Zbirka povzetkov člankov za Etnologijo Evrope

Zbrano v šol. l. 2008/2009

KAZALO:

1. Dionigi Albera: The Mediterranean as an atropological laboratory (Mediteran kot antropološki laboratorij)_______________________________________________________3

2. Andre Gingrich: FRONTIER MYTHS OF ORIENTALISM: The Muslim World in public and popular cultures of Central Europe_____________________________________6

3. Reinhard Johler: Is there an Alpine Identity? Some Ethnological Observations (Ali obstaja alpska identiteta? Nekaj etnoloških opazovanj)_____________________________10

4. Orvar Löfgren: The Nationalization Of Culture_______________________________13

5. Lofgren Orvar (L.O.): THE NATIONALIZATION OF CULTURE / NACIONALIZACIJA KULTURE______________________________________________18

6. Rosemary Mc Kechnie : Becoming Celtic in Corsica___________________________30

7. R. G. Minnich: From 'Culture Area' to collective identity: the Collective Identity on the Ecology of Identity Formation in the Three Border Region_______________________33

8. R. G. Minnich: From 'Culture Area' to collective identity_______________________36

9. Gilles de Rapper: 'Culture' ant the reinvention of myth in a border area___________38

10. Gilles de Rapper: »Culture« And The Reinvention Of Myth In A Border Area (»Kultura« in ponovno izumljanje mita na mejnih območjih)________________________40

11. Thomas K. Shippers : A history of peradoxes – Zgodovina paradoksov ANTROPOLOGIJA V EVROPI________________________________________________43

12. Schneider: MAFIA, ANTIMAFIA AND THE PLURAL CULTURES OF SICILY_45

13. Skalnik: Community re-studies in Europe [11]______________________________50

14. Thomas M. Wilson: An Antropology of the European Union, From above nad Below51

2

1. Dionigi Albera: The Mediterranean as an atropological laboratory (Mediteran kot

antropološki laboratorij)

1. Polje antropološkega raziskovanja:Antropološko raziskovanje v Mediteranu traja že 50 let. Anglosaška antropologija

Mediterana je temeljila na večanju ''modernega'' (intenzivno terensko delo) raziskovanja na tem območju. Nekje po 2. svetovni vojn je na območje Mediterana prišlo raziskovat večje število angleško govorečih antropologov.

Razlogi za povečanje zanimanja za to področje: Razvoj znotraj same discipline; 1. Zanimanje se preusmeri iz raziskovanje plemenskih ljudstev na raziskovanje kmetov oz. poljedelcev (tendence vidne že v 20-ih in 30-ih letih 20.stoletja).2. V 50-ih letih se študenti Evansa-Pricharda in Peristiany (Pitt-Rivers, Peters, Stirling, Campbell…) usmerijo v preučevanje ruralnih skupnosti v Mediteranu in postanejo bolj odprti za zgodovinski pristop in bolj kritični do prevladujoče nezgodovinske strukturalno-funkcionalistične paradigme. Sprememba v svetovni politični ekonomiji, ki je sledila letom po 2. svetovni vojni, in

proces dekolonizacije, kar je imelo za posledice prepoved raziskovanja v določenih delih sveta.

Skupaj z razvojem komparativne perspektive se je večalo tudi etnografsko delo v Mediteranu. Legitimacija dela pod imenom ''Študije Mediterana'' se je zgodila že v 60-ih, 10. let po začetku raziskovanja na tem terenu.

Eric Wolf in William Schorger sta promovirala komparativno perspektivo pri raziskovanju Mediterana. V začetku 60-ih let sta organizirala raziskovalni seminar na univerzi v Michiganu, z naslovom ''Kmečka družba in kultura'', ki je bil posvečen primerjavi med severno in južno obalo Mediterana. Po nekaj konferencah so bili rezultati objavljeni leta 1969 v posebni številki Antropological Quarterly. Istočasno pa sta Wolf in Schorger oblikovala, na univerzi v Michiganu, študijsko skupino za Mediteran, ter začela s projektom študije socialnih mrež na območju Mediterana. Ta projekt je zajemal komparativne raziskave socialnih, ekonomskih, političnih in religioznih mrež.

Zanimanje Britanskih antropologov za Mediteran se je začel v 50-ih letih 20. stoletja. Začelo se je z neformalnimi primerjavami na Oxfordu s strani antropologov, ki se vrnili iz terena v Španiji ali Grčiji. Temu je sledila vrsta pomembnih mednarodnih konferenc in prvi izdani izsledki leta 1963 z naslovom ''Essay in the Social Anthropology of the Mediterranean''. U uvodu je Pitt-Rivers zapisal, da družbe Mediterana posedujejo več podobnosti med različnimi državami in istočasno več raznolikosti v okviru državnih meja, kot bi si pripadniki modernega nacionalizma lahko mislili.

Večinoma so se raziskovalci ukvarjali s temami kot so socialne vrednote (čast in sram, gostoljubnost, prijateljstvo), sorodstvo in družina, ter odnos lokalnih skupnosti do večjih družbenih skupin. Veliko raziskav je temeljilo na primerjavi.

V 70-ih so poskušali ustvariti bolj natančno definicijo Mediterana kot antropološke kategorije in bolj eksplicitno kategorijo primerjave.

3

To je bil tudi vpliv Davisa, ki pa ni točno definiral pojma Mediteran. Za njega je ti področje interakcij, izmenjave in osvajanj skozi tisočletja.

Boissevain in Gilmore, sta menila da je Davis pozabil na materialne parametre, skupaj s katerimi dobi regija svoj značaj; to so morje, podnebje,teren in način produkcije.

Mediteran je produkt geografskih, ekoloških, političnih, ekonomskih in kulturnih faktorjev.

V 80-ih se bolj ukvarjajo z Mediteranom v primerjalni perspektivi (južna in vzhodna obala ter bližnji vzhod). V tem času pa je tudi več kritičnih razprav o pojmu Mediterana v antropologiji. Te kritike so se nanašale predvsem na poskuse definicij Devisa, Boissevaina in Gilmorja.

V 90-ih je kategorija Mediterana izgubila svojo veljavo, klub poskusu oživitve. Tudi kot primerjalna kategorija doživi Mediteran svoj mrk, predvsem na račun antropologije Evrope in antropologije Bližnjega vzhoda.

2. Pomanjkljivosti antropologije MediteranaNajprej je problem obsega, saj je težko nekaj tako velikega definirat kot celoto.

Za nekatere je pojem Mediteran preveč širok in meglen.Južno Evropska raziskovalna skupina, je smatrala Mediteran kot enoto za primerjalne

študije. V študijah zasledimo dva raziskovalna področja:- Metafizični; določene skupne kulturne izmenjave, ki so se ohranile skozi zgodovino

(Julian Pitt-Rivers)- Atomističen; raziskovanje znotraj tradicionalnih kategorij, kot so sorodstvo, politične

organizacije, religija (Davis)

Kritike 'domačih' raziskovalcev, da je pojem Mediterana skonstruiran s strani in za potrebe anglo-saksonskih raziskovalcev, kakor tudi koncept časti in sramu. Kritizirajo pa tudi sam način raziskovanja anglo-saksonskih raziskovalcev, saj svoje delo predstavljajo kot prve poskuse raziskave te družbe, pozabljajo in ignorirajo pa dela neangleških raziskovalcev (Llobera, Pina-Cabral, Herzfeld, Fernandez).

3. Etnocentrizem, eksoticizem in stereotipiV evropski literaturi je zelo veliko stereotipov o Mediteranu, saj ima to območje neko

liminalno pozicijo, predvsem zaradi 'velikega potovanja', ki je v preteklosti predstavljal obred prehoda.

Tudi Freud je uporabljal za razlago psiholoških impulzov Grške mite.Nekateri so delali primerjave med severno Evropo in Mediteranom, ter orientalizirali

slednjega. Tudi delitev na Evropo in Mediteran ima dolgo tradicijo in je zelo vplivna v političnih govorih.

4. Avtoriteta anglofonske antropologijePo mnenju Peristianya na Oxfordu niso dovolj cenili antropologov ki so delali na

'domačem' terenu. Zaradi etga negativnega odnosa do študij Mediterana se je preselil v Grčijo in se posvetil dialogu med 'videnjem od zunaj' in 'videnjem od znotraj'.

Usmerjenost študij na samo nekaj določenih tem (čast in sram, klientalizem), je prispevalo k vplivu anglofonske antropologije na Mediteran. Tendenca videnja celotne kulture samo skozi nekaj točk je bila značilna za antropologijo kompleksnih družb (primer je čast in sra). S strani pan-mediteranizma je bilo kritizirano samo raziskovanje časti in sramu, ostale teme, ki so imele že daljšo tradicijo raziskovanja so bile povsem zanemarjene.

4

5. Kakšen prostor?Kriza Mediterana kot ustreznega področja za konstrukcijo antropološke teorije, je

povzročila problem pri alternativni omejitvi regionalnih kategorij primerjave.Nekateri avtorji definirajo tri primerjalne perspektive nasprotne Mediteranu.Mediteran predstavlja področje antropološkega dela, polje raziskovanja in ne objekt

raziskovanja.

6. LaboratorijZakaj raziskovati Mediteran:

- bogate možnosti raziskovanja tega področja- veliko število dragocenih antropoloških del z velikim številom tem- povečanje področij za primerjavo in dialogMediteran je lahko konceptualiziran kot laboratorij kjer antropologi različnih kulturnih in socialnih tradicij lahko raziskujejo nove oblike kolektivne identitete in delajo na novem dojemanju prostora v antropološki teoriji.

5

2. Andre Gingrich: FRONTIER MYTHS OF ORIENTALISM: The Muslim World in

public and popular cultures of Central Europe

- socialni antropolog iz Avstrije- v tem članku ukvarjal z muslimanskim Orientom (Muslim »Orient«) v centralni Evropi in

njeni popularni in javni kulturi (popular and public), predvsem v Avstriji- vloga muslimanskih kultur je zelo nesprejemljiva, nerazumljena (contested) zadeva

oziroma problematika v domači in tujih politikah- v nekaterih delih centralne Evrope je ta problematika povezana tudi s specifičnimi

lokalnimi miti in nazorom, ki se tiče Orientalnosti

European Union, central Europe, the Middle East

- nekateri Muslimani prihajajo ali imajo korenine v delih JV Evrope, S in Z Afrike, Z in J Azije in Indonezije

- nekateri so državljani EU- predstavljajo velik del »ne – EU« prebivalstva (nekje tudi kar 10%)- domača politika do njih je običajno nenaklonjena, nasilna- izstopajo radikalne skupine ali stranke, ki podpihujejo to politiko- Evropa ima dvoje sosed: tuj arabski in muslimanski svet in V Evropa ter Rusija- Odnosi z muslimanskim svetom predstavljajo velik del pri oblikovanju evropske

identitete- Po avtorjevem mnenju, se bo morala tudi Slovenija opredeliti pri zunanji politiki,

katera del sosedstva preferira – V Evropo ali Mediteran, ki ga predstavljajo bivši sodržavljani bivše Jugoslavije

- Sedanji evropski odnosi držav z muslimanskim svetom so tesno povezani s preteklostjo kolonialnih odnosov nekaterih od teh držav

- 1. države, ki so imele pomemben kolonialni vpliv v muslimanskem svetuPrimarne države te skupine so Britanija, Francija, Nizozemska. Sem spada tudi Italija, ki pa je na nek način prehodna med 1. in 2. skupino.

2. države, ki so imele nekaj vpliva na bližnje predele, t.i. »muslimansko periferijo«Ta skupina je fokus tega članka. To skupino sestavljajo Španija, Avstrija, Madžarska in delno tudi Rusija. 3. države, ki niso imele skoraj nobenih stikova) Države, ki so imele kolonialno moč drugje po svetu: Portugalska, Belgija, Švedska,

Danska, Nemčija.b) Države brez kolonialne preteklosti: Irska, Finska, evropske mini državice (San Marino,

Monako), ostali deli Skandinavije, Malta, Švica, Slovenija, Hrvaška, Češka, Slovaška, Poljska, Baltske države…4. države, ki so bile kolonializirane (Muslim empire) – države JV Evrope, ki ki so imele

večinsko ali manjšinsko muslimansko prebivalstvo: Grčija, Turčija, Bolgarija, Romunija, Albanija…

Three examples from an ambivalent decade

- obravnava tri javne diskurze (po letu 1945) v Avstriji, ki se nanašajo na muslimanski svet

- od ustanovitve 2. republike Avstrije, po 2.svet. vojni, se je javni in politični diskurz o Bližnjem vzhodu zelo spreminjal – 2 večji fazi

- prva faza je bila od leta 1945 do 1970, ko je prišla na oblast Christian Democratic Party (ÖVP)

- v tem času se je Avstrija pobirala od vojne, l.1955 sprejela vojaško nevtralnost, ubadala se je z »de-nazification«…

- muslimanski svet ni igral nobene pomembne vloge v tej fazi- druga faza je potekala od 1970 do 1986, ko je na oblast prišla Socialist Party (SPÖ), ki

jo je vodil Bruno Kreisky, kasneje so šli v koalicijo z Freedom Party (FPÖ)- ta čas je predstavljal konec povojne rekonstrukcije in veliko ekonomsko ekspanzijo

6

- Avstrija je pod Kreiskyjem podpirala »Third Path« med V in Z in iskala sodelovanje z nevtralnimi državami tretjega sveta

- V tem času se je tudi spremenil odnos do muslimanskega sveta – migracije delavcev in študentov iz Turčije, Jugoslavije in arabskega sveta so se začele

- Avstrija je okrepila vezi z OPEC-om in Arabsko ligo (Arab league)- Bila je ena prvih, ki je priznala PLO (mislim da je to palestinska stranka?!) in se s tem

tudi zavedala poslabšanja odnosov z Izraelom- Muslimanski svet je bil v javnosti cenjen in »zelo pozitiven«- Tretja faza je bil čas po 1986, v katerem je Avstrijo vodila koalicija med SPÖ in ÖVP- Opustilo se je sodelovanje s Tretjim svetom in muslimanskimi državami, obračati pa so

se začeli proti Evropi in EU oziroma integraciji v le-to- Kmalu je Avstrija vstopila v EU in zelo poostrila zakon o delavcih migrantih iz ne-EU

držav- To fazo oziroma obdobje sta zaznamovali 2 stvari- Prva je bila, da je l. 1986 vodstvo FPÖ prevzel Jörg Haider- Druga pa, da je »state presidency« (mislim da je to predsednik) prevzel kandidat

ÖVP, Kurt Waldheim- Obe stvari sta vodili k vedno bolj ksenofobni politiki- Waldheim je dobil boj s pomočjo zaveze s konzervativno-katoliško in z »pan-Germanic«

volivci, kar pa je državo pahnilo v mednarodno izolacijo- V poskusu rešitve iz izolacije, je Waldheim obiskal več držav iz Bližnjega vzhoda, l.

1988 pa tudi papeža v Vatikanu- Takrat se je pojavil pomemben slogan v časopisu: »A Pole Again Is Saving Us!«

Ta slogan se nanaša na avstrijsko preteklost in turškimi vojnami oziroma 2. bojem za Dunaj, in služi kot metafora za sedanjost. Širilo se je razmišljanje: »We are again under a siege by Orientals.«. Zanimivo je, da je Dunaj pred Turki takrat rešil poljski kralj Jan Sobieski, zdaj pa naj bi jim pomagal poljski papež. Razlika je tudi, da so bili v preteklosti slabi fantje Turki, v tem sloganu pa so krivci »World Jewry« (Židi), ki so obtoževali in povezovali Waldheima z nacisti.

- veliko ima prste vmes tudi Haider, katerega stranka je postala 2. največja in vedno bolj dobiva na moči, tudi s pomočjo ksenofobnih sloganov, metafor…: »For whatreasons did our ancestors defend our country against the Turks if we now let them in again?« (mislim, da prevod ni potreben)

- tukaj se spet vidi pretekla ogroženost pred Turki, vendar zdaj ni več krivec »World Jewry« (iz celega članka predvidevam da so to Židi po svetu) ampak »orientalski« migranti v Avstriji, študenti, begunci, turisti…iz tega dela sveta

- slogani po avtorjevem mnenju ne bi imeli takšne moči, če ne bi bili že zakoreninjeni v javni zavesti

- v zgodnjih 1990. letih so V in JV Avstrijo pretresli tudi bombni napadi (1993-1996), ki naj bi jih izvedla Bajuvarian Liberation Army (severno nemško naravnana)

- žrtve so bili »Roma and Sinti (Gipsy) community«, med žrtvami pa je bil tudi župan Dunaja, ki se je zavzemal za »prijazne in liberalne odnose« z Židi in Romi

- slogan, ki se je pojavljal je bil: »Graf Rüdiger von Starhemberg« - ta tip je leta 1683 obranil Dunaj pred Turki

- teroristi so uporabili njegovo ime kot reprezentacijo obrambe pred Orientom in Turkom- sporočiti so s tem hoteli, da je Avstrija zopet v nevarnosti pred »Orientalci«- v tem je avtor videl tudi borbo med strankami – konzervativno in nacionalistično, saj se

obe naslanjata na zgodovino in njene metafore (simbol Orienta največkrat predstavljali/-jo Turki in muslimani

- avtor to obdobje ne šteje med »temačno« in ksenofobno zaradi pomoči Avstrije, ki jo je nudila bosanskim muslimanom (verjetno med vojno)

The Good and the Bad Muslim- pomoč Avstrije Bošnjakom je bila res ogromna, saj je Avstrija dala zatočišče okoli

80.000 beguncem, predvsem bosanskim muslimanom (le Nemčija je bila pred njo)- avstrijska populacija je istočasno pomagala beguncem ter podpirala ksenofobno

politiko Haiderja (ta v tem času ni nasprotoval beguncem, ker se je zavedal da tako lahko izgubi podporo, zavzemal pa se je za čimprejšno deportacijo ljudi nazaj v Bosno)

- različni strokovnjaki so na to dogajanje dajali različne hipoteze

7

- v tem času se je iz političnih krogov širil slogan oziroma fraza: »These people are our neighbours, they have close historical links to Austria.«

- fraza se nanaša na Habsburško oblast v Bosni od 1878 do 1918, nanaša pa se tudi na negativno politiko do Srbije, saj je srbski nacionalist ubil avstrijskega prestolonaslednika in povzročil začetek 1. sv. vojne

- Bošnjaki so v tej vojni imeli pozitivno vlogo, saj so se borili na strani Avstrije, proti Srbom in Italijanom

- Ambivalentne podobe o muslimanskem svetu: Turki metafora za slabe muslimane, Bošnjaki (Bosanci) metafora za dobre muslimane (avtor primere jemal iz javnih diskurzov med leti 1986 in 1996)

- Te predstave živijo v popularni in elitni kulturi po večini V in JV Avstrije (turška figura seveda prevladuje, Bosanci pojavljajo predvsem kot lojalni borci na strani Avstrije v 1. in 2. sv. vojni – v slednji obstajal manj znan odsek SS-ovcev, ki so ga sestavljali le-ti)

- Vidno tudi v kulturni in umetnostni zgodovini, kot tudi v natisnjenih in elektronskih oblikah za množično vzgojo (izobraževanje)

- So metafore, ki spominjajo in opominjajo na preteklost in služijo kot elementi lokalne identifikacije – so pa tudi orodje za interpretacijo sedanjosti

- Zakodirani so ti elementi v arhitekturi (zvonik katedrale na Dunaju bil narejen iz železa poražene turške vojske), prostoru (izrezljan kamen in les v obliki turških vojakov, ki jih najdemo kot dekoracijo na hišah), pokrajini (imena jam, polj, hribov), klasični in ljudski glasbi, v galerijah, vaških muzejih, literaturi, lokalnih legendah, anekdotah, šalah, vaških kronikah in pa tudi v učbenikih, ki jih uporabljajo v šolah

- Na Turke pa ne gledajo le kot na agresivne vsiljivce (do leta 1683), ampak tudi kot razosebljene in poražene. Prvi se pojavljajo na vaški ravni (ljudska umetnost, vaške cerkve, samostani), drugi pa v baročni umetnosti, habsburških elementih, aristokraciji.

- Vidimo torej lahko, da se elementi pojavljajo tako v ljudski kot v popularni kulturi V Avstrije

- Ti simboli služijo ne le za lokalno identifikacijo, pač pa tudi za stereotipizacijo »drugih« nasproti »njim«, Avstrijcem

- Služijo jim kot verzija zgodovine (avtor reče tudi mythohistory), ki je enodimenzionalna, enostranska in ne upošteva drugih dejstev (zamolčano je npr. da so avstrijski kmetje nekateri meščani bežali v območja, ki so bila pod nadzorom Otomanskega imperija, v obdobju turških vojn pred avstrijsko vojsko, ki so od njih zahtevali davke, rekrute ipd., zamolčani so tudi drugi konflikti, ki so obsatjali v tem obdobju, npr. med Parizom in Dunajem, zamolčan pa je tudi turški vpliv na jezik, modo, hrano, pohištvo…v monarhiji)

- Na podlagi orientalskega muslimana so skonstruirali fiktivno kontinuiteto sebe, regije

The orientalist frontier myth as a constituent factor of nationalism- podobe Orientalcev so bile in so še rabljene za konstrukcijo nacionalizmov v Avstriji- prezentacije »dobrega« in »slabega« Orientalca so zelo fleksibilne- V času predsednika Waldheima so kombinirali stereotipe »World Jewry« s Turki, kot

slabimi - Pred tem so v času Kreiskyja, Arabce smatrali za dobre- Po 1945 so bili Židje in Arabci par sekundarnih metafor – včasih je Arabec menj dober

in Žid slab, v drugih priložnostih pa so vloge obrnjene (npr., ko je Avstrija krpala odnose z Izraelom v času Waldheima)

- Rečemo lahko, da je par Turk:Bosanec stabilen in prvoten, Arabec:Žid pa fleksibilen in sekundarni

- Politični diskurzi od 1980 do 1990 potekajo predvsem med pan-germanisti in avstrijskimi patriotisti

- Celo Haider se je oddaljil od pan-germanistov, ker so se njegovi podporniki identificirali kot Avstrijci in ne kot Nemci oz. Germani

- Imeli so sicer skupno misijo (obramba), vendar se niso izenačili z enakimi dvojicami- Razkol se je pokazal predvsem v času 1. sv. vojne, v sekundarnih mitih, saj so pan-

germanisti videli v Arabcih dobro, ti so se borili proti Britancem v času kolonizacije, v Židih pa seveda slabo in nevarnost germanski rasi, v času nacizma pa so jih videli kot zaveznike proti Židom. V nasprotju z njimi pa so avstrijski patrioti in nacionalisti tretirali Žide kot dobre (v času Habsburžanov so le-ti doživeli pravi razcvet)

8

- Zaradi Židov se je pravzaprav pojavilo nasprotje v Arabcih, saj vemo, da nasprotje vedno mora obstajati pri teh rečeh

- Primer fleksibilnosti je tudi avstrijska zastava – avstrijski Leopold of Babenberg je vodil napad proti arabsko-levantinski zavezi in v času boja je njegova obveza okoli pasu postala rdeča zaradi prelite krvi, le na sredini ne in od tod zastava, kot simbol zmage Avstrije

- Ta legenda se je učila še do pred kratkim v avstrijskih šolah, danes pa jo povedo le kot zanimivost, saj so jo pometli pod preprogo že v času Kreiskyja, ko je le-ta utrjeval odnose z Bližnjim vzhodom – Avstrijo predstavljali kot most med V in Z, J in S

Frontier orientalism- lokalni orientalistični diskurzi služijo različnim namenom, med njimi je tudi širši

evropski problem migracij in politike o tujcih- so tudi ločnica med »mi« in »oni«- mitološka preteklost služi interpretacijam sedanjost (Turki:Bosanci, Židi:Arabci)- individualne metafore in mejne podobe Turkov, Židov imajo globoke korenine v

avstrijski umetnosti in folklori, služijo pa nacionalizmom- »frontier« (slovar navaja to kot mejo; odkritje novih stvari-verjetno je tu mišljeno kot

meja) orientalizem je skupek metafor in mitov v ljudski javni kulturi (folk and public). Osmišljajo domačo državo in prebivalstvo ob kakšnem mejnem prostoru . Nanaša pa se na bližnje teritorije.

