Embed Size (px)
Citation preview
Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo
Samostalnik v Košičevem delu Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov
Mentor: Kandidatka: red. prof. dr. Marko Jesenšek Branka Toplak
Maribor, september 2008
ZAHVALA
Za pomoč in strokovne nasvete ter vložen trud in čas, ki ga je žrtvoval pri izdelavi
moje diplomske naloge, se iskreno in najlepše zahvaljujem mentorju red. prof. dr.
Marku Jesenšku.
Posebna zahvala gre mojim staršem, ker so mi dajali vso potrebno podporo.
IZJAVA
Podpisana Branka Toplak, rojena 5. 9. 1983, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Samostalnik v Košičevem delu Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov pri mentorju red. prof. dr. Marku Jesenšku avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
____________________________
Maribor, september 2008
POVZETEK
Na slovenskem narodnostnem ozemlju sta od 16. do sredine 19. stoletja
obstajali dve knjižni normi: osrednje- in vzhodnoslovenski knjižni jezik.
Prekmurski knjižni jezik je v 19. stoletju odločilno zaznamoval Jožef Košič, ki je
izdal prva posvetna dela vzgojnopoučnega in zgodovinskega značaja.
V Košičevem delu Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov
sem analizirala samostalnike, in sicer primerjalno z normo in predpisom v Pavlovi
slovnici ter iskala zakonitosti pri njihovem pregibanju, ki kažejo na značilno
panonsko osnovo prekmurskega knjižnega jezika. Zbrano gradivo sem razvrstila
po samostalniških sklanjatvah in ga analizirala primerjalno s prekmursko knjižno
normo 19. stoletja in sodobno slovensko knjižno normo (Toporišičeva slovnica,
2000).
Ključne besede: Jožef Košič, Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i
Rábov, prekmurski knjižni jezik, samostalnik, sklanjatveni vzorci
ABSTRACT
From the 16th to the middle of the 19th century there were in existence
two literary norms in the Slovene national territory: the Central and the Eastern-
Slovene literary language. The Prekmurje literary language in the 19th century
was significantly marked by Jožef Košič who published the first secular works
with an educationally instructive and historical character.
In Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov by Košič I
undertook a comparative analysis of nouns, namely with the norm and the precept
in Pavel's Grammar and was searching for common characteristics at its flexion
which show a characteristic Pannonian stem of the Prekmurje literary language. I
arranged the material I collected by declinations of nouns and analysed it
comparatively with the Prekmurje literary norm of the 19th century and the
contemporary Slovene literary norm (Grammar by Toporišič, 2000).
Key words: Jožef Košič, Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov,
Prekmurje literary language, noun, declination patterns
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ............................................................................................................. 1 1.1 Predmet in namen raziskovanja ...................................................................... 1
1.2 Metode raziskovanja .................................................................................. 1 1.3 Zgradba dela .............................................................................................. 2
2. JEZIKOVNE RAZMERE V SLOVENSKEM JEZIKOVNEM PROSTORU V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA ....................................................................... 3
2.1 Osrednjeslovenski knjižni jezik .................................................................. 3 2.2 Vzhodnoslovenski knjižni jezik.................................................................. 4
2.2.1 Prekmurski knjižni jezik ...................................................................... 5 3. JOŽEF KOŠIČ (1788 – 1867) .......................................................................... 6
3.1 Življenjska pot Jožefa Košiča ..................................................................... 6 3.3 Košičev Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov .................. 11
4. SAMOSTALNIK........................................................................................... 16 4.1 1. Moška sklanjatev.................................................................................. 17
4.1.1 Posebnosti 1. moške sklanjatve (primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom)..................................................................................................... 28
4.2 2. Moška sklanjatev.................................................................................. 35 4.3 3. Moška sklanjatev.................................................................................. 36 4.4 4. Moška sklanjatev.................................................................................. 36
4.5 1. Ženska sklanjatev..................................................................................... 37 4.5.1 Posebnosti 1. ženske sklanjatve (primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom)..................................................................................................... 42
4.6 2. Ženska sklanjatev ................................................................................. 46 4.6.1 Posebnosti 2. ženske sklanjatve (primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom)..................................................................................................... 51
4.7 3. Ženska sklanjatev ................................................................................. 52 4.8 4. Ženska sklanjatev ................................................................................. 52 4.9 1. Srednja sklnjatev .................................................................................. 53 4.9.1 Posebnosti 1. srednje sklanjatve (primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom)......................................................................................................... 57 4.10 3. Srednja sklanjatev .............................................................................. 59 4.11 4. Srednja sklanjatev .............................................................................. 60
5. SKLEPNE MISLI .......................................................................................... 61 6. VIRI IN LITERATURA ............................................................................... 63 7. PRILOGE ...................................................................................................... 65
1
1. UVOD
1.1 Predmet in namen raziskovanja
Predmet raziskovanja diplomske naloge je delo Jožefa Košiča Zobriszani
Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov. Nájde sze v-Körmendíni pri Udvary
Ferenci Knigovezari (med 1845–1848).
Jožef Košič je prva posvetna dela vzgojno poučnega in zgodovinskega
značaja pisal v prekmurskem jeziku in z madžarsko grafiko. Z delom Zobriszani
Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov je presadil na prekmurska tla Slomškovo
delo Blashe ino Neshica v nedelski sholi (1842).
Za prekmurski, širši slovenski ter madžarski prostor je pomembna
prekmurska slovnica v madžarščini avtorja Avgusta Pavla iz leta 1942.1
Zanimalo me je, ali se pri Košiču pojavljajo vse oblikoslovne rešitve, ki
jih je za prekmurski knjižni jezik upošteval Avgust Pavel v madžarsko pisani
rokopisni slovnici ali pa se je Košič že približeval skupni slovenski knjižni normi.
Namen raziskovanja je torej primerjati podobnosti oziroma odstopanja pri
rabi samostalnikov v Košičevem delu primerjalno s Pavlovo slovnico in slovnico
Jožeta Toporišiča.2
1.2 Metode raziskovanja
Začetek raziskovanja je predstavljalo brskanje po literaturi. Kljub težavam
zaradi nedosegljivosti izvodov mi je s pomočjo knjižničarjev vendarle uspelo
dobiti želeno Košičevo delo in Pavlovo slovnico (rokopis). Sledilo je podrobnejše
proučevanje Pavlove slovnice. Zanimalo me je predvsem oblikoslovje, natančneje
samostalnik. Ko sem preučila Pavlove sklanjatvene vzorce, sem se lahko lotila
analize Košičevega dela.
Po seznanitvi z vsebino Košičevega dela sem začela z zbiranjem podatkov.
Samostalnike sem izpisala in jih razvrstila glede na spol in sklanjatev. Sledilo je
primerjanje s Pavlovo in Toporišičevo slovnico, urejanje, izpostavitev odstopanj
in združevanje elementov s podobnimi lastnostmi.
1 A. Pavel , Vend nyelvtan, Szombathely 1942. Rokopis. 2 J. Toporišič, Slovenska slovnica. Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Založba Obzorja Maribor 2000.
2
1.3 Zgradba dela
Besedilo diplomske naloge obsega uvodni del, v katerem so predstavljene
jezikovne razmere v slovenskem prostoru v prvi polovici 19. stoletja. Podrobneje
je predstavljen prekmurski knjižni jezik, ki ga je v 19. stoletju odločilno
zaznamoval Jožef Košič. Ker bo letos 9. oktobra minilo 220 let od rojstva Jožefa
Košiča, sem nekaj vrstic namenila tudi njegovi življenjski poti in ustvarjalnemu
delu. V uvodnem delu sta predstavljena tudi predmet in namen raziskovanja ter
metode, ki sem jih uporabljala pri raziskovanju.
Jedrni del besedila diplomske naloge obsega analizo samostalnika v
obravnavanem Košičevem delu. Samostalnike sem predstavila glede na spol in
sklanjatev. Vsakemu opisu sklanjatve sledi poglavje, v katerem sem opozorila na
posebnosti določene sklanjatve primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom.
Zaključek povzema bistvene ugotovitve o podobnosti oziroma odstopanju
obravnavanega Košičevega dela od Pavlove slovnice in slovnice Jožeta
Toporišiča.
3
2. JEZIKOVNE RAZMERE V SLOVENSKEM JEZIKOVNEM PROSTORU V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA
V začetku 19. stoletja sta slovenski knjižni jezik sestavljali dve knjižni normi:
osrednjeslovenska in vzhodnoslovenska. Martina Orožen ugotavlja, da dvojnost
slovenskega knjižnega jezika izhaja iz predknjižnega izročila, različnih narečnih
zasnov v alpskem in panonskem jezikovnem prostoru ter zgodovinskih in
sociolingvističnih okoliščin (Orožen, 1996: 80).
Osrednjeslovenski knjižni jezik (t. i. kranjščina) se je uporabljal med Slovenci
v Avstriji (ob nemškem in latinskem jeziku) in so ga normirali protestanti v 16.
stoletju (Trubar, Krelj, Dalmatin in Bohorič), vzhodnoslovenski knjižni jezik
(prekmurski in vzhodnoštajerski) pa se je uporabljal v državi Ogrski (ob
madžarskem, kajkavskem in latinskem jeziku) in se je knjižno potrdil v 18. (delih
prekmurskih protestantov – Temlin, Sever, Š. Küzmič) in prvi polovici 19. stoletja
(v delih prekmurskih in vzhodnoštajerskih katoličanov – M. Küzmič, Košič,
Borovnak; Dajnko, Šerf, Rižner).
2.1 Osrednjeslovenski knjižni jezik
Marko Jesenšek piše, da je na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem obstajala
že večstoletna bogata pisna tradicija, ki sega v čase Brižinskih spomenikov
(Jesenšek, 1991/92: 173). Kljub redkim ohranjenim rokopisom (Celovški, Stiški,
Starogorski rokopis) se je v 16. stoletju razvil osrednjeslovenski knjižni jezik in se
uveljavil v prvih slovenskih (protestantskih) tiskih. Temeljne značilnosti je jeziku
določil Primož Trubar, ko se je odločil, da prevede v slovenščino Katekizem
(1550). V predgovoru se je obrnil na »vse Slovence« (»mlade in preproste ljudi
naše dežele«), vendar se pri izbiri jezika ni mogel odločiti za domače narečje
(dolenjščina). Bil je prisiljen svoje rojstno raščičansko jezikovno izhodišče
obogatiti z značilnostmi tržaškega in ljubljanskega mestnega govora. Bil je to, kot
ga sam imenuje, kranjski slovenski jezik. Ker je želel, da ga razumejo tudi
Korošci, Štajerci in Primorci, je izdelal jezikovni sistem, ki je glasoslovno,
oblikoslovno in skladenjsko preraščal narečne okvire. Vendar Trubarjeva zasnova
4
knjižnega jezika le ni ustrezala celotnemu slovenskemu prostoru. Panonske
slovenščine s svojim konceptom nikoli ni pokril, čeprav je mislil, da
osrednjeslovenski jezik »tih drugih dežel ludi mogo zastopiti«. Pravopisno in
jezikovno je Trubarjev jezik izpopolnil Sebastijan Krelj (Postila slovenska,
Regensburg 1567). Krelj, po rodu Vipavec, je izhajal iz danih realnih jezikovnih
razmer primorskega kulturnega in narečnega prostora. Jurij Dalmatin je tretji
slovenski protestantski pisec, ki je jeziku 16. stoletja vtisnil neizbrisni individualni
knjižnoustvarjalni pečat. S prevodom Biblije (1584) je osrednjeslovenski knjižni
jezik dobil končno podobo. Gre za uzakonitev središčnega tipa slovenskega
knjižnega jezika, ki je vzdržala nad 200 let. Dalmatinova visoka jezikovna kultura
je bila vzor slovenskim cerkvenim in posvetnim piscem 17. in 18. stoletja.
Središče osrednjeslovenskega knjižnega jezika je bila ves čas Ljubljana, kjer
so se zbirali slovenski izobraženci.
Osrednjeslovenski knjižni jezik se je v drugi polovici 18. stoletja tako hitro
razvijal, da je moralo priti do preobrazbe Dalmatinovega jezika.
2.2 Vzhodnoslovenski knjižni jezik
V vzhodnoslovenskem jezikovnem prostoru knjižna tradicija ne sega v
Trubarjeve in Dalmatinove čase. V Prekmurju je že v 18. stoletju obstajal
normativno oblikovan knjižni jezik, ki izhaja iz jezikovne tradicije nekdanje
panonske slovenščine (Jesenšek, 1991/92: 175).
Upravno je bilo ozemlje vzhodne Slovenije razdeljeno med nemško in
madžarsko govoreče okolje, Mura pa je postala ostra geografska meja, ki se je
zarezala v prvotno enoten jezikovno-kulturni prostor. Slovenci na desni strani
reke Mure so se začeli jezikovno približevati t. i. alpski slovenščini, saj so stiki s
panonsko jezikovno bazo postajali vse težji. Zaradi tega sta se na ozemlju
vzhodne Slovenije izoblikovali dve pokrajinski različici: prekmurski in
vzhodnoštajerski jezik. Kljub temu da izhajata iz panonske narečne baze, so med
njima nastale razlike, ki so posledica različnih okolij, v katerih sta se jezika
razvijala.
5
Na vzhodnoštajersko različico vzhodnoslovenskega jezika sta odločilno
vplivala osrednjeslovenski jezik in nemška nadoblast, na prekmursko pa kajkavski
jezik (preko hrvaščine tudi glagoljaški) in madžarska nadoblast.
2.2.1 Prekmurski knjižni jezik
Zgodovinski dejavniki so bili odločilni, da se je v Prekmurju slovenski
jezik razvijal drugače kot med Slovenci na desni strani Mure. Šolstvo je bilo ves
čas v madžarskem jeziku in si je, še zlasti v drugi polovici 19. stoletja,
prizadevalo pomadžariti vse Slovence na Madžarskem in zatreti njihovo narodno
zavest, ki so jo prebudili protestanti v 18. in katoliki na začetku 19. stoletja. Poleg
močnih madžarskih pritiskov pa je bil jezik prekmurskih Slovencev že od 11.
stoletja naprej izpostavljen tudi hrvaško-kajkavskim vplivom, kar se je čutilo
zlasti v cerkvi (Jesenšek, 1991/92: 177).
Prekmurski knjižni jezik je imel daljšo tradicijo, ki pa ni bila pisna, ampak
ustna. Razvijal se je ob stari kajkavski in je preko njenih povezav z glagoljaši
ohranjal kontinuiteto s starocerkvenoslovanščino.
Prvi pisni dokazi o prekmurskem jeziku segajo v 16. stoletje, ko je bila
napisana Martjanska pesmarica I (1543 ali 1593), ki danes velja za najstarejši
ohranjeni zapis v prekmurskem jeziku (Novak, 1977: 37). Iz kasnejših časov je
ohranjena tudi mlajša Martjanska pesmarica II (1756 ali 1786) in še približno
osemdeset drugih rokopisnih pesmaric, ki dokazujejo, da prekmurski Slovenci
niso sprejeli kajkavščine za svoj jezik, ampak so s pomočjo obrednega jezika v
pesmaricah in molitvenih obrazcih ohranjali razlike med jezikovnima sistemoma.
Šele v 18. stoletju se je prekmurski jezik potrdil v knjižni obliki (F.
Temlin, Mali Katechismus 1715), ki je priredba Luthrove knjige po madžarskem
prevodu (Györski katekizem) in devet strani besedila z abecedo ter primeri za
poučevanje branja (Abecedarium Szlovenszko 1725). Ta prva dva tiska sta prinesla
glavne nauke protestantske vere. Marko Jesenšek ugotavlja, da je Temlinov
katekizem zagotovo tudi prvi ohranjeni prekmurski učbenik (seveda pogojno
rečeno, saj gre predvsem za knjigo verske vsebine), iz katerega so se učili našega
slovenskega jezika brati in pisati (Jesenšek, 1998: 121). Temeljno delo
prekmurskega protestantskega slovstva 18. stoletja pa predstavlja prevod svetega
6
pisma nove zaveze v slovenščino iz grščine (Števan Küzmič, Nouvi zakon 1771)
(Jesenšek, 2005: 26). Jezik, ki ga je Števan Küzmič uporabil pri prevajanju, je
postal osnova prekmurskemu knjižnemu jeziku. Števan Küzmič je poznal prevode
Novega testamenta in biblije v drugih slovanskih jezikih (celo lužiškega), torej mu
nista bili neznani glagolska in kajkavska protestantska književnost, vendar pa se je
iz želje po splošni razumljivosti (kot Trubar v osrednjem območju) odločil za
domače jezikovno izhodišče (Orožen, 1973: 128).
Tako zasnovan knjižni jezik se je po protestantih potrdil pri katoliških
piscih, višek pa je dosegel v narodno-prebudnem delu Jožefa Košiča, ki je – npr. v
delih Zobrisani Sloven i Slovenka med Műrov i Rabov (1845–48) ali Zgodbe
vogerszkoga kralesztva (1848) – po Miklošu Küzmiču dosegel najvišjo stopnjo
omikanosti prekmurskega jezika in ga izrazno ter slogovno približal literarni
zvrsti (Jesenšek, 2005: 26). Ta dodobra izdelan prekmurski knjižni jezik so
Prekmurci ohranili vse do prve svetovne vojne, ko so spričo upravne priključitve
k slovenskemu ozemlju brez večjih težav postopoma sprejeli tudi osrednji knjižni
jezik, kar je lepo razvidno iz različnih vsebinskih in jezikovnih prispevkov v
Klekljevih »Novinah« (Orožen, 1973: 129), deloma so prekmurščino ohranjali le
še protestanti.
3. JOŽEF KOŠIČ (1788 – 1867)
3.1 Življenjska pot Jožefa Košiča
Jožef Smej, odličen poznavalec življenja in dela Jožefa Košiča, navaja, da
sta okrog leta 1780 prišla iz Varaždina v Bogojino učitelj Jožef Košič in njegova
sestra Marjana Košič (Smej, 1994: 53). Nastanila sta se poleg šole, v kantorjevem
ali šolniškem stanovanju, ki je imelo takrat hišno številko 21. Učitelj Jožef Košič
se je 13. novembra 1785 v šestindvajsetem letu starosti poročil v Bogojini z 19-
letno Ano Kregar iz Ivancev (kraj v bogojanski župniji). Iz tega zakona so se
rodili štirje otroci: Franc, nato Jožef in še dvojčka Ivan in Pavel.
7
Jožef Košič se je rodil 9. oktobra 1788 v Bogojini,3 na meji dólinskega in
goričkega Prekmurja. V bogojanski osnovni šoli je imel Jožef Košič dobrega
učitelja, se pravi lastnega očeta. Od njega in hkrati od svoje matere se je naučil
»zobrisanosti«, lepega vedenja, predvsem pa poštenosti, reda, delavnosti,
pridnosti in smisla za zgodovino, kulturo in prosveto. Nižjo gimnazijo je Jožef
Košič obiskoval najbrž v Kőszegu, vendar ne kot gojenec sirotišnice Kelcz-
Adelffy, ker je tam bil že njegov dve leti starejši brat Franc. Zato je Jožef moral
stanovati privatno. Višje razrede, licej in bogoslovje je študiral v Sombotelu, kjer
je bil 11. avgusta 1811 posvečen v duhovnika. Še isto leto je bil nastanjen za
kaplana v Turnišču. Leta 1814 je nekaj mesecev opravljal kaplansko službo pri
Gradu, nato v Sóboti in eno leto pri Sv. Juriju v Rogašovcih.4 Od leta 1816 do
1829 je bil župnijski upravitelj na Dolnjem Seniku. V začetku junija je prišel za
župnika na Gornji Senik, kjer je ostal do smrti 26. decembra 1867 (Smej 1994:
56). Na gornjeseniškem pokopališču vidimo njegov nagrobnik. To je iz belega
marmorja narejen pokončen spomenik v človeški velikosti z madžarskim
napisom, ki ga je v slovenščino prevedel Jožef Smej5 in dodaja, da je težko, da bi
si bil Košič sam sestavil nagrobni napis, kot sta to (osnutek) v latinskem jeziku
storila oba Küzmiča, Števan in Mikloš. Osnutek nagrobnega napisa bi si bil Košič
prav gotovo sestavil v slovenščini ali latinščini (Smej, 2008: 27, 28). 3 Košičevi biografi so vse do leta 1936 kot kraj Košičevega rojstva navajali Beltince, ker se je njegova teta Marjana po poroki preselila v Gančane (kraj v beltinski župniji) in je Košič počitnice v dijaških bogoslovnih letih preživljal v Beltincih pri župniku in dekanu Adamu Ivanocyju. Košič je celo v sombotelskem bogoslovju zapisan, kot da je domá iz Beltincev (Smej 1994: 55). Tudi Slovenski biografski leksikon navaja kot kraj Košičevega rojstva Beltince (Slovenski biografski leksikon I: 535). 4 V Slovenskem biografskem leksikonu na str. 535 pa je navedeno, da »ni znano, kje je služboval do 1816, ko je postal plebánoš (župnik) na Dolenjem Seniku«. 5 Pričakujoč blaženo vstajenje kot nas to uči osrečujoča sveta vera počiva tukaj hladno telo župnika Jožefa Košiča Rojen 9. oktobra 1788 umrl 26. decembra 1867 v 80. letu svojega Vsemogočnemu in sveti Cerkvi posvečenega življenja Nebeški blagoslov naj veje nad njegovim častivrednim prahom! OBNOVLJENO FELÚJÍTVA 2001
8
3.2 Košičevo delo
Košič je mnogo bral in razmišljal, posebno o preteklosti svojega naroda.
