Stres in motivacija brezposelnih - COnnecting REpositories · 2020. 1. 30. · Motivacija je proces, ki ljudi žene, da dosežejo zastavljen cilj in s tem zadovoljijo nek motiv ali

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

DIPLOMSKO DELO

TAJANA TURK

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Smer: Organizacija in management kadrovskih in

izobraževalnih procesov

STRES IN MOTIVACIJA BREZPOSELNIH

Mentor: red. prof. dr. Marija Ovsenik Kandidat: Tajana Turk

Kranj, september 2006

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici dr. Mariji Ovsenik za strokovno pomoč in usmerjanje ter vzpodbudo pri izdelavi diplomske naloge. Hvala ga. Smiljani Černezel-Hrastar in g. Tomažu Žirovniku iz Zavoda za zaposlovanje (območna služba Ptuj) za pomoč, da sem lahko izvedla anketiranje brezposelnih oseb. Zahvaljujem se tudi lektorici Mateji Purg, ki je lektorirala mojo diplomsko nalogo. Zahvaljujem se tudi svojim staršem in Robiju za podporo v času študija in pri izdelavi diplomske naloge.

POVZETEK Brezposelnost postaja iz dneva v dan resnejši problem in je potrebno nenehno težiti k temu, da bi bilo število brezposelnih čim manjše. Ker je na trgu dela najbolj zaželen ustrezno izobražen kader, si morajo ljudje nenehno pridobivati nova znanja, da bi izboljšali svojo konkurenčnost. Brezposelnost je lahko za človeka tudi stresna situacija. Stres se razvije, ko naše sposobnosti za obvladovanje niso več kos zahtevam, izzivom in nevarnostim okolja. Ljudje, ki so pod stresom, potrebujejo še toliko več motivacije. Motivacija je proces, ki ljudi žene, da dosežejo zastavljen cilj in s tem zadovoljijo nek motiv ali potrebo. V svoji raziskavi sem ugotovila, da je pri večini brezposelnih prisoten stres zaradi dolgotrajne brezposelnosti, vendar pa je večina brezposelnih motivirana za zaposlitev. Želeli bi si pridobiti nova znanja, izkušnje, pripravljeni so se izobraževati, saj menijo, da bi jim to pomagalo na poti do nove zaposlitve. KLJUČNE BESEDE:

• Brezposelnost • Stres • Motivacija • Aktivna politika zaposlovanja

ABSTRACT Unemployment is increasingly becoming a serious problem. It is necessary to strive to decrease the number of the unemployed. Since the labour market favours suitably qualified personnel, people are obliged to acquire new knowledge in order to be more competitive. Unemployment may also present a stressful situation for a person. Stress develops when our abilities to control ourselves do not equal the demands, challenges and hazards of the environment. People under stress need much more motivation. Motivation is a process that propels us to achieve the goals set and thus satisfy a certain need or a motif. In my research, I have established that stress is prevalent among most of the unemployed people due to long-term unemployment. However, most of the unemployed are also willing to find an employment. They wish to gain new knowledge and experiences, are willing to educate, which, in their opinion, might help them to acquire an employment. KEYWORDS:

• Unemployment • Stress • Motivation • Active emloyment policy

VSEBINSKO KAZALO

1. UVOD...................................................................................................................... 8 1. 1. PREDMET RAZISKAVE................................................................................ 9 1. 2. CILJI RAZISKAVE ......................................................................................... 9 1. 3. OMEJITEV RAZISKAVE............................................................................. 10 1. 4. METODE, TEHNIKE IN USTREZNI ELEMENTI RAZISKAVE............... 10

2. ORGANIZACIJSKI POGLED NA STRES IN MOTIVACIJO BREZPOSELNIH.................................................................................................... 11

3. BREZPOSELNOST............................................................................................. 13 T

3. 1. OPREDELITEV BREZPOSELNOSTI.......................................................... 13 3. 2. VRSTE BREZPOSELNOSTI ........................................................................ 15

3. 2. 1. PROSTOVOLJNA BREZPOSELNOST.................................................. 15 3. 2. 2. TEHNOLOŠKA BREZPOSELNOST...................................................... 15 3. 2. 3. ODKRITA BREZPOSELNOST .............................................................. 15 3. 2. 3. 1. FRIKCIJSKA BREZPOSELNOST ..................................................... 16 3. 2. 3. 2. BREZPOSELNOST PREMAJHNEGA POVPRAŠEVANJA............... 16 3. 2. 3. 3. STRUKTURNA BREZPOSELNOST .................................................. 17 3. 2. 4. PRIKRITA BREZPOSELNOST.............................................................. 18 3. 2. 4. 1. PODZAPOSLENOST......................................................................... 18 3. 2. 4. 2. LATENTNA BREZPOSELNOST........................................................ 18

3. 3. DEFINICIJA BREZPOSELNIH PO ILO-U ................................................... 19 3. 4. OPREDELITEV BREZPOSELNIH OSEB ................................................... 20 3. 5. INDIVIDUALNE, SOCIALNE RAZSEŽNOSTI BREZPOSELNOSTI ...... 22

3. 5. 1. KAKO POSAMEZNIK POSTANE BREZPOSELN ................................ 22 3. 5. 2. POGOSTOST IN TRAJANJE BREZPOSELNOSTI ............................... 23 3. 5. 3. BREZPOSELNOSTI IZPOSTAVLJENE KATEGORIJE........................ 24

3. 6. REŠEVANJE PROBLEMA BREZPOSELNOSTI........................................ 26

4. STRES................................................................................................................... 29 4. 1. OPREDELITEV STRESA ............................................................................. 29 4. 2. SELYE IN NJEGOV NESPECIFIČNI SIMPTOM........................................ 30 4. 3. FAZE STRESA .............................................................................................. 32 4. 4. SIMPTOMI STRESA..................................................................................... 33 4. 5. STRESNA REAKCIJA.................................................................................. 35 4. 6. OBVLADANJE STRESA.............................................................................. 36 4. 7. BREZPOSELNOST POVZROČA STRES.................................................... 38 4. 8. POSLEDICE BREZPOSELNOSTI ............................................................... 40

5. MOTIVACIJA ..................................................................................................... 44

5. 1. OPREDELITEV MOTIVACIJE.................................................................... 44 5. 2. IZVORA IN VIRI MOTIVACIJE.................................................................. 45

5. 3. TEORIJE MOTIVACIJE ............................................................................... 45 5. 3. 1. MOTIVACIJSKA TEORIJA MASLOWA................................................ 46 5. 3. 2. VROOMOVA MOTIVACIJSKA TEORIJA............................................. 47 5. 3. 3. HERZBERGOVA DVOFAKTORSKA MOTIVACIJSKA TEORIJA ....... 48 5. 3. 4. HACKMAN- OLDHAMOV MODEL ..................................................... 48 5. 3. 5. FROMMOVA MOTIVACIJSKA TEORIJA ............................................ 48 5. 3. 6. LEAVITTOVA MOTIVACIJSKA TEORIJA .......................................... 49 5. 3. 7. PROBLEMSKO MOTIVACIJSKA TEORIJA......................................... 49 5. 3. 8. TEORIJA SPODBUJANJA .................................................................... 49

5. 4. VRSTE MOTIVOV ....................................................................................... 50 5. 5. AKTIVNA POLITIKA ZAPOSLOVANJA .................................................. 51

5. 5. 1. PROGRAMI AKTIVNE POLITIKE ZAPOSLOVANJA.......................... 51 5. 5. 2. PROGRAMI IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA........................ 54

5. 6. MOTIVACIJA ZA IZOBRAŽEVANJE BREZPOSELNIH.......................... 56 5. 6. 1. CILJI IZOBRAŽEVANJA BREZPOSELNIH ......................................... 57

6. METODOLOGIJA.............................................................................................. 59 6. 1. VRSTA RAZISKAVE IN SPREMENLJIVKE ............................................. 59 6. 2. MERSKI INSTRUMENT IN VIRI PODATKOV ......................................... 59 6. 3. HIPOTEZE..................................................................................................... 59 6. 4. POPULACIJA IN VZORČENJE ................................................................... 60 6. 5. OBDELAVA PODATKOV ........................................................................... 60

7. REZULTATI RAZISKAVE IN RAZPRAVA .................................................. 61 7. 1. POTRDITEV OZ. ZAVRNITEV HIPOTEZ ................................................. 76

8. SKLEPI................................................................................................................. 77

9. PREDLOGI .......................................................................................................... 79

10. LITERATURA IN VIRI ................................................................................... 81

11. PRILOGE........................................................................................................... 84

12. KAZALO PREGLEDNIC, SLIK, TABEL IN GRAFOV.............................. 88

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

1. UVOD V življenju se srečujemo z najrazličnejšimi situacijami. V rani mladosti je naša skrb šola, študij, izbira poklica. Po zaključku šolanja se vsa naša prizadevanja osredotočijo na iskanje zaposlitve. Takrat se mnogi od nas tudi prvič srečajo z brezposelnostjo. Mnogi pa se soočajo z brezposelnostjo na koncu kariere, nekateri nekje vmes, kar povzroča hude človeške stiske. Trajnih delovnih mest, kot smo jih bili vajeni desetletja nazaj, praktično ni več. Domače gospodarstvo ima omejene zmožnosti za novo zaposlovanje, zato je vse več ljudi, ki si kljub želji, da bi delali, ne najde dela, ki bi jim zagotavljalo preživetje oziroma za človeka dostojno življenje. Brezposelnost se je povečala zaradi recesije, sprememb v industriji in sprememb na trgu delovne sile. Razne statistike in mediji nam kažejo, da je to problem današnje družbe. V letošnjem letu 2006 se je zaposlilo 20.520 brezposelnih oseb, to je za 3,4 % več glede na primerljivo obdobje v preteklem letu. Aprila 2006 je bilo prijavljenih 90.007 brezposelnih oseb, kar predstavlja 5,5 % znižanje brezposelnosti v letošnjem letu. Ob koncu aprila 2006 je bilo na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) prijavljenih 90.007 brezposelnih oseb. V primerjavi z januarjem se je brezposelnost zmanjšala za 5,5 %, glede na marec 1,8%, glede na april 2005 pa je bilo brezposelnih manj za 1,8 %. Aprila letos se je na Zavodu na novo prijavilo 6.562 oseb. Med novo prijavljenimi so največjo skupino predstavljale osebe, katerim se je iztekla zaposlitev za določen čas (2.474 oseb, 37,7 %), prijavilo se je še 1.232 iskalcev prve zaposlitve (18,8 %), 1.345 stečajnikov in presežnih delavcev (20,5 %) ter 77 oseb po izteku ali prekinitvi javnih del (1,2 %), preostalih 21,8 % novo prijavljenih pa se je prijavilo iz drugih razlogov. Za raziskavo postavljene hipoteze sem si izbrala brezposelne osebe, ki so prijavljene na ZRSZ (območna služba-OS Ptuj). Na Ptuju so podatki o registrirani brezposelnosti naslednji: število vseh brezposelnih znaša na dan 30. 04. 2006 4.355, od tega 2.538 žensk in 1.817 moških. Veliko brezposelnih oseb je vključenih v programe aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju APZ) z namenom, da bi se zaposlili oz. si izboljšali možnosti za zaposlitev. Vključenih v program usposabljanja in izobraževanja v obdobju od 1. 1. 2006 do konca marca 2006 v OS Ptuj je 315 brezposelnih oseb. Od teh 315 je 46 brezposelnih oseb vključenih v formalno izobraževanje, 40 brezposelnih pa je vključenih v program usposabljanja na delovnem mestu. Brezposelnost prizadene predvsem mladino, starejše delavce, ženske, nižje usposobljene in izobražene delavce, invalide in delavce v manj razvitih regijah. Najbolj pereč problem predstavlja brezposelnost v mladih družinah z dvema ali tremi šoloobveznimi otroki ali matere samohranilke oz. očetje samohranilci. Ti ljudje, kot vsi ostali, potrebujejo denar za zadovoljitev najnujnejših življenjskih potreb tako otokom kot sebi. Veliko več denarja pa je potrebnega za zadovoljitev drugih luksuznih potreb, ki so želja vsakega izmed nas. Brezposelnost torej otežuje ali onemogoča zadovoljitev človekovih potreb. Brezposelnost ima pomembne socialne

