PRELIMINARNA RAZISKAVA VPLIVA RAZLI ČNIH ČNIH SPOJIN … · Predvideva se, da Indijanci niso lo čili med posameznimi vrstami echinacej, temve č so uporabljali tisto vrsto, ki

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

Ivana VUKOVSKI PRELIMINARNA RAZISKAVA VPLIVA RAZLIČNIH KEMIČNIH SPOJIN NA RAST IN RAZVOJ ŠKRLATNEGA AMERIŠKEGA SLAMNIKA Echinacea

purpurea (L.) Moench V KONTROLIRANIH RAZMERAH

DIPLOMSKO DELO

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE AGRONOMIJA, POLJEDELSTVO, VRTNARSTVO

Ivana VUKOVSKI

PRELIMINARNA RAZISKAVA VPLIVA RAZLIČNIH KEMIČNIH SPOJIN NA RAST IN RAZVOJ ŠKRLATNEGA AMERIŠKEGA SLAMNIKA Echinacea

purpurea (L.) Moench V KONTROLIRANIH RAZMERAH

DIPLOMSKO DELO

Maribor, 2010

POPRAVKI:

Vukovski I. Preliminarna raziskava vpliva… kemičnih spojin na rast in razvoj ameriškega slamnika. Dipl. delo. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2010

III

Komisija za zagovor in oceno diplomskega dela: Predsednik: red. prof. dr. Franci BAVEC Mentor: red. prof. dr. Anton IVANČIČ Komentor: mag. Ignac JANŽEKOVIČ Član: doc. dr. Andreja URBANEK KRAJNC Član: izr. prof. dr. Jože NEMEC Lektor: univ. dipl. prof. slov. j. Lidija Leskovar Diplomsko delo je rezultat lastnega raziskovalnega dela. Datum zagovora: 26. 03. 2010


IV

Preliminarna raziskava vpliva različnih kemičnih spojin na rast in razvoj škrlatnega ameriškega slamnika (Echinacea purpurea (L.) Moench) v kontroliranih razmerah UDK: 635.7 : 577.1 : 631.524.82 (043.2) = 863 Raziskava je potekala v rastlinjaku Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru na Pivoli pri Hočah (SV Slovenija). Glavni cilj naloge je bil priti do osnovnih informacij o vplivu nekaterih kemijskih substanc (jasmonska kislina, salicilna kislina, EDDHA in PHOSAMCO) v različnih koncentracijah na rast in razvoj škrlatnega ameriškega slamnika (Echinacea purpurea (L.) Moench) v kontroliranih razmerah. Mlade sadike smo namočili za 24 ur v odgovarjajoče koncentracije kemikalij in jih nato posadili v lonce. Fenotipska analiza je vključevala 12 lastnosti, opravljena pa je bila, ko so rastline dosegle stadij petih listov. Raziskava je pokazala, da so bile najbolj učinkovite jasmonska kislina (pri koncentraciji 0,03 mM) in salicilna kislina (pri koncentracijah 0,06; 0,6 in 1,2 mM). Ključne besede: Echinacea purpurea, škrlatni ameriški slamnik, jasmonska kislina,

salicilna kislina, EDDHA, rast rastlin, razvoj rastlin, fenotipske lastnosti. A preliminary investigation of the influence of various chemical substances on growth and development of the eastern purple coneflower (Echinacea purpurea (L.) Moench) in controlled conditions The investigation took place in the experimental greenhouse of the Faculty of Agriculture and Life Sciences of the University of Maribor at Pivola near Hoče, NE Slovenia. The main objective of the investigation was to find basic information associated with the influence of four chemical substances (jasmonic acid, salicilic acid, EDDHA and the fertiliser PHOSAMCO) in different concentrations on growth and development of the eastern purple coneflower (Echinacea purpurea (L.) Moench) in controlled conditions. Young plant material was soaked for 24 hours in chemical solutions and then planted in pots. The morphological analysis, which involved 12 traits, took place when plants developed 5 leaves. The investigation showed that the most promising chemicals were jasmonic acid (concentration 0.03 mM) and salicylic acid (concentrations 0.06, 0.6 and 1.2 mM). Key words: Echinacea purpurea, eastern purple coneflower, jasmonic acid, salicilic acid, EDDHA, growth, development, morphological traits


V

Kazalo vsebine 1 UVOD………………………………………………………………….. 1

2 PREGLED OBJAV …………………………………………………... 3

2.1 CILJI…………………………………………………………………… 7

3 SISTEMATIKA IN BOTANIČNE ZNAČILNOSTI……………….. 8

3.1 SISTEMATIKA………………………………………………………... 8

3.2 MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI…………………………………….. 8

4 RAZMNOŽEVANJE IN PRIDELAVA…………………………….. 10

5 MATERIAL IN METODIKA DELA……………………………….. 12

5.1 ZASNOVA POSKUSA………………………………………………... 12

5.2 OSNOVNI PODATKI O UPORABLJENIH KEMIKALIJAH……….. 12

5.3 NAČIN TRETIRANJA RASTLIN…………………………………….. 15

6 REZULTATI Z RAZPRAVO………………………………………... 21

7 SKLEP…………………………………………………………………. 31

8 VIRI……………………………………………………………………. 33

8.1 CITIRANI VIRI………………………………………………………... 32

8.2 DRUGI VIRI…………………………………………………………… 35

PRILOGE

ZAHVALA


VI

Kazalo preglednic Preglednica 1: Uporabljene kemikalije in njihove koncentracije……………………...13 Preglednica 2: Srednje vrednosti in variabilnosti proučevanih lastnosti………………23 Preglednica 3: Korelacijska povezanost med proučevanimi lastnostmi……………….30 Kazalo slik Slika 1: Dimenzije listne ploskve……………………………………………………...17 Slika 2: Dimenzije socvetja……………………………………………………………18 Slika 3: Določanje barve jezičastih cvetov…………………………………………….19


1

1 UVOD

Zdravilne rastline predstavljajo zelo heterogeno skupino, ki obsega številne predstavnike

golosemenk in kritosemenk. Najpomembnejše med njimi gojimo kot druge kultivirane

rastline, večina pa jih raste v naravi. Pogosto vlada prepričanje, da zdravilne rastline

spadajo med plemenite rastline oziroma rastline, ki jih je vredno gojiti in spoštovati, vendar

je potrebno omeniti, da mnoge od njih spadajo med trdovratne plevele ali pa so zaradi

trnov ali kakšnih drugih lastnosti nezaželene.

Nekateri ljudje so prepričani, da je vsaka rastlinska vrsta zdravilna, vendar zaradi

omejenosti znanja ne vedo, za katero bolezen. Če bi to vedeli, bi verjetno lahko rešili

problem marsikatere bolezni. Vsekakor so bile zdravilne rastline mnogo pomembnejše,

preden sta se začeli razvijati uradna medicina in farmacevtska industrija. Takrat so bili

ljudje odvisni izključno od zdravilnih rastlin, ki jih danes dobro poznajo le redki.

Z razvojem sintetičnih zdravil je interes za zdravilne rastline upadel. Kljub temu se danes

mnogi ponovno vračajo k naravi in iščejo ustrezne zdravilne rastline, vendar v večini

primerov le za zdravljenje predvsem blagih zdravstvenih težav

(http://www.ezdravje.com/si/zeli).

Naravna zdravila običajno delujejo blago in počasi in pri njihovi uporabi pa moramo paziti,

da jih dalj časa redno jemljemo. Poleg tega pa se moramo navaditi na njihovo uporabo.

