OKUPACIJSKA UPRAVA V SLOVENSKI ŠTAJERSKI LETA 1941...Nacisti čno-fašistična okupacija spomladi 1941 je pomenila za slovenski narod najve čjo nesre čo v njegovi zgodovini. Z njo

Lex localis, letnik II, številka 1, leto 2004, stran 21 - 43

21

OKUPACIJSKA UPRAVA V SLOVENSKI ŠTAJERSKI LETA 1941

UDK: 35:949.712 "1941" Marjan Žnidarič doktor zgodovinskih znanosti Muzej narodne osvoboditve Maribor Povzetek Nemški okupator je svoj del zasedenega slovenskega ozemlja leta 1941 razdelil v dve okupacijski enoti: Spodnjo Štajersko s sedežem v Mariboru in zasedena območja Koroške in Kranjske s sedežem na Bledu. V okupatorjevo upravno tvorbo Spodnja Štajerska je bilo vključenih 14 celih štajerskih okrajev in samostojnih mest ter deli okrajev Dravograd, Kamnik, Litija in Krško. Nacisti so se aprila 1941 na slovenskem Štajerskem odločili za okupacijski sistem šefa civilne uprave, kakršnega so uvajali v okupiranih pokrajinah, do katerih so imeli poseben interes in bi jih radi čim prej vključili v tretji rajh. V prvih treh mesecih okupacije so nacisti še pustili takšno upravno razdelitev zasedenega ozemlja (okraji, občine), kot so jo našli, in so jo le nekoliko spremenili. Okraj Dravograd so razbili na dva dela. V okupacijsko enoto Spodnja Štajerska je prišel njegov vzhodni del kot nov okraj Marenberg, ob južni meji okupirane Štajerske pa so ukinili okraj Krško in ga priključili okrajem Brežice, Laško in Novo mesto. Julija 1941 so nacisti okupirano slovensko Štajersko razdelili na pet podeželskih (Maribor, Celje, Ptuj, Brežice in Trbovlje) in mestno okrožje (Maribor), nekdanji ljutomerski okraj pa so v upravnem pogledu priključili okrožju Radgona na avstrijskem Štajerskem. Okrožja so vodili politični komisarji, ki so se februarja 1942 preimenovali v deželne svetnike, politični komisar mesta Maribor pa v velikega župana. OCCUPATION ADMINISTRATION IN SLOVENE STYRIA (1941) Summary In 1941, the German occupying forces divided their section of the occupied Slovene territory into two occupied zones: Lower Styria with headquarters in Maribor and the occupied areas of Carinthia and Carniola with headquarters at Bled. The occupation administration in Lower Styria included 14 complete Styrian districts and independent towns as well as parts of Dravograd, Kamnik, Litija and Krško districts. In April 1941, the Nazi decided on the Head of the Civil Administration’s occupation system in Slovene Styria. They were establishing such a system in those occupied provinces, in which they had a special interest, i.e. to include them in the Third Reich as soon as possible. In the first three months of the occupation, the Nazi kept

BESATZUNGSVERWALTUNG IN DER SLOWENISCHEN STEIERMARK (1941) Zusammenfassung Die deutsche Besatzungsmacht hat den von ihr besetzten Teil des slowenischen Territoriums im Jahre 1941 in zwei Besatzungseinheiten aufgeteilt: die Untersteiermark mit dem Sitz in Maribor und die besetzten Gebiete von Kärnten und Krain mit dem Sitz in Bled. Zur Untersteiermark, einer Verwaltungseinheit der Besatzungsmacht, gehörten 14 vollständige steirische Bezirke und selbstständige Städte sowie Teile der Bezirke Dravograd, Kamnik, Litija und Krško. Im April 1941 entschieden sich die Nazis in der slowenischen Steiermark für ein Besatzungssystem des Chefs der Zivilverwaltung, wie sie es auch in den besetzten Gebieten, an denen sie besonders interessiert waren und die sie

M. Žnidarič: Okupacijska uprava v slovenski Štajerski leta 1941

22

such an administrative division of the occupied territory (districts, municipalities) almost intact. They changed it only slightly. They split the Dravograd district into two parts and they included the eastern part of Styria as a new district called Marenburg in the occupation zone Lower Styria. The Krško district near the southern border of occupied Styria was abolished. It was added to the following group of districts: Brežice, Laško and Novo mesto. In July 1941, the Nazi divided occupied Slovene Styria into five rural districts (Maribor, Celje, Ptuj, Brežice and Trbovlje) and an urban district (Maribor). The former Ljutomer district was administratively included in the district of Radgona in Austrian Styria. The districts were led by political commissioners, who were renamed into Country Councillors in February 1942. The political commissioner of the City of Maribor was renamed into a great Mayor.

möglichst bald dem Dritten Reich anschließen wollten, einführten. In den ersten drei Monaten der Okkupation beließen die Nazis die Verwaltungsstruktur des besetzten Territoriums (Bezirke, Gemeinden), wie sie sie vorgefunden haben und änderten sie nur geringfügig. Den Bezirk Dravograd teilten sie in zwei Teile. Zum besetzten Gebiet Untersteiermark kam sein westlicher Teil als ein neuer Bezirk mit dem Namen Marenberg hinzu, an der Südgrenze der besetzten Steiermark löste man den Bezirk Krško auf und schloss ihn den Bezirken Brežice, Laško und Novo mesto an. Im Juli 1941 teilten die Nazis die besetzte slowenische Steiermark in 5 Landkreise ( Maribor, Celje, Ptuj, Brežice und Trbovlje) und einen Stadtkreis (Maribor) auf, den einstigen Bezirk Ljutomer haben sie, was die Verwaltung angeht, dem Kreis Radkersburg in der österreichischen Steiermark angeschlossen. Die Kreise wurden von den politischen Kommissaren geleitet, die man im Februar 1942 in Landräte umbenant hat, den politischen Kommissar der Stadt Maribor aber in den Oberbürgermeister.

Klju čne besede Okupacija, nasilje, nacizem, civilna uprava, politični komisar, deželni svetnik. Keywords Occupation, violence, Nazism, civil administration, political commissioner, Country Councillor. Schlüsselworte Okkupation, Gewalt, Nazismus, Zivilverwaltung, politischer Kommissar, Landrat.


23

Nacistično-fašistična okupacija spomladi 1941 je pomenila za slovenski narod največjo nesrečo v njegovi zgodovini. Z njo so se tudi uresničile nemške, italijanske in madžarske težnje po slovenskem ozemlju. V nemških imperialističnih načrtih je imela slovenska Štajerska posebno mesto. Izid prve svetovne vojne in podpis saintgermainske mirovne pogodbe sta namreč pomenila za nemški živelj v tem delu Slovenije veliko razočaranje. Novonastala republika Avstrija si je med dvema vojnama nenehno prizadevala za revizijo jugoslovansko-avstrijske meje in podpihovala mednacionalno nestrpnost, ki je dobila svojo toplo gredo v nacionalsocializmu v tridesetih letih in v naraščanju gospodarske moči nemške manjšine na slovenskem Štajerskem. Če za dvajseta leta še lahko govorimo kot o času relativno strpnega sožitja med pripadniki obeh narodnosti, je Nemce na slovenskem Štajerskem v tridesetih letih zajel nacionalsocializem kot absolutno večinsko gibanje. Pri raznarodovalnem delu je bila Nemcem v največjo pomoč Švabsko-nemška kulturna zveza (Schwäbisch-deutscher Kulturbund), v kateri je bila kulturno prosvetna dejavnost zgolj krinka, pod katero so prevladovala politična stremljenja po širjenju nacističnih idej in konceptov. Dodaten zagon nacističnemu gibanju na slovenskem Štajerskem sta dali priključitev Avstrije k nemškemu rajhu leta 1938 ter ustanovitev novih nacističnih ustanov v Gradcu maja 1938 in februarja 1939. To sta bila Inštitut za jugovzhodno nemštvo (Südostdeutsches Institut) in Pokrajinski obmejni urad (Gaugrenzlandamt), ki sta pričela načrtne priprave na priključitev slovenske Štajerske k nemškemu rajhu. Leta 1940 sta s pomočjo Nemcev v Sloveniji, pa tudi posebnih zaupnikov in obveščevalcev, izdelala za vsak okraj na slovenskem Štajerskem obsežne elaborate s splošnimi zgodovinskimi in geografskimi podatki, z opisom gospodarskih, upravnih, političnih, prosvetnih, cerkvenih ter prometnih razmer. Ti elaborati so vsebovali tudi sezname vseh vidnejših Slovencev, ki so jih nacisti že v začetku okupacije nameravali odstraniti iz dežele ali kako drugače onemogočiti njihovo narodnoobrambno delo. Na teh seznamih so se znašli predvsem mnogi izobraženci, Maistrovi borci, člani Sokola, pripadniki nekdanje Narodne odbrane in komunisti.1 Kratki aprilski vojni leta 1941 sta sledila hiter zlom in razbitje Jugoslavije. Takoj po napadu na Jugoslavijo so v večini slovenještajerskih mest in trgov, ponekod pa tudi na podeželju prevzeli oblast kulturbundovci. Tako je na primer v Mariboru županstvo prevzel odvetnik dr. Franz Brandstätter, policijo pa sin mariborskega trgovca z vinom dr. Gerhard Pfrimer, ki je bil pred vojno več let občinski svetnik, na Ptuju je naloge okrajnega glavarja prevzel znani bojevnik za nemštvo Albert Scharner, županstvo pa ing. Franz Celotti, član ilegalnega SA-Sturma, v Ljutomeru sta to storila Oswald Hönigmann in Hans Herndl itd.2 Enote 51. korpusa 2. nemške armade so v nekaj dneh zasedle celotno slovensko Štajersko ter uvedle nemško vojaško upravo. Vodstvo vojaške zasedbe slovenske Štajerske je bilo v

1 Marjan Žnidarič, Nemška mobilizacija na slovenskem Štajerskem 1942-1945, v: Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Celje 2001, str. 15-16. 2 Marjan Žnidarič, Do pekla in nazaj, Maribor 1997, str. 57 (navajam: Žnidarič, Do pekla); Irena Mavrič, Domovina naša je svobodna (Ptujski okraj med NOB 1941-1945), Ptuj 1995, str. 9 (navajam: Mavrič, Domovina); Drago Novak, Prlekija 1941-1945, Ljubljana 1987, str. 75 (navajam: Novak, Prlekija).


