NOMOTEHNIČNE SMERNICE - Služba Vlade Republike … · Pravno normiranje je samo eden od načinov urejanja družbenih razmerij, in od teh mnoga niso primerna za pravno urejanje

ZALOŽBA

NOMOTEHNIČNE SMERNICE

Podlage za izdelavo pravnih predpisov

SLUŽBA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ZAKONODAJO

NomotehNiČNe SmeRNiCe

© Uradni list Republike Slovenije, 2004. Vse pravice pridržane.Brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna

priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. tako ravnanje je, razen v primerih iz 46. do 57. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

CiP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

340.13

NomotehNiČNe smernice : podlage za izdelavo pravnih predpisov. –Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2004

iSBN 961-204-335-3

216623104

NOMOTEHNIČNE SMERNICE – Podlage za izdelavo pravnih predpisov – izdajatelj: Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo (direktorica Ksenija mihovar Globokar) – Založnik: Uradni list Republike Slovenije d. o. o. (odgovorna urednica in direktorica erika trojer, urednica Alenka Leskovic) – tisk: Demm d. o. o., Ljubljana, november 2004 – V ceni knjige je obračunan DDV.

NomotehNiČNe SmeRNiCe

Podlage za izdelavo pravnih predpisov

SLUžBA VLADe RePUBLiKe SLoVeNije ZA ZAKoNoDAjo

LjUBLjANA 2004

ZALOŽBA

Pred vami je prvi celostni zapis nomotehničnih smernic, ki so se izoblikovale med dolgoletnim delom Službe Vlade Repu-blike Slovenije za zakonodajo. Do sedaj so bila ta pravila uve-ljavljena predvsem pri ustnih in pisnih usklajevanjih v postop-kih priprave in sprejemanja predpisov. Smernice so oblikovali pravniki in pravnice, ki so bili oziroma so še zaposleni v Službi Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Največ zaslug za za-pis pravil v knjigi, ki je pred vami, ima mag. Borut Šinkovec. Njemu kot tudi vsem drugim kolegom in kolegicam, ki so tvorno sodelovali pri pripravi končnega besedila nomotehničnih smer-nic, se iskreno zahvaljujem za opravljeno delo.

Ksenija Mihovar Globokardirektorica

Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo

VSEBINA

UVoD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

temeLjNo VPRAŠANje iN metoDe NoRmiRA- NjA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15temeljni načini normiranja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16taksativno normiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17eksemplifikativno normiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18Abstraktno normiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19

NotRANjA UReDiteV iN SeStAVNi DeLi PReD- PiSA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23Strukturne enote (deli) predpisa . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24Notranji sestavni deli predpisa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29

jeZiKoVNo iZRAžANje V PReDPiSih . . . . . . . . . . . 47

PoSeBNi PRimeRi PiSANjA, iZRAžANjA iN DoLo- ČANjA V PReDPiSih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57Določanje obveznosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57Določanje dovoljenosti v predpisih . . . . . . . . . . . . . . . 58Določanje izjem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59Pravna terminologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60izražanje v novelah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61

Vsebina 7

� NomotehNičNe smerNice

Raba ženskega in moškega spola za označevanje oseb v predpisih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62

Citiranje objav predpisov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64Pisanje datumov v predpisih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65Pisanje števil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66Pisanje denarnih zneskov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66Raba kratic (okrajšav) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66Naštevanje v predpisih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67Uporaba veznikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68interpunkcija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68

SKLiCeVANje V PReDPiSih iN ANALoGijA . . . . . . 69

VeLjAVNoSt PRAVNih PReDPiSoV . . . . . . . . . . . . . 77Začetek veljavnosti pravnih predpisov . . . . . . . . . . . . . 77Prenehanje veljavnosti pravnih predpisov . . . . . . . . . . 83

SPRememBe PRAVNih PReDPiSoV (ZAKoNSKe NoVeLe) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91

iZVRŠiLNi PReDPiSi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101

RetRoAKtiVNoSt . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107

PReČiŠČeNA BeSeDiLA ZAKoNoV . . . . . . . . . . . . . 115

PoPRAVKi PRAVNih PReDPiSoV . . . . . . . . . . . . . . . 125

UVod 9

UVOD

Skrb in odgovornost za raven kakovosti pravnih pred-pisov sta sestavni del prizadevanj za uspešno delovanje in ohranjanje pravne države. Predpisi so tista podlaga pravne dr-žave, s katero je določen njen pravni red, urejeno delovanje državnih organov, ravnanje pravnih subjektov in njihova med-sebojna pravna razmerja. Vsebinsko ustrezni, pravno pravilni in nomotehnično urejeni, skratka dobri predpisi so samo eden od številnih pogojev, vendar pa hkrati nepogrešljiv pogoj za učinkovitost prava in dobro delovanje države kot pravne dr-žave. Predpisi se sprejemajo in izdajajo zaradi njihove pravno obvezne, normativne vsebine. Vsebina predpisa pa mora biti razumljiva, nedvoumna, uporabna in izvršljiva. taka raven predpisov je lahko dosežena samo, če so predpisi tudi nomo-tehnično ustrezno pripravljeni in sestavljeni. Predpisi morajo biti oblikovani, njihova vsebina pa izražena po pravilih vede o izdelavi pravnih predpisov (nomotehnike) kot specifične-ga področja pravne vede in znanja. Predpisi morajo biti tudi pravno pravilni, kar zlasti pomeni, da so v skladu z ustavo in zakonom, da jih izdajo za to pristojni organi in po (v) za to predpisanem postopku. toda že samega izpolnjevanja teh po-gojev ni lahko ugotavljati in preverjati, če predpis ni vseskozi (tudi) nomotehnično ustrezen. Pri izvrševanju v praksi pa sla-bo pripravljen predpis povzroča vrsto težav in problemov pri tolmačenju in izvajanju, v vsakem primeru pa tudi zmanjšuje pravno varnost in zaupanje v pravo, kar sodi v sestavne dele pravne države.

10 NomotehNičNe smerNice

Dobro strokovno obvladanje nomotehnike je sicer nepo-grešljiv pogoj za izdelavo »tehnično« ustreznih pravnih pred-pisov. Vendar pa same nomotehnične smernice tega znanja ne morejo zagotoviti – kvečjemu lahko k temu samo v manjšem obsegu dodatno prispevajo.

Pravi in temeljni pomen nomotehničnih smernic, ki jih imajo s tako ali podobno označbo tudi druge primerljive drža-ve, ni v učenju nomotehnike, niti niso smernice učbenik nomo-tehnike, temveč so v prvi vrsti namenjene temu, da bi njihovo poznavanje in upoštevanje zagotavljalo določeno standardno raven kakovosti in poenotenja nomotehničnih rešitev, ki jih je treba upoštevati pri pripravi in sestavi predlogov pravnih pred-pisov. Nomotehnične smernice so splošna strokovna osnova, pripomoček in instrument za pripravo besedil osnutkov oziro-ma predlogov pravnih predpisov. Poenotenje pravil in prakse pri redigiranju pravnih predpisov tudi že samo po sebi pomeni dvig splošne ravni kakovosti besedil pravnih predpisov. ena-ke nomotehnične rešitve za enaka vprašanja pomenijo red na tem področju in krepijo pravno varnost ter zaupanje v pravo. Brez takega poenotenja lahko pri tolmačenju predpisov pride do iskanja razlik o pomenu nečesa v istem ali drugem predpisu, kjer razlike v resnici ni, ali pa se spregleda razlika tam, kjer in kolikor je resnično potrebna in podana.

obseg in raven nomotehničnega poenotenja predpisov in nomotehničnih rešitev v njih povečujeta tudi kvaliteto predpi-sov v celoti, po drugi strani pa preprečujeta in odvračata od ta-kih nestrokovno ali površno pripravljenih besedil predpisov, ki zaradi nekvalitete v pravni red ne sodijo, in ne bi smeli niti priti na uradno pot postopka sprejemanja določenega predpisa. ob navedenem se tudi kaže, kakšna je narava obveznosti poznava-nja in upoštevanja nomotehničnih smernic, kaj pomeni njihovo neupoštevanje, pa tudi, komu so v praksi v resnici namenjene.

Nomotehnične smernice niso predpis. odmik od njihovih priporočil (kar smernice v resnici so) torej ne pomeni kršitve kakšnega predpisa, temveč kršitev enotnosti (poenotenja) pri sestavi predpisov, čemur so v temelju namenjene, in (verjetno)

UVod 11

nomotehnično slab oziroma neustrezen predpis. Na tak način namen smernic ne more biti uresničen, večje neupoštevanje pa seveda tudi vodi v stanje, kot da bi jih sploh ne bilo. Vendar se take splošne ugotovitve ne nanašajo na številne skrbne in visoko strokovne pravnike redaktorje, pri katerih delu je v teh smernicah zajeta vsebina že upoštevana; smernice namreč gle-de vseh temeljnih vprašanj upoštevajo in povzemajo našo že ustaljeno strokovno prakso urejanja teh vprašanj in izhajajo iz nje. Po drugi strani pa neupoštevanje ali (v prihodnje) nepozna-vanje teh smernic pomeni tudi določeno strokovno neodgovor-nost. Pri tem pa smernice ne vežejo v smislu, da nikoli ničesar ne bi smelo biti rešeno in v praksi urejeno tudi drugače, kot je v njih priporočeno. Nasprotno, kadar pravnik redaktor tako pot najde, ali (in) če temu sledi oziroma novo rešitev sprejme in osvoji (tudi) praksa, ki potrdi novo oziroma boljšo rešitev od obstoječe, bo to lahko samo dobrodošlo in ob svojem času gotovo tudi upoštevano (vključeno) v novo, posodobljeno iz-dajo nomotehničnih smernic. Smernice v tem smislu torej niso (pravzaprav nikoli) dokončne, temveč sprejemljive in odprte za razvoj in izboljšave, do katerih pa po naravi stvari ne more priti kar čez noč; v glavnem namreč, kot rečeno, vendarle temeljijo na spoznanjih in izkušnjah dolgoletne, zlasti naše domače, pa tudi tuje primerljive nomotehnične prakse, tradicije in izkušenj. tisto, kar se kljub možnim izboljšavam, spremembam in prila-goditvam ne spremeni in ne spreminja, pa je skrb oziroma pri-zadevanje za jasne, precizne in razumljive predpise; spremenijo se lahko samo načini, kako to v največji in najboljši meri tudi v praksi dosegati in uresničevati.

osnovni namen in pomen nomotehničnih smernic jih jasno razmejuje od tega, da bi lahko bile tudi učbenik nomotehnike. mestoma nekoliko širša obrazložitev ali utemeljitev je name-njena večji nazornosti in jasnosti, ne pa poučevanju. Smiselno enako velja tudi za nekatere primere, ko je bilo treba zavzeti stališče zaradi opaženih večjih ali pogostejših razlikovanj in različnih tolmačenj in uporabe v praksi. Samo v dokaj ome-jenem obsegu torej lahko smernice služijo tudi – prej utrditvi obstoječega znanja kot pa (šele) pridobivanju novih strokovnih spoznanj. Smernice pa, ker niso učbenik, tudi niso namenjene


za neposredno rabo pravnikom, ki še nimajo potrebnega stro-kovnega znanja o nomotehniki in ustrezne prakse, še manj pa seveda nepravnikom, ki visoko kvalificiranega in specifičnega dela redigiranja pravnih predpisov nikakor ne morejo uspešno opravljati, zato jim v praksi tudi ne bi smelo biti zaupano. to niso dela in naloge, ki bi jih enako kvalitetno lahko opravljal specializirani pravnik redaktor z dolgoletno prakso – enako do-bro in kvalitetno pa tudi vsak drug. Nasprotno, smernice so v bistvu sestavljene dovolj razumljivo in preprosto ravno zato, ker dobro poznavanje nomotehnike pri njihovih uporabnikih predpostavljajo; zato ne poučujejo, temveč sledijo svojemu te-meljnemu cilju, ki je preprosto v dvigu kvalitete predpisov s poenotenjem strokovne ravni redigiranja besedil predpisov v praksi. Zamenjava smernic z učbenikom bi bila tako zavajajoča in zmotna, za nepoučenega pravnega laika, ki bi želel iz njih črpati zadostno potrebno znanje in na tej podlagi sam začeti re-digirati pravne predpise, pa pravzaprav lahko celo v tem smislu prej škodljiva kot koristna.

Nadaljnje, še podrobnejše utemeljevanje in pojasnjevanje pomena teh nomotehničnih smernic bi morda prej zameglilo njihovo temeljno vlogo in namen kot pa prispevalo k večji raz-jasnitvi stvari. Poleg tega pa lahko resnično pozitivno vlogo, ki naj jo smernice imajo pri izboljšanju kakovostne ravni naših predpisov, potrdijo samo praksa in odzivi praktikov pri njihovi uporabi. Nekoliko svojevrsten del svoje naloge pa te smerni-ce, kot novost pri nas, v resnici odigrajo že s samim obstojem. Koristna in dobrodošla bi morala namreč biti vsaka oblika in predstavitev te tematike v javnosti, ki poudarja in opozarja na veliko vlogo in pomen kvalitete pravnih predpisov za vsako de-mokratično pravno državo, ki hoče to biti in ostati, tako sama kot taka, kot tudi v stiku, sodelovanju in povezavah s širšimi oblikami združevanj in sodelovanja v sodobnem svetu.

Kjer so, zaradi primere oziroma v ilustracijo, navedeni konkretni predpisi, pa njihova objava ni posebej navedena, so mišljeni ob izdaji teh smernic veljavni predpisi, kolikor ne gre (z vidika našega veljavnega pravnega reda) morda tudi za hi-storične predpise. V vsakem primeru je tako poskrbljeno, da

UVod 13

lahko za primero navedeni predpis uporabnik večinoma brez težav tudi sam poišče in preveri.

Zaradi razmeroma podrobne členitve obravnavane materije in lažjega (ponovnega) iskanja določenih mest v besedilu je na začetku vsakega odstavka dodana ob robu tekoča številka (rob-na številka). tako metodo označevanja besedila pogosto upo-rabljajo tudi podobna tuja gradiva ter komentarji, nekateri uč-beniki, repetitoriji in podobno, celo znanstvena dela, tako npr. v zadnjem času pri nas uvodni del Slovenskega pravopisa ali Komentar Ustave Republike Slovenije (Fakulteta za podiplom-ske državne in evropske študije). tako označevanje omogoča tudi precizno notranje sklicevanje na druga ustrezna mesta v besedilu, kar si lahko uporabnik po lastni oceni še sam dopolni. tudi v nomotehniki, podani v obliki smernic za praktično rabo v praksi, je s takim načinom označevanja smotrno povezati po-samezna mesta in potrebne poudarke ter gradivo na ta način strniti v pregledno, zlasti pa uporabno celoto.

temeljNo vprašaNje iN metode NormiraNja 15

TEMELJNO VPRAŠANJE IN METODE NORMIRANJA

Pred vprašanjem, kako normirati, je v konkretnem primeru – zlasti če gre za novo materijo normiranja – včasih še zelo umestno vprašanje, ali sploh normirati (urediti s pravnim pred-pisom). Pravno normiranje je samo eden od načinov urejanja družbenih razmerij, in od teh mnoga niso primerna za pravno urejanje. Pravilen odgovor na vprašanje normiranja določe-ne materije (družbenega razmerja) terja pravilen odgovor na vprašanje, ali je pravna ureditev (urejenost) v konkretnem pri-meru – če je logično in pravno sploh možna – koristna, opor-tuna, smiselna ali celo nujno potrebna. Pravnik redaktor prav-nih predpisov je strokovnjak z dodatnimi (posebnimi) znanji. Ker ni zakonodajalec, o navedenih vprašanjih ne bo odločal, mora pa biti sposoben in pripravljen, da o njih svetuje in poda svoje mnenje – tudi kadar k temu ni izrecno poklican, vendar oceni, da je to potrebno. V njegovo nomotehnično znanje in odgovornost spada namreč tudi zavedanje, da napačne odlo-čitve na teh področjih vodijo tudi v stanje podnormiranosti ali hipernormiranosti pravnega reda. Čeprav je idealno stanje stopnje in obsega normiranosti (pravne urejenosti) družbenih razmerij nedosegljivo, lahko tudi strokovno znanje in skrbnost pravnikov redaktorjev veliko prispevata k zelo dobremu sta-nju in rezultatom na tem področju.

Vprašanje, ali sploh normirati, se lahko postavi oziroma vrne tudi v obrnjeni obliki: ali že normirano (pravno predpisano in urejeno) derogirati, ker se pokaže, da bodisi ni bilo pravilno

1

2


sploh pravno urediti, bodisi da zaradi spremenjenih okoliščin (razmer) ni več koristno, oportuno, smiselno ali potrebno prav-no regulirati.

Pri iskanju pravilnih odgovorov glede normiranja (oziroma deregulacije) v konkretnem primeru so lahko opora in vodilo davna pravnofilozofska spoznanja, zapisana tudi v strokovni li-teraturi s področja pravoznanstva in (posebej) nomotehnike. Z vidika posameznika je vsako pravno normiranje hkrati že tudi omejevanje. Kljub nesporni potrebnosti in koristnosti za posa-meznika in družbo kot celoto mora zato pravno urejanje imeti svoje meje. iz literature, ki poglobljeno obravnava ta vprašanja s pravnih in filozofskih vidikov, je možno izhodiščno stališče strniti in povzeti v naslednjo temeljno orientacijo in vodilo: v dvomu raje ne pravno regulirati, temveč pustiti določeno raz-merje pravno neurejeno, kot pa da bi ga (ker obstaja dvom) uredili napačno, preuranjeno ali brez potrebe (ali celo vse troje skupaj). Ker pravna urejenost ni edini način urejanja družbenih razmerij, pravna neurejenost kakšnega (sicer) relevantnega raz-merja ali ravnanja nikoli ne pomeni hkrati tudi popolne neureje-nosti. že s samo odločitvijo o normiranju (sploh) zakonodajalec sprejme neko pomembno, ključno odločitev, čeprav je včasih zastrta z vsebino normiranja.

Podobno kot druge, tudi naša ustava na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih sicer (ustava kot predpis) določa in ureja, samo pod izrecno določenimi pogoji dovoljuje samo način uresničevanja predpisati in urejati z zakonom (dru-gi odstavek 15. člena). tudi taka ustavna ureditev pomensko upošteva dejstvo, da pravno urejanje (z zakonom) hkrati pome-ni tudi že omejevanje (primerjaj št. 3).

Temeljni načini normiranja

temeljna opredelitev predpisov glede na njihovo vsebino je v tem, da se s predpisi (s pravnimi pravili, ki jih vsebujejo) do-ločeno ravnanje zapoveduje, prepoveduje, dovoljuje, kaznuje (misel, zapisana že v Digestah). Nomotehnika določa pravila

3

4

5


in načine, kako se to v pisnem jeziku pravne norme pravilno in jasno izrazi in določi. temeljni načini, s katerimi splošni pravni akt (predpis) navedene vsebine v svojih normah izrazi (določi), so taksativno normiranje, eksemplifikativno normiranje in ab-straktno normiranje.

Taksativno normiranje

taksativno normiranje je v tem, da norme (takega predpisa) veljajo samo za tiste (določene) primere, ki jih norma določa in ureja. V tem smislu – tudi če po obliki ne gre za pravo na-števanje, so ti primeri, vsebinsko gledano, v normi (predpisu) taksativno »našteti«. Krog primerov, ki jih tak predpis (ali po-samezna norma) ureja, je namreč zaprt in (s tem) zaključen. Vsi primeri, ki jih je zakonodajalec hotel s predpisom urediti, so urejeni; za druge pa ta predpis ne velja oziroma se ne uporablja. tako normiranje izključuje tudi vsako možnost uporabe analo-gije (kot metode normiranja, pa tudi kot metode interpretacije predpisov). Še več, tako normiranje, pravilno uporabljeno, terja tako precizne formulacije v izražanju, da možnosti za kakršno-koli uporabo analogije sploh ni; če bi bila, se hoteno taksativno normiranje ni posrečilo, ker nomotehnični izdelek ne odraža volje in namena zakonodajalca. to se lahko zgodi že z rabo ene same, v tem primeru napačne besede (npr. besede »zlasti« ali »podobno«).

taksativno normiranje je bila historično prva metoda normira-nja sploh. Uporablja se tudi danes, v dveh različnih oblikah. V samostojni obliki se uporablja redko. tak je predpis, ki (razen morebitnih prehodnih in končnih določb) vsebuje (ureja) samo taksativno navedene primere in ničesar drugega (glej npr. Ured-bo o določitvi zneska trošarin za mineralna olja in plin, Uradni list RS, št. 38/01). Pogosto pa se taksativno normiranje uporab-lja kot del (v delu) predpisa, v njegovih posameznih normah, ob sicer (prevladujočem) abstraktnem normiranju.

Predpisi, ki vsebujejo samo taksativno normiranje (samostojna taksativnost, taksativnost v samostojni obliki), se ne smejo iz-

6

7

8

1� NomotehNičNe smerNice

enačiti ali zamenjati s tako imenovanimi singularnimi predpisi (glej št. 12).

Posebna oblika taksativnosti je lahko tudi značilnost nekaterih specifičnih zakonov oziroma normiranja v njih. to bi popolno-ma veljajo za poseben del Kazenskega zakonika, če naša pravna ureditev ne bi dopuščala tudi t. i. stranske kazenske zakono-daje (glej 6. člen Kazenskega zakonika). V pravnih ureditvah, ki stranske kazenske zakonodaje ne dopuščajo, je »naštevanje« kaznivih dejanj v kazenskem zakoniku taksativno. Drug tak pri-mer pri nas je Zakon o prekrških zoper javni red in mir; tak naslov zakona bi morali tolmačiti, kot da taksativno določa in ureja (sankcionira) kaznovanje vseh prekrškov zoper javni red in mir oziroma vsekakor vseh tistih, ki so kot taki določeni z zakonom.

taksativno normiranje se včasih označuje tudi kot kazuistično normiranje, kar pa je napačno. Kazuistično normiranje je lahko le skupen izraz za taksativno in eksemplifikativno normiranje – med katerima je velika razlika, oba pa v temelju izhajata iz urejanja primerov oziroma s primeri (casus). izraz »kazuističen« zlasti podčrtava temeljno razliko med obema navedenima nači-noma normiranja in abstraktnim normiranjem na drugi strani.

Eksemplifikativno normiranje

eksemplifikativno (v rabi je včasih tudi izraz »eksemplarično«, ki pa je vsebinsko napačen) normiranje je način (vrsta) normira-nja, ki je v temelju enak kot taksativna metoda normiranja. tudi to je normiranje s pomočjo (posameznih) primerov. Vendar pa je pri tem načinu normiranja s posamezno normo določena in urejena ena ali več podobnih situacij kot tipična (tipične) si-tuacija (situacije). medtem ko je krog primerov, ki se urejajo, pri taksativnem normiranju zaprt, je pri normiranju s pomočjo primerov odprt, tako da se določen in urejen primer uporablja tudi za vse tiste (podobne) primere, ki niso izrecno določeni in urejeni. Pri takem normiranju krog urejenih primerov, obrat-no kot pri taksativnem normiranju, ni zaprt in »naštet«, temveč

9

10

11


odprt; določeni, navedeni in urejeni so samo najpogostejši in tipični primeri, veljavnost in uporaba norme pa se razteza tudi na vse podobne primere, ki niso izrecno navedeni. tako nor-miranje ne samo da ni zaprto in znotraj sebe sklenjeno, kot je taksativno normiranje, temveč naravnost določa, tj. napotuje na uporabo analogije. Zato je za tako normiranje značilna uporaba izrazov, kot so »posebno«, »in podobno«, »(je, še, so) zlasti«, »in drugo« ipd. ta vrsta normiranja torej uporablja (vsebuje) tudi analogijo kot način in sredstvo normiranja, in na uporabo analogije tudi izrecno napotuje. V samostojni obliki se ne upo-rablja, pogosto pa je uporabljena kot sestavni del normiranja v posameznem predpisu (posameznih določbah).

tudi to obliko normiranja (enako kot taksativno) je treba loči-ti od singularnih (partikularnih, individualnih) zakonov, ki so sprejeti (samo) za določen posamičen primer in za ureditev do-ločenega (enkratnega) položaja. (tak je bil npr. nekoč Zakon o zaprtju rudnika idrija.)

od eksemplifikativne metode normiranja je treba v nomotehniki ločevati tudi primere, ki so tej metodi normiranja samo na videz oziroma navzven podobni. to so v posameznih primerih potrebni ali primerni dodatki (dopolnilno besedilo) k posameznim določ-bam oziroma pojmom, ki so potrebni zaradi bledosti, premajhne določenosti, večpomenskosti kakega določenega rabljenega izra-za oziroma pojma ipd. V takih primerih je zaradi jasnosti norme koristno dodati (v oklepaju ali s primernim veznikom) enega ali več primerov, ki so namenjeni temu, da uporabljeni izraz (pojem) podrobneje ilustrirajo oziroma pojasnijo. Napačno bi bilo take primere razumeti kot taksativno ali eksemplifikativno normira-nje. V takih primerih gre namreč samo za (potrebno) pojasnilo zaradi jasnosti pomena in vsebine.

Abstraktno normiranje

Abstraktno normiranje je splošna metoda normiranja in hkra-ti bistvena (splošna) lastnost pravnih predpisov. Abstraktna pravna pravila (norme) ne poznajo omejitev, kot izhajajo iz tak-

12

13

14


sativnega in eksemplifikativnega normiranja. Abstraktno pra-vilo je tako, da se nanaša na neomejeno število posameznih, konkretnih primerov, ne da bi jih posebej kot take tudi urejalo. Abstraktno pravilo je določeno (formulirano) tako, da se da za vsak posamičen primer, ki nastopi, uporabiti tako, da se nasta-li primer ustrezno subsumira pod abstraktno normo pravnega pravila. ta posplošenost kot metoda normiranja pravne subjek-te napotuje na pričakovano (zahtevano) ravnanje, ne da bi bilo treba take bodoče primere pri tem tudi taksativno ali primeroma naštevati. Vnaprej abstraktno predpisano obvezno ravnanje je, ne glede na to, ali je norma kogentna ali (samo) dispozitivna, za normiranje tako značilno, da daje takim normam skupno ge-nerično ime predpis. tako normiranje je torej bistven element (utrjevanja) pravne varnosti, ker je določeno obvezno predpisa-no ravnanje pravnim subjektom vnaprej poznano, čeprav (ozi-roma ravno glede na to, da) je (vse) same konkretne primere ravnanja nemogoče vnaprej tudi posamično konkretno določiti in urediti. Brez metode abstraktnega normiranja bi bilo kon-kretno urejenih (določenih) primerov lahko na tisoče, vendar še vedno ne bi bili zajeti vsi primeri – kot so lahko zajeti samo z abstraktnim normiranjem (čeprav tudi to metodo normiranja lahko – in s tem pravno varnost – ogrožajo pravne praznine). Posledica pravilno uporabljenega abstraktnega normiranja je tudi bistveno kvantitativno zmanjšanje normiranja oziroma po-trebe po sicer, vsaj za večino pravno urejenih področij, nepred-stavljivo obsežnem normiranju.

Slaba stran abstraktnega normiranja je (lahko) v tem, da lahko zaradi prevelike abstraktnosti, zlasti glede rabe posameznih pojmov, pa tudi drugih opredelitev, sam pojem oziroma norma kot celota spričo prevelike splošnosti vsebinsko zbledi, posta-ne dvomljiva in v skrajnem primeru celo (premalo) razumljiva oziroma nerazumljiva. metoda abstraktnega normiranja ima glede svoje abstraktnosti v navedenih nevarnostih mejo, ki nikakor ne sme biti prekoračena. Abstraktnost nikjer ne sme škodovati jasnosti in razumljivosti besedila in njegovi, čeprav abstraktni, vendar pomensko in vsebinsko jasni določenosti. V naravi abstraktnega normiranja pa je, da se pri uporabni-ku oziroma izvajalcu predpisa kar najbolj neposredno sooča s

15


problemom tolmačenja (interpretacije) predpisa in posamez-nih norm. V tem smislu mora redaktor predpisa paziti, da ab-straktna norma ne povzroča in tudi ne spodbuja potrebe po tol-mačenju predpisa, ki bi (zaradi slabega normiranja) presegala tisto nujno in normalno potrebno razumevanje in tolmačenje predpisa, ki je potrebno ob vsaki uporabi abstraktne norme za konkreten primer.

Abstraktno normiranje ima tudi svojo nadgradnjo v obliki na-čelnega normiranja. tako normiranje se začne in konča (ustavi) z določanjem pravil ravnanja v obliki in na nivoju določanja (predpisovanja) načel. Zaradi prevelike splošnosti je tako nor-miranje kot splošna metoda normiranja nezadostno, v praksi neuporabno in zato neizvedljivo. tak način normiranja se tudi izmika načelu določenosti (v zakonu) kot enemu od elementov pravne varnosti. Številnih pravnih načel niti ni mogoče nepo-sredno pravno operacionalizirati, izraziti neposredno v obliki pravnih pravil (norme) oziroma so mnoga od njih tudi (samo) izvedena iz v pravu (pogosto že v ustavi) določenih načel v ob-liki pravnih pravil. Za neposredno pravno (zakonsko) normira-nje tako pridejo v poštev predvsem tista načela, ki se jih (še) da zapisati v obliki neposredno uporabnega pravnega pravila, in so v tej obliki lahko sestavni del normiranja. tudi v tem primeru so načela kot sestavni del pravne norme (ali celotnega predpisa sploh) v večini primerov neizogibno predmet razlage (interpre-tacije) pri njihovi neposredni uporabi za konkreten primer. V navedenih primerih je ob danih pogojih tudi načelno normira-nje sestavni del splošnega normiranja, kot njegova spremljajoča in dopolnilna oblika. Vključevanje pravnih načel, poleg same ustave, kot obliko normiranja uporabljajo zlasti zakonske ko-difikacije pravno splošno pomembnih področij pravnega reda. tako je npr. načelo vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena obligacijskega zakonika) ali (že tudi ustavno) načelo zakonito-sti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena ustave in 1. člen Kazenskega zakonika). S predpisom določena pravna načela imajo v takih primerih pomen za uporabo in interpretacijo celot-nega (takega) zakona, in so v posameznih primerih, kolikor je to potrebno, v zakonskih normah še dodatno izpeljana, vseka-kor pa upoštevana.

16


Primeri normiranja, ki so nekako na meji med načelnim in (vse-binskim) abstraktnim normiranjem, so npr. tudi takšne določbe: »Za vsakega uslužbenca je delo v državni službi ne samo dolž-nost, ampak tudi čast« ali »Uslužbenci morajo biti do državlja-nov postrežljivi in prijazni, zavedajoč se vedno, da je državna služba, v kateri delajo, služba ljudstvu. Uslužbenci se morajo enako vesti naproti vsem državljanom in jim pomagati s po-trebnimi nasveti« (prvi odstavek 7. člena in 8. člen Zakona o državnih uslužbencih, Uradni list FLRj, št. 62/46). Nevarnost takega in podobnega normiranja je v tem, da lahko gre predaleč in pri tem zaide v nekakšne (bolj ali manj politične) deklaracije, ki niso pravne norme, in zato v zakon ne sodijo, kar je bila po-gosta nomotehnična hiba določenega zakonodajnega obdobja prejšnje države.

17

NotraNja ureditev iN sestavNi deli predpisa 23

NOTRANJA UREDITEV IN SESTAVNI DELI PREDPISA

Predpisi se povezujejo v celovit veljavni pravni sistem (pravni red), v katerega bo po uveljavitvi vključen tudi nov predpis, ki je v pripravi (izdelavi). Redaktor mora zato ob redigiranju predpisa stalno upoštevati, kako že obstoječi predpisi vpliva-jo na novi predpis in v kakšnem formalnem in vsebinskem razmerju je novi predpis do njih, da bo v pravni red skladno in pravno pravilno vključen. ti splošni vidiki medsebojnega razmerja, soodvisnosti in povezovanja predpisov, ki skupaj tvorijo pravni red, se na določen način samostojno pojavijo tudi znotraj predpisa samega; ne samo predpisi med seboj, temveč tudi notranja zgradba predpisa in njegove posamezne norme se morajo znotraj predpisa samega povezovati v logi-čen konsistenten sistem. Pravilno notranje zgrajen in urejen sistem norm ter njihovih povezav in medsebojnih razmerij znotraj predpisa pomeni predpis brez notranjih protislovij, ne-logičnosti, nejasnosti ali pravnih praznin. tak predpis je no-tranje skladen, harmoničen in koherenten. Norme predpisa, ki so jezikovno jasne in razumljive, v predpisu pa (tudi) urejene in razporejene na ustrezen način, ustrezajo nomotehničnim zahtevam urejanja družbenih odnosov z abstraktnim pravnim normiranjem in vlogi predpisov v pravu. Pravilna, logična in pregledna notranja ureditev predpisa tudi bistveno prispeva k njegovi uporabnosti v praksi ter videzu urejenosti predpisa (predpisov) in pravnega reda sploh. Pri redigiranju vsakega pravnega predpisa je treba tudi temu delu nomotehnike posve-titi potrebno pozornost. Notranja ureditev predpisa in sestavni

18


deli predpisa v nomotehniki obsegajo strukturne enote (dele) predpisa, notranje sestavne dele predpisa in njihovo razpore-ditev in označevanje v predpisih.