Tajana Turk: Stres in motivacija brezposelnih Stran 8 od 88


posledice. Sestavljajo ga socialne kategorije, ločene po spolu, starosti, stopnji izobrazbe, poklicu, delovnih sposobnosti in drugih kriterijih. Ljudje smo si različni, tako kot so različne naše potrebe in želje. Nekateri imajo veliko, želeli bi še več, drugi nimajo nič, želeli pa bi si le nekaj. Pačnik (1995) trdi, da brezposelnost povzroča materialne in zdravstvene nevšečnosti. Brezposelnost in izguba dela pri vsakem človeku povzroči stres. Stres škodi zdravju in človeka ohromi, tako da ne more ustvarjalno misliti. Brezposelnost je za človeka stresna situacija, zato sem želela to v raziskavi tudi dokazati. Ljudje, ki so pod stresom, potrebujejo še toliko več motivacije. Motivacija je definirana kot proces spodbujanja hotenj, motivov, nastalih v človekovi notranjosti ali v njegovem okolju na podlagi njegovih potreb, ki usmerjajo njegovo delovanje k cilju. Proces motivacije sestoji iz treh sestavin: identifikacije nezadovoljene potrebe, določitve cilja, ki naj zadovolji potrebo in opredelitve akcije, s katero bi ta cilj dosegli. Potreba in cilj vsake aktivnosti sta torej v interakcijskem odnosu in le-ta opredeljuje mehanizem motivacije. Motivacijo tako lahko opredelimo kot skup dejavnikov, ki povzročajo, da se ljudje vedejo oz. delujejo v določeni smeri. V diplomski nalogi sem želela pokazati, kako vpliva brezposelnost na človeka. Kako in na kakšne načine motivirajo brezposelne na Zavodu za zaposlovanje, ali so zaradi brezposelnosti in pomanjkanja prihodkov pod stresom oz. kateri so glavni dejavniki, ki povzročajo stres.

1. 1. PREDMET RAZISKAVE Predmet raziskave so brezposelne osebe, ki so evidentirane na Zavodu za zaposlovanje Ptuj. Izbrala sem si vzorec 40 anketirancev različnih starosti, predvsem sem se osredotočila na mlado populacijo. Zanimalo me je, v kolikšni meri so prisotni različni dejavniki (stres), ki vplivajo na brezposelne osebe. Kakšno motivacijo imajo ti ljudje na poti do zaposlitve.

1. 2. CILJI RAZISKAVE Cilj raziskave je preveritev postavljenih hipotez. Prva hipoteza: Večina brezposelnih oseb je podvržena stresu, ker ne dobijo zaposlitve. Druga hipoteza: Motivacija brezposelnih za zaposlitev izvira iz pridobivanja dodatnih znanj, veščin in spretnosti. Tretja hipoteza: Motivacija brezposelnih za zaposlitev izvira iz pridobivanja novih izkušenj. Četrta hipoteza: Motivacija brezposelnih izvira iz vključevanja v razne druge programe aktivne politike zaposlovanja, ki jih ponuja Zavod za zaposlovanje.



Z dodatnih izobraževanjem si brezposelni povečajo oz. izboljšajo zaposlitvene možnosti. Sklepam, da večina ljudi ne dobi zaposlitve, ker imajo premalo izkušenj ali zaradi premajhne stopnje izobrazbe.

1. 3. OMEJITEV RAZISKAVE Pri raziskavi nisem imela posebnih problemov za dostop do podatkov. Večina brezposelnih se je odzvala na anketo. Podatke: o številu prijavljenih brezposelnih oseb na Zavodu za zaposlovanje Ptuj, koliko brezposelnih se dodatno izobražuje, kako in na kakšne načine motivirajo brezposelne osebe na Zavodu itd., sem dobila na Uradu za delo Ptuj. 1. 4. METODE, TEHNIKE IN USTREZNI ELEMENTI RAZISKAVE Pri delu sem si pomagala z razpoložljivo literaturo na teme: stres, brezposelnost in motivacija. Za ugotovitev postavljenih hipotez sem si izbrala metodo ankete, ker je anketa najbolj primerna tehnika za pridobitev podatkov, s katerimi sem interpretirala postavljene hipoteze. Prednost ankete je njena ekonomičnost. V relativno kratkem času lahko zberemo podatke večjega števila oseb. Prednosti, ki jih daje metoda anketiranja:

je anonimna, anketiranec ima dovolj časa za premislek o vprašanjih, ki so zajeta v anketi, spraševalec ne vpliva na odgovore anketiranca.



2. ORGANIZACIJSKI POGLED NA STRES IN MOTIVACIJO BREZPOSELNIH

Kot je navedeno v (Kovač, zapiski), organizacija obstaja že od nekdaj, ko so se morali dvoje ali več ljudi dogovoriti, kako in kdo bo kaj naredil. Beseda prihaja iz grške besede »organom«, katere prvotni pomen je orodje, kasneje telesni organ. Oziroma iz besede »organizare«, kar pomeni oblikovati nekaj v celoto, da bi ta celota delovala kot funkcioniran človeški organizem. Organizacija je racionalno, v naprej premišljeno povezovanje in usklajevanje ljudi in njihovih aktivnosti v skupni sistem z nekaterimi resursi, z namero izpolnitve namena zaradi katerega so se družili. Z organizacijo se definirajo njihovi medsebojni odnosi, način sodelovanja in koordiniranja akcij, kakor tudi vse naloge in odgovornosti posameznih členov, da bi se dosegli zastavljeni cilji ob maksimalni učinkovitosti celega sistema (Kovač, zapiski). Aldrich (1979, v Ovsenik in Ambrož, 2000) pravi, da je organizacija ciljno usmerjen, omejen in socialno oblikovan sistem človekovih aktivnosti. Kot navaja (Treven, 1998), sta za motivacijo značilna najmanj dva pojma, če jo preučujemo v povezavi z organizacijo. 1. Po prvem lahko motivacijo označimo kot eno izmed strategij managemanta. Motivacija je pomembna aktivnost managemanta, s katero si managerji prizadevajo prepričati zaposlene, da bi s svojim delom dosegli rezultate, pomembne za njihovo organizacijo. Zato je naloga vsakega managerja motivirati zaposlene, da bodo opravljali svoje delo boljše in z večjo prizadevanostjo. Kar se tiče brezposelnosti, je naloga vsakega svetovalca na Zavodu za zaposlovanje motivirati brezposelne, da bi še aktivneje iskali zaposlitev, da bi se vključili v kakšen program aktivne politike zaposlovanja, z namenom, da bi se čim prej zaposlili. 2. Drugi pomen motivacije pa izhaja iz psihološkega koncepta in se nanaša na notranje, mentalno stanje posameznika. S tega vidika različni avtorji opredeljujejo motivacijo takole, navaja Treven (1998):

• Motivacija je pripravljenost za akcijo, da bi zadovoljili potrebo posameznika (Robbins, 1992).

• Motivacija je povezana s posameznikovim duševnim stanjem in se nanaša na sprejem, usmeritev, vztrajnost, intenzivnost in konec določene oblike vedenja (Landy, Becker, 1987).

• Motivacija vključuje dejavnike, ki usmerjajo in uravnavajo vedenje ljudi in drugih organizmov (Feldman, 1996).

• Problem motivacije je v bistvu problem mobilizacije in usmerjanja energije k postavljenemu cilju (Možina, 1994).



• Motivacija je proces, ki izhaja iz nezadovoljene potrebe in se nadaljuje z določenim vedenjem, da bi dosegli želeni cilj ter s tem zmanjšali ali v celoti zadovoljili potrebo (Luthans, 1995).

Če so brezposelne osebe motivirane je majhna verjetnost, da so pod stresom. Svetovalci so tisti, ki motivirajo brezposelne osebe, jih spodbujajo pri iskanju zaposlitve, skratka organizirajo, kako si bodo brezposelne osebe našle zaposlitev, jih vključujejo v razne programe za izboljšanje možnosti za zaposlitev, vendar je tudi pomembno, da so brezposelni sami motivirani in, da se sami želijo v čim krajšem času zaposliti. Vendar so tudi brezposelne osebe, ki so podvržene stresu. Vzroki za njihov stres so zelo različni. Nekateri so pod stresom zaradi premalo prihodkov, nekateri zaradi osamljenosti itd. V današnjem času je brez stalnih prihodkov težko preživeti, brezposelne osebe pa, razen socialne pomoči (pa še to ne v vseh primerih), dohodkov sploh nimajo (če seveda ne delajo na črno ali opravljajo kakšnih drugih dejavnosti za denar). Zato nimajo denarja za stanovanje, plačevanje stroškov, za hrano, obleko in obutev in za izpolnjevanje vseh drugih, z denarjem povezanih potreb. Takšno stanje lahko seveda vodi v depresijo, ta pa je močno povezana s stresom. Finančni učinek nezaposlenosti zato močno vpliva na počutje posameznika. Človek je družabno bitje in kot tako potrebuje okrog sebe ljudi, ki mu pomagajo, da osebno raste in se razvija. Dolgotrajno brezposelne osebe počasi izgubljajo stik z okolico, saj se zapirajo v stanovanja, kjer se smilijo same sebi in se nočejo družiti z ljudmi, ki so 'uspešnejši' od njih. Ponavadi dobijo občutek manjvrednosti, ki pa le še poslabša njihovo stanje, zato se vrtijo v začaranem krogu. Tem osebam se lahko pomaga tako, da se jih ponovno vpelje v družbo, se z njimi pogovarja in ceni njihovo mnenje. Zato imajo na Zavodu za zaposlovanje organizirane razne delavnice, kjer se ljudje družijo in sodelujejo z drugimi, se počutijo enakovredni drugim, razvijajo svoje sposobnosti, postanejo aktivni, se uveljavljajo, izkažejo in ustvarjalno preživijo svoj čas. Na tak način se tudi odpravlja stres ali se preprečuje, da bi do njega sploh prišlo. Vsak brezposelni ima svojega svetovalca, in naloga vsakega svetovalca je brezposelnim osebam pomagat, če imajo kakšne težave, jih usmerjat, jim svetovat in jih motivirat.



