SMERNICE ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA ZA DOJENKE

Ljubljana, 2010

Avtorji:as. dr. Borut Bratani, dr. med. doc. dr. Nataa Fidler Mis, univ. dipl. in.doc. dr. Cirila Hlastan Ribi, univ. dipl. in.Rok Polinik, dipl. san. in., spec. klin. diet.Andreja irca ampa, univ. dipl. in. as. Rok Kosem, dr. dent. med.Vida Fajdiga Turk, univ. dipl. in.

Recenzentka:prof. dr. Duanka Mieti Turk, dr. med., v. svetnica

Lektoriranje:mag. Nevenka Gajek, Generalni sekretariat Vlade RS

Urednici:Lidija Vertnik, univ. dipl. in.dr. Katja Povhe Jemec, univ. dipl. in.

Oblikovanje:o3, d.o.o.Trnovski pristan 2, Ljubljana

Prva izdajaLjubljana, 2010

SMERNICE ZDRAVEGA PREHRANJEVANJAZA DOJENKE

CIP Kataloni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjinjica, Ljubljana

613.22 SMERNICE zdravega prehranjevanja za dojenke / [ avtorji Borut Bratani... [et al.]; urednici Lidija Vertnik, Katja Povhe Jemec]. - 1.izd. - Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, 2010

ISBN 978-961-6523-46-21. Bratani, Borut 2. Vertnik, Lidija

253218816

Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, 2010

Smernice zdravega prehranjevanja za dojenke je potrdil Razirjeni strokovni kolegij za pediatrijo na 57. redni seji, dne 22. decembra 2010.

Publikacija je dostopna tudi v elektronski obliki na spletnih straneh Ministrstva za zdravje: www.mz.gov.si

Vse pravice pridrane. Brez zalonikovega pisnega dovoljenja gradiva ni dovoljeno reproducirati, kopirati ali kako drugae razirjati. Ta prepoved se nanaa na mehanske (fotokopiranje) in elektronske (snemanje, prepisovanje na kakren koli pomnilniki medij) oblike reprodukcije.

KAZALO VSEBINE

1. UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92. EPIDEMIOLOKI PODATKI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113. IZHODIA SMERNIC . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 134. ENERGIJSKE IN HRANILNE POTREBE DOJENKA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17

4.1 Energijske potrebe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 174.2 Hranilne potrebe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18

4.2.1 Makrohranila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184.2.1.1 Priporoila za vnos beljakovin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184.2.1.2 Priporoila za vnos maob . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 194.2.1.3 Priporoila za vnos ogljikovih hidratov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21

4.2.2 Mikrohranila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213.2.2.1 Priporoila za vnos v maobi topnih vitaminov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 223.2.2.2 Priporoila za vnos v vodi topnih vitaminov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 243.2.2.3 Priporoila za vnos makroelementov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 283.2.2.4 Priporoila za vnos mikroelementov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30

4.2.3 Voda. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 335. DOJENJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35

5.1 Izkljuno dojenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 355.1.1 Pomen dojenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 355.1.2 Pred porodom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375.1.3 Porod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375.1.4 Prvi dnevi ivljenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 395.1.5 Prvi mesec ivljenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 415.1.6 Od prvega do estega meseca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 425.1.7 Po estih mesecih dopolnilna prehrana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43

5.1.7.1 Dvovrstno prehranjevanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 435.1.7.2 Prehrana z nadomestki za materino mleko . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44

6. UVAJANJE MEANE (DOPOLNILNE IN VRSTE) PREHRANE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 476.1 Pomen uvajanja meane prehrane . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

6.1.1 Uvajanje glutena v dopolnilno prehrano . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 486.1.2 Prehrana dojenkov s tveganjem za razvoj alergijske bolezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 486.1.3 Od zaetka petega do zaetka sedmega meseca starosti: zelenjavno-krompirjevo-mesne kae . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 496.1.4 Od zaetka estega do zaetka osmega meseca: mleno-itne kae . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 506.1.5 Od zaetka sedmega do zaetka devetega meseca: itno sadne kae . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50

7. PREHOD NA PRILAGOJENO DRUINSKO PREHRANO . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 537.1 Pijae v prvem letu ivljenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 537.2 Alternativni naini prehrane dojenkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 547.3 Odsvetovana ivila v prehrani dojenka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54

7.3.1 Neprimerna hrana in pijaa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 547.3.2 Zgodnji vplivi na razvoj okusa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55

8. SKRB ZA USTNO ZDRAVJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 578.1 Prehrana kot dejavnik, pomemben za prepreevanje in nadzor kariesa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 578.2 Prehranska priporoila za prepreevanje in nadzor kariesa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59

9. LITERATURA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6110. PRILOGE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69

Uvajanje dopolnilne prehrane po dopolnjenem estem mesecu starosti do enega leta . . . . . 69Tedenski jedilniki uravnoteene prehrane za malke po enem letu starosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70Tedenski jedilniki uravnoteene prehrane za dojenke med desetim in dvanajstim mesecem starosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71

KAZALO SLIK IN PREGLEDNIC

Slika 1. Dele nedojenih dojenkov pri odpustu iz porodninice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11Preglednica 1. Referenne mere telesne viine in telesne mase

za izraun bazalnega metabolizma . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17Preglednica 2. Okvirne vrednosti za povpreni vnos energije

pri dojenkih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17Preglednica 3. Priporoeni vnos beljakovin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19Preglednica 4. Priporoeni vnos skupnih in esencialnih maob . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20Preglednica 5. Priporoeni vnos v maobi topnih vitaminov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23Preglednica 6. Priporoeni vnos v vodi topnih vitaminov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23Preglednica 7. Priporoeni vnos v vodi topnih vitaminov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24Preglednica 8. Priporoeni vnos mineralov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29Preglednica 9. Priporoeni vnos mineralov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30Preglednica 10. Znaki dobrega pristavljanja in uinkovitega ter

neuinkovitega dojenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38Preglednica 11. Tretji in 97. percentil mase (v kg) glede na starost (v tednih)

za deke in deklice. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42Preglednica 12. Prehrana v prvem letu ivljenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47Preglednica 13. Gostota hrane za razline starosti in stopnje razvoja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49Preglednica 14. Priprava zelenjavno-krompirjeve-mesne kae . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50Preglednica 15. Priprava mleno-itne kae . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50Preglednica 16. Priprava itno-sadne kae . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51

KNJIGI NA POT

Spotovana bralka, cenjeni bralec,

tevilna sodobna dognanja kaejo, da je treba skrbi za zdravje namenjati pozornost e v najzgodnejem

obdobju ivljenja. Vzgoja za zdravje, ustrezna ozaveenost starev in upotevanje prehranjevalnih

navad v vsakdanjem ivljenju so tri izmed kljunih popotnic za ivljenje otroka. Pomemben del tega

procesa zagotovo predstavlja vzgoja za zdravje, ki jo bodoi stari pridobijo pred rojstvom njihovega

otroka, na drugi strani pa je pomembna tudi vzgoja, ki jo mladi stari pridobijo v prvih mesecih rojst-

va njihovega otroka prek sistema vzgoje za zdravje, ki jo izvajajo zdravstveni zavodi.

Zdrave prehranjevalne navade v vseh ivljenjskih obdobjih so kljunega pomena za ohranjanje zdra-

vja, prepreevanje nastanka kroninih bolezni in prezgodnje umrljivosti. Z namenom obvladovanja

teh pojavov je Dravni zbor Republike Slovenije 22. marca 2005 sprejel Resolucijo o nacionalnem

programu prehranske politike, katere kljuni cilj je spodbujati zdrave prehranjevalne navade in

dosegati prehranska priporoila za vnos hranil pri vseh skupinah prebivalcev. Smernice, ki so pred

vami, je pripravila strokovna delovna skupina pri Ministrstvu za zdravje in predstavljajo nacionalni

standard za prehrano zdravih dojenkov od rojstva do prvega leta starosti. Njihova raba je namenja

predvsem organizacijam in strokovnjakom, ki se pri svojem delu sreujejo s promocijo zdravja in

podajanju vzgojnih vsebin o zdravi prehrani dojenkov, zagotovo pa bodo predstavljale tudi uno

gradivo bodoim generacijam zdravstvenih delavcev.

Verjamem, da bo vsebina smernic dobro vodilo strokovnjakom pri spodbujanju dojenja in uvajanju

uravnoteene prehrane dojenkom. Preprian sem tudi, da bodo ugotovitve iz smernic predstavlja-

le dobro strokovno podlago za enovito strokovno svetovanje mladim druinam, ki se morda prvi

sreujejo z izzivom prehranjevanja njihovega novega druinskega lana. Ob tem upam, da bomo

z uresnievanjem teh smernic v vsakdanjem ivljenju s skupnimi in vztrajnimi prizadevanji uspeli

okrepiti skrb in odgovornost za zdravje vseh prebivalcev Slovenije.

Dorijan Marui minister za zdravje

5

IZ RECENZIJE SMERNIC ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA ZA DOJENKE

Smernice zdravega prehranjevanja za dojenke so kakovosten prispevek k izobraevanju vseh zdra-

vstvenih delavcev, ki sodelujejo v okviru zdravstveno vzgojnih programov, ol za bodoe stare

ter sistemu patronanih slub, ki na terenu izvajajo pomembno vlogo pri spodbujanju dojenja in

pouevanja pravilne prehrane dojenkov in otrok. Gre za dobrodoel vir informacij in znanja za vse

tiste, ki jih zanima prehrana dojenka.

Vsebina smernic je predstavljena pregledno in strokovno neoporeno ter izrpno. Obsena teoretina

znanja se razumljivo dopolnjujejo s praktinimi napotki.

Teoretini podatki so podani izrpno in izhajajo iz citirane literature. Navedena so sodobna spoznan-

ja na podroju potrebnih vnosov makro in mikro hranil.

Natis in izdajo smernic priporoam, saj je tovrstne literature na naem podroju premalo.

prof. dr. Duanka Mieti Turk, dr. med., vija svetnica

PREDGOVOR

V Sloveniji je umrljivost dojenkov po zaslugi predanega in strokovnega dela mnogih profilov

zdravstvenih in drugih strokovnjakov relativno nizka. Ob splonem napredku pri razumevanju nor-

malnega razvoja in fiziologije novorojenkov, dojenkov in malih otrok v svetu, kot tudi pri nas,

ter ob uporabi vse boljih tehnologij v zdravstvu, je pomemben del tudi poznavanje in uporaba so-

dobnih strokovnih smernic zdravega prehranjevanja za dojenke.

Priujoa knjiga predstavlja sodoben oris navodil, ki bo v veliko pomo zdravstvenemu osebju v

razlinih okoljih ob neposrednem delu z malki in njihovimi stari, kakor tudi dopolnilo unih gradiv

na dodiplomskih ravneh izobraevanja.

prof. dr. Rajko Kenda, dr. med., spec. pediatr., viji svetnik

Strokovni direktor Pediatrine klinike UKC Ljubljana

7

UVOD

Ustrezna, kakovostna in uravnoteena prehrana predstavlja pomembno nalobo za zdravje. Uravnoteena prehrana nosenice in dojee matere omogoa normalen razvoj otroka, hkrati pa vpliva na zmanjevanje tveganja nastanka kroninih nenalezljivih bolezni v poznejih ivljenjskih obdobjih.

Kronine nenalezljive bolezni so v veliki meri povezane z neuravnoteenim nainom prehranje-vanja ter nezdravimi prehranjevalnimi navadami, ki jih posameznik pogosto pridobi e v zgod-njem obdobju. Neustrezen nain prehranjevanja e v zaetku ivljenja lahko pomembno vpliva na nastanek prekomerne telesne tee in debelosti, ta pa s presnovnimi posledicami na zdravje otrok in mladostnikov.

