ČRNA GORA, PODGORICA – avgust 2018

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE

Ime, priimek, letnik:

Aleksandra Panić, 4. letnik

Čas izmenjave:

od 1. 8. do 30. 8. 2018

__________________________________________________________________________________

SPLOŠNO:

Država in kraj izmenjave

Črna Gora je majhna država jugovzhodne Evrope, poznana po izrazito goratem reliefu, prečudoviti

pribl. 300km dolgi obali Jadranskega morja in številnih mestih z bogato zgodovino (Kotor, Cetinje,

Bar, Budva …). Njeno glavno mesto Podgorica ima nekaj več kot 200.000 prebivalcev in velja za drugo

najtoplejše mesto v Evropi (poletja znajo biti prav peklenska, živo srebro se lahko povzpne tudi nad

40°C). Čeprav Podgorica ni izrazito turistični kraj, lahko najdete kar nekaj zanimivosti – peš se

sprehodite čez številne mostove na reki Morači (med drugim čez impresivni most Milenium), obiščete

stari del mesta, ki prikazuje značilno arhitekturo iz otomanskih časov, si ogledate Zimski dvorec kralja

Nikole, ortodoksno cerkev Hristovog vaskrsenja in nedavno postavljen spomenik Francetu Prešernu,

kot znak prijateljstva med Slovenijo in Črno Goro.

Viza

Za slovenske državljane vizum ni potreben, za vstop v državo zadostuje osebna izkaznica.

Zdravje

Pred izmenjavo nisem potrebovala opraviti nikakršnih testov, prav tako ni bilo zahtevano potrdilo o

cepljenjih. V potovalni lekarni pridejo prav predvsem razpršila proti komarjem, sončna krema (s čim

višjim faktorjem) in analgetiki. Vsa potrebna zdravila lahko kupite tudi v tamkajšnjih lekarnah,

večinoma so cenejša kot v Sloveniji.

Varnost

Tako Črna Gora kot Podgorica sta varni, po samem mestu se lahko sprehajaš brez občutka strahu,

tudi v večernih urah. V izrazito turističnih mestih, kot je npr. Budva, je zaradi prevelike gneče potrebno

paziti, da vam kdo ne izmakne torbice oz. denarnice.

Denar

Uradna valuta države je evro, denar lahko brez večjih težav dvignete na bankomatih.

Prevoz

V Podgorico sem potovala iz Ljubljane z letalom prevoznika Adria Airways, za povratno karto ( ki sem

jo kupila konec junija) sem odštela okrog 140 eur. V ceno vozovnice je bil vštet kos oddane in ročne

prtljage.

Ker Podgorica ni pretirano veliko mesto, se da vse razdalje (npr. od bolnišnice do starega ali novega

centra) premagati peš, je pa zaradi visokih temperatur priporočljivo vzeti taxi. V vseh večjih mesti oz.

turističnih krajih so prevozi s taxiji namreč odlično organizirani, naročiš jih preprosto z sms-om preko

Viberja, cena vožnje pa je okrog 2 eur za 3km.

Od medkrajevnega prometa imate na voljo vlak do Bara (s povratno karto 2 eur lahko iz Podgorice

skočite do najbližje plaže v Sutomoru,) in avtobuse, ki vas popeljejo v vsa večja mesta/ morska

letovišča Črne Gore (npr. enosmerna karta do Herceg Novega na meji s Hrvaško stane 8 eur). Ceste so

zaradi velikega števila turistov v poletnih mesecih polne zastojev, zato imajo lahko avtobusi zamude.

IZMENJAVA:

Komunikacija pred izmenjavo

Svoji kontaktni osebo sem najprej pisala preko maila, kjer mi ni odpisovala, kasneje pa sva se slišali

preko Viber-ja. Posredovala mi je nekaj osnovnih podatkov o prihodu to pa je bilo tudi vse z njene

strani, ker je bila sama tudi na izmenjavi.

Sprejem s strani tujih študentov

Na izmenjavi nas je bilo avgusta 50 študentov, za vse pa sta skrbela samo dva študenta Anis

(predsednik MoMSIC) in Amar, saj so bili vsi ostali na izmenjavah ali na počitnicah. Ne glede na

občasne težave, sta se trudila po vseh močeh in skušala pripraviti čim bolj sproščen mesec, zato smo

imeli veliko skupnih sestankov (skoraj vsak dan prvi teden). Organiziran je bil prevoz z letališča

(morali smo sicer plačati 10 eur), prav tako so na začetku vsakega pospremili do oddelka in ga

predstavili mentorjem. Imeli smo whatsapp skupino, preko katere smo ves čas izmenjave

komunicirali, preko nje so nam posredovali vse pomembne informacije o hrani, praksi, nastanitvi,

izletih… (obstajala pa je tudi facebook skupina).