Poleg klasičnih oblik zdravil, kot so to npr. čaji, se na področju samozdravljenja

uporabljajo tudi sodobne farmacevtske oblike (tinkture, kapsule, tablete in druge). Poraba

rastlinskih drog je v Evropi naslednja: 50 % za prehrano, 25 % za kozmetiko, 20 % v

zdravilne in 5 % za razne druge namene (Wagner, 1997).


2

Največja pridelava zdravilnih zelišč je v Evropi in Severni Ameriki. Romunija ima 40000

ha zelišč, Madžarska 31000 ha, Francija 24000 ha, Poljska 18000 ha, Nemčija 13000 ha,

Španija 2700 ha, Nizozemska 2200 ha, Italija 1500 ha in Avstrija 1300 ha (Wagner, 1997).

V Sloveniji je pridelovanje zelišč zelo stihijsko in skromno. Zelišča se pridelujejo na okrog

13 ha (Lokar, 2004).

Zelišča nabiramo in uporabljamo zaradi tega, ker vsebujejo določene učinkovine, ki so

proizvod sekundarnega metabolizma, zato jih imenujemo tudi sekundarni metaboliti. Ti

imajo posebne učinke in služijo rastlinam pri opravljanju nekaterih fizioloških funkcij, da

lažje prebrodijo stresne okoliščine, npr. sušo, da privabijo žuželke z vonjem ali barvo in da

se obdržijo ob nastopu bolezni ali škodljivcev (Wagner, 1980). Sekundarni metaboliti so

polisaharidi, anorganske spojine, organske / sadne kisline, izoprenoidi, aromatske spojine,

flavonoidi, čreslovine, eterična olja, grenčine, alkaloidi (Baričevič, 1996a).

Vrednost zdravilne rastline cenimo po tem, koliko snovi, ki jih imamo za koristne in

uporabne, ima predvsem posušena rastlina v svojih delih. Čim več je teh snovi, večjo

vrednost ima. Le pri pravilnem nabiranju, sušenju in shranjevanju se te snovi kolikor toliko

ohranijo in prav od tega je odvisen uspeh samozdravljenja (Kramar, 1992). Sestavine in

učinkovine so ponekod enakomerno porazdeljene po celi rastlini ali pa so nakopičene v

določenih rastlinskih delih. Za poimenovanje drog, podobno kot za poimenovanje rastlin in

rastlinskih družin, se uporabljajo latinski izrazi (Galle-Toplak, 2000).

Rastlinske droge so posušene rastline ali rastlinski deli v stanju, sposobnem za

uskladiščenje, kot npr. herba-, folium-, flos-, semen- ali radix droge (Baričevič, 1996b).

Kakovost rastlinskih drog določajo predpisi, ki so združeni v farmakopejah posameznih

držav. Poleg državnih je znana tudi evropska farmakopeja – Eur. Ph., ki vsebuje 30

monografij rastlinskih drog in ki velja za vse države članice Evropske zveze (Wagner,

1997).


3

2 PREGLED OBJAV

Rod Echinacea zavzema pomembno mesto med zdravilnimi rastlinami. Pripadnice tega

rodu izvirajo iz Severne Amerike in so razširjene po vzhodnem in osrednjem delu ZDA ter

južni Kanadi. Kot zdravilno rastlino se najpogosteje uporablja Echinacea purpurea, E.

angustifolia in E. pallida (Mistrikova in Vaverkova, 2007). Ime 'Echinacea' izvira iz grške

besede echinos, kar pomeni 'jež' in se nanaša na 'trnasto' oz. ježičasti osrednji del socvetja.

Naziv 'purpurea' pa je latinskega izvora in pomeni škrlaten, vijoličasto rdeč, purpurni.

Po podatkih http://www.avogel.si/enciklopedija-rastlin/ so severnoameriški Indijanci te

rastline uporabljali že več stoletij kot tradicionalna zdravila proti prehladom, za kašelj,

mumps, ošpice, proti zobobolu, vnetju dlesni, za čiščenje krvi, za zdravljenje različnih

okužb, ran, zvinov, opeklin itn. Obstajajo tudi podatki o uporabi ameriškega slamnika pri

pikih kač, mrčesa in na splošno kot o antidotu pri zastrupitvah.

Predvideva se, da Indijanci niso ločili med posameznimi vrstami echinacej, temveč so

uporabljali tisto vrsto, ki je rasla v njihovi okolici. Beli priseljenci Severne Amerike so

prevzeli uporabo ameriškega slamnika od Indijancev. Leta 1737 John Clayton v svojem

delu »Catalogue of Plants, Fruits and Trees, Native to Virginia« opisuje ameriški slamnik

in njegovo uporabo v medicinske namene. Poslej so ameriški slamnik uporabljali pretežno

zdravilci v laični medicini kot univerzalno zdravilo pod imenom 'Black Sampson'

(http://www.avogel.si/enciklopedija-rastlin/)

Začetek uporabe ameriških slamnikov je tesno povezan z Alfredom Vogelom. Ta je

spoznal njihovo uporabnost v začetku petdesetih let devetnajstega stoletja na svojem

potovanju po Ameriki, ki ga je med drugim pripeljalo tudi v Južno Dakoto. Spoprijateljil se

je z indijanskim poglavarjem Črnim Jelenom, ta pa ga je vpeljal v zdravilne veščine

svojega plemena in mu podaril semena omenjenih rastlin.


4

V Franciji uporabljajo tri vrste ameriškega slamnika: škrlatni ameriški slamnik (Echinacea

purpurea), ozkolistni ameriški slamnik (Echinacea angustifolia L.) in bledi ameriški

slamnik (Echinacea pallida L.) (Kreft, 2001a).

Škrlatni ameriški slamnik (Echinacea purpurea) je prvič naveden leta 1852 v zbirki

'Ecclectic Dispensatory of the United States' kot uspešno zdravilo za sifilis

(http://www.avogel.si/enciklopedija-rastlin/index.php). V Evropi so začeli z gojenjem te

rastlinske vrste zelo pozno, na začetku dvajsetega stoletja. Njegova proizvodnja je

razmeroma počasi naraščala in še danes ga večinoma (posušene rastline) uvažajo iz

Severne Amerike. Škrlatni ameriški slamnik je zaslovel po vsem svetu predvsem zaradi

svojega protivirusnega, protiglivičnega in protimikrobnega delovanja. Danes sodijo

pripravki iz ameriškega slamnika v skupino najbolje prodanih zdravil rastlinskega izvora na

svetu (Wagner, 1997). Na našem trgu se pojavljajo pripravki iz ameriškega slamnika v

obliki kapljic, tablet, bonbonov, zobne paste in kreme.

Najpomembnejše potencialno aktivne komponente škrlatnega ameriškega slamnika so

derivati kafeinske kisline, kot so to kaftarna kislina, klorogenska kislina, cinarin,

echinacozid in cikorna kislina (Lin in sod., 1999). Bioaktivne komponente se nahajajo v

cvetovih, zelenih organih in koreninah. Za uporabo se najpogosteje nabira cvetoče zelišče.

Iz sveže nabranega zelišča se iztisne sok ali pa se nadzemni deli, cvetovi in korenine

posušijo za različne čaje in izvlečke. V kolikor se odločimo za uporabo korenin, se najbolj

priporočajo korenine štiriletnih rastlin, ki jih izkopljemo v jeseni (Bauer, 1998).

Na zahodu se je ameriški slamnik uveljavil, kot najpomembnejše zelišče za krepitev

imunskega sistema. Pogosto se ga priporoča, kadar je telo oslabljeno zaradi stresa in

obremenitve, po težjih operacijah ali daljši izpostavljenosti soncu, uporablja pa se tudi pri

raznih kožnih boleznih, npr. pri luskavici.