Ustrezna prehrana in zdrave prehranjevalne navade so zato e v asu nartovanja druine temelj za zdravje bodoe matere in novorojenka. Vse ve znanstvenih odkritij kae, da ima prehrana v najzgodnejem obdobju ivljenja, e pred rojstvom v asu nosenosti in zlasti v prvem letu ivljenja, pomembne dolgorone uinke na razvoj in zdravje vse v odraslo dobo (Singhal in sod., 2004). Omenjeni fenomen se imenuje presnovno programiranje (angl. metabolic programming) (Lucas, 1998) ali presnovni vtis (angl. metabolic imprinting) (Waterland in sod., 1999). V preteklo-sti je bila zdrava prehrana dojenka osredotoena zgolj na pokrivanje njegovih potreb po energiji in hranilih ter na zdravje dojenka v krajem asovnem obdobju.

Smernice, ki so pred vami, predstavljajo standard glede vnosa energije in hranil pri zdravih otrocih do prvega leta starosti; pristopov pri uvajanju meane prehrane pri dojenju; privajanje otroka na druinsko prehrano; hkrati so tudi orodje za zdravstvene delavce, za podajanje enovi-tih prehranskih vsebin v okviru zdravstveno vzgojnih programov, ol za bodoe stare ter siste-ma patronanih slub, ki imajo v praksi pomembno vlogo pri spodbujanju dojenja ter uvajanju meane prehrane pri dojenkih, ki normalno napredujejo v rasti in razvoju.

Smernice so namenjene predvsem patronanemu zdravstvenemu varstvu in strokovnjakom, ki tematiko predstavljajo v okviru sistema zdravstvene vzgoje ol za bodoe stare. Smernice pred-stavljajo tudi strokovno gradivo za tudente zdravstvenih in medicinskih ved.

1.

9

EPIDEMIOLOKI PODATKI

Dojenje je naravni nain hranjenja dojenkov. tevilne mednarodne organizacije in znanstvena dognanja ob tem navajajo, da izkljuno dojenje v prvih estih mesecih ter pozneje delno dojenje ob dopolnilni prehrani zagotavlja optimalno rast, razvoj in zdravje dojenka.

V Sloveniji imamo na sistemski ravni trenutno le zbirko podatkov o pogostnosti dojenja po odpu-stu iz porodninice, doslej pa e ni urejenega centralnega zbiranje podatkov o stanju na podroju pogostnosti dojenja ob sistematskih preventivnih pregledih dojenkov.

V letu 2008 je ob odpustu iz porodninic polno ali delno dojilo 97 % mater. V obdobju od leta 1993 do leta 2008 je bilo ob odpustu iz porodninic nedojenih povpreno 3 % dojenkov. Najve, 4 %, jih je bilo nedojenih leta 1995, najmanj, 2,2 %, pa leta 2004 (IVZ, 2010).

Dojenje je v prejnjem stoletju upadalo zaradi posledic izdelave prilagojenega mleka za hran-jenje dojenkov in otrok in njegovega uspenega trenja. Vendar pa so se trendi glede dojenja med leti 1990 in 2000 obrnili v pozitivno smer. Zasluge za to imajo tudi mednarodne pobude za podporo dojenju (mednarodni kodeks o trenju nadomestkov za materino mleko, deklaracija Innocenti in program Dojenju prijazne zdravstvene ustanove, ki izhaja iz mednarodne pobude za novorojenkom prijazne porodninice).

Podatki iz tujine kaejo, da enske iz nijih socialno-ekonomskih skupin dojenke manj pogosto dojijo, jih bolj pogosto hranijo z mlenimi pripravki in s tem prikrajajo svoje otroke za zdravst-vene prednosti dojenja (Amir in Donath, 2008; Flacking in sod., 2007). Tudi pri nas se je iz analize podatkov o dojenju ob odpustu iz porodninice pokazala priakovana razlika v nedojenju glede na socialno-ekonomske dejavnike (IVZ, 2010).

2.

Slika 1. Dele nedojenih dojenkov pri odpustu iz porodninice (IVZ, 2010)

11

IZHODIA SMERNIC

Pri oblikovanju smernic zdravega prehranjevanja za dojenke smo izhajali iz ugotovljenih problemov in ciljev, opredeljenih v Resoluciji o nacionalnem programu prehranske politike 20052010.

Smernice zdravega prehranjevanja za dojenke podpirajo naslednje cilje nacionalne prehranske politike:

1. oblikovanje in uresnievanje sodobnih prehranskih smernic za dojenke, ki so usmerjene v spodbujanje dojenja in ustreznega uvajanja meane prehrane skladno s priporoili Svetovne zdravstvene organizacije ter drugih mednarodnih organizacij;

2. spodbujanje zdravih prehranjevalnih navad e v najzgodnejih obdobjih ivljenja ter3. vkljuevanje uravnoteenih obrokov pri uvajanju meane prehrane.

V zadnjih letih so bili na podlagi novih znanstvenih dokazov sprejeti tevilni mednarodni in na-cionalni strokovni in strateki dokumenti, katerih kljuni cilj je usmerjen v spodbujanje dejavno-sti za zdrav ivljenjski slog.

Svetovna zdravstvena organizacija je v sodelovanju z UNICEF v letu 2003 sprejela svetovno stra-tegijo za prehrano dojenkov in otrok, katere cilj je okrepiti pomen prehranjevanja, prehranske-ga statusa, rasti in razvoja ter zdravja e v zgodnjih letih ivljenja. Strategija predstavlja usme-ritve za drave na podroju promocije zdravja mladih starev in otrok ter doloa odgovornosti razlinih partnerjev za doseganje ciljev, med katerimi imajo kljuno vlogo predvsem vladne ustanove, mednarodne organizacije in drugi sodelujoi. Strategija temelji predvsem na preteklih dosekih, med katerimi je treba omeniti predvsem pobudo za dojenku prijazne porodninice (1991) in deklaracijo Inocenti za zaito, promocijo in podporo dojenja iz leta 1990, predstavlja tudi pomembno politino podlago za oblikovanje nacionalnih prehranskih politik.

Pomembno podlago za oblikovanje nacionalnih politik drav lanic Svetovne zdravstvene orga-nizacije (SZO) je tudi Drugi akcijski nart SZO za hrano in prehrano, ki v svojih posebnih ciljih vkljuuje naslednje dejavnosti:

1. promocija ustrezne prehrane dojenka;2. zaita, promocija in podpora dojenja ter uveljavljanje ustrezne in varne meane prehrane;3. promocija razvoja podroij prehrane in varnosti hrane v predolskem in olskem obdobju.

Na podlagi omenjenih znanstvenih dosekov, mednarodnih pobud ter mednarodnih strategij in akcijskih nartov je Dravni zbor Republike Slovenije sprejel Resolucijo o nacionalnem progra-mu prehranske politike 20052010, katere kljuni cilj je upotevanje priporoil za vnos hranil in spodbujanje zdravih prehranjevalnih navad med prebivalci Slovenije. Resolucija vkljuuje dve kljuni strategiji za spodbujanje zdravja dojenkov, nosenic in otronic:

1. promocija dojenja;2. izdelava celovitega programa in poenotenje standardov zdravstvene vzgoje za nosenice,

oete in otronice.

Cilj strategij je torej spodbujati izkljuno dojenje v prvih estih mesecih starosti ivljenja in del-no dojenje ob ustrezni dopolnilni prehrani do prvega leta starosti ali po elji e dlje. Pomemben

3.

13

cilj nacionalne prehranske politike je tudi delovanje ol za stare ter patronanih slub zno-traj obstojeega zdravstvenega sistema, ki predstavljajo pomemben stik med strokovnjaki na podroju zdravstvene vzgoje in bodoimi stari.

Smernice vkljuujejo usmeritve sodobne znanosti in so usklajene s cilji mednarodnih organizacij na podroju prehranjevanja dojenkov in dojeih mater. Hkrati predstavljajo novost v slovenskem prostoru in pomembno podlago za enovito podajanje znanja v okviru zdravstvene vzgoje s pou-darkom na ustrezni in uravnoteeni prehrani dojenka.

Smernice veljajo za zdrave donoene dojenke, ki primerno pridobivajo na telesni masi in pri-merno rastejo.

Podlaga za smernice so:

shema uvajanja novih ivil (in uvajanje meane prehrane), ki so jo razvili na intitutu za prehrano otrok v Dortmundu (Alexy in Kersting, 1999);

Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH; publikacija z naslovom Skrbno za brezskrbno o prehrani med nosenostjo, dojenjem

in v prvem letu ivljenja (Fidler Mis, 2002); in

slovenska priporoila o prehrani dojenka (Sedmak in sod., 2010). Smernice upotevajo tudi priporoila:

amerike akademije za pediatrijo (AAP) (Gartner in sod., 2005); Svetovne zdravstvene organizacije (SZO; World Health Organization WHO) (WHO 1998;

WHO, 2004);

evropskega zdruenja za gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano (ESPGHAN) (ESPGHAN Committee on Nutrition, 2008); in

evropske akademije alergologije in klinine imunologije (EAACI) (Host in sod., 2008).

14

15I Z H O D I A S M E R N I C

ENERGIJSKE IN HRANILNE POTREBE DOJENKA

Energijske potrebe 4.1

Telesna masa zdravih dojenkov se v prvih petih mesecih podvoji in v prvem letu starosti potroji ter ob prvem letu starosti dosee od 9 do 11 kilogramov. Telesna viina dojenkov se poveuje poasneje kakor telesna masa, od rojstva do prvega leta starosti dojenki zrastejo za priblino 25 cm. Dojenek ima poleg hitre rasti tudi zelo povean bazalni metabolizem, ki je priblino dvakrat veji od bazalnega metabolizma odrasle osebe. Novorojenek potrebuje okoli 1880 kJ (450 kcal) na dan, medtem ko odrasel lovek potrebuje okoli 8360 kJ (2000 kcal), odvisno od spo-la, starosti, viine in telesne dejavnosti. Pri donoenem dojenku se povprena poraba energije z okoli 230 kJ 59 kJ/kg/dan (55 14 kcal/kg/dan) od prvega do tretjega tedna ivljenja podvoji na okoli 460 kJ/kg/dan (110 kcal/kg/dan). Po tretjem mesecu hitrost rasti upade in relativne potrebe po energiji, ki se nanaajo na telesno maso, se zmanjajo (D-A-CH Referenzwerte, 2008).

V preglednici 1 so prikazane referenne mere za telesno viino in telesno maso pri dojenkih. Referenne vrednosti za telesno maso odraslih so izraunane na podlagi vzornih podatkov za telesno viino s formulo indeksa telesne mase. V preglednici 2 so prikazane referenne vrednosti za povpreen vnos energije pri dojenkih.

Preglednica 1. Referenne mere telesne viine in telesne mase za izraun bazalnega metabolizma

(D-A-CH Referenzwerte, 2008)

Starost(v mesecih)

Telesna viina (cm) Telesna masa (kg)m m

Dojenki* 0 do manj kakor 4 57,9 56,5 5,1 4,7 4 do manj kakor 12 70,8 68,9 8,7 8,1

* Referenne vrednosti ustrezajo 50-odstotnim tokam podatkov o rasti amerikega National Center for He-alth Statistics (NCHS), ki se tudi v RDA uporabljajo kot referenne vrednosti. Navedene so interpolirane vred-nosti za sredino vsakokratnega starostnega intervala, tj. za 2,0; 8,0 mesecev ter 2,5; 5,5; 8,5; 11,5; 14,0 let.

Preglednica 2. Okvirne vrednosti za povpreni vnos energije pri dojenkih

(D-A-CH Referenzwerte 2008)

Starost(v mesecih)

Povpreni energijski vnos*MJ/dan kcal/dan kJ/kg kcal/kg

m m m m 0 do manj kot 4 2,0 1,9 500 450 390 380 94 914 do manj kot 12 3,0 2,9 700 700 380 380 90 91

* 0 do manj kakor 12 mesecev; nedojeni dojenki, srednje vrednosti starostne skupine; dojeni dojenki: 0 do manj kakor 4 mesece: deki 368 kJ/kg (88 kcal/kg), deklice 356 kJ/kg (85 kcal/kg); 4 do manj kakor 12 mesecev: deki 347 kJ/kg (83 kcal/kg); deklice 351 kJ/kg (84 kcal/kg) (Butte, 1996).

