Prvo sveto obhajilo - Jezusovi prijatelji - april 2013

JezusoviJezusoviprijateljiJezusoviJezusoviPrvo sveto obhajilo

XIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G A DNIA P R I L 1 3

DRUZ_priloga_16.indd 1 12.04.13 15:32

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka [email protected]

U V O D N I K

Po vseh farah se v tem času pri-pravljajo otroci na praznik prve-ga svetega obhajila. Otroci bodo prvič prejeli Kristusa. Da bi bil ta praznik čim bolj doživet in ostal otrokom v spominu kot mejnik na poti življenja, se trudijo veroučitelji, mamice, ki vodijo skupine prvoob-hajancev, župniki in starši.

Z različnimi simboli – rože, sveča, križ, voda, luč, sonce, vinska trta, kruh mavrica, skušajo otro-kom približati Jezusa in njegovo sporočilo. Posebej za veroučitelje ni nič lahka naloga, saj vedno več otrok prihaja iz družin, kjer vera in molitev nista udomačena. In ven-dar pripovedujejo, kako zelo so otroci dovzetni za molitve, še bolj pa za svetopisemske zgodbe. Navdušujeta jih Jezusova ljubezen in skrb za človeka, posebej še za otroke. V Jezusu vidijo in čutijo – tu je nekdo, ki mi hoče dobro.

Priprava na praznik prvega svete-ga obhajila pa je tudi za starše izziv, da več časa posvetijo otroku in tako udomačijo molitev v družini. Otroška pozornost je prav v tem času še posebej odprta za zname-nja vere in skupno molitev. V tej prilogi spregovorijo družine, veroučitelji, duhovnik in prvoobha-janci o pripravah na prejem prve-ga svetega obhajila. Načelni članek pa je napisal verski pedagog Hans Neuhold, ki je znan tudi našim veroučiteljem kot profesor.

Sveče na naslovnici so izdelali prvoobhajanci, ki se srečujejo pri družini Tarcchini.

FOTO: MONIKA NOVAK-SABOTNIK

P O R T R E T

Udomačiti molitev

JezusoviJezusoviprijateljiJezusoviJezusoviPrvo sveto obhajilo

XIVD R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G A DNIA P R I L 1 3

Kaj ti je pri pripravi na prvo sveto obhajilo najbolj po-membno, da posreduješ otrokom?Eva Ogris: Pomembno je, da otroci pri pripravi bolj in bolj čutijo, da jih Bog ljubi, da smo vsi skupaj velika skupnost Jezusovih prijateljev.

Pogosto doraščajo otro-ci brez verske vzgoje. Kako tem otrokom približati vero, vrednote, Boga?Eva Ogris: Tudi če otroci doraščajo brez vere, jim ni težko posredovati vere, vrednot ter Boga. Otroci morajo čutiti, da sem sama prepričana o tem, kar jim pripovedujem in kar z njimi delam. Biti veroučiteljica zame ni samo poklic, ampak tudi poklicanost. Če otroci čutijo, da jih imam rada, bodo tudi čutili, da jih Bog ljubi.

Kaj pomeni otrokom in nji-hovim staršem praznik pr-vega svetega obhajila?Eva Ogris: Tistim otrokom, ki doraščajo v verskem ozračju, pomeni prvo sveto obhajilo veliko. Če jih vprašam, zakaj hočejo k obhajilu, mi odgovorijo: hočem srečati Jezusa v hostiji, potem sem še bolj Jezusov prijatelj, pri ministriranju tudi jaz smem vzeti hostijo, skupnost mi veliko pomeni. Nekajkrat

pa se mi je tudi že godilo, da so otroci, ki doma niso prejeli verske vzgoje, s pripravo na prvo sveto obhajilo našli pot do vere. Začeli so ministrirati, sodelovati pri otroški skupini. Po otrocih so tudi starši spet našli pot do vere. Zdaj pa vsi skupaj prihajajo vsako nedeljo v cerkev. Otroci so tako rekoč pri starših spet zbudili versko življenje. Otroci, ki niso bili krščeni, so sodelovali pri pripravi na prvo sveto obhajilo, se dali krstiti, ker so našli pot do Boga in vzljubili krščansko vero.

Kaj bi rada zbudila v otro-cih in starših ob pripravi na prvo sveto obhajilo?Eva Ogris: Ob pripravi na prvo sveto obhajilo bi rada zbudila pri otrocih in starših ljubezen do Boga in jim posredovala občutek, da so vedno dobrodošli in sprejeti v naši verski skupnosti. Vsak je pomemben in dragocen!

Veroučitelji in veroučiteljice ste kompetentni pogovorni partnerji pri pripravi otrok in staršev na veliki praz-nik. Kaj pričakujejo otroci in starši?Eva Ogris: Otroci pričakujejo lepo, zanimivo in prijetno pripravo na veliki praz nik. Nekateri starši pa si želijo, da verouči

Skupnost Jezusovih prijateljevEva Ogris p r i p r a v l j a o t r o k e v Š t . J a k o b u i n v M o h o r j e v i l j u d s k i š o l i n a p r a z n i k p r v e g a s v e t e g a o b h a j i l a

P r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k


3ŠTIRINAJST DNI XIV

Na Marijini romarski poti

Eva Ogris

telj posreduje vero, katere otroci doma niso prejeli. To pa seveda ni mogoče, ker so najvažnejši posredovalci vere ravno starši, ded in babica. Starši – veroučitelj – Cerkev, na teh stebrih naj bi slonela priprava na prvo sv. obhajilo. Vsak steber je važen.

Ob praznovanju prvega svetega ob-hajila se pogosto uporablja kak sim-bol. Kaj pomenijo otrokom simboli?Eva Ogris: Simboli so pomembni v našem življenju. Otroci doraščajo z njimi: srce – ljubezen, sveča – luč.Priprava na prvo sv. obhajilo je polna simbolov, ki otrokom olajšujejo spoznavanje in utrjevanje vere. Mislim pa, da ni potrebno na dan prvega sv. obhajila pri maši uporabljati posebnega simbola ali iskati posebne teme. Najvažnejši simbol, najvaž nejša tema tega dneva je: kruh – hostija.

Simboli so za Evo Ogris, veroučiteljico v 2. razredu Mohor

jeve ljudske šole, pomembni za otroke, da laže spoznavajo Boga. Tako pri verouku in pri pripravi na prvo sveto obhajilo dela s simboli in po njih približuje otrokom Jezusovo naročilo. V škatli je prinesla »posušeno stvar« in jo v šoli predstavila otrokom: Kaj menite, lahko ta suha stvar spet ozeleni? Otroci so gledali, tipali, prvič videli nekaj tako suhega, podobnega roži, in bili vendar optimistični. »To je roža iz Jerihe. Če jo zalijem, spet ozeleni. Jezus je umrl na križu, tri dni pozneje je vstal od mrtvih. Roža nas spominja na veliko noč.« Otroci so prisluhnili in bolje razumeli sporočilo veli

ke noči. Pa še en simbol jim je veroučiteljica razložila. V otroške roke je položila križce. »Te križce bomo okrasili z mozaičnimi kamenčki. Križ nas spominja na Jezusovo smrt. Jezus ni ostal mrtev, vstal je. Vsi, ki nosimo križ na verižici okrog vratu, izpovedujemo, da smo Jezusovi prijatelji. Znamenje križa na čelo pa pomeni: Bog te ljubi.« Otroci so v znamenje prijateljstva drug drugemu napravili križ na čelo. Še druge simbole so otroci Mohorjeve ljudske šole spoznavali v času priprave na prvo sveto obhajilo: krasili so sveče in pekli kruh. Nekateri pa so z veseljem pripovedovali, kako jim mama ob večerih prebira zgodbe iz Svetega pisma.