Na osnovi raziskav iz leta 1950 vemo, da so v ameriškem slamniku glikozidi, ki učinkujejo

proti bakterijam. Poleg tega vemo, da podpirajo delovanje proti bakterijam še učinkovine,

ki kot nespecifična dražila povečujejo obrambno moč organizma in tako pomagajo v borbi


5

proti okužbi. Škrlatni ameriški slamnik uporabljajo tudi v kozmetične namene in kot

okrasno rastlino. V Evropi obstaja več kot 280 različnih izdelkov iz škrlatnega ameriškega

slamnika (Adam, 2002).

Kreft (2001b) navaja, da so v Nemčiji izvedli veliko kliničnih študij, ki so pokazale, da

pripravki iz ameriškega slamnika delujejo imunostimulativno, še posebej pri infekcijah

zgornjih dihalnih poti. Neposreden baktericidni ali bakteriostatični učinek te rastline je

zanemarljiv. Najpomembnejše je posredno delovanje, saj stimulira nespecifični imunski

sistem, poveča fagocinozo, aktivnost efektorskih celic (makrofagov, granulacitov,

limfocitov T in levkocitov) ter sproščanje imunomediatorjev prostaglandinov, interlevkina

I in interferanov (proteinov s protivirusno in protitumorno aktivnostjo).

Jemanje pripravkov iz ameriškega slamnika je po podatkih Krefta (2001b) vsekakor

koristno za preventivno povečanje odpornosti in za podporno zdravljenje skupaj z

antibiotiki pri že razvitih okužbah. Profilaktične učinke ameriškega slamnika so raziskovali

na prostovoljcih. Pogostost primarnih okužb se je pri osebah, ki so dobivale pripravke, v

primerjavi s kontrolno skupino zmanjšala za 15 %, pogostnost ponavljajočih okužb pa za

27 %.

Neprekinjeno jemanje pripravkov iz ameriškega slamnika naj ne bi bilo daljše od osem

tednov, saj lahko potencialno pospešijo avtoimune bolezni, zato jih naj ne uporabljajo

ljudje s težkimi sistemskimi boleznimi, kot so tuberkuloza, levkoza, kolagenske bolezni,

multipla skleroza ipd. (Kreft, 2001b). Podatke o potencialnih zdravilnih učinkih navajajo

tudi Raner in sod. (2007). Stranskih učinkov po podatkih Doljaka (2001) pri uporabi

ameriškega slamnika niso opazili, izjema je pojav alergij pri ljudeh, ki so alergični na

rastline iz družine nebinovk, npr. na arniko, badelj, ivanjščico, kamilico, lapuh, marjetico,

ognjič, pelin, repinec, repuh, rman, sončnico, vratič in zlato rozgo.

O vplivu sušenja rastlin na učinkovitost ne obstaja mnogo podatkov, znana pa je raziskava

o učinkih predelave, sušenja ter časa in temperature skladiščenja na vsebnost alkaloidov v

koreninah ameriškega slamnika. Ker je iztiskanje soka iz sveže cvetoče rastline relativno


6

preprostejše od ekstrahiranja, gredo rastline v takojšnjo predelavo brez predhodnega

sušenja, saj se le iz neposušenih rastlin lahko iztisne sok. Zaradi večje stabilnosti sok

razredčijo v etanolu (Doljak, 2001).


7

2.1 CILJ

Naloga predstavlja uvodno raziskavo, katere glavni cilj je bil priti do osnovnih podatkov o

vplivu nekaterih kemijskih substanc na rast in razvoj mladih rastlin škrlatnega ameriškega

slamnika v kontroliranih razmerah. Vključili smo štiri različne substance (jasmonska

kislina, salicilna kislina, Phosamco, EDDHA + Phosamco) v različnih koncentracijah.

Ker je bilo razmeroma veliko različnih koncentracij, o njihovih vplivih na rast in razvoj

škrlatnega ameriškega slamnika pa v literaturi nismo našli nobenih podatkov, smo se

odločili narediti preliminarno (uvodno) raziskavo, s katero bi prišli do najosnovnejših

podatkov, na osnovi katerih bi lahko nadaljevali s kompleksnejšimi raziskavami, ki bi

temeljile na večjih vzorcih rastlin. Pri raziskavah vpliva raznih kemijskih substanc na rast

in razvoj ameriškega slamnika je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je to zdravilna

rastlina in zato mora biti njena proizvodnja čim bolj naravna.


8

3 SISTEMATIKA IN BOTANIČNE ZNAČILNOSTI

3.1 SISTEMATIKA

Škrlatni ameriški slamnik spada med dvokaličnice, v red Asterales, družino Asteraceae,

tribus Heliantheae, rod Echinacea Moench in vrsto Echinacea purpurea (L.) Moench.

Kraljestvo: Plantae (rastline)

Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)

Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)

Red: Asterales (košarice)

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Tribus: Heliantheae

Rod: Echinacea

Vrsta: E. purpurea

(http:// sl.wikipedia.org/)

3.2 MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI:

Ameriški slamnik je večletna zelnata trajnica. Heeger (1956) navaja, da je socvetje

ameriškega slamnika na otip ostro, 'ježičasto' oz. čvrsto in da so rastline trpežne, zrastejo

60-100 cm visoko in merijo v obsegu 40 cm ali več. Koreninski sistem sestavljajo številne

razmeroma globoke, vlaknaste, svetlo rjave korenine. Glavnih oz. primarnih korenin je več,

ker obstaja več razvejanih navpičnih rizomov.

Steblo je pokončno, razvejano in do zgornje tretjine okroglo. Mladi deli stebla so rahlo

oglati in bolj hrapavi, lepljivi, zgoraj goli in svetlo zelene barve. Pod koškom je steblo

razširjeno in votlo.


9

Listi škrlatnega ameriškega slamnika so lahko zelo različnih oblik in velikosti. Klični listi

so sorazmerno majhni in enostavne oblike. Listi rozete so dolgo pecljati in suličasti. Včasih

se pojavlja tudi podolgovato srčasta oblika. Ko se razvije steblo, se na njem oblikujejo

stebelni listi. Na spodnjem delu stebla so listi močno pecljati, na zgornjem delu so peclji

mnogo krajši, pod socvetjem pa se lahko pojavljajo tudi listi brez pecljev. Velikost listne

ploskve je odvisna od sorte, okoljskih razmer, starosti rastline in položaja na rastlini.

Največje listne ploskve razvijejo na spodnjem delu stebla. Večina listov je razporejena v

rozeti, iz katere se začne razvijati steblo. Razvrstitev listov je v glavnem premenjalna.

Socvetje je košek, ki se razvije na vrhu poganjkov. Koški so v začetku skoraj ploski, z

nadaljnjim razvojem pa se izbočijo. Njihova zgradba je podobna kot pri drugih pripadnikih

družine Asteraceae. Košek obdaja ovojek ali involokrum, ki je sestavljen iz ovršnih listov.

V osrednjem delu koška se nahajajo cevasti, ob robu pa jezičasti cvetovi. Ime 'škrlatni

ameriški slamnik' izvira iz temno škrlatne barve jezičastih cvetov. Venci jezičastih cvetov

so delno žlebičasti in obrnjeni navzdol. Cvetenje ameriškega slamnika traja od junija do

septembra. Plod je, po podatkih istega avtorja, enosemenska rožka, pogosto s kodeljico oz.

papusom. V prerezu je običajno deltoidne oblike. Površina je rumenkaste do umazano

rjavo-sive barve, fino hrapava in največkrat imajo 3 ali 4 vzdolžne robove. Masa 1000 zrn

je 4-5 g (Heeger, 1956).