Strukturne enote (deli) predpisa

Najmanjša, temeljna, v sebi zaključena strukturna enota (del) predpisa je člen. Člen v tem smislu je pomensko temeljna se-stavina vsakega predpisa, tudi če te enote (izjemoma) niso tako izrecno označene. oznaka »člen« je včasih (v redkih primerih) nadomeščena tako, da je namesto nje uporabljena zgolj (obi-čajno) rimska ali pa tudi arabska številka – obakrat kot glavni števnik: namesto 1. člen, 2. člen itd. torej (samo) i, ii ali 1, 2 itd. tako označenih predpisov se v bistvu ne da citirati, npr. določ-be »ii« nekega predpisa. V takih primerih je treba za citiranje uporabiti izraz (npr.) »iz ii« ali »iz ii. točke«. tako označevanje (namesto označevanja s členi) pride lahko v poštev le v izvršil-nem predpisu, ki vsebuje samo nekaj (pet ali manj) določb in bi po prejšnji ureditvi spadal v najnižji rang znotraj izvršilnih predpisov (v navodila). V sedaj sistemsko določenih pravilnikih kot izvršilnih predpisih oznaka s številkami namesto členov ne pride v poštev; pravilnik ima – ne glede na dolžino oziroma ob-seg – temeljne strukturne enote vedno označene s členi.

V člen spada ena ali več misli, ki skupaj tvorijo jezikovno, vse-binsko in logično celoto. Člen ima lahko tudi samo en stavek, kar je pogosto zlasti v ustavi, pa tudi v zakonih (»Stroške iz-polnitve trpi dolžnik, če jih ni povzročil upnik«, 273. člen ob-ligacijskega zakonika). Člen ima pogosto več odstavkov, kjer je pravilo, da se vsak stavek, ki predstavlja novo misel, uredi v posebnem odstavku, četudi določba odstavka pri tem ni v celo-ti samostojna in »izvirna«, sicer bi terjala že ureditev v novem členu. odstavek se uporabi tudi za določitev izjeme, posebnih pogojev, drugačne ali dopolnilne ureditve k prvemu oziroma prejšnjemu ali k prejšnjim odstavkom. tudi odstavek ima lahko en sam stavek (misel, določbo): »Prevaja tolmač« (četrti odsta-vek 7. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list SFRj, št. 4/77). Posamezni odstavki lahko vsebujejo tudi še nadaljnje

19

20


razčlenitve (kazuistično normiranje) v obliki (tj. označene z) alinej, točk z arabskimi številkami ali malih črk z oklepajem; potreba po tem in izbira je stvar redaktorja in odvisna od vrste, obsega in pogostosti naštevanja oziroma normiranja (taksativ-no, eksemplifikativno) v posameznem predpisu. male črke z oklepajem se lahko uporabijo tudi za (še) podrobnejšo razčle-nitev posamezne številke v odstavku; sicer ima nomotehnično označevanje z (arabskimi) številkami prednost pred označeva-njem s črkami. Vsi odstavki v zakonu (razen če ima člen samo en odstavek) morajo biti označeni s tekočo zaporedno številko v oklepaju, ki se postavi pred začetkom besedila odstavka (tako bi morali biti pravilno označeni tudi odstavki v naši ustavi; v ne-katerih ustavah so dodatno s posebno številko posebej označeni tudi posamezni stavki). izjema glede označevanja odstavkov velja tudi pri novelah (primerjaj št. 74). tako dosledno označe-vanje odstavkov bistveno prispeva k preglednosti in praktični uporabnosti besedila ter olajšuje pravilno citiranje, noveliranje kot tudi izdelavo prečiščenih besedil. iz teh razlogov je treba tako označevanje praviloma uporabiti tudi v vseh izvršilnih predpisih. že najmanjša tiskovna napaka (nepreciznost) pri ob-likovanju besedila – tudi že v fazi sprejemanja zakona oziroma drugega predpisa ter po njegovi objavi – lahko vzbudi nejasnost in dvom o tem, kje se konča in začne naslednji odstavek, torej koliko jih je in kateri to so v posameznem členu predpisa.

izraz »člen« ima (v nomotehniki) dva pomena (homonim). iz-raz člen ne označuje samo strukturnega dela besedila predpisa (ki ga ločuje od ostalih strukturnih delov – členov), temveč po-meni in se uporablja tudi za označevanje take strukturne enote, kot znak (oznaka), s katerim tako enoto v predpisu označimo in s katerim jo tudi citiramo, ko jo je treba navesti oziroma se nanjo sklicevati. Členi se (pri nas) označujejo z zaporednimi arabskimi tekočimi številkami (vrstilnimi števniki) pred naved-bo člena: 1. člen, 2. člen itd. Način označevanja členov pri nas ni bil vedno enak, temveč se je to označevanje v pravnem raz-voju postopoma spreminjalo, po letu 1945 pa ustalilo v sedanji obliki. Sprva so se členi v slovenščini označevali s paragrafom, kar je bilo neposredno prevzeto iz nemške (avstrijske) termino-logije in prakse. izraz »paragraf« je starogrški in pomeni »pisati

21


zraven« (para – zraven, poleg; graphein – pisati). označevanje s paragrafom je bilo po letu 1945 v celoti opuščeno. V (sloven-skih) predpisih iz navedenega leta je še (zelo redko) zaslediti označevanje s paragrafi (glej npr. Pravilnik javnega skladišča j. Lavrič v Ljubljani, Rudnik, posebna priloga k št. 36 Urad-nega lista Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in narodne vlade Slovenije z dne 19. septembra 1945), v veliki večini pa se je že takrat uporabljalo označevanje s členi. Nekdanje označe-vanje s paragrafi je tako nadomestilo novo označevanje s členi, prevzeto iz romanske pravne terminologije. Vendar omenjena dvojnost označevanja ni posebnost samo leta 1945, ker se je tudi že v času Kraljevine jugoslavije uporabljajo oboje, pra-viloma paragrafi za označevanje v zakonih, členi pa za ozna-čevanje v izvršilnih predpisih. Bistvena razlika med pisanjem do leta 1945 in po njem ni samo v uporabi paragrafov oziroma členov, temveč tudi v načinu pisanja. V Kraljevini jugoslaviji se je številka vedno pisala za paragafom oziroma členom (§ 218., Člen 19.). Leta 1945 je še najti pisanje »§ 5.«, hkrati pa tudi pisanje »Člen 9.« in tudi »9. člen«; od vsega navedenega se je poslej ohranilo in je v uporabi samo še slednje. že skoraj šestdeset let se enotno uporablja samo pisanje (označevanje) s členi z zaporedno številko, postavljeno pred členom. Posebna nomotehnična obravnava tega vprašanja ne bi bila potrebna, če ne bi v najnovejšem času (leta 2002) dobili prevodov več mednarodnih pogodb, ki neposredno zadevajo Slovenijo: pre-čiščeno besedilo Pogodbe o evropski uniji (maastrichtska po-godba), prečiščeno besedilo Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti (Rimska pogodba) in prevod Amsterdamske pogodbe (ki je v bistvu novela obeh navedenih pogodb). objavljena be-sedila prevodov teh pogodb (ki sicer pri nas še ne veljajo in tudi niso bile še objavljene v uradnem glasilu) uporabljajo na-čin označevanja, poznan še iz Kraljevine jugoslavije: »Člen 1.« in ne »1. člen«, kot v vseh naših predpisih, vključno z ustavo. Predpisi evropskih skupnosti, zlasti t. i. »primarna zakonodaja« in uredbe, so po vstopu Slovenije postali sestavni del in hkrati hierarhično nadrejeni del veljavnega pravnega reda v Republi-ki Sloveniji, pri čemer je nomotehnično nesprejemljivo in (ra-zen v »prehodnem« letu 1945) tudi brez precedensa, da bi se v pravnih predpisih enega pravnega reda hkrati uporabljala oba


(dva) različna načina označevanja členov v predpisih. Različ-nost označevanja (1. člen, Člen 1.) ima za logično posledico tudi različen način citiranja določb: pri oznaki »1. člen« se citira od najmanjšega dela k večjemu (»6. točka drugega odstavka 8. člena«), pri oznaki »Člen 1.« pa obratno (Člen 1, odstavek 8, točka 6). Neprimernost hkratne rabe obeh načinov označevanja v istem pravnem redu se tem bolj nazorno pokaže, če bi hoteli (morali) v istem stavku citirati na oba načina hkrati (drugače predpis evropske skupnosti in drugače domači predpis). opisa-no kaže na to, da bi bilo treba to dvojnost pisanja (označevanja) odpraviti oziroma obdržati enoten način označevanja – verjetno tistega, ki je uveljavljen v sedanji slovenski pravni terminologi-ji, v praksi, v slovenskem jeziku in v domači zakonodaji.

Zlasti v večjih, sistemskih zakonih (zakonikih) k preglednosti in uporabnosti zakona dodatno prispevajo tudi naslovi nad čle-ni oziroma pri členih (glej npr. obligacijski zakonik). Naslovi členov, ki sicer niso normativni sestavni del predpisa, posebej z njihovo medsebojno primerjavo včasih služijo tudi kot pomoč in opora pri pravilnem razumevanju (tolmačenju) posameznih določb. Če se redaktor odloči za naslove členov, mora naslov imeti vsak člen zakonskega besedila. (Če naj bi se en naslov nanašal tudi na več naslednjih členov, se s tem zabriše razli-ka med označevanjem členov z naslovi in med uporabo višjih oziroma večjih strukturnih enot istega predpisa, kar pregled-nosti in uporabnosti predpisa ne bi koristilo.) Naslovi členov se pišejo pod oznako člena in morajo biti čim krajši, hkrati pa odražati (povzemati) bistveno vsebino oziroma bistvo vsebine posameznega člena. Zadnji člen v tem primeru ima naslov »Za-četek veljavnosti« in ne morda (celo latinsko) »Vacatio legis«, kar ne napoveduje, kdaj predpis začne veljati, temveč ravno na-sprotno, koliko časa namreč še ne velja (glej 276. člen Stvarno-pravnega zakonika). že v večji meri uveljavljena in ustrezna je splošna praksa pisanja naslovov členov tako, da se naslov pod številčno oznako člena zapiše v oklepaju (glej besedilo Ustave Republike Slovenije). Drugače je npr. v Stvarnopravnem zako-niku in v Zakonu o prekrških (2003), kjer uporabljeni naslovi, kot so zapisani pri posameznih členih, po pravilih nomotehnike niso naslovi teh členov, temveč naslovi predpisa (v predpisu)

22


kot takega. Samo vprašanje pisanja naslovov členov v oklepajih oziroma brez oklepajev bi sicer lahko ostajalo odprto, če ne bi za pisanje naslovov členov v oklepajih poleg potrebe po poeno-tenju govorilo dejstvo, da se tudi na ta način ti naslovi jasno ločijo od vseh ostalih naslovov v predpisu.

Povezovanje členov v višje (večje) notranje strukturne enote (dele) v zakonih (in drugih predpisih) z manj kot (približno) dvaj-set členov ni potrebno niti smiselno, ker to ne bi v takih predpisih ničesar prispevalo k boljši preglednosti in večji uporabnosti pred-pisa. V obsežnejših predpisih pa je povezovanje členov v večje (višje) strukturne enote predpisa prav zaradi uporabnosti in pre-glednosti koristno in celo nujno potrebno, tembolj, čim več čle-nov določen predpis ima. Preglednost in uporabnost zakonov, kot sta npr. Zakon o kazenskem postopku ali obligacijski zakonik, si je težko sploh predstavljati brez uporabe višjih strukturnih enot (delov) od členov. V naši nomotehnični praksi se kot strukturne enote, ki so večje kot členi, uporabljajo zlasti »deli« (v najobsež-nejših zakonih oziroma zakonikih), kot največja strukturna eno-ta nekega predpisa, za njimi pa (oziroma znotraj njih) poglavja, oddelki, morebitni pododdelki in odseki. »Del« zakona se označi bodisi kot »prvi (drugi) del«, lahko pa tudi z (zaporedno) številko. Posamezni strukturni deli so običajno označeni tudi z zaporedno številko. tak način označevanja je potreben in koristen zlasti za-radi citiranja oziroma sklicevanja na v takih delih zbrane določbe (člene) zakona. Poseben, nekakšen nosilen pomen pri določitvi in uporabi strukturnih delov v obsežnih zakonskih besedilih imajo poglavja, običajno označena z zaporednimi rimskimi številkami. Pri tem je pomembno tudi to, da zaporedje (tekoče oštevilčenje) poglavij teče nepretrgoma skozi celotno besedilo zakona, tako da take numeracije nobena druga (siceršnja) razdelitev in uvrsti-tev členov zakona v posamezne strukturne dele ne prekine ozi-roma ne pretrga. Na tak način določena in uporabljena struktura besedila obsežnega zakona bistveno prispeva k preglednosti in uporabnosti besedila ter k orientaciji v zakonu (zakoniku). med-tem ko naslovi členov niso (vedno) nujni, pa imajo drugi (večji) strukturni deli predpisa praviloma tudi svoje ustrezne naslove, zapisane običajno za (pod) navedbo takega strukturnega dela (npr. poglavja, oddelka itd.).

23


Notranji sestavni deli predpisa

S pomočjo strukturnih enot (delov) predpisa je treba posebej urediti tudi notranjo, vsebinsko sestavo predpisa po njegovih (vsebinskih) sestavnih delih. V tem okviru govorimo torej o notranjih sestavnih delih predpisa. Vsak objavljen predpis ima tudi svoje spremljajoče, nekako tehnične dele v tem smislu, da ti deli ne predstavljajo normativnega dela predpisa; mednje spa-da tudi naslov zakona oziroma drugega predpisa. Normativni sestavni deli predpisa pa so: uvodni del (temeljne in splošne do-ločbe), osrednji (centralni) del, (morebitne) kazenske določbe ter prehodne in končne določbe predpisa.

Ureditev notranjih sestavnih delov predpisa je stvar logike in, v bistvu enako kot razdelitev predpisa na notranje strukturne enote (dele), potrebna zaradi preglednosti in lažje uporabe pred-pisa v praksi; tudi razporeditev materije predpisa po notranjih sestavnih delih ni nikjer predpisana. Bolj kot je predpis obsežen in kompleksen, bolj se je treba posvetiti tudi temu vidiku normi-ranja in se po njem disciplinirano ravnati. Kot vsaka delitev tudi delitev predpisa na notranje sestavne dele temelji na njihovem razmerju do celote, v katero se povezujejo. Ravno to razmerje posameznim notranjim sestavnim delom predpisa daje njihovo (logično) mesto in zaporedje v predpisu. V obsežnejših predpi-sih so posamezni notranji deli tudi vsebinsko (pod)naslovljeni in s tem medsebojno vidno ločeni. Vendar je notranja ureditev in porazdelitev materije smiselno enaka tudi v krajših besedilih, kjer taka zunanja označitev notranje ureditve nima smisla in ni potrebna. V takih predpisih pa je pogosto koristno, da so (vsaj) prehodne in končne določbe tudi vidno označene in kot take lo-čene od ostalega dela predpisa; poseben pomen ima to lahko pri normiranju besedil obsežnejših zakonskih novel oziroma celo vsake novele.

Pred naslovom predpisa je besedilo, ki je odvisno od vrste predpisa. Ustava ima (običajno, kot tudi naša) preambulo, ki ni normativni del ustave, je pa (lahko) vir za njeno vsebinsko tolmačenje. objavljeno besedilo pred naslovom zakona je ukaz predsednika republike o razglasitvi zakona. Predsednik repu-

24

25

26


blike zakon razglasi z ukazom o razglasitvi zakona (promul-gacija zakona, prvi odstavek 91. člena in druga alinea prvega odstavka 107. člena ustave). Pravno je akt o razglasitvi ugo-tovitvenega (deklaratornega) pomena. Predsednik republike s pisnim ukazom, ki se objavi v uradnem listu, zakon razglasi potem, ko ugotovi, da so za to izpolnjeni pogoji (pravilno spre-jet zakon v državnem zboru) in da za njegovo razglasitev (in objavo) ni pravnih ovir, ki lahko nastanejo po sprejemu zakona v državnem zboru (morebitni veto državnega sveta, drugi odsta-vek 91. člena ustave, ali vložitev zahteve za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma) in objavo zakona (pogojno) od-ložijo. Zaradi obeh navedenih (ustavnih) institutov – do poteka (7-dnevnega) roka za njihovo uporabo (oziroma odločitve in sporočila državnega sveta, da svoje pravice veta v konkretnem primeru ne bo uporabil) – je namreč vsak zakon v državnem zboru najprej sprejet v bistvu pogojno (negativni suspenzivni pogoj). Besedilo ukaza o razglasitvi zakona je tehnično formali-zirano in kot tako ne potrebuje posebnega sodelovanja pravnika redaktorja; pripravi se potem, ko ga je možno opremiti s kon-kretnim datumom sprejema zakona in datumom izdaje ukaza o razglasitvi zakona.

Posebnega pomena je uvodno besedilo pred naslovom izvr-šilnega predpisa, v katerem je treba navesti zakonito (mate-rialno) podlago za izdajo konkretnega izvršilnega predpisa, brez katere izvršilni predpis ne bi bil zakonit in ga zato ne bi bilo dopustno izdati. Pri tem ne gre za navedbo (v bistvu za ponovitev) pravne ureditve izdajanja izvršilnih predpisov pri nas; ta pozna izdajo teh predpisov bodisi na podlagi ge-neralnega bodisi na podlagi specialnega pooblastila za nji-hovo izdajo (podrobneje glej št. 146). Ponavljanje teh do-ločb (ustreznih določb Zakona o Vladi Republike Slovenije oziroma Zakona o državni upravi) je v uvodnem besedilu izvršilnega predpisa odveč, pogosto pa celo napačno; napač-no je tedaj, kadar se zmotno meni, da njihova navedba lahko nadomesti navedbo materialne podlage zakona, ki se s kon-kretnim izvršilnim predpisom podrobneje ureja in izvršuje. Nepogrešljivo za navedbo v uvodnem besedilu izvršilnega predpisa je v vsakem primeru to, da je v njem navedena ma-

27


terialna podlaga z navedbo konkretnega zakona, ki se s takim predpisom izvršuje (glej tudi št. 148). Način te navedbe pa je odvisen od tega, ali se predpis izdaja na podlagi specialnega ali na podlagi generalnega pooblastila. Specialno pooblastilo pomeni obstoj izrecnega pooblastila (pooblastilne določbe) v zakonu, ki se v takem primeru navede. tako pooblastilo po-meni, da (npr. minister) tak izvršilni predpis mora izdati. V drugem primeru (generalno pooblastilo) se navede samo do-ločba ali določbe zakona, ki jih izvršilni predpis podrobneje ureja; tak predpis se izda, če za to pristojni organ (vlada, minister) oceni, da je v danem primeru to za izvrševanje za-kona potrebno.

od nenormativnih delov predpisa ima posebno mesto naslov predpisa kot njegov bistveni sestavni del, ki predpis specifično okarakterizira, ga uvršča (umešča) v veljavni pravni red, hkra-ti pa specifičnost (vsebine) predpisa jasno loči od vseh drugih predpisov. Naslov predpisa je ime predpisa; pod tem imenom ga poiščemo, citiramo in v pravu uporabljamo. Naslov pred-pisa – kot ime predpisa – se piše z veliko začetnico vedno, ko je naslov zakona izpisan (naveden) v celoti s polnim imenom (z navedbo objave v uradnem listu ali brez nje); tak način pisanja naj bi se ne uporabljal, dokler predpis sploh še ni sprejet in ob-javljen v uradnem listu, ga torej pravno še ni, ker je še v postop-ku obravnave in sprejemanja kot (zgolj oziroma šele) predlog zakona (primerjaj drugačno prakso v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije).

Naslov je (slovnično gledano) čim krajši stavek (ki se lahko brez težav uporablja, zapomni in navaja), in če je le možno brez ločil (interpunkcije), odražati pa mora bistvo vsebine predpi-sa. Naslov vključuje tudi (se začne z) navedbo vrste predpisa: Zakon o …, Uredba o …, Pravilnik o … manj kot iz treh be-sed torej naslova takega predpisa praviloma ni možno sestaviti (»Zakon o vodah«); izjema so naslovi, kot so npr. Kazenski za-konik, obligacijski zakonik, Stvarnopravni zakonik, Stanovanj-ski zakon. Čeprav naslov pravno ni normativni del predpisa, ima poleg oznake zakona lahko pomen tudi za interpretacijo vsebine predpisa.

28

29


Določbe o naslovih zakonov (in drugih aktov državnega zbora) ima tudi Poslovnik državnega zbora. Naslov zakona je po Po-slovniku državnega zbora obvezna sestavina predloga zakona (prvi odstavek 115. člena). Prejšnji poslovnik je določal tudi redno (posebno) glasovanje o naslovu zakona, kar je novi po-slovnik (pravilno) opustil. Naslov zakona, kot njegov sestavni del, je sedaj izglasovan skupaj s predlogom zakona, in je tak, kot mu ga je določil predlagatelj (prvi odstavek 115. člena in prvi odstavek 139. člena poslovnika), če ni v postopku spreje-manja zakona z amandmajem spremenjen (tretji odstavek 129. člena poslovnika). Z amandmajem se namreč lahko predlaga tudi sprememba ali dopolnitev naslova zakona. že prejšnji Po-slovnik državnega zbora je uvedel tudi (dodatno) označevanje naslovov s »kratico akta«, ki jo Zakonodajno-pravna služba do-loči za vloženi predlog akta (v prejšnjem poslovniku 181. člen, v sedanjem poslovniku tretji odstavek 113. člena). Prejšnji po-slovnik je podrobneje določal tudi, da se s tem (na ta način) določa »računalniško označevanje predpisa«, v sedanjem po-slovniku pa tega pristavka ni. Namen dodatnega označevanja naslovov s kraticami ni opredeljen niti v Poslovniku državnega zbora niti v na njegovi podlagi izdanem odloku o določanju kratic aktov (Uradni list RS, št. 57/95). Po tem odloku se krati-ca akta objavi skupaj z aktom v Uradnem listu Republike Slo-venije takoj za naslovom akta (10. člen). Zakonodajno-pravna služba vodi seznam vseh kratic aktov in ga najmanj enkrat letno objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Z vidika nomo-tehnike in naslovov predpisov, njihove uporabe in citiranja je pomembno, da je uporaba kratice pri citiranju naslova predpisa nepotrebna, povsem napačna pa, če se z njo celo nadomešča na-slov predpisa tako, da se namesto (polnega) naslova uporablja samo kratica. Navedeni odlok določa objavo kratice, ne pa tudi njene uporabe, prav tako tudi ne poslovnik, ki jo sicer določa, vendar je nikjer ne šteje za sestavni del naslova zakona. Primer-jalnopravno pa je treba ugotoviti, da se ponekod poleg naslovov uporabljajo tudi kratice, vendar ne v predpisih, nadalje, da jih nimajo vsi zakoni, temveč samo najbolj uporabljani, in da so v nasprotju z našo ureditvijo kratice določene tako, da so čim bolj berljive in zapomnljive, medtem ko naša ureditev teh vidikov z ničimer ne upošteva. Nomotehnično uporaba kratice nikjer ne

30


more nadomestiti uporabe naslova (imena) zakona ali drugega predpisa s polnim imenom.

Uvodni del predpisa je (običajno) v neposredni zvezi z naslovom predpisa in obsega (vanj spadajo) temeljne določbe in splošne določbe predpisa. Temeljne določbe imajo samo pomembnejši sistemski zakoni. V njih, vsaj delno, pride v praksi do izraza tudi uporaba »načelnega« normiranja (primerjaj št. 16), včasih celo tudi sklicevanje na ustavo. V tem delu predpisa oziroma zakona se določi, kar je glede materije celotnega predpisa na-čelnega pomena, s čimer se ta del (te določbe) loči(jo) od sploš-nih določb. V splošne (včasih tudi: skupne) določbe spadajo nekoliko bolj tehnične določbe, v katerih se uredijo pomembna vprašanja, ki so skupnega pomena za cel predpis (in v njem po-drobneje obdelana), niso pa po naravi in vsebini »načelnega« pomena. V ta del predpisa spadajo določbe, kot so:

– okvirna opredelitev vsebine, ki jo predpis ureja;

– pomen in definicije izrazov, kot so uporabljeni v »tem« zako-nu (ali drugem predpisu): »Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:«;

– pristojnosti organov (pogosto z oznako o skrajšani uporabi na ostalih mestih v predpisu: »v nadaljnjem besedilu: …«).

Uvodni del, zlasti še temeljne določbe, so tudi podlaga za in-terpretacijo ostalih določb predpisa. Pomembna je ugotovitev, da naša zakonodajna praksa že v celoti upošteva, da določbe z besedilom in naravo političnih deklaracij, stališč, »zavzemanj«, opredelitev in »načel« ne spadajo ne na začetek predpisa (kjer so bile včasih pogoste) ne v katerokoli (normativno) določbo kateregakoli predpisa sploh.

Osrednji (centralni) del predpisa je najpomembnejši del predpi-sa. osrednji del predpisa je tisti del, zaradi katerega se predpis v bistvu (sploh) sprejme oziroma izda. Uvodni del predpisa – kot pove beseda – dejansko s svojimi določbami predpis uvede in umesti v pravni red, posebne, (morebitne) kazenske ter prehod-

31

32

33


ne in končne določbe uredijo in zagotovijo njegovo uporabo in izvrševanje v praksi – vse to pa je naravnano na osrednji del predpisa. V tem delu pridejo povsem do izraza (vse) različne temeljne metode normiranja. Zlasti s tem delom predpisa (zara-di tega dela predpisa) bo konkreten predpis v praksi sprejet in uspešen, ali pa tudi ne. V tem smislu, poleg vsebine predpisa same, bo ravno v tem delu predpisa najbolj določno prišla do izraza tudi nomotehnična izdelava predpisa, ker je od nje od-visno, koliko bo vsebina jasna, razumljiva in uporabna.

V določenih primerih delitev (ureditev) predpisa na uvodni in (posebej) osrednji del ne pride do izraza, ker se notranja uredi-tev glede na materijo, ki mora biti zajeta in urejena, »dvigne« nad tako delitev. taka sta npr. Kazenski zakonik in obligacijski zakonik, kjer temeljna notranja ureditev temelji na razdelitvi zakona (zakonika) na splošni in posebni del. Ureditev temeljnih in splošnih določb je v tem primeru vključena (zajeta, upošte-vana) v taki temeljni delitvi predpisa.

Posebne določbe so tisti del predpisa (s takim naslovom v pred-pisu ali brez njega), v katerem se zberejo in uredijo določbe, ki se sicer običajno urejajo v okviru prehodnih in končnih določb, vendar tja v bistvu ne spadajo; zlasti pa se jih med prehodnimi in končnimi določbami ne sme urejati v primeru, če so slednje od ostalega dela predpisa ločene s posebnim delom (in naslo-vom). Posebno težavo povzroči nomotehnično napačna – izrec-na uvrstitev, običajno ravno posebnih določb, med prehodne in končne določbe, ko gre za izdelavo prečiščenega besedila za-kona (odvisno tudi od načina upoštevanja prehodnih in končnih določb v prečiščenem besedilu, primerjaj št. 176). Uporabna definicija določb, ki spadajo med posebne določbe, je v tem, da so to preprosto tiste določbe, katerih ureditev ne spada v noben drug del notranje ureditve predpisa. ta del (oddelek) zakona (ali drugega predpisa) ima lahko tudi naslov »Posebne določbe«, ali pa kakšen drug, konkretnemu zakonu ustrezen naslov (tako npr. – zelo ustrezno – v Zakonu o splošnem upravnem postop-ku: »izvajanje zakona«). med posebne določbe je treba uvrstiti zlasti pooblastilne določbe za izdajo izvršilnih predpisov, ki, čeprav imajo morda dodan tudi rok za izdajo takega predpisa,

34

35


v temelju ne spadajo ne med prehodne ne med končne, temveč med posebne določbe zakona. K posebnim določbam zakona spadajo tudi kolizijske določbe oziroma določbe o substančni ureditvi kolizijskih primerov.

Razporeditev kazenskih določb v predpisih, ki take določbe vsebujejo, je odvisna od načina njihovega predpisovanja in od vrste dejanja (kazniva dejanja, prekrški).

Normiranje kazenskih določb mora biti skrajno precizno že zato, ker je treba pri tem striktno upoštevati ustavno načelo za-konitosti pri določanju dejanj, ki so kazniva. Poleg tega mora vsaka taka določba natančno upoštevati vse, kar je glede pred-pisovanja kaznivih dejanj oziroma prekrškov določeno na ma-tičnem področju – v splošnem delu Kazenskega zakonika in v zakonu, ki ureja področje prekrškov. Pri tem je, kot prvo, treba upoštevati rang (vrsto) predpisa, s katerim se kazniva dejanja oziroma prekrški sploh lahko določajo. Kazniva dejanja se lah-ko določajo samo z zakonom (1. člen Kazenskega zakonika). Prekrški se lahko določajo z zakonom ali z uredbo vlade; v omejenem obsegu (glede vrste in zagrožene višine kazni) pa tudi z odlokom občinskega sveta. Pozitivnopravna ureditev do-pustnosti določanja prekrškov v izvršilnih predpisih ministrov je bila v preteklosti različna, dokler se ni (vsaj zaenkrat) ustalila pri tem, da se v izvršilnih predpisih ministrov (npr. s pravilniki) prekrškov ne sme določati. V smislu odsotnosti kazenskih do-ločb so torej vsi izvršilni predpisi ministrov »lex imperfecta«. Z vidika vsebine in nomotehnike je to poseben problem, ki je rešljiv na ta način, da se kršenje določb pravilnikov prepove in sankcionira z ustrezno oblikovanimi blanketnimi normami v predpisih višjega ranga. Posebno pozorno je treba upoštevati tudi vrsto in višino (splošni in posebni minimum oziroma mak-simum) posamezne vrste kazni, ki se lahko predpiše, podobno pa tudi vrsto in dolžino trajanja varstvenih oziroma varnostnih ukrepov. Pri slednjih je treba biti pozoren tudi na to, da za dolo-čen ukrep ne zadošča, da je kot tak določen v Kazenskem zako-niku oziroma v Zakonu o prekrških, temveč se sme izreči samo, če je za posamezno dejanje tudi posebej predpisan, in s kakšnim rangom predpisa se sme predpisati (glej npr. tretji odstavek 69.

36

37


člena Kazenskega zakonika). Vse določbe o predpisovanju kaz-nivih dejanj in prekrškov v Kazenskem zakoniku in v Zakonu o prekrških imajo pravno naravo in pomen »popolnega« zakona, zato jih mora pravnik redaktor pri predpisovanju kazenskih do-ločb v celoti natančno poznati in striktno upoštevati.

Kazniva dejanja so urejena v posebnem delu Kazenskega zako-nika, čeprav naša ureditev izrecno ne prepoveduje, temveč im-plicite dopušča (6. člen Kazenskega zakonika) tako imenovano stransko kazensko zakonodajo, s katero so kazniva dejanja lah-ko določena tudi v kakšnem drugem zakonu izven Kazenskega zakonika. V Kazenskem zakoniku so kazniva dejanja predpi-sana na specifičen način, v obliki hipotetičnih določb. Določba ima dva dela, združena v isto določbo: hipotezo in sankcijo. Dejanski stan kaznivega dejanja je določen v obliki hipoteze, kot npr.: »Kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti,« ki ji sledi določitev sankcije: »se kaznuje z zaporom do treh let« (kaznivo dejanje tatvine po pr-vem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika). Ustava sicer zagotavlja pravico do zasebne lastnine (33. člen), toda posebne in izrecne določbe o obveznem ravnanju (zapovedi ali prepo-vedi), ki bi jo storilec s svojim ravnanjem prekršil, v zakonu ni: ne v splošnem delu Kazenskega zakonika ne v kakšnem dru-gem zakonu ni materialne določbe, ki bi tatvino prepovedova-la, temveč se na prepovedanost (in kaznivost) dejanja sklepa iz hipoteze in nanjo navezane zagrožene sankcije. Podoben način normiranja se najde tudi na drugih področjih, npr. v civilnem pravu: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde« (prvi odsta-vek 131. člena obligacijskega zakonika). Določanja kaznivih dejanj izven Kazenskega zakonika pa kljub načelni dopustnosti v naši praksi pravzaprav ni, kar je v bistvu v prid pravni varno-sti in (nenapisanemu) načelu, da naj bodo vsa kazniva dejanja zbrana »na enem mestu« v enem zakonu (v Kazenskem zako-niku). Primer (sedaj historičen) določitve kaznivega dejanja iz-ven Kazenskega zakonika je določba 64. člena Zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 16/74). iz primeroma navedene določbe je jasno razvidno, da se kaznivo dejanje, kadar je določeno v ob-liki oziroma na način »stranske« kazenske zakonodaje, z nomo-

38


tehničnega vidika ne normira na način, kot so kazniva dejanja določena v Kazenskem zakoniku, temveč na enak način, kot se določajo prekrški. Vsekakor pa je, če se pojavi potreba po dolo-čitvi novega kaznivega dejanja, gledano s širšega vidika pravne varnosti in hkrati tudi nomotehnike, primerneje, da se ustrezno dopolni Kazenski zakonik, kot pa uporabi možnost stranske ka-zenske zakonodaje in določi kaznivo dejanje v posebnem za-konu izven Kazenskega zakonika.

tehnika določanja prekrškov je nekoliko enostavnejša in manj zahtevna kot tehnika določanja kaznivih dejanj na način, kot so določena v Kazenskem zakoniku. Zelo pomembno je, da je za-povedano ravnanje, katerega kršitev je določena kot prekršek, po naravi takšno, da je njegovo kršitev smiselno določiti kot prekršek, in da je besedilo zapovedanega ravnanja (zapovedi ali prepovedi) formulirano tako, da v celoti zadosti ustavnoprav-ni zahtevi po (jasni in precizni) vnaprejšnji določenosti takega ravnanja. običajno so prekrški določeni tako, da so urejeni v posebnem delu predpisa, če je obsežnejši, in se pod naslovom »Kazenske določbe« uvrstijo pred prehodnimi in končnimi do-ločbami predpisa.

