rkp izpiski

RIMSKO PRAVO Z OSNOVAMI KANONSKEGA PRAVA

SPLOŠNI DEL

PRAVO – PRAVNA DEJSTVA – PRAVNI POSLI

Pravo/pravna pravila povezujejo določene pojave, dogodke in dejanja iz človekovega življenja z določenimi pravnimi posledicami.

Pravna dejstva: pravni dogodki in pravna dejanja nekaj kar se zgodi brez vpliva naše volje – višja sila. So dejstva, ki imajo pravne posledice

Pravna dejanja: pravni posli in kazniva dejanja Posegi v stanje, ki se spremeni; nastanejo po volji strank. Ločimo dovoljena (pravni posli), v skladu z veljavnim pravom in nedovpoljena (delikt ali zločin)ali pa opustitev – odgovarjaš, ker nisi nič storil (odklonil klic v sili). Katera pravna dejstva in pravni red upošteva je odvisno od tega, katere družbene interese hoče varovati.

Pravni posel je dejanje osebe (pravna dejanja), s katerim hoče stranka z veljavnim pravom doseči nekatere pravne posledice, učinke.

za pravne posle je predvsem pomembna VOLJA strank. Upoštevana je lahko le, če je navzven spoznana s tem, da je na nek način izjavljena. Izjava volje se mora skladati z resnično strankino voljo. Stranka mora hoteti bistveno sestavino pravnega posla in ne samo gospodarski uspeh, ampak tudi pravni učinek, ki sledi takemu ravnanju.

VRSTE PRAVNIH POSLOV

ENOSTRANSKI, DVOSTRANSKI in VEČSTRANSKI Volja ene stranke je dovolj za nastanek pravnih poslov (oporoka) Za posel je potrebna volja dveh strank (kupoprodajna pogodba) Volja več strank (družbena pogodba – več jih ustanovi firmo)

OSEBNI in PREMOŽENJSKI POSLI Učinkuje primarno, v osebni sferi (sklenitev zakonske zvze, posvojitev) Učinkuje v premoženjski sferi (kupoprodajnia pogodba)

ODPLAČNI (ONEROZNI) in NEODPLAČNI (LUKRATIVNI) Stranka mora za svoje ravnanje po splošnem pojmovanju pričakovati povratno dajatev druge

stranke. Upravičenje utemeljuje vrednost, stranka mora dati drugi stranki za blago neko materialno protivrednost

Stranka pravno ne more pričakovatu obratne dajatve – ena od strank je okoriščena (darilna pogodba) v RP lahko darovalec prekliče darilo, če mu obdarjeni izkazuje nehvaležnost

MED ŽIVIMI (INTER VIVOS) in ZA PRIMER SMRTI (MORTIS CAUSA) Stranka hoče, da posel velja še za časa njegovega življenja

1


Stranka hoče, da posel začne veljati šele po njeni smrti

OBLIČNI in NEOBLIČNI Sklenjeni so v določeni obliki – določi jo pravni red in je predpogoj za veljavnost; s tem se

preprečuje možnost spora Oblika in vnaprej dogovorjena

OBVEZUJOČI (ZAVEZOVALNI) in RAZPOLAGALANI (DISPOZITIVNI) Ustvarjajo obveznost (kupna pogodba); obvezujoli pr.posel je pogoj za razpolagalni pr. posel Sklicuje se na obvezujoči PP, obevzujoči se uresničujejo z razpolagalnimi. Le ti namreč

neposredno spreminjajo pravice z odsvojitvijo ali ustanovitvijo nove pravice ali z ukinjanjem pravice (izročitev, odpust dolga, odstop terjatve). Prenaša lastninsko pravico.

ABSTRAKTNI in KAVZALNI

SESTAVINE PRAVNIH POSLOV

Bistvene nujne za nastanek določenega pravnega posla, brez njih PP ne more nastati. So elementi konkretne vrste pravnega posla (kupec in prodajalec se sporazumeta o blagu in ceni)

Naravne so namreč same po sebi umevne. Lahko jih predpostavljamo, vendar jih lahko z izrecnim dogovorom izključimo (prodajalec odgovarja kupcu za stvarne in pravne napake stvari)

Slučajne (občasne) so rezultat konkretnega dogovora, so lastne konkretnemu (posameznemu) primeru, dogovoru. Ne smejo nasprotovati bistvenim sestavinam.

POGOJ (CONDITIO)

Slučajna sestavina pravnega posla. Je bodoče, objektivno negotovo dejstvo, od čigar uresničenja ali neuresničenja je po strankini volji odvisna veljavnost pravnega posla. Lahko je dejanje ali dogodek. Odlaga nastanek obligacij (plačilo položnic).

POZITIVNI POGOJ – uresničevanje dejstva, ki je postavljeno kot pogoj, da bi pravni posel veljal (če narediš izpit...)

NEGATIVNI – določa, da se nekaj ne sme zgoditi (ohranitev stanja), da bi pravni posel veljal (vdova naj deduje, če se znova NE poroči)

POTESTATIVNI – samo stranka odloča (odvisen od strankine volje) o njegovi izpolnitvi (če prideš na mojo poroko...)

KAZUALNI - prepuščen je slučaju. Je popolnoma neodvisen od strankine volje (če bo Ticij prodal hišo za toliko kolikor jo je ocenil)

2


MEŠANI – delno prepuščen naključju, delno strankini volji (če skleneš zakonsko zvezo z osebo A...) – ni odvisno samo od tvoje volje, za to sta potrebna dva.

ODLOŽNI (SUSPENZIVNI) – odlaga učinkovitost PP, dokler ni izpolnjeno dejstvo, ki je postavljeno kot pogoj. Učinkuje EP nunc – od zdaj, od trenutka, ko se je pogoj izpolnil, velja pravni posel – v RP. Pri nas pa deluje ex tunc – za nazaj – velja od trenutka sklenitve.

RAZVEZNI (RESOLUTIVNI) – pravni posel velja od sklenitve, preneha pa veljati, ko je pogoj izpolnjen (lahko stanuješ v mojem stanovanju, če ne boš imel mačke).

NAVIDEZNI - manjka prihodnost ali negotovost. V tem primeru je lahko posel v trenutku brezpogojno veljaven ali neveljaven. Navidezni pa so tudi nemogoči in nujni pogoji.

NEMOGOČI – nemogoči suspenzivni (odložni) pogoj povzroči takojšnjo neveljavnost posla (pri poslih mortis causa se šteje za nezapisanega).

NUJNI – brezpogojni in takoj velja (če bo A umrl).

NEDOPUSTNI – nasprotuje zakonu ali pa je contra bonos mores (postavljam te za dediča, če ubiješ soseda..., se ločiš od svoje žene). Na začetku si taki pogoji povzročili ničnost pravnega posla, Justinijan jih presoja enako kot nemogoče.

NESMISELNI – so bile pogojne formulacije, ki jih ni bilo mogoče razložiti s pomočjo pravne logike. Sploh ne nastane pravni učinek, saj sploh ne vemo,kaj je zapustnik hotel, iz zapustnikove formulacije namreč ni mogoče izluščiti, kdo naj bi bil npr. dedič.

ROK (DIES)

To je trenutek prihodnosti, na katerega stranki odložita poslovanje (od pogoja se loči po tem, da zagotovo nastopi). Odlaga možnost terjatve. Dolžniku je dana možnost, da obveznost izpolni kasneje.

Začetni rok – odloži učinek pravnega posla do trenutka, ki je kot rok določen (podobnost z odložnim pogojem)

Končni rok – v določenem trenutku (ki je v prihodnosti) ukinja učinke pravnega posla, uporablja se ga pri časovnih omeljivih pravicah (užitek, superficies, najemna pogodba), pri časovno neomeljivih povzroča ničnost (podobnost z razveznim pogojem).

Določen rok – če je rok časovno opredeljiv (npr. 30 dni) bistvena pri tem je gotovost.

Nedoločen rok – rok ni nujno datumsko opredeljen (npr. ob prvem dežju). Rok, kjer sicer obstaja, da bo napočil, ne ve pa se, kdaj se bo to zgodilo.

Računanje in štetje časa:- Naravno - izhajali so iz dejanskega teka časa med dvema konkretnima trenutkoma- Civilno – potek časa so izražali s časovnimi enotami

3


NALOG (MODUS)

Imenujemo darovalčevo ali oporočnikovo odredbo s katero naloži obdarjencu ali dediču ali legatorju (volilojemniku), da bo to naklonitev delno ali v celoti uporabi v določen namen. Nalog je več kot navadno priporočilo, a manj kot pogoj.

Vrsta naročila kot sestavina pravnega posla (oporoka, darilo, osvoboditev) »Pogoj odlaga in ne sili; nalog sili, a ne odlaga« Uveljavitev izpolnitve naloga (varščina in obljuba; obogatitvena tožba, tožba »s spredaj

zapisanimi besedami«)Primer: A mi postani dedič in naj mi postavi spomenik (nalog).A mi postani dedič, če mi postavi spomenik (pogoj).

S tem, ko deduje, A sprejme obveznost, da bo postavil spomenik. Gre za nastanek obveznosti med tistim, ki je nekaj dobil in tistim, ki je nekaj dal. Gre za obveznost v zvezi z darilno pogodbo. Pretor lahko zahteva neko kavcijo – varščino, da bo obveznost izpolnil. Če se nalog ne izpolni, lahko darovalec prekine darilno pogodbo.

Tožba: Actio praescriptis verbis – z njo se prisili v izpolnitev (Justinijan); prej je bil nalog iztožljiv le, če je bil obljubljen s stipulacijo.

RAZLAGA PRAVNIH POSLOV in NAPAKA VOLJE

Razlaga pravnih poslov; besedilo in njegov pomen Teorija volje/teorija izjave Razvoj znotraj rimskega prava Načela pri razlagi

Besedilo moramo interpretirati glede na njegov namen, smisel.

PRAVNI POSEL VOLJA + IZJAVA VOLJE

Če govori najprej o togi, govorimo o kasnejši o dobrohotni razlagi pravnih poslov.

Če prodajalec pomanjkljivo opiše stvar, je krivda njegova in se bo pogodba razlagala v njegovo škodo.

Toženci se na sodišču obravnavajo bolje kot tožniki.

Napačna označitev ne šteje!! – zmota v imenu. Gospodar prodaja svojega sužnja, ampak imata dva sužnja isto ime.

Ni se mogoče sklicevati na to, da nisem imel te volje in posel se ne more razveljaviti.

Teorija volje – prednost daje resnični volji, vendar ne apriori, temveč mora tisti, ki je podal izjavo, dokazati, da ta njegova izjava ne izraža njegove dejanske volje.

4


Teorija izjave – izjava je dokončna, ker je tisto, kar lahko stranka poda. Zaradi varnosti pravnega posla se nikakor ne more spreminjati.

PRESUMPCIJA – PRAVNA DOMNEVA

Način sklepanja in sklep od splošnega h konkretnemu, s katerim zapolnimo vrzeli v vednost glede dejstev.Presumpcijo je možno zavrniti z nasprotnim dokazom (presumpcija očetovstva)

»Zakonski otrok je otrok spočet v zakonski zvezi; tj. Otrok, ki se rodi najmanj 182 dni po sklenitvi zakona in največ 300 dni po koncu zakona«; skupna smrt očeta in sina pomembno zaradi dedovanja.

Pravna domneva velja zgolj v primeru, ki ni moč dokazati nasprotnega (pravnomočnost sodbe).

IZJEMA: Praesuptio iuris et de iure – v primeru presupcije nasproten dokaz ni dopusten. zoper pravnomočno sodbo pa ni več dopustno pravno sredstvo.Do presumpcije pridemo deduktivno (iz vseh primerov smo sklepali).

PRIMERI:»Če je Lucij Ticij umrl skupaj z doraslim sinom, ki ga je bil z oporoka postavil za edinega dediča, potem se šteje, da je sin preživel očeta in postal po oporoki dedič, (tako da) če se ne dokaže nasprotno, pripade sinova zapuščina njegovim naslednikom. Če pa je umrl skupaj z očetom nedorasli sin, se verjame, da ga je oče preživel, kolikor se tudi ne dokaže nasprotno.«

IZ SODOB. PRAVA – Domneva o delitvi skupnega premoženja zakoncev, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, če se v pravdi ne dokaže drugače.

FIKCIJA

Trditev, ki ni resnična. Tega se zavedamo, pa jo vendar upoštevamo.Ni mogoče izpodbijati oz. dokazati nasprotno.

PRIMERI: Prva fikcija je bila, da se je Rimljan, ki pade v vojno ujetništvo, šteje za mrtvega. Če se vrne,

pa oživijo vse pravice, ki jih je imel v trenutku, ko prestopi hišni prag ius post limini – pravo hišnega praga. To je fikcija, saj ni mrtev, pa se ga vseeno smatra za mrtvega, saj bi se drugače njegovo imetje razpršilo, ker ne bi imel nihče pravice do njega, tako pa jo imajo dediči.

Rojstvo še nerojenega otroka zaradi dedovanja. Pripadejo mu vse pravice kot dediču v primeru, da se rodi živ.

Tujec, ki se v pravdi šteje, kot da bi bil rimski državljan.

»Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.«

5


VOLJA (POSLOVNA)

Kar hoče oseba s pravnim poslom doseči; temelj pravnega posla. Razlika med voljo in izjavo (volje) Različne oblike vrzeli med voljo in izjavo volje : zavedno nesoglasje in zmota Posledice za pravni posel

»Tisti, ki molči, ni nujno, da pritrjuje, gotov pa je, da ne zanika« (str. 27)

Nalašč izjavim nekaj drugega - zavestno nesoglasjeZaradi nepoznavanja okoliščin izjavo oblikujem drugače, kot bi jo sicer – zmota.

VOLJA IZJAVA vrzel; razlika, neujemanje

zavedanje nezavedanje zavedno nesoglasje zmota

lahko pride do problemov:- Ne pride do soglasja. Stranki se bosta strinjali, da je bilo dejanje neuspešno. Lahko pride tudi

do navideznega soglasja in ko se to ugotovi, ravno tako ne pride do pravnega posla.- Izkaže se, da izjava ne ustreza volja (nisem izjavil tako kot sem mislil)

ZAVEDNO NESOGLASJE oz. NERESNIČNA VOLJA

Volja in izjava se ne ujemata + oseba se tega zaveda.

Poznamo tri takšne izjave:

MISELNI PRIDRŽEK (mentalna rezervacija) namen je zavesti drugo stranko, ustvariti nek vtis ali posledico oz. učinek. Pravo ga ne upošteva. Pravni posel je polno veljaven. Oseba se na miselni pridržek ne more sklicevati. Ta stran, ki je pridržek imela, se ne more sklicevati nanj.Sopogodbenik sklepa posel, stranka vedoma izjavi nekaj drugega kot zares hoče, tega pa ne pove nasprotni stranki. Pravni red tega ne upošteva. Npr. sposodim si, pa vendar denarja ne mislim vrniti. Oseba nekaj izjavlja, hkrati pa nima namena tega izvesti.

IZJAVE DANE V IGRI, ŠALI, NA ODRU... »Besedna obveznost nastane, če stranki to skleneta. Vendar pa obveznost ne nastane, če ti denimo za šalo ali ker te želim poučiti rečem ''Ali obljubiš?'' in ti odgovoriš ''Obljubim.''«Iz okoliščin se sklepa, da to ni izjava poslovne volje. Lahko pa nekdo tej izjavi verjame in zaradi tega utrpi škodo. V tem primeru mora tisti, ki je izjavo podal, povrniti škodo – odškodninski zahtevek. Izjava ni mišljena resno. Pravni učinki ne sledijo, pravni posel ni veljaven, razen v

6


primerih, ko oseba tega ne bi mogla razbrati zaradi premajhne skrbnosti. Recimo, če nekdo še ni bil v gledališču in ne ve kaj je to.

NAVIDEZNI POSEL – SIMULACIJA obe stranki se zavedata vrzeli med izjavo in voljo ter nimata namena skleniti izjavljenega posla, temveč z njim zgolj prikriti nek drug posel; hlinjeni posel.Obe stranki izjavo podajata, čeprav se obe vesti, da ni mišljena kot poslovna volja. Gre za navidezni posel, ki nekaj prekriva (navidezna ločitev, da lahko mož ženo obdaruje).V primeru darilne pogodbe, da se ne bi plačalo davka. V primeru kupoprodajne pogodbe, gre v bistvu za obojestranski miselni pridržek. Za pravo posel, ki je prikrit postane veljaven, v kolikor so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za veljavnost posla.

IMAGINARNI gre za razkorak med voljo in izjavo, ampak se vsi tega zavedajo. Kjer stranki izkoristita možnost, ki jih pravo daje, da izkoristita pravne učinke, kih pravo sprva ni predvidel.Ni simuliran; nekaj naredimo, da dosežemo cilj, ki je prikrit. Npr. v Rimu je oče lahko sina tudi prodal in če ga je prodal trikrat je prišel sin izpod očetove oblasti. Zato, če je oče hotel osvoboditi sina, ga je trikrat zaporedoma prodal in takoj dobil nazaj.

FIDUCIONARNI ni simuliran. Dogovor na poštenje: stvar bo vrnjena v last, ko bo odpadel temelj za zastavitev predmeta. Nihče ni oškodovan.Na poštenje in zaupanje sklenjeni posli. Ohranja svojo polno veljavnost.

Obligacijski zakonik, 50. Člen

Navidezna pogodba

50. člen

(1) Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. (2) Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni

pogoji za njeno pravno veljavnost. (3) Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.

NAPAKA VOLJE – ZMOTA

Oseba se ne zaveda vrzeli med voljo in izjavo. Pri zmoti gre za nevednost oz. nepoznavanje nekega dejstva.

Pravna zmota – tista, ki je posledica nepoznavanja prava (zmota o obstoju ali vsebini določenega pravnega pravila)

Dejanska zmota – posledica nepoznavanja dejanskih okoliščin. Lahko se nanaša na nekaj bistvenega ali nebistvenega.

7


Sklicevanje na zmoto je (ponavadi) uspešno: dejanska zmota + ni zmota glede bistvenih okoliščin + ne sme biti posledica premajhne oz pomanjkljive skrbnosti.

ZMOTA V IMENU (stranki mislita eno in isto stvar, ampak ga napačno imenujeta, npr. suženj. Posel je veljaven), ZMOTA O PREDMETU (nekdo mi je prodal posrebreno mizo za srebrno, česar nisem vedel; kupna pogodba je nična in denar se sme kondicirati), ZMOTA O OSEBI (pravni posel ni veljaven), ZMOTA O POSLU/POGODBI (gre ta bistveno zmoto, prodaja-prodaja), ZMOTA O SNOVI (vino –kis; pravni posel je veljaven, ker gre za isto snov, čeprav se je spremenila), ZMOTA O KAKOVOSTI (pravni posel je veljaven, mislimo da ima predmet eno značilnost ima pa drugo).

Ker oseba ne pozna dejstva, nastane vrzel med voljo in izjavo.

DEJANSKA in BISTVENA – je pravno upoštevna! Stranka se nanjo lahko sklicuje. Ne moremo pa se sklicevati, da nekega zakona nismo poznali, ne sme biti posledica naše premajhne skrbnosti (nepoznavanje prava škoduje – ignorantia iuris nocet!)

Zmote so najpogostejši temelj pri ugotavljanju ničnosti pri cerkvenih poslih (kanonsko pravo).

- NIČNOST zakona zakon sklenjen za vedno, razen če ni veljavno sklenjen že od začetka; prisila, ugrabitev.

- LOČENO ŽIVLJENJE dvema se dovoli, da se zaradi nerazumevanja živita ločeno, cerkveno sta še vedno poročena

ZMOTA O KAKOVOSTI ni pravno upoštevna, razen v primeru, kadar je z vidika druge osebe bila ta zmota bistvena! Če lahko dokažeš, da je lagal o neki lastnosti, ki si jo ti najbolj hotel pri njem imeti je zakon NIČEN.

- npr. prikrivanje neplodnosti. Zakon je ničen, razen če druga oseba potem ne dela težav iz tega, zakon ostane veljaven.

Primeri oz. vrste zmot

“Če je prišlo v imenu sužnja, ki smo si ga dali obljubiti s stipulacijo, do zmote, je obveljalo, da je stipulacija veljavna, če je obstajalo soglasje o osebi.” (Ulp. D. 45,1,32; Kranjc 2008, str. 260)

“Če sva, ko sem si dal s stipulacijo obljubiti Stiha, mislila jaz na enega, ti na drugega, ni bilo nič sklenjeno. … Stipulacija namreč velja na temelju soglasja obeh…” (Paul. D. 45,1,83,1; Kranjc 2008, str. 274)

''Nevede si mi, ko za to nisem vedel, prodal posrebreno mizo kot srebrno: kupna pogodba je nična in denar, ki je bil dan iz tega naslova, se sme kondicirati.” (Iul. D. 18,1,41,1; Kranjc 2008, str. 277)

NAMEN in NAGIB

namen in nagib sta tesno povezana s poslovno voljo NAMEN: smoter, zaradi katerega je oseba pravni posel opravila (kupim zemljišče, da bi

8


povečal pridelovalne površine kmetije) NAGIB: predstave in pričakovanja, ki so vezana na pravni posel ter so bila povod za sklenitev

posla (kupim kovček, ker bom moral odpotovati). Skupni namen pogodbenih strank.

NAGIB

Nagib običajno nima posledic za veljavnost posla, razen:1. Če je nagib postavljen kot pogoj ali del pogoja v poslu2. Če je pri nagibu šlo za posledico nedopustnega vpliva s strani druge stranke ali je ta na ta

način kaj pridobila- Sila ali grožnja; prevara oz. zvijačno zapeljevanje v posel.

»Rekli bomo, da se po tem ediktu ne šteje za strah (metus) tisto, kar vpliva na plašljivca, marveč je tisto, kar bi upravičeno prestrašilo tudi najbolj trdnega človeka.« (Gai., D. 4, 2, 6; Kranjc 2005,

str. 30)

NAGIB PRAVNI POSEL CILJ

To so predstave (pričakovanja), ki pripeljejo do tega, da je pravni posel sklenjen (npr. ves reklamni potencial). Nagib ni del pravnega posla in kot tak nima učinka na njegovo uspešnost. Stranki lahko vključita nagib v pravni posel postane pogoj, če sta ga strani soglasno vključili.Obstajata pa dve izjemi:

VIS AC METUS – sile in strahu DOLUS – zvijačna prevara

Pretor: postavitev v prejšnje stanje; ekscepcija; deliktna tožba (actio quod metus causa, ki je »arbitrarna tožba«, tožba zaradi strahu)

VIS AC METUS – sile in strahu stranki je vsiljen

A pride zakrinkan v trgovino, ki je last Bja ter ga prisili, da mu izroči celoten zaslužek in podpiše zadolžnico za veliko vsoto denarja. Civilno pravo pravi, da mora vrniti denar za katerega je podpisal zadolžnico, saj je imel izbiro. Če je podpisal, naj vrne. Šele nato se je uvedlo nasprotno.

Actio quod metus causa – tožba zaradi strahu – povračilo škode, zaradi izsiljenega posla

Exceptio quod metus causa – ugovor zaradi strahu – varuje stranko, ki je tožena zaradi izsiljenega posla

Restitutio in integrum – postavitev v prejšnje stane

NAMEN (CAUSA)

Je skupni namen pogodbenih strank zaradi katerega sta pravni posel sklenili.

INDISKRETNO ali KAVZALNO – obljuba doteDISKRETNO ali ABSTRAKTNO – stipulacija, mancipacija

9


Pravni posel je razen redkih izjem kavzalen in morebitna odsotnost podlage (cause) bi povzročila njegovo neveljavnost.

Indiskretno je razvidno iz pravnih poslov, abstraktno pa causa ni razvidna Pri kavzalnem se dolžnik lahko sklicuje, da se namen ni uresničil, pri abstraktnem pa je to

brez pomena Pravni posel, ki nima kavze, je neveljaven, ničen. V določenih primerih pa je možno narediti,

da pravni posel obstaja brez kavze. V RP je bila to mancipacija, v sodobnem pravu še štejemo med abstraktne posle npr. menice in bančne garancije na prvi poziv.

CONTRA BONOS MORES – v nasprotju z moralo, proti dobrim šegam in navadam

NEVELJAVNOST PRAVNEGA POSLA

Pravni posel je veljavno opravljen, kadar so izpolnjeni vsi elementi, ki jih pravni red zanj predpisuje. S tem bo večinoma zagotovljeno, da stranki dosežeta zaželen uspeh. Kadar pa zaradi pomanjkljivosti pravni posel ni veljaven, govorimo o neučinkovitem ali neuspešnem pravnem poslu.

NIČNOST pravnega posla ni, ker pravni posel sploh ni nastal, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za sklenitev veljavnega pravnega posla ali če je kršen predpis ali dobre šege in navade.

Je absolutna dokončna neveljavnost pri kateri ni nastal nobeden od pravnih učinkov, kis ta jih stranki pričakovali ali hoteli. Pravni posel ne postane veljaven, tudi če pozneje odpade vzrok ničnosti. Posledica je nastanek odškodninske odgovornosti stranke, ki je ničnost zakrivila. Ničnega posla nobena okoliščina ne more spremeniti.

IZPODBOJNOST je pogojna veljavnost, ker lahko določen subjekt zahteva razveljavitev posla. Je možnost, pravica, ki učinkuje le tedaj, ko stranka to zahteva. Je napaka pravnega posla, ki je časovna omejena (ko rok mine, je posel neizpodbojen). Stanje, ko lahko upravičena stranka posel izpodbija in doseže razveljavitev tega pravnega posla.

Izpodbojnost je relativna, kar pomeni, da je vezana le na določeno osebo. Samo ta sme zahtevati, da se razveljavijo nastali pravni učinki, vendar pa tega ni dolžna storiti. Primer: Če se pogodba razveljavi, je treba vrniti, kar sem dobil od pravnega posla. Če ni mogoče vrniti v naravi, se vrne v denarju.

Časovna izpodbojnost:- Sklenitev posla- Vedenje o poslu

Izpodbijanje oporoke! Pravni učinki začnejo teči, ko je zapustnik umrl. Drug trenutek pa je, ko sem jaz izvedel za njegovo smrt in da lahko dedujem.Pravo včasih uporablja oba pogoja. Recimo eno leto od smrti in ne več kot tri leta, ki je absolutni fiksni rok.

KONVERZIJA – neveljavni pravni posel se spremeni v veljavnega. Ohranitev dela sicer ničnega posla kot drugega, celotnega in veljavnega posla – nadomestilni posel.Morajo biti izpolnjeni vsi pogoji + obe stranki ga bi izbrali, če bi vedeli, da drugi ne bi veljal.Stipulacija – za ukinitev le-te se uporablja AKCEPTILACIJA, če niso bili izvedeni vsi pogoji.

10


PRIMER: A je prodal Bju res mancipi. Priče je prosil, naj bodo prisotne ob sklepanju posla, ni pa vedel, da peta priča ni Rimljan. Posledica je ničnost pravnega posla. Prišlo je pa do izročitve stvari (tradicija). B je postal lastnik stvari. Izročitev postane veljaven posel. Ničnost se prenese v veljaven posel.

KONVALESCENCA – dejstvo, da izpodbojnega posla ni moč več izpodbijati. Ničen posel ne more konvalidirati. Posel konvalidira, če poteče čas ali pa odpade razlog izpodbojnosti.

POTEK ČASA: KONVALECENCA + IZJAVA STRANKE (KONVALIDIACIJA)

IZIGRAVANJE PREDPISA

Težko je dokazati, da je nekdo kršil predpis, če je ravnal po zakonu. Z njimi so označevali tisto ravnanje, ki sicer ni pomenilo kršitve črke predpisa, je pa nasprotovalo namenu zakonodajalca. je ravnanje, ki skuša zakonodajalčev namen zaobiti, doseči nekaj obratnega.

Primer: Ko je bila kriza z gorivom, so en dan lahko vozili le avtomobili, ki so imeli na registrski tablici sodo število, drug dan pa tisti z liho številko. Ljudje so izigravali predpis tako, da so kupili dva avtomobili, enega s sodo in drugega z liho številko na registrski.

ZASTOPANJE

Zastopnik – je oseba, ki sklene določen pravni posel zato, da bi njegovi učinki prešli na zastopanega

Tretja oseba – je tisti, s katerim zastopnik sklene pravni posel za zastopanega

Zastopani - je oseba, ki naj na podlagi zastopnikovega ravnanja vstopi v pravno razmerje s tretjo osebo.

Zastopnik torej nastopa kot neke vrste katalizator: s svojim ravnanjem (sklenitev pravnega posla) doseže nastanek pravnega razmerja, v katerem pa ni udeležen kot stranka; stranki pravnega razmerja sta zastopani in tretja oseba.

DIREKTNO – NEPOSREDNO

Pravni učinki nastanejo neposredno za zastopanega. Zastopnik nastopa v tujem imenu in za tuj račun (vpis na faks). Druga stranka se zaveda, da sklepa posel z zastopanim. Dovolj je, da je zakonit zastopnik poslovno sposoben, od zastopanega pa zadošča pravna sposobnost. Učinki sklenjenega pravnega posla neposredno preidejo na zastopanega (takoj postane upravičen in zavezan).

11


INDIREKTNO – POSREDNO

Zastopnik nastopa v lastnem imenu in za tuj račun (kupovanje knjige). Zastopani je zavezan nasproti zastopniku, da prevzame od njega vse pravice in obveznosti, ki jih je zastopnik s poslom pridobil.Učinki sklenjenega pravnega posla preidejo na zastopnika, ta pa jih prenese na zastopanega, s tradicijo ali odstopom.

Rimsko pravo ne priznava PP, ki bi vsebovali tudi tretjo osebo in ne priznava direktnih poslov – po RP je veljavno le indirektno – posredno zastopanje (nanaša se na dejansko izhodišče za nastanek pravice).

POGOJI ZA ZASTOPANJE: POOBLASTILO – upravičen do zastopanja – upravičenje zastopnika do zastopanja, ki lahko

temelji na posebni izjavi volje zastopanega s katero ta pooblasti zastopnika, na zakonu ali na določenem individualnem pravnem aktu.

VEDNOST TRETJEGA – da zastopnik ne sklepa pravnega posla zase, temveč za zastopanega. Za zastopanje ni dovolj, da preidejo na zastopanega pravni učinki sklenjenega posla; zastopnik mora ravnati v imenu zastopanega, kar pomeni da mora tretjega obvestiti o tuji vlogi.

POSLOVNA SPOSOBNOST ZASTOPNIKA – da lahko sklepa posle za drugega le nekdo, ki bi jih lahko sklepal tudi zase. Nekaterih PP ni mogoče skleniti po zastopniku, to so predvsem pravni posli, ki so osebne

narave kot npr. sklenitev zakonske zveze, naprava oporoke, PRAVNI POSEL MORA BITI TAK, DA ZASTOPANJE SPLOH DOPUŠČA

12


OSEBNO PRAVO

Osebno pravo - pravo, ki se ukvarja z različnimi kategorijami oseb in statusa oseb

Justinijan/Gaj INSTITUCIJE:delitev na

OSEBE – nosilci pravic in obveznosti STVARI – na kar so pravice/obveznosti vezane DEJANJA - s čimer pravice/obveznosti ustvarjamo, prenašamo, ukinjamo

pojem osebe (persona) in rimsko pravo pravna sposobnost in osebno pravo pravna sposobnost, poslovna sposobnost, deliktna sposobnost (odgovarjati za posledice

svojih dejanj)

Oseba: Fizična oseba Pravna oseba – nosilec pravic, ki ni fizična oseba

PRAVNA SPOSOBNOST

Pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti. Pravno sposobna je lahko fizična ali pravna oseba.

Po današnjem pravu je vsak človek svoboden in s tem tudi pravno sposoben. Pravna sposobnost izhaja že iz dejstva, da gre za človeka, pri čemer načelo enakosti zahteva enakopravno obravnavanje vseh ljudi.

RP je drugače od današnjega, veljalo po osebnem (personalnem) načelu. Pravni položaj posameznika je bil odločilno odvisen od skupnosti, ki ji je posameznik pripadal. Vsaka pravna skupnost je namreč presojala pravni položaj posameznika po svoje.

Opredeljevala so ga tri pravna dejstva: STATUS LIBERTATIS (svoboda) STATUS CIVITATIS (državljanstvo) TROJNI STATUS STATUS FAMILIAE (pripadnost družini)

status, ki ga je oseba zasedala znotraj družine

STATUS LIBERTATIS

Delitev na proste in sužnje. Nekdo, ki ni pravno sposoben, ni nujno, da ni tudi poslovno in obratno. Suženj je de iure objekt, govoreča stvar, de facto pa je njegov položaj odvisen od gospodarja, dela, ki ga opravlja in časa.

13


1. PRAVNI POLOŽAJ SUŽNJEV V teku časa se je ta položaj spreminjal, v Zakoniku XII. Plošč jih še srečamo v isti skupini kot

svobodne Zakon LEX AQULIA, ki ureja odškodninsko odgovornost za protipravno poškodovanje tuje

stvari, daje povsem drugo podobo. Sužnje obravnava skupaj z živino kot del premoženja. umor sužnja se je tako obravnavalo kot poseg v premoženje in ne kot poseg v človeško življenje. Lex Aquilia izraža tako novo gledanje na sužnje, ki so bili poslej le še GOVOREČE STVARI.

Pravno niso bili sposobni, niso mogli imeti nobenih pravic in prevzemati nobenih sposobnosti bili so del premoženja svojega gospodarja

Zakonska zveza ni bila mogoča, obstajala je lahko le kot dejanska skupnost, ki ni ustvarjala nobenih pravnih učinkov otroci sužnjev so bili le prirast k gospodarjevemu premoženju.

PREMOŽENJE V PROSTO UPRAVLJANJE (PECULIUM) dajali sužnjem materialno spodbudo, da bodo bolje delali. Bilo je de iure gospodarjeva last, vendar je bilo de facto sužnjevo. Suženj je z njim prosto gospodaril. Gospodar je bil iz sužnjevih pravnih poslov zavezan le adjekticijsko. Poslovne obveznosti sužnjev so se obravnavale kot NATURALNE – neiztožljive, mogoče jih je bilo veljavno izpolniti

2. DEJANSKI POLOŽAJ SUŽNJEV Sužnjev dejanski položaj je bil odvisen od narave stvari dela, ki ga je opravljal, razmer v

katerih je živel Položaj sužnjev države, mestnih občin, svetišč je bil praviloma boljši od sužnjev v zasebni lasti Se razlikuje glede na delo, izobraženost, gospodarja, časa

3. NASTANEK SUŽENJSTVA Otrok sužnje z rojstvom – svoboden je bil otrok sužnje, ki je bila v času nosečništva

vsaj trenutek svobodna Vojni ujetnik – ljudstvo, zavojevano v pravični vojni, je bilo brezpravno Tisti, ki je bil zaradi hudega kaznivega dejanja obsojen na delo v rudnikih, na boj z

divjimi zvermi ali na smrt taka kazen je pomenila tudi izgubo prostosti, z njenim izrekom je postal obsojeni suženj (servus poenae) države, ki ji je pripadalo tudi njegovo premoženje.

Dolžnik, ki ga je upnik prodal na tuje (trans tiberium), ker mu ni plačal dolga Suženj je postal svobodni Rimljan, ki je bil starejši od 20 let in se je pustil prodati kot

suženj, da bi sodeloval pri prigoljufani kupnini

4. PRENEHANJE SUŽENJSTVA Status sužnja je bil praviloma trajen, prenehal se je s smrtjo ali osvoboditvijo Z osvoboditvijo je suženj postal prost človek in s tem pravno sposoben subjekt

osvobitev zato ni pomenila le prenehanje lastninske pravice, ampak predvsem spremembo statusa

Gospodar je sužnja lahko osvobodil s pravnim poslom ali z oporoko CIVILNO PRAVO:

Manumissio vindicta – navidezna pravda pred magistratomManumissio censu – vpis pri cenzorju

14


Manumissio testamento – oporočna odreditev prostosti ali nalog dediču, naj podeli prostost (+ posredna osvoboditev z oporoko + nalogom)

PRETORSKO PRAVO:Manumissio inter amicos – pred prijateljiManumissio per epistutam – listina

CESARSKA DOBA:Manumissio per pmensam - pri skupni miziManumissio in ecclesia – pred škofom in cerkvenim občestvom

*posebni primeri: prodaja s pogojem (osvoboditev, drugi pogoji), zapuščenost v bolezni, 20 let življenja kot prost človek

PATRONAT razmerje med osvoboditeljem, tj. nekdanjim gospodarjem in osvobojencem, tj. nekdanjim

sužnjem kaznovanje, zaveza k opravljanju določenih del, varuštvo, dediščina (obojestransko), pomoč, v

primeru hude nehvaležnosti lahko sledi preklic osvoboditve omejitve osvobojevanja sužnjev v cesarski dobi z oporoko: 20 let (osvoboditelj) in 30 let

(suženj), po deležu sužnjev od 66-20%, a največ 100 sužnjev

POLPROSTA RAZMERJA

addicti et nexi: zavezanec, ki ni plačal svojega dolga in ga je zato upnik za 60 dni odpeljal na svoj dom

in mancipio: otroci, prepuščeni drugemu državljanu (gosp. stiska, posinovitev, odškodnina) statuliber: suženj, prost po odložnim pogojem ali pričetnim rokom homo liber bona fide serviens: svoboden človek, ki ga imajo pomotoma za sužnja redempti (odkupljeni): tisti, za katerega je nekdo drug plačal odkupnino, sedaj je pa ostal v

njegovi oblasti do odslužitve zneska ali poplačila auctorati: svobodni, ki nastopijo službo pri gladiatorskem podjetniku koloni: kmetje, vezani na zemljo

STATUS CIVITATIS

glede na personalno načelo veljavnosti je državljanstvo pomemben element pravne sposobnosti, npr. lastninska pravica

- tujec ni subjekt in ne more skleniti zakonske pravne zveze, torej otroci ne bodo Rimljani

- IUS GENTIUM – da tujci lahko sklepajo pravne zveze Državljanstvo je učinkovalo na javnopravnem in zasebnopravnem področju na

javnopravnem je imel državljan določene politične pravice – najpomembnejši sta AKTIVNA (ius suffragii) in PASIVNA (ius honorum) politična pravica

Rimsko državljanstvo se je pridobilo predvsem z rojstvom ali podelitvijo državljanstva, tudi z osvoboditvijo otrok, ki je bil rojen v veljavni zakonski zvezi Rimljana in Rimljanke, je postal rimski državljan. Če se Rimljanka poroči s tujcem, bodo tudi otroci tujci.

15


Mogoče ga je bilo pridobiti tudi po rojstvu z NATURALIZACIJO navadno je šlo za nagrado posamezniku ali skupini (običajno nekdanjim vojakom), ki se je izkazala kot zanesljiv zaveznik Rima.

212 – Constitutio Antoniana poseben zakon s katerim je cesar Karakala podelil rimsko državljanstvo vsem svobodnim prebivalcem imperija.

IZGUBA STATUSA -i zguba prostosti (civilna smrt)- obsodba na izgon ali pregnanstvo- sprejem državljanstva druge države, s katero ima Rim pogodbo

STATUS FAMILIAE

ѽ Agnatsko in kognatsko sorodstvoѽ Agnatska družina

Družinski oče (PATER FAMILIAS), bil je edini svojepraven (SUI IURIS) Tujepravni člani družine (ALIENI IURIS) niso bili premoženjsko sposobni, osebe pod

oblastjo, niso mogle imeti lastnega premoženja. Kar so pridobivale, so pridobivale za očeta (ali za gospodarja, če je šlo za sužnje) .

Člani družine pod očetovo oblastjo (PATRIA POTESTAS): otroci, posvojenci, vnuki,...Žena pod moževo oblastjo (zakon in manu)

Žena pod oblastjo svojega očeta (ZAKON SINE MANU) – ni članica agnatske rodbine AGNATSKO SORODSTVO – posebno razmerje med osebami, ki so bile tej oblasti

podrejene (oblast družinskega očeta)ѽ KOGNATSKO SORODSTVO – krvno sorodstvo, temelji na skupnem prednikuѽ Stopnje sorodstva: RAVNA (neposredni potomci) in STRANSKA linija (skupni prednik)ѽ Oče je moral kaznovati otroka, če je ta zagrešil delikt in se tako izognil maščevanju

oškodovanca – najprej pa se je o otrokovi krivdi izreklo družinsko sodišče.ѽ Oče je lahko otroka prodal (če je zabredel v dolgove)ѽ Agnatsko sorodstvo je prenehalo skupaj z oblastjo – sin je z emancipacijo prenehal biti

agnatski sorodnik svojega očetaѽ EMANCIPACIJA - oseba pod oblastjo nima de iure lastnega premoženja kot uradniki.ѽ Status familiae – nanaša se na premoženjsko sposobnost – oče ima toliko časa oblast dokler

se emancipacija ne preneha- Npr. Konzul (sin) – mora spoštovati svojega očeta, saj če ne bo on spoštoval očeta,

kako bo potem državljan spoštoval njega

IZGUBA STATUSA – CAPITIS DEMINUTIO

Posameznik je lahko tudi izgubil status, tako izgubo so imenovali capitis deminutio (dobesedno: zmanjšanje statusa)

16


Oseba, ki je bila svojepravna, je prišla pod oblast družinskega očeta – ga posvojijo, izgubi državljanstvo ( z izgonom; lahko se ga je pridobilo nazaj)

CAPITIS DEMINUTIO MAXIMA je bila izguba prostosti, ki je za seboj potegnila tudi izgubo državljanstva in svojepravnosti. Do nje je prišlo, če je svobodni padel v suženjstvo. S tem je prenehal obstajati kot subjekt.

CAPITIS DEMINUTIO MEDIA ali MINOR je pomenila izgubo državljanstva in s tem morebitno svojepravnost. Ta oblika izgube je zadela rimskega, ki je bil npr. obsojen na kazen izgnanstva.

CAPITIS DEMINUTIO MINIMA pa je zadela tistega, ki je sicer ohranil prostost in državljanstvo, spremenila pa se je njegova agnatska sposobnost, bodisi da je kot svojepravna oseba prišel pod očetovsko oblast ali je prišel izpod očetovske oblasti.

PRAVNA OSEBA

Je nov subjekt, ki nastane abstraktno – samo v pravni in ne v dejanski sferi. Pravna oseba je pravni konstrukt, ki ima sposobnost biti nosilec pravic in dolžnosti.

Nosilec pravic in obveznosti pa ni le posameznik, ampak tudi pravni konstrukti, ki obstajajo le v svetu idej, ne da bi hkrati imeli tudi svojo materialno podobo.

Kot pravne osebe je RP štelo KORPORACIJE (kot skupnosti posameznikov oz. fizičnih oseb; korpus skuša posnemati človeško telo) in USTANOVE (kot skupnosti premoženja ustanovljenega z določenim namenom; premoženje, ki se ne zmanjša, ampak iz donosov dajemo npr. štipendije)

Različne teorije:TEORIJA FIKCIJE – pravna oseba ne obstaja, pravni red njen obstoj le fingira in s tem omogoča njeno pravno sposobnost.TEORIJA DEJANSKE OSEBE razlaga pravno osebo kot nekaj dejanskega, kot celovito osebo z lastno celovito voljoTEORIJA UŽIVALCEV je menila, da so resnični nosilci pravic in obveznosti tisti, ki stojijo za pravno osebo, ki so torej koristniki njenega pravnega obstoja.URADNA TEORIJA pa naj bi bil dejanski subjekt pravic in obveznosti, ki se navezujejo na pravno osebo, njen predstojnik.

Nobena od teorij seveda ne more v celoti in dokončno pojasniti narave pravne osebe. Vrh tega se navedene teorije med seboj ne izključujejo temveč poudarjajo le različne vidike fenoma pravne osebe.

KORPORACIJE

Pravne osebe, katerih temelj je skupnost fizičnih oseb, ki so člani tega pravnega subjekta pri tem pravna sposobnost korporacije nima nič s pravno sposobnostjo posameznih članov. Tako sposobnost

17


pravne osebe ni pravna sposobnost članov, ampak samostojna pravna sposobnost pravne osebe kot novega subjekta.

JAVNOPRAVNA – Rimska republika – v javnem prometu nastopa z magistrati (konzuli, pretor,...) rimska država, mestne in podeželske občine, združenja prebivalcev okolišev.ZASEBNOPRAVNA – posluje po svojem statutu (npr. društvo), ima svoje premoženje - ni premoženje članov če pravna oseba preneha, gre premoženje tistemu kar piše v statutu.

ѽ Pravila združenj in načini ter pogoji za ustanavljanje združenj oz. društev za ustanovitev so bili potrebni vsaj trje člani, obstajala pa je dokler je imela vsaj enega člana. Ko je bila ukinjena, so premoženje razdelili med člane.

USTANOVE

Skupnosti premoženja, ki so ustanovljene za nek dobrodelni namen (sirotišnice, ubožnice, bolnišnice, ...)Sodelujejo fizične osebe, ki so zadolžene, da ustanove delujejo v skladu s svojim prvotnim namenom, ne da bi ga smele spreminjati.

