osamitev partnerja in prikrajšanje za fizi�na in ekonomska sredstva

(Alexander, 1993), prav tako se v literaturi pojavlja tudi izsiljevanje ali grožnje z

zapustitvijo (Follingstad et al, 1990). �ustveno nasilje deluje na tri pomembnejše

na�ine: v osebo vcepi strah, zvišuje odvisnost in/ali znižuje posameznikovo podobo.

Raziskovalci so opredelili naslednje zna�ilnosti psihi�nega nasilja (Murphy in

Cascardi, 1993, 90):

• Izolacija/omejevanje: kontroliranje, nadzorovanje in obvladovanje

partnerjevih aktivnosti in družbenih stikov;

• verbalno nasilje: moški žensko ponižuje, kritizira, psuje, ji grozi, da jo bo

poškodoval, ji vzel otroke, iz nje se nor�uje v prisotnosti drugih oseb,

spreminja resnico in s tem ženski daje ob�utek, da je ona tista, ki pretirava;

• uporaba samega sebe: moški grozi, da se bo ubil, stalno je nejevoljen, z

žensko se no�e pogovarjati, od nje se �ustveno oddalji, pogosto razsaja,…

• zastraševanje in groženje: moški v žensko s svojimi pogledi, tonom glasu in

kretnjami vcepi strah, nanjo kri�i, razbija stvari, grozi, da bo vse poškodoval;

• minimizacija in zanikanje: partner dvomi o partnerkini percepciji, ob�utjih in

zdravi pameti, s �imer poskuša prikriti obseg in stopnjo lastnega nasilja;

• zavra�anje krivde: moški ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja, besede

in/ali ob�utja;

60

• izkoriš�anje moških privilegijev: moški od ženske zahteva podložnost in

vdanost rigidnim spolnim vlogam, govori ji, da so vse ženske enake, ponižuje

jo na osnovi spola, z njo ravna kot s sužnjo ter se obnaša kot »kralj gradu«;

• nadziranje virov, �asa in prostora: moški žensko prisili, da ga prosi za denar,

ovira jo pri tem, da bi obdržala službo, ji jemlje denar, prikriva informacije,

ne dovoli zasebnosti, prekinja njene dnevne na�rte.

»Vsaka �ustvena agresivnost, ne glede na to, kako odkrita ali prikrita je, puš�a sledi

v �lovekovi duševnosti. Bolj globoke sledi so prave psihološke poškodbe, ki jih

nevede nosimo v sebi in nam povzro�ajo številne težave. Na �ustveni ravni se to kaže

kot razdražljivost, utesnjenost, depresivnost, zbeganost, bojazljivost, agresivnost.

Psihološke rane in brazgotine so tudi vzrok za ve�ino težav na socialnem podro�ju. V

prvi vrsti so odgovorne za neustrezno medsebojno komunikacijo in vzgojo, zato se

vzorci �ustveno nasilnega vedenja prenašajo iz roda v rod« (Krapež, 2005).

6.2.1 �ustveno nasilje in partnerski odnosi

»Brez spoštovanja ušesa oglušijo, odnosi se pokvarijo in na koncu ne veš

ve�, zakaj živiš z nekom, ki je tako nesposoben, neumen, nezanesljiv, neob�utljiv, grd,

smrdljiv, neurejen… Sprašuješ se, zakaj si sploh izbral takega partnerja in skleneš:

»Saj sem moral biti nor«« (Crowther, 1988 v Giddens, 1992, 191).

Raziskave v ZDA kažejo, da je bilo za 55% razvez krivo psihi�no nasilje, 27%

neporo�enih parov poro�a o psihi�nem nasilju, 89% - 97% zaro�enih parov, ki

obiskujejo svetovalnico poro�a o psihi�ni zlorabi v zadnjem letu. Med navadno

populacijo je bila direktna povezava med verbalnim nasiljem in možnostjo depresije

(Chang, 1996 v Packota, 2000).

�ustveno nasilje je torej eno najpogostejših oblik nasilja nad ženskami, ki ga

povzro�ajo njihovi partnerji. Ve�ina raziskav navaja moške kot povzro�itelje nasilja

61

nad ženskami, �eprav so povzro�iteljice prav tako ženske, le da je teh primerov

precej manj.

Zlorabljenim ženskam se poruši ob�utek vrednosti, delovanja in samostojnosti. Prav

tako ženska ni ve� sposobna skrbeti za otroke in izpolnjevati službenih obveznosti.

�ustveno nasilje je prisotno v vseh družbenih razredih, etni�nih skupinah, spolnih

orientacijah in religijah. Skupni imenovalci �ustvenih nasilnežev so osebni, družbeni,

psihi�ni in ne demografski (Miller, 1995; Burstow, 1992 v Packota, 2000).

Packota navaja precej primerov raznih kulturnih praks, ki podpirajo marginalno

vlogo žensk. Ženske so bile v preteklosti videne kot lastnina, kar se danes še vedno

kaže v obi�ajih kot je kupovanje neveste, ali praksi dote. Prav tako pa še vedno

obstajajo dogovorjene poroke. Zakonska zveza je navadno priznana po tem, ko žena

priseže, da bo ljubila, spoštovala in ubogala svojega moža ter s podpisom izgubi

lasten priimek. V evropskih družbah in njenih severnoameriških kolonijah, ženska ni

izgubila le lastnega priimka, temve� ji je bil odvzet tudi rod po materini strani.

Izguba identitete žensk se je odražala tudi v preteklih veljavnih zakonih, ki so

omogo�ali, da so možje, ki so posiljevali svoje žene, ostali nekaznovani. V znanosti

sta bila moško telo in um postavljena kot norma. V krš�anstvu je Bog moški in zlo se

odraža v Evi. V terminih zaposlovanja se govori o moški delovni sferi, ženska sfera

pa obsega otroško sobo, kuhinjo in jedilnico (Packota, 2000).

Tudi Giddens navaja, da so na podro�ju spolnosti in med starši in otroki pogosta

nasilna in zlorabljajo�a razmerja. Ve�ino nasilja izvajajo moški nad šibkejšimi

ljudmi od sebe, vsekakor pa so tu tudi �ustvena in besedna zlorabljanja v skladu s

pregovorom, ki pravi, da je zakonska zveza slab nadomestek za spoštovanje. Giddens

meni, da je morda najtežji vidik izena�evanja mo�i v razmerjih vprašanje, kako bi se

izognili �ustveni zlorabi, kjer mora biti vodilno na�elo nedvomno to, da spoštujemo

neodvisna stališ�a in osebne lastnosti drugega. V razpravi o demokratizaciji

osebnega življenja priznava, da je razdalja med ideali in realnostjo precejšnja.

Rešitev vidi v uspešni uresni�itvi refleksivnega projekta jaza in sicer, da bi ga razvili

tako, da si bomo dovolili avtonomijo do preteklosti, kar nam bo omogo�ilo, da bomo

62

kolonizirali prihodnost. Avtonomni posameznik je sposoben, da z drugimi ravna

demokrati�no, da spoštuje zmožnost drugih. �e smo avtonomni, pravi Giddens, si

znamo tudi postavljati osebne meje, ki jih potrebujemo, �e želimo uspešno upravljati

z razmerji. Take meje prestopimo takrat, ko ena oseba uporabi drugo kot sredstvo, s

katerim izživlja svoja pretekla psihološka nagnjenja, ali takrat, ko se posameznika

ujameta v medsebojno prisilno vedenje – pri soodvisnosti (Giddens, 1992, 190).

Najbolj pere�e vprašanje pri družinskem nasilju je, zakaj ženske ne odidejo, ampak

vztrajajo v nasilnem zakonu. Hoff (1990) meni, da so razlogi povezani z družbenimi

normami in verovanji o ženskah, zakonski zvezi, družini in nasilju. Ženske poskušajo

partnerjevo dejanje opravi�iti in upajo, da se bo partner spremenil. Prav tako mu

verjamejo vsaki�, ko obljubi, da tega ne bo nikoli ve� storil (v Johnson, 1995, 124).

Johnson meni, da so predvsem problemati�ni ob�utki krivde in sramu, ki ga navadno

ob�utijo zlorabljene ženske. �e zakonska zveza ali razmerje ne funkcionira, navadno

žrtve iš�ejo krivdo v sebi. Ob�utek sramu posameznicam onemogo�a, da bi poiskale

pomo�. Prav tako pa je lahko prisoten tudi strah, v primeru, da bi jih partner našel in

bil še bolj nasilen, ter zaskrbljenost glede negotove prihodnosti, �e bi ostale same.

Ženske, ki so podvržene nenehnemu nasilju in zlorabi, ostanejo brez

samospoštovanja in zaupanja, ostaja jim le dvom o tem, da jim bo kdo lahko

pomagal (v Johnson, 1995, 125).