Skupnost Jezusovih prijateljevEva Ogris p r i p r a v l j a o t r o k e v Š t . J a k o b u i n v M o h o r j e v i l j u d s k i š o l i n a p r a z n i k p r v e g a s v e t e g a o b h a j i l a

Roža bo zacvetela

P r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k



V Ž A R I Š C U

Fast food ali kruh za življenjeP r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k

Če postmoderni Luca, skupno s svojo polsestro Leno in s svojimi starši (oče je izstopil iz Cerkve, mati se veliko ukvarja z ezoterično duhovnostjo) kot patchwork družina gredo k prvemu obhajilu, jim ima Jezus tukaj in danes kaj povedati? Ali pa je on samo še zgodovinski lik, ki je nekoč živel v Izraelu, toda ne kot »kruh življenja« ...

Potrebujejo otroci Jezusa?Življenjske zamisli mnogih ljudi danes kažejo, da se da prav dobro živeti tudi brez Jezusa. Poleg tega obstaja še medverski izziv v globalnem svetu, kjer nihče več ne more zase zahtevati monopola nad interpretacijo življenja. Toda s tem smo pri nekem drugem načelnem vprašanju: kaj nas pravzaprav še nagiba, da hočemo druge spodbuditi h krščanski veri, k srečanju z Jezusom?Mi izhajamo iz tega, da se osvobajajoče in odrešujoče sporočilo o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju ne sme zamolčati nam samim in današnjim otrokom. Če je to tako, potem mora biti ta Jezus sam v središču priprave na prvo obhajilo, in sicer tako, da je sam v tem omenjen in govori v življenje otrok: Jezus tukaj in danes in naše življenje tukaj in danes z vsemi vzponi in padci, z vsem hrepenenjem in upanjem, ... so potem tema priprave. Nobenega poučevanja o Jezusu, temveč srečanje z njim bi bila potem didaktična konsekvenca.

Učiti se gledati za stvari – odkriti skrite skrivnostiSvet je transparenten, prosojen; skozi njega se svetlika skrivnostnost Boga. »Biti mora več kot vse,« je formulirala evangeličanska teologinja Dorothe Sölle. Za ta »več« gre v vseh religijah, za ta »več« gre tudi pri prvem obhajilu. Ta »več« je treba odkriti z »gledanjem za stvari«. Otroci imajo veliko sposobnost čudenja, ki je izvor verskega vprašanja. Konkretno je lahko čudenje nad zvezdnim nebom in vesoljem, nad rastjo in zorenjem žita, ali pač človek sam; pov

sod odkriti občudovanja vredno, gledati za to, govoriti in vprašati so važne poti do Boga.

Če se to ne zgodi, onemi govorica o Bogu v našem svetu. S tem pa je človeku vzeta možnost, da gleda prek zemeljskovsakdanjega, s tem je uničena skrivnostnost sveta in pride do utrudljive tostranskosti: vse moram pričakovati od tega življenja in vse moram iztisniti iz tega življenja, kajti več ni pričakovati. Zato je tako bistveno ohranjati hrepenenje po Bogu in vpraševati po Bogu in zadnjem smislu in cilju. V ta namen so za otroke potrebni kompetentni sogovorniki/sogovornice – v najboljšem primeru starši, ki si upajo govoriti o svoji veri, četudi je še tako fragmentarna. To se lahko zgodi v govorjenju in čudenju nad vsakdanjimi stvarmi življenja, z izvrševanjem krščanskih običajev, z obiskom kakšne kapele ali cerkve, z obiskom pokopališča, branjem iz Svetega pisma za otroke, kjer se morda jasneje zastavljajo vprašanja po Bogu in Jezusu.

Verska vzgoja ni posebna (ločena) oblika vzgoje, temveč del vzgoje in se tudi takoj dogaja: vzgoja z odnosom. Najprej mi ni treba storiti nič posebnega, razen živeti v odnosu z otroki in to pomeni tudi govoriti o tem, kar me zaposluje v globini mojega srca in s tem govorim avtomatično tudi o svoji veri. Verska vzgoja je vzgoja pod določenim predznakom, ki določa višino zvoka; to se pravi krščansko govorjeno: celotna vzgoja se dogaja pod predznakom, da zaupam v to, da našo življenjsko pot spremlja dober Bog, ki hoče srečo in zveličanje vseh ljudi.

Na sledi Jezusovi skrivnostiV središču krščanske vere je konkretna oseba. Mi ne verujemo v nauk, temveč v Jezusa Kristusa in se učimo prek njega zaupati njegovemu »AbaBogu« oz. zaupati se temu Bogu. Potemtakem gre za vzpostavitev osebnega odnosa s srečanjem s tem Jezusom, ki ga priznavamo za Kristusa. To srečanje lahko gre prek svetopi

– za sodobno pripravo na prvo obhajilo in slavje

Hans Neuhold, verski pedagog in psihoterapevt; vodja inštituta za versko pedagogiko in katehetiko / Cerkvena pedagoška visoka šola

Gradec

ˇ


XIV 5ŠTIRINAJST DNI

Fast food ali kruh za življenje

Verska vzgoja ni

poseb-na (loče-na) obli-

ka vzgoje, temveč

del vzgo-je in se

tudi takoj dogaja: vzgoja z

odnosom.

”

”

– za sodobno pripravo na prvo obhajilo in slavjesemskih pripovedi, prek obiska cerkve, sopraznovanja evharistije, govorjenja o Jezusu ...Gotovo moramo imeti svetopisemske pripovedi (kot Božjo besedo) in praznovanje evharistije za posebne kraje srečanja z Jezusom, smemo pa tudi zaupati v to, da je Jezus vedno sredi med nami: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« To se lahko zgodi v pogovoru v družini, v skupni molitvi (molitev pred obedom) in petju kot pogovoru z Jezusom, pred spanjem (branje zgodbice, pogovor, poljub, pokrižanje) ali v konkretnem druženju.

Smernice za praksoKdor hoče otroke oz. njihove starše pripravljati na prvo obhajilo in evharistijo, bo moral najprej vprašati, v kakšnem svetu (v kakšnih svetovih) ti živijo? Kako to vpliva na možne pristope k evharistiji in s tem k prvemu obhajilu? Kaj je treba upoštevati? Družbene izzive in možnosti je treba zaznati in vzeti zares. To se kaže v pravem zanimanju za te ljudi z njihovimi tako različnimi življenjskimi zamislimi. Namesto da jih vrednotimo in razvrednotimo, moramo z njimi začeti spoštljiv dialog, ki daje slutiti, kaj je lahko krščansko oznanilo za te ljudi v njihovih posebnih življenjskih situacijah.Dostop, fascinacija do tega Jezusa iz Nazareta, se odpira za otroke prek konkretnih oseb, ki verujejo v brezpogojno Božjo ljubezen. To pa zahteva osebno soočenje, kajti konkretna oseba je zaželena in vprašana: Kaj veruješ? Kako živiš? Kaj so tvoja upanja? Kako ravnaš z razočaranji?Iskanje sodobne verske govorice, ki jo lahko razumejo današnji ljudje tudi na robu Cerkve, kjer se v svojih problemih in težavah, pa tudi v svojem hrepenenju in upanju čutijo vzete zares in nagovorjene, je osrednjega pomena, da lahko osvobajajoče oznanilo razumemo. S tem se postavlja vprašanje: Kaj ima ta Jezus tukaj in danes povedati? Sledi Božjega kraljestva je treba iskati in najti v tukaj in danes. Tako se izkaže,