3. BREZPOSELNOST

3. 1. OPREDELITEV BREZPOSELNOSTI Dandanes se z brezposelnostjo srečujemo na vsakem koraku in na žalost veliko ljudi občuti ta problem na lastni koži. Brezposelnost je problem, ki je prisoten v vseh gospodarstvih, ne samo v nerazvitih pač pa je stalno prisoten tudi v sodobno razvitih državah. Razlike se pojavljajo v različnih stopnjah brezposelnosti, v nekaterih državah so ogrožene ene kategorije prebivalstva, v drugih državah druge. Razlike pa so tudi v politiki in ukrepih za zmanjševanje brezposelnosti. Sprva so izgubljali službe delavci, ki so bili brez izobrazbe ali pa niso bili ustrezno kvalificirani, danes se to lahko zgodi tudi izobraženim in kvalificiranim delavcem. Brezposelnost se ne pojavlja samo zaradi premajhnega števila delovnih mest, ampak tudi zaradi razkoraka med potrebami in ponudbo delodajalcev. Slednje se kaže v tem, da ima veliko delovne sile ustrezno stopnjo izobrazbe, vendar napačne smeri in tako pride do neskladja med omenjeno ponudbo in povpraševanjem na trgu delovne sile. Problem brezposelnosti se zaostruje tudi s tem, ko se tehnološki cikli skrajšujejo, proces izobraževanja pa je vedno daljši in take razmere zahtevajo vedno večje vlaganje v razvoj in usposabljanje delovne sile, katera mora biti kakovostna in fleksibilna. Razkorak med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili je mogoče rešiti z dodatnim izobraževanjem odraslih, tistih, ki so v delovnem razmerju in predvsem brezposelnih oseb. Kot navaja Svetlik (1985), zaposlenost ni postala le prevladujoča oblika aktivnosti, pač pa celo ritual. To pomeni, da mora človek pri delu opravljati vrsto aktivnosti in se podrejati vrsti formalnih pravil, ki so za delovni proces in za delovne rezultate nepomembna. Paradoksalno pa je, da se mora v obstoječih družbenoekonomskih pogojih brezposelni boriti celo za takšno zaposlitev. Z zaposlitvijo je namreč povezana vrsta materialnih in socialnih pravic, ki zagotavljajo posameznikom ugoden družbenoekonomski položaj. Veliko ljudi se bolj bori za te pravice (plača, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, možnost za pridobitev stanovanja, možnost napredovanja, itd.), kot pa za delo samo. Pomembno je imeti posel oziroma službo, delo v službi pa je nujno zlo. Brezposelnost torej nastopi, ko se delo pretvori v posel in ko postane opravljanje posla edini vir sredstev za preživljanje. Svetlik (1985) pravi: »Brezposelnost označuje poseben družbenoekonomski položaj posameznika, ki ne more realizirati svoje delovne sile v družbeno priznanih in varovanih procesih proizvodnje, torej v sistemu formalne ekonomije, bodisi kot zaposlen bodisi kot samozaposlen delavec. Kolikor lahko posameznik realizira svojo delovno silo v sistemu formalne ekonomije le deloma, govorimo o podzaposlenosti«. Brezposelnost diskriminira posameznike in stopnjuje socialno diferenciacijo. Med posamezne kategorije prebivalstva je zelo neenakomerno porazdeljena. To pa sproža ne le družbena vprašanja, kot so družbena neenakost, marginalizacija in položaj



brezposelnih, ampak tudi politična, kot so družbeni konflikti, organiziranost in moč brezposelnih (Svetlik, 1985). Kot navaja Svetlik (1992), definiramo brezposelnost kot stanje, pri katerem se del pripadnikov neke družbe, ki prebiva na določenem teritoriju in je sposoben za delo, ne more zaposliti v skladu s svojimi psihičnimi in fizičnimi sposobnostmi ter v skladu s svojo strokovno kvalifikacijo ob običajni plači. Stanje brezposelnosti lahko traja različno dolgo. Praviloma je frikcijska brezposelnost kratkotrajna, strukturna brezposelnost pa dolgotrajna. Brezposelnost je prisotna v vseh sodobnih družbah kot rezultat več dejavnikov, med katerimi je najpogostejši neskladje med ponudbo in povpraševanjem. Brezposelnosti se v tržnem gospodarstvu ni mogoče izogniti, lahko pa jo obvladujemo do družbeno sprejemljive ravni. Za brezposelnost pravimo, da je glavni produkt delovanja trga delovne sile, saj jo le-ta nenehno generira. Presežki delovne sile, ki nastajajo na trgu, so rezultat prevelike ponudbe, premajhnega povpraševanja ali pa neustreznega delovanja trga (Bagon in drugi, 1991). Naš pristop k brezposelnosti in politiki zaposlovanja ni ekonomski. Lahko bi rekli, da je sociološki z vključevanjem nekaterih socialno-psiholoških, političnih in ekonomskih vidikov. Brezposelnost nas zanima sama po sebi, zanima nas njena struktura in njene implikacije za posameznika, za posamezne kategorije ljudi in za družbeni sistem. Zanimajo nas odnosi, v katere stopajo brezposelni, kakor tudi njihov družbenoekonomski položaj. Izkaže se tudi, da aktivna politika zaposlovanja uporablja bolj metode socialnega inženiringa kot metode ekonomskega reguliranja in da alternativna politika zaposlovanja sploh opušča institut trga delovne sile (Svetlik, 1985). Kot navaja (Ivanuša-Bezjak, 1995), se je v Sloveniji brezposelnost znatno povečala v začetku devetdesetih let, kar lahko pripišemo naslednjim dejavnikom:

• propad socialistične družbene ureditve v državah vzhodne Evrope in zapora njihovih tržišč zaradi nastalih kriznih razmer,

• razpad Jugoslavije in s tem ukinitev njenega enotnega tržišča, • vojne razmere na večjem delu bivše Jugoslavije, • prehod iz planskega gospodarstva v tržno, • visoka stopnja inflacije, • procesi prestrukturiranja domačega gospodarstva, • številni stečaji in s tem zapiranje delovnih mest, • hitro naraščanje brezposelnosti…

Kot smo že ugotovili je za zniževanje brezposelnosti ključno izobraževanje, čemur pa prejšnji družbeni sistem ni bil naklonjen, ker znanje in izobrazba nista igrala pomembne vloge. To se kaže kot osnovni problem pri vključevanju brezposelnih v izobraževanje, saj so le-ti mnenja, da niso dovolj sposobni, da že dovolj vedo in zanje to ni več potrebno ter da so prestari (brezposelni starejši od 40 let). Tako morajo svetovalci na Zavodu za zaposlovanje vložiti ogromno energije za spodbujanje brezposelnih za izobraževanje.



V Evropi, in seveda tudi v Sloveniji, je visoka brezposelnost pripeljala do tega, da je zagotavljanje visoke ravni zaposlenosti, postalo eden pomembnejših družbeno-ekonomskih ciljev Evropske unije. Visoka raven zaposlenosti (cilj) naj bi se upoštevala pri oblikovanju vseh politik in aktivnosti Evropske unije.

3. 2. VRSTE BREZPOSELNOSTI

3. 2. 1. PROSTOVOLJNA BREZPOSELNOST Ko je trg blaga in dela v ravnovesju, lahko vsi, ki želijo delati, dobijo zaposlitev, vendar le za normalne plače, ki so rezultat razmerja med ponudbo delovne sile in povpraševanjem po njej. Če se ponudba delovne sile veča hitreje od povpraševanja, lahko vsi dobijo zaposlitev le za vedno nižje plače. Prostovoljnost brezposelnosti je ravno v tem, da delavci niso pripravljeni delati za normalne plače. Njihova svobodna volja je tisti zunanji, moteči dejavnik, ki ruši tržno ravnovesje. Tako je krivda za brezposelnost prevaljena na tiste, ki so z njo prizadeti. V tem se kaže, kako je svoboda ponudnikov delovne sile omejena. Niso le prisiljeni prodajati svojo delovno silo, ampak se cena zanjo oblikuje neodvisno od njihove volje (Scherman v Svetlik, 1985). Kot je navedeno v (Svetlik, 1985), se za prostovoljno brezposelne štejejo tisti posamezniki, ki niso pripravljeni sprejeti dela za nižjo plačo, kot se jim zdi ustrezna, ki se niso pripravljeni preseliti v kraj, kjer so na voljo prosta delovna mesta, ali ki se niso pripravljeni prekvalificirati. Čim bolj je oseba pripravljena popustiti pri plači, delovnih pogojih, oddaljenosti delovnega mesta od doma in podobnem, ko se pogaja za zaposlitev, tem bolj neprostovoljna je njena brezposelnost. O prostovoljni brezposelnosti se veliko razpravlja v zvezi z raznimi oblikami pomoči, ki so je deležni brezposelni. Če je ta pomoč previsoka, jih to spodbuja, da zapuščajo delo, se ne zaposlujejo in so bolj izbirčni pri iskanju nove zaposlitve.

3. 2. 2. TEHNOLOŠKA BREZPOSELNOST Tehnološka brezposelnost nastaja na strani povpraševanja po delovni sili. Je posledica novih tehnologij, ki vplivajo na relativno zmanjševanje delovnih mest in na spremembe v njihovi strukturi. Temu sledi zmanjševanje zaposlovanja oziroma odpuščanje delavcev. Do izrazito težkih posledic pri zaposlovanju pride v primerih, ko nova tehnologija zamenja staro in se tako poveča produktivnost dela, hkrati pa ne omogoča kreiranja novih proizvodenj. Tehnološka brezposelnost nastaja v bistvu zaradi inovacij, uvajanja novih tehnologij ter se ne ponavlja več ciklično, temveč postaja zaradi hitrega razvoja trajna. Ta gibanja niso več jasna, ko podjetja ohranjajo delavce na zalogo (Svetlik, 1985).

3. 2. 3. ODKRITA BREZPOSELNOST Odkrito brezposelnost predstavlja aktualna ponudba delovne sile. Kakšne vrste je odkrita brezposelnost, pa je odvisno od razmerja med aktualnim povpraševanjem in aktualno ponudbo delovne sile, torej od števila in vrste prostih delovnih mest na eni



strani ter od števila in karakteristik iskalcev zaposlitve na drugi strani. Odkrito brezposelnost analitiki navadno delijo na tri vrste:

• na frikcijsko brezposelnost, • brezposelnost zaradi premajhnega povpraševanja in • strukturno brezposelnost.

Brezposelnost zaradi premajhnega povpraševanja pa ločijo še na: • ciklično brezposelnost in • brezposelnost zaradi neskladne rasti (Svetlik, 1985).