Jamienson (1998) ugotavlja, da so dokazi o razširjenosti moškega družinskega in

spolnega nasilja nedvoumni. Moška raba lastnega telesa kot orodja in orožja je vir

moške mo�i kot »moškega«, �eprav jih le manjšina uporablja nasilje ali grožnje za

nadzorovanje partnerja. Avtorica meni, da posamezniki, ki so optimisti�ni o

prihodnosti intimnosti in spolne enakosti, take moške kategorizirajo kot ostanke

obupanega tradicionalizma za ohranjanje patriarhalne mo�i, medtem ko so pari, ki

funkcionirajo druga�e, v ospredju družbenih sprememb (Jamienson, 1998, 152). Tudi

veliko drugih raziskovalcev doma�ega nasilja ugotavlja povezanost tradicionalnih

vrednotnih vzorcev in ve�jo stopnjo tolerantnosti do razli�nih pojavnih oblik nasilja

v družini. Sedmak in Kralj (2006, 188) pravita, da je dejstvo, da tradicionalni odnosi,

skladno s katerimi je ženska videna kot podrejena moškemu in ki temeljijo na

63

neenakopravni obravnavi oseb, opravi�ujejo nasilje, ki temelji na spolu, saj gre v

kontekstu takega razumevanja za obliko zaš�ite obstoje�ega privilegiranega položaja

in nadzor nad ženskami.

64

7 EMPIRI�NI DEL

7.1 OPIS RAZISKOVALNEGA VPRAŠANJA

V empiri�nem delu diplomske naloge bom s pomo�jo analize delno

strukturiranih intervjujev poskušala raziskati poglede in prepri�anja intervjuvancev o

�ustvovanju glede na spol. Zanimalo me bo, ali bodo respondenti navajali ženski spol

kot bolj �ustveni spol in moški spol kot manj �ustveni spol ter pozitivna �ustva kot

bolj tipi�no ženska �ustva in negativna �ustva kot bolj tipi�no moška �ustva. Nadalje

se bom osredoto�ila na sama intimna razmerja. Osredinila se bom na to, koliko so

respondentom pomembna �ustva v razmerju, ali prihaja do razlik v �ustvovanju med

partnerjema ter ali morebitne razlike v �ustvovanju vodijo k nezadovoljujo�im

intimnim odnosom. Prav tako me bo zanimalo, ali so pretežno ženske tiste, ki

opravljajo gospodinjsko in emocionalno delo v njihovih razmerjih. Respondente

bom povprašala tudi o (�ustvenem) nasilju in sicer ali so bili kdaj sami žrtve le-tega

oz. ali žrtev poznajo.

7.2 UPORABLJENA METODA

Kot metodo pridobivanja podatkov sem uporabila delno strukturirane

globinske intervjuje, saj mi je ta metoda omogo�ila globlje spoznati ob�utke

respondentov. Izvedla sem šest intervjujev, od tega tri z osebami ženskega spola ter

tri z osebami moškega spola. Pri iskanju respondentov sem imela kar nekaj težav, saj

je ve�ina kandidatov intervju zavrnilo ali z njim odlašalo, ko so videli, da gre za

precej intimna vprašanja. Intervjuvance sem izbirala med prijatelji in vrstniki

predvsem zato, ker me je zanimalo kako mladi v sodobni družbi razmišljajo o

�ustvih. Ugotovila sem, da je poznanstvo z intervjuvanci tako prednost kot ovira, saj

se nekateri posamezniki laže odprejo znancem, drugi pa neznancem.

65

7.3 OPIS VSEBINSKEGA NA�RTA ANALIZE

V intervjujih sem poskusila zaobjeti vse tematske sklope, ki sem jih

predhodno obravnavala v teoretskem delu diplomskega dela, in sicer:

- spolno specifi�no �ustvovanje

- emocionalno delo

- intimni odnos

- gospodinjsko delo

-�ustveno nasilje

7.4 OPIS METODOLOŠKO-TEHNI�NEGA POTEKA ANALIZE

Kot sem že omenila, sem intervjuje izvedla s šestimi osebami, in sicer s tremi

osebami ženskega spola in tremi osebami moškega spola. Respondenti so stari od 25

do 30 let. Namenoma sem intervjuvance izbirala med mlajšimi kandidati, saj me je

zanimalo, kako mladi v sodobni družbi razmišljajo o �ustvih. Le eden od

respondentov je poro�en in v pri�akovanju prvega otroka, ostali živijo v

izvenzakonski skupnosti in so brez otrok. Pet respondentov je zaposlenih, ena

respondentka je študentka.

Intervjuji so bili izvedeni v mesecu maju 2009 in so trajali povpre�no 15 minut.

Ve�ina respondentov je odgovarjala kratko in jedrnato in bila nekoliko v zadregi

kljub poznanstvu. V povpre�ju pa so se osebe ženskega spola malo ve� razgovorile.

Vsi respondenti imajo izmišljeno ime zaradi anonimnosti intervjuja.

66

7.5 ANALIZA EMPIRI�NIH PODATKOV

Odgovori respondentov so se zelo razlikovali in zagotovo ne bi mogla

potegniti lo�nice med odgovori oseb ženskega spola in odgovori oseb moškega

spola. Pri vprašanjih, ki so se nanašala na spolno specifi�no �ustvovanje, trije

respondenti ne izpostavljajo razlike v �ustvovanju med seboj in partnerjem/-ko.

Menijo, da sta oba enako �ustveni osebi. Po Jasninem mnenju, je ona sama bolj

�ustvena od svojega partnerja, Lana in Gorazd pa menita, da je njena/njegova

partner/-ka bolj �ustvena oseba. Pri podajanju mnenja o splošnem prepri�anju glede

�ustvovanja, so tako Laris, Lana, Jasna kot Gorazd dejali, da so ženske na splošno

bolj �ustvena bitja, kar v nekolikšni meri potrjuje stereotipno razmišljanje o �ustveni

ženski in razumnem moškem.

Zanimivo je, da so vse intervjuvanke navedle, da v razmerju same (naj)ve�krat

izražajo jezo, njihovi partnerji sre�o, intervjuvanci pa so dejali, da sami (naj)ve�krat

izražajo sre�o, njihove partnerke pa (ve�krat) jezo. Pridobljeni odgovori v veliki meri

zavra�ajo stereotipno mišljenje o jezi kot pretežno moškem �ustvu in sre�i kot

pretežno ženskem �ustvu.

Pri vprašanju o splošnem prepri�anju glede spolno specifi�nih �ustev sem dobila

precej razli�na mnenja. En respondent in ena respondentka menita, da ne obstaja

spolno specifi�no �ustvo, Laris ter Gorazd pa sta navedla žalost, kot �ustvo, ki je bolj

zna�ilno za ženske ter jezo kot �ustvo, ki je bolj zna�ilno za moške, kar sovpada s

stereotipnim razmišljanjem o spolno specifi�nem �ustvovanju. Jasna je navedla strah,

kot moško �ustvo, za ženske pa naj bi bil zna�ilen širši razpon �ustev. Lana meni, da

sta jeza in žalost �ustvi, ki sta zna�ilni, da ju ženske najve� izražajo, za moške, da

žalost skrivajo. Sonja meni, da ženske ve� jo�ejo, ker z jokom tudi izsiljujejo

partnerja.

Vsi intervjuvanci menijo, da so �ustva v razmerju zelo pomembna, �eprav jih ne vsi

razkrivajo. Gorazd pravi, da tega ne stori zaradi moškega ega, Laris pa, ker sta oba s

67

partnerko precej zaprti osebi. Navadno se partnerji v samem za�etku razmerja o

�ustvih ve� pogovarjajo in le-ta izražajo kot �ez �as. Sonja in Laris pravita, da si s

partnerjem sedaj bolj s kakšnimi malenkostmi pokažeta, da se imata rada, kot pa da

bi to ubesedila. Lana meni, da bi svojemu partnerju lahko ve�krat razkrila �ustva, ki

jih goji do njega.

Na splošno so respondenti precej odkriti do svojih partnerjev. Dve respondentki

pravita, da si v�asih prihranita kako skrivnost zase. Kot pravi Sonja: »Do partnerja

sem precej odkrita, �eprav mu kako malenkost tudi prikrijem. V bistvu kaj takega

zaradi katerega bi se le razburjal. Take stvari je po mojem mnenju bolje zamol�ati.«

Nobeden od respondentov ne navaja razlikovanja v �ustvovanju kot vzrok za

konflikte v razmerju. Ve�ina se jih tudi ne pritožuje nad ne�ustvenostjo partnerja ali

pomanjkanjem prejemanja �ustvene podpore. Z izjemo Jasne, ki pravi: »Velikokrat

mi je v oporo, toda ne vedno. Zaupam mu skoraj vse. Posluša, toda ne sliši«. Ve�ina

respondentov navaja, da jih pri partnerju/partnerki motijo njihove dolo�ene navade in

zna�ajske lastnosti ter zaradi tega tudi najve�krat prihaja do konfliktov v razmerju.

Vsi pari rešujejo konflikte s pogovorom, kar je bistvenega pomena za zvezo.

Kot glavne adute pri partnerjih so respondenti navedli naslednje lastnosti:

Lana: »Ni ene prave besede, da bi ga opisala. Je �lovek, ki mi pomeni vse, je moj

ljubimec in hkrati moj najboljši prijatelj. Vše� mi je, ker me spodbuja, ker me

razume, me zna umiriti, ko to potrebujem in me spravi v smeh, me tolaži, ko imam

problem. V bistvu je vedno prisoten, ko ga potrebujem«.

Jasna: »Vše� mi je, da je sanja�, delaven, pozoren, ljube�, vztrajen in odprt«.