24

rokah vodje SA-Gruppe Südmark generala SA Arthurja Nibbeja.3 3 Nemška vojaška uprava v zasedeni slovenski Štajerski je bila kratkotrajna, le do 14. aprila 1941 in je skoraj ni bilo čutiti. Njena upravna dejavnost se je omejevala na nekatere ukrepe, kakršni so značilni za vse okupatorje, na primer na lepljenje razglasov o obvezni oddaji orožja, streliva in vojaške opreme, plenjenja skladišč in druge zapuščine jugoslovanske vojske, rekviriranje stanovanj za vojaške oddelke, o policijski uri, prepovedi gibanja prebivalstva iz kraja v kraj oziroma o potrebnih dovoljenjih itd. Vojaška okupacijska uprava ni urejala življenja civilnega prebivalstva.4 Čeprav so se v Sloveniji križali imperialistični interesi vseh treh okupatorjev (Nemčije, Italije in Madžarske), je Hitler sam določil meje med njimi. To je storil še pred napadom na Jugoslavijo, saj je vrhovno poveljstvo nemške vojske že 3. aprila 1941 sporočilo Hitlerjeve »splošne smernice za bodočo organizacijo v jugoslovanskem prostoru«, po katerih bi naj nekdanji avstrijski predeli, ki mejijo na nemški (avstrijski) pokrajini Koroško in Štajersko, priključili k tema pokrajinama, in sicer v obsegu, ki ga je treba še določiti.5 Natančneje in dokončno je Hitler razdelil Slovenijo 12. aprila 1941 v posebnih navodilih o razkosanju Jugoslavije. Navodila so določala, da slovensko Štajersko, razširjeno južno od Save z 90 km dolgim in 10-15 km širokim pasom, in Gorenjsko dobi Nemčija, Prekmurje Madžarska, ostalo slovensko ozemlje pa Italija. Nemški okupator si je tako prisvojil največji in najrodovitnejši del Slovenije, skupno 10.261,09 km2, kjer je leta 1931 živelo 798.700 prebivalcev, Italija je dobila 4.550,66 km2 s 336.279 prebivalci, Madžarska pa 997,54 km2 s 102.867 prebivalci. Ta razdelitev Slovenije je v glavnem ostala v veljavi tudi po dveh konferencah »o organizaciji jugoslovanskega prostora«, ki sta bili 18. in 19. aprila 1941 na Dunaju. Na njih je Nemčija dobila še štiri vasi v severozahodnem delu Prekmurja, v katerih je bilo nemško prebivalstvo v večini.6 S Hitlerjevo samovoljno določitvijo meje v Sloveniji so bili najbolj nezadovoljni italijanski okupatorji, ki so pričakovali, da bo Italija dobila vsaj še premogovni bazen v Zasavju in železniško progo Ljubljana – Zidani Most – Zagreb. Nova meja v Sloveniji pa ni zadovoljila niti nemške civilne uprave, ki je v začetku maja 1941 na lastno pest potisnila mejo s črte, ki jo je določil Hitler, še globlje v notranjost Dolenjske, skoraj do Trebnjega in Novega mesta ter na hrbet Gorjancev, od koder pa se je 8. junija 1941 vendarle morala umakniti na prej določeno črto. Nemško-italijanska razmejitvena komisija, ki so jo ustanovili z državno pogodbo 8. julija 1941, je do 13. septembra istega leta na terenu napravila le nekaj manjših popravkov. Meja med nemškim in italijanskim zasedbenim območjem, ki sta jo oba okupatorja imela za državno mejo, je tekla od Žirov, južno od Črnega vrha, severno od Polhovega Gradca, med ljubljanskima predmestjema Šiško in Šentvidom, južno od Črnuč, Besnice, Trebeljevega, severno od Gabrovke, čez Krmelj,

3 Vladimir Terzić, Slom Kraljevine Jugoslavije, Beograd 1983, str. 299-382; Žnidarič, Do pekla, str. 60. 4 Tone Ferenc, Tragedija Slovencev na izselitvenem območju ob Savi in Sotli, v: Krško skozi čas 1477-1977, Krško 1977, str. 385 (navajam: Ferenc, Krško); Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Ljubljana 1976, str. 53 (navajam: Narodnoosvobodilna vojna). 5 Narodnoosvobodilna vojna, str. 50. 6 Narodnoosvobodilna vojna, str. 50-52; Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, Maribor 1968, str. 139 (navajam: Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika.)


25

vzhodno od Tržišča, zahodno od Bučke, skozi Krakovski gozd, severno od Kostanjevice na Krki in Podbočja, na rob Gorjancev pri Gadovi Peči in od tam na Savo. Ta meja ni nikjer tekla po kakšni zgodovinski državni, pokrajinski ali upravni meji, še manj pa po kakšni narodnostni meji.7 Madžarski okupator in hrvaška ustaška vlada sta bila z državnimi mejami, ki jih je določil Hitler, bolj zadovoljna. Potekale so namreč bolj po nekdanjih državnih, pokrajinskih ali jezikovnih oziroma narodnostnih mejah. Meja med Nemčijo in Madžarsko je na slovenskem ozemlju tekla od tromeje pri Tvrdkovi, v glavnem po stari jugoslovansko-avstrijski oziroma nemški državni meji do Gornje Radgone, nato po Muri do Razkrižja in dalje ob zahodnem robu Meñimurja do Središča ob Dravi. Meja med nemškim zasedbenim območjem na slovenskem Štajerskem in Neodvisno državo Hrvatsko je tekla po slovensko-hrvaški narodnostni meji, to je po jugovzhodnem robu Haloz, ob Sotli in dalje po severnem robu Gorjancev do Gadove Peči. Okupatorji so vsaj na zunaj kazali, da imajo okupacijske meje v Sloveniji za večne državne meje. Ob njih niso le vzpostavili svojih obmejnih postojank in prehodov, temveč so potek meje tudi natančno in vidno zaznamovali na zemljevidih in na terenu. Nove meje so pretrgale človeške, gospodarske, kulturne in druge zveze, boleče zarezale v dotedanje upravne enote in jih čisto administrativno razmetale na eno ali drugo stran.8 Nemški okupator je tako razmejeno slovensko ozemlje razdelil v dve okupacijski enoti: Spodnjo Štajersko (Untersteiermark), s sedežem v Mariboru in pozneje v Gradcu in zasedena območja Koroške in Kranjske (gesetzte Gebiete Kärntens und Krain) s sedežem na Bledu in pozneje v Celovcu.9 V okupatorjevo upravno tvorbo Spodnja Štajerska je prišlo 14 celih štajerskih okrajev in samostojnih mest ter deli okrajev Dravograd, Kamnik, Litija in Krško.10

7 Narodnoosvobodilna vojna, str. 51; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 140. 8 Narodnoosvobodilna vojna, str. 51-52; Marjan Žnidarič, Vpliv okupacije na življenje Slovencev leta 1941, Prispevki za novejšo zgodovino 2001, št. 2, str. 192 (navajam: Žnidarič, Vpliv okupacije). 9 V začetku januarja 1942 sta bili Mežiška dolina in občina Jezersko priključeni Koroški. 10 Tone Ferenc – Milan Ževart, Nekatere značilnosti in posebnosti fašistične okupacije ter narodnoosvobodilnega boja in revolucije na slovenskem Štajerskem, Časopis za zgodovino in narodopisje 1979 (ČZN), št. 1-2, str. 449.


26

Okupacija in razkosanje slovenskega ozemlja leta 1941

(po: Enciklopedija Slovenije, 8, Ljubljana 1994, str. 121) Hitler je že precej pred napadom na Jugoslavijo, verjetno konec marca 1941, določil začasni pravni položaj za okupirano slovensko Štajersko (enako za Gorenjsko). Izbral je okupacijsko obliko šefa civilne uprave (Chef der Zivilverwaltung in der Untersteiermark),11

kakršno je skoraj leto prej uvedel v Alzaciji, Lotaringiji in Luksemburgu. To so bile pokrajine, do katerih so imeli nacisti poseben interes in bi jih radi čimprej priključili k nacističnemu rajhu, dežele pa za to iz različnih razlogov niso bile zrele (na primer pomanjkanje nemške nacionalne zavesti, pomanjkljivo znanje jezika itd.). Pri omenjenih pokrajinah v zahodni Evropi so iz zunanjepolitičnih razlogov – odnosa do francoske vlade na nezasedenem delu Francije - morali čakati na ustrezni politični trenutek, pri nas pa se okupatorjem ni bilo treba ozirati na nikogar, saj so Jugoslavijo popolnoma razbili ter so priključitev slovenske Štajerske (in Gorenjske) predvidevali za 1. oktober 1941. Iz tako imenovanih »zakonsko tehničnih razlogov« so priključitev najprej dvakrat odložili (na 1. november 1941 in nato na 1. januar 1942), dokler jim ni priključitve dokončno onemogočil osvobodilni boj jugoslovanskega naroda.12

11 Nemški nacizem je poznal več okupacijskih oblik. Najpopolnejša je bila »ponovna priključitev ozemlja« (wiedervereinigte Gebiete), ki jo je Hitler uporabil pri priključitvi Avstrije, Sudetov itd. Druga manj popolna oblika so bila »priključena ozemlja« (angegliederte Gebiete), kamor sta spadala na primer Češko-moravski protektorat in Generalna gubernija na Poljskem. Tretja okupacijska oblika so bila ozemlja šefov civilnih uprav, zadnja pa navadna okupirana ozemlja, v katerih je bil vrhovni oblastnik nemški poveljujoči general, ki je svojo civilno oblast delil tako (če so bili) z domačimi kvislingi (na primer v Srbiji). 12 Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, 1. knjiga, Ljubljana 1960, str. 63; Ferenc, Krško, str. 385.