Način določanja prekrškov ima več tehničnih variant, ki jih mora pravnik redaktor uporabiti in formulirati tako, kot kon-kretnemu primeru (določbi) najbolj ustreza. Variante določitve prekrškov so v tem, da določitev prekrška bolj ali manj kratko povzema (ali celo vsebinsko niti ne povzema) v osrednjem delu predpisa zapovedano ravnanje (zapoved ali prepoved), katerega neupoštevanje oziroma kršitev je določena kot prekršek, in se hkrati na tako določbo predpisa z natančnim navajanjem izrec-no sklicuje. Nekaj v nadaljevanju navedenih primerov takega normiranja je vzetih iz kazenskih določb Zakona o temeljih var-nosti cestnega prometa (Uradni list SFRj, št. 50/88), ki se je v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisno-sti Republike Slovenije pri nas uporabljal še do uveljavitve Za-kona o varnosti cestnega prometa iz leta 1998. Primer daljšega povzemanja kršitve zapovedanega ravnanja je npr. v 4. točki prvega odstavka 227. člena navedenega zakona: »Z denarno

39

40


kaznijo od 25.000 do 150.000 dinarjev ali s kaznijo zapora do 30 dni se kaznuje za prekršek: … 4) voznik, ki ima namen na-rediti z vozilom kakšen premik na cesti, pa se prej ne prepriča, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu ali za premoženje (38. člen);«. Primer zelo kratkega povzetka določbe zapovedanega ravnanja je v 8. točki prvega odstavka 230. člena: »Z denarno kaznijo 10.000 dinarjev se kaznuje na kraju samem za prekršek: … 8) voznik, ki pri zavijanju rav-na v nasprotju z 39. členom tega zakona;«. Primer določbe o prekršku, ki povzetka zapovedanega ravnanja sploh nima, je v 12. točki prvega odstavka 228. člena: »Z denarno kaznijo 20.000 dinarjev se kaznuje na kraju samem za prekršek: … 12) voznik, ki ravna v nasprotju z 88. členom tega zakona;«. Pri določbah, kot je slednja, je lahko pri izvrševanju zakona (take določbe zakona) vprašljiva zadostnost upoštevanja (ustavne in zakonske) zahteve po zakonitosti (določenosti) kaznivega rav-nanja. Zapovedano ravnanje je namreč v konkretnem primeru 88. člena zakona določeno (urejeno) v petih odstavkih in štirih točkah. izvrševalec take določbe, kot tudi oseba, na katero se določba nanaša (naslovljenec, adresat določbe), si mora tako kazensko določbo razlagati tako, da že kršitev katerekoli od določb 88. člena predstavlja izpolnjen dejanski stan prekrška po 12. točki prvega odstavka 228. člena zakona. Glede tehnike normiranja prekrškov se uporablja tudi podvarianta, po kateri je neupoštevana oziroma kršena materialna določba navedena (citirana) v oklepaju; v takem primeru sklicevanje na kršeno (neupoštevano) določbo nomotehnično v vsakem primeru terja vsaj bistven povzetek vsebine zapovedanega oziroma prepove-danega ravnanja: taka določba je npr. v 2. točki prvega odstavka 230. člena navedenega zakona: »Z denarno kaznijo 10.000 di-narjev se kaznuje na kraju samem za prekršek: … 2) voznik ali druga oseba, ki se med vožnjo v motornem vozilu ne priveže z varnostnim pasom (35. člen);«.

možno in nomotehnično sprejemljivo je tudi drugačno normi-ranje prekrškov od običajnega, kot je navedeno prej. Za takšno, drugačno normiranje pa morajo biti podani posebni razlogi. to so praktični razlogi, iz katerih se je za poseben način (obliko) določitve prekrškov odločil zakonodajalec (še pred njim pa

41


predlagatelj zakona) v primeru veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa. Pri nas je to novost v tehniki določanja prekr-škov. V tem primeru prekrški niso urejeni in zbrani v posebnem delu zakona (kazenske določbe), temveč so urejeni in določeni neposredno v posameznih členih predpisa, ki določeno ravnanje zapovedujejo oziroma prepovedujejo. Ker je naslovljencev tega zakona zelo veliko (neposredno vsi udeleženci v prometu in vsi izvrševalci tega zakona), se taka ureditev zakona izkaže kot zelo učinkovita in praktična. Ker gre neposredno za področje varnosti, je še tembolj pomembno, da tako urejen zakon v večji meri dosega ne samo vsesplošno seznanitev z njim, temveč je v tem okviru zajet tudi dobrodošel in pomemben »stranski« pre-ventivno-edukativni učinek. Z vidika nomotehničnega urejanja prekrškov pa bo taka ureditev vendarle ostala v okviru izjem od splošnih pravil določanja prekrškov v predpisih, kot je pri-kazano prej.

Drugačen od splošnega načina normiranja prekrškov in tudi od normiranja prekrškov v Zakonu o varnosti cestnega prometa je način normiranja prekrškov, kot je uporabljen v Zakonu o prekr-ških zoper javni red in mir. Normiranje prekrškov v tem zakonu je v temelju najbolj podobno (ne pa enako) določanju kaznivih dejanj, kot so določena v Kazenskem zakoniku. V prvem delu tega zakona so splošne določbe s področja, kot izhaja iz naslova zakona, in z njimi določena posamezna ravnanja in prepovedi z različnih področij, kjer bi ravnanje v nasprotju s temi določ-bami lahko pomenilo kršitev javnega reda in miru. V drugem delu tega zakona so zbrana in kot prekršek določena različna ravnanja, ki pomenijo posamezne oblike kršitve javnega reda in miru. Slednje je nomotehnično narejeno na način, ki je v bistvu tak, kot ga posebni del Kazenskega zakonika uporablja za dolo-čanje kaznivih dejanj. Posamezna ravnanja so namreč določena kot prekršek, kar je enako kot v Kazenskem zakoniku narejeno v obliki hipotetičnih določb, pri čemer je (v tem zakonu) več različnih prekrškov zbranih v posameznih členih, ki določajo sankcijo (sankcije) zanje. tako določeni prekrški, enako kot v Kazenskem zakoniku določena dejanja, sami neposredno dolo-čajo prepovedano ravnanje v obliki hipoteze. tako oblikovane kazenske določbe se tako ne sklicujejo (se jim ni treba skliceva-

42


ti) na kršitve določb posameznih ravnanj v prvem delu zakona; hkrati ima zakonodajalec pri takem normiranju prekrškov »pro-ste roke«, ker je načelo zakonitosti določanja kaznivih dejanj ustrezno upoštevano s tem, da prepovedanost dejanja neposred-no izhaja iz same hipoteze. Na ta način se lahko prekrški uredijo širše in hkrati podrobnejše, kot bi se jih dalo urediti z nepo-srednim sklicevanjem na kršitev materialne določbe. Slednje bi bilo sicer možno, vendar bi bilo treba v tem primeru ustrezno dopolniti in razširiti osrednji del zakona; taka ureditev pa bi bila potem že enaka splošni ureditvi v večini drugih primerov (npr. v Zakonu o varnosti cestnega prometa). izvirnost in hkra-ti ustreznost normiranja prekrškov, kot ga uporablja navedeni zakon, nedvomno prepričljivo potrjuje dejstvo, da je navedeni zakon v veljavi in uporabi že od leta 1974, z malenkostnim no-veliranjem do današnjega časa. Navedeni zakon je torej s svojo »stabilnostjo« primer dobrega normiranja, hkrati pa tudi izviren način določanja prekrškov.

Zaključni del predpisa obsega prehodne in končne določbe. ta del predpisa naj bi bil posebej označen in ločen v vsakem ne-koliko obsežnejšem predpisu, celo v takem, ki sicer nima no-tranje razdelitve v posamezne strukturne dele, kot so oddelki, poglavja in podobno, ker je to z vidika nomotehnike koristno za preglednost in uporabnost predpisa. Vsekakor bo tak pose-ben del (in svoj naslov) imel vsak predpis, ki vsebuje notranje strukturne dele, večje od členov, in opremljene z naslovi oziro-ma podnaslovi. Ne glede na obseg tega dela predpisa in obseg novele v celoti pa je za tak del predpisa še zlasti v vseh novelah primerno, da je označen kot poseben del in na ta način ločen od ostalega dela zakona. V obsežnejših zakonskih besedilih sta zaradi preglednosti, jasnosti in uporabnosti v zaključnem delu zakona potrebna celo dva naslova (oddelka): posebej prehodne določbe in posebej končne določbe. Še več, pri velikih zakono-dajnih projektih (reformnih posegih v ureditev) se za ureditev vseh vprašanj, ki spadajo v zaključni del takega zakona, izda po-seben zakon za izvršitev takega zakona. obratno pa velja tudi, da posebnih prehodnih določb v zakonu (ali drugem predpisu) včasih sploh ni, ker ni treba glede tega ničesar posebej urejati. Bistvo prehodnih določb je v tem, da se z njimi uredijo vpra-

43


šanja, kot izhaja iz same besede, prehoda iz ene (dosedanje) v drugo ali vsaj drugačno pravno ureditev, ko torej nova ureditev v celoti ali delno nadomesti prejšnjo. takega prehoda (in zato tudi ne posebne potrebe po ureditvi vprašanj s prehodnimi do-ločbami) pa ni, če zakon ali drug predpis ne ureja materije, ki je tudi že doslej bila pravno urejena, temveč se določena materija prvič pravno ureja.

Prehod na uporabo novega zakona in od uporabe dotedanjih iz-vršilnih predpisov na izdajo in uporabo novih je en sklop vpra-šanj, ki jih je treba urediti v novem zakonu, kar vključuje tudi morebitno določitev nadaljnje uporabe teh predpisov, kolikor je to še potrebno. ti izvršilni predpisi pa s tem dobijo tudi novo potrebno zakonsko podlago, ki jo sicer izgubijo ob prenehanju veljavnosti dotedanjega zakona. V primeru novega zakona, ki nadomesti prejšnjega, morajo biti v prehodnih določbah vedno in taksativno, tj. vsak posebej, z naslovom in navedbo objave zajeti in obravnavani vsi še veljavni predpisi, izdani za izvr-ševanje prejšnjega zakona; ni dopustna zgolj njihova »pavšal-na« obravnava v stilu: »(Vsi) predpisi, izdani na podlagi …« K prehodu na uporabo novega zakona pa spada tudi uskladi-tev obstoječih predpisov z novim zakonom. Če je novi zakon »sistemske« narave oziroma splošen ali (v določenem delu in obsegu) »popoln« zakon, lahko s svojo vsebino posega tudi v druge predpise oziroma na področje drugih predpisov (zakonov in eventualno tudi izvršilnih predpisov), ki jih je treba torej z njim uskladiti. V takih primerih mora novi zakon vsaj okvirno, vključno z roki, urediti oziroma določiti tudi njihovo uskladitev, vključno z vprašanji njihove uporabe do uskladitve.

V enostavnejših primerih prehoda na uporabo novega zakona stari (dotedanji) zakon preneha veljati in se uporabljati v celo-ti, ko začne veljati in se uporabljati novi zakon. V teh primerih prenehanje veljavnosti in hkrati uporabe dotedanjega zako-na časovno sovpada z začetkom veljavnosti in hkrati uporabe novega zakona. tudi v tem primeru pa je treba, če je to po-trebno, podaljšati uporabo dotedanjih izvršilnih predpisov do izdaje novih. Če podaljšanje uporabe predpisa ne pride v poštev v celoti, je treba potrebne določbe ali dele takega izvršilnega

44

45


predpisa izločiti in samo zanje določiti podaljšanje uporabe ali veljavnosti (in s tem uporabe). Kadar (kar je sicer pogosto) to, zlasti pri obsežnih predpisih, ni možno, si pri tem za prehodno obdobje pomagamo s klavzulo »kolikor ni (niso) v nasprotju s tem zakonom«, s čimer je pravilno in precizno tolmačenje take določbe prepuščeno in naloženo neposrednim uporabnikom in izvrševalcem na te predpise nanašajoče se klavzule. Ali in v kakšni obliki (dikciji) je ob izdaji predpisov, izdanih na podlagi novega zakona, v njih dodatno potrebna tudi določba o prene-hanju veljavnosti ali uporabe dotedanjih izvršilnih predpisov, ki so z novimi nadomeščeni, je neposredno odvisno od tega, ali je bila za prehodno obdobje podaljšana veljavnost, ali pa (kar je običajno) samo uporaba dotedanjih izvršilnih predpisov.

Včasih pa je treba začetek veljavnosti in začetek uporabe no-vega zakona medsebojno ločiti, tako da se določi začetek upo-rabe zakona na določen čas po njegovi uveljavitvi; pri tem je treba določiti tudi uporabo dotedanjega (prejšnjega) zakona (še) do začetka uporabe novega, čeprav prejšnji zakon pre-neha veljati že, ko začne veljati novi. tako novi zakon na preprost način določi obdobje, v katerem se bo uporabljal še dotedanji zakon, veljal (ne pa tudi že uporabljal) pa že novi. Uporaba dotedanjega zakona in drugih predpisov je pri tem lahko po potrebi tudi že korigirana (prilagojena) novemu zakonu z ustreznimi določbami novega zakona o uskladitvi predpisov (glej v naslednjem odstavku) z novim zakonom. Določitev obdobja uporabe še prejšnjega in hkrati veljavnosti (ne pa tudi uporabe) novega zakona omogoči, da se v tem času lahko opravijo raznovrstne potrebne priprave in uskladitve za prehod na uporabo novega zakona. to se lahko nanaša na po-trebne organizacijske spremembe, ustanovitev novih organov, ki jih predvideva novi zakon, na izdajo novih izvršilnih pred-pisov, pa vse do tiskanja in izdaje novih obrazcev za izvrševa-nje novega zakona in podobno. hkrati so to razlogi, iz katerih je treba v danem primeru časovno ločeno določiti začetek ve-ljavnosti novega zakona in začetek njegove uporabe – za samo seznanitev z novim zakonom ter strokovno pripravo na njego-vo izvajanje bi sicer zadoščala že samo dovolj dolga vacatio legis. Redaktor mora biti pri vsem tem pozoren, da se časovno

46


nikjer ne prekriva obdobje veljavnosti starega in novega zako-na, kot tudi ne obdobje uporabe starega in novega zakona. to pravilo ima – samo navidezno – izjemo v tem, ko se v primeru retroaktivnosti hkrati uporabljata dotedanji in novi zakon; do-tedanji zakon se namreč v tem primeru uporablja samo za pred novim zakonom nastale, pa še ne odločene primere, novi pa za pozneje nastale oziroma nove – razlika je torej v uporabi enega oziroma drugega zakona za različne primere.

Drug sklop vprašanj, ki jih je tudi treba urediti ob (v) novem zakonu, je uskladitev drugih zakonov in morebitnih izvršilnih predpisov z novim zakonom. Vprašanje uskladitve dotedanjih izvršilnih predpisov, izdanih na podlagi prejšnjega zakona, je v sklopu njihove nadaljnje uporabe do izdaje novih urejeno vsaj s klavzulo »kolikor niso v nasprotju s tem (tj. novim) zakonom«. Vprašanja, ki jih ureja novi (in jih je na svoj način verjetno ure-jal tudi prejšnji) zakon, pa so lahko delno urejena tudi v drugih zakonih in morda še v drugih izvršilnih predpisih. Novi zakon glede tega torej sam po sebi odpre vprašanje skladnosti oziroma uskladitve tudi teh predpisov z novim zakonom; ta nastala vpra-šanja uskladitve pa mora novi zakon tudi rešiti oziroma ustrez-no urediti. Kot nazoren primer takega položaja se lahko vzame Zakon o prekrških. ta zakon je v številnih, pretežnih določbah »popoln« zakon, ker so med drugim samo v njem določene npr. kazni in druge sankcije ter ukrepi, ki jih je možno predpisati za prekrške. Sam Zakon o prekrških pa ne določa nobenega pre-krška niti sankcije zanj; to se v celoti določa v drugih predpisih, ki pa morajo pri tem upoštevati, kaj glede tega določa Zakon o prekrških. že spremembe, gotovo pa nov Zakon o prekrških torej odpre vprašanje skladnosti oziroma uskladitve določb dru-gih predpisov z novim zakonom. možnosti določitve potrebnih uskladitev sta v temelju dve – obe sta lahko uporabljeni tudi v istem novem (oziroma spremenjenem) zakonu. ti dve možnosti sta določitev uskladitve ali direktna (neposredna) uskladitev. V prvem primeru novi zakon določi potrebno uskladitev, vključ-no z rokom zanjo, kot npr.: »Predpise, s katerimi so določeni prekrški, pa niso v skladu s tem zakonom, je treba v treh letih po uveljavitvi tega zakona uskladiti s tem zakonom« (prvi od-stavek 223. člena Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 7/03).

47


Lahko pa se uskladitev uredi tudi tako, da jo novi zakon dolo-či neposredno, kot npr.: »Predpisane denarne kazni veljajo kot predpisane globe« (drugi odstavek 223. člena istega zakona). Smiselno podobno določa npr. 2. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 66/93), da se denarni zneski, s katerimi je določena zgornja meja pred-pisane denarne kazni za prekršek, »zvišajo za 4-krat«. V 24. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 5/90) sta celo v istem členu uporabljena oba načina uskladitve, neposredna uskladitev v prvem odstavku ter zahteva in rok za uskladitev v drugem odstavku navedenega člena. V primerih določenih neposrednih uskladitev je od nači-na in dikcije, kako je taka neposredna uskladitev določena, tudi odvisno, ali in koliko je treba tak, sicer neposredno že usklajen predpis v besedilu predpisa pozneje tudi dejansko uskladiti ob njegovi spremembi (ali npr. pri prečiščenem besedilu).

Glede uskladitve drugih predpisov, potem ko je uveljavljen nov »sistemski« oziroma (ali) »popoln« zakon, ki posega tudi na druga področja oziroma v vsebino drugih predpisov, velja tudi naslednje: v vseh novih predpisih, izdanih (spremenjenih ali na novo sprejetih) po uveljavitvi novega zakona, ki se jih to tiče, je treba upoštevati in uporabljati ureditev in terminologijo novega zakona za to področje. Če je potrebno, je treba, enako kot do-loča novi zakon in v skladu z njim, tudi v teh novih (spremenje-nih) predpisih uporabo novosti ustrezno odložiti, podaljšati pa uporabo dotedanje ureditve, kot je to določeno v samem novem zakonu.

Po mnenju nekaterih teoretikov se v prehodnih in končnih do-ločbah zakona uredijo tudi pooblastilne določbe za izvršilne predpise. Pravilneje jih je urediti posebej in izven prehodnih in končnih določb, ker tja v bistvu ne spadajo. Včasih so urejene tudi že neposredno v osrednjem delu predpisa (»… se podrobne-je uredi(jo) s predpisom, ki ga izda (sprejme) …«; »Uniformo, položajne oznake in simbole policije določi vlada«; »obrazec službene izkaznice in postopek za njeno izdajo predpiše mini-ster« ipd.). Nezapisano pravilo in praksa kažeta, da se v prehod-nih in končnih določbah predpisa pogosto uredijo tudi določena

48

49


druga vprašanja uporabe predpisa, ker enostavno (izrazito) ne spadajo v kakšen drug del predpisa, treba pa jih je nekje urediti. Vendar jih je pravilno, če ne spadajo kam drugam, urediti kot »posebne določbe« konkretnega predpisa. (Glede določanja po-oblastil glej tudi delegiranje pristojnosti, št. 148.)

Končne določbe so sestavni del vsakega predpisa. Z njimi se določita začetek veljavnosti (izjemoma tudi prenehanje veljav-nosti) in začetek uporabe predpisa, če (naj) se ta razlikuje od začetka veljavnosti predpisa. Določijo se tudi vse (direktne) derogacije, kolikor so potrebne zaradi uveljavitve novega pred-pisa. Vsa ta vprašanja in načini njihove ureditve so podrobneje obravnavani na drugih mestih (glej št. 97 in nasl.). Zadnja do-ločba predpisa je vedno določba o začetku veljavnosti, izražena v sedanjem času. Včasih je kar vanjo vključena določba o od-loženem začetku uporabe predpisa (bolj redko pa celo določba o prenehanju njegove veljavnosti, primerjaj št. 111). Prav je, da pravni red države uporablja eno samo (enotno) temeljno dikcijo za določitev začetka veljavnosti predpisa: »ta zakon (uredba, pravilnik) začne veljati …« Najbolj preprosta in hkrati najbolj pogosta uveljavitvena določba (zakona) se tako glasi: »ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.« Kadar se taka (ali kakšna druga) določba sklicuje na dan objave, je to dan izida številke uradnega lista, v kateri je predpis objavljen, kot to v obliki pravne fikcije določa tretji od-stavek 4. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije.

Predpis je na koncu opremljen še z identifikacijsko številko, pod katero je bil obravnavan, s krajem in datumom sprejema oziroma izdaje ter s podpisom izdajatelja predpisa. Podpis je opremljen z nazivom funkcije osebe, ki predpis izdaja oziroma ki (lahko) predstavlja organ, ki je predpis sprejel oziroma izdal. Zakon (akt državnega zbora) v primeru odsotnosti oziroma za-držanosti predsednika državnega zbora podpiše podpredsedni-ca oziroma podpredsednik državnega zbora, ki ga nadomešča. Namesto predsednika vlade podpiše v takih primerih minister, ki ga nadomešča; ker minister nima namestnikov, lahko name-sto njega podpiše minister, ki (začasno) opravlja delo resornega ministra, oziroma je to v danem primeru lahko (začasno) tudi

50

51


predsednik vlade. izvršilnega predpisa, za izdajo katerega je pristojen minister, ne more namesto njega izdati niti podpisati nobena druga oseba znotraj samega ministrstva. Pravnik redak-tor, ki opravi redakcijo predpisa za objavo, mora tudi s teh vi-dikov preveriti pravilnost predpisa, ki bo objavljen v uradnem listu.

Po Uredbi o objavljanju v Uradnem listu Republike Sloveni-je (Uradni list RS, št. 34/03) vlada in ministrstva svojim pred-pisom (in drugim aktom, ki se objavijo v uradnem listu) do-ločijo enotno identifikacijsko oznako (eVA). Državni zbor po isti uredbi vlade določi svojim aktom enotno identifikacijsko oznako evidence parlamentarnega akta (ePA). Aktom izvajal-cev javnih pooblastil določi eVo pristojno ministrstvo. Uredba določa, da se eVA oziroma ePA objavi na koncu besedila akta, za datumom.

52

jezikovNo izražaNje v predpisih 47

JEZIKOVNO IZRAŽANJE V PREDPISIH

jezikovno izražanje v predpisih je način in sredstvo posredova-nja vsebine predpisa njegovim adresatom. Pisna oblika predpisa pomeni pisno jezikovno podajo vsebine, neločljivo povezanost (jezikovne) oblike in vsebine; izražanju vsebine služi jezikovno izražanje v predpisih, ki je s tem (tudi) sestavni del nomoteh-nike. jezikovno izražanje je sploh poglavitno sredstvo komuni-kacije med ljudmi; tudi v pravnih predpisih je jezik sredstvo za sporočanje misli – v tem primeru v obliki pravnih norm z vlogo, mestom in pomenom, kot ga imajo v pravnem redu. Bistvena lastnost pravnih predpisov je njihova obveznost, dolžnost rav-nanja pravnih subjektov na način, kot je to s predpisi določe-no. tako obvezno ravnanje pa je mogoče pravnim subjektom naložiti, od njih pričakovati in zahtevati samo, če so predpisi jasni in razumljivi. tudi jasnost in razumljivost predpisov sta tako eden od temeljev pravne varnosti in s tem pravne države sploh. in obratno: če predpisi niso dovolj jasni in razumljivi, so s tem resno načeta in ogrožena načela, na katerih sloni in deluje pravna država. V primeru pomanjkljive jasnosti in razumljivo-sti predpisov niti ni mogoče preverjati ustreznosti njihove vse-bine, ker se iz takih predpisov ne da izluščiti in nedvoumno ugotoviti. jezikovno izražanje v predpisih, jezik pravnih pred-pisov, ima posebno mesto in pomen tako v nomotehniki kot tudi pri interpretaciji predpisov. jezikovna razlaga predpisa oziroma posamezne določbe, kadar in kolikor je potrebna, je prvo in po-glavitno sredstvo interpretacije: kaj konkretna določba v resnici določa (zapoveduje, prepoveduje, dovoljuje ali sankcionira). Nomotehnik redaktor pravnega predpisa pa se mora poleg na-

53


vedenega zavedati tudi odgovornosti, ki izhaja iz dejstva, da so pravni predpisi del splošne in pravne kulture in na ta način po-membno spričevalo, s katerim se država predstavlja pred svoji-mi državljani in pred tujino.

Pravni predpisi so izraženi samo v pisni obliki. Podlaga jezi-kovnega izražanja v pravnih predpisih je pisna oblika (sploš-nega) govornega ljudskega jezika. Nomotehnika kot znanost o izdelavi pravnih predpisov raziskuje in poudarja tiste posebno-sti jezikovnega izražanja v pravnih predpisih, zaradi katerih se jezik pravnih predpisov loči od splošnega ljudskega govornega jezika. to ločevanje, zaradi katerega je jezik pravnih predpisov razmeroma zelo specifičen, pa redaktorjem predpisa ne dovo-ljuje nobenih kršitev kakšnega od elementov in pravil pravilne rabe jezika, kot jo določajo in učijo pravila znanosti o jeziku – lingvistike. Nasprotno, pravnik redaktor mora pravila te znan-stvene vede, zlasti pa še njene bistvene sestavne dele, kot so slovnica (gramatika), sintaksa, stilistika in interpunkcija, obvla-dati tako dobro, da jih lahko brez težav samostojno in pravilno uporablja pri redigiranju pravnih predpisov. V dvomu je sicer posvet s strokovnjakom – lingvistom nedvomno potreben, za pravilno rešitev pa se mora končno odločiti sam, ker je za to kot pravnik redaktor predpisa tudi sam neposredno strokovno odgovoren.

ena od bistvenih posebnosti jezika v predpisih je že v rabi be-sed in izrazov. Ker je temelj jezika predpisov (po)govorni jezik, ima večina besed sicer enak pomen kot v pogovornem jeziku. Veliko besed in izrazov, ki se uporabljajo v pravnih predpisih, pa se bodisi od rabe v pogovornem jeziku pomembno razliku-je, bodisi v (običajnem) pogovornem jeziku sploh ne uporablja. Besede in izrazi, ki se sicer uporabljajo tudi v pogovornem jezi-ku, imajo pa v predpisih (in pravu sploh) specifičen pomen, so npr. odgovornost, otrok, prištevnost, krivda itd. mnoge od teh besed in izrazov imajo medsebojno različen, specifičen pomen celo v pravu (predpisih) samem, ker se njihov pomen in točna vsebina, uporabljena na področju kazenskega prava, pomembno razlikuje od uporabe na drugem področju, npr. civilnega prava. tretjo skupino besed in izrazov tvorijo strokovni izrazi s podro-

54

55


čja prava; besede in izrazi, ki spadajo v pravno terminologijo. Poleg strokovnih izrazov s področja prava se seveda v predpi-sih uporabljajo tudi strokovni izrazi s področij drugih znanosti. ti strokovni izrazi so bodisi domači, lahko pa so tudi tujke (o uporabi tujk v predpisih glej št. 65, glede pravne terminologije pa št. 72).

Pri posebnostih jezika pravnih predpisov ima dominantno me-sto in položaj sama (pravna) narava predpisov, kar se ustrezno izraža še zlasti v slogu (stilu) izražanja kot delu lingvistike. ta stil izražanja je tako specifičen, da bi celo v kontekstu iz besedi-la iztrganega besedila moralo biti razvidno, da gre za del bese-dila normativnega splošnega pravnega akta. Vsebina določb v pravnih predpisih je namreč jezikovno oblikovana normativno, ne pa narativno (deskriptivno). Slednje se lahko pojavi le v obli-ki pojasnilnih dodatkov (primerjaj št. 62) ali pa kot posebna ob-lika (način) določanja obveznosti (glej določanje obveznosti v predpisih, št. 68). Celo nenormativno zvenečo določbo (stavek) v predpisu je treba pri uporabi predpisa šteti za normativno, že zato, ker je zapisana v predpisu. V normah ni mesta učenju, razlaganju ipd., če pri tem ne gre za (podrobnejšo) opredelitev uporabljenih pojmov oziroma definicij. Redaktor predpisa pri jezikovnem redigiranju predpisa zgreši, čim začne zapuščati oziroma preneha upoštevati temeljno zahtevo in vodilo, ki je zajeto v normativnosti predpisa v celoti in načeloma vsake nje-gove določbe posebej. V tej točki omenjene izjeme od navede-nega samega pravila ne spreminjajo, temveč ga potrjujejo.

Poznavanje in upoštevanje temeljnega vodila pri normira-nju – normativnosti mora redaktorja odvračati od vseh, zlasti še slogovnih napak, ki lahko vsaj temeljito poslabšajo pred-log predpisa, tudi če je (še) na ravni razumljivosti. temeljna pravila jezika normiranja se da postaviti in izraziti razmeroma ozko, ne da bi pri tem zašli v številne pleonazme, sinonime in ponavljanja: poleg normativnosti so to še jasnost, razumlji-vost in nedvoumnost vsebinskega pomena posameznih določb, vključno z njihovo medsebojno povezavo in soodvisnostjo. Ker se te definicije gibljejo na meji aksiomov, pravnika redaktorja k pravilnemu jezikovnemu izražanju v predpisih usmerja tudi

56

57


odvračanje od vseh slogovnih hib in pomanjkljivosti, ki se jih da lažje našteti, opredeliti in nanje opozoriti, kot pa podrobne-je razlagati navedene temeljne pozitivne zahteve in aksiome. Najbolj tipične in pogoste slogovne hibe in pomanjkljivosti pri redigiranju pravnih predpisov so prikazane tudi v sklopu tega poglavja nomotehničnih smernic.

eden od problemov jezikovnega normiranja, ki ga je treba spro-ti reševati od stavka do stavka in od člena do člena, je v tem, da imamo pri abstraktnem normiranju nenehno opraviti z do-ločenostjo oziroma določljivostjo pojmov (izrazov), s stopnjo njihove določenosti, ki (naj) ustreza v konkretnem primeru, da bo določba dovolj jasna in natančna, abstraktna pa (le) toliko, da bo iz nje še vedno nedvoumno razvidno, na katere primere se nanaša in kaj v zvezi z njimi pravno pravilo določa. Samo iz tako oblikovane (formulirane) določbe bo lahko uporabnik pra-vilno izluščil zakonodajalčev namen, ko bo neki določen kon-kretni dejanski stan moral podrediti (subsumirati) pod abstrak-tni zakonski dejanski stan, iz tega pa končno »metapravilo«, ki bo podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Uporabnik zakona mora določbo razumeti, preden jo lahko pravilno upora-bi; pravnik redaktor pa mora zagotoviti, da uporaba predpisa ne vodi v sfero »presežnih« tolmačenj in k čezmerni uporabi šte-vilnih možnih oblik interpretacije, ki so sicer v pravu na voljo (končna posledica prevelike nejasnosti predpisa je seveda vsaj obvezno tolmačenje, če ne tudi novela zakona oziroma drugega predpisa).

Normiranje v predpisih sega od generalizirane abstraktnosti in iz nje izhaja proti (še vedno abstraktni) ureditvi podrobnosti. te podrobnosti so drugačna ali pa posebna ureditev, kar v raz-merju med zakoni vodi do splošnih in posebnih zakonov, zno-traj posameznega predpisa pa do (uporabe) izjem in posebne (podrobnejše) ureditve znotraj predpisa samega (podrobneje o tem glej pri določanju izjem, št. 70 in 71). Posledica urejanja od splošnega proti podrobnostim je tako imenovana linearna zgradba besedila predpisov, ki se izraža tudi v posameznih čle-nih. Urejanje s predpisi ne sledi samo povezanosti od hierarhič-no višjih proti nižjim (zakon – izvršilni predpis), temveč morajo

58

59


biti tudi stavki v samem predpisu, konkretno v členu, tesno vse-binsko povezani, tako da ena misel sledi prejšnji in jo logično nadaljuje in dopolnjuje. to tvori notranjo semantično poveza-nost in zagotavlja koherentnost besedila; misli (in stavki, ki jih izražajo) se nizajo ena na drugo, in nadaljujejo v smislu linearne povezanosti. misel, ki je »dovolj nova«, terja ureditev v novem odstavku, ali pa v novem (naslednjem) členu, če gre za »sploš-no pravilo«, ki se po potrebi spet podrobneje razdela in dodela v morebitnih odstavkih. Vendar je ob strogosti normativnosti in linearnosti besedila potrebna tudi neka mera, da besedilo zaradi tega ne zaide v področje težke razumljivosti ali celo nerazumlji-vosti. V smislu pojasnila je včasih treba v besedilo vključiti in dodati tudi tovrstne opisovalne pasuse ali stavke z namenom, da je predpisana vsebina vseskozi dovolj jasna in razumljiva.