Sonja: »Vše� mi je, da je do mene iskren, me posluša in stoji ob strani«.

Laris: »Vše� mi je, ker je dobrosr�na, prijazna, razgledana«.

Alex: »Moja punca je najlepša na svetu. Je simpati�na, mirna, živa, nasmejana in me

pusti živeti, kakor se mi zdi prav«.

Gorazd: »Vše� mi je njena iskrenost, preprostost, lepota…«.

68

Kot pozitivno partnerjevo lastnost, sta dve respondentki navedli �ustveno podporo.

Dva respondenta sta poudarila zunanjo podobo partnerke. Za Alexa je pomembno, da

mu partnerka pusti svobodo. Kot glavni vzrok odlo�itve za skupno življenje, sta dve

respondentki navedli za�etno zaljubljenost in željo po skupnem preživljanju �asa.

Gorazd je poudaril osebnost, iskrenost ter zunanjo podobo partnerke. Laris je kot

glavni vzrok izpostavil zaupanje, Lana �ustveno podporo. Ve�ina respondentov

meni, da bi lahko v razmerje še ve� vložil, izklju�no Lana meni, da se oba s

partnerjem kar precej trudita, Laris pa meni, da bi njegova partnerka lahko malo ve�

vložila v njun odnos.

Izkazalo se je, da gospodinjska dela niso izklju�no domena žensk. Lana in njen

partner imata porazdeljene naloge in si med seboj pomagata. Aleks pravi: »Jaz dajem

vedno pobudo... vendar vedno skupaj opravljava hišna opravila... v glavnem, jaz sem

bolj priden«. Jasna in Laris menita, da so gospodinjska opravila enakovredno

porazdeljena, Gorazd pa, da so dokaj enakovredno porazdeljena. Le Sonja se

pritožuje, da ve�ino gospodinjskih opravil sama postori.

Kot sem že v za�etku dejala, je le en intervjuvanec poro�en in pri�akuje prvega

otroka. Sam pravi, da so mu poroka in otroci v razmerju zelo pomembni. Ostali

respondenti poroke ne postavljajo v ospredje in jim (zaenkrat) ni pomembna. Otroci

so zelo pomembni za Jasno in Gorazda.

O �ustvenem nasilju sta se razgovorila dva respondenta. Sonja pravi:

»Ja. V prejšnji zvezi (sem bila žrtev �ustvenega nasilja). Mislim, da sem bila hkrati

žrtev ter hkrati izvajalec nasilja. Ves �as sem bila prepri�ana, da nisem dovolj

dobra, ker je partner tak. Da nisem dovolj dobra, ker se zaradi mene ne spremeni.

Sem bila pa jaz tista, ki sem bila pretirano ljubosumna in posesivna. Hkrati sem jaz

njega izsiljevala, da bom odšla, �e se ne bo spremenil. Za�aran krog iz katerega

težko zbežiš«.

»Veliko ljudi poznam, ki imajo bolno razmerje. Drug drugega izsiljujeta. Ponavadi je

alkohol vmes. Žrtev ne odide, ker se mora po�utiti kot žrtev. Rabi tisto negativno

69

energijo, rabi biti prizadet(a). V tak odnos se ponavadi spuš�ata posameznika, ki

rabita drug drugega. Ponavadi pa tudi oba prihajata iz prizadetih družin. Kot sem

rekla… za�aran krog«.

Alex: »Ne vem… verjetno ja (sem bil žrtev �ustvenega nasilja)… vedno so ženske

ljubosumne v prazno… posesivnost je posledica ljubosumja…«.

Alex: »Ja, poznem tako osebo. Do tega pride zaradi medsebojnega nerazumevanja.

Žrtev ne odide iz takšnega razmerja zato, ker nima dovolj samospoštovanja in ni

dovolj sigurna vase in v svoja �ustva. Razmišlja o zunanjih faktorjih, (kot so npr.

otroci, prijatelji...), kot odlo�ilnih za vztrajanje v bolnem odnosu, kateri pa z

umiranjem veze nimajo nikakršne veze«.

Ostali respondenti pravijo, da sami niso bili nikoli žrtve nasilja ter da ne poznajo

nobene take osebe.

7.6 SKLEP

V raziskavi se je izkazalo, da tako respondenti kot respondentke visoko

vrednotijo �ustva v intimnih odnosih, �eprav si jih nekateri �ez �as ne razkrivajo ve�

tako pogosto. Respondenti ne navajajo, da bi v njihovih intimnih odnosih prihajalo

do konfliktov zaradi razlike v �ustvovanju ali pomanjkanja �ustvene podpore.

Razlika v �ustvenosti moških in žensk v posameznih primerih sploh ni izpostavljena,

�eprav je mnenje, da so ženske bolj �ustvene od moških v splošnem še vedno

nekoliko bolj poudarjeno. Prav tako ve�ina respondentov ne izpostavlja »šibkih«

�ustev kot karakteristiko žensk. Nasprotno, pokazalo se je, da je �ustvo jeze v

navedenih intimnih partnerskih razmerjih celo bolj karakteristika žensk. To bi lahko

razložili s Kemperjevo strukturalno teorijo, ki pravi, da posamezniki z ve�jo mo�jo

in višjim statusom doživljajo pogosteje pozitivna �ustva in redkeje negativna �ustva.

70

Po tej teoriji ženske ob�utijo ve� negativnih �ustev, saj imajo v družbeni poziciji

nižji status od moških.

Iz danih intervjujev se podrejen položaj žensk vseeno ni pokazal, saj respondenti v

splošnem navajajo enakopraven odnos, tako pri emocionalnem delu, kot pri

gospodinjskem delu. Prav tako se v splošnem ne pokaže niti poznavanje (�ustvenega)

nasilja.

Posamezniki v sodobni družbi vsekakor vstopajo v razmerja bolj svobodno in se

zavedajo, da je za zdrav odnos potrebno vlagati precej truda in enakopravnosti. Prav

tako se zavedajo tudi izmuzljivosti današnjih intimnih odnosov in se za le-tega precej

trudijo. Ideal ljubezni je po mojem mnenju izgubil na veljavi, saj se posamezniki

predvsem trudijo, da zveza gladko te�e, prav tako sklenitev zakonske zveze ter

starševstvo ne predstavlja nuje ampak izbiro.

71

8 ZAKLJU�EK

�ustva so dobila izjemno mesto v življenju posameznika/-ice postmoderne

družbe. Priti v stik z lastnimi �ustvi ter emocionalne potrebe posameznic in

posameznikov so postavljene v ospredje ne samo v zasebnosti, temve� tudi v

javnosti. O pomembnosti �ustvenega izražanja govorijo tako reko� vsi mediji,

znanstvena literatura, razli�ni strokovnjaki. Urejanje in izražanje �ustev pa je

pomembna tema tudi v sodobnih intimnih partnerskih razmerjih, saj so se le-ta

radikalno spremenila. Intimnost, neko� podvržena takratnim normam in

pri�akovanjem, je v sodobnosti dobila nove razsežnosti. Posamezniki so svobodni pri

izbiri življenjskega sopotnika in intimna razmerja trajajo le v kolikor sta zadovoljna

oba partnerja. Posameznika se morata znati odpreti drug drugemu, pokazati �ustva in

o njih razpravljati. Za tako razmerje je potrebna �ustveno kompetentna oseba, za kar

pa je potrebna ustrezna �ustvena socializacija, ki je spolno specifi�na.

Kot smo skozi teoreti�ni del diplomske naloge odkrili, je biološki spol predstavljal

osnovo specifi�nim družbenim vlogam, ki so se v moderni družbi dokon�no

razcepile na podro�je dela in doma. Prav tako se je utrdilo tudi razlikovanje med

racionalnim in �ustvenim, saj sta spola razvila potrebne lastnosti v »lastni sferi«.

Moški so v instrumentalni sferi produkcije in tržnih odnosov razvili za to potrebne

racionalne lastnosti, ženske pa so se utrdile kot »predelovalke in urejevalke �ustev« v

sferi doma.

Moški in ženska sta v osnovi enako emotivni bitji, ki pa pod vplivom kulturnih

zahtev, pri�akovanj, spodbud in nenazadnje tudi sankcij vpetih že v zgodnjo

emocionalno socializacijo, razvijejo razli�ne stile �ustvovanja (Šadl, 1999). Moški v

zahodni kulturi je vzgojen in socializiran tako, da skriva �ustva, ki veljajo za šibka,

oziroma ženska �ustva ter se ravna po podobi »ma�o moškega«. Ta podoba je vpeta

v socialno-kulturne stereotipe, ki so še vedno pogosto predstavljena tudi v medijih.

Moški, ki ne deluje po takih na�elih tvega, da ga družba izlo�i. Pristajanje na tovrstne

stereotipe pa ima za posledico zadrževanje �ustev, kar lahko terja visoko

72

psihofizi�no ceno, ma�isti�no predstavljanje moškosti pa ima lahko za posledico

kompleks nadrejenosti, kar postavlja žensko v podrejen položaj.