27

Za šefe civilnih uprav je Hitler postavljal pokrajinske vodje (Gauleiterje) NSDAP in državne namestnike (Reichsstaatthalter) sosednjih pokrajin. Za šefa civilne uprave v okupacijski enoti Spodnja Štajerska je s pisnim odlokom 14. aprila 1941 imenoval štajerskega pokrajinskega vodjo NSDAP in državnega namestnika v Gradcu dr. Sigfrieda Uiberreitherja.13 V resnici je Hitler dr. Uiberreitherja določil za šefa civilne uprave že prej, saj je že prve dni aprila vodil priprave za uvedbo civilne uprave v zasedeni slovenski Štajerski. Njegov akcijski štab v Gradcu, ki ga je vodil vodja organizacijskega urada v pokrajinskem vodstvu NSDAP za Štajersko in poznejši zvezni vodja Štajerske domovinske zveze v okupirani slovenski Štajerski polkovnik SA Franz Steindl,14 je med 27. marcem, ko so se pričele neposredne priprave za napad na Jugoslavijo, in 14. aprilom pripravil vse potrebno za vzpostavitev civilne uprave v pokrajinsko teritorialno upravni enoti Spodnja Štajerska, ki je obsegala vso slovensko Štajersko, severovzhodni del Dolenjske in vzhodni del Gorenjske, pozneje pa tudi štiri vasi v Prekmurju. Priprave na vzpostavitev civilne uprave so bile usmerjene predvsem v izbor ljudi za funkcionarje civilne uprave in drugih ustanov, v dopolnitev že prej zbranih podatkov o ljudeh in ustanovah v slovenski Štajerski ter ureditev teh podatkov po okrajih in v določitev najpomembnejših in najnujnejših zasedbenih ukrepov.15 Dne 14. aprila 1941 je dr. Uiberreither s svojim akcijskim štabom prispel iz Gradca v Maribor, kjer so mu domači Nemci in nemčurji pripravili navdušen sprejem. Že na dotedanji državni meji v Šentilju ga je s krajšim pozdravnim nagovorom sprejel vodja kulturbunda za Dravsko banovino protestantski pastor Hans Baron, ki ga je nato skupaj z vladnim predsednikom dr. Ottom Müller-Hacciusom in vodjem zasedbenega štaba Franzem Steindlom spremljal v slavnostno okrašeni Maribor. Po pozdravu župana dr. Franza Brandstätterja in šefa mariborske policije dr. Gerharda Pfrimerja se je dr. Uibereither podal v viteško dvorano mariborskega gradu, kjer so se mu predstavili vodje mariborskih Nemcev. Na Trgu svobode pred gradom je imel slavnostni govor, v katerem je obrazložil program svojega dela. Med drugim je dejal: »Hočemo to deželo tako pritegniti, da bodo 13 Dr. Sigfried Uiberreither (1908-1984), rojen v Salzburgu v uradniški družini, ki je bila velikonemško usmerjena. V Gradcu je študiral pravo, prestopil iz katoliške v protestantsko vero. V času študija se je preživljal z delom pri območni bolniški blagajni za južno in vzhodno Štajersko, kjer je leta 1930 postal sekretar, tri leta pozneje pa organizacijski sekretar delovne skupnosti bolniške blagajne za Štajersko v Gradcu. Bil je tudi pripadnik Štajerske domovinske brambe (Steirischer Heimatschutz), od leta 1931 pa pripadnik oddelkov SA. Z letom 1937 se je pričela njegova bliskovita nacistična kariera. Najprej je postal vodja izobraževanja oddelkov SA v Gradcu, leta 1938 je bil med najzaslužnejšimi, da je Gradec prejel častni naziv »mesto ljudske vstaje«. Za nekaj časa je postal policijski predsednik v Gradcu, 10. aprila 1938 je bil izvoljen v velikonemški parlament, od 22. maja istega leta do konca vojne je bil pokrajinski vodja NSDAP za Štajersko, istočasno tudi deželni glavar oziroma državni namestnik za Štajersko in od leta 1941 do 1945 šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko. 8. maja 1945 je pobegnil iz Gradca, dva tedna pozneje se je v Murauu predal Angležem, bil nato v priporu v Nürnbergu in kot priča sodeloval na nürnberškem procesu. Med pripravami na njegovo vrnitev Jugoslaviji mu je uspelo pobegniti iz taborišča v Dachauu. Pozneje je z ženo Käthe, hčerko znanega raziskovalca Grönlandije Alfreda Wegenerja, živel pod tujim imenom v Nemčiji, kjer je leta 1984 umrl. 14 Franz Steindl iz Eisenerza. Pred letom 1938 je bil štabni vodja SA-Brigade 9 (Zgornja Štajerska), organizacijski vodja NSDAP v pokrajinskem vodstvu za Štajersko, v prvi polovici aprila 1941 je bil vodja zasedbenega štaba šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko, od 10. maja 1941 do konca marca 1945 zvezni vodja Štajerske domovinske zveze za Spodnjo Štajersko. Padel je v boju enot Volksturma pri Rechnitzu na Gradiščanskem konec marca 1945. 15 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 140; Tone Ferenc, Nemška okupacija Dravske doline in Pohorja, ČZN 1990, št. 1, str. 14 (navajam: Ferenc, Nemška okupacija).


28

imeli v njej prostor le Nemci in tisti Štajerci, ki so se leta, desetletja in stoletja zvesto in tovariško borili z ramo ob rami z našimi sonarodnjaki in so bili – nam po krvi zelo sorodni – tudi v zadnjih desetletjih pripravljeni z vsem srcem hrepeneti po priključitvi k Nemčiji. In vse drugo, moji sonarodnjaki, tega tudi javno ne prikrivam, mora ven!«16 Sedež urada šefa civilne uprave je bil do 15. novembra 1941 v prostorih realne (danes: Prve) gimnazije17 na današnjem Trgu generala Maistra, nato pa v Gradcu. V Uiberreitherjevem zasedbenem štabu, ki so ga sestavljali pooblaščenci za posamezna upravna področja, poveljnik redarstvene policije, komandant orožništva, pooblaščenec šefa varnostne policije in varnostne službe, vodja urada pooblaščenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva, ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja ter zvezni vodja Štajerske domovinske zveze, je bilo 54 ljudi. Med njimi sta bila samo dva z jugoslovanskim državljanstvom (inž. Bruno Rungaldier, vodja oddelka za poljedelstvo in dr. Edmund Kupnik, pooblaščenec za lovstvo) in le pet Nemcev (vladni predsednik in Uibereitherjev namestnik dr. Otto Müller-Haccius, ki je načeloval uradu šefa civilne uprave, zvezni uradnik med šefom civilne uprave in notranjim ministrstvom višji vladni svetnik dr. Müller-Scholtes, vodja upravnega urada Alfred Hufschmied, pooblaščenec za delovna vprašanja vladni svetnik dr. Heninger ter oddelčni vodja Lungerhausen). Ostalih 47 je bilo Avstrijcev iz sosednje Štajerske. Delovni štab oziroma pozneje vodilni uradniki šefa civilne uprave so na svojih sejah tako imenovanih štabnih razgovorih18 razpravljali o najvažnejših vprašanjih in potrebnih ukrepih na posameznih področjih uprave. Na štabne razgovore so bili od časa do časa (po potrebi) vabljeni tudi predstavniki drugih služb in uradov ter politični komisarji oziroma pozneje deželni svetniki. Do 28. novembra 1941 so bili štabni razgovori v Mariboru, nato pa v Gradcu. Pod vodstvom šefa civilne uprave so bile centralistično strnjene ne samo vse veje javne uprave, temveč tudi druge veje polupravne, politične, policijske in gospodarske dejavnosti.19 Organizacija urada šefa civilne uprave v Mariboru se je v glavnem ujemala z organizacijo urada državnega namestnika, saj so posamezne veje javne uprave (na primer uprava, šolstvo, delovna vprašanja itd.) vodili isti ljudje ali njihovi namestniki. Do še močnejše personalne povezave med pokrajinsko upravo na Štajerskem in šefom civilne uprave na Spodnjem Štajerskem je prišlo po 15. novembru 1941, ko je šef civilne uprave prenesel

16 Marjan Žnidarič, Uvedba nemške civilne uprave v Mariboru leta 1941, ČZN 1982, št. 2, str. 2 (navajam: Žnidarič, Uvedba nemške civilne uprave); isti, Okupacija in okupatorjevi ukrepi v Mariboru 1941 (magistrsko delo), Maribor 1975, str. 43 (navajam: Žnidarič, Okupacija in okupatorjevi ukrepi); Marburger Zeitung, 15. 4. 1941, št. 84; Štajerski gospodar, 3. 5. 1941, št. 1. 17 In ne v mariborskem gradu, kot to navajajo nekateri zgodovinarji.. 18 Leta 1996 je graški zgodovinar dr. Stefan Karner zaspisnike štabnih razgovorov (kopije je dobil v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru; originali v Avstriji so še vedno nedostopni) objavil v posebni publikaciji »Die Stabsbesprechungen der NS-Zivilverwaltung in der Untersteiermark 1941-1945«. 19 Verordnungs-und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark, 19. 11. 1941, št. 52 (navajam: VAZSt.); Žnidarič, Uvedba nemške civilne uprave, str. 2; isti, Okupacija in okupatorjevi ukrepi, str. 44; Mirko Brolih, dr. Sigfried Uiberreither (navajam: Brolih, Uiberreither); isti, Hitlerjevski režim v Jugoslaviji v letih 1941-1945 (navajam, Brolih, Hitlerjevski režim), oba elaborata sta v fondu Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev (KUZOP), v arhivu Muzeja narodne osvoboditve Maribor (AMNOM)


