PROJEKT EVROPA 2030Izzivi in priložnosti

Poročilo skupine za razmislekEvropskemu svetu

o prihodnosti EU leta 2030

SL

PROJEKT EVROPA 2030Izzivi in priložnosti

Poročilo skupine za razmislekEvropskemu svetu

o prihodnosti EU leta 2030

maj 2010

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Kataloški podatki so navedeni na koncu te publikacije.

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2010

ISBN 978-92-824-2714-9doi:10.2860/11279

© Evropska unija, 2010Oblikovanje © Mesto Stuttgart, 2010Reprodukcija je dovoljena z navedbo vira.

Printed in Belgium

TISKANO NA PAPIRJU, BELJENEM BREZ ELEMENTARNEGA KLORA (ECF)

SL.indd 2 13/07/10 13:03:56

3

Spoštovani predsednik in člani Evropskega sveta!

V čast nam je, da vam lahko pošljemo poročilo o izzivih, s katerimi se bo EU verjetno

soočala leta 2030, in morebitnih odzivih nanje, ki ga je Evropski svet zahteval na zaseda-

nju 14. decembra 2007 v Bruslju.

Pričujoče poročilo je rezultat dela raznolike skupine, ki jo sestavljajo posemazniki z različ-

nimi prednostnimi nalogami in interesi.

Nastalo je po dolgih razpravah in kot tako predstavlja tako soglasje kot tudi kompromis.

Čeprav vsi člani niso podprli vseh predlogov, vsak član podpira večino vsebine besedila.

Negotovost, ki zaznamuje sedanjost, je našo nalogo še otežila. Posledično naša analiza

temelji le na tistih dolgoročnih trendih, ki jih je lažje določiti.

Z ugotovitvami ne moremo pomiriti niti Unije niti njenih državljanov: svetovna

gospodarska kriza; države rešujejo banke; staranje prebivalstva ogroža konkurenčnost

naših gospodarstev in trajnost naših socialnih modelov; zahteve za znižanje stroškov in

plač; izzivi podnebnih sprememb in vse večja energetska odvisnost ter globalna preraz-

poreditev proizvodnje in prihrankov na vzhod. Vrh tega pa nam pretijo terorizem, orga-

nizirani kriminal in razširjanje orožja za množično uničevanje.

Ali bo EU uspela ohraniti in izboljšati svojo raven blaginje v tem spreminjajočem

se svetu? Ali bo lahko širila in branila evropske vrednote in interese?

Naš odgovor je pritrdilen. EU je lahko akter, ki bo prispeval k spremembam v

svetu, narekoval nove trende, in ne le pasivni opazovalec. Vendar bo to mogoče

samo, če bomo delovali skupaj, saj so prihodnji izzivi prezahtevni, da bi jih posamezne

države članice lahko rešile same. Naša sposobnost vplivanja na mednarodne dogodke

bo odvisna od naše zmogljivosti zagotoviti stabilno rast in notranjo kohezijo v Uniji. To

so ugotovitve, do katerih je skupina za razmislek prišla na podlagi obsežnih razprav in

posvetovanj s številnimi strokovnjaki in institucijami.

Vsi člani naše skupine se strinjajo o naslednjem temeljnem vprašanju: Evropa stoji

na prelomnici v svojih zgodovini. Prihodnje izzive bomo prebrodili le, če bomo

vsi (politiki, državljani, delodajalci in delojemalci) združeno stopili na pot proti

novemu skupnemu cilju, ki ga določajo potrebe sedanjosti.

ČLANI SKUPINE ZA RAZMISLEK EVROPSKEMU SVETU

4

Odkar je bila ustanovljena naša skupina, je Evropa prestala veliko, med drugim instituci-

onalno krizo, ki jo je povzročila zavrnitev Lizbonske pogodbe, in nedavno finančno krizo,

ki je pripeljala do svetovne recesije.

Z uspešno ratifikacijo Lizbonske pogodbe smo lahko zaprli poglavje samoanalize, ki je

našo pozornost odvračala od glavnih izzivov, s katerimi se bomo soočili v prihodnje.

Finančne krize, ki je nastala zaradi pomanjkljivosti v delovanju in nadzoru naših finančnih

institucij, žal še ni konec. Na razmere v Uniji in posledično naše razmišljanje so močno

vplivale socialna, gospodarska in politična razsežnost krize. EU mora v tem kritičnem

trenutku odločno in složno preprečevati skušnjave po protekcionizmu.

Ta kriza, ki se je začela na drugi strani Atlantika, je med vsemi regijami sveta najbolj

prizadela Evropo, saj je razkrila strukturne slabosti evropskega gospodarstva, ki so bile

že zdavnaj ugotovljene, a pogosto namenoma prezrte.

Zato je bila ta kriza poziv Evropi, da se odzove na spreminjajoči se svetovni red. Nov red

bo tako kot vsaka sprememba ustvaril nove zmagovalce in nove poražence. Če Evropa

ne želi biti med slednjimi, se mora usmeriti navzven in lotiti ambicioznega programa

dolgoročnih reform za naslednjih dvajset let.

Voditelji EU morajo tudi v prihodnje sprejemati ukrepe za izhod iz trenutne krize,

vendar morajo biti ti povezani s srednje- in dolgoročnimi reformami, ki jih Unija

potrebuje. Ko govorimo o Uniji, imamo v mislih enotni trg, skupno valuto ter pakt za

stabilnost in rast, vse to pa pomeni, da smo odvisni eden od drugega. Evropejci moramo

krizo reševati skupaj, drugače bomo vsi priča propadu svojih tozadevnih pobud.

Za popoln izhod iz krize moramo še naprej izvajati ukrepe za spodbuditev gospodarstva

vse do tedaj, ko bodo naša gospodarstva sposobna delovati sama. Če porabo prehitro

prekinemo, bi to lahko imelo negativne posledice za obnovo gospodarstva. Ustvarja-

nje delovnih mest in rasti mora ostati naša najpomembnejša prednostna naloga. Tiste

države članice, ki si porabe zaradi dragih operacij reševanja, rasti socialnih izdatkov in

manjših virov prihodkov ne morejo več privoščiti, se bodo morale zanesti na EU in druge

države članice, da prevzamejo pobudo pri vzpostavljanju razmer, ki bodo omogočale

obnovo gospodarstva.

Nujno je treba okrepiti gospodarsko upravljanje v EU, če se želimo izogniti asime-

tričnim šokom, ki so posledica soobstoja naše monetarne unije in enotnega trga na eni

strani ter različnih gospodarskih politik na drugi. Euro in Pakt za stabilnost in rast sicer

nista vzrok za nastanek krize, vendar ne zadoščata za zagotavljanje ekonomske konver-

gence med krizo. EU mora poiskati rešitve za obstoječa nesorazmerja med državami

članicami in v ta namen preučiti in odpraviti vzroke za vedno manjšo konkurenčnost,

ki se odraža v plačilni bilanci in primanjkljaju bilance tekočih transakcij. Ta vpra-

šanja je treba vključiti v konvergenčna merila Unije, potreben pa je tudi instrument za

zagotavljanje monetarne stabilnosti, da se bomo lahko soočili z nepredvidenimi krizami.

Če se želi EU izogniti novi krizi, mora začeti nemudoma izvajati reformo delovanja

in nadzora naših finančnih institucij. Te finančne institucije so razen znatnega zmanj-

šanja posojil do danes spremenile le malo tega, kar je pripeljajo do krize. Te reforme bi

bilo primerno usklajevati znotraj skupine G20, do takrat pa mora EU vzpostaviti svoje

lastne regulativne norme in mehanizme za kontrolo in nadzor. Naši državljani enostavno

ne bodo več dovolili novega reševanja v obsegu, kot smo mu priča.

Leta 2030 bomo Evropejci potrebovali visoko konkurenčno in trajnostno socialno

tržno gospodarstvo, če bomo želeli ohraniti socialno kohezijo in se boriti proti

podnebnim spremembam.

Za to bo potreben ambiciozen program reform, ki bo imel jasne prednostne naloge

in učinkovitejše mehanizme za izvajanje od tistih, ki jih lahko zagotovi odprta metoda

usklajevanja. Zato predvidevamo, da bo nova strategija Evropa 2020, ki jo je pripravila

Komisija, postala sestavni del te velike naloge.

Zato mora EU brez odlašanja izvesti tiste strukturne reforme iz lizbonske agende, ki jih

še ni. V ta namen bo treba izvedbene mehanizme nove strategije reformirati z učinko-

vitejšim sistemom spodbud, s čimer bo zagotovljena dejanska uresničitev ciljev, ki so jih

določili Evropski svet in druge evropske institucije.

Človeški kapital je ključni strateški instrument za uspešnost v svetovnem gospo-

darstvu. In vendar je Evropa precej nazadovala na poti do gospodarstva, temelječega

na znanju. Da bi nadomestila izgubljeno, bo morala delovati usklajeno. Države članice

morajo ob pomoči zasebnega sektorja zagotoviti sredstva, o katerih so se dogovorile, da

jih bodo namenile za R&R, in reformirati vse vidike izobraževanja, tudi poklicno usposa-

bljanje. Unija mora za svoje ukrepe uporabiti lastne revidirane proračunske instrumente

in hkrati bolje izkoristiti Evropsko investicijsko banko in Evropski investicijski sklad. Razmi-

sliti moramo o novih mogočih virih prihodkov, na primer obdavčitvi ogljika.

EU mora izvajati tako notranjo kot tudi zunanjo razsežnost skupne energijske poli-

tike, ki ji bo omogočila uresničiti večjo energijsko učinkovitost in ustvariti prihranke, ki

5

6

jih priporoča strategija Evropa 2020, ter diverzificirati našo oskrbo z energijo iz tretjih

držav. Prav tako morajo Evropejci začeti razpravo o potrebi po varni jedrski energiji v

Evropi in začrtati trajni sistem spodbud za razvoj nadomestnih virov energije.

EU mora tudi v prihodnje ostati na čelu v boju proti podnebnim spremembam.

Vendar v prihodnje ne sme več ponoviti napake iz Københavna, če želi postati učinko-

vitejša in pomembnejša v nastajajočem novem svetovnem redu. Oblikovati bo treba

resnično skupno pogajalsko strategijo, ki nam bo omogočala bolje braniti naše interese.

Evropejci se moramo odzvati na demografski izziv. Brez sprejetja nujnih ukrepov

bodo naše starajoče se družbe nevzdržno obremenile pokojninske sisteme ter sisteme

zdravstvenega in socialnega varstva ter ogrozile konkurenčnost gospodarstva. Predno-

stni ukrepi morajo vključevati povečanje deleža žensk v delovni sili; omogočanje boljše

uravnoteženosti med poklicnim in zasebnim življenjem; reforma našega pristopa do

upokojitve, da bo razumljena kot pravica in ne kot obveznost ter razvoj politike priselje-

vanja, ki bo bolj proaktivna in prilagojena našim demografskim potrebam in potrebam

trga dela.

EU mora utrditi enotni trg, da se bo lahko ubranil pred skušnjavami gospodar-

skega nacionalizma, in ga dokončati, tako da bodo vanj vključene tudi storitve,

panoge, povezane z digitalno družbo, in drugi sektorji, ki bodo verjetno postali glavni

spodbujevalci rasti in ustvarjanja delovnih mest na trgu s 500 milijoni uporabnikov

in potrošnikov. Utrditev in dokončanje enotnega trga bi morala spremljati večja

davčna usklajenost.

Evropejci moramo reformirati trg dela in posodobiti naše prakse upravljanja

podjetij. Da bi lahko v celoti izkoristili potencial tehnološke revolucije, moramo naše

strukture trga dela temeljito spremeniti. Nekatere države članice so že izvedle uspešne

reforme, ki temeljijo na modelu prožne varnosti; te izkušnje moramo uporabiti in jih

prilagoditi različnim razmeram v posameznih državah članicah. V gospodarstvu, ki se

nenehno spreminja, moramo povečati zaposljivost naših delavcev in prilagodljivost naših

družb. Izboljšanje produktivnosti delovne sile mora postati naša prednostna naloga, rast

produktivnosti pa mora biti neposredno sorazmerna s stopnjo prihodka.

Za obravnavo teh izzivov ne bo treba spremeniti Pogodbe. V skladu z našim

mandatom v poročilu prav tako ni stroge meje med različnimi ravnmi pooblastil

ali ravnmi, na katerih treba ukrepati. Ne zanima nas, kdo bi moral ukrepati, temveč

katere ukrepe je treba izvesti nemudoma. To tudi pomeni, da je treba ovrednotiti obsto-

ječe proračunske stopnje in prednostne naloge, vključno s financiranjem iz proračuna

Unije in financiranjem iz držav članic za uresničevanje prednostnih nalog, ki so bile

dogovorjene na ravni EU. Kadar imamo za uresničevanje ambicioznih ciljev na voljo

omejena sredstva in slabe mehanizme izvajanja, je neuspeh zagotovljen.

Če želi EU doseči svoj cilj, bosta Evropski svet in Euroskupina morala okrepiti svojo

vodilno vlogo in se usklajevati s Komisijo in Evropskim parlamentom.

Ob začetku teh reform moramo v celoti izkoristiti nova orodja, ki jih za dosego večje

udeležbe državljanov v Uniji zagotavlja Lizbonska pogodba; učinkovitejšo notranjo in

zunanjo varnostno politiko; trdnejše odnose z našimi sosedi in sposobnost zastopanja

naših interesov na mednarodni ravni.

EU bi morala postati tudi projekt državljanov. Raziskave so pokazale, da so naši drža-

vljani pogosto bolj kot njihovi voditelji prepričani, da je v interesu Unije in njenih držav

članic, da EU postane pomembnejši in učinkovitejši svetovni akter, ki bo naše skupne

interese uveljavljal z enotnim glasom.

Naši državljani zahtevajo večjo usklajenost na evropski ravni v boju proti organiziranemu

kriminalu in terorizmu, saj vedo, da je to edini način za soočenje s tem izzivi na obmo-

čju, ki omogoča svoboden pretok ljudi prek meja.

Naši državljani se zavedajo, da so naša blaginja, razvoj in varnost povezani z blaginjo,

razvojem in varnostjo naših sosedov, s katerimi moramo za uresničevanje naših skupnih

interesov razviti še posebej tesno sodelovanje.

Naši državljani vedo, da bodo naše zunanje politike močnejše in učinkovitejše, če bomo

znali svoje interese braniti skupaj in ne razdvojeni, tako kot v preteklosti, ko so se države

članice prerivale za glavno vlogo.

Naši državljani želijo, da Evropska unija služi njihovim interesom, zato pričakujejo, da

bodo lahko uživali svoje socialne, državljanske, družinske in zaposlovalne pravice kjerkoli

se bodo nastanili v Uniji. Unija bo postala bolj smiselna za svoje državljane, ko bo zago-

tovila prenosljivost socialnih pravic.

Zaradi vsega tega je potreben nov dogovor med evropskimi institucijami ter gospodar-

skimi in socialnimi akterji ter med različnimi ravnmi oblasti – nacionalno, regionalno

in lokalno. Zlasti pa je v teh razmerah potrebno odločno politično vodenje, ki bo

sposobno odkritega in plodnega dialoga z državljani ter upravljanja v partnerstvu.

Podpora naših državljanov bo izredno pomembna, če naj Unija prestane socialne in

7

8

gospodarske posledice krize ter izvede strukturne reforme, ki so potrebne, če želi postati

močnejša.

EU ne pomeni samo skupnega trga, temveč tudi Unijo vrednot. EU lahko s podporo

evropskih državljanov odigra vodilno vlogo pri odzivanju na glavne svetovne izzive.

Naši državljani se soočajo s krizo, za katero niso krivi, in v evropski projekt bodo znova

zaupali samo, če bodo njihovi voditelji z njimi odkrito spregovorili o resnosti prihodnjih

izzivov in jih pozvali k podobnim prizadevanjem, kot so bila tista, ki so po drugi svetovni

vojni Evropi prinesla blaginjo.

S spoštovanjem,

ČLANI SKUPINE ZA RAZMISLEK

Felipe González Márquez, predsednik Vaira Vīķe-Freiberga, podpredsednik

Jorma Ollila, podpredsednik Lykke Friis (do novembra 2009)

Rem Koolhaas Richard Lambert

Mario Monti Rainer Münz

Kalypso Nicolaïdis Nicole Notat

Wolfgang Schuster Lech Wałęsa

ČLANI SKUPINE ZA RAZMISLEK EVROPSKEMU SVETU 3

EU IMA IZBIRO 11

OBNOVITEV EVROPSKEGA GOSPODARSKEGA IN SOCIALNEGA MODELA 15

RAST Z ZNANJEM: KREPITEV VLOGE POSAMEZNIKA 21

DEMOGRAFSKI IZZIV: STARANJE, MIGRACIJE IN INTEGRACIJA 25

ENERGETSKA VARNOST IN PODNEBNE SPREMEMBE: NOVA INDUSTRIJSKA REVOLUCIJA 31

NOTRANJA IN ZUNANJA VARNOST: VEČNI IZZIV 37

EVROPA V SVETU: RAZVOJ VPLIVNEGA AKTERJA 43

EU IN NJENI DRŽAVLJANI 47

NADGRADNJA PREDNOSTI EU 51

ZAHVALA 53

VSEBINA

9

10

11

Po koncu hladne vojne se vse spreminja z dih jemajočo

hitrostjo in obsegom. V zadnjih dvajsetih letih ni nič ostalo

nespremenjeno: kako delamo, trošimo, potujemo, kako se

vedemo drug do drugega, v kaj se vživljamo, česa se bojimo

– vse je drugače. In večine teh sprememb sploh nismo priča-

kovali. Svetovna finančna kriza je le zadnji v nizu dogodkov,

ki so pretresli naša prepričanja in to, v kar smo verjeli. Prvič

v novejši zgodovini Evrope nas preveva splošni strah, da se

bo današnjim otrokom godilo slabše kot generaciji njihovih

staršev. Danes živimo v dobi negotovosti.