da je Jezusovo sporočilo deloma jasen kontrast k današnji družbi (»Ozdravljajoči Jezus v ranjenem svetu«; »Praznujoči Jezus v družbi fast fooda«), ki izziva k spremembi.Prizadevati si moramo za mistagogičen pristop k Jezusu, poskuse srečanja in možnosti izkušnje, notranjo vero (s kontaktom in srečanjem) namesto učenja na pamet. Ta notranja vera najde svoj izraz v kreativnosti, v molitvi, v petju in plesu, pa tudi v teologiziranju z otroki.Zato je potreben vabljiv pristop, ki zelo resno vzame otroke in njihove starše v njihovem postmodernem svetu, toda njihova življenjska ozadja pomaga razumeti v Božji luči.Prek Jezusa vodi pot k njegovemu ljubečemu »AbaBogu«, ki ni nič drugega kot ljubezen (proti vsem neusmiljenim predstavam o Bogu). V Jezusovem razumevanju Boga je prava osvoboditev in ključ krščanske vere, ker Jezus vse grozeče predstave o Bogu in vso (post)moderno vero v usodo razkrinkava kot projekcijo človeka.

Priprava v družini:intenzivirati versko vzgojo: govoriti o lastni veri, pripovedovati o sebi (npr.: o lastnem prvem obhajilu), ukvarjati se z verskimi vprašanji otrok, brati/pripovedovati svetopisemske zgodbe, pogovori in skupna molitev, »ritual pred spanjem«; sopraznovati bogoslužje in cerkveno leto (zavestno obhajati veliko noč, velikonočno tridnevje)kultura uživanja hrane kot znamenje skupnosti pri mizi – molitev pred jedjo in pomen obedovanja in skupnostipredočiti pomen kruha (npr.: znamenje križa na kruh), pripovedovati o posebnem pomenu pečenja kruhaiskanje sledi Božjega delovanja v našem življenju, v našem svetu: »Jezus se vleče ko rdeča nit skozi moje življenje« – Božje kraljestvo, omeniti lastno veselo pričakovanje; potem: sopraznovati in ne ostati »zunaj« in v distanci.



V Ž A R I Š C Uˇ

Družino Emser srečam na pogovor po nedeljski sveti maši v Slovenskem pa

storalnem centru, kamor teden za tednom prihajajo. Katarina in Benjamin sta tu v službi ministrantk in ministrantov in seveda sodelujeta pri raznih otroških oziroma družinskih mašah. Tako jima je fara prostor, kamor rada zahajata in kjer srečujeta prijatelje in sošolce.

Teden je lepši »Sploh nam je skupen nedeljski obisk povsem važen steber,« pravi mama Mojca.»In kjer koli smo, tudi na dopustu, ob nedeljah obiščemo sveto mašo. Teden nam je tako veliko lepši. To skupno praznovanje nas povezuje. V družini nam je velika vrednota, da skupaj molimo zjutraj in zvečer. Mislim, da je bistvena naloga nas staršev, da otrokom pomagamo, da verujejo in da najdejo vero, ter da sedaj spremljamo Benjamina tja do obhajila, tja k Jezusu.« In oče Helmut dostavi: „Praz nik prvega obhajila je v naši družini povod za to, da se ustavimo in si ogledamo spet in še enkrat temeljito, kaj je zame in za naju, za nas vse bistvenega pomena v življenju. Važno mi je, da Katarina in Benjamin spoznata krščan

ske vrednote. Najpomembnejše ob tem mi je, da ob vseh izzivih in težavah, ob vsakodnevnih medsebojnih problemih in vzgojnih borbah, pokaževa kot starša in živiva izpolnjeno življenje. Iz genetsko pogojene in za preživetje potrebne jazzavesti naj postane mizavest, tako da drug drugega cenimo in spoštujemo in ljubeznivo sprejmemo. Čim manj se kot oseba jemlješ važnega in čim bolj postavljaš v ospredje sočloveka, partnerja, se mu odpreš in ga poslušaš, tem bolj začutiš bližino in povezanost. Važno mi je, da otroci vedo za razliko med ritualom in konkretnim življenjem in da ob nas odraslih jasno občutijo, da odpuščamo, da ljubimo, da pomagamo. Če to vedno znova uspe, smo pomagali mlademu človeku, da najde smiselno pot. Sploh je treba, da poudarjamo v vsakdanjosti, pa naj bo še tako polna težav, pozitivno in lepo. To je krščanstvo v vsakdanjosti, to je ljubezen, kot jo živi in izžareva naš dušni pastir v fari, pater Jože Andolšek.«

Kako raste pšenicaZ njim in z veroučiteljico Evo Ogris se otroci in starši fare Sv. Cirila in Metoda pripravljajo na velik praznik. Starši so imeli srečanje, da se

pogovorijo vsebinsko in organizacijsko. Otroci pa so že naredili v raz redu svoje sveče, ki jim bodo v spomin na ta praznik, naučili so se razne molitve ter se pripravljajo na prvo sveto spoved. Posebej lep je bil popoldan pri družini sošolca Simona Kugija, kjer je mama razlagala otrokom, kako raste pšenica, in so sami sadili pšenico, potem pa so z babico pekli in nato uživali kruh. Benjamin je pojasnil, da mu je Katarina že razložila, kako naj sprejme hostijo. Sploh se v družini Emser veliko pogovarjajo in Mojca je svojim otrokom tudi razložila, kako je ona v nekdanji Jugoslaviji morala živeti svojo vero na skrivaj in v strahu. »Sedaj zelo uživam to prostost, v kateri živimo. Že pri Katarini je bil to tako lep prazničen dan in tudi za Benjamina in z njim bomo gotovo imeli posebej lep praznik.« Katarina se že veseli: »Kot pri meni takrat bomo šli z žlahto na skupno kosilo in gotovo bo Benjamina, kot mene, spominjal na ta dan lastno narejen križ.« Ko je mama vprašala sina Benjamina, kako si predstavlja, kako bo to, ko bo k njemu v hostiji prišel Jezus, je odgovoril: »Meni bo pa sedaj Jezušček vedno pomagal, če bom žleht. Vedno bo čist pri meni!«

P r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

Družina Emser iz Celovca, Mojca (49, gospodi-nja) in Helmut (52, strokovni zdravnik za ortopedijo),

Katarina (12) hodi v 2. razred Slovenske gimnazije, Be-njamin (8) obiskuje 2. razred Mohorjeve ljudske šole

ske vrednote. Najpomembnejše ob tem mi je, da ob vseh izzivih in težavah, ob vsakodnevnih medsebojnih problemih in vzgojnih borbah, pokaževa kot starša in živiva izpolnjeno življenje. Iz genetsko pogo

pogovorijo vsebinsko in organizacijsko. Otroci pa so že naredili v raz redu svoje sveče, ki jim bodo v spomin na ta praznik, naučili so se razne molitve ter se pripravljajo na prvo sveto spoved. Posebej lep je

življenjaDve družini se pri-pravljata na prvo sveto obhajilo

Bistvo


XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

”

Priprave na letošnje prvo sveto obhajilo so v vetrinjski fari začeli konec januarja, ko so

se najprej starši srečali z župnikom, gospodom Johannom Koschatom, in veroučiteljicami in se pogovorili o poteku priprav. V veliki fari vsako leto gre k prvemu obhajilu okoli 50 otrok v dveh skupinah, letos 9. in 12. maja. Večeru staršev je sledila nedeljska maša, pri kateri so se letošnji prvoobhajanci predstavili farni skupnosti. Celine mi je povedala, kakšno geslo so si izbrali za ta veliki praznik: »Jezus je kot sonce! In zato je na svečkah, ki smo jih že okrasili, sonce!« Tudi pri predstavitvi v cerkvi je bilo pri oltarju veliko sonce in v žarkih pa zapisana imena prvoobhajancev.