29

svoj sedež iz Maribora v Gradec, kjer je bila uprava obeh uradov združena v istih rokah in v istih prostorih ter so jo vodili skupni vodje uradov. Različni so bili samo referenti. V Gradec se ni takoj preselil celotni urad šefa civilne uprave. V Mariboru je ostalo še devet uradov (referent za državno varnost, policijske zadeve, gospodarjenje z mineralnimi olji in za uradni list šefa civilne uprave, pooblaščenec za delo, pooblaščenec za izvedbo posameznih pravno-varstvenih ukrepov, pooblaščenec za rasna vprašanja, pooblaščenec za prosveto in propagando, kadrovski referent, nacionalno-politični referent, izpostava poveljnika redarstvene policije Alpenland ter komandant varnostne policije in varnostne službe), med njimi so bili štirje skupni z uradi zveznega vodstva Štajerske domovinske zveze.20 Pristojnosti šefa civilne uprave so bile zelo velike, celo večje, kot jih je imel kot državni namestnik na avstrijskem Štajerskem. Bil je edini zakonodajalec v okupirani slovenski Štajerski in podrejen neposredno in samo Hitlerju. Zakoni in odredbe osrednjih organov nemške državne uprave so na slovenskem Štajerskem veljali le tedaj, če jih je s posebno odredbo ali razglasom v svojem uradnem listu (Verordnungs-und Amtsblatt des Chefs des Zivilverwaltung in der Untersteiermark; prva številka je izšla 15. aprila 1941) izrecno vpeljal šef civilne uprave. Podrejene so mu torej bile vse upravne panoge, ki so sicer dobivale navodila od svojih ministrstev. Nacisti so tak izredni položaj šefa civilne uprave utemeljevali s tem, da mora izpolniti predvsem nacionalnopolitične (ponemčevalne!) naloge in da je organiziranje uprave šele druga naloga. Računali so, da bodo že do 1. oktobra 1941 popolnoma ponemčili slovensko Štajersko in jo priključili k nemškemu rajhu ter ukinili urad šefa civilne uprave in ga združili z državnim namestništvom v Gradcu. To se ni zgodilo in urad šefa civilne uprave je deloval do konca vojne.21 Da bi lahko takoj izvajal nekatere nujne politične ukrepe, je dr. Uiberreither za nekaj časa še pustil takšno upravno teritorialno razdelitev zasedenega ozemlja (okraji, občine), kot jo je našel, in jo je le nekoliko spremenil. Okraj Dravograd so razbili na dva dela, in to na zahodni, koroški del (Dravograd in Mežiška dolina), ki je prišel pod civilno upravo za Gorenjsko, in vzhodni del, ki je prišel pod civilno upravo za Spodnjo Štajersko. Za slednjega so vzpostavili nov okraj Marenberg. Ravno tako je bil na dva dela razdeljen okraj Krško, ki pa so ga nacisti za razliko od Dravograjskega ukinili (najverjetneje že 3. aprila 1941). Okraj Krško je bil edini okraj v Sloveniji, ki so ga okupatorji ukinili že pred zasedbo. Osem občin južnega dela okraja Krško (Kostanjevica, Sv. Križ pri Kostanjevici, Šentjernej, Št. Rupert, Mokronog, Tržišče, Trebeljno in Škocjan) je italijanska civilna uprava priključila okraju Novo mesto, dve najbolj zahodni občini bivšega okraja Krško na nemškem zasedbenem ozemlju (Radeče in Šentjanž na Dolenjskem) sta bili priključeni okraju Laško, ostalih sedem (Boštanj, Bučka, Cerklje, Krško, Leskovec, Raka in Studenec) pa okraju Brežice. Okraju Laško so nacisti aprila 1941 priključili tudi pet občin litijskega okraja (Dole pri Litiji, Mlinše, Polšnik, Sv. Jurij pod Kumom in Zagorje ob Savi), občino Trojane iz kamniškega okraja pa so priključili okraju Celje. Okupator je popolnoma spremenil vodstveno sestavo okrajnih in občinskih uradov. Na vodilna mesta je postavil

20 VAZSt, 19. 11. 1941, št. 52; Brolih, Hitlerjevski režim. 21 Žnidarič, Okupacija in okupatorjevi ukrepi, str. 45; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 144.


30

Nemce (domače ali prišleke), v uradih pa je pustil le tiste Slovence, ki so bili nujno potrebni in niso bili znani kot narodno zelo zavedni ter Nemcem sovražni.22 Šef civilne uprave je že pred svojim prihodom v Maribor ali takoj po njem imenoval na sedeže bivših okrajnih načelstev politične komisarje. Do 14. aprila 1941 je bilo celo že nekaj zamenjav. Tako je na primer za političnega komisarja bivšega okrajnega načelstva Maribor desni breg bil najprej imenovan neki Deininger, ki pa ga je kmalu zamenjal predstavnik nemških državnih železnic v Mariboru in vodja tamkajšnjega vohunskega centra Ludwig Kaltenbeck, doma iz Makol, ki pa je že pred okupacijo živel v Gradcu. V okraje so najprej prišli politični komisarji in njihovi poverjeniki oziroma pooblaščenci za občo upravo, policijo, šolstvo, finance, prehrano, osebje izpostave državne tajne policije in varnostne službe. Le v brežiškem okraju so bile zaradi obmejne lege tudi nekatere ustanove, ki jih drugje ni bilo (predvsem zaradi posebnih narodnopolitičnih nalog).23 Politični komisarji so imeli na svojem območju enake pristojnosti kot šef civilne uprave za celotno Spodnjo Štajersko. V svojih rokah so imeli vso oblast in za vse dogajanje so bili odgovorni samo šefu civilne uprave, ki jim je dajal navodila. Podrejene so jim bile torej tudi ustanove, s katerimi na primer deželni svetniki v rajhu niso imeli nobenega opravka (pravosodje, pošta, železnice, finance, delovni urad, prehrambeni urad, katastrski urad, bolniška blagajna itd.). Na slovenskem Štajerskem je bilo postavljenih 15 političnih komisarjev24, in sicer: 1. Maribor desni breg - Ludwig Kaltenbeg 2. Maribor levi breg - Herbert Töscher 3. Maribor mesto - Fritz Kanus 4. Ptuj mesto - Erich Seiz 5. Ptuj okolica - Fritz Bauer 6. Celje mesto - Anton Dorfmeister 7. Celje okolica - Josef Eidenberger 8. Ljutomer - Burno Urray 9. Slovenj Gradec - Adolf Kleindienst 10. Šmarje pri Jelšah - Robert Komarek 11. Laško - Hans Leitner 12. Gornji Grad - Adolf Swoboda 13. Brežice - dr. Hugo Suette 14. Marenberg - Hans Nicht 15. Konjice - Heribert Eberharth

22 Ferenc, Nemška okupacija, str. 15; isti, Krško, str. 384-385; Verzeichnis der von Krain an Steiermark angeschlossenen Ortschaften (navajam: Verzeichnis), elaborat Inštituta za jugovzhodno nemštvo (SODI) iz leta 1941, Pokrajinski arhiv Maribor (PAM). 23 VAZSt, 15. 4. 1941, št. 1; Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljubljana 1977, str. 78 (navajam: Ževart, Narodnoosvobodilni boj); Ferenc, Krško, str. 386. 24 VAZSt, 15. 4. 1941, št. 1; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 145-146 in 187; isti, Nemška okupacija, str. 15; Žnidarič, Okupacija in okupatorjevi ukrepi, str. 45-46; Poročilo pooblaščenca nemškega državnega ministra pri šefu civilne uprave dr. Müller-Scholtesa notranjemu ministrstvu z dne 30. 5. 1941, v fondu KUZOP, v AMNOM; Novak, Prlekija, str. 76; Brolih, Uiberreither.