Zaradi tega je Evropska unija pred izzivom, s kakršnim se

še ni soočila. Od vsega začetka je večinoma predstavljala

pristan, ki ga je po drugi svetovni vojni zaznamovala notra-

nja stabilnost in ki je polovici naše celine zagotavljal mir,

demokracijo in precejšnjo blaginjo. Sčasoma je v procesu

političnega in gospodarskega povezovanja brez primere

sprejela še drugo polovico Evrope. Ta uspeh je EU omogočil,

da je postala največja gospodarska sila na svetu z enotnim

trgom in valuto. In vendar evropski državljani v vedno bolj

zapleteno in negotovo prihodnost zrejo brez skupnega cilja,

ki je bil značilen za povojna leta.

V preteklosti so bili dosežki EU usmerjeni v njen lastni koti-

ček sveta. Med zaporednimi fazami povezovanja je bilo

okolje zunaj Evrope sorazmerno stabilno, današnji položaj

EU IMA IZBIRO

12

pa se od tega ne bi mogel bolj razlikovati. Svet se hitro

spreminja. V naslednjih dvajsetih letih ne bo le več polov

moči, temveč se bo premaknilo tudi težišče sveta – v Azijo

in države globalnega juga, k novim javnim in zasebnim

akterjem, proti nadnacionalnim institucijam. Izzivi, s kate-

rimi se Evropa danes sooča, so posledica dogodkov zunaj

njenih meja, pa tudi njene zadržanosti pri odzivanju nanje.

Če želi Unija zavarovati svojo prihodnost, bo morala prila-

goditi svoje cilje in politike, tako da bo pripravljena na hitro

spreminjajoči se svet.

Soočanje z dramatičnimi spremembami sveta

Če je bilo zadnjih dvajset let nemirnih, bo naslednjih dvajset

verjetno še bolj pretresljivih. Nastaja nov večpolarni svet,

v katerem je moč bolj razpršena in mednarodna dinamika

bolj zapletena. Rast je v EU počasnejša kot pri njenih glav-

nih tekmecih, zato se njen delež svetovnega bogastva

neizogibno manjša. Človeški kapital v EU je s svojo vrhun-

sko inovativnostjo in ustvarjalnostjo dolgo predstavljal

temelj evropskega gospodarstva. Sedaj pa v ospredje

prihajajo druge regije, ki več vlagajo v raziskave, tehnološki

razvoj in inovacije. Do leta 2030 bo Azija po pričakovanjih

na znanstvenem in tehnološkem vrhu ter bo proizvajala

izdelke visoke vrednosti, ki bodo omogočili spremembo

proizvodnih postopkov in celotne kakovosti življenja.

Hitro rastoča gospodarstva se približujejo življenjskemu

standardu naprednega industrializiranega sveta in tako se

veča tudi svetovna poraba energije. Do leta 2030 bodo

svetovne potrebe po energiji verjetno za 50 odstotkov višje

kot danes in fosilna goriva bodo predstavljala 80 odstotkov

ponudbe. EU bo še bolj odvisna od uvožene energije, s

katero bo krila skoraj dve tretjini svojih potreb.

Poleg tega bodo na razpoložljivost energetskih in drugih

osnovnih virov verjetno negativno vplivale tudi podnebne

spremembe in mnogi napovedujejo, da bo do leta 2030

prišlo do hudega pomanjkanja. Zaradi politične nestabil-

nosti v državah z veliko energetskimi viri se bo povečala

nestabilnost cen in preskrba bo postala še bolj negotova.

Uporaba energije iz obnovljivih virov se bo večala hitreje

kot uporaba energije iz tradicionalnih virov, kljub temu pa

bo do leta 2030 še vedno predstavljala le majhen delež v

svetovni energetski oskrbi. Temu trendu je treba dodati

še dejstvo, da nismo sposobni preprečiti izginjanja biotske

raznovrstnosti, kar bo imelo hude posledice za dolgoročno

gospodarsko trajnost.

Ob vsem tem pa v naših državah prihaja tudi do radikal-

nega preoblikovanja družbe. V starajoči se družbi bo na

delavca skoraj dvakrat toliko ljudi, starejših od 65 let, kot

danes in države članice EU si bodo morale zelo prizadevati,

da bodo lahko financirale svoje sisteme socialne podpore in

obdržale starejše ljudi med delovno silo. Zaradi vse manjše

domače ponudbe delovne sile in znanja bo Evropa morala

Pričakovanja za življenje evropskih državljanov leta 2030"Predstavljajte si Evropsko unijo leta 2030. Ali bo življenje evropskih državljanov

v primerjavi z danes …?"

lažje

težje

ne lažje ne težje

Ne vem

v %

Vir: Eurobarometer 6 (2009), EU-27

13

privabiti več delavcev migrantov, kar bo vplivalo na našo

sposobnost, da obvladujemo njihovo vključevanje v družbo.

Nenazadnje pa se tudi zasebni in poklicni odnosi spremi-

njajo zaradi tehnološke in komunikacijske revolucije, tako

da so nam vsiljeni novi vzorci življenja in dela, s katerimi se

mnogi le težko spoprijemajo.

EU mora izbrati: reforma ali zaton

Veliko teh sprememb je pospešila trenutna finančna in

gospodarska kriza, ki je najhujša kriza te vrste po veliki

depresiji, in EU bo potrebovala več let, da si bo povsem

opomogla. Kriza je razkrila strukturne slabosti, ki so

značilne za večino evropskega gospodarstva: slabšo

produktivnost, strukturno brezposelnost, nezadostno

prožnost trga dela, zastarela znanja in spretnosti ter nizko

rast. Istočasno pa so zaradi manjšega učinka krize v drža-

vah, kot sta Kitajska in Indija, in mnogo hitrejšega izboljša-

nja položaja v njih številni začeli gledati manj dobrohotno

na hitre spremembe, ki vplivajo na svetovno gospodarstvo.

Opaziti je zaskrbljenost, da bodo hitro razvijajoča se gospo-

darstva morda izrabila vse svoje gospodarske zmožnosti in

izkoristila strukturne slabosti Evrope. Dejansko pa so lahko

sedanji premiki pri gospodarskih dosežkih vzajemno kori-

stni, saj se bodo zaradi njih povečale naložbe, trgovina in

potrošnja na vseh straneh. Vendar EU ne more predposta-

vljati, da bo "vzpon drugih" nujno ugoden za vse. Če se EU

ne bo prilagodila potrebam svetovnega gospodarstva, se

kaj lahko zgodi, da bo Evropa namesto relativnega doživela

absolutni zaton.

EU po petdesetih letih utrjevanja, tako s poglabljanjem kot

širjenjem, stoji pred temeljno odločitvijo. Leto 2010 bi lahko

zaznamovalo začetek novega poglavja za EU, ki bo v priho-

dnjih 50 letih lahko delovala kot vpliven svetovni akter, ali

pa bo Unija skupaj z državami članicami zdrsnila na obrobje

in postajala vedno bolj nepomemben zahodni polotok azij-

ske celine.

Ni treba, da se zaradi daljnosežnih globalnih ciljev zmanjša

pomen notranjih reform, daleč od tega; zunanjega vpliva

ne moremo doseči brez trdne rasti in notranje povezanosti

celotne Evropske unije. Sedanja doba je očitno postala

globalna, doba sprememb z novimi zmagovalci in novimi

poraženci. Če nočemo stopiti med poražence, moramo

takoj smelo ukrepati.

Zakaj Evropska unija?

Današnji izzivi so drugačni, kot so bili v preteklosti, in nanje

je treba odgovoriti drugače. Ne glede na to, ali gre za rela-

tivno demografsko in gospodarsko upadanje, podnebne

spremembe ali pomanjkanje energije, izzive lahko pravilno

razumemo in se nanje odzovemo le, če jih umestimo v regi-

onalni in globalni okvir. In prav tu lahko EU kot subjekt, ki

je veliko več kot zgolj skupek držav članic, najbolje pokaže

svojo vrednost. EU združuje več vzvodov moči, od globalne

do lokalne, in se lahko tako z velikimi preizkušnjami 21.

stoletja spopade bolje kot katera koli država članica.

Vendar se to ne bo zgodilo samo po sebi. Čeprav EU ima

potrebne strukture in instrumente, jih morajo države

članice odločno izkoristiti – v pravi namen. Pri skupni

agendi EU gre v bistvu za razsežna in povezana izziva:

zagotavljanje trajnosti našega socialnega in gospodarskega

modela in razvoj sredstev, s katerimi bomo lahko v svetovni

areni podpirali in branili ta model, pa tudi skupne vrednote

in interese. Zato podpiramo novo agendo Komisije "Evropa

2020", čeprav menimo, da je treba nanjo gledati širše.

Če želimo iz EU narediti učinkovitega in dinamičnega

svetovnega akterja, bomo morali solidarnost postaviti v

samo središče evropskega projekta. Solidarnost ni brezpo-

gojna danost – odvisna je od odgovornosti posameznika

in skupnosti in kot taka lahko usmerja in mora usmerjati

politiko in odnose EU na vseh ravneh, med posamezniki in

generacijami ter med kraji, regijami in državami članicami.

14

In vendar evropski državljani rešitve za svoje probleme le

težko najdemo v EU. Če hočemo deliti svoje naloge, potem

moramo tako politiki kot državljani sprejeti odgovornost za

evropski podvig. Če bodo vlade še naprej obravnavale EU in

njene institucije kot nekaj tujega ali sovražnega, vedno ko

jim bo to ustrezalo, potem ni veliko upanja, da bi se ljudje

dovolj poosebljali z Unijo, da bi bil zagotovljen njen uspeh.

Nasprotno, da bo EU lahko uspešna, mora ponovno prido-

biti podporo svojih državljanov ter jim zato omogočiti več

udejstvovanja in zagotoviti večjo preglednost.

Pomembni izzivi v letu 2030"Če si še vedno predstavljate, kakšno bo leto 2030, kaj menite, s katerima dvema

največjima izzivoma se bo soočala (NAŠA DRŽAVA) v letu 2030? (NAJVEČ DVA ODGOVORA.)

Gospodarski položaj

Brezposelnost

Kriminal

Pokojnine

Varstvo okolja

Zdravstveni sistem

Priseljevanje

Naraščajoče cene/inflacija

Terorizem

Izobraževalni sistem

Nastanitev

Obdavčitev

Obramba/zunanje zadeve

Ne vem: 8 %Vir: Eurobarometer 6 (2009), EU-27

v %

15

Evropska skupnost temelji na prepoznavnem gospodarskem

in socialnem modelu, ki je v Lizbonski pogodbi poimeno-

van "visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo".

Obstaja več različic tega modela različne kakovosti, vendar

je vse v precejšnjem obsegu mogoče umestiti v skupni

okvir. Model, ki temelji na prepričanju, da bi morala imeti

gospodarska rast, dosežena na podlagi tržnih zakonitosti,

socialne koristi, uživa široko javno podporo. Tudi po zaslugi

tega modela je Evropa po drugi svetovni vojni postala

območje močne industrije in storitev z veliko zaposlitve-

nimi možnostmi, kar je omogočalo dober sistem socialne

varnosti. Tako je bil sklenjen "čarobni krog", ki je združeval

solidarnost, odgovornost in konkurenčnost.

Vendar pa je zaradi novih domačih in svetovnih pritiskov ta

model treba na novo določiti in prilagoditi spreminjajočim

se razmeram. V zadnjih dveh desetletjih je EU pri rasti in

ustvarjanju delovnih mest ter posledično tudi pri izboljše-

vanju življenjskega standarda zaostajala za svojimi glavnimi

trgovinskimi partnerji. Čeprav je nekaterim državam člani-

cam uspelo, da so se prebile iz tega kalupa, je na splošno

položaj še vedno enak. Sedanja finančna in gospodarska

kriza nas je streznila, saj je razkrila strukturne slabosti

evropskega gospodarstva. EU se sooča z večjo konkurenč-

nostjo hitro rastočih in razvitih gospodarstev in mora zato

začeti izvajati pogumen nov reformni program, ki bo zago-

tovil boljšo gospodarsko učinkovitost.

Istočasno pa je soglasje o modelu odvisno od nadalj-

njega ravnovesja med socialno in tržno razsežnostjo. To

ravnovesje je bilo sčasoma prekinjeno, saj so se socialne

neenakosti povečale. Za nekatere državljane EU so soci-

alna izključenost in slabe delovne razmere še vedno del

resničnosti. Vendar tega problema ne bomo rešili, če bomo

OBNOVITEV EVROPSKEGA GOSPODARSKEGA IN SOCIALNEGA MODELA

Tržnica v mestu – konec koncev je vsak posel lokalen. Foto: Schubert

16

ustavili gospodarsko reformo, prav nasprotno. Treba pa je

poskrbeti, da ponovni poudarek na večji gospodarski učin-

kovitosti spremljajo tudi nove socialne politike. Z drugimi

besedami, vzdržnost evropskega gospodarskega in social-

nega modela bo odvisna od naše sposobnosti, da ponovno

vzpostavimo dinamično ravnovesje med gospodarsko, soci-

alno in okoljsko razsežnostjo razvoja.

Iskanje novih možnosti za rast in delovna mesta

Predpogoj za višji življenjski standard je močno ter svetovno

konkurenčno in visoko produktivno gospodarstvo. Ob vse

večji globalizaciji se gospodarska rast vedno bolj opira

na tehnološke spremembe in vedno večjo specializacijo.

Te spremembe vplivajo na zaposlene, podjetja, delovanje

trgov in upravljanje družb v okviru procesa strukturne spre-

membe. Z digitalizacijo se obseg zunanjega izvajanja pove-

čuje in revolucija na področju IKT bi lahko odprla zadosten

prostor za rast in produktivnost v naslednjih desetletjih.

EU lahko spodbudi rast z nadaljnjim razvojem notranjega

trga, npr. na področju storitev, pa tudi z bojem proti

vsem oblikam protekcionizma in zagotovitvijo uspešnega

zaključka kroga pogajanj v Dohi. Nepotrebna obremenitev

delovne sile in podjetij ne sme ovirati večjega ustvarjanja

dinamičnih in inovativnih storitev, hkrat pa je treba spod-

bujati podjetništvo in tveganje. Naše skupno mnenje je, da

so zaradi tehnoloških sprememb, globalizacije in staranja

prebivalstva potrebne nujne strukturne reforme, ki bodo

povečale prožnost, konkurenčnost in dinamiko.

Reforma trga dela je ključna za ustvarjanje več in boljših

delovnih mest. Države članice bi si morale prizadevati za

izboljšanje treh ključnih vidikov svojega trga dela: prožnost

in varnost svoje delovne sile ("prožna varnost"); mobilnost

delavcev ter kulturo in vodstveno prakso podjetij. Povišati je

treba tudi stopnjo udeležbe delavcev (glej del o demografiji

v nadaljevanju).

Zmožnost prilagajanja delovne sile nenehnim spremembam

v proizvodnji je ključni element za ohranjanje produktiv-

nosti. Prožnost delovne sile mora imeti svojo protiutež v

varnosti zaposlitve. V hitro spreminjajočem se svetu ni treba

zavarovati delovnega mesta, temveč osebo, ki ostane brez

dela. To varnost je najlažje zagotoviti z načelom "prožne

varnosti", saj delavcem omogoča, da izkoristijo spremi-

njajoči se trg dela in najdejo boljšo službo. V osrčju tega

pristopa so zmožnost pridobivanja in prilagajanja znanj in

Programi poklicnega usposabljanja in izobraževanja za poklicni uspeh. Foto: Hass

17

spretnosti skozi vse življenje ter pogoji za njihov prenos

med državami članicami in znotraj njih.

Delavci in podjetniki imajo danes še vedno težave pri

dostopanju do pravil in predpisov o sprejetju zaposlitve ali

začetku novega posla in njihovem razumevanju. Birokra-

cije ne moremo odpraviti z zakoni, vendar ne bi smela biti

ovira za mobilnost. Najpomembneje pa je, da bi bilo treba

enkrat za vselej omogočiti preprost prenos pravic socialne

varnosti med državami članicami. Treba je zagotoviti, da bo

usposobljenost priznana po vsej EU, in spodbujati je treba

večjezičnost. EU bi morala razviti tudi novo "politiko za

prehod med zaposlitvami", s katero bi spodbudila in olaj-

šala menjavo služb ter podprla socialno razsežnost Unije.

Na koncu pa bodo morala tudi podjetja daljnosežno spre-

meniti svojo kulturo in vodstveno prakso, če hočejo, da

bodo prizadevanja za izboljšanje znanj in spretnosti njihove

delovne sile uspešna. Podjetja bodo morala bolj podpirati

pobude zaposlenih in odprto inovativnost za izboljšanje

konkurenčnosti z novimi proizvodnimi postopki in tehnolo-

gijami. Prav tako bodo morala razvijati kulturo lastne odgo-

vornosti v podjetju.

Uresničevanje socialnih ciljev Evrope z novimi, ciljno

usmerjenimi politikami

Ta nova prizadevanja za gospodarsko reformo morajo

spremljati novi ciljni ukrepi za večjo varnost in solidarnost

posameznika. Sistemi socialne podpore morajo biti dobro

zaščiteni pred zlorabo ali "moralnim tveganjem". Pravice in

upravičenost morajo biti uravnotežene z odgovornostmi in

dolžnostmi. Predvsem bi morali biti sistemi socialne varnosti

prilagojeni, tako da bi dajali prednost hitri ponovni vključi-

tvi na trg dela in ne dolgotrajni podpori delovno sposobnim

ljudem.