4.

17

4.2 Hranilne potrebe

4.2.1 Makrohranila

Priporoila za vnos makrohranil v prvih estih mesecih temeljijo na povprenem vnosu materine-ga mleka. Med makrohranila spadajo hranila, ki so vir energije v lovekem organizmu: beljako-vine, maobe in ogljikovi hidrati. V drugi polovici prvega leta starosti dojenek pokrije potrebe po hranilih z materinim mlekom in/ali mlenimi pripravki ter tudi z meano hrano (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

4.2.1.1 Priporoila za vnos beljakovin

Beljakovine oskrbujejo organizem z aminokislinami in drugimi duikovimi spojinami, ki so po-trebne za proizvodnjo telesu lastnih beljakovin in drugih presnovno aktivnih substanc. Belja-kovine so pomembne, ker telo brez njih ne more rasti, se razvijati ali obnavljati (Rolfes in sod., 2006). Potrebe po beljakovinah se s starostjo spreminjajo, vendar jih lovek nujno potrebuje vse ivljenje. lovek mora s hrano zauiti devet nujno potrebnih (esencialnih) aminokislin: histidin, izolevcin, levcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin, triptofan in valin, ki jih je treba vnaati s hrano. tudije navajajo, da pride lahko pri prehrani brez histidina do zmanjane koncentracije histidina v plazmi in do zmanjanja sinteze hemoglobina. Bogat vir beljakovin so ivila ivalskega izvora, meso, ribe, jajca, mleni izdelki, mleko. Tudi med ivili rastlinskega izvora nekatera vsebu-jejo ve beljakovin, predvsem zrna stronic, na primer fiola, graha in soje (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Povean vnos beljakovin lahko obremeni presnovo, povea porabo energije zaradi posebnega de-lovanja hranil in pospei dehidracijo. Prevelike koliine zauitih beljakovin vplivajo na poveanje koliine konnih metabolitov presnove beljakovin, kar obremeni delovanje ledvic, prav tako pa se povea izloanje kalcija z urinom. Z naraajoim uivanjem beljakovin prihaja do zmerne metaboline acidoze, kar lahko oslabi vzdrevanje skeletne miine mase (Ball in Maughan, 1997; Brndle in sod., 1996; Itoh in sod., 1998; Zemel, 1988; Bailey, 1998; Frassetto in sod., 1998). Ob-stajajo pa tudi mone povezave med vnosom beljakovin in inzulinsko rezistenco (Linn in sod., 1996; Remer in sod., 1996). Prekomerno uivanje beljakovin ivalskega izvora je povezano tudi z vejim vnosom nasienih maob. Treba je opozoriti, da so ivila ivalskega izvora pogosto bogata z maobami, predvsem nasienimi maobnimi kislinami in holesterolom (referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Potrebe rastoega organizma po beljakovinah se doloajo s potrebami vzdrevanja in potrebami rasti (preglednica 3). Dele potreb po beljakovinah za rast v prvem mesecu ivljenja pade z okoli 60 % vseh potreb po beljakovinah, v starosti od 2 do 5 let pa na 11 % vseh potreb. Merilo za priporoila za vnos beljakovin in za potrebe po beljakovinah so polno dojeni dojenki v prvih estih mesecih, ker se dobro razvijajo (Dewey in sod., 1996; Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004; D-A-CH Referenzwerte, 2008).

Preglednica 3. Priporoeni vnos beljakovin (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

Starost(v mesecih)

Beljakovinehranilna gostota (g/MJ)

g/kg*/dan g/danm m m

Dojenki0 do manj kakor 1 2,7 12 12 6,0 6,31 do manj kakor 2 2,0 10 10 5,0 5,32 do manj kakor 4 1,5 10 10 5,0 5,34 do manj kakor 6 1,3 10 10 3,3 3,46 do manj kakor 12 1,1 10 10 3,3 3,4

* Glede na referenno telesno maso

Tri do tiri mesece po rojstvu otroka znaajo vrednosti beljakovin v materinem mleku 8 % energij-ske vrednosti (4,8 g/MJ = 2 g/100 kcal). Priporoena hranilna gostota beljakovin za dojenke, ki jih ne hranimo ve izkljuno z dojenjem, je zato v prvih dveh mesecih ivljenja 4,8 g /MJ (2 g/100 kcal) in potem do 6. meseca pade na 4 g beljakovin/MJ (1,65 g/100 kcal) in na 3,5 g beljakovin/MJ (1,46 g/100 kcal) do 12. meseca ivljenja. Pri prehrani dojenkov, ki jih hranimo z mlenimi pripravki, pri katerih razmerje med beljakovinami in energijo znaa 4,1 g/MJ (1,7 g/100 kcal), so bili ugotovljeni podobni podatki o rasti, koncentracijah senine, aminokislin in albumina v plazmi kakor pri doje-nih dojenkih (Fomon in sod., 1995; Fomon in sod., 1999). Zaradi nevarnosti prevelike obremenit-ve ledvic in dehidracije naj bi razmerje med beljakovinami in energijo ostalo nije od 7,6 g/MJ (3,2 g/100 kcal) (Ziegler in Fomon, 1989; Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Priporoila za vnos maob 4.2.1.2

Maobe predstavljajo pomemben vir energije v prehrani dojenka. Vsebujejo ivljenjsko po-membne maobne kisline, pospeujejo absorpcijo v maobah topnih vitaminov (A, D, E in K), poveujejo energijsko gostoto obrokov in izboljujejo vonj in okus hrane (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Dojenki v prvih mesecih ivljenja potrebujejo visoko energijsko gostoto, ki jo je mogoe dosei le z ustrezno koliino maob, saj lahko uivajo le omejene koliine hrane. Energijska gostota ivil/hrane je opredeljena kot koliina energije na en mililiter ali en gram ivila/hrane in pove, koliko energije ima doloeno ivilo ali doloena vrsta hrane na prostorninsko enoto. Energijska gostota je lahko izraena v cal/g, kcal/g, J/g, kJ/g, cal/ml, kcal/ml, J/ml, ali kJ/ml. ista olja imajo najvijo energijsko vrednost okoli 9 kcal/g (Rolfes in sod., 2006). Prekomeren vnos maob e v obdobju otrotva predstavlja dejavnik tveganja za motene maobe v krvi in nastanek spre-memb v oilju, zato si je treba prizadevati od 2. leta starosti naprej za postopno zmanjevanje vnosa maob. Pri otrocih se zdi uresniljivo vsaj zmanjanje uivanja maob na 3035 % vnosa energije. Tudi pri tem naj nasiene maobne kisline ne bi presegale ene tretjine maob ali 10 % dnevnega priporoenega vnosa energije (ESPGAN Committee on Nutrition, 1994).

Prekomerno uivanje maob, zlasti nasienih in transmaobnih kislin (delno hidrogenirana ra-stlinska olja, ocvrta ivila), je velik dejavnik tveganja pri nastanku bolezni srca in oilja, slad-korne bolezni, debelosti, povianega krvnega tlaka in nekaterih vrst raka (Carroll, 1986). Tako epidemioloke raziskave kakor raziskave na ivalih kaejo, da ni pomembna le koliina, ampak predvsem sestava zauite maobe. Veina nasienih maobnih kislin (maobe v glavnem ivalskega izvora, na primer maslo, slanina, ocvirki, in tudi nekatere maobe rastlinskega izvora, palmina in kokosova mast) so zdravju kodljive. Znano je, da je prekomerno uivanje nasienih maob dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca in oilja (Reddy, 1992).

18

4.2 Hranilne potrebe

4.2.1 Makrohranila

Priporoila za vnos makrohranil v prvih estih mesecih temeljijo na povprenem vnosu materine-ga mleka. Med makrohranila spadajo hranila, ki so vir energije v lovekem organizmu: beljako-vine, maobe in ogljikovi hidrati. V drugi polovici prvega leta starosti dojenek pokrije potrebe po hranilih z materinim mlekom in/ali mlenimi pripravki ter tudi z meano hrano (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

4.2.1.1 Priporoila za vnos beljakovin

Beljakovine oskrbujejo organizem z aminokislinami in drugimi duikovimi spojinami, ki so po-trebne za proizvodnjo telesu lastnih beljakovin in drugih presnovno aktivnih substanc. Belja-kovine so pomembne, ker telo brez njih ne more rasti, se razvijati ali obnavljati (Rolfes in sod., 2006). Potrebe po beljakovinah se s starostjo spreminjajo, vendar jih lovek nujno potrebuje vse ivljenje. lovek mora s hrano zauiti devet nujno potrebnih (esencialnih) aminokislin: histidin, izolevcin, levcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin, triptofan in valin, ki jih je treba vnaati s hrano. tudije navajajo, da pride lahko pri prehrani brez histidina do zmanjane koncentracije histidina v plazmi in do zmanjanja sinteze hemoglobina. Bogat vir beljakovin so ivila ivalskega izvora, meso, ribe, jajca, mleni izdelki, mleko. Tudi med ivili rastlinskega izvora nekatera vsebu-jejo ve beljakovin, predvsem zrna stronic, na primer fiola, graha in soje (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Povean vnos beljakovin lahko obremeni presnovo, povea porabo energije zaradi posebnega de-lovanja hranil in pospei dehidracijo. Prevelike koliine zauitih beljakovin vplivajo na poveanje koliine konnih metabolitov presnove beljakovin, kar obremeni delovanje ledvic, prav tako pa se povea izloanje kalcija z urinom. Z naraajoim uivanjem beljakovin prihaja do zmerne metaboline acidoze, kar lahko oslabi vzdrevanje skeletne miine mase (Ball in Maughan, 1997; Brndle in sod., 1996; Itoh in sod., 1998; Zemel, 1988; Bailey, 1998; Frassetto in sod., 1998). Ob-stajajo pa tudi mone povezave med vnosom beljakovin in inzulinsko rezistenco (Linn in sod., 1996; Remer in sod., 1996). Prekomerno uivanje beljakovin ivalskega izvora je povezano tudi z vejim vnosom nasienih maob. Treba je opozoriti, da so ivila ivalskega izvora pogosto bogata z maobami, predvsem nasienimi maobnimi kislinami in holesterolom (referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Potrebe rastoega organizma po beljakovinah se doloajo s potrebami vzdrevanja in potrebami rasti (preglednica 3). Dele potreb po beljakovinah za rast v prvem mesecu ivljenja pade z okoli 60 % vseh potreb po beljakovinah, v starosti od 2 do 5 let pa na 11 % vseh potreb. Merilo za priporoila za vnos beljakovin in za potrebe po beljakovinah so polno dojeni dojenki v prvih estih mesecih, ker se dobro razvijajo (Dewey in sod., 1996; Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004; D-A-CH Referenzwerte, 2008).

