REPUBLIKA SLOVENIJA

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

POSLOVANJE BANKE S POVEZANIMI OSEBAMI

Kandidatka: Mateja Rojs, univ. dipl. ekon. Rojena: 03.03.1969 v Mariboru Zaposlena: Abanka Vipa, d. d. Delovno mesto: Samostojni poslovni skrbnik Absolventka smeri: Poslovne finance in bančništvo Tema odobrena: na seji senata EPF, dne 16. 9. 2005 Z delovnim naslovom : Poslovanje banke s povezanimi osebami Mentor: dr. Jože Glogovšek, redni profesor Somentor: dr. Borut Bratina, izredni profesor Lektorica: Maja Razboršek, prof.

ii

KAZALO VSEBINE

Povzetek.....................................................................................................................iv

1 Uvod ....................................................................................................................................1 1.1 Opredelitev področja in oris problema .......................................................................1 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ..................................................................................2 1.3 Predpostavke in omejitve ...........................................................................................4 1.4 Predvidene raziskovalne metode ................................................................................4

2 Opredelitev pojma povezanih oseb ..................................................................................6 2.1 Opredelitev pojma povezanih oseb v Zakonu o gospodarskih družbah ....................6 2.2 Opredelitev pojma povezanih oseb v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb ......8 2.3 Opredelitev pojma povezanih oseb v Zakonu o bančništvu ......................................9 2.4 Opredelitev pojma povezanih oseb v Slovenskih računovodskih standardih .........11 2.5 Opredelitev pojma povezanih oseb v Mednarodnih računovodskih standardih......12 2.6 Opredelitev pojma povezanih oseb v Zakonu o trgu vrednostnih papirjev..............14 2.7 Oblike povezanih družb ..........................................................................................14

3 Tveganja pri bančnem poslovanju.................................................................................16 3.1 Klasična tveganja .....................................................................................................19 3.1.1 Kreditno tveganje.............................................................................................19 3.1.2 Likvidnostno tveganje .....................................................................................21 3.2 Tržna tveganja ..........................................................................................................22 3.2.1 Obrestno tveganje ............................................................................................22 3.2.2 Tečajno tveganje..............................................................................................23 3.2.3 Tehnološko tveganje ........................................................................................23 3.2.4 Operativno tveganje.........................................................................................24 3.3 Zakonska podlaga za upravljanja kreditnega tveganja .............................................27 3.3.1 Kapitalska ustreznost banke ............................................................................27 3.3.2 Oblikovanje rezervacij.....................................................................................30 3.3.3 Omejitve glede največjih dopustnih izpostavljenosti banke..................................37 3.4 Baselski kapitalski standardi ....................................................................................40

4 Vpliv upoštevanja povezanosti komitentov banke na upravljanje tveganj ...............46 4.1 Upoštevanje povezanosti komitentov kot zavarovanje pred tveganjem, povezanim s preseganjem dopustnih izpostavljenosti .......................................46 4.2 Upoštevanje povezanosti komitentov kot zavarovanje pred tveganjem, povezanih z določitvijo previsoke zgornje meje zadolževanja podjetja ............47 4.3 Upoštevanje povezanosti komitentov kot zavarovanje pred tveganjem, povezanih z nerealno oceno bonitete podjetij....................................................49

5 Konsolidiranje računovodskih izkazov .........................................................................52 5.1 Razmerja med Zakonom o gospodarskih družbah in Slovenskimi računovodskimi standardi glede konsolidiranja ................................................52

iii

5.2 Opredelitev konsolidiranih računovodskih izkazov in konsolidiranega letnega poročila po Zakonu o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardih ................................................................54 5.2.1 Zavezanci za sestavitev konsolidiranega letnega poročila ..............................55 5.3 Opredelitev skupine po Zakonu o gospodarskih družbah in

Slovenskih računovodskih standardih ter Mednarodnih standardih računovodskega poročanja .................................................................................56

5.4 Način vključevanja podjetij v skupini v konsolidirane računovodske izkaze.......58 5.5 Izločanje sredstev ....................................................................................................60 5.6 Izločanje terjatev in obveznosti ...............................................................................60 5.7 Izločanje vmesnih poslovnih izidov ........................................................................60 5.8 Izločanje prihodkov in odhodkov............................................................................61

6 Oblikovanje skupine povezanih oseb v banki ...............................................................62

7 Model oblikovanja skupine povezanih oseb v banki na konkretnem primeru.........64 7.1 Opis modela.............................................................................................................64 7.2 Oblikovana skupina v banki X ................................................................................67 7.3 Prednosti novega modela.........................................................................................67

8 Ugotovitve in sklepi .........................................................................................................69

Literatura ...................................................................................................................... ...72

Viri ....................................................................................................................................75

Priloga 1.............................................................................................................................1

Priloga 2.............................................................................................................................2

Priloga 3.............................................................................................................................5

Priloga 4.............................................................................................................................6

Priloga 5.............................................................................................................................7

iv

POVZETEK Povezovanje podjetij je posledica različnih ekonomskih in pravnih ter tehničnih razlogov. Praviloma povezave temeljijo na kapitalski udeležbi podjetij v drugih podjetjih. Skupni cilj povezovanja podjetij je v doseganju večjih gospodarskih učinkov. Povezana podjetja niso pravno nesamostojna, ampak lahko vsako podjetje v pravnem smislu ostane samostojno, na trgu pa kot skupina dosegajo veliko fleksibilnost in konkurenčnost. Banke so pri poslovanju podrejene vrsti predpisov, med katerimi je temeljni Zakon o bančništvu. Z namenom zavarovanja bank in hranilnic pred tveganjem, povezanim s koncentracijo kreditne izpostavljenosti do posameznih oseb in skupine povezanih oseb, je bil izdan Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic. Ta podrobneje opredeljuje pojem povezane osebe ter določa, da se kot posameznega komitenta banke pri izračunu izpostavljenosti štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje. Predpis zavezuje poslovne banke, da razvijejo ustrezne informacijske sisteme in računovodske postopke za tekoče spremljanje izpostavljenosti do povezanih oseb ter zagotavljajo pravilno poročanje Banki Slovenije. Povezane osebe torej predstavljajo za poslovne banke enega dolžnika in eno tveganje. Od komitentov mora banka pridobiti potrebne podatke za ugotavljanje medsebojne povezanosti in odvisnosti, ki jih vključi tudi v oceno bonitete komitenta. Zakoni različno opredeljujejo pojem povezanih oseb. Predstavljene so definicije po Zakonu o gospodarskih družbah, Zakonu o bančništvu, Zakonu o trgu vrednostnih papirjev, Zakonu davka od dobička pravnih oseb ter Mednarodnih in slovenskih računovodskih standardih. Banke ob svojem poslovanju pretežno razpolagajo z denarjem svojih deponentov, kar pomeni, da upravljajo s tujim denarjem; na drugi strani pa ta denar dalje posojajo kreditojemalcem. Vse to predstavlja različna tveganja. Vsaka banka mora ugotoviti, katera tveganja so zanjo glede na vrsto in obseg poslovanja najpomembnejša in do katere mere želi ta tveganja obvladovati. Novi kapitalski sporazum, imenovan tudi Basel II, vključuje na področju poslovanja bank veliko novosti, predvsem na področju ocenjevanja in merjenja tveganj. Ta sporazum namreč s predpisovanjem potrebne in primerne višine kapitala uravnava obseg tveganj v bankah. Tveganje, povezano s preseganjem dopustnih izpostavljenosti, je v praksi povezano s financiranjem večjih podjetij, medtem ko je tveganje določitve previsoke zgornje meje zadolževanja ter nerealne ocene bonitet podjetja povezano tako z velikimi kot z malimi podjetji, ne glede na njihovo pravno organizacijsko obliko. Namen pravil o največji dopustni izpostavljenosti je preprečiti položaj, v katerem bi banka zaradi prevelike izpostavljenosti do posamezne osebe lahko ob morebitni nelikvidnosti ali nesolventnosti te osebe tudi sama postala nelikvidna ali nesolventna. Povezane osebe, ki za banko pomenijo eno samo tveganje, so tako posebna oblika povezanosti. Pri tem ni pomemben način povezave med temi osebami, temveč samo rezultat te povezave. Dve osebi namreč za banko pomenita eno samo tveganje, ko poslovanje ene od obeh oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe.

v

Ključne besede Banke, tveganja, kapital, kapitalski sporazum, Banka Slovenije, likvidnost, kreditno tveganje, obrestno tveganje, valutno tveganje, operativno tveganje, računovodski izkazi, konsolidiranje, povezana podjetja, povezave, gospodarske družbe.

vi

SUMMARY Connecting of companies is a consequence of different economic, legal and technical causes. As a rule these connections are based upon the capital participation of companies in other companies. The common goal of connecting of companies is in achieving of larger economic effects. These connected companies are not legally dependent, because each company can stay independent in legal sense, but on the market they can achieve large flexibility and competitiveness as a group. While officiating banks are subordinated to number of regulations, among which is fundamental the law concerning banking. With intention to insure the banks and the savings banks against risk, connected with concentration of credit exposure towards individuals and groups of connected persons, conclusion concerning large exposure of banks and savings banks was issued. It declares more in detail a conception of connected person and it also defines, that as an individual commissioner at calculation of exposure are considered also two or more persons, so that they represent only one risk for the bank. This regulation ties up business banks to develop suitable information systems and accounting procedures for current accompanying of exposure towards connected persons, and that they ensure the correct reporting to the Bank of Slovenia. The connected persons therefore represent one debtor and one risk for the business banks. The banks must gain the required data from the commissioner in order to state the mutual connection and dependence, which are included in the commissioner’s profit estimation. The term of connected person is defined differently by different laws. Definitions are introduced according to the law concerning economic societies, law concerning banking, law concerning stock market, law concerning tax profit of artificial person, and also according to international and Slovene accountancy standards. Along their monetary operations banks mainly have the money of their commissioners at disposal, which means that they operate with foreign money, which they on the other hand lend to their credit takers. All of this represents different risks. Each bank has to find out, which risks are the most important according to the type and the extent of its operation and to which extent these risks should be controlled. The newest Capital Accord, so called Basel II, includes many novelties in the field of monetary operation, especially in the field of assessment and risk measuring. This Accord namely regulates the extent of risks in banks with prescribing the needed and suitable amount of capital. Risk connected with surpassing of admissible exposures is in practice connected with funding of larger companies, while risks of designation of too high upper limit of incurring debts and unreal evaluation of profits is connected with small as well as with large companies, regardless to their legal organisational form. The intention of regulations concerning the largest admissible exposure is to prevent banks from the situation in which the bank would become illiquid and insolvent, because of too vast exposure towards an individual and his/her eventual illiquidity or insolvency. Connected persons that represent only one risk to the bank are therefore the special form of connectedness. The manner of connection is in this point not important, what is important is the result of this connection. Two persons namely represent only one risk for the bank only when the operation of one or both of them and the results of the operation can importantly influence the business or the business results of the other person.

vii

Key words Banks, risks, capital, Capital Accord, Bank of Slovenia, , liquidity, credit risk, interest rate risk, currency risk, operational risk, accounting statements, consolidation, connected companies, connections , economic societies.

1

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in oris problema V magistrski nalogi obravnavam področje poslovanja bank in področje poslovanja ter povezovanja podjetij ter zakonodajo, ki obravnava povezane osebe. Povezovanje podjetij je posledica različnih ekonomskih in pravnih ter tehničnih razlogov. Povezave praviloma temeljijo na kapitalski udeležbi podjetij v drugih podjetjih. Skupni cilj povezovanja podjetij je v doseganju večjih gospodarskih učinkov. Povezana podjetja niso pravno nesamostojna, ampak lahko vsako podjetje v pravnem smislu ostane samostojno, na trgu pa kot skupina dosegajo veliko fleksibilnost in konkurenčnost. Banke so pri poslovanju podrejene vrsti predpisov, med katerimi je temeljni Zakon o bančništvu. Z namenom zavarovanja bank in hranilnic pred tveganjem, povezanim s koncentracijo kreditne izpostavljenosti do posameznih osebe in skupine povezanih oseb, je bil v juliju 1999 s strani Banke Slovenije izdan Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic. V letu 2002 ga je zaradi prilagoditve postavk novim Slovenskim računovodskim standardom nadomestil nov Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic. Ta podrobneje opredeljuje pojem povezane osebe ter določa, da se kot posameznega komitenta banke pri izračunu izpostavljenosti štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje. Predpis zavezuje poslovne banke, da razvijejo ustrezne informacijske sisteme in računovodske postopke za tekoče spremljanje izpostavljenosti do povezanih oseb ter zagotavljajo pravilno poročanje Banki Slovenije. Za poslovne banke torej povezane osebe predstavljajo enega dolžnika in eno tveganje. Od komitentov mora banka pridobiti potrebne podatke za ugotavljanje medsebojne povezanosti in odvisnosti, ki jih vključi tudi v oceno bonitete komitenta. Problem, ki ga želim izpostaviti v nalogi, je, da povezave ne obstajajo le med družbami, ki so po Zakonu o gospodarski družbah zavezane h konsolidaciji računovodskih izkazov. Zakon o bankah namreč pravi, da za povezane osebe štejejo poleg pravnih oseb, ki so med seboj kapitalsko ali upravljalsko povezane, tudi tiste, ki so povezane kako drugače in tako skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno oz. tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju.

2

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen naloge je čimbolj celovito in nazorno prikazati ugotavljanje in spremljanje povezanih oseb z vidika banke. Gre za sintezo delnih spoznanj iz prakse in zakonskih predpisov ter drugih prispevkov na temo povezanih oseb. Cilji naloge

• Pregled relevantne literature, navedba spoznanj ter ugotovitev razlik med definiranjem pojma povezanih oseb z vidika različnih zakonov, ki opredeljujejo to področje.

• Predstaviti tveganja v bančnem poslovanju s poudarkom na kreditnem tveganju, ker je bistveno pri poslovanju banke s povezanimi podjetji.

• Na praktičnem primeru pokazati oblikovanje skupine povezanih oseb z vidika banke.

• Opredeliti slabosti sedanjega načina oblikovanja skupine povezanih oseb v banki na konkretnem primeru . Banka ima oblikovano naslednjo skupino:

- podjetje E, d. o. o. - podjetje C 1.1., d. o. o. - podjetje C 4.1, d. o. o. - podjetje X, d. d. - podjetje Y, d. d. - podjetje D, d. o. o.

Vsa podjetja so izpostavljena. Skupina je oblikovana na osnovi informacij, ki jih je banka pridobila s strani komitentov v skupini. Kritični pogled tako oblikovane skupine: Pregled nad oblikovano skupino je slab, spremljanje in razumevanje rezultatov poslovanja je težko, nepregledno in banka skupine ne more spremljati dinamično. Preglednosti o lastništvu v skupini pravzaprav ni oziroma zajema samo tista podjetja, ki so v banki izpostavljena. Te informacije niso zadostne za kvalitetno odločanje in spremljanje podjetij, s katerimi banka posluje. V tako oblikovani skupini je banka osredotočena na bančnega komitenta kot posameznika, s skupino, ki jo oblikuje, pa pazi, da ne preseže zahteve Banke Slovenije po največji dopustni izpostavljenosti banke do komitenta oz. do skupine povezanih oseb.

• Razviti model oblikovanja skupine povezanih oseb ter predstaviti njegove

prednosti.

3

4

Hipoteze V magistrski nalogi preverjamo naslednje hipoteze: - H1 – obstajajo razlike med definicijami pojma povezanih oseb v zakonodaji; - H2 – ni dovolj, da banka šteje med povezane osebe samo tiste, ki jih pridobi s strani komitentov, opredeljene kot povezane osebe; - H3 – banka mora definirati skupino povezanih oseb kot celoto, ki je dinamična in jo je treba spremljati in ji slediti. V skupino mora zajeti tudi tiste komitente, ki so povezani drugače (ne le kapitalsko); - H4 – poslovanje banke s povezanimi osebami je bolj tvegano kot s podjetji, ki niso povezana, spremljava takšnih podjetij pa je veliko zahtevnejša in bolj obsežna.

1.3 Predpostavke in omejitve Predpostavke, ki bodo upoštevane v magistrskem delu:

• pri oblikovanju skupine povezanih oseb ne moremo izhajati iz enotnega modela oblikovanja, ker je vsaka skupina oblikovana na specifičen način, ki je zanjo značilen;

• pri oblikovanju modela povezanih podjetij smo izhajali iz Zakona o bančništvu in Zakona o gospodarskih družbah – definicije pojma povezanih oseb v vseh ostalih zakonih nismo upoštevali oz. smo jih le izjemoma, če so način in razlogi povezovanja to zahtevali.

Naloga ima krajevne, časovne in vsebinske omejitve:

• proučevanje se nanaša na banko X; • v raziskavi nismo upoštevali poslovanja banke s prebivalstvom, ker ni predmet

raziskave; • splošno omejitev raziskave predstavlja dejstvo, da so podatki, ki bi lahko bolje

pojasnili nekatere situacije, poslovna skrivnost; • razvit model temelji na spoznanjih iz prakse in se nanaša na konkretno skupino

podjetij, ki imajo svoje posebnosti. 1.4 Predvidene raziskovalne metode

V magistrskem delu gre za poslovno raziskavo, ki je dinamična in upošteva deskriptivni pristop z naslednjimi metodami:

- metodo deskripcije, s katero je opisujemo dejstva v zvezi s povezanimi podjetji, vendar brez znanstvenega tolmačenja in pojasnjevanja;

- metoda klasifikacije, s katero definiramo pojem povezanih oseb z vidika banke, prav tako s to metodo definiramo oz. klasificiramo podjetja v praktičnem delu;

- komparativno metodo, s katero opredelimo povezana podjetja v določenem trenutku;

5

- metodo kompilacije, s katero se poslužujemo spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev;

- metodo sklepanja, s katero na osnovi posameznih spoznanj in analiz pridemo do konkretnih sklepov analiziranega problema;

- metodo sinteze; s katero spoznanja in ugotovitve povežemo in jih podamo v sklepnih ugotovitvah naloge.

6

2. OPREDELITEV POJMA POVEZANIH OSEB Pojem povezanih oseb je v zakonodaji različno opredeljen. Zakon o gospodarskih družbah ga opredeljuje drugače kakor Zakon o bančništvu, Zakon o trgu z vrednostnimi papirji pa ima definicijo povezanih oseb identično definiciji v Zakonu o bančništvu. Slovenski računovodski standardi in Mednarodni računovodski standardi opredelijo pojem povezanih oseb izključno za namene sestavitve konsolidiranega poročila. 2.1 Opredelitev pojma povezanih oseb v Zakonu o gospodarskih družbah Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) opredeljuje pojem povezanih družb (ZGD 2005, 453): Za povezane družbe se štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako:

- da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskim deležem);

- da je ena družba odvisna od druge (odvisna in obvladujoča družba); - da so koncernske družbe; - da sta dve družbi vzajemno kapitalsko udeleženi; - da so povezane s podjetniškimi pogodbami.

Odvisna družba Odvisne družbe zakon opredeli kot tiste, ki jih posredno ali neposredno obvladuje druga (obvladujoča) družba oz. so v večinski lasti obvladujoče družbe. Koncern Koncern tvorijo:

- ena obvladujoča in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe (dejanski koncern);

- družbe, ki so povezane s pogodbo o obvladovanju (pogodbeni koncern); - pravno samostojne družbe, povezane z enotnim vodstvom, ne da bi bile pri tem

družbe medsebojno odvisne (koncern z razmerjem enakopravnosti). Najpogosteje koncern nastane s tem, da ena družba s svojim večinskim deležem ustanovi drugo družbo in nanjo prenese del svoje dejavnosti ali pa organizira prek nove družbe novo dejavnost. Za obstoj koncerna je pomembno, da obvladujoča družba uporablja svoj obvladujoči položaj za enotno vodstvo vseh koncernskih družb. Enotno vodstvo ne pomeni, da obvladujoča družba »odvzame« organom vodenja odvisnih družb pravico voditi svojo družbo, ampak da organi vodenja koncernskih družb v poslovnih zadevah ne odločajo več samostojno in da se zaradi »vpetosti« v koncern v ravnanju vodstva odvisnih družb odraža volja obvladujoče družbe (Bohinc et al. 2002, 525).

7

Vzajemno kapitalsko udeležene družbe Vzajemno kapitalsko udeležene so lahko le kapitalske družbe. To so tiste družbe, ki med sabo niso v razmerju podrejenosti in ki hkrati nimajo skupnega vodstva. Gre torej za družbe, ki so lastnice poslovnih deležev ali delnic druga druge, so torej druga v drugi kapitalsko udeležene. ZGD v 464. členu določa, da je vzajemna kapitalska udeležba podana, ko vsaki družbi pripada več kot 1/4 deležev druge družbe1. Podjetniške pogodbe ZGD v 466. in 467. členu ureja podjetniške pogodbe kot: • pogodbo o obvladovanju in pogodbo o prenosu celotnega dobička, • druge podjetniške pogodbe2 . Pogodba o obvladovanju je najpogostejša pogodba, s katero se ustvarja medsebojno razmerje med odvisno in obvladujočo družbo. Pogodba o obvladovanju je vedno podlaga za pogodbeni koncern; z njo podredi družba vodenje svoje družbe drugi družbi. Pogodba, s katero se družba obveže, da svoj celotni dobiček prenese na drugo družbo, je pogodba o prenosu dobička. Ponavadi se pogodba o prenosu dobička sklepa skupaj s pogodbo o obvladovanju. Pogodbi o prenosu dobička, sklenjeni skupaj s pogodbo o obvladovanju, rečemo mešana pogodba o prenosu dobička. 1 V teoriji obstajata dve obliki vzajemno kapitalsko udeleženih družb. Gre za t. i. enostavno medsebojno udeležbo in kvalificirano medsebojno udeležbo. Enostavna medsebojna udeležba pomeni, da gre za povezavo dveh družb, pri čemer ena družba nima večine v drugi družbi (ima torej manj kot 50 % deležev). Kadar ima ena družba v drugi družbi večinski delež in lahko na podlagi omenjenega večinskega deleža neposredno in posredno obvladuje drugo družbo, govorimo o višji stopnji povezanosti. V bistvu gre za odnos obvladujoče in odvisne družbe. Več o tem Bohinc, Rado in drugi. 2002. Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem. Ljubljana: GV Založba, str. 535. 2 Druge podjetniške pogodbe so : - pogodba o profitni skupnosti (To je pogodba, s katero se družba obveže, da svoj dobiček ali dobiček svojih posameznih obratov v celoti ali delno združi z dobičkom drugih družb ali posameznih obratov drugih družb, da bi se tako delil skupni dobiček.); - pogodba o delnem prenosu dobička (Družba lahko prenese del svojega dobička ali dobiček svojih posameznih obratov v celoti ali pa delno na drugega. Po zakonu ni nujno, da je drugi, na katerega se prenaša dobiček, družba. Zavezanec po tej pogodbi je vodstvo družbe, ki mora del dobička prenesti drugemu.); - pogodba o zakupu obrata in pogodba o prepustitvi obrata (Pogodba o zakupu obrata je pogodba, s katero družba prepusti obrat svojega podjetja drugemu, da ga ta vodi v svojem imenu in za svoj račun. Razlika med pogodbo o prepustitvi obrata in pogodbo o zakupu obrata je v tem, da pri pogodbi o prepustitvi obrata ta obrat vodi druga oseba za svoj račun, vendar v imenu družbe. Zakupnik mora namreč družbi plačevati zakupnino.).