Dejstvo je, da je urejanje in izražanje �ustev pomembna zna�ilnost sodobnih intimnih

razmerij, raziskave pa kažejo, da so ženske še vedno nemalokrat razo�arane nad

�ustveno zadržanostjo partnerjev ter menijo, da kvaliteto intimnega razmerja dolo�a

ravno sposobnost partnerja, da izrazi svoja �ustva. Odkar so ženske stopile na trg

delovne sile, so tako dvojno ali trojno obremenjene, saj so po raziskavah sode�,

ženske še vedno tiste, ki opravljajo glavnino gospodinjskega in emocionalnega dela.

V za�etku postavljene hipoteze lahko pretežno sprejmemo. Prišli smo do zaklju�ka,

da moški in ženske izražajo (toda ne doživljajo) �ustva razli�no, kar je posledica

moško-središ�ne družbe in spolno specifi�ne socializacije. Spolno specifi�no

�ustvovanje in izražanje �ustev ustvarja konflikte v intimnem heteroseksualnem

odnosu. Emocionalno delo v intimnem heteroseksualnem partnerskem odnosu izhaja

in je dolo�eno s podrejenim položajem žensk. Ženske so pogosteje od moških žrtve

�ustvenega nasilja v intimnem partnerskem heteroseksualnem odnosu.

Pripadnost spolu je žal trdovraten dejavnik, ki še vedno vpliva na �ustveno vedenje

in izražanje posameznikov, odvisno pa je tudi od pripadnosti razredu.

Nekatere raziskave podajajo bolj optimisti�ne rezultate o odnosu med moškimi in

ženskami v sodobnih intimnih partnerskih razmerjih ter tudi sama bi rada zaklju�ila z

bolj pozitivno mislijo. V svoji �eprav kratki raziskavi, ki je vklju�evala mlade pare,

se je pokazalo, da se pretežno vsi pari obravnavajo kot enakopravna emotivna bitja,

ki si nudijo �ustveno podporo in prav tako delijo gospodinjska opravila. Posamezniki

se vedno bolj zavedajo pomembnosti izražanja �ustev ter komunikacije za uspešno

zvezo, prav tako pa tudi dejstva, da je le enakopraven odnos, zadovoljiv odnos.

Izmuzljivost današnjih intimnih odnosov od posameznikov zahteva, da v razmerje

vlagajo vsakodnevni trud in dosegajo kompromise, kajti prevelika odstopanja od

pri�akovanj kaj hitro peljejo intimno zvezo v propad.

73

9 VIRI IN LITERATURA

SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE, �LANKI, PRISPEVKI

• Ani�i� in drugi (2002): Nasilje - nenasilje : priro�nik za u�iteljice, u�itelje,

svetovalne službe in vodstva šol. I2, Ljubljana.

• Beck, U. in Beck-Gernsheim, E. (2006): Popolnoma naravni kaos ljubezni.

FDV, Ljubljana.

• Brody L. R. (2002): The socialization of gender differences in emotional

expression: Display rules, infant temperament, and differentiation, v: Fischer,

H. A. (ur.): Gender and emotion: social psychological perspectives, 24-47,

New York, Cambridge University press.

• Burns, A. (2002): Women in love and men at work. The evoloving

heterosexual couple? Psychology, evolution & gender. Staffordshire

University, Avgust: 151-172.

• Kanjuo-Mr�ela A. in �ernigoj-Sadar N. (2007): Delo in družina : s

partnerstvom do družini prijaznega delovnega okolja. FDV, Ljubljana.

• De Beauvoir, S. (1999-2000): Drugi spol. Delta, Ljubljana-

• Dempsey, K. (2001): Women's and men's consciousness of shortcomings in

marital relations, and of the need for change. Family matters, 58, str. 58-63.

• Duncombe, J. in Marsden, D. (1993): Love and intimacy: the gender division

of emotion and emotion work – A neglected aspect of sociological discussion

of heterosexual relationships. Journal of the British sociological association,

27 (2): 221-234

• Duncombe, J. in Marsden, D. (1995): “Workaholics” and “whingeing”

women: theorising intimacy and emotion work- the last frontier of gender

inequality? Sociological review, 43 (1): 150-169

• Feldman-Barret, L. et al. (1998): Are women the “more emotional” sex?

Evidence from emotional experience in social context. Cognition and

emotion, 12 (4), str. 555-578.

74

• Giddens, Anthony (1992): Preobrazba intimnosti. Cf, Ljubljana.

• Haralambos, M. in Holborn, M. (1999): Sociologija: teme in pogled. DZS,

Ljubljana.

• Hochschild, A. R. (1979): Emotion work, feeling rules, and social structure.

The american journal of sociology, 85 (3), str. 551-575.

• Hrženjak (2007): Nevidno delo. Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne

družbene in politi�ne študije, Ljubljana.

• Jamienson, L. (1998): Intimacy: Personal Relationships in Modern Societies.

Polity Press. Oxford.

• Jogan, Maca (1990). Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma.

Fakulteta za sociologijo, politi�ne vede in novinarstvo, Ljubljana.

• Johnson, N.: Domestic violence: An overview. V: Kingston, P. in Penhale, B.

1995. Family Violence and the Caring Professions. London.

• Leavitt, L. R. in Bauman-Power, M. (1989): Emotional socialization in the

post modern era: children in daycare. Social psychology quarterly, 52, str. 35-

43.

• Nath L. E. in Simon R. W. (2004): Gender and emotions in US: Do men and

women differ in in self-reports of feelings and expressive behavior? V: AJS,

109 (5), str. 1137- 76.

• Oakley, A. (2000): Gospodinja. Cf, Ljubljana.

• Rener, T. (2000): O delu in ljubezni, v: Oakley, A. (2000): Gospodinja. Cf,

Ljubljana, str. 279-298.

• Sanchez- Nunez, M. T. (2008): Does emotion intelligence depend on gender?

The socialization of emotional competencies in men and women and its

implications. Electronic journal of research in educational psychology, 6 (2),

str. 455-474.

• Sedmak, M. in Kralj, A. (2006): Nevarna zasebnost: Nasilje v družinah v

Sloveniji. Družboslovne razprave, 22 (53), str. 93-110.

• Shields, S. A. (2002): Speaking from the heart: Gender and the social

meaning of emotion. University press, Cambridge. Str. 1-41.

• Smrtnik-Vituli�, (2004): �ustva in razvoj �ustev. Pedagoška fakulteta,

Ljubljana.

75

• Strazdins, L., Broom, D. H. (2001): Acts of love (and work): Gender

imbalance in emotional work and women's psychological distress. Journal of

family issues.

• Šadl, Z. (1998): Sodobne oblike �ustvovanja. Družboslovne razprave, 14

(27/28), str. 63-71.

• Šadl, Z. (1999): Usoda �ustev v zahodni civilizaciji. Ljubljana, Znanstveno in

publicisti�no središ�e.

• Šadl, Z. (2002): Emocionalno delo in intimni odnosi v pozni modernosti.

Družboslovne razprave 17 (39), str. 59-71.

• Šadl, Z. (2005): Družbene spremembe, travmati�ne emocije in emocionalna

opora. Družboslovne razprave 21 (49/50), str. 223-242.

• Švab, A. (1999): Anthony Giddens: Transformacija intimnosti: seksualnost,

ljubezen in erotika v modernih družbah; Lynn Jamieson: Intimnost: osebni

odnosi v moderni družbi. Teorija in praksa 36, 5, 873-876.

• Švab, A. (2001): Družina: od modernosti k postmodernosti. Znanstveno in

publicisti�no središ�e, Ljubljana.

• Turner, J. H. (2005). The Sociology of Emotions. Cambridge University

Press.

• Ule Nastran, M. (1993): Psihologija vsakdanjega življenja. Znanstveni in

publicisti�no središ�e, Ljubljana.

• Ule Nastran, M. (2000): Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Znanstveni

in publicisti�no središ�e, Ljubljana.

• Zadnik, T. in Mulej, L. (2006): Hegemonija zahoda: spol kot neodvisna

spremenljivka, Anthropos 2006, 1-2 (201-202), str. 221-232.

76

INTERNETNI VIRI

• Garside, Klimes, Dougan, 2002 (2009-02): Socialization of discrete negative

emotions: gender differences and links with psychological distress.� Http://

http://findarticles.com/p/articles/mi_m2294/is_2002_August/ai_95514605?ta

g=content;col1

• Gillies, V., 2003 (2009-02): Family and intimate relationships: a review of

sociological research. Http://

http://www.lsbu.ac.uk/families/workingpapers/familieswp2.pdf

• Hutson-Comeaux, S. in Kelly, R., 2004 (2009-01): Gender-emotion

stereotypes are context specific. Http://

http://www.springerlink.com/content/u002k76644562n13/

• Hutson-Comeaux, S. in Kelly, R., 2004 (2009-01): Gender stereotypes of

emotional reactions: how we judge an emotion as valid. Http://

http://www.springerlink.com/content/k024v24j883lt126/

• Kralj, A., 2007 (2009-03): Nasilje v družbi, družini in nad posameznikom.