Z roko v rokiV Vetrinju potekajo priprave zelo intenzivno pod vodstvom mamic, ki se redno srečujejo s skupino približno 4 otrok. Michaela in Patrick sta to nalogo rade volje in z veseljem prevzela in kot oče in mama sprejemata otroke na domu. Patrick, ki je kot civilnik delal v otroški vasi SOS, ima dobre izkušnje v vodenju otrok. Michaela pa je kot članica farnega sveta skupaj z dvema ženama voditeljica otroške

skupine »Hand in Hand«. Da sedaj pripravljata hčerko Celine na ta praznik, je za oba samoumevno in nekaj posebnega. »Saj sama na svoje prvo obhajilo nimam posebnih spominov,« pravi Michaela, »in sem seveda radovedna, ali bo imela Celine ob tako temeljitih pripravah kasneje več spominov!? Pri našem prvem srečanju smo se spoznavali in pogovarjali o tem, da je cerkev posebna hiša, drugačna od hiše, kjer stanujemo. Drugič pa smo se srečali v naši farni cerkvi, kjer nas je sprejel naš župnik.

Otrokom je razkazal cerkev, jim razložil pomen oltarnega prostora, pokazal mašne obleke in jim dal pokusiti v zakristiji hostije. Povedal je, da ima tudi hostije za alergike, ki ne prenesejo pšenice. Zadnja postaja je bila pri krstilniku in s tem kažipot v naše tretje srečanje spet doma pri nas, kjer smo se pogovarjali o krstu. Ogledovali smo si slike ter krstne sveče, ki so jih otroci prinesli s seboj. Govor je tekel tudi o tem, kaj pomeni odpovedati se hudemu duhu in da bodo sedaj sami izpovedali svojo vero. Pri četrtem srečanju, pri ‚uri luči‘, smo po zgodbi o luči z otroki izdelali oziroma okrasili sveče. Sledi pa še barvanje svilenega šala, ki ga bodo prvo

obhajanci nosili na dan obhajila in jim bo v spomin.«

Informacije o fari»Naš ‚učni načrt‘ je dokaj strog in dobro izdelan,« dostavi Patrick, »in sva za te predpisane ure zelo hvaležna, saj tako lahko dobro pripraviva in vodiva. Fara ima izdelano knjigo za nas voditelje in za vsakega prvoobhajanca poseben zvezek, kjer so naloge in informacije o naši fari, cerkvi ter prvem obhajilu. Najina ideja v ozadju je gotovo tudi, da otrokom predvsem pomagava na poti k temu, kako živeti z Jezusom v vsakdanjosti. Otrokom sva povedala, da ima vsak od nas trenutke, ko svojo svečko z grdimi dejanji izpihne, a ima vedno znova možnost svojo svečo prižgati ob velikonočni sveči.«Celine je doslej najbolj uživala prav ob uri, ko so izdelovali sveče. Za Michaelo in Patricka, ki sta se tudi že pred to nalogo ukvarjala vedno znova z vprašanji vzgoje, vrednot in Cerkve, je to spremljanje ponovna poglobitev. Praznik prvega svetega obhajila pa bo gotovo posebno doživetje in biser v zakladnici skupnih družinskih doživljajev in spominov.

Družina Tarchini iz Vetrinja, Michaela Ogris Tarchi-ni (39) in njen mož Patrick Tarchini (41) sta oba inženir-

ja gospodarske informatike in nastavljena kot strokovnjaka; Celine (8) hodi v 2. razred ljudske šole v Vetrinju, Chiara

(5) pa obiskuje farni otroški vrtec v Vetrinju

Priprave na letošnje prvo sveto obhajilo so v vetrinjski fari začeli konec januarja, ko so

se najprej starši srečali z župnikom, gospodom Johannom Koschatom, in veroučiteljicami in se pogovori

življenjaDve družini se pri-pravljata na prvo sveto obhajilo

Bistvo



V Ž A R I Š C U

Praznik

veselja

Učenke in učence ljudske šole Šmihel pripravlja na

prvo sveto obhajilo veroučiteljica Lidija Kapp-Bošič.

Prazen oltar Všeč so mi maše, ki jih oblikujemo otroci. Iz vsega srca rada pojem pri sv. maši. Mama me je presenetila, podarila mi je otroško Sveto pismo. Veseli me, da mi zvečer bere iz knjige. Na veliki četrtek sem opazila, da je župnik pospravil z oltarja sveče, križ, rože in prt. Nikoli še nisem videla praznega oltarja.Tudi velikonočna sveča se mi je vtisnila v spomin. Okrašena je z be-lim jagnjetom. Pri pripravi sem bila tudi v zakristiji. Tam sem videla mašne obleke v različnih barvah. Vedno bolj čutim Jezusa. Vem, da je pri meni in da me ima rad.

L A R A P E R N A T

Prižgala mi je krstno svečo Ko sem se pri-pravljal na prvo sveto spo-ved, mi je mama brala poučne zgodbe. Iz njih sem zvedel, kaj je dobro in slabo. Pri maši smo se smeli pred-staviti farnemu občestvu. Tja me je spremljala mama in mi prižgala krstno svečo ob velikonočni sveči. Ob ol-tarju sem s sošolci izpovedal svojo vero. To je bil zame poseben trenutek.

L U C A S K I T Z I N G E R

Berem Jezusove zgodbe Na cvetno nedeljo sem bil ponosen na moj snop. Pri sveti maši grem med ob-hajilom k župniku in prejmem križ na čelo. Tako se priprav-ljam na prejem prvega svete-ga obhajila. Mama mi je poda-rila Sveto pismo. Vsak večer ji berem Jezusove zgodbe. Zve-del sem tudi o svojem krstu in videl svojo krstno svečo. Pri sveti maši, ko sem se pred-stavil farnemu občestvu, mi jo je goca prižgala. Prvič sem jo sam držal. Veselim se, da jo bom pri prvem svetem obhaji-lu smel sam prižgati ob veliko-nočni sveči in izpovedati vero.

M A R L O N P A U L I T S C H

Molitvena kockaZ mamo sem izdelal mo-litveno kocko. Pred vsa-ko jedjo kockam in zmolim molitev. Ker rad poslušam zgodbe o Jezusu, mi je mama prebrala celo Novo zavezo. Tudi iz pripomoč-ka za prvo sveto obhajilo rad poslušam zgodbe. Ču-dil sem se, da je Jezus dal učencem moč, da so tudi oni oznanjali in ozdravlja-li. Hvala mami, da si vza-me čas in me pripravlja na prvo sveto obhajilo. Ve-selim se tega posebnega dne, da bom Jezusa še bolj čutil v svojem srcu.