- v nasprotju s klasičnim orientalizmom, ki je posledica le elitne, je ta posledica elitne in ljudske kulture

- povedke, vaške kronike, turške muzejske zbirke, šolski učbeniki, ruralni toponimi prezentirajo mejni orientalizem

- v mejnem orientalizmu vedno nastopa musliman in je vedno moškega spola- v kolonialnem orientalizmu pa nastopata oba spola- ločuje orientalno (imajo jezik, pisavo, kulturo, religijo…) in primitivno (nima tega)- ne moremo pa zanikati, da ne obstajajo interakcije med mejnim orientalizmom in

klasičnim ali kolonialnim- v sedanji jugo-centralni Evropi obstajajo tri veje orientalizmov: razsvetljeni

(enlightened) – kratka doba (mogoče razsvetljenstvo) nemške in evropske glasbe in literature, klasični – britanske, francoske in italijanske različice, mejni (frontier) – edini z močnimi elementi ljudske kulture

- avtor najprej mejni orientalizem uvrsti v dele južne in srednje Evrope, proti koncu članka pa se začne spraševati, če ga lahko najdemo tudi širše

- paralele odkrije tudi v Španiji (teritorialno se nanašajo na Afriko)- mejni orientalizem je po njegovem folklorna glorifikacija vojaških zmag v preteklosti,

pa naj bodo dosežene proti muslimanom ali z njihovo pomočjo (od tod dobri in slabi muslimani)

- na koncu ugotovi avtor, da se mejne zgodbe pojavljajo globalno, v Amerikah, Avstraliji, Aziji…

- članek zaključi: In a world of global mass communication, frontier orientalism is ane among many contributors towards a worldwide folk tale of white supremacy.

9

3. Reinhard Johler: Is there an Alpine Identity? Some Ethnological Observations

(Ali obstaja alpska identiteta? Nekaj etnoloških opazovanj)

V zadnjem času (l. 2000) se v medijih vedno pogosteje uporablja koncept alpske identitete-naroda-Avstrije. Avstrija je bila v medijih zelo obravnavana v februarju 2000, ko je prejela nekaj sankcij s strani EU (ki pa so bile kasneje razveljavljene). Takrat so se začeli pojavljati v medijih kot alpska/visokogorska dežela.Kako se uporablja termin »alpski« v politiki? Jörg Haider je bil javnosti predstvaljen kot dober alpinist, ki je osvojil najvišjo avstrijsko goro Grosglockner. S tem, ko Alpe in »alpskost« tako uporabljajo v političnih, ekonomskih in kulturnih namenih v Avstriji postajajo vse bolj popularne. Tako so Alpe v Avstriji postale pomembne za ustvarjanje nacionalne identitete po razpadu Habsburške monarhije.Alpskost je (bila) še vedno nasprotje urbanizma. Se pravi »ruralnost« nacionalnega karakterja je konkurenčna »urbanizmu«, ki ga predstvalja Dunaj ter ostali dolinski svet. Urbanizem je modernost, napredek, razvoj, odprtost, umetnost medtem ko alpskost predstvaljajo provincialne vasi (tradicija, ljudska kultura in občutek pripadnosti).Avstrijska etnologija se je pojavila kot komparativna znanost 19. stol. v kontekstu raziskovanja orientalskih meja na Balkanu. Alpe so bile v središču pozornosti. V dolgem ustvarjanju identitete se je pokazal koncept »drugega« prav pri iskanju orientalskih mej. Ta drugi je bil samozadosten, homogen, naravno neodvisen ruralen svet-kmečka ljudska kultura.Danes avstrijski etnologi poskušajo razumeti njihovo stroko kot posredniško v procesu konstitucije nacionalizma v Alpah. Alpska sedanjost je precej drugačna kot v preteklosti (če opazujemo socialno življenje, kulturo in ekonomijo), kljub promoviranju starega načina življenja. Zato so moderne »alpske študije« v stroki začeli zavračati.Antropologi so v nasprotju z etnologi odšli na teren iskati »alpsko skupnost«. Prišli os do podobnih ugotovitev, da obstajajo neke skupne značilnosti poreb Alp npr. Velika odvisnost od narave. Nekateri antropologi so menili, da se lahko 'nevarnost alpskega ljudstva' razširi preko avstrijskih mej (fra. znanstv. Jean Yves-Camus) oz. da je alpsko ljudstvo za Evropo nevarno (nem. Claus Legganie). Na ta način se je razvil t.i. alpski rasizem.Ta popularnost alpskega rasizma izvira iz okolja, zato se domneva (in to je tudi tem), da obstaja Alpska identiteta. Ampak taka, ki ima svoj obstanek v gorah. Ali to res obstaja?Za odg. Na vpr. Je treba uporabiti tekst Ericha Kaufmanna in Oliverja Zimmerja, ki sta v eseju ?Iskanje avtentičnega naroda? Določila dva tipa geografskih nacionalnih identitet.

1. nacionalizacija narave – opisi določenih pokrajin kot izaz nacionalne pristnosti.2. Tisto kar se nanaša na 'naturalizacijo naroda'. Pokrajina kot ena od možnosti določanja

nacionalne identitete. Ta je uporabna odkar sta Kaufmann in Zimmer poistovetila alpska ljudstva kot tipične poli-etnične narode/države kot sta Švica in Kanada.

Avtor želi slediti argumentom v treh točkah:- skozi raziskave, ki jih je opravil v Avstriji, Švici in Italiji, ko je bil usmerjen v iskanje

ter ustvarjanje alpske identitete. Spraševal se je če že obstaja ter kako se odraža (če obstaja) v političnih in kulturnih dejanjih.

- Poskušal je zgodovinsko rekonstruirati kako in pod kakšnimi pogoji je bila ustvarjena ideja alpske skupnosti kot tudi koncept 'homo alpinusa'.

- Te koncepte hoče znanstveno obdelati v kontekstu antropoloških 'alpskih študij'.

10

MANIFESTACIJE ALPSKIH IDENTITET V SEDANJEM ČASU

Sredi junija 1998 je nekaj tisoč okoljevarstvenikov protestiralo na Tirolskem proti masovnemu turizmu in masovnemu transportu čez njihovo ozemlje. Ta akcija je bila tudi v javnosti zelo odmevna in požela veliko odobravanja. Moto akcije je bil 'zaščititi naš dom'. Vse skupaj je bilo zelo podobno tirolskim osvoboditvenim vojnam v 18. in 19. stol. Zdelo se jim je pomembno, da se odzovejo na zunanje grožnje. Nočejo biti več odvisno od ukazov, ki prihajajo iz Bruslja, Dunaja ali Rima. Dolinski kraji ter mesta jih pri njihovih zahtevah niso podpirali.'Alpski ognji' je akcija, ki v Švici poteka vsako drugo sobot v avgustu od l. 1986 naprej. Organizatorji so povezani v 'alpsko medmrežje' in na ta način so speljali akcijo 3.000 ognjev od Nice do Dunaja ali doLjubljane kot protest proti masovnemu turizmu, tranzivciji in uporabi okolju neprijetnih snovi. Protest na nevarnosti od zunaj.Ta alpski upor (aktivisti ga vidijo kot moderni upor), ki je postal potreben zaradi moderne dobe (urbanizacija na podeželju, migracije itd.). Samo skozi ta stanja se lahko alpska skupnost manifestira, torej v skupnih interesih tamkajšnjih prebivalcev lahko govorimo o novi 'alpski zavednosti', ki je ustvarjena.Alpska identiteta je drugačna zaradi gorskega terena, zgodovinsko se je ločeno razvijala kot regija pa lahko rečemo, da ima podobne karakteristike.

IDEJA PREHODNIH DRŽAV (pass-states) IN IZUM HOMO-ALPINUSA

Ideja o ustanovitvi prehodnih držav je nastala v Švici. Nastala naj bi švicarska država in z njo švicarski narod. V Habsburški monarhiji je imel ta koncept minimalno vlogo. Z Italijansko deklaracijo l. 1915 dobi ideja 'prehodne države' drugačen pomen, vendar s tem še ne izgine iz zavesti ljudi. L. 1918 je bil ta koncept zelo odmeven in takrat se je kar naenkrat pojavil problem 'političnega prostora'.Oblasti so v različnih zgodovinskih obdobjih hotele uničiti to idejo, vendar je bila geografija močnejša od zgodovine ali kulture, zato se je ideja ohranila do današnjih dni. Gore so neločena gmota in prehodna država bi bila videti kot oblika supernacionalizma, združenje sil. Alpe so vezava za ustanovitev nacionalne skupnosti različnih narodov v edinstven avtentičen narod.Ideja o tem živi naprej in je v znanosti sprejeta kot 'alpska skupnost'. Ta koncept je izdelal Adolf Günther l. 1930.

'HOMO-ALPINUS' IN ALPSKA IDENTITETA

L. 1909 je Ernest Bovet prvi zaokrožil razlago o 'Homo-alpinusu': to je trezno nacionalno bitje, ki si želi ustvariti Švico kot narod z nacionalno identiteto; to je skrivnostna moč Alp.Vsekakor se je ideja prehodnih držav z izumom homo-alpinusa' povečala. Ideja je pomembna iz dveh vidikov: izvor/homogeneza (v preteklosti in sedanjosti) alpske regije in njenih prebivalcev. Nacionalne meje, ekonomske in kulturne razlike tako izgubijo svoj pomen. Ideja ustvarja osamosvojitev gorskih delov izpod velikih mest in nižinskih prebivalcev.Anslem Zurfluh je v svojih etno-zgodovinskih študijah 'homo-alpinusa' opredelil kot multietnični, tradicionalni, neurbani »človek« (prej pojav bi rekla jaz). Veliko raziskovalcev je temu oporekalo, tako da je še danes veliko dilem okrog 'homo-alpinusa', vsekakor pa so Alpe odličen evropski prostor za iskanje tudi naših lastnih identitet.

11

ZAKLJUČEK

Ernest Bovet je »izumil« 'homo alpinusa' kot nasprotujoča oseba 'homo europeausa'.Avtor se je v pričujočem delu osredotočal na vprašanje »Kdaj se pokaže alpska identiteta?« in odgovore najdemo v članku: kadar se prebivalci počutijo ogrožene. Grožnja mora prihajati od zunaj. In ravno te grožnje dajejo družbi smisel, ki potem skupinsko reproducira alpsko identiteto.Nemški filozof Georg Simmel je dejal, da so Alpe kontrast morju. In ravno ta posebnost, še posebej iz zgodovinskega vidika, ustvarja ideje raziskovanja Alp tik ob Jadranskem morju (začetek Mediteranskega sveta).

12

4. Orvar Löfgren: The Nationalization Of Culture

Članek obravnava proces nastajanja nacionalne identitete, posveča pa se tudi vprašanju nacionalne kulture kot področja, kjer se za prevlado bijejo različne interesne skupine s trditvami o nacionalni skupnosti in njeni dediščini. Navaja tudi različne tipe »procesa nacionalizacije«, kjer se v obeh smereh prepletata kulturno in nacionalno področje (kako so nacije postale kulturne formacije in kako neki elementi vstopijo v narodni simbolni sistem?) in kjer vsaka generacija ni le »nacionalizirana« v določenem kulturnodediščinskem okolju, temveč tudi sama ustvarja svojo verzijo o tem, kaj je nacionalni sistem odnosov (national frame of reference). Osredotoča na problem ustvarjanja in poustvarjanja nacionalne identitete in kulture. Navedeni primeri se nanašajo na Švedsko in Madžarsko.

Etnologija in folkloristika Evrope sta se razvili v 19.stol. pod ideološkim vplivom nacionalizmov in Herderjevega Volksgeist , z namenom »rešiti in sestaviti« »nacionalno« ljudsko kulturo, kar je vključevalo tudi idejo o ljudskih mentalitetah in narodnih karakterjih. Kasneje so se morali kritično lotiti tega zgodnjega poskusa ustvarjanja nacionalne ljudske dediščine, da so lahko nato z novimi prespektivami nadaljevali z vprašanjem nacionalne identitete in ključno vlogo ljudske kulture v tem procesu.

Avtorje je zanimalo pri preučevanju konstukcije in dekonstrukcije ustvarjene nacionalne kulture vloga nacionalne retorik e (načina argumentiranja v prevladujočih konfliktih med nasprotujočimi si interesi in razredi) v Madžarski in Švedski družbi v zadnjem stoletju ter kako je bilo vzpostavljeno nacionalizirano kulturno razumevanje in vèdenje (torej, do katere mere danes Švedi in Madžari posedujejo isti sistem odnosov (frame of reference) v primerijavi s pred 50 ali 100 leti).

Nacionalizem je kulturni fenomen in historični proces. Koncepti, kot so nacionalna identiteta, kultura, mentaliteta ali dediščina so ostajali še vedno nepopolnoma razjasnjeni, kljub novejšim medisciplinarnim sodelovanjem med antopologi in zgodovinarji.

Biti pripadnik neke nacionalne entitete v različnih zgodovinskih okoliščinah ne pomeni isto. Tudi je potrebno potegniti analitično ločnico med dvema kulturnima paradigmama v „gradnji“ naroda, in sicer med patriotizmom in nacionalizmom. Koncept patriotizma je osnovan na ljubezni podložnikov države „Za vero, dom in cesarja!“, medtem ko ideja nacionalizma temelji na ideji o „Voksgemeinschaft“, ki si deli (sharing) skupno zgodovino in kulturo, usodo, idejo o enakosti in bratstvu, kar pomeni, na nacionalizem lahko uporabijo za prekritje interesov nekega razreda ali za se z njim borijo proti njim.

Pri nacionalizmu je zanimivo to, da je pravzaprav mednarodna ideologija, ki je v nacionalnem interesu uvožena. Sčasoma so se pri bujenju narodov na Zahodu izoblikovali kriteriji, kateri elementi naredijo narod, katere sestavine državno tvorbo spremenijo v nacionalne kulture, ki si delijo simbolni kapital. Te ideje so krožile med intelektualci vsepovsod po svetu in sčasoma so zakoličili, da mora vsaka nacija imeti svoj jezik, preteklost in usodo, pa tudi nacionalno ljudsko kulturo (folk culture), nacionalni karakter oz. mentaliteto, nacionalne vrednote, mogoče celo nacionalni okus in nacionalno pokrajino (po možnosti varovano v obliki nacionalnih parkov), celo paleto nacionalnih mitov, herojev in čudežnih bitij, zbirko simbolov (vred s himno, zastavo in grbom), svete tekste in podobe, itd. Ta nacionalni inventarij je nastal v 19. in se nadaljeval še v 20.stol. Ni pa le koncept o nacionalni

13

kulturi krožil med evropskimi narodi, temveč tudi napotki o ustanavljanju inštitucij, kot so muzeji in arhivi.

Ta proces, v katerem so nacionalni projekti transnacionalna briga, je prisoten še danes, ko nastajajo nove države pod pogoji iz 19.stol. Ironično je, da osvobodilne sile teh držav lahko vidimo kot poslednjo zmago prevladajočega kolonializma, mnogokrat pa „gradnjo“ naroda dejanjsko spodbudijo Zahodne sile. Novonastale države se soočajo tudi z očitki starih držav glede njihove nacionalne identitete, saj je njihova imela čas se spremeniti iz ideološkega konstrukta v nekaj, kar je dano, naravno dejstvo, in pri tem spregledajo paralele z njihovo preteklostjo. Nekatere nacionalne ideologije so bile „naturalizirane“ že tako zgodaj, da se v njih danes redko dvomi. Norbert Elias je izpostavil ta problem na primerijavi primerov Francije in Nemčije – kdo je zares Nemec?

Pri konstruiranju identitete sta pomembna dinamični in dialektični pristop: pri razvoju koncepta nacionalne identitete je še največ prispevala teorija etničnosti, posebej obravnavanje identitete kot dinamičnega procesa konstrukcije in reprodukcije skozi čas v odnosu do drugih skupin in interesov.

Nacionalna identiteta je, tako kot etnična, specifična oblika kolektivne identitete, ki je lahko latentna ali pa se manifestira (lahko se aktivira v specifičnih situacijah, soočenjih, lahko pa spi).

V čem se nacionalna identiteta razlikuje od etnične in zakaj ni zgolj oblika/del le-te? Nacionalizem pogosto uporabi etnično pripadnost za osnovo konstruiranja nacionalne kulture, ni pa etnična identiteta vedno soprodukt gradnje naroda. Nacionalna identiteta namreč lahko tudi zgolj prekrije etnično, npr. pri ustvarjanju ameriškega naroda iz mozaika imigrantov. Nacionalna identiteta je tudi vedno povezana s problemi nastajanja države in državnimi diskurzi, ki nastanejo in se reproducirajo znotraj posebnega institucionalnega sestava – to loči nacionalno od drugih tipov identitetnih kontruktov.Definicija naroda po Benedictu Andersonu:„ It is an imagined political community and imagined as both inherently limited and sovereign. It is imagined becouse the members of even the smallest nation will never know most of their fellow-members, meet them or even hear of them, yet in the mids of each lives the image of their communion.“Michael Harbsmeier je za zgornjo definicijo povedal, da je raba pojma communitas preširok. Nacionalna identiteta naj bi bila po njegovo, v nasprotju z drugimi oblikami družbene identitete, popolnoma odvisna od prepoznavanja svojega nacionalnega Drugega oz. drugih narodov. Tako se je npr. norveška nacionalna identiteta oblikovala proti stoletjem danske nadvlade, v ospredju kulturne dediščine pa so bile povdarjene njihove vikingške korenine. Pri finskem nacionalnem gibanju je bila vloga finskega ljudskega slovstva še bolj povdarjena že pod švedsko in nato pod rusko oblastjo, nosilci ustvarjanja tega ljudskega slovstva pa so bili švedsko govoreči intelektualci, ki so bili celo bolj „finski“ kot kmetstvo samo. Nastanek danske nacionalne dediščine in identitete je bil pogojen kot reakcija na grožnjo dominantne sosede na jugu – Nemčije. Na Švedstem tovrstne grožnje ni bilo, zato se je pri njih izraziteje pojavil občutek pripadnosti Skandinaviji (Scandinavianism); njihova himna govori o gornetem severu in njihov muzej je poimenovan Nordijski muzej. Tipične nacionalne pokrajine: na Švedskem je bila to Dalecarlia (gl.fotografija na str.10), na Norveškem v gorskih dolinah Telemarka in finska ljudska kultura ja preživela v gozdovih Karelije. Na Madžarskem se je dogajalo podobno: madžarski kmet se je prepoznal v kontrastju z avstrijskim kmetom v gorah. V Grčiji sta po koncu turške nadvlade bili grška dediščina in nacionalna identiteta očiščeni vseh Vzhodnih elementov na načinm da je ugajolo evropski stereotipni podobi o pravi klasični Grčijji. Celo ameriški imigrantje so v začetku 20.stol. iskali svojo „ljudsko kulturo“, ki naj bi bila elizabetinska, njeni nosilci naj bi govorili kot Shakespeare, izdelovali košare in medtem peli srednjeveške balade, v Apalačih se je ta tradicionalna kultura rešila in ohranjala kot način odpora proti razkrajajočim silam modernega

14

sveta in novim valom proletarskim imigrantov. Ti primeri ilustrirajo načine, kako ljudska kultura postane nacionalizirana (ali celo posvečena). „Prava“ in „brezčasna“ različica ljudskega življenja nastane skozi proces selekcije, kategorizacije, relociranja in „zamrznitve“, pri tem pa se določene elemente izpusti, ker „niso primerni“ za prikaz v novih nacionalnih muzejih ali publikacijah, ki prikazujejo folklorno dediščino.

Na isti način kot ustvarjanje nacionalnih podob se ustvarjajo nacionalni stereotipi: v nasprotju s srečnimi in veselimi Mediteranci, se imajo Švedi za sive, dolgočasne, obsedene z redom, točno, zmožni so kontroliranja čustev, pomanjovalo naj bi jim spontanosti in duha življenja. Stereotipi sosednjih skandinavskih držav pa prikazujejo sebe še bolj sive in dolgočasne, da celo Švedi izpadejo ob njih boemski. Na sploh se nacionalne samopredstave ustvarjajo na kontrastiranju S – J, kot si je kontrastno hladno – vroče. Pri tem se zdi, da igra najpomembnejšo vlogo emocionalna samokontrola oz. njeno pomankanje. Druga značilnost je bolj spolno usmerjena: medtem ko je domovina običajno ženskega spola, je tipičen predstavnik le-te moški. Nacionalni stereotipi tudi isražajo geopolitične pogoje, npr. kako so Madžari videli Avstrijce še pod Habsburško krono pa vse do danes.

Povzetek: Konstrukcija nacionalne identitete je torej naloga notrenje in zunanje komunikacije. V nalogi ustvariti simnolično skupnost, morajo biti identitetni podporniki ustvarjeni znotraj nacionalnega polja z namenom ustvariti občutek pripadnosti in lojalnosti nacionalnemu projektu, gre za samopredstavljanje in samodefiniranje, ki pa mora biti razpoznavno tudi navzven.

Kako se torej te izmišljene skupnosti obikujejo in obdržijo skozi čas, kako je družbeni in politični prostor spremenjen v kulturnega – navadno kulturo? Nacionalna kultura se pravzaprav razlikuje od vsakodnevnaga deljenja spominov, simbolov in znanja. Nacionalna kultura je normativni kulturni kapital, torej kaj naj bi vsak pripadnik nekega naroda vedel. To znanje se pridobi v šoli, njegov odločilni nosilec pa je uradna javna kultura. Eno pomembnejših področij, ki si jih ljudje delijo na nacionalni ravni je specifično besedišče oz. kulturna izobraženost nekega naroda, tj. cel sistem deljenih informacij in asociacij, s katerimi se lahko udeležujemo javnega diskurza. Nacionalni kulturni kapital pripada splošni glavni kulturi, ki stoji nad razrednimi interesi in odnosti moči. Ta poskus standardizacije odseva dano družbeno pozicijo, perspektivo in pripadnike srednjega razreda. Pogled Šveda na to, kaj je švedsko bistvo (esenca), je lista ključnih simbolov in ključnih dogodkov, ki imajo bogato področje kulturnih konotacij in podobne situacije sprožijo deljene spomine (npr. lista biti švedski pomeni doživeti švedsko poletje v vsej njegovi veličini, božično jutro, maturiranje, je biti urejeno oblečen za zadnji dan šole in videti sončni zahod nad robom gozda, je imeti sdventni venec, je prebrati Elso Beskow in videti kralja in stati ob grobu.) Ti seznami variirajo glede na posameznika in čas, večinoma pa se vrtijo okrog vidnih nacionalnih značilnosti: javni rituali, družinski prazniki, najljubše jedi, ključni simboli in podobe. Tej, mogoče kdaj že trivialni, elementi imajo visoko specifično kulturno težo, npr. okusi in vonji tradicionalnega švedskega obroka sredi poletja iz mariniranega slanika, novega krompirja in mrzlega žganja, ki odseva že celo malo kulturno vesolje s podobami o poletju, prazničnosti, užitku in nacionalnosti. Ne gre le za zelo vidne rituale, temveč njihove čutne in emocionalne vrednosti, kajti običanji nacionalni spomini in dojemanje so včasih močneje zasidrani v neverbalnih oblikah, v deljenih vonjih, zvokih, okusih, pogledih. Celo nekatera občutja bolj nacionalna kot druga, imajo močnejši simbolni pomen. Ko nekdo nejasno opisuje lastnost nekoga kot švedsko, npr. hojo, izražanje čistev, način kako je, kako se smeje šalam, je to del kulturnega kapitala ali, kot bi rekel Bordieu [ja, itak, da ne moremo mimo njega!Grrrrr!; op. JH.] nacionalni habitus ali skupek preddispozicij. Ko ljudje govorijo o bistvu nekega naroda, mislijo na malenkosti in ne toliko na kulturno dediščino ali naučeno nacionalno kulturo.

15

Povzetek: Zdi se pomembno razločiti med simboličnim kapitalom, ki je definiran kot nacionalen in patriotski, ter znanjem in izkušnjami, ki se dogodijo znotraj nacionalnih mej: insiderski štosi, asociacije, namigovanja in spomini, ki jih Švedi razumejo in Norvežani ne.

