UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ZAVAROVANJE TOVORA V CESTNEM TRANSPORTU V PODJETJU F. A. – MAIK d. o. o.

Študentka: Danijela Rojs Naslov: Sp.Voličina 120, 2232 Voličina Številka indeksa: 81567979 Redni študij Program: Visokošolski strokovni Študijska smer: Poslovna logistika Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent Lektorica: Romana Fekonja, prof. slovenščine

Voličina, september 2006

2

Zahvaljujem se mentorju dr. Klavdiju Logožarju za koristne nasvete pri nastajanju tega diplomskega dela, gospodični Nini Vrabelj in gospodu Marjanu Bezjaku iz podjetja F. A. - MAIK d. o. o. Ob tej priložnosti se zahvaljujem tudi svoji družini, ki mi je stala ob strani.

3

PREDGOVOR Transport tovora je logistično zahteven proces zaradi velike količine tovora, ki se prevaža po svetu in zaradi vse večjega obsega poslovanja »brez zalog« v mnogih tovarnah, ki zahtevajo do minute natančno dostavo. Podjetja se danes vedno bolj zavedajo, da je pri današnji gostoti tovornega prometa, prometnih nezgodah, občutljivosti določenih vrst blaga neracionalno prevažati tovor brez ustreznega zavarovanja. V prvem delu diplomskega dela smo predstavili teoretična izhodišča. Najprej smo predstavili temeljne in spremljevalne logistične dejavnosti. Pomemben je tudi ekonomski pomen transportnega zavarovanja, saj zagotavlja gospodarsko varnost. Vse to pa temelji na pravnih osnovah transportnega zavarovanja. S sklenjeno zavarovalno pogodbo se vzpostavi obligacijsko razmerje, za katerega veljajo pravni viri, pravna znanost. V osrednjem delu smo prikazali vejo transportnega zavarovanja, ki smo jo izbrali, in sicer transportno zavarovanje blaga v cestnem prometu. Predstavili smo vrsto transportnih zavarovanj, ki jih podjetja najpogosteje uporabljajo v cestnem prevozu blaga tako na domačih kot mednarodnih relacijah. Predstavili smo kargo zavarovanje, postopek sklenitve zavarovalne pogodbe ter zavarovanje prevozniške odgovornosti in zavarovanje kopenskih prevoznih sredstev. V zadnjem delu smo analizirali transportno zavarovanje v podjetju F. A. – MAIK d. o. o., ki ima dnevno veliko število tovornih vozil na cestah. Ta spremljevalna logistična dejavnost je zelo pomembna za njihovo poslovanje. Analizirali smo stroške zavarovanja s področja zavarovanja prevozniške odgovornosti. Podrobneje smo predstavili postopek reševanja škodnega primera in navedli primer. Transportno zavarovanje je ključnega pomena za uspešno poslovanje podjetja in izvedbo mednarodne trgovine, kajti nudi zaščito pred finančnimi posledicami nezgodnih dogodkov. Ker skušajo podjetja stroške svojega poslovanja minimizirati, se dogaja, da v tej transportni verigi nastopajo sredstva in oprema, ki so izrabljena in neustrezna, kar še povečuje možnost nastanka nesreč. Podjetja se pogosto odločajo za sklepanje samo osnovnih zavarovanj, medtem ko bi jim skrbna preučitev zavarovalne pogodbe in pogojev zavarovanja ter sklenitev dodatnih zavarovanj nudila večjo zaščito pred posledicami škodnih dogodkov.

4

KAZALO 1 UVOD ..................................................................................................................................... 5

1.1Opredelitev področja in opis problema ............................................................................. 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ........................................................................................ 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ................................................................................. 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja...................................................................................... 6

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ................................................................................................. 8

2.1 Temeljne in spremljevalne logistične dejavnosti ............................................................. 8 2.2 Ekonomski pomen transportnega zavarovanja............................................................... 11 2.3 Pravne osnove transportnega zavarovanja ..................................................................... 12

3 VRSTE TRANSPORTNIH ZAVAROVANJ....................................................................... 14

3.1 Kargo zavarovanje.......................................................................................................... 14 3.1.1 Kargo zavarovalna pogodba ................................................................................... 14 3.1.2 Postopek sklenitve zavarovalne pogodbe ................................................................ 15 3.1.3 Domače kargo zavarovanje..................................................................................... 16 3.1.4 Mednarodno kargo zavarovanje ............................................................................. 17

3.2 Zavarovanje prevozniške odgovornosti ......................................................................... 19 3.2.1 Zavarovanje prevozniške odgovornosti................................................................... 19 3.2.2 Polica za zavarovanje prevozniške odgovornosti ................................................... 20

3.3. Zavarovanje kopenskih prevoznih sredstev .................................................................. 23 4 TRANSPORTNO ZAVAROVANJE V PODJETJU F. A. – MAIK d. o. o. ........................ 26

4.1. Urejenost transportnega zavarovanja ............................................................................ 27 4.2. Zavarovalni pogoji ........................................................................................................ 29 4.3 Analiza stroškov zavarovanja......................................................................................... 31 4.4. Reševanje škodnih primerov ......................................................................................... 34

5 SKLEP................................................................................................................................... 40 POVZETEK ............................................................................................................................. 41 SEZNAM LITERATURE........................................................................................................ 42 SEZNAM VIROV.................................................................................................................... 43 SEZNAM TABEL.................................................................................................................... 43

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Nevarnosti vseh vrst ogrožajo premoženje, zdravje in življenje ljudi. Zato je potrebno gospodarske posledice škodnih dogodkov, če jih že ne moremo preprečiti, vsaj omiliti z različnimi oblikami poslovnih zavarovanj. Brez zavarovanja si tako ni mogoče zamisliti varnega, uspešnega in stabilnega poslovanja podjetja. Zavarovanje torej pomeni zagotovitev ekonomske varnosti. Smisel transportnega zavarovanja je ustvarjanje gospodarske varnosti subjektov transportnega zavarovanja. Transportno zavarovanje je najstarejša poznana oblika zavarovanja. Elemente transportnega zavarovanja najdemo že pri starih narodih (Kitajci in drugi). Prve oblike zavarovanja pa se pojavijo v 12. in 13. stoletju. Pomemben razvojni mejnik pomeni ustanovitev podjetja Lloyd's v Londonu (leta 1779), tudi danes vodilne svetovne družbe v pomorskem zavarovanju. V sodobnem smislu se transportno zavarovanje razvije v 19. stoletju. V svoji bogati zgodovini je transportno zavarovanje razvilo lastna načela in institute. Zaradi tega in pa zaradi svojih specifičnosti ga v teoriji in praksi obravnavajo kot posebno skupino premoženjskih zavarovanj. Transportno zavarovanje lahko delimo v skupine, kot so kasko zavarovanje, zavarovanje blaga v transportu (kargo zavarovanje), zavarovanje prevozniške odgovornosti in zavarovanje drugih interesov. V diplomskem delu bomo podrobneje predstavili kargo zavarovanje, zavarovanje prevozniške odgovornosti in kasko zavarovanje. Transport tovora je logistično zahteven proces zavoljo velikih količin tovora, ki se prevažajo po svetu, in zaradi vse večjega obsega poslovanja »brez zalog« v mnogih tovarnah, ki zahteva do minute natančno dostavo.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Podjetja se danes vedno bolj zavedajo, da je pri današnji gostoti tovornega prometa, prometnih nezgodah, občutljivosti določenih vrst blaga neracionalno prevažati tovor brez ustreznega zavarovanja. V diplomskem delu želimo podrobneje opredeliti uporabo zavarovalnih storitev v podjetju F. A. – MAIK d. o. o. in poudariti želimo, kako pomembna je ta logistična dejavnost pri prevozu tovora v cestnem transportu. V prvi vrsti želimo poudariti pomen zavarovalne dejavnosti v cestnem transportu in vrste zavarovanj, ki se najpogosteje uporabljajo pri zavarovanju tovora. V nadaljevanju bo sledil prikaz, kako ta zavarovanja potekajo v praksi. Beseda bo tekla predvsem o vrsti zavarovanj, ki jih uporabljajo v podjetju pri prevozu tovora, o nastanku morebitnih škodnih primerov in njihovem reševanju in izvedena bo analiza stroškov zavarovanja.

6

Cilji

- teoretična opredelitev spremljevalne logistične dejavnosti transportnega zavarovanja s poudarkom na transportnem zavarovanju tovora;

- analiziranje zavarovalne dejavnosti v podjetju F. A. – MAIK d. o. o.; - prikaz pomena in vrst zavarovanj, ki jih uporabljajo v podjetju F. A. – MAIK d. o. o.; - prikaz novosti s področja zavarovalništva in praktičnega reševanja škodnih primerov.

Osnovne trditve V diplomski nalogi bomo skušali dokazati naslednje trditve:

- sklenjeno kargo zavarovanje nudi zavarovancu največjo stopnjo finančne varnosti, - v podjetjih je prisoten problem nerazločevanja zavarovanja blaga od zavarovanja

prevozniške odgovornosti, - podjetje F. A. – MAIK d. o. o. se premalo zaveda pomembnosti zavarovanja, saj je delež

zavarovanih pošiljk premajhen, - podjetje F. A. – MAIK d. o. o. pri izbiri optimalne oblike zavarovanja premalo upošteva

vrednost tovora.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Predpostavljamo, da je logistična dejavnost v slovenskih podjetjih v primerjavi s tujo konkurenco v zaostanku. Tuja podjetja imajo bolj razvite spremljevalne logistične dejavnosti, ki jih slovenska podjetja posnemajo. Omejitve V diplomskem delu se bomo omejili na področje transportnega zavarovanja kot elementa gospodarske varnosti in pomembne spremljevalne logistične dejavnosti pri prevozu tovora po cestah.

1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi bomo izvedli poslovno raziskavo, saj gre za proučevanje poslovanja logističnega podjetja. Uporabili bomo dinamično metodo, saj bomo proučevali sedanje stanje logistične dejavnosti in kakšne spremembe se obetajo na tem področju. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode:

- metodo deskripcije, s pomočjo katere bomo opisali teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva;

- metodo klasifikacije, kjer bomo definirali pojme; - metodo kompilacije, kjer bomo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z

izbranim raziskovalnim problemom oblikovali nova stališča; - metodo komparacije, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev.

7

V okviru analitičnega pristopa bomo uporabili:

- metodo sinteze (razčlenili bomo ugotovitve iz prakse in teorije); - metodo analize (povezali bomo teoretične poglede in preverili izide iz prakse).

Do osnovnih ugotovitev o podjetju bomo prišli s pomočjo internega gradiva in letnih poročil podjetja F. A. – MAIK d. o. o. Teoretični del pa bomo preučili s pomočjo domače in tuje literature, ki je na voljo v študijski knjižnici. Veliko se bomo opirali tudi na članke iz revije Logistika & transport ter iz Gospodarskega vestnika, v pomoč nam bodo tudi spletne strani podjetja F. A. – MAIK d. o. o.

8

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA

2.1 Temeljne in spremljevalne logistične dejavnosti V vsakem poslovnem procesu potekajo tudi logistični procesi, ki so nujen pogoj za delovanje poslovnega sistema. Logistični procesi potekaj tako, da predmet menja svoje mesto v prostoru in času. Glede na vrsto procesnih tokov v logističnem sistemu ločimo (Ogorelc 2001, 6):

1. temeljne (osnovne) logistične procese, 2. upravljavske procese, 3. informacijske procese.

Transportni, skladiščni in manipulacijski procesi so temeljni procesi logističnega procesa. Transportni procesi potekajo med posameznimi logističnimi elementi (npr. skladiščem in proizvodnim mestom) ter znotraj le-teh (npr. transportni procesi v skladišču). Med posameznimi transportnimi procesi potekajo skladiščni procesi. Skladiščenje obsega več procesov: sprejemanje materiala, uskladiščevanje v ožjem smislu in izdajanje materiala. Posamezne transportne in skladiščne procese povezujejo procesi manipulacije z materialom in proizvodi. To so procesi nakladanja, razkladanja, prekladanja, razmeščanja, zlaganja. Logistične procese delimo na štiri temeljne faze (Ogorelc 2001, 6–7):

• faza fizične preskrbe (nabavna logistika), ki obsega logistične procese od virov elementov inputa do poslovnega sistema, kjer gre za preskrbo faktorjev inputa;

• faza intralogistike (notranja logistika), ki se nanaša na logistične procese (oz. tok materiala, energije in informacije) znotraj poslovnega sistema;

• faza fizične distribucije (prodajne logistike), ki obsega logistične procese, distribucijo gotovih proizvodov do končnega porabnika ali uporabnika;

• faza poprodajne logistike (logistika nadomestnih delov, razbremenilna logistika).

Temeljna členitev logističnega procesa je skladna s tremi temeljnimi fazami poslovnega procesa, ki so:

• input materije, energije in informacije iz okolja, • proces transformiranja in • output proizvodov.

Z izpolnjevanjem navedenih pogojev ohranja poslovni sistem dinamično ravnotežje. Če nastopijo v inputu kakršne koli spremembe, jih je treba takoj upoštevati tudi v procesu preoblikovanja in v outputu. Za smotrno načrtovanje in izvajanje temeljnih logističnih procesov so potrebne še druge dejavnosti (spremljevalne logistične dejavnosti), ki jih opravljajo specializirana storitvena podjetja: špediterji, transportne agencije, kontrola podjetja in druge. Ta podjetja imajo na območju transportno-distribucijskih centrov (TDC) svoja predstavništva. Posebno pozornost moramo posvetiti tudi delu carinske službe. Carinsko nadzorstvo in carinski postopek predpisuje zakon, kar je treba upoštevati pri načrtovanju operativnih prostorov carine in izvajanju opravil carinjenja. Logistične spremljevalne dejavnosti so: špediterske storitve, transportno zastopanje, kontrola blaga in storitev in nenazadnje še zavarovanje.

9

Špedicija je specializirana storitvena dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem logističnih procesov, z usklajevanjem prevozov in drugimi storitvami, ki so s tem v zvezi. To dejavnost opravljajo špediterji. Špediter je specializiran člen v verigi proizvajalec – trgovec – prevoznik – porabnik. Špediter organizira logistični proces ob upoštevanju ekonomskih meril pri izbiri najpomembnejše trgovske poti, transportnega nosilca, transportnega sredstva, načina transporta ter dejavnikov kakovosti logistike (varnost, hitrost, zanesljivost). Špediter prevzame vse posle, ki so v zvezi z logističnim procesom, s tem pa razbremenjuje komitente, da se posvetijo svoji osnovni dejavnosti. Špedicija je nastala v obdobju, ko se je transportna dejavnost popolnoma osamosvojila od trgovine. Trgovci, ki so prej sami spremljali pošiljke, so prepustili posle špediterjem, ki so se za to dejavnost specializirali. Prvi centri špedicijske dejavnosti so bili: Basel, Frankfurt, Hamburg (Logožar 2002, 129). Ekonomske funkcije špedicije razvrstimo v štiri skupine:

• prostorska, • časovna, • kakovostna, • količinska.