Preglednica 3. Priporoeni vnos beljakovin (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

Starost(v mesecih)

Beljakovinehranilna gostota (g/MJ)

g/kg*/dan g/danm m m

Dojenki0 do manj kakor 1 2,7 12 12 6,0 6,31 do manj kakor 2 2,0 10 10 5,0 5,32 do manj kakor 4 1,5 10 10 5,0 5,34 do manj kakor 6 1,3 10 10 3,3 3,46 do manj kakor 12 1,1 10 10 3,3 3,4

* Glede na referenno telesno maso

Tri do tiri mesece po rojstvu otroka znaajo vrednosti beljakovin v materinem mleku 8 % energij-ske vrednosti (4,8 g/MJ = 2 g/100 kcal). Priporoena hranilna gostota beljakovin za dojenke, ki jih ne hranimo ve izkljuno z dojenjem, je zato v prvih dveh mesecih ivljenja 4,8 g /MJ (2 g/100 kcal) in potem do 6. meseca pade na 4 g beljakovin/MJ (1,65 g/100 kcal) in na 3,5 g beljakovin/MJ (1,46 g/100 kcal) do 12. meseca ivljenja. Pri prehrani dojenkov, ki jih hranimo z mlenimi pripravki, pri katerih razmerje med beljakovinami in energijo znaa 4,1 g/MJ (1,7 g/100 kcal), so bili ugotovljeni podobni podatki o rasti, koncentracijah senine, aminokislin in albumina v plazmi kakor pri doje-nih dojenkih (Fomon in sod., 1995; Fomon in sod., 1999). Zaradi nevarnosti prevelike obremenit-ve ledvic in dehidracije naj bi razmerje med beljakovinami in energijo ostalo nije od 7,6 g/MJ (3,2 g/100 kcal) (Ziegler in Fomon, 1989; Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Priporoila za vnos maob 4.2.1.2

Maobe predstavljajo pomemben vir energije v prehrani dojenka. Vsebujejo ivljenjsko po-membne maobne kisline, pospeujejo absorpcijo v maobah topnih vitaminov (A, D, E in K), poveujejo energijsko gostoto obrokov in izboljujejo vonj in okus hrane (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Dojenki v prvih mesecih ivljenja potrebujejo visoko energijsko gostoto, ki jo je mogoe dosei le z ustrezno koliino maob, saj lahko uivajo le omejene koliine hrane. Energijska gostota ivil/hrane je opredeljena kot koliina energije na en mililiter ali en gram ivila/hrane in pove, koliko energije ima doloeno ivilo ali doloena vrsta hrane na prostorninsko enoto. Energijska gostota je lahko izraena v cal/g, kcal/g, J/g, kJ/g, cal/ml, kcal/ml, J/ml, ali kJ/ml. ista olja imajo najvijo energijsko vrednost okoli 9 kcal/g (Rolfes in sod., 2006). Prekomeren vnos maob e v obdobju otrotva predstavlja dejavnik tveganja za motene maobe v krvi in nastanek spre-memb v oilju, zato si je treba prizadevati od 2. leta starosti naprej za postopno zmanjevanje vnosa maob. Pri otrocih se zdi uresniljivo vsaj zmanjanje uivanja maob na 3035 % vnosa energije. Tudi pri tem naj nasiene maobne kisline ne bi presegale ene tretjine maob ali 10 % dnevnega priporoenega vnosa energije (ESPGAN Committee on Nutrition, 1994).

Prekomerno uivanje maob, zlasti nasienih in transmaobnih kislin (delno hidrogenirana ra-stlinska olja, ocvrta ivila), je velik dejavnik tveganja pri nastanku bolezni srca in oilja, slad-korne bolezni, debelosti, povianega krvnega tlaka in nekaterih vrst raka (Carroll, 1986). Tako epidemioloke raziskave kakor raziskave na ivalih kaejo, da ni pomembna le koliina, ampak predvsem sestava zauite maobe. Veina nasienih maobnih kislin (maobe v glavnem ivalskega izvora, na primer maslo, slanina, ocvirki, in tudi nekatere maobe rastlinskega izvora, palmina in kokosova mast) so zdravju kodljive. Znano je, da je prekomerno uivanje nasienih maob dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca in oilja (Reddy, 1992).

19E N E R G I J S K E I N H R A N I L N E P O T R E B E D O J E N K A

Preglednica 4. Priporoeni vnos skupnih in esencialnih maob (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

Starost(v mesecih)

Maobe(% energije)

Esencialne maobne kisline (% energije)

Dojenki n-6 n-3*

0 do manj kakor 4 45-50 4,0 0,54 do manj kakor 12 3545 3,5 0,5

* Ocenjene vrednosti.

Nenasiene (enkrat in vekrat nenasiene) maobne kisline v optimalni koliini zmanjujejo tve-ganje za nastanek bolezni srca in oilja, zato naj predstavljajo dve tretjini vseh zauitih maob. Enkrat nenasiene maobne kisline so pomembne za prepreevanje bolezni srca in oilja, zato je njihov priporoeni vnos 10 ali ve odstotkov dnevnega energijskega vnosa (Referenne vred-nosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Esencialne maobe kisline (omega-3 in omega-6) so tiste, ki jih organizem sam ne more sinte-tizirati. Imajo pomembno vlogo pri rasti in razvoju moganov, ivevja, oesne mrenice in za sintezo tkivnih hormonov. Za zdravje je pomembno pravilno razmerje med omega-6 in omega-3 maobnimi kislinami (omega-6 : omega-3 = 5 : 1) Omega-3 maobne kisline najdemo predvsem v mastnih ribah hladnih voda, ribjem olju, orekih, algah, oljih iz semen ter v zeleni listnati ze-lenjavi. Omega-6 maobne kisline pa se nahajajo predvsem v sonninem olju in olju iz koruznih kalkov (Sardesai, 1992; Connor, 2000).

Maobe zrelega materinega mleka vsebujejo povpreno 1015 % linolne kisline (C18:2n-6) in nad 1 % -linolenske kisline (C18:3n-3), vkljuno z dolgoverinimi vekrat nenasienimi maobnimi kislinami (ang. long chain polyunsaturated fatty acids, LCP ali LC-PUFA), kakor sta na primer dokozaheksaenojska (C22:6n-3, DHA) in arahidonska kislina (C20:4n-6, ARA). V dnevnem povpreju dobi polno dojeni dojenek ob dnevni koliini 750 ml popitega materinega mleka, ki vsebuje v povpreju 40 g/l maob, priblino 3,04,5 g linolne kisline. Razmerje med linolno kislino in -linolensko kislino v zaetnih pripravkih za dojenke naj bi bilo podobno kakor pri materinem mleku med 5 : 1 in 15 : 1. Ker sta dolgoverini vekrat nenasieni maobni kislini DHA in ARA pogojno esencialni, zaradi poveanih potreb v asu hitre rasti zlasti v zadnji tretjini nosenosti in prve mesece po rojstvu, je pomembno tudi njuno dodajanje v pripravke za dojenke (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Med nenasiene maobne kisline spadajo tudi transmaobne kisline, ki so kodljive za zdra-vje. Transmaobne kisline so naravno v majhnih koliinah v maobi, mlenih izdelkih in mesu prevekovalcev ali so stranski produkt procesa delnega hidrogeniranja, fizikalnega rafiniranja ali cvrtja tekoih rastlinskih olj z nenasienimi maobnimi kislinami (obiajno koruznega). V ivilih naravnega izvora je dele transmaobnih kislin v skupnih maobnih kislinah 23 %, medtem ko je v industrijskih ivilih ta dele tudi do 60 %. Sicer sta koliina in vrsta transmaobnih kislin, ki nastanejo pri delnem hidrogeniranju, fizikalnem rafiniranju ali cvrtju, odvisni od temperature, tlaka in trajanja hidrogenacije ali rafiniranja in cvrtja (Wolff, 1994).

Transmaobne kisline namre v jetrih potrebujejo iste encimske sisteme, ki sodelujejo pri presno-vi esencialnih maobnih kislin, ki sodijo med pomembne prehranske zaitne snovi (Mahan in sod., 2008). Znano je, da je aterogeni vpliv transmaobnih kislin kar 10-krat veji kakor vpliv nasienih maobnih kislin (Hu in sod., 1997). Epidemioloke in klinine raziskave so pokazale, da dnevni vnos 45 g transmaobnih kislin povea monost nastanka in razvoja bolezni srca in oilja za 25 % v primerjavi s prehrano, ki vsebuje namesto transmaobnih kislin ogljikove hidrate (Asche-rio in sod., 1996; Hu in sod., 1997; Elias in Innis, 2001). Obstaja domneva, da transmaobne kisline poveujejo odpornost na inzulin in s tem poveujejo monost nastanka sladkorne bolezni tipa 2

(Salmeron in sod., 2001). Transmaobne kisline niso kodljive le za tiste, ki jih uivajo, temve tudi za novorojenke in dojenke mater s previsokim vnosom kodljivih transmaob, saj prehajajo v fetus prek placente in v otroka z materinim mlekom (Berghaus in sod., 1998; Elias in Innis, 2001). tudije kaejo na povezavo med predasnim porodom in poveanim vnosom transmaobnih kislin. Ugotovljeno je bilo, da so imele nosenice s preeklampsijo priblino 30 % vijo raven transmaobnih kislin v rdeih krvnikah kakor nosenice v normalnem stanju (Koletzko, 1992; Williams in sod., 1998). Vpliv transmaobnih kislin na nastanek raka e ni znanstveno potrjen. Nekatere raziskave kaejo na mono povezavo med transmaobnimi kislinami ter rakom na dojki in debelem revesju (Bakker in sod., 1997; Kohlmeier in sod., 1997). Prav tako e zmeraj potekajo raziskave o njihovem vplivu na nastanek astme in alergij pri otrocih (Von Mutius in sod., 1998).

Priporoila za vnos ogljikovih hidratov 4.2.1.3

Ogljikovi hidrati oskrbujejo telo predvsem z energijo, vendar so s svojimi sestavinami vkljueni tudi v vsako telesno celico (Rolfes in sod., 2006). Nastajajo predvsem v rastlinah s fotosintezo, zato so glavna sestavina ivil rastlinskega izvora. Pri prehrani dojenkov z materinim mlekom se v prvem polletju ivljenja okoli 45 % potreb po energiji pokriva z ogljikovimi hidrati (48 % z maobami in 7 % z beljakovinami). Veina ogljikovih hidratov v materinem mleku je v obliki laktoze. Ostanek so zelo kompleksni oligosaharidi, sestavljeni iz razlinega tevila monosaharid-nih gradnikov (Kunz in Rudloff, 1993). Fizioloki pomen teh oligosaharidov ni tono znan. Marsikaj pa kae na to, da imajo vpliv na razvoj specifine revesne flore in na intestinalno rezistenco proti patogenim bakterijam in virusom. V prehrani dojenkov v drugem polletju ivljenja prispevajo ogljikovi hidrati okoli 47 % energije (maobe 40 %, beljakovine 13 %). S polnovredno meano prehrano dobijo otroci okoli 52 % vnesene energije iz ogljikovih hidratov, medtem ko iz maob pridobijo 35 %, iz beljakovin pa 13 % vnesene energije (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Za dojenke in otroke okvirne vrednosti za vnos prehranske vlaknine niso opredeljene. Materino mleko ne vsebuje prehranske vlaknine. Ko zanemo dojenku uvajati meano prehrano, se vnos prehranske vlaknine s sprva 1 g/MJ ali 4 g/1000 kcal (v petem ali estem mesecu) povia na 2,4 g/MJ ali 10 g/1000 kcal (v dvanajstem mesecu). V drugi polovici prvega leta starosti dojenku ponudimo ogljikohidratna ivila, ki niso prebogata s prehransko vlaknino (polnozrnati in pol-novredni izdelki). Veliko prehranske vlaknine namre delno zmanjuje absorpcijo hranil v pre-bavilih, kar je prav tako treba upotevati pri sestavi jedilnikov. S prevelikimi koliinami zauite prehranske vlaknine pri malih otrocih lahko tvegamo za nezadosten energijski vnos in nastanek driske (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Mikrohranila 4.2.2

Vitamini in minerali so nujno potrebni za ivljenje. Vkljueni so v normalno delovanje telesa, ura-vnavanje presnove in rasti, razmnoevanja ter delovanje tkiv in organov. loveko telo samo ne more tvoriti vitaminov ali jih tvoriti v nezadostnih koliinah. Sonce (ultravijolini arki) pospei nastajanje vitamina D v koi, revesne bakterije proizvajajo vitamin K in biotin. Druge vitamine organizmu lahko priskrbimo izkljuno samo s hrano (Rolfes in sod., 2006; Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004). Priporoene vrednosti za vnos vitaminov so navedene v pregled-nicah 5, 6 in 7.

Z izrazom makroelementi oznaujemo anorganske sestavine prehrane, katerih esencialnost je pri loveku dokazana v koliinah > 50 mg/dan. K makroelementom sodi tudi veplo, ker je sestavni

20

Preglednica 4. Priporoeni vnos skupnih in esencialnih maob (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

Starost(v mesecih)

Maobe(% energije)

Esencialne maobne kisline (% energije)

Dojenki n-6 n-3*

0 do manj kakor 4 45-50 4,0 0,54 do manj kakor 12 3545 3,5 0,5

* Ocenjene vrednosti.