3. 2. 3. 1. FRIKCIJSKA BREZPOSELNOST Frikcijska brezposelnost je tam, kjer imamo opravka s trgom delovne sile, tako rekoč neizogibna. Samo teoretično je mogoče, da trg brezhibno deluje, to je, da je usklajevanje med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili tekoče. Samo teoretično je možno, da imajo delavci, ki ponujajo delovno silo, popolne informacije o prostih delovnih mestih, in da imajo delodajalci, ki iščejo delovno silo, popolne informacije o iskalcih zaposlitve. Pripisujemo jo slabemu delovanju trga delovne sile, predvsem pa slabemu pretoku informacij o prostih delovnih mestih in o iskalcih zaposlitve. Kolikor je ustreznih prostih delovnih mest, tolikšna je tudi frikcijska brezposelnost. Primerna delovna mesta so tista, ki so ustrezna stopnji in vrsti izobrazbe brezposelnih, ki so ustrezna njihovim drugim sposobnostim in zahtevam glede plač in delovnih pogojev. Prav tako morajo biti prosta delovna mesta locirana v krajih, kjer prebivajo brezposelni, oz. kamor so se pripravljeni voziti ali preseliti (Addison, Siebert v Svetlik, 1985). Ta vrsta brezposelnosti se pojavlja zaradi stalne menjave zaposlitve prebivalstva, ki je normalno zaposleno. Do te brezposelnosti pride zaradi selitve prebivalstva med različnimi mesti in regijami in s tem povezanim iskanjem nove zaposlitve, začasne nezaposlenosti šolajoče se mladine, ki konča šolanje in išče zaposlitev, menjavanja zaposlitve zaradi težnje po spremembi delovnega okolja in podobnih reči. Tovrstna brezposelnost je le začasna, saj traja od enega dneva do nekaj mesecev in predstavlja samo obdobje med dvema stalnima zaposlitvama. V vsakem gospodarstvu, ki je na ravni polne zaposlenosti, srečamo frikcijsko brezposelnost, saj je ta plod prostovoljnih odločitev posameznikov o menjavi delovnih mest in ni vezana na gospodarske razmere. Zato lahko rečemo, da je prostovoljna (Hrovatin, 2000, str. 206). Frikcijska brezposelnost nastaja zaradi sezonskih gibanj in občasnih sprememb v proizvodnji, na katere trg delovne sile ne reagira dovolj hitro. Kakor hitro se posameznik odloči in začne iskati zaposlitev, je do takrat, ko jo najde, brezposeln (Bagon, 1991, str. 41).

3. 2. 3. 2. BREZPOSELNOST PREMAJHNEGA POVPRAŠEVANJA Brezposelnost premajhnega povpraševanja se pojavlja pod različnimi imeni, kot so krizna brezposelnost, Keynesova brezposelnost ali ciklična brezposelnost. Pri nas se je najbolj udomačil izraz ciklična brezposelnost. Vendar nas ime ne sme zavajati. Ta brezposelnost se res pojavlja v času gospodarske stagnacije in depresije, vendar je



lahko prisotna tudi v času gospodarske rasti. Odkritje in utemeljitev brezposelnosti premajhnega povpraševanja se pripisuje Keynesu. Brezposelnost premajhnega povpraševanja bi zmanjšali:

• reguliranje povpraševanja po delovni sili, • subvencioniranje plač delavcev, ki bi bili sicer odpuščeni, • subvencioniranje novih delovnih mest, • javna dela (Sedej, zapiski).

Kot je navedeno v (Svetlik, 1985), se brezposelnost zaradi premajhnega povpraševanja kaže kot presežek ponudbe delovne sile nad povpraševanjem delovnih mest. Za vse, ki bi želeli delati, je premalo prostih delovnih mest. Ta brezposelnost se lahko pojavlja le občasno zaradi cikličnih nihanj gospodarstev. Je posledica gospodarske recesije in zato izgine hkrati z oživljanjem gospodarske rasti. To je primer ciklične brezposelnosti. Premajhno povpraševanje se lahko pojavlja tudi v času gospodarskega razcveta. Ni odvisno le od gospodarskih ciklov in traja daljše časovno obdobje. Takšno stanje zasledimo v številnih razvitih, predvsem pa nerazvitih državah. Nastopi zaradi visokega naravnega prirastka prebivalstva, deagrarizacije, zaradi drugih nenadnih povečanj delovne sile, zaradi neustrezne strukture investicij, hitrega tehnološkega razvoja in zaradi drugih podobnih razlogov. V tem primeru gre za brezposelnost zaradi neskladne rasti.

3. 2. 3. 3. STRUKTURNA BREZPOSELNOST Do sredine šestdesetih let so leta minila v znamenju hitre gospodarske rasti in visoke stopnje zaposlenosti. Večina držav razvitega zahoda se je hvalila s polno zaposlenostjo. V sedemdesetih letih pa je začela brezposelnost vztrajno naraščati. Vlade so stalno zviševale stopnjo tako imenovane minimalne oz. nujne brezposelnosti. Hkrati z naraščanjem brezposelnosti je raslo tudi število nezasedenih delovnih mest. Vse bolj očitno je postajalo, da gre za neko novo vrsto brezposelnosti, ki je dobila ime strukturna. Značilnosti:

• zaradi tehnoloških sprememb ali sprememb v povpraševanju po določenih proizvodih lahko upade tudi povpraševanje po določeni delovni sili,

• gospodarska dejavnost se seli v drug kraj pri čemer se delavci ne selijo, • lahko pride tudi do nenadnega povečanja ponudbe določene delovne sile v

nekem kraju, • kaže se v presežkih nekaterih poklicev in v pomanjkanju drugih; v previsoki

oziroma prenizki stopnji izobrazbe glede na delovno mesto, • v odpiranju delovnih mest, kjer je delovne sile premalo in ukinjanju, kjer je je

preveč. Strukturno brezposelnost naj bi zmanjšali:

• predvsem z ukrepi za reguliranje ponudbe delovne sile, • prekvalifikacijo, usposabljanjem, • preselitvijo delavcev (Sedej, zapiski).



Pri konceptu strukturne brezposelnosti gre za pokritje brezposelnosti z neustreznimi delovnimi mesti, kar pomeni, da med ponudbo delovne sile in povpraševanjem po njem prihaja do določenih neskladij. Delovne sposobnosti iskalcev zaposlitve ne ustrezajo zahtevam prostih delovnih mest. Ali bolje: delovna mesta niso prilagojena sposobnostim ljudi (Svetlik, 1985).

3. 2. 4. PRIKRITA BREZPOSELNOST Vprašanje prikrite brezposelnosti se je pojavilo predvsem iz dveh razlogov. Prvi je praktičen. Nobena metoda ugotavljanja odkrite brezposelnosti doslej še ni zagotovila vseh kritikov. Vsaki so se izmuznile določene kategorije prebivalstva, za katere so kritiki trdili, da so brezposelne. Dober primer za to so tako imenovani apatični delavci, ki zaposlitve ne iščejo samo za to, ker ne upajo ali upajo več, da bi jo lahko dobili. Takim delavcem nihče ne more oporekati brezposelnosti, hkrati pa je jasno, da jih ni med registriranimi iskalci zaposlitve oz. med odkrito brezposelnimi. Drugi razlog izhaja iz teorije človeških resursov, ki predpostavlja, da je potrebno sposobnosti vseh ljudi čim bolje razviti in jih tudi čim bolj produktivno izkoristiti. Vsaka nižja stopnja produktivnosti, slabša izraba delovnega časa in zaposlitev na ne povsem ustreznih delovnih mestih predstavlja obliko prikrite brezposelnosti. Prav tako so prikriti brezposelni tisti prebivalci, ki so delovno sposobni, niso zaposleni in tudi ne iščejo zaposlitev. Tudi v primeru prikrite brezposelnosti bi najbrž morali upoštevati kriterij prostovoljnosti. Za prikrito brezposelne bi smeli šteti samo tiste osebe, ki same hočejo biti bolje, bolj produktivno ali dalj časa zaposlene, in osebe, ki niso zaposlene, ne iščejo aktivno zaposlitve, pa bi se vendar želele zaposliti (Svetlik, 1985).

3. 2. 4. 1. PODZAPOSLENOST Po Svetliku (1985) so podzaposlene ali delno brezposelne osebe, ki so sicer zaposlene ali samozaposlene, vendar bi želele delati več ali na zanje bolj primernih delovnih mestih. Te osebe se ne morejo registrirati kot brezposelne osebe, da bi jih lahko šteli v odkrito brezposelnost. Pri razpravah o podzaposlenosti se prostovoljnost pogosto ne upošteva. Zato se sem prištevajo številne kategorije zaposlenih in se podzaposlenost razteza na veliko število ljudi. Zelo pogosto pa se upoštevajo ekonomski kriteriji, kot je na primer produktivnost.

3. 2. 4. 2. LATENTNA BREZPOSELNOST Latentni brezposelni so ljudje, ki niso zaposleni, ne iščejo (več) zaposlitve ali pa se to iskanje nikjer ne registrira, vendar so se pripravljeni takoj ali ob določenih pogojih zaposliti. Vprašanje prostovoljnosti je tudi v primeru latentne brezposelnosti zelo pomembno. Brez upoštevanja tega kriterija bi namreč med latentno brezposelne morali šteti vse ljudi, ki so delovno sposobni, pa niso zaposleni, samozaposleni ali odkrito brezposelni, torej celotno potencialno ponudbo. Sem bi šteli tudi študente in ljudi, ki se nočejo zaposliti. Razprava o prikriti brezposelnosti te vrste se je pravzaprav začela v tridesetih letih s hipotezami o dodatnem in o apatičnem delavcu (Kalachek v Svetlik, 1985). Hipoteza o dodatnem



delavcu pravi, da kolikor zgubi delo eden izmed članov družine, posebej pa hranitelj, se poleg njega med iskalci zaposlitve pojavijo nato še drugi člani družine, na primer žena, otroci ali starejši družinski člani. S tem si družina poveča možnosti za pridobitev zaposlitve oz. za zmanjšanje ekonomske negotovosti. To pa pomeni tudi, da odkrito brezposelnih ni toliko, kot jih kažejo uradne prijave in da zagotovitev dela enemu brezposelnemu lahko zmanjša število brezposelnih za dva ali tudi več (Svetlik, 1985).

ODKRITA BREZPOSELNOST PRIKRITA BREZPOSELNOST Brezposelnost kot

posledica trga delovne sile

Brezposelnost zaradi

premajhnega povpraševanja

Podzaposelnost

Latentna brezposelnost

Ne dovolj poduktivno zaposleni

Zaposleni v tujini Frikcijska brezposelnost

Ciklična Brezposelnost

Neprostovoljno delno zaposleni

Apatični delavci

Zaposleni na neustreznih

delovnih mestih

Strukturna brezposelnost

Brezposelnost zaradi neskladne

rasti Vključeni v

programe aktivne politike

zaposlovanja

Delavci, ki bi se zaposlili pod

določenimi pogoji

Preglednica 1: Vrste brezposelnosti (Svetlik, 1985)

3. 3. DEFINICIJA BREZPOSELNIH PO ILO-u Veliko evropskih držav brezposelnost pesti bolj kot Slovenijo, vendar je dosti držav, kjer je brezposelnost manjša. Po definiciji Mednarodne organizacije za delo (International Labour Organisation) se štejejo med brezposelne vse tiste osebe, stare 15 ali več let, ki v določenem obdobju (navadno v referenčnem tednu) niso opravile nobenega dela za plačilo (denarno ali materialno), v tem času so aktivno iskale neko obliko dela za plačilo ter so lahko začele z delom v predvidenem roku (navadno v dveh tednih). Med neaktivne po definiciji ILO štejemo vse osebe, stare 15 ali več let, ki jih ne moremo razvrstiti med delovno aktivne ali brezposelne. Po definiciji so to osebe, ki niso v določenem obdobju opravile nobenega dela za plačilo, niso iskale dela ali niso mogle začeti z delom za plačilo v določenem roku (navadno v dveh tednih); (Ignjatovič, 1994 v Pirher, 1994, str. 13-14). Pod odkriljem ILO (mednarodne organizacije dela) so že leta 1954 sprejeli mednarodne standarde za spremljanje statistike delovne sile, zaposleni in brezposelni. Slovenija je začela metodološke standarde ILO uvajati v svoj sistem šele v začetku 90-ih ob prehodu socialistično gospodarskega sistema k tržni ekonomiji.



