UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

PRIMERJALNO PRESOJANJE FINANCIRANJA KULTURE

V DRŢAVAH EVROPSKE UNIJE

Ljubljana, junij 2016 TANJA ČERNE

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Tanja Černe, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica predloţenega dela z

naslovom Primerjalno presojanje financiranja kulture v drţavah Evropske unije, pripravljenega v sodelovanju

s svetovalko prof. dr. Metko Tekavčič

IZJAVLJAM

1. da sem predloţeno delo pripravila samostojno;

2. da je tiskana oblika predloţenega dela istovetna njegovi elektronski obliki;

3. da je besedilo predloţenega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za

izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbela, da

so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu,

citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete

Univerze v Ljubljani;

4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih

– kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije;

5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloţenega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo

za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom;

6. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloţenem delu in jih

v njem jasno označila;

7. da sem pri pripravi predloţenega dela ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za

raziskavo pridobila soglasje etične komisije;

8. da soglašam, da se elektronska oblika predloţenega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z

drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim

informacijskim sistemom članice;

9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico

shranitve predloţenega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloţenega

dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani;

10. da hkrati z objavo predloţenega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem

in v tej izjavi.

V Ljubljani, dne _____________ Podpis študentke:__________________

i

KAZALO

UVOD ................................................................................................................................... 1

1 PRIMERJALNO PRESOJANJE ................................................................................ 4

1.1 Razvoj primerjalnega presojanja .............................................................................. 4

1.2 Opredelitev primerjalnega presojanja ...................................................................... 5

1.3 Namen in koristi primerjalnega presojanja .............................................................. 6

1.4 Vrste primerjalnega presojanja............................................................................... 10

1.4.1 Notranje in zunanje primerjalno presojanje .................................................... 12

1.4.2 Konkurenčno in nekonkurenčno primerjalno presojanje................................. 12

1.4.3 Funkcijsko in splošno primerjalno presojanje ................................................. 12

1.4.4 Kombinirano primerjalno presojanje ............................................................... 13

1.4.5 Primerjava posameznih vrst primerjalnega presojanja .................................... 13

1.5 Proces primerjalnega presojanja............................................................................. 15

1.5.1 Predmet primerjave.......................................................................................... 15

1.5.1.1 Uporabniki informacij primerjalnega presojanja ......................................... 15

1.5.1.2 Potrebe uporabnikov informacij primerjalnega presojanja .......................... 16

1.5.1.3 Kritični dejavniki uspeha ............................................................................. 16

1.5.2 Ekipa za izvedbo primerjalnega presojanja ..................................................... 17

1.5.3 Partnerji za izvedbo primerjalnega presojanja................................................. 17

1.5.4 Informacije in njihova analiza ......................................................................... 18

1.5.5 Izvedba............................................................................................................. 19

2 MODELI KULTURNE POLITIKE IN KULTURNA POLITIKA V

SLOVENIJI ................................................................................................................. 20

2.1 Pojmovanje kulture ................................................................................................ 20

2.2 Modeli kulturne politike ......................................................................................... 22

2.3 Kulturna politika v Sloveniji .................................................................................. 25

2.3.1 Trenutno stanje ................................................................................................ 26

2.3.1.1 Institucionalna in neinstitucionalna kultura ................................................. 26

2.3.1.2 Financiranje slovenske kulture ..................................................................... 28

2.3.1.3 Področja kulture ........................................................................................... 30

3 PRIMERJAVA EVROPSKIH KULTURNIH POLITIK ....................................... 34

3.1 Prioritete evropskih kulturnih politik ..................................................................... 35

3.2 Organizacija javne administracije za kulturo ......................................................... 36

3.3 Sistem javnega financiranja kulture v drţavah EU ................................................ 38

3.3.1 Javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti v skupnih javnofinančnih

izdatkih sektorja drţave ................................................................................... 39

3.3.2 Javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti v BDP ....................................... 45

3.3.3 Javnofinančni izdatki za celotno področje kulture v BDP v drţavah EU ....... 49

3.3.4 Javnofinančni izdatki za celotno področje kulture na prebivalca v drţavah

EU .................................................................................................................... 51

ii

3.3.5 Javnofinančni izdatki za celotno področje kulture glede na raven oblasti v

drţavah EU ...................................................................................................... 52

3.3.6 Loterijsko financiranje kulture ........................................................................ 54

3.3.7 Sredstva evropske kohezijske politike za kulturo v programskem obdobju

2007–2013 ....................................................................................................... 56

4 PRIMERJAVA KULTURNE POLITIKE NA DRŢAVNI RAVNI V

SLOVENIJI, ESTONIJI IN FINSKI ....................................................................... 59

4.1 Institucij in ravni odločanja o kulturni politiki v izbranih drţavah primerjave ..... 61

4.1.1 Finska .............................................................................................................. 61

4.1.2 Estonija ............................................................................................................ 62

4.1.3 Slovenija .......................................................................................................... 64

4.1.4 Ugotovitve ....................................................................................................... 66

4.2 Organiziranost ministrstva, pristojnega za kulturo ................................................ 67

4.2.1 Finska .............................................................................................................. 67

4.2.2 Estonija ............................................................................................................ 68

4.2.3 Slovenija .......................................................................................................... 69

4.2.4 Ugotovitve ....................................................................................................... 70

4.3 Drţavni izdatki za kulturo v drţavnem proračunu ................................................. 71

4.4 Struktura javnega financiranja po posameznih področjih kulture in glede na raven

financiranja ...................................................................................................................... 72

4.4.1 Finska .............................................................................................................. 72

4.4.2 Estonija ............................................................................................................ 74

4.4.3 Slovenija .......................................................................................................... 75

4.4.4 Ugotovitve ....................................................................................................... 78

5 ZAKLJUČNE UGOTOVITVE IN PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVO .................... 79

SKLEP ................................................................................................................................ 79

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 87

PRILOGE

KAZALO TABEL

Tabela 1: Vrste in značilnosti primerjalnega presojanja .................................................... 13

Tabela 2: Primerjava vrst primerjalnega presojanja ........................................................... 14

Tabela 3: Poslovni subjekti v dejavnostih na področju kulture glede na

pravnoorganizacijsko obliko v obdobju 2008–2014 ......................................... 28

Tabela 4: Javnofinančni izdatki za kulturo Ministrstva za kulturo RS in občin v

obdobju 2004–2014 (v EUR) ............................................................................ 29

Tabela 5: Deleţi javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v vseh

javnofinančnih izdatkih sektorja drţave v letih 2008, 2011 in 2014 (v %) ...... 42

Tabela 6: Deleţi javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP drţav EU

v letih 2008, 2011 in 2014 (v %) ....................................................................... 46

Tabela 7: Sredstva loterijskih skladov in njihov deleţ v drţavnih izdatkih za kulturo

v Italiji, Veliki Britaniji in na Finskem .............................................................. 55

iii

Tabela 8: Kohezijska sredstva za kulturo drţav članic EU v programskem

obdobju 2007–2013 .......................................................................................... 57

Tabela 9: Deleţi drţavnih izdatkov za kulturo v skupnem drţavnem proračunu Finske,

Estonije in Slovenije v obdobju 2006–2015 v % .............................................. 72

Tabela 11: Struktura finskega občinskega financiranja kulture v letu 2012

(v tisoč EUR in v %) ......................................................................................... 74

Tabela 13: Struktura slovenskega drţavnega financiranja kulture v obdobju 2008–2014

(v %) ................................................................................................................. 76

Tabela 14: Struktura slovenskega občinskega financiranja kulture v letih 2008, 2009,

2011 in 2014 (v tisoč EUR in v %) .................................................................. 77

Tabela 15: Javnofinančni odhodki za kulturo v obdobju 2001–2013 glede na raven

financiranja (v %) ............................................................................................ 78

KAZALO SLIK

Slika 2: Področja uporabe primerjalnega presojanja ........................................................... 8

Slika 3: Prikaz vidikov primerjalnega presojanja ................................................................ 9

Slika 4: Vrste primerjalnega presojanja ............................................................................ 11

Slika 5: Prikaz asociacij na besedo »kultura« v drţavah EU (v %) .................................. 22

Slika 6: Prikaz odhodkov za kulturo v obdobju 2004–2014 ............................................. 29

Slika 9: Grafični prikaz sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti in

sprememb vseh javnofinančnih izdatkov v drţavah EU v letu 2014 glede na leto

2011 (v %) ........................................................................................................... 44

Slika 10: Prikaz deleţa javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP drţav EU

v letih 2008, 2011 in 2014 (v %) ........................................................................ 47

Slika 11: Grafični prikaz sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

sektorja drţava in sprememb BDP drţavah EU v letu 2011 glede na leto 2008

(v %) ................................................................................................................... 48

Slika 12: Grafični prikaz sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

sektorja drţava in sprememb BDP drţavah EU v letu 2014 glede na leto 2011

(v %) ................................................................................................................... 49

Slika 13: Grafični prikaz povprečja deleţa javnih izdatkov za kulturo v BDP v drţavah

EU (v %) ............................................................................................................ 50

Slika 14: Grafični prikaz povprečja javnih izdatkov za kulturo na prebivalstva v drţavah

EU ....................................................................................................................... 51

Slika 15: Prikaz javnih izdatkov za kulturo glede na raven oblasti

(drţavna : regionalna in lokalna raven) .............................................................. 54

Slika 16: Grafični prikaz deleţa sredstev za kulturo v skupnih kohezijskih sredstvih v

programskem obdobju 2007–2013 ( v %) ......................................................... 58

Slika 17: Grafični prikaz strukture kohezijskih sredstev za kulturo ................................... 59

1

UVOD

»Kultura je skupek vseh sanj in prizadevanj, ki teţijo k popolnemu uresničenju

človeštva. Kultura zahteva paradoksalno zvezo: različnost je načelo doseganja

enotnosti, upoštevanje razlik je nujno, da ne bi delili, temveč kulturo še bolj obogatili.

Evropa je kultura, ali pa nima smisla.«

(Denis de Rougemont, Komisija evropskih skupnosti, 2007, str. 2).

Kultura je še posebno v nemirnih časih pomembna za druţbo in narod, saj krepi nacionalno

identiteto in pripadnost, prebuja ustvarjalnost, inovativnost, zagotavlja potenciale,

pomembne za trajnostni razvoj, gospodarsko rast in druţbeno kohezijo ter brez dvoma

osmišlja ţivljenje. Svoj pomen je kultura dokazala pri oblikovanju slovenske drţave, z

vstopom v EU pa se je njen pomen še povečal. Skrb za ohranitev slovenske identitete, za

ohranitev različnosti in prepoznavnosti v skupini ekonomsko, politično in zgodovinsko

močnih članic ni mala stvar in zahteva sinhrono delovanje vseh akterjev na drţavnem

parketu.

Rezultati raziskav s področja vpliva kulture na gospodarski razvoj kaţejo, da se v svetu na

področju kulture obračajo veliki denarci. Vpliv kulture je prepoznan in merljiv, vendar ga

moramo razumeti širše in slediti verigi dodane vrednosti. Kultura je bila v evropskih

strateških dokumentih ţe označena kot dejavnik razvoja. Investiranje vanjo in v kreativne

industrije se torej splača in pomeni pomemben prispevek k pametni, vključujoči in

trajnostni rasti – k ciljem Strategije Evropa 2020. Ko pa je govora o denarju in

proračunskih prioritetah, tudi v Sloveniji radi spregledamo omenjena dejstva. Kratkoročni

cilji so ţe nekajkrat prevladali nad dolgoročnimi, osebni interesi nad nacionalnimi. Prvič v

zgodovini samostojne drţave je kultura izgubila svoj lastni resor. Ministrstvo za kulturo

Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) je bilo ukinjeno leta 2012 in skupaj z znanostjo

pridruţeno Ministrstvu za šolstvo in šport. Ukinitev samostojnega ministrstva sicer ni

pomenila ukinitve kulture, zmanjšala pa ji je pomen, ustvarjala nove ovire pri

zagotavljanju gmotnih pogojev za njen razvoj in predvsem porazdelila, če ne celo

zmanjšala politično odgovornost zanjo. V začetku leta 2013 je prišlo z novo vlado do

ponovnega konstituiranja Ministrstva za kulturo in priznanja, da ima kultura tudi v naši

drţavi poseben zgodovinski in druţbeni pomen.

Kako s tako pomembnim področjem rokujejo članice Evropske unije (v nadaljevanju EU),

je izziv, ki se ga lotevam v svojem magistrskem delu. Pristop je seveda strateški, saj sledi

razmišljanju kitajskega generala in filozofa Suna Cuja (Harrington & Harrington, 1996, str.

28), ki je s svojim naukom o pomenu poznavanja sebe in drugih za zmago v bitki ţe pred

petindvajsetimi stoletji odprl vrata primerjalni presoji. Nujnost poznavanja sebe in

konkurence je velikokrat odločilna v boju za visok poloţaj organizacije. Da bi bile naše

odločitve prave, moramo torej svojo pozornost usmeriti na prepoznavanje prednosti in

slabosti sebe in drugih ter jih poskusiti oceniti in spremljati. Analiziranje praviloma poteka

sistematično z dvofazno metodo: z opazovanjem – ugotavljanjem problemskih stanj in z

2

diagnozo – ugotavljanjem vzrokov odstopanj, pomanjkljivosti in izzivov. V okviru obeh

faz je mogoče uporabiti več različnih tehnik: pri opazovanju tehniko študije dokumentov,

za diagnozo in pri iskanju rešitev pa predvsem t.i. primerjalno presojo (benchmarking),

ponekod imenovano tudi metoda najboljših praks oziroma primerjava z najboljšimi

praksami, ki na poceni in dovolj objektiven način privede do rešitev in predlogov za

izboljšave (Rozman, 2000, str. 131). Primerjalna presoja je v primerjavi s klasično

opredeljeno analizo poslovanja po predmetu obravnave širša, saj vključuje še taktična in

strateška vprašanja, pa tudi ekonomske in organizacijske spremenljivke (Pučko, 1995, str.

25–38). Predstavlja orodje, ki ga uporabimo za primerjanje postopkov in opravil

določenega poslovnega procesa s podobnimi procesi najboljših organizacij, vse zato, da bi

spoznali, izboljšali, se čim bolje pribliţali in bili najboljši. Med avtorje, ki so utemeljili

pomembnost primerjalne presoje, zagotovo sodi Spendolini (1992, str. 10), ki je

primerjalno presojo opredelil kot kontinuiran, sistematičen proces vrednotenja produktov,

storitev in delovnih procesov glede na podjetja z najboljšo prakso, ki pospešuje

organizacijske izboljšave. Metoda se je najprej uveljavila na proizvajalnem področju,

kasneje pa na področju storitvenih dejavnosti, pri profitnih in neprofitnih organizacijah.

Danes se tudi v drţavni upravi, v kateri smo se dolga leta izogibali primerjanju, kaţe

potreba, da s primerjalno presojo poiščemo najboljše prakse, še boljše rešitve in doseţemo

najboljše rezultate. Evropski integracijski procesi so odprli pot prenosu znanja in izkušenj

na vseh področjih, tudi na področju kulturne politike med drţavami Evropske unije.

Namen magistrskega dela je prikazati uporabnost in primernost primerjalnega presojanja

za oblikovanje učinkovitejše kulturne politike v Sloveniji.

Osnovni cilj magistrskega dela je spoznati in uporabiti primerjalno presojo za primerjavo

kulturnih politik med evropskimi drţavami, podrobneje s Finsko in Estonijo, ter na osnovi

evropskega kulturnega izkustva izpopolniti znanje, prepoznati vrzeli in izzive ter predlagati

izboljšave slovenske kulturne politike. V času, ko se ne moremo več zanašati le na drţavna

proračunska sredstva in zamujene priloţnosti ţe izstavljajo svoj račun, so evropske

izkušnje dobra osnova za primerjalno presojo in vpogled v stanje, potenciale in izzive

slovenske kulturne politike. Rezerve sicer so, spremembe pa bodo brez pravih in merljivih

argumentov teţko izvedljive, še posebej ob dejstvu, da večje spremembe v kulturi,

predvsem pri drţavno financiranih kulturnih ustanovah in ustvarjalcih niso zaţelene.

Osnovnemu cilju so podrejeni cilji posameznih poglavij magistrskega dela: seznanitev s

primerjalnim presojanjem, spoznavanje vrst, procesov in njihove uporabnosti, iskanje

paralel z evropskimi kulturnimi politikami, določanje prioritet in ciljev institucij, ravni

odločanja ter spoznavanje sistema javnega financiranja kulture, podrobnejša analiza

drţavne ravni v RS, Estoniji in na Finskem ter oblikovanje predlogov za izboljšanje

trenutnega stanja na področju kulturne politike v Sloveniji.

3

Kompleksnost tematike ter terminološka in metodološka nedorečenost predmeta

primerjave me postavljajo pred številne izzive, ki se jih najprej lotevam s teoretičnim

spoznavanjem primerjalnega presojanja ter kulturne politike. Pri tem se posluţujem

primarnih in sekundarnih virov ter uporabljam različne metode: deskripcijo, dedukcijo,

komparacijo, analizo, sintezo in kompilacijo. S pomočjo novih medijev doseg podatkov o

kulturi sicer ni več prostorsko omejen, je pa kljub temu primerjava področja kulture med

evropskimi drţavami zaradi omenjene neenotnosti zelo oteţena in zamudna. Na eni strani

imamo ozke definicije, ki omejijo kulturo zgolj na umetnost, na drugi pa definicija kulture

zaobjema vse: od vseh vrst ustvarjalnosti, jezika in dediščine do medijev, zaloţništva in

celo izobraţevanja. Tako na drţavnem kot na lokalnem nivoju, pa tudi v EU, najdemo

različne definicije kulture. Velike razlike so tako v metodološkem pristopu zajemanja

podatkov kot v objavljanju statističnih podatkov. Prav tako ob prebiranju strokovne

literature med evropskimi drţavami ni zaznati »najboljše prakse na področju kulturne

politike«.

Na področju kulture obstaja vrsta raznolikih in razdrobljenih objavljenih analiz s poskusi

oblikovanja njene definicije, pa tudi vrsta specifičnih analiz, ki obravnavajo posamezne

vidike kulturne politike, ter vrsta strateških dokumentov in nacionalnih poročil, člankov in

razprav, vendar celovite analize na področju financiranja kulture, z izjemo študije

Financiranje umetnosti in kulture v EU (angl. Financing the Arts and Culture in the

European Union), ki je bila izdelana po naročilu Odbora za kulturo in izobraţevanje

Evropskega parlamenta v letu 2006, ne zasledimo. Pri pridobivanju finančnih in

nefinančnih podatkov se zato opiram predvsem na objavljene statistične podatke Eurostata

in na nacionalne statistike. Proračunske podatke pridobivam na spletnih straneh

ministrstev, pristojnih za kulturo, in ministrstev za finance, večino informacij pa črpam iz

nacionalnih poročil v okviru projekta Sveta Evrope »Kompendij kulturnih politik in gibanj

v Evropi« (angl. Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe, v nadaljevanju

Kompendij). Kompendij je sistem zbiranja informacij in spremljanja nacionalnih kulturnih

politik, razprav in trendov v Evropi, ki je dostopen na spletu in se letno posodablja. Projekt

ţe od leta 1998 izvaja Svet Evrope v sodelovanju z Evropskim inštitutom za primerjalne

kulturne raziskave (angl. The European Institute for Comparative Cultural Research, v

nadaljevanju ERICarts), z neodvisnimi nacionalnimi izvedenci za kulturno politiko,

nevladnimi organizacijami in nacionalnimi vladami. V sistemu spremljanja trenutno

sodeluje 43 drţav članic Sveta Evrope, med njimi vseh 28 članic EU. Od leta 2011 se po

vzoru in kot dopolnitev Kompendija na pobudo Mednarodne zveze svetov za umetnost in

agencij za kulturo (angl. International Federation of Arts Councils and Culture Agencies, v

nadaljevanju IFACCA) pilotno izvaja tudi projekt za spremljanje kulturnih politik na

svetovni ravni (angl. WorldCP – International Database of Cultural Policies).

V magistrskem delu izhajam iz predpostavke, da je primerjalna presoja uporabna tudi na

področju kulture in da obstaja povezava med javnofinančnimi izdatki za kulturne

dejavnosti ter bruto domačim proizvodom (v nadaljevanju BDP). Raziskovalno vprašanje,

4

ki usmerja magistrsko delo, se glasi: »Kakšen je finančni poloţaj kulture v Sloveniji v

primerjavi z drugimi drţavami EU?«, zastavljeni podvprašanji pa: »Ali lahko

primerjalno presojanje kulturnih politik v drţavah EU privede do oblikovanja

uporabnih predlogov za izboljšanje slovenske kulturne politike?« in »Ali se rast BDP

in rast javnofinančnih izdatkov v drţavah EU odraţa tudi v rasti javnofinančnih

izdatkov za kulturne dejavnosti?« Tu me zanima odnos med javnofinančnimi izdatki za

kulturne dejavnosti ter javnofinančnimi izdatki sektorja drţava ter odnos med

javnofinančnimi izdatki za kulturne dejavnosti in BDP, pri čemer se osredotočam le na

smer gibanja omenjenih spremenljivk med opazovanimi leti in ne ugotavljam jakosti tega

odnosa na osnovi poglobljenega korelacijskega oz. regresijskega analiziranja.

Magistrsko delo je razdeljeno na štiri poglavja. V prvem prikaţem metodo primerjalnega

presojanja, njen razvoj in opredelitve, namen in koristi ter vrste in sam proces. V drugem

predstavim pristop k modelom kulturne politike in spoznavanje slovenske. Tretje poglavje

nakazuje različnost evropskih kulturnih politik glede prioritet in ravnanj institucij pa tudi

glede njihovega odločanju o kulturi in o sistemu javnega financiranja. V četrtem poglavju

se usmerim na primerjavo Slovenije, Estonije in Finske in na osnovi primerjalnega

presojanja izvedem evalvacijo poloţaja slovenske kulturne politike glede na njeno

evropsko relevantnost, prepoznam nekatere pomanjkljivosti in izzive ter pridobim

argumente za snovanje uspešnejše kulturne politike v Sloveniji.

V sklepu povzemam svoja razmišljanja in spoznanja.

1 PRIMERJALNO PRESOJANJE

1.1 Razvoj primerjalnega presojanja

Čeprav izvor pojma primerjalno presojanje ni povsem znan, njegove korenine seţejo

takorekoč do Adama in Eve, ko Adam primerja jabolko, ki mu ga je dala Eva, z jabolki na

drevesu, da bi bil prepričan, da je res dobil največje in najbolj rdeče (Delić, Renko &

Škrtić, 1999, str. 6).

Primerjalno presojanje so poznali tudi na Kitajskem v 4. stoletju pr. n. št. v razmišljanjih

Suna Cuja, avtorja dela »Umetnost vojne«. Sun Cu je zapisal, da če poznaš sovraţnika in

sebe, ne boš poraţen (Harrington & Harrington, 1996, str. 28). Tudi Aristotel je v 4.

stoletju primerjal atenske novčiče s tistimi iz drugim deţel (Murdoch, 1997, str. 64).

Stoletja je torej človek z namenom, da bi se izognil nevšečnim rezultatom svojih odločitev,

primerjal prednosti in slabosti sebe in drugih.

Z vidika proizvodnje in trga se primerjalno presojanje uporablja od začetka 20. stoletja s

ciljem, da se spozna konkurenco, njen način dela in delovanje konkurenčnih proizvodov.

Primerjalno presojanje se je razvilo na Japonskem po drugi svetovni vojni, ko so japonska

5

podjetja začela opazovati, obiskovati in posnemati najboljša svetovna podjetja. Njihovo

geslo je bilo »dantotsu«, kar pomeni »teţiti k najboljšim« oziroma poskušaj biti najboljši

med najboljšimi. Od začetnih idej na Japonskem pa je do razvoja in oblikovanje metode

primerjalnega presojanja, kot jo poznamo danes, prišlo v Ameriki. Za »utemeljitelja«

primerjalnega presojanja ima poslovni svet dve ameriški korporaciji IBM in Xerox. IBM je

začel v zgodnjih šestdesetih letih zaradi velikih razlik v poslovanju svojih organizacijskih

enot, razporejenih po raznih lokacijah. S primerjavo so v IBM ţeleli utrditi interne

standarde poslovanja korporacije, utrditi najboljše poslovanje in ga prenesti v ostale dele

korporacije, na druge lokacije, druge enote. Izvedba primerjalnega presojanja je vodila v

zniţanje stroškov ter izboljšanje kakovosti, kar je korporaciji IBM prineslo mednarodno

konkurenčno prednost (Harrington & Harrington, 1996, str. 30).

Konec sedemdesetih let se je tudi Xerox odločil slediti IBM in začel s primerjanjem

svojega proizvoda in proizvodnega procesa z japonskim konkurentom Fuji-Xerox. Na

osnovi primerjalnega presojanja je Xerox izboljšal svoje proizvode, zniţal svoje

proizvodne stroške in tako tudi ceno proizvodov (Harrington & Harrington, 1996, str. 31).

Zaradi koristi, ki jih je primerjalno presojanje prineslo pionirjem, zlasti IBM in Xerox, se

danes mnoge profitne, pa tudi neprofitne organizacije odločajo uporabljati to managersko1

orodje za izboljšanje svojega poslovanja in izboljšanje svojega trţnega poloţaja, npr.

Boeing, Johnson&Johnson, Milliken, Hewlett-Packard, Eastman kodak, Caterpillar,

Procter&Gamble, Alcoa in drugi (Harrington & Harrington, 1996, str. 32).

1.2 Opredelitev primerjalnega presojanja

Angleški izraz za primerjalno presojanje je benchmarking. Sama beseda benchmark je

zloţenka iz angleških besed bench – klop (sedišče) in mark – znak, oznaka, standard,

referenčna točka. Geografski pojem »bench« je terasa, geografski pojem bench mark pa

mejnik, znak za nivelacijo pri merjenju zemljišča. Sam angleški izraz benchmarking, ki se

je razširil tudi na neangleškem jezikovnem področju, pomeni torej primerjanje z določenim

ciljnim merilom.

Obstajajo mnoge opredelitve in tolmačenja, ki opisujejo, kaj vse primerjalno presojanje

zajema, skupna nit vsem pa je, da gre pri primerjalnem presojanju za izboljšanje

poslovanja na osnovi rešitev najboljših s ciljem: biti boljši od najboljšega. Naj navedemo

nekaj opredelitev.

1 Angleški izraz »manager« se je v slovenski literaturi ţe povsem udomačil, vendar velja omeniti tudi lep in

ustrezen slovenski prevod dr. Filipa Lipovca, in sicer »ravnatelj« za najvišje ravni ravnanja oziroma

»ravnalec«, za niţje ravni ravnanja oziroma kot splošni pojem. (Lipovec, 1987, str. 50).

6

»Benchmarking je nepretrgan, sistematičen proces vrednotenja izdelkov, storitev in

delovnih procesov glede na podjetja z najboljšo prakso, ki pospešuje organizacijske

izboljšave.« (Spendolini, 1992, str. 9).

»Benchmarking je iskanje najboljših panoţnih praks, ki vodijo k boljšim, odličnejšim

rezultatom« (Camp, 1989, str. 12).

»To je sposobnost, da sami sebi priznamo, da je nekdo boljši od nas in »razboritost«, s

katero se bomo naučili kako doseči in preseči boljšega od sebe« (Harmon, 1991, str. 20).

Po Watsonu (1993, str. 43) gre pri primerjalnem presojanju za proces neprestanega

merjenja in primerjanja doseţkov podjetja z drugimi, vodilnimi svetovnimi podjetji z

namenom učiti se in izboljševati.

»Benchmarking je umetnost ugotavljanja, kako in zakaj so nekateri posamezniki in

podjetja boljša od drugih« (Kotler, 1994, str. 234).

David T. Kearns (v Camp, 1989, str. 10) definira primerjalno presojanje kot »kontinuiran

neprekinjen proces primerjanja izdelkov, storitev in postopkov z neposrednimi konkurenti

ali podjetji, ki so prepoznana kot najboljša v panogi«.

»To je primerjanje funkcij, proizvodnih in poslovnih procesov z drugimi« (Bogan &

English, 1994, str. 4).

Robert Boxwell Jr. pravi (1994, str. 17), da »benchmarking ni operacija moţganov. To je

preprosto učenje od drugih, identificiranje, preučevanje drugih in izboljšanje lastnega

poslovanja na osnovi tega, kar smo se naučili.«

O primerjalnem presojanju se torej veliko govori, o njem obstaja tudi obseţna literatura.

Zgodnja literatura se osredotoča predvsem na opis zamisli primerjalnega presojanja in

uporabo predvsem pri podjetjih na proizvajalnem področju, vendar je primerjalno

presojanje uporabno tudi na storitvenem področju, pri nepridobitnih organizacijah.

1.3 Namen in koristi primerjalnega presojanja

Osnovni namen primerjalnega presojanja je nenehno izboljševanje poslovanja, dosegati

boljše rezultate od sedanjih in postati najboljši. Biti najboljši na katerem koli področju je

zelo teţka naloga. In zakaj si ţeleti biti najboljši? Ker biti najboljši prinese kupce, denar,

moč in kar je najpomembnejše – zadovoljstvo, tako vodstva kot zaposlenih (Delić et al.,

1999, str. 12).

Da pa sploh lahko pridemo do najboljšega, je ključnega pomena vzpostaviti razmišljanje

»izven škatle« (angl. thinking »out of box«). Razmišljanje »izven škatle« pomeni

7

razmišljanje izven ustaljenega, običajnega. Pomeni, vprašati se, ali obstaja drugačen način,

pomeni preseči lastne omejitve in samozadostnost ter se odpreti navzven – poiskati

najboljšega v določeni funkciji znotraj podjetja, najboljšega med konkurenti, najboljšega v

panogi, najboljšega širše – ne glede na panogo, vse do najboljšega na svetu – do t.i.

»svetovne klase« (Ashok et al., 1996, str. 562).

Slika 1: Razmišljanje »izven škatle«

Vir: M. J. Spendolini, The Benchmarking Book, 1992, str. 23.

Ključni elementi uspeha so opazovanje, učenje, prilagajanje. Koraki, ki jih moramo na tej

poti opraviti so zato naslednji:

(s)poznati sebe, svoje prednosti in svoje slabosti;

(s)poznati in razumeti vodilne organizacije na področju, kjer se ţelimo izboljšati;

uporabiti najboljše razpoloţljive postopke;

kontinuirano izvajati te postopke;

ne prenehati z izboljševanjem poslovanja (Delić et al., 1999, str. 13).

Organizacije, ki začno proces primerjalnega presojanja z jasnim namenom in ciljem, so

bolj uspešne od tistih, ki ga izvajajo brez določenega namena in smeri. Organizacije, ki so

integrirale proces primerjalnega presojanja v svoje poslovanje, so veliko energije porabile

za definiranje in pozicioniranje procesa v razmišljanje svojih zaposlenih (Delić et al., 1999,

str. 13).

Najboljše prakse na svetu (world class)

Najboljše prakse na širšem teritorialnem področju

Najboljše prakse v panogi

Najboljše prakse konkurentov

Najboljše notranje prakse po funkciji

8

Pri pravilni uporabi je primerjalno presojanje lahko koristno orodje pri pripravi in

implementaciji sprememb, premagovanju določenih ovir, postavljanju realnih, smiselnih in

strateških ciljev, nepretrganih izboljšavah, pripravi, vzdrţevanju in izboljševanju poslovnih

razmerij,bogatenju znanja, kakovostnejšem presojanju sebe in drugih, učenju razmišljanja

»izven škatle«, itd. Značilno zanj je, da gre za proces, ki izhaja iz strateškega mišljenja, da

je motiviran za doseganje čim boljših rezultatov in kakovosti, da je sistematičen in

usmerjen v akcijo, izboljšave, torej v spremembe poslovanja na bolje.

Področja uporabe primerjalnega presojanja so številna. Slika 2 prikazuje pomembnejša

izmed njih.

Slika 2: Področja uporabe primerjalnega presojanja

STRATEŠKO PLANIRANJE

Določitev kratkoročnih in dolgoročnih

ciljev podjetja

NAPOVEDOVANJE

Napovedovanje prihajajočih trendov

NOVE IDEJE Funkcionalno učenje razmišljanja »iz

škatle«

PRIMERJAVA

PROIZVODOV/PROIZVODNIH

PROCESOV

Primerjanje s konkurentom ali

organizacijami z najboljšo prakso

DOLOČITEV CILJEV

Določitev ciljev poslovanja glede na

raven, ki so jo dosegla najboljša podjetja

Vir: S. Delić et al., Benchmarking u strategiji marketinga, str. 14.

Informacije, pridobljene na osnovi primerjalnega presojanja, so koristne za oceno stanja na

trţišču in napovedovanje trţnih gibanj in trţnih potencialov. So izvor podatkov o

poslovnih gibanjih ključnih konkurentov na trgu, trendov v razvoju, vzorcev obnašanja

kupcev in drugo.

Primerjalno presojanje je lahko odličen vir novih poslovnih idej, novih proizvodov, novih

poslovnih procesov in načinov upravljanja s sredstvi podjetja. S primerjavo proizvodov,

storitev in/ali poslovnih procesov s konkurenti ali nekonkurenti z najboljšo prakso dobimo

dober vpogled v dizajn, v kvaliteto proizvodov ali storitev, v podporne dejavnosti ali

proizvodne procese.

9

Primerjalno presojanje lahko obravnavamo kot:

sredstvo za ocenjevanja poslovanja podjetja: z identificiranjem najboljših postopkov

in najboljših organizacij izvemo, kje se nahaja naša organizacija glede na najboljše;

sredstvo kontinuiranega izboljševanja: organizacije, ki redno izvajajo primerjalno

presojanje zniţujejo stroške za 30 % do 40 % in več;

sredstvo izboljševanja poslovanja: primerjalno presojanje omogoča, da se naučimo

novih in inovativnih pristopov ter s postavljanjem dosegljivih ciljev izboljšuje

poslovanje;

strateško sredstvo: s primerjalnim presojanjem je mogoče oblikovati novo strategijo

in preskočiti konkurenco v tekmi za boljši trţni poloţaj;

sredstvo učenja: s primerjalnim presojanjem odvrţemo dvome in zaposlene

prepričamo, da obstaja način za doseganje boljših rezultatov;

sredstvo potencialne rasti: primerjalno presojanje omogoča izpeljavo potrebnih

sprememb v organizacijski kulturi in z orientacijo navzven navadno privede do večjih

dobičkov;

sredstvo za doseganje zadovoljstva: primerjalno presojanje se sicer hitro razvija in

spreminja, zaposleni, ki ga izvajajo, pa morajo sodelovati in skupaj delijo usodo,

uspehe in neuspehe, zato ta proces zagotavlja visoko stopnjo zadovoljstva v poslu in

učenju (Elmuti, Kathawala & Loyed, 1997, str. 13).

Slika 3: Prikaz vidikov primerjalnega presojanja

Vir: Povzeto in prirejeno po D. Elmuti et. al., 1997, str. 13.

10

Primerjalno presojanje deluje na osnovi podatkov in ne na podlagi občutka oz. intuicije. Je

proces, ki deluje na podlagi merjenja in nam s pomočjo primerljivih rezultatov nakaţe,

kako le te doseţemo. Primerjalno presojanje je način oziroma orodje, s katerim pridobimo

informacije, potrebne za izboljšanje poslovanja in pridobitev konkurenčne prednosti. Je

nepretrgan in sistematični proces ponavljajočih se korekcij, ki vodijo v učinkovito

delovanje in izboljšano poslovanje (McNair & Leibfriend, 1992, str. 28).

Pomen primerjalnega presojanja je prav v nadomeščanju stimulacij po večanju

učinkovitosti, ki jih sicer normalne trţne razmere same ustvarjajo. Vrednost primerjalnega

presojanja pride še posebej do izraza v podjetjih brez neposredne povezanosti s trgom. V

trţni ekonomiji namreč velja načelo, da usmerjenost k učinkovitosti z oddaljenostjo od

kupca sorazmerno pada (Karlof & Ostblom, 1993, str. 3).

Sprememb se ljudje načeloma bojimo in managerji v podjetjih niso izjema. Zato mora

primerjalno presojanje na razumljiv način pokazati, da so nekatere spremembe v podjetjih

nujne. Ob izvajanju sprememb mora potekati dobra komunikacija med vsemi zaposlenimi.

Primerjalno presojanje je torej nepretrgan in sistematični proces, s katerim vrednotimo

rezultate in ustvarjamo poslovno znanje s primerjavo in analizo svojega poslovanja z

drugimi organizacijami. Je obrambni mehanizem, ki nas opozarja na pomanjkljivosti in nas

vodi do korekcijskih ukrepov, s katerimi izboljšamo učinkovitost in uspešnost poslovanja.

1.4 Vrste primerjalnega presojanja

Preden se organizacije odločijo za izvajanje primerjalnega presojanja, morajo določiti, na

kaj bo osredinjena njihova primerjalna presoja. Obstaja več vrst procesov primerjalnega

presojanja, vsak je definiran s predmetom preučevanja (kaj primerjamo) in objektom

preučevanja (proti komu delamo primerjave).

Različni avtorji navajajo več vrst delitev primerjalnega presojanja. Naj najprej pogledamo

razvrstitve avtorjev, ki so, lahko rečemo, primerjalnemu presojanju postavili temelje. To so

Spendolini, Camp in Watson.

Spendolini (1992, str. 17) loči naslednje vrste primerjalnega presojanja: notranje,

konkurenčno in funkcijsko (generično) primerjalno presojanje. Camp (1995, str. 16)

govori o štiri vrstah, in sicer loči: notranje, konkurenčno, funkcijsko in generično

primerjalno presojanje. Po Watson (1992, str. 8) obstajajo tri osnovne vrste primerjalnega

presojanja: strateško, primerjalno presojanje doseţkov in procesno primerjalno presojanje.

Ostali avtorji, npr. McNair in Leibfried (1992, str. 28–29) govorijo o štirih vrstah

primerjalnega presojanja: interno, konkurenčno, industrijsko (spoznavanje trendov) in

inovativno (spoznavanje najboljših).

11

Boxwell (1994, str. 31–32) deli nekonkurenčno primerjalno presojanje na kooperativno in

kolaborativno.

Delitve so si precej podobne, razlikujejo pa se glede na dve izhodišči, in sicer glede na to,

kaj primerjamo, in od kod pridobivamo informacije (Tekavčič, 2001, str. 51).

Splošna razvrstitev primerjalnega presojanja je na notranje primerjalno presojanje

(primerjavo znotraj podjetja) in zunanje primerjalno presojanje (primerjavo navzven z

drugimi podjetji).

Zunanje primerjalno presojanje dalje lahko delimo na konkurenčno primerjalno

presojanje (tj. z neposrednimi konkurenti) in nekonkurenčno primerjalno presojanje (tj. s

podjetji, ki niso neposredni konkurent). Nekonkurenčno primerjalno presojanje je

razdeljeno še na funkcijsko (tj. primerjanje z vodilnimi podjetji v dejavnosti) in splošno

oz. generično (tj. primerjanje z najboljšimi podjetji, ne glede na dejavnost, najboljšimi

nasploh).

V literaturi včasih naletimo še na kombinirano primerjalno presojanje in na strateško

primerjalno presojanje, kjer gre za iskanje uspešne strategije najboljših organizacij po

svetu (Harrington & Harrington, 1996; Behara & Lemmink, 1997).

Slika 4: Vrste primerjalnega presojanja

NNOOTTRRAANNJJEE

ZZUUNNAANNJJEE

NNEEKKOONNKKUURREENNČČNNOO

KKOONNKKUURREENNČČNNOO

FFUUNNKKCCIIJJSSKKOO

SSPPLLOOŠŠNNOO

PPRRIIMMEERRJJAALLNNOO PPRREESSOOJJAANNJJEE

KKOOMMBBIINNIIRRAANNOO

12

1.4.1 Notranje in zunanje primerjalno presojanje

Notranje (interno) primerjalno presojanje vključuje primerjave z ostalimi deli ali

oddelki znotraj podjetja. Lahko pomeni tudi primerjanje z ostalimi oddelki, ki izvajajo

svojo dejavnost na različnih lokacijah. Podjetje izbere notranje primerjalno presojanje, da

bi dobilo vpogled v svoje poslovanje, prednosti in slabosti svojih enot. Ta način

primerjalnega presojanja je enostaven in dokaj razširjen, saj so informacije lahko

dosegljive, podatki podrobni, stroški nizki. Interno primerjalno presojanje je zato lahko

najboljše za pripravo in uvajanje ekipe za eksterno primerjalno presojanje. Ta vrsta

primerjalnega presojanja ne bo privedla do nekih revolucionarnih sprememb v poslovanju,

vendar pa omogoči analizo poslovanja, postavljanje vprašanj in dovoljuje začetniške

napake v okolju, nam prijateljskim in prijaznim. S primerjavami znotraj podjetja lahko

ugotovimo interne standarde in izberemo najboljše prakse, ki jih uvedemo v celoten sistem.

(Tekavčič, 2001, str. 52).

Nasprotno od notranjega, osredotočenega na pomanjkljivosti znotraj podjetja in

odpravljanje le teh, je zunanje primerjalno presojanje usmerjeno na zunanje okolje,

navzven, kjer prihaja podjetje v stik z drugimi podjetji (Tekavčič, 2001, str. 52).

1.4.2 Konkurenčno in nekonkurenčno primerjalno presojanje

Konkurenčno primerjalno presojanje je nekoliko zahtevnejše in pomeni primerjanje

lastne organizacije z neposrednimi konkurenti in ugotavljanje, v čem so konkurenti boljši.

Pridobljene informacije so sicer zanesljive, vendar teţje dosegljive. Največja teţava je

pridobiti podatke, ki so vezani na tehnologijo poslovanja. Eden izmed običajnih pristopov

konkurenčnega primerjalnega presojanja je nakup konkurentskega izdelka ali storitve, sledi

njihovo analiziranje in ugotavljanje konkurenčne prednosti. Primerjava z neposrednimi

konkurenti še ne pomeni primerjanje z najboljšimi praksami, vendar pa so tako

pridobljene informacije zelo koristne, saj zaobjemajo isto okolje – isto skupino kupcev,

dobaviteljev, bank ter drugih deleţnikov, ki imajo neposreden vpliv na uspešnost

poslovanja podjetja. Cilj konkurenčnega primerjalnega presojanja je torej pridobiti vpogled

v poloţaj lastnega podjetja proti neposrednim konkurentom in prevzeti tiste konkurenčne

prakse, ki so boljše od naših lastnih (Tekavčič, 2001, str. 52).