Leta 1827 je v madžarski reviji Tudományos Gyüjtemény izšel njegov članek z
naslovom Vannak-e Magyar országban Vandalusok (Ali so na Madžarskem
Vandali), v katerem je dokazoval, da so Slovenci med Muro in Rabo Vandali, ki
so sicer »pognali iz slovenske korenine«. Toda somboteljski profesor Lajos
Bitnitz, ki je že leta 1819 v isti reviji poudaril slovenski značaj rojakov med Muro
in Rabo, je v spisu V naši domovini ni Vandalov (1828) to obširno dokazoval, toda
Košič je vztrajal pri svojem vse do leta 1833 (Novak, 1977: 74, 75).
Naslednje Košičevo delo je madžarski domoznanski spis o življenju in
kulturi njegovih rojakov z naslovom A Magyar országi Vendus Tótokról (O
vendskih Tótih v madžarski državi). Spis je bil objavljen v Kedveskedőju leta
1824, vendar ne pod njegovim imenom (anonimno) (Novak, 1977: 75).
Ta spis je leta 1828 z manjšimi pravopisnimi spremembami objavil
etnograf slovaškega rodu Ivan Čaplovič pod istim naslovom v Tudományos
Gyüjteményu. V opombi k objavi je povedal, da mu je to »prijetno imenitno in
zares dragoceno poročilo«, katerega prvi paragrafi so bili že objavljeni v
Kedveskedőju, mi je poslal č. g. Jožef Košič, dolnjeseniški župnik, potem ko je
bil izvedel za moje etnografsko prizadevanje (Novak, 1994: 14,15).
Čaplovič je spis objavil pod svojim imenom v svobodnem nemškem
prevodu tudi v knjižici »Croaten und Wenden in Ungern« (1829), brez navedbe
Košičevega imena v predgovoru, kjer omenja le, da mu je poslal podatke o
prekmurskih Slovencih »ein Wende … geistlichen Standes« (Novak 1994: 15).
Žal so ta spis do zadnjega časa mnogo navajali pod Čaplovičevim imenom, čeprav
je Avgust Pavel v Etnologu IV opozoril na Košičevo avtorstvo. Madžarska
etnografija pa je spis pravilno prisojala Košiču (Novak, 1994: 17).
Kot izrazit razsvetljenec je Košič želel čim bolj dvigniti izobrazbo svojih
rojakov s šolo in knjigami, zato je leta 1833 prevedel madžarsko slovnico, ki jo je
pod naslovom Magyar nyelvtudomány napisal Imre Szalay. Prevod ima naslov:
Krátki Návuk Vogrszkoga Jezika za Zacsetníke. V predgovoru je dokazoval
potrebo in korist učenja madžarščine kot najuspešnejše sredstvo za priučevanje
madžarščine predlaga oz. priporoča zamenjavo slovenskih ter madžarskih otrok za
9
dobo enega leta. Nikakor pa ni namenil potujčevati, »ker Sloven slovenski tak ne
pozabi« (Novak, 1977: 75, 76).
V knjigi nas danes zanima predvsem Košičeva slovnična terminologija.
Marko Jesenšek ugotavlja, da je Košič uveljavil zanimivo slovensko slovnično
izrazje, ki ga je z manjšimi popravki prevzel tudi Agustič; razlike nastajajo pri
Kardošu, ki ima samosvoje bolj nerodne opise slovničnih zakonitosti, in Pavlu, ki
uporablja slovnično terminologijo sredine 20. stoletja (Jesenšek, 1998: 130).
Prvi del slovnice razpravlja »Od pravoga zgovárjanja i pisanja«. Košič v
glasoslovju litere razvršča na glaszníczke (samoglasniki) in vküpglaszníczke
(soglasniki), samoglasniki so dvoujefele, tj. kratki in dugi, soglasniki pa so
szamosni in vküpdjani (npr. sz, cs …); rejcs (beseda) se deli na szilabe (zloge). V
oblikoslovju Košič pozna naslednje govorjenja tale (besedne vrste), ki jim v
oklepaju doda še latinsko izrazje: imenik (tj. madžarski spolnik), imé (nomen),
zaimé (pronomen), rejcs (verbum), deliven (particip), prirejcsje (adverb),
zaposztavek, veznik (conjunktiv), medsztavek (interjekcija). Pri samostalniku so že
nakazana imena sklonov (imenüvaven, rodiven, dajaven, to'siven, zvaven,
odnesziven), pri pridevniku je opozorjeno na stopnjevanje (prvi sztub, szrêdny
stub, zvisseni stub), pri števniku Košič racsunski nomen deli na glavni, redovni,
razdelni in povno'sni, zaimki so oszobni, ladavni, nana'sajoucsi, kazajoucsi,
povracsajoucsi, pitajoucsi, negvi'sni; po načinu (znamenüvnoszt) so glagoli
djánszki, szrednyi in terpivni, pri vugibayu (spreganju) vrejmena rejcsi pa so
obravnavani še vrejmen, modus ali nacsin (gre za naklon), racsun (število),
perszone in forme vugibanya (naklon). Za glagolske oblike, ki izražajo časovno
trajanje, Košič uporablja naslednje izraze: zda'snye vrejmen (sedanjik),
komajpreminoucse vrejmen (imperfekt), preminoucse vrejmen (preteklik),
davnopreminoucse vrejmnen (predpreteklik), pri'sesztno vrejmen (prihodnjik);
naklonske kategorije so kazaven modus (indikativ), zapovediven modus
(imperativ) in zvezilaven modus (konjunktiv). Med naklonske oblike prišteva tudi
neokoncsiven modus (nedoločnik). Po številu so glagoli jedinszki (edninski) in
vnosinszki (množinski), dvojine ne imenuje.
Košič se je zanimal tudi že za besedotvorje, ki je predstavljeno v
posebnem poglavju »Od zgrüntávanja rejčih«, v katerem opozarja na vküpvézanje
rejcsi ter rejcsi zjedánjanje. Zanimivo je tudi izrazje za ločila: 'siba (vejica),
10
napihnjena 'siba (podpičje), dvojapiknja (dvopičje), koncsna piknja (pika), pitanja
znaménje (vprašaj), goriskričanja znaménje (klicaj) (Jesenšek, 1998: 130, 131).
Košičevo izrazje kaže, da se je prekmurski strokovni jezik želel približati
enotnemu slovenskemu jeziku, in sicer predvsem v delih prekmurskih katoliških
piscev, medtem ko so se protestanti v drugi polovici 19. stoletja povsem oprijeli
narečja (Jesenšek, 1998: 131).
Tretji del slovnice je »Od vezanja rejčih«. Besedni red imenuje
poredüvanje rejči.
Slovnici je dodan madžarsko-slovenski seznam besed oz. »Roučna kniga
nikih korenástih, i penjástih vogrskih rejčih« in predstavlja prvi poskus
madžarsko-slovenskega slovarja.
Naslednje Košičevo delo, katerega namen je gojiti omikano vedenje in
pametnejše mišljenje, Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov je izšlo
anonimno in brez letnice. Da je delo napisal Košič, je najverodostojnejša priča
Božidar Raič, ki je delo dobil od avtorja samega. Knjiga je vsekakor izšla po letu
1845 in pred letom 1848, ko je Košič izdal naslednje svoje delo (Novak, 1994:
21). Namen te Košičeve knjige je bil gojiti omikano vedenje in pametno mišljenje.
Pri tem mu je zelo prav prišla Slomškova knjiga Blashe ino Neshica v nedelski
sholi (1842), ki mu je verjetno dala dokončno podobo in zamisel za obliko dela.
Šel je celo tako daleč, da je prevzel po Slomškovem delu cela poglavja in verjetno
je zato ostalo delo anonimno. Vendar pa je celotnemu okviru dal izviren značaj in
vrinil dve samostojni poglavji, nanašajoči se na posebne prekmurske razmere, v
ostalih poglavjih pa je dodal tudi marsikaj iz domačih razmer (Novak, 1994: 22).
Delo ni le pripomoček učitelju in duhovniku, marveč tudi vzgojno-poučno
berilo za ljudstvo. Poseben pomen pa mu gre kot enemu najzgovornejših prič
slovstvenih vezi Prekmurja z ostalo Slovenijo (Novak, 1994: 30).
Košičevo zanimanje za zgodovino, s katero je nameraval seznanjati tudi
rojake, dokazujejo Zgodbe Vogerszkoga Králesztva (1848), v katerih se je močno
naslonil na Dogodivščine štajerske zemle (1845) avtorja Antona Krempla. Prevzel
je nekaj ostrih stavkov o prvotnih Madžarih in njihovem odnosu do Slovencev
(Novak, 1977: 76).
Mnogo pomembnejše pa je njegovo delo o domači preteklosti: Sztarine
'seleznih ino Szalaszkih Szlovenov, ki je ostalo v rokopisu in brez začetka ter
konca. Delo je verjetno nastalo v 3. ali 4. desetletju 19. stoletja. Košič je besedilo
11
mnogo popravljal. S podstrešja gornjelendavske cerkve ga je rešil Franc Ivanocy
in ga izročil zgodovinarju I. Grudnu, da ga je objavil v Časopisu za zgodovino in
narodopisje XI, 1914 ter ga uporabil v svoji Zgodovini slovenskega naroda. V
Starinah je mnogo mest, ki se vežejo z Zobriszanim Szlovenom in Zgodbami ter s
Kremplovimi Dogodivščinami. Košič navaja tudi druge rokopisne in tiskane vire,
zajemal pa je tudi iz ljudskega izročila in lastnega poznavanja krajev. Natis Starin
bi bil imel gotovo velik prerodni, narodno prebujni pomen, saj v njih omenja
Koclja, Cirila in Metoda, govori o Slovencih, o domači krajini – »naši
Slovenšini«, kritičen je do Madžarov itd. Pomen in vrednost Starin z
zgodovinskega vidika je prav v nadrobnem gradivu, ki ga je vpletel pisatelj iz
raznih virov, avtopsije in ljudskega izročila v okvir širših dogodkov na
Madžarskem (Novak, 1977: 76, 77).
Košič je bil v prvi vrsti dušni pastir, zato je leta 1843 izdal knjižico Križna
pout na XIV štácie ali postajališča razdeljena. Doživela je več ponatisov
samostojno in v raznih molitvenikih. Za svoje slovensko ljudstvo pa je leta 1851
izdal molitvenik Jezuš moje poželejnje. Gre za prevod oz. priredbo molitvenika
Aloisa Schlöra. Knjiga je doživela 21 natisov (Smej, 1994: 57).
O Košičevih pesniških sposobnostih lahko govorimo le na podlagi pesmi v
Zobriszanem Szlovenu – in še tu je vprašanje, ali je od teh pesmi kaj prevzel iz
rokopisov. Da je Košič zlagal pesmi, o tem priča F. Žbüla pismo Borovnjaku o
njihovem tekmovanju v prevajanju pesmi (Novak, 1977: 78).
3.3 Košičev Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov
Slomškova knjiga Blashe ino Neshica v nedelski sholi je v prvem natisu
izšla leta 1842 v Gradcu, in sicer še v bohoričici. Drugi dve izdaji sta bili
natisnjeni v gajici: prva v Ljubljani leta 1848 in druga v Celovcu 1857. Gotovo je
imel Košič v rokah prvo izdajo Slomškove knjige, saj Vilko Novak dokazuje, da
je Košičeva knjiga nastala med letom 1845 in 1848, torej pred drugo izdajo
Slomškove knjige (Kozar, 1994: 89). Ta preprosti senički župnik je moral biti zelo
razgledan, da je zvedel za Slomškovo knjigo, jo kupil, natančno prebral in se
domislil, da bi tudi njegovo prekmursko ljudstvo potrebovalo nekaj podobnega,
nekaj praktičnih navodil za obnašanje in za šolo, ki je bila sicer že obvezna, a so
12
jo obiskovali le redki in tudi ti samo takrat, ko je kmečko delo počivalo. Košičev
primer pa nam tudi priča o tem, kako močan odmev je morala imeti Slomškova
knjiga (Kozar, 1994: 89).
Prvo poglavje Košičeve knjige ima naslov »Vrli szlovenszki Skolnik« in
predstavlja čisto samostojen uvod v prvi del knjige, ki je posvečen šoli. Košič
svojo knjigo začne z opisom razmer, ki so vladale v neki župniji. Kaže »mládoga,
'sivecsnoga, preszvecsenoga ino prebriszanoga« župnika, ki je nasledil »sztaroga,
zamedlanoga Dühovnika«. Župnik je od njega zahteval primeren odnos do ljudi in
otrok (»po czászi sze je privádo z-vszákim náj sziromaskejsim fárnikom sze
szpriátliti«), obenem pa je moral ohranjati primerno razdaljo, kar je pojasnil z
madžarskim pregovorom: »ki sze med pleve mejsa, ga szvinyé pojejo« (Novak,
1994: 22, 23).
V naslednjem poglavju »Solszke návade vrloga Skolnika« slika
požrtvovalno vnemo župljanov za postavitev »nouvih, prisztojnih ino od ognya
zavarvanih skolnicskih hramov«. Utemeljuje, zakaj naj starši otroke pošljejo v
šolo in kako naj učitelj ravna, da se bodo otroci šole veselili. Lojze Kozar pa
dodaja, da je razlika med Slomškom in Košičem v tem, da ima Slomšek pred
očmi duhovnika, kaplana, ki uči otroke, Košič pa izključno samo učitelja (Kozar,
1994: 90).
Pod naslovom »Solszke regule« Košič poda deset pravil za šolo, ki jih je
večinoma sestavil sam, nekaj pa je povzetih po Slomšku. Navodila, ki sledijo
desetim šolskim regulam, je Košič povzel po Slomšku, vendar jih je nekoliko
prikrojil po svoje. Sledi daljši samostojni odstavek o veroučni uri, ki ga nadaljuje
z razširjenim odstavkom iz Slomškovega uvoda. Nato Košič dodaja nekaj
svojega: »Szvojemi govorejnyi szo ználi z-obrázom i z-rokámi moucs szpraviti,
da szo jih radi poszlühsali solarje, ár ka sze z merkanyom neposzlüsa, tiszto kre
vüh odfükne, v szrczé nepride, ino v-nyem dobre miszli, ino oblübe pobüditi
nemore«. Na kratko povzame Slomškovo poglavje Pridna šolarja, doma krégana
in pove, da so šolarji povsod pisali po stenah, v prahu itd., zato so jim matere
kupile tablico (Novak, 1994: 23, 24).
Poglavje »Solszka Poszküsba« je nekoliko naslonjeno na Slomškovo
poglavje »Gospod dehant pridejo«, vendar je v ureditvi in nekaterih opombah
dokaj samostojno (Novak, 1994: 24).
13
Sledi devet poglavij o lepem vedenju, ki so zelo natančno posneta po
Slomšku. Uvaja jih kratki sestavek »Níke obcsinszke i poszebne návade i segé«, ki
je samostojen in z njim navezuje sledeča poglavja na prejšnja s stavkom, da sta
duhovnik in šolnik otrokom v šoli povedala »nedú'sne návade i segé, stere szo z-
obcsinszkim privolejnyom v-cslovecsánszko tiváristvo ino baratanye
notripripelane« (Novak, 1994: 24, 25).
Poglavje »Kakda sze more dr'sati vu i okoli Cérkvi?« je skoraj v celoti in
dobesedno povzeto po Slomškovem poglavju z naslovom: »Sadershanje v prizho
Boga«, ki obsega deset navodil obnašanja pred Bogom. Četrto navodilo »Moski
naj nejdo med 'senszke, 'senszke pa nej med moske, niti zvüna, niti vu Cerkvi;
nego vszáki szpol na szvoj odkázani kraj« je Košič povedal po svoje in dodal še
navodilo, ki ga pri Slomšku ne zasledimo: »Czevzátko detéce, csi v-Cérkvi
zabrecsí, more vöneszti; psza pa celou domá nihati«. Košič je citate iz Svetega
pisma označil z navedbo knjige, poglavja in vrste (»ki sze mené pred lüdmi
szrame'slűje, velí Jezus, nyega sze i jasz szrame'slüvao bodem« Márk. VIII. 38.),
medtem ko Slomšek tega nima (Kozar, 1994: 91).
Naslednje Košičevo poglavje »Kakda sze dr'sís nazoucsi Goszpouda?« je
posneto po Slomškovem VIII. Poglavju: »V prizho gosposke«. Po kratkem uvodu,
povzetem po Slomšku, Košič daje osemnajst pravil, Slomšek pa jih ima le enajst.
Pod petnajstim navodilom, ki je lastno Košiču, obiskovalca opomni: »Pred
Goszpoudom na szébe pazi, da nebos prevzetni, csi sze z-tebom sálijo. Ognya
nekresi pred nyimi, ino pipe nena'sigaj« (Kozar, 1994: 91).
Poglavje »Kakda sze dr'sís med ednákimi?« je Košič povzel po Slomšku
(»V prizho ljudi svojiga stanu«) in dodal dvoje svojih navodil: četrto pravilo
pravi, da je treba paziti, kdaj je najprimerneje priti k tuji hiši, saj ljudje niso vedno
enako razpoloženi za obisk niti njihova hiša ni vedno tako v redu, da bi gosta radi
sprejeli; osmo pravilo pa se glasi: »V-lüczkoj hí'si, csi te gli radi vidijo,
nestoverjaj, nepremetávaj, kak dabi steo kaj vkradniti, - nedaj sze navoliti, nego
sze z-czájtoma poberi« (Kozar, 1994: 92).
Naslov »Kakda sze dr'sís v-drü'sbi vnougoféle lüdih?« odgovarja
Slomškovemu poglavju: »Kako se v drushbi poshteno govori«. Za uvodnim
stavkom, ki ga je Košič nekoliko razširil, navaja deset Slomškovih navodil, ki jim
doda tri svoja, in sicer tretje: »Drűgim vu vüha poseptávati pred drűgimi, je
zamerno«; šesto: »Szrame'sliva 'senszka sze krouto negloda okoli mo'skih«; osmo:
14
»Nikoga kaksté sziromaskoga neospotaj, niti nedráscsi ovim za szmej« (Kozar,
1994: 92).
V poglavju »Kakda sze dr'sis na káksem gosztsenyej?« je Košič združil
dvoje Slomškovih naslovov, in sicer: »Nauke sa dobro voljo« in »Alj se sme
rajati?«. V uvodu, ki je samostojen, se Košič ozira na prekmursko ljudsko
življenje. Slomškova navodila je premetal sem in tja, nekatere je razdelil, nekatere
skrčil, dodal pa tri svoja, prvo: »Csi te pozovéjo na kákse gosztsenyé, záto serega
nepripelaj z-szebom, csi ti je nej dovoljeno«; deseto: »Od prenagloga i prevecs
parouvnoga v-szébemetanya sze zasr'sávaj«; enajsto: »Csemi goszti (szvatki)
dójde pun 'selódecz z-gosztüvanya domou odneszti, nej pa tüdi napháne 'sepe«.
Košič je izpustil osmo Slomškovo navodilo, da si je pred jedjo treba umiti roke in
se preobleči, gotovo zato, ker na gostijah tega niso delali (Kozar, 1994: 93).
Naslednji sestavek »Od domácse sznájsnoszti« je napisal po Slomškovem
XII. Poglavju »Snaga, lepa draga rezh«. Uvod je prilagodil prekmurskim
razmeram in ga začel s slikanjem tedanjih stanovanjskih prostorov v prekmurski
kmečki hiši: imajo »dvouje prebiválnice«,6 prednjo sobo, ki je večja, in manjšo, ki
je lepša. Slika tudi vzorni vrt in sadovnjak, nakar prehaja v kritiko slabih
higienskih razmer, ki izvirajo iz nesnažnosti. Po Slomšku je Košič prevzel tudi
zaključni odstavek o ženski snagi (Novak, 1994: 26).
»Moska sznájsnoszt« je Košičevo posebno poglavje, v katerem povzema
Slomškovo nadaljevanje Naukov za domačo snajžnost. V uvodu podrobno
predstavi napake moških glede čistoče v hiši in glede njihove zunanjosti. V
navodilih se zvesto drži Slomška (Kozar, 1994: 93).
S poglavjem »Návuk za Szlü'sbenice« Košič seže nazaj v Slomškovo
sedmo poglavje, Marico je preimenoval v Rosinko, večerno molitev v desetem
navodilu pa je dobesedno prevzel po Slomšku (Kozar, 1994: 93).