10

4 RAZMNOŽEVANJE IN PRIDELAVA

V zadnjem času se vse bolj poudarja organizirano pridelovanje požlahtnjenih kultivarjev

škrlatnega ameriškega slamnika z izbranimi lastnostmi, ki zagotavljajo uspeh pridelovanja

oz. dajejo drogo z veliko vsebnostjo učinkovin. Žlahtnjenje te rastlinske vrste temelji v

glavnem na sistematičnih križanjih izbranih genotipov in selekcij nastalih potomstev. Za

žlahtnjenje je to razmeroma nova rastlinska vrsta, zato je podatkov malo.

V procesu žlahtnjenja je pomembno upoštevati, da genetska struktura ni edini dejavnik, ki

zagotavlja kakovost nekega kultivarja. Ključna dejavnika, ki določata kakovost

ameriškega slamnika, sta količina in kakovost učinkovin, zaradi katerih gojimo rastline, na

kar močno vplivajo tudi ne-genetski dejavniki, med katere spadata okolje (ekološki

dejavniki) in tehnologija pridelovanja (Kramar, 1992). Pomembna pa je tudi starost

rastline, saj je to trajnica. Izbrati moramo tehnologijo, ki bo omogočala pridelavo največ

učinkovin najboljše sestave. Wagner (1980) navaja, da čas setve močno vpliva na razvoj

rastline. Zgodnja setev daje močnejše in bolj izenačene rastline.

Stephens (2008) navaja, da je Echinacea purpurea alogamna (tujeprašna) vrsta.

Samoooplodnjo preprečuje sporofitska avtoinkompatibilnost. Oprašuje se z žuželkami, kar

se vidi tudi po zgradbi socvetij in izločanju nektarja. Značilnosti, povezane z nektarjem, sta

proučevala Wist in Davis (2006). V svojih raziskavah sta ugotovila, da se nektar izloča od

začetka cvetenja do tretjega dne pistilatne faze. Največ nektarja se proizvede prvega dne

receptivnosti pestičeve brazde.

Ker so socvetja zbita in cvetovi zelo majhni, so klasična križanja (s pomočjo predhodne

emaskulacije) zelo zapletena. Večina žlahtniteljev se poslužuje inkompatibilnega sistema in

opraševanja s pomočjo čebel (Ivančič, osebna komunikacija 2009).


11

Pridelava se začne z vzgojo sadik in s pripravo površin na polju. Polja so posebej izbrana,

pridelava poteka v trajnih nasadih s pomočjo kooperantov in pod strokovnim nadzorom

usposobljenih strokovnjakov. Pridelovanje je običajno organizirano kot kooperacija, kjer

naročnik pomaga pri nabavi sadik, nadzira pridelovanje in odkup pridelka. Posebej

pomembno je pravilno gnojenje (najboljša je ekološka pridelava) in da se ne uporabljajo

fitofarmacevtska sredstva ter drugi kemični pripravki.

Ameriški slamnik najbolje uspeva na sončnih ali polsenčnih rastiščih in globokih, dobro

obdelanih tleh. Podlaga mora biti vlažna, vendar odcedna. Zastajanje vode pogosto

povzroči propad korenin.

Razmnožujemo ga lahko s semenom ali z delitvijo starih rastlin. Posejana semena običajno

kalijo zelo neenakomerno, zato strokovnjaki svetujejo pripravo sadik. Za pomladno sajenje

začnemo pripravljati sejančke nekje konec februarja. Semena pokrijemo s tanko plastjo

zemlje ali perlita in vse skupaj pustimo na svetlobi (Rode in Knapič, 2006).

Sredi maja sadike posadimo na stalno mesto. Mlad nasad je potrebno pazljivo okopavati in

zalivati. Gostota sajenja običajno variira od pet do sedem sadik na m2

(http://www.trebnik.com/zelišča/slamnik.php). Priporočena medvrstna razdalja je 60-70

cm, med rastlinami v vrsti pa 30-40 cm.

Zaradi sorazmerno velikih potreb po vlagi v začetni fazi rasti priporočajo sajenje na

površinah, kjer je možno namakanje. Rode in Knapič (2006) navajata, da je namakanje

nujno po sajenju, saj tako zagotovimo, da se rastline dobro ukoreninijo. Z namakanjem v

tej fazi ne smemo pretiravati zaradi nevarnosti oblikovanja plitvega koreninskega sistema.

Pomembno je tudi namakanje po prvi žetvi, saj to pospeši regeneracijo in rast rastlin ter

poveča pridelek druge žetve.


12

5 MATERIAL IN METODIKA DELA

ZASNOVA POSKUSA

Poskus smo začeli izvajati 21. maja 2007 v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru na

območju, namenjenem za gensko banko. Poskus smo nadaljevali in zaključili v rastlinjaku

UKC Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Za kalitev semen

smo uporabili standardne 'multiplošče'. Mlade rastline smo nato tretirali s štirimi

kemikalijami v različnih koncentracijah. Skupno je bilo 13 različnih tretiranj, vključno s

kontrolo (brez tretiranja) (preglednica 1).

5.2 OSNOVNI PODATKI O UPORABLJENIH KEMIKALIJAH

JASMONSKA KISLINA

Jasmonsko kislino so najprej zasledili kot sestavino dišav v eteričnem olju cvetov jasmina,

kasneje pa je bilo ugotovljeno, da je široko razširjena v rastlinskem svetu, pri nekaterih

glivah in mikroorganizmih. Uvrščamo jo med jasmonate, v skupino rastlinskih rastnih

regulatorjev. V rastlinah ima dvojno vlogo: uravnava normalno rast in razvoj rastlin,

udeležena pa je tudi pri odzivu rastlin na stresno okolje oz. dejavnike, kot so suša, UV-

žarki, ranitev ter napad patogenih mikroorganizmov ali škodljivcev. Jasmonska kislina

nastane iz nenasičene maščobne kisline, t.j. linolenska kislina, ki se najverjetneje sprosti iz

membranskih maščobnih kislin pod vplivom stresnega okolja (Kovač, 2005).


13

Preglednica 1. Uporabljene kemikalije in njihove koncentracije Zaporedna

številka

Naziv kemikalije

1 kontrola (destilirana voda)

2 jasmonska kislina (Sigma) 0,01 mM

3 jasmonska kislina (Sigma) 0,03 mM

4 salicilna kislina (Sigma) 0,06 mM

5a salicilna kislina (Sigma) 0,6 mM 7.4.2007

6a salicilna kislina (Sigma) 0,6 mM 20.4.2007


8 salicilna kislina (Sigma) 3 mM


10 salicilna kislina (Sigma) 10 mM

11 PHOSAMCO (Yara Vita) 0,25 g/100 ml

12 EDDHA (Fluka) + PHOSAMCO (Yara Vita)

0,06 mM 0,25g/100 ml

13 EDDHA (Fluka) + PHOSAMCO (Yara Vita)

0,5 mM 0,25g/100 ml a tretiranje s salicilno kislino je bilo opravljeno v dveh različnih časovnih

terminih.