Http://

http://www.revijavita.si/Nasilje_v_druzini/Nasilje_v_dru_bi__dru_ini_in_n/n

asilje_v_dru_bi__dru_ini_in_n.html

• Krapež, B., 2005 (2009-05): �ustveno nasilje. Http://

http://www.cdk.si/soutripanje/st40/custveno_nasilje.htm

• McNaughton, J., 2000 (2009-01): Gender differences in parent child

communication patterns. Http://

http://murphylibrary.uwlax.edu/digital/jur/2000/mcnaughton.pdf

• Packota, V. J., 2000 (2009-01): Emotional Abuse of Women by Their

Intimate Partners. Http://

http://www.womanabuseprevention.com/html/emotional_abuse_literature_re

v.html

77

10 PRILOGE

Priloga A- Na�rt intervjuja:

1. Koliko �asa ste v razmerju s sedanjim partnerjem/-ko?

2. Kaj je bilo klju�nega pomena, da ste se odlo�ili za skupno življenje z njim/njo?

3. Ste imeli mogo�e pred sedanjim partnerjem kakšno dolgoletno razmerje? Zakaj se

je prekinilo?

4. Kako bi opisali svojega partnerja/-ko? Kaj vam je pri njem najbolj vše�, kaj vas

moti?

5. Kako bi opisali vajino razmerje in kaj po vašem mnenju manjka (�e manjka), da bi

bilo to razmerje idealno? Zaradi �esa pride v vajinem odnosu najve�krat do

konfliktov? Kako konflikte rešita?

6. Koliko so za vas in za vašega partnerja pomembna �ustva v razmerju? Je po vašem

mnenju kateri od vaju bolj �ustven od drugega?

7. Kako bi opisali vaša �ustva do partnerja/-ke? Ste do njega popolnoma odkriti, mu

razkrivate svoja �ustva?

8. Katera od navedenih �ustev (npr. sre�a, žalost, strah, jeza) po vašem mnenju vi

ve�krat izražate ter katera vaš partner/-ka?

9. Ali menite, da obstaja razlika v �ustvovanju med moškimi in ženskami, torej da je

en spol bolj �ustven od drugega? Ali bi lahko navedli �ustvo, ki je bolj zna�ilno za

moške in �ustvo, ki je bolj zna�ilno za ženske?

10. Vam je vaš partner/-ka v �ustveno oporo? Mu/ji lahko zaupate stvari, vas pri tem

posluša in svetuje?

11. Se vam zdi, da dovolj vlagate v razmerje? Bi lahko za vajino razmerje naredili še

ve�? Kaj pa vaš partner/-ka? Mislite, da se dovolj trudi za vajino zvezo?

12. Komu dajete prednost v razmerju? So na prvem mestu vaše ali partnerjeve

potrebe?

13. Kako si delita doma�a opravila? Je po vašem mnenju razmerje opravljanega dela

enakovredno?

78

14. Kako preživita prosti �as? Vsak zase ali imata skupna zanimanja? Menite, da

vam partner posve�a dovolj svojega �asa?

15. Ali partnerju zaupate?

16. Koliko so za vas pomembna poroka in otroci v razmerju?

17. Ste bili kdaj v razmerju žrtev �ustvenega ali fizi�nega nasilja? Je bil partner do

vas kdaj prekomerno ljubosumen ali posesiven?

18. Poznate mogo�e osebo, ki je žrtev nasilja v razmerju? Kaj menite, zakaj do tega

pride ter zakaj žrtev navadno iz takega razmerja ne odide?

Priloga B – Prepis kvalitativnih intervjujev

Intervju št. 1

Jasna - 28 let, zaposlena, izvenzakonska skupnost, brez otrok

1. Koliko �asa ste v razmerju s sedanjim partnerjem/ko?

3 leta.

2. Kaj je bilo klju�nega pomena, da ste se odlo�ili za skupno življenje z njim?

Zaljubljenost ter želja po skupnem preživljanju �asa.

3. Ste imeli mogo�e pred sedanjim partnerjem kakšno dolgoletno razmerje?

Zakaj se je prekinilo?

Ne, nisem imela nobenega resnejšega razmerja.

4. Kako bi opisali svojega partnerja/-ko? Kaj vam je pri njem najbolj vše�, kaj

vas moti?

Vše� mi je, da je sanja�, delaven, pozoren, ljube�, vztrajen in odprt. Moti pa me

njegova trma.

5. Kako bi opisali vajino razmerje in kaj po vašem mnenju manjka (�e manjka),

da bi bilo to razmerje idealno? Zaradi �esa pride v vajinem odnosu najve�krat

do konfliktov? Kako konflikte rešita?

Mislim, da sva tipi�en mlad par, ki si poskuša ustvariti kar najve�, v �im krajšem

�asu. Tako ve�krat pozabiva nase, na majhne stvari, ki naredijo življenje lepše. Da bi

79

bilo to razmerje idealno, bi se morala bolj potruditi prisluhniti en drugemu in se

v�asih tudi �emu odpovedati, za skupno dobro. Konflikti prihajajo kot posledica

stresa zaradi službe, ter zaradi najine trme in vztrajnosti. Navadno konflikte rešujeva

tako, da se najprej »zdereva« en na drugega ter šele �ez �as, ko se jeza ohladi, se

pogovoriva.

6. Koliko so za vas in za vašega partnerja pomembna �ustva v razmerju? Je po

vašem mnenju, kateri od vaju bolj �ustven od drugega?

�ustva so zelo pomembna za oba. Zagotovo sem jaz bolj �ustvena.

7. Kako bi opisali vaša �ustva do partnerja? Ste do njega popolnoma odkriti,

mu razkrivate svoja �ustva?

Do svojega partnerja gojim globoka �ustva in sem mu popolnoma predana. Vseeno

pa ohranjam tudi nekaj skrivnosti zase. Kar se ti�e �ustev pa sem popolnoma iskrena

in jih pogosto razkrivam.

8. Katera od navedenih �ustev (npr. sre�a, žalost, strah, jeza) po vašem mnenju

vi ve�krat izražate ter katera vaš partner?

Sama najve�krat izražam jezo in strah. Partner pa sre�o.

9. Ali menite, da obstaja razlika v �ustvovanju med moškimi in ženskami, torej

da je en spol bolj �ustven od drugega? Ali bi lahko navedli �ustvo, ki je bolj

zna�ilno za moške in �ustvo, ki je bolj zna�ilno za ženske?

Zagotovo so ženske bolj �ustvene od moških. Za moške je najbolj zna�ilen strah

(pred izgubo in nemo�jo), za ženske pa mislim, da smo kot tobogan: od veselja,

sre�e, do žalosti, strahu.

10. Vam je vaš partner v �ustveno oporo? Mu lahko zaupate stvari, vas pri tem

posluša in svetuje?

Velikokrat mi je v oporo, toda ne vedno. Zaupam mu skoraj vse. Posluša, toda ne

sliši.

11. Se vam zdi, da dovolj vlagate v razmerje? Bi lahko za vajino razmerje

naredili še ve�? Kaj pa vaš partner? Mislite, da se dovolj trudi za vajino zvezo?

Mislim, da dovolj vlagam, vendar se vedno lahko naredi še ve�. Isto velja tudi za

partnerja.

12. Komu dajete prednost v razmerju? So na prvem mestu vaše ali partnerjeve

potrebe?

80

Prednost imajo moje potrebe ter partnerjeve želje.

13. Kako si delita doma�a opravila? Je po vašem mnenju razmerje opravljanega

dela enakovredno?

Da. Doma�a opravila opravljava enakovredno.

14. Kako preživita prosti �as? Vsak zase ali imata skupna zanimanja? Menite,

da vam partner posve�a dovolj svojega �asa?

Veliko �asa preživiva skupaj, vendar ne vedno, ko si jaz to želim. Partner si rad

vzame �as za svoje prijatelje.

15. Ali partnerju zaupate?

Veliko, toda ne popolnoma.

16. Koliko so za vas pomembna poroka in otroci v razmerju?

Poroka mi ni zelo pomembna, otroci pa zelo.

17. Ste bili kdaj v razmerju žrtev �ustvenega ali fizi�nega nasilja? Je bil partner

do vas kdaj prekomerno ljubosumen ali posesiven?

Ne. Nikoli.

18. Poznate mogo�e osebo, ki je žrtev nasilja v razmerju? Kaj menite, zakaj do

tega pride ter zakaj žrtev navadno iz takega razmerja ne odide?

Nobene take osebe ne poznam. Po mojem mnenju do tega pride zaradi šibkega

zna�aja osebe, ki nasilje izvaja. Žrtev ne odide, ker želi partnerju pomagati ter

zaradi žrtvinega, prav tako šibkega, zna�aja.

Intervju št. 2

Lana - 26 let, študentka, izvenzakonska skupnost, brez otrok

1. Koliko �asa ste v razmerju s sedanjim partnerjem?

Nekaj ve� kot 10 let.

2. Kaj je bilo klju�nega pomena, da ste se odlo�ili za skupno življenje z njim?

Klju�nega pomena je bilo to, da mi je znal stati ob strani.

3. Ste imeli mogo�e pred sedanjim partnerjem kakšno dolgoletno razmerje?

Zakaj se je prekinilo?

Pred sedanjim partnerjem sem imela le nekaj kratkih razmerij.

81

4. Kako bi opisali vašega partnerja? Kaj vam je pri njem najbolj vše�, kaj vas

moti?