V poglavju »Návuk za hlápcze« Košič samostojno pripoveduje kratko
zgodbo od Plotnjekovega Jančija na Vogrskom, ki je po smislu podobna
Slomškovi o Rakovem Štefanu, tobakarju in vojaškem dezerterju. Zgodbi sledi
devet navodil za ravnanje pri vožnji in opravilu pri živini. Izmed devetih
Slomškovih navodil Košič povzame samo štiri, saj se mu ni zdelo potrebno
6 Košič je besedo prebivalnica prevzel od Slomška.
15
navajati kazni za prehitro vožnjo, ki so veljale na Štajerskem, doda pa pet svojih o
tem, kako je treba skrbeti za živino in hlev (Kozar, 1994: 93).
Z namenom, da ne bi bil dolgočasen z zapovrstjo si sledečimi nauki, Košič
prekinja s sestavki vzgojne vsebine in objavlja dve zgodovinski poglavji, ki se
nanašata na verske razmere v Prekmurju. Prvo je naslovil »Doktor Luther Mártin«
in ga je namenil katoliškim vernikom v informacijo o začetniku veroizpovedi, ki
so jo priznavali številni njihovi rojaki, morda celo družinski člani. V sestavku ni
izražena le Košičeva antipatija do protestantov, marveč je v svojem značilnem
temperamentnem slogu, osoljenem s krepkimi in nemalokrat grobimi primerami
ter podobami, tudi smešil začetnika protestantizma ter njegove nazore (Novak,
1994: 27).
V naslednjem sestavku »Nezamerte!« je zagovarjal katoličanstvo in pozval
evangeličane k prestopu vanj. Opisuje blaginjo časov, ko »szo szlovenje szami
pápinci bilí, szo sze med szebom bole lübili … szo lepse návade i segé meli«, zdaj
pa hodijo iz iste družine v različne cerkve in vzajemnosti ni med njimi. Ob koncu
pa poziva k strpnosti »ino mirovno pricsákajmo pribli'sávajoucsi csasz, ka páli
kak za inda, szami katoliki bodemo« (Novak, 1994: 29).
Po tem polemičnem odmevu verskih borb v Prekmurju nadaljuje Košič z
vzgojnimi nauki po Slomšku. Začenja jih s sestavkom »Liliom med trnyom«.
Samostojen je uvod o lepoti in čistosti z vzgledom o sv. Teodori in o nesrečni
usodi deklet, ki se dajo zapeljati. Drugi del je deloma povzet po Slomškovem
XXVII. poglavju z naslovom »Lepa nedela. Angelska bratovščina«, ki pa ga je
Košič močno razširil. Po Slomšku pa je skoraj v celoti prevzel pravila Angyelszke
Bratovcsine, torej Slomškovo Angelsko Bratovščino. Ves sestavek je stiliziran v
obliki govora, ki ga je Košič verjetno res govoril v taki bratovščini na Gornjem
Seniku (Novak, 1994: 29).
Proti vražam je napisal sledeče poglavje »Mrtvi nehodijo nazáj«. Snov
zanjo mu je dal Slomšek. Cerkveni nauk, da niti rajni, niti angeli ali hudiči ne
hodijo strašit živih, ponazarja z zgodbo o hlapcu, ki je hodil strašit. Enako kot
Slomšek svari pred strašenjem otrok in našteva primere »strašenja«, ki mu ljudje
prisojajo skrivnosten izvor (Novak, 1994: 29).
Pouk o vedenju ob hudi uri vsebuje sestavek »Bliszka i grumí, szamo náj
nevdári«. Košič ni uporabil Slomškovega nadaljevanja »Pomagat od strele
zadetim«, ampak je samostojno dodal opombe o zvonjenju proti toči, v katerih
16
zagovarja »skolnika, zvonára, i zvoné«, ki jih kmetje dolžijo, če jim toča pobije.
Daje tudi podrobna navodila, kako ravnati v primeru požara, ki ga utegne zanetiti
strela (Novak, 1994: 29).
V poglavju »Czomperníja csaleríja – szama Ciganija«, ki je skoraj docela
samostojno, le nekaj snovi je zajel iz Slomškovega »Pouka od zhare alj
zopernije«, ljudi odvrača od vraž in priporoča zdravnika in hvali njegovo znanje.
Privošči si tudi Cigane, ki ljudi sleparijo z raznimi triki in »szo tak osztroga
pogléda, da bedáka i bedacso v-migi szpoznajo, ino sze okoli nyih náj ráj
obrácsajo«. V to poglavje je Košič vključil tudi zgodbo, ki jo pripoveduje
Slomšek: »V starem gradu dnarji cvetijo« (Kozar, 1994: 94).
Nadaljevanje zdravstvenih nasvetov v prejšnjem poglavju je sledeči nauk
»Vczeplávanya bobink (oszipnicz) je velika dobrouta za deczo i roditele«.
Razmeroma dolgo Slomškovo poglavje navaja Košič bolj na kratko brez daljšega
uvoda (Kozar, 1994: 94).
Prozni del Košičeve knjige zaključuje poglavje »Krivicsno blágo nema
szrecse«, ki nima predloge pri Slomšku in prikazuje z navedbami iz svetega pisma
in ljudskih pregovorov, da »eden krivicsen krajczar deszét pravicsnih zatrosi«
(Novak, 1994: 30).
Celoto zase tvori drugi, mnogo krajši del knjige: »Peszemszki Prisztávek«
in prinaša »Peszem: Pred solszkim vcsenyom«, »Na konci solszkoga vcsenyá«,
»Na Vüzem«, »Na Ivánovo«, »Na szprevájanyi mrtvecza«, »Pri grobi ednoga
mou'sa«, »Pri grobi edne materé«, »Pri grobi ednoga diteta«, »Obcsinszka pri
grobi«, »Te Deum laudamus« in »Sztára Gregorácia« (Novak, 1994: 30).
4. SAMOSTALNIK
Samostalnik je besedna vrsta, ki ji je lasten spol (v slovenščini moški, ženski in
srednji, npr. korak, lipa, mesto), sklon (v slovenščini jih je 6), število (v
slovenščini ednina, dvojina in množina), oseba (vsi so 3. osebe), določnost
(slovenski samostalniki so določni, nedoločnost se izraža posebej), pripadnost
skalnjatvenemu in naglasnemu tipu (sklanjatve so načeloma za vsak spol po štiri,
naglasni tipi pa tudi največ štirje) (Toporišič, 1992: 263).
17
Velika večina slovenskih slovnic je delila samostalnike glede na osnovo, kar je
znano že iz praslovanščine. Kot primer navajam t. i. Pavlovo slovnico v
madžarščini,7 v kateri so predstavljene štiri sklanjatve samostalnikov:
I. sklanjatev (samostalniki z obrazilom -a, npr. roka, papa),
II. sklanjatev (samostalniki ženskega spola s soglasniško končnico, npr.
nit),
III. sklanjatev (samostalniki moškega spola s soglasniško končnico, npr.
brat, dvor),
IV. sklanjatev (samostalniki z obrazilom -o ali -e, npr. leto, lice).
Jože Toporišič je bil prvi, ki je samostalnike delil glede na spol. Slovenski jezik
pozna tri spole: moškega, ženskega in srednjega. Na podlagi tega ima slovenski
jezik tri sklanjatve: moško, žensko in srednjo, znotraj njih pa še I., II., III in IV.
sklanjatev.
4.1 1. Moška sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki, ki imajo v imenovalniku ednine najpogosteje
končnico -ø, v rodilniku pa -a ali -ú, beseda dan tudi -é; množinski samostalniki
imajo v imenovalniku končnico -i, v rodilniku pa -ov (Toporišič, 2000: 278).
Ta sklanjatev se ujema s Pavlovo 3. sklanjatvijo (samostalniki moškega spola s
soglasniško končnico). Primer zanjo Pavel navaja samostalnika brat8 in dvor.9
7 A. Pavel , Vend nyelvtan, Szombathely 1942. Rokopis. 8 Pavel v svoji slovnici za samostalnik brat navaja sledečo paradigmo: ED.: brat; brat-a; brat-i; brat-a; pri brat-i; z brat-om, DV.: brat-a; brat-a; brat-oma; brat-a; pri brat-oma; z brat-oma, MN.: brat-i; brat-ov; brat-om; brat-e; pri brat-aj, z brat-ami (Pavel 1942: 40) 9 Pavel v svoji slovnici za samostalnik dvor navaja sledečo paradigmo: ED.: dvor; dvor-a; dvor-i; dvor; pri dvôr-i, z dvor-om, DV.: dvor-a; dvor-a; dvor-oma; dvor-a; pri dvor-oma; z dvor-oma, MN.: dvor-i; dvor-ov; dvor-om; dvor-e; pri dvor-aj, z dvor-ami (Pavel 1942: 40)
18
EDNINA
Pavel Košič Toporišič Im. -ø -ø -ø Rod. -a -a/-á -a Daj. -i -i -u Tož. -ø (-a) -ø (-a) -ø (-a) Mest. -i -i -u Orod. -om -om -om
Imenovalnik: Zobriszani Szloven (str. 1), Sztári zamedlani Dühovnik (str. 3),
knige, stere szo nyemi Goszpon poszojüvali (str. 5), Tomi szo Goszpoud taki
regulo povedali (str. 4), Vrli szlovenszki Skolnik (str. 3), Vucsiteli more vszáki
vucsenik pokoren biti (str. 10), tesko trpi bete'snik (str. 12), Sztejne sze bob
neprime, tak sze neprime návuk okorne decé (str. 12), Csics ne dá nics (str. 12),
Loncz loncsára hváli (str. 12), cejli sereg mládih persón (str. 15), Dober Vucsiteo
je právi blagoszlov (str. 18), Boug na szvejti má szvoje namesztnike (str. 24),
vecs gúcsati nyemi je bráno jocs (str. 19), Dober cslovek rad drüga potrousta (str.
30), varivács vörvansztva (str. 21), Jezus velí (str. 24), Kranscsák (klobük) more
pred cérkvenim pragom z-gláve (str. 22), vszáki szpol na szvoj odkázani kraj (str.
23), Vezolni szvejt je bo'sja hi'sa (str. 24), csrsztvi korenyák na obema nogama
ráven sztoji (str. 26), Na sztejno sze szamo meglenyák naszlánya (str. 26),
Necohaj sze po glávi kak vüsivecz (str. 26), Csi te steri znánecz z-daleka pohodi
(str. 30), sze i bli'snik nepohűjsa (str. 31), Krisztus veli (str. 31), kak szomár k-
scsetálji (str. 33), vszáki goszt (szvatko) (str. 34), Cseden kmet (str. 33), Din naj
vöide z-kühinye po dinnyáki (str. 40), okajeni kak dinnyák (str. 39), pleteni gvant
sze more vszáki mejszecz opariti (str. 40), nisteroucs sze je 'se hram vú'sgao (str.
40), po návadi eden stampet je grsi (str. 39), vlász bi lehko v hráno szpadno (str.
41), drvotan sze more vecskrát poravnati (str. 44), foringás z-velikim bremenom
sze nemore ognoti (str. 51), Kony tüdi má szvojo praviczo (str. 51), Med tém
mimo nyegovoga vozá kopünár vozi (str. 50),Tecsasz, ka sze je boj za volo vöre
vú'sgao (str, 68), Bár bi vszáki lejpi czájgar dobro vino odávao (str. 61), Czaszar
je pitao Luthera (str. 61), ka sze je czvek pokázao z-'sakla (str. 65), Glavar sze je
tak razkácso (str. 55), Kardinál Luthera prigovárja na pokouro (str. 57), Luther je
kardináli obecsao (str. 57), da sze je Magisztratus molo Czaszari (str. 68), da sze
19
jih je csemi Pop od dalecs, mogao ogíbati (str. 63), Luth. Farar sze je na kat. vöro
szpovedao (str. 81)
Rodilnik: od Adama i Ejve mao (str. 4), dvá trí pecse papíra szi je vküpzasio (str.
5), Solszke návade vrloga Skolnika (str. 6), cserna tábla z-ednoga kraja po dúgom
erdécse ténke linije za piszanye majocsa (str. 6), nebi csasza meo (str. 10), Na
pitanye Vucsitela je dú'sen povedati isztino (str. 10), Ognya nekresi pred nyimi
(str. 27), hváli vszáko delo szvojega delavcza (str. 12), ár nema dobroga koncza
(str. 12), poulek Dühovnika (str. 18), csemi farniczke z-oboujega szpola (str. 16),
da szo sze komaj vcsakale szvetka (str. 19), ne'selej od kmetovszkoga csloveka tak
velike prebriszanoszti (str. 21), V Cérkvi kránscsáka nepolo'si na oltar (str. 22),
Kakda sze dr'sís nazoucsi Goszpouda (str. 24), snejg z-gvanta dolisztepi (str. 25),
Hrbta nyim nigdár neobrni (str. 28), Netrejbi szi nousza (str. 26), Kvára pojdoucs
nevcsini (str. 28), Med plészanyom sze vari neszrámnoga dotika, pogleda (str.
37), Bougso hráno ali pitjé od goszpodára terjati (str. 36), nego polo'si na kraj
tanyéra (str. 36), ino sztolnoga prtá nezgrdis (str. 35), serega nepripelaj z-szebom
(str. 35), kaj okoli hrama preglejüjejo (str. 40), práh z-sztola pobriszati (str. 41),
szvojega lona nepotrosi (str. 46), je sla od szvojega dü'sevnoga pasztira szlovou
jemát (str. 45), Od nebeszkoga Szodcza (str. 47), V-stali gnoja netrpi (str. 53),
Pokedob vosnya 'sivina vnogo haszka szprávla (str. 51), Med tém mímo
nyegovoga vozá kopünar vozi (str. 50), da je nej od Bogá odlocseni (str. 61), pod
predszedbenisztvom szvojega brata (str. 66), lübav Evangelioma (str. 69),
nazvescsávanye Jubileuma (str. 54), Nesztalnoszt Luthera je Kardinála tak tesko
sztánila (str. 58), z-Klostra vu város sze zoszelo (str. 64), da nemajo ednoga
obcsinszkoga ravnitela (str. 70), ka sze je czvek pokázo z-'sakla (str. 65), na tak
dúgo pout sztroska nezmóre (str. 57), ali káksega ovaksega dobicska (str. 81), z-
ednoga hrama domácsa dr'sina (str. 73), nega tak rúsnoga ograda (str. 78), z-
polszkoga Országa (str. 80)
Dajalnik: Sztáromi skolniki sze je kíhati zacsnilo (str. 4), Skolnik vszákomi
vucseniki poká'se (str. 7), Ki sziromákom darüje, Bougi poszojűje (str. 12),
Vucsiteli more vszáki pokoren biti (str. 10), Goszpoudi sze more v-obraz glédati
(str. 26), szvoje nedu'sne roucsice k-Bougi goripovzdignejo (str. 19), pojdi k
milomi Jezusi (str. 20), Dosztakrát sze szami neszmemo nisteromi csloveki
20
pribli'savati (str. 21), prikloni sze prouti prejdnyemi oltári (str. 22), V hi'si ponűdi
Goszponi sztolecz (str. 27), stera sze bli'sniki snyouv nevdari (str. 33), Csemi
goszti dójde pun 'selódecz (str. 36), ednoga kre drügoga k sztoli poszáditi (str. 34),
ka je szvetlo szuncze vszemi szvejti (str. 41), ino sze poníznomi szloveni nevdájo
(str. 44), ki ga je za volo gveranya kvára G. Birouvi obtou'so (str. 50), Jánci sze je
nej povüpao k szvojemi goszpodári (str. 50), Dobroga hlápcza k-szrecsnomi krűhi
pomagajo goszpodárje (str. 53), ki bi k-naszkornomi törszkomi boji (str. 54), szo
sze Csaszari potou'sili (str. 56), preti Witebergi mandigao (str. 62), Luther je
kardináli obecsao (str. 57), da nyegova gláva i szrce naj bode Mésniki
mesüvajoucsemi pod nogámi (str. 58), prouti törki bojovati nyim zebráni (str. 59),
ágnyeci bo'semi nouvo peszem popévajo (str. 95)
Tožilnik: zemelszki be'sáj dokoncsavsi (str. 3), V-orgole igranyi szo ga ovi
szkolniczke za Mújsztra prestimavali (str. 5), On sze je podáo odned pa za
pomocsníka skolnikam (str. 4), Za skolnika je zvoleni (str. 4), pod nyim kejp
precsiszte Materé bo'se (str. 6), Skolnik vszákomi vucseniki kraj poká'se (str. 7),
Bob v-sztejno metati (str. 12), Loncz loncsára hváli (str. 12), pri vszaksem
etaksem govori káksi lejpi navuk povej (str. 11), nej v-krcsmi plész glédati (str.
10), zato szo pripovedávali vucsenikom za szmej (str. 14), Vsza sola je bila edno
okou i vüho na Vucsitela (str. 15), Dober Vucsiteo je právi blagoszlov (str. 18), bi
nyegovi vucseniczke bogatejse mrtvecze na Cintor (britof) szprevájali (str. 20),
nyihova pohvála bode nám náj szlájsi nájem (str. 17), soula je potrebüvala
perorezes (str. 20), nasi odgovori náj nyim pout i trüd nikelko povrnejo (str. 17),
vszákoga za gizdávcza stima (str. 21), pricsáka nevolnoga csloveka (str. 22),
Cérkve so kints katolicsánszke vöre (str. 22), V Cérkvi kránscsáka nepolo'si na
oltar (str. 22), V hi'si ponűdi Goszponi sztolecz (str. 27), Gda Goszpouda szrecsas
na pouti (str. 24), Goszpoudi sze more v-obraz glédati (str. 26), snejg z-gvanta
dolisztepi (str. 25), nad oblok nelükávaj (str. 25), Csi z-káksim Goszpoudom
poszeo más (str. 25), ka bi rad pri szebi goszta vido (str. 29), kranscsák z-gláve
doli (str. 29), nejemli za vszáki máli trüd plácse (str. 29), Csi znáncza gdebodi
szrécsas (str. 29), za krátki csasz (str. 31), za dobicsek (str. 32), drűgim v-gucs
nevujdávaj (str. 31), ka bi nyim bole bilou mlinszki kamen za sinyek zvézati (str.
31), ka'seo z roubczom zasztavi (str. 33), za kaménye krűh povrnés (str. 32), v-
21
pekeo ogeny nosziti (str. 31), Drűgi szpol v-szmejh10 szprávlati (str. 31), spara za
beteg (str. 33), gvant na pouszodo prosziti (str. 35), Z-plesiscsa nehodi prehitro vö
na hlád (str. 37), naj drügi tüdi presztor dobijo (str. 37), Csemi goszti dójde pun
'selódecz (str. 36), nyemi ocsivesztni spot zadvá (str. 34), csonte pod sztol nelűcsaj
(str. 36), Nájdes vlász v-hráni (str. 36), v-hi'sin zákon dá (str. 34), blüzi má
goszpodaricza ográdecz (str. 38), práh z-sztola pobriszati (str. 40), pri etaksoj hi'si
szrab i vüsi májo (str. 39), na sztan vzeti (str. 39), Gnój pred hi'sin prag metati
(str. 43), primte sze za szvoj nousz (str. 42), szmrdlivi pepéo z-pipe po hi'si
gdebodi vösztrouszijo (str. 42), szvoje blatne csrejvle na szerteo lücsijo (str. 42),
gnójsniczo more na trávnik püsztiti (str. 44), Jezusa na miszli obdr'si (str. 45),
prisparaj szi káksi krajczar (str. 46), Po tom krí's na szébe i posztelo vcsíni (str.
49), neszramnyáka odszünyávaj (str. 47), Zeberi szi v-tisztom kraji csednoga
Szpovedníka (str. 47), v-brejg netiraj me (str. 51), v-dou nejezdi me (str. 51), csi
gli goszpouda pelas (str. 51), Dobroga hlápcza k-szrecsnomi krűhi pomagajo
goszpodárje (str. 53), zavirni lancz presztávlati (str. 51), ovak zgübís szvoj lon
(str. 52), Gda bi ednouk v-mlin pelao (str. 50), zastelo sze je nyemi na eden
napitek v-krcsmo szkocsiti (str. 50), záto od dalecs v-rosícs zatroubi (str. 51),
nego ga je za Antikrisztusa spotao (str. 60), Naszledüvajoucse leto szám Czaszar
pride vu Augsburg (str. 67), ga je za bolváncsara spotao (str. 60), Luther szi je
csasz za premislávanye szproszo (str. 61), vidévsi törszkoga Czaszara (str. 54),
Czaszar je pitao Luthera (str. 61), ki nikaj nemárajo za Evangeliom (str. 69), ino
ga dá vu szvoj grád pripelati (str. 62), Jubileum (popunoma odpüsztek) darűvati
(str. 54), Pápa denok k nyemi odprávi Milticza szvojega kanónika i Kamúrnika
(str. 58), Nesztalnoszt Luthera je Kardinála tak tesko sztánila (str. 58), je za
szvojo Ekklesio veliki i máli Katekizmus zgotovo (str. 66), Kardinál Luthera za
krivcza nájdenoga prigovárja (str. 57), i szpotrli nepriátela vszega krsztsánsztva
(str. 54), csi bi nyim sto velo dvakrát dugi poszt dr'sati (str. 62), na sinyek ovesziti
(str. 65), szo Pápo za sztrosek oroszili (str. 54), mrtveczam tudi kak pápinczi na
grob kri's vteknejo (str. 83), po szili v-lutheránszki járem vpre'seni (str. 71), ki jo
tak nema za Mater, sze má za pogana dr'sati (str. 76), po steroj 'selejo lehki porod
zadobiti (str. 83)
10 Szmej (onemitev končnega h) : szmejh (končni h ni onemel), nedosledna raba.
22
Mestnik: ali v-zoubi szmodko ali pipo majoucsi (str. 5), sze pa vszáko szoboto
po ednom diáki páli na glász prestéjo (str. 8), ár ki po szvejti scsé, sze domá
navcsiti nemore (str. 7), Zdrávje po czürki prejde (str. 12), pri vszákem etaksem
govori káksi lejpi návuk povej (str. 11), pobo'snoszti v-náj lepsem obrázi (str. 13),
Veszélo je bilou viditi v-práhi aj-ja (str. 15), na szertéli (str. 9), kak szo solarje pri
sztoli radovednim domácsim pripovedávali (str. 15), v-právom csaszi (str. 18), vu
odlocsenom csaszi (str. 8), vu hrami (str. 20), naj morejo csüti, na kórusi popevati
(str. 19), pri skolniki (str. 18), v sztráhi nieden skolnik sze nepovüpa szvoje
vucsitelszke csednoszti vöszkázati (str. 17), csi bi koga v-kom táli zbantüvali (str.