POSLOVNA SPOSOBNOST

Je sposobnost (vedno DEJANSKA sposobnost) z lastno voljo in ravnanjem sklepati veljavne pravne posle oz pravna dejanja iz katerih izvirajo pravice in obveznosti. Pri poslovni sposobnosti gre za vprašanje ali nekdo lahko veljavno izrazi poslovno voljo in s tem doseže zaželene pravne učinke. To je temeljna razlika nasproti pravni sposobnosti pri kateri gre za vprašanje ali pravni red nekomu dovoljuje, da je nosilec pravic in obveznosti.

Pravna sposobnost je neke vrste upravičenje, medtem ko je poslovna sposobnost RESNIČNA SPOSOBNOST.

Okoliščine oz kriteriji, ki vplivajo na poslovno sposobnost oz njene omejitve: Starost Duševno zdravje Spol Zapravljivost (v primeru preklica poslovne s)

STAROST

Poslovna sposobnost predpostavlja določeno zrelost oz zmožnost zrelega in odgovornega razsojanja poslovna sposobnost je vezana na doraslost osebe, ki se domneva kot prag za zrelost, odgovornost in razsodnost, problem določitve doraslost.

Kategorije:ѽ otroci (infantes): 0-7 letѽ starejši nedorasli (impuberes infantia maiores): 7-12/14let

18


ѽ dorasli (puberes): od 12/14 let naprejѽ nedoletni (minores): do 25 leta; lex Laetoria (193/192 pr. K.)ѽ popolnoma dorasli (venia aetatis): od 25 leta naprej

OTROCI DO SEDMEGA LETA

Otroci do dopolnjenega sedmega leta so bili poslovno popolnoma nesposobni. Skleniti niso mogli nobenega pravnega posla in njihovo ravnanje ni moglo imeti nobenih pravnih učinkov. Razlog za njihovo poslovno nesposobnost je bilo prepričanje, da še nimajo razuma. Infans je lahko postal nujni domači dedič (suus heres) svojega očeta ali starega očeta, pod katero oblastjo je bil do njegove smrti - v tem primeru je namreč dediščina pripadla z ipso iure z zapustnikovo smrtjo in torej ni bilo treba izraziti nobene poslovne volje. Infans brez varuhovega sodelovanja ni mogel pridobiti posesti določeno izjemo srečamo šele v postklasičnem pravu, v katerem je lahko začel posedovati stvari, ki mu jo je nekdo podaril ali izročil.Tudi ni deliktno odgovarjal, ni imel deliktne sposobnosti in ni odgovarjal za morebitno prepovedano dejanje, ki ga je storil niti ni odgovarjal za povzročeno škodo, je pa lahko kot dedič odgovarjal za vrnitev stvari, ki jo je npr. ukradel zapustnik.

STAREJŠI NEDORASLI

So bili otroci med sedmim in dvanajstim (deklice) oz 14 letom (dečki) – niso mogli skleniti zakonske zveze, ker še niso bili spolno zreli; prav tako niso mogli napraviti veljavne oporoke. Zanje je veljalo, da so omejeno poslovno sposobni. Brez sodelovanja varuha so lahko pridobivali, niso pa se mogli veljavno zavezati – ni veljalo za starejšega nedoraslega, ki je bil blizu otroku mlajšemu od 7 let.Načeloma so lahko sami sklepali PP; iz katerih so bili upravičeni oz se je z njim izboljšal njihov položaj.Je šepav pravni posel. Varuhi nedoraslega (TUTOR) - skrbi zanj in ga varuje.Starejši nedorasli v praksi ni mogel zahtevati izpolnitve, ne da bi tudi sam izpolnil svoje (formalno neobstoječe) obveznosti. Od njega je bilo možno zahtevati povrnitev tistega, za kolikor je bil s PP obogaten.

NEDOLETNI (MINORES)

Z dopolnjenim 14 letom je Rimljan postal polnoleten in s tem popolnoma poslovno sposoben. Načelno je lahko veljavno sklenil katerikoli pravni posel ali opravljal javno funkcijo.Kmalu se je pokazalo, da poslovna sposobnost še ne pomeni izkušenosti. Mladi in neizkušeni Rimljani so bili pogosto žrtve različnih goljufov, ki so jih z veseljem izrabljali zato so sprejeli poseben zakon LEX LAETORIA, ki je skušal pred zlorabami zavarovati neizkušene, mlajše od 25 let – nedoletne. Pomoč nedoletnim se ni nanašala le na pravne posle, ampak tudi na sodne postopke.

ѽ Actio legis Laetoria - tožba zoper tistega, ki je zlorabil neizkušenost nedoletne osebe in jo ogoljufal

ѽ Exceptio legis Laetoria – če se je nedoletni samo neugodno zavezal, mu je pretor dovolil to tožbo zoper sopogodbenika, ki je zlorabil njegovo neizkušenost.

19


Ljudje so se začeli izogibati PP z nedoletnimi, ker je vsak PP nedoletne osebe spremljala vsaj načelna možnost, da ga bo izpodbijala oz bo nasprotno stran obtožila zlorabe svoje neizkušenosti.

ѽ Da bi se vsemu temu izognili, je lahko vsaj nedoletni pretorja zaprosil za SKRBNIKA. Podobno kot varuh je tudi skrbnik nedoletnega odobril sklenjen PP, zaradi česar tega ni bilo več mogoče izpodbijati zaradi domnevne neizkušenosti.

ѽ Če je sklenil PP brez sodelovanja skrbnika, je bil to veljaven PP, vendar se je lahko skliceval na pravno varstvo laetorijskega zakona.

Dejansko so polnoletni postali šele s 25-leti. Po dopolnjenem 18 letu za ženske in 20 za moške, si lahko zaprosil ZA SPREGLED STAROSTI (VENIA AETATIS) – poslovna sposobnost tudi v dejanskem pomenu besede.

DUŠEVNA BOLEZEN

Duševno bolna oseba ni bila poslovno sposobna. Za duševno bolezen so šteli le hude in očitne duševne motnje, zaradi katerih se prizadeti ni zavedal svojega ravnanja.Zaradi nezmožnosti skrbeti zase, so imeli umobolni posebnega skrbnika (curator furiosi), ki je upravljal njihovo premoženje.Posli, ki jih je sklenil umobolni preden je zbolel, so ostali veljavni oporoka, ki jo je sklenil, dokončal, preden je duševno zbolel, bo veljala... Prav tako je v veljavi ostala tudi zakonska zveza,ki jo je sklenil, ko je bil še zdrav. Po RP je obdržal tudi očetovsko oblast.

LUCIDUM INTERVALLUM – svetel trenutek kadar je omračitev uma začasno popustila, lahko normalno dojema, ni pod vplivom bolezni. Ni poslovno sposoben, razen ko ima svetli trenutek in naredi konkretno pravno dejanje. Podobno kot otrok do 7 leta, tudi umobolni ni bil deliktno sposoben.

SPOL

ѽ moževa ali očetova oblast

ѽ varuh; z njegovo odobritvijo lahko ženska sklepa civilne oz. oblične posle; privolitev glede poroke pri neobličnih poslih to ni potrebno ženska, ki ni bila pod moževo ali očetovo oblastjo, je morala namreč imeti varuha. Če ni bil varuh postavljen z oporoko očeta ali moža, je bil varuh najbližji agnantski sorodnik (če ni bilo niti tega, je pretor podelil varuha, ki se je imenoval tutor dativus – podeljeni varuh) namen varuštva je bilo najbolj očiten pri agnatskem varuhu, ki je moral poskrbeti, da

premoženje svojepravne ženske ni prešlo iz rodbine. Ker bi se to najlažje zgodilo s sklenitvijo zakonske zveze, je svojepravna ženska tudi za to potrebovala varuhovo soglasje.

Svojepravna ženska je lahko sama sklepala pravne posle. Če je šlo za obline pravne posle civilnega prava, jih je moral varuh avtorizirati. Pri neobličnih pravnih poslih to ni potrebno.

20


ѽ Avgust, ius trium liberorum: oprostitev varuštva, če je ženska rodila 3 otroke

ѽ postklasična doba in Justinijanovo pravo: vse bolj se razvoj pomika proti izenačenosti poslovne sposobnosti moških in žensk

NESPAMETNA ZAPRAVLJIVOST

ѽ nespametna zapravljivost, ki se tiče premoženja družine je lahko vzrok za preklic polne poslovne sposobnosti za RP šteje zapravljivost tisto gospodarjenje, ki zmanjšuje družinsko premoženje ali tisto,

ki ga je podedoval. Ni razlog, če zapravi svojo tekočo plačo, ampak obstoječe premoženje.

Zapravljivcu je pretor odvzel sposobnost opravljati premoženjske posle. Imeti je moral skrbnika, brez katerega ni mogel veljavno odsvajati ali prevzemati odgovornosti.

AURATOR PRODIQI – skrbnik preklicanega, poslovna sposobnost se lahko vrne

ѽ po preklicu lahko ta oseba sklepa zgolj posle, s katerimi pridobiva; za ostalo mora posel avtorizirati skrbnik

ѽ ne more dati prisege ali napraviti oporoke s tem, da je oporoka, ki jo je napravil pred preklicem ostala v veljavi. Če se je poboljšal in spremenil svoje zapravljive navade je postal znova poslovno

sposoben ter je lahko upravljal svoje premoženje. V takem primeru je lahko napravil tudi veljavno oporoko.

ѽ ohrani polno deliktno sposobnost

“V postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.” (44. člen Zakona o nepravdnem postopku)

PRAVNI POMEN ČASTI

ѽ čast kot ugled, spoštovanje in zaslužnost – ki ga družba priznava svojemu članu zaradi njegovega vedenja in ravnanja

ѽ pravno pomembna postane takrat, ko jo začne upoštevati pravni redѽ v nekaterih primerih lahko to pomeni tudi posledice za pravno in poslovno sposobnost

posameznikaѽ INFAMIA – nekdo je predmet slabega glasu, o nekomu se slabo govori, obsodba zaradi kršitve

pogodbe. Dejanje, ki jo je povzročila je bila obsodba – če je bila stranka obsojena, jo je doletela infamija (izguba časti).

Razvoj po obdobjih:

ѽ Civilno pravo

21


kdor kot priča ali kot tehtničar sodeluje pri pravnem poslu, pa o tem pozneje noče pričati, ne more več sodelovati pri nobenem obličnem poslu

cenzor in njegov opomin

ѽ Pretorsko pravo več dejanj, ki se štejejo za nečastna oz. imajo za posledico izgubo časti

ѽ Klasično pravo razlikovanje med zmanjšanjem (kdor je izključen iz senata ali iz jav. funkcije ali

obsojen z manjšo kaznijo) in izgubo časti (kdor izgubi prostost, je izgnan ali obsojen na delo v rudnikih)

persona turpis – oseba na slabem glasu – če je zapustnik postavil za dediča persona turpis, bodo dediči lažje izpodbijali oporoko

ѽ Justinijanovo pravo prevzame pretorsko ureditev oseba infames:

o ne sme naperiti popularnih tožbo ne sme nastopati pred sodiščem, kot pravdni pooblaščenec; ne smejo

postulirati za druge, razen kot varuhi ali skrbniki

22


STVARNO PRAVO

Stvarno pravo – Stvar

ѽ Justinijan/Gaj INSTITUCIJE:ѽ delitev na

ѽ OSEBEѽ STVARIѽ DEJANJA

ѽ pojem stvari: širši in ožji pomenѽ premoženjsko/stvarno (širši pomen stvari) pravo:

ѽ STVARNO (ožji pomen stvari) PRAVO – ''kar imam'' actio in rem – naperil tožbo glede stvari, ni važno kdo je lastnik

ѽ OBLIGACIJSKO PRAVO – ''kar mi je dolgovano'' actio in personam – lahko naperim zgolj na točno določene osebe, npr. tiste, ki mi dolguje denar

ѽ DEDNO PRAVO – način pridobitve premoženja

STVAR – STVARNA PRAVICA

Samostojna, fizična oz telesna stvar kot del zunanjega sveta, mora biti takšna, da lahko ima človek oblast nad njo.

Razlikujemo dve vrsti:ѽ Telesne stvari - kar lahko primemo (res corporales) stvari v ožjem pomenu besede- stvari,

ki se jih je mogoče dotaknitiѽ Netelesne stvari – kar obstaja v pravu (res incorporales) stvari, ki se jih ni mogoče

dotakniti in obstajajo samo v pravu (stvarne pravice, obveznosti, pravice iz dedovanja...)

STVAR v ožjem pomeni besede je DEL ZUNANJEGA SVETA, NAD KATERIM JE MOGOČE PRIDOBITI OBLAST.

STVARNA PRAVICA – je oblastvena pravica na stvari

ѽ prenehanje stvari pomeni prenehanje pravice

ѽ je absolutna pravica: učinkuje nasproti vsakomur drugemu

ѽ količina stvarno-pravnih upravičenj na stvari je omejena

ѽ je ekskluzivna pravica: izključuje iz poseganja po stvari vsakega, ki ni upravičen

ѽ “načelo specialnosti”: stvarna pravica (in tudi prenosi le-te) je praviloma vezana na posamezno stvar (7. člen SPZ: “Načelo specialnosti: Samo individualno določena samostojna

23


stvar je lahko predmet stvarnih pravic, razen če ta zakon določa drugače.”)

ѽ pomen RAZPOLAGALNEGA PRAVNEGA POSLA: ustanavlja, prenaša, obremenjuje ali ukinja stvarne pravice + terja veljavno podlago (causa) ali pravni naslov (titulus)

Stvar v ožjem pomenu besede je del zunanjega materialnega sveta, nad katerim je mogoče pridobiti oblast. Stvarne pravice so oblastvene pravice na stvareh. Ta predstavlja neposredno oblast nad stvarjo in možnost poseganja po njej. Prenehanje stvari pomeni tudi prenehanje stvarne pravice na njej. Obstaja numerus clausus - omejeno število stvarnih pravic. Stvarna pravica je absolutna, ker učinkuje proti vsakomur. Obenem je tudi izključujoča - ekskluzivna, saj je namenjena le točno določenim osebam. Predmet stvarne pravice je po načelu specialnosti praviloma le posamezna stvar. Stvarne pravice se ustanavljajo, obremenjujejo, prenašajo ali ukinjajo z razpolagalnimi pravnimi posli (uspešnost odvisna od obstoja veljavne podlage - cause ali od pravnega naslova - titulus). Te dva po navadi predstavlja nek zavezovalni pravni posel. Raz. pravni posel lahko temelji na individualnem pravnem aktu ali na zakonu.

STVARNE PRAVICE V RIMSKEM PRAVU

ѽ lastninska pravica (dominum, properietus) – stvarne pravice na lastni stvariѽ 4 stvarne pravice na tuji stvari:

1. Služnosti (servitutes)2. Zastavna pravica (pignus, hypotheca)3. Stavbna pravica (superficies)4. Dedna zakupna pravica (emphyteusis)

Stvarnopravni zakonik (SPZ)

Stvarne pravice

2. člen

Stvarne pravice so:

– lastninska pravica,

– zastavna pravica,

– zemljiški dolg,

– služnosti,

– pravica stvarnega bremena,

– stavbna pravica.

POJEM IN VRSTE STVARI

Stvar je samostojen materialni predmet, ki je dostopen človekovi oblasti.

24


(SPZ) Stvar

15. člen

(1) Stvar je samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje.

(2) Za stvar se štejejo tudi različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko obvladuje.

Pomembna je delitev na stvari zunaj pravnega prometa (res extra commercium) danes bi temu ustrezal pojem "javno dobro" in stvari v pravnem prometu (res in commercio) stvari so dostopne samo upravičencu; stvari, na katerih lahko obstajajo stvarne pravice in so lahko predmet pravnih poslov zasebnega prava.

STVARI ZUNAJ PRAVNEGA PROMETA (res extra commercium) Ustanavljanje pravnih pravic je zelo omejeno

1. Stvari izvzete po sakralnem pravu (res divini iuris)1a. stvari posvečene bogovom (res sacrae): svetišča, žrtveniki, oltarji, bogoslužni in kultni predmeti1b. grobišča (res religiosae): (del) zemljišča, kjer je nekdo pokopan 1c. stvari pod varstvom bogov (res sanctae): mestna obzidja, mestna vrata, meja med zasebnimi zemljišči

2. stvari izvzete po posvetnem pravu – tičejo se javnega dobrega2a. “javno dobro” (res omnium communes): zrak, tekoča voda, morje in morska obala2b. stvari države (res publicae): javne ceste in reke, tržnice, gledališča, [državna zemljišča, državni sužnji], tudi lastnina mestnih občin (res universitatis)

RES IN COMMERCIO – stvari v pravnem prometu

A. RES MANCIPI in RES NEC MANCIPI

Najpomembnejše stvari za gospodarski položaj družine/kmetijskega posestva.Stvari na katerih sta temeljila pridelovanje hrane in pridobivanje drugih dobrin za življenje:

ѽ Zemljiščaѽ Vprežna in tovorna živinaѽ Sužnji ѽ 4 zemljiške služnosti:

Služnost pešpoti - iter Služnost poti za gonjenje živine - actus Služnost vozne poti - via Služnost napeljave vode s tujega zemljišča – aquaeductus

Ko enkrat služnost dovoliš, imaš potem določene omejitve, se moraš vzdržati nekaterih dejanj.

Pravice na res mancipi je bilo mogoče pridobivati ali odsvajati le oblično, da se zminimalizira določeno voljo; utemeljeni so v civilnem pravu (mancipacija, in iure cessio). Posel je potekal pred

25


pričami in tehtničarjem - publiciteta. To je zagotavljalo pravno varnost. Ta delitev je izgubila svoj pomen, ko je mancipacijo nadomestila traditio.

Ostale stvari so RES NEC MANCIPI na njih se prenaša lastninska pravica s traditio. Ko se spremenijo gospodarske prilike, ta delitev izgubi pomen. Ne spadajo v krog stvari.

B. NEPREMIČNINE in PREMIČNINE

ѽ NEPREMIČNINE (res immobiles) zemljišča in vse, kar je z njimi trdno in trajno spojeno Tudi glede zračnega prostora nad tem zemljiščem in podzemnega prostora pod tem

zemljiščem

ѽ PREMIČNINE (res mobiles) vse ostalo; premične stvari (res mobiles) in stvari, ki se premikajo same (res se

moventes)

(SPZ)

Nepremičnina

18. člen

(1) Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. (2) Vse druge stvari so premičnine.

C. NADOMESTNE in NENADOMESTNE STVARI

NADOMESTNE: stvari, ki jih lahko medsebojno zamenjamo in so enakovrstne (genus), npr. žito, olje, vino, srebro, denar

NENADOMESTNE – stvari, ki so individualno določene, gre za unikate, ne da se jih nadomestiti (species), npr. kip Davida, plašč Alexandra Velikega,...

Ta delitev je pomembna v obligacijskem pravu, saj se delitev na nadomestne in nenadomestne v veliki meri ujema z delitvijo na določene po vrsti (genus) in določeno individualno (species).

vprašanje pri obligacijskem pravu – naključno uničenje stvari - če je predmet obligacije species, bo naključno uničenje trpel upnik, če gre za nadomestno stvar, bo trpel dolžnik.

D. POTROŠNE in NEPOTROŠNE STVARI

POTROŠNE – stvari, ki jih je z enkratno rabo tudi porabijo, npr. vino, hrana, denar, kurjavaNEPOTROŠNE – stvari, ki so namenjene večkratni oz. daljši uporabi, npr. zemljišče, orodja, sužnji, tramovi...

26


E. DELJIVE in NEDELJIVE STVARI

DELJIVE – so tiste stvari, ki jih je mogoče brez škode za njihovo bistvo in vrednost razdeliti na več delov, npr. denar, žito, travnik

NEDELJIVE – suženj, diamant, umetnina - izguba njihovega bistva, obstoja, bistvenega zmanjšanja vrednosti.

Brez nevarnosti za njihov obstoj, jih ni mogoče razdeliti. Nekatere stvari je sicer možno fizično razdeliti, vendar kljub temu ne gre za deljive stvari, če pomeni delitev zmanjšanje njihove vrednosti. Lahko se poslužimo pravne delitve, če fizična ni možna:

Eden od lastnikov obdrži stvar in ostale izplača Stvar se proda in se denar razdeli

F. ENOVITE, SESTAVLJENE in SKUPNOST STVARI Enovite – stvari, ki so enotne po svoji naravi, nimajo sestavnih delov. Tipična enovita stvar je suženj.

Suženj, tram, živali, kamenSestavljene – funkcionalno povezane v neko celoto. hiša, omara, ladjaSkupnost – stvari, ki jih povezuje le ime knjižnica, čreda, dediščina

Sestavljene stvari lahko razdelimo na več stvari (ura). Ko je stvar enkrat sestavljena, lastninska pravica miruje dokler so stvari med seboj povezane.Stvari se pogosto spajajo med seboj, tako da gospodarsko manj važna, postane sestavina glavne. Stranska stvar s tem izgubi svoji samostojnost in postane prirast glavne stvari (tram, posejano žito). Accessio cedit principali – stranska stvar pripada glavni.

Universitas facti (skupnost stvari) – funkcionalna celota povezava, ki je gospodarska funkcionalna celota (knjižnica, čreda). Samo izjemno RP dopušča, da se te stvari obravnavajo skupaj (če dam v najem čredo, to lahko uredimo z eno pogodbo). Dediščina kot vso premoženje, ki ga zapustnik pusti za sabo. Predmet stvarnih pravic so zgolj posamezniki. Enotna tožba.

PRITIKLINA, PRIRAST in PLODOVI

PRITIKLINA – sicer samostojna stvar, ki je funkcionalno povezana s t.i. glavno stvarjo (zapah ali tram v hiši; gnoj na zemljišču); ni pravne samostojnosti, temveč je to kot prirast k stvari. Pritiklina sledni pravni usodi glavne stvari. K zemljišču v rimskem času ni spadalo nič, kar se trdno ni držalo zemlje. Tako tudi plodovi niso spadali k zemlji. V večini primerov je šlo za odsvojitve ali dedovanje stvari ~ vprašanje kaj spada zraven in kaj ne Po našem pravu je pritiklina premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena

gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari

PLODOVI – neposredni proizvodi plodonosne stvari. Je stvar, ki nastane v teku normalnega obstoja matične plodonosne stvari. Plod postane samostojna stvar, ko se loči od matične stvari.

27


Ločimo:Naravni (fructus naturales): značilno je, da ostane ohranjena plodonosna stvar (podrta drevesa zaradi viharja niso plodovi) sadeži, mladiči, deloCivilni plodovi (fructus civiles): so obresti, saj se glavnica obravnava kot plodonosna stvar donosi od najema ali zakupa, koristi od služnosti

VRSTE PLODOV

Fructus separati - plodovi, ki se ločijo od matične stvari (ni pomembno ali umetno ali naravno)Fructus percepti - plodovi, ki jih je nekdo pridobil, uživalec jih je pridelal, ki so bili zares vzeti v posestFructus neglecti - zanemarjeni plodoviFructus exstantes - plodovi, ki jih je toženec še imel in jih je moč vrnitiFructus consupmti – plodovi, ki jih je toženi do nekega trenutka že porabilFructus percipiendi - plodovi, ki bi jih pridobil lastnik, če bi imel v posesti plodonosno stvar (če nekomu posodim vrt in ta samo lenari, imam pravico zahtevati plodove, ki bi jih v tem času sam pridelal)

LASTNINA IN POSEST

ѽ Lastnina/lastninska pravica – pravna oblast nad stvarjo (res mancipi/res nec mancipi; civilna in pretorska lastnina); absolutna

ѽ Posest – dejanska oblast nad stvarjo – je dejstvo, ki se ugotavlja. Lastnik je ponavadi tudi posestnik, ni pa vedno tako.

ѽ ''lastnina in posest nimata nič skupnega''

POSEST

Je dejanska oblast nad stvarjo, skupaj z voljo posedovati jo zase, ki ni odvisna od obstoja pravice. Posest je zunanji izraz lastninske pravice (ni pa nujno).

DEJANSKA OBLAST + POSESTNA VOLJA je predmet detencije (imetništva) – dejanski odnos do stvari.

Predmet posesti je mogla biti le stvar, na kateri je mogoča lastninska pravica. Stvar, ki je izven pravnega prometa, ni mogel nihče posedovati. Izjema je posest na človeku, ki je pomotoma suženj.

DOBROVERNI POSESTNIK - vzame tujo stvar v prepričanju, da je stvar njegova NEDOBROVERNI POSESTNIK - tat, ki je stvar ukradel. Pravne posledice posesti – varstvo, pravica do samopomoči(do uporabe sile, v kolikor bi mu

kdo to hotel odvzeti); priposestovanje. Pomembna je kot dejstvo zaradi pravnih posledic posesti.

2 omejitvi pri posesti: poslovna sposobnost za lastništvo (tisti, ki bi bil lahko tudi sam lastnik), predmet v pravnem prometu (stvar v kateri je možna lastninska pravica)

Če so izpolnjeni določeni pogoji, lahko po poteku časa, določeno stvar priposestvujemo, dobimo lastninsko pravico na določeni stvari, npr. izvajanje služnosti.

28


POSEST IN IMETNIŠTVO

Razvoj oz. zgodovina posesti v RP - posest v rimskem klasičnem pravu je nastala kot sinteza dveh pojmov:

Predpostavka - dejanska oblast nad stvarjo Predpostavka - oblast nad delom javnega zemljišča (samo dejanska oblast, ne pa tudi

pravica). Oba pojma sta predstavljala civilno posest - possesio civilis. To je bila dejanska oblast, ki jo je nekdo izvrševal z voljo imeti stvar zase.

IMETNIŠTVO oz detencija; zgolj dejanska oblast nad stvarjo, ne pa tudi ustrezna volja, npr. ta, ki stvar zgolj hrani za nekoga, kdor jo je dobil na posodo, jo vzel v najem ali zakup...

(SPZ) Imetništvo

26. člen

Kdor izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in se je dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti (imetnik).

Imetnik lahko za posestnika izvršuje samopomoč.

VRSTE POSESTI

A. DOBROVERNA in NEDOBROVERNA POSEST

DOBROVERNI POSESTNIK – posestnik, ki je bil zmotno prepričan, da je lastnik in da je kot tak upravičen do posesti – BONA FIDET POSSESSOR – dobra vera je pomenila DEJANSKO ZMOTO (ki je morala biti upravičena)

NEDOBROVERNI P. – posestnik stvari, ki se je zavedal, da stvar ni bila njegova, pa je trdil, da je njegova. Npr. tat; MALA FIDET POSSESSOR

B. VICIOZNA in NEVICIOZNA POSEST (na podlagi kako smo jo dobili)

Viciozna je tista posest, ki je bila pridobljena na silo (VI), na skrivaj (CLAM) ali na prošnjo do preklica - v prekarij (PRECARIO)

Je rezultat (razen prekarija) nedovoljene spremembe posestnega stanja Ker se nanaša na določeno osebo, je relativna Gre za način pridobitve in ne za upravičenost do posesti

NEVICIOZNA - so pa vsi ostali načini na katere dobimo posest relativno – vedno se gleda v razmerju do koga sem jaz posestnik, do tistega, ki sem na silo, na skrivaj odvzel posest,l sem relativno viciozen

29


C. LASTNIŠKA in NELASTNIŠKA POSEST

LASTNINŠKI POSESTNIKI ! trdijo, da so lastniki stvari, ker jo imajo v posesti njihova posest je utemeljena z lastninsko pravico, pretor jim je nudil posestno varstvo. Lastniki, dobroverni posestniki, nedobroverni posestniki so lastniški posestniki.

NELASTNIŠKI P. – posedujejo stvar praviloma le začasno in priznavajo, da so dolžni prepustiti lastniku; njihova posest temelji na pravici, ki ni lastninska; deležni so bili posestnega varstva. Po poteku časa bodo stvar vrnili lastniku.Bili so pa:

1. ZASTAVNI UPNIK - v posest je dobil zastavljeno stvar v zavarovanje svoje terjatve. Če dolžnik terjatve ni izpolnil, je upnik stvar prodal, v nasprotnem primeru je stvar vrnil. Prodaja stvari je brez učinka.

2. SEKVESTER – shranjevalec posebne vrste; stranki ki sta se pravdali glede lastninske pravice na neki premični stvari, sta dali sporno stvar v hrambo sekvesterju; po koncu pravde jo je ta vrnil zmagovalcu; Varstvo – ker ni bilo jasno kdo bo v pravdi uspel pa tudi zato, da ne bi bilo spora o tem, katera od strank bo lahko v svoj priposestvovalni čas vštela čas pravde.

3. PREKARIST – je prejel tujo premično ali nepremično stvar v neodplačno uporabo na prošnjo do preklica; dokler je stvar uporabljal in posedoval je štel za posestnika, nasproti tistemu, ki mu je stvar dal je bil relativno viciozen, zato je bila nasproti njemu posest neupravičena.

4. DEDNI ZAKUPNIK (emfitevza) – je pridobil kmetijsko zemljišče v zakup za dolgo dobo, na zemljišču je pridobil stvarno pravico (IUS EMPHYTHEUTICARIUM) zato je veljal za posestnika.

D. NEPOSREDNA in POSREDNA POSEST

Neposredno je posedoval tisti,ki je imel oba elementa posesti, tako oblast kot voljo; stvar je lahko prepustil drugemu v detencijo, vendar se je štelo, da stvar še vedno poseduje (dejansko oblast je zanj izvrševal detentor).

Posredno je posedoval tisti, ki je izvrševal posest preko nekoga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova.

SPZ

III. del POSEST

Pojem

24. člen

(1) Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest). (2) Posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima

neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest).

Lastniška in nelastniška posest

27. člen

30


(1) Kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova, je lastniški posestnik.

(2) Kdor ima stvar v posesti brez volje imeti jo za svojo in priznava višjo pravno oblast posrednega posestnika, je nelastniški posestnik.

Dobra vera posestnika

28. člen

Posestnica oziroma posestnik (v nadaljnjem besedilu: posestnik) ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti.

PRIDOBITEV in IZGUBA POSESTI

PRIDOBITEV

Pogoji za pridobitev: Poslovno sposobna oseba Splošno mnenje, da lahko pridobi posest le tisti, ki je bil zmožen oblikovati posestno voljo Posesti ni mogel pridobivati umobolni Osebe pod oblastjo so lahko pridobivale za gospodarja z njegovo vednostjo; za pekuliarno

stvar vrednost ni bila potrebna

Kdaj? takrat, ko smo posrali posestnik. Takrat, ko pridobimo oblast nad stvarjo in voljo imeti stvar zase – OBLAST + VOLJO. Ko dejansko obvladujemo stvar (ujeta divjad) oblast mora biti navzven vidna.

IZVIRNA in IZVEDENA PRIDOBITEV Tisti, ki ni mogel obdržati stvari, ni mogel ostati posestnik

IZVIRNA – nastalo je novo posestno stanje; pridobitev dejanske oblasti je bila vidna tudi navzven ograditev zemljišča, žival je posestnik zaprl.

Pri izvirnem načinu ne sme biti nobenega dvoma, da je pridobil stvar v posest. Oblast nad stvarjo je treba izrecno pokazati - vzeti stvar v posest.

IZVEDENA – posestno stanje se je nadaljevalo, spremenila pa se le oseba posestnika; ni bilo potrebno posebno poudarjati, da ima posestnik stvar v dejanski oblasti. Pogoji, da je navzven vidna, so manj strogi.

IZROČITEV NA DOLGO ROKO (longa manu traditio)Gre za simbolno pridobitev pri izvedenih pridobitvah posesti na nepremičninah. Uporablja se za primer izročitve dolgovanega zneska ali premične stvari, ki jo je izročitelj položil tja, kamor mu je naročil pridobitelj.Npr. lastnik stanovanja, ki ga nameravam prodati, v stanovanju imam najemnika. Ne pride do prenosa, ker v njem biva posestnik. Neposredna posest se ohrani, posestnik pa se spremeni.

31


POSESTNI KONSTITUT – prehod iz posesti v imetništvo. Posebnost posestnega konstituta – novi lastnik je lahko pridobil posest samo z voljo – dejansko oblast zanj je izvrševal imetnik – dosedanji posestnik.

IZROČITEV NA KRATKO ROKO - takrat ko ni nobene prave izročitve, spremeni se le volja stvari. Imam dejansko oblast, pridobim še voljo in postanem lastnik stvari. Pomembno, da obstaja pravna podlaga, npr. kupoprodajna pogodba. Ko iz imetnika postanemo posestnik. Obratno kot posestni konstitut.

Pridobitelj je imel že pred izročitvijo stvar v detenciji. Do pridobitve mu je torej manjkala samo posestna volja. Posest je zato prešla že z golo voljo lastnika (ko je lastnik nekomu posodil stvar ali jo dal v najem). Izročitev na kratko roko je torej pomenila prehod iz imetništva v posest, zatorej je morala obstajala ustrezna podlaga (causa) - zavezovalni pravni posel. Sprememba je torej le v posestni volji. Rimsko pravo je to strnilo v pravilu NEMO SIBI IPSE CAUSAM POSSESSIONIS MUTARE POTEST - nihče ne more spremeniti temelja svoje posesti. To pomeni, da je za prehod posesti z izročitvijo na kratko roko potrebna neka zunanja pravna okoliščina v obliki podlage za prenos posesti

IZGUBA POSESTI – če nimamo več volje, dejanske oblasti ali če pride do stvarnega uničenja.

1. Izguba posesti po volji posestnikaѽ Hkrati sta prenehala oba elementa (z zavrženjem, izročitvijo stvari...)ѽ Posest je prenehala z izročitvijo, tudi če pridobitelj ni postal posestnik, npr. če je kdo

izročil stvar umobolnemu ta ni postal posestnikѽ Ker je zahtevalo prenehanje posesti tudi prenehanje posestne volje, tega ni mogel storiti

nedorasli brez varuhovega sodelovanja.

2. Izguba posesti proti volji posestnika ѽ Zadoščala je izguba dejanske oblasti nad stvarjo – če mi kdo stvar ukrade, voljo še vedno

imamѽ IZJEMOMA je lastnik nepremičnine ohranil svojo posest, kljub izgubi dejanske oblasti –

posest zemljišč, ki so bila dostopna samo sezonskoѽ Pri premičninah velja, da posedujemo tisto stvar, ki jo lahko kadarkoli hočemo, vzamemo

v dejansko oblastѽ

SPZ

60. člen

(3) Izročitev premičnine se šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve:

– če je bila premičnina že pred sklenitvijo pravnega posla v posesti pridobitelja (izročitev na kratko roko);

– če sta se stranki dogovorili, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice še naprej ostane v posesti prenosnika (posestni konstitut).

32


(4) Če je stvar v posesti tretjega, se šteje izročitev premičnine za opravljeno v trenutku, ko je bil tretji obveščen o prenosu lastninske pravice (izročitev na dolgo roko). S tem prenosnik prenese

svojo posredno posest na pridobitelja.

POSESTNO VARSTVO in PRETORJEVI INTERDIKTI

ѽ Pretorjevo posestno varstvo je obstajalo poleg pravice vsakega posestnika do samopomoči.ѽ V interdiktih se je ugotavljalo čigav zahtevek je bolj utemeljen – na ravni dejanskega – ni se

dotaknil vprašanja ali je posest utemeljena v pravici.ѽ Izid posestnega spora ni v ničemer vplival na obstoj pravice.ѽ Pretor ni želel prepovedati uporabo sile – interdikti se končujejo s klavzulo – vim fieri veto –

prepovedujem uporabo sile.ѽ Zavrnil je posestno varstvo tistega, ki mu je nasprotna stranka lahko očitala relativno

vicoznostѽ Posestni iterdikti so služili kot uvod v lastninsko pravdoѽ Pretor z interdikti varuje vse, razen relativno vicioznega posestnika

VRSTE INTERDIKTOV

A. INTERDIKTI, KI OHRANJAJO POSEST (prohibitorni)

Pretor prepovedal motenje posesti in uporabo sile. Da se motnja ne bi ponovila, je morala stranka, ki je spor izgubila, dati varščino – cautio de ampulis non turbando.

A1. INTERDIKT UTI POSSIDENTIS – nepremičnineo Pretor je skušal ohraniti stanjeo Interdikta RETINENDAE POSSESSIONIS sta bila dvojna - interdikt je bil naslovljen enkao na

obe stranki, čeprav je ena od njiju sprožila postopek, to še ni pomenilo, da se interdikt ni mogel obrniti proti njej

o Če je bila stranka viciozna proti tretjemu, pretor tega ni upošteval

A2. INTERDIKT UTRUBI- za premičnineo Pri premičninanah pretor ni nudil varstva trenutnemu posestniku narava posesti se je

lahko vsak trenutek spremenilao Varstvo je nudil tisti stranki, ki je dokazala, da je sporno stvar posedovala večji del leta –

preteklega, računamo na dan izdaje interdikta Sprememba v Justinjanovem pravu – odločilno je, kdo je bil posestnik v trenutku, ko se je

postopek začel

B. INTERDIKTI, KI VRAČAJO POSEST (restitutorni)

Prvi je namenjen povrnitvi tistega, ki je bil iz zemljišča nasilno pregnan. Drugi je bil namenjen tistemu, ki je nekomu prepustil stvar v uporabo na prošnjo do preklica. Takrat, ko imamo opravka z vicioznim posestnikom

33


B1. INTERDIKT DE VI

INTERDICTUM DE VI COTTIDIANA zaradi sile (le za nepremičnine – pregnan z zemljišča). Skuša vrniti posest tistemu, ki je bila nasilno odvzeta,Pozna dva pogoja: tisti, ki je sprožil postopek, ni relativno viciozen (nasilno, na skrivaj ali na prošnjo do preklica pridobil) in enoletni rok. Smel je zahtevati tudi odškodnino. Če je zamudil enoletni rok ali pa je imel zemljišče že dedič, mu je pretor dovoljeval actio in factum ta kolikor je obogaten.

INTERDICTUM DE VI ARMATA zaradi sile z orožjem (kvalificirana sila): posebej varuje tiste, ki so bili pregnani z orožjem. Po mnenju RP pravnikov se šteje za orožje vse kar ni gola roka. Zraven je še odškodninski zahtevek (interes) – stranka, ki je bila pregnana z zemljišča lahko zahteva vrnitev škode, ki je pri tem nastala; in zahtevek za vračilo koristi (interes). De vi armata je strožji, sam ne vsebuje enoletnega roka in niti excepcije.

B2. INTERDIKT DE PRECARIOo Gre za reševanje nekega razmerja, v katerem priznavamo poplačilo v denarju.o Ni bil namenjen varovanju posestio Z njim je lahko tisti, ki je dal stvar v uporabo na prošnjo do preklica, zahteval stvar nazajo Pretor je omogočal zasledovanje stvari tudi prekaristu, ki se je nalašč znebil stvari, da mu je

ne bi bilo potrebno vrnitio Pretor je omogočil tožbo proti fiktivnemu posestniku, ki se je prav tako dolozno znebil stvari,

da bi se izognil lastninski pravdi

Interdikt je naperjen proti prekaristu. Stvar pri tem interdiktu je lahko premičnina ali nepremičnina.

Interdikt uti possidetis

Kakor tisto poslopje, o katerem teče postopek, posedujeta drug od drugega ne na silo ne skrivaj ne na prošnjo, (tako ga posedujta), prepovedujem uporabo sile, da (ga) ne bi tako posedovala.

Interdikt utrubiPri komer od vaju je bil ta suženj, za katerega gre, ne na silo ne skrivaj ne na prošnjo nasproti drugemu, pri komer je bil večji del preteklega leta, (pri tem naj ostane), prepovedujem uporabo sile, da ga ta (ki ga je posedoval večji del preteklega leta), ne bi odvedel s seboj.

Interdikt de vi cottidianaOd koder si ti v preteklem letu njega nasilno pregnal ali ga je pregnala tvoja družina (tj. osebe pod tvojo oblastjo), ko je on (tam) posedoval, ker ni posedoval od tebe ne na silo, ne skrivaj, ne na prošnjo, tja postavi nazaj njega in vse, kar je on takrat tam imel.

Interdikt de vi armata

34


Od koder si ti ali tvoja družina ali tvoj prokurator njega s silo in oboroženimi ljudmi pregnal, tja (ga) postavi nazaj. Od koder si ti njega s silo in oboroženimi ljudmi pregnal ali ga je pregnala tvoja družina, tja postavi nazaj njega in vse, kar je on takrat tam imel.

Interdikt de precarioKar imaš od njega v prekariju (tj. kar ti je na tvojo prošnjo prepustil v neodplačano rabo) ali si s hudobnim naklepom prenehal imeti in o tej zadevi teče postopek, to njemu vrni. (vse Kranjc 2008, str. 450-457)

SPZ

Samopomoč

31. člen

Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da

način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.

Spor zaradi motenja

32. člen

Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je

motenje nastalo.

Sodno varstvo posesti

33. člen

(1) Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

(2) Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal

dovoljeno samopomoč iz 31. člena tega zakona.

(3) Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.

LASTNINSKA PRAVICA

Najpomembnejša izmed stvarnih pravic. Pravico uporabljati stvar kolikor je to dopuščalo pravo. Lastnik je smel stvar posedovati, jo uporabljati in uživati njene donose ter z njo dejansko in pravno razpolagati (jo zavreči, uničiti,...)Resnična lastnina je samo civilna lastnina (lastninska pravica- dominium ex iure quiritum)IN BONIS HABERE - imeti v premoženju – dejansko stanje, ki je bilo varovano kot lastninska pravica – BONITARNA LASTNINA.

Razvoj lastninske pravice:

35


ѽ CIVILNA oz KVIRITSKA LASTNINA – lastnina po kviritskem pravu. Pozna jo civilno pravo, je tista ''prava'' lastninska pravica.

- Njen predmet so bile lahko le premične stvari in italska zemljišča- RES MANCIPI – pridobitev lastninske pravice med živimi le z obličnim pravnim poslom

(mancipacija, in iure cessio); tradicija prenese le posest! pridobitelj je na stvari pridobil civilno lastninsko pravico, ko je stvar priposestvoval.

- Oseba je morala biti rimski državljan, uporaben ustrezen obličen posel + italsko zemljišče postal civilni lastnik, dobil tudi poln obseg upravičenj.

ѽ PRETORSKA oz. BONITARNA LASTNINA – oseba, ki je brez obličnega posla dobila lastninsko pravico

- Za varstvo »nastajajoče pravice« tistega, ki je pridobil neko res mancipi od civilnega lastnika na neustrezen način, je pretor izoblikoval posebno tožbo – pomanjkljivost – neizpolnjena obličnost. FIKCIJA, da je priposestvovalni čas že potekel in da je pridobitelj že lastnik – PUBLICIJANSKA TOŽBA pridobitelj je imel proti odsvojitelju le ugovor prodane in izročene stvari ali ugovor zvijačne prevare.

- Oseba A je lastnik sužnja, ki se v določenem trenutku odloči, da ga proda Bju. Prišlo je samo do navadne izročitve. Oseba B postane bonitarni lastnik, oseba A je še vedno civilni lastnik. Nastaneta 2 lastnika, kar pa ni dobro. Pretorsko pravo tako izoblikuje pravne instrumente, ki varujejo bonitarnega lastnika. S potekom časa bonitarni lastnik priposestvuje stvar (postane tudi pravi lastnik). Vmesno obdobje je relativno nezaščiten (civilni lastnik bi lahko zahteval nazaj, 3. os mu odvzame, bonitarni lastnik se ne more braniti). Ugovor prodane in izročene stvari (če civilni lastnik sproži lastninsko tožbo ima bonitarni lastnik ugovor) Nasproti 3. os. Ima bonitarni lastnik FIKCIJO (da je priposestvovalni čas že potekel in da je pridobitelj že lastnik – PUBLICIJANSKA TOŽBA) z vidika prava se bonitarni lastnik smatra kot civilni lastnik, še vedno pa ni civilni lastnik, samo v vseh tožbah tako nastopa.

ѽ ITALSKA ZEMLJIŠČA in ZEMLJIŠČA V PROVINCAH- Na provincialnih zemljiščih lastninska pravica posameznika ni bila mogoča – lastnica

je država.- Posameznik ima pravico uporabe in uživanja – uti frui habere possidere (uporabljati,

uživati, imeti in posedovati). Pravica, ki jo je mogoče nasproti tretjim uveljaviti s tožbo.

