Leto XIV Številka 90 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Marec 2010

Foto: Robi L. Horvat

2

UVOD KAZALOrešli smo v novo leto in z njim v nove skrbi. Brezskrbnost in gotovost v redni mesečni dohodek se Prazblinjata pred našimi očmi. »Na železnico pojdi,« mi

je rekel oče, »štipendijo boš imela in zagotovljeno službo v državni firmi!«Me prav zanima, kakšen bi bil njegov komentar na današnje stanje. Najhuje se mi pa zdi, da nikakor ne moreš stvari izvedeti vnaprej. Kriteriji, po katerih se ljudi pošilja na začasno čakanje, so sicer znani, ampak vedno se pojavijo nekakšni odkloni, a ne? Kdaj bo prišel kakšen nov val »čakajočih«, izvemo s televizije in radia, niti toliko nismo vredni, da bi vodilni novico najprej povedali nam, tako pa me mama kliče v službo in mi pove novico … Hecno, a ne? Pa saj moramo razumeti. Vsi so zelo zaposleni z reševanjem SŽ. Izjave za javnost morajo dati, sicer bi jih novinarji pribili na križ, pa še slovenska javnost vidi, da se nekaj dela pri nas, da ne bo več tako velikih izgub, saj je treba pristriči peruti tistim, ki imajo tako gromozanske povprečne plače … Koliko je že? Prometnik bojda zasluži med 2 in 3 tisoči evrov, pa še »jamrati« si upamo!!! Zadnje čase hodim okoli s plačilnim listom v žepu … , samo da vidim, kje so tisti tisočaki, pri meni jih ni!

Kakorkoli že, našim vodilnim se ne zdi, da bi bilo dobro, ko bi njihovi delavci izvedeli za kakšne načrte vnaprej. Sicer pa naj bi to bila samo ZAČASNA razporeditev. To ni ugotavljanje stalno presežnih delavcev, vsi ti delavci bodo prišli nazaj, razen tistih, ki gredo v pokoj. Če bi v to lahko trdno verjeli, bi nam bilo mnogo laže, kajne? Kaj torej storiti, medtem ko čakamo na konec čistilne akcije? Kako se zavarovati, kako si povečati možnost za obstanek v tej naši firmi? Pri odločbi za napotitev na začasno čakanje si ne moremo pomagati prav nič. Pri ugotavljanju stalno presežnih delavcev so kriteriji znani. Vzemite v roke kolektivne pogodbe in uporabite domišljijo (preden odrežete, se pozanimajte, za kateri prst dobite invalidsko kategorijo!).

Urednica Suzana Slatinšek

Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Glasilo šteje med grafične izdelke ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 informativnega značaja iz 11. točke tarifne

Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 priloge 3 zakona o DDV po katerih se Naslov uredništva: Podpredsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 plačuje DDV po stopnji 8,5 %.SŽPS Uredništvo časopisa Glavna urednica: Suzana SlatinšekTrg OF 7, 1000 Ljubljana Odgovorni urednik : Damjan Rak Časopis izhaja mesečno v nakladi 1000 Telefon : (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. izvodov.E-pošta: Horvat, Marjan Mally Zdravko Mundasindikat.szps@slo-zeleznice.si Lektoriranje: Danica Prnaver Naslovnica: KIDRIČEVOwww.sindikat-szps.si Oblikovanje : Zdravko Munda

info@sindikat-szps.si

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in

ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja

besedila v pismeni ali, še bojl e, v elektronski obliki, oddajo do

25. maja 2010 na naslov:

Sindikat železniškega prometa Slovenji e, Trg OF 7, 1000

Ljubjl ana, s pripisom »Časopis Prometnik« ali na e-poštni

naslov: sindikat.szps@slo-zeleznice.si, info@sindikat-szps.si

ali damjan.rak@slo-zeleznice.si !

20. obletnica sindikata 3

Svečana skupščina, zgodovina, pogledi nazaj 4

Kje smo na železnici danes ? 13

Stanje duha 12

Varčevalni ukrepi 13

Nadurno delo 13

Robert L. Horvat 14

Novi vozni red 14

Zima, zima bela 16

Postajališče Loka 17

Blanca 18

Malo zgodovine železnice 19

Sarajevo 21

Nagradna igra Atriligo 22

V hribe 23

Smučanje na Katschberku 24

Brkini 2010 za članice 25

Iran, V. del 26

Rekordi 29

3

AKTUALNO

ČESTITKA OB

20. OBLETNICI!

Hercegovini.

Sodelovanje med sindikati ni bilo nikoli idealno, vendar je vedno potrebno stremeti k temu, da mora biti storjeno vse, da je to sodelovanje čimbolj realno, nepristransko in medsebojno nediskriminatorno. Spoštovane članice, spoštovani člani! Pravila so bila od nekdaj znana, le spoštovati jih je včasih teže.

Prav poseben nemir se v meni preveva že nekaj časa. Ne bi bilo pošteno, če tudi o Slovenskih železnicah, Še preden se je koledarsko leto prevesilo, je v meni podjetju, v katerem vsi služimo kruh, ne bi rekel začel goreti plamen vznemirjenja, ki ga prinaša kakšne pohvalne besede. Čeprav smo z delodajalcem praznovanje jubileja ustanovitve sindikata. velikokrat na nasprotnih bregovih, je vendarle čar Imeti to čast, da smem kot prvi med enakimi zapisati biti železničar. Zato se tudi na tem mestu zahvaljujem te uvodne besede, je zame nekaj posebnega. tistim, ki nam omogočate, da se tudi izven službenih obveznosti z užitkom vozimo z vlaki Slovenskih Pred 20 leti, 22. januarja 1990, se je v dvorani Tabor v železnic.Ljubljani zbrala množica vlakovnih odpravnikov,

operativnih pomočnikov in dispečerjev iz vse Dovolite mi, da vam prenesem tudi čestitke ministra Slovenije in Istre. Odločitev je bila enoglasna: za delo, družino in socialne zadeve, g. Svetlika, ustanavljamo svoj sindikat! Takrat po imenu ministra za promet, g. Vlačiča, in generalnega Neodvisni sindikat vlakovnih odpravnikov Slovenije direktorja Slovenskih železnic, g. Brankoviča. Vsi ti in Istre. Tako se je začela pisati zgodovina našega vam čestitajo v želji, da bi s Sindikatom železniškega sindikata.prometa Slovenije, predvsem z najožjim vodstvom, v prihodnje tvorno sodelovali, ne imeli preveč Zato ob tej priložnosti tudi na ta način izrekam vse nerešenih zadev, uspešno odpravljali tudi kakšno čestitke članicam in članom ob slavnostnem opozorilno stavko, predvsem pa skupaj poslovno jubileju, 20. obletnici ustanovitve sindikata.sodelovali v uspešnejših Slovenskih železnicah.

Ime sindikata, »Neodvisni sindikat vlakovnih Časi niso rožnati, tako na gospodarskem, kot na odpravnikov Slovenije«, je leta 2002 nadomestilo sindikalnem polju. Kriza je dejstvo, posledice bodo še novo, sveže in danes prepoznavno ime »Sindikat udarjale, ukrepi ne bodo vedno prijetni in tudi ne železniškega prometa Slovenije«.vedno uspešni. A zaupanje v pošteno delo, pripravljenost k odrekanju, sprejemanje drugačnih, Saj veste, kadar v javnosti slišimo besedo »sindikat«, boljših tehnoloških rešitev, zvestoba podjetju in vsi takoj pomislijo na probleme in stavko. Še toliko sindikatu, vse to nam pomaga, da verjamemo v boljši prej, če je beseda o železniških sindikatih. Stavke, ki jutri. so bile napovedane, nekatere tudi izvedene, so

zagotovo vsakič pustile svoj pečat. Skupna stavka Ko smo skupaj, smo močnejši, ker smo skupaj, smo vseh sindikatov na železnici leta 1997 je bila velik močni! Naša moč je v zaupanju vase!korak k uresničevanju zahtev sindikatov. Tudi stavka

leta 2005 je bila zelo odmevna in posebna po tem, da V želji, da bi še naslednjih 20 let varno delali pod smo jo izvedli sami.okriljem in zaščito Sindikata železniškega prometa Slovenije, vam še enkrat čestitam ob jubileju!Pomembna so tudi povezovanja v sindikalne centrale

v Sloveniji, v mednarodna združenja transportnih sindikatov ITF in ETF, vzpostavitev zelo koristnega

Damjan Raksodelovanja s kolegi na Hrvaškem, v Italiji, na Poljskem in Češkem ter na Slovaškem, v Bosni in

4

dvajsetlet

SVEČANA SKUPŠČINA, ZGODOVINA, POGLEDI NAZAJ

b 20. obletnici ustanovitve Sindikata železniškega prometa Slovenije je prav, da se podrobneje dotaknemo zgodovinskih pogledov na dogajanja skozi čas. Na ustanovnem zboru 22. januarja 1990 je bilo v Ljubljani O128 prometnikov, dispečerjev, operativnih in drugih. Prvo sejo izvršnega odbora je 5. februarja 1990

skupaj s 23 kolegi vodil Ivan Vajda. V vseh teh letih se je predsednikov, sekretarjev, blagajnikov, predsednikov osnovnih organizacij, urednikov Prometnika in članstva nasploh veliko zamenjalo. Za vtise vseh ni prostora, prav pa je, da se bivši predsedniki ozrejo na svoje delo nazaj. V naslednjih prispevkih predstavljamo njihove poglede danes, na čase takrat.

Glede na resnost in čas, v katerem živimo, je vodstvo sindikata že lansko leto sprejelo odločitev, da se ob jubileju vsaki članici ali članu podari jubilejna ura, izvede svečana skupščina na datum ustanovitve in nato pripravi še poletno družabno srečanje za vse članstvo.

Ure ponosno tiktakajo. Na svečani skupščini 22. januarja 2010 smo v Ljubljani bivšim predsednikom, sekretarjem, urednikom Prometnika, vsem osnovnim organizacijam in nekaterim prizadevnejšim članom podelili spominska priznanja. Povezovanje Bernarde Žarn, kulturna popestritev ŽKUD Tine Rožanc in predvsem ponos v očeh prisotnih je dal svečani skupščini svojstven pomen. Jubilejno leto se nadaljuje, vsa tradicionalna druženja so prežeta z mislimi na zadnjih 20 let. Veselim se vsakega srečanja, zagotovo ima vsak od vas del zaslug za bogato preteklost in vsak od nas ima priložnost za plodno prihodnost. Poletno družabno srečanje bo zagotovo del tega. Pred in po tem na izletih, pohodih, kolesarskih turah, piknikih in zabavah. Hvala vsem za vse, kar v srcu iskreno nosite!Najprej pa objavljamo zapisnik zgodovinskega ustanovnega sestanka v Ljubljani, potem pa nekaj intervjujev.

Damjan Rak

dvajsetlet

5

IVAN VAJDA – prvi predsednik

Ivan, rojen leta 1949, je bil prvi (ustanovni) predsednik našega sindikata. Ob naši dvajseti obletnici delovanja sva se za tale pogovor dobila na njegovem domu v Veliki Nedelji pri Ormožu malo pred božičnimi prazniki.V uvodu mi pove, da je kot vlakovni odpravnik delal na postaji Poljčane, kjer se je leta 2004 tudi upokojil. »Začetek sindikalnega gibanja sega v leto 1988, ko je bila izvedena strojevodska stavka. Vlakovni odpravniki smo podprli dejavnosti kolegov strojevodij, posebno še to velja za štajerski konec. Od tu izhajajo zametki za ustanovitev našega sindikata. Pojavljale so se vse večje potrebe in zahteve po zaščiti že zapisanih in zagotovitvi novih pravic vlakovnih odpravnikov, kar zadeva varnost prometa ter varstvo pri delu. Po

aktov. Začetki so bili tako rekoč priprave na stavko, ki pa je bila na tej stavki je na vse postaje prišlo pismo,

narejeni iz nič. Imenovani izvršilni osnovi uspešnih pogajanj, takrat že s pobuda po organiziranju naših vrst.

odbor (danes GO) se je redno sestajal in slovensko vlado oziroma izvršnim Avtorjev tega pisma je bilo več, samo

začel delati. Ivan je imel dva svetom, ki pa je še vedno deloval pod pismo pa ni bilo podpisano. Treba je

podpredsednika in tajnika. Članarina pritiski skupne države Jugoslavije, upoštevati, da se je to dogajalo še v

članov je bila nizka. Sicer so imeli pri odpovedana.n e k d a n j i s o c i a l i s t i č n i d r ž a v i

delu podporo in pomoč takrat že Jugoslaviji, ki nikakor ni bila prijazna in

ustanovljenega in aktivnega sindikata V času proglasitve vojne za Slovenijo so naklonjena takim akcijam in idejam.

strojevodij. S predsednikom Slavkom bili ravno na sestanku v Ljubljani. Takoj Spomladi leta 1989 je tako prišlo do

Kmetičem sta, kot pove Ivan, dobro so se aktivno vključili v obrambo sestanka, ki je bil sklican na tajni

sodelovala in bila dosti skupaj. Večkrat d o m o v i n e i n t u d i v t i s t e m lokaciji v Ljubljani v kletnih prostorih.

sta čutila, kako jih »spremljajo in zgodovinskem času prispevali svoj Tako je bil ustanovljen iniciativni

nadzirajo« takratni sodelavci SDV kamenček v mozaik samostojne odbor, sestavljen iz vse Slovenije. Ta je

(Udbe). Slovenije. kasneje sklical ustanovni zbor našega

Po ustanovitvi so bili takoj klicani na sindikata. Pomembno je povedati, da se

režimski sindikat na železnici, vendar Sindikat je reševal probleme svojih je naš sindikat gradil od spodaj navzgor,

dogovori nikoli niso zaživeli . članov bolj ali manj uspešno, bili pa so saj so bili najprej ustanovljeni območni

Ustanavljali so se še drugi sindikati in tudi primeru, ko zaposleni niso bili odbori in šele nato je prišlo do

nekdanji socialistični sindikat je počasi zadovoljni s predvsem počasnim ustanavljanja krovnega sindikata. Pod

ugasnil. Začelo se je trdo delati, reševanjem kakega problema. Izvršilni naše okrilje je, poleg območja današnjih

sodelovanje s takratnim generalnim odbor je deloval enotno, zgodilo pa se je Slovenskih železnic, spadala še proga

direktorjem Jurijem Piršem je bilo tudi, da so se pojavljali različni pogledi Divača - Pulj, zato je šlo za sindikat

korektno. Dobili smo svoje prostore in na probleme, ki so bili na mizi.vlakovnih odpravnikov Slovenije in

tajnico, ki je bila sicer delegirana s Ivan je svoje predsednikovanje končal Istre.

strani podjetja in to je včasih pri delu malo pred koncem svojega mandata. V januarju je bil sklican ustanovni zbor

seveda povzročalo težave. Opravljeno je bilo veliko delo, ki v Ljubljani, ki ni bil v prostorih

Sicer pa se je Ivan vozil vsakodnevno iz nikakor ni bilo enostavno in lahko, kot železnice, delovno predsedstvo je vodil

Velike Nedelje v Ljubljano, čez vikend je morda to videti danes z določene Ivan in bil tudi imenovan za

pa delal v službi, da je dopolnil fond ur. časovne distance. Sindikat je bil predsednika novega sindikata. Takratni

Kasneje so se tudi te stvari začele urejati postavljen na noge in je pomembno ustanovni člani so bili samo vlakovni

in izboljševati. kreiral življenje in delo na slovenskih odpravniki, kasneje so se pridružili še

Pripravljati se je začela nova kolektivna železnicah. Ivan po predaji poslov v drugi poklici. Včlanjeni so bili skoraj

pogodba, ki je bila na koncu potrjena in L j u b l j a n i n i v e č o p r a v l j a l 100% vlakovni odpravniki, saj je bilo

podpisana. Že takrat so bile številne pomembnejših funkcij v sindikatu. Kot članov sindikata približno 1200.

debate, kdo in koliko od izvršilnih član z bogatimi izkušnjami pa je vedno Ustanovnega zbora se je udeležilo

delavcev prevzema večje odgovornosti pomagal in svetoval, če je bilo preko sto članov. Sprejeli so sklep, da se

pri svojem delu. Prav tako so potekale potrebno.pristopi k pripravi statuta in ostalih

Ivan Vajda, 20 let kasnejeFotograf: Miran Prnaver

6

dvajsetletsodelovanju. Saj brez zaupanja ni, kot s indikat , za vse , kar je b i lo

Ivan je ponosen na začetke našega pravi, uspeha. Prerivanje in prestopanje postorjenega. Tega, kar sem slišal in se sindikata in vesel, da je imel priložnost članov med sindikati ne bo prineslo prepričal v pogovoru z njim, ni bilo pri tem sodelovati in soustvarjati. Ko boljšega jutri. malo, predvsem pa ni bilo lahko.danes gleda na delo našega sindikata, Zato naj bo tudi v imenu tistih, ki danes opaža, da je sindikat uspešen toliko, Gospodarska kriza je seveda prizadela oblikujemo delo sindikata, res en velik kolikor pač se aktualno vodstvo trudi za tudi SŽ in podjetje je res pred velikimi hvala gospodu Ivanu za vse, kar je storil reševanje problemov. Seveda pa je izzivi. Ampak mesto prometnika v tej za naše vrste. Brez njegovega »včeraj« potrebno upoštevati vse okoliščine, v zgodbi bo še vedno zelo pomembno. ne bi bilo našega »danes«. Kdor pa nima katerih se to dogaja. Včasih je Kljub vsej modernizaciji bo delo svoje svetle preteklosti in čiste vloženega ogromno dela, pa se to na prometnika še kako potrebno in zato je sedanjosti, nima veliko upanja za lepo zunaj ne vidi. treba to delo primerno ovrednotiti in prihodnost.

ceniti. Projekt, ki je bil začet že v Ko danes kot upokojenec spremlja SŽ, »njegovem času«, pa nikoli povsem Počaščen in z veseljem sem se s prvim ga presenečajo številne menjave dokončan. Kl jub spremembam predsednikom našega sindikata vodstva. Potrebna bo ustrezna pravilnikov ostaja prometnik ključni pogovarjal in o tem zapisal nekaj misli organizacija podjetja, ki bo omogočila člen »železniške verige«. Miran Prnaver. boljši ekonomski položaj podjetja in s tem ohranila delovna mesta. Pri Ob koncu se gospod Ivan Vajda sindikatih vidi potrebo po dobrem in zahvaljuje vsem članom, ki so pred p r e d v s e m d o b r o n a m e r n e m dvajsetimi leti skupaj začeli graditi

MARJAN DROLE – drugi predsednik

Objavljamo njegovo zahvalno pismo:

»Spoštovani!

Hvala za prijeten večer, ki sem ga smel preživeti v Vaši družbi. Obujeni spomin na odmaknjene dogodke izpred dvajset let, srečanje takratnih kolegov samodejno vodi v refleksijo, ki je sam pri sebi nisem nikoli opravil. Ko sem odstopil kot predsednik, sem bil razočaran in kasneje nisem več hotel razmišljati o tem.

Že na ustanovnem zboru je bilo dogovorjeno, da bo sindikat neodvisen in samostojen in tako je bilo zapisano tudi v ime. Po podpisu prve kolektivne pogodbe, po skoraj letu dni pogajanj, so delodajalci ugotovili, kar smo sindikalni pogajalci vedeli že ves čas: da bo naše delo postalo dražje. Komaj podpisano pogodbo je bilo treba spremeniti zato, ker se je nasprotna stran pogajala nepripravljena. Logično je bilo, še vedno mislim tako, da bi moral podpisnik pogodbe, prometni minister, odstopiti ali pa bi ga k temu morali prisiliti. Pa se ni zgodilo nič, ker na naši strani ni bilo enotnosti - minister je bil pač iz prave stranke. Toliko o neodvisnosti in samostojnosti.

Naziv sindikalist je imel v tistih časih negativno konotacijo, celo pejorativno. Krompir za ozimnico in kimanje. Vem, da je to marsikoga odvrnilo od aktivnejšega delovanja v našem sindikatu. Tako so se rinile v ospredje problematične osebe, ki so se nas posluževale za reševanje svojih problemov ali za napredovanje v službi. Pri vseh kolegih, ki so bili inženirji, pravniki, ekonomisti ali pa so to študirali, smo imeli nepismenega tajnika. Ustanovili smo razne komisije za predpise, socialni standard etc., za katere nismo imeli članov, ki bi jih vodili. Pričakovanja članov nisem mogel izpolniti, postalo je preveč vsega.

Toda ob Vaši predstavitvi delovanja sem spoznal, da je kljub temu, da je sindikatu slabo kazalo, vendarle razvoj prinesel tisto, kar sem si želel. Neodvisnost in strokovnost. Zato mi ni ničesar žal - vesel sem, da sem del tega. Nadaljujte.«

Lep pozdrav, Marjan Drole

7

BRANKO JUGekonomska kibernetika) in igral hokej za prometniki. Prva leta je naš sindikat iskal C r v e n o z v e z d o t e r d r ž a v n o svojo pozicijo znotraj sistema SŽ in reprezentanco. zamudil prvo in največjo priložnost, da Žal se mi odhod v Beograd ni nekako bi se bolje utrdil ob formiranju sveta

Sem Branko Jug, rojen 16. 05. 1959 na obnesel, saj je moja mladost, oddaljenost delavcev in prvih volitvah vanj. Tedanji

Jesenicah, drugi otrok tovarniških od doma, drugačna mentaliteta naredila predsednik Pavlič je bil kot senca ostalih

delavcev. Že v zgodnji mladosti sem se svoje in po enem letu sem prišel nazaj p r e d s e d n i k o v i n n i i m e l

rad ukvarjal s športom, in to ne samo domov. Bil sem preponosen, da bi šel »prepoznavnosti« in »hrbtenice«, ki je

enim. Moj normalni dan v mladosti je nazaj v klub, zato sem se sam javil ter potrebna, da »pritegne in potegne«

potekal od jutra do večera na treningih: odšel služit v JLA. V vojski sem bil delavce v enotnost in odločenost pri boju

namizni tenis, judo, plavanje, hokej, zadnji rod Titove garde na »Brionih«, za svoje pravice in prostor v sistemu.

atletika in nogomet. Kasneje sem se kjer sem dodobra ohranil fizično Po Pavliču sem se pojavil, nenadejano,

moral opredeliti, ker mi je zmanjkovalo pripravljenost. Po koncu služenja v nepoznan, skoraj lansiran (ker je nekdo

časa, in sem izbral hokej.vojski so me na moje začudenje prišli na delal račun brez krčmarja). Moram

priznati, da sem postal predsednik sindikata zaradi spletk akterjev pod mizo, za katere kar naenkrat že skoraj ustoličeni kandidat Ivan Šenkiš ni bil več primeren. V meni so nekateri videli poslušnega predsednika, kot je bil Franc Pavlič, da bi naš sindikat lahko nemoteno uporabljali za svoje namene oz. potrebe.Sam osebno nisem imel nič proti Ivanu Šenkišu, da pa sem sprejel kandidaturo, sem imel poštene razloge. Sindikat so takrat spletkarji dodobra pretresli in moja kandidatura, čeprav ni bilo tako zamišljeno v nekaterih drugih krogih, je bila odločitev, ki je v tistem času sindikat zadržala vsaj približno v obsegu, kot je bil. Da pa je bil to »račun brez krčmarja«, se je pokazalo že na prvih sestankih sindikatov, ko se nisem mogel kot predsednik strinjati z vsem, za kar so se drugi odločili.Žal mi je, da je kasnejši predsednik Ivan Šenkiš takrat mojo vlogo tako odločno negativno sprejel, saj sem imel zaradi njega in z njim kar precej težav, kar je bilo posebno neugodno, saj sva bila na isti ladji.

Poleg športa sem obiskoval tudi dom iskat funkcionarji hokejskega kluba Ko sem dobil mandat predsednika, sem glasbeno šolo, kjer sem na željo matere Jesenice in mi predlagali, da bi se vrnil. podedoval tudi sekretarja Irfana začel z violino, kasneje sem zamenjal Naslednjih pet let sem uspešno nastopal Jakupoviča. Moram priznati, da je to kar instrument ter se učil igrati na klarinet ter za hokejski klub Jesenice in državno lep spomin, saj sva se na začetku že saksofon. Tudi moja glasbena pot je reprezentanco, nato pa je prišla pogovorila o lojalnosti in do konca morala že na začetku srednje šole trpeti življenjska sprememba. Poročil sem se najinega sodelovanja nisem dvomil v to. zaradi moje opredelitve, da se bom začel ter si ustvaril družino, kar pa ni šlo vkup Samo delo je takrat potekalo v »tipanju, vrhunsko ukvarjati s hokejem. Kljub z mojo stalno odsotnostjo. Kar naenkrat kdo bo koga«, pozicije še niso bile do vsem mojim aktivnostim nisem imel je prišlo, da sem moral poiskati službo in konca postavljene in profitiral je tisti, ki težav v šoli, tako da sem osnovno šolo pot me je zanesla na železnico, ker so na je bil bolj spreten. Naš sindikat je bil končal kot odličnjak. Po končani Jesenicah potrebovali prometnike. Po takrat v nezavidljivem položaju; brez osnovni šoli sem se vpisal v srednjo končani prekvalifikaciji sem začel z predstavnikov v svetu delavcev, ekonomsko šolo na Jesenicah, katero delom najprej na postaji Vižmarje, katerega vloga se je čedalje bolj krepila sem kljub zelo velikim izostankom od potem v Škofji Loki, Kranju ter nato na (takratni in sedanji predsednik Berdajs je p o u k a ( z a r a d i s o d e l o v a n j a v postaji Jesenice. to moč združeval v eni osebi), frakcije reprezentancah Jugoslavije - mladinski znotraj samega sindikata.in članski) končal v rednem času s prav Devetdeseta leta so prinesla pretrese tudi Glede samega članstva sem vedno imel dobrim uspehom. v sindikalno sfero. Delavci smo nekako občutek, da sem bil zelo sprejemljiv Moje nadaljnje šolanje se je nadaljevalo začutili, da nas dotedanja institucija, ki predsednik, sam pa sem se zelo trudil, da na ekonomski fakulteti v Ljubljani, se ji reče sindikat, ne zastopa v naših sem članom ustregel in pomagal po takrat pa so se začele moje težave v težnjah po spremembah tudi v smislu najboljših močeh. Glede sodelovanja z hokejskem klubu Jesenice. Eno leto sem delavskih pravic, tudi tukaj se je začela ostalimi sindikati, se situacija ponavlja, nekako usklajeval moj študij in igranje pisati nova zgodovina. Na Jesenicah smo kot je že vseskozi. Sam sem se dobro hokeja, nato pa sem dobil za tiste čase se tako kot povsod začeli pogovarjati o razumel s tedanjim nepisanim in edinim dobro ponudbo iz beograjske Crvene tem, kako se bomo organizirali. Izbrali sprejemljivim za vse železničarje zvezde. V Beogradu sem nadaljeval s smo prvega predstavnika in nekako Slavkom Kmetičem, a za kaj več je bilo šolanjem na visoki šoli (takratna smer strnili članstvo v začetku izključno ravno toliko pogojev kot sedaj. Naš

dvajsetlet

Brane Jug, hokej mu še greje kri.Fotograf: Miran Prnaver

8

UVODdvajsetletsindikat ni bil načeloma nikoli močno vezan na neko politično opcijo, (čeprav so nam pripisovali marsikaj), kar pa ne velja za večino drugih sindikalnih liderjev, ki so močno v eni stranki in posledično vlečejo za seboj članstvo. Problem tudi ni samo to, ampak da ni dopustno nikakršno drugo mnenje, kot je to v demokraciji celo zaželjeno, ampak da velja enoumje, samo pod drugačnim imenom, kot smo ga že poznali v preteklosti. Kot predsednik sem se zelo trudil, da bi bil sindikat prepoznaven in inovativen, vse z namenom, da koristi članom. V mojem času je začel izhajati časopis, odprlo se je mnogo tem, ki so bile realizirane, nekatere še za mojega predsedovanja, nekatere je realiziral moj naslednik (prvi ergonomski stoli, urejanje čajnih kuhinj, prostori za delo sindikata tudi na terenu itd.).Predsednik sindikata sem bil v obdobju med tremi skupščinami … prva volilna in zadnja, ko sem na koncu odstopil, vendar ne kot užaljen predsednik, pač pa v želji, da se sindikat z novimi močmi razvija. To sem dokazoval v nadaljevanju, ko sem stal ob strani naslednjemu predsedniku Ivanu Šenkišu, takoj ko sem ugotovil, da razmišlja, in ne samo posluša. Kot predsednik OO Jesenice sem deloval naprej in članstvo povečal na 150, kar je bilo za naše področje kar maksimum. Menjave predsednikov v našem sindikatu so posledica relativno zahtevnega članstva (najvišja izobrazba) in ker nimamo predsednikov, ki skozi sindikat poskušajo narediti politično kariero. Druga stvar pa je, da se je pri nas vsak predsednik vrnil iz "fotelja v fotelj"; sama služba prometnika je kar v redu, torej je tudi vztrajanje na predsedniškem stolu manj "zavzeto". Vsekakor menim, da je v današnjem času potrebno biti na tem položaju dalj časa, saj preteče kar nekaj Save, da se človek postavi na noge in postane prepoznaven.V mojem času predsedovanja je bilo vsekakor dosti zanimivih dogodkov, vendar ko razmišljam o preteklosti, ugotavljam, da čas in način življenja terjata neizprosen davek. Dogodki, ki so bili včasih zanimivi, postajajo v današnjem času samo še smešni. Tako se spomnim poskusa uvajanja elektronske pošte v sistem v letu 1998, ko je bila znanstvena fantastika, da bi bilo vsako delovno mesto prometnika opremljeno z računalnikom. Sistem elektronske pošte naj bi funkcioniral na takratno število računalnikov, s tem da bi tisti, ki ima računalnik, svoj e-mail tiskal in razdeljeval vsem naslovnikom, ki nimajo računalnika, teh pa je bilo zelo veliko. Ker smo dokazali, da ni nikakršne razlike, če brzojavna služba ostane ob taki opremljenosti, kot je bila, smo delovno mesto brzojavca ohranili, dokler pač čas ni naredil svojega.Ko gledam delovanje našega sindikata danes, moram potegniti neko prelomno črto od leta 1997. V samih začetkih sindikata, to je v prvih dveh letih, je bilo kar nekaj dobrih poskusov prepoznavnosti, nato pa je bil naš sindikat v veliki praznini in času izgubljenih priložnosti.Od mojega prevzema naprej pa nekako kontinuirano zavzema svoje mesto in raste, predvsem po vsebini in prepoznavnosti, in to me veseli. Dejstvo je, da je mogoče res najlažja pot, ko samo sodeluješ pri nečem, kar si drugi izmislijo, toda na dolgi rok takega sindikata več ni.Za večino sindikatov na SŽ raje ne bi dajal komentarja, ker bi bil ta preveč piker in kritičen. Za naš sindikat pa lahko rečem, da s tem, ko ostajam član, verjamem, da v tem razburkanem času pluje v pravo smer.Ob koncu bi mogoče povedal še eno misel, ki sem jo že nekoč:»Predsedniki (sekretarji) odhajajo, sindikat pa ostaja.« Dragi naši člani sindikata, sindikat smo mi in v kolikor bomo mi čutili pripadnost in verjeli vanj, bo tudi sindikat imel dovolj moči, da nas bo zaščitil ob vse hujših pritiskih kapitala, da nam začne jemati naše pravice.

Brane Jug

IVAN ŠENKIŠ PREDSTAVITEV

Po končani srednji železniško-prometno-transportni šoli, to je bilo leta 1987, sem pričel poklicno pot kot prometnik na postaji Ormož in kasneje na postajah Kidričevo in Pragersko. V času osamosvajanja Republike Slovenije sem prometniško kapo za krajši čas zamenjal z »rezervno« policijsko. Ob delu sem s študijem na Ekonomsko-poslovni fakulteti Maribor ter na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje pridobil strokovno izobrazbo in naziv diplomirani ekonomist. Danes sem zaposlen v Ljubljanski podružnici družbe Rail Cargo Austria AG kot namestnik vodje podružnice.

ZAČETKI SINDIKATA ( Ali si aktivno sodeloval pri tem?)

Že kot »zelen« prometnik sem začutil potrebo po povezovanju in organiziranem zastopanju stališč našega (prometniškega) poklica proti takratnemu avtoritarnemu sistemu, kar je bilo v tistem času pomembno tudi z vidika spodbujanja procesov demokratičnih sprememb v družbi. Tako sem se skupaj z večjim številom kolegov udeležil ustanovnega zbora prometniškega sindikata v Ljubljani ter kasneje aktivno sodeloval pri delu v osnovni organizaciji Sindikata vlakovnih odpravnikov Slovenije in Istre na Pragerskem. V tistem času ni bilo prav zelo preprosto preskakovati vseh ovir, ki so nam bile postavljene na pot. Spomnim se, kako nam je na enem od sestankov sekretarka takratnega TOZD-a zabrusila, da nam bodo sindikalno blagajno urejali kar oni, saj mi tega itak nismo sposobni …

KAKO SI POSTAL PREDSEDNIK, LOBIRANJE, DOGOVORI?

Kmalu po ustanovitvi sindikata sem se aktivno vključil v delo osnovne organizacije in kmalu (mislim, da leta 1993) postal predsednik območnega odbora Pragersko. Spomnim se, da sem bil v tistem obdobju kar malo zastrupljen s tem delom. Problemov je bilo veliko in vsak rešen problem je predstavljal nov zagon. Morda sem zaradi takšnega pristopa kmalu postal podpredsednik sindikata. Nekako logično je bilo, da sem zaradi tega pristal v ožjem krogu kandidatov za predsednika. Sindikat je v tistem času (1998) potreboval spremembo načina delovanja, saj je takratno vodstvo zaspalo na lovorikah po ustanovitvenih uspehih, okolica pa se je razvijala. Pripravil sem program in kandidiral. V drugem poizkusu leta 1999 je bila moja kandidatura podprta z veliko večino članov skupščine. Morda tudi zato, ker sem za sekretarja predlagal Bernarda Nareda, ki je že takrat veljal za strokovnjaka na področju železniškega prometa in za zelo dobrega pravnika. Predvsem pa je bil cenjen kot človek, ki nikoli ne odvrne pomoči tistemu, ki jo potrebuje. KOLIKO ČASA SI BIL PREDSEDNIK?

Predsedniške naloge sem opravljal polnih sedem let, torej od leta 1999 do 2006, ko sem se odločil za odstop s tega mesta. POGOJI DELA V TISTIH ČASIH?

Pogoji za delo, tako prostorski kot vsi drugi, so bili po prevzemu funkcije vse prej kot rožnati. Z Bernardom sva pričela delati v pisarni velikosti 3x3 m in zavedala sva se predvsem, da morava nadaljevati, kar je bilo dobrega, ne smeva pa ponavljati napak najinih predhodnikov. Zaradi takšnega pristopa se je v sindikat vrnilo precej sodelavcev, ki so pred tem izstopili iz sindikata, in veliko stvari se je po mojem mnenju v tistem obdobju obrnilo na bolje. V tistem času se je oblikovala tudi zavzeta ekipa

9

železniškega prevoznika RCA, ki je organiziral svojo podružnico v Sloveniji, da prevzamem mesto namestnika vodje podružnice. In tako sem danes tukaj.

KAKO GLEDAŠ NA DELO NAŠEGA SINDIKATA DANES?

Predvsem manj obremenjeno kot takrat, ko sem bil še aktiven na SŽ. Vem, da v teh razmerah, ko so praktično na vse vodilne pozicije nastavljeni člani drugega sindikata, ni lahko dosegati kakršnegakoli premika na bolje. Še posebej, če teh šefov pri delu ne vodijo profesionalno strokovni kriteriji, temveč sindikalno klientelistični. S tega vidika vem, da aktualnemu vodstvu ni lahko, mislim pa, da bi moralo zastaviti do takšnih razmer ostrejše stališče in delovanje. Takšne razmere so vendar nenormalne in za podjetje škodljive. SINDIKATI NA SŽ DANES?

Priznati moram, da o delovanju sindikatov na SŽ nimam veliko svežih informacij. Če pa sodim po zapisih in medijskih objavah, pa bi dejal, da se ni kaj dosti spremenilo od PREDSEDNIKOVANJA?predsednikov območnih odborov, ki so takrat, ko sem zapustil SŽ. Po mojem pomembno prispevali k učinkovitosti in mnenju so sindikati, ali bolje rečeno njihovi Ja, očitali so mi, da doma zalivam plastične stabilnosti sindikata.voditelji, popolnoma zašli s poti. Njihovo rože … delovanje že dolgo ne temelji več na SODELOVANJE Z DRUGIMI vrednotah, ki so vzpodbudile sindikalna AKTIVNOSTI PO MENJAVI SINDIKATI?gibanja. Sindikat postaja zgolj platforma za FUNKCIJE? uresničevanje osebnih ambicij njihovih Sindikalno ozračje je bilo že v tistem času liderjev. Nadpovprečno visoke plače, ki jih Ko sem se sredi leta 2006 odločil odstopiti z precej zastrupljeno z raznimi egoizmi, prejemajo, in možnosti vplivanja na vse in mesta predsednika sindikata, sem za kratek željami po prevladovanju, obvladovanju ... vsakogar so po mojem glavni razlogi, da se čas prevzel vodenje Nadzorne postaje V sindikatu smo se odločili, da poizkusimo kot klopi držijo svojih položajev. Tako pa Pragersko. Ker mi takratni šefi niso železniški sindikalni sceni ponuditi novo zaradi postavljenih notranjih ustrojev podaljšali začasne pogodbe za šefa NP kvaliteto. Že takrat so bile namreč postajajo praktično nezamenljivi, novi Titi. Pragersko, sem svoje delo nadaljeval kot ustvarjene nekakšne medsindikalne Ko se kdaj pogovarjam s katerim od bivših prometnik. Po nekaj mesecih sem se prijavil koalicije, ki so izključevale nevključene. sodelavcev, ugotavljam, da se delavci še na razpis za direktorja Agencije za Prvi odzivi na našo pobudo, da najbolj bojijo svojih sindikalnih voditeljev, železniški promet v Mariboru (AŽP), na medsindikalno delovanje uredimo na ki največkrat poskrbijo za »discipliniranje« katerem me je Svet agencije izmed šestih temelju medsebojnega spoštovanja, tistih, ki si upajo ne strinjati se z delavskimi prijavljenih kandidatov izbral za direktorja. enakopravnosti in solidarnosti, so bili predstavniki. Še bolj pa je zanimiv fenomen Takrat pa se je očitno prižgal alarm v pozitivni. Takrat je na tej sceni imel velik vzajemnega »pokrivanja hrbtov« med nekaterih sindikalnih glavah, ki so na mesto vpliv še Slavko Kmetič, ki je, za razliko od upravo in delavskimi voditelji, ki je bil direktorja agencije želeli postaviti njegovih naslednikov, svoje delovanje medijsko izpostavljen v prvih dneh »svojega« človeka. Svojega kandidata, ki je uravnaval po demokratičnih principih. januarja. Ko samoorganizirani delavci bil uslužbenec AŽP, so zmotivirali za Kasneje se je izkazalo, da so nekateri, s zahtevajo odgovore ali odgovornost svojih izdelavo konstrukta in diskreditacije, ki je katerimi smo delili isto mizo, konstantno delavskih predstavnikov, se slednjim z bila podlaga za izredno odpoved pogodbe o držali fige v žepu. vsemi razpoložljivimi sredstvi v bran zaposlitvi, ki mi je bila izrečena v rekordno postavi celotni aparat uprave podjetja. In kratkem času. Predvidevam, da takratna ZAKAJ POGOSTE MENJAVE potem farse o preverjanju podpore na Vlada RS zaradi te diskreditacije in povezav PREDSEDNIKOV V ZAČETKU?organih sveta delavcev … Res se ne akterjev diskreditacije z vladnim vrhom ni spomnim primera, da bi svet delavcev izvršila mojega imenovanja in razpis je bil Na to vprašanje nimam natančnega izglasoval sklep, ki bi bil v nasprotju s ponovljen. V postopku na sodišču, ki sem ga odgovora. Predvidevam, da je bila to predlogom ali pričakovanji njegovega proti SŽ sprožil zaradi nezakonite odpovedi posledica nekega »poporodnega stanja«. predsednika. Takšne vzajemnosti nikoli pogodbe o zaposlitvi, se je izkazalo, da je bil Sicer pa osebno menim, da je menjava niso šle v prid delavcem. Skratka, mislim, v izrek odpovedi neposredno in močno vodstva na dva mandata (8 let) zaželjena, če da je nastopil čas za nove sindikate.vpleten delavski direktor Albert Pavlič. V ne že celo nujna. Če se to ne zgodi, dobimo teh dneh pričakujem izrek sodbe.večne delavske direktorje, predsednike SINDIKALNA SCENA V SLOVENIJI - Ko sem čez noč ostal brez zaposlitve, sem svetov delavcev, predsednike sindikalnih GOSPODARSKA KRIZA? razmišljal o marsičem, predvsem o tem, kje central …

nadaljevati svojo poklicno pot. Zaposlil sem Podobno kot na železnicah, je tudi v se v družbi Šport hotel Pokljuka. Kasneje pa KAKŠNA ZANIMIVOST IZ ČASA nekaterih drugih sredinah po Sloveniji. O sem dobi l povabi lo avs t r i j skega

Ivan Šenkiš na novem delovnem mestuFotograf: Miran Prnaver

dvajsetlet

dvajsetlet

10

tem pričajo primeri samoorganiziranja ravnovesja med delom in družino. Vsem bralcem želim, da bi v časopisu delavcev mimo sindikatov. Sindikati bi Poizkušam se zavedati, da odraščajoči Prometnik tudi naslednjih 20 let lahko morali biti socialni korektor, so pa v času hčerki potrebujeta tudi očeta, zato med prebirali zanimive prispevke, članicam in konjunkture zaspali. V času krize je vikendi praktično ves čas namenjam članom pa, da bi bil sindikat zagovornik in bistveno teže popravljati zamujeno. družini. Sicer pa lahko rečem, da sem z zastopnik predvsem njihovih interesov in novim delovnim okoljem zadovoljen, saj je interesov najbolj ranljivih skupin TVOJ VSAKDAN? v ospredju predvsem delo in rezultati, in ne zaposlenih.

nekakšne druge odvisnosti. Zgodnje vstajanje in pozno odhajanje k Intervjuval Miran Prnaverpočitku. Vmes pa veliko delovnih SPOROČILO BRALCEM OB 20. obveznosti, službenih poti in dela na poti in LETNICI SŽPS? v pisarni. Ob vsem tem pa iskanje

PRVI UREDNIK PROMETNIKA:

MARJAN MALLY

Kdaj si v »svoje roke« vzel časopis Prometnik ?Potem me je predsednik OO Celje Franci Čuš vprašal, ali bi bil pripravljen urejati časopis, katerega ima sindikat namen ustanoviti. Takrat sem imel že kar precej izkušenj z urejanjem svoje rubrike v lokalnem časopisu, zato sem ponudbo sprejel. Toda

s sindikalnim delom nisem bil več na tekočem, kar je bila določena vrzel.

Kolikokrat je izhajal letno, kdo so bili tvoji sodelavci, skratka, kako so zadeve potekale v »tvojih časih« ?Nekoč sem bral spomine nekega urednika, ki je v Ameriki urejal slovenski časopis in pogosto kar sam pisal vse prispevke. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Bil sem zagnan pri delu, tako da je časopis izhajal vsak mesec. Mnogo mi je pomagal oblikovalec Irfan, ki pa je bil hkrati nosilec vsega v sindikatu. Dopisnikov je bilo sprva bore malo, tako da smo objavljali celo takšne prispevke, ki dejansko sploh niso spadali v naš časopis. Toda prometniki so ga bili kljub temu veseli in so me po vsej Sloveniji vzpodbujali pri delu. Obiskal sem sam vrh podjetja in predstavljal obraze, ki so jih prometniki poznali le s podpisov brzojavk. Mnogo dogodkov bi lahko navedel, ki so ostali nepozabni – morda še kdaj. Morda le primer ure iz Pivke, ki so jo prav po zaslugi našega pisanja dobili ščasoma nazaj. Tedaj mi je direktor Marjan Rekar na neki prireditvi oporekel, da sem ga obdolžil, da je on odnesel

uro, ki je bila potem na Feršpedu. Kljub temu sva ostala v dobrih Naš sindikat je v mesecu januarju 2010 praznoval 20. letnico odnosih. ustanovitve. Ali se spominjaš začetkov?Kako da ne. To je bil moj najlepši čas na železnici, ko sem iz Ali si imel pri svojem delu »proste roke« ali so imeli nekega zaprtega okolja prav s pomočjo našega časopisa spoznal predsedniki sindikata strogo kontrolo?odnose na železnici drugod po Sloveniji, ki so bili bolj tovariški, Priznati moram, da sem imel popolnoma proste roke pri pisanju, kot smo jih poznali na Štajerskem. imel pa sem nekaj tehničnih ovir posameznikov. S predsednikom

Francem Pavličem sem imel zelo dobre odnose, še več, celo sam Si bil že na začetku aktiven v sindikalnih vrstah? me je vodil in vozil naokoli po Sloveniji. Tudi z ostalimi Morda še preveč. Takrat, ko je bil v Slovenski Bistrici predsednik predsedniki je delo dobro potekalo, le da so včasih razumeli sindikata Franc Dežman, sem bil v okviru občine predstavnik za novinarsko etiko po svoje. promet in zveze. Potem sem nasledil Dežmana, mesto predsednika, bil predstavnik sindikata v tedanji organizaciji v Kako pa ocenjuješ današnje glasilo Prometnik ?Celju, kjer sem bil hkrati še predstavnik mladine in član Še vedno sem član uredniškega odbora in karkoli bi očital, bi bil delavskega sveta. Zaradi nestrinjanja s šefom v zvezi z hkrati samoočitek. Zelo sem zadovoljen, da se moje začetno delo ocenjevanjem posameznikov sem protestno zapustil mesto nadaljuje, da je glasilo vedno bolj kvalitetno in da sodeluje vedno predsednika sindikata na postaji in mesto ponudil Ivanu Vajdi, ki je več pravih novinarjev, ki k temu pripomorejo. Le pogosteje bi naj kmalu zatem postal prvi predsednik našega samostojnega Prometnik izhajal.sindikata prometnikov. Prepričan, da je moj čas potekel, sem ostal le še član našega sindikata. Tudi danes še aktivno delaš pri glasilu, kaj so Tvoji prispevki

oziroma katero področje pokrivaš?

Marjan Mally v naravi, če se le da!Fotograf: Miran Prnaver

11

Kot upokojenec se v prvi vrsti posvečam mojemu planinstvu, ki Ali nam lahko na kratko predstaviš svoj upokojenski vsakdan sem ga v sindikatu uvedel hkrati s časopisom. Sicer pa je na vrsti ? zgodovina postaj, kjer sodelujem z g. Karlom Rustjo, odličnim Nimam časa. Prekleto zares mi ga primanjkuje. Zelo aktiven sem v pričevalcem s tega področja. planinstvu, razen tega pa še vedno urejam svoje kolumne v

lokalnem tedniku. V resnici še bolj aktivno počnem samo to, kar Kakšno pa je po Tvojem delo in kakšne aktivnosti našega sem v času službe.sindikata danes?Biti danes sindikalist ni lahka stvar. Vse, kar napraviš dobrega, je Kaj bi rad sporočil našim bralcem ob 20. letnici sindikata? samoumevno, slabosti pa so takoj primerne za linč. Še vedno me Nikoli mi ni bilo žal časa za delo v sindikatu. Še posebej sem vesel, zanimajo stvari v sindikatu, saj sem navsezadnje še vedno aktiven da časopis, ki sem mu sam dal ime, ga urejal in vseskozi sodeloval član sindikata v pokoju. pri njem, še naprej priča o identiteti našega poklica in opozarja na

mnoge nepravilnosti pa tudi poroča o lepih dogodkih po Sloveniji. Kako pa gledaš na sindikalno sceno na Slovenskem v teh težkih Prepričan sem, da je pravi sindikat tisti, ki služi delavcem, in ne gospodarskih časih? politiki! Najbolj vesel sem, da sem v pokoju. Namreč: težko je delovati v času, ko lahko kaj dosežeš samo z 'razkazovanjem mišic'. Z Marjanom se je pogovarjal Miran Prnaver.

dvajsetlet

IZIDOR SOTLAR,

nekdanji urednik Prometnika

Bralci Prometnika in tudi drugih časopisov te poznajo kot avtorja člankov, ki so začinjeni z dobršno mero ironije. Kako si sploh začel s pisanjem?

Verjetno s tem, ko sem v drugem razredu osnovne šole napisal spis z naslovom »Ko bom velik, bom strojevodja« in je ta spis prejel čisto pravo pionirsko nagrado. No, strojevodja res nisem postal, več kot dvajset let pa sem bil prometnik, ki smo tako ali tako morali pisali raznovrstna »poročila!« (smeh)

Bil si med ustanovitelji našega časopisa in vseskozi zagovarjal tezo, da je pero najmočnejše orožje!

Šele danes, po petnajstih letih od prve izdaje, vidim, kako pomembna je bila odločitev o izdajanju časopisa Prometnik. pa malo slik, pa kakšna križanka in izdelek bile za tiste čase »nedotakljive«?Čeprav se zdi petnajst let zelo blizu, pa se je tu. Ko pa seveda to poskusiš povezati v boste zagotovo spomnili, kakšna je bila celoto, vidiš, da imaš materiala samo za Smisel novinarskega dela je ravno v tem, da takrat možnost dostopa do informacij. V osem strani in pol, nič slikovnega materiala, nekdo na čim bolj korekten način spomni na časopisu smo predvsem poskušali podhranjeno programsko opremo, nepravilnosti ali probleme, ki bi sicer ostali opozarjati na stvari, ki jih morda drugi ne bi križanko, ki bi jo znal rešiti samo Einstein, skriti pred javnostjo. Pri teh zadevah je bila opazili, na spremembe, ki so se bliskovito in seveda mojstra tiskarja, ki je beležko s odločitev včasih res težka. Po eni strani dogajale okoli nas, in na stvari, ki so bile v terminom izdaje že zdavnaj zamazal do skušaš biti korekten do pisca in bralca, po direktni povezavi s poklicem prometnika in neprepoznavnosti. No, včasih je imel takšen drugi strani pa veš, da se bo zaradi tega iz kasneje tudi ostalih železničarjev. Tako je videz tudi naš časopis. (smeh) določenih smeri vsul plaz kritik in postal časopis zanesljiv in verodostojen neodobravanj, še posebno tistih, ki so bili medij, prek katerega smo našim članom Po dveh letih bolj ali manj redne izdaje kakorkoli vpleteni v zadevo. sporočali tiste novice, do katerih ne bi nikoli časopisa si postal glavni urednik?prišli, ali pa morda tiste novice, s katerimi Kritike, imenovane grožnje?smo poskušali naslavljati širši krog Drži. Pa vendarle bolj po sistemu, da je bralcev. nihče ni maral, sam sem jo pa komaj dobil! Tudi te so bile. Včasih so presegale meje

Kot vsaka stvar v življenju, ki ima svoje dobrega okusa. Zagotovo so prispevale k Verjetno ste se ob nastajanju časopisa svetle in temne trenutke, je bil tudi barvi in gostoti lasišča.srečevali s številnimi problemi? Prometnik pred tem, da preneha z

izdajanjem ali pa da nadaljujemo v večjem Kakšen pa je bil odnos in vpliv Uf! Če jih danes opišem, jih je verjetno za obsegu, s širšim krogom bralcev. Mislim, da predsednikov sindikata na vsebino e n o c e l o i z d a j o , o d t e h n i č n i h , smo ravnali prav. časopisa in do glavnega urednika? organizacijskih in seveda finančnih. Videti je sila preprosto. Deset strani, malo teksta, Dopisniki so se včasih lotevali tem, ki so Včasih tudi malo naelektren, vendar

Izidor Sotlar

12

dvajsetletpozitiven. Veliko stvari je bilo objavljenih Kaj pa oblikovanje, sestava časopisa? se trudite, da časopis izhaja še danes, še brez vednosti enega ali drugega. Si pa posebno v teh časih …seveda vsak predsednik želi imeti neke vrste Začelo se je s 386 in Wordom. Zdravko je cenzuro nad lastnim tiskom, kar pa je po bil tu zvezda. Včasih sva sestavljala časopis Kako gledaš danes na sindikalno sceno in drugi strani tudi treba razumeti. vso noč. On se je mučil z računalnikom in ostale časopise, ki izhajajo na Slovenskih

meni nerazumljivimi grafičnimi programi, železnicah?Stranska škoda, učinki? jaz pa sem v tem času dremal na stolu. Ko

sva vsaj približno končala, sva oba odšla v Dogodke spremljam zgolj preko medijev. Tudi. Z nepremišljeno, nepreverjeno ali dnevno izmeno, delat. Nisem član nobenega sindikata. Razumem neaktualno zadevo ali objavo članka, s in v določenih primerih podpiram različne katerim je mogoče dobro manipulirati, se ta Pa kljub temu si po nekaj letih vodenja poglede sindikatov na določene probleme v lahko kaj hitro obrne v škodo tistega, ki je to časopisa in velikem številu člankov sistemu Slovenskih železnic. objavil. opustil vodenje in pisanje v našem Kar pa zadeva ostale časopise, ki izhajajo na

časopisu. Slovenskih železnicah, se izdajatelji trudijo Kaj pa ostali: uredniški odbor, dopisniki? vsak po svojih najboljših močeh. Brez njih

Nekako mi je pričelo zmanjkovati časa za bi verjetno veliko izgubili. Predvsem Čudovita ekipa. Vsak se je trudil po svoje. tiste stvari, ki jih imam rad. Pa tudi odnos zaposleni.Kdorkoli je kdaj poskusil napisati članek, predsednika sindikata se je malce spremenil. ve, da to le ni kar tako. Ali se pisanje konča Očitno čolna pač ne potrebuješ več, ko si na Želje in načrti za prihodnost?pri zgolj dveh stavkih ali pa predolgo suhem, do prve plime. Osem let nisem »pesnjenje« zgubi rdečo nit. Človek že po napisal nobenega članka, za nikogar. Da ostanem med osem tisoč zaposlenimi. naravi dvomi, ali je dovolj dobro naredil Dokončati knjigo … določeno stvar. Vendar dvom prinaša Kako ocenjuješ časopis »Prometnik« napredek. In to se zagotovo pozna tudi pri danes? Izidor se je zaupal Miranu Prnaverju.vsakem novem članku.

Zrel. Lep. Pameten. Kapo dol vsem tistim, ki

SLOBODAN DODIĆpobudnik in organizator srečanj članic, vodja izletov po tujini

Objavljamo njegovo zahvalno sporočilo:

Spoštovani!

Hvala za priznanje, katero ste mi podarili in me presenetili. To presenečenje se lahko zgodi samo pri sindikatu SŽPS in nikjer drugje! Predsedniku SŽPS in članom glavnega odbora, sekretarju, tajnici, želim vse najboljše, polno sreče in uspeha v vodenju sindikata naprej in priporočam vam, da delate za dobro delavcev članov našega sindikata in njihove pravice, kajti od njih boste dobili vso podporo in zeleno luč. Lep pozdrav od penzionerja in še vedno ponosnega člana sindikata Slobodana Dodića iz Divače. Vsa čast in pohvala vsem za organizacijo in izvedbo slavnostne skupščine ob srebrnem jubileju in čestitke vsem članicam in članom ob 20. letnici obstoja sindikata SŽPS.

Lep pozdrav, Slobodan Dodić, bivši predsednik OO Sežana!

STANJE DUHA – ali kako

visoke vrednote (n)imajo

Da je še nekaj upanja v pravico in resnico, kaže preiskava organov izven SŽ. Korektnost in predvsem doslednost organov pregona lahko, prepričan sem, da tudi bo pripeljala do spoznanja, da se je v »filmu na SŽ« izrezalo nekaj kadrov. Prelahko se pozablja, da gledalci še tako poveličanega »igralca« javno izžvižgajo, mu obrnejo hrbet, morda pred tem vržejo še kako jajce, gnil paradižnik. Mnogi izmed bralcev ste z zadevo že seznanjeni, pa vendar. Na SŽ pač stanje duha dopušča vse. Do kdaj? Ko bodo »besede Dogajanje na Sekciji za vodenje prometa Maribor, kjer je tamkajšnji meso postale«? Ko bo prepozno, ko bo potem nekdo rekel, zakaj vodja sekcije že nič kolikokrat svoje pristojnosti zamešal s kakim nis(m)o prej ukrepali, preden se je vtis, da vsak lahko počne, kar slabim filmskim ali zgodovinskim negativnim likom, kljub mnogim hoče, oprijel in povzročil nepopravljivo?opozorilom, tudi njemu nadrejenih, ne kaže na primer dobre prakse.

Vrhunec, ko je nemo dopuščal sovražni govor, dovoljeval javni Pogled v oči, priznanje napake, tega »namišljeni junaki iz stripov« napad z grožnjami zoper telo in življenje, je kaplja čez rob. Žal tudi očitno nikoli ne bodo sami sposobni. Jih bo naučil režiser iz druge tako neodgovorno ravnanje, kljub preiskavi ali pa prav zaradi nje, v veje oblasti?očeh generalnega direktorja na podlagi izjav ni bilo prepoznano.

Morala in objektivna odgovornost, predvsem imeti ju in ju biti Damjan Raksposoben izvesti, tega žal mnogi, tudi »junaki iz stripov« na SŽ, ne

premorejo.

13

KJE SMO NA ŽELEZNICI DANES ?

VARČEVALNI UKREPI – do kdaj?

NADURNO DELO

Zavedamo se, da so Slovenske železnice tam, kjer smo se že pred leti bali, da bi lahko pristali. Smo v situaciji, ko zaradi večletne krize vodenja podjetja, mačehovskega odnosa lastnika nismo uspeli pravih ciljev postaviti na prvo mesto. To se lastniku in še bolj zaposlenim ta trenutek žal grobo maščuje. Kriza v gospodarstvu Slovenskih železnic ni obšla. Morda smo sindikati na to dejstvo opozarjali še prej, preden se nas je dejansko tudi dotaknila. Žal pa v letu 2008 ni bilo za ta opozorila pravega posluha. Morda so tudi vodilni očitno računali na moč sindikatov, da lahko izsilijo denar za plače, četudi ga ni od kje vzeti. Zavedanje o krizi je prisotno, vse bolj je jasno, da smo zelo na robu. Zato je pomembno razumeti, da pristajanje sindikata na znižanje plač, manjši regres, odrekanje eskalaciji, aktivnemu oddihu ne pomeni nič drugega kot iskati možnosti izhoda iz krize za čim večje število zaposlenih. Sprejeti dogovor je pokazal, da sindikati s polno odgovornostjo pristajamo na te ukrepe. Niso priljubljeni, niso prijetni, vendar druge, ustreznejše rešitve ta trenutek ni. Žal je vse preveč očitno, da so zavedanja in odrekanja sposobni samo delavci v proizvodnji! Vodilnim na položajih pa se očitno še naprej cedi med in mleko v toplih, očem delavcev skritih, urejenih pisarnah in čakajo, da bo probleme namesto in zanje reševal sindikat.

Priznali smo tudi, da je na Slovenskih železnicah prisotna prezaposlenost, zato se tudi tu išče rešitev in s tem povezan problem zagotavljanja socialne in ekonomske varnosti vseh, ki so danes zaposleni. Zmanjševati število zaposlenih da, vendar na socialno vzdržen način. Kakšne bodo rešitve, pa je seveda odvisno tudi od razumevanja, pristopa lastnika. Lahko pa jasno povemo, da je sinergija pozitivnega pristopa tako lastnika, uprave in socialnih partnerjev prepoznana in daje rezultate. Naša naloga je, da v tej pozitivni smeri nadaljujemo svoje delo. Kot je jasna tudi naloga sindikatov, da jasno in glasno, brez preračunljivosti opozarjajo delodajalca in lastnika, da samo z zniževanjem plač ne bomo rešili Slovenskih železnic! Odgovorni in dobro plačani direktorji bodo morali najti skrite managerske prijeme, kajti do sedaj jih še niso pokazali! Najti posle, jih izpeljati na dogovorjeni način in ga dobiti plačanega z dobičkom! »Samo« to se pričakuje od managerjev! Samo za to ste plačani, managerji!

S pozdravi, predsednik SŽPS

Damjan Rak

Prvi paket ukrepov v letu 2009: pričakovanja, obveze, leporečja. Rezultat: delavci smo se odrekli delu plače, eskalaciji, regresu, predvidenemu načinu plačila nadur, pristali na krčenje zasedb po delovnih mestih, pristali na 36–urni delovnik, poslali 350 delavcev na čakanje. Skupaj na strošku dela 11 milijonov evrov učinka. Delodajalec nič od nič ali, kot pravi kolega Pavšek, »Nula koma zero!«. Drugi paket v pripravah, pospremljen z grožnjo po stavki, obiski predsednika vlade in ministra, ki se je sprevrgel v nekakšno obredno daritev vsak mesec. Država vendarle prizna napake preteklosti in prepozna premalo plačane obveznosti do javnih gospodarskih služb. Medresorske komisije vendarle neke kalupe o pogledih na SŽ kot vreči brez dna malo spremenijo. Transport se v masi vendarle povečuje v tovornem prometu, niso še znani finančni pokazatelji. Zagotovo 20 % rast prometa ne bo prinesla enakega odstotka povečanja prihodkov, ker so se nove pogodbe, zaradi obdržanja posla, konkurence, tako na tirih kot na cesti, najbrž sklepale po precej manj donosnih cenah. Skratka, več dela, a ne nujno, zagotovo ne več gotovosti v uspešno in trajnejšo rešitev. Marsikje bo potrebna temeljita tehnološka preobrazba, drugačen pristop in trdo delo na vse bolj zahtevnem transportnem trgu. Počasi se bliža polletje, hitreje bo tu, kot bi kdo pričakoval. Potrebno bo dati karte na mizo. Prevzeti ponujeno odgovornost za izpeljavo zadanih obljub. Ali bodo spet deževale besede praznih opravičevanj in izgovorov?Osnovna cilja, zmanjšati število zaposlenih in zmanjšati strošek dela! Upokojevanje na socialno in delavcu hvaležen, strpen in vzdržen način poteka, a premalo aktivno, prepočasi, premalo angažirano od odgovornih. Kot bi namerno želeli, da se v vlogo nekakega preganjalca zaposlenih postavijo sindikati! Kot da se namerno maščujejo, ker so tudi »njim« zmanjšali plače. Res je, da so jo nekateri direktorji pošteno občutili, a najbrž ni ravno katastrofa, če namesto 3000, prejmeš »samo« 2500 € plače. Delaš, ne delaš, kakršna je, takšna je. Kljub stokanju še nisem slišal, da bi kdo šel nazaj »v proizvodnjo«.

Če ne bo rezultatov, brez posledic ne bo šlo. Za proizvodnjo, kot najbrž vedno, najbolj boleče. A tudi glave na položajih bodo morale začeti leteti, dlje časa, ko bo letela, z višjega bo padla. Najbrž marsikatera prepozno.

Damjan Rak

Kaj vse na SŽ znamo z izrazoslovjem … Nadure so in niso, jih delamo, pa jih nihče ne sme odrejati, so plačane, a ne takoj, bi jih imeli, ker so nujne, samo ne o njih glasno govoriti! Delavci, ki so deležni take vzpodbude, zagotovo, kljub krizi, ne bodo več pristajali na to, da se sedaj že več kot leto dni dolge zgodbe o nadurnem delu še naprej zapletajo. Ali je delo potrebno opraviti? Izven delovnega časa? Ponoči, čez vikend, intervencije, izredni dogodki? Delamo, ni problema, ampak za plačilo, ki sodi zraven. Če lahko gospoda v teh časih nabavlja službene avtomobile, se z njimi vozi po bližnjih in daljnjih vinogradih, če se najemajo zunanji svetovalci, da ugotavljajo in pišejo, kar že vrabci čivkajo, če se odpirajo nova delovna mesta, ki niso ne potrebna ne produktivna in ne stroškovno pokrita, poleg tega, da delajo škodo železnici v materialni in poslovni obliki, potem boste tudi nadure plačali.

Naj vam svetovalci povejo, kako drugače? Všečnost, strah, neznanje nižje postavljenih šefov tega ne bo spremenilo, kvečjemu poslabšalo. Če je bilo v 2009 vsake tri mesece nekaj na silo izpogajanega, bo v 2010 to še toliko večji izziv za sindikate. Kdor delo ima, naj ga opravi, prav pa je, da dobi tudi plačanega.

Damjan Rak

aktualno

14

predstavitevPREDSTAVITEV UREDNIŠKEGA ODBORA PROMETNIK:

ROBERT L. HORVAT – ž e l e z n i č a r, p r o m e t n i k , fotograf, umetnik (ne nujno v tem vrstnem redu)

takrat začel ukvarjati s fotografijo, ampak Kje in kaj si že vse delal na železnici? bolj po številnih fotografijah, kot po dobrih, Poklic prometno-transportni tehnik je od ki sem jih prinesel s potovanj, sem začutil, nas mlajših, ki smo prišli na železnico v da imam fotografijo v sebi. Leta 1995 sem si poznih 90-ih letih, »zahteval«, da kupil prvi zrcalno-refleksni fotoaparat in preizkusimo vsa delovna mesta na železnici, začel fotografirati na diafilm. Lepote s razen generalnega direktorja, haha. Po potovanj sem prikazoval domačim, končanem šolanju in opravljenem prijateljem in znancem. Leta 2002 sem se prakt ičnem izpi tu za v lakovnega preselil v Celje in se leta 2004 vpisal v

Robi, ali se nam lahko na hitro predstaviš odpravnika, danes prometnika, na celjsko fotografsko društvo. Ta datum (rojen, otroštvo, družina, šola ...)? železniški postaji v Sevnici sem najprej predstavlja mejnik mojega ukvarjanja s Rodil sem se leta 1970 v Zgornjih Jablanah pristal na Blanci, kjer sem opravljal delo fotografijo, saj mi je fotografija postala več na Dravskem polju. Otroštvo sem preživel v PTO vse do odhoda na služenje vojaškega kot samo »šklocanje« na potovanjih. ljubeči družini skupaj z mlajšim bratom in roka – 24. 12. 1990. Po vojni sem se zopet sestro. Po končani osnovni šoli, ki sem jo zaposlil v Sevnici in l. 1996 po Savi, proti Kdaj si pa začel sodelovati pri obiskoval v Cirkovcah, sem se vpisal v toku, priveslal v Zidani Most, kjer še danes Prometniku?

K sodelovanju me je leta 2000 povabil bivši sodelavec Izidor Sotlar, ki je bil takrat urednik s indikalnega časopisa in podpredsednik sindikata vlakovnih odpravnikov Slovenije. Hvaležen sem mu še danes, saj to delo opravljam z največjim veseljem. Moja prva naslovnica je izšla v 45. številki Prometnika januarja 2000, torej natanko pred 10-imi leti.

Pri vsaki številki je tvoj prispevek naslovnica. Kako se odločiš za motiv in kraj, ali imaš pri tem proste roke ali so zraven tudi sugestije urednika?Mislim, da je dobra naslovna fotografija pika na i vsakega dobrega časopisa ali glasila. Vesel sem, da pri izbiri naslovnice nisem odvisen od urednikovih zamisli in da se sam odločam za motiv in kraj posnetka. Tako motiv za naslovnico najdem v razburkanem dogajanju na železnici ali pa preprosto poskušam poiskati kraj, kjer je možno narediti čim bolj všečno fotografijo.

Znan si tudi po potopisih iz daljnih dežel. Od kod želja po iskanju nečesa

takratno Srednjo železniško šolo v Mariboru opravljam delo prometnika. Kot prometnik nevsakdanjega in za večino nepoznanih in končal V. stopnjo, smer prometno- sem do danes nadomeščal še v Brežicah, na krajev in dežel?transportni tehnik. Bregu in v Hrastniku. Nekaj časa pa sem Že v osnovni šoli je bil eden izmed meni

delal tudi na potniških blagajnah v Sevnici, ljubih predmetov geografija. V petem Kako te je pot pripeljala na takrat še Brežicah in v eni nočni izmeni v Zidanem razredu sem si rekel, da bom obiskal vsa Jugoslovanske železnice? Mostu. Med drugim sem bil tudi robni glavna mesta Evrope in moram reči, da mi Ker ne verjamem v naključja, pravim, da mi blagajnik v Brestanici. jih ne manjka prav veliko več. Spomnim se, je bil pristanek na JŽ zapisan med zvezdami. da sem v osmem razredu znal našteti vsa Po osnovni šoli je odločitev za poklic, ki ga Kam pa segajo tvoji začetki ukvarjanja s glavna mesta sveta. boš opravljal vse življenje, zelo težka. Tako fotografijo? Tako se je tudi želja po potovanju v Iran tudi jaz, kot večina najstnikov v tem Kot sem že omenil, sta bili moja strast glasba rojevala skozi vsa leta spoznavanja z obdobju, nisem imel ideje, kaj bi v bistvu in šport in sem do odhoda na služenje geografijo in zgodovino, posebno težo pa je počel v nadaljnjem življenju. Res je, da sta vojaškega roka igral v hišnem ansamblu. dobila v času, ko se je muslimanski svet me privlačila glasba in šport, vendar sem Poleg brata in sestre sta bila v ansamblu še zoperstavil ekonomsko-imperialističnim velikokrat slišal, da od teh dejavnosti pač ni dva prijatelja. Ker pa so bili nastopi t e ž n j a m Z a h o d a i n v s i l j e v a n j u enostavno živeti. predvsem čez vikende, se je bilo zaradi kvazidemokracije in naših vrednot deželam Železnica je s kadrovsko štipendijo specifike prometniškega - izmenskega dela tretjega sveta. zagotavljala zanesljivo delovno mesto v težko prilagajati vsemu in vsem. In v sebi Iran se je skozi vsa leta po revoluciji leta državni službi, tako da je bil to eden glavnih sem našel novo strast – potovanja. 1979 zapiral in za mnoge postajal razlogov, da sem se odločil za takratne JŽ. In Že kot otrok sem sanjaril o daljnih deželah. s k r i v n o s t e n i n n e o d k r i t . R a v n o lahko rečem, da sem zadovoljen s svojo In sedaj, ko sem pristal na železnici, se mi je skrivnostnost same dežele, njena zaprtost do odločitvijo, z delom, ki ga opravljam, na nek način še bolj odprla možnost te sanje zahoda in globoko vtisnjena vera v predvsem pa s kolektivnim duhom na postaji uresničiti, potovati z vlakom, s prijatelji – vsakdanje in politično življenje, lepote Zidani Most, ki ga žal nekateri poskušajo sodelavci. Na prvem potovanju z vlakom l. narave in mističnost pokrajine me je uničiti na vse možne načine. Pozabljajo, da 1993 v Varšavo, Prago in Berlin sem si v pripeljalo do želje potovati v to deželo, ki jo je delavčeva storilnost veliko večja, če je slednjem kupil prvi kompaktni »trotlziher« mediji velikokrat predstavljajo v drugačni zadovoljen na delovnem mestu. aparat. Seveda ne morem reči, da sem se luči, kot sicer je. Menim, da je dežela takšna,

Foto Ana Šišak - posneto v Umbriji Robi L. Horvat

predstavitevkakršni so njeni ljudje. In Iran je dežela prehranjevanja. Veliko manj je fizičnega in s do narave in ljudi.čudovitih ljudi. tem več umskega dela, veliko je sedenja in

premalo gibanja, hrana pa je pogosto preveč Ali nam lahko zaupaš kako prigodo ali Kako si še aktiven kot fotograf (klub, kalorična in nekvalitetno pridelana. Zato je anekdoto iz fotografskega življenja?društvo ...) ? kakršnokoli ukvarjanje s športom za vse nas Leta 2008 sva z Ano z avtom obkrožila Leta 2006 smo skupina devetih fotografskih življenjskega pomena. Torej so moji hobiji Irsko, vključno s Severno Irsko, od Dublina prijateljev ustanovili društvo, imenovano tek, košarka in nogomet. Ukvarjam pa se do Dublina. Na Severnem Irskem sva SVIT. Od takrat do danes smo nanizali tudi s tibetanskimi vajami. obiskala tudi Giant's causeway - znani številne fotografske uspehe doma in v tujini. Fotografija je zame še vedno hobi, čeprav Velikanov nasip. Mračilo se je, valovi so Leta 2007 smo na svetovnem tekmovanju vem, da uspehi še zdaleč ne pridejo kar sami butali ob obalo in zalivali nasip ali stopnice, klubov, ki poteka vsako leto v Parizu, od sebe, ampak so plod trdega dela. Bistvo je kot jim nekateri rečejo. Skakala sva po dosegli 13. mesto od 130-ih klubov in bili v tem, da moraš vse jemati s pozitivno stopnicah in fotografirala to mojstrovino najboljši med slovenskimi klubi. Lansko energijo in vsaka še tako težka stvar na prvi narave. S stojalom sem stal na stopnicah, tik leto nam je občina Celje podelila bronasti pogled postane neverjetno lahka. ob obali, obrnjen proti kopnemu, ko me je celjski grb in tako smo postali prvo društvo, zalil gromozanski val, tako da sem bil ki mu je uspelo dobiti to prestižno priznanje Ali si prejel že kakšno nagrado za svoje premočen od glave do pet. občine Celje v tako kratkem času od izdelke?nastanka društva. Vsako leto v mesecu Nekaj nagrad pa res imam doma! Katera ali katere Tvoje fotografije so ti oktobru organiziramo Mesec fotografije, na najbolj ostale pri srcu?katerem se zvrsti od 8 - 10 fotografskih Kaj je pomembnejše: dober fotograf ali Nanje sem nekako čustveno navezan, dogodkov. Leta 2009 je na mednarodnem dober fotoaparat? seveda pa so mi nekatere nehote malo bolj natečaju sodelovalo 405 fotografov iz 50-ih To vprašanje me asociira na tole: Kaj je prirasle k srcu, odvisno od okoliščin, krajev držav sveta. V klubu organiziramo pomembnejše: dober prometnik ali ter doživetij, ki so povezani z njihovim fotografske izlete in predavanja, na loparček?, haha. 'nastankom'. sestankih komentiramo fotografije vsakega posameznika ..., predvsem pa se znamo Kaj bi svetoval začetnikom glede Ali želiš še kaj posebnega sporočiti našim veseliti nagrade vsakega člana. Zato naše fotografiranja in nakupa aparata, bralcem?uspehe pripisujem prijateljskim odnosom v ponudba je res velika. Ljubezen je bistvenega pomena v življenju društvu. Tržišče je res preplavljeno s fotografsko vsakega posameznika in ko jo začutimo, Od lanskega leta je moje fotografije možno opremo in oprema v tem času, ki ga živimo s smo razbremenjeni preteklost i in videti tudi na internetu, saj sem si ustvaril svetlobno hitrostjo, hitro zastara. Seveda je prihodnosti. Smo zdaj in tukaj in vse, kar blog z naslovom The long road – fotooprema le pripomoček fotografom, kot storimo, je posledica našega zavedanja v robertlhorvat.blogspot.com. sta prometnikom loparček in svetilka. tem prostoru in času. Vse se zgodi s

Znamka fotoaparata zato ni pomembna, smislom. Zato se imejte radi, ne glede na to, Kateri so tvoji hobiji poleg fotoaparata? ampak fotograf sam, ki sproži na sprožilec v kje živite in kaj ste, in ne glede na to, Če je to sploh hobi ali predvsem trdo delo. odločilnem trenutku. Recept za dobro kateremu sindikatu pripadate.Naše življenje se je v borih 50-ih letih zelo fotografijo pa je predvsem potrebno iskati v spremenilo. Seveda tukaj mislim na našo predanosti in ljubezni do fotografije, kot Zapisal: Miran Prnavernaravo de la v s lužbah in nač in popotniški fotograf jo iščem tudi v ljubezni

NOVI VOZNI REDnastavimo grafikon za soboto. Se da, ja! Vse datume je treba »poklikati«, na koncu pa označiti željenega in … takole! Očitno nekdo predvideva, da nimamo česa delati. Kdor se je kaj več poigraval s tem elektronskim grafikonom, je verjetno naletel tudi na

Z novimi časi smo na SŽ dobili tudi na novo oblikovane vozne rede, obvestilo: »Obvesti administratorja.« Kdo to je, mi še ni uspelo pripravljamo se na elektronske grafikone in se temu primerno izvedeti … No, ko smo si končno uredili grafikon po naših željah, pa zabavamo. je treba vnesti kakšne podatke, pogledati kak vlak, preveriti IP, Roman Anywhere … Kaj naj sploh komentiram, oziroma kje naj predavizo vlakov, formiranje ... Saj veste: Dol grafikon, gor začnem? grafikon, dol, gor … Sama sebi se čudim, da sem vzdržala štiri ture. Če bom čisto iskrena, sem zadevo poskusila (in res sem se trudila) Fantje na večjih postajah morajo pač imeti večji smisel za humor …uporabljati v skoraj štirih turah, potem pa sem obupala … Prva stvar, ki je zbodla patriota v meni: Anywhere. Ime nakazuje, da je Vozni red, veste, ona knjižica, ki nam jo vsako leto pošlje PE PP za program sestavil kak Anglež, Američan ali Avstraljec. Slovenci smo dajanje informacij o vožnjah potniških vlakov, je letos nekoliko že tako ali tako polni tujk, da še opazili nismo, da je beseda v tujem spremenjen. Pa mi smo otroci sprememb, se bomo že znašli. Če si jo jeziku. Mimogrede, beseda pomeni: kamorkoli. Roman Kamorkoli. boste malce ogledali, boste ugotovili, da so nekateri lokalni potniški Romam kamorkoli … Pustimo asociacije (še ena tujka, da ne boste vlaki dobili imenitna imena. Tako sedaj napovedujemo Jantarjevo, mislili, da jih ne poznam), Roman verjetno ima tudi kakšen pomen, Vetrovo, Severno sončevo, Smaragdno, Krošnjarsko in a mi smo preneumni ali pa premalo pomembni, da bi nam kdo to Zlatorogovo pot. Kdo le si je izmislil Jantarjevo pot na Štajerskem. povedal … Mi pa bi ja morali dobiti Zlatorogovo, kajne? Potniki pa tekajo v OK. Pa odprimo tegale Romana. Prijavimo se vsi enako, saj smo vsi prometne urade spraševat, ali je potrebno na tem vlaku plačati »userji« in to še pod številko 1 in celo dvakrat! Hm … Malo dodatek … Pravi biser pa najdemo na relaciji Jesenice – Dobova, »poklikamo« naokoli in odpre se nam grafikon. Če je vaša postaja kjer vozi Alpine pearl (Alpski biser). Pa smo spet pri slovenščini …kje na dnu pripravljenih odsekov, je še treba malo »klikati«, Črno pikico pa dobi tudi mali vozni red, tisti brezplačni, za potnike, pomanjšati tole pa povečati ono, pa smo tukaj! Če si slučajno mejna ki bi potrebovali legendo za legendo, ker nekateri potniki ne vedo, postaja na odseku, si pač odpreš dva odseka oz. celo progo, če pa se kaj pomeni križec …nahajaš na cepni postaji, pa si kupi še en ekran! Ko pogledamo še malo naokoli, vidimo, da lahko nekaj filtriramo. Hm … Morda je Suzana Slatinšektam zunaj kdo, ki ve, kaj bi naj tiste kratice pomenile? Pa si

15

16

problemi

ZIMA, ZIMA BELA Nekoč, pred davnimi 150-imi leti in več so naši prapradedje železničarji ugotovili, da zna biti sneg sila neugodna snov za železniški promet, sploh če se znajde med ostrico in matično tirnico kretnice. Pa so vedeli, da bo za to belo nadlogo poskrbel tisti, ki kretnice prestavlja – kretnik. Ko je zapadel sneg, se je ta mož oskrbel z dodatnim orožjem. Vzel je lopato in metlo, tudi baklo, s tem se je boril proti belemu sovragu. Ponavadi dokaj uspešno. Vsesplošni razvoj tehnike je tudi železnici priskrbel sodobnejše naprave, kretnice smo pričeli prestavljati z osrednjega mesta in kretnika so vrli možje v beli Ljubljani (ne vem, če je bela zaradi snega, megle ali česarkoli drugega) ukinili. Pa so kmalu ugotovili, da se je proti belemu sovragu potrebno boriti na nov način. Na kretnice so vgradili plinske grelne naprave. Te so bile zasnovane tako, da delujejo avtomatsko z vključitvijo naprave s centralnega mesta, pa to ni nikoli zaživelo. Zato so ob sneženju na postajah dežurali delavci, ki so te naprave vključevali na terenu. Na velikih postajah, kjer je kretnic več, je delalo več progovnih skupin. Sistem je dobro deloval, dokler vrli možje v beli Ljubljani niso staknili glav so ostale brez ljudi, ki bi z njimi rokovali.in ugotovili, da je strošek ljudi, ki rokujejo s temi napravami in tako Baje je za podjetje ceneje, če dežurajo doma. Ne vem sicer, kako so skrbijo za neoviran promet vlakov, pozimi prevelik. Naše naprave to vrli možje izračunali. Verjetno po tisti stari, vsem nam znani

formuli »iz levega v desni žep«, ko ni nihče nikomur ničesar dolžan. Pa sta se pripetili naslednji situaciji:1. Ob 18. uri prične močno snežiti. Prometnik o tem obvesti dežurnega delavca službe SVP (če ta slučajno tega ni opazil). Po vseh predpisanih procedurah se aktivnosti v zvezi s čiščenjem pričnejo ob 19.30 (kretnice čistita dva delavca, nekoč so to počele tri skupine). Osem vlakov za prevoz potnikov v tem času pridela debeli dve uri zamude.2. Ob 3. uri prične močno snežiti. Do prihoda dežurnih delavcev SVP prometnik sam očisti najpomembnejše kretnice (ob 4.30) za vožnjo prvih jutranjih vlakov. Prometnik postavljalec odide do priročnega skladišča, vzame lopato in metlo ter očisti kretnice (predvčerajšnjim so ga vrli možje iz bele Ljubljane hoteli ukiniti). Pri varnosti in urejenosti prometa je izračun sila enostaven: človek x naprava = promet.Če želimo obdržati varnost in urejenost prometa vsaj na enakem nivoju, moramo ob zmanjšanju enega od faktorjev nujno za toliko povečati drugega. Žal se na železnici dogaja drugače. Kljub zastareli tehniki ukinjajo delavce. Kam to pelje, lahko ugotovite sami. Matematika ne laže.Mimogrede, na nekaterih postajah in celo odjavnicah, kjer se kretnice prestavljajo le ob zaporah (križanjih in prehitenjih vlakov), so že dolgo vgrajene naprave s sodobnejšim električnim ogrevanjem kretnic. Na križišču evropskih koridorjev, kjer se kretnice prestavljajo za 95 % vseh vlakov, pa so te naprave le pobožna želja tamkajšnjih prometnikov. Prav je, da se sodobna tehnika vgrajuje povsod, torej tudi tam, kjer je najbolj potrebna. Morda pa so bolj potrebni službeni avtomobili, službeni telefoni, plačevanje nekakšnih nočnih kontrolorjev, ki svoje delo opravljajo praviloma v nedeljskih in prazničnih nočeh. Verjetno slednji pozitivno vplivajo na prej omenjeni izračun, kar pa je že tema za prihodnjič. Naj vam zima čimbolj prizanese.

Danijel Motaln

Fotograf: Danijel Motaln Imate ogenj, prosim?

Fotograf: Danijel Motaln Kdo bo vključil stikalo?

Fotograf: Danijel Motaln Plin je, ljudi ni.

postajeSlužbujoči prav tako nimamo nobenega pregleda, ali ozvočenje na POSTAJE SO NAŠE OGLEDALOpostajališču deluje, prej smo to preverjali potom tam zaposlenega delavca.Zakaj to črnogledo pisanje? Zato, ker ima postajališče Loka še eno specifiko. V neposredni bližini je Trubarjev dom upokojencev. In veliko njegovih varovancev koristi usluge SŽ. Gre za starejšo populacijo, imajo težave s sluhom in vidom in niso več zelo okretni. Stopanje na peron in z njega je brez nadzora zanje zelo nevarno. In taki potniki potrebujejo precej več časa, da pridejo ali odidejo VARNO na peron.Veseli december na SŽ ne prinaša samo dobrih in veselih novic ter daril, Večkrat se je že zgodilo, da je kak varovanec (po zakonu mu gibanja ne prej bi lahko rekli obratno.smejo omejiti) malo zašel in mu je službujoči lepo spet pomagal »domov« V sredini decembra je prišla na delovna mesta brzojavka PE Vodenja ali obvestil osebje doma. Se opravičujem, že slišim ugovore: »To pa ni naš prometa, ki nas je obvestila, da se bo z letom 2010 ukinila zasedba čuvaja - problem.« Tomaž Domicelj bi odgovoril: »Kakor za koga …«.prodajalca kart na postajališču Loka. Predpisano je bilo tudi, kako se bo O vseh teh protiargumentih za ukinjanje je bilo vodstvo SŽ natančno delo opravljalo po novem.obveščeno s strani našega sindikata, z dopisi in protesti Trubarjevega doma Na hitro vse lepo in prav. Smo v krizi in na vsakem koraku je potrebno upokojencev, Krajevne skupnosti Loka in Občine Radeče.varčevati. Dva od treh zaposlenih sta na čakanju. Edini odgovor je bil, da se nam (vodenju prometa) to ne splača. Sprašujem Pa vendar ni vse tako enostavno. Postajališče Loka ima kar nekaj se, kaj se nam bo splačalo, ko potniški promet ne bo imel več potnikov in specifičnih lastnosti. tovorni promet ne več tovora. Pa še enovito podjetje smo, ali ne. Bojda nas plačajo davkoplačevalci, da jim usluge, prevoz in varnost zagotavljamo, ne da jih postavljamo »na čistino«, češ »poskrbite sami zase, nam se to ne splača!«V dopisu o ukinitvi zasedenosti Loke je pisalo, da Sekcija za potniški promet Ljubljana poskrbi za zaklepanje in odklepanje čakalnice. Včasih je dobro biti nejeveren Tomaž in sem na licu mesta ugotovil, da je sekcija le napol izpolnila naloga. Čakalnico je zaklenila in je ni več odklenila.Ob mojem obisku v mrzlem januarskem dopoldnevu me je starejša gospa, ki je pri nekaj stopinjah pod lediščem sedela in se stiskala na klopi pred zaprto čakalnico, vprašala, zakaj je tako. Nisem ji znal odgovoriti, ali bolje rečeno, nisem ji upal povedati resnice. Bilo pa me je sram, in to globoko sram. Najbolje, da na zaprta vrata, kjer piše Čakalnica, dopišemo »Potniki, ne rabimo vas, niste zaželjeni«.

Zgolj naključje je, da v tej številki časopisa v nekem drugem članku pišem o začetkih tega postajališča. Ponavljam naključje, ker sem tisti članek pisal precej prej, kot je prišla novica o zaprtju zasedenosti postajališča.Postajališče je bilo odprto leta 1911. Južni železnici so takrat morali plačati precejšen znesek, del sredstev so prispevali tudi domačini sami. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so postavili novo, lepo postajališče, ki danes žal ni v nobeni funkciji.Upam samo, da bom lahko naslednje leto, ko bo stoletnica Loke, pisal lepše članke. Take, kot sem jih v prejšnji številki o postajališču Radeče. Lepi zgledi naj vlečejo, ali ne?In naj za nas ne velja stara misel: »Psi lajajo, karavana gre dalje«. Kajti lahko se zgodi, da psov zmanjka in da karavana zaide v povsem slepo ulico. Prvič: postajališče nima podhoda in potnike je potrebno varovati pri Takrat pa gorje nam vsem.prehajanju na drugi peron (smer Ljubljana - Dobova). To delo sedaj

opravljata prometnika postaj Breg in Zidani Most. Varovanje jima omogoča varnostna naprava, ali bolje rečeno izvozna signala postaj. Vlak ne sme s

Miran Prnaversosednje postaje, dokler varnostna naprava ne pokaže, da je vlak nedvoumno zapustil postajališče Loko - prestopil na naslednji APB odsek. To pa seveda prinaša kar solidne zamude. Tako zjutraj potniški vlak iz Ljubljane za Dobovo naredi v Zidanem Mostu voznoredno šest do sedem minut zamude zaradi nasprotnega potniškega vlaka. Za nameček sta oba vlaka polna dijakov. Tudi popoldne je podoben primer, če vlaki niso povsem točni. Vse nenapovedane situacije pa povzročijo še tovorni vlaki. Zanimivo bi bilo izračunati, koliko stanejo te zamude naš sistem (zaračunavanje zamud med seboj v podjetju med poslovnimi enotami, porabljena energija - speljava ustavljenih vlakov, potniki brez vozovnic na vlaku, katerim potem ob svojem delu sprevodnik uspe ali pa tudi ne izstaviti vozovnico in še in še bi lahko naštevali), pa še izgubljen čas potnikov bi bilo dobro prišteti, saj je danes čas dragocen za ljudi – potnike, pa tudi za delodajalce. Med peronoma v Loki je okoli 150 metrov dolga varovana ograja, prehod pa je možen le na prehodu na spodnjem delu postajališča. Ta prehod je varovan z blokado - zapornico.

Prej je službujoči delavec odpiral in zapiral to zapornico in s tem varoval potnike pri prehodu na peron. Sedaj je ta zapornica prepuščena na milost in nemilost vsem mimoidočim. Vsak jo lahko po želji (dobri ali slabi) odpira in zapira. Kot sem že omenil, je prehod na spodnji strani perona in če potnik izstopi na sklepu vlaka, posebej če je to starejši, traja kar nekaj časa, da pride do prehoda oziroma varno čez prehod. O tem postaji Zidani Most in Breg nimata nobene kontrole. Če se bo kaj zgodilo, resda po naših predpisih ne bosta kriva. Če pa se bi, Bog ne daj, kaj zgodilo, pa ne vem, kako opravičena bi se počutila. Niti predstavljati si ne smemo, kaj bi bilo, če na primer povozi tvojega znanca ali neznanca ali celo tvojega otroka, ti pa sicer nisi nič kriv. Ironija.

POSTAJALIŠČE LOKA:

PO NOVEM - NEZASEDENO

17

Fotograf: Miran Prnaver Zapornica prek dvotirne proge, zaščita ali ovira brez nadzora?

Fotograf: Miran Prnaver V mrazu, dežju in temi, odslej potniki pred zaklenjeno čakalnico!

MED COKLO IN »KAPO DOL«:

Blanca je železniška postaja na dvotirni progi Zidani Most – Dobova.Sosednji postaji sta Sevnica in Brestanica. Do pred kratkim (december 2008 – novi pravilniki) je bila prometno transportno odpravništvo (PTO), sedaj pa je to prava postaja s prometniki. Prejšnji PTO odpravniki so se došolali v prometnike. Sedaj službujejo na postaji štirje prometniki in ena prometnica. Moj sogovornik je bil prometnik Nenad Radić. Nenad je edini na postaji, ki kljub vsem pritiskom zvesto vztraja v naših sindikalnih vrstah.Na železnico je prišel leta 1976 kot sprevodnik, pa nato vlakovodja, od leta 1992 je na Blanci PTO odpravnik in od decembra 2008 ponosno nosi rdečo kapo.

In sedaj k naslovu oziroma današnji temi.V mesecu avgustu se je začelo s temeljito prenovo postaje, ki je, mimogrede, spomeniško zaščitena, ker je stara preko sto let. Spomeniško varstvo je zato zahtevalo, da je, na primer, okno v čakalnici manjše kot doslej, da se tako ohrani vsaj približno prvotna podoba postaje.Do sedaj so bila zamenjana okna in vrata na postaji in sosednji zgradbi - sanitarijih.Na peronih in na dohodni poti je bil položen ličen tlakovec. Na strehi je zaenkrat še zdravju nevarna salonitna kritina. Zamenjano je bilo blagajniško okno - pult (šalter). Predvidena je nova pisalna miza v prometnem uradu.Problem pa je v tem, da dela potekajo počasi in predvsem nekontrolirano. Dela opravljajo večinoma notranji (naši) izvajalci. Nekaj se naredi, pa potem spet nekaj dni stoji, pa se potem prejšnje popravlja in podobno. Dela se ne dokončajo in podobno. Tako na primer opazim povsem nezaščiteno električno vtičnico in še kaj bi se našlo. O tem pričajo več kot besede pričujoče fotografije. V prometni pisarni je samo postavljalna miza in naprava za daljinsko upravljanje stikal vozne mreže.Vse drugo je prestavljeno v sosednji prostor – garderobo. Tako delo opravlja prometnik v dveh prostorih. Garderobne omare, ki so v zelo slabem stanju, pa so prestavljene v čakalnico.Čakalnica je zaprta, tako kot tudi potniška blagajna. Vrata v čakalnico so nova, vendar je škoda, da nimajo, tako kot prejšnja, vsaj delno stekla, da bi imel prometnik vsaj malo »kontrole«, kaj se dogaja v čakalnici.Za potnike je tako namesto čakalnice v majhnem medprostoru (hodniku) med prometno pisarno in čakalnico postavljena ena klop. Seveda to ni dovolj, posebno pa še, ker prihaja zima in tako potniki ne bodo imeli prostora za čakanje na vlak. Lahko bodo samo z hladne zunanjosti gledali skozi novo okno v čakalnico.Prav tako prometniki nimajo v tem zimskem času tople vode. V garderobi, kjer delajo, imajo poleg vsega potrebnega za promet še star hladilnik in povsem majhno pečico, in to kar na stolu. In to je tudi ves inventar čajne kuhinje, če se temu sploh lahko tako reče.Še ena zanimivost se je dogajala v času obnove. Nekaj dni so prometniki hodili v službo kar skozi okno, saj so se tla v prometni sušila. No, pa je šlo vse po sreči.Oba s sogovornikom sva se strinjala, da bo po obnovi Blanca zasijala v povsem drugi, lepši in boljši luči.Težko pa razumeva, da dela potekajo tako počasi in nekoordinirano. Morda pa odgovorni vedo, zakaj je temu tako.Samo upamo lahko, da se bodo stvari le premaknile iz prve brzine v višjo. Če na račun tega ne bomo izgubili kakega potnika, bomo na koncu z veseljem lahko rekli: »Konec dober, vse dobro.« Upam, da bomo o tem že lahko pisali v naslednji številki našega časopisa.

Miran Prnaver

BLANCA

postaje

18

Fotograf: Miran Prnaver Blanca, posebnost na SŽ!

Fotograf: Miran Prnaver Prometnik Radić na Blanci

Fotograf: Miran Prnaver Blanca je nekoč bila železniški potencial za rudnik kremenčevega peska in hladilnico sadja ter zelenjave, danes žal samo za deponijo.

malozgodovine

19

G R A D N J A J U Ž N E

ŽELEZNICE IN PROGE

ZIDANI MOST - DOBOVA

- ZAGREB - SISAK

helerjev. železnice je prinesla v naše kraje veliko razgibanost, ustvarila nove možnosti za

Drugi tir na progah Zidani Most - zaslužek, nove poklice ter nove vrste Ljubljana in Maribor so položili šele po zaposlitev. Ljudje iz okoliških vasi so letu 1866. Samo progo Zidani Most - se množično zaposlovali v Zidanem Ljubljana je gradilo 40 000 delavcev. Ta Mostu. Železniški obrat je ustvaril podatek pove, da so za gradbena dela mnogo novih poklicev ter redno zaposlil

V prejšnji številki Prometnika sem pisal potrebovali ogromno delavcev. Država novo osebje: progovni čuvaj, progovni o novem parkirišču ob železniškem je tu prvič nastopila kot organizator d e l a v c i , z a v i r a č i , p r e m i k a č i , postajališču Radeče, ki je bilo odprto javnih del ter kot podjetnik velikega skladiščniki, kretničarji, prometno skoraj točno sto let po tem, ko je bilo obsega. Razen domačinov so se osebje ... Pri zaposlitvi so povsod dajali zgrajeno prvo radeško postajališče. nastanili v stotinah barak ob novih prednost nekdanjim vojakom, ki so znali Danes bom napisal par stavkov o progah tudi tuji obrtniki, polirji in nemško. Delavci so delali po 13 ur na gradnji te proge in južne železnice.Leta 1836 je tržaška trgovska zbornica prosila za izgradnjo proge Dunaj – Trst. Gradnjo te tako imenovane Južne železnice je prevzel znani nadinženir Karel Ghega. Progo od Gradca do Celja so gradili v letih 1843 - 46. To je najstarejša proga v Sloveniji. Odsek Celje - Zidani Most se je gradil med pomladjo 1846 in poletjem 1847. Progo Zidani Most - Ljubljana so gradili do leta 1849 in jo slavnostno odprli 16. septembra 1849. Leta 1856 pa so začeli graditi progo od Zidanega Mosta proti Zagrebu. Vse do Radeč so morali razstreliti skalno pogorje tik do reke Save in vgraditi visoke oporne zidove in vzporedno še novo cesto. Drugi tir je bil takrat zgrajen do Radeč. Od tu dalje pa so za drugi tir zgradili samo spodnji ustroj. Drugi tir so položili med drugo svetovno vojno šele Nemci. Proga Zidani Most - Zagreb - Sisak je bila za redni promet odprta 1. oktobra 1862. mojstri. Prišli so iz Lombardije, dan in dnevno zaslužili od 30 do 36

Furlanije, Češke, Madžarske, Hrvaške krajcarjev. Pričakovanja, da bo V župnijski kroniki župnije Loka in Primorja ter še od drugod. Nastala so železnica pospešila industrializacijo, se najdemo podatke, da je bilo postajališče cela nova naselja, kot na primer Mailand na začetku še niso uresničila. Ob Radeče odprto 1. oktobra 1909. (moja dežela) nad Zidanim Mostom. zaslužek pa je spravila tedanje Domačini so za to plačali južni železnici Slovenski delavci so prišli v stik z prevoznike ob glavnih žilah.10 000 kron. Loka je bila odprta 1. Italijani, Furlani in drugimi ter se od njih Na začetku konkurenca železnice še ni novembra 1911, Breg pa šele 1. julija naučili mnogih rokodelskih spretnosti in bila tako občutna, ker ni bila veliko 1921. Za Loko so se našli še naslednji praktičnih izkušenj. Za graditev cenejša od prevoza z vprežno živino. podatki: odprta je bila za osebni promet, železnic so potrebovali izredne količine Sčasoma pa je postalo jasno, da se za prtljago in brzovozno blago do 50 kg gradbenega materiala, apna, opeke, začenja močan gospodarski preobrat. teže. Južna železnica je zahtevala in klesanega kamna, stavbnega in Nastanek železnice je spremenil dobila 12 000 kron, k temu je okrajni tehničnega lesa, pragov, kovanih naravno, prometno, predvsem pa zastop prispeval 4000 kron, 1500 kron žebljev ter litih, valjanih in kovanih socialno gospodarsko sliko krajev, skozi so zbrali vaščani Loke in Račice, izdelkov iz železa in jekla. Za delavce je katere je tekla proga. Tako so na primer ostanek, 6500 kron, pa je po bilo treba organizirati nastanitev, dovoz v okolici Zidanega Mosta, ki je postal dolgoletnem prepiru plačal občinski živil, improvizirane kuhinje ter urediti pomembno prometno križišče, nastajala odbor. Prvo službo je na postajališču dovoz materiala. To je dalo kmečkim železničarska naselja, med drugim tudi opravljal Alojz Oprešnik, čuvaj pri voznikom priložnost za zaslužek in je Slap in Loka.čuvajnici štev. 4. Nekaj ur preko dneva zaposlilo delavce v kamnolomih, pri ga je nadomeščala njegova žena apnenicah in v opekarnah. Miran Prnaver Rozalija, roj. Šoper. Še podatki iz V tem času se je precej obubožanih potniške tarife: iz Loke v Zidani Most se kmetov izselilo v Ameriko, svojo plača v 3. razredu 40 helerjev, v 2. zemljo pa so prodajali Furlanom. Na to razredu pa 60. V Ljubljano si se pripeljal še danes spominjajo italijanski priimki: v 3. razredu za 2 kroni in 70 helerjev, Lendaro, Culletto, Bobbera … Graditev cena za Celje pa je bila 1 krono in 69

Arhiv: Miran Prnaver Razglednica - Radeče pred stoletjem

malozgodovine

Železniška postaja

Rače

Račami in Slivnico, naslednje noči pa del proge med Račami in Pragerskim. V noči na 14. oktober so partizani ponovno minirali kretnice na postaji Rače. V noči na 15. oktober so minerci Pohorske čete minirali progo med Račami in Slivnico na osmih mestih in uničili uvozni signal postaje Rače. Tudi v noči na 17. oktober so partizani Pohorske čete rušili progo med Slivnico in Račami. V noči na 21. oktober je Pohorska četa rušila progo med Račami in Pragerskim. V zgodnjih jutranjih urah 23. oktobra 1944 so minerji Pohorske čete minirali progo med Račami in Hočami na petih Karel Rustjamestih; 28. oktobra pa so še na štirih mestih minirali progo med Račami in Pragerskim.Progo od Pesnice pri Mariboru do Celja so pričeli graditi oktobra 1844. Ko Območje železniške postaje Rače so zavezniška letala napadla sedemkrat, je bil dograjen lesen most čez Dravo v Mariboru, je 27. aprila 1846 ob 5. uri in sicer 8. julija, 3. in 7. novembra 1944 ter 13. februarja, 12. marca, 19. in 30 minut iz Celja odpeljala 26 ton težka lokomotiva Ocean in prispela v marca in 3. aprila 1945. V teh napadih je 79 zavezniških letal odvrglo 35 Maribor ob 9. uri, iz Maribora je ob 14. uri 15 minut odpeljala nazaj proti bomb, ki so terjale, skupno z obstreljevanji ob napadih v nizkem letu, 19 Celju in tja prispela ob 17. uri.mrtvih in 16 ranjenih. Precej škode je bilo na poslopju železniške postaje, Javnemu prometu je bila proga izročena na binkoštno nedeljo, 2. junija uničenih je bilo 6 vagonov in ena lokomotiva, poškodovanih pa šest 1846, ko sta lokomotivi Drau in Aussee pripeljali iz Gradca v Celje prvi lokomotiv.Domači sodelavci OF so 9. maja 1945 razdrli progo med Račami in Pragerskim, zatem pa razorožili nemške železničarje na postaji Rače. Vodstvo postaje je prevzel Anton Pšeničnik. Ko je organizacija TODT popravila progo, se je s Pragerskega do Rač pripeljala nemška izvidnica. Pred postajo so izvidnico ustavili in jih seznanili, da je to že osvobojeno ozemlje, zato so se morali vojaški transporti v Račah ustaviti, da so vojaki odložili orožje in pot nadaljevali neoboroženi.

2Ob koncu vojne je bilo na železniški postaji poškodovanih 400 m strehe, 16 oken in 15 vrat. Poškodbe je popravila Sekcija za vzdrževanje prog Maribor v času od 1. julija do 30. septembra 1945.Prvotno postajno poslopje je služilo svojemu namenu 130 let; bilo je podkleteno, in to je bilo usodno. V drugi polovici 20. stoletja se je verjetno dvignil nivo podtalnice v okolici, zaradi česar so bili kletni prostori postajnega poslopja stalno zaliti z vodo. Zidovi iz opeke so razpadli in stavba je bila ogrožena. Zaradi vlage so bili postajni prostori neprimerni za namestitev novih signalno-varnostnih in telekomunikacijskih naprav, katere je bilo potrebno vgraditi ob elektrifikaciji in posodobitvi proge. Ob tem so tudi nivo proge dvignili za 30 centimetrov. Rešitev je bilo novo postajno poslopje, kar je edini tak primer na tej progi. Postajno poslopje je bilo potrebno podreti, ostal je le stanovanjski prizidek ob starem postajnem

redni vlak. Vozen je bil samo en tir, mesec dni pozneje so vozili že dvotirno. poslopju.Po kratki prekinitvi prometa ob koncu druge svetovne vojne je bil promet Novo postajno poslopje je zgrajeno 14 metrov vzhodneje od prejšnjega. ponovno vzpostavljen 28. maja 1945; vozila sta dva para potniških vlakov Čeprav je bila to le nadomestna gradnja, je bilo kar precej težav s soglasji; dnevno. med drugimi je morala dati soglasje Vojna pošta 2050 v Ljubljani (zaupno, Prvega pol stoletja je bila postaja Rače edino službeno mesto na progi 4. maja 1976) in Zvezna uprava za civilno zračno plovbo v Beogradu (6. Pragersko - Maribor; tudi Tezno so zgradili pozneje. Do postaje Pragersko maja 1976).je 6,529 km, do postaje Maribor pa 12,231 km. Skozi postajo Rače poteka Tako kot večina postaj na Štajerskem in drugod po Sloveniji, ki so bile 10 kilometrov dolg raven in horizontalen del proge, kar je v Sloveniji nekoč v ponos železnici, je tudi postajo Rače doletela usoda, da že dolgo ni nekako redkost, saj so proge drugod vijugaste in z vzponi. več to, kar je bila. Pa tudi svojega šefa nima več, in to se še kako pozna, saj Pred drugo svetovno vojno je imel podjetnik H.Vielhaber iz Maribora na tudi domačija brez gospodarja nima več svojega imena. postaji Rače lastno leseno klančino za nakladanje vagonov. Zadnji skupni šef postaj Rače in Hoče Roman Dreo nam je naštel šefe Sabotažna skupina 2. bataljona Pohorskega odreda je 16. avgusta 1944 pri postaj, ki so sledili Jožetu Miklošiču, ki ga Karel Rustja navaja v letu 1976. postaji Rače iztirila tovorni vlak. Partizani Pohorskega odreda so tri dni Hkrati pa Roman ni mogel mimo spominov na čase, ko so ti šefi vodili zatem napadli železniško postaje Rače; sabotažna skupina pa je pri Račah postajo in je bilo na postaji veliko dela.25. avgusta ponovno iztirila tovorni vlak. Potem ko je bilo staro postajno poslopje povsem dotrajano, so leta 1978 Minerska skupina Pohorskega odreda je 1. septembra 1944 na postaji Rače zgradili novo sodobno postajo, staro pa obnovili za stanovanja minirala kretnice in s tem so za dva dni prekinili promet. železničarjev. Nova postaja Rače je bila ena prvih na Štajerskem s sodobno V noči s 7. na 8. oktober 1944 so minerci Pohorske čete med Račami in elektrorelejno napravo, kot se spominja Roman.Pragerskim pretrgali telefonske in brzojavne žice ter požagali nekaj Pa se vrnimo k 'postajenačelnikom' račke postaje, kot so nekdaj imenovali brzojavnih drogov. V noči z 10. na 11. oktober so porušili del proge med šefe.

Med Baboškom in Miklošičem je obstajal še en šef, katerega se Roman ni spomnil. Tudi Miklošič ni bil dolgo šef. Bil je bolan in zadnje leto sta ga zamenjala Leon Orthaber in Franc Grošelj. Potem je prevzel šefovanje Anton Medved. To je bilo v času nove postaje. Medved (pozneje šef prometne sekcije Maribor) pa je bil zadnji šef, ki je bil na postaji dalj časa, skoraj desetletje. Njega je nasledil Miran Anderlič, katerega je po nekaj letih nasledila Petra Medved, Tonetova hči. Tudi Petra je šefovala le kakšno leto, nakar je prišla Marjana Motaln, ki je opravljala to delo kakšni dve leti. Sledil je, za nekaj mesecev, Franc Geč, nakar so postajo združili s postajo Hoče s šefom Romanom Dreom, in to le za nekaj mesecev, dokler ni končno pristala pod streho postaje Pragersko.Postaja Rače je bila prva postaja na Štajerskem, kjer so poskusili remont proge po avstrijskem sistemu, ki pa se verjetno ni obnesel. Antonu Medvedu gre zahvala, da so v Račah dobili podhod, ki je bil za domačine velika pridobitev. Marjan Mally

20

Fotograf: Marjan Mally Rače danes

Fotograf: Marjan Mally Prometnik Danilo Kramljak

SARAJEVO IN

ODKRIVANJE ZADNJE

SKRIVNOSTI TITOVE

JUGE!

Konjic, kjer se v bližini nahaja podzemno temperaturo 21 – 23 stopinj Celzija in mesto, katero se je gradilo kar 26 let. Za vlažnost od 60 – 80 odstotkov. V atomskem vstop v to mesto, »Titov bunker«, smo mestu so operacijske dvorane, dve veliki potrebovali dovoljenje ministrstva za konferenčni sali, spalnice, trafopostaje, trije obrambo, za katerega je poskrbel naš vodič agregati - vsak z močjo 54 kilowatov. Marjan. Gradili so ga za Maršala Tita, Cisterne goriva so 50 tonske. Zgrajen je tudi Jovanko in jugoslovanski politični vrh. bazen s 150 kubiki pitne vode. Radio relejni Podzemno mesto naj bi vzdržalo 25 center in telefonska centrala sta povezana z Sindikat železniškega prometa Slovenije kilotonsko eksplozijo. mrežami vseh glavnih komand nekdanjih OO Celje se je med 23. in 25. oktobrom

jugoslovanskih republik. Spuščanje vse globlje pripelje do »vojaške sobe«. Veliki štabni stol je obkrožen z rdečimi telefoni, teleprinterji in neonskimi stoli za branje vojnih map. Na zidu visi Titova slika. V s r e d i n i p o d z e m n e p o d k v e s t o j i najzanimivejši kompleks, Titov blok, ki se nahaja na višjem nivoju od ostalih prostorov. Titov kabinet in soba so izdelani iz najkakovostnejše orehovine in hrastovine. Razen Tita naj bi za obstoj objekta vedeli samo načelnik Zveznega sekretariata za narodno obrambo, načelnik Generalštaba JNA, načelnik Prve uprave državne varnosti in načelnik za zveze. Ostali vrh SFRJ ni o objektu vedel ničesar. Protiatomsko mesto so gradili 26 let, od leta 1953 do 1979, gradile so ga firme v sklopu vojne indus t r i je , ko t so sp l i t sk i »Konstruktor«, »Soča«, Vojna pošta Split in »Hadžići«. Govori se, naj bi Titovo atomsko zaklonišče zgradili zaporniki, ki so kopali z zavezanimi očmi …

Med drugimi znamenitostmi BiH smo obiskali tudi Jablanico z znamenitim mostom iz Bitke za ranjence, Medžugorje in

odpravil na izlet v Bosno in Hercegovino. Kompleks v Konjicu naj bi stal 4,6 milijarde seveda nepozabni Mostar. V samo 9 stopinj Tokrat smo si za prevoz namesto vlaka ameriških dolarjev in je tretja najdražja »top lo« Nere tvo je skoč i l samo izbrali avtobus. Za dobro družbo se nas je vojna investicija bivše Jugoslavije, poleg profesionalec, mi smo pa raje molili v zbralo 52 udeležencev. bihaške podzemne zračne luke, težke 8,5 mošeji …Prvi dan po prihodu v Sarajevo smo se milijard ameriških dolarjev, in splitske Lore, Naslednjega dne smo zjutraj stopili v klet popeljali po »Aveniji ostrostrelcev«, mimo vredne 5 milijard ameriških dolarjev. »Kolarjeve« hiše in nato v del slavnega zgradbe RTV-ja, sedeža vlade, parlamenta, Bunker meri 25 tisoč m2 površine, od tega »tunela«, ki je za časa 1400 dni blokade dvorane Skenderija, ob reki Miljacki do je samo 6 tisoč metrov stanovanjskih Sarajeva bil edina vez s svetom in je tako Principovega mosta, mimo mestne hiše do prostorov. Ima vgrajene vse tehnične rešil mesto pred popolno lakoto.Baščaršije. Ogledali smo si tudi »Svrzino naprave in prirejene pogoje za popolno Predor so izkopali prostovoljci, ki so delali v kučo« iz 18. stol, ki nas je popeljala skozi hermetično izolacijo in za 6-mesečno osemurnih izmenah. Celotni izkop je bil življenje v Sarajevu v času osmanske dobe. preživetje brez stika z zunanjim svetom. opravljen ročno, s krampom in lopato, Za Sarajevo bi lahko rekel tako: velik del ga Objekt je zgrajen v obliki podkve. material pa so odvažali na samokolnicah. je že obnovljenega, ne skriva pa še posledic Ventilacijski sistem naj bi vzdrževal Dela so se pričela januarja 1993 in se vojne, ki je med leti 1992 in 1996 , pod nadzorom sil federacije BIH, prestajalo dolgotrajno obleganje in obstreljevanje vojske Bosanskih Srbov. Videli smo tudi slavni TUNEL …Sarajevo so leta 1461 ustanovili Otomanski Turki. Z okupacijo Avstro-Ogrske monarhije leta 1878 se je mesto evropeiziralo. V tem času se je mestno jedro pomembno razvilo, nastale so značilne administracijske zgradbe, kot mestna hiša (danes Narodna in Univerzitetna knjižnica) ali pa deželni muzej. Svetovno slavo uživa od leta 1914, ko je atentator Gavrilo Princip tu ustrelil prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda in s tem dal Avstriji povod za vojno proti Srbiji, ki je prerasla v 1. svetovno vojno. Proti večeru je sledilo presenečenje za vse nas, odpravili smo se v

21

druženje

države. Ime je dobilo po Starem mostu oz. stražnih stolpih na obeh straneh (mostari). Leta 1993 so stari most med vojno v tej državi porušili Hrvati, danes pa je most restavriran po starih načrtih.

Zvečer je sledilo »Bosansko veče« z njihovo domačo glasbo. Da pa je ta večer imel še eno prednost in da je naše druženje trajalo še dlje v noč, so poskrbeli urini kazalci, saj je bila noč daljša za eno uro.Zadnjega dne je sledil še ogled »Vrela Bosne«, Igmana in Bjelašnice, kjer je naš šampijon Jure Franko 14. februarja 1984 na zimskih olimpijskih igrah osvojil srebrno medaljo v veleslalomu.Vsled dobre družbe, dobrega vodenja, dobrega šoferja (če pozabimo na ABS), smo se odpeljali proti domu z novimi vtisi, novimi doživetji in pa z novimi idejami, kajti prišli smo do predloga za naslednji izlet, tokrat z vlakom, in sicer v Berlin. Matjaž SKUTNIK

končala šest mesecev kasneje. 30. julija 1993 sta si dva moža, ki sta kopala vsak s svoje strani, podala roke pod stezo sarajevskega letališča. Leta 1994 so v predoru postavili tračnice, po katerih so premikali mali voziček. Danes je ohranjenih samo okoli 20 m predora, preostali del se je porušil.Leta 1995 so pod letališčem zgradili tudi drugi predor, ki se je nahajal poleg "starega malega", skozi katerega so lahko vozili tudi osebni avtomobili in celo kamion "Tamič", toda veliki ni služil tako kot mali, ki je zato ostal edina prava legenda obleganja.

Nato pa nas je pot vodila v Hercegovino. Najprej smo se ustavili v Jablanici, kjer je leta 1943 potekala »bitka za ranjence«, ustavili pa smo se tudi pri slavnem porušenem mostu, sledila je pot do Medjugorja, znamenitega romarskega središča od leta 1981. V povratku je sledil še postanek v znamenitem Mostarju.Mostar je mesto in občina v Hercegovini (Bosna in Hercegovina). Je največje in najpomembnejše mesto v Hercegovini ter z okoli 130.000 prebivalci peto največje v BiH. Leži ob reki Neretvi v južnem delu

NAGRADNA IGRA

Med 15. avgustom in 15. oktobrom 2009 je potekala nagradna igra, in sicer za članice in člane Sindikata železniškega prometa Slovenije, v kateri si je bilo potrebno izmisliti slogan, ki bi najbolje opisal agencijo Atriligo. V mesecu novembru je bilo izvedeno žrebanje in tako se je sreča nasmehnila Marku Danji, ki je lahko izkoristil nagrado v višini 430,00 EUR, katero je prispevala agencija.V imenu sindikata bi se želel zahvaliti agenciji ATRILIGO za nagrado, ki je bila namenjena našemu izžrebanemu članu, nam pa je tudi v veselje in zadovoljstvo, da je naš član preživel lepe trenutke in si nabral novih moči za delo na svojem delovnem mestu.Njihovo ponudbo si lahko ogledate na njihovi spletni strani: www.atriligo-potovanje.si Matjaž SKUTNIK

druženje

22

vhribe

23

TUDI LETOS SMO NAMENJENI V HRIBE

Marsikomu je bilo žal, da je zamudil lansko priložnost, ko smo organizirali pohodniški izlet na Sabotin in se nato v Goriških Brdih nazobali češenj. Da, zares nepozaben je bil ta izlet, ki se ga je lahko udeležil vsakdo. Nekoliko zahtevnejši, oziroma pisan na kožo ljubiteljem visokogorja, je bil vzpon na Watzmann. To je eden najvišjih vrhov v Nemčiji, ki je še kako povezan z našimi hribolazci – pionirji. Ne gre se čuditi, da najdemo v domu slovensko zastavo in naš vrli Valentin Stanič, prvopristopnik Watzmanna. Vse, ki vas vežejo lanski spomini na naše planinske izleta ali pa ste se navdušili, da se nam pridružite, vabimo letos na majski lažji pohodniški izlet v Belo Krajino ali zahtevnejši vzpon na Triglav, ki bo v začetku septembra. Podrobneje vas bomo še obvestili. Tokrat le v informacijo, da se malo pripravljate, računate na to.

Marjan Mally

Pred planinsko kočo (fotograf Rak) Planinska koča Watzmanhaus (fotograf Rak)

Pogled na vrh (fotograf Rak) Na vrhu Watzmanna (fotograf Vili Mesarič)

1424

OO CELJE OB ZAKLJUČKU LETA

Lahko bi začel tako: kam le čas beži, le kam se mu mudi …, pa smo spet pri besedah SREČNO! Menja se samo letnica, zaželimo svojcem, prijateljem, sodelavcem sreče, zdravja in še bi lahko našteval, vendar pa je beseda ZDRAVJE najpomembnejša in ne da se ga kupiti. Tako kot vsako leto, smo se 26. decembra SŽPS OO Celje zbrali ob koncu leta v gostišču Hochkraut v Tremarju. Ob takšnih srečanjih nekako postavimo vsakdanje skrbi in probleme malce na stran.Mislim, da ni nikogar, ki bi bil brez njih, nas pa ne družijo samo službeni pogovori, ampak tudi stvari, ki niso povezane z službo. Pravijo, da je druženje, seveda pozitivno ali tako, ki je vsaj malo povezano s smehom, celo zdravo. Kot vsako leto, se nas je tudi na tem srečanju zbralo lepo število članic in članov. Prepričan sem in, sodeč po pogovorih, smo preživeli lep večer, hkrati pa smo na tem zaključku v območnem odboru Celje posvetili delček časa 20. obletnici Sindikata železniškega prometa Slovenije. Za melodične zvoke je poskrbel hišni trio.

Na koncu pa bi želel dodati misel, ki se veže na »ZDRAVJE«: tudi sami lahko nekaj naredimo zanj, vzemimo si torej čas.

Matjaž SKUTNIK

druženje

Fotograf: Majaž Skutnik Veselo v novo leto

OO CELJE LETOS V

KATSCHBERKULetos je že tretje leto, odkar »Celjani«, sedaj bi lahko že rekli tradicionalno, organiziramo enodnevni smučarski izlet, in sicer letos v Katschberk. Kot vsako leto, smo tudi že ob koncu prejšnjega leta pričeli skupaj načrtovati, torej skupaj s Sindikatom strojevodij iz Celja, Sindikatom vzdrževalcev Slovenskih železnic in Sindikatom vozovnih preglednikov Celjske enote.Smučarsko središče Katschberk leži v pokrajini Salzburg na skrajnem severu koroške pokrajine. Lahko se pohvalijo kar s 66 km prog, ki so srednje zahtevne. Lahko smo premagovali višinsko razliko med 1100 m in 2220 m, kjer se nahaja najvišji vrh smučišča. Lahko bi rekli, da nam je uspelo združiti prijetno s koristnim, napolnili smo skoraj celoten avtobus, vreme pa je poskrbelo, da je bil ta izlet lepo obarvan.Kar pa je najbolj pomembno: imeli smo se lepo, čas nam je hitro minil, eni smo bolečine začutili prej, eni kasneje, poškodb ni bilo, nikogar nismo pozabili, skratka, bilo je … , torej pridite z nami v letu 2011, ko se bomo odpravili v Schladming.

Matjaž SKUTNIK

Fotograf: Matjaž Skutnik Katschberk 2010

Fotograf: Matjaž Skutnik Uživamo na snegu!

druženje

ZAHVALA SINDIKATU IN

TURISTIČNI AGENCIJI

ATRILIGO

turistični agenciji Atriligo, moram poudariti veliko prijaznost, bil pa sem tudi presenečen nad veliko izbiro ponudbe, posebej pa pestrostjo izletov, katere nudijo sindikatom, pripravljajo jih tudi za železničarje.Odločila sva se koriščenje termina med 20. in 22. novembrom. Ob prihodu sva bila zelo lepo sprejeta.Hotel je na visokem nivoju, vsaka soba ima jacuzzy, in to s

Sindikat železniškega prometa Slovenije nas je obvestil, da termalno vodo, v sobi te pričaka sveže sadje, ob prihodu lahko člani omenjenega sindikata sodelujemo v nagradni igri. pijača dobrodošlice, kuhar pa je pravi mojster svojega Odločil sem se torej za sodelovanje in napisal slogan. Nisem poklica, pride do mize in te vpraša, kaj bi želel, da ti pripravi, pričakoval, vendar se je zgodilo, da so me poklicali iz če ne veš, pa ti svetuje.turistične agencije Atriligo iz Raven na Koroškem in me Na koncu bi se želel zahvaliti turistični agenciji Atriligo za obvestili, da sem si prislužil vikend paket za dve osebi v nepozaben vikend in nenazadnje tudi Sindikatu železniškega vrednosti 430,00 EUR. prometa Slovenije, ki je skupaj z agencijo to organiziral.Torej sva se z ženo odločila za romantičen vikend v vili Magdalena v Krapinskih Toplicah. Ko sva se zglasila v Marko Danji

MARČEVSKI DAN ČLANIC – BRKINI 2010

Tradicija in predvsem dobra volja in vesela družba - žene članice iz OO Jesenic, Ljubljane, Zidanega Mosta, Postojne, Sežane in Kopra se vsako leto srečujejo v mesecu marcu. Vsakič drugje, vsakič zanimivo, veselo.Letos Brkini. Sprejem v sončni Divači, nato pa po »brkinski magistrali« do najvišje brkinske vasice Tatre na 750 m višine. Ekološka kmetija Mahne nas je pričakala z mrazom, tokrat še pravim snežnim metežem in burjo. A domača brkinska slivovka, domači siri, posušeno sadje, narezek in dobra volja so ogreli vse. Nekaterim je bilo tako dobro, da so še malo sami zavili v notranjost hleva, sirarne in mlekarne. Vas Slivje z znamenito cerkvijo Svetega Martina, ki je zaradi značilnih fresk znana in prav posebna. Slovenski primorski človek je bil v drugi svetovni vojni obsojen na uničenje. Prav tega človeka ponazarja Jezus Kristus, ki je obsojen na smrt. Obsodi ga Poncij Pilat in prav ta Pilat ima obraz Benitta Mussolinija. To je prva postaja križevega pota. Pri križanju (na postaji 11, 12 in 13) pa mu pridno pomaga vojščak v podobi Adolfa Hitlerja. S tem se je tudi primorski kristjan boril, zelo nazorno, proti fašizmu in nacizmu. Pri vasi Slivje se nahajata dve okoli 40 m globoki brezni, povezani z rovom. Zunanji zrak se pozimi spusti v večje in skozi manjšega iztiska na površje toplejši, jamski zrak. Slednji na stiku z zunanjim kondenzira, kar se kaže kot steber »dima«. Slivarci so domnevali, da izhaja iz hudičeve prekajevalnice mesa ali dimnice. Tako je jama dobila ime Dimnica; sega od polžasto speljanega poltunela do Plesne dvorane na dnu 39 m globoga brezna Velike Dimnice, od koder dosežemo proti zahodu Belo dvorano s srpastimi anemoliti na stropu, oz. proti jugu, mimo 22 m visokih kapniških stebrov Kiklopov, ostanke vodovodnega zajetja iz 2. svetovne vojne. Lahko pa krenemo proti vzhodu v fosilni rov, kjer se nizajo Vilinska, Marmitna, Podorna, Ponvična, Paletna, Kitajska in Končna dvorana, vsaka s svojimi značilnostmi. Po spodnjih rovih se pretaka potok, ki ponika v slepi dolini Velike Loče in se steka v izvir Rižane.Po ogledu jame, ki je fascinantna kot ali še bolj kot Postojnska, smo večer zaključili v gostilni Baša. »Navihani lisjaki« so kljub mladosti dokazali, da so res svetovni prvaki v igranju na »frajtonarico«, dekleta pa so dokazala, da so še kako »babe za žur do jutranjih ur«. Ob slovesu rožice, zahvala Veri Opatič za organizacijo, dogovor, da prihodnje leto spet. Takrat nekje na območju OO Zidani most. Al' bo veselo.