L A N C E R A R

Pred tabernakljem Pri pripravi na sveto obhajilo smo se zbrali pred ta-bernakljem. Veselil sem se trenutka, ko je župnik odprl majhna vrata in sem za-gledal osvetljeno notranjost božje hiše. V njej je najsvetejše v kelihu. Župnik nam je pokazal Jezusa v monštranci. Na veliki četrtek sem smel sodelovati pri umivanju nog.

G O T T F R I E D W A U T S C H E

Jezusove zgodbe V šoli in v fari nas veroučitelji-ca pripravlja na prvo sveto ob-hajilo. Rad prisluhnem, če pri-poveduje zgodbe o Jezusu. Pri pripravi na prvo obhajilo smo šli skupno v cerkev. Narisal sem tabernakelj in večno luč v veroučni zvezek. Mama me uči mašne odgovore, ki jih zdaj z veseljem uporabljam. Ona me vestno pripravlja na prvo obhajilo. Z vso družino se ve-selim tega posebnega dne.

F R A N C E S C O N O V A K

Sarah David Francesco Gottfried Jona Lan Lara

foto

: dan

ilo

katz



Praznik

veselja

V Hodišah se otroci pripravljajo na praz nik prvega svetega obhajila že celo šolsko leto z veroučiteljico Heidi Lampich ler. Z zgodbami, besedili, igricami in risbami spoznavajo Jezusa kot prijatelja in Odrešenika. Spoznavali so tudi verske simbole, pojejo pesmi, se učijo besedila in molitve in se letos pripravljajo na sveto obhajilo pod geslom »Jezus, naša luč in naše sonce«, ki ga je določil hodiški župnik Hans Koschat.

To, kar se naučijo in slišijo pri verouku, poglobijo tri mamice v majhnih skupinah zunaj šole. Te skupinske ure je izbral župnik, ki mamice še posebej pripravi na oblikovanje ur. Tako otroci oblikujejo sveče in križe, rišejo simbole na svileni šal, ki ga nosijo pri prvem obhajilu okoli vratu, spoznavajo cerkev in pečejo kruh. Letos so se otroci skupaj s starši in veroučiteljico peljali na izlet v Vernberk. Tu jim je sestra Monika raz ložila pomen kruha, z njimi oblikovala verske simbole iz testa, pokazala slike, kako so nekoč pekle sestre hostije, in jih pospremila v cerkev, kjer so se z molitvijo zahvalili za vsakdanji kruh in za Jezusa.

Nekateri od njih so napisali svoja

doživetja in pripravo na praznik.

Družinska svečaSpominjam se, kako smo pri srečanju prvoobhajancev skup no oblikovali vsak svo-jo družinsko svečo. Vsak dan jo prižgemo pred jedjo in tudi pred večerno molitvijo. Najraj-ši berem v otroškem Svetem pismu o Jezusovem vstaje-nju. V velikem tednu sem bila z družino pri farnem križevem potu. Če ima babica čas, greva večkrat v cerkev. Tam vržem kovanec v nabiralnik za daro-ve. Prižgeva svečo in zmoli-va molitev pred Marijinim ol-tarjem. Globoko v srcu čutim, kako Jezus živi v meni. Jaz pa žarim od veselja.

S A R A H H O F F M A N N

Z mamo na koru Večkrat spremljam mamo v cerkev, ker poje pri cerkvenem zboru. Takrat smem sedeti poleg nje na koru in sodelovati pri petju. Posebno rada pojem pri otroških mašah. Tam pojemo mi otroci sami za odrasle. V velikem tednu sem obiskala v cerkvi božji grob. Čutila sem, da je Jezus pri meni.

L E A K R A J G E R

Veselim se prvega svetega obhajila Rad imam, da mi mama bere zgod-be iz pripomočka za sveto obhajilo. Všeč mi je, da je Jezus poma-gal, ozdravljal in osre-čeval ljudi. Rad imam, da se otroci srečamo pri sv. maši. Veselim se, da bom Jezusa prejel v sveti hostiji.

D a v i D P e č o v n i k -- F R Ü H A U F

Rad molim Pripravljam se v Globasnici na prvo sve-to obhajilo. Izdelal sem moli-tveno deščico. Rad molim. Pri sv. maši prižgem svojo svečo, ki sem jo sam okrasil. Ponosen sem, da sem se predstavil far-nemu občestvu. Zelo se že ve-selim praznika prvega svete-ga obhajila.

J O N A S A D J A K

hodiški otroci

Tako se pripravljajo

na prvo sveto obhajilo

Lara Lea Lucas Marlon



Marjana Smrtnika poznajo Korošci kot odličnega pevca Kvinteta bratov Smrtnik. Med otroki v ljudskih šolah Galicija, Železna

božjo dobroto

Ob svetopisemskih zgodbah odkrivajo otroci

Poučuješ verouk v Železni Kapli, v Galiciji in na Obirskem. Koliko otrok pripravljaš v teh krajih na prvo sveto obhajilo?Marjan Smrtnik: V ljudski šoli Železna Kapla pripravljam letos 14 prvoobhajancev na ta lepi praznik. Prav tako na Obirskem pripravljam otroke na prvo sveto obhajilo, tam bodo 4 otroci prejeli ta zakrament. V Galiciji pa letos pripravlja otroke na prvo sv. obhajilo župnik Slavko Thaler. Poleg tega je v ljudski šoli v Galiciji letos nastala posebna situacija, da so starši prvoobhajancev, doma v moji domači fari Apače, želeli prvo obhajilo v Apačah. Tako bodo letos, po 22 letih, doživeli farani spet praznik prvega svetega obhajila v domači fari. Tudi pri tem obhajilu ima glavne priprave župnik Slavko Thaler. Oblikovanje svete maše in petje pa pripravljava veroučiteljica Brigitte Jost in jaz. V fari imamo 14dnevne otroške ure, pri katerih »brkljamo« in veliko pojemo ter se tako pripravljamo na družinske maše in prvo sveto obhajilo.

Kako kot veroučitelj odpiraš otrokom pot do Boga?Marjan Smrtnik: Iz leta v leto čutim, da je bolj težavno približati otrokom Boga. Na Obirskem vsi šolarji obiskujejo nedeljske maše in doraščajo v verskem okolju, posebej še doma ob starših. Zato je verouk na Obirskem čisto nekaj posebnega. V tej šoli še posebej čutim, kako zaživi moje učiteljsko srce. Tudi v Železni Kapli so otroci zelo navdušeni za Boga in verouk. Nekateri od njih so tudi ministranti. Največ pa je odvisno od staršev in od tega, koliko je še živa vera v domači hiši. Veliko je otrok, ki prihajajo iz stranskih grap in je v njihovih družinah še močno versko življenje. V LŠ v Galiciji pa opažam, da so starši že zelo oddaljeni od vere. Tam je tudi težje otrokom pripovedovati o Bogu.

S čim lahko otroke najbolj navdušiš za Jezusa?Marjan Smrtnik: Ni lahko navdušiti otroke za verske vrednote. Vedno spet pa srečam mladince, bivše šolarje, ki mi rečejo, da je bilo v ljudski šoli pri verouku zelo lepo. To mi

daje upanje, da ni bilo vse zaman, kar sem jim skušal posredovati o veri.