Ni ene prave besede, da bi ga opisat. Je �lovek, ki mi pomeni vse, je moj ljubimec in

hkrati moj najboljši prijatelj. Vše� mi je, ker me spodbuja, ker me razume, me zna

umiriti, ko to potrebujem in me spravi v smeh, me tolaži, ko imam problem. V bistvu

je vedno prisoten, ko ga potrebujem. V�asih me motijo njegove navade. Je velik

flegmatik in vse stvari dela zelo po�asi in premišljeno, jaz pa ravno obratno.

5. Kako bi opisali vajino razmerje in kaj po vašem mnenju manjka (�e manjka),

da bi bilo to razmerje idealno? Zaradi �esa pride v vajinem odnosu najve�krat

do konfliktov? Kako konflikte rešita?

Ne morem re� da je najino razmerje idealno, ker menim da tega ni, je pa vseeno

približek temu. Do ve�jih konfliktov pri nama ne prihaja. Ponavadi se skregava za

kakšne nepomembne stvari, ki mi trenutno niti ne pride na pamet. Spore vedno

rešiva s pogovorom.

6. Koliko so za vas in za vašega partnerja pomembna �ustva v razmerju? Je po

vašem mnenju, kateri od vaju bolj �ustven od drugega?

No ja, �ustva so zelo pomembna, saj tako en drugemu pokažeš, da si mu pomemben.

Velikokrat se mi zdi, da je on bolj �ustven.

7. Kako bi opisali vaša �ustva do partnerja? Ste do njega popolnoma odkriti,

mu razkrivate svoja �ustva?

Preprosto �utim do njega ljubezen, prijateljstvo… Mislim, da sem glede tega kar

odkrita, �eprav bi lahko mu še ve�krat bolj pokazala kako je pomemben zame.

8. Katera od navedenih �ustev (npr. sre�a, žalost, strah, jeza) po vašem mnenju

vi ve�krat izražate ter katera vaš partner?

Najve�krat izražam sre�o in v�asih jezo, ki je ve�krat nesmiselna. On pa ve�inoma

izraža sre�o.

9. Ali menite, da obstaja razlika v �ustvovanju med moškimi in ženskami, torej

da je en spol bolj �ustven od drugega? Ali bi lahko navedli �ustvo, ki je bolj

zna�ilno za moške in �ustvo, ki je bolj zna�ilno za ženske?

Na splošno naj bi bile ženske bolj �ustvene od moških. Za ženske je bolj zna�ilna

jeza, ve�krat tudi izražajo žalost, kar pa ne pomeni, da je zanje bolj zna�ilna. Moški

jo skrivajo.

82

10. Vam je vaš partner v �ustveno oporo? Mu lahko zaupate stvari, vas pri tem

posluša in svetuje?

Kadar ga potrebujem, mi je vedno 100% v oporo.

11. Se vam zdi, da dovolj vlagate v razmerje? Bi lahko za vajino razmerje

naredili še ve�? Kaj pa vaš partner? Mislite, da se dovolj trudi za vajino zvezo?

Mislim da se kar oba trudiva za zvezo, saj sicer ne bi zdržala toliko let.

12. Komu dajete prednost v razmerju? So na prvem mestu vaše ali partnerjeve

potrebe?

Prednost v razmerju je zelo odvisna od trenutnih potreb partnerja. Mislim, da sva

kar enakopravna ampak kot v vsakem razmerju enkrat ima eden bolj potrebo in se

mu posvetiš drugi� pa je obratno.

13. Kako si delita doma�a opravila? Je po vašem mnenju razmerje opravljanega

dela enakovredno?

Doma�a opravila so kar dobro razdeljena. Razen likanja mu ni problem pomagat.

Prav tako tudi meni ni problem pomagat njemu, seveda �e mu znam.

14. Kako preživita prosti �as? Vsak zase ali imata skupna zanimanja? Menite,

da vam partner posve�a dovolj svojega �asa?

Ves najin prosti �as preživiva skupaj.

15. Ali partnerju zaupate?

Ja 100%.

16. Koliko so za vas pomembna poroka in otroci v razmerju?

Pred �asom sem bila prepri�ana, da je poroka bistvenega pomena, zdaj pa menim,

da ni tako pomembna. Otroke si želim, ker so po mojem mnenju pomembni v

razmerju niso pa bistveni. �e jih slu�ajno ne bo, upam, da bo najino razmerje še

vedno tako mo�no, da bova prebrodila tudi to.

17. Ste bili kdaj v razmerju žrtev �ustvenega ali fizi�nega nasilja? Je bil partner

do vas kdaj prekomerno ljubosumen ali posesiven?

Prekomerno ljubosumen ni bil nikoli, je pa res kdaj pokazal minimalno in pravšnjo

ljubosumje.

18. Poznate mogo�e osebo, ki je žrtev nasilja v razmerju? Kaj menite, zakaj do

tega pride ter zakaj žrtev navadno iz takega razmerja ne odide?

83

Ne poznam nobene take osebe. Mislim, da do tega pride, ker ima partner dolo�ene

psihi�ne probleme (ki lahko izvirajo iz otroštva, zaradi dela, itd..) in se izživlja nad

partnerjem.

Partner ga ne zapusti, ker ta oseba nad njim izvaja dolo�en psihi�ni pritiski, pri

katerem doseže, da se druga oseba po�uti manjvredno.

Intervju št. 3

Sonja - 28 let, zaposlena, izvenzakonsko razmerje, brez otrok

1. Koliko �asa ste v razmerju s sedanjim partnerjem?

3 leta.

2. Kaj je bilo klju�nega pomena, da ste se odlo�ili za skupno življenje z njim?

Za�etna zaljubljenost, želja biti vsako minuto z njim.

3. Ste imeli mogo�e pred sedanjim partnerjem kakšno dolgoletno razmerje?

Zakaj se je prekinilo?

Ja. Pred sedanjim partnerjem sem bila v razmerju 4 leta. Partner je imel probleme z

alkoholom, zato sem zvezo prekinila. V bistvu sem to vedela že v samem za�etku,

vendar sem ves �as upala, da bo boljše.

4. Kako bi opisali svojega partnerja? Kaj vam je pri njem najbolj vše�, kaj vas

moti?

Vše� mi je, da je do mene iskren, me posluša in stoji ob strani. Motijo pa me njegove

dolo�ene navade.

5. Kako bi opisali vajino razmerje in kaj po vašem mnenju manjka (�e manjka),

da bi bilo to razmerje idealno? Zaradi �esa pride v vajinem odnosu najve�krat

do konfliktov? Kako konflikte rešita?

Idealno razmerje… ne verjamem, da obstaja. Vsaj ne po mojih izkušnjah. Nekatera

razmerja se temu približajo, ampak idealna pa niso nikoli. V takih razmerjih gre za

nesebi�no ljubezen, za povsem odkrit odnos dveh enkratnih posameznikov, ki drug

drugemu dopuš�ata vso svobodo, da je drugi tak kot je. Tak odnos temelji na

spoštovanju, saj zaljubljenost kmalu zbledi. V današnjih razmerjih je vse preve�

84

ljubosumja in posesivnosti. Partnerja drug drugega dušita in ho�eta drug drugega

spremeniti po lasni šabloni. Najin odnos je precej odkrit in spoštljiv, do konfliktov pa

prihaja prav zaradi razli�nih navad. Ponavadi se zdereva drug na drugega, �ez

nekaj �asa se pogovoriva pa je pozabljeno…

6. Koliko so za vas in za vašega partnerja pomembna �ustva v razmerju? Je po

vašem mnenju, kateri od vaju bolj �ustven od drugega?

Menim, da sva oba enako �ustvena, le da vsak pokaže to na druga�en na�in. �e se mi

zazdi, da se mi godi krivica, se navadno zjo�em in smilim sama sebi, on ponavadi to

zadrži v sebi in odvihra ven.

7. Kako bi opisali vaša �ustva do partnerja? Ste do njega popolnoma odkriti,

mu razkrivate svoja �ustva?

Partnerja spoštujem, o �ustvih pa se ne veliko pogovarjava. V samem za�etku sva se

veliko ve� pogovarjala, sedaj si to bolj pokaževa. Jaz mu npr. pripravim kako

presene�enje, on mi skuha ve�erjo. Do partnerja sem precej odkrita, �eprav mu kako

malenkost tudi prikrijem. V bistvu kaj takega zaradi katerega bi se le razburjal. Take

stvari je po mojem mnenju bolje zamol�ati.

8. Katera od navedenih �ustev (npr. sre�a, žalost, strah, jeza) po vašem mnenju

vi ve�krat izražate ter katera vaš partner?

Uh, moram priznati, da sama ve�krat izražam jezo kot on. On je pa precej pozitivna

oseba. On najve�krat izraža sre�o.

9. Ali menite, da obstaja razlika v �ustvovanju med moškimi in ženskami, torej

da je en spol bolj �ustven od drugega? Ali bi lahko navedli �ustvo, ki je bolj

zna�ilno za moške in �ustvo, ki je bolj zna�ilno za ženske?

Ženske naj bi bile na splošno bolj �ustvene od moških, kar po mojih izkušnjah sploh

ni res…je le nekakšen mit. Po mojem mnenju ženske precej ve� jo�ejo, kar pa je v

veliki meri, vsaj v razmerju, nekakšno izsiljevanje partnerja…da dosežejo kar ho�ejo

dose�i.. oba spola sta enako �ustvena…odvisno je od posameznika do posameznika,

kako ta �ustva izraža, kako je nau�en… poznam veliko žensk, ki je bolj nasilnih od

moških, ko so jezne in moških, ki jo�ejo veliko ve� kot ženske, ko so žalostni, tako da

ne morem re�i, da je odvisno od spola…ampak od posameznika.

10. Vam je vaš partner v �ustveno oporo? Mu lahko zaupate stvari, vas pri tem

posluša in svetuje?

85

Ko ga potrebujem, je partner vedno ob meni. Zna me poslušati in mi svetovati.

11. Se vam zdi, da dovolj vlagate v razmerje? Bi lahko za vajino razmerje

naredili še ve�? Kaj pa vaš partner? Mislite, da se dovolj trudi za vajino zvezo?

Vedno se da še kaj ve� naredit. Tako jaz kot on.

12. Komu dajete prednost v razmerju? So na prvem mestu vaše ali partnerjeve

potrebe?

Sama dajem velikokrat partnerju prednost… partner nekako gleda, da sva oba

zadovoljna, le da �e ne gre druga�e, da sebe na prvo mesto.

13. Kako si delita doma�a opravila? Je po vašem mnenju razmerje opravljanega

dela enakovredno?

Ne preve�. Kar se ti�e gospodinjskih opravil ga moram kar naprej opominjati, da

tudi sam kaj postori.

14. Kako preživita prosti �as? Vsak zase ali imata skupna zanimanja? Menite,

da vam partner posve�a dovolj svojega �asa?

Veliko prostega �asa preživiva narazen. Imava precej razli�ne interese in prijatelje.

15. Ali partnerju zaupate?

Po veliko slabih izkušnjah z moškimi, moram priznati, da sedanjemu partnerju

zaupam.

16. Koliko so za vas pomembna poroka in otroci v razmerju?

Odkar vem zase sem bila proti poroki pa tudi nikoli nisem �utila nekakega

materinskega instinkta. Ne vem.

17. Ste bili kdaj v razmerju žrtev �ustvenega ali fizi�nega nasilja? Je bil partner

do vas kdaj prekomerno ljubosumen ali posesiven?

Ja. V prejšnji zvezi. Mislim, da sem bila hkrati žrtev ter hkrati izvajalec nasilja. Ves

�as sem bila prepri�ana, da nisem dovolj dobra, ker je partner tak. Da nisem dovolj

dobra, ker se zaradi mene ne spremeni. Sem bila pa jaz tista, ki sem bila pretirano

ljubosumna in posesivna. Hkrati sem jaz njega izsiljevala, da bom odšla, �e se ne bo

spremenil. Za�aran krog iz katerega težko zbežiš.

18. Poznate mogo�e osebo, ki je žrtev nasilja v razmerju? Kaj menite, zakaj do

tega pride ter zakaj žrtev navadno iz takega razmerja ne odide?

Veliko ljudi poznam, ki imajo bolno razmerje. Drug drugega izsiljujeta. Ponavadi je

alkohol vmes. Žrtev ne odide, ker se mora po�utiti kot žrtev. Rabi tisto negativno

86

energijo, rabi biti prizadeta. V tak odnos se ponavadi spuš�ata posameznika, ki

rabita drug drugega. Ponavadi pa tudi oba prihajata iz prizadetih družin. Kot sem

rekla…za�aran krog.

Intervju št. 4

Gorazd - 29 let, poro�en, zaposlen, v pri�akovanju prvega otroka

1. Koliko �asa ste v razmerju s sedanjim partnerjem/-ko?

9 let.

2. Kaj je bilo klju�nega pomena, da ste se odlo�ili za skupno življenje z

njim/njo?

Že v srednji šoli me je prevzela, druga�e najprej o�i in nato osebnost, iskrenost.

3. Ste imeli mogo�e pred sedanjim partnerjem kakšno dolgoletno razmerje?

Zakaj se je prekinilo? Ne.

4. Kako bi opisali svojega partnerja/-ko? Kaj vam je pri njem najbolj vše�, kaj

vas moti?

Vše� mi je njena iskrenost, preprostost, lepota, malo me moti, da je precej

neaktivna..

5. Kako bi opisali vajino razmerje in kaj po vašem mnenju manjka (�e manjka),

da bi bilo to razmerje idealno? Zaradi �esa pride v vajinem odnosu najve�krat

do konfliktov? Kako konflikte rešita?

V razmerju manjka samo otrok za idealno razmerje. Najve�krat pride do konfliktov

zaradi tega, ker na nekatere zadeve gledava z razli�nih zornih kotov. Poleg tega tudi

zaradi dejavnosti poleg dela in drugih družinskih odnosov – njeni in moji starši…

Navadno sem sam bolj glasen, skregava se, pogovoriva in pobotava.

6. Koliko so za vas in za vašega partnerja pomembna �ustva v razmerju? Je po

vašem mnenju kateri od vaju bolj �ustven od drugega?

�ustva so v razmerju zelo pomembna. Absolutno je partnerka bolj �ustvena.

7. Kako bi opisali vaša �ustva do partnerja/-ke? Ste do njega popolnoma

odkriti, mu razkrivate svoja �ustva?

Moram priznati, da �ustev ne razkrijem vedno, zaradi moškega ega.

87

8. Katera od navedenih �ustev (npr. sre�a, žalost, strah, jeza) po vašem mnenju

vi ve�krat izražate ter katera vaš partner/-ka?

Jaz sre�a, dvom, pri�akovanje, partnerka zaskrbljenost.

9. Ali menite, da obstaja razlika v �ustvovanju med moškimi in ženskami, torej

da je en spol bolj �ustven od drugega? Ali bi lahko navedli �ustvo, ki je bolj

zna�ilno za moške in �ustvo, ki je bolj zna�ilno za ženske?

Ženske so bolj �ustvene. Zanje je najbolj zna�ilna žalost, za moške jeza.

10. Vam je vaš partner/-ka v �ustveno oporo? Mu/ji lahko zaupate stvari, vas

pri tem posluša in svetuje?

Vedno in povsod mi je v oporo.

11. Se vam zdi, da dovolj vlagate v razmerje? Bi lahko za vajino razmerje

naredili še ve�? Kaj pa vaš partner/-ka? Mislite, da se dovolj trudi za vajino

zvezo?

V razmerje bi lahko ve� vložil. Partnerka se trudi, vendar bi lahko tudi ona še kaj

dodala.

12. Komu dajete prednost v razmerju? So na prvem mestu vaše ali partnerjeve

potrebe?

Odvisno, v�asih dajem res svoje potrebe na prvo mesto, vendar skušam, da je ona na

prvem mestu.

13. Kako si delita doma�a opravila? Je po vašem mnenju razmerje opravljanega

dela enakovredno?

Je dokaj enakovredno.

14. Kako preživita prosti �as? Vsak zase ali imata skupna zanimanja? Menite,

da vam partner posve�a dovolj svojega �asa?

Prosti �as preživljava bolj vsak zase, zaradi razli�nih interesov.

15. Ali partnerju zaupate?

Da, absolutno.

16. Koliko so za vas pomembna poroka in otroci v razmerju?

Poroka in otroci so zame zelo pomembni. S partnerko sva se poro�ila pred dvema

letoma, ker sva si to oba zelo želela, sedaj sva v pri�akovanju prvega otroka.

17. Ste bili kdaj v razmerju žrtev �ustvenega ali fizi�nega nasilja? Je bil partner

do vas kdaj prekomerno ljubosumen ali posesiven?

88

Ne morem re�i, da sem bil žrtev �ustvenega nasilja, vendar je bila partnerka v

za�etku kar precej ljubosumna.

18. Poznate mogo�e osebo, ki je žrtev nasilja v razmerju? Kaj menite, zakaj do

tega pride ter zakaj žrtev navadno iz takega razmerja ne odide?

Poznam osebe, ki so prekomerno ljubosumne ter njihov partner pri tem trpi. Odidejo

ne, ker upajo, da bo boljše.

Intervju št. 5

Alex- 29 let, izvenzakonsko razmerje, zaposlen

1. Koliko �asa ste v razmerju s sedanjim partnerjem/-ko?

Skupaj sva eno leto in en mesec.

2. Kaj je bilo klju�nega pomena, da ste se odlo�ili za skupno življenje z

njim/njo?

Klju�nega pomena je bilo to, da ji zaupam.

3. Ste imeli mogo�e pred sedanjim partnerjem kakšno dolgoletno razmerje?

Zakaj se je prekinilo?

Ja, štiri letno razmerje. Prekinilo se je, ker se nisva ve� razumela.

4. Kako bi opisali svojega partnerja/-ko? Kaj vam je pri njem najbolj vše�, kaj

vas moti?

Moja punca je najlepša na svetu. Je simpati�na, mirna, živa, nasmejana in me pusti

živet, kakor se mi zdi prav.

5. Kako bi opisali vajino razmerje in kaj po vašem mnenju manjka (�e manjka),

da bi bilo to razmerje idealno? Zaradi �esa pride v vajinem odnosu najve�krat

do konfliktov? Kako konflikte rešita?

Najino razmerje je zanimivo. Ni� mi ne manjka. Nisva imela dosti konfliktov; ko pa

je do njih prišlo je bilo predvsem zaradi njenega ljubosumja...ni� hujšega v glavnem.

Konflikte rešiva s pogovorom.

6. Koliko so za vas in za vašega partnerja pomembna �ustva v razmerju? Je po

vašem mnenju kateri od vaju bolj �ustven od drugega?

89

V razmerju so najpomembnejša �ustva. So merilo po katerem veš na kakšni stopnji si.

Vsak je �ustven po svoje.

7. Kako bi opisali vaša �ustva do partnerja/-ke? Ste do njega popolnoma

odkriti, mu razkrivate svoja �ustva?

Do svoje partnerke sem popolnoma odkrit, ko se pogovarjava o �ustvih, glede

odnosa. �e sem jezen ji povem, zato, da me pusti na miru; �e sem zdolgo�asen ji tudi

povem; �e sem žalosten ali vesel, pa se itak vidi.

8. Katera od navedenih �ustev (npr. sre�a, žalost, strah, jeza) po vašem mnenju

vi ve�krat izražate ter katera vaš partner/-ka?

Jaz najve�krat prva tri....ona v�asih malo ve� jeze kot jaz, ampak le v�asih.

9. Ali menite, da obstaja razlika v �ustvovanju med moškimi in ženskami, torej

da je en spol bolj �ustven od drugega? Ali bi lahko navedli �ustvo, ki je bolj

zna�ilno za moške in �ustvo, ki je bolj zna�ilno za ženske?

Po mojem mnenju sta oba spola enako �ustvena in ne obstaja �ustvo, ki bi bilo

spolno specifi�no.

10. Vam je vaš partner/-ka v �ustveno oporo? Mu/ji lahko zaupate stvari, vas

pri tem posluša in svetuje?

Ja, definitivno. �eprav se v�asih raje pogovorim tudi s kako drugo osebo...zaupam ji

in me posluša ter svetuje...tudi, �e mislim, da nasveti niso dobra stvar.

11. Se vam zdi, da dovolj vlagate v razmerje? Bi lahko za vajino razmerje

naredili še ve�? Kaj pa vaš partner/-ka? Mislite, da se dovolj trudi za vajino

zvezo?

Zase bi lahko dejal, da vlagam kolikor �utim. Lahko bi vložil ve�. Po mojem mnenju

partnerka vlaga ve� od mene.

12. Komu dajete prednost v razmerju? So na prvem mestu vaše ali partnerjeve

potrebe? Njene...na žalost...sem v�asih preve� dober in ne mislim nase dovolj...je pa

tudi res, da mi to ne predstavlja nobenega problema.

13. Kako si delita doma�a opravila? Je po vašem mnenju razmerje opravljanega

dela enakovredno?

Jaz dajem vedno pobudo....vendar vedno skupaj opravljava hišna opravila...v

glavnem, jaz sem bolj priden.

14. Kako preživita prosti �as? Vsak zase ali imata skupna zanimanja? Menite,

90

da vam partner posve�a dovolj svojega �asa?

Ve�ino prostega �asa preživiva skupaj…doma pred tv....peljemo psa na sprehod,

gremo v kino, gremo na kak koncert, imamo spolne odnose. Kar precej se posve�ava

en drugemu.

15. Ali partnerju zaupate?

Ja, zelo.

16. Koliko so za vas pomembna poroka in otroci v razmerju?

Zaenkrat mi niso pomembni. V prihodnosti pa ne vem..

17. Ste bili kdaj v razmerju žrtev �ustvenega ali fizi�nega nasilja? Je bil partner

do vas kdaj prekomerno ljubosumen ali posesiven?

Ne vem… verjetno ja.. .ja, vedno so ženske ljubosumne v prazno.... posesivnost je

posledica ljubosumja…

18. Poznate mogo�e osebo, ki je žrtev nasilja v razmerju? Kaj menite, zakaj do

tega pride ter zakaj žrtev navadno iz takega razmerja ne odide?

Ja, poznem tako osebo. Do tega pride zaradi medsebojnega nerazumevanja. Žrtev ne

odide iz takšnega razmerja zato, ker nima dovolj samospoštovanja in ni dovolj

sigurna vase in v svoja �ustva. Razmišlja o zunanjih faktorjih (kot so npr. otroci,

prijatelji...) kot odlo�ilnih za vztrajanje v bolnem odnosu, kateri pa z umiranjem veze

nimajo nikakršne veze.

Intervju št. 6

Laris - 28, izvenzakonska skupnost, zaposlen, brez otrok

1. Koliko �asa ste v razmerju s sedanjim partnerjem/-ko?

Skupaj sva 3 leta.

2. Kaj je bilo klju�nega pomena, da ste se odlo�ili za skupno življenje z

njim/njo?

Zaupal sem ji, znala mi je stati ob strani.

3. Ste imeli mogo�e pred sedanjim partnerjem kakšno dolgoletno razmerje?

Zakaj se je prekinilo?

Ne.

91

4. Kako bi opisali svojega partnerja/-ko? Kaj vam je pri njem najbolj vše�, kaj

vas moti?

Vše� mi je, ker je dobrosr�na, prijazna, razgledana. Moti pa me, da je zelo

vzkipljiva.

5. Kako bi opisali vajino razmerje in kaj po vašem mnenju manjka (�e manjka),

da bi bilo to razmerje idealno? Zaradi �esa pride v vajinem odnosu najve�krat

do konfliktov? Kako konflikte rešita?

V najinem razmerju manjka popestritve, vendar je to že skoraj nemogo�e, glede na

to, da sva oba precej zaposlena. Niti nimava kaj preve� prostega �asa. Res pa je, da

imava tudi precej razli�ne interese. Do konfliktov najve� prihaja zaradi razli�nih

navad. Precej njo motijo dolo�ene moje navade. Navadno po�akam, da jo jeza mine.

6. Koliko so za vas in za vašega partnerja pomembna �ustva v razmerju? Je po

vašem mnenju kateri od vaju bolj �ustven od drugega?

�ustva so vsekakor zelo pomembna. Mislim, da sva oba enako �ustvena.

7. Kako bi opisali vaša �ustva do partnerja/-ke? Ste do njega popolnoma

odkriti, mu razkrivate svoja �ustva?

Partnerki, to da jo imam rad bolj pokažem z dejanji kot z besedami. Sva oba kar

precej zaprti osebi in se o �ustvih ne pogovarjava toliko kot neko�…�eprav bi se

morala.

8. Katera od navedenih �ustev (npr. sre�a, žalost, strah, jeza) po vašem mnenju

vi ve�krat izražate ter katera vaš partner/-ka?

V razmerju sam najve� izražam sre�o. Žalosti nikoli ne kažem navzven. Ne zdi se mi

vredno še druge obremenjevat s svojimi problemi. Partnerka pogosto kaže jezo.

9. Ali menite, da obstaja razlika v �ustvovanju med moškimi in ženskami, torej

da je en spol bolj �ustven od drugega? Ali bi lahko navedli �ustvo, ki je bolj

zna�ilno za moške in �ustvo, ki je bolj zna�ilno za ženske?

�e pogledamo res na splošno, so po mojem mnenju ženske bolj �ustvene od moških.

Za ženske bi rekel, da je bolj zna�ilna žalost, za moške pa jeza. Vseeno pa mislim, da

moški postajajo vse bolj �ustveni.

10. Vam je vaš partner/-ka v �ustveno oporo? Mu/ji lahko zaupate stvari, vas

pri tem posluša in svetuje?

Ja. �e jo rabim, mi je vedno v oporo. Posluša me, tolaži in svetuje.

92

11. Se vam zdi, da dovolj vlagate v razmerje? Bi lahko za vajino razmerje

naredili še ve�? Kaj pa vaš partner/-ka? Mislite, da se dovolj trudi za vajino

zvezo?

Sam vlagam zelo veliko v razmerje, ona pa bi se lahko malo bolj potrudila.

12. Komu dajete prednost v razmerju? So na prvem mestu vaše ali partnerjeve

potrebe?

Potrebe obeh so enako pomembne.

13. Kako si delita doma�a opravila? Je po vašem mnenju razmerje opravljanega

dela enakovredno?

Po mojem mnenju je koli�ina opravljenega dela enakovredna.

14. Kako preživita prosti �as? Vsak zase ali imata skupna zanimanja? Menite,

da vam partner posve�a dovolj svojega �asa?

Zaradi razli�nih interesov preživiva precej �asa vsak zase.

15. Ali partnerju zaupate?

Ja, partnerki zelo zaupam. Nikoli mi ni dala razloga, da ji ne bi.

16. Koliko so za vas pomembna poroka in otroci v razmerju?

Za enkrat mi niso pomembni niti poroka niti otroci. V prihodnosti pa bomo videli.

17. Ste bili kdaj v razmerju žrtev �ustvenega ali fizi�nega nasilja? Je bil partner

do vas kdaj prekomerno ljubosumen ali posesiven?

Ne, nikoli..

18. Poznate mogo�e osebo, ki je žrtev nasilja v razmerju? Kaj menite, zakaj do

tega pride ter zakaj žrtev navadno iz takega razmerja ne odide?

Ne poznam nobene take osebe. Najbrž žrtev ne odide zaradi strahu.