20), cslovek na szvejti 'sive (str. 21), po 'senszkom szpoli gledati je grdo (str. 23),
v-sztouci (str. 23), Pri Goszpoudi sze predugo nemüdi (str. 27), z-bicsom nepokaj
po várasi (str. 28), nyegova domacsija nej v-táksem sztálisi (str. 29), Szi pri
goszpodskom sztoli (str. 36), po sztalisi (str. 35), tü sze bete'sniczke z-szvesztvami
potroustajo po Mésniki (str. 38), Din naj vöide z-kühinye po dinnyáki (str. 40), v-
ográdci rasztejo klinci (str. 38), tam v-ednom kouti prászci jejjo (str. 39), v-lejvi
szvinszka posztela (str. 39), Po vszákom máli sze morejo lonci (piszkri) zeprati
(str. 41), V-stampeti sze more vszáki drügi keden szlama ponouviti (str. 40),
(mesterszkim) moskim bi sze dostajalo vszigdár vu szüknyenom gvanti v- Cerkev
priti (str. 44), v-tisztom kraji (str. 47), mej v-lejpom redi (str. 46), po szvojem
sztálisi sze csedno oblacsi (str. 46), Vpreseno 'sivino v-déscsi, v-sznejgi na ceszti
niháti (str. 51), naj sze sinya po ednom potácsi nezgloda (str. 52), v-szenscseki
vnogo szterja netrpi (str. 53), v-sztráhi dr'símo (str. 51), ki je rávnics teda v-
Augsburgi bio (str. 57), vu klostri Augustinarov (str. 54), sze dá po osterjásovom
kocsisi vöodpelati (str. 57), Czaszara szo té lutheránov poszilnoszti v-nousi
szerbele (str. 66), po nemskom országi (str. 54), vu tecsáji pernyánya (str. 56), V-
etom zakouteki je Luther Sz. Piszmo presztavo (str. 62), stera ga je vu szkrádnyem
betegi pitala (str. 79), nej szamo v-szkrádnjem betegi (str. 80), Gda bi vido vu
ovcsenom gvánti szamoga Pápo (str. 81), v-kri'snom kedni (str. 83), gder k-napitki
vküp szeszti (str. 73)
Orodnik: pred Bougom (str. 3), z-vszáksim náj sziromaskejsim fárnikom sze
szpriátliti (str. 5), Z-etaksim tálom sze je vszelé vecs oblákov resüvala nyegova
pamet (str. 5), Szvojemi govorejnyi szo ználi z-obrázom i z-rokami moucs
szpraviti (str. 14), Ki sze z-vúkom pajdási, tüdi 'snyim túliti more (str. 12), lepó z-
23
prsztom po vrszti ká'sejo (str. 13), Stera szo Vucseniczke za Vucsitelom nacsrtali
(str. 15), Kranscsák (klobük) more pred cérkvenim pragom z-gláve (str. 22), z-
robczom (faczalejkom) vüszta zakrij (str. 26), ka'seo z roubczom zasztavi (str. 33),
Csi z-káksim Goszpoudom poszeo más (str. 25), Z-klücsenim kázeczom (z-drügim
prsztom) na ráhi szklonczkaj na dveri (str. 25), z-bicsom nepokaj po várasi (str.
28), za sztolom (str. 29), Drűgi szpol z neszramnim gucsom v-szmejh szprávlati
(str. 31), kopanya naj bode pred lejvom (str. 39), z-tikvenim olijom (str. 38), z-
osztrim nosiczom (str. 43), vszáko zájtro z-szerdinczom tüdi vöperte zobé (str.
43), foringás z-velikim bremenom sze nemore ognoti (str. 51), ali prevecs z-
obrokom nafula (str. 51), Gda bi Luther z-dolipüscsenim grebénom preti
Witebergi mandigao (str. 62), précsescsávanye pod ednim kejpom (str. 66), szvoje
tejlo z scsipkom i trnyom krváriti (str. 62), z-velkim sztroskom napraviti (str. 70),
Krisztusova zárocsnicza, stero szi je on z-prsztanom szvoje vöre zaroucso (str.
76), z-rimszkim Pápom Krisztusovim namesztnikom (str. 71), nej z-ognyom
po'sgáo (str. 87)
DVOJINA
szta dvá solara po fari naproszila, str. 20 (I dv.), Drűgi den szta dvá szouszeda
hodila kokouta iszkat, str. 116 (I dv.)
naj morejo csüti dvá solara kre skolnika popevati, str. 19 (T dv.)
ino zacsnili szvetszke krsztsenike pod obojem kejpi pricsescávati, str. 63 (O dv.)
MNOŽINA
Pavel Košič Toporišič Im. -i -je/ -ke/ -i -i Rod. -ov -ov/-ouv -ov Daj. -om -om/-am -om Tož. -e -e /-é -e Mest. -aj -aj/-ih -ih Orod. -ami -i/-ami/-mi -i
24
Imenovalnik: szo ga ovi szkolnicke za Mújsztra prestimavali (str. 5), regule szo
meli vucseniczke obdr'sávati (str. 8), da szo bregouvje i dolouvje hrünili (str. 15),
solarje szo pripovedávali (str. 15), kak szo szi diáczke nouve peszmi zbirali (str.
15), csemi fárniczke (str. 16), Visziko postüvani Goszpoudje (str. 16), veszéli
gosztove szo vrloga skolnika pohvalili (str. 18), Gda tej zamázani gosztovje vu
kákso vész pridejo (str. 113), nasi odgovori náj nyim pout i trüd nikelko povrnejo
(str. 17), kak szo jih solszki Vucsitelje návcsili (str. 19), Krivci sze ogiblejo
Goszpodé, nej posteni podlo'sniczke (str. 28), tecsasz sze csemérje ohladíjo (str.
32), Csi szo sztolni róbci priprávleni (str. 35), tü sze bete'sniczke z-szvesztvami
potroustajo po Mésniki (str. 38), sztojijo vküpnalücsani cimpri (str. 39), delavci jo
radi jejo (str. 38), v-ográdci rasztejo klinci (str. 38), V-zdájsnyem csaszi csemi
kmetovje szi dvouje prebiválnice goriposztávlajo (str. 37), Po vszákom máli sze
morejo lonci (piszkri), tanyérje zeprati (str. 41), tam v-ednom kouti praszci jejjo
(str. 39), Prtouvje sze more opariti (str. 40), Vogrszki razbojnicski czifraszti
gabánje (str. 44), krancsáki szo drági (str. 44), Raztrgani hodijo manyáczke i
pijánci (str. 44), Neszramnyáczke v-zimi kre pécsi drejmajo (str. 42), okrpani pa
posteni sziromáczke (str. 44), krcsmárje i fotivojce ga tüdi terjajo (str. 50),
Dobroga hlápcza k-szrecsnomi krűhi pomagajo goszpodárje (str. 53), na cseszti
niháni vpreseni konyi sze szplásijo (str. 50), koga iscsejo vármegyévszki pandúrje
(str. 50), barátje i apatice vu vno'sini odsztavili klostre (str. 63), gde szo ga níki
Czaszari neprinagnyeni Hercegi ino vitezi poszrecsili (str. 60), Od etoga
prepiranya sze lutheránje tüdi Protestantje imenüjejo (str. 66), Fararje szo
neszrámni po'sirávci (str. 69), Z-Cérkvi szo vözlűcsani oltárje, i kejpove Szvéczov
(str. 63), ino nemskih várasov Magistratusi szo 'snyimi [luteranskimi knezi]
potégnoli (str. 66), augsburszke vöre naszledniczke (str. 67), krivovörni návuki
(str. 61), Prigotovleni Poglavárje szo Pápo za sztrosek oproszili (str. 54),
Petrinarszki Popi (str. 63), Luthera povedki szo od radovednih naglo presteti (str.
55), Za volo té szpáke szo Luthera náj bougsi priátelje nyegovi zopszüvali (str.
65), szamo naj i nyegovi protivniczke nyemi mír dájo (str. 57), Nazocsni
Püspeczke (str. 61), Redovniczke Tiváristva Jezusovoga (str. 68), Zdaj szo Lutheri
escse bole rogouvje vújska sztáli (str. 58), szprevednyáczke szo sze pa veszelili
novini (str. 56), Velikási szo ga tüdi nadigávali (str. 61), ino prímali v-zdrávji i
betegi troust szvétih Szakramentomov (str. 72), Szlovenje med Műrov i Rabov
prebivajoucsi (str. 71), Morebiti vrazjé (str. 97)
25
Rodilnik: dohodkov vrejdnoga bode cenílo (str. 4), Z-etaksim tálom sze je vszelé
vecs oblákov resüvala nyegova pamet (str. 5), komi je taki neogiblivih popravkov
potrejbnoszt v-ocsi szijjala (str. 3), Tü sze zovádi gíbcsnoszt prsztov (str. 5),
sztráha i csemérov (str. 7), Fárnikom sze je niksi trüd nej vnou'sao za vcsenyé
otrokov (str. 6), k-vszákoj dicsákov sztoliczi (str. 10), Nikeliko táksih govorov je
bilou etih (str. 11), grdoszt grejhov (str. 13), od primo'snejsih fárnikov (str. 20), da
mámo teliko szkrbnih Goszpodov (str. 17), sebi narocsénih krsztsenikov (str. 16),
Dühovnik szo zacsnili poszküsávat solare z-onih návukov (str. 17), Kurve pa tak
csloveka od pejnez szpravijo (str. 52), do privatnikov (str. 17), vucsenikov
roditelje (str. 16), szmo vucseniczke szkrbnih Vucsitelov (str. 17), je fárnikov
znaménje (str. 22), Netrejbi szi zoub (str. 26), Netrejbi szi zobé (str. 36), pijanczov
sze ogni (str. 28), Kakda sze dr'sis v-drü'sbi vnogoféle lüdih (str. 31), Od táksih
mlevczov (str. 31), Szkrivnoszti priátlov moremo vrejdni biti (str. 33), je teliko
cslovecsnikov i govenscsekov (str. 39), Okoli hramóv je plemenitno drevje na
szajano (str. 38), kürnyekov teliko, da szi posten cslovek nemore szeszti (str. 39),
sze lehko namenimo na vnogo grdühov, manyákov, zamázanczov (str. 42), Szvojih
nojétov negriszte (str. 43), Angyelov bo'sih (str. 49), Csi sze száma szilnikov
brániti nezamores (str. 47), da je vsze szilje z-razdrápanih 'saklov raztorjeno (str.
50), odgovor pápinszkih Doktorov (str. 67), dokecs ga sto z-Evangelomov
neoblada (str. 61), brs posle nikeliko szvojih preoblecsenih junákov (str. 62), Z-
Cérkvi szo vözlűcsani oltárje, i kejpove Szvéczov (str. 63), vu klostri Augustinarov
(str. 54), püspekov i klosztrov imánya, pod szébe je potegno (str. 64), ka nebi
szvojo dűso, i vnougih drügih Krsztsenikov pogűbo (str. 61), Czaszara szo té
lutheránov poszilnoszti v-nousi szerbele (str. 66), pregrdo 'sivlejnye nyegovih
naszlednikov (str. 68), Luther zacsne prouti naoupakovracsanyi odpüsztkov
predgati (str. 55), Mentüvan krvávih poszlov je szpráviscse dr'sao (str. 66), na
dveri 95 povedkov goriprikleno (str. 55), da Luther teliko priátlov má (str. 58), od
csemerouv obájani (str. 81), stimajo pápinczov prosecie (str. 83), ino prímali v-
zdrávji i betegi troust szvétih Szakramentomov (str. 72), veszeljé Angyelov i
Szvécov (str. 84)
26
Dajalnik: On sze je podáo odned pa za pomocsníka skolnikam (str. 4), Fárnikom
pámetnejsim sze je niksi trüd i sztrosek nej vnou'sao (str. 6), Ki sziromákom
darüje, Bougi poszojűje (str. 12), szo pripovedávali vucsenikom za szmej (str. 14),
imenitnejsim solarom (str. 18), szvéczom na glávo (str. 23), gosztovom právijo
szvatovje (str. 34), gosztüvanye narédi szvojim priátelom (str. 34), zdaj pa szo
csrvom za jejsztvino (str. 47), Nyihovim ocsinszkim návukom (str. 45), barátom i
apaticzam je zvelicsanye dolipovedo (str. 62), da je vecskrat pri sztoli szvojim
bratom na znánye dao (str. 55), je luth. fararom pripiszano (str. 64), Popom po
szili pográblene funduse nazáj püsztijo (str. 67), Dominikánom, kakti glaszitelom
Jubileuma (str. 55), prouszto lüsztvo je szvojim goszpoudam teliko nepokornoszti
zavdálo (str. 56), Lutheránszkim Hercegom je z-tem nej naprávleni sztráh (str.
67), Etaksim návukom szo lüdje radi bole, nego csi bi nyim sto velo dvakrát dugi
poszt dr'sati (str. 62), ka nebi nepríatelom vörvao (str. 57), Pokedob sze nebi steli
podati lutheránje pápinczom (str. 67), zapovedao podlo'snikom (str. 64), oblászt
dá szvetszkim Poglavárom cerkvene i popovszke grünte szpojemati (str. 59), naj
Popom po szili pográblene funduse nazáj püsztijo (str. 67), i da jo noszécso nebi
mogao szvojim priátelom na sinyek ovesziti (str. 65), Redovnikom je narocseno
(str. 54), je szrdnikom vűszta zatiszno (str. 66), Krisztus je velo szvojim
Apostolom (str. 78), k-nacsisnim dühovnikom idejo (str. 73), ka pápinszkim
Dühovnikam vszelé menye hüda primejnijo (str. 83), mrtveczam tudi kak pápinczi
na grob kri's vteknejo (str. 83), ka nebi od hi'se vkrajnoszila kurvejsem (str. 88)
Tožilnik: za vucsenike (str. 5), od ognya zavarvane, skolnicske hrame (str. 6), v
nisterih krajih sze lüdjé zalübijo v-szvoje krofe (str. 13), Goszpon Dühovni
pridejo v-solo krsztsánszke návuke delit (str. 13), steri bi ove solare vöpitali (str.
10), na vsze veke (str. 13), bi nyegovi vucseniczke bogatejse mrtvecze na Cintor
(britof) szprevájali (str. 20), Pred vküpszprávlene gosztove eden vucsenik
naprejsztopivsi (str. 16), soula je potrebüvala papire (str. 20), z-lüdmi poszle má
(str. 21), má szvoje namesztnike (str. 24), negrizi szi nojéte (str. 26), Po pouti
nemecsi na lüdi spote (str. 29), v-zoube ziati sze nepriprávi (str. 30), Lüczke csine
(str. 32), za kaménye krűh povrnés (str. 32), gosztovom právijo szvatovje (str. 34),
prszte szi zbrisi (str. 35), Cseden kmet spara za .. za sziromáke (str. 33), kejpove
nikih szvécov (str. 38), obloke zobrisejo (str. 40), goszpodaricza pa tri voglé
hrama gordr'si (str. 41), szvoje blatne csrejvle na szerteo lücsijo (str. 42), mokre
27
gabane v-toplo prebivalniczo notriprineszéjo (str. 42), járme i drugeféle skeri
narédijo (str. 42), kosse pletéjo (str. 42), lopáre naredijo (str. 42), vöoperte zobé
(str. 43), gde bi mogli drügi vase vlasze goribrati (str. 43), odpüszti mi vsze grejhe
moje (str. 48), Pogledne grobe (str. 47), Návuk za hlápcze (str. 50), Ki szvoje
konye ali jünce v-právom csaszi csedno nenakrmi (str. 51), je vnouge szprevedene
diáke vküpnábrao (str. 60), Záto sze lutheránje ovak i za Evangelicsance dájo
zvati (str. 61), Popom po szili pográblene funduse nazáj püsztijo (str. 67), oblászt
dá popovszke grünte szpojemati (str. 59), szo odsztavili klostre (str. 63), za malo
csasza je odpüsztke celou zavrgao (str. 55), szo nezbrojene pogane vu Ameriki
okrsztili (str. 68), proszi europejszke Poglavare (str. 54), szo sze na vu pope
zvézali (str. 63), szta na lutherove povedke odgovorila (str. 56), Luther szvoje
priátele zadr'si (str. 63), doliszprávla, kakti szedmere szakramentome (str. 59)
Mestnik: je v-zdajnyih csaszaj tüdi sola potrejbna (str. 7), szmodko v-zoubaj
meti je grdo (str. 23), po nájbougsih 'salozaj (falataj) (str. 36), v-leti po szvetkaj
(str. 38), szo prvi prehenyali po delavnikaj mesüvati (str. 63), pri csaléraj (str.
106), za tejlo pa pri bojdikaj mazeczaj (str. 106), v-nisterih krajihsze lüdje
zalübijo v szvoje krofe (str. 13), ino sze je luth. vöra po nemskih országaj vszelé
bole gorilovila (str. 68), steroga szo na papíraj viditi mogli (str. 65)
Orodnik: na kiklej pecse ali hadre zelénimi konczi nasiti rozmarinszki vejnecz
(str. 91), Krisztus je bio v Cérkvi med Doktormi (str. 139), z-szvojime vucseniki
(str. 16), z-lüdmi poszle má (str. 21), z-Hercegmi vred (str. 67), z-nouvimi
katolicsánci krisztusovo Ovcsárniczo napunili (str. 68), med lutheráni sze je
razpüscsenoszt tak sirila (str. 68)
28
4.1.1 Posebnosti 1. moške sklanjatve (primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom)
Splošne značilnosti
Preglas je zamena (v zgodovinskem gledanju: prehod) samoglasnikov ene vrste z
drugo zaradi vpliva soglasniškega okolja (vrsta prilikovanja), npr. o z e za c j č ž
š dž (Toporišič, 1992: 209).
Samostalniki v Košičevem besedilu ne upoštevajo preglasa, npr. szvécom (D mn.),
szvéczov (R mn.), mlevczov (R mn.), pijanczov (R mn.), pápinczov (R mn.), z-
robczom (O ed.), z-szredinczom (O ed.), z-bicsom (O ed.), z-ognyom (O ed), z-
olijom (O ed.). Izjema je samostalnik kurvejs v dajalniku množine (ka nebi od
hi'se vkrajnoszila kurvejsem, str. 88).
Samostalniki ne daljšajo osnove z -j, npr. papíra (R ed.), papíre (T mn.), loncsára
(T ed.), solare (T mn.), oltari (D ed.), Oltára (R ed.), goszpodára (R ed.),
goszpodári (D ed.), lopáre (T mn.), pasztira (R ed.), bolváncsara (T ed.),
Doktorov (R mn.), fararom (D mn.), poglaváre (T mn.), predgarom (D mn.), v-
Kalendári (M ed.), z-rómari (O mn.), cintori (M ed.), zvonára (T ed.), Pri Pádari
(M ed.). Izjema je samostalnik oli (z-tikvenim olijom).