V svetu, ko vsi samo gledamo na lastno udobje, otroci tek-mujejo, kdo ima najlepše hlače ali največ igrač – kako v tem času navdušiti otroke za Jezusovo veselo oznanilo?Marjan Smrtnik: Menim, da so otroci v ljudski šoli posebej sprejemljivi za Jezusove zgodbe. V teh preprostih zgodbah otroci najdejo samega sebe. Tam vidijo in slišijo za vrednote, po katerih sami hrepenijo. Npr. zgodba Jezus ozdravi slepega Bartimeja. Otroke fascinira, navdušeni so nad dobroto Boga. Vsak človek hrepeni po nebesih, to še posebej verujejo otroci.

Prvo sveto obhajilo je povezano s prvo spovedjo. Kako pri-pravljaš otroke na ta zakrament?Marjan Smrtnik: Ta zakrament jim skušam približati z lepimi zgodbami iz Svetega pisma, npr. Lukov evangelij o izgubljenem sinu oz. usmiljenem očetu, izgubljeni ovci ali o cestninarju Zaheju. Otroci natančno začutijo, da je Bog tisti, ki nam rad odpušča, odpušča vse tisto, kar ni bilo v redu. Vsak otrok najde pri sebi stvari, ki niso bile v redu. Napake, ki jih pove pri spovedi in jih hkrati obžaluje, so odpuščene – to je za otroka globoka sprostitev.

Kako danes v otroku zbuditi občutek za krivico in pravico?Marjan Smrtnik: Otroci imajo poseben čut za krivico in pravico – posebej pri verouku lahko o tem tudi govorimo. Rečem jim: »Vsak ima črne pike v duši, če kaj napačnega naredi. Da se teh madežev lahko znebimo, pri tem nam

P O G O V O R



Z A V E S T N O Ž I V E T I

božjo dobroto

Ob svetopisemskih zgodbah odkrivajo otroci

lahko pomaga samo Jezus.« Pri prvi spovedi opažam, kako otroci z velikim nasmehom na obrazu zapustijo spovednico. To so za veroučitelja lepi trenutki.

Kaj je največji izziv ob pripravi na prvo sveto obhajilo?Marjan Smrtnik: Vsaka fara ima svoj način oz. svoje navade glede priprav in praznovanja praznika prvega svetega obhajila. Vesel sem, da mi pri pripravah pomaga veliko ljudi. Letos mi stoji ob strani v fari Železna Kapla veroučiteljica Sabine Figo. Ona je po dolgih letih spet ustanovila otroško skupino, ki se je tudi vključila v priprave. V letošnjem letu so se v Železni Kapli še posebej posvetili težiščem: skupaj so pletli presence, pekli kruh, oblikovali darila za botre z umetnico Nežiko Novak, oblikovali plakat za cerkev, itd.Važno je, da sodeluje veliko ljudi. Tako ne pride vsa skrb samo na eno osebo. Važno pa je tudi sodelovanje šole z župnijo in župnikom. V Železni Kapli nimamo šolskega zbora, zato pri jutranjem petju pojemo pesmi za prvo sveto obhajilo. Spored pesmi sestavimo in pripravimo z učenci učitelji Mira Artač, Ani Micheuz, Lisa Kaschnig in jaz. Na tem mestu bi se jim rad iskreno zahvalil za sodelovanje.

Priprava na prvo sveto obhajilo pa ne more biti samo na-loga veroučitelja in župnika. Kako v te priprave vključi-ti starše?Marjan Smrtnik: Župnik Slavko Thaler vedno skuša vključiti tudi starše – to pa ni tako enostavno, ker je večina staršev zelo indiferentna glede vere oz. Cerkve. Kljub temu jih vedno spet vabimo k sodelovanju. Lažje je starše nagovoriti v manjših farah, kot so Apače ali Obirsko. Tam je povezanost ljudi s faro še močnejša. Dekan Slavko Thaler ponudi staršem vsako leto tudi kakšno predavanje. Vključiti je treba tudi župnijski svet ter vse sodelavce v fari. Prepričan sem, da delo veroučitelja z Božjo pomočjo pade tudi na rodovitna tla, kjer bo obrodilo sadove.

Kapla in Obirsko pa je priljubljen veroučitelj. Kot tak vsako leto pripravlja vrsto otrok na prejemprvega svetega obhajila.

Po 22 letih Sončen vigredni popoldan sem se odpravila v Apače, v eno najmanjših far na Koroškem. V lepo urejenem župnišču sem srečala pet nasmejanih otrok. Pred sabo na mizi so imeli pripomoček za prvo sveto obhajilo. Sredi med njimi je sedel župnik Slavko Thaler. Z otroki se je pogovarjal in jih pripravljal na praznik prvega svetega obhajila.

Po 22 letih bodo v Apačah spet obhajali ta lepi praznik. Jona, Alexander, Eva Maria, Anja in Sarah bodo v krogu svojih staršev, sorodnikov in faranov prvič prejeli Jezusa pod podobo kruha. Na ta praznik se z veseljem pripravljajo. Večkrat so se srečali s sošolci v Galiciji in krasili sveče, delali lepake in jih razobesili v farni cerkvi. Z zgodbami iz Svetega pisma so spoznavali Jezusa Odrešenika in se ponosno predstavili pri nedeljski sv. maši faranom.

Čeprav so Apače majhna fara, imajo pevsko skupino, ki jo sestavljajo otroci in mladinci iz fare. Za prvo sveto obhajilo, ki bo 28. aprila, že skrbno vadijo. Tudi prvoobhajanci so člani te skupine. Jona in Anja pa sta zvesta ministranta v fari. Alexander je kot drugi prvoobhajanci izdelal molitveno kocko. Z njo izbere molitev, ki jo zmoli. Sveti angel pa je za otroke iz Apač priljubljena večerna molitev. V šoli, doma in z župnikom se otroci pripravljajo na srečanje z Jezusom. V ozadju pa jih z molitvijo spremljajo farani. Majhna farna skupnost skrbi kot družina za svoje člane. V tem ozračju domačnosti se otroci pripravljajo na veliki dan, h kateremu so povabili tudi učitelje. Po praznovanju prvega svetega obhajila v cerkvi bo sledilo veselo druženje v apaškem župnišču.



Te dni se po farah otroci, njihovi starši, botri in veroučitelji pripravljajo na prejem Jezusa pod podobo kruha. Sveti papež Pij X. je bil s celim

srcem dušni pastir, zato je leta 1910 določil dobo za prejem prvega obhajila s sedmimi leti starosti, ko je otrok že sposoben razlikovati navadni kruh od božjega kruha. To je navadno v drugem razredu ljudske šole. V nekaterih krajih so pa težnje, da s prvim obhajilom nekoliko odlašajo in imajo praznik prvega sv. obhajila šele v tretjem razredu.

O starosti prvoobhajancev so različna mnenja. Poznam duhovnika, ki ima prakso, da daje v posameznih primerih tudi predšolskim otrokom sveto obhajilo, če starši živijo s Cerkvijo in so sami povezani s to skrivnostjo. Duhovnik zagovarja to odločitev s tem, da otrok danes potrebuje čim prej močno duhovno pomoč, saj nasprotna stran – hudobni duh – močno vpliva na svet. Kar danes otroci doživljajo po medijih in na žalost tudi po družinah, je za otroka zelo boleče ali celo usodno. Zato potrebuje po Svetem pismu, po dobri besedi, po svetem obhajilu, po starših spremstvo in pomoč. Zato nam je enciklika papeža Pija X. dober kažipot, da lahko bolj enotno ravnamo. Pri pravoslavnih dobi do danes novorojenček pri sv. krstu evharistijo in birmo.