Kako je narod vzpostavil nacionalno obsegajoč kulturni prostor oz. komunikacijsko skupnost in kako so meje vzdrževane? Problem deljenja odpre vprašanje komunikacije in ustvaritve nacionalnih polij interakcije. Ustvarjanje naroda je močno povezano s projektom integracije in standardizacije . Jezik je za to dober primer: ena prvih namer nacionalistov je bila ustvariti nacionalni jezik, pogosto v okolju, kjer govorjena in pisana beseda ni spoštovala nacionalnih mej (npr. za nacionaliste na norveškem v 19.stol. je ustvariti resnično norveškega standardnega jezika pomenilo zoperstaviti se starim vplivom zapisovanja iz Danske in tudi ustvariti tudi jezikovno mejo med Norveško in Švedsko, čeprav so si ljudje z obeh strani mej delili isti dialekt. Tu je izpolnil šolski sistem je svojo nalogo, da so se vsi naučili standardno norveščino). Ti procesi so potekali po vsej Evropi. Če je jezik postal pomemben medij za nacionalno kohezijo in pripadnost (kar je bilo v večini, vendar ne vseh narodih), je nacionalizacija kulture močno povezana z ustvarjenjem javne sfere z vzponom buržoezij, ki je odprla nova polja javnega diskurza, ki se je nato spreobrnil v nacionalnega. Pri ustvajenju nacionalne skupnosti v 18. in 19.stol. ima pomembno vlogo tudi tisk, predvsem pri zalaganju intelekteulcev s pristojnim mestom za nacionalne diskusije. Pomembni niso le nacionalni, temveč tudi lokalni časopisi in zaradi stalne izmenjave med njimi so imeli bralci občutek, da so del nacionalnih pogovorov in da vedo, kej se je dogajalo v nacionalni prestolnici. Drugi medij za množice je bil šolski učbenik, ob katerem odraščejo generacije. Taki mediji so ustvarili nacionano komunikacijo in nacionalne skupnosti, hkrati pa so bili komunikacijska ločnica med dvema narodoma - kulturno deljenje je v 19.stol. pomenilo biti manj regionalen, bolj nacionalen in tudi manj mednaroden. Šele v 20.stol. se je z novimi mediji, kot sta TV in radio, dejanjsko ustvaril zares narodni javni diskurz in nacionalizacija kulture, saj so poprej v 19.stol., in nekateri mediji še vedno, ostajali le v krogu nekega razreda. To bi lahko poimenovali „massmediation of national culture“. Prav tako je pomemben integracijski vpliv radia in televizije na kulturo in vsakdanje življenje v času, ko so na televiziji in radiu spremljali le en program (na Švedskem je to od 1930-70). Z uvedbo nacionalnega oddajanja, ne le, da se je še vreme nacionaliziralo, določilo je tudi družbeni čas, ko so se ljudje zbirali okoli radia – tej Švedi so se po jutranji telovadbi zbrali ob radiu na uri gramofona, zvečer se ponovno zbrali ob poročilih in šli spati po nacionalni himni ob koncu programa. Radio je tudi ustvaril nova nacionalne tradicije, kot je praznovanje novega leta – ljudje so ob polnoči čakali odštevanje, medtem ko so cerkveni zvonovi iz vseh švedskih katedral odbijali v novo švedko novo leto.

Kako so mednarodna sporočila prilagojena za kulturo nekega prostora? Tudi danes, v času večje pluralnosti svetovnih medijev, opazimo, da so mednarodni vplivi nacionalizirani v lokalni kontekst. Tako je amerikanizacija posvojena na način, ki ga ima tisti narod. Tako ameriške ali francoske reklame ne morejo biti kar prenesene take kot so v švedske revije, temveč jih morajo lokalne agencije predelati.

Razkrajanje nacionalne kulture je toliko staro kot nacionalizmi. Ena od stalnih groženj je regionalizem, ki je zelo raznolik in bolj ali manj intenziven pri različnih narodih, od časa do časa, od političnega profila. Vendar regionalizmi niso nujno le grožnja razpada naroda, temveč povzročajo tudi neke napetosti, ki obdržijo nacionalni projekt vitalen, torej imajo lahko tudi integrirajočo funkcijo. Na nek način regija/provinca vzbuja mikro model za patriotizem, saj ko se naučiš ljubiti domačo regijo, se pripraviš za nacionalna čustva. To je bila ideja šolskega izobraževanja v začetku 20.stol. V tistem času se je na Švedskem tudi

16

socializem definiralo kot grožnjo nacionalni enotnosti, kakor je bila ta grožnja potem nadomeščena z internacionalizmom ali amerikanizacijo, torej odvisno od politične klime.

Zakaj se imajo nekateri za boljše nacionaliste kot drugi? Zakaj je tovrsten diskurz bolj izrazit v določenih zgodovinskih okoliščinah? Včasih se je govorilo, da Švedi niso prav šovinistični, ker se nacionalni slogani in patriotski klici pojavljajo manj pogosto kot npr. v ZDA ali Romuniji. Vendar pa se narodno zagovarjanje in nacionalna čustva prebudijo v času nasigurnosti in strahu. Neprenehno govorjenje o ameriški morali in vrednotah v ZDA ne nujno pomeni, da so Američani bolj patriotski (ali šovinistični), temveč da mora biti njihova nacionalna identiteta konstantno potrjena, ker je krhko skonstruirana (etnična mešanica in spremenljivost).

Na Švedskem je bilo v 60- in 70ih vihranje z zastavo čist mim, ker je bil to čas nacionalne stabilnosti. V 20- in 30ih je bila nacionalna retorika orodje političnih prerekanj med levico in desnico. V 30ih so tako uvedli nacionalno zastavo na demonstracijah. To je tudi bilo obdobje, ko je v nacionalni retoriki postal glaven koncept državljana, kot ustvarjalca moderne nacije, poseljeni z modernimi individualci, ki so osvobojeni tradicionalne kolektivne lojalnosti in so državljani nove Moderne Švedske. Govori so se veliko nanašali na pravice in obveznosti, ki jih imajo le kot državljani.

Diskurz o razpadanju nacije pogosto pozabi na dejstvo, da se nacionalna kultura naprestano redefinira. Vsaka nova generacija namreč ustvari tisto, kar si narod deli, tako, da izbira pojave iz simboličnega stanja prejšnjih generacij. Torej ne razpada narod, temveč stara verzija nacionalne ideje. Za današnje šolske otroke je npr. nacionalna himna le pesem s tribun s hokejske mednarodne tekme, ker jo slišijo le tam igrati, hkrati pa se pozablja, da je šele nekaj generacij na Švedskem, ki jo znajo zapeti. Nacionalna kultura je proces in moderen nacionalizem je kulturna paradigma, vendar pa gredo vsi narodi skozi isti proces nastajanja in ponastajanja, vendar ne istočasno in čisto na enak način.

Tudi nacionalna retorika se spreminja. Nekdanji argumenti in jezik nam danes mogoče zvenijo bombastično, šovnistično ali mogoče celo rasistično, vendar smo tudi mi razvili nove retorične oblike o večvrednosti naše dežele, za katere mislimo, da niso šovinistični..

Nacionalna kultura kot retorika in praksaV zadnjih dveh stoletjih se je nacionalizem razvil v močan vir kulturne in socialne

identitete in nimamo dokazov, da umira, mogoče le malo kinka. So pa mogoče tudi skupine, ki kombinirajo internacionalno identiteto z občutkom narodne pripadnosti.

Nacionalni projekt ne more obstati le zgolj kot ideološki kontrukt, temveč mora živeti kot kulturna praksa v vsakdanjem življenju. In ravno temu, kako tovrstna nacionalna delitev nastane in se reproducira v vsakdanjem življenju, bi morali posvetiti več pozornosti, hkrati pa tudi vprašanjem kako globoko, kako dolgo in kako razširjena je v različnih obdobjih, družbenih podstavah in kako variira od generacije do generacije. Prispevek poziva k analizi tovrstne prakse, živete nacionalne izkušnje.

17

5. Lofgren Orvar (L.O.): THE NATIONALIZATION OF CULTURE /

NACIONALIZACIJA KULTURE

/ uvodni članek v tematsko številko Ethnologia Europea/5avtorjev povzetek članka:Nacionalizem (N.) je kulturna sila, ki je v mnogih primerih nadvladala druge, tradicionalne identitete (ID) in pripadnosti v družbi 19. in 20. st.Pri preučevanju N. so se bolj malo ukvarjali s kulturno prakso formiranja in skupne delitve1 nacionalne ID. Rezultat tega je, da bolje razumemo N. kot pa nastanek »madžarskosti« ali »švedskosti«.Tekst obravnava nekatere pristope k izgradnji nacionalne kulture (national-culture building) vsakdanjega življenja, pri čemer uporablja predvsem švedske primere. Osredotoča se tudi na nacionalno kulturo kot polje spopada, kjer različne interesne skupine v boju za hegemonijo uporabljajo argumente o nacionalni enotnosti ali dediščini.Obravnava različne tipe »procesov nacionalizacije« - npr., na kakšne načine so določena kulturna področja definirana kot nacionalna, kako se spreminja nacionalni prostor v kulturni prostor; na kakšen način je vsaka nova generacija ne le nacionalizirana v dano dediščino, temveč ustvarja tudi svojo verzijo skupnega, nacionalnega referenčnega okvirja.

Revisiting the national project

Etnologija Evrope (EE) –> - se je z nacionalizmom se je še posebno veliko ukvarjala - disciplina, ki je nastala v 19. st. kot otrok nacionalizmov in Herderjevega Volksgeista- EE in foklora sta se razvili z bolj ali manj eksplicitnim ciljem reševanja in zbiranja

»nacionalnih«2 ljudskih kultur -> šlo je za ideološko nabit projekt, ki je vključeval tudi ideje o ljudskih mentalitetah ali nacionalnem značaju

- kasnejše generacije etnologov je čakala naloga dekonstrukcije teh prvih poskusov ustvarjanja nacionalne ljudske dediščine – in šele po tem čiščenju so se lahko z novih teoretskih zornih kotov lotili vprašanj nacionalne ID in kulture

->teksti v pričujočem zborniku - so nastali v okviru tega novega zanimanja za nove vidike obravnave ustavrajanja in

prenavljanja nacionalne kulture (K).- izhodišče: sodelovanje švedskih in madžarskih raziskovalcev ->- Švedi: preučevanje švedskih mentalitet in spreminjanja samo-reprezentacij, predvsem v

luči novih valov imigracije na Šv. v 1980.- Madžari: raziskovanje konstrukcije madž. nacinalne ID in ključna vloga ljudske K v tem

procesu

L.O. in Jonas Frykman sta preučevala formiranje razredov in izgradnjo kulture na Šv. v 19. in 20. st. – med drugim:

- ideje o moderni in homogeni švedski K- koliko klišeji in pojmovanje nacionalne homogenosti prikrivajo kulturno diferenciacijo,

ki temelji na dejavnikih, kot so razred, spol, generacija

Različni pristopi k dekonstrukciji in rekonstrukciji izgradnje nacionalne K so pripeljali tudi do zanimanja za to, 6- na kakšne načine se uporablja »nacionalno« retoriko kot argument v spopadih za prevlado

med različnimi interesi in razredi v švedski in madž. družbi v 19. in 20. st. (kdo je bolj »švedski«...)

- kako se za to ideološko fasado nacionalne enotnosti vzpostavlja dejanska nacionalizacija skupnih kulturnih pojmovanj in znanj (npr. do katere mere delijo sodobni Švedi/Madž. referenčni okvir s tistimi pred 50 ali sto leti)

1 sharing – deliti, sodelovati, biti udeležen ipd.2 v tekstu je vedno rabljen izraz »national« ipd., saj v angl.j. ne razlikujejo med narodnim in nacionalnim; v teh izpiskih/prevajanju sem stvar »poenostavila«, tako da upoštevajte kontekst ...

18

Pokazalo se je, da je kulturno politiko izgradnje nacije in proces nacionalizacije najbolje obravnavati v primerjalnem okvirju, ker se s tem izognemo zaslepitvi pri preučevanju lastne K (home-blidness)

6 -> teme posameznih besedil v tematski številki E.E., md 3 : metodološki problemi preučevanja sodobnih K na nacionalni ravni

- kombinacija kval. in kvant. pristopadružbena mobilnost in nacionalni značaj

- življ. slog in svetovni nazor švedskih intelektualcev (pomembna vloga pri nastanku moderne socialne države) često prikazujejo kot šv. nac. značaj;

- družbeni in kult. pogoji, v katerih se producirajo take predstave o K in osebnosti -> družba z visoko stopnjo mobilnosti (progresivni intelektualci, ki so dominirali diskurzu o nacionalni K in »švedskosti«)

o razredih in nacionalni K na Madžarskem- o kult. boju glede tega, kdo reprezentira madž. ID

povezave med športom in nacionalizmom - zapostavljeno področje

procesi konfrontacije in negociacije med »konkurenčnima« nacionalnima junakoma - simbolizirata razl. seta idej o Madžarih in madžarskosti; skozi stoletja so ju različne

skupine upor. za različne ciljekako so švedski mediji 20. st. prikazovali švedske antiheroje

- kako te nacionalne podobe komentirajo »švedske« vrline in slabostinastajanje nacionalnih jedi

- simbol, ki se ga uporablja tako v kult. politiki kot v turističnem marketingu

New dialogs

novi interdisciplinarni pristopi v preučevanju nacionalne K in ID7dolgo prevladovala delitev dela med zgodovinarji in antropologi/etnologi:- zgod: N. kot politični in ideološki fenomen- A/E: pv v konceptualnih okvirih etničnosti, večinoma poudarek na sinhronem vidikudanes:- zgod. se bolj zanimajo za nacije kot kulturne formacije- A/E za kulturno politiko izgradnje nacije

Še nedavno je bilo raziskovanje nacionalne ID - v veliki meri osredotočeno na ideologijo in politiko nacionalizma -> - često v okvirih izpostavljanja N. kot oblike lažne zavesti (razkrivali so mite o nacionalni

K, ideološko retoriko... npr. Gellner 83)->to je bila nujna faza raziskovanja, ki zdaj omogoča bolj nepristranski pogled na nacionalizem kot kulturni pojav in kot zgodovinski proces (gl. npr. B. Anderson 83)&še vedno dvoumen in premalo razvit analitski okvir => nejasne definicije konceptov, kot so:nacionalna K, mentaliteta, dediščina...

Being national?

Nordijski muzej ~ otrok švedskega N. 19. st.- kip kralja Gustava Vasa z vgraviranim mottom: Bodi švedski! = po L.O. inačica

kraljevskega ukaza, ki ilustrira analitski problem: težave pri rabi konceptov v različnih zgod. obdobjih

- pridevnik »švedski« ima povsem razl. konotacije v razl. obdobjih in za razl. družeben skupine

- »švedskost« kot kvaliteto težko uporabljamo transhistorično – nujna diskusija, kako je ta izmikajoča se poteza definirana in redefinirana v razl. historičnih okoliščinah

3 md = med drugim; pv = predvsem, pzp = pravzaprav; mg = mimogrede; & = in hkrati; => iz tega sledi, VS = versus= proti, nasproti; VŽ = vsakdanje življenje

19

pd problem pri konceptu nacionalizma:- naj bo rezerviran le za ideološka in politična gibanja od poznega 18. st. dalje?- ali je produkt intelektualne klime ameriške in franc. revolucije?- je možno, smiselno govoriti o nacionalizmu v srednjeveški Angliji ali na Šved. v 16. st.?

L.O. za: analitsko razlikovanje med konceptoma patriotizma / domoljublja in nacionalizma v komparativnem kontekstu !!!- reprezentirata dve različni kulturni paradigmi v izgradnji nacije:

širši koncept patriotizma - temelji na ljubezni podložnikov do boga, kralja, dežele

ideja nacionalizma - temelji na idejah o »Volksgemeinschaft«, skupni zgodovini in K, skupni usodi, idejah o

bratstvu in enakosti -> - tj N. vsebuje politični naboj in se ga lahko uporablja tako za prikrivanje razl. interesov

kot za boj proti njim

avtor se v nadaljevanju osredotoči na - obdobje 19. in 20. st. – veliki stoletji nacionalistične ideologije in nacionalnih držav (v

nasprotju s prejšnjim obd. absolutističnih monarhij); - na ustvarjanje in stalno prenavljanje nacionalne ID in kulture - kot prizorišča spopada

med razl. interesi

Do-it-yourself nationalism?8 v pamfletu indijske vlade iz l. 1960 se vidi, kako se običajen simbolični izraz nacionalnosti danes jemlje kot samoumeven: »nacionalna zastava, nac. himna, nac. grb so 3 simboli, s katerimi neodvisna dežela razglaša, svojo ID in suverenost – in kot taki terjajo takojšnje spoštovanje in lojalnost. Odražajo celotno ozadje, misel, kulturo nacije«

paradoks v pojavu nacionalizma: N. je mednarodna ideologija, uvožena za nacionalne cilje- v pionirskem obdobju izgradnje nacionalne K na Zahodu se ideologija N. kaže kot

pripomoček »naredi-si-sam« - postopno se je oblikoval set idej, ki naj bi predstavljale elemente, ki tvorijo pravo nacijo –

nujne sestavine, da se lahko formiranje države pretvori v nacionalne kulture s skupnim simbolnim kapitalom ->

- med intelektualnimi aktivisti po rarazl. koncih sveta krožijo izkušnje in strategije ustvarjanja nacionalnih jezikov, dediščine, simbolinih posesti

=> seznam potrebnih prvin, ki jih mora imeti vsaka »nacija«:- skupen jezik, preteklost, usodo- nacionalna ljudska K, nacionalni značaj ali mentaliteta, nac. vrednote- vč. celo nekatere nacionalne okuse, nacionalno krajino (nacionalni parki!)- galerija nacionalnih mitov, herojev in lopovov- set simbolov, ki vključujejo zastavo, himno, svete tekste in podobe ...9Gornji nacionalni inventar je nastal po večini v 19. st., dodelan v 20. st.

Ta proces, v katerem so nacionalni projekti postali transnacionalni in so se reciklirali ali obnavljali v razl. okoliščinah v razl. obdobjih, še vedno traja – nacije nastajajo znotraj iste stare paradigme še iz 19.st. - ironično je, da osvobajajočo silo nacionalizma v deželah v razvoju lahko vidimo kot končno

zmago kolonialne hegemonije -> glede na to, da je izgradnja nacije često izvedena po čisto zahodnjaških načelih

- dežele, ki so pozno stopile v proces izgradnje nacije, so tudi predmet ironičnih pripomb »pionirjev« - za slednje je njihova lastna nacionalna ID imela čas, da se je iz ideološke konstrukcije transformirala v dano, naravno dejstvo -> v svojem zasmehovanju poskusov »novink« (pv iz 3. sveta), da bi ustvarile svoje nacionalne simbole, stare nacije spregledajo vzporednice z lastno preteklostjo

20

gl. pri Gellnerju: »Jaz sem patriot, on je nacionalist, oni pa so tribalisti.«

Constructing national identity

Gellnerjev citat poudarja dejstvo, da so bile nekatere nacionalne ideologije naturalizirane tako zgodaj, da se jih danes redko postavlja pod vprašaj (gl. razliko med Fr. in Nem.)

koncept nacionalizma - delno nejasen & - se običjano nanaša na polje pomenov, ki denotirajo ideologijo, doktrino ali politično

gibanjekoncept nacionalne identitete - nj. raba je bolj dvoumna!- teorija etničnosti morda lahko največ prispeva k razvoju tega koncepta – in to prav s

svojim fokusom na identiteti kot dinamičnem procesu konstrukcije in reprodukcije v času in v neposrednem razmerju /nasprotju do specifičnih drugih skupin in interesov

preučevanje etničnosti -> v zadnjem desetletju poudarek:- na načinih spreminjanja etničnih meja skozi čas, - na ustvarjanju in komunikaciji etničnih markerjev in simbolov- na tem, da so v različnih situacijah lahko izbrani različni kriteriji za ID(pri teh pristopih je obstajala določena nevarnost, da se pretirano poudari fluidnost, prilagodljivost, manipulacijske aspekte etnične ID)

Nacionalno ID -> lahko obravnavamo kot specifično obliko kolektivne ID- lahko je latentna ali manifestativna (oz. v nekaterih okoliščinah, spopadih... aktivirana,

drugič speča/mirujoča) / - enako velja za etnično ID

razlika nacionalna ID – etnična ID - ne gre le za dve varianti na temo etničnosti!- sila, kot je N., često uporablja etničnost za temelj konstruiranja nacionalnih kultur &- v določenih primerih pa lahko trdimo, da je etnična ID lahko stranski produkt izgradnje

nacijenacionalna ID - je lahko postavljena na(d) tradicionalne etnične vezi (tako Finec in Šved postaneta

sodeželana na Finskem ali iz mozaika imigrantov pravi Američani) - sčasoma preseže in si podredi druge oblike lojalnosti (regionalne, etnične, temlječe na

razredu, spolu, religiji...) -> potrebno natančneje preučiti kako!- često odličen vseobsegajoč simbol –> zakaj?- za razliko od etnične ID je nacionalna ID vedno povezana s problemi formiranja države in

diskurzom države - producira in reporducira se znotraj posebnega institucionalnega okvirja, ki jo loči od drugih

tipov identitetnih konstruktov

Benedict Anderson -> nacionalno ID obravnaval v terminih »zamišljenih skupnosti« nacionalnega občestva => nj. znana definicija nacije:

Nacija je zamišljena politična skupnost in zamišljena obenem kot inherentno omejena in kot suverena. Zamišljena zato, ker niti člani najmanjše nacije ne bodo nikoli poznali večine sočlanov, jih srečali ali slišali zanje, a vendar v mislih vsakogar živi podoba njihovega občestva. (str.15)

11Harbsmeier: - Andersonova raba (Turnerjevega) koncepta communitasi je preširoka in nam zato ne

pomaga razumeti specifične narave »nacionalne K« kot zoperstavljene communitas religioznih skupin ali imperijev

& sam razvija Andersonov okvir s trditvijo, da je nacionalna ID za razliko od drugih družbenih ID totalno odvisna od zamišljene ali dejanske odobritve te ID kot nacionalne drugosti s strani drugih (drugih nacij)Nacionalna ID je vedno definirana kot kontrast ali kot dopolnilo drugim nacijam!->kar ponazarjajo nacionalna gibanja v Skandinaviji v 19. st.

21

norveški N.- nastal konec 18. st. med norv. študenti in intelektualci v Kopenhagnu na Danskem - VS danski in švedski dominaciji ...finsko nacionalno gibanje- izjemen pomen folklore - glavno vlogo odigra šbedsko govoreča intelektualna elita- VS švedski in ruski dominacijiDanska, 19. st.- konstrukcija nacionalne dediščine in nacionalne ID se je oblikovala pv v opoziciji do

nemškega pra-sovražnikaŠvedska- v tem obdobju brez pravega nasprotnika => švedska posebnost ali celo nadomestek za

nacionalizem postane kult skandinavskosti

Z analizo izgradnje nacionalne K kot projekta nasprotij pa ne moremo razložiti različnih strateških rab npr. ljudske K v skandinavskem kontekstu (ni naključje, da so avtentičnega norv. kmeta našli v oddaljenih dolinah Telemarka ali švedskega v Dalecarli in da je prava finska lj. K preživela v gozdovih Karelie...)

Hofer – analizira podoben proces stereotipizacije na Madžarskem: - madž. kmet z nižin je nastal kot nasprotje avstrijskemu gorskemu kmetu- kako nacionalno kmečko ljudsko K razl. skupine na razl. način uporabljajo za svoje

hegemonistične cilje v razl. obdobjih madžarske zgodovine:raba ljudske K kot nacionalnega simbolizma v času stalinizma v 1950. (po vsej Vzh.Evr.) danes je turistična industrija eden glavnih marketinških dejavnikov v steretipiziranju nacionalne foklore

M. Herzfeld, antropolog -> o kulturni politiki folklore - v študijah o spremembah grške nacionalne ID po koncu turške vladavine v 19. st.: - proces, v katerem naj bi grško kult. dediščino očistili vseh vzhodnih elementov, da bi se ta

pokazala v luči, skladni z evropskimi stereotipi o pravi, klasični grški naciji

iskanje lastne ljudske K celo med ameriškimi priseljenci - na zač. 20. st so zbiralci in učenjaki po Apalaškem gorovju iskali »elizabetinsko K«, katere

nosilci naj bi govorili Shakespearjev jezik in pletli košare ob petju srednjeveških balad -> za reševanje te tradic. K, da bi zajezili dezintegracijske sile modernega sveta in novih valov delavskih priseljencev ...