K jezikovnemu izražanju v predpisih spada tudi določena stop-nja formaliziranosti izražanja. taka formaliziranost prispeva k ekonomičnosti rabe jezika, hkrati pa – zaradi vedno enake rabe v enakem pomenu – na svoj način prispeva tudi k stabilnosti predpisov. tako se vedno uporabljajo enaki standardni izrazi (celo stavki) za določitev začetka in prenehanja veljavnosti (razveljavitve) pravnih predpisov, za besedila v določbah novel, tj. za spreminjanje osnovnega besedila z novelami (glej podrob-neje izražanje v novelah, št. 73) in podobno. te formaliziranosti na svoj način prispevajo k vtisu uporabnikov predpisa, da »za-konodajalec ve, kaj dela«.

Razmeroma pogost način izražanja v jeziku pravnih predpisov je tudi uporaba tako imenovanih pravnih standardov. Zaradi njih je besedilo sicer krajše (bolj ekonomično), vendar je to le njihova stranska posledica; pravni standardi se v besedilih pred-pisov uporabljajo zato, ker se v teh primerih ne da, ali pa vsaj ne da ustrezneje izraziti to, kar se v predpisih z njimi izraža, kar je neposredno povezano z vprašanjem določljivosti poj-mov (izrazov) v predpisih oziroma s stopnjo njihove določeno-sti (primerjaj št. 15). Pravni standardi so izrazi, ki se, namesto striktnega sporočila (določenosti) pravne norme, ustavijo že pri opredelitvah, kot so npr. »primerno stanovanje«, »razžalitev« v kazenskem pravu ali (morda najbolj znan pravni standard na

60

61


področju civilnega prava) »ravnanje dobrega gospodarja«, »ob-java na krajevno običajen način« in podobno. to so primeri, ko bi zakonodajalec s podrobnejšim, še celo pa s kakršnimkoli po-skusom kazuističnega urejanja ne mogel doseči tega, kar lahko doseže z določitvijo pravnega standarda; življenjske danosti in izkušnje namreč povedo, da se takih pojmov, kljub zahtevi po določljivosti v pravnih predpisih, ne da ustrezneje opredeliti, ker se temu izmaknejo. Na videz tako normiranje ogroža pravno varnost, in jo gotovo ogrozi v primeru samovoljnih tolmačenj izvrševalca zakona. K ohranitvi pravne varnosti v vseh takih primerih odločilno prispeva zlasti raba že dolgo obstoječih prav-nih standardov, ki so, zlasti z dolgoletno sodno prakso, dovolj utrjeni, razjasnjeni in pomensko omejeni, tako da ne dopuščajo od primera do primera samovoljne vsebinske razlage in upora-be pri izvrševanju zakona.

jezik je nosilec sporočila normativno naravnane in uglašene vsebine predpisa v celoti, kot tudi njegovih posameznih do-ločb, zato mora biti jezikovno izražanje v predpisih, kolikor je le možno, brezhibno. hoteni učinek predpisa je v praksi od-visen tako od vsebine, zaradi katere je predpis izdan, kot tudi od oblike predpisa in jezika izražanja, v katerem je vsebina predpisa podana. Vse, razen vsebine, lahko ustrezno zagoto-vi samo pravnik redaktor predpisa, ki ima zadostno splošno razgledanost, splošno pravno znanje in poznavanje veljavnega pravnega reda, poudarjen smisel za jezikovno izražanje, od-lično pozna in obvlada pravila nomotehnike ter ima za samo-stojno delo potrebno prakso. tak redaktor bo tudi pazil, da v besedilo predpisa ne zaidejo elementi, ki lahko bistveno po-slabšajo razumljivost predpisa in otežijo njegovo izvrševanje v praksi – s kvarnimi posledicami za pravno varnost. med slabo-sti in hibe v besedilih, ki jih mora redaktor predpisa poznati, da se jim lahko izogne, spadajo predolgi stavki in dolge sintagme ter degresije in (očitno) odvečne besede v besedilu, pri čemer pa suhost besedila in izražanja vendarle ne sme zaradi pretira-vanja voditi v nerazumljivost ali dvom o vsebini določb. Dolo-čene besede in načini izražanja v predpisih niso samo odvečni, temveč vanje sploh ne sodijo: to so metafore, olepševalni in blažilni izrazi (evfemizmi); emotivni izrazi, izrazi, ki kakor-

62


koli nosijo osebno, »avtorsko« značilnost (posebnost) izraža-nja redaktorja; očitno »premočni« ali očitno »prešibki« izrazi, zlasti kot pridevniki. Pri rabi določenih izrazov pa je potrebna posebna previdnost in pretehtanost zaradi ohlapnosti njihovega pomena in premajhne določenosti, tako da jih je pri izvrševa-nju zakona (predpisa) nujno interpretirati (bolj kot druge iz-raze). to so tako imenovani difuzni izrazi, kot so npr.: zlasti, posebno, veliko, zelo, še posebno, mnogo, malo, pomembno ipd. Nekateri od teh izrazov (npr. zlasti, posebno) se uporablja-jo tudi zaradi (dodatnega) pojasnjevanja določbe ali pri našte-vanju v primeru eksemplifikativnega normiranja. V predpisih se je treba izogibati tudi tavtologiji, tj. ponavljanju istih misli z drugimi besedami (kar je mestoma, zaradi nazornosti, storjeno tudi v teh nomotehničnih smernicah). obratno kot pri difuznih izrazih je pri sinonimih in homonimih pomen izraza običajno (dovolj) jasno določen, vendar se različni izrazi za isti vsebin-ski pojem (sinonimi) v predpisu ne smejo uporabljati, ker to zbuja nejasnost in dvom, pri homonimih pa je treba paziti, da je zaradi njihove večpomenskosti dovolj jasen pomen (smisel) uporabljenega izraza, ki je sicer jezikovno homonim.

Glede rabe časa v predpisih je uporaba sedanjega časa načel-no pravilna, splošna in obvezna. teorija poudarja prednost rabe sedanjega časa pri normiranju tako zaradi njegove pomenske »brezčasnosti« kot tudi zaradi (simboličnega) pomena stabil-nosti, ki jo normativno izražanje v sedanjem času v predpisih zagotavlja. (tako se npr. pravna definicija kupne pogodbe v prvem stavku paragrafa 1053. avstrijskega občnega državljan-skega zakonika, podana (seveda) v sedanjem času, v trajanju skoraj že dvestoletne veljavnosti zakona ni spremenila, in se tako še vedno glasi: »S kupno pogodbo se prepusti stvar dru-gemu za določeno vsoto denarja.« tako podajanje v predpisih torej že psihološko vanje vnaša element trajnosti in stabilno-sti, s tem pa zaupanja v pravo. Nekatera pravna besedila, nič manj stabilna, zaradi jezikovnih posebnosti določenega jezika rabo sedanjega časa kombinirajo z rabo prihodnjega časa, glej npr. Ustavo Združenih držav Amerike. Posamezna odstopanja od rabe sedanjega časa v predpisih v ničemer ne zanikajo in ne zmanjšujejo pomena splošne rabe sedanjega časa v pred-

63


pisih; raba preteklega ali prihodnjega časa je v takih primerih pač slovnično pogojena (»Upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po naslednjih predpisih:« – prvi odstavek 3. člena Zakona o de-nacionalizaciji; vendar: »izvrševanje odločb o odškodninah iz 50. člena tega zakona se začne z dnem, ki ga določi zakon o proračunu Republike Slovenije« – drugi odstavek 95. člena istega zakona). V sedanjem času, zlasti v pravnih predpisih, je možno govoriti tudi o prihodnjih dogodkih: »osebe, ki v letu 2004 dopolnijo 60. leto starosti …«

V normativnem jeziku pravnih predpisov je znatno bolj kot v pogovornem jeziku primerna, zaradi abstraktnosti določb, naravnanih na nedoločeno število bodočih primerov, upora-ba brezosebnih oblik in pasiva (po vplivu tujih jezikov), tudi slednja pogosto v brezosebni obliki (»Pritožba se lahko vloži v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe strankam«, drugi odstavek 70. člena Zakona o upravnem sporu). Zaradi pogostih napak že v vsakdanjem življenju je umestno opozoriti, da je v takih primerih objekt v prvem, ne pa v četrtem sklonu (»Pritož-bo se vloži …« bi bila napačna raba sklona v pasivu).

Določena pravila in kriteriji se nanašajo tudi na rabo tujk v prav-nih predpisih. tujke se pojavljajo in uporabljajo tako v strokov-nem jeziku posameznih znanstvenih področij (torej tudi na pod-ročju pravne terminologije), kot tudi na vseh drugih področjih. Preprosto in splošno pravilo, ki naj pri tem vodi pravnika re-daktorja, je v tem, da je raba tujke dopustna (in celo potrebna), kadar v slovenščini ni ustreznega izraza, s katerim bi se dalo dovolj precizno izraziti isto; iz tega pravila torej izhaja, da ima raba domačega izraza načeloma vedno prednost pred uporabo tujke. K pogostejši rabi tujih izrazov oziroma besed v današnji vedno bolj razvejani zakonodaji, tudi zaradi razvoja tehnike in drugih področij, do neke mere sili prav tak nagel razvoj zna-nosti. to pa hkrati pomeni, da bo raba tujk pogostejša in lažje sprejemljiva v zakonih in izvršilnih predpisih, ki so v praksi namenjeni ožjemu krogu strokovnih ljudi oziroma specialistov, mnogo manj takih izrazov pa je treba uporabiti na področjih, kjer so adresati predpisa zelo številni oziroma lahko npr. kar vse

64

65


fizične in pravne osebe. Navedeno pomeni, da splošno urejanje temeljnih družbenih odnosov in razmerij v bistvu terja majhno uporabo tujk, od teh pa so pretežno take, ki jih je treba uporabiti kot sestavni del pravne terminologije, ker ni na voljo povsem ustreznega domačega izraza.

Do določene mere se posebnost izražanja v pravnih predpisih (lahko) razlikuje tudi glede na mesto predpisa v ustavnopravni hierarhiji pravnih aktov. tako razlikovanje redaktorjev ne od-vezuje od splošno veljavne zahteve po razumljivem in jasnem izražanju; kljub zahtevani konciznosti, izbrušenosti in razumlji-vosti besedila, ki ne dopušča dvoma, pa se način normiranja v ustavi, glede na samo materijo in njen pomen, slogovno pač tudi razlikuje od posameznih formulacij besedila v nekem iz-vršilnem predpisu.

Določena vprašanja, ki bi spadala in bila zato lahko obravnava-na v okviru jezikovnega izražanja v predpisih, so zaradi dolo-čenih nomotehničnih specifičnosti in podrobnosti obravnavana posebej v naslednjem poglavju.

66

67

posebNi primeri pisaNja, izražaNja iN določaNja v predpisih 57

POSEBNI PRIMERI PISANJA, IZRAŽANJA IN DOLOČANJA V PREDPISIH

Določanje obveznosti

Določanje zapovedi in prepovedi ima osrednje mesto pri nor-miranju s pravnimi predpisi. Določanje obveznega ravnanja (v obliki zapovedi in prepovedi) je temeljna sestavina in bistvo pravne norme in predpisa; predpisi so obvezni, ker določa-jo ravnanje na obvezen način. Način določanja obveznosti je torej sestavni del nomotehnike in imanenten del jezikovnega izražanja v predpisih. Pravnik redaktor mora pri tem upošte-vati temeljno razlikovanje, ki je odvisno od tega, ali gre za določanje ravnanja državnih organov ali pa drugih pravnih subjektov, zlasti še fizičnih in pravnih oseb. Na splošno in na-čelno je treba v obeh primerih upoštevati, da za določene ob-veznosti zadošča že preprosta raba sedanjega časa, brez pogo-sto nepotrebnih dodatnih besed, oblik in poudarkov, ki po eni strani obremenjujejo besedilo in ga delajo obsežnejšega, kot je potrebno, po drugi strani pa tako redigiranje odraža pomanj-kljivo znanje redaktorja, ker ne upošteva, da obveznost izhaja že iz norme kot njene pravne lastnosti; ravnanje je obvezno že zaradi tega, ker ga določa predpis. Posebno se to izraža pri določanju obveznosti državnih organov: določba (npr.) »organ mora izdati odločbo v … dneh od …« ni za organ nič druga-če ali manj zavezujoča (posledice, če organ določbo krši, pa prav tako nič drugačne), kot če se besedilo namesto »mora izdati« glasi samo »izda«. Pri ravnanju fizičnih oseb je upora-

68


ba izrazov »mora«, »(se) ne sme« pogostejša, vendar gre tudi v teh primerih večinoma za nepotrebne poudarke, ki vsebine ne spreminjajo in načelno v normiranje predpisov ne spadajo, zato naj se uporabljajo čim bolj varčno in skopo, nikakor pa ne tako, da bi si sledili in se ponavljali od določbe do določbe. izražanje obveznosti z »je dolžan« pa je v predpisih enako pogosto kot hkrati tudi napačno, saj je prevzeto iz konkretnih dolžniško-upniških razmerij s področja (v glavnem) civilnega prava. Nomotehnika pozna tudi poseben način normiranja ob-veznosti (oziroma prepovedi) z izražanjem, ki je, slovnično gledano, narativno-deskriptivno, na ta način pa izražena celo misel oziroma vsebina, ki se na videz in na prvi pogled zdi neresnična, ker jo življenjska praksa in izkušnja pravzaprav zanikata. tak primer normiranja je npr. določba »Človekovo življenje je nedotakljivo« (prvi stavek 17. člena Ustave Repu-blike Slovenije). Normodajalec, tukaj konkretno celo ustavo-dajalec, s tako določbo ne zanika resničnosti različnih ogro-žanj te najvišje človeške dobrine. taka določba torej ničesar ne zanika, temveč nasprotno, celo na način, s katerim je to možno kar najbolj poudariti, izraža ustavodajalčev pogled na to vrednoto. Določba bi bila lahko napačno razumljena samo, če bi nekdo nanjo, skoraj hote, gledal samo narativno, kakršna je njena oblika; nikakor pa je ni mogoče razumeti napačno, če upoštevamo, da je zapisana v normativnem aktu, konkretno celo v najvišjem pravnem aktu, kot zahteva in načelo.

Določanje dovoljenosti v predpisih

Za posameznike pride dovoljenost ravnanja v predpisu (s pred-pisom) v poštev v bistvu samo v obliki izjeme od določene zapo-vedi ali prepovedi. Delovanje, ki je preprosto splošno dovoljeno, se namreč (za posameznike) ne dovoljuje s predpisom oziroma s predpisi. Posameznikom je pravno vse dovoljeno, kar ni pravno izrecno prepovedano; obratno načelo bi pomenilo, da je prepo-vedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, kar je (fizično v celoti) neizvedljivo, pravno pa bi pomenilo (če je v pravni obliki sploh izvedljivo) nepredstavljiv totalitarizem kot obliko vladanja. V zvezi s predpisovanjem dovoljenosti za posameznike je treba

69


še upoštevati, da »dovoljenost« pod predpisanimi pogoji ne po-meni predpisovanja dovoljenosti, temveč prepoved nasprotnega ravnanja, kot je (npr.) na tak način, zaradi zagotavljanja splošne varnosti, določeno ravnanje udeležencev v cestnem prometu: »Pravico voziti motorno oziroma motorno in priklopno vozilo ima oseba, ki …« (prvi odstavek 127. člena Zakona o varno-sti cestnega prometa iz leta 1998) vsebinsko pomeni prepoved vožnje tistim, ki ne izpolnjujejo za to predpisanih pogojev, iz-ven področij cestnega prometa, ki jih zakon ureja, pa je vožnja »prosta« (ne pa seveda tudi ogrožanje varnosti ali premoženja drugih oseb). obratno kot glede predpisovanja dovoljenosti za posameznike pa velja za državne organe: ti smejo ukreniti samo to, kar je zanje izrecno dovoljeno, točneje predpisano, v ok-viru njihove pristojnosti. tako se dovoljenost za ukrepanje, če gre za državne organe, giblje znotraj ustave in zakonov (načelo funkcionalne ustavnosti in načelo funkcionalne zakonitosti) in je omejena z njihovimi zakonitimi dolžnostmi (obveznostmi) in pristojnostmi. Redaktorji predpisov morajo te posebnosti, ki kot take ne sodijo v nomotehniko, temveč v temelje pravne države, dobro poznati in upoštevati.

Določanje izjem

Abstraktno normiranje generalizira, ker pa samo s tem ni mogo-če ustrezno urediti (predpisati) vsega potrebnega, gre tako nor-miranje (poleg kombiniranja oziroma dopolnitve s taksativnim oziroma eksemplifikativnim normiranjem), čeprav še vedno ostaja na abstraktni ravni, od generalnega v smeri podrobnejše-ga urejanja in oženja, tako v posameznih členih kot tudi v širših sklopih normiranja v določenem predpisu in med predpisi sa-mimi, ko gre za normiranje s splošnim in s posebnim zakonom. eno od sredstev in načinov ožjega urejanja od generalnega so tudi izjeme – ki že po splošni definiciji pomenijo izjemo od splošnega (generalnega) pravila. izjema na (svojo) naravo in mesto izjeme v predpisu običajno opozarja tudi s (praviloma) formaliziranim besedilom, s katerim je določena, tako zlasti z besedami »ne glede na …«. hkrati je za tako določeno izjemo v predpisu značilno tudi, da določitev izjeme vključuje tudi skli-

70


cevanje na določbo, v razmerju do katere je izjema narejena (določena): »Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena …«, ali »Ne glede na določbo prejšnjega odstavka …«, ali »Ne glede na določbo prejšnjega člena …«. izjema vedno ureja in določa nekaj drugače kot splošno pravilo; lahko pa ima tudi pravno (in nomotehnično) naravo posebne določbe glede na splošno, in v takih primerih tudi ni uvedena (določena) z nave-denim, za določanje izjem sicer značilnim besedilom.

izjeme imajo lastnost, da se lahko tudi stopnjujejo, s tem da se lahko določi (določijo) tudi izjema (izjeme) od izjeme. Če se pri tem pretirava ali ravna premalo precizno, lahko bese-dilo norme postane zelo težko za razumevanje. ob tem mora redaktor poznati tudi nevarnost, da se s takim stopnjevanjem oziroma določanjem izjeme od izjeme lahko besedilo (z doda-janjem izjem) pomensko povrne k prvotnemu (izhodiščnemu) besedilu oziroma normi, ali pa se mu po pomenu tako zelo približa, da ločitev med obojim postane težko določljiva ali celo nemogoča (ker je morda, po besednem ali logičnem tol-mačenju, niti več ni).

Pravna terminologija

Besedilo predpisov včasih uporablja tudi izraze, ki kot strokovni izrazi spadajo v področje pravne znanosti, od koder so za upo-rabo v predpisih tudi prevzeti. Ker je njihov pravni in vsebinski pomen širši javnosti težje razumljiv, se morajo uporabljati do-volj pretehtano in kadar je to očitno res potrebno, če pa sta na voljo tako tuj kot enakovreden, istopomenski domač izraz, se uporabi domač izraz. Pravilna uporaba pravne terminologije v predpisih za pravnika redaktorja predpisa, kot pravnega stro-kovnjaka, ne predstavlja nikakršnega problema. V dvomu se je vsekakor vendar potrebno in koristno zateči k uporabi izraza, ki ga redaktor namerava uporabiti, v kakšen že čim dlje veljaven sistemski zakon in preveriti, kako je izraz (bil) uporabljen tam. Veliki pravni sistemi z dolgo pravno tradicijo imajo svojo prav-no terminologijo temu primerno že dolgo izdelano, ne samo kot splošno pravno terminologijo, temveč tudi posebej po po-

71

72


sameznih pravnih področjih. tudi pri nas je pravniku redaktorju v pomoč med drugim zlasti Pravni terminološki slovar, ki ga je v dolgoletnem delu sestavila pravna komisija Sekcije za termi-nološke slovarje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, v njej pa so sodelovali najprominentnejši slovenski pravniki, ki so lahko prispevali svoje znanje in izkušnje kot strokovnjaki s svojih pravnih področij. V uvodu tega dela so podrobneje nave-dena tudi druga (zgodovinska) strokovna dela s tega področja, ki so utirala in utrla pot nastajanja slovenske pravne termino-logije.

Izražanje v novelah

izražanje v novelah je skoraj stoodstotno formalizirano, ker se v temelju uporabljajo vedno enaki izrazi za enakovrstne po-sege – spremembe oziroma dopolnitve v temeljnem besedilu zakona (ali drugega predpisa). Novela se vedno začne enako: v 1. členu se navede predpis, ki se novelira, zatem v oklepaju citira objava besedila predpisa in vseh morebitnih poznejših sprememb (podrobneje glej citiranje objav predpisov, št. 76) in navede prva sprememba, ki jo določa novela (npr.: V Za-konu o davkih občanov (Uradni list RS, št. …) se v 10. členu doda nov četrti odstavek, ki se glasi: …). Vsak člen predpisa se novelira s posebnim (samostojnim) členom novele. Nave-deno pravilo ima dve izjemi. Več zaporedno sledečih si členov se črta z enim členom novele: »19., 20. in 21. člen se črtajo.« Lahko pa se na tak način črta (npr.) tudi celo poglavje. Drug primer je, če se istovrstna sprememba določi v celotnem pred-pisu, ki se spreminja, pri čemer je treba taka mesta v besedilu tudi izrecno navesti; primer take določbe je v tretjem odstavku 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedo-vanju (Uradni list RS, št. 67/01): V naslovu 64. člena in v 67., 71.a, 72., … ter 215. členu se beseda »pismena« in »pismeno« nadomesti z besedo »pisna« in »pisno« v ustreznem sklonu. Splošno pravilo za formuliranje besedila novel, s katerim se določajo spremembe v temeljnem besedilu, je, da se najprej določi mesto, na katerem se sprememba določa, zatem pa spre-memba sama: v 149. členu se tretji odstavek črta. Če gre za

73


spremembo v manjšem sestavnem delu člena, kot je odstavek, se določitev mesta običajno ne začne s tem manjšim sestavnim delom, temveč z odstavkom: V prvem odstavku 57. člena se 1. točka spremeni tako, da se glasi. Če ima člen samo en odsta-vek, je lahko obratno: V 2. točki 78. člena se črtata besedi »in štiri«. Sprememba, dopolnitev, nadomeščanje ali črtanje (samo) besed, delov stavkov ali posameznega stavka ali odstavka se določi v tekočem besedilu določbe, s katero se taka spremem-ba določa: Na koncu drugega odstavka 125. člena se pika črta in dodata besedi »ter pastorki«. Vse druge (večje) spremembe terjajo samostojen odstavek v členih novele, ki tako spremem-bo določa, in navedbo novega »integralnega besedila« takega dela predpisa (odstavka, točke, alinee), uvedenega z besedami: »… tako, da se glasi:« ali »…, ki se glasi:«. Namesto večje oziroma več sprememb v besedilu posameznega odstavka ali člena je vedno ustrezneje določiti celotno novo besedilo takega odstavka ali člena. Pri iskanju najustreznejše formulacije v no-veli ravna vsak redaktor razumno, če raje poišče pomoč s pri-merno primerjavo v dobro redigirani noveli, kot pa da poskuša urediti nekaj po svoje in na novo; k temu ga napotuje tudi (pri-čakovana uporaba) formaliziranosti besedila v novelah.

odstavki v členih novele se (z zaporednimi) številkami v okle-paju ne označujejo (kot to sicer velja za označevanje odstavkov v zakonih, glej št. 20), temveč se tako označujejo samo odstavki samega zakonskega besedila, ki se novelira (če ima zakon od-stavke tako označene). hkratno označevanje odstavkov v nove-lah in odstavkov temeljnega besedila bi preglednost zmanjšalo, poleg tega pa sprememba (ali dopolnitev) vsakega oziroma v vsakem posebnem odstavku zakona praviloma terja tudi svoj poseben odstavek (če ne tudi člen) v besedilu novele.

Raba ženskega in moškega spola za označevanje oseb v predpisih

Splošno vzeto, uporaba zgolj moškega spola v predpisih v pri-merih, kjer je sicer možna tudi uporaba ženskega spola, temelji na tem, da pri tem gotovo ne gre za predpis (določbo), ki se

74

75


nanaša samo na moške, temveč zgolj za oznako oseb, katerih spol ni (vnaprej) znan in je za posamezen dejanski stan brez po-mena (generična uporaba moškega spola s posplošenim pome-nom). Na isti način se z generičnim pomenom včasih uporablja celo samo izključno ženski spol, ker moška oblika slovnično sploh ni možna; taka je npr. raba besede »stranka« v predpi-sih (»Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev«, tretji odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku). taka raba spolov v predpisih temelji na dejstvu, da je namen in pomen predpisov določiti abstraktno in splošno ureditev in da pri tem uporaba enega ali drugega spo-la oziroma zgledovanje po spolu ne ustvarja nikakršne pravne ali vsebinske razlike, razen v primerih, kadar je to zaradi vse-bine izrecno posebej potrebno in hoteno. Kljub temu kopičenje (večinsko) moških oznak spola v predpisih z »visečimi«, delno pa tudi z izraženimi pomisleki in ugovori, češ da taka raba zbu-ja vtis, kot da so ženske pri normiranju v predpisih spregleda-ne, vodi do večje uporabe označevanja oseb v obeh spolih v pravnih predpisih. Uporabo ženskega in moškega spola s težje razumljivim pristavkom »smiselno« v predlogih zakonov do-ločata četrti in peti odstavek 115. člena Poslovnika državnega zbora, s čimer je taka uporaba (vsaj) v zakonskih besedilih ob-vezna, pravnikom redaktorjem pa dana za to ustrezna podlaga tudi v vsebinskih napotkih obeh navedenih določb. Poslovnik določa uporabo vključno z nomotehničnim načinom uporabe ženskega in moškega spola za »temeljne subjekte predloga za-kona«, s tem da se v nadaljnjem besedilu uporabi naslavljanje v moškem spolu. Kateri so temeljni subjekti predloga zakona, se mora konkretno in za potrebe besedila predloga zakona defini-tivno odločiti redaktor predpisa sam. Določeno nejasnost vnaša peti odstavek 115. člena poslovnika, po katerem se določba o uporabi ženskega in moškega spola ne uporablja, kadar gre za novelo zakona; ta določba ne upošteva, da lahko pač tudi (šele) novela zakona določi še kakšen nov »temeljni subjekt«, ki ga v osnovnem besedilu zakona ni; očitno bi morala biti name-sto izključitve uporabe »prejšnjega odstavka« v citirani določbi – ravno obratno – predpisana smiselna uporaba prejšnjega od-stavka. Nadaljnja nomotehnična neenotnost v predpisih lahko izvira iz tega, da posamezni redaktorji (oziroma predlagatelji


zakona) določbo o uporabi obeh spolov za »temeljne subjekte« bodisi razumejo bodisi enostavno uporabljajo širše, kot določa poslovnik (glej npr. »ministrica oziroma minister, pristojen za upravo, …« v drugem odstavku 43. člena Zakona o javnih zbi-ranjih, pri čemer ne minister ne ministrica gotovo nista kakšna od »temeljnih subjektov« v navedenem zakonu; prevelika za-gnanost pri uporabi pravila ga sprevrže v nasprotje. Raba al-ternativnega (vzporednega) izraza ministrica v tem in v temu podobnih primerih verjetno ne upošteva, da z izrazom minister ni mišljen minister kot (nujno ali samo) moška oseba, temveč kot naziv državnega organa oziroma funkcije, ki pa jo v vsa-kokratnem primeru (in tudi jo) lahko zaseda in opravlja bodisi oseba ženskega ali moškega spola. (tudi raba izraza »redaktor« v teh nomotehničnih smernicah v nobenem primeru in z ničimer ne meri samo na osebo moškega spola ali kakorkoli vsebinsko izključuje osebe ženskega spola; »redaktor« je namreč »tisti, ki redigira« – kakšnega spola je ta oseba, je z vidika nomoteh-ničnih smernic in redigiranja predpisov ter »vsebinske« rabe te besede tukaj nepomembno.)

Citiranje objav predpisov

Citiranje objave predpisov je v nomotehniki zelo pogosto; tako je objava vedno citirana na začetku (v prvi določbi) vsa-ke novele, nadalje v primeru razveljavitve celotnega ali dela predpisa, pri določitvi (nadaljnje) uporabe posameznega pred-pisa, pogosto pri različnih sklicevanjih na druge predpise in še v drugih primerih. Citiranje objav je vedno kronološko ureje-no, začenši od prve objave predpisa in poznejše spremembe. Kronološko se navaja tudi vse drugo, kar spreminja besedilo. Sem spadajo spremembe, določene s kakšnim drugim predpi-som, odločbe ustavnega sodišča, obvezne (avtentične) razlage zakona in morebitni objavljeni popravki besedila predpisa. od odločb ustavnega sodišča naj bi bile navedene samo tiste, s katerimi je (zaradi katerih je) besedilo predpisa neposredno spremenjeno, praviloma razveljavljeno, ker drugačne pristoj-nosti za (neposredno) spremembo besedila predpisa ustavno sodišče nima. toda ustavno sodišče prakticira tudi razvelja-

76


vitve »z izločanjem«, tj. opisno na način, zaradi katerega je besedilo predpisa delno neveljavno, ne da bi bilo tudi nepo-sredno spremenjeno (npr. z uporabo izrazov »kolikor se nana-ša na …« ali »v delu, ki …« ipd.); treba je torej citirati tudi take razveljavitvene odločbe. Ugotovitvene odločbe ustavne-ga sodišča se pri citiranju objav predpisov ne navajajo. Če spremembo zakona določa kakšen drug zakon (praviloma bo pri tem vedno šlo za razveljavitev kakšne določbe oziroma določb), se pri navedbi številke objave take spremembe za številko in letnico uradnega lista doda še pomišljaj in za po-mišljajem kratica takega zakona, ki se pri objavi zakonov ob naslovu zakona navede in objavi v skladu s kratico akta ozi-roma zakona (tretji odstavek 113. člena Poslovnika državnega zbora); tako se npr. navede »23/99 – ZSoVA«. odločba ustav-nega sodišča se navede s pomišljajem in s kratico, popravek pa s pomišljajem in s kratico, torej (npr.) »39/98 – odl. US«, »17/98 – popr.«. Če je bilo objavljeno prečiščeno besedilo za-kona, se citira prečiščeno besedilo in poznejše spremembe, ne pa tudi osnovno besedilo in spremembe do prečiščenega besedila; če pa se zakon razveljavi, je v takem primeru treba citirati tudi (prvo) objavo osnovnega besedila ter vse poznejše spremembe in morebitna prečiščena besedila. objava prečiš-čenega besedila zakona se označi s pomišljajem in pristavkom »– prečiščeno besedilo«.

objava pravnih aktov, objavljenih v posebnem delu uradnega lista, namenjenem tem objavam, se navede samo kot objava v tem delu uradnega lista, npr. »… (Uradni list RS – mednarodne pogodbe, št. 5/01)«.

Pisanje datumov v predpisih

Pri pisanju datuma se enomestne številke dneva pišejo brez nič-le pred enomestno številko. ime meseca se ne piše s številko, temveč se vedno izpiše. Številka, ki označuje leto, se izpiše šti-rištevilčno; izjema je pri označbi (navedbi) leta številke uradne-ga lista pri citiranju objave predpisov, kjer se (tudi za leto 2000 in pozneje) zapišeta samo zadnji dve številki.

77

78


Pisanje števil

V besedilu predpisov se števila, vključno s številom deset, bo-disi da so uporabljena kot glavni ali vrstilni števnik, izpišejo z besedo, števila od vključno 11 navzgor pa izrazijo (zapišejo) s številko. Števila z več kot tremi mesti (pred morebitno deci-malno vejico) se napišejo razdeljena s presledki, ki ločijo po tri številke, pisane skupaj; pike naj se pri tem (za razločevanje) ne uporabljajo. Če gre za določitev vacatio legis v dnevih (ali me-secih), se število dni ali mesecev vedno izpiše z besedo: ta za-kon začne veljati petnajsti dan … šest mesecev … po objavi … odstavki členov se vedno, ne glede na številčno oznako, citirajo z besedo (»prvi odstavek«, pa tudi »štiriindvajseti odstavek«).

Pisanje denarnih zneskov

Denarni zneski v predpisih se napišejo s številkami in besedo »tolar(jev)«, postavljeno za zneskom. tolar kot denarno eno-to Republike Slovenije določa 1. člen Zakona o denarni eno-ti Republike Slovenije. Skrajšano ime denarne enote »Sit« se v predpisih ne uporablja; navedeni zakon predpisuje uporabo tega skrajšanega imena denarne enote v denarnem prometu (tretji odstavek 2. člena). Število stotinov se zapiše s številkami za decimalno vejico, ali pa izpiše posebej s številko in besedo »stotinov«. okrogle milijonske ali milijardne zneske ne piše-mo s številkami, temveč njihovo število in besedo »milijon« ali »milijarda« izpišemo z besedo. Ustaljeno posebnost ima pisa-nje denarnih zneskov v predpisih s področja proračuna (pisanje zneskov v tisočih tolarjev, kot določa predpis sam).