Nenasiene (enkrat in vekrat nenasiene) maobne kisline v optimalni koliini zmanjujejo tve-ganje za nastanek bolezni srca in oilja, zato naj predstavljajo dve tretjini vseh zauitih maob. Enkrat nenasiene maobne kisline so pomembne za prepreevanje bolezni srca in oilja, zato je njihov priporoeni vnos 10 ali ve odstotkov dnevnega energijskega vnosa (Referenne vred-nosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Esencialne maobe kisline (omega-3 in omega-6) so tiste, ki jih organizem sam ne more sinte-tizirati. Imajo pomembno vlogo pri rasti in razvoju moganov, ivevja, oesne mrenice in za sintezo tkivnih hormonov. Za zdravje je pomembno pravilno razmerje med omega-6 in omega-3 maobnimi kislinami (omega-6 : omega-3 = 5 : 1) Omega-3 maobne kisline najdemo predvsem v mastnih ribah hladnih voda, ribjem olju, orekih, algah, oljih iz semen ter v zeleni listnati ze-lenjavi. Omega-6 maobne kisline pa se nahajajo predvsem v sonninem olju in olju iz koruznih kalkov (Sardesai, 1992; Connor, 2000).

Maobe zrelega materinega mleka vsebujejo povpreno 1015 % linolne kisline (C18:2n-6) in nad 1 % -linolenske kisline (C18:3n-3), vkljuno z dolgoverinimi vekrat nenasienimi maobnimi kislinami (ang. long chain polyunsaturated fatty acids, LCP ali LC-PUFA), kakor sta na primer dokozaheksaenojska (C22:6n-3, DHA) in arahidonska kislina (C20:4n-6, ARA). V dnevnem povpreju dobi polno dojeni dojenek ob dnevni koliini 750 ml popitega materinega mleka, ki vsebuje v povpreju 40 g/l maob, priblino 3,04,5 g linolne kisline. Razmerje med linolno kislino in -linolensko kislino v zaetnih pripravkih za dojenke naj bi bilo podobno kakor pri materinem mleku med 5 : 1 in 15 : 1. Ker sta dolgoverini vekrat nenasieni maobni kislini DHA in ARA pogojno esencialni, zaradi poveanih potreb v asu hitre rasti zlasti v zadnji tretjini nosenosti in prve mesece po rojstvu, je pomembno tudi njuno dodajanje v pripravke za dojenke (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Med nenasiene maobne kisline spadajo tudi transmaobne kisline, ki so kodljive za zdra-vje. Transmaobne kisline so naravno v majhnih koliinah v maobi, mlenih izdelkih in mesu prevekovalcev ali so stranski produkt procesa delnega hidrogeniranja, fizikalnega rafiniranja ali cvrtja tekoih rastlinskih olj z nenasienimi maobnimi kislinami (obiajno koruznega). V ivilih naravnega izvora je dele transmaobnih kislin v skupnih maobnih kislinah 23 %, medtem ko je v industrijskih ivilih ta dele tudi do 60 %. Sicer sta koliina in vrsta transmaobnih kislin, ki nastanejo pri delnem hidrogeniranju, fizikalnem rafiniranju ali cvrtju, odvisni od temperature, tlaka in trajanja hidrogenacije ali rafiniranja in cvrtja (Wolff, 1994).

Transmaobne kisline namre v jetrih potrebujejo iste encimske sisteme, ki sodelujejo pri presno-vi esencialnih maobnih kislin, ki sodijo med pomembne prehranske zaitne snovi (Mahan in sod., 2008). Znano je, da je aterogeni vpliv transmaobnih kislin kar 10-krat veji kakor vpliv nasienih maobnih kislin (Hu in sod., 1997). Epidemioloke in klinine raziskave so pokazale, da dnevni vnos 45 g transmaobnih kislin povea monost nastanka in razvoja bolezni srca in oilja za 25 % v primerjavi s prehrano, ki vsebuje namesto transmaobnih kislin ogljikove hidrate (Asche-rio in sod., 1996; Hu in sod., 1997; Elias in Innis, 2001). Obstaja domneva, da transmaobne kisline poveujejo odpornost na inzulin in s tem poveujejo monost nastanka sladkorne bolezni tipa 2

(Salmeron in sod., 2001). Transmaobne kisline niso kodljive le za tiste, ki jih uivajo, temve tudi za novorojenke in dojenke mater s previsokim vnosom kodljivih transmaob, saj prehajajo v fetus prek placente in v otroka z materinim mlekom (Berghaus in sod., 1998; Elias in Innis, 2001). tudije kaejo na povezavo med predasnim porodom in poveanim vnosom transmaobnih kislin. Ugotovljeno je bilo, da so imele nosenice s preeklampsijo priblino 30 % vijo raven transmaobnih kislin v rdeih krvnikah kakor nosenice v normalnem stanju (Koletzko, 1992; Williams in sod., 1998). Vpliv transmaobnih kislin na nastanek raka e ni znanstveno potrjen. Nekatere raziskave kaejo na mono povezavo med transmaobnimi kislinami ter rakom na dojki in debelem revesju (Bakker in sod., 1997; Kohlmeier in sod., 1997). Prav tako e zmeraj potekajo raziskave o njihovem vplivu na nastanek astme in alergij pri otrocih (Von Mutius in sod., 1998).

Priporoila za vnos ogljikovih hidratov 4.2.1.3

Ogljikovi hidrati oskrbujejo telo predvsem z energijo, vendar so s svojimi sestavinami vkljueni tudi v vsako telesno celico (Rolfes in sod., 2006). Nastajajo predvsem v rastlinah s fotosintezo, zato so glavna sestavina ivil rastlinskega izvora. Pri prehrani dojenkov z materinim mlekom se v prvem polletju ivljenja okoli 45 % potreb po energiji pokriva z ogljikovimi hidrati (48 % z maobami in 7 % z beljakovinami). Veina ogljikovih hidratov v materinem mleku je v obliki laktoze. Ostanek so zelo kompleksni oligosaharidi, sestavljeni iz razlinega tevila monosaharid-nih gradnikov (Kunz in Rudloff, 1993). Fizioloki pomen teh oligosaharidov ni tono znan. Marsikaj pa kae na to, da imajo vpliv na razvoj specifine revesne flore in na intestinalno rezistenco proti patogenim bakterijam in virusom. V prehrani dojenkov v drugem polletju ivljenja prispevajo ogljikovi hidrati okoli 47 % energije (maobe 40 %, beljakovine 13 %). S polnovredno meano prehrano dobijo otroci okoli 52 % vnesene energije iz ogljikovih hidratov, medtem ko iz maob pridobijo 35 %, iz beljakovin pa 13 % vnesene energije (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Za dojenke in otroke okvirne vrednosti za vnos prehranske vlaknine niso opredeljene. Materino mleko ne vsebuje prehranske vlaknine. Ko zanemo dojenku uvajati meano prehrano, se vnos prehranske vlaknine s sprva 1 g/MJ ali 4 g/1000 kcal (v petem ali estem mesecu) povia na 2,4 g/MJ ali 10 g/1000 kcal (v dvanajstem mesecu). V drugi polovici prvega leta starosti dojenku ponudimo ogljikohidratna ivila, ki niso prebogata s prehransko vlaknino (polnozrnati in pol-novredni izdelki). Veliko prehranske vlaknine namre delno zmanjuje absorpcijo hranil v pre-bavilih, kar je prav tako treba upotevati pri sestavi jedilnikov. S prevelikimi koliinami zauite prehranske vlaknine pri malih otrocih lahko tvegamo za nezadosten energijski vnos in nastanek driske (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Mikrohranila 4.2.2

Vitamini in minerali so nujno potrebni za ivljenje. Vkljueni so v normalno delovanje telesa, ura-vnavanje presnove in rasti, razmnoevanja ter delovanje tkiv in organov. loveko telo samo ne more tvoriti vitaminov ali jih tvoriti v nezadostnih koliinah. Sonce (ultravijolini arki) pospei nastajanje vitamina D v koi, revesne bakterije proizvajajo vitamin K in biotin. Druge vitamine organizmu lahko priskrbimo izkljuno samo s hrano (Rolfes in sod., 2006; Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004). Priporoene vrednosti za vnos vitaminov so navedene v pregled-nicah 5, 6 in 7.

Z izrazom makroelementi oznaujemo anorganske sestavine prehrane, katerih esencialnost je pri loveku dokazana v koliinah > 50 mg/dan. K makroelementom sodi tudi veplo, ker je sestavni

21E N E R G I J S K E I N H R A N I L N E P O T R E B E D O J E N K A

del ivljenjsko potrebnih spojin, kakor so npr. inzulin, sulfatidi, keratin ali glutationperoksidaza. lovekove potrebe po veplu se pokrivajo z zadostnim vnosom aminokislin, ki vsebujejo veplo (cistin, cistein, metionin), zato veplo ni obravnavano posebej. Mikroelemente imenujemo sno-vi, katerih vsebnost v tkivu znaa manj kakor 50 ppm (manj kakor 50 x 10-6 g/g mokre tee) in katerih esencialnost je pri loveku eksperimentalno dokazana v koliini < 50 mg/dan ter je njiho-va vloga biokemino potrjena (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004). Priporoene vrednosti za vnos makro- in mikroelementov so navedene v preglednicah 8 in 9.

4.2.2.1 Priporoila za vnos v maobi topnih vitaminov

Vitamin A

Z mlekom zdravih mater prejemajo dojenki okoli 0,5 mg ekvivalentov retinola na dan (Souci in sod., 2000). im dlje traja dojenje, tem bolj upada koliina vitamina A v materinem mleku, hkra-ti pa potrebe dojenega otroka zaradi rasti naraajo. Predvsem pri enskah, ki dojijo dlje kakor 4 mesece, se za pokrivanje dojenkovih potreb in za prepreevanje pomanjkanja pri dojei enski priporoa dodajanje vitamina A (0,7 mg/dan). Posebej bogati viri vitamina A so jetra in zelenjava z veliko vsebnostjo -karotena (npr. korenje, pinaa ali ohrovt). ivila ivalskega izvora vsebujejo sorazmerno majhne koliine vitamina A. Z meano prehrano zagotovimo okoli 25 % preskrbe z vitaminom A prek provitamina A. e se iz prehrane izkljuijo ivila ivalskega izvora, je treba zago-toviti zadosten vnos -karotena z zelenjavo (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin D

Hormoni vitamina D so potrebni za uravnavanje (regulacijo homeostaze) kalcija in presnove fo-sfatov (Barger-Lux in sod., 1985). Nemka druba za pediatrijo neodvisno od proizvodnje vita-mina D pod vplivom UV-svetlobe v koi in vnosov vitamina D z materinim mlekom ali mlenimi pripravki za dojenke priporoa za prepreevanje rahitisa pri dojenih in nedojenih dojenkih dnevno dajanje tablete vitamina D z 1012,5 g (400500 IE) od konca prvega tedna ivljenja do konca prvega leta ivljenja. Prepreevanje je mogoe nadaljevati v drugem letu ivljenja v zimskih mesecih. Pomanjkanje vitamina D povzroa motnje homeostaze kalcija in presnove fo-sfatov. Pri dojenkih in majhnih otrocih D hipovitaminoza vodi do rahitisa, za katerega so zaradi motnje pri mineralizaciji kosti znailne deformacije skeleta in izrastline na hrustancih (rahitini roni venec, oksaste noge, mehke lobanjske kosti, kvadratasta lobanja). Drugi simptomi bolezni so zmanjana mo miic, zmanjan miini tonus in poveana obutljivost za infekte (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Za dojenke je redno uivanje vitamina D zelo pomembno. Vsebnost vitamina D v materinem mleku ne zadoa za pokrivanje dojenkovih potreb, tako da je potrebna nenehna profilaksa s preparati vitamina D. Dnevno sprejemanje vitamina D v koliini 2,5 ali 5 g dojenke iti pred rahitisom (Specker in sod., 1992). Pri tem pa ni gotovo, da so koncentracije 25-hidroksi vitamina D pri vseh dojenkih vije od 25 nmol/l (10 ng/ml).