To je bila tudi praksa v prvih časih krščanstva. S tem so hoteli poudariti veliki pomen in enoto treh zakramentov: krsta, birme in evhari

stije. Kajti bistvo Cerkve je evharistija. In Cerkev je predvsem po evharistiji priča Kristusove navzočnosti – do danes. Brez svete maše namreč ni Cerkve. Še preden je Cerkev določila in izbrala 72 spisov in jih združila v Sveto pismo – dokončno na Tridentinskem koncilu – je živela iz svete maše. Le Cerkev ob

haja sveto mašo in sveta maša formira Cerkev. Verniki zato ne gredo k sveti maši, temveč v sveto mašo. Oni se združijo s Kristusom. Če bi ukinili sveto mašo, bi Cerkev izgubila svojo identiteto, svoje bistvo. Tudi v časih, ko je bila maša v latinskem jeziku in ljudje tako rekoč razen pridige niso ničesar razumeli, so vedeli, da je Kristus tu navzoč, dobili so moč, odpuščanje in duhovno zdravje. Šli so olajšani in okrepčani domov. V maši je Kristus fizično in duhovno navzoč. Zato sta postavljena v cerkvi dva oltarja: oltar besede – ambon, in oltar kruha. Iz maše namreč izvirajo vsi drugi zakramenti, kot tudi karitas.

Kako sedaj to veličino zakramenta približati otrokom, še bolj pa staršem, ki so pri krstu svojega otroka obljubili, da bodo skrbe

li za njegovo versko vzgojo? Majhna deklica, stara tri leta, iz verne družine, je vprašala mamo ob obhajilu starejše sestrice: »Kdaj pa bo drugo prvo obhajilo«? Opažam, da so starši, skoraj brez izjeme, v dneh priprave zelo odprti za duhovno hrano. Iskrenost in veselje, ki žari iz otroških obrazov, odpira staršem srce in pripravljenost, da sodelujejo ali da se poglobijo v zakramentalno življenje. Če je v prejšnjih časih prevladoval strah, da si z nevrednim obhajilom jemo sodbo, je danes prevelika brezbrižnost ali zgolj navada za duhovnika in vernike bolečina.

Za nas duhovnike velja, da je sveta maša tisti kraj, kjer govori in spreminja Kristus kruh in vino, naša srca in srca vernikov, pa tudi ves svet – po nas. Mi obhajamo „in persona Jesu” to daritev. To nas navdaja s spoštovanjem in hvaležnostjo. Starši naj vodijo otroke v to življenje s Cerkvijo in prijateljstvo s Kristusom. Včasih pa rečem otrokom: »Pridi v nedeljo k maši, kjer te čaka Kristus, in pripelji s seboj starše.«

Združimo se s Kristusom

J a n e z T r a t a r , ž u p n i k v D o b r l i v a s i

V Ž A R I Š C U



I M P R E S U M : Š t i r i n a j s t d n i j e m e s e č n a d r u ž i n s k a p r i l o g a c e r k v e n e g a č a s o p i s a N e d e l j a . L a s t n i k i n i z d a j a t e l j : O r d i n a r i a t k r š k e š k o f i j e . S l o v e n s k i d u š n o p a s t i r s k i u r a d . U r e d i l a M i c k a O p e t n i k , l e k t o r i r a l L o j z e P u š e n j a k . Te l . ( 0 4 6 3 ) 5 4 5 8 7 3 5 2 0 , o p e t n i k @ n e d e l j a . a t . T i s k : M o h o r j e v a C e l o v e c , K r a j i z h a j a n j a : C e l o v e c 2

Z A V E S T N O Ž I V E T IV SODELOVANJU Z REFERATOM ZA DRUŽINE PRI KATOLIŠKI AKCIJI

P r i p r a v i l P a v e l Z a b l a t n i k

V Prezidu v Gorskem kotarju na obeh straneh meje prepevajo v domačem slovenskem narečju.

V soboto, 6. aprila, sta vabila slovensko kulturno društvo SKD Gorski kotar in župnik fare Prezid cerkvene zbore iz sosednjih župnij, med njimi tudi sosede iz Slovenije, na velikonočno druženje v farno cerkev s prepevanjem izvirnih slovenskih narečnih in hrvaških cerkvenih pesmi ter prebiranjem izbranih narečnih stihov. Bil je to poseben dogodek ob slovenskohrvaški meji, ob izvirih Ljubljanice, Čabranke in Trbuhovice na obrežju mejne reke Kolpe.

V šengenskih časih se je precej spremenilo, pripovedujejo domačini v simpatičnem domačem narečju, glavnem občevalnem jeziku na obeh straneh meje, ki vse do tega trenutka skorajda ni bila zaznavna. Od tod verjetno tudi nadvse prijazen in prisrčen značaj domačinov, njihova velikodušna gostoljubnost in prijetno počutje človeka v živahni ter sproščeni skupnosti. Tudi gozdnati Winkl je poseljen in domačin si je vrh planine z naslovom Celov-ci 1 zgradil hišo.

Predsednik Slavko in podpredsednica Jelena Malnar s ponosom vodita mlado slovensko kulturno društvo, ustanovljeno leta 2007. Ohranjevanje kulturnih in duhovnih vrednot, kulturne dediščine, domače pesmi in besede ter izobraževanje sta glavni težišči vodilnega kroga petih oseb, ki pod svojo streho povezujejo okoli 100 članic in članov.

Ponosni so na etnološki muzej, lepo ohranjeno staro do-mačijo, lepoto gozdnatega okolja, cerkveni zbor in orgle iz leta 1885, ki še zvenijo pri sv. mašah, a so že močno potrebne temeljite obnove. Le sredstva bi bilo potrebno zbrati, vendar v teh časih ...?Ne nazadnje pa še osebnost, katere glas in znanje se razlega po vsej deželi Hrvaški in Sloveniji. Gospa Milka Ož-bolt, kiropraktik, naravna zdravilka in predsednica društva za zdravo življenje »Trbuhovica«, zdravi, svetuje in uči vsakogar, ki krene na pot zdravega življenja.

Meje so časovno omejen izziv, ki ga je treba rešiti oz. premagati s pomočjo prijateljskega, kulturnega, duhovnega, gospodarskega in strokovnega povezovanja. Dobro, da med Koroško in Gorskim kotarjem že obstajajo povezave, treba pa je nadaljevati, korak za korakom. Zakaj ne že čez nekaj mesecev na letošnjem Slovenskem tednu za družine v Kančevcih, od 28. julija do 3. avgusta 2013. Naslednjič pa mogoče že kar v Gorskem kotarju, ob izvirih slovenskih voda, vonju po zdravilni smoli ter sledeh polhov, jelenov in medvedov. Gotovo otroci in starši že čakajo na vabilo, da bi končno mogli odkriti posebni kotiček dvojezične pokrajine, kjer je ljubi Bog resda velikodušno posejal med ljudmi dobrodušnost in srčno gostoljubnost.

Takole pa poje domačin iz Gorskega kotarja, vižar Mati-ja:

USKRSŠe se duobru zmislen, ko sen fantek biu še muad, je zjutra mama tihu rjekua, fantek treba stat.

Me v kašarco je zuožiua budel, jejca, hren, naj v kapelco žigen uodnest gren.

Uoča moj pa je prijaznu nauk me je dau, da je bugec na današne dan, zes gruoba stal.

Rejs uod testkrat je več prjšuo duoste, duoste lejt, uskrs pa še slave cejle svejt.

Zatu dajmo zapapejvat denest na ves guas, naj bo sričen uskrs za vse nas.