Raba kratic (okrajšav)

okrajšave se v besedilu predpisov načeloma ne uporabljajo. Na-men uporabe kratic je skrajševanje besedila, kar pa ni primerno in načeloma ni dopustno kot sredstvo in način za skrajševanje besedila v predpisih. izjemoma se lahko uporabljajo samo tiste kratice, katerih uporaba v predpisih je popolnoma ustaljena in

79

80

81


so vsakomur poznane; taka je npr. zlasti uporaba kratic itd. in št. Kadar se ob citiranju objave predpisa navede uradni list v okle-paju, se s kratico navede tudi, za kakšen uradni list gre: Uradni list SRS, Uradni list RS, v zvezi z določitvijo prenehanja upora-be tudi še vedno Uradni list SFRj. Kratica RS se praviloma ne uporablja pri navedbi državnega organa, kadar spada v navedbo organa s polnim imenom. Beseda člen, odstavek ali naslovi za-konov se v predpisih nikoli ne zapišejo s kratico.

Naštevanje v predpisih

Naštevanje v predpisih se uporablja pri taksativnem in pri ek-semplifikativnem normiranju, lahko pa tudi v obliki kumulativ-nega naštevanja, npr. naštevanja pogojev, ki morajo biti izpol-njeni, da nastopi določena pravna posledica. Navedba enega ali več primerov zaradi večje jasnosti oziroma v pojasnilo norme (ilustrativno) ni naštevanje v smislu normiranja z naštevanjem (primerjaj eksemplifikativno normiranje, št. 11 in nasl.). od vr-ste naštevanja v posameznem primeru je odvisna tudi upora-ba besede (veznika), s katerim se naštevanje zaključi in hkrati jasno izrazi, za kakšno vrsto naštevanja v konkretnem primeru gre in kako ga je treba pri izvrševanju zakona tudi razumeti ozi-roma tolmačiti. Če je treba našteti več elementov (npr. pogojev ipd.), se običajno uporabijo alinee ali male črke z oklepajem (zaklepajem), lahko pa tudi arabske številke (točke). taksativno naštevanje vedno navaja vse »primere« oziroma elemente, ki pridejo v poštev, vendar so ti lahko določeni bodisi kumula-tivno bodisi alternativno, kar mora biti iz besedila jasno in ne-dvoumno razvidno. V obeh primerih so posamezne alinee (ali črke ali točke oziroma zaporedne številke) od naslednje lahko ločene bodisi s podpičji ali pa z vejicami. Če so uporabljene vejice, se predzadnji določeni element z zadnjim pri kumula-tivnem naštevanju (določanju) poveže z »in«, pri alternativnem pa z »ali«. Na vrsto normiranja dodatno opozarja tudi izbira ustreznih izrazov, s katerimi je tako naštevanje uvedeno. izrazi, kot npr. »mora vsebovati …«, »vsebuje naslednje …«, »sme …, kdor izpolnjuje naslednje pogoje«, izražajo in določajo kumu-lativno naštevanje, izrazi, kot npr. »če (ali ki) izpolnjuje enega

82


(kakšnega) od naslednjih pogojev«, pa pomenijo alternativno normiranje.

Uporaba veznikov

Vezniki so besede, ki združujejo ali razločujejo posamezne be-sede ali skupine besed. Ker napačno uporabljen veznik lahko spremeni pomen ali pa zaradi tega lahko določba postane dvo-umna, jih je, zaradi enakih možnih posledic, treba v predpisih uporabljati enako precizno kot interpunkcijske znake. Vedno je treba paziti na pravi pomen; tako se beseda »in« vedno uporab-lja kumulativno, beseda »ali« pa alternativno. Pomen besede »oziroma« je preveč nedoločen in se zato v besedilu predpisov ne uporablja.

Interpunkcija

V besedilu predpisov je treba zelo natančno upoštevati in upo-rabljati interpunkcijske znake, ker njihova napačna uporaba lahko bistveno spremeni vsebino stavka. od vseh primerov rabe interpunkcijskih znakov je morda najbolj znan primer stavka, ki ima – zaradi odsotnosti interpunkcijskih znakov – dva povsem različna, vsebinsko nasprotujoča si in izključujoča se pomena: ibis redibis nunquam peribis in bello. V pravni zgodovini je po-znan primer paragrafa 591 občnega državljanskega zakonika, ki je v nemškem jezikovnem izvirniku zaradi vejice, postavlje-ne na napačno mesto v stavku, ženske izključeval iz kroga oseb, ki so lahko priče pri »poslednjih naredbah« (po slovenskem be-sedilu naslova paragrafa 591: »Nezmožne priče pri poslednjih naredbah«).

83

84

sklicevaNje v predpisih iN aNalogija 69

SKLICEVANJE V PREDPISIH IN ANALOGIJA

Sklicevanje v predpisih je način normiranja in sredstvo nomo-tehnike, s katerim se zlasti izognemo ponavljanju v predpisu (tu ni mišljeno ponavljanje kot slabost stila izražanja v predpisih) in s tem zmanjšamo obseg predpisa. Za sklicevanje v navedenem smislu gre, če se predpis sklicuje na uporabo (določb) drugega predpisa, tako da tak predpis (ali njegove posamezne določbe) postane(jo) sestavni del predpisa, ki se na drug predpis sklicuje. Sklicevanje je možno (in pogosto) tudi znotraj istega predpisa. Sklicevanje ima pogosto tudi elemente (naravo) analogije. Z analogijo v pravu običajno mislimo na način tolmačenja (inter-pretacije) predpisov, ko gre torej za uporabo predpisov v praksi. toda analogija je lahko tudi način in sredstvo, ki se uporablja za normiranje v predpisih. Ker je govor o nomotehniki, tukaj ne govorimo posebej o napotovanju, odkazovanju in zavrača-nju (med uporabo oziroma glede uporabe tujega in domačega prava) v smislu in na način, kot to urejajo predpisi s področja mednarodnega zasebnega prava.

Sklicevanje ima lahko različne oblike. Lahko je določena nepo-sredna (nespremenjena) uporaba drugega predpisa – brez kakš-nih modifikacij, sprememb ali odstopanj. tako sklicevanje je formulirano tako, da se glasi: »Za (glede) … se uporablja(jo) določba(e) … zakona o …« Pogosto je namesto tega potreb-na določitev analogne uporabe drugega predpisa, zaradi česar je tako sklicevanje povezano s (hkratno) določitvijo analogije. to so primeri, ko zakon za sklicevanje uporabi izraze oziroma formulacije, kot npr.: »Za (glede) … se primerno (ali: smisel-

85

86


no) uporabljajo določbe … zakona o …« Pogosto tudi to ne zadošča, temveč je treba za uporabo v predpisu, ki se sklicuje, normo(e), na katero(e) se sklicuje (z ali brez določitve analogne uporabe) delno tudi prilagoditi, modificirati. to se običajno na-redi z izrazi »… se uporablja(jo) določbe …, s tem da« ali »pri čemer (se)« in ustreznim dodatkom, ki vsebino (v tem delu) za potrebe sklicujočega se predpisa (norme) določi drugače, kot jo določa predpis, na katerega se sklicujemo. Redaktor predpisa mora navedene načine sklicevanja uporabiti usklajeno s pravil-no izbiro togega oziroma drsečega sklicevanja (glej št. 94).

Določene posebnosti glede sklicevanja so pri tako imenovanih popolnih zakonih in pri pogojno popolnih zakonih. Popoln za-kon mora to svojo lastnost in pomen v pravnem redu izrecno določiti; lahko je to tudi samo del nekega zakona (primerjaj npr. 6. člen Kazenskega zakonika ali drugi odstavek 1. člena Zakona o sodiščih). Ureditev, ki jo določa popoln zakon, velja tudi v vseh drugih primerih, za katere to tak zakon določi, in taka ure-ditev ne dopušča drugačnega urejanja v nobenem drugem za-konu. Drug zakon se na tak zakon sicer lahko pojasnilno (zaradi jasnosti) sklicuje, vendar taka popolna ureditev velja in se mora uporabiti (uporabljati) tudi, če se drug zakon nanjo posebej ne sklicuje. materija popolnega zakona zaradi sklicevanja kakšne-ga zakona nanj ne postane sestavni del zakona, ki se nanj sklicu-je, kot je to sicer za sklicevanje značilno. Druga vrsta zakonov so pogojno popolni zakoni. to so zakoni, ki določeno materijo urejajo v celoti, vendar z določbo o subsidiarni uporabi takega zakona določajo, da se (in morda tudi v katerih zadevah ali pod kakšnimi pogoji) posamezna vprašanja, ki jih tak zakon ureja, delno (ali celo v celoti) lahko v drugem zakonu uredijo drugače. Primer takih določb sta 3. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in 1. člen Zakona o pravdnem postopku. V obeh za-konih je navedeno, da se lahko posamezna vprašanja uredijo drugače v »posebnem« zakonu (tj. »v drugem zakonu« ali »z zakonom«). Zakon pa, ki določena vprašanja uredi drugače, kot so urejena z zakonom, ki vsebuje določbo o subsidiarnosti, to običajno določi z besedilom »… se uporabljajo določbe (npr. Zakona o splošnem upravnem postopku), kolikor (če) ni s tem (v tem) zakonu drugače določeno«. Primer takega sklicevanja

87


je v prvem odstavku 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04), kjer se zakon sklicuje na upo-rabo Zakona o pravdnem postopku (sam ZPP ima določbo o subsidiarnosti v 1. členu).

Sklicevanje mora upoštevati hierarhijo pravnih aktov. Sklice-vanje v predpisu se praviloma nanaša na predpis istega ranga, v smislu sklicevanja na izvršilni predpis pa lahko tudi na pred-pis nižjega ranga. S sklicevanjem na predpis višjega ranga bi bile kršene hierarhija pravnih aktov in določbe o pristojnosti za izdajo oziroma sprejem posamezne vrste pravnega akta. Vendar se v posebnih primerih zakon lahko sklicuje tudi na splošnoveljavna načela mednarodnega prava (ki so po ustavi pravni vir) ali (in) na mednarodne akte (ne da bi jih neposred-no izvrševal v smislu izvršilnega predpisa). V takem primeru določbe, na katere se zakon sklicuje, sicer ne postanejo sestav-ni del zakona, zakon jih navede oziroma določi kot izhodišče (podlago) in le v takem smislu (tudi) kot sestavni del zakona. Primer take določbe je npr. 1. člen Zakona o plebiscitu o samo-stojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki se sklicuje na načelo mednarodnega prava, ki je vključeno tudi v ustanovno listino Združenih narodov (in sedaj tudi v preambulo Ustave Republike Slovenije).

Sklicevanje se lahko nanaša tudi na predpis, ki ne velja več. taka sklicevanja niso niti običajna niti pogosta, so pa včasih neizogibna (primerjaj prvi odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvis-nosti Republike Slovenije). Še prej je bil tak pri nas desetletja (vse do uveljavitve Zakona o obligacijskih razmerjih 1. oktobra 1978) položaj glede uporabljanja (avstrijskega, pozneje »jugo-slovanskega« – vendar le v delu takratne države) občnega dr-žavljanskega zakonika (oDZ), katerega uporaba je bila uzako-njena z Zakonom o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRj, št. 86/46), ki je uporabo določal z distinkcijo, da se njegove določbe uporabljajo kot »pravna pravila« in »kolikor niso v nasprotju z …«). Sploh je pri sklicevanju na predpise, ki ne veljajo več, praviloma treba vedno uporabiti pristavek »ko-

88

89


likor niso v nasprotju s (tem) zakonom« ali »kolikor ni s tem zakonom drugače določeno«. Lahko se sklicevanje nanaša celo tudi na predpis, ki ga še ni; zadošča, da ga zakon predvideva (npr. z določbo »…, ki se uredijo (določijo) s posebnim zako-nom«). tako sklicevanje spada med »drseče« sklicevanje (pri-merjaj št. 94).

Do sklicevanja na tuje pravo (oziroma do določitve njegove uporabe) praviloma pride samo, če je med domačim in tujim pravom določena povezava – bodisi v preteklosti, v sedanjosti ali pa je (šele) v nastajanju in zarisana v bodočnosti. Ker gre v teh primerih za sklicevanje na tuje pravo, je glede predpisov, ki so (že) postali tuji (preteklost), in glede predpisov, ki (še) niso postali sestavni del v državi veljavnega prava (bodoč-nost), pri sklicevanju na tako tuje pravo (predpise) vedno tre-ba ustrezno upoštevati in določiti, da gre za njegovo uporabo, ne pa za veljavnost; samo v pravni obliki uporabe lahko taki predpisi prek sklicevanja nanje postanejo sestavni del doma-čega prava. Če gre pri tem za uporabo tujega prava, ki je v preteklosti bilo »domače« pravo oziroma njegov sestavni del, so potrebne še dodatne formalne (in vsebinske) »varovalke« in omejitve, kot s klavzulo »kolikor ni(so) v nasprotju z …« in običajno hkrati tudi s časovno omejitvijo »do izdaje ustreznih predpisov (se) …«.

Drugačne omejitve kot sklicevanje na uporabo nekoč v državi veljavnega prava ima sklicevanje na uporabo tujega prava, ki (še) ni sestavni del v državi veljavnega prava. Zlasti je lahko določen časovno odložen (ali vsebinsko pogojen) začetek ali prenehanje uporabe takega prava oziroma predpisa. Če (ko) je z mednarodno pogodbo in v ustavi podana pravna podlaga ozi-roma »pokritje«, je (v toliko) namreč možno določiti uporabo takega tujega prava, preden postane sestavni del v državi ve-ljavnega prava. tak je očitno tudi položaj pridružene članice – kandidatke za vstop v eU, preden postane članica, torej v pre-hodnem obdobju, v katerem je za morebitno določitev uporabe tujega prava (eU) treba upoštevati stopnjo in obliko pravne-ga pokritja (zlasti tudi v ustavi) za določitev – ali pa odložitev – posameznih primerov njegove uporabe.

90

91


Nov pravni položaj nastane, če (ko) v navedenih primerih pri-de do neposredne veljave takega tujega prava, ko v tem smislu zaradi neposredne veljavnosti to torej ni več »tuje« pravo. Zato je treba bodisi v posameznih predpisih predvideti, ali pa po po-trebi (tudi) naknadno, tj. »ob času«, določiti, kaj od v (domače) predpise prevzete uporabe do tedaj »tujega« prava eU se po-slej preneha uporabljati (tj. konec »prehodnega obdobja«), ker začne neposredno veljati (kot) predpis eU. S tem namreč na-stopi tisto stanje, ko so veljavnost, uporaba in tudi sklicevanje glede prava eU v domačih predpisih odvisni od tega, kako so ta vprašanja in razmerja urejena (in bodo verjetno tudi še spre-menjena) v taki skupnosti, kar bi v zelo grobi primerjavi lahko ustrezalo razmerjem med zveznim in deželnim (»republiškim«) pravom v državi s federalno notranjo ureditvijo.

Sklicevanje v predpisih na neki tuji pravni red brez konkretne pravne vezi in podlage bi bilo v bistvu nesmiselno, nepotrebno in napačno. Državljani v pravni in suvereni državi si namreč prek svojih pristojnih organov sami določajo svoj pravni red, kot ga določajo pravni predpisi. Vendar je izjemoma tudi tako normiranje smiselno in potrebno. Upravičeno in bolj ustrezno je npr. določiti uporabo tehničnih, varnostnih in vzdrževalnih predpisov tujega graditelja jedrske elektrarne (predpisov nje-gove države), kot pa (za eno samo elektrarno) sprejeti celoten sklop lastnih specifičnih predpisov za to področje. Poleg tega je s tem oziroma na tak način tuji izvajalec nedvomno v celoti pravno zavezan in odgovoren, da pri tem upošteva predpise, kot jih je glede teh vprašanj sicer dolžan upoštevati v svoji lastni državi.

Slaba stran sklicevanja je, da je treba hkrati uporabljati (vsaj) dva predpisa – tistega, ki se sklicuje, in tistega, na katerega se sklicuje. Nomotehnično se ta težava (lahko) olajša s podrobno navedbo (citiranjem) določb, na katere se zakon sklicuje, in morebiti tudi s citiranjem objave predpisa, na katerega se za-kon sklicuje. S tem v zvezi, in v zvezi s sklicevanjem sploh, se v praksi pogosto pojavlja vprašanje, ali je treba prilagoditi (uskladiti) tudi določbo, ki se sklicuje, če se pozneje spremeni predpis, na katerega se zakon sklicuje; še več – tak predpis se

92

93

94


pozneje lahko ne samo spremeni, lahko ga celo nadomesti nov predpis. V resnici tega problema ni oziroma ga tisti, ki zakon uporablja in izvršuje (če to zna), odstrani s pravilno interpre-tacijo. Zakonodajalec se, ko določi sklicevanje, namreč zave-da, da se predpis, na katerega se sklicuje, lahko pozneje (celo verjetno) enkrat ali večkrat spremeni, ali pa ga nadomesti nov predpis. Redaktor se mora odločiti, kakšna vrsta (formulacija) sklicevanja v posameznem primeru ustreza. obstajata dve te-meljni obliki – togo in »drseče« sklicevanje. togo sklicevanje podrobno citira določbe in tudi objavo zakona v uradnem listu, »drseče« sklicevanje pa je bolj opisno in praviloma brez naved-be objave zakona v uradnem listu. Pri togem sklicevanju (po potrebi) citiramo celo posamezen člen ali člene predpisa. Pri »drsečem« načinu sklicevanja se (zgolj) določi uporaba zakona o …, (ustrezna uporaba) določb zakona o …, uporaba predpisov, ki urejajo … in podobno. izbira formuliranja sklicevanja mora biti v vsakem primeru ustrezno prilagojena potrebam predpisa, ki se redigira. V vsakem primeru pa velja, da sprememba »skli-cevanega« predpisa, celo njegova nadomestitev z novim, ne vpliva na uporabo predpisa, ki se sklicuje; le če (prej omenjena) interpretacija postane vsebinsko nejasna ali (pre)zahtevna, pa je treba pač uskladiti tudi sam predpis, ki se sklicuje. Vsekakor strokovno dovolj usposobljen uporabnik zakona ne postavlja vprašanj, kot na primer, ali se še lahko uporablja določba, ki se sklicuje na (npr.) »ministra za notranje zadeve«, pa je ta po spremembi predpisov postal »minister za notranje zadeve in področje uprave«; ali če se pozneje delno spremeni naziv (ime) kakšnega drugega, nedvomno še vedno istega organa. Redaktor se mora torej odločiti za konkretno najustreznejši način sklice-vanja, vendar mora tudi uporabnik znati predpis pravilno tol-mačiti. Strokovnost na eni in drugi strani (redaktor – uporabnik predpisa) se (tudi tukaj) neposredno srečujeta.

Sklicevanje znotraj istega predpisa je lahko sklicevanje znotraj istega člena ali sklicevanje na drug(e) člen(e) istega predpisa. Sklicevanje znotraj istega člena se lahko nanaša na odstavke in (ali) druge sestavne dele člena (alinee, točke, »črke«). Zaradi številnih notranjih sklicevanj postane notranja struktura obsež-nega zakona zelo kompleksna. V takem primeru je, tudi zaradi

95


preprečitve možnih napak, priporočljivo, da morebitna novela odstavkov (in tudi drugih sestavnih delov člena) ne preštevilči. V tem primeru ostanejo (morajo ostati) ti sestavni elementi čle-na nepreštevilčeni tudi v prečiščenem besedilu takega zakona, ker jih redaktor sam ne sme preštevilčiti. V takem primeru se črtani odstavki ali drugi deli člena (kot pri črtanih členih) ozna-čijo z besedo »razveljavljen« (morebitni novi odstavki ali drugi sestavni deli člena pa dodajajo in označijo po vrsti, kot jim pač pripade).

V sklop sklicevanja v nomotehniki spada tudi ureditev določa-nja (predpisovanja) in objavljanja tehničnih predpisov in nor-mativov, industrijskih norm, standardov ipd. tudi tehnična vse-bina je lahko sicer urejena, ali vsaj delno urejena, z izvršilnim predpisom, ki se v tem primeru tretira kot vsak drug izvršilni predpis, čeprav lahko v takem primeru njegovo vsebino sestav-ljajo tudi risbe, skice in podobno (običajno v prilogi kot sestav-ni del takega predpisa). toda v mnogih primerih taki tehnični predpisi zaradi svoje specifičnosti, obsežnosti, konkretnosti, razmeroma majhnega kroga oseb, ki jih morajo neposredno po-znati in izvrševati, niso primerni za neposredno pravno urejanje in objavljanje v uradnem listu. tudi njihove tehnične vsebine (podrobnosti) v resnici ne določa ministrstvo kot upravni organ, temveč običajno za to posebej strokovno usposobljeni in z za-konom pooblaščeni različni drugi organi in institucije. tukaj gre zlasti za področje tehničnih norm in standardov (kot npr. v prejšnji državi znani »jUS«, v Nemčiji »DiN«) in drugih teh-ničnih zahtev s področja homologacije, atestov ipd. Z zakonom morajo biti določeni pristojnosti za določanje takih norm, njiho-va obveznost in način objavljanja (dostopnosti) zaradi seznanit-ve z njimi. Na tak način take tehnične norme na podlagi zakona učinkujejo kot blanketne norme, ki jih je treba upoštevati, ker zakon tako določa (in se jih ne sme kršiti, ker zakon za njihovo kršitev določa sankcije). Zakon sistemsko določi obveznost nji-hove uporabe; katere konkretno so to, je (lahko) že stvar izvršil-nega predpisa, kakšne so, pa stvar samih (blanketnih) tehničnih norm. Z izpolnitvijo takih pravnih in nomotehničnih zahtev so tehnične norme v bistvu tretirane enako, kot da bi v celoti šlo za izvršilni predpis, izdan za izvrševanje zakona. Pri nas ureditev

96


teh vprašanj, kljub sicer obstoječim predpisom, očitno še ni do-končno dorečena, praksa pa ne poenotena. Ureditev in praksa teh vprašanj se morata gibati v navedenih pravnih in nomoteh-ničnih okvirih. Gre za pravno urejanje, ki vključuje obliko blan-ketnega pravnega urejanja, tako da pravni red (zakon) najprej uredi možnost in temelje takega pravnega urejanja (pristojnosti, okvirne vsebine, način dostopnosti oziroma objavljanja), potem pa se zakon (ali drug predpis) na neposredno blanketno uredi-tev ustrezno sklicuje. Sklicevanje (odkazovanje) na konkretno blanketno ureditev upošteva, in zato tudi ustreza dejstvu, da se sami tehnični normativi in podobno lahko tudi dokaj pogosto spreminjajo (in dopolnjujejo), pa (samo) zaradi tega ni treba novelirati nobenega v uradnem listu objavljenega predpisa; uporabnik (izvrševalec) je kljub temu dolžan v celoti poznati in upoštevati vsakokratno stanje predpisanih normativov, standar-dov in podobnega na določenem področju.

veljavNost pravNih predpisov 77

VELJAVNOST PRAVNIH PREDPISOV

Začetku (in prenehanju) veljavnosti pravnih predpisov je treba – že zaradi njihove pravne obveznosti za pravne subjekte – v tehniki izdelave vsakega pravnega predpisa posvetiti ustrezno pozornost. Začetek veljavnosti predpisov je urejen tudi pravno (v ustavi in delno tudi v Zakonu o Uradnem listu Republike Slo-venije), ureditev prenehanja veljavnosti predpisov pa je, znotraj veljavnega pravnega reda, stvar nomotehnike. Ker se, potem ko je neki predpis začel veljati, njegova veljavnost ne ujema vedno in nujno tudi s (pravno določeno) uporabo takega predpisa, je treba v okviru veljavnosti pravnih predpisov, in v povezavi z njo, v nomotehniki pravilno določati tudi čas uporabe pravnih predpisov.

Začetek veljavnosti pravnih predpisov

Splošna ureditev začetka veljavnosti predpisov je ustavna mate-rija in kategorija (154. člen ustave). Ustava določa objavo pred-pisa kot pogoj za njegovo veljavnost. tako zagotovljena mož-nost seznanitve s predpisom, preden začne veljati, je sestavni del pravne države in načela zakonitosti. Dokler ni predpis objavljen v (ustreznem) uradnem glasilu, ne more začeti veljati; izjemi sta ustava in ustavni zakon, ki začneta veljati z razglasitvijo – kot je to (običajno) v njih samih določeno.

Predpis pravno obstaja kot predpis, čim je kot tak objavljen v predpisanem uradnem glasilu (drugi odstavek 154. člena usta-

97

98

99


ve), ni pa s tem še veljaven. V času obstoja, ne pa tudi (že) veljavnosti, predpisa ni mogoče novelirati ali kakorkoli drugače spreminjati, tudi ne razveljaviti; to dejstvo mora redaktor pred-pisa upoštevati tudi pri določanju (predlaganju) vacatio legis za konkreten predpis.

Ustavna določba o začetku veljavnosti predpisov je subsidiar-na: ustavno določena vacatio legis (14 dni) velja, če predpis ne bi imel določbe o začetku veljavnosti. Določitev začetka veljavnosti je sicer obvezna sestavna norma predpisa in se ne prepušča neposredni (nadomestni) uporabi ustavne določbe o začetku veljavnosti. Najkrajši možni rok, ki ga je možno dolo-čiti kot začetek veljavnosti predpisa, je naslednji dan po objavi (kar izhaja iz ustavne zahteve po objavi »preden začne predpis veljati«). Dan, ki je na uradnem glasilu označen za dan objave, se nikoli ne všteva v potek (rok) določene vacatio legis. tudi to mora redaktor predpisa upoštevati; kot zlasti pomembno se v neposredni praksi to izkaže tedaj, kadar hoče izdajatelj predpisa na vsak način doseči najhitrejši možni začetek veljavnosti do-ločenega predpisa. Predpis začne veljati ob 0.00 uri dne, ki sledi poteku zadnjega dne v predpisu določene vacatio legis.

Določitev dolžine (trajanja) vacatio legis, kot tudi izbira načina določitve začetka veljavnosti predpisa morata biti skrbno pre-mišljeni. Vsebinski del odločitve o teh elementih je stvar zako-nodajalca (izdajatelja predpisa), nomotehnična izvedba pa stvar pravnika redaktorja. Pri sprejemanju predpisov, katerih sprejem traja daljši čas in imajo določen tudi svoj poseben postopek sprejemanja (zakoni in predpisi vlade), je treba v besedilu pred-pisa predvideno določbo o začetku veljavnosti tudi nenehno spremljati in jo pozneje (v postopku sprejemanja predpisa) po potrebi ustrezno spremeniti oziroma prilagoditi. Nepazljivost v skrajnem primeru lahko privede do tega, da bi bil začetek ve-ljavnosti določen celo pred objavo, ali pa trajanje v predpisu določene vacatio legis (zaradi zakasnitve s sprejemom oziroma izdajo predpisa) na neustrezno mero skrajšano.

Določba o začetku veljavnosti je bistven element besedila vsa-kega predpisa, njegov obvezni sestavni del in vedno zadnja do-

100

101

102


ločba (člen) predpisa. običajna, »standardno« primerna dolžina trajanja vacatio legis je 14 dni (»ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«). Vendar okoliščine lahko terjajo določitev krajšega ali daljšega trajanja vacatio legis.

Na odločitev o daljšem trajanju vacatio legis od običajnega vplivajo zlasti naslednje okoliščine:

– gre za materijo, ki bo prvič zakonsko urejena;

– gre za obsežne spremembe in novosti v sicer že urejeni mate-riji (zakonska novela);

– potrebna je izdaja enega ali več obsežnejših izvršilnih pred-pisov;

– potreben je daljši rok (čas) od objave do uveljavitve zakona zaradi možnosti seznanitve z zakonom (njegovimi novostmi) in priprave na njegovo izvajanje (vactio legis, potrebna za adresa-te in za neposredne izvrševalce zakona).

Določitev krajše vacatio legis od običajne je umestna, če je izkazana nujnost takojšnje intervencije z izdajo, objavo in začetkom učinkovanja novega (spremenjenega) predpisa, pri čemer je najkrajša možna vactio legis naslednji dan po objavi (pri čemer je treba reči, da ustavna določba o tem, glede na njen pomen za pravno varnost, ni izražena dovolj jasno in pre-cizno). Upoštevati je treba, da (pre)kratka vacatio legis ogroža pravno varnost, ker smiselno nasprotuje možnosti seznanitve s predpisom, zato se kratki roki do uveljavitve predpisa pravi-loma in v stabilnem pravnem redu uporabijo samo izjemoma (zaradi preprečitve možnih zlorab ali v primerih nenadnega nastanka okoliščin, ki terjajo nujno ukrepanje), ne pa kot kom-penzacija za prepočasno in prepozno pripravo in sprejem do-ločenega predpisa.

Načini določitve začetka veljavnosti predpisov (in s tem dolo-čitve trajanja vacatio legis) so:

103

104

105

�0 NomotehNičNe smerNice

– neposredna določitev dneva, meseca in leta začetka veljav-nosti predpisa po koledarju: »ta zakon začne veljati 1. januarja 2004.« taka določitev začetka veljavnosti predpisa je od vseh najbolj precizna in zanesljiva (pravna varnost) ter tudi najbolj praktična (ne pa v praksi tudi najpogostejša). Predpis začne veljati (tako) določenega dne ob 0.00 uri. taka določitev ve-ljavnosti predpisa se v praksi uporablja zlasti v primerih, ko se določi razmeroma zelo dolga vacatio legis;

– določitev vacatio legis z uporabo časovnih enot (obdobij), tj. s potekom določenega števila dni, mesecev ali let. Za določi-tev trajanja vacatio legis do enega meseca se uporabljajo dnevi: »ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.« (Vacatio legis traja torej 29 dni.) Določi-tev po mesecih (»… začne veljati tri mesece po objavi« ali »… začne veljati eno leto po objavi«) od uporabnika predpisa terja, da sam pravilno določi, kateri koledarski datum (dan) je s tako določbo konkretno določen kot dan začetka veljavnosti pred-pisa. Zakon, ki začne veljati šest mesecev po objavi v uradnem listu, objavljen pa je bil 6. julija 2000, začne veljati 7. januarja 2001; 7. julij 2002 je prvi, 6. januar 2001 pa zadnji dan določe-ne vactio legis;

– začetek veljavnosti, ki je določen z nastankom (vezan na na-stanek) določenega dogodka ali pravnega dejstva (npr. od spre-jema, precizno rečeno od začetka veljavnosti kakšnega drugega predpisa). taka določitev začetka veljavnosti predpisa je – prav-no gledano – pogojna določitev začetka veljavnosti predpisa (in se v primerjalnih pravnih ureditvah tako tudi imenuje). Začetek veljavnosti predpisa je odvisen od izpolnitve v predpisu določe-nega pogoja. Ker je pogoj v pravu bodoča negotova okoliščina, od katere je odvisen nastanek ali prenehanje določenega prav-nega razmerja, tudi na pogoj vezan začetek veljavnosti predpisa pomeni določeno negotovost. Uporabnost in zanesljivost tako določenega začetka veljavnosti je torej odvisna od stopnje za-nesljivosti nastanka takega dogodka oziroma pravnega dejstva in od časovne vnaprejšnje določljivosti (predvidljivosti) nastan-ka okoliščine (dogodka ali pravnega dejstva). V poštev za tako normiranje pride dejansko lahko bodisi nastanek ali nenastanek


določene okoliščine (pozitivni ali negativni pogoj). Primeri ta-kega normiranja (v naši in primerjalni tuji praksi) so npr. veza-va začetka veljavnosti predpisa na pojav (določene) nalezljive bolezni, nastanek izrednih razmer, (pravno določen) začetek šolskega leta, začetek veljavnosti (ali uporabe) mednarodne po-godbe, pa vse do začetka ali konca vojne.