Prostorska funkcija se izraža v premagovanju prostorskih razlik med proizvajalci in porabniki. V ta namen sklepa špediter prevozne pogodbe, posreduje in sklepa zavarovalne pogodbe, opravi posle carinskega posredništva, posreduje in sklepa pogodbe o kontroli stvari in storitev, pripravlja in izvaja reklamacijo. Sem spadajo tudi svetovanja pri sklepanju prodajnih pogodb. Časovna funkcija se izraža v premeščanju časovnih razlik med proizvajalci in porabniki. Tu gre za organiziranje skladiščenja stvari z vsemi potrebnimi opravili. Kakovostna funkcija – tukaj gre za optimiranje procesa fizične distribucije. Špediter poišče najprimernejše transportne poti, najprimernejše prevoznike, določi čas odprave pošiljke, pripravo pošiljke, sprejemanje pošiljke. Količinska funkcija se izraža v oblikovanju večjih tovornih enot. Špedicijska podjetja nastopajo nasproti prevoznikom predvsem kot ponudniki zbirnih pošiljk, kar jim prinaša prednost v primerjavi z individualnimi uporabniki transportnih storitev. Špedicijo lahko razvrstimo po različnih vidikih, tako glede na temeljno specializacijo, po območju izvajanja storitev, po uporabljenem transportnem nosilcu, po regionalni usmerjenosti in po drugih vidikih. Ločimo še: vmesno špedicijo in podšpedicijo. Špediter ne more vedno sam izpolniti vseh obveznosti do komitentovega naloga, zato zaupa organiziranje distribucije delno ali v celoti drugim špediterjem. Vmesni špediter opravi nekatere storitve ali celoten posel na določenem delu poti. Pri podšpediciji pa glavni špediter prepusti izvajanje špediterskih storitev v celoti. Podšpediter sodeluje s komitentom samostojno, glavni špediter odgovarja samo za njegovo izbiro (Logožar 2002, 130). Naslednja pomembna spremljevalna logistična dejavnost je transportno zastopanje. Transportno zastopanje opravljajo specializirana agencijska podjetja. Pomorski agent je

10

najpomembnejša oblika transportnega agenta. V preteklosti je vlogo agenta opravljal poveljnik ladje. Prevozne pogodbe so se sklepale direktno med ladjarjem oz. poveljnikom ladje in trgovcem, ki je pogosto tudi spremljal tovor do namembne luke. Pomorski agent v današnjem pomenu se pojavi v obdobju hitrega razvoja pomorske plovbe zaradi uvedbe parnega pogona. Nastane potreba po specializirani organizaciji, ki bi pomagala ladjarju pri iskanju tovora in pri oskrbi ladje. Razvil se je pomorski agent, sprva kot specializiran trgovec, brez katerega si ne moremo več predstavljati sodobnega pomorskega poslovanja. V klasičnem pomenu je agent zastopnik prevoznika ne glede na vrsto transporta oz. ladjarja v pomorski plovbi. Pri organiziranju pomorskega transporta zastopa ladjarjeve interese, opravlja specifična opravila ob odhodu in pristanku ladje, ureja odnose med ladjo in oblastvenimi organi ter posreduje med ladjarjem in vkrcevalcem/prejemnikom tovora. Transportni agent se vse bolj pojavlja tudi kot agent za tovor in kot agent za zavarovanje. Med transportne agente spadata še luški agent in mešetar (Ogorelc 2004, 352–353). Kot predzadnja spremljevalna logistična dejavnost je kontrola blaga in storitev. Namen kontrole je ugotoviti, ali kakovost, količina in druge lastnosti stvari oz. nivo opravljenih storitev izpolnjuje pogoje iz pogodbe, ki sta jo sklenila prodajalec in kupec. Z razvojem mednarodne menjave je prišlo do vse večje geografske oddaljenosti med krajem proizvodnje in krajem porabe. Za kupca je nastalo vprašanje, ali mu bo prodajalec dobavil toliko blaga in tako blago, kot je bilo dogovorjeno s kupno pogodbo. Zato mora kupec pregledati blago v odpravnem kraju oz. v kraju prehoda rizika, ali pa to nalogo zaupa tretji osebi. Vsekakor je drugi način za kupca ugodnejši. Kontrola stvari in storitev se je kot samostojna gospodarska dejavnost pričela močneje razvijati šele na začetku 20. stoletja. Takrat so bile ustanovljene mnoge kontrolne organizacije, ki še danes uživajo svetovni sloves. Ekonomski interes za opravljanje kontrole proizvoda in storitev imata obe stranki – prodajalec in kupec (Logožar 2002, 139–140). Zadnja spremljevalna logistična dejavnost se nanaša na področje zavarovanja. V strokovni literaturi lahko najdemo celo paleto različnih opredelitev oziroma vsebin zavarovanja, ki se razlikujejo po tem, iz katerega zornega kota avtorji opazujejo zavarovanje, ali celo po širini opredelitve. Glede na to, kateri vidik opazovanja je v ospredju, lahko razvrstimo opredelitve pojma zavarovanja v te štiri osnovne skupine (Korošec 1991, 40–41):

1. deskriptivne opredelitve, ki označujejo zavarovanje z opisom zavarovalnega mehanizma; ta je izravnanje nevarnosti oziroma enakomerna porazdelitev pričakovane skupne vrednosti škod v nevarnostni skupini na vse ogrožene nevarnostne objekte v njej;

2. denotativne opredelitve, ki označujejo zavarovanje z značilnostmi razmerij med zavarovalnimi subjekti; to je na primer obljuba zavarovatelja zavarovancu, da bo plačal zavarovalno nadomestilo, če pride do uresničitve zavarovane gospodarske nevarnosti in gre za zavarovanje pri zavarovalnici;

3. operacionalne opredelitve, ki označujejo zavarovanje z opredelitvijo njegove temeljne funkcije; to je financiranje škod oziroma nadomeščanja škod ob uresničitvi zavarovanih gospodarskih nevarnostih;

4. normativne opredelitve, ki označujejo zavarovanje z opredelitvijo njegovega smotra; to je zagotavljanje oziroma izboljšanje varnostnega položaja zavarovanca.

Zavarovanje je ekonomska kategorija. Temeljni smoter zavarovanja je zadovoljevanje potreb oseb in gospodarskih subjektov po gospodarski varnosti. Zavarovanje opredelimo kot gospodarsko dejavnost, ki z vplačili sredstev (zavarovalne premije) in povezovanjem

11

nevarnostnih subjektov (s sistemom izravnavanja nevarnosti) zagotavlja ekonomsko varstvo teh subjektov in odpravlja posledice škodnih dogodkov. Zavarovalna dejavnost ima specifične lastnosti in zakonitosti. Bistvo zavarovanja izvira iz uveljavljanja zakona velikih števil in temelji na načelu vzajemnosti. Zavarovalno področje delimo na dve glavni veji: na individualno (pogodbeno) in na socialno zavarovanje. Individualno zavarovanje varuje zavarovanca po njegovih individualnih (želenih) standardih. Socialno zavarovanje (pokojninsko in zdravstveno) posredno po kolektivnih standardih neke družbe krije potrebe zavarovanca po socialni (gospodarski) varnosti. Posameznik pa lahko z dodatnim individualnim zavarovanjem, ki vključuje tudi njegove posebne zahteve oz. želene standarde, zavarovalno kritje razširi in s tem poveča svojo gospodarsko varnost (Boncelj 1983, 114).

2.2 Ekonomski pomen transportnega zavarovanja Človeku in sadovom njegovega dela so od nekdaj pretile različne nevarnosti, s katerimi se je vedno boril in poskušal najti določeno zaščito pred njimi. Te oblike so se stalno dopolnjevale, tako kot so se spreminjali tehnika, tehnologija in družbeno-ekonomski odnosi. Poleg potrebe, da zaščiti sebe in svoje premoženje pred elementarnimi silami ali človeškimi dejanji, se je posameznik želel zaščititi pred posledicami lastnih dejanj, če je povzročil škodo na svojem ali tujem premoženju ali osebi. Posameznik lahko odpravi posledice nastale škode le na ta način, da zbere zadostne materialne rezerve za kritje nastalih škod. Glede na to, da ni mogoče predvideti niti nastanka škode oziroma njene pogostosti niti njene višine, je takšna zaščita negotova in neekonomična. Zato se je že zelo zgodaj pojavila ideja, da bi vsi posamezniki, ki so izpostavljeni določenim nevarnostim, skupno organizirali zaščito na ta način, da bi po enakih kriterijih združili sredstva (v obliki zavarovalne premije) v določenem skladu, iz katerega bi lahko ta sredstva črpali tisti posamezniki, ki utrpijo škodo. Vsak član takšne rizične skupnosti torej nosi le majhen del vsake škode, ki zadene kateregakoli člana take skupnosti, namesto da bi sam nosil riziko za škodo z možnimi katastrofalnimi posledicami, ki bi prizadele izključno le njega. Zato ni čudno, da se najpogosteje citirana definicija zavarovanja kot ekonomske kategorije glasi: »Zavarovanje je ustvarjanje gospodarske varnosti z združevanjem nevarnostnih objektov zaradi izravnavanja nevarnosti« (Boncelj 1983, 66). Posledica nevarnostnega dogodka pa ni samo škoda na nevarnostnem objektu. Škoda nastane tudi zaradi izpada ali zmanjšanja poslovne dejavnosti zavarovanega subjekta, ki je na nevarnostni objekt vezana. Motnja v delovanju poslovnega subjekta lahko povzroči – zaradi soodvisnosti poslovnega subjekta z drugimi subjekti – tudi motnjo v delovanju narodnega gospodarstva. Gospodarska motnja na tej ravni je običajno neznatna oz. jo gospodarstvo sploh ne občuti. Ob morebitnih katastrofalnih škodah narodnogospodarsko pomembnih poslovnih subjektov ali v primerih številnih manjših škod (v krajšem časovnem obdobju) pa lahko pride tudi do hujše motnje v delovanju narodnega gospodarstva. Zavarovanje z izplačilom odškodnine, tj. z vzpostavljanjem prvotnega položaja nevarnostnega objekta, pripomore k vzpostavitvi gospodarskega delovanja. S tem odpravlja motnje v delovanju poslovnega subjekta in posledično tudi motnje v narodnem gospodarstvu (Ogorelc 2004, 366). Vse to velja tudi za transportna zavarovanja, ki so odigrala veliko vlogo pri razvoju domače in mednarodne trgovine. Trgovci in prevozniki, ki so vlagali v svojo dejavnost, so se lahko bolj hrabro lotili svojih poslov, saj so dobili zagotovilo, da bodo deležni nadomestila za morebitno nastalo škodo. Brez zavarovanja si ni mogoče zamisliti današnje trgovine, proizvodnje,

12

storitev. Vrednost prevoznih sredstev in blaga na njih stalno rastejo. Kljub tehnično izpopolnjenim pravilom še vedno prihaja do škod, včasih s katastrofalnim izidom. V zavarovanju premoženja velikih vrednosti domače zavarovanje zaradi prešibke osnove izravnavanja nevarnosti ne zadošča. Zavarovanje je treba razširiti z vključevanjem tujih zavarovalnic (uvozno zavarovanje) po principu sozavarovanja in pozavarovanja. S skrbjo za nepretrganost poslovnih procesov (preprečevanje in odpravljanje gospodarskih motenj) in z ohranjanjem življenjskih pogojev (v osebnem zavarovanju) igra zavarovanje tudi pomembno vlogo pri gospodarskem razvoju. K temu je treba dodati tudi možnosti nalaganja (prostih) finančnih sredstev v zavarovalne sklade. Zavarovalni skladi pa imajo tudi posebno akumulacijsko funkcijo, saj se neizkoriščena sredstva (za kritje nastalih škod in stroškov) uporabljajo za kreditiranje investicij ali za preventivne namene. Velika sredstva se akumulirajo tudi v mednarodnem merilu preko sistema pozavarovanja. V zadnjem času se opaža trend združevanja finančnih (bančnih, borznih) in zavarovalnih ter pozavarovalnih institucij v enotne finančne grupacije z ogromnim investicijskim kapitalom (Pirš 2000, 8).

2.3 Pravne osnove transportnega zavarovanja Z zavarovalno pogodbo se vzpostavi obligacijsko razmerje, kar pomeni, da se za to razmerje uporabljajo pravila obligacijskega prava. Zato tudi za to pogodbo veljajo enaki viri kot za vsa obligacijska razmerja, torej zakonski predpisi, avtonomni pravni viri, običaji, sodna in arbitražna praksa ter pravna znanost. Osnovna tendenca v razvoju gospodarskega prava je avtonomno formuliranje pravnih pravil za pogodbena razmerja, tako v nacionalnih okvirih kot v okviru mednarodnega trgovinskega prava. Stranke smejo ob upoštevanju prisilnih zakonskih norm samostojno urejati svoja pogodbena razmerja. Na področju transportnih zavarovanj ni nobenih mednarodnih konvencij, zelo razvito pa je formularno pravo (splošni zavarovalni pogoji). Obenem se s takim načinom sklepanja vnaprej določijo (tipizirajo) vsebine pogodbenih razmerij. Z uporabo formularja se poenostavi tudi sklepanje pogodbe. Pri tolmačenju formularnih pogodb obstaja pravilo, ki pravi, da imajo posebni zavarovalni pogoji prednost pred splošnimi zavarovalnimi pogoji, klavzule, vpisane z roko, pa imajo prednost pred natipkanimi ali odtisnjenimi klavzulami (Pirš 2000, 32). Določila zavarovalnih pogojev, ki bi nasprotovala prisilnim normam, bi povzročila ničnost (absolutno neveljavnost) pogodbenega razmerja. Če pa je samo določena klavzula nična, lahko ostali deli pogodbenega razmerja ostanejo veljavni. Kontrolo zavarovanih pogojev vrši sodišče. Ker gre za adhezijsko pogodbo, ki jo sestavi ekonomsko močnejša stranka – zavarovalnica, ščiti sodišče šibkejšo stranko – zavarovanca in bo razveljavilo določila, ki so neupravičena ali pretežka zanj, prav tako pa bo vsa nejasna določila tolmačilo v škodo stranke, ki je zavarovalne pogoje sestavila. Poslovanje v zavarovanju se nasploh odvija predvsem ob uporabi zavarovalnih pogojev, ki predstavljajo splošne pogoje in so torej sestavni del pogodbe. Te pogodbe sestavi zavarovalnica, sklenitelj zavarovanja pa nanje pristane, ko sklene pogodbo. Gre torej za adhezijsko pogodbo, pogodbo po pristopu. V pravnem smislu so splošni pogoji poslovanja generalna ponudba. Vprašanje je, ali velja to tudi za zavarovalne pogoje. Dejstvo, da ima zavarovalnica zavarovalne pogoje za določeno vrsto zavarovanj, še ne pomeni, da tudi mora skleniti zavarovanje. Pogodba se sklene, ko je doseženo soglasje volje strank oz. s

13

konkludentnim dejanjem ali pa z molkom zavarovalnice (če zavarovalnica v 8 dneh ne odkloni ponudbe, ki je sicer v skladu z njenimi pogoji in tarifo, šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ponudba prispela k zavarovalnici – arg. čl. 901/3 Zakon o obligacijskih razmerjih). Zato so splošni zavarovalni pogoji samo poziv za postavljanje ponudbe s strani sklenitelja zavarovanja, kar je običajna praksa. Drugače je seveda, če obstaja med strankama stalni poslovni odnos (Pirš 2000, 33). Če na koncu postavimo hierarhijo uporabe pravnih virov na pogodbo o transportnem zavarovanju, bi vrstni red izgledal takole (Pirš 2000, 36):

1. kogentna zakonska določila, 2. pogodbena določila, 3. zavarovalni pogoji – v vsem, kar ni posebej določeno s pogodbo, 4. dispozitivna zakonska določila ZPNP (Zakon o pomorski in notranji plovbi), 5. splošna dispozitivna določila ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih), 6. posebni poslovni običaji, 7. splošne uzance, 8. splošni poslovni običaji, 9. sodna in arbitražna praksa (v Common Law sistemu neposredno, kot vir pod 1 – sicer

posredno), 10. pravna znanost – posredno.