Zaradi sedanje delitve pristojnosti za socialno politiko bi se

bilo treba prednostno osredotočiti na jasno in sporazumno

določene cilje, ki so priporočeni tudi v agendi "Evropa

2020". Države članice bi morale prevzeti vodilno vlogo pri

odpravljanju nepoštenega sistema, ki je posledica dvojnega

trga dela, v katerem so nekatere skupine zaposlenih zava-

rovane z dolgoročnimi pogodbami, druge pa ostajajo neza-

ščitene in nenehno izpostavljene možnosti odpustitve.

Države članice bi morale prav tako nameniti zadostna

sredstva boju proti socialni izključenosti, revščini in diskri-

minaciji na podlagi spola in v ta namen med drugim izva-

jati veljavno zakonodajo EU za zagotovitev vsaj najnižjih

dogovorjenih standardov. Ključni del tega bo povečanje

vpliva iskalcev zaposlitve in drugih socialnih partnerjev.

Dober začetek bi bilo izboljšane informacij, ki so na voljo

pri Evropskih službah za zaposlovanje (EURES), in zagotovi-

tev dostopa do e-infrastrukture gospodinjstvom, šolam in

gospodarskim subjektom.

EU lahko z zadostnim usklajevanjem na področju socialne

in davčne politike podpira države članice pri doseganju

njihovih izbranih socialnih ciljev, ne da bi to izkrivljalo

konkurenco ali škodilo enotnemu trgu. Pri prizadevanjih za

cilje boja proti revščini in socialne kohezije, dogovorjene na

ravni EU, bi bilo treba v celoti izkoristiti Evropsko investicij-

sko banko in Evropski socialni sklad.

EU bi morala poleg tega prispevati k zagotavljanju, da je

prebivalstvo Evrope zdravo – kar ima izjemno gospodarsko

in družbeno vrednost –, zlasti z razvojem industrij in stori-

tev na področju zdravstva, dobrega počutja in staranja.

Zaradi krize bi morala nenazadnje tudi poslovna skupnost

prevzeti svoj delež odgovornosti in se zavezati k samoure-

janju na področju etike, odgovornosti, socialne in ekološke

ozaveščenosti, preprečevanja diskriminacije, vseživljenj-

skega učenja in nenehnega izboljševanja delovnih razmer.

18

Ustvarjanje ugodnih razmer za vse:

novi dogovor za enotni trg

Opisane socialne in gospodarske ukrepe mora spremljati in

podpirati popolnoma delujoč enotni trg. Razvoj enotnega

trga že dolgo ovirata vzporedna procesa: nepripravljenost

nekaterih držav članic, da bi uporabljale pravila o notranjem

trgu, konkurenci in državni pomoči, ter težnja drugih držav

članic, da nasprotujejo celo zmernim pobudam za davčno

usklajevanje, ki bi lahko izboljšalo delovanje enotnega trga

in odpravilo zaskrbljenost, da bo enotni trg morda predsta-

vljal oviro na poti k socialnim ciljem.

Če teh teženj ne odstranimo, bodo davčni sistemi postali

še bolj naravnani proti ustvarjanju novih delovnih mest,

države članice pa bodo imele še hujše težave pri odpravlja-

nju neenakosti. Poleg tega bodo povzročile tekmovanje v

zniževanju standardov na področju socialnega varstva ter

okrepile nasprotovanje vključevanju. Na kratko, v gospodar-

ski in socialni razsežnosti razvoja bodo nastale razmere, ki

so slabe za vse.

Med sedanjo gospodarsko krizo je postalo še bolj jasno,

da je treba upoštevati pravila notranjega trga. Zatekanje h

gospodarskemu nacionalizmu bi le še otežilo izhod iz krize,

konkurenčnost evropskega gospodarstva pa bi se zmanj-

šala. Kljub temu so v številnih državah članicah še kako

opazne protekcionistične težnje tako v javnem mnenju kot

med vodilnimi političnimi osebnostmi.

Zaradi tega neugodnega ozadja je malo verjetno, da se bo

enotni trg ponovno začel razvijati in da bo dokončan brez

nove strategije ali dogovora. V tak dogovor bi bilo treba

vključiti zavezo o razširitvi – v določenem roku – enotnega

trga na tista področja, na katerih še ni bil uveden ali dovolj

razvit, predvsem na področje storitev, vključno s finančnim

sektorjem. Vse to bi morale spremljati tudi pobude, če že

ne nadaljnje povezovanje, na področju kohezije ter socialne

in davčne politike, pri čemer pa bi bilo treba upoštevati, da

mora EU ostati konkurenčna. Hkrati pa morajo prizadeva-

nja za napredovanje proti nizkoogljičnemu gospodarstvu

spremljati ukrepi za večjo socialno vključenost, zlasti na

področju izobraževanja, zaposlovanja, obveščanja ter zdra-

vstvenih in bančnih storitev.

Okrepljeno gospodarsko upravljanje: za stabilnost

in konvergenco

Zaradi svetovne finančne krize in vedno večjega razkoraka

med državami članicami je občutnejša tudi potreba po

okrepljenem gospodarskem usklajevanju v EU. Obnovitev

konvergenčnih prizadevanj, ki so se začela v devetdesetih

letih prejšnjega stoletja – ter pripeljala do razširitve euro-

območja –, je bistvena za gospodarski uspeh in splošno

enotnost EU, zlasti v euroobmočju. Ta konvergenčna priza-

devanja bi morala temeljiti na naslednjih ukrepih:

– vodilno vlogo pri gospodarskem usklajevanju bi moral

prevzeti Evropski svet ter pri tem popolnoma upoštevati

vlogo Komisije in tesno sodelovati z Evropskim parla-

mentom, Komisijo in drugimi ustreznimi gospodarskimi

institucijami; okrepiti in razširiti bi bilo treba odgovor-

nosti Euroskupine za notranje pa tudi zunanje upravlja-

nje monetarne unije;

– okrepiti bi bilo treba postopke nadziranja nacional-

nih proračunov ter tako zagotoviti preglednost ter

vzdržnost javnih financ; države članice bi bilo treba

spodbuditi, da uskladijo svoje proračunske postopke in

koledarje;

– makroekonomsko usklajevanje bi bilo treba okrepiti

tako, da bi ga razširili na zasebni dolg, plačilno bilanco,

splošneje pa tudi na pogoje za zagotavljanje konku-

renčnosti;

– okrepiti bi bilo treba splošno proračunsko verodostoj-

nost z oblikovanjem finančnega instrumenta za prema-

govanje nepričakovanih kriz in asimetričnih šokov,

pri čemer pa je treba upoštevati možnost moralnega

tveganja;

19

– okrepiti bi bilo treba delovanje in nadzor finančnih insti-

tucij za preprečevanje prekomernih finančnih vzvodov

in tveganja;

– okrepiti bi bilo treba naložbena prizadevanja EU z opre-

delitvijo cilja rasti za tisti del javne porabe držav članic,

ki je namenjen naložbam; treba bi bilo povišati sredstva

Evropske investicijske banke in Evropskega investicij-

skega sklada ter evropski regulativni okvir prilagoditi

tako, da bo pritegnil več dologročnih vlagateljev ter

dajal prednost preudarnemu bančnemu poslovanju,

ki bo služilo potrebam realnega gospodarstva in ne

finančnih špekulacij.

Izziv, ki ga predstavlja okoljska trajnost

Naloga ponovne določitve evropskega gospodarskega in

socialnega modela je še težja, saj smo postavljeni tudi pred

izziv zagotavljanja okoljske trajnosti. EU bo morala ponovno

razmisliti ne samo o svojem prostorskem načrtovanju,

mestih in prometu, izobraževanju in potrošniških navadah,

temveč tudi o svojem modelu rasti. Potrebujemo "novo

industrijsko strategijo", ki bo v ospredje postavila nove

zelene tehnologije in trajnostne industrijske postopke. V

podporo tej strategiji bi morala EU:

– sprejeti evropski akt o inovativnosti, ki bo olajšal finan-

ciranje novih možnosti, in omogočiti Evropskemu inšti-

tutu za inovacije in tehnologijo, da po vsej EU vzpostavi

skupne inovacijske programe;

– pripraviti pobudo za spodbujanje raziskav v malih

podjetjih, ki bi inovativnim mladim in malim podjetjem

omogočila dostop do trgov javnih naročil;

– povečati dodano vrednost kmetijstva, živinoreje in

prehrambene industrije ter hkrati zmanjšati njihov nega-

tivni učinek na okolje in v ta namen olajšati dostop do

novih tehnologij in bolj ozavestiti potrošnike;

– vzpostaviti oziroma opredeliti več evropskih raziskoval-

nih središč v okviru Evropskega tehnološkega inštituta,

ki bodo usmerjena v obnovljivo energijo, energetsko

učinkovitost, IKT za trajnostni razvoj in prometna

omrežja, biotehnologijo in nanotehnologijo;

Novo sejemsko središče v Stuttgartu: eden največjih strešnih fotonapetostnih sistemov na svetu. Foto: © Dirk Wilhelmy za Planet Energy in Projektgesellschaft Neue Messe

20

– sprejeti strategijo za prehod na nizkoogljično gospo-

darstvo, s katero bi izoblikovala vizijo za gospodarstvo

z nizkimi emisijami ogljika leta 2030, in sprejeti ukrepe,

ki jih morajo izvesti EU in države članice za uresničitev

tega cilja.

Izogibanje zankam lizbonske strategije

Če EU res hoče izvesti reformo, mora ustrezno prilagoditi

svojo strukturo upravljanja in vire. To nas je naučila "lizbon-

ska strategija", ki je obljubljala izboljšanje evropske konku-

renčnosti, a je zastala zaradi šibkih izvedbenih mehanizmov.

Z učinkovitim mehanizmom medsebojnega "imenovanja in

sramotenja krivcev" ter s pozitivnimi finančnimi in drugimi

spodbudami bi bilo treba okrepiti predvsem povezavo med

skupnimi smernicami na ravni Unije in njihovim izvajanjem

na nacionalni ravni v skladu z notranjo delitvijo oblasti v

vsaki državi. Nenazadnje pa bi se moralo tudi ocenjevanje

osredotočiti na rezultate in ne na vložke in postopke.

Vse to pa mora spremljati skladnejša uporaba lastnih

finančnih sredstev EU, sredstev Evropske investicijske banke

in sredstev iz proračunov držav članic, pri čemer je treba

združiti sredstva, ki so namenjena za dogovorjene predno-

stne naloge. Osredotočiti se moramo predvsem na zagota-

vljanje rasti in novih delovnih mest. Ne kakršnih koli delov-

nih mest, temveč mest, ki bodo prilagojena družbi znanja,

in ne kakršne koli rasti, temveč rasti, ki bo trajnostna in se

ne bo nanašala le na BDP. To je prihodnost Evrope.

21

RAST Z ZNANJEM: KREPITEV VLOGE POSAMEZNIKA

Kreativne industrije in storitve, temelječe na znanju, so se v

preteklih dveh desetletjih močno razširile in postale osrednji

steber za zaposlovanje in gospodarsko dinamiko v Evropi.

Dnevi, ko se je konkurenčna prednost EU lahko merila s

stroški plač, so že davno mimo. Danes so kot merilo upora-

bljajo znanje, inovacije in ustvarjalnost, ki so jamstvo za

prihodnjo gospodarsko uspešnost Evrope. Živimo v svetu,

ki ne zahteva le izdelkov in trgov visoke vrednosti, temveč

vedno bolj tudi znanje in spretnosti visoke vrednosti.

In vendar Evropa v tekmi znanj in spretnosti zaostaja. Glede

na sedanja gibanja naložb je mogoče, da bo do leta 2025

vodilno vlogo v znanstvenem in tehnološkem razvoju na

račun EU in Združenih držav prevzela Azija. Poleg tega naj

bi po nekaterih ocenah do takrat v tujini študiralo skoraj

milijon kitajskih in indijskih študentov, ki bodo ob vrnitvi

v svojo azijsko domovino s seboj prinesli obilico znanja in

izkušenj. To močno izstopa v primerjavi z nizkim številom

evropskih študentov, ki študirajo zunaj Evrope. EU zaostaja

tudi pri terciarni stopnji izobraževanja, saj je med 100

najboljšimi univerzami na svetu le 27 evropskih, medtem ko

je ameriških 57. EU je poleg tega slabo zastopana v politič-

nih, poslovnih in okoljskih razpravah zunaj svojih meja.

EU si ne more privoščiti, da bi mirno opazovala ta trend.

Morala bo bolje izkoristiti človeško nadarjenost kot ključni

strateški instrument za izboljšanje položaja posamezni-

kov in za napredek celotne evropske družbe. Če hoče EU

izpolniti obljubo o družbi znanja, mora na vseh stopnjah

izobraževalnega procesa zagotoviti odličnost, nenehno

nadgrajevati temelje znanj in spretnosti svojega prebival-

stva glede na potrebe ter ustvariti socialno, gospodarsko in

regulativno okolje, ki bo plodno za raziskave, ustvarjanost

in inovacije.

Razvijanje vseh talentov. Foto: Kunsch

22

Prizadevanje za odličnost in kompetentnost:

nadgradnja izobraževanja ter znanj in spretnosti

Dobra osnovna izobrazba, pridobljena v osnovni in srednji

šoli, lahko pomembno vpliva na sposobnost posameznika,

da napreduje v življenju. Vse preveč evropskih državljanov

in državljanov tretjih držav, ki živijo v Evropi, nima dostopa

do najkakovostnejših izobraževalnih sistemov. Takšno stanje

je treba spremeniti: med drugim je treba učiteljem zago-

toviti priznanje poklicne usposobljenosti, ki si ga zaslužijo,

razviti prožne in bolj odprte učne načrte, ki bi negovali

radovednost in ustvarjalnost otrok, ter okrepiti povezave

med sistemi javnega izobraževanja, poslovnim sektorjem in

družbo.

Obenem v EU ni dovolj prvorazrednih univerz, zaradi česar

je Evropa manj privlačna za najbolj kvalificirane diplomante.

EU mora to stanje popraviti z izgradnjo mreže vrhunskih

visokošolskih ustanov, ki bodo konkurenčne najboljšim na

svetu. Prizadevanje za odličnost pa ne izključuje hkratnega

prizadevanja za spodbujanje širšega dostopa do univer-

zitetnega izobraževanja, da bi se izboljšala povprečna

raven izobraženosti prebivalstva. Za odličnost sta potrebni

kritična masa in konkurenčnost, v bistvu nekakšen "skupni

prostor" za študente, univerze in akademske raziskave.

Spodbujati je treba tudi upravno in finančno samostoj-

nost univerz, saj je to najučinkovitejši način za povečanje

zasebnega financiranja visokega šolstva. Materialno dobro

preskrbljeni študentje bi morali glede na to, da bodo v

prihodnosti imeli možnosti za boljši zaslužek, prispevati k

Izdatki za ustanove primarnega in sekundarnega izobraževanja kot delež BDP (2006)

Malta, Slovenija: ni razpoložljivih podatkov1. Referenčno leto 2005.

Ciper

Dansk

a

Zdru

ženo kr

aljes

tvo

Belg

ijaŠv

edsk

a

Avstri

jaPo

ljska

Portu

galska

Esto

nijaIta

lijaM

adža

rska

Latv

ijaIrs

kaLu

ksem

burgNem

čija

Litva

Češka

republik

a Šp

anija

Grčija

1 Sl

ovašk

a Bo

lgar

ijaRo

munija

1

Kore

jaŠv

ica

Zdru

žene d

ržav

e Am

erike

Avstra

lijaM

ehika

Kanad

a1Ja

ponska

Povp

rečje

OEC

D

Nizoze

msk

aFin

ska

Fran

cija

Vir: Eurostat, OECD

Države EU

Povprečje EU-27

Države OECD

23

vse večjim stroškom izobraževanja, medtem ko bi morali

študentje, ki potrebujejo finančno podporo, imeti na voljo

sistem štipendiranja in študentskih posojil. Spodbujati je

treba tudi konkurenco med univerzami in obenem modele

upravljanja, ki temeljijo na odgovornosti in preglednosti.

Korenito je treba odpraviti univerzitetne sisteme, za katere

je značilen klientelizem in korporativizem. Univerze bi bilo

treba predvsem bolj izpostaviti resničnemu gospodarstvu

v Evropi in po svetu. Ta proces reforme bi moral vključevati

ukrepe za večjo mobilnost študentov, s katerimi bi spod-

bujali večjo udeležbo v programu ERASMUS in zagotovili

prednosti za študente, ki imajo diplome iz več kot ene

države. Univerze morajo storiti več za zagotovitev, da bodo

imeli diplomanti znanje in spretnosti, ki jih potrebuje indu-

strija.

Odprava neusklajenosti med ponudbo strokovnega znanja

in povpraševanjem po njem mora dejansko postati ena od

glavnih prednostnih nalog izobraževalnega sistema. V ta

namen bo treba veliko pozornosti nameniti nadgrajevanju

znanj in spretnosti, ki bo posameznike pripravilo na prehod

z enega delovnega mesta na drugo in tudi na uporabo

novih tehnologij in znanj. Nujni predpogoj za to bo razvoj

prožne kulture vseživljenjskega učenja, v kateri se lahko

posamezniki na svoji poklicni poti kadar koli in pod podob-

nimi pogoji kot mladi ponovno vključijo v izobraževalni

sistem. "Učenje učenja" mora postati vodilno načelo v celo-

tnem izobraževalnem sistemu.