Poseben pomen za določitev začetka veljavnosti zakona ima-jo tudi izvršilni predpisi. Ko se neki predpis za njegovo izvr-ševanje izda, mora zakon že veljati, brez izvršilnega predpisa pa včasih zakona ali njegovega dela ni možno v celoti izvajati. Samo daljše trajanje vacatio legis v takem položaju neposredno ne pomaga oziroma ga ne reši; koristno je pač lahko za pripravo izvršilnih predpisov, kolikor niso bili pripravljeni že hkrati in med sprejemanjem samega zakona. tak problem obstoji zlasti tedaj, ko gre za izdajo izvršilnih predpisov, ki jih je treba izdati k novemu (ali pomembno vsebinsko spremenjenemu ali dopol-njenemu obstoječemu) zakonu, ureja pa se nova, doslej z zako-nom še ne urejena materija. V drugih primerih se položaj glede izvršilnih predpisov za čas od uveljavitve zakona pa do njihove izdaje lahko uredi (in mora urediti) tako, da se do izdaje novih izvršilnih predpisov, izdanih na podlagi novega (spremenje-nega) zakona, določi (smiselna) uporaba dosedanjih izvršilnih predpisov (kolikor niso v nasprotju z novim zakonom). Če gre za novo ali bistveno spremenjeno ureditev neke zakonske ma-terije, ki terja tudi izdajo in uporabo ustreznih izvršilnih predpi-sov, pa je treba ravnati drugače. V takem primeru je treba s po-sebno določbo določiti ustrezno poznejši začetek uporabe zako-na (ali njegovega dela), posebej pa začetek veljavnosti zakona. tak zakon lahko npr. začne veljati tudi (»standardno«) petnajsti dan po objavi, uporabljati pa se začne šele (npr.) s 1. januarjem naslednjega leta (če je tak rok začetka uporabe ustrezen). Do-ločba o začetku uporabe zakona, ki je določen drugače kot za-četek uveljavitve zakona, se pogosto vključi kar v določbo o začetku veljavnosti zakona. Za določitev začetka uporabe zako-na se običajno uporabi določen datum, lahko pa tudi kakšen od drugih načinov določitve začetka veljavnosti zakona oziroma predpisa (glej št. 105). Primer posebej (ločeno) urejenega za-četka veljavnosti in začetka uporabe zakona je npr. v določbi

106


204. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02), po kateri zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v uradnem listu, uporabljati pa se začne eno leto po objavi.

Določene posebnosti v zvezi z začetkom veljavnosti so tudi pri zakonskih novelah. Novela ima sicer določbo o začetku veljavno-sti kot vsak drug zakon. iz posebnosti novele pa izhaja, da je z za-četkom veljavnosti novela tudi »izvršena« v tistem delu besedila (zaradi česar je tudi sploh sprejeta), ki postane s trenutkom začet-ka veljavnosti novele sestavni del besedila predpisa (zakona), na katerega se novela nanaša. Prav tako začnejo s tem trenutkom ve-ljati tudi vse druge spremembe, ki jih novela za (v) osnovno(em) besedilo(u) določa (npr. črtanje členov, odstavkov, posameznih besed itd.). »okvirno besedilo« novele, ki te spremembe vnaša v osnovno (v obstoječe) besedilo zakona, ki se spreminja, postane s tem v bistvu brezpredmetno. (Podrobneje o tem glej tudi v št. 131 in nasl.) Veljati pa začnejo tudi prehodne in končne določbe novele. Poleg tega je tudi pri novelah včasih treba začetek ve-ljavnosti urediti ločeno (posebej) od začetka uporabe (lahko po potrebi tudi samo začetek uporabe posameznih določb – bodisi same novele bodisi določb, ki spreminjajo osnovno besedilo). Vse navedeno opozarja na skrajno (nomotehnično) pozornost in preciznost, ki je pri redigiranju novel potrebna tudi glede na »vr-sto« (dele) posameznih določb in v zvezi z njimi določen začetek veljavnosti oziroma uporabe. Veliko napako lahko pri tem pov-zroči že napačno rabljena oziroma navezana določba (citiranje) člena, ki se citira pri formulaciji: … člena »tega zakona« se … ali (samo) »zakona o …«. že navedene posebnosti se ustrezno ka-žejo tudi pri morebiti potrebnem poznejšem noveliranju. Po ob-javi in pred začetkom veljavnosti novele ni možno novelirati. Po uveljavitvi novele je za ponovno spremembo sprememb, ki jih je za osnovno besedilo določila novela, treba novelirati osnovno be-sedilo zakona (kjer te določbe sedaj so), za (morebitno ponovno) spremembo prehodnih in končnih določb novele pa novelo samo. Slednje se lahko celo še stopnjuje oziroma podvoji (glej npr. Za-kon o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 6/99). Vse navedene posebnosti pri redigiranju novel morajo biti redaktorju novele v celoti prezentne.

107


Posebna ureditev začetka veljavnosti zakona je ureditev (določi-tev) začetka veljavnosti zakona v povezavi z drugim zakonom. taka določitev začetka veljavnosti zakona v temelju spada med tiste, ki za začetek veljavnosti zakona določajo (ga navezujejo na) nastanek nekega drugega dogodka oziroma pravnega dej-stva; vendar v tem primeru ne gre za (pogojno) odložen zače-tek veljavnosti zakona, temveč za hkraten začetek veljavnosti dveh zakonov. to je primer uporabe t. i. uvodnega zakona, ki »spremlja« uveljavitev pomembnega sistemskega zakona in s katerim se podrobneje uredijo vsa potrebna vprašanja prehoda na začetek uporabe takega novega sistemskega zakona. V ta-kem primeru sistemski zakon določi, da začne veljati z dnem, ki ga določi poseben (uvodni) zakon. tak uvodni zakon ima potem določbo o uveljavitvi, po kateri »ta zakon in zakon o … (navedba sistemskega zakona) začneta veljati …«. V prejšnji državi sta bila na tak način sprejeta Uvodni zakon za Zakon o kazenskem postopku in Uvodni zakon za Zakon o pravdnem postopku.

Nekatere primerjalnopravne ureditve poznajo tudi zelo spe-cifičen način začetka veljavnosti predpisa, po katerem neki predpis, ki je že prenehal veljati, (pravno) ponovno »oživi«, tj. začne veljati, če (ker) se neki zakon nanj sklicuje. taka ureditev našemu pravnemu redu ne ustreza, je pa tudi nepotrebna, ker (za potrebe zakona oziroma drugega predpisa, ki se sklicuje) zadošča in je pravno dopustno določiti zgolj uporabo takega, sicer že neveljavnega predpisa (primerjaj št. 89). Če se sicer ali kako drugače izkaže, da je neki zakon ali drug predpis, ki je prenehal veljati, v pravnem redu potreben, pa ga je v skladu z našo ustavno ureditvijo in pravnim redom treba uveljaviti tako in s tem, da se sprejme (kot nov) predpis.

Prenehanje veljavnosti pravnih predpisov

Čeprav ni tako mišljeno, so pravni predpisi na splošno spre-jeti in v pravni red umeščeni (v njem uveljavljeni) praviloma tako, kot da bo vsak predpis veljal »večno«. izjeme od take ureditve oziroma pristopa so zelo redke; tedaj že sam zakon

108

109

110


poleg začetka uveljavitve izrecno določi tudi prenehanje (svo-je) veljavnosti. Primer take konkretne določbe je: »ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republi-ke Slovenije in preneha veljati po petih letih od uveljavitve« (13. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravi-ce na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo, Uradni list RS, št. 89/99).

Premisa o trajni, »večni« veljavnosti predpisov, zaradi česar velika večina predpisov tudi ne vsebuje nobene določbe o pre-nehanju veljavnosti predpisa, ima za pravno državo velik po-men. S časovno (vnaprej) neomejeno veljavnostjo so pravni predpisi element stabilnosti pravnega reda, pri adresatih (na-slovljencih) pa utrjujejo zaupanje v pravo. Poleg tega trajna (vnaprej časovno neomejena) veljavnost predpisov vsaj psi-hološko in v dvomu odvrača od prenaglega sprejema odloči-tev za spremembo in od prepogostega spreminjanja pravnih predpisov sploh. Za pravno varnost pravnih subjektov pa sta začetek in prenehanje veljavnosti predpisov enako pomembna elementa; tako jih je treba obravnavati tudi z vidika in v okvi-ru nomotehnike.

obstajata dve vrsti (obliki) izjem od običajne splošne »trajne« veljavnosti pravnih predpisov, katerih trajnost je v tem, da nji-hova veljavnost ni že vnaprej določena (omejena). Prva izje-ma je bila omenjena že v prejšnji št. tak zakon (predpis) sam vnaprej določi prenehanje svoje veljavnosti. to se napravi tako, da se bodisi določi, kdaj predpis preneha veljati, bodisi določi, do kdaj predpis velja. Za način določitve oziroma prenehanja veljavnosti podrobneje glej: direktna derogacija (št. 115). tak način prenehanja veljavnosti predpisa (zakona) teorija uvršča med formalne načine prenehanja veljavnosti; samo ti načini prenehanja veljavnosti so pravno relevantni načini prenehanja veljavnosti predpisov. Drugo, nekoliko pogostejšo obliko iz-jeme, ker gre za vnaprej določeno (omejeno) veljavnost pred-pisa, teorija uvršča med dejansko, tj. neformalno prenehanje veljavnosti zakona. Pri tej vrsti zakonov se glede njihove ve-ljavnosti oziroma prenehanja veljavnosti uporablja tudi oznaka, da je tak zakon konzumiran. to so določeni zakoni, pri katerih

111

112


vnaprejšnja, časovno omejena veljavnost (točneje: uporaba) zakona izhaja iz njegovega namena, pomena ali vsebine. tak je npr. vsakokratni (občasni) zakon o popisu prebivalstva, ki se opravi določenega leta (v določenih razmikih oziroma za-poredjih) in ima v naslovu tudi letnico popisa, ki se na podlagi takega zakona opravi. take narave so tudi proračunski zakoni (ki imajo prav tako oznako obdobja, na katero se nanašajo) in še drugi podobni zakoni (lahko tudi vladni predpisi). tak zakon (ali drug predpis) sčasoma izgubi svoj neposredni pomen in se tudi neposredno več ne izvršuje oziroma tudi ne more več izvr-ševati (konzumiranost zakona). Zakon pa zaradi teh okoliščin ni tudi formalno prenehal veljati. Prav tako ne gre šteti, da je stvar »prečiščevanja« pravnega reda, da bi tak zakon tudi posebej in izrecno razveljavili (ali da bi celo sam vseboval tako določbo). Praviloma ni le nepotrebno, temveč se takega zakona formalno tudi ne sme razveljaviti, ker v pravnem redu pogosto še vedno obdrži (ohrani) določen pomen, ker ima (je imelo) njegovo iz-vrševanje določene (pravno relevantne) pravne posledice.

Velika večina pravnih predpisov vstopi v pravni red tako, da njihova veljavnost (čas in trajanje veljavnosti) ni že vnaprej določena (omejena). Za take pravne predpise pravni red po potrebi določi prenehanje veljavnosti, nomotehnika pa ureja načine, kako se to pravilno določi. Natančna ureditev in teh-nična izpeljava prenehanja veljavnosti predpisov ali njihovih posameznih delov (določb) je zelo pomembna in o veljavnosti oziroma prenehanju veljavnosti ne sme biti nobenega dvoma; s prenehanjem veljavnosti predpisa ali njegovega posameznega dela namreč prenehajo tudi obveznosti, ki iz takega predpisa oziroma njegovih določb izhajajo. Podobno kot v primeru pred-pisov, katerih veljavnost je že vnaprej določena, se tudi načini prenehanja veljavnosti predpisov v temelju delijo v dve sku-pini: prvo predstavlja formalno, drugo pa dejansko prenehanje veljavnosti predpisov.

običajen in pravno ter nomotehnično pravilen način preneha-nja veljavnosti predpisa je direktna derogacija. običajno gre za to, da določen predpis ni več potreben in tudi ne more več hkrati veljati, ker ga nadomesti nov predpis. Če določen predpis

113

114


(samo) ni več potreben, se pač razveljavi brez nadomestitve z novim. V primeru nadomestitve predpisa z novim se razvelja-vitev dotedanjega (dotedanjih) predpisa(ov) določi in uredi v končnih določbah novega predpisa. Če se zakon razveljavi brez nadomestitve z novim, je treba za to sprejeti poseben zakon (kot npr.: Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o organu samo-upravne delavske kontrole, Uradni list SRS, št. 13/89). Razve-ljavitev z direktno derogacijo je lahko popolna (razveljavi se celoten predpis) ali pa samo delna (razveljavitev posameznih določb oziroma delov nekega predpisa). Razveljavijo se lah-ko tudi (samo) posamezne določbe v drugih zakonih ali drugih predpisih. Zaradi pomena veljavnosti oziroma neveljavnosti do-ločenega predpisa za pravno varnost je nedopustno razveljaviti kakršenkoli predpis (ali posamezno določbo oziroma določbe) na način, da bi se razveljavitev določila samo s formulacijo »ko-likor ni (niso) v nasprotju s tem zakonom«. Uporaba te besede oziroma besedne zveze, ki od izvrševalca oziroma uporabnika zakona že sama po sebi nujno terja, od določbe do določbe, pra-vilno tolmačenje (interpretacijo), je dopustna (in pogosto po-trebna) pri sklicevanju na drug predpis, ko gre torej za uporabo drugega predpisa (podrobneje glej v poglavju o sklicevanju v predpisih), nesprejemljiva pa je za določitev razveljavitve ozi-roma prenehanja veljavnosti. Na področju veljavnosti oziroma neveljavnosti kakšnega predpisa ali njegove posamezne določ-be pravni red in pravna varnost ne trpita nobene nejasnosti, in to vprašanje v pravni državi nikoli ne sme biti stvar in področje interpretacije. Kadar neki položaj to od uporabnikov zakonov vendarle terja, je to lahko samo neposredna posledica nomo-tehnične napake in nedoslednosti, ki jo je treba brez odlašanja odpraviti. Poleg sklicevanja v predpisih se beseda »kolikor« v nomotehniki pogosto uporablja za izrecno določitev nadaljnje uporabe določenih predpisov, ko (kolikor) je to potrebno, kadar nov zakon nadomesti prejšnjega.

Nomotehnična določitev direktne derogacije ima svoje nomo-tehnične načine (variante), ki so v glavnem podobni ali enaki tistim, kot se uporabljajo za določitev začetka veljavnosti pred-pisa. Z direktno derogacijo mora biti precizno določeno, kdaj neki predpis (ali posamezna določba) preneha veljati. V večini

115


primerov se enostavno določi, da prenehanje veljavnosti začne veljati z dnem, ko začne veljati predpis, ki tako prenehanje do-loči: »Z dnem, ko začne veljati ta …, preneha veljati …« Drug možen način določitve prenehanja veljavnosti (razveljavitve) je koledarska določitev dneva prenehanja veljavnosti ali pa do-ločitev prenehanja veljavnosti z uporabo časovnih enot (dnevi, meseci ali leto). Pri določitvah prenehanja veljavnosti je za prav-nika redaktorja in za uporabnika zakona pomembno poznavanje razlike med tako določitvijo začetka veljavnosti in med tako do-ločitvijo prenehanja veljavnosti predpisa. Začetek veljavnosti predpisa se nanaša na začetek določenega dne, prenehanje ve-ljavnosti pa na iztek določenega dne. tretji način (varianta) do-ločitve prenehanja veljavnosti predpisa je nomotehnično enak kot način (varianta) za določanje začetka veljavnosti predpisov: prenehanje veljavnosti se veže na nastanek (prenehanje) nekega dogodka ali pravnega dejstva. Vse posebnosti takega določanja, kot veljajo pri določanju začetka veljavnosti, ustrezno (smisel-no) veljajo tudi za določanje prenehanja veljavnosti predpisa (glej št. 105).

Bistveno drugačna in v bistvu nepravna (in neformalna) je dejan-ska derogacija, ki se v teoriji imenuje indirektna derogacija. V tem primeru nov predpis (ki ureja isto materijo) nadomesti prejš-njega, ne da bi prejšnjega tudi izrecno razveljavil. taka derogaci-ja, ki nima formalnopravne veljave, ogroža pravno varnost in je z vidika nomotehnike nesprejemljiva; če do nje pride, jo je treba šteti za hujšo napako pri redigiranju besedila predpisa. V takih primerih morajo v praksi namreč – sicer teoretično vsesplošno znana, vendar z ničimer v pozitivnem pravu predpisana pravila tolmačenja (interpretacije) pravnih predpisov – v celoti nadome-stiti manjkajočo formalno (direktno) derogacijo. V takih prime-rih za urejanje istega področja formalno (še vedno) veljata dva predpisa hkrati: prejšnji (starejši) in novejši (poznejši). V poštev prihajata (vsaj) dve intepretacijski pravili, od katerih drugo lahko prvo (vsaj delno) suspendira. Prvo (in splošno) interpretacijsko pravilo v teh primerih je lex posterior derogat priori. Če pa gre za razmerje med splošnim in posebnim zakonom, velja drugačno pravilo: lex specialis derogat generali, oziroma, povedano obr-njeno: lex specialis per generalem non derogatur.

116

�� NomotehNičNe smerNice

V širši krog prenehanja veljavnosti predpisov teorija šteje tudi tako imenovano odmiranje predpisov; ne da bi bil kdaj tudi izrecno derogiran, je po preteku določenega (običajno veliko) časa določen predpis postal obsoleten, ker so se medtem tako zelo spremenile okoliščine oziroma pravna razmerja, ki jih je urejal, da je predpis s tem izgubil materialno (življenjsko) pod-lago in svoj ratio potrebnosti in uporabe v praksi. tak predpis nima več namena in cilja, zaradi katerega je bil sprejet oziroma izdan (cesante ratione), in se tudi via facti ne uporablja več, ker za to ni ne potrebe, ne možnosti in ne razloga. Kljub temu tak predpis, zaradi strogosti pomena direktne derogacije v pra-vu, in s tem v zvezi pravne varnosti, formalno velja, ker pač ni bil nikoli izrecno razveljavljen. taki predpisi, za katere pravi-mo, da so obsoletni, kot v mnogih primerih tudi konzumirani predpisi (primerjaj št. 112), pravnega reda v bistvu z ničimer ne obremenjujejo, razen da statistično prikazujejo večje število veljavnih predpisov, kot jih država dejansko potrebuje in izvaja; v ostalem obe vrsti predpisov predstavljata določen nadležen problem urednikom, urejevalcem in izdajateljem najrazličnejših registrov (veljavnih) pravnih predpisov, za samo pravno varnost pa so v bistvu brez pomena, razen če jih obravnavamo v širšem okviru »prečiščenja« veljavnega prava.

V zvezi z veljavnostjo in prenehanjem veljavnosti predpisov je treba osvetliti posebno vprašanje, tudi zaradi tega, ker teoretični pogledi in odgovori nanj niso enotni. Gre za v praksi razmeroma pogosto vprašanje, kako je z veljavnostjo izvršilnih predpisov v primeru, če preneha veljati zakon, na katerega podlagi in za katerega izvrševanje je bil izvršilni predpis izdan. Vprašanje se nanaša na primere, ko je bil določen zakon formalno derogiran, ob derogaciji in hkrati z njo pa ni bilo ničesar posebej (kot bi bilo to sicer običajno) določenega glede razveljavitve (prenehanja ve-ljavnosti) oziroma nadaljnje uporabe na njegovi podlagi izdanega izvršilnega predpisa. Ne glede na siceršnjo omenjeno razhajanje v mnenjih je v takih primerih gotovo, da tak primer lahko v praksi sploh nastane samo zaradi napake ali površnosti pri nomotehnič-ni izdelavi predpisa, konkretno ob razveljavitvi zakona, na pod-lagi katerega so bili izdani tudi izvršilni predpisi. Kako pa je v ta-kem primeru z veljavnostjo takih predpisov, je stvar širšega, tudi

117

118


ustavnopravnega tolmačenja takega položaja, ker nanj v pravnem redu ni neposrednega odgovora. Pogosto je glede tega stališče, ki je hkrati tudi najbolj preprosto: ker se izvršilni predpisi izdajajo (in smejo izdajati) samo za izvrševanje zakona, so vsi izvršilni predpisi, katerih nadaljnja uporaba ni izrecno določena, prene-hali veljati hkrati s prenehanjem veljavnosti zakona. Vendar tako stališče ni pravilno. Prvi razlog za napačnost navedenega stališča je že v njegovem izhodišču: ker tak predpis ne bi smel veljati (si-stemska in nomotehnična napaka), ni mogoče šteti, da zaradi tega že tudi res ne velja več. V pravu zaradi pravne varnosti splošno tudi vse »napake« veljajo, dokler niso odstranjene na način, ki je pravno relevanten in kot ga pravna ureditev predvideva. Nihče nima pristojnosti lastne relevantne presoje o tem, ali neki predpis velja ali ne, temveč predpis velja, dokler ni razveljavljen na ene-ga od načinov, ki ga veljavni pravni red za to določa: razveljavit-ve (prenehanja veljavnosti) zakona pa pravni red nikjer ne določa kot način prenehanja veljavnosti izvršilnega predpisa. Poleg tega je treba upoštevati dve možnosti: zakonodajalec je na določen izvršilni predpis pri redigiranju bodisi pozabil, bodisi pa (brez pravne podlage) z zavestno opustitvijo ureditve tega vprašanja napačno menil, da že zaradi prenehanja zakona tudi »njegov« iz-vršilni predpis preneha veljati. Uporabniku predpisa ni prepuš-čena izbira, niti ga zakonodajalec ne sme spravljati v položaj, ko bi moral kakorkoli ugibati in izbirati med obema navedenima možnostma. Vse navedeno govori za stališče, da izvršilni predpis (samo) zaradi tega, ker je prenehal veljati zakon, za izvrševanje katerega je bil izdan, ni prenehal veljati. Gotovo pa je izvršilni predpis v takem primeru hkrati nezakonit (74. člen Zakona o dr-žavni upravi) in v neskladju z ustavo (drugi odstavek 120. člena in tretji odstavek 153. člena ustave). Poznavanje in upoštevanje vseh teh dejstev pa pravnika redaktorja lahko še dodatno navaja k temu, da ob vsaki razveljavitvi zakona pozna, upošteva in uredi razveljavitev ali nadaljnjo uporabo vseh izvršilnih predpisov v vseh primerih razveljavitve zakona, na podlagi katerega so bili izdani (in še veljajo) tudi izvršilni predpisi.

Pri direktni derogaciji je treba vedno upoštevati tudi rang de-rogacije, ki izhaja iz hierarhije pravnih predpisov. Predpis lah-ko razveljavi samo predpis enakega ali nižjega hierarhičnega

119


ranga. obratno ni dopustno: predpis nižjega ranga ne sme do-ločiti razveljavitve predpisa višjega ranga. enako velja tudi za hierarhijo znotraj samih izvršilnih predpisov (med izvršilnimi predpisi vlade in izvršilnimi predpisi ministrov).

Razveljavitev predpisa se določi in uredi v prehodnih in konč-nih določbah predpisa, na ustrezno urejen način in po določe-nem zaporedju oziroma vrstnem redu (podrobneje glej: notranja ureditev predpisov, prehodne in končne določbe, št. 43).

V večini pravnih redov obstaja nadzor ustavnosti in zakonitosti predpisov, znotraj katerega ima za to pristojen organ lahko tudi pristojnost neposredne razveljavitve predpisa ali njegovih po-sameznih delov (določb), če ugotovi, da predpis ali posamezne njegove določbe niso v skladu z ustavo ali zakonom. V večini primerov je to ustavno sodišče ali drug organ s podobno pristoj-nostjo. Po naši ustavi ustavno sodišče z odločbo, ki se objavi v uradnem listu, zakon v celoti ali delno razveljavi, če ugotovi, da je protiustaven. Ustava določa tudi način (začetek) učinko-vanja take razveljavitve. Za druge predpise ustava določa, da jih ustavno sodišče lahko odpravi ali razveljavi (glej prvi odstavek 161. člena ustave). odločbe ustavnega sodišča o razveljavitvi predpisa je treba pri citiranju objave predpisa v uradnem listu upoštevati in ustrezno citirati (glej št. 76).

Redaktor pravnega predpisa mora paziti tudi na to, da predpis ne določi razveljavitve predpisa (ali njegovega posameznega dela oziroma določbe), ki ne velja več, temveč se (samo) še uporablja; v takem primeru je treba na način, kot se sicer določa prenehanje veljavnosti predpisov, določiti prenehanje uporabe predpisa ali njegovih posameznih določb. Napaka s tem v zvezi lahko dobi še drugačno oziroma novo dimenzijo, če gre pri tem za predpis, ki se niti ne uporablja več kot predpis domačega, temveč kot predpis tujega pravnega reda – glej npr. Zakon o eksplozivih (Uradni list RS, št. 96/02), ki v prvi alinei 58. člena določa, da z dnem začetka uporabe tega zakona preneha veljati Zakon o prometu eksplozivnih snovi (kot zakon bivše SFRj).

120

121

122

spremembe pravNih predpisov (zakoNske Novele) 91

SPREMEMBE PRAVNIH PREDPISOV (ZAKONSKE NOVELE)

Zakoni kot (praviloma) abstraktni splošni akti, ki so (poleg usta-ve) najpomembnejši akti pravnega reda, se sprejemajo za daljše časovno obdobje in (običajno) brez vnaprej določenega časa (obdobja) veljavnosti. Kljub temu so zakoni sprejeti brez pre-tenzije o njihovi trajni nespremenjeni veljavnosti. Spremenjene družbene razmere terjajo tudi spremembe (prilagoditve, poso-dobitve) zakonodaje s sprejemom sprememb ali celo z izdajo novega zakona. take spremembe veljavnega pravnega reda so potrebne in upravičene. izven navedenih in še drugih, objektiv-no pogojenih sprememb (primerjaj naslednjo št.), ki običajno niso ne nagle ne zelo pogoste, ima pogosto spreminjanje za-konodaje lahko tudi druge in drugačne negativne vzroke in tudi negativne posledice.

Pogoste spremembe zakonov kažejo na slabost zakonodaje, imajo negativne posledice za stabilnost prava in s tem ogro-žajo pravno varnost ter zaupanje v pravo, njegovo določenost in predvidljivost. Vpadljivi in škodljivi v navedenem smislu so primeri, ko noveli nekega zakona že po zelo kratkem času sle-di nova novela istega zakona. Zaradi pogostega spreminjanja zakona oziroma zakonov sploh nastaja nevarnost, da ne samo državljani veljavnega prava ne poznajo dovolj (se nimajo časa z njim dovolj seznaniti), temveč ga ne poznajo dovolj niti sami organi, ki ga morajo neposredno izvrševati, kar resno ogroža pravno varnost. Sprejem zakonov se mora zato pripraviti in potekati dovolj počasi in premišljeno. Potrebe, razlogi za spre-

123

124


membo zakona so sicer lahko objektivni ali subjektivni. med objektivne štejemo potrebo po uskladitvi (npr. z mednarodno pogodbo) ali nastanek »tranzicijskih« razmer (obdobja), kot je npr. velik pravni prelom s prejšnjo pravno ureditvijo (ki običaj-no pomeni tudi sprejem nove ustave), ali proces, kot ga (je) pri nas predstavlja(l) sklop usklajevanja naše zakonodaje s pravom evropske unije. med subjektivne razloge potrebe za spremem-bo zakonov spadajo slabo delo strokovnjakov v organih, ki so-delujejo pri pripravi zakonov, in prav tako tudi delo organov, ki zakone sprejemajo, kamor spadajo slabo premišljeni in prehitro sprejeti zakoni zaradi naglih političnih odločitev (sprememb) in zahtev, kot rečeno pa tudi nomotehnične pomanjkljivosti in na-pake v zakonih (ki so spet lahko tudi posledice prenaglega spre-jemanja in spreminjanja zakonodaje), kot so npr. pravne prazni-ne, neusklajenost z drugimi predpisi, pozabljena razveljavitev ali podaljšanje uporabe kakšnega predpisa, nerealno določeni roki, neizvedljive določbe, nejasnost ureditve in posameznih določb in podobno.

obstoječa zakonodaja se spreminja z noveliranjem zakonov, s sprejemom zakonskih novel (novel zakonov). Ustaljeni na-slovi zakonskih novel pri nas so »zakon o spremembah zakona o ..…«, »zakon o dopolnitvah zakona o …« in »zakon o spre-membah in dopolnitvah zakona o …« (z ustrezno uporabo ed-nine oziroma množine, kakor je to potrebno). to poimenova-nje in praksa nista dosledna, ker bi v vsakem primeru zadošča-lo že samo »zakon o spremembah (spremembi) zakona o …«. Vsaka dopolnitev zakona je hkrati tudi njegova sprememba (in torej zajeta s pojmom sprememba), vsaka sprememba za-kona pa ni dopolnitev zakona. Vsekakor se za naslov upora-bi samo »zakon o dopolnitvi (dopolnitvah) zakona o …«, če zakon nima drugih (drugačnih) sprememb, in samo »zakon o spremembi (spremembah) zakona o …«, če zakon ne vsebuje tudi dopolnitev.

K spremembam obstoječe zakonodaje (zakona) smiselno šte-jemo tudi (samo) razveljavitev posameznega zakona v celoti. tako razveljavitev lahko določi nov zakon za isto področje, ali kakšen drug zakon, ali pa tudi (poseben, samostojen) »zakon o

125

126


prenehanju veljavnosti zakona o …«; tak zakon ima samo dva člena, prvega z določbo o prenehanju veljavnosti in drugega z določbo o začetku veljavnosti takega zakona (primerjaj npr. Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o organu samoupravne delavske kontrole, Uradni list SRS, št. 13/89).

V nomotehniki spadajo spremembe zakonov v področje »prečiščevanja« zakonodaje oziroma prava (imenovano tudi »usklajevanje« ali konsolidacija prava). Poleg že navedenih razlogov (primerjaj št. 123 in 124) se namreč z noveliranjem doseže (opravi) tudi opustitev nepotrebne, konzumirane ali drugače obsoletne ureditve oziroma določb, odpravijo za-pažene neskladnosti znotraj istega predpisa ali v odnosu do drugega predpisa ipd. V sklop prečiščevanja zakonodaje v no-motehniki pojmovno spadajo še obvezna tolmačenja zakonov, uradna prečiščena besedila zakonov in poprava napak v ob-javljenih besedilih.

Za uporabo novele kot vrste zakona je značilno, da samo po-samezni deli (določenega) zakona ne zadoščajo oziroma ne ustrezajo več spremenjenim razmeram ali okoliščinam – sicer bi bilo treba pač sprejeti nov zakon. tu obstaja neka mera: v vsakem primeru (in ne glede na obstoj ali – kot pri nas – celo obveznost prečiščenega besedila) je ustrezneje poseči po no-vem zakonu (namesto novele), če bi se obseg novele bližal noveliranju tretjine (ali celo več) obsega zakona; še obsežnej-še (načrtovano) spreminjanje zakona pa gotovo terja sprejem novega zakona, ne pa novele. obstaja pa tudi kriterij, ki ni – vsaj ne neposredno – vezan na obseg novele v primerjavi z veljavnim besedilom zakona. Če bi se z novelo spremenil kon-cept obstoječega zakona, njegova temeljna dispozicija v celoti ali v bistvenem delu, je treba sprejeti nov zakon, ne novele, pa čeprav je tehnično možna. Poseben kriterij, ki pri nas ne pride (več) v poštev, pa je dejstvo, da zaradi preveč novel (ali ene same obsežne) besedilo veljavnega zakona postane nepre-gledno in težavno za uporabo in celo že za samo citiranje nje-govih posameznih določb. tudi to so razlogi, ki terjajo izdajo novega zakona namesto novele, ali pa (namesto tega) izdajo prečiščenega besedila. ta razlog pri nas kot samostojen razlog

127

128


sicer ne pride v poštev, ker je določena izdaja prečiščenega besedila po vsaki noveli (glej št. 169).

Zakon o spremembi zakona, s katerim obstoječo veljavno za-konsko ureditev vsebinsko spremenimo in (ali) dopolnimo, je glede obravnave in postopka sprejemanja sicer zakon kot vsak drug. Zahtevnost priprave in izdelave takega zakonskega bese-dila je z vidika nomotehnike v določenem smislu celo podvo-jena: potrebna je vsa (enaka) preciznost, kot se sicer zahteva za oblikovanje pravnih norm in jezikovno izražanje v njih, ker z novelo v obstoječem zakonu spreminjamo, nadomeščamo ozi-roma dodajamo novo zakonsko besedilo, poleg tega pa je treba hkrati upoštevati številne posebnosti, ki se nanašajo samo na novele kot posebno obliko in vrsto zakona. Dodatna (povečana) zahtevnost zakonskega besedila, kadar gre za novelo zakona, gotovo povečuje možnost napak zaradi premajhnega znanja ali premajhne pazljivosti.

Novela ima, čeprav je pisana tekoče in »zvezno« – dva pomen-sko strogo ločena strukturna dela. Zaradi preglednosti je vsak od njih posebej obravnavan v nadaljevanju.

Prvi strukturni del novele znotraj sebe obsega dva različna dela. Prvega tvorijo »ukazovalne«, tj. za novelo značilne in nepo-grešljive določbe, izrazi, besedila in formulacije (uporabljene v posameznih členih novele), s katerimi se določa in odreja, kje in kako se spremembe, ki jih novela določa, vnesejo (vgradi-jo) v besedilo zakona, ki se spreminja. S temi določbami nove-la predpiše, kje točno (na katerih mestih v zakonu) in kako se spremembe v besedilu izvedejo (tudi če gre samo za črtanje). ti napotki in »ukazi« v novelah so v bistvu vsi standardni (stan-dardizirani) in v teh smernicah podrobneje prikazani posebej (glej št. 73 in nasl.). Drugi del tega dela besedila novele je novo oziroma spremenjeno zakonsko besedilo, kot se v veljavno be-sedilo zakona vnaša z novelo in je v besedilu novele podano v (za novelo enako kot »ukazovalne« določbe značilnih) nareko-vajih, s katerimi je tako besedilo posebej označeno in ločeno od ostalega. V ta, prvi strukturni del novele dodatno spada še (vsa-kokratni) 1. člen novele v delu, v katerem je naveden predpis,

129

130

131


ki se z novelo spreminja, skupaj s citatom objave osnovnega besedila zakona in morebitnih poznejših sprememb (če gre za novelo prečiščenega besedila, glej št. 177).