8

2.2 Opredelitev pojma povezanih oseb v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb Zakon o davku od dobička pravnih oseb določa: "Za povezane osebe po tem zakonu se štejejo lastniki, njihovi ožji družinski člani ali druge osebe, ki so z davčnim zavezancem kapitalsko oziroma poslovno povezane in imajo lahko vpliv na sprejemanje odločitev, pravne osebe in zasebniki, pri katerih sodeluje v kapitalu ista fizična oseba in njeni ožji družinski člani, če imajo status zasebnikov ali večinskih lastnikov kapitala, ali ista pravna oseba kot pri davčnem zavezancu." (Zakon o davku od dobička pravnih oseb, 18. člen). To pomeni, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji za obstoj povezanih oseb, in sicer 3: • Obstajati mora kapitalska oziroma poslovna povezava med dvema osebama (izraz

"oziroma" pomeni "ali"), torej zadostuje ena izmed obeh povezav: bodisi kapitalska bodisi poslovna. Kapitalska povezava je nedvoumno udeležba ene osebe v kapitalu druge osebe, težje pa je opredeliti poslovno povezanost dveh oseb. Brez dvoma je pravna oseba poslovno povezana s svojimi poslovnimi partnerji (kupci, zaposlenimi, dobavitelji), pa tudi z drugimi. Krog poslovno povezanih oseb je, za razliko od kapitalsko povezanih oseb, zelo širok, zato je v nadaljevanju definirano, kaj se upošteva pri poslovno povezanih osebah.

• Povezane osebe so le tiste osebe, ki so z davčnim zavezancem kapitalsko ali poslovno povezane in imajo vpliv na sprejemanje odločitev. Za obstoj povezanih oseb morata biti torej izpolnjena oba pogoja hkrati. Prav tako pa velja opozoriti tudi na dejstvo, da besedilo "imajo lahko vpliv" pomeni, da zadostuje že obstoj možnosti za izvajanje vpliva in da ni nujno, da se ta vpliv dejansko tudi izvaja. • Tretji pogoj poimensko našteva krog možnih povezanih oseb, znotraj katerega

moramo iskati osebe, ki hkrati ustrezajo tudi prvemu in drugemu pogoju. Z določeno pravno osebo so povezane naslednje pravne ali fizične osebe:

- lastniki te pravne osebe, - ožji družinski člani lastnikov te pravne osebe, - druge osebe, ki so z davčnim zavezancem kapitalsko ali poslovno povezane in imajo lahko vpliv na sprejemanje odločitev, - pravne osebe, pri katerih sodeluje v kapitalu ista fizična oseba in njeni ožji družinski člani, če imajo status zasebnikov ali večinskih lastnikov kapitala, - pravne osebe, pri katerih sodeluje v kapitalu ista pravna oseba kot pri davčnem zavezancu.

3 Povzeto po Guzina, 2005.

9

2.3 Opredelitev pojma povezanih oseb v Zakonu o bančništvu Poleg pojma povezane osebe, ki ga Zakon o bančništvu opredeli v prvem in drugem odstavku 10. člena, zakon v posameznih določbah opredeli tudi druge vrste povezav, in sicer :

- Udeležba Po tem zakonu je posamezna oseba udeležena v drugi osebi, če je posredno ali neposredno imetnik poslovnega deleža, delnic oziroma drugih pravic, na podlagi katerih je udeležena pri upravljanju druge osebe oziroma v kapitalu druge osebe z najmanj 20 % deležem.

- Kvalificiran delež Kvalificiran delež po tem zakonu je posredno ali neposredno imetništvo poslovnega deleža, delnic oziroma drugih pravic v določeni pravni osebi, na podlagi katerih imetnik pridobi:

1. bodisi najmanj 10 % delež glasovalnih pravic oziroma najmanj 10 % delež v kapitalu te pravne osebe,

2. bodisi delež glasovalnih pravic oziroma delež v kapitalu te pravne osebe, ki je manjši od 10 %, vendar mu omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje te pravne osebe.

- Obvladovanje

Odvisna oziroma obvladujoča družba po tem zakonu je odvisna oziroma obvladujoča družba v smislu 462. člena ZGD. Obvladovanje po tem zakonu je razmerje med odvisno in obvladujočo družbo oziroma temu razmerju podobno razmerje med katerokoli fizično in pravno osebo.

- Osebe, povezane, da predstavljajo eno samo tveganje Pri izračunu izpostavljenosti se za posamezno osebo štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje.

- Osebe v posebnem razmerju z banko so (Zakon o bančništvu 2004, 83. člen): - član uprave banke, - član nadzornega sveta banke, - prokurist banke, - pravna oseba, katere član uprave oziroma nadzornega sveta je oseba iz 1., 2.

oziroma 3. točke tega odstavka, - fizična oseba, ki je posredno ali neposredno imetnik delnic banke, na podlagi

katerih ima več kot 5 % glasovalnih pravic oziroma več kot 5 % delež v kapitalu banke,

- pravna oseba, ki ni banka in je posredno ali neposredno imetnik delnic banke, na podlagi katerih ima več kot 5 % glasovalnih pravic oziroma več kot 5 % delež v kapitalu banke,

- ožji družinski člani oseb iz 1. do 3. točke in iz 5. točke tega odstavka, - član uprave oziroma član nadzornega sveta pravne osebe iz 6. točke tega odstavka.

10

Zakon o bančništvu v 10. členu opredeljuje pojem povezanih oseb v povezavi s posrednimi naložbami. Povezane osebe so po tem zakonu pravno samostojne osebe, ki so med seboj bodisi upravljalsko, kapitalsko ali kako drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev, oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju, oziroma tako, da poslovanje ene osebe oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe. Zakon o bančništvu (Zban) opredeli pojem povezanih oseb tako, da opredeli: 1. način povezanosti med njimi, 2. končni rezultat te povezave. Povedano lahko prikažemo na naslednji način (Plavšak 1999, 428): Osebe, ki so med seboj - način povezave 1. upravljalsko ali

2. kapitalsko ali 3. kako drugače povezane, tako da zaradi navedenih povezav:

- rezultat povezave 1. skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev (SKUPNO DELOVANJE) ali 2. ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju (OBVLADOVANJE) ali 3. poslovanje ene osebe oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe (POSLOVNA SOODVISNOST).

Zato sta dve osebi med seboj povezani, če sta povezani na katerikoli način od prikazanih načinov povezav in če je rezultat te povezave kateri od prej navedenih rezultatov. Povezane osebe, ki predstavljajo eno samo tveganje Eden od načinov obvladovanja tveganj je omejitev izpostavljenosti banke do posamezne osebe. Izpostavljenost banke do posamezne osebe je vsota vseh terjatev in pogojnih terjatev do te osebe, vrednosti naložb v vrednostne papirje te osebe in vrednosti kapitalskih deležev banke v tej osebi (Zban 2004, 79. člen).

11

Namen pravil o največji dopustni izpostavljenosti je preprečiti položaj, v katerem bi banka zaradi prevelike izpostavljenosti do posamezne osebe lahko ob morebitni nelikvidnosti ali nesolventnosti te osebe tudi sama postala nelikvidna ali nesolventna. V skladu s tem namenom Zban določa, da se pri izračunu izpostavljenosti za posamezno osebo štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko pomenijo eno samo tveganje. Povezane osebe, ki za banko pomenijo eno samo tveganje, so tako posebna oblika povezanosti. Pri tem ni pomemben način povezave med temi osebami, temveč samo rezultat te povezave. Dve osebi namreč za banko pomenita eno samo tveganje takrat, ko poslovanje ene od obeh oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe. Osebe v posebnem razmerju z banko Osebe v posebnem razmerju z banko so člani uprave, člani nadzornega sveta, prokuristi banke in s temi osebami povezane osebe. Ponovno gre za posebno obliko povezanosti, saj je: - način povezave opravljanje določene funkcije v banki, - rezultat povezave, da lahko oseba, ki opravlja funkcijo člana uprave, člana nadzornega sveta oziroma prokurista, pomembno vpliva na odločitve o poslovanju banke. Da bi osebi, ki je zaradi navedene funkcije v posebnem razmerju z banko, preprečili zlorabo pooblastil, ki jih pri upravljanju te funkcije ima, in s tem posledično namerno zagotavljanje ugodnosti sebi oziroma osebam, ki so z njo povezane, je za sklenitev pravnega posla, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke do te osebe, potrebno soglasje nadzornega sveta. (Zban 2004, 83. člen) 2.4 Opredelitev pojma povezanih oseb v Slovenskih računovodskih standardih Slovenski računovodski standardi opredeljujejo skupino podjetij kot gospodarsko, ne pa tudi pravno enoto, ki ni samostojna nosilka pravic in dolžnosti4. V skupinskih računovodskih izkazih je skupina prestavljena, kot da bi šlo za eno samo podjetje. Opredelitev skupine podjetij je pomembna izključno zaradi uskupinjevanja (konsolidiranja) računovodskih izkazov, kar pa je opredeljeno že v Zakonu o gospodarskih družbah5 . V skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi skupino podjetij, ki sestavlja skupinske (konsolidirane) računovodske izkaze, sestavljajo: - obvladujoče podjetje, - podjetja, odvisna od njega zaradi deleža v kapitalu, - podjetja, odvisna od njega zaradi prevladujočega vpliva iz drugih razlogov,

4 Uvod v Slovenske računovodske standarde. 2005. 13. točka. 5 ZGD v 53. členu določa, da mora konsolidirano letno poročilo izdelati družba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je nadrejena družba eni ali več družbam s sedežem v Republiki Sloveniji ali izven nje, če so bodisi nadrejena družba bodisi ena ali več podrejenih družb organizirane kot kapitalske družbe oziroma v drugi istovrstni pravnoorganizacijski obliki po pravu države sedeža družbe.

12

- pridružena podjetja, v katerih ima pomemben, ne pa tudi prevladujoč vpliv (šteje se, da ima obvladujoče podjetje v pridruženem podjetju pomemben vpliv, če je udeleženo v njegovem kapitalu z najmanj 20 %), - podjetja, obvladovana skupaj z drugimi lastniki. Zgornja opredelitev skupine podjetij je namenjena izključno določanju, katere družbe morajo predlagati skupinske računovodske izkaze. 2.5. Opredelitev pojma povezanih oseb v Mednarodnih računovodskih standardih Mednarodni računovodski standard 24, ki ima naslov "Razkrivanje povezanih strank" in je nadomestil mednarodni računovodski standard 24 iz leta 1994, opredeljuje naslednje pojme: - povezana stranka, - posel s povezano stranko, - ožji člani posameznikove družine, - nadomestila, - obvladovanje, - skupno obvladovanje, - ključno ravnateljsko osebje, - pomemben vpliv. Zaradi obširnosti standarda bomo podrobneje navedli samo nekatere pojme, ki so bistveni za razumevanje povezanih podjetij. Povezana stranka6 Stranka je povezana s podjetjem, če: a) neposredno ali preko enega ali več posrednikov:

• usmerja podjetje ali jo to podjetje usmerja ali pa je usmerjana skupaj z njim (sem spadajo tudi obvladujoča podjetja, odvisna podjetja in soodvisna podjetja);

• ima delež v podjetju, kar ji zagotavlja pomemben vpliv na odločanje v podjetju; • izvaja skupno obvladovanje podjetja,

b) je stranka pridruženo podjetje (v skladu z definicijo v MRS 28 – Finančne naložbe v pridružena podjetja)7

c) predstavlja stranka skupen podvig8, pri čemer je podjetje podvižnik9 d) je stranka ključen član ravnateljskega osebja podjetja ali njegovega obvladujočega

podjetja,

6 Mednarodni računovodski standard 24 7 Po definiciji iz Mednarodnega računovodskega standarda 28: »pridruženo podjetje je podjetje, tudi zasebno podjetje, kot je družba z omejeno ali neomejeno odgovornostjo, v katerem ima naložbenik pomemben vpliv in ki ni niti odvisno podjetje niti naložbenikov skupni podvig.« 8 Skupni podvig je pogodbeni sporazum, po katerem se dva ali več strank lotita gospodarskega delovanja, ki je predmet skupnega obvladovanja (MRS 31) 9 Podvižnik je stranka v skupnem podvigu, ki sodeluje pri obvladovanju tega skupnega podviga. (MRS 31).

13

e) je stranka ožji član družine katerega koli posameznika iz točke (a) ali (d), f) je stranka podjetje, ki ga neposredno ali posredno usmerja, skupno obvladuje ali ima v

njem močan vpliv ali prednostno glasovalno pravico kateri koli posameznik iz točke (d) ali (e),

g) če je stranka program pozaposlitvenih zaslužkov za zaposlence v določenem podjetju ali katero koli podjetje, ki je povezana stranka tega podjetja.

Posel s povezano stranko je prenos sredstev, storitev ali obvez med povezanima strankama, ne glede na to, ali se zaračuna kaka cena ali ne. Ožji člani posameznikove družine so tisti člani družine, za katere je mogoče pričakovati, da bodo vplivali na omenjenega posameznika pri stikih s podjetjem in na katere bo ta posameznik vplival tudi sam. Ti člani so lahko: - zakonec oziroma partner posameznika in otroci, - otroci zakonca oziroma partnerja posameznika, - družinski člani, ki jih vzdržuje posameznik ali zakonec oziroma partner. Obvladovanje je zmožnost odločanja o finančnih in poslovnih usmeritvah podjetja za pridobivanje koristi iz njegovega delovanja. Skupno obvladovanje je pogodbeno dogovorjena delitev obvladovanja kakega gospodarskega delovanja. Ključno ravnateljsko osebje so tisti posamezniki, ki imajo posredno ali neposredno oblast in odgovornost na področjih načrtovanja, usmerjanja in nadziranja dejavnosti podjetja, vključno z vsemi ravnatelji podjetja (izvršnimi ali drugimi). Pomemben vpliv je pravica do sodelovanja pri odločitvah o finančni in poslovni usmeritvi kakega podjetja, ne pomeni pa obvladovanja teh usmeritev. Pomemben vpliv si je mogoče pridobiti na podlagi lastništva delnic, zakona ali sporazuma. Namen tega standarda je zagotovitev, da računovodski izkazi podjetja vsebujejo razkritja, ki opozarjajo na možnost, da so na finančno stanje in poslovni izid podjetja vplivale povezane stranke, posli med njimi in nastale neporavnane obveznosti. Standard v nadaljevanju definira: "Razmerja med obvladujočimi in odvisnimi podjetji je treba razkriti ne glede na to, ali med povezanimi strankami pride do poslov ali ne. Podjetje mora razkriti ime svojega obvladujočega podjetja in končne obvladujoče stranke, če ni ista kot obvladujoče podjetje. Če niti obvladujoče podjetje niti končna obvladujoča stranka ne sestavi računovodskih izkazov za javno uporabo, potem je treba razkriti tudi ime naslednjega najvišjega obvladujočega podjetja, ki pa take izkaze objavi".

14

2.6 Opredelitev pojma povezanih oseb v Zakonu o trgu vrednostnih papirjev Zakon o trgu vrednostnih papirjev v 12. členu opredeljuje povezane osebe tako: 1. Povezane osebe so po tem zakonu pravno samostojne osebe, ki so med seboj bodisi upravljalsko, kapitalsko ali kako drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju, oziroma tako, da poslovanje ene osebe oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe. 2. Za povezane osebe po tem zakonu se štejejo zlasti osebe, ki so povezane:

- kot ožji družinski člani; - tako, da je ena oseba oziroma osebe, ki se štejejo za povezane po drugih točkah

tega člena, skupaj, posredno ali neposredno udeležena v drugi osebi; - tako, da je v obeh osebah udeležena ista oseba oziroma osebe, ki se štejejo za

povezane po drugih točkah tega člena; - tako, da tvorijo pogodbeni koncern ali koncern z razmerjem enakopravnosti po

zakonu o gospodarskih družbah; - kot člani uprave ali nadzornega sveta oziroma zaposleni na podlagi pogodbe o

zaposlitvi, za katero ne velja tarifni del kolektivne pogodbe, z družbo, v kateri opravljajo to funkcijo oziroma v kateri so zaposleni, in ožji družinski člani te osebe.

- Za ožje družinske člane posamezne osebe po tem zakonu se štejejo:

• zakonec oziroma oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza;

• otroci oziroma posvojenci te osebe, ki nimajo polne poslovne sposobnosti; • druge osebe, ki z osebo živijo v skupnem gospodinjstvu.

- Odvisna oziroma obvladujoča družba po tem zakonu je odvisna oziroma

obvladujoča družba v smislu 462. člena ZGD10. - Obvladovanje po tem zakonu je razmerje med odvisno in obvladujočo družbo

oziroma temu razmerju podobno razmerje med katerokoli fizično in pravno osebo.

2.7 Oblike povezanih družb Različne oblike povezovanja družb bi lahko razvrstili na (Bohinc et al. 1999, 257): • kapitalsko obvladovanje, pri katerem je temelj obvladovanju in odvisnosti družb

vloženi kapital oz. večinska last oz. večinski delež; • pogodbeno obvezovanje na temelju podjetniških pogodb; • obvladovanje vključenih družb.

10 Odvisna družba je pravno samostojna družba, ki jo neposredno ali posredno obvladuje druga družba (obvladujoča družba). Domneva se, da je družba v večinski lasti odvisna od družbe, ki ima v njej večinski delež. ZGD, 462. člen.

15

Druga razvrstitev poslovnega povezovanja pa bi bila: • gospodarsko interesno združenje, ki je samostojna pravna oseba, z dejavnostjo

pospeševanja gospodarskih učinkov članic, vendar brez razmerij nadrejenosti in odvisnosti;

• holding, to je družba, ki ima v lasti večino deležev ene ali več samostojnih družb in opravlja predvsem dejavnost ustanavljanja, financiranja in upravljanja teh družb;

• koncern, ki ga sestavljajo: - ena obvladujoča in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe (dejanski koncern); - družbe, ki so povezane s pogodbo o obvladovanju (pogodbeni koncern); - pravno samostojne družbe, povezane z enotnim vodstvom, ne da bi bile pri tem družbe medsebojno odvisne (koncern z razmerjem enakopravnosti). Tretja razvrstitev povezanih družb bi lahko bila tista iz 460. člena ZGD, ki določa, da se za povezane družbe štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako: • da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z

večinskim deležem); • da je ena družba odvisna od druge (odvisna in obvladujoča družba); • da so koncernske družbe; • da sta dve družbi vzajemno kapitalsko udeleženi; • da so povezane s podjetniškimi pogodbami.

16

3. TVEGANJA PRI BANČNEM POSLOVANJU Ena izmed osnovnih funkcij poslovne banke kot najpomembnejšega finančnega posrednika je sprejetje tveganj. Težnja po stabilnem udeležencu na finančnem trgu pa na drugi strani zahteva usmerjenost k minimiziranju tveganj. Prav zato je upravljanje tveganj dinamičen proces poslovnih odločitev, ki je že v izhodišču vgrajen v poslovanje vsake banke. Te odločitve pa bolj ali manj načrtno omogočajo banki doseči in obdržati profil tveganja, ki je skladen s poslovno filozofijo, strategijo in omejitvami, ki jih postavlja okolje. Za upravljanje tveganj mora poslovna banka le-te prepoznati in določiti način njihovega obvladovanja. Izpostavljenost določenemu tveganju je odvisna od vrste in obsega posla, ki ga banka opravlja. Različni bančni teoretiki navajajo različne vrste bančnih tveganj. Anthony Saunders navaja sedem glavnih tveganj, ki nastajajo pri opravljanju dejavnosti finančnih posrednikov (Saunders 2002, 103): • Tveganje spremembe obrestne mere (»Interest rate risk«)

Banka preoblikuje naložbe ter drži naložbe in obveznosti različnih dospelosti. S spremembo obrestne mere se izpostavlja tveganju spremembe neto bančnih prihodkov. Tveganje spremembe obrestne mere se deli na tveganje refinanciranja in tveganje reinvestiranja.

• Kreditno tveganje (»Credit risk«)

Kreditno tveganje je tveganje, da dolžnik ne bo mogel ali ne bo hotel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja. Deli ga na specifično kreditno tveganje (»Firm specific credit risk«) in sistematično kreditno tveganje (»Systematic credit risk«).

• Zunajbilančno tveganje (»Off.balance-sheet risk«)

To tveganje je tveganje, povezano z zunajbilančnimi aktivnostmi. Garancije, ki jih poslovna banka izda v zameno za določeno provizijo, v bilanci stanja banke niso vidne. V primeru neizpolnitve obveznosti, ki je bila zavarovana z izdano garancijo, pa se unovčena garancija izkaže na pasivni strani bilance stanja banke.

• Tehnološko in operativno tveganje (»Tehnology and operational risk«) Tehnološko tveganje je tveganje, da se investicije v tehnologijo ne bodo obrestovale in ne bodo doprinesle k manjšim stroškom poslovanja. Operativno tveganje je delno povezano s tehnološkim in je tveganje človeške napake ali napak v funkcioniranju različnih obstoječih elektronskih sistemov, ki so nujni za moderno poslovanje banke.

• Tveganje sprememb deviznega tečaja (»Foreign exchange rate risk«) To tveganje predstavlja tveganje spremembe premoženja banke v domači valuti, ki ga preko sprememb vrednosti naložb in obveznosti, ki jih ima banka v tujem denarju, povzroči sprememba deviznega tečaja.

17

• Deželno tveganje (»Country – Sovereign risk«) Deželno tveganje predstavlja tveganje, da dolžnik ne bo hotel ali ne bo mogel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja, ker ga pri tem ščiti oziroma mu lahko prepoveduje lastna država in zakonodaja.

• Likvidnostno tveganje (»Liquidity risk«) Likvidnostno tveganje predstavlja možnost, da skupne zahteve po likvidnih sredstvih s strani komitentov presežejo količino sredstev banke.

Baselski odbor za nadzor bank11 je v dokumentu Temeljna načela za učinkovit bančni nadzor (Baselska temeljna načela 1998) v četrtem poglavju opredelil naslednja tveganja v bančništvu: • Kreditno tveganje

Kreditno tveganje predstavlja tveganje, da posojilojemalec ne bo izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti. V povezavi s kreditnim tveganjem izpostavlja velike izpostavljenosti, koncentracijo in kreditiranje povezanih oseb.

• Deželno in tveganje prenosa

Deželno tveganje izvira iz gospodarskega, družbenega in političnega okolja države, iz katere je posojilojemalec, vsebuje pa tudi tveganje prenosa, ki se pojavi, kadar obveznost posojilojemalca ni določena v njegovi domači valuti.

• Tržno tveganje

Zaradi spremenjenih tržnih cen se banke soočajo s tveganjem izgube bilančnih in zunajbilančnih pozicij. Tržno tveganje se najbolj odraža v trgovskih poslih banke, bodisi da gre za dolžniške ali lastniške kapitalske instrumente oziroma valutne ali blagovne pozicije. Posebna prvina tržnega tveganja je valutno tveganje.

• Tveganje obrestne mere Tveganje spremembe obrestne mere se nanaša na izpostavljenost finančnega stanja banke neugodnim premikom obrestnih mer. Glavne oblike obrestnega tveganja, ki se jim banke najpogosteje izpostavljajo, so tveganja ponovne cenitve, tveganja donosnosti, tveganje osnove ter opcijska pravica.

• Likvidnostno tveganje

To tveganje se pojavlja, kadar banka ne more nadomestiti upadanja obveznosti ali financirati porasta terjatev. V skrajnem primeru lahko nezadostna likvidnost povzroči nesolventnost banke.

• Operativno tveganje

Najpomembnejši vrsti operativnega tveganja sta zatajitev notranje kontrole in upravljanja banke, sem pa spadajo tudi večja zatajitev informacijskega sistema ali dogodki, kot so na primer velik požar ali druge naravne katastrofe.

11 Baselski odbor za nadzor bank so leta 1975 ustanovili guvernerji Skupine desetih gospodarsko najrazvitejših držav in je odbor bančnih nadzornih oblasti.

18

• Pravno tveganje Pravno tveganje je lahko povezano s spremembo zakonodaje, ki vpliva na banke ali druge gospodarske družbe, ter s tveganjem ugotovitve, da bo vrednost terjatev nična ali bodo obveznosti večje od predvidenih, ker je bil pravni nasvet ali dokumentacija neprimerna ali napačna. Banke so za pravno tveganje zlasti občutljive pri novih vrstah poslov in kadar še niso določene zakonske pravice stranke, s katero se sklepa posel.

• Tveganje poslovnega ugleda

To tveganje izvira iz delovnih napak, nespoštovanja veljavnega prava in predpisov ali iz drugih virov in lahko bankam še zlasti škoduje, saj morajo zaradi narave svojega poslovanja ohranjati zaupanje svojih deponentov, posojilodajalcev in tržišča nasploh.