Evropskemu raziskovalnemu prostoru naproti:

povečanje prizadevanj za porabo sredstev za R&R

Kljub številnim pozivom k znatnemu povečanju porabe

sredstev za R&R, se je v preteklem desetletju spremenilo

bore malo – odhodki za R&R v EU še vedno znašajo 1,8

odstotka BDP. V Evropi si je treba usklajeno prizadevati, da

bi dosegli ciljno 3-odstotno dodelitev sredstev za raziskave

in razvoj ter vzpostavili "Unijo inovacij". To je treba zago-

toviti s prerazporeditvijo proračunskih sredstev in večjo

udeležbo zasebnega sektorja pri financiranju. Razviti bi bilo

treba centre EU za predkonkurenčne uporabne raziskave

(javno-zasebna partnerstva med državami, regijami in

zasebnim sektorjem) in obenem močneje podpreti svobo-

dne raziskave, ki se izvajajo na pobudo raziskovalcev v

okviru Evropskega raziskovalnega sveta.

Poenostavitev postopkov za dostop do javnega financi-

ranja, vključno s sredstvi EU, bo torej ključnega pomena.

��������� � ���� ������� ������ ���������������������

� �������

���������������

�����������������������

��������!�����

��#�����

$&����������!���������

��'�*�+

24

To bi koristilo predvsem malim dinamičnim podjetjem, ki

so pogosto gonilna sila inovacij, usmerjenih v prihodnost.

Danes mala in srednje velika podjetja (MSP) ustvarijo

polovico BDP Evropske unije, čeprav imajo koristi od le

15 odstotkov programov na področju R&R. Potrebna so

nova partnerstva med raziskovalci z javno financiranih

univerz in raziskovalci iz zasebno financiranih podjetij, da

bi zagotovili nenehno združevanje znanja med raziskova-

njem in izumljanjem. Predvsem je potrebnih več sredstev za

uporabne raziskave, ki bi koristile MSP.

Odličnost mora biti glavno merilo za dodelitev javne

pomoči tako na nacionalni ravni kot na ravni EU. Vlogo

Evropskega raziskovalnega sveta je treba razširiti in okre-

piti, pri čemer se morajo sredstva dodeljevati izključno na

podlagi dejanske ali potencialne odličnosti, ki jo preverijo

strokovnjaki. EU mora tudi spodbujati razvoj evropskih

centrov odličnosti, pri tem pa poskrbeti, da zaradi tega

procesa koncentracije ne bi nastale "intelektualne puščave".

Predvsem mora Evropski raziskovalni prostor postati resnič-

nost – prostor brez meja, kjer se lahko ves znanstveni

potencial, kjer koli že je, v celoti izkoristi zaradi prostega

gibanja raziskovalcev, idej, tehnologij in kapitala. Ta proces

"evropeizacije" pa mora biti del splošnejše odprtosti v svet.

Prenosi znanja so zdaj postali nepogrešljivo dopolnilo tradi-

cionalnih pospeševalcev globalizacije, ki temeljijo na materi-

alnih in kapitalskih tokovih.

Regulativni okvir za sprostitev inovacijskega in

ustvarjalnega potenciala

Evropa ima pogosto težave pri uporabi izsledkov znanstve-

nih raziskav za nove izdelke, nove patente, nove podje-

tniške dejavnosti in nova delovna mesta. Pomanjkanje

konkurence na trgih storitev ovira inovacije, viša stroške in

omejuje rast. Finančne storitve, digitalne storitve naslednje

generacije, energetske rešitve ter storitve za spodbujanje

zdravja in učenja ponujajo ogromno možnosti. EU ima

vse možnosti za to, da prevzame vodilno mesto v novih

sektorjih storitev, a le pod pogojem, da se bodo ponudniki

storitev lahko oprli na vseevropski trg in na novo regula-

tivno okolje, v katerem se lahko inovacije in ustvarjalnost

dejansko razvijajo.

Prosti svetovni trgi, na katerih se spoštujejo pravice inte-

lektualne lastnine, so osnovna gojišča inovacij. Zato je

pomembno, da si Evropa še naprej prizadeva za izboljšanje

dostopa na trg tako znotraj kot zunaj svojih meja, kar lahko

najučinkoviteje stori z izoblikovanjem enotnega trga tako

za storitve kot za nove tehnologije. EU mora obenem tudi

preoblikovati pravila o intelektualni lastnini, na primer z

vzpostavitvijo preprostega evropskega patentnega sistema,

ki bo cenovno ugoden, hiter in logičen ter bo nudil učinko-

vito zaščito na evropski ravni.

V zvezi s tem bo treba tudi sprejeti ukrepe, potrebne za

krepitev trgov tveganega kapitala in večjo razpoložljivost

začetnega kapitala. Zlasti MSP, ki so pogosto vodilna v

inovativnosti, potrebujejo ustreznejše podporne meha-

nizme, tudi dostop do tveganega kapitala, ki bi jim poma-

gali konkurirati na svetovnem trgu.

Ustvarjalno gospodarstvo se bo tudi v prihodnje razvijalo

hitreje od političnih procesov, ki ga podpirajo oziroma

urejajo. Vsak dan odkriva nova obzorja in revolucionarne

možnosti. Zato morata biti prožnost in odzivnost hrbte-

nica vsakega regulativnega okvira na tem področju. Še

pomembnejše pa je spodbujanje kulture tveganja in

podjetništva. Edino to bo omogočilo EU, da bo požela vse

sadove raziskav in eksperimentov, s tem pa tudi ustvarila

nova delovna mesta.

25

Kombinacija starajočega se prebivalstva in krčenja domače

delovne sile ima lahko katastrofalne posledice za Evropo.

Brez ukrepanja bo začela nevzdržno pritiskati na pokojnin-

ski in zdravstveni sistem in sistem socialnega varstva ter

negativno učinkovati na gospodarsko rast in obdavčevanje.

Če Evropa resnično želi postati družba znanja, mora priza-

devanja za večjo gospodarsko učinkovitost ter nadgradnjo

znanj in spretnosti sedanjega prebivalstva dopolniti z aktiv-

nimi ukrepi za obravnavo tega demografskega izziva. Med

drugim si mora prizadevati za to, da napravi EU privlačno za

priseljence. Brez migracij se EU v prihodnosti ne bo mogla

izogniti pomanjkanju delovne sile, znanj in spretnosti. Prav

tako se bosta neizogibno zmanjšala kulturna raznovrstnost

in eksperimentiranje, ki sta predpogoj za ustvarjalnost in

inovativnost.

Evropski demografski trendi poganjajo korenine

Za Evropo sta značilni demografski skrajnosti: zelo dolga

pričakovana življenjska doba in zelo nizka rodnost. Pričako-

vana življenjska doba, ki je trenutno v povprečju za moške

75 let in za ženske 82 let, se bo v tem stoletju v večini držav

članic EU verjetno povečala še za 15 do 20 let. Ženske

imajo v povprečju 1,5 otroka, vse več pa je tudi tistih brez

otrok; evropsko prebivalstvo se torej stara in vedno manj je

domače delovne sile. Če upoštevamo sedanjo povprečno

upokojitveno starost v Evropi (62 let za moške in nekaj

več kot 60 let za ženske), se bo brez izravnalnih politik v

naslednjih 40 letih evropsko razmerje vzdrževanosti precej

poslabšalo, kar bo pomenilo, da bodo štirje aktivni zapo-

DEMOGRAFSKI IZZIV: STARANJE, MIGRACIJE IN INTEGRACIJA

Rast evropskega prebivalstva od leta 2000 do leta 2050 in njegov delež med svetovnim prebivalstvom

Prebivalci (v milijomih)

EU-27 Delež med svetovnim prebivalstvom

odstotni delež

Vir: Eurostat – projekcija prebivalstva; ZN – projekcija prebivalstva (revizija 2008)

26

sleni podpirali po tri upokojence. Treba je torej nujno ukre-

pati, da se ustvari protiutež tem negativnim trendom.

Najprej bi bilo treba uvesti politike, prilagojene potrebam

družin, ki bi stabilizirale ali zvišale sedanje stopnje rodnosti.

Poleg tega bi lahko posledice zmanjšanja domače delovne

sile ter s tem povezane težave v zvezi s financiranjem zdra-

vstvenega varstva in pokojninskih sistemov delno ublažili

z večjo produktivnostjo. Če bi produktivnost stalno nara-

ščala, bi lahko prerazporedili sredstva, kar bi lahko poma-

galo premostiti vedno večji razkorak med prejemniki pokoj-

nin in plačniki prispevkov za pokojninsko zavarovanje.

Vendar pa učinek teh ukrepov ne bo zadostoval, če se

evropski demografski vzorci ne bodo spremenili. Konec

koncev se bo z demografskim izzivom Evropske unije

mogoče spoprijeti le z dvema dopolnilnima svežnjema

ukrepov: s povečanjem deleža aktivnega prebivalstva ter

z izvajanjem uravnotežene, pravične in proaktivne politike

priseljevanja.

Povečanje deleža aktivnega prebivalstva: neizbežna

nujnost

Če želimo povečati delež aktivnega prebivalstva, moramo

oblikovati in izvajati učinkovite strategije za boljše ravno-

vesje med poklicnim in zasebnim življenjem (različne oblike

dopusta, delo na daljavo itd.). Zagotoviti je treba razmere,

ki bodo delavcem, zlasti ženskam z majhnimi otroki in

starejšim, omogočale, da ostanejo aktivni na trgu dela.

Ženske se kljub daljši pričakovani življenjski dobi upokoju-

���� ������������������� ������ ����������!������ ���"#"$��"%"� ���"&"

��#&���'*����#&�+ �'*�����

� '&����� �����

��#&����

���������#�#�4������<��=�����������>

27

jejo prej in stopnja zaposlenosti žensk je nižja od stopnje

zaposlenosti moških – 58,3 proti 72,5 odstotka. Če se

želimo na to odzvati, bomo morali več pozornosti name-

niti enakim možnostim in nediskriminaciji ter programom

varstva otrok in šolskim sistemom, ki so v podporo zaposle-

nim staršem.

V naslednjem koraku bo treba odpraviti pravne, upravne

in kulturne ovire, da se spodbudi večja mobilnost delovne

sile v okviru EU. Pri tem so odločilnega pomena popolna

prenosljivost socialnih in pokojninskih pravic, boljše jezi-

kovno usposabljanje ter priznavanje visokošolskih diplom

in poklicnega znanja v celotni EU, pa tudi razvoj resnično

nediskriminacijskega okolja na vseh političnih ravneh.

In nenazadnje – o upokojitvi je treba začeti razmišljati

popolnoma drugače. Ljudi bi bilo treba začeti odvračati od

sedanje prakse hitrega upokojevanja. Upokojitev bi morala

postati stvar izbire in ne obveznost. Poklicno življenje bi

bilo treba podaljšati z dvigom dejanske, pa tudi predpisane

upokojitvene starosti. Programe izobraževanja in usposa-

bljanja odraslih, plačne sisteme, delovne pogoje in pokoj-

ninske sisteme bi bilo treba prilagoditi, tako da bi postalo

zaposlovanje starejših delavcev privlačnejše, s čimer bi se

ustvaril trg dela za 50- do 70-letnike.

Politike priseljevanja: proaktivnemu pristopu naproti

Notranji ukrepi za povečanje deleža aktivnega prebivalstva,

četudi bi jih bilo mogoče v celoti uresničiti, ne bodo dovolj

za popolno odpravo posledic demografskih sprememb

za ponudbo delovne sile v prihodnosti. Dejstvo je, da se

bo brez priseljevanja (čeprav je tako rekoč nemogoče, da

ga ne bi bilo) in ob nespremenjenem deležu aktivnega

prebivalstva delovna sila v EU do leta 2050 zmanjšala za

okrog 68 milijonov delavcev. Za zapolnitev te vrzeli bi bilo

potrebnih približno 100 milijonov priseljencev, saj niso vsi

gospodarsko aktivni. Vendar pa realistično tako velik neto

priliv ni verjeten, pa tudi ne nujno zaželen. Tuja delovna sila

bo kljub temu v določeni meri pomagala zmanjšati primanj-

kljaj delovne sile ter znanj in spretnosti v Evropi, EU pa bo

morala razviti proaktiven pristop k priseljevanju.

V Evropi bo treba na splošno spremeniti odnos do tega

vprašanja. Priseljevanje se prepogosto dojema kot breme,

ki ga je treba prenašati, in ne kot priložnost, ki jo je treba

zgrabiti. Evropa se mora na tem področju še veliko naučiti

od Avstralije, Kanade in Združenih držav, s katerimi nepo-

sredno tekmuje za nadarjene in kvalificirane priseljence. EU

mora na podlagi izkušenj teh dežel razviti skupno politiko

priseljevanja, ki bo privabila najbolj kvalificirane, nadarjene

Občinske službe pomagajo priseljencem. Foto: Hass

28

in motivirane priseljence, hkrati pa poskrbela, da države

pošiljateljice ne bodo izgubljale človeškega kapitala.

Skupna politika priseljevanja za EU bi morala določiti

posebno srednje- do dolgoročno strategijo za privabljanje

kvalificiranih priseljencev. Informacije o prednostih naselitve

v Evropi bi morale biti jasne in zlahka dostopne. Treba bi

se bilo tudi dogovoriti o pristopu glede skupnih meril za

sprejem priseljencev (sistem točkovanja ali ocenjevanja), pri

čemer bi bilo treba upoštevati posebne potrebe posame-

znih držav članic.

Toda Evropa bo za kvalificirane priseljence postala privlačna

le, če bo poskrbela, da se bodo počutili sprejete, da bodo

imeli neoviran dostop do formalnih trgov dela in da bodo

imeli možnost ustanoviti lastna podjetja. Potrebne so

obširne pobude za vključevanje na ravni EU in držav članic,

še posebej pa na lokalni ravni, na kateri se da pogosto

najbolje ugotoviti in izpolniti potrebe priseljencev in doma-

činov.

Ko se priseljenci zakonito naselijo v Evropski uniji, bi morali

imeti enake socialne pravice kot državljani EU. Potencial

za povečanje deleža aktivnega prebivalstva, ki se skriva v

priseljencih, bi bilo treba izkoristiti z naložbami v jezikovno

in poklicno usposabljanje ter splošno izobraževanje, hkrati

pa sprejeti odločne protidiskriminacijske strategije. Vse

oblike diskriminacije priseljenih delavcev in njihovih družin

bi bilo treba odpraviti.

Otroci se skupaj s svojimi materami učijo jezika. Foto: Kunsch

Ljudje v gibanju: izvajanje nadzora in prevzemanje

odgovornosti

Glede na to, da se skupna evropska politika priseljevanja

uporablja za prostor, v katerem skoraj ni notranjih meja, je

za njeno ustrezno delovanje potreben zanesljiv sistem upra-

vljanja zunanjih meja EU, vključno z usklajenim sistemom

izdajanja vizumov državljanom tretjih držav (o katerem je

govora tudi v nadaljevanju v povezavi z zunanjo in notranjo

varnostjo EU).

Zunanje meje EU vsako leto zakonito prestopi več deset

milijonov državljanov tretjih držav, zaradi česar je nujno

treba izboljšati delovanje mehanizmov za nadzor in prever-

janje v Evropski uniji. Tako se naloga nadzora migracij ne bi

enostransko naložila državam, ki varujejo zunanje meje EU.

Tudi glede nezakonitih priseljencev bi bilo treba oblikovati

skupni pristop. EU mora odpraviti neskladnosti med poli-

tikami in vedenjem držav članic do oseb, ki nimajo zakoni-

tega dostopa na trg dela. Med drugim bi bilo treba uskla-

diti pravice nezakonitih priseljencev povsod v EU, s čimer

bi preprečili specifične "učinke privabljanja" v eni državi

članici, ki bi lahko vplivali na drugo državo.

Del preprečevanja nezakonite migracije bi moralo biti tudi

zatiranje kulture zaposlovanja nezakonitih priseljencev,

zlasti v gradbeništvu in kmetijstvu ter v zasebnih gospodinj-

stvih, ki je še vedno prisotna v več državah članicah. Za to

bo med drugim potrebno izboljšanje notranjega nadzora

nad delovnimi dovoljenji in dovoljenji za prebivanje v drža-

vah z velikim številom nezakonitih priseljencev.

Izvajanje zanesljivih zunanjih in notranjih kontrol pa

vendarle ne bi smelo zmanjšati odločenosti EU, da v

skladu s svojimi temeljnimi vrednotami ostane zatočišče za

begunce. Evropske azilne politike morajo političnim begun-

cem zagotoviti pravico, da zaprosijo za azil in da se njihove

vloge pravično obravnavajo v vseh 27 državah članicah EU.

Prizadevanja za zajezitev nezakonitega priseljevanja in

trgovine z ljudmi morajo vključevati tudi ukrepe za zaščito

ranljivih posameznikov in skupnosti pred izkoriščanjem z

nesprejemljivimi delovnimi praksami ali drugimi vrstami

zlorabe, vključno s trgovino z ljudmi. Za to je potreben

stalen in dosleden dialog izvornih držav in EU, ki bo dopol-

njeval razvojno politiko EU.

Poleg tega mora EU priznati, da so migracije in razvoj

medsebojno povezani, in oblikovati politične odgovore,

ki v celoti upoštevajo prednosti sinergij, ki obstajajo med

obema pojavoma. Neizogibna posledica uspešne politike

pridobivanja delovne sile bo beg možganov, ki lahko škodi

razvoju držav pošiljateljic. EU bi morala storiti vse, da se

temu izogne, ter tem državam pomagati, da si ustvarijo

človeški kapital, ki ga potrebujejo za razvoj.