Vsi ti primeri kažejo, kako se ljudska K nacionalizira (in sakralizira)!- Pravilna, brezčasna, avtorizirana verzija ljudskega življenja se producira skozi procese

selekcije, kategorizacije, relokacije in »zamrznitve«.- Eden najzanimivejših delov tega procesa je to, kar je izpuščeno, zaničevano, ignorirano kot

nevredno, da postane razstavni eksponat novih nacionalnih muzejev ali omembe v publikaciji o folklorni dediščini

procesov nacionalizacije ljudske K pa ne smemo reducirati samo na »izumljanje tradicije«-> gre za dosti bolj kompleksen vzorec prilagajanja, reorganiziraja, recikliranja, v katerem imajo razl. interesne skupine različne cilje /različne uporabe ljudske K kot kulturno politične strategije/...podoben proces profiliranja kot pri kreacii nacionalnih kmetov (v kontrastu do podobe kmetov drugih nacij) najdemo tudi v kreaciji->

nacionalnih stereotipov - kreacije tipičnega Šveda, Madžara...) - obenem ti stereotipi kažejo težnjo po spreminjanju glede na objekt primerjave:

Švede npr. v primerjavi z »brezskrbnimi« nacijami Mediterana, definirajo kot sive, dolgočasne, obsedene z redom, točnostjo, nadzorovanjem čustev, nespontane, brez »esprit-de-vie«; v primerjavi s Finci ali Rusi pa poudarjajo druge značilnosti, saj te švedske sosede stereotipizirajo kot še bolj brezbarvne in dolgočasne, ob njih Švedi zgledajo celo malo boemsko

->v nacionalnih samoreprezentacijah obstaja metafora o severu in jugu :

22

- lastna ID je zoperstavljena južni, ki je bolj brezskrbna, a manj zanesljiva; in severni, ki je (še) manj brezskrkbna kot »mi« ->

- zdi se, da v mnogih okoljih obstaja težnja k produciranju podobe, ki temelji na zlati srediniideje o (ne)nadzorovanju čustev – verj. osrednje mesto v takem stereotip.- sever in jug često zastopata kulturni opoziciji hladnega in toplegaspolno zaznamovano sterotipiziranje- četudi očetnjavo (Vaterland) običajno simbolizira nacionalna mati (Britannia, Marianne,

mati Denmark, mati Svea...) je tipični Šved, Danec, Nemec običajno moški

nacionalni stereotipi odražajo tudi spreminjajoče se geopolitične pogoje - npr. sprememebe v madžarskem pogledu na Avstrijce od časa Habsburškega imperija do

danes, spremembe v def. Švedov itd...v tem, kako se nac. ponos ali ID izražata v odnosu do sosedov, vedno obstaja argumentacija podrejenosti / nadrejenosti v (»veliki bratje« / »male sestre«)=>konstrukcija nacionalne ID je očitno naloga, ki zahteva tako notranjo kot zunanjo komunikacijo- da bi ustvarili simbolično skupnost , morajo biti markerji ID ustvarjeni znotraj nacionalnega

prizorišča, da bi dosegli občutek pripadnosti in lojalnosti do nacionalnega projekta- obenem mora biti ta ID posredovana zunanjemu svetu kot nacionalna drugost-> take projekte samo-reprezentacije in samo-definicije lahko analiziramo na mnogih kulturnih prizoriščih v 19. in 20. stoletju - npr. svetovne razstave od l. 1851 dalje, kjer so nacije »prodajale« svoje samo-podobe13National culture

koncepta nacionalne ID in nacionalne K često uporabljajo kot zamenljiva koncepta ->Avtor pa meni, da ju je treba ločevati:koncept nacionalne kulture ->naj bi bil rezerviran za tisto vrsto kolektivnega skupnega, ki obstajana nacionalni ravni ali znotraj nacionalnega kulturnega prostora ->

obenem ni dobro raziskano, kaj je tisto, kar je skupno na nac. ravni – glavni problem pri tem je komunikacija:- kako so te zamišljene skupnosti oblikovane in kako se skozi čas ohranjajo skupaj- kako sta družbeni in polit. prostor nacije transformirana tudi v kulturnem prostoru (skupna

K?)

To skupno (udeležba na skupnem, sharing) se dogaja na različne načine in na razl. ravneh -> gre npr. za različne sestavine, ki jih lahko vsebuje nejasen koncept nacionalne K.Razločevati je treba med določeno nacionalno K in vsakdanjimi nacionalnimi skupnimi spomini, simboli, znanjem.Določena »Nacionalna kultura« (fr. zgod. M. Agulhon jo je im. tudi »nacionalna šolska K«) je normativni kulturni kapital: to, kar naj bi vedel vsak Fr....- gre za znanje, ki ga dobimo v šoli, avtorizirano kot uradna javna K

Meje med idejami o tem, kar naj bi vsak Šved vedel, in tem, kar vsi Švedi dejansko delijo, so dokaj nejasne.

Primer za zmedo, zaradi deskriptivnega in normativnega obravnavanja nacionalne K *(in skupnega znanja), najdemo v nedavni Hirschevi študiji Cultural literacy: What every American needs to know :Hirsch md predpostavlja, da ameriška javna K obstaja v 3 segmentih:- na eni strani kot civilna religija -> s trajnimi tradic. vrednotami, kot so absolutna

zavezanost svobodi, patriotizem, enakost, samouprava...- na drugi strani je vokabular ameriškega nacionalnega diskurza ... ki je vrednostno

nevtralen in se uporablja kot podpora za vse konfliktne vrednote, ki se pojavijo v javnem diskurzu

- vmes pa leži široko področje kulture (of culture proper): konkretna politika, navade, tehnologije in legende, ki definirajo in determinirajo obstoječe navade in dejanja, institucije; tu se dogaja stalno spreminjanje, rast, konflikti. To področje definira teksturo ameriškega nacionalnega življenja

...Hirscha zanima »nacionalna pismenost« posamezne nacije (področje vokabularja) – tj »celoten

23

sistem informacij in asociacij, ki si jih delijo v velikem obsegu«; - gre za vrsto kulturne usposobljenosti, potrebne za udeležbo v javnem diskurzu

po L.O. se moti, ko meni, da ta nacionalni kulturni kapital pripada splošnemu toku kulture, ki je nad razrednimi interesi in odnosi moči (tj. spregleda pr. hegemonije in spopada) => rezultat H. dela (poskus standardizacije) je dokaj jalov: - seznam 4500ih krajev, dogodkov, ljudi, knjig, fraz, izrekov, ki naj bi sestavljali skupno

ameriško kulturo & odraža zorni kot srednjega razreda, WASPovcev m.spola srednjih let

še dva poskusa def. nacionalno skupnega 4– ki tudi ilustrirata to dvojnost deskr./normat.*:1. T.S. Eliot: klasični seznam angleških institucij (gl. str. 13-14)2. švedska verzija iz l. 1985 (str.14.)

-> pri obeh gre za insajderski seznam kulturnih potez, narejene za druge insajderje- seznama ključnih simbolov, dogodkov z bogatim poljem kulturnih konotacij in ki zbujata

skupne spomine na podobne situacije- oba trdita, da sta zajela esenco ali duh angleškosti oz. švedskosti – a odražata le en pogled

(pogled dveh intelektualcev) na to, kaj konstituira tipično ali bistveno v dani nacionalni K=>možne so različne variante takih seznamov & obstaja tendenca, da ljudje izberejo zelo vidne poteze: jasne obrede, družbena slavja, priljubljene jedi, ključne simbole ali podobe15to so nekakšne simbolične kompresije nacionalne K, ki se v času spreminjajo, npr:sprejem skladatelja Elgarja pri Angležih:- nj, glasba je sčasoma obveljala kot tipično angleška -> in sicer preko izvedb ob

ceremonialnih priložnostih in z izvajanjem v patriotske namene ob 1.svet. vojni

za tak seznam nacion. simbolov – so izbrani elementi (tudi na videz trivialni...), ki imajo po B. Ehmu » visoko specifično kulturno težo « :npr. evociranje podob švedskosti s spomini na okuse in vonje......učinek takih dogodkov je odvisen ne le od tega, da gre za zelo vidne rituale, temveč tudi od njiove čutne ali čustvene kvalitete :-> skupni nacion. spomini ali pojmovanja so včasih močneje artikulirani v neverbalnih oblikah, v »skupnih« vonjih, zvokih, okusih in pogledihRaymond Williams: koncept »struktura občutij« (structure of feelings) - rabi za take izmakljive kulturne fenomene, ki se jih ne da opisati v ideoloških ali

svetovnonazorskih terminih-> v tem smislu so nekatera občutja, čutenja bolj nacionalna od drugih, tj imajo večji simbolni naboj!

L.O. meni, da so najpomembnejši apekti tega nacionalno skupnegazasidrani v trivialnostih VŽ, v tem, kako govorimo o svojih rutinah in navadah - to so tako samoumevne poteze, da jih sploh nimamo za npr. tipično švedske & outsajder jih lažje opazuje->»švedskost«, »angleškost« ...- implicirajo, da obstajata določena kulturna praksa in slog, zajeta znotraj nacionalnih meja- te poteze ljudje težko ubesedijo -> gre za neotipljive, nejasne poteze (držati se, čustvovati,

jesti... švedsko), ki sestavljajo neujemljivi del nacionalnega kulturnega kapitala ali (po Bourdiueju) nacionalnega habitusa ali seta dispozicij

- obenem pa ljudje o tem govorijo kot o neki »kult. dediščini« ali Veliki kulturi=>švedskost... ne opisuje toliko tega, o čemer ljudje govorijo, temveč njihov način govorjenja:- kako pristopajo k problemu, razvijajo trditve, rešujejo ali tlačijo konflikte=>koncept nacionalne K je nujno potreben dekonstrukcije:- kakšne vrste skupna znanja sestavljajo nacionalni kapital- kateri deli tega kulturnega kapitala so posebno vidni, katere oblike so manj artikulirane ali

otipljive- ali govorimo o tem, kar bi morali vedeti vsi Švedi ali o tem, kar vejo vsi Švedi?

4 of national sharing

24

po L.O. je pomembno razlikovati med:- simbolnim kapitalom, ki je definiran kot nacionalen in patriotski- drugim znanjem in izkušnjami, ki so zajete z nacionalnimi mejami: insajderske šale,

asociacije, reference, spomini (ki jih drugi ne razumejo)

How wide in nation-wide?

Problem skupnega odpira vpr. komunikacije in kreacije nacionalnih prizorišč interakcije16 =>izgradnja nacije je povezana s projektoma integracije in standardizacije primer: jezik - kreacija nacionalnega jezika je bila eden prvih ciljev nacionalistov- za norveške nacionaliste 19. st. je ustvarjanje norveškega standardnega jezika pomenilo

spopad s starimi vplivi pisne danščine;in da so mejo s Švedsko morali vzpostaviti tudi kot lingvistično mejo (kljub skupnemu dialektu ljudi na obeh straneh)

- naloga lingvistov je bila kreacija standardnega norv. jezika; naloga šolskega sistema, da se ga vsi Norvežani naučijo => vzpostavitev specif. akademskih disciplin in šolskih predmetov

- podoben proces povsod po Evropi

Jezik je tako postal pomemben medij za nacionalno kohezijo in pripadnost (pri večini, a ne pri vseh narodih)

Nacionalizacija kulture pa je bila močno povezana s kreacijo javne sfere z vzponom buržuazije, ki je ustvarjala nova prizorišča in medije debate in informiranja -> kako se je ta javni diskurz spremenil v nacionalni diskurz?

B. Anderson je zagovarjal pomen t.i.«kapitalizma tiska« (print capitalism) za nastanek nacionalne skupnosti (pv vloga časopisnih medijev konec 18. in v 19. st – forumi za nacionalno izmenjavo med intelektualci)

primer ŠvedskeTu je imel tak kohezivni učinek nastanek množice lokalnih časopisov (v 19. st. ni obstajal noben »nacionalni« časopis) -> med sabo so si »sposojali« material in debate, tako da so imeli podeželski intelektualci občutek, da so udeleženi v nacionalnem diskurzu in seznanjeni z dogajanjem v prestolnici; nacionalne šolske knjige – tudi pomemben medij, saj je več generacij Švedov zraslo ob branju istih besedil in istih slikah

-> ti mediji so ustvarjali nacionalne skupnosti komunikacije in obenem proizvajali ločnice ali komunikacijske meje z drugimi:- skupna kultura (culture sharing) je v času 19. st. postala manj mednarodna: švedska elita

je vse bolj brala in govorila v šved. j. in manj v franc. ali latinščini; kmete pa so pritegnili v nacionalni okvir mišljenja in delovanja

v 20. st. so množični mediji često veljali za simbol internacionalizacije nacionalne K (ali za dežurnega krivca) novi mediji (R, TV) so odigrali ključno vlogo v nadaljnji nacionalizaciji K- zares nacionalen javni diskurz je nastal šele v 20. st.- mnogi mediji 19. st. pa so ohranili razredno osnovo

L.O. se je z masmedizacijo nacionalne K ukvarjal drugje, md:- kako je nastala na Švedskem v 19. st. »nacionalna K«: šlo je za set prizorov, nabitih z

nacionalnim simbolizmom, ki se jih večina Šv. nauči prepoznati kot »tipično švedske«- povezano z množično produkcijo krajinskih podob -> ta produkcija nacionalnih podob je

pripomogla k širjenju teksov in pesmi o švedski naravi

ključna vloga radijskega in TV programa pri vzpostavljanju skupnega nacional. prostora- obdobje nacional. radijskega in TV oddajanja z 1-kanalnim sistemom med 1930 in 1970 je

imelo ogromen integracijski učinek na švedsko K in VŽ (vsi poslušali, gledali isto)17- konec 1920. in v 1930. je nacionalno oddajanje dalo skupni zorni kot, topike pogovorov in

referenčne okvirje

25

- ko so Švedi po vsej deželi spremljali iste medijske dogodke, se je razvila nova vrsta zamišljene skupnosti (nove nacionalne osebnosti, nacionalizira se celo vreme...)

- nacionalno oddajanje je ustvarilo tudi nacionalni ritem spremljanja oddaj- radio je ustvaril nove nacionalne tradicije (npr. novoletna slavja)

tudi danes, ko živimo v medijsko pluralnem svetu, moramo biti pozorni, kako se mednarodni vplivi nacionalizirajo v lokalni kontekst (gl. primere)

različni koncepti, povezani z obravnavo lokalnih transformacij svetovnih kulturnih tokov:- R.Redfield: proces parohializacije- Ulf Hannerz: k. kreolizacije ...

primer iz mednarodnega sveta oglaševanja: ameriškega ali fr. oglasa se ne da kar presaditi v švedski časopis, temveč ga mora predelati lokalna agencija...

tudi potrošniška K je lahko hkrati sila, ki internacionalizira in sila, ki nacionaliziraprim. ZDA- potrošniški vzroci in slogi so ena posebno močnih nacionalizirajočih sil v ZDA: znamke,

slogi, navade, ki povezujejo 50 držav & - vzpost. mejo z zunanjim svetom – često v vicih o am. turistih, ki se pritožujejo nad

pomanjkanjem am. načina (posebno prehranjevanja) v tujih deželah- nastanek številnih verig trgovin, motelov, restavracij idr. komercialnih ustanov je ustvaril

standardizirajoči vzorec, zaradi katerega se npr. človek iz Kalifornije počuti doma kjerkoli v ZDA

L.O. – povzetek:- razviti je treba preučevanje nacionalizirajočih medijev, dejavnikov, institucij, prizorišč- kako se nacija vzpostavlja kot vsenarodni (nationwide)kulturni prostor, kot horizont ali

komunikacijska skupnost in kako se ohranja meja z drugimi nacijami- analiza se mora osredotočiti na vse od šol do nacionalnih služ (vojska...) do TV-reklam in

mode -> - in mora raziskati, kako regionalni in subkulturni svetovi postajajo nacionalni in kako se

dogaja kreolizacija mednarodnih sporočil

The disintegrating nation18, 19»Nacionalna K, ki se dezintegrira« – drug pogled na ta komunikacijski proces- gre za diskurz, ki je star vsaj toliko kot sam nacionalizem -> - pogeld na nacije kot razpadajoče - & sile (ali grožnje) razpada v času variirajo- med te sile so prištevali: regionalizem, socializem, internacionalizacija, amerikanizacija ...

Regionalizem - definiran kot ena stalnih groženj za obstoj nacije- koncept prekriva širok spekter odnosov, različnih od nacije do nacije, v času...- Francija – primer variabilnosti regionlanih gibanj: razl. fokusi, intenzivnost, politični profil- mnoge oblike regionalizma delujejo ne toliko kot grožnja, ampak kot napetost, ki ohranja

nacionalni projekt vitalen- v skandinavskih deželah često funkcioniral kot stabilen element v nacionalni krajini, ki je

bolj povezoval kot ogrožal: provinca, regija sta imeli bolj vlogo zagotavljanja patriotskega modela na mikro-ravni v zač. 20. st. v šolah učijo ljubezni do domače regije, ki je del nacionalne celote in kar naj bi ljudem privzgojilo nacionalna občutja na višji ravnina zač. 20. st. je socializem veljal za največjo grožnjo za nacionalno enotnost -> kasneje internacionalizem, amerikanizacija

- pd transformacije v drugih nacijah, odvisno od politične klime->tovrstne debate je morda bolje obravnavati kot obliko kulturnega spopada, kjer razl. interesne skupine obtožujejo druge skupine ali ideologije, da ogrožajo nacionalni ideal

mnenje, da so Švedi manj šovinistični (manj nac. sloganov, patriot. pozivov kot ZDA idr.)& nacionalne izjave in nacionalna občutja se večinoma aktivirajo v situacijah negotovosti in

26

tesnobe - torej morajo npr. v ZDA nacionalno ID stalno potrjevati zato, ker je njena konstrukcija bolj

krhka: etnična mešanica in fluidnost zahtevata stalno obnavljanje ZDA

primer Švedske:- v 1960. in 1970. patriotsko vedenje in retorika nista bila v modi (vsaj ne med intelektualci)

& je bilo to obdobje stabilnosti- v obd. političnega vrenja v 1920. in 1930. pa je bila nacionalna retorika orodje političnega

spopada med levico in desnico: konservativci so trdili, da so socialdemokrati nepatriotski in da hočejo uničiti tako tradicijo kot nacionalno dediščino; obenem pa so švedski social demokrati (za razliko od franc., britanskih) zelo uspešno projecilrali svojo podobo o sebi – da »delajo v dobro celotne nacije« -> na nek način so konservativcem iztrgali nacionalni argument in ga naredili za del svojega programa nacionalnega blagostanja (ena simoličnih manifestacij te spremembe je bila uvedba švedske zastave na 1.majskih demonstracijah v 1930.)

- v tem odb. je koncept državljanstva zasedal osrednje mesto v nacionalni retoriki o nastajanju moderne nacije, ki jo sestavljajo moderni posamezniki, osvobojeni tradicionalne kolektivne lojalnosti – in so nacionalizirani kot državljani nove moderne Švedske -> s stalnimi referencami na pravice in dolžnosti, povezanimi s statusom državljanstva, ki je možen le v okviru nacije!

21- obenem je v tem času švedska demokracija še mlada, zato se veliko poudarja švedske

demokratske tradicije (pv kmečke) => poskusi redefiniranja nacionalne dediščine ->- tudi etnologi: opisi tradicionalnih vasi kot zibke demokracije itd.- produkcija novih kombinacij junakov in lopovov

analiza 1930ih let lahko pokaže, kako je bila konstruirana nova nacionalna dediščina z novimi simboli skupnih prednikov in ID; enako vrsto analize bi lahko naredili za konec 19. st, ko so se konservativci in liberalci spopadali glede »pravih nacionalnih vrednot« in »avtentične dediščine«...diskurz o dezintegraciji nacije – često spregleduje, da se nacionalna K stalno redefinira!- vsaka generacija producira lastno nacionalno skupno in referenčne okvirje – in sicer s

selekcijo sestavin iz zaloge simbolov prejšnjih generacij- običajno ne razpadajo nacije, ampak stare verzije nacionalnega ideala

stalno redefiniranje nacionalnega simbolnega in kulturnega kapitala lahko analiziramo z ugotavljanjem, kaj je tisto skupno, kar je povezovalo različne Švede v razl. obdobjih:- L.O. meni, da je danes več skupnega kot nekoč, a je drugačno- M. Agulhon je trdil, da je sodobna Fr. bolj kulturno homogena, kot je bila v 19. st. & da pa

se je nacionalni , simbolni kapital zmanjšal podobno teži k spreminjanju nacionalna retorika: - izjave, jezik zgodnejšega obdobja lahko danes zvenijo pompozno, šovinistično, celo

rasistično & sami proizvajamo novo retoriko o superiornosti svoje dežele (ki je nimamo za šovinistično; gl. md športne strani!)

Nacionalna kultura kot retorika in praksa

v zadnjih 200 letih se je nacionalizem razvil v močan v močan vir kulturne in socialne ID (ne izginja, četudi včasih ni aktivno prisoten) -> simbolična skupnost nacije še vedno producira močna občutja in močno povezanost

L.O. se v tem tekstu zavzema za historično antropologijo nacionalne K; - s poudarkom na procesih, ki razvijajo, reproducirajo in spreminjajo nacionalno ID in K- tako raziskovanje zahteva tudi primerjalni pristop (ne le historičen)

za komparativno preučevanje preobražanja nacij v kulturne formacije je pomembno ločevanje 3 ravni:221. obstaja t.i. mednarodna kulturna slovnica nacionalnosti, ki obsega splošne ideje o

kulturnih sestavinah, potrebnih za oblikovanje nacije (gl. prej omenjene »sezname«); sem

27

sodijo simbolični elementi, kot so: - zastava, himna, nac. krajina, sveti teksti...; - ideje o nacionalni dediščini (nacionalna zgodovina. literatura, ljudska K...); - pa tudi pojmovanje nacionalnega značaja, vrednot, okusov...

ta medn. slovnica lahko vsebuje tudi specifične ideje o institucionalnem okvirju- v 19. st. so poleg koncepta ljudske K po evropskih deželah krožila tudi načela ustreznega

vzpostavljanja institucij (npr. narodnih muzejev, arhivov...)

ta zaloga mednarodnih splošnih idej se je transformirala v

2. specifični nacionalni leksikon, - v lokalne oblike kulturnega izraza, ki med nacijami variirajo (v času, zgod. obdobjih,

okoliščinah, okoljih)

3. dialektalni besednjak - ta se osredotoča na interne delitve v okvirih nacije: - konfliktne skupine in interesi uporabljajo nacionalne argumente in retoriko- včasih ustvarjajo tudi različne sloge nacionalnega diskurza: npr. vzajemno obtoževanje

»vulgarnega nacionalizma«, »nedomoljubnega vedenja«, »napačen tip švedskosti«...(definicija šv. ljudske dediščine pri meščanstvu 19.st. se razlikuje od socialdemokratske iz 1930.let itd.)

koncept nacionalizma – je relativno jasno definiran kot politična ideologijanacionalna kultura pa je termin, ki često vsebuje mešanico normativnih in deskriptivnih elementov

L.O. se zavzema za osredotočenje na vsakdanjo raven skupne kulture, ki je zajeta znotraj nacionalnih meja: skupna pojmovanja in skupne referenčne okvire (npr. Švedov...)

pri preučev. načinov, kako se kultura nacionalizira, moramo razlikovati med 2 procesoma:

1. kako se kulturni elementi preobražajo v simbole ali nacionalno retoriko: - z razglasitvijo, simbolizirajo bistvo nacije ali njenih pripadnikov - ali pa postavljeni kot norme pravilnega nacionalnega vedenja in vrlin

2. kako so kulturni tokovi zajeti, organizirani, transformirani v okviru nacionalnih meja- oz. kako nacionalni prostor postane kulturni prostor- tu je potrebno tudi analizirati, kako se nacionalizirajo različna kulturna področja: od krajine

do športa... ali na kasnejših stopnjah celo de-nacionalizirajo (npr. nacionalni simboli, ki izgubijo moč in pomen)

če opazujemo nacionalno K kot proces , je pomembno, da se izogibamo narativni strukturi, ki bi temeljila na evolucijskem ali devolucijskem vidiku – npr: da se nacije rodijo, dozorijo, odmrejo (ipd ciklične metafore)...->moderni nacionalizem je kulturna paradigma & ne grejo vse nacije skozi identične procese nastajanja in obnavljanja- npr. problem »pravega trenutka« (timinga), tj. kdaj so določene nacionalne strategije,

zahteve ali retorike legitimne in uspešne in kdaj jalove ali celo komične

- N. je lahko dremajoča kulturna sila, ki se oktivira v določenih okoliščinah

nacionalna ID – ne sovpada vedno z neko vsesplošno lojalnostjo -> obstajajo družbene skupine, ki svojo zelo mednarodno in svetovljansko ID lahko združujejo z občutkom nacionalne pripadnosti

klasična def. nacije iz l. 1882, Francoz Rosnan, md:»obstoj neke nacije je... plebiscit, ki se dogaja vsak dan«->prav ta problem, kako nacijo vedno znova potrjujejo njeni nacionalni subjekti, je morda najmanj razvita tema v preučevanju izgradnje nacionalne kulture

28

Nacionalni projekt ne more preživeti kot gola ideološka konstrukcija -> obstajati mora kot kulturna praksa v VŽ:- biti Šved je vrsta izkustva , ki je aktivirano npr. ob spremljanju OI na TV, pri dvigovanju

zastave ob družinskih srečanjih, v ironičnih pripombah o švedskem nacionalnem značaju (in prizadetosti, če to reče nekdo, ki ni Šved...), v spominih na izlete na nacionalne izletniške točke; v občutkih, da smo na napačni strani meje ali doma znotraj nje; v skupnih referenčnih okvirjih – od šal do podob

Preučiti bi morali, kako to skupno nacionalno - nastaja in se obnavlja v VŽ; - kako daleč, globoko... sega v danem času, v razl. družbenih okoljih...; - kako se spreminja skozi generacije->študij tega procesa zahteva analizo prakse živega nacionalnega izkustva in manj analizo retorike

29

6. Rosemary Mc Kechnie : Becoming Celtic in Corsica

Identiteta ljudi je produkt trenutnega strukturnega konteksta, v katerem živijo. Eden izmed zagonetk pri preučevanju manjših skupnosti, ki prihajajo na površje, je premoščanje jasne razpoke med tekstualno podobo in izkušnjo preučevanih. Ta tekst govori o pomenljivosti in zaskrbljenosti o tej vrzeli.Najbolj veličasten rezultat je, ko so ljudje interpretirali njegovo nacionalnost, da je avtor dobil uvid v to, kar njim pomeni identiteta. Postalo je jasno, da se ljudje bolj ali manj zavedajo svoje identitete, ki je prisotna v njihovem vsakdanjem življenju. Nacionalistično nasilje, ki je bilo v tem času prevladujoče, je dodalo dodaten stres pri definiciji korzijske identitete.