14

3 VRSTE TRANSPORTNIH ZAVAROVANJ

3.1 Kargo zavarovanje Kargo zavarovanje je zavarovanje blaga v tovornem transportu. Zavarovanje se lahko sklene za vsako posamezno pošiljko posebej, lahko pa se sklene zavarovanje po generalni polici, s katero so zavarovane vse pošiljke v določenem obdobju. Razlog za zavarovanje je interes. Interes na blagu ima praviloma tista oseba, ki utrpi škodo v primeru uničenja blaga in ima zato materialni interes, da ne pride do nastopa zavarovalnega primera (Frančišković 1994, 17). Pošiljke, zavarovane pred transportnimi tveganji, omogočajo moderni trgovini tisto varnost, ki je potrebna za nemoten razvoj. Zavarovalnice zavarujejo blago v mednarodnem in domačem prometu pred najrazličnejšimi tveganji, kot so elementarne nesreče, prometne nesreče transportnega sredstva, tatvine blaga. Resnost podjetja in njegovega poslovanja se kaže v postopkih, ki preprečujejo oziroma zmanjšujejo tveganje poslovanja in negativne posledice rizičnih postopkov, ki bi lahko podjetje in njegovo poslovanje kakorkoli ogrozile.

3.1.1 Kargo zavarovalna pogodba Zavarovanja začnejo veljati na podlagi zavarovalne pogodbe, ki jo skleneta zavarovalnica in sklenitelj zavarovanja. Zavarovalna pogodba je konsenzualna pogodba, kar pomeni, da je pogodba sklenjena v trenutku, ko pride do sporazuma med zavarovalnico in skleniteljem zavarovanja glede bistvenih točk pogodbe. Pogodba o zavarovanju blaga v transportu je dvostranski posel, s katerim se zavarovalnica obveže proti plačilu določene cene (zavarovalne premije) drugi zainteresirani stranki (zavarovancu) povrniti škodo na blagu (odškodnino in zavarovanja), ki nastane zaradi nastopa zavarovalnega primera, do določene višine (zavarovalna vsota), medtem ko se obveže oseba, ki zavarovanje sklene (sklenitelj zavarovanja), plačati zavarovalno premijo (Požar 1980, 14). Pri zavarovanju blaga v transportu je torej odločilno, da vemo, na čigav riziko se blago prevaža, ker na ta način tudi vemo, kdo bo lahko zahteval od zavarovalnice odškodnino. V zavarovanju torej velja načelo, da lahko nastopa kot zavarovanec le oseba, ki ima interes, da pride blago nepoškodovano v namembni kraj. Interes pa ima oseba, na katere riziko blago potuje. Zaradi tega so zelo pomembne transportne klavzule, ki jih večkrat vsebujejo kupne pogodbe (Požar 1980, 15). V zavarovanju karga se lahko zgodi, da zavaruje blago lastnik blaga, poleg njega pa še druge osebe, ki sodelujejo pri transportu, in sicer za račun lastnika blaga; v tem primeru, ko se zavaruje isti interes za isto časovno dobo in proti istim rizikom pri raznih zavarovalnicah in ko zavarovane vsote skupaj presegajo zavarovano vrednost, nastopi večkratno zavarovanje.

15

3.1.2 Postopek sklenitve zavarovalne pogodbe1 Ker v transportnem zavarovanju ni niti za družbeno imovino več obvezno zakonsko zavarovanje, mora zavarovanec oz. sklenitelj zavarovanja skleniti z zavarovalnico zavarovalno pogodbo. Zavarovalna pogodba je adhezijska pogodba (pogodba s pristopom), kar pomeni, da zavarovalnica objavi pogoje, po katerih nudi zavarovanje (zavarovalni pravilniki in razne klavzule), sklenitelj pa te pogoje sprejme in na ta način sklene pogodbo s pristopom. Zavarovalna pogodba je konsenzualna pogodba, to je pogodba, ki je sklenjena s sporazumom med strankama. Čeprav je zavarovalna pogodba po našem pravu brezoblična, kar pomeni, da oblika pogodbe ni predpisana, vendar se v praksi zahteva, da predloži sklenitelj pred formalnim začetkom zavarovanja pismeno prijavo, ki vsebuje vse podatke, ki so potrebni za sklenitev pogodbe, in sicer:

• podatki o zavarovancu; • podatki o blagu; • podatki o pakiranju; • podatki o teži in številu omotov; • datum odpreme; • označba prevoznega sredstva; • zavarovana relacija; • zavarovana vsota v valuti; • pogoji zavarovanja, v katerih sklenitelj navede širino rizikov, proti katerim želi

zavarovati blago; • podpis sklenitelja in zavarovalnice; s podpisom prijave o zavarovanju uvoza blaga

zavarovalnica sprejme ponudbo in zavarovanje se smatra kot sklenjeno s tem, da zavarovatelj dopolni podatke v prijavi.

Polica sama po sebi ne predstavlja zavarovalne pogodbe. Polica je le listina, ki ima trojen pomen:

1. služi kot dokaz, da je bila sklenjena zavarovalna pogodba; 2. predstavlja obljubo zavarovalnice, da bo ob nastopu zavarovalnega primera

povrnila zavarovancu škodo po pogojih, ki so bili navedeni v polici; 3. je legitimacijski papir, s katerim zavarovanec po nastopu zavarovanega

primera uveljavlja svojo pravico proti zavarovalnici. Da bi lahko opravljala vse omenjene funkcije, mora polica vsebovati:

a) ime in podpis zavarovalnice, ki je izstavila polico; b) ime sklenitelja zavarovanja, ki se smatra kot zavarovanec toliko časa,

dokler se kot zavarovanec ne legitimira tretja oseba; c) predmet zavarovanja: opis in količina blaga; d) zavarovano vsoto; e) rizike, proti katerim je blago zavarovano; f) relacijo oz. čas, za katerega je zavarovanje sklenjeno.

1 Povzeto po Požar (1980, 27–30).

16

Včasih mora podjetje neko pošiljko blaga dobavljati sukcesivno in bi bilo zamudno, če bi bilo treba vsakokrat izstaviti polico. Zaradi tega se v praksi sklene zavarovanje za vso pošiljko in izstavi ena polica za vso pošiljko z enotno zavarovalno vsoto, sklenitelj pa sporoči vsako sukcesivno pošiljko zavarovalnici; zavarovalnica vsako pošiljko oz. zavarovano vsoto take delne pošiljke odpiše od skupne zavarovalne vsote; ko se skupna zavarovalna vsota izčrpa, preneha jamstvo zavarovalnice. Taka polica, ki se izda na celotno zavarovano vsoto, od katere se nato odpisujejo delne zavarovane vsote posameznih delnih pošiljk, se imenuje flotantna ali odpisna polica. V transportnem zavarovanju se je pokazala potreba, da se polica lahko prenaša od ene osebe na drugo, ker se tudi lastnina na blagu lahko med transportom prenaša na razne osebe. Polica se lahko prenese z navadno cesijo, lahko pa tudi z indosamentom, in sicer takrat, ko je izdana po naredbi, kar se zgodi navadno takrat, ko se glasi polica na tujo valuto. Seveda mora oseba, na katero je bila polica prenesena, dokazati z listinami, da je ob nastanku škode ona zavarovanec oz. da ima interes na blagu. Polica se izda v več originalih. Z izplačilom škode na podlagi enega originala izgubijo veljavo vsi drugi primerki. Zaradi tega je potrebno na sami polici označiti, da je bila izdana v duplikatu, triplikatu. Včasih se lahko polica dopolni s pismenim pristavkom, ki se imenuje adendum. V adendumu je moč naknadno le razširiti obveze zavarovalnice, nikakor pa jih ne zožiti oz. povečati obveznosti zavarovanca; to pa zaradi tega, ker je lahko bila medtem polica prenesena na drugo osebo, ki ne more vedeti, da so se ji pravice zmanjšale oz. dolžnosti povečale z adendumom.

3.1.3 Domače kargo zavarovanje Pri opravljanju prevozov blaga v domačem transportu lahko le-to zavarujemo na naslednja dva načina: zavarovanje po generalni polici in posamično zavarovanje. Generalna polica. Zavarovanje po generalni polici je praktično zlasti za podjetja, ki imajo številne prevoze blaga po cesti in jim ni potrebno vsake pošiljke posebej prijavljati za zavarovanje, temveč storijo to enkrat mesečno. Poleg tega so za zavarovanje z generalno polico določene izredno nizke premijske stopnje in imajo gospodarske organizacije tudi v tem pogledu korist. Po sklenitvi zavarovalne pogodbe so zavarovane vse pošiljke. Zavarovalni riziki. V nobenem primeru zavarovatelj ne krije škode, ki nastane kot posledica (velja načelo za vse vrste kargo zavarovanja) (Ogorelc 2004, 386):

o naklepa ali grobe malomarnosti zavarovanca, o neprimerne odprave blaga (nepravilno nakladanje, nezadostna zaščita blaga), o neprimerne embalaže oz. nepravilnega pakiranja, o skritih napak (notranja pomanjkljivost blaga) in lastnost blaga (npr. kalo, razsip), o atomske eksplozije in radiacije, o vojnih rizikov, o zakasnitve potovanja.

Zavarovalna škoda. Zavarovanec, ki je sam prevažal blago, mora nastalo škodo zapisniško ugotoviti, ko zanjo izve, toda najkasneje v sedmih dneh po prevzemu stvari in ukreniti vse potrebno za reševanje in preprečevanje večje škode. Če stvari ni prevažal zavarovanec, marveč kak drug prevoznik, mora vidne škode ugotoviti takoj po prevzemu v prisotnosti

17

voznika. Pri poškodbah ali izgubah zavarovanih stvari, ki ob prevzemu pošiljke niso bile vidne, jamči zavarovalnica samo takrat, če zavarovanec dokaže, da je do poškodbe ali izgube prišlo na zavarovani relaciji, v času trajanja zavarovanja in kot posledica zavarovalnih rizikov. Če se zavarovanec in zavarovalnica ne zedinita, potem oceni škodo izvedenec (Žvikart 2000, 142). Likvidacija škode. Pri delnem uničenju zavarovanega blaga zavarovalnica povrne odškodnino, ki je enaka stroškom popravila, toda največ do zavarovane vsote, pri čemer povrne tudi stroške nadomestitve posameznega dela ali delov zavarovanega blaga (prevozni stroški, stroški montaže). Če bi stroški popravila presegali vrednost zavarovanega blaga, povrne zavarovalnica odškodnino, ki je enaka zavarovalni vsoti ali delu zavarovalne vsote. Včasih se h generalni polici priključijo dodatne klavzule. Zaradi tega je treba poznati naslednje načelo: morebitni polici priključene klavzule imajo prednost pred splošnimi pogoji v generalni polici. V sami polici zapisani pogoji pa imajo prednost pred priključenimi klavzulami (Žvikart 2000, 143). Posamična polica. Posamično polico uporabljamo, kadar sklenitelj zavarovanja prijavi oziroma zavaruje vsako pošiljko posebej. Tudi v tem zavarovanju veljajo za določene vrste pošiljk (npr. umetniški predmeti, sejemske in razstavne stvari …) dodatni zavarovalni pogoji. Zavarovalni riziki. Možnosti zavarovanja s posamičnimi policami so (Ogorelc 2004, 386):

o zavarovanje osnovnih rizikov ali o zavarovanje »proti vsem rizikom« – AAR (Against All Risks) ali o razširjeno zavarovanje AAR (Against All Risks) s posebnimi riziki.

Franšize. Premijski ceniki predvidevajo odbitne franšize. Če je v zavarovalni polici takšna franšiza predvidena, tedaj zavarovalnica upošteva franšizo, ne pa tudi odbitka npr. za običajni lom, kalo, razsip, iztek. To je razumljivo z ozirom na glavno funkcijo odbitne franšize tj. da izključuje normalne škode, ki nastanejo med prevozom (Žvikart 2000, 143). Likvidacija škode. Zavarovanec mora zavarovalnici predložiti dokazilo, da je do škode prišlo na zavarovani relaciji med trajanjem jamstva kot posledica enega od zavarovalnih rizikov v obsegu, kot to navaja v svojem odškodninskem zahtevku. Sklop klavzul AAR (Against All Risks) okvirno krije osnovne in del dopolnilnih rizikov. Posamičnim in generalnim policam se dodajajo posebne klavzule oz. pogoji, ki opredeljujejo tveganja, zavarovalni postopek in ravnanje s pošiljko med transportom. Takšni klavzuli sta: klavzula o servisih in klavzula o nadomestitvi. Posebni pogoji veljajo za zavarovanje prevoza umetniških predmetov, selitvenih predmetov, vozil, ki se prevažajo na lastnih kolesih; prav tako veljajo posebni pogoji tudi za zavarovanje rizika zavrnitve prevzema blaga, rizika segrevanja in/ali znojenja, rizika samovžiga, rizika odmrzovanja, rizika zmrznjenja itd. (Ogorelc 2004, 387)

3.1.4 Mednarodno kargo zavarovanje Pri opravljanju prevozov blaga v mednarodnem transportu lahko le-to zavarujemo na naslednja dva načina: posamično zavarovanje in zavarovanje s pogodbo o odprtem kritju.

18

Posamično zavarovanje. Za zavarovanje blaga v mednarodnem cestnem transportu veljajo določila kot za zavarovanje blaga v domačem cestnem transportu. Zavarovalni riziki. Posamična polica v mednarodnem kopenskem kargu pokriva (Ogorelc 2004, 388):

o osnovni riziko ali o »proti vsem rizikom« – AAR (Against All Risks) ali o razširjeno zavarovanje »proti vsem rizikom«.