Pravilo o izpadanju neobstojnega vokala v zadnjem ali edinem zlogu v paradigmi
je prisotno tudi pri Košiču. Tako neobstojni vokal – ne glede na to, da je širši in
nekoliko daljši od osrednjeslovenskega polglasnika – izpada, v soglasniških
sklopih:
• nezvočnik + nezvočnik: dohodek – dohodkov, hrbet – hrbta, róubecz –
roubczom, róbec – róbci, ográdec(z) – v-ográdci, prászecz – prászci,
szvétek – szvetkaj, trszecz – trsczom, szòdecz –Szodcza, hàszek – haszka,
hlápec – hlápcza - hlápci, odpǘsztek – odpüsztkov – odpüsztke, povèdek –
povedkov – povedki – povedke, scsípek – scsipkom, 'selódecz – 'selódcza,
sztrôsek – sztroska, dobícsek – dobicska, nàpitek – k-napitki, szlèpecz –
29
szlepcza, skrátecz – skrátcza, pópek – popkov, 'sísek – 'siski, àngyelcsek –
angyelcska, 'sítek – 'sitka – v-'sitki ipd.,
• nezvočnik + zvočnik: mújszter – mújsztra, cìmper – cimpri, pìszker –
piszkri, 'sàkel – 'saklov – 'sakla, klóster – vu klostri – klostre – klostrov –z-
Klostra, Pèter – Petra, kèden – v-kedni – v-kednih, czèhmester –
czéhmestra, vöter – vötra - vötram – vötri, góubecz – z-goubcza, priátel –
priátlov ipd, vógel – voglé ipd.,
• zvočnik + nezvočnik: czǘrek – po czürki, dèlavecz – delavcza – delavci -
delavczom, kònecz – koncza, gizdávecz – gizdávcza, znánecz – znáncza,
mlévecz – mlevczov, klínec – klinci, lònec(z) – lonci – lonc(z)e, pijánec –
pijánci, szredínecz – z-szredinczom, zamázanecz – zamázanczov,
evangelicsánec – Evangelicsánce, katolicsánec – katolicsánci, krívecz –
krivcza, pápinecz – pápinczom – pápinc(z)i – pápinczov, po'sirávec –
po'sirávci, zapelávec – zapelávce, mladénecz – mladéncza – mladénci,
véjnecz – z-vejnczom, pogorélec – pogorelci, závec – závci, jǘnec – jünce
ipd.,
• zvočnik + zvočnik: járem – járme, kàmen – po-kamni, ògeny – ognya – z-
ognyom – ognyi ipd.
Izjema so samostalniki, pri katerih bi izpad vokala povzročil težko izgovorljiv
sklop:, mŕtvec(z) –mrtvec(z)e, püspek – püspeczke – püspekov, zakóutek – v-
zakouteki, ágnyec - ágnyeci ipd.
Pri manjšalnicah se vokal ne ohranja: ográdec(z), v-ográdci, angyelcsek,
angyelcska ipd.
Samostalnik moškega spola na -l se v imenovalniku ednine zapisuje z -o, ki se
zelo ozko, skoraj kot -u, izgovarja, vendar pa se v rodilniku ednine -l ponovno
zapisuje. Pavel v svoji slovnici kot primer za to obliko navaja prijáteo : prijátela;
vucsiteo : vucsitela; resiteo : resitela; rogöo : roglá, kaseo : kasla; csrêveo :
csrêvla, poszeo : poszla, angeo : angela, vrábeo : vrábla (Pavel, 1942: 43). Poleg
30
že omenjenih Pavlovih primerov sem pri Košiču zasledila še nepriateo,
nepriatela; zvelicsiteo, zvelicsitela; poszvetiteo, poszvetitela.
Samostalnik cslovek ima v množinskih sklonih spremenjeno osnovo (Dober
cslovek rad drüga potrousta, str. 30; Dosztakrát sze lüdjé edendrügoga ogiblejo,
str. 21)
Samostalnik dén daljša osnovo z -ev- (Tak vszáki dén z-Bougom zacsnes, str. 49;
Od onoga dnéva, str. 133)
Imenovalniški skloni
V ednini imajo samostalniki pri Košiču in Pavlu končnico -ø (Szloven, Dühovnik,
Goszpon, Skolnik, vucsenik, bete'snik, bob, návuk, loncz, kranscsák ipd.), ki je
lastna tudi knjižnemu jeziku.
Samostalniki, ki niso naglašeni na osnovi, npr. meglenyák, foringás, kopünár,
imajo naglašeno pripono; samostalniki, ki pa so naglašeni na osnovi, pa te
naglašene pripone nimajo, npr. czájgar.
V dvojini imajo samostalniki pri Košiču in Pavlu končnico -a (solara, szouszeda),
ki je lastna tudi knjižnemu jeziku in je ohranjena iz nekdanje o-jevske sklanjatve,
npr. bràta, kandidáta, siná.
V Košičevem besedilu sem za imenovalnik množine zasledila tri končnice: -je
(tanyérje), -ke (szkolniczke ) ter -i (.delavci).
Končnica -je (goszpoudje, vucsitelje, csemerje, gabánje solarje) je
prevzeta iz nekdanje i-jevske sklanjatve in je zelo razširjena tudi s podaljšano
osnovo -ov (gosztovje, bratovje, bregouvje, dolouvje, kmetovje, prtouvje ipd.).
Končnica -i (odgovori, krivci, róbci, cimpri, klinci, lonci, piszkri, praszci,
krancsáki, pijánci ipd) je ohranjena iz nekdanje o-jevske trde in mehke
31
sklanjatve.11. Pojavlja pa se tudi podaljšana osnova z -ovi, vendar Košič namesto
končnega -i piše -e, npr. gosztove.
Precej frekventna je tudi končnica -ke (vucseniczke, diáczke, fárniczke,
podlo'sniczke, bete'sniczke, manyáczke ipd), razvoj katere je med lingvisti dolgo
buril duhove, pa je razrešil že Škrabec s pojasnilom, da gre v tem primeru le za
posebno izreko končnice -je, »ker si moramo gotovo misliti prehod prav za prav
tako: vucje, vucg'e, vuck'e, vucke« (Zorko, 1999: 156). Škrabčevo tezo je potrdil
tudi Ramovš: »V Prekmurju se razvije iz pravega spiranta prepalatalni zapornik j
> d', z asimilacijo na spredaj stoječi nezveneči konzonant v k', t': sousidd'e,
vlask'e, zobg'e, travnick'e« (Ramovš, 1952: 43).
Če se beseda končuje na k, se izvrši palatalizacija v c, j za njim se
izgovarja v bližini artikulacijskega mesta za k, zato se tudi piše k: skolniczke,
vucseniczke, diáczke, fárniczke, podlo'sniczke, bete'sniczke, manyáczke,
neszramnyáczke, sziromáczke, naszledniczke, Püspeczke ipd.
Samostalnik brat daljša svojo osnovo z -ov; lahko pa se osnovi doda le končnica
-je (osnova se torej ne podaljšuje z -ov): npr. bratovje i szesztre; bratje brezi
gabana.
Rodilniški skloni
V rodilniku ednine imajo samostalniki pri Pavlu in Košiču končnico -a, npr.
skolnika, vucsitela, ognya ipd., ki je bila značilna tudi za nekdanjo o-jevsko
sklanjatev. Končnica -a je lastna tudi slovenskemu knjižnemu jeziku. V rodilniku
ednine se pri samostalnikih z mešanim naglasnim tipom pojavlja končnica -á
(prtá, Bogá, vozá).
V pregledanem Košičevem besedilu rodilnika dvojine nisem zasledila. Pavel pa za
rodilnik dvojine navaja končnico -a, slovenskemu knjižnemu jeziku pa je lastna
končnica -ov.
11 Končnica -i se pojavlja še pri Pavlu in je lastna tudi knjižnemu jeziku.
32
Množinska rodilniška končnica pri Košiču -ov/-ouv (dohodkov, oblákov,
popravkov, prsztov, vucsenikov, fárnikov; csemerouv, vendar tudi csemerov ipd.)
je prevzeta iz nekdanje u-jevske sklanjatve. Pavel za rodilnik množine navaja
končnico -ov, ki je lastna tudi knjižnemu jeziku.
Posebnost predstavljata samostalnika péjnez in zoub12, ki imata v rodilniku
množine (historično slovansko o-jevsko) neglasovno končnico, npr. Vrli skolnik
z-od Dühovnika i primo'snejsih fárnikov napro'senih pejnez dá naréjditi edno
precelejpo bandéro (zásztavo) (str. 20), Kurve pa tak csloveka od pejnez szpravijo
(str, 52), vékse je v-nyem po'selejnye pejnez (str. 69), nemorejo szebi pejnez, ni
blága priczomprati (str. 107), Netrejbi szi zoub (str. 26).
Dajalniški skloni
V dajalniku ednine imajo samostalniki pri Košiču in Pavlu končnico -i, »ki
utegne/…/ izhajati iz u-ja« (Ramovš, 1952: 39), saj se »v Prekmurju /…/
nepoudarjeni u preko ü delabializira v i« (Ramovš, 1952: 39). Primeri iz besedila:
skolniki, vucseniki, vucsiteli, gazdi, Bougi, bli'sniki, mésniki, Goszponi ipd.
Slovenskemu knjižnemu jeziku pa je za dajalnik ednine lastna končnica -u.
V pregledanem Košičevem besedilu dajalnika dvojine nisem zasledila. Dvojinska
končnica za dajalnik je pri Pavlu enaka kot v slovenskemu knjižnemu jeziku (-
oma).
Množinska dajalniška končnica -om (pápinczom, glaszitelom) je ohranjena iz
nekdanje o-jevske sklanjatve. Poleg Košiča jo omenja tudi Pavel, prav tako pa je
lastna tudi slovenskemu knjižnemu jeziku. Košič v svojem besedilu nekajkrat
uporabi namesto končnice -om tudi končnico -am: országam. V teh primerih gre
verjetno za vpliv narečja, kjer se v dajalniku množine poleg končnice -om pojavlja
tudi -am, ki je nastala »po dativu pl. nevtr. najprej pri kolektivnih samostalnikih«
(Ramovš, 1952: 46).
12 Za samostalnik zoub Košič v R mn. piše še končnico –é (Netrejbi szi zobé).
33
Tožilniški skloni
V tožilniku ednine imajo vsi samostalniki (Pavel, Košič, Toporišič), ki
zaznamujejo nekaj živega, namesto končnice -ø končnico iz rodilnika, tj. -a, npr.
mújszter - mújsztra, pomocsnik - pomocsnika, skolnik – skolnika, loncsár –
loncsára, goszt – goszta, znanecz – znancza, kokout – kokouta. Samostalniki, ki pa
zaznamujejo nekaj neživega, pa imajo v tožilniku ednine končnico –ø, npr. be'sáj
– be'sáj, kejp – kejp, návuk – návuk, bob –bob, plesz – plesz, szmej – szmej,
dobicsek - dobicsek, krajczar – krajczar, napitek – napitek, roug – roug, glá'sek –
glá'sek, ropót – ropót, obroucsek – obroucsek, gros – gros.
V pregledanem Košičevem besedilu tožilnika dvojine nisem zasledila. Dvojinska
končnica pri Pavlu in Toporišiču pa je enaka dvojinski imenovalniški končnici (-
a).
Množinska tožilniška končnica je pri Pavlu, Košiču in Toporišiču -e (npr. solare,
namesztnike, klostre ipd.) in je ostanek nekdanje mehke o-jevske sklanjatve. Pri
samostalnikih z mešanim naglasnim tipom pa se pojavlja še končnica -é (voglé).
Poleg že omenjenih končnic pa se v tožilniku množine pri Košiču pojavlja še
končnica -je oz. -ye (szvatovje; kaménye).
Mestniški skloni
V knjižnem jeziku velja, da se mestnik rabi samo predložno. Tudi Košič v svojem
besedilu rabi mestnik samo v predložni obliki (pri skolniki, na szerteli, po czürki
ipd.). Predlog v se pri Košiču pojavlja v treh oblikah (v-sztráhi, v sztrahi in vu
hrami).
Edninska samostalniška končnica je pri Pavlu in Košiču -i (npr. zoubi, diáki,
czürki, govori, práhi), ki je nastala po enakem načinu kot dajalniška (-u > -ü > -i).
Za slovenski knjižni jezik pa je značilna končnica -u.
34
Pri Pavlu se za mestnik dvojine pojavlja končnica -oma, pri Košiču nisem
zasledila samostalnika v mestniku dvojine, slovenskemu knjižnemu jeziku pa je
lastna končnica -ih.
Pri Pavlu je množinska mestniška končnica -aj. Pri Košiču pa sem poleg končnice
-aj (npr. csaszaj, falataj, szvetkaj, delavnikaj), ki je nastala iz -ah (-h → -j),
zasledila še končnico -ih (krajih), ki pa je lastna tudi knjižnemu jeziku.
Orodniški skloni
Tudi orodnik je predložni sklon in se pri Košiču vedno pojavlja v predložni
obliki, vendar Košič pri zapisovanju predlogov s/z ne upošteva premene po
zvenečnosti oz. predloga s sploh ne uporablja (npr. z-prsztom).
Edninska orodniška končnica je -om (Pavel, Košič, Toporišič), preglas ni
upoštevan. Končnica -om je v prekmurskem in slovenskem knjižnem jeziku
ohranjena iz o-jevske trde sklanjatve. Primeri iz besedila: Bougom, obrazom,
prsztom, robczom, gucsom, kejpom itd.
Dvojinska orodniška končnica je pri Pavlu in Toporišiču -oma. Pri Košiču pa sem
zasledila samo en primer orodnika dvojine, vendar končnica samostalnika ne
ustreza orodniku dvojine (pod obojem kejpi, str. 63)
Množinskih orodniških končnic je pri Košiču več, in sicer -i, -mi in -ami. Pri
Pavlu se pojavlja le končnica -ami, slovenskemu knjižnemu jeziku pa je lastna
končnica -i. Končnica -i (konczi, vucseniki, katolicsánci, lutheráni) je rezultat
sovpada končnic nekdanje o-jevske trde (-y) in mehke (-i) sklanjatve, končnica -
mi (Doktormi, Hercegmi) »je prešla v o-fleksijo iz i- in u-fleksije, kjer je
upravičena gostьmi, synъmi – darmi /…/, končnica -ami (kot v a-fleksiji) /pa/ je
nastala pod vplivom I. sg in D. pl. /in prešla/ /p/reko nevtra/ …/ k mask.«
(Ramovš, 1952: 49).
35
4.2 2. Moška sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki moškega spola, ki zaznamujejo moške osebe in
imajo v imenovalniku ednine končnico -a, v rodilniku pa -e, izjema je končnica -e
v imenovalniku (Toporišič, 2000: 288)
Ta sklanjatev se ujema s Pavlovo 1. sklanjatvijo, za katero navaja primer ocsa.13
Pri Košiču ni veliko samostalnikov 2. moške sklanjatve, pa še ti se ne sklanjajo
popolnoma po 2. moški sklanjatvi (tj. po 1. ženski; prim. poglavje 1. ženska
sklanjatev), ampak le-to kombinirajo s 1. moško. Gre za lekseme ocsa, pápa,
katàna, patriárka, ki imajo v pregledanem besedilu naslednje oblike:
ocsa pa kumaj obátrivati premore govorecs (I ed., 2. moška), Ocsa nikaj nescsejo
od lagojoga sziná csüti (I ed., 2. moška), Pápa sze je dao namoliti (I ed., 2.
moška), Ocsa, mati za mé netocsite szkuzé (I ed., 2. moška), kak Sz. Ocseve
Cérkveni právijo (I mn., 2. moška)
ocso in mater ponizno obíma (T ed., 2. moška), Prigotovleni Poglavarje szo Pápo
za sztrosek oproszili (T ed., 2. moška)
Vszi szmo decza nebeszkoga ocsé (R ed., 2. moška), v-Augsburgi na szpráviscsi
Pápe (R ed., 2. moška)
Pápi sze molécsi (D ed., 1. in 2. moška), ali v-rouke posztavo Pápi (D ed., 1. in 2.
moška), Luther … ka bi ga i katanom z-rouk zmeknoli (D mn., 1. moška)
záto, ka szo zdrü'seni z-rimszkim Pápom, str. 71 (O ed., 1. moška), z-Job
Patriárkom14 právi, str. 105 (O ed., 1. moška)
13 Pavel v svoji slovnici za samostalnik ocsa navaja sledečo paradigmo: ED.: ocsa; ocsé, ocso, ocsa; ocsi; ocso, pri ocsi, z ocsom, DV.: ocsa, ocso, ôcsov; ocsa, ocso, ôcsov; ocsoma; ocsa, ocso, ôcsov; pri ocsoma; z ocsoma, MN.: ocsevje, ocsovje; ocsév, ocsov, ocsôv; ocsom; ocsé; pri ocsaj, z ocsami (Pavel 1942: 35). 14 patriárka tudi patriárha –e m patriarh (Novak, 2006: 424). Danes se samostalnik patriarh sklanja po 1. moški sklanjatvi (patriarh – patriarha – patriarhu itd.)
36
4.3 3. Moška sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki, ki vse sklone in števila izražajo z različnimi
končnicami -ø. Večinoma so to kratice (akronimi) in npr. sprevrženi (konverzni)
črkovni ipd. samostalniki, npr. TAM-ø ipd. Vsi se lahko sklanjajo po 1. moški
sklanjatvi, da so bolje razumljivi in lažje uporabni. Če so sklanjani s končnicami -
ø, njihove sklone in števila uganemo lahko le iz stavčne in besedne zveze
(Toporišič, 2000: 289).
Ničto končnico ima lahko ena od sestavin osebnega lastnega imena, ko se lastno
ime oz. naziv pojavi v neimenovalniškem sklonu, npr. Luther Martina, str. 79 (R
ed.), Teczel Jánosi, str. 54 (D ed.), pri Ezechiel Proroki, str. 122 (M ed.), z-Job
Patriárkom, str. 105 (O ed.), Melankton Filipa, str. 67 (T ed.)
Primer, ko sta sklanjani obe sestavini, je le eden: Jezusa Krisztusa, str. 83 (T ed.)
4.4 4. Moška sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede, npr.
dežurni (Toporišič, 2000: 289). V pregledanem besedilu sem zasledila naslednje
primere: Goszpon Dühovni (I ed.), sztarejsi (I mn.), Gorejnyi (I mn.), Szveti (I
mn.), mrtvi (I mn.), nepobo'sni (I mn.), pokojnoga (R ed.), pravicsnoga (R ed.),
domácsih (R mn.), bete'snomi (D ed.), domácsim (D mn.), drűgim (D mn.), od
drügoga (T ed), drűge (T mn.), nepravicne (T mn.), vnouge (T mn.),
preminoucsemi (D ed.), preminoucse (T mn.), pokojnomi (O mn.).
37
4.5 1. Ženska sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki ženskega spola, ki imajo v imenovalniku
ednine večinoma končnico -a, v rodilniku pa dosledno -e; množinski samostalniki
imajo v imenovalniku končnico -e, v rodilniku pa zmeraj lahko -ø (Toporišič,
2000: 289).
Ta sklanjatev se ujema s Pavlovo 1. sklanjatvijo (samostalniki z obrazilom -a).
Kot primer zanjo Pavel navaja samostalnik roka.15
EDNINA
Pavel Košič Toporišič Im. -a -a -a Rod. -é/-e -é/-e -e Daj. -i/-ê -i -i Tož. -ô -o/-ou -o Mest. -i/-ê -i -i Orod. -ôv -ov /-ouv -o
Imenovalnik: Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rabov (str. 1),
Vszegavejcs nám je krouto potrejbna edna „Peszmaricza Cérkvena“ (str. 5), Za
nikeliko csasza je bo'sánszka prigledba té pogiblávajoucse fare vravnala (str. 3),
Povszéd je goribráo, kak vcséla med (str. 4), nyegova prouszta zvünejsina (str. 5),
Vu vucsilnici Razpetjé (bo'sja mántra) (str. 6), Solszka Poszküsba (str. 15), je
mladini sola potrejbna (str. 7), Pokedob pa soula nikaj nevalá (str. 7), Vsza
szoszedsina sze je zacsüdila (str. 6), edna cserna tábla (str. 6), Koga potrejbcsina
szili, sze more vö prosziti (str. 9), Bougsa je krátka szpráva, kak duga právda (str.
12), nyihova pohvála bode nám náj szlájsi nájem (str. 17), i nyegova domacsija
nej v-taksem sztálisi, ka bi rad pri szebi goszta vido (str. 29), Vcsászi gosztüvanje
tüdi igra i plés obeszelí (str. 37), kak da bi sze pura z pávovim pérjom lispala (str.
35), blüzi má goszpodaricza (vertinya) ogrédecz (str. 38), kopanya naj bode pred
15 Pavel v svoji slovnici za samostalnik roka navaja sledečo paradigmo: ED.: rôk-a; rok-é in rôk-e; rôk-i in rok-ê; rok-ô; pri rôk-i in rok-ê; z rok-ôv, DV.: rôk-i in rok-ê; rôk-i, rok-ê in rôk; rok-ama; rôk-i in rok-ê; pri rok-ama; z rok-ama, MN.: rok-é; rôk; rok-ám; rok-é; pri rok-áj in pri rok-aj; z rok-ámi (Pavel 1942: 33)
38
lejvom (str. 39), kak szvétesnya ouprava (str. 40), naj káksa hüdouba k 'sivini, ona
pa vö nemore (str. 53), naj sze sinya po ednom potácsi nezgloda (str. 52), sze je
razpüscsenoszt, ino grehota tak sirila (str. 68), návade, nistere szo pa tak potrejbne
szkoro, kak szkourja na drejvi (str. 56), Z-te neednákoszti je tak velika
zmejsanicza narászla (str. 70), Luczova (od Sz. Lucie D.) (str. 72), mo'sa dobí
neszrámnyacsa, pa szvoje szrecse nej (str. 87), Edna sztaricza sze je tou'sit prisla
(str. 97), Nego visziko pod nébov je csüdna kovacsnica (str. 102), naj sze
'sarecsína, stero vöter noszi, nyé neprime (str. 105), szama Ciganíja (str. 106),
Czomprníja (str. 106), Da je nyemi kmetojcza nej dála, ide csemeren na dvor (str.