Sprva so bili jasmonati poznani kot snovi, ki zavirajo rast rastlin. Začetni poskusi so

pokazali, da rastlinam dodana jasmonska kislina zavira rast poganjkov in korenin ter

kalitev semen nekaterih rastlin, pa tudi staranje rastlin. Povzročila je tudi rumenenje

listov in razgradnjo klorofila ter pospešila druge procese, povezane s staranjem. Po drugi

strani pa so razmeroma velike količine jasmonske kisline izmerili v rastočem tkivu, kar

kaže na njeno pomembno vlogo pri procesih rasti in razvoja rastlin, kot sta delitev in rast

celic. Da jasmonati sodelujejo tudi pri cvetenju, zorenju plodov in tvorbi semen, kažejo

tudi večje količine jasmonske kisline, ki so bile izmerjene v tkivih, ki služijo


14

razmnoževanju rastlin. Pri mnogih rastlinskih vrstah je bilo ugotovljeno, da je jasmonska

kislina udeležena pri odzivu rastlin na poškodbe. Rastline se na poškodbo, ki jo povzročijo

škodljivci, odzovejo na različne načine: tvorijo strupene snovi (fitoaleksine) in snovi, ki

škodljivce odvračajo, in snovi, ki privabljajo njihove naravne sovražnike. Rastline se

odzovejo s spremembami na mestu poškodbe (lokalno) in na mestih, ki so oddaljena od

poškodovanega tkiva (sistemski odziv). Mehanska poškodba povzroči hitro povečanje

jasmonske kisline v poškodovanem tkivu, kar sproži sintezo proteinaznih zaviralcev. Temu

sledi porast jasmonske kisline in sinteza proteinaznih zaviralcev tudi v nepoškodovanih

listih (Kovač, 2005; Urbanek Krajnc in Müller, 2006; Urbanek Krajnc in sod., 2008).

SALICILNA KISLINA

Najbolj je znan acetilni derivat te kisline, ki ga prodajajo pod blagovnim imenom aspirin. V

rastlinah je pomembna sporočilna molekula in vpliva na različne fiziološke procese. Ime

izvira iz besede Salix (vrba). Uvrščamo jo v veliko in raznoliko skupino sekundarnih

rastlinskih produktov imenovanih fenoli, za katere je značilen aromatski obroč, na

katerega je vezana hidroksilna skupina ali njen derivat. Fenoli imajo pomembno vlogo kot

strukturne snovi ali snovi, ki so udeležene pri obrambi rastlin pred škodljivimi dejavniki

žive in nežive narave. Dokazana je predvsem njena vloga pri sproščanju toplote pri

nekaterih rastlinah iz družine kačnikovk (Araceae) in pri odzivu rastlin na napad patogenih

mikroorganizmov.

Zanimanje za salicilno kislino se je močno povečalo, ko so ugotovili, da je povezana s

pridobljeno sistemsko odpornostjo rastlin. Prva znamenja, da je morda udeležena v

obrambnem odzivu rastlin na napad povzročiteljev bolezni, so bile ugotovitve, da

vbrizgavanje salicilne kisline ali aspirina v liste tobaka poveča odpornost tobaka proti

tobačnemu mozaičnemu virusu. Pri tem so zasledili, da se ob pojavu bolezni tvorijo

določeni proteini, katerih kopičenje se ujema z odpornostjo rastlin proti virusom, glivam in

bakterijam. Raziskave so pokazale, da škropljenje rastlin s salicilno kislino lahko sproži

odpornost proti različnim povzročiteljem bolezni. Tako bi naj bile rastlinske vrste, ki


15

kopičijo večjo količino salicilne kisline, bolj odporne. Lahko zavira tudi razmnoževanje ali

širjenje virusov po rastlinah (Kovač, 2002).

PHOSAMCO

To je mineralno gnojilo za foliarno gnojenje. Vsebuje NPK (20-8-14), 12,5 % SO3, 2%

MgO, 0,04% B, 0,2% Cu, 0,02% Fe, 0,26% Mn, 0,006% Mo, 0,14% Zn.

EDDHA (etilendiamin-di-orto-hidroksifenil ocetna kislina)

EDDHA (etilendiamin-di-orto-hidroksifenil ocetna kislina) tvori kelate s kovinskimi ioni

Ca, Fe, Mg, Mn, Zn in Cu. Na ta način pospešuje prehranjenost rastlin in njihovo

odpornost proti infekcijam z bakterijami in glivami.

5.3 NAČIN TRETIRANJA RASTLIN

Tretirali smo tako, da smo mlade sadike v stadiju dveh listov namočili za 24 ur v

odgovarjajoče koncentracije kemikalij. Da ne bi prišlo do napak, smo pripravili 13

posebnih plastičnih lončkov in v vsakem od njih je bila določena kemikalija z ustrezno

koncentracijo. Izjema je bil le lonček z vodo, ki je predstavljal kontrolo. V vsak lonček smo

namočili po deset sadik, ki so bile v stadiju dveh listov. Po štiriindvajsetih urah smo izprali

z vodo in posadili v lončke za sajenje številka 12 z zemljo - Tonsubstrat Klasman in

gnojilom 2g Basacote Plus GM (Compo, Münster, Nemčija) na 1l substrata. V končni

poskus smo vključili po 6 rastlin vsakega tretiranja.

Tretirane rastline smo dali v rastlinjak in jih redno oskrbovali z vodo vse do 24. septembra

2007, ko so dosegle stadij petih listov. Takrat smo začeli s fenotipskimi analizami. Vsako

individualno tretiranje je bilo ponovljeno na šestih rastlinah. Celotno število ovrednotenih

rastlin je bilo 78.


16

ANALIZA RASTLIN

Proučevali smo 12 lastnosti (devet je bilo kvantitativnih, tri pa so bile kvalitativne, ki smo

jih kvantificirali). To so bile:

− višina rastline (to je bila oddaljenost od površine tal do najvišje točke rastline)

− dolžina lista (dolžino smo izmerili kot razdaljo med vrhom listne ploskve in bazo listne

ploskve) (slika 1)

− maksimalna širina lista (izmerjena je bila, kjer je bil list najširši) (slika 1)

− oddaljenost prve stranske žile prvega reda od listnega roba (to lastnost smo določili kot

pravokotno razdaljo od točke, kjer se prva stranska žila odvaja od osrednje žile in

listnega roba) (slika 1)

− hrapavost lista (določili smo jo na osnovi otipa); lastnost smo kvantificirali s števili od

1-5, kjer je število 1 predstavljalo gladek list, število 2 je pomenilo blago hrapav,

število 3 je označevalo srednje hrapav list, število 4 hrapav list in število 5 je

predstavljalo zelo hrapav list

− število stranskih poganjkov (pri določanju števila stranskih poganjkov smo upoštevali

poganjke prvega reda, to pa so tisti, ki so izraščali neposredno iz glavnega stebla)

− dolžina socvetnega stebla (ta predstavlja razdaljo med točko, kjer se odvaja zadnja

(najvišja) stranska veja, in bazo socvetja)

− premer socvetja (nanašal se je na premer socvetja, ki je vključeval tudi jezičaste

cvetove) (slika 2)

− premer osrednjega dela socvetja (nanašal se je na premer tistega dela socvetja, ki je v

sredini, izključujoč jezičaste cvetove) (slika 2)

− višina socvetja (izmerjena je bila kot razdalja med bazo socvetja in njegovim vrhom)

(slika 2)

− barva jezičastih cvetov (vršni del jezičastih cvetov na spodnji strani) (slika 3)

− barva jezičastih cvetov (na sredini zgornje strani) (slika 3)


17

Slika 1.

Dimenzije listne ploskve: a – dolžina lista, b – maksimalna širina lista, c – oddaljenost prve

stranske žile prvega reda od listnega roba.


18

Slika 2.

Dimenzije socvetja: a – premer socvetja, b – premer osrednjega dela socvetja, c – višina

socvetja.


19

Slika 3.

Določanje barve jezičastih cvetov: a – vršni del na spodnji strani, b – na sredini zgoraj.


20

Za kvantifikacijo in označevanje barve jezičastih cvetov smo uporabili naslednjo skalo:

W - bela (white) = 1, G – zelena (green) = 2, Y – rumena (yellow) = 3, O – oranžna

(orange) = 4, B – rjava (brown) = 5, Pi – roza (pink) = 6, R – rdeča (red) = 7, Pu – purpurna

(purple) = 8. Za določanje kontrastov smo uporabili oznake L in D: L = svetla (light), D =

temna (dark), LL = zelo svetla in DD = zelo temna.

Ker je bilo vsako tretiranje ponovljeno le na šestih rastlinah, detaljna statistična analiza ni

bila možna. Izračunali smo le nekatere parametre. Pri tem smo uporabili SPSS 14.0

program.


21

6 REZULTATI Z RAZPRAVO

Vsako tretiranje je bilo ponovljeno na šestih rastlinah. Vsaka od teh šestih rastlin je bila v

svojem loncu. Ker so nekatera tretiranja obsegala visoke koncentracije nekaterih kemikalij,

vse rastline niso razvile stebla in socvetij, ampak so ostale so v rozetnem stadiju. Zaradi

tega je v tabeli 2, v nekaterih primerih, N<6.

Srednje vrednosti in variabilnost kvantitativnih in kvantificiranih kvalitativnih

lastnosti

Maksimalno višino (95 cm) je imela rastlina, ki je bila tretirana z EDDHA (0,06 mM) +

PHOSAMCO (0,25 g/ 100 ml). Največjo vrednost povprečja pa smo izračunali pri

tretiranju s salicilno kislino koncentracije 0,06 mM (Preglednica 2). Dokaj velik vpliv na

višino smo zabeležili tudi pri salicilni kislini pri koncentracijah 0,06 mM in 1,2 mM. Pri

rastlinah, ki so bile tretirane z jasmonsko kislino koncentracije 0,03 mM, salicilno kislino

koncentracije 0,6 mM (7. 4. 2007), in 3 mM ter z EDDHA (0,5 mM) + PHOSAMCO (0,25

g/ 100 ml) ni bilo možno določiti višine, saj so razvile samo liste brez stebla in socvetja.

Maksimalno dolžino lista (63 cm) smo izmerili pri rastlinah, ki so bile tretirane z

PHOSAMCO koncentracije 0,25 g/100 ml. Najvišje povprečje pa je bilo izračunano pri

tretiranju z jasmonsko kislino koncentracije 0,03 mM.

Najširši list smo izmerili pri rastlini, tretirani s salicilno kislino koncentracije 1,2 mM.

Najvišje povprečje te lastnosti pa smo izračunali pri tretiranju z jasmonsko kislino

koncentracije 0,03 mM ( Preglednica 2).

Tretiranje z jasmonsko kislino koncentracije 0,03 mM je imelo za posledico tudi največjo

oddaljenost prve stranske žile od listnega roba. Najvišje povprečje za to lastnost pa smo

izračunali pri rastlinah, tretiranih s salicilno kislino koncentracije 0,06 mM (7. 4. 2007).


22

Število stranskih vej se je gibalo od nič do tri. Maksimalna vrednost dolžine

socvetnega stebla je bila 29,4 cm pri rastlinah, ki so bile tretirane s salicilno kislino

koncentracije 0,6 mM (20. 4. 2007). Pri tem tretiranju smo določili tudi najvišjo

vrednost povprečja (27,4 cm).

Največji premer socvetja (17 cm) in najvišje povprečje te lastnosti smo določili pri

rastlinah, ki so bile tretirane s salicilno kislino koncentracije 0,6 mM (20.4.2007).

Barva jezičastih cvetov na vršnem delu na spodnji strani je bila pri večini rastlin nežno

roza. Pojavljale pa so se tudi rastline z belkastimi in zelenkastimi odtenki. Tudi barva

jezičastih cvetov na sredini zgornje strani je bila podobna (prevladovala je nežna roza).

Največji premer osrednjega dela socvetja je bil 3,2 cm. Določen je bil pri rastlinah, ki so

bile tretirane s salicilno kislino koncentracije 0,6 mM (20.4.2007). Najvišje povprečje za to

lastnost pa smo izračunali pri rastlinah, tretiranih z jasmonsko kislino koncentracije 0,1

mM.

Najvišje socvetje (3,0 cm) je bilo izmerjeno pri rastlinah, tretiranih s salicilno kislino

koncentracije 1,2 mM in rastlini, tretirani z EDDHA (0,5 mM) + PHOSAMCO

(0,25g/100 ml) ( Preglednica 2).


23

Preglednica 2: Srednje vrednosti in variabilnost proučevanih lastnosti

1 Višina rastline (cm)

Tretiranje Na Min. Maks. Sr. vr.

St. dev.

C.V.(%)

1 Kontrola 4 48,0 72,0 59,75 9,87 16,51

2 Jasmonska kislina 0,01 mM 4 24,0 59,0 45,25 14,95 33,03

3 Jasmonska kislina 0,03 mM 1b - - - - -

4 Salicilna kislina 0,06 mM 3 46,0 88,0 72,00 23,18 31,90

5 Salicilna kislina 0,6 mM 7.4.07 1 - - - - -

6 Salicilna kislina 0,6 mM 20.4.07 4 10,0 60,0 43,27 22,59 52,21


8 Salicilna kislina 3 mM 1 - - - - -



11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 2 - - - - -

12 EDDHA+PHOSAMCO 0,06 mM 0,25 g/100 ml 2 - - - - -


2 Dolžina lista (cm)

1 Kontrola 6 11,0 39,0 18,76 11,20 59,70







8 Salicilna kislina 3 mM 6 19,0 49,0 38,50 10,46 27,16



11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 6 10,3 63,0 38,71 22,84 59,00

12 EDDHA+PHOSAMCO 0,06 mM 0,25 g/100 ml 6 11,0 42,0 29,78 14,09 47,31

13 EDDHA+PHOSAMCO 0,5 mM 0,25 g/100 ml 6 10,5 45,0 32,08 11,93 37,18 a Število rastlin, ki so razvile opazovano lastnost b Le ena od šesti rastlin je pri tem tretiranju razvila steblo


24

Preglednica 2: Nadaljevanje

3 Maksimalna širina lista (cm) Tretiranje Na Min. MMaks. Sr.

vr. St. dev.

C.V.(%)

1 Kontrola 6 2,90 8,00 4,48 1,90 42,41










11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 6 2,10 9,60 5,55 3,15 56,75



4 Oddaljenost prve stranske žile od listnega roba (cm)

1 Kontrola 6 1,80 4,20 2,60 0,92 35,38










11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 6 1,50 3,00 2,25 0,61 27,11


13 EDDHA+PHOSAMCO 0,5 mM 0,25 g/100 ml 6 1,90 4,20 2,85 0,96 33,68 a Število rastlin, ki so razvile opazovano lastnost


25

Preglednica 2: Nadaljevanje

5 Hrapavost lista Tretiranje Na Min. Maks. Sr.

vr. St. dev.