Pri nekonkurenčnem primerjalnem presojanju pa gre za primerjavo podjetij, ki ne

delujejo v isti panogi oz. ne delujejo na istem trgu (Tekavčič, 2001, str. 52).

1.4.3 Funkcijsko in splošno primerjalno presojanje

Prav za funkcijsko in splošno nekonkurenčno primerjalno presojanje je pomembno poiskati

res najboljše prakse. Funkcijsko primerjalno presojanje vključuje primerjave s podjetij,

ki niso neposredni konkurenti in izvajajo funkcijsko podobne aktivnosti (skladiščenje,

13

logistika, nabavljanje, finance, trţenje idr.) kot naše podjetje. To vrsto primerjalnega

presojanja odlikuje več prednosti: vodilna podjetja v določeni dejavnosti so takoj opazna;

potrebni podatki so laţje dosegljivi, zaupnost podatkov ni več ovira; lahko razkrije nove

prakse in inovativne pristope; nudi moţnosti sodelovanja in razvijanja partnerskega

odnosa. Slabost funkcijskega primerjalnega presojanja je predvsem v neprenosljivosti

določenih ugotovitev in praks, ki so se kot uspešne izkazale pri drugih, v lastno podjetje

oz. prilagajanje teh praks lastnemu podjetju (Tekavčič, 2001, str. 52).

Splošno oz. generično ali transindustrijsko primerjalno presojanje prestopa meje

panoge in primerja poslovne procese v različnih dejavnostih in industrijah. Prednosti te

vrste primerjalnega presojanja so v razkritju novih, inovativnih rešitev in konceptov, ki

predstavljajo velik izziv za podjetja in mnogokrat vodijo do izvirnih izboljšav (Tekavčič,

2001, str. 52).

1.4.4 Kombinirano primerjalno presojanje

Najbolj uporabljen pristop je kombinacija notranjega in zunanjega primerjalnega

presojanja, ki po navadi tudi daje najboljše rezultate. Kombinirano primerjalno presojanje

se začne z notranjim in zaključuje z zunanjim primerjalnim presojanjem.

1.4.5 Primerjava posameznih vrst primerjalnega presojanja

Najboljše vrste primerjalnega presojanja ni. Vsaka ima svoje značilnosti, svoje prednosti in

slabosti. Glavne značilnosti, prednosti in slabosti posameznih vrst primerjalnega presojanja

ter primerjave med njimi so prikazane v tabeli 1 in 2.

Tabela 1: Vrste in značilnosti primerjalnega presojanja

Vrsta primerjalnega

presojanja

Glavna značilnost Prednosti Slabosti

NOTRANJI

podobne dejavnosti

na različnih

oddelkih/

operativnih enotah/

lokacijah/ drţavah

enostavno zbiranje

podatkov;

dobri rezultati za

diverzificirana, odlična

(najboljša) podjetja;

nizka poraba časa in

virov.

omejeno osredinjenje;

usmerjenost navznoter

(brez stika s trgom).

KONKURENČNI

neposredni

konkurenti, ki

prodajajo isti skupni

kupcev

primerljive informacije

glede poslovnih

rezultatov;

primerljive

prakse/tehnologije;

koristen vir idej.

teţavno zbiranje

podatkov;

etične ovire;

nepripravljenost

konkurentov za

sodelovanje.

se nadaljuje

14

Tabela 1: Vrste in značilnosti primerjalnega presojanja (nad.)

FUNKCIJSKI IN

SPLOŠNI

organizacije, ki so

znane po tem, da

imajo odlične

(najboljše) izdelke,

storitve ali procese

visok potencial za

odkrivanje inovativnih

praks;

mogoč neposreden prenos

praks/ tehnologij;

stimulativni rezultati.

teţavnost prenosa

praks v drugačno

okolje;

neprenosljivost

nekaterih informacij;

velika poraba časa.

Vir: M. J. Spendolini, The Benchmarking Book, 1992, str. 17.

Pripravljenost za sodelovanje, enostavno zbiranje informacij in relevantnost izsledkov je

najvišja pri notranjem primerjalnem presojanju, vendar je moţnost preboja tu nizka. Pri

konkurenčnem primerjalnem presojanju je pripravljenost za sodelovanje seveda nizka,

relevantnost izsledkov pa zaradi visoke stopnje primerljivosti visoka. Stopnja izboljšanja

oz. korenitega preobrata na boljše na podlagi pridobitve izjemno koristnega znanja pa je

največja pri primerjavi s podjetji zunaj naše panoge, največja pa pri izvajanju

kombiniranega primerjalnega presojanja.

Tabela 2: Primerjava vrst primerjalnega presojanja

Vrsta primerjalnega

presojanja

Pričakovana stopnja

sodelovanja

Pomembnost oz.

relevantnost informacij Stopnja izboljšanja

NOTRANJI

visoka velika nizka

KONKURENČNI

nizka velika srednja

FUNKCIJSKI

srednje srednja visoka

SPLOŠNI

srednja majhna visoka

KOMBINIRANI

srednja srednja zelo visoka

Vir: H. J. Harrington & J. S. Harrington, High Performance Benchmarking: 20 Steps to Success, 1996,

str. 34.

Katero vrsto primerjalnega presojanja bomo izbrali, je seveda odvisno od razpoloţljivosti

virov, izkušenj, poloţaja na trgu in pripravljenosti spopasti se z izzivi (Bendell, Boulter &

Gatford, 1997, str. 32).

15

1.5 Proces primerjalnega presojanja

Primerjalno presojanje obravnavamo kot proces in to v osnovi tudi je. Gre za

sistematiziran, strukturiran proces, ki zahteva poznavanje poslovanja lastne organizacije,

poslovanja drugih partnerjev in deleţnikov (interesnih skupin) v procesu, konkurentov,

trţnih vodij, kot tudi sposobnost uporabe primerov najboljše prakse.

Različni avtorji in podjetja uporabljajo različne pristope oziroma različno število stopenj

pri izvajanju procesa primerjalnega presojanja. Število stopenj se giblje med 4 in 10, tudi

več. Tako na primer Motorolin proces primerjalnega presojanja sestavlja pet stopenj,

Xeroxov pa je iz desetih stopenj. Temeljni koraki procesa primerjalnega presojanja, ki jih

uporabljata Evropski sklad za upravljanje kakovosti (angl. The European Fundation for

Quality Management – EFQM) in Ameriški center za produktivnost in kakovost (angl.

American Productivity in Quality Center – APQC) so: korak načrtovanja (opredelitev cilja

in namena), korak zbiranja poslovnih informacij, korak analize in korak uporabe, v

katerem se ustvarjeno poslovno zananje uporabi pri sprejemanju poslovnih odločitev.

Skupno vsem je, da so zasnovani na sistemskem pristopu k načrtovanju, zbiranju

informacij, komparativni analizi in izvedbi. Proces benchmarkinga torej v veliki meri

sovpada z Deminigovim PDCA krogom stalnega izboljševanja poslovanja, ki vodi k

sistematični prenovi in izboljšanju procesov: načrtuj (angl. Plan), stori (angl. Do), preveri

(angl. Check) in ukrepaj (angl. Act) (Dale, Cooper & Wilkinson, 1997, str. 217).

Formalni proces primerjalnega presojanja po Spendoliniju (1992, str. 48) poteka v petih

stopnjah, ki so v nadaljevanju tudi podrobneje opisane.

1.5.1 Predmet primerjave

V tej fazi je potrebno najprej opredeliti uporabnike, ki so jim informacije primerjalnega

presojanja namenjene, ugotoviti njihove potrebe in zahteve ter oceniti ključne dejavnike

uspeha organizacije. Na osnovi različnih spodbud, kot so nezadovoljene potrebe kupcev,

nove razmere na trgu, nove tehnologije ali teţave v poslovanju, zainteresirane osebe

začnejo proces primerjalnega presojanja in opredelijo predmet primerjave – izdelke,

storitve ali procese, ki bi jih bilo potrebno primerjati, obliko in natančnost podatkov in

poročanja, podjetja za primerjanje, postavijo časovni načrt procesa primerjalnega

presojanja in ugotovijo kritične dejavnike uspeha v povezavi s poslovnimi rezultati

(Spendolini, 1992, str. 55).

1.5.1.1 Uporabniki informacij primerjalnega presojanja

Pred začetkom samega procesa primerjalnega presojanja je potrebno identificirati

uporabnike informacij, torej ugotoviti, kdo zahteva informacije oziroma jih bo uporabljal

in zakaj. Uporabnikove zahteve bodo namreč vplivale na celotni benchmarkinški proces,

16

alokacijo resursov in področje delovanja. Z opredelitvijo in razumevanjem uporabnikovih

zahtev se izognemo nepotrebnemu naporu in stroškom pri zbiranju nekoristnih podatkov.

Vedno obstaja uporabnik, katerega zahteve in potrebe mora proces primerjalnega

presojanja zadovoljiti. Lahko je to izvršni direktor podjetja, celotna uprava, razvojni

oddelek, itd. Priporočljivo je, da pride pobuda za začetek primerjalnega presojanja od

vodstvene ekipe, velikokrat pa pride lahko tudi do spontanega začetka primerjanja z

najboljšimi s strani posameznikov ali skupin ali celo drugih podjetij, ki s primerjalnim

presojanjem pridobijo marsikatero izboljšavo in korist (Spendolini, 1992, str. 55).

1.5.1.2 Potrebe uporabnikov informacij primerjalnega presojanja

Ugotovitev in opredelitev zahtev in potreb uporabnikov informacij primerjalnega

presojanja je pomembna za določitev načina dela, obsega in programa projekta

primerjalnega presojanja.

Pri tem je pomembno odgovoriti na naslednja vprašanja:

kdo so zainteresirane osebe oziroma uporabniki informacij (vodilni menedţment, ekipe

za primerjalno presojanje, zaposleni, partnerji za primerjalno presojanje);

katera je najprimernejša vrsta primerjalnega presojanja (interni, konkurenčni,

funkcijski, splošni);

kaj bo predmet raziskave primerjalnega presojanja (izdelki ali storitve, delovni procesi,

podporne funkcije, poslovni rezultati, strategije);

za kaj in kako bodo pridobljene informacije uporabljene (za izboljšanje izdelkov,

storitev, procesov, za nove ideje, za strateško načrtovanje, za opredelitev novih ciljev,

za napovedovanje, itd.;

kolikšen obseg informacij je potrebno pridobiti;

kakšna mora biti zanesljivost zbranih informacij;

kako je potrebno poročati (način, oblika, pogostnost);

kakšna je časovni okvir procesa primerjalnega presojanja (enkraten, periodičen ali

nepretrgana/stalna dejavnost) (Spendolini, 1992, str. 60).

1.5.1.3 Kritični dejavniki uspeha

Ugotovitev kritičnih dejavnikov uspeha oz. kazalnikov uspešnosti pomeni, da podjetje

opredeli, od katerih dejavnikov so poslovni rezultati podjetja najbolj odvisni, z drugimi

besedami, podjetje mora ugotoviti, kateri dejavniki najbolj vplivajo na njegove poslovne

doseţke. Z analiziranjem je potrebno v tej fazi tudi ugotoviti raven doseţkov podjetja za

izbrane kritične dejavnike uspeha in določiti merila (Spendolini, 1992, str. 69–73).

17

1.5.2 Ekipa za izvedbo primerjalnega presojanja

Prvi fazi sledi faza oblikovanja ekipe za izvedbo primerjalnega presojanja, ki lahko

vključuje zunanje in notranje specialiste ali druge zaposlene. To je faza ugotavljanja,

kakšne in koliko ljudi je potrebno vključiti v proces benchmarkinga. Tako kot so različne

opredelitve benchmarkinga, tako različni avtorji navajajo tudi različne vrste ekip.

Spendolini (1992, str. 82) loči tri temeljne vrste ekip:

enotne delovne ekipe, ki so izoblikovane na eni lokaciji in pri kateri vsi člani poročajo

enemu vodji, pri teh ekipah obstaja tesna povezanost aktivnosti primerjalnega

presojanja z vsakodnevnimi delovnimi nalogami in odgovornostjo članov;

medfunkcijske, medoddelčne in medorganizacijske ekipe, ki so sestavljene kot ekipe s

skupno nalogo, s posamezniki, ki s svojimi specializiranimi znanji in spretnostmi

predstavljajo svoje oddelke, lokacije ali organizacijsko enoto;

priloţnostne ekipe, ki vključujejo zaposlene s skupnimi interesi oz. odgovornostmi in

ki praviloma same opredelijo predmet primerjalnega presojanja, so najbolj fleksibilne

in delujejo skupaj do konca raziskave. Za organizacijo skupine, vodenje in ohranjanje

osredotočenosti na proces je odgovoren projektni vodja – vodja ekipe (Spendolini,

1992, str. 82).

Nekateri avtorji omenjajo tudi krizno-funkcijsko delovno ekipo, npr. ko se ţeli skrajšati čas

razvoja novega proizvoda (Delić et al., 1999, str. 38).

1.5.3 Partnerji za izvedbo primerjalnega presojanja

Določanje potencialnih partnerjev za izvedbo primerjalnega presojanja je kompleksna

naloga, kjer gre za ugotavljanje, katera podjetja so glede na predmet primerjave najbolj

primerna za partnerja v procesu primerjalnega presojanja. Pri oblikovanju seznama

potencialnih partnerjev je potrebno najprej narediti seznam zanesljivih virov verodostojnih

podatkov oz. informacij. Med te vire sodijo vladni viri, specializirani strokovnjaki,

interesne skupine, mediji, zaposleni, kupci, dobavitelji, benchmarkinški partnerji in drugi

tuji viri informacij, kot so banke, multinacionalke, mednarodne zbirke podatkov

(Spendolini, 1992, str. 123).

Obstaja nekaj univerzalnih dejavnikov, zaradi katerih so podjetja prepoznana kot najboljša,

ne glede na branţo, v kateri se nahajajo. Nekateri izmed njih so:

usmerjenost v rezultate;

zavest o stroških;

tesen odnos s potrošniki;

tesen odnos z dobavitelji;

18

uporaba tehnologije za obdelavo podatkov;

osredinjenje na bit posla.

Prvi seznam potencialnih partnerjev je po navadi dolg in ga je potrebno z raznimi »filtri«

skrčiti. Kriteriji, ki jih pri krčenju seznama lahko uporabimo, so npr.:

osvojitev poslovnih nagrad;

najbolje uvrščena podjetja pri izvedenih raziskavah;

podjetja z odličnimi poslovnimi rezultati;

o uspešnosti podjetja se piše v raznih publikacijah;

podjetje kot uspešno ocenjujejo svetovalci, strokovnjaki, kupci, dobavitelji, poslovni

partnerji (Spendolini, 1992, str. 115).

Za nadaljnjo selekcijo lahko uporabimo tudi vprašanja, kot so: Po kateri kvaliteti

poslovnega procesa ali rezultata je potencialni partner prepoznan? Ali obstajajo in kateri so

dokazi o partnerjevem vodstvu na področjih, ki so nam zanimiva? Kolikšna je stopnja

zadovoljstva potrošnikov? Kolikšen je trţni deleţ potencialnega parterja? Kot pomoč pri

končnem izboru benchmarkinških partnerjev si podjetje lahko izdela tudi matriko kriterijev

izbora benchmarkinških parterjev, v kateri navede kriterije, ki so zanjo najpomembnejši.

Z oblikovanjem kriterijev lahko ekipa za izvedbo primerjalnega presojanja relativno hitro

razvije seznam kandidatov za benchmarkinškega partnerja (George &Weimerskirch, 1998,

str. 215).

1.5.4 Informacije in njihova analiza

Fazo zbiranja in analize informacij je smiselno pričeti takrat, ko so vse predhodne faze

temeljito opravljene. Najprej je potrebno zbrati informacije o svoji organizaciji – o lastnih

izdelkih, storitvah in procesih, te informacije razumeti ter se šele potem lotiti zbiranja

zunanjih informacij (Spendolini, 1992, str. 148). To je faza, ki od benchmarkinške ekipe

zahteva največ, saj je potrebno veliko količino številk in poročil prebrati, razbrati, sortirati

in predstaviti na pregleden način, tako da jih lahko tolmačimo in uporabljamo.

Pri zbiranju informacij se lahko ekipa za izvedbo primerjalnega presojanja posluţuje

telefonskih pogovorov, sestankov in osebnih obiskov, anketiranja, publikacij in medijev,

arhivskih raziskav. Vsaka izmed metod zbiranja podatkov ima prednosti in slabosti.

Telefonski razgovori so na primer relativno poceni, mogoč je stik z velikim številom ljudi,

načrtovanje in izvedba sta preprosta. Slaba stran te metode so visoki stroški, motnje v

komunikaciji, veliko neproduktivnega časa (npr. potovanja), potrebno je usklajevanje

terminov. Prednost uporabe osebnega stika je v neposrednosti te metode. Čas je tu

kakovostno izrabljen, pridobljenih je veliko neposrednih informacij. Prav tako kot pri

anketiranju pa so slabosti te metode visoki stroški, veliko je tudi neproduktivnega časa

19

(npr. potovanja), potrebno pa je tudi usklajevanje terminov. Pri anketiranju po pošti gre za

enostaven prenos podatkov za analizo, zaobjame veliko sodelujočih in je relativno poceni.

Slabost te metode je nizek odstotek odgovorov, vprašanja so omejena, nemogoče je

postaviti dodatna vprašanja in razlage, odgovori niso podrobni in so lahko zavajajoči.

Uporaba medijev nudi veliko informacij, dostop in zbiranje je enostavno, stroški so nizki.

Slabost pa je predvsem v tem, ker ne moremo vedeti, ali so pridobljeni podatki, za katere

porabimo kar veliko časa, verodostojni. Arhivske raziskave so preproste in poceni, slabost

te metode je v pomanjkljivosti informacij in porabi časa (Antončič, 1995; Spendolini,

1992).

Po zbiranju kvalitativnih in kvantitativnih podatkov ter kontroli pridobljenih podatkov

(odprava napak, izločitev sumljivih podatkov, itd.) sledi analiziranje. Uspeh ali neuspeh

procesa benchmarkinga je odvisen od tega, kako nam uspe številne pridobljene podatke

pretvoriti v koristne informacije za našo organizacijo. Gre torej za analizo vrzeli med

rezultati naše organizacije in rezultati benchmarkinškega partnerja.

1.5.5 Izvedba

Ugotovljena vrzel zahteva ukrepanje. Poglavitni cilj primerjalnega presojanja so

izboljšave, do katerih lahko pridemo s pomočjo dejavnosti te zadnje faze primerjalnega

presojanja. To vključuje:

izdelavo poročila o izvedeni raziskavi primerjalnega presojanja;

predstavitev ugotovitev zainteresiranim osebam v podjetju;

predstavitev ugotovitev drugim, tj. preostalim skupinam v podjetju, zaposlenim in

partnerjem primerjalnega presojanja;

iskanje priloţnosti za izboljšanje izdelkov, storitev in procesov, za učenje in

pridobivanje novih idej ter vpeljevanje inovativnih konceptov, oblikovanje funkcijskih

mreţ;

vzpodbujanje ponovnega, izboljšanega procesa primerjalnega presojanja, ki bo ţe

vključil nove pomembne partnerje primerjalnega presojanja (Spendolini, 1992, str.

183).

Primerjalno presojanje je torej managersko orodje in sistematičen način za identificiranje

najboljših praks in zamujenih izkušenj ter za razumevanje vzrokov, odkrivanje potencialov

in rezerv ter izboljšanje svojega poloţaja na trgu in v druţbi.

20

2 MODELI KULTURNE POLITIKE IN KULTURNA POLITIKA V

SLOVENIJI

2.1 Pojmovanje kulture

Pomen besede kultura ni preprosto opisati in zapisati. Gre za širok in kompleksen pojem,

ki je časovno, prostorsko in druţbeno pogojen. Izvor je latinski, iz besede colere, kar

pomeni gojiti, negovati, in kaţe na tesno zvezo med vzgojo in delom.

Pojem kulture je eden najširših pojmov, če ne najširši, ki se uporablja v druţboslovnih

vedah. Obstaja cela plejada definicij kulture. Pravo je teţko izbrati.

Prva poznana definicija, h kateri se mnogi zatekajo, je opisna opredelitev Edwarda

Burnetta Tylorja (1920, str. 1), ki kulturo opredeljuje kot »kompleksno celoto, ki

vključuje znanje, prepričanja, umetnost, moralo, zakone, običaje in vse druge sposobnosti

in navade, ki jih človek pridobil kot član druţbe«. Elemente te definicije opazimo tudi pri

drugih opredelitvah, ki kulturo enačijo z ustaljenimi vzorci vedenja – kot npr. Franz Boas,

Alfred L. Kroeber in Clyde Kluckhohn2, ali z mreţo druţbenih odnosov oz. druţbeno

strukturo in modelom kot npr. A. R. Radcliffe-Brown, ali z vsemi izkušnjami neke

skupnosti, njenimi konvencijami in vrednotami: pravnimi, političnimi, gospodarskimi,

verskimi, moralnimi, druţinskimi, tehnološkimi, znanstvenimi in estetskimi (Čopič &

Tomc, 1997; Schoenmakers, 2012).

Spencer-Oatey (2000, str. 4) v pojem kulture vključuje še opis funkcij, ki jih kultura

izvaja. Kultura je po njeni definiciji »nejasna vrsta vedenj, prepričanj, vedenjskih norm in

osnovnih predpostavk in vrednot, ki so skupne skupini ljudi in ki vpliva na vedenje

vsakega posameznika in njegovo razlago pomena vedenja drugih ljudi«.

Lahko bi rekli, da poznamo pri opredeljevanju pojma kultura dva pristopa. Pristop, ki

kulturo pojmuje statično, ter tisti, ki jo opredeljuje kot dinamični proces, odprt sistem

sporočil, razmišljanj in dejanj.

Pomemben prispevek k razumevanju pojma kultura je doprinesla opredelitev Organizacije

Zdruţenih narodov za izobraţevanje, znanost in kulturo (angl. United Nations Educational,

Scientific and Cultural Organization, v nadaljevanju UNESCO), ki je specializirana (in

edina) organizacija na področju kulture v okviru Organizacije zdruţenih narodov.

UNESCO je v svoji deklaraciji (2001) kulturo v najširšem pomenu besede opredelil kot

zbir duhovnih, materialnih, intelektualnih in čustvenih značilnosti, ki opredeljujejo

posamezno druţbo ali druţbeno skupino, ter da poleg umetnosti in literature vključuje tudi

2 Kroeber in Kluckhohn sta naštela več kot 164 definicij kulture in jih razvrstila v šest oz. sedem skupin:

opisne opredelitve, zgodovinske, normativne, psihološke, strukturne, genetske in nepopolne opredelitve)

21

ţivljenjske sloge, načine sobivanja, sisteme vrednost, tradicije in prepričanja. Kultura je po

UNESCO tista, ki daje človeku moţnost za razmislek o sebi, ki nas naredi humana in

racionalna bitja, obdarjena s kritično presojo in občutkom moralne zaveze. Skozi kulturo se

človek izraţa, zaveda samega sebe, spoznava in priznava svojo nepopolnost, se sprašuje o

svojih doseţkih in ustvarja dela, skozi katere presega svoje meje.

Ţe med samimi raziskovalci so torej različne predstave o tem, kaj je kultura, prav tako pa

je tudi med evropskimi drţavami opazna neenotnost opredelitve njenih področij.

V najoţjem pomenu naj bi kultura označevala umetnost – ustvarjalske in izvajalske

umetnosti ter umetniška dela. V bolj razširjenem pojmovanju naj bi kultura vključevala

tudi kulturne in umetniške institucije, muzeje, kulturno dediščino, knjiţnice, izobraţevanje

in mednarodno sodelovanje. Še širše naj bi s kulturo zajeli tudi kulturne industrije in

medije. Druge definicije so še obseţnejše in vključujejo dodatno še izobraţevanje odraslih,

socio-kulturne aktivnosti, šport in delo mladih. V najširšem smislu kulture, ko govorimo

tudi o posrednih učinkih kulture, pa so v opredelitev vključene tudi kulturne in kreativne

industrije vključno s kulturnim turizmom.

Zanimivi so izsledki raziskave o evropskih kulturnih vrednotah (European Commission,

2007), v katero je bilo vključenih 26.755 drţavljanov članic EU. Raziskava je analizirala

meddrugim tudi asociacije na besedo »kultura«. Intervjuvancem so zastavili vprašanje, na

kaj pomislijo ob besedi kultura. Rezultati analize so pokazali, da je percepcija kulture med

posameznimi drţavami različna in da je odvisna od starosti, izobrazbe in poklica

vprašanih.

Najvišji odstotek (34 %) vprašanih ob besedi kultura pomisli na umetnost (uprizoritvene in

vizualne umetnosti), 24 % poveţe kulturo s tradicijo, jezikom, običaji, socialnimi in

kulturnimi skupnostmi ter z literaturo, poezijo, dramatiko in avtorji. Prva asociacija na

besedo kultura je enemu od petih vprašanih (20 %) izobraţevanje in vzgoja. Misel na

kulturo je do neke mere povezana tudi z znanostjo ter z ţivljenjskim slogom in vedenjem,

civilizacijo in zgodovino. Z negativno asociacijo (preveč elitno, snobovsko, dolgočasno) je

povezal kulturo le 1 % vprašanih. Analiza odgovorov po posameznih drţavah je pokazala,

da je kulturo povezalo z umetnostjo največ vprašanih na Švedskem, Danskem in Finskem,

največ vprašanih Slovencev pa je odgovorilo, da je prva misel na besedo kultura ţivljenjski

slog in običaji (European Commission, 2007, str. 7).

22

Slika 5: Prikaz asociacij na besedo »kultura« v državah EU (v %)

Vir: European Commission, European Cultural Values, 2007, str. 5.

Teţava, na katero naletimo tudi v Sloveniji, je, da definicija kulture ni jasno opredeljena in

da se v okvir kulture uvršča tista področja, ki jih vsebinsko pokriva Ministrstvo za

kulturo, včasih pa razširi še na področje izobraţevanja in zaposlovanja. Po našem Zakonu

o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur.l. RS, št. 77/2007–UPB1, 56/2008,

94/2009 Odl.US: U–I–278/07–17, 4/2010, 20/2011, 100/2011 Odl.US: U–I–210/10–10, v

nadaljevanju ZUJIK) se za kulturne dejavnosti štejejo vse oblike ustvarjanja, posredovanja

in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne dediščine,

besednih, uprizoritvenih, glasbenih, vizualnih, filmskih, avdiovizualnih in drugih

umetnosti, ter novih medijev, na področju zaloţništva in knjiţničarstva, kinematografije in

na drugih področjih kulture. V dvomu, ali je posamezna dejavnost kulturna dejavnost, o

tem odloči minister, pristojen za kulturo.

Glede na kompleksnost pojma kulture in glede na različne interpretacije in opredelitve ter

nedoslednost pri uporabi ene same je ţe na prvi pogled očitno, da gre za področje, ki ga je

zelo teţko obvladovati in še teţje analizirati ter nadzorovati.

2.2 Modeli kulturne politike

V oţjem smislu s terminom kulturna politika opredeljujemo obseg in načine financiranja

umetnosti in kulture v določeni druţbi in v določenem časovnem trenutku. V širšem smislu

predstavlja kulturna politika trčenje interesov različnih interesnih skupin v druţbi nasploh

ter po posameznem področju kulture in umetnosti (Center za mednarodno konkurenčnost,

2003, str. 13).

23

Če analiziramo besedno zvezo »kulturna politika«, ugotovimo, da besedo »politika«, lahko

razumemo kot sinonim za moč (angl. politics) in kot sinonim za upravljanje (angl. policy).

V obeh primerih gre za dejavnost, ki usmerja vedenje drugih v skladu s svojimi cilji. V tej

besedni zvezi moramo besedo politika uporabiti v smislu zavestnega delovanja,

usmerjenega v doseganje druţbeno sprejemljivih ciljev. Kadar je torej govora o kulturni

politiki, gre za zasledovanje druţbeno sprejemljivih ciljev v kulturi, javnega interesa na

področju kulture in odgovornosti drţave. Kulturna politika je torej kraj srečanja kulture in

drţave. Sam izraz ima lahko več pomenov. Oblike in metode (drţavnega) poseganja v

kulturo so namreč lahko različne, neposredne in posredne, formalne in neformalne. Obseg

in način uporabe instrumentov in izvajanja ukrepov kulturne politike je odvisen od potrebe

po reguliranju kulturnih dejavnosti. Obstajata dve pojavni obliki kulture politike:

implicitna in eksplicitna. Zgodovinsko starejša je zagotovo implicitna kulturna politika,

kamor sodijo vsa dejanja, ki tako ali drugače vplivajo na kulturo, vendar jih drţava ne

izvaja namerno, se pravi, da pri tem nima v mislih doseganje kulturnih ciljev (primer:

določanje davčnih stopenj). Pri eksplicitni kulturni politiki, ki je predmet tega dela, pa je

govora o namernem in sistematičnem delovanju in posegih drţave in njenih organov na

področju kulture z namenom, da se kultura kot celota ali njeni posamezni deli premaknejo

v določeni (zaukazani) smeri. Kulturna politika pa je tudi študija, znanstvena disciplina, ki

preučuje obe omenjeni pojavni obliki (Markovik, b.l.).

Kulturna politika druţbe se zrcali v politični (ideološki) tradiciji in druţbenem razvoju, v

opredeljenih ciljih in prioritetah ter instrumentih in ukrepih za doseganje zastavljenih

ciljev. Prvi instrument kulturne politike je načrtovanje, katerega rezultat so sprejeti načrti

in programi. Drugi instrument je regulativa (zakonodaja), tretji pa financiranje. Mnogi

menijo, da bi med instrumente kulturne politike morali uvrstiti tudi javno (kulturno)

administracijo, ki koordinira in usmerja kulturni razvoj (Dragojević, 2006, str. 121).

Čeprav bi lahko rekli, da je kulturnih politik toliko, kot je drţav na svetu, sta jih glede na

ključne značilnosti in podobnosti Harry Hillman-Chartrand in Clair McCaughey (2006, str.

1) v mednarodni primerjalni analizi modelov evropskih in severno-ameriških drţav

razporedila v štiri tipe oz. modele: pokroviteljski oz. paradrţavni (angl. arm´s length)

model (drţava – pokrovitelj), arhitekturni model (drţava – arhitekt), spodbujevalni oz.

liberalni model (drţava – spodbujevalec), inţenirski model (drţava – inţenir).

Ko govorimo o spodbujevalnem oz. liberalne modelu (angl. facilitator state), drţava

deluje kot spodbujevalec na področju kulturne politike, vendar brez neposrednega

drţavnega financiranja oz. drţavne pomoči umetnosti in kulturi. Ključni pomen ima trg

kulturnih dobrin, na katerem ima osrednjo vlogo kulturna industrija, ki ustvarja tipizirane

kulturne izdelke, namenjene večjemu delu druţbe (masovno dostopna kultura). Cilj take

politike je raznolikost in raznovrstnost, finančna sredstva zagotavljajo predvsem sponzorji,

donatorji, ki so davčno stimulirani (davčne olajšave in oprostitve). Odločitve glede

financiranja so prepuščene podjetjem, skladom in posameznikom/zasebnikom, kulturne

24

spremembe temeljijo na spremembah okusa potrošnikov in zasebnih donatorjev. Prednost

takega modela so različni viri financiranja, slabost pa je v tem, da je vse je prepuščeno

trgu, torej interesom donatorjev, sponzorjev. Tipični predstavnik tega modela so ZDA.

Značilnosti pokroviteljskega oz. paradrţavnega modela (angl. patron state) so v tem, da

je drţava glavni pokrovitelj kulture, ki promovira umetnost in kulturo skozi načelo

»podaljšane roke« (angl. arm's length principle). Ministrstvo za kulturo prenese svojo

odgovornost in finančna sredstva na strokovno telo (umetniški svet), ki ga sicer imenuje, a

ne upravlja in ki ima popolno avtonomijo odločanja v obdobju, za katerega je imenovano.

Cilj je vrhunskost, kakovost in profesionalnost. Največkrat gre za trţne ali pa privatne

donacije, ki so deleţne davčnih olajšav/oprostitev. Prednost tega modela je v podpiranju

vrhunskosti in kakovosti, slabost pa v kulturnem elitizmu in podpiranju njegovega okusa.

Predstavnika tega modela sta Velika Britanija in Irska.

Ko drţava deluje kot arhitekt v kulturni politiki, gre za tako imenovani arhitekturni

model (angl. architect state). Drţava prek Ministrstva za kulturo podpira umetnost in

kulturo in uresničuje razvoj kulture, ki sledi splošnemu cilju druţbene blaginje. Odločitve

v zvezi s podporo umetnosti in kulture so v rokah birokratov in političnih smernic. Model,

ki ga je razvila Francija, obravnava kulturo kot ključni element nacionalne identitete in kot

pomembno odgovornost in dolţnost drţave, saj kultura bistveno prispeva k ugledu drţave

v svetu. Odločitve o kulturni politiki so sprejete po širši javni diskusiji. Kulturna politika

naj bi s javnofinančnimi podporami zagotavljala svobodo umetniškega ustvarjanja in

izraţanja ter podpirala enakopraven dostop za vse, in sicer s centralnim financiranjem ter

decentraliziranimi kulturnimi institucijami. Prednost tega modela je v svobodi umetniškega

izraţanja, neodvisnost od trendov in stopnje širše popularnosti, slabost pa je ta, da tak

model z zagotavljanjem financiranja lahko privede do stagniranja umetniškega in

kulturnega ustvarjanja. Decentralizirano različico tega modela predstavljajo skandinavske

drţave Norveška, Švedska, Danska), centralizirano pa Francija.

Če drţava prevzema vlogo inţenirja na področju kulturne politike, govorimo o

inţenirskem oz. birokratskem modelu kulturne politike (angl. engineer state).

Značilnost tega modela je, da drţava preko svojih aparatov (pravno-političnih in

ideoloških) nadzira celotno področje kulture s ciljem političnega izobraţevanja. Drţava

financira samo tiste oblike umetnosti in kulture, ki ustrezajo političnim zahtevam in

sistemu. V rokah ima sredstva umetniške produkcije in distribucije. Vse je centralno

usmerjeno in nadzorovano. Za totalitarni sistem je prednost v takem modelu ta, da usmerja

umetniško ustvarjalno energijo v smeri doseganja svojih političnih ciljev in interesov ter se

ne ozira na kakovost in ustvarjalnost. V takem modelu ni prostora za svobodno umetniško

izraţanje. Materialno stanje umetnikov je odvisno in pogojeno s članstvom v (političnih)

umetniških zdruţenjih. Primeri teh modelov so bivše komunistične drţave Vhodne Evrope.

25

K tem štirim modelom bi lahko dodali še dva, in sicer nacionalno-emancipacijski model

(etično opredeljene kulturne politike), za katerega je značilno razvijanje in potrjevanje

avtohtone kulturne tradicije, ki je bila zapostavljena v kolonialnih razmerah oz. reţimih, in

pa regionalno/etični/jezikovno opredeljeni model kulturne politike, ki ga predstavljajo

specifične kulturne politike v Švici (kantoni), v Bosni in Hercegovini (kantonov in

Republika Srbska), Belgije (jezikovno opredeljene kulturne politike), Nemčija (nem.

Länder).

V EU sta prisotna v glavnem prva dva tipa kulturnih politik: pokroviteljski model, kjer

ţeli drţava preko umetniških svetov izboljšati kvaliteto umetnosti in se ne ukvarja s

stanjem umetnikov in kulturnih institucij, in arhitekturni model, pri katerem drţava z

javnimi podporami zagotavljala svobodo umetniškega izraţanja, ščiti umetnike, zagotavlja

»kulturni standard« ter širšo javno dostopnost.

Oblikovanje in izvajanje nacionalne kulturne politike EU v celoti prepušča drţavam

članicam. Drţave EU jo torej urejajo vsaka po svoje, ukrepi za usklajevanje zakonov in

drugih pravnih predpisov na področju kulture drţav članic EU pa so v pristojnosti

Evropskega parlamenta in Sveta. Pravno podlago za svojo kulturno politiko je EU dobila

šele z Maastrichtsko pogodbo (Ur.l. EU 92/C 191/01). EU deluje po načelih subsidiarnosti

in dopolnjevanja. Preambula Pogodbe o Evropski uniji (Ur.l. EU 2012/C 326/13, v

nadaljevanju PEU) navaja, da podpisnice zajemajo »navdih iz kulturne, verske in

humanistične dediščine Evrope« in ustanavljajo EU z ţeljo »poglobiti solidarnost med

svojimi narodi ob spoštovanju njihove zgodovine, kulture in tradicij«. Vloga EU na

področju kulture je določena v Pogodbi o delovanju Evropske unije (Ur.l. EU 2012/C

326/47, v nadaljevanju PDEU). V 167. členu PDEU je določeno, da EU prispeva k

razcvetu kultur drţav članic ob upoštevanju njihove nacionalne in regionalne raznolikosti

ter v ospredje postavlja skupno kulturno dediščino in prepoznava posebnost dediščine za

ohranjanje kulturne raznolikosti ter zaznava potrebo po zagotovitvi njene zaščite na

enotnem trgu. Spodbuja sodelovanje med drţavami članicami, če je to potrebno, podpira in

dopolnjuje njihove dejavnosti na področju izboljševanja poznavanja in razširjanja kulture

in zgodovine evropskih narodov, ohranjanja in varstva kulturne dediščine evropskega

pomena, nekomercialne kulturne izmenjave, umetniškega in knjiţevnega ustvarjanja in na

avdio-vizualnem področju. EU podpira sodelovanje s tretjimi drţavami in pristojnimi

mednarodnimi organizacijami na kulturnem področju, zlasti s Svetom Evrope. Podpira,

usklajuje ali dopolnjuje ukrepe drţav članic ob hkratnem spoštovanju nacionalne in

regionalne raznolikosti. Izključena je kakršna koli harmonizacija zakonov in predpisov

drţav članic EU.

2.3 Kulturna politika v Sloveniji

Tudi po vključitvi Slovenije v EU ostaja torej področje kulture v izključni pristojnosti

Slovenije. Dejavnost EU na področju kulture le dopolnjuje, usklajuje oz. spodbuja

26

nacionalno kulturno politiko (npr. zaščita evropske kulturne dediščine, sodelovanje

kulturnih institucij, mobilnost kulturnih delavcev, spodbujanje kulturne raznolikosti in

medkulturnega dialoga in podobno). Odgovornost za stanje v kulturi je torej slovenska

notranja zadeva, zato bi moralo to področje (p)ostati nacionalno prednostno. V Sloveniji

ima na področju kulture osrednjo oziroma najpomembnejšo vlogo drţava, v njenem okviru

pa glavno teţo odgovornosti nosi Ministrstvo za kulturo RS. Občine morajo v skladu z

zakonskimi določili skrbeti za razvoj kulture na lokalni ravni. Za izvedbo teh dejavnosti

ustanavljajo lokalne javne zavode na področju kulture, večje občine pa imajo tudi dolţnost

zagotavljati delovanje tistih javnih zavodov na področju kulture, ki imajo širši druţbeni

oziroma nacionalni pomen. Tovrstne javne zavode v določeni meri sofinancira tudi drţava

Kultura ima v slovenski zgodovini posebno mesto. Zaradi kulture slovenske druţbe se je

rodila ideja o lastni drţavi. Kot nosilka narodne zavesti je spodbudila proces

osamosvajanja in postavila temelj drţavi Sloveniji. Glavno teţo odgovornosti za stanje in

razvoj kulture v Sloveniji v imenu drţave nosi Ministrstvo za kulturo RS. Ministrstvo za

kulturo RS je bilo od osamosvojitve Slovenije do leta 2011 samostojno, v letu 2012 pa je

njegovo delovno področje na osnovi zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi

RS (Ur.l. RS, št. 24/2005–UPB, 109/2008, 38/2010 – ZUKN, 8/2012, 21/2013, 47/2013 –

ZDU–1G, 65/2014) prevzelo novo zdruţeno Ministrstvo za izobraţevanje, znanost, kulturo

in šport RS (v nadaljevanju MIZKŠ). Ideja o ukinitvi Ministrstva za kulturo RS je sproţila

številne polemike, objavljena je bila tudi peticija proti ukinitvi ministrstva. Z novo Vlado

je marca leta 2013 prišlo tudi do ponovne vzpostavitve samostojnega ministrstva za

kulturo in s tem zavezujoča obveza Vlade in Ministrstva po izboljšanju poloţaja kulture in

udejanjanju učinkovitejše kulturne politike.

2.3.1 Trenutno stanje

Kulturna politika je bila vedno predmet burni debat in razmišljanj. Ali imamo v Sloveniji

pravi model kulturne politike, ki spodbuja kakovost, dostopnost in raznolikost in

osveščenost? Ali so strateški cilji dobro zasnovani in uresničljivi? Kaj je javni interes na

področju kulture oz. katere so javne kulturne dobrine, ki si zasluţijo drţavno finančno

podporo? Ali so detektirani finančni viri za kulturo dosegljivi? Začnimo torej z analizo

obstoječega stanja na področju kulture v Sloveniji.

2.3.1.1 Institucionalna in neinstitucionalna kultura

Za Slovenijo je značilen močan javni sektor v kulturi s številnimi kulturnimi institucijami.

Javni sektor na področju kulture je s strani politike in javnosti vedno pod drobnogledom in

je pogosto predmet kritik. Za njegovo financiranje gre več kot polovica proračunskih

sredstev Ministrstva za kulturo. Je torej velik porabnik davkoplačevalskega denarja, vendar

je hkrati tudi največji producent, ki zagotavlja izvrševanje javnega interesa na področju

kulture. Poleg javnih kulturnih zavodov, ki so strokovno avtonomni in so samostojne

27

pravne osebe (t.i. institucionalne kulture, kulture v profesionalnih ustanovah) je v Sloveniji

prisotna in dejavna tudi neinstitucionalna kultura – nevladne organizacije (v nadaljevanju

NVO) in samozaposleni.