Nastanitev

Nastanjena sem bila v nekakšnem študentskem domu, od bolnišnice oddaljenim približno 5 minut

hoje in prav tako daleč od največjega trgovskega središča Delta mall. V sobi smo bile štiri študentke,

vsaka soba je bila opremljena s klimo, imela je svojo kopalnico, kuhinja za spodnje nadstropje pa je

bila skupna, in sicer zunanja. Imeli smo tudi manjšo sobo s kavči za posedanje in dvorišče za skupno

druženje z igriščem za košarko. V primeru kakršnihkoli težav v zvezi s sobami (zamašen odtok ipd.)

smo se lahko obrnili na prijazna lastnika doma Natašo in Mitra, ki sta zmeraj priskočila na pomoč.

Higienske pripomočke (milo, toilet papir …) smo morali priskrbeti sami, kar štejem za edino

pomanjkljivost.

Prehrana

Med tednom smo imeli zagotovljeno kosilo v bolnišnici (žal je bilo šele ob 15.00 uri), ki je vsebovalo

juho, glavno jed (po navadi pire in meso) ter solato (predvsem zelje). Hrana je bila večinoma okusna,

a se je žal menu ponavljal (po enem tednu se namreč marsikdo naveliča pireja), zato smo velikokrat

jedli v drugih restavracijah. Posebno priporočam restavracijo Bonella, ki nudi zdravo, raznovrstno in

zelo okusno prehrano (npr. velika porcija tortilje stane okrog 3,50 eur, velike porcije solat pa okrog 4

eur). Na splošno lahko v Črni Gori izbirate med pestro ponudbo črnogorske, balkanske in mednarodne

kuhinje.

Družabni program

Družabni program je bil morda najsvetlejša točka izmenjave v Črni Gori. Poleg zabav, kot so pool

party, goodbye party in NFDP (ki je vsekakor bila vrhunec meseca), je bil organiziran nacionalni

družbeni program. Le ta je vseboval enodnevne izlete – izlet v Cetinje in Lovčen (ogled nekdanje

prestolnice in kraljevske palače ter mavzoleja Njegoša, vladarja, filozofa in pesnika, skratka ponosa

Črnogorcev), izlet v Ostrog (znameniti samostan v skali), izlet na Skadarsko jezero. Še bolj zanimivi so

bili vikend izleti, prvi vikend smo preživeli na Žabljaku (ogledali smo si Črno jezero, se povzpeli na

2313m visok Savin Kuk in preizkusili največji zip line v Evropi), drugega pa na morju v Budvi (z ladjo

smo pluli ob obali) in ostalih krajih kot so Tivat, Perast.

Ker smo bili precej velika skupina in je bilo včasih težko vse uskladiti, smo si nekateri kar sami

organizirali tudi preostala dva vikenda, enega smo preživeli v Kotorju in Herceg Novem (ujeli smo

znamenito fešto – Bokeljska noč), drugega pa sončili na Ulcinjskih peščenih plažah. Ob večerih smo

skupaj jedli, se odpravili v mesto, imeli movie night, igrali družabne igre ali košarko.

STROKOVNI DEL:

Opis zdravstva v državi:

Študij medicine poteka v Podgorici podobno kot pri nas in traja šest let. Po zaključku šolanja ali po

opravljeni specializaciji kar nekaj zdravnikov zapusti državo zaradi trenutnega stanja zdravstva. Plače

so nizke, zavarovanja za zdravniško napako nimajo, želijo si izboljšati oz. uvesti določene standarde in

regulative. Sam Klinični center kot glavna zdravstvena ustanova v državi ni v najboljšem stanju, so pa

velike razlike v oddelkih (npr. oddelek za nevrologijo je popolnoma prenovljen). Opazila sem, da se

tam kjer nimajo dovolj materiala in sredstev, osebje znajde po svoje. Velikokrat so me spraševali kako

je v Sloveniji, nekateri so izrazili željo, da bi prišli delat k nam.

Delo v bolnišnici (samo za klinične izmenjave)

Prakso sem opravljala v Kliničnem centru Črne Gore in sicer, naj bi jo na oddelku za dermatologijo, ki

sem si ga tudi izbrala. Začetek prakse na dermatološkem oddelku je bil šele v ponedeljek, 6.8, kjer sem

spoznala mentorico, ki nama je s študentko pokazala nekaj pacientov ter dovolila opraviti eno

anamnezo. Ker je šla moja mentorica naslednji dan na kratek dopust in ker mi je bilo že prej

omenjeno, da lahko zaradi dobregaa znanja jezika izberem katerikoli oddelek (če bi npr. želela

zamenjati oz. krožiti), sem se odločila, da bom svojo prasko rajši preživela na oddelku za radiologijo.