Zavarovanje vojnih in političnih rizikov. Zavarujemo lahko tudi vojne in politične rizike. Pri tem zavarovalnice uporabljajo obe klavzuli: vojne klavzule Instituta in klavzule Instituta za stavke, upore in državljanske nerede. Posebne tarife. Za pošiljke v mednarodnem cestnem transportu veljajo posebni ceniki, in sicer za zavarovanje proti vsem osnovnim rizikom (nižje stopnje) in za zavarovanje proti vsem rizikom (višje stopnje). Vso blago je razporejeno v štiri razrede: A, B, C, in D. V razred C spada blago, ki ni navedeno v A, B, in D. Z razliko od klasifikacije v domačem transportnem zavarovanju karga je v mednarodnem kargu najbolj občutljivo blago razporejeno v razred A (pohištvo, stroji, aparati, žive živali …), najmanj občutljivo pa v razred D (pesek, gramoz, premog …) (Žvikart 2000, 147). Likvidacija škode. Ko nastopi zavarovalni primer, mora zavarovanec, kakor hitro izve za škodo, to takoj prijaviti zavarovalnici in ukreniti vse potrebno za reševanje blaga oziroma onemogočanje večje škode. Po Splošnih zavarovalnih pogojih za zavarovanje blaga med prevozom mora zavarovanec ohraniti zavarovalnici regresne pravice proti tretjim osebam, ki so odgovorne za škodo. Pri izvozu zavarovalnica plačuje odškodnino v tujih valutah tam, kjer so zavarovalne police domačih oseb prenesene na tuje osebe. V izvozu se to večkrat zgodi, zlasti takrat, ko nosi odgovornost za prevoz na delu poti prodajalec, na drugem delu poti pa kupec. Zavarovanje s pogodbo o odprtem kritju. Nekaj podobnega kot so generalne police v domačem cestnem transportu so pogodbe o odprtem kritju v mednarodnem cestnem transportu (splošne zavarovalne pogodbe). Podjetje, ki uvaža oz. izvaža blago v našo državo, lahko sklene z zavarovalnico tako imenovano pogodbo o odprtem kritju. Po tej pogodbi se podjetje obveže, da bo vse pošiljke zavarovalo pri določeni zavarovalnici. Pri uvozu podjetja običajno zavarujejo svoje pošiljke preko špedicijskih podjetij, ker morajo le-ta dostavljati carini zavarovalne police. V takem primeru izstavi zavarovalno polico, zavarovalna premija pa se izračuna po tarifi. Če za posamezne proizvode takšne tarife niso predpisane, veljajo za te proizvode splošne oz. specialne tarife, znižane za določen odstotek. V tipski pogodbi o odprtem kritju so zavarovančeve pošiljke zavarovane za vse rizike, razen če zavarovanec s pravočasno prijavo ne zahteva širšega ali ožjega kritja. Kriti so torej osnovni in dopolnilni riziki, lahko pa zahteva tudi zavarovanje vojnih in političnih rizikov. Zavarovanec mora občasno po dogovoru prijaviti pošiljke zavarovalnici, na podlagi teh prijav zavarovalnica izračuna premijo. Pogodba o odprtem kritju spodbuja našega izvoznika oziroma uvoznika, da zavaruje čim več pošiljk pri naših zavarovalnicah, ker ima po teh pogodbah avtomatično zavarovane vse pošiljke. Zaradi tega ne bi dopustil, da bo tuje podjetje zavarovalo blago pri svoji zavarovalnici in mu premijo zaračunalo v ceno. Če te pogodbe podjetje ni sklenilo, bo mnogokrat nezainteresirano, da blago zavaruje pri notranji

19

zavarovalnici. Če zavarovalnica zavaruje tuje interese, je treba vse klavzule, posebne pogodbe in posebne pogoje izdati v slovenskem in angleškem jeziku (Žvikart 2000, 148).

3.2 Zavarovanje prevozniške odgovornosti Obligacijski zakonik v 689. in 693. členu navaja, da izvirata iz prevozniške pogodbe dve osnovni obveznosti: »Prevoznik je dolžan na podlagi prevozne pogodbe prepeljati blago iz odhodnega do namembnega kraja brez zamude ter v takšnem stanju, kot ga je prejel na prevoz. Izguba ali poškodba blaga, kakor tudi zamuda pri izročitvi, pomenijo kršitev teh obveznosti in povzročajo odgovornost prevoznika. Ta odgovornost se imenuje prevozniška odgovornost.«

3.2.1 Zavarovanje prevozniške odgovornosti Prevoznik mora imeti po zakonu zavarovano svojo prevozniško odgovornost. V tistih sistemih, kjer je opravljanje prevozniške dejavnosti vezano na transportne dovolilnice, ki jih v planiranem številu izdaja prevoznikom pooblaščen državni organ, je izdaja transportne dovolilnice vezana na dokazilo prevoznika, da ima zavarovano svojo prevozniško odgovornost. Obvezno zavarovanje prevozniške odgovornosti je za uporabnike prevoznih storitev zagotovilo, da bodo dobili povrnjeno škodo, če nastopi dogodek iz tega naslova (Oblak 1997, 240). V zavarovalnih pogojih je tudi zanimivo določilo prepovedi napačnega prikazovanja zavarovalnih pogojev prevoznim upravičencem. V praksi se namreč pogosto dogaja, da prevozniki ne poznajo dovolj dobro specifičnosti svojega zavarovalnega kritja in zatrjujejo prevoznim upravičencem, da imajo oni sklenjeno zavarovanje za tovor. To seveda ni res, saj je zavarovana le prevoznikova odgovornost v skladu s predpisi, ne pa sam tovor. Kargo zavarovanje se dokaj razlikuje od zavarovanja prevozniške odgovornosti, saj pokriva tudi primere višje sile (v okviru osnovnih rizikov), torej tiste dogodke, za katere prevoznik ne odgovarja. Razen tega je prevoznikova odgovornost omejena po višini, kargo zavarovanje pa običajno pokriva tržno vrednost blaga (Pirš 2000, 140). Višja sila se imenuje kvalificirano naključje. Kvalificirano se imenuje zato, ker morajo biti pri tem naključno podani določeni pogoji, da se šteje za višjo silo. Dogodek mora biti nepričakovan. Kakor hitro ga more stranka pričakovati, se mu dostikrat lahko izogne. Prvi pogoj za višjo silo je torej, da ne obstaja krivda v opustitvi, ker odgovorna oseba ni računala z možnostjo dogodka. Čeprav je dogodek izreden in nepričakovan, vendarle ne gre za višjo silo, če bi ga stranka mogla odvrniti ali se mu izogniti. Drugi element višje sile je neprepričljivost dogodka. Možnost preprečitve gledajo teoretiki z dveh stališč: lahko da odgovorna oseba ni mogla preprečiti dogodka, medtem ko bi lahko kdo drug na njenem mestu v enakih okoliščinah to storil; ali pa je dogodek tak, da ga ne bi mogel preprečiti. Tretji element višje sile je, da ne izvira iz notranjosti obratovanja. Kakor hitro gre za škodo, ki izvira iz notranjosti obratovanja, je obratovalec zanjo odgovoren, pa čeprav je dogodek izreden in neprepričljiv. Izjemoma je odgovornost cestnega prevoznika krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom: če gre za škodo živih živali. Ne odgovarja, če dokaže, da je ukrenil vse, kar je bil glede na okoliščine dolžan ukreniti, da je ravnal po navodilih. Cestna konvencija govori še o okoliščinah, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti ali preprečiti, pri čemer posebej poudarja, da za defektnost vozila, ki je notranji dogodek, vedno odgovarja prevoznik (Cigoj 1987, 67).

20

Prevoznik odgovarja že po naravi stvari prevoznega posla, pri katerem je predmet prevoza zaradi tega izpostavljen poškodbi. To se pravi, da mora biti poškodba v zvezi z lastnostjo transporta. Izključene pa so škode, katerih razlog nastanka leži pri pošiljatelju ali prejemniku. V prevoznikovo odgovornost so vključene vse neposredne škode kot tudi delna ali celotna izguba ali poškodba blaga v času od prevzema blaga na prevoz do njegove predaje prejemniku (Oblak 1997, 237). Zavarovanec lahko izbira med širšim in ožjim kritjem. Pri širšem kritju povrne zavarovalnica znesek, ki ga zavarovanec plača oškodovancu (lastniku tovora) po pravnih pravilih o odgovornosti prevoznika. Z osnovnim kritjem povrne zavarovalnica samo posebej navedene terjatve za škode. To so škode, ki so nastale zaradi prometne nesreče, požara (razen samovžiga), eksplozije (razen eksplozije samega blaga), vlomne tatvine, roparskega napada ali tatvine celega vozila s tovorom. Vidimo, da ožje zavarovanje krije škode, ki so nastale kot posledica delovanja osnovnih rizikov (kot v kargo zavarovanju). Zavarovanje krije še razumne stroške zaščite oz. preprečevanja še večje škode na pošiljki in stroške obrambe zavarovanja (stroški sporov in pravnih dejanj) pred neupravičenimi ali pretiranimi zahtevki tretjih oseb. Višina odškodnine je določena za zavarovalno vsoto in omejena z najvišjim možnim zneskom po vozilu. Vendar pa je obseg obveznosti zavarovatelja zaradi dodatnega kritja stroškov zaščite oz. obrambe zavarovanca dejansko širši. Obstajala je bojazen, da bi kritje prevoznikove odgovornosti lahko negativno vplivalo na prevoznikovo ravnanje (npr. preventivno delovanje) v transportnem procesu. Zato je izplačilo odškodnine omejeno s franšizo. Terjatve za škodo, ki je posledica osnovnih rizikov, se izplačajo brez franšize. Zavarovanje predvideva tudi nekatere izključitve zlasti v primerih:

1. velike malomarnosti zavarovanca (vendar pa krije škode, ki jih je zakrivil voznik), 2. škode na pošiljki, ki je zaradi zavrnitve sprejema ostala pri prevozniku, 3. kršitev cestno-prometnih predpisov pri prevozu posebnih tovorov (npr. prekoračitev

predpisanih oblik in teže) in še v nekaterih drugih primerih. V zvezi s kargom je zavarovanje odgovornosti prevoznika, ki se v praksi večkrat zamenja z zavarovanjem karga. Mnogokrat prevozniki govorijo svojim komitentom, da ni treba zavarovati blaga v transportu, ker so že tako sami zavarovali prevoz. Pri tem se ne zavedajo, da je zavarovanje prevoznikove odgovornosti nekaj drugega kot zavarovanje karga. Zavarovanje prevoznikove odgovornosti ne smemo enačiti z zavarovanjem karga, ker lahko sicer pride do neprijetnih posledic za uporabnika prevoza (Požar 1980, 163).

3.2.2 Polica za zavarovanje prevozniške odgovornosti2

Polica je listina, ki jo izroči zavarovalnica zavarovanca kot dokaz, da je zavarovalna pogodba sklenjena. V nadaljevanju bomo predstavili polico zavarovanja prevozniške odgovornosti po pogojih zavarovalne družbe Zavarovalnice Maribor d. d. (ZM).

Osebe, ki nastopajo v zavarovalni polici: 2 Interni zapisi Zavarovalnice Maribor d. d.

21

• zavarovalnica ali zavarovatelj je pogodbena stranka, ki v zavarovalni pogodbi prevzame obvezo, da bo v primeru nastanka zavarovalnega primera izplačala zavarovancu dogovorjen denarni znesek;

• sklenitelj zavarovanja ali zavarovalec je oseba, ki sklene pogodbo z zavarovalnico in plača premijo. Sklenitelj zavarovanja je lahko zavarovalec, ni pa nujno;

• zavarovanec je oseba, katere premoženjski interes je zavarovan in kateri gredo pravice iz zavarovalne pogodbe. Zavarovalec in zavarovanec sta lahko različni osebi. Isti osebi sta v primeru, da je zavarovalec zavaroval svoj interes. Zavarovalec pa lahko sklene zavarovanje tudi na tuj račun – na račun zavarovanca.

Polica za zavarovanje prevozniške odgovornosti je razdeljena na glavo, jedro in zaključek.

Glava police definira zavarovanca; vsebuje pa naslednje podatke:

• ime in priimek zavarovanca; • naslov zavarovanca; • obdobje, za katerega se sklene zavarovanje; • pogoji, po katerih se sklene zavarovanje.

Zavarovanje se prične z datumom, navedenim na polici in velja za vse pošiljke, prevzete na prevoz po tem datumu. Zavarovanje se lahko sklene za določen čas, najpogosteje za eno leto. Pogodba se lahko sklene tudi za nedoločen čas, dokler jo pogodbeni strani ne prekineta. Zavarovanje za nedoločen čas lahko vsaka pogodbena stranka odpove s priporočenim pismom ali s trimesečnim odpovednim rokom.

Jedro police vsebuje naslednje podatke:

• določbo, ali gre za prevoznikovo odgovornost v domačem ali mednarodnem prevozu; • registrsko številko vozila ter registrsko številko prikolice; • nosilnost vozila, nosilnost prikolice ter skupno nosilnost; • limit kritja, ki ga izbere sklenitelj zavarovanja in mora biti v skladu z zavarovalnimi

pogoji ter cenikom zavarovanja; • določbe odbitne franšize. Poleg razloga redne izgube se franšiza vključuje tudi zaradi

tega, da bi se izognili likvidaciji manjših škod ter da je zavarovanec materialno zainteresiran za dobro gospodarjenje z zavarovanim predmetom. Odbitna franšiza pri škodah, ki niso posledica prometne nesreče, tatvine, požara ali eksplozije znaša deset odstotkov od škode, odkup pa je možen z dvajsetodstotnimi doplačilom na zavarovalno premijo. Za zavarovanja prevozniške odgovornosti na prevozih držav ZRJ, BiH in držav na območju bivše ZSSR se odbitna franšiza ne da odkupiti;

• bonus oziroma malus. Zavarovalnica na začetku vsakega zavarovalnega leta izračuna sklenitelju bonus ali malus glede na škodni rezultat zadnjih treh let zavarovanja. Škodni rezultat je razmerje med likvidiranimi škodami ter obračunano premijo. Likvidirane škode so v opazovanem obdobju plačane in morebitne akontirane škode. Ne glede na navedeni sistem bonus – malus pa za malus povečani premijski stavek ne sme presegati dvojnega osnovnega premijskega stavka;

• popust na zavarovalno premijo se prizna zavarovancem, ki zavarujejo večje število vozil ter zavarovancem s permanentnimi policami;

22

• obračun premije je odvisen od tega, ali gre za zavarovanje večjih podjetij ali zavarovanje zasebnikov. To je bila nekdaj delitev na zasebni in družbeni sektor.

Zavarovanec je za obračun zavarovalne premije dolžan zavarovalnici dostavljati pisne zavarovalne prijave, ki morajo vsebovati:

• bruto vozarino ter stroške za nakladanje, prekladanje in razkladanje blaga, ki jih je zavarovanec sam in/ali prek posrednikov zaračunal uporabniku prevoza;

• bruto vozarino ter stroške za nakladanje, prekladanje in razkladanje blaga, ki so jih na osnovi zavarovančevih prevoznic obračunali prevozniki sami. To kritje pa velja samo v primeru, če ima zavarovanec take podatke in pod pogojem, da je vnaprej podal izjavo, da želi zavarovati svojo odgovornost tudi za take prevoze.

Zavarovanec pošilja zavarovalnici podatke mesečno, trimesečno, polletno ali letno, odvisno od dogovora, sk1enjenega med zavarovancem in zavarovalnico. Ti podatki predstavljajo osnovo za obračun zavarovalne premije.

Premijska stopnja za zavarovanje je odvisna od limita zavarovanega kritja ter načina kritja, ki ga izbere zavarovanec. Zavarovanec lahko izbere limit kritja 40.000 EUR, 85.000 EUR, 125.000 EUR, 170.000 EUR, 210.000 EUR, 250.000 EUR in 290.000 EUR. Zavarovano kritje nad 290.000 EUR se izdaja posamezno na osnovi posebnega dogovora.

Način kritja je širše ali ožje kritje. Premijska stopnja za širše kritje je glede na premijsko stopnjo za ožje kritje višja za približno dvajset odstotkov.

Zavarovalnica ima pravico pregledati zavarovančeve poslovne knjige in evidence z namenom, da se prepriča o pravilnem in pravočasnem prijavljanju podatkov, ki so potrebni za obračun premije. Podatke iz dostavljenih prijav, kot tudi podatke, za katere je izvedela po pregledu zavarovančevih poslovnih knjig in evidenc, bo zavarovalnica varovala kot poslovno tajnost.