Turk Matija (2013)

sričen uskrsza vse

Naj bo



MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

J U B I L E J L E N Č K E K U P P E R

Pesmi o živalih Petje je spremljalo Lenčko Kupper od otroških let, pela je namreč že v otroškem zboru šmihelskega prosvetnega društva, pozneje pri šolskih sestrah v Št. Rupertu pri Velikovcu, v domačem cerkvenem zboru in celih 50 let pri MePZ Jakob Petelin Gallus.S petjem se ni zadovoljila. Ko so odraščali njeni trije sinovi, jim je začela pisati in prepevati otroške pesmi, zlagala je besedila in iznašla tudi melodije. V teku let se je tako nabralo nad dvesto otroških pesmi, poleg otroških pa je zložila tudi vrsto pesmi za odrasle zbore. Lenčka Kup per je prej ko slej izredno ustvarjalna, in tako se je zvrstilo kar precej pesmaric in tonskih posnetkov. Za vse to je prejela vrsto odlikovanj od Krščanske kulturne zveze in Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Največje odlikovanje pa je seveda dejstvo, da ne le na Koroškem, ampak tudi v Sloveniji in v zdomstvu otroci in odrasli radi prepevajo njene pesmi. Nedosegljiv je njen že mnogo leto ponarodeli Škrat.Za njeno 75letnico je celovška Mohorjeva založba pripravila zbirko njenih pesmi o živalih. V tej knjižici srečujemo vse – od živahnih konjičkov do skrivnostnih kresnic in ljubeznivih čmrljev – torej celo paleto naših malih in velikih prijateljev, tudi takih, ki jih morda nekateri ne marajo, kot so na primer gosenice, ose

in miši. Iz vsake pesmice govori neskončna ljubezen do stvarstva, včasih se oglaša tudi humor, ko na primer avtorica opazi, da stonogo žuli čevelj na osmi nogi, sedma stran.Knjižica je lepo darilo za Lenčkin rojstni dan in da bodo otroci uživali ob petju njenih najnovejših stvaritev. J. Zerzer

Prižgimo si lučke, 2010: Prižgimo si lučke, naj nam svetijo, da lažje po pravi poti hodimo ..., je bogat prispevek k otroški in mladinski glasbeni literaturi. Zbirka je primerna tudi za šolski verouk, pa tudi za zunajfarno delo z otroki, saj obsega veliko otroških pesmi, primernih za celo cerkveno leto, od adventne, božične, postne, velikonočne, pesmi o angelih, do zahvalnih in mašnih pesmi.

Pesniške zbirke in glasbene kasete Lenčke Kupper

Pojmo s ptički, 1981, ponatis glasbene ka-sete 2012Skrivnostna bela kapica, 1985Poj z menoj 1986Brez meja 1987Ta šopek nikdar ne ovene 1992Nikoli slabe volje 1992Enkrat je bil en škrat 1998Vetrnica/Das Winterrad 2003Zvezdni utrinki 2008

Lenčka Kupper se je rodila 4. aprila 1938 na Bistrici pri Pliber-ku v znani Bognarje-vi družini, je pesnica in skladateljica otro-ških pesmi v pristnem ljudskem duhu. Živi v Gorjah nad Vrbo in še vedno piše nove in nove pesmice, ki pre-vzemajo s prepro-stostjo, čistostjo, pri-srčnostjo, vero in vedrino. Kot da Lenč-ko še vedno obiskuje tisti veseli škrat …

Ob 75-letnici priljubljene skladateljice



MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G A

Knjige za prvo sveto obhajiloZa prvo sveto obhajilo najdete v Mohorjevi knjigarni tudi primerne knjige in križce. Dobro je, da mladim ob prejemu zakramentov podarimo knjigo, ki jih bo duhovno obogatila. Podarite prvoobhajancem lep, koristen in poučen spomin. Predstavljamo nekaj primerov:

Spominski albumMoje prvo sveto obhajiloUredil in pripravil Janez GrilV albumu so poleg prostora za lepljenje fotografi j s slovesnosti in za pisanje spominov, tudi Jezusove besede o maši, nekatere osnove molitve in spodbude za krščansko življenje.

»Prvo sveto obhajilo je prazničen začetek čudovitega življenja z Bogom. Pri maši in obhajilu, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo z apostoli, si se srečal z Jezusom. Prvič je prišel k tebi in ti si ga sprejel v svoje srce in svoje življenje.

Ta spominski album naj ti pomaga, da ne boš nikoli pozabil Jezusa in njegove ljubezni. Naj te spodbuja, da boš rad hodil k obhajilu in srečno živel v prijateljstvu z Jezusom.«

Moj Molitvenik – Vrata k Bogu, s. Marija Kadiš

Moje prve molitve, besedilo Božo Rustja, ilustracije Silva Karim

V slikanici za otroke so besedila osnovnih molitev ter njihova razlaga bo obogatila

tudi odrasle ter jim približala sporočilo molitev ter razložila njihov nastanek in pomen.

Sveto pismo v zgodbahSveto pismo v zgodbah bo otrokom, njihovim staršem in vzgojiteljem na zanimiv in poučen način približalo bogato sporočilo knjige vseh knjig.

Tudi birmancu lahko podarite poučen in koristen spomin.

365 dni + 1 dan s tebojIskrive, zanimive, izzivalne, pa tudi tolažeče in spodbudne misli nam bodo pomagale doživljati dan za dnem pa tudi čase in praznike cerkvenega leta. Opozorile nas bodo na vsebine, na katere doslej nismo bili pozorni, primerno za mladostnike, ki vstopajo v čas odrasle in osebne vere.

Spomin na sveto birmoDiploma na pergamentnem papirju ima prostor, da vpišete ime birmanca ter kdaj in kje je prejel birmo.

MOHORJEVE DRUŽBE CELOVECP R I L O G AP R I L O G A

Knjige za prvo sveto obhajiloZa prvo sveto obhajilo najdete v Mohorjevi knjigarni tudi primerne knjige in

Vse knjige, križce in še mnogo več lahko kupite v Mohorjevi knjigarni v Celovcu.


Enkraten dan

Ime mi je Lucija Krautzer. Živim v Št. Petru. Stara sem osem let. Obiskujem 2.a razred v Št. Jakobu. Letos bom šla k prvemu obhajilu. Skupaj z Evo Ogris

se pripravljamo na ta enkratni dan. Z veseljem bomo izdelovali križe pri

nas doma. Veselim se, da bom konč-no prvič dobila sveto hostijo. Moji se-

stri Lena in Theresia in moj brat Da-vid so že bili pri prvem sv. obhajilu.

Zdaj bo prišel ta dan tudi zame. Lucija Krautzer, Št. Peter pri Št. Ja-

kobu

Sem Alina Kunčič. Doma sem na Reki. Hodim v 2.a razred ljudske šole v Št. Ja-kobu v Rožu. Rada hodim v šolo, moja učiteljica je Erika Wrolich. Ker moje so-šolke ministrirajo, sem tudi jaz posta-la ministrantka. Z našo Pepco, ki jo ima-mo zelo radi, se učimo ministriranja. Prvič sem bila v Tinjah na srečanju mini-strantov. Bilo je luštno in zelo dobro so nam kuhali. Veselim se že srečanja pri-hodnje leto. V šoli se z veroučiteljico Evo priprav ljamo na veliki praznik prvega svetega obhajila, ki bo konec maja.

Postala sem ministrantka


Documents

Prvo sveto obhajilo - Jezusovi prijatelji - april 2013