31

Za politične komisarje so nacisti izbirali le ljudi iz rajha in na ta mesta praviloma niso postavljali volksdeutscherjev iz Slovenije. To so storili zato, ker so bili prepričani, da bo vključevanje zasedene pokrajine v rajh potekalo bolje in hitreje, če bodo na ključnih položajih »izključno v NSDAP izšolani in zelo preizkušeni člani stranke«. Politični komisarji v večini okrajev so prevzeli upravo iz rok volksdeutscherjev in nemčurjev, ki so se že v prvih dneh vojne polastili oblasti, jugoslovanske uradnike pa odstranili oziroma pozaprli. Političnim komisarjem so bili dodeljeni pooblaščenci za posamezna področja uprave (npr. splošno upravo, šolstvo, policijo, varnostno službo itd.).25 Politični komisarji so v občinah takoj postavili nove župane, tako imenovane uradujoče župane (Amtsbürgermeister), kajti stari občinski odbori so bili 14. aprila 1941 razpuščeni, oblast dotedanjih županov pa je prenehala. Uradujoči župani so bili imenovani iz vrst volksdeutscherjev ali kulturbundovcev. Če v občini ni bilo drugega primernega človeka, so postavili za župana avstro-ogrskega podoficirja ali orožnika. Domačim županom, ki so marsikje opravljali svojo funkcijo častno, so Nemci navadno dodali še kakega Nemca, ki je vodil pisarniške posle in skrbel, da je župan »pravilno« izpolnjeval svoje dolžnosti.26 Nekaj uradujočih županov je prišlo tudi iz avstrijske Štajerske. Za ilustracijo pisane strukture okupatorjevih občinskih županov naštejmo nekaj primerov. Tako je na primer mariborski župan postal dr. Erwin Engelhardt iz Frohnleitna pri Gradcu, v Ljutomeru je postal župan Hans Herndl, v Gornji Radgoni Hermann Macher iz Bavarske, v Ormožu Avstrijec Johann Remschnick, v Središču ob Dravi vodja krajevne skupine kulturbunda dr. Alfred Heiss, v Brežicah domači Nemec Gottfried Pinteritsch, v Krškem domači zdravnik dr. Julij Murgelj, v Sevnici E. Grutschreiber, v Celju Robert Himmer, v Slovenj Gradcu predvojni vodja krajevne skupine kulturbunda Hans Schuller, v Velenju kulturbundovec in trgovec Richard Tischler, v Šoštanju tudi domači kulturbundovec Hubert Hauke itd. V nekaterih občinah so se župani večkrat menjali in le v redkih občinah so to delo opravljale iste osebe do konca vojne. Vzroka za menjave sta bila predvsem dva, vpoklic v nemško vojsko ali okupatorjevo nezadovoljstvo z županovim delom.27 Zaradi pomanjkanja nemškega uradništva in z namenom, da bi bila uprava na slovenskem Štajerskem enaka kot v pokrajinah nekdanje Avstrije, so nacisti na slovenskem Štajerskem poleti 1941 ukinili okraje in uvedli okrožja. Dne 18. junija je šef civilne uprave izdal odredbo o novi upravni razdelitvi Spodnje Štajerske, ki je pričela veljati 1. julija 1941. Po tej odredbi je bila okupacijska enota Spodnja Štajerska razdeljena na pet podeželskih (Landkreis) in eno mestno (Stadtkreis) okrožje in okrajno glavarstvo Ljutomer, ki je v upravnem pogledu bilo vključeno v podeželsko okrožje Radgona na avstrijskem Štajerskem. Ta razdelitev je bila v skladu s predlogom o upravni razdelitvi, ki sta ga leta 1940 pripravila Inštitut za jugovzhodno nemštvo in Pokrajinski obmejni urad v Gradcu. V 25 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 145; Žnidarič, Okupacija in okupatorjevi ukrepi, str. 46; Brolih, Hitlerjevski režim. 26 Žnidarič, Okupacija in okupatorjevi ukrepi, str. 46; Brolih, Hitlerjevski režim; Lojze Penič, Okupacija in narodnoosvobodilni boj, Zbornik občine Slovenska Bistrica, I, Ljubljana 1983, str. 393. 27 Ferenc, Krško, str. 386; isti, Nacistična raznarodovalna politika, str. 189; Ževart, Narodnoosvobodilni boj, str. 79.


32

elaboratu teh dveh ustanov je bila predvidena vključitev jugoslovanskih okrajev v nova okrožja.28 Glede na dotedanje okraje so okrožja oblikovali tako, da so imela ustrezno zemljepisno obliko, ustrezno število prebivalstva (od 50 do 150.000 ljudi) in tudi ustrezno gospodarsko moč. Ustanovljena so bila podeželska okrožja Maribor, Ptuj, Celje, Brežice in Trbovlje ter mestno okrožje Maribor. V obmejnem pasu ob Savi je bilo prvotno načrtovano samo eno okrožje, ki bi imelo središče v Sevnici. Ravno tako so nacisti najprej načrtovali tudi okrožje Slovenj Gradec, vendar so že v elaboratu o upravni razdelitvi Spodnje Štajerske, ki sta ga leta 1940 v Gradcu pripravila že omenjena nacistična inštituta, to misel opustili. Nasprotovanje slovenjgraškemu okrožju so utemeljevali s potrebo po vključitvi vsega pohorskega in obpohorskega prebivalstva v enotno okrožje Maribor podeželje in z utemeljevanjem tako imenovane vitanjske črte kot meje med podeželskima okrožjema Maribor in Celje. S tem je bila Šaleška dolina vključena v celjsko, Mislinjska dolina pa v mariborsko okrožje. Za mislinjski del bivšega slovenjgraškega okraja je bila v Slovenj Gradcu vzpostavljena izpostava političnega komisarja deželnega okrožja Maribor. Vodja izpostave, ki je bila ukinjena 25. februarja 1943, je bil de. Hans Bauer.29 Obseg okrožja Maribor mesto (Marburg Stadt) je šef civilne uprave določil s posebno odredbo z dne 4. junija, ki je začela veljati 15. junija 1941, obsegalo pa je mestno občino Maribor in dele bivših okrajev Maribor desni in Maribor levi breg. Iz okraja Maribor desni breg so bile v mestno okrožje v celoti vključene občine Studenci, Radvanje in Pobrežje ter deli občin Hoče (katastrske občine Razvanje, Pivola, Zgornje Hoče, Spodnje Hoče, Bohova in Rogoza) in Limbuš (katastrske občine Limbuš, Pekre in Hrastje). Iz okraja Maribor levi breg deli občin Kamnica (katastrska občina Kamnica in južni del katastrske občine Rošpoh) in Košaki (katastrske občine Košaki, Pekel, Počehova, Meljski hrib in Krčevina). Preostali deli občin Kamnica, Košaki, Hoče in Limbuš so bili vključeni v okrožje Maribor podeželje. Okrožje Maribor mesto se je odslej delilo na osem okrajev (Maribor center, Studenci, Radvanje, Limbuš, Kamnica, Košaki, Pobrežje in Hoče), vendar se ta delitev ni uveljavila, ampak se je okupatorjeva mestna uprava ves čas naslanjala na krajevne skupine Štajerske domovinske zveze. Mestno okrožje Maribor je okupator imenoval tudi Veliki Maribor (Gross Marburg). Dr. Uiberreither je priključitev sosednjih občin k mestu utemeljil s potrebo po zagotovitvi »primernega življenjskega prostora za nadaljnji razvoj Maribora«. Ob popisu prebivalstva, ki ga je okupator izvedel 10. oktobra 1941, je živelo v okrožju Maribor mesto, ki je takrat merilo 110 km2, 71.440 prebivalcev. Politični komisar okrožja Maribor mesto je postal Fritz Knaus, dotedanji politični komisar mesta Maribor.30

28 VAZSt, 20. 6. 1941, št. 25; Ževart, Narodnoosvobodilni boj, str. 80. 29 Ferenc, Nemška okupacija, str. 17; Ževart, Narodnoosvobodilni boj str. 80; Elaborat iz leta 1940 je v fondu SODI, v PAM. 30 VAZSt, 10. 6. 1941, št. 20, 20. 6. 1941, št. 25; Žnidarič, Do pekla, str. 63 in 71; Tone Ferenc, Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1980, št. 1-2, str. 39-42; Poročilo političnega komisarja z dne 21. 10. 1941, fond KUZOP, fasc. 1, v Arhivu Slovenije; Fritz Knaus iz Leobna, rojen leta 1888. V letih 1931-1932 je bil organizacijski vodja nacistične stranke za Štajersko. Leta 1933 je pobegnil v Nemčijo in vstopil v tako imenovano »avstrijsko legijo«. Nekaj časa je bil pokrajinski inšpektor v Turingiji, 1938. okrajni glavar, 1940 deželni svetnik za Gradec podeželje, bil leta 1938 kandidat za člana nemškega parlamenta, postal leta 1941 politični komisar in pozneje veliki župan okrožja Maribor mesto.


33

Okrožje Maribor podeželje (Marburg Land) so izoblikovali iz okrajev Maribor desni breg (11 občin in 5 katastrskih občin političnih občin Hoče in Limbuš), Maribor levi breg (12 občin in 11 katastrskih občin političnih občin Kamnica in Košaki), Marenberg (7 občin), Slovenj Gradec (6 občin) in Slovenske Konjice (6 občin) in je bilo po velikosti (1.759 km2) ter številu prebivalstva (114.178) drugo največje okrožje v Spodnji Štajerski (večje je bilo le okrožje Celje). V celoti sta bila v novo okrožje vključena le nekdanji okraj Slovenske Konjice s šestimi občinami - Loče, Oplotnica, Prihova, Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče - ter po nemški zasedbi novoustanovljeni okraj Marenberg, ki ga je sestavljalo sedem občin – Marenberg, Muta, Remšnik, Kapla, Vuhred, Vuzenica in Ribnica na Pohorju – vzhodnega dela nekdanjega okraja Dravograd. Iz okraja Maribor desni breg so nacisti v okrožje Maribor podeželje vključili 11 celih občin – Črešnjevec, Fram, Podvelka, Poljčane, Ruše, Slivnica, Slovenska Bistrica, Spodnja Polskava s Pragerskim, Lovrenc na Pohorju, Šmartno na Pohorju in Zgornja Polskava. Z Uiberreitherjevo odredbo z dne 18. junija 1941 sta bili občini Poljčane in Laporje združeni v eno, od leta 1942 dalje pa zopet ločeni. Iz tistih delov občin Hoče (katastrski občini Pohorje in Miklavž) in Limbuš (katastrske občine Vrhov dol, Bistrica pri Limbušu in Laznica), ki jih niso vključili v mestno okrožje Maribor, so ustanovili novo občino Pohorje (Bachern). Iz okraja Maribor levi breg je bilo v okrožje Maribor podeželje vključenih 12 celih občin – Duplek, Jakobski Dol, Jarenina, Korena, Pesnica, Svečina, Jurij ob Pesnici, Sv. Križ nad Mariborom (Gaj), Selnica ob Dravi, Kungota, Sv. Marjeta ob Pesnici (Pernica), Šentilj – ter tisti deli občin Kamnica (katastrske občine Jelovec, Srednje in severni del katastrske občine Rošpoh) in Košaki (katastrske občine Nebova, Hrenca, Malečnik, Metava, Trčova, Spodnja Počehova, Vodole in Celestrina), ki niso bili vključeni v okrožje Maribor mesto. Od 13 občin okraja Slovenj Gradec jih je v okrožje Maribor podeželje prišlo šest – Slovenj Gradec, Pameče, Podgorje, Razbor, Mislinja in Šmartno pri Slovenj Gradcu – ostalih sedem pa v okrožje Celje. Skupno je bilo torej v okrožje Maribor podeželje junija leta 1941 vključenih 42 občin iz petih okrajev. Politični komisar okrožja Maribor podeželje je postal Herbert Töscher.31 Okrožje Celje, ki je obsegalo mestno občino Celje, celotna okraja Celje okolica in Gornji Grad ter del okrajev Laško, Šmarje pri Jelšah in Kamnik, je junija 1941 imelo 54 občin, in sicer: iz okraja Celje okolica Braslovče, Dobrno, Dramlje, Gomilsko, Griže, Kalobje, Novo Cerkev, Petrovče, Polzelo, Slivnico pri Celju, Sv. Jurij ob Taboru (Podnor), Šentjur, Sv. Pavel pri Preboldu, Št. Peter, Škofjo vas, Šmartno v Rožni dolini, Teharje, Veliko Pirešico, Vojnik, Vojnik okolico, Vransko in Žalec, iz okraja Gornji Grad Bočno, Gornji Grad, Ljubno ob Savinji, Luče, Mozirje, Novo Štifto, Rečico ob Savinji, Solčavo in Šmartno ob Paki, iz okraja Slovenj Gradec Velenje, Topolšico, Šoštanj, Škale, Šentjanž na Vinski gori, Št. Ilj pri Velenju in Št. Andraž pri Velenju, iz okraja Šmarje pri Jelšah Kostrivnico, Podčetrtek, Ponikvo, Pristavo, Rogaško Slatino, Rogatec, Sv. Peter na Medvedjem selu, Sv. Štefan, Šentvid pri Grobelnem, Šmarje pri Jelšah, Zibiko in Žusem ter iz občine Planina pri Sevnici katastrsko občino Suho, iz okraja Laško občini Laško in Sv. Krištof ter katastrski občini Lenart pri Laškem in Sv. Rupert iz občine Lenart pri Laškem in iz okraja Kamnik

31 VAZSt, 20. 6. 1941, št. 25; Ževart, Narodnoosvobodilni boj, str. 80; Ferenc, Nemška okupacija, str. 16-17; Herbert Töscher, rojen leta 1912 v Mariboru, po poklicu učitelj, major SA, marca 1943 je odšel v vojsko in v začetku leta 1944 padel na fronti.


34

večji del občine Trojane. Politični komisar okrožja Celje je bil do svoje smrti 3. februarja 1945 Anton Dorfmeister. Celjsko okrožje je merilo 1.812 km2 in je imelo 10. oktobra 1941 143.410 prebivalcev.32 Okrožje Ptuj je zajelo mestno občino Ptuj, okraj Ptuj okolica in dele okrajev Maribor levi in Maribor desni breg ter Šmarje pri Jelšah. Ptujsko okrožje so sestavljale naslednje občine: iz okraja Ptuj poleg mestne občine še Cirkovce, Dornavo, Grajeno, Hajdino, Kog, Leskovec, Majšperk, Ormož, Osluševce, Podlehnik, Polenšak, Ptujsko Goro, Rogoznico, Slovenjo vas, Središče ob Dravi, Sv. Andraž v Slovenskih goricah (Vitomarci), Sv. Barbara v Halozah (Cirkulane), Sv. Bolfenk v Slovenskih goricah (Trnovska vas), Lovrenc na Dravskem polju, Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah (Juršinci), Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), Sv. Marko niže Ptuja (Markovci), Miklavž pri Ormožu, Svetinje, Tomaž pri Ormožu, Sv. Urban (Desternik), Sv. Vid pri Ptuju (Videm), Št. Janž na Dravskem polju (Starše), Velika Nedelja in Zavrč, iz okraja Šmarje pri Jelšah občini Žetale in Stoperce, iz okraja Maribor desni breg občini Rače in Makole ter iz okraja Maribor levi breg občine Lenart v Slovenskih goricah, Cerkvenjak, Jurovski Dol, Benedikt, Sv. Trojica in Voličina. Iz ukinjene občine Sv. Ana v Slovenskih goricah so k občini Lenart priključili katastrske občine Kremberk, Ledinek, Zgornja Ročica in Žice. Skupno je bilo junija 1941 v okrožju Ptuj, ki je merilo 1.110 km2 in imelo oktobra istega leta 107.104 prebivalcev, 41 občin. Politični komisar okrožja je postal Fritz Bauer.33 Okupacijsko okrožje Brežice je nastalo iz vseh občin dotedanjega okraja Brežice in nekaterih katastrskih občin iz tistih političnih občin, katerih središča so bila na italijanskem zasedbenem ozemlju, iz štirih občin dotedanjega okraja Šmarje pri Jelšah in iz večine (7) katastrskih občin politične občine Planina pri Sevnici. Okrožje Brežice so tako sestavljale občine: Kozje, Polje ob Sotli, Pilštajn, Sv. Peter pod Sv. gorami (iz okraja Šmarje pri Jelšah), Artiče, Bizeljsko, Blanca, Brežice, Čatež, Dobova, Globoko, Kapele, Pišece, Podsreda, Rajhenburg, Senovo, Sevnica, Sromlje, Velika Dolina, Videm ob Savi, Zabukovje in Zdole (iz okraja Brežice), Boštanj, Bučka, Krško, Leskovec pri Krškem, Raka in Studenec (iz ukinjenega okraja Krško). Skupno je okrožje Brežice sestavljalo 28 občin, poleg tega pa še sedem (vse razen k.o. Suho) katastrskih občin (Brezje, Golobinjek, Loke pri Planini, Planina pri Sevnici, Planinska vas, Presečno in Sv. Vid pri Planini) politične občine Planina pri Sevnici ter šest katastrskih občin političnih občin s sedežem na

32 VAZSt, 20. 6. 1941, št. 25 in 23. 3. 1942, št. 73; Ževart, Narodnoosvobodilni boj, str. 80-81; Anton Dormeister, rojen 1912 v Heudorfu pri Feldbachu na vzhodnem Štajerskem. Bil je eden prvih članov Hitlerjeve mladine v Eisenstadtu na Gradiščanskem. Leta 1934 je sodeloval pri nacističnem puču v Avstriji, odšel naslednje leto v Nemčijo, kjer je vodil obmejni in inozemski oddelek državnega mladinskega vodstva. Leta 1938 je v Gradcu postal pooblaščenec urada Volksdeutsche Mittenstelle za Štajersko, leta 1939 pa je postal vodja Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu, ki ga je vodil do svoje smrti. Leta 1940 je vstopil v enote SS. Po zlomu Jugoslavije je najprej postal politični komisar okraja Celje mesto, nato pa celotnega celjskega okrožja, hkrati pa je bil tudi celjski okrožni vodja Štajerske domovinske zveze. Padel je v začetku februarja 1945 kot žrtev napada borcev Bračičeve brigade na njegov avtomobil pri Frankolovem. 33 VAZSt, 20. 6. 1941, št. 25; Mavrič, Domovina, str. 9; Vladimir Bračič, Prostorski razvoj upravne in samoupravne razdelitve na območju severovzhodne Slovenije, ČZN 1978, št. 2, str. 285; Fritz Bauer, rojen leta 1911 v Gradcu. V začetku okupacije je bil politični komisar okraja Ptuj podeželje, od poletja 1941 politični komisar in nato deželni svetnik okrožja Ptuj, od jeseni 1941 pa tudi okrožni vodja Štajerske domovinske zveze na Ptuju.


35

italijanskem okupacijskem območju (Bušeča vas in Stojanski Vrh iz občine Sv. Križ pri Kostanjevici, severni del k.o. Telče iz občine Škocjan, severni del k.o. Tržišče iz občine Tržišče ter Krška vas in Cerklje iz politične občine Cerklje). Po okupatorjevi statistiki z dne 12. septembra 1941 je okrožje Brežice obsegalo 910 km2 in imelo 72.285 prebivalcev. Politični komisar okrožja je postal Dunajčan dr. Wilhelm Kern.34 Z odredbo šefa civilne uprave z dne 18. junija 1941 je okrožje Trbovlje sestavljalo deset občin, in sicer: Jurklošter, Hrastnik, Loka in Trbovlje, ki so pred vojno spadale v okraj Laško, Polšnik, Dole pri Litiji, Mlinše, Sv. Jurij pod Kumom in Zagorje, ki so bile pred vojno v litijskem okraju, in občina Radeče, ki je bila do okupacije v okraju Krško. V trboveljsko okrožje je bilo vključenih še nekaj katastrskih občin iz tistih političnih občin, katerih središča so bila na italijanskem zasedbenem ozemlju. To so bile katastrske občine Moravče pri Litiji (severni del) in Vodice iz občine Sv. Križ pri Litiji, Goveji Dol (vzhodni del), Šentjanž na Dolenjskem, Kal, Podboršt in Cerovec iz občine Šentjanž. Poleg tega so v okrožje Trbovlje spadale še katastrski občini Mišji Dol in Trobni Dol iz občine Sv. Lenart nad Laškim ter katastrski občini Sv. Lovrenc in Cirnik (severni del) iz občine Sv. Rupert. Trboveljsko okrožje je oktobra 1941 obsegalo 530 km2 in imelo 57.302 prebivalca. Politični komisar okrožja Trbovlje je postal dr. Ernst Frohner.35 Okupatorjevo politično okrožje Ljutomer je zajemalo območje bivšega ljutomerskega okraja, poleg tega pa so mu Nemci priključili še občino Sladki Vrh. Poleti 1941 je zajemalo 11 političnih občin, in sicer: Sladki Vrh, Ljutomer, Apače, Gornja Radgona, Radenci, Sv. Jurij ob Ščavnici, Mala Nedelja, Negova, Konjišče, Veržej in Cezanjevci. V upravnem pogledu so nacisti poleti 1941 ljutomersko-radgonsko območje priključili svojemu deželnemu okrožju Radgona (Landkreis Radkersburg) in ga je upravljal tamkajšnji deželni svetnik dr. Alexander Gugenthal – Wittek. Slovenski del okupatorjevega radgonskega okrožja je obsegal 428 km2 in je imel oktobra 1941 39.971 prebivalcev.36 Potem, ko je bila izvedena razdelitev Spodnje Štajerske na okrožja, je šef civilne uprave dne 15. avgusta 1941 izdal odredbo o združevanju politi čnih in katastrskih občin oziroma o vključevanju manjših občin v večje (Grossgemeinde). Deloma je bilo združevanje opravljeno že pred navedeno odločbo, deloma pa je sledilo odredbi.37 V okrožju Maribor podeželje je prišlo do naslednjih sprememb. Katastrski občini Jelenče in Pesniški Dvor, ki sta prej spadali v politično občino Jarenina, ter vzhodni del katastrske občine Rošpoh so bili priključeni občini Pesnica. Zahodni del katastrske občine Rošpoh so pripojili občini Kungota. Katastrski občini Jelovec in Srednje iz občine Kamnica. Katastrska občina Slemen iz občine Selnica ob Dravi in občina Sv. Križ nad Mariborom so

34 VAZSt, 20. 6. 1941, št. 25; Verzeichnis; Ferenec, Krško, str. 390. 35 VAZSt, 20. 6. 1941, št. 25; Verzeichnis; Ferenc, Krško, str. 389-390; Predlogi za odlikovanje uradnikov pri šefu civilne uprave, lista 7, v fondu KUZOP v AMNOM; dr. Ernst Frohner, rojen 1904 v Zistersdorfu, vladni svetnik. Aprila 1941 je najprej postal pooblaščenec za splošno upravo pri političnem komisarju okraja Marenberg. 36 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 146; Novak, Prlekija, str. 76; dr. Alexander Guggenthal-Wittek, rojen leta 1904 v Gradcu. V letih 1938-1941 je bil okrajni glavar oziroma deželni svetnik v avstrijski Radgoni, med vkorakanjem nemške vojske v Prekmurje leta 1941 je bil vojaški komandant, pozneje deželni svetnik okrožja Radgona, po vojni nadaljeval službovanje v štajerski deželni vladi, živel v Gradcu, umrl leta 1995. 37 VAZSt, 18. 8. 1941, št. 38.


36

tvorili novo politično občino Šober. K občini Pesnica je bila priključena tudi katastrska občina Spodnja Počehova iz občine Košaki. Iz katastrskih občin Nebova, Hrenca, Malečnik, Metava, Trčova, Vodole in Celestrina, ki so prej ravno tako spadale v občino Košaki, pa je bila ustanovljena nova občina Hrenca. Občini Podgorje in Razbor sta bili združeni v novo občino Razbor s sedežem v Podgorju. Ostanek katastrske občine Otiški Vrh so vključili v občino Pameče. Katastrsko občino Pohorje, ki je prej spadala v občino Hoče, so priključili novonastali občini Pohorje. Katastrska občina Miklavž, ki je prej ravno tako spadala v občino Hoče, pa je prišla v občino Slivnica. K občini Ruše so priključili katastrske občine Vrhov Dol, Bistrica pri Limbušu in Laznica, ki so prej spadale v občino Limbuš. V okrožju Ptuj so občini Hajdina in Rogoznica ter katastrsko občino Krčevina iz občine Grajena vključili v mestno občino Ptuj. Katastrske občine Kremberk, Ledinek, Zgornja Ročica in Žice iz politične občine Sv. Ana v Slovenskih goricah so bile priključene občini Lenart. Občina Stoperce je bila vključena v občino Majšperk, katastrska občina Dravče iz občine Videm pa v občino Leskovec. Do največjih sprememb je prišlo v celjskem okrožju. Občini Žusem in Sv. Štefan sta se povezali v občino Žusem, ravno tako so bile v novo občino Medvedje Selo združene dotedanje občine Sv. Peter na Medvedjem Selu, Zibika in Pristava. Občina Kostrivnica je bila priključena občini Rogaška Slatina. Ukinjena je bila tudi občina Šentvid pri Grobelnem in priključena občini Šmarje pri Jelšah. Občina Gornji Grad se je povečala za dotedanji občini Nova Štifta in Bočna. Z občino Luče je bila združena občina Solčava. Ravno tako občina Št. Andraž nad Polzelo z občino Polzela, občini Škale in Št. Ilj pri Velenju pa z velenjsko občino. Občini Šentjanž na Vinski gori in Dobrna sta bili združeni v novo občino Dobrna pri Celju. Ukinjena je bila tudi občina Topolšica, ki so jo pripojili k občini Šoštanj. Z občino Laško so bili združeni občina Sv. Krištof nad Laškim in katastrski občini Sv. Lenart in Sv. Rupert iz občine Sv. Lenart nad Laškim. Občina Kalobje in katastrska občina Suho iz občine Planina pri Sevnici sta bili vključeni v občino Slivnica pri Celju. Združili sta se občini Šempeter v Savinjski dolini in Žalec, ravno tako občini Vojnik in Vojnik okolica v enotno občino Vojnik ter občini Št. Pavel v Savinjski dolini in Griže v občino Prebold. V občino Šentjur je bila vključena občina Dramlje. Katastrska občina Zaplanina iz občine Trojane je bila vključena v občino Vransko. Združili pa sta se tudi občini Gomilsko in Braslovče v novo občino Braslovče. V okrožju Celje se je po opravljeni komasaciji občin in katastrskih občin število občin zmanjšalo s 54 na 33. V okrožju Brežice so avgusta 1941 občino Polje ob Sotli razpolovili med občini Kozje in Sv. Peter pod Sv. gorami, obnovili so občini Planina pri Sevnici in Cerklje ob Krki, ukinili občino Zdole, občini Krško pa priključili ukinjeno občino Videm ob Savi. Okrožje Brežice je po teh spremembah imelo 26 občin.


37

Okupatorjeva politična in upravna razdelitev slovenske Štajerske (po: Ergebnisse der Bevölkerungsbestandsaufnahme in der Untersteiermark, 29. 11. 1942) V trboveljskem okrožju so z avgustovsko reformo uprave večji del občine Trojane in občino Mlinše priključili občini Zagorje, obnovili so občino Šentjanž na Dolenjskem in zaokrožili občino Dole pri Litiji. Po teh spremembah je imelo okrožje Trbovlje še naprej deset občin. Avgusta 1941 je prišlo tudi do nekaj sprememb pri okrajnem načelstvu Ljutomer. Katastrske občine Zgornja Velka, Ploderšnica, Šomat, Sladki Vrh in Spodnja Velka iz nekdanje občine Velka so bile vključene v novo občino Sladki Vrh. K novi občini Konjišče so bile priključene katastrske občine Dražen Vrh in Trate iz dotedanje občine Velka, katastrski občini Lokavci in Rožengrund iz ukinjene občine Sv. Ana v Slovenskih goricah in katastrske občine Podgorje, Vratji Vrh, Vratja vas, Drobtinci in Konjišče iz občine Apače. V novo občino Apače pa so vključili katastrske občine Žepovci, Žiberci, Grabe, Nasova, Črnci, Apače, Segovci, Lutverci in Plitvico, ki so že doslej bile v občini Apače, ter katastrske občine Ščavnica, Sv. Ana v Slovenskih goricah ter strnjeno naselje Sv. Ana v Slovenskih goricah. Ukinili so tudi občino Veržej in jo priključili občini Križevci.38

38 VAZSt, 25. 9. 1941, št. 43.


38

Avgustovskemu združevanju občin je 20. septembra 1941 sledila odredba šefa civilne uprave o teritorialni razdelitvi Spodnje Štajerske, ki pa je spremenila samo nekatera imena občin. Tako so jeseni 1941 okupacijsko enoto Spodnja Štajerska sestavljala naslednja okrožja in občine:

Občine Zap. št. Okrožje slov. nem.

I. Maribor mesto II. Maribor

podeželje

1. Pohorje Bachern 2. Šentilj Egidi in den Büheln 3. Hrenca Frauenberg 4. Fram Frauheim 5. Remšnik Fresen 6. Jurij ob Pesnici Georgenberg 7. Slovenske Konjice Gonobitz 8. Oplotnica Hagau 9. Šmartno pri Sl. Gradcu Hartenstein 10. Muta Hohenmauten 11. Zreče Hohlenstein 12. Jarenina Jahring 13. Jakobski Dol Jakobstal 14. Kapla Kappel 15. Črešnjevec Kerschbach 16. Kungota Kunigund 17. Laporje Lapriach 18. Lovrenc na Pohorju Lorenzen am Bachern 19. Radlje Marenberg 20. Zg. Polskava Oberpulsgau 21. Loče Plankenstein 22. Poljčane Pöltschach 23. Pragersko Pragerhof 24. Prihova Preichau 25. Ruše Rast 26. Pesnica Ranzenberg 27. Ribnica na Pohorju Reifnig 28. Pameče Richterberg 29. Podvelka Rottenberg 30. Vuzenica Saldenhofen 31. Šmartno na Pohorju St. Martin am Bachern 32. Slivnica Schleinitz bei Marburg 33. Šober Schober 34. Duplek Täubling


39

35. Pernica Wachsenberg Občine Zap. št. Okrožje

slov. nem. 36. Mislinja Waldegg 37. Vitanje Weitenstein 38. Razbor Widerdriess 39. Slovenska Bistrica Windischfeistritz 40. Slovenj Gradec Windischgraz 41. Svečina Witschein 42. Vuhred Wuchern 43. Korena Wurz 44. Selnica Zellnitz an der Drau III. Celje 1. Šentjur Anderburg 2. Arja vas Arndorf 3. Dobrna Bad Neuhaus 4. Sv. Peter na Medvedjem selu Bärental 5. Škofja vas Bischofdorf 6. Celje Cilli 7. Šmarje pri Jelšah Erlachstein 8. Vransko Franz 9. Braslovče Frasslau 10. Polzela Heilenstein 11. Vojnik Hochenegg 12. Velika Pirešica Hofrain 13. Ljubno Laufen im Sanntal 14. Luče Leutsch 15. Nova Cerkev pri Celju Neukirchen bei Cilli 16. Gornji Grad Oberburg 17. Pondor Oppendorf 18. Šmartno ob Paki Packenstein 19. Ponikva Ponigl bei Cilli 20. Prebold Pragwald 21. Mozirje Prassberg 22. Šmartno v Rožni dolini Rabensberg 23. Rečica ob Savinji Rietz im Sanntal 24. Rogatec Rohitsch 25. Rogaška Slatina Rohitsch – Sauerbrunn 26. Žalec Sachsenfeld 27. Žusem Süsenheim 28. Slivnica pri Celju Schleinitz 29. Šoštanj Schönstein in der Stm. 30. Teharje Tüchern 31. Laško Tüffer – Römerbad


40

32. Podčetrtek Windischlandsberg Občine Zap. št. Okrožje

slov. nem. 33. Velenje Wöllan IV. Ptuj 1. Svetinje Allerheiligen bei Friedau 2. Lovrenc na Dravskem polju Amtmannsfeld 3. Cirkulane Ankenstein 4. Benedikt Benedikten 5. Ptujska Gora Berneustift 6. Gradišče Burgstal in den Bühelm 7. Dornava Dornau bei Pettau 8. Trnovska vas Dornberg 9. Ormož Friedau 10. Zlatoličje Golldorf 11. Velika Nedelja Großsontag 12. Leskovec Haslach in der Kollos 13. Juršinci Jörgendorf 14. Kog Kaag bei Friedau 15. Kajžar Kaisersberg 16. Cerkvenjak Kirchberg in den Büheln 17. Rače Kanichsfeld 18. Lenart Laonhard in den Büheln 19. Podlehnik Lichtenegg in der Kollos 20. Jurovski Dol Mallenberg 21. Gorišnica Margareten bei Pettau 22. Makole Maxau 23. Majšperk Monsberg 24. Markovci Mörtendorf 25. Ptuj Pettau 26. Središče ob Dravi Polstrau 27. Zavrč Sauritsch 28. Žetale Schiltern 29. Cirkovce Stauden 30. Polenšak Steinperg 31. Voličina Strahleck 32. Tomaž pri Ormožu Thomasberg 33. Videm Treun 34. Osluševci Unterbüheln 35. Slovenja vas Windischdorf 36. Desternik Winterdorf 37. Vitomarci Wittmansdorf 38. Vurberk Wurmberg V. Brežice


41

1. Raka Arch Občine Zap. št. Okrožje

slov. nem. 2. Artiče Arnau 3. Dobova Brückel 4. Studenec Bründl 5. Zabukovje Buchern 6. Pišece Dittmannsdorf 7. Kozje Drachenberg 8. Krško Gurkfeld 9. Leskovec pri Krškem Haselbach bei Gurkfeld 10. Podsreda Hörberg 11. Kapele Kapelln bei Rann 12. Sv. Peter pod Sv. gorami Königsberg am Sattelbach 13. Sevnica Lichtenwald 14. Planina pri Sevnici Montpreis 15. Čatež Munkendorf 16. Pilštajn Peilenstein 17. Globoko Pirschenberg 18. Bučka Radelstein 19. Brežice Rann 20. Rajhenburg Reichenburg 21. Senovo Reichenstein 22. Boštanj Savenstein 23. Blanca Siegersberg 24. Velika Dolina Weitental 25. Bizeljsko Wisell 26. Sromlje Wolfsgrund 27. Cerklje Zirkle VI. Trbovlje 1. Polšnik Billichberg 2. Zagorje Edlingen 3. Hrastnik Eichtal 4. Jurklošter Gairach 5. Šentjanž Johanistal 6. Sv. Jurij pod Kumom Kumberg bei Trifail 7. Dole pri Litiji Mariatal 8. Radeče Ratschach 9. Zidani Most Steinbrück 10. Trbovlje Trifail VII. Okr. glav.

Ljutomer

1. Apače Abstal 2. Radenci Bad Radein


42

3. Mala Nedelja Kleinsontag Občine Zap. št. Okrožje

slov. nem. 4. Ljutomer Luttenberg 5. Negova Negau 6. Gornja Radgona Oberradkersburg 7. Konjišče Roßhof 8. Sladki Vrh Süssenberg 9. Jurij ob Ščavnici Stainztal 10. Veržej Wernsee 11. Cezanjevci Zesendorf Politični komisarji so okrožja vodili do 1. februarja 1942, ko so se preimenovali v deželne svetnike (Landrat), politični komisar za mesto Maribor pa se je preimenoval v nadžupana oz. velikega župana (Oberbürgermeister). Politični komisarji oziroma deželni svetniki so imeli v okrožjih manjšo oblast kakor prej v okrajih. Odvzeli so jim pristojnost v zadevah spravosodja, pošte, železnice in financ. Skupno je bilo jeseni 1941 v šestih okrožjih in slovenskem delu okrožja Radgona okupacijske enote Spodnja Štajerska 164 občin s 605.690 prebivalci.39 Šef civilne uprave in politični komisarji oziroma deželni svetniki so bili tudi nosilci policijske oblasti. Policija je bila namreč glavni izvajalec ukrepov šefa civilne uprave. Jugoslovanske policiste in orožnike so nacisti po svojem prihodu razrešili in v glavnem pozaprli in le redke so s priporočilom političnih vodstev sprejeli v službo kot pomožne policiste. Zahtevalo bi preveč prostora, če bi hoteli natančneje predstaviti organe in sistem delovanja policijske oblasti, zato bomo prikazali samo osnovno shemo njene organiziranosti. Varnostno policijo (Sicherheitspolizei), varnostno službo (Sicherheitsdienst) in kriminalno policijo (Kriminalpolizei) na slovenskem Štajerskem je upravljal pooblaščenec šefa varnostne policije in varnostne službe v Mariboru, ki se je kmalu preimenoval v komandanta varnostne policije in varnostne službe za Spodnjo Štajersko. Za svojega pooblaščenca je šef glavnega državnega varnostnega urada (Reichssicherheitshauptamt) Reinhard Heydrich določil dotedanjega vodjo odseka varnostne službe v Gradcu polkovnika SS Otta Lurkerja. Pod Lurkerjevim vodstvom so bili združeni urad tajne državne policije (Gestapo), državne kriminalne policije (Kripo), varnostne službe (SD) in preselitveni štab (Umsiedlungsstab). Naloga komandanta varnostne policije in varnostne službe na slovenskem Štajerskem je bila, z vsemi sredstvi odkrivati, zapirati in uničevati politične nasprotnike nacionalsocializma in tretjega rajha, zatirati kriminal in nadzorovati vedenje prebivalstva, delo uradov itd. Bil pa je tudi izvajalec zločinskih načrtov o množičnih deportacijah slovenskega prebivalstva iz slovenske Štajerske. V njegovih rokah je bilo precej časa tudi kazensko sodstvo. Poleg varnostne policije, ki je vključevala še kriminalno policijo in varnostno službo, je obstajala na Spodnjem Štajerskem še redarstvena policija (Ordnungspolizei), pod katero sta spadala orožništvo (Gendarmerie) in 39 VAZSt, 27. 1. 1942, št. 63; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 147.


43

zaščitna policija (Schutzpolizei). Urad vodje redarstvene policije pri šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko je v začetnem obdobju okupacije vodil orožniški polkovnik Flade, komandant orožništva pa je bil Gradčan Hugo Novotny. Sredi aprila 1941 je bil v vsakem okraju postavljen okrajni orožniški vodja. Ko so bili poleti 1941 okraji ukinjeni in ustanovljena okrožja, so ta dobila okrožne orožniške vodje, reorganizirana pa je bila tudi mreža orožniških postaj. Njihovo število se je občutno povečalo. V Mariboru je šef civilne uprave 15. junija 1941 ustanovil še poseben policijski organ – policijsko upravo pod vodstvom policijskega ravnatelja.40 Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da je bil nacistični okupacijski sistem na slovenskem Štajerskem do potankosti pripravljen že v letih pred vojno in da je v prvem obdobju okupacije deloval skoraj brezhibno. Do pomladi 1942 je okupator uvedel skoraj vse zakone in odredbe, ki so veljali v sosednji avstrijski Štajerski. Njegov cilj je bil zasedeno slovensko Štajersko čim prej in čim bolj temeljito vključiti v svoj državni sistem. To se je najbolj nazorno odražalo v nacističnih raznarodovalnih ukrepih, ki so zajeli vsa področja človekovega življenja in delovanja, usmerjeni pa so bili k popolnemu potujčenju in s tem uničenju Slovencev kot etnične skupnosti.

40 VAZSt, 17. 4. 1941, št. 2; Mirko Brolih, Pooblaščenec šefa varnostne policije in varnostne službe pri šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko, elaborat v fondu KUZOP v AMNOM; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 148; Žnidarič, Do pekla, str. 74-76.

Documents

OKUPACIJSKA UPRAVA V SLOVENSKI ŠTAJERSKI LETA 1941...Nacisti čno-fašistična okupacija spomladi 1941 je pomenila za slovenski narod najve čjo nesre čo v njegovi zgodovini. Z njo