Dvostranski razvojni sporazumi bi morali vključevati ukrepe

za spodbujanje urejenega priseljevanja, in sicer s partnerstvi

za mobilnost ter s sporazumi o zaposlovanju in ponovnem

sprejemu. Pri pripravi takšnih politik bi bilo treba upoštevati

tudi morebitne koristi vračanja migrantov in dvosmerne

mobilnosti med državo pošiljateljico in državo prejemnico.

Z dodelitvijo statusa stalnega prebivališča v EU, na primer z

"modro kartico", bi lahko spodbudili krožne migracije tistih,

ki se želijo za daljši čas vrniti v svoje izvorne države.

In končno, EU bi morala vlagati v visokošolske sisteme

držav pošiljateljic, ki bodo zagotovili strokovno znanje, ki ga

bo pozneje mogoče deliti. Skratka, cilj bi moralo biti izobra-

ževanje, ne bežanje.

29

30

31

ENERGETSKA VARNOST IN PODNEBNE SPRE-MEMBE: NOVA INDUSTRIJSKA REVOLUCIJA

Če bo vprašanje energije ostalo nedotaknjeno, se bo

Evropa do leta 2030 znašla v stanju, ko bo potrebovala

vedno več energije, ki pa je bo na voljo vedno manj. Odvi-

snost od uvoza drage nafte, plina in premoga iz tretjih

držav se bo povečala s trenutnih 50 na okrog 60 odstotkov,

fosilna goriva pa bi lahko predstavljala celo 80 odstotkov

mešanice energetskih virov v Evropi. Poleg tega bo treba

črpati zaloge iz nekaterih najbolj politično nestabilnih

območij sveta. Že sama energetska intenzivnost naših

gospodarstev ustvarja izjemno velike možnosti za ranljivost

in pretrese.

Kot da to še ne bi bilo dovolj, bi lahko tudi učinki podneb-

nih sprememb na svetovno gospodarstvo daleč presegli

posledice sedanje finančne in gospodarske krize. Če ne

bodo sprejeti ustrezni ukrepi, se lahko zgodi, da se bo

temperatura planeta do konca stoletja precej zvišala, kar

bi povzročilo, da izginejo celotne regije, da se izjemno

okrepijo tokovi podnebnih beguncev in da na milijarde

ljudi ostane brez pitne vode. V najboljšem primeru bi bili

priče spreminjajočim se vzorcem širjenja puščav, naraščanju

morske gladine, hudim sušam in višjim temperaturam – in

seveda vsem posledicam, ki jih to prinaša s seboj.

Izzivi, s katerimi se soočamo, so ogromni in zahtevajo

takojšen odziv ter aktiviranje obsežnih sredstev. Ogljična

produktivnost (koliko BDP dobimo za vsako tono emisij

CO2), denimo, se bo morala podeseteriti, da bodo izpol-

91 89 92 97

81 95115

134

114125

144

166

4236

3137

2.3%

2.3%

1.6%

30

24 21

2015

555

89

21

29

2010

495

94

622

20202006

464

83

21

2327

27

83

25

3021

2.1

2.7

1.0

3.6

4.0

0.2

0.9

0.4

3.6

%

Prikaz 10

Dolgoročno povečanje povpraševanja po energiji bo po krizi ponovno poskočilo

Skupna letnastopnja rasti, 2006–2020Povpraševanje po energiji po državah, 2006–2020

v kvadrilijonih BTU

Preostanek svetaRusijaIndijaKitajskaBližnji vzhodJaponskaEvropa

Združene države Amerike

Vir: Graf svetovnega povpraševanja po energiji, McKinsey Global Institute, 2009 McKinsey & Company

32

njeni sedanji cilji v zvezi z zmanjšanjem emisij CO2, pri

čemer moramo to doseči v "samo" 40 letih. Možnosti za

socialno, gospodarsko in politično destabilizacijo so torej

stvarne. Pri spoprijemu s temi herkulskimi nalogami pa se

ne moremo zanašati zgolj na trg. Za "novo industrijsko

revolucijo" potrebujemo obsežno javno intervencijo in

podporo. EU mora ta izziv spremeniti v resnično priložnost.

Družbene in gospodarske koristi nove industrijske

revolucije

Potrebne industrijske in vedenjske spremembe se ne bodo

zgodile zlahka. Toda osnovno načelo je jasno. Letni stro-

ški zmanjševanja emisij toplogrednih plinov predvidoma

znašajo okrog dva odstotka svetovnega BDP, stroški

neukrepanja pa vsako leto predvidoma znašajo najmanj pet

odstotkov svetovnega BDP. Obenem razvoj trajnostnega

zelenega gospodarstva ustvarja obilo tehnoloških, poslov-

nih in trgovinskih priložnosti, ki jih je treba izkoristiti. EU

ima resnično priložnost, da v tej razpravi prevzame moralno

in politično vodstvo, ne da bi pri tem zanemarila znatne

gospodarske in industrijske koristi. Toda ukrepati mora

hitro, da je drugi ne prehitijo.

Velike koristi ponuja tudi izvajanje skladne evropske ener-

getske politike, ki vključuje izoblikovanje resničnega, libe-

raliziranega enotnega energetskega trga, močno evropsko

politiko naložb v nove tehnologije in v poglavitne skupne

energetske infrastrukture, skupno zunanje stališče ter

skupni fiskalni pristop, ki prispeva k financiranju te nalož-

bene politike. To bi onemogočilo ščitenje nacionalnih

paradnih konjev in omogočilo nastanek evropskih vodilnih

podjetij ter ločitev prenosnih omrežij gospodarskih družb,

ki proizvajajo in/ali distribuirajo elektriko ali plin ("ločeva-

nje"). Odpraviti je treba še vedno obstoječa ozka grla in

enkrat za vselej povezati t. i. energetske otoke z evropskim

omrežjem.

Te spremembe bi prinesle največ koristi evropskim potro-

šnikom. Visoke cene energije še vedno močno bremenijo

posamezna gospodinjstva, saj znašajo do 15 odstotkov

njihovih skupnih odhodkov. Podobno se dogaja v nekaterih

sektorjih, odvisnih od energije, kjer visoke cene energije

škodijo temeljni konkurenčnosti evropske industrije. EU ne

more mirno opazovati teh izzivov. Državam članicam mora

pomagati z oblikovanjem energetske politike, ki bo resnično

skupna in povezovalna in bo osredotočena na energetsko

učinkovitost, diverzifikacijo, zmanjšanje odvisnosti in boj

proti podnebnim spremembam.

Začeti z najlažjim: korenita sprememba energetske

učinkovitosti

Uspešno varčevanje z energijo v industriji, prometu in

gradbeništvu pa tudi pri gospodinjskih aparatih je najučin-

kovitejši način za zmanjšanje emisij ogljika in zunanje odvi-

snosti. Po tej poti lahko EU tudi najhitreje doseže otipljive

rezultate. Seveda je najcenejša in najčistejša tista energija,

ki se ne porabi. Četudi prizadevanja za boljšo energetsko

učinkovitost niso nič novega, pa vendarle mora biti glavni

cilj vseh držav članic, da jih razširijo in okrepijo.

Zato bi bilo treba glavni cilj v zvezi z energetsko učinkovi-

tostjo s trenutno dogovorjenih 20 odstotkov do leta 2020

zvišati na 50 odstotkov do leta 2030. EU lahko pospeši

uresničevanje tega cilja tako, da uporabi strožje standarde

učinkovitosti za gospodinjske aparate in nove stavbe,

obenem pa ambicioznejše mejne vrednosti emisij vozil.

Spodbujati bi morala tudi inovativna javno-zasebna partner-

stva za energetsko učinkovite naložbe, obenem pa določiti

cilje v zvezi z energetsko učinkovitostjo in spremljati, kako

jih države članice izpolnjujejo.

Prizadevanje za bolj trajnostno proizvodnjo energije

Iskanje trajnih, obnovljivih virov energije je treba pospešiti.

Obstaja vrsta obetavnih možnosti, kot so vetrna energija,

sončna energija in biomasa. Evropa bi poleg tega morala

spodbujati uporabo standardov za biogoriva ter električna

33

in hibridna vozila in tako poskrbeti, da nafta ne bi bila več

primarni vir goriva za promet. Da bi bilo vse to mogoče,

pa EU potrebuje velike naložbe, s katerimi bi posodobila

svoje energetsko omrežje in razvila inteligentna energetska

omrežja (pametna omrežja), ki bi lahko ustrezno upravljala

s prihodnjimi viri energije in kar se da omejila izgubo ener-

gije, tako da bi se na koncu oblikoval popolnoma integriran

sistem energetske oskrbe.

Razvoj sistemov zajemanja in shranjevanja ogljikovega

dioksida je treba podkrepiti s trdnimi odločitvami o celi vrsti

vprašanj, ki jih je treba nemudoma obravnavati. Med njimi

so ustrezna raven subvencij, pravni okvir in načrt za razvoj

sistemov zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida,

ki presega poskusno fazo. Da bi EU prešla s poskusne faze

na operativno, mora raziskati, razviti in preskusiti nove

tehnologije in postopke za varno podzemeljsko zajemanje

in shranjevanje CO2.

Iskanje trajnejše energetske mešanice mora vključevati tudi

uporabo jedrske energije. Evropa se temu pomembnemu

viru energije ne more odreči, toda če želi ustvariti možnosti

za naložbe v jedrsko energijo mora zagotoviti višjo raven

regulativne varnosti in dodatno razviti varnostne standarde.

In končno, za razvoj naslednje generacije energetskih

tehnologij so potrebna tudi precejšnja prizadevanja na

področju R&R in inovativna javno-zasebna partnerstva. EU v

tem okviru nujno potrebuje nekaj glavnih projektov, kot sta

namestitev sončnih elektrarn v severni Afriki in vzpostavitev

vetrnih elektrarn v Severnem morju.

Zmanjšanje energetske odvisnosti EU od tretjih

strani

Obdobja, ko je bila nafta še poceni, je očitno konec, nove

zaloge pa so vedno bolj oddaljene, težko dostopne in

njihovo pridobivanje je dražje. EU bo obenem še naprej in

še dolgo odvisna od zunanjih energetskih virov za svoje

potrebe. Danes to velja za 90 odstotkov nafte, ki jo potre-

buje, 80 odstotkov plina in 50 odstotkov premoga. Trenu-

tno 42 odstotkov uvoženega plina prihaja iz Rusije. EU nima

nobene možnosti, da bi postala energetsko neodvisna,

vendar si mora na vse možne načine prizadevati za boljšo

energetsko varnost.

Za začetek bi lahko izkoristili precejšnje možnosti za prido-

bivanje večjih količin plina v Evropi. EU bi morala podpirati

in razvijati pridobivanje plina iz domačih virov, in sicer tako,

da bi našla nove načine za izkoriščanje potencialnih virov

Eden od možnih načinov uporabe obnovljivih virov energije je vetrna energija. Foto: nemško združenje za vetrno energijo

34

Uvoz surove nafte v EU-27 leta 2007 po državah izvora

Delež od skupnega uvoza surove nafte

Kuvajt 1,0 DrugeSirska arabska republika 1,2

Mehika 1,4Venezuela 1,5

Danska 1,6Angola 1,9

Alžirija

Nigerija

Azerbajdžan

Kazahstan

Irak

Združeno kraljestvo

Iran (Islamska republika)

Saudova ArabijaLibija

Norveška

Ruska federacija

Uvoz zemeljskega plina v EU-27 leta 2007 po državah izvora

Delež od skupnega uvoza zemeljskega plina

DrugeZdruženo kraljestvo 1,4Egipt 1,5

Belgija 1,5Katar 1,8

Libija

Nigerija

Nemčija

Nizozemska

AlžirijaNorveška

Ruska federacija

Vir: Eurostat

35

plina, odpravila ovire pri izdajanju dovoljenj in omogo-

čila naložbe v mejna območja, kot je Arktika. Poleg tega

obstaja veliko možnosti za razvoj nekonvencionalnih virov

energije, kot sta zemeljski plin iz nekonvencionalnih nahaja-

lišč in naftni skrilavec, na primer v srednji in severni Evropi.

Te strategije je treba nato podkrepiti z novim iskanjem reši-

tev za zmanjšanje občutljivosti EU na zunanje pretrese. To

pomeni vzpostavitev zanesljivih in trajnih odnosov z njenimi

glavnimi dobavitelji, zlasti z Rusijo, in hkrati iskanje več

različnih poti in načinov oskrbe z energijo, vključno z nado-

mestnimi plinovodi in preusmeritvijo v uvoz utekočinjenega

zemeljskega plina. EU v ta namen potrebuje skupno strate-

gijo in odločno zunanjo politiko, s katerima bo uspešneje

ščitila svoje interese na mednarodnem prizorišču.

Vodilna vloga v boju proti podnebnim

spremembam

Problem podnebnih sprememb je mogoče učinkovito

rešiti le na svetovni ravni. Vrh ZN v Københavnu je bil zato

grenko razočaranje, saj nezavezujoči dogovor, ki so ga

udeleženci sklenili, najverjetneje ne bo dovolj za obvladanje

globalnega segrevanja . V Københavnu se je izkazalo tudi,

da EU še vedno ni popolnoma sprejeta kot nepogrešljivi

sogovornik in akter na svetovni ravni, in to kljub priza-

devanjem, da bi bila zgled ostalim z zastavitvijo lastnega

ambicioznega cilja: zmanjšanje emisij za 20 odstotkov do

leta 2020, obenem pa povečanje lastne energetske učin-

kovitosti in deleža obnovljivih virov energije prav tako za

20 odstotkov.

To ne sme pomeniti, da bi EU morala zmanjšati svoja priza-

devanja za prevzem vodilne vloge v boju proti podnebnim

spremembam. Ravno nasprotno, v pogajanjih, ki bodo

sledila, bi si morala na vso moč prizadevati za dogovor,

ki bi zagotovil, da bodo obljube, ki so jih razvite države

in države v razvoju dale v Københavnu, izpolnjene. EU bi

morala pri tem ščititi svoje zakonite interese in zagotoviti,

da izid katerega koli novega dogovora pomaga ohranjati

cilje evropskega gospodarskega in socialnega modela, na

primer s ciljno strategijo pogojevanja.

Vendar pa mora EU, če želi, da se to uresniči, več postoriti

tudi doma. To med drugim pomeni izboljšanje delovanja

njenega trga ogljika, ki je največji obstoječi trg te vrste.

Zdaj je splošno sprejeto dejstvo, da je cena ogljika v samem

jedru tega trga problematična, sistem trgovanja z emisi-

jami pa za industrijo ni dovolj pregleden in predvidljiv.

Ceno bi bilo treba navsezadnje določiti tako, da bo imela

dvojni učinek: pomagala naj bi odvračati od proizvodnje,

ki povzroča emisije ogljika, ter spodbujati naložbe v razvoj

trajnih, novih in čistih tehnologij. To bi moralo potekati

skladno z dopolnjevanjem tržnega mehanizma z obdavči-

tvijo emisij CO2. EU mora po vzoru nekaterih držav članic,

ki so to že storile, nujno uskladiti te fiskalne ukrepe, da ne

bi prišlo do izkrivljanja trga.

Energetska prenova stavb Foto: Görres

36

EU mora poleg tega izkoristiti gospodarske priložnosti

prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, ki gospodarno

izkorišča vire in je neodvisno od podnebnih sprememb. To

mora vključevati tudi zagotovitev dodatne podpore, pobud

in ustrezne infrastrukture, kar bi pospešilo razvoj prihodnjih

vodilnih v zeleni industriji. V gospodarstvu z nizkimi emisi-

jami ogljika bo vzniknilo veliko novih segmentov industrije,

na primer električna vozila, rešitve za energetsko učinkovi-

tost, storitve za učinkovito rabo vode, proizvajalci biomase

ter ponudniki sistemov zajemanja in shranjevanja ogljiko-

vega dioksida.

Na tem novem gospodarskem področju, na katerem je

prerazporejen en odstotek svetovnega BDP, je mogoče

veliko pridobiti. Medtem ko je EU s 40-odstotnim tržnim

deležem izvoza tehnologije za obnovljive vire energije še

naprej na vrhu svetovne lestvice, pa so Združene države

Amerike in Kitajska znatno hitrejše pri dodeljevanju sred-

stev za R&R in vlaganju sredstev v te tehnologije. EU mora

poskrbeti, da bo svojo vodilno vlogo utrdila z ustreznimi

povečanji prerazporeditev virov in finančnih sredstev.

In končno, tudi kmetijstvu, iz katerega izhaja 14 odstotkov

svetovnih emisij toplogrednih plinov, ne bo prizaneseno.

Gozdovi in tla so naravni ponori ogljika. Sekvestracijo

ogljika bi povečale zaustavitev neprekinjenega krčenja

tropskih gozdov, pogozditev obrobnih območij zemljišč

in sekvestracija večjih količin CO2 v tla z menjajočimi

se kmetijskimi praksami. EU bi zato morala preusmeriti

sredstva SKP v okolju prijazno kmetijstvo in živinorejo in

dejavno sodelovati v prizadevanjih za pogozdovanje tako

na ravni EU kot na mednarodni ravni.

Gozdovi so bistveni sestavni del krajine in lokalnega podnebja. Foto: ccvision

37

V zadnjih dvajsetih letih smo – po kratkem "enopolnem

trenutku", v katerem so gospodovale Združene države –

priče prehodu iz dvopolnega svetovnega reda v postopoma

razprostirajoč se večpolni sistem. V tem novem svetovnem

redu v bolj nestabilnem okolju soobstajajo različni centri

moči. Stare grožnje, vključno z jedrskim orožjem, vztrajajo

med nami v novih oblikah (širjenje), pojavile pa so se že

nove grožnje. Te nove grožnje – med katere sodijo finančna

nestabilnost, degradacija okolja, energetska odvisnost,

organizirani kriminal in terorizem – so bolj raznolike, slabše

prepoznavne in težje predvidljive kot kdaj koli prej.