Višina premije je odvisna od nosilnosti vozila ter višine izbranega limita kritja, ki ga izbere zavarovanec. Za vozila s prikolico se sešteje nosilnost vozila in prikolice. V zavarovalno polico se vpiše, da je zavarovanje sklenjeno za vozilo in prikolico.

Višina premije je odvisna tudi od: zavarovalne vrednosti, dolžine trajanja zavarovanja, širine zavarovanja, lastnosti zavarovanega blaga (odvisno od vrste, teže, oblike in količine blaga), osebne značilnosti zavarovanca, višine povzročene škode v preteklih letih, franšize (Aržek 1981, 264).

Osnovna zavarovalna premija je določena za domači prevoz, za zavarovanje mednarodnega prevoza pa se osnovna premija poviša za šestdeset odstotkov. Zavarovanje prevozniške odgovornosti za prevoze na ozemlja držav bivše ZSSR, ZRJ in BiH ni mogoče. Zavarovati je možno le ob ustreznem dodatnem povišanju premije ter ob upoštevanju posebnih pogojev za zavarovanje v navedenih državah. Za prevoze v ZRJ, BiH in države na območju bivše ZSSR se osnovna premija poviša za dodatnih štirideset odstotkov.

23

Zavarovalna premija se obračunava za leto naprej na osnovi podatkov zaključenega obračuna preteklega leta z možnostjo koleracije, če se predvideva povečanje ali zmanjšanje prometa. Možno pa je tudi obročno odplačevanje (po dogovoru med strankama), pri čemer se obračun premije vrši mesečno, kvartalno ali polletno. Ko veljavnost pogodbe preneha, se izstavi faktura za dolžno akontacijo premije (Franasović 1987, 35).

Z odtujitvijo vozila se pravice iz police o zavarovanju ne prenesejo na novega lastnika. Zavarovanec ima pravico do povračila polovice zavarovalne premije, če dokazno opusti prevozniško dejavnost v prvih štirih mesecih trajanja zavarovanja, vendar v primeru, če v tem času ni nastopil zavarovalni primer.

Zaključek police vsebuje skupno višino plačane premije, obdobje, za katerega je premija plačana, ter kraj in datum plačila premije.

Obvezen je podpis in žig zastopnika zavarovalnice ter sklenitelja zavarovanja. Brez tega zavarovalna polica ni pravno veljaven dokument.

3.3. Zavarovanje kopenskih prevoznih sredstev3 Predmet zavarovanja so po splošnih pogojih za zavarovanje cestnih vozil (avtomobilski kasko) vse vrste motornih, priključnih, delovnih in tirnih vozil ter njihovi sestavni deli (standardna oprema, orodje, naprave za varovanje …). Vrste in oblike zavarovalnega kritja so lahko različne po izbiri zavarovanca, kar se vpiše v zavarovalno polico. Zavarovane nevarnosti so lahko naslednje:

• prometna nesreča, kot npr. prevrnitev, trčenje, udarec … • padec ali udarec kakega predmeta, • strela, • eksplozija (razen jedrske), • vihar (kar pomeni veter s hitrostjo 17,2 m/s oziroma 62 km/h – 8. stopnja po

Beaufortovi lestvici), • toča, • snežni plaz, • manifestacije in demonstracije, • zlonamerno dejanje tretjih oseb, • poškodovanje tapeciranih delov vozila ob nudenju pomoči osebam, poškodovanim v

prometni nesreči ali na kak drug način, • namerno poškodovanje stvari v skrajni sili, • poplava, hudourniške ali visoke vode.

Zavarovalnice nudijo v okviru teh rizikov razne variante zavarovalnega kritja z navedbo vseh naštetih rizikov (polni kasko) ali pa samo nekaterih rizikov (delni kasko – npr. samo za škodo kot posledico prometnih nesreč, samo za popolno izgubo, samo za požar ali tatvino …). Riziko tatvine, roparske tatvine in protipravni odvzem zaradi uporabe se zavarujejo posebej kot dodatno kritje. Pogoj za veljavnost tega zavarovanja je, da je vozilo zaklenjeno ali v zaklenjenem prostoru. Sestavni deli vozila, dodatna oprema in stvari v vozilu so zavarovane 3 Povzeto po Pirš (2000, 148–151).

24

le, če so v času tatvine pritrjene na vozilo ali zaklenjene v njem. Da je vozilo ukradeno, se šteje, če ni najdeno v 60 dneh od dneva prijave izginotja pristojni policiji. Poleg navedenih variant zavarovalnega kritja se zavarovanec lahko odloči tudi za dodatna kritja, kot so: razbitje stekel, svetlobnih teles in ogledal, poškodbe vozila zaradi dotika živali, poškodbe na parkirišču in zlonamerna dejanja, izguba ključev, prevoz poškodovanega vozila, vrnitev potnikov, najem nadomestnega vozila, škode na avtomobilu zaradi tatvine stvari v vozilu. Za vsako od izbranih navedenih nevarnosti se dodatno kritje vpiše v zavarovalno polico in zaračuna posebna premija. Dodatna zavarovanja pa so še: zavarovanje dodatne opreme in stvari v vozilu ter strojelomno zavarovanje. Dodatna oprema oz. stvari so npr. orodje, avdio-video-fon naprave, prtljaga v vozilu, zbirke vzorcev trgovskega blaga, orodje, pribor in prenosna tehnična sredstva za opravljanje poklicne dejavnosti … Predmet dodatnega strojelomnega zavarovanja pa so lahko vlečna in delovna vozila, delovne naprave tovornih, priključnih, delovnih vozil, radijske postaje v specializiranih vozilih ter hidravlično olje. Niso pa nikdar predmet zavarovanja priključne naprave, deli vozil in naprav, ki se redno zamenjujejo, potrošni material, transportni trakovi, verige in vrvi, plašči in zračnice za kolesa, sredstva za tesnenje … Zavarovalni pogoji točno določajo posamezne sestavine dele vozil, ki so izključeni iz zavarovanja. Dodatno strojelomno zavarovanje krije škodo zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanih stvari, ki je posledica nenadnih in od zavarovančeve volje neodvisnih dogodkov, kot so: napake v konstrukciji in materialu ali izdelavi, neposredno delovanje električnega toka, razleta ali razpada zaradi delovanja sredobežne sile, mraza, pritiska ledu ali snega, zatajitve varovalne naprave ali naprave za uravnavanje … Zavarovanec izgubi zavarovalne pravice v naslednjih primerih:

• če vozilo upravlja oseba brez vozniškega dovoljenja oz. oseba, ki ji je bilo dovoljenje naknadno odvzeto ali ji je bila izrečena prepoved vožnje,

• če je voznik pod vplivom alkohola (nad 0,5 promila), mamil ali drugih narkotikov. Zavarovanec izgubi te pravice le, če je škoda v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. Višina škode se pri avtomobilskem kasku ugotovi na naslednji način:

• ob uničenju stvari ali če ta izgine – po vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, ki se zmanjša za tržno vrednost rešenih ostankov zavarovane stvari, pri čemer se upošteva stanje te stvari neposredno pred zavarovalnim primerom. Podlaga za ugotavljanje višine škode je nabavna vrednost nove zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi izrabljenosti (amortizacije). Amortizacija se ugotavlja na podlagi podatkov o starosti zavarovane stvari in prevoženih kilometrih ter glede na splošno stanje zavarovane stvari ob upoštevanju ustreznih meril;

• pri poškodovanju zavarovane stvari (delna škoda) – na podlagi višine stroškov popravil, zmanjšanih za vrednost ostankov zamenjanih delov.

Če vrednost zavarovane stvari, zmanjšana za vrednost ostankov teh stvari na dan ugotavljanja višine škode, znaša manj od stroškov popravila, se višina škode ugotavlja tako, kot če bi bila

25

zavarovana stvar uničena ali bi izginila (gre torej za izredno popolno izgubo). Ostanki uničenih ali poškodovanih stvari ostanejo v zavarovančevi lasti in se obračunajo po tržni ceni ter glede na stanje na dan ugotavljanja škode. Iz tega določila zavarovalnih pogojev je torej razvidno, da zavarovalnice ne pristanejo na prepustitev poškodovane stvari zavarovalnici (abandon oz. delaissement). Pri avtomobilskem kasku je poseben bonus – malus sistem. Pri sklenitvi novega zavarovanja za najmanj eno leto se zavarovanec uvrsti v premijski razred, ki ima 20 % nižji bonus kot razred iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (po pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Avtomobili, ki nimajo zavarovanja AO, se uvrstijo v 10. premijski razred. Vsako zavarovalno leto brez škode omogoča uvrstitev za en razred v smeri bonusa. Prvi dve prijavljeni škodi v zavarovalnem letu imata za posledico razvrstitev za dva razreda v smeri malusa po posamezni škodi. Tretja prijavljena škoda ima za posledico razvrstitev za dodatne tri razrede v smeri malusa.

26

4 TRANSPORTNO ZAVAROVANJE V PODJETJU F. A. – MAIK d. o. o.

Podjetje F. A. – MAIK d. o. o. je bilo ustanovljeno leta 1992. Prvi začetki poslovanja so bili na področju transporta in špedicije, kasneje se je razširilo še na skladiščno poslovanje.

V podjetju so se že od vsega začetka trudili, da bi bilo delo in storitve kvaliteto opravljene, kar jim je tudi uspevalo. Rezultat tega je bilo zadovoljstvo odjemalcev, ki so to potrjevali s tem, da so se vedno v večji meri odločali za usluge in storitve. Večalo se je število odjemalcev, kar je krepilo vztrajnost in voljo, da so na tem področju resnično uspešni.

Danes obsega dejavnost podjetja naslednja področja: transport, carinsko zastopanje – špedicija in skladiščenje.

Transport – sodelujejo s približno 200 kooperanti. Skupaj lahko ponudijo približno 250 vozil, po potrebi tudi več. Vsa vozila so opremljena za prevoz nevarnih snovi, 90 % vseh vozil so EURO vozila, 70 % pa termo kamioni (hladilniki). Kamioni so opremljenimi z ročnimi viličarji, šoferji pa z mobilnimi telefoni, upravljati pa znajo z viličarji in elektroviličarji, da lahko blago po potrebi sami naložijo in razložijo. Podjetje ima zagotovljeno distribucijo po celi Sloveniji in sicer 24-urno dostavo od dneva naročila. Pokritost po Sloveniji je vsakodnevna, od kombijev do velikih kamionov – vlačilcev. V transportu so usmerjeni na celotno področje EU, Hrvaško, Italijo, Srbijo, Romunijo, Rusijo, Ukrajino …

Carinsko zastopanje – špedicija – na tem področju imajo zagotovljene kvalitetno opravljene storitve v vseh postopkih uvoza in izvoza blaga ter poročanje za Intrastat. Preko interneta so direktno povezani s Carinsko upravo Republike Slovenije v Ljubljani, kamor pred vložitvijo carinskih deklaracij na Carinarnico v Mariboru pošiljajo posamezno carinsko deklaracijo, kjer jo centralni računalnik Carinske uprave predhodno preveri. Za podjetje Henkel Slovenija in Ecolab (za blago imajo status hišnega carinjenja) carinijo blago tudi na podlagi knjigovodskih vpisov, kar pomeni za podjetje tudi večji prihranek.

Skladiščenje – od leta 1995 dalje opravljajo tudi storitve skladiščenja, saj so odjemalci povpraševali tudi po tovrstnih uslugah. Ponudili so jim možnost skladiščenja njihovih proizvodov. Prevzeli so skladišče gotovih izdelkov za Ecolab in Henkel Slovenija v celoti. Skladišče so uredili v prostorih nekdanjega TAM-a v velikosti 20.000 paletnih mest. Velik del te površine so uredili za potrebe Ecolaba, ki ima v proizvodnem programu tudi vnetljive snovi, zato je potrebno tudi posebno skladiščenje (lovilni bazeni za kisline in luge, posebni premazi …). Za varnost je izredno dobro poskrbljeno. Skladišče imajo urejeno kot regalno skladišče, zaloge so vodene računalniško. Poleg Ecolaba in Henkla Slovenija skladiščijo izdelke še za podjetja Fibmarkt, Stotinka in druge.

27

4.1. Urejenost transportnega zavarovanja

Transportna zavarovanja povrnejo škodo, ki nastane zaradi poškodbe, uničenja ali izgube blaga. Transportno zavarovanje je škodno zavarovanje s pogodbeno določenim interesom, ki je vezano na transportno sredstvo ali transportno blago za številne nevarnosti, ki so prisotne v času prevoza ali priprave na prevoz (Enge 1987, 20).

Podjetje F. A. – MAIK d. o. o. uporablja za zavarovanje svojega blaga med prevozom kargo zavarovanje. Z Zavarovalnico Maribor d. d. ima sklenjeno pogodbo o odprtem kritju, ki krije vse pošiljke blaga na mednarodnih relacijah. Po teoriji se odprto kritje uporablja samo za mednarodne prevoze, generalna polica pa za domače prevoze. Za domače prevoze ima podjetje sklenjeno pogodbo po generalni polici. Z Zavarovalnico Maribor d. d. ima sklenjeno tudi pogodbo o prevozniški odgovornosti in pogodbo o kasku zavarovanju tovornih vozil.

Glede urejenosti transportnega zavarovanja v podjetju prihaja v praksi do neljubih zamenjav kargo zavarovanja z zavarovanjem prevozniške odgovornosti. Ker je prihajalo v začetku poslovanja podjetja do neljubih zamenjav in neprijetnih posledic za podjetje, so s skupnim sodelovanjem z Zavarovalnico Maribor d. d. na kratko predstavili bistvene razlike med zavarovanjem prevozniške odgovornosti in kargo zavarovanjem. Ta predstavitev je zelo koristila zaposlenim v podjetju pri organiziranju prevozov, da ni prihajalo do zamenjav.

Bistvene razlike med zavarovanjem prevozniške odgovornosti in kargo zavarovanjem

Prevoznik odgovarja za poškodbo ali izgubo blaga ter za zamudo pri njegovi izročitvi od trenutka, ko je blago prejel, pa vse do trenutka, ko je blago predal v kraj, ki je v prevoznem dokumentu naveden kot kraj predaje. V praksi se namreč še vedno enači zavarovanje prevoznikove odgovornosti za stvar prevzeto za prevoz z zavarovanjem stvari same. Vendar pa nikakor ne gre enačiti kargo zavarovanja z zavarovanjem prevozniške odgovornosti. Res je, da vsak prevoz blaga spremljata dve zavarovalni pogodbi in da sta obe pogodbi vezani na isti objekt, vendar pa med njima ni pravne povezave. Pošiljatelj ali prejemnik zavaruje blago (kargo zavarovanje). V primeru nastale škode pošiljatelj ali prejemnik zahteva povrnitev nastale škode direktno od zavarovatelja, pri katerem je blago zavaroval in ne ugotavlja, kdo je za škodo odgovoren. Zavarovatelj škodo povrne upravičencu, ki naj s subrogacijo ali cesijo prenese vse pravice, da izplačano zavarovalnino regresira od prevoznika oziroma tistega, ki je za konkretno škodo odgovoren. V primeru višje sile, naravnih lastnosti blaga, nezmožnosti ugotovitve, kje in kdaj je škoda nastala, trpi škodo sam zavarovatelj (zavarovalnica). Prevoznik je dolžan torej škodo povrniti zavarovatelju le v primeru, da je za nastalo škodo odgovoren. V ta namen prevoznik zavaruje svojo odgovornost pri svojem zavarovatelju in si v končni stopnji povrne stroške nastale škode.