Financiranje programov dela v javnih zavodih poteka na osnovi ZUJIK, Zakona o javnih

financah (Ur.l. RS, št. 11/2011–UPB, 14/2013–popr., 101/2013, 55/2015–ZFisP in

96/2015–ZIPRS1617) ter Zakona o računovodstvu (Ur.l. RS, št. 93/1999), podrobneje pa je

urejeno v Pravilniku o načinu izvajanja financiranja javnih zavodov, javnih skladov in

javnih agencij (Ur.l. RS, št. 85/2010) na področju kulture. Financiranje javnih zavodov,

agencij in sklada predstavlja 62 % celotnega proračuna, namenjenega za kulturo, in je

fiksni del proračuna ministrstva za kulturo. Financiranje je neposredno na osnovi odločbe,

v kateri so opredeljene naloge javne sluţbe, odobrena sredstva ter obveznost poročanja o

izvedenih aktivnostih/projektih ter doseţenih rezultatih. Ministrstvo za kulturo financira

drţavnim javnim zavodom stroške dela, splošne stroške delovanja, programske materialnih

stroškov ter (če proračun to dopušča) tudi stroške investicijskega vzdrţevanja. Ministrstvo

za kulturo delno krije stroške izvajanja javne sluţbe tudi javnim zavodom, katerih

ustanoviteljice so lokalne skupnosti (muzejem npr. do 80 %). V letu 2014 je bilo na

področju kulture 251 javnih zavodov, javnih skladov in javnih agencij (Ministrstvo za

kulturo RS, 2015, str. 98; Lipovšek, 2015, str. 18).

Za financiranje NVO velja ista zakonska podlaga, le da NVO ministrstvo financira na

podlagi javnih razpisov oz. javnih pozivov, odobrena sredstva pa se jim ministrstvo dodeli

s pogodbo, v kateri so opredeljene pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank ter način

izplačevanja sredstev in način in obseg poročanja. V primerjavi z javnimi zavodi so

drţavna proračunska sredstva, ki so namenjena NVO, bistveno niţja. Prostorski in tehnični

pogoji za delovanje so pri NVO slabši, prav tako pogoji za izobraţevanje in usposabljanje.

Po drugi strani pa so evropski programi in evropska sredstva bolj usmerjeni k

sofinanciranju projektov NVO oz. so NVO bolj uspešni pri pridobivanju evropskih

sredstev od javnih zavodov.

Samozaposleni v kulturi so ustvarjalci na področju kulture, ki opravljajo samostojno

specializiran poklic s področja kulture. Status samozaposlenega na področju kulture smo

kot obliko statusa drţavnih umetnikov poznali ţe v nekdanji Jugoslaviji. Naziv statusa se je

večkrat spreminjal, do leta 1992 »samostojni kulturni delavec«, od leta 1994 do leta 2002

»samostojni ustvarjalec na področju kulture«, od leta 2002 pa do danes »samozaposleni v

kulturi«.

Sistem drţavnega socialnega varstva ima za ustvarjalce v kulturi dve pravni obliki

samozaposlitve: samostojni podjetnik in samozaposleni v kulturi. V letu 2014 je v bilo na

področju kulture 6.868 samostojnih podjetnikov ter 2.291 samozaposlenih. Pod posebnimi

pogoji – izjemni kulturni prispevek in nizki dohodki – Ministrstvo za kulturo RS mesečno

plačuje samozaposlenim prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno

28

zdravstveno zavarovanje ter starševsko varstvo in zaposlovanje. Samozaposleni pa ne

morejo uveljavljati bolniškega dopusta (do 1 meseca), dopusta, regresa, nadomestilo za

brezposelnost. Njihovo delo bi zato lahko mirno opredelili kot prekarno delo, za katero se

zahteva izjemne doseţke. Ministrstvo za kulturo na podlagi javnega razpisa dodeljuje

samozaposlenim v kulturi tudi t.i. kulturne ţepnine, ki so namenjene izboljšanju pogojev

delovanja in spodbujanju ustvarjalnosti samozaposlenih v kulturi (Lipovšek, 2015, str. 18).

Tabela 3: Poslovni subjekti v dejavnostih na področju kulture glede na

pravnoorganizacijsko obliko v obdobju 2008–2014

Pravnoorganizacijska oblika Leto

2008

Leto

2009

Leto

2010

Leto

2011

Leto

2012

Leto

2013

Leto

2014

Javni zavodi, javni skladi

oziroma javne

agencija

236 244 248 251 253 252 251

Gospodarske druţbe in zadruge 2.644 2.798 2.858 2.929 2.988 3.043 3.090

Samostojni podjetniki

posamezniki 3.634 4.306 4.846 5.260 5.439 6.168 6.868

Nepridobitne organizacije –

pravne osebe

zasebnega prava

354 411 474 522 546 582 625

Društva 607 606 599 619 618 625 627

Samostojni novinarji 409 357 329 283 262 229 247

Samozaposleni v kulturi 2.436 2.403 2.403 2.421 2.278 2.218 2.291

Drugo 14 14 16 15 11 10 13

Skupaj 10.336 11.141 11.775 12.302 12.395 13.127 14.012

Vir: B. Lipovšek, Organizacije na področju kulture v Sloveniji, 2015, str.18.

Na področju kulturnih dejavnosti, kamor po ZUJIK sodijo vse oblike ustvarjanja,

posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne

dediščine, besednih, uprizoritvenih, glasbenih, vizualnih, filmskih, avdiovizualnih,

intermedijskih in drugih umetnosti, na področju zaloţništva in knjiţničarstva,

kinematografije in na drugih področjih kulture, prevladujejo glede na pravnoorganizacijsko

obliko samostojni podjetniki (49 %) ter gospodarske druţbe in zadruge (22 %), sledijo pa

samozaposleni (16 %). Javnih zavodov, javnih skladov oz. javnih agencij je 251 (2 %), kar

je skoraj toliko, kot je v Sloveniji samostojnih novinarjev.

2.3.1.2 Financiranje slovenske kulture

Na področju drţavnega financiranja kulture je od leta 2009 do leta 2014 opaziti vsakoletno

zniţevanje proračunskih sredstev, namenjenih za kulturo, z izjemo leta 2011, ko je glede

na preteklo leto zaznan rahel porast sredstev (dobrih 1,5 milijonov EUR). Kar je

zaskrbljujoče, je dejstvo, da smo na področju drţavnega proračunskega financiranja v letu

29

2014 soočeni s slabšim stanjem kot v letu 2007 in da je proračun za kulturo ţe v letu 2012

padel pod priporočljivo mejo spodnjo mejo 2 % drţavnega proračuna.

Tabela 4: Javnofinančni izdatki za kulturo Ministrstva za kulturo RS in občin v obdobju

2004–2014 (v EUR)

Leto Realizacija drţavnega proračuna

MK v EUR

Realizacija občinskih

proračunov v EUR

Skupna proračunska

realizacija v EUR

2004 136.034.648 77.963.750 213.998.398

2005 146.677.838 83.919.152 230.596.990

2006 154.232.177 102.489.954 256.722.131

2007 164.660.599 111.411.993 276.072.592

2008 178.120.599 143.420.101 321.540.700

2009 204.040.642 152.576.034 356.616.676

2010 191.308.915 159.539.065 350.847.980

2011 192.863.333 150.301.545 343.164.878

2012 172.156.681 162.953.433 335.110.114

2013 157.343.635 126.632.407 283.976.042

2014 161.124.250 136.764.993 297.889.243

Legenda: * V letu 2012 v okviru proračuna MIZKŠ.

Vir: B. Lipovšek,Materialni položaj kulture v Sloveniji, 2015, str.8 in 28.

Občine vedno bolj prevzemajo svoje obveznosti do kulture, kar je lepo razvidno tudi iz

naraščanja sredstev, ki jih občinski proračuni namenjajo za kulturne dejavnosti. Razmerje

med lokalnim in drţavnim financiranjem v kulturi se počasi izenačuje.

Slika 6: Prikaz odhodkov za kulturo v obdobju 2004–2014

30

2.3.1.3 Področja kulture

Ministrstvo za kulturo RS je obseţnejšo evalvacijo stanja posameznih področjih kulture

prvič temeljiteje opravilo in predstavilo leta 2002. Analiza je ţe vsebovala nastavke vizije

razvoja kulture, opredelitve ciljev, ukrepov in finančnih sredstev, potrebnih za njihovo

realizacijo. Drugi obseţnejši pregled stanja na področju kulture je iz leta 2011, ponuja pa

nadaljevanje pregleda stanja od leta 2002 vse do 2009 (ponekod tudi do 2010) s predlogi

ciljev za Nacionalni program za kulturo (v nadaljevanju NPK) za obdobje 2012–2015.

Iz obeh analiz (Ministrstvo za kulturo RS, 2002; Ministrstvo za kulturo RS, 2011) lahko

povzamem, da si drţava prizadeva za izboljšanje poloţaja ustvarjalcev in NVO ter

samozaposlenih v kulturi. Prizadeva si tudi krepitev instrumenta delovnih štipendij na vseh

področjih umetnosti. Uvedeno je bilo knjiţnično nadomestilo za izposojo del v splošnih

knjiţnicah.

Na področju uprizoritvene umetnosti je prednost predvsem pestra ponudba, ţanrska

razvejanost področja, razvita vsebinska mreţa javnih zavodov in močni producenti v

nevladnem sektorju. Slabost je vidna v nefleksibilnosti delovanja, vodenja in financiranja

javnih zavodov, v razdrobljenosti nevladne produkcije, v zastareli in neprimerni

infrastrukturi ter togi zakonodaji, ki zapostavlja vsebine in umetniške vrhunskosti in je

potrebna modernizacije (Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str. 8–28; Ministrstvo za kulturo

RS, 2011, str. 5–55).

Področje glasbene umetnosti je razpršeno, dostopno, opazna je visoka raven in

raznovrstnost glasbenih zvrsti in izvajalcev ter bogata slovenska kulturna glasbena

dediščina. Ministrstvo uspešno skrbi za podporo deficitarno zastopanim glasbenim

praksam. Tudi na tem področju je slabost v nefleksibilnosti izobraţevanja, delovanja,

vodenja in financiranja javnih zavodov ter v premajhni vzpodbudi vrhunskosti glasbenih

del, v neenakomerni pokritosti in razdrobljenosti področja, nerazvitost področja glasbene

in baletne kritike in publicistike ter nespodbudni davčni zakonodaji. Strategije na področju

mednarodnega sodelovanja in promocije so slabo zastavljene (Ministrstvo za kulturo RS,

2002, str. 30–72; Ministrstvo za kulturo RS, 2011, str. 56–88).

Za področje vizualne (likovne) umetnosti je značilna fleksibilnost izvajalcev likovnih

programov in projektov, dobra pokritost drţave z galerijami, mednarodna prepoznavnost

vrste slovenskih izvajalcev in umetnikov, kvalitetni izobraţevalni in popularizacijski

programi, naraščanje števila obiskovalcev razstav in udeleţencev različnih oblik

neformalnega izobraţevanja. Opazen je tudi razvoj arhitekture in oblikovanja. Slabosti so

vidne v preobseţnosti področja s premalo samostojnimi/avtonomnimi podpodročji, v

preveliki razdrobljenosti izvajalcev in projektov ter v prevelikem razponu v njihovi

kakovosti. Premalo je sodelovanja med javnimi zavodi, NVO in posamezniki, slab je

poloţaj samozaposlenih, nespodbudna je davčna zakonodaja glede sponzoriranja,

31

donatorstva, mecenstva (Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str. 74–93; Ministrstvo za

kulturo RS, 2011, str. 89–111).

Slovenske intermedijske umetnosti so svetovno uveljavljene in prepoznane, na tem

področju cveti mednarodno sodelovanje. Področje je notranje raznoliko in deleţno

spodbud tako na ministrstvu kot v evropskih institucijah. Opazne slabosti pa so v slabi

informacijski infrastrukturi, opremi in pogojih za ustvarjanje, v neenakomerni regionalni

razporejenosti multimedijskih centrov, v pomanjkanju izobraţevanja in usposabljanja na

tem področju, tudi občinstva (Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str. 94–113; Ministrstvo za

kulturo RS, 2011, str. 112–128).

Na področju knjige (zaloţništva) ministrstvo od leta 2002 podpira programe zaloţb ter

dejavnost knjigarn. Spodbuja zaloţniško produkcijo (humanistika, leposlovje) in projekte,

razvija bralno kulturo ter s podeljevanjem delovnih štipendij, knjiţničnim nadomestilom,

promocijo knjig, podpira avtorje. Leta 2008 je področje prešlo pod okrilje Javne agencije

za knjigo RS in se kadrovsko okrepilo. Prednost novega subjekta, ki pokriva celotno

področje, je v tem, da lahko deluje relativno neodvisno od politike, tesno sodeluje s

strokovno javnostjo in ustvarjalci (tudi mednarodno) in uveljavlja nove pristope in razvoj

knjiţne poti od avtorjev do bralcev. Slabosti, ki so opazne na tem področju, so predvsem

slaba in neenakomerna dostopnost knjig v knjigarnah na celotnem slovenskem območju,

nizke naklade, primanjkuje tudi dobrih knjigarn (Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str. 154–

184; Ministrstvo za kulturo RS, 2011, str. 129–160).

Knjiţničarstvo ima v Sloveniji pomembno vlogo. Knjiţnice so institucije z večstoletno

tradicijo, ki so povezane v enoten, mednarodno primerljiv knjiţnični informacijski sistem,

imajo obseţne in pestre zbirke knjiţničnega gradiva, kakovostne in raznolike knjiţnične

storitve, usposobljen kader in veliko število uporabnikov, največje med kulturnimi

dejavnostmi. Slabosti slovenske knjiţnične dejavnosti so predvsem v prepočasnem

posodabljanju in uvajanju novih knjiţničnih storitev, v pomanjkanju kadrov s specialnimi

znanji in kompetencami, potrebnimi za razvoj dejavnosti, v slabem sodelovanju med

lokalno skupnostjo in drţavo ter med knjiţnicami ter v prepočasni in neenakomerni

digitalizaciji gradiva (Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str. 114–152; Ministrstvo za kulturo

RS, 2011, str. 161–217).

Filmska dejavnost je del avdiovizualne dejavnosti, ki se manifestira v kinematografski

obliki. Področje je razdeljeno na javni (institucionalni) in gospodarski sektor. Ministrstvo

preko Filmskega sklada RS in Javnega zavoda Filmski studio Viba Film Ljubljana oblikuje

nacionalni filmski program, zagotavlja produkcijo, distribucijo, promocijo in prikazovanje

filmov, oblikuje cilje kulturne politike, spodbuja razvoj in ustvarjalnost na področju

kinematografije, dodeljuje štipendije, nagrade in druge spodbude filmskim ustvarjalcem.

Gospodarski sektor zastopajo izvajalci javnega interesa za kulturo – producenti s statusom

pravnih in fizičnih oseb, registriranih za filmsko in televizijsko produkcijo. Na tem

32

področju delujejo tudi zasebni zavodi, društva, zdruţenja, ipd kot del nevladnega sektorja,

ki je močan partner pri oblikovanju kulturne politike, Slabost slovenskega

kinematografskega sistema je predvsem v tem, da javni zavod, ki ga financira drţavni

proračun, na trgu ponuja niţje cene svojih storitev in s tem predstavlja nelojalno

konkurenco ostalim ponudnikov (producentov), hkrati pa status javnega zavoda omejuje

poslovno fleksibilnost filmskega studia. Pomanjkljivost, ki velja za celoten

kinematografski sektor, je prav prevelika finančna odvisnost od drţavnega proračuna in

drţavnih subvencij, premajhno financiranje promocije in distribucije v primerjavi s

financiranjem filmske produkcije ter neučinkovitost in neoptimalna zasedenost kapacitet

(Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str. 186–205; Ministrstvo za kulturo RS, 2011, str. 218–

232).

Obveznost drţave je, da zagotavlja »pluralnost in raznolikost medijev«. Mediji

predstavljajo »svobodo izraţanja« in so temeljni element vsake demokratične druţbe, tudi

z opozarjanjem na kršitve človekovih pravic in svoboščin. Zagotavljanje medijskega

pluralizma, ocenjevanje stanja in predlaganja ukrepov je v pristojnosti Direktorata za

medije na Ministrstvu za kulturo. Direktorat izvaja tudi upravne naloge s področij medijev,

izvaja sistemske naloge s področja avdiovizualne kulture ter skupaj z drugimi resorji,

interesnimi zdruţenji ter institucijami EU ustvarja pogoje za njihov celovit razvoj. Na

področju zagotavljanja javnega obveščanja ima glavno vlogo javni zavod RTV Slovenija.

Ministrstvo vodi tudi razvid medijev z javno dostopnimi osnovnimi podatki o medijih in

njihovih izdajateljih. V razvid medijev je bilo konec leta 2013 vpisanih kar 1.646 medijev,

največ je tiskanih medijev (1.128), sledijo elektronski (376), radijski (112), najmanj pa je

televizijskih (103). Pri tiskanih medijih imamo največ tistih, ki izhajajo manj kot štirikrat

letno (655), najmanj imamo štirinajstdnevnikov (3). Slovenski medijski trg je majhen in

hitro obvladljiv, ter na prvi pogled dejaven, bogat, geografsko razpršen in raznolik. Na

»drugi pogled« pa za slovenski medijski trg ne moremo reči, da je razvit, pluralen in

lastniško transparenten. Ministrstvo vpliva na višjo stopnjo medijskega pluralizma

predvsem z aktivno drţavno pomočjo prek razpisa za sofinanciranje programskih vsebin

medijev in z omejitvami koncentracij lastništva medijev, vendar je za medijski trg prav

prevelika finančna odvisnost od javnih proračunskih sredstev to tudi pomanjkljivost, ki se

odraţa tudi v nelojalni konkurenci nekaterih medijev. V medijski panogi je zaznati tudi

velike strukturne spremembe, predvsem zaradi hitrega razvoja digitalnih tehnologij

(radikalna sprememba produkcije in distribucije medijskih vsebin, ki zahteva medijsko

pismenega uporabnika), spremenjenih bralskih navadah, pa tudi zaradi gospodarske krize

ter političnih vmešavanj v upravljavske in lastniške strukture medijev (Ministrstvo za

kulturo RS, 2014, str. 8–11).

Ljubiteljska dejavnost oz. kulturno ljubiteljstvo je mnoţično organiziranje kulturno

udejstvovanje v prostem času in sega v obdobje čitalništva (druga polovica 19. Stoletja).

Skrb za ljubiteljska kulturna društva in zveze je drţava prepustila Javnemu skladu RS za

kulturne dejavnosti, ki opravlja strokovne, administrativne in organizacijsko tehnične

33

naloge ter druge naloge v zvezi s kulturnim posredništvom in ima več kot 50 izpostav. V

Sloveniji je opaziti dokaj enakomerno geografsko razpršenost društev, ki se ukvarjajo z

ljubiteljsko kulturo. Po številu društev seveda prednjači osrednje slovenska regija z

Ljubljano. Društva so povezana, dobro organizirana in pridobivajo različne finančne vire

za delovanje (proračun RS, občin, sponzorji, donatorji, EU skladi). Slabost je predvsem v

premajhnem interesu lokalnih skupnosti za razvoj novih (nedomačih) oblik ustvarjanja

(podpirajo predvsem ohranjanje podedovanega kulturnega standarda), premalo je

neproračunskih finančnih virov (Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str. 270–292;

Ministrstvo za kulturo RS, 2011, str. 233–265).

Direktorat za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo pokriva široko polje dejavnosti

varstva premične in tudi nesnovne kulturne dediščine. Skrbi za učinkovito izvajanje

javne sluţbe s (so)financiranjem in nadziranjem programov dela 45 na področju premične

kulturne dediščine, od tega 9 drţavnih in 36 pooblaščenih muzejev. Drţavni in

pooblaščeni muzeji v umetnostno in kulturno zgodovinskih, arheoloških, tehniških,

zgodovinskih, etnoloških in drugih zbirkah hranijo 2.800.000 inventariziranih predmetov

kulturne dediščine, ki so naše nacionalno bogastvo in kulturni spomenik. Posamezne

zbirke ali predmeti so pomembni in prepoznavni v širšem evropskem in tudi na svetovnem

nivoju. Javna sluţba teritorialno pokriva celotno območje RS in vključuje tudi zamejstvo

in izseljenstvo, področno pokriva vse zvrsti dediščine. Dobro so sprejeti projekti in

programi na področju popularizacije: Poletna muzejska noč, Mednarodni dan muzejev in

drugi dnevi, ko je omogočen prost vstop, Kulturni bazar, sodelovanje v sklopu Tedna

kulturne dediščine. Slabosti so vidne pri normativnem urejanju področja premične kulturne

dediščine (vrzeli na področju podeljevanja pooblastil, definiranju obsega drţavne javne

sluţbe in vloge sluţbe za premično dediščino in muzeje, idr.), pri davčnih spodbudah in

olajšavah (nestimulativna davčna zakonodaja za lastnike kulturne dediščine, za sponzorje

in donatorje), pri prepoznavanju pomena in prispevka muzejev in ohranjanja premične

dediščine k gospodarski rasti, turizmu, druţbenem razvoju, socialni koheziji, opazno je

vsakoletno zniţevanje drţavnih proračunskih sredstev za muzejsko dejavnost, opazna je

tudi odsotnost vpliva drţave kot večinskega financerja v pooblaščenih muzejih, katerih

ustanoviteljice so občine in s tem tudi oteţen nadzor nad izvajanjem javne sluţbe. Lokalne

skupnosti muzeje izkoristijo za parcialne namene, breme financiranja v največji meri

prenašajo na drţavo in zniţujejo finančno podporo (Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str.

334–367; Ministrstvo za kulturo RS, 2011, str. 264–295).

Na področju varstva nepremične kulturne dediščine izvaja upravne naloge Direktorat za

kulturno dediščino v okviru Ministrstva za kulturo. Za izvajanje javne sluţbe na področju

varstva nepremične dediščine je drţava ustanovila javni Zavod za varstvo kulturne

dediščine Slovenije, ki s svojimi organizacijskimi enotami pokriva celotno območje

Republike Slovenije ter Javni zavod Arboretum Volčji Potok. Drţava s proračunskimi

sredstvi skrbi za učinkovito strokovno varstvo nepremične kulturne dediščine ter za

ohranjanje kulturne dediščine – redno vzdrţevanje in obnavljanje ter varstvo

34

spomeniškovarstvenih elementov pred propadanjem in drugimi oblikami ogroţenosti,

vključno z usmerjanjem razvoja, ki vpliva na stanje dediščine in na moţnosti njene

trajnostne (gospodarske) rabe in oţivljanja. Register dediščine je uradna evidenca, ki je

osnova za varovanje dediščine. Enote se lahko vključujejo v sistem varstva le, če so

vpisane v register. Prednosti na področju varstva nepremične kulturne dediščine so bogata

in raznolika kulturna dediščina, prepoznana v mednarodnem okolju (UNESCO spomeniki),

dolga tradicija varstva in organizacijsko enovita javna sluţba varstva nepremične kulturne

dediščine, pokritost celotnega območja Slovenije, enoten sistem evidentiranja nepremične

kulturne dediščine (RKD), modularnost informacijskega sistema varstva, ki podpira

vključevanje kulturne dediščine v urejanje prostora in omogoča njegovo nadgradnjo za

potrebe razvojnega načrtovanja. Velika slabost je padanje proračunskih sredstev in EU

sredstev za namen ohranjanja kulturne dediščine, ni strateškega načrtovanja varstva

kulturne dediščine, varstvo je osredotočeno na posamezne objekte, manj pripravljeno pa na

ohranjanje dediščinskih lastnosti v večjih območjih (programi varstva so zasnovani na

trenutnih prioritetah), nezadovoljivo stanje kulturne dediščine (zapuščenost, slabo

vzdrţevanje, rušitve), pomanjkanje načrtne strategije pri promoviranju naše kulture in

kulturne dediščine, preveliko zanašanje uporabnikov na proračunska sredstva in premalo

angaţmaja za zagotovitev izvenproračunskih virov, pomanjkanje upravljavskih znanj in

kadrov v kulturi, nespodbudna davčna politika za varovanje in obnovo kulturne dediščine

(Ministrstvo za kulturo RS, 2002, str. 312–343; Ministrstvo za kulturo RS, 2011, str. 296–

342).

Ministrstvo spodbuja tudi kulturno udejstvovanje italijanske in madţarske narodne

skupnosti, romske skupnosti ter drugih manjšinskih skupnosti in priseljencev v

Sloveniji, kot Slovencev, ki ţivijo izven.

Kje vse so slabosti slovenske kulturne politike, bomo laţje ugotovili s primerjavo z

drugimi evropskimi drţavami, vendar pa ţe po opravljani analizi stanja brez teţav

opazimo, da je slovenska kulturna politika še vedno centralizirana (drţava financira tudi

javne zavode, katerih ustanoviteljice so občine), da je previligirana institucionalna kultura

in da je zaznati trend zniţevanja drţavnih proračunskih sredstev za kulturo.

3 PRIMERJAVA EVROPSKIH KULTURNIH POLITIK

Pri primerjavi evropskih kulturnih politik ni moj namen pokazati, kaj je prav in kaj ne,

temveč ugotoviti, kakšne so vizije, razvojne zamisli, usmeritve in načrti na področju

kulture v drugih evropskih drţavah in na ta način razširiti alternative, ki jih imamo pri

oblikovanju in izboljšanju slovenske kulturne politike.

Ta naloga seveda ni lahka. Kot ţe rečeno, obstaja v evropskih kulturnih politikah vrsta

raznolikih pristopov do polja kulture, neenotne definicije kulture pa se odraţajo v

različnem razumevanju oziroma v različnih merilih za njeno vrednotenje. Ta

35

pomanjkljivost naraste s pomanjkljivimi statističnimi podatki, predvsem na lokalni ravni

drţave. Evalvacije s področja kulture so redke, njihova presoja subjektivna, rezultati pa

temu primerni. Pri interpretaciji podatkov je zaradi vseh omenjenih teţav potrebno biti

izjemno previden.

Pri pridobivanju informacij o kulturi v drţavah EU se posluţujem predvsem študije

Financiranje umetnosti in kulture v EU (European Parlament, 2006), ki je bila izdelana po

naročilu evropskega parlamentarnega Odbora za kulturo in izobraţevanje, ter na

nacionalna poročila in podatke, zbrane v okviru projekta Kompendij. Statistični podatki o

kulturnih dejavnosti so objavljeni na spletnih straneh Eurostat, evropskega statističnega

urada, ki pridobiva statistične podatke za EU, ter na spletnih straneh posameznih

nacionalnih statistik. Podatki o organiziranosti posameznih ministrstev in o proračunskih

sredstvih za kulturo so dosegljivi preko spletnega dostopa do ministrstev, pristojnih za

kulturo, in ministrstev za finance, ter lokalnih skupnosti oz. zdruţenj. S podatki o slovenski

kulturni politiki razpolaga Ministrstvo za kulturo RS.

3.1 Prioritete evropskih kulturnih politik

Za čim boljšo ilustracijo kulturne politike v drţavah EU je najbolje pričeti z analizo

prioritet in usmeritev.

Tabela v prilogi 1, povzeta in prirejena po študiji Financiranje umetnosti in kulture v EU

(European Parlament, 2006), izkazujete široko paleto prioritet kulturnih politik. Za

nekatere drţave je prioriteta kulturna dediščina, za druge socialna vključenost in kulturna

raznolikost, pri čemer vse drţave sledijo direktivam EU, ki usmerjajo kulturni sektor.

Večina evropskih kulturnih politik se usmerja na kreativnost in kreativne industrije, na

varstvo in ohranjanje kulturne dediščine, internacionalizacijo in decentralizacijo

odgovornosti.

Z globalizacijo in naraščanjem imigracij se posebna pozornost namenja identiteti in

pluralizmu. Podpiranje umetnikov je glavni cilj kulturne politike nordijskih deţel,

Avstrije, Belgije, Nemčije, Irske, Malte, Nizozemske in Luksemburga in Slovenije. Pomen

umetniške izobrazbe in druţbene povezanosti predstavlja prioriteto v Franciji, na

Irskem, v Latviji, Luksemburgu, na Nizozemskem, Poljskem, v Španiji, Sloveniji in Veliki

Britaniji. Ohranjanje in oţivljanje kulturne dediščine podpirajo Italija, Grčija, Ciper,

Malta, Slovenija in Hrvaška. Ekonomski potencial kulture spodbujajo Anglija, Avstrija,

Danska, Nemčija, Nizozemska in Hrvaška. Omeniti je potrebno, da so kreativne

industrije ter inovativne oblike nove ekonomije, ki izhaja iz kreativnih industrij,

ključne usmeritve tako EU kot nacionalnih politik in to ne le kulturnih, vendar ukrepi v

smeri njihovega spodbujanja na nacionalni ravni še niso dosegli pravega učinka. Obstajajo

sicer izjeme, med njimi Nemčija, ki si prizadeva za oblikovanje t.i. kooperativne kulturne

36

politike, kar pomeni, da profitne in neprofitne organizacije postanejo partnerji javnega

sektorja na področju oblikovanja kulturne politike. Odpiranje kulture na ekonomsko polje

delovanja je usmeritev tudi drţav, kjer je sicer ţe po tradiciji vloga drţave dominantna

(European Parlament, 2006, str. 7–8).

3.2 Organizacija javne administracije za kulturo

Tudi analiza organiziranosti administracije, odgovorne za kulturo, povzeta po študiji

Financiranje umetnosti in kulture v EU (European Parlament, 2006, str. 9–13), nakazuje

pri članicah EU vrsto podobnosti. Za boljši prikaz teh skupnih lastnosti bi lahko drţave

zdruţili v tri skupine.

Večina deţel ima centralizirano strukturo s centralnim ministrstvom, ki nosi večji del

odgovornosti. V to skupino sodijo Ciper, Češka, Francija, Grčija, Irska, Luksemburg,

Romunija, Slovaška, Slovenija in Švedska, ki centralno vodi dialog z avtonomno

regionalno in lokalno ravnjo. Nekatere drţave odgovornost za kulturno politiko prenašajo

na niţje vladne ravni, ki na splošno delujejo pod nadzorom ministrstva. Drţave s

centralizirano strukturo, s tendencami po decentralizaciji so Bolgarija, Hrvaška, Estonija,

Litva in Latvija, Malta, Nizozemska, Portugalska in Velika Britanija.

Drugo skupino sestavljajo drţave, kot so Avstrija, Belgija in Nemčija, s federalno

organizacijo. V teh primerih centralno ministrstvo včasih celo sploh ne obstaja (Nemčija,

Belgija) in so zato niţji nivoji vlade (deţele, pokrajine, občine) odgovorni za kulturne

zadeve. Federalni pristop razvija tudi Italija.

Danska, Finska, Španija, in Poljska, so primeri decentraliziranega sistema kulturne

politike. Na Madţarskem, ki ima (zaenkrat še) decentralizirani sistem kulturne politike, so

prisotne tendence po (re)centralizaciji, Finska pa je primer decentraliziranega sistema s

horizontalno in vertikalno decentralizacijo. Različne študije poudarjajo tudi t.i. »Nordijski

model« kulturne politike. Podobnost med politikami omenjenih drţav izvira iz naslednjih

skupnih značilnosti: povezanost s sistemi socialne varnosti, poudarek na sodelovanju,

pomembnost enakosti, velikodušna podpora posameznih umetnikov in pomembnost

umetniške kakovosti kot odločilnega kriterija za zagotavljanje podpore.

Če si zamislimo črto, ki povezuje dve skrajnosti, bi bila Irska na eni strani kot primer

najbolj centraliziranega sistema (skupno z večino drţav Srednje in Vzhodne Evrope),

Nemčija, Danska in Poljska – kot najbolj necentralizirani – pa bi zasedali mesta na drugi

strani spektra.

Samostojno Ministrstvo za kulturo imajo Bolgarija, Češka, Danska, Estonija, Francija,

Grčija, Hrvaška, Italija (sicer tudi za turizem), Latvija, Litva, Poljska, Portugalska,

Romunija, Slovaška in Slovenija. Avstrija (Zvezno ministrstvo za izobraţevanje, umetnost

37

in kulturo), Belgija (Ministrstvo za socialne zadeve, zdravstvo in kulturo), Ciper

(Ministrstvo za izobraţevanje in kulturo), Finska (Ministrstvo za izobraţevanje in kulturo),

Nemčija (ni ministrstva, Svet za umetnost), Madţarska (Ministrstvo za človeške vire),

Luksemburg (ministrstvo za kulturo, visoko šolstvo in raziskave), Malta (Ministrstvo za

turizem, kulturo, mladino in umetnost), Nizozemska (ministrstvo za izobraţevanje, kulturo

in znanost, Španija (Ministrstvo za izobraţevanje, kulturo in šport), Švedska (Ministrstvo

za izobraţevanje, raziskave in kulturo), Velika Britanija (Oddelek za kulturo, medije in

šport).

Dejansko obstaja med drţavami EU nekaj skupnih zamisli glede organiziranosti javne

administracije, odgovorne za kulturo, obstajajo pa tudi številne razlike, ki pod vprašaj

postavljajo pozornost, namenjeno podobnostim. Splošni zaključki evropske primerjave

(European Parlament, 2006, str. 9) so, da igra v evropskih drţavah tudi na področju kulture

proces decentralizacije in deetatizacije odločilno vlogo. Druga lastnost, ki je skupna večini

drţav, je rastoča priloţnost za privatni sektor in neprofitne organizacije, da se aktivno

vključijo v kulturno politiko, ne le s podporo kulturnega sektorja, temveč tudi z

delovanjem znotraj njega. Takšen primer je Italija, ki je, potem ko je prelomila dolgoletno

tradicijo drţavne oblasti na področju kulturnega sektorja, v zadnjih desetih letih uvedla

zakone, ki neposredno vključujejo privatni sektor v aktivnosti, ki zadevajo ohranjanje

dediščine in celo upravljanje kulturnih znamenitosti. Ta trend, ki je značilen tudi za druge

drţave, odgovarja povečani potrebi po novih finančnih mehanizmih za podporo umetnosti

in kulturi.

Raziskava omenjene študije na področja kulture (European Parlament, 2006, str. 14)

razkriva v nekaterih evropskih drţavah tudi prisotnost paradrţavnih organov, t.j. institucij,

ki delujejo po načelu » podaljšane roke drţave« (angl. Arm’s length priciple). Na tem

področju lahko drţave uvrstimo v tri skupine oz. sisteme.

Prvi vključuje drţave kot sta Italija in Francija, kjer v drţavnem sistemu, vodenemu od

zgoraj navzdol, uradniki in politiki odločajo, kako se bodo razdeljevala sredstva iz

drţavnih skladov. Pri tem sistemu so prepoznane naslednje pomanjkljivosti: sistem ni

dovolj transparenten, obstaja velik prostor za lobiranje, prestiţni projekti (elitna umetnost)

imajo boljše moţnosti za financiranje in drţava lahko pretirano usmerja razvoj kulture.

Drugi sistem je britanski. Drţavni sekretar dodeljuje sredstva neministrskim javnim

telesom (angl. Non-Departmental Public Bodies), le ta pa prejeta sredstva razdeljujejo med

različne projekte in prosilce. Čeprav neministrska javna telesa podpira drţava (v Angliji jih

je 60), le ta niso del drţavnega aparata, ampak so avtonomna telesa, ki uţivajo določeno

stopnjo neodvisnosti od političnega nadzora. Čeprav imajo svobodo odločati glede uporabe

finančnih virov, ostajajo odgovorni Sekretarju. Princip »podaljšane roke drţave« regulira

način delovanja teh teles, njihovo organizacijo ter sodelovanje z vlado. Ideja, ki stoji za

tem principom, je preprečevanje političnega vmešavanja pri sprejemanju odločitev. Drţava

38

– vlada financira kulturo preko različnih institucij in teles, ki delujejo kot filter pred

vladnim vplivom. Prednost takega sistema je, da je manj prostora za lobiranje in ni

nevarnosti vplivanja drţave na kulturni sektor. Slabost takega sistema pa je, da drţava na ta

način ne more usmerjati kulturne politike. Tovrstne paradrţavne institucije so odgovorne

za dodeljevanje sredstev različnim umetniškim sektorjem tudi v nordijskih drţavah.

V tretjem sistemu ima glavno vlogo neodvisni umetniški svet, ki strokovno ocenjuje

umetniško kvaliteto programov in projektov ter predlaga način razdelitve finančnih

sredstev iz skladov. Njegova vloga je izključno svetovalna, odločitve v zvezi z odobritvijo

projektov in višino financiranja pa prevzema vlada oz. minister, pristojen za kulturo.

Prednost tega sistema je, da lahko vlada oblikuje kulturno politiko ne da bi hkrati presojala

umetniško vrednost. Vendar pa, kot ţe rečeno, obstaja tu prostor za lobiranje z rizikom, da

gredo sredstva iz skladov vselej k istim kulturnim ustanovam, pri čemer ostaja le malo

prostora za nove prejemnike.

3.3 Sistem javnega financiranja kulture v drţavah EU

Financiranje kulture je najpomembnejši dejavnik usmerjanja kulturne politike. Poznamo

trţno in proračunsko financiranje kulture, vendar ne ena ne druga skrajna oblika ne

predstavlja optimalnega načina financiranja kulture. V tem poglavju je podrobneje

predstavljen sistem javnega financiranja kulture v drţavah EU.

Javnofinančni izdatki so proračunski izdatki sektorja drţava, vendar je zbiranje in

primerjanje podatkov med drţavami članicami EU teţko in zahteva previdnost pri

interpretaciji. Ţal na ravni EU ni zanesljivega orodja za spremljanje celotnih javnih

izdatkov za kulturo v drţavah EU. EU sicer postavlja statistične standarde in usklajuje

prakse posameznih drţav članic EU (drţave morajo svojo drţavno statistiko razvijati ob

upoštevanju Eurostatovih standardov), vendar je še vedno velika pomanjkljivost različno

definiranje kulture. Razlike so tudi glede samega spremljanja podatkov o kulturi. V

nekaterih drţavah je vodenje statistike za kulturo zaupano ministrstvom, pristojnih za

kulturo (npr. Francija), medtem ko so v drugih drţavah za to zadolţeni statistični uradi

(npr. Finska). Poleg tega obstajajo razlike še v spremljanju kulture na drţavnem in

lokalnem nivoju in v razpoloţljivosti podatkov po resornih evidencah, kar seveda zopet

vodi v nedoslednost pri poročanju in teţavo pri primerjanju in vrednotenju.

Zaradi neusklajenega spremljanja področja kulture, neenotnega zajemanja podatkov in

klasifikacij in vedno novih in novih področij, ki jo sestavljajo, so se na ravni EU pojavile

iniciative za poenotenje področja kulture in osnovanje sistema skladnih in primerljivih

informacij. Leta 1999 je Eurostat pričel s projektom mednarodnega poenotenja kulturnih

statistik (angl. European Statistical System Network on Culture, ESSnet-Culture), vendar

poteka delo na statistiki kulture zaradi premajhnih finančnih sredstev s prekinitvami in

počasneje od pričakovanj. Kljub temu pa Svet Evrope v svojem delovnem načrtu za

39

kulturo v obdobju 2015–2018 (Sklepi Sveta in predstavnikov vlad drţav članic, ki so se

sestali v okviru Sveta, o delovnem načrtu za področje kulture (2015–2018), 2014, str. 5)

zopet poudarja, »da so zanesljivi, primerljivi in aţurni statistični podatki s področja kulture

osnova za preudarno oblikovanje politike na tem področju«. Z zanimanjem torej

pričakujem rezultate Eurostatovega projekta za redno zagotavljanje in širjenje statističnih

podatkov o kulturi. Trenutno so za vpogled v stanje kulture v drţavah EU še vedno najbolj

uporabna nacionalna poročila o kulturni politiki, ki jih pripravljajo nacionalni izvedenci

posameznih drţav v okviru projekta Kompendij in to kljub temu, da ne ponujajo

najnovejših finančnih podatkov.

3.3.1 Javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti v skupnih javnofinančnih

izdatkih sektorja drţave

Za prvi vtis o stanju kulture v drţavah EU primerjam le oţje javne izdatke za kulturne

dejavnosti (brez radia in televizije ter zaloţništva, neprofitnih organizacij in društev ter

raziskav na področju kulture) v skupnem proračunu sektorja drţave po Eurostat

funkcionalni klasifikaciji izdatkov drţave (angl. COFOG). Eurostat namreč iz ţe

omenjenih razlogov celovitih podatkov na področje kulture zaenkrat še ne vodi.

Za potrebe poročanja Evropski komisiji in Eurostatu je predpisana enotna klasifikacija

institucionalnih sektorjev, v katere se razvrščajo posamezne institucionalne enote, in je

povzeta v slovenski Uredbi o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev (Ur.l. RS,

št. 13/2006, 107/2013).

Celotno gospodarstvo drţave je po standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev

razvrščeno v pet institucionalnih sektorjev: nefinančne druţbe, finančne druţbe, drţava,

gospodinjstva in nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva.

Sektor drţava se po standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev naprej deli na štiri

podsektorje: centralna drţava (neposredni uporabniki drţavnega proračuna, drţavni

skladi, druge enote centralne drţave), regionalna drţava, lokalna drţava (neposredni

uporabniki proračunov občin, skladi lokalne drţave, druge enote lokalne drţave) ter skladi

socialne varnosti.

Sektor drţava obsega institucionalne enote, katerih proizvodi in storitve so namenjeni javni

potrošnji (individualni ali kolektivni) in se v glavnem financirajo iz obveznih

javnofinančnih dajatev. Sem sodijo tudi institucionalne enote, katerih osnovna dejavnost je

prerazdeljevanjem narodnega dohodka in bogastva. Gre torej za pravne osebe javnega

prava in netrţne proizvajalce.

Ker imajo pri financiranju kulture glavno vlogo javnofinančni odhodki oz. izdatki, ţelim

ne glede na velikost in administrativno ureditev posamezne drţave članice EU primerjati

40

njihove javnofinančne izdatke na vseh ravneh (podsektorjih) drţave, in sicer na centralni

ravni (centralna drţava – ministrstva), regionalni ravni (regije, pokrajine) ter lokalni

ravni (lokalne skupnosti).

Primerjalni podatki javnih izdatkov za kulturne storitve v skupnem proračunu drţave med

drţavami članicami Europske unije v obdobju 2004–2014 so pripravljeni na osnovi

podatkov Eurostatove baze podatkov javnofinančne statistike, ki od vseh statističnih

uradov drţav članic na letni ravni zbira podatke o izdatkih sektorja drţava po funkcionalni

klasifikaciji izdatkov drţave (angl. COFOG). Celotno porabo drţavnih in občinskih

proračunov ter vseh drugih pravnih oseb, ki sodijo v institucionalni sektor drţave,

razčlenjuje po posameznih funkcionalnih namenih.