Globalizacija je poleg tega zameglila meje med notranjimi

in zunanjimi oblikami varnosti ter s tem v nas vzbudila večji

občutek ranljivosti. Oboroženi spopadi na oddaljeni celini

lahko povzročijo velik pritok beguncev in tako ogrozijo

notranjo stabilnost Evrope. Podobno lahko tudi slabo sode-

lovanje na področju kazenskega pregona v evropskih drža-

vah ogrozi prizadevanja za boj proti terorizmu na tujem.

Vsa varnostna tveganja so posledično prepletena, tako da

revščina in nestabilnost v propadajočih državah ustvarjata

ugodno okolje za razvoj terorizma in druge vrste kriminalne

dejavnosti. Spopadanje z varnostnimi izzivi 21. stoletja zato

zahteva globalno in preventivno odzivanje, ki pa ga lahko

zagotovi le akter velikosti EU.

Oblikovanje evropskega modela varnosti

EU se je že dolgo tega zavezala ohranjanju in oblikovanju

"območja svobode, varnosti in pravice", katerega namen

je olajšati vsakdanje življenje njenih državljanov. Vendar so

teroristični napadi v ZDA septembra 2001, v Madridu marca

2004 in Londonu julija 2005 jasen dokaz, da je za spopad

NOTRANJA IN ZUNANJA VARNOST: VEČNI IZZIV

Operacija EU NAVFOR v Somaliji. Foto: Evropska unija, 2010

s terorizmom in drugimi čezmejnimi varnostnimi problemi

potrebno učinkovitejše in bolj usklajeno ukrepanje na ravni

EU. Med te probleme sodijo trgovina z ljudmi, tihotapljenje

oseb in nedovoljenih snovi, pranje denarja, izkoriščanje

žensk in otrok, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči

človek, kibernetska kriminaliteta, intelektualno piratstvo in

seveda korupcija.

Takojšnje in odločno ukrepanje mora vključevati uvedbo

novega "evropskega modela varnosti", ki mora ob upošte-

vanju vizije in ciljev iz nedavno sprejete "strategije notranje

varnosti" v ospredje postaviti interese evropskih državlja-

nov, hkrati pa se spopasti s hitro spreminjajočimi se izzivi

21. stoletja. Zavarovati mora individualne pravice in svobo-

ščine, izboljšati sodelovanje in solidarnost med državami

članicami, se osredotočiti na vzroke groženj in ne le posle-

dice, dati prednost preprečevanju, se povezati z državljani

ter prepoznati soodvisnost med notranjo in zunanjo razse-

žnostjo varnosti pri oblikovanju pristopa "globalne varnosti"

s tretjimi državami.

Doslej je skupno ukrepanje na tem področju oviral odpor

držav članic proti izmenjavi informacij in usklajevanju politik

v zvezi z zakonom in redom, ki ostaja eno najbolj politično

občutljivih vprašanj v notranji politiki. Toda ta odpor je v

nasprotju z željami evropskih državljanov, ki bi radi, da bi

bila EU pomembnejši akter na področju varnosti, poleg

tega pa ne upošteva znatnih instrumentov in sredstev, ki

jih je EU sčasoma in zlasti z nedavno sprejeto Lizbonsko

pogodbo pridobila na področju varnosti.

Oblikovanje kulture sodelovanja: varnost kot nad-

nacionalno javno dobro

Varnostni izzivi, s katerimi se soočamo, zahtevajo izviren

pristop po vsej EU, ogromna prizadevanja za sodelovanje,

skupne institucije in ustrezno financiranje. Na številnih

področjih, vključno s pravosodnim sodelovanjem, kazen-

skim pregonom, nadzorom meja, varovanjem zdravja ter

socialno in civilno zaščito, je potrebna nova kultura sodelo-

vanja. V ta namen bo treba povečati pooblastila že obsto-

ječih agencij in instrumentov, kot so Europol, Eurojust, situ-

acijski center, Frontex in koordinator za boj proti terorizmu,

ter vzpostaviti nove organe, kot je Evropski center dobrih

policijskih praks.

Poleg tega bi bilo treba v ospredje postaviti naslednja

vprašanja:

– izboljšanje sistemov za izmenjavo informacij o financi-

ranju omrežij, tihotapskih poteh za orožje za množično

uničevanje, obnovi po terorističnih napadih in dolgo-

ročnih preventivnih ukrepih;

– vzpostavitev evropske civilne rezervne ekipe posebej

usposobljenih enot, pripravljenih na napotitev v zelo

kratkem času, ki bi bila oblikovana kot vojaška kompo-

nenta;

– razvoj bolj integriranega sistema upravljanja zunanje

meje z okrepitvijo Frontexa z evropskim telesom speci-

aliziranega osebja, ki bi bilo na voljo za podporo drža-

vam članicam;

– odprava neskladnosti v evropskem azilnem sistemu, še

posebej s standardizacijo opredelitve pojma "begunec";

– oblikovanje enotne vizumske politike in vzpostavitev

evropske konzularne službe v okviru Evropske službe za

zunanje delovanje (ESZD).

38

Eurocorps

39

Prepogosto se dogaja, da na oblikovanje politike na tem

področju vplivajo dogodki, zato je treba najti ravnovesje

med izboljšanjem varnosti ter varovanjem individualnih

svoboščin in človekovih pravic. Odgovor na vprašanje, kje

najti ravnovesje med tema neločljivima elementoma, se bo

s časom – glede na okoliščine – spreminjal in tako zahte-

val stalno politično razpravo po vsej EU. Celo v primeru

varnostnega tveganja bi bilo treba strogo upoštevati jasne

meje pri dostopu do osebnih podatkov in omejitve njihove

izmenjave.

Zlasti morajo države članice EU priznati, da je notranja

varnost v veliki meri odvisna od zagotovitve varnega okolja

zunaj Evrope. Čezmejni varnostni izzivi se ne končajo na

mejah EU. Za okrepitev varnosti in svobode evropskih

državljanov bo zato treba sprejeti dopolnilne ukrepe zunaj

meja EU.

Zunanja varnost: premagovanje strukturnih

omejitev

EU že več kot deset let razvija pomembne instrumente

v sklopu skupne varnostne in obrambne politike (SVOP).

Mednje sodijo Vojaški odbor in Vojaški štab, ki opravljata

naloge zgodnjega opozarjanja in strateškega načrtovanja,

in Evropska obrambna agencija. Na voljo je tudi množica

civilnega osebja, usposobljenega za zagotavljanje pomoči

lokalnemu prebivalstvu na tistih območjih sveta, ki jih

pretresajo spopadi. Te civilne zmogljivosti so vse pomemb-

nejše za obravnavo tistega, kar je danes splošno znano kot

"človekova varnost" – predstava, da nacionalne in globalne

varnosti ni mogoče ločiti od dobrobiti posameznikov in

skupnosti, v katerih živijo.

EU je doslej po vsem svetu začela že 22 opazovalnih,

mirovnih in stabilizacijskih misij. Te misije, ki jih pogosto

izvaja v sodelovanju z Natom, ZN in drugimi mednarodnimi

organizacijami, podpira večina evropskih državljanov. Toda

če skupne vojaške izdatke držav članic EU (približno 50

odstotkov vojaškega proračuna ZDA) primerjamo z učin-

kom (predvidene zmogljivosti čezmorskih sil EU dosegajo

le 10–15 odstotkov zmogljivosti ZDA), se izkaže, da je ta

sistem očitno pomanjkljiv. Države članice EU ne uspejo

maksimirati učinka obsega in sinergij, ki so potrebni za

zagotovitev najboljšega globalnega učinka.

V splošnem ima EU eno glavno strukturno omejitev: narava

evropskih obrambnih sistemov je v osnovi nacionalna. Brez

lastnih vojaških sredstev je EU odvisna od prostovoljnih

prispevkov držav članic, ki pa so pogosto nezadostni. Naci-

onalna vojaška sredstva še vedno velikokrat temeljijo na

ozemeljski obrambi pred kopensko invazijo, celo v državah

članicah, kjer je takšna invazija malo verjetna. Na splošno

se premalo nalaga v vrste zmogljivosti, potrebnih za odzi-

vanje na nove varnostne razmere (sile za hitro razmestitev,

strateški zračni prevoz, helikopterji, komunikacije, vojaška

policija).

EU ima 1,8 milijona oboroženih vojakov, kar je pol milijona

več, kot jih imajo ZDA, vendar ni sposobna napotiti 60 000

pripadnikov sil za hitro posredovanje in jih le težko zbere 5

000 za misijo v okviru skupne varnostne in obrambne poli-

tike (SVOP). Pravzaprav kar 70 odstotkov evropskih kopen-

skih sil ni sposobnih za delovanje v tujini, pri čemer pa so

za obvladovanje sedanjih konfliktov potrebne ekspedicijske

enote, ki se lahko hitro napotijo in so vzdržljive.

Na splošno sta narava in obseg misij v okviru SVOP po

navadi nesistematična in posledica nuje in ne odziv na neki

krovni načrt ali strategijo. Poleg tega EU za svoje misije

nima predvidenega skupnega financiranja in ker breme ni

pravično porazdeljeno med posamezne države članice, te

niso zainteresirane za sodelovanje v vojaških misijah.

To velja tudi za civilno razsežnost misij EU, v katere je po

navadi napotenega manj kot polovica civilnega osebja, za

katerega so se države članice zavezale, zaradi česar misije

ostajajo brez zadostnih rezervnih specializiranih ekip in

izkušenj na terenu. Da bi to stanje popravila, mora EU svoje

države članice spodbujati k spoštovanju njihovih zavez ter

vzpostavitvi resnično operativne civilne rezerve sodnikov,

40

policistov, inženirjev in drugih strokovnjakov. Imeti bi torej

morala evropski operativni štab, ki bo resnično operati-

ven in bo imel na voljo ustrezno osebje, zadolžen pa bo

za načrtovanje, napotitev in spremljanje civilno-vojaških

operacij v tujini.

EU ima v zvezi s svojim trgom za industrijo in tehnologijo,

povezano z orožjem, problem ekonomije obsega: v primer-

javi z drugimi dobavitelji orožja, kot so ZDA, namreč Evropo

stane veliko več, da proizvede veliko manj proizvodov. EU

mora zato razviti enotni evropski obrambni trg in skupna

javna naročila. Z okrepitvijo Evropske obrambne agencije

in zmanjšanjem ovir, ki še vedno ščitijo nacionalne trge, je

mogoče in bi bilo treba uspeh enotnega trga EU razširiti

tudi na področje obrambe.

Evropska vizija kolektivne obrambe

Lizbonska pogodba je zagotovila številne pomembne

instrumente, s katerimi si države članice pomagajo pri reše-

vanju teh izzivov. Pogodba z inovativnim sistemom stalnega

strukturnega sodelovanja omogoča državam članicam,

da pri doseganju specifičnih ciljev napredujejo sočasno

ali različno hitro, odvisno od njihove pripravljenosti in

zmožnosti. Pionirske skupine držav bodo sedaj lahko pove-

čale svoje cilje glede zmogljivosti razmeščanja, interopera-

bilnosti in vzdržljivosti svojih sil, kar jim bo omogočilo, da

dajo na voljo več zmogljivosti za misije v okviru SVOP, Nata,

ZN in druge.

Vojak KFOR-ja v pogovoru z albanskimi gradbenimi delavci na Kosovu. Foto: dpa, picture alliance, 13. 12. 2006

41

Lizbonska pogodba bi morala državam članicam omogočiti

tudi odpravo pomanjkljivosti v zvezi s financiranjem SVOP

s pozivom k uporabi "osnovnega kapitala" za podporo

skupnih misij, ki bi ga nato podprli s plačilom "nujnih sred-

stev" med načrtovanjem operacij.

Toda ne glede na to, ali govorimo o povečanju skupnih

sredstev za misije v okviru SVOP, spodbujanju držav članic,

da ponudijo več vojakov ali odpravijo vrzeli v strateškem

načrtovanju EU, so glavna pomanjkljivost, s katero se sooča

EU na področju obrambe, različne strateške vizije, ki obsta-

jajo v državah članicah in med njimi. V evropskih prestol-

nicah še vedno ni soglasja o splošnem namenu povečanja

obrambnih zmogljivosti EU.

EU se mora dogovoriti o dolgoročni viziji svoje obrambe,

ki bi jo lahko formulirali v beli knjigi, ki bi vsebovala jasno

opredeljene prednostne naloge glede tveganj, meril za

posredovanje in zagotovljenih sredstev. V tej viziji mora biti

podrobno pojasnjena usklajena delitev odgovornosti med

Natom in EU, ki temelji na objektivni oceni primerjalnih

prednosti enega in drugega. Če se države članice EU ne

bodo mogle dogovoriti o izvedljivem strateškem konceptu

za EU, slednja ne bo mogla zapolniti trenutne vrzeli med

pričakovanji glede SVOP ter svojimi operativnimi zmoglji-

vostmi in sredstvi.

42

43

EVROPA V SVETU: RAZVOJ VPLIVNEGA AKTERJA

Če naj EU uresniči svoj ambiciozni program, bo morala

postati veliko odločnejši akter na mednarodnem prizorišču.

Od povečanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva

do hitenja v gospodarstvo, temelječe na znanju, ter zago-

tavljanja svobode in varnosti svojim državljanom – izzivi, ki

so v igri, so globalnih razsežnosti in z njimi se bomo lahko

spopadli le z mednarodnimi strategijami.

Še več, medtem ko Evropa in Združene države izgubljata

status centrov moči, se na novo opredeljujejo sama pravila

mednarodnega sodelovanja. V tem nemirnem prostoru si

EU ne more več privoščiti zapravljanja časa. Postati mora

gonilna sila pri oblikovanju novih pravil globalnega upra-

vljanja ali pa tvegati, da ostane zadaj. Da pa bi se približala

temu cilju, si bo morala tudi prizadevati za mednarodno

okolje, ki ji bo omogočalo uveljavljanje lastnega programa.

Zaščita evropskih interesov v spreminjajočem se

svetovnem redu

Evropske države so v preteklih dveh desetletjih z vse

večjo globalno soodvisnostjo veliko pridobile. Vendar sta

finančna kriza in nestabilnost, ki vplivata na cene hrane in

energije, razkrili nevarnosti asimetrične odvisnosti, še pose-

bej v odnosu do dobaviteljev redkih surovin. Soodvisnost ni

le dejstvo, temveč naš izbrani način življenja v EU, posve-

čeni lajšanju izmenjav vseh vrst.

Toda soodvisnosti ne gre jemati za samoumevno. Medtem

ko se države odzivajo na finančno in gospodarsko krizo z

uveljavljanjem svoje avtonomije v zvezi s celo vrsto vpra-

šanj, lahko nevarnost deglobalizacije postane resničnost.

EU mora to možnost preprečiti s proaktivno zaščito ideala

odgovorne soodvisnosti, v kateri različni akterji ohranjajo

svojo zavezanost vzdržnosti sistema.

Za zaščito odgovorne soodvisnosti pa bo potreben svet,

v katerem pomembni akterji podpirajo delo v sistemu

večstranskega upravljanja in se s takšnim delom strinjajo.

Toda ta cilj temelji na krhkem soglasju, kajti državam, ki

niso sodelovale pri oblikovanju institucionalne strukture,

vzpostavljene po drugi svetovni vojni, koristi multilatera-

lizma niso vedno očitne. Zato je treba skleniti nov veliki

dogovor, ki upošteva skrbi sedanjih in hitro razvijajočih se

sil glede trenutnih pravil, hkrati pa vztrajati pri pomemb-

nosti multilateralizma, vključevanja, enakosti, trajnostnega

razvoja, kolektivne varnosti, spoštovanja človekovih pravic

in pravne države ter praks pravične trgovine.

In končno, Evropa bo v tekmovalnem svetu uspevala le, če

bo spodbujala ključne elemente prenovljenega evropskega

modela rasti, ki temelji na konkurenčnosti, vključenosti,

socialni odgovornosti in okoljski trajnosti. Ostali svetovni

akterji, zlasti hitro rastoča gospodarstva, bodo sledili

lastnim začrtanim potem, zaradi česar bo za EU toliko

pomembnejše, da z njimi v večstranskih in dvostranskih

razpravah ugotovi interese in načine delovanja, ki so jim

skupni.

V tem okviru mora EU oblikovati globalno gospodarsko

strategijo, v kateri je evro upoštevan kot druga najpo-

membnejša rezervna valuta na svetu in se obravnavajo

negativne posledice svetovnih gospodarskih neravnovesij

za evropsko konkurenčnost. EU bi si morala skupaj s svojimi

partnerji prizadevati za bolj uravnotežene in prožne mone-

tarne odnose ter razmisliti o možnosti globalnega partner-

stva, v okviru katerega bi države, ki to želijo, svojo valuto

vezale na košarico tujih valut in ne le na dolar.

Kratkoročno bi morala biti prednostna naloga v programu

EU spodbujanje pobud Mednarodne organizacije dela

(MOD), kot sta mednarodna mreža socialne varnosti

(Global Social Floor) ali agenda za dostojno delo, pri čemer

bi bilo treba zagotoviti, da se upošteva načelo odprtih

trgov. Prav tako bi morala na podlagi svoje trdne zavezano-

sti "pravični trgovini" tudi druge dele sveta spodbujati, naj

počnejo enako – kot pomemben prispevek k mednarodni

solidarnosti.