Kargo zavarovanje je širše kot zavarovanje prevozniške odgovornosti, ne glede na to, da sta tudi pri kargu dve širini kritja – osnovno in dopolnilno kritje. Pri dopolnilnem kritju imamo možnost zavarovanja tudi za tveganja, ki pravzaprav niso tveganja, ampak so v večini naravne lastnosti in napake na blagu, kot so rja, oksidacija, korozija, razsip, manjko, samovžig, vnetje, kvar, zamrznjenje, lom itd. Takšno vrsto zavarovanja je možno zavarovati s kargo zavarovanjem. Za takšno vrsto tveganja prevoznik ni odgovoren. Torej če na blagu nastane škoda zaradi lastnosti blaga ali višje sile, po zakonu prevoznik ni odgovoren za nastalo škodo, medtem ko pa kargo zavarovanje takšno škodo krije (če so jo lastniki dodatno zavarovali).

28

Osnovne razlike glede širine kritja odgovornosti prevoznika in zavarovanja stvari na prevozu so podane v tabeli 1, kjer so z znakom # označeni riziki, katere posamezno zavarovalno kritje pokriva, ter z znakom ## riziki, ki jih je v okviru tega zavarovanja možno dodatno zavarovati.

Tabela 1: Osnovne razlike glede širine kritja odgovornosti prevoznika in zavarovanja stvari

Nevarnost Zavarovanje odgovornosti prevoznika

Kargo zavarovanje

Manipulacije – naklad/razklad #

Požar # #

Eksplozija # #

Vlomna kraja # #

Zmočitev # #

Prometna nesreča # #

Prevrnitev tovora # #

Manjko iz kateregakoli vzroka ##

Rja, oksidacija, korozija #

Zavrnitev blaga ##

Nabreklost konzerv ##

Žužkavost ##

Molji ##

Country Risk ##

Vir: Interni podatki ZM

Iz zgoraj navedenega je torej razvidno, da je razlika med obema kritjema predvsem v kritju tovornih manipulacij ter dodatnih rizikov, ki se jih zavaruje v odvisnosti od vrste blaga. Razlika med obema kritjema pa je tudi v omejitvah odgovornosti prevoznika (katere določajo zakoni oz. konvencije).

Do razlik v kritju škod na podlagi kargo zavarovanja oz. zavarovanja prevozniške odgovornosti lahko pride tudi na podlagi izključitvenih določil, ki jih imajo posamezni prevozniki v svojih pogodbah z zavarovalnico, kot so: maksimalna zavarovalna vsota pri škodnem dogodku, širina kritja, zakonska omejitev višine prevoznikove odgovornosti (CMR konvencija), groba malomarnost oz. naklep prevoznika, prekoračitev predpisanih oblik in tež (gabariti), izključitev kritja za rizično blago itd. tudi v teh primerih je v okviru pravnih aktov

29

prevoznik odgovoren za škodo, vendar s strani zavarovalnice ni zavarovalnega kritja in mora upravičenec odškodnino izterjati od prevoznika.

4.2. Zavarovalni pogoji

Podjetje F. A. – MAIK d. o. o. sodeluje z zavarovalnico Maribor d. d. Z njo se dogovori o vseh pogojih, ki so potrebni za sklenitev zavarovalne pogodbe. Z njo ima sklenjeno zavarovalno pogodbo odprtem kritju, zavarovalno pogodbo po generalni polici.

Sklenjena pogodba o odprtem kritju med zavarovalnico in podjetjem F. A. – MAIK d. o. o. vsebuje naslednje člene:

a. Predmet pogodbe Pod predmet pogodbe je navedeno zavarovanje. V konkretnem primeru podjetja F. A. – MAIK d. o. o. so avtomatično zavarovane:

• vse pošiljke izdelkov od kupca na mednarodnih relacijah, • vse nabavljene stvari do zavarovančevega skladišča ali drugega kraja prevzema.

S predhodno pisno prijavo pa so zavarovane tudi vse druge pošiljke, ki se prevažajo na zavarovančevo nevarnost (nabava osnovnih sredstev). b. Obseg zavarovalnega kritja Iz same zavarovalne pogodbe je razvidno, v kolikšnem obsegu je bilo sklenjeno zavarovalno kritje in do kolikšnega limita. Vse nove stvari in pošiljke so zavarovane proti vsem rizikom (AAR). Vse rabljene in pokvarjene stvari v pošiljki pa so zavarovane proti osnovnim rizikom. c. Prijava zavarovanja Zavarovanec je dolžan posebej prijaviti v zavarovanje pred pričetkom prevoza le sledeče pošiljke:

• ki jih želi zavarovati tudi proti vojnim in političnim rizikom, • katerih zavarovalna vrednost presega maksimalni limit po pogodbi po posameznem

prevoznem sredstvu, • ki jih želi zavarovati še kako drugače, kot je dogovorjeno s pogodbo.

Zavarovalna prijava mora vsebovati najmanj naslednje podatke: zavarovalno vrednost, opis pošiljke, relacijo prevoza, prevozno sredstvo, datum začetka prevoza in obseg zavarovanega kritja. Zavarovalnica lahko na osnovi prijave določi doplačilo zavarovalne premije in drugačne pogoje ali pa take pošiljke sploh ne zavaruje, če je ocenjena vrednost prevelika. d. Limit zavarovalnega kritja in zavarovalne vrednosti Podjetje F. A. – MAIK d. o. o. ima v pogodbi o odprtem kritju določen limit v vrednosti 50.000 EUR za posamezni škodni dogodek po prevoznem sredstvu za posamezno vrsto prevoza. Limit zavarovanega kritja predstavlja največjo obveznost zavarovalnice po pogodbi, ne glede na višino zavarovane vrednosti posamezne pošiljke. Zavarovana vrednost je vrednost blaga v trenutku nastopa nevarnostnega dogodka. Običajno je to fakturna vrednost ali ocenjena tržna vrednost. V podjetju F. A. – MAIK d. o. o. zavarovalni pogodbi je zavarovalna vrednost fakturna vrednost posamezne pošiljke povečana

30

za 10 odstotkov. Delež 10 odstotkov povečanja zavarovalne vrednosti vsebuje dejanske prevozne, carinske in druge zavarovalne stroške. V primeru, da zavarovana vrednost pošiljke na prevoznem sredstvu presega limit zavarovalnega kritja po posameznemu prevoznemu sredstvu, dogovorjenem v pogodbi, izplača zavarovalnica obračunano škodo, vendar največ do dogovorjenega limita. Zavarovanec lahko še pred odpremo pošiljke s prijavo zahteva povečanje limita. Povečanje limita zahteva podjetje pri prevozu blaga, katerega premoženjska vrednost je zelo velika. e. Zavarovalna premija Zavarovalna premija je cena zavarovalne storitve, ki ga zavarovanec plača zavarovalnici za prevzem jamstva za plačilo odškodnine v primeru nastopa zavarovalnega primera. V sklenjeni pogodbi je navedeno, da se podjetju obračuna navedena premija po določeni premijski stopnji četrtletno od višine realiziranega prometa (uvoz + izvoz). Na začetku zavarovalnega leta zavarovalnica zaračuna zavarovancu minimalno premijo na osnovi plana realizacije, ki se plača v dvanajstih mesečnih obrokih. Ob koncu zavarovalnega leta se naredi poračun premije glede na dejansko realizacijo. Podjetje posreduje zavarovalnici vsake tri mesece dejanske podatke in na koncu leta naredi poračun za obračunane akontacije. f. Določanje zavarovalne premije na podlagi škodnega rezultata Zavarovalnica na začetku vsakega koledarskega leta zavarovancu glede na razmerje med likvidiranimi škodami in plačano premijo po tej pogodbi v preteklem triletnem zavarovalnem obdobju izračuna ustrezen koleracijski koeficient (bonus – malus) za premijske stopnje, določene v pogodbi. Podjetje v zadnjih letih ni imelo večjih poškodb tovora. g. Izdajanje posameznih polic in potrdil o zavarovanju Zavarovalnica izstavi zavarovalno polico ali potrdilo o zavarovanju (certifikat) za posamezno pošiljko zaradi carinskih, bančnih ali drugih predpisov samo na izredno zahtevo zavarovanca. Za izdajo zavarovalnih polic ali potrdila o zavarovanju mora zavarovanec javiti zavarovalnici naslednje podatke: zavarovalno vrednost, opis pošiljke, relacijo prevoza, prevozno sredstvo, datum začetka prevoza in obseg zavarovanega kritja. h. Spremembe okoliščin, ki vplivajo na zavarovanje rizika O bistveni spremembi okoliščin, ki vplivajo na velikost rizika, zavarovanega po teh pogojih, si zavarovalnica pridružuje pravico, da zahteva od zavarovanca, da spoštuje ali izvaja dodatne ukrepe ali da zavarovanec plača dodatno premijo, vse v skladu z 938. členom Obligacijskega zakonika. i. Zavarovalčeve dolžnosti ob nastanku škodnega primera Zavarovanec se obvezuje, da bo glede dolžnosti ob nastanku škodnega dogodka le do zagotovitve odškodninskih pravic proti tretjim osebam in glede dokumentiranja odškodninskih zahtevkov v celoti postopal v skladu z določili »Splošnih pogojev za zavarovanje blaga med prevozom«, ki so sestavni del pogodbe podjetja F. A. – MAIK d. o. o. Če pride do škodnega primera, mora zavarovanec ali njegov pooblaščenec skupaj s prevoznikom takoj z zapisnikom ugotoviti vzrok in obseg nastale škode. Zavarovanec mora ukreniti vse potrebno za reševanje in preprečevanje nadaljnje škode na zavarovani pošiljki. j. Pravica do vpogleda

31

Zavarovalnica si pridružuje pravico do vpogleda v vse zavarovančeve poslovne knjige in evidence, ki se nanašajo na zavarovanje pošiljk. Zavarovalnica mora vse podatke varovati kot poslovno skrivnost. k. Posebne določbe Pod tem členom je navedeno trajanje pogodbe. Pogodba je sklenjena za nedoločen čas s tem, da jo vsaka pogodbena stranka lahko odpove s priporočenim dopisom in trimesečnim odpovednim rokom. Ob morebitni odpovedi pogodbe so pošiljke, ki so bile odpremljene pred potekom odpovednega roka, še vedno zavarovane po pogojih iz pogodbe, če je plačana zavarovalna premija.

4.3 Analiza stroškov zavarovanja

Osnovni dilemi v praksi sta, ali naj se neka pošiljka v transportu sploh zavaruje ali ne in kakšen naj bo obseg kritja. Stroški zavarovanja (premija) vplivajo na prodajno ceno blaga. Zaradi tega je poslovni subjekt v stalni dilemi, ali naj zavaruje pošiljko proti čim več nevarnostim, s čimer naraste premija, ali proti čim manj nevarnostim ali pa pošiljke sploh ne zavaruje ter prevzame riziko nase, vendar se pri tem izpostavi nevarnosti izgube oziroma zmanjšanju poslovnega sredstva (Logožar 2002, 111).

Na odločitev o obsegu zavarovalnega kritja vpliva več stvari. Poznati je potrebno lastnosti blaga, načine zaščite blaga, embalažo, pakiranje, nevarnosti in transportno pot, lastnosti transportnih sredstev, skladiščenje, načine ravnanja z blagom ... Poznati je potrebno osnovne zavarovalne pogoje, to je, kaj nam zavarovalnica ponuja (zavarovalni riziki), koliko znaša premija, v katerih primerih je izključeno jamstvo zavarovalnice ... (Logožar 2002, 111)

V zavarovanju blaga v transportu je treba poznati določila zavarovalnega prava, določila transportnega prava (odgovornost prevoznika) in gospodarskega prava nasploh (obveznosti pogodbenih strank v prodajni pogodbi, prehod nevarnosti in drugo).

Pri analizi stroškov zavarovanja smo se opredelili na vplačane premije in izplačane škode za zavarovanje prevozniške odgovornosti in kasko zavarovanja.

Dandanes na voznike tovornih vozil prežijo nenehne nevarnosti, klimatske spremembe, prehitra vožnja, malomarnost in še marsikaj, kar povzroča, da prihaja do neljubih nesreč. V podjetju F. A. – MAIK d. o. o. si prizadevajo rešiti perečo problematiko z dvema vrstama zavarovanja, ki jih bomo v nadaljevanju opisali.

Zavarovanje prevozniške odgovornosti. Spodnja tabela prikazuje zneske vplačanih premij in izplačanih škod iz naslova zavarovanja prevozniške odgovornosti.

32

Tabela 2: Vplačane premije in izplačane škode

Leto Vplačane premije (v SIT) Izplačane škode (v SIT) Odstotek

2002 44.770.130,00 28.943.000,00 64,6

2003 48.590.205,00 42.142.121,00 86,4

2004 43.618.471,00 21.873.364,00 49,0

2005 51.289.795,00 28.873.364,00 55,4

Vir: Interni podatki podjetja F. A. – MAIK d. o. o., 2002–2005

V tabeli so prikazani zneski premij, ki jih je podjetje plačalo zavarovalnici za posamezno leto, in izplačane škode iz naslova prevozniške odgovornosti.

Kot je razvidno iz tabele, zneski izplačanih premij niso konstantni, temveč se iz leta v leto spreminjajo. Ker so zneski premij izraženi v tolarjih, je del nihanja treba iskati v inflaciji, ostale razlike pa izhajajo iz obsega poslovanja. Realno gledano so bile vplačane premije najvišje leta 2003 glede na odstotek, najnižje pa leta 2004 glede na odstotek.

Tudi izplačane škode so se spreminjale iz leta v leto, le da njihova višina ni toliko odvisna od obsega poslovanja kot od nepredvidljivosti nastopa škodnega dogodka. To pa je tisti del, na katerega podjetje težko vpliva. Iz tabele je razvidno, da je bilo razmerje med izplačanimi škodami in vplačanimi premijami najvišje v letu 2003 glede na odstotek, najmanjše pa v letu 2004 glede na odstotek.

Če podjetju uspe zmanjšati škode pod 47 % v razmerju med izplačanimi škodami in vplačanimi premijami v zadnjem letu, mu zavarovalnica prizna popust pri vplačilu premije za naslednje leto – bonus. V primeru, da pa razmerje med izplačanimi škodami in vplačanimi premijami v zadnjem letu presega 77 %, pa zavarovalnica poveča odstotek od osnove za izračun premije – malus.

Če se vrnemo k tabeli, ugotovimo, da je bilo razmerje izplačanih škod in vplačanih premij od leta do leta različno. Najslabše je bilo leta 2003, ko so izplačane škode presegle 77 % vplačanih premij, zato je zavarovalnica podjetju obračunala malus. V ostalih treh letih so se izplačane škode gibale v mejah med 47 % in 77 % in tako niso vplivale niti na povečanje niti na zmanjšanje osnovnega premijskega stavka.