Kelti in Korzičani – skupno ozadje?

Avtorju se je zdela Korzika primerna za etnografsko študijo identitet, ker je: periferna regija francoske države, je geografsko ločena: otok obdan s sredozemskim morjem. Korzijščina, italijanski jezik?, še vedno govori večina populacije. Prisotno je tudi nacionalistično gibanje, ki delno vzpodbuja nasilje. Otok so zaznamovali razni centri moči tekom zgodovine, (Feničani, Grki, Romani, Pisa, Genova in nazadnje Francija. ) je zadnja regija, ki je bila integrirana v Francijo; Korzika je utelešala Roussujevo vizijo plemenitega divjaka. Na tem otoku se je rodil Napoleon, najbolj znani sin Francije. Številni konstrukti, ki so povezavi z Mediteranom (čast in sram, osebno nasilje), so vpeti v vsakdanje življenje na Korziki, ki se manifestira v posebnih nagnjenjih za službe v vojski in policiji; nacionalnih aktivnostih, organiziranem kriminalu. V britanski antropologiji, pa to območje spada skorajda med deviške. Eden izmed ciljev, ki si jih je zadal avtor v tem članku, je meriti definicije strukture, ki organizirajo prostor in populacijo ter imajo ponavljajoč vzorec, ko govorimo o razmerjih med periferijo in centrom neke države. Teksti, ki opisujejo Korzičane, so podobni tekstom, ki so jih napisali Grki in Rimljani o Keltih. Skoraj v vsakem klasičnem delu najdemo podobnosti, konstrukte, ki zadevajo te odnose med periferijo in centrom. Avtor je tudi zaskrbljen o konstruktu perifernih območji, medtem ko so se centri moči utrdili na SEVERU- ZAHODU.Popotniki, so v modernem obdobju , našli podobnosti med Korziko in Škotsko. Tako je na primer James Boswell v primerjavi z Francozi, ki so videli Korzičan kot barbare , je on v njih videl številne podobnosti z Kelti. S tem je prispeval britanski družbi podobo o Keltih; Joseph Chiari, Korzičan, ki je živel na Škotskem, je prav tako našel podobnosti. Ideja o povezavi, da so si ti dve etnični skupini podobni, če ne celo isti, se zdi mnogim Korzićanom precej sprejemljiva kot ilustracija poti, kaj si mislijo o sebi v Evropi. Delne karakterne značilnosti obeh regij so: ruralni, strastni, poetični, necivilizirani, klanom usmerjeni in ne marajo avtoritete. Pristopi, ki sledijo opoziji (kako so periferni deli orientirani nasproti centrom) samo v eni smeri so zgrešeni, ker se lahko zgolj potrjujejo prejšnjo akademsko reprezentacijo. Ustrezanje histroričnga/tekstualnega ozadja in kako se ljudje definirajo v vsakdanjem življenju, je problem pri antropologih, ki raziskujejo identiteto. Tukaj ni ene same korzijske identitete. Ljudje sebe vidijo kot Korzičane na različne načine.

Becoming Celtic in Corsica

Čeprav je avtor sam videl podobnosti med Kelti in Korzičani, je bil posebej presenečen nad povezavami, ki so jih naredili Korzičani, ko je prispel na otok. Do nesporazumov je prihajalo na površje, ko je šlo o njihovi interpretaciji, kaj pomeni biti Škot in avtorjevo; Mnogi so ga pospremili s sumničenjem in opreznostjo. Prav tako se je soočil s dvomi:ali naj se postavi na

30

stran zatiranih ali na stran morebitnih žrtev: Francozov. Avtorja prisotnost je podala vnaprejšnje teoretiziranje, včasih o podobnosti razmerij med Franzoci/Korzici in Angleži/Škoti. Avtor: Evropejci si delijo skupne ideje o telesu. Vsi se zavedamo karakternosti drugih in nas, ki smo jih sposobni uporabiti na kreativen način. Moč pri idejah o etnični identiteti ni v njeni povezanosti, ampak v njeni fleksibilnosti. Avtor se zave, da način, kako drugi vidijo druge in sebe, je mnogo bolj zapleten kot se zdi na prvi pogled. Povpraševanje o stereotipnih kategorijah je ena stvar, ne gre nujno zraven načina, kako ljudje govorijo o sebi in drugimi k temu, kar zamolčijo. Njegovo razumevanje identitete o Korzičanih je bilo manj odvisno od tega, kar so mu ljudje povedali, kot o avtorjevega osebnega poznavanja njihove situacije in njihovega odnosa do njega.- važna je avtorjeva sposobnost vpogleda v lastno notranjost (Yates in Becher) Sprva se mu je zdela, kako Korzičani vidijo njegovo Škotskost prazna kategorija, pogosto arbitrarna, kontradiktorna. Zdaj je to postalo zelo pomembno. Identifikacija je omogočila ljudem kategorizirati njega v strukturo odnosov samih in drugih.

Real Identitiy and the Etnographer

So dve označbi »Corsicannes«. Prva je francoska, ki je uporabljena s strani francoskega tiska. Corsitude je običajno nedefinirana , ampak pogosto služi negativnih konotacijam. Korzičanska definicija se pogosto uporablja v krogih aktivistov. Govori o življenju na otoku pred prvo svetovno vojno. Locirana je na otoško goro (Niolu), ki je najbolj odročna in nedotaknjena regija na Korziki. Pastir je bolj kot kmet vpet v predstavo o tradicionalnem načinu življenja na tem otočku hajdemo u planine…Kljub njihovem optimizmu in konstantni kreaciji romantičnih idealov v pogovorih, je vsem jasno, da biti Korzičan zahteva določeno posvetitev. To pa pomeni, da vsakdanje življenje mladih na Korziki, dojemaš v negativni luči. Čeprav se mu ne odpoveš v celoti. Naravni paradoksi njihove pozicije (aktivistov), je v percepciji Korzičanov o moškosti in ženskosti. Mladi možje vozijo hitre avtomobile in pijejo v istih barih kot njihovi tovariši (jap, Kumrovec dela svoje)..Eden mu je priznal, da hodi s priljatelji v bare, kjer pobira dekleta, skriva pa dejstvo, da je gej, kar je nezdružljivo s korzijsko? možatostjo. Mlade žene ne vedo, če bi študirale, ker to ne sovpada s pozicijo tradicionalne vloge žene v K družini. Nekatere pa skrbi, kako daleč smejo iti v udeležbi pri kulturnih aktivnostih; sme ženska peti tradicionalne pesmi ali naj to počnejo moški?Starejši aktivisti so precej pesimistični glede prihodnosti korzijskega nacionalizma kot tudi o korzijskem načinu življenja - objukujejo pomanjkanje interesa večine otočanov. Mnogi aktivisti živijo z izolacijo. Ostali nanje gledajo s sumničenjem in zasmehovanjem. Njihovo zavzemanje ideal of Corsicanness jih je izključila iz vsakdanjega življenja. Mnogi intelektualci, ki so aktivisti vidijo sebe kot neuspel poskus pri prizadavanju postati pravi Korzijec. Cursichezza, je naravno stanje, ne pa doseženo s strani izobraženih profesionalcev. Ko je avtor iskal »pravega« Korzijca, so ga ljudje zgolj pošiljali k drugim ljudem, češ da so oni bolj pravi Korzijci; naj bi bili to stari ljudje, ki živijo sami zase v planinah. Pogosto so mu pravili, da ni nobenega pravega Korzijca ostalo. Ali pa v smislu, da se je vedno zdelo, da je še nekdo, ki je pa zadnji Korzijec( ali pa da je pravkar umrl). Ovčar je mogoče še najbolj veličastna personifikacija v pomen, kja pomeni biti pravi Korzijec. Poklic, ki je včasih pomeni umazano delo, je sedaj postal branik pravega korzijskega načina življenja. Tisti, ki si svoj način življenja definirajo kot tradicionalen, živijo s percepcijo Drugega.. Njim ta podoba pomeni vstop v njihove življenje, ne diskurza nacionalistov in turističnih brošur. Je pa res, da so mnoga soočenja med tradicionalnim in modernim groteskna. Avtor namreč govori o primeru, kako neki pastir, ki je jako ponosen, ker sledi v načinu življenju svojih prednikov, hkrati negira percepcijo večine o neumnosti Drugih s trditvijo, da je pa njegov bratranec

31

učitelj. Zanimiv je primer, ko je izobražena žena svojega moža videla na osamljeni kmetiji kot divjega in naravnega, medtem pa ko sta se preselila v mesto, kjer se je mož zaposlil kot ročni delavec, je pa postal ne komunikativen in »skrivnosten.« .

Outsiders Inside Identity

Eden izmed aspektov, ki jih avtor pred prihodom na Korziko ni toliko vzel v obzir, je pomen non-Corsicians. Pri ponovnem pregledu tega vidika, pa se je avtor obrnil na delavce iz severne Afrike. Delavci si v veliki meri povsem marginalizirani. Oni delajo na podeželju in nameščeni v barakah. Redko jih je videti v trgovinah, pravzaprav nikoli v barih manjših mest. Zdi se, da so povsem izključeni iz družabnega življenja skupnosti. Skozi čas, je avtor opazil, da je percepcija severnih Afričanov ključna pri samopodobi Korzičanov. Negativna reprezentacija severnih Afričanov je v veliki meri podobna tisti, ki je bila značilna za delavce iz Italije(Lucchese). Delo na podeželju je smatrano za manjvredno, še toliko bolj, pa če to počne nekdo drug. Ti delavci igrajo ključno vlogi pri otoški ekonomiji, preprosto zaradi tega, ker drugi niso pripravljeni tega početi. Prav tako so v opoziciji s Corsicians vrednotami o družini, čistoči, ponosom in inteligenco. Vendar Francozi so na Korziki še vedno slabše tretirani kot Arabci, pa čeprav se nam to na prvi pogled zdi malce čudno. Atentati s strani Korzičanov na Francoze so pogosto pospremljeni s komentarji, ki zmanjšuje pomen nasilje na tem otoku.

The Etnographer and »Real« Identity

Razpotje med pravim Korzičanom in samopodobo, povzroča napetosti med percepcijo biti Korzičan in biti pravi Korzijec. Tisto, kar je avtorja zmotilo, kako so reprezentacije in terminologija ljudi, ko opisujejo svoj način življenja, podobna s tistim, kar je napisano v etnografskih tekstih. Tisto, kar je bilo etnografska konvencija, je postalo orodje samo – opisljivosti.

»Identity«: Inside Out

Moja koncepcija »identitete« je obkrožena s »privatnimi« detajli njihovega življenja, odnosov, oblek, preživljanje prostega časa in ekonomke situacije. Prva tako zajema vpogled v zgodovino: ekonomski in politični okvir, ki bi se njim zdel irrelevanten in oddaljen. Avtor se je pri kreaciji »identitete« predvsem dal pozornost stvarem, ki so za avtorja po ocenah domačinov povsem nepomembne. Sprva je avtor kot vsi drugi avtorji naivno pričakoval, da bo stopil na stran zatiranih, vendar ko je stopil na teren, je še prej jasna slika postala vse bolj medla: včasih je to bila zatirani Korzijci, severni Afričani ali Francozi. Vse, kar lahko naredimo je, da prispevamo svoj pogled videnja ter upamo, da bomo s tem spodbudili širšo debato. To pa naposled tudi spodbudi nenamerne posledice, ker jih »mi« nismo konceptualizirali. Dejstvo je, da na delo na terenu pride do vprašanj o naših konceptih, kaj ti naši koncepti pomenijo preučevanim ljudem. Prav tako si moramo postaviti vprašanje, če so naši koncepti v skladu z njihovem življenjem, ali pa gre zgolj za še eno vsiljevanje naših konceptov. Zavedanje naše lastne identitete, nam bo podala jasnejšo sliko, kako se prilagoditi terenu – brati neizgovorjeno.

32

7. R. G. Minnich: From 'Culture Area' to collective identity: the Collective Identity on

the Ecology of Identity Formation in the Three Border Region

Avtor naj bi skupaj s kolegom Reinhartom Johlerjem obravnaval Alpe kot regijo. Dve temi naj bi predstavljali pokrajina in nacionalna identiteta. V smislu pokrajina (landscape) se alpsko regijo obravnava v smislu njene notranje različnosti kot celote in človekovega habitata. Nacionalna identiteta pa poudarja deljenost regije in se tiče tudi formacije identitete.

Avtor je bil na terenu 16 mesecev ('81 – '86), na tromeji Avstrije, Italije in Slovenije, na podlagi katerega je napisal monografijo Homesteaders and Citizens.

V tromejnem območju, se je osredotočil ne skupnost Ukve, ki je tradicionalno agrarno usmerjena slovensko govoreča enklava v Kanalski dolini v Italiji. Skupnost je veljala za najbolj tradicionalno. Kot take pa so se smatrali tudi sami.

Najprej se je osredotočil na raziskavo gospodinjstev, ki so se še vedno preživljale s tradicionalnim sistemom produkcije (mleko, meso, živinoreja, gozdarstvo, vrtnarstvo).

Začel je delati tudi primerjalne študije z drugimi zaselki v Ziljski dolini in v zgornji dolini Soče v Sloveniji. Njegov cilj je bilo razumeti življenja slovensko govorečih prebivalcev, ki so državljani 3 držav. To pa ga je kmalu pripeljalo do vprašanja skupinske identitete.

Na teren je šel z določenim znanjem o regiji in je kasneje ugotovil, da je bil zaradi tega znanja ujet v konvencionalno evropsko razumevanje integracije večjih skupnosti. Tromejno območje so mu opisovali kot regijo etničnih manjšin in večin, zato je menil, da bo proučeval avtohtono slovensko manjšino, sam pa je ugotovil, da temu ni tako. V Ukvah so se namreč dejali da govorijo svoj jezik, po srcu in duši pa so Korošci ki živijo v Italiji. Gre za kompleksno samo razumevanje in to ga je vzpodbudilo k širšemu gledanju na to, kako se konstruirajo socialne osebe. Samo tako je lahko prišel do razumevanja njihovega življenja.

Odkril je tudi močno lokalno skupnost, ki temelji na pripadnosti starim agrarnim posestvom/kmetijam (homesteads) ter vasi, ki je ta posestva/kmetije združevala. Identifikacija s katerimkoli ljudstvom ali narodom na tem območju je bila zanje ambivalentna. Se pa je njihova identifikacija pogosto skladala s tisto, ki jo je imela lokalna kulturna in politična elita.

KULTURNA OBMOČJA IN KULTURNA JEDRAIdeja kulturnega območja je bila najprej uporabljena v muzejih severne Ameriki za

urejanje etnografskih zbirk in se je nanašala na geografske regije. Alfred Kroeber je prvi izpostavil koncept kulturnih območij ter ga izboljšal. Poudaril je povezanost različnih podatkovnih tipov. Zbire podatkov je posplošil in jih razvrstil v skupine: geografske reprezentacije (klima, vegetacija, demografsko variiranje, arheološke najdbe) in material povezan s kulturnimi in socialnimi institucijami. Cilj je bil predpostaviti edinstvene vzorce povezanosti tega materiala, ki bi razločevali različne 'kulturne centre'. Ta koncept je puščal odprte možnosti za nadaljnje raziskave in je zavračal čiste meje med kulturami, fiksne katalogne poteze ljudi ter fiksiranje evolucijske sheme. Odprt je bil za idejo kulturne difuzije.

Conrad Arensberg je skušal v delu The Old World Peoples ('63) umestiti evropske kulture v svetovno etnografijo. Razločil je med »great tradition (velika tradicija)« in »folk tradition (ljudsko tradicijo)«. Prve predstavljajo civilizacije, svetovne religije, druge pa so organizirane lokalno.

Da bi Evropo ločil od ostalih ljudstev jo Arensberg umesti med velike tradicije, zaradi monoteistične religije, pisne tradicije, mešane oblike agrarne dejavnosti. Torej so Evropejci 'ljudje knjige in pluga'. Ker da delitev ni Evropejcev popolnoma ločila od ostalih monoteističnih ljudstev, ki uporabljajo plug, je določil je druge specifikacije, kot je hrana

33

(glavna hrana je kruh, mleko in meso). Kljub poskusu popolne razločitve Evropejcev od ostalih ljudstev sveta, mu to še vedno ni uspelo.

Usmeril se je na določitev kulturnih območij znotraj Evrope. Osredotočil se je na raziskovanje in primerjava obstoječih režimov (ekologija), ter na začrtanje kulturnih območij Evrope (Centralno-Alpska, Atlantsko obrobje, Narodi ravnine, Mediteran).

Arensberg trdi, da je Centralno-Alpsko območje postavljeno v višje ležeče kraje z rekami, kjer obstaja posebna oblika agrarne produkcije; hortikultura, žetvena kultivacija, gospodarno ravnanje z zemljo ter optimalna integracija v produkciji, ki temelji na družini.

Intenzivna raba regije in migracije iz vseh smeri so ustvarile različne prilagoditvene in organizacijske forme. Prisotni so vsi osnovni vzorci, ki so značilni tudi za ostalo Evropo. Arensbergu predstavljajo Alpe cono kulturnega viška.

R.K. Burns pa predstavi to območje z desetimi karakterističnimi potezami:1- mešano kmetovanje, 2- sistem razpršene zemlje, 3- namakalni sistemi, 4- transhumantna živinoreja, 5- obrtna trgovina in zaposlitev v mestih, 6- pomembnost družine in prvorojenca, 7- zaprte korporativne skupnosti, 8- kantoni in federalne republike, 9- tradicija izobraževanja in šolstva, 10- protestantizem.

Ta izbor daje pozornost določenim aspektom ljudskih postavk in je impliciran na geografsko ekološke, lingvistične ali demografske podatke, vendar pa nobena kategorija podatkov sama ne zadostuje za določitev vzorcev socialne in kulturne integracije. Glede na avtorjeve podatke in primerjavo le teh s kategorijami, je ugotovljeno da nekatere poteze niso splošno prisotne. Burnsovo domnevo o Alpski regiji pa ima za plodno saj olajša konceptualizacijo regije napram drugim.

OD KULTURNIH OBMOČIJ DO KOLEKTIVNE IDENTITETE V namene organiziranja svoje raziskave je bil primoran sistematizirati Burnsove

izpeljane poteze. Zgledoval se je po Berthondovem namigu, da so lahko Alpsko-področne značilnosti združene bolj sistematično glede na prilagoditvene procese. To ga je pripeljalo do koncepta kulturnih jeder (J. Stewart), kjer gre za sestav potez, ki so povezane z obstojem dejavnosti in ekonomskih dogovorov v dani družbi. S kulturnimi jedri, s katerimi posamezniki in skupine oblikujejo svoje okolje in okolje oblikuje njih, je pozornost usmerjena na institucije FB (folk base).

S tem so se ukvarjali tudi Netting, Cole ter Wolf. Netting je zagovarjal sistematično ekološko paradigmo ki pravi, da gospodarske produkcijske sisteme oblikuje naravno okolje. Cole&Wolf pa sta primerjala institucije v t.i. »hidden [ethnic] frontier«. Primerjala sta različne kategorije (dednost, zmožnost preživljanja s posestvom, uspešnost) ter naletela na velike razlike v ideologiji germansko ter romansko govorečih vaščanov, ter podobnosti v gospodarski produkciji in reprodukciji. Naletela sta na problem skupinske identitete.

Avtor pa se je odločil za drugo strategijo; primerjava konstrukcije socialnih oseb na primeru določenih posameznikov umeščenih v lokalne skupnosti in tromejno območje. Delovni okvir za umestitev/ureditev raziskave je pokazal prilagodljivost (kulturno, socialno, materialno), ki kaže na kulturno in socialno povezanost regije kljub politizirani kulturni različnosti.

OD LJUDSKIH POSTAVK DO DRŽAVEAntropologi naj bi raziskovali politične institucije, ki se manifestirajo skozi kulturna

jedra. V Alpski regiji je to raziskovanje usmerjeno k gospodinjstvom kot produkcijski sistem in kot posestvo.

Najstarejša politična organizacija v Ukvah je osnovana na pravicah in interesih starih posestev, ter vključuje sosedstvo (Nachbarshaft) in pravno zastopstvo (Servitutsvertretung, uslužnosne pravice). Leta 1983 je 111 od 140 posesti v Ukvah imelo uslužnostne pravice za

34

izsekavo določene kvote lesa v lokalnem gozdu. Ko so kasneje po Italijani skušali to ukiniti, so se Ukljani združili, da bi ubranili te svoje uslužnostne pravice. Ta jasna politična manifestacija je znak teritorialne povezanosti. Te pravice so naložba v posestva, ne v posameznika. Stara posestva želijo obdržati cela, želijo preprečiti delitev, kljub deagrarizaciji področja.

Posestniki, ki se ukvarjajo z agrarno produkcijo dominirajo tudi v lokalni politiki. Vse te pravice so konstruirale jedro institucij lokalnega političnega življenja, torej oblike samvodenja. Ta oblika politične integracije spominja na Burnsovo obliko » tesno povezanih skupnosti«, ki oblikujejo osnovo za politično kulturo.

V času Avstro-Ogrske so bile na območju tromeje te lokalne tradicije samovodenja standardizirane znotraj enotnega sistema administracije in zakona. Nastale so mnoge nove institucije, uveljavile pa so se le tiste, ki so bile v interesu lokalne politike ter so poudarjale avtonomnost, samovodenje, izločitev tujcev iz skupnosti.

V Habsburški monarhiji pride do večjega razvoja (obvezno šolstvo…), promoviralo pa se je tudi priznanje različnih evropskih ljudstev in narodov. Tako so lokalne organizacije postale pomembne v boju za med-etnično ali narodno lojalnost. Slovensko govoreči so bili več kot stoletje pod pritiskom in v sporu glede etnične pripadnosti.

EKOLOGIJA, OSEBA IN SEBSTVO V FORMIRANJU KOLEKTIVNE IDENTITETEBesedo ekologija je uporabna metafora za orisovanje medsebojnega odnosa med posameznikom in skupino. S perspektive samozavedanja posameznika, formacija identitete vključuje sistematično prilagoditev okolju prek t.i. feedback odziva. Koncept »splošnega drugega« (Maed) odpira pot do ekološke perspektive pri študiji sebstva. Vse na kar se posameznik odziva (okolje, objekti, živali, ljudje…) je element splošnega drugega, preko katerega posameznik postane zaveden sebe kot objekta in tako razvije sebstvo oz. osebnost.

Svet Ukljanov predstavljajo posestva. Tu rastejo, se socializirajo ter tako oblikujejo zavest o sebi in drugih. In ravno posameznik je z svojo realizacijo tvorec kolektivne identitete.

OD ŽIVLJENJSKIH SVETOV DO ARHETIPA 'HOMO ALPINUS''Homo alpinus' je moški srednjih let, glava posestva, ki je bistveno za preživetje. Živi

v župnijski skupnosti in veruje v vsemogočnost Boga, ki ureja njegov svet. Je poročen, da si zagotovi potomca, če ga nima, ga posvoji, saj družina pomeni obstoj posestva. Je gospodar družine in se kot takega predstavlja tudi navzven. Zaradi naravnih razmer je prisiljen v sodelovanje s svojimi sovaščani. Je lojalen njim in svoji družini. Živi v diskretnih nuklearnih zaselkih, ki jih brani pred vsiljivci. Na zunanje vplive in tujce gleda s skepticizmom. Je sezonsko odsoten, takrat je glavna žena. Živi v iluziji, da je avtonomen. Je človek sezon (poleti dela, pozimi počiva).