Drugi strukturni del novele so prehodne in končne določbe no-vele. to so prave izvirne določbe same novele. V njih in z njimi je treba natančno urediti vsa vprašanja, ki se tičejo uveljavitve sprememb, ki jih prinaša in določa prvi strukturni del novele. V tem delu novela učinkuje v bistvu enako, kot da bi šlo za povsem nov zakon, ki nadomesti prejšnjega. S temi določbami je namreč – iz istih razlogov, kot če nov zakon nadomesti prejš-njega – treba urediti vsa vprašanja, ki se s tem v zvezi lahko postavijo. tukaj gre za vprašanja retroaktivnosti, razveljavitve ali podaljšanja uporabe posameznih predpisov oziroma njiho-vih posameznih določb, za morebiti potrebna nova pooblastila za izdajo novih izvršilnih predpisov, za vse morebiti potrebne druge uskladitve s spremembami, ki jih prinaša novela, za do-ločitev (za vse to potrebnih) rokov itd. Gre torej za vprašanja, ki so ustrezno obravnavana že na drugih mestih v teh smerni-cah. Nadalje je pomembno, da se samo ta del (samo te določbe) novele sme(jo) tudi pozneje (spet) novelirati; to pa seveda ne velja za uveljavitveno določbo zakona ali novele (o obojem glej podrobneje naslednjo št.). Besedilo novele (razumljivo) nima »lastne« notranje ureditve na poglavja, niti lastnih naslovov no-tranje ureditve, ker se njena vsebina navezuje na besedilo, ki ga spreminja. Prav pa je, da ima – zlasti vsaka obsežnejša novela – (svoje) prehodne in končne določbe od ostalega besedila raz-vidno ločene tudi s posebnim naslovom pred tem delom novele. Ne glede na metodo, ki se glede prehodnih in končnih določb uporabi pri izdelavi uradnega prečiščenega besedila zakona (glej št. 175), je s tem priprava in izdelava uradnega prečišče-nega besedila znatno bolj zanesljiva. Nadalje je to pomembno tudi zaradi tega, ker se samo ta del besedila novele (drugi struk-turni del novele) sme po potrebi tudi novelirati, kar se naredi z zakonom, ki ima v takem primeru naslov (če je treba uporabiti vse možnosti hkrati) »zakon o spremembi(ah) in dopolnitvi(ah) zakona o spremembi(ah) in dopolnitvi(ah) zakona o …«. S tem je (z drugimi besedami) povedano, da se s tako »novelo no-vele« sme spremeniti (dopolniti) samo prej obravnavani drugi

132


strukturni del novele. Prvi strukturni del novele se pred uvelja-vitvijo novele ne more novelirati, ker še ne velja, po uveljavitvi pa zato ne, ker spremembe, ki jih novela odreja (»ukazuje«) z dnem, ko začne novela veljati, niso več v noveli sami, temveč že veljajo kot del z novelo spremenjenega zakonskega besedila. Prehodne in končne določbe osnovnega zakona se torej nove-lirajo z novelo zakona, prehodne in končne določbe kakšne od novel zakona pa z novelo (take) novele. Nikoli pa se ne novelira uveljavitvena določba novele, kot tudi ne uveljavitvena določ-ba osnovnega besedila zakona. Pred uveljavitvijo zakona take določbe ni možno novelirati, ker tudi sama uveljavitvena do-ločba še ne velja; ko pa začne veljati, je taka določba pomensko »konzumirana« in za noveliranje torej nedosegljiva. ti vidiki opozarjajo, kako zelo dobro mora biti (vsebinsko) pretehtana sama uveljavitvena določba zakona ali novele; pravnik redaktor mora torej po potrebi na opisano pravno lastnost uveljavitvene določbe pravočasno ustrezno opozoriti.

V prejšnji točki omenjene in povsem logične posledice tehnike noveliranja, zaradi katere spremembe in dopolnitve zakonske-ga besedila, ki jih določa novela, po njeni uveljavitvi niso več v noveli sami, temveč so narejene in se nahajajo v osnovnem besedilu zakona (zaradi česar je bila novela tudi sploh sprejeta), včasih niso poznane, zato pa tudi ne upoštevane. tako je npr. ustavno sodišče razveljavilo novelo Zakona o poslovnih stav-bah in poslovnih prostorih (odločba je objavljena v Uradnem listu RS, št. 102/02). Ustavno sodišče je (kot je jasno razvidno tudi iz obrazložitve, ne samo iz izreka) s tem hotelo razveljaviti nove člene 35.a do 35.f zakona, ki jih določa navedena novela; ker pa so vse te določbe od uveljavitve novele dalje v osnovnem besedilu zakona, jih seveda odločba ustavnega sodišča o raz-veljavitvi novele pravno ne »doseže«, in tako veljajo še naprej. odločba, s katero se je hotelo razveljaviti nove člene 35.a do 35.f zakona, bi nomotehnično to morala – in mogla – doseči samo tako, da bi razveljavila te določbe zakona, kjer te določbe po uveljavitvi novele so, ne pa določb novele; taka razveljavitev na z novelo spremenjene oziroma – tukaj konkretno dopolnjene določbe zakona nima nobenega pravnega učinka, se ni zgodila. Nomotehnično bi bilo treba razveljaviti (določiti razveljavitev)

133


novih določb zakona (ne pa novele zakona), ki jih je določil za-kon o spremembah in dopolnitvah zakona. Glede na konkretno odločbo samo na videz razveljavljene določbe zakona v resni-ci veljajo še naprej. Konkretno odločbo ustavnega sodišča pač vsebinsko že gre tolmačiti tako, da je ustavno sodišče navedene določbe razveljavilo, ker o takem namenu ni dvoma; ni pa jih razveljavilo tudi z vidika in po pravilih nomotehnike, ki se tiče-jo novel in noveliranja zakonov.

Naslovi zakonov, kot tudi naslovi posameznih notranjih sestav-nih delov zakona (npr. poglavij ali tudi naslovi členov, če jih zakon ima), niso normativno besedilo zakona, temveč (lahko) pripomoček za interpretacijo pomena posamezne določbe, sicer pa so namenjeni večji preglednosti ter lažji in zanesljivejši upo-rabi zakona. Ker pa vse naslove določi zakonodajalec, se smejo seveda tudi naslovi spreminjati samo z novelo zakona. Izjema glede tega je naslov zakona: ta se ne sme novelirati, ker bi to pomenilo spremembo koncepta (dispozicije) zakona, za kar je treba sprejeti nov zakon, ne pa (samo) novelo zakona (primerjaj št. 128).

običajno se istovrstni predpis spremeni (novelira) z istovrstnim predpisom; zakon z zakonom (novelo zakona). Upoštevaje z ustavo določeno hierarhijo splošnih pravnih aktov, je z zako-nom (z osnovnim besedilom zakona ali z novelo) možno nove-lirati tudi drug zakon ali spremeniti izvršilni predpis; običajno gre v vseh teh primerih za razveljavitve.

Z zakonsko novelo se običajno spremeni določen posamezen zakon. toda z zakonsko novelo ni možno samo spremeniti (tudi) nekega drugega zakona, temveč z eno samo novelo hkra-ti določiti več sprememb v več različnih zakonih. taka novela ima nekoliko svojsko notranjo ureditev, in lahko hkrati sploh nima »svojega« zakona, ki bi ga ob tem hkrati tudi spreminjala, temveč lahko služi samo temu, da se z enim zakonom spreme-ni več zakonov hkrati (pomensko to spada k prej omenjenemu »usklajevanju« zakonodaje, primerjaj št. 127). tudi taka novela spada k zakonskim novelam, vendar je nekoliko drugače ozna-čena tudi že v naslovu. (Kot primer takega zakona glej npr. Za-

134

135

136


kon o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge družbenopolitičnih organizacij, Uradni list RS, št. 8/90; tak je po vsebini tudi Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali organi občin, Uradni list RS, št. 29/95 in poznejše spremembe.)

Pri noveliranju izvršilnih predpisov se uporabljajo nomotehnič-no smiselno isti oziroma enaki standardizirani »ukazi« in na-potki za spremembo veljavnega besedila, kot se uporabljajo pri spreminjanju zakonov (glej št. 73, 131 in nasl.). enako kot za zakone velja tudi pri izvršilnih predpisih, kateri deli oziroma določbe izvršilnega predpisa se po potrebi eventualno lahko spremenijo z – npr. – »pravilnikom o spremembi in dopolnit-vi pravilnika o spremembi in dopolnitvi pravilnika o …«. Po-dobno kot pri spreminjanju zakona je treba tudi v prehodnih in končnih določbah izvršilnega predpisa urediti vsa potrebna vprašanja, ki se v tem primeru lahko in morajo urediti z izvršil-nim predpisom (primerjaj št. 132). V zvezi z uporabo naslovov predpisov, s katerimi se spreminjajo izvršilni predpisi, primerjaj št. 125.

Če se je treba v prehodnih in končnih določbah novele sklice-vati na kakšno spremembo (ali dopolnitev), ki jo določa novela (če je npr. treba določiti odložitev začetka uporabe določene spremembe ali dopolnitve, določiti ali izključiti retroaktivno uporabo posamezne določbe ipd.), se je pri tem praviloma treba sklicevati na ustrezno določbo besedila zakona, ki se novelira, ne pa na določbo (določbe) novele, in s tem torej na določbe »zakona« (ne »tega zakona«, kar bi pomenilo novelo). Pri tem se zaradi jasnosti lahko uporabi (povzame) tudi kakšna dopol-nilna oziroma natančnejša oznaka, kot npr. »Novi peti odstavek 6. člena zakona se začne uporabljati …« (6. člen je člen zako-na, ne člen novele zakona); ali: »Sprememba 26. člena zakona se začne uporabljati …«, ali: »Spremembe 72. člena zakona se uporabljajo za pripravnike, ki sklenejo …« ipd. Pri takem nači-nu sklicevanja je upoštevano, da so vse spremembe in dopolnit-ve, ki jih določa novela, ko začne veljati, že v samem besedilu (noveliranega) zakona, zato je temu ustrezno tudi sklicevanje nanje v prehodnih in končnih določbah novele. V navedenih

137

138


primerih je namesto tega možno in uporabno (ter se pogosto prakticira) tudi sklicevanje neposredno na določbo novele (torej na določbo »tega zakona«). Na tak način pa ni možno dovolj precizno (selektivno) odložiti npr. samo začetka uporabe kakš-ne posamične spremembe, če jih neki člen novele določa več, medtem ko je to z navedbo (sklicevanjem na) spremenjenega osnovnega besedila zakona vedno možno.

V nekaterih primerih, ki jih določa zakon, se z izvršilnim pred-pisom (običajno ministra, lahko pa tudi vlade) določa npr. vsa-kokratna vrednost »točke«, ki jo je zaradi občasno potrebne pri-lagoditve (uskladitve) določene vrednosti ali cene in podobno (npr. z zvišanjem življenjskih stroškov) treba na novo določiti prek načina oziroma sistema indeksacije vrednosti s točkami; lahko pa se na tak način tudi občasno spreminja, usklajuje ozi-roma na novo določa vsakokratna cena, npr. obrazca potnega lista ali osebne izkaznice ipd. V takih primerih ne gre za pravo noveliranje prejšnje določitve (ureditve), niti za »nov predpis«, ki bi moral izrecno razveljaviti prejšnjega. tak sistem pomeni, da velja vsakokrat zadnja določena in uveljavljena vrednost, zato se prejšnja določena vrednost posebej niti ne razveljavlja niti ne novelira.

Določene nomotehnične posebnosti veljajo za spreminjanje be-sedila ustave. Glede tega obstajata v primerjalnem pravu dva te-meljna načina spreminjanja ustave; oba sta bila že uporabljena in preizkušena tudi v naši nomotehnični praksi. Prejšnja Ustava Socialistične republike Slovenije (pozneje Republike Sloveni-je) se je spreminjala z amandmaji, označenimi z zaporednimi, rastočimi rimskimi številkami. tak amandmajski način spremi-njanja besedila ustave sicer omogoča vsako spremembo bese-dila, vendar je tehnično bolj prikladen za dodajanje, kot pa za spreminjanje obstoječega besedila. Za spreminjanje obstoječe ustave se je uveljavil način spreminjanja ustave, ki je v nomo-tehničnem pogledu noveliranje, podobno noveliranju zakona. Za našo ureditev in prakso je ta način očitno primernejši. Akt, s katerim se ustava spremeni, je ustavni zakon (o spremembi …, o dopolnitvi … ustave). teoretično (v več pogledih) ni ustrezno v tak ustavni zakon vključiti (mu dodati) tudi »izvedbeni« del

139

140


oziroma besedilo (primerjaj Ustavni zakon o dopolnitvi 80. čle-na Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 66/00). tak del materije se pravilno ne vključi v ustavni zakon, s katerim se spreminja besedilo ustave, temveč uredi (glede na vsebino) bo-disi v posebnem ustavnem zakonu bodisi v »redni« zakonodaji. Vendar je treba upoštevati ureditev po 172. členu Poslovnika državnega zbora, ki v spremembe ustave z ustavnim zakonom šteje tudi razdelek zakona, ki v resnici vsebuje samo določbe o izvedbi sprememb ustave.

izvršilNi predpisi 101

IZVRŠILNI PREDPISI

izvršilnim predpisom, ki jih ustava imenuje podzakonski pred-pisi, teorija pa tudi podzakonski akti, je treba na področju no-motehnike posvečati enako strokovno pozornost ter skrb pri jezikovnem izražanju in notranji ureditvi kot samim zakonom. Za neposredno in pravilno izvrševanje zakona in s tem za ne-posredno uveljavljanje in izvrševanje pravic in obveznosti so izvršilni predpisi ne samo pomembni, temveč pogosto tudi ne-pogrešljivi. Z njimi se normiranje nadaljuje (od) tam (dalje), kjer se zakonsko normiranje zaključi in pravilno tudi mora za-ključiti, ko se z zakonom urejajo posamezna vprašanja oziroma področja. Glede izvršilne veje oblasti pa pomeni izdajanje iz-vršilnih predpisov vlade in uprave (kot njenega dela, primerjaj 1. člen Zakona o državni upravi), poleg neposrednega izvrševa-nja zakonov, enega od obeh ključnih področij delovanja.

izvršilni predpisi so predpisi, ki jih izdaja izvršilna veja oblasti in uprava kot del izvršilne veje oblasti. Brez teh predpisov dolo-čenih zakonov sploh ne bi bilo možno izvajati drugače kot tako, da bi njihovo vlogo in vsebino prevzeli zakoni sami. to pa bi bilo v nasprotju z načelom delitve oblasti (drugi odstavek 3. čle-na ustave), ki tudi na tem področju terja delitev nomotehnične dejavnosti med zakonodajno oblastjo (parlamentom) in izvršil-no oblastjo. Vsebina zakonov je po tej delitvi splošno omejena na primere, ko je ureditev posameznih vprašanj z zakonom v ustavi neposredno določena, izven tega pa je načeloma vezana na okvirno določbo ustave, po kateri državni zbor z zakonom določa pravice in obveznosti državljanov. Po tej splošni shemi

141

142


in opredelitvi je podrobnejše normativno urejanje prepuščeno zlasti izvršilnim predpisom vlade in uprave, ki skupaj z zakoni (in ustavo) tvorijo celovitost notranjih splošnih pravnih aktov oziroma pozitivne pravne ureditve.

Poleg v prejšnji točki navedenih organov izvršilne predpise pra-viloma kot odloke, eventualno tudi v obliki sklepa (glej 107. in 108. člen Poslovnika državnega zbora), lahko sprejme tudi državni zbor. Glede izvršilnih predpisov, ki jih izdajajo organi lokalne samouprave, glej št. 151.

tudi z vidika nomotehnike je bistvena lastnost izvršilnih pred-pisov v tem, da v skladu z njihovo pravno naravo in ustavno-pravnim položajem v hierarhiji pravnih predpisov brez veljavne zakonske podlage, brez zakona, ki ga podrobneje urejajo in iz-vršujejo, ne morejo veljavno obstajati. (to smiselno in pomen-sko velja tudi, če predpis ministra neposredno izvršuje predpis vlade.) Če je zakon razveljavljen, kakšen izvršilni predpis, iz-dan na njegovi podlagi, pa je (vsaj začasno) še potreben, mora tak izvršilni predpis podlago za nadaljnjo veljavnost oziroma uporabo dobiti v ustrezni določbi novega zakona, ki nadome-sti prejšnjega. Brez formalne in vsebinske zakonske podlage je izvršilni predpis nezakonit (in v bistvu tudi protiustaven). Ker pa morebitne odsotnosti veljavne zakonske podlage izvršilnega predpisa ni pristojen ugotavljati vsak upravni organ (ali celo po-sameznik) sam in posebej, hkrati pa odsotnost te podlage nima za posledico tudi avtomatičnega prenehanja veljavnosti takega izvršilnega predpisa (ali posameznih njegovih določb), je skrb za nenehno zakonsko podlago in celovito »(po)kritost« vsakega izvršilnega predpisa v veljavni zakonski ureditvi in z njo naloga redaktorjev predpisov ob vsaki spremembi predpisa (zakona ali izvršilnega predpisa) ali izdaji novega. ta posebnost podzakon-skih predpisov je posebej podrobneje obravnavana še na drugih mestih (glej št. 44 in 118).

Poleg zakonske podlage je nadaljnje pomembno vprašanje prav-na ureditev pooblastil glede (dopustnosti) izdajanja izvršilnih predpisov. V posameznih pravnih ureditvah se pojavljajo tri vr-ste te ureditve: dopustnost izdajanja izvršilnih predpisov samo

143

144

145


na podlagi vsakokratnega izrecnega zakonskega pooblastila; izdajanje izvršilnih predpisov na podlagi splošnega (ustavne-ga) in brez posebnega (vsakokratnega) zakonskega pooblasti-la; kombinacija obeh navedenih sistemov. Pri nas je v veljavi kombinacija obeh navedenih sistemov. iz ureditve po zakonu o vladi in po zakonu o upravi izhaja, da pristojni organ (vlada, ministrstvo) izvršilni predpis lahko izda, če minister oziroma vlada oceni, da je to za izvrševanje zakona potrebno, mora pa ga izdati v primerih, če mu to zakonsko pooblastilo izrecno na-laga (kar je v takem primeru pravni pomen takega pooblastila v zakonu). taka pooblastila so in morajo biti v zakon vključe-na v vseh primerih, kadar zakonodajalec že vnaprej zakonsko ureditev koncipira tako, da ureditev določenih vprašanj izrecno prepusti ureditvi z izvršilnim predpisom (s posameznimi izvr-šilnimi predpisi). možnost izdaje izvršilnih predpisov tudi brez izrecnega pooblastila v zakonu upošteva realnost, da se potreba po izdaji takega predpisa lahko pokaže tudi šele ob izvrševanju zakona, pa pri taki ureditvi zakona ni treba zaradi tega pose-bej (dodatno) spremeniti oziroma dopolniti (novelirati). (Gle-de uvrščanja pooblastil za izdajo izvršilnih predpisov v zakonu glej prehodne in končne določbe, št. 49 in nasl.)

Poleg navedene splošne ureditve obstajata dve posebnosti. iz-recno pooblastilo za izdajo izvršilnega predpisa je že po sploš-ni ureditvi vedno potrebno, če gre za uredbo vlade, s katero se ureja način uresničevanja pravic in obveznosti državljanov in drugih oseb (prvi odstavek 21. člena zakona o vladi). tudi nosilci javnih pooblastil (drugi odstavek 121. člena ustave) za izdajo izvršilnega predpisa vedno potrebujejo posebno poob-lastilo v zakonu (tretji odstavek 74. člena Zakona o državni upravi).

V določenem obsegu je znotraj izvršilnih predpisov možna tudi uporaba delegirane pristojnosti. to pomeni, da je še po-drobnejše urejanje, kot ga vsebuje konkreten izvršilni predpis hierarhično višjega organa, lahko prepuščeno ureditvi z izvr-šilnim predpisom organa hierarhično nižje stopnje. tako npr. izvršilni predpis vlade lahko določi (še) podrobnejšo ureditev nekega vprašanja s pravilnikom, ki ga izda minister. Dopustnost

146

147


takega delegiranja pristojnosti izhaja tudi iz določbe prvega od-stavka 74. člena Zakona o državni upravi, ki določa med dru-gim izdajo izvršilnih predpisov ministrov tudi za izvrševanje izvršilnih predpisov vlade ali državnega zbora. taka delegacija pristojnosti mora biti v konkretnem izvršilnem predpisu višjega organa tudi izrecno določena. V uvodnem besedilu izvršilnega predpisa ministra se v tem primeru navedeta vsakokraten kon-kreten zakon in določba samega izvršilnega predpisa, ki vse-buje določbo o delegiranju pristojnosti (slednje tukaj ne s sicer običajno dikcijo »na podlagi …«, temveč pravilneje z dikcijo »v zvezi z določbo …«). V nekaterih primerjalnih pravnih ure-ditvah, ki dopuščajo izdajo izvršilnih predpisov samo na pod-lagi vsakokratnega izrecnega zakonskega pooblastila, je opisa-no delegiranje pristojnosti dopustno samo, če ga neposredno določa (vključuje) že tako izrecno zakonsko pooblastilo (tako imenovana subdelegacija).

izvršilna predpisa vlade sta uredba in odlok. Zakon o vladi tudi okvirno določa, kaj se ureja z eno in drugo vrsto predpisa vlade (prvi do tretji odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slo-venije). Nosilci javnih pooblastil po Zakonu o državni upravi izdajajo pravilnike (tretji odstavek 74. člena Zakona o državni upravi).

izdajanje izvršilnih predpisov uprave (ministrov) sedaj ureja 74. člen Zakona o državni upravi. V smislu poenotenja zakon kot izvršilni predpis uprave določa pravilnik. Z novim zako-nom je prenehala veljati ureditev 99. člena prejšnjega Zakona o upravi, ki je kot izvršilne predpise ministrov določal pravil-nike, odredbe in navodila, in hkrati določal tudi, katerim vi-dikom oziroma načinu izvrševanja zakonov je posamezen od teh izvršilnih predpisov namenjen. Nova ureditev (ureditev po novem zakonu o upravi) je lahko celo nekoliko bolj raznolika, kot je bila dosedanja. možnosti, kot jih določa novi zakon, so naslednje:

– pravilnik se izda, če gre za izvrševanje novega zakona (ali spremembo obstoječega), ki ne vsebuje posebnega pooblastila za izdajo izvršilnega predpisa, če vsebuje posebno pooblastilo,

148

149


pa tedaj, če (s tem pooblastilom) zakon ne določa izdaje »dru-gega predpisa«; kakšni so (lahko) ti »drugi« predpisi, zakon ne pove (ne določa), niti ne daje o tem kakršnekoli omejitve;

– ureditev 74. člena zakona ne učinkuje za nazaj (primerjaj tudi četrti odstavek 76. člena). Če se izda izvršilni predpis k ob uve-ljavitvi Zakona o državni upravi obstoječemu zakonu, je vrsta izvršilnega predpisa odvisna od tega, ali je v takem zakonu vse-bovano pooblastilo, in v primeru pooblastila od tega, ali o vrsti izvršilnega predpisa pooblastilo molči, ali pa določa enega od tedaj obstoječih vrst izvršilnih predpisov (99. člen prejšnjega Zakona o upravi); od pravilne uporabe teh možnosti je odvisno, ali bo ob uveljavitvi Zakona o državni upravi obstoječi izvršilni predpis noveliran s pravilnikom, ali pa s kakšnim od poprej do-ločenih obstoječih izvršilnih predpisov (kar je v skladu tudi s prej omenjeno sedanjo ureditvijo o »drugih predpisih«).

Čeprav je Zakon o državni upravi dosedanjo ureditev izdajanja izvršilnih predpisov po prejšnjem zakonu formalno razveljavil, se bo ureditev po prejšnjem Zakonu o upravi glede vrste iz-vršilnih predpisov še uporabljala. V ostalem pomeni 74. člen novega zakona o upravi za nomotehniko prelom z dolgoletno slovensko tradicijo na tem področju. tako se je treba navaditi in upoštevati, da se tudi vsebina, kot je npr. »vrednost točke po … členu zakona o … znaša … slovenskih tolarjev«, kot edina vsebina poslej »ureja« s pravilnikom, kar je v nasprotju z do-sedanjim pojmovanjem in določitvijo uporabe pravilnikov, po kateri so bili pravilniki doslej namenjeni zlasti (obsežnejšim) podrobnejšim razčlenitvam posameznih določb zakona.

Del upravnih (državnih) nalog lahko država z zakonom prenese tudi na organe lokalne samouprave (prenesena pristojnost), ali pa so jim lahko z ustavo ali zakonom dane v izvirno pristoj-nost. V okviru teh pristojnosti tako organi lokalne samouprave lahko izdajajo tudi izvršilne predpise k posameznim zakonom (primerjaj določbe drugega odstavka 140. člena in drugega od-stavka 141. člena ustave).

150

151

retroaktivNost 107

RETROAKTIVNOST

Retroaktivnost je učinkovanje zakona za nazaj. Zakon lahko določeno ravnanje (storitev, opustitev) zahteva samo za na-prej, v prihodnje. V pravni državi se vsakdo glede svojega rav-nanja lahko zanese na obstanek in obstoj zakona. Učinkovanje zakona za nazaj je v nasprotju z bistvenimi elementi pravne države – z načelom zaupanja v pravo ter njegovo vnaprejšnjo predvidljivost in z načelom pravne varnosti. Zato velja splošna ustavna prepoved učinkovanja predpisov za nazaj (prvi odsta-vek 155. člena ustave). Ker je stalna lastnost pozitivnega pra-va tudi njegovo izpopolnjevanje, izgrajevanje, spreminjanje in nadomeščanje z novim, lahko javna korist terja, da zakon, ob strogih ustavnih omejitvah, izjemoma določi tudi učinko-vanje (posameznih določb) zakona za nazaj (drugi odstavek 155. člena ustave).

Resnične retroaktivnosti (sicer) ni. Z zakonom se ne določi za nazaj, kako je bilo – bi bilo – treba nekdaj v preteklosti (»pra-vilno«) ravnati. S predpisom, izdanim v marcu, ni mogoče za nazaj določiti, kako je (bilo) treba od 1. januarja istega leta da-lje posipati pločnike; taka pravna ureditev bi bila nična, ker v preteklosti nihče ne more več posipati (smiselno isto – in brez-pravno – bi bilo tudi z učinkovanjem za nazaj normirati neko ravnanje oziroma razmerje, ki ob svojem času pravno ni bilo urejeno oziroma pravno relevantno). S takimi oblikami in pri-meri retroaktivnosti se redaktorju predpisov v pravni državi ni treba niti ukvarjati.

152

153


Z vidika nomotehnike in prava sploh je pomembna ustavna do-pustnost oziroma nedopustnost določitve, in s tem pravilna ure-ditev učinkovanja zakona za nazaj v tistih konkretnih primerih, ko je to pravno sicer možno; ugotoviti pa je treba, ali je tudi do-pustno. Gre za primere, ko zakon (oziroma posamezne določbe zakona) posega v pravna razmerja, nastala pred njegovo uvelja-vitvijo, pa so za pravno urejanje (spreminjanje) še »dosegljiva«, ker so pravno obstoječa (»veljavna«), oziroma je o njih treba še odločiti. Povsem v neskladju z ustavno določbo o prepovedi učinkovanja za nazaj bi bilo, če bi predpis naknadno (z učinkom za nazaj) uredil in sankcioniral kakšno ravnanje, ki ob svojem času sploh ni bilo pravno urejeno (pravno relevantno). Ustava pa (drugi odstavek 155. člena) pod tremi pogoji, ki morajo biti hkrati kumulativno izpolnjeni, izjemoma dopušča možnost od-stopanja od splošne prepovedi učinkovanja predpisov oziroma njihovih določb za nazaj. Kadar zakonodajalec to možnost upo-rabi, mora biti to sicer v skladu z navedeno ustavno določbo, vendar so nomotehnični vidiki določanja ustavno dopustnega učinkovanja zakona za nazaj širši, kot bi neposredno izhajalo iz same ustavne določbe.

Pri redigiranju predpisa ne gre samo za nomotehnično pravilno ureditev vsebinske odločitve zakonodajalca (predlagatelja za-kona), ob izpolnjenih pogojih, ki jih za to zahteva ustava, da posamezne določbe zakona učinkujejo za nazaj. Nov zakon (kot tudi pomembnejša sprememba obstoječega) pogosto avto-matično odpre ureditev vprašanja njegove uporabe za nazaj. to velja za vsa pravno relevantna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo novega zakona (ali njegove spremembe), pa o njih še ni bilo pravnomočno (v upravnem postopku dokončno) od-ločeno (primerjaj prejšnjo št.). Glede retroaktivnosti z vidika nomotehnike je v teh primerih treba poznati in upoštevati prav-no dejstvo, da nov predpis (njegova sprememba), že če o teh vprašanjih samo molči (jih posebej ne uredi), učinkuje za nazaj, ker ga je treba v tem primeru uporabiti tudi za vse že prej nasta-le, pa še ne »odločene« primere oziroma pravna razmerja. Šele z izrecno določitvijo (popolne ali delne) uporabe dotedanjega predpisa oziroma ureditve za take primere retroaktivno učinko-vanje novega zakona zanje (lahko) izključimo. ti nomotehnični

154

155

retroaktivNost 109

vidiki torej po pomenu presegajo zgolj poznavanje in upošte-vanje ustavne prepovedi (in izjemne dopustnosti) učinkovanja predpisov za nazaj, ker v vsakem primeru sprejema novega oziroma spremembe obstoječega zakona terjajo skrbno preuči-tev, ali konkretni zakon (njegove spremembe) taka vprašanja sproža, če jih, pa tudi pravilno ureditev teh vprašanj v novem (spremenjenem) zakonu. Naša ureditev namreč – na zakonskem nivoju – ne pozna neke splošne ureditve teh vprašanj, ki bi se lahko uporabila v primeru, kadar zakonodajalec v posameznem predpisu teh vprašanj ne bi uredil posebej (primerjaj npr. § 5 avstrijskega oDZ).

Ker se nov zakon ali njegova sprememba uporabi za vse še ne-odločene primere, če zakon o tem molči, mora zakon – razen če zakonodajalec zanje (časovno) določi retroaktivnost v celoti – določiti mejo: bodisi časovno do kdaj, ali po nastanku prime-rov (npr. vložitve tožbe) do kdaj, ali po vrsti primerov do kdaj, zlasti pa (običajno) po stanju (stopnji) pravnega reševanja in odločanja – naj se novi predpis (njegova sprememba) uporabi (tudi) za nazaj. Kot meja določanja seganja uporabe za nazaj se običajno vzame in določi stopnja (reševanja) zadev: za že sprožene (vložene), pendenčne, pa še ne pravnomočno oziroma dokončno odločene primere se (običajno, ne pa nujno – kar je vsebinsko vprašanje) določi uporaba dosedanje (dotedanje) ure-ditve oziroma zakona (in po potrebi ustreznih izvršilnih pred-pisov). Uporaba novega predpisa (sprememba obstoječega) za vse po njegovi veljavnosti nastale primere je ob tem samoumev-na. V bolj kompleksnih primerih je treba vprašanje uporabe za nazaj urediti tudi podrobneje in za različne vidike (vprašanja) uporabe starega oziroma novega predpisa še podrobneje (npr. vprašanje že plačanih taksnih obveznosti). ob vsem tem je tre-ba ustrezno upoštevati, ali in v čem je treba uporabo (učinkova-nje) novega predpisa (spremembe obstoječega) za nazaj morda izrecno izključiti – zaradi nujnega upoštevanja določbe drugega odstavka 155. člena ustave.

Določbe o ureditvi vprašanj retroaktivnosti spadajo v prehod-ne in končne določbe zakona. izključitev učinkovanja nove-ga (sprememb obstoječega) zakona za nazaj, za pred njegovo

156

157


uveljavitvijo nastale primere in pravna razmerja, in s tem (za-nje) uporaba dosedanje ureditve oziroma predpisov, vključuje tudi določitev (kljub morebitni siceršnji razveljavitvi oziroma spremembi) nadaljnje uporabe dotedanjih predpisov oziroma njihovih ustreznih določb, kar velja tako za zakon(e), kot tudi za morebitno določitev ustrezne uporabe dotedanjih izvršilnih predpisov (glej prehodne in končne določbe, št. 43 in nasl.).

Zakon lahko neko pravico, ugodnost, olajšavo, oprostitev, pri-znanje in podobno daje (določi) tudi, ne da bi hkrati nalagal kakšno novo, spremenjeno ali dodatno obveznost (zapoved, prepoved) kakšne dajatve, storitve ali opustitve. Čeprav ustava tega podrobneje ne določa oziroma ne razlikuje, pa iz narave stvari izhaja, da splošna ustavna prepoved, samo izjemno pa dopustnost retroaktivnega učinkovanja, nista ovira, da ne bi tak zakon, ki samo nekaj »daje«, ali njegove tovrstne določbe smele imeti učinka tudi za nazaj. tako teoretično tolmačenje in praksa retroaktivnosti sta povsem v skladu – vsekakor pa z niči-mer v nasprotju z določbo 155. člena ustave. taki primeri na-čela zaupanja v pravo in pravne varnosti v ničemer ne kršijo ali ogrožajo. Načelna ustavna prepoved retroaktivnosti ni kršena, če zakon z učinkom za nazaj (prava retroaktivnost) določi npr. neko očitno ugodnost, ki je lahko materialne ali pa samo po sebi tudi povsem nematerialne narave (npr. določitev daljših oziro-ma podaljšanje rokov za uveljavitev kakšne pravice ali upravi-čenja ali za vložitev kakšnega pravnega sredstva in podobno). V takih primerih namreč niso v ničemer prizadete tiste vrednote in načela, v korist katerih je sicer splošna prepoved retroaktivnosti določena, kot so zaupanje v pravo, pravna stabilnost, njegova vnaprejšnja določenost in predvidljivost ter podobno. Gre pa v teh primerih sicer lahko tako za pravo retroaktivnost (ki se nanaša na še neodločene primere), kot tudi za nepravo retroak-tivnost (glej št. 161).