107), sze je mala kraszticza narejdila (str. 118), dober gazda gazdaricza (str. 143),
Sztára Gregorácia (str. 138)
Rodilnik: nikomi od Adama i Ejve máo rou'se nerodi (str. 4), té pogiblávajoucse
fare dugoványa (str. 3), naj bode fárnikom vucsiteo, da ga vsze pohvále vrejdnoga
bode cenílo (str. 4), On sze je z-dobrotivne kőszecske sziroticsnice podáo vu
králevszko Zobráznovniczo (str. 4), z-dobre voule poszojüvali (str. 5), Ki drüge
rási, z-sztolice more vö (str. 9), gda mlájsi pri zájtrasnyih i vecsernih molitvaj brez
opombe szvoje roucsice goripovzdignejo (str. 19), Goszpoudje dühovni, ki sze
májo szkrbeti za … pa i veszolne szlovensine poszenyé (str. 16), skolnik sze prime
z-szvoje vucsbe pítat vucsenike (str. 17), ár nescemo od nyegove zvünejscine
razsáleni biti (str. 21), sze tüdi rouka more küsnoti za volo nyihove oszebujne
zaszlü'sbe (str. 27), Med plészanyom sze vari no'sbe (str. 37), V-stali gnoja,
pavucsine netrpi (str. 53), brámbe nevrejdnoga (str. 58), lutheranam nyih Ekklesie
zakrivalo odgreniti (str. 74), da sze je vu szvojoj szrcznoj dreszélnoszti z-
predganice doli potou'so (str. 69), csi szo steri za volo kákse szpáke vözbriszani
(str. 93), rimszka Cérkev brezi scserbine osztáne (str. 75), mali zvézek z-bejle
kitice (pántlika) (str. 90), vcsászi sze cslovek szvoje tejnye vsztrássi (str. 100), v-
zimi pa od lagoje dvorbe (str. 108), Nega nyemi ni dűha, nej sztopnye (str. 115), je
csüo od 'sen, ka szo od terilnice domou idoucs vidile plámen (str. 113), Ober
szrámote more tolvaj teliko nazáj plácsati (str. 121), hamicsíje nikse nej znáo (str.
130), Teda primes áldov 'sgávcsine (str. 129), Szproszi nám radoszt vecsne
szvetlíne (str. 127)
39
Dajalnik: Mlájsi …szpodobno 'sivini (str. 3), ino odpovedavsi skolnicsíji
goszpodszki osterjás je pousztao (str. 4), sztolmacso, da je mladini v-zdajnyih
csaszaj tüdi sola potrejbna (str. 7), Nisteroj Goszpodi sze tüdi rouka more küsnoti
(str. 27), Skolnik szi je prébrao k-vszákoj dicsákov sztolici ednoga pámetnejsoga
(str. 10), Nemíli sze rodbíni (str. 88), Kmetovszkomi csloveki goszpodszko
oblecsalo sze tak vda, kak praszici zláto szedlo (str. 35), szprevednyáczke szo sze
pa veszelili novini (str. 56)
Tožilnik: na glávi kapiczo (str. 5), da nyemi je nej potrejbno vszigdár edno kozo
drejti (str. 4), ali v-zoubi szmodko ali pipo majoucsi (str. 5), Za obcsinszko
poszküsbo pri odebéranyi nouvoga Skolnika priporácsam (str. 5), sze je podáo vu
králevszko Zobráznovniczo (Pripravniczo) (str. 4), Tomi szo Goszpoud taki
regulo povedali (str. 4), decza morejo v-soulo hoditi (str. 3), nej je prisao v-solo
med deczo nedosztojno oblecseni (str. 5), privádo sze je lejpo sznájgo dr'sati (str.
6), la'sliva vüsta dűso vmorijo (str. 11), moremo sze za nyé krmo, sznájgo
szkrbeti (str. 51), szledi sze pa vszáko szoboto po ednom diáki prestejo (str. 8), je
dú'sen vszáki povedati isztino (str. 10), vucsenik more vsoulo priti (str. 8),
Szeádbo, naj hitro zeleni, more descs pomocsiti (str. 14), edno precelejpo bandéro
(zásztavo) (str. 20), skolniki pri odhájanyi, ki dvájsiczo, ki deszetko, v-prijiscso
vteknoli (str. 18), soula je potrebüvala krájdo (str. 20), ovi domácsi eden drügomi
rokou podájo (str. 20), V-rokaj mej molitveno kni'siczo (str. 23), pipo ali szmodko
v-zoubaj meti, je grdo (str. 23), mokroucso z-gvanta dolisztepi (str. 25), za
sztolom brádo podpirati, sze nedosztaja (str. 29), ki szo na nouvo prisli v drü'sbo
(str. 93), molijo Bogá za dobro letino (str. 83), Stera meszniczo odprto po szvejti
noszi (str. 35), Nájdes műho, vlász (str. 36), gosztüvanje, szvádbo narédi szvojim
priátelom (str. 34), gnójsniczo more na trávnik püsztiti (str. 44), v-leti pa
lehkoucso more gvant meti (str. 44), V-zími toploucso meti (str. 44), za tebi
zavüpano 'sivinszko szprávo mores dober sztati (str. 52), nyegovo doviczo Bore
Katiczo (str. 70), Pápi na drásbo je lüdi vküpnábrao (str. 60), je zacsno nouvo
Ekklesio (str. 60), da je Szaxonszkomi Kurfirsti potrejbno bilou dati
Konkordancio (edno knigo, vu steroj bi sztalo, ka májo vörvati Lutheránje) (str.
70), ga je edna dovicza k-szebi na kosto vzéla (str. 53), Luther je szvojih
naszlednikov grdoga 'sivlejnya krivnyo ocsivecszno Fararom priszvájao (str. 69),
Kurfirst je szvojo nejjvolo z-tém zagovárjao, ka je (str. 58), da bi steri kákso tákso
40
szplejticzo nasznouvo (str. 55), nám je pa za vucsitela posztavo Sz. Mater Cérkev
(obcsino, szpráviscse, gmájno krsztsenikov ) (str. 74), ino premiszli naso
Szlovensino (str. 80), zdrű'ste sze v-Angyelszko Bratovcsino (str. 89), vszáki brat i
szesztra tüdi popádne grüdiczo (str. 96), dobi Materé bo'se, számecz pa Sz.
Józsefa kejp (podobo) (str. 90), Zdáj vám edno pomogo csisztoga i postenoga
'sivlejnya preporácsam (str. 89), Na Pepeoniczo Dühovniczke z-pepélom na cselo
opomínajo krsztsenike (str. 97), moski pa z-haklami i drvariczami sztrejho trgajo
(str. 105), bedáka i bedacso v-migi szpoznajo (str. 113), mi vsze radi vzememo,
ali pa edno libro (str. 142), Lejpi, mládi i bogáti moski bi jo radi meli za
zakonszko tivárisiczo, ali za lübo (str. 112), zmejsaj er'seno melo v-mlácsno
vodou (str. 109), vcsászi vmesz i szvojo szczalino ali 'sivinszko pridájo (str. 110),
Eto teskoucso pa nedelajo czompernice (str. 107), mi vsze radi vzememo, en gros
ali putoro (str. 142)
Mestnik: V-ednoj fari (str. 3), na glávi kapiczo (str. 5), vu modrouszti, i miloscsi
pred Bougom (str. 3), vu soli (str. 6), sze jih je v-souli vnogo nábralo (str. 7), na
drügoj sztejni szo viszile solszke regule (str. 6), Vu presztranoj, szvetloj i
sznájsnoj vucsilnici (str. 6), Po souli nej v-krcsmi plész glédati (str. 10), bi
Vucsiteli povedali, csi bi sto v-tisztoj sztolici falío (str. 10), moli ali pri szkléjci
(str. 24), V-dobroj letini Bratovscsina nekaj száma vküpdá (str. 95), je Luther vu
baracskoj hali prisao (str. 60), Cérkve goriposztavili v-Borecsi (str. 72), Záto je
bogábojecsa sega v-szombatelszkoj püspekíji zazvoniti (str. 104), mejnijo, da
nyim je djáno, da szo na djalini (str. 109), ino Marki veli na szrdíni szklejce
pokleknoti (str. 114), ovi ga zacsnejo pufkati po zádnyici (str. 115)
Orodnik: Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rabov (str. 1), szo viszile
solszke regule pod gla'sojnov (str. 6), on je tíszto z-rokouv poglado (str. 7), z-
podignyenov deszniczov (str. 9), i z-krátkov popevkov zacsne (str. 9), Po vecsérji
szi zobé z-sztüdencsniczov vöoplátnite (str. 43), sze grejh kaksté veliki z-káksov
pokourov szpokori (str. 121), Gda pa oni z-motikov zemlo vr'zejo v-djamo (str.
95), gda bliszka i grumi, nesztój pod kapelczov (str. 104), Lüdje szo szi dugo nej
znali pred touv kügov pomágati (str. 117)
DVOJINA
41
Košičev sklanjatveni vzorec za dvojino ni mogoč, ker nisem našla ustreznih
primerov v besedilu.
MNOŽINA
Pavel Košič Toporišič Im. -é -é/-e -e Rod. -ø -ø -ø Daj. -ám -am -am Tož. -é -e -e Mest. -áj/-aj -áj/-aj -ah Orod. -ámi -ami -ami
Imenovalnik:da szo sze na nyé vsze szoszedscine bridko tou'sile (str. 3), ki sze
med pleve mejsa, ga szvinyé pojejo (str. 6), erdécse ténke linije za piszanye
majoucsa (str. 6), Solszke návade vrloga Skolnika (str. 6), Solszke regule (str. 8),
jászne divojke pa gde bodi za nyimi poszküsale (str. 15), da szo z-gingavih szrcz
vcsási tüdi szkuzé vmesz poszílile (str. 14), ográdecz, v-sterom sze nahájajo gredé
(str. 38), lehko szpozna, da szo domácse szamice kaj vrejdne (str. 41),
Vszepovszéd sze vlácsijo kurve (str. 69), Z-Cérkvi szo vözlűcsani oltárje,
szpovedálnice (str. 63), v-sterom sze nebi zmogle nike hasnovitne rasztline (str.
79), Zaisztino szo 'se vnougi lutheránje i lutheránkinye na pamet vzéli (str. 80),
gda matere, babe ali dójke posztrassűjejo (str. 100), ete gumilice szkrivajo
mrtvece (str. 131)
Rodilnik: Vu vucsilnici zvün primernih sztolícz (str. 6), cejli sereg mládih persón
obójega szpola (str. 15), pascslivo delo cslovecsnih rouk (str. 12)
Dajalnik: k deklicsinam pa deklicsko (str. 10), Materam sze je vnou'salo
pogousztoma hi'se vöbejliti (str. 15)
Tožilnik: Rad je steo v práznih vöraj dobre knige (str. 5), ki sze med pleve mejsa,
ga szvinyé pojejo (str. 6), bi pri vcsenyej nyim v-knige pokázali (str. 10), dvá trí
pecse papíra szi je vküpzasio (str. 5), , Materam sze je vnou'salo pogousztoma
42
hi'se vöbejliti (str. 15), naj sze rano nezalübijo vu lagojíne (str. 13), i po pouti nej
júvkati, na repice goriszkákati (str. 10), nenájde trousta pri Dühovniki szvojem,
steroga opombe je pred tem vedno oszmehávala (str. 88), 'slice steti sze nepriprávi
(str. 30), 'senszke morejo szmétje i pavocsine pometati (str. 40), V-stampeti sze
more sztinice popariti (str. 40), záto 'senszke morejo vsze zdrápanicze prouti
zama'süvati (str. 40), med préljami drevenke, kosáre, kosse i t.v. pletéjo (str. 42),
moski lopáre, lesztvice naredijo (str. 42), Moski morejo brs popraviti kakti
nogacse (str. 43), Csemi moski perotnice, i drűgeféle skeri narédijo (str. 42), na
dráge cifre nepotrosi (str. 46), preglédejo z-rumenilom dugo zakrite grbe (str. 82),
stimajo pápinczov prosecie na dén Sz. Marka Ev. (str. 83), radi k-pápinszkim
Cérkvam na prouske (proscsejnya) pridejo (str. 83), na kiklej pecse ali hádre
zelénimi konczi nasiti rozmarinszki vejnecz (str. 91), szo pogibelnejsi cigánje i
ciganice (str. 112), v-nyega 3 kri'sevacse polo'siva (str. 114)
Mestnik: Rad je steo v-práznih vöraj dobre knige (str. 5), Veszélo je bilou viditi
po sztenáj aj-ja (str. 15), steroga szo na zidínaj viditi mogli (str. 65), pri bojdikaj
czomprniczaj (str. 106), vu potrejbcsinaj radi tam pomoucs iscsejo (str. 106),
Dűha právoga ponóvi vu znotrinaj mojih (str. 129)
Orodnik: z-rokami (str. 14), moski med préljami drevenke pletéjo (str. 42), Med
etaksimi komédiami merjé Fridrik Kúrfirst (str. 64), moski pa z-haklami i
drvariczami sztrejho trgajo (str. 105), Tűdi sze more bli'snya sztreha z-mokrimi
koczami ali ponyávami pokriti (str. 105)
4.5.1 Posebnosti 1. ženske sklanjatve (primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom)
Splošne značilnosti
Samostalnika mati in hči se daljšata z osnovo z -er od rodilnika ednine dalje:
mater-é (R ed.), mater-i (D ed.), cser-i (D ed.), mater-ø, cser-ø (T ed.), mater-e (I
mn.), mater-am (D mn.), mater-i (M ed.), cser-ámi (O mn.). Daljšanje osnove pri
obeh samostalnikih je rezultat nekdanje soglasniške sklanjatve na -r.
43
Samostalniki na -ev (molitev, 'senitev) se sklanjajo po 1. ženski sklanjatvi, npr.
molitve (R ed.), molitvi (D ed.), 'senitvo (T ed.), molitvam (D mn.), molitve (T
mn.), molitvaj/molitvajh (M mn.), molitvami (O mn.).
Izjema je samostalnik cerkev, kjer se ednina sklanja po 2. ženski sklanjatvi: cerkev
(I ed.), cerkvi/cerkve (R ed.), cerkvi (D ed.), cerkev (T ed.), cerkvi (M ed.),
cerkvov (O ed.); množina pa po 1. ženski sklanjatvi: cerkve (I mn.), cerkvam (D
mn.), cerkve (T mn.).
Imenovalniški skloni
Razen že navedenih primerov se ostali samostalniki iz besedila v imenovalniških
sklonih ne razlikujejo od slovenskega knjižnega jezika. Edninska končnica je torej
-a (Szlovenka, fara, glava, koza, regula, pohvala, smodka, rouka itd.) in kot taka
ohranjena iz nekdanje ženske a-jevske sklanjatve.
Množinska končnica -e (regule, divojke, kurve itd.) je prevzeta iz nekdanje a-
jevske mehke sklanjatve. Pri samostalnikih z mešanim naglasnim tipom se
pojavlja končnica -é (szvinyé, gredé, szkuzé).
Imenovalniška edninska oblika samostalnikov na -ev (molitev, cerkev, 'senitev) je
prevzeta iz nekdanje tožilniške oblike (prim. Babič 2003: 105),16 množinska -e (1.
ženska sklanjatev) je refleks nekdanje a-jevske sklanjatve, množinska -i (2. ženska
sklanjatev) pa ostanek historične u-jevske sklanjatve.
Rodilniški skloni
Samostalniki, ki se končujejo na -ev (npr. cerkev), imajo lahko v rodilniku ednine
poleg končnice -e (historična končnica nekdanje u-jevske trde sklanjatve oz.
posplošena končnica iz a-jevske sklanjatve) tudi končnico -i, značilno za
slovensko- in prekmurskoknjižno 2. sklanjatev. Ostali samostalniki, ki se
16 Prim. npr. stcsl.: buky – I ed.. bukъvь – T ed. (Babič 2003: 108)
44
sklanjajo po nepremičnem, premičnem in mešanem naglasnem tipu, imajo v
rodilniku ednine končnico -e (pohvale, opombe, sztolice, kitice, szrámote itd.), ki
je refleks za nekdanji končniški nazal mehke sklanjatve.
Za množino je značilna ničta končnica (sztolícz, persón, rouk itd. ). Historično je
neglasovna končnica nastala z onemitvijo končnih zlogov (ъ) in kot taka se je
ohranila iz nekdanje a-jevske ženske sklanjatve.
Dajalniški skloni
Dajalniški skloni so enaki kot v slovenskem knjižnem jeziku, in sicer imajo
samostalniki v ednini končnico -i (szkolnicsíji, sztolici, praszici, novini itd.), ki je
rezultat nekdanje a-jevske mehke sklanjatve, ki sovpada tudi z u-jevsko ter r-
sklanjatvijo.
Množinska -am (deklicsinam, materam ipd.) je ohranjena iz nekdanje a-jevske (in
u-jevske) sklanjatve.
Tožilniški skloni
Samostalniki imajo enake končnice kot v slovenskem knjižnem jeziku; v ednini -o
(npr. kapiczo, kozo, szmodko, poszküsbo ipd.), ki je rezultat nekdanje a-jevske
sklanjatve. Če je bila naglašena končnica, je bil samoglasnik navadno dolg. Zato
je lahko doživel diftongizacijo v -ou. (Logar, 1996: 321).
Množinska končnica -e (knige, hi'se, cifre, lesztvice, 'slice itd.) se je razvila iz
tožilniške končnice nekdanje mehke a-jevske sklanjatve.
45
Mestniški skloni
V ednini imajo samostalniki končnico -i (fari, miloscsi, sztejni, vucsilnici …).17
V mestniku množine pa je končnica -aj (vöraj, sztenáj, potrejbcsinaj ipd.). Ta je
historično izpričana samo za množinsko obliko, ki se je v prekmurskem knjižnem
jeziku posplošila tudi v dvojini.
V prekmurskem narečju je končni -h prešel v -i, tam govore -ai (nívai, kusái).
(Logar, 1996: 323). V knjižnem jeziku pa je prvotni -ah ohranjen. Pri Košiču in
Pavlu pa sem zasledila končnico -áj (pojavlja se pri samostalnikih, ki so
končniško naglašeni, npr. po sztenáj) in končnico -aj (pojavlja se pri
samostalnikih, ki so naglašeni na osnovi, npr. pri zidínaj).
Orodniški skloni
V primerjavi s slovenskim knjižnim jezikom se prekmurski knjižni jezik v
orodniških sklonih 1. ženske sklanjatve razlikuje le v ednini, kjer imajo
samostalniki končnico -ov.
Orodnik ednine se glasi na -of, če je beseda naglašena na osnovi, ina na -óuf, če je
naglas na končnici (krávof; ženóuf). Te oblike so povzročale razlagalcem mnogo
težav. Razrešil jih je šele F. Ramovš, ko je dokazal, da je to razmeroma mlada
oblika, nastala tako, da je k prvotni obliki pristopil še -m po zgledu moških in
srednjih samostalnikov. To je tako kot v srbščini in hrvaščini, le da je oblika
doživela specifičen prekmurski glasoslovni razvoj. V prekmurščini se je namreč
dolgi o diftongiral v ou, zaradi česar je prišlo do težko izgovorljive glasovne
skupine oum, ki se je končno preko asimilacije ouw olajšala v ouf. (Logar 1996:
321). Pri Košiču pa je končnica na osnovi naglašenih besed -ov (v knjižnem jeziku
je -o). Če pa je naglašena končnica, je samoglasnik navadno dolg. Zato je lahko
doživel diftongizacijo v -ouv. Ostalo je torej na stopnji asimilacije.
17 O razvoju končnice gl. poglavje Dajalniški skloni.
46
V množini se pojavlja končnica -ami (komédiami, ponyávami), ki je bila prisotna
že v nekdanji a-jevski sklanjatvi.
4.6 2. Ženska sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki ženskega spola, ki imajo v imenovalniku
ednine končnico -ø, v rodilniku pa -i; množinski samostalniki imajo v
imenovalniku in rodilniku končnici –i (Toporišič, 2000: 293).
Ta sklanjatev se ujema s Pavlovo 2. sklanjatvijo (samostalniki ženskega spola s
soglasniško končnico). Kot primer zanjo Pavel navaja samostalnik nit18.
Sklanjatev je naslednica praslovanske i-jevske sklanjatve, ki je bila moška (npr.
stcsl. gostь) in ženska (npr. stcsl. kostь). V slovenščini se je kot samostojna
sklanjatev ohranila le ženska, moška je bila produktivna le v nekaterih sklonih, ki
so prešli v druge sklanjatve (npr. imenovalniška množinska končnica -je
samostalnikov 1. moške sklanjatve).
EDNINA
Pavel Košič Toporišič Im. -ø -ø -ø Rod. -i -i -i Daj. -i -i -i Tož. -ø -ø -ø Mest. -i -i -i Orod. -jov -om/-ov /-jo(u)v -jo Imenovalnik: Z-etaksim tálom sze je vszelé vecs oblákov resüvala nyegova
pamet (str. 5), komi je taki neogiblivih popravkov potrejbnoszt v ocsi szijjala (str.
3), grdoszt grejhov (str. 13), hasznovitnoszt jákoszti i pobo'snoszti (str. 13), vasa
rejcs naj bode ja, ja (str. 11), szrczna radoszt obadvá sztarisa z-szkuzami obleje
(str. 19), du'snoszt ga primora med lüdi priti (str. 32), Moska sznájsnoszt (str. 42), 18 Pavel v svoji slovnici za samostalnik nit navaja sledečo paradigmo: ED.: nit; niti, níti; niti, níti; nit; pri niti, z nítjov, DV.: niti; niti; nitama, nitoma; niti; pri nitama, pri nitoma; z nitama, z nitoma, MN.: niti; níti; nitam; niti; pri nitaj, z nitami (Pavel 1942: 37)
47
gizdoszt nyegova sze sze vkrotiti nej püsztila (str. 58), Nesztalnoszt Luthera je
Kardinála tak tesko sztánila (str. 58), oblászt dá szvetszkim Poglavárom cerkvene
grünte szpojemati (str. 59), rimszkoga Pápe prejdnoszt (str. 59), med lutheránami
sze je razpüscenoszt, ino grehota tak sirila (str. 68), 'sivázen ropocse (str. 100),
gouszta krv okoli szrczá (str. 108), szvetloszt sze dá od vötra (str. 116), sztára
szlov. pripoveszt velí (str. 122), lejpa friska mladoszt vcsinila je radoszt vszem
(str. 132), bo'sa moucs je z-nami (str. 125), je nám szmrt za kastigo dána (str.
133), szvetloszt vszigdársna nyim naj szvejti (str. 130)
Rodilnik: da skolnicske dú'snoszti naj nezamüdi szpuniti (str. 4), hasznovitnoszt
jákoszti i pobo'snoszti (str. 13), dobre miszli prebüditi nemore (str. 14), nieden
skolnik sze nepovüpa szvoje vucsitelszke csednoszti, delavnoszti vöszkázati (str.
18), ki z-dúsnoszti morejo nazoucsi biti (str. 16), nej trbej z-nevoscsenouszti od
postenya i szlü'sbe szprávlati (str. 17), od velke radoszti szo sze zahválili (str. 18),
sze je ospotanya bole bojao, neg szmrti (str. 16), da vszákoga za gizdávcza stima,
ki sze nyegove toposzti, nezaroblenoszti, hüdovolnoszti hába (str. 21), ár
nescsemo od nyegove 'se poznane neprilüdnoszti razsáleni biti (str. 21), Cseden
toti ne'selej od kmetovszkoga csloveka tak velike prebriszanoszti, kak od
goszpodskoga (str. 21), ponavadi nema tüdi v-szrci pobo'snoszti (str. 23), za volo
nyihove oszebujne csészti (str. 27), Brezi dú'snoszti, neszpitávaj (str. 32), Med
plészanyom sze vari neszrámnoga pogléda, dotika, recsi (str. 37), z-pouti djáti
(str. 41), na olepotejnye vészi (str. 38), 'Senszkam nemorejo etaksi nesznájsnoszti
v-oucsi metati (str. 42), v-zimi kre pécsi drejmajo (str. 42), návuke na miszli
obdr'si (str. 45), ino tam objoukajo szvoje szprevedne mladoszti naszladnost (str.
47), Gde med dr'sinov nega nevoscenouszti (str. 46), vékse je v-nyem po'selejnye
csészti (str. 69), ino ednákoszti vu vcsenyej (str. 70), za volo szvoje modrouszti
(str. 53), Z-té neednákoszti je tak velika zmejsanicza narászla (str. 70), lüsztvo je
szvojim goszpoudam teliko nepokornoszti zavdálo (str. 56), od tisztihmáo
lutheránszka Ekklesia nema csiszte bo'se rejci (str. 62), bo'se rejcsi predgar (str.
64), szlobodnoszti szvoje oblászti nedájo (str. 68), nega med nyimi práve
szlo'snoszti (str. 70), tak je tüdi ona brezi dvojnoszti ona Krisztusova zárocsnicza
(str. 76), od telovne naszladnoszti obájani (str. 81), Zdáj vörje, ka je negda vu
támli szvoje lübavi vörvati nejstela (str. 88), i nebi nyim 'saloszti delala (str. 88),
Teodora sze szmrti nesztrási (str. 85), zadobita koróno krsztsánszke sztálnoszti
48
(str. 86), Nega lepse sztvári na szvejti (str. 84), nebode moucsi meo (str. 100),
naglo naprej od pécsi vöszkocsi (str. 99), lüdje krsztsánszki radi tam pomoucs
iscsejo, gde pomoucsi nega (str. 106), on je od 'saloszti obete'sao (str. 116), sze
mlájsi od bolezni obarjejo (str. 119), naj roditelje z-szvojov deczov teliko szkrbi
nemajo (str. 119), na dén moje fáncsnoszti (str. 122), z-sztáre szlovenszke
pripoveszti (str. 121), sze vnogo 'saloszti godi (str. 120), rejsi me krvi (str. 129),
Tü sze nepüszti ni od méhkoszti tou'siti (str. 126), poulek tvoje velike
miloszrcznoszti (str. 127), [Smrt] davi brez szmiloszti (str. 133)
Dajalnik: ino sze hitro k nouvoj peszmi privádijo (str. 14), prvle, nego v Cerkev
odide k-szpouvedi (str. 19), ino zadobita dvoujo koróno krsztsánszke sztálnosti
(str. 86), szlobodnoszti szvoje düsnevejszti niksoj zemelszkoj oblásti nedájo
podjármati (str. 68), ogibati sze scsém naszládnoszti (str. 91), sze k-szmrti
priprávla (str. 115), Právo volo dáj vszáki csasz k-vcsenyej nám i dúsnoszti (str.
123)
Tožilnik: Szvojemi govorejnyi szo ználi moucs szpraviti (str. 14), peszem nouvo
na glász prestejo (str. 14), nasi odgovori náj nyim pout i trüd nikelko povrnejo
(str. 17), naj stokoli szvojo zevreto fancsoszt na nyega vövlije (str. 34), 'zakríj na
sztrán (str. 36), v-sterom pécs zadejva (str. 39), vszáko rejcs na szvoje meszto
polo'siti (str. 41), Za hi'sno sznájsnoszt sze szkrbeti, je tüdi moska du'snoszt (str.
43), ino tam objoukajo szvoje szprevedne mladoszti naszladnost (str. 47), krícsi za
pomoucs (str. 47), Tou bi bilou moja náj véksa 'saloszt (str. 49), na noucs vsze
odprto nihá (str. 98), za goszpodarszko skér mores dober sztati (str. 52), ka je po
szvojoj pouti na pamet vzéo (str. 58), na tak dúgo pout sztroska nezmóre (str. 57),
stera szamo edno lá's vcsi (str. 79), szo ráj szvojo krv prelíali (str. 84), szproszita
za mene od Bouga pomoucs (str. 92), i ona zazíne 'saono rejcs nyemi (str. 89),
Mené je szoudecz na szmrt obszoudo (str. 86), prevr'se kloup (str. 98), drűgi pa
sze naj podkrádne pod pecs (str. 98), hüdobnoszt Boug i poglavárje osztro
pokastigajo (str. 106), szta szívi bliszk zaglednola (str. 114), szi dájo za la's
plácsati (str. 113), lüdje krsztsánszki radi tam pomoucs iscsejo, gde pomoucsi
nega (str. 106), Gda tej zamázani gosztovje vu kákso vész pridejo (str. 113), lejpa
friska mladoszt vcsinila je radoszt vszem (str. 132), nesztálnoszt 'sitka na krátki
premiszlimo (str. 131), Boug je nit prerezao (str. 134), tivárisi szpoznana nyé
49
právoszt (str. 132), Brez' nyefke szláboszt lűdih je potrpejla (str. 132), bode vám
na radoszt dejte (str. 139)
Mestnik: z-prsztom po vrszti ká'sejo (str. 13), Mlajsi vu vrszti sze povéksávajo,
vu modrouszti, pa nej (str. 3), Zdrávje po czürki prejde, po niti raszté (str. 12), po
pouti nej júvkati (str. 10), da nebos drüge mouto vu pobo'snoszti (str. 23), velí vu
strtoj szvojoj zapouvedi (str. 24), z-bicsom nepokaj po vészi (str. 28), po
naópacsnoszti (str. 33), Gda Goszpouda szrecsas na pouti (str. 24), Pridi … po
ino primo'snoszti oblecseni (str. 35), stere szo sze vu necsisztoj naszládnoszti
kalisale (str. 47), gda nebom v-nyihovoj szkrbi (str. 45), Morti znáte koga iscsejo
v-nasoj vészi (str. 50), da sze je vu szvojoj srcznoj dreszélnoszti z-predganice doli
potou'so (str. 69), ka je 'se dávno na miszli meo (str. 64), ka je po szvojoj pouti na
pamet vzéo (str. 58), vu Szpouvedi (str. 68), da sze nebráni nikomi vu dű'snoj
vészti vörvati (str. 66), sze morejo vu pokornoszti, miloszrcznosti meriti z-
szalaszkimi [Sloveni] (str. 80), steriva vu Szvétoj nedú'snoszti csiszto 'sivéta (str.
84), Po dokoncsanoj pobo'snosti dolipokleknejo (str. 91), Szi v-nocsi na pouti ino
kaj csüdnoga vidis (str. 100), Boug má obláke v-szvojoj oblászti (str. 102), pri
pecsi (str. 104), mladenci na dlani 'sile zbrodáva (str. 112), po szmrti bete'snika
(str. 110), szo gúcsali po vszoj vészi (str. 116), Jenner je vu nazoucsnoszti vnogo
lüdih prvikrát oszipnice vceplávao (str. 119), dokecs sze po szvojoj moucsi
nepopravi (str. 121), gda szvoj 'sivot v-püsztini z-posztom trápis (str. 125), na
szkrbi je mejla za dűso delati (str. 132), dáj nám po szrecsnoj szmerti vu nébo priti
(str. 137)
Orodnik: Kí sze ti zacsne prilizávati z-rejcsom i z-mitov (str. 47), ino sze 'snyimi
lepou szprávijo pred Sz. szpovedjov (str. 20), da sze nebi nyegova gizdost z-
obbaskov csésztjov doszitila (str. 55), zevszov dosztojnosztjov prigovárja na
pokouro (str. 57), z-szvojov modrousztjov sze stimati (str. 55), z-szvojov
oblásztjov zadüsiti neodlása (str. 56), je pred szvojov szmrtjov vu Izlebijo
pobegno (str. 70), szi je on z-szvojov krvjouv szpravo (str. 76), szamo z-pámetjov
pregledni (str. 79), z-bo'sov pomocsjov vsze zamore cslovek (str. 78), veliki
goszpoudje z-velikov poniznosztjov (str. 81), z-'sivov recsjouv (str. 78), vmesz
popejvaj za vszákov vrsztov (str. 128)
50
DVOJINA
Košičev sklanjatveni vzorec za dvojino ni mogoč, ker nisem našla ustreznih
primerov v besedilu.
MNOŽINA
Pavel Košič Toporišič Im. -i -i -i Rod. -i -i -i Daj. -am n-im19 -im Tož. -i -i/-í/-ih -i Mest. -aj -ih/-aj -ih Orod. -ami -mi -mi
Imenovalnik: Czaszara szo té luzheránov poszilnoszti v-nouszi szerbele toti (str.
66), prepovádane lübavi sze hitro na bridki pelin premeníjo (str. 88), müsi
ciszkajo (str. 100)
Rodilnik: Návcso sze je du'sevecs cérkvenih peszem20 (str. 4), ino deszékerih
bo'sih zapoved vszáki dén nemolijo (str. 68), cslovek nemore vsze bo'se zapouvedi
zdr'sávati (str. 77)
Tožilnik: priporácsam velicsánszke mésne peszmi (str. 5), Goszpoud zacsnejo v-
mláda szrcza lejpe csednoszti szejati (str. 13), Goszpoudi szo sze nej dopádnile
nike sztáre peszmi (str. 14), kak szo szi diáczke nouve peszmi zbirali (str. 15),
skolnik napise na táblo szmejsne recsí (str. 11), Te recsí je skolnik pokázao (str.
11), naj morejo csüti dvá solara lejpe nouve peszme21 popevati (str. 19), Goszpon
Dühovni szo kraztsánszke csednoszti povedali (str. 22), Bo'se rejcsi za krátki
csasz oszmehávati (str. 31), spara za drügefele potrejbnoszti (str. 33), klópi
omíjejo (str. 40), mácske naj müsi lovijo (str. 39), more puno lazécsih sztvárih na
sztán vzeti (str. 39), pri etaksoj hi'si vüsi májo (str. 39), potrejbne skeri narédijo
19 Za obliko, pred katero stoji nadpisan n, velja, da je zaradi odsotnosti v besedilu rekonstruirana na podlagi rabe v narečju (pa tudi glede na analogne oblike sklanjatev). 20 V Košičevem besedilu se pojavi končnica -ø za R mn. (peszem, zapoved); verjetno gre za vpliv 1. ženske sklanjatve. 21 V Košičevem besedilu se pojavi za T množine oblika peszme; verjetno gre za vpliv 1. ženske sklanjatve
51
(str. 42), gde bi mogli drügi vse vüsi goribrati (str. 43), naj bi obadvá na bougse
miszli prineszao (str. 58), Ete neszpodobnoszti zacsüvsi Luther priletí (str. 63),
vecs neg dvejsztou lá'sih v-oucsi vrgao luth. Ekklesii (str. 79), ino me primite pod
perouti vase (str. 81), naj szvoje denésnye recsi sztálno na miszli majoucsa (str.
92), v-zburkanom zráki glédajo csüdne nebeszke prikáznih (str. 104), modrouszti
tvoje szi oznáno meni (str. 128), Nepravicne bom vcsío zapouvedi tvoje (str. 129)
Mestnik:, peszem nouvo po vrsztaj na glász prestejo (str. 14), jeli sze morejo vu
ovih krsztsánszkih zvrsenosztih meriti (str. 80), vu Sz. miszlih domou povrnéjo
(str. 96), sze vu pobo'snih peszmaj csrejdijo (str. 95), vu pobo'snosztih (str. 196),
vu rejcsih tvojih (str. 128)
Orodnik: tak je Boug z-razumlivimi recsmi pred nasz polo'so vu Sz. Piszmi (str.
74)
4.6.1 Posebnosti 2. ženske sklanjatve (primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom)
Ker se Košičev sklanjatveni vzorec večinoma ujema z današnjim knjižnim
jezikom, posebnosti nisem navajala po posameznih sklonih, ampak sem navedla
le razlike.
Od knjižnega jezika odstopa le orodnik ednine, ki ima pri Pavlu končnico -jov,
medtem ko se pri Košiču pojavljajo naslednje končnice: -om (rejcsom), -ov
(vrsztov), -jov/-jouv (szpovedjov, csésztjov, dosztojnosztjov, modrousztjov,
oblasztjov, szmrtjov, pametjov, pomoscjov, poniznosztjov; krvjouv, recsjouv).
Razvoj končnic -om/-ov je potekal analogno kot v a-jevski sklanjatvi: nosnik o >
ou > oum (vpliv o-jevske sklanjatve) > ouv (Ramovš, 1952: 59).
V rodilniku množine se poleg končnice -i za samostalnika pesem in zapoved
pojavlja končnica -ø; verjetno gre za vpliv 1. žesnke sklanjatve.
52
V Košičevem besedilu nisem zasledila primera za dajalnik množine, zato sem ga
rekonstruirala na podlagi narečja (-im). Pri Pavlu pa se pojavlja končnica -am.
Za tožilnik množine se pri Košiču pojavljajo končnice -i (peszmi, csednoszti,
potrejboszti), -í (recsí) in -ih (sztvarih, la'sih, prikaznih). Kot posebnost se v
tožilniku množine pojavlja končnica -e za samostalnik peszem, kjer gre verjetno
za vpliv 1. ženske sklanjatve.
V mestniku množine se pojavljata končnici -aj < -ah, npr. vrsztaj, peszmaj in –ih
(miszlih, rejcsih). Slednja je lastna tudi knjižnemu jeziku.
V orodniku množine pa sem na osnovi besedila zasledila končnico -mi (recsmi),
vendar na osnovi le enega primera težko sklepam, da je to edina končnica, ki se je
pojavljala takrat, saj Pavel omenja končnico -ami.
4.7 3. Ženska sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki, ki vse sklone in števila izražajo s končnico –ø,
npr. Kármen-ø -ø itd. Pridevniška beseda ob njej ima tem različnim ničlam
ustrezne končnice. Raba brez pridevniške besede ali brez povedka je nerodna ali
tudi docela nejasna (Toporišič, 2000: 296).
Ničte končnice v paradigmi nisem zasledila, zato ne morem predstaviti
Košičevega sklanjatvenega vzorca za to sklanjatev.
4.8 4. Ženska sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede
ženskega spola, v primeri s 1. žensko sklanjatvijo so končnice različne le v rod.,
daj., mest. in or. dvojine in množine, kjer imajo i-jevski osnovnični samoglasnik
(Toporišič, 2000: 296).
53
V pregledanem besedilu sem zasledila naslednje primere: prejdnya, str. 38 (I ed.),
znotrejsnya, str. 37 (I ed.), drűgo, str. 64 (T ed.), dobro, str. 93 (T ed.), pokojna,
str. 96 (I ed.), pokojne, str. 131 (R ed.), hüdo, str. 105 (T ed.).
4.9 1. Srednja sklnjatev
To je sklanjatev samostalnikov srednjega spola s končnico -a v rodilniku ednine.
V imenovalniku imajo končnico -o/-e ali -ø; množinski samostalniki imajo v
imenovalniku končnico -a, v rodilniku -ø (Toporišič, 2000: 297).
Ta sklanjatev se ujema s Pavlovo 4. sklanjatvijo (samostalniki z obrazilom -o ali -
e). Kot primer zanjo Pavel navaja samostalnika leto22 in lice23.
EDNINA
Pavel Košič Toporišič Im. -o/-e -o/-e/- ø -o Rod. -a -a -a Daj. -i -i/-ej -u Tož. -a/-e -o/-e/-ø -o Mest. -i -i/-ej -u Orod. -om -om -om
Imenovalnik: preceveliko Razpetjé (str. 6), Vcsenyé sze z-molitvami zacsne (str.
9), Zdrávje po czürki prejde, po niti raszte (str. 12), veliko Pitanye (str. 16),
vezolne szlovensine postenyé (str. 16), Nase veszeljé je dnesz tem vekse (str. 17),
csiszlo (str. 23), Krsztitje bi lehko celou vöosztalo (str. 34), goszpodszko
oblecsalo (str. 35), Oblacsilo moskoga spola naj bode csedno (str. 44),
Vczeplávanye bobink (oszipnicz) (str. 117), Vrásztvo tüde vszelé nepomaga (str.
119), Krivicsno blágo nema szrecse (str. 120)
22 Pavel v svoji slovnici za samostalnik leto navaja sledečo paradigmo: ED.: leto; leta; leti; leto; pri leti, z letom, DV.: leti; leti; letoma; leti; pri letoma; z letoma, MN.: lêta; lêt; lêtam; lêta; pri lêtaj; z lêtami, z lêti (Pavel 1942: 45) 23 Pavel v svoji slovnici za samostalnik lice navaja sledečo paradigmo: ED.: líce; líca; líci; líce; pri líci; z lícom, DV.: líci; líci; lícoma; líci; pri lícoma; z lícoma, MN.: líca; líc; lícam; líca; pri lícaj, z lícami, z líci (Pavel 1942: 45)
54
Rodilnik: ino sze navcsiti právoga krsztsánsztva i cslovesztva (str. 4)Tü sze
zovádi gíbcsnoszt grla (str. 5), Mlájsi brezi potrejbnoga povcsenyá vu vrszti sze
povéksávajo (str. 3), Pa mlájsi domá okoli goszpodársztva premalo hasznijo (str.
7), Lagojega pajdástva sze more vszáki hábati (str. 12), Goszpoud zacsnejo v-
mláda szrcza szemen vörvansztva szejati (str. 13), Vrli skolnik sze je ospotanja
bole bojao, neg szmrti (str. 16), krsztsánsztva i Szlovensztva mladike (str. 16), nej
trbej od postenyá szprávlati (str. 17), naj nezgibís divistva (str. 37), gosztsenyá
pogousztoma nenápravla (str. 33), Od vszebemetanya sze zadr'savaj (str. 36),
Gdakoli od dela k-sztoli idete (str. 43), od hüdoga vrejmena drűgoga delati nevejo
(str. 42), od postenyá szpraviti (str. 47)
Dajalnik: naj sze nebori prouti ravnitelsztvi (str. 4), Szvojemi govorejnyi szo
ználi moucs szpraviti (str. 14), cslovek sze privádi nedosztojnomi djányi i nihányi
(str. 21), nezaroblencza, ki je k-grobijáncsivanyi 'se tak privajani (str. 33), kak
szomár k-scsetálji (str. 33), naj bode zavarvani prouti necslovejsztvi (str. 34), Gnój
pred hi'sin prag metati, zdrávji skoudi (str. 43), na diko vszemi krsztsánsztvi (str.
54), on, ki zapovedáva mourji i vötram (str. 102), Prouti krvoszczányi náj bougse
domácse vrásztvo je eto (str. 108), Právo volo dáj vszáki csasz k-vcsenyej nám i
dú'snoszti (str. 123)
Tožilnik: da negdanegda za csaszkratejnye páli presteti premore (str. 5), jezik
szvoj i pero prav pelati (str. 6), Za obcsinszko poszküsbo priporácsam szploh
szpopejvanye (str. 5), sze je niksi trüd i sztrosek nej vnou'sao za vcsenyé i
oszrecsanye otrokov (str. 6), edna cserna tábla erdécse ténke linije za piszanye
majoucsa (str. 6), je tákse dejte domá komaj csakalo vrejmen za v-souloidejnye
(str. 7), hváli vszáko delo szvojega delavcza (str. 12), Na pitanye Vucsitela je
dú'sen povedati (str. 10), govori káksi lejpi návuk povej za vodilo i preszvecsenyé
(str. 11), Za szlovkanye (szillabizálivanye) ino stenyé skolnik napise na táblo
szmejsne, ali navküp návucsene recsí (str. 11), Goszpoud zacsnejo v-mláda szrcza
szemen vörvansztva szejati (str. 13), veszeljé má kí kaj podelí (str. 12), Csi solarje
znájo na szvoje djánye i nihánye dosztojno paziti (str. 15), szkuzé polijéjo lice
(str. 19), ino szo nyemi postenyé szkázali (str. 18), Boug nám dáj szrecso, nyim pa
veszeljé (str. 17), poká'si veszeljé (str. 30), za kaménye krűh povrnés (str. 32),
lagoje klopotanye sztavi (str. 32), Csi te pozovéjo na kákse gosztsenyé (str. 34),
55
na krilo (str. 35), vértinya more szkrbeti za platno (str. 40), hisice szo za
prebivanye znoutra cserne (str. 39), naj vékse vörvanye májo (str. 44), mejla bos
postenyé (str. 46), tam je veszeljé (str. 46), csonte mesznate je goriprivázao na
szlemen (str. 99), kaménye vu vodi vgasűjejo (str. 110)
Mestnik: naj nezamüdi v-právom vrejmeni szpuniti (str. 4), vszákoga po iméni
gorizapise (str. 7), Po szkoncsanyi molítve (str. 11), vu iméni goszpodnovom (str.
13), naj sze vu piszanyi vajajo (str. 15), pri vcsenyej nyim v-knigé pokazali (str.
10), vrlomi skolniki pri odhájanyi (str. 18), roké má na krili (str. 26), Kakda sze
dr'sis na káksem gosztsenyej (str. 33), v-leti pa lehkoucso more gvant meti (str.
44), vu iméni bo'sem zaszpi (str. 49), da bos krepsa vu szküsávanyi (str. 47), ino
ednákoszti vu vcsenyej (str. 70)
Orodnik: z-rejcsom i djányom (str. 4), z-negrbanim cselom pogledno (str. 7), Pa
mlájsi domá z-szvojim szprevedüvanyom sztráha i csemérov pacs doszta csiníjo
(str. 7), z-szvojim razbijanyom i zaglüsanyom csiníjo (str. 7), ár ka sze z-
merkanyom neposzlüsa, tisto kre vüh odfükne (str. 14), Pod vcsenyom je nikomi
nej szlobodno jeszti (str. 9), sege, stere szo z-obcsinszkim privoléjnyom
notripripelane (str. 21), Med plészanyom sze vari neszrámnoga pogléda (str. 37),
sze more z-omelom vöpomeszti (str. 40), Po vecsérji szi z-ospicsenim perom ali
szlamov zobé vösztrebite (str. 43), obrni sze tisti hip z-mislejnyom preti Cerkvi
(str. 48), foringás z-velikim bremenom sze nemore ognoti (str. 51), steri hlápecz
pred delom múvi (str. 52), nemorejo nikaj z-bajilom priczomprati (str. 107),
Etakse krave bedászte 'sene z-kadilom scsejo zvrácsiti (str. 108), csi du'se tém
bli'se k-grobi z-tejlom ide (str. 134)
DVOJINA
Košičev sklanjatveni vzorec za dvojino ni mogoč, ker v delu nisem našla
ustreznega ilustrativnega gradiva.
56
MNOŽINA
Pavel Košič Toporišič Im. -a -a -a Rod. -ø -ø -ø Daj. -am -am -om Tož. -a -a -a Mest. -aj -aj/-ej/ -ih -ih Orod. -ami/-i -ami -i
Imenovalnik: la'sliva vüszta dűso vmoríjo (str. 12), z-róbczom vüszta zakríj (str.
26)
Rodilnik: da szo z-gingavih szrcz vcsászi tüde szkuzé vmesz poszílile (str. 14),
heszenszkih dr'sány Grofi (str. 63), Gda bi 'se vnougih europejszkih vszevucsilisc
Doktorje Luthera krivovörne návuke zavrgli (str. 59)
Dajalnik: nepodr'si kranscsáka k-vüsztam (str. 26)
Tožilnik: vörvanjszka i zadr'savanjszka dugovanya nacsi vravnala (str. 3),
Goszpoud zacsnejo v-mláda szrcza szemen vörvansztva szejati (str. 13), ino szi
'snyim vüszta zbrisi (str. 35), Tü májo csiszla (str. 38), grebla, lopáre i drűgeféle
skeri narédijo (str. 42), kla küsnola (str. 45), za dobra dela (str. 66), je szrdnikom
vűszta zatiszno (str. 66)
Mestnik: lüdjé szo sze po vnougih lejtih tak szpohüjsali (str. 3), da szo nej v-
szvojih mladih lejtih v-solo hodili (str. 7), po klej plüvati je po szvinszkom (str.
26), ki na cselaj szvojih znaménye majoucsi (str. 95)
Orodnik: da náj níke odlocsene vucsenike z-obilnejsimi znányami obogatiti
zamore (str. 17), tü sze bete'sniczke z-szvesztvami potroustajo po Mésniki (str.
38), tü sze bete'sniczke z-szvesztvami potroustajo po Mésniki (str. 38), stera nema
ednoga Szvecza z-csüdami sznányenoga (str. 79), z-ednákimi vüsztami dicsili
Bogá (str. 83), Prava vöra je vtrdjena z-prevnougimi csüdami (str. 125)
57
4.9.1 Posebnosti 1. srednje sklanjatve (primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom)
Splošne značilnosti
Preglas je zamena (v zgodovinskem gledanju: prehod) samoglasnikov ene vrste z
drugo zaradi vpliva soglasniškega okolja (vrsta prilikovanja), npr. o z e za c j č ž
š dž (Toporišič, 1992: 209).
Samostalniki v Košičevem besedilu ne upoštevajo preglasa, npr. djányom (O ed.),
szprevedüvanyom (O ed.), razbijanyom (O ed.), zaglüsanyom (O ed.), merkanyom
(O ed.), plészanyom (O ed.), mislejnyom (O ed.).
Samostalniki daljšajo osnovo s -t: dejte (I ed.), diteta (R ed.), dejte (T ed.), z-
diteton (O ed.)
Samostalniki daljšajo osnovo z -n že v imenovalniku ednine: szemen (T ed.),
szemena (R ed.), vrejmen (I ed.), vrejmena (R ed.), vrejmen (T ed.), vrejmeni (M
ed.), szlemen (T ed.). Samostalnik ime pa daljša osnovo z -n od rodilnika ednine
naprej: imé (I ed.), iméni (M ed.).
Samostalniki dréjvo, okóu, pèro, tejlo pri Košiču ne daljšajo osnov:
pero (T ed.), z-perom (O ed.),
okou (T ed.), ocsí (T mn.),
drejvi (M ed.), drejvom (O ed.),
tejlom (O ed.).
Posebnost je samostalnik okóu, ki ima v množini končnico -i in palatalizirano
osnovo (ok- > oč-) ter se sklanja po mešanem naglasnem tipu 2. ženske sklanjatve.
To dokazujejo naslednji primeri oz. končnice, ki so lastne 2. ženski sklanjatvi:
okou (I in T ed.), ocs-i (T mn.), ocs-mi (O mn.).
58
Imenovalniški in tožilniški skloni
Samostalniki imajo v ednini končnico -o oz. -e (grlo, leto, pero, ravnitelsztvo;
djánye, dugovanye, povcsenyé itd.), ki se je razvila iz nekdanje o-jevske srednje
sklanjatve. Samostalniki z mešanim naglasnim tipom imajo v imenovalniku
ednine končnico -é (npr. vcsenyé).
V množini se pojavlja končnico -a (vüszta), ki se je prav tako razvila iz nekdanje
o-jevske sklanjatve.
Kot posebnost se pojavlja končnica -ø, ki je značilna za samostalnike, ki svojo
osnovo podaljšajo že v imenovalniku. Takšni samostalniki so npr. vrejmen,
szemen, szlemen.
Tožilniški skloni se v vseh številih ujemajo z imenovalniškimi.
Rodilniški skloni
V ednini imajo samostalniki končnico -a, ohranjeno iz nekdanje o-jevske
sklanjatve (npr. cslovesztva, djanya ipd.). Samostalniki, ki imajo mešani naglasni
tip, pa imajo končnico -á (povcsenyá, gosztsenyá, postenyá).
V množini imajo samostalniki ničto končnico (npr, dr'sány, vszevucsilisc itd.), ki
je historično izpričana.
Dajalniški skloni
V ednini imajo samostalniki končnico -i (ravnitelsztvi, govorejnyi, djányi, zdrávji
itd), ki je nastala analogno kot dajalnik ednine moškega spola iz u preko ü v i.
Posebnost je končnica -ej (npr. vcsenyej), ki je nastala iz jata in je značilna za
samostalnike, ki se sklanjajo po mešanem naglasnem tipu.
59
V množini pa se pojavlja končnica -am (vüsztam), ki je nastala po vzoru ženske
sklanjatve ali po naliki iz imenovalnika množine.
Mestniški skloni
Edninska mestniška oblika je -i (npr. szkoncsanyi, imeni, piszanyi, krili, leti itd. ),
ki je nastala analogno kot dajalniška (u > ü > i). Posebnost je končnica -ej (npr.
vcsenyej, gosztsenyej itd.), ki je nastala iz jata in je značilna za samostalnike, ki se
sklanjajo po končniškem naglasnem tipu.
Samostalniki v mestniku množine imajo končnice -aj (npr. cselaj), -ih (lejtih) in -
ej (klej). Pri končnici -aj gre za upoštevanje prehoda izglasnega -h v -j, razvojno
pa je nekdanja končnica -ihъ prevzela a-jevski vokal bodisi zaradi vpliva ženske
sklanjatve ali po naliki iz imenovalnika množine. Končnica –ej je nastala iz jata.
Končnica -ih pa je lastna slovenskemu knjižnemu jeziku.
Orodniški skloni
Orodniška edninska končnica -om je enaka kot pri moškem spolu (npr. djányom,
cselom, omelom, plészanyom, delom itd.) in je refleks nekdanje o-jevske trde
sklanjatve.
Množinska končnica -ami pa je posplošena v vseh treh spolih (znányami,
csüdami, vüsztami, szvesztvami itd. ) in se je iz ženske a-jevske sklanjatve
posplošila tudi v srednjem spolu. Zaradi vpliva slovenskega knjižnega jezika se
pri Pavlu pojavlja tudi končnica -i24
4.10 3. Srednja sklanjatev
V to sklanjatev gredo redki samostalniki, ki se sklanjajo s končnico –ø (Toporišič,
2000: 300).
24 Pavel za orodnik množine srednjega spola uporablja končnico –i, npr. z lêti in z líci (Pavel, 1942: 45)
60
Košičev sklanjatveni vzorec ni mogoč, ker v obravnavanem delu nisem našla
ustreznega ilustrativnega gradiva.
4.11 4. Srednja sklanjatev
Tako se sklanjajo samostalniki s pridevniškimi besedami. Množina in dvojina
takih samostalnikov je redka, vendar ne nemogoča (Toporišič, 2000: 301).
V pregledanem besedilu sem zasledila naslednje primere:
Mlájsi brezi potrejbnoga povcsenyá vu vrszti sze povéksávajo, str. 3 (I mn.), Pa
mlájsi domá okoli goszpodársztva premalo hasznijo, str. 7 (I mn.), gda mlájse po
szvétasnyem goroblecseno prvle, kak v Cérkev odide k-szpouvedi, str. 19 (I ed.)
szo sze sztarejsi od mlájsov vcsíli, str. 15 (R mn.)
szlü'sbenice sze rade k-Jürjevom szelijo, str. 44 (D ed.), Skolnik mlájsom káksi
lejpi navuk povej, str. 11 (D mn.)
Indi sze lehko na szamo Tejlovo tou zgodí, str. 94 (T ed.), Na Ivanovo, str. 125 (T
ed.), Prázno szlamo mlátiti, pa nistere mlájse vcsiti, je vszeedno, str. 12 (T mn.),
Drűgo ti dati nemám, str. 49 (T ed.), ka pápinszkim Dühovnikam vszelé menye
hüda primejnijo, str. 83 (T mn.), med szebim sze na dobro opomínjati, str. 93 (T
ed.), hüdo tüdi volno pretrpmo, str. 105 (T ed.)
Na goricskom itak sztojijo nikédik kak-tak vküpbalücsani cimpri, str. 38 (M ed.),
na Vogrszkom szlü'sécsi je veliko zakaczao, str. 50 (M ed.), nego bi sze dosztojao
nyegovo to'sbo na Nemskom poravnati, str. 57 (M ed.), Rodjen je Luther Mártin
na Szaxonszkom, str. 53 (M ed.), v-meszti Alexandrii na Egyptomszkom, str. 84
(M ed.), Prvo nedelo po Tejlovom, str. 94 (M ed.)
61
5. SKLEPNE MISLI
Sklonske končnice samostalnikov 1. moške sklanjatve, ki se od slovenskega
knjižnega jezika razlikujejo, so: dajalniška in mestniška edninska -i, ki je prevzeta
iz narečja, mestniška množinska -aj, ki je v narečju posplošena na vse spole, ter
orodniška množinska -ami, ki je v narečju posplošena za vse spole, v pregledanem
besedilu pa sta poleg te prisotni še varianti -mi in -i. Od slovenskega knjižnega
jezika se ločuje kategorija neupoštevanja preglasa za c, j, č, ž, š. Samostalniki ne
daljšajo osnov z -j (npr. goszpoári, oltari), pravilo o izpadanju neobstojnega
vokala v zadnjem ali edinem zlogu v slovenskem knjižnem jeziku velja tudi pri
Košiču, in sicer neobstojni vokal izpada v sklopih nezvočnik + nezvočnik,
nezvočnik + zvočnik, zvočnik + nezvočnik in zvočnik + zvočnik, prav tako se
vokal ne ohranja pri manjšalnicah (angyelcsek – angyelcska ipd).
Samostalniki moškega spola, ki imajo v imenovalniku ednine končnico -a, v
paradigmi uporabljajo kombinacijo 1. ženske in 1. moške sklanjatve.
Po 3. moški sklanjatvi se lahko sklanja ena od sestavin osebnega lastnega imena
ali naziva, ko se lastno ime oz. naziv pojavi v neimenovalniškem sklonu, npr.
Luther Martina, Teczel Jánosi ipd.
Posamostaljeni pridevniki moškega spola se sklanjajo po moški pridevniški
sklanjatvi.
Od slovenskoknjižnih končnic samostalnikov 1. ženske sklanjatve se razlikujejo
orodniška edninska (-ov/-ouv) ter mestniška množinska -aj. Posebnost 1. ženske
sklanjatve – tako kot v slovenskem knjižnem jeziku – predstavljata samostalnika
mati in hči, ki daljšata osnovo z -er. Po 1. ženski sklanjatvi se sklanjajo tudi
samostalniki na -ev (molitev, 'senitev), izjema je samostalnik cerkev.
Posebnost 2. ženske sklanjatve predstavljajo orodniške edninske končnice, in sicer
-om, -ov in -jov/-jouv. Od slovenskega knjižnega jezika pa se razlikuje še
62
mestniška množinska, ki je lahko prevzeta iz narečja (-aj), ali pa iz
osrednjeslovenskega jezika (-ih).
Po 4. ženski sklanjatvi se sklanjajo posamostaljeni pridevniki ženskega spola, npr.
prejdnya.
Od osrednjeslovenskih knjižnih končnic samostalnikov 1. srednje sklanjatve se
razlikujeta dajalniški in mestniški edninski končnici (-i in -ej), v dajalniku
množine se pojavlja končnica -am, v mestniku množine pa se pojavljajo naslednje
končnice: -aj, -ej in osrednjeslovenska -ih. Orodniška množinska končnica je -
ami. Preglas za c, j, č, ž, š ni upoštevan. Samostalniki lahko daljšajo osnove z -
n,in s -t, do večjih razlik v primerjavi s slovenskim knjižnim jezikom prihaja pri
samostalnikih, ki v slovenskem knjižnem jeziku daljšajo osnovo s -s, pri Košiču
pa ne, npr. pri samostalnikih drejvo, okou, pero, tejlo.
Po 4. srednji sklanjatvi se sklanjajo posamostaljeni pridevniki srednjega spola.
Njihova sklanjatev je enaka pridevniški srednji sklanjatvi.
V samostalniških sklanjatvah so torej opazne nekatere končnice, ki odstopajo od
knjižne norme osrednjeslovenskega jezika, in so bistven pokazatelj živosti
prekmurskega knjižnega jezika.
63
6. VIRI IN LITERATURA
Viri
� A. Pavel, Vend nyelvtan. Szombathely 1942 (tipkopis se nahaja v
Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti).
� J. Košič, Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov. Nájde sze v-
Körmendini pri udvary Ferenci Knigovezari, 1845-1848.
Literatura
� J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 2000.
� – – Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992.
� M. Orožen, Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in
vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Poglavja iz zgodovine slovenskega
knjižnega jezika, Ljubljana 1996, str. 80-102.
� – – Jezikovno knjižno izročilo prekmurskih in štajerskih pisateljev.
Časopis za zgodovino in narodopisje 1973, 1, str. 127-137.
� M. Jesenšek, Jezikovni sistemi v slovenskem (alpskem in panonskem)
govornem območju. JiS 1991/92, 7, str. 173-181.
� – – Jezik prekmurskih abecednikov in učbenikov v 19. stoletju. Slovensko
– madžarski jezikovni in književni stiki od Košiča do danes, Budimpešta
1998, str. 121-138.
� – – Trubarjeva in Küzmičeva različica slovenskega knjižnega jezika.
� – – Nastanek in razvoj prekmurskega jezika. Spremembe slovenskega
jezika skozi čas in prostor. Zora 33, Maribor 2005, str. 26-38.
� B. Pogorelec (ur.), 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi.
Obdobja 6, Filozofska fakulteta 1986.
� J. Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovinskih,
jezikovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana 1977.
� J. Smej, Življenje in pomen Jožefa Košiča. Košič in njegov čas.
Budimpešta 1994, str. 53-59.
64
� – – Nagrobnik in pečat Jožefa Košiča. Košičevi dnevi XX. Bogojina 2008,
str. 27-30.
� V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana 1977.
� – – Jožef Košič, prekmurski pisatelj. Košič in njegov čas. Budimpešta
1994, str. 6-52.
� L. Kozar, Slomškova Blaže in Nežica v nedelskej šoli in Košičev
Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov. Košič in njegov čas.
Budimpešta 1994, str. 89-95.
� Z. Zorko, Oblika vucke v prekmurskih besedilih in narečju. Škrabčeva
misel III. Nova Gorica 1999, str. 157-161.
� F. Ramovš, Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana 1952.
� T. Logar, Praslovanska a-sklanjatev v slovenskih narečjih. Dialektološke
in jezikovnozgodovinske razprave, Ljubljana 1996, str. 319-323.
� V. Babič: Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana 2003.
� Slovenski biografski leksikon, str. 535-536.
� D. Markoja: Oblikoslovna podoba besedil prekmurskega knjižnega jezika
od 18. do 20. stoletja. Ljubljana 2004.
65
7. PRILOGE
Priloga 1: Naslovnica Košičeve knjige Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov.
66
Priloga 2: Škof Jožef Smej ob Košičevem grobu na pokopališče na Gornjem Seniku.25
25 Vir: J. Smej: Nagrobnik in pečat Jožefa Košiča. Košičevi dnevi XX. Bogojina 2008, str. 28.
![horvat-makedon-szerb-szloven-forditas.com · [80] cro Ha CBOjy BOJbY ocnah½a Ha JleH Haro H8 nounananuqy. Heal-\0 je nno jeaaH ryTn,aj Hadje. np CTM cy MY APXTaJ1h. A urra aH0 nnaR](https://img.dokumen.tips/doc/110x75/60b1114b785b5e04b40c32ad/horvat-makedon-szerb-szloven-80-cro-ha-cbojy-bojby-ocnaha-ha-jleh-haro-h8-nounananuqy.jpg)
![492. 461. koši - rimanove jednačine [seminarski rad]](https://img.dokumen.tips/doc/110x75/616b84210c52662eb41f61c3/492-461-koi-rimanove-jednaine-seminarski-rad.jpg)