Konceptualizacija alpske regije ne bo nikoli dokončna, saj gre za individualno stvar dojemanja – Alpe, ki obstajajo v ljudeh ali Alpe kot jih vidimo in si jih predstavljamo tujci.

35

8. R. G. Minnich: From 'Culture Area' to collective identity

Avtor je bil skupaj s kolegom zaprošen, da naj obravnava Alpe kot regijo. Pri tem predstavljata pokrajina in nacionalna identiteta dve temi. Pokrajina (landscape) daje pozornost na alpsko regijo v smislu njene notranje različnosti in predstavlja človekov habitant. Nacionalna identiteta poudarja njeno deljenost in se tiče tudi formacije identitete.Pri delu se je obrnil na klasično antropološko literaturo v zvezi s Alpami, da je lahko komentiral regijo kot kulturno območje ter vse to nato uporabil v zvezi s formiranjem identitete. Njegova glavna vprašanja so bila: 1) do katere mere Alpe predstavljajo habitant – kako se v soc., političnem in ekonom. smislu razlikujejo od obkrožajočih regij: 2) kako se raznolikost sklada s tem, kako si oni predstavljajo sebe kot člane različnih skupnosti .Sam je bil 16 mesecev na terenu ('81 – '86) na tromeji Avstrije, Italije in Slovenije – monografija Homesteaders and Citizens.Torej gre za območje, kjer so se skozi čas srečevale germanska, romanska in slovanska jezikovna skupnost, kjer je zaradi te jezikovne različnosti tudi prihajalo do razlikovanja (1. svet.vojna). Sam je delal v skupnosti Ukve, kjer so govorili slovenski dialekt, leži pa v Italiji. Takrat je ta skupnost veljala za najbolj tradicionalno, na kar so bili Ukljani tudi ponosni. Veljajo so tudi za zelo skeptične in nezaupljive do zunanjih vplivov. Sprva se je osredotočil na kmetije. Ki so se še vedno preživljale s tradicionalnim sistemom gospodinjske produkcije (mleko, meso, živinoreja, gozdarstvo, vrtnarstvo). Nato je začel delati primerjalne študije z drugimi zaselki (Lower Gaintal, Zgornja dolina Soče v Sloveniji), njegov cilj pa je bil razumeti življenja slovensko govorečih prebivalcev, ki so državljani 3 držav. To ga je kmalu pripeljalo do vprašanja skupinske identitete.Na teren je šel z določenim znanjem o regiji in je kasneje ugotovil, da je bil zaradi tega znanja ujet v konvencionalno evropsko razumevanje integracije večjih skupnosti. Tromejno območje (TMO) so mu opisovali kot regijo etničnih manjšin in večin, zato je menil, da bo proučeval avtohtono slovensko manjšino, sam pa je ugotovil, da temu ni tako. Sami so se identificirali kot govoreče svoj jezik, po srcu in duši karinčane (Karintija), živijo pa v Italiji. Gre za kompleksno samo razumevanje in to ga je vzpodbudilo k širšemu gledanju na to, kako se konstruirajo socialne osebe. Samo tako je lahko prišel do razumevanja nj.življenja.Kmalu je odkril tudi močno lokalno skupnost, ki temelji na pripadnosti starim agrarnim posestvom/kmetijam (homesteads) ter vasi, ki je ta posestva/kmetije združevala. Identifikacija s katerimkoli ljudstvom ali narodom na tem območju je bila zanje ambivalentna. Se pa je njihova identifikacija pogosto skladala s tisto, ki jo je imela lokalna kulturna in politična elita.Da bi avtor dobil splošnejšo sliko, je statuse informatorjev razdelil v skupino posestnikov in državljanov.V nadaljevanju je prestavil idejo kulturnih območij ter koncept kulturnih jeder, končal pa bo z obravnavo/prestavo o t.i. Homo Alpinusu.

KULTURNA OBMOČJA(KO) IN KULTURNA JEDRA(KJ)Ideja KO je bil najprej uporabljena v severni Ameriki za boljše urejanje zbirk in se je nanašala na geografske regije. Alfred Kroeber je prvi izpostavil koncept kulturnih območij ter ga izboljšal. Poudaril je povezanost različnih podatkovnih tipov. Zbire podatkov je posplošil in jih razvrstil v skupine: geografske reprezentacije (klima, vegetacija, demografsko variiranje), arheološke najdbe in burgeoning (rasti, brsteti?) material (kulturne in socialne institucije). Cilj je bil predpostaviti edinstvene vzorce povezanosti tega materiala, ki bi razločevali različna KO. Ta koncept je puščal odprte možnosti za nadaljnje raziskave in je zavračal čiste meje med kulturami, fiksne katalogne poteze ljudi ter fiksiranje evolucijske sheme. Odprt je bil za idejo kulturne difuzije.Conrad Arensberg skuša v delu The Old World Peoples ('63) umestiti evropske kulture v svetovno etnografijo. Razločil je med »great tradition«(GT) in »folk tradition«(FT). Prve predstavljajo civilizacije, svetovne religije, druge pa so organizirane lokalno. Z željo po po umestitvi Evrope od ostalih ljudstev jo Arensberg umesti med GT (monoteistična religija, pisna tradicija, posebna (mešana) oblika agrarne dejavnosti, glavna hrana je kruh, mleko in meso). Kljub poskusu popolne razločitve Evropejcev od ostalih ljudstev sveta, mu to še vedno ni uspelo. Avtor je izpostavil nekatere aspekte Arnsbergove ideje KO: raziskovanje in primerjava obstoječih režimov (ekologija) ter namigovanje na različna KO Evrope (Centralno-Alpska, Atlantsko obrobje, Narodi ravnine, Mediteran). Arensberg trdi, da je to Centralno-Alpsko območje postavljeno v višje ležeče kraje z rekami, tu obstaja z posebno obliko agrarne produkcije, hortikultura, žetvena kultivacija, gospodarno ravnanje z zemljo ter predpostavlja optimalno integracijo v produkciji, ki temelji na družini. Intenzivna raba regije in migracije iz vseh smeri so ustvarile različne prilagoditvene in organizacijske forme. Prisotni so vsi osnovni vzorci, ki so značilni tudi za ostalo Evropo. Arensbergu predstavljajo Alpe cono kulturnega viška.R.K. Burns pa predstavi to območje z 10imi karakterističnimi potezami:1- mešano kmeto- vanje, 2- sistem razpršene zemlje, 3- namakalni sistemi, 4- polnomadska živinoreja, 5- obrtna trgovina in zaposlitev v mestih, 6- pomembnost prvorojenstva in družine, 7- zaprte korporativne skupnosti, 8- kantoni in federalne republike, 9- tradicija izobraževanja in učenjakov (TMO obrobna!), 10-

36

protestantizem. Ta izbor daje pozornost določenim aspektom FB in je impliciran na geo. ekološke, lingv., ali demografske podatke. V sebi ima vzorce soc. in kult. integracije. Glede na avtorjeve podatke nekatere poteze niso splošno prisotne. Burnsovo domnevo o Alpski regiji ima za plodno saj olajša konceptualizacijo regije napram drugim.FROM CULTURE AREA TO COLLECTIVE IDENTITY – some initial considerationsV namene svoje raziskave je bil primoran sistematizirati Burnsove izpeljane poteze. Zgledoval se je po Berthondovem namigu, da so lahko Alpsko-področne značilnosti artikulirane bolj sistematično glede na prilagoditvene procese. To ga je pripeljalo do koncepta kulturnih jeder (J. Stewart), kjer gre za sestav potez, ki so povezane z obstojem dejavnosti in ekonomskih dogovorov v dani družbi(parafraza Arenbergove ideje o ljudski bazi). S kult- urnimi jedri je pozornost na institucijah FB (folk base), ki so primerljive in ki organizirajo poteze mnogo potez. S tem so se ukvarjali tudi Netting, Cole ter Wolf & Cole.Netting – gospodarske produkcijske sisteme oblikuje naravno okolje (sistematična ekološka paradigma).Cole&Wolf – primerjata institucije v t.i. »hidden [ethnic] frontier«. Primerjala sta različne kategorije (dednost, zmožnost preživljanja s posestvom, uspešnost) ter naletela na velike razlike med germansko ter romansko govorečimi ter podobnosti v gospodarski produkciji in reprodukciji med njimi. Naletela sta na problem skupinske identitete.Avtor se je odločil raziskati kolektivno identiteto s perspektive posameznika. Delovni okvir za umestitev/ureditev raziskave je pokazal prilagodljivost (kulturno, socialno, materialno), ki kaže na kulturno in socialno povezanost regije kljub politizirani kulturni različnosti.

FROM FOLK BASE TO STATE – on the Formation of Polities in the Alpine Culture AreaAntropologi naj bi raziskovali tudi politične institucije, ki se manifestirajo skozi kulturna jedra (KJ). Najstarejša politična organizacija v Ukvah je osnovana na pravicah in interesih starih posestev ter vključuje Nachbarschaft (sosedstvo) in Servitutsvertretung (pravno zastopstvo, pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju z lastnino). Leta 1983 in 111 od 140 posesti v Ukvah te pravice. Ko so kasneje po Italijani skušali to ukiniti, so se Ukljani združili, da bi ubranili te svoje pravice do servitud. Ta jasna politična manifestacija je znak teritorialne povezanosti. Vse te pravice so naložba v posestva, ne v posameznika. Stara posestva želijo obdržati cela, želijo preprečiti delitev. Posestniki, ki se ukvarjajo z agrarno produkcijo dominirajo tudi v lokalni politiki. Vse te pravice so skozi čas konstruirale jedro institucij lokalnega političnega življenja. Ta oblika politične integracije spominja na Burnsovo obliko » tesno povezanih skupnosti«, ki oblikujejo osnovo za politično kulturo. To območje je bilo pod različnimi oblastmi. V času Avstro-Ogrske so bile na TMO te lokalne tradicije samovodenja standardizirane znotraj enotnega sistema administracije in zakona.Nastale so mnoge nove institucije, uveljavile pa so se le tiste, ki so bile v interesu likalne politike ter so poudarjale avtonomnost, samovodenje, izločitev tujcev iz skupnosti. V Habsburški monarhiji pride do večjega razvoja (obvezno šolstvo…), promoviralo pa se je tudi priznanje različnih evropskih ljudstev in narodov. Tako so lokalne organizacije postale pomembne v boju za med-etnično ali narodno lojalnost. Slovensko govoreči so bili več kot stoletje pod pritiskom in v sporu glede etnične pripadnosti. Zato je razumljivo, da so posledice vidne tudi danes (govorimo svoj jezik, po duši in srcu smo karintčani, živimo v Italiji).

ECOLOGY, PERSON AND SELF in the formation of Collective IdentitiesBesedo ekologija vidi kot uporabno metaforo za orisovanje medsebojnega odnosa med indiviumom in skupino. S perspektive samozavedanja posameznika formacija identitete vključuje sistematično prilagoditev okolju prek t.i. feedback odziva. Koncept »splošnega Drugega« (Maed) odpira pot do ekološke perspektive pri študiji Sebe (self). Vse na kar se posameznik odziva (okolje, objekti, živali, ljudje…) je element splošnega drugega. Prek odnosa posameznik postane zaveden sebe kot objekta in tako razvije Sebe (self).Svet Ukljanov predstavljajo posestva. Tu rastejo, se socializirajo ter tako oblikujejo zavest o sebi in drugih. Pri oblikovanju pripadnosti določeni skupini lahko pride tudi do napetosti, ki pa nam lahko dajo uporabne podatke o kolektivnemu samo-razumevanju ( prihaja do razlik pri kolektivni samozavesti glede na generacije).

FROM LIFEWORLDS TO AN ARCHETYPE OF »HOMO ALPINUS«Avtor zaključi članek z »zgodbo« o homo alpinisi glede na njegovo izkušnjo in znanje.…je moški srednjih let, glava posestva, ki bistveno za preživetje. Živi v župnijski skupnosti in veruje v vsemogočnost Boga, ki ureja njegov svet. Je poročen (s tem dobi družico - delovno silo ter s tem otroke – še več delovne sile). če nima svojih otrok, jih posvoji, saj družina pomeni obstoj posestva. Je gospodar družine in se tako predstavlja tudi navzven, čeprav se zaveda, da temu ni vedno tako. Zaradi naravnih razmer je prisiljen v sodelovanje z sebi enakovrednimi. Je lojalen njim in svoji družini. Živi v diskretnih nuklearnih zaselkih, ki jih brani pred vsiljivci. Na zunanje vplive in tujce gleda s skepticizmom. Je sezonsko odsoten, takrat je glavna žena. Živi v iluziji, da je avtonomen. je človek sezon (poleti dela, pozimi počiva)….

37

Ta seznam je daleč od končnega, tako kot konceptualizacija alpske regije. Gre za individualno stvar dojemanja – Alpe, ki obstajajo v ljudeh ali Alpe kot jih vidimo, si jih predstavljamo tujci…

38

9. Gilles de Rapper: 'Culture' ant the reinvention of myth in a border area

Luka RožičV tem članku de Rapper želi pokazati, kakšen udar imajo nacionalni miti v vasici Devoll na južnem delu Albanije, na meji z Grčijo. V bistvu je nemogoče govoriti o lokalnih in nacionalnih mitih ločeno. Vsi so nacionalni, ker ponujajo razlage obstoja in karakteristike nacije. Še več, prihaja do stalne izmenjave med tema dvema nivojema preko knjig, šol in časopisov.

Kot ponavadi se z narodno identiteto in mitom na splošno dogaja to, da se pojavljajo miti med različnimi skupinami ljudi v različnih kontekstih. V tem primeru so miti v lokalni obliki kontradiktorni originalnemu mitu, ki so ga razširjali mediji, šola…

Prvi mit je religiozne narave. Albanci pravijo, da so kljub krščansko-muslimanski razdvojenosti še vedno bratje in da je na nacionalnem nivoju edina religija albanska nacionalnost. Nacionalnost pa igra sekundarno vlogo, ko gre za lokalne skupnosti, ki so religiozno deljene, kot vasica Devoll. Čeprav pravijo, da religija ni pomembna, se vsi na lokalni ravni dobro zavedajo kdo pripada kateri religiji. Tako so muslimani in kristjani zedinjeni glede njihovega skupnega porekla, da so kristjani. Zaradi tega kristjani uživajo večji prestiž.

Neodvisnost in izolacija je naslednja osnova državne retorike, ker krepi narodno posebnost in avtonomnost. Vendar, ko je lokalna skupnost zaznamovana z emigracijo v tujino, je ta mit izzvan. Danes si ta regija lasti superiornost, zaradi vezi z Zahodom, ki so ji prinesle bogastvo in boljšo izobrazbo. Izolirani kraji niso dojeti, kot zibelke in zatočišča avtentičnosti albanskih vrednot, ampak kot zaostali, revni in nevarni kraji. Vezi s tujino in ostalimi prednosti, ki pridejo s tem, prinašajo socialni prestiž. Tradicijo vidijo kot fanatizem, ki jim kaže slabo sliko o sebi. Modernost vidijo kot 'kulturo'.

Mit o razlikovanju med severom in jugom bi ga lahko pojasnili etnično, zgodovinsko in lingvistično, čeprav ni geografske ali demografske meje. Lokalno prebivalstvo si razlaga s simboličnimi opozicijami med visoko-nizko, zaprto-odprto, čisto-umazano (npr. 'severnjaki' v očeh 'južnjakov' - zaostali umazani pastirji, ki o sebi govorijo, da so ne samo višje nadmorsko ležeči, marveč tudi moralno. Južnjaki, pa naj bi bili zaradi boljše povezave in odprtosti podvrženi slabim vplivom in umazanemu zraku, itd.)

Razlika med formalno obliko mita in lokalno je med konstruirano in idealizirano nacionalno identiteto ter obliko, ki je zakoreninjena v vsakodnevno življenje lokalnih odnosov.

Distinkcije med kristjani in muslimani, severom in jugom, tradicijo in modernostjo, so na podlagi lokalnega dojemanja 'biti kulturen' in 'nekulturen'. Toda definicija 'kulture po lokalnih predstavah ni jasna in je kontekstualna in se ne ujema z leksikalno, ki izhaja iz Zahodne filozofije.

Avtor je razčlenil 'kulturo' v Albaniji na štiri komponente in njihove funkcije:- jezik – 'biti kulturen' je tisti, ki zna govoriti albanski jezik v standardni obliki, rajši kot

pa lokalno narečje. Poleg tega moraš znati vsaj enega od tujih velikih jezikov (an., fr., it.). Prebivalci Devolla so zelo ponosni, ker govorijo zelo blizu standardni obliki albanskega jezika.

39

- Znanje – 'biti kulturen' je vsak, ki ima priučeno znanje iz šole, univerze ali tujine. 'Kulturne' vasi so tiste, v katerih so se odprle prve šole na začetku 20. st. in tiste iz katerih so ljudje emigrirali v tujino.

- Zunanji svet – stiki z zunanjim svetom so tudi 'kulturni', in kdor gleda programe iz tujine v angl., fr., so bolj cenjeni kot tisti, ki gledajo grško ali turško televizijo.

- Tehnologija – 'Kulturne' vasi so tiste, ki imajo tlakovane ceste, vodo, elektriko, dvonadstropno kamnito zidavo. Uporaba mize in stolov je bolj kulturna od nizkoležeče okrogle tradicionalne mize s preprogami. Vsakovrstna napredna tehnologija je videna, kot vir socialnega prestiža. V tem smislu je 'kultura' imitacija moderne tujine.

Koncept 'kulture' izgleda, da je centralen konstrukciji albanske nacionalne identitete, zaradi dveh razlogov: prvi, iskanje meja med 'nami' in 'onimi'. Sloni na ideji, da bi 'kultura' morala biti razločevalna lastnost 'insiderjev', medtem, ko so 'outsiderji' (še posebej sosedje) barbari. Drugi razlog, 'kultura' je prisotna v vseh simboličnih opozicijah na katerih so konstruirani nacionalni miti. Tako je tudi 'kultura' sama nek mit. Koncept 'kulture' je kot okvir in strukturno sredstvo lokalne družbe in vsakega diskurza družbe o sebi in osnova vsakemu nacionalnemu mitu, ter zgradba mita par excellence.

To poglavje je skušalo pojasniti kakšne so posledice nacionalnega propagiranja mitov znotraj družbe. Ni bistvenega nasprotovanja centralno propagiranih mitov elite in lokalne populacije. Vendar lokalne mite oblikujejo specifični pogoji in interesi, ki pa niso homogeni v deželi. Takšne kombinacije in transformacije so značilne za večino mitskih sistemov.

V tem primeru nacionalne mite prenaša koncept 'kulture', ki je že sam po sebi način na katerega Albanci opisujejo sebe in druge. Ta koncept črpa svoje pomene predvsem iz specifičnih socialnih organizacij lokalne družbe. Potemtakem naj bi študijo mitov in reprezentacij morali vedno artikulirati v stičišču s študijo socialnih struktur.

40

10. Gilles de Rapper: »Culture« And The Reinvention Of Myth In A Border Area

(»Kultura« in ponovno izumljanje mita na mejnih območjih)

Avtor v članku pravi, da je del samopredstavitve močno povezan z identiteto kolektiva. To pomeni, da se vsak posameznik predstavi kot del član skupnosti (t.j. nacionalne, lokalne ali religiozne- katerih obstoj ima vez z zgodovinskim ozadjem). Prav zato se nam lahko porodi ideja, kako ustvarjen mit, uporabljen v dobrobit in obstoj naroda, vpliva na družbo, še posebej pa na lokalne skupnosti, katere ne sodelujejo direktno pri ustvarjanju mita.Avtor se v članku ukvarja s tem, kaj se zgodi tistim mitom v južnem albanskem okraju Devoll (leži tik ob grški meji). Avtorjev argument pravi, da kljub široki razširjenosti nacionalnih mitov na tem perifernem območju (širijo jih mediji in šola), so miti na tem območju izoblikovali specifično obliko (verjetno zaradi bližine mednarodne meje), specifičen pa je tudi njihov vpliv na družbeno organizacijo in lokalno percepcijo njih samih in drugih (percepcija mi- drugi).

NACIONALNI MITI IN NJIHOVE LOKALNE OBLIKENacionalno razširjeni miti, ki jih ustvarjajo in prenašajo naprej politične in intelektualne elite se od lokalnih mitov precej razlikujejo. Le- ti (nacionalni miti) temeljijo na širšem družbenem in zgodovinskem znanju, medtem ko imajo lokalni miti svoje korenine najpogosteje v lokalni družbi in zgodovini (tudi takrat, ko se miti dotikajo celotnega naroda). Ljudje radi definirajo narod glede na organizacijo in nesoglasja njihove lastne lokalne družbe. Avtor pravi, da je prav zato težko govoriti o »lokalnih mitih« na eni strani in o »nacionalnih mitih« na drugi strani: oboji so namreč nacionalni in ponujajo razlago obstoja in karakteristik naroda. Prav tako pa obstaja nenehna povezava med miti, le- ti pa jo vzdržujejo s knjigami, šolo in s časopisi.Podobne mite se lahko sliši v precej različnih oblikah od različnih ljudi, predvsem pa v različnih kontekstih. In prav o tem govori pričujoči članek, saj omenja 4 nacionalne mite, ki se pojavljajo v naši lokalni družbi, vendar kot popolno nasprotje originalni obliki mitov. Gre za različice, ki so bile slišane v šoli, na raziskovalnih inštitutih, v državnih medijih in od državnih politikov. Ti štirje miti se nanašajo na religijo, neodvisnost, tradicijo in družbeno enotnost (zvezo).V Albaniji ni prav nič sporna trditev, da so vsi Albanci (kristjani in muslimani) bratje in da je edina religija v Albaniji skupna albanska nacionalnost. Prav tak primer je na mešanih območjih, kjer živijo muslimani in kristjani v ločenih vaseh ali v ločenih četrtih, vendar imajo oboji močne identitete kot religiozne skupnosti (v tem primeru kot v Devollu). V tem specifičnem kontekstu za potrditev religije ni dovolj samo to, da si Albanec. Nasprotno, saj se ljudje še predobro zavedajo tega, da pripadajo specifični relig. Skupnosti. Oboji, muslimani in kristjani stremijo h kristj. (katoliškemu) izvoru celega naroda, saj kristjani tudi na tem območju uživajo več prestiža kot reprezentatorji »pravega« in »avtentičnega« albanskega naroda. Čeprav mnogi trdijo, da religioznost ni pomembna, način človeškega sporazumevanja in obnašanja med lokalnimi skupnostmi prikazuje, da se morajo deklarirati za kristjane ali muslimane, da so lahko skupaj pojmovani kot Albanci- prav tako je v tem primeru bolj biti kristjan kot musliman.Neodvisnost in izolacija sta temeljna za narodov govor, odkar dajeta moč občutku narodne edinosti in avtonomnosti. Kadar pa je lokalna družba zaznamovana z dolgo tradicijo preseljevanja v tujino, se s tem ponovno izzove originalna varianta mitov. Prav tak je primer, ki ga avtor opisuje v članku na območju Devolla in v JV Albaniji, od koder se je v prvi polovici 20. stoletja veliko število ljudi preselilo v tujino, natančneje v Ameriko. To območje je danes prevzelo kulturni nadzor nad vsemi albanskimi območji, kar se navezuje na dolgo, povezujočo vez z Zahodom (preseljevanje na Zahod). S tem pa je povezana tudi možnost boljšega izobraževanja prebivalstva (vpliv preseljevanja na Z). Oddaljena in izolirana območja so vedno rajši predstavljena kot zaostala, revna in nevarna. Stik z zunanjim svetom pogosto prinaša znanje tujih jezikov, potovanja ali preseljevanje, vendar so ti dejavniki vir družbenega prestiža. Lokalno prebivalstvo tudi ne spoštuje tradicije kot pokazatelja narodne identitete, ampak so na drugi strani zvestoba do alternativnih metod zdravljenja, moškosti in heroizma (liki herojev) pogosto stigmatizirane kot »fanatične«. Ljudje razlikujejo med tem, kar vidijo kot moderno in izučeno priučeno) vedenje- imenujejo ga »kultura«- in med tem, čemur pravijo fanatizem.

41

Kadar čutijo, da njihovo vedenje ni »heroično«, ponavadi pravijo, da imajo kljub temu vsaj kulturo (/We are not brave, but we have got culture/). Heroizem in kultura dajeta lokalnim družbam nekakšen videz modernosti (s tem, da so te družbe nizko cenjene).Razlika med Severom (Ghegs) in Jugom (Tosks) Albanije je najbolj razvidna v zgodovinskih, lingvističnih in etničnih odstopanjih. V lokalni družbi besedi geg in tosk nista poznani, glavna razlika med njima je preprosto v tem, da ena označuje sever, druga pa jug, vendar med tema dvema območjema ni nikakršne meje: gre za razliko v reprezentaciji sebe in drugega, kar je očitno v konceptu prostora. Iz lokalnega pogleda je sever viden kot gorat predel, poseljen z zaostalimi in umazanimi pastirji (tam ni cest, ni povezave z zunanjim svetom; gre za ZAPRT prostor). Lokalno preb., ki pa reprezentira jug, pa karakterizira agrikulturno območje in dobra povezanost z zunanjim svetom. Kljub gorovju pa se v nekaterih primerih lokalno preb. Višje ceni. Sever je v tem primeru predstavljen kot nasprotje dolinam, ravninam; odprt je za slabe vplive in prepoln je umazanije. Razlika med S. in J. v tem primeru ne izhaja iz zgodovinskega, etničnega ozadja, ampak gre za razlike med lokalnimi simboli: visok- nizek, odprt- zaprt, umazan- čist… Te razlike ne smemo razumeti kot razlike med lokalno in nacionalno koncepcijo. Razlika se vidi med konstruirano in idealizirano obliko narodne identitete in v drugi obliki, ki je prisotna v vsakdanjem življenju ter v lokalnih družbenih odnosih. Na obe strani se lahko gleda kot na družbene diskurze o sebi, vendar sta različni produkcija in oddaljenost. Razlika med muslimani in kristjani se prikazuje v povezavi s kulturno nadvlado kot tudi z nasprotjem S- J, Tradicija- modernost, izolacija- povezanost z zunanjim svetom. Koncept kulture je tukaj tisti ključ, po katerem se da razvozlati razumevanje teh mitov in njihov vpliv le- teh na družbo.

KONCEPT KULTUREKultura ima dva pomena: 1. gre za popularno kategorija (ki ni zavestni izdelana) in 2. gre za (pre)izdelan koncept v zahodni filozofiji in družbeni znanosti. Imela pa je velik vpliv na albansko nacionalno gibanje.Med lokalnim preb. Ljudje govorijo o kulturi, navedejo pa tudi dve kategoriji: »with culture« in »without culture«, vendar pa nihče ne zna podati točne definicije kulture. Kultura je lahko definirana s serijo 4 komponent na eni strani in s svojo funkcijo po drugi.Te 4 komponente so:

1. JEZIK: »To have culture« /imeti kulturo/ najprej pomeni govoriti nekogaršnji jezik (ne v dialektu); pomeni tudi govoriti vsaj enega izmed pomembnih svetovnih jezikov (angl., fr., ita.). Vsi preb. Devolla naj bi znali govoriti več tujih jezikov (sodeč po volitvah iz leta 1996), vendar pa to v resnici sploh ne drži. Ker je bila ta trditev splošno znana, ni nihče dvomil v njeno veljavnost. V tem primeru se približamo modelu naroda po Gellnerju (potreba apo narodnem jeziku). Kultura v tem primeru pomeni »nacionalno kulturo« kot nasprotje obstoječi lokalni raznolikosti. Ljudje Devolla pa so bili v tem primeru ponosni, da je njihov način govora zelo blizu standardnemu albanskemu.

2. ZNANJE: »Kultura« pomeni tudi stik z zunanjim svetom (emigracija, potovanje, TV, osebni stik). Nekatere države so bolj cenjene kot druge (v smislu preseljevanja)- najbolj so cenjene Z. države (ZDA; Francija), nikakor pa nista cenjeni Turčija in Grčija.

3. TEHNOLOGIJA: »Kultura« je močno povezana tudi z modernizacijo vaškega življenja (kamnite hiše, elektrika, vodovod, TV…). »Kultura« se v zadnjih dveh točkah pojavlja kot oblika modernosti oz. natančneje kot način učenja/ posnemanja modernosti od drugod, iz tujine.

Iz članka je razvidno, da se lokalno pojmovanje kulture ne razlikuje precej od pojmovanja socialne antropologije. Razlikuje se le po: 1. pomembnosti odnosov z zunanjim svetom, 2. normativni dimenziji. Lokalno preb. Loči samo eno obliko »kulture« oz. samo eno dobro obliko kulture. Tisti, ki imajo kulturo (oz. so jo imeli prvi) imajo nadzor nad vsemi. Kulturo se prenaša iz skupine v skupino. »Kultura« je tudi zgodovinski proces, ki ni bil dan vsem istočasno.Definicija kulture se je tudi na Zahodu razlikovala:

RAZSVETLJENSTVO (18. stoletje)

42

Kultura je bila produkt človeške družbe; v nasprotju z naravo. Kulturo so razumeli kot »visoko kulturo«- ta tradicija se nadaljuje že iz antike. »Kultura« je torej superiorna, gre za obliko vedenja, vedenja in presoje, ki ljudi ločuje od »barbarov«.

ROMANTIKA (19. stoletje)»Kultura« ni več superiorna; obstaja namreč več različnih »kultur«, ki so vsaka posebej dosežek določenih ljudi, družbenih, nacionalnih ali relig. skupin.

Albansko pojmovanje kulture je bližje francoskemu razsvetljenstvu. Koncept kulture ima pa glavno vlogo pri konstrukciji albanske nacionalne identitete iz dveh razlogov:

1. razlikovanje med »we« in »other« je odvisno od ideje »kulture«- le-ta je razlikovalni atribut insajderjev, medtem ko so drugi predstavljeni kot barbari;

2. »kultura« je predstavljena v simbolnih opozicijah, na katerih so bili ustvarjeni nacionalni miti. Koncept kulture je temelj vseh nacionalnih mitov.

Vsa nacionalna gibanja v JV Evropi so stremela k modernizaciji družbe skozi kontakt z zahodnimi kulturami in tehnologijo, ustvarjanjem edinstvenega jezika in organizacijo izobraževalnega sistema.

KULTURA vs. NEKULTURA (Culture vs. Non- culture)Kristjani so manjšina v Albaniji, vendar ne živijo na ločenem ozemlju. Tudi niso povsem pomešani z muslimani; kristjani živijo predvsem v gorovnatem delu Albanije, muslimani pa v nižinskem.Sever je v predstavah zaznamovan z nerazvitostjo, umazanijo, gorovjem in rudarskim preb., jug pa je poljedelski, bolj naseljen in kmetijski. Drugače pa so muslimanske vasi tudi večje ostalih.Do 2. svetovne vojne so se na Zahod (predvsem v ZDA) večinoma preseljevali kristjani (ekonomska kriza, boljši pogoji za življenje), vendar so z domačimi v vaseh ohranjali stike (pošiljali so jim denar). Kljub temu so emigranti doživljali družbene spremembe (nove navade, modernizacija)- sprejeli so jih kod del »kulture«. Komunizem je močno pospešil modernizacijo (predvsem razvoj šolstva). Muslimani sebe opisujejo kot »zveste in dobrosrčne«, kristjane pa kot »nezveste in skopuške«. Kristjani pa sebe omenjajo kot »inteligentne«, muslimani pa naj bi bili »neumni in liberalni«. Splošno naj bi bilo v Albaniji znano, da imajo kristjani višjo kulturo, boljšo izobrazbo, ožje vezi z zunanjim svetom, uresničevali naj bi družbene spremembe (oblačila, poročni običaji, prehranjevalne navade). Nacionalni misleci (19. stol.) in komunisti so skušali postaviti kulturo nad religijo ter jo uporabiti za zmanjšanje relig. razlik v novem narodu. V lokalnih konceptih je »kultura« del religije, s tem pa daje eni religiji višji položaj v družbi. V tem primeru Devolla imajo več ugleda kot skupnost kristjani (že iz 19., 20. stoletja). Kulturna razlika med muslimani in kristjani se je začela v zadnjih dneh Otomanskega imperija- po njihovem načelu in komunizmu je postala kultura simbol državne modernizacije. V tem času se je po odprtju meje z Grčijo veliko ljudi začelo preseljevati v Grčijo- Grčija je namreč na tem območju najbljižji vzor moderne države. Tukaj imajo spet več privilegijev kristjani (identifikacija z Grki). Nobeni lokalni miti nimajo pa izvija pri Ilirih.Lokalno prebivalstvo je ustvarilo imaginarni Sever, zato da se preko njega lažje identificira.

V tem poglavju je avtor skušal razložiti, kaj se zgodi z nacionalnimi miti, ko so enkrat ustvarjeni in predstavljeni znotraj družbe. Ne obstaja razlika med nacionalnimi miti (izraženimi od centra države, elit in lokalnega preb.). Lokalni miti so izoblikovani po določenih pravilih in interesih, kateri pa niso v celoti državno homogeni. Take kombinacije in transformacije so pogoste v mnogih sistemih mitov. Uporaba simbolne nasprotnosti, konceptov kultur in reprezentacij prostora je značilen del albanske nacionalne mitologije. V tem specifičnem primeru so nacionalni miti podani medijem skozi različne koncepte »kulture«, ki pa se razlikujejo po načinu govora lokalnega preb. o »njih samih« in »drugih«. Ta koncept se predvsem zgleduje po specifičnih družbenih organizacijah lokalne družbe. Avtor na koncu še poudarja, da morajo študije mitov in reprezentacij vedno potekati vzporedno (v odvisnosti) s študijami družbene strukture.

43

44

11. Thomas K. Shippers : A history of peradoxes – Zgodovina paradoksov

ANTROPOLOGIJA V EVROPI

Avtor v članku piše o naravnanosti, smeri, lastnosti antropološke vede v Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji. (historičen razvoj od 19. stol. naprej, fokus raziskav)Evropa je politično in kulturno kompleksna, raznolika. To je vplivalo tudi na antropologijo oz. na njen institucionalni in teoretski razvoj.V 2. pol. 19. stol. je imela močen vpliv na antropologijo v navedenih državah prisotnost oz ne-prisotnost čezmorskih kolonij. Zato je prišlo konec 19. stol. do pojava različnih disciplin, znanstvenih interesov, metod in šol (teoretskih), kar kaže na to, da antropologija v Evropi ni enotna.Do 1. svet. vojne je bila antropološka skupnost v Evropi precej majhna; skoncentrirana predvsem na centre: Berlin, London in Paris, ki so bili v odnosih z »emigranti« v ZDA (npr. Franz Boas). V tem času se je pojavila razdelitev antropologije na fizično in socialno oz. kulturno. Do te razdelitve je prišlo zaradi grajanja rasistično-evolucionistične paradigme, ki so se je držali fizični antropologi (P. Broca, A. De Gobineau).

LETA RAZDELITVE, 1920 – 1940Po 1. svet. vojni je torej evolucionistična teorija padla. A prisotni sta bili dve antropološki smeri: ena je bila osredotočena na raziskave ne-evropskih skupnosti, druga zgolj na evropske, po večini lastne, narodne podeželske-kmečke skupnosti, vendar so se še ohranili dialogi med pripadniki ene in druge smeri. Ta dualna lastnost antropologije se je pojavila že konec 19. stol. → zbiranje in klasificiranje etnografskega materiala na eni strani in teoretične, pogosto primerjalne analize na drugi. Čezmorske raziskave (raziskave v kolonijah) so izboljšale metodo in teorijo antropološkega dela; terenske raziskave doma, v Evropi pa so ohranile, temeljile na kabinetnem študiju s slabo teoretsko podlago (po 1. svet. vojni se je izražal le vpliv difuzionizma iz Nemčije in Velike Britanije. Prvi skupini so pripadali predvsem znanstveniki iz Velike Britanije in Francije (angl. in fr. jez.); v drugi pa iz Nemčije (komunikacija pretežno v nemškem jeziku). V antropologiji sta se razvili dve neenakovredni praksi. V Franciji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem so dominirale čezmorske raziskave v kolonijah. V državah z malo ali brez kolonij pa so bile pomembne kabinetne raziskave; raziskave evropskih skupnosti in institucionalni razvoj.

PRIMERI, KI DOKAZUJEJO OBSTOJ OBEH SMERI: VELIKA BRITANIJAV 19. stol. so se znanstveniki nagibali k Tylorjevemu komparativizmu (J. E. Harrison, R. R. Marett). Po 1. svet. vojni so začele dominirati raziskave v kolonijah → antropološki centri v Oxfordu, Cambridgeu in Londonu; na Škotskem v Edinburgu, na Irskem v Folklornem inštitutu v Belfastu. Vez med obema antropološkima smerema so vzdrževali antropologi iz obeh – z občasnimi srečanji v Kraljevem antropološkem inštitutu (Royal Anthropological Institut). Sočasno so potekale raziskave v kolonijah in po Veliki Britaniji (pod vplivom skandinavskih, francoskih in nemških znanstvenikov) → rezultat: izdaja Angleške koledarske navade/šege v osmih zvezkih (1936 – 1946).

FRANCIJATu je bilo podobno kot v Veliki Britaniji po 1. svet. vojni. Na primeru oz. življenjski/znanstveni poti Arnolda Van Gennepa se dobro kaže za dvojnost (bipartition). Njegove zgodnje publikacije zajemajo raziskave tujih skupnosti (tema totemizma), poznejše pa se nanašajo na domači teren (o folklori, navadah in verovanju v tedanji Franciji) → obsežen priročnik Manuel de folklore français contemporain (1938 – 1958). Prišlo je tudi do napetih odnosov med njim in Durkheimovsko sociološko šolo → Maussom, kar je vplivalo na naravnanost antropoloških raziskav. Slednji je bolj prisegel na domače, kabinetne raziskave. Institucionalna baza antropologije je našla mesto – tako kot v Veliki Britaniji – v muzeju (Nacionalni muzej umetnosti in ljudskih tradicij (ustanovljen 1937). V letih med obema vojnama ni prišlo do tolikšnega razvoja terenskih raziskav izven domačega ozemlja, kot v Veliki Britaniji. Izrecno empirično delo se ni razvilo pred letom 1950. organiziranih je bilo le nehaj daljših ekspedicij (npr. Dakar – Djibuti, 1932-3).

NEMČIJAV Nemčiji sta se obe antropološki smeri kazali v obdobju (tik) pred 2. svetovno vojno. Sicer pa tudi že v 19. stol., ko je bila etnologija/antropologija ločena na Völkerkunde (z raziskavami tujih skupnosti, izven Evrope) in na Volkskunde (z raziskavami domačega terena, nacionalnost), toda v prvem primeru pod močnim vplivom geografije, v drugem pa statistike in filologije. Značilnosti obeh smeri: teorija difuzionizma in kulturnih krogov, razlikovanje med materialnimi in nematerialnimi aspekti kulture, psihološki fokus, dimenzija »v iskanju« narodovega duha (Volksgeist), jasna ločitev med ne-evropskimi skupnostmi – naravna ljudstva (Naturvölker) in evropskimi – kulturnimi (Kulturvölker). Po 1. svet. vojni (moralni in gospodarski padec Nemčije) je nastopil institucionalni

45

razvoj Volkskunde; 1930 je izšel Atlas der Deutschen Volkskunde. V Berlin se je prihajalo šolat veliko uglednih antropologov (med 1920 – 1930).V Nemčiji se je za študije ne-evropskih skupnosti pojavil tudi naziv Ethnologie. Etnologijo, kot disciplino domačega naroda (Volkskunde), pa so močno podpirali (in tudi v svoje namene izkoriščali) nacisti (po 1933), kar je po vojni v očeh mednarodne skupnosti postalo kamen spotike, nečasten spomin, v sramoto do konca 60-ih.V letih med 1920 – 1930 si je antropologija v Franciji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem, s čezmorskimi terenskimi raziskavami, utrdila novo teoretično podlago. Potekale so tudi mednarodne diskusije. Študije samo domačih skupnosti, evropske etnološke raziskave, so se v večini evropskih držav pojavile že v 19. stol., v kontekstu romanticizma, nacionalizma in regionalizma. Značilno je bilo, da so se usmerjali v raziskave nacionalnih ali regionalnih specifičnosti in identitete – skozi zbiranje oralnih tradicij (ljudsko slovstvo) in materialne kulture – na podeželju med večinoma kmečkim prebivalstvom. V tem času se je še čutil vpliv evolucionizma. Nasploh v Evropi so se osredotočali na kmečko prebivalstvo, ko so opravljali domače raziskave.1928 so v Pragi ustanovili Mednarodno združenje umetnosti in ljudske tradicije (Commission internationale des Arts et Traditions popularies – CIAP, preko katere naj bi ohranjali diskusije, sodelovanje znanstvenikov in obravnavanje njihovih (nacionalnih) študij. 1935 pa se je ustanovilo še Mednarodno združenje za folkloro in etnologijo, ki je izdajalo periodiko Folk, zatem Folk-liv, od 1938 naprej podnaslovljeno z Revija za evropsko etnologijo in folkloro (v več jezikih: angl., fr., nem.). Sredi 19. stol. so besedo etnologija razumeli kot študij materialne, nematerialne + duhovnih elementov ljudske kulture po svetu. Specificirali so jo z imenom evropska etnologija, da bi poudarili razliko s študijami izven evropskih skupnosti.

ANTROPOLOGIJA EVROPE MED 1950 – 1980Dvojnost antropologije se je ohranjala še po vojni. Ustanovil se je »atlantski krog« → antropološki svet s centri: Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Skandinavija in ZDA. Ti so si med seboj izmenjavali akademska mnenja, diskusije; uporabljali so pretežno angl. jezik kot jezik komunikacije. Na drugi strani je sovjetska etnografija delovala pod vplivom nemške Volkskunde (Sigurd Erixon) z raziskavami vzhodne Evrope (idiografska metoda, marksistične analize). Le nekaj nemških antropologov je raziskovalo ne-evropske kulture in se povezovalo z anglo-ameriško antropologijo, ki je predstavljala dominantno paradigmo v 60-ih 20. stol. V povojnih letih se je začelo osamosvajanje kolonij in s tem preklop na intenzivneje raziskovanje na domačih tleh oz. evropske skupnosti, kar se je začelo v 50-ih tudi med socialnimi in kulturnimi antropologi Evrope in ZDA. Temu so se prilagajale metode in teorije. Delo izven Evrope je postalo oteženo. Pojavi se novi antropološki trend: holistične raziskave skupnosti/etnij/etničnih skupnosti: holistic community studies. Od 50-ih naprej je bilo narejenih veliko takšnih študij. A še dosti britanskih antropologov je pod vplivom socialnih in ameriških antropologov nadaljevalo čezmorske ne-evropske raziskave.V Franciji je etnologija Francije postala poddisciplina splošne/širše antropologije. Po vojni so se v antropologiji, ki se je ukvarjala z evropskimi skupnostmi, začele pojavljati perspektive, vplivi kulturnih antropologov (raziskovanje ne-evropskih skupnosti). To je privedlo do preloma sredi 50-ih. A še vedno so se ohranjale stare »nacionalne akademske tradicije«, stari koncepti in terminologija evropske etnologije.1964 → ustanovitev Mednarodne združbe etnologije in folklore (Societé Internationale d' Ethnologie et de Folklore) → SIEF. Nekateri člani znotraj so 1967 pripravili revijo Ethnologia Europea. V tem krogu je vladala teoretska in metodološka heterogenost, na kar so vplivale utrjene akademske tradicije in nekateri vodilni antropologi (avtoritete), ki so zapostavljale metode in teorije sočasne socialne (velika Britanija) in kulturne (ZDA) antropologije oz. antropologe same (še do nedavnega nazaj). Torej sta bili obe antropološki smeri v praksi še prisotni…A postopoma so se mlajše generacije antropologov začele navduševati nad eksoticizmom – v 60-ih: iz Skandinavije, Velike Britanije, Nizozemske. Kazala so se nasprotja in spremembe → v 80-ih se je v SIEF zvrstilo več srečanj in diskusij med socialnimi antropologi in tistimi pod vplivom nemške Volkskunde.Torej od 19. stol. naprej so bili značilni, prisotni trije tipi/aspekti/smeri antropologije, (ki so sicer imeli skupen izvir v 19. stol.):1. Socialna antropologija (Velika Britanija, Francija) → dominirajo študije ne-evropskih skupnosti,

študije zgolj evropskih skupnosti postanejo zares popularne šele od 70-ih naprej.2. Kulturna antropologija v ZDA → študije primerov na določeno temo (case-studies on specific

topics)3. Etnologija Evrope (raziskave evropskih skupnosti) → vodilni in zagovornik oz. pobudnik smeri je

bil Sigurd Erixon.In skozi desetletja so potekale boljše in slabše komunikacije med temi smermi.Antropologija je disciplina, ki se je pojavila in funkcionirala predvsem v Evropi in Severni Ameriki. V zgodnjih fazah te discipline so bile popularne študije ne-evropskih skupnosti, dostikrat obremenjene z evolucionističnimi predsodki, zato so bile kot takšne opuščene (npr. v Franciji, Sovjetski Zvezi, Skandinaviji). Novi koncepti in teorije pa so izvirali prav iz ne-evropskih študij. A kot je poudaril C. L.

46

Strauss je (bilo) potrebno vključiti še druge sorodne discipline (teorije in metode), da bi prišli do celostnih antropoloških dognanj in izsledkov.

47

12. Schneider: MAFIA, ANTIMAFIA AND THE PLURAL CULTURES OF SICILY

Sicilija je bila v literaturi, znanstvenih in historičnih tekstih vedno predstavljena kot obremenjena z vrednotami in praksami, ki zavračajo modernost: Korupcija, pomanjkanje zaupanja, strankarstvo, rodbinskost…Torej kot otok zaostalosti.asociacije na Mafijo: organiziran kriminal kot splošna oblika siciljanstva.Siciljanci: DRUGI za Italijo- konstrukt, ki predstavlja Sicilijo kot homogeno kulturno enotonamen tega članka je prikazati Sicilijo kot heterogenoWallace: Kultura je organizacija različnosti (prej to, kot pa replikacija uniformnosti)Wolf- odmik od svoje učiteljice Ruth Benedic (kultura in osebnost- družbe in celi narodi so lahko karakterizirani s skupkom lastnosti, reproduciranih skozi čas s psihološkim vplivom na otroka)Wolf: kritika koncepta kmečke kulture, ki jo enačijo z ljudsko, zaradi česar izpade brezčasno, homogenov eseju Anthropology (1964) se ukvarja z zgodovino nemške družbe 17. in 18. stol in ostro razliko med buržuazijo in aristokracijo. Prva je poudarjala nemškega duha, medtem ko je bila aristokracij bližja 'Francoska civilizacija'.Wolf pravi, da je ideja kulture prišla v Ev. V času, ko so se nekatere Ev. sile borile za prevlado, ostale pa za samostojnost in ohranitev ločenih identitet.zloraba koncepta kulture je bolj podvržena bolj čustvom, kot razlogomv delu 'Evropa in ljudstva brez zgodovine' je redefiniral kulturo: V socialnih interakcijah skupine izkoriščajo podedovane forme, da bi dobile nove vrednote, izposojajo si forme glede na svoje interese, ustvarjajo nove forme za odgovore na spremenjene razmere… Kultura je torej serija procesov, ki konstruirajo, rekonstruirajo in uničijo kulturni material v odgovor prepoznavnim determinacijamEnvisioning power (1999)- še ena knjiga , ki govori o Fr. Antropologu v Indiji, L. Dumontu, ki je razvil kontrast med homo equalis in homo hierarchiusWolfa skrbi, da bi ideja kulture postala odprta za napačna razumevanjaadvokati kulture pravijo, do podobnosti v jeziku, tradiciji, … avtomatsko ustvarijo občutke identitete, soc. solidarnosti, ljubezen do domovine…(ni res, morajo biti mobilizirane)daleč stran od prepričanja, da navade, običaji živijo sami po sebi, moramo proučevati instrumentalne, ideološke in organizacijske sile, ki podpisujejo iskanje kontinuitete in veziSicilija je vedno predstavljena kot brezčasen otok, katerega prebivalci so strastni, nagnjeni h kriminalu in korupciji ter pesimizmu glede sprememb ( to je pogled od zunaj IN od znotraj)mit o Siciliji in Sicilijancih v diaspori: MAFIJAvelja še prepričanje, da so ideje za družbena gibanja za reforme dobili od zunaj

SICILJANSKA MAFIJAmafijci se predstavljajo kot možje časti, ki rešujejo težave mimo uradnih oblastinuklearne enote so lokalizirane bratovščine ( cosca)mafija je vedno bila predatorska in kriminalna družba, ki je spodbujala lojalnost in zaupnost med člani in pa podporo tistim, ki so jih zaprlicosche (bratovščine): - teritorialnedel svojega dobička namenijo teritoriju in zahtevajo, da delodajalci zaposlujejo tiste, ki so dolžniki mafiji posli s tobakom, drogo, orožjempolitične veze in nasilje jim dajejo dostop do dobrin in kontrolo nad njimičlanstvo se prenaša po sorodstvuizkoriščajo tudi fiktivne vezi botrstva- en drugemu gredo za botrav mafijski družini je logično, da bodo tudi otroci kriminalcia vendar je postati mafijec tudi stvar talenta- včasih sin kakšnega mafijca pač 'nima jajc'- če mož časti postane njegov brat, potem gre prvi brez težav lahko svojo potnekje imajo tudi pravila, da ne smejo priznati preveč sorodstva- če bi uvajali preveč sinov, bi bilo to videti že, kot da hočejo zavladati bratovščinirekrutirajo tudi nesorodnike- mlade delikvente- vsak mafijec ima okoli sebe 20/30 mulcev, nihčetov, ki ga občudujejoFAMILY- metafora za solidarnost v bratovščinisimboličen vstop jih v dolgoročni socializaciji postavi VEN, njihov pogled pa NAD družbo