Alenka Tržan

Fotograf: Marko Danji Romantika …Fotograf: Marko Danji Vila Magdalena

25

IRAN

POTOPIS - V. DEL

luknjah razbrazdane vaške ceste, v povabilo odkloniti. Vseeno hvala.katerih so plavale najrazličnejše smeti. Spet smo bili povabljeni na čaj. Spet Khoysmo bili deležni tiste prijaznosti in širokosrčne dobrote domačinov, kot že Leži na severozahodu države na višini

Jezero Orumiyehneštetokrat na potovanju. 1107 m. Ime je dobil po rudnikih soli. Na

Snežno bela sol je v žgočem soncu Prašna cesta, ki vodi v Turčijo, se je vila kratko smo se ustavili pred mošejo,

delovala kot drobceni kristalčki. po dolini med visokimi gorami. Ponižno potem pa nas je pot peljala visoko v gore

Približevali smo se ogromnemu, 6000 smo se klanjali goram, ki so nas iranskega Azerbajdžana. Naš naslednji

km2 velikemu jezeru. Njegova globina obdajale. Iskali smo izredno zanimiv cilj je bila armenska cerkvica ob jezeru

ne preseže 16 m, njegove super slane železniški most iz 18. stol. Prekrasen Boron, ki sva jo zasledila na internetu.

vode imajo terapevtski učinek za Težki nevihtni oblaki so se ovijali okrog mogočnih visokih gora. Kot vojaški orkester, ki tolče po bobnih, je bilo slišati občasne grome. Bliski pa so nas spremljali kot jata fotografov. Naenkrat se je ulilo kot iz škafa. Vendar spet le za kratek čas. Mi smo iskali armensko cerkvico. Kjerkoli smo spraševali in kazali njeno fotografijo, nihče ni vedel, kje bi to lahko bilo. Potem pa le. Nek uradnik, zaposlen na občini majhnega revnega mesteca z eno glavno ulico, je poznal ta kraj in nam pokazal pot. Pokrajina je postajala divja in vse teže dostopna. Zdelo se je, kot da počasi »lezemo« v raj. V pot brez izhoda. Za trenutek sem se želel dotakniti tega raja. Stopiti na njegova trdna tla. Stopiti v raj, kjer bo poskrbljeno za vse ljudi tega sveta. Kjer nas bo ljubezen s svojimi nežnimi ročicami objemala in nas varovala pred nevarnostmi. Oh ljubezen, kolikokrat se želim zateči v tvoj objem! Objemi me s svojim mogočnim plaščem!

revmatizem, niso pa primerne za most se je bahal s svojim čudovitim Avto je kihal in kašljal od naporov. Iraj plavanje. lokom, razpetim med dve nasproti si je vsake toliko časa preverjal olje in Blizu jezera Orumiyeh se visoko v nebo stoječi gori. Pastirja, ki sta svoje ovce hladilno tekočino. Makadamska cesta je pne mogočna gora. Pod njo in v njej skrbno ščitila pred nevarnostmi, sta nas postajala vse ožja in bolj luknjasta, na sami se nahaja ogromno vojaško povabila na čaj, vendar smo žal morali trenutke celo nemogoča za naš avto. Ob območje. Ograjena je z visoko bodečo žico in močno zastražena. Nad njo pa kvišku moleduje visok oddajnik. Takim predelom smo se raje kar izognili. Ustavili smo se na sejmu živine, kjer sva spet bila glavna atrakcija. Ljudje so se želeli fotografirati z ovcami, kozami in z vsemi ostalimi živalmi, ki so jih prodajali. V improvizirani gostilni, površno zbiti iz lesa, sem pomotoma sedel na hladilnik, ki je deloval kot stol. Pokrov je bil iz stiropora. Položilo me je med ostalo robo v hladilniku. Odštel sem nekaj rialov za nov pokrov. Hrana je bila odlična. Iraja je eden izmed gostov grdo okaral, kako da ga ni sram, da se v času ramazana ne posti. Nama pa je dal za s sabo še odlično biskvitno pecivo, ki ga je spekla njegova žena.

Avto se je s težavo prebijal po mokrih

Slana reka

Nomadi

26

potopis

njej se je leno zvijala na pol izsušena reka. Srce mi je divje razbijalo ob krasotah narave, ki so nam bile dane, da jih čuvamo in skrbimo zanje. Pa vendarle še nismo dovolj zreli, da bi bili sposobni obdržati in negovati to vzvišeno, neokrnjeno naravo.

Jezero Boron – Boron dam

Stopila sva na prag ljubezni in potrkala na vrata raja. Odprla so se. Objela naju je njena duša. Tako močno se naju je oklepala, da nama je jemalo sapo. Kot opojena od naslade sva stala brez besed. Pokrajina se je razprostirala pred nama kot velikansko slikarjevo platno. Turkizna barva jezera se je lesketala, kot bi nama želela pokazati izrazno moč slikarjevih barv. Jezero, ujeto med čudovite skale, se je močno oklepalo njihovih lovk. Na stežaj je odpiralo in pritekla v bližnjo vasico, kjer naju je svoja okna in vrata. Skozenj so gledala že čakal Iraj. Rekel nama je, da ljudje Nočitev pri fantu iz Makujamlada iranska dekleta, ovita v čadorje. tukaj niso preveč prijazni. Ko pa so Pod njimi so se svetili črni lasje kot zagledali naju, tujca, so vsi dvomi o tem Dež je neusmiljeno, pa vendarle z nekim oglje. In njihove velike črne perzijske zbledeli. V vaški pekarni je dišalo po posebnim občutkom izpiral izsušeno oči so me prebadale kot žive puščice. svežem kruhu. Dišalo po toplini, ki sva pokrajino. Si utiral pot v njene pore, ki Sedaj se nisem več spraševal, kje je raj. je bila deležna od vaščanov. Nek fant so drhtele od užitka ob njegovih dotikih, Sedaj sem točno vedel, da je raj prav tu. naju je povabil domov k njegovim ob srečanju z njim. Pokrajina je bila Da je raj pravzaprav v nas samih. V sorodnikom, kjer je bil na obisku. Okrog potrebna ljubezni. Ljubezni, kjer bi se vsakem od nas, če smo le pripravljeni naju se je zbrala pisana druščina spojila duša in telo. Popolnoma se je spustiti to svetlobo ljubezni skozi ozke sorodnikov. Fantje so sedli na tla predajala užitkom, ki jih je zadajal težko line do dna naših src. V naš raj. nasproti naju. Dekleta pa so naju z druge pričakovani dež. Bili smo na poti v

strani sramežljivo pogledovala in Maku, v mesto, ki leži blizu turške meje, obraze občasno tiščala v tla. Pred naju so razpeto v kotlino med visokimi gorami.

Vasica Boron postavili svež kruh, domač ovčji sir in Kaplje so drsele po oknih avtomobila. vroč čaj. Noč je s počasnimi gibi, ki so iz Pred nami se je na starem mopedu vozil

Oblaki so grmeli nad pokrajino kot minute v minuto postajali vse bolj fant, mi pa smo mu zvesto sledili. čreda nemirnih ovac, ki sluti, da nekje nemirni, že začela razpirati svoja široka Povabil nas je, da prespimo pri njegovi blizu na njih preži nevarnost. Zadnji krila. družini. Tudi on je okusil ljubezen z trenutek sva pobegnila močnemu nalivu dežjem, saj je v 30 km oddaljeni Maku

prišel ves premočen.

Ko smo vstopili, je pri vratih sedela fantova babica, stara neverjetnih 113 let. Gube na obrazu so kar same od sebe govorile svojo življenjsko zgodbo. Z gibi, kako nas je vesela, je povedala več kot s tisoč besedami. Posedli smo na kavč, ki je bil edini kos pohištva v veliki sobi s čudovitimi preprogami na tleh. V drugem kotu je bila televizija. Njegova družina je bila na večerji pri sorodnikih, on pa nam je za večerjo pripravil vroč čaj in okusna jajca s sirom in fižolom. Koliko smeha je bilo ob fantovi izjavi, da ima prababica zobe še vedno tako dobre kot zajec.Dež je še venomer opajal zemljo. Bliski, ki so prihajali od zunaj, so sobo na trenutke razsvetljevali bolj, kot je bilo to sploh potrebno. Počilo je, kot bi iranska

27

Železniški most blizu Khoy-a in iransko-turške meje

Čajnica

potopis

majhni vasici blizu Tabriza. Pri vhodu v vas so stali otroci, ki so čakali na šolski avtobus. Z nasmehi na ustih so naju pozdravljali in vzklikali: Hello! Hello! Welcome in Iran! Naenkrat je bila okrog naju vsa vas. Ponudili so nama vroč čaj in pokazali, kako tkejo preproge. Vsa vas nama je mahala, ko sva skozi šipo vračala pozdrave ob slovesu. Spomnil sem se vseh ljudi, ki sva jih spoznala v Iranu. Brez njih potovanje ne bi bilo takšno, tako globoko doživeto. Glasba iranskega pevca Eilya Monfared-a, ki je prihajala iz zvočnikov, se je čisto potiho in skrivaj dotikala mojega srca. Solze so mi kapljale na dlani, ko sem se zavedel, da ti ljudje nimajo ničesar, kar imamo mi, vendar imajo toplino in mir v srcih, kar nam pogosto manjka. Največje bogastvo je v nas samih, v naših srcih, le da ga moramo znati odkriti in ga deliti z drugimi. Gore nenavadnih oblik in školjkastih oblin so spreminjale barve kot kameleoni. Slana reka, ki je nekoč tekla vojska izstrelila jedrsko bombo. svojo lepoto. V skalnatem kanjonu smo tod mimo, je bila samo še bela izsušena Zmanjkalo je elektrike. Ob svečah smo zagledali odlično ohranjeno cerkev sv. sled. Zaljubil sem se v to pokrajino. spoznavali ostale člane družine, ko so Tadeja. Svetloba, ki je tako tiho Zaljubil sem se v iransko gostoljubnost prišli domov. Deževje je prineslo vlažno prihajala skozi njena majhna okna, je in dobrosrčnost. Zaljubil sem se v Iran. in hladno noč. Nase sem vlekel debelo bila podobna svetlobi filmskih Morda sem nekoč živel tukaj! Morda so pokrivalo in se stiskal v klobčič. žarometov. Mi pa smo bili naključni bili moji daljni predniki rojeni prav Ura nas je spet zbudila zgodaj zjutraj. igralci življenja. tukaj, kdo ve! Poslavljali smo se. Še enkrat od nadvse Otroci v sosednji vasi so brcali žogo po V daljavi smo zagledali šotore. prijaznih in toplih ljudi. Prababica nama travi, ki je bila bolj rjava kot zelena. »Nomadi!« sva vzkliknila. Počasi smo je z mimiko rok govorila, da bi morala Gola sta nadomeščala dva velika kamna se približevali šotorom, ki so bili nekaj pojesti, preden greva. Vendar sta

bili najini nemirni duši že v naravi pri fotografiji. Spet nas je čakala armenska cerkev, tokrat v jutranji svetlobi. Na poti nas je ustavila policija, ki nama je premetala vse stvari v kovčkih. Zanimalo jih je, kaj fotografirava in zakaj. Pa zakaj tako zgodaj? Sreča, da smo imeli pri sebi fotografijo armenske cerkvice. Pokazali smo jim fotografijo in da smo namenjeni k njej. Niso mogli verjeti, da iščemo nekaj, česar oni še videli niso, čeprav so doma v okolici. Zaželeli so nam srečno pot.Hiše v daljavi so delovale kot škatlice, ko smo se dvigovali po poti, s katere je bil lep razgled na Maku. V daljavi smo zagledali mogočno goro Ararat. Njena snežno bela kapa je radovedno kukala izza megle, ki je pokrivala njen spodnji

na vsaki strani. Spomin me je ponesel posejani po rahlo valovitem pobočju. del.

daleč nazaj, v otroška leta. Žoga je bila Nikogar ni bilo nikjer. Naenkrat pa so se naša prva ljubezen. proti nam spustili pobesneli ovčarski

Z razprtega neba, ki je delovalo kot psi. Sreča, da so ženske, ki so bile v

razgrnjeno platno, so se hudomušno Vasica blizu Tabriza šotorih, začutile, da je nekaj narobe in so

nasmihali trebušasti oblaki. Topoli so se jih uspele pravočasno ustaviti, preden bi

bahali s svojo vitkostjo. Rdečkasta Slikovita barvna vrata in okna so bila nas raztrgali. Ker moških ni bilo doma,

zemlja, kot bi jo namazal z rdečo šminko glavni razlog, da smo se ustavili v nas ženske niso povabile na čaj.

za ustnice, je vsa naličena razkazovala

28

Iranska pekarna

Armenska cerkvica

potopis

Prispeli smo v Kaleybar, kjer smo poiskali prenočišče. Ker je v mestu samo en hotel, smo se morali sprijazniti s preprostim motelom. Postelja je bila tako trda, da bi lahko drva sekal na njej. Med večernim sprehodom smo zavili v čajnico, kjer so starci kadili vodne pipe. Dim se je vlekel po prostoru. Na mizah je bil obvezen iranski čaj. Ženskam vstop ni dovoljen, vendar je Ana kot tujka vseeno lahko vstopila. Za Slovenijo še niso slišali, kar jim nisva zamer i la . Ko pa sva omeni la Jugoslavijo, jim ni bilo treba dvakrat razlagati, od kod sva. Tudi njim sva obljubila fotografije, tako kot številnim družinam in posameznikom pred tem.

Robert L. Horvat

29

Borbeni duhFotograf: Robert L. Horvat

REKORDI NA SLOVENSKIH ŽELEZNICAH(Povzeto po knjigi: Slovenska knjiga rekordov 2008)

NAJHITREJŠI VLAK: Pendolino, vlak z nagibno tehniko, na poskusni vožnji 17. septembra 1994 med postajama Rače - Hoče 208,2 km/h.

NAJHITREJŠA SLOVENSKA LOKOMOTIVA je lokomotiva 541-101, ki je na progi Amsterdam - Rotterdam 15. marca 2006 dosegla hitrost 253 km/h.

NAJSTAREJŠA ELEKTROLOKOMOTIVA je bila do lani 362-021, ki je vozila 46 let, od 1. marca 1963.

NAJSTAREJŠA DIZELSKA LOKOMOTIVA je 661-032, vozi od 01. marca 1961, torej skoraj 49 let.

NAJSTAREJŠA MUZEJSKA LOKOMOTIVA: številka 718 Južne železnice, izdelana na Dunaju leta 1861

NAJSTAREJŠA PARNA LOKOMOTIVA serije 25-026 je v uporabi od leta 1920, torej 90 let.

NAJVEČ KILOMETROV: elektro lokomotiva serije 342-001 ima prevoženih 5,5 mio kmdizel lokomotiva serije 661-032 ima prevoženih 4,2 mio kmelektromotornik gomulka 311-209 ima prevoženih 4,2 mio kmdizelmotornik zelenc 711-007 ima prevoženih 3,6 mio km.

NAJTEŽJA VRSTA LOKOMOTIV je bila na slovenskih tirih serija 3, izdelana leta 1930, težka 166 ton.

NAJHITREJŠA PARNA LOKOMOTIVA: serija 03, nekoč serija 109, je na preizkusih leta 1910 dosegla hitrost 130 km/h.

NAJDALJŠI VLAK: 19. maja 1950 je na relaciji Zalog - Zagreb tovorni vlak številka 35 imel 253 vagonov, dolžine 2500 m in teže 6502 ton. Lokomotiva serije 06-030 je bila po naporni vožnji pripravljena za popravilo.

Miran Prnaver

potopis

zaboljšoprebavo

Danijevi aforizmi

Če pridejo jasli h kravi, postane kmalu lačna.

V slogi je moč – posameznikov.

Zakaj kraval okoli skritih kamer, ko pa so te namenjene zabavi gledalcev.

Rdečih je široki spekter, vse od svetlih, tja do temnih.Črni so samo črni in beli samo beli.

Medvedi se še vedno selijo na Štajersko.Rak rana naših lovcev je še odprta.

Znanstveniki so odkrili hrano, ki ženski za 90 % zmanjša željo po seksu.Imenuje se poročna torta.

Za najin zadnji prepir sem bil kriv sam. Žena me je vprašala, kaj je na televiziji.Rekel sem, da prah.

Zakaj moški v povprečju umrejo prej kot njihove žene? Ker si sami to želijo.

Sine očetu: "Ati, ali je res, da ponekod v Afriki moški ne poznajo svojih žena, dokler se ne poročijo z njimi?"Očka nazaj: "Sine, to je povsod tako."

Na kolidžu so morali napisati kratko zgodbo s čim manj besedami. Vsebovati pa je morala naslednje elemente: religija, seks, skrivnost.Samo ena zgodba je dobila 10. Naslednja: "O Bog, noseča sem! Ko bi le vedela, kdo je bil!"

V pravljicah vitez ubije zmaja in se poroči s princeso.V praksi nikogar ne ubije in se poroči z zmajem.

Ločiti se hočem, ker nočem biti poročen z žensko, ki jo mož vara.

Delo me morda ne bi pokončalo. Toda zakaj bi tvegal.

Verjetnost, da z marmelado namazan kruh pade na tla z namazano stranjo navzdol, je premosorazmerna ceni preproge.

Denar res ni vse. Obstajajo tudi kreditne kartice in potovalni čeki.

Vzemi si čas za prijatelja, sicer ti bo čas vzel prijatelja.

Newton laže. Lahke padajo hitreje.

Davkov nisem plačal pet let, pa me še vedno niso črtali s seznama davkoplačevalcev.

Želim umreti mirno v spanju, kot moj dedek, nikakor pa ne v paniki, kot potniki na njegovem avtobusu.

Moški je kot konzerva. Daš mu sam malo zraka, pa se pokvari.

30

31

dvajsetletdvajsetlet

dvajsetlet