Eurostatova funkcionalna klasifikacija javnih izdatkov drţave, povzeta po Odredbi o

funkcionalni klasifikaciji javnofinančnih izdatkov (U.l. RS, št. 43/2000), razvršča javne

izdatke na deset funkcionalnih področij porabe:

javna uprava (šifra COFOG: 01);

obramba in zaščita (šifra COFOG: 02);

javni red in varnost (šifra COFOG: 03);

gospodarske dejavnosti (šifra COFOG: 04);

varstvo okolja (šifra COFOG: 05);

stanovanjska dejavnost in prostorski razvoj (šifra COFOG: 06);

zdravstvo (šifra COFOG: 07);

rekreacija, kultura in dejavnost neprofitnih organizacij, zdruţenj, društev in drugih

institucij (šifra COFOG: 08);

izobraţevanje (šifra COFOG: 09);

socialna varnost (šifra COFOG: 10).

Taka funkcionalna klasifikacija nevtralizira vpliv organizacijskih sprememb v drţavni

upravi in je zato tudi mednarodno primerljiva.

Področje za rekreacijo, kulturo in dejavnosti neprofitnih organizacij, zdruţenj,

društev in drugih institucij se nadalje razčlenja na šest oddelkov:

dejavnosti na področju športa in rekreacije (šifra oddelka: 081);

kulturne dejavnosti (šifra oddelka: 082);

dejavnosti radia in televizije ter zaloţništva (šifra oddelka: 083);

dejavnosti neprofitnih organizacij, društev, zdruţenj in drugih institucij (šifra oddelka:

084);

raziskave in razvoj na področju športa, kulture ter neprofitnih organizacij in institucij

(šifra oddelka: 085);

41

druge dejavnosti na področju športa, kulture ter neprofitnih organizacij in institucij

(šifra oddelka: 086).

Iz tabele 5 je razvidno, kolikšen deleţ v skupnih javnofinančnih sredstvih na vseh ravneh

drţave (vsi izdatki neposrednih in posrednih uporabnikov drţavnega, regionalnih in

občinskih proračunov) namenjajo članice EU samo za kulturne dejavnosti, torej brez

izdatkov za financiranje dejavnosti radia in televizije ter zaloţništva, brez izdatkov za

dejavnosti neprofitnih organizacij, zdruţenj in društev ter brez izdatkov za raziskave in

razvoj na področju kulture. Primerjava je prikazana za leto 2008 (zadnje leto pred finančno

in gospodarsko krizo) ter za leti 2011 in 2014.

Primerjava povprečja deleţev javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v skupnih

javnofinančnih izdatkih vseh drţav EU med opazovanimi leti pokaţe rahel padec, in sicer v

letu 2011 glede na leto 2008 za 0,07 odstotnih točk, v letu 2014 glede na leto 2011 za 0,03

odstotne točke, v 2014 pa glede na 2008 za 0,1 odstotno točko.

Deleţi drţav EU se sicer gibljejo med 0,21 % in 3,39 % (tabela 5 in slika 7). Največ v

skupnih javnofinančnih izdatkih namenjata za kulturne dejavnosti Baltski drţavi Estonija

in Latvija, pred krizo čez 3 % (najvišji deleţ Estonije je 3,39 % v 2008), po krizi nekaj

manj, vendar je Latvija z 3,22 % v letu 2014 zopet presegla 3 %. Najmanj za kulturo

namenja Grčija (0,21 %), sledijo ji Portugalska, Ciper, Velika Britanija, Italija, Irska,

Belgija, Nemčija in Finska s pod 1 % deleţem javnofinančnih izdatkov za kulturne

dejavnosti v skupnih javnofinančnih izdatkih drţave.

Zanimivost sta Malta in Bolgarija, ki danes beleţita višji deleţ javnofinančnih izdatkov za

kulturne dejavnosti v skupnih javnofinančnih izdatkih drţave kot pred krizo.

Slovenija je s svojim deleţem javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v skupnih

javnofinančnih izdatkih drţave sicer krepko nad evropskim povprečjem, vendar se njen

poloţaj slabša. V letu 2008 je z 1,81 % deleţem zasedala 5. mesto med vsemi drţavami

članicami EU, v 2011 z 1,67 % deleţem 3. mesto, takoj za Estonijo in Latvijo, v letu 2014

pa je ţe zdrsnila 7. mesto. Padec Slovenije od leta 2008 do leta 2014 za 0,27 odstotnih točk

je večji od padca evropskega povprečja, ki znaša 0,1 odstotne točke. Tudi primerjava med

leti 2011 in 2014 pokaţe padec deleţa javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v

skupnih javnofinančnih izdatkih drţave, in sicer za 0,13 odstotne točke, medtem ko se je

povprečje drţav EU zniţalo za 0,03 odstotne točke.

42

Tabela 5: Deleži javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v vseh javnofinančnih

izdatkih sektorja države v letih 2008, 2011 in 2014 (v %)

Drţava Leto 2008

Drţava Leto 2011

Drţava Leto

2014

Estonija 3,39 Estonija 2,79 Latvija 3,22

Latvija 3,07 Latvija 2,55 Estonija 2,78

Litva 1,96 Slovenija 1,67 Malta 2,00

Poljska 1,88 Madţarska 1,57 Litva 1,75

Slovenija 1,81 Češka 1,49 Poljska 1,60

Španija 1,69 Poljska 1,47 Madţarska 1,57

Luksemburg 1,46 Malta 1,42 Slovenija 1,54

Češka 1,38 Litva 1,39 Bolgarija 1,46

Francija 1,33 Francija 1,34 Češka 1,38

Madţarska 1,24 Španija 1,26 Francija 1,35

Slovaška 1,22 Slovaška 1,22 Romunija 1,27

Avstrija 1,20 Danska 1,19 Hrvaška 1,26

Nizozemska 1,20 Luksemburg 1,17 Danska 1,19

Danska 1,17 Romunija 1,14 Luksemburg 1,18

Bolgarija 1,14 Avstrija 1,13 Slovaška 1,17

Švedska 1,14 Bolgarija 1,12 Avstrija 1,04

Hrvaška 1,11 Nizozemska 1,08 Švedska 1,04

Povprečje EU-28 1,07 Švedska 1,08 Nizozemska 1,02

Malta 1,03 Finska 1,00 Španija 1,02

Irska 1,01 Hrvaška 1,00 Povprečje EU-28 0,97

Finska 0,99 Povprečje EU-28 1,00 Nemčija 0,93

Belgija 0,96 Belgija 0,93 Finska 0,9

Ciper 0,85 Ciper 0,90 Belgija 0,86

Italija 0,84 Nemčija 0,89 Irska 0,86

Nemčija 0,83 Irska 0,86 Italija 0,63

Portugalska 0,83 Italija 0,70 V. Britanija 0,60

Velika Britanija 0,79 Portugalska 0,69 Ciper 0,51

Grčija 0,32 Velika Britanija 0,69 Portugalska 0,51

Romunija Ni podatka Grčija 0,21 Grčija 0,23

43

Slika 7: Grafični prikaz deleža javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v vseh

javnofinančnih izdatkih posamezne države EU v letih 2008, 2011 in 2014 (v %)

Na osnovi primerave sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti med

opazovanimi leti (priloga 2) in sprememb vseh javnofinančnih izdatkov med opazovanimi

leti (priloga 2) lahko presodim, ali z rastjo vseh javnofinančnih izdatkov sektorja

drţave naraščajo tudi javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti. Pri analiziranju

odnosa ne grem v podrobni proces raziskovanja odvisnosti in povezanosti obeh

spremenljivk na osnovi korelacijske in regresijske analize, temveč ţelim zgolj na osnovi

prikaza smeri gibanja javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti in vseh

javnofinančnih izdatkov med opazovanimi leti ugotoviti, ali lahko trdim, da z naraščanjem

vseh javnofinančnih izdatkov naraščajo tudi javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti.

Torej, če je med opazovanimi leti zaznana rast vseh javnofinančnih izdatkov, mora biti

med temi leti zaznana tudi rast javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti.

Iz grafičnega prikaza sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v letu in

sprememb vseh javnofinančnih izdatkov v drţavah EU v letu 2011 glede na leto 2008

(slika 8) je razbrati, da se pri desetih evropskih drţavah – Bolgarija, Hrvaška, Irska, Italija,

Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Portugalska in Španija – zvišanje skupnih

javnofinančnih izdatkov sektorja drţave v letu 2011 glede na leto 2008 ni odrazilo tudi v

višjih javnofinančnih izdatkih za kulturne dejavnosti v letu 2011 v primerjavi z

javnofinančnimi izdatki za kulturne dejavnosti v letu 2008.

Pri Madţarski pa je opaziti ravno nasprotno, in sicer da so se skupni javnofinančni izdatki

sektorja drţave v 2011 glede na 2008 zniţali (za 4,5 %), medtem ko so se javnofinančni

izdatki za kulturne dejavnosti v letu 2011 v primerjavi z javnofinančnimi izdatki za

kulturne dejavnosti v letu 2008 zvišali (za 21,09%).

44

Slika 8: Grafični prikaz sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti in

sprememb vseh javnofinančnih izdatkov državah EU v letu 2011 glede na leto 2008 (v %)

Tudi primerjava sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti in sprememb

vseh javnofinančnih izdatkov drţavah EU v letu 2014 glede na leto 2011 privede do

podobnih zaključkov. Iz grafičnega prikaza sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne

dejavnosti in sprememb vseh javnofinančnih izdatkov v drţavah EU v letu 2014 glede na

leto 2011 (slika 9) je razvidno, da se pri devetih evropskih drţavah – Belgija, Ciper,

Italija, Nizozemska, Portugalska, Slovenija in Velika Britanija – zvišanje skupnih

javnofinančnih izdatkov sektorja drţave v letu 2014 glede na leto 2011 ni odrazilo tudi v

višjih javnofinančnih izdatkih za kulturne dejavnosti v letu 2014 v primerjavi z

javnofinančnimi izdatki za kulturne dejavnosti v letu 2011. Na Hrvaškem in Litvi pa je

opazen nasprotni pojav – vsi javnofinančni izdatki sektorja drţave so se med letoma

primerjave zniţali (za slabih 5 %), medtem ko so se javnofinančni izdatki za kulturne

dejavnosti povišali, in to kar za 20 %.

Slika 9: Grafični prikaz sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti in

sprememb vseh javnofinančnih izdatkov v državah EU v letu 2014 glede na leto 2011 (v %)

45

Na osnovi prikazanega ne morem zaključiti, da z rastjo vseh javnofinančnih izdatkov

sektorja drţave naraščajo tudi javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti. Obliko in

jakosti vpliva ene spremenljivke na drugo bi sicer lahko pokazala poglobljena korelacijska

analiza z izračunom korelacijskih koeficientov, vendar tudi ta lahko vodi do prenagljenega

sklepanja v interpretaciji korelacije. O znanstveno utemeljeni morebitni vzročni povezavi

bi lahko govorila v primeru, če bi lahko poleg korelacije pojasnila tudi mehanizem, kako

spremljiva vpliva na drugo.

3.3.2 Javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti v BDP

BDP je temeljno merilo ekonomske aktivnosti nekega gospodarstva. Stopnjo rasti obsega

BDP imenujemo gospodarska rast in ta je najpogosteje uporabljen kazalnik v nacionalnih

računih. BDP se uporablja kot merilo splošnega obsega gospodarstva, z drugimi besedami,

BDP povzema gospodarski poloţaj drţave. Primerjalni podatki javnih izdatkov za kulturne

dejavnosti sektorja drţava (brez radia in televizije ter zaloţništva, neprofitnih organizacij

in društev ter raziskav na področju kulture) v BDP med drţavami članicami Europske unije

so pripravljeni na osnovi Eurostatovih podatkovnih baz in funkcionalne klasifikacije

izdatkov drţave (angl. COFOG). Primerjava je prikazana za leto 2008 (zadnje leto pred

finančno in gospodarsko krizo), za leto 2011 in leto 2014.

Iz tabele 6 je razvidno, da so se deleţi javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v

BDP v drţavah EU v letih 2008, 2011 in 2014 gibali med 0,11 % do 1,35 %. Najvišja

vrednosti je bila doseţena v letu 2008, torej v letu pred recesijo, in sicer beleţi v tem letu

najvišjo vrednost Estonija z 1,35 % javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v

BDP. Za njo sta v tem leti uvrščeni Latvija z 1,14 % in Poljska z 0,84 %. Tudi v letu 2011

je bila po tem kazalniku Estonija na prvem mestu, vendar je bil njen deleţ javnofinančnih

izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP za 0,31 odstotnih točk niţji kot v letu 2008. Na

drugem mestu v letu 2011 je bila z 0,99 % Latvija, na tretjem pa z 0,84 % Slovenija. V

letu 2014 sta si Estonija in Latvija zamenjali mestu na vrhu lestvice deleţev javnofinančnih

izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP, in sicer se je na vrh zavihtela Latvija z 1,20 %

javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP, Estonija je v tem letu beleţila

1,20% deleţ. Najniţji deleţ javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP (0,11

% v letih 2011 in 2014) je opazen pri Grčiji, ki jo je recesija najbolj prizadela in je zato

morala vse svoje napore pod taktirko evropske trojke usmeriti v varčevalne ukrepe za

sanacijo gospodarstva in bančnega sistema.

Slovenija je tudi po tem kazalniku visoko uvrščena. V letu 2008 se je z vrednostjo 0,79 %

uvrstila na četrto mesto, z vrednostjo 0,84 % v 2011 na tretje mesto in z vrednostjo 0,77 %

javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP v 2014 na šesto mesto med

evropskimi drţavami.

46

Tabela 6: Deleži javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP držav EU v letih

2008, 2011 in 2014 (v %)

Drţava Leto 2008

Drţava Leto 2011

Drţava Leto

2014

Estonija 1,35 Estonija 1,04 Latvija 1,20

Latvija 1,14 Latvija 0,99 Estonija 1,06

Poljska 0,84 Slovenija 0,84 Malta 0,87

Slovenija 0,79 Madţarska 0,78 Madţarska 0,79

Litva 0,75 Francija 0,75 Francija 0,78

Francija 0,71 Danska 0,68 Slovenija 0,77

Španija 0,70 Češka 0,64 Poljska 0,67

Avstrija 0,60 Poljska 0,64 Danska 0,66

Madţarska 0,60 Litva 0,59 Bolgarija 0,61

Danska 0,59 Malta 0,58 Hrvaška 0,61

Luksemburg 0,58 Avstrija 0,57 Litva 0,61

Švedska 0,57 Španija 0,57 Češka 0,59

Češka 0,55 Švedska 0,55 Avstrija 0,55

Nizozemska 0,52 Finska 0,54 Švedska 0,54

Hrvaška 0,49 Luksemburg 0,51 Finska 0,52

Povprečje EU-28 0,49 Nizozemska 0,51 Luksemburg 0,50

Belgija 0,48 Belgija 0,50 Slovaška 0,49

Finska 0,48 Hrvaška 0,49 Belgija 0,47

Slovaška 0,45 Povprečje EU-28 0,49 Nizozemska 0,47

Malta 0,44 Slovaška 0,49 Povprečje EU-28 0,47

Bolgarija 0,42 Romunija 0,45 Španija 0,45

Irska 0,42 Nemčija 0,4 Romunija 0,44

Italija 0,40 Irska 0,39 Nemčija 0,41

Portugalska 0,38 Bolgarija 0,38 Irska 0,33

Velika Britanija 0,37 Ciper 0,38 Italija 0,32

Nemčija 0,36 Italija 0,34 Portugalska 0,27

Ciper 0,33 Portugalska 0,34 Velika Britanija 0,26

Grčija 0,16 Velika Britanija 0,32 Ciper 0,25

Romunija Ni podatka Grčija 0,11 Grčija 0,11

47

Največji deleţ javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP beleţita torej

Estonija in Latvija, pred krizo čez 1 %. V prvo deseterico evropskih drţav se v letu 2014

po tem kazalniku poleg Slovenije uvrščajo še Malta, Madţarska, Francija, Poljska,

Danska, Bolgarija, Hrvaška in Litva, Malta z največjim skokom glede na njen poloţaj v

letih 2008 in 2011, velik preboj pa sta v opazovanem obdobju naredili tudi Hrvaška in

Bolgarija, ki je bila po tem kazalniku v letih 2008 in 2011 celo pod evropskim

povprečjem. Na repu evropskih drţav je v letu 2014 Grčija z 0,11 %, Ciper z 0,25 %,

Velika Britanija z 0,26 % in Portugalska z 0,27 %. Pod evropskim povprečjem (0,47 %)

so še Španija, ki v primerjavi z letom 2008 beleţi najvišji padec med evropskimi

drţavami, pa Romunija (0,44 %) Nemčija (0,41 %), Irska (0,33 %) in Italija (0,32 %).

Slika 10: Prikaz deleža javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP držav EU v

letih 2008, 2011 in 2014 (v %)

Van der Ploeg (2005, str. 10) meni, da drţava teţi k porastu javnofinančnih odhodkov za

kulturo, če se dviga BDP, vendar hitrih zaključkov na to temo nočem sklepati.

Na osnovi primerave sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti sektorja

drţave med opazovanimi leti in sprememb BDP med opazovanimi leti (priloga 3) ţelim

ugotoviti, ali se javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti in BDP gibljejo v isto smer

(pozitivna korelacija) oz. ali z rastjo BDP rastejo tudi javnofinančni izdatki za kulturne

dejavnosti.

Iz grafičnega prikaza gibanja javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti sektorja

drţava in BDP med letoma 2011 in 2008 (slika 11) vidimo, da evropsko povprečje potrjuje

pozitivno korelacijo med BDP in javnofinančnimi izdatki za kulturne dejavnosti sektorja

drţava. V večini drţav se torej z rastjo BDP zvišajo tudi javnofinančni izdatki za kulturne

dejavnosti, so pa tudi drţave – Estonija, Luksemburg, Nizozemska in Poljska, pri

katerih se rast BDP ni odraţala tudi v rasti javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

48

sektorja drţava. Natačnejši pogled razkriva, da so Belgija, Ciper, Češka, Danska, Finska,

Francija, Malta, Nemčija, Slovaška v letu 2011 glede na leto 2008 povišala

javnofinančne izdatke za kulturne dejavnosti za bistveno več kot je bila med tema letoma

rast BDP. Madţarska in Slovenija pa sta med opazovanima letoma kljub zniţanju BDP

povišala javnofinančne izdatke za kulturne dejavnosti sektorja drţave.

Slika 11: Grafični prikaz sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

sektorja država in sprememb BDP državah EU v letu 2011 glede na leto 2008 (v %)

Gibanje javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti sektorja drţava in BDP med

letoma 2014 in 2011 (slika 12) privede do podobnih zaključkov. Evropsko povprečje

potrjuje pozitivno korelacijo med BDP in javnofinančnimi izdatki za kulturne dejavnosti

sektorja drţava. V večini drţav je opaziti rast BDP in rast javnofinančnih izdatkov za

kulturne dejavnosti, medtem ko se v Bolgariji, na Irskem, v Nizozemski in Veliki

Britaniji na rast BDP niso odzvali z rastjo javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

sektorja drţave.

Zanimivost predstavlja Hrvaška, ki je kljub padcu BDP za 3,78 % zvišala javnofinančne

izdatke za kulturne dejavnosti za 20 %. Nasprotno pa je Velika Britanija, ki je v letu 2014

glede na leto 2011 beleţila rast BDP za 20,81 %, med tema letoma zniţala javnofinančne

izdatke za kulturne dejavnosti za 1,12%. Iz grafičnega prikaza je tudi razbrati, da so

Bolgarija, Latvija in Malta med opazovanima letoma bistveno bolj povišale

javnofinančne izdatke za kulturne dejavnosti kot je bila rast BDP.

49

Slika 12: Grafični prikaz sprememb javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

sektorja država in sprememb BDP državah EU v letu 2014 glede na leto 2011 (v %)

Korelacija med rastjo javnofinančnih izdatkov in rastjo BDP glede na prikazano obstaja,

vendar na osnovi zgornjih ugotovitev primerjave gibanj v opazovanih letih ne morem

trditi, da se z rastjo BDP zvišujejo javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti.

3.3.3 Javnofinančni izdatki za celotno področje kulture v BDP v drţavah EU

Podatki o financiranju kulturnih dejavnosti po Eurostatovi funksionalni klasifikaciji javnih

izdatkov drţave so sicer dostopni za vse evropske drţave, saj morajo drţave svoje drţavne

statistike voditi in razvijati v smeri Eurostatovih in drugih mednarodnih standardov,

vendar pa nam ne zrcalijo celovite slike o vlaganjih evropskih drţav v kulturo. Za ta namen

moramo primerjati podatke, ki poleg kulturnih dejavnosti zajemajo še druga področja

kulture, kot so radio in televizija, zaloţništvo, raziskave, dejavnosti neprofitnih organizacij,

društev, zdruţenj na področju kulture.

Kaj vse sodi pod področje kulture, se razlikuje od drţave do drţave. Čeprav vsak izmed

nas vsaj pribliţno razume pojem kultura, je poskus njenega definiranja, kot ţe rečeno,

teţka naloga. Za primerjavo celovitih podatkov o kulturi so najprimernejši vir podatki iz

nacionalnih poročil drţav članic EU v okviru trajnega projekta Kompendij. Pripravljavci

nacionalnih poročil morajo slediti skupnim metodološkim usmeritvam snovalcev projekta

in v svojem strokovnem poročilu opredeliti, kako posamezna drţava pojmuje kulturo.

Objavljeni podatki so sicer zelo heterogeni in predstavljajo različna leta opazovanja,

vendar kljub temu nakazujejo določene trende in gibanja. Moj namen je namreč dobiti

splošen občutek poloţaja kulturnih politik posameznih evropskih drţavah.

50

V tabeli iz priloge 4 so za vse drţave članice EU zbrani celoviti podatki o javnofinančnih

izdatkih za kulturo za sektor drţave, torej za vse tri ravni: centralno, regionalno in lokalno

raven. Primerjava povprečja deleţev javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP med

drţavami članicami EU pokaţe, da se le ti gibajo med 0,25 % do 1,7 %. Najvišji deleţ

beleţi Estonija, najniţjega pa Irska. Visok deleţ javnofinančnih izdatkov za kulturo v

BDP je opazen tudi pri Latviji (1,17 %), Belgiji (1,11 %) in Danski (0,93 %), Slovenija

pa si s povprečjem 0,91 % deli peto mesto z Romunijo. Po deleţu javnofinančnih

izdatkov za kulturo v BDP dosega Belgija bistveno boljši primerjalni poloţaj (3. mesto

med evropskimi drţavami) kot po deleţu javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v

BDP (18. mesto). Prav tako beleţita bistveno boljši poloţaj po tem kazalniku v primerjavi

z vrednostjo deleţa javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v BDP tudi Avstrija in

Velika Britanija. Iz tega lahko sklepamo, da omenjene drţave v primerjavi z ostalimi

evropskimi drţavami več vlagajo na področje radia in televizije, zaloţništva, raziskav ter v

neprofitne organizacije, društva in zdruţenja na področju kulture. Poloţaj si je po tem

kazalniku poslabšala Poljska, torej velja zanjo ravno obratno. Slovenija je po obeh

kazalnikih v vrhu evropskih drţav (6. oz. 7. mesto).

Slika 13: Grafični prikaz povprečja deleža javnih izdatkov za kulturo v BDP v državah EU

(v %)

Tudi primerjava gibanj javnofinančnih izdatkov za celotno področje kulture in gibanj BDP

med leti (priloga 4), privede do podobnih ugotovitev kot primerjava gibanj javnofinančnih

izdatkov za kulturne dejavnosti in BDP (priloga 3), in sicer, da pri večini drţav članic EU

rastejo javnofinančni izdatki za kulturo, če raste BDP, vendar obstajajo tudi izjeme –

Ciper, Irska, Italija, Romunija, Slovenija in Španija. Razlog za to je med drugim tudi

vpliv finančne in gospodarske krize na alokacijo javnofinančnih odhodkov, kar pomeni, da

drţave spreminjajo strukturo javnofinančnih odhodkov in se prioritetno usmerjajo v

spodbujanje gospodarstva in njegove konkurenčnosti, tudi na račun sredstev za kulturo.

51

3.3.4 Javnofinančni izdatki za celotno področje kulture na prebivalca v drţavah EU

Z enaki teţavami (različne definicije kulture, podatki iz različnih let opazovanja) se

soočam tudi pri ugotavljanju javnofinančnih izdatkov za kulturo na prebivalca, vendar je

podatkov dovolj za pridobitev splošnega občutka stanja in predvidevanja razvoja v

prihodnosti. Če primerjam javnofinančne izdatke za kulturo na prebivalca (priloga št. 6) in

s tem odpravim vpliv absolutne velikosti populacije posamezne drţave, ugotovim, da na

prebivalca največ za kulturo namenjajo Danska (po razpoloţljivih podatkih v povprečju

400 EUR na leto), Belgija in Švedska (okoli 300 EUR na leto) ter Avstrija (v povprečju

269 EUR na leto, v letu 2013 celo 287 EUR). Nekaj čez 200 EUR na leto za kulturo na

prebivalca namenjata Estonija in Francija, sledijo Nizozemska, Luksemburg in Velika

Britanija, na 10. mestu je Slovenija, ki je s povprečjem 161 EUR za kulturo na prebivalca

nad evropskim povprečjem (136 EUR). Pod 50 EUR na prebivalca za kulturo namenjajo

Poljska, Romunija, Slovaška in Bolgarija, ki je s 23 EUR na prebivalca na zadnjem

mestu. Opaziti je, da med bivšimi komunističnimi oz. socialističnimi drţavami Srednje in

Vzhodne Evrope, ki so postale članice EU, največ za kulturo na prebivalca namenjata

Estonija in Slovenija, in to bistveno več od ostalih.

Slika 14: Grafični prikaz povprečja javnih izdatkov za kulturo na prebivalstva v državah

EU

52

3.3.5 Javnofinančni izdatki za celotno področje kulture glede na raven oblasti v

drţavah EU

Vprašanje ravni delovanja posamezne nacionalne kulturne politike se dotika vprašanja

politične ureditve drţave, ki ji je le ta namenjena. Vsaka nacionalna kulturna politika (z

različno močjo, obsegom in pooblastili) deluje na treh osnovnih ravneh: drţavni

(nacionalni), regionalni in lokalni ravni (Dragojević, 2006, str. 121).

Tudi zbiranje podatkov o javnofinančnih izdatkih za kulturo na drţavnem (centralna

drţava) in lokalnem nivoju (lokalna drţava) je zahtevno. Zlasti pri podatkih na lokalnem

nivoju so osnova za pridobivanje sekundarni viri, zato je ulovljivost predmeta primerjave

teţja, zanesljivost podatkov pa manjša. Pogoste so vrzeli v načinu zbiranja informacij, v

večini primerov gre za nekonsolidirane podatke, ko se na primer javnofinančni izdatki za

kulturo na drţavnem nivoju nanašajo le na podatke ministrstva, pristojnega za kulturo, ne

pa tudi na druga ministrstva javne zavode in sklade, ki tudi prispevajo za kulturo. Veliko

podatkov je predstavljenih izven konteksta, brez pojasnil za širše razumevanje, kar

narekuje določeno previdnost pri interpretaciji.

Podrobna analiza podatkov iz tabele v prilogi 7 nakazuje trende financiranja kulture v

posameznih drţavah EU. Finančno breme za kulturo je v Avstriji dokaj enakomerno

porazdeljeno med vse tri ravni drţave, malenkost več od ostalih dveh ravni prispeva

regionalna raven. Po Eurostatovih podatkih o javnofinančnih izdatkih za kulturne

dejavnosti (brez sredstev za zaloţništvo in radiotelevizijo in podatkov za regionalno raven)

nosita skoraj celotno finančno breme za belgijsko kulturo regionalna in lokalna raven. V

Bolgariji pada financiranje kulture s strani centralne oblasti, vodilno vlogo pri financiranju

kulture prevzemajo občine (lokalna raven). Na Cipru financira kulturo v glavnem drţava –

centralna raven (okoli 80 %), lokalne skupnosti prispevajo okoli 20 %. Na Češkem nosijo

vodilno vlogo pri financiranju kulture občine (48–58 %), centralna drţava prispeva od 30

% do 40 %, najmanj (10–11 %) pa k financiranju kulture prispevajo regije. Na Danskem

nosi finančno breme za kulturo centralna oblast (čez 60 %), slabih 40 % prispeva lokalna

raven, prispevek regionalne ravni je zanemarljiv. V Estoniji je opazen trend izenačevanja

finančnega bremena za kulturo med centralno in lokalno ravnjo. Deleţ regij pri

financiranju kulture je padel iz 3 % na 0,1 %. Finska se pribliţuje enakomerni porazdelitvi

finančnega bremena za kulturo med drţavo in lokalnimi skupnostmi. V Franciji prispeva

drţava (centralna raven) čez 50 % k financiranju kulture, okrog 40 % pa občine. Razliko

pokrije regionalna raven (7–12 %). Po Eurostatovih podatkih o javnofinančnih izdatkih za

kulturne dejavnosti (brez sredstev za zaloţništvo in radiotelevizijo) je v Grčiji centralna

drţava do leta 2010 v celoti nosila finančno breme za kulturo, po tem letu pa se je deleţ

drţave pri financiranju kulture vsako leto zniţeval, tako da si danes lokalne skupnosti

(podatki o regionalni ravni niso dosegljivi) in drţava v enakem deleţu delijo odgovornost

za financiranje kulture. Na Hrvaškem se deleţi financiranja kulture drţave in občin ţe od

leta 1999 bistveno ne spreminjajo. Drţava (Ministrstvo za kulturo) prispeva za financiranje

53

kulture okoli 40 %. Ostalo krijejo občine, mesta in ţupanije. Na Irskem je bila v

preteklosti udeleţba lokalnih skupnosti pri financiranju kulture zelo skromna, danes pa

okroţja in mestna okroţja prispevajo k financiranju kulture več kot 40 %. V Italiji

prevzemata odgovornost za financiranje kulture s 60 % deleţem lokalna in regionalna

raven. V Latviji opazimo v letu 2011 obrat pri financiranju kulture, in sicer so večji del

javnega financiranja kulture prevzele občine. V Litvi je finančno breme za kulturo

porazdeljeno med drţavo in občinami, z večjim deleţem drţave. Regije igrajo pri tem

neznatno vlogo. Po Eurostatovih podatkih o javnofinančnih izdatkih za kulturne dejavnosti

(brez sredstev za zaloţništvo in radiotelevizijo in brez podatkov o regionalni ravni) nosi

finančno odgovornost za kulturo v Luksemburgu drţava, lokalne skupnosti prispevajo

okoli 25 % vseh potrebnih sredstev. Na Madţarskem je opaziti, da se trend

decentralizacije financiranja kulture zaustavlja, centralna oblast postaja zopet pomemben

financer kulture. Kulturo na Malti financira drţava z Ministrstvom za kulturo. V Nemčiji

si finančno breme za kulturo delita lokalna in regijska raven (nem. Lӓnder, mesta Berlin,

Hamburg ter Bremen). Na Nizozemskem prevladujejo občinski javni izdatki za kulturo.

Opaziti je rahlo povišanje sredstev za kulturo s strani regij. Drţavni deleţ pri financiranju

kulture je okrog 30 %. Na Poljskem opazimo decentralizirano financiranje kulture.

Province (poljsko Voivodship) in okroţja so do leta 2013 zagotavljala skoraj polovico

sredstev za kulturo, z letom 2013 pa primat pri financiranju kulture s 43 % deleţem

prevzemajo občine. Drţavni deleţ ostaja okoli 20 %. Večinski deleţ pri financiranju

kulture na Portugalskem zagotavljajo občine. Tudi v Romuniji v večjem deleţu

financirajo kulturo občine. Na Slovaškem financirajo kulturo vse tri ravni, s tem da

največ, okoli 50 %, prispeva drţava, sledijo občine (30–40 %), prispevek regij pa je pod

20 %. V Španiji so pri financiranju kulture udeleţene vse tri ravni. Največji deleţ nosijo

občine (skoraj 60 %), regije zagotavljajo slabih 30 %, ostalo pa krije centralna oblast. Na

Švedskem je financiranje kulture porazdeljeno na vse tri ravni. Drţava in lokalna ravna

zagotavljata skoraj enak deleţ financiranja kulture (čez 40 %), regije so pri financiranju

udeleţene s 14 %. Po Eurostatovih podatkih o javnofinančnih izdatkih za kulturne

dejavnosti (brez sredstev za zaloţništvo in radiotelevizijo in brez podatkov o regionalni

ravni) drţavni deleţ pri financiranju kulture v Veliki Britaniji narašča in je ţe presegel 50

%.

V Sloveniji sodelujeta pri financiranju kulture dve ravni – drţavna (centralna drţava) in

lokalna. Opazen je trend decentralizacije. Še vedno sicer drţava zagotavlja čez 50 %

sredstev za kulturo, vendar je to skoraj za 30 odstotnih točk manj kot leta 1996, ko je bil

drţavni deleţ pri financiranju kulture skoraj 70 %. Občinski deleţ je narasel od 31 % leta

1996 do 46 % leta 2014.

54

Slika 15: Prikaz javnih izdatkov za kulturo glede na raven oblasti

(državna : regionalna in lokalna raven)

Slaba polovica drţav članic EU (Malta, Ciper, Luksemburg, Danska, Litva, Irska,

Slovenija, Velika Britanija, Grčija, Francija in Finska) organiziranih tako, da večji del

javnega financiranja prevzema centralna drţava in z njo ministrstva3. Finančno najbolj

odvisna od drţave je kultura na Malti, Cipru in Luksemburgu (nad 70 %). Finančno breme

si na Madţarskem in v Estoniji pravično delita drţava na eni stran in regije ter občine na

drugi. Drţava najmanj prispeva za kulturo v Belgiji, Nemčiji, Španiji, na Poljskem in v

Romuniji (pod 20 %), v ostalih drţavah (Nizozemska, Češka, Avstrija, Hrvaška, Italija,

Bolgarija, Švedska, Latvija in Slovaška) pa drţava prispeva nad 20 % in pod 50 %. Po

razpoloţljivih podatkih so brez regionalne ravni Bolgarija, Ciper, Estonija, Finska,

Hrvaška, Latvija, Litva, Romunija in Slovenija, avtonomija regij in njihova udeleţba pri

sofinanciranju kulture pa je zelo visoka v Nemčiji, na Poljskem, v Avstriji, Španiji in

Italiji. Občine finančno najbolj podpirajo kulturo v Romuniji, na Portugalskem in

Hrvaškem ter v Bolgariji (Financing the Arts and Culture in the EU, 2006, str. 19–21).

3.3.6 Loterijsko financiranje kulture

Loterije oz. loterijski skladi predstavljajo najpomembnejši dodatni vir financiranja kulture,

ob zniţevanju proračunskih sredstev ministrstev za kulturo pa njihov pomen seveda še

raste. Loterijskega financiranja kulture (Financing the Arts and Culture in the EU, 2006,

str. 31) se posluţuje več kot polovica drţav članic EU, in sicer: Belgija, Bolgarija,

Danska, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Italija, Madţarska, Nemčija, Nizozemska,

Poljska, Slovaška, Švedska in Velika Britanija. Največ za kulturo prispevajo italijanska,

angleška in finska loterija, ki so predmet moje podrobnejše analize.

3 Podatki, ki se nanašajo na centralno raven so pri večini drţav podatki ministrstva, pristojnega za kulturo.

55

Italija je edina izmed drţav članic EU, ki ima zakonsko regulirano višino loterijskih

sredstev za kulturo. Po italijanskem zakonu o ukrepih za racionalizacijo javnih financ iz

leta 1996 (ital. Misure di razionalizzazione della finanza pubblica, Gazzetta Ufficiale n.

303/1996, legge n. 662.) se del loterijskih prihodkov (do 155 mio EUR) nameni

ministrstvu, pristojnemu za kulturo, za obnovo in ohranjanje kulturne dediščine ter za

arhive in knjiţnice. Iz tabele 7 je razbrati, da višina loterijskih sredstev za kulturo v Italiji

pada in je v letu 2014 dosegla najniţjo vrednost v višini 22,6 mio EUR.

V Veliki Britaniji se del loterijskih prihodkov steka v posebne sklade, ki financirajo

kulturne in dediščinske projekte in programe. Deleţ loterijskih sredstev v britanskem

drţavnem proračunu za kulturo je v letu 2014 znašal dobrih 10 %.

Drţavna proračunska sredstva za kulturo močno podpirajo loterijski skladi na Finskem.

Deleţ loterijskih sredstev v drţavnih proračunskih sredstvih za kulturo je v letu 2014

dosegel dobrih 52 %. Tudi na Finskem je opaziti trend padanja loterijskega financiranja

kulture, ki pa ga drţava poskuša kompenzirati s svojimi proračunskimi sredstvi.

Tabela 7: Sredstva loterijskih skladov in njihov delež v državnih izdatkih za kulturo v

Italiji, Veliki Britaniji in na Finskem

Drţava Leto

Drţavni

proračunski

izdatki za kulturo

v EUR

Sredstva

za kulturo drţavne

loterije

v EUR

Deleţ sredstev loterije v

drţavnih proračunskih

izdatkih za kulturo

v %

Finska

2000 292.500.000 208.800.000 71,38

2001 300.300.000 204.500.000 68,10

2002 302.231.000 179.700.000 59,46

2003 315.344.000 191.200.000 60,63

2004 330.195.000 188.100.000 56,97

2005 351.996.000 185.280.000 52,64

2006 368.386.000 190.387.000 51,68

2007 392.275.000 188.800.000 48,13

2008 430.256.000 189.204.000 43,97

2009 483.499.000 204.432.000 42,28

2010 385.453.000 197.922.000 51,35

2011 425.100.000 220.346.000 51,83

2012 432.646.000 222.397.000 51,40

2013 434.881.000 224.821.000 51,70

2014 454.017.000 237.069.000 52,22

Italija

2007 2.230.275.797 106.028.882 4,75

2008 2.116.328.608 89.228.322 4,22

2009 1.937.309.228 78.669.103 4,06

2010 1.795.542.456 60.860.584 3,39

2011 1.807.888.266 47.761.541 2,64

se nadaljuje

56

Tabela 7: Sredstva loterijskih skladov in njihov delež v državnih izdatkih za kulturo v

Italiji, Veliki Britaniji in na Finskem (nad.)

Drţava Leto

Drţavni

proračunski

izdatki za kulturo

v EUR

Sredstva

za kulturo drţavne

loterije

v EUR

Deleţ sredstev loterije v

drţavnih proračunskih

izdatkih za kulturo

v %

Italija

2012 1.808.327.129 48.480.233 2,68

2013 1.692.159.782 29.382.091 1,74

2014 1.680.000.000 22.570.339 1,34

Velika Britanija

2011 6.324.750.000 536.717.562 8,49

2012 6.955.981.000 1.029.326.000 14,80

2013 6.820.549.000 908.216.000 13,32

2014 7.817.870.000 786.592.000 10,06

Vir: Tilastokeskus/Statistics Finland, Kulttuuritilasto 2003/Cultural Statistics, 2003, str. 180;

Tilastokeskus/Statistics Finland, Kulttuuritilasto 2013/Cultural Statistics, 2013, str. 186; DCMS Lottery

Grants Search, 2016; HM Treasury, Public Expenditure Statistical Analyses, 2015, str. 70; DG-ER

Direzione generale educazione e ricerca, Ministero dei beni e delle ativitá culturali e del turismo, 2015, str.

1 in 6.

3.3.7 Sredstva evropske kohezijske politike za kulturo v programskem obdobju

2007–2013

Zaradi drţavotvornega pomena je kultura v Evropski uniji ostala v pristojnosti nacionalnih

drţav, vendar jo EU s svojimi programi podpira in dopolnjuje. Glavni instrument EU je

kohezijska politika, katere namen je krepiti ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo in

zmanjšati razlike v razvitosti evropskih regij ter pospešiti uravnoteţen trajnosten razvoj,

konkurenčnost in zaposlovanje v EU (v novem programskem obdobju 2014–2020 je

namenjena tudi spopadanju s podnebnimi spremembami in energetsko odvisnostjo).

Temelji na finančni solidarnosti med drţavami in se izvaja v okviru treh glavnih skladov:

Evropskega sklada za regionalni razvoj (v nadaljevanju ESRR), Evropskega socialnega

sklada (v nadaljevanju ESS) in Kohezijskega sklada. Navedeni skladi so skupaj z

Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeţelja ter Evropskim skladom za pomorstvo

in ribištvo t.i. evropski strukturni in investicijski skladi.

Proračun kohezijske politike predstavlja več kot tretjino skupnega evropskega proračuna in

je za obdobje 2007–2013 znašal 344,3 milijarde evrov. Sredstva so bila v obdobju 2007–

2013 usmerjena v doseganje treh ciljev: konvergenca (281,3 mio EUR), regionalna

konkurenčnost in zaposlovanje (55,2 mio EUR) ter evropsko teritorialno sodelovanje (7,8

mio EUR). Za namen koriščenja evropskih kohezijskih sredstev so drţave članice v

sodelovanju z Evropsko komisijo oblikovale in sprejele t.i. Nacionalne strateške referenčne

okvirje (opredeljujejo generalno strategijo drţave članice za doseganje hitrejše

konvergence) in operativne programe (predstavljajo pravno podlago za črpanje sredstev in

preko skladnega niza razvojnih prioritet določajo razvojno strategijo in cilje razvoja, ki jih

57

ţeli drţava na posameznem področju doseči s finančno pomočjo evropskih skladov).

Kulturni projekti in programi so bili v obdobju 2007–2013 deleţni sredstev ESRR in ESS

pri vseh treh ciljih kohezijske politike. V tem obdobju nobena od članic EU ni imela

tematskega operativnega programa, namenjenega kulturi.