Ustava posebej ureja uporabo (časovno učinkovanje) določb na področju kazenskega prava (načelo zakonitosti, 28. člen usta-ve), kar je treba upoštevati tudi pri predpisovanju dejanj, ki so kazniva. Glede samega predpisovanja torej tudi tukaj velja splošna prepoved iz prvega odstavka 155. člena ustave, ne pa

158

159

retroaktivNost 111

tudi določba drugega odstavka istega člena, ker je vsako učin-kovanje za nazaj na tem področju po posebni določbi prvega odstavka 28. člena ustave splošno nedopustno, z določbo dru-gega odstavka istega člena pa uporaba (učinkovanje) takih do-ločb za nazaj z ustavo že neposredno urejena.

Poleg prave retroaktivnosti, kot jo ureja ustava, obstaja tudi na-videzna retroaktivnost. V nekaterih posebnih primerih normira-nja je delno učinkovanje (tudi) za nazaj vnaprej sistemsko pred-videno (določeno in urejeno), ne da bi se štelo, da ima tako nor-miranje tudi ustavnopravni učinek retroaktivnosti. to so (lahko) zlasti primeri s področja prava davščin in drugih, z zakonom določenih obveznosti na različnih področjih, ko se (običajno) denarni zneski, cenzusi in podobno (kot del izvrševanja zakona) določajo ali spreminjajo za določeno (celotno, običajno letno) obdobje, na katero se nanašajo. Sem lahko teoretično (odvisno od vsakokratne posamične ureditve) spada npr. sprememba (ne: uvedba) določene davčne stopnje v tekočem letu za davek, ki se odmeri šele po izteku leta, ali določitev nekega zneska, ki velja za celotno (zaokroženo) obdobje, na katero se nanaša. Za (zgolj) navidezno retroaktivnost morajo biti kumulativno izpol-njeni naslednji pogoji:

– da gre za neki že obstoječ (vzpostavljen) sistem, ki se, pravi-loma s spremembo zakona (ali izvršilnega predpisa), v bistvu samo (delno) izvršuje,

– dopolnilna oziroma spremenjena ureditev se mora nanašati na neko določeno, vnaprej znano časovno obdobje (npr. koledar-sko leto),

– da so pravne posledice take ureditve znane vnaprej, nastopijo pa šele po njeni uveljavitvi, ali pa celo šele po izteku znanega, vnaprej določenega obdobja, na katero se nanaša.

Prav tako ne gre za pravo, temveč za nepravo retroaktivnost, če predpis za podlago urejanja jemlje (že) obstoječe pravnore-levantne in dejanske danosti (lastništvo, obstoječe delovno raz-merje, zakonsko zvezo …) in nanje naveže (opre) vsebinsko

160

161


urejanje. taki predpisi niso izjema, temveč zelo pogosti. tak predpis lahko – splošno samo z učinkovanjem za naprej – na-laga tudi nove obveznosti, zapovedi in prepovedi, spreminja razmerja ali status (pogosto, glede na naravo stvari, povezano tudi s prehodnimi obdobji za potrebne uskladitve z novim pred-pisom oziroma njegovo spremembo). take določbe pomenijo, da gre za nepravo retroaktivnost, ker zakon sicer jemlje za pod-lago določeno stanje v preteklosti, veže pa nanj posledice no-vega (oziroma spremembe obstoječega) zakona z učinkom »ex nunc«. Neprava retroaktivnost je načelno dopustna, vendar pa je tudi z njo lahko prizadeto načelo zaupanja v pravo in v nje-govo stabilnost. Čeprav je taka retroaktivnost v praksi včasih zaradi prevladujoče javne koristi potrebna, pa ima svoje (ustav-no)pravne meje, ker tudi zanjo v celoti veljajo pogoji oziroma prepovedi iz drugega odstavka 155. člena ustave. V tem smislu in okvirih je torej ustavnopravno tretiranje neprave retroaktiv-nosti izenačeno s tretiranjem prave retroaktivnosti.

K temeljnemu (že omenjenemu) postulatu in dejstvu, da resnič-ne retroaktivnosti v bistvu ni, spada razumevanje in upošteva-nje dejstva, da z »retroaktivnostjo« pozneje oziroma naknadno ni (več) možno pravno določiti, da v preteklosti nečesa, kar je bilo oziroma se je zgodilo, ni bilo oziroma se ni zgodilo, pa tudi obratno ne; to velja za vsa dejstva, razmerja, stanja, dogodke, statuse in ravnanja, kot so bili (bila) oziroma niso bili (bila) v preteklosti. Pravno normiranje oziroma spreminjanje preteklo-sti pravu ni dosegljivo, razen če bi stopili iz pravnih okvirov, kar pa potem ne bi bilo več pravo in pravna država. Pravno je možno, in to »ex nunc«, urejati samo posledice preteklosti. Pravilno upoštevanje navedenega in (možno) ravnanje zako-nodajalca je izkazano v temeljnem pristopu pravne ureditve v primeru Zakona o denacionalizaciji. Ker z zakonom ni (bilo) možno določiti, da nacionalizacije ni bilo, zakon česa takega tudi ni »za nazaj« določil. Prav tako niso bili razveljavljeni ne-koč veljavni (in tudi konzumirani) zakoni. Zakonodajalec je z nomotehničnih vidikov ravnal pravilno, ko je, izhajajoč iz vse-binskih ocen preteklih dejstev, dogodkov in ravnanj, vključno s takratnimi predpisi, določil »ex nunc« učinkujoče načine in ob-like satisfakcij oziroma še možnih restitucij. Smiselno podobni

162

retroaktivNost 113

primeri so tudi določitev odškodnin ali pomoči žrtvam vojnega nasilja in podobno.

Samostojna retroaktivnost podzakonskih predpisov ni dopust-na in je tudi izjema po drugem odstavku 155. člena ustave ne vključuje. Določbe podzakonskih predpisov zakon samo izvr-šujejo, so vsebinsko vezane na njegov okvir in ne smejo izvirno določati uporabe za nazaj. Na ob uveljavitvi izvršilnega (pod-zakonskega) predpisa obstoječe danosti se podzakonski predpis z učinkovanjem za nazaj lahko nanaša implicite, lahko pa sicer tudi izrecno, v obeh primerih pa le toliko, kolikor to izrecno izhaja oziroma je že določeno v zakonu, katerega konkretne do-ločbe se s konkretnim podzakonskim predpisom izvršujejo in za katerih izvrševanje je podzakonski akt (izvršilni predpis) sploh izdan. okvire na tak način dopustnega učinkovanja izvršilnega predpisa za nazaj torej ne določi izvirno sam izvršilni predpis, temveč že neposredno konkreten zakon, ki je materialna pod-laga za njegovo izdajo.

Poseben primer ureditve učinkovanja zakona za nazaj vsebuje določba 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. V primeru kon-kretne uporabe te zakonske določbe učinkovanja za nazaj sicer ne določi zakon oziroma zakonodajalec, temveč namesto njega ustavno sodišče s svojo odločbo. Če pa bi ustavno sodišče, im-plicite ali izrecno, razveljavitev s svojo ugotovitveno odločbo naložilo zakonodajalcu, bi ta moral paziti na isto, na kar mora ob tem paziti ustavno sodišče v primeru lastne razveljavitve za-kona na podlagi določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. Glede vprašanja retroaktivnosti je lahko tudi razveljavitev za-kona sprememba zakona. Po določbi 44. člena Zakona o ustav-nem sodišču se zakon razveljavi z učinkom za nazaj (za vse še ne pravnomočno odločene primere; primerjaj št. 154 in 155). to je izvirna določba zakona, saj ustava (161. člen) možnost učinkovanja razveljavitve za nazaj (odprava, ex tunc) določa samo za »druge protiustavne ali nezakonite predpise«, ne pa tudi za zakone; zakon se po navedeni ustavni določbi lahko samo razveljavi (ex nunc). taka širitev (točneje: drugačno ure-janje) ustavne materije z navedeno zakonsko določbo dopušča z ustavo skladno uporabo določbe 44. člena Zakona o ustavnem

163

164


sodišču samo v okviru upoštevanja določbe drugega odstavka 155. člena ustave, drugače odločba ustavnega sodišča o razve-ljavitvi ne bi bila v skladu, razveljavitev zakona pa bi bila v nasprotju z ustavo. Sama določba 44. člena ni v skladu z usta-vo, ker ustavnemu sodišču formalno sploh dopušča, da zakon (posamezno določbo) razveljavi z retroaktivnim učinkom tudi v primerih, ko drugi odstavek 155. člena ustave tega sicer ne dopušča. take vrste razveljavitev bi morala biti prepovedana, medtem ko jo sedanja določba zakona celo izrecno določa.

Pomen pravilnega razumevanja in uporabe (določanja) retro-aktivnega učinkovanja zakona v praksi je, v strnjeni obliki po-vedano, v naslednjem: novi zakon vedno že molče (če je taka njegova vsebina) učinkuje retroaktivno, če hkrati izrecno ne do-loči, da se za še neodločene primere (še naprej) uporablja stari (dotedanji) zakon. Če pa novi zakon za take primere celo izrec-no določi uporabo – ne dotedanjega, temveč novega zakona, s tem določi retroaktivnost, ki mora biti v tem primeru dopustna pod pogoji in v okvirih, kot to določa ustava. Poleg upoštevanja neposredno za to določenih ustavnih pogojev pa je treba, zaradi načel pravne države, pri uporabi retroaktivnosti upoštevati tudi njen vpliv na načela pravne države, kot so v tem poglavju v zve-zi z retroaktivnostjo posebej omenjena. Slednje pa narekuje čim manj uporabe retroaktivnosti tudi v primerih, ko je to sicer v skladu z ustavo, pri čemer pa je odločilnega pomena za uporabo (ustavno dopustne) retroaktivnosti vedno javna korist.

165

prečiščeNa besedila zakoNov 115

PREČIŠČENA BESEDILA ZAKONOV

Zaradi večjega števila novel, lahko pa tudi že zaradi ene same, če gre za obsežne spremembe obsežnega zakona, postane be-sedilo zakona nepregledno, uporaba zakona pa težja in manj zanesljiva. V takih primerih se običajno določi in v uradnem glasilu (listu) objavi uradno prečiščeno besedilo zakona. Ker je uradno prečiščeno besedilo avtentično, je veljavno in uporabno kot pravni vir – zakon. Postopek in pristojnost za določitev (iz-delavo) in objavo takih besedil morata biti pravno urejena in jasno določena. Vsaka druga besedila in objave zakonov, ki so pripravljena in izdana izven tako določenih in predpisanih okvi-rov, niso uradna prečiščena besedila, nimajo pravne veljavnosti in pomena uradnega prečiščenega besedila in tudi ne smejo biti nikjer tako označena; prav in korektno pa je, da so taka besedila označena (navedena) kot »neuradno prečiščeno besedilo«, če sicer s svojo strokovno kvaliteto in točnostjo to oznako zasluži-jo. Pravnika, ne pa nujno tudi pravnega laika, sicer na neuradno prečiščeno besedilo, katerega uradna uporaba ni dopustna, do-volj jasno opozarja dejstvo, da ni objavljeno v uradnem listu. V nadaljevanju je govor samo o uradnih prečiščenih besedilih, ki se objavijo v uradnem listu.

Uradna prečiščena besedila zakonov so v temelju, običajno pa tudi na izvedbeni ravni, stvar zakonodajne veje oblasti; ta tudi sama določi (določa), ali bo pravni red države vseboval tudi taka besedila zakonov in kako se določijo in objavijo. tudi strokovna izdelava (določitev) takih besedil je pogosto v pri-stojnosti strokovnega organa oziroma telesa znotraj parlamenta,

166

167


lahko pa tudi v pristojnosti uprave. V Nemčiji je za določitev in objavo prečiščenega besedila posameznega zakona npr. pri-stojno resorno ministrstvo, kadar je za to z zakonom (novelo za-kona) posebej izrecno pooblaščeno. Pri nas je, tako po tradiciji kot tudi po veljavni ureditvi, za določitev prečiščenega besedila zakona pristojna Zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Ker gre pri tem tudi za vprašanja s področja nomotehnike, je v nadaljevanju podan prikaz veljavne ureditve, kot tudi bistvenih vprašanj v zvezi s samo pripravo (izdelavo) prečiščenega bese-dila zakona.

Za strokovno pripravo in izdelavo prečiščenega besedila zako-na se je do nove ureditve pri nas uporabljal izraz, da se tako besedilo (strokovno) določi. tako se je glasilo tudi zakonsko pooblastilo in uvodno besedilo objave takega besedila. Zaradi posebnosti naše veljavne ureditve (153. člen Poslovnika držav-nega zbora), po kateri je prečiščeno besedilo podvrženo avto-rizaciji državnega zbora (ki ga »potrdi«), Poslovnik državnega zbora določa, da se uradno prečiščeno besedilo »pripravi«.

Nadaljnji odmik od primerjalnih tujih in naše dosedanje uredit-ve in prakse (določeno obdobje v preteklosti sicer prečiščenih besedil niti nismo poznali) je v tem, da ureditev določa pripravo in objavo uradnega prečiščenega besedila po vsaki spremembi ali dopolnitvi zakona. Ker poslovnik ne pozna izjem, je s tem določeno, da se pri nas objavi prečiščeno besedilo zakona po tudi najmanjši (možni) spremembi zakona (npr. črtanje ali na-domestitev ene besede), in ne kot v primerjalnih ureditvah, kjer to za posamezen zakon določi zakonodajalec, ko poprej ugoto-vi potrebo po objavi takega besedila konkretnega zakona (pri-merjaj št. 166). Naša ureditev tako ne pozna (več) posebnega pooblastila (ki se vključi v novelo zakona), temveč samo dolo-ča pristojnost za strokovno pripravo prečiščenega besedila kot (stalno) »splošno pooblastilo«, posebno pooblastilo pa, zaradi zahteve poslovnika po objavi prečiščenega besedila po vsaki noveli zakona, ne pride več v poštev.

Sama strokovna izdelava (določitev, priprava) prečiščenega be-sedila zakona v vsakem primeru zahteva upoštevanje tudi do-

168

169

170


ločenih pravil, ki so nomotehnična pravila (in praksa), niso pa nikjer posebej tudi predpisana. mednje sodijo zlasti temeljno pravilo za (pri) izdelavo(i) prečiščenega besedila zakona (glej naslednjo št.), vprašanje preštevilčenja oziroma nepreštevilče-nja členov v prečiščenem besedilu in končno še posebno vpra-šanje vključitve oziroma nevključitve prehodnih in končnih do-ločb zakona in novel v tako besedilo. Vsa druga vprašanja so v bistvu z navedenimi povezana in iz njih izhajajo.

temeljno pravilo priprave prečiščenega besedila zakona, ki je pomembno tudi glede drugih vprašanj s tem v zvezi, je v tem, da pooblastilo (pristojnost) za izdajo (pripravo, določitev in ob-javo) prečiščenega besedila zakona nikoli ne vključuje in ne vsebuje pooblastila, da bi se v prečiščenem besedilu lahko spre-menilo in kakorkoli drugače določilo (celo samo oblikovalo) karkoli, kar ni in kot ni določil že sam zakonodajalec. Redaktor prečiščenega besedila ni zakonodajalec in zato tudi v ničemer ne sme prevzeti vloge zakonodajalca. V zelo omejenem obsegu (povsem očitna tiskovna napaka, ki nima semantičnega pome-na) pa velja, da sme redaktor prečiščenega besedila odpraviti take napake in v tem primeru prevzeti vlogo tistega, ki sicer po veljavni ureditvi sme (in mora) poskrbeti za objavo napak(e) v objavljenem besedilu predpisa.

Strokovno pravilna priprava prečiščenega besedila zakona (glej prejšnjo št.) ne dovoljuje, da bi se členi zakona v prečiščenem besedilu preštevilčili (naša dosedanja praksa na tem področju je bila drugačna). Preštevilčenje predstavlja uzurpacijo pristojno-sti zakonodajalca po redaktorju prečiščenega besedila zakona. Zakonodajalec (in ureditev) mu pooblastila za to ne daje. Zako-nodajalec mora s pravilnim noveliranjem zakona (s strokovno pravilnimi novelami) striktno ohranjati nespremenjeno oštevil-čenje, vse dokler zakon velja, in s tem ne daje niti »povoda« za kakršnokoli preštevilčenje členov. Besedilo člena se z novelo spremeni, dopolni, nadomesti z novim ali pa črta; črtanje (kot delno razveljavitev) lahko določi tudi odločba ustavnega sodiš-ča. Če se členi dodajajo, se za (npr.) 128. členom doda 128.a (128.b, 128.c …) člen. Črtani (razveljavljeni) člen obdrži v pre-čiščenem besedilu svoje mesto in zaporedno številko (oznako)

171

172


člena, namesto besedila pa se v oklepaju navede: razveljavljen (primerjaj npr. § 1059 oDZ). Člen, ki je tako označen kot »raz-veljavljen«, ostane, dokler zakon velja, ne glede na poznejše novele oziroma prečiščena besedila, in ga tudi ni dopustno kdaj pozneje »zasesti« z novim členom oziroma vsebino, misleč – da gre za »prosto mesto« v zakonu. Če je novela črtala več čle-nov zaporedoma (členi od … do … se črtajo), se v prečiščenem besedilu to lahko navede z eno samo (skupno) določbo: Členi od … do … (razveljavljeni). Za primer nepreštevilčenja pri-merjaj npr. avstrijski oDZ, razglašen s cesarskim patentom z dne 1. junija 1811 (veljati je začel 1. januarja 1812), ki je v času svoje (skoraj že) dvestoletne veljavnosti sicer bil noveli-ran, členi pa so ostali nepreštevilčeni. Kot primer konkretnega preštevilčenja v noveli glej npr. 12. člen novele zakona o vladi (Uradni list RS, št. 23/96), katerega posameznih določb se po preštevilčenju ne da več pravilno citirati. Preštevilčenje členov z novelo krši pravila nomotehnike, samostojno (redaktorjevo) preštevilčenje členov v prečiščenem besedilu pa ne krši samo pravil nomotehnike, temveč posega v pristojnost zakonodajal-ca, ki – čeprav »pristojen« – tega tudi sam ne sme (ne bi smel) storiti z novelo. V primeru tovrstnih napak v resnici seveda ne gre za »napako zakonodajalca«, temveč za premajhno strokov-no znanje pravnika redaktorja.

Nepreštevilčenje členov v prečiščenem besedilu zakona pomeni tudi, da se s tem v ničemer ne spremeni pravilnost (citiranega) sklicevanja drugih predpisov na ta zakon, in prav tako ne tovrst-na sklicevanja in odkazovanja znotraj zakona samega. Dokler velja isti zakon, kljub novelam in prečiščenim besedilom vsa ta sklicevanja in notranja struktura zakona ostanejo nespremenje-ni. Lažja izdelava takega prečiščenega besedila pa avtomatično pomeni tudi zmanjšanje možnosti napak.

odstavki členov se v prečiščenem besedilu sicer preštevilčijo, vendar tudi ti ne izvirno in samostojno – po odločitvi samega redaktorja. Vrstni red odstavkov se spremeni in preštevilči tako in toliko, kakor in kolikor to določa (že) novela zakona. tudi v primeru črtanja kakšnega odstavka mora ostale odstavke pre-številčiti že novela. Če pa je odstavek razveljavljen z odločbo

173

174


ustavnega sodišča, se njegovo mesto in numeracija v prečiš-čenem besedilu zakona obdržita, v oklepaju pa navede »raz-veljavljen«.

Prehodnih in končnih določb zakona in njegovih novel se v prečiščeno besedilo v večini primerov (večine njih) ne da vključiti, ne da bi jih bilo treba ob tem vsaj delno besedno preoblikovati oziroma spremeniti (ne: vsebinsko spremeniti), ker so v povsem nespremenjeni obliki take določbe pogosto jezikovno, vsebinsko ali smiselno neuporabne. možno je npr. brez oblikovanja (preoblikovanja) besedila neposredno vklju-čiti pooblastilno določbo za izdajo določenega izvršilnega predpisa. toda že če taka določba vključuje neki rok (npr. »po uveljavitvi tega zakona«), ali če neka uveljavitvena določba (novele) vključuje določbo »z dnem, ko začne veljati ta zakon …«, tega ni več možno vključiti v prečiščeno besedilo, ne da bi (namesto povzetka povsem nespremenjenega izvirnega be-sedila) najprej ugotovili in nato zapisali tak datum (dan) iz za-kona oziroma posamezne novele, ki ustreza navedenemu bese-dilu v konkretnem primeru. Prečiščeno besedilo namreč nima nobene (lastne) določbe o začetku veljavnosti, in z njegovo objavo tudi dejansko nič ne »začne veljati«, saj to besedilo vsebuje, povzema in ponavlja samo že veljavno pravo; veljav-no pravo je sploh pogoj za izdelavo prečiščenega besedila. že samo taka potrebna preoblikovanja besedila pa bi presegala pristojnosti redaktorja, ker določb, ki bi jih redaktor tako sam ustvaril (formuliral), državni zbor ni sprejel, zato take tudi v prečiščeno besedilo ne sodijo. ta problem nekateri redaktorji (oziroma praksa) rešujejo (se mu izognejo) tako, da vse pre-hodne in končne določbe zakona in vseh novel eno za drugo združijo (ponovijo), kar pa ustvari znatno manj pregledno in uporabno besedilo, kot če se te določbe v prečiščeno besedilo sploh ne bi vključile, temveč ostale (in se uporabljale) tako in tam, kjer so (v zakonu in novelah) določene. Bolj pregledna, ne pa tudi bolj zanesljiva, je izdelava prečiščenega besedila (tudi) iz vseh obstoječih prečiščenih in končnih določb, ki pa jih je treba (kot prej navedeno) zaradi tega tudi spreminjati (preoblikovati), hkrati pa ob tem ni možno ustrezno upoštevati (kot v ostalem delu) nepreštevilčenja členov zakona, temveč

175


za to uporabiti zaporedno (številčno) oznako členov, ki pa je ne v zakonu ne v novelah ni. Končno je za prečiščeno bese-dilo povsem neustrezen tudi način, s katerim se na koncu, v nekakšnem zbirnem povzetku, ponovi in navede, kakšne pre-hodne in končne določbe vsebuje zakon in nato še posamezne novele zakona (primerjaj tako npr. prečiščeno besedilo Zakona o upravnih taksah, Uradni list RS, št. 18/90). tako zakonsko besedilo v tem (zaključnem) delu niti nima zunanje oblike in podobe zakonskega besedila, temveč preide v nekakšen pri-pomoček v obliki priročnika oziroma opomb. Zaradi številnih zadržkov in težav, ki jih ustvarjajo navedeni postopki za ure-ditev prehodnih in končnih določb v prečiščenem besedilu, se kot najbolj čista in neproblematična kaže (tudi v primerjalnih ureditvah, npr. v Nemčiji) uporabljena rešitev, po kateri se pre-čiščeno besedilo pred poglavjem prehodnih in končnih določb – ne da bi jih povzeli – namesto tega zaključi zgolj z oznako naslova in navedbe (v oklepaju) »prehodne in končne določ-be«. V posameznih primerih je prav tako možno uporabiti tudi več takih naslovov (če jih zakonsko besedilo ima), kot npr. »pooblastila za izdajo izvršilnih predpisov«, »uskladitev ob-stoječih predpisov«, »razveljavitvene določbe«, »spremembe in razveljavitve drugih predpisov« in »začetek veljavnosti«. Uporaba te tehnike uporabnika prečiščenega besedila ustrezno opozarja na obstoj (in mesto) takih določb v zakonu in nove-lah, ki sestavljajo prečiščeno besedilo zakona.

Včasih se izkaže za potrebno novelirati samo kakšno (kakšne) prehodno(e) ali končno(e) določbo(e) zakona (ali novele). V primeru novele se tedaj posebej in samostojno novelira samo novela (glej št. 132). Ureditve uradnih prečiščenih besedil po Poslovniku državnega zbora gotovo ne kaže tolmačiti tako, da tudi tak primer zahteva izdajo prečiščenega besedila celotnega zakona – dokler gre samo za noveliranje novele; pač pa, če gre za noveliranje kakšne od prehodnih in končnih določb osnov-nega besedila zakona. to vprašanje se posredno tiče tudi vklju-čitve oziroma nevključitve prehodnih in končnih določb v pre-čiščeno besedilo (primerjaj prejšnjo št.); če bi bile (so bile) tudi prehodne in končne določbe v prečiščeno besedilo neposredno in jasno vključene, potem tudi tako prečiščeno besedilo po to-

176


vrstni noveli ponovno »zastari«, in bi ga bilo tudi v tem primeru treba izdelati in objaviti na novo.

Pravna lastnost uradnega prečiščenega besedila zakona je, da se v vsakem pogledu uporablja in citira kot veljavno zakonsko besedilo, kar tudi je. V primeru ponovnih sprememb zakona se tudi novelira prečiščeno besedilo. Prečiščeno besedilo v določe-nem smislu obstaja tudi v »nenapisani obliki«, ker ga enostavno sestavlja in tvori vse, kar od posameznega zakona, vključno z njegovimi novelami, trenutno velja; tembolj se torej novelira, če je prečiščeno besedilo določeno in objavljeno. V vsakem primeru se namreč novelira samo to, kar in kakor trenutno po nekem zakonu z vsemi njegovimi obstoječimi novelami velja. Če (ko) pa se zakon razveljavi, je treba razveljaviti vse (zakon, vse novele in prečiščeno besedilo – pri nas v prihodnje tudi vsa morebitna prečiščena besedila).

V primeru (sedaj pri nas obveznega) prečiščenega besedila zakona se kot zakon oziroma pravni vir citira samo (objava) prečiščenega besedila in njegove (zadnje) novele, dokler ni objavljeno novo prečiščeno besedilo, v katero je novela vklju-čena, kot to zahteva ureditev po Poslovniku državnega zbora. to pravilo velja tako v primeru, če so prehodne in končne do-ločbe vključene v prečiščeno besedilo, kot tudi, če ne bi bile. Prečiščeno besedilo zakona samo nikoli ničesar ne razveljav-lja; posamezne določbe prehodnih in končnih določb, bodi-si zakona bodisi posamezne novele, tako v vsakem primeru ostajajo v veljavi in jih je treba tudi po objavi prečiščenega besedila ne samo »samostojno« uporabljati, temveč po potrebi take določbe in njihovo objavo tudi citirati. V ostalem tudi tukaj veljajo splošne določbe o citiranju objave zakonov in drugih predpisov (glej št. 76).

Poleg uradnih prečiščenih besedil zakonov in neuradnih prečiš-čenih besedil zakonov (primerjaj št. 166) obstajajo še uradnim prečiščenim besedilom podobna besedila zakonov. iz v bistvu enakih dejanskih razlogov kot uradno prečiščeno besedilo je namreč možno namesto tega sprejeti novelo, ki pa ni uradno prečiščeno besedilo zakona v smislu določb Poslovnika držav-

177

178

179


nega zbora, vendar ima podobno pravno učinkovanje in upo-rabo. Pripomniti je treba, da je ta možnost pri nas praktično brez pomena, odkar Poslovnik državnega zbora zahteva izdajo uradnega prečiščenega besedila po vsaki noveli zakona. Gre za pomembno nomotehnično možnost, ki se je doslej (ne zelo po-gosto) prakticirala tudi pri nas. Pri tej možnosti gre za novelo, ki se od običajnih novel zakona razlikuje po tem, da je novo besedilo (spremembe in dopolnitve, ki jih novela prinaša) hkra-ti že tudi vključeno (integrirano) v obstoječe besedilo zakona (obenem pa upošteva in vključuje tudi vse morebitne že poprej sprejete veljavne novele takega zakona). tak primer zakonskega besedila oziroma novele pri nas je npr. Zakon o sodnih taksah, objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/90. Na ta način je besedilo zakona oblikovano in napisano, nato pa sprejeto v celoti, čeprav gre v celotnem besedilu sicer samo delno za novelo, v ostalem pa za vključitev že veljavnega obstoječega besedila zakona in njegovih novel. tak zakon se tudi »uvede« kot novela: »Zakon o … (Uradni list RS, št. …) se spremeni in dopolni tako, da se glasi:« (in nato navede naslov brez kakšne navedbe ali oznake, da gre za prečiščeno besedilo). Na dejstvo, da gre za tako vrsto novele oziroma besedilo zakona, opozarja to, da naslov zakona tukaj ni (običajen) naslov novele (zakon o spremembi in do-polnitvi …), temveč poln naslov, kot ga zakon pač ima. Ker ne gre za uradno prečiščeno besedilo, kot ga določa in ureja pravni red (pri nas Poslovnik državnega zbora), tudi v sistemih, ki za uradna prečiščena besedila zahtevajo pooblastilo zakonodajalca za vsak primer posebej, v tem primeru tako pooblastilo ni po-trebno; taka besedila tudi niso nikjer posebej s predpisom ure-jena, temveč so (čista) stvar nomotehnike. Posebno vprašanje preštevilčenja se pri teh besedilih sploh ne postavlja, ker je ce-loten zakon oziroma njegovo veljavno besedilo (obstoječe be-sedilo, združeno z novelami) oblikovano na novo; členov, ki bi bili označeni kot »razveljavljen« ali pozneje dodani pod oznako (npr.) 29.a člen, v takem besedilu torej ni (več). tako kot ce-lotno besedilo zakona so na enak način (po potrebi na novo) oblikovane in vključene obstoječe in dodane (zaradi novele) potrebne (tudi morebitne) nove prehodne in končne določbe; obsoletne lahko ob tem novo besedilo zakona seveda opusti. Prehodne in končne določbe v takem zakonu so torej določe-


ne in urejene tako, kot in kolikor so potrebne in (še) aktualne. tako zakonsko besedilo (ki se uporablja poslej) ima tudi svojo uveljavitveno določbo (gre za novelo!), ničesar pa v obstoječem zakonu in v novelah (izrecno) seveda ne razveljavlja. Glede ci-tiranja, noveliranja in razveljavitve zakona v celoti velja isto, kot je navedeno v št. 177 in 178. Ker tak zakon sprejme državni zbor, se smejo seveda v novem besedilu odpraviti posamezne dotedanje dejanske napake zakona oziroma novel, vendar pa ne s tem neposredno vnašati tudi vsebinske spremembe; te morajo biti tudi tukaj določene in sprejete kot novosti v zakonu, ki jih prinaša novela. Priprava besedila takega zakona je tehnično za redaktorja besedila bolj zahtevna od običajnih novel, ker je, ob upoštevanju tega, da gre za novelo, in morebitnih že obstoječih novel, vendarle treba sestaviti smiselno neke vrste prečiščeno besedilo; dodatno pa zaradi tega, ker je treba – zaradi obravnave in sprejemanja zakona – besedilo zakonskega predloga obliko-vati tako, da je novo besedilo (dejansko besedilo novele) od že veljavnega besedila jasno razvidno, npr. tako, da je celotno novo besedilo pisano z velikimi tiskanimi črkami ali da se eno besedilo (del besedila) od drugega razloči s poudarjenim ali z ležečim tiskom (kurzivo).

Posebno vprašanje prečiščenih besedil glede izvršilnih predpi-sov se v nomotehniki ne postavlja, niti ni nikjer (drugače kot glede uradnih prečiščenih besedil zakonov) posebej urejeno. tudi naša dosedanja praksa takih besedil ne pozna. Če uporaba nekega izvršilnega predpisa zaradi poznejših sprememb postane prezapletena, se tak položaj lahko »prečisti« tako, da se name-sto (spet) naslednje spremembe izda predpis v novem besedilu, ki vključuje vse potrebne spremembe in dopolnitve, dosedanje besedilo predpisa pa razveljavi.

180

popravki pravNih predpisov 125

POPRAVKI PRAVNIH PREDPISOV

Napaka v objavljenem besedilu predpisa je razlika med besedi-lom izvirnika predpisa, v katerem je bil predpis sprejet (izdan), in objavljenim besedilom. Napaka se lahko nanaša tudi na tiste dele predpisa, ki sicer ne tvorijo normativnega dela (vsebine) predpisa, so pa njegov sestavni del. Pri objavi popravka napake gre torej za uskladitev objavljenega besedila predpisa z njego-vim izvirnikom.

Napaka v objavljenem besedilu predpisa je lahko tiskarska ali pa semantična. Prve so opazne vsakomur, druge (lahko) samo izda-jatelju predpisa (ki tudi hrani njegov izvirnik). Neznatnih napak v tisku, ki v ničemer ne vplivajