PATRONAŽNA MEDICINSKA SESTRA IN PROFESIONALNA ETIKA · Diplomsko delo Patronažna medicinska sestra in profesionalna etika je teoretično. Opisali smo pomen upoštevanja profesionalne

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

PATRONAŽNA MEDICINSKA SESTRA IN PROFESIONALNA ETIKA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2008 Mateja Horjak

Oblikovano

Mateja Horjak: Patronažna medicinska sestra in profesionalna etika

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

MENTORICA: viš. predav. dr. Danica Železnik, prof. zdr. vzg.

SOMENTORICA: predav. Milena Pišlar, univ. dipl. org.


ii

Oblikovano: Desno: 0,63 cm

POVZETEK Diplomsko delo Patronažna medicinska sestra in profesionalna etika je teoretično. Opisali smo pomen upoštevanja profesionalne etike pri delu patronažne medicinske sestre in pri tem uporabili deskriptivno metodo dela s študijem domače in tuje literature. Predstavili smo vlogo in posebnosti dela medicinske sestre v patronažni zdravstveni negi, izpostavili pomen profesionalne etike pri delu patronažne medicinske sestre, poudarili etične vrednote v patronažni zdravstveni negi in na koncu predstavili še model etičnega odločanja. Etika zdravstvene nege je osnova za etično razmišljanje in etično presojo v zdravstveni negi. Vsak dan sprejemamo različne etične odločitve, vendar običajno ne razmišljamo, ali se odločamo na osnovi kakšnih posebnih teorij oz. načel. Izbiramo, presojamo in ravnamo po svojih vrednotah, čeprav etika vključuje več refleksije in utemeljevanja. Opredelitev osebnih vrednot je pomemben del poklicnega življenja. Večina ljudi, ki opravlja poklic, ki je v skladu z njihovimi vrednotami, čuti zadovoljstvo in so uspešni na poklicnem področju. Večina ljudi, ki pri delu čuti resnično zadovoljstvo, mora na poklicnem področju najti nekaj osebnih notranjih vrednot. Bistvo etike zajema dobroto, pravičnost, resnico in medsebojno povezovanje med njimi. Vsekakor vest razvija in izostri znanje, še posebej pri pogovarjanju z vrstniki, zato je učenje teorij etike pomembno za usmerjeno razmišljanje in izražanje tistega, kar vest pogosto težko izreče. Etično odločanje je sistematični proces, ki se ga študentje zdravstvene nege učimo med šolanjem. Uporaba v povezavi s teorijo etike pripomore pri razvijanju sposobnosti, ki so potrebne za etično zdravstveno nego. Ključne besede: patronažno varstvo, patronažna medicinska sestra, etika zdravstvene nege, etično odločanje.





iii


ABSTRACT Degree work Community nurses and professional ethics is theoretical. We described the meaning of consideration professional ethics in community nurses work and we used descriptive method by studying national and foreign literature. We introduced the role and specialties of nurses’ work in community nursing care, exposed the meaning of nursing professional ethics within community nursing, emphasized the values and at last we introduced ethical decision making model. Ethics of nursing care is the basis of the ethical thinking and ethical judgment. We take different ethical decisions every day, but usually we do not think about whether we deciding based on any special theory or principles. We choose, judge and react based on our own values, although ethics includes more reflection and arguments. Determination of our personal values is important part of our professional life. Most of people with an occupation based on their values, are satisfied and successful in their professional field. The majority of people which really feel satisfaction in their work, must find some personal values in their profession. The essence of ethics includes kindness, justice, truth and reciprocal connection between these principles. In any case conscience develops better knowledge, particularly when talking with people of the same age, that is why learning the theory of ethics is important for oriented deliberation and expression of what for conscience is often hard to say it out loud. Ethical decision making is a systematic process, which students of nursing care are able to learn during our schooling. The use in connection with the theory of ethics helps us to develop abilities, which are necessary for the ethical nursing care. Key words: community health care, community nurses, nursing ethics, ethical decision making.

Oblikovano: Začetek odseka:Zvezno


Izbrisano: ¶


iv


KAZALO 1 UVOD________________________________________________________________________ 1

1.1Namen diplomskega dela _______________________________________________________ 2

1.2Cilji diplomskega dela _________________________________________________________ 2

2 PATRONAŽNO VARSTVO IN PATRONAŽNA MEDICINSKA SESTRA _________________ 3

2.1Patronažno varstvo____________________________________________________________ 3

2.2Značaj patronažnega varstva ____________________________________________________ 4

2.3Funkcija patronažnega varstva___________________________________________________ 5

2.4Vidiki delovanja______________________________________________________________ 5

2.5Metode dela patronažnega varstva ________________________________________________ 6

2.6Subjekti v patronažnem varstvu __________________________________________________ 6

2.7Patronažna medicinska sestra____________________________________________________ 8

2.8Patronažna zdravstvena nega ____________________________________________________ 9

2.9Področja dela patronažne zdravstvene nege________________________________________ 10

2.10Dokumentiranje v patronažni zdravstveni negi ____________________________________ 11

2.11Delovanje v lokalni skupnosti _________________________________________________ 12

3 ETIKA ZDRAVSTVENE NEGE __________________________________________________ 12

3.1Morala ____________________________________________________________________ 14

3.2Etika v zdravstveni negi _______________________________________________________ 14

3.2.1Etična načela in kodeks etike v zdravstveni negi ____________________________ 16

3.2.2Vrste odgovornosti medicinskih sester____________________________________ 18

3.3Pojem vrednot v zdravstveni negi _______________________________________________ 20

3.3.1Filozofski vidik vrednot _______________________________________________ 21

3.3.2Vrednote___________________________________________________________ 21

3.3.3Prepričanja _________________________________________________________ 22

3.3.4Stališča ____________________________________________________________ 22

3.3.5Norme_____________________________________________________________ 22

3.3.6Potrebe in hotenja____________________________________________________ 23

3.3.7Vrednote skozi čas in kulturo___________________________________________ 23

3.3.7.1Vrednote, morala in etika ______________________________________ 23

3.3.8Razvoj vrednot ______________________________________________________ 24

3.3.8.1Klasifikacija vrednot _________________________________________ 25

3.3.9Vrednote in spol _____________________________________________________ 27

3.3.10Vrednote v zdravstveni negi___________________________________________ 27

3.3.10.1Lik medicinske sestre in njene vrednote__________________________ 28

3.3.11Oblikovanje vrednot_________________________________________________ 29

3.3.12Vrste vrednot ______________________________________________________ 30

3.3.12.1Kulturne vrednote___________________________________________ 30

Izbrisano: ¶¶¶¶¶¶¶¶¶¶¶¶¶¶¶¶¶


v


3.3.12.2Osebne vrednote____________________________________________ 31

3.3.12.3Profesionalne vrednote _______________________________________ 31

3.3.12.4Ustvarjalne vrednote_________________________________________ 32

3.3.12.5Izkustvene vrednote _________________________________________ 32

3.3.12.6Vedenjske vrednote _________________________________________ 32

4 ETIČNO ODLOČANJE _________________________________________________________ 33

4.1Moralni problemi in dileme ____________________________________________________ 35

4.2Sprejemanje etičnih odločitev __________________________________________________ 36

4.2.1Modeli sprejemanja odločitev __________________________________________ 37

4.2.2Petstopenjski model etičnega odločanja___________________________________ 38

5 RAZPRAVA __________________________________________________________________ 41

6 SKLEP ______________________________________________________________________ 42

7 ZAHVALA ___________________________________________________________________ 43

8 LITERATURA ________________________________________________________________ 44

Izbrisano: 32

Izbrisano: 31

Izbrisano: 34

Izbrisano: 35


1

Oblikovano: Desno

1 UVOD V svojem življenju človek išče višji smisel, višjo nalogo, poslanstvo.V našem vsakdanjem življenju slišimo izjave: »To pa je vredno ...«, kar pomeni, da je človek nenehno povezan z vrednotenjem stvari in praktičnim odnosom do njih. Človeštvo je že iz davnine gojilo prepričanje, da obstajajo pojavi in stvari, ki imajo vrednostni značaj. Pri vsem tem pa ne gre le za objekte in pojave, ki se nam zdijo dragoceni in ki nas privlačijo, ampak za tisto kategorijo stvari in pojavov, za katere menimo, da je prav, da jih vrednotimo. Vrednote, ki postanejo del posameznikovega vrednostnega sistema, dobijo močan motivacijski učinek in postanejo vodilo njegove izbire in obnašanja. Za izvajalce zdravstvene nege je pomembno, da najprej razumejo svoj sistem vrednot, ker je to osnovni pogoj za sprejemanje etičnih odločitev. Marsikdaj se mladi ljudje, ki se odločajo za poklic medicinske sestre, babice ali zdravstvenega tehnika, ne zavedajo, da je to odločitev, ki pomeni izbiro določenega življenjskega sloga in sprejetje številnih etičnih načel in vrednot. Postati medicinska sestra, babica ali zdravstveni tehnik ne pomeni samo naučiti se določenih teoretičnih vsebin in pridobiti določene spretnosti ter osvojiti neke vzorce obnašanja. Delo v zdravstveni negi zahteva tudi določene osebnostne lastnosti, ki se kažejo s ponotranjenjem načel in vrednot poklica in tako močno vplivajo na mišljenje, osebnost in življenjski slog posameznika. Z drugimi besedami, za zagotavljanje zdravstvene nege na visoki in strokovni ravni ne zadostujejo samo teoretična znanja in številne izkušnje, ampak je potrebno nenehno razmišljanje o svojem delu in ravnanju ter oblikovanje moralnih vrednot, kar omogoča razvoj določene praktične modrosti in zrelosti. Tako nastalo kombinacijo med znanjem, spretnostmi in moralno odgovornostjo je Aristotel poimenoval »vrednota«.Vrednota je po njegovem vsakodnevna oblika obnašanja in delovanja, ki postane človekov značaj (Thompson et al., v: Naka in Kvas, 2003, str. 225). Patronažna medicinska sestra je izvajalka patronažne zdravstvene nege in opravlja svoje naloge v okviru družine, njenega doma in širšega okolja. Posameznikom in družinam pomaga obdržati zdravje, premagovati bolezen, omogočati pomoč kronično bolnim in rizičnim varovancem z obiskovanjem na njihovih domovih in v lokalni skupnosti. Vse več je bolnih in ostarelih varovancev, zlasti iz družin v urbanih središčih, ki so prepuščeni sami sebi in svojim težavam. Poznavanje terenskega območja, dejavnikov v lokalni skupnosti, populacije, mreže pomočnikov, poznavanje negovalnih diagnoz lokalne skupnosti in možnosti reševanja ter sodelovanja je nujno za kakovostno delo v okviru lokalne skupnosti (Geč, 2001, str. 186).


2

Oblikovano: Desno

1.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti vlogo medicinske sestre v patronažni zdravstveni negi s posebnim poudarkom na upoštevanju profesionalne etike. Medicinske sestre se pri svojem vsakodnevnem delu srečujemo z različnimi situacijami, povezanimi z zdravstvenim stanjem posameznika in skupnosti. Tako nastopijo etična vprašanja, dileme, stiske in odločitve. Zaradi specifične narave našega dela, vzpostavitve partnerskega odnosa s pacientom, medicinske sestre podpiramo in pomagamo posameznikom in njihovim bližnjim, ki se v času zdravstvene obravnave soočajo med drugim tudi s težkimi moralnimi dilemami. Osnovno vodilo pri delu medicinske sestre je spoštovanje človeka in njegove integritete v najširšem smislu. 1.2 Cilji diplomskega dela Cilji diplomskega dela so: izpostaviti pomen profesionalne etike pri delu patronažne medicinske sestre, predstaviti posebnosti dela patronažnih medicinskih sester, poudariti pomen etičnih vrednot v patronažni zdravstveni negi, predstaviti model etičnega odločanja.


3

Oblikovano: Desno

2 PATRONAŽNO VARSTVO IN PATRONAŽNA MEDICINSKA SESTRA

2.1 Patronažno varstvo Patronažno varstvo je posebna oblika zdravstvenega varstva, ki opravlja aktivno zdravstveno in socialno varovanje posameznika, družine in skupnosti. Ti so zaradi bioloških lastnosti, določenih obolenj ali nenavajenosti na novo okolje občutljivi za škodljive vplive iz okolja (Šušteršič et al., 2006, str. 248). Patronažno varstvo je organizirano kot samostojna služba ali organizacijska enota osnovnega zdravstvenega varstva v zdravstvenih domovih. Patronažno zdravstveno nego lahko opravlja medicinska sestra z višjo ali visoko izobrazbo kot samostojno dejavnost (koncesija), vendar je vključena v mrežo javnega zdravstva. V tem primeru mora prevzeti vsa področja delovanja, to je zdravstveno-socialno obravnavo posameznika, družine in skupnosti, zdravstveno nego otročnice in novorojenčka na domu in zdravstveno nego bolnika na domu. Patronažno varstvo je organizirano 24 ur na dan in vse dni v letu (Šušteršič et al., 2006, str. 249). Patronažno varstvo izvaja s pomočjo svojih služb naslednje dejavnosti: zdravstveno-socialno obravnavo posameznika, družine in lokalne skupnosti ali

klasično polivalentno patronažo, ki predstavlja izvajanje splošnih, specifičnih in individualnih nalog patronažne obravnave varovancev od nosečnice, otročnice, novorojenčka, dojenčka, malega otroka, kroničnega bolnika, bolnika z zdravstveno nego na domu, do starostnika, družine in lokalne skupnosti. Vse te naloge so preventivne in jih izvaja višja oziroma diplomirana medicinska.

patronažno zdravstveno nego otročnice in novorojenčka, ki zajema izvajanje vseh nalog klasične polivalentne patronaže in izvajanje nalog zdravstvene nege otročnic, novorojenčkov in nosečnic. Vse te naloge so prav tako preventivne.

patronažno zdravstveno nego bolnika na domu, ki zajema izvajanje vseh nalog klasične polivalentne patronaže in izvajanje nalog zdravstvene nege bolnika na domu. Ta dejavnost je kurativna in zanjo potrebuje delovni nalog osebnega izbranega zdravnika.

OE patronažno varstvo sestavljata dve službi, Služba za skupne potrebe in Služba polivalentne patronaže. Služba za skupne potrebe predstavlja koordiniranje vseh dejavnosti v patronažnem varstvu. Služba polivalentne patronaže predstavlja izvajanje vseh dejavnosti patronažnega varstva – klasične polivalentne patronaže, babiške zdravstvene nege in zdravstvene nege bolnika na domu. Vse te naloge izvaja ena patronažna medicinska sestra na svojem terenskem

Izbrisano: OE


4

Oblikovano: Desno

območju. Zahtevana izobrazba je višja ali diplomirana medicinska sestra, v prihodnje specialistka patronažne zdravstvene nege (Patronažno varstvo, 2008). 2.2 Značaj patronažnega varstva Patronažno varstvo deluje na petih ravneh zdravstvenega varstva: ohranjanje in krepitev zdravja, preprečevanje obolenj, odkrivanje obolenj, zdravljenje obolenj, rehabilitacija po poškodbah in boleznih.

Prednostni cilji razvoja zdravstvenega varstva so: oblikovanje politike varovanje zdravja, zmanjševanje razlik v zdravstvenem varstvu prebivalcev, spreminjanje zdravju škodljivih vzorcev vedenja, kakovostno življenjsko okolje, spodbujanje razvoja stroke in izboljšanje kakovosti dela v zdravstvu raziskave varovanja zdravja. (Nacionalni program zdravstvenega varstva Republike Slovenije, 2000)

Upoštevati je treba strategijo in razvojne usmeritve zdravstvenega varstva pri nas. Nacionalni program opredeljuje osnovno zdravstveno dejavnost, predlaga skladen razvoj zdravstvene nege v sistemu zdravstvenega varstva in opredeljuje patronažno varstvo kot posebno obliko zdravstvene nege. Dokument se dotakne kakovosti v zdravstvu, izobraževanja in strokovnega usposabljanja. V Nacionalnem programu zdravstvenega varstva je zapisano, da se odločamo za zdravstveno politiko, katere cilj je, da imajo vsi prebivalci Slovenije zagotovljeno zdravo rast, telesni in duševni razvoj ter da ostanejo čim dlje zdravi in sposobni delati. Pogoji življenja posameznikov in družin so naslednji: kreativno in dostojno plačano delo, kakovostno življenje nad ravnijo revščine, dovolj časa in sredstev za telesno in duševno rekreacijo, dovolj časa za počitek v človeku prijaznem okolju, ustvarjanje tolerance pri ljudeh do različnosti pogledov v družbi.


5

Oblikovano: Desno

2.3 Funkcija patronažnega varstva Funkcija patronažne službe izvira prvenstveno iz funkcije osnovnega zdravstvenega varstva in s tem iz funkcije Zdravstvenega doma, ki deluje v sistemu zdravstvenega varstva. To pomeni izvajati aktivno zdravstveno varstvo populacije s približevanjem zdravstvenih storitev prebivalstvu (Vuga, 1988). S svojo funkcijo zagotavlja patronažna služba z vplivanjem na: zmanjševanje obolevnosti prebivalstva (rizične skupine: otroci, žene), zmanjševanje smrtnosti prebivalstva (otrok), zmanjševanje invalidnosti prebivalstva, načrtovanje družine/regulacije rojstev, zmanjšanje alkoholizma oz. zdravljenje le-tega, zajetje varovancev v dispanzerjih, odzivanje pacienta na kontrolne zdravniške preglede, zagotavljanje protiepidemioloških ukrepov, zagotavljanje domiciliarnega okolja za zdravljenje obolelih in bivanja starostnikov

doma, urejanje medosebnih odnosov pacienta, urejanje socialnih pogojev življenja pacienta, zmanjševanje rizičnih faktorjev med populacijo, ukrepanje odgovornih služb, organov in organizacij za izboljšanje zdravstveno-

socialnega stanja prebivalstva (Rajh, 2000). 2.4 Vidiki delovanja Da lahko patronažno varstvo opravlja svojo funkcijo, upošteva pri delu vidike, ki temeljijo na znanstvenih disciplinah: medicinski vidik, socialni vidik, zdravstveno-socialni vidik, vidik zdravstvene nege, psihološki vidik, pedagoški vidik, družbeni vidik, humani vidik.

Interdisciplinaren pristop je neizbežen, zato se pri izhodiščih za obravnavo pacienta naslanjamo na: principe primarne zdravstvene nege, epidemiološko situacijo, doktrino patronažne zdravstvene nege, medicinsko doktrino, nova znanja.


6

Oblikovano: Desno

Če strnemo vidike obravnave in doktrinarna stališča stroke zdravstvene nege, lahko ugotovimo, da patronažna medicinska sestra pri izvrševanju svojih nalog upošteva: znanstvena načela, verodostojnost in realnost podatkov, spoštovanje osebnosti in njene celovite obravnave, načelo samopomoči, kriterije organiziranosti in načrtovanja, kriterije kontinuiranosti, kriterije humaniziranosti.

2.5 Metode dela patronažnega varstva Za izvajanje dela uporablja patronažna medicinska sestra naslednje metode: metodo procesa zdravstvene nege, ki omogoča uporabo negovalnih diagnoz, zdravstvenovzgojno metodo, za katero je pomembno predvsem preventivno delo, timsko metodo, kjer so pomembni predvsem zdravstveni, negovalni in

interdisciplinarni postopki, metodo progresivne nege, ki omogoča kakovostnejše negovanje bolnikov, dispanzersko metoda, ki omogoča zdravstvenovzgojno in preventivno delo, epidemiološko metoda (oblikovanje mejnih primerov), statistično analitično metoda, s katero se naredi analiza dela patronažne med.sestre, tehniko intervjuja, ki omogoča pridobivanje objektivnih podatkov, tehniko patronažnega obiska pacienta na domu, ki omogoča izvajanje obiskov na

kakovosten način, tehniko intervencije in druge metode in tehnike, ki omogočajo delo v skupinah samopomoči, raziskav

(Rajh, 2000). 2.6 Subjekti v patronažnem varstvu V praksi patronažnega varstva je v ospredju zdrav ali bolan/poškodovan posameznik, njegova družina in skupnost. Obravnavani so v okolju, kjer bivajo, se učijo, igrajo in delajo. Ne glede na to, ali je uporabnik zdravstvene nege posameznik, družina ali skupnost, se uporablja enoten metodološki pristop, to je procesna metoda dela. Posameznik Medicinska sestra v patronažnem varstvu obravnava posameznike iz naslednjih skupin prebivalstva: ženske (nosečnice, porodnice, otročnice, ženske v fertilnem obdobju in v menopavzi), otroci (novorojenček, dojenček, mali in predšolski otrok ter osnovnošolska in srednješolska mladina), odrasli varovanci (zaposleni, bolniki, ki imajo kronične nenalezljive bolezni, prebivalci velikih mest in industrijskih središč ...), invalidi, starostniki in socialno depriviligirane skupine (begunci, Romi, brezdomci itn.).


7

Oblikovano: Desno

Pri svojem delu medicinska sestra uporablja individualen in celosten pristop, ki vključuje fizični, psihični, duhovni in socialni vidik. Skupaj s posameznikom (zdravim in bolnim) ugotavlja, kaj lahko posameznik in pomembni drugi zanj storijo sami. Aktivnosti medicinske sestre v patronažnem varstvu so usmerjene v preučevanje in iskanje poti, kako uveljaviti sodobna spoznanja o zdravju v okviru prizadevanj za zdravo življenje, krepitev zdravja in njegovo izboljšanje. Dobro zdravstveno stanje posameznika je temeljni pogoj za socialni, ekonomski in osebni razvoj ter odločilna sestavina kakovosti življenja. Najpogostejše je izhodišče vsebine dela, filozofije patronažne zdravstvene nege, obsega in načina dela v modelih zdravstvene nege Virginie Henderson in Dorothee E. Orem (Henderson, 1998, Orem , 2001). Model zdravstvene nege Hendersonove opredeljuje štirinajst temeljnih življenjskih aktivnosti, ki omogočajo celostni pristop, model Oremove pa temelji na stopnji samooskrbe posameznika, družine in članov skupnosti, usmerjen je k razvijanju odgovornosti za lastno zdravje in k podpori rizičnim skupinam prebivalcev. Medicinska sestra v patronažnem varstvu mora na osnovi ugotovljenega zdravstvenega stanja pacienta ter stanj in razmer v družini pripraviti načrt zdravstvene nege pacienta in družine, sodeluje v diagnostično-terapevtskem programu, zdravstveni vzgoji, po potrebi koordinira delo z drugimi službami v zdravstvenem domu in zunaj njega ter organizira in nadzira oskrbo na domu. V krajih, kjer so organizirani zavodi za oskrbo na domu in druge oblike storitev socialnega varstva, koordinira delo z njimi vodja patronažnega varstva. Če takih zavodov ni, potem je mogoče organizirati službo za oskrbo na domu v zdravstvenih domovih in je pod nadzorom službe za patronažno zdravstveno nego. V vsakem primeru mora biti zagotovljena oskrba 24 ur na dan in vse dni v letu. Družina Pri zagotavljanju zdravja in kakovosti življenja posameznika in družbe ima pomembno vlogo družina. S svojo sorodstveno mrežo družina predstavlja specifično sociokulturno institucijo, v kateri se na poseben način povezujejo socialna vezanost in individualna svoboda. Medicinska sestra v patronažnem varstvu se srečuje z različnimi oblikami družine in z družinami v različnih razvojnih obdobjih. Tako ločimo obdobje novoporočencev, obdobje rojstva prvega otroka, obdobje družine s šolarji in mladostniki, obdobje oblikovanja nove družine, družino praznega gnezda in ostarelo družino. Medicinska sestra v patronažnem varstvu mora poznati: značilnosti posameznih razvojnih obdobij, najpogostejše zdravstvene probleme,

socialna in eksistenčna vprašanja ter hierarhično lestvico potreb A. Maslowa, prirejeno za družino:

- osnovne potrebe za preživetje in fiziološke potrebe (zdravstveno stanje in zdravstvena vzgojenost članov družine ter higienske razmere),

- varnost in zaščita (bivalni pogoji in ekonomsko stanje), - ljubezen, naklonjenost, pripadnost (komunikacija v družini s širšo okolico), - samouresničitev (izobrazba in zaposlitev družinskih članov).


8

Oblikovano: Desno

Na osnovi teh podatkov skupaj z družinskimi člani ugotavlja stanje in razmere v družini, načrtuje in izvaja zdravstveno nego ter jo vrednoti. To je pomembno za vzdrževanje dinamičnega ravnotežja v družini in za zagotavljanje kakovosti življenja družine (Šušteršič et al., 2006, str. 250). Skupnost Pri uresničevanju strategije Svetovne zdravstvene organizacije »Cilji za vse za 21. stoletje« imajo pomembno vlogo medicinske sestre, še posebej v lokalni skupnosti. Zdravje skupnosti pomeni skupno doseganje najvišje stopnje fizičnega, mentalnega in socialnega zdravja, ki je v skladu z dosegljivim znanjem in sredstvi. Pomeni izpolnjevanje kolektivnih (skupnih) potreb z ugotavljanjem problemov in vodenjem medsebojnih vplivov znotraj skupnosti ter med skupnostjo in širšo družbo. To pa zahteva zavzemanje, učinkovito komunikacijo, prisotnost in usklajevanje konfliktov, sodelovanje, reševanje odnosov s širšo družbo, zavest o sebi in drugih in mehanizme za zagotavljanje interakcije med udeleženci in za sprejemanje odločitev. Aktivnosti medicinske sestre v patronažnem varstvu v skupnosti so na primarni, sekundarni in terciarni preventivi. Vključujejo pospeševanje, ohranjanje in krepitev zdravja posameznika, družine in skupnosti, preprečevanje bolezni in dejavnikov tveganja, podaljševanje življenja in dvigovanje kakovosti življenja, pa tudi povrnitev zdravja. Oblike dela so predavanja, učne delavnice, delo v malih skupinah v lokalni skupnosti (glej Šušteršič et al., 2006, str. 250). 2.7 Patronažna medicinska sestra Patronažna medicinska sestra (v nadaljevanju PMS) je zdravstveni delavec, ki pomaga posameznikom in družinam obdržati zdravje, premagovati bolezen, omogočati pomoč kronično bolnim in rizičnim prebivalcem z obiskovanjem na njihovih domovih in v lokalni skupnosti. Večino svojega časa dela na domovih. S svojim znanjem o pomenu zdravja in socialnih vprašanj lahko ugotavlja učinke socialno-ekonomskih faktorjev na družine in njihovo zdravje ter ponuja ustrezno pomoč. Zdravstveno neguje bolne in zlasti pomaga bolnikom, ki so predčasno odpuščeni iz bolnišnic (Geč, 2001, str. 186). Delo PMS je usmerjeno v obravnavo območja kot celote, s tem pa tudi v obravnavo posameznika, družine in skupnosti v njihovem življenjskem okolju. Tako koordinira delo: s službami v zdravstvenem domu:

- z izbranim zdravnikom (nalog za zdravstveno nego pacienta za izvajanje diagnostično-terapevtskega programa, poročanja o zdravstvenem stanju pacienta in o stanjih, razmerah v družini ter sodelovanje oz. urejanje dodatka za pomoč in postrežbo);

- z drugimi zdravstvenimi timi glede na specifiko pacienta (novorojenček, dojenček, predšolski otrok, šolar in mladostnik, odrasli zdrav ali bolan posameznik, invalidi, starostnik itn.);

- s službami na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti (povezanost s službo zdravstvene nege, odpustna dokumentacija, obvestilo


9

Oblikovano: Desno

patronažni službi o zdravstvenem stanju pacienta, odpustnica iz porodnišnice, ki vključuje obvestilo o novorojenčku in otročnici, itd);

z drugimi službami in organizacijami zunaj zdravstvenega doma, ki lahko kakor koli pripomorejo k optimalni rešitvi stanj, razmer pri posamezniku in družini: Zavod za oskrbo na domu, Rdeči križ, Center za socialno delo, lokalna skupnost, Dom starejših občanov itd.

Delo koordinira individualno ali z organizacijo timskih sestankov. Medicinska sestra v patronažnem varstvu mora poznati teren in vedeti, katere dejavnosti so organizirane, da lahko načrtuje zdravstveno nego in usmerja ljudi oz. jim pomaga urejati pomoč na domu oz. t.i. servisno dejavnost. Na ta način so zagotovljeni pogoji, da posameznik lahko ostane v domačem okolju čim dlje, kljub starosti, bolezni ali onemoglosti. Negovalni tim v patronažnem varstvu sestavljajo: vodja patronažnega varstva, ki ima tudi naloge koordinatorja, medicinske sestre v patronažnem varstvu, ki so nosilke patronažne zdravstvene nege, in tehniki zdravstvene nege, ki se vključujejo v izvajanje zdravstvene nege bolnika na domu (Šušteršič et al., 2006, str. 248). 2.8 Patronažna zdravstvena nega Patronažna zdravstvena nega je integralni del primarne zdravstvene nege in s tem primarnega zdravstvenega varstva. Izvaja se na pacientovem domu, v zdravstvenem domu, v lokalni skupnosti in na terenu. Medicinska sestra v patronažnem varstvu, ki je članica negovalnega in zdravstvenega tima, deluje na vseh ravneh zdravstvene vzgoje: primarni, sekundarni in terciarni ter promovira zdravje pri posamezniku, družini in celotni populaciji. Zdravstvena vzgoja je permanenten proces, ki spremlja človeka od spočetja, prek nosečnosti, rojstva, dobe otroštva in odraščanja do odraslosti in staranja. Za vsako obdobje ima specifične potrebe po znanju. Medicinska sestra v patronažnem varstvu mora slediti potrebam, razmeram oz. stanju pri posamezniku, družini ali skupini in skupnosti, se jim prilagajati in jih skupaj z njimi zadovoljevati. S promocijo zdravja spodbuja ljudi, da postavijo zdravje na najvišje mesto na lestvici človekovih vrednot, aktivno skrbijo zanj in imajo večji vpliv na ekonomske in socialne dejavnike zdravja. Vključuje se v vsa področja zdravja: preventivno delo, delo v lokalni skupnosti, organizacijsko delo, okoljevarstveno delo, javno zdravstveno politiko, ekonomsko-pravno in izobraževalno. Medicinska sestra v patronažnem varstvu si s sodelavci prizadeva dosegati in večati pozitivno zdravje posameznika, družine in skupnosti ter zmanjševati oz. preprečevati negativno zdravje. Načrtujejo delo dnevno, mesečno in letno, zato morajo poznati teren, kjer delujejo, in upoštevati kadrovske normative. Delo načrtujejo na osnovi: števila bioloških oz. rizičnih skupin prebivalstva – otroci (novorojenček, dojenček,

majhen in predšolski otrok, šolar in mladostnik), ženske (nosečnice, otročnice,


10

Oblikovano: Desno

ženske v fertilnem in postmenopavzalnem obdobju), invalidi, starostniki, bolniki itn.

socialno-medicinskih kazalcev zdravstvenega stanja na določenem območju – posnetek stanja na terenu, občini, regiji:

- vitalna statistika (rojstva, umrljivost, mrtvorojenost) - zdravstvena statistika (zbolevnost, travmatizem, absentizem) - demografska statistika (število prebivalcev, struktura po starosti in spolu)

higiensko epidemioloških posebnosti območja: - registrirani higienski problemi (pitna voda, smog, dispozicija odpadnih

voda) epidemične bolezni (ušivost, garje, nalezljivo vnetje jeter) sporadične bolezni značilnosti krajevnih področij (urbane, geografske, gospodarske, kulturne) izkušenj iz prejšnjih let (Šušteršič et al., 2006 str. 249).

2.9 Področja dela patronažne zdravstvene nege V celotnem procesu patronažne zdravstvene nege je subjekt obravnave posameznik, njegova družina in skupnost (Šušteršič in sod., 2006, str. 249). Posameznik in člani ožje in širše skupnosti so o vsem informirani, pripravljeni za aktivno sodelovanje in zaupajo v delo patronažne medicinske sestre. Področja dela v patronažnem varstvu so:

- zdravstveno-socialna obravnava posameznika, družine in skupnosti, - zdravstvena nega otročnice in novorojenčka na domu, - zdravstvena nega bolnika na domu.

Zdravstveno-socialno obravnavo posameznika, družine in skupnosti načrtuje na osnovi Pravilnika za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni (2005) za zavarovance v patronažnem varstvu, prav tako zdravstveno nego otročnice in novorojenčka, vendar po predhodnem obvestilu iz porodnišnice. Preventivno patronažno zdravstveno varstvo obsega: šest patronažnih obiskov pri novorojenčku in dojenčku v prvem letu starosti in dva

dodatna obiska pri slepih in invalidnih materah, patronažni obisk pri otroku v drugem in tretjem letu, dva patronažna obiska na leto pri slepih in slabovidnih z dodatnimi motnjami v

starosti od 5 do 25 let, če so ti v domači oskrbi, patronažni obisk pri nosečnici, dva patronažna obiska pri otročnici, dva patronažna obiska zavarovane osebe, stare nad 25 let:

- bolniki, ki imajo aktivno tuberkulozo, - bolniki, ki imajo mišično in živčno-mišična obolenja, - paraplegiki in tetraplegiki, - bolniki, ki imajo multiplo sklerozo, cerebralno paralizo, - osebe z motnjami v razvoju, - invalidi, - bolniki, ki imajo kronična obolenja,


11

Oblikovano: Desno

- osebe, stare nad 65 let, programirana zdravstvena vzgoja v:

- družini, - lokalni skupnosti in - skupinah.

V dogovoru s plačnikom je treba doseči, da bosta tudi družina in lokalna skupnost subjekta ter da se načrtujejo preventivni patronažni obiski v skladu z navodilom za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Prav tako je treba zagotoviti, da se znova v celoti prizna in finančno ovrednoti izvajanje (tako količinsko kot vsebinsko) preventivnega programa za varovance v patronažnem varstvu, kot je navedeno v Pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni (1998). Zdravstvena nega pacienta na domu je načrtovana in izvajana na osnovi naročila, praviloma naročila izbranega zdravnika. Na tem področju mora medicinska sestra v patronažnem varstvu pridobiti še višjo stopnjo samostojnosti pri odločanju o prioriteti negovalnih problemov, kar zagotovo pomeni večjo kakovost nasploh in kakovost izvajanjih storitev, ki ji sledi tudi stroškovna učinkovitost. Frekvenca kurativnih patronažnih obiskov in trajanje zdravstvene nege je odvisno od trajanja zdravstvenega stanja pacienta in njegovih socialno-ekonomskih zmožnosti. V izvajanje zdravstvene nege bolnika na domu se po presoji medicinske sestre v patronažnem varstvu vključuje tehnik zdravstvene nege (zaključen program srednjega izobraževanja, smer tehnik zdravstvene nege). PMS aktivno skrbi za: zdravstveno stanje pacientov v določenem zdravstvenem obdobju, razvija programe promocije zdravja, vzpodbuja pacienta k čim večji skrbi za lastno zdravje in zdravje družin, poglobljeno individualno obravnavo zahtevajo prednostne skupine prebivalstva

zaradi svojih bioloških lastnosti (dojenčki, šolarji, nosečnice, starostniki), zaradi spremenjenih pogojev življenja in socialne ogroženosti (priseljenci, brezdomci), ter zaradi zdravstvene ogroženosti (invalidi in kronični bolniki),

( Navodilo za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni, 1998).

2.10 Dokumentiranje v patronažni zdravstveni negi

Dokumentiranje vsakodnevnega dela v patronažni zdravstveni negi zagotavlja neprekinjenost dela medicinske sestre v patronažnem varstvu, zato je v procesu zdravstvene nege nepogrešljivo v vseh fazah. V patronažni zdravstveni negi poteka ročna obdelava podatkov v predpisane dokumente, ki so zastareli in ne upoštevajo potreb in razvoja stroke. Dokumentacijo izpolnjuje medicinska sestra ročno, običajno naslednji dan. Hitrost dostopa in redundanca podatkov v dokumentaciji patronažne zdravstvene nege nista v prid dosedanje metode dela. Računalniška obdelava podatkov že obstoji v praksi patronažnega varstva, vendar pa ta zajema obračunski in statistični del ( Šušterič, Rajkovič, 2006, str. 251).

Izbrisano: ¶¶


12

Oblikovano: Desno

PMS vodi evidenco o pacientovih družinah : patronažni karton; zdravstveno-socialna anamneza družine; dokumentacijski obrazci posameznih varovancev/otroški list, list nosečnice, list

bolnika, list starostnika, načrt patronažne zdravstvene nege, funkcionalno zdravstveno stanje varovanca, obvestilo patronažni službi zdravstvene nege;

za področje lokalne skupnosti se vodi evidenca vitalne statistike in drugi protokoli, ki so potrebni za delo patronažnega varstva.

(glej Navodilo za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni, 1998) 2.11 Delovanje v lokalni skupnosti V okviru obravnave lokalne skupnosti gre za delovanje patronažne medicinske sestre kot neposredne poznavalke zdravstveno-socialnih vprašanj na določenem terenskem območju. Njene aktivnosti so usmerjene predvsem v preventivne aktivnosti in zdravstvenovzgojno izobraževanje prebivalstva. Na podlagi epidemiološke in socialne slike v določeni skupnosti in na podlagi raziskav se patronažna medicinska sestra odloča za izvajanje aktivnosti zdravstvene nege. Cilj obravnave je zmanjševanje zdravstveno-socialnih vprašanj ter spreminjanje vedenja posameznikov za boljše in kakovostnejše življenje (Geč, 2001, str. 187). Obravnava lokalne skupnosti zajema: negovalno anamnezo z negovalno diagnozo lokalne skupnosti; ugotavljanje

socialne problematike v lokalni skupnosti, ugotavljanje zdravstvenih vprašanj v lokalni skupnosti, ugotavljanje prepričanj, vrednot, vedenjskih oblik v lokalni skupnosti v odnosu do zdravja, bolezni in rehabilitacije;

načrtovanje negovalnih intervencij v lokalni skupnosti; patronažna medicinska sestra je pobudnik zdravstvenovzgojnega delovanja v lokalni skupnosti, ki poteka v tesnem sodelovanju s člani lokalne skupnosti, in je glavni koordinator dela v lokalni skupnosti. Patronažna medicinska sestra pripravlja zdravstvenovzgojne programe, ki jih organizira in jih tudi izvaja;

izvajanje negovalnih intervencij v lokalni skupnosti; vrednotenje dosežkov v lokalni skupnosti.

3 ETIKA ZDRAVSTVENE NEGE Za zdravstveno nego bi lahko rekli, da je etična disciplina, ker je povezana z nenehnim presojanjem o dobrem, pravilnem in koristnem. Zdravstvene nega je v celoti prepletena z etiko – v razmišljanju, delovanju, odločanju in v medsebojnem povezovanju. Usmerja jo lasten kodeks etike. Zato je medicinska sestra v svoji vlogi tudi profesionalno oblikovan etičen subjekt. Etična je tudi neposredna vloga zdravstvene nege (in medicinske sestre) – pomoč posamezniku pri potrebah v povezavi z zdravjem in boleznijo ali na splošno z življenjem. Pomoč že sama po sebi predstavlja etično vrednoto.


13

Oblikovano: Desno

Zdravstveno nego zaznamujeta še dva etična atributa – skrb za drugega kot profesionalna vrednota in skrb kot osebna vrlina medicinske sestre. Skrb je podajanje sebe drugemu (po Nel Noddings, 2003, str. 36). Zdravstvena nega je edinstvena praksa v etiki zaradi medsebojnega odnosa, ki na osnovi profesionalne skrbi poteka med medicinsko sestro in pacientom. Medsebojni odnos mora vključevati vse etične sestavine, da je zadovoljujoč za pacienta. Med medsebojnim odnosom poteka terapevtska obravnava pacienta. Medsebojni odnos, ki je zaznamovan s skrbjo, se začne z ugotavljanjem ranljivosti in odvisnosti pacienta in vključuje empatijo ali razumevanje bolnika v njegovi situaciji – kot jo sam doživlja. Nadaljuje s v okviru odgovornosti, ki jo razumemo kot odzivnost na zaznano odvisnost in samoiniciativno prevzemanje skrbi za razreševanje problemov in zadovoljevanje potreb, ki izhajajo iz pacientove odvisnosti. Medicinske sestre v medsebojni odnos vključujejo čustva in empatijo, da lahko refleksivno zaznavajo bolnikove občutenje situacije. S tem je morda izražen najpomembnejši vidik etičnega pomena za zdravstveno nego in skrbi za posameznika – sprejemati pacienta, kakršen je, zaznavati in razumevati situacije in potrebe v njegovi luči in mu brez obsojanja, presojanja in lastnega interpretiranja stanja pomagati, da ohrani svojo celovitost in dostojanstvo. Človek v stiski potrebuje pristen, prijateljski in razumevajoč odnos, kot ga je vajen v intimnem, družinskem okolju, da ohrani svoje dostojanstvo in se izogne občutku odvisnosti in podrejenosti, manjvrednosti ali obrobnosti (Šmitek, 2003, str. 37). Etika je ena izmed filozofskih disciplin ali panog. Gre za preučevanje ciljev in smisla moralnih hotenj, za temeljna merila vrednotenja moralnih dejanj. Predmet etike je izključno človekovo delovanje, njegova moralno relevantna dejavnost, to je tista, ki jo lahko ocenjujejo bodisi kot dobro bodisi kot zlo. Skozi vso zgodovino ljudi spremljajo etična vprašanja, med katerimi sta v kontekstu profesionalne etike pomembni predvsem dve: » Kaj je prav, da storim v tem položaju? Kaj sem dolžan storiti?«. Etično ravnanje je značilno za človeka, saj ga v ožjem pomenu besede živali ali neživa narava niso sposobne. O etičnem ravnanju človeka govorimo takrat, ko zavestno doživlja zakonitosti celote in jih upošteva. Tudi ravnanje živali in nežive narave je smiselno, saj je determinirano, medtem ko se človek lahko svobodno odloči še za nesmiselno in neetično. Profesionalna etika je sistem etičnih norm, ki veljajo za posebne poklicne skupine in za posameznike v njih. Te osebe, predvsem strokovnjaki – profesionalci, naj bi pri opravljanju svojih strokovnih, raziskovalnih in podobnih dejavnosti upoštevali ustrezna znanstvena vodila (Sruk, 1999). Ramovš (1996) navaja, da je resnično etično ravnanje v poklicu samo tisto, za katero se strokovnjak v konkretni situaciji sam odloča po vesti in znanju: le s takim vedenjem se samouresničujejo in človeško rastejo v zdravi samozavesti in dostojanstvu strokovnjak in tisti, ki jim je njegovo poklicno delovanje namenjeno. Predhodnica profesionalne etike je bila cehovska mentaliteta, ki se je izoblikovala okrog gospodarskih interesov v 11. stoletju. Tedaj so se obrtniki in trgovci povezovali v združenja z namenom, da bi zaščitili svoje interese, monopolizirali trge, postavljali kakovostne standarde, določali hierarhijo (med mojstri, pomočniki, pomočniki, vajenci)


14

Oblikovano: Desno

itd. Z družbenim razvojem se je pomen cehov zmanjševal in v 16. stoletju začnejo dokončno izganjati (Ramovš, 1996, str. 72). Profesionalna združenja povežejo posamezne člane v poklicno skupino. Z nadzorom usposabljanja in izobraževanja združenja uveljavljajo tako profesionalno kompetentnost kot profesionalno etiko. Nadzor poklicnega vedenja z vidika te etike je uveljavljen z močjo združenja, da izloči določene člane iz opravljanja poklica, če prekršijo ustaljeni kod vedenja. Profesionalna etika poudarja altruizem: obzirnost do drugih namesto ozkega koristoljubja. Od strokovnjakov se pričakuje, da bodo bolj služili skupnosti na splošno in posebej svojim strankam, kot pa odpirali delne ali lastne interese. Sorazmerno visoke nagrade (v obliki plač in ugleda), ki jih prejemajo profesionalci, izražajo tudi njihov pomemben prispevek k blagostanju družbe (Haralambos in Holborn, 1995). 3.1 Morala Pojem vrednot se krepko povezuje s pojmoma morale in etike. Vrednote naj bi bile nekakšen kažipot naši morali in etiki. Morala je v primitivni družbi pomenila zbirko nenapisanih pravil in predpisov. Beseda izvira iz latinskega izraza moralis, ki pomeni običaj, navada. Morala je skupek družbenih predpisov in norm, ki so določeni s posebno notranjo sankcijo, ki jo subjekt, individum uporablja na samem sebi zaradi kršitev omenjenih predpisov. Morala je toliko bolj učinkovita, kolikor bolj je ponotranjena. Vsebino moralnih predpisov bi okvirno lahko opredelili: zapovedujejo, kar je dobro, prepovedujejo, kar je zlo, toda to dobro in zlo variirata od družbe do družbe, iz obdobja v obdobje, v razredni družbi, od razreda do razreda (Musek, 1993). Celovita zgodovina človeštva je negotov in protisloven projekt organiziranja, urejanja in krmiljena sveta življenja s sredstvi, mehanizmi in operacijami sveta sistema. V tem pogledu sodi morala prav v okvir enega od sistemov, še posebej v tistega, ki skozi sklop nenapisanih vzorov, norm in pravil vzornega delovanja, ravnanja in značaja posameznikov in skupin prireja življenje v načine in oblike, katerih primarna značilnost je sprejemljivost, zaželenost, splošno veljavna vzornost in funkcionalnost v javnem okolju. Namen morale je v sistematični vzgoji, discipliniranju, »dresiranju« izvirnih »divjih« življenjskih impulzov, surovih obnašanj in naravnih nagonov, da bi dosegli njihovo preoblikovanje in prevrednotenje v povsem novo in drugačno, »kulturno« ustvarjeno naravno oz. notranje okolje sveta sistema (Jelovac v: Klemenc, 2003, str. 251). Morala je vedno oblika ali izraz svobode, človeka in/ali družbe. Svoboda, ki je pomembna za moralo, je predvsem v prosti izbiri poti, smeri ali načinov delovanja. Če ni zagotovljena avtonomnost volje posameznikov ali skupin, potem sploh ni mogoče govoriti o fenomenu morale, saj se morala pojavi z možnostjo prostosti samovoljne izbire ciljev, sredstev in načina delovanja in lastnega značaja. 3.2 Etika v zdravstveni negi Zanimanje za etiko zdravstveni negi se je v zadnjih dvajsetih letih močno povečalo. Na to je vplivalo mnogo razlogov: razvoj medicinske tehnologije, družbene in pravne

Izbrisano: ¶


15

Oblikovano: Desno

spremembe pri vprašanju splava, evtanazija, pravice pacientov, večja zaskrbljenost zaradi pomanjkanja denarja v zdravstvenem sistemu in s tem premajhnega števila medicinskih sester. Medicinske sestre so začele govoriti o teh problemih – predvsem jih zanimajo odgovornost in konflikti, ki utegnejo nastati kot posledica edinstvenih odnosov s pacienti njihovimi družinami – in o njihovi vlogi v timu zdravstvene nege (Zerwekh in Clasborn, 2003). Tradicionalne etične teorije vsebujejo enega ali več etičnih načel. Ta so vodila k moralnim odločitvam, moralnim dejavnostim in centru oblikovanja moralnih sodb v profesionalni praksi (Fry in Johanstone, 2002). Običajno zahtevajo določene dejavnosti, ki morajo biti opravljene in morajo zadovoljiti pravila, ki bi jih zasledovali pri zdravstveni negi pacienta. Spoznanje o pomembnosti etičnih načel in pravil v zdravstveni negi je čedalje širše sprejeto. Vendar se načini njihove uporabe lahko med različnimi kulturami precej razlikujejo. Za etično presojanje in odločanje v zdravstveni negi sta od tradicionalnih najpomembnejši deontološka in teleološka teorija. Deontološko teorijo je utemeljil Kant, ki pravi, da so etična pravila splošna, moralna načela pa razumska in izhajajo iz praktičnega uma. Smisel dolžnosti je sestavljen iz zavestnega spoštovanja in izpolnjevanja obveznosti enega človeka do drugega. Deontologija je nauk o dolžnostih, zlasti človekovih dolžnostih v različnih življenjskih situacijah (Sruk v: Kvas in Seljak, 2004, str. 131). Aplikativen pomen je dobila z nastankom posebnih kodeksov poklicnih dolžnosti in moralnih norm »etika«. Oblikuje se povsod tam, kjer obstaja potreba po določanju moralnih obveznosti pripadnikov različnih stanovskih in poklicnih skupin do ljudi, ki so od njih odvisni. Najpomembnejša etična načela v praksi medicinskih sester, ki izhajajo iz deontološke teorije etike, so: dobrodelnost ali dobronamernost, neškodovanje, avtonomnost in pravičnost. Tradicionalna etika je imela resda velik vpliv na razumevanje pomembnosti etike v praksi zdravstvene nege, vendar namenja premalo pozornosti čustvom, vlogi trpljenja in usmiljenja, sočutja (Fry in Johanstone, 2002). Fry in Johanstone (2002) navajata štiri take etike:

etika vrlin (virtue-based theory) kot primarnega obravnava človeka, ki izvaja dejavnost in izbira med različnimi možnostmi. Moralna vrlina je pojmovana kot značaj, ki je moralno ocenjen in izvira iz motivacije, da storiš tisto, kar je prav ali dobro. Primeri moralnih vrlin so pogum, velikodušnost, usmiljenje, zvestoba in odkritosrčnost;

etika pravičnosti (rights-based theory) poudarja pravičnost in obveznosti

sodelujočih. Imeti pravico pomeni, da nekdo lahko nekaj zahteva od drugega. Pravne pravice so urejene s pravim redom, moralne pa so uravnavane z moralnimi principi in pravili. Pravice, značilne za zahodno etiko, so pravica do življenja, zdravja, zdravstvene nege, splava in samoopredelitve;

etika skupnosti (community-based theory) poudarja splošno dobro, skupne

vrednote, cilje skupnosti in tradicijo kot osnovo etičnih sodb. Zavrača

Izbrisano: oblikovanju


16

Oblikovano: Desno

liberalizem in individualizem, ki sta značilna za Kantovo etično teorijo. Namesto tega poudarja vrednote skupnosti, kot so družina, enakost, zasebnost, in idejo splošnega družbenega dobra;

na odnosih temelječa etika – etika skrbi (relationship-based theory – ethics of

care) poudarja intimne osebne odnose, kot so simpatija, sočutje, zvestoba, razsodnost in ljubezen.

Skrb je obravnavana kot vedenje ali skupek vedenj, ki izvirajo iz močnega prepričanja, čustev, zaskrbljenosti ali interesa za nekaj ali nekoga, in prispevajo k dobremu, dobroti, kreposti, dostojanstvu ali udobnosti nekoga. Za nekatere je etika skrbi del etike vrlin, drugi jo imajo za del moralne etične teorije. A ne glede na to je etika skrbi alternativna normativna etična teorija o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo ali obvezno v človeških odnosih (Fry in Johanstone, 2002) . 3.2.1 Etična načela in kodeks etike v zdravstveni negi Najpogostejša in najpomembnejša etična načela, ki vodijo profesionalno vedenje v zdravstveni negi, so:

dobronamernost – korist (omiliti trpljenje, večja skrb za zdravje, manj škodljivosti za zdravje)

pravičnost (resursi/kadri, dostop do storitev, enakost; spol in starost) avtonomija (svobodna izbira odločitev – informiranost, informirana privolitev) resnicoljubnost (dolžnost izvedeti resnico – resnica lahko škoduje, pravica

bolnika ne vedeti) zvestoba (držati obljubo – kdaj ne, zaupanje medicinske sestre in pacienta).

Medicinska sestra mora biti pri vsakodnevnem etičnem odločanju »izjemno moralno senzibilna, imeti mora moralno znanje, življenjske izkušnje, dobre lastnosti (npr. sočutje, empatija, poštenost, skrbnost, vljudnost), mora biti splošno izobražena (o pravu, družbenih in kulturnih procesih, človeški naravi, politiki) in močno osebno zavezana delati, kar je prav«. Pri svojem delu pa mora upoštevati zlasti najpomembnejša etična načela, ki izhajajo iz deontoloških teorij etike in iz teorij etike skrbi. Upoštevanje vseh teh etičnih načel in konceptov omogoča celostno obravnavanje človeka (pacienta, varovanca, skupnosti) (Johanston v: Vrbovšek, 2003, str. 282). »Medicinska sestra skrbi za ohranitev življenja in zdravja ljudi. Svoje delo je dolžna opravljati humano, strokovno in odgovorno ter v odnosu do varovanca spoštovati njegove individualne potrebe in vrednote (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005)«. Skupščina Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije je na svoji 16. skupščini 17. februarja 2005 sprejela dopolnjeni Kodeks medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

Izbrisano: k


17

Oblikovano: Desno

V tem dokumentu sta uporabljena izraza: medicinska sestra, ki vključuje naslednje poklice: srednja medicinska sestra,

zdravstvena tehnica/zdravstveni tehnik, tehnik/-ica zdravstvene nege, višja medicinska sestra/višji medicinski tehnik, diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik, profesor/-ica zdravstvene vzgoje in druge medicinske sestre s fakultetno izobrazbo;

pacient, ki je po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije oseba, ki zdrava ali

bolna vstopa v sistem zdravstvenega varstva. »Temeljna naloga medicinske sestre je krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, obnavljanje zdravja in lajšanje trpljenja. Z zdravstveno nego so neločljivo povezane človekove pavice, posebej pravica do življenja in spoštovanje človekovega dostojanstva.« (ICN, kodeks etike, 2000) Delo medicinska sestre močno vpliva na zdravje in življenje ljudi. S tem prevzema veliko odgovornost, ki je ni mogoče opredeliti samo z zakoni in predpisi, pomembna je etična drža posameznika, ki izhaja iz njegovih moralnih vrednot. Kodeks etike ima namen pomagati medicinski sestri pri oblikovanju etičnih vrednot in je vodilo ter spodbuda pri delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska sestra je zagovornica pacienta in mu omogoča fizično, psihično, socialno, duhovno ter moralno podporo. Kodeks je namenjen vsem medicinskim sestram in njihovim sodelavcem v negovalnem timu. Za dijake in študente zdravstvene nege služi kodeks kot opora pri oblikovanju lastnih etičnih in moralnih stališč, kot vir znanja in refleksije. Medicinski sestri, ki že opravlja poklic, pa je podlaga za etično presojo njenega dela. Spoštovanje in razvijanje humanih vrednot poklica omogoča medicinski sestri osebnostno rast in zadovoljstvo pri delu. Vsebina kodeksa je razdeljena na štiri področja, ki so zajeta v devetih temeljnih načelih. Vsako etično načelo razčlenjujejo in pojasnjujejo standardna ravnanja in omejitve. Strokovno filozofijo zdravstvene nege pa opredeljujejo stališča, prepričanja in vrednote. Področja in etična načela kodeksa etike: medicinska sestra in pacient – vključena načela od I do VI; medicinska sestra in sodelavci – vključeno načelo VII; medicinska sestra in družba – vključeno načelo VIII; medicinska sestra in poklicne organizacije – vključeno načelo IX.

(Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005) Kršitve Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije ter druge nepravilnosti pri opravljanju zdravstvene nege obravnava samostojen organ Zbornice Zveze, to je Častno razsodišče. Njegove razsodbe so javno objavljene. Prednostna naloga razsodišča v letu 2004 je bila dopolnitev kodeksa etike in izdaja Kodeksa etike za diplomirane babice/babičarje (Kvas in Seljak, 2004).


18

Oblikovano: Desno

Etično ravnanje temelji na doživljanju v človekovi zavesti. Doživljanje in vedenje sta tesno povezana, kajti človek ne more ničesar doživljati, ne da bi se to izražalo v njegovih besedah, mimiki, kretnjah in spremembah položaja telesa oziroma v vedenju in ravnanju. A velikokrat človek nekaj doživlja, vendar ob tem govori, se vede in ravna prav nasprotno svojemu doživljanju. To se pogosto dogaja tudi pri kršenju etičnih načel v poklicu, saj ljudje navadno ne ravnajo neetično zato, ker ne bi vedeli, kako je prav, temveč zato, ker imajo za neetično ravnaje trenutne motive, ki jim dajejo prednost pred etičnimi. Doživljanje se izraža v vedenju: če človek pravilno doživlja svoje delo, družbo, samega sebe kot osebo z notranjim dostojanstvom in povezanost svojega poklica s celotno stvarnostjo, bo to porajalo smiselno ali etično poklicno ravnanje. Povedano drugače, če je človek poštenjak v srcu, bo tudi v poklicu ravnal pošteno. Na etično ravnanje medicinskih sester močno vpliva ugodno ali neugodno okolje. Prvo spodbuja etično ravnanje na temelju osebnostnih vzgibov, medtem ko drugo zavira etično ravnanje oziroma spodbuja neetično. Za etično ravnanje v poklicu so pomembne determinante človekove osebnosti. Okolje je pomembno in deluje na etičnost, odločilen pa je subjekt etičnega delovanja, človekova osebnost. Niti najbolj ugodno okolje ne more narediti človekovega ravnanja etičnega, če človekova osebnost ni etično usmerjena. Če pa je etično dovolj trdna, je tudi najhujši družbeni pritiski ne morejo prisiliti k neetičnosti. Med glavne determinante etičnega ravnanja v določenem poklicu spadajo: znanje, svobodno hotenje, etična izkušnja in vest (Ramovš, 1996, str. 78). Presojanje oziroma zaključek o etičnosti ali neetičnosti dejanja oziroma postopka pogosto ni črno belo, torej ne samo črno, in ne samo belo, v smislu etično in neetično, ampak nekje na nepretrgani povezavi med tema dvema skrajnostnima. Presojanje dejanja oziroma postopka je odvisno predvsem od strpnosti in tolerantnosti posameznika, ki variira, tako kot se skozi čas spreminjajo tudi splošna veljavna stališča, prepričanja in vrednote družbe (Urh, 2003, str. 42). 3.2.2 Vrste odgovornosti medicinskih sester Če medicinske sestre kršijo načela pri delu, govorimo o kršitvah dolžnosti ali neizpolnitvi ravnanja. Ločimo več ravni oziroma vrst odgovornosti: Osebna – moralna odgovornost je najširša vrsta odgovornosti in se odraža v odgovornosti vsakega posameznika in v njegovi oceni ravnanja kot dobrega ali zlega (Filipčič, 2002). Poklicna – deontološka odgovornost je posledica kršitve etičnih pravil, ki so zapisana v kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Odgovornost in sankcije se določajo v okviru stanovskih združenj (Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 2005). Odškodninsko odgovornost za povzročeno škodo ugotavlja sodišče v pravdnem postopku na podlagi odločb novega Obligacijskega zakonika (stari zakon o obligacijskih razmerjih), ki je začel veljati leta 2001. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo za povzročeno škodo ob naslednjih (splošnih) pogojih odškodninskega


19

Oblikovano: Desno

(civilnega) delikta: da je škoda sploh nastala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode (Završek in Žurej, 2003, str. 32). Filipčičeva (2002) navaja, da je glede na ravnanje (v nasprotju s pravili stroke ali z zdravnikovimi navodili) medicinski sestri mogoče očitati naklep ali malomarnost. Takrat odgovarja za škodo zdravstvena ustanova, od medicinske sestre pa lahko zahteva povračilo škode, če jo je povzročila namenoma ali iz malomarnosti. Disciplinsko odgovornost za kršitev dolžnosti in delovnih obveznosti ugotavljajo organi organizacije, v kateri je zaposlen storilec. Disciplinski postopek in disciplinski ukrepi so določeni v delovni zakonodaji (Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakon o delovnih razmerjih) in v pravilnikih organizacij. Disciplinski ukrepi so: javni opomin, denarna kazen in prenehanje delovnega razmerja (Filipčič, 2002, str. 17). Dolžnost varovanja podatkov lahko spada med različne vrste odgovornosti. Medicinska sestra pri svojem delu izve podatke, ki so zasebne narave, in jih mora varovati kot poklicno tajnost. K tej dolžnosti jo zavezuje več predpisov: Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (III. načelo); Zakon o zdravstveni dejavnosti (51. člen); Kazenski zakonik (285. in 286. člen) ( Filipčič, 2002).

V Kodeksu etike je opredeljena vsebina podatkov, ki se morajo varovati kot poklicna skrivnost, pri čemer se ne omejujejo samo na informacije v zvezi z ugotavljanjem, zdravljenjem in spremljanjem bolezni, ampak tudi na »vse, kar medicinska sestra pri opravljanju svojega poklica izve o varovancu in o njegovih osebnih, družinskih in socialnih razmerah« (Filipčič, 2002). Leta 1994 je evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije izdal posebno Deklaracijo o pravicah pacientov v Evropi. Deklaracija izraža ne samo željo ljudi za izboljšanje zdravstvene oskrbe, temveč tudi za priznanje njihovih pravic kot pacientov. Cilji dokumenta so med drugim: vnovična potrditev človekovih pravic v zdravstvu, še posebej zaščita dostojanstva

in integritete človekove osebnosti, izboljšanje odnosov pacient – zdravstveni delavec in aktivnejša vloga pacientov, izboljšanje humanizacije pomoči pri vseh pacientih, s posebno pozornostjo do

najbolj ranljivih med njimi: otroci, psihiatrični bolniki, starostniki, bolniki v kritičnem stanju …

Med profesionalnimi vrednotami ima osrednje mesto individualizirana zdravstvena nega, kar pomeni, da je pacient v središču naše pozornosti. Zdravstvena nega je usmerjena k človeku, ne k nalogam. Pacient in svojci so aktivno vključeni v proces dejavnosti.

Izbrisano:


20

Oblikovano: Desno

Celostna, holistična obravnava razume človeka kot celostno bitje z vsemi svojimi fizičnimi, psihičnimi, socialnimi in duhovnimi značilnostmi in potrebami ter upošteva njegovo kulturo in osebna prepričanja. Metoda, ki omogoča in zagotavlja uveljavljanje teh dveh vrednot v praksi, je poimenovana proces zdravstvene nege (Grbec, 2004, str. 126). Načelo zasebnosti in dostojanstva zahteva najgloblje razumevanje človeka v vseh stanjih in toliko bolj, kolikor bi ga hotelo trpljenje in bolezen razčlovečiti. Za pacienta smo dolžni storiti vse, kar veleva zdravstvena nega. Zdravje pacienta (ohranitev in krepitev zdravja) predstavlja pomembno vrednoto, ki je osnova za vse zdravstvenovzgojno delovanje. Medicinske sestre bolj kot katera koli druga poklicna skupina občutijo etične dileme in izzive, ker zavzemajo dragocen položaj na stičišču med znanostjo, tehnologijo ter človekovim upanjem in trpljenjem. Bolj kot se stroka razvija, pred večje etične dileme postavlja strokovnjaka. Zato ima naš profesionalni etični kodeks velik pomen. Opredeljuje temeljne poklicne vrednote in pomaga medicinski sestri pri odločanju, še posebej takrat, ko nastopijo zahtevne dileme. Profesionalni kodeks ureja tisto, kar strokovnjak more in mora storiti v neki konkretni situaciji (Grbec, 2003, str. 124). Vsak človek ima svojo etiko, svoj pogled na svet in življenje, svoj vrednostni sistem, ki določa njegovo ravnanje. Določene strokovne discipline, še posebej tiste, ki imajo velik vpliv na druge ljudi, so oblikovale svojo profesionalno etiko in jo zapisale v kodeksih (Grbec v: Živič, 2003, str. 322). 3.3 Pojem vrednot v zdravstveni negi Vrednota je to, čemur nekdo priznava veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost: doživljati, ohraniti, priznavati vrednote, in sicer družbene, osebne, estetske, moralne vrednote, vrednote ljubezni, resnice, svobode in druge. Osnovna značilnost vrednot je njihova trajnost; življenje varujejo in mu dajejo smisel. Že v človekovi naravi je, da opaženim stvarem, pojavom in ljudem da določen pomen, ki ne temelji zgolj na fizičnih karakteristikah. Doda mu še vrednostno sodbo oziroma opredeli svoj odnos do objektov in pojavov zunanjega sveta. Na podlagi tako ovrednotenih spoznanj si človek gradi specifičen odnos do sveta in uravnava svoje nadaljnje delovanje. Stvari, stanja in odnosi, ki jih posebej ceni, določajo individualnost in usmerjajo njegova pričakovanja in vedenje v smeri doseganja le-teh in njihovega uresničevanja. Če želimo torej spoznati človeka in želimo dobiti vpogled v smisel njegove eksistence, je treba prepoznati njegove vrednote, ki se manifestirajo v vseh psihičnih fenomenih (Musek, 1993). Med vrednotami je treba razlikovati med osebnimi vrednotami (kar imam jaz za vredno), družbenimi vrednotami in normami (kar imamo mi za vredno) ter vrednotami, pri katerih je nekaj vredno samo po sebi. Teh ravni ne smemo pomešati ali celo enačiti; nekaj je vredno za določeno osebo, nekaj je družbena norma, nekaj pa so vrednote same po sebi. Na primer, pravičnost lahko cenimo in se zanjo potegujemo, ker je to vrednota, toda res je tudi, da je pravičnost sama po sebi vedno vrednota, ne glede na moj odnos ali odnos neke družbe do nje. Včasih se družbene norme v bistvu razlikujejo od osebnih vrednot ali

Oblikovano: Pisava: 12 pt


21

Oblikovano: Desno

vrednot samih po sebi. Ne moremo torej narediti enačaja med družbenimi normami, ki so to same po sebi. Poudariti moramo tudi, da so vrednote del človeške narave (Ramovš, 1996). 3.3.1 Filozofski vidik vrednot Obstaja veliko vrednot in vrednostnih kategorij. Proučevanje vrednot spremlja filozofijo že od samih začetkov. Teorija vrednot ali aksiologija (iz gr. aksios = vreden in logos = beseda, nauk, znanost) ima svoj domicil nedvomno v filozofiji in filozofski psihologiji. V filozofski aksiologiji prevladujejo vprašanja, ki zadevajo splošne in temeljne značilnosti vrednot, pogoje njihovega nastajanja in njihove odnose. Tako filozofska kot filozofsko psihološka aksiologija se sprašujeta o vrednotah na način, ki ga ne zanima toliko empirično pojavljanje vrednot, temveč to, kar vrednote razlikuje od drugih kategorij stvari, pojavov in prepričanj. To pa je zlasti njihov obvezujoči, dolžnostni značaj, zaradi katerega pomenijo življenjska vodila tako posameznikom kot družbi. Filozofska aksiologija se je prva povzdignila nad nereflektirano sprejemanje moralnih norm in vrednot. S tem se je začel proces iskanja vrednot in morale, ki naj bi temeljile na razumskih argumentih. Kritična filozofija se ne more zadovoljiti z moralo, ki je zbirka moralnih tradicij, pa naj bodo videti še tako razumljive, samoumevne in plemenite. V samih začetkih najdemo poskuse, da bi filozofsko tezo in aksiologijo utemeljili na zunanjih okoliščinah, bolje rečeno na temeljih, ki so zunaj samih etičnih načel. Nekateri zgodnji antični filozofi so skušali najti oporo za moralo in etiko v naravnih zakonitostih. To je kajpak vodilo v moralni in vrednostni hedonizem, senzualizem, utilitarizem in v »zagovarjanje močnejšega«. Takšno pojmovanje je bilo očitno precej razširjeno pri sofistih, saj v Platonovih dialogih prav ti pogosto s tovrstnimi argumenti nasprotujejo Sokratu, zagovorniku višje morale. Dobro je po tem razmišljanju to, kar je v skladu z naravo, a to je v bistvu to, kar je močnejše, sposobnejše in bolj koristno. Od tu vodi dalje tradicija hedonistične in utilitaristične etike, vse do Nietzscheja, evolucionizma, funkcionalizma, pragmatistične etike – vse do danes. Še za Protagoro je dobro nekakšna maksimalistična rezultanta razmerji med neugodjem in ugodjem. A mlajši Gorgias je že previdnejši. Po njegovem mnenju je močnejši sicer boljši, a zato, ker je lahko močnejši samo tedaj, kadar je boljši in razumnejši. Pri drugih filozofih je etika utemeljena ne na koristih posameznika, temveč na koristih skupnosti. Dobro je to, kar je vsem v korist, ne glede na to, da lahko posamezniku tudi škoduje (Musek, 2000). 3.3.2 Vrednote Nenehno presojamo in vrednotimo: kako naj se oblečemo, kako in kje jemo, kakšne prijatelje imamo, kje živimo. V vsakem trenutku življenja kažemo svoje vrednote sebi in drugim. Včasih je kar težko razlikovati vrednote od nekaterih drugih pomembnih pojmov. Vrednote so osebni vidiki in osnove družbenega in etičnega življenja. Verjetno se najbolje počutimo ob ljudeh, ki imajo podobne vrednote. Velik del življenja preživimo v prilagajanju okoliščinam, ki nam mogoče niso všeč in si jih nismo izbrali sami, a jim ne

Izbrisano: Žerovnik

Izbrisano: , str. )

Izbrisano: , str.


22

Oblikovano: Desno

moremo uiti. To, s čimer se moramo spoprijeti v življenju, pogosto ni tisto, kar bi si izbrali. Ne glede na to smo prisiljeni najti vrednote tam, kjer ne bi nikoli niti pomislili, da bi jih iskali. Vse naše moralne in etične odločitve temeljijo na vrednotah. Svoje moralno presojanje in vrednote moramo jemati resno. Vrednote se lahko izražajo na treh ravneh: kot prepričanja, stališča in kot vrednote same (Tschudin, 2004, str. 24). 3.3.3 Prepričanja Prepričanje je verjetno najosnovnejša vrednota, ki se najmanj spreminja. Prepričanje je vrsta stališča, ki sloni bolj na zvestobi kot na dejstvu. Prepričanje je nad očitnim in ni osnovano na nekem dejstvu. Človek si želi spoznati ljudi, ki so po srcu dobri, saj praviloma verjame, da so vsi, ali skoraj vsi, v svojem bistvu dobri. Eno glavnih prepričanj v zdravstveni negi je, da se bolnikom ob dobri zdravstveni negi stanje izboljša (Tschudin, 2004, str. 24). Naša prepričanja oblikujejo osnovo za naša dejanja. Našega odnosa do življenja, do drugih ljudi, do dogodkov in do okoliščin se naučimo od drugih, prav tako pa ti odnosi učijo druge. Oponašamo druge in drugi oponašajo nas. Prepričanja, s katerimi smo odrasli, nas vodijo mnogo bolj, kot bi si včasih želeli priznati (Tschudin, 2003, str. 95). 3.3.4 Stališča Stališče je nagnjenje ali utrjeno obnašanje. Stališča so precej trajni občutki, ki so običajno sestavljeni iz različnih prepričanj. Lahko so pozitivna ali negativna. Nekatera stališča, značilna za zdravstveno nego, se izražajo v načinu izvajanja zdravstvene nege. »Edinstveno delovanje medicinske sestre« je opisala Verginija Henderson v drugem delu svoje znamenite opredelitve: »Medicinska sestra je istočasno zavest nezavestnega, ljubezen do življenja pri samomorilcu, noga amputiranca, oči pravkar oslepelega, pomeni gibanje pri novorojenčku, znanje in zaupanje mlade matere, glas tistih, ki so preslabotni, da bi govorili, in tako dalje«. To so »funkcije«, ki jih izvaja medicinska sestra, toda brez stališča, da so to vredna dejanja, jih ne bi mogla izvajati nobena medicinska sestra. Še več, Hendersonova je prepričana, da je takšno delovanje edinstveno le v zdravstveni negi, in da si tega ne more prisvojiti noben drug zdravstveni delavec ali ga odvzeti medicinskim sestram. Potemtakem so stališča, na osnovi katerih se zdravstvena nega izvaja, tudi edinstvena (Tschudin, 2004, str.25). 3.3.5 Norme Norma pomeni splošni standard ravnanja, vedenja in razmišljanja. Normativna etika preučuje in raziskuje standarde, norme in kriterije pravilnega oz. napačnega vedenja. Z etičnimi teorijami, kot so utilitarizem, naturalizem, formalizem, pragmatizem brani sistem


23

Oblikovano: Desno

etičnih načel in pravil pri ugotavljanju pravilnih in nepravilnih dejanj (Cibic et.al., 1999, str. 35). 3.3.6 Potrebe in hotenja Pri obravnavi etike moramo razlikovati med potrebami in hotenji. Praviloma imamo vsi določene potrebe in hotenja. Za življenje je potrebnih zelo malo stvari, kot so čist zrak, voda, določena stopnja varnosti. Bolj kot smo bogati, večje postanejo naše potrebe. Vendar je to relativno, saj je mnogo teh potreb v resnici hotenj drugih ljudi (glej Tschudin, 2003, str. 95). 3.3.7 Vrednote skozi čas in kulturo 3.3.7.1 Vrednote, morala in etika Od davnine sem je človeštvo gojilo prepričanje, da obstajajo pojavi in stvari, ki imajo vrednostni značaj. Pri tem ne gre le za objekte in pojave, ki se nam zdijo dragoceni in ki nas privlačijo, ampak še zlasti za tisto kategorijo stvari in pojavov, za katere menimo, da je prav, da jih vrednotimo. Gre torej za stvari, za katere imamo občutek, da jih je treba vrednotiti, da nam morajo biti dragocene. Pri tem se ne gibljemo več na ravni golega zadovoljstva in zadovoljevanja potreb. Mnoge stvari, ki nam zbujajo zadovoljstvo, se nam lahko zdijo vredne in dragocene. To pa ni isto, kot če hkrati čutimo, da je tako tudi prav in da mora biti tako. Pri mnogih vrednotah in idealih pa je značilno prav to občutje, njihov »najstveni« značaj. Tako lahko dejansko razlikujemo dve veliki kategoriji vrednot, namreč vrednote, ki se nanašajo na to, kar nam je všeč in kar imamo radi, ter vrednote, ki se nanašajo na to, kar je prav (Musek, 1993). Če bi spraševali ljudi, kaj je vrednota, bi ugotovili, da navajajo v glavnem dve vrsti stvari. Prve so stvari, ki vzbujajo zadovoljstvo, druge pa stvari, ki ustrezajo splošnim normam. Že otroci uvrščajo v vrednostne kategorije (ki jim seveda pod to oznako nič ne pomenijo), tako npr. igrače, ki jih imajo radi, kot npr. tudi to, da ubogajo, da se ne tepejo, da so pridni ... Pozneje se vrednostne kategorije razširijo in razčlenijo in z odraščanjem se oblikujejo kompleksni vrednostni sistemi pri vsakem posamezniku. Človek je vrednostno bitje in enako se je dogajalo gotovo že v oddaljeni preteklosti. Vse torej velja tudi za naše prednike, po vsej verjetnosti tudi za najbolj elementarna ljudstva (Musek, 1993). Pojem vrednot se krepko povezuje s pojmom morale in etike. Razumljivo, saj naj bi bile prav vrednote nekakšen kažipot naši morali in etiki, naši naravnosti. Toda sama pojma morale in etike nista preprosta. Ko govorimo o morali, se lahko povsem upravičeno najprej spomnimo prvobitne morale, ki pomeni pravzaprav zbirko nenapisanih pravil in predpisov, spoštovanih v primitivni družbi. Običaji družbene skupnosti so vsebovali njene moralne norme; končno izvira beseda morala iz latinskega izraza mores, ki pomeni običaje, navade. V veliki meri velja to še danes, seveda ob tem, da so se nepisani morali pridružili napisani predpisi in zakoni. Zgodila pa se je še ena velika in pomembna sprememba. Morale in

Izbrisano: , str.

Izbrisano: , str.


24

Oblikovano: Desno

vrednostnega sistema v civilizirani družbi ne določajo samo nezavedni in nereflektirano sprejeti običaji. V dobršni meri ga tvorijo internalizirane, skozi socialno in kulturno učenje sprejete normativne formule – ponotranjene prepovedi in zapovedi. Z razvojem kritičnega mišljenja in filozofije pa so morala in vrednote postale tudi predmet refleksivnega razmišljanja (Musek, 1993). Ljudje se niso več zadovoljili s tem, da so pravila svojega obnašanja našli v skladnosti z običaji, predpisi, zakoni in da so jim cilje, vrednote in ideale narekovali notranji glasovi. Hoteli so jih utemeljiti z razumom in razumskimi argumenti (Musek, 1993). Od Sokrata in Platona naprej so se hoteli ravnati po etiki in morali, ki jo je mogoče utemeljiti, ki ima tudi racionalni smisel in veljavnost. 3.3.8 Razvoj vrednot Beseda vrednota ima korenine v latinski besedi valare, kar pomeni biti močan, vreden. Vrednota je prepričanje, da je nekaj dobro in zaželeno. Opredeljuje, kaj je pomembno, se izplača in je vredno truda (Haralambos in Holborn v: Naka in Kvas, 2003, str. 226). Musek (2000) meni, da so vrednote posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje kot življenjska vodila. Naprej navaja, da psihologijo zanima, katere kategorije vrednot doživljajo ljudje kot posamezniki in skupine, kako jih ocenjujejo in povezujejo, kako vrednote vplivajo na obnašanje, in obratno, kako so odvisne od osebnostnih potez itd. Vrednote so ena od pomembnih tem, s katero se ukvarjajo različne znanstvene discipline, kot so filozofija, etika, sociologija, religija in druge. Znanstveniki so ugotovili, da na razvoj vrednot vplivajo potrebe in želje ter so v tesni povezavi z družinskim, kulturnim, socialnim in delovnim okoljem ter religijo posameznika. Posameznikove vrednote so razvidne iz njegovega vsakodnevnega življenja in obnašanja, mišljenja ter načina komuniciranja. Vrednote so razvrščene v sistem, ki ima resnični pomen samo za posameznika. Sistem vrednot je klasifikacija ali hierarhija posameznikovih vrednot glede na kontinuiteto ali relativno pomembnost. Tako izoblikovan sistem vrednot vpliva na posameznikova prepričanja o tem, kaj je prav in kaj ni, oziroma oblikuje njegov pogled na svet. Posamezniku so določene vrednote bolj pomembne od drugih in so postavljene na višjem mestu na hierarhični lestvici vrednot. Hierarhična lestvica vrednot je dokaj stabilna, vendar se glede na življenjske izkušnje in izobrazbo mesto pomembnosti lahko spreminja (povzeto po Rokeach, glej str. 226). Če je posameznikov sistem vrednot zastavljen previsoko in je preveč oddaljen od resničnosti, lahko povzroča frustracije in občutke krivde. Če je postavljen realno, omogoča fleksibilnost in predstavlja dobro osnovo za reševanje osebnih konfliktov in sprejemanje moralnih odločitev. Ko določene vrednote postanejo del posameznikovega vrednostnega sistema, dobijo močan motivacijski učinek in postanejo vodilo izbire in obnašanja. Žal se posamezniki pogosto ne zavedajo, katere vrednote so tiste, ki ključno vplivajo na njihove odločitve in zaključke. Za izvajalce zdravstvene nege je ključnega pomena, da


25

Oblikovano: Desno

naprej razumejo svoj sistem vrednot, ker je to osnovni pogoj za sprejemanje etičnih odločitev (Fry in Johanston v: Naka in Kvas, 2003, str. 226). 3.3.8.1 Klasifikacija vrednot Čeprav so vrednote pomembno področje našega duhovnega sveta in so se v preteklosti z njimi ukvarjali pomembni misleci, so komaj pred nekaj desetletji postale tudi predmet empiričnega znanstvenega raziskovanja. Ob tem raziskovanju se je pojavilo več pomembnih vprašanj. Med osnovnimi je vsekakor vprašanje, katere so glavne kategorije vrednot. Tako v novejšem času najdemo klasifikacije vrednot po različnih avtorjih. Musek jih klasificira tako:

dionizične vrednote - hedonske: senzualni hedonizem (čutno uživanje, ugodje), družbeni

hedonizem (zabava), materialna blaginja, telesna blaginja, zdravje. - potenčne: statusne vrednote, uspešnost in dosežki; patriotske vrednote.

apolonske vrednote

- moralne: tradicionalne moralne vrednote in ideali (poštenost, družinske vrednote, dobrota, morala), demokratične (societalne vrednote).

- izpolnitvene: spoznavne vrednote, kulturne (duhovne) vrednote, aktualizacijske vrednote, religiozne vrednote, estetske vrednote.

Muskova lestvica vrednot je razmeroma obsežna in vsebuje 54 posameznih vrednot. Konstrukcija lestvice temelji na teoretskih izhodiščih, ki jih zastopajo najpomembnejše psihološke in filozofsko psihološke teorije in modeli vrednot različnih avtorjev. Pomemben vir za konstrukcijo Muskove lestvice vrednot je bilo tudi avtorjevo raziskovanje vrednostnih kategorij simbolike in metaforičnega pomena. Vrednot je veliko in pri posamezniku so organizirane v vrednosti sistem: zanj je značilno, da se njegove prvine, torej posamezne vrednote, pojavljajo v določenih medsebojnih odnosih. Nekatere vrednote ocenjujemo kot pomembnejše od drugih in tako lahko govorimo o vrednostnih hierarhijah. Vrednostna hierarhija predstavlja lestvico, na kateri so posameznikove vrednote razporejene po prioriteti (Musek, 2000).


26

Oblikovano: Desno

Tabela 1 : Hierarhična struktura vrednostnega prostora DIONIZIČNE VREDNOTE

APOLONSKE VREDNOTE

HEDONSKI TIP

(i) POTENIČNI

TIP

MORALNI TIP

IZPOLNITVENI TIP

ČUTNE ZDRAVSTVENE VARNOSTNE

STATUSNE PATRIOTSKE LEGALISTIČNE

TRADICIONALNE DRUŽINSKE SOCIETALNE

KULTURNE ESTETSKE AKTUALIZACIJSKE SPOZNAVNE VERSKE

veselje in zabava, družabnost, vznemirljivo življenje, udobje, spolnost, dobra hrana, prosto gibanje (svoboda) zdravje, varnost, počitek.

moč, ugled, slava, denar, politični uspeh, prekašanje drugih, dolgo življenje ljubezen do domovine, narodnostni ponos, red, zakoni.

poštenost, dobrota, delavnost, družinska sreča, razumevanje s partnerjem, ljubezen do otrok, ljubezen, upanje, enakost, nacionalna enakopravnost, mir, sloga, pravica, (svoboda).

kultura, umetnost, ustvarjalnost, lepota, narava, samoizpopolnjevanje, znanje, napredek, resnica, modrost, vera.

Vir: Musek (2000).

Oblikovano: Označevanje inoblikovanje

Izbrisano:

Izbrisano: , str....


27

Oblikovano: Desno

3.3.9 Vrednote in spol Ljudje se razlikujemo v svojih vrednostnih orientacijah, razlikujejo pa se tudi skupine. Prav gotovo velja to npr. za različne interesne in poklicne skupine. Kaže pa, da obstajajo vrednostne razlike tudi med osnovnimi demografskimi skupinami, npr. med moškimi in ženskami in med starostnimi skupinami. Posameznikove vrednote so pod precejšnjim vplivom vrednostnega sistema, ki obstaja v njegovi kulturi in tradiciji. Pričakovali bi torej, da bodo zaradi vpliva splošnih kulturnih idealov razlike med posamezniki v vrednotah zmanjšane in da bodo tudi razlike med spoloma verjetno manj izražene, kot to velja za druge osebnostne lastnosti. Ženske v primerjavi z moškimi bolj cenijo vrednote, ki so povezane z emotivnim in duhovnim življenjem, z altruizmom in medsebojnim razumevanjem, z osebnim razvojem, notranjo harmonijo in samospoštovanjem. Moški v primerjavi z ženskami bolj cenijo vrednote, ki so povezane z dosežki, ustvarjalnostjo, s čutnim uživanjem, spolnostjo in družbenim redom (Musek, 1993). 3.3.10 Vrednote v zdravstveni negi Ko govorimo o zdravstveni negi bolj specifično in bolj nazorno, bi lahko rekli, da govorimo o poklicu, ki ščiti interese posameznikov in skupin z njihovim znanjem, čustvi in voljo, sočasno pa vpliva na oblikovanje vrednostnih sodb o zadevah in dogajanjih, o medsebojnih odnosih. Vrednote poklica zdravstvene nege, kot so dostojanstvo, enakost, strokovnost, solidarnost, partnerstvo in zagovorništvo, morajo posameznice/-ki profesionalke/-ci upoštevati pri svojem delu, tako da celostno pristopijo k posamezniku, družini ali skupini ob upoštevanju psihičnih, fizičnih in socialnih potreb (Cibic v: Železnik 2006, str. 35). Najpomembnejši cilj zdravstvene nege kot poklica je povečati blaginjo človeka in odriniti tisto, kar bi mu utegnilo škodovati za njegovo dobro. Vedno ko z nekom govorimo, se ustvari medčloveški odnos, ki je med medicinsko sestro in pacientom še posebej pomemben. Izrečene besede lahko pri pacientu vzbudijo pozitivne, negativne ali nevtralne predstave, čustvene povezave in pomene. Bolan človek včasih ne potrebuje drugega kot topel pogled, pomirjajoč dotik ali samo razumevajočo besedo. Zaradi vedno večje časovne stiske in uporabe različnih aparatur so osebni stiki omejeni na minimalen čas. Žal velikokrat medicinske sestre pozabijo, kako pomembna je prijazna beseda, nasmeh in nežen dotik, ob tem ko negujejo pacienta. Ljudje se med seboj razlikujemo. Razlike med nami niso samo kulturne, socialne, spolno in drugače definirane, morda so še večje razlike med nami kot posamezniki. Vsak posameznik po svoje razume, kaj se z njim dogaja, po svoje doživlja svoje stanje, prenaša bolezen, bolečino, spremembe in drugače razume, kaj mu pripoveduje medicinska sestra. Prav zaradi navedenega naj bi medicinske sestre povečale pozornost osebnim razlogom, osebnim zgodbam teh posameznikov in si tako pridobile pomembne informacije, s katerimi bi sooblikovale odločitve glede negovalne diagnoze. Celostni


28

Oblikovano: Desno

pristop upošteva tudi spoznanje, da človeško telo ni stroj, temveč organizem, ki funkcionira na biološki in na psihološki (duševni in duhovni) ravni (Martins in Jones v: Železnik, 2006, str.36). V zadnjem času tudi na področju zdravstva vse več govorimo o kakovosti dela. Kakovost dela je v veliki meri odvisna od vrednot, ki jih ima posameznik, in od vrednot, ki jih imajo pripadniki določene profesionalne skupine. Vsak človek ima svojo etiko, svoj pogled na svet in življenje, svoj vrednostni sistem, ki določa njegovo ravnanje. Zato je pri zagotavljanju kakovosti dela prva in najpomembnejša faza identifikacija vrednot. Med vrednotami, ki jih goji posameznik, in profesionalnimi vrednotami lahko obstajajo nesoglasja in konflikti, ki jih je nujno razrešiti. Skladnost oziroma neskladnost med vrednotami posameznika in tistimi, ki jih postavlja poklic, je najpogosteje glavni vzrok, da kljub enakim zunanjim dejavnikom nastajajo tako velike razlike v kakovosti dela med posameznimi zdravstvenimi delavci (Grbec, 2000, str. 101). 3.3.10.1 Lik medicinske sestre in njene vrednote Podobo medicinske sestre oblikujeta dva enako pomembna dela: osebna podoba in posebne poklicne lastnosti:

Osnovni pogoj za osebnostno podobo medicinske sestre je telesna, duševna, duhovna in socialna zrelost; pomembna je sposobnost sožitja z ljudmi, humanost, sposobnost empatije. Osebnostno podobo sestavljajo njene temeljne človeške lastnosti, kot so človekoljubnost, dobrohotnost, optimizem, spoštljivost, strpnost in druge. Na osnovnem človeškem liku slonijo tudi posebne poklicne poteze medicinske sestre.

Strokovna usposobljenost, pripadnost poklicni skupini, samostojnost, prijaznost, razumevanje, sprejemanje drugačnosti, doslednost, strpnost, umirjenost, zaupljivost in drugo so posebne poklicne lastnosti, ki izstopajo pri njenem delu s pacientom.

Medicinska sestra spoštuje temeljne človeške vrednote, kar ji omogoča, da svoje poklicno poslanstvo uspešno opravlja. Sledi naj moralnemu nauku, da ne stori drugemu tega, kar ne želi, da bi drugi storili njej. Posebno pomembno vrednoto predstavlja zdravje; skrb za zdravje je dolžnost in odgovornost do nje same in do drugih, je njena notranja vrednostna vedenjska namera. Medicinska sestra predstavlja svojo poklicno skupino najprej s samopodobo (identiteto), katere del je strokovna podoba. Primeren videz, obnašanje in vedenje so temelji njene suverenosti, znak samozavedanja in predstavljajo odnos do poklica, do drugih ljudi, do položaja in do institucije. Medicinska sestra se mora zavedati, da vsako njeno neustrezno, lahkomiselno, nečastno in ponižujoče dejanje prizadene ne samo paciente, temveč tudi druge pripadnike poklicne skupine. Meja med zasebnim in poklicnim življenjem medicinske sestre je zaradi pričakovanja družbe težko določljiva. Družba pričakuje, da medicinska sestra tudi zunaj delovnega okolja pomaga človeku (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 17. 2. 2005). Za svojo osebno rast in razvoj, za razvoj stroke, pa tudi za boljšo lastno osveščenost in obveščenost se medicinska sestra prostovoljno vključuje v organizacije (regijsko društvo,


29

Oblikovano: Desno

stanovski sindikat, strokovne sekcije, nevladne, politične, humanitarne in druge organizacije in združenja) z namenom krepitve stanovskega združevanja, solidarnosti in vpliva na aktualna dogajanja doma in v svetu. Medicinsko sestro zavezuje Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Vsaka medicinska sestra ima pravico do svojih vrednot in stališč. Če medicinska sestra ceni bolnika kot posameznika in izraža zaupanje v njegove želje po spremembah, potem si bo bolnik prizadeval, da bi mu uspelo. Medicinska sestra ne sme omejevati bolnika z močjo svojih vrednot in postavljati visokih pričakovanj. Če delo medicinske sestre preveč temelji na njenih lastnih vrednotah in stališčih, lahko bolnika prikrajša za priložnosti za rast in razvoj (Morisson Valfre et al., 2001). Za delo z bolnikom se je treba pripravljati in vzgajati, saj takšno delo ni samo služba, temveč ta služba zahteva poseben način življenja. V zdravstveni negi govorimo o liku medicinske sestre, ki jo prevzema težnja za dobrim, kar pomeni delovati dobro iz lastnega nagiba, na zaradi časti ali strahu. K temu sodijo dobri odnosi z najbližjimi, sosedski odnosi, odnosi v službi. Etično obnašanje ne sme biti omejeno samo na delovno mesto, ampak se mora odražati povsod. Medicinske sestre ne sme utesnjevati, postati mora del nje, jo osrečiti in ob njej osrečiti tudi druge (Železnik, 2003, str. 111). Izobraževani program na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru daje etiki posebno pomembnost, saj se zavedamo, da je poznavanje etike temelj za profesionalni odnos med medicinsko sestro in pacientom, predstavlja pa tudi možnost za osebno rast obeh udeležencev v odnosu. Skozi vsa tri leta želimo naučiti študente oblikovati in postavljati specifična vprašanja in jih usmeriti v razmišljanje o tem, kaj delajo in kako to počnejo. Skrb za človeka ni preprosta, je najpomembnejša v poklicu zdravstvene nege. Vodi do profesionalne odgovornosti, zato zahteva ustrezno mero znanja in spretnosti. Skrb torej pomeni več kot čustvena povezava ali odnos do sočloveka. Pomeni ustrezno voljo, moč in znanje, česar pa pacient velikokrat ni sposoben realizirati. V tej skrbi je temelj poklicne etike v zdravstveni negi (povzeto po Šmitek 1998 v: Železnik, 2003 str. 113). 3.3.11 Oblikovanje vrednot Prvih vrednot se otroci učijo doma v okviru družine, pozneje, ko se začnejo srečevati z drugimi ljudmi, pa nanje vplivajo tudi učitelji, prijatelji, politiki, sodelavci in družba nasploh. Romeo (Fry in Johanstone v: Naka in Kvas 2003, str. 227) te pristope podrobneje opredeli: prvi pristop je moraliziranje. Že tradicionalno starši poskušajo naučiti svoje otroke, kako naj živijo, jim privzgajajo načine obnašanja in vrednote, ki naj bi jim omogočili polno in produktivno življenje. Moralizem vključuje podajanje starševskih vrednot neposredno od staršev na otroke. Pristop danes ni več učinkovit, ker na otroke zelo hitro začnejo vplivati tudi druge skupine ljudi in mediji. Tak način učenja vrednot lahko pozneje otrokom povzroča težave. Ker niso imeli možnosti razviti svojih vrednot, so jih povzeli po drugih in ravnajo tako, da zadovoljijo predvsem okolico. Pričakovana ravnanja pa niso nujno tudi njihova prepričanja.


30

Oblikovano: Desno

Drugi način razvijanja vrednot temelji na predpostavki, da določen vrednostni sistem ni primeren za vsakogar. Starši dovoljujejo otrokom, da razvijejo svoj sistem vrednot, popolnoma brez vmešavanja, to pa povzroča osebne konflikte pri otrocih, ki so prepuščeni sami sebi. Tretji pristop je posredovanje vrednot z modeliranjem, kar pomeni, da so starši ljudje, ki živijo po določenih pravilih in zelo jasno kažejo svoje vrednote ter za njimi tudi stojijo. V takem okolju se otroci zgledujejo po starših in prevzemajo njihove vrednote. Tudi ta način posredovanja ni najbolj primeren, ker danes ni več tako zaprtih okolij in otroci srečujejo veliko ljudi z različnimi vrednotami, zato pogosto prihaja do konfliktov pri presoji. Četrti pristop, ki ga je razvil Luis Roth, temelji na pojasnjevanju vrednot. Ta pristop omogoča posameznikom, da razvijejo svoj individualni vrednostni sistem. Ne ukvarja se toliko z vsebinami vrednot, ampak bolj s procesom vrednotenja. Osredotoči se na to, kako posamezniki prevzemajo določeno vrednoto za svojo in kako na osnovi vrednot razvijajo določne vzorce obnašanja (Naka in Kvas, 2003, str. 227). 3.3.12 Vrste vrednot Vrednote imajo lahko moralni ali nemoralni pomen. Nemoralne vrednote se nanašajo na organizacijske zadeve, oblačenje, higieno in podobne življenjske odločitve, ki so odvisne od okusa posameznika in ne zahtevajo moralne presoje. Moralne vrednote vedno vključujejo moralne odločitve in so odvisne od posameznikovega pogleda na življenje, svobodo, človekove pravice, blaginjo, samoodločanje in podobno. Moralne vrednote so v pomembni povezavi z etiko in etičnimi načeli (Naka in Kvas, 2003, str. 226). 3.3.12.1 Kulturne vrednote Že znani sociolog Giddens je postavil vprašanje: Ali mi oblikujemo družbo, ali družba oblikuje nas? Kultura, v kateri posameznik odrašča in živi, ima velik pomen pri oblikovanju njegovih vrednot. Kulturne vrednote so sprejeti in prevladujoči standardi določene kulturne skupine. Te imajo skupaj z verovanjem zelo pomembno vlogo pri oblikovanju običajev in tradicij. Določajo tudi sprejemljivo in nesprejemljivo obnašanje ter komunikacijo med člani skupine. Vse kulture imajo moralni sistem in vrednote o tem, kaj je prav in kaj ne. Vsaka kultura ima tudi vrednote in verovanja glede zdravja in bolezni. Te vrednote vplivajo na način organiziranja zdravstvenega varstva, skrbi za bolne in na zdravstveno nego. Določene kulture, kot so anglo-ameriška in druge izrazito kapitalistične, zelo visoko vrednotijo suverenost in avtonomijo posameznika in njegove pravice, da odloča o svojem življenju in zdravju brez posredovanja drugih. Druge kulture, kot so plemenske in azijske ter tradicionalne mediteranske, zelo visoko vrednotijo družino in kolektivno in skupinsko odločanje ter podrejenost posameznika družini in skupnosti.


31

Oblikovano: Desno

Kultura ni statična in ljudje lahko prevzamejo vrednote drugih kultur, še posebej v multikulturnih okoljih. Vsaka kultura ima tudi svoj sistem etičnih načel, ki je produkt kulturnih in zgodovinskih dogajanj v določenem okolju. Ker ima zdravstvena nega pomembno vlogo v različnih kulturnih okoljih in izvajalci zdravstvene nege skrbijo za pripadnike različnih kulturnih skupin, je zelo pomembno, da medicinske sestre in zdravstveni tehniki razumejo in sprejemajo kulturne razlike o vrednotah in kako te vplivajo na obnašanje, verovanje, odločanje in zdravje njihovih pripadnikov (Naka in Kvas, 2003, str. 228). Nauki organiziranih religij se dotaknejo skoraj vseh aspektov človekovega življenja in delovanja. Mobilnost ljudi v današnjem času pomeni, da izvajalci zdravstvene nege skrbijo za pripadnike različnih veroizpovedi, zato je pomembno, da jih priznavajo in spoštujejo, le tako lahko zagotovijo kakovostno zdravstveno nego (Fry in Johanstone, 2002). 3.3.12.2 Osebne vrednote

Osebne vrednote so individualna verovanja, pogledi na svet, standardi in ideali, ki vodijo človekovo dojemanje življenja in obnašanja. Yeo in Morehhouse (1996) navajata, da so osebne vrednote za izvajalce zdravstvene nege zelo pomembne, ker vplivajo na strokovne odločitve. Vsak izvajalec zdravstvene nege ima svoj sistem vrednot, ki je posledica vzgoje, kulture, kulturnega okolja, vere, izobrazbe in izkušenj. Za sprejemanje etičnih odločitev je pomembno razumevanje lastnih vrednot in sprejemanje vrednot, ki so pomembne drugim posameznikom. 3.3.12.3 Profesionalne vrednote Profesionalne vrednote so dogovorjeni in sprejeti standardi določene profesionalne skupine (povzeto po Johanstone, 1998). Profesionalne vrednote so v zdravstveni negi opredeljene in zapisane v kodeksih obnašanja, profesionalnih standardih, razdelitvah kompetenc in etičnih kodeksih. Izvajalci zdravstvene nege se učijo o profesionalnih vrednotah v formalnih institucijah in šolah in neformalno z opazovanjem medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v praksi. Po določenem času, odvisno od posameznika, postopoma prevzamejo določene profesionalne vrednote v svoj osebnostni sistem vrednot. V zdravstveni negi določene vrednote niso moralne narave in se nanašajo na pravila oblačenja (uniforme in urejenost na delovnem mestu), higienske standarde, strokovne standarde in osvojene rutine postopkov. Druge profesionalne vrednote so izključno moralne narave in se nanašajo na dobronamernost in neškodljivost, pravičnost, avtonomijo, pozornost, odgovornost in drugo (Naka in Kvas, 2003, str. 228).


32

Oblikovano: Desno

3.3.12.4 Ustvarjalne vrednote

Ustvarjalne vrednote so tiste, ki jih pridobimo z delom in z našo pomočjo drugim. Vsakdo lahko pomaga drugemu odkriti nekatere vrednote. Jasno je, da izvajanje zdravstvene nege povzroča večje zadovoljstvo kot opravljanje dela za tekočim trakom. Kakršna koli pomoč ljudem predstavlja določene vrednote. Biti drugim koristen krepi občutek lastne vrednosti, krepi medsebojne odnose in širi čustveno in razumsko obzorje. Doseči, da se bolnik v postelji počuti udobno, nam daje občutek, da smo dosegli, kar je bilo treba. Toda pomagati drugemu v stiski pomeni, da smo se odzvali na njegovo človeško potrebo in to je v življenju pomembno (Tschudin, 2004, str. 24). 3.3.12.5 Izkustvene vrednote Izkustvene vrednote odkrivamo, ko ocenjujemo ljudi, dogodke odkrijemo. Ne moremo se kar tako pripraviti do tega, da bi bili srečni. Moramo nekaj ukreniti; gremo na primer na koncert, kjer nas osreči poslušanje glasbe. Čudovit sončni zahod ali pogled na mogočne slapove nam vzbudita občutek spoštovanja in občudovanja, kar nas poveže z naravo in neskončnostjo. Preden smo jih prvič izkusili, nismo mogli vedeti, ali bodo postali tudi naše vrednote. Enako velja za vrednote o ljudeh. Ko se srečamo s spoštovanja vrednim človekom, nam to poveča občutek pomembnosti spoštovanja. Vsako medicinsko sestro navdahne umirajoč otrok, bolan oče ali »navaden« bolnik . Medicinske sestre odkrivajo vrednote takrat, ko so ob njih (ko preprosto spoznajo, kaj in kdo so ti ljudje) (Tschudin, 2004, str. 25). 3.3.12.6 Vedenjske vrednote Vedenjske vrednote so tiste, ki jih odkrivamo ob načinu reagiranja v nesrečnih okoliščinah, pri katerih se ne moremo nadzorovati, na primer ob našem lastnem trpljenju ali trpljenju drugih. Vrednote postanejo pomembne samo, če jih lahko preizkusimo. Lahko sicer rečemo, da nam življenje pomeni vrednoto, toda to se običajno zgodi po preživeti nesreči, bolezni ali celo po dotiku s smrtjo. Takrat resnično cenimo svoje življenje. Vrednote v zdravstveni negi se nenehno preverjajo. V sodobnem času, ko vse mineva in je malo strinjanja o kakršni koli zadevi, posamezniki branijo svoja stališča. Tak moralni pluralizem je verjetno razlog, da se kot posamezniki ali kot družba zavedamo moralnih konfliktov in dilem. Vrednote se spreminjajo. Vrednote, ki se kar naprej ponavljajo v etiki, se nanašajo na vrednost življenja, na človekove pravice, dostojanstvo in spoštovanje. V zdravstveni negi imajo vrednote skrbi, zdravja in zdravstvene oskrbe posebno mesto (Tschudin, 2004, str. 26).

Izbrisano: ¶¶


33

Oblikovano: Desno

4 ETIČNO ODLOČANJE Etično odločanje je spretnost, ki se je študentje lahko naučijo z obvladovanjem teoretičnih podlag in prakticiranja spretnosti. Proces etičnega odločanja je namenjen reševanju problemov v zdravstveni negi. Modelov za etično odločanje je veliko. Prikazan je model petstopenjskega procesa odločanja v etiki zdravstvene nege, ki je podoben procesu zdravstvene nege – ta je instrument za reševanje problemov zdravstvene nege pacienta in je sistematičen pristop, pri katerem velja delovanje »korak za korakom«. Proces etičnega odločanja je namenjen reševanju problemov v zdravstveni negi. Tehniko reševanja etičnih dilem šele osvajamo in nam je potrebna ustrezna praksa. Zelo pomembno je, da študente seznanimo, da so etične dileme situacije, v katerih so moralne zadeve v konfliktu, kjer gre za težko rešljiv problem in za izbiro med dvema enako nezadovoljivima rešitvama (Železnik, 2003, str. 113). V prvem letniku si študenti Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru pridobivajo znanje iz profesionalne etike in filozofije na predavanju, kjer so jim obrazloženi osnovni pojmi, kot so morala, pravice, dolžnosti, vrednote in odnosi v povezavi z zdravstveno nego. Seznanijo se z deklaracijami, konvencijami, človekovimi pravicami, Kodeksom etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, s poklicno odgovornostjo in poklicnim odločanjem v zdravstveni negi. Etika je študentom predstavljena kot nauk o dobrem, pravilnem, s ciljem prevladovanja razuma nad čuti. V drugem letniku študenti opravljajo klinične vaje v učnih bazah Splošne bolnišnice Maribor in v zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor. Tako mentorice v učnih bazah kot tudi šolske mentorice koordinatorice, ki opravljajo pedagoško delo, zagotovijo, da je praktično delo ob bolniku vodeno v soglasju s strokovnimi in etičnimi načeli ter s posebno pozornostjo in dostojanstvom. Vsak dan postavljajo specifična vprašanja, ki se nanašajo na izvajanje zdravstvene nege in na pogosto kršena etična načela v praksi. V tretjem letniku se študenti zdravstvene nege na seminarskih vajah seznanijo s procesom etičnega odločanja v zdravstveni negi. V tem letu se na različnih oddelkih, kot so kirurgija, oddelek za intenzivno terapijo in anestezijo, psihiatrija, ginekologija in porodništvo, srečujejo z različnimi etičnimi dilemami (glej Železnik, str. 112). Cilj procesa etičnega odločanja je spoznati in ločiti pravilno od nepravilnega v situacijah, ki nam niso jasne. V ta namen mora prihodnja medicinska sestra poznati etične principe, etične sisteme ali etične teorije ali imeti oblikovane svoje osebne vrednote. Ko presojamo vrednote, se zavedamo, da ima vsak študent, vsaka medicinska sestra in vsak pacient svoj osebni sistem vrednot. Ta je nastal pod vplivom kulturnega okolja, verskega in političnega prepričanja, izobrazbe, življenjskih izkušenj in podobno. Poleg osebnega vrednostnega sistema ima medicinska sestra tudi poklicni vrednostni sistem, ki vključuje poklicne vrednote. Kodeks etike ima namen pomagati medicinski sestri pri oblikovanju etičnih vrednot ter biti vodilo in spodbuda pri zahtevnem delu v praksi zdravstvene nege. Študenti zdravstvene nege in medicinske sestre naj ne bi samo poznali etičnih načel, temveč tudi ravnali etično v vseh stanjih in ob vsakem času. Etična načela in standardi so vodilo pri poklicnem odločanju in delovanju nasploh. Študenti naj bi razvijali sposobnosti reševanja problema med delom s fenomeni in problemi, ki se pojavljajo v opisih situacij v zdravstveni negi.



34

Oblikovano: Desno

Delo, za katerega se študentje zdravstvene nege odločajo, ne prenese hladnega, neosebnega »uradniškega« odnosa do ljudi. Ljudi je treba imeti rad, saj samo na tak način lahko sprejemamo drugačnost drugega. Za takšno delo so potrebna specifična znanja. Etika v izobraževanju zdravstvene nege zavzema zelo pomembno mesto (Železnik, 2003 str. 114). Etično odločanje zahteva precejšnjo senzibilnost za etična vprašanja, poznavanje etičnih vidikov in sposobnost prepoznavanja možnosti, ki lahko vplivajo na etično odločitev. Manj kot nam je problem znan in čim težja je odločitev, tem bolj je pomembno, da v diskusijo o problemu in obstoječi dilemi vključujemo tudi druge. Pri sprejemanju odločitev si lahko pomagamo tudi s teoretičnimi modeli. Etično ravnanje in etično odločanje je odvisno od etične drže posameznika, njegovega znanja, možnosti izbire ali moči avtoritete. Posameznik se v okviru neke situacije odloča v skladu z etičnimi standardi. Vprašanji, ki se pojavita pri tem sta: Na čem temeljijo naši standardi? Kako bomo te standarde uporabili v situaciji, s katero se soočamo?

Pri iskanju odgovorov na ti dve vprašanji si lahko pomagamo s standardi, ki jih ponujajo različne filozofske in etične usmeritve (teleološka, deontološka in druge). Pristopi posameznih usmeritev pomagajo pri določanju, katero vedenje velja za etično in katero ne. Vendar tudi to ni dokončna rešitev, saj se na primer pomen koristi ali škode lahko različno pojmuje, kar velja tudi za druge etične principe (Trobec, 2006, str. 91).

Modeli ne zagotavljajo popolne formule za popolno odločanje v vsaki situaciji. Zavedati se moramo, da vsaka medicinska sestra s seboj prinaša lastno poznavanje etičnih vrednot, svoje življenjske izkušnje, spoznavne sposobnosti, moralno sposobnost, sposobnost sklepanja in osebno moralno motiviranost za dosego etične odločitve in njeno uresničitev. Modeli reševanja etičnih problemov običajno predvidevajo metodološki pristop k analizi obojne, dejanske in vrednostne dimenzije, ki sta vključeni v etične konflikte, in ponujajo sistematični pristop pri vključevanju etičnih vključitev v zdravstveno nego. Nekateri modeli ponujajo le okvirna navodila, medtem ko drugi ponujajo bolj podrobna navodila za etične odločitve. Žal ne obstaja univerzalen recept za etične odločitve v zdravstveni negi, ki bi deloval v vseh situacijah. Bolj smiselno je, da se pri reševanju posameznega etičnega problema, skladno s situacijo, odločimo za model, ki najbolj ustreza dani situaciji. Ta je odvisen od vrednot medicinske sestre, pacienta in drugih soudeleženih. Zavedati se moramo, da je večina etičnih problemov, s katerimi se soočajo medicinske sestre, pomembnih, ne pa tudi kompleksnih. So situacije, ko gre za konflikt vrednot v dejansko rutinski negovalni situaciji. Zanimive in moralno zapletene postanejo, kadar gre za vrednote, ki temeljijo na močnih kulturnih, religioznih in moralnih vrednotah. V takih primerih si pomagamo z izbranim modelom ali kombinacij modelov. Na različne načine smo ugotavljali, da sta etika in morala kompleksni zadevi, ki ju ni mogoče predpisati. Poiskati je treba drugačen način, da prihodnje delavce v zdravstveni negi »etično opremimo«. Bistvena usmeritev izobraževalnih programov je pridobivanje znanja in spretnosti za delo s pacienti, družinami ali skupinami, s poudarkom na kritičnem razmišljanju (Trobec 2006, str. 92).



Izbrisano: ¶

Izbrisano: ¶


35

Oblikovano: Desno

4.1 Moralni problemi in dileme Kdaj je problem moralni ali etični in kdaj ne? Situacija je lahko nejasna, ko se na primer skuša prikriti napako ali ko se ravna v nasprotju z vestjo posameznika, v primeru »boljše presoje« ali ko se je treba odločiti, ali bi bolnika premestili na drug oddelek. Prvi je mogoče moralni ali etični problem, drugi pa je bolj podoben strokovnim ali vodstvenim odločitvam. V obeh primerih imamo opravka z vrednotami, motivi, doživetji in izkušnjami ter tehtanjem mogočih osebnih ali poklicnih izidov (Tschudin, 2004, str. 86). Van der Arend in Remmmer van den Hurk (v: Tschudin, 2004) sta podrobno opisala moralne probleme, ki sta jih odkrila v svoji raziskavi. Vseh je preveč, da bi jih omenili, opazila pa sta štiri obsežna področja problemov, ki se ujemajo z naslednjimi situacijami: Usklajevanje delovanja in predpisov, na primer:

- občutki nemoči, - pravila, ki ovirajo premišljeno oskrbo, - nestrinjanje s predpisanimi aktivnostmi, - nejasna pravila oživljanja.

Besedna agresija do bolnikov: - prikrivanje napak, - neodločnost zaradi strahu, - sediranje bolnikov zaradi lagodnosti osebja, - neupoštevanje bolnikovih prepričanj.

Dejanja zdravnikov pri diagnosticiranju ali zdravljenju: - opustitev zdravljenja v nasprotju z bolnikovimi željami, - boleči postopki obravnave ali zdravljenja, - odklonitev pregleda v nujnem primeru, - poskusi na umirajočih ljudeh, - predpisovanje zdravil brez zdravnikove vednosti, - ustavitev dajanja hrane in pijače, da bi pospešili smrt.

Dejanja bolnikov ali družine: - prevzemanje premajhne odgovornosti za bolnikovo okrevanje, - prepričevanje bolnikov k sodelovanju, - neustrezno posredovanje družine, - soočenje z bolnikovimi spolnimi potrebami, - nestrinjanje z bolnikovimi odločitvami.

V Veliki Britaniji bi v podobnih primerih verjetno dobili podobne rezultate. V študiji, opravljeni v Južni Koreji med študenti zdravstvene nege, so pri družinah bolnikov naleteli na glavni problem omalovaževanja etičnega načela vrednote življenja (Han in Ahn v: Tschudin, 2004, str. 87). To pomeni, da so člani družin dvignili roke od svojih bolnih umirajočih sorodnikov, jih niso obiskovali in se zanje niso zanimali. To pa lahko pomeni, da so bili bolniki zanemarjeni. Čeprav se to dogaja v drugačni kulturi in drugačnem sistemu zdravstvene oskrbe, kakršna je v Veliki Britaniji, se bodo ob naraščajoči kulturni različnosti vse medicinske sestre srečale s situacijami, ki bodo na nek način nenavadne.


36

Oblikovano: Desno

Zato morajo biti posebej pozorne na potrebe, drže in ranljivosti ljudi iz različnih etičnih skupin. Razlika med problemom in dilemo je, da ima problem potencialno rešitev. Dilema je nima; obstaja samo izbira med dvema (ali več) enako težkima, slabima ali nemogočima možnostma. To se dogaja v mnogih življenjskih situacijah. Pogosto ima vsaka od ponujenih možnosti enako težke posledice. V bistvu ni izbire. Veliko teh situacij se nanaša na začetek ali konec življenja. Ko govorimo o etičnih dilemah v zdravstvu, večina ljudi takoj pomisli na splav ali evtanazijo. Oba pojava se dotakneta predstav, kako in kdaj se življenje začne in konča, kakovosti, vrednosti in svetosti življenja ter s smislom življenja in z našo pravico nadzora nad lastnim življenjem. Življenje je to, kar imamo vsi skupno, vse, kar se dotika življenja nasploh, zadeva tudi nas. S spremljanjem, kaj se dogaja drugim ljudem, skrbimo tudi za lastna življenja in napredek (Tschudin, 2004, str. 99). Ob pregledu kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ugotavljamo, da se pojavljajo etične dileme že ob prvem stiku s pacientom: obravnava pacienta, problem avtonomije, obravnavanje zasebnosti in dostojanstva pacienta, pristojnost za izvajanje določenih postopkov in posegov, delovanje v korist pacienta.

4.2 Sprejemanje etičnih odločitev Medicinske sestre se pri svojem delu nenehno srečujejo s situacijami, ko morajo sprejemati odločitve. Mnoge od njih so vodstvene odločitve, nekatere so strokovne in številne so povsem etične odločitve. Medicinske sestre morajo tudi pomagati bolnikom, kolegom pri sprejemanju odločitev. Sprejemanje etičnih odločitev se v bistvu ne razlikuje od sprejemanja katere koli druge odločitve. Mogoče se zdi težje sprejemati etične odločitve, ker je etika kot taka področje, ki je še vedno precej nejasna in ima pridih višje ravni razmišljanja. Vsekakor etika ni nekaj intelektualnega in zapletenega, je nekaj vsakodnevnega in praktičnega. Nedvomno je treba včasih sprejemati pomembne življenjske odločitve, toda te že temeljijo na drugih, prej sprejetih, in vse izvirajo iz ozadja vrednot, prepričanj in odzivov, ki jih imajo posamezniki (Tschudin, 2004, str. 85). Katharine Smith (v: Tschudin, 2004, str. 85) navaja osebne in poklicne značilnosti, ki prispevajo k sprejemanju etičnih odločitev. Našteva vrsto misli, vrednot, prepričanj, etičnih načel in moralnega presojanja, vere, znanja, izkušenj, vesti, čustev in odnosov do bolnika in družine, kot na primer zaupanje in povezanost. Smithova je menila, da obstajata dva vzajemna in neločljiva elementa, ki sta pomembna pri sprejemanju etičnih odločitev: preudarjanje in vključevanje. Preudarek je »pogovor v glavi« in privzet postopek, kadar mora biti sprejeta kakršnakoli odločitev. Vključevanje pa je vgrajevanje etične odločitve medicinske sestre v klinični kontekst, kjer se pojavi. Vključuje vlogo, komunikacijske


37

Oblikovano: Desno

vzorce, vpliv in odnose. Na osnovi teh dveh vidikov sledita odločitev in dejanje, ki je v bolnikovem najboljšem interesu. V svoji študiji sta Arie van der Arend in Cornie Remmesvan der Hurh (v: Tschudin, 2004, str. 85) natančno opisali probleme medicinskih sester, za katere sta menili, da so etične narave. Študija je pretehtala tudi resnost opisanih problemov in kako se razlikujejo med različnimi ustanovami, v katerih je bila izvedena. V različnih pogojih so medicinske sestre menile, da bili najbolj resni organizacijski problemi, pa tudi problemi z drugimi strokami so bili na splošno uvrščeni zelo visoko. Medicinske sestre so jih opredelile kot moralne probleme najpogosteje v situacijah, v katerih so se počutile moralno nemočne, ker niso mogle za bolnika storiti ničesar. Bolnik je trpel zaradi počasnega urejanja premestitve na drug oddelek, institucionalna pravila so ovirala zdravstveno nego, zasebnost bolnikov in njihovih družin ni bila dovolj upoštevana in zagotovljena. Avtorja sta ugotovila, da manj ko imajo medicinske sestre vpliva pri takšnih situacijah, bolj so to doživljale kot moralne probleme. Pri sprejemanju etičnih odločitev mora medicinska sestra ugotoviti, kako so problemi nastali, kakšni so in kaj se da storiti. 4.2.1 Modeli sprejemanja odločitev Sprejemanje etične odločitve je podoben postopek kot sprejemanje vsake odločitve, vendar je tu lahko vpletenih več sestavin, ki jih je treba bolj osvetliti in o njih razpravljati temeljiteje kot pri drugih postopkih sprejemanja odločitev. Pogosto v situacijah etičnega problema jedro zadeve ni jasno ali vsaj ne takoj. Okoliščine se razvijajo in z njimi tudi osrednje žarišče. Resnica vznikne, vendar ni izhodišče. Narejenih je bilo mnogo poskusov, da bi našli najboljši ali najbolj uporaben model za sprejemanje odločitev. Modeli lahko pomagajo, lahko tudi ne. Štiri načela so bila zamišljena kot vzorčni model za sprejemanje etične odločitve, toda pokazalo se je, da so preveč omejujoča v pogojih, kjer je raznolikost bolje ovrednotena kot gotovost. Kljub temu moramo pri sprejemanju odločitev upoštevati etična načela in modeli za sprejemanje etične odločitve so tukaj poudarjeni. Nobenemu modelu ali načelu naj ne bi zagotavljali izključne vloge ali mu slepo sledili. Modeli se verjetno najbolj odražajo v sprejeti odločitvi, kako se učim, kako in zakaj je bila določena določitev sprejeta in ali je bila koristna (Tschudin, 2004, str. 88). Anne Davis in sodelavci (v: Tschudin, 2004, str. 87) so ustvarili model, sestavljen iz desetih sestavin, ki »lahko pomagajo pri razpravi, analizah in razvoju etično podprtih odločitev«. Ta model je lahko prirejen tudi za uporabo pri razvoju predpisov ali na ocenjevalni ravni in se uporablja pri odločitvah, ki se nanašajo na individualno oskrbo bolnika. Sestavljen je iz elementov, ki jih moramo upoštevati, kot na primer poistovetenje strank ali zainteresiranih, vpletenih v situacijo, oziroma tistih, ki so prizadeti s sprejeto odločitvijo. Mary Grepp (v: Tschudin, 2004, str. 88) je oblikovala model sprejemanja etične odločitve za raziskavo tistih izkušenj, verovanj in nagnjenosti, ki vplivajo na odzive v situacijah in


38

Oblikovano: Desno

na druge ljudi. Ta model je treba vidno predstaviti in je priporočljiv zaradi svoje sociološke perspektive interakcij med bolniki, medicinskimi sestrami in tistimi množičnimi dejavniki, ki lahko spodbujajo ali zavirajo procese etičnega odločanja. Husted in Hustered (v: Tschudin, 2004, str. 88) sta v Modelu pravilnega sprejemanja odločitve za osnovo vzela pogovor med medicinsko sestro in bolnikom, ki ga avtorja opisujeta kot nujnega, da se medicinska sestra zaveda bolnikove enkratne narave. Model temelji na šestih ne nasprotujočih si, vendar odločilnih poudarkih: neodvisnosti, resnicoljubnosti, dobrodelnosti, svobodi, zasebnosti in zvestobi. Ian Tompsoan in sodelavci (v: Tschudin, 2004, str. 88) so orisali model, osnovan na kratici D E C I D E (odločiti): D Definiranje (določitev) problema/-ov E Etični pregled C Cenitev (tehtanje) možnosti I Iskanje (raziskovanje) rešitev D Določitev (odločitev) za delovanje E Evalvacija (vrednotenje) rezultatov Model je grafično prikazan kot krog z začetno točko (krizna situacija), ki mora biti opredeljena v sredini, in naslednjim problemom, ki je natančno opisan proti obodu. Model je uporaben, ker si je mogoče preprosto zapomniti besedo DECIDE (odločiti). 4.2.2 Petstopenjski model etičnega odločanja Ko si študentje na seminarskih vajah izberejo temo, ki jo bodo obravnavali (npr. splav, AIDS, nameščanje pleničnih predlog pri bolniku, ki še lahko nadzira fiziološke funkcije, transplantacija organov, umetna oploditev, bolnik v terminalni fazi, odklanjanje transfuzije krvi zaradi verske pripadnosti, evtanazija, fiksacija psihiatričnih bolnikov, posredovanje informacij itd.), jo obdelajo po prikazanem modelu: Zberejo, analizirajo in interpretirajo informacije. Zbrati je treba čim več

informacij o etični dilemi v obravnavi. Tukaj se pogosto srečujejo s problemi zaradi omejenih možnosti. Zbrati morajo čim več informacij o družini, o fizičnem, psihičnem ali socialnem problemu, ki povzroča etično dilemo.

Opredelijo dilemo, ki mora biti maksimalno jasna in je lahko tudi kot oblika stanja ali ugotovitve.

Sestavijo seznam vseh alternativnih možnosti, mogočih aktivnosti, s katerimi lahko rešujejo dilemo brez navajanja posledic za bolnika/pacienta. Različna vprašanja, ki se jim pri tem porajajo, predstavijo skupini in predavateljici, nato se skupaj posvetujejo.

Sledi analiza prednosti in slabih strani izvedbe vsake alternativne možnosti in aktivnosti posebej. Treba je predvideti in vrednotiti posledice za izvedbo vsake aktivnosti posebej. Ocenijo predvidene koristnosti za bolnika, pacienta oziroma najrealnejšo možnost rešitve.

Odločijo se o rešitvi. Izberejo rešitev, ki ima največ soglasij – po možnosti soglasje vseh udeležencev v skupini, kar bi bila sicer idealna rešitev, vemo pa, da


39

Oblikovano: Desno

vedno ni tako, saj vselej obstaja odprto vprašanje o korektnosti odločitve. Vemo, da se je najtežje odločiti in živeti s posledicami odločitve (Železnik, 2001, str. 25).

Tudi sama lahko opišem primer iz lastnih izkušenj. V začetku študija sem imela priložnost prek študentskega servisa voziti ledvične bolnike na hemodializo in po nekaj vožnjah sem že spoznala ljudi in njihove življenjske navade. Živeti z odpovedjo ledvic pomeni mnogo odrekanja v njihovem življenju. Med njimi je bil pacient, ki je bil tudi rahlo prizadet od možganske kapi. Njegove kretnje so bile okorne in govor težko razumljiv, ampak sva se nekako le razumela. Nekega dne sem ga prišla iskat v dializni center, da bi ga odpeljala domov. Vsi pacienti še pred odhodom domov pojedo toplo malico. Omenjeni pacient je bil med zadnjimi, ker je jedel zelo počasi. Zdravstveno osebje je bilo že nestrpno, ker bi vsi že radi odšli domov po napornem dnevu, zato smo vsi čakali le še na tega pacienta. Vse je bilo še v redu, dokler se niso začeli norčevati iz njega in iz mene z besedami, ki etično nikakor niso primerne za zdravstvenega delavca. Medicinska sestra, ki je že po naravi bolj groba in nič kaj prijazna oseba, je dobila svojo glavno vlogo in bila takoj v središču pozornosti. Rekla mi je: »Ali mu ne moreš zmetati hrane s krožnikom vred v usta, da bi prej pojedel? Saj če bi se mu zaletelo, bi mu že ponudila umetno dihanje, saj si visoka zdravstvena šola!« Vsi naokoli so se začeli smejati, meni pa niti najmanj ni bilo do smeha in niti najmanj nisem mogla verjeti, da je to res, kar sem slišala. Pacient jih je slišal, jih pogledal z žalostnim obrazom in jedel naprej. Neznansko se mi je smilil, ampak bila sem v takem šoku, da nisem mogla izgovoriti niti besede. Samo resno sem jih gledala in oni so se še bolj smejali. Pa tudi če bi jim rekla, da tako obnašanje ne sodi zraven, me ne bi upoštevali, ker sem bila stara komaj 19 let. Pacient je vse razumel, le govoriti ni mogel in zato je jedel še bolj počasi. Namesto da bi mu ponudila pomoč pri hranjenju, ga je raje zmerjala in se norčevala iz njega. Tisti dan sem ga pripeljala domov z enourno zamudo, bil je tako žalosten in nobena moja tolažilna beseda ni pomagala. Bilo mi je tako hudo, da sem komaj zadrževala solze. Mislila sem si, to naj bi bil human odnos in spoštovanje pacientove osebnosti, sočutje in kompetenca profesionalne etike? Najraje bi jih dala kar v časopis, tako sem bila jezna. Od tega dogodka naprej imam velik odpor do dializnega centra in če je le mogoče, se izogibam pogovoru s tem osebjem. Če bi se mi danes zgodilo kaj takega, ne bi bila tiho, že zato ne, ker imam znanje, ki sem ga pridobila na naši fakulteti. Zato so osnova teoretična izhodišča etike, ki se prenašajo z znanjem v prakso, še posebej pomembna. Etično odločanje je spretnost, ki se je študentje lahko naučimo z obvladovanjem teoretičnih podlag in prakticiranja spretnosti pri reševanju stvarnih etičnih problemov v sodelovanju z mentorji in predavatelji. Model odločanja zahteva veliko znanja, izkušenj, časa in dela v timu. O tem govori odnosna etika. Odnosna etika je usmerjena k ustvarjanju povezav med ljudmi s pomočjo spoštovanja in zaupanja in z namenom izraziti sočutje med zdravljenjem in nego. Odnosna etika pomeni vzpostavljanje in ohranjanje komunikacije. Pomeni tudi, da je etika vključena v vsakodnevne stike med ljudmi in ni le »raziskovanje moralne trdnosti v trenutku krize. Odnosna etika obsega štiri osrednje koncepte: 1. etika pomeni, »kako« obravnavamo drug drugega za razliko od kliničnih odločitev,

»zakaj« izberemo določeno obravnavo, 2. etično dejanje ja recipročno, torej izvajalci in prejemniki skrbi dobivajo in dajejo,


40

Oblikovano: Desno

3. osebna avtonomija se razvija in izraža s povezavami med ljudmi, in ne le z individualnimi pravicami,

4. etika je bolj vprašanje »Kaj naj bi zdaj storil/-a?« kot trditev »To bi moral/-a storiti« (po Bergumu, 2003, str. 144). Če uporabimo sociološki pogled na etično odločanje medicinskih sester, predvidevamo, da odločitve sprejemajo tudi na osnovi svoje družbene vpetosti. Poglejmo samo prisotnost medsebojnega (socialnega) zaupanja kot temeljnega pogoja za etično delovanje. Po mednarodni raziskavi je Slovenija dokaj neprijazno okolje za vzpostavljanje etike skrbi: samo 14 % anketirancev Slovencev meni, da je ljudem v splošnem zaupati, medtem ko tako meni 43 % Švicarjev (Delhey in Newton v: Pahor, 2003, str. 144). Kaj je dobro, ni mogoče povedati enkrat za vselej, v nekih splošnih pravilih, npr. kodeksih etike, mogoče je le razmišljati, v katerih okoliščinah lahko pride do nečesa, kar vsi vključeni doživljajo kot »dobro«. Kako vzpodbuditi ustvarjanje takih okoliščin, je vprašanje o zagotavljanju virov za etično delovanje, kot so čas, prostor, znanje in moč. Treba bi bilo pogledati, kako formalna in neformalna socializacija zdravstvene delavce usposobita za etično delovanje, za pozornost, odgovornost, kompetentnost in odzivnost (Sevenhuijsen v: Pahor, 2003, str. 146).

Izbrisano: ¶¶


41

Oblikovano: Desno

5 RAZPRAVA Bistvo je, da smo ljudje sami vrednote (Tschudin, 2003, str. 96). Katere vrednote naj bi imela izoblikovane medicinska sestra pri delu z bolniki za zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege? Ljudje, ki se odločajo za poklic medicinske sestre, po navadi močno poudarijo osebnostne vrednote. Kakovost dela medicinske sestre pa je odvisna od vrednot, ki jih ima v svojem vrednostnem sistemu. Pri zagotavljanju kakovostne zdravstvene nege je najpomembnejša faza identificiranje vrednot, ki nas vodijo in usmerjajo pri delu. Med vrednotami, ki jih goji posameznik, lahko pride do nesoglasji in konfliktov, ki jih je nujno razrešiti. Zato je kakovostna zdravstvena nega odvisna od skladnosti in neskladnosti posameznikovih vrednot, od vrednot, ki jih postavlja poklic. Medicinske sestre imajo v oporo kodeks etike, katerega namen je medicinskim sestram pomagati pri oblikovanj etičnih vrednot in jim je kot vodilo in vzpodbuda pri delu v zdravstveni negi. Menim, da mora vsaka medicinska sestra večkrat vzeti v roke kodeks etike, prebrati načela in jih upoštevati pri svojem delu. Kodeks etike je za medicinsko sestro kot sveto pismo, v pomoč ji je še posebej takrat, ko se znajde pred zahtevnimi dilemami. Kako bo medicinska sestra ravnala ob soočenju z etično dilemo, pa je odvisno od njenega doživljanja, saj sta doživljanje in vedenje tesno povezana. Velikokrat se pri kršenju etičnih načel v poklicu vede in ravna prav nasprotno temu, kar človek doživlja. Zato je pomembno, da je medicinska sestra dovolj trdna, da je tudi pritiski iz okolja ne morejo prisiliti k neetičnosti. Zmožnost etičnega odločanja odlikuje medicinsko sestro v odgovorno in pristojno medicinsko sestro, ki je sposobna samostojnega odločanja v profesionalnem delovanju. V času formalnega izobraževanja si študentje pridobijo znanje iz filozofije zdravstvene nege in profesionalne etike. Predmet etika je zelo uporaben, saj pri študentih razvija sposobnosti etičnega presojanja in odločanja. Zato je naloga medicinske sestre, da se permanentno izobražuje, saj je potrebno veliko znanja in izkušenj, da lahko v določeni situaciji izvede ustrezno etično aktivnost za bolnikovo dobro. Etika daje tudi smisel poslanstvu izobraževanja zdravstvene nege, ki se izraža v osebnosti študenta diplomanta zdravstvene nege, zato ima širši human in družbeni vpliv, ker se njegovo etično in moralno obnašanje potrjuje tudi v družbenem in kulturnem kontekstu (Bohinc, 2003, str. 106). Za konec naj dodamo misel: Če medicinska sestra prav doživlja svoje delo, poslanstvo, zdravstveno nego, poklic in bolnike ter druge ljudi, s katerimi in za katere delo opravlja, doživlja samega sebe kot človeka z dostojanstvom. V povezanosti s stvarnostjo doživlja sebe kot celovito osebnost, ki smiselno etično ravna in s tem tudi profesionalno deluje (glej Bohinc, 2003).

Izbrisano: sami

Izbrisano: , str.


42

Oblikovano: Desno

6 SKLEP Vrednote v družbi se spreminjajo, posledično pa se spreminjajo tudi vrednote v zdravstveni negi. Vsaka generacija medicinskih sester mora v sebi odkriti sebi lastne vrednote, vrednote, ki ji dajejo smernice za njeno poklicno pot. Na vrednote medicinske sestre je težko vplivati, kajti so del njene osebnosti, ki so pridobljene v času njene mladosti na podlagi vrednot njene družine in družbe. Medicinske sestre imajo že v času izobraževanja delno izdelane vrednote, ki pa se seveda lahko spremenijo, ko začnejo delati. Spremeni se vrstni red pomembnosti vrednot, tako se npr. vrednota denarja pojavi pred vrednoto samoizpopolnjevanja. Do neke mere so take spremembe logične, kajti medicinska sestra se sooči z razliko med pridobljeno teorijo v času študija in prakso. Vrednote so tiste, ki bodo usmerjale posameznikovo ravnanje in doživljanje, vrednote bodo organizacijsko jedro njegove osebnosti, zato je pomemben proces oblikovanja vrednot, ki je ključnega pomena za oblikovanje osebnosti. Razlog, zakaj je treba razmišljati o vrednotah, je v samem delovanju osebnih vrednot, saj spodbujajo vse in vsakogar. Če lahko identificiramo vrednote, v katere verjamemo, identificiramo vse načine, kako lahko te vrednote izvršujemo v vsakdanjem življenju in stremimo k njihovemu popolnemu uresničenju, potem smo dosegli velik napredek. Brez vrednot ni etike. Medicinske sestre se pri vsakdanjem delu srečujejo s situacijami, ko morajo sprejemati etične odločitve. Mnoge medicinske sestre se počutijo nemočne pri sprejemanju etičnih odločitev. Zato je pomembno, da medicinske sestre, babice in zdravstveni tehniki pri svojem delu upoštevajo najpomembnejša splošna etična načela: spoštovanje avtonomije, načelo dobrodelnosti, načelo neškodljivosti in načelo pravičnosti. Etična načela so vodilo pri sprejemanju etičnih odločitev in moralnem ravnanju, predstavljajo začetno točko, usmerjajo naše mišljenje pri reševanju etičnih dilem. Kako se bo posameznik odločil, v tem primeru medicinska sestra, pa je odvisno od njega samega. Pri sprejemanju odločitev je največkrat treba ugotoviti, kako so problemi nastali, kakšni so in kaj se da storiti.


Izbrisano: ¶

Izbrisano: ¶


43

Oblikovano: Desno

7 ZAHVALA Zahvaljujem se gospe dr. Danici Železnik za vodenje in pomoč pri izdelavi diplomske naloge, predvsem pa, da je bila na predlog moje prvotno določene mentorice takoj pripravljena prevzeti odgovornost za mojo diplomsko nalogo. Zahvaljujem se gospe pred. Mileni Pišlar za potrpežljivost, za skrben pregled diplomskega dela in za vse koristne nasvete. Zahvaljujem se gospe Ivi Pirc Šepec za dosledno lektoriranje diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi svoji družini za vso podporo, razumevanje in veliko pomoč v času mojega študija. Prav po njihovih zaslugah je bil dosežen moj uspeh.

Izbrisano: ¶

Izbrisano: ¶


44

Oblikovano: Desno

8 LITERATURA Allender J. A., Spradley Walton B. Community health nursing. Concepts and Practice. (5 th ed.). Philadelphia: Lippincott Wiliams&Wilkins, 2001. Bohinc M. Filozofija zdravstvene nege in profesionalna etika. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, Univerza v Ljubljani, 2003. (skripta za interno uporabo). Bohinc M. Izobraževanje za etično odločanje v zdravstveni negi. V: Klemenc in sod. ur. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2003: 102–10. Cibic D. Ljudje za človeka. Obzor Zdr N 1998; 32: 21–14. Cibic D. (et al.): Mali leksikon terminoloških izrazov v zdravstveni negi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenje, 1999: 35. Delhey, Jan, Newton, Kenneth (2003): Who trusts? The origins of social trust in seven societies. European Scieties Vol. 5 No 2: 93–138. Filipčič K. Pravna odgovornost medicinske sestre za poslabšanje zdravja in izdajo poklicne skrivnosti. Obzor Zdr N 2002; 1: 15–21. Fry S. Johanstone MJ. Ethics in nursing practice. A guide to ethical decision making, 2 nd Ed. Oxford UK: Blackwell publishing, 2002. Geč T. Patronažna medicinska sestra in okolje. V: Kersnič P (ur.), Filej B (ur.), Zbornik predavanj in posterjev 3. Kongresa zdravstvene nege »Zdravstvena nega – okolje in viri«. Portorož, 12.–14. september 2001. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenje, 2001: 185–189. Giddens A. Sociology. 2nd Ed. Fully revised & updated. Cambridge. Polity Press, 1995. Grbec V. Kakovost dela v zdravstvu temelji na vrednotah. Ljubljana: Obzor Zdr N 2000; 34: 101–02. Grbec V. Prvi kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. V: Klemenc in sod. ur. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2003: 123–26 . Grbec V. Od medicinske etike do etike v zdravstveni negi. Ljubljana: Obzor Zdr N 2004; 38: 183–184. Grbec V. Pravice bolnikov kot del človekovih pravic. Zbornik predavanj. Sekcija kirurških medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Radenci, 17. in 18. 2. 2000.


45

Oblikovano: Desno

Haralambos M, Holborn M. Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1995. Henderson, V. Osnovna načela zdravstvene nege (prevod Kalčič, D.). Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Ljubljana, 1998. Johanstone MJ. Determining and responding effectivly to ethical professonal misconduct in nursing: A report to the Nurses Board of Victoria. Melburne. RMIT University, 1998. Klemenc D. Medicinska sestra – zagovornica pacientovih pravic. Obzor Zdr N 2004; 38: 287–96. Kvas A, Seljak J. Slovenske medicinske sestre na poti v postmoderno. Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2004: 113–42. Martins HMG, Jones MR. What's so different about mobile information communication technologies (MICTs) for clinical work practices? A review of selectet pilot studies. Health Inform J 2005; 11(2): 123–24. Morrison Valfre M, RN; BSN MHS; FNP. Foundations of mental health care. 2 nd ed. Missouri: Mosby, 2001. Musek J. Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy, 1993. Musek J. Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Educy, 2000. Naka S, Kvas A. Razvoj vrednot in načelo pravičnosti. V: Klemenc D in sod. ur. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2003: 225–37. Navodilo za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Uradni list RS 1998; 19: 1276–1280. Šušteršič O, Horvat M, Cibic D, Peternelj A, Brložnik M.: Novosti – Izkušnje – Pobude. Patronažno varstvo in patronažna zdravstvena nega – nadgradnja in prilaganje novim izzivom. Obzor Zdr N 2006; 40: 247–252. Orem DE. Nursing: concepts of practice. (6th ed.). St. Louis: Mosby, 2001. Pahor M. Moč za pomoč. Družbene okoliščine etičnega odločanja medicinskih sester. V: Klemenc D in sod. ur. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2003: 139–147. Rajh I. Zdravstvena nega otročnice in novorojenčka v patronažnem varstvu. Diplomska naloga. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000. Rajkovič V, Šušteršič O. Informacijski sistem patronažne zdravstvene nege. Kranj: Moderna organizacija 2000.


46

Oblikovano: Desno

Ramovš J. Osebnostne osnove etičnega ravnanja v poklicu. V: Toplak L ur. Profesionalna etika pri delu z ljudmi. Ljubljana: Univerza V Mariboru in Inštitut Antona Trstenjaka, 1996: 67–81. Rider Ellis J., Nowlis E. A. Nursing – a human needs approach. 4 th ed. Boston: Houghton Mifflin Company, 1989 Sevenhuijsen, Selma (2003): Prostor za skrb. Pomen etike skrbi za socialno politiko. V Sevenhuijsen, Selma in Švab, Alenka (ur): Labirinti skrbi. Ljubljana: Mirovni inštitut. Sruk V. Leksikon morale in etike. Maribor: Ekonomska poslovna fakulteta, 1999. Stuart G, Suundeen S. Principles and practice of psyhiatric nursing. 2 nd Ed. St. Louis: C. V. Mosby Company, 1983: 62–63. Šmitek J. Pomen človekovega dostojanstva v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 2006; 40: 23–35. Šmitek J. Zdravstvena nega – etična disciplina in praksa. V: Klemenc D (ur.). Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2003: 34–40. Škerbinek L. Poklicna identiteta slovenskih medicinskih sester. Maribor: Zbornik strokovnega srečanja. Sekcije medicinskih sester v vzgoji in izobraževanju, 2001: 1–14. Šušteršič O, Rajkovič U. Stanje dokumentiranja procesa zdravstvene nege v Sloveniji. V: Kaluža Jindrich (ur.). Sinergija metodologij: zbornik 24. mednarodne konference o razvoju organizacijskih znanosti, Slovenija, Portorož, 16.–18. marec 2005. Kranj: Moderna organizacija, 2005: 1327-1341. Tompson JE, Melia KM, Boyd KM. Nursing ethics 3rd Ed. New York: Churchill Livingstone, 1994. Trček J. Medicinska psihologija. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Višja šola za zdravstvene delavce, 1986. Trobec I. Vplivi na etično odločanje in priprava študentov na etične odločitve. Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške nege: zbornik predavanj in posterjev 1. simpozija zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeležbo. Ponatis. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: 90–92. Trstenjak A. Slovenska poštenost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka, 1995: 182. Tschudin V. Etika v zdravstveni negi: razmerja skrbi. Ljubljana: Educy: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2004.

Izbrisano: –


47

Oblikovano: Desno

Tschudin V. Kaj je skupno managerjem in etiki? V: Klemenc D in sod. ur. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2003: 93–101. Urh I. Etične dileme na področju raziskovanja v zdravstveni negi. V: Klemenc D in sod. ur. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2003: 41–48. Vrbovšek S. Kompetentnost kot element etike skrbi v diskurzu zdravstvene nege. V: Klemenc in sod. ur. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2003: 279–91. Vuga S. Proces zdravstvene nege v patronažnem varstvu. Ljubljana: Zdravstveno varstvo, 1988: 1–45. Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list RS, št. 23/05 – prečiščeno besedilo. Završek R, Žurej J. Področje delovnega prava in odškodninskega prava. V: Kersnič P ur., Filej B ur. Zbornik predavanj in posterjev 4. kongresa zdravstvene nege »Globalizacija in zdravstvena nega«. Portorož, 1.–3. oktober 2003. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2003: 29–34. Zerwekh J, Caasborn JC. Nursing today. St. Louis: Elservier, 2003. Železnik D. Etika v izobraževalnem programu medicinskih sester. V: Klemenc D (ur.). Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2003: 111–115. Železnik D. Podajanje etičnih vsebin študentom na Visoki zdravstveni šoli Univerze v Mariboru. Etika in poslovna kultura v zdravstveni negi: zbornik predavanj, dvorec Vogrsko pri Novi Gorici, 9. april 2001. Nova Gorica: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2001: 22–27. Železnik D. Pomen komunikacije in etike v zdravstveni negi. Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške nege: zbornik predavanj in posterjev 1. simpozija zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeležbo. Ponatis. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: 35–41. Živič Z. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije v luči zdravstvene nege. V: Zdravstvena nege v luči etike. Klemenc D. et al (ur.). Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2003: 322. Yeo M, Moorhouse A. Concepts and cases in nursing ethics, 2nd Ed. Ontario, Canada: Bodwiew Press, 1996. Internetni viri:


48

Oblikovano: Desno

Bergum, Vangie (2003): Relation ethics. What is it? Dosegljivo na: http://www.phen.ab.ca/materials/intouchvoll/intouch1-02.html, junij, 2008. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 2005. Dosegljivo na: http//www.dmsbzt-mb.si/kodeks_etike.html, Ljubljana 17. 2. 2005 (29. 6. 2008). Nacionalni program zdravstvenega varstva Republike Slovenije – Zdravje za vse do leta 2004. Uradni list RS, št.49/2000. Dosegljivo na: http://wwwuradni-list.si/ulonline.jsp?urlid=200049&dhid=10384 (29. 6. 2008). Patronažno varstvo (PV). Dosegljivo na: http://www.zd-mb.si/indeks.php?id=49 (29. 6. 2008). Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Uradni list RS, št. 19/98, 47/98, 26/2000, 67/2001, 33/2002, 37/2003, 117/2004 in 31/2005. Dosegljivo na: http//zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO213.html (29. 6. 2008). Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Uradni list RS, št. 100/2005 – prečiščeno besedilo. Dosegljivo na: http://www.uradni-list.si/objava.jsp?urlid=200523&stevilka=778 (29. 6. 2008).

Documents

PATRONAŽNA MEDICINSKA SESTRA IN PROFESIONALNA ETIKA · Diplomsko delo Patronažna medicinska sestra in profesionalna etika je teoretično. Opisali smo pomen upoštevanja profesionalne