Tabela 8: Kohezijska sredstva za kulturo držav članic EU v programskem obdobju

2007–2013

Drţava

Skupna

kohezijska

sredstva

v EUR

Kohezijska

sredstva za

kulturo

v EUR

Deleţ za

kulturo v

skupnih

kohezij.

sredstvih

v %

od tega:

Varstvo

kulturne

dediščine

v %

Razvoj

kulturne

infrastru

kture

v %

Izboljšanje

kulturnih

storitev

v %

Avstrija 1.204.478.581 12.107.000 1 0,5 0,5

Belgija 2.063.500.766 30.854.367 1,5 0,5 0,5 0,5

Bolgarija 6.673.628.244 107.885.887 1,6 0,9 0,7

Ciper 612.434.992 31.450.000 5,1 5,1

Češka 26.302.604.484 512.687.620 1,9 1,2 0,6 0,1

Danska 509.577.239 12.254.216 2,4 1,2 1,2

Estonija 3.403.459.881 69.209.924 2,0 0,4 1,7

Finska 1.595.966.044 31.241.309 2,0 0,3 0,5 1,2

Francija 13.449.221.051 140.905.555 1,0 0,3 0,6 0,1

Grčija 20.210.261.445 483.445.000 2,4 1,4 0,8 0,2

Irska 750.724.742 3.000.000 0,4 0,4

Italija 27.965.315.403 800.149.395 2,9 1,4 0,6 0,9

Latvija 4.530.447.634 42.373.529 0,9 0,5 0,5

Litva 6.775.492.823 184.866.895 2,7 1,0 1,0 0,8

Luksemburg 50.487.332 Ni podatka

Madţarska 24.921.148.600 410.426.968 1,6 0,7 0,8 0,2

Malta 840.123.051 69.280.000 8,2 3,3 4,6 0,4

Nemčija 25.488.616.290 258.234.809 1,0 0,6 0,3 0,1

Nizozemska 1.660.002.737 25.675.000 1,5 0,5 0,7 0,3

Poljska 65.221.852.992 1.014.117.040 1,6 0,6 0,8 0,1

Portugalska 21.411.560.512 332.748.853 1,6 0,7 0,6 0,2

Romunija 19.213.036.712 200.087.369 1,0 1,0

Slovaška 11.360.619.950 227.020.460 2,0 1,0 1,0

Slovenija 4.101.048.636 82.695.032 2,0 1,0 1,0

Španija 34.657.733.981 346.605.430 1,0 0,8 0,2 0,0

Švedska 1.626.091.888 22.796.051 1,4 0,4 0,5 0,5

V. Britanija 9.890.937.463 33.276.396 0,3 0,0 0,3 0,0

EU čezmejno 7.831.459.588 480.494.116 6,1 2,6 1,6 2,0

Skupaj 344.321.833.061 5.965.888.221 1,7 0,9 0,6 0,2

Vir: European Commission, Cohesion Policy 2007–2013: Culture, 2010, str. 2.

Kultura se je s svojimi vsebinami vključevala v različne horizontalne prioritete. Investicije

v kulturo so bile vezane predvsem na ohranjanje kulturne dediščine, na vzpostavljanje

kulturne infrastrukture in izvajanje kulturnih storitev, vezanih na krepitev lokalnih

atraktivnosti in turizma. Pri evropskem teritorialnem cilju je bila kultura predmet

čezmejnih, transnacionalnih in medregionalnih sodelovanj preko programov INTERREG

58

IVC, financiranih iz ESRR, in URBACT II, v finančnem sodelovanju med EU (ESRR) in

drţav članic.

V vseh 434 sprejetih operativnih programov drţav članic EU je bilo 6 milijard EUR (okoli

1,7 % vseh sredstev) namenjenih neposredno kulturi, od tega 2,9 milijard EUR za

varovanje in ohranjanje kulturne dediščine, 2,2 milijardi EUR za razvoj kulturne

infrastrukture in 797 milijonov EUR za izboljšanje kulturnih storitev. Projekti na področju

kulture in kreativnih industrij pa so prejemali evropska sredstva tudi iz naslova raziskav in

inovacij, promocije malih in srednje velikih podjetij, informacijske druţbe, izobraţevanja,

socialne vključenosti, izboljšanja človeškega kapitala in razvoj znanja in veščin, podatki o

tem pa ţal niso dosegljivi.

Največ kohezijskih sredstev je za kulturo namenila Malta, in sicer 8,2 %. Sledijo ji Ciper s

5,1 %, Italija z 2,9 %, Litva z 2,7 % ter Danska in Grčija z 2,4 %. Estonija, Finska,

Slovaška in Slovenija so z 2 % na sedmem mestu. Najmanj sredstev iz kohezije je za

kulturo izkoristila Velika Britanija (0,3 %), pod 1 % pa sta tudi Irska in Latvija. Razlog je

najbrţ ta, da gre za drţave z močno kulturno osveščenostjo in tradicijo, ki za svojo kulturo

skrbijo z nacionalnimi proračunskimi sredstvi in s pomočjo donatorjev in sponzorjev. Irska

pa je ţe v predhodnem programskem obdobju večino evropskih sredstev usmerila v kulturo

preko tematskega operativnega programa za kulturo.

Slika 16: Grafični prikaz deleža sredstev za kulturo v skupnih kohezijskih sredstvih v

programskem obdobju 2007–2013 ( v %)

59

Iz grafičnega prikaza strukture kohezijskih sredstev za kulturo (slika 17) je razvidno, da je

bil v povprečju največji deleţ teh sredstev namenjen kulturni dediščini, najmanj pa za

izboljšanje kulturnih storitev.

Slika 17: Grafični prikaz strukture kohezijskih sredstev za kulturo

Vir: European Commission, Cohesion Policy 2007–2013: Culture, 2010, str. 6.

4 PRIMERJAVA KULTURNE POLITIKE NA DRŢAVNI RAVNI V

SLOVENIJI, ESTONIJI IN FINSKI

Po celovitem vpogledu v kulturno usmerjenost vseh drţav članic EU ţelim uporabiti

primerjalno presojanje za primerjavo kulturne politike na drţavni ravni v treh izbranih

drţavah: Finski, Estoniji in Sloveniji. Cilj je seveda poiskati razlike in odstopanja, jih

razumeti in predlagati izboljšave slovenski strani.

Zakaj prav izbor Finske in Estonije za primerjavo finančnih »krvnih slik« na področju

kulture? Finska zato, ker nam mednarodni primerjalni okvir kulturnih politik pokaţe, da je

financiranje in delitev odgovornosti za kulturo najbolje razvit pri skandinavskem modelu,

še posebej pri Švedski, Finski in Nizozemski. Zlasti finski model kulturne politike mnogi

primerjajo z modelom uspešnega sodelovanja med drţavo in lokalnimi skupnostmi. model

je učinkovit in uspešen, med Finsko in Slovenijo pa obstajajo tudi podobni zgodovinski

vzorci politične podrejenosti in tradicije preteţno ruralnega prebivalstva ter vrsto

socioloških podobnosti, med drugim tudi nizka nacionalna samopodoba.

60

S podobnim zgodovinsko-političnim ozadjem kot Slovenija se je soočala tudi Estonija, ki

je prav tako kot z letom 2004 postala članica EU in po številu prebivalcev sodi med

majhne drţave, bila zaradi svoje strateške lege pa je, tako kot Slovenija, vedno plen velikih

sosed. Estonija se je po rešitvi izpod sovjetskega škornja brez velikih teţav vključila v

Evropo in danes sodi med hitro rastoča gospodarstva s stabilnim makroekonomskim

okoljem, učinkovitimi institucijami ter prilagodljivim trgom dela. Zgleduje se po Finski,

gleda proti Finski, pribliţuje se Finski in si z njo deli tudi veliko skupnih značilnosti, med

drugim tudi zapletenost svojega jezika, ki sodi v finsko-madţarsko jezikovno skupino.

Makroekonomsko ogledalo iz priloge 8 odseva demografsko in gospodarsko sliko izbranih

treh drţav.

Finska je, če odvzamemo košček Norveške, najsevernejša in tudi najredkeje poseljena

deţela EU (5,5 mio prebivalcev). Finski hiter gospodarski razvoj po II. svetovni vojni je

zgodba o uspehu. Uspela je postati ena od vodilnih industrijski drţav s preseţki na

področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter zabavne elektronike. Veliko

vlaga v raziskave in razvoj. Finska gospodarska rast je v letu 2015 znašala 0,5 % BDP, ki

je dosegel 207,2 milijard EUR. BDP na prebivalca, ki odslikava ţivljenjski standard

prebivalcev, je v preteklem letu dosegel 37.870 EUR Stopnja brezposelnosti je višja od

Estonije in je bila v letu 2015 kar 9,4 %, tudi na Finskem (enako kot v Estoniji) v

preteklem letu beleţijo deflacijo v višini 0,2 %. Bruto javni dolg je v letu 2015 znašal 63,1

% BDP. Finsko gospodarsko okolje je torej stabilno in konkurenčno.

Estonija je majhna baltska drţava, redko poseljena z okoli 1,3 mio prebivalci. Po dolgih

letih podrejanja tujim gospodarjem je Estonija postala ena izmed najhitreje rastočih

gospodarstev in ena najbolj demokratičnih in konkurenčnih drţav na svetu. Drţava je

pokazala prav impresivni razvoj v gradnji demokracije in transparentnega poslovnega

okolja. Je ena najuspešnejših drţav v Evropski uniji na področju informacijske tehnologije

in inovativnih e-storitev. Internet je v Estoniji zagotovljen z ustavo kot osnovna pravica

drţavljanov. Kar je bila za Finsko Nokia, je za Estonijo Skype. Estonska gospodarska rast v

je v letu 2015 znašala 1,1 % BDP, ki je dosegel 20,5 milijard EUR. BDP na prebivalca je

v preteklem letu dosegel 15.580 EUR. Stopnja brezposelnosti je bila lani 6,2 %, stopnja

inflacije pa -0,4 %. Po statističnih podatkih je Estonija v bila preteklem letu z nizkim

drţavnim dolgom (9,7 % BDP) med najboljšimi EU drţavami, ki niti v času krize ni imela

deficita proračuna. Govorimo torej o drţavi z dobro uravnoteţenim proračunom, visokimi

drţavnimi prihranki ter zelo nizkim javnim dolgom.

Slovenija je po površini najmanjša drţava od vseh treh, vendar je v primerjavi z Estonijo

in Finsko gosteje naseljena. Po številu prebivalcev se uvršča med obema izbranima

drţavama. Z 2,9 % v letu 2015 je beleţila višjo stopnjo gospodarske rasti od Estonije in

Finske. Čeprav je bil padec BDP po izbruhu krize v letu 2008 v Sloveniji med največjimi,

lahko na podlagi optimističnih podatkov o rasti BDP menimo, da je Slovenija izšla iz krize.

61

Gospodarska rast v je v letu 2015 znašala 2,9 % BDP, ki je dosegel 38,5 milijard EUR

BDP na prebivalca je znašal 18.680 EUR je za skoraj 20 % višji od estonskega in za dobrih

50 % niţji od finskega. Preteklo leto v Sloveniji beleţimo večji padec cen kot v Estoniji in

na Finskem, in sicer je bila stopnja inflacije v višini – 0,5 %. Bruto dolg sektorja drţave v

višini 83,2 % presega Maastrichtski kriterij 60 % BDP javnega dolga in je višji od finskega

in kar osemkrat višji od estonskega. Brezposelnost je pribliţno enaka kot na Finskem in za

skoraj tri odstotne točke višja kot v Estoniji.

4.1 Institucij in ravni odločanja o kulturni politiki v izbranih drţavah

primerjave

Za primerjavo kulturnih politik v izbranih treh drţavah povzemam informacije iz

nacionalnih poročil o kulturnih politikah v okviru projekta Kompendij. Nacionalni

izvedenci so poročila o ravneh odločanja o kulturni politiki pripravljali na osnovi splošnih

metodoloških navodil, zato ponujajo dobro osnovo za primerjavo.

4.1.1 Finska

Finsko nacionalno poročilo o kulturni politiki (Kanerva & Mitchell, 2014, str. 9–13) in

prikaz institucij in ravni odločanja v prilogi 9 razkrivata, da si na Finskem drţava

(centralna drţava) in občine (lokalna drţava) delijo finančno skrb za kulturo. Drţava na

področju kulture podpira drţavne kulturne ustanove, izobraţevanje na strokovni in

univerzitetni ravni ter mednarodno sodelovanje, skupaj z občinami pa si deli skrb za

financiranje javnih sluţb na področju kulture. Dve tretjini vseh javnih sluţb na področju

kulture podpirajo občine. Poleg tega na lokalni ravni financirajo kulturno infrastrukturo in

kulturne aktivnosti. Za investicije v lokalno kulturno infrastrukturo prispeva tudi drţava

preko drţavnih subvencij občinam. Drţava s tovrstnimi finančnimi transferi prispeva k

enakomernejši in usklajeni lokalni in regionalni ponudbi kulturnih produktov in storitev.

Kar zadeva kompetence na področju kulturne politike so drţava in finske občine v

enakopravnem poloţaju, vendar pa je finančno in zakonodajno krmilo še vedno trdno v

rokah drţave. Končno oblikovanje in sprejetje zakonov na področju kulture in sprejetje

proračuna ostaja pri parlamentu, pomembno vlogo imajo v tem procesu parlamentarni

odbori, zlasti Odbor za izobraţevanje in kulturo in Odbor za finance ter t.i. Glavni odbor4,

s preverjanjem usklajenosti drţavne zakonodaje z evropsko. Izvršilna oblast ostaja pri

Vladi, ki predloţi svoj program, vključno z naborom strateških načrtov in projektov na

področju kulture, v presojo parlamentu.

Oblikovanje sektorske politike in njeno izvajanje je v pristojnosti ministrov in ministrstev.

Ministrstvo, pristojno za kulturo, je Ministrstvo za šolstvo in kulturo, ki načrtuje in

4 Prevod angleškega izraza »Grad Committee«

62

izvaja nacionalno kulturno politiko, predlaga finančni načrt na področju kulture ter

predlaga in izvajanja zakone, povezane s kulturo. Druga ministrstva, povezana s

kulturnim področjem, so predvsem Ministrstvo za finance, Ministrstvo za zunanje zadeve,

Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za transport in komunikacije in Ministrstvo za

zaposlovanje in ekonomijo.

Regionalno raven sestavlja devetnajst regijskih svetov, ki so zdruţenja občin, s

pristojnostjo za regionalni razvoj ter ena avtonomna pokrajina (fin. Åland). Reforma iz leta

2010 je reorganizirala regionalno raven iz enajstih pokrajinskih enot v 6 regionalnih

upravnih agencij in petnajst centrov za ekonomski razvoj, transport in okolje. Delno je to

povezano s financiranjem iz evropskih programov. Regijski sveti za kulturo so podaljšana

roka Sveta za umetnost Finske na regionalnem nivoju in podeljujejo subvencije umetnikom

ter projektom na regionalnem nivoju.

Lokalna drţava je na Finskem močna in avtonomna. Sestavlja jo 108 mestnih občin in

228 občin in številni medobčinski odbori in javno-zasebna partnerstva. Občine imajo

pravico do predpisovanja davkov. Na lokalni ravni o kulturni politiki odločajo občinski

svet (izvoljene skupščine), izvršni svet (v katerem se odraţa delitev na stranke in koalicije

v svetu), občinski odbori (odbor za kulturo, odbor za preţivljanje prostega časa, turizem

idr.) in ţupan.

4.1.2 Estonija

Prikaz ravni odločanja in institucij iz priloge 10 ter nacionalno estonsko poročilo o kulturni

politiki (Lagerspetz & Tali, 2014, str. 6–9) prikazujeta in opisujeta ravni odločanja o

kulturni politiki v Estoniji.

Drţavno raven sestavljajo parlament, vlada in ministrstva s svojimi strokovnimi telesi.

Podaljšano roko drţave predstavlja Estonska kulturna fundacija.

Estonski parlament (est. Riigikogu) ima v svojih rokah zakonodajno oblast in odloča o:

alokaciji proračunskih sredstev za kulturne namene;

specialnih zakonih, ki regulirajo delovanje drţavnih kulturnih institucij;

drugi zakonodaji, ki vpliva na kulturno področje.

Parlamentarni kulturni odbor, ki ga sestavljajo člani vladajočih in opozicijskih strank, in

finančni odbor imata nalogo pregledati zakonodajne predloge ter določati proračunske

omejitve.

Za področje kulture je pristojno Ministrstvo za kulturo, vse drţavno vodene institucije na

področju kulturnega izobraţevanja pa sodijo pod Ministrstvo za izobraţevanje, ki podeljuje

63

licence, nepovratna sredstva in določa standarde za vse tovrstne institucije (tudi privatne).

Ministrstvi sodelujeta tudi na področju jezikovne politike, pred kratkim pa sta skupaj

oblikovali tudi s programom umestitve šol v objekte kulturne dediščine. Na področje

medresorskega sodelovanja Ministrstva za kulturo sodijo tudi vprašanja avtorskih pravic

in televizije. Na tem področju ministrstvo sodeluje z Ministrstvom za notranje zadeve,

Ministrstvom za gospodarstvo in komunikacije ter Ministrstvom za finance. Na področju

kreativnih industrij Ministrstvo za kulturo sodeluje z Ministrstvom za gospodarstvo in

komunikacije ter z vladno agencijo t.i. Podjetje Estonija (angl. Enterprise Estonia), ki

koordinira programe za razvoj kulturnih industrij. Vzpostavitev estonskih kulturnih

institucij na Finskem, na Švedskem in na Madţarskem je zahtevalo sodelovanje z

Ministrstvom za zunanje zadeve, prav tako tudi načrtovanje in izvajanje mednarodnih

dogovorov za kulturno sodelovanje, sodelovanje z EU in Svetom Evrope. Na normativnem

področju poteka sodelovanje z Ministrstvom za pravosodje.

Poleg Ministrstva za kulturo je glavna institucija, ki podeljuje drţavna proračunska

sredstva za kulturne namene, Estonska kulturna fundacija, ustanovljena leta 1994 po

vzoru svojega predhodnika iz leta 1925, ki pa je bil po ruski okupaciji leta 1940 ukinjen.

Odboru fundacije sicer predseduje minister za kulturo, vendar fundacija ministrstvu ali

kateremukoli drugemu političnemu organu ni podrejena. Fundacija prejema fiksni deleţ

trošarin od alkohola, tobaka in iger na srečo in ga uporabi za kulturne namene in šport.

Fundacijo sestavljajo oddelki za arhitekturo, za film, likovno umetnost, gledališče, glasbo,

literaturo, ljudsko umetnost, šport in interdisciplinarno kulturo. Sveti posameznih oddelkov

sami odločajo o razporejanju svojega deleţa sredstev in imajo pri razdeljevanju

nepovratnih sredstev sprejete različne prakse. Sredstva namenja posameznim kulturnim

projektov, od leta 2002 pa financira tudi investicijske projekte (gradnjo Estonskega muzeja

umetnosti (est. Kumu), gradnjo Narodnega muzeja, idr.). Fundacija je ţe sodelovala tudi

pri financiranju rednih dejavnosti etabliranih kulturnih ustanov. Pritisk, da bi to počela še

naprej in to celo v večjem obsegu, zelo narašča. Določen deleţ sredstev razdeljujejo

regionalne strokovne skupine, ki delujejo v vsakem od 15 okroţij (est. maakonnad).

Štirikrat letno namenjajo nepovratna sredstva za kulturne aktivnosti, med drugim tudi za

študij, potovanja in posebne projekte.

Drugo drţavno neodvisno telo (t.i. podaljašana roka drţave) je Svet za davke od iger na

srečo, ki pa je precej manjši od Fundacije. Svet razdeljuje nepovratna sredstva tudi za

druga področja, ne samo za kulturo.

Lokalno raven sestavlja 217 občin (33 mest, 194 ruralnih občin), ki so odgovorne za

izobraţevalne in kulturne potrebe svojih prebivalcev. Lokalne skupnosti so finančno

odvisne od drţave, torej od subvencioniranja iz drţavnega proračuna. Lastni viri so

preskromni, da bi jim omogočali svobodo pri oblikovanju lastnih kulturnih politik. O

načrtih za reformiranje sistema lokalne samouprave se v Estoniji razpravlja ţe vrsto let.

Reforma bi med drugim vključevala zmanjšanje števila lokalnih skupnosti in temu

64

ustrezno rast njihove povprečne velikosti (trenutno jih je 217, od tega 111 z manj kot 2000

prebivalci). Seveda obstajajo nasprotniki reforme z argumenti, da bi zmanjševanje število

občin privedlo do zapostavljanja manjših krajev zaradi geografske centralizacije občinskih

storitev.

Regionalno raven predstavlja petnajst okroţij kot predstavniki drţave v različnih regijah.

Njihova glavna naloga je, da nadzorujejo delo lokalnih skupnosti.

4.1.3 Slovenija

Ministrstvo, pristojno za razvoj, oblikovanje in izvajanje kulturne politike, je Ministrstvo

za kulturo RS. V oblikovanje kulturne politike so vključeni še Vlada, parlament, občine,

kulturne institucije, nevladniki in druge interesne skupine, kot posredniki med oblastjo in

drţavljani (priloga 11).

Vlada RS je organ izvršilne oblasti in najvišji organ drţavne uprave RS. Drţavnemu zboru

predlaga v sprejem zakone, proračun in nacionalne programe ter druge akte, s katerimi

oblikuje dolgoročne politične usmeritve ter ukrepe na posameznih področjih iz pristojnosti

drţave, tudi kulturnega. Prioritete in aktivnosti določi v svojem delovnem programu.

pripravi program, v katerem opiše tudi glavne cilje in naloge na področju kulture,

umetnosti in kulturne dediščine. Okvir za izvajanje ukrepov je določen v posebnem

akcijskem načrtu. Drţavni zbor (parlament), kot zakonodajna veja oblasti, igra glavno

vlogo v oblikovanju zakonodajnega okvirja na področju kulture. Delovno telo parlamenta,

odbor za kulturo, ki ga sestavljajo poslanci vseh parlamentarnih strank, se ukvarja z

različnimi kulturnimi vprašanji in obravnava predloge zakonov, druge akte s področja

kulture. Predpise s področja kulture in finančno ali davčno problematiko, obravnava odbor

za finance in monetarno politiko.

Ministrstvo, pristojno za kulturo, je Ministrstvo za kulturo RS z dvema upravnima

organoma v sestavi – Arhivom RS in Inšpektoratom za kulturo in medije, ki sta bila

ustanovljena za opravljanje specializiranih strokovnih nalog na področju arhivske

dejavnosti in nalog inšpekcijskega nadzora, ter z dvema agencijama in skladom – Javno

agencija za knjigo, Slovenskim filmskim centrom in Javnim skladom za kulturne

dejavnosti, ki delujejo kot podaljšana roka drţave in so bili ustanovljeni za opravljanje

razvojnih nalog na področju knjige, filma in kulturnih dejavnosti. Na Ministrstvu za

kulturo deluje tudi Prešernov sklad s svojim upravnim odborom. Za vodenje Ministrstva

za kulturo je v skladu s sprejeto politiko vlade odgovoren minister za kulturo, ki izdaja

predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti

ministrstva.

Kulturno politiko Ministrstvo za kulturo usklajuje tudi z drugimi ministrstvi in vladnimi

sluţbami. Medresorsko sodelovanje je najbolj aktivno z Ministrstvom za finance (finančno

65

in davčno področje), Ministrstvom za izobraţevanje, znanost in šport (področje vzgoje in

izobraţevanja, raziskovalno področje), Ministrstvom za okolje in prostor (prostorsko

načrtovanje, naravna in kulturna dediščina), Ministrstvom za gospodarski razvoj in

tehnologijo (podjetništvo, intelektualna lastnina, turizem, razvoj. itd.), Ministrstvom za

javno upravo (področje organiziranja in izboljšanja učinkovitosti javne uprave),

Ministrstvom za delo, druţino in socialne zadeve (zaposlovanje, vojna grobišča,..),

Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (podeţelje, kulturna dediščina),

Ministrstvo za zunanje zadeve (kulturno sodelovanje z drugimi drţavami), Sluţbo Vlade

RS za zakonodajo (na zakonodajnem področju), Sluţbo Vlade RS za razvoj in evropsko

kohezijsko politiko (področje razvoja, strateškega načrtovanja in kohezije), Uradom Vlade

RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (kulturno sodelovanje z slovensko narodno

skupnostjo v sosednjih drţavah ter med RS in Slovenci po svetu), Uradom RS za

narodnosti (kulturna dejavnost italijanskih in madţarskih manjšin ter Romov v Sloveniji),

Urad Vlade RS za komuniciranje (informiranje o slovenski kulturni politi na tujem,..).

Civilna druţba in strokovna javnost lahko sodelujeta pri oblikovanju in nadziranju

izvajanja kulturne politike tudi preko Kulturniške zbornico Slovenije, ki je prostovoljna

organizacija stanovskih društev, v katero se lahko včlanijo tudi civilne pravne in fizične

osebe, če so izvajalke kulturnih dejavnosti.

Minister ima za ocenjevanje projektov in druga strokovna vprašanja strokovne komisije,

posvetovalna telesa ministra za vsa področja kulture.

Nacionalni svet za kulturo je neodvisno telo, ki ga na predlog vlade imenuje drţavni zbor.

Nacionalni svet za kulturo usmerja nacionalno strategijo za kulturo, spremlja in ocenjuje

vpliv kulturne politike na kulturni razvoj in izraţa mnenja in stališča v zvezi s kulturnimi

vprašanji. Nacionalni svet za knjiţnično dejavnost je ustanovila vlada in je strokovno in

posvetovalno telo na področju knjiţnične dejavnosti. Člani sveta so predstavniki knjiţnic,

njihovih zdruţenj in financerjev.

Za slovensko kulturno politiko je značilen močan javni sektor v kulturi s kar 200 javnimi

zavodi, od tega je 27 drţavnih, ki jih financira Ministrstvo za kulturo. Poleg tega

ministrstvo zagotavlja proračunska sredstva tudi za financiranje 41 občinskih javnih

zavodov. Ministrstvo za kulturo določa finančne okvirje za izvajanja programa dela

javnega zavoda in nadzira in usmerja njihovo delo. Vodenje in upravljanje zavoda je v

rokah treh organov: direktorja, sveta in strokovnega sveta. Svet zavoda in strokovni svet

sta organa upravljanja, direktor pa je poslovodni organ.

Lokalne oblasti (212 občin, od tega 11 s statusom mestnih občin) v Sloveniji imajo

pravico do samouprave, ki jim je priznana z Ustavo RS (Ur.l. RS, št. 33/91) in Zakonom o

lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 94/2007–UPB2). Občine preko lokalnih javnih zavodov

na področju kulture skrbijo za razvoj kulture na lokalni ravni, večje občine tudi na

66

regionalni. Občinske javne zavode, ki imajo širši druţbeni pomen, sofinancira, kot ţe

rečeno, tudi Ministrstvo za kulturo. Občina (občinski svet) imajo pravico ustanavljati

odbore za reševanje vprašanja kulturne politike. V Sloveniji imamo tri interesna zdruţenja

občin: Skupnost občin Slovenije, Zdruţenje občin Slovenije in Zdruţenje mestnih občin

Slovenije.

Regionalne oblasti kot druge ravni lokalne uprave v Sloveniji še ni, čeprav jo zakon o

lokalni samoupravi predvideva. Koalicijski sporazum trenutne Cerarjeve vlade sicer

predvideva pripravo strategije za razvoj lokalne samouprave, ki bo odgovorila na ključna

vprašanja v zvezi z ustanovitvijo pokrajin, zdruţevanjem občin in reformo sistema

financiranja občin. Kulturna politika čaka na ta razplet.

4.1.4 Ugotovitve

Primerjava ravni odločanja o kulturni politiki pokaţe, da je imajo vse tri drţave podobno

organizirano drţavno raven: parlament, vlada, ministrstva ter lokalno raven, medtem ko

imata Finska in Estonija razvito tudi regionalno raven.

Na drţavni ravni se sprejemajo normativne odločitve in odločitve o financiranju,

parlamentarne komisije in odbori za kulturo se ukvarjajo z različnimi strateškimi

kulturnimi vprašanji in obravnavajo predloge zakonov, ki potrjujejo in sprejemajo v

parlamentu. Ministrstvo, pristojno za kulturo, je odgovorno za oblikovanje kulturne

politike v sodelovanju s strokovnimi telesi in interesnimi skupinami. Slovenija in Estonija

imata samostojno ministrstvo za kulturo, Finska pa pristojnost za kulturo dodeljuje

Ministrstvu za izobraţevanje in kulturo Kulturno politiko ministrstvo, pristojno za kulturo,

usklajuje tudi v drugimi ministrstvi in vladnimi sluţbami. Na Finskem in v Estoniji drţava

financira kulturne institucije in umetnike s pomočjo umetniških svetov (Sveta za umetnost

Finske in regionalni sveti) oz. sklada (Estonska kulturna fundacija). Gre za model kulturne

politike, ki ga lahko opišemo kot model “podaljšane roke” drţave.

Regionalna raven je najbolj razvita na Finskem in sooblikuje kulturno politiko preko

regijskih svetov, neodvisnih teles skupne občinske oblasti, z lastno upravo in finančnimi

sredstvi, kar predstavlja liberalizacijo politike subvencij, donacij in drugih pomoči do

občin in kulturnih institucij. Regijski sveti predstavljajo regionalne razvojne oblasti v

svojih regionalnih območjih in imajo pomembno vlogo pri pridobivanju evropskih

razvojnih sredstev in spodbujanju kulturnih projektov in ustvarjalnosti na lokalni ravni. V

Estoniji regionalna raven sicer obstaja, a nima pomembnejše finančne funkcije, temveč

zgolj nadzorstveno funkcijo nad delom lokalnih skupnosti. Slovenija regionalne ravni še

nima. Imamo sicer statistične regije, administrativno-političnih pa ne. Regionalizacija je v

Sloveniji nujna za kulturni razvoj oziroma obstoj območne javne kulturne infrastrukture.

Drţava je namreč prevzela nase financiranje večine javnih zavodov z namenom, da zaščiti

njihov obstoj. Ta model financiranja kliče po spremembi, saj se na ta račun zmanjšujejo

67

tudi sredstva za spodbujanje neinstitucionalnih izvajalcev kulturnih programov in

samostojnih umetnikov.

Občinski nivo je najniţja raven, ki tudi v Sloveniji v zadnjem času pridobiva na pomenu.

Občine postajajo aktivni soustvarjalci kulturne politike, hkrati pa tudi financerji in

izvajalci.

4.2 Organiziranost ministrstva, pristojnega za kulturo

Ţe iz prikaza institucij in ravni odločanja je razbrati, da imata Estonija in Slovenija

samostojno ministrstvo za kulturo, medtem ko je za kulturo na Finskem odgovorno

Ministrstvo za izobraţevanje in kulturo.

4.2.1 Finska

Na Finskem nosi odgovornost za načrtovanje in izvajanje kulturne politike na ravni drţave

Ministrstvo za izobraţevanje in kulturo. Ministrstvo zagotavlja ustrezno normativno in

finančno okolje ter splošne pogoje za izvajanje kulturnih aktivnosti in spodbujanje njenih

izvajalcev. Kot del vlade, ministrstvo upravlja področje kulture in razvija kulturno politiko.

Do leta 2015 sta ministrstvo vodila dva ministra, minister za izobraţevanje in znanost ter

minister za kulturo, danes pa ministrstvo vodi en sam minister za izobraţevanje in kulturo.

Iz organigrama v prilogi 12 je razvidno, da je ministrstvo je razdeljeno na oddelke. Za

področje kulture je pristojen oddelek za umetnost in kulturno politiko, ki ga vodi generalni

direktor. Oddelek za umetnost in kulturo sestavljajo trije sektorji, Sektor za strateško

načrtovanje, Sektor za umetnost in kulturno dediščino, Sektor za avtorsko politiko in

avdiovizualno kulturo. S področjem kulture se seveda ukvarjajo tudi drugi oddelki

ministrstva, in sicer: Oddelek za osnovnošolsko in predšolsko izobraţevanje, Oddelek za

poklicno izobraţevanje in usposabljanje, Oddelek za visokošolsko izobraţevanje in

znanstveno politiko, Oddelek za mladino in športno politiko ter s skupnimi sluţbami, ki jih

sestavljajo administrativna sluţba, finančna sluţba, sluţba za komuniciranje in sluţba za

mednarodne odnose.

Ministrstvo za izobraţevanje in kulturo je pristojno za razvoj izobraţevanja, znanosti,

kulture, športa, mladinske politike in mednarodnega sodelovanja na teh področjih.

Področja delovanja ministrstva so: varstvo, izobraţevanje, usposabljanje in raziskave,

umetnost, kultura, šport in mladinsko delo, arhivska, muzejska in knjiţnična dejavnost,

evangeličanska luteranska cerkev, pravoslavna cerkev in druge verske skupnosti ter

avtorske pravice.

Izvajanje kulturne politike je v rokah nacionalnih kulturnih in umetniških ustanov

(Kanerva & Mitchell, 2014, str. 11), kot so Nacionalni odbor za antikvitete (za področje

68

kulturne dediščine ter muzejske dejavnosti); Narodna umetnostna galerija, Nacionalni

avdiovizualno arhiv, Finska filmska fundacija, Odbor za klasifikacijo filmov, Knjiţnica za

slabovidne, Uprava za gradove Suomenlinna, Umetniški svet Finske.

Omeniti je potrebno tudi drţavno delniško druţbo, imenovano Veikkaus Ltd, z

monopolom pri organiziranju iger na srečo (loterij, nogometnih stav, športnih napovedi). Z

dobički se preko drţavnega proračuna financira umetnost, kultura, znanost, mladina in

šport.

4.2.2 Estonija

Za ohranitev nacionalne identitete Estonije ter za razvoj in zagotovitev kulturnega prostora

je pristojno Ministrstvo za kulturo in njene institucije. Ministrstvo za kulturo je

odgovorno za nacionalno kulturo, šport in ohranjanje kulturne dediščine, spodbuja

umetnost in usklajuje politiko drţave na področju medijev, avdiovizualne politike in izvaja

strategijo vključevanja.

Ministrstvo za kulturo (Lagerspetz & Tali, 2014, str. 8) je torej pristojno za:

organizacijo nacionalnih kulturnih, športnih dejavnosti, za dediščino in umetnosti

(preko financiranja niza drţavnih kulturnih institucij in prekop subvencioniranja

kulturnih dejavnosti);

sodelovanje pri načrtovanju nacionalnih medijskih dejavnosti;

nadzorovanje izvajanja zakonodaje s področja avtorskih pravic;

razvoj kulturnih (in kreativnih) industrij (v sodelovanju z drugimi ministrstvi);

usklajevanje politik za kulturno raznolikost in za vključevanje etničnih skupin in

manjšin;

za pripravo predlogov zakonov s področja kulture.

Področja v pristojnosti Ministrstva za kulturo so: literatura in zaloţništvo, glasba,

gledališče, sodobna umetnost, ljudska umetnost, film, muzeji, knjiţnice, kulturna

dediščina, kreativne industrije, televizija in avdiovizualna politika, avtorske pravice in

pravice manjšin, kulturna raznolikost in integracija ter šport.

Ministrstvo, ki ga vodi minister za kulturo, je razdeljeno na štiri oddelke (priloga 13):

Oddelek za umetnost, Oddelek za kulturno dediščino, Oddelek za kulturno raznolikost in

Oddelek za šport. Oddelke vodijo podsekretarji, ki so odgovorni generalnemu sekretarju.

Generalni sekretar je pristojen za delovanje splošnih sluţb ministrstva, in sicer Finančnega

oddelka, Oddelka za komuniciranje, Oddelka za mednarodne odnose, Oddelka za

informacijsko tehnologijo, Oddelka za pravne zadeve in stvarno premoţenje ter

Generalnega oddelka s sluţbo za kadrovske zadeve in splošno sluţbo. Pod generalnim

69

sekretarjem je tudi svetovalec za EU zadeve ter Estonska kulturna predstavništva v tujini.

Direktno pod ministrom pa je Oddelek za notranjo revizijo in ministrov svetovalec.

Ministrstvo oblikuje načela za financiranje kulture in športa, financira institucije za kulturo

(46 % kulturnega proračuna gre za financiranje gledališč, knjiţnic, muzejev, arhivov),

sodeluje z Estonsko kulturno fundacijo, ki je glavni nosilec razdeljevanja drţavnega

denarja za kulturne namene, in drugimi institucijami, ki podpirajo kulturo in šport.

Zanimivost pri estonski kulturni politiki, ki se odraţa tudi v organizaciji dela na

Ministrstvu za kulturo, je usmerjenost k izvozu estonske kulture na tuje trge in izvajanje

sistematičnih aktivnosti povezanih s tem.

Estonija sektorje spodbuja k povečanju podjetniških aktivnosti. Sektorski razvojni centri

(ki delujejo na področjih oblikovanja, glasbe, arhitekture, knjiţevnosti, filma, gledališča in

sodobne umetnosti) predstavijo svoje izvozne strategije in zanje pridobijo finančna

sredstva (Lagerspetz & Tali, 2014, str. 3).

4.2.3 Slovenija

Za področje kulture je v Sloveniji pristojno (zopet) samostojno Ministrstvo za kulturo

RS, ki ga predstavlja in vodi minister za kulturo. V podporo ima minister svetovalno telo,

kabinet ministra. V pomoč in za svetovanje ima tudi sekretariat, ki ga vodi generalni

sekretar in je za svoje delo in delo sekretariata neposredno odgovoren ministru. Za

obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na posamezno področje oziroma vidike kulture,

minister (lahko) imenuje strokovne komisije, posvetovalna telesa. Pri svojem delu so

samostojne.

Ministrstvo za kulturo opravlja naloge na področjih: umetnosti in kulture, kulturne

dediščine, vključno z arhivsko in knjiţnično dejavnostjo, filma, medijev, slovenskega

jezika, verske svobode in kulturne raznolikosti in človekovih pravic.

Delo v ministrstvu je torej organizirano v notranjih organizacijskih enotah – direktoratih

(priloga 14), ki opravljajo vsebinsko povezane naloge na določenem širšem ali oţjem

delovnem področju in naloge skupnega pomena. Notranje organizacijske enote so

Direktorat za kulturno dediščino, ki ga sestavljajo Sektor za muzeje, arhive in knjiţnice,

Sektor za nepremično kulturno dediščino in Informacijsko-dokumentacijski center za

dediščino, Direktorat za ustvarjalnost, kamor sodijo Sektor za umetnost, Sektor za statusne

zadeve in Sektor za statistiko in analize, ter Direktorat za medije, ki ima manjše število

zaposlenih in nima sektorjev. Naloge skupnega pomena opravlja Sekretariat s sluţbami,

in sicer: Sluţba za pravne in kadrovske zadeve, Sluţba za proračun in finance, Sluţba

za upravno poslovanje, splošne zadeve in informatiko, Sluţba za investicije in ravnanje s

stvarnim premoţenjem, Sluţba za izvajanje kohezijske politike. Direktorate vodijo

generalni direktorji, sekretariat generalni sekretar, vsi ministru neposredno odgovorni za

70

strokovno in upravno delo iz svoje pristojnosti. Neposredno so ministru odgovorne Sluţba

za odnose z javnostmi, Sluţba za drţavne proslave, Sluţba za evropske zadeve in

mednarodno sodelovanje, Sluţba za kulturne raznolikosti in človekove pravice, Sluţba za

slovenski jezik, Sluţba za notranjo revizijo, Urad za verske skupnosti ter kabinet ministra.

Ministrstvo ima še dva organa v sestavi, Inšpektorat RS za kulturo in medije in Arhiv

Republike Slovenije, ki jih ministrstvo neposredno ne uvršča v svojo organizacijsko

shemo. Do leta 2004 je bila organ v sestavi tudi Uprava RS za kulturno dediščino, ki pa je

bila preoblikovana v notranjo organizacijsko enoto ministrstva, Direktorat za kulturno

dediščino, kar pa ţe kaţe vrsto slabosti: od izgube strokovnih kadrov, zmanjšanja

proračunskih sredstev za področje kulturne dediščine in slabšega upravljanja z drţavnimi

kulturnimi spomeniki.

Ministrstvo financira še delovanje Javne agencije za knjigo in Javnega sklada za

kulturne dejavnosti (oba sodita pod Direktorat za ustvarjalnost) ter Slovenskega

filmskega centra (Direktorat za medije).

4.2.4 Ugotovitve

Primerjava organizacijskih struktur na ministrstvih, pristojnih za kulturo, nam pokaţe, da

gre pri vseh treh ministrstvih glede na način vodenja za štabno-linijsko organizacijsko

strukturo, s strokovnimi telesi (štabnimi organi) in jasno linijsko hierarhijo, z vidika

centralizacije pa za funkcijsko organizacijsko strukturo, kjer ukazi in navodila potujejo od

zgoraj navzdol prek vseh stopenj hierarhije.

Na Finskem si kultura deli ministrstvo z izobraţevanjem in športom v okviru Ministrstva

za izobraţevanje in kulturo, imata ko imata Estonija in Slovenija samostojno ministrstvo za

kulturo. Estonsko ministrstvo za kulturo je pristojno tudi za šport. Organizacijska struktura

finskega ministrstva je bistveno manj razvejana od ostalih dveh drţav, splošni sluţb je

manj. Na Finskem in v Estoniji sta neposredno odgovorna ministru le generalni sekretar in

notranji revizor, medtem ko v Sloveniji neposredno pod ministra sodi še vrsta drugih sluţb,

ki so povezane s komuniciranjem in promoviranjem kulture doma in na tujem.

V Sloveniji – za razliko od ostalih dveh drţav – je neposredno ministru odgovoren tudi

Urad za verske skupnosti in Sluţba za slovenski jezik.Na Finskem in v Sloveniji je v

okviru ministrstva, pristojnega za kulturo, oblikovana posebna sluţba za avdiovizualno

kulturo oz. medije, medtem ko v Estoniji tovrstne sluţbe ni. V Estoniji deluje v okviru

ministrstva oddelke za kulturno raznolikost, ki ga vodi podsekretar in je enakovreden

oddelku za umetnost in oddelku za kulturno dediščino, v Sloveniji pa naloge v zvezi s tem

sodijo v Sluţbo za kulturne raznolikosti in človekove pravice, ki je neposredno odgovorna

ministru in se po velikosti ne da primerjati z Direktoratom za ustvarjalnost in Direktoratom

za kulturno dediščino.

71

V Estoniji je opazna usmerjenost ministrstva na kulturne in kreativne industrije, medtem

ko se slovensko Ministrstvo za kulturo s podporo Ministrstva za gospodarski razvoj in

tehnologijo na to področje osredotoča šele s pridobljenimi evropskimi sredstvi v novi

finančni perspektivi za obdobje 2014–2020. Do nedavnega kulturne in kreativne industrije

tudi na Finskem niso bile osrednja točka kulturne politike in drţavnega podpiranja.