48

obred sprejetja (goreča slika svetnika)cosca je interno strukturirana glede na starost in privilegije, od novih se pričakuje večje tveganje in manjša nagrada starejši šefi monopolizirajo voljene voditeljske položajebratovščine so avtonomne, a povezane preko mrežePalermo: centertežko skicirati žensko vlogo v mafiji- so izključene iz določenih aktivnosti (sestanki, zabave- te so zelo maskulinistične, zelo homoerotične, banketi)tudi mafijke so iz mafijskih družin, njen sin bo zagotovo mafijec, njena hčerka pa se bo poročila z enim od njihnjena glavna vloga je, da zagotavlja varnost in udobje beguncem, ki jih pripelje skrit njen možmafija skrbi za ženske (kaznujejo moža, če ga ta praveč 'serje' naokoli), vdove, siroteANTIMAFIJSKO gibanje v 80-ih, 90-ih vidi te ženske kot žrtve, veliko vodij gibanja je bilo ženskfeministke so zrušile mit o mafijski patriarhalnostidanes jih ne vidijo več kot žrtve, ampak jih grajajo

KONSTRUIRANJE MITA O SICILIJIza zunanje in notranje opazovalce je mit o Siciliji razlaga za nastanek in razvoj mafijezunanji pogled se je razvil 1860- združenje Italije- za boj proti banditizmu in neredu v južnih provincahsicilijanske kmete so primerjali z divjaki iz S. Amerikeimajo jih za nezmožne civilizacije brez vodstva drugihmonotona pokrajina, skrivnostne močizgodbe o nasilju so spremenile vonj citrusov v vonj po gnijočih truplihraj, naseljen s hudiči, kjer niti navade niti pravila ne morejo biti civilizirana/ človeška1880-ta in 90-ta: 1. znanstveni kriminolog uporabi Darwinovo teorijo pri proučevanju Sicilijancev. Spadali naj bi manjvrednemu italijanskemu tipu (S. Italijani pa Keltom, Arijcem, Alpincem…)Tudi novi kriminologi dokazujejo, da so Sicilijanci in Kalabrijci bolj nagnjeni h kriminaluMedtem so sicilijanski intelektualci preobrazili te negativne podobe v pozitivne atribute: G. Pitre predstavi mafijo kot 'častno družbo'. Besedo mafija poveže z lepoto, milino, odličnostjo, perfektnostjo. Mafijec je pogumen in spreten mož, ki želi biti spoštovan. Če je užaljen, se ne ozira na zakon.Mafija- sicilijanski način BITIStereotip, da so nezmožni reševati težave, je s kolektivno družbeno akcijo ustvaril mafijoR. Putnaur vzroke postavlja vse v 13. stol, ko je vlada poskusila vsiliti hierarhijo v anarhijo

Toda stereotipizirali so se tudi Sicilijanci sami:slavljenja Sic. globokega pesimizma glede družbenega napredkaPrinc Fabrizio (by Lampeudusa)glavne sic. karakteristike so apatija in ravnodušnost»Na Siciliji ni pomembno ali delaš dobro ali slabo, greh, ki ga ne odpustimo je, da sploh ne delaš.«Sicilijanci se niso nikoli uprli, nadloge so pač sprejeli za svojesuha žgoča pokrajina ni bila ustvarjena za življenje- krut teren je izoblikoval Sic. karakter- grozeča izolacija uma!!!L. Sciascia-podoben pogled: individualizem, moškost, preokupacija s častjo, kult osebne lastnine- vse kot odgovor na vseprežemajočo negotovostRazpet je bil nekje vmes med skrivnostnostjo Sicilije in razumskostjo Evrope. Menil je, da so Sicilijanci le slabotno razvili razredno zavest, kljub bedi in opresijiRavno ta sicilijanska realnost je dala poseben pečat razvoju delavskega gibanja, različnega od tistega na severuKmečke vstaje so bile bolj nosilke anarhizma kot socializmaTi upori so bili kmalu popačeni- mafija je bila namreč povezana z baroni in latifundistiBad guys pa niti niso bili mafijci, ampak politiki in uradniki, ki so uporabili mafijo v svojo korist

49

Mafija je stvar usode, v bistvu je tako sicilijanska, da je imel Sciascia težave z antimafijo, ko je rekel, da se ne more bojevati zoper mafijo, ker bi bilo to isto, kot če bi se bojeval zoper sebe.

MAFIJA: DRUG PRISTOPv iskanju razumevanja fenomena mafije se je E. Wolf obrnil stran od ideje o Sic. Esenci (vpliv klime, pokrajine, vlade…). Iskal je njegov nastanek v zgodovinsko spreminjajočih se, večplastnih in razvojnih socialnih razporeditvah ter proučeval vzorce obnašanja, ki so pomagali institucionalizirati mit o Sic. Esenci1815-60: Neapeljski Burboni, vladarji Sicilije, želijo ukiniti fevdalizem, ustvariti deželno trgovino, itd…Njihovi nasledniki, liberalni Piedmontčani, so šli še dlje- zaplenili so velike cerkvene posesti in jih prodali na dražbiToda nova združena Italija ni imela ne vojaških ne političnih kapacitet, niti potrpljenja za izgradnjo institucije, ki bi se bila sposobna spopasti s transnacionalnim kaosom. Vladala je prek najmočnejših veleposestnikov.Dežela je bila polna banditov, ki so jih ti veleposestniki morali zaposliti, da so se obranili tatvin in ugrabitevIn mafijci so nastali ravno iz teh situacij-iz vrst banditov, pastirjev, trgovcev, ki so bili najeti kot stražarji, terjalci, itd…Ti neformalni varuhi so se posluževali ugrabitev, itdPoleg posesti so varovali tudi zlikavceIzsiljevanje, podprto z nasiljem: samo bistvo njihovega delovanjaČe bi bila Italija motivirana ustvariti red, v katerem mafijci ne bi bili potrebni, se ne bi zanašala nanje ter se samo pretvarjala, da nadzoruje njihovo neavtorizirano uporabo nasiljaČeprav so oblasti videle zadevo drugače, se je mafija vse hitreje širilaMussolini je med časom fašizma nameraval zatreti mafijo, a je Angleško- ameriška invazija na otok 1943/44 to preprečilaMafijce so namestili na lokalne vladajoče pozicije. Varovali so veleposestniške elite pred banditi in protesti kmetov1950: -uzakonjene nove zemljiške reforme

-mafija podpira Nacionalno krščansko stranko na volitvah, ker je izključila komuniste iz kakršnekoli oblasti-vsak mafijec je za sabo lahko potegnil vsaj 40/50 volivcev

zaradi tega je bila mafija relativno imuna za sojenja na dolge kaznidobila je nadzor v administraciji zemljiških reform, produkcijskih trgih, hišnih gradnjah in javnih delih1970-ta: mafija organizira svetovno trgovino s heroinom. Država tega ne more preprečiti.Vedeli so, da bo Ameriška pomoč za izgradnjo povojne Italije šla v nič, če bodo na oblast prišli komunisti

OBRTNIŠKE UNIVERZEantropološka raziskava v Villamauri (60-ta): 7500 preb., manj fatalistična in mafiji prijazna tradicijaza razliko od splošnega prepričanja o Sicilijancih so imeli ti kmetje močno razvito razredno zavestsodelovanje z lokalnimi obrtnikičevljarji, kovači…: delavnice so služile kot male univerze- tam so se shajali za novice in politične diskusije- udeleženci teh shodov so bili samokritični do sicilijanskega pesimizma glede kolektivnih akcij in socialnih sprememb70-ta: druga raziskava Villamaure, osredotočena na demografske tranzicijeIzvori tega v 19. stoletjuRazmah civilnih zemljelastnikovZa razliko od predhodnikov ti lastniki niso živeli v Neaplju ali Palermu, pač pa v teh podeželskih mestihPodeželsko življenje so polepšali s kozmopolitanskimi izboljšavamiVelike hiše, vile, letne rezidence, služabniki, itd…Veliko lokalnih obrtnikov se je specializiralo za izdelavo najfinejših materialov- v koraku s trendi

50

Ustanovili so nekakšen moški klub, circolo civile- po letu 1902, socialne teme debat1890: masivne migracije v ZDAObrtniki predstavljajo 20% populacije VillamaurePrakticirali so kontrolo rojstev in bili spoštljivi do ženskOni so bili posredniki internacionalnega socializma na Sicilijo1913- socialistično gibanje1916: 150 socialističnih lokalcev vodi enega prvih Sic. protestov proti 1. sv. vojni1919- lokalni odmevi večjih stavk: štirje dnevi boljševizma3 kmečke lige: socialistična, krščanska, veterani- okupirajo latifunde1921- Komunistična strankaSicilija ima 37 takih sekcij, vsega skupaj 776 članovV času fašizma so se politično aktivni obrtniki še vedno dobivali in diskutiraliImeli so stike s Francijo- označili so jo za bolj razvito od ItalijeRazlike med It. In Fr.: a.) Fr lahko spijejo le pol kozarca na enkrat, Sicilijanci pa ne nehajo, dokler ga ne izpraznejo. B.) Francozi so bistri, Sicilijanci pa vročekrvniRes dajo veliko pozornosti na kontracepcijoSpoštovanje do žensk: pomembna je vzajemna spolna zadovoljitev M in ŽMed kmeti in obrtniki se vidi velika razlika v načinu življenja, dela in odnosa med M in ŽPrimerna je tudi primerjava z mafijsko družinoV ruralni Siciliji so imeli mafijci korenine v trgovskem in čredarskem sektorju kmetijstvaMafija in obrtniki- kontrastni kulturni modeli:MAFIJA:- patriarhalne norme in vzorci vedenja

-ženske zapostavljene, pogosto nevedne glede poslov svojih možŽ oropane komunikacije z drugimi ženskami-lahko so se menile le o otrocih in vremenu OBRTNIKI: -ženske se menijo o svoji obrtiunikatni vzorec ugodja- radi so imeli opero, tudi sami so muziciralivečeri z glasbo in plesomzelo malo časa so preživljali v gostilnah in kavarnahimeli so najbolj spolno enakopravne zakonesebe so videli kot nosilce civilizacije na Sicilijivnašali ideje francoskega razsvetljenstvabili so modeli ruralnemu prebivalstvupoudarjali so civilizacijski potencial majhne družinekmetje so bili v marsičem odvisni od obrtnikovoboji, obrtniki in kmetje, so občutili fašistično represijov glavnem, obrtniki so imeli veliko pozitivnih vplivov na kmete

OBRTNIŠKA KULTURA IN BOJ PROTI MAFIJI80-ta in 90-ta: raziskave v Palermu- antimafijski procesVodja G. Falcone- umorjen, a je pred tem razvil dve preiskovalni strategiji:

a.) izslediti pot denarja b.) pridobiti kakega mafijca na svojo stranS tem so pridobili veliko novega znanjaUspešni proces proti mafiji (aresti, itd)Movimento antimafia- ljudsko gibanje (voluntersko delo, ki propagira demokracijo in civiliziranost)Udeleženci antimafije z mafijo delijo tako lokacijo kot zgodovino. So ponosni, da so Sicilijanci ( ti pa so ponavadi VSI stigmatizirani)Bili so tako prizadevni, da je Sicilija danes drugačen kraj kot pred 15 letiUspešni so zato, ker je to NJIHOV boj na DOMAČIH tlehTo gibanje ima korenine v indigenem kulturnem miljeju, ki je drugačen, kot mu ga pripisujejo stereotipi ( večinoma gre za izobražence srednjega razreda, ki imajo svoje korenine v obrtniški kulturi)Center gibanja je v Palermu, vendar imajo podporo tudi drugjeGibanje je podedovalo zgodovino kmečkih bojev (npr. 50 kmetov ubitih od mafije l. 1950)

PLURALNE KULTURE IN MIT O SICILIJIkritiki so obtožili antimafijo, da so samo- zainteresirani karieristiantimafijski aktivizem oviran od BerlusconijaWolf: kulturo se najbolje razume v historičnem kontekstu in v odnosu z alternativnimi glasovi in tradicijami, ki lahko spremenijo dominantno ideološko formo

51

Zgodovina Sicilije ni sad mita, ampak BOJA!

KOMENTARJIS. R. BARRETT: Namen članka je spopasti se z mitom o Siciliji. Avtorjem je to dobro uspelo, ker so kulturo dojemali kot proces, ne pa kot končan produkt. Kritika zadeva koncept kulture, ki v bistvu sploh nikoli ne vstopi v diskusijo. Obstaja tudi mit o Korziki. Po njegovem mnenju sta mit o Korziki in Siciliji konceptualizirana kot diskurza oz. ideje, ki propagirajo določene interese, kar nas privede do poglavja moči. Članek bi bil boljši, če bi avtor vpletel idejo, da je kultura združena z močjoBOJAN BASKAR: Zanimiva se mu zdi predpostavka, da je bila socialna baza alternativne družbe sestavljena iz obrtnikov. Teza je postavljena le na podlagi raziskave enega kraja, Villamaure, in temelji na zbirkah in spominih ljudi vse nazaj do zač. 19. stoletja, kar ne more biti najbolj relevantno. In še eno vprašanje: kako to, da so kmetje tako brez vprašanja pristali na vodstvo obrtnikov? Je bil ta odnos med njimi res in vedno tako neproblematičen?HENKDRIESEN: Schneiderjeva povežeta kulturo z močjo. Za to analizo bi potrebovala več dokumentacije, obrtniško kulturo na Siciliji bi lahko povezala s tisto v Andaluziji, ki je podobna. Obrtniki naj bi se tudi videli kot nosilci civilizacije. Kako je ta samo-percepcija v odnosu s splošno predstavo o civilizaciji? Je povezana z urbanim etosom, tore, so obrtniki na deželi živeli mestni način življenja? Schneiderjeva sta v bistvu odprla široko polje nadaljnih potrebnih raziskav.CHRIS HANN: Spet kritike na koncept kulture. V bistvu Schneiderjeva sledita Wolfovemu konceptu kulture, vendar mu večkrat ne vede kontradiktirata. Mogoče bi bila njuna raziskava efektivnejša, če bi delala brez tega termina. Schneiderjeva želita ovreči mit o Siciliji, a ob enem že ustvarjata novegaTHOMAS HAUSCHILD: Schneiderjeva ponujata dober primer nove vrste intelektualizma, ki bi lahko postal postmodrenistična antropološka paradigma. Nova antropologija Mediterana ima zdaj priložnost, da se vrne h diskusijam o geografskih omejitvah, k študijam socialnih, teritorialnih in kulturnih rezerv. To lahko vodi k novemu univerzalizmu in regionalnem realizmu, ki bi bil drugačen od starega koncepta mediteranskega kmeta…ANDREW KIPNIS: Zanimivo mu je, kako izpostavita dualizem mafija/antimafija. Članek tudi domnevni ponuja možnosti za spremembo ( ob pomoči večje determinacije iz strani države in ekspanzije izobraževalnega sistema). Mafijo postavita kot institucionalizirano realnost, ne pa kot mit. Toda, ali se da ugotoviti njeno razširjenost (da se dokaže, da gre za dejanski problem)?LUTZ MUSNER: Nad člankom je navdušen- predstavila sta dialekt med mafijo in antimafijo, njune izvore, zgodovino in sodobne manifestacije ter razkrila pluralistični karakter skupka kultur. Najboljši del članka je raziskava življenja obrtnikov- mikrosvet razsvetljenstva. V tekstu pa pogreša obravnavo vloge religije in katoliške cerkve kot, ali kolaboratorke, nevtralne sile ali opozicije mafiji.SUSANA NAROTZKY: Odlično delo, ki pokaže, kako se soc. in kult. Realnost esencializirajo. Opozorila sta na centraliziranost zgodovine in predstavila današnja družbena gibanja.GUSTAVO LINS RIBEIRO: Izstopajoč primer moči Wolfovega pogleda na kulturo. Izpostavil je dva vrhunca teksta: A.) kljub stereotipom lahko antropološki pristop in kritika pokažeta, da so soc., pol., in kult. kategorije vedno bolj zapletene kot se zdijo b.) napeljava na orientalizem

ODGOVOR

Nerada bi zavrnila Wolfov koncept kulture, saj je članek narejen ravno kot počastitev njegovega dela.Cerkev pa se je proti mafiji ali za njo udejstvovala v vseh treh oblikah.

52

Luka Rožič13. Skalnik: Community re-studies in Europe [11]

Članek govori o pomembnosti ponovnih študij. Starejše študije, ki so se dogajale v drugačnih režimih in z drugačno metodologijo, so potrebne ponovne evalvacije. S temi ponovnimi študijami bi pridobili nove vpoglede v genezo, socialne strukture in družbene odnose preučevanih skupin. Poudarja, da so najbolj primerni antropologi za preučevanje neke skupnosti prav domači, ki imajo dolgoletne izkušnje spoznavanja lastne kulture in družbe.Medtem, ko dajejo antropologi 21.stoletja prednost ponovnim študijam starih študij, Skalnik zagovarja vlogo domačih antropologov v tem novem navalu. Te ponovne študije predstavljajo ponovno prilastitev domačega terena, domačih etnografov. Tuji raziskovalci bi tudi morali biti vpleteni v teh ponovnih študijah, vendar naj ne bi prevladovali in podajali svoje poglede, kot edine pravilne. Ponovne študije bi omogočile časovno globinske primerjave. S tem bi se znebili obtožb napačne prezentacije tujih antropologov. Obenem bi omogočili pogoje za reprezentativnost teh študij. Če tak pristop še ne bo zadovoljil kritikov študij skupnosti in če glede metodologije ne bodo zedinjeni različni raziskovalci, ki bi olajšala primerjave, potem bo ta pristop vsaj prinesel bogat detajliran opis življenja ljudi in njihovih odnosov z zunanjim svetom izven kroga njihove skupnosti.

53

14. Thomas M. Wilson: An Antropology of the European Union, From above nad

Below

Bossevain( 75) v enem izmed svojih esejev izpostavi ključne teoretske in metodološke probleme v antropologiji Evropi. Postalo je jasno, da politični in religijski in ekonomski odnosi ne obstajajo več v izolaciji na lokalni ravni, so del vpliva odnosov in procesov na regijski, nacionalni, super nacionalni ravni. Identificirati pojme kot so: skupina, vas, skupnost, kultura in družba. Potreben je ponoven kritičen pregled na koncepte kot so: posredništvo, prediranje, ljudstvo – urbano, velika tradicija in mala tradicija, absorbacija in akulturacija. V 70 in 80 je prišlo do teoretskih premikov v antropologiji Evrope. Avtorji kot so:Eric Wolf, John Cole, Jane and Peter Schneider Susan Tax. Freeman, Anton Block , so vidno prispevali k razumevanju odnosov ljudi, institucij regije, nacije in države. V »Novi Evropi« so odlične priložnosti za preučevanje odnosov med lokalnimi in višjimi ravnimi sociokulturne, politične in ekonomske intergracije. Boussevain je poudaril pomembnost tem kot so: imperializem, kapitalizem, urbanizacija, industrializacija, razredni konflikt, formacija države, intergracija države, birokracija in trgovina. Avtorjev cilj je opisati več načinov, kako antropologija EU, reflektira antropološke poskuse preučevanja kulture in moči supernacionalnih, nacionalnih, lokalne ravni, intergracijo in neintergracijo med temi stopnjami in vpliv teh stopenj na medsebojne kulturne spremembe .Lahko govorimo o dveh pristopih: eden zajema centre moči (top – down pristop): to so EU elite, regionalne in vladne, strankarske voditelje, birokrate, lobiste in interesne skupine. Spet drugi pristop (bottom – up) več pozornosti posveča lokalnosti in institucijam na nižji ravni, kako vpliva EU na vsakdanje življenje, prizadevanje ljudi pri oblikovanju nacionalne politike in politike EU-ja

The EU from Above

Najbolj obetajoč in najlažji področje za preučevanje EU je med voditelji vlad, birokrati, lobisti in centri moči, kjer sprejemajo pomembnejše odločitve: Bruselj, Strasbourg in Luxembourg. Tukaj se zbirajo ljudje iz vseh članic EU. Mnogi antropologi so podali kritičnost zaradi preštevilnih birokratov (najboljša Herzfeld), prav tako so podali uspešne pristope za nadaljnje etnografske študije med birokrati vladnimi elitami.Mnogo problemov imajo antropologi zaradi omejenega dostopa, ampak najmanj šestim etnografom je uspelo preskočiti to oviro. Marc Abeles, Irene Bellier in Maryon Mcdonalad so vodili raziskavo med člani evropske komisije in Bruslja; med člani evropskega parlamenta (MEP)v Strasborgu in Bruslju. Douglas Holmes je izpeljav raziskavo med parlamentom in komisijo. Chris Shore in Annabel Black sta raziskovala politično kulturo (cultural policies), evropsko identiteto in kulturno konstrukcijo Evrope, kot je videna iz Bruslja. Raziskovalci imajo mnogo težav pri preučevanju med Eurokrati, ker so izobraženi, zelo zaposleni, na momente celo bolj ostri so antropološki metod intervjuja, namesto pa da bi odgovarjali na vprašanja. Torej, problemi so pri pridobivanju podatkov, stroški bivanja v teh novodobnih evropskih prestolnicah so ogromni, morebitni informatorji so zaposleni, izmikajoči in razpršeni (še posebej po delovnem času), antropološke raziskave so veliki meri nepoznan pojav med evropsko hierarhijo.

The Eu from Below

Čeprav je zadnje čase zelo »popularna« literatura, ki govori o evropski eliti, je še vedno primaren fokus usmerjen na raziskave lokalnih skupnosti. To je potrebno razumeti v skladu z

54

razvojem antropologije kot znanstvene discipline, ki je najprej osredotočala na analize lokalnih skupnosti, izoliranih lokacij, ljudi z malo bogastva in moči. Christian Giordana (1987) je analiziral vinsko vojni med italijanskimi in francoskimi kmeti in poljedelskimi zadrugami.- ta raziskava je ena izmed prvih, ki na na podlagi etnografskih komponent skuša razumeti EU. Edward LiPuma in Sarah Keene Meltzoff (1989, 1994), sta preverjala načine, kako se Gali©ijski in Iberski ribiči in njihove skupnosti prilagajajo na ribiško politiko EU-ja. Andre Jurjus (1993) je prikazal, kako so Nizozemski in Španki kmetje razvili različne pri poslovanju z državnimi in mednarodnimi trgi. Marc Shutec(1991, 1993) je predvidel, da bo Eu ogrozila manjše kmetje na Irskem in tudi drugod, ker si evropski politični sistem teži k maksimalnemu dobičku in produktivnosti. Za dosego tega mora EU ukiniti subvencije iz stukturalnih in kohezijskih skladov, ki so branijo kmete pred nestanovitnim in svobodnim EU trgom. Nasprotja med cilji posameznih držav in cilji, ki si jih zadajo evrokrati in evropska elita, je posebej zanimivo področje za antropologe, posebej zaradi morebitnih konfliktov, ki nastopijo zaradi različne politike in vrednot, pomena identitete in politične kulture. Estellie Smith( 1993) je raziskovali spreminjajočo vlogo mest v Evropi; Parman (1993) je raziskoval postavitev novih simboličnih meja skupnosti na Škotskem. Janeen Arnold Costa (1993) je preučevala vpliv globalizacije in EU na samopodobo in lastništva v Grčiji. …

»Whose Home do we go to«

JOHN Cole že leta 1977 ugotavlja, da so antropologi predolgo z odporom glede raziskav doma, omejevali razvoj antropologije Evrope. Avtor članka predlaga, da antropologija EU, je antropologija moči EU-ja. Kultura ni nikoli zunaj moči. Prav tako moramo biti pozorni pri Eu na naše metode in orodja, ne smemo zamenjevati definicije kot so: narod, država in etnične skupine. Ena stvar je zagotova. Mnoge vlade in birokrati izgubljajo moč, ko pristanejo v EU. Prihodnost antropologije, je v tem, da zazna in razume vse procese intergracije, izgubljanje samostojnosti, skratka, kdo pridobi ali izgubi.

55