Banka za mednarodne poravnave (Bank for International Settlements – BIS) iz Basla pa uporablja naslednjo klasifikacijo bančnih tveganj (Glogovšek, Beloglavec 2002, str. 4): 1. Klasična tveganja bančnega poslovanja: - kreditno tveganje, - likvidnostno tveganje. 2. Tržna tveganja bančnega poslovanja: - obrestno tveganje, - tečajno tveganje, - investicijsko tveganje, - tveganje pri trgovanju z opcijami, - tveganja pri trgovanju s tržnim blagom, - tehnološko tveganje, - operativno tveganje. Zakon o bančništvu podrobneje določa načine obvladovanja tveganj. Pri tem tveganja razvršča na (Zban, 73. člen): 1. likvidnostna tveganja, 2. kreditna tveganja, 3. obrestna, valutna in druga tržna tveganja, 4. tveganja zaradi izpostavljenosti do posamezne osebe, 5. tveganja, povezana z naložbami v kapitalske deleže in nepremičnine, 6. tveganja neizpolnitve nasprotne stranke, povezana z državo izvora nasprotne stranke. Ugotavljam, da aktualni slovenski bančni zakon operativnega tveganja ne omenja posebej. Menim, da je potreben prenove in dopolnitve. V Banki za mednarodne poravnave v Baslu, so opravili študijo, iz katerih tveganj izhajajo bančnih problemi. Študije iz empirične raziskave kažejo, da (Krumberger 2000, 73): • je kreditno tveganje najpomembnejše, saj naj bi kar 50–60 % vseh bančnih problemov izhajalo iz tega naslova; • je drugo najpomembnejše tveganje operativno tveganje, ki ima 30–40 % delež, • tržna tveganja, ki ga predstavljata predvsem obrestno in valutno tveganje, sledijo na tretjem mestu z 10 % deležem.

19

V nadaljevanju bomo sledili delitvi tveganj, ki jih je uporabil Glogovšek (2002, 4), ki tveganja deli na klasična in tržna tveganja. 3.1 Klasična tveganja 3.1.1 Kreditno tveganje Po definiciji iz Zban (76. člen) je kreditno tveganje tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Najpreprostejša definicija kreditnega tveganja je navedena v Načelih upravljanja s kreditnim tveganjem Baselskega odbora za bančni nadzor. Ta pravi, da je kreditno tveganje verjetnost, da komitent ne bo odplačal obveznosti v dogovorjenem roku. Povezano je z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti ali pa z neizpolnitvijo obveznosti do banke, z nepripravljenostjo dolžnika ali nesposobnostjo dolžnika12, da v dogovorjenem roku izpolni obveznosti. Pri vsakem kreditiranju prevzame banka potencialno tveganje, da ji jemalec kredita ne bo vrnil v dogovorjenem roku – ali pa sploh ne. Banka mora torej računati z možnostjo izpada pri vračanju kredita in pri plačilu obresti. Če je izpad plačila občasen, prizadene likvidnost banke, pri trajnem izpadu pa je prizadeto premoženje, s katerim banka razpolaga. Bančni posel namreč ni zaključen z odobritvijo kredita, temveč šele, ko banki posojilojemalec vrne dolg brez kakršne koli izgube. Da bi znižala kreditno tveganje, mora banka omejiti slaba posojila tako, da pred odobritvijo analizira boniteto potencialnega kreditojemalca, pozorno spremlja vračanje kredita in razpršuje svoj kreditni portfelj. Za preprečevanje tveganj sprejemajo banke posebne ukrepe, ki so znani s skupnim imenom zavarovanje kredita. Osnovna delitev kreditnega tveganja je delitev na: - splošno tveganje, - specifično kreditno tveganje. Med splošna kreditna tveganja prištevamo kreditna tveganja, ki so povezana z naložbami v posojila, ki so še vedno ena glavnih področij naložbenih aktivnosti v banki. Splošno kreditno tveganje delimo na: - tveganje kratkoročnega kreditiranja, - tveganje financiranja investicij. Dejavniki, ki bankam pri kratkoročnem kreditiranju povzročajo izgube, so nesposobnost banke, ki se odraža v napačni oceni kreditne sposobnosti in zgrešeni kreditni politiki, nadalje specifične okoliščine, v katerih se nahaja dolžnik, in končno tudi splošne ekonomske okoliščine.

12 Začasna nesposobnost zaradi nelikvidnosti ali trajna nesposobnost zaradi nesolventnosti.

20

Dejavniki, ki opredeljujejo tveganje financiranja investicij, so številni, med najpomembnejšimi pa so roki in vrednosti investicijskega projekta in gospodarska stabilnost države. Tveganje je tem večje, čim daljši je rok projekta, čim večja je vrednost projekta, čim zahtevnejša je tehnologija ter čim nižja je gospodarska stabilnost države. (Miklič 1990, 5). Med specifična kreditna tveganja prištevamo: - tveganje vrednostnih papirjev, - tveganje izvenbilančnih operacij, - deželno tveganje. Osnova za ugotavljanje kreditnega tveganja je preučevanje dejavnikov, ki so podlaga, na kateri lahko pričnemo meriti kreditno tveganje in ocenjevati kreditojemalčevo sposobnost vračila izposojenih sredstev. Dejavniki, ki vplivajo na kreditno tveganje, so (Škorjanc 2003, 19): • okolje; ki ga delimo na domače in mednarodno; • panogo; ki zajema motnje v običajnih komercialnih postopkih, nesprejemljive komercialne pogoje, nove tehnologije, konkurenco, razmere na nabavnem in prodajnem trgu, nesolventnost kupcev, plačilno nedisciplino, spremembo predpisov in drugo; • podjetje; morebitna kratkoročna in dolgoročna plačilna nesposobnost, slabo vodenje, slabe notranje kontrole in nadzor, slaba finančna politika, slaba organizacijska struktura, slabo upravljanje z obratnim kapitalom, napačne strateške usmeritve, težave z novimi projekti ali proizvodi, slabi odnosi med vodstvom in zaposlenimi in drugo. Kreditno tveganje se še bolj povečuje, če je bančni portfelj koncentriran (Majič 1999, 3): • na določenega kreditojemalca (splošno kreditno tveganje), • na določeno področje (deželno tveganje), • na določeno panogo (poslovno tveganje). Splošno kreditno tveganje oziroma izpostavljenost banke do posameznega komitenta je vsota vseh kreditov, naložb v vrednostne papirje in kapitalske deleže, drugih terjatev, garancij in jamstev do posameznega komitenta. Deželno tveganje (kot del kreditnega tveganja) pomeni za banko riziko, da kreditojemalec zaradi zunanjetrgovinskih omejitev (npr. omejitve prometa s tujimi valutami ali pomanjkanja tujih valut) ne bo mogel poravnati svoje obveznosti, lahko pa pomeni tudi tveganje izgube vrednosti naložb zaradi političnih pretresov ali ekonomskih zlomov v posameznih regijah. Poslovno tveganje je posebno kreditno tveganje, ko skupina kreditojemalcev ni sposobna poplačati obveznosti zaradi negativnega vpliva svetovnega, regionalnega ali nacionalnega ekonomskega razvoja na določeno dejavnost. Kreditno tveganje se pojavlja tudi pri izvenbilančnih aktivnostih, ki povzročajo nastanek potencialne obveznosti banke, ter pri instrumentih terminskega poslovanja (garancijske pogodbe, kreditne linije, prodaja terjatev).

21

Glede na vpliv diverzifikacije naložb na kreditno tveganje pa ga lahko po Saundersu razdelimo na (Saunders 2002, 108): - specifično kreditno tveganje podjetja (»Firm specific credit risk«), - sistemsko kreditno tveganje (»Systematic credit risk«). Specifično kreditno tveganje podjetja je tveganje, povezano z neizpolnitvijo dolžniških obveznosti s strani določenega podjetja (kreditojemalca) zaradi tveganosti njegovih projektov. To kreditno tveganje je specifično za posamezno podjetje in se mu banka z diverzifikacijo naložb lahko izogne. Sistemsko kreditno tveganje pa predstavlja tveganje neizpolnitve obveznosti s strani določenega podjetja (kreditojemalca) zaradi splošnih gospodarskih razmer v okolju oziroma makropogojev, ki prizadenejo vse kreditojemalce. Tega tveganja banka z diverzifikacijo naložb ne more odpraviti. 3.1.2 Likvidnostno tveganje Zakon o bančništvu ob omembi pojma likvidnosti le-tega ločuje na likvidnost in na solventnost, pri čemer pomeni likvidnost »takšno poslovanje banke, da je v vsakem trenutku sposobna pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti«, solventnost pa, »da je banka trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti«. Likvidnost je razpolaganje s sredstvi oziroma zagotavljanje sredstev za poravnavanje obveznosti (bilančnih in zunajbilančnih) ob njihovi dospelosti. Te obveznosti se običajno poravnajo z denarnimi pritoki, hitro unovčljivimi sredstvi in izposojenimi sredstvi. Bolj kot so tokovi obresti in glavnic na strani sredstev, obveznosti do virov sredstev in zunajbilančnih postavk neusklajeni, večje je tveganje nelikvidnosti. Zaradi nepričakovanih nihanj v vlogah in posojilih ter z njimi povezanimi odlivi denarnih sredstev iz banke je banka stalno izpostavljena likvidnostnemu tveganju. Le-tega lahko opredelimo kot tveganje, da je banka v določenem trenutku zaradi omenjenih nepričakovanih nihanj v povpraševanju po posojilih in zahtev imetnikov vlog po svojih sredstvih nesposobna pravočasno izpolniti obveznosti do svojih strank (Dimovski 2000, 117) . Uravnavanje likvidnostnega tveganja zahteva usklajevanje ročnosti virov in naložb. Banka je likvidnostnemu tveganju izpostavljena ob vsaki zahtevi svojih strank po denarnih sredstvih, tako iz naslova depozitov in drugih obveznosti kot iz naslova posojil in drugih bančnih naložb. Dvigi denarnih vlog, koriščenje odobrenih posojil, poravnavanje obveznosti banke, plačila davkov in podobno povzročajo odlive denarnih sredstev iz banke, nove denarne vloge, odplačila posojil in dospelih vrednostnih papirjev, prodaja bančnih naložb in zadolževanje na denarnem trgu pa so glavni viri prilivov denarnih sredstev v banko. Zaradi navedenih razlogov v bankah obstajajo mehanizmi, na osnovi katerih se dnevno spremlja likvidnost banke. Da bi se izognile likvidnostnim problemom, banke dnevno planirajo prilive in odlive in spremljajo njihovo realizacijo. Pri tem so pozorne na

22

cikličnost potreb po denarju in na velike vlagatelje, ki bi lahko nepričakovano in v velikih količinah zahtevali dvig denarja. Meritve, ki jih banke uporabljajo v ta namen, so različne13. Banke imajo možnost, da si sredstva izposodijo pri centralni banki ali na medbančnem trgu. Poleg tega tudi zakonodaja v večini držav zahteva, da imajo banke oblikovane določene denarne rezerve, ki se oblikujejo glede na stanje vlog in depozitov in se običajno zbirajo pri centralni banki. Odločitve glede likvidnosti po pravilu največkrat potekajo na ravni likvidnostnih komisij ali Odbora za upravljanje z bilanco banke. Komisija odloča o operativni kratkoročni likvidnosti sposobnosti banke, Odbor (Asset and Liability Committee, ALCO) pa skrbi za dolgoročno strukturno likvidnost. 3.2 Tržna tveganja 3.2.1 Obrestno tveganje Osnovni bančni cilj je pridobivanje virov po določeni obrestni meri in naložba teh virov sredstev po višji obrestni meri. Spremembe obrestnih mer na trgu povzročajo dve vrsti tveganj. - Vpliv spremenjenih obrestnih mer na neto prihodek od obresti banke se imenuje obrestno tveganje. Nihanje obrestnih mer povzroča nesorazmerno rast med prihodki in stroški od obresti. Če ima banka naložbe s fiksno obrestno mero, vire pa pridobiva po spremenljivi tržni obrestni meri, pomeni vsako povečanje tržne obrestne mere zmanjšanje neto prihodkov od obresti. Podobno vsako zmanjšanje tržnih obrestnih mer povzroči izgubo neto prihodka od obresti, če ima banka vire sredstev s fiksno obrestno mero, naložbe pa s spremenljivo obrestno mero. Banke obvladujejo obrestno tveganje tako, da izenačujejo količino virov in naložb s spremenljivo obrestno mero. Prav tako pa morajo banke poskrbeti tudi za izenačenost dospelosti tistih virov in naložb, ki imajo fiksno obrestno mero. - Spremembe obrestnih mer na vrednost bančnega portfelja povzročajo tržno tveganje. Pogosto navajan primer so naložbe v obveznice. Pri zvišanju tržnih obrestnih mer se vrednost in tržna cena nedospelih obveznic zmanjšata. Če banka te obveznice proda pred njihovo dospelostjo, bo morala knjižiti izgube in s tem zmanjšati svoje premoženje. Temu tveganju se banka lahko izogne podobno kot v prejšnjem odstavku, pa tudi tako, da daje prednost naložbam s spremenljivo obrestno mero. Tveganje spremembe obrestne mere je tveganje, da se bodo obrestne mere spremenile, kar pomeni, da bo postala pogodbeno določena obrestna mera drugačna od tržne.

13 Najbolj znane in največkrat uporabljene so različne likvidnostne lestvice. Gre za interpretacijo dejanske zapadlosti posameznih bilančnih postavk in zmožnost konvertiranja postavk v denarno obliko. Najprepričljivejša oblika konvertiranja je prodaja vrednostnih papirjev v aktivi banke.

23

V tem primeru ne gre za tveganje izpada obresti, saj je to del kreditnega tveganja, ampak gre za izpostavljenost tveganju refinanciranja14, tveganju reinvestiranja15 in tveganju spremembe tržne vrednosti (Ribnikar 1994, 209). 3.2.2 Tečajno tveganje Tečajno tveganje izhaja iz trgovine s tujimi valutami, odobravanja kreditov v tujih valutah, nakupov tujih vrednostnih papirjev in izdaje vrednostnih papirjev v tuji valuti (Dimovski, 2000, str.148). Tečajno tveganje se generira zaradi neusklajenosti med sredstvi in obveznostmi do virov sredstev v posameznih tujih valutah, vključno z valutno klavzulo, ter zaradi neusklajenosti denarnih tokov v tujih valutah. Tveganje izhaja iz različnih postavk, kot so: računi prebivalstva v tujih valutah in z valutno klavzulo, gotovinske transakcije in storitve, trgovanje s tujimi valutami, naložbe v tujih valutah in z valutno klavzulo ter drugo. O izravnani devizni poziciji govorimo, ko je višina obveznosti banke v posamezni tuji valuti enaka višini naložb, ki jih ima banka v tej valuti. Za dolgo pozicijo je značilno, da je aktiva v določeni tuji valuti večja od pasive, obratno velja za kratko pozicijo. V primeru dolge pozicije je banka izpostavljena tveganju, da bo vrednost tuje valute v primerjavi z domačo valuto padla, kar bi posledično vplivalo na zmanjšanje vrednosti aktive banke bolj kot njene pasive. Tveganje spremembe deviznega tečaja je tem večje, čim bolj nestanoviten je devizni tečaj za posamezno valuto. Upravljanje s tečajnim tveganjem je bistvena sestavina skrbnega in varnega poslovanja bank, ki imajo izpostavljenost v tujih valutah. Vključuje preudarno upravljanje s pozicijami v tujih valutah z namenom obvladovanja posledic sprememb deviznih tečajev na finančno pozicijo banke znotraj postavljenih omejitev.16 3.2.3 Tehnološko tveganje V zadnjih letih je bil napredek na področju tehnologije v bankah in drugih finančnih institucijah zelo očiten. Banke so in še vlagajo veliko sredstev v računalnike, razvoj komunikacij in tehnološke podpore, ki omogoča čim večjo avtomatiziranost postopkov. Cilj razvoja tehnologije v bankah je znižanje operativnih stroškov, povečanje dobička in prodor na nove trge. Z razvojem tehnologije pa je povezano tudi tehnološko tveganje, ki izhaja iz nepravilnega delovanja ali nedelovanja podpornega sistema v banki. 14 V primeru, ko ima banka določeno dolgoročno naložbo (kredit) s fiksno obrestno mero, ki jo financira s kratkoročno obveznostjo, je izpostavljena tveganju refinanciranja. 15 Pri tveganju reinvestiranja gre za isti princip kot pri tveganju refinanciranja, le da je v tem primeru naložba krajša od obveznosti. V primeru, ko se določena naložba izteče, obveznost pa ostane, je potrebno takšno naložbo nadomestiti z novo naložbo. V tem primeru je banka izpostavljena tveganju spremembe obrestne mere, saj se lahko razmere na trgu tako spremenijo, da banka ne bo mogla najti nove naložbe, ki bi prinašala isti donos. 16 Priporočila za upravljanje z valutnimi tveganji v bankah, 1998.

24

Tako se ob uporabi bolj avtomatiziranih postopkov bančnega poslovanja tveganja napak pri ročni obdelavi lahko pretvorijo v tveganja sistemskih napak, saj se banke bolj naslanjajo na celovito povezane sisteme. Povečan obseg elektronskega poslovanja prav tako prinaša s seboj nova tveganja, npr. tveganje prevare od zunaj in vprašanja glede varnosti sistema. S pojavom bank, ki delujejo kot ponudniki in izvajalci zelo obsežnih storitev, se ustvarja potreba po nenehnem vzdrževanju visoke stopnje notranjih kontrol in dodatnih varnostnih sistemov. Z vedno pogostejšimi dogovori z zunanjimi izvajalci posameznih storitev17 in s sistemi obračunavanja18, ki jih vodijo drugi, sicer lahko zmanjšamo nekatera tveganja, po drugi strani pa prav to bankam prinaša nova oziroma druga pomembna tveganja. Najbolj nazoren primer tehnološkega tveganja je tveganje zloma računalniškega sistema v banki. Velja za obstoječi računalniški sistem ali za prehod in vzpostavitev novega19. Banke so v veliki meri izpostavljene temu tveganju zaradi obsežnosti in zapletenosti svojega poslovanja. Resna sistemska napaka ima lahko za banko uničujoče posledice, zato je zanjo življenjskega pomena, da ima razvite postopke za hiter odziv v takem primeru. 3.2.4 Operativno tveganje Operativno tveganje je tveganje, ki v zadnjem obdobju pridobiva na pomenu, z njegovo problematiko pa se ukvarja večina institucij s področja bančne regulative in seveda banke same. Čeprav samo tveganje nima enotne definicije, sodi med najpomembnejša bančna tveganja. Baselski odbor za bančni nadzor (Basle Commitee on Banking Supervision) je prevzel splošno opredelitev operativnega tveganja iz bančnih krogov, in sicer: »Tveganje izgube zaradi neustreznih ali neuspešnih notranjih postopkov, ljudi in sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov«. Po definiciji Banke Slovenije, enaka je baselski, je operativno tveganje »tveganje izgube, kot posledice neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi ali delovanja sistemov oziroma zaradi zunanjih dejavnikov«.20 Na splošno lahko rečemo, da gre pod pojmom »operativno tveganje« pretežno za splošna in poslovna tveganja, ki lahko izvirajo iz napak ali pomanjkanja ustreznega nadzora nad dokumentacijo, postopki, izvedbo in knjiženjem poslovnih dogodkov ter splošno iz vseh drugih tveganj, ki jim je banka izpostavljena pri opravljanju svoje dejavnosti. Vrste takšnih operativnih tveganj so lahko (Majič 1999, 10) : 1. tveganja prekinitev poslovanja iz različnih vzrokov, kot so: fizično uničenje prostorov (požar, povodenj, terorizem ipd.), državni nemiri, večje fluktuacije zaposlenih itd.;

17 Gre za t.i. »outsourcing« oziroma izločanje. 18 T. i. »clearing systems«. 19 Vnašem okolju so poznane težave Nove Ljubljanske banke, d. d., pri prehodu na nov informacijski sistem z imenom »Sigma« - v l. 2003 in 2004. 20 Originalna definicija v angleškem jeziku se glasi: »The risk of loss resulting from inadequate or failed internal processes, people, systems or from external events«.

25

2. tveganja kaznivih dejanj, kot so: prevare in kraje s strani zaposlenih, strank banke in tretjih oseb; 3. tveganja usklajenosti z zakonodajo: tveganje morebitnih tožb in riziki, ki izhajajo iz pravnih sporov; 4. tveganja napak strokovnih kadrov: v poslovanje banke morajo biti vgrajeni ustrezni kontrolni mehanizmi. Najpomembnejši vrsti operativnega tveganja sta zatajitev notranje kontrole in upravljanja podjetja. Povzročajo ga lahko uslužbenci, ki odobravajo kredite, ali drugi zaposleni, ki prekoračijo pooblastila oziroma svoje delo opravljajo na nepravilen, tvegan, nemoralen ali kazniv način. V bančnih krogih se šele v zadnjih letih resneje ukvarjajo s fenomenom operativnega tveganja, kateremu so pri svojem poslovanju izpostavljene prav vse banke. Pojem operativnega tveganja v bistvu ni nov, saj je star kot samo bančno poslovanje. Po mnenju Rotovnika21 je v podrobno ukvarjanje z operativnim tveganjem bančnike prisililo več odmevnih škandalov, ki so pretresli finančne trge in v katerih so glavno vlogo odigrali: - pomanjkljive kontrole delovnih procesov, - pomanjkljive kontrole dela zaposlenih, - opravljanje nezdružljivih funkcij v eni osebi, - nezadostno poznavanje poslovanja in/ali delovnega procesa, - prikrivanje dejanskega stanja, - prekoračitve danih pooblastil posameznikom, - ponarejanje poročil in dokumentov, - kraje ali poneverbe posameznikov ali organiziranih skupin (v banki in izven banke). Bistvena lastnost operativnega tveganja je, da le-to izhaja iz ekstremnih oziroma izjemnih dogodkov, kot so na primer kriminal (poneverbe, bančni ropi), kršitev internih bančnih procedur, napake v informacijski tehnologiji ter naravne nesreče. Operativno tveganje se pojavlja na vseh področjih bančnega poslovanja, zato mora vsaka banka sama opredeliti, kaj pojmuje kot operativno tveganje, katere so njegove ključne sestavine ter kako ga bo obvladovala, tako kadrovsko kot organizacijsko, ga merila ter poročala o izidih poslovanja. Konkreten pristop k upravljanju operativnega tveganja, ki ga bo posamezna banka izbrala, je odvisen od številnih dejavnikov, med katere štejemo velikost banke, sofisticiranost, kompleksnost ter lastnosti njenih poslovnih aktivnosti. Ne glede na te razlike pa je za vse banke pomembno, da zagotavlja in poseduje: jasno strategijo, strog nadzor uprave banke, močno kulturo upravljanja z operativnim tveganjem, kulturo nadzora nad operativnim tveganjem (ki med drugim vključuje jasno razmejitev odgovornosti in dolžnosti), učinkovito interno poročanje ter izdelavo natančnih kriznih načrtov22 . 21 Tomaž Rotovnik. Zavarovanje operativnega tveganja in Basel II, Bančni vestnik 1, 2/2003. 22 Priročnik za upravljanje operativnega tveganja in nadzor nad njim, 2003.

26

Strokovnjaki menijo, da težave, s katerimi se srečujejo modeli za merjenje operativnega tveganja, niso le začasne razvojne narave, ampak izhajajo iz prešibkih temeljev samega koncepta merjenja operativnega tveganja. Temeljno vprašanje po Rotovniku (2005, 1) je, ali operativno tveganje merimo ali ocenjujemo. Besedi vsebujeta pomemben razlikovalni element, saj merimo stvari, ki so se že zgodile – na primer neke rezultate, pri tveganjih pa se osredotočimo na prihodnost. Prihodnosti ne moremo meriti, lahko jo le predvidevamo oziroma napovedujemo na osnovi določenih predpostavk. Zato je primernejši izraz ocenjevanje operativnega tveganja. Operativno tveganje je mešanica številnih, med seboj nezdružljivih tveganj. Dogodki iz naslova operativnega tveganja namreč vključujejo prevare, računovodske napake, tožbe, naravne katastrofe, napake v modelih, napake pri poravnavah na računih in drugo. Raznolikost narave operativnega tveganja je njegova ključna težava. Na problematiko škodnih dogodkov iz operativnega tveganja opozarja Rotovnik (2005, 2) z obravnavo dogodkov z vidika dveh velikih skupin: • dogodki vrste »nizka frekvenca – visoka izguba«; imenujemo jih tudi »večji dogodki«

(npr. velike prevare na področju trgovanja, večje tožbe, naravne katastrofe), • dogodki vrste »visoka frekvenca – nizka izguba«; imenujemo jih tudi »manjši

dogodki« (npr. prevare na področju kartičnega poslovanja, napake pri poravnavah na računih itd.).