Priporoen vnos vitamina D za dojenke, ki so hranjeni z mlenimi pripravki, izhaja iz potreb doje-nih dojenkov. Pri prehrani z mlenimi pripravki za dojenke in vnosu prehranskega dopolnila vitamina D v skladu s priporoili lahko dnevna koliina znaa do 20 g = 800 IE, kar ne predsta-vlja tveganja za zdravje. Kadar so potrebe po vitaminu D poveane, npr. pri nedonoenkih v prvih dveh do treh mesecih ivljenja, se vrednosti predpiejo samo v posebnih primerih in po zdravnikem navodilu. Pri majhnem otroku, e je bil kot dojenek zadostno preskrbljen z vita-minom D, le v zelo redkih primerih pride do rahitisa. Zadrevanje na prostem z uinkovanjem

UV-arkov omogoa uinkovito lastno sintezo vitamina D v koi. Med celotnim obdobjem rasti se priporoa dnevni vnos 5 g vitamina D. Bogat vir vitamina D so ribje olje, mastne morske ribe (npr. sled (slanik) in skua), obogatena margarina in jajni beljak. Med obiajnimi asi kuhanja je do 180o C toplotno stabilen in je v ivilih obutljiv le za kisik in svetlobo. Povprene izgube ob pripravi znaajo 10 % (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin E

Vitamin E (tokoferoli) je antioksidant, ki prepreuje oksidacijo pomembnih celinih sestavin. Tako varuje celice pred okvarami in ohranja njihovo funkcionalno sposobnost. Vitamin E pospeuje prekrvavitev, izboljuje miino storilnost, prepreuje nastanek ilnih okvar, pospeuje prenos maob in varuje oilje pred aterosklerotinimi spremembami. Prek hipofize posredno vpliva tudi na leze z notranjim izloanjem in uravnava delovanje spolnih lez (Elmadfa in Bosse, 1985).

Zaradi prenosa tokoferola iz placente v fetus imajo novorojenki zelo majhne zaloge tokoferola. Materino mleko in mleni pripravki za dojenke vsebujejo dovolj vitamina E (Souci in sod., 2000). Dobri viri -tokoferola so olje iz peninih kalkov, sonnino olje, olje iz koruznih kalkov in repino olje, -tokoferola pa olje iz peninih kalkov, -tokoferola olje iz koruznih kalkov in sojino olje in -tokoferola sojino olje. Vendar je ob tem treba upotevati, da je del vsebnosti vi-tamina E potreben za zaito nenasienih maobnih kislin iz olj in da so za to - in -tokoferoli bistveno uinkoviteji kakor v organizmu. Penini kalki in leniki prav tako vsebujejo tokofero-le. V ivilih ivalskega izvora je vsebnost tokoferolov relativno majhna in je odvisna od prehrane ivali (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Preglednica 5. Priporoeni vnos v maobi topnih vitaminov (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

MAOBOTOPNI VITAMINI

Starost(v mesecih)

RETINOL VITAMIN D 3 TOKOFEROL VITAMIN Kmg ekv.1/dan mg ekv.1/MJ g/dan g/MJ mg ekv.4,5/dan g/dan

Spol m m m m m m 0 do manj kakor 4 0,52 0,252 0,262 10 5,0 5,3 3 44 do manj kakor 12 0,6 0,20 0,21 10 3,3 3,4 4 1011 mg ekvivalenta retinola = 1 mg retinola = 6 mg all-trans--karotena = 12 mg drugih provitamin A karote-noidov = 1,15 mg all-trans-retinilacetata = 1,83 mg all-trans--retinilpalmitata; 1 IE = 0,3 g retinola.2Pri tem gre za ocenjeno vrednost.31 g = 40 IE, 1 IE = 0,025 g.41 mg ekvivalenta RRR--tokoferola = 1 mg RRR--tokoferola = 1,49 IE; 1 IE = 0,67 mg RRR--tokoferola = 1 mg all rac-tokoferilacetata.51 mg RRR--tokoferola (D--tokoferola) ekvivalent = 1,1 mg RRR--tokoferilacetata (D--tokoferilacetata) = 2 mg RRR--tokoferola (D--tokoferola) = 4 mg RRR--tokoferola (D--tokoferola) = 100 mg RRR--tokoferola (D--tokoferola) = 3,3 mg RRR--tokotrienola (D--tokotrienola) = 1,49 mg all rac--tokoferilacetata (D, L--tokoferilacetata).

Preglednica 6. Priporoeni vnos v vodi topnih vitaminov (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

VODOTOPNI VITAMINI

Starost(v mesecih)

TIAMIN RIBOFLAVIN NIACIN PIRIDOKSINmg/dan mg/dan mg ekv.**/dan mg/dan mg/MJ

Spol m m m m m 0 do manj kakor 4* 0,2 0,3 2 0,1 0,05 0,054 do manj kakor 12 0,4 0,4 5 0,3 0,10 0,10

* Pri tem gre za ocenjeno vrednost.** 1 mg ekvivalenta niacina = 60 mg triptofana.

22

del ivljenjsko potrebnih spojin, kakor so npr. inzulin, sulfatidi, keratin ali glutationperoksidaza. lovekove potrebe po veplu se pokrivajo z zadostnim vnosom aminokislin, ki vsebujejo veplo (cistin, cistein, metionin), zato veplo ni obravnavano posebej. Mikroelemente imenujemo sno-vi, katerih vsebnost v tkivu znaa manj kakor 50 ppm (manj kakor 50 x 10-6 g/g mokre tee) in katerih esencialnost je pri loveku eksperimentalno dokazana v koliini < 50 mg/dan ter je njiho-va vloga biokemino potrjena (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004). Priporoene vrednosti za vnos makro- in mikroelementov so navedene v preglednicah 8 in 9.

4.2.2.1 Priporoila za vnos v maobi topnih vitaminov

Vitamin A

Z mlekom zdravih mater prejemajo dojenki okoli 0,5 mg ekvivalentov retinola na dan (Souci in sod., 2000). im dlje traja dojenje, tem bolj upada koliina vitamina A v materinem mleku, hkra-ti pa potrebe dojenega otroka zaradi rasti naraajo. Predvsem pri enskah, ki dojijo dlje kakor 4 mesece, se za pokrivanje dojenkovih potreb in za prepreevanje pomanjkanja pri dojei enski priporoa dodajanje vitamina A (0,7 mg/dan). Posebej bogati viri vitamina A so jetra in zelenjava z veliko vsebnostjo -karotena (npr. korenje, pinaa ali ohrovt). ivila ivalskega izvora vsebujejo sorazmerno majhne koliine vitamina A. Z meano prehrano zagotovimo okoli 25 % preskrbe z vitaminom A prek provitamina A. e se iz prehrane izkljuijo ivila ivalskega izvora, je treba zago-toviti zadosten vnos -karotena z zelenjavo (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin D

Hormoni vitamina D so potrebni za uravnavanje (regulacijo homeostaze) kalcija in presnove fo-sfatov (Barger-Lux in sod., 1985). Nemka druba za pediatrijo neodvisno od proizvodnje vita-mina D pod vplivom UV-svetlobe v koi in vnosov vitamina D z materinim mlekom ali mlenimi pripravki za dojenke priporoa za prepreevanje rahitisa pri dojenih in nedojenih dojenkih dnevno dajanje tablete vitamina D z 1012,5 g (400500 IE) od konca prvega tedna ivljenja do konca prvega leta ivljenja. Prepreevanje je mogoe nadaljevati v drugem letu ivljenja v zimskih mesecih. Pomanjkanje vitamina D povzroa motnje homeostaze kalcija in presnove fo-sfatov. Pri dojenkih in majhnih otrocih D hipovitaminoza vodi do rahitisa, za katerega so zaradi motnje pri mineralizaciji kosti znailne deformacije skeleta in izrastline na hrustancih (rahitini roni venec, oksaste noge, mehke lobanjske kosti, kvadratasta lobanja). Drugi simptomi bolezni so zmanjana mo miic, zmanjan miini tonus in poveana obutljivost za infekte (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Za dojenke je redno uivanje vitamina D zelo pomembno. Vsebnost vitamina D v materinem mleku ne zadoa za pokrivanje dojenkovih potreb, tako da je potrebna nenehna profilaksa s preparati vitamina D. Dnevno sprejemanje vitamina D v koliini 2,5 ali 5 g dojenke iti pred rahitisom (Specker in sod., 1992). Pri tem pa ni gotovo, da so koncentracije 25-hidroksi vitamina D pri vseh dojenkih vije od 25 nmol/l (10 ng/ml).

Priporoen vnos vitamina D za dojenke, ki so hranjeni z mlenimi pripravki, izhaja iz potreb doje-nih dojenkov. Pri prehrani z mlenimi pripravki za dojenke in vnosu prehranskega dopolnila vitamina D v skladu s priporoili lahko dnevna koliina znaa do 20 g = 800 IE, kar ne predsta-vlja tveganja za zdravje. Kadar so potrebe po vitaminu D poveane, npr. pri nedonoenkih v prvih dveh do treh mesecih ivljenja, se vrednosti predpiejo samo v posebnih primerih in po zdravnikem navodilu. Pri majhnem otroku, e je bil kot dojenek zadostno preskrbljen z vita-minom D, le v zelo redkih primerih pride do rahitisa. Zadrevanje na prostem z uinkovanjem

UV-arkov omogoa uinkovito lastno sintezo vitamina D v koi. Med celotnim obdobjem rasti se priporoa dnevni vnos 5 g vitamina D. Bogat vir vitamina D so ribje olje, mastne morske ribe (npr. sled (slanik) in skua), obogatena margarina in jajni beljak. Med obiajnimi asi kuhanja je do 180o C toplotno stabilen in je v ivilih obutljiv le za kisik in svetlobo. Povprene izgube ob pripravi znaajo 10 % (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin E

Vitamin E (tokoferoli) je antioksidant, ki prepreuje oksidacijo pomembnih celinih sestavin. Tako varuje celice pred okvarami in ohranja njihovo funkcionalno sposobnost. Vitamin E pospeuje prekrvavitev, izboljuje miino storilnost, prepreuje nastanek ilnih okvar, pospeuje prenos maob in varuje oilje pred aterosklerotinimi spremembami. Prek hipofize posredno vpliva tudi na leze z notranjim izloanjem in uravnava delovanje spolnih lez (Elmadfa in Bosse, 1985).

Zaradi prenosa tokoferola iz placente v fetus imajo novorojenki zelo majhne zaloge tokoferola. Materino mleko in mleni pripravki za dojenke vsebujejo dovolj vitamina E (Souci in sod., 2000). Dobri viri -tokoferola so olje iz peninih kalkov, sonnino olje, olje iz koruznih kalkov in repino olje, -tokoferola pa olje iz peninih kalkov, -tokoferola olje iz koruznih kalkov in sojino olje in -tokoferola sojino olje. Vendar je ob tem treba upotevati, da je del vsebnosti vi-tamina E potreben za zaito nenasienih maobnih kislin iz olj in da so za to - in -tokoferoli bistveno uinkoviteji kakor v organizmu. Penini kalki in leniki prav tako vsebujejo tokofero-le. V ivilih ivalskega izvora je vsebnost tokoferolov relativno majhna in je odvisna od prehrane ivali (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Preglednica 5. Priporoeni vnos v maobi topnih vitaminov (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

MAOBOTOPNI VITAMINI

Starost(v mesecih)

RETINOL VITAMIN D 3 TOKOFEROL VITAMIN Kmg ekv.1/dan mg ekv.1/MJ g/dan g/MJ mg ekv.4,5/dan g/dan

Spol m m m m m m 0 do manj kakor 4 0,52 0,252 0,262 10 5,0 5,3 3 44 do manj kakor 12 0,6 0,20 0,21 10 3,3 3,4 4 1011 mg ekvivalenta retinola = 1 mg retinola = 6 mg all-trans--karotena = 12 mg drugih provitamin A karote-noidov = 1,15 mg all-trans-retinilacetata = 1,83 mg all-trans--retinilpalmitata; 1 IE = 0,3 g retinola.2Pri tem gre za ocenjeno vrednost.31 g = 40 IE, 1 IE = 0,025 g.41 mg ekvivalenta RRR--tokoferola = 1 mg RRR--tokoferola = 1,49 IE; 1 IE = 0,67 mg RRR--tokoferola = 1 mg all rac-tokoferilacetata.51 mg RRR--tokoferola (D--tokoferola) ekvivalent = 1,1 mg RRR--tokoferilacetata (D--tokoferilacetata) = 2 mg RRR--tokoferola (D--tokoferola) = 4 mg RRR--tokoferola (D--tokoferola) = 100 mg RRR--tokoferola (D--tokoferola) = 3,3 mg RRR--tokotrienola (D--tokotrienola) = 1,49 mg all rac--tokoferilacetata (D, L--tokoferilacetata).