4.3 Drţavni izdatki za kulturo v drţavnem proračunu

Primerjava javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP in na prebivalca, ki je razvidna iz

prilog 4 in 6, pokaţe, da ima po obeh kazalnikih kultura najboljši poloţaj v Estoniji (1,49

% javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP v letu 2013 in 214 EUR javnofinančnih

izdatkov za kulturo na prebivalca v letu 2013).

Slovenija je po deleţu javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP zaenkrat še boljša od

Finske. Finska je v letu 2009 beleţila 0,52 % javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP,

Slovenija pa 0,99 %, vendar je od tega leta naprej v Sloveniji opazen trend padanja. Deleţ

javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP se je v letu 2014 namreč zniţal na 0,80 %. Po

javnofinančnih izdatkih za kulturo na prebivalca je Slovenija v letu 2009 s 175 EUR za 2

EUR slabša od finskih 177 EUR. Kakšno je stanje danes, je zaradi pomanjkljivih podatkov

teţko reči, saj Slovenija beleţi tudi pri tem kazalniku padanje vrednosti. V letu 2014 se je

glede na leto 2009 vrednost tega kazalnika zniţala za 30 EUR.

Večina proračunskih sredstev sektorja centralne drţave je v vseh treh drţavah locirana pri

ministrstvu, pristojnem za kulturo. Na drţavni ravni torej nosi glavno vlogo pri

razdeljevanju javnih sredstev za kulturo ministrstvo, pristojno za kulturo, zato lahko za

primerjanje izdatkov sektorja centralne drţave uporabim podatke ministrstev, pristojnih za

kulturo.

Primerjava deleţev drţavnih izdatkov za kulturo v skupnem drţavnem proračunu v tabeli 9

pokaţe, da deleţ za kulturo v vseh treh drţavah vztrajno pada. Največji padec deleţa beleţi

Estonija, ki je pred gospodarsko krizo za kulturo namenjala kar dobre 3 % drţavnega

proračuna, danes pa je ta deleţ ţe pod 2 %. Prav tako je Slovenija, ki je za kulturo

namenjala dobra 2 % drţavnega proračuna, kar je več od Finske in manj od Estonije, z

letom 2012 zdrsnila pod magična 2 %, ki ga kulturni krogi omenjajo kot spodnjo mejo

drţavnega proračunskega financiranja kulture, in je v letu 2015 ţe pristala na 1,58 %.

Vsekakor se bo zniţevanje deleţa za kulturo na dolgi rok slabo obrestovalo. Finska sicer

med vsemi tremi drţavami v svojem drţavnem proračunu namenja najniţji deleţ za

kulturo, vendar je ta dokaj stabilen in se vrti okoli 0,80 %.

72

Tabela 9: Deleži državnih izdatkov za kulturo v skupnem državnem proračunu Finske,

Estonije in Slovenije v obdobju 2006–2015 v %

Leto

FINSKA ESTONIJA SLOVENIJA

Prorač.

sredstva

za kulturo

v mio

EUR

Državni

prorač.

v mio

EUR

Delež

v %

Prorač.

sredstva za

kulturo

v mio EUR

Državni

prorač.

v mio

EUR

Delež

v %

Prorač.

sredstva

za kulturo

v mio

EUR

Državni

prorač.

v mio

EUR

Delež

v %

2006 368 40.871 0,90 134,2 4.130 3,25 154 7.629 2,02

2007 392 43.252 0,91 159,6 4.860 3,28 165 7.763 2,12

2008 430 44.923 0,96 180,9 6.078 2,98 178 8.470 2,10

2009 484 46.897 1,03 133,8 5.720 2,34 204 9.260 2,20

2010 401 49.880 0,80 139,5 5.503 2,53 191 9.280 2,06

2011 425 50.382 0,84 135,8 6.491 2,09 193 9.363 2,06

2012 433 53.446 0,81 107,8 6.978 1,54 172 8.993 1,91

2013 435 54.677 0,80 143,5 6.979 2,06 157 9.315 1,69

2014 454 54.234 0,84 n.p. 7.111 n.p. 161 9.817 1,67

2015 n.p. 53.864 n.p. 144,9 7.601 1,91 157 9.947 1,58

Legenda: Preračuni valut po tečaju zamenjave 1 EUR = 15.6466 EEK = 239,64 SIT.

Vir: Tilastokeskus/Statistics Finland, Kulttuuritilasto 2013/Cultural Statistics, 2013, str. 187; Central

government budget, 2015; Ministry of Finance, Estonia, State budget 2006–2009, 2008; M. Lagerspetz & M.

Tali, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe, Country Profile: Estonia, 2014, str. 35; B.

Lipovšek, Materialni položaj kulture v Sloveniji, 2015, str. 10.

4.4 Struktura javnega financiranja po posameznih področjih kulture in

glede na raven financiranja

S primerjavo strukture javnega financiranja ugotavljam namenskost porabe javnih sredstev

za kulturo, torej katerim kulturnim področjem namenjajo izbrane drţave največ javnih

sredstev.

4.4.1 Finska

Tabeli 10 in 11 prikazujeta, čemu na Finskem na področju kulture namenjajo največ

finančne pozornosti.

Iz obeh tabel je razvidno, da Finska z močnim javnih financiranjem najbolj podpira

knjiţnice (predvsem z občinskimi sredstvi) ter uprizoritve umetnosti (gledališče, glasba in

glasbeno gledališče (Finska nacionalna opera). Veliko sredstev namenja tudi izobraţevanju

73

in administraciji, podpori nevladnim organizacijam na področju kulture in pa muzejski

dejavnosti. Subvencije in dotacije umetnikom na leto znašajo slabih 9 % drţavnega

proračuna. Aktivni pri tem so drţavni in regionalni umetniški sveti.

Kulturne industrije so na Finskem le marginalno podprte s strani drţave in še manj s strani

občin. Znatnejša javna sredstva prejema le filmska produkcija, ki je glede deleţa javnih

finančnih sredstev ţe dosegla ostale nordijske drţave (Švedsko, Norveško).

Tabela 10: Struktura finskega državnega financiranja kulture v letih 2012 in 2014

(v tisoč EUR in v %)

Področje financiranja Leto 2012 Leto 2014

v tisoč EUR v % v tisoč EUR v %

Drţavne instucije, od tega za: 129.080 29,8 159.075 35,0

Finska nacionalna opera 51.437 11,9 51.879 11,4

Drţavni odbor za antikvitete 21.459 5,0 35.773 7,9

Finska filmska fundacija 2.065 0,5 2.007 0,4

Finsko narodno gledališče 11.506 2,7 11.391 2,5

Finska drţavna galerija 19.442 4,5 36.518 8,0

Finska knjiţnica za slepe in slabovidne 6.464 1,5 5.800 1,3

Nacionalni avdiovizualni arhiv 7.664 1,8 7.335 1,6

Finski svet za umetnost 4.893 1,1 4.500 1,0

Druge drţavne institucije 4.150 1,0 3.872 0,9

Drţavne subvencije in zakonsko določene

pomoči, od tega za:

124.132 28,7 127.168 28,0

Knjiţnice 9.763 2,3 9.600 9,4

Muzeji 35.845 8,3 36.811 8,1

Gledališča in orkestri 78.418 18,1 80.651 17,8

Kulturne storitve občin 106 0,0 106 0,0

Subvencije in nepovratna sredstva umetnikom 37.730 8,7 39.415 8,7

Promocija za umetnost in kulturo 141.704 32,8 128.359 28,3

Skupni drţavni proračun za kulturo 432.646 100,0 454.017 100,0

Vir: Tilastokesku/Statistics Finland, Kulttuuritilasto 2013/ Cultural Statistics, 2013, str. 186.

Prikaz javnega financiranja v letu 2012 razkriva, da je Finska na področju kulture

decentralizirana drţava, saj občine prispevajo kar 66 % vseh javnofin. sredstev za kulturo.

74

Tabela 11: Struktura finskega občinskega financiranja kulture v letu 2012

(v tisoč EUR in v %)

Programsko področje Leto 2012

v tisoč EUR v %

Knjiţnice 312.515 37,4

Muzeji in razstave 107.658 12,9

Gledališča, ples in opera 76.001 9,1

Glasba 72.867 8,7

Osnovno izobraţevanje na področju umetnosti 66.436 8,0

Izobraţevanje in administracija 78.484 9,4

Druge kulturne aktivnosti (kongresi, kulturni domovi, NVO na področju

kulture..) 121.639 14,6

Skupaj za kulturo 835.600 100,0

Vir: Tilastokesku/Statistics Finland, Kulttuuritilasto 2013/Cultural Statistics, 2013, str.189.

4.4.2 Estonija

Tabela 12 prikazuje strukturo javnega, torej drţavnega in občinskega financiranja kulture v

letu 2013.

Celotna javnofinančna sliko kulture v Estoniji kaţe, da je največ javnofinančne podpore

deleţna kulturna dediščina (46,8 %), interdisciplinarne dejavnosti (25,8 %), kamor sodijo

kulturno izobraţevanje, administracija in socio-kulturne aktivnosti, ter uprizoritvene

dejavnosti (13,7 %), s podpiranjem gledališča, glasbe in plesa. Estonija z 11,2 % podpira

tudi avdiovizualno in multimedijsko umetnost.

Po podatkih iz leta 2013 drţava največ, kar 36,6 % proračunskih sredstev namenja kulturni

dediščini, od tega največ muzejem. Sledijo uprizoritvene umetnosti (gledališče, opera,

ples) z 23,8 % ter televizija in film z 22 %.

Občine največ svojih sredstev usmerjajo v kulturno dediščino, vendar ne v muzeje, pač pa

v nesnovno dediščino (ljudski običaji, tradicija) in knjiţnice. Slabih 36 % občinskih

sredstev gre za interdisciplinarne aktivnosti, to je za kulturno izobraţevanje in socio-

kulturne aktivnosti, torej za podporo neinstitucionalnim kulturnim dejavnostim in

produkciji (amaterski umetniki in ustvarjalci).

Drţava (ministrstvo) in občine v Estoniji si pravično delijo finančno breme za kulturo.

Drţava prispeva 50,8 %, občine pa 49,2 %.

75

Tabela 12: Struktura estonskega javnega financiranja kulture v letu 2013

(v tisoč EUR in v %)

Programsko področje Skupaj

Sredstva drţave

(Ministrstvo za kulturo

RS)

Sredstva občin

v tisoč EUR v % v tisoč EUR v % v tisoč EUR v %

Kulturna dediščina 132.381,40 46,8 52.488,60 36,6 79.892,80 57,4

kulturni spomeniki 4.465,20 1,6 3.169,70 2,2 1.295,50 0,9

muzeji 50.648,30 17,9 36.859,40 25,7 13.788,90 9,9

knjižnice 26.822,80 9,5 6.351,90 4,4 20.470,90 14,7

nesnovna dediščina 50.445,10 17,8 6.107,60 4,3 44.337,50 31,9

Sodobna umetnost 306,00 0,1 306,00 0,2 0,00 0,0

Arhitektura 25,20 0,0 25,20 0,0 0,00 0,0

Uprizoritvene

umetnosti 38.758,60 13,7 34.209,90 23,8 4.548,70 3,3

glasba 13.444,60 4,8 11.937,30 8,3 1.507,30 1,1

gledališče, glasbeno

gledališče (opera). ples 25.314,00 9,0 22.272,60 15,5 3.041,40 2,2

Knjige in tisk 6.323,50 2,2 1.727,60 1,2 4.595,90 3,3

Multimedijska in

autovizualna umetnost 31.738,80 11,2 31.713,70 22,1 25,10 0,0

film 3.554,60 1,3 3.529,80 2,5 24,80 0,0

televizija 28.138,90 10,0 28.183,90 19,6 n.p. n.p.

Interdisciplinarne

aktivnosti 72.779,70 25,8 23.084,00 16,1 49.695,70 35,7

socio-kulturne aktivnosti 22.097,20 7,8 1.581,50 1,1 20.515,70 14,7

administracija 26.956,30 9,5 1.502,50 15,0 5.453,80 3,9

kulturno izobraževanje 23.726,20 8,4 0,00 0,0 23.726,20 17,1

Razno 333,80 0,1 0,00 0,0 333,80 0,2

Skupaj 282.621,80 100,0 143.529,80 100,0 139.092,00 100,0

Vir: M. Lagerspetz & M. Tali, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe, Country Profile:

Estonia, 2014, str. 36.

4.4.3 Slovenija

V Sloveniji je po podatkih Ministrstva za kulturo (tabela 13) največ drţavnih proračunskih

sredstev, več kot 34 %, namenjenih za varstvo kulturne dediščine (premične in

nepremične), za glasbeno dejavnost 16,6 % in za uprizoritve umetnosti 14,6 %. Podatki so

malce iznakaţeni, saj proračunska sredstva drţave vključujejo tudi namenska evropska

sredstva in ne le integralnih proračunskih sredsttv drţave. Na področju kulturne dediščine

je bilo ministrstvo v obeh programskih obdobjih 2004–2006 in 2007–2013 uspešno pri

črpanju sredstev ESRR. V skupnih drţavnih proračunskih sredstvih predstavljajo evropska

76

sredstva v programskem obdobju 2007–2014 kar 60 %, integralna proračunska sredstva

drţave pa so se v istem obdobju zniţala za 70 %. V novi finančni perspektivi 2014–2020

področje kulturne dediščine ne bo več deleţno evropskega sofinanciranja v tako velikem

obsegu, integralna proračunska sredstva drţave pa se za ta namen kljub temu ne bodo

zvišala na raven pred letom 2004 (6–7 mio EUR).

Tabela 13: Struktura slovenskega državnega financiranja kulture v obdobju 2008–2014

(v %)

Programska področja Leto

2008

Leto

2009

Leto

2010

Leto

2011

Leto

2012

Leto

2013

Leto

2014

Uprizoritvene umetnosti 13,12 13,10 13,97 14,29 15,14 15,61 14,55

Glasbena dejavnost 15,06 14,49 15,69 15,66 16,60 17,71 16,58

Vizualne dejavnosti 5,35 4,83 4,37 4,51 4,76 4,90 4,71

Intermedijske umetnosti 0,34 0,40 0,52 0,49 0,39 0,36 0,30

Zaloţništvo 3,25 3,04 3,49 3,33 2,59 3,11 2,77

Knjiţničarstvo 6,09 5,69 5,69 5,66 5,72 6,21 5,60

Filmska dejavnost 3,31 2,76 3,00 3,32 3,22 3,93 3,58

Mediji 2,90 2,69 2,39 2,35 1,31 1,64 1,17

Ljubiteljska dejavnost 2,29 2,48 2,72 2,71 2,51 2,60 2,41

Varstvo premične kulturne dediščine 18,98 18,04 16,25 16,71 17,36 18,18 17,40

Varstvo nepremične kulturne dediščine 10,07 9,32 13,48 13,35 12,65 9,70 16,96

Manjšinske skupnosti v RS 0,74 1,36 1,27 1,31 1,53 2,57 3,17

Slovenci zunaj RS 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00

Mednarodno sodelovanje 1,02 0,21 0,31 0,38 0,40 0,38 0,29

Samostojni ustvarjalci na področju kulture 2,88 2,40 2,76 3,08 3,65 3,93 4,19

Štipendije 0,44 0,41 0,43 0,43 0,37 0,40 0,33

Investicije in investicijsko vzdrţevanje 9,58 14,33 8,20 5,61 1,79 1,85 0,70

Ostalo 0,58 0,61 1,46 2,22 6,20 2,94 1,50

Upravni organ MK 4,00 3,84 3,99 4,58 3,81 3,97 3,79

Vir: B. Lipovšek, Materialni položaj kulture v Sloveniji, 2015, str 14–15.

Struktura drţavnega proračuna za kulturo v RS po posameznih programskih področjih se v

obdobju 2008–2014 ni bistveno spremenila, izstopa le področje nepremične kulturne

dediščine in manjšinske skupnosti, kot ţe omenjeno, zaradi črpanja evropskih sredstev oz.

zaključevanja evropskih projektov. Porast odstotka financiranja (1,31 odstotnih točk) je v

letu 2014 v primerjavi z letom 2008 opaziti tudi pri samostojnih ustvarjalcih na področju

kulture, padec sredstev (1,73 odstotnih točk) pa je v istih letih primerjave opaziti na

področju medijev. V letu 2014 je ministrstvo namenilo manj sredstev kot v letu 2008 za

mednarodno sodelovanje, največjega krčenja sredstev (zniţanje deleţa financiranja za 8,9

77

odstotne točke) pa je bilo deleţno področje investicij in investicijskega vzdrţevanja, ki

predstavlja variabilni del proračuna ministrstva. Zaradi zniţevanja proračunskih sredstev

za kulturo je moralo ministrstvo zagotoviti sredstva za plače javnih zavodov na področju

kulture iz investicijskih proračunskih postavk. Zniţevanje sredstev za investicije in

investicijsko vzdrţevanje pa danes ţe kaţe negativne posledice – kritično stanje prostorov

in opreme javnih zavodov, pomanjkanje depojev muzejev in arhivov, neustrezna hramba

in ravnanje z nacionalnim bogastvom, idr.

Slovenske občine (tabela 14) skoraj 30 % svojih sredstev usmerjajo na področje

knjiţničarstva in zaloţništva, prav tako s slabimi 30 % sredstev podpirajo druge programe

kulturnega in umetniškega delovanja (ljubiteljsko kulturo ter druge kulturne programe

lokalnega pomena). Umetniškim programom namenjajo občine skoraj 16 % sredstev. Med

leti ohranjajo pribliţno enako strukturo financiranja programskih področij kulture, v letu

2014 je v primerjavi z letom 2008 zaznati večji porast sredstev za financiranje umetniških

programov (za okoli 43 %) ter padec sredstev pa za financiranje drugih programov v

kulturi (za opkoli 24 %). Primerava med leti 2014 in 2011 pokaţe največji padec

občinskega financiranja za področje nepremične kulturne dediščine (za skoraj 37 %).

Tabela 14: Struktura slovenskega občinskega financiranja kulture v letih 2008, 2009,

2011 in 2014 (v tisoč EUR in v %)

Programska področja

leto 2008 leto 2009 leto 2011 leto 2014

v tisoč

EUR v %

v tisoč

EUR v %

v tisoč

EUR v %

v tisoč

EUR v %

Nepremična kulturna

dediščina 17.859 12,5 19.630 12,9 25.426 16,9 16.120 11,8

Premična kulturna

dediščina 3.030 2,1 3.084 2,0 3.434 2,3 3.423 2,5

Knjiţničarstvo in

zaloţništvo 40.155 28,0 41.992 27,5 42.166 28,1 40.359 29,5

Umetniški programi 14.836 10,3 20.855 13,7 19.295 12,8 21.251 15,5

Ljubiteljska kultura 9.795 6,8 13.798 9,0 12.585 8,4 10.019 7,3

Mediji in avdiovizualna

kultura 3.686 2,6 4.602 3,0 3.835 2,6 3.787 2,8

Drugi programi v kulturi 53.153 37,1 47.634 31,2 42.633 28,4 40.579 29,7

Zoološki in botanični

vrtovi, akvariji, arboretumi

ipd.

897 0,6 981 0,6 928 0,6 1.229 0,9

skupaj 143.411 100,0 152.576 100,0 150.302 100,0 136.767 100,0

Vir: Ministrstvo za finance RS, Poročilo o odhodkih in drugih izdatkih po programski klasifikaciji (P2) za

leto 2008, 2009, 2011 in 2014.

78

Kar zadeva financiranje kulture je Slovenija še vedno centralizirana drţava, vendar se

deleţ drţave pri financiranju kulture vztrajno zniţuje. V letu 2001 smo beleţili skoraj 65 %

drţavno financiranje kulture, v letu 2014 pa le 54,1 %.

Tabela 15: Javnofinančni odhodki za kulturo v obdobju 2001–2013

glede na raven financiranja (v %)

Proračunsko leto Javnofinančni odhodki

za kulturo v EUR

Deleţ drţave

v %

Deleţ občin

v %

Leto 2001 164.793.043 64,5 35,5

Leto 2002 180.903.591 63,8 36,2

Leto 2003 194.482.579 63,9 36,1

Leto 2004 213.998.398 63,6 36,4

Leto 2005 230.596.990 63,6 36,4

Leto 2006 256.722.131 60,1 39,9

Leto 2007 276.072.592 59,6 40,4

Leto 2008 321.541.083 55,4 44,6

Leto 2009 356.616.676 57,2 42,8

Leto 2010 350.847.980 54,5 45,5

Leto 2011 343.164.878 56,2 43,8

Leto 2012 335.110.114 51,4 48,6

Leto 2013 283.976.042 55,4 44,6

Leto 2014 297.889.243 54,1 45,9

Vir: B. Lipovšek, Materialni položaj kulture v Sloveniji, 2015, str. 35.

4.4.4 Ugotovitve

Primerjava strukture financiranja kulture po posameznih programskih sklopih pokaţe, da

tako Estonija kot Slovenija večino drţavnih proračunskih sredstev namenjata za varstvo

kulturne dediščine (premične in nepremične), Estonija skoraj polovico, Slovenija pa

tretjino vseh sredstev. Finske drţavne prioritete so druge, in sicer uprizoritvene dejavnosti

(glasba, opera, gledališče in izobraţevanje) in knjiţnice, šele nato sledi kulturna dediščina.

Glasba, opera in gledališče namreč predstavljajo paradne konje finske kulture, na področju

kulturne dediščine pa ima Finska drugačno politiko od Slovenije in Estonije – spodbuja in

financira dediščinsko vzgojo, manj pa vlaga neposredno v obnovo kulturnih spomenikov.

Slovenija in Estonija se, za razliko od Finske, osredotočata na krepitev nacionalne

identitete z ohranjanjem kulturne dediščine in tradicije, ob prisotnosti sledi socialistične in

komunistične preteklosti.

V Estoniji tudi občine največ svojih sredstev vlagajo v kulturno dediščino, in sicer v

nesnovno dediščino in v knjiţnice. Podpirajo ljudske običaje, tradicijo in branje. Tudi

Slovenija z občinskimi sredstvi skrbi za knjiţničarstvo, podpira pa tudi zaloţništvo ter

ljubiteljsko kulturo in kulturno dejavnost lokalnega pomena. In prav tako tudi občine na

79

Finskem največ svojih sredstev namenjajo knjiţnicam, nato uprizoritvenim dejavnostim in

socio-kulturnim aktivnostim.

Primerjava nam kaţe nenapisano pravilo, da je podpiranje knjiţnične dejavnosti v vseh

treh drţavah največja skrb lokalnih skupnosti, medtem ko se drţavna sredstva usmerjajo na

paradne konje drţav.

Primerjava razdelitve finančnega bremena za kulturo med drţavo in lokalnimi skupnostmi

nam pokaţe, da v Sloveniji za kulturo še vedno največ prispeva drţava, ki financira večino

javnih zavodov, tudi tistih, ki so jih ustanovile občine. S primerjavo med letih ugotovimo,

da tudi pri nas deleţ drţave pri financiranju kulture vztrajno pada in se ţe pribliţuje 50 %.

Razlog je najbrţ tudi v tem, da občine za financiranje kulturnih projektov uspešno

pridobivajo evropska sredstva iz čezmejnih in transnacionalnih programov. Finančno

breme za kulturo je najbolj uravnoteţeno v Estoniji, medtem ko je Finska med vsemi tremi

najbolj decentralizirana drţava, saj občine prispevajo več sredstev za kulturo kot jih

namenja drţava. Financiranje kulture se v Estoniji izvaja tudi na regionalnem nivoju,

vendar je finančni deleţ regij zanemarljiv. Na Finskem financirajo kulturo na regionalnem

nivoju regijskih sveti kot podaljšana roka drţave.

5 ZAKLJUČNE UGOTOVITVE IN PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVO

Izvedba primerjalnega presojanja financiranja kulture v drţavah Evropske unije je

omogočila vpogled v evropske kulturne politike, osvetlila finančni poloţaj slovenske

kulture in privedla do zanimivih in uporabnih ugotovitev.

Zbiranje podatkov in izdelava zanesljivih analiz sta na področju kulture precej omejena.

Razlog je predvsem v neskladnih definicijah kulture na vseh ravneh – drţavni, lokalni in

mednarodni (EU). Opazne so razlike v raziskovalnih metodologijah. Razpoloţljivost in

dostopnost statističnih podatkov za kulturo sta slabi. Večina ministrstev, pristojnih za

kulturo, na svojih spletnih straneh ne objavlja finančnih poročil. Le redka objavljajo

finančna poročila v angleškem jeziku. Projekt Kompendij kulturnih politik in gibanj v

Evropi, ki ga je oblikoval Svet Evrope v sodelovanju z inštitutom ERICarts za spremljanje

in zagotavljanje dostopnosti do podatkov o nacionalnih kulturnih politikah v Evropi, je na

široko odprl vrata izmenjavi izkušenj in učenju od drugih, vendar ima, ţal, vrsto

pomanjkljivosti: podatki v nacionalnih poročilih niso aţurirani in obsegajo različna leta

opazovanja, načini poročanja se med drţavami razlikujejo, večina drţav ne vodi podatkov

o izdatkih za kulturo drugih ministrstev (med njimi tudi Slovenija), informacije so v večini

primerov predstavljene izven konteksta brez pojasnil za laţje razumevanje financiranja

kulture in umetnosti. Na ravni EU bo torej potrebno zaključiti delo na poenotenju statistike

kulture in oblikovanju enotne metodologije za zbiranje in izmenjavo zanesljivih,

primerljivih in aţurnih podatkov o kulturi. Nujna je vzpostavitev javnih in splošno

dostopnih empiričnih baz na ravni odločevalcev o kulturni politiki in razvoj satelitskega

80

računa za kulturo, ki bo izmeril in dokazal ekonomski učinek kulture na gospodarstvo. Do

takrat pa bi lahko brez velikih naprezanj in stroškov zagotovili vsaj boljši dostop do letnih

finančnih poročil ministrstev, pristojnih za kulturo, objavljenih tudi v angleškem jeziku.

Luknje v statističnih podatkih namreč predstavljajo bistveno (včasih nepremostljivo) oviro

za izdelavo verodostojnega in učinkovitega primerjalnega presojanja ter na osnovi

njegovih izsledkov oblikovanja uspešnejše, učinkovitejše in vzdrţnejše kulturne politike.

Tudi v Sloveniji je bila statistika kulture do nedavnega marginalno področje analiziranja

Statističnega urada RS, vendar se z delovno skupino za prenovo statistike kulture vse

skupaj obrača na bolje. Najbolj celovite podatke o kulturi zbira Ministrstvo za kulturo RS,

vendar brez podatkov o financiranju kulture s strani drugih ministrstev in drţavnih sluţb.

Priloţnost za izboljšanje je zato v krepitvi sodelovanja in v poenotenju metodologije za

spremljanje in pridobivanje podatkov o kulturi med Ministrstvom za kulturo RS,

Statističnim uradom RS ter drugimi ministrstvi in sluţbami.

Primerjava kulturnih politik evropskih drţav izkazuje široko paleto prioritet: od kulturne

dediščine do kulturne raznolikosti in dostopnosti. Kljub temu da je ostala kulturna politika

v izključni domeni drţav članic EU, jih večina sledi direktivam EU, ki usmerjajo kulturni

sektor. S strani Evropske komisije so bile drţave članice na vseh teritorialnih ravneh

pozvane k spodbujanju kulturnih in ustvarjalnih sektorjev za rast in delovna mesta v EU.

Tudi slovenski NPK 2014–2017 se usmerja na področje kulturnih in kreativnih industrij, ki

postajajo »top tema« za vse, ki se ukvarjajo z urbanim planiranjem, regionalnim razvojem,

trgom dela, izobraţevanjem in inovacijskimi politikami (European Competitiveness

Report, 2010, str. 163–191). Raziskovalni projekt, ki so ga financirali Ministrstvo za

izobraţevanje, znanost, kulturo in šport RS, Ministrstvo za gospodarski razvoj in

tehnologijo RS in Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (Murovec, Kavaš, Prodan,

& Drnovšek, 2012, str. 11–30), je pokazal, da predstavljajo kulturne in kreativne industrije

pomemben del gospodarskega in intelektualnega razvoja druţbe, da so vir spodbud za

razvoj novih podjetij ter kreativni potencial za povečanje konkurenčnosti obstoječih

podjetij. Razvijajo se hitreje kot drugi deli nacionalnih ekonomij in postajajo eden

najpomembnejših strateških dejavnikov globalne konkurenčnosti. V Sloveniji so kulturne

in kreativne industrije po podatkih iz leta 2009 ustvarile 6 % bruto dodane vrednosti (v

nadaljevanju BDV) celotnega slovenskega gospodarstva, v kulturnih in kreativnih

industrijah je delovalo 11.941 podjetij (gospodarskih druţb in s.p.), kar predstavlja 9,6 %

vseh podjetij. Zaposlovale so 23.503 ljudi oz. 4,4 % vseh zaposlenih. Glede na ustvarjeno

BDV na zaposlenega v letu 2009 so kulturne in kreativne industrije z 44.867 EUR na

zaposlenega močno presegle povprečje gospodarstva (33.173 EUR) in tudi povprečje

srednje-visokotehnoloških panog (32.063 evrov). Kreativne industrije so se v letu 2009 z

ustvarjenimi 51.280 EUR BDV na zaposlenega celo pribliţale visokotehnološkim

panogam (58.218 evrov), dobičkonosnost kulturnih in kreativnih industrij pa je pribliţno

enkrat višja od povprečne dobičkonosnosti celotnega gospodarstva. Učinki kulturnih in

kreativnih industrij – poleg ekonomskih – seţejo še mnogo širše. Izboljšujejo kvaliteto

81

ţivljenja, ohranjajo kulturno identiteto, prispevajo k socialni koheziji ter dosegajo širok

spekter drugih druţbenih ciljev. Kulturne in kreativne industrije v Sloveniji torej

predstavljajo priloţnost za rast in razvoj, vendar bodo za uresničitev tega potenciala

potrebni usklajeni ukrepi na nacionalni in lokalni ravni ter na ravni EU.

Med drţavami članicami EU obstajajo vidne razlike v organizaciji administracije, ki je

odgovorna za kulturo in umetnost: v enih je zelo centralizirana v drugih decentralizirana.

Je pa kljub temu mogoče zaznati nekaj skupnih trendov. Večina drţav ima centralizirano

strukturo s centralnim ministrstvom, ki nosi večino odgovornosti. Nekatera pooblastila so

se prenesla na niţje nivoje vlade, ki na splošno delujejo pod nadzorom ministra. Sem

sodijo Irska, Ciper, Italija, Francija in Luksemburg. Po drugi strani pa imajo drţave, kot so

Avstrija, Belgija, Nemčija, Poljska, Portugalska, Španija in Anglija, decentralizirano

organizacijo, v kateri so niţji nivoji vlade (deţele, regije, okroţja, province in občine)

odgovorni za večino zadev v zvezi s kulturo. Avtonomija regij in občin je v teh drţavah

dosegla bistven prispevek kulturi na lokalnem nivoju. V večini drţav Vzhodne in Srednje

Evrope se je začel proces decentralizacije in deetatizacije s ciljem reorganizirati

administracijo, pristojno za kulturo, z uvajanjem in vključevanjem niţjih ravni drţave v

odločanje o kulturni politiki. Kulturna politika Slovenije je le deloma osvojila elemente

decentralizacije, ki jih poznajo druge evropske politike. Vidno namreč zaostaja v

regionalnem kulturnem razvoju in v uvajanju novih načinov upravljanja in organiziranja na

vseh ravneh.

Po analizi podatkov in časovnih gibanj ne morem z gotovostjo trditi, da se z višanjem vseh

javnofinančnih izdatkov drţave zvišujejo tudi javnofinančni izdatki za kulturne dejavnosti

ali da bi drţava teţila k porastu javnofinančnih odhodkov za kulturo, ko se dviga BDP,

kljub temu pa je med vsemi omenjenimi kategorijami v večini evropskih drţav mogoče

zaznati pozitivno korelacijo, ki bi jo verjetno lahko potrdili z analiziranjem daljšega

časovnega obdobja in poglobljeno korelacijsko oz. regresijsko analizo.

V financiranju kulture je glede na različne ravni upravljanja v RS še vedno rahlo višji deleţ

drţave, vendar se s procesom decentralizacije povečujejo sredstva za kulturo lokalnih

skupnosti in se pribliţujejo 50 % skupnih javnih sredstev za kulturo. Teţava, ki jo

Slovenija mora odpraviti, je način sofinanciranja javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so

občine. Drţava (Ministrstvo za kulturo RS) namreč v skrbi za zagotavljanje mreţe

kulturnih institucij prevzema tudi (so)financiranje občinskih javnih zavodov, občinam pa

ostajajo ustanoviteljske pravice z imenovanjem svetov in direktorjev javnih zavodov ter z

lastništvom kulturne infrastrukture.

Empirično gledano je sistem slovenskega javnega financiranja kulture boljši od povprečja

evropskih drţav. Deleţi javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP se v drţavah EU

gibljejo med 0,25 % (Irska) in 1,7 % BDP (Estonija), vendar je potrebno opozoriti, da

82

podatki zaradi različnih let opazovanja niso povsem zanesljivi. Slovenija je z vrednostjo

0,91 % na zavidljivem četrtem mestu.

Deleţi javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti po funkcionalni klasifikaciji

Eurostat v BDP, pri čemer ne upoštevamo izdatkov za financiranje radia in televizije ter

zaloţništva, izdatkov za neprofitne organizacije, zdruţenja in društva ter izdatkov za

raziskave in razvoj na področju kulture, prikazujejo drugačen razpon: v letu 2014 od 0,11

% (Grčija) do 1,2 % BDP (Latvija). Tudi po tem kazalniku beleţi Slovenija dober rezultat

(0,77 %) in je na šestem mestu med evropskimi drţavami. Ţal, (zopet) opaţamo padanje

vrednosti: iz 0,84 % leta 2011 na 0,77 % v letu 2014 oz. 3 mesta na evropski letnici.

Deleţi javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti po funkcionalni klasifikaciji

Eurostat v celotnih javnofinančnih izdatkih drţave beleţijo po podatkih iz leta 2014

gibanje med 3,22 % (Latvija) in 0,23 % (Grčija). Slovenija je po tem kazalniku z

vrednostjo 1,54 % na sedmem mestu, vendar se njen poloţaj slabša (padec Slovenije za

štiri mesta).

Vrednosti javnofinančnih izdatkov za kulturo na prebivalca v drţavah EU se po

razpoloţljivih podatkih v različnih letih opazovanja (kar zniţuje njihovo verodostojnost)

gibljejo med 23 EUR (Bolgarija) in 400 EUR (Danska). Slovenija je z vrednostjo 161 EUR

v letu 2014 nad evropskim povprečjem, vendar je zopet opaziti padanje sredstev za kulturo

na prebivalca, in sicer v letu 2014 v primerjavi z letom 2009 kar za 30 EUR.

Loterijskih skladov kot dodatnega vira finančne podpore, namenjene kulturi, se posluţuje

več kot polovica evropskih drţav in njihov pomen raste. Številne obseţne investicije in

pomembni kulturni projekti in investicije brez loterijskih sredstev ne bi bili uresničeni.

Drţavne izdatke za kulturo močno podpirajo (drţavni) loterijski skladi na Finskem, v Italiji

in Veliki Britaniji. Loterijska sredstva zato ostajajo razpoloţljivi dodatni vir tudi za

financiranje slovenske kulture in razbremenjevanje drţavnega proračuna.

Pri črpanju evropskih kohezijskih sredstev za kulturo sta bili v obdobju 2007–2013 najbolj

uspešni Malta (8,2 % sredstev za kulturo v skupnih evropskih kohezijskih sredstvih) in

Ciper (5,1 %). Slovenija je z 2 % zasedla sedmo mesto. Po začetnih nespodbudnih

napovedih za kulturo v programskem obdobju 2014–2020, ko je kultura ostala brez svoje

prednostne naloţbe v Operativnem programu za izvajanje evropske kohezijske politike

2014–2020, ji je predvsem po zaslugi agresivne politike Ministrstva za kulturo uspelo

izboljšati poloţaj in bo po prvih ocenah lahko razpolagala z okoli 70 mio EUR evropskih

sredstev (brez upoštevanja sredstev celovitih teritorialnih naloţb in čezmejnih programov).

To predstavlja dobra 2 % vseh kohezijskih sredstev.

Primerjava financiranja kulture prikazuje ugodno sliko za Slovenijo. Slovenija je po vseh

opazovanih kazalnikih nad evropskim povprečjem, vendar bo potrebno z vladnimi ukrepi

83

zaustaviti trend padanja javnofinančnih sredstev za kulturo in slediti zavezam v NPK in

drugih strateških dokumentih.

Sodelovanje in povezovanje kulturne politike z drugimi sektorskimi politikami je pogoj za

izkoriščenje potenciala kulturnega sektorja. Horizontalni značaj kulturne politike zahteva

razumevanje in sodelovanje ter usklajeno delovanje sektorjev. S sprejetjem nacionalnega

programa za kulturo bi morala Vlada in ostala ministrstva prevzeti soodgovornost za

njegovo implementacijo. Ţal, smo znova in znova priča, da dobri in razvojni ukrepi,

nanizani in ovrednoteni v nacionalnem kulturnem programu, ostajajo le črke na papirju,

brez ustrezne finančne podlage za njihovo realizacijo. To se je potrdilo tudi pri načrtovanju

izvajanja evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2014–2020, ko je Vlada na

sugestijo koordinatorjev programiranja (kljub priporočilom evropske komisije in

usmeritvam iz uredb za evropske strukturne sklade) področje kulture, predvsem pa

področje kulturne dediščine popolnoma zapostavila, tako da kultura prvič po letu 2004

ostaja brez svoje prednostne naloţbe v operativnem programu za izvajanje evropske

kohezijske politike. Moč deleţnikov na področju kulture je v primerjavi z drugimi, ţal,

bistveno manjša, drţava pa kulturo še vedno obravnava kot zaviralni element in v njej ne

prepozna priloţnosti za rast in razvoj. Medtem ko v RS dokazujemo ekonomski prispevek

in moč kulturnih in kreativnih sektorjev, so v Kanadi ţe v letu 2006 priče drugačnemu

načinu razmišljanja in razumevanja: kanadska generalna guvernerka Michaëlle Jean (2006)

je v nagovoru parlamenta poudarila pomen kreativnega izraţanja za zdravje demokratične

druţbe.

V primerjavi z Estonijo in Finsko je »finančna krvna slika« slovenske kulture nekoliko

slabša. Kultura ima najboljši finančni poloţaj v Estoniji, Slovenija pa je po vseh treh

opazovanih kazalnikih (vrednost javnofinančni izdatkov za kulturo na prebivalca, deleţ

javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP, deleţ drţavnih izdatkov za kulturo v skupnem

drţavnem proračunu) zaenkrat še boljša od Finske. V razliko od Slovenije je na Finskem

stabilnejše financiranje kulture, kar ustvarja predvidljivo okolje za delovanje kulturnih

akterjev. Loterijska in drţavna proračunska sredstva se dopolnjujejo in tako zagotavljajo

stabilnost kulturnega sektorja.

Sredstev za kulturo je v tem trenutku v Sloveniji še vedno dovolj, problematična pa je

njihova alokacija. Variabilnega dela, ki bi ga kulturno ministrstvo usmerilo v spodbujanje

razvoja in v nove načine upravljanja, je namreč vse manj, saj gre večina sredstev javnim

zavodom za izvajanje nalog javne sluţbe. Prav tu so po mojem mnenju nujne spremembe.

Pred tem bi moralo ministrstvo ponovno definirati vsebino in obseg javne sluţbe, ki je v

javnem interesu in jo drţava z razpoloţljivimi sredstvi lahko plačuje. Vse ostalo mora biti

prepuščeno trgu, ob zavedanju, da trţni mehanizmi sluţijo kulturnemu interesu, ne

obratno. Naporov v tej smeri je premalo, znanja pa najbrţ tudi.

84

Primerjava ravni odločanja o kulturni politiki je pokazala podobno organizirano drţavno in

lokalno raven. Regionalna raven je prisotna tako na Finskem kot v Estoniji, vendar je na

Finskem bolje razvita kot v Estoniji. Slovenijo delo na tem področju še čaka. Regionalna

raven naj po vzoru Finske prevzame razvojno vlogo in zastopa regionalne interese, tudi pri

pridobivanju evropskih sredstev. Do vzpostavitve regij oziroma pokrajin bi se slovenske

občine morale za opravljanje določenih nalog na področju kulture intenzivneje povezovati.

Zavedati se moramo, da prenašanje nalog, povezanih s kulturo, na niţje ravni, brez

zagotovitve finančnih sredstev in avtonomnega razpolaganja z njimi, seveda ne bo

delovalo. Večina slovenskih občin je brez prave finančne moči, da bi lahko samostojno in

suvereno vodile kulturno politiko. Konec koncev skoraj 40 javnih zavodov, katerih

ustanoviteljice so občine, (so)financira drţava. In zopet je aktualen razmislek o uvedbi

loterijskih prihodkov za ta namen.

Primerjava organizacijske strukture ministrstev, pristojnih za kulturo, pokaţe bistveno bolj

razvejano strukturo ministrstva v Sloveniji, z vrsto sluţb in sektorjev, ki jih v Estoniji in na

Finskem ni. Tolikšno število sluţb in sektorjev je po pojem mnenju nepotrebno in slabi

učinkovitost delovanja ministrstva. Ustvarjanje navidezne konkurence med direktorati in

sluţbami, pa tudi med sektorji znotraj istega direktorata, negativno vpliva tudi na odnose

med zaposlenimi. Direktorati so v preteklosti delovali brez sektorjev, bolj homogeno in,

upam si trditi, bolj učinkovito. Generalni direktor se danes z delegiranjem nalog vodjem

sektorjev (sektorji na ministrstvih v večini primerov komaj dosegajo spodnjo mejo

sistemiziranih petih delovnih mest) oddaljuje od strokovnih kadrov in izgublja neposredni

stik z zaposlenimi. In, kar je še posebej zaskrbljujoče, tudi vodje sektorjev postajajo

predmet političnih obračunavanj in koalicijskih kupčkanj. Posledično ţeli vse manj

sposobnih uradnikov prevzemati poloţajna delovna mesta, kar rezultira v slabšem

strokovnem delu in nemotiviranosti.

Primerjava strukture financiranja kulture pokaţe, da usmerja RS drţavna proračunska

sredstva tudi v nacionalno pomembna področja, kot sta na primer varstvo kulturne

dediščine (nepremične in premične spomenike) ter knjiţničarstvo, vendar je predvsem pri

nepremični kulturni dediščini opazen zaskrbljujoč trend drastičnega zmanjševanja

integralnih proračunskih sredstev (več kot 60 % zniţanje od leta 2004 do 2015), medtem

ko večina evropskih drţav ohranja stabilno financiranje tega področja. Italija je na primer v

letošnjem letu namenila milijardo evrov za 33 projektov na področju kulturne dediščine,

za »sanje, zaklenjene v predalih, za katere ni bilo nikoli denarja«, kot se je izrazil

italijanski kulturni minister Dario Franceschini (2006), kar je največja investicija na

področju kulturne dediščine v zgodovini Italije. Italijanski kulturni proračun se je tako v

primerjavi z letom 2015 povišal kar za 27 %. Zanemarjanje kulturne dediščine in

zniţevanje evropskih strukturnih sredstev zanjo ţe ima za posledico slabšanje stanja

kulturnih spomenikov, tudi tistih v lasti drţave in upravljanju Ministrstva za kulturo. Zato

bi morali razmišljati o ustanovitvi specializirane samostojne pravne osebe javnega prava za

upravljanje s kulturnimi spomeniki v lasti drţave (po vzoru Sklada kmetijskih zemljišč in

85

gozdov ter Javnega nepremičninskega sklada), saj izkušnje kaţejo, da ministrstvo nima ne

sredstev (oz. si jih ne zna ali zmore priboriti) ne kadrov, ki bi zagotovili uspešno ravnanje s

kulturnimi spomeniki. Primerjava nakaţe tudi moţnost, da bi Slovenija po vzoru Estonije

lahko več aktivnosti usmerila v izvoz slovenske kulture na tuje trge. Seveda mora

ministrstvo, tako kot doslej, še naprej spodbujati tudi druga kulturna področja in skrbeti za

usklajen kulturni razvoj, ki naj ne bi bil odvisen od osebnih interesov vladajočih struktur.

SKLEP

Ekonomska in socialna realnost ter prepletenost različnih druţbenih podsistemov

narekujejo nujne premike tudi v slovenski kulturni politiki. »Najbolj se bo usoda

maščevala generalu, ki gre v bitko brezskrbno in brez priprav«, pravi Sun Cu (Harrington

& Harrington, 1996, str. 28). Napotek kitajskega stratega, filozofa in vojnega generala

lepo zaobjame smiselnost izvajanja primerjalne presoje pred snovanjem predlogov za

spremembe in pred uvajanjem novih regulatornih mehanizmov na področju kulture.

Rezultat opravljenih primerjav je celovitejši pogled na ključne sestavine kulturne politike v

drţavah EU. Kombiniran, kjer se je le dalo tudi sistematičen in v prakso naravnan

raziskovalni okvir, je na podlagi preizkušenega načina uporabe metode primerjalne presoje

osvetlil poloţaj slovenske kulturne politike v evropski druţini in v druţbi dveh uspešnih

drţav s stabilnim makroekonomskim okoljem in podobnimi zgodovinskimi in druţbenimi

vzorci, Finske in Estonije.

Med ekonomisti in umetniki, s svetlimi izjemami, seveda, se je vedno iskrilo. Na eni strani

so tisti ekonomisti, ki vsemu (in vsakomur) določajo svojo vrednost, na drugi strani pa so

umetniki oz. kulturniki, ki miselnost o merjenju in finančnem vrednotenju a pripori

zavračajo v slogu Einsteinovih razmišljanj, da se vsega, »kar ima vrednost, ne da meriti,«

da pa »vse, kar se da meriti, nima vrednosti.« Neobremenjeno sem, temu navkljub ali prav

zaradi tega, poskusila ekonomsko orodje uporabiti na specifičnem polju kulture oz.

kulturne politike in odpreti pot njenemu preoblikovanju in izboljšavam.

S primerjalno presojo sem ugotovila, da obstajajo med evropskimi kulturnimi politikami

razlike zaradi nacionalnih, zgodovinskih in političnosistemskih posebnosti. Obstajajo pa

tudi podobnosti, na primer: da ima ministrstvo, pristojno za kulturo, najpomembnejšo

vlogo pri oblikovanju kulturne politike in njenem vrednotenju; da se večina evropskih

drţav sooča s procesom decentralizacije; da se je financiranje kulture po gospodarski in

finančni krizi v večini drţav poslabšalo in se kljub rasti BDP le počasi pobira; da so skoraj

v vseh evropskih drţavah vrzeli pri statističnem poročanju, pri nekaterih na lokalni ravni,

pri drugih na drţavni (podatki o drţavnem financiranju so večinoma podatki o financiranju

ministrstva, pristojnega za kulturo); da obstaja potreba po oblikovanju metodološko

poenotenih načinov spremljanja kulturnih politik, da pa je še izrazitejša potreba po

uporabljanju in analiziranju podatkov kulturnih statistik za izboljšanje odločanja o kulturni

86

politiki. Primerjalna presoja je pokazala, da so tudi druge evropske drţave brez prave vizije

in z razpršenimi prioritetami in da se jih večina ozira za evropskimi smernicami pri

obračanju svojih drţavnih kulturnih krmil. Le redke odpirajo kulturi dostop do

mednarodnih trgov. Migracijska kriza, ksenofobija, uničevanje kulturne dediščine ter

nedovoljena trgovina s predmeti kulturne dediščine pa kulturno politiko v zadnjem času

postavljajo še pred nove in nove izzive.

Primerjava je pokazala, da slovenska kulturna politika nima slabe finančne komponente v

primerjavi z drugimi evropskimi drţavami, vendar pa kljub temu ne smemo spregledati

podatkov, ki kaţejo, da se njen finančni poloţaj iz leta v leto slabša. Na prvi pogled se torej

zdi poloţaj slovenske kulture v evropskem kontekstu sprejemljiv, saj je kljub zniţevanju

proračunskih sredstev do danes ostala relativno uspešna pri ohranjanju kulturnega sistema,

tudi za ceno zniţevanja obsega in padanja kvalitete kulturnih programov. Vendar prav v

tem tiči bistvo problema. Na krčenje programov tiho pristajajo vse kulturne institucije,

konkretnih in izvedljivih predlogov za izboljšanje pa ne s strani odločevalcev ne s strani

izvajalcev ni zaznati. NPK kot strateški dokument z najvišjim nacionalnim konsenzom in

dobro zastavljenimi cilji in ukrepi ostaja program ţelja brez prave politične volje za

uresničenje. Čast in njegovo breme nosi (osamljeno) Ministrstvo za kulturo RS, ki pa

predvidenim aktivnostim brez pomoči Vlade in sodelovanja drugih resorjev ter brez

strokovno podkovane kulturne administracije nikakor ne bo kos.

S primerjalnim presojanjem mi je bil omogočen vpogled v finančni poloţaj slovenske

kulture v druţbi evropskih drţav. Predstavljen nabor evropskih izkušenj in praks ter

predlogi za izboljšanje lahko sluţijo kot izhodišče za argumentiran, strpen in strukturiran

dialog med vsemi deleţniki na polju kulture pri oblikovanju učinkovitejše in uspešnejše

kulturne politike. Proces spreminjanja namreč poleg ţelje in moči zahteva veliko znanja,

dojemanja in sodelovanja. Obvodov ni.

87

LITERATURA IN VIRI

1. Ahačan, A., Debeljak, Ţ., & Prašnikar, J. (2003). Benchmarking kot orodje

učinkovitega vodenja organizacij. Zbornik referatov V. seminarja o javnih financah

in državnem revidiranju (str. 27–40). Portoroţ : Zveza ekonomistov Slovenije.

2. Antončič, B. (1995). Benchmarking za mala podjetja (magistrsko delo). Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

3. Arsenjuk, L., Debeljak, A., & Krpič, T. (b.l.). Nacionalna identiteta in kultura.

Najdeno 5. Maja 2005 na spletnem naslovu

http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/nacik1.pdf

4. Ashok, R., Lawrence, P. C., Ismael, D., Kopp, R. J., Martin, J., Rafii, F., &

Schlesinger, P. F. (1996). Total Quality Management: A Cross Functional

Perspective. Canada: Wiley and Sons.

5. Balm, G. J. (1992). Benchmarking: a practitioners guide for the best becoming and

staying best of the best. Schaumburg: QPMA Press.

6. Behara, R. S., & Lemmink, J. G. A. M. (1997). Benchmarking field services using a

zero defects approach. International Journal of Quality & Reliability Management,

14(5), 512–526.

7. Bendell, T., Boulter, L., & Kelly J. (1993). Benchmarking for Competitive

Advantage. London: Pitman Publishing.

8. Bendell, T., Boulter, L., & Gatford K. (1997). The Benchmarking Workout.

London: Pitman Publishing.

9. Beţek, M. (2005). Nacionalni program za kulturo: politični in kulturni vidik

(diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

10. Bína, V., Chantepie, P., Deroin V., Frank, G., Kommel, K., Kotýnek, J., & Robin,

P. (2012). ESSnet-Culture, European Statistical System Network on Culture, Final

report. Luksemburg: European Commission.

11. Bogan, C. E., & English, M. J. (1994). Benchmarking for Best Practices: Winning

Through Innovative Adaptation Hardcover. New York: McGraw-Hill.

12. Bogataj, A. S. (2002). Kritična obravnava metode benchmarkinga s primerom v

družbi Delo (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

13. Boxwell, R. J. Jr. (1994). Benchmarking for Competitive Advantage. New York:

McGraw-Hill.

14. Camp, R.C. (1985). Business Process Benchmarking. Milwaukee: ASQ Quality

Press.

15. Camp, R.C. (1989). Benchmarking: The Search for Industry Best Practices that

Lead to Superior Performance. Milwaukee: ASQ Quality Press.

16. Center za mednarodno konkurenčnost. (2003). Ekonomika kulture (raziskovalni

projekt). Ljubljana: Center za mednarodno konkurenčnost.

17. Central government budget. (b.l.) V Tilastokeskus.fi. Najdeno 5. maja 2015 na

spletni strani http://tilastokeskus.fi/tup/suoluk/suoluk_ valtiontalous _ en.html

88

18. Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe – Country Directory.

Najdeno 5. januarja 2015 na spletnem naslovu

http://www.culturalpolicies.net/web/countries.php

19. Cooper, C., Dale, B., & Wilkinson, A. (1997). Managing Quality and Human

Resources. Oxford: Blackwell Publishers.

20. Černe, T. (2005). Možnosti uporabe benchmarkinga na Ministrstvu za kulturo

Republike Slovenije (specialistično delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

21. Čopič, V., & Srakar, A. (2014). Compendium of Cultural Policies and Trends in

Europe, Country Profile: Slovenia. Strasbourg: Council of Europe.

22. Čopič, V., & Tomc, G. (1997). Kulturna politika v Sloveniji: Nacionalno poročilo o

kulturni politiki Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

23. DCMS Lottery Grants Search. Najdeno 5. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://www.lottery.culture.gov.uk/ Search.aspx

24. DG-ER Direzione generale educazione e ricerca (24. marec, 2015). Ministero dei

beni e delle attività culturali e del turismo. Najdeno 5. aprila 2016 na spletnem

naslovu http://www.dger.beniculturali.it/getFile.php?id=21

25. Delić, S. (1998). Uloga benchmarkinga u oblikovanju poslovnih aktivnosti

(magistrsko delo). Zagreb: Ekonomska faulteta.

26. Delić, S., Renko, N., & Škrtić, M. (1999). Benchmarking u strategiji marketinga.

Zagreb: Mate.

27. Dimovski, V., Pergar, S., & Škerlevaj, M. (2004). Metode raziskovalnega dela, 2.

del. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

28. Dragojević, S. (2006). Kulturna politika: europski pristupi i modeli (doktorska

disertacija). Sveučilište u Zagrebu: Fakultet političkih znanost.

29. Drnovšek, M., Kavaš, D., Murovec, N., & Prodan, I. (2012). Stanje oblikovanja, s

poudarkom na industrijskem oblikovanju, kot dela kreativnih industrij in primeri

dobre prakse v svetu kot podlaga za krepitev te dejavnosti v Sloveniji. Ljubljana:

Inštitut za ekonomska raziskovanja Ekonomske fakultete.

30. Elmuti, D., Kathawala, Y., & Lloyed, S. (1997). The Benchmarking Process:

Assessing its Value and Limitations. Industrial Management, 39 (4), 12–19.

31. Estonija. (b.l.). V Izvozno okno. Najdeno 5.decembra 2015 na spletni strani

http://www.izvoznookno.si/Podatki_o_drzavah/Estonija/Predstavitev_drzave

32. European Agenda for Culture. Uradni list Evropske Unije 2007/C 287/01.

33. European Commission. (2007). European Cultural Values. Bruselj: European

Commission.

34. European Commission. (2010). European Competitiveness Report 2010.

Luksemburg: Publications Office of the European Union.

35. Evropska komisija. (2012, 26. september). Spodbujanje kulturnih in ustvarjalnih

sektorjev za rast in delovna mesta. Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu,

Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Bruselj:

Evropska komisija, 2012.

89

36. Evropska komisija (3. Marec 2010). Strategija za pametno, trajnostno in

vključujočo rast Evropa 2020. Sporočilo Komisije. Bruselj: Evropska komisija,

2010.

37. Figueira, C., & Fisher, R. (2012). Compendium of Cultural Policies and Trends in

Europe, Country profile:United Kingdom. Strasbourg: Council of Europe.

38. Finska. (b.l.). V Izvozno okno. Najdeno 5. decembra 2015 na spletnem naslovu

http://www.izvoznookno.si/Podatki_o_drzavah/Finska/Predstavitev_drzave

39. General government expenditure by function (COFOG) v letih 2008,2011 in 2014.

Najdeno na 8. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/submitViewTableAction.do

40. General government gross debt. Najdeno na 15. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1& language =en&pcode

=tsdde410&plugin=1

41. George, S., & Weimerskirch, A. (1998). Total quality management: Strategies and

techniques proven at today's most successful companies. New York: Wiley and

Sons.

42. Gordon, J. C., & Beilby-Orrin, H. (2006, 23. avgust). International measurement of

the economic and social importance of culture. Najdeno 15. avgusta 2014 na

spletnem naslovu https://www.oecd.org/std/na/37257281.pdf

43. Graham, A. (1997). Association Publications: Benchmarking Common

Problems. The Magazine for Magazine Management, 25(18), 208.

44. Gross domestic product at market prices v letih 2002-2014. Najdeno 8. februarja

2016 na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab= table& init

=1&language=en&pcode=tec00001&plugin=1

45. Harmon, M. (1992). Benchmarking. Quality Digest, 12 (2), 20–22.

46. Harrington, H. J., & Harrington, J. S. (1996). High Performance Benchmarking: 20

Steps to Success. New York: McGraw – Hill

47. HICP–Inflation rate v letu 2015. Najdeno na 8. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=t

ec00118&plugin=1

48. Hillman-Chartrand, H., & McCaughey, C.lair. (b.l.). The Arm's length principle and

the arts. An international perspective – past. present and future. Najdeno 29.

avgusta 2006 na spletnem naslovu http://www.compilerpress.ca/Cultural%

20Economics/Works/Arm %201 %201989.htm

49. HM Treasury (2015). Public Expenditure Statistical Analyses 2015. National

Statistics. London: Williams Lea Group.

50. Jagodnik, J. (2004). Statistika kulture v Sloveniji in njeno prilagajanje evropskim

statističnim standardom (diplomsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

51. Jean, M. (4. April, 2006). Speech from the Throne to open the First Session Thirty–

Ninth Parliament of Canada. Najdeno 10. februarja 2009 na spletni straniem

naslovu http://www.lop.parl.gc.ca/ParlInfo/Documents/ThroneSpeech/39-1-e.html

90

52. Kanerva, A., & Mitchell, R. (2014). Compendium of Cultural Policies and Trends

in Europe, Country Profile: Finland. Strasbourg: Council of Europe.

53. Kardum, S. (2011, 28. marec). Prilika o kozmetičnem radikalizmu. Pogledi.si.

Najdeno 15. marca 2016 na spletnem naslovu

http://www.pogledi.si/mnenja/prilika-o-kozmeticnem-radikalizmu Karlof B., &

Ostblom, S. (1993). Benchmarking. A Singpost to Excellence in Quality and

Productivity. Chichester: Wiley and Sons.

54. Klamer, A., Mignosa, A., & Petrova, L. (2006). Financing the Arts and Culture in

the European Union. Brussels: European Parliament.

55. Kolar, J. (1999). Priprava procesa primerjanja industrijskega podjetja z boljšimi

rešitvami (benchmarking) (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

56. Komisija Evropskih skupnosti. (2007, 10. maj). Sporočilo o evropski agendi za

kulturo v svetu globalizacije. Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu,

Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Bruselj: Komisija

Evropskih skupnosti, 2007.

57. Kotler, P. (1994). Marketnig Management – Analysis, Planing, Implementation and

Control. New Yersey: Prentice Hall.

58. Kotler, P. (1996). Marketnig Management – Trženjsko upravljanje. Ljubljana:

Slovenska knjiga.

59. Krivec, B. (1997). Prilagoditev procesa Benchmarkinga za podjetje Mont Kozje

(diplomsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

60. Kroeber, A. L., & Kluckhorn, C. (1952). Culture. A Critical Review f Concepts and

Definitions. New York: Vintage Books.

61. Lagerspetz, M., & Tali, M. (2014). Compendium of Cultural Policies and Trends in

Europe, Country Profile: Estonia. Strasbourg: Council of Europe.

62. Land cover overview v letu 2012. Najdeno na 15. aprila 2016 na spletnem naslovu

http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do

63. Leibfried, K. H. J., & McNair, C. J. (1992). Benchmarking A Tool for Continuous

Improvement. New York: Harper Collins Publishers.

64. Lipovec, F. (1987). Razvita teorija organizacije (Splošna teorija organizacije

združb). Maribor: Zaloţba Obzorja.

65. Lipovšek, B. (2015). Materialni položaj kulture v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo

za kulturo RS.

66. Lipovšek, B. (2015). Organizacije na področju kulture v Sloveniji. Ljubljana:

Ministrstvo za kulturo RS.

67. Local Authority Finances. Najdeno 1. marca 2015 na spletnem naslovu

http://localauthorityfinances.com/

68. Maastrichtska pogodba. Uradni list Evropske Unije 1992/C 191/01.

69. Marčetič, P. (2006). Benchmarking kot managersko orodje in poskus njegovega

uvajanja v podjetje Krka Zdravilišča (specialistično delo). Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

91

70. Markovik, M. (b.l.). Kulturna – politika – uvodno31. Najdeno 15. oktobra 2015 na

spletnem naslovu https://ugd.academia.edu/MatildaMarkovik

71. Milijarda evrov za obnovo italijanske kulturne dediščine. Najdeno 5. maja 2016 na

spletnem naslovu http://www.primorske.si /Novice/Svet/Milijarda-evrov-za-

obnovo-italijanske-kulturne-ded

72. Ministrstvo za finance RS. (b.l.). Poročilo o odhodkih in drugih izdatkih po

programski klasifikaciji (P2) za leto 2008, 2009, 2011 in 2014. Najdeno 1. marca

2015 na spletnem naslovu http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/lokalne_

skupnosti/statistika/podatki_obcin_o_realiziranih_prihodkih_in_drugih_prejemkih_

ter_odhodkih_in_drugih_izdatkih_splosnega_dela_proracuna_ter_o_realiziranih_od

hodkih_in_drugih_izdatkih_posebnega_dela_proracuna

73. Ministrstvo za finance RS. (b.l.). Primerjave izdatkov države po funkcionalni

klasifikaciji izdatkov države ( COFOG) med Slovenijo in državami članicami

Evropske unije v letih 2008, 2010 in 2013. Najdeno 15. janurja 2016 na spletnem

naslovu http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/tekgib/Primerjave_

izdatkov _drzav_po_funkcionalni_klasifikaciji.pdf

74. Ministrstvo za kulturo RS. (2002). Analiza stanja na področjih kulture in predlog

prednostnih ciljev za pripravo Nacionalnega programa za kulturo 2004–2007.

Ljubljana: Ministrstvo za kulturo RS.

75. Ministrstvo za kulturo RS. (2011). Analiza stanja na področju kulture s predlogi

ciljev za Nacionalni program za kulturo 2012–2015. Ljubljana: Ministrstvo za

kulturo RS.

76. Ministrstvo za kulturo RS. (2014). Pregled medijske krajine v Sloveniji. Ljubljana:

Ministrstvo za kulturo RS.

77. Ministrstvo za kulturo RS. (2015). Poročilo o (so)financiranju kulturnih programov

in projektov v letu 2014. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo RS.

78. Ministrstvo za kulturo RS. Najdeno 5. maja 2010 na spletnem naslovu

http://www.mk.gov.si/

79. Ministrstvo za kulturo RS – Organigram ministrstva. Najdeno 15. marca 2016 na

spletnem naslovu http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/

Ministrstvo/Drugo/hitri_dostop/organigram_MK_marec_2015_v2.jpg

80. Ministry of Culture, Estonia. Najdeno 5. maja 2010 na spletnem naslovu

http://www.kul.ee/en

81. Ministry of Culture, Estonia – Introduction of the Ministry. Najdeno 25. marca

2016 na spletnem naslovu http://www.kul.ee/en/organisation/introduction-ministry

82. Ministry of Education and Culture, Finland. Najdeno 5. marca 2005 na spletnem

naslovu http://www.minedu.fi/OPM/?lang=en

83. Ministry of Education and Culture, Finland – Organigram. Najdeno 15. marca

2016 na spletnem naslovu htp://www.minedu.fi/export/sites/default/OPM/

Ministerioe_ja_hallinnonala/liitteet/organigram.pdf

92

84. Ministry of Finance, Estonia. (2008, 10. januar). State budget 2006–2009. Najdeno

7. marca na spletnem naslovu http://www.fin.ee/budgeting

85. Ministry of Finance, Estonia. (2013, 21. oktober). Brief Overview of the State

Budget Draft for 2014. Najdeno 5. maja 2015 na spletnem naslovu

http://www.fin.ee/budgeting

86. Ministry of Finance, Finland. (2005). Central Government Budget 2004. Helsinki:

Ministry of Finance.

87. Misure di razionalizzazione della finanza pubblica. Gazzetta Ufficiale n. 303/1996,

legge n. 662.

88. Murdoch, A. (1997). ZDA: Lateral Benchmarking, or what Formula One taught an

airline. Management Today, 25 (11), 64–67.

89. Odredba o funkcionalni klasifikaciji javnofinančnih izdatkov. Uradni list RS št.

43/2000.

90. Population on 1 January v letih 2002–2014. Najdeno na 8. februarja 2016 na

spletnem naslovu http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&

language=en&pcode=tps00001&plugin=1

91. Pogodba o Evropski uniji (Prečiščena različica). Uradni list Evropske Unije 2012/C

326/13.

92. Pogodba o delovanju Evropske Unije (Prečiščena različica). Uradni list Evropske

Unije 2012/C 326/47.

93. Pravilnik o načinu izvajanja financiranja javnih zavodov, javnih skladov in javnih

agencij na področju kulture. Uradni list RS št. 85/2010.

94. Programsko obdobje 2007–2013. Najdeno 5. februarja 2016 na spletnem naslovu

http://www.mk.gov.si/si/delovna_podrocja/sluzba_za_izvajanje_kohezijske_politik

e/programsko_obdobje_2007_2013/

95. Pučko, D. (2003). Strateško upravljanje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

96. Pučko, D. (1999). Analiza poslovanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

97. Real GDP growth rate – volume v letu 2015. Najdeno na 15. aprila 2016 na

spletnem naslovu http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&

language=en&pcode=tec00115&plugin=1

98. Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008 – 2011. Uradni list RS št.

35/2008 in 95/2010.

99. Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017. Uradni list RS št.

99/2013.

100. Resolucija Sveta z dne 16. novembra 2007 o Evropski agendi za kulturo. Uradni list

Evropske Unije 2007/C 287/01.

101. Rozman, R. (2000). Analiza in oblikovanje organizacije. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

102. Rozman, R. (1995). Opredelitev analize kot metode spoznavanja. Zbornik referatov

1. strokovnega posvetovanja o Sodobnih vidikih analize poslovanja in organizacije

(str. 39–50). Portoroţ : Zveza ekonomistov Slovenije.

93

103. Satellite accounts. (b.l.). V Glossary of statistical terms. Najdeno 15. septembra

2014 na spletni strani http://stat.oecd.org/detail.asp?ID=2385

104. Schoenmakers, H. (2012). The Power of Culture: A Short History of

Anthropological Theory about Culture and Power. Groningen: University of

Groningen.

105. Sklepi Sveta in predstavnikov vlad drţav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o

delovnem načrtu za področje kulture (2015–2018). Uradni list Evropske Unije

2014/C 463/02.

106. Spencer-Oatey, H. (2005). Culturally speaking: managing rapport through talk

across cultures. London: Continuum.

107. Spendolini, M. J. (1992). The Benchmarking Book. New York: Amacom.

108. State budget revenue and expenditure, years. (b.l.) V Statistics Estonia. Najdeno 5.

maja 2015 na spletni strani https://www.stat.ee/53721

109. Statistics Finland. Najdeno 5. maja 2015 na spletnem naslovu

http://www.stat.fi/til/index_en.html

110. Svet Evropske unije. (2012, 9. november). Sklepi sveta o upravljanju na področju

kulture. Bruselj: Svet Evropske unije.

111. Svet Evropske unije (2015, 24. november). Sklepi Sveta o kulturi v zunanjih

odnosih EU s poudarkom na kulturi v razvojnem sodelovanju. Bruselj: Svet

Evropske unije, 2015.

112. Tečaji zamenjave med valutami in evrom. Najdeno 1. marca 2015 na spletnem

naslovu https://www.bsi.si/orodja/preracun-evra.asp?MapaId=1283

113. Tekavčič, M. (1996). Soočanje (preverjanje) notranjih analitičnih ugotovitev z

informacijami iz okolja. Zbornik referatov 2. strokovnega posvetovanja o sodobnih

vidikih analize poslovanja in organizacije (str. 112–121). Portoroţ: Zveza

ekonomistov Slovenije.

114. Tekavčič, M. (2001). Benchmarking in nefinančni kazalci za presojanje poslovanja:

Management v zdravstvu – pričakovanja in realnost. Zbornik referatov 8.

strokovnega srečanja ekonomistov in poslovodnih delavcev v zdravstvu (str. 51–

56). Ljubljana: Društvo ekonomistov v zdravstvu.

115. Tilastokeskus/Statistics Finland. (2003). Kulttuuritilasto 2003/Cultural statistics.

Helsinki: Statistics Finland.

116. Tilastokeskus/Statistics Finland. (2013). Kulttuuritilasto 2013/Cultural statistics.

Helsinki: Statistics Finland.

117. Total general government expenditure v letih 2008, 2011 in 2014. Najdeno na 8.

februarja 2016 na spletnem naslovu http://ec.europa.eu /eurostat/ tgm/table.do?

tab=table&init=1&language= en &pcode=tec00023&plugin=1

118. Total unemployment rate v letu 2015. Najdeno na 15. aprila 2016 na spletnem

naslovu http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en

& pcode =tsdec450&plugin=1

119. Trobec, R. (2000). Primerjanje podjetij s konkurenti (diplomsko delo). Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

94

120. Tylor, E. B. (1920). Primitive Cultures: Researches Into the Development of

Mythology, Philosophy, Religion, Art and Custom. London: John Murray.

121. Ulaga, N. (2002). Proces primerjanja alternativnih načinov trženja slovenske

generične farmacevtske industrije (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

122. UMAR. (2016). Pomladanska napoved gospodarskih gibanj 2016. Ljubljana:

UMAR.

123. UNESCO. (2001). Universal Declaration on Cultural Diversity. Pariz: UNESCO

124. Uredba o standardni klasifikaciji institucionalnih sektorjev. Uradni list RS št.

13/2006, 107/2013.

125. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS št. 33/1991.

126. Van der Ploeg, F. (2005, avgust 2005). The Making of Cultural Policy: A European

Perspective. Najdeno 5.marca 2013 na spletnem naslovu http://www.cesifo-

group.de/portal/page/portal/DocBase_Content/WP/WP- CESifo_Working_Papers/

wp-cesifo-2005/wp-cesifo-2005-08/cesifo1_wp1524.pdf

127. Watson. G. H. (1992). The benchmarking workbook: adapting best practices for

performance improvement. Cambridge: Productivity Press.

128. Watson, G. H. (1993). Strategic Benchmarking. New York: Wiley and Sons.

129. WorldCP: international database of cultural policies. Najdeno 15. marca 2014 na

spletnem naslovu http://www.worldcp.org

130. Zakon o javnih financah. Uradni list RS št. 11/2011–UPB, 14/2013–popr.,

101/2013, 55/2015–ZFisP, 96/2015–ZIPRS1617.

131. Zakon o lokalni samoupravi. Uradni list RS št. 94/2007–UPB2.

132. Zakona o računovodstvu. Uradni list RS št. 23/1999

133. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Uradni list RS št. 77/2007–

UPB1, 56/2008, 94/2009 Odl.US: U–I–278/07–17, 4/2010, 20/2011, 100/2011;

Odl.US: U–I–210/10–10.

134. Zakon o Vladi Republike Slovenije. Uradni list RS št. 24/2005–UPB, 109/2008,

38/2010 – ZUKN, 8/2012, 21/2013, 47/2013 – ZDU–1G, 65/2014.

PRILOGE

i

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Prioritete kulturnih politik v drţavah EU........................................................... 1

Priloga 2: Primerjava deleţev javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v vseh

javnofin. izdatkih sektorja drţava ter gibanja v letih 2008, 2011 in 2014 ......... 2

Priloga 3: Primerjava deleţev javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti sektorja

drţava v BDP v EU in gibanja v letih 2008, 2011 in 2014 ................................ 5

Priloga 4: Primerjava deleţev javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP sektorja

drţava ................................................................................................................ 8

Priloga 5: Gibanje javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP sektorja drţava .............. 10

Priloga 6: Javnofinančni izdatki za kulturo na prebivalca ............................................... 12

Priloga 7: Javnofinančni izdatki za kulturo glede na raven oblasti v odstotkih ............... 14

Priloga 8: Osnovni podatki o izbranih drţavah primerjave .............................................. 18

Priloga 10: Ravni in institucije odločanja o kulturni politiki v Estoniji ............................. 21

Priloga 11: Ravni in institucije odločanja o kulturni politiki v Sloveniji ........................... 22

Priloga 13: Organizacijska struktura estonskega Ministrstva za kulturo ........................... 24

Priloga 14: Organizacijska struktura Ministrstva za kulturo RS ........................................ 25

1

Priloga 1: Prioritete kulturnih politik v drţavah EU

Tabela 1: Prioritete kulturnih politik v državah EU

PRIORITETA KULTURNIH

POLITIK DRŢAVE

UMETNIŠKA SVOBODA Avstrija, Bolgarija, Češka, Danska, Italija, Slovenija, Hrvaška

PLURALIZEM Avstrija, Danska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Litva,

Nizozemska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Španija, Hrvaška

KAKOVOST UMETNOSTI Avstrija, Belgija, Danska, Grčija, Švedska, Velika Britanija

(Anglija, Škotska, Wales)

KREATIVNOST-INOVATIVNOST

Avstrija, Belgija, Češka, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Italija,

Latvija, Luksemburg, Litva, Malta, Poljska, Slovenija, Španija,

Velika Britanija (Anglija, Škotska, Severna Irska), Hrvaška

IDENTITETA

Avstrija, Belgija (nemška skupnost), Češka, Estonija, Nemčija,

Grčija, Madţarska, Italija, Luksemburg, Poljska, Portugalska,

Slovenija

INTERNACIONALIZACIJA

Avstrija, Belgija (francoska skupnost), Bolgarija, Ciper, Estonija,

Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madţarska, Italija,

Luksemburg, Poljska, Portugalska, Slovenija

PODPORA UMETNIKOM Avstrija, Belgija (francoska skupnost), Finska, Nemčija,

Nizozemska, Irska, Luksemburg, Malta, Švedska, Slovenija

DIGITALIZACIJA Avstrija, Francija, Irska, Luksemburg, Slovenija

REORGANIZACIJA INSTITUCIJ

ODLOČANJA

Avstrija, Belgija, Bolgarija, Finska, Francija, Nemčija, Irska,

Latvija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Španija

DECENTRALIZACIJA

Avstrija, Bolgarija, Ciper, Danska, Finska, Francija, Latvija,

Luksemburg, Malta, Poljska, Portugalska, Slovaška, Velika

Britanija (Wales), Hrvaška

IZOBRAŢEVANJE

Francija, Irska, Italija, Latvija, Luksemburg, Nizozemska,

Poljska, Španija, Slovenija, Velika Britanija (Škotska, Severna

Irska)

PARTICIPACIJA (SOCILANI

FOKUS)

Avstrija, Belgija (francoska in flamska skupnost), Ciper, Danska,

Estonija, Francija, Nemčija, Grčija, Madţarska, Irska, Latvija,

Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Slovenija, Španija, Velika

Britanija

EKONOMSKI UČINEK KULTURE Avstrija, Danska, Madţarska, Nemčija, Nizozemska, Velika

Britanija (Anglija, Severna Irska), Hrvaška, delno Slovenija

KULTURNA DEDIŠČINA

Belgija, Ciper, Češka, Francija, Grčija, Madţarska, Irska, Italija,

Litva, Luksemburg, Malta, Poljska, Portugalska, Slovaška,

Slovenija, Španija, Velika Britanija (Škotska), Hrvaška

ZAKONSKE SPREMEMBE Belgija, Bolgarija, Francija, Nemčija, Irska; Slovenija

VKLJUČEVANJE NEPROFITNIH

ORGANIZACIJ IN/ALI PODJETIJ

Bolgarija, Nemčija, Irska, Luksemburg, Malta, Nizozemska,

Slovaška, Slovenija, Španija, Hrvaška

KREATIVNE INDUSTRIJE

Avstrija, Belgija, Estonija, Finska, Francija, Irska, Italija,

Luksemburg, Poljska, Portugalska, Slovenija, Španija, Švedska,

Velika Britanija, Hrvaška

Vir: A. Klamer et al., Financing the Arts and Culture in the European Union, 2006, str. 8; Resolucija o

Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017, 2013, str. 3; Compendium of Cultural Policies and Trends in

Europe – Country Directory, 2015.

2

Priloga 2: Primerjava deleţev javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti v vseh

javnofin. izdatkih sektorja drţava ter gibanja v letih 2008, 2011 in 2014

Tabela 2: Primerjalni prikazi deležev javnofinan. izdatkov za kulturne dejavnosti v vseh

javnofin. izdatkih sektorja država v EU ter gibanj v letih 2008, 2011 in 2014

Drţava Leto

Javnofinančni

izdatki (JF) za

kulturne

dejavnosti

v mio EUR

Vsi JF

v mio EUR

Deleţ JF izdatkov

za kulturne

dejavnosti v

skupnih JF

izdatkih v %

Sprememba JF

za kulturne

dejavnosti

v %

Sprem.

vseh JF

izdatkov

v %

Avstrija

2008 1.737,6 145.373,4 1,20

2011 1.771,5 156.831,2 1,13 1,95 7,9

2014 1.804,4 173.487,9 1,04 1,86 10,6

Belgija

2008 1.702,7 177.957,6 0,96

2011 1.912,1 206.264,9 0,93 12,30 15,9

2014 1.888,9 220.771,3 0,86 -1,21 7,0

Bolgarija

2008 157,1 13.807,8 1,14

2011 156,9 13.968,1 1,12 -0,13 1,2

2014 262,5 17.985,7 1,46 67,30 28,8

Ciper

2008 61,7 7.265,1 0,85

2011 74,5 8.309,8 0,90 20,75 14,4

2014 43,4 8.467,3 0,51 -41,74 1,9

Češka

2008 889,4 64.640,8 1,38

2011 1.043,5 70.216,3 1,49 17,33 8,6

2014 908,0 65.841,7 1,38 -12,99 -6,2

Danska

2008 1.428,8 121.799,3 1,17

2011 1.663,2 139.876,9 1,19 16,41 14,8

2014 1.730,7 145.843,6 1,19 4,06 4,3

Estonija

2008 222,4 6.565,5 3,39

2011 174,0 6.238,0 2,79 -21,76 -5,0

2014 211,2 7.585,6 2,78 21,38 21,6

Finska

2008 927,0 93.483,0 0,99

2011 1.068,0 107.066,0 1,00 15,21 14,5

2014 1.068,0 119.241,0 0,90 0,00 11,4

Francija

2008 14.115,0 1.057.610,0 1,33

2011 15.481,0 1.151.537,0 1,34 9,68 8,9

2014 16.538,0 1.226.746,0 1,35 6,83 6,5

Grčija

2008 388,0 122.957,0 0,32

2011 236,0 112.282,0 0,21 -39,18 -8,7

2014 200,0 88.666,0 0,23 -15,25 -21,0

Hrvaška

2008 238,2 21.492,5 1,11

2011 218,1 21.807,9 1,00 -8,44 1,5

2014 261,8 20.730,2 1,26 20,04 -4,9

se nadaljuje

3

Tabela 2: Primerjalni prikazi deležev javnofinan. izdatkov za kulturne dejavnosti v vseh

javnofinan. izdatkih sektorja država v EU in gibanj v letih 2008, 2011 in 2014 (nad.)

Drţava Leto

Javnofinančni

izdatki (JF) za

kulturne

dejavnosti

v mio EUR

Vsi JF

v mio EUR

Deleţ JF izdatkov

za kulturne

dejavnosti v

skupnih JF

izdatkih v %

Sprememba

JF za kulturne

dejavnosti

v %

Sprem.

vseh JF

izdatko

v v %

Irska

2008 795,4 78.498,9 1,01

2011 677,2 79.123,8 0,86 -14,86 0,8

2014 619,5 72.320,1 0,86 -8,52 -8,6

Italija

2008 6.520,0 780.664,0 0,84

2011 5.646,0 804.735,0 0,70 -13,40 3,1

2014 5.177,0 826.626,0 0,63 -8,31 2,7

Latvija

2008 278,2 9.054,0 3,07

2011 200,3 7.856,9 2,55 -28,00 -13,2

2014 283,1 8.802,3 3,22 41,34 12,0

Litva

2008 243,9 12.454,3 1,96

2011 184,4 13.283,5 1,39 -24,40 6,7

2014 221,7 12.682,5 1,75 20,23 -4,5

Luksemburg

2008 217,6 14.923,2 1,46

2011 214,2 18.282,5 1,17 -1,56 22,5

2014 244,8 20.723,8 1,18 14,29 13,4

Madţarska

2008 650,1 52.445,3 1,24

2011 787,2 50.099,1 1,57 21,09 -4,5

2014 818,5 52.007,7 1,57 3,98 3,8

Malta

2008 26,8 2.609,2 1,03

2011 40,0 2.820,2 1,42 49,25 8,1

2014 70,0 3.495,7 2,00 75,00 24,0

Nemčija

2008 9.239,0 1.116.223,0 0,83

2011 10.799,0 1.208.565,0 0,89 16,88 8,3

2014 12.021,0 1.290.699,0 0,93 11,32 6,8

Nizozemska

2008 3.333,0 278.419,0 1,20

2011 3.259,0 302.010,0 1,08 -2,22 8,5

2014 3.119,0 306.527,0 1,02 -4,30 1,5

Poljska

2008 3.038,4 161.560,9 1,88

2011 2.444,5 165.777,3 1,47 -19,55 2,6

2014 2.765,7 173.138,9 1,60 13,14 4,4

Portugalska

2008 677,1 81.092,8 0,83

2011 605,0 88.112,2 0,69 -10,65 8,7

2014 460,9 89.676,9 0,51 -23,82 1,8

Romunija

2008 Ni podatka 55.260,1 0,00

2011 596,4 52.163,6 1,14 Ni podatka -5,6

2014 667,2 52.363,9 1,27 11,87 0,4

Slovaška

2008 294,5 24.136,5 1,22

2011 347,3 28.524,9 1,22 17,93 18,2

2014 366,7 31.461,5 1,17 5,59 10,3

se nadaljuje

4

Tabela 2: Primerjalni prikazi deležev javnofinan. izdatkov za kulturne dejavnosti v vseh

javnofinančnih izdatkih sektorja država v EU in gibanj v letih 2008, 2011 in 2014 (nad.)

Drţava Leto

Javnofinančni

izdatki (JF) za

kulturne

dejavnosti

v mio EUR

Vsi JF

v mio EUR

Deleţ JF izdatkov

za kulturne

dejavnosti v

skupnih JF

izdatkih v %

Sprememba

JF za

kulturne

dejavnosti

v %

Sprem.

vseh JF

izdatkov

v %

Slovenija

2008 301,3 16.649,0 1,81

2011 308,3 18.445,1 1,67 2,32 10,8

2014 286,7 18.590,7 1,54 -7,01 0,8

Španija 2008 7.771,0 459.294,0 1,69

2011 6.142,0 488.618,0 1,26 -20,96 6,4

2014 4.710,0 463.041,0 1,02 -23,31 -5,2

Švedska

2008 2.015,7 177.342,4 1,14

2011 2.220,4 204.698,3 1,08 10,16 15,4

2014 2.326,2 222.882,3 1,04 4,76 8,9

Velika

Britanija

2008 6.981,2 888.657,3 0,79

2011 6.021,6 875.527,7 0,69 -13,75 -1,5

2014 5.954,4 989.975,4 0,60 -1,12 13,1

EU–28

2008 64.251,1 6.042.235,9 1,07

2011 64.291,6 6.403.041,2 1,00 -3,51 3,13

2014 65.029,3 6.730.381,0 0,97 1,15 5,11

Vir: General government expenditure by function (COFOG), letno, lastni izračuni.