Populacija, ki dela (delovno aktivni) sestavljajo vsi, ki delajo za plačilo ali za profit (vsi, ki opravljajo delo v okviru tržne proizvodnje blaga ali storitve). Ostala populacija (tisti, ki ne delajo) se deli na:

• Tiste, ki aktivno iščejo delo ali zaposlitev (delovna sila, ki jo sestavljajo: zaposleni, samozaposleni, druge oblike dela za plačilo, pomagajoči družinski člani, osebe, ki niso delale, a imajo zaposlitev) in druge.

• Tiste, ki ne iščejo dela, bodisi da ga tudi niso pripravljeni sprejeti (neaktivna populacija, kamor sodijo: gospodinje, upokojenci, rentniki, dela nezmožni, populacija v rednem šolanju ter mlajši od petnajst let).

Med brezposelne se uvrstijo vsi, ki ustrezajo ILO definiciji brezposelnosti, ne glede na svoj siceršnji formalni status, ne glede na to ali so prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje ali ne. Brezposelni so po definiciji ILO osebe, ki so stare petnajst ali več let in izpolnjujejo vse tri pogoje (po anketi delovne sile):

• V referenčnem obdobju niso opravile nikakršnega dela za plačilo niti niso zaposlene oziroma samozaposlene.

• V zadnjih štirih tednih pred anketiranjem so aktivno iskali plačano delo (zaposlitev ali samozaposlitev), kar pomeni, da so uporabljale vsaj en formalni ali neformalni način iskanja zaposlitve ali možnosti za samozaposlitev.

• So se takoj pripravljene zaposliti, če bi našle zaposlitev ali bi jim bila omogočena samozaposlitev.

Osebe, ki so zaposlitev že našle, a je še ne opravljajo, (jo bodo šele začele) se štejejo tudi za brezposelne osebe po ILO. Pirher (1994) pravi, da je zmanjšan pomen registra iskalcev zaposlitve v tem, da je dinamika tokov na trgu delovne sile v razvitih državah zelo intenzivna, da javne službe za zaposlovanje nimajo monopola pri posredovanju zaposlitev, obenem pa je registracija iskalcev dela pri službah za zaposlovanje nepopolna (vsi, ki iščejo zaposlitev se ne registrirajo, mnogi, ki se registrirajo pa dela v resnici ne iščejo ali pa ga opravljajo v netipični obliki).

3. 4. OPREDELITEV BREZPOSELNIH OSEB Prva determinanta velikosti zaloge na trgu delovne sile, ki jo imenujemo »brezposelne osebe«, je status brezposelne osebe, trdi (Svetlik, 1985, str. 20). Status brezposelne osebe se razlikuje od države do države, pa tudi skozi čas. Ravnič (1976, v Svetlik, 1985, str. 21) navaja štiri bistvene elemente brezposelnosti:

• stanje brezposelnosti (osebe ne delajo, ali pa delajo s skrajšanim delovnim časom),

• voljnost opravljati delo (ta se izkazuje z javljanjem službam za zaposlovanje in s sprejetjem zanje ustreznega dela; iskalci zaposlitve v tem času iskanja dela ne smejo biti zaposleni kje drugje),

• neprostovoljnost brezposelnosti (posameznik ni brezposeln po svoji krivdi, torej ne gre za to, da je opustil delo, da ne sprejme ustreznega dela ali da se ni pripravljen prekvalificirati),



• pomanjkanje ustreznega dela. Kot je navedeno v (Svetlik, 1985), je registracija brezposelnih oseb pri službah za zaposlovanje in redno javljanje tem službam še danes osnovni način za pridobitev statusa brezposelne osebe, pa tudi za ugotavljanje obsega brezposelnih. Službe za zaposlovanje so namreč le eden izmed kanalov zaposlovanja, ki pa se ga ne poslužujejo vsi iskalci. Mnogi iščejo delo po drugih poteh, ker menijo, da bodo tako dobili boljšo zaposlitev, oziroma ker ne verjamejo, da jim službe za zaposlovanje lahko preskrbijo ustrezno. Res pa je, da se med brezposelne tako lahko prišteje tudi nekaj ljudi, ki nimajo resnih namenov, da bi se zaposlili: lahko stalno iščejo delo, vendar jim nobeno ne ustreza oz. imajo druge vire za preživljanje in bi se odločili le za izjemno ugodno delo. Populacija brezposelnih se deli v več zaposlitvenih kategorij :

• Registrirano brezposelni so iskalci zaposlitve, ki so prijavljeni pri službi za zaposlovanje (Zavod za zaposlovanje).

• Neregistrirano brezposelne osebe, ki so v zadnjem mesecu aktivno iskale zaposlitev ali samozaposlitev, pa niso niti zaposlene, samozaposlene niti prijavljene pri službi za zaposlovanje.

• Latentno brezposelne so osebe, ki niso niti zaposlene ali samozaposlene niti odkrito brezposelne, a bi se bile pod določenimi pogoji pripravljene zaposliti.

Po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti lahko osebe, ki iščejo zaposlitev, glede na pravni status razdelimo na tri skupine:

• zavarovance, • brezposelne osebe, • druge iskalce zaposlitve.

Za brezposelno osebo se po tem zakonu šteje:

• oseba, ki ni v delovnem razmerju; • samozaposlena oseba, katere dobiček iz dejavnosti, ki je ugotovljen brez

upoštevanja znižanj in davčnih olajšav v skladu s predpisi o dohodnini in povečan za obračunane obvezne prispevke za socialno varnost, ni presegal zneska zajamčenega nadomestila plače in lastnik ali solastnik gospodarskih družb, ki ni zavarovan na drugi podlagi, in v katerih dobiček, zmanjšan za plačane prispevke za obvezno socialno zavarovanje, v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti ni presegal zneska zajamčenega nadomestila plače;

• lastnik, zakupnik, najemnik ali drug uporabnik kmetijskega ali gozdnega zemljišča s katastrskim dohodkom do višine, ki je določena kot podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju;

• oseba, ki ni upokojenec, študent, dijak, vajenec ali udeleženec izobraževanja v skladu z zakonom in je: zmožna za delo, prijavljena pri zavodu, na razpolago za zaposlitev in aktivni iskalec zaposlitve.



3. 5. INDIVIDUALNE, SOCIALNE RAZSEŽNOSTI BREZPOSELNOSTI Kot je navedeno v (Svetlik, 1985), je razprava o vrstah brezposelnosti v osnovi ekonomska. Vrste brezposelnosti predstavljajo le različne presežke, ki nastajajo na trgu delovne sile. So rezultat prevelike ponudbe delovne sile, premajhnega povpraševanja po delovni sili, neusklajenosti med vrsto ponudbe in povpraševanja po delovni sili ali pa rezultat neustreznega delovanja trga delovne sile. Upoštevati pa je treba, da so brezposelni posamezniki, brezposelnost prizadene nekatere socialne kategorije ljudi bolj kot druge in da ima tudi širše družbenopolitične ilplikacije.

3. 5. 1. KAKO POSAMEZNIK POSTANE BREZPOSELN Načine, kako posameznik postane brezposeln, opisujejo štirje glavni tokovi na trgu delovne sile (Svetlik, 1985). To so:

1. OPUSTITEV DELA: Delavci opustijo delo iz različnih razlogov: da bi našli drugo, ustreznejšo zaposlitev, ali ker ne želijo ali iz določenih razlogov ne morejo več delati. Če ne želijo več delati, ne postanejo takoj brezposelni, ampak se za nekaj časa umaknejo s trga delovne sile. V večini dežel taki delavci tudi nimajo možnosti, da bi se takoj prijavili med brezposelne. To lahko storijo šele po določenem času. Če delavci želijo spremeniti zaposlitev, ni nujno, da zato postanejo brezposelni. Novo zaposlitev lahko poiščejo prej, preden opustijo staro. Delavci opustijo delo ne le zato, da bi našli drugo, boljše, ampak tudi zato, da bi se malo odpočili od prejšnje zaposlitve. Posamezniki, ki opuščajo delo in postanejo brezposelni, navadno upajo, da bodo našli drugo, boljšo ali vsaj enako dobro zaposlitev in to v času, ko še dobivajo sredstva iz zavarovanja za primer brezposelnosti. To je predpostavka o frikcijski brezposelnosti. Zato bi lahko pričakovali dotok med brezposelne po tej poti predvsem v času gospodarske rasti, ko je na voljo dovolj prostih in dobro plačanih delovnih mest, ko torej ni brezposelnosti zaradi premajhnega povpraševanja in posameznik ne tvega veliko, če spremeni zaposlitev.

2. ODPUSTITEV Z DELA: Odpustitev z dela je drugi pomemben razlog za brezposelnost. Do nje pride zaradi cikličnih nihanj v gospodarstvu, zaradi tega, ker je bilo delo le začasno, in zaradi strukturnih sprememb, ki privedejo do novih tehnologij in novih načinov proizvodnje ter do dviganja produktivnosti v obstoječih organizacijah. Zapirajo se stare in odpirajo nove tovarne. Delavci postanejo odvečni zaradi skrčenja obsega proizvodnje, zaradi tega, ker njihove sposobnosti ne ustrezajo več strukturi dela, ali pa postanejo odvečni le v določenem kraju, medtem ko bi v drugem lahko našli zaposlitev. Izguba dela je neprostovoljna. Delavci so lahko odpuščeni tudi zaradi neekonomskih oz. netehnoloških, to je zaradi disciplinskih razlogov. Odpuščeni zaradi disciplinskih razlogov običajno težje najdejo novo zaposlitev in jih tudi službe za zaposlovanje vključijo v svoje registre pod posebnimi pogoji. Pogosto jih štejejo med prostovoljno brezposelne.

3. PRVA ZAPOSLITEV: Med ljudi, ki se želijo prvič zaposliti, je največ mladih, ki prihajajo iz šol. Nekaj lahko k temu prispeva tudi prehajanje iz



samozaposlenosti v zaposlenost, ki se kaže kot odpuščanje samostojne kmetijske ali obrtniške dejavnosti ali kot opuščanje polne angažiranosti v gospodinjstvu. Dotok mladih iz šol med brezposelne je značilen za vse dežele. Prispevajo k vsem vrstam brezposelnosti: k frikcijski, ker prvič iščejo primerna delovna mesta, za kar jim manjka ustreznih izkušenj, k ciklični zaradi sezonsko neenakomernega zapuščanja šol, in k strukturni, ker sistem rednega izobraževanja pogosto ne sledi ali ne more slediti spremembam v strukturi proizvodnje, pri čemer mladim manjka predvsem ustreznih delovnih izkušenj. V zadnjem obdobju je zaradi razvoja tako imenovanih komunalnih servisov vstopalo na trg delovne sile vse več žensk. Zato med ljudi, ki se želijo prvič zaposliti, poleg mladine najdemo največ žensk.