Preglednica 6. Priporoeni vnos v vodi topnih vitaminov (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

VODOTOPNI VITAMINI

Starost(v mesecih)

TIAMIN RIBOFLAVIN NIACIN PIRIDOKSINmg/dan mg/dan mg ekv.**/dan mg/dan mg/MJ

Spol m m m m m 0 do manj kakor 4* 0,2 0,3 2 0,1 0,05 0,054 do manj kakor 12 0,4 0,4 5 0,3 0,10 0,10

* Pri tem gre za ocenjeno vrednost.** 1 mg ekvivalenta niacina = 60 mg triptofana.

23E N E R G I J S K E I N H R A N I L N E P O T R E B E D O J E N K A

Preglednica 7. Priporoeni vnos v vodi topnih vitaminov (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

VODOTOPNI VITAMINI

Starost(v mesecih)

FOLAT PANTOTENSKA KISLINA BIOTIN KOBALAMIN VITAMIN C

g ekv. */dan g/MJ mg/dan g/dan g/dan g/MJ mg/dan mg/MJSpol m m m m m m m m 0 do manj kot 4 60** 30** 32** 2 5 0,4** 0,20** 0,21** 50** 25** 26**

4 do manj kot 12 80 27 28 3 5-10 0,8 0,27 0,28 55 18 19

* Izraunano po vsoti folatno uinkovitih spojin v obiajni prehrani = ekvivalenti folata (po novi definiciji).** Pri tem gre za ocenjeno vrednost.

Vitamin K

Najpomembneja vloga vitamina K je strjevanje krvi. Pomanjkanje vitamina K pogosto opaamo predvsem pri polno dojenih novorojenkih. Vzrok za to je poleg nizke vsebnosti vitamina K v materinem mleku okoli 0,5 g/100 ml (Souci in sod., 2000) zlasti nezadostna koliina mleka pri zapoznelem zaetku dojenja. Ogroeni so tudi novorojenki, hranjeni z mlenimi pripravki (vsebnost mleka po smernici EU najmanj 2,4 g/100 ml), e se tako hranjenje ne zane prvi dan ivljenja (EG: Richtlinie der Kommission, 1991). Dodajanje preventivne koliine vitamina K po porodu lahko preprei tveganje za nastanek krvavitev (Hansen in Ebbesen, 1996). Prav tako je mogoe pozne krvavitve zaradi pomanjkanja vitamina K prepreiti s parenteralno profilakso z vitaminom K po porodu (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin K1 je veliko v zelenih vrstah zelenjave (30800 g/100 g). Bistvene koliine spojin z uinkom vitamina K so tudi v mleku in mlenih izdelkih, miinini, jajcih, itu, sadeih in v razlinih drugih vrstah zelenjave (Elmadfa in sod., 1998; Souci in sod., 2000). Izgube pri pripravi jedi so majhne, saj je vitamin K dokaj neobutljiv za vroino in kisik. Vendar pa se vitamin pod vplivom dnevne svetlobe hitro razgradi. Bakterije v debelem revesu prav tako tvorijo vitamin K2 (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

4.2.2.2 Priporoila za vnos v vodi topnih vitaminov

Tiamin (vitamin B1)

Tiamin je potreben za nemoteno delovanje ivnih in miinih celic v naem telesu ter za presna-vljanje ogljikovih hidratov in maobnih kislin. Nujen je za normalno delovanje ivnega sistema, miic in srca. Tiamin deluje v glavnem v obliki tiaminpirofosfata kot koencim pri pomembnih reakcijah v presnovi energije.

Pomanjkanje tiamina povzroa zlasti motnje v presnovi ogljikovih hidratov. Hudo pomanjkanje pripelje do bolezenskih znakov beri-beri, za katero so glede na obliko poteka in vzporedno de-lovanje drugih hranljivih snovi znailni nevroloki izpadi, distrofija skeletnih miic, oslabelost srne miice in edemi. Otroka bolezen beri-beri nastane pri dojenih dojenkih mater s pomanj-kanjem tiamina in se pokae s slabim sesanjem, bruhanjem, apatijo ali nemirom, pri akutnih pote-kih pa tudi z ivljenjsko nevarno odpovedjo srca (Fujiwara, 1976).

Dobri viri tiamina so miinina (predvsem svinjina), nekatere vrste rib (morski list, tunina), pol-nozrnati izdelki (zlasti ovseni kosmii), stronice in krompir (Souci in sod., 2000).

Riboflavin (vitamin B2)

Riboflavin ali vitamin B2 deluje v oksido-redukcijskih procesih kot prenaalec vodika. Potreben je za rast in razvoj zarodka, presnovo ogljikovih hidratov, maob in beljakovin, pri tvorbi in razgradnji rdeih krvnik, sodeluje tudi pri presnovi v oesu in pri vzdrevanju varovalne pla-sti ivnih vlaken. Pomanjkanje riboflavina med drugim pripelje do motenj rasti, seboreinega dermatitisa, vnetij ustne sluznice in jezika, ragad ustnih kotov in v hudih primerih do normoci-tarne anemije. Hudo pomanjkanje riboflavina ovira tudi presnovo piridoksina (vitamin B6) in nia-cina. Dobri viri riboflavina so mleko in mleni izdelki, miinina, ribe, jajca in polnozrnati izdelki (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Materino mleko vsebuje povpreno 38 g vitamina B2/100 ml. Pri doloevanju koliine dodatne koliine tega vitamina za dojee matere (0,4 mg/dan) se upoteva vsebnost vitamina B2 v 750 ml materinega mleka in 70 % izkoristka vitamina B2 (WHO, 1965; Souci in sod., 2000).

Niacin

Niacin sodeluje pri presnovi maob, beljakovin in ogljikovih hidratov, pri zmanjevanju ravni ho-lesterola in trigliceridov ter pri prekrvavitvi. Sodeluje kot koencim, vkljuen v oksido-redukcijske procese. Potreben je za nastanek spolnih hormonov ter za normalno delovanje ivnega sistema in moganov (Jacob in Svendseid, 1996).

V 750 ml materinega mleka se vsak dan izloi 1,3 mg spremenjenega niacina (ter iz triptofana teoretino 2,8 mg ekvivalentov niacina). Iz omenjenih vrednosti so izraunani dodatki niacina 4 mg/dan. Na podlagi teh vrednosti so doloene ocenjene vrednosti 2 mg/dan (preformiranega) niacina (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin B6 (piridoksin)

Vitamin B6 je pomemben za presnovo aminokislin, uravnava tudi delovanje hormonov. Telo ga potrebuje za tvorbo protiteles in rdeih krvnik. Piridoksin je pomemben tudi pri presnovi beljakovin, maob in ogljikovih hidratov, pri delovanju steroidnih hormonov in obnavljanju pokodovanih ivnih celic (Reynolds in Leklem, 1988; Zempleni, 1997).

Ker ni natannih metod za ugotavljanje potreb po vitaminu B6 pri dojenku, je ocenjena vrednost za vnos tega vitamina pri dojenku doloena na podlagi koliin v materinem mleku. Materino mleko povpreno vsebuje 14 g vitamina B6/100 ml (Souci in sod., 2000). Z mlekom in meano prehrano se pokrijejo potrebe po priporoenih 0,3 mg/dan za dojenke v starosti od 4 do manj kakor 12 mesecev, (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin B6 vsebujejo skoraj vsa ivila. Zaradi analitinih problemov koliina vitamina B6 v mnogih ivilih ni dovolj poznana. To zmanjuje tonost izraunov o koliini vitamina B6. Kot dobri viri tega vitamina veljajo npr. pianje meso in svinjina, ribe, nekatere vrste zelenjave (zelje, stroji fiol, lea, motovilec), krompir, banane. Priporoljivi so tudi polnozrnati proizvodi, penini kalki in soja (Souci in sod., 2000).

Folna kislina (folat)

Folna kislina deluje podobno kakor vitamin B12; drug drugega tudi dopolnjujeta pri delovanju. Pomembna je za sintezo DNK in RNK, pri rasti in zorenju rdeih krvnik ter za presnovo ogljikovih hidratov, maob in beljakovin. Folna kislina ima preventivno vlogo pri razvoju nevralne cevi pri novorojenkih. Pomanjkanje folatov je pogosto, saj jih z dnevno prehrano obiajno ne zauijemo dovolj, kar lahko vodi do nastanka megaloblastne anemije, splone slabosti in celo depresije (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

24

Preglednica 7. Priporoeni vnos v vodi topnih vitaminov (D-A-CH Referenzwerte, 2008)

VODOTOPNI VITAMINI

Starost(v mesecih)

FOLAT PANTOTENSKA KISLINA BIOTIN KOBALAMIN VITAMIN C

g ekv. */dan g/MJ mg/dan g/dan g/dan g/MJ mg/dan mg/MJSpol m m m m m m m m 0 do manj kot 4 60** 30** 32** 2 5 0,4** 0,20** 0,21** 50** 25** 26**

4 do manj kot 12 80 27 28 3 5-10 0,8 0,27 0,28 55 18 19

* Izraunano po vsoti folatno uinkovitih spojin v obiajni prehrani = ekvivalenti folata (po novi definiciji).** Pri tem gre za ocenjeno vrednost.

Vitamin K

Najpomembneja vloga vitamina K je strjevanje krvi. Pomanjkanje vitamina K pogosto opaamo predvsem pri polno dojenih novorojenkih. Vzrok za to je poleg nizke vsebnosti vitamina K v materinem mleku okoli 0,5 g/100 ml (Souci in sod., 2000) zlasti nezadostna koliina mleka pri zapoznelem zaetku dojenja. Ogroeni so tudi novorojenki, hranjeni z mlenimi pripravki (vsebnost mleka po smernici EU najmanj 2,4 g/100 ml), e se tako hranjenje ne zane prvi dan ivljenja (EG: Richtlinie der Kommission, 1991). Dodajanje preventivne koliine vitamina K po porodu lahko preprei tveganje za nastanek krvavitev (Hansen in Ebbesen, 1996). Prav tako je mogoe pozne krvavitve zaradi pomanjkanja vitamina K prepreiti s parenteralno profilakso z vitaminom K po porodu (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin K1 je veliko v zelenih vrstah zelenjave (30800 g/100 g). Bistvene koliine spojin z uinkom vitamina K so tudi v mleku in mlenih izdelkih, miinini, jajcih, itu, sadeih in v razlinih drugih vrstah zelenjave (Elmadfa in sod., 1998; Souci in sod., 2000). Izgube pri pripravi jedi so majhne, saj je vitamin K dokaj neobutljiv za vroino in kisik. Vendar pa se vitamin pod vplivom dnevne svetlobe hitro razgradi. Bakterije v debelem revesu prav tako tvorijo vitamin K2 (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

4.2.2.2 Priporoila za vnos v vodi topnih vitaminov

Tiamin (vitamin B1)

Tiamin je potreben za nemoteno delovanje ivnih in miinih celic v naem telesu ter za presna-vljanje ogljikovih hidratov in maobnih kislin. Nujen je za normalno delovanje ivnega sistema, miic in srca. Tiamin deluje v glavnem v obliki tiaminpirofosfata kot koencim pri pomembnih reakcijah v presnovi energije.