5

Priloga 3: Primerjava deleţev javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

sektorja drţava v BDP v EU in gibanja v letih 2008, 2011 in 2014

Tabela 3: Primerjalni prikaz deležev javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

sektorja država v BDP v državah EU ter gibanj v letih 2008, 2011 in 2014

Drţava Leto

JF izdatki za

kulturne

dejavnosti v

mio EUR

BDP

v mio EUR

Deleţ JF

izdatkov za

kulturne

dejavnosti v

BDP

Sprememba

JF izdatkov

glede na

predhodno

opazovano

leto v %

Sprememba

BDP

glede na

predhodno

opazovano

leto v %

Avstrija

2008 1.737,6 291.930,4 0,60

2011 1.771,5 308.630,3 0,57 1,95 5,72

2014 1.804,4 329.295,6 0,55 1,86 6,70

Belgija

2008 1.702,7 354.066,0 0,48

2011 1.912,1 379.106,0 0,50 12,30 7,07

2014 1.888,9 400.643,0 0,47 -1,21 5,68

Bolgarija

2008 157,1 37.373,3 0,42

2011 156,9 40.955,1 0,38 -0,13 9,58

2014 262,5 42.750,9 0,61 67,30 4,38

Ciper

2008 61,7 18.822,0 0,33

2011 74,5 19.547,1 0,38 20,75 3,85

2014 43,4 17.393,7 0,25 -41,74 -11,02

Češka

2008 889,4 160.961,5 0,55

2011 1.043,5 163.583,2 0,64 17,33 1,63

2014 908,0 154.738,7 0,59 -12,99 -5,41

Danska

2008 1.428,8 241.087,3 0,59

2011 1.663,2 246.074,7 0,68 16,41 2,07

2014 1.730,7 260.581,6 0,66 4,06 5,90

Estonija

2008 222,4 16.517,3 1,35

2011 174,0 16.667,6 1,04 -21,76 0,91

2014 211,2 19.962,7 1,06 21,38 19,77

Finska

2008 927,0 193.711,0 0,48

2011 1.068,0 196.869,0 0,54 15,21 1,63

2014 1.068,0 205.268,0 0,52 0,00 4,27

Francija

2008 14.115,0 1.995.850,0 0,71

2011 15.481,0 2.059.284,0 0,75 9,68 3,18

2014 16.538,0 2.132.449,0 0,78 6,83 3,55

Grčija

2008 388,0 241.990,4 0,16

2011 236,0 207.028,9 0,11 -39,18 -14,45

2014 200,0 177.559,4 0,11 -15,25 -14,23

Hrvaška

2008 238,2 48.129,8 0,49

2011 218,1 44.708,6 0,49 -8,44 -7,11

2014 261,8 43.019,8 0,61 20,04 -3,78

se nadaljuje

6

Tabela 3: Primerjalni prikaz deležev javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti

sektorja država v BDP v državah EU ter gibanj v letih 2008, 2011 in 2014 (nad.)

Drţava Leto

JF izdatki za

kulturne

dejavnosti v

mio EUR

BDP

v mio EUR

Deleţ JF

izdatkov za

kulturne

dejavnosti v

BDP

Sprememba

JF izdatkov

glede na

predhodno

opazovano

leto v %

Sprememba

BDP

glede na

predhodno

opazovano

leto v %

Irska

2008 795,4 187.547,2 0,42

2011 677,2 173.940,0 0,39 -14,86 -7,26

2014 619,5 189.045,9 0,33 -8,52 8,68

Italija

2008 6.520,0 1.632.150,8 0,40

2011 5.646,0 1.637.462,9 0,34 -13,40 0,33

2014 5.177,0 1.611.884,0 0,32 -8,31 -1,56

Latvija

2008 278,2 24.317,9 1,14

2011 200,3 20.144,2 0,99 -28,00 -17,16

2014 283,1 23.580,9 1,20 41,34 17,06

Litva

2008 243,9 32.696,3 0,75

2011 184,4 31.263,1 0,59 -24,40 -4,38

2014 221,7 36.444,4 0,61 20,23 16,57

Luksemburg

2008 217,6 37.647,4 0,58

2011 214,2 42.226,9 0,51 -1,56 12,16

2014 244,8 48.897,5 0,50 14,29 15,80

Madţarska

2008 650,1 107.503,1 0,60

2011 787,2 100.704,5 0,78 21,09 -6,32

2014 818,5 104.239,1 0,79 3,98 3,51

Malta

2008 26,8 6.128,7 0,44

2011 40,0 6.879,4 0,58 49,25 12,25

2014 70,0 8.084,1 0,87 75,00 17,51

Nemčija

2008 9.239,0 2.561.740,0 0,36

2011 10.799,0 2.703.120,0 0,40 16,88 5,52

2014 12.021,0 2.915.650,0 0,41 11,32 7,86

Nizozemska

2008 3.333,0 639.163,0 0,52

2011 3.259,0 642.929,0 0,51 -2,22 0,59

2014 3.119,0 662.770,0 0,47 -4,30 3,09

Poljska

2008 3.038,4 363.691,8 0,84

2011 2.444,5 380.176,8 0,64 -19,55 4,53

2014 2.765,7 410.844,7 0,67 13,14 8,07

Portugalska

2008 677,1 178.872,6 0,38

2011 605,0 176.166,6 0,34 -10,65 -1,51

2014 460,9 173.446,2 0,27 -23,82 -1,54

Romunija

2008 Ni podatka 142.396,3 0,00

2011 596,4 133.305,9 0,45

2014 667,2 150.230,1 0,44 11,87 12,70

Slovaška

2008 294,5 65.839,8 0,45

2011 347,3 70.443,5 0,49 17,93 6,99

2014 366,7 75.560,5 0,49 5,59 7,26

se nadaljuje

7

Tabela 4: Primerjalni prikaz deležev javnofinančnih izdatkov za kulturne dejavnosti sektorj

sektorja država v BDP v državah EU ter gibanj v letih 2008,2011 in 2014 (nad.)

Drţava Leto

JF izdatki za

kulturne

dejavnosti v

mio EUR

BDP

v mio EUR

Deleţ JF

izdatkov za

kulturne

dejavnosti

v BDP

Sprememba

JF izdatkov

glede na

predhodno

opazovano

leto v %

Sprememba

BDP

glede na

predhodno

opazovano leto

v %

Slovenija

2008 301,3 37.951,2 0,79

2011 308,3 36.896,3 0,84 2,32 -2,78

2014 286,7 37.303,2 0,77 1,03 1,10

Španija

2008 7.771,0 1.116.207,0 0,70

2011 6.142,0 1.070.413,0 0,57 -20,96 -4,10

2014 4.710,0 1.041.160,0 0,45 -23,31 -2,73

Švedska

2008 2.015,7 352.317,1 0,57

2011 2.220,4 404.945,5 0,55 10,16 14,94

2014 2.326,2 430.642,3 0,54 4,76 6,35

Velika Britanija

2008 6.981,2 1.908.370,2 0,37

2011 6.021,6 1.866.018,3 0,32 -13,75 -2,22

2014 5.954,4 2.254.297,1 0,26 -1,12 20,81

EU–28

2008 64.251,1 12.994.979,5 0,49

2011 64.291,6 13.179.497,6 0,49 0,06 1,42

2014 65.029,3 13.957.764,4 0,47 1,15 5,91

Vir: General government expenditure by function (COFOG), letno; Gross domestic product at market prices,

letno; lastni izračuni.

8

Priloga 4: Primerjava deleţev javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP sektorja

drţava

Tabela 4: Primerjalni prikaz deležev javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP v državah

EU v izbr. letih

Drţava Leto JF izdatki za

kulturo v EUR

BDP

v mio EUR

Deleţ JF

izdatkov za

kulturo v

BDP

v %

Povprečje

deleţa JF

izdatkov

za kulturo

v BDP v %

Avstrija

2012 2.410.160.000 317.055,8 0,76 0,79

2010 2.333.800.000 294.627,5 0,79

2008 2.287.060.000 291.930,4 0,78

2002 1.888.820.000 226.302,7 0,83

Belgija 2002 3.057.735.000 275.065,0 1,11 1,11

Bolgarija 2008 246.462.811 37.373,3 0,66 0,64

2002 108.433.626 17.433,0 0,62

Ciper 2010 67.281.712* 19.117,7 0,35 0,38

2009 74.900.000* 18.482,3 0,41

Češka

2012 1.330.945.240 160.706,6 0,83 0,75

2010 1.099.637.000 156.369,7 0,70

2008 910.514.827 160.961,5 0,57

Danska 2011 2.233.141.662 246.074,7 0,91 0,93

2009 2.194.016.647 230.213,3 0,95

Estonija

2013 282.578.557 19.014,9 1,49 1,70

2010 252.447.660 14.718,5 1,72

2008 313.852.018 16.517,3 1,90

Finska 2009 944.799.000 181.029,0 0,52 0,48

2001 618.346.000 144.437,0 0,43

Francija 2015 14.791.400.000** 2.177.505,0 0,68 0,69

2004 12.000.000.000 1.710.760,0 0,70

Grčija 2006 567.981.681 217.861,6 0,26 0,26

Hrvaška

2013 286.957.692 43.561,5 0,66 0,69

2011 312.645.007 44.708,6 0,70

2010 322.944.925 45.004,3 0,72

Irska 2014 443.639.232 189.045,9 0,24 0,25

2011 449.054.541 173.940,0 0,26

Italija 2012 5.971.000.000 1.614.672,5 0,37 0,38

2006 6.143.000.000 1.549.188,0 0,40

Latvija

2012 240.000.000 21.982,7 1,09 1,17

2010 251.446.310 17.772,4 1,41

2007 229.420.021 22.639,5 1,01

Litva 2014 168.187.560* 36.444,4 0,46 0,56

2004 119.410.326* 18.237,4 0,65

Luksemburg 2004 78.486.047 27.660,5 0,28 0,28

Madţarska 2012 682.000.000 98.972,8 0,69 0,64

2009 558.083.721 93.670,7 0,60

se nadaljuje

9

Tabela 4: Primerjalni prikaz deležev javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP v državah

EU v izbr. letih (nad.)

Drţava Leto JF izdatki za

kulturo v EUR

BDP

v mio EUR

Deleţ JF

izdatkov za

kulturo v BDP

v %

Povprečje

deleţa JF

izdatkov

za kulturo

v BDP v %

Malta

2014 32.000.000 8.084,1 0,40 0,38

2013 27.000.000 7.198,3 0,38

2009 22.642.737 6.138,6 0,37

Nemčija 2009 9.132.000.000 2.460.280,0 0,37 0,35

2007 8.460.000.000 2.513.230,0 0,34

Nizozemska 2011 3.378.000.000 642.929,0 0,53 0,52

2006 2.983.000.000 579.212,0 0,52

Poljska 2013 1.842.238.672 394.601,8 0,47 0,46

2008 1.636.726.857 363.691,8 0,45

Portugalska 2009 887.700.000 175.448,2 0,51 0,48

2008 795.400.000 178.872,6 0,44

Romunija

2010 885.131.974 126.746,4 0,70 0,91

2009 1.022.041.500 120.409,2 0,85

2005 950.298.950 80.225,6 1,18

Slovaška 2006 223.755.000 45.396,2 0,49 0,49

Slovenija

2014 297.889.243 37.303,2 0,80 0,91

2012 335.110.114 35.988,3 0,93

2009 356.616.676 36.166,2 0,99

Španija 2012 4.772.113.000 1.042.872,0 0,46 0,52

2006 5.932.084.000 1.007.974,0 0,59

Švedska 2013 2.914.099.692 435.752,1 0,67 0,69

2007 2.521.702.466 356.434,3 0,71

Velika Britanija 2014 11.412.750.000 2,254,297.1 0,51 0,52

2010 9.560.200.000 1.813.331,2 0,53

Legenda: *razpoloţljivi podatki vključujejo le javnofinančne izdatke centralne ravni drţave

**podatki o lokalnih in regionalnih javnih izdatkih za kulturo so iz leta 2010, ocena GDP iz nov.

2015.

Vir: General Government Expenditure by functions, letno; Gross domestic product at market prices, letno;

Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe - Country Directory, 2015; HM Treasury, Public

Expenditure Statistical Analyses, 2015, str. 70; Local authority finances, 2015; lastni izračuni.

10

Priloga 5: Gibanje javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP sektorja drţava

Tabela 5: Prikaz gibanja javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP v državah EU

v izbranih letih

Drţava Leto JF izdatki za

kulturo v EUR

BDP

v mio EUR

Sprememba JF

izdatkov glede na

predhodno

opazovano leto v

%

Sprememba

BDP

glede na

predhodno

opazovano

leto v %

Avstrija

2012 2.410.160.000 317.055,8 3,3 7,6

2010 2.333.800.000 294.627,5 2,0 0,9

2008 2.287.060.000 291.930,4 21,1 29,0

2002 1.888.820.000 226.302,7

Belgija 2002 3.057.735.000 275.065,0

Bolgarija 2008 246.462.811 37.373,3 127,3 114,4

2002 108.433.626 17.433,0

Ciper 2010 67.281.712* 19.117,7 -10,2 3,4

2009 74.900.000* 18.482,3

Češka

2012 1.330.945.240 160.706,6 21,0 2,8

2010 1.099.637.000 156.369,7 20,8 -2,9

2008 910.514.827 160.961,5

Danska 2011 2.233.141.662 246.074,7 1,8 6,9

2009 2.194.016.647 230.213,3

Estonija

2013 282.578.557 19.014,9 11,9 29,2

2010 252.447.660 14.718,5 -19,6 -10,9

2008 313.852.018 16.517,3

Finska 2009 944.799.000 181.029,0 52,8 25,3

2001 618.346.000 144.437,0

Francija 2015 14.791.400.000** 2.177.505,0 23,3 27,3

2004 12.000.000.000 1.710.760,0

Grčija 2006 567.981.681 217.861,6

Hrvaška

2013 286.957.692 43.561,5 -8,2 -2,6

2011 312.645.007 44.708,6 -3,2 -0,7

2010 322.944.925 45.004,3

Irska 2014 443.639.232 189.045,9 -1,2 8,7

2011 449.054.541 173.940,0

Italija 2012 5.971.000.000 1.614.672,5 -2,8 4,2

2006 6.143.000.000 1.549.188,0

Latvija

2012 240.000.000 21.982,7

2010 251.446.310 17.772,4 9,6 -21,5

2007 229.420.021 22.639,5

Litva 2014 168.187.560* 36.444,4 40,8 99,8

2004 119.410.326* 18.237,4

Luksemburg 2004 78.486.047 27.660,5

Madţarska 2012 682.000.000 98.972,8 22,2 5,7

2009 558.083.721 93.670,7

se nadaljuje

11

Tabela 5: Prikaz gibanja javnofinančnih izdatkov za kulturo v BDP v državah EU

v izbranih letih (nad.)

Drţava Leto JF izdatki za

kulturo v EUR

BDP

v mio EUR

Sprememba

JF izdatkov

glede na

predhodno

opazovano

leto v %

Sprememba

BDP

glede na

predhodno

opazovano

leto v %

Malta

2014 32.000.000 8.084,1 18,5 12,3

2013 27.000.000 7.198,3 19,2 17,3

2009 22.642.737 6.138,6

Nemčija 2009 9.132.000.000 2.460.280,0 7,9 -2,1

2007 8.460.000.000 2.513.230,0

Nizozemska 2011 3.378.000.000 642.929,0 13,2 11,0

2006 2.983.000.000 579.212,0

Poljska 2013 1.842.238.672 394.601,8 12,6 8,5

2008 1.636.726.857 363.691,8

Portugalska 2009 887.700.000 175.448,2 11,6 -1,9

2008 795.400.000 178.872,6

Romunija

2010 885.131.974 126.746,4 -13,4 5,3

2009 1.022.041.500 120.409,2 7,5 50,1

2005 950.298.950 80.225,6

Slovaška 2006 223.755.000 45.396,2

Slovenija

2014 297.889.243 37.303,2 -11,1 3,7

2012 335.110.114 35.988,3 -6,0 -0,5

2009 356.616.676 36.166,2

Španija 2012 4.772.113.000 1.042.872,0 -19,6 3,5

2006 5.932.084.000 1.007.974,0

Švedska 2013 2.914.099.692 435.752,1 15,6 22,3

2007 2.521.702.466 356.434,3

Velika

Britanija

2014 11.412.750.000 2.254.297,1 19,4 24,3

2010 9.560.200.000 1.813.331,2

Legenda: * razpoloţljivi podatki vključujejo le javnofinančne izdatke centralne drţave

** podatki o lokalnih in regionalnih javnih izdatkih za kulturo so iz leta 2010, ocena BDP iz nov.

2015.

Vir: General Government Expenditure by functions, letno; Gross domestic product at market prices, letno;

Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe – Country Directory, 2015; HM Treasury, Public

Expenditure Statistical Analyses, 2015, str. 70; Local authority finances, 2015; lastni izračuni.

12

Priloga 6: Javnofinančni izdatki za kulturo na prebivalca

Tabela 6: Prikaz javnofinančnih izdatkov za kulturo na prebivalca v državah EU

v izbranih letih

Drţava Leto JF izdatki za kulturo

v EUR

Število

prebivalcev

JF izdatki za

kulturo na

prebivalca

Povprečje

JF izdatkov za

kulturo na

prebivalca

Avstrija

2012 2.410.160.000 8.408.121 287 269

2010 2.333.800.000 8.351.643 279

2008 2.287.060.000 8.307.989 275

2002 1.888.820.000 8.063.640 234

Belgija 2002 3.057.735.000 10.309.725 297 297

Bolgarija

2008 246.462.811 7.518.002 33 23

2002 108.433.626 7.891.095 14

Ciper

2010 67.281.712* 819.140 82 88

2009 74.900.000* 796.875 94

Češka

2012 1.330.945.240 10.505.445 127 107

2010 1.099.637.000 10.462.088 105

2008 910.514.827 10.343.422 88

Danska

2011 2.233.141.662 5.560.628 402 400

2009 2.194.016.647 5.511.451 398

Estonija

2013 282.578.557 1.320.174 214 213

2010 252.447.660 1.333.290 189

2008 313.852.018 1.338.440 234

Finska

2009 944.799.000 5.326.314 177 148

2001 618.346.000 5.181.115 119

Francija

2015 14.791.400.000** 66.352.469 223 208

2004 12.000.000.000 62.292.241 193

Grčija 2006 567.981.681 11.004.716 52 52

Hrvaška

2013 286.957.692 4.262.140 67 72

2011 312.645.007 4.289.857 73

2010 322.944.925 4.302.847 75

Irska 2014 487.700.121 4.605.501 106 102

2011 449.054.541 4.570.881 98

Italija

2012 5.971.000.000 59.394.207 101 103

2006 6.143.000.000 58.064.214 106

Latvija

2012 240.000.000 2.044.813 117 113

2010 251.446.310 2.120.504 119

2007 229.420.021 2.208.840 104

Litva**

2014 168.187.560* 2.943.472 57 55

2004 119.410.326* 2.276.520 52

Luksemburg 2004 78.486.047 454.960 173 173

Madţarska

2012 682.000.000 9.931.925 69 62

2009 558.083.721 10.030.975 56

se nadaljuje

13

Tabela 6: Prikaz javnofinančnih izdatkov za kulturo na prebivalca v državah EU

v izbranih letih (nad.)

Drţava Leto JF izdatki

za kulturo v EUR

Število

prebivalcev

JF izdatki za

kulturo na

prebivalca

Povprečje

JF izdatkov za

kulturo na

prebivalca

Malta

2014 32.000.000 425.384 75 65

2013 27.000.000 421.364 64

2009 22.642.737 410.926 55

Nemčija

2009 9.132.000.000 82.002.356 111 107

2007 8.460.000.000 82.314.906 103

Nizozemska

2011 3.378.000.000 16.655.799 203 193

2006 2.983.000.000 16.334.210 183

Poljska

2013 1.842.238.672 38.062.535 48 46

2008 1.636.726.857 38.115.641 43

Portugalska

2009 887.700.000 10.563.014 84 80

2008 795.400.000 10.553.339 75

Romunija

2010 885.131.974 20.294.683 44 46

2009 1.022.041.500 20.440.290 50

2005 950.298.950 21.382.354 44

Slovaška 2006 223.755.000 5.372.928 42 42

Slovenija

2014 297.889.243 2.061.085 145 161

2012 335.110.114 2.055.496 163

2009 356.616.676 2.032.362 175

Španija

2012 4.772.113.000 46.818.219 102 118

2006 5.932.084.000 44.009.971 135

Švedska

2013 2.914.099.692 9.555.893 305 291

2007 2.521.702.466 9.113.257 277

Velika

Britanija

2014 11.412.750.000 64.351.155 177 165

2010 9.560.200.000 62.510.197 152

Legenda: * razpoloţljivi podatki vključujejo le javnofinančne izdatke centralne ravni drţave

** podatki o lokalnih in regionalnih javnih izdatkih za kulturo so iz leta 2010, ocena BDP iz nov.

2015.

Vir: General Government Expenditure by functions, letno; Population on 1 January, letno; Compendium of

Cultural Policies and Trends in Europe – Country Directory, 2015; HM Treasury, Public Expenditure

Statistical Analyses, 2015, str. 70; Local authority finances, 2015; lastni izračuni.

14

Priloga 7: Javnofinančni izdatki za kulturo glede na raven oblasti v odstotkih

Tabela 7: Prikaz javnofinančnih izdatkov za kulturo glede na raven oblasti v državah EU

( v %)

Drţava

Leto Drţavna raven

za kulturo

v %

Regionalna raven za kulturo

v %

Lokalna raven

za kulturo

v %

Avstrija

1999 43,5 21,8 25,6 (občine); 9 (Dunaj)

2000 33,3 29,5 28,7 (občina); 8,5 (Dunaj)

2003 34,4 34,6 31,0

2004 34,6 34,4 31,0

2005 34,6 34,4 31,0

2006 32,6 35,6 31,8

2007 33,1 36,3 30,6

2008 32,5 36,6 30,9

2010 33,7 37,5 28,8

2011 34,0 37,7 28,3

2012 33,4 37,9 28,7

Belgija*

2006 6,1 93,9

2010 5,9 94,1

2011 5,6 94,4

2013 4,8 95,2

Bolgarija

1999 63,7 - 32,0

2000 67,4 - 32,6

2002 56,9 - 43,1

2003 74,7 - 25,3

2004 79,5 - 20,5

2005 65,5 - 34,5

2006 70,5 - 29,5

2007 58,3 - 41,7

2008 42,3 - 57,7

2009 39,8 - 60,2

Ciper 2010 80,0 - 20,0

Češka

2001 40,1 11,8 48,1

2006 34,9 11,0 54,1

2007 39,8 11,1 49,1

2008 37,6 11,6 50,8

2009 33,8 10,8 55,4

2010 31,8 10,5 57,7

Danska

2000 64,7 3,5 31,8

2003 63,1 3,6 33,2

2005 62,5 3,6 33,9

2006 63,5 3,9 32,5

2009 62,3 - 37,7

2011 62,4 - 37,6

Estonija

1997 56,0 3,0 41,0

2002 58,8 2,5 38,7

2003 60,0 2,2 37,8

2004 63,4 2,1 34,5

2005 62,6 1,8 35,6

2007 59,5 1,3 39,2

2008 57,4 0,1 42,5

2009 51,7 0,3 48,0

se nadaljuje

15

Tabela 7: Prikaz javnofinančnih izdatkov za kulturo glede na raven oblasti v državah EU

(v %)(nad.)

Drţava

Leto Drţavna raven

za kulturo

v %

Regionalna raven za

kulturo

v %

Lokalna raven

za kulturo

v %

Estonija

2010 55,3 0,3 44,5

2011 54,1 0,4 45,6

2012 47,6 0,2 52,2

2013 50,8 0,1 49,1

Finska

1997 49,0 - 51,0

2000 58,8 - 41,2

2001 58,3 - 41,7

2004 56,7 - 43,3

2005 57,2 - 42,8

2009 51,2 - 48,8

Francija

1996 52,3 9,1 38,6

2002 51,0 12,0 36,0

2004 51,7 6,9 41,4

Grčija*

2006 94,0 6,0

2010 94,9 5,1

2011 72,8 27,2

2013 51,9 48,1

Hrvaška

1999 38,0 - 62,0

2000 43,0 - 57,0

2009 42,0 - 58,0

2010 43,0 - 57,0

2011 41,0 - 59,0

2012 37,0 - 63,0

2013 38,0 - 62,0

Irska 2014 55,4 - 44,6

2015 56,9 - 43,1

Italija

2000 45,6 54,4

2006 31,2 26,4 Regije; 4,6 Province 37,8

2008 34,5 65,5

2010 35,9 64,1

2012 39,6 60,4

Latvija

2002 76,0 - 24,0

2004 63,7 - 36,3

2005 58,4 - 41,6

2007 57,3 - 42,7

2011 45,0 - 55,0

Litva

1999 57,0 - 43,0

2003 56,3 - 43,7

2004 57,5 0,2 42,3

Luksemburg*

2005 87,1 12,9

2007 76,4 23,6

2008 74,4 25,6

2009 67,2 32,8

2010 72,4 27,6

2011 71,0 29,0

2013 75,0 25,0

Madţarska 2005 29,5 70,5

2006 29,6 70,4

se nadaljuje

16

Tabela 7: Prikaz javnofinančnih izdatkov za kulturo glede na raven oblasti v državah EU

(v %) (nad.)

Drţava

Leto Drţavna raven

za kulturo

v %

Regionalna raven za kulturo

v %

Lokalna raven

za kulturo

v %

Madţarska

2008 26,5 73,5

2010 47,1 52,9

2011 46,0 54,0

2012 50,8 49,2

Malta 2009 99,95 0,0 0,05

Nemčija

1995 8,1 47,2 44,7

1998 7,3 47,0 45,7

1999 9,0 46,8 44,2

2000 8,8 47,6 43,6

2001 13,1 43,0 43,9

2002 13,6 42,8 43,6

2003 13,4 43,4 43,2

2007 12,6 43,0 44,4

2009 13,4 42,2 44,4

Nizozemska

2001 30,0 8,0 62,0

2002 30,0 8,0 62,0

2003 29,0 9,0 62,0

2004 29,0 8,0 63,0

2005 30,8 8,0 61,2

2006 35,1 8,0 56,9

2007 30,4 11,5 58,1

2009 29,6 11,1 59,3

2011 29,2 11,9 58,9

Poljska

2001 22,1 43,9 34,1

2002 18,9 45,1 36,0

2003 20,6 47,6 31,8

2004 21,9 47,6 30,6

2005 20,2 50,8 29,0

2006 19,6 48,1 32,3

2007 21,0 48,5 30,5

2008 21,2 48,9 29,9

2011 17,6 46,6 35,8

2013 18,4 38,3 43,3

Portugalska

1995 46,7 - 53,3

2003 37,6 - 62,4

2005 23,9 - 76,1

2008 33,9 - 66,1

2009 27,0 73,0

Romunija

2005 44,0 - 56,0

2006 44,0 - 56,0

2010 19,0 - 81,0

Slovaška

2004 64,0 - 36,0

2006 53,5 16,3 30,2

2007 45,4 13,3 41,3

2008 48,2 13,2 38,6

Slovenija

1996 69,0 - 31,0

1997 68,0 - 32,0

1998 67,0 - 33,0

se nadaljuje

17

Tabela 7: Prikaz javnofinančnih izdatkov za kulturo glede na raven oblasti v državah EU

(v %) (nad.)

Drţava

Leto Drţavna raven

za kulturo

v %

Regionalna raven za

kulturo

v %

Lokalna raven

za kulturo

v %

Slovenija

1999 59,7 - 40,3

2000 60,8 - 39,2

2001 64,5 - 35,5

2002 63,8 - 36,2

2003 63,9 - 36,1

2004 63,6 - 36,4

2005 63,6 - 36,4

2006 60,1 - 39,9

2007 59,6 - 40,4

2008 55,4 - 44,6

2009 57,2 - 42,8

2010 54,5 - 45,5

2011 56,2 - 43,8

2012 51,4 - 48,6

2013 55,4 - 44,6

2014 54,1 - 45,9

Španija

2000 17,6 30,0 52,4

2003 17,1 26,1 56,8

2004 15,8 28,0 56,3

2006 14,8 30,5 54,7

2010 15,3 25,8 58,9

Švedska 1994 44,2 7,5 48,4

Švedska

1996 48,4 7,3 47,5

1998 47,4 8,0 44,6

2000 47,1 9,9 43,0

2002 46,0 10,0 44,0

2004 48,0 10,0 42,0

2005 48,0 10,0 42,0

2007 46,0 13,0 41,0

2013 44,3 14,4 41,3

V. Britanija*

2005 49, 9 50,1

2006 48,2 51,8

2007 46,7 53,3

2008 49,6 50,4

2009 45,0 55,0

2010 47,0 53,0

2011 46,4 53,6

2012 48,3 51,7

2013 49,1 50,9

2014 51,5 48,5

2015 53,4 46,6

Legenda: *podatki Eurostat za kulturne dejavnosti po funkcionalni klasifikaciji izdatkov drţave (brez

radiotelevizije in zaloţništva);

Vir: A. Klamer et al., Financing the Arts and Culture in the European Union, 2006, str. 84–87; Council of

Europe, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe – Country Directory, 2015; General

Government Expenditure by functions, letno; HM Treasury, Public Expenditure Statistical Analyses, 2015;

Local authority finances, 2015; B. Lipovšek, Materialni položaj kulture v Sloveniji, 2015, str. 35.

18

Priloga 8: Osnovni podatki o izbranih drţavah primerjave

Tabela 8: Osnovni podatki o izbranih državah primerjave

FINSKA ESTONIJA SLOVENIJA

Glavno mesto: Helsinki Talin Ljubljana

Površina 338.433 km² 45.227 km² 20.272 km²

Prebivalstvo

(1.1.2015)

skupno, gostota

5.471.753

16/km²

1.313.271

29/km²

2.062.874

102/km²

Valuta Evro

(članica evrskega

območja od 1999)

Evro

(članica evrskega območja

od 2011)

Evro

(članica evrskega območja

od 2007)

Uradni jezik Finski in Švedski Estonski Slovenski,

tudi italijanski in

madţarski (na območjih

italijanske ali madţarske

narodne skupnosti)

Vera Evangeličanska (73,8 %),

pravoslavna (1,1 %),

ostalo in neopredeljeno

(25,1 %, od tega ateistov

23,5 %)

Evangeličanska (9,9 %),

pravoslavna (16,2 %),

katoliška (2,2 %), ostalo in

neopredeljeno (72,2 %, od

tega ateistov 54,1 %)

Katoliška (57,8 %),

muslimanska (2,4 %),

pravoslavna (2,3 %),

evangeličanska (0,8 %),

ostalo in neopredeljeno

(36,7 %, od tega ateistov

10,1 %)

Neodvisnost razglasitev neodvisnosti

od carske Ruske

6.12.1917

razglasitev neodvisnosti:

24. 2.1918; tuja okupacija

1940–1991 pod SZ;

ponovna razglasitev

neodvisnosti: 20.8.1991

razglasitev neodvisnosti:

25.6.1991

Politični sistem Parlamentarna republika Parlamentarna republika Parlamentarna republika

Zakonodajna oblast Enodomni parlament Enodomni parlament Dvodomni parlament

BDP

(v 2015 v mio EUR

po tekočih cenah)

207.220,0

20.460,9 38.543,2

se nadaljuje

19

Tabela 8: Osnovni podatki o izbranih državah primerjave (nad.)

FINSKA ESTONIJA SLOVENIJA

BDP per capita

(v 2015 v EUR

po tekočih

cenah)

37.870 15.580 18.680

Rast BDP

(v 2015 v %)

0,5 1,1 2,9

Stopnja

brezposelnosti

(v 2015 v %)

9,4 6,2 9,0

Stopnja

inflacije(v 2015 v

%)

-0.2 0,1 -0.5

Bruto javni dolg

(v 2015 v

% BDP)

63,1 9,7 83.2

Vir: Finska, Izvozno okno, 2015; Estonija, Izvozno okno, 2015; Population on 1 January , letno; Land

cover, 2012; Gross domestic product at market prices, letno; Real GDP growth rate, letno; Unemployment

rate, letno; HICP – inflation rate, letno; UMAR, Pomladanska napoved gospodarskih gibanj 2016, str. 5;

Total General government gross debt, letno.

20

Priloga 9: Ravni in institucije odločanja o kulturni politiki na Finskem

Slika 1: Prikaz ravni in institucij odločanja o kulturni politiki na Finskem

Vir: A. Kanerva & R. Mitchell, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe, Country Profile:

Finland, 2014, str.9.

parlamentarne komisije/odbori za šolstvo in kulturo, finance, javno upravo in načrtovanje

vladni odbori – za finance, ekonomsko politiko in evropske zadeve; svet za znanost in tehnologijo, ad hoc delovne skupine..

MINISTRSTVO ZA FINANCE MINISTRSTVO ZA ZUNANJE ZADEVE MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE MINISTRSTVO ZA TRANSPORT IN KOMUNIKACIJE MINISTRSTVO ZA ZAPOSLOVANJE IN EKONOMIJO MINISTRSTVO ZA IZOBRAŢEVANJE IN KULTURO

Regulatorni organ za področje komunikacij (Finnish Communications Regulatory Authority – FICORA), Finska javna televizija (Finnish Broadcasting Company – YLE) Sveta za umetnost Finske medresorska skupina za evropske zadeve in njene delovne skupine/komisije (komisija za komunikacijo, komisija za kulturne in avdiovizualne zadeve), ...

Politične stranke/njihovi odbori za kulturo, itd.; državljani kot volivci, davkoplačevalci in potrošniki kulturnih produktov in storitev, NVO in civilna združenja na področju kulture

PARLAMENT PREDSEDNIK

PREDSEDNIK VLADE IN VLADA

Interesne

skupine Strokovna telesa Ravni in funkcije

odločevalcev o

kulturni politiki

Končno oblikovanje in sprejetje zakonov na področju kulture, sprejetje proračuna, zaključnega računa

Ratifikacija zakonov s pravico veta

Predlogi pravnih /vsebinskih in

finančnih agend in iniciativ, predlogi

proračunov, oblikovanje politik,

načrtov in predlogov, izvajanje zakonov, politik, proračunov..

Relevantna ministrstva in vladne

službe z vodika medresorskega sodelovanja na področju kulture

Glavno ministrstvo, pristojno za kulturo

REGIONALNA RAVEN

19 REGIJSKIH SVETOV (združenja občin za regionalni razvoj) +

AVTONOMNA PROVINCA Ĺland

6 REGIONALNIH AGNECIJ IN 15 CENTROV za

ekonomski razvoj, transport in okolje

13 REGIJSKIH SVETOV ZA UMETNOST

LOKALNA RAVEN

108 MESTNIH OBČIN, 228 OBČIN, številni medobčinski odbori in javno-zasebna partnerstva

Reg. In lokalne NVO in civilna

zdruţenja na

področju kulture

OBČINSKI SVET (izvoljen), OBČINSKI IZVRŠNI SVET

ŢUPAN, OBČINSKI ODBORI (za izobraţevanje, kulturo, prosi čas,..) ENOTE ZA MANAGEMENT KULTURNIH INSTITUCIJ

OBČINSKE KULTURNE INSTITUCIJE (gledališča, orkestri, knjiţnice, muzeji,.

Odločevalci o kulturni

politiki – institucije in

administracija

21

Priloga 10: Ravni in institucije odločanja o kulturni politiki v Estoniji

Slika 2 : Prikaz ravni in institucij odločanja o kulturni politiki v Estoniji

Vir: M. Lagerspetz, & M. Tali, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe, Country Profile:

Estonia, 2014, str. 6.

parlamentarne komisije/odbor za kulturo

Vladna agencija –

Podjetje Estonija (angl. Enterprise Estonia)

MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE MINISTRSTVO ZA FINANCE MINISTRSTVO ZA ZUNANJE ZADEVE MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE MINISTRSTVO ZA GOSPODARSTVO IN KOMUNIKACIJE MINISTRSTVO ZA PRAVOSODJE

MINISTRSTVO ZA KULTURO

Estonska kulturna fundacija: oddelek za arhitekturo,oddelek za film, za likovno umetnost, za gledališče, za glasbo, za literaturo, za ljudsko umetnost, za šport in za interdisciplinarno kulturo

Politične stranke/njihovi odbori za kulturo, itd.; državljani kot volivci, davkoplačevalci in potrošniki kulturnih produktov in storitev, NVO in civilna združenja na področju kulture

PARLAMENT PREDSEDNIK

PREDSEDNIK VLADE IN VLADA

Interesne

skupine

Odločevalci o kulturni

politiki – institucije in

administracija

Strokovna telesa Ravni in funkcije

posameznih

odločevalcev o

kulturni politiki

Zakonodajno telo proračun in alokacija sredstev za kulturo

Ratifikacija zakonov s pravico do

suspenzivnega oz. odložilnega veta

Predlogi pravnih /vsebinskih in

finančnih agend in iniciativ, predlogi

proračunov, oblikovanje politik,

načrtov in predlogov, izvajanje zakonov, politik, proračunov

Relevantna ministrstva z vodika

medresorskega sodelovanja na področju kulture

Glavno ministrstvo, pristojno za kulturo

REGIONALNA RAVEN 15 okrožij (est. maakonnad)

Svet za davke od iger na srečo

LOKALNA RAVEN 30 mest in 185 občin

22

Priloga 11: Ravni in institucije odločanja o kulturni politiki v Sloveniji

Slika 3: Ravni odločanja o kulturni politiki v Sloveniji

Vir: V. Čopič, & A. Srakar, A, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe,

Country Profile: Slovenia, 2014, str. 11.

parlamentarne komisije/ odbor za kulturo, odbor za finance in monetarno politiko

Vladne službe : SLUŽBA VLADE RS ZA ZAKONODAJO

Ministrstvo za finance Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Ministrstvo za javno upravo Ministrstvo za zunanje zadeve Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo

Ministrstvo za okolje in prostor

Ministrstvo za kulturo Ministrstvo za kmetijstvo, gozd. in prehrano Uradi in službe

Strokovni sveti: - Nacionalni svet za

kulturo - Nacionalni svet za

knjižnično dejavnost

Strokovne komisije za posamezna področja kulture

Politične stranke/njihovi odbori za kulturo, itd.; državljani kot volivci, davkoplačevalci in potrošniki kulturnih produktov in storitev, NVO in civilna združenja na področju kulture

PARLAMENT PREDSEDNIK

PREDSEDNIK VLADE IN VLADA

Interesne

skupine

Odločevalci o

kulturni politiki –

institucije in

administracija

Strokovna telesa Ravni in funkcije

posameznih

odločevalcev o

kulturni politiki

Zakonodajno telo proračun in alokacija sredstev za kulturo

Ratifikacija zakonov s pravico do

suspenzivnega oz. odložilnega veta

Predlogi pravnih /vsebinskih in

finančnih agend in iniciativ, predlogi

proračunov, oblikovanje politik,

načrtov in predlogov, izvajanje zakonov, politik, proračunov

Relevantna ministrstva z vodika

medresorskega sodelovanja na področju kulture

Glavno ministrstvo, pristojno za kulturo

REGIONALNA RAVEN /

LOKALNA RAVEN 212 občin (11 mestnih občin)

Javni sklad za kulturne dejavnosti Slovenski filmski center Javni agencija za knjigo

Lokalni JZ na področju kulture (muzeji, knjižnice, gledališča, glasbene šole, kulturni domovi

Kulturniška zbornica Slovenije

Pokrajinski muzeji, regionalni arhivi, območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, kulturne dejavnosti osrednje območne knjižnice, območne izpostave JSKD

odbori

Državni javni zavodi na področju kulture (27)

Prešernov sklad

Interesna združenja občin

23

Priloga 12: Organizacijska struktura finskega Ministrstva za izobraţevanje in

kulturo

Slika 4: Organigram finskega Ministrstva za izobraževanje in kulturo

Vir: Ministry of Education and Culture, Finland – Organigram, 2016.

MINISTER

ZA IZOBRAŢEVANJE

IN KULTURO

SEKRETAR

NOTRANJA

REVIZIJA

Oddelek za

osnovnošolsko

in predšolsko izobraţevanje

Oddelkom za

poklicno

izobraţevanje in

usposabljanje

Oddelkom za

visokošolsko

izobraţevanje

in znanstveno

politiko

Oddelek za

umetnost in

kulturo

Oddelek za

mladino in

športno

politiko

Sektor za

strateško

načrtovanje

Sektor za

umetnost in

kulturno

dediščino

Sektor za

avtorsko

politiko in

avdiovizualn

o kulturo Sluţba za

mednarodne

odnose

Administrativna

sluţba

Finančna

sluţba

Sluţba za

komuniciranje

24

Priloga 13: Organizacijska struktura estonskega Ministrstva za kulturo

Slika 5: Organigram estonskega Ministrstva za kulturo

Vir: Ministry of Culture, Estonia – Introduction of the Ministry, 2016.

MINISTER

Finančni oddelek

Oddelek

za komuniciranje

Oddelek za mednarodne

odnose

Oddelek za notranjo

revizijo

Generalni

sekretar

Svetovalec

za evropske zadeve

Estonska

kulturna predstavništva

v tujini

Podsekretar

(Umetnost)

Podsekretar

(Kulturna dediščina)

Podsekretar

(kulturna raznolikost)

Podsekretar

(Šport)

Svetovalec

ministra

Generalni oddelek

Oddelek za pravne

zadeve in upravljanje s

stvarnim premoţenjem

Oddelek za IT

Oddelek

za umetnost

Oddelek

za kulturno dediščino

Oddelek

za kulturno raznolikost

Oddelek

za šport

25

Priloga 14: Organizacijska struktura Ministrstva za kulturo RS

Slika 6: Organigram Ministrstva za kulturo RS

Vir: Ministrstvo za kulturo RS – Organigram ministrstva, 2016.

MINISTER

Kabinet ministra

Sekretariat

Sluţba za pravne

in kadrovske

zadeve

Sluţba za proračun

in finance

Sluţba za

notranjo revizijo

Sluţba za

investicije in

ravnanje s

stvarnim

premoţenjem

Sluţba za izvajanje

kohezijske politike

Sluţba za upravno

splošne zadeve

Sluţba za

slovenski jezik

Sluţba za evropske

zadeve in mednarodno

sodelovanje

Sluţba za drţavne

proslave

Sluţba za odnose z

javnostmi

Sluţba za kulturne

raznolikosti in človekove

pravice

Urad za verske

skupnosti

Direktorat za

medije

Direktorat za

ustvarjalnost

Direktorat za

kulturno dediščino

Sektor za statistiko

in analize

Sektor za statusne

zadeve

Sektor za umetnost

Sektor za muzeje,

arhive in knjiţnice

INDOK

Sektor za

nepremično KD