C.V.(%)

1 Kontrola 6 1 4 2,33 1,03 44,20

2 Jasmonska kislina 0,01 mM 6 1 4 2,67 1,03 38,57

3 Jasmonska kislina 0,03 mM 6 2 5 4,00 1,09 27,25

4 Salicilna kislina 0,06 mM 6 4 5 4,83 0,40 8,28

5 Salicilna kislina 0,6 mM 7.4.07 6 5 5 5,00 0,00 0

6 Salicilna kislina 0,6 mM 20.4.07 6 2 4 2,33 0,81 34,76


8 Salicilna kislina 3 mM 4 1 2 1,75 0,50 28,57


10 Salicilna kislina 10 mM 6 1 5 3,33 1,50 45,04

11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 6 2 4 3,33 1,03 30,93

12 EDDHA+PHOSAMCO 0,06 mM 0,25 g/100 ml 6 1 5 3,83 1,83 47,78

13 EDDHA+PHOSAMCO 0,5 mM 0,25 g/100 ml 6 4 4 4,00 0,00 0

6 Število stranskih poganjkov

1 Kontrola 4 0 3 1,25 1,50 120

2 Jasmonska kislina 0,01 mM 4 0 2 1,25 0,95 76


4 Salicilna kislina 0,06 mM 3 2 2 2,00 0,00 0


6 Salicilna kislina 0,6 mM 20.4.07 3 0 2 1,33 1,15 86,46



9 Salicilna kislina 5.0mM 3 0 1 0,33 0,57 172,2

10 Salicilna kislina 10mM 2 - - - - -

11 PHOSAMCO 0.25g/100ml 2 - - - - -

12 EDDHA+PHOSAMCO 0.06mM 0.25g/100ml 2 - - - - -

13 EDDHA+PHOSAMCO 0.5mM 0.25g/100ml 1 - - - - - a Število rastlin, ki so razvile opazovano lastnost b Le ena od šesti rastlin je pri tem tretiranju razvila stranske poganjke


26

Preglednica 2: Nadaljevanje 7 Dolžina socvetnega stebla (cm) Tretiranje Na Min. Maks. Sr.

vr. St. dev.

C.V.(%)

1 Kontrola 4 15,6 19,9 18,10 1,93 10,66










11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 2 - - - - -



8 Premer socvetja (cm)

1 Kontrola 4 1,0 1,5 1,22 0,26 21,31


3 Jasmonska kislina 0,03 mM 1 - - - - -








11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 2 - - - - -


13 EDDHA+PHOSAMCO 0,5 mM 0,25 g/100 ml 1 - - - - - a Število rastlin, ki so razvile opazovano lastnost b Le ena od šesti rastlin je pri tem tretiranju razvila socvetno steblo


27

Preglednica 2: Nadaljevanje 9 Barva jezičastih cvetov (vrhnji del jez. cvet. na sp. strani) Tretiranje Na Min. Maks. Sr.

vr. St. dev.

C.V.(%)

1 Kontrola 4 1,31 6,21 2,93 2,21 75,42

2 Jasmonska kislina 0,01 mM 4 1,21 2,61 2,00 0,58 29









11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 2 - - - - -



10 Barva jezičastih cvetov (vrhnji del jez. cvet. na zg. strani)

1 Kontrola 4 1,20 6,31 3,92 2,65 67,60










11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 2 - - - - -


13 EDDHA+PHOSAMCO 0,5 mM 0,25 g/100 ml 1 - - - - - a Število rastlin, ki so razvile opazovano lastnost b Le ena od šesti rastlin je pri tem tretiranju razvila socvetje


28

Preglednica 2: Nadaljevanje 11 Premer osrednjega dela socvetja (cm) Tretiranje Na Min. Maks. Sr.

vr. St. dev.

C.V.(%)

1 Kontrola 4 1,2 2,3 1,75 0,46 26,28










11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 2 - - - - -

12 EDDHA+PHOSAMCO 0,06 mM 0,25 g/ 100ml 2 - - - - -

13 EDDHA+PHOSAMCO 0,5mM 0,25g/100ml 1 - - - - -

12 Višina socvetja (cm)

1 Kontrola 4 0,5 2,5 1,07 0,95 88,78








9 Salicilna kislina 5,0 mM 3 0,3 2,3 1,00 1,12 112


11 PHOSAMCO 0,25 g/100 ml 2 - - - - -


13 EDDHA+PHOSAMCO 0,5 mM 0,25 g/100 ml 1 - - - - - a Število rastlin, ki so razvile opazovano lastnost b Le ena od šesti rastlin je pri tem tretiranju razvila socvetje


29

Korelacijska povezanost med proučevanimi lastnostmi

Najčvrstejše korelacije so bile ugotovljene med dolžino socvetnega stebla in premerom

socvetja, med številom stranskih vej in višino socvetja, ter med maksimalno širino lista in

oddaljenostjo prve stranske žile od listnega roba (Preglednica 3).

Višina rastline in dolžina lista sta neodvisni lastnosti, saj je njuna korelacija zelo blizu

vrednosti 0 (r = - 0,1). Najnižji korelacijski koeficient (r = 0,008) je bil ugotovljen med

barvo jezičastih cvetov (vršni del jezičastih cvetov na spodnji strani) in dolžino socvetnega

stebla. To pomeni, da je barva jezičastih cvetov (vršni del jezičastih cvetov na

spodnji strani) neodvisna od dolžine socvetnega stebla. Zelo nizek korelacijski

koeficient (r = – 0,007) imata tudi višina rastline in premer socvetja. Tu lahko sklepamo,

da so možne zelo nizke rastline z zelo širokimi socvetji in zelo visoke rastline z zelo

majhnim premerom socvetja. Med korelacijsko neodvisne lastnosti spadajo tudi

maksimalna širina lista in premer osrednjega dela socvetja. To pa pomeni, da so možni

genotipi z zelo ozkimi listi in širokimi socvetji in obratno.

Med zanimive korelacije spada povezanost med višino rastline in barvo jezičastih cvetov

(vršni del jezičastih cvetov na spodnji strani) (r = 0,463), kar pomeni da imajo višje rastline

običajno temnejše jezičaste cvetove. Podobno velja tudi za višino rastline in barvo

jezičastih cvetov na sredini zgornje strani (r = 0,531). Če logično povežemo korelaciji med

višino rastline in barvo jezičastih cvetov (vršni del jezičastih cvetov na spodnji strani in

barvo jezičastih cvetov na sredini zgornje strani), lahko zaključimo, da imajo višje rastline

običajno temnejša socvetja.

Med zanimive korelacije lahko uvrstimo tudi povezanost med maksimalno širino lista in

višino socvetja. Rastline s širšimi listi so imele v povprečju višja socvetja. Ta odnos bi

lahko razložili z povečano fotosintezo pri širših listih, ki omogoča boljši razvoj socvetja.


30


31

7 SKLEPI

Naša raziskava je preliminarne narave. Vsako tretiranje je bilo ponovljeno le na šestih

rastlinah, kar je premalo za kompleksnejšo statistično analizo. Poleg tega pa se nekatere

lastnosti, vključene v raziskavo, niso razvile pri vseh rastlinah (npr. steblo in/ali socvetje,

če je neka rastlina ostala trajno v rozetnem stadiju).

Dobljeni rezultati predstavljajo izhodiščne informacije, ki bi jih bilo potrebno preveriti na

večjih vzorcih.

Vključili smo štiri kemikalije: jasmonsko kislino, salicilno kislino, EDDHA in gnojilo

PHOSAMCO. Proučevali smo njihov vpliv na 12 lastnosti škrlatnega ameriškega

slamnika.

Jasmonska kislina je imela najbolj pozitiven vpliv na razvoj osrednjega dela socvetja, na

oddaljenost prve stranske žile od listnega roba, na dolžino in širino lista (pri koncentraciji

0,03 mM).

Salicilna kislina pri koncentraciji 1,2 mM je bila najbolj učinkovita pri oblikovanju širine

listne ploskve in višine socvetja. Pri koncentraciji 0,6 mM (7.4.2007) je imela največji

vpliv na oddaljenost prve stranske žile prvega reda od listnega roba in na število stranskih

vej. Koncentracija 0,6 mM (20.04.2007) je najbolj učinkovito vplivala na premer celotnega

socvetja, učinkovala pa je tudi na premer osrednjega dela socvetja.

PHOSAMCO je imel sorazmerno majhen vpliv na razvoj proučevanih lastnosti. Največji

vpliv smo zabeležili pri koncentraciji 0,25 g / 100 ml pri oblikovanju dolžine lista.

EDDHA kombinirana s PHOSAMCO je delovala dokaj podobno kot sam PHOSAMCO.