Pomanjkanje tiamina povzroa zlasti motnje v presnovi ogljikovih hidratov. Hudo pomanjkanje pripelje do bolezenskih znakov beri-beri, za katero so glede na obliko poteka in vzporedno de-lovanje drugih hranljivih snovi znailni nevroloki izpadi, distrofija skeletnih miic, oslabelost srne miice in edemi. Otroka bolezen beri-beri nastane pri dojenih dojenkih mater s pomanj-kanjem tiamina in se pokae s slabim sesanjem, bruhanjem, apatijo ali nemirom, pri akutnih pote-kih pa tudi z ivljenjsko nevarno odpovedjo srca (Fujiwara, 1976).

Dobri viri tiamina so miinina (predvsem svinjina), nekatere vrste rib (morski list, tunina), pol-nozrnati izdelki (zlasti ovseni kosmii), stronice in krompir (Souci in sod., 2000).

Riboflavin (vitamin B2)

Riboflavin ali vitamin B2 deluje v oksido-redukcijskih procesih kot prenaalec vodika. Potreben je za rast in razvoj zarodka, presnovo ogljikovih hidratov, maob in beljakovin, pri tvorbi in razgradnji rdeih krvnik, sodeluje tudi pri presnovi v oesu in pri vzdrevanju varovalne pla-sti ivnih vlaken. Pomanjkanje riboflavina med drugim pripelje do motenj rasti, seboreinega dermatitisa, vnetij ustne sluznice in jezika, ragad ustnih kotov in v hudih primerih do normoci-tarne anemije. Hudo pomanjkanje riboflavina ovira tudi presnovo piridoksina (vitamin B6) in nia-cina. Dobri viri riboflavina so mleko in mleni izdelki, miinina, ribe, jajca in polnozrnati izdelki (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Materino mleko vsebuje povpreno 38 g vitamina B2/100 ml. Pri doloevanju koliine dodatne koliine tega vitamina za dojee matere (0,4 mg/dan) se upoteva vsebnost vitamina B2 v 750 ml materinega mleka in 70 % izkoristka vitamina B2 (WHO, 1965; Souci in sod., 2000).

Niacin

Niacin sodeluje pri presnovi maob, beljakovin in ogljikovih hidratov, pri zmanjevanju ravni ho-lesterola in trigliceridov ter pri prekrvavitvi. Sodeluje kot koencim, vkljuen v oksido-redukcijske procese. Potreben je za nastanek spolnih hormonov ter za normalno delovanje ivnega sistema in moganov (Jacob in Svendseid, 1996).

V 750 ml materinega mleka se vsak dan izloi 1,3 mg spremenjenega niacina (ter iz triptofana teoretino 2,8 mg ekvivalentov niacina). Iz omenjenih vrednosti so izraunani dodatki niacina 4 mg/dan. Na podlagi teh vrednosti so doloene ocenjene vrednosti 2 mg/dan (preformiranega) niacina (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin B6 (piridoksin)

Vitamin B6 je pomemben za presnovo aminokislin, uravnava tudi delovanje hormonov. Telo ga potrebuje za tvorbo protiteles in rdeih krvnik. Piridoksin je pomemben tudi pri presnovi beljakovin, maob in ogljikovih hidratov, pri delovanju steroidnih hormonov in obnavljanju pokodovanih ivnih celic (Reynolds in Leklem, 1988; Zempleni, 1997).

Ker ni natannih metod za ugotavljanje potreb po vitaminu B6 pri dojenku, je ocenjena vrednost za vnos tega vitamina pri dojenku doloena na podlagi koliin v materinem mleku. Materino mleko povpreno vsebuje 14 g vitamina B6/100 ml (Souci in sod., 2000). Z mlekom in meano prehrano se pokrijejo potrebe po priporoenih 0,3 mg/dan za dojenke v starosti od 4 do manj kakor 12 mesecev, (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin B6 vsebujejo skoraj vsa ivila. Zaradi analitinih problemov koliina vitamina B6 v mnogih ivilih ni dovolj poznana. To zmanjuje tonost izraunov o koliini vitamina B6. Kot dobri viri tega vitamina veljajo npr. pianje meso in svinjina, ribe, nekatere vrste zelenjave (zelje, stroji fiol, lea, motovilec), krompir, banane. Priporoljivi so tudi polnozrnati proizvodi, penini kalki in soja (Souci in sod., 2000).

Folna kislina (folat)

Folna kislina deluje podobno kakor vitamin B12; drug drugega tudi dopolnjujeta pri delovanju. Pomembna je za sintezo DNK in RNK, pri rasti in zorenju rdeih krvnik ter za presnovo ogljikovih hidratov, maob in beljakovin. Folna kislina ima preventivno vlogo pri razvoju nevralne cevi pri novorojenkih. Pomanjkanje folatov je pogosto, saj jih z dnevno prehrano obiajno ne zauijemo dovolj, kar lahko vodi do nastanka megaloblastne anemije, splone slabosti in celo depresije (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

25E N E R G I J S K E I N H R A N I L N E P O T R E B E D O J E N K A

Zaradi e vedno omejenega vdenja o potrebah dojenkov po folatih, se doloa okvirna vred-nost za potrebe po folatih pri dojenkih na podlagi koliin v materinem mleku. Polno dojen dojenek (750 ml materinega mleka, 8 g/100 ml) dobiva okoli 60 g folata na dan (Souci in sod., 2000). Taken vnos je obutno viji od zgoraj navedenega minimuma. Zaradi predpostavke, da je obiajna dodana oblika pri mlenih pripravkih za dojenke folna kislina, se zvianje navedene ocenjene vrednosti za nedojene dojenke ne zdi potrebno (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Zaradi velikih potreb fetusa po folatih so mono poveane tudi potrebe pri nosenicah. Neza-dostna preskrba s folno kislino lahko pripelje do nosenostnih zapletov (Hages in sod., 1989). Temu se je mogoe izogniti tako, da dajemo 200 g/dan ve kakor je priporoeno za enske. Po-trebe dojeih mater po folni kislini so v glavnem poveane zaradi izloanja z mlekom (80 g/l). Ob upotevanju povianih potreb, ki jih mora metabolizem pokrivati, in e upotevamo pribitek, dobimo za dnevne dodatne potrebe dojeih mater prav tako okoli 100 g folne kisline ali 200 g prehranskega folata (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Dobri viri folata so nekatere vrste zelenjave (paradinik, zeljnice, pinaa, kumare) ter pomarane, grozdje, kruh in pecivo iz polnozrnate moke, krompir, meso, jetra, mleko in mleni izdelki, nekate-re vrste sira in jajca. Posebno veliko folata je v peninih kalkih in soji (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Pantotenska kislina

Pantotenska kislina ali vitamin B5 je sestavni del koencima A in sodeluje pri presnovi maob in ogljikovih hidratov. Ker za otroke ni posebnih podatkov o potrebah po pantotenski kislini, se ustrezne vrednosti prikaejo iz ocenjenih vrednosti za polno dojene dojenke ter iz ocenjenih vrednosti za mladostnike in odrasle. Otroci, hranjeni z materinim mlekom, ne tvegajo pomanj-kanja pantotenske kisline. Polno dojeni dojenki dobijo s 750 ml materinega mleka okoli 1,6 mg pantotenske kisline (Souci in sod., 2000).

V majhnih koliinah je pantotenska kislina v skoraj vseh ivilih. Dobri viri so miinina, ribe, mleko, polnozrnati izdelki in stronice (npr. zrel grah). Pantotenska kislina je topna v vodi in obutljiva na toploto. Povprena vrednost za izgube pri pripravi vseh ivil pri tradicionalni, obiajni prehrani in skrbni pripravi znaa okoli 30 % (Bognr, 1995).

Biotin

Biotin sodeluje pri presnovi ogljikovih hidratov, maob in nekaterih aminokislin. Vodilni sim-ptom njegovega pomanjkanja pri dojenku so motnje v razvoju. Prehranskih potreb po biotinu zato ni mogoe zanesljivo navesti. V materinem mleku prihaja do velikih odstopanj v koliini bio-tina (povprena vrednost priblino 0,6 g/100 ml). Kravje mleko vsebuje 48-krat vejo koliino. S 750 ml materinega mleka prejme dojenek povpreno 4,5 g biotina na dan (Souci in sod., 2000).

Prav tako so opazna velika odstopanja v koliini biotina z meano prehrano (< 30 g150 g/dan). Dobri viri so soja, jajni rumenjak, oreki, ovseni kosmii, pinaa, ampinjoni in lea. V hrani je verjetno veinoma vezan na beljakovine (Souci in sod., 2000).

Vitamin B12 (kobalamini)

Vitamin B12 je koencim v biokeminih reakcijah. e ga v telesu ni dovolj, lahko pride do megalobla-stne makrocitne anemije (Chanarin, 1990). Ocenjena vrednost za potrebe po folatih pri dojenkih se doloa na podlagi koliin v materinem mleku in znaa 0,4 g na dan pri mlajih dojenkih (Souci in sod., 2000). Dojeni dojenek zelo dobro izkoria vsebnost vitamina B12 v materinem

mleku. Poleg tega pri dojenkih obiajna razdelitev uivanja hrane na 46 obrokov dopua viso-ko stopnjo izrabe vsebnosti vitamina B12 v hrani. Zato pri dojenkih zadoa (merjeno po hranil-ni gostoti snovi) manji vnos vitamina B12 kakor pri odraslih. Priporoila za stareje dojenke in otroke temeljijo na priporoilih za mlaje dojenke (0,06 g/kg telesne mase) in so izraunana ob upotevanju poveevanja mase (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Dale najizdatneji vir vitamina B12 so jetra. Poleg tega ga najdemo tudi v miinini, ribah, jajcih, mleku in siru. ivila rastlinskega izvora vsebujejo sledove vitamina B12 le tedaj, e so bila v proce-su bakterijske fermentacije (npr. kislo zelje) (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Z obiajno prehrano v Srednji Evropi se vnaajo koliine vitamina B12, ki so obutno vije od dne-vnih potreb. Povprene izgube pri pripravi vseh porabljenih ivil pri tradicionalni prehrani in skrbni pripravi znaajo okoli 12 % (Bognr, 1995).

Prehransko pomanjkanje vitamina B12 najdemo le pri dolgoletni strogo vegetarijanski prehrani, ki ne vsebuje niti mesa niti mlenih izdelkov in jajc. Polno dojeni dojenki tako hranjenih mater so izpostavljeni poveanemu tveganju pomanjkanja vitamina B12 (Specker in sod., 1990; Sttter in Mayrhofer, 1996). Novorojenki mater s pomanjkanjem vitamina B12 imajo lahko zelo zniane za-loge vitamina B12. Ob rojstvu ne kaejo znakov slabokrvnosti, po rojstvu pa koncentracija vitami-na B12 v serumu postopno pada in dosee najnijo vrednost pri estih mesecih starosti. Posledice pomanjkanja tega vitamina se kaejo kot nepopravljive nevroloke okvare, hematoloke in pre-snovne motnje. Normalne zaloge kobalamina ob rojstvu presegajo ve tednov dnevne potrebe dojenka, ele nekaj mesecev po rojstvu se pokaejo simptomi bolezni. Uivanje stroge vegetari-janske prehrane ve let, ki ne vkljuuje mesa, jajc in mlenih izdelkov (veganska prehrana), lahko povzroi pomanjkanje kobalamina v poznejem obdobju. Nevroloke raziskave pri pomanjkanju vitamina B12 so pokazale zmanjano motoriko, apatijo, hipokinesijo in hipotonijo skeletnih miic, oslabljene reflekse roenice, majhno reakcijo na svetlobo in hrup in oteeno poiranje. Patoge-neza nevrolokih motenj pri pomanjkanju vitamina B12 e ni znana. Domnevajo pa, da se zmanja aktivnost dveh encimov, ki sodelujeta pri metabolizmu kobalamina (Referenne vrednosti za vnos hranil D-A-CH, 2004).

Vitamin C

Vitamin C je pomemben antioksidant v notranjosti celic, ki zmanjuje oksidativne okvare DNK in