V vseh štirih letih pa izplačane škode niso nikoli presegale zneska vplačanih premij. Teoretično to pomeni, da bi podjetje v omenjenem obdobju imelo boljši poslovni rezultat, če prevozniške odgovornosti sploh ne bi zavarovalo. Kateri so torej razlogi, da se podjetje vsako leto odloči za zavarovanje? Odgovor se skriva v skrbi za varnost poslovanja in obstoja podjetja. V zavarovanju prevozniške odgovornosti velike škode niso pogoste, vendar vedno obstaja možnost, da do njih pride. Če bi res prišlo do nepričakovanega velikega obsega škode, bi bila ogrožena likvidnost podjetja, posledično pa tudi dobro ime, ki si ga je podjetje ustvarilo z zglednim poslovanjem in odgovornostjo do svojih strank.

33

Če primerjamo obe možnosti, ugotovimo, da ima tudi varnost poslovanja svojo ceno, ki se izkazuje v višini premije. Vplačilo premij lahko podjetje brez težav načrtuje, zneski so predvidljivi in enakomerno porazdeljeni čez celo leto.

Kljub temu, da ima varnost poslovanja svojo ceno, pa se postavlja vprašanje, ali je stroške premij možno zmanjšati. V podjetju sicer vodijo evidence vplačanih premij in izplačanih odškodnin za vsako posamezno leto, nimajo pa izdelane nobene premijske analize znotraj posameznih vrst zavarovanj, ki bi na podlagi primerjave podatkov omogočila možnost izbire, katera zavarovanja so res potreba in katera niso. Ker je podjetje dovolj veliko in razvito, bi bilo primerno ustanoviti oddelek, ki bi pripravljal ustrezne analize po posameznih vrstah zavarovanj, vodstvu pa posredoval kakovostne podatke za sprejem odločitev.

V prid zmanjšanju stroškov za zavarovanje pa ima podjetje še eno možnost. Glede na veliko število zavarovanj, ki jih sklepa, bi bilo smiselno razmisliti o oblikovanju lastnega rezervnega sklada, iz katerega bi se krile posamezne škode.

Kasko zavarovanje. Glede na to, da so tovorna vozila, ki jih ima podjetje v lasti, neke vrste osnovno sredstvo, podjetje F. A. – MAIK d. o. o. posveča veliko pozornost vzdrževanju svojega voznega parka. Podjetje trenutno razpolaga z več kot sto tovornimi vozili različnih nosilnosti. Vozila so stara povprečno pet do šest let, podjetje pa se trudi svoj vozni park obnavljati s čim sodobnejšimi vozili, s katerimi so lahko konkurenčni tudi na sodobnih evropskih trgih, kjer dajejo vedno večji poudarek ne samo na varnosti, temveč tudi zmanjšanju porabe goriva, zmanjšanju škodljivih izpušnih plinov ter zmanjšanju hrupa.

Spodnja tabela prikazuje višino premij in izplačanih škod iz naslova kasko zavarovanja.

Tabela 3: Vplačane premije in izplačane škode

Leto Vplačane premije (v SIT) Izplačane škode (v SIT) Odstotek

2002 15.910.233,00 5.076.183,00 31,9

2003 14.683.800,00 10.021.090,00 68,3

2004 20.712.632,00 16.637.304,00 80,3

2005 26.451.729,00 19.531.711,00 73,8

Vir: Interni podatki podjetja F. A. – MAIK d. o. o., 2002–2005

Kot je razvidno iz tabele, so premije kasko zavarovanja po posameznih letih različne. En del razlike izhaja iz naslova inflacije, ki se kljub prizadevanjem po zniževanju še vedno vrti okoli 10 %, drugi del pa izhaja iz obsega poslovanja oziroma odločitve podjetja, koliko oziroma katera tovorna vozila bo zavarovalo.

Tudi vrednost izplačanih škod po posameznih letih se razlikuje. Poleg vpliva inflacije in poslovne odločitve o obsegu zavarovanja pa največji del razlike izhaja iz nepredvidljivosti možnega nastanka škode.

34

Podjetje lahko s primernim vzdrževanjem svojih tovornih vozil vpliva le na to, da so vozila tehnično brezhibna, ne more pa se izogniti mnogim subjektivnim dejavnikom, ki izhajajo iz same dejavnosti podjetja.

Če primerjamo razmerje med vplačanimi premijami in izplačanimi škodami po posameznih letih, ugotovimo, da so bile izplačane škode glede na vplačane premije najnižje leta 2002 glede na odstotek, najvišje pa leta 2004 glede na odstotek.

4.4. Reševanje škodnih primerov

Reševanje škodnih primerov poteka med oškodovancem (naročnikom prevoza), ki je lastnik blaga, in prevoznikom, ki je s strani oškodovanca naročilo sprejel. Če je prevoznik izvajanje prevoza predal drugemu prevozniku, ima v tem primeru vlogo organizatorja prevoza, prevoznik pa je dejansko tisti, ki blago prepelje.

V primeru nastanka škode oškodovanec za škodo bremeni prevoznika, ki je prevoz izvršil. Prevoznik pa zahtevek posreduje svoji zavarovalnici. Postopek izplačila odškodnine je bolj zapleten, kadar se prevoz vrši preko posrednikov. V takem primeru oškodovanec za škodo bremeni organizatorja prevoza, ki ima za naročnika vlogo prevoznika. Organizator pa za škodo bremeni prevoznika, ki je prevoz dejansko opravil. Če ima organizator prevoza zavarovano prevozniško odgovornost za izvedbo prevozov s podprevozniki, lahko zavarovalnica izplača odškodnino organizatorju ali neposredno oškodovancu, za znesek odškodnine pa bo bremenila dejanskega prevoznika, ki je škodo povzročil. Zavarovalnica torej regresira odškodnino pri dejanskem povzročitelju škode.

V nadaljevanju bomo opisali postopek reševanja škodnega primera, ki poteka po naslednjih korakih: prijava škode, ugotavljanje škode, prejem in reševanje škode in primer.

Prijava škode. Zavarovanec ali njegov pooblaščenec je dolžan vsako vidno škodo, ki je krita z zavarovanjem, zapisniško ugotoviti skupaj s prejemnikom pošiljke na običajen način. Zavarovanec je dolžan brez odlašanja prijaviti škodo zavarovalnici in se ravnati po njenih navodilih, prav tako pa je dolžan ukreniti vse potrebno, da se škoda prepreči ali zmanjša. Škoda se lahko prijavi ustno, preko telefona ali pisno. Za ta namen se uporabljajo posebni formularji, ki so oblikovani tako, da ponujajo odgovore na bistvena vprašanja o škodnem dogodku. Vsak primer tatvine ali izgube tovora je zavarovanec dolžan takoj prijaviti policijski postaji ali drugemu pristojnemu organu in prijavo škode predložiti zavarovalnici. Če oškodovanec vloži odškodninski zahtevek, ga je zavarovanec dolžan takoj poslati zavarovalnici z vso dokumentacijo in podatki, ki so potrebni za likvidacijo škode.

Če se iz okoliščin, v katerih je nastala škoda ali iz predložene dokumentacije ne da z gotovostjo ugotoviti zavarovančeve odgovornosti za nastalo škodo ali njena višina, mora zavarovalnica dati zavarovancu navodila, kako se lahko ubrani nedokazanih, neosnovanih ali pretiranih odškodninskih zahtevkov. Če zavarovalnica takih navodil ne da, mora zavarovanec kot dober gospodar ukreniti vse potrebno za zaščito pred pretiranimi odškodninskimi zahtevki. O storjenih ukrepih mora zavarovanec brez odlašanja obvestiti zavarovalnico. Zavarovanec je tudi dolžan zahtevati soglasje zavarovalnice pred priznanjem svoje odgovornosti in se držati njenih navodil.

Prijava škode je možna samo na podlagi odškodninskega zahtevka za povzročeno škodo na blagu. Oškodovanec pa mora storiti naslednje:

35

• izdelati račun z zneskom v višini nastale škode, • citirati ali predložiti naročilo prevoza, • predložiti račun, s katerim izkaže fakturno vrednost tovora, • specificirati dodatne stroške, ki so nastali zaradi škode in jih oškodovanec zahteva

(priložena mora biti ustrezna dokumentacija za opredelitev stroškov).

Ugotavljanje škode. V primeru nastanka škodnega dogodka mora poškodovano blago uradno pregledati predstavnik zavarovalnice ali havarijski komisar (član organizacije, registrirane za kontrolo kvalitete in kvantitete blaga in cenitev škode). Če je škoda manjša (interni podatki zavarovalnice) ali če je narava blaga taka, da je škodo možno kar najbolj zmanjšati, se na ogled pošlje predstavnika zavarovalnice, v nasprotnem primeru pa ogled opravi havarijski komisar.

Kadar gre za ugotavljanje škode, zavarovalnica najprej preveri, ali je poškodovano blago ali izgubljena pošiljka v resnici zavarovana. Lahko se namreč zgodi, da zavarovanec prijavi škodo na pošiljki, ki ni bila zavarovana, zavaroval pa je kako drugo, nepoškodovano pošiljko. Če se sumi v resničnost pošiljke, je potrebno zahtevati dokumentacijo, ki se na pošiljko nanaša: originalni izvod tovornega lista, zavarovalno polico, fakturo …

Vse dokumente je potrebno med seboj uskladiti glede na pošiljko, količino itd. Poškodovano blago je potrebno tudi trajno označiti, da ne bi bilo možnosti ponovnega pregleda istega poškodovanega blaga. V primeru, da se dokumentov ni preverjalo, je to potrebno zapisati v zapisnik. V zapisniku je potrebno navesti točen kraj pregleda pošiljke in datum izvršitve pregleda.

V zapisnik je potrebno vnesti podatke o velikosti škode, vrsti škode itd., v primeru kraje ali manjka pa ugotoviti, če obstajajo kakršnekoli sledi o tem dogodku. Če gre za tatvino, rop ali izgubo blaga, je prevoznik dolžan to takoj prijaviti policijski postaji in prijavo predložiti zavarovalnici (brez predložene prijave zavarovalnica zahtevka ne bo obravnavala).

Ugotavljanje škode je verjetno ena najvažnejših in tudi najtežjih nalog. Če je možno, je potrebno ugotoviti, kdaj in v kakšnih okoliščinah je škoda nastala. V kolikor ni možno z gotovostjo ugotoviti vzroka škod, mora predstavnik zavarovatelja podati svoje mišljenje o vzroku škode in obrazložitev, na osnovi česa je prišel do takega zaključka. Posebno pozornost je potrebno nameniti naravnim in normalnim izgubam, naravni lastnosti blaga, napaki stvari, pomanjkljivi embalaži itd., ker so ti vzroki običajno izključeni iz zavarovanja.

Predstavnik zavarovalnice mora višino škode vedno ugotoviti po eni izmed možnosti:

• relativno, na osnovi izgube vrednosti, npr. poškodovanih je 10 % tovorkov (delna izguba), poškodovanih je 100 % tovorkov (popolna izguba),

• absolutno, na osnovi celotne vrednosti (cena popravila poškodovanega stroja).

Ob vsaki nastali škodi je potrebno sestaviti zapisnik. Zapisnik običajno sestavijo in sopodpišejo prejemniki blaga (dva člana) in voznik. Kadar je škoda večja, zavarovalnica pošlje na ogled škode svojega predstavnika.

36

Zavarovalni predstavnik (cenilec) ne sme prevzemati blaga niti dajati dokončne izjave, da je škoda krita z zavarovanjem, niti tega ne sme vnesti v zapisnik. Predstavnik zavarovalnice torej ne odloča o likvidaciji zahtevka, temveč samo ugotavlja dejstva, ki so podlaga za likvidacijo. Njegova dolžnost je, da točno in nepristransko oceni škodo in druge vzroke, zaradi katerih je škoda nastala.

Prejem in reševanje škode. Po prejemu prijave škode mora prevoznik ali organizator prevoza dodatno pridobiti dokumente, ki se nanašajo na obravnavani prevoz:

• tovorni list (CMR), iz katerega so razvidni podatki o blagu in prevozu, vključno s pripombami, ki jih vpišeta špediter ob carinjenju blaga in prejemnik blaga,

• zapisnik o nastali škodi, če je ta ugotovljena ob predaji blaga (prisotni morajo biti vsaj trije člani – voznik in dva zaposlena pri prejemniku),

• v primeru prometne nesreče mora biti podana navedba policijskega organa, ki je opravil pregled in sestavil zapisnik,

• dodatno izjavo voznika, ki jo poda in podpiše, ko se vrne s prevoza, • slike škode, če je bilo blago fotografirano.

Zavarovalnica na podlagi vseh zbranih dokumentov in izjav oceni višino odškodnine in jo v skladu s pogodbo tudi izplača.

Če se izkaže, da je za škodo na blagu krivda prevoznika izključena, bo zavarovalnica zahtevek zavrnila. Pisno zavrnitev prevoznik uporabi kot argument za odklonitev odškodninskega zahtevka, saj zavarovalnica opravlja za svojega zavarovanca tudi strokovno svetovalno funkcijo.

Poleg navedene dokumentacije mora lastnik blaga zavarovalnici dostaviti sledeče dokumente:

• potrdilo, da je naročnik prevoza dejansko naročil prevoz določenemu prevozniku (fax ali e-mail, na katerem so izpisani vsi potrebni podatki za prevoz in se upošteva kot pogodba za posamezni prevoz),

• fakturo za blago v tisti vrednosti, ki jo ima blago v času prevoza, • bremepis za povzročeno škodo v višini, kot ocenjuje, da mu je bila povzročena (v

praksi oškodovanci običajno izstavijo višje zneske od dejansko ugotovljene škode).

Zavarovalnica od prevoznika zahteva, da upošteva sledeča navodila:

• pri nakladanju kontrolira pravilen naklad, število in količino blaga, ki ga je prejel na prevoz,

• da prevoz opravi skladno z zahtevami in naročilom, ki ga je prejel neposredno od naročnika ali organizatorja prevoza,

• v primeru, da se pri razkladanju ugotovi poškodba na blagu, spremembe na blagu, poškodbe na embalaži ali manjko blaga, je potrebno takoj sestaviti komisijski zapisnik, ki ga podpišejo voznik in dva člana s strani prejemnika in v katerem se pisno ugotovi vrsta in obseg škode,

• če je le možno, mora voznik ali prejemnik blago takoj fotografirati, slike pa priložiti k odškodninskemu zahtevku,

• voznik mora takoj, ko je ugotovil, da je z blagom karkoli narobe, ali je prišlo do nesreče, o tem obvestiti naročnika prevoza in poskrbeti, da je lastnik blaga o škodi

37

čim hitreje obveščen in lahko izda nadaljnja navodila glede ravnanja z blagom in morebitnega skladiščenja,

• prevoznik, ki je dejansko prevažal blago, je dolžan o poškodbi obvestiti svojo zavarovalnico, ki na osnovi pridobljenih podatkov odloči, ali bo poslala na ogled škodnega cenilca,

• če je škoda na blagu nastala zaradi posledic prometne nesreče, mora voznik obvezno poklicati policijo, ki napravi zapisnik, katerega kasneje policijska postaja posreduje zavarovalnici,

• ko se voznik tovornega vozila vrne v matično hišo, mora obvezno napisati izjavo o samem prevozu in poškodbi ali manjku ter opiše vsa svoja opažanja in dejstva, ki so vplivala na poškodbo ali manjko blaga (zavarovalnica resno upošteva tudi njegovo izjavo, saj je edini, ki je ves čas spremljal blago),

• izjava mora biti resnična in nepotvorjena, v primeru navajanja lažnih dejstev pa je voznik tudi kazensko odgovoren.