Praksa se je po navadi začela ob 9.00 in trajala tam nekje do 12.00 (najdlje do 14.00, odvisno od

števila pacientov), nihče pa pravzaprav ni preverjal ali si prisoten ali ne. Večino časa smo preživeli na

urgentnem UZ, kjer smo se tudi največ naučili. Najprej smo opazovali zdravnike pri opravljanju UZ

abdomna in UZ ožilja spodnjih okončin, nato smo lahko opravili UZ drug na drugem in kasneje tudi na

pacientih. Vprašanja so bila dobrodošla, vsi so se trudili odgovoriti nanje. Vzdušje je bilo zelo

sproščeno, veliko smo se pogovarjali (in včasih tudi pošalili) o kulturnih razlikah ter o samih državah

od koder prihajamo. Pogosto so nam ponudili kavo, sokove ali kakšno hrano. Preostale dneve smo

krožili po samem oddelku, odvisno od tega kam je bil razporejen naš mentor – RTG, CT ali MRI. Včasih

smo cele dopoldneve (zaradi primanjkljaja pacientov) porabili za učenje interpretacije rtg posnetkov

prsnega koša ali pa nam je mentor pokazal najbolj zanimive CT posnetke pacientov (npr. strelne

rane). Zaradi lastnega znanja jezika, sem večino časa bila tudi sama prevajalka za ostale študente

/zdravnike in se lahko neovirano pogovarjala s pacienti.

Mentorstvo

Na radiologiji je za nas (približno 5 študentov) skrbel specializant, ki si je skušal vzeti čim več časa.

Zelo dobro je govoril angleško (marsikateri starejši zdravniki niso in je zato moral prevajati), nas

vsakič obvestil kje bomo imeli naslednji dan prakso (urgentni UZ, RTG, CT, MR) in nam skušal

posredovati čim več svojega znanja. Z njim smo preživeli tudi kakšno popoldne, saj nam je razkazal

mesto in nas peljal na pijačo/sladoled/kosilo.

Pridobljeno znanje in izkušnje

Na izmenjavi sem pridobila kar nekaj strokovnega znanja s področja radiologije, in sicer, naučila sem

se interpretirati rentgenske posnetke (predvsem rtg prsnega koša) in opraviti UZ pregled abdomna in

UZ pregled ožilja spodnjih okončin.

__________________________________________________________________________________

ZAKLJUČEK:

Splošna ocena izmenjave

Nepozaben mesec v Podgorici so ustvarili predvsem sami ljudje – od mentorjev, organizatorjev in

incomingsov, s katerimi smo spletli trdne prijateljske vezi. Zadovoljna sem bila z zanimivim in

zabavnim družabnim programom, ogledali smo si skoraj vse kotičke države. Glede na to, da je bila to

moja prva izmenjava in je nimam s čim primerjati, tudi za čas preživet na oddelku za radiologijo

nimam večjih pripomb.

Komu bi izmenjavo v tvojem mestu/državi priporočal?

Izmenjavo bi priporočila vsem, ki si poleg strokovnega dela v bolnišnici želijo ogledati lepote države in

kvalitetno preživeti prosti čas. Prednost Črne gore je njena majhnost, saj lahko relativno hitro pridete

do morja ali ostalih turistično zanimivih krajev. Z vidika družabnega programa in večjega števila

študentov je izmenjava primerna za tiste, ki ste prilagodljivi in imate radi spoznavanje različnih kultur,

navad, ljudi, seveda pa si lahko izlete/prosti čas organizirate tudi v lastni režiji. Vsekakor je velik plus

tudi razumevanje jezika (oz. podobnost s slovenščino) pri sporazumevanju s pacienti, zdravniki in v

vsakdanjih situacijah.

Potrebnik

Za delo v bolnišnici zadostuje bela halja, potrebno pa je imeti oblačila, ki pokrijejo ramena in segajo

vsaj do kolen. Če boste opravljali izmenjavo na kirurških oddelkih si morate priskrbeti »scrubse«,

katere lahko kupite tudi v Podgorici.

Na splošno svetujem čim več lahkih, poletnih oblačil, sončno kremo, razpršilo proti komarjem. Če

imate namen obiskati gorske predele države pa vsekakor superge (pohodne čevlje) in nekaj toplejših

oblačil (ponoči se lahko temperature spustijo do10°C).

Za lažjo komunikacijo z ostalimi študenti in na splošno prav tako priporočam nakup sim kartice (za

ceno 5 eur dobite 100GB podatkov za prvi teden in še 10GB za drugi teden).

Približna razdelitev stroškov

Letalska karta – 140 eur

Prevoz z letališča oz nazaj – 2x 10 eur

Zavarovanje za študentski dom -10 eur

Družabni program (izleti) – enodnevni (27 eur),

vikend izleti (80 eur)

Hrana – do 10 eur na dan

Slika 1: Ortodoksna cerkev v Podgorici Slika 2: Delo v bolnišnici - UZ

Slika 3: Izlet na Žabljak – Savin Kuk (2313m)

Slika 4: Plaža Copacabana v Ulcinju Slika 5: Črno jezero

Slika 7:Zadnja večerja

Slika 6: Pred bolnišnico