4. PONOVNA ZAPOSLITEV: Delavci, ki se želijo ponovno zaposliti, so že bili zaposleni, vendar so delo bodisi opustili bodisi izgubili in se za nekaj časa umaknili s trga delovne sile. Gre za prehajanje med zaposlenostjo in samozaposlenostjo ali med zaposlenostjo in študijem ter podobnim aktivnostmi in obratno. Sem bi morali šteti tudi tako imenovane življenjske cikle, ki so bili v preteklosti, deloma pa so še sedaj v nekaterih deželah značilni za ženske. Mlade ženske se najprej zaposlijo, nato se umaknejo s trga delovne sile in se posvetijo družini, nato pa ponovno iščejo zaposlitev. V razvitejših deželah si umik s trga delovne sile lahko privoščijo tiste kategorije delavcev, ki niso eksistenčno odvisne od zaposlitve. To je navadno eden od zakoncev, po pravilu pa žena. Tu se je mogoče preživljati tudi z eno plačo. Kljub temu pa z razvijanjem fleksibilnejših oblik zaposlovanja tudi v razvitejših deželah ženske vse manj fluktuirajo s trga delovne sile oz. se nanj ponovno vračajo. V deželah z aktivno politiko zaposlovanja za ljudi, ki se želijo ponovno zaposliti, organizirajo posebne tečaje za osvežitev znanja. Nekatere tudi prekvalificirajo ali dodatno usposobijo.

3. 5. 2. POGOSTOST IN TRAJANJE BREZPOSELNOSTI Svetlik (1985) navaja, da za posameznika ni pomembno le, kako postane brezposeln, ampak tudi, kolikokrat ga doleti brezposelnost in kako dolgo je brez dela. To vpliva tudi na njegovo doživljanje brezposelnosti in na obnašanje na trgu delovne sile. Možni so naslednji ekstremni primeri: posameznik ni nikdar ali pa je trajno brezposeln; posameznik je doživel eno krajšo ali daljšo brezposelnost ali pa je zelo pogosto brezposeln, oziroma le za kratko dobo dobi zaposlitev. Z aplikacijo teh kriterijev lahko ugotavljamo, koliko so posamezniki in različne socialne kategorije izpostavljeni brezposelnosti.

• POGOSTOST BREZPOSELNOSTI: Pogostost brezposelnosti merimo s številom ciklov: brezposelnost – zaposlenost – brezposelnost v določeni časovni enoti, na primer v letu. Z vidika brezposelnega posameznika je ugodneje, če je brezposelnost porazdeljena med veliko število ljudi, saj je verjetnost, da bo dolgo ostal brez posla, tako veliko manjša. Med čim manjše število posameznikov je porazdeljena določena stopnja brezposelnosti, tem verjetneje je, da bodo ti ali pogosto ali dolgotrajno brezposelni. Oboje stopnjuje njihovo marginalizacijo na trgu delovne sile. Pogoste brezposelnosti so posebej problematične, ker se morajo posamezniki nenehno prilagajati



novim zaposlitvam in stanjem brezposelnosti, ker porabijo veliko energije za iskanje novih zaposlitev. Pogoste brezposelnosti znižujejo življenjski standard brezposelnih in povečujejo njihovo osebno in socialno negotovost. Pogostost in trajanje brezposelnosti sta v obratnem sorazmerju. Čim dlje je posameznik zaposlen, tem manjkrat ga lahko doleti brezposelnost. Velja pa tudi, da pogoste in kratkotrajne brezposelnosti lahko ravno tako veliko prispevajo k stopnji brezposelnosti kot manjše število dolgotrajnih.

• TRAJANJE BREZPOSELNOSTI: Trajanje brezposelnosti pogosto jemljejo za kriterij razločevanja med frikcijsko in strukturno brezposelnostjo. Vendar to ni najboljše merilo, čeprav je frikcijska brezposelnost praviloma kratkotrajna, strukturna pa dolgotrajna. Pač pa se na podlagi trajanja brezposelnosti opredeljuje tako imenovana dolgotrajna ali trdovratna brezposelnost. Gre predvsem za osebe, ki so težko zaposljive zaradi telesnih, mentalnih ali socialnih posebnosti. Zanje je značilno, da velik del življenja čakajo na delo ali pa sploh ostanejo brezposelni. Možnosti, da se zaposlijo, so odvisne od posebnih ukrepov politike zaposlovanja, kot so usposabljanje, prilagajanje delovnih mest in opreme, subvencioniranje plač in delo v posebnih delavnicah. Trajanje brezposelnosti deluje kot negativni selekcijski kriterij pri zaposlovanju. Čim dlje je posameznik brezposeln, tem manjša je verjetnost, da se bo ponovno zaposlil. To Ridley (1981, v Svetlik, 1985) imenuje zakon trajne brezposelnosti. V neki angleški študiji so ugotovili, da so ljudje tem dlje brezposelni, čim starejši so, čim slabšega zdravja so in čim nižja je njihova kvalifikacija.

3. 5. 3. BREZPOSELNOSTI IZPOSTAVLJENE KATEGORIJE Brezposelnosti izpostavljene kategorije so (Svetlik, 1985): 1. MLADINA: Mladina je v zadnjem obdobju najbrž najbolj izpostavljena brezposelnosti. Nasploh ugotavljajo, da je fluktuacija mladine na trgu delovne sile zelo velika in da se mladi pogosto umaknejo s trga. Večina sicer nima težav pri prehodu iz šole v delo, vendar pa pogosto menjajo zaposlitev in so večkrat za krajši čas brezposelni, preden se ustalijo. Manjši del mladih pa se dolgo sooča s težavami. Posebej so to nizko izobraženi, invalidi, etnične manjšine in mlada noseča dekleta. Brezposelnost med mladimi je dva do trikrat večja kot med delavci, starejšimi od 25 let. Casson (1979, v Svetlik, 1985) je postavil in tudi preverjal devet različnih hipotez, ki pojasnjujejo visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi. Izkazali sta se dve najbolj točni: hipoteza o iskanju ustrezne zaposlitve in hipoteza o zaključevanju izobraževanja. Casson je tudi izpostavil tri dejavnike, ki vplivajo na brezposelnost mladine. Prvi je povezan z njenimi osebnostmi lastnostmi in nagnjenji. Mladi se še preizkušajo, iščejo primerno delovno področje, delo kombinirajo z izobraževanjem in drugimi aktivnostmi, še niso posebej pridobitniško usmerjeni in cenijo prosti čas. Zato je normalno, da pogosto prekinjajo in spreminjajo zaposlitev in da so pogosto krajši čas brezposelni. Drugi dejavnik, ki vpliva na visoko brezposelnost mladih, je premalo izkušenj in izkušnje na trgu delovne sile. Mladi niso ustrezno usposobljeni za zaposlitev. Podatki kažejo, da tisti, ki niso zaposleni že v času šolanja, veliko teže kot drugi najdejo zaposlitev. Tretji dejavnik je morda najbolj problematičen. Delovna



sila mladih ima v primerjavi s konkurenčnimi socialnimi kategorijami previsoko ceno, kar preprečuje njihovo zaposlovanje (Svetlik, 1985). 2. STAREJŠI DELAVCI: Prvi razlog, da starejši delavci postanejo brezposelni, je v pohajanju njihovih delovnih moči in v slabšanju splošnega zdravstvenega stanja. Vrednost njihove delovne sile upada, psihično in statusno pa težko sprejemajo manj zahtevna in slabše plačana delovna mesta. Drugi razlog je povezan s prvim. S staranjem nastopijo spremembe v psihofizični strukturi posameznika, torej v njegovi delovni sili. Te spremembe povečujejo verjetnost strukturne brezposelnosti starejših delavcev. Ti so manj prilagodljivi kot mlajši, težje se odločijo za izobraževanje oz. za prekvalifikacije in so tudi prostorsko vse manj mobilni. Pomemben dejavnik, ki vpliva na brezposelnost starejših delavcev, so tudi predsodki. Namesto da bi starejše delavce zaposlil na delovnih mestih, na katerih so lahko enako ali celo bolj uspešni kot mlajši delavci, ker imajo več izkušenj, so neselektivno diskvalificirani kot manj sposobni za opravljanje vseh del. 3. ŽENSKE: Ženske so v skoraj vseh razvitejših deželah v večji brezposelnosti kot moški. Če velja za katero kategorijo prebivalstva, da z uničevanjem samozaposlenosti oz. neposrednega zadovoljevanja potreb postaja brezposelna, potem to velja za ženske. S prenosom raznih oblik varstva, vzgoje, izobraževanja, prehranjevanja, kulturnih in rekreacijskih aktivnosti v komercialne ustanove se sprošča predvsem njihova delovna sila. Zato svojo delovno silo ženske usmerjajo na trg, v kar so bolj ali manj prisiljene, če hočejo plačevati vedno dražje servise. Na veliko povečanje ponudbe ženske delovne sile, ki se kaže tudi v povečevanju brezposelnih žensk, so pomembno vplivale spremembe v strukturi družine in v družinskem življenju. Pomemben razlog za veliko brezposelnost žensk je njihov družbeni status in vrednotenje njihovega dela. Ženske so izpostavljene družbeni stigmatizaciji, ki izvira iz tradicionalne delitve dela med spoloma in tvori poseben kulturni obrazec. Kaže se v stališčih, ki podcenjujejo žensko delo, v poklicni segregaciji in v nižjih plačah za ženske. Ženske imajo na izbiro veliko manj poklicev kot moški. V razvitih industrijskih deželah je med ženskami zelo razširjena delna oziroma polovična zaposlitev. Zaposlovanje žensk samo po sebi še ne pomeni izboljšanja njihovega družbenega položaja. Na to še posebej opozarjajo ugotovitve o segmentaciji trga delovne sile, ki se med drugim kaže tudi v delnem zaposlovanju žensk. 4. IMIGRANTI: Imigranti in druge socialne oziroma nacionalne manjšine zavzemajo izrazito neugoden položaj na trgu delovne sile. Imajo najnižji družbeni položaj in temu ustrezno tudi slab dohodek, izobrazbo, družbeni standard in zaposlitev. Večinoma opravljajo najtežja, najbolj umazana in najslabše plačana dela. Njihova zaposlitev je negotova, tako da se pogosto selijo med brezposelne, dela, ki jih opravljajo, pa jim ne omogočajo niti posebnega usposabljanja niti napredovanja. Temeljni razlog za veliko brezposelnost imigrantov je, da se zaposlujejo predvsem na sekundarnem trgu delovne sile in da je zato njihovo delo negotovo. Drugi razlog za brezposelnost imigrantov je brezposelnost zaradi neskladne rasti v deželah izvoznicah delovne sile. To je tudi poglavitni razlog emigracij. Kot brezposelni navadno uživajo več ekonomskih ugodnosti v deželi gostiteljici kot v domovini.