44

Obogatitev svežnja instrumentov EU

Evropski državljani želijo, da bi EU prevzela več odgovorno-

sti za njihove interese in vrednote na svetovnem prizorišču.

Toda na katere vire moči se lahko EU opre pri izvajanju te

naloge? Države članice bi se morale vedno bolj zavedati,

da jim EU pomaga uresničevati cilje, ki jih sicer same ne

bi mogle, in s tem povečuje njihovo moč, ter ji kot taki

zaupati.

Vendar zveza 27 držav članic, ki združuje njihovo suvere-

nost z namenom doseganja skupnih odločitev, ni logična

svetovna gonilna sila. Dejstvo, da se v EU o zunanji politiki

odloča soglasno, je v veliki meri razumljeno kot ovira. Moč

vpliva EU je odvisna od naše sposobnosti, kako z oblikova-

njem skupnih stališč preseči različne nacionalne interese.

Zato si mora Evropska unija vztrajno prizadevati za boljšo

usklajenost, da bo govorila z enim glasom ali vsaj zapela

večglasno. Usklajeno.

To bo dolgotrajen proces, v katerem bo treba najprej

bolje povezati nacionalne politike s politikami EU, države

članice pa bodo morale začeti poglabljati svoje sodelova-

nje v skupnih ukrepih. Z izmenjavo nacionalnih perspektiv

in izkušenj bi morala raznolikost namesto slabosti postati

prednost zunanje politike EU.

Lizbonska pogodba je pomagala obogatiti sveženj zuna-

njepolitičnih instrumentov EU na različne načine. Kadar

ostajajo razhajanja pri pomembnih vprašanjih, lahko na

primer postopek okrepljenega sodelovanja, če se koristi v

zmernem obsegu, deluje blažilno. Novo Evropsko službo za

zunanje delovanje (ESZD) bi bilo treba popolnoma razviti

in ji zagotoviti vse potrebno osebje ter tako EU pomagati

opredeliti skupne interese in oblikovati skupne politike po

ustrezni uskladitvi nacionalnih stališč.

Kljub temu pa srž problema ostaja: razkorak med

zmožnostmi EU na področjih, na katerih ima pravico ukre-

pati (gospodarstvo, trgovina, razvojna pomoč, politika

konkurence), in pomanjkanjem resničnih skupnih instru-

mentov na področju, na katerem je bila njena izvorna

pristojnost razširjena, to pa je zunanja in varnostna politika.

EU ima na eni strani na voljo celo vrsto gospodarskih in

pravnih instrumentov, na drugi strani pa so njeni vojaški in

politični instrumenti veliko šibkejši.

EU kot kontinentalno središče: čim večja moč

privlačnosti

Za številne ljudi po svetu EU ostaja ključna referenčna

točka, alternativni model tradicionalnih meddržavnih odno-

sov in nadnacionalne skupnosti prava, ki je v regijo, nekoč

razdejano od vročih in hladnih vojn, prinesla blaginjo in

kohezijo. Ta "mehka moč" je največji adut EU. EU mora s

strategijami vključevanja in sodelovanja, ki so jih zelo uspe-

šno uporabljali v zaporednih širitvah EU, postati kontinen-

talno središče.

EU mora ostati odprta za morebitne nove članice iz Evrope,

pri tem pa vsako kandidaturo posebej ocenjevati glede

na to, ali izpolnjuje merila za članstvo. To so pravzaprav

resnične meje Evrope. EU se mora skladno s to politiko

vključevanja in sodelovanja držati lastnih zavez do sedanjih

uradnih kandidatk, tudi Turčije, in nadaljevati pogajalski

proces, hkrati pa bi morala možnim prihodnjim kandidat-

kam ponuditi daljnosežne dogovore kot vmesno fazo pred

začetkom pogajanj o pristopu.

Moč privlačnosti EU mora poleg tega ostati v središču

njene razvijajoče se sosedske politike. Na podlagi obstoječe

"evropske sosedske politike", "vzhodnega partnerstva" in

"Unije za Sredozemlje" mora prevzeti večjo vlogo pri stabili-

zaciji svoje neposredne okolice. Ta partnerstva bi bilo treba

uporabiti za oblikovanje regionalnega prostora demokra-

cije, človekovih pravic, razvoja in proste trgovine. Prav tako

bi morali nuditi pravičen dostop do trga EU in posledično

prostor za prosto gibanje ljudi v dobro EU in njenih partne-

ric. EU bi morala poleg tega upravljati strateško politiko

soobstoja, modernizacije in krepitve regij z Rusijo.

Odprt in vključujoč pristop je treba razširiti tudi na

čezmejno sodelovanje EU z drugimi regijami, vključno z

ASEAN, MERCOSUR in SADC. V teh in drugih povezavah

morajo EU in njene države članice upoštevati videnja, priča-

kovanja in skrbi ostalega dela sveta. Čeprav EU na splo-

šno velja za zanimiv primer regionalnega povezovanja, ta

potencial pogosto zapravi z uporabo pokroviteljskega tona.

Svoj ugled moramo uporabljati preudarno in povečati svojo

verodostojnost kot pogajalska sila.

Pretvarjanje strategij v dejanja

Učinek zunanjega delovanja EU bo v veliki meri odvisen od

njene sposobnosti prilagajanja številnim izzivom, s kate-

rimi se bo soočala v obdobju do leta 2030. Zagotavljanje

gospodarske moči in notranje kohezije EU bo zato nujen

pogoj za njeno sposobnost projiciranja svoje moči navzven.

Toda ko gre za snovanje njenega zunanjega stališča, na

proces oblikovanja politike ne smejo vplivati le dogodki.

Nujno je treba oblikovati skupen evropski strateški koncept.

Ta koncept bi moral združiti diplomatsko, vojaško, trgovin-

sko in razvojno politiko EU z zunanjo razsežnostjo njenih

skupnih gospodarskih politik (EMU, energetika, promet

itn.). Unija bo lahko le z združitvijo vseh svojih razpolo-

žljivih instrumentov delovala kot preobrazbena sila, ki bo

prispevala k preoblikovanju pravil globalnega upravljanja. Ta

strateški koncept bi v obliki bele knjige, ki bi se redno poso-

dabljala, pomagal določiti dolgoročne naloge Unije, postati

pa bi moral tudi referenčni okvir za vsakodnevno zunanje

delovanje.

To bi bilo mogoče doseči z vzpostavitvijo evropske enote za

napovedi in analize, ki bi bila del Evropske službe za zuna-

nje delovanje in bi tesno sodelovala z nacionalnimi centri

po načelu izmenjave podatkov. Takšna enota bi pomagala

usmeriti pozornost na potrebo po stalnem obravnava-

nju trenutnih politik. Poleg tega bi evropska diplomatska

akademija prispevala k občutku za skupno diplomatsko

kulturo.

EU bo lahko le z razvojem takšnega strateškega pristopa

k zunanjim zadevam svoj ogromen finančni vložek (daleč

največji na svetu) učinkoviteje pretvorila v politični vpliv.

Za vodenje pametne razvojne in trgovinske politike bi

morala uporabiti svojo strukturno prednost. Prizadevati bi

45

Visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednica Evropske komisije Catherine Ashton (na desni) na srečanju bližnjevzhodne četverice v Moskvi: (od leve proti desni) predstavnik bližnjevzhodne četverice Tony Blair, državna sekretarka ZDA Hillary Rodham Clinton, ruski minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov in generalni sekretar ZN Ban Ki-Moon. Foto: Evropska unija, 2010

46

si morala, na primer, za podporo blažitvi podnebnih spre-

memb v najrevnejših regijah, ki so najhuje prizadete zaradi

podnebnih sprememb, čeprav najmanj prispevajo h global-

nemu segrevanju. Še naprej bi si morala prizadevati za

"premagovanje revščine s trgovino", zlasti z uvozom kmetij-

skih izdelkov. To bo zahtevalo politično težke odločitve

evropskih voditeljev, tudi sklenitev kroga pogajanj iz Dohe.

Strateška uporaba raznolikega svežnja instrumentov bi

morala EU omogočiti tudi, da postane učinkovitejši zago-

vornik demokracije, pravne države in človekovih pravic.

Politiko pogojevanja, ki daje moč demokratičnim akterjem,

avtoritarnim režimom pa preprečuje zlorabo moči, je treba

uporabljati bolj preudarno. Za to bodo potrebni razgovori s

partnerji civilne družbe, tudi združenji žensk in manjšinami,

in ne le z vladnimi sogovorniki, posegi od spodaj navzgor

za krepitev pravne države po svetu ter bolj usklajen pristop

k spremljanju volitev. V prihodnjih dveh desetletjih mora ta

program upravljanja postati kar najbolj multilateralen.

In ne nazadnje, treba bo razviti pristop EU k reformi global-

nega upravljanja. EU bi morala imeti vodilno vlogo pri priza-

devanjih za reformo mednarodnih institucij v smeri večje

legitimnosti in odprtosti za deljeno odgovornost, hkrati pa

uveljavljati lastne interese v procesu. To bi moralo vključe-

vati poenostavitev in združevanje njenega zastopanja, zlasti

v mednarodnih gospodarskih forumih. Dokler ne dosežemo

enotnega zastopanja EU, bi morale članice EU, zastopane v

mednarodnih organizacijah, predhodno uskladiti svoja stali-

šča in jih soglasno zagovarjati.

EU je največja darovalka pomoči tujini. Foto: Evropska unija, 2010

47

Skozi celotno zgodovino evropskega povezovanja je bilo za

odnos med Unijo in njenimi državljani največkrat značilno

"pasivno soglasje". V zadnjih letih pa se je začel ta odnos

spreminjati. Evropejci od EU zahtevajo več in so tudi bolj

kritični do njenega delovanja, kar meče senco dvoma na

legitimnost evropskega projekta. To je postalo več kot

očitno ob negativnem izidu referendumov v Franciji in na

Nizozemskem ter nato še na Irskem. Javnost bo odgovor-

nost za EU ponovno prevzela šele, ko bo prepričana, da je

Unija boljša za njene vrednote in interese. Krepitev tega

občutka odgovornosti mora postati gonilna sila našega

skupnega delovanja.

Dobremu upravljanju se je treba ustrezno posvetiti:

ga razširjati, razlagati in izvajati

"Dobro upravljanje" je daleč najmočnejše sredstvo, s kate-

rim lahko EU zagotovi stalno zavezanost in udejstvovanje

svojih državljanov. Dobro upravljanje, ki temelji na nače-

lih odprtosti, sodelovanja, delitve oblasti, odgovornosti,

partnerstva in učinkovitosti, mora upoštevati tudi načelo

"subsidiarnosti", ki pomeni, da je treba odločati na najučin-

kovitejši ravni in čim bliže državljanom.

EU poskuša ta načela upoštevati s sistemom "upravljanja na

več ravneh", v katerem so pristojnosti deljene – ne ločene

– med različnimi ravnmi oblasti. V praksi je upravljanje na

več ravneh sistem dogovorjenih in zavezujočih mrež, ki

delujejo med kraji, regijami, nacionalnimi organi in instituci-

jami EU ter med združenji delavcev in poslovnimi združenji

ter drugimi nevladnimi organizacijami. Z delovanjem v teh

mrežah ter v svojih skupnostih in občinah imajo tako lahko

evropski državljani besedo na področjih, ki so pomembna

za prihodnost EU.

V sistemu upravljanja na več ravneh vsaka raven oblasti

– evropska, državna, regionalna in lokalna – izvaja svoje

pristojnosti v skladu s svojimi zakonskimi odgovornostmi.

Sistem je torej zasnovan tako, da zagotavlja pogoje, ki

omogočajo povezovanje držav članic – ne glede na njihovo

velikost, prebivalstvo ali gospodarsko moč – ob hkratnem

spoštovanju njihovih narodnih kultur, jezikov, veroizpovedi

ter lokalnih in krajevnih posebnosti. Sistem istočasno

spoštuje tudi suvereno pravico držav članic, da določijo

način prenosa pristojnosti znotraj svojih meja.

Dejstvo, da imajo državljani na voljo več vstopnih točk,

prek katerih lahko sodelujejo v zakonodajnem procesu, bi

moralo EU zagotoviti potrebno legitimnost in prožnost za

EU IN NJENI DRŽAVLJANI

Pričakovanja za prihodnost Evropske unije leta 2030"Bi rekli, da ste zelo optimistični, precej optimistični, precej pesimistični ali zelo

pesimistični glede prihodnosti Evropske unije?"

Zelo optimističen/-na Zelo pesimističen/-na

Vir: Eurobarometer 6 (2009), EU-27

Precej pesimističen/-na

v %

Precej optimističen/-na

Ne vem: 9 %

48

obravnavanje izzivov, ki so posledica globalizacije digitalne,

soodvisne, omrežno usmerjene in odprte družbe. Vendar

pa upravljanje na več ravneh javnosti ne bo samodejno

dalo občutka odgovornosti. Gre za kompleksen sistem,

ki ga je treba izkoriščati, negovati, predvsem pa je z njim

treba seznanjati javnost.

Zato je izredno pomembno, da postane obveščanje o obli-

kovanju politik na ravni EU preglednejše in natančnejše.

Namesto idealizirane ali preveč pesimistične podobe EU,

je treba javnosti EU predstaviti uravnoteženo, z vsemi

dobrimi in slabimi stranmi. Ne smemo se osredotočati na

politiko obveščanja, ki včasih meji na propagando; bolje

bi bilo obveščati o politikah in odkrito pojasniti, za kaj gre

in kakšne možnosti so na voljo. Nenazadnje morajo biti

države članice odgovorne za to, kar počnejo v Bruslju in kar

storijo za uresničevanje evropskih odločitev.

Vseeno pa bomo na koncu o dobrem upravljanju sodili

glede na njegove rezultate. EU že na veliko načinov koristi

življenju svojih državljanov – na primer z evrom, kohezij-

sko politiko, skupno kmetijsko politiko, schengnom –, pa

čeprav se zasluge za vse te dosežke ne pripisujejo vedno

njej. Vendar je pred nami še veliko dela. Raziskave javnega

mnenja vedno znova kažejo, da javnost veliko pričakuje od

EU v tako občutljivih politikah, kot so varnost, terorizem,

energetika in podnebne spremembe ter zunanja politika.

EU bi se morala na ta izziv odzvati z določitvijo novih ciljev

in načinom delovanja, ki je bolj usmerjen v rezultate. Na

kratko, izogibati se mora velikim besedam in raje preprosto

razložiti, kako izboljšuje življenje svojih državljanov.

Uporaba novih lizbonskih orodij: politično

državljanstvo v praksi

Dobro upravljanje in večji poudarek na dosežkih sta sine

qua non za podporo državljanov Evropski uniji, vendar

sama po sebi nista dovolj. Kljub vsem preteklim dosež-

kom EU, je mogoče opaziti zaskrbljujočo ravnodušnost do

evropskega projekta, če ne že kar razočaranje nad njim.

Pred tem izzivom si ne moremo več zatiskati oči. Izkoristiti

moramo celotno paleto orodij, ki jih ponuja Lizbonska

pogodba za spodbujanje javne podpore in udejstvovanja,

ter obnoviti pakt med EU in njenimi državljani.

V Lizbonski pogodbi je okrepljen pojem "političnega drža-

vljanstva", saj je predvidena možnost državljanske pobude v

zakonodajnih zadevah in povečana vloga nacionalnih parla-

mentov. Čas bo pokazal, v kolikšni meri bodo te novosti

prispevale k nastanku evropskega javnega prostora, okre-

pile politično zavest in povečale legitimnost Unije. Danes

ni prave evropske politične arene in politika bo verjetno še

naprej ostala v državni domeni. Toda Unija mora storiti vse,

da bi okrepila evropsko politično državljanstvo, če hoče

povečati svojo legitimnost. EU bi morala zato:

– razviti politične pravice. Sedanje določbe Lizbonske

pogodbe bi bilo treba razširiti, prvič s spodbujanjem

držav članic, naj dajo volilno pravico v državnih volitvah

tudi državljanom drugih držav članic, ki določen čas

že prebivajo v njih in plačujejo davke; drugič, z uvedbo

čezmejnih volilnih list in posledično "evropeizacijo" voli-

tev v Evropski parlament ter tretjič, z uporabo nacional-

nih parlamentov kot kanalov, ki javnosti omogočajo, da

sodeluje v evropskih političnih razpravah;

– povečati pomen volitev za državljane. Do sedaj evrop-

ske volitve niso pritegnile državljanov. Če naj se to spre-

meni, je treba državljane bolje seznanjati s politikami

EU; predvsem jim je treba omogočiti, da se poistovetijo

z evropskimi politiki. Politične stranke EU bi morale za

prihodnje evropske parlamentarne volitve pripraviti

resnično evropske programe in izbrati kandidate za

mesto predsednika Komisije;

– izboljšati obveščanje in preglednost, in sicer tako odlo-

čitev na visoki ravni, kot je imenovanje predsednika

Evropskega sveta in visokega predstavnika, kot tudi

vsakodnevnih dejavnosti EU. To je mogoče doseči na

več načinov, tudi z bolj sistematično uporabo digitalnih

sredstev (elektronsko upravljanje), vključitvijo evropske

razsežnosti v javne medije in spodbudami za oddaje o

EU v zasebnih medijih;

– spodbujati močnejšo evropsko participativno demokra-

cijo. V zakonodajnem postopku bi moralo biti posveto-

vanje s civilno družbo stalno in samo po sebi umevno.

Zato bi se morala Komisija in Svet bolj sistematično

posvetovati z Ekonomsko-socialnim odborom in Odbo-

rom regij.