Osnovni namen za oceno operativnega tveganja je obravnava večjih dogodkov, ker lahko znatno vplivajo na kapital banke, uničijo njen ugled ter v skrajnem primeru povzročijo njen bankrot. Vzroki večjih dogodkov so lahko zelo kompleksni, saj vključujejo človeške in organizacijske faktorje, številne zunanje dejavnike ter njihove kombinacije. Rotovnik je v nadaljevanju ugotovil, da se značilnosti operativnega tveganja znatno razlikujejo od značilnosti tržnega in kreditnega tveganja. Kreditno in tržno tveganje sta vrsti tveganja, ki ju banka sprejema zaradi konkretnih poslovnih odločitev. Pri obeh vrstah tveganja namreč obstaja jasna in neposredna zveza med vzroki tveganja, velikostjo pozicij ter stopnjo izpostavljenosti tveganju, kar omogoča banki, da z modeli predvidi vplive različnih pozicij tveganosti. V nasprotju s kreditnim in tržnim tveganjem pa je operativno tveganje tisto, ki spremlja celotno poslovanje in ne le posamezne transakcije. Težko je namreč oceniti, kolikšni stopnji tveganja iz naslova trgovalnih prevar je banka izpostavljena ali koliko izgub ima lahko banka zaradi implementacije novega informacijskega sistema.

27

3.3 Zakonska podlaga za upravljanje kreditnega tveganja Bančna zakonodaja mora ustvariti okolje, ki banke vodi in spodbuja k varnemu poslovanju. Temeljni zakon, ki določa pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje bank pa tudi hranilnic, je Zakon o bančništvu, ki je stopil v veljavo v letu 1999. Bankam nalaga, da morajo za ugotavljanje, merjenje in upravljanje tveganj določiti načrt ukrepov obvladovanja tveganj po posameznih vrstah bančnih tveganj. Na podlagi Zakona o bančništvu je Banka Slovenije izdala vrsto podzakonskih aktov, ki podrobneje urejajo posamezne vrste tveganj, hkrati pa pomenijo tudi implementacijo evropskih bančnih direktiv. Za obravnavano področje so najpomembnejši naslednji podzakonski akti: • Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, • Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, • Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic23, • Sklep o razvrščanju, • Sklep za rezervacije. Tudi v slovenskem bančnem prostoru je izmed vseh tveganj, ki jim je banka izpostavljena, najpomembnejše kreditno tveganje. Pomembne zakonske omejitve so povezane z vsebino kapitalske ustreznosti bank, oblikovanjem rezervacij ter omejitvijo glede največjih dopustnih izpostavljenosti banke. 3.3.1 Kapitalska ustreznost banke Kapitalska ustreznost bank se nanaša na minimalno zahtevano višino kapitala banke, ki je potrebna glede na tveganost poslovanja banke. Banka mora zagotoviti, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom glede na obseg in vrste storitev, ki jih opravlja, ter glede na tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh storitev. V bančni teoriji in praksi pogosto naletimo na problem definiranja bančnega kapitala. Pojem »bančni kapital« lahko razlagamo na različne načine, in sicer kot (Glogovšek, Beloglavec, 2002, str. 5): • knjižno vrednost kapitala oziroma regulatorni ali zakonsko predpisani kapital; • tržno vrednost kapitala oziroma ekonomski ali rizični kapital; • razdelitev na lastni in tuji kapital banke; • razdelitev na človeški kapital, strukturni kapital, fizični oziroma finančni kapital. 23 Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic. Uradni list RS, št. 67/05 z dne 15. 7. 2005 in št. 97/05 z dne 4. 11. 2005. Sklep je stopil v veljavo 1. 1. 2006 in je nadomestil Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic in Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic.

28

Temeljni kapital banke po definiciji Zakona o bančništvu sestavljajo24: • vplačani osnovni kapital (vendar brez vplačanega osnovnega kapitala na podlagi zbirnih - kumulativnih - prednostnih delnic), • rezerve banke, • preneseni dobiček iz prejšnjih let, • rezervacije za splošna bančna tveganja. Odšteva pa se: • odkupljene lastne delnice, • neopredmetena dolgoročna sredstva banke, • prenesena izguba in izguba tekočega leta. Dodatni kapital pa sestavljajo: • osnovni kapital in presežek kapitala, vplačan na podlagi prednostnih (kumulativnih) delnic, • podrejeni dolžniški instrumenti25. Po baselskih standardih je definicija kapitala banke podobna (Borak 1998, 20– 22): • kapital 1. reda; trajni delniški lastniški kapital in razkrite rezerve (vplačani presežek kapitala, zakonske rezerve, splošne rezerve, nerazdeljeni dobiček); • kapital 2. reda; dodatni kapital – nerazkrite rezerve, revalorizacijske rezerve, splošne rezervacije in hibridni kapitalski instrumenti; • kapital 3. reda; kratkoročni podrejeni dolg. Po sklepu o kapitalski ustreznosti se kapital banke izračuna kot seštevek temeljnega kapitala in dodatnega kapitala I, zmanjšanega za odbitne postavke. Sklep opredeljuje odbitne postavke v 5. točki, in sicer: naložbe banke v delnice, poslovne deleže, inovativne instrumente oziroma podrejene dolžniške instrumente drugih bank oziroma drugih finančnih organizacij, v katerih kapitalu je banka udeležena z več kot 10 % in druge naložbe v te osebe, ki se pri ugotavljanju kapitalske ustreznosti teh oseb lahko upoštevajo v izračunu njihovega kapitala. Banka, ki je zavezana k izpolnjevanju kapitalskih zahtev za tržna tveganja, k temu seštevku lahko doda še znesek uporabljenega ustreznega dodatnega kapitala II. Dodatni kapital II sestavlja podrejeni dolg z najmanj dveletnim pogodbenim rokom zapadlosti. Zakon o bančništvu v 68. členu določa kapitalsko ustreznost banke. Kapital banke mora biti vedno najmanj enak vsoti kapitalskih zahtev, izračunanih z uporabo količnika minimalne kapitalske ustreznosti in kapitalskih zahtev za prekoračenje stanja udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij.

24 Podrobneje v Zakonu o bančništvu, v členih 64, 65 in 66. 25 To so vrednostni papirji in drugi finančni instrumenti, iz katerih ima imetnik v primeru stečaja oziroma likvidacije izdajatelja pravico do poplačila šele po poplačilu drugih upnikov izdajatelja.

29

A) Kapitalske zahteve, izračunane z uporabo količnika minimalne kapitalske ustreznosti

Količnik kapitalske ustreznosti, ki je razmerje med kapitalom banke in tveganju prilagojene aktive, povečane za drugim tveganjem prilagojene postavke, mora vedno znašati najmanj 8 % (količnik minimalne kapitalske ustreznosti). Tveganju prilagojena aktiva je seštevek knjigovodskih stanj vseh aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, zmanjšanih za oblikovane posebne rezervacije za te postavke in tehtanih po stopnji kreditnih tveganj. Stopnje za tehtanje kreditnih tveganj določi Banka Slovenije v razponu od 0 % za gotovino, terjatve do Banke Slovenije in terjatve do Republike Slovenije ter terjatve, zavarovane z denarnimi vlogami v banki, do 100 % za terjatve brez kvalitetnega zavarovanja ter naložbe v osnovna sredstva in kapital, ki se ne odšteje od kapitala banke. Zunajbilančne postavke se pri izračunu tveganju prilagojene aktive upoštevajo z uporabo konverzijskih faktorjev, ki jih določi Banka Slovenije. Tržnim tveganjem prilagojene postavke se izračunajo tako, da se vrednosti vrednostnih papirjev oziroma drugih finančnih instrumentov, katerih imetnik je banka, ter terjatev in obveznosti banke iz poslov trgovanja z vrednostnimi papirji oziroma drugimi finančnimi instrumenti, ki jih je sklenila za svoj račun, pomnožijo z ustreznimi utežmi za tehtanje posebnih in splošnih tveganj spremembe cen finančnih instrumentov, tveganj neizpolnitve nasprotne stranke ter tveganj preseganja velike izpostavljenosti na podlagi trgovanja. Valutnim tveganjem prilagojene postavke se ugotovijo, tako da se primerjajo vrednosti bilančnih in zunajbilančnih postavk v tujem denarju. B) Kapitalske zahteve za prekoračenje stanja udeležbe v kapitalu nefinančnih

organizacij Kapitalske zahteve za prekoračitev stanja v kapitalu nefinančnih institucij se izračunajo kot vsota vrednosti naložb banke, ki presegajo naslednje omejitve: 1. vrednost naložb banke iz naslova udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij skupno ne sme presegati 60 % višine kapitala banke; 2. vrednost naložb banke iz naslova udeležbe v kapitalu posamezne nefinančne organizacije ne sme presegati 15 % višine kapitala banke. Če naložbe banke presegajo tako prvo kot tudi drugo omejitev, se pri izračunu kapitalskih zahtev od obeh vrednosti upošteva samo tista, ki je višja. Tudi slovenske banke in Banka Slovenije kot njihov regulator in nadzornik bodo morale slediti spremembam, ki jih narekujejo najrazvitejše države sveta. Baselski komite je že junija 1999 izdal predlog nove sheme za merjenje kapitalske ustreznosti (»New Capital Adequancy Framework«), ki naj bi nadomestila sporazum iz leta 1988 (»Basel Capital Accord«). Čeprav se baselska shema osredotoča na mednarodno aktivne banke, naj bi bila njena glavna načela uporabna za vse banke. Nova shema naj bi ohranila poslanstvo starega sporazuma, ki je promoviral varnost in stabilnost finančnega sistema, hkrati pa naj bi preko uvedbe tristebrnega načina ugotavljanja kapitalske ustreznosti odpravila njihove pomanjkljivosti. Revidiranemu kvantitativnemu stebru za izračun minimalno zahtevanega

30

koeficienta kapitalske ustreznosti naj bi bila dodana dva nova kvalitativna stebra: regulativni nadzor in tržna disciplina (Sušnik, 2001, str. 33).

3.3.2 Oblikovanje rezervacij Zakon o bančništvu v 75. členu določa, da banka lahko oblikuje rezervacije za splošna bančna tveganja, namenjena kritju morebitnih izgub zaradi tveganj, ki izhajajo iz njenega celotnega poslovanja. Določa tudi, da mora banka oblikovati posebne rezervacije glede na posebna tveganja, ki izhajajo iz posameznih poslov oziroma skupin posameznih poslov. Pri tem se za posebne rezervacije štejejo tudi rezervacije, ki jih banka oblikuje glede na posebno tveganje neizterljivosti terjatev iz naslova zajamčenih vlog v primeru stečaja druge banke. Rezervacije so namenjene pokrivanju potencialnih izgub iz terjatev. Za izračun posebnih rezervacij, ki jih je banka dolžna oblikovati, je Banka Slovenije v Sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic določila podrobnejša merila za razvrščanje postavk po stopnji tveganj ter odstotke za izračun potencialnih izgub za posamezne terjatve. Banka mora finančna sredstva in prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah razvrstiti v skupine po tveganosti in oceniti višino izgub iz kreditnega tveganja (oslabitev sredstev na nadomestljivo vrednost in oblikovanje rezervacij za zunajbilančne postavke) v skladu z veljavnimi določili Mednarodnih standardov računovodskega poročanja, prevzetimi za uporabo v Evropski uniji. Razvrščanje v skupine temelji na oceni sposobnosti dolžnika izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti in kvaliteti zavarovanja. Banka mora sproti ali najmanj trimesečno v skladu s tem sklepom ocenjevati, ali obstajajo nepristranski dokazi, da je finančno sredstvo ali skupina finančnih sredstev oslabljena, ali da obstaja možnost izgube iz prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah. Nepristranski dokazi o oslabitvi finančnega sredstva ali skupine sredstev oziroma možnosti izgube iz prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah vključujejo podatke o dogodkih, ki jih pridobi banka, in sicer: - pomembnih finančnih težavah dolžnika; - dejanskem kršenju pogodbe, kot je kršitev pri plačevanju obresti/glavnice oziroma neizpolnitev drugih pogodbenih določil; - da zaradi ekonomskih oziroma pravnih razlogov, ki se nanašajo na finančne težave dolžnika, pride do restrukturiranja finančnih sredstev; - da obstaja verjetnost, da bo dolžnik šel v stečaj ali v finančno reorganizacijo; - da obstaja merljivo zmanjšanje pričakovanih denarnih tokov skupine finančnih sredstev od začetnega pripoznavanja teh sredstev, čeprav zmanjšanje še ne more biti razporejeno na posamezno sredstvo v skupini, vključujoč: - negativne spremembe pri poravnavanju dolgov v skupini, - nacionalne ali lokalne ekonomske pogoje, ki so povezani z neporavnavanjem finančnih sredstev v skupini.

31

Če banka pri posamični ocenitvi finančnega sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, razvrščenih v skupine A, B, C, D in E, ugotovi, da je potrebna posamična oslabitev ali oblikovanje rezervacije, ju mora prerazvrstiti v skupino P, ki je skupina posamezno oslabljenih finančnih sredstev oziroma prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah, za katere mora banka oblikovati rezervacije. V tem primeru ponovno skupinsko ocenjevanje ni potrebno. Če banka pri posamični ocenitvi finančnega sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, razvrščenih v skupino P, ugotovi, da posamična oslabitev ali rezervacija ni več potrebna, ju mora skladno s tem sklepom prerazvrstiti v skupino A, B, C, D ali E in ju vključiti v ponovno skupinsko ocenjevanje. Če pri posamični ocenitvi finančnega sredstva obstajajo nepristranski dokazi oslabitve, mora banka oceniti nadomestljivo vrednost takšnega finančnega sredstva. Če je nadomestljiva vrednost manjša od knjigovodske, banka pripozna izgubo v izkazu poslovnega izida. Oslabitev se izmeri za vsako finančno sredstvo, ki je posamezno pomembno. Oslabitev finančnih sredstev, ki niso posamezno pomembna, se izmeri posamično ali skupinsko. Banka lahko pri izračunu izgub iz naslova kreditnega tveganja posamezno pomembnega finančnega sredstva upošteva prvovrstna zavarovanja, primerna zavarovanja in zavarovanja s premičnino oziroma nepremičnino, če v celoti ustrezajo pogojem, ki so določeni v sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic. V primeru, da so finančna sredstva ocenjena posamično in oslabitev ni potrebna ter posledično ni pripoznana, mora banka ta sredstva vključiti v ponovno skupinsko ocenjevanje, da bi se ocenila potrebna oslabitev. Oslabitev finančnih sredstev do bank in hranilnic mora biti ocenjena posamično in ponovno skupinsko ocenjevanje ni potrebno. Če pri posamični ocenitvi prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah obstajajo nepristranski dokazi za možnost izgube iz prevzetih obveznosti, mora banka oceniti verjetnost takšnega dogodka za posamezno prevzeto obveznost. Če je izguba verjetna in je mogoče zanesljivo oceniti njen znesek, se pripozna izguba v izkazu poslovnega izida ter se za ta znesek oblikuje rezervacija. Potrebna rezervacija se izmeri za vsako posamezno pomembno prevzeto obveznost po zunajbilančnih postavkah. Potrebne rezervacije za prevzete obveznosti, ki niso posamezno pomembne, se izmerijo posamično ali skupinsko. V primeru, da so prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah ocenjene posamično in izguba ni verjetna ter posledično ni pripoznana, mora banka te prevzete obveznosti vključiti v ponovno skupinsko ocenjevanje za ugotovitev potrebnih rezervacij, ki se pripoznajo kot izguba v izkazu poslovnega izida.

32

Banka mora skupine za skupinsko oceno oslabitve finančnih sredstev oziroma za skupinsko ugotavljanje potrebnih rezervacij za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah določiti glede na podobne značilnosti kreditnih tveganj, ki kažejo sposobnost dolžnika poravnati obveznosti skladno s pogodbenimi določili. Skupine so lahko opredeljene glede na naslednje posamezne značilnosti ali njihove kombinacije: - vrste finančnih sredstev, - panoge, - geografske lokacije, - vrste zavarovanj, - poravnavanje dolgov v preteklih obdobjih. Ocene bodočih denarnih tokov posameznih skupin morajo temeljiti na preteklih izgubah iz teh ali podobnih skupin. Ocene izgub se morajo prilagoditi spremenjenim okoliščinam na trgu. Metodologijo in predpostavke, uporabljene pri ocenjevanju bodočih denarnih tokov, mora banka redno pregledovati, tako da se zmanjša razlika med ocenami izgub in dejanskimi izgubami. Banka mora za potrebe poročanja razporediti finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah v skupine, medtem ko pri izdelavi računovodskih izkazov v celoti upošteva lastno metodologijo oziroma MSRP. Banka mora razliko med izkazanimi oslabitvami oziroma rezervacijami po lastni metodologiji oziroma MSRP ter zneskom ugotovljenih oslabitev oziroma rezervacij izračunanih na podlagi odstotkov iz Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja upoštevati kot odbitno postavko pri izračunu temeljnega kapitala v skladu z veljavnim sklepom o kapitalski ustreznosti. Poleg tega mora banka razvrstiti finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah v tri podskupine: 1. posamezno pomembne do nebančnih podjetij, samostojnih podjetnikov, prebivalstva in drugih, 2. posamezno nepomembne do nebančnih podjetij, samostojnih podjetnikov, prebivalstva in drugih, 3. do bank in hranilnic. Banka mora pri izračunu izgube iz naslova kreditnega tveganja na podlagi skupinskega ocenjevanja za namen izračuna odbitne postavke od temeljnega kapitala pri skupinskem ocenjevanju posamezno pomembnih in nepomembnih finančnih sredstev oziroma prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah, ki se v skladu z 11. točko Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja razvrščajo v skupine od A do E, pri čemer finančno sredstvo ni posamezno oslabljeno oziroma niso posamezno oblikovane rezervacije za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, uporabiti naslednje odstotke:

33

1. skupina A 1 % 2. skupina B 10 % 3. skupina C 25 % 4. skupina D 50 % 5. skupina E 100 % V Sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic je določeno, da mora banka oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke. Poleg tega mora banka ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje dolžnika in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Izhodišče razvrstitve je sistematični pregled bančnega portfelja, to je finančnih sredstev in prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah. Banka razporedi postavke po posameznih dolžnikih (skupaj izpostavljenost), nato pa opravi razvrstitev finančnih sredstev, ki se merijo po metodi odplačne vrednosti oziroma prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah po skupinah. Pri tem se vsa finančna sredstva, ki se merijo po pošteni vrednosti, naložbe v kapital odvisnih in pridruženih družb, vrednotenih po nabavni vrednosti oziroma po kapitalski metodi, in naložbe v naložbene nepremičnine, dane v poslovni najem, ne razporejajo v skupine. Finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah se za izračun odbitne postavke od temeljnega kapitala razvrstijo v skupine od A do P na podlagi ocene in vrednotenja dolžnikove sposobnosti izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti, ki se presoja na podlagi: - ocene finančnega položaja posameznega dolžnika, - njegove zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka za redno izpolnjevanje obveznosti do banke v prihodnosti, - vrste in obsega zavarovanja finančnega sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do posameznega dolžnika, - izpolnjevanja dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih. V skupino A se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah: - do Banke Slovenije, Republike Slovenije, Evropskih skupnosti, vlad in centralnih bank držav cone A, kot je opredeljena v veljavnem sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, - do dolžnikov, za katere se ne pričakujejo težave s plačevanjem obveznosti in ki plačujejo svoje obveznosti ob dospelosti oziroma izjemoma z zamudo do 15 dni, - ki so zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem iz 12. točke tega sklepa. V skupino B se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do dolžnikov: - za katere se ocenjuje, da bodo poravnavali dospele obveznosti, vendar je njihovo finančno stanje trenutno šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče bistveno poslabšalo, - ki plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo od 31 do 90 dni.

34

V skupino C se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do dolžnikov: - za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti, - ki plačujejo obveznosti z zamudo do 90 dni, občasno tudi z zamudo od 91 do 180 dni, - ki so izrazito podkapitalizirani, - ki nimajo zadostnih dolgoročnih virov sredstev za financiranje dolgoročnih naložb, - od katerih banka ne prejema tekoče zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije v zvezi s poravnavanjem obveznosti. V skupino D se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do dolžnikov: - za katere obstaja velika verjetnost izgube dela finančnega sredstva oziroma plačila po prevzeti obveznosti, - ki plačujejo obveznosti z zamudo nad 90 dni do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 181 do 360 dni, - ki so nesolventni, - za katere je bil pri pristojnem sodišču vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave ali stečaja, - ki so v sanaciji oziroma postopku prisilne poravnave, - ki so v stečaju. V skupino E se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do dolžnikov: - za katere se ocenjuje, da sploh ne bodo poplačane, - s sporno pravno podlago, - ki plačujejo obveznosti z zamudo nad 360 dni. V skupino P se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, za katere banka pri posamični ocenitvi ugotovi, da je potrebna oslabitev ali oblikovanje rezervacije. Plačilo obveznosti dolžnika pomeni plačilo vseh obveznosti dolžnika do banke v pogodbeno dogovorjenih rokih dospelosti, ne da bi banka za ta namen posredno ali neposredno vzpostavila novo finančno sredstvo do dolžnika. Zlasti za majhne dolžnike in prebivalstvo se lahko v večji meri uporabi merilo rednosti poravnavanja obveznosti do banke. Zavarovanja terjatev Prvovrstna zavarovanja finančnih sredstev oziroma prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah po Sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic so: - bančna vloga, za katero je pogodbeno določena obveznost, da se uporabi za poplačilo, - vrednostni papirji Republike Slovenije, Banke Slovenije ter vlad in centralnih bank držav

35

cone A26, kot je opredeljena v veljavnem sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, - nepreklicne garancije na prvi poziv bank, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev, prvovrstnih bank držav članic in prvovrstnih tujih bank, - prvovrstni dolžniški vrednostni papirji bank, s katerimi se trguje na finančnih trgih; pri tem se ne upoštevajo podrejeni in zamenljivi dolžniški vrednostni papirji; - nepreklicna jamstva Republike Slovenije (vključno z nepreklicnimi garancijami na prvi poziv SID, ki so bile izdane do uveljavitve Zakona o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov). Finančna sredstva in prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem po sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, se razvrščajo v skupino A do aktiviranja zavarovanja, vendar največ 30 dni po roku za plačilo. Prvovrstnost banke države članice ali tuje banke se po tem sklepu presoja na podlagi zadnje razpoložljive ocene bonitete banke, ki so jo opravili Moody's, Standard & Poor's in Fitch. Banka mora za izpolnjevanje kriterija prvovrstnosti dosegati bonitetno oceno najmanj BBB – ustanove Standard & Poor's ali Fitch oziroma Baa3 – ustanove Moody's. Če banke države članice ali tuje banke ni ocenila nobena od zgoraj navedenih ustanov, mora boniteto teh bank oceniti banka sama. Prvovrstni dolžniški vrednostni papirji bank po tem sklepu so dolžniški vrednostni papirji, katerih izdajateljice so banke, ki so dobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev, ali druge banke, ki izpolnjujejo kriterij prvovrstnosti po tem sklepu, oziroma vrednostni papirji, katerih bonitetna ocena je najmanj BBB – pri Standard & Poor's ali Fitch oziroma Baa3 – pri Moody's, ne glede na boniteto banke, ki jih je izdala. Primerno zavarovanje po sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic je neodvisna garancija podjetja primerljivega finančnega položaja, ki izpolnjuje merila za razvrstitev v skupino A (vključno z garancijami Slovenske izvozne družbe do pridobitve dovoljenja za opravljanje bančnih poslov), zavarovanje pri zavarovalnici, registrirani v Republiki Sloveniji in državi cone A, kot je opredeljena v veljavnem Sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, ter vrednostni papirji, za katere obstaja delujoči trg.

26 Pod cono A štejejo: - vse države članice EGS, - vse druge države, ki so polnopravne članice OECD - države, ki so sklenile posojilne aranžmaje (Special Lending Arrangements-SLA) z Mednarodnim denarnim skladom, povezane s skladovimi splošnimi aranžmaji posojanja (Fund's General Arrangements to Borrow); pri tem vsaka država, ki odloži plačilo svojega suverenega dolga, za 5 let ne šteje pod cono A.

36

Zavarovanja s hipoteko Banka mora ob zavarovanju s hipoteko in v primeru, da zastavljena nepremičnina ni v njeni posesti, imeti vsaj naslednjo dokumentacijo: 1. a) neposredno izvršljivi notarski zapis o zavarovanju z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini ali o zavarovanju z ustanovitvijo zemljiškega dolga z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma ter, kadar je to potrebno, dokazilo, da je nepremičnina v upravičeni tuji posesti; b) pravnomočni sklep sodišča o dovolitvi vpisa hipoteke oziroma zemljiškega dolga na nepremičnini v zemljiško knjigo z notarskim zapisom o sklenitvi sporazuma o zastavi nepremičnin in, kadar je to potrebno, dokazilo, da je nepremičnina v upravičeni tuji posesti; 2. ažuren zemljiškoknjižni izpisek; 3. zavarovalno polico za nepremičnino, vinkulirano v korist banke; 4. cenitveno poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin oziroma kupoprodajno pogodbo, ki ne sme biti starejša od enega leta, kar mora banka pridobiti ob ustanovitvi zavarovanja z nepremičnino. Med trajanjem razmerja zavarovanja z nepremičnino mora banka redno spremljati vrednost zastavljene nepremičnine in oceno te vrednosti za poslovne nepremičnine izdelati najmanj enkrat letno, za stanovanjske nepremičnine pa najmanj enkrat na tri leta. Ob morebitnih pomembnih spremembah pogojev na trgu je treba vrednost nepremičnine ocenjevati še pogosteje. Ponovna pridobitev cenitvenega poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin je potrebna v sledečih primerih: - kadar pride do pomembnega padca cene nepremičnine v primerjavi s splošno ravnjo cen na trgu; - kadar gre za nepremičnine, ki služijo zavarovanju finančnega sredstva, oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, ki presegajo 720 milijonov tolarjev (3 mio EUR) ali 5 % kapitala banke; te nepremičnine mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nepremičnin vrednotiti najmanj enkrat na tri leta. Zavarovanje s premičnino Banka lahko pri izračunu oslabitve finančnega sredstva oziroma rezervacije za prevzeto obveznost po zunajbilančnih postavkah upošteva zavarovanje s premičnino, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - obstoj likvidnega trga, ki omogoča hitro in ekonomsko učinkovito (po primerni ceni) unovčenje zavarovanja; - obstoj dobro uveljavljenih, javno dostopnih tržnih cen; - operativni pogoji; - dogovor o zavarovanju je pravno izvršljiv in omogoča unovčenje zavarovanja v sprejemljivem času; - prednost pred preostalimi upniki pri realizaciji zavarovanja;

37

- redna kontrola vrednosti predmeta zastave – vsaj enkrat letno, pogosteje v primeru pomembnih sprememb na trgu; - kreditna pogodba vsebuje natančen opis zavarovanja, način in pogostnost prevrednotenja; - banka ima določene vrste premičnin, sprejemljivih za zavarovanje, ter v okviru internih politik ustrezno dokumentirane politike in postopke glede potrebnega pokritja za posamezno vrsto predmeta zavarovanja (potrebnega razmerja med izpostavljenostjo in vrednostjo zavarovanja); - banka ima v kreditnih politikah opredeljene zahteve v zvezi z zavarovanjem glede na obseg izpostavljenosti do dolžnika, zahteve glede pravočasnega unovčenja zavarovanja, glede določitve cene oziroma tržne vrednosti zavarovanja in podobno; - začetno vrednotenje in poznejša prevrednotenja morajo v celoti upoštevati kakršnokoli poslabšanje ali zastarelost zavarovanja; - banka mora imeti pravico do fizičnega pregleda zavarovanja; - banka ima vzpostavljene postopke za kontrolo ustreznosti škodnega zavarovanja predmeta zastave; - zastava mora biti vpisana v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Restrukturiranje finančnih sredstev Z restrukturiranjem finančnih sredstev so mišljene aktivnosti, ki jih izvede banka v razmerju do dolžnikov, do katerih ima finančna sredstva, ki niso poravnana skladno s pogodbo. Banka restrukturira terjatve do dolžnika (finančna sredstva) s sprejemom ene ali več aktivnosti, za katere se ob sicer normalnem ekonomskem in finančnem položaju dolžnika ne bi odločila. Mogoče aktivnosti za restrukturiranje terjatev so naslednje: - podaljšanje roka vračila glavnice, - znižanje višine terjatev, - druge aktivnosti. Temeljno načelo glede računovodskih postopkov, povezanih z restrukturiranjem finančnih sredstev, je takojšnje izkazovanje izgub, izračunanih s primerjavo knjigovodske in nadomestljive vrednosti. 3.3.3 Omejitve glede največjih dopustnih izpostavljenosti banke Omejitve, ki jih zakonodaja predpisuje poslovnim bankam z namenom zavarovanja pred prevelikim tveganjem, so povezane tudi z določitvijo nekaterih največjih dopustnih izpostavljenosti banke. Zakon o bančništvu, skupaj s Sklepom o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, ki ga je izdala Banka Slovenije z namenom zavarovanja banke pred tveganjem, povezanim s koncentracijo kreditne izpostavljenosti do posameznih oseb, določa največjo dopustno izpostavljenost bank do posamezne osebe, omejitev izpostavljenosti banke do osebe v posebnem razmerju z banko, omejitev izpostavljenosti banke do drugih oseb v skupini ter omejitev vsote velikih izpostavljenosti .

38

A) Izpostavljenost banke do posameznega komitenta, za kar se smatra tudi skupina povezanih oseb, ne sme presegati 25 % kapitala banke.

Izpostavljenost banke do posamezne osebe je vsota vseh terjatev in pogojnih terjatev do ene osebe, vrednost naložb v vrednostne papirje te osebe in vrednosti kapitalskih deležev banke v tej osebi. S pojmom posamezne osebe se po sklepu o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic šteje oseba, ki je bodisi kreditojemalec, oseba, ki jamči, oseba, ki je izdajatelj vrednostnega papirja, oseba, v kateri ima banka kapitalski delež, oziroma vsaka oseba, ki v razmerju do banke nastopa v vlogi dolžnika. Pri izračunu izpostavljenosti se za posamezno osebo štejejo tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje. Izpostavljenost banke do posamezne osebe pomeni prikaz največje možne izgube banke v primeru, da ta oseba ne poravna vseh svojih obveznosti do banke. V izpostavljenost se tako štejejo vse aktivne bilančne in klasične zunajbilančne postavke, ki se nanašajo na posamezno osebo. V izpostavljenost se štejejo tudi posebne postavke izvedenih finančnih instrumentov, ki se ne vključujejo v izračun izpostavljenosti v višini pogodbenih vrednosti, temveč v višini nadomestitvenih vrednosti. Za skupino povezanih oseb27 se šteje (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic 2002, 4. točka): • dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki, če se ne izkaže drugače, predstavljajo eno

samo tveganje, ker ena od njih neposredno ali posredno obvladuje drugo ali druge osebe. Domneva se, da ena oseba obvladuje drugo, če je posredno ali neposredno imetnik poslovnega deleža, delnic oziroma drugih pravic, na podlagi katerih je udeležena pri upravljanju ali v kapitalu druge osebe z najmanj 50 % deležem.

• dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, med katerimi sicer ni odnosa obvladovanja, za

katere pa se lahko šteje, da predstavljajo eno samo tveganje, ker so tako povezane med seboj, da finančne težave ene povzročijo težavne druge ali vseh ostalih pri poplačilu dolga.

Pri ugotavljanju skupine povezanih oseb mora banka presojati zlasti osebe z naslednjimi oblikami povezav : - osebe, ki imajo skupne imetnike poslovnih deležev, delnic oziroma drugih pravic, na podlagi katerih so udeleženi pri upravljanju ali v kapitalu teh oseb; - osebe pod enotnim vodstvom (na primer koncernske družbe); - osebe, ki so medsebojno gospodarsko povezane in odvisne in teh povezav ni mogoče nadomestiti v kratkem času; - posamezne fizične osebe in njihovi ožji družinski člani; - fizične osebe in pravne osebe, v katerih so te fizične osebe člani uprave, člani nadzornega sveta ali prokuristi oziroma imajo kako drugače pomemben vpliv pri upravljanju teh pravnih oseb;

27 Pri ugotavljanju oseb, ki tvorijo skupino povezanih oseb, se povezave z Republiko Slovenijo ne upoštevajo.

39

- fizične osebe, ki kot zasebniki opravljajo dejavnost (npr. samostojni podjetniki posamezniki) in njihovi ožji družinski člani. B) Izpostavljenost banke do oseb v posebnem razmerju z banko (člani uprave, nadzornega sveta, prokuristi in s temi osebami povezane osebe) ne sme presegati 20 % višine kapitala banke. Vsota vseh izpostavljenosti banke do oseb v posebnem razmerju z banko ne sme presegati 200 % višine kapitala banke. C) Izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki jo banka posredno ali neposredno obvladuje, oziroma do osebe, ki jo posredno ali neposredno obvladuje ista oseba kot banko, ne sme presegati 20 % kapitala banke. D) Vsota vseh velikih izpostavljenosti v banki ne sme presegati 800 % kapitala banke. Velika izpostavljenost banke je izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki dosega ali presega 10 % kapitala banke. Za posamezno osebo se pri izračunu izpostavljenosti štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje (skupina povezanih oseb) in se zato ta skupina obravnava kot posamezna oseba. Izpostavljenost do posameznih oseb iz skupine se seštejejo in štejejo kot ena izpostavljenost; to je izpostavljenost do skupine povezanih oseb (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, 2002).

40

3.4 Baselski kapitalski standardi Banka za mednarodne poravnave je ena od najstarejših mednarodnih finančnih institucij, ki pospešuje sodelovanje med centralnimi bankami in drugimi finančnimi institucijami z namenom zagotovitve monetarne in finančne stabilnosti. Prvi baselski standard je ta banka izdala leta 1988, ki je predstavljal poenotenje meril definiranja tveganj. Prvi standard je bil omejen le na kreditno tveganje. Pravzaprav je standard predlog, kako meriti količnik kapitalske ustreznosti in kapitalske zahteve (višino kapitala za kritje tveganj). Leta 1996 so bila prvemu standardu dodana dopolnila, ki so definirala valutna in tržna tveganja. Kapitalska ureditev po novem kapitalskem sporazumu (Baslu II) temelji na treh komplementarnih stebrih:28 S 28 Kaj je Basel II ?, Gradivo Banke Slovenije , www.bsi.si.

TRIJE STEBRI

Minimalne kapitalske

zahteve

Regulativni nadzor

Tržna disciplina

Tehtane tvegane postavke

Definicija kapitala

Kreditno tveganje

Operativno tveganje

Tržna tveganja

Standardiziran pristop

Pristop, temelječ na internih ratingih

Enostavni pristop

Napredni pristop

Osnovni pristop

Napredni pristop

Standardiziran pristop

41

Prvi steber določa minimalne kapitalske zahteve. Je osrednji steber nove kapitalske ureditve, v katerem je definiran način ugotavljanja minimalnih kapitalskih zahtev. Predstavlja nadgradnjo sedanjega sistema za določanje kapitalske ustreznosti. Kapitalske zahteve naj bi bile po zaslugi spremenjene metodologije bolj občutljive na različne stopnje kreditnega tveganja v bankah in bolj prilagojene realnosti na finančnih trgih. Poleg že obstoječih kapitalskih zahtev za kreditna in tržna tveganja novi kapitalski sporazum uvaja še izračun kapitalskih zahtev za operativna tveganja. Kapital Koeficient kapitalske ustreznosti = Kapitalske zahteve za kreditno tveganje + tržno tveganje + operativno tveganje Tudi po novem kapitalskem sporazumu bo minimalni koeficient kapitalske ustreznosti določen v višini 8 %, ki pa je le potrebni, ne pa vedno tudi zadostni pogoj za zagotovitev varnega poslovanja banke. Pojem »bančni kapital« lahko razlagamo na različne načine in sicer kot (Glogovšek, Beloglavec 2002, 5): • knjižno vrednost kapitala oziroma regulatorni ali zakonsko predpisani kapital, • tržno vrednost kapitala oziroma ekonomski ali rizični kapital, • razdelitev na lastni in tuji kapital banke, • razdelitev na človeški kapital, strukturni kapital, fizični oziroma finančni kapital. Rizični oz. ekonomski kapital (angl. CAR – capital at risk) je opredeljen kot kapital, ki je sposoben absorbirati potencialne izgube, ki jih povzročajo vse vrste tveganja bančnega poslovanja. Ker temelji na dejanskih tveganjih, se razlikuje od regulativno določenega kapitala, ki je enotno in splošno predpisan za vse finančne institucije. Človeški kapital so delavci v banki s svojim znanjem, izkušnjami in veščinami ter s predanostjo, motiviranostjo in stopnjo identifikacije z banko. Strukturni kapital obsega organizacijsko strukturo, podatkovne baze, sezname komitentov, znanje o komitentih, informacijski sistem, tehnološko podporo poslovanja, blagovne znamke in nekatere druge elemente. Za obe vrsti kapitala, človeški in strukturni, je značilno, da ju ni mogoče preprosto vrednotiti v finančnih kategorijah in nista vidni v računovodskem smislu, saj nista postavki finančnih izkazov. Pomembna sta, ker skupaj s fizičnim oz. finančnim kapitalom (regulatorni in ekonomski kapital) pomembno vplivata na ustvarjanje nove vrednosti in donosnosti celotnega kapitala banke.

42

Kapital v skladu z Baselskimi standardi sestavlja: 1. kapital 1. reda: trajni delniški lastniški kapital in razkrite rezerve (vplačani presežek kapitala, zakonske rezerve, splošne rezerve, nerazdeljeni dobiček), 2. kapital 2. reda: dodatni kapital – nerazkrite rezerve, revalorizacijske rezerve, splošne rezervacije in hibridni kapitalski instrumenti), 3. kapital 3. reda: kratkoročno podrejeni dolg. Osnovne značilnosti »prenovljenega« standardiziranega pristopa pri izračunu kapitalskih zahtev za kreditno tveganje: • nove kategorije uteži kreditnega tveganja, • definicije več vrst skupin dolžnikov/terjatev, • zunanje bonitetne ocene dolžnika kot merilo za določitev uteži kreditnega tveganja pri

tehtanju bilančnih in zunajbilančnih postavk banke, • širše priznavanje in bolj celovito obravnavanje različnih oblik zavarovanj. Interni bonitetni sistem – IRB-pristop (Internal Rating Based Approach) obsega metode, proces, kontrolo, zbiranje podatkov ter potrebno informacijsko tehnologijo, kar vse skupaj služi za ocenjevanje kreditnega tveganja, dodelitev internih bonitetnih ocen posameznim dolžnikom ali terjatvam ter določitev ocen neplačil in izgub. Delitev portfelja po Baslu II29 >50 mio EUR prodaje < 50 mio EUR prodaje < 1 mio EUR izpostavljenosti > = 1 mio EUR izpostavljenosti

29 Povzeto po internem viru banke.

PORTFELJ

Država Banke Majhni dolžniki

Kapitalske naložbe

Velika podjetja

Srednja in majhna podjetja

Srednja in majhna podjetja

Podjetja

43

Za vsako skupino izpostavljenosti mora banka za vsak bonitetni razred določiti parametre izgube, ki nastopajo kot vhodni podatki v formulo za izračun uteži oz. tveganju prilagojene aktive. • PD – Verjetnost neplačila (angl. probability of default) podaja oceno verjetnosti, da

dolžnik ne bo poravnal svoje obveznosti, in sicer na podlagi kvantitativnih informacij (računovodski izkazi) in kvalitativnih informacij (ocena kakovosti managementa dolžnika, lastniška struktura). PD je odvisen od bonitetne ocene dolžnika.

• LGD – Izguba v primeru neplačila (angl. loss given default) pove, kolikšen odstotek vrednosti naložbe bomo izgubili v primeru, če dolžnik ne bo poravnal svojih obveznosti. LGD je odvisen od vrste, kakovosti in vrednosti zavarovanja.

• EAD – Izpostavljenost ob neplačilu (angl. exposure at default) izraža dejavnik

odvisnosti velikosti izgube od zneska izpostavljenosti banke v trenutku neplačila. Definicija neplačila (defaulta): - če dolžnik zamuja s plačilom katerekoli kreditne obveznosti več kot 90 dni; - če banka ugotovi, da dolžnik ne bo sposoben poravnati svojih obveznosti v celoti (ko pride do izključevanja prihodkov, odpisa ali oblikovanja posebnih rezervacij zaradi občutnega poslabšanja kreditne sposobnosti, restrukturiranja terjatve, uvedbe stečajnega postopka ali prisilne poravnave ali ko se obresti prenehajo obračunavati zaradi ocene nezmožnosti plačila). Pri sklopu »Podjetja« obravnava banka posameznega komitenta. Določi mu bonitetno oceno na podlagi finančnih kazalnikov iz računovodskih izkazov in kvalitativnih (mehkih) informacij ter za vsak bonitetni razred določi zgornjo in spodnjo mejo verjetnosti neplačila. Pri sklopu »Majhni dolžniki« obravnava banka skupino terjatev, tako da oblikuje homogene skupine terjatev tako imenovane pool-e s podobnimi značilnostmi (bonitetno oceno, vrsto zavarovanja, zamudo plačila), tako da PD in LDG, ki ga izračuna za posamezni pool, velja v povprečju za vse terjatve v posameznem pool-u. Izračun zahtevanega kapitala30 Tveganju prilagojena aktiva Ustrezni kapital = EAD x f (PD, LGD, ročnost) x 8 % Izračun ustrezne uteži tveganja

30 Povzeto po internem viru banke.

44

Basel II bankam predpisuje enačbo, katere elementi so : PD, LGD in ročnost naložbe. Njen rezultat je utež, s katero tehtamo izpostavljenost (EAD). Izpostavljenost, pomnoženo z utežjo, imenujemo tveganju prilagojena aktiva. Basel II zahteva, da banka oblikuje kapital v višini 8 % tveganju prilagojene aktive. Drugi steber predstavlja regulativni nadzor. Predstavlja kvalitativen dodatek prvemu, bolj kvantitativnemu stebru za določanje kapitalskih zahtev ter formalizacijo obstoječih nadzornih praks na področju nadzora kapitala in kapitalske ustreznosti bank. Nadzorna institucija bo preverjala, ali banke pravilno ocenjujejo ter upravljajo s tveganji, ki so jim pri svojem poslovanju izpostavljene. Nadzorniki imajo pooblastilo zahtevati višjo kapitalsko ustreznost od zakonsko določene. Vsebina stebra II je definirana s štirimi osnovnimi načeli regulatornega nadzora:31 • banka mora biti sposobna oceniti in vzdrževati kapital, ki ustreza tveganjem, ki jim je

izpostavljena; • nadzorniki morajo preveriti interne ocene kapitalske ustreznosti ter ustreznost obsega

kapitala glede na tveganost bančnega poslovanja; • banke morajo znesek kapitala prilagajati tako, da vedno poslujejo nad regulatornim

kapitalskim minimumom; • nadzorniki morajo ukrepati, takoj ko se pojavi možnost, da kapital banke pade pod

raven, ki je ocenjena za ustrezno. Namen regulativnega nadzora je zagotoviti, da imajo banke ustrezno višino kapitala, ki podpira vsa tveganja in da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih zahtev učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen. Tržna disciplina je tretji steber novega kapitalskega sporazuma. Zahteva aktivno vlogo tržnih udeležencev, ki preko svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke, katerih poslovanje je pregledno, in kaznujejo »nedisciplinirane« banke. Banka bo zadovoljevala zahteve tretjega stebra z javnimi razkritji določenih podatkov in informacij o svojem poslovanju. Zaradi tega bodo imele banke že v izhodišču velik interes poslovati z veliko stopnjo varnosti, preglednosti, predvsem pa zdravo kapitalsko podlago, s pomočjo katere se bodo lahko ubranile izgub, ki bi nastale zaradi izpostavljenosti različnim tveganjem. Razkritja naj bi se izvajala na polletni osnovi, velike mednarodne banke naj bi razkrivale podatke o kapitalskih zahtevah na četrtletni osnovi.

31 Kaj je Basel II ?, Gradivo Banke Slovenije , www.bsi.si.

45

Poleg številnih kvantitativnih podatkov (računovodski izkazi, bonitetne informacije) bo morala banka razkrivati politiko in cilje upravljanja s tveganjem za vsako področje tveganja (kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje …), na primer: - strategije in procese dela, - strukturo in organizacijo upravljanja s tveganjem, - obseg in vrsto sistema merjenja in poročanja o tveganju, - politiko varovanja pred tveganji. Banke bodo morale vzpostaviti formalno politiko razkritij, ki bo odobrena s strani Uprave banke, ter izdelane procese za doseganje zahtev te politike.

46

4 VPLIV UPOŠTEVANJA POVEZANOSTI KOMITENTOV BANKE NA UPRAVLJANJE TVEGANJ

Bančna zakonodaja poslovnim bankam določa, da obravnavajo povezane osebe kot eno osebo. Poglaviten namen te omejitve je zavarovanje pred prevelikim tveganjem. V primeru financiranja povezanih podjetij se banke srečujejo s tveganjem na treh področjih: • s tveganjem, povezanim s preseganjem dopustnih izpostavljenosti, • s tveganjem, povezanim z določitvijo previsoke zgornje meje zadolževanja

posameznega podjetja, • s tveganjem, povezanim z nerealno oceno bonitete podjetja. Tveganje, povezano s preseganjem dopustnih izpostavljenosti, je v praksi povezano s financiranjem večjih podjetij, medtem ko je tveganje določitve previsoke zgornje meje zadolževanja ter nerealne ocene bonitet podjetja povezano tako z velikimi kot z malimi podjetji, ne glede na njihovo pravno organizacijsko obliko. 4.1 Upoštevanje povezanosti komitentov kot zavarovanje pred tveganjem,

povezanim s preseganjem dopustnih izpostavljenosti Zakon o bančništvu skupaj s Sklepom o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, ki ga je izdala Banka Slovenije z namenom podrobnejše določitve pojma povezanih oseb, določa največjo dopustno izpostavljenost banke do posamezne osebe, omejitev izpostavljenosti banke do osebe v posebnem razmerju z banko, omejitev izpostavljenosti banke do drugih oseb v skupini ter omejitev vsote velikih izpostavljenosti (Zakon o bančništvu 2004, 80–82. člen). • Izpostavljenost banke do posameznega komitenta, za kar se smatra tudi skupina

povezanih oseb, ne sme presegati 25 % kapitala banke. • Izpostavljenost banke do osebe v posebnem razmerju z banko ne sme presegati 20 %

višine kapitala banke. Vsota vseh izpostavljenosti banke do oseb v posebnem razmerju z banko ne sme presegati 200 % višine kapitala banke.

• Izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki jo banka posredno ali neposredno obvladuje, oziroma do osebe, ki jo posredno ali neposredno obvladuje ista oseba kot banko, ne sme presegati 20 % kapitala banke.

• Vsota vseh velikih izpostavljenosti v banki (to je izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki dosega ali presega 10 % kapitala banke) ne sme presegati 800 % kapitala banke.

Posledično zakonodaja zavezuje poslovne banke, da razvijejo ustrezne informacijske sisteme in računovodske postopke za tekoče spremljanje izpostavljenosti do povezanih oseb ter zagotavljajo pravilno poročanje Banki Slovenije, za nespoštovanje pa je Banka Slovenije predvidela kazenske sankcije. Poslovne banke se v delu poslovanja s podjetji srečujejo s financiranjem tako velikih kot malih podjetij. Tveganja, povezana s preseganjem dopustnih izpostavljenosti, so v praksi v večini primerov povezana z naložbami v večja podjetja (navadno srednje in velike

47

gospodarske družbe), ki skladno z velikostjo poslovanja potrebujejo obsežne dodatne vire tako za kratkoročno kot tudi dolgoročno financiranje sredstev ter morebitne druge storitve banke (garancije, akreditivi itd.). Zaradi velikega obsega poslovanja, ki povzroča potrebo po racionalni organizaciji poslovanja, pa prav v takšnih primerih prihaja do prenosa dela poslovanja na podjetje, ki ga matično podjetje posredno ali neposredno obvladuje. Povezane osebe lahko nastanejo z ustanovitvijo ene ali več odvisnih družb, lahko pa tudi s prijateljskimi ter sovražnimi prevzemi. Meja, pri kateri so poslovne banke dolžne oblikovati skupino povezanih oseb, ni povsem jasno določena. Dvomov ni v primeru, ko ena oseba posredno ali neposredno obvladuje drugo, torej če je posredno ali neposredno imetnik poslovnega deleža, delnic oziroma drugih pravic, na podlagi katerih je udeležena pri upravljanju ali v kapitalu druge osebe z najmanj 50 % deležem. V primeru, ko ni odnosa obvladovanja, pa je potrebno preceniti, ali so osebe med seboj povezane na način, da finančne težave ene lahko povzročijo težave druge ali vseh ostalih pri poplačilu dolga. Poleg kapitalskih in upravljalskih povezav je treba upoštevati predvsem poslovne povezave med povezanimi osebami. Poslovne banke torej pri ugotavljanju velikih izpostavljenosti, izpostavljenosti do osebe v posebnem razmerju do banke ter velikih skupnih izpostavljenosti upoštevajo izpostavljenost do posameznih oseb ter tudi izpostavljenost do skupine povezanih oseb. Pri poročanju Banki Slovenije ločeno izkazujejo z zakonodajo omejene izpostavljenosti do posameznih oseb in do skupine povezanih oseb ter jih na koncu seštejejo. V primeru, če banka preseže največjo dopustno izpostavljenost zaradi združitve dveh pravnih oseb oziroma drugih vzrokov, na katere ne more vplivati, mora o tem nemudoma obvestiti Banko Slovenije. Obvestilu mora predložiti opis ukrepov, ki jih bo opravila zaradi uskladitve, in roke, v katerih bo te ukrepe opravila. Banka Slovenije lahko določi banki rok za prilagoditev predpisanim omejitvam v odvisnosti od obstoječih okoliščin (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, 2002). 4.2 Upoštevanje povezanosti komitentov kot zavarovanje pred tveganjem, povezanih z določitvijo previsoke zgornje meje zadolževanja podjetja Osnova za določanje zgornje meje zadolževanja podjetja kot komitenta poslovne banke je predvsem obseg poslovanja podjetja, izražen z obsegom ustvarjenih prihodkov. V primeru povezanih oseb, med katerimi obstajajo poslovne povezave v smislu medsebojnega ustvarjanja prihodkov, mora poslovna banka upoštevati le tisti obseg prihodkov, ki jih je skupina povezanih oseb ustvarila s prodajo osebam zunaj skupine. Za oceno realno visoke zgornje meje zadolževanja podjetja je smiselno oblikovanje konsolidiranih računovodskih izkazov za skupino povezanih oseb. Pri tem je potrebno vključiti vsa povezana podjetja, ne glede na njihovo pravno organizacijsko obliko (tako gospodarske družbe kot tudi samostojne podjetnike). Pri konsolidiranju računovodskih izkazov se v prvi stopnji združi računovodske izkaze več povezanih podjetij, nato pa iz zbirnih izkazov izloči medsebojne povezave, predvsem izloči sredstva, terjatve in obveznosti, vmesni poslovni izid ter medsebojno ustvarjene prihodke in odhodke.

48

Prav izločanje medsebojno ustvarjenih prihodkov je za oceno realne zgornje meje zadolževanja posameznega podjetja najpomembnejše. Izločanje prihodkov in odhodkov ne vpliva na poslovni izid skupine, s tem pa je doseženo, da prihodki in odhodki niso dvakrat ali večkrat zajeti in da konsolidiran izkaz uspeha izkazuje le poslovanje z osebami zunaj skupine. Vzemimo primer, ko poslovna banka financira dve povezani podjetji, pri čemer prvo predstavlja podjetje, ki opravlja trgovsko dejavnost in je v 100 % lasti drugega podjetja, ki opravlja predvsem proizvodno dejavnost. Prvo podjetje lahko imenujemo hčerinsko podjetje, saj je odvisno od matere. Predpostavljamo, da je obseg poslovanja hčerinskega podjetja nekajkrat manjši od obsega poslovanja matere, med njima pa poleg kapitalske in upravljalske povezave obstaja tudi poslovna povezava. Slednje se odraža v dejstvu, da hčerinsko podjetje skoraj celotne prihodke ustvarja s prodajo izdelkov matere na trg. Ločena obravnava tako povezanih podjetij bi imela za posledico znatno anomalijo pri določitvi zgornje meje zadolževanja, saj tako ne bi bilo upoštevano dejstvo, da je večji del prihodkov hčerinskega podjetja izkazan tudi med prihodki matere. Zaradi 100 % kapitalske in upravljalske odvisnosti od matere pa marža, ki jo dosega hčerinsko podjetje, v veliki verjetnosti ni posledica tržnih razmer, ampak dogovora z materjo. Ločena obravnava hčerinskega podjetja bi zanemarila dejstvo, da podjetje brez povezave z materjo na trgu morda ne bi preživelo, zagotovo pa bi drugačni pogoji poslovanja znatno vplivali na njegov finančni položaj. Anomaliji se banka lahko izogne z določitvijo zgornje meje zadolževanja skupine kot celote, ki jo določi na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov skupine. Informacije, pridobljene pri oblikovanju konsolidiranih računovodskih izkazov, pa bi uporabila pri določitvi zgornjih mej zadolževanja za posamezna podjetja znotraj skupine. Pri tem bi banka upoštevala, da vsota izpostavljenosti do podjetij znotraj skupine v nobenem trenutku ne sme presegati določene zgornje meje zadolževanja skupine. Poslovna banka z doslednim upoštevanjem povezanosti med podjetji pri določitvi zgornje meje zadolževanja torej doseže dvakraten doprinos k učinkovitemu upravljanju tveganja, ki mu je izpostavljena v primeru financiranja skupine povezanih podjetij. V prvi vrsti je previdnejša že pri sami določitvi zgornje meje zadolževanja do posameznih oseb v skupini, kar pa na drugi strani vpliva tudi na manjšo verjetnost preseganja dopustnih izpostavljenosti. Oblikovanje skupine pa je smiselno tudi v primeru, ko upoštevanje povezav med podjetji nima vpliva na določitev zgornjih meja zadolževanja. Upoštevanje povezav med podjetji ima lahko vpliv ne le na zgornjo mejo zadolževanja, ampak tudi na boniteto ter je pogoj za učinkovito spremljanje dopustnih izpostavljenosti banke.

49

4.3 Upoštevanje povezanosti komitentov kot zavarovanje pred tveganjem, povezanih z nerealno oceno bonitete podjetij Ocena bonitete podjetja kot komitenta poslovne banke je skupek analize podjetja na podlagi objektivnih in subjektivnih meril. Pri tem dajejo poslovne banke večjo težo subjektivnim merilom razvrščanja, med katera spadajo ocena bodočega gospodarskega položaja, ocena položaja panoge, v kateri podjetje posluje, ocena finančnega položaja podjetja, ocena vodstva in organizacijske strukture podjetja in ocena verjetnosti zadostnih denarnih tokov v prihodnosti. Najkompleksnejši del ocene bonitete podjetja je prav gotovo ocena finančnega položaja podjetja, ki temelji na analizi razpoložljivih računovodskih izkazov ter pojasnil nekaterih bilančnih postavk. Analiza finančnega položaja podjetja navadno izhaja iz postavk treh temeljnih računovodskih izkazov (bilanca stanja, izkaz poslovnega izida ter izkaz finančnih tokov), kot pomoč za pridobitev dodatnih informacij pa služijo poslovni kazalniki. V primeru zaznane povezave med podjetji se mora banka odločiti, ali bo oblikovala skupino povezanih oseb ali pa ne. Merila za oblikovanje skupine povezanih oseb so fleksibilna. Posledično lahko tudi ta merila razvrstimo med subjektivna merila, saj so odvisna od subjektivne presoje. Pri kapitalskih in upravljalskih povezavah je določitev meje za oblikovanje skupine neproblematična, medtem ko je v primeru ugotovljene poslovne povezave ter medsebojne poslovne odvisnosti med podjetji meja za oblikovanje skupine stvar subjektivne presoje. Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic določa, da se vse dolžnike iz skupine povezanih oseb praviloma razvrsti v skupino razvrstitve, v katero se razvrsti najslabša oseba iz skupine. Beseda "praviloma" dopušča banki možnost, da se odloči drugače, če obstajajo za to utemeljeni vzroki. Ali so bonitete posameznih oseb, ki so vključene v skupino, enake ali drugačne od bonitete skupine kot celote, je pomembno z dveh vidikov: • z vidika oblikovanja posebnih rezervacij za terjatve, ki jih poslovna banka

praviloma oblikuje v višini ugotovljene potencialne izgube (za terjatve, razvrščene v bonitetno skupino A izjemoma v višini 1 %), pri čemer upošteva boniteto dolžnika, do katerega ima terjatve,

• z vidika obrestne mere, ki jo banka ponudi posamezni osebi znotraj skupine in je

določena glede na njeno boniteto, saj najboljšim komitentom banka ponudi izhodiščno obrestno mero, bolj tveganim pa zaračuna še dodatno premijo za kreditno tveganje.

Opozoriti je treba na problematiko vpliva bonitete ene osebe v skupini na boniteto skupine kot celote in posredno na boniteto ostalih podjetij v skupini. Od primera do primera je potrebno oceniti, ali se pri tem uporablja pristop od spodaj navzgor ali pristop od zgoraj navzdol.

50

A) Uporaba pristopa od spodaj navzgor Pri uporabi pristopa od spodaj navzgor banka ločeno določi boniteto za vsako osebo v skupini. Pri tem upošteva vsa, tako objektivna kot tudi subjektivna, merila razvrščanja komitentov v bonitetne skupine. Zaradi zaznanih povezav med osebami pa nato oblikuje skupino povezanih oseb, pri čemer določi boniteto skupine na način, da je enaka najslabši izmed bonitet oseb, ki so vključene v skupino. Slednje ima povraten učinek na boniteto ostalih oseb v skupini, ki jim je bila z ločeno analizo presojena višja boniteta od najslabše bonitete posamezne osebe v skupini. Prednost tovrstne analize je hitrost ter relativna enostavnost postopka. Vendar pa se ta pristop v praksi uporablja le redkokdaj, saj enači vpliv velikega in malega v skupini. Tako bi imela v primeru skupine, ki jo sestavljata mati in hčerinsko podjetje, ki je po obsegu nekajkrat manjše od matere, boniteta hčerinskega podjetja enak vpliv na boniteto matere in obratno. B) Uporaba pristopa od zgoraj navzdol Pri uporabi pristopa od zgoraj navzdol banka v prvi vrsti določi boniteto skupine kot celote. Osnova za določitev bonitetne skupine so konsolidirani računovodski izkazi skupine, torej konsolidirana bilanca stanja, konsolidiran izkaz poslovnega izida ter konsolidiran izkaz finančnih tokov skupine. Tako določena boniteta skupine ima nato vpliv na boniteto posameznih oseb znotraj skupine, tako da banka vsem osebam znotraj skupine praviloma določi boniteto skupine. Prednosti tega pristopa sta predvsem, da upošteva vpliv pomembnosti posameznih oseb znotraj skupine na celotno delovanje skupine ter pri določitvi bonitete skupine izloči vse medsebojne povezave med osebami v skupini. Kot pomanjkljivost tega pristopa pa bi lahko navedli kompleksnost pristopa. V primeru, ko je skupina povezanih oseb sestavljena iz dveh ali več gospodarskih družb, ki so po Zakonu o gospodarskih družbah dolžne sestavljati konsolidirane računovodske izkaze, za banko ta pristop ne predstavlja bistvenega dodatnega dela (banka v takšnem primeru pozove komitente, da predložijo konsolidirane računovodske izkaze). Več dodatnega dela ima banka v primeru skupine povezanih oseb, ki po Zakonu o gospodarskih družbah ni zavezana k sestavi konsolidiranih računovodskih izkazov. Vzemimo primer, ko bi zaznali tako kapitalsko kot poslovno povezavo med dvema podjetjema (ne glede na pravno organizacijsko obliko), pri čemer bi bilo prvo podjetje tako po premoženjskem stanju kot po obsegu prihodkov nekajkrat obsežnejše od drugega. Predpostavimo, da bi z ločeno oceno bonitet podjetjem določili različne bonitete (večjemu podjetju boljšo boniteto kot manjšemu). Z uporabo pristopa od zgoraj navzdol bi v veliki verjetnosti prišli do tega, da bi bila boniteta skupine enaka boniteti večjega podjetja, saj bi imel ta večjo težo v konsolidiranih računovodskih izkazih skupine. Tako bi se lahko zgodilo, da bi manjšemu podjetju z uporabo tega pristopa dodelili boljšo boniteto, kot bi jo na podlagi ločene ocene bonitete. Obratno bi bilo v primeru, ko bi bila na podlagi ločene analize ocenjena boniteta večjega podjetja slabša od bonitete manjšega.

51

V vseh navedenih primerih smo upoštevali določilo Sklepa o ocenitvi izgub iz kreditnega tveganja, da se vse dolžnike iz skupine povezanih oseb praviloma razvrsti v skupino razvrstitve, v katero se razvrsti najslabša oseba iz skupine. V primeru, ko zato obstajajo utemeljeni vzroki, pa se lahko banka odloči tudi drugače. Kateri izmed oseb v skupini se lahko določi boljšo ali slabšo boniteto od bonitete skupine predvsem zaradi upoštevanja objektivnih kriterijev (sodelovanje z banko) ali pa zaradi specifičnosti njene dejavnosti (na primer slabša boniteta zaradi neugodnega trenda dejavnosti, v kateri posluje in podobno).

52

5 KONSOLIDIRANJE RAČUNOVODSKIH IZKAZOV Sestavljanje konsolidiranih (skupinskih) računovodskih izkazov je bilo v Sloveniji uvedeno v letu 1993 s sprejetjem Zakona o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardov. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je tudi za naša podjetja, uvrščena na organizirani trg vrednostnih papirjev katerekoli članice, začela veljati Uredba o uporabi mednarodnih računovodskih standardov. Ta uredba zahteva, da vse javne družbe za poslovno leto, ki se prične 1. januarja 2005 ali kasneje, sestavijo svoje konsolidirane računovodske izkaze skladno z mednarodnimi računovodskimi standardi. 5.1 Razmerja med Zakonom o gospodarskih družbah in Slovenskimi računovodskimi standardi glede konsolidiranja Zakon o gospodarskih družbah je osnovni okvir za konsolidiranje, Slovenski računovodski standardi pa podrobneje določajo vsebino in način njegovega izvajanja. Vse zakonske določbe o konsolidiranju so združene v 53. členu Zakona o gospodarskih družbah, katerega naslov je »Konsolidirano letno poročilo«. Ta pravi: - Družba s sedežem v RS, ki je nadrejena družba eni ali več družbam s sedežem v RS ali izven nje (podrejene družbe), mora izdelati tudi konsolidirano letno poročilo, če so bodisi nadrejena družba bodisi ena ali več podrejenih družb organizirane kot kapitalske družbe oziroma v drugi istovrstni pravno organizacijski obliki po pravu države sedeža družbe. - Družba je nadrejena družba drugi družbi (podrejeni družbi)

• če ima večino glasovalnih pravic v drugi družbi, ali • če ima pravico imenovati oziroma odpoklicati večino članov uprave ali

nadzornega sveta druge družbe, ali • če ima pravico izvrševati prevladujoč vpliv nad drugo družbo na podlagi

podjetniške pogodbe oziroma na podlagi drugega pravnega temelja, ali • če ima v drugi družbi najmanj 20 % glasovalnih pravic in je bila večina članov

uprave ali nadzornega sveta te družbe, ki so opravljali to funkcijo v preteklem poslovnem letu in jo še opravljajo takrat, ko je treba izdelati konsolidirana poročila, imenovana izključno zaradi izvrševanja glasovalnih pravic nadrejene družbe, ali

• če je delničar oziroma družbenik v drugi družbi in če na podlagi dogovora z drugim delničarjem oziroma družbenikom te družbe nadzoruje večino glasovalnih pravic v tej družbi, ali

• če je udeležena v kapitalu druge družbe z najmanj 20 % in bodisi dejansko izvršuje prevladujoč vpliv v tej družbi bodisi sta obe s to družbo podrejeni enotnemu vodenju druge nadrejene družbe.

53

- Konsolidirano letno poročilo mora izkazovati resničen in pošten prikaz finančnega položaja in poslovnega izida vseh družb, ki so vključene v konsolidacijo kot celote. - Konsolidirano letno poročilo je sestavljeno iz konsolidirane bilance stanja, konsolidiranega izkaza poslovnega izida, priloge h konsolidiranim izkazom, konsolidiranega izkaza gibanja kapitala, konsolidiranega izkaza finančnega izida in poslovnega poročila družb, ki so vključene v konsolidacijo. Ti sestavni deli tvorijo celoto. Po Slovenskih računovodskih standardih zajema konsolidiranje zgolj postavke iz bilance stanja in bilance uspeha povezanih podjetij in izhaja iz predpostavke, da uporabnike podatkov matičnega podjetja zanimajo tudi informacije o finančnem položaju, poslovnem izidu in spremembah finančnega položaja skupine povezanih podjetij kot celote. Prav za zadovoljevanje teh potreb služijo konsolidirani računovodski izkazi, ki so računovodske informacije o skupini povezanih podjetij, kot da bi šlo za eno samo podjetje. Pri tem je z matičnim podjetjem razumeti podjetje, ki ima eno ali več odvisnih podjetij, odvisno pa je podjetje, ki ga usmerja matično podjetje. Skupino sestavljajo matično podjetje in njegova odvisna podjetja. V skupini pa niso pridružena podjetja, to so tista, v katerih ima vlagatelj pomemben vpliv in niso odvisna podjetja. Značilnosti konsolidacije (uskupinjevanja) po Slovenskih računovodskih standardih (SRS) lahko strnemo v naslednje sklope (SRS Uradni list RS št. 107 2001,11367–11371): A) V skupinskih računovodskih izkazih je skupina predstavljena, kot da bi šlo za eno samo podjetje. B) Skupino sestavljajo obvladujoče podjetje, podjetja, odvisna od njega zaradi deleža

v kapitalu, podjetja, odvisna od njega zaradi prevladujočega vpliva iz drugih razlogov, pridružena podjetja, v katerih ima pomemben, ne pa tudi prevladujoč vpliv, in podjetja, obvladovana skupaj z drugimi lastniki. Šteje se, da ima obvladujoče podjetje v pridruženem podjetju pomemben vpliv, če je udeleženo v njegovem kapitalu z najmanj 20 %.

C) Za takšno skupino sestavlja obvladujoče podjetje skupinske računovodske izkaze.

Iz uskupinjevanja so izključena odvisna podjetja, ki jih namerava obvladujoče podjetje usmerjati le začasno, ker jih ima v svoji lasti zgolj z namenom, da jih bo v bližnji prihodnosti odtujilo, ter odvisna podjetja, poslujoča v okviru strogih dolgoročnih omejitev, ki pomembno zmanjšujejo njihovo zmožnost, da bi svoja

sredstva prenesla na obvladujoče podjetje. D) Obstajata dve vrsti konsolidacij (uskupinjevanj), in sicer popolna

konsolidacija ter sorazmerna konsolidacija. Popolna konsolidacija pomeni združevanje računovodskih izkazov obvladujočega podjetja in njegovih odvisnih podjetij od postavke do postavke. Pri popolni konsolidaciji moramo:

- izločiti finančne naložbe obvladujočega podjetja v kapital oziroma dolgove odvisnih podjetij in deleže obvladujočega podjetja v kapitalu oziroma dolgovih odvisnih podjetij pa tudi druge medsebojne finančne naložbe in deleže v kapitalu oziroma dolgovih drugih podjetij v skupini ter v tej zvezi obračunati razlike,

54

- izločiti medsebojne poslovne terjatve in poslovne dolgove, - izločiti medsebojne prihodke in odhodke, - izločiti neiztržene čiste dobičke in čiste izgube, ki so posledica notranjih poslov znotraj skupine, - ponovno obračunati davke in jih časovno razmejiti, - posebej izkazati manjšinske deleže v kapitalu in v čistem dobičku. Sorazmerna konsolidacija je upoštevanje skupaj obvladovanih podjetij v skupinskih računovodskih izkazih njihovega sestavljavca. Konsolidirani računovodski izkazi vsebujejo informacije o finančnem položaju, poslovnem izidu in spremembah finančnega položaja skupine povezanih podjetij. Konsolidirani računovodski izkazi so konsolidirana bilanca stanja, konsolidiran izkaz uspeha in konsolidiran izkaz finančnih tokov. V konsolidirane računovodske izkaze je potrebno vključiti računovodske izkaze vseh podjetij, ki po Zakonu o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardih sodijo v skupino. Da jih lahko seštejemo v zbirne računovodske izkaze, morajo biti vsi sestavljeni na enak način, in sicer v skladu z računovodskimi načeli, ki jih uporablja matično podjetje. Pri konsolidiranju je potrebno po združitvi računovodskih izkazov več povezanih podjetij izločiti medsebojne povezave, predvsem izločiti sredstva, terjatve in obveznosti, vmesni poslovni izid ter medsebojno ustvarjene prihodke in odhodke. Razlike med Zakonom o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardih so, da Zakon o gospodarskih družbah govori o nadrejenih in podrejenih družbah, Slovenski računovodski standardi pa o obvladujočem podjetju ter o odvisnih, pridruženih in skupaj obvladovanih podjetjih. 5.2 Opredelitev konsolidiranih računovodskih izkazov in konsolidiranega letnega poročila po Zakonu o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardih Konsolidirani računovodski izkazi so skupek računovodskih izkazov posameznih, med seboj povezanih podjetij, ki prikazujejo premoženjsko in finančno stanje ter poslovni izid, kot da bi šlo za eno samo podjetje. ZGD določa, da konsolidirano letno poročilo kot celoto tvorita konsolidirano računovodsko poročilo in konsolidirano poslovno poročilo družb, ki so vključene v konsolidacijo. Konsolidirano računovodsko poročilo sestavljajo: • konsolidirana bilanca stanja, • konsolidiran izkaz poslovnega izida, • priloge h konsolidiranim izkazom, • konsolidiran izkaz gibanja kapitala, • konsolidiran izkaz finančnega izida in • poslovna poročila družb, ki so vključene v konsolidacijo. Ti sestavni deli tvorijo celoto.

55

Poslovno poročilo mora biti pošten prikaz, uravnotežena in celovita analiza razvoja in izidov poslovanja skupine ter njenega finančnega položaja, ki ustreza obsegu in sestavljenosti njenega poslovanja. Analiza mora v obsegu, ki je potreben za razumevanje razvoja in izidov poslovanja skupine ter njenega finančnega položaja, vsebovati ključne računovodske, finančne in po potrebi tudi druge kazalce, kazalnike in druge pokazatelje, ki vključujejo tudi informacije, povezane z varstvom okolja in delavci. Analiza se mora sklicevati na zneske v računovodskih izkazih in vsebovati potrebna dodatna pojasnila. V poslovnem poročilu morajo biti prikazani tudi: - vsi pomembnejši poslovni dogodki po koncu poslovnega leta, - pričakovani razvoj skupine, - dejavnosti skupine na področju raziskav in razvoja ter - obstoj podružnic skupine. Če je to pomembno za presojo premoženja in obveznosti skupine, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida, morajo biti v poslovnem poročilu prikazni tudi cilji in ukrepi upravljanja finančnih tveganj družbe, ukrepi za zavarovanje vseh najpomembnejših vrst načrtovanih transakcij, za katere se posli zavarovanja računovodsko posebej prikazujejo, ter izpostavljenost skupine cenovnim, kreditnim, likvidnostnim tveganjem in tveganjem v zvezi z denarnim tokom. Mednarodni standardi računovodskega poročanja (MSRS) so namenjeni sestavljanju konsolidiranih računovodskih izkazov in nimajo posebnih določb glede vsebine konsolidiranega letnega poročila. Mednarodni računovodski standard 1 (MRS 1) – Predstavljanje računovodskih izkazov – določa, da je treba sestaviti: - bilanco stanja, - izkaz poslovnega izida, - izkaz gibanja kapitala, - izkaz finančnega izida in - razkritja, ki so opredeljena v posameznih standardih. 5.2.1 Zavezanci za sestavitev konsolidiranega letnega poročila Po ZGD sestavi konsolidirano letno poročilo družba s sedežem v RS, ki je nadrejena družba eni ali več družbam s sedežem v RS ali izven nje (podrejene družbe), če so bodisi nadrejena družba bodisi ena ali več podrejenih družb organizirane kot kapitalske družbe oziroma v drugi istovrstni pravnoorganizacijski obliki po pravu države sedeža družbe. ZGD nalaga SRS, naj določijo primere, v katerih nadrejena družba ni dolžna sestaviti konsolidiranega letnega poročila. Na tej podlagi SRS opredeljujejo dva primera, ko sestavitev konsolidiranega letnega poročila ni obvezna: • obvladujočemu podjetju, ki je samo odvisno podjetje, ni treba sestavljati konsolidiranih

računovodskih izkazov, če pridobi privolitev vseh manjšinskih lastnikov kapitala, mora pa pojasniti razloge, zaradi katerih jih ni sestavilo, skupaj s podlagami, na katerih so zasnovani ločeni računovodski izkazi odvisnih podjetij;

• obvladujočemu podjetju, ki skupaj z odvisnimi podjetji, ki sestavljajo celoto, v seštevku zbirno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za razvrstitev med srednja podjetja, ni treba sestavljati konsolidiranih računovodskih izkazov, mora pa razkriti zakonsko določene informacije in podatke o podjetjih v skupini.

56

MSRP ne določajo zavezancev za sestavljanje konsolidiranih računovodskih izkazov, temveč je to predmet zakonskih določb. V Evropski uniji morajo vse javne družbe, ki so po zakonodajah držav, v katerih imajo sedeže, zavezane k sestavljanju konsolidiranih računovodskih izkazov, te sestaviti v skladu z MSRP. 5.3 Opredelitev skupine po Zakonu o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardih ter Mednarodnih standardih računovodskega poročanja Po ZGD tvorijo skupino nadrejena družba in vse podrejene družbe, ki so organizirane kot kapitalske družbe in dvojne družbe oziroma imajo drugo istovrstno pravno organizacijsko obliko po pravu države, v kateri je sedež družbe. SRS uporabljajo drugačne izraze. Po njih sestavljajo skupino: • obvladujoče podjetje, • podjetja, odvisna od njega zaradi deleža v kapitalu, • podjetja, odvisna od njega zaradi prevladujočega vpliva iz drugih razlogov, • pridružena podjetja, v katerih ima obvladujoče podjetje pomemben, ne pa tudi

prevladujoč vpliv, • podjetja, obvladovana skupaj z drugimi lastniki. Vsebinsko se izraz podrejena družba, kot ga določa ZGD, ujema z izrazom odvisno podjetje, kot ga opredeljujejo SRS. 53. člen ZGD zahteva v vseh svojih alinejah prevladujoč vpliv, če naj bo družba opredeljena kot podrejena drugi (nadrejeni) družbi. Pogoj za sestavljanje konsolidiranih računovodskih izkazov je vsaj ena podrejena družba. Če obstaja vsaj ena podrejena družba (izraz iz ZGD) oziroma eno odvisno podjetje (izraz iz SRS), sestavljamo konsolidirane računovodske izkaze. Glede primerov, ko podrejene družbe oziroma odvisnega podjetja ni treba ali ni dopustno vključiti v konsolidacijo, se ZGD in SRS nekoliko razlikujejo. ZGD dopušča možnost, da se v konsolidacijo ne vključi ena ali več podrejenih družb, če to ni pomembno za resničnost in poštenost prikaza finančnega položaja in poslovnega izida skupine. SRS te možnosti ne omenjajo. Določajo le, katera odvisna podjetja se ne vključijo v konsolidacijo. In sicer: - odvisna podjetja, ki jih namerava obvladujoče podjetje usmerjati le začasno, ker jih ima v lasti zgolj z namenom, da jih bo v bližnji prihodnosti odtujilo; - odvisna podjetja, poslujoča v okviru strogih dolgoročnih omejitev, ki pomembno zmanjšujejo njihovo zmožnost, da bi svoja sredstva prenesla na obvladujoče podjetje. Po MRS 27 sestavljajo skupino obvladujoče in vsa odvisna podjetja. Obvladovanje je po tem standardu opredeljeno kot zmožnost enega podjetja odločati o finančnih in poslovnih usmeritvah drugega podjetja za pridobivanje koristi iz njegovega delovanja.

57

MRS 27 za obstoj obvladovanja ne zahteva izrecno udeležbe v kapitalu, temveč zahteva neposredno ali posredno lastništvo več kot polovice glasovalnih pravic drugega podjetja. Prav tako se predpostavlja, da obvladovanje obstaja, če ima podjetje: - več kot polovico glasovalnih pravic na podlagi sporazuma z drugimi lastniki; - zmožnost odločanja o finančnih in poslovnih usmeritvah na podlagi statuta ali pogodbe; - moč imenovati ali odpoklicati večino članov upravnega odbora (poslovodstva) ali ustreznega odločevalnega organa in se obvladovanje izvaja prek tega odbora ali organa; - večino glasov na sejah upravnega odbora ali ustreznega odločevalnega organa in se obvladovanje izvaja prek tega odbora ali organa. MRS 27 dopušča primere, ko obvladujočemu podjetju ni treba sestaviti konsolidiranih računovodskih izkazov. In sicer, ko: - je obvladujoče podjetje sámo odvisno ter so lastniki o tem obveščeni in temu ne nasprotujejo; - s svojimi vrednostnimi papirji ni uvrščeno na javni trg; - se ne namerava uvrstiti na javni trg ter - njegovo obvladujoče podjetje sestavlja konsolidiran računovodski izkaz v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. V skladu z MRS 27 je v konsolidiranje obvezno vključiti vsa odvisna podjetja. Odvisna podjetja, ki jih namerava obvladujoče podjetje usmerjati le začasno, ker jih ima v lasti zgolj z namenom, da jih bo v bližnji prihodnosti odtujilo, je treba prav tako konsolidirati.

58

5.4 Način vključevanja podjetij v skupini v konsolidirane računovodske izkaze Način obračunavanja podjetij v skupini v konsolidirane računovodske izkaze je odvisen od vpliva obvladujočega podjetja na podrejena podjetja (Vrankar 2005, 144): V primeru obvladujočega podjetja in od njega odvisnih podjetij gre za popolno konsolidiranje. Pridružena podjetja, v katerih ima sestavljavec konsolidiranih računovodskih izkazov kot naložbenik pomemben, ne pa tudi prevladujoč vpliv, so v konsolidiranih računovodskih izkazih upoštevana po kapitalski metodi. Skupaj obvladovana podjetja se upoštevajo po metodi sorazmernega konsolidiranja ali konsolidiranja po kapitalski metodi. Popolno in sorazmerno konsolidiranje sta metodi konsolidiranja, kapitalska metoda pa ni posebna metoda konsolidiranja, temveč je le posebna metoda vrednotenja in izkazovanja naložb v kapital drugih podjetij. Kapitalska metoda je metoda vrednotenja naložb v kapital drugih podjetij. Obvladujoče podjetje v svojih posamičnih računovodskih izkazih v skladu s SRS 3.26 vrednoti dolgoročne finančne naložbe v kapital odvisnih, skupaj obvladovanih in pridruženih podjetij, ki so zajete v konsolidirane računovodske izkaze po kapitalski metodi. V konsolidiranih računovodskih izkazih se kapitalska metoda uporablja za vrednotenje naložb v pridružena podjetja.

Obvladujoč vpliv na podjetje

Odvisno podjetje (podrejena družba)

Popolno konsolidiranje

Upravljanje podjetja enakopravno z drugimi

Skupaj obvladovano podjetje

Sorazmerno konsolidiranje ali kapitalska metoda

Pomemben vpliv na podjetje

Pridruženo podjetje

Kapitalska metoda

Nepomemben vpliv na podjetje

Finančna naložba Naložbena metoda

59

Po kapitalski metodi se finančna naložba najprej obravnava po nabavni vrednosti, nato pa poveča za sorazmerni del čistega dobička poslovnega leta, zmanjša za sorazmerno čisto izgubo poslovnega leta, za prejeta izplačila čistega dobička, za amortizacijo preračunanih pozitivnih razlik, ki so pripisane posameznim sredstvom, in za amortizacijo dobrega imena ter poveča za sprostitev slabega imena. Naložbena metoda se uporablja, kadar gre za finančno naložbo, ki jo sestavljavec skupinskih računovodskih izkazov kot naložbenik pridobi in ohranja z namenom, da jo bo v bližnji prihodnosti odtujil. Pri naložbeni metodi se finančna naložba prikazuje zgolj po nabavni vrednosti, medtem ko se prejeti zneski iz razdelitve čistega dobička prenesejo neposredno med finančne prihodke naložbenika in s tem tudi v skupinske računovodske izkaze. Popolno uskupinjevanje je združevanje računovodskih izkazov obvladujočega podjetja in njegovih odvisnih podjetij od postavke do postavke, tako da se seštevajo sorodne postavke sredstev, dolgov, kapitala, prihodkov in odhodkov. Ker pa je treba skupino predstaviti, kot da gre za eno samo podjetje, je treba:

- izločiti finančne naložbe obvladujočega podjetja v kapital oziroma dolgove odvisnih podjetij in deleže obvladujočega podjetja v kapitalu oziroma dolgovih odvisnih podjetij pa tudi druge medsebojne finančne naložbe in deleže v kapitalu oziroma dolgovih drugih podjetij v skupini ter v tej zvezi obračunati razlike;

- izločiti medsebojne poslovne terjatve in poslovne dolgove; - izločiti medsebojne prihodke in odhodke; - izločiti neiztržene čiste dobičke in čiste izgube, ki so posledica notranjih poslov

znotraj skupine; - ponovno obračunati davke in jih časovno razmejiti; - posebej izkazati manjšinske deleže v kapitalu in v čistem dobičku.

Za izvedbo popolnega uskupinjevanja je treba zagotoviti, da:

- so v izvirnih računovodskih izkazih vseh upoštevanih podjetij uporabljene enotne računovodske usmeritve za podobne poslovne dogodke, če to ni mogoče, pa morajo biti na voljo zadostne informacije za ustrezne preračune pri sestavljanju skupinskih računovodskih izkazov;

- so postavke v izvirnih računovodskih izkazih vseh upoštevanih podjetij ovrednotene po enakih metodah, če niso, pa morajo biti na voljo zadostne informacije o razlikah, upoštevanih pri sestavljanju skupinskih računovodskih izkazov;

- so postavke v izvirnih računovodskih izkazih vseh upoštevanih podjetij enako formalno predstavljene, če niso, pa naj odvisna podjetja sestavijo posebne računovodske izkaze za potrebe uskupinjevanja;

- so izvirni računovodski izkazi vseh upoštevanih podjetij sestavljeni za poslovno leto, ki se konča z istim dnem.

Pri popolnem uskupinjevanju je treba razliko med knjigovodsko vrednostjo finančne naložbe obvladujočega podjetja in pridobljenim deležem v kapitalu vsakega odvisnega podjetja v skupinski bilanci stanja pripozati kot popravek razpoznavnih sredstev in dolgov v izvirni bilanci stanja odvisnega podjetja oziroma kot dobro ali slabo ime, ki v izvirni bilanci stanja odvisnega podjetja ali obvladujočega podjetja ni bilo izkazano.

60

Sorazmerno uskupinjevanje je upoštevanje skupaj obvladovanih podjetij v skupinskih računovodskih izkazih njihovega sestavljavca kot podvižnika. Postopki pri sorazmernem uskupinjevanju so podobni postopkom pri popolnem uskupinjevanju, le da se vsa sredstva in dolgovi ter prihodki in odhodki zajemajo samo do velikosti sorazmernega deleža, ki pripada podvižniku. Podvižnik preneha uporabljati sorazmerno uskupinjevanje, če preneha soobvladovati podjetja. 5.5 Izločanje sredstev Ko seštejemo računovodske izkaze vseh podjetij v skupini, dobimo zbirne računovodske izkaze. V zbirni bilanci stanja so, poleg posameznih sredstev in obveznosti odvisnih podjetij, tudi vrednosti deležev matičnega podjetja v teh odvisnih podjetjih. Ker so vrednosti deležev nasprotne vrednosti posameznih sredstev in obveznosti odvisnih podjetij, je vključitev dvojna. Zato je pri konsolidiranju potrebno izločiti deleže, ki jih ima matično podjetje v odvisnih podjetjih, in sorazmerni del kapitala odvisnih podjetij, ki pripada matičnemu podjetju. Pri konsolidaciji kapitala se izloči sorazmerni del vseh postavk kapitala odvisnega podjetja, in sicer tako osnovnega kapitala kot tudi vplačanega presežka kapitala, rezerv, prenesenega dobička ali izgube preteklih let, revalorizacijskega popravka kapitala in nerazdeljenega čistega dobička poslovnega leta. 5.6 Izločanje terjatev in obveznosti Terjatve in obveznosti v skupini so notranja obračunska razmerja, v konsolidiranih računovodskih izkazih pa so lahko izkazane le terjatve in obveznosti do drugih, od skupine neodvisnih oseb. Tako pri izločanju upoštevamo poslovno povezavo med povezanimi podjetji in izločimo medsebojno izkazane terjatve in obveznosti iz poslovanja. Pogosto prihaja tudi do medsebojnega financiranja, pri čemer je pri konsolidaciji potrebno naložbe iz naslova danih kreditov, odobrenih povezanemu podjetju, pobotati z obveznostmi iz financiranja na strani podjetja, ki je kredit prejelo. 5.7 Izločanje vmesnih poslovnih izidov Izhodišče za izločanje vmesnih dobičkov ali izgub je načelo realizacije. Realizacija dobičkov in izgub je možna šele tedaj, ko je blago, storitev ali kaj podobnega prodano tretji osebi, torej osebi izven skupine. Dokler sredstva ne zapustijo skupine, so dobički in izgube zaradi njihovega gibanja v skupini brezpredmetni in jih je potrebno izločiti. V skladu s tem je potrebno v zbirni bilanci stanja popraviti vrednost sredstev za tisti del dobička ali izgube, ki je vštet v njihovo vrednost zaradi prometa znotraj skupine. Za izločitev vmesnih poslovnih izidov je potrebno ugotoviti sredstva, pridobljena od drugih odvisnih podjetij in njihove vrednosti v posameznih bilancah. V praksi se za to uporabljajo približki ali ocene.

61

5.8 Izločanje prihodkov in odhodkov Predpostavka obravnavanja skupine kot enega podjetja je, da se vsi prihodki in odhodki med podjetji v skupini obravnavajo kot prihodki in odhodki med posameznimi oddelki enega podjetja in jih je potrebno med seboj obračunati in izločiti. Prihodke je potrebno pobotati z ustreznimi odhodki pri prejemniku sredstev ali storitev. Izločanje prihodkov in odhodkov ne vpliva na poslovni izid skupine, s tem pa dosežemo, da prihodki in odhodki niso dvakrat ali večkrat zajeti v konsolidiranem izkazu uspeha in da ta izkazuje le poslovanje z osebami zunaj skupine.

62

6. OBLIKOVANJE SKUPINE POVEZANIH OSEB V BANKI Zakonska podlaga za oblikovanje skupine povezanih oseb je v Zakonu o bančništvu, po katerem so povezane osebe opredeljene kot osebe, ki so med seboj upravljalsko, kapitalsko ali kako drugače povezane in zaradi teh povezav skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev. Prav tako zakon o bančništvu opredeli za povezane osebe tiste, kadar ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju. Povezane osebe so tudi tiste, kadar poslovanje ene osebe pomembno vpliva na poslovanje druge osebe oziroma kadar rezultati poslovanja ene osebe pomembno vplivajo na rezultate poslovanja druge osebe. Za povezane osebe šteje Zakon o bančništvu tudi osebe, ki so med seboj povezane:

- kot ožji družinski člani; - tako, da je ena oseba oziroma več oseb, ki se štejejo za povezane, skupaj, posredno

ali neposredno udeležena v drugi osebi; - tako, da tvorijo koncern - kot člani uprave ali nadzornega sveta v družbi, za katero opravljajo to funkcijo

oziroma v kateri so zaposleni, in ožji družinski člani te osebe. Obvladovanje je po tem zakonu opredeljeno kot razmerje med odvisno in obvladujočo družbo med katerokoli fizično in pravno osebo. Odvisna oziroma obvladujoča družba je opredeljena v 462. členu Zakona o gospodarskih družbah. Da bi banka zadovoljila te kriterije, potrebuje za to informacije o podjetju. Način pridobivanja teh je različen. Pridobi jih lahko iz:

- letnih poročil, - konsolidiranih poročil, - izpisa iz sodnega registra, - izpisa iz klirinško depotne družbe, - iz člankov in prispevkov v časopisih in medijih.

Ker so načini pridobitve različni, predvsem pa ne vedno popolni in natančni, so si banke oblikovale tako imenovani obrazec ali vprašalnik o povezanih osebah. Obrazec pošljejo podjetju, ki ga izpolni, in tako pridobi banka informacije o povezanih osebah posameznega podjetja. Obrazci so v bankah razlikujejo, v nadaljevanju prikazujem dva tipa. Oba se uporabljata v dveh večjih bankah v Sloveniji (Priloga 1 in 2). Na osnovi pridobljenih podatkov banka oblikuje skupino. Skupine so različno obsežne, vključujejo podjetja, fizične osebe, s. p. V nekaterih skupinah se prepletajo fizične osebe kot povezane osebe v podjetju in hkrati kot osebe v posebnem razmerju z banko, ki so opredeljene v 83. členu Zakona o bančništvu. To zahteva dodatno evidenco in pozornost pri spremljanju.

63

Spremljava skupine poteka iz dveh vidikov:

- prvi vidik je izpostavljenost banke v povezanih osebah, - drugi vidik je klasifikacija posameznega podjetja, ki je v skupini, in klasifikacija skupine.

Pri izpostavljenosti banke v podjetjih, ki so med seboj povezana, moramo oblikovano skupino obravnavati kot enega dolžnika. To pomeni, da za oblikovano skupino podjetij veljajo ista pravila kot za posamezno podjetje. V izpostavljenost se tako štejejo vse aktivne bilančne in klasične zunajbilančne postavke, ki se nanašajo na posamezno osebo. Pri izračunu izpostavljenosti se te postavke upoštevajo brez odštevanja oblikovanih popravkov ali drugih rezervacij (bruto izpostavljenost). Zunajbilančne postavke se v izračun izpostavljenosti vključujejo v različnih višinah oziroma v višini nadomestitvenih vrednosti. Zunajbilančne postavke oziroma posli, ki jih lahko banka kadarkoli prekliče ali ki bi jih bilo mogoče realizirati le ob pogoju, da ne povzročijo preseganja največje dopustne izpostavljenosti, se v izračun izpostavljenosti ne vključujejo. Skupina zunajbilančnih postavk z nizkim tveganjem, ki se vključuje v izračun izpostave v višini 20 %, zajema odprte ali potrjene nepreklicne dokumentarne akreditive z zapadlostjo do vključno enega leta, za katere obstoji možnost samoporavnave oziroma blago, na katero se akreditiv nanaša, služi kot zastava. Skupina zunajbilančnih postavk s srednjim tveganjem, ki se vključuje v izračun izpostave v višini 50 %, zajema: - neizkoriščene kreditne obveznosti s pogodbeno zapadlostjo, daljšo od enega leta, ki niso brezpogojno preklicne; - izdana jamstva, ki nimajo lastnosti kreditnih substitutov (garancija za resnost ponudbe, garancija za dobro izvršitev posla, garancija za odpravo napak v garancijski dobi, garancija za vračilo zadržanih zneskov, za plačilo carinskega dolga); - odprte ali potrjene nepreklicne dokumentarne akreditive. Izpostava vseh podjetij v skupini in tudi fizičnih oseb, ki spadajo v skupino, se sešteje. Spremljati je treba, da skupna izpostava ne bi presegla omejitev, določenih v Sklepu o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic. Banki Slovenije je treba poročati vsako prekoračitev nad 20 oz. 25 % kapitala banke za osebe v posebnem razmerju z banko in povezane osebe. Poročilo se opravi na posebnih obrazcih, ki jih je predpisala Banka Slovenije. Imenujejo se obrazec IZP in IZP-1 za veliko izpostavljenost (Priloga 3 in 4) in obrazec IZP-2 (Priloga 5) za poročanje o izpostavljenosti do oseb v posebnem razmerju do banke.

64

7 MODEL OBLIKOVANJA SKUPINE POVEZANIH OSEB V BANKI NA KONKRETNEM PRIMERU 7.1 Opis modela Za konkretni primer oblikovanja skupine povezanih oseb v banki sem izbrala skupino povezanih oseb, ki ima te posebnosti, da je sestavljena iz velikega števila pravnih oseb, tudi fizičnih oseb, in da te pravne osebe delujejo v različnih panogah. Po velikosti posameznih podjetij v skupini se pojavljajo mala, srednja in velika podjetja. Opisana skupina dejansko obstaja. V resnici jo sestavlja veliko več podjetij, vendar sem jo omejila zaradi lažjega pregleda modela. Skupino sem na kratko predstavila po dejavnostih, da se pridobi občutek vključevanja in prepletanja različnih dejavnosti. Osnova za nastanek skupine so tri fizične osebe, poimenovane F1, F2 in F3. Te osebe so ustanovile podjetje A, d. o. o. F1 je 25 % lastnik podjetja, prav tako tudi F2, F3 pa 50 % lastnik podjetja A, d. o. o. F3 je direktor podjetja A in ga zastopa brez omejitev. Podjetje A je ustanovilo podjetje B, d. o. o. in je njegov 90 % lastnik. Direktor podjetja B je F3. Tudi v tem primeru ga zastopa brez omejitev. Podjetje B, d. o. o., je solastnik naslednjih podjetij: - podjetja R, d. o. o., s 65 % lastništva, - podjetja XB, d. o. o., s 50 % lastništva, - podjetja Y, d. d., s 30 % lastništva, - podjetja C, d. d., s 60 % lastništva. Vpliv osebe F3 v teh podjetjih je zelo dinamičen. V podjetju R, d. o. o., je član nadzornega sveta. V podjetju Y, d. d., je njegov ožji sorodnik direktor. V podjetju C, d. d., je predsednik nadzornega sveta. Nedvomno gre za povezave in obvladovanja preko lastništva in posredno tudi preko organov odločanja in vodenja v teh podjetjih. Podjetje R, d. o. o., se ukvarja s prodajo na mejnih prehodih, prodajo duty free na letališčih, distribucijo alkoholnih pijač v Sloveniji, prodajo na letalih ter diplomatsko prodajo. Z 51 % so večinski lastnik podjetja X, d. d. Podjetje X je delniška družba z dejavnostjo v kmetijstvu, usmerjenim v vzrejo in rejo živine, ter s proizvodnjo poljedelskih pridelkov. Ustanovili so več podjetij – poimenovala sem jih X1, d. o. o., X2, d. o. o., X3, d. o. o., XB, d. o. o., N, d. o. o. in Y, d. d. Navedeni d. o. o. z oznako X predstavljajo razdelitev dejavnosti družbe. Vsak od njih je specializiran za del posamezne dejavnosti. V smislu organizacije in dejavnosti, ki jo opravljajo, skupaj tvorijo celoto, saj se X, d. o. o., med seboj dopolnjujejo. Drug drugemu so kupec in dobavitelj, poslujejo pa tudi navzven.

65

Podjetje X, d. d., je večinski lastnik podjetja Y, d. d. Odlično dopolnjuje tako imenovano skupino X z mesnopredelovalno dejavnostjo. Oskrbuje se lahko znotraj skupine X, kamor tudi prodaja, vendar se s prodajo ukvarja predvsem na eksternih trgih. Podjetje D, d. o. o., katerega lastnik je podjetje Y, d. d., spada v branžo reje in predelave določene vrste mesa, ki dopolnjuje ponudbo Y, d. d. S podjetji X in Y ter njihovimi d. o. o. bi lahko zaokrožili eno dejavnost te velike in obsežne skupine P. To je kmetijska in mesnopredelovalna dejavnost. Skupina se širi naprej na drugo dejavnost, to je gradbeno dejavnost, preko podjetja C, d. d. To je ustanovilo več podjetij, ki sem jih poimenovala s C, d. o. o. in jih nadalje delila na C1, d. o. o., C2, d. o. o. itn. Tako imenovana skupina C se ukvarja z gradbeništvom in nekaterimi dopolnilnimi dejavnostmi, ki spadajo h gradbeništvu. Podjetje B, d. o. o., katerega dejavnost je izvajanje funkcije upravljanja in nadziranja podjetij hčera ter razvijanje lastnih investicijskih projektov s področja ekologije, komunalne infrastrukture, vodoizrabe, energetike, živilske industrije in turizma, je zelo pomemben člen te skupine, saj je s kapitalskimi deleži vpet v skupino X in skupino C. Prav tako je v obeh skupinah prisotna fizična oseba F3 – ali kot direktor ali kot član oz. predsednik nadzornega sveta.

66

67

7.2 Oblikovana skupina v banki X Predpostavljajmo, da ima Banka izpostavo v naslednjih podjetjih : - podjetje E, d. o. o. - podjetje C 1.1., d. o. o. - podjetje C 4.1, d. o. o. - podjetje X, d. d. - podjetje Y, d. d. - podjetje D, d. o. o. Izpostava je nastajala postopno, najprej v podjetju X, d. d., nato Y, d. d. ter E, d. o. o. in nazadnje v podjetjih C 1.1. in C 4.1, d. o. o. Ta podjetja so v modelu zapisana v rdečem kvadratu. Glede izračuna izpostave banke je tako oblikovana skupina dovolj. Dodajanje ostalih podjetij glede izračuna izpostavljenosti je nesmiselno, saj v banki nimajo nobene izpostave. Večina ostalih podjetij ni niti komitent banke X. Glede določitve bonitete podjetij v tako oblikovani skupini je potrebno izhajati iz novega modela, ki sem ga predstavila. Ni dovolj, da banka spremlja samo skupino X in C. Potrebna je spremljava ostalih podjetij, ki bistveno vplivajo na poslovanje teh dveh podskupin. Tako oblikovano skupino je treba tudi spremljati in slediti – kaj se dogaja znotraj nje, se kapitalski deleži spreminjajo, ali F1, F2 in F3 delujejo še na drugih področjih, kupujejo ali ustanavljajo druge družbe in kako te vplivajo na poslovanje skupine. Pregled nad tako oblikovano skupino je slab, spremljanje rezultatov poslovanja je težko in nepregledno in banka tako oblikovane skupine ne more spremljati dinamično. 7.3 Prednosti novega modela

- Model je pregleden. - Omogoča lažje razumevanje delovanja skupine. - Omogoča spremljanje, v katere panoge se skupina usmerja. - Preglednejši je glede zahteve po zavarovanju izpostave v podjetjih (poroštva

podjetij, ki ne sodelujejo z banko, so pa bistvena v skupini). - Omogoča lažje spremljanje in razumevanje rezultatov poslovanja skupine. - Dopušča možnost hitre presoje in vplivanja na odločitev o dodatni izpostavljenosti

banke v podjetju ali zahtevi po dodatnem zavarovanju v primeru poslabšanja ali spremembi stanja, ki bi lahko bilo za banko neugodno.

Banka je za zavarovanje izpostave v podjetju X, d. d., zahtevala poroštvo podjetja B, d. o. o. Podjetje B, d. o. o., nima nobenega poslovnega sodelovanja z banko X. Prav tako ni zajeto v konsolidacijo skupine X.

68

Ob predpostavki, da bi banka sodelovala samo s podjetjem X, d. d., podjetja B ne bi povezovala z delovanjem skupine X. Podatki o povezanih osebah, ki jih je banki predložilo podjetje X, podjetja B niso omenjali. Prav tako ga podjetje X ni omenilo niti v poslovnem poročilu niti v konsolidiranem poročilu. Ker se skupina podjetij spreminja, torej je dinamična, ji je potrebno slediti. Soočimo pa se s problemom pridobivanja informacij o teh spremembah. Baza podatkov, v kateri bi bile spremembe zapisane, namreč ne obstaja. Zato moramo uporabiti več različnih virov in pridobljene informacije med seboj primerjati. Problem, ki se pojavi na tej točki, pa je čas. Zbiranje informacij zahteva ogromno časa, poleg tega pa se informacije nenehno spreminjajo. Veliko lažje je, ko je model že zasnovan, saj se ga le dopolnjuje in posodablja.

69

8. UGOTOVITVE IN SKLEPI Povezovanje gospodarskih subjektov je značilno za vsako sodobno gospodarstvo. Koncentracijo narekujejo različni ekonomski, pa tudi pravni razlogi. Povezave praviloma temeljijo na kapitalski udeležbi gospodarskih družb v drugih družbah. Pogoste so tudi povezave s posebnimi pogodbami, ki učinkujejo na položaj in delovanje družb kot gospodarsko samostojnih pravnih subjektov. Oblike povezovanja so raznovrstne, vendar je skupni cilj kakršnega koli povezovanja v doseganju večjih gospodarskih učinkov. Večja gospodarska učinkovitost s povezovanjem družb v poslovne sisteme se dosega prav s tem, da se na ustreznejših poslovnih ravneh sprejemajo učinkovitejše poslovne odločitve. Zakoni različno opredeljujejo povezane osebe. Zakon o gospodarskih družbah pravi, da se za povezane družbe štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako:

- da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskim deležem);

- da je ena družba odvisna od druge (odvisna in obvladujoča družba); - da so koncernske družbe; - da sta dve družbi vzajemno kapitalsko udeleženi; - da so povezane s podjetniškimi pogodbami.

Zakon o davku od dobička pravnih oseb določa, da se za povezane osebe štejejo lastniki, njihovi ožji družinski člani ali druge osebe, ki so z davčnim zavezancem kapitalsko oziroma poslovno povezane in imajo lahko vpliv na sprejemanje odločitev, pravne osebe in zasebniki, pri katerih sodeluje v kapitalu ista fizična oseba in njeni ožji družinski člani, če imajo status zasebnikov ali večinskih lastnikov kapitala, ali ista pravna oseba kot pri davčnem zavezancu. Zakon o bančništvu opredeli pojem povezanih oseb tako, da pravi, da so povezane osebe pravno samostojne osebe, ki so med seboj bodisi upravljalsko, kapitalsko ali kako drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev, oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju, oziroma tako, da poslovanje ene osebe oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe. Slovenski računovodski standardi opredeljujejo skupino podjetij izključno na določanju, katere družbe morajo predlagati skupinske računovodske izkaze. To so: - obvladujoče podjetje, - podjetja, odvisna od njega zaradi deleža v kapitalu, - podjetja, odvisna od njega zaradi prevladujočega vpliva iz drugih razlogov, - pridružena podjetja, v katerih ima pomemben, ne pa tudi prevladujoč vpliv (šteje se, da ima obvladujoče podjetje v pridruženem podjetju pomemben vpliv, če je udeleženo v njegovem kapitalu z najmanj 20 %), - podjetja, obvladovana skupaj z drugimi lastniki.

70

Mednarodni računovodski standardi opredeljujejo povezana podjetja na svoj način. Stranka je povezana s podjetjem, če neposredno ali preko enega ali več posrednikov usmerja podjetje ali jo to podjetje usmerja ali pa je usmerjana skupaj z njim (sem spadajo tudi obvladujoča podjetja, odvisna podjetja in soodvisna podjetja), če ima delež v podjetju, kar ji zagotavlja pomemben vpliv na odločanje v podjetju, ali pa izvaja skupno obvladovanje podjetja. Zakon o trgu vrednostnih papirjev definira povezane osebe drugače. Povezane osebe so po tem zakonu pravno samostojne osebe, ki so med seboj bodisi upravljalsko, kapitalsko ali kako drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev, oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju, oziroma tako, da poslovanje ene osebe oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe. Ugotovitev, do katere sem prišla s primerjanjem opredelitev navedenih zakonov, je ta, da imata Zakon o trgu vrednostnih papirjev in Zakon o Bančništvu enako opredeljen pojem povezanih oseb, opredelitvam v ostalih zakonih pa je skupno vplivanje ene osebe na drugo. Pri nalogi sem izbrala samo tiste zakone, ki se v banki običajno uporabljajo. Osnova, iz katere sem izhajala pri oblikovanju modela, je Zakon o bančništvu ter drugi sklepi, ki ga dopolnjujejo. Kapitalske povezave so preko ZGD jasno definirane, prav tako upravljalske povezave. Ni pa definiran pojem »ali kako drugače«. Sicer je bistvo opredelitve povezanih oseb po Zakonu o bančništvu v stavku »skupno oblikujejo poslovno politiko oz. tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju«. Možnosti, ki se ponudijo skozi to opredelitev, so velike in povzročajo kar precej težav pri določanju skupine povezanih podjetij. Kdo na koga bistveno vpliva pri poslovanju? Vplivov je ogromno. Vendar je treba nekje postaviti mejo. Na primeru skupine, ki je v banki oblikovana, in modela, ki sem ga predstavila, sem potrdila tezo, ki sem jo navedla v začetku naloge. Dokazala sem, da je potrebno skupine povezanih podjetij v banki oblikovati širše. Predvsem zato, da se dobi pregled nad tem, katera podjetja so tista, ki oblikujejo skupno poslovno politiko, katera imajo možnost usmerjati druga podjetja in bistveno vplivati na njih pri financiranju in poslovanju. Banka mora dobiti vse te informacije, da si zagotovi večjo varnost svojih naložb. Zasledovati mora podjetja in njihove lastnike do te meje, da pride do lastnikov, ki so fizične osebe. Podatke sem pridobivala iz registracij podjetij, izpisov iz sodnega registra, letnih poročil in iz časopisov ter »mehkih informacij«. Pri tem se soočimo s problemom varovanja osebnih podatkov. Kako ugotavljati sorodstvene povezave? Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in sveta namreč določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo, če je posameznik, na katerega se podatki nanašajo, nedvoumno dal svojo privolitev, če je potrebna obdelava podatkov za zakonske obveze, če gre za varstvo življenjskih interesov. Prav tako se soočimo s problemom ugotavljanja lastništva. Pri družbah z omejeno

71

odgovornostjo te težave nimamo, ker je izpis iz sodnega registra dostopen vsakomur. Iz izpisa so razvidni ustanovitelji podjetja in njihovi deleži ter direktor podjetja, razvidni pa so tudi člani nadzornega sveta. Ti podatki so razkriti samo z imenom in priimkom ter naslovom pri ustanoviteljih podjetja. To je premalo, da bi lahko na osnovi tega sklepali, da obstaja tudi sorodstvena povezava med določenimi osebami. Pri delniških družbah je ugotovitev lastništva mogoča z izpisom iz klirinško depotne družbe. Vsi podatki, vpisani v delniške knjige, ki jih vodi klirinško depotna družba, so javni, razen podatka o enolični identifikaciji fizične osebe in pravne osebe32. To je ponovno premalo, da bi lahko z gotovostjo trdili o določenih povezavah med fizičnimi ali fizičnimi in pravnimi osebami. Očitno je, da je ugotavljanje povezanih oseb prepuščeno bankam, vsaki na svoj način, oz. da tvori skupino povezanih podjetij po svoji presoji glede širine te skupine. Potrebnega bo še veliko dela na spremembi zakonodaje, da bo jasno določeno, kdo vse spada v skupino povezanih podjetij. Ker je povezanih podjetij vedno več, je treba temu problemu v bankah posvetiti več pozornosti. Naj bo predstavljen model eden od načinov, kako je to mogoče zasledovati.

32 Enolična identifikacija je matična številka za pravne osebe in enotna matična številka občana za fizične osebe. Več o tem glej 82.–86. člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih.

72

LITERATURA

1. Bohinc Rado, Borut Bratina in Hilda Marija Pivka. 1999. Pravo gospodarskih družb. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

2. Bohinc, Rado in drugi. 2002. Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem.

Ljubljana: GV Založba.

3. Barham Kevin, and Claudia Heimer. 1998. ABB – The Dancing Giant: Creating the Globally Connected Corporation. Financial Times Prentice Hall.

4. Bobek, Dušan. 1992. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta.

5. Brigham, F. Eugene, Louis C. Gapenski, and Michael C. Ehrhardt. 1999. Financial Management, Theory and Practice. 9th Edition. Orlando: The Dryden Press.

6. Brigham, F. Eugene and Joel F. Houston. 2001. Fundamentals of financial

management. 9th Edition. Orlando: Harcourt College Publishers.

7. Borak, Neven.2002. Basel 2. Ljubljana. Zbornik 8. Strokovno posvetovanje o bančništvu: Basel 2, uredil Neven Borak.

8. Borak, Neven. 1998. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja.

Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

9. Dimovski, Vlado. 2000. Bančništvo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

10. Dimovski, Vlado in Gregorič, Aleksandra. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana, Ekonomska fakulteta.

11. Fajdiga, Mitja - prevod. 1998. Baselska načela preudarnega bančnega poslovanja.

Ljubljana. Urednik Neven Borak. Zveza ekonomistov Slovenije.

12. Fajdiga, Mitja - prevod. 1997. Baselski kapitalski standardi. Ljubljana. Urednik Neven Borak. Zveza ekonomistov Slovenije.

13. Glogovšek, Jože. Global Management and strategy ghanges in the financial

sistems. Gradivo za podiplomski študij.

14. Glogovšek, Jože. Zapiski predavanj iz bančnega marketinga za podiplomski magistrski študij.

15. Glogovšek, Jože. 1996. Organizacijski in drugi vidiki bančnega poslovanja.

Maribor. Ekonomsko - poslovna fakulteta.

73

16. Glogovšek, Jože in Sabina Beloglavec. Basel II, velikost in tržna usmerjenost banke. Gradivo za podiplomski študij.

17. Guzina, Barbara. 2003. Vpliv davčne zakonodaje na oblikovanje prenosnih cen. Magistrsko delo. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

18. Guzina, Barbara. 2005. Transferne cene – znanost ali umetnost. Finance

7.8.2005. 19. Janevska, Lidija. 2003. Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II.

Ljubljana. Bančni vestnik št. 5

20. Koletnik, Franc. 1997. Analiziranje računovodskih izkazov (bilanc). Maribor. Univerza v Mariboru, Ekonomsko – poslovna fakulteta.

21. Krumberger, Matej.2000. Nadzor bančnega poslovanja in obvladovanje tveganj v

Slovenskem bančništvu izkušnje, problemi in priporočila (Borak Neven: Analiza bančnih tveganj) 6.strokovno posvetovanje o bančništvu. Portorož. Zveza ekonomistov Slovenije.

22. Majič, Mojca. 1999. Obvladovanje poslovnih tveganj. Ljubljana. Slovenski inštitut za revizijo.

23. Majič, Mojca. 2002. Operativno tveganje: definicija, regulacija in merjenje.

8. strokovno posvetovanje o bančništvu, Portorož, Zveza ekonomistov Slovenije.

24. Mramor, Dušan.1991. Finančna politika podjetja.Ljubljana. Ekonomska fakulteta. 25. Plavšak, Nina. 1999. Povezane osebe po zakonu o bančništvu.Ljubljana. Podjetje

in delo 3-4: 424-438.

26. Ribnikar, Ivan. 1994. Od denarja do medvedjega trenda. Ljubljana .CISEF. Ekonomska fakulteta.. 27. Rotovnik, Tomaž. Problematika in kritika naprednih pristopov za merjenje operativnega tveganja. Banka Slovenije, Publikacije.

28. Rotovnik, Tomaž. 2003. Zavarovanje operativnega tveganja. Ljubljana. Bančni

vestnik št. 1-2.

29. Saunders, Anthony.1997. Financial Institutions Management, A Modern Perspective, 2. Izd, Irwin,

30. Saunders, Anthony. 2002. Financial Institutions Management, A Modern

Perspective, 3. Izd, Irwin.

74

31. Sušnik, Saša. 2002. Predlagane spremembe mednarodnih standardov kapitala in kapitalske ustreznosti bank. Portorož. (Urednik Borak Neven et al.: Analiza bančnih tveganj), 6. posvetovanje o bančništvu, Zveza ekonomistov Slovenije.

32. Sušnik, Saša. 2001. Prihodnost baselskih kapitalskih standardov (1). Ljubljana.

Bančni vestnik št. 4, str. 40-46.

33. Sušnik, Saša. 2001. Prihodnost baselskih kapitalskih standardov (2). Ljubljana. Bančni vestnik št.6, str.31-37.

34. Sušnik, Saša. 2001. Posledice uveljavitve novega baselskega sporazuma za

slovenske banke, referat na 7. Strokovnem posvetovanju o bančništvu.

35. Škorjanc, Lucija. 2003. Kreditno tveganje in zavarovanje posojil pri zavarovalnici. Magistrsko delo, Ekonomska fakulteta.

36. Urbanija, Anamarija. 2002. Banke, prihaja Basel II! Ljubljana. Gospodarski

vestnik, 4. Marec 2002.

37. Vrankar, Mateja. 2005. Konsolidirani računovodski izkazi. Ljubljana. IKS 1-22.

75

VIRI

1. Banka Slovenije in Vlada republike Slovenije. 2003. Program vstopa v ERM II in prevzem evra. Skupno gradivo Vlade republike Slovenije in Banke Slovenije.

2. http://europa.eu.int/institutions/index_sl.htm

3. http://www.ecb.int/home/html/index.en.html

4. Interna gradiva banke 5. International Accounting Standards, London: International Accounting Standards

Committee, 1999.

6. Načela upravljanja s kreditnim tveganjem. Basel: Baselski odbor za bančni nadzor, september 2000 (prevod Banke Slovenije).

7. Navodilo za izvajanje sklepa o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih

postavk ter sklepa o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic. Ljubljana: Banka Slovenije, 1999.

8. Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 16/2001).

9. Sklep o izračunu kapitala, kapitalskih zahtev in kapitalske ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 122/2000).

10. Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic (Uradni list RS, št.

32/1999).

11. Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunjabilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 32/1999).

12. Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št.24/2002).

13. Slovenski računovodski standardi. Slovenski inštitut za revizijo, Zveza

računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Ljubljana, 2002.

14. Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 16/2001).

15. Sklep o izračunu kapitala, kapitalskih zahtev in kapitalske ustreznosti bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 122/2000).

16. Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic (Uradni list RS, št.

32/1999).

76

17. Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike Banke Slovenije. Ljubljana. Banka Slovenije, april 2004.

18. Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 6/94).

19. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93).

20. Zakon o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99, 59/01 in 55/03).

21. Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št.54/99).

22. Zakon o računovodstvu (Uradni list RS, št. 23/99).

23. Zakon o varstvu osebnih podatkov. (Uradni list RS, št. 113/ 2005).

24. Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih. (Uradni list RS, št. 75/2002).

1

PRILOGA 1 Obrazec o povezanih osebah v 1. banki

VPRAŠALNIK

Naziv podjetja/ ime in priimek Naslov podjetja/ osebe ___________________ Matična št. podjetja povezano z naslednjim podjetjem, skupino podjetij ali osebami: Naziv podjetja/ ime in priimek Mat. št. podjetja/ Način povezave EMŠO oz. roj.datum ____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Za povezane osebe po tem zakonu se štejejo zlasti osebe, ki so med seboj povezane: 1. kot ožji družinski člani:

- zakonec te osebe oz. oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza;

- otroci oz. posvojenci te osebe, ki nimajo poslovne sposobnosti; - druge osebe, ki nimajo polne poslovne sposobnosti in so osebi dodeljene v

skrbništvo. 2. tako, da je ena oseba oz. osebe, ki se štejejo za povezane osebe po drugih točkah,

skupaj, posamično ali neposredno udeležena v drugi osebi; 3. tako, da je v obeh osebah udeležena ista oseba oz. osebe, ki se štejejo za povezane po

drugih točkah; 4. tako, da tvorijo koncern po zakonu o gospodarskih družbah (Ur. list RS 30/93, 29/94,

82/94 in 20/98- v nadaljnjem besedilu:ZGD); 5. kot člani uprave ali nadzornega sveta oz. zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi, za

katero ne velja tarifni del kolektivne pogodbe, z družbo, v kateri opravlja to funkcijo oz. v kateri so zaposleni, in ožji družinski člani te osebe. Obrazec izpolnil_________________ ___________________ Služba-podjetje Podpis

2

PRILOGA 2

IZJAVA O POVEZANOSTI OSEB za ugotavljanje izpostavljenosti banke na podlagi zakona o bančništvu

po stanju na dan ________

Izjavljamo, da smo gospodarska družba s firmo in sedežem: matično številko: 1. ki je kapitalsko povezana z drugimi družbami na naslednji način: a) smo imetniki 20 ali več odstotkov delnic ali poslovnih deležev v družbah: firma družbe sedež družbe delež ali delnice v %

b) v kateri so imetniki 20 ali več odstotkov delnic ali poslovnih deležev: ime in priimek fizične osebe naslov prebivališča fizične delnice ali delež ali firme družbe osebe ali sedež družbe

2. ki je z naslednjimi družbami povezana s pogodbo o obvladovanju a) po pogodbi o obvladovanju usmerjamo naslednje gospodarske družbe:33 firma družbe sedež družbe

33 za ugotovitev okoliščine iz 4. tč. 2. odst.10.čl. ZB (pogodbeni koncern)

3

b) ki jo po pogodbi o obvladovanju usmerja gospodarska družba: firma družbe sedež družbe

3. ki je poslovno tesno povezana z naslednjimi gospodarskimi družbami in/ali samostojnimi podjetniki:

a) nabavljamo nad 50 odstotkov blaga ali storitev od: firma družbe ali samostojnega sedež družbe ali samostojnega odstotek povprečne podjetnika podjetnika nabave v obdobju

zadnjih 12

a) dobavljamo nad 50 odstotkov blaga ali storitev: Družba ali s.p. Sedež družbe ali s.p. % povp. Dobave v 12 mesecih

4. vodstvo naše družbe hkrati opravlja vodstvene funkcije v naslednjih družbah Ime in priimek osebe Navesti funkcijo v družbi, Navesti funkcijo v Podpisnici izjave Drugi družbi

(preds. ali član NS ali uprave)

5. Člani vodstva družbe iz 4. točke so imetniki 20 ali več odstotkov deležev ali delnic v

naslednjih družbah: Ime in priimek Firma družbe Sedež družbe Delež ali delnice v %

4

6. druge povezave, npr. dano poroštvo za družbo: ali druge povezave, na podlagi katerih oblikujemo z........................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................... (navesti poslovne subjekte) skupno poslovno politiko, delujemo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev ipd. V ....................., dne......................... Podpis:

5

PRILOGA 3

6

PRILOGA 4

7

PRILOGA 5

8