5. INVALIDI: V celoti populacije je najmanj 10% ljudi z večjimi ali manjšimi telesnimi, socialnimi ali psihičnimi posebnostmi, ki jim otežujejo nemoteno vključevanje v delovne procese. Imenujemo jim invalidi. Njihove posebnosti so lahko prirojene ali pridobljene. Razlog za brezposelnost invalidov so gotovo njihove omejene delovne zmožnosti. Te se s starostjo navadno še zmanjšujejo. Potrebno je ugotoviti njihove preostale zmožnosti in jim temu ustrezno zagotoviti zaposlitev. Brezposelnost invalidov je povezana tudi s politiko, ki jo ima družba do te kategorije prebivalstva. Mogoči sta dve skrajnosti: politika »invalidizacije« in dodeljevanja raznih oblik pomoči ali politika socialne integracije, ki vključuje usposabljanje in rehabilitacijo invalidov ter iskanje možnosti za njihovo vključevanje v delovne procese. Med dejavniki, ki vplivajo na veliko brezposelnost invalidov, je tudi njihova družbena stigmatizacija. Največkrat se kaže v hkratnem izražanju sočustvovanja in odpora. V večini dežel so invalidi med prvimi, ki so upokojeni oziroma odpuščeni, in med zadnjimi, ki dobijo zaposlitev. 6. DELAVCI IZ NIŽJIH SOCIALNOEKONOMSKIH KATEGORIJ: Pogosto je opaziti, da so nadpovprečno brezposelni tudi delavci iz nižjih socialnoekonomskih kategorij, to so delavci z nižjimi kvalifikacijami in izobrazbo ter delavci z nižjimi dohodki. Njihovo brezposelnost razlagajo s tako imenovanim »lestvičnim učinkom«. Ob splošnem naraščanju brezposelnosti bolj usposobljeni delavci zasedajo delovna mesta za manj usposobljene in tako konec koncev vedno ostanejo v večji meri brezposelni delavci z najnižjimi kvalifikacijami. Če se ponudba delovne sile poveča, so se delavci pripravljeni zaposliti tudi na slabše plačanih delovnih mestih. Hkrati pa velja, da so tudi na manj zahtevnih delovnih mestih bolj usposobljeni delavci produktivnejši od manj usposobljenih. Zato imajo prednost pri zaposlovanju. Navedene socialnoekonomske kategorije so bolj ali manj prekrivajo. V čim več kategorij lahko uvrstimo posameznika, tem večja je verjetnost, da bo brezposeln. Na trgu delovne sile tako nastane kategorija delavcev, ki jo označujejo za jedro brezposelnih. To bi bile na primer: mlade črnske matere samohranilke, brez kvalifikacij, z vidnim telesnimi pomanjkljivostmi, ali pa starejše nekvalificirane delavke, ki so se priselile z manj razvitih območij in imajo določena kronična obolenja.

3. 6. REŠEVANJE PROBLEMA BREZPOSELNOSTI Čakanje na zaposlitev se podaljšuje. Brez dela ostajajo ljudje, ki niso bili vzgojeni v duhu, da lahko postanejo brezposelni. Ta nepričakovanost zelo otežuje socialni položaj brezposelnih. Brezposelni bi potrebovali še veliko pomoči pri reševanju svojih socialnih, materialnih in psihičnih problemov. Potrebno je predvsem usposabljanje za večjo prožnost pri iskanju zaposlitve in tudi aktivnejšo vlogo samih brezposelnih. V času brezposelnosti je potrebno razbiti monotonijo prostega časa brezperspektivnost, ki se pojavi v daljšem obdobju brezposelnosti. Pomembno je nuditi pomoč tistim, ki so izgubili socialne stike in se ne znajdejo pri iskanju dela. Brezposelni so predvidoma izpostavljeni večjemu tveganju, da razvijejo socialne in psihosomatske bolezni, česar pa pri nas še niso ustrezno raziskali. Zaradi omejenih finančnih možnosti jim je manj dostopen tudi sistem zdravstvenega varstva.



Brezposelni torej potrebujejo pomoč na vse treh področjih, pri izboljšanju materialnega položaja, na čustvenem področju in na področju vzdrževanja med človeških odnosov z okolico. Te potrebe, ki so jih opredelili, pravzaprav ustrezajo drugemu delu definicije zdravja, ki pravi: »Zdravje ni le odsotnost bolezni temveč je stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja«. Zavodi za zdravstveno varstvo bi morali zaradi svojega preventivnega zdravstvenega poslanstva spoznati, da so poklicani zadovoljiti potrebe, ki jih zaposleni izražajo, ker jih ne zadovoljuje sistem socialnega varstva ter Zavod za zaposlovanje s svojimi dejavnostmi. Naloga zdravnikov, specialistov socialne medicine, bi morala biti:

1. Pomagati oblikovati s pomočjo samih nezaposlenih take družbene oblike in enote, kjer bi lahko nezaposleni zadovoljili svoje čustvene potrebe in se resocializirali.

2. Vplivati na mestno politiko preko projektov zdrava mesta, naj pri svojih vsakdanjih odločitvah upošteva tudi potrebe in voljo svojih brezposelnih volilcev.

3. Oblikovati in izvajati preventivne vzgojne programe za še zaposlene, s poglavitnim smotrom: «Biti nezaposlen ni sramota, biti nezaposlen je priložnost, da naredimo nekaj zase in svoje zdravje ter izziv, da preizkusimo pestro paleto različnih sposobnosti, ki jih do sedaj nismo videli «.

4. Pomagati in usmerjati oblikovanje nove strukture socialnih delavcev, ki bodo delali z množico in ne s posamezniki ter aktivno vključevali dolgotrajno nezaposlene v življenju.

Zaostrovanje na trgu delovne sile po letu 1986 je vplivalo na to, da se je pričelo v naši družbi razmišljati tudi o načinih in oblikah, kako poseči v nekontrolirano rast brezposelnosti. Strateški programi gospodarske sanacije in oživitve imajo srednje in dolgoročne učinke, ne morejo pa pomembneje učinkovati na trenutne zaposlitvene možnosti. Zato je v obdobju, ko bo pomanjkanje delovnih mest najbolj akutno, potrebno z neposrednim poseganjem na trg dela stimulirati nastajanje delovnih mest in s tem širiti zaposlitvene možnosti. Z zakonodajo na področju dela in zaposlovanja, ki je veljala v obdobju planskega gospodarstva, se ni moglo več uspešno slediti spreminjanju zaposlitvenih tokov in učinkovito posegati na delovanje trga delovne sile. Ob že izdelanem sistemu socialne varnosti delavcev, ki ga je bilo potrebno v določenih delih dodelati, so se morali razviti tudi ukrepi aktivne politike zaposlovanja, s katerimi se zagotavljajo pogoji in priložnosti za delovno animiranje ljudi ter za samoiniciativno razreševanje problemov. V okviru aktivne politike zaposlovanja ločimo tri skupine ukrepov:

1. Ukrepi za reguliranje ponudbe delovne sile. 2. Ukrepi za reguliranje povpraševanja po delovni sili. 3. Programe in ukrepe za usklajevanje med ponudbo in povpraševanjem.

Kriza zaposlovanja pa je pospešila tudi iskanje alternativnih rešitev za odpravljanje brezposelnosti, ki naj spodbujajo ljudi k samostojnemu iskanju rešitve:

• Samozaposlovanje- zasebna obrt, male produkcijske enote, zasebno delo v družbenih dejavnostih,

• Samoprodukcija- omogočiti, da neformalna ekonomija v določenih primerih dobi status formalne ekonomije.



S spremembo zakonodaje na področju zaposlovanja in brezposelnosti, ki je bila sprejeta v februarju 1991 leta, se je v Sloveniji pričelo intenzivneje izvajati določene ukrepe za preprečevanje naraščanja brezposelnosti. Kot navaja Bubnov (1996), se socialna varnost oz. varnost dohodka v primeru brezposelnosti praviloma zagotavlja z denarnimi dajatvami. Pravica do denarne dajatve lahko nastane na podlagi zavarovanja za brezposelnost, na podlagi vključitve v program aktivne politike zaposlovanja ali na podlagi potrebe po pomoči zaradi pomanjkanja sredstev za preživetje. Pri dolgotrajno brezposelnih, prijavljenih pri Zavodu za zaposlovanje več kot eno leto, je značilno, da so težje zaposljivi zaradi svoje neusposobljenosti ter velikokrat tudi starosti. Kot najpogostejše posledice dolgotrajne brezposelnosti so izguba samospoštovanja, izguba občutka za čas, socialna osamitev in izguba delovnih navad. Zaradi teh značilnosti zahteva obravnava dolgotrajno brezposelnih veliko individualnega dela tako svetovanja kot motivacija za pričetek ponovnega aktiviranja posameznika. Dejavnosti in programi za reševanje dolgotrajne brezposelnosti, ki jih izvaja Zavod za zaposlovanje so:

1. Posredovanje zaposlitev, 2. svetovanje (individualno, skupinsko odkrivanje poklicnega cilja v

delavnicah), 3. učenje tehnik za iskanje zaposlitve (delavnice Poti do dela in zaposlitev,

Klubi za iskanje zaposlitve, Kovnice znanja in zaposlovanja- za tiste, ki imajo tudi osebnostne težave),

4. programi usposabljanja in izobraževanje, 5. usposabljanje za samozaposlitev, 6. javna dela, 7. usposabljanje in zaposlovanje invalidov, povračilo prispevkov delodajalcem,

sofinanciranje uvajanja v delo, delovni preizkus. Edina bistvenih in najtežjih nalog pa je spreminjanje miselnosti brezposelnih, ki se še vedno v celoti ne zavedajo, da so odgovorni za lastne odločitve, lastno poklicno pot in da je uspeh v veliki meri odvisen od lastne aktivnosti.



4. STRES

4. 1. OPREDELITEV STRESA Stres je pojem, ki je v današnjem hitremu tempu življenja sodobnega človeka že močno uveljavljen, besedo slišimo na vsakem koraku, mnogi pa stres v neprijetnem pomenu te besede vsaj občasno izkusimo tudi na lastni koži. Sama beseda prihaja iz angleščine in pomeni napetost, pritisk, obremenitev. Izraz je prevzet iz fizike (sila, ki deluje na določeno površino), fiziološko, v živem svetu, pa stres lahko preprosto definiramo kot odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik. Ta je lahko zunanji (denimo telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožujočega dejavnika, to je stresorja, pa se organizem nanj odzove vedno na enak način s tako imenovano alarmno reakcijo, ki jo slikovito imenujemo tudi reakcija "boj ali beg" (angl. fight or flight). To pomeni, da ta reakcija v organizmu steče vedno, kadar ocenimo neko dogajanje za obremenjujoče, ogrožujoče in to ne glede na to, ali smo pravkar srečali leva ali nas je razjezila nesposobnost mimoidočega voznika ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo (članek; dr. Barbara Hrovatin). Stres je v osnovi zdrav odziv na nevarne okoliščine. Naše telo se v primeru nevarnosti v trenutku aktivira: zenici se pripravita na gledanje na daljavo, srčni utrip se poveča, hormon adrenalin se začne močneje izločati. Naši daljni predniki so se na ta način pripravili na beg ali boj. Danes niso več divje živali tiste, ki povzročajo stresno stanje, temveč gre za povsem druge povzročitelje stresa oz. stresorje: Fizični stresorji: (hrup, podnebje, prah, delo v izmenah), Mentalni stresorji: (duševna preobremenjenost ), Psihični stresorji: (časovna stiska, težave v delovni skupini ali s predpostavljenimi, domače ali poklicne skrbi), Socialni stresorji: (brezposelnost, poklicna prekvalifikacija, ki vključuje morda še spremembo bivališča, razočaranje zaradi plače, ki ni bila povečana). Žal smo ljudje prepogosto pod visoko napetostjo in si ne privoščimo dovolj sprostitve v obliki telesne dejavnosti ali počitka. Živimo v času in okolju, ki cenita predvsem materialne dobrine. Živimo prehitro, krčevito, površno. Vedno se nam mudi in ne najdemo dovolj časa zase. Vrženi smo v tok življenja, ki nas obrača in vrtinči, tako da sploh ne utegnemo pomisliti, ali je takšno življenje dobro. Ne vprašamo se, kako smo in kaj je prav za nas. Ko naše sposobnosti za obvladovanje okoliščin niso več kos zahtevam, izzivom in nevarnostim okolja, se razvije STRES. Stres se je v današnjem času močno uveljavil. To seveda ni nobeno presenečenje, današnji način življenja nas sooča z mnogo več izzivi, dražljaji in vplivi iz okolja kot kdajkoli prej. V pogovorih veliko slišimo o stresu, zaradi šolanja, nove zaposlitve, ločitve od staršev ali ljubljenih oseb, nezaupanja vase v odnosih do drugih, nujnih nalog ter pomembnih odločitev na delovnem mestu, govorov in sprejemov v javnosti. Vsi ga občutijo, vsi govorijo o njem, vendar so se le nekateri zavzeli, da bi odkrili, kaj je sploh v resnici . . . Kot različne besede ima tudi stres za različne ljudi različne pomene, zato je njegov pomen vsebinsko zelo težko razložiti.