Največji vpliv je zabeležen pri oblikovanju višine rastline in višine socvetja.


32

Najčvrstejše korelacije smo ugotovili med dolžino socvetnega stebla in premerom socvetja,

med številom stranskih vej in višino socvetja ter med maksimalno širino lista in

oddaljenostjo prve stranske žile od listnega roba. Dokaj čvrste korelacije so bile

ugotovljene tudi med maksimalno širino lista in višino socvetja. Širši listi so imeli v

povprečju višja socvetja.

Najšibkejše korelacije smo ugotovili med barvo jezičastih cvetov (vršni del jezičastih

cvetov na spodnji strani) in dolžino socvetnega stebla. Zelo nizek korelacijski koeficient

imata tudi višina rastline in premer socvetja. Sklepamo lahko, da so možne zelo nizke

rastline z zelo širokimi socvetji in zelo visoke rastline z zelo majhnim premerom socvetja.

Pri planiranju raziskovanja učinkov posameznih kemičnih substanc na rast in razvoj

škrlatnega ameriškega slamnika je potrebno upoštevati, da je to tujeprašna in pretežno

heterozigotna vrsta. Zaradi heterozigotnosti, ki je povezana z genetsko raznolikostjo sortnih

materialov, bi morale takšne raziskave temeljiti na mnogo številčnejših vzorcih.

Na osnovi naših preliminarnih rezultatov bi bilo priporočljivo v nadaljnje raziskave

vključiti jasmonsko kislino v koncentraciji 0,03 mM , salicilno kislino v koncentracijah

0,06, 0,6 in 1,2 mM in EDDHA v koncentraciji 0,5 mM. Na ta način bi imeli le štiri

tretiranja (in kontrolo), kar bi omogočalo oblikovanje mnogo večjih vzorcev rastlin.

V kemikalijah bi morali namakati malo mlajše rastline ali pa bi namakanje moralo trajati

48 ur. Takšen pristop bi najverjetneje omogočil večjo diferenciacijo med učinki

posameznih kemikalij oz. njihovih koncentracij.


33

8 VIRI

8.1 CITIRANI VIRI

Adam K. L. 2002. Echinacea as an alternative crop.

http://attra.ncat.orgIattara-pub/echinacea.html (junij 2002)

Baričevič D. 1996a. Rastlinske droge in njihovi sekundarni metaboliti – surovina

rastlinskih zdravilnih pripravkov. Ljubljana, samozaložba: str. 81.

Baričevič D. 1996b. Priročnik za ciklus predavanj pridelovanje zdravilnih rastlin. – 1.Del.

Ljubljana, samozaložba: str. 117.

Bauer R. 1998. The Echinacea story - the scientific development of an herbal

immunostimulant. V: Plants for food and medicine; Prendergast HDV, Etkin N. L., Harris

D. R., Houghton P. I. (eds), Royal Botanic Garden, Kew, London, str. 317-332.

Doljak B. 2001. Ameriški slamnik proti prehladu. Herbika, april: str. 4, 5.

Galle – Toplak K. 2000. Zdravilne rastline na slovenskem. Ljubljana, Založba Mladinska

knjiga: str. 312.

Heeger E. F. 1956. Handbuch des Arznei und Gewurzpflanzenbaues Drogengewinnung.

Leipzing: str. 775.


34

Kovač M. 2002. Salicilna kislina pomembna sporočilna molekula v rastlinah.

Proteus 65, št. 4, str. 150 – 155.

Kovač M. 2005. Jasmonska kislina uravnava rast in razvoj rastlin ter njihov odziv na stres.

Proteus 67, št. 9/10, str. 395-400.

Kramar J. 1992. Zdravilne rastline tisoč in en izbran recept. Ljubljana, Založba Grad: str.

289.

Kreft S. 2001 a. Zelena preventiva. Herbika, september: str. 20 – 21.

Kreft S. 2001b. Odpravlja vzroke prehlada. Herbika, oktober: str. 26 – 29.

Lin Z., Neamati N., Zhao H., Kiryu Y.,. Turpin J.A, Aberham C., Strebel K., Kohn K.,

Witvrouw M., Pannecouque, C, Debyser Z., Clercq E.D., Rice W.G., Pommier Y., Burke

T.R. 1999, Chichoric acid analogues as HIV-1 integrase inhibitors, J. Med. Chem. 42: str.

1401–1414.

Lokar H. 2004. Trg zdravilnih in aromatičnih rastlin v Sloveniji. Diplomsko delo, Univerza

v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: str. 36.

Mistrikova in Vaverkova. 2007. Morphology and anatomy of Echinacea purpurea, E.

angustifolia, E. pallida and Parthenium integrifolium. Biologia, Section Botany,

Bratislava, 62/1: str. 2 – 5.

Raner G. M., . Cornelious S., Moulick K., Wang Y., Mortenson A., Cech N. B. 2007.

Effects of herbal products and their constituents on human cytochrome P4502E1 activity.

Food and Chemical Toxicology 45: str. 2359–2365.

Rode J., Knapič M. 2006. Namakanje zelišč. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in

prehrano Republike Slovenije: str. 23.


35

Stephens L. C. 2008. Self-incompatibility in Echinacea purpurea. Hortscience 43: str.

1350-1354.

Urbanek Krajnc A., Müller M. 2006. An Insight into the defense mechanisms and the role

of glutathione during advanced ZYMV infection in Styrian oil pumpkin. Agricultura 4/1:

str. 27-35.

Urbanek Krajnc A., Zeichmann B., Stabentheiner E., Müller M. 2008. Artificial elevation

of salicylic acid affects thiol contents in symptom development in Cucurbita pepo during

Zucchini yellow mosaic virus (ZYMV) infection. Phyton (Horn), 48/1: str. 13-35.

Wagner T. 1980. Pridelovanje zdravilnih rastlin. Ljubljana, ČZP Kmečki glas: str. 169.

Wagner T. 1997. Pridelovanje zelišč. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za

kmetijstvo: str. 238.

Wist T. J. in Davis A. R. 2006. Floral nectar and nectary anatomy and ultrastructure of

Echinacea purpurea (Asteraceae). Annals of Botany 97: str. 177-193.

8.2 DRUGI VIRI

http://www.avogel.si/enciklopedia-rastlin/index.php (junij 2008)

http://www.ezdravje.com/si/zeli (junij 2008)

http://www.trebnik.com/zelišča/slamnik.php (junij 2008)

Wikipedia: http://sl.wikipedia.org/ (junij 2008)


36


PRILOGA

Slika 1 p. Mlade rastlinice 14 dni po tretiranju s kemikalijami.


Slika 2 p. Mlada rastlinica tretirana s Salicilno kislino koncentracije 3 mM (20. 4. 2007).


Slika 3 p. Mlade rastlinice 21 dni po tretiranju s kemikalijami (presajene v lončke).


Slika 4 p. Mlade rastlinice v obdobju hitrega razvoja listov.


ZAHVALA

Za usmerjanje, svetovanje, strokovno pomoč in vzpodbudo se iskreno zahvaljujem

mentorju red. prof. dr. Antonu Ivančiču.

Zahvaljujem se tudi višjemu predavatelju mag. Ignacu Janžekoviču za strokovna navodila

in pomoč pri izvajanju poskusa.

Posebna zahvala velja staršema za podporo ter vsestransko razumevanje skozi celoten

študij in pri diplomski nalogi.


Documents

PRELIMINARNA RAZISKAVA VPLIVA RAZLI ČNIH ČNIH SPOJIN … · Predvideva se, da Indijanci niso lo čili med posameznimi vrstami echinacej, temve č so uporabljali tisto vrsto, ki