Spodbujanje odgovornosti in poistovetenja: pristop

od spodaj navzgor

Če hočemo, da bodo državljani v celoti prevzeli odgovor-

nost za evropski projekt, potem je treba zagotoviti skupno

razumevanje zgodovine, vsakodnevnega dogajanja in

prihodnosti EU. Zgodovinski razlogi za nastanek EU, ki je

zrasla iz pepela druge svetovne vojne, so dobro znani. Tega

znanja ni treba ohranjati in spodbujati samo zato, da bi

preprečili povrnitev nasilja iz preteklosti, temveč tudi zato,

da bi služili kot zgled ostalemu svetu.

V Lizbonski pogodbi je določen tudi obsežen niz pravic in

ugodnosti, ki jih uživajo državljani v vsakodnevnem življe-

nju. V to "socialno" razsežnost evropskega državljanstva,

katere temelj je načelo nediskriminacije, sta med drugim

vključeni pravica do svobodnega gibanja, prebivanja in dela

na ozemlju držav članic in medsebojno priznavanje usposo-

bljenosti.

Na žalost pa protekcionistična in korporativistična nagnjena

v državah članicah še vedno pogosto preprečujejo drža-

vljanom EU, da bi uživali te pravice. S tem problemom se je

treba spoprijeti na štirih frontah:

– okrepiti je treba obveščanje, ki ga zagotavljajo lokalni

organi oblasti, in tako ozavestiti javnost o pravicah in

ugodnostih, povezanih z državljanstvom EU;

– oblikovati je treba poseben upravni instrument, ki bo

dokazoval evropsko državljanstvo in ga bodo lahko

državljani prostovoljno uporabljali pri uveljavljanju

pravice do prebivanja, zaposlitve in socialnega varstva;

– državljanom je treba omogočiti, da uveljavljajo evropski

pravni status ("28. režim"), ki bi se poleg sedanjih 27

Na vrhunskem srečanju evropskih državljanov leta 2009 so državljani iz vseh 27 držav članic EU razpravljali o nacionalnih priporočilih. Foto: Toussaint/ifok

49

50

ureditev uporabljal za pogodbene odnose na nekaterih

področjih civilnega in gospodarskega prava;

– vzpostaviti je treba sistem za ovrednotenje učinkov

prava EU ter pri tem v celoti izkoristiti ustrezne pristoj-

nosti Komisije in oblikovati ukrepe za krepitev uveljavlja-

nja in uporabe zakonodaje EU na nacionalni ravni. Pri

tem bi morali imeti vodilno vlogo Evropski in nacionalni

parlamenti.

Če se bodo ti ukrepi pravilno izvajali, bo javnost bolj cenila

evropsko pravo in institucije, vendar pa sami po sebi ne

bodo ustvarili občutka pripadnosti k EU. Ta občutek se

lahko razvije šele čez nekaj časa, zlasti pri mlajših evropskih

generacijah.

Šole lahko odigrajo ključno vlogo pri spodbujanju poisto-

vetenja otrok z Evropo in v ta namen učijo evropske jezike,

uporabljajo učbenike o skupni evropski kulturni dediščini ter

med učne predmete vključijo tudi evropsko državljanstvo.

Programe izmenjav, ki temeljijo na izredno uspešnem

primeru programa ERASMUS za univerzitetne študente, bi

bilo treba razširiti tudi na osnovne in srednje šole. Poleg

tega bi lahko mladi tudi v okviru "evropske civilne službe",

katere vzpostavitev in izvajanje bi se usklajevala z državami

članicami, dobili priložnost, da prispevajo k misijam splo-

šnega interesa v EU in zunaj nje.

Vsi imamo več identitet, v katerih so združeni lokalni, regi-

onalni in nacionalni elementi. Te primarne oblike identitete

bodo za državljane nedvomno še dolgo glavna referenčna

točka. Vendar mora hkrati s temi oblikami obstajati tudi

nastajajoča "evropska" identiteta, ki temelji na skupnem

razumevanju zgodovine EU, praktičnih koristih državljan-

stva EU ter skupni viziji o evropski prihodnosti in mestu

Evrope na svetovnem prizorišču. Naši državljani bodo razvili

močnejši občutek odgovornosti za evropski projekt le, če

bodo imeli pred očmi jasen skupni program in namen EU v

21. stoletju.

Izid volitev v Evropski parlament od leta 1979 do leta 2009

EU- 9 EU-10 EU-12 EU-12 EU-15 EU-25 EU-27

Vir: mnenje TNS v sodelovanju z EP

Mnogi še vedno menijo, da je leto 2030 nekje daleč v

prihodnosti in napovedim ne dajo prave vrednosti. Toda

ne delajmo si utvar. Svet je v obdobju naglih in obsežnih

svetovnih sprememb, ki bodo še naprej pomembno vplivale

na življenje naših državljanov. V zadnjih dvajsetih letih smo

bili morda deležni le pridiha tistega, kar nas čaka v priho-

dnosti. V naslednjih dvajsetih letih se bodo številni trendi,

ki smo jim priče, gotovo pospešili in zaostrili. Razmišljajmo

dolgoročno, toda ukrepajmo odločno, zdaj. To sporočilo

mora biti podlaga za oblikovanje politik na evropski ravni v

tej novi dobi negotovosti.

V prihodnjih letih bo morala EU uresničevati ambiciozen

program: približati se bo morala državam članicam in

svojim državljanom, prenoviti evropski gospodarski in

socialni model v času, ko notranje ali zunanje sile njegovo

vzdržnost postavljajo pod vprašaj, ustvariti družbo znanja s

krepitvijo vloge posameznika, kar najbolje izkoristiti spremi-

njajoče se demografske vzorce in priseljevanje, spremeniti

pomanjkanje energije in podnebne spremembe v priložno-

sti za družbeni in gospodarski razvoj, najti pravo ravnovesje

med svobodo in varnostjo ter prispevati k oblikovanju

sveta, v katerem bo zanesljivo poskrbljeno za evropske

vrednote in interese.

Skupen program in vizija za prihodnost Evrope

Za uresničitev teh ciljev in ambicij bo potrebna velika spre-

memba v pristopu nacionalnih vlad do EU. Te se prepogo-

sto ne zavedajo, da se v vedno bolj soodvisnem in večpol-

nem svetu njihovi dolgoročni interesi najlaže uresničujejo

na evropski in ne nacionalni ravni. Ni jim uspelo zagotoviti

podpore in udejstvovanja državljanov, ki sta ključna za legi-

timnost projekta. Države članice se navadno umaknejo vase

in se usmerijo zgolj na svoje nacionalne interese – na škodo

širšega evropskega interesa.

EU nujno potrebuje skupen dogovor o tem, kako uresničiti

svoj ambiciozni program. Opredeliti mora ukrepe, potrebne

za prilagoditev globalni dobi, ter stroške in posledice

neukrepanja. Skratka, predstaviti mora skupno vizijo o tem,

kako si lahko Evropa zavaruje prihodnost. Odločitev, pred

katero smo postavljeni, je zato jasna: graditi na prednostih

EU in izkoristiti njeno skupno težo, da bi postala vpliven

in pomemben akter v svetu, ali pa krepiti drobljenje in

razmišljati o možnosti popolnega zatona v svetu, v katerem

pravila določajo pomembni.

V interesu naših državljanov!

Prednosti Evrope so resnične. EU, ki je največji trg na svetu,

opravlja četrtino svetovne trgovine in daje dve tretjini

razvojne pomoči, je pomembna. Zagotavlja skupno infra-

strukturo, ki državljanom nudi širok nabor pravic, storitev in

priložnosti. Njene politike in programi so pomagali ustva-

riti prepleteno področje politik, ki obsega komunikacije,

promet, socialna vprašanja, raziskave in izobraževanje. Z

organizacijo in ureditvijo teh tako imenovanih "skupnih

prostorov" je EU državljanom, gospodarskim družbam in

vladam omogočila, da opravljajo svoje dejavnosti.

EU poleg tega vzbuja pozitivna mnenja. Članstvo v Uniji je

nekaj, za kar si mnogi prizadevajo, bodisi s pristopom ali

priseljevanjem. Odlikuje se namreč z odlično kakovostjo

življenja, ki se odraža v eni najdaljših pričakovanih življenj-

skih dob na svetu. Model upravljanja EU – "upravljajmo

skupaj" – je primer učinkovitega regionalizma: skupen javni

prostor z združeno suverenostjo in zmožnostjo določanja

skupnih interesov, močnimi institucijami in pravno državo

kot glavnim vodilom. Opira se na svoje trdne temeljne

prednosti: politično stabilnost, trdno pravno podlago,

dosežke pri socialni in gospodarski koheziji ter bogato

kulturno in etnično raznolikost.

EU je več kot le skupni trg. Je tudi unija vrednot, ki so zdru-

žene v zavezi človekovim pravicam, miru, svobodi in soli-

darnosti. Te vrednote imajo univerzalen pomen. EU lahko s

podporo evropskih državljanov, znanstvenikov in politikov,

NADGRADNJA PREDNOSTI EU

51

52

dejavnih na vseh ravneh, vodi mednarodna prizadevanja

za obravnavo velikih svetovnih izzivov, vključno s socialno

kohezijo, podnebnimi spremembami, trajnostnim razvojem

in mirom med narodi.

Nenazadnje ima EU sposobnost razmišljanja in ukrepanja v

dolgoročno korist evropskih državljanov. Države članice so

pri svojem delovanju pogosto omejene z vsakdanjo poli-

tično stvarnostjo, kar preprečuje dolgoročno načrtovanje.

Oblikovanje politik na evropski ravni je manj izpostavljeno

tem kratkoročnim pritiskom, zato je v njem več prostora

za nove predloge. S sprejetjem Lizbonske pogodbe je EU

dobila tudi tiste instrumente, ki jih potrebuje za udejanja-

nje svojih predlogov, vključno s postopkom okrepljenega

sodelovanja in poenostavljenimi postopki za spremembo

Pogodb. EU se je danes bolj kot kdaj koli prej sposobna

osredotočiti na dolgoročne interese in potrebe svojih drža-

vljanov.

Zastaviti si je torej treba vprašanje: ali lahko gradimo na

prednostih Unije v našo skupno korist? Globalizacija in novo

uravnoteženje moči v svetu predstavljata pomemben nov

razlog za skupno ukrepanje EU. Toda EU lahko postane

akter, ki ga bo treba jemati resno na svetovnem prizorišču,

samo na trdnih temeljih. Ta misija zahteva politični pogum

in skupno ambicijo, zdrav pragmatizem in jasen smisel

za ideale, za katere se je vredno boriti. Doma in v tujini.

Utrimo pot. Skupaj. Zdaj.

Foto: Evropska unija, 2010

ZAHVALA

Člani skupine za razmislek se želimo zahvaliti vsem posame-

znikom in institucijam, ki so nam na različne načine nudili

neprecenljivo pomoč pri opravljanju naloge, ki nam je bila

zaupana. Posebej bi se radi zahvalili:

Sekretariatu skupine za razmislek, brez predanosti in učin-

kovitega dela katerega ne bi bilo mogoče izvesti naših

nalog: Žiga Turk, generalni sekretar; Max Keller-Noëllet,

posebnemu svetovalcu; Nicolás Pascual de la Parte, Noel

White, Eija Kaskimo in Gwen McLean.

Našim svetovalcem in asistentom za njihovo predano in

neutrudno delo: Carlos Westendorp y Cabeza, posebni

svetovalec predsednika, Felipe González Márquez;

Rolands Lappuke, svetovalec podpredsednika, Vaira Viķe-

Freiberga; Nina Hyvärinen, svetovalka predsednika, Jorma

Ollila; Jean Ellermann-Kingombe, svetovalec Lykke Friis;

Stephan Petermann, svetovalec Rema Koolhaasa; Elin

Burns, svetovalka Richarda Lamberta; Stefano Grassi, sveto-

valec Maria Montija; Gregor Woschnagg, svetovalec Rain-

erja Münza; Lars Hoffman, svetovalec Kalypse Nicolaïdis;

Guillaume Klossa, svetovalec Nicole Notat; Alexander

Kreher, svetovalec Wolfganga Schustra; Andrzej Gulczynski,

svetovalec Lecha Walese.

Vsem dostojanstvenikom in strokovnjakom, ki so se udele-

žili naših sestankov in z nami velikodušno delili svoje izku-

šnje in znanje: José Manuel Barroso, Ivo Bozon, Etienne

Davignon, Jacques Delors, Nikiforos Diamandouros,

Gérard Dumont, Joschka Fischer, Valéry Giscard d'Estaing,

Jean Dominique Giuliani, Wim Kok, Alain Lamassoure,

Pascal Lamy, Stephan Leibfried, Lenny Mendonca, Geoff

Mulgan, Jean Pisani-Ferry, Maria João Rodrigues, André

Sapir, Andreas Schleicher, Luc Soete, Gerhard Stahl, Peter

Sutherland, Antonio Vitorino, Nick Whitney in Jean-Pascal

van Ypersele de Strihout.

Olafu Cramme in Eleni Jurado iz možganskega trusta Policy

Network iz Londona, ki sta tako vestno oblikovala in uredila

končno poročilo.

Fundaciji Innaxis in njenemu predsedniku, Carlosu Álva-

rezu Pereiri, ki nam je velikodušno dal na voljo intranetni

sistem za vpogled v dokumente in za komunikacijo znotraj

skupine.

Univerzi v Ljubljani, Katedri za gradbeno informatiko, za

gostitev javne spletne strani skupine.

Našemu kolegu Wolfgangu Schustru, ki je ob pomoči svojih

sodelavcev iz Stuttgarta velikodušno ilustriral naše delo.

Enako pomembna je bila skupinska podpora in podpora

posameznikov, ki smo jo prejeli od različnih nepridobitnih

organizacij in združenj, možganskih trustov in političnih

analitikov, vseh strokovnjakov s področij, ki jih je zajela

naša študija: Urad evropskih strateških svetovalcev pri

Evropski komisiji (Bruselj), Univerza v Berkeleyju, inštitut

Bruegel (Brussels European and Global Economic Labora-

tory), Center za evropske politične študije (CEPS) (Bruselj),

Chatham House (Kraljevi inštitut za mednarodne zadeve)

(London), Odbor regij, omrežje Confrontations Europe

(Bruselj), Digitalna Evropa, Bruselj, Inštitut za politične vede

(Pariz), Evropska podnebna fundacija, Evropska internetna

fundacija, Evropsko gibanje, Odbor Evropskega parla-

menta za ustavne zadeve, Odbor za zunanje zadeve in

Posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo,

Center za evropske študije na Univerzi v Oxfordu, Evropski

ekonomsko-socialni odbor, Kraljevi inštitut za mednaro-

dne in strateške študije Elcano (Madrid), ETNO, Bruselj,

Eurobarometer pri Evropski komisiji (Bruselj), EuropaNova

(Pariz), Evropski svet za zunanje zadeve, Evropski politični

center (EPC) (Bruselj), Inštitut Evropske unije za varnostne

študije (Pariz), Program Evropske unije za pripravnike, Finski

inštitut za mednarodne zadeve (Helsinki), organizacija

Friends of Europe (Bruselj), Fundación Alternativas (Madrid),

Fundación CIDOB (Barcelona), Univerza Harvard, Inštitut za

mednarodne odnose (IDIS) (Atene), Omrežje Jean Monnet,

Pobuda Navarino (Solun), Notre Europe (Pariz), možgan-

ski trust Lisbon Council (Bruselj), Inštitut za strateške in

razvojne študije Andreasa Papandreoua (ISTAME) (Atene),

53

54

Univerza v Princetonu, Združenje za vseevropske politične

študije (Bruselj), Združenje univerz za sodobne evropske

študije (UACES) (London) in Univerza v New Yorku.

Zahvaliti se želimo tudi naslednjim sodelavcem, ki so prispe-

vali k našemu delu: Aymeric Bourdin, Guillaume Borie,

Patricia Cadeiras, Pavlos Eleftheriadis, Jean-François Jamet,

Thomas Klau, Christian Mandl, Hartmut Mayer, Joaquin

Munoz in Claudia Schrag.

Zahvala ne bi bila popolna, če se ne bi zahvalili Javierju

Solani, bivšemu generalnemu sekretarju/visokemu pred-

stavniku za SZVP, Pierru de Boissieju, generalnemu sekre-

tarju Sveta EU, Davidu Gallowayju, vodji kabineta general-

nega sekretarja Sveta EU, Marcu Lepoivreju, generalnemu

direktorju na Svetu EU ter tolmačem, prevajalcem in

drugemu osebju Sveta, ki so s svojim delom močno olajšali

naše delo.

Foto: Evropska unija, 2010

Generalni Sekretariat Světa

PROJEKT EVROPA 2030Izzivi in priložnosti

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije

2010 – 54 str. – 21,0 x 29,7 cm

ISBN 978-92-824-2714-9doi:10.2860/11279

SL.indd Sec1:55 13/07/10 13:03:56

KAKO DO PUBLIKACIJ EVROPSKE UNIJEBrezplačne publikacije:

• na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu);

• na predstavništvih ali delegacijah Evropske unije. Njihovi kontaktni podatki so na voljo na spletni strani http://ec.europa.eu ali po faksu +352 2929-42758.

Publikacije, ki so naprodaj:

• na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu).

Plačljive naročnine (na primer na Uradni list Evropske unije ali zbirke odločb sodne prakse Sodišča Evropske unije):

• pri prodajnih zastopnikih Urada za publikacije Evropske unije (http://publications.europa.eu/others/agents/index_sl.htm).

SL.indd Sec1:56 13/07/10 13:03:56

QC-32-10-249-SL-C

10.2860/11279