Sama beseda oz. izraz stres izvira iz latinščine. Prvič je bila uporabljena v angleščini 17. stoletja, in sicer za opis nadloge, pritiska, muke in težave. Kot navaja Spielberger (1985), se je v 18. in 19. stoletju splošen pomen besede stres spremenil; poslej je pomenila silo, pritisk ali močan vpliv, ki deluje na predmet ali osebo. Ta definicija je hkrati pomenila, da zunanja sila zbuja napetost v predmetu, ta pa skuša ohraniti svojo nedotakljivost tako, da se upira moči te sile. Poljubno rečeno torej stres povzroča napetost; to trditev lahko napišemo v tejle obliki: Stres - Napetost. Kot je navedeno v (Ihan, 2004), je stres za organizem nekakšna stereotipna, vnaprej pripravljena uvedba izrednega stanja, ki jo poleg duševnih stisk sprožijo tudi ogrožajoča poškodba, bolezen, pretiran napor, stradanje, mraz ali kakšna druga nevarnost. Stres je izjemno močno čustveno stanje, ki vse naše telo skupaj z duševnostjo preusmeri tako, kot se je v evoluciji izkazalo optimalno za preživetje. V osnovi gre za koristno reakcijo in stresni odziv sam po sebi ni nič slabega, če se sproži takrat, ko smo zares ogroženi. Stres lahko po Luban-Plozza (1994) definiramo tudi kot stanje napetosti organizma, v katerem se sproži obramba, pri čemer se organizem sooči z »ogrožajočo« okoliščino. Temu sledi nespecifična reakcija organizma, ki pripelje do obrambe ali do možnega »upora«. Ključ za razumevanje stresa je prav v izrazu nespecifična reakcija. Vendar pa naše telo vedno, kadar je fizično ali psihično napadeno, pripravi več obrambnih mehanizmov, ki so enaki za vsak tip dražljaja. Ta obrambni mehanizem, to stanje splošnega »alarma«, imenujemo stres. Luban-Plozza (1994) pravi, da pri stresu ne gre za preprosto »živčno napetost«, ampak za vrsto bioloških pojavov, ki se jih le delno zavedamo, zagotovo pa zadevajo tudi centralni živčni sistem, predvsem pa »vegetativno živčevje«. Ni delo tisto, ki povzroča stres, ampak so to sovražne vsebine. Ena izmed definicija stresa, ki jo lahko postavimo, je tudi, da gre za duševno in telesno reakcijo na spremembo, ki pa je lahko blažja ali pa hujša. Ta definicija je zelo splošna in zajema tudi široko paleto reakcij na izkušnje, ki se marsikomu nemara ne zdijo neprijetne, čeprav gre pri njih za precejšnje spremembe. Gre predvsem zato, ali se spremembi, ko nastane, zmoremo prilagoditi. Stres komajda občutimo, kadar se nečemu lahko prilagodimo; kadar se ne moremo, stres postane pretres. Takšen stres ne popusti, vse dokler nam ne uniči duševnega in telesnega zdravja. Ljudje se na spremembe odzivamo različno, ker smo različnih narav in se vsak po svoje znajde. Nekateri dogodki so tako neprijetni, da se prvotni stres zmeraj razraste v stisko. Ljudje smo pač različni in vsakdo izmed nas ima vsaj eno šibko točko, ahilovo peto, ki mu utegne povzročati težave vseh vrst (Tyrer, 1987).

4. 2. SELYE IN NJEGOV NESPECIFIČNI SIMPTOM Pojem stresa je v medicino uvedel Hans Selye leta 1949. Zanj je stres program telesnega prilagajanja novim okoliščinam, njegov stereotipni in nespecifični odgovor



na dražljaje, ki motijo osebno ravnotežje. S temi znaki kaže na psihosomatski mehanizem, s katerim človek reagira na napore, utrujenost, razočaranje, jezo; posebno pa na konflikte v majhni skupini npr. družini (Luban- Plozza, 1994). Zgodovina stresa je v svojem jedru zgodba Hansa Selyeja, ki je prvi uporabil besedo stres, ko je opisoval telesno biološke mehanizma odgovarjanja. Selye (1982) je stres poimenoval kot nespecifičen odgovor človeškega telesa na neko, njemu usmerjeno zahtevo. Za stres se je odločil, ko je želel označiti vsoto vseh nespecifičnih učinkov dejavnikov, ki lahko vplivajo na telo. Postal je pozoren na bolnike, ki so bili v zgodnjem štadiju raznih nalezljivih bolezni, da so vsi ti pacienti kazali ista bolezenska znamenja. Selye je govoril o nespecifičnih simptomih, splošnih bolezenskih znamenjih, ker le ta bolezenska znamenja bolnikov, niso nič pripovedovala o kaki določeni bolezni. Seveda ga je pri tem najbolj zanimalo, zakaj se pri človeku razvije ta sindrom nespecifične obolelosti, kot ga je sam kasneje imenoval. Po njegovem deset letnem premoru od začetkov njegovega preučevanja, se je ob ponovnem snidenju s tem simptomom, nadalje lotil njegovega podrobnejšega preučevanja. V njegovih poskusih so tkivni izvlečki in formalin sprožili sindrom nespecifične obolelosti. Vprašal se je, kako je z drugimi snovmi. Ali je ta sindrom zares nespecifičen? V nadaljnjih poskusih je ugotovil, da je sindrom mogoče izzvati tudi s hormoni npr. z adrenalinom ali inzulinom. Naslednji poskusi so pokazali, da izzove ta sindrom prav vse, kar telo prizadene in mogoče poškoduje, bodisi prehud mišični napor, prevelik mraz ali vročina, mehanične poškodbe, bolečine, krvavitve. Telo je vselej reagiralo enako. Preko teh svojih raziskav je spoznal, da te reakcije- alarmne reakcije ne sprožijo samo škodljivi fizikalni in kemijski dejavniki, temveč tudi fiziološki dogodki in duševna doživetja. Tako na primer sprožita alarmno reakcijo mišično delo pa tudi vpliv mraza ali toplote. Dejavnike, ki lahko sprožijo prilagoditveni sindrom, mišično delo, mraz, toplota, bolezenske klice, zdravila, droge, poškodbe itd. pa je imenoval stresorje. Torej so stresorji dražljaji, ki v telesu ustvarjajo stres. Stresorji so vsi dražljaji, ki pripeljejo v stresno situacijo. Dražljaji so lahko različni, v telesu pa povzročijo skoraj enako biološko reakcijo. Vsaka vrsta dražljaja, ki deluje na telo, ima za posledico splošno biološko aktivizacijo, ki v končni fazi posameznika pripravi na prilagoditev in obrambo. Vsak čustven vzgib in vsaka dejavnost ustvarja stres, pravi Seley. Odgovor telesa je vselej mobilizacija sil. Nikoli pa to ni le čisto telesno dogajanje. Vsak stresor izzove organizemske in duševne reakcije. Alarma reakcije se razodene tudi v duševnem doživljanju in vedenju. Reakcija, ki bi se bila omejila samo na telo ali samo na duševno delovanje, ni možna. Ravno izraz nespecifične reakcije je ključ za razumevanje stresa. Naše telo vedno, kadar je fizično ali psihično napadeno, pripravi več obrambnih mehanizmov, ki so enaki za vsak tip dražljaja. Ta obrambni mehanizem, to stanje splošnega alarma imenujemo stres. Že v svojem prvem sestanku je Selye označil prej opisani sindrom kot telesni odraz splošne mobilizacije obrambnih sil v organizmu in je tej mobilizaciji rekel kar alarmna reakcija.



4. 3. FAZE STRESA Rakovec-Felser (1991) trdi, da če hočemo prodreti v bistvo stresnih situacij, moramo seveda vedeti, da stres vselej poteka v treh fazah:

1. faza alarma 2. faza odpornosti 3. faza izčrpanosti

stresor šok protišok A. ALARMNA REAKCIJA B. STADIJ ODPORA C. STADIJ IZČRPANOSTI Slika 1: Potek stresa (Marija Jenko-Burgar, v Poredoš Pavel, 2003) V prvi fazi, to je fazi alarma, je delovanje organizma običajno močno vzburjeno. Spodbujen je tisti del vegetativnega živčnega sistema, ki posameznika pripravi na akcijo ali beg, z drugimi besedami, ki posamezniku omogoči akcijo in sprosti v njem tiste energetske zaloge, ki to akcijo sploh omogočijo. Gre torej za stanje pripravljenosti. V naslednji fazi se pričnejo vključevati določeni mehanizmi. Njihova naloga je telesne procese normalizirati, jih vrniti v izhodiščni položaj. Govorimo o fazi prilagoditve na stres. Do te faze je lahko učinek stresa pozitiven. Njegov učinek lahko posameznika energetsko osveži, ga spodbudi k določenim mislim in dejavnostim, ki jih je zanemaril, itd. Drugače pa je, ko stresna situacija prilagoditvi navkljub traja naprej. Ko deluje stres naprej, in to navkljub poskusom poravnave z njim, se energetske zaloge prizadetega pričnejo počasi prazniti. Pojavljajo se prva znamenja utrujenosti. Če se v tem času nič ne spremeni, vodi situacija stresa do izčrpanosti. Pojavijo se občutja praznine, brezupa, nezainteresiranosti. Kadar gre za zaposleno osebo, se odpoved pokaže tudi v znižani delovni učinkovitosti. Znano je, da se takšna oseba ne more prav zbrati, običajno se ji vsiljujejo vedno iste misli ter se z njimi vrti v nekakšnem začaranem krogu. Zaradi raztresenosti dela napake, in to ji načenja samozaupanje. Zrahljano samozaupanje pri delu povzroči samorazvrednotenje še na drugih področjih delovanja, prizadeta oseba se vse bolj zapleta in pogreza v stanje depresije. Zaradi številnih obremenitev v preteklosti pa tudi zaradi tistih, ki bi jih naj obvladovala še naprej, se je oseba znašla v stanju odpovedi. Energetsko je izčrpana in nezmožna, da običajne zahteve in pritiske


Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko

Documents

Stres in motivacija brezposelnih - COnnecting REpositories · 2020. 1. 30. · Motivacija je proces, ki ljudi žene, da dosežejo zastavljen cilj in s tem zadovoljijo nek motiv ali