Ko je zbrana vsa dokumentacija in izpolnjene vse zahteve zavarovalnice, le-ta obravnava odškodninski zahtevek in določi višino odškodnine. Izhodišče za izračun odškodnine za popolno ali delno izgubo blaga ali poškodbo blaga je vrednost stvari, ki jo je imela v času in kraju odpreme. Zavarovalnica povrne škodo z desetodstotnim odbitkom franšize, vendar ne več in ne manj, kot je določeno v pogodbi, razen pri škodah, nastalih kot posledica prometne nesreče ali požara, vlomne tatvine, eksplozije, roparskih napadov ali tatvine celotnega vozila z blagom.

Ko zavarovalnica ugotovi zavarovančevo odgovornost in svojo obveznost za nastalo škodo in obračuna višino odškodnine, bo zavarovancu ali od njega pooblaščeni osebi, ki uveljavlja odškodnino, le-to izplačala najkasneje v 15 dneh po prejemu vseh potrebnih dokumentov. V nobenem primeru pa zavarovalnica ne likvidira odškodninskega zahtevka, če ji z ostalo dokumentacijo ni predložen tudi pisni dokument o prevzemu pošiljke na prevoz.

Z izplačilom odškodnine preidejo na zavarovalnico do višine izplačane odškodnine tudi vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Zavarovanec je dolžan pravočasno ukreniti vse, kar je potrebno za zagotovitev regresne pravice proti tistemu, ki je odgovoren za škodo.

Če je zavarovanec zavarovalnici onemogočil uveljavljanje regresne pravice proti osebam, ki so odgovorne za škodo, je zavarovalnica v ustrezni meri prosta svojih obveznosti nasproti zavarovancu.

S samo pogodbo je krita samo zavarovančeva prevozniška odgovornost. Zaradi tega zavarovanec ne sme zagotavljati uporabnikom prevoza, da so zavarovane tudi same pošiljke (kargo zavarovane), s čimer bi zavajal lastnika pošiljke, da so s tako pogodbo v celoti zavarovani tudi lastnikovi interesi.

38

PRIMER

Podjetje je sprejelo naročilo za mednarodni prevoz blaga na relaciji med Italijo in Hrvaško. Na mestu nakladanja je voznik tovornega vozila s priklopnikom natovoril 34 palet industrijskega kartona, katerega bruto teža je znašala 24.487 kg. Blago je prevoznik prejel nepoškodovano, kar je bilo razvidno iz mednarodnega tovornega lista.

V bližini meje med Italijo in Slovenijo je prišlo do prometne nesreče. Prevoznik je zaradi neprilagojene hitrosti izgubil oblast nad vozilom in vozilo je pričelo drseti po cestišču, se prevrnilo na bok ter naprej podrsalo, nato pa prebilo varovalno ograjo. Ustavilo se je šele na makadamu izven cestišča, naloženo blago pa je bilo popolnoma razsuto in močno poškodovano.

Na kraj dogodka je prišla policija in napravila zapisnik. Voznik je o nezgodi obvestil svoje podjetje, ki je navezalo stik z zavarovalnico. Dogovorjeno je bilo, da podjetje F. A. – MAIK d. o. o. na mesto nezgode pošlje drugo tovorno vozilo, na katerega so preložili poškodovano blago. Preloženi tovor je bil prepeljan v carinsko skladišče. O nezgodi so takoj obvestili tudi prejemnika blaga.

V podjetju so takoj pričeli z zbiranjem dokumentacije, ki je potrebna za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Na zavarovalnico so bili poslani sledeči dokumenti:

• odškodninski zahtevek, • prevozna listina, • račun, ki je izkazoval vrednost prevzete pošiljke za prevoz, • izjavo voznika in njegovega spremljevalca o vzrokih in okoliščinah nastanka škode.

V tem času je zavarovalnica poslala na ogled poškodovanega blaga svojega škodnega cenilca. Ker je nastala škoda na specifični vrsti blaga, zavarovalnica pa za to vrsto ni imela svojega strokovnjaka, je najela še sodnega izvedenca. Sodni izvedenec si je skupaj s škodnim cenilcem ogledal tovor in ugotovil, da je blago poškodovano do take mere, da uporaba ni več mogoča. Blago je lahko uporabno samo še kot odpadek za nadaljnjo predelavo. Podana je bila tudi ocena celotne škode. Cena tovrstnega kartona je na tržišču znašala 113,76 SIT/kg, cena odpadka za predelavo pa 9,63 SIT/kg. Plačilo za podano mnenje sodnega izvedenca je plačala zavarovalnica.

Ker je bilo blago popolnoma neuporabno in primerno le še za nadaljnjo predelavo, je bil končni obračun nastale škode za blago sledeč:

Vrednost celotnega tovora je znašala 2.635.924,00 SIT.

Rešenih delov je bilo 8,47 % ((9,63SIT/kg)/(113,73 SIT/kg)), to je 24.487 kg * 9,63 SIT/kg = 235.810,00 SIT.

Faktura za prevoz blaga, ki jo je F. A. – MAIK d. o. o. izstavil naročniku prevoza za prevoz blaga na relaciji Milano–Zagreb je znašala 267.623,00 SIT. Ker zavarovalnica tudi stroške prevoza povrne v sorazmerju s poškodovanim tovorom, je končno kritje stroškov prevoza znašalo 267.623,00 SIT * 91,53 %, to je 244.955,30 SIT.

39

Poleg stroškov same škode in prevoza je zavarovalnica upoštevala še stroške reševanja in prevoza poškodovanega tovora v carinsko skladišče. Stroški pretovarjanja so znašali 109.800,00 SIT, stroški prevoza poškodovanega blaga v carinsko skladišče pa 129.650,00 SIT.

Končni obračun nastale škode

Vrednost celotnega tovora 2.635.924,00 SIT

Rešeni deli tovora -235.810,00 SIT

Izplačilo za poškodbo tovora 2.400.114,00 SIT

Prevozni stroški 244.955,30 SIT

Stroški reševanja 239.450,00 SIT

Znesek celotne škode 2.884.519,30 SIT

V podjetju F. A. – MAIK d. o. o. so pregledali obračun in ugotovili, da se strinjajo z opravljeno cenitvijo. Po podpisanem zaključnem sporazumu je bila škoda v višini 2.884.519,30 SIT v roku 14 dni nakazana na žiro račun podjetja F. A. – MAIK d. o. o.

40

5 SKLEP

Transport je bil v zgodovini in je še danes tehnološko izpopolnjena gospodarska dejavnost. Cestni transport je pri današnji razvejanosti cestne infrastrukture eden izmed glavnih načinov prevoza blaga, naslednik predvsem železniškega in spremljevalec letalskega ter pomorskega transporta.

Skladno z razvojem transportne dejavnosti se je razvila potreba po vrsti transportnih zavarovanj, ki omogočajo zavarovanje pred škodnimi posledicami, ki lahko nastanejo zaradi vrste in različnih rizikov. Namen transportnih zavarovanj je ustvariti pogoje za varno gospodarjenje in možnost nadomestila gospodarske škode.

Zavarovanje je postalo nuja, saj odpravlja motnje v funkcioniranju gospodarstva, hkrati pa predstavlja varovalko tudi za bolj tvegane poslovne odločitve, ki omogočajo tudi večje dobičke. Kljub tehtnim razlogom, ki so v prid zavarovanju, pa je smiselno, da podjetje te stroške načrtno spremlja in analizira, na podlagi dobljenih analiz pa oceni, kaj zavarovati in kaj ne. V podjetju, ki ga v nalogi opisujemo, se sicer vodi evidenca vplačanih premij in izplačanih odškodnin, na žalost pa nimajo izdelanih nobenih primerjalnih analiz, ki so potrebne za pravilno odločanje glede sklepanja zavarovanj. V podjetju so o tem sicer že razmišljali, ni pa bila sprejeta nobena konkretna odločitev.

V praksi je transportno zavarovanje blaga tesno povezano z zavarovanjem prevozniške odgovornosti. Medtem ko je zavarovanje blaga interes lastnika, je zavarovanje prevozniške odgovornosti interes prevoznika blaga. Glede na to, da bi lastnik svoje blago rad videl na cilju s čim manjšimi stroški, nalaga prevoznikom strošek zavarovanja blaga skozi zavarovanje prevozniške odgovornosti. Prav to »varčevanje« se izraža v hitrem padcu rasti te vrste zavarovanja, v svetu pa predvsem znotraj padanja celotnega transportnega zavarovanja, pri nas pa kot samostojne zavarovalne vrste.

V diplomski nalogi smo se omejili predvsem na zavarovanja, povezana s cestnim tovornim transportom. Praktični del naloge se v celoti nanaša na izvajanje transportne dejavnosti in vrste transportnih zavarovanj, stroškov zavarovanj in reševanja škodnih primerov v enem od slovenskih transportnih podjetij.

Ob pisanju naloge smo ugotovili, kako pomembno je dobro sodelovanje med podjetjem in zavarovalnico. Zaradi dinamike poslovanja so stiki med zaposlenimi v podjetju in zavarovalnico skoraj vsakodnevna stvar. Dobri poslovni odnosi pa omogočajo podjetju hitro in učinkovito reševanje nastalih težav in s tem pripomorejo tudi k sami uspešnosti poslovanja. Vsekakor so v podjetju prepričani, da je sodelovanje med podjetjem in zavarovalnico profesionalno, dobra pa je tudi pomoč pri reševanju nastalih problemov.

41

POVZETEK V diplomskem delu smo predstavili značilnosti transportnega zavarovanja. Na začetku smo predstavili ekonomski pomen transportnega zavarovanj in predstavili tri vrste transportnega zavarovanja: kargo zavarovanje, kasko zavarovanje in zavarovanje prevozniške odgovornosti. Spoznali smo pomen pogodbe o zavarovanju in postopek njene sklenitve. Predstavili smo značilnosti domačega in mednarodnega kargo zavarovanja ter zavarovanja prevozniške odgovornosti in kasko zavarovanja. Ker vse pogodbe temeljijo na pravnih razmerjih, smo predstavili pravne vire transportnega zavarovanja. V praktičnem delu smo prikazali uporabo transportnega zavarovanja v podjetju. Prikazali smo, kako ima podjetje urejeno transportno zavarovanje. Analizirali smo stroške zavarovanja s področja zavarovanja prevozniške odgovornosti in kasko zavarovanja. Podrobneje smo predstavili postopek reševanja škodnega primera s primerom. Transportno zavarovanje je tako ključnega pomena za uspešno poslovanje podjetja in izvedbo mednarodne trgovine, kajti nudi zaščito pred finančnimi posledicami nezgodnih dogodkov.

Ključne besede: kargo zavarovanje, zavarovanje prevozniške odgovornosti, pogodba o odprtem kritju, zavarovalna polica, zavarovalna pogodba, kasko zavarovanje, stroški zavarovanja, škodni primer

SUMMARY In the diploma we presented characteristics of transport insurance. We started with the presentation of the economic importance of transport insurances and introduced three kinds of them: cargo insurance, motor vehicle comprehensive insurance and insurance of carrier’s liability. We took a closer look at insurance contract and process of concluding a contract. In the following we introduced characteristics of national and international cargo insurance, insurance of carrier’s liability and casco insurance. Because all contracts are based on legal relations, we introduced regulatory resources of transport insurance. In the practical part of our work we presented the application of the transport insurance in a company. We demonstrated the company’s management of the transport insurance. We also analyzed the insurance costs in the area of carrier’s liability insurance and casco insurance. The practice of solving a loss event has been introduced in detail on the basis of an example. Transport insurance is thus of the essential meaning for successful company’s operation and for carrying out international trade, as it offers a protection from financial consequences at casualties. Key words: cargo insurance, insurance of carrier’s liability, open cover contract, insurance policy, insurance contract, motor vehicle comprehensive (casco) insurance, insurance costs, loss event

42

SEZNAM LITERATURE

1. Aržek, Zvonimir in Badovinac Gavro. 1981. Transport i osiguranje. Zagreb: Izdavački instruktivni biro.

2. Bijelić, Mile. 1998. Zavarovanje in pozavarovanje. Ljubljana: Art agencija d. o. o.

3. Boncelj, Jože. 1983. Zavarovalna ekonomika. Maribor: Založba Obzorja.

4. Cigoj, Stojan. 1987. Transportno pravo. Ljubljana: Uradni list RS.

5. Enge, Haans Joachim. 1987. Transportversicherung. Wiesbaden: Gabler.

6. Frančišković, Ivan. 1994. Sustav transportnih osiguranj. Zagreb: Croatia osiguranje.

7. Franasović, Ante. 1987. Praksa transportnog osiguranja. Zagreb: Croatia.

8. Ivanjko, Šime. 1999. Uvod v zavarovalno pravo. Maribor: Pravna fakulteta.

9. Ivanjko, Šime. 1999. ABC Zavarovalništvo s praktičnimi primeri. Maribor: Založba Kapital.

10. Jelenc, Milan. 1983. Mednarodni integralni transport blaga. Ljubljana: Gospodarski Vestnik.

11. Logožar, Klavdij in Ogorelc, Anton. 2002. Poglavja iz poslovne logistike. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

12. Oblak, Henrik. 1997. Mednarodna poslovna logistika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

13. Ogorelc, Anton. 1996. Logistika – organiziranje in upravljanje logističnih procesov. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

14. Ogorelc, Anton. 1999. Mednarodne logistične storitve. Maribor: Studio Linea.

15. Ogorelc, Anton. 1998. Logistične spremljevalne dejavnosti in transportno zavarovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

16. Ogorelc, Anton. 1996. Transportno zavarovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

17. Pirš, Andrej. 2000. Transportno zavarovanje. Portorož: Fakulteta za pomorstvo in promet.

18. Pavliha, Marko. 2000. Zavarovalno pravo. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

19. Pavliha, Marko. 2000. Prevozno pravo. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

20. Požar, Danilo. 1980. Zavarovanje blaga v transportu. Maribor: Založba Obzorja.

21. Požar, Danilo. 1983. Mednarodni transport s transportnim zavarovanjem. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.

43

22. Tratnik, Matjaž. 2002. Mednarodno gospodarsko pravo. Maribor: Pravna fakulteta.

23. Žvikart, Branko. 2000. Mednarodna špedicija. Maribor: samozaložba.

SEZNAM VIROV

1. Zavarovalnica Maribor d. d. Oddelek za transportno zavarovanje. 2005. Transportno zavarovanje (interni zapisi).

2. Zavarovalnica Maribor d. d. Oddelek za transportno zavarovanje. 2005. Zavarovanje prevozniške odgovornosti.

3. Podjetje F. A. – MAIK d. o. o. Oddelek za finance. 2005. Letno poročilo 2005.

4. Kukovec, Lidija. 2006. Poslovni načrt. Maribor: Podjetje F. A. – MAIK d. o. o. Maribor.

5. Pelko, Simona. 2000. Skupni predpisi EU o tovornem prometu. Logistika & transport (priloga časnika Delo) 9: 15–18.

6. Podjetje F. A. – MAIK d. o. o. 2003. Pogodba o odprtem kritju.

SEZNAM TABEL

1. Tabela 1: Osnovne razlike glede širine kritja odgovornosti prevoznika in zavarovanja stvari

2. Tabela 2: Vplačane premije in izplačane škode

3. Tabela 3: Vplačane premije in izplačane škode