- Če dejansko stanje ni bilo podprto z določeno pravico, je RP pod določenimi pogoji omogočil nastanek take pravice npr. s priposestvovanjem

ѽ JUSTINIJAN

36


- v njegovem času so poznali le še enotno lastninsko pravico

SOLASTNINA

O solastnini govorimo, ko obstaja več upravičencev iste lastninske pravice, ko gre za nerazdeljene stvari. Stvar so imeli v soposesti.Solastniki zato nimajo v lasti fizičnih delov, ampak je vsak od njih lastnik računskega deleža celote, ki ga imenujemo miselni delež - pars pro indiviso. Solastnina ne pomeni, da obstaja več lastninskih pravic - lastninska pravica je ena sama!Če je eden od lastnikov hotel posegati v deleže drugih lastnikov, je moral pridobiti njihovo soglasje. "Če je nekdo, ki je imel s Ticijem skupnega sužnja, tega sam osvobodil, se je v tem primeru njegov delež izgubil in je prirasel družbeniku." Vsak lastnik je imel pravico prepovedati - ius prohibendi - dejanske posege pa tudi preprečit (dovoljena samopomoč). V klasičnem pravu je bilo dovolj le soglasje večine solastnikov. To ni bilo potrebno, če je družbenik delal v korist skupne stvari.Če je solastnik, kljub prepovedi družabnika nekaj storil, je lahko družabnik dosegel povrnitev škode z delitveno tožbo - actio communi dividundo. Z njo je zahteval prenehanje solastnine. Ta tožba je potekala na dveh ravneh:

Stvarnopravna raven - prenehanje solastnine Obligacijskopravna raven - uveljavitev zahtevka med solastniki

Delitve tožbe so vsebovale prisoditveno (adjudikacijsko) klavzulo, na podlagi katere je sodnik ustvaril novo lastninsko pravico.Solastniki so imeli stvar v SOPOSESTI.SKUPNA LASTNINA - lastninska pravica na več oseb na nerazdeljeni stvari, s tem, da deleži niso vnaprej določeni; skupni lastniki lahko odgovarjajo solidarno.

SPZ

3. oddelek LASTNINSKA PRAVICA VEČ OSEB:1. odsek SOLASTNINA

Pojem

65. člen

(1) Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež).

(2) Če solastniški deleži niso določeni, se domneva, da so enaki.

OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE

37


Lastninska pravica je načeloma absolutna in neomejena. Vnaprej omejena lastninska pravica ne obstaja. Lastnik je bil pri izvrševanju lastninske pravice omejen z naravo same pravice, s pravicami drugih, pa tudi s širšim interesom skupnosti.

Omejitve:ѽ Javni interesѽ Interes sosedov oz sosednih zemljiščѽ Omejitve glede na naravo lastninske praviceѽ Druge stvarne praviceѽ Pogoji

A. OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE V JAVNEM PROMETU

Nad omejitvami so bdeli cenzorji. Predvsem sta preganjala nepotrebne izdatke in luksuz, ki je vodil v pomehkuženje. V času principata je moral lastnik na svoji zemlji trpeti posege, ki so jih zahtevale javne stvari (ceste, vodovod,… ). Javna korist mora imeti prednost pred zasebno - UTILITAS PUBLICA PRIVATAE PRAEFERRI DEBET. Skrajni poseg v lastninsko pravico je bila razlastitev. Do nje je prihajajo v zvezi z zemljišči za javne gradnje. Razlaščeni je bil upravičen do odškodnine (razlastitev = prisilni kup). Podobna sta bila odvzem in prisilna dodelitev neobdelanih zemljišč.

B. OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICE V INTERESU SOSEDOV

SPOR O MEJI in RAZMEJITVENA PRAVDA - če se je zabrisala pet čevljev široka meja med zemljišči, so jo skušali obnoviti v posebni razmejitveni pravdi - actio finium regundorum. Če je bila meja nedoločljiva, jo je s pomočjo zemljemercev določil sodnik s prisoditvijo - adiudicatio. Če je bila komu od sosedov s tem storjena škoda, je dobil odškodnino.

TOK VODE PO ZEMLJIŠČU – spreminjanja toka vode po zemljišču ni smel storiti, če je voda tekla čez njegovo zemljišče. Lastnik, ki je spremenil tok vode, je moral vzpostaviti prvozno stanje ali pa trpeti njegovo vzpostavitev.

VEJE IN KORENINE DREVES - če so le te posegale v sosedov prostor, jih je moral lastnik posekati do višine 15 čevljev. Namesto njega je to lahko storil sosed. Enako velja za korenine.

NUJNA POT - do te pravice je bil upravičen lastnik zemljišča, ki ni imel neposrednega dostopa do javne poti ali ceste - uveljavljati jo je bilo mogoče s upravnim postopkom.

IMISIJE - moteče posledice izvrševanja lastninske pravice na nepremičnini, ki so presegale običajno mero. Lastnik zemljišča ni dolžan trpeti pare, dima ali drobcev. Lastnik zemljišča se je lahko zoper take imisije branil s posestnim interdiktom uti possidetis, ali pa je sprožil negatorno tožbo (če je imel sosed služnost).

38


STAVBE - lastnik, ki mu je pretila škoda, da katere bi prišlo z rušenjem stavbe na sosednjem zemljišču, je lahko zahteval od soseda varščino cautio damni infedcti za povrnitev škode, če bi se stavba res porušila (enako lahko zahtevali dobroverni posestnik, emfitevta, superficiar, zastavni upnik, užitkar, najemnik od vseh naštetih vsi našteti). Če sosed varščine ni hotel dati, je pretor ogroženemu sosedu dovolil, da je sosednje zemljišče vzel v svoje varstvo - custodia (pridobil imetništvo in popravil hišo). Če lastnik propadajoče stavbe no storil nič od tega, je moral plačati polno odškodnino.

MOTEČI GRADBENI POSEGI - lastnik se je lahko branil s prepovedjo nadaljnje gradbe - operis novi nuntiatio. Če je bila prepoved gradbenih posegov dana v javnem interesu, je moral graditelj za kazen porušiti vse, kar je zgradil do takrat. To je lahko zahteval sosed z interdiktom interdictum demolitarium. Če je šlo za prepoved na javnem zemljišču, je dal prepoved lahko kdorkoli. Prepoved je imela za posledico, da je moral graditelj prenehati graditi. Graditelj je lahko gradil naprej v dveh primerih:

Če je pri pretorju dosegel preklic prepovedi Če je dal varščino, da bo porušil vse.

Da ne bi prihajajo do zlorab, je Justinijan določil za izdajo sodne odločbe v taki pravni rok treh mesecev.

ŠKODLJIVE SPREMEMBE NA ZEMLJIŠČU - in solo (prišlo na silo - de vi - ali na skrivaj - clam) - zoper njih je sosed lahko uveljavljal interdikt quod vi aut clam, ki je učinkoval restitutorno. Uporabiti ga je bilo mogoče tudi zaradi spremembe, ki je nastala na javnem zemljišču (nekdo skopal jarek in se nekdo drug poškodoval) - prvi primeri varstva okolja.

SPZ

Drevo na meji; 81. člen

(1) Plodovi drevesa, ki stoji na meji, se delijo med lastnika sosednjih nepremičnin po enakih delih.

(2) Če drevo na meji ovira rabo katere od sosednjih nepremičnin, lahko lastnik nepremičnine zahteva, da se drevo odstrani na skupne stroške.

Plodovi, ki padejo na sosednjo nepremičnino; 82. člen

Na plodovih, ki padejo na sosednjo nepremičnino, pridobi lastnik te nepremičnine lastninsko pravico v trenutku ločitve plodov od glavne stvari.

Pravica odstraniti veje; 83. člen

(1) Lastnik nepremičnine ima pravico odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če

ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine.

(2) Če je lastniku sosednje nepremičnine s posebnim predpisom prepovedano ravnanje iz prejšnjega odstavka, ima pravico do odškodnine.

(3) Določila prvega odstavka tega člena se ne uporabljajo v primerih, kadar je meja nepremičnin v gozdu.

39


(4) Plodovi z vej, ki segajo v zračni prostor sosednje nepremičnine, postanejo z ločitvijo lastnina lastnika te nepremičnine.

SPZ

Prepoved spreminjanja vodotoka

86. člen

Lastnik nepremičnine ne sme na svoji nepremičnini na škodo sosednje nepremičnine spremeniti toka, njegove moči ter količine in kakovosti vode, ki teče čez njegovo nepremičnino.

Odtekanje meteornih padavin

87. člen

Lastnik nepremičnine mora storiti vse potrebno, da meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oziroma ne padajo na tujo nepremičnino.

VRSTE NAČINOV PRIDOBITVE LASTNINSKE PRAVICE

A. IZVIRNI (ORIGINALNI) in IZVEDENI (DERIVATIVNI) NAČIN

- IZVIRNI Nastane nova lastninska pravica (pridobitelj postane lastnik neodvisno od tega, ali je imel stvar pred njim že kdo v lasti)

- IZVEDENI Gre za prenos lastninske pravice s pravnega prednika na pravnega naslednika

B. CIVILNI in NARAVNI NAČIN

- CIVILNI – način pridržan samo za rimske državljane- NARAVNI – na splošno poznalo pravo narodov

C. NEPOSREDNI in POSREDNI NAČIN

- POSREDNI – stvar je bila pred pridobitvijo v lasti nekoga drugega- NEPOSREDNI – pridobitev, pri kateri je bila stvar v trenutku pridobitve brez lastnika

D. ENOSTRANSKI in DVOSTRANSKI NAČIN

- ENOSTRANSKI – lastninska pravica nastane samo z dejanjem pridobitelja- DVOSTRANSKI – gre za prenos lastninske pravice z odsvojitelja na pridobitelja

IZVIRNI NAČINI

40


1. PRILASTITEV (OKUPACIJA) - nekdo vzame stvar brez lastnika v svojo posest z namenom, da postane njen lastnik. Lastninska pravica tako nastane s pridobitvijo posesti. RES NULLIUS CEDIT PRIMO OCCUPANTI - nikogaršnja stvar pripada tistemu, ki jo prvi vzame v posest. Za nikogaršnjo last so v rimskem času šteli:

Divje živali , ki imajo svojo naravno prostost + otoke sredi morja - lastnik živali je tisti, ki jo vzame v posest. Tisti, ki je žival udomačil, jo poseduje, dokler je imela navado, da se k njemu vrača

Zavržene stvari - bivši lastnik opustil lastninsko pravico Stvari, ki so bile last države, ki je bila z Rimom v vojni (NE vojni plen)

Če so stvari padle z ladje sredi viharja, bi bil odvzem teh stvari tretiran kot tatvina.

2. NAJDBA ZAKLADA – zaklad je neka stara shranitev denarja, na katerega se je že pozabilo, tako da nima več lastnika in moral je biti zakopan v zemlji. Zaklad postane stvar, ko se ne ve več kdo ga je zakopal.

Če je našel na svojem zemljišču (in tudi na posvetnem), je zaklad njegov Če je našel na tujem zemljišču po naključju, prizna polovico lastniku zemljišča Če je na cesarjevem (mestnem) zemljišču, da polovico cesarju (mestni občini)

3. PRIDOBITEV PLODOV - govorimo le v zvezi z naravnimi plodovi. O njih govorimo, ko se ločijo od matične stvari in postanejo samostojna stvar.

Seperacija - trenutek ločitve od matične stvari Percepcija - trenutek vzetja v posest

Lastnik matične stvari postane tudi lastnik vseh njenih plodov, ko se ti ločijo od matične stvari, razen dveh izjem, ki dobita lastninsko pravico s separacijo:

Dedni zakupnik (emfitevta) - zaradi narave in obsega svoje pravice Dobroverni posestnik - zaradi svoje dobre vere (posestnik je dobroveren do litis

kontestacije). Lastnik je lahko zahteval vrnitev plodov, ki jih je dobroverni posestnik ob litis kontestaciji še imel (fructus extantes).

Po rimskem pravu je bilo torej pridobivanje plodov urejeno takole:

Seperacija: Percepcija:

Lastnik užitkar

Dobroverni posestnik, dedni zakupnik

zakupnik

Užitkar (le živalske mladiče)

4. SPOJITEV - je fizična povezava dveh stvari, ki postaneta s tem v pravnem pogledu praviloma enotna stvar, s tem da se nobena od obeh stvari ne spremeni. Če sta bili stvari last različnih lastnikov, so izhajali iz načela ACCESSIO CEDIT PRINCIPALI - stranska stvar priraste h glavni. Ker to niso mogli vedno določiti, so primere reševali kazuistično.

A. SPOJITEV PREMIČNINE Z NEPREMIČNINO:

41


POSEJANJE SEMENA – SATIO – seme je del zemljišča, ko pade v zemljo in s tem postane last lastnika zemljišča. Lastnik semena je lahko zahteval sam zahtevek na povrnitev vrednosti semena.

POSADITEV SADIKE - sadika je postala del zemljišče šele, ko se je "prijela", tj. se ukoreninila. Do takrat bi jo lahko lastnik zahteval nazaj ("Drevo, ki je posajeno v bližini meje, postane skupna last, če je pognalo korenine tudi v sosednje zemljišče.")

VGRADITEV V STAVBO - inaedificatio - lastnik zemljišča postane lastnik stavbe, ki je bila zgrajena na njegovem zemljišču ("Če lastnik zemljišča od graditelja, ki poseduje, zahteva zgradbo kot svojo in ne poplača cene gradiva ter plač rokodelcev, ga je mogoče zavrniti z ugovorom zvijačne prevare, če je bil seveda tisti, ki je gradil, dobroverni posestnik.")

NAPLAVINA - alluvio - zemlja, ki jo je reka postopoma nanašala, je postala last obrežnega lastnika

OTOK SREDI REKE - postane last obrečnih lastnikov (odvisno na kateri polovici reke je bil)

B. SPOJITEV DVEH PREMIČNIN

Lastnik stvari je bil tisti, katerega stvar je največ prispevala k novi stvari. Rimski pravniki so se ravnali po pravilu o glavni in stranski stvari.

NAPISAN LIST - lastnik postane lastnik podlage torej papirja SLIKA- poznamo dva kriterija za presojo, komu gre nova stvar:

o Kriterij vrednosti podlageo Estetska vrednost slike

Lastnik podlage je postal tudi lastnik slike. Slikar je imel v tem primeru proti njemu obligacijskopravni zahtevek za povrnitev vrednosti slike.

MEHANIČNA ZDRUŽITEV - npr prstan s kamnom. Lastnik posameznega dela je lahko zahteval izročitev s predložitveno tožbo - actio ad exhibendum.

KEMIČNA ZDRUŽITEV - nastane enotna stvar. V teh primerih se uporablja tožba in factum. Taka stvar je predmet ene lastninske pravice.

5. POMEŠANJE in ZMEŠANJE – Tu delimo sipke stvari (npr žito) in staljene stvari (kovine) – zmešanje tekočin.Ni mogoče več opredeliti posameznih stvari. Vsak od lastnikov je smel zahtevati svojo količino nazaj z delno vindikacijo – vindicatio pro parte. Nova stvar postane predmet solastnine.

6. PREDELAVA – neka snov se z delom spremeni, tako da nastane nova stvar. Ima dve prvini:- Delo- Snov- če je pridelovalec lastnik stvari, postane s pridelavo izvirno tudi lastnik nove stvari.

Če pridelovalec ni bil lastnik stvari, je postalo sporno komu pripada novo nastala stvar. Pridelovalec je moral biti dobroveren. Če je namreč vedel, da stvar ni njegova, je zagrešil tatvino oz poškodoval tujo stvar. Pomembna je globina posega v snov. Če je bila ta z delom spremenjena do te mere, da je ni bilo mogoče povrniti v prvotno obliko, je prevladalo delo in je postal lastnik predelovalec (vino) in obratno (srebrni prstan se spremeni nazaj v kepo srebra). Če je naredil delno iz svoje in delno iz tuje stvari, je postal lastnik on.

42


IZVEDENI NAČINI

1. MANCIPACIJA - je prastar oblični pravni posel, s katerim je nekdo pridobil lastninsko pravico (lahko tudi oblast nad stvarjo ali osebo). Mancipacija je namišljena prodaja. Navzočih mora biti 5 prič (odraslih rimskih državljanov), tehtničar in obe stranki. Pridobitelj je s koščkom bakra udaril po tehtnici. Prvotno je šlo pri mancipaciji za neke vrsto menjavo (niso še poznali denarja). Z njo so sklepali:

Zakonska zveza Prenos zapustnikovega premoženja Trikratna navidezna prodaja (emancipacija sina) Fiduciarni dogovor - prejemnik se je zavezal, da bo stvar prinesel nazaj/mancipirano

osebo osvobodil - fiduciarna odsvojitevMancipacija je učinkovala tudi, ko podlaga ni bila veljavna - abstraktna narava mancipacije. Predmet mancipacije so bile res mancipi:

Italska zemljišča Sužnja in živina Štiri poljske služnosti

Odsvojitelj je moral pridobitelju, ki mu je tretji zaradi svoje močnejše pravice stvar odvzel, povrniti dvojno vrednost. Pridobitelj je imel na voljo tožbo actio auctoritatis.

2. IN IURE CESSIO - odstop pred pretorjem - obličen pravni posel. Z njim je bilo mogoče odstopiti /ukiniti določeno pravico. Pretor je prisodil sporno stvar tožniku, če je toženec molčal. Tožnik je nastopil s trditvijo, da mu določena stvar pripada, toženec pa temu ni oporekal. Gre le za navidezno pravdo.

Prenos lastninske pravice - rei vindicatio Ustanovitev služnosti - vindicatio servitutis ...

Tudi in iure cessio je bil abstrakten pravni posel, saj je učinkoval neodvisno od svoje podlage. In iure cessio ni omogočala tožbe actio auctoritatis, bilo pa je mogoče skleniti fiduciari dogovor. In iure cessio ni ustvarjala lastninske pravice, ampak jo je samo prenašala.

3. IZROČITEV (TRADITIO) – to je najvažnejši izvedeni, naravni način pridobivanja lastninske pravice. Pridobivali so jo lahko rimski državljani in tujci. Brezoblična prepustitev stvari v posest pridobitelja z namenom prenosa lastninske pravice. Do izročitve je prišlo na podlagi neke pravne okoliščine. S tradicijo so prenašali lastnino na res nec mancipi, medtem ko je bilo mogoče na res mancipi pridobiti le bonitarno lastnino.

V praksi zaradi brezobličnosti PP lahko prihaja do sporov, kdaj nekdo s tradicijo pridobi lastninsko pravico. Zato se uveljavi pet pogojev, da bo tradicija uspešna:

ODSVOJITELJ mora biti praviloma lastnik stvari PRIDOBITELJ mora imeti premoženjsko sposobnost - sposoben postati

lastnik izročene stvari IZROČITELJ mora imeti namen prenesti, pridobitelj pa namen pridobiti –

namen mora biti izražen in nedvoumen

43


ZADOSTEN PRAVNI TEMELJ -mora obstajati pravno priznana podlaga STVAR JE POTREBNO PREPUSTITI V POSEST – izročitelj mora pridobitelju

prepustiti stvar v posest.

Nelastnik je lahko z traditio uspešno prenesel lastninsko pravico le izjemoma: Pekuliarne stvari - sin ali suženj sta lahko s stvarjo prosto upravljala Nelastnik po volji lastnika - nelastnik je dobil mandat, lahko pa je bil tudi

oskrbnik. Varuh - smel je odsvajati varovančeve stvari Zastavni upnik - smel je zaradi poplačila terjatve prodati zastavljeno

stvar

Lastnik stvari ni smel tradirati, če je šlo za stvar, o kateri je tekla pravda, ali pa je šlo za dotalno zemljišče (mož ne sme odsvojiti brez ženinega soglasja). Pravna podlaga je bil praviloma nek zavezovalni pravni posel, zaradi katerega je bil izročitelj dolžan izročiti stvar v lastnino - s tem je izpolnil obveznost. Causa je morala biti iusta (v skladu z veljavnim pravom).

Za podlago so šteli: Zavezovalni pravni posel - kupna (kupnina je morala biti že plačana

po starem rimskem pravu), menjalna, posojilna, darilna pogodba Obljuba dote Izpolnitev neke obveznosti (solutio) Domnevna - putativna causa - ni zadoščala, ker ni bilo soglasja med

strankama o kavzi odločitve

Če sta bili stranki v zmoti glede podlage, je bila izročitev uspešna (npr dedič izpolnil obveznost, ki ko je izpolnil že zapustnik - pridobitelj obdrži izročeno stvar).

4. PRISODITEV (ADIUDICATIO) - prisodil je lahko samo sodnik, in sicer v primeru, ko se je morala podeliti stvar, ki je bila prej v solastnini (primer - otoček sredi reke)Izvedeni način v katerem ustvari novo lastnino v delitvenih pravdah.

5. VINDIKACIJSKO VOLILO – je bila oporočnikova singularna naklonitev določene premoženjske koristi volilojemniku – LEGATORJU. Singularna – naklonitev posamične stvari ali pravice, ne da bi na volilojemnika prešle tudi zapustnikove terjatve ali dolgovi. PREDMET je stvar ali stvarna pravica.Stvarno pravni učinki volilojemnik je postal lastnik voljene stvarne pravice na tuji stvari od zapustnika, ko je dedič pridobil dediščino; stvar je lahko terjal od dediča, ki jo je imel v posesti z lastninsko tožbo.Ustanoviti ga je bilo mogoče le z besedami do lego – dajem in volim.

SPZ

2. oddelek PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE

1. odsek SPLOŠNO

44


Načini pridobitve

39. člen

Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa.

Pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom

40. člen

Za pridobitev lastninske pravice se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon.

PRIPOSESTVOVANJE

Zakonik XII. plošč: nepremičnine 2 leti; premičnina 1 leto

Klasična doba stvar: izvzete so ukradene stvari posest: posest ali posredna posest podlaga: kar bi sicer zadoščalo za last. prav. dobra vera: trenutek pridobitve doba/čas: 1 leto / 2 leti

Justinijan:

poenotenje priposestvovanja premičnine (usucapio), 3leta; nepremičnine (longi temporis praescriptio), 10 oz. 20 let

Prvina ravnotežja, ki zagotovi pravno varnost, je skladnost dejanskega in pravnega. RP je posestniku, ki ni bil lastnik, po poteku določenega časa priznala lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. to so storili zato, da pravi lastnik ne bi mogel dobiti nazaj stvari, ki jo je zanemarjal – lastninska pravica je pomenila aktiven in odgovoren odnos do stvari. argument zoper tistega, ki zahteva stvar nazaj kot lastnik. Zoper njega lahko pripostestvovalec uveljavlja ugovor priposestvovanja pravica dosedanjega lastnika ugasne in nastane nova lastninska pravica priposestvovalca.

Pogoji:STVAR – mora biti v pravnem prometu (res in commercio) in ne sme biti izvzeta iz priposestvovanja. Vse stvari na katerih je mogoče pridobiti civilno lastninsko pravico, razen ukradene stvari. POSEST - Posest je smela biti le civilna (ne interdiktna) - posest je moral posedovati kot svojo. PODLAGA – Posest je morala imeti ustrezno podlago. Ta se je skladala s pravnim temeljem pri tradiciji (kupec, obdarjenec, volilojemnik, prejemnik dote, upnik). Poleg naštetih so lahko začeli posedovati še okupant domnevno zavržene stvari, dedič domnevno zapustnikove stvari ali nekdo, ki je mislil, da ima pridobitni/putativni naslov.DOBRA VERA – Priposestvovalec je moral pridobiti stvar v dobri veri. Moral je biti zmotno prepričan, da je lastnik stvari. V dobri veri je moral biti v trenutku pridobitve posesti - kasnejša zla ne škoduje - MALA FIDES SUPERVENIENS NON NOCET. Dedič je lahko tudi v zli veri nadaljeval zapustnikovo priposestvovanje, če je zapustnik posedoval v dobri veri.

45


DOBA/ČAS - za nepremičnine je veljalo dve leti, za premičnine pa eno leto (že v Zakoniku XII plošč). Pravni naslednik je lahko prištel priposestvovalnemu času tudi čas, ko je stvar posedoval pravni prednik.

Longi temporis praescriptio - na provincialnih zemljiščih ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, ampak le posest ki je omogočala uživanje in porabo - UTI FRUI HABERE POSSIDERE - uporabljati, uživati, imeti, posedovati. Če je torej nekdo tako zemljišče pridobil dobroverno, je "lastnik" to zemljišče lahko zahteval nazaj. Posestniku so tako zoper lastnika priznali ugovor dolgotrajne posesti - exceptio/praescriptio longi temporis. Za svojo posest je moral imeti ustrezno podlago.

Če sta obe stranki živeli v isti občini (inter praesentes), je moral posestnik zemljišče posedovati 10 let

Če stranki nista živeli v isti občini (inter absentes), je moral posestnik zemljišče posedovati 20 let

Justinijan je vse posodobil. Longi temporis praescriptio se je uporabljal le za nepremičnine, medtem ko se je za premičnine uporabljal usucapio. Za priposestvovanje premičnin je priposestvovalni čas znašal tri leta, za nepremičnine pa je veljalo enako kot prej. Za obliko priposestvovanja se je štelo tudi zastaranje lastninske tožbe (30 let, izjemoma 40 let).

Priposestvovanje; SPZ

43. člen

(1) Dobroverni lastniški posestnik premičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku treh let.

(2) Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let.

Računanje priposestvovalne dobe

45. člen

(1) Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne te dobe. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas

trajanja priposestvovalne dobe.

(2) V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestniki.

VARSTVO LASTNINSKE PRAVICE in LASTNINSKE TOŽBE

Varstvo lastninske pravice je bilo potrebno v dveh primerih: Ko je nekdo neupravičeno posedoval stvar, ko je bila predmet lastninske pravice. Lastnik

je imel na voljo tožbo rei vindicatio - pravo lastninsko tožbo. Ko je prišlo do vznemirjena lastnikov s tem, da je nekdo opravljal služnost na njihovi stvar

oz moteče posegal po njej.

46


1. REI VINDICATIO

V klasičnemu pravu je bila rei vindicatio tožba neposedujočega lastnika zoper posedujočega nelastnika. Če je šlo za zemljišče, je pretor izdal interdikt quem fundum, s katerim je lastnik (tožnik), zahteval svoje zemljišče nazaj od posestnika (toženec). Če je bila sporna nepremičnina, je tožencu zabičal, da mora dovoliti tožniku, da si stvar sam vzame.

Aktivno legitimiran je lastnik, pasivno posestnik

Aktivna legitimacija - aktivno legitimiran je bil civilni lastnik stvari. Postopek pred pretorjem se je začel s tožnikovo trditvijo, da je stvar njegova, to je moral tudi dokazati, vendar je bilo to težko - hudičevo dokazovanje - probatio diabolica.

Pasivna legitimacija - pasivno legitimiran je bil posestnik, ki je lastniku oporekal lastninsko pravico. Toženec je moral sporno stvar posedovati. Sporna stvar je morala biti v sporu pred pretorjem navzoča (za nepremičnino dovolj le prinesen del). To ni bilo več potrebno v klasičnem pravu. Toženec, ki stvari ni posedoval, je bil oproščen, razen če je nehal posedovati, samo da bi se izognil tožbi (naklep se obravnava kot posest). Fikcija posest je veljala za:

Tistega, ki se je pretvarjal, da je posestnik, da bi zavedel lastnika, medtem ko bi lahko pravi posestnik stvar medtem priposestvoval

Tistega, ki je pred litis kontestacijo stvar naklepno nehal posedovati - dolozna opustitev.

Formula:Sodnik bodi…

Če se izkaže, da je stvar, o kateri teče pravda, po kviritskem pravu tožnikova,

in če ne bo tista stvar po sodnikovem pozivu tožniku vrnjena,

kolikor bo ta stvar vredna, na toliko denarja sodnik obsodi toženca (v prid tožniku).

Če se ne izkaže, (toženca) oprosti. (Kranjc, 2008, str. 534)

Tožba se glasi na plačilo vrednosti stvari (formularni postopek). Toženec se je lahko izognil plačilu, če je stvar vrnil lastniku - to omogoča restitutorna klavzula. Če je prišlo do ekstraordinarnega postopka, se je obsodba glasila na vrnitev stvari. Če toženec tega ni storil, mu je bila stvar odvzeta s silo (denarna obsodba le za plodove).

Tožbeni zahtevek - v tožbenem postopku se ni preverjalo, kdo je v resnici lastnik sporne stvari, ampak se je le preverjala tožnikova pravica. Če toženec stvari ni vrnil tožniku, je moral plačati njeno vrednost. To pa je ocenil tožnik (lahko ocenil višje kot sodnik). S plačilom denarne vrednosti je postal lastnik stvari toženec, kot da bi jo kupil.

Vrnitev sporne stvari

47


Če je toženec stvar pred litis kontestacijo poškodoval ali uničil, imel tožnik na voljo tožbo po zakonu lex Aquilia zaradi poškodovanja/uničenja tuje stvari. Klasiki niso bili enotnega mnenja, ali naj toženec odgovarja tudi, če je prišlo do izgube po naključju.

Plodovi in prirasti

Toženec, ki je stvar vrnil, je moral vrniti vse, kar je spadalo zraven, torej tudi plodove. Če so plodovi nastali pred litis kontestacijo, so pripadli s separacijo posestniku (v Justinijanovem času je moral vrniti tudi te plodove). Nedobroverni posestnik mora vrniti tudi vrednost tistih plodov, ki jih uničil, porabil, odtujil, ...

Stroški

Toženec je lahko od tožnika zahteval povrnitev stroškov, ki jih je imel s stvarjo pred litis kontestacijo. Rimsko pravo je poznalo:

Stroške za vzdrževanje stvari - nujni stroški - impensae necessariae Stroški, ki povečajo vrednost (uporabnost) stvari - koristni stroški - impensae utiles Stroški za olepšanje stvari - impensae voluptariae.

Nujne stroške sta morala vrniti tako dobroverni kot nedobroverni posestnik. Če mu jih tožnik ni hotel dati, je lahko stvar zadržal. Če je tožnik še vedno zahteval stvar zase, se je toženec lahko branil z exceptio doli. Samo dobroverni posestnik je lahko zahteval tudi koristne stroške. Glede stroškov za olepšanje pa sta oba posestnika lahko stvari samo vzela, kar sta dodala.

SPZ

Pravni položaj nedobrovernega posestnika

96. člen

(1) Nedobroverni posestnik je dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove.

(2) Nedobroverni posestnik je dolžan povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost plodov, ki jih ni obral. Ta zahtevek

zastara v treh letih od vrnitve stvari.

(3) Nedobroverni posestnik je dolžan povrniti škodo, nastalo s poslabšanjem ali uničenjem stvari, razen če bi ta škoda nastala tudi tedaj, ko bi bila stvar pri

lastniku.

(4) Nedobroverni posestnik lahko zahteva povračilo potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi lastnik, če bi bila stvar pri njem.

(5) Nedobroverni posestnik ima pravico do povračila koristnih stroškov samo, če so koristni za lastnika.

(6) Nedobroverni posestnik nima pravice do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi svojega zadovoljstva ali olepšanja stvari, lahko pa odnese stvar, ki jo je

vgradil za svoje zadovoljstvo ali olepšanje stvari, če se da brez poškodbe ločiti od glavne stvari.

2. PUBLICIJANSKA TOŽBA

48


- Sprva za bonitarnega lastnika; omogočena tudi dobrovernemu posestniku Pretor je pridobitelju (bonitarnemu lastniku) s to tožbo omogočil, da je zahteval stvar od manj upravičenega posestnika. To tožbo so uporabljali le dobroverni posestniki. Oblikovana je bila po zgledu rei vindicatio. Pridobitelj je izpolnjeval vse pogoje za priposestvovanje razen priposestvovalnega časa.Če je tožbo naperil proti civilnemu lastniku, bi uspel le kot bonitarni lastnik. V večini primerov je tožba tekla med dvema nelastnikoma. Splošno pravilo je bilo, da ima tisti, ki je pridobil od lastnika, prednost pred tistim, ki jo je pridobil od nelastnika. Če sta jo oba pridobila od nelastnika, je imel prednost tisti, ki mu je bila stvar prvemu izročena, če sta dobila od istega odsvojitelja. V nasprotnem primeru ima prednost posestnik. Čim bolj se oddaljujemo od lastninske pravice večjo pomen ima dejanska oblast oz posest! Pri publicijanski tožbi je moral tožnik samo dokazati, da izpolnjuje pogoje za priposestvovanje. Razlika med rei vindicatio in publicijasko tožbo je bila v aktivni legitimaciji in predmetu dokazovanja.

- Formula

Ko bi bil tožnik sužnja, ki ga je v dobri veri kupil in mu je bil on izročen, eno leto posedoval,

ko bi moral biti tedaj tisti suženj, za katerega gre, po kviritskem pravu njegov,

če to, za kar gre, po sodnikovem pozivu ne bo vrnjeno,

kolikor bo ta stvar (vredna),

na toliko denarja obsodi toženca (v prid) tožniku.

Če se ne izkaže, ga oprosti.

3. NEGATORNA TOŽBA

ѽ za primer motenja posesti oz. omejevanja last. pravice, ko nekdo npr. neupravičeno koristi služnosti ali užitek

ѽ s to tožbo se zanika, da bi drugi to pravico imelѽ aktivno je legitimiran lastnik; pasivno ta, ki moti posest

Lastnik je lahko obstoj pravice drugih na njegovi stvari (služnost,...) zanikal (zanikati -negare). Negatorna tožba je bila zrcalna podoba konfesorne tožbe - actio confessoria.

Aktivno legitimiran pri negatorni tožbi je bil lastnik stvari Pasivno legitimiran pri negatorni tožbi je bil lastnik sporne pravice

Pri konfesorni tožbi je bilo ravno obratno. V postopku pred sodnikom se ni ugotavljalo samo pravno stanje (obstoj pravice na neki tuji stvari), ampak tudi obseg posega v tožnikovo pravico. Toženec je moral odstraniti moteče

49


naprave ter vzpostaviti prejšnje stanje. Povrniti je moral tudi škodo in pa neupravičeno pridobljene plodove. Tožba je vsebovala tudi restitutorno klavzulo - toženec se je lahko izognil obsodbi na denarni znesek, če je vzpostavil prejšnje stanje (in povrnil plodove). Tožnik, ki se je bal ponovnega posega na njegovo stvar, je lahko zahteval varščino - cautio de amplius non turbando. Toženec bi moral to plačati v primeru, če bi lastnika ponovno vznemiril s svojimi posegi.

KONFESORNA TOŽBA: tožba, v kateri upravičenec zahteva priznanje služnosti tožba s katero je služnostni upravičenec od lastnika služeče stvari zahteval, naj prizna obstoj služnosti in mu dovoli njeno nemoteno izvrševanje.

SPZ

Zaščita pred vznemirjanjem

99. člen

(1) Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s

tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

(2) Če je bila z vznemirjanjem iz prejšnjega odstavka povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode.

(3) Zahtevek iz prvega odstavka tega člena ne zastara.

STVARNE PRAVICE NA TUJI STVARI (iura in re aliena)

ѽ služnosti (servitutes)

ѽ zastavna pravica (pignus, hypotheca)

ѽ stavbna pravica (superficies)

ѽ dedna zakupna pravica (emphyteusis)

SLUŽNOSTI (servitutes)

ѽ služnost Služnosti so stvarne pravice na tuje stvari, ki so upravičencu v določenem obsegu omogočale posegati po tej stvari. Služnost kot stvarna pravica je bila vezana na zemljišče in jo je lahko uveljavljal vsakokratni lastnik obeh zemljišč ( zemljišča, na katerem je potekala služnost, in zemljišča, katerega lastnik je izvajal služnost).

50


ѽ zemljiške služnosti: poljske in hišne Zemljiške služnosti so se nanašale na kmetijska in stavbna zemljišča.

ѽ 4 poljske služnosti, ki so res mancipi: o Služnost pešpoti žez zemljišče - itero Služnost poti, po kateri so čez tuje zemljišče gnali živino - actuso Služnost poti, po kateri so čez tuje zemljišče vozili z vozovi - viao Služnost napeljati vodo s sosednjega zemljišča - aquaeductus

ѽ zemljiška služnost: gospodujoče zemljišče – – – služeče zemljiščeo Služeče zemljišče - praedium serviens - zemljišče, na katerem je potekala služnosto Gospodujoče zemljišče - praedium dominans - zemljišče, v korist katerega je bila

služnost ustanovljena

ѽ osebne služnosti: oseba – – – služeča stvar Poleg služnosti na zemljišču so kmalu začeli prištevati med služnosti tudi pravice v korist določene osebe - osebne služnosti. Ta ne more trajati dlje kot življenje upravičenca, medtem jo je zemljiška služnost načelno trajna.

Služnost je omejena stvarna pravica, ki jo sme upravičenec uporabljati če v določenem obsegu.

NAČELA GLEDE SLUŽNOSTI

Služnost ni mogoča na lastni stvari - Služnost zato preneha z confusione - spojitvijo npr dveh zemljišč, oz če postaneta upravičenec in lastnik služeče stvari ena in ista oseba. Po tem služno dokončno ugasne, tudi če nekdo drug kupi enega od zemljišč.

Služnost ne more obstajati v storitvi - Lastnik služeče stvari ni dolžan karkoli storiti, ampak mora le nemoteno trpeti izvrševanje služnosti (npr ni mu treba vzdrževati poti ali graditi). Izjema je le, če upravičenec na njegov zid nasloni tramove njegove stavbe. Ta zid mora vzdrževati stanju, ki je omogočalo izvrševanje služnosti. Civilno pravo ni poznalo stvarnega bremena - pravice, na temelju katere bi bil lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k določeni terjatvi/storitvi. To se pojavi šele v postklasični dobi.

Služnost ni mogoča na služnosti - S služnostjo ni mogoče razpolagati ločeno od stvari. Na služnosti ni bilo mogoče ustanoviti dodatne omejitve lastninske pravice na služeči stvari v korist tretje osebe.

Služnostni upravičenec mora izvrševati služnost obzirno - Upravičenec ni smel povzročati na stvari nepotrebne škode ali nepotrebne obrabe.

Samo za zemljiške služnosti sta veljali še dve nadaljni načeli:

Služnost mora koristiti gospodujočemu zemljišču - korist mora biti trajna, in ne samo občasna ali začasna.

51


Zemljišči morata biti sosednji - izjema je bila le služnost prepovedi nad določeno višino (servitus altius non tollendi).

NASTANEK in PRENEHANJE SLUŽNOSTI

o s pravnim poslom med živimi (mancipacija ali in iure cesija) ali z oporoko

o brezoblični dogovor Če pa sta se dogovorili brezoblično, je pretor nudil exceptio in tožbo in factum. To so bila večinoma provincialna zemljišča.

o brezoblični dogovor + obljuba pogodbene kazni Služnosti so utrdili z obljubo pogodbene kazni - pactionibus et stipulationibus - če bi upravičenca pri izvrševanju služnosti oviral sopogodbenik oz njegov dedič.

o priposestvovanje služnosti Služnost je bilo mogoče priposestvovati. To je bilo možno po načelu longis temporis praescriptio (10 oz 20 let na provincialnih zemljiščih). Justinijanovo pravo je to razširilo na vsa zemljišča in na vse služnosti.

o pridržanje služnosti Služnost je bilo mogoče ustanoviti s tem, da si je lastnik ob odsvojitvi na njej pridržal določeno služnost

o dejansko in z dopustitvijo Lahko je nastala na temelju brezobličnega dogovora - dejansko in s dopustitvijo - traditio et patientia.

o odpoved upravičenca: formalna ali neformalna upravičenec se je lahko služnosti

odpovedal. Odpoved je bila lahko: Formalna - z in iure cessio. Lastnik stvari ga je tožil z negatorno tožbo in

toženec je pri tem molčal. Neformalna - upravičenec je lastniku stvari dovolil - concessio - ravnanje, ki

je nasprotovalo služnosti (npr dovoli gradnjo itd)

o neizvrševanje služnosti lastnik stvari je moral po neizvrševanju prostost stvari šele priposestvovati - tj v 10 oz 20 letih. Pri poljskih služnostih je rok začel teči takoj, pri hišnih služnostih pa je najprej moralo priti do stanja, ki je onemogočalo izvrševanje služnosti

o confusio ko se osebi lastnika služeče stvari in upravičenca do služnosti združita služnost je prenehala, če sta postali služeče in gospodujoče zemljišče last iste osebe oz je postal upravičenec lastnik stvari.

o z uničenjem stvari ali če le-ta pride iz pravnega prometa stvar je bila uničena ali pa je prišla iz pravnega prometa (bila stvar pravde).

SLUŽNOSTNA TOŽBA in VARSTVO SLUŽNOSTI Z INTERDIKTI

52


SLUŽNOSTNA TOŽBA namenjena upravičencu do služnosti (aktivna legitimacija) zoper lastnika stvari (pasivna legitimacija)

Tožnik (=upravičenec) je od tožnika (lastnik stvari) zahteval, da naj prizna obstoj služnosti na svoji stvari.Tožbo je bilo mogoče naperiti proti nelastniku, ki je bil samo posestnik oz vsakogar, ki je preprečeval izvrševanje služnosti. Tožnik je lahko zahteval tudi odstranitev naprav, ki so mu preprečevale izvrševanje služnosti, povrnitev škode, ki je nastala zaradi neizvrševanja, ter vrnitev plodov, ki jih ob neizvrševanju ni mogel pridobiti. Služnostna oz konfesorna tožba je pripadala samo lastniku gospodujočega zemljišča.

INTERDIKTNO VARSTVO SLUŽNOSTI pretor varuje izvrševanje služnosti; to varstvo je lahko uvod v služnostno tožbo

Dejansko izvrševanje služnosti je varoval pretor s svojimi interdikti. Interdiktno varstvo je predpostavljalo neviciozno izvrševanje - pretor je nudil varstvo tistemu, ki je v zadnjem letu določen čas neviciozno izvrševal služnosti poti ali zajemanja vode. Interdikti so bili prohibitorni - prepovedovali so uporabo sile. Pretor je izdal interdikt, če je tožnik dokazal, da je v resnici izvajal določeno služnost. Če mu je uspelo, je od toženca lahko zahteval varščino. V zvezi z dejanskim izvrševanjem so govorili o kvazi posesti služnosti - quasi possessio - pretor mora nuditi varstvo, tudi če služnost ni pravno veljavna.

A. ZEMLJIŠKE SLUŽNOSTI

Zelo raznolike in raznovrstne služnosti.

Glavne rimske služnosti na kmetijskih zemljiščih so bile: Potne služnosti - pešpoti, vozna pot, pot do groba,... Vodne služnosti - vodovod, zajemanje vode, napajanje živine, ... Mešane služnosti (vodne in potne) - dostop do vodnjaka, dostop do črpanja vode, ... Pašne služnosti - paša drobnice, paša volov Plovne služnosti - služnost plovbe Stavbne služnosti - graditi nad določeno višino, nadstrešek nad sosednje zemljišče,... Izkoriščanje zemljišča - žganje apna, kopanje peska, kamnolom, odlaganje zemlje in

kamenja,...

Glavne rimske služnosti na stavbnih zemljiščih: Služnosti v zvezi s stavbo - nasloniti ostrešje na tuj zid, zgraditi balkon, ometati/slikati

skupni zid, .. Dostop do stavbe - dostop do lastne hiše preko sosednjega zemljišča Služnosti odtoka - usmeriti odtok deževnice na sosednje zemljišče, ...

53


Služnosti v zvezi s kopališčem - kopališče ob skupni steni, položiti cevi za gretje ob skupni ceni

Služnost svetlobe - zaradi del na sosednjem zemljišče se ne zmanjša svetloba Služnost razgleda - sosed ne sme ovirati razgleda, ne sme graditi nad določeno višino,... Služnosti odvajanja dima in pare - odvajati dim k sosedu, odvajanje pare iz kopališča,... Služnosti v zvezi z vodovodno napeljavo - cevi pritrjene na tujo stavbo, cev na skupni

steni,...

B. OSEBNE SLUŽNOSTI

So stvarne pravice na tuji stvari, ki so oblikovane v korist določenih oseb.Vsebina osebne služnosti je vedno v določeni obliki uporabe stvari. Število osebnih služnosti je omejeno. Osebna služnost obstaja v korist določene osebe - osebna služnost je časovno nujno omejena na čas trajanja življenja upravičenca. Poznamo dve vrsti osebne služnosti - rabo in užitek.Justinijanovo pravo:

1. Užitek2. Raba3. Stanovanje4. Delo sužnjev in živali

1. UŽITEK

po obsegu največja osebna služnost; daje pravico do uporabe stvari ter pridobivanja in uživanja njenih plodov

"Užitek je pravica uporabljati in uživati tuje stvari tako, da se ohrani njihova substanca."

Če preneha stvar, preneha tudi užitek. Z vidika lastninske pravice preidejo na užitkarja vsa dejanska upravičenja. Pravemu lastniku tako ostane le "gola lastnina" - nuda proprietas.

Užitkar svoje pravice ni mogel prenesti na drugega. Če je npr hotel zapustnik zapustiti premoženje dvema različnima osebama, je enega dediča postavil za lastnika, drugega pa za užitkarja.

sprva v oporočnih odredbah in sprva zgolj glede zemljišč, kasneje v pozni pretorski dobi se razširi na vse stvari

Predmet užitka - užitek je bilo mogoče voliti na vseh stvareh, ki sestavljalo določeno premoženje. Mogoče ga je bilo voliti več osebam hkrati ali samo na solastninskem deležu stvari. Užitkar se je moral zavezati z varščino, da bo lastniku vrnil enak znesek (če je šlo za denarno premoženje) ali enako količino enakovrstnih stvari enake kakovosti. Sicer je lahko to (bivši) lastnik zahteval nazaj z obogatitveno tožbo - kondikcijo. Glede na to da se je lastninska pravica prenesla na užitkarja, je šlo za obligacijskopravno razmerje. Užitek na denarju je bil obravnavan kot nepravi užitek. Užitek je bil mogoč tudi na terjatvah, če je imel od voljene terjatve določeno korist.

54


posegi glede stvari: ne smejo spremeniti bistva stvari ali jo poslabšati; služnost je potrebno

izvrševati pošteno in obzirno

Z uporabo stvari ali pridobivanjem njenih plodov ni smel spremeniti ali poslabšati bistva stvari. Užitkar mora ravnati kot pošten mož - vir bonus in da mora služnost izvrševati obzirno. Smel je pridobivati samo redne plodove stvari 8ni upravičen do novega otoka, najdenega zaklada, do otroka sužnje). Užitkar je bil samo detentor služeče stvari in po koncu užitka je moral stvar vrniti lastniku. Lastnik jo je lahko zahteval nazaj z:

Lastninsko tožbo Negatorno tožbo Rei vindicatio

stvar se mora uporabljati glede na njeno namembnost

NASTANEK IN PRENEHANJE UŽITKA

Nastanek užitka - užitek je lahko nastal z: Vindikacijsko volilo In iure cessio (med živimi) Pridržek služnosti oz prisoditev (adiudicatio) v delitveni pravdi Brezoblični dogovor - pretor nudil užitkarju in factum Pactione et stipulatione - samo provincialna zemljišča

Užitek je bilo mogoče priposestvovati samo po načelih longi temporis praescriptio v 10 oz 20 letih.

Prenehanje užitka - užitek je lahko prenehal z: Odpoved - užitkar se je lahko užitku odpovedal:

Formalno - in iure cessio Neformalno - brezoblična odpoved

Neizvrševanje - samo izvrševanje ni povzročilo takojšnega prenehanje pravice, ampak je moral lastnik še priposestvovati prostost stvari.

Smrt, izguba prostost ali državljanstva (in svojepravnost) - samo kot osebna pravica Uničenje stvari ali sprememba, ki je onemogočala izvrševanje užitka. Confusione - užitkar je postal lastnik služeče stvari

1. RABA Raba je osebna služnost, na temelju katere je smel upravičenec (uzuar) stvar uporabljati za svoje potrebe tako, da se je ohranjala njena substanca. Drugačna od užitka je bila v osebni naravi rabe, saj njenega izvrševanja ni bilo mogoče prenesti na drugega. Uzuar ni imel pravice do pridobivanja plodov. Postopoma se je raba razširila na

55


člane uzuarjeve družine. Na koncu je obveljalo, da je smel uzuar pridobivati omejeno količino plodov - toliko, kolikor rabi za vsakdanjo rabo. Ni jih smel prodajati. Raba torej vsebuje manj upravičenj kot užitek. Uzuar stvari ali zemljišča ne sme dati v najem, ali prepustiti nekomu neodplačno, medtem ko je to užitkarju dovoljeno.

1. SLUŽNOST STANOVANJA Služnostni upravičenec je smel stanovanje uporabljati. Za razliko od uzuarja je smel dati stanovanje v najem, ne da bi sam v njem bival. Ni pa ga smel prepustiti neodplačno.

1. DELO TUJIH SUŽNJEV ALI ŽIVINE Vsebina te služnosti so bila dela sužnjev in živine, do katerih je bil upravičen služnostni upravičenec.

DEDNI ZAKUP (EMFITEVZA)

Dedni zakup ali emfitevza je bila stvarna pravica na tujem zemljiškem zemljišču, ki ga je smel upravičenec (=emfitevta) trajno uporabljati in uživati. Emfitevza je imel vsa dejanska upravičenja na stvari. Smel je celo spremeniti substanco, vendar ga ni smel poslabšati. Prvotni "goli" lastnik ni imel več nobenih dejanskih upravičenj. Od emfitevta je smel zahtevati samo zakupnino - vectigal, canon. Prav tako pa je moral emfitevta plačati javna bremena. Dedni zakupnik je smel prenesti pravico na drugega, vendar samo z dovoljenjem lastnika, ki je zahteval do 2 % kupnine. Brez njegovega soglasja je lahko prodal lahko samo, če lastnik ni dal soglasja v dveh mesecih. Lastnik je imel pri prodaji predkupno pravico - predmet prodaje ni zemljišče, ampak stvarna pravica na tuji stvari. Če je sam lastnik to pravico kupil, je dedni zakup prenehal in lastnik je ponovno pridobil dejanska upravičenja na svojem zemljišču. Dedni zakup je nastal s pogodbo contractus emphyteuticarius. Prenehal pa je, če emfitevta tri leta zapored ni plačal zakupnine oz dajatev v zvezi z zemljiščem. Emfitevta pa se je lahko pravici odpovedal. Pravno varstvo je užival emfitevta:

Nasproti tretji osebi je uveljavljal analogno negatorno tožbo Nasproti lastniku je uveljavljal analogno konfesorno tožbo

STAVBNA PRAVICA (SUPERFICIES)

56


Ko je bila stavba zgrajena, je postala del zemljišča. Zato je bil lastnik zemljišča nujno tudi lastnik stavbe.Obstajala je pravica, s katero je imel nekdo lahko stavno na mestnem zemljišču. Za uporabo je moral plačevati zakupnino - vectigal. Kmalu je bilo možno zgraditi stavbo tudi na zemljišču v zasebni lasti - zakupnina se je imenovala solarium. Superficiar je sklenil z lastnikom zemljišča najemno pogodbo. Stavba, ki jo je zgradil superficiar, je prešla po koncu razmerja v de facto uporabo lastnika (prej samo de iure). Pravica je bila nujno podedljiva in odsvojljiva. Stavbna pravica je bila prenosljiva. Superficiar je stavbo lahko uporabljal in prezidal, stvari pa ni smel poslabšati. Pravico je bilo mogoče zastaviti ali obremeniti s služnostjo. Pogodba med lastnikom in superficiarom je veljala tudi nasproti tretjim osebam (stvarnopravni učinki) - zavezani so bili tudi pravni nasledniki obeh sopogodbenikov. Superficiar ni bil posestnik, vendar je bil s pretorjeve strani kljub temu varovan z interdiktom de superficiebus, oz z analognimi tožbami. V Justinijanovem pravu postane dedna stavbna pravica samostojna pravica.

ZASTAVNA PRAVICA

oblikuje se predvsem iz razloga zavarovanja za primer neizpolnitve obveznosti osebno jamstvo in zastava

o Osebno jamstvo v obliki poroštva - jamstvo neke tretje osebe, ki se zaveže poleg dolžnika

o Stvarno jamstvo v obliki zastavne pravice - pravica na tuji stvari, ki ji bo smel upnik prodati, če obveznost ne bo izpolnjena, ter se iz izkupička poplačati

Slaba stvar stvarnega jamstva je v tem, da lahko stvar izgubi svojo vrednost s časom (poslabša ali uniči). Slaba stvar osebnega jamstva pa je v tem, da za upnika to pomeni enako tveganje, ker tudi za poroka ne ve, ali bo izpolnil obveznost.

značilnosti zastavne pravice:o je stvarna pravica na tuji stvario je akcesorna pravica - obstaja lahko le poleg določene terjatve.o predmet zastavne pravice je lahko samo individualno določena stvaro predmet zast. pravice je nedeljiv

VRSTE ZASTAVNE PRAVICE

Ročna zastava - pignus - zastavitelj je upniku v zavarovanje njegove terjatve prepustil zastavljeno stvar v posest

57


Pogodbena /hipotečna zastava - zastavitelj je zastavnemu upniku obljubil, da mu bo stvar prepustil v posest, če do določenega roka ne bo izpolnil obveznosti (zastavitelj je stvar obdržal v posesti) - potencialna prepustitev v posest

RAZVOJ

civilna doba: prevladuje osebno jamstvo

fiduciarna odsvojitev (fiducia cum creditore contracta)

Neposredna predhodnica je bila fiduciarna odsvojitev. Lastnik je odsvojil svojo stvar, tako da je kupnino obdržal kot neke vrste posojilo. Vsebovala je pravico fiducianta, da proti plačilu prejetega zneska zahteva od pridobitelja stvari, da prenese nanj lastninsko pravico na stvari. Stranki sta o tem sklenili poseben dogovor - pactum fiduciae. Pri fiduciarni odsvojitvi ni šlo za stvarno pravico na tuji stvari in pa za fiduciarno odsvojitevni bil potreben obstoj obveznosti. Nastalo je neke vrste posojilno razmerje.

pignus in hipoteka; pogodbena zastava

Beseda pignus je imela v rimskem času dvojni pomen: Pomenila je zastavno pravico kot stvarno pravico na tuji stvari Označevala pogodbeno razmerje med zastaviteljem in zastavnim upnikom, ki je nastalo s

prepustitvijo stvari v posest Zastavna posest je nastala s:

Zastavitvijo Na temelju sodne odločbe Na temelju zakona

Pogoji za nastanek zastavne pravice pa so bili:

Zastavitelj je moral biti v trenutku zastavitve lastnik stvari Med strankama je morala nastati pogodba o zastavitvi Obstajati je morala terjatev (ki je zavarovana z zastavno pravico)

Pogodbena zastava

Zastavitev tuje stvari je bila nična. Pač pa je nastalo med strankama obligacijsko razmerje, na podlagi katerega je lahko upnik zahteval povrnitev interesa, da bi dobil jamstvo za plačilo terjatve. Pri ročni zastavi je upnik postal interdiktni nelastniški posestnik - predmet zastavne pravice je postalo vse, kar je bilo na zemljišče pripeljano, prineseno ali dostavljeno - invecta, inlata, importata.

58


Pri najemnih pogodbah je tudi najemnikov inventar postal predmet zastavne pravice. Kasneje je obveljalo, da postanejo plodovi zemljišča ter orodje predmet lastninske pravice (molče zastavljeni). Možnost, da se stvar zastavi brez prepustitve posesti, se je postopoma razširila na vse stvari - pignus = hipoteka. Hipotečna pogodba je učinkovala le med strankama. Upnik je lahko od vsakokratnega posestnika (tudi od zastaviteljevega pravnega naslednika) terjal zastavljeno stvar s tožbo actio Serviana. S to tožbo je hipotečna pogodba pridobila stvarnopravne učinke. Poleg stvari je bilo mogoče zastaviti tudi:

Terjatve - upnik je imel na voljo analogno tožbo, s katero jo je lahko izterjal, ko je zapadla. Če je bil zastavljen denar, ga je smel obdržati kot zastavljenega.

Užitek - je bil lahko zastavljen na dva načina: Zastavljeno izvrševanje obstoječega

užitka Užitek ustanovljen v prid upnika.

poljske služnosti - upnik jo je smel izvrševati, če je imel sosednje zemljišče. Ob neizpolnitvi obveznosti je poljsko služnost lahko prodal samo sosedu.

dedni zakup zastavljeno stvar - prišlo je do podzastave - subpignus, pignus pignoris.

Predmet zastavne pravice je bilo lahko tudi celotno premoženje (za zastavljene se niso šteli osebni predmeti - tisto, kar nujno potrebuje).

ZASTAVITEV PO OBLASTVENI ODREDBI

Dolžnikom, ki prosijo za več časa za izpolnitev obveznosti, ga jim je potrebno dati, če je to res potrebno. Če pa niso izpolnili obveznosti, čeprav imajo denar oz sredstva za to, pa jih je potrebno k izpolnitvi prisiliti z rubežno zastavno pravico. Stvari se vzamejo, če dolžnik ne izpolni obveznost v dveh mesecih po preteku roka. Zarubljene stvari so se prodale na dražbi. Presežek (razlika med dobičkom od dražbe in zahtevano terjatvijo) je bil vrnjen dolžniku. Predmet rubeža so bile lahko vse dolžnikove stvari.

ZASTAVITEV PO ZAKONU

stavba in njeno popraviloZastavno pravico na stavbi je po zakonu npr pridobil upnik, ki je dal posojilo za popravilo stavbe in pa tistemu, ki je plačal podjetniku za opravljeno delo (in pa tudi nedorasli, katerega denar je bil porabljen za nakup zemljišča).

zastavne pravice na celotnem premoženju

V postklasičnem pravu so se pojavile zastavne pravice na celotnem premoženju.

fiskus in zastavna pravica na premoženju davčnih zavezancev

59


Tako je imel fiskus zakonito zastavno pravico na vsem premoženju davčnih zavezancev in pa zakonito vesoljno zastavno pravico na premoženju tistih, ki so bili z njim v pogodbenem odnosu.

varovanec/nedoletni - - - varuh/skrbnikVarovanec ali nedoletni skrbljenec sta imela (vesoljno) zastavno pravico na premoženju varuha oz skrbnika, če slednja svoje naloge nista opravljala (enako velja za razmerje umobolni - skrbnik). Mož je imel vesoljno zastavno pravico iz naslova dota na premoženju tistega, ki je doto obljubil. Zastavna pravica, ki je nastala z zakonom, se imenuje - pignus legale.

VSEBINA ZASTAVNE PRAVICE

upnik se iz stvari poplača; poseg po posesti stvari (če te ni že prej)Z zastavitvijo stvari pridobi upnik na stvari stvarno pravico. Če obveznost ni izpolnjena dobi tudi pravico, da se iz zastavljene stvari poplača tako, da jo proda. Če ob zastavitvi stvari ni pridobil v posest, lahko ob neizpolnitvi zahteva njeno prepustitev v posest. To pravico je uveljavljal z actio hypothecaria in rem.

nadomestna izpolnitev zastavitelja namesto dolžnikaDospelost terjatve pomeni neizpolnitev obveznosti (zamuda). Če zastavitelj stvari ni bil dolžnik, je lahko upniku namesto prepustitve ponudil izpolnitev dolžnikove obveznosti - ius offerendi. Upnik je to moral sprejeti, ker je šlo za zastaviteljevo možnost nadomestitve - facultas alternativa.

vprašanja rabe stvari in pridobivanja plodov: antihreza, tiha antihrezaZastavni upnik zastavljene stvari ni smel uporabljati in pridobivati plodov brez dovoljenja. To je dolžnik dovolil z pactum antichreticum, da bi zmanjšal svojo obveznost. Tako so predmet dogovora postale koristi stvari, kar pomeni da upnik ni smel stvari prodati. Če je bila stvar zastavljena za brezobrestno posojilo, je lahko upnik pridobil toliko plodov, kolikor bi znašale zakonite obresti - tiha antihreza - antichresis tacits.

PRODAJA ZASTAVLJENE STVARI

sprva je lahko zastavni upnik zadržal stvar zase (možnost zlorabe položaja močnejšega); kasneje se uveljavi prodaja zastavljene stvari V zavarovanje terjatve je upnik zahteval stvar, ki je bila vredna bistveno več, kot je znašala terjatev. Upnik in zastavitelj sta se dogovorila, da ob dospelosti terjatve upnik sme stvar prodati - pactum de vendendo. To je postala naravna sestavina, saj so ostali samo še dogovori o neprodaji. Upnik jo je smel prodati kljub dogovoru o neprodaji, če je dolžnika pred tem trikrat pozval k izpolnitvi. S tem je postal pravica do prodaje bistvena sestavina zastavne pogodbe.

60


stvar se mora prodati s skrbnostjo in najboljšemu ponudniki; kupec je lahko tudi zastavni upnik, če je izpolnjen prvi pogoj; kupec ne sme biti zastaviteljUpnik je stvar prodal najboljšemu ponudniku. Pri tem je moral ravnati skrbno. Zastavljene stvari ni mogel kupiti sam zastavitelj, lahko pa jo je kupil sam upnik. Upnik in zastavitelj sta se lahko dogovorila, da stvar proda sam zastavitelj. S tem je upniku prihranil delo in očitke, da je prodal prepoceni. Če je zastavitelj prodal pod ceno, ga je smel upnik tožiti. Upnik se je lahko z zastaviteljem dogovoril, da v primeru neizpolnitve stvar obdrži.

l. 320; Konstantin; prepove dogovor lex commissoria, tj. dogovor, da lahko upnik obdrži stvar sam

VARSTVO ZASTAVNE PRAVICE

hipotečni zastavni upnik: interdikt salvianum; tožba a. serviana; Justinijan: actio hypothecariaUpnik je lahko zahteval zastavljeno stvar od zastavitelja oz od trenutnega posestnika z tožbo actio Serviana oz actio hypothecaria (in rem).

ročna zastava: actio pigneraticia in remČe je pri ročni zastavi upnik izgubil posest zastavljene posesti, je od trenutnega posestnika lahko stvar zahteval nazaj z actio pigneraticita in rem.

Načela pri večkratni zastavitvi stvario omejitve in kazni glede večkratne zastavitve Stvar je bilo mogoče zastaviti več

zastavnim upnikom zapored. Če je nekdo s tem hotel ogoljufati upnike, je s tem storil kaznivo dejanje (kazen delo v rudniku ali izgon).

o “prejšnji po času, močnejša pravica” Vrstni red poplačila je sledil času nastanka posamezne zastavne pravice

o “pravica ponudenja in nasledovanja” Če se je drugi v vrsti upnikov bal, da prvi ne bo določil dovolj visoke cene, se je lahko ponudil, da najstarejšemu upniku izplača njegovo terjatev. S tem je drugi upnik v bistvu stopil na mesto prvega upnika (zastavna pravica pri tem ni ugasnila). Vrstni res zastavnih pravic se ni spremenil, spremenilo se je le dejstvo , kdo bo stvar prodal. Ker je ta upnik s tem plačilom stopil na mesto prvega upnika, je s tem pridobil pravico ponudenja in nasledovanja - ius offerendi et succedendi.

PRENEHANJE ZASTAVNE PRAVICE

Izhajamo iz dejstva, da je zastavna pravica akcesorna stvarna pravica na tuji stvari. Zastavna pravica je prenehala, če:

61


Je bila stvar uničena oz je prišla iz pravnega prometa Če se osebi zastavnega upnika in lastnika zlijeta Je prenehala obveznost - dolžnik izpolnil obveznost, upnik dal soglasje ali da

je zastavitelj dal nadomestno izpolnitev - datio in solutum. Upnikova zamuda Odpoved upnika Zastavitelj je lahko po načelu longi temporis praescriptio priposestvoval

prostost S prodajo zastavljene stvari

Ko je zastavna pravica prenehala, je moral upnik stvar vrniti zastavitelju ali mu dovoliti, da si jo sam vzame. Če je imel dolžniku proti istem upniku še kakšno neizpolnjeno obveznost, pa je upnik lahko stvar zadržal.

Prav zaradi tega, ker se je dolžnik eno stvar zastavil pri več upnikih, zastavna pravica ni vedno dajala zadostne varnosti.

Naše pravo pozna tri vrste zastavne pravice:

Na nepremičninah (hipoteka) Na premičninah (ročna zastava) Neposestna zastavna pravica na premičninah - pogodba je oblična (pred

notarjem)

62


OBLIGACIJSKO PRAVO

OBLIGACIJSKO PRAVO, OBLIGACIJA

ѽ obligacija, obveznostѽ razmerje med upnikom in dolžnikom

tisto, kar mora dolžnik izpolniti – DOLŽNIK – zavezan, da izpolni sprejeto obveznost

tisto kar mu je dolgovano – UPNIK – upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti- možnost terjati

ѽ terjatev in dolg (obveznost)ѽ Gaj: obligacije vznikajo iz

o pogodbenih razmerij – kdaj se vzpostavi? – ko vstopita v pog. razmerjeo ali iz deliktov – povrniti škodo, ...

ѽ Justinijanovo pravo: doda še kategoriji kvazikontraktov (pogodbam podobne obligacijska razmerja – ni soglasja volj) in kvazideliktov (deliktom podobna dejanja- gre se o objektivni odgovornosti za neko povzročeno škodo)

OBLIGACIJA, OBLIGACIJSKO RAZMERJE

ѽ je relativno razmerje in učinkuje le med strankamaStvarna pravica učinkuje nasproti vsakomur, medtem ko obligacijsko razmerje učinkuje le med strankama. Obligacijsko razmerje ne ustvarja pravice na stvari (upnik ne pridobi nobene pravice na stvari), ampak le zahtevek glede stvari.

Upnikova pravica je relativna, saj jo lahko uveljavlja samo zoper dolžnika, zato je obligacijsko razmerje relativno razmerje.

ѽ cilj je izpolnitev in načeloma traja do izpolnitveRazmerje traja samo toliko časa, dokler se ne izpolni. Nastalo je namreč zaradi izpolnitve, zato z jo tudi ugasne. Kljub nekaterim izjemam je izpolnitev cilj obligacije. Lahko je razdeljeno na korake.

Primer: Najem stanovanjao Najemnina (mesečno)o Cilj: končna izpolnitev

ѽ jamstvo za izpolnitev: sprva dolžnik s svojo osebo, nato s svojim premoženjem

63


Če dolžnik obveznosti ne izpolni, ga upnik lahko toži in doseže izvršbo na dolžnikovem premoženju. Obligacijskopravne tožbe so osebne - actiones in personam - saj jih je bilo mogoče uveljaviti proti določeni osebi (dolžniku).

Jamstvo s svojo osebo – upnik je lahko dolžnika odpeljal na svoj dom in za 30 dni zadržal. Poizkušal doseči izpolnitev, če ne ga je prodal in se s tem poplačal.

V pretorski dobi:Dolžnik je v rimskem pravu jamčil za izpolnitev svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Če obveznosti ni izpolnil, je dal pretor upniku dovoljenje, da dolžnikovo premoženje proda na dražbi - BONA POSSIDERI VENDIQUE IUBEBO - ukazal bom, da vzame premoženje v posest in ga proda - prodaja premoženja = venditio bonorum.. Do prodaje je prišlo po poteku roka, če se dolžniku ni uspelo dogovoriti z upnikom. Če ni imel dovolj premoženja za poplačilo dolgov, njegove obveznosti niso ugasnile. Ob

pridobitvi novega

premoženja mu je grozila nova izvršba, vse dokler niso bili vsi upniki poplačani. Upnik je lahko dolžnika stal vsega premoženja, razen če je šlo za privilegirane dolžnike - pupili, senatorji, patroni, (starši, mož glede dote),vojak... V teh primerih je bil dolžnik obsojen le na toliko, kolikor je bil zmožen izpolniti - id qud facere potest.

pravna dobrota življenjskega minimumaV klasičnem pravu se je pojavila ugodnost, s katero je lahko dolžnik obdržal toliko, kot je nujno potreboval za svoje preživljanje. To pravno dobroto so imenovali pravna dobrota življenjskega "minimuma" - beneficium competentiae. To je bilo običajno pri obveznostih med sorodniki in v primeru darila. Bilo je tudi odvisno od stanu osebe.

ѽ posebna ali specialna izvršba (rubež)

Izvršba je bila v večini primerov posebna (specialna) - prišlo je do rubeža posameznih dolžnikovih stvaru - pignus in causa iudicati captum.

TEMELJNA NAČELA OBLIGACIJSKEGA PRAVA

64

Ne zamenjuj z ZASTAVNO PRAVICO! na konkretni stvari, U + D se dogovorita, načelo specialnosti – stvarne pravice se nanašajo na konkretno posamično stvar (U lahko po njih poseže, če D ne izpolni) – Takoj, ko ne izpolni, lahko poseže


Načelo vestnosti in poštenja - to načelo je bilo temeljna prvina razmerij bonae fidei. To načelo je zahtevalo skrbno in pošteno ravnanje, ki je ustrezalo prevzeti obveznosti in pričakovanjem ter zaupanju nasprotne stranke. To načelo je bilo mogoče uveljavljati tudi pri načelih stricti iuris. Če je stranka ravnala nasprotno s tem načelom, je lahko druga stranka uporabila actio/exceptio doli.

Prepoved zlorabe pravic - ne gre za izvrševanje pravice, če upravičenec tega ne počne zaradi pravice same, ampak da bi nagajal ali škodoval drugemu. Vsaka pravica nosi tudi nasprotno stran – dolžnost omejitev gospodarjeve oblasti.

Dolžnost skrbnega ravnanja - stranke so bile dolžne ravnati z ustrezno skrbnostjo. To je narekovalo načelo dobre vere in poštenja. Kakšna skrbnost je bila dolžna, je bila po navadi dogovorjeno. Če pa ni bilo, so se ravnali po interesu oz koristi. Čim večji je bil interes, ki ga je imela stranka za obstoj razmerja, tem večja skrbnost se je zahtevala od nje.

Obligacijski zakonik (OZ)

5. člen: Načelo vestnosti in poštenja

(1) Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

(2) Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

6. člen: Skrbnost

(1) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost

dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja).

(2) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega

strokovnjaka).

7. člen : Prepoved zlorabe pravic

(1) Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom.

(2) Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.

(3) Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

VRSTE OBLIGACIJ

ѽ civilne in pretorske obligacijeCivilne so bile obligacije, ki so temeljile civilnem pravu - ius civile. Krog obligacij se je kmalu razširil, ko so se prištele tiste obligacije, ki so temeljile na načelu dobre vere in poštenja.

65


Pretorske/honorarne so bile obligacije, ki so postale iztožljive s pretorskimi tožbami.

ѽ naturalne obligacijeNaravne so tiste obveznosti, pri katerih dolžnika ni mogoče tožiti oziroma posledično zoper dolžnika ni mogoča izvršba tj. je šlo za dejansko stanje, ki ni imelo pravne veljave. Sem so spadale:

o Obveznosti sužnjevo Obveznosti gospodarja nasproti sužnjemo Obveznosti pod oblastjo istega družinskega očetao Obveznosti starejšega nedoraslega brez varuhovega sodelovanja

Obveznost je lahko postala naturalna naknadno, če je stranka izgubila svojepravnost. Naturalno obveznost je bilo mogoče zavarovati z zastavno pravico ali poroštvom. Če je kljub temu obveznost izpolnil, ni mogel kasneje premoženja zahtevati nazaj z obogatitveno tožbo - kondikcijo.

ѽ toge in gibke obveznostiStarejše so bile toge obveznosti. Med toge so spadale:

Obveznosti iz deliktov Obveznosti iz posojilne pogodbe Obveznosti iz stipulacije Obveznosti iz literalnih kontraktov

Pri togih obveznosti je šlo za enostransko obvezujoča razmerja - druga stranka je bila le upravičena. Tožbeni zahtevek je bil določen - certum. Sodnikova naloga je bilo le ugotoviti, ali je toženec dolžan ali ne.Če je sodnik določil, da toženec ni kriv, ga je oprostil, ne da bi skušal ugotoviti, koliko je bil res dolžan. Toženčevo prevaro je bilo mogoče uveljavljati s posebno tožbo.

Mlajše so bile gibke obveznosti. Pri teh je bil tožbeni zahtevek nedoločen. Sodnik ga je določil po načelu dobre vere in poštenja. Sodnik je moral presoditi vse vidike razmerja in na podlagi omenjenega načela določiti primeren zahtevek. Sem so spadale predvsem obveznosti iz brezobličnih dogovorov.

ѽ glede na izvor:o kontrakti: samostojne iztožljive pogodbe - beseda kontrakt je v rimskem času

pomenila pogodbo kot dvostranski pravni poselo delikti: protipravna dejanja - delikti so bila prepovedana dejanja, ki so prizadela

posameznika - posledica je bila, da je moral storilec plačati odškodnino in kazen.o kvazikontrakti: manjka soglasje kot del pogodbe, npr. poslovodstvo brez naročila -

kvazikontrakti so bila razmerja podobna kontraktom, razlika je bila le v tem, da kvazikontrakti niso nastali na podlagi soglasja strank

o kvazidelikti: ni krivde, ampak objektivna odgovornost - odgovornost zanje ni temeljila na krivdi, ampak na objektivnem odnosu do okoliščin, v katerih je posledica nastala - objektivna odgovornost.

66


VSEBINA OBVEZNOSTI in POGOJI ZA NASTANEK

Vsebina obveznosti je bila v rimskem pravu opredeljena s tremi glagoli :ѽ dati (dare) - nanašal na zagotovitev stvarne praviceѽ storiti (facere) - katera koli izpolnitevѽ zagotoviti (praestare) - zagotovitev jamstva za nek uspeh

POGOJIѽ predmet obveznosti je lahko zgolj to, kar je mogoče, oz. zavezan sem lahko zgolj temu, kar

morem dati, storiti oz. zagotoviti

ѽ nemogoča obveznost je ničnaPredmet obligacije je lahko samo nekaj, kar je mogoče - IMPOSSIBILIUM NULLA OBLIGATIO EST - nična je obveznost glede nečesa, kar ni mogoče.

ѽ možnost – nemožnost: o dejanska ali pravna

Govorimo o naravni in pravni nezmožnosti. Nemogoče je bilo skleniti pogodbo glede stvari, ki v trenutku sklenitve ni obstajala. Prav tako je bila pogodba nična, če stvar v trenutku sklenitve ni bila v pravnem prometu. Pravna nezmožnost je v bistvu nedopustnost.

o začetna ali naknadnaZačetna nezmožnost - vezana je na sklenitveno fazo in redno onemogoči nastanek pravnega razmerja – obljubim dati stvar, ki sploh ne obstajaNaknadna nezmožnost - pojavi se potem, ko je pravni posel že veljavno sklenjen, in lahko povzroči prenehanje dolžnikove zaveze - samo če za to ni bil kriv dolžnik – naključno uničenje

o objektivna ali subjektivna Objektivna nezmožnost - vezana na vse, kar lahko vpliva. Nihče ne more izpolniti (stvar je uničena, individualen dolg – noben ne more dati) – obligacijsko razmerje ugasne.Subjektivna nezmožnost - vezana le na osebo dolžnika in ne vpliva na obstoj obveznosti. Obligacijsko razmerje ne ugasne (na podlagi moje malomarnosti ne morem izpolniti – si sposodim denar/ga ne morem vrniti, ker ga zapravim – obveznost ostane)

Obligacijski zakonik

Ničnost pogodbe zaradi predmeta

35. člen

Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.

67


Poznejša možnost

36. člen

Pogodba, sklenjena z odložnim pogojem ali rokom, je veljavna, če je predmet obveznosti, ki je bil v začetku nemogoč, postal mogoč, preden se je uresničil pogoj ali preden je iztekel rok.

Kdaj je predmet obveznosti nedopusten

37. člen

Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.


V. NEMOŽNOST IZPOLNITVE

Nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka

116. člen

(1) Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge

stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.

(2) Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno

zmanjšanje svoje obveznosti.

Nemožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja

117. člen

(1) Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker je bila

prosta lastne obveznosti.

(2) Poleg tega mora odstopiti drugi stranki vse pravice, ki bi jih imela nasproti tretjim v zvezi s predmetom svoje obveznosti, katere izpolnitev je postala nemogoča.

(3) Če pa je postala izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode

VSEBINA OBVEZNOSTI

1. DOLOČNOST ALI DOLOČLJIVOST PREDMETA OBVEZNOSTI

Nedoločljivost predmeta izpolnitve je pravzaprav oblika nemožnosti. Razlikovati moramo:

68


Sklenitvena faza obveznosti - veljavna je bila obveznost, katere vsebine v trenutku sklenitve ni bilo mogoče opredeliti, če jo je bilo mogoče določiti v trenutku, ko je zapadla (pr. višina obresti na začetku posojilne pogodbe je bila nedoločljiva).

Izpolnitvena faza obveznosti - ko je terjatev zapadla je bil predmet obveznosti ali določljiv (certum)ali določen - mogoče je bilo ugotoviti, koliko plodov je na zemljišču zraslo.

2. MOŽNOST OCENITVE V DENARJU

V rimskem pravu se je vsaka obsodba glasila na denar, kar je pomenilo, da je bilo mogoče vsako obligacijo izraziti v denarju. Veljalo je namreč, da je lahko predmet obveznosti samo tisto, kar je mogoče plačati oz izpolniti v denarju.

3. ALTERNATIVNE OBVEZNOSTI

Stranki sta se lahko dogovorili, da bo predmetov obveznosti več, vendar bo dolžnik dolžan izpolniti le enega. Tako obveznost imenujemo alternativna obveznost.

DUAE RES SUNT IN OBLIGATIONE, UNA EST IN SOLUTIONE - predmeta obveznosti sta dva, predmet izpolnitve pa en sam.

Če ni bilo dogovorjeno drugače, je imel pravico izbirati dolžnik. Če je bila uničena ena od stvari, in je bila ta individualna (species), je moral dati upniku drugo stvar. Če bi bile uničene vse stvari, bi prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve.

4. FAKULTATIVNE OBVEZNOSTI (facultas alternativa)

Pri fakultativnih obveznostih je predmet izpolnitve en sam, vendar pa je lahko dolžnik svojo obveznost veljavno izpolnil s tem, da je upniku ponudil nekaj drugega. Upniku je lahko ponudil karkoli, saj je bil ta dolžan sprejeti izpolnitev, ki mu jo je dolžnik ponudil namesto dolgovane.

Ena sama stvar je bila predmet obveznosti, medtem ko sta bila predmeta izpolnitve v bistvu dva (isto kot pri nadomestni obveznosti). Tu se je uveljavil tudi izraz možnost nadomestitve - dolžnik je lahko namesto dolgovanega ponudil le tisto, kar je bilo opredeljeno bodisi s samo pogodbo bodisi z zakonom ali s pravnim običajem.

Dolžnik je postal prost, če je bila dolgovana stvar individualna in potem uničena.

Primeri fakultativne obveznosti: Možnost očeta ali gospodarja, da namesto povrnitve škode oškodovancu noksalno izroči

osebo pod oblastjo, ki je škodo povzročila.

69


Pravica kupca, ki mu je prodajalec prodal eno stvar pod ceno in jo je zaradi tega čezmernega prikrajšanja (laesio enormis) zahteval nazaj. Prodajalec je imel pravico namesto povrnitve stvari ponuditi doplačilo do polne kupnine.

Pravica zastavitelja, ki ni bil hkrati dolžnik zastavnega upnika, da namesto izročitve stvari ponudi plačilo dolžnikove obveznosti.

5. NADOMESTNA IZPOLNITEV

Svoje strinjanje izraziti upnik, mora biti soglasje.

6. DELJIVE IN NEDELJIVE DAJATVE

Dajatev je objektivno deljiva, kadar jo je mogoče razdeliti, tako da med posameznimi deli ni kakovostne, marveč le količinska razlika - npr denarni znesek, žito, vino, … izpolnitev je mogoče opraviti v več časovnih delnih izpolnitvah.

Dajatev je objektivno nedeljiva, kadar se sestavni deli med seboj kvalitativno različni - par čevljev, pisalni stroj, obleka,…

Delna izpolnitev je dopustna, kadar sta se stranki tako dogovorili. Kljub deljivosti dajatve zato upnik, ki ima interes na hkratni izpolnitvi celote, ni dolžan sprejeti od dolžnika samo delne izpolnitve, če se nista to izrecno dogovorila. To ni veljalo brez izjem - upnik je bil dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti.

ŠKODA, ODŠKODNINA in KAZEN

škoda – zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja, ki nastane kot posledica nekega ravnanja

pravno upoštevna škoda in odškodninska odgovornost Ni vsa škoda pravno upoštevna. Zlomljena kost ni premoženjska škoda. Rimsko pravo ni poznalo nepremoženjske škode, zato je bil poseg v človeško ali duševno celovitost obravnavan kot delikt - iniuria. Krivec je bil obsojen le na kazen, ni pa mu bilo potrebno plačati denarne kazni. Plačati je moral le morebitne stroške zdravljenja.

Odškodnina je odprava posledic škode. Njen namen je vzpostaviti isto stanje, kakor je bilo pred kaznivim dejanjem. Razliko med prvotnim stanjem in stanjem po dejanju so izražali z besedo interes - razlika med dejanskim stanjem in hipotetičnim stanjem (kakšno bi bilo, če ne bi bilo kaznivega dejanja). Interes je torej obsegal navadno škodo in izgubljen dobiček.

70


škoda v rimskem pravuo navadna škoda (damnum emergens)o preprečitev povečanja premož. (lacrum cessans)

odškodnina in interes; v naravi ali denarna odškodninaPovrnitev škode je mogoča v naravi ali v denarju - vsaka obsodba se glasi na denar!Če je plačal z denarjem, mu ni bilo potrebno plačati še v naravi. V Justinijanovem pravu je bila povrnitev v naravi mogoča le, kadar je bila ta mogoča in tudi primarno potrebna. Pri denarni odškodnini je bilo pogosto vprašanje, koliko naj ta znaša. Zato govorimo o ocenitve spornega predmeta - litis aestimatio. Če je bila stvar določena, so objektivno določili vrednost, če pa stvar ni bila določena, pa so pri ocenitvi upoštevali celotno škodo.

Če je bil zahtevek nedoločen, je bilo potrebno upoštevati vse okoliščine, ki so vplivale na višino škode.Primer: če shranjevalec denarja zastavitelju ni pravočasno povrnil denarja ali stvari, je moral zastavitelju poleg denarja plačati še pogodbeno kazen oz povrnitev interesa. Justinijanovo pravo je vedno upoštevalo tudi izgubljen dobiček oz celotni interes oškodovanca.Interes ni smel presegati dvojnega zneska prvotne vrednosti v primerih, ko se pojavlja količina oz so zahtevki določeni. Pri nedoločenih zahtevkih je Justinijan samo zapovedal sodnikom, naj samo skrbno in pregledno določijo višino odškodnine.

pogodbena kazen

3 vrste tožb (Gaj)o REIPERSEKUTORNE TOŽBE - tožnik je lahko zahteval nazaj svojo stvar ali njeno

vrednost (tožba iz kontraktov) - po Justinijanu so sem spadale še stvarnopravne tožbe

o PENALNE TOŽBE - tožnik je lahko dosegel kaznovanje storilca (tožbe zaradi tatvine - actio furti) - po Justinijanu so sem spadale tožbe iz deliktov

o MEŠANE TOŽBE - poleg odškodnine je tožnik lahko dosegel tudi denarno kazen (če je krivec tajil dejanje, je moral plačati dvojno vrednost odškodnine (akvilijska tožba))- tožba zaradi poškodovanja tuje stvari) po Justinijanu tožbe, ki zasledujejo stvar in kaznujejo storilca (tožba iz ropa se je glasila na 4-kratno vrednost stvari.

višina kazniČe je nekdo ubil sužnja, ki je bil pred tem invalid, je moral povrniti vrednost za zdravega sužnja, če je suženj posta invalid pred manj kot enim letom. Pri posegu v telesno oz duševno celovitost je moral sodnik izhajati iz tistega, kar je prav in primerno - bonum et aequum.

71


V večini primerov so škodo ocenjevali z večkratnikom dejanske vrednosti (predvsem tožbe iz tatvine in ropa).

Deliktne tožbe se med seboj niso konsumirale - krivec je odgovarjal za vsa dejanja. V primeru sostorilstva pa so se deliktne tožb kumulirale - vsak storilec je moral plačati kazen!

POVZROČITEV ŠKODE, ODGOVORNOST in ZAKRIVITEV

povzročitev kot objektivna zveza med storilčevim dejanjem in škodno posledico

posredna in neposredna vzročna vezo Neposredna zveza - posledica je nastala zaradi določenega ravnanja, kadar je torej

ravnanje nujni pogoj za nastanek te posledice.o Posredna zveza - določeno ravnanje je sicer odločilno prispevalo k nastanku škodne

posledice, ni pa je neposredno povzročilo

komulativna in alternativna vzročnosto Kumulativna vzročnost - škodo je povzročilo več storilcev s skupnim ravnanjem (npr

več onesnaževalcev). o Alternativna vzročnost - potencialnih vzrokov je več, vendar ni jasno, kateri je

povzročil nastanek škodne posledice (več ljudi udarilo sužnja, in se ni vedelo, od katerega udarca je umrl - kaznovani so bili vsi).

upoštevanje posredne vzročnostiPri vprašanju, do katere mere se upošteva posredna zveza, so se ravnali po teoriji o ratio legis vzročnosti - za vzroke škodne posledice se štejejo le tisti, ki jih šteje za vzroke pravna norma.

KRIVDA

Krivda je subjektiven odnos povzročitelja (storilca) do nastale posledice. Če ni nedopustnosti, ne moremo govoriti o krivdi. Razlikujemo dve vrsti krivde:

Naklep - dolus - naklepno ravna tisti, ki namenoma in vede povzroči škodno posledico. Če storilec hoče posledico, govorimo o direktnem naklepu (dolus directus), če pa si te posledice ne želi, govorimo o eventualnem naklepu (dolus eventualis).

Malomarnost - škodljiva posledica nastane zato, ker storilec ni ravnal dovolj skrbno. Storilcu je mogoče očitati površnost in lahkomiselnost. Glede na obseg ločimo hudo malonarnost (culpa lata) in malo malomarnost (culpa levis).

O hudi malomarnosti govorimo v primeru opuščanja sleherne skrbnosti. Glede presojanja, kako huda je malomarnost, so se ravnali po dveh načelih:

Skrbnost dobrega gospodarja - diligentia boni patris familias

72


Primerjava s siceršnjim ravnanjem povzročitelja - diligentia quanm suis adhibere solet - skrbnost kot v lastnih zadevah.

Kadar stranki niso mogli očitati naklepa in malomarnosti, govorimo o naključju - casus. V tem primeru bi bilo mogoče škodno posledico preprečiti s posebnim varovanjem - custodia. Kjer je škodno posledico povzročilo naključje, govorimo o višji sili - vis maior - naravne nesreče in socialne katastrofe (vojne).

ZGODOVINSKI RAZVOJ KRIVDE

V najstarejšem obdobju rimskega prava konkretne krivde niso poznali, vendar so govorili le o tipizirani krivdni odgovornosti.Kasneje se je pojavilo razlikovanje med naklepnim in nenaklepnim umorom. Naklepno je ubil tisti, ki je to storil naklepno in z vednostjo (bogovom so žrtvovali samega storilca). Nenaklepni morilec je moral za umor samo bogovom žrtvovati ovna.

Z zakonom lex aquilia so si pomagali pri primerih umor ali poškodovanja sužnja. Zakon je kaznoval uboj v primeru, ko se je storilec zavedal, da s tem posega v tujo pravico. Kot krivdo niso upoštevali samo naklepa, ampak tudi malomarnost. Si qui hominem liberum dolo sciens morti duit, parricidas esto - če je kdo svobodnega sužnja

naklepno izročil smrti, je morilec. Si telum manu fugit magis quam iecit, aries subicitur - če je kopje bolj šlo iz roke, kot pa ga je

vrgel, se žrtvuje oven.

Po akvilijskem zakonu ni odgovarjal tisti, ki je povzročil škodo, da bi od sebe ali drugega odvrnil protipraven napad - silobran, ali nezakrivljeno nevarnost - skrajna sila (oborožen napad se lahko zavrne z orožjem - silo zavrniti s silo).

kriv je lahko samo tisti, ki je deliktno sposoben (deliktno sposobni niso bili otroci, umobolni in nekateri nedorasli).

ODGOVORNOST GLEDE POGODB

ODGOVORNOST ZA NAKLEP - kršitev dobre vere in poštenja - posledica je bila infamija. ODGOVORNOST ZA VAROVANJE STVARI - custodia - prejemnik ni ravnal dovolj skrbno

VRSTE ODGOVORNOSTI: Odgovornost za naklep - stranka je odgovarjala le za tisto škodo, ki jo je povzročila vede in

hote.

Odgovornost za hudo malomarnost - izenačevali z odgovornostjo za naklep

Odgovornost za lahko malomarnost (odgovornost za skrbnega gospodarja)- imenovalo so jo tudi odgovornost za vsako krivdo - omnis culpa - najstrožja oblika krivdne odgovornosti.

73


Odgovornost za skrbnost kot v lastnih zadevah - diligenita quam in suis je zaradi konkretne narave pomenila posebno obliko odgovornosti, saj je bila od primera do primera različna

Odgovornost za naključje - pomenilo nekrivdno odgovornost za varovanje stvari

NAČELA ODGOVORNOSTI: Vsakdo vedno odgovarja za naklep - dolus semper praestatur. Nihče ne odgovarja za višjo silo. Stranka odgovarja za tisto stopnjo krivde, za katero se je s pogodbo zavezala - stranki sta s

pogodbo določili stopnjo skrbnosti Če se stranki nista dogovorili glede skrbnosti, je veljalo utilitetno načelo - to je veljalo

subsidiarno, tj samo v primeru, da ni bilo drugega dogovora – močnejši interes narekuje skrbnejše ravnanje

Odgovornost za naključje

ODGOVORNOST ZA RAVNANJE TRETJIH

Nosilec oblasti je noksalno odgovarjal za delikte oseb pod njegovo oblastjo. V okviru adjekticijske odgovornost je odgovarjal tudi za poslovne obveznosti oseb pod oblastjo. Isto je veljalo za imetnika obrata proti nameščencem.

Posebna oblika krivde je bila malomarnost pri izbiri - culpa in eligendo izpolnitvenih pomočnikov

NAKLJUČJE

Rimsko pravo je poznalo dve vrsti naključij: Naključja, ki jih ni bilo mogoče odvrniti - naravne katastrofe, napadi piratov, naravna smrt -

višja sila (vis maior). Nižja naključja (casus minor), ki jih je bilo mogoče predvideti in preprečiti - tatvina, pobeg

sužnja

Škodo zaradi višje sile je trpel lastnik - naključje trpi lastnik - casum sentit dominus.

OBRESTI in POGODBENA GLOBA ter ARA

Obresti so predstavljalo protivrednost za uporabo tuje glavnice (caput). Višina obresti se je določala kot odstotek glavnice na določeno časovno obdobje. Za obresti je bilo potrebno oblikovati posebno obveznost. Prvo določitev obrestne mere srečamo že v zakoniku, kjer je za oderuha določena kazen v štirikratnem znesku previsoko zaračunanih obresti. Obrestna mera je bila takrat dvanajstina glavnice.

74


Ob koncu republike je obrestna mera znašala en odstotek glavnice na mesec (cenesimae usurae), tj 12 % na leto. Le pri pomorskih posojilih je bila obrestna mera bistveno višja. Obrestna obveznost je lahko nastala z pogodbo ali po zakonu. Sam dogovor o obrestih je moral biti sklenjen z stipulacijo (čeprav ni bilo mogoče zahtevati nazaj obresti, ki so nastale na podlagi brezobličnega posla). V zvezi z obrestovanjem sta se v rimskem pravu izoblikovala dva pravila:

Prepoved obrestovanja obresti - prepoved anatocizma Obrestovanje se je ustavilo, ko je znesek zapadlih in neplačanih obresti presegel višino

glavnice

POGODBENA GLOBA oz KAZEN

Pogodbena kazen (stipulatio poenae) je v denarju izražen interes, ki ga ima upnik na pravilni ali pravočasni izpolnitvi obveznosti. V rimskem pravu so poznali dve vrsti pogodbene kazni:

PRAVA POGODBENA KAZEN - pogodbena kazen, obljubljena v zvezi z neko obstoječo, samostojno iztožljivo obveznostjo.

Primer: Ali mi obljubiš dati A? če mi tega ne boš dal, ali mi obljubiš dati B (denar)?

Prva obveznost je torej nepogojna, druga pa je pogojena z neizpolnitvijo prve. Izpolnitev te druge obveznosti imenujemo pogodbena kazen. Če bila pogodbena kazen dogovorjena kot nadomestilo za izpolnitev prve obveznosti, potem upnik NE more terjati obeh izpolnitev (v tem primeru je imel dolžnik na voljo exceptio doli). Če je bila pogodbena kazen dogovorjena kot zagotovitev za pravočasno izpolnitev obveznosti, je smel upnik poleg prvotne izpolnitve tudi zahtevati pogodbeno kazen (če dolžnik ni pravočasno plačal glavnice). Po našem pravu se šteje, da je kazen dogovorjena za primer zamude, če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega.

NEPRAVA POGODBENA KAZEN - pogodbena kazen, s katero so skušali doseči določeno ravnanje, ki ni bilo predmet obveznosti.

Primer: Če ne bo dal A, ali obljubiš dati B (denar)?

Predmet stipulacije je prvotna obveznost, pogodbena kazen pa je predmet izpolnitve. Nepravo pogodbeno kazen so uporabljali za obveznosti, od katerih upnik ni imel nobene premoženjske koristi.

V klasične pravu se je uveljavilo stališče, po katerem pogodbene kazni ni bilo mogoče terjati, če dolžnik brez svoje krivde ni mogel izpolniti ali pravočasno izpolniti obveznosti.

75


ARA

Ara je bila dajatev določene stvari manjše ali simbolične vrednosti, ki jo je dala ena stranka drugi stranki (kupec prodajalcu) v znamenje sklenjene pogodbe - ara je potrditev sklenitve pogodbe (arrha confirmatoria) - to velja le za pogodbe, ki so sklenjene brez zapisa. Ko je bila obveznost sklenjena, so dajatev vrnili, če pa je bil denarni znesek, so ga všteli v izpolnitev. Po Justinijanovem zakonu iz leta 528 je bila ara dokazilo, da je bila pogodba sklenjena, ali pa je imela vlogo skesnine. Za ceno are je stranka lahko odstopila od pogodbe (če ni bilo are, je stranka lahko odstopil brez kazni), in sicer kupec izgubi aro, prodajalec pa plača dvojno vrednost are.


Ara

Vračanje in vštevanja are

64. člen

(1) Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je

pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.

(2) Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara vrniti ali všteti v izpolnitev obveznosti.

(3) Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno

aro.

IZPOLNITEV OBLIGACIJE oz OBVEZNOSTI

izpolnitev je cilj obveznosti vprašanja:

o kdo naj izpolni in komu?o kaj in kako naj izpolni?o kje mora izpolniti?o (do) kdaj mora izpolniti?

SUBJEKTI OBVEZNOSTI

Do izpolnitve pride, ko se uresniči ravnanje, ki je bilo predmet obveznosti, torej ko dolžnik da, stori ali zagotovi, kar se je zavezal.

Kadar izpolnitev ni bila vezana na dolžnika, jo je lahko izpolnil kdorkoli (izpolnitev tretjega je bila veljavna tudi brez vednosti pravega dolžnika ali z njegovim nasprotovanjem).

kdo: o dolžnik oz. o kdorkoli, ki izpolni za dolžnika

76


komu: o upnikuo upnikovemu sprejemnemu pomočnikuo upnikovemu mandatarjuo osebi, ki jo določi upniko brez naročila tretjemu in to izpolnitev naknadno odobri upnik

PREDMET IZPOLNITVE

Upnik je lahko zavrnil pomanjkljivo ali delno izpolnitev. Le če se je upnik strinjal, je lahko dolžnik ponudil neko drugo dajatev ali storitev česa drugega - nadomestna izpolnitev. Če pa je bila ravno ta stvar/dajatev evincirana (odvzeta), je veljalo, obstaja naprej prvotna obveznost, četudi samo delna.

Upnik, ki mu je bila izpolnjena stvar evincirana, je bilo potrebno obravnavati kot kupca, s tem pa je imel na voljo (analogno) tožbo iz kupne pogodbe.

KRAJ IZPOLNITVE

Za napako izpolnitve se je štelo, če je dolžnik ni ponudil na pravem kraju. Kraj izpolnitve je bil lahko določen v sami pogodbi, ali pa je izhajal iz narave obveznosti, lahko pa se je ravnal po poslovnih običajih. Če ni bilo mogoče opredeliti po teh treh kriterijih, je dolžnik lahko ponudil upniku izpolnitev na primernem kraju.Izpolnitveni kraj je lahko določil upnik, s tem da je dolžnika terjal - tožnik sme izbirati, kje terja, dolžnik pa, preden ga upnik terja, kje bo izpolnil!

Če ni bilo dogovorjeno kaj drugega, je bilo potrebno obveznost izpolniti na kraju, kjer je bila sklenjena. Upnik je praviloma lahko tožil dolžnika v kraju njegovega prebivališča.

V primeru upnikove zamude je lahko dolžnik predmet izpolnitve položil na javni kraj in s tem dosegel prenehanje obveznosti.

ČAS IZPOLNITVE

Obveznost je bilo praviloma mogoče izpolniti takoj, ko je nastala. Vendar je določitev roka bila v korist dolžnika - diei adiectio pro reo.Po Gaju "da več, kdor da takoj, manj pa, če da čez čas." to potrjuje rek BIS DAT QUI CITO DAT - da dvakrat, kdor da takoj.

Čas izpolnitve sta stranki določili s pogodbo ali pa je bil razviden že iz njene narave. Če ta ni bil dogovorjen, je lahko upnik izpolnitev terjal takoj - QUOD SINE DIE DEBETUR, STATIM DEBETUR. Če pa sta določila rok, je smel upnik terjati šele, ko je terjatev dospela - ko je potek zadnji dan roka.

1. DOLŽNIKOVA oz IZPOLNITVENA ZAMUDA

77


Dolžnikova zamuda je nastopila, če dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil pravočasno, oz ko je napočil rok izpolnitve. Če rok ni bil določen, je prišel v zamudo šele, ko ga je upnik opomnil, naj obveznost izpolni. Kadar je imela obveznost rok, je veljalo, da dolžnika opominja že rok sam - dies interpellat pro homine.Zamuda je lahko nastopila le v primeru iztožljive terjatve (nemogoče pri naturalnih terjatvah). Rimsko pravo je sprejelo subjektivni koncept dolžnikove zamude - posledice zamude so ga doletele samo, če je bil razlog za izpolnitev na njegovi strani. Posledica dolžnikove zamude je bila njegova odgovornost za nastalo škodo. Posledice za zamudo so se navezovale na različne predmete:

Dolgovana individualno opredeljena stvar (species) - na dolžnika prešla nevarnost naključnega uničenja dolgovane stvari

Dolgovana plodonosna stvar - dolžnik je moral upniku izročiti plodove, ki jih je pridobil od trenutka, ko je nastopila zamuda.

Dolgovan denarni znesek - dolžnik je moral za čas zamude upniku plačati zamudne obresti (odškodnina za čakanje).

Če je bila pravočasnost bistvena prvina izpolnitve, je imela zamuda enake učinke kot neizpolnitev.Ko je dolžnik izpolnil obveznost, je zamuda prenehala. Če je kasneje upnik ne bi hotel sprejeti, bi sam prišel v zamudo. Če je tak upnik kasneje tožil dolžnika, je imel slednji na voljo exceptio doli.

1. UPNIKOVA ZAMUDA (mora creditoris) Do upnikove zamude pride, če upnik ne sprejme pravilno ponujene izpolnitve oz prepreči izpolnitev.Po rimskem pravu ni bila upnikova obveznost, da sprejme ponujeno izpolnitev. Izpolnitev je lahko preprečil tako, da ni sodeloval na dogovorjen način (ni priskrbel navodil ipd). Upnikova zamuda je nastopila le v primeru,ko je bil razlog za nesprejem pri upniku. Zaradi upnikove zamude dolžnik ni prišel iz zaveze. Se je pa spremenila njegova odgovornost, saj je od takrat naprej odgovarjal le še za naklep. Če je bila dolžniku storjena škoda, ker upnik ni hotel sprejeti izpolnitve, ni mogel od upnika zahtevati odškodnine. Lahko pa je zadržal dogovorjeno stvar, dokler mu upnik ni povrnil škode. Primer: pri prodaji vina se je zapletlo, ko upnik ni hotel sprejeti izpolnitve, dolžnik pa je potreboval prazne sodove. Dovoljeno mu je bilo vino izliti, potem ko je pred pričami pozval kupca, naj vino odpelje. Namesto da bi vino izlil, je smel kupcu zaračunati najemnino za sodove, ki jih je nujno potreboval.

78


Za dolžnika je bilo najhujše, ko upnik ni hotel sprejeti izpolnitve denarne terjatve, saj so se obresti le naprej povečevale. Dolžnik je dosegal prenehanje obrestovanja, če je dolgovani znesek zapečatil in shranil pri sebi ali kom drugem. Če je položil izpolnitev na javni kraj, je ta obveznost s tem prenehala.

2. VPRAŠANJE ODGOVORNOSTI, PLODOV in OBRESTI

PRENEHANJE OBVEZNOSTI

Obveznost normalno preneha z izpolnitvijo. Ostali razlogi za prenehanje so učinkovali različno. Lahko so povzročili prenehanje po samem pravu (ipso iure), lahko pa so dolžniku dali samo temelj za uveljavljanje ugovora, če bi ga upnik terjal - pravimo, da je obveznost ugasnila zaradi ugovora.

Solutio per aes et libram - mancipacijska obličnost, pri kateri je sodelovalo 5 prič in tehtničar. Klasično pravo jo je uporabljalo za obveznosti iz sodbe. Justinijanovo pravo tega ne pozna več

Acceptilatio - dolžnik je vprašal upnika, ali ima tisto, kar mu je obljubil, za sprejeto. Z upnikovim pritrdilnim odgovorom je obveznost ugasnila. Z acceptilatio je bilo mogoče ukiniti samo stipulacijsko obveznost ali obveznost iz dotis dictio. Kasneje so jo uporabljali za odpust dolga - v tem primeru govorimo o imaginarni izpolnitvi.

Obveznost je lahko prenehali tudi z neformalno navidezno izpolnitvijo. Dolžnik in upnik sta se brezoblično dogovorila, da obveznost ugasne.

Posebne oblike so bile:

Dogovor o neterjanju - pactum de non petendo - upnik ni terjal od dolžnika izpolnitve določene obveznosti. Ni ukinjal obveznosti, ampak je le nudil dolžniku pretorsko varstvo v primeru upnikove tožbe.

Osebni dogovor o neterjanju - pactum de non petendo in personam - dogovor, po katerem upnik ni mogel terjati samo osebe, s katero je tak dogovor sklenil (v primeru več sodolžnikov).

Brezosebni dogovor o neterjanju - pactum de non petendo in rem - nanašal se je na samo obveznost. Nanj se je lahko skliceval poleg dolžnika tudi dedič, porok, sodolžnik, …

Dogovor o neterjanju je bil sklenjen: Za določen čas - dilatorni dogovor - pomenil je odlog obveznosti Trajno - peremptorni dogovor

79


Dogovor o neterjanju je bilo mogoče kadarkoli spremeniti z nasprotnim dogovorom - pactum de petendo - s katerim je lahko upnik zopet terjal obveznost.

Združitev - confusio - obveznost preneha, če se v isti osebi združita lastnost upnika in dolžnika. Učinkuje le nasproti dolžnika in upnika in ne proti tretji osebi (pr. Prenehanje obveznosti pri poroštvu).

Nasprotno soglasje - contrarius consensus - stranki sta lahko doseženo soglasje izničili z nasprotnim soglasjem (mogoče le, dokler nobena od njih ni začela izpolnjevati svoje obveznosti).

Rimski pravniki so šteli, da je mogoče obveznost ukiniti bodisi z izpolnitvijo bodisi na enak način, kot je bila sklenjena, če je "razklenitev" potekala v nasprotni smeri. To je prišlo do izraza pri enostranskih pravnih poslih, ker je obveznost nastala z voljo ene stranke in je tako tudi ugasnila (primer: nova oporoka razveljavi staro).

NOVACIJA oz PRENOVITEV OBVEZNOSTI

Prenovitev je preobrazba in prenos obstoječe obveznosti v drugo bodisi civilno bodisi v naturalno obveznost. Tako nastane novo razmerje, ob tem pa staro preneha. Samo tako je bilo mogoče spremeniti osebo upnika ali dolžnika. Obveznost je bilo mogoče prenoviti s stipulacijo ali z literalnim kontraktom. Pogoja za uspešno prenovo sta bila dva:

Prenovitveni namen - animus novandi - obe stranki sta morali imeti izrecni namen nadomestiti obstoječo obveznost.

Nekaj novega - aliquid novi - po klasičnem pravu je bil to rok, pogoj, oziroma sprememba dolžnika oz upnika. Mogoče je bilo spremeniti tudi predmet obveznosti.

Primer: Prva obveznost: ali mi obljubiš dati, kar mi dolguje A?Prenovljena obveznost: ali mi obljubiš dati, kar mi dolguješ iz oporoke?Če je dolžnik pri tem molčal, je stara obveznost s tem ipso iure ugasnila, z njo pa tudi morebitne zastavne pravice in poroštva.

AKTIVNA in PASIVNA DELEGACIJA

AKTIVNA DELEGACIJA - sprememba upnika. Predpostavka zanjo je kritno razmerje oz terjatev deleganta (dosedanjega upnika) nasproti delegatu (dolžniku). Delegat je imel nasproti delegatarju (novi upnik) enake ugovore, kot proti delegantu. Za delegacijo je bilo potrebno soglasje dolžnika, skupaj s prenovljeno obveznostjo pa so ugasnile akcesorne pravice.

PASIVNA DELEGACIJA - nastala z obljubo delegata (novega dolžnika) upniku, da bo izpolnil dolg deleganta (starega dolžnika). Dosedanji dolžnik je s tem postal prost. Upnik je moral sprejeti novega dolžnika. Če je to delegant storil brez delegatovega soglasja, govorimo o ekspromisiji.

80



3. odsek: PRENOVITEV (NOVACIJA)

Pogoji

323. člen

(1) Obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago.

Volja, da se opravi prenovitev

324. člen

Prenovitev se ne domneva; če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej

poleg nove.

POBOT oz POBOTANJE

gre za nekakšno poračunanje oz. vračunanje obveznosti med strankamaKadar sta obe stranki hkrati upnika in dolžnika, kar pomeni, ima vsaka od njiju nasproti drugi določeno terjatev, lahko pride do poračunanja teh medsebojnih terjatev. To imenujemo pobotanje - kompenzacija.

Do pobotanja lahko pride samo v primeru, da sta predmeta obveznosti enaka oz taka, da ju je mogoče poračunati oz odšteti enega od drugega. V poštev pridejo le terjatve, ki se glasijo na znesek ali količino.

omejitve in pogoji: terjatve so iste vrste, tako da jih je moč odšteti eno od druge terjatve morajo biti dospele

Terjatev, ki jo hočemo pobotati, mora biti dospela, tj taka, da jo je mogoče terjati. Pobotati je mogoče medsebojne, enakovrstne in dospele terjatve.

rimsko pravo: Rimsko pravo je pobotanje dojemalo kot procesno možnost, terjatev pa je bilo mogoče hitro ugotoviti in dokazati - likvidnost terjatve.Pobot je bila možnost toženca v pravdi, da zmanjša znesek/količino, ki jo dolguje upniku.

sprva za primer bankirja in kupca stečajnega premoženja; bona fidei obligac. razmerjaSamo razliko je smel terjati le bankir, seveda le pozitivni saldo.

Enako je bilo pri kupcu stečajnega premoženja. Tisti, ki je kupil premoženje prezadolženca, je moral v stečajni kvoti poplačati stečajne upnike. Če je bil stečajni upnik hkrati dolžnik stečajne mase, je moral z prezadolžencem opraviti pobot. Bilo bi

81


namreč nepravično, da bi moral dolžnik svojo obveznost plačati v celoti, medtem ko bi svojo terjatev do stečajne mase dobil le delno.

V tem primeru je bilo mogoče odšteti terjatve, ki niso imele enakega predmeta - odštevanje (deductio). To so storili tako, da so poračunali denarno vrednost obeh terjatev. S stečajem je bilo mogoče pobotati tudi terjatve, ki še niso dospele.

Možnost pobotanja najdemo v tožbah bonae fidei, v katerih je moral sodnik določiti pravično določiti višino zahtevka. Tožba je torej pomenila sanacijo celotnega razmerja - poračunali so se medsebojni zahtevki, tisti, ki je bil dolžan več, je moral plačati razliko.

Mark Avrelij in Justinijan: razširitev možnosti pobotanja na druga razmerja

pobotna izjava; pobotni dogovorPobotna izjava oz pobotanje je učinkovalo za nazaj -ex tunc (razen pri obrestih). Dolžnik je smel izjemoma uveljavljati tudi tujo terjatev npr porok je lahko proti upniku terjal izpolnitev obveznosti, ki jo ima nasproti dolžniku. Enako možnost je imel solidarni sodolžnik, prav tako odstopljeni dolžnik. Poleg tega je rimsko pravo poznalo tudi pobotni dogovor - pactum de compensando. Stranki sta se z njim dogovorile, da so vzajemne terjatve pobotane. Začel je veljati takoj.

PRENOS OBVEZNOSTI

Prenos terjatve z dosedanjega upnika na novega upnika imenujemo odstop terjatve oz cesija. Če je nekdo želel namesto dolžnika izpolniti neko terjatev z vednostjo dolžnika, govorimo o prevzemu dolga, če pa je to storil brez dolžnikovega soglasja, pa govorimo o pristopu k dolgu. Obstaja pa še tretja možnost, in sicer prevzem izpolnitve.

CESIJA

Cesija ali odstop terjatve je brezoblični pravni posel, s katerim se prenese terjatev proti odstopljenemu dolžniku z odstopnika (=cedent) na prevzemnika (=cesionar). Na prevzemnika preidejo tudi vse akcesorne pravice.

Učinki odstopa nastanejo, ko je dolžnik obveščen o izvršenem odstopu. Mogoč je bil odstop katerekoli terjatve. Cesija mora imeti tako kot tradicija podlago (causo). Do odstopa je lahko prišlo na podlagi zavezovalnega pravnega posla (npr prodaja) ali na temelju pravnega posla oz na prostovoljnem odstopu - cessio voluntaria - cedent kot cesionarjev dolžnik mu je predal terjatev, ki jo je imel nasproti tretjemu.

82


Kadar mora stranka odstopiti, ker tako določa zakon ali sodna odločba, govorimo o prisilnem odstopu - cessio necessaria. Pri odstopu po zakonu - cessio legis nastanejo učinki odstopa že po samem pravu, ko so izpolnjeni zakonski pogoji.

Z odstopom se dolžnikov položaj ne sme poslabšati, zato je imel dolžnik proti cesionarju vse ugovore, kot bi jih imel proti cedentu. Če je z cedentom sklenil pactum de non petendo, je ta veljal tudi proti cesionarju. Proti njemu je lahko uveljavljal terjatve v pobotanje, ki jih je imel nasproti decentu. Če je bil cesionar s tem oškodovan, je razliko terjal od cedenta.

Odstopiti ni bilo mogoče vsake terjatve. Odstopiti ni bilo mogoče od terjatve:

ki je bila strogo osebna o kateri je že tekla pravda o kateri sta se stranki dogovorili, da upnik ne bo odstopil - pactum de non cedendo. varuhu terjatve, ki jo je imel nekdo zoper njegovega varovanca Družbeno vplivnejši osebi (cessio ad potentiorem)

Pri cesiji je cedent jamčil cesionarju , da terjatev obstaja - nomen verum esse (terjatev je resnična), ni pa mogel jamčiti da je dolžnik plačevit - nomen bonum esse (terjatev je plačevita). Če bi jamčil tudi to, bi postal porok. Pri neodplačni cesiji ni upnik odgovarjal za obstoj odstopljene terjatve.

PREVZEM DOLGA

Nekdo ni mogel prevzeti dolga brez upnikovega soglasja. Sprva je bilo možno dolg prevzeti z novacijo (ugasnile akcesorne pravice). Nekdo je lahko prevzel tuj dolg tudi kot pravdni zastopnik. V tem primeru je zastopnik postal upniku zaveznik šele, ko je z njim sklenil litis kontestacijo. Prevzemnik se je dolžniku praviloma zavezal z mandatom. Rimsko pravo je poznalo še dogovor med dolžnikom in prevzemnikom, ki pa je učinkoval le med njima, in ne nasproti upniku.

Po našem pravu poznamo:

Prevzem dolga - pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero privoli upnik Pristop k dolgu - tretji postane zavezan upniku poleg dolžnika Prevzem izpolnitve - prevzemnik se dolžniku zaveže, da bo izpolnil njegovo obveznost, vendar

upnik nima proti prevzemniku nobene pravice


1. oddelek: ODSTOP TERJATVE S POGODBO (CESIJA)

1. odsek: SPLOŠNE DOLOČBE

Katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo

417. člen

(1) Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo

upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.

83


(2) Če sta se dolžnik in upnik dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti terjatve na drugega, prenos nima pravnega učinka.

Stranske pravice

418. člen

(1) S terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, do pogodbene

kazni ipd.

Obvestitev dolžnika

419. člen

(1) Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu.

SUBJEKTI OBLIGACIJ

obligacija kot razmerje med upnikom in dolžnikom lahko se zgodi, da je na kateri koli strani tega razmerja več oseb

o DELJENE OBVEZNOSTIo KOPIČENJE OBVEZNOSTIo NERAZDELNE OZ. SOLIDARNE OBVEZNOSTI

DELJENE OBVEZNOSTI

Kadar je bilo več upnikov, je lahko vsak zahteval samo toliko, kolikor je odpadlo nanj. Enako velja za dolžnike. Pravilo je torej, da je obveznost toliko, kolikor je udeleženih oseb na eni ali drugi strani. Če eden od njih ne izpolni oz ne terja, ne sme nasprotna stran razliko pokriti pri ostalih soudeležencih.

Deljene obveznosti so bile npr obveznosti dedičev, obveznosti, ki so nastale s stipulacijo (dolžnik je več upnikom obljubil določen znesek), pri solastnini nad sužnjem.

V klasičnem pravu se je uveljavila posebna pravna dobrota delitve - beneficium divisionis. Sodolžnik je smel tudi proti volji upnika zahtevati, da se obveznost razdeli in da je dolžan izpolniti le de, ki odpade nanj (pogoj je bil, da je bila stvar deljiva). Z Justinijanovem pravom je postala deljena obveznost pravilo.

KOPIČENJE OBVEZNOSTI oz KOMULATIVNA KONKURENCA

Če je bilo pri kaznivem dejanju storilcev več, je moral vsak od njih plačati polno kazen. Na ta način so se obveznosti kopičile. Vsak od storilcev je morala plačati večkratnik nastale škode.

več storilcev delikta penalne tožbe kazen; vsak zavezan za polno kazen; kopičenje obveznosti

84


NERAZDELNE oz SOLIDARNE OBVEZNOSTI

ko je na strani upnikov/dolžnikov več oseb, a zgolj ena sama obveznostSolidarne oz nerazdelne so obveznosti, pri katerih je na aktivni ali pasivni strani udeleženih več oseb. Iz izraza sodolžnik se je razvil izraz korealnost ter izraz solidarnost.

o pasivna solidarnost: več sodolžnikovo aktivna solidarnost: več soupnikov

namen je v enostavni in hitri izpolnitvi obveznosti oz. izterjaviBistvo solidarne obveznosti je v poenostavljeni možnosti njene izterjatve. Vsak od dolžnikov se obravnava kot edini dolžnik in zato lahko upnik od njega terja polno izpolnitev. Ko izpolni eden od dolžnikov, postanejo ostali sodolžniki prosti. Prosti so le nasproti upniku, vseeno pa morajo dolžniku, ki je izpolnil terjatev, povrniti ustrezen del, ki odpade na vsakega od njih. Proti njim ima dolžnik, ki je izpolnil terjatev, na voljo regresni zahtevek - dolžniku, ki je izpolnil obveznost, mora vsak povrniti sorazmerni del. Enako je pri več upnikih. Dolžnik postane prost nasproti vsem upnikom, ko izpolni enemu. Vsak od solidarnih upnikov lahko zahteva od upnika, ki sprejel izpolnitev, da jim izroči delež, ki odpade na vsakega od njih.

regresni zahtevki:o glede na soupnika, ki prejmeo glede na sodolžnika, ki izpoln

ta, ki nastopa v pravdi, ima na voljo vse ugovore in tudi možnost pobota, ki bi jih imel sicer kateri drugi

kdaj in kako nastanejo solidarna obligacijska razmerja: akcesorna stipulacija; adpromisija; damnacijsko volilo; več varuhov; več sostorilcev; dogovornoSolidarno razmerje je nastalo predvsem z akcesorno stipulacijo:

o Adstipulacija - od dolžnika si je dalo obljubiti isto dajatev več upnikov - nastala aktivna solidarnost

o Adpromisija - upniku je isto dajatev obljubilo več sodolžnikov - nastala pasivna solidarnost

AKTIVNA PASIVNA

85

1. upnik

2. upnik

3. upnik

DOLŽNIK

1. dolžnik

UPNIK

3. dolžnik

2. dolžnik


Solidarno razmerje je nastalo tudi takrat, ko je bilo več dedičev obremenjenih z damnacijskim volilom oz je bil dedič dolžan dati volilo več volilojemnikom. Nastala je tudi, pri drugih obveznostih, če sta se stranki tako dogovorili. Solidarno je nadalje odgovarjalo tudi več varuhov, več sostorilcev, ko je šlo za tožbo iz delikta, pa tudi sodolžniki ali soupniki obveznosti, katere predmet je nedeljiv.

učinki: o samo za posameznega soupnika/sodolžnika

Samo nasproti posameznemu soupniku/sodolžniku so učinkovali pactum de non petendo in personam, dolžnikova zamuda, krivdna povzročitev nemožnosti izpolnitve, izguba statusa in confusio, litis kontestacija

o nasproti vsemNasproti vsem so učinkovali izpolnitev obveznosti, odpust dolga, novacija in naknadna nemožnost izpolnitve, upnikova zamuda, poravnava, zastaranje, pactum de non petendo in rem

POGODBE V KORIST TRETJE OSEBE

Rimsko pravo sicer ni odobravalo pogodb v korist tretje osebe, vendar pa so to začeli dopuščati v času Justinijana. To so utemeljevali z dobrohotnostjo. Že v klasični dobi pa so zavračali izjemo, in sicer, če je nekdo dam svoj denar kot posojilo v tujem imenu, je tisti, v čigar imenu je bilo posojilo dano, pridobil tožbo.

Prav tako so pred Justinijanom zavračali pogodbe v korist dediča oz pogodbe, ki jih je bilo potrebno izpolniti po smrti upnika oz dolžnika.

IZJEME: pogodbena kazen, darilo z naročilom, posredno posojilo, Justinijan: pogodba v korist dediča

Po našem pravu so pogodbe v korist tretje osebe dopustne, dokler se na tretjo osebo ne prenese breme.

ODGOVORNOST ZA POSLOVNE OBVEZNOSTI DRUGIH OSEB

adjekticijska odgovornost očeta oz. gospodarja (pooblastilo ali odobritev; obogatenost; do višine pekulija)Oče ali gospodar je odgovarjal, kadar je izrecno pooblastil sina ali sužnja, da sklene določen pravni posel. Če je bil sklenjen na njegov ukaz, se je štelo, da je to posel nosilca oblasti, ki je zato odgovarjal neomejeno. Oče/gospodar je postal odgovoren, če je neki tretji osebi izjavil, da za sklenitev pooblašča sina/sužnja. Enak učinek je imela tudi naknadna odobritev.

Oče/gospodar je odgovarjal tudi v primeru dejanske obogatitve (brez sodelovanja gospodarja), ki je bila posledica dejanskega posla, ki ga je sklenil sin/suženj.

86


Tožba iz naslova pekulija je prihaja v poštev pri vsakem poslu, ki ga je sklenila oseba pod oblastjo. Gospodarjeva odgovornost je bila omejena z višino pekulija, od katerega je smel predhodno odšteti svoje morebitne terjatve nasproti sužnju/sinu.

Če je bilo upnikov več, so se iz pekulija poplačali po vrstnem redu, kot so uveljavljali svoje terjatve. Pekuliarno tožbo je bilo mogoče uveljavljati še eno leto po prenehanju oblasti nad sinom/sužnjem.

lastnik obrata --- nameščenec; brodnik --- kapitan ladje

Za tuji obveznost je odgovarjal tudi lastnik obrata, saj je odgovarjal za posle, ki jih je v okviru poslovnega predmeta sklenil njegov nameščenec (institor). Sopogodbenik je imel na voljo zoper lastnika obrata tožbo actio institoria glede celote. Lastnik je lahko svojo odgovornost omejil ali izključil z vidnim obvestilom v obratu.Actio institoria se je uporabljala tudi v poslih, ki jih je sklenil oskrbnik premoženja (procurator onmium bonorum). Brodnik pa je odgovarjal za obveznosti, ki jih je v zvezi z opravljanjem svojega dela sklenil kapitan ladje. Sopogodbenik je imel na voljo tožbo actio exercitoria.


II. POGODBA V KORIST TRETJEGA

Neposredna pravica tretjega

126. člen

(1) Kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj

drugega.

(2) Pogodbenik ima pravico zahtevati od sopogodbenika, da tretjemu izpolni obveznost, ki se jo je zavezal izpolniti v njegovo korist.

Obljuba dejanja tretjega

130. člen

(1) Obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, ne veže tretjega, tisti, ki je to obljubil, pa odgovarja za morebitno škodo, ki drugemu nastane zato, ker se tretji noče zavezati,

da bo to storil ali opustil.

POROŠTVO

Za izpolnitev obveznosti dolžniku pridruži še porok, ki se poleg dolžnika zaveže, da bo izpolnil njegovo obveznost. Upnik lahko terja od obeh in če pri enem ne uspe, lahko terja drugega. Kljub temu ima upnik samo eno terjatev.Sprva so v rimskem pravu na poroka gledali kot na solidarnega sodolžnika. Subsidiarno je porok odgovarjal le v primeru, ko je bilo to izrecno dogovorjeno - porok seje zavezal le za toliko, kolikor

87


dolžnik ni mogle plačati - odškoditveno poroštvo (fideiussio indemnitatis). Vendar to ni bilo poroštvo, ampak le garancijska pogodba. Pravo subsidiarno poroštvo seje uveljavilo šele v Justinijanovem pravu. Porok je lahko zoper upnika, ki je najprej terjal njega, uveljavljal ugovor, da še ni terjal dolžnika - ugovor vrstnega reda - beneficium ordinaris. Odpravili so tudi konsumptivni učinek. Najstarejša oblika poroštva je bilo adpromisijsko poroštvo. Porok se je zavezal poleg glavnega dolžnika z adpromisijo (akcesorno stipulacijo). S tem, ko je upniku obljubil dati isto kot dolžnik, je nastala solidarna obveznost.

Oblikovale so se tri vrste poroštva:

Sponsio - spondeo - obljubiti - pridržana le rimskim državljanom Fidepromissio - fides - poštenje, promitto - obljubim - strogo osebna (nepodedljiva) Fideiussio - fies - poštenje, iubeo - ukažem, naročim - strogo osebna (nepodedljiva) - lahko se

je zavezal tudi tujec. Mogoče je bilo prevzeti poroštvo za kakršnokoli obveznost (edini obdržal v Justinijanovem pravu).

Porok se ni mogel zavezati za več, kot je znašala dolžnikova obveznost, lahko pa se je zavezal za manj. Ko je ugasnila dolžnikova obveznost, je ugasnila tudi porokova. Porok je lahko proti upniku uveljavljal vse dolžnikove ugovore, razen dolžnikovih osebnih dogovorov.

Regresni zahtevek poroka je odvisen od vrste razmerja med dolžnikom in porokom.

POROŠTVO Z MANDATOM in KREDITNO NAROČILONaročitelj (=mandant) je prevzemniku naročila (=mandatar) naročil, da naj zanj prevzame poroštvo. Mandatar se je z adpromisijo zavezal kot porok.

Mandant je lahko naročil mandatarju, da naj nekomu tretjemu da posojilo. Mandatar je postal nasproti tretjemu posojilodajalec. Če mu ni uspelo pridobiti nazaj posojila, je lahko tožil mandanta za morebitne stroške in škodo (znesek, ki ga ni mogel sterjati). Mandant je imel zato vlogo poroka, saj je jamčil za izpolnitev obveznosti.Justinijanovo pravo je štelo kreditno naročilo za redno obliko poroštva.

A mandat B posojilna pog. C MANDANT MANDATAR 3. OSEBA (upnik) (dolžnik)

INTERCESIJA

Intercesija je pomenila vstop v tujo obveznost oziroma prevzem tuje obveznosti. To je bilo možno v obliki:

Poroštva - kumulativna intercesija Prevzema dolga - privativna intercesija

88


Dejanskega prevzema - tiha intercesija

Znana je postala v 1. stoletju, ko je bila s senatovim sklepom senatus consultum Vellaenum prepovedana intercesija žensk. Ženskam je bilo prepovedano prevzemati obveznosti za druge, ker naj ne bi bilo primerno, da je ženska opravljala moške posle - intercesija ženske ne ustvarja niti naturalne obveznosti. Pretor je upniku, ki ni mogel terjati intercedentke, pomagal s tožbami proti tistemu, za katerega je ženska intercedirala.

* constitutum debiti alieni kot neformalna oz. brezoblična

obljuba, da bom poplača obstoječ tuj dolg; oblika poroštva

POGODBENA RAZMERJA

pogodba kot pravni posel med dvema (ali več) strankami, ki nastane na temelju uskladitve volj in ima posledice za pravno razmerje med temi strankami (ustanovitev, ukinitev, sprememba)Stranki lahko prosto oblikujeta vsebino pogodbe. Pogodba začne učinkovati takoj, ko jo dokončata. Pogodba ima večinoma samo obligacijskopravne učinke.

rimsko pravo in pogodbeo KONTRAKTI: pogodbe, ki so samostojno iztožljive o PAKTI: pogodbe oz. dogovori, ki niso neposredno in samostojno iztožljivi

vrste pogodb glede na porazdelitev upravičenj in obveznosti med strankeo enostransko obvezujoče pogodbe pogodbe, pri katerih je ena stranka (upnik)

samo upravičena, druga (dolžnik) pa samo zavezana. To so bile predvsem pogodbe stricti iuris, pri kateri je imel možnost tožbe samo upnik

o dvostransko obvezujoče pogodbe nujno dvostransko obvezujoče pogodbe (sinalagmatske p.) obe stranki

sta enako udeleženi na pasivni in aktivni strani (enako upravičeni in enako zavezani). Vsak je dolžan izpolniti obveznost le, če jo izpolni tudi drugi. Če stranka zahteva izpolnitev, brez da bi sama izpolnila svojo obveznost, ima nasprotna stranka na voljo ugovor neizpolnjene pogodbe - pr. Kupna in prodajna pogodba.Če je ena stranka postala prosta izpolnitve, tudi drugi ni bilo potrebno izpolnitvi njene obveznosti.

slučajno dvostransko obvezujoče pogodbe pogodbe, za katere je bila bistvena obveznost ene stranke, ki pa se ji je lahko (ne nujno) priključila tudi obveznost druge stranke. Samo zaveza ene stranke je bila temeljni pogoj za nastanek pogodbe. Nasprotna stranka je po navadi zahtevala izpolnitev za morebitne stroške ali povrnjeno škodo

89


KONTRAKTI

Vrste kontraktov: Verbalni kontrakti - obveznost je nastala, ko sta stranki svoje soglasje izrazili z določenimi

besedami. Najbolj značilna za verbalne kontrakte je bila stipulacija, ostale pa so bile še obljuba dote in obljuba s prisego zagotovljenih del osvobojenca. Ustvarjali so obveznosti stricti iuris.

Realni kontrakti - kontrakti, ki so nastali dejansko, kar pomeni, da je morala soglasju slediti prepustitev stvari, ki je bila predmet pogodbe. Praviloma je bil prejemnik dolžan stvar vrniti (npr posojilna pogodba). Sem so spadale še posodbena, shranjevalna in zastavna pogodba. Razen posojilne, ki je bila stricti iuris, so bili realni kontrakti obveznosti bonae fidei.

Literalni kontrakti - kontrakti, ki so na podlagi soglasja nastali z vpisom v gospodarsko knjigo. S tem je nastala obveznost stricti iuris.

Konsenzualni kontrakti - kontrakti, ki so nastali že z neformalno doseženim soglasjem. Tako so lahko sklenili pogodbo o naročilu, družbeno pogodbo, kupno pogodbo in pa locatio conductio (zastavna, zakupna in delovna pogodba).

VERBALNI KONTRAKTI

Stipulacija Obljuba dote Prisega osvobojenca glede zagotovitve storitev nekdanjemu gospodarju

1. STIPULACIJA

verbalni kontrakt, bodoči upnik vpraša bodočega dolžnika, ali mu obljubi dajatev/storitev/opustitev in ta pritrdilno odgovoriStipulacija - stipulacija je bila značilen izraz rimske fides tj. zvestobe dani besedi. Za Rimljane je bila zvestoba dani besedi najsvetejša stvar na svetu. Fides je bil del rimske kreposti ki so jo imenovali constantia - stanovitnost.

stipulator - - - promisor/promitentStipulacija se je sklepala z vprašanjem, ki ga je upnik (=stipulator) zastavil dolžniku (=promisorju). Obveznost je nastala, ko je promisor pritrdilno odgovoril na stipulatorjevo vprašanje. V ostale pogodbene listine so pogosto vključili stipulacijsko klavzulo (v provincah so s tem poskušali doseči veljavnost pogodb tudi v rimskem pravu).

pogoji za nastanek veljavne stipulacije:o stranki morata biti navzočio sposobnost sporazumevanja - gluhonemi niso mogli skleniti veljavne stipulacije. V

klasičnem pravu se je štel za veljaven kakršenkoli odgovor, ki je ustrezal vprašanju in

90


iz katerega je bilo razvidno, da se promisor strinja. Če sta stranki govorili dva različna jezika, je bil prisoten še zanesljiv prevajalec. Edina resnična formalna zahteva je bila torej le pritrdilni odgovor.

o enotnost dejanjao isti glagolo pritrdilen odgovor glede istega kot je v vprašanju

predmet stipulacije: dajatev, storitev, opustitev; posli: obljuba plačila kupnine, obljuba darila, vrnitev posojila, ustanovitev poroštva, obljuba pogodbene globe, varščina, prenovitev obveznosti

kavzalnost stipulacije: abstraktna in kavzalna formuliranostStipulacijska obveznost ni nastala, če med strankama ni prišlo do soglasja. Če podlaga za stipulacijo ni bila razvidna, govorimo abstraktno oblikovani stipulaciji. Pri taki stipulaciji je obveznost nastala tudi takrat, kadar se podlaga ni uresničila ali pa je odpadla.Kadar pa je bila podlaga stipulacije razvidna, govorimo o kavzalno oblikovani stipulaciji. Obveznost iz take stipulacije je bila pogojna.

akcesorne stipulacijeo adstipulacija: če si še kdo poleg upnika da obljubiti istoo adpromisija: če poleg dolžnika isto obljubi še nekdo

2. OBLJUBA DOTE

Dota je bila premoženje, ki ga je nevesta dala ali ga je dal njen oče ženinu ob sklenitvi zakonske zveze. Mož je ob prejemu dote prevzel tudi obveznost, da ženo dostojno vzdržuje. Namen dote je bil, da olajša gmotna bremena zakonske zveze oz da ženi omogoča preživljanje po prenehanju zakonske zveze (ob prenehanju je žena zahtevala doto nazaj).

Glede na vse to je veljalo, da je dota pravzaprav ženina, čeprav se nahaja v moževem premoženju - on je le užitkar.

Doto sta navadno dala oče ali svojepravna nevesta, lahko pa jo je dal tudi nekdo tretji. Dota je postala obvezna šele z Justinijanom.

Predmet dote je bila lahko vsaka premoženjska vrednost - stvari, stvarne pravice, terjatve, …

Dota se lahko da, zagotovi ali obljubi:o Dotis datio - dajatev dote - prepustitev dotalnih stvari v lastnino z običajnimi načini prenosa

lastninske praviceo Dotis dictio - zagotovitev dote - enostranska izjava, s katero je oče ali nevesta ali nekdo tretji

izjavil ženinu, kaj mu bo dal.o Dotis promissio - obljuba dote - nastala je s stipulacijo ali damnacijskim volilom. V postklasičnem

pravu se je pojavila brezoblična obljuba dota (iztožljiva je bila po cesarskem pravu).

91


3. PRISEGA OSVOBOJENCA – IURATA OPERARUM PROMISSIO

Osvoboditev sužnja ni dokončno prekinila razmerja med patronom in osvobojencem (libertus). Osvobojenec je patronu dolgoval pokornost in spoštovanje, oba pa sta bila moralno zavezana drug drugemu, če je kateri od njiju prišel v finančne težave. Osvobojenec ni smel tožiti svojega patrona, razen če je dobil dovoljenje magistrata.

V morebitni medsebojni pravdi sta uživala pravno dobroto življenjskega minimuma - beneficium competentiae. Patron je bil pod določenimi pogoji zakoniti dedič osvobojenca.

Osvobojenec je po osvoboditvi lahko opravljal še določena dela za patrona, če sta se tako dogovorila pred osvoboditvijo. Po njej sta dogovor ponovila v obliki verbalnega kontrakta, četudi to ni bilo v interesu osvobojenca

REALNI KONTRAKTI

ѽ Posojilna pogodbaѽ Posodbena pogodbaѽ Shranjevalna pogodbaѽ Zastavna pogodba

1. POSOJILNA POGODBA

Razmerje je nastalo z izročitvijo določenega denarnega zneska ali količine nadomestnih stvari v lastnino posojilojemalca, pri čemer sta se stranki dogovorili, da bo posojilojemalec vrnil enak znesek oz isto količino enakovrstnih stvari.

Kot posojilo je možno dati stvari, ki se tehtajo, merijo ali štejejo. Predmet posojilne pogodbe pa so bile lahko tudi po vrsti določene stvari (species).

Posojilna pogodba je imela stvarnopravne učinke, saj je dolžnik postal lastnik predmeta posojila. Pogoj za pogodbo je bila torej lastninska pravica posojilodajalca na predmetu posojila.

Posojilna pogodba je zahtevala neposredno izročitev predmeta posojila, razen v nekaj izjemah:ѽ Posredno posojilo - posojilo, pri katerem upnik dolžniku ni izročil predmet posojila

neposredno, temveč posredno. To se je zgodilo, če je:o Posojilodajalec naročil dolžniku, da naj v njegovem imenu izroči predmet posojila

posojilojemalcuo Posojilodajalec je posojilojemalcu naročil, naj izterja terjatev ter da jo obdrži kot

posojilo (posojilna pogodba je nastala, ko je dolžnik izpolnil mandatarju oz posojilojemalcu).

o PD naroči 3. Osebi, naj ta v njegovem imenu izroči določen denarni znesek PJ kot posojilo

92


Iz posojilne pogodbe je postal upravičen tisti, v čigar imenu je pogodba sklenjena. Bodoči upnik je lahko osebi, ki ni dolžnik, da naj v njegovem imenu izroči znesek bodočemu dolžniku.

Posojilno razmerje je nastalo tudi v primeru, ko je posojilodajalec dal neko stvar posojilojemalcu, da jo ta proda in izkupiček obdrži kot posojilo - contractus mohatrae (pogodba nastala s prodajo stvari).

Dolžnik je bil dolžan vrniti največ toliko, kolikor je prejel. Morebitne obresti so morali obljubiti z posebno stipulacijo. Macedonijanski senatov sklep - SC Macedonianum je določal, da upnik ne more zahtevati s tožbo vrnitve denarnega posojila, ki ga je nekdo dal sinu pod očetovo oblastjo, in da to ne postane iztožljivo z očetovo smrtjo. To je storil le v primeru, če se je gospodar tega sina/sužnja s tem strinjal. Po našem pravu je posojilna pogodba konsenzualna - nastane, ko se stranki sporazumeta. V Rimu sama obljuba, da bo dano posojilo, ni ustvarjala obveznosti, če ni bila dana s stipulacijo.

2. POSODBENA POGODBA (COMMODATUM)

Realni kontrakt, pri katerem je posodnik (=komodant) prepustil izposojevalcu (=komodatar) določeno nepotrošno stvar v neodplačno rabo, komodatar pa se je zavezal, da bo to isto stvar po dogovorjenem času vrnil.

Posodbena pogodba je bila večinoma sklenjena med prijatelji ali sosedi. Komodatar je pridobil na stvari samo dejansko oblast in je bil torej le njen detentor. Posest je obdržal komodant,ki je bil tudi lastnik. Lastninska pravica komodanta ni bila nujna, kar pomeni da je posodbeno pogodbo lahko sklenil tudi tat glede ukradene stvari.

Komodatar je smel uporabljati stvar tako, kot sta se dogovorila z komadantom. Če se tega nista dogovorila, je moral odgovarjati kot skrben gospodar. Njegova glavna obveznost je bila, da stvar po dogovorjenem času vrne komadantu, in sicer v enakem stanju, kot jo je dobil. Če jo je vrnil poškodovano, se je štelo kot da stvari ni vrnil oz komadantu ni povrnil interesa.

Komodatar je sprva odgovarjal za naključje, predvsem za izgubo zaradi tatvine. Načelo dobre vere in poštenja je namreč od komodatarja zahtevalo, da pazi na stvar. V ospredju je bilo njegovo jamstvo komodantu, da mu bo povrnil interes.

Ko so začeli upoštevati skrbnost, je veljalo, da komodatar z izposojeno stvarjo ravna kot skrben družinsko oče. Za naključje je odgovarjal, le ko je bilo to izrecno dogovorjeno oz je prišlo do uničenja ob kršitvi pogodbe - v tem primeru je nosil tudi posledice višje sile (uničil ob brodolomu - je kriv, ker je stvar odpeljal na tuje).

Ob takem uničenju je moral komodantu povrniti interes. To je moral storiti tudi, če je v požaru raje rešil svojo kot pa izposojeno stvar.

93


Če je komodatar stvar uporabljal po pretečenem času, je zagrešil tatvino uporabe stvari - furtum usus.

Komodant je komodatorja tožil z direktno tožbo iz komodata - actio commodati directa, komodatar pa komodanta z nasprotno tožbo - actio commodati contraria.


POSODBENA POGODBA

579. člen

S posodbeno pogodbo se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil.

580. člen

(1) Izposojevalec lahko stvar uporablja samo za namen, ki je določen s pogodbo.

(2) Če namen rabe s pogodbo ni določen, lahko uporablja stvar kot dober gospodar v skladu z njeno naravo in namenom.

581. člen

(1) Izposojevalec nosi stroške rednega vzdrževanja stvari.

Vrnitev stvari

583. člen

(1) Izposojevalec mora stvar vrniti ob dogovorjenem času.

585. člen

Izposojevalec ne odgovarja za poslabšanje ali spremembo stvari, ki je običajna posledica rabe v skladu s pogodbo.

3. SHRANJEVALNA POGODBA

osebe:o položnik/deponento shranjevalec/depozitar

položnik prepusti premično stvar shranjevalcu v hrambo, ta pa se zaveže na poziv jo vrnitiPredmet shranjevalne pogodbe je bila lahko katerakoli premična stvar. Shranjevalec je ni smel uporabljati. Ko je bila stvar shranjevalcu izročena je postala species. Obveznost je prenehala, ko je shranjevalec stvar vrnil položniku

hramba je neodplačna in temelji na zaupanju

94


Shranjevalno pogodbo sta po navadi sklenila dva znanca oz prijatelja, ki si zaupata, saj je pogodba temeljila na zaupanju. To je bila neke vrste prijateljska usluga in je bila zato neodplačna.

shranjevalec o ne sme zahtevati pobota ali pridržati stvari; o vrniti jo mora z vsem, kar spada zraven;

Skupaj s stvarjo je moral deponentu vrniti vse, kar je spadalo k njej (mladiči, plodovi,...).

o ne sme je uporabljati; Če bi shranjevalec stvar uporabljal, bi zagrešil tatvino uporabe - furtum usus.

o pred rokom ne sme terjati položnika, naj jo dvigne; Rok pri shranjevalni pogodbi je bil določen v položnikovo korist, ker depozitar ni smel odpovedati hrambe pred potekom roka.

o odgovarja za naklep in hudo malomarnost; Odgovarjal je le za naklep in hudo malomarnost, v primeru, če se je sam ponudil za hrambo, pa tudi skrbnost dobrega gospodarja in naključje. Tudi drugače sta se lahko s položnikom dogovorila o strožji odgovornosti.

o zahteva lahko povrnitev stroškov in morebitne škode Shranjevalec je lahko od položnika zahteval povrnitev stroškov (prevoz, hrana, ...) ter povrnitev škode, ki jo je trpel zaradi shranjene stvari

NEPRISTNA SHRAMBA IN SEKVESTRACIJA

A. NEPRISTNA SHRANLJEVALNA POGODBA kadar je šlo za denarni znesek, sta se stranki dogovorili, da shranjevalec denar lahko porabi, vendar more vrniti položniku isti znesek. Štelo se je, da je denar bolj posojen kot pa shranjen (možne tudi obresti - zadostoval le navaden dogovor).

B. SEKVESTRACIJA shranjevalna pogodba, pri kateri je shranjevalec shranil stvar, o kateri je tekla lastninska tožba. Obe stranki v pravdi sta dali stvar v hrambo, nazaj pa jo je dobila tista, ki je zmagala v pravdi. Sekvester (=shranjevalec) je medtem postal posestnik stvari.

ZASTAVNA POGODBA (PIGNUS)

Zastavna pravica je nastala z prepustitvijo stvari v ročno zastavo. Med zastaviteljem in zastavnim upnikom je nastala zastavna pogodba - pignus. Isto se je zgodilo, če je upnik dobil v posest hipotečno zastavljeno stvar.

Razlikujemo med : Breozblična zastavna pravica - ustvarja stvarno pravico, na temelju katere sme upnik

zahtevati prepustitev stvar v posest Zastavna pogodba kot realni kontrakt - ureja medsebojno razmerje med zastaviteljem in

upnikom. Nastane s prepustitvijo stvari in prejemnik je dolžan stvar vrniti.

95


zastavni upnik:o zavezan vrniti isto stvar ali - v primeru prodaje - presežek kupnine

Upnik mora stvar vrniti samo v primeru, da jo ni prodal. Če pa jo je, je smel zastavitelj zahtevati povrnitev morebitnega presežka - superfluum, ki je nastal pri prodaji (skupaj z obrestmi).

o odgovarja sprva za naklep, kasneje za vsako krivdoo ne sme uporabljati stvari (razen če je to dogovorjeno drugače)

Upnik zastavljene stvar brez dogovora ni smel uporabljati, ker bi s tem zagrešil tatvino uporabe - furtum usus. Plodove in donose je moral pobrati za zastavitelja oz jih je moral odšteti od svoje terjatve.

o plodove pridobiva za zastavitelja oz. jih mora odšteti od terjatve

zastavitelj:o odgovarja za vsako krivdo; npr. če ima s stvarjo zastavni upnik škodo ali stroške z

njo, mora to povrnitiTudi zastavitelj je bil upniku odgovoren za vsako krivdo. Odgovarjal je upniku, kadar zastavljena stvar slednjemu ni nudila ustreznega jamstva. V tem primeru je smel upnik zahtevati takojšnjo izpolnitev in zastavitev primerne stvari. To je lahko dosegel s tožbo actio pigneraticia contraria. Zastavitelj je moral upniku povrniti stroške, ki jih je imel upnik z vzdrževanjem. Če mu jih zastavitelj ni dal, je imel upnik pravico stvar pridržati (tudi tu je imel na voljo tožbo actio pigneraticia contraria)

o lahko toži za vrnitev stvari z actio pigneraticia directa.Upnik je moral stvar vrniti tako, kot jo je prejel takrat, ko je zastavna pravica ugasnila.Zastavni upnik je odgovarjal za vsako krivdo, torej je moral s stvarjo ravnati kot dober gospodar

LITERARNI KONTRAKTI

Literalni kontrakti so pogodbe, ki so nastale z vpisom v gospodarsko knjigo - codex accepti et expensi - knjiga prejemkov in izdatkov, ki jo je vodil pater familias. Potrebno je poudariti, da je šlo le za fiktivno transakcijo, ki je nastala z expensilatio (=izplačitev). Upnik je v svoji knjigi dolžnika obremenil za določen znesek, kot da bi mu dal posojilo. Uporabljali so jih predvsem v zvezi z novacijo, in sicer dveh vrst:

Transscriptio a rein personam - prenovitev obveznosti med istima osebama Transscriptio a persona in personam - sprememba dolžnikove osebe

Justinijanovo pravo ni prevzelo literalnih kontraktov; zadolžnica.

KONSENZUALNI KONTRAKTI

So kontrakti, ki nastanejo že s tem, ko se volji strank uskladita; oblikovane so posebne tožbe zanje.

96


Kupna pogodba Locatio conductio :

o Najemna pogodbao Zakupna pogodbao Delovna pogodbao Podjemna pogodba

Pogodba o naročilu Družbena pogodba

Naštete skupine lahko razdelimo v dve skupini:A. Kupna pogodba in locatio conductio sta značilna posla blagovnega prometa. Med strankami

ni bilo prijateljskega razmerja, saj bi to samo oviralo samo poslovanje. Obema strankama je rimsko pravo priznavalo pravico, da uveljavita svoje materialne pravice, tj da sta skušali obe stranki čim ceneje dobiti čim več. Obe pogodbi sta bili nujno dvostransko obvezujoči (obe stranki sta bili hkrati dolžnika in upnika) in sinalagmatski (vzajemnost - obveznost sorazmerna upravičenju). Stranka je smela od nasprotne stranke zahtevati izpolnitev samo, če je hkrati ponudila svojo izpolnitev.

B. Pogodba p naročilu in družbena pogodba sta se v navadi sklepali med prijatelji oz med strankama, ki ju je družilo tesnejše razmerje. Posebej poudarjeno je bilo zaupanje med njima. Mandat je slučajno dvostransko obvezujoča pogodba, medtem ko je družbena pogodba nekaj posebnega, saj so prispevki ene in druge stranke različni.

KUPNA in PRODAJNA POGODBA

ѽ stranki se sporazumeta o predmetu prodaje oz. blagu (merx) in kupnino oz. ceni (pretium) in tak sporazum nujno ustvari obveznosti in pravice za vsako od straniPogodba nastane, ko se stranki sporazumeta o blagu in ceni. Kupna in prodajna pogodba ustvarja le pravice in obveznosti, nima pa stvarnopravnih učinkov - kupec zahteva izročitev blaga, prodajalec pa izročilo kupnine.

ѽ zavezovalni pravni posel

ѽ bistveni sestavini kupne pogodbe sta o predmet prodaje oz. blagoo kupnina

ѽ predmet pogodbe je lahko: posamezna stvar, celotno premoženje, terjatve, nekatere stvarne pravice

ѽ predmet mora biti pravno in dejansko obstoječ v trenutku sklenitve pogodbe (* stvar, ki bo z določeno gotovostjo obstajala v trenutku izpolnitve)

KUPNINA

97


Kupnina je bila protivrednost za prodano stvar/pravico. Obstajala je lahko samo v denarju (za Sabinijance kupnina tudi stvar).

Po klasičnem pravu je morala biti kupnina:ѽ Resnična - pretium verum - kupnina, ki je resno mišljena kot protivrednost prodane stvari

( ne samo na videz). Glede višine je bilo samo pomembno, da sta se stranki sporazumeli o ceni.

ѽ Določena, vsaj določljiva - pretium certum - določen je moral biti denarni znesek. Veljavna je bila pogodba, katere kupnino je določila neka tretja oseba (stranki sta bili vezani na to ceno).

O višini kupnine sta morali stranki soglašati, zato pogodba ni nastala, če je ena stranka prepustila drugi določitev kupnine. V času inflacije je Dioklecijan izdal edikt o cenah, s katerim je navzgor omejil cene. V pravo je uvedel pojem primerna cena - pretium instum.

VPRAŠANJE PRIMERNE ali PRAVIČNE CENE

V tem času so ljudje prodajali tudi veliko pod ceno, samo da bi dobili nekaj denarja. Dioklecijan je zato dovolil izpodbijanje pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja (kupec je ohranil pogodbo veljavno, če je ponudil razliko - čezmerno je bilo vse pod polovico dejanske vrednosti, zato tudi nadpolovično prikrajšanje).

V Justinijanovem času je lahko kupec zahteval izpodbijanje, če je prodajalčeva cena presegla dvojno vrednost.

OBVEZNOSTI PRODAJALCA

Prodajalec je moral prodano stvar/pravico prepustiti kupcu. Kadar je bila to stvar, je moral kupcu omogočiti, da si je stvar sam vzel. Na kupca je moral prenesti posest, ki je bila prosta bremen in mu zagotoviti njeno nemoteno posest in uživanje - uti frui habere possidere licere.

Stvari res mancipi je na kupca prenesel z mancipacijo ali in iure cessio, ostale stvari pa s tradicijo. Prodajalec ni odgovarjal za to, da bo kupec postal lastnik, njegova obveznost je bila samo obveznost storitve, ne pa dajatve oz prenos lastnine. Njegova naloga je bila torej samo, da na ustrezen način prenese stvar na kupca (ustvari pogoje za prenos lastninske pravice).

Kupec je uveljavljal svoje zahtevke proti prodajalcu z actio empti, ki se je glasila na interes.

OBVEZNOSTI KUPCA

Kupec je moral prodajalcu izročiti dolgovano kupnino v lastnino. Za čas od izročitve stvar pa do plačila je moral plačati tudi zakonite obresti. Prodajalcu je moral povrniti stroške, ki jih je imel slednji pred izročitvijo.

98


Tako kupec kot prodajalec sta odgovarjala za vsako krivdo - ravnati sta morala s skrbnostjo družinskega očeta.

Kupec je moral prodano stvar prevzeti. Prodajalec je svoje zahtevke proti kupcu uveljavljal z actio venditi, ki se je glasila na interes.

TOŽBE: ѽ Kupec nasproti prodajalcu: actio emptiѽ Prodajalec nasproti kupcu: actio venditi

VPRAŠANJE NAKLJUČNEGA UNIČENJA STVARI

Če nosi nevarnost naključnega uničenja prodane stvari kupec , potem mora plačati celotno kupnino tudi v primeru uničenja ali poslabšanja stvari, ko bo torej dobil manj ali nič. Če pa nosi nevarnost naključnega uničenja prodajalec, ne bo mogel od kupca zahtevati nobene protivrednosti, če je bila stvar po naključju uničena, in le zmanjšano kupnino, če je bila samo poškodovana.

Perfektna je postala pogodba, ko je bila dokončno sklenjena. To je pomenilo da je moral kupec plačati polno kupnino, čeprav stvar ne dobi (oz dobi poslabšano stvar). S perfektnostjo so na kupca prišle tudi vse koristi, ki jih je prinašala stvar (postane lastnik plodov, donosov, prirasti, ...).

Če je bila uničena ali poslabšana pogojno prodana stvar - stvar, ki je bila prodana pod odložnim pogojem - je naključno uničenje trpel prodajalec, poslabšanje pa kupec. Če se odloži pogoj ni izpolnil, je tako uničenje kot poslabšanje trpel prodajalec.

VPRAŠANJE NAPAK STVARI

Če se napaka nanaša na sfero upravičenj na stvari, govorimo o pravnih napakah. Če pa se napake nanašajo na dejanske lastnosti stvari, pa govorimo o stvarnih napakah. Gre za napake stvari, NE za napake pravnega posla.

ѽ PRAVNE NAPAKE

O pravni napaki govorimo, ko ima nekdo tretji na stvari pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa kupec o tem ni bil obveščen (npr zastavna pravica, služnost, dedni zakup,...).

Do evikcije je prišlo, če je tretji proti kupcu uspešno uveljavljal svojo lastninsko ali drugo stvarno pravico. S tem je kupcu onemogočil nemoteno posest in uživanje. V takem primeru je moral kupec o tem obvestiti prodajalca - litis denintiatio in ga pozvati, da naj mu v pravdi pomaga. V pravdi je nastopal kot njegov zastopnik.

Če prodajalec ni hotel pomagati, je lahko kupec zoper njega uveljavljal actio auctoritatis (lahko uporabil samo, če je bila stvar kupcu prepuščena z mancipacijo). Z njo je kupec od prodajalca zahteval povrnitev dvojne kupnine - to si je dal obljubiti z stipulatio duplae (že v pogodbi).

99


Jamstvo za pravne napake se je dalo ustanoviti tudi z stipulacijo habere licere - z njo si je dal kupec obljubiti pogodbeno kazen za primer, da ne bi mogel stvari nemoteno posedovati in uživati. Glasila se je na povrnitev interesa. V primeru evikcije je lahko prodajalca tožil tudi z kupno tožbo - actio empti. Če se nista drugače dogovorila, je bil prodajalec dolžan kupcu plačati dvojno vrednost kupnine (po načelu dobre vere in poštenja).

Če prodajalec tega ni hotel plačati, ga je kupec lahko tožil od njega zahteval plačilo interesa (dvojna kupnina). Postopoma je bilo mogoče actio empti uporabiti v vseh primerih evikcije

ѽ STVARNE NAPAKE

Prodana stvar je morala biti taka, kot sta se stranki dogovorili tj je morala imeti lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene. Lastnosti stvari so lahko izhajale iz namena uporabe, zaradi katerega je bila stvar kupljena.

Če ni bil pomemben namen uporabe, je morala imeti prodana stvar le običajne lastnosti. O stvarni napaki govorimo, ko stvar nima dogovorjenih ali običajnih lastnosti oz ima pomanjkljivosti, ki jih glede na dogovor ne bi smela imeti. Izhodišče za odgovornost je bilo načelo dobre vere in poštenja. Po tem načelu je moral prodajalec opozoriti kupca na morebitne napake, kupec pa bi moral takoj grajati te napake.

Včasih si je dal kupec s posebno stipulacijo obljubiti od prodajalca, da ima prodana stvar določene lastnosti oz da nima pomanjkljivosti. V nasprotnem primeru je torej kupec lahko tožil s stipulacijsko tožbo.

Na splošno je veljalo načelo CAVEAT EMPTOR - kupec naj pazi. Če se kupec ni zavezal s stipulacijo, je prodajalec odgovarjal le za izrecna zagotovila oz je dolozno prikril pomanjkljivosti prodane stvari. V obeh primerih je imel kupec na voljo actio empti. Razne skrite pomankljivosti je rimsko pravo saniralo s pomočjo uveljavljanja zmote o snovi.

Novost je prinesel edikt kurulskih edilov - uvedel je dve novosti: ѽ Od prodajalca je zahteval, da javno oznanijo morebitne pomanjkljivosti in hibe prodanega

blagaѽ Kupcu je nudil tožbo za razdor pogodbe - tožba actio redhibitoria (Uveljavljati jo je bilo

mogoče 6 mesecev)oziroma tožbo za znižanje kupnine - actio quanti minoris (uveljavljati jo je bilo mogoče 1 leto). Z njo je zahteval znižanje kupnine za toliko, kolikor je bila stvar maj vredna zaradi napake.

Tožbi je bilo mogoče sčasoma uveljavljati v zvezi s prodajo vseh stvari. Kupec je moral stvar vrniti z vsemi dodatki, prodajalec pa mu je moral vrniti kupnino. Kupec je imel tožbo na voljo le, če je boli mogoče prodajalcu očitati ravnanje, ki je pomenilo kršitev edikta.

100


Po mnenju klasikov je prodajalec odgovarjal za zagotovila o konkretnih lastnostih in kakovostih prodane stvari. Edikt kurulskih edilov štejemo za prvi predpis na področju varstva potrošnikov. Nanašal se je predvsem na skrite napake - napake, ki jih kupec ob skrbnem pregledu ni mogel odkriti.

Kadar pa je šlo za očitne napake, je moral kupec ob prevzemu stvari napake opaziti in grajati. Tudi, če jih ni opazil, je bil prodajalec odgovoren za njih. Tožba actio empti je prišla v poštev, ko je prodajalec ravnal nepošteno, glasila pa se je na povrnitev interesa.

DOGOVOR, KI SPREMLJA KUPNO POGODBO

V zvezi s kupno pogodbo so se sklepali razni brezoblični pravni posli. Najbolj pogosti so bili:

Pridržek boljšega kupca - in diem addictio - dogovor, po katerem je smel prodajalec odstopiti od pogodbe, če je v določenem času našel boljšega ponudnika.

Razdorni dogovor - lex commissoria - dogovor, ki je prodajalcu omogočal razdor pogodbe, če kupnina ni bila pravočasno plačana. S tem si je lahko tudi izgovoril razliko v ceni, če z prejšnjo ceno stvari ni mogel prodati.

Kup na poskušnjo -pactum displicentiae - dogovor, pri katerem je smel kupec v določenem času odstopiti od pogodbe, če mu stvar, ki jo je dobil na poskušnjo, ni ustrezala.

Dogovor o povratnem kupu -pactum de retro emendo - dogovor, ki je dal prodajalcu možnost, da je stvar, če jo je kupec prodajal, kupil nazaj.

Dogovor o predkupni pravici - ius protimiseos - dogovor, ki je prodajalca zavezoval, da stvar, če jo bo prodal, proda nasprotni stranki. Šlo je za izključno pravico do nakupa določene stvari.

LOCATIO CONDUCTIO

vrsta pogodbenega razmerja, v katerem ena od strank (locator) drugi nekaj prepusti, druga (conductor) pa to odplačno sprejmedoločen tip pogodbenega razmerja, pri katerem ena stranka drugi nekaj prepusti, druga pa to odplačno prevzame. Tisti, ki prepušča, se imenuje locator, tisti, ki pa odplačno sprejme, se imenuje conductor.

o NAJEMNA POGODBA: uporaba stvario ZAKUPNA POGODBA: uporaba in uživanje plodovo DELOVNA oz. SLUŽBENA P.: delovna silao PODJEMNA oz. DELOVRŠNA P.: izvršitev določenega strokovnega dela oz. storitve

nujno dvostransko obvezujoče pogodbeno razmerje; nima stvarnopravnih učinkovtožbi:

o actio locatio actio condicti

101


LOCATIO CONDUCTIO REI; NAJEMNA in ZAKUPNA POGODBA

najemna pogodba: najemodajalec, najemnik, najemnina za uporabo stvaripri najemni pogodbi je locator condutorju prepustil nepotrošno stvar v rabo, conductor pa mu je za to plačeval najemnino - merces. Stvar je moral po konca dogovorjenega časa vrniti.

zakupna pogodba: zakupodajalec, zakupnik, zakupnina za uporabo in uživanje plodov stvariPri zakupni pogodbi je locator conductorju prepustil nepotrošno in plodonosno stvar v uživanje, zakupnik pa mu je za to plačeval zakupnino (vrniti je moral isto stvar). najemnina in zakupnina morata biti določeni kot denarni znesekNajemnina in zakupnina sta bili določeni v denarju. Dovoljena je bila tudi zakupnina kot delež pridelka. Ni bilo mogoče določiti uporabe druge stvari.

obveznosti lokatorja: prepustiti stvar in omogočiti nemoteno uporabo; vzdrževanje; odgovor. za škodo najemniku/zakupniku Stvar je moral prepustiti conductorju v stanju, ki je omogočalo njeno nemoteno uporabo. V tem stanju jo je moral tudi vzdrževati (plačeval stroške vzdrževanja). Če je namesto njega popravil najemnik, je stroške odštel od najemnine.Škodo zaradi pomanjkljivosti je povrnil locator. Če je stvar oz stavbo brez razloga podrl, je moral najemniku plačati celotni interes.Najemnik, ki stvari ni mogel uporabljati na dogovorjen način, je smel zahtevati znižanje najemnine ali odpovedati najemno pogodbo (tudi ob naknadnem poslabšanju). Od najemnika se je pričakovali, da bo sam nekoliko potrpel.

V primeri pravnih napak je moral locator povrniti conductorju celoten interes. Če je pri zakupni pogodbi letina zelo slaba (čeprav zaradi višje sile), je lahko zahteval znižanje zakupnine. Nevarnost slabe letine je nosil zakupodajalec, ki pa mu ni bilo treba vrniti nobene škode. Naključja je trpel zakupnik. Najemnik je lahko svoje zahtevke uveljavljal z actio conducti (na interes).

obveznosti najemnika/zakupnika: plačevanje najemnine/zakupnine; ravnati s stvarjo kot skrben gospodar; po preteku časa oz. ob odpovedi vrniti stvar v stanju, kot je prejelGlavna obveznost conductorja je bila plačevanje najemnine/zakupnine. Zakupnik je moral zemljišče obdelovati, da se ni poslabšalo. Obdelovanje oz skrb si je dal locator obljubiti s stipulacijo v obliki pogodbene kazni. S stvarjo sta morala ravnati kot skrben gospodar.

Zakupnik je pridobil lastninsko pravico na plodovih s percepcijo (vzetjem v posest), vendar s tihim privoljenjem locatorja (če ne, lahko zahteval odškodnino). Zakupnik je moral stvar vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel. Dovoljena je bila obraba le ob normalni uporabi. Conductor je lahko uveljavljal svoje zahtevke z actio locati (na interes)

prenehanje najemne/zakupne pogodbe:o potek časa; odpoved ene izmed strank; neplačevanje najemnine/zakup.;

102


nevzdrževanje stvari; prodaja stvaripogodbe so se sklepale za:

Določen čas - prenehala s potekom časa Nedoločen čas - prenehala s odpovedjo ene od strank.

Zakupne pogodbe so se praviloma sklenile za dobo 5 let. V nasprotnem primeru se je zakup tiho podaljšal - relocatio tacita (zakupnik ostal na zemljišču).

Locator je lahko pogodbo odpovedal. Če conductor več kot dve leti ni plačal najemnine/zakupnine, ali če jo je sam potreboval (oz potrebna popravila in tudi če conductor ni skrbno ravnal). V primeru smrti ene od strank pogodba ni prenehala, ampak je njegovo mesto prevzel dedič umrle stranke. Pogodba je prenehala, če je locator stvar prodal - EMPTIO TOLLIT LOCATUM - načelo ukinja najem. Locator je moral conductorju omogočiti, da je lahko bival na zemljišču, ki je zdaj last novega kupca.

Pogodba je prenehala tudi z uničenjem najete stvari.

DELOVNA oz SLUŽBENA POGODBA

Predmet pogodbe je bila fizična delovna sila. Delo, ki ga je moral opraviti locator, se je imenovalo operae - delo, ki ni imelo določenega cilja ali rezultata, ampak se je opravljalo na časovno enoto. Če pa je delo imelo nek konkreten cilj, ki je zahtevalo strokovno znanje, se je imenovalo opus (locatio conductio operis).

Enota za najem delovne sile je dan (operae - dnina) - opeae sunt diurum officium - operae (dnina) je dnevna obveznost. Conductor oz delodajalec je bil gospodarsko močnejši tj je bil on tisti, ki je narekoval pogoje pogodbe. Predmet del so bila fizična in neugledna dela (največ opravljali osvobojenci in mezdni delavci).

Cicero ima za umazana vsa dela, ki ne zahtevajo nekega strokovnega znanja. Najbolj častno delo je delo v kmetijstvu (vendar samo delo na lastni zemlji). Največ dela so opravljali osvobojenci, ker so morali pred osvoboditvijo patronu obljubiti neko delo ali storitev.

Delovno pogodbo je lahko sklepal svobodni ali osvobojeni, lahko pa tudi sužnji. Pogodbe so bile večinoma sklenjene za en dan, razen pri bolj kvalificiranih delavcih (za daljši čas).

Delavec je odgovarjal za vsako krivdo in tudi za neznanje. Delodajalec mu je moral dati dogovorjeno plačilo, tudi če delavec brez lastne krivde dela ni mogel opraviti. Vseeno je veljalo pravilo periculum est locatoris - nevarnost je locatorjeva. Če je delodajalec umrl, je moral biti locator vseeno izplačan.

PODNAJEMNA oz DELOVRŠNA POGODBA

103


Stranki sta bili naročnik (locator) in podjemnik (conductor). Predmet pogodbe je bila izvedba določenega strokovnega dela (opus). Podjemnik se je zavezal, da bo opravil dogovorjeno delo za plačilo. Naročnik je imel na voljo actio locati, podjemnik pa actio conducti.

Predmet pogodbe je bil lahko nek končni izdelek (izdelava nečesa, gradnja stavbe, izdelava prstana) ali pa neka določena storitev (prevoz blaga, šolanje vajenca).

Plačilo je bilo dogovorjeno za opravljeno delo, ne pa na časovno enoto (kot pri delovni pogodbi). Rok je opredelil, do kdaj mora biti izdelek dokončan. Stvar iz podjemnikovega gradiva - obravnavano kot kupna pogodba

Če je podjemnik odgovarjal le za končni uspeh, je lahko izvedbo dela poveril drugemu (nastane nova podjemna pogodba). Če pa je moral delo opraviti osebno, tega ni smel storiti. Podjemik je odgovarjal za vsako krivdo - tudi za nespretnost in neizkušenost ter pa tudi za krivdo pomočnikov. Odgovarjal je za skrbnost pri izbiri (delavcev) - culpa in eligendo. Problem skrbnosti je bil toliko bolj pomemben pri storitvah, kjer napak ni bilo mogoče odpraviti (prevoz stebra).

Č e je prišlo do napak pri izdelku, ga naročnik ni hotel sprejeti, dokler podjemnik napak ni odpravil (če je bil izdelek uničen zaradi višje sile, je uničenje trpel naročnik). Do prevzema opravljenega dela je nevarnost naključnega uničenja nosil podjemnik, razen če je dokazal napako v gradivu ali v slabih navodilih naročnika (tudi sprejemna zamuda). Če je podjemnik kršil pogodbo, je odgovarjal tudi za naključje.

Če je podjemnik naročnikovo gradivo uporabil za kaj drugega, izdelek pa naredil iz svojega, enako kakovostnega gradiva, ne gre več za podjemno pogodbo - neprava podjemna pogodba (locatio conductio operis irregularis) - zanjo na voljo tožba actio oneris aversi.

DRUŽBENA POGODBA – SOCIETAS

Z družbeno pogodbo se dva ali več družbenikov (socii) zaveže, da bodo prispevali svoje delo ali premoženje (oz oboje)za dosego skupnega in dopustnega namena gospodarske narave.

Če samo eden od družbenikov umre, je to konec te družbe. Družbenik je lahko hkrati družbenik različnih družb.Družbena pogodba je bila pogosta oblika združevanja sredstev za večje gospodarske podvige (ni mogel izpolniti samo posameznik). Nastala je s doseženim soglasjem in tako tudi prenehala. Cilj družbene pogodbe je bil ustvariti novo vrednost v korist vseh. Za družbeno lastnino je bila značilna solastnina, ki je nastala med družbeniki. Vendar sama solastnina ni bila dovolj za nastanek pogodbe, potreben je bil tudi namen strank, da ustanovijo družbo. Ker je bila pogodba iuris gentium, je bila dostopna tudi nerimljanom. Družbena pogodba je bila lahko sklenjena za določen ali nedoločen čas, za določen namen, pa tudi pod pogojem.

104


Vesoljna družba - societas omnium bonorum - nastane solastnina vsega obstoječega in prihodnjega premoženja družbenikov. Solastnina nastane že s sklenitvijo (razen obveznosti iz deliktov).

Pridobitna družba - societas lucri - sklenjena samo za skupno izvedbo posameznega posla. Ustvarjala je solastnino samo na premoženju, pridobljenem z delom posameznih družbenikov. Premoženje, ki so ga imeli pred in ob sklenitvi, ni bilo del solastnine.

Trgovinska družba - societas negotiationis - družbena pogodba, pri kateri je postalo skupno samo tisto, kar so družbeniki pridobili z družbeno dejavnostjo.

Družba za posamezni posel Dolgi družbenika ostale družbenike niso bremenili, razen če je šlo za vesoljno družbo. Vsak družbenik je moral ravnati za skupno dobro. Vsak je odgovarjal za naklep in malomarnost. V družbenih zadevah ni smel ravnati manj skrbno kot v lastnih zadevah.

Družbena pogodba je prenehala, ko: Je potekel čas So družbeniki dosegli dogovorjeni namen Se je uresničil pogoj, ki ga je vsebovala pogodba. Je umrl eden izmed družbenikov Je eden izmed družbenikov izgubil svoje premoženje Je eden izmed družbenikov tožil drugega družbenika z actio pro socio - glasila se je na saldo -

najprej so se poračunali zahtevki med družbeniki, tožnik pa je zahteval samo razliko. Ukinila je družbo, ker je dokazala, da med družbeniki ni več medsebojnega prijateljstva in zaupanja. Posledica tožbe je bila infamija. Družba je uživala pravno dobroto življenjskega minimuma - beneficium competentiae - izpolniti je moral le toliko, koliko je lahko dal.

Družbenik je smel svojo pogodbo odpovedati, vendar ne ob nepravem času. Če je hotel s odpovedjo izigrati družbenike, je prenehal biti družbenik glede koristi, ostal pa je družbenik glede obveznosti oz bremen.

Za razdelitev premoženja, ki je bilo v solastnini, je bilo treba tožiti z delitveno tožbo actio communi dividundo. Družbeniki so izjemoma odgovarjali za obveznosti posameznega družbenika solidarno (prodaja sužnjev, družba bankirjev).

S O C I E T A S K O R P O R A C I J A (zasebna)

105


USTANOVITEV:

PRENEHANJE:

PREMOŽENJE:

RAZDELITEVPREMOŽENJA:

TOŽBE:

PRAVNA OSEBA:

min 2 osebi

če en član umre ali izstopi

svojega nima (premoženje je v solastnini družbenikov ali v lasti posameznika)

ko preneha obstajati, se premoženje razdeli med družbenike

družba ne more tožiti in biti tožena

NE

min 3 osebe

ko ni več nobenega člana (min 1 član, člani se lahko menjajo)

lahko ima svoje premoženje

premoženje se ne razdeli med člane

samo korporacija lahko toži in je tožena(ne člani)

DA

NAROČILO – MANDAT

o naročitelj/mandant o naročilo kot neodplačen posel; darilo za opravljen posel kot honoraro prevzemnik naročila/mandatar

Prevzemnik naročila - mandatar - se zaveže naročitelju - mandant - da bo zanj opravil nek neodplačen in dopusten posel. Bistvena poteza je bila načelna neodplačnost - če ni neodplačna, je nična. Prevzem naročila brez plačila je bilo častno. Naročitelj je lahko kot znak hvaležnosti mandatarju podaril darilo - honorarium (npr zemljemerci, zdravniki, odvetniki, učitelji, ...).

predmet naročila mora biti dopusten - Naročilo nečesa protipravnega ali nemoralnega je bilo nično.

zaupno in osebno razmerje; slučajno dvostransko obvezujočeMandat je bil slučajno dvostransko obvezujoča pogodba. Mandatar je lahko zahteval povrnitev stroškov in pa povrnitev tiste škode, ki se ji pri izvršitvi mandata ni bilo mogoče izogniti.

prenehanje:o izpolnitevo smrt ene izmed stranko preklic naročiteljao odpoved mandatarja

106


odgovornost: za vsako krivdoMandatar mora ravnati s vso skrbnostjo in odgovarja za vsako krivdo. Ko je mandatar kupil stvar, je stvar postala njegova. To stvar je moral nato prenesti na naročitelja (prevzame vsa bremena mandatarja v zvezi s to stvarjo). Mandatar torej ni smel imeti od mandata nobenih stroškov ali škode.

tožbi:o actio mandati directa – direktna tožba iz mandata, ki jo je imel mandant. Tožba je

infamirala (infamija – padec po družbeni lestvici)o actio mandati contraria – na voljo jo je imel mandatar

INOMINANTNI oz BREZIMNI KONTRAKTI

V inominantnih kontraktih je pretor oblikoval tožbo in factum ("če se izkaže, da se je zgodilo to in to ... Potem sodnik obsodi ali oprosti).Pri vseh ostalih je bilo mogoče razmerje opredeliti z značilno besedo iz tožbene demonstracije (kupil, prodal, najel,...). Pogodbeno razmerje je bilo lahko netipično in ga ni bilo mogoče v celoti zajeti v nobeno od obstoječih tožnih formul. Razmerje je bilo potrebno opredeliti z več besedami.

Pretor je v tem primeru nudil tožbo s spredaj napisanimi besedami - actio praescriptio verbis- tožba s civilnim (nedoločnim) zahtevkom "karkoli je treba dati ali storiti po načelu dobre vere in poštenja" (quidquid dare facere oportet ex fide bona).

Pri vseh brezimnih kontraktih je šlo za dvostransko obvezujočo obveznost, pri kateri je ena stranka nekaj dala/storila, da bi od nasprotne stranke dobila neko dogovorjeno dajatev/storitev.

Razlikovali so štiri možnosti:o Dam, da daš - do ut deso Dam, da storiš - do ut faciaso Storim, da daš - facio ut deso Storim, da storiš - facio ut facias.

Vrste:o Menjalna pogodba - permutatio - menjalna pogodba je realni kontrakt, ki je nastal z

izročitvijo prve od dogovorjenih stvari. Izročitelj je smel od nasprotne stranke zahtevati prepustitev druge stvari ali pa je zahteval nazaj stvar, ki jo je izročil.

o Starinska pogodba - prodajno naročilo - contractus aestimatorius - netipična pogodba, pri kateri je lastnik prepustil ocenjeno stvar starinarju v prodajo, ta mu je moral po določenem času vrniti dogovorjeni znesek ali samo stvar. Starinar je lahko stvar obdržal, če je dal naročitelju dogovorjeni (ocenjeni) znesek, lahko jo je prodal za več (kot ocenjeno) ali pa jo je vrnil naročitelju.

107


Obe stranki sta morali ravnati z vso skrbnostjo. Nevarnost naključnega uničenja je nosil starinar.

o Prekarij

o Pogodba o poravnavi - transactio - to je kontrakt tipa "storim, da storiš". Stranki sta z njo rešili neko medsebojno dvomljivo pravno razmerje, tako da je vsaka nekoliko popustila. Bistvena elementa poravnave sta negotovost in vzamejno popuščanje. Če bi popustila samo ena stranka, bi se razmerje obravnavalo kot darilo. Lahko sta se poravnali tudi glede negotovega časa, kraja izpolnitve ali druge negotove oz sporne okoliščine.

Doseženo poravnavo sta prvotno utrdili s stipulacijo, kasneje pa tudi brez stipulacije. Za izterjavo dogovora je bilo mogoče uporabiti actio praescriptis verbis.

PAKTI

so brezoblični dogovori med strankama(i), ki jih ni moč samostojno oz. s posebno akcijo iztožiti, lahko pa se stranka sklicuje nanje (ugovor sklenjenega dogovora) ali pa jim iztožljivost nameni pretor

dodatni dogovori oz. pakti: npr. v zvezi s kupno pogodbo; iztožljivi kot del pogodbe Take dogovore so imenovali (sklenjeni hkrati z pogodbo) dodatni dogovori - pacta adiecta - uveljavljali so jih z kontraktno tožbo (tj s tožbo civilnega prava).Poleg njih so postali iztožljivi tudi nekateri samostojni dogovori, ki so se imenovali pretorski pakti - pacta praetoria.

pretorski pakti: o konstituto recept

pacta legitima: o razsodniška pogodbao obljuba doteo darilo/obljuba darila

KONSTITUT

brezoblična zaveza, da bom na določen dan poravnal nek svoj ali tuj dolg (možna sprememba osebe, predmeta(ne pa tudi vrednosti) in kraja izpolnitve)Brezobličen pravni posel, s katerim se je konstituent zavezal, da bo na določen dan izpolnil nek lasten ali tuj dolg oziroma bo dal upniku ustrezno varščino (primer - upnik: kdaj mi boš vrnil posojeni denar? - dolžnik: vrnil ti ga bom npr 5. maja - upnik se s tem strinja, dolžnik določi torej nov datum).Če dan ni bil določen, obveznost ni nastala oz je moral biti izpolnjena takoj (upnik ga je lahko tožil na takojšnjo izpolnitev).

108


Možna je bila tudi sklenitev po slu. Predmet obveznosti je bil denarni znesek ali količina nadomestnih stvari (predmet ni nujno isti kot pri osnovni obveznosti). S konstitutom se je lahko spremenila oseba dolžnika, kraj izpolnitve,... Če se je konstituent zavezal za več, kot pa je znašala osnovna obveznost, glede presežka ni bil zavezan.

upnik - - - konstituent actio de pecunia constituta: z njo upnik terja izpolnitev in morebiten interes zaradi

nepravočasne izpolnitveVeč kontituentov je odgovarjalo za prevzeto obveznost solidarno. Upnik je imel na voljo tožbo actio de pecunia constituta (iz posojilne pogodbe) - zahteval terjatev in interes

obljuba kazni za primer neutemeljene tožbe ali ugovora Zaradi negotovosti, ker je bil dogovor brezobličen, sta stranki zmanjšali tveganje tako, da sta si pred začetkom pravde s stipulacijama vzajemno obljubili polovico spornega zneska - sponsio et restipulatio dimidae partis. Obljubljeni znesek je morala plačati stranka, ki je tožbo izgubila, oz ker je zavračala obstoj (v primeru dolžnika) ali se neupravičeno sklicevala (upnik). Lahko se je smatrala kot pogodbena kazen (tožnik bo zmagi) ali kot odškodnina (tožencu ob zmagi).

RECEPTUM

Brezobličen prevzem jamstva za nastanek določene posledice.

Poznamo tri oblike:

1. RECEPTUM ARBITRII

V rimskem pravu je bila pomembna ideja razsodnika - stranki sta se sporazumeli z njim o njunem sporu, istočasno pa sta se zavezali, da bosta njegovo odločitev spoštovali.

Pri razsodniški pogodbi imamo dva dogovora: Dogovor med strankama, da bosta spor reševali preko razsodnika in spoštovali odločitev Dogovor med strankama in razsodnikom, ki sprejme nalogo in se zaveže, da bo v resnici

razsodil - receptum arbitrii

Stranki nista imeli proti razsodniku na voljo nobene tožbe. Če ni hotel razsoditi v dogovorjenem primeru, je nanj pritisnil pretor (ga poišče, določi denarno kazen).Pretor je uporabil prisilna sredstva (denarna kazen (multae dictio) ali rubež (pignoris capio), samo če sta se stranki vzajemno obljubili plačilo pogodbene kazni, če katera od njiju ne bi upoštevala razsodnikove odločitve - vzajemna obljuba se je imenovala compromissum (postopoma izgubil pomen)

2. RECEPTUM ARGENTARII

109


Brezobličen pravni dogovor, s katerim je bankir (argentarius) brezoblično prevzel jamstvo za plačilo določenega dolga svojega klienta - klient je imel pri njem shranjen denar. Proti bankirju je imel destinatar (kdor si je obljubil plačilo) na voljo tožbo actio recepticia. Z receptum argentarii je bilo mogoče ustanoviti poroštvo. Odravilo ga je Justinijanovo pravo - vlogo prevzel konstitut.

3. RECEPTUM NAUTARUM, CAUPONUM, STABULARIORUM

Urejal je odgovornost za gostove stvari pri ladijskem prevozu, v prenočišču (hlevu). Lastniki teh objektov so lahko z gostom sklenili najemno ali podjemno pogodobo (tj locatio conductio). Pretor je nudil gostom tožbo tudi v primeru, ko pogodba ni bila sklenjena.

Gost je gostilničarju/brodniku stvari prepustil na zaupanje in poštenje. Slednja sta odgovarjala za custodio, kar je pomenilo predvsem:

Odgovornost za tatvino Odgovornost za poškodovanje stvari.

DARILO

Premoženjska naklonitev, pri kateri darovalec neodplačno prenese na obdarjenca določeno stvar/pravico, ne da bi mu obdarjenec za to dolgoval kakšno materialno protivrednost.

Za darilo je potreben darilni namen - animus donandi darovalca in strinjanje obdarjenca. Posledica darila je zmanjšanje darovalčevega in povečanje obdarjenčevega premoženja.

Darilna pogodba postane samostojen pravni posel s Konstantinom - poleg prepustitve je bila obvezna tudi listina oz insinuacija - uradni zaznamek v javni knjigi. Darovalec je v zvezi z darilom po utilitetnem načelu odgovarjal le za naklep in veliko malomarnost. Za morebitne stvarne in pravne napake je odgovarjal le, če je ravnal dolozno.

Darovalec je smel dano darilo preklicati, če se je obdarjenec pokazal za nehvaležnega, razen če mu je darilo dal, ker mu je obdarjenec rešil življenje (po Justinijanu je lahko darilo preklical vsak darovalec).

Razlogi za dajanje daril:

Darilo z nalogom - donatio sub modo - je vsebovalo naročilo obdarjencu, naj nekaj stori. Obdarjenec je imel na voljo actio stipulatio (darilo iz stipulacije), sicer pa actio praescriptis verbis. Darovalec je lahko zahteval vrnitev darila z condictio causa data causa non secuta.

Darilo pred oz zaradi sklenitve zakonske zveze - darilo meed zaročencema - donatio ante. Če kasneje do poroke ni prišlo, darilo ni bilo potrebno vračati.

110


Darilo za primer smrti (donatio mortis causa) je pogojno darilo, ki je praviloma začelo učinkovati po darovalčevi smrti. Lahko je bilo sklenjeno tudi pod resolutivnim pogojem (če je darovalec obdarjenca preživel, so učinki prenehali) - obravnavali so jih kot volila.

Mešani posel s primesmi darila (negotium mixtum cum donatione) - pravni posel, ki vsebuje prvine darila in drugega posla (primer je kupna pogodba, pri kateri prodajalec s darilnim namenom ponudi nižjo ceno). Če gre za darilni namen, ki se zgodi naknadno gre za dva posla!

Omejitve daril - Rimljani so poskušali večja darila omejiti z zakonom lex Cincia (de donis et muneribus) - 204 pr.Kr.- velika darila so bila dopustna samo med sorodniki, osebami v svaštvu, bivšim lastnikom in osvobojencem, itd.

Uveljavila se je prepoved daril med zakonci. Taka darila so bila nična in darovalec je kljub podaritvi ostal lastnik - nazaj jo je lahko zahteval z rei vindicatio. Razlog za prepoved naj bi bila slepota ljubezni, ki zmanjšuje razsodnost ("poštena ljubezen je le v duši"). Na darila med zakoncem se navezuje praesumptio Muciana - pravna domneva, pri kateri se je telo, da je žena v dvomu premoženje pridobila od moža.

KVAZIKONTRAKTI

Kvazikontrakti so obligacijska razmerja, ki so po svoji vsebini podobna kontraktom, vendar se od njih razlikujejo po tem, da nastanejo brez soglasja strank. Uvede ga šele Justinijanovo pravo.

poslovodstvo brez naročila varuštvo za nedorasle naključna premoženjska skupnost volilo neupravičena obogatitev

POSLOVODSTVO BREZ NAROČILA

Je opravljanje tujega dejanskega ali pravnega posla, za katerega poslovodja ni imel nobene podlage v nekem pravnem razmerju oz zakoni.

Stranki pri poslovodstvu brez naročila sta poslovodja brez naročila - negotiorum gestor in gospodar posla - dominus negotii.

Poslovodstvo brez naročila je uredil pretor v ediktu, s tem da je obljubil tožbo iz naslova opravljanja poslov umrlega ali odsotnega. Razlog za opravljanje tujih poslov je bila lahko neposredna nevarnost, ki je pretila premoženju gospodarja prava, lahko pa je šlo zgolj za prijateljsko uslugo.

111


Poslovodja je moral ravnati z namenom, da pomaga gospodarju posla. Obe stranki sta imela na voljo tožbo actio negotiorum gestorum (tožba iz poslovodstva brez naročila), četudi je poslovodja ravnal v lastnem interesu.

Poslovodja je moral začeti posel opraviti do konca - ob koncu je lahko zahteval povrnitev stroškov ali škode. Moral je ravnati z vso skrbnostjo - odgovarjal je za vsako krivdo. V primeru, da se je posla lotil, da bi preprečil škodo, ki je grozila premoženju gospodarja, je odgovarjal samo za naklep in veliko malomarnost.

Če pa se je lotil posla, katerega gospodar posla ni redno opravljal, je odgovarjal tudi za naključje. Gospodar posla je smel s tožbo actio negotiorum gestorum directa od poslovodje zahtevati, da prenese nanj vse, kar je pri opravljanju njegovih poslov prešlo nanj, kot tudi povrnitev morebitne škode.

Nasprotno tožbo (contraria) je imel na voljo poslovodja, od gospodarja je smel zahtevati povračilo stroškov in škode, ki jo je imel od opravljanja njegovih poslov. Pogoj za uveljavitev tožbe je bil, da je bil posel za gospodarja koristno začet - vseeno, ali je prineslo nek uspeh (koristen z vidika gospodarja).

VARUŠTVO ZA NEDORASLE

Varuhova glavna naloga je bilo upravljanje varovančevega premoženja. Varuh je nastopal kot lastnik - domini loco, vendar so bila njegova dejanska upravičenja zelo omejena

Varuh je moral varovančevo premoženje vložiti v nepremičnine ali obrestna posojila, čim prej izpolniti in izterjati zapadle terjatve ter odsvojiti pokvarljive in odvečne stvari. Ni smel dajati ali odobriti daril, razen če so bila obvezna.

Varuštvo je temeljilo na temelju zaupanja in načelu dobre vere in poštenja. Da ne bi prišlo do goljufije, sta bili pomembni dvoje načel:

Varuh ni smel zastopati varovanca v lastni zadevi Varuh ni smel pridobivati varovančevega premoženja

VAROVANEC ð Ko je varuštvo končano, mora varuh izročiti varovancu njegovo imetje in mu podati obračun o svojem upravljanju. Obenem mu mora povrniti morebitno škodo, ki jo je povzročil s premalo skrbnim ravnanjem (predvsem z opustitvami). Po klasičnem pravu odgovarja le za naklepno (dolus) povzročeno škodo, po Justinijanovem pa tudi, ko ni ravnal vsaj tako skrbno kot v lastnih zadevah. Vse te zahtevke je po končanem varuštvu lahko uveljavljal varovanec z actio tutelae directa. Ta tožba je bila mogoča samo zoper varuha, ki je kršil varuške dolžnosti – ne pa, če jih ni hotel prevzeti (njega je pretor najprej v posebnem postopku silil, da bi prevzel varuštvo). Če je bil varuh obsojen, ga je zadela infamija. Varovanec ima v zavarovanje svojih zahtevkov zastavno pravico na varuhovem premoženju.

VARUH ð je lahko od bivšega varovanca zahteval, da mu je odvzel prevzete obveznosti in vrnitev potroškov. V začetku je imel varuh v ta namen actio gestorum utilis. Od varovančevega premoženja si

112


je lahko pridržal toliko, kolikor je terjal od njega. Po Justinijanovem pravu se njegova tožba imenuje actio tutelae contraria.

NAKLJUČNA PREMOŽENJSKA SKUPNOST

Premoženjska skupnost, ki ni nastala z družbeno pogodbo, temveč po naključju, tj brez soglasja solastnikov.

Primer: več sodedičev deduje isto stvar, zapustnik zapusti volilo več osebam, ista stvar podarjena več ljudem,...

Posledica le tega je bila solastnina na skupni stvari, po drugi strani pa obligacijsko razmerje med solastniki. Obligacijski zahtevki so se nanašali na vzdrževanje stvari, porazdelitev koristi, povračilo škode,...

Solastnik ima pravico zahtevati razdor naključne premoženjske skupnosti oz razdelitev skupne stvari - delitev so zahtevalo s tožbo actio communi dividundo.

Vsak izmed solastnikov je moral pri ravnanju s skupno stvarjo pokazati tako skrbnost, kot bi jo sicer kazal v lastnih zadevah - diligenita quam in suis = odgovornost za naklep. Z delitveno tožbo je skupnost prenehala.

Ker je vsaka stranka predstavljala ne nek način toženca in obenem tožnika, so spadale delitvene tožbe med dvojne - actiones duplices oziroma mešane tožbe - actiones mixtae.

VOLILO

Vindikacijsko volilo - učinkovalo je stvarno pravno Damnacijsko volilo - med dedičem in volilojemnikom je nastalo obligacijskopravno razmerje

stricti iurisZ damnacijskim volilom je bilo dediču naloženo, da za volilojemnika nekaj da ali stori. Volilojemnik je lahko izpolnitev volila od dediča zahteval s tožbo acrio certi ex testamento - če je dedič svojo obveznost tajil, je bil obsojen na dvojno vrednost.

Dedič je moral z voljeno stvarjo ravnati kot skrben družinski oče. Če je volilo vsebovalo rok ali pogoj, je lahko volilojemnik od dediča zahteval varščino - varščino zaradi varovanja volil. Če ni hotel dati varščine, je dal pretor volilojemniku posest dediščinskih stvari.

Poznamo pa še tretjo obliko volil in sicer volilo sindendi modo - predmet volila je lahko le zapustnikova ali dedičeva stvar (vmesna stopnja med damnacijskim in vindikacijskim volilom). Volilojemnik ga je lahko iztožil s tožbo actio incerti ex testamento.

NEUPRAVIČENA OBOGATITEV

113


O njej govorimo, kadar je nekdo brez pravnega temelja pridobil nekaj na škodo drugega. V teh primerih je klasično pravo oblikovalo posebne oblike obogatitvene tožbe (condictio). Le te so temeljile na načelu, da nihče ne sme obogateti na račun drugega. Oškodovanec je tako lahko zahteval nazaj tisto, za kar je bil oškodovan.

Kadar je prišlo do obogatitve z izročitvijo stvari, je prejemnik postal njen lastnik. Izročitev zaradi zmote o obtoju kavze ni bila neveljavna, če je bil prejemnik v zmoti. Če bi za izročiteljevo zmoto vedel, bi zakrivil tatvino. Pri obogatitveni tožbi gre za obligacijskopravni zahtevek, katerega predmet je obogatitev, tj toliko, kolikor je bil prejemnik obogaten.

Condictio indebiti - če je nekdo izpolnil nekaj, za kaj je zmotno mislil, da dolguje, pa obveznost v resnici ni obstajala, govorimo o izpolnitvi nedolga - indebitum solutum. To je torej lahko zahteval nazaj. Condictio indebiti je prihajala v poštev tudi, kadar je nekdo v zmoti izpolnil tuj dolg, ali pa je tisto, kar je dolgoval, izpolnil nekomu drugemu, ali pa je nekdo, misleč, da je dedič, plačal zapustnikov dolg. Z conductio indebiti je bilo mogoče zahtevati nazaj tisto, kar je nekdo izpolnil v času visečnosti odložnega pogoja.

Condictio ob causa datorum (condictio causa data, dausa non secuta) - uporabljamo jih v zvezi z inominatnimi kontrakti. Kadar je stranka nekaj dala v pričakovanju, da bo ob njeni dajatvi sledila dogovorjena nasprotna dajatev ali storitev, je smela tisto, kar je dala, zahtevati nazaj. Lahko pa je samo zahtevala izpolnitev dogovorjenega z actio praescriptis verbis.

Condictio ob turpem causam - dogovor, katerega podlaga je nemoralna, ni ustvarjal pravnih učinkov. Če je bilo nekaj dano na takem temelju, je bilo to možno zahtevati nazaj. Pogoj za to kondikcijo je bil, da je ravnal nemoralno le prejemnik, ne pa tudi izročitelj. (če je nekdo nekaj nekomu dal, da slednji nekaj ne bi zagrešil (npr da ne bi ubil sužnja, je mogoče to nazaj zahtevati z obogatitveno tožbo). Če sta ravnala nemoralno oba, stvari ni mogoče zahtevati nazaj. V tem primeru je obveljalo pravilo, da je močnejši položaj posestnika.

Condictio ob iniustam causam - s to kondikcijo je bilo mogoče zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo dano v nasprotju z veljavnim pravom (darovalec zahteval vrnitev nedovoljenega darila, dolžnik zahteval previsoko zaračunane obresti,...).

Condictio sine causa - kondikcija, ki je prihajala v poštev, kadar ni bilo mogoče uporabiti nobene druge kondikcije, pa je prišlo do obogatitve (pralec plačal vrednost oblačil, ker so se izgubila, pa jih je potem lastnik našel, pralec je lahko denar zahteval nazaj). S pomočjo te kondikcije je bilo mogoče zahtevati nazaj tisto, kar je nekdo izpolnil brez razloga, pa tudi osvoboditev od obveznosti, za katero se je brez razloga zavezal. Klasiki govorijo o tem kot o kondikciji glede nedoločenega (condictio incerti). Oblike te kondikcije je bila tudi condictio causa finita - kondikcija, ko je razlog odsvojitve končan (preklic darila, vrnitev are po izpolnitvi pogodbe,...)

Condictio furtiva - v resnici ni šlo za obogatitveno tožbo, saj je okradeni z njo zahteval vrnitev svojih stvari, tat pa s tatvino ni postal njen lastnik. Lastnik je imel na voljo reipersekutorno tožbo, ki

114


predstavlja alternativo rei vindikaciji - uveljavljal jo je lahko samo lastnik stvari. Uveljavljati jo je mogoče poleg deliktne tožbe iz tatvine - actio furti (mogoče naperiti tudi proti dedičem!!)

DELIKTI oz DELIKTNE OBVEZNOSTI

javna kazniva dejanja in delikti (delicta); obligacijska razmerja, ki nastanejo z nedopustnimi dejanji, ki se štejejo kot deliktiCrimina - ogrožala so širšo skupnost - tj javna kazniva dejanja, za katera so bile zagrožene različne kazni (smrtna, denarna, izgon, boj z divjimi zvermi, delo v rudnikih,..). Poznali so različne oblike smrtne kazni, ki so se razlikovale v stopnji mučenja (mila: obglavljenje, kruta: križanje). Smrtno kazen je redno spremljala zaplemba premoženja.

Delicta - protipravna dejanja, ki so posegala v premoženje oz v osebnostno ali telesno celovitost posameznika - posledica je nastanek obligacijskopravnega razmerja (npr terjatev). Storilec je moral plačati večkratnik nastale škode (torej še dodatna kazen).

deliktna odgovornost; pogoji

oškodovanec --- storilecSčasoma so v rimskem pravu postale deliktne tožbe aktivno podedljive - uveljavili so jih lahko tudi oškodovančevi dediči . Izjema je le iniuria (žalitev), kjer oškodovanec ni želel odškodnine, ampak zadoščenje za protipravni poseg (denar ima naravo zadoščenja, ker ni bila storjena škoda)

vrste:o tatvina (fortum)o rop (rapina) in nasilna povzročitev škodeo protipravno poškodovanje tuje stvario injurije oz. posegi v osebnostno in telesno celovitost drugegao prevara (dolus)o nasilje (vis ac metus)

TATVINA (FORTUM)

Sprva je bila tatvina samo protipravna prilastitev tuje premične stvari. Kasneje so za tatvino šteli: Nekdo se je neupravičeno polastil tuje stvari - contrectatio, ko je stvar utajil, bodisi je

prekrival resničenga tatu Prevzem nedolgovane izpolnitve, kadar je prevzemnik vedel, da obveznost v resnici ne

obstaja Prodaja tuje stvari Neupravičena uporaba tuje stvari - furtum usus (shranjevalec) oz njeno neupravičeno

posedovanje - furtum possessionis (zastavitelj)

Pri kaznovanju tatvine je rimsko pravo razlikovalo med :

115


ѽ Očitna tatvina - furtum manifestum - dejanje je nesporno dokazano, če je storil med njim zaloten, oz tistega. Ki so ga na dan tatvine zalotili z ukradeno stvarjo, preden jo je prinesel do skrivališča ali če je okradeni v izvedeni hišni preiskavi osumljenca našel ukradeno stvar

ѽ Neočitna tatvina - furtum nec manifestum

Za tatu se je štel tudi tisti, ki je tatu pomagal, svetoval ali sodeloval pri tatvini. Tatvino je bilo mogoče zagrešiti le naklepno ( iz malomarnosti ni bila mogoča). Če je našel izgubljeno stvar, misleč da je bila zavržena, ni tat. To je postal, če je kljub novici, da gre z tujo stvar, le to obdržal. Zoper tatu sta bili mogoče dve tožbi:

Penalna tožba - actio furti - glasila se je na štirikratnik (očitna t.) oz dvakratnik (neočitna t.) vrednosti ukradene stvari. V primeru več storilcev je prišlo do kumulativne konkurence. Aktivno legitimiran ni bil samo lastnik, ampak tudi okradeni - tisti, ki je imel stvar na podlagi določenega ramzerja z lastnikom (komodatar, zastavni upnik, pralec, zaplatar,...). Tožba je bila aktivno podedljiva.

Reipersekutorna tožba - condictio furtiva - to je lahko lastnik ukradene stvari naperil poleg penalne tožbe, da bi dobil stvar nazaj (na voljo je imel tudi rei vindicatio). Aktivno legitimiran je bil samo lastnik stvari, pasivno pa tat in njegov dedič. Pomagača je lahko tožil samo s actio furti, ne pa z condictio furtiva. Ta tožba se je glasila na največjo vrednost, ko je kdaj imela ukradena stvar (upoštevajo se tudi plodovi). Za lastnika je bila primernejša rei vindicatio, saj se je upoštevala subjektivna ocena vrednosti stvari (oceni jo lastnik sam). Condictio furtiva se ni ustavil, tudi če je toženec brez svoje krivde prenehal posedovati ukradeno stvar.

ROP (RAPINA) in NASILNA POVZROČITEV ŠKODE

V primeru ropa je bilo nasilje usmerjeno v odvzem tuje stvari, v primeru povzročitve škode pa je bilo nasilje usmerjeno v povzročitev škode. Če rop ali povzročitev škode zagreši suženj, se noksalna tožba naperi zoper gospodarja.

Nasilje - vis se je v rimskem pravu obravnavalo kot:

javno kaznivo dejanje - nasilništvo v javnosti, zlasti s pomočjo oboroženih band oz dejanja, ki so ogrožala normalno delovanje države. Kazen: obsojen na izgon ali zaplembo premoženja.

zasebni delikt - nasilje je bilo usmerjeni proti posamezniku in njegovemu premoženju - obravnavalo se je skupaj z ropom. Oškodovanec je imel na voljo tožbo zaradi ropa - actio vi bonorum raptorum. Kazen: štirikratni znesek nastale škode.

Sprva se je pri ropu (očitna t) tožba glasila na štirikratni znesek vrednosti odvzete stvari, po poteku enega leta pa samo še na enkratno vrednost. Actio vi bonorum raptorum so šteli za mešano tožbo - trikratno vrednost stvari so obravnavali kot kazen, preostalo enkratno vrednost pa kot povrnitev vrednosti odvzete stvari.

PROTIPRAVNO POŠKODOVANJE TUJE STVARI

116


Uboj tujega sužnja ali živali in poškodovanje tuje stvari je celovito urejal lex Aquilia iz leta 287. Pri ubitem sužnju ali živali je bil lastnik upravičen do povrnitve najvišje vrednosti, ki jo je imela stvar v letu pred škodnim dogodkom.

V primeru poškodovanja tuje stvari pa je lastnik zahteval povrnitev škode, ki se je pokazala v tridesetih dneh po škodnem dejanju. Rok je bil dodan, ker se zlasti pri telesnih poškodbah vsa škoda ne pokaže takoj ob škodnem dejanju, marveč šele s potekom časa. Lastnik ubitega sužnja/živali ali poškodovane stvari je imel na voljo tožbo actio legis Aquiliae, ki se je, kot že rečeno, glasila na povrnitev vrednosti nastale škode. Če je toženec dejanje tajil, je moral škodo povrniti dvojno. Povzročitelj škode je odgovarjal samo, če je ravnal protipravno (ni bilo mogoče preganjati nekoga, ki je zagrešil zločin v silobranu). Protipravnost je prvotno vključevala samo naklep, kasneje tudi malomarnost. Ni odgovarjal, če je škoda nastala po naključju. Za malomarnost so šteli tudi nespretnost in telesno šibkost. Škoda je morala nastati z neposrednim delovanjem povzročitelja na poškodovano stvar (ubil s palico,..). V primeru posrednega delovanja je moral pretor dovoliti posebno analogno tožbo /in factum (zaprl žival, da pogine od lakote,torej ne ubije, ampak le povzroči smrt).Akvilijska tožba je bila pridržana samo za lastnika, medtem ko so bili pri analogni tožbi aktivno legitimirani tudi uzuar, užitkar, izposojevalec, zastavni upnik,... Če je bil protipravno poškodovan svobodni človek, je imel na voljo samo analogno akvilijsko tožbo, saj nihče ni lastnik svojih udov. Zato ni mogel zahtevati odškodnine, ampak samo povrnitev interesa (stroški zdravljenja, izgubljenega zaslužka,...). Akvilijska tožba je bila penalna tožba - bila je aktivno, vendar ne pasivno podedljiva (od storilčeva dediča je bilo mogoče zahtevati le morebitno obogatitev). Vsak od sostorilcev je moral poplačati celotni znesek odškodnine (pri uboju sužnja je moral plačati vrednost sužnja, če je bil ta invalid, pa njegovo vrednost pred enim letom, ko še ni bil suženj). Kdor je tajil, je moral plačati dvojno vrednost nastale škode.

INJURIJE oz POSEGI V OSEBNOSTNO IN TELESNO CELOVITOST DRUGEGA

Rimsko pravo je z besedo iniuria označevalo vse, kar se je zgodilo neupravičeno ali protipravno. V tehničnem pomenu besede je iniuria pomenila žaljiv in protipraven poseg v tujo telesno ali osebnostno celovitost. Ta poseg je ni označeval samo besedne, ampak je pokrival vse vrste telesnih poškodb.

V klasičnem pravu je obsegal vse oblike zavestnega nespoštovanja tuje osebnosti,tudi telesne poškodbe. V vseh primerih je šlo za nedopustno poseganje v tujo osebnostno ali telesno celovitost in s tem za kršenje tujega dostojanstva.

Rimsko pravo je razlikovalo: Besedne (verbalne) injurije - besedne žalitve

117


Dejanske (realne) injurije - udarci ali podobni posegi v telesno celovitost.

Prizadeti je smel svojo pravico uveljavljati s tožbo iz injurije - actio iniuriarum. Injurijo je bilo mogoče storiti le naklepno (če je bilo storjeno nehote, tožba iz naslova injurije ni prišla v poštev).

Tožba actio iniuriarum je bila strogo osebna, zato je bila aktivno in pasivno nepodedljiva. Aktivno legitimiran je bil tisti, ki je bil prizadet z injurijo, torej tudi tisti, ki je bil prizadet zaradi posebnega odnosa do žrtve (npr poleg žene sta lahko tožila tudi njen mož ali oče).

Pasivno legitimiran je bil storilec, pa tudi tisti, ki je nekoga pripravil do tega, da je storil injurijo, ali pa mu je pri tem pomagal (tožiti je možno vsakega od sostorilcev). Tožbo je bilo treba vložiti takoj!

Toženca je v primeru obsodbe zadela infamija. Če je bila tožba neutemeljena, je lahko toženec naperil nasprotno tožbo - contrarium iudicium, od katerega je zahteval desetino zneska, ki jo je od njega zahteval tožnik.

PREVARA (DOLUS) zapeljevanje v zmoto z zvijačo actio doli, exceptio doli

NASILJE (VIS AC METUS) huda in neposredna grožnja actio quod metus causa

ODGOVORNOST ZA DELIKTE OSEBE POD OBLASTJO IN ZA ŠKODO, KI JO POVZROČE ŽIVALI

Če je oseba pod oblastjo zagrešila delikt brez vednosti nosilca oblasti, je bilo mogoče nosila oblasti tožiti z noksalno tožbo - glasila se je na znesek, na katerega bi bil obsojen storilec konkretnega delikta. Temu se je lahko izognil z noksalno izročitvijo storilca oškodovancu. Če je šlo za sužnja, je tako oškodovanec na njem pridobil lastninsko pravico, če pa za sina, je oškodovanec nad njim pridobil omejeno oblast - mancipium (prišel nazaj k gospodarju, ko je odslužil škodo).

Storilca je bilo mogoče zahtevati od trenutnega nosilca oblasti, čeprav v trenutke delikta ta nad njim ni imel oblasti.

ACTIO DE PAUPERIE

Lastnik živali je moral povrniti nastalo škodo ali izročiti žival, če je slednja proti svoji sicer krotki naravi v stanju razdraženosti povzročila škodo. Oškodovanec je imel na voljo tožbo actio de pauperie.

Lastnik ni odgovarjal za škodo, če je njegovo žival razdražila druga žival ali sam oškodovanec.

118


Odgovornost ni temeljila na neposredni povzročitvi (žival je lahko samo začela nek niz dogodkov, ki so na koncu privedli do neke škodljive posledice). Za škodo je odgovarjal trenutni lastnik živali (enako kot pri noksalni odgovornosti).

Lastnik ni mogel živali noksalno izročiti samo v primeru, ko se je izkazalo, da je pred pretorjem tajil lastninsko pravico nad živaljo. Tožba je bila aktivno (oškodovanec kot lastnik, komodatar, zaplatar, pralec,...) in pasivno podedljiva. Tožba je ugasnila, če je žival poginila pred litis kontestacijo.

V primeru živali, ki ni bila štirinožna, je dal pretor na voljo analogno tožbo - actio de pauperie utilis.

KVAZIDELIKTI

Podobni deliktom; povečini ne gre za krivdo in zakrivitev, temveč za objektivno odgovornost. Pri dejanju nastane škoda ali nevarnost

Poznamo štiri vrste kvazideliktov: Kršitev sodniških dolžnosti, zaradi katere je bila nekomu povzročena škoda Povzročitev škode s tem, da je bilo iz stanovanje nekaj vrženo ali izlito Povzročitev nevarnega stanja, s tem da je bilo nad javno pot ali prostor nekaj nevarno

položeno ali obešeno Tatvina ali škoda, ko jo na gostovih stvareh povzročili gostilničarjevi, brodnikovi ali hlevarjevi

uslužbenci

KRŠITEV SODNIŠKE DOLŽNOSTI & POVZROČITEV ŠKODE

sodnik odgovarja za malomarnost v zvezi z napačno/nepravično/nepravočano sodbo ali za naklepno nepravično sojenjeSodnik ni odgovarjal za pravilnost svoje odločitve (četudi zaradi neznanja ali malomarnosti). Je pa odgovarjal, če je naklepno kršil zakon, da bi pomagal ali škodoval strankiOdgovarjal je tudi takrat, ko postopek zaradi njegovega ravnanja ni prenehal, vendar ni pravočasno prestavil obravnave oz ni o zadevi izrekel sodbe. Sodnikova odgovornost je torej temeljila na kršitvi postopka, katere posledica je bila določena škoda.

poslediceo odškodninao kazen; plača vrednost pravde

tožba prizadete stranke: actio in factum; razume se kot penalna tožba, ni pasivno podedljiva

VRŽENOST/IZLITOST IZ STANOVANJA

119


Če je nekdo iz določene stavbe oz stanovanja nekaj vrgel ali izlil in je s tem povzročil škodo, je zanjo neodvisno od svoje krivde (objektivna odgovornost) odgovarjal stanovalec (četudi on ni zagrešil delikta).

Tožba se glasi actio de deiectis vel effusis in je vrsta penalne tožbe. Glasila se je na dvakratnik nastale škode. Če je bil pri tem ubit svoboden človek, se je tožba glasila na določen znesek, če pa je bil svoboden človek ranjen, je višino kazni določil sodnik.

POLOŽENOST/OBEŠENOST NAD JAVNO POT

Nevarno položene ali obešene stvari so predstavljale potencialno nevarnost. S posebno penalno tožbo (in factum) je bilo mogoče tožiti stanovalca stanovanja, kjer se je stvar nahajala. Tožbo je bilo mogoče naperiti proti stanovalcu in proti lastniku, četudi ni tam stanoval. Tožba je bila popularna (lahko naperil vsak).

Če je nevarno položena ali obešena stvar padla in povzročila škodo, so jo obravnavali kot vrženo.

ODGOVORNOST ZA STVARI GOSTA/STRANKE

Poleg tožbe iz prevzema jamstva za gostove stvari je pretor oblikoval tudi dodatno penalno tožbo in factum, ki jo je bilo mogoče naperiti zoper gostilničarja, hlevarja ali brodnika v primeru, ko je gostovo stvar uničil ali ukradel nekdo izmed osebja ali stalnih gostov (ne pa v primeru, ko jih je ukradel drug popotnik) - odgovarjali so objektivno (kriv je bil zato, ker je izbral slabo osebje).

Odgovarjali so tudi v primeru, če je škodo povzročil tuj suženj, ki je pri njih delal. Odgovarjali so samo za škodo znotraj obrata. Prav tako ni odgovarjal, če je goste opozoril, da ne odgovarja za morebitno škodo in so se gostje s tem strinjali. Tožba se je glasila na dvakratni znesek. Ni bila časovno omejena. Ker je spadala med penalne tožbe, je bila pasivno nepodedljiva.

120


DEDNO PRAVO

dedno pravo predstavlja skupek pravnih načel in pravil, ki urejajo status zapuščine in dedovanje zapuščina: vso zapustnikovo premoženje

o ležeča zapuščina kot enotno premoženje če ne pride do dedovanja ali če zapustnik nima dediča se njegovo premoženje imenuje ležeča zapuščina, ki živi naprej svoje gospodarsko življenje, lahko se povečuje ali zmanjšuje, lahko je predmet priposestvovanja, vendar pa če jo dedič kasneje pridobi se šteje kot, da jo je pridobil ob zapustnikovi smrti (retroaktivna fikcija). Kasneje je aktivna ležeča zapuščina pripadla državi, pasivna pa je doživela stečaj (razdelitev med upnike). Za njo veljata dve fikciji (retroaktivna – če se pojavi dedič, pridobi dediščino za nazaj; reprezentativna – dediščina predstavlja bodočega dediča).

zapustnik dedič (heres) – oseba, ki je poklicana k dedovanju, vstopi na zapustnikov položaj, obravnava

se v razmerju do celotne dediščine. Glavni pogoj je, da v trenutku zapustnikove smrti živi, izjema je nasciturus. Dedič se tudi v primeru več dedičev vedno obravnava v razmerju celotne dediščine. Deduje jo v celoti ali njen delež. Delež, ki odpade na sodediča, se izraža kot ulomek celotne dediščine.

o domači: oseba, ki je v času smrti pod oblastjo umrle osebe in postane s smrtjo svojepravna; domači dediči so “nujni dediči”

121


oseba, ki je bila ob zapustnikovi smrti pod zapustnikovo očetovsko ali moževo oblastjo, z zapustnikovo smrtjo je postala svojepravna, dediščino pridobijo s zapustnikovo smrtjo – pripad in pridobitev nastopita istočasno, tako je ipso facto ne morejo je odkloniti (nujni dedič), ima jo dolžnost dedovati

o zunanji: vsi ostali; “prostovoljni dediči”pridobitev dediščine je odvisna od njihove volje (prostovoljni dedič); izjema je suženj saj mora dedovati zaradi osvoboditve!

dediščina: premoženje, ki ga pridobimo na podlagi dedovanja

DEDIČI, DEDOVANJE

razlika med:o pravi oz. “civilni” dedič

Razlika med civilnim in pretorskim dedičem je v tem, da je civilni postal resnični dedič, medtem ko je pretorski smel pridobiti samo zapustnikovo premoženje (s tem uveljavil svoje reforme na področju neoporočnega dedovanja).

o bonorum possessor oz. posestnik premoženja; “pretorski dedič”pretorski dedič, dobesedno posestnik premoženja, pretor omogoči, da je oseba, ki ni izpolnjevala formalnih pogojev za dediča vseeno lahko pridobila dediščino

dedovanje in delacijski razlogi, tj. razlogi, zaradi katerih nekomu pripade dediščinaRimsko pravo pozna dva razloga, zaradi katerih nekdo postane dedič - to sta delacijska razloga. To sta oporoka (redni razlog) in zakon (izredni razlog (določi intestatne dediče)). Ni bilo mogoče delno dedovanje po oporoki in delno dedovanje po zakonu! Rimljani so dajali prednost interesom zapustnika (iz koncepta lastninske pravice). Zapustniki so imeli načelno prostost pri določanju dedičev (interese sorodnikov so varovali s posrednim omejevanjem zapustnikove pravice).OPOROKA – redni delacijski razlog, ima prednost, ker gre za interese zapustnika, zapustnik je lahko prosto odločal o svojih dedičih, interesi sorodnikov so se varovali z možnostjo izpodbijana oporoke, razdedinjenjem…ZAKON – izredni delacijski razlog, pride v poštev subsidiarno, če ni oporoke ali če je neveljavnadedovanje je mogoče ali samo po oporoki ali samo po zakonu. Nemo pro parte testatus, pro parte intestatus decedere potest (za nikomer ni mogoče dedovati deloma po zakonu, deloma po oporoki)

v rimskem pravu se daje prednost interesom posameznika oz. zapustnika, ki je načeloma prost pri izbiri dedičev; interes posameznika - ki hoče kot lastnik (zapustnik) razpolagati s svojem premoženjem tudi za čas svoje smrti (stvar lahko tudi uniči)

slednji lahko svoj interes uveljavijo le z omejitvami glede zapustnikove pravice proste izbire ali z izpodbijanjem oporoke

122


TEMELJNE POTEZE RIMSKEGA DEDNEGA PRAVA

1. Osrednji instrument je bila oporoka - z njo je zapustnik odločal o dedičih kot svojih vesoljnih pravnih naslednikih (intestatno dedovanje je bilo subsidiarno - oporoke ni bilo ali je bila neveljavna). Dvomljive oporočne odredbe so skušali obdržati v veljavi - razlaga v korist oporoke - favor testamenti.

1. Izhodišče za intestatno dedovanje je bilo sorodstvo - če ni bilo oporoke, so po zakonu k dedovanju poklicali sorodnike. Prvotno so upoštevali agnatsko, kasneje pa kognatsko sorodstvo (krvno sorodstvo).

1. Rimska država se v dednopravne zadeve ni vmešavala. Z Avgustom (uvedel davek na dedovanje) se je oporoka odprla 3-5 dni po smrti pred pristojnim oblastvom (postalo uradno dejanje).

NEOPOREČNO oz INTESTANTNO DEDOVANJE

Če zapustnik umre brez oporoke ali le-ta ni veljavna.

CIVILNO PRAVO

Če je tisti, ki ni imel domačega dediča, umrl brez oporoke, naj ima njegovo premoženje najbližji agnat. Če nima agnata, naj imajo premoženje gentili (člani rodu). Če je bilo enako oddaljenih sorodnikov več, so si razdelili po enakih delih. Sui heredes (domači dedič) so bile osebe, ki so bile ob zapustnikovi smrti pod njegovo neposredno očetovsko ali moževo oblastjo in so postale z zapustnikovo smrtjo svojepravne (otroci, posinovljenci, vnuki, žena, vendar ne emancipirani sin (lahko postal dedič samo po oporoki, ne po zakonu)). Dediščina se je razdelila na enake deleže, torej se je delila po glavah (in capita). Obstajala je tudi pravica otrok prej umrlega dednega upravičenca, da skupaj podedujejo njegov delež - vstopna ali reprezentacijska pravica. Pogoj je bil torej, da je potencialni dedni upravičenec umrl pred zapustnikom. Domači dedič je pridobil dediščino že po samem pravu - ipso iure z zapustnikovo smrtjo. Sprejema dediščine ni mogel zavrniti (=nujni domači dedič).Bližnji sorodnik je torej izključeval od dedovanja oddaljene sorodnike. Če pa so bili enako oddaljeni, se je dedovalo po enakih delih. (p.s. z izrazom "najbližji agnat" je bil v Zakoniku mišljen najbližji agnatski sorodnik, ki ni bil hkrati pod njegovo oblastjo!)

123


Sorodniki, ki niso bili pod zapustnikovo oblastjo, so morali kot zunanji dediči šele pridobiti (ni veljala vstopna pravica). Če tega niso storili, je zapuščina postala ležeča in jo je lahko priposestvoval kdorkoli. Če ni imel ne oseb pod oblastjo in agnatskih sorodnikov, je zapuščina pripadla članom rodovne skupnosti (=gentilom). Dediščina je pripadla samo enkrat (ne moremo govoriti o dednih redih)!

PRETORSKO PRAVO

Kot že omenjeno, je pretor v primeru formalnih odstopanj dovolil dedovanje - bonorum possessio. Novosti intestatnega dedovanja po pretorskem pravu so bile:

Večkratni pripad dediščine, ki je imel za posledico nastanek dednih redov in določitev rokov, v katerih je moral dedni upravičenec zaprositi za dediščino

Upoštevanje kognatskega sorodstva Dediščina je lahko isti osebi pripadla večkrat (če je zamudil rok za pridobitev, je bil

ponovno poklican).

Za dediščino je bilo potrebno po pretorskem pravu zaprositi (petere) v časovno omejenem obdobju - rok je za potomce/prednike znašal eno leto, za ostale sorodnike pa 100 dni. Poleg agnatskega načela se je uveljavilo kognatsko načelo. Pred pretorja so bili vseeno poklicani tudi agnatski sorodniki (s tem ne razveljavi civilnopravne predpise), vendar so imeli kognatski sorodniki prednost - prilagoditev novim razmeram (vedno več emancipiranih otrok).

Intestatni dedni upravičenci so se po pretorskem pravu delili v naslednje štiri rede(sledijo si po pomebnosti):

OTROCI – naravni, adoptirani, emancipirani

- v tem razredu dedujejo vsi naravni, adoptirani in emancipirani otroci, dediščina deli po enakih delih,

- vnuki imajo po prej umrlem zapustnikovem sinu vstopno pravico,- emancipirani otroci so morali na zahtevo ostalih otrok, računsko vnesti v zapuščino tisto

premoženje, ki so ga pridobili po emancipaciji – kolacijska dolžnos (collatio emancipati). Tudi hči, ki je oče dal doto jo je mogla vštet v svoj intestatni delež (collatio dotis). Oboje je bilo na zahtevo. Če nihče ni zahteval, kolacija ni bila izvedena.

LEGITIMI – intestantni dedni upravičenci po civilnem pravu- upravičenci iz drugega razreda dedujejo, če niso v roku zaprosili za dedovanje upravičenci iz

prvega razreda - legitimi so sui heredes, najbližji agnati, gentili - v tem razredu so bili že drugič poklicani k dedovanju otroci (vendar ne emancipirani otroci, ker

niso sui heredes) ter prvič žena in manu. (v tem razredu je od 2.st. naprej dedovala agnatska mati po svojih otrocih in oni po njej.

124


KOGNATI DO 6. KOLENA - če niso v roku zaprosili za dedovanje upravičenci iz drugega razreda, so na vrsto prišli kognati do

6. kolena- v tem razredu so bili že tretjič poklicani k dedovanju otroci (vendar ne adoptirani otroci, ker niso

krvni sorodniki)

PREŽIVELI ZAKONEC

- če niso v roku zaprosili za dedovanje upravičenci iz tretjega razreda, je na vrsto prišel preživeli zakonec,

- v tem razredu je bila že drugič poklicana k dedovanju žena in manu ter prvič žena Sine manu. (vdova je v bolšem položaju boljši od vdovca)

- Za dediščino je lahko zaprosil prvi razred v enmu letu, drugi v 100 dneh.

JUSTINIJANOVO PRAVU

V tem času se že v celoti uveljavi kognatsko načelo. Justinijanova ureditev je obsegala štiri skupine dednih upravičencev, ki so bili razporejeni glede na stopnjo sorodstva (najbližji so bili potomci). Dediči bližnjega dednega reda so od dedovanja izključili dediče bolj oddaljenega reda.

Ti dedni rodovi so:

Descendenti - potomci - k dedovanju so bili poklicani vsi zapustnikovi potomci (naravni, adoptirani, prepuščeni v adoptacijo). Ni bilo več razlike med osebami sui in alieni iuris (razlika je bila le v tem, da je bil sui heredes še vedno nujni dedič in mu ni bilo treba pravice pridobiti).

Dediščina se je razdelila po glavah, torej so vsi dediči dobili enake deleže. Na voljo je bila tudi vstopna pravica. Lahko so dedovali tudi vnuki, pravnuki (vsi se štejejo pod potomce) iz laste dedne pravice, zato vstopna pravica ni bila potrebna.

Ascendenti - predniki, pravi bratje in sestre - če ni bilo potomcev, so dedovali zapustnikovi predniki, bratje in sestre ter na podlagi vstopne pravice otroci prej umrlih bratov in sester. Dediščina seje delila med prednike po očetovi in prednike po materini strani - bližnji sorodnik je od dedovanja izključil bolj oddaljenega (stara starša dobita vsak polovico, stara stara starša vsak četrino, stara stara stara starša vsak osmino, itd.)

Bratje in sestre so od dedovanja izključili stare starše in še bolj oddaljene prednike (lahko so dedovali skupaj s starši, dediščina se deli po glavah).Če so dedovali samo otroci umrlih bratov in sester, se je dediščina razdelila po deblih (in stirpes) - glede na pred zapustnikom umrle brate in sestre, namesto katerih so dedovali (tj upoštevali so število sester in bratov in ne število njihovih otrok).

125


Polbratje in polsestre - v tretjem redu so dedovale osebe, ki so imele z zapustnikom samo enega skupnega prednika. Na podlagi vstopne pravice so lahko dedovali tudi njihovi otroci. Dediščino so si delili po enakih deležih ( če so dedovali polbratje in sestre in otroci že umrlih polbratov in polsester, se je dediščina razdelila glede na skupno število vseh polbratov in pol sester - živih in mrtvih).

Ostali kognati - sorodniki, poklicani v četrtem redu, niso bili več omejeni na sorodstvo do šestega kolena. Dedoval je lahko katerikoli krvni sorodnik.

Še preostali nekrvni sorodniki: Vdova - vdova redno ni mogla dedovati. Zanjo je bilo potrebno poskrbeti, če je ostala brez

premoženja in dote. Če so skupaj z njo dedovali do trije zapustnikovi dediči, je dobila četrtino premoženja ("četrtina uboge vdove"), sicer pa je dobila enak delež z ostalimi sodediči. Če je dedovala skupaj s svojimi otroci, je lahko na svojem deležu pridobila samo užitek!

Nezakonski otroci - niso se šteli za sorodnike svojega očeta. Intestatno so lahko dedovali le po materi in njenih sorodnikih - če jih je oče pripoznal in ni zapustil otrok ali vdove, so skupaj s svojo materjo dobili šestino dediščine.

Posvojen-ec/-ka - k dedovanju je bil poklican dvakrat, in sicer po očetu in po posinovitelju.

OPOROKA & OPOROČNO DEDOVANJE

Oporoka je enostranski pravni posel za primer smrti - mortis causa, s katerim lahko zapustnik postavi enega ali več dedičev. Oporočitelj je smel oporoko vsak trenutek spremeniti (olja oporočitelja je spremenljiva vse do poslednjega trenutka njegovega življenja) . Z oporoko je določil dediča, odredil volila, postavil oporočnega varuha, osvobodil sužnja, določil nalog,... Postavitev dediča je "glava in temelj" celotne oporoke. Obrazec se je npr glasil: "Ticij mi bodi dedič" - "Titius heres mihi esto". Za nezapisane so se štele vse odredbe, ki jih je zapustnik zapisal pred postavitvijo dediča oz pred omembo njegovega imena. Dedič je bila lahko le določena oseba (persona certa). Od klasičnega prava je bil lahko za dediča postavljen njegov ali tuj postum - nerojeni otrok. Dediča je moral postaviti oporočitelj sam (ne more izbrati tretja oseba). Zmota o osebi je povzročila ničnost oporoke (na pa tudi zmota v nagibu ali označbi). Sodediči so dedovali po enakih deležih, lahko pa jim je določil različne deleže. Zaradi pravne varnosti je lahko zapustnik zamolčal ime dediča in ga imenoval v kodicilu (posebna, od oporoke ločena listina)

OPOROČNA SPOSOBNOST

Pogoj za napravo veljavne oporoke je bila zapustnikova oporočna sposobnost. Veljavno je lahko zapustil svoje premoženje samo odrasel rimski pater familias, če je imel svoje premoženje (sin pod

126


oblastjo ni mogel). Veljavno oporoko je smel napraviti samo sin, ki je pridobil pekuliarno premoženje kot vojak ali uradnik. Ženska je lahko testirala (napravila veljavno oporoko) samo z varuhovim delovanjem (brez varuha po Hadrijanu). Tujci, sužnji, na smrt obsojeni, umobolni, preklicani zapravljivci, nedorasli in gluhonemi niso mogli napraviti veljavne oporoke.

AKTIVNA OPOROČNA SPOSOBNOST – pogoj za napravo veljavne oporoke, je kombinacija poslovne in pravne sposobnosti, veljavno oporoko lahko sestavi le odrasel pater familias, ki ima svoje premoženje, ženska lahko z varuhovim sodelovanjem, sin lahko napravi oporoko samo glede premoženja, ki ga je pridobil neodvisno od očeta, oporoke ne morejo sestaviti umobolni, zapravljivci, nedoraski, tujci, sužnji, na smrt obsojeni…

PASIVNA OPOROČNA SPOSOBNOST je sposobnost osebe, da je lahko subjekt oporoke - sposobnost, da je nekdo postavljen za dediča, volilojemnika ali oporočnega varuha. Niso jo imeli tujci, na smrt obsojeni, deportirani (suženj je bil lahko postavljen za dediča, če mu je je bila v oporoki hkrati podeljena prostost). Postopoma je rimsko pravo tudi pravnim osebam priznalo pasivno oporočno sposobnost (za dediči so jih postavili njihovi osvobojenci).

POSTAVITEV DEDIČA NA DOLOČENO STVAR

Dedič je zapustnikov vesoljni naslednik, ki deduje zapustnikovo celotno premoženje ali njegov ulomni del (kot sodedič). Če je zapustnik dediču (ki ga je tudi sam imenoval dedič) zapustil le posamezno stvar, je prišlo do razhajanja med voljo in izjavo (ni bilo jasno ali gre za dediča ali volilojemnika), ker je bila naklonitev ene stvari značilna za volilojemnika. Če je bila za dediča postavljena samo ena oseba, se je taka omejitev štela za nezapisano - dedič je dobil celotno dediščino. Enako je veljalo, če je eno stvar naklonil več dedičev - ti dediči so si razdelili celotno premoženje. Če pa je zapustnik v primeru več dedičev na določeno stvar postavil le enega, je s tem konkretiziral njegov dedni delež - dedič je dobil stvar in solastnino na preostalem premoženju (vrednost stvari mora biti manjša od dednega deleža). Dediči, ki so bili postavljeno na določeno stvar, so se obravnavali kot volilojemniki - niso odgovarjala za zapustnikove dolgove in niso mogli izterjati terjatev.

POGOJNA POSTAVITEV DEDIČA

- oporočnik je lahko postavil dediča pod odložnim pogojem, nikakor pa ne pod resolutivnim pogojem (zaradi načela semel heres, semper heres)

- nemogoče in nedopustne pogoje so šteli za nezapisane, tako da je oporoka lahko ostala v veljavi- nesmiselni in kaptorni (ki nasprotujejo splošnim pravnim načelom) pogoji so povzročili ničnost

127


oporoke- rok se je štel za nezapisanega- Vdova je lahko dedovala pod suspenzivnim pogojem, da se ne poroči. Dedovala je tako, da se je

zavezala s pogodbo, da bo v primeru poroke vrnila volilo oziroma dediščino.

SUBSTITUCIJA

Zapustnik,ki se je hotel izogniti intestatnemu dedovanju, je lahko dediču postavil nadomestnega dediča - substituta. Postavil ga je za primer, da prvopostavljeni dedič ne bi hotel ali mogel dedovati (tudi če umre pred zapustnikom). Zapustnik je lahko postavil tudi več substitov ((veljalo načelo prioritete).

Poznamo tri vrste substitucije:

Vulgarna substitucija - oporočitelj je substitucijo izrazil z naslednjimi besedami: "Ticij bodi dedič! Če Ticij ne bo dedič, bodi dedič Sej!" V primeru več sodedič je lahko substituiral enega dediča drugemu (npr da deduje tisti, ki je ob zapustnikovi smrti še živ) ali pa vsakemu določi substituta (enega ali več). Veljalo je načelo, da če odpade vmesni substitut, je kasnejši postavljen prvopostavljenemu dediču - substitutus substituo, substitutus instituto - substitut substituta je substitut prvopostavljenega dediča. Zapustnik je lahko substitutu določil drugačen delež kot institutu.

Pupilarna substitucija - s pomočjo le te je lahko oče, ki je z oporoko postavil za dediča svojega nedoraslega otroka, temu dodal substituta v primeru, da bi njegov otrok umrl pred polnoletnostjo, ko bi postal aktivno oporočno sposoben.Izrazil jo je z naslednjimi besedami: "Moj sin Ticij mi bodi dedič! Če bo umrl, preden bo postal polnoleten, bodi dedič Sej!"S pupilarno substitucijo oče postavi dediča svojemu otroku - otrok sicer deduje po očetu tudi v primeru prezgodnje smrti, vendar je premlad, da bi sam sestavil oporoko. Zato to namesto njega stori zapustnik!Nekateri so bili mnenja, da pupilarna substitucija vsebuje tudi vulgarno - primer: "Moj sin Ticij mi bodi dedič! Če moj sin ne bo moj dedič (vulgarna s.) ali če mi bo dedič, pa bo umrl prej, preden bo postal polnoleten (pupilarna s.), tedaj bodi dedič Sej!"

Kvazipupilarna substitucija - aktivno oporočno sposobnost sta preprečevali tudi duševna bolezen in gluhonemost. Zapustnik je tako svojemu nezmožnemu sinu postavil dediča za primer, da otrok nikoli ne ozdravi - pupilarna substitucija. Zapustnik je smel postaviti substituta svojemu umobolnemu otroku, vnuku, pravnuku,.., če mu je naklonik vsaj zakoniti delež - subtituta je izbiral med potomci umobolnega ali med lastnimi potomci. Substitucija je prenehala veljati, če je umobolni ozdravel ali imel svetli trenutek, v katerem je lahko napisal veljavno oporoko.

OBLIKE OPOROKE

128


Z razvojem rimskega prava se je tudi zmanjševala obličnost pri napravi oporoke. Kljub temu niso poznali brezoblične oporoke (izjeme so bile le vojaške oporoke).

OBLIKE OPOROKE PO CIVILNEM PRAVU

V tem času so poznali dve vrsti oporoke: Oporoka pred zbranimi komiciji - šlo je le za način posvojitve (nekdo, ki ni imel

domačega dediča, si je dediča zagotovil z javno posvojitvijo. Vojaška oporoka - smrtno ranjeni vojak je svojim sovojakom povedal, kdo naj bo njegov

dedič - oporoka veljala le v primeru vojakove smrti (obe sta prešli iz rabe).

Oporoko pred komiciji je nasledila mancipacijska oporoka. Pr njej je šlo za izjavo poslednje volje ob "zadnji uri" ko je oporočitelj umiral. Zaradi tega je vpričo petih prič in tehtničarja za mancipacijsko obličnostjo svoje premoženje prenesel na zaupno osebo =familiae emptor ter ji naročil, kako naj ga porazdeli. V primerih, ko oporočitelj v tistem trenutku ni umrl, so postopom začeli dejansko odsvojitev premoženja pri mancipacijski oporoki razlagati kot navidezno odsvojitev. Familiae emptor je pridobival premoženje le v varstvo, ne v lastnino.

Oporočitelj je zaupni osebi izročil oporočno listino, v kateri mu je določil, kako naj razdeli premoženje (pomembno v primerih, ko je oporočitelj napisal oporoko že davno pred smrtjo in je obstajala možnost, da bi familie emptor kaj pozabil).Oporočna listina je pridobivala na pomembnosti, dokler ni postal težišče oporoke. Vseh pet prič je moralo podpisati listino na zadnji strani in nanjo pritisniti svoje pečate (podpisala tudi tehtničar in familiae emptor).

Pri vojaških oporokah je bilo drugače, saj so štele za veljavne tudi formalno pomanjkljive (po civilnem pravu ne bi veljale) - veljavno oporoko je lahko napravil tudi gluhonemi vojak.

OBLIKE OPOROKE PO PRETORSKEM PRAVU

Pretorsko pravo ni uvedlo nobene nove oblike oporoke. Edina razlika je bila, da ni bilo potrebno, da je pri sprejetju oporoke bilo prisotno sedem ljudi, ampak da je oporočno listino podpisalo in zapečatilo sedem ljudi (manjša obličnost). OBLIKE OPOROKE PO POSTKLASIČNEM PRAVU Postklasično pravo je odpravilo mancipacijsko oporoko. Od Konstantina naprej je bilo mogoče dediča postaviti s katerimikoli besedami.

Od leta 439 je morala oporoka izpolnjevati tri pogoje: Oporoka je morala imeti imena in pečate 7 prič Napravljena je morala biti kot enotno pravno dejanje Oporoko je moralo podpisati 7 prič in sam oporočitelj.

129


Na zahodni del cesarstva je bila omejena lastnoročna (holografna) oporoka (po letu 446). Veljavna je bila oporoka, ki jo je zapustnik lastnoročno napisal in podpisal. Od leta 439 je veljala tudi oporoka, ki je bila formalno pomanjkljiva, s katero je zapustnik postavil za oporočne dediče svoje otroke (testamentum parentum inter liberos). S tem so skušali preprečiti spore v družinah. Če bi v taki oporoki za sodediča postavili zunanjega dediča, oporoka ne bi veljala. Uveljavila se je tudi nova oblika oporoke, in sicer oporoka, napravljena pred oblastvom - oporočitelj je izjavil svojo poslednjo voljo na zapisnik oz je dal oporočno listno v hrambo cesarju!To obdobje je poznalo še ustne in pisne oporoke - v obeh primerih je moralo sodelovati 7 prič in so morali biti navzoče ves čas naprave oporoke. V primeru slepih je moral pri napravi oporoke sodelovati tudi notar, ki na koncu prebral oporočno listino. V primeru gluhonemih (izgubil sluh zaradi bolezni, ne tisti, ki so gluhi od rojstva!) je veljalo, da je lahko gluhonemi oporočitelj napravil lastnoročno oporoko. Poenostavljen postopek je veljal za oporoke, ki so bile sklenjene na deželi - zaradi redke poseljenosti je zadoščala že navzočnost petih prič. Ko pa je bila oporoka napravljena v času kužne bolezni oz epidemije, ni bilo potrebno, da so priče prišle v neposreden stik z zapustnikom. Tudi v postklasičnem pravu so veljale za vojake posebne olajšave. Ni bila potrebna navzočnost prič, za dediče je lahko zapustnik postavil osebe, ki niso bile pasivno oporočno sposobne - privilegiji so veljali le za vojake na vojnem pohodu. Vojaška oporoka je veljala še eno leto po tem, ko je bil vojak častno odpuščen iz vojaške službe ( v primeru nečastnega odpusta je oporoka izgubila privilegiran položaj).

NEVELJAVNOST OPOROKE

Oporoka je bila lahko nična (ni bilo pravnih učinkov) ali pa je prenehala veljati naknadno, ker:a. Je zapustnik napravil novo oporokob. Je zapustnik izgubil aktivno oporočno sposobnostc. Nihče od postavljenih dedičev ni hotel oz mogel dedovati

Oporoka je bila nična, če je zapustnik v prezrl sina (ki je bil očetovo oblastjo) ali če je bila formalno pomanjkljiva.

NIČNA OPOROKA

Nična je bila oporoka že od vsega začetka. Taka je bila oporoka, če niso bile izpolnjene: formalne predpostavke - predpisana obličnost materialnopravne predpostavke - vsebinski pogoji: aktivna oporočna sposobnost,

upoštevanje določil o omembi oseb v oporoki (npr sina pod oblastjo)

NAKNADNO NEVELJAVNA - RAZVELJAVLJENA OPOROKA - testamentum ruptum

130


Oporoka se lahko razveljavi iz več razlog:- Oporočitelj lahko napravi novo oporoko (načelo, da pravne posledice obličnega posla lahko

ukinemo z nasprotno obličnostjo) - to ni veljalo za vojaške oporoke (lahko je imel več oporok)- Oporočitelj je lahko delno razveljavil oporoko s tem, da je prečrtal posamezna določila- Če je zapustnik sam določil, da ostane prva oporoka v veljavi - v tem primeru mora dedič,

postavljen v drugi oporoki prvopostavljenemu dediču prepustiti del premoženja- Če je zapustnik namenoma prerezal vrvico, s katero sta bili zvezani tablici, na katerih je bila

napisana oporoka (klasično pravo)Uničenje oz poškodovanje oporočne listne ni pomenilo njene razveljavitve - oteženo je bilo le dokazovanje oporočne vsebine. Po letu 418 je oporoka izgubila veljavo po desetih letih. Po Justinijanu pa je prenehala veljati, če jo je zapustnik izrecno preklical (pogoji: pred tremi pričami in sodiščem in vsaj 10 let po napravi oporoke!)Zaradi nujnega dedovanja je oporoka izgubila veljavo, če se je po napravi oporoke pojavila oseba, ki je bila zapustnikov suus heres (rojstvo otroka, posvojitev, pridobitev oblasti nad ženo,...) NEVELJAVNA OPOROKA - testamentum irritum Oporoka je izgubila veljavo, če je po njeni naravi zadela oporočitelja capitis deminutio (minima in medium). Če je po capitis deminutio minima zapustnik znova pridobil aktivno oporočno sposobnost, je lahko postavljeni dedič dedoval iz oporoke bonorum possessio (možno uveljaviti proti intestatnemu dediču). ZAPUŠČENA OPOROKA - testamentum destitutum oz desertum Če nihče od dedičev ne pridobi dediščine, ker so bodisi pomrli pred zapustnikom bodisi niso hoteli dediščine, je bila oporoka de facto razveljavljena. Tako oporoko so imenovali zapuščena.

IZPODBOJNOST OPOROKE

FORMALNO NUJNO DEDOVANJE Edina dolžnost oporočitelja je bila, da vse sui heredes v oporoki omeni tj jih postavi za dediča na poljubno velik dedni delež ali razdedini. Oporočitelj jih ni smel prezreti, kar pomeni da jih je moral v oporoki omeniti. Sina je moral oporočitelj razdediniti poimensko in brezpogojno ("moj sin Ticij bodi razdedinjen." in "vsi ostali naj bodo razdedinjeni.")Če je oporočitelj prezrl sina, je to povzročilo ničnost oporoke - lahko prišlo samo do intestatnega dedovanja. Če je bil prezrt kak drug suus heres, je oporoka ostala veljavna - prezrti je dobil primeren delež (sodedič z ostalimi sui heredes, dobil enako kot oni, sodedič z zunanjimi dediči, je dobil polovico premoženja - če so bili oboji, je dobil enak delež s prvimi ter polovico nasproti drugim). Pretorsko pravo je razširilo krog upravičencev na vse zapustnikove otroke (pod oblastjo ali ne). Samo razdedinjenje moškega potomca je moral biti poimensko.

131


Po Justinijanovem pravu povzroči vsako prezrtje potomca neveljavnost oporoke (vsako razdedinjenje poimensko!). Oporočitelj je lahko razdedinil nujne dediče le takrat, ko je imel za to zadosten razlog, ki ga je moral v oporoki izrecno navesti. Možne razloge je navajal sam Justinijan - bili so taksativno našteti (za razdedinjenje potomca 14 razlogov, za prednika pa 8). MATERIALNO NUJNO DEDOVANJE Materialna nujna dedna pravica je pravica bližnjih oporočiteljevih sorodnikov do izpodbijanja oporoke, če se jih oporočitelj ni spomnil s primerno naklonitvijo - zapustnik je tako ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo in pieteto. Oporoko so lahko izpodbijali s tožbo querela inofficiosi testamenti - inoficiozna tožba (tožba zaradi oporoke, ki nasprotuje dolžnosti). Aktivno legitimirani so bili samo najbližji svojci (potomci, predniki, bratje, sestre). Z inoficiozno tožbo je smela tožiti samo oseba, ki bi dedovala kot intestatni dedič, če bi zapustnik umrl brez oporoke. Z njo je dedni upravičenec zahteval razveljavitev oporoke in uvedbo intestatnega dedovanja. Izpodbijanje ni bilo možno, če je zapustnik osebi zapustil nujni delež - ta je znašal eno četrtino, po Justinijanu pa eno tretjino (oz polovico) intestatnega deleža. V primeru, da je tožnik izgubil, ni bil upravičen tudi do prvotne naklonitve. Inoficiozna tožba je bila subsidiarna. Po Justinijanovem pravu jo je bilo možno naperiti samo v primeru, ko zapustnik ni zapustil nobenega premoženja. Če je dedič dobil manj, kot bi moral, je smel zahtevati dopolnitev - na voljo je imel tožbo na dopolnitev nujnega deleža - actio ad supplendam legitimam.

NAČINI PRIDOBITVE DEDIŠČINE & ODKLONITEV

Dediščina pripade dediču, ko zapustnik umre oz se izpolni pogoj, pod katerim je bil postavljen. Intestatni dedič je moral biti dedno sposoben ob pripadu in pridobitvi dediščine. Dedič je moral biti tudi pasivno oporočno sposoben. Po Avgustu ni smela biti dedič neporočena oseba (moški med 25-60 in ženska med 20-50 letom). Samo do polovice je bila upravičena poročena oseba brez otrok. Dedič, ki je bil neporočen, je imel na voljo 100 dni po novici, da je dedič, da sklene zakonsko zvezo. Justinijanovo pravo ni priznavalo prikrajšanja neporočenim osebam. Le izjemoma je bil na zahtevo zapustnika potreben poseben obličen akt - cretio (krecija), ki ga je bilo treba opraviti v roku, ki ga je določil zapustnik. Dedič je moral le nakazati, da želi dedovati - bodisi z brezoblično izjavo ali ustreznim sklepčnim dejanjem. Začel se je torej obnašati kot dedič (začel je gospodariti z zapustnikovim premoženjem kot s svojim) - to ravnanje se imenuje pro herede gestio. Zunanjega dediča so smeli zapustnikovi upniki pred pretorjem vprašati, ali bo dedoval ali ne. Pretor je v tem primeru dovolil dediču primeren rok za premislek - deliberacijski rok (najprej znašal 100 dni, kasneje do 9 mesecev oz 1 leta). Če dedič ni odgovoril, se je štelo, kot da je dedovanje odklonil. (nedoletnemu dediču je pretor dovolil postavitev v prejšnje stanje!)

132


IN URE CESSIO DEDIŠČINE

PRIPADLA DEDIŠČINA – dedič je smel z in iure cessio prenesti pripadlo dediščino na tretjo osebo, ki je s tem pridobila enak položaj, kot če bi bila sama postavljena za dediča (to je mogel le najbližji agnat, ki je ni pridobil že ob pripadu)PRIDOBLJENA DEDIŠČINA – dedič je smel z in iure cessio prenesti pridobljeno dediščino na tretjo osebo, v tem primeru se prenese samo lastnina na stvareh, glede dolgov in terjatev je še vedno zavezan in upravičen dedič. Dedič je smel dediščino tudi prodati – stipulaciji kupljene in prodane dediščine

PRODAJA DEDIŠČINE

Dedič je lahko dediščino tudi prodal - s kupcem je sklenil stipulacijo prodane in kupljene dediščine (stipulationes emptae et venditae hereditatis). Kupec je s sklenjeno stipulacijo namesto dediča vstopal v pravde v zvezi z dediščino!

ODKLONITEV DEDIŠČINE Dedič je lahko pripadlo dediščino odklonil - odklonitev je bila vedno dokončna. Kot že omenjeno, je za odklonitev štel dedičev molk v deliberacijskem roku. Če je dedič (hkrati oporočni dedič in intestatni dedni upravičenec) odklonil dediščino, da bi se izognil obveznostim iz oporoke in bi s tem lahko dedoval intestatno, je pretor fingiral, da je dediščino pridobil kot oporočni dedič!

TRANSMISIJA, AKRESCENCA & VŠTETJE

TRANSMISIJA Če je zunanji dedič še pred pridobitvijo dediščine umrl, je dedni pripad pripadel njegovim dedičem. Do tega je prišlo, če dedič dediščine ni mogel pridobiti brez svoje krivde in bi mu pretor v takem primeru (torej če ne bi umrl) dovolil postavitev v prejšnje stanje. V postklasičnem pravu je prišlo do transmisije, ko je dedič umrl za zapustnikom ampak pred pridobitvijo. Po Justinijanovem pravu je prišlo do transmisije, če je dedič umrl, preden je preteklo eno leto od delacije. Transmisija je imela prednost pred substitucijo, substitucija pa prednost pred akrescenco!

AKRESCENCA (PRIRAST) Če med več sodediči eden ni dedoval, je ostal njegov delež prost. Če ni bilo ne transmisije ali določenega substituta, je prosti delež prirasel k deležu ostalih sodedičev. Do tega je prišlo po pravu (ipso iure), torej ne na podlagi prošnje ali predloga. V Avgustovem času je prosti delež pripadel fiskusu.

TRANSMISIJA SUBSTITUCIJA AKRESCENCA

133


VŠTETJE (COLLATIO) vštetje premoženje enega sodediča v zapuščino pred opredelitvijo dednih deležev.

o Collatio emancipati - kadar so dedovali emancipirani potomci skupaj z sui heredes, so slednji lahko zahtevali vnos premoženja emancipatov v zapuščino. Druga možnost je bila, da so to premoženje odšteli od njegovega dednega deleža.

Predmet vštetja ni bilo premoženje, ki ga je pridobil kot vojak ali uradnik (tako je lahko pridobival tudi sin pod oblastjo). V poštev je prihajala samo pri intestantem dedovanju.

o Collatio dotis - predmet kolacije je bila dota, ki jo je dobila hčer. Dota je bila premoženje, ki ga je ločeno pridobila od zapustnika, in je bila kot taka predmet kolacije.

o Justinijanove reforme - po Justinijanovem pravu je smel kolicijo zahtevati vsak potomec, ki je dedoval skupaj z drugimi zapustnikovimi potomci. Predmet kolicije so bila darila (razen tista, glede katerih je zapustnik to izrecno določil), dota, darila v zvezi z sklenitvijo zakonske zveze in ostale naklonitve, ki so se vračunavale v nujni delež.

PRAVNE POSLEDICE PRIDOBITVE DEDIŠČINE & VPRAŠANJE PRESEŽKA DOLGOV TER ZADOLŽENOSTI DEDIČA

PRAVNE POSLEDICE PRIDOBITVE DEDIŠČINE

Dedič je zapustnikov vesoljni naslednik. S pridobitvijo dediščine postane lastnik njegovih stvar in nosilec pravic in obveznosti. S pridobitvijo dediščine so nekatere pravice ugasnile, npr ko je prišlo do konfuzije. Če zapustnik ni drugače določil, so dediči dedovali po enakih deležih. Vsak dedič je smel z posebno delitveno tožbo zahtevati razdelitev skupnega premoženja npr terjatve in obveznosti so se sorazmerno porazdelile (že s samo pridobitvijo dediščine).

DOLGOVI in DEDIŠČINA Dedič je nadaljeval zapustnikovo pravno življenje. Nanj so prešle terjatve in dolgi, ki niso bile strogo osebne (npr deliktne obveznosti). Dedič je odgovarjal za zapustnikove dolgove s lastnim in podedovanim premoženjem. Prihajalo je do primerov, ko je bil sam dedič preveč zadolžen in je zato porabljal podedovano premoženje. Da bi se temu izognili, so se v rimskem pravu izoblikovale štiri pravne dobrote.

4 pravne dobrote:o Beneficium abstinendi - suus heres se dediščini ni mogel odpovedati. Pretor je zavrnil tožbe

zapuščinskih upnikov zoper dediča, ki se ni vtikal v dediščinske zadeve. Dedič je moral za tako pravno dobroto samo dokazati, da se ni vtikal v dediščinske zadeve (nedoraslemu dediču je naklonil dobroto, tudi če se je vtikal).

134


Dejansko se je s pomočjo te pravne dobrote suus heres vzdržal dedovanja! V tem primeru je lahko dedoval substitut ali pa je prišlo do zapuščinskega konkurza. Po Justinijanovem pravu je imel vzdržani dedič še tri leta pravico pridobivati dediščino.

Če se je vzdržal oporočni dedič, je oporoka kljub temu ostala v veljavi.

o Commodum separationis - suženj, ki je bil z oporoko osvobojen in postavljen za dediča, se ni mogel odpovedati dediščini, ker bi se s tem odrekel prostosti.

Če se ni vtikal v dediščinske zadeve, ga je pretor varoval na ta način, da je dovolil ločeno obravnavanje podedovanega premoženja in premoženja, ki ga je pridobil kot osvobojenec.

Tako se je dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove omejila na podedovano premoženje.

Tako je dedič postal osvobojenec, hkrati pa je bil prost nasproti dediščinskim upnikom (do upnikov je v enakem razmerju, kot da bi se vzdržal dedovanja).

o Seperatio bonorum (beneficium separationis) - na zahtevo zapuščinskih upnikov je moral pretor dovoliti ločitev dediščine od premoženja dediča, za katerega so upniki menili, da je prezadolžen (heres suspectus - sumljiv dedič). Tako bi lahko ostali upniki brez poplačila.

Če so upniki dosegli ločitev, niso smeli več zahtevati od dediča, če je bila zapuščina nezadostna. Ločitev je bilo mogoče zahtevati v petih letih, odkar je dedič dobil dediščino.

Upniki so imeli namesto ločitve še možnost, da so od dediča zahtevali posebno varščino - če je dedič ni hotel dati, je pretor dovolil stečaj premoženja.

o Beneficium inventarii - po Justinijanovem pravu je bilo mogoče neposredno omejiti odgovornost dediča, ki je dediščino dobil, na vrednost podedovanega premoženja. Dedič je tako odgovarjal samo do vrednosti zapuščine (ne na samo zapuščino, ampak na vrednost). Dedič je torej odgovarjal pro viribus.

Do tega je prišlo, če je dedič napravil popis (inventar) zapuščine. S popisom je moral začeti v 30 dneh od trenutka, ko zvedel za dedovanje, in končati v nadaljnih 60 dneh (če je premoženje oddaljeno v enem letu). Popis je moral napraviti s sodelovanjem notarja in prič (povabljene volilojemnike so lahko nadomestile tri priče). Če je pri popisu zagrešil nepravilnost, je moral plačati dvojno.

Te pravne dobrote ni mogel uveljavljati dedič, ki je pred tem zaprosil za deliberacijski rok. Ko je bil popis končan, je dedič poplačeval iz dediščine po vrsti in v celoti, kot so se upniki

javljali. Nekateri zato nikoli niso bili poplačani.

ZAŠČITA DEDIČA, DEDIŠČINA BREZ DEDIČA & DEDNA NEVREDNOST

A. ZAŠČITA DEDIČA HEREDITAS PETITIO svojo dedno pravico je lahko dedič uveljavljal s posebno stvarnopravno tožbo hereditatis petitio. Tožba je bila podobna rei vindikaciji.

135


Aktivno legitimiran je bil civilni dedič, ki je moral svojo pravico dokazati. Pasivno legitimiran je bil tisti, ki je posedoval vso dediščino, samo del ali posamezno dediščinsko stvar in je trdil, da jo poseduje, ker je dedič (pro herede). V klasični dobi je bil pasivno legitimiran vsak posestnik, ki lastniku ni priznaval dedne pravice in pa tudi komodatarje, depozitarjem,...Pasivno legitimiran je bil tudi fiktivni posestnik, ki je pred litis kontestacijo dolozno opustil posest oz se je spustil v pravdo kot posestnik, čeprav to ni bil. Tožba je vsebovala restitutorno klavzulo. Toženec je moral poleg dediščine vrniti tudi tisto, kar je kot dedič izterjal. Dobroverni posestnik je moral povrniti obogatitev (plodove, kupnino za prodane stvari) in škodo, ki je nastala na zemljišču, ki ga ni obdeloval ali je to počel slabo. Vrniti je moral tudi prirasti in povečanje premoženja.Nedobroverni posestnik je moral povrniti polno vrednost. Če je stvar prodal pod ceno, je moral vrniti celotno vrednost stvari (ne samo kupnine), odgovoren pa je tudi za naključno škodo. Tako dobroverni kot nedobroverni posestnik je lahko zahteval povrnitev stroškov, ki so nastali do litis kontestacije (dobroverni je lahko zahteval vse vrste stroškov, nedobroverni pa samo koristne stroške). INTERDIKT QUORUM BONORUM Bonorum possesor ni mogel uveljavljati hereditatis petitio, zato mu je pretor dal na voljo interdikt quorum bonorum. Interdikt je bil namenjen pridobitvi posesti.Aktivno legitimiran je bil pretorski dedič (bonorum possesor), pasivno legitimiran pa je bil tisti, ki je kot dedič posedoval zapustnikove stvari. Končni rezultat je bil isti kot pri hereditatis petitio. Pretor je v interdiktu fingiral, da je pretorski dedič v resnici civilni dedič.

B. DEDIŠČINA BREZ DEDIČA (bona vacantia) Če je dediščina ostala brez dediča, so na predlog dediščinskih upnikov uvedli stečaj (konkurz) zapuščine. Po Avgustu je dediščina brez dediča pripadla državi. Če je bila zapuščina aktivna, jo je poplačal fiskus, če pa pasivna, je fiskus zapuščino v celoti prepustil upnikom, da so se poplačali v stečajni kvoti. Če ni prišlo do dedovanja po oporoki, so s tem izgubile veljavi tudi osvoboditve sužnjev. Suženj je zato lahko upnikom ponudil varščino glede poplačila njihovih terjatev in je nato pridobil dediščino.

C. DEDNA NEVREDNOST (bona ereptoria) Dedič ni smel obdržati dediče v naslednjih primerih:

- Če se je hudo pregrešil zoper zapustnika (ni skrbel zanj v bolezni, če je zakrivil njegovo smrt,...)

- Če se je pregrešil zoper oporoko (prikrival oporoko, prisil zapustnika, da ga naredi za dediča, spreminjal oporoko,...)

- Če se je pregrešil zoper določen pravni predpis

136


VOLILO & FIDEIKOMIS

Volilo je enostranska poslednjevolna oporočiteljeva odredba, s katero je določeni osebi (=legatar, volilojemnik) naklonol neko premoženjsko korist.Volilojemnik je bil zapustnikov singularni pravni naslednik (in ne vesoljni kot dedič). Volilojemnik ni odgovarjal za zapustnikove dolgove in ni bil upravičen do terjatev. Odrediti ga je bilo mogoče v oporoki ali kodicilu (glej V.poglavje). Volilojemnik je moral biti pasivno oporočno sposoben. Zapustnik je lahko volilojemniku postavil tudi substitute.

VINDIKACIJSKO VOLILO Predmet vindikacijskega volila je bila lastninska ali druga stvarna pravica, ki jo naklonil volilojemniku. Pravico je pridobil v trenutku, ko je dedič pridobil dediščino. Stvar je morala biti zapustnikova v trenutke naprave oporoke in ob njegovi smrti. DAMNACIJSKO VOLILO Damnacijsko volilo je ustvarjalo med volilojemnikom in dedičem kvazikontraktno obligacijsko razmerje stricti iuris. Volilojemnik je smel terjati izpolnitev od dediča s tožbo actio (certi ali incerti) ex testamento, ki se je glasila na dvojno vrednost stvari. Predmet damnacijskega volila je bila lahko zapustnikova ali dedičeva stvar, lahko pa tudi stvar tretje osebe ( v tem primeru jo je moral dedič najprej pridobiti). Če je lastnik hotel za primerno ceno odsvojiti, je moral dedič volilojemniku plačati njeno vrednost. Če je zapustnik po napravi oporoke stvar odsvojil, se je to štelo kot preklic volila. VOLILO SINDENDI MODO Zapustnik je lahko določil, da naj si volilojemnik voljeno stvar sam vzame, pri tem pa ga dedič ni smel ovirati, ni pa bil dolžen ničesar storiti. Predmet volila sindendi modo je bila lahko samo zapustnikova ali dedičeva stvar! Poleg teh treh oblik je rimsko pravo poznalo še ostale oblike volil, in sicer precepcijski legat (volilo, ki je bilo dodeljeno pred delitvijo dediščine) in prelegat (volilo v prid enemu od dedičev).

FIDEIKOMIS

Fideikomisi je bila sprva brezoblična oporočitelja prošnja, s katero je prosil dediča, legatarja ali fideikomisarja, da naj določeni osebo nakloni neko dajatev ali storitev (postala iztožljiva z Avgustom). Oseba, ki ji je fideikomis namenjen, je fideikomisar, oseba, ki je bil naložen pa fiduciar - vsakdo, ki je iz zapuščine nekaj dobil (tudi intestatni dedič, obdarjenec za primer smrti, fiskus). Predmet je bila lahko stvar, storitev ali prepustitev celotne dediščine - vesoljni fideikomis. Pri vesoljnem fideikomisu kršimo pravilo semel heres, semper heres (enkrat dedič, vedno dedič). Zapustnik je lahko fideikomisarju določil substitute. Možna je bila tudi fideikomistična substitucija - prvemu fideikomisarju je bilo naloženo, da po določenem času prenese na novega fideikomisarja (možna je le, če fiduciar prepusti dediščino članu iste družine - družinski fideikomis). Odreditev fideikomisa ni bila vezana na oporoko in tudi ni zahtevala obličnosti (možen tudi ustni fideikomis).

137


Če je bila predmet fideikomisa posamezna stvar, je bil fideikomis podoben volilu (glede pridobitve in pripada veljalo enaka pravila!). Justinijanovo pravo ju je izenačilo. Tako volilojemniku kot fideikomisarju je pripadla tožba actio ex testamento.

VESOLJNI FIDEIKOMIS

Pri vesoljnem fidekomisu je bila predmet fideikomisa dediščina ali njen del. Pomeni revizijo pravila semel heres, semper heres - fiduciar je fideikomisarju (za en novčič) odsvojil celotno dediščino ali delež. Da je nanj prešel tudi položaj dediča sta sklenila še stipulacijo o kupljeni in prodani dediščini. Leta 57 so s senatovim sklepom SC Trebellianum določili, da je vesoljni fideikomisar zapustnikov vesoljni naslednik in kot tak odgovoren za zapustnikove dolgove. Zapuščinski upniki so ga terjali z analognimi tožbami. Ker je zaradi tega padla želja dedičev, da bi sploh dedovali, so s SC Pegasianum določili, da je fiduciar nasproti fideikomisarju pravico do falcidijske četrtine (te pravice ni imel vesoljni fideikomisar, ki je kot fiduciar prepustil dediščino naslednjemu fideikomisarju). Po Justinijanovem pravu je bil za zapustnikove dolgove odgovoren samo vesoljni fideikomisar, če dediču ni ostalo nič. Če pa je dobil kakršnokoli naklonitev (je zahteval falcidijsko četrtino), je jamčil skupaj z fideikomisarjem sorazmerno s njunima dednima deležema. Če dedič ni hotel dedovati, ga je pretor prisilil - v tem primeru ni bil upravičen do falcidijske pravice in ni odgovarjal za dolgove. Fiduciar je bil nasproti fideikomisarju glede ravnanja z zapuščinskimi stvari odgovoren za skrbnost kot v lastnih zadevah. Nične so bile odsvojitve v škodo fideikomisarja.

138


KANONSKO PRAVO

Kaj je kanonsko pravo?

▪ kanonsko pravo kot notranje pravo katoliške Cerkve; ureja odnose znotraj cerkvene skupnosti

Kanonsko pravo je zelo blizu naravnega prava – pravo izhaja iz same narave Cerkve. Je personalistična teorija, kar pomeni da temelju na človeku kot na osebi. Kanonsko pravo zavrača nepersonalistične teorije. Pravo, ki se zadeva sakralnih stvari se imenuje BOŽJE PRAVO.CERKVENO PRAVO – ureja odnos med posameznikom in državo. Ureja odnose med cerkvijo in civilnimi institucijami. Je nosilec mednarodnega prava.

▪ zbirka kanonov oz. predpisov in določil, ki urejajo ter opredeljujejo vloge, odnose, odgovornosti in pravice znotraj Cerkve

▪ gradi tudi na tradiciji rimskega prava ▪ Zakonik cerkvenega prava ▪ Zakonik kanonskega prava Vzhodnih Cerkva

▪ osnovni pojmi: Katoliška cerkev, Sveti sedež, Vatikan in razlike med njimi.

KATOLIŠKA CERKEV – je korporacija, ki danes šteje približno milijardo sto milijonov vernikov, in njihov član postaneš s krstom. Ima teološki in sociološki vidik. Presega čas in družbene razmere, je najstarejša korporacija. Je pravna in moralna oseba. Njena notranja organizacija je nespremenljiva hiearhaično urejena družba, takšna kot jo je postavil Jezus.

139


Sociološki vidik – ni le duhovna, ampak tudi vidna družba, deluje navzven, za svoje cilje – sredstva in vodstvo. Iz teološke skupnosti ne moreš izstopiti, iz sociološke pa lahko. Teološki vidik – vse tiste predpostavke na katerih temelji teologija. Katoliška cerkev je persona moralis njena struktura je tako urejna, da se ne more spreminjati, ostane taka kot je bila določena. Sklicuje se na civilno pravo glede testamenta. Katoliška cerkev se vrašča v družbene razmere, zato ne more biti izključena iz družbe.

SVETI SEDEŽ – je ustanova, vodstveni organ, katere predsednik je papež, ki ga kanonsko pravo razume kot najpomembnejšega in druge razne pomembne ustanove – državno papeževo tajništvo, svet za javne zadeve cerkve, 9 kongregacij/ministrstva, sodišča (v Rimu 3 glavna) – rimska rota – priznano sodišče, komisije, akademije. Vodstveni organ, neke vrste pravni zastopni KC. V odnosu do države predstavlja KC. Mednarodno priznan pravni subjekt. Kjer je KC navzoča je preko SS. Pošilja svoje diplomate v različne države. Danes ima 180 držav teh diplomatskih odnosov. Predstavnik je dekan diplomatskega zbora, nuncij. Je tisti, ki ureja dogovore med državo in SS. KONKORGAT – mednarodna pogodba med državo in SS, želi zaščititi vernike. Navzoč je v mednarodnih organizacijah – OZN, UNESCO

VATIKAN – država v pravem pomenu besede, ima svoje ozemlje, vodstvo, svoje ljudi, denar (kovance), 500m dolgo železnico, švicarsko gardo – vojska, policijo, obveščevalno službo... Predsednik te države je Papež. Ima 4 meddržave in pogodbe z Italijo: želežniški promet, vodovod, letalski promet, poštni promet. Je mednarodno priznana in ponavadi ne vstopa v mednarodne pogodbe, ker je nevtralna država.

Temeljne značilnosti kanonskega prava

usmerjenost k človeku in človekovi osebi človek kot svobodno, razumsko in socialno bitje primat človeka: človek kot središče in vrh prava “človeška oseba ima svoje neodtujljivo dostojanstvo, ki ji ga ne smemo odvzeti” kanonsko pravo in naravno pravo zavračanje drugih razumevanj oz. teorij prava (nepersonalistične teorije)

o pravni pozitivizem – zakonodajalec (v smislu avtoritete) je temelj in vir prava (zakonodajalčeva oblast). Tako kot bomo uredili, tisto bomo imenovali za pravično. Prevelika je vrzel med tem, kaj pravo postavlja in kaj je pravično-

o pravni normativizem – pravni red + urejenost pravnega sistema je temelj pravao pravni realizem – pravično pravo je pravo, ki deluje. čim bolj bo učinkovit boljo pravni institucionalizem – institucije, ki si jih človeška družba ustvari/postavi, so vir

prava. o pravni kontraktualizem – družbena pogodba je vir prava

Celotno KP je ustvarjeno na zgornjih predpostavkah. Je kot red pravičnosti med ljudmi. Zakoni – takšni, ki jih moramo izpolniti.

Temelj je človekova VEST - če je kaj v nasprotju z mojo vestjo, mi tega ni potrebno storiti. Potem to ni zakon. Pomembno je tudi notranje spoštovanje zakona – vest. Zakon tu izvira iz notranjosti.

140


EPIKEJA – sam presodim kdaj me nek zakon obvezuje (presodim tudi kdaj me zakon oz predpis ne obvezuje). Npr. obiskovanje cerkve ob nedeljah, če sem bolan itd.

Viri kanonskega prava

Božji pravni virio razodetjeo Sv. pismo Stare in Nove zavezeo cerkvena tradicija

materialni virio človekova narava – človek s svojimi značilnostmi kot razumsko bitjeo cerkvena oblasto civilno pravo (kanonizacija civilnega prava) – v teh zadevah pa naj se spoštuje civilno

pravo neke države. formalni viri

o zbirke pravnih norm za celotno cerkev (ZCP)o zbirke aktov, predpisov, pravil za posamezne cerkve/skupnostio ostalo

Zakonik cerkvenega prava (1983) - najnovejši zakonik

nadomesti Zakonik cerk. prava iz leta 1917 7, knjig; 1752 kanonov (paragrafi, točke) – obravnava različna področja KP vsebina

knjiga: SPLOŠNE DOLOČBE OZ. NORME – splošen, tehnični uvod v KP knjiga: BOŽJE LJUDSTVO (“ustavno pravo cerkve”) – pojasnjuje temeljnje pojme kaj

je to vernik, določa hierhijo KC (papež, škofovski zbori...), določa pravice in dolžnosti vernikov

knjiga: UČITELJSKA SLUŽBA CERKVE – pridigarska služba c. Kateheze, določila o odnosu med cerkvijo in mediji

knjiga: POSVEČEVALNA SLUŽBA CERKVE – obravnava cerkvene dokumente knjiga: CERKVENO PREMOŽENJE – lastnik premoženja, kako se z njim upravlja knjiga: SANKCIJE V CERKVI (“kazenski zakonik”) – popraviti škodo – pravičnost –

opozorilo drugim knjiga: POSTOPKI (“postopkovno pravo”) – organi cerkvenih sodišč + postopki, ki jih

pozna, 3 stopenjsko sodišče (1 st, 2.st – prizivno sodišče, 3.st – rimska rota, v sv. Sedežu – najtežji primeri.

Zgodovina in razvoj kanonskega prava

ѽ 3 obdobja v razvoju kan. prava:tisoč let pravnih zbirk

ѽ klasično obdobje kanonskega – obdobje, ker se KP postavlja na preučevanje RPprava: Gracijan (1120-1140),

141


Corpus Iuris Canonici

ѽ 3.prizadevanja od Tridentinskega koncila (1545-63) do ga predvsem zaznamujetazakonikov cerk. prava 1917 in 1983

Zakonsko pravo

zakon kot najstarejša ustanova človeštva – opravi se javno, kot po kanonskem kot tudi po civilnem pravu

kan. 1055-1165 naravni zakon, mešani zakonVrste zakonov so:o zveza med dvema pripadnikoma katoliške cerkve. o naravni- krščen + nekrščen (nevernik, ateist)o mešani pa med muslimanom in nekdo, ki je katoliške vere

so veljavne, z vidika teološke razlage se pa vzpostavi zgolj na tistem, ki je verujoč. sklepanje zakona pogoji za veljavnost cerk. zakona: starost, psihični pogoji, pravni pogoji, verski pogoji enost in nerazveznost zakona !

BISTVO : enotnost + nerazvezanost ! ni ga mogoče razvezati – veljavno sklenjene zakonske zveze. Enotnost pomeni ena ženska, en moški.

primeri ničnosti zakona in ločitevgre za vprašanje ali je bila zakonska zveza sploh veljavno sklenjena – vrši se na cerkvenem sodišču ali sta res izpolnjevala vse pogoje ali ni šlo za neko prekrivanje hibe (neplodnost) – zvijačna prevara. Če stranka to dokaže pride do ničnosti zakona, če je to prva oseba vedela že prej in drugi osebi to izjemno pomeni. Takšna oseba se lahko še 1x poroči. Pravni pogoj je, da ni bil prej že poročen, da ni umoril drugega. Verski pa so, da sprejme zakrementalne razsežnosti.Ločitev/razveza – dvema, ki sta sklenila veljavno zakonsko zvezo se dovoli ločeno življenje. Zaradi določenih okoliščin ne moreta več živeti skupaj. Ločeno življenje pa me pomeni, da lahko še enkrat skleneš zakonsko zvezo.

Slovensko cerkveno sodišče 200 do 300 vlog za ugotavljanje ničnosti- 1/3 se jih zavrže, 2/3 polovico se jih dokaže in drugo polovico ne.

O cerkvenem premoženju: “Materialno pravo Cerkve”

5. knjiga ZCP 33. člen Ustave RS; pravica do premoženja uprava cerkvenega premoženja: ekonomski in gospodarski svet namen cerkvenega premoženja: božja služba, vzdrževanje klerikov in drugih, ki v Cerkvi delajo;

dobrodelnost do ubogih, …- nosilci so vedno pravne osebe na podlagi ustave, naravnega prava. Župnik ali škof ne more

sam upravljati premoženja – za to je ekonomski in gospodarski svet.

142


Cerkveno pravo

“vatikanski sporazum”; 14. 12. 2001; 28. 1. 2004 – potrjen sporazum R Slovenija – Sveti sedež ureja določena pravna vprašanja med našo državo in Svetim sedežem “država in katoliška cerkev sta, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni”cerkvena služba; šole, skrb za kulturne spomenike, dobro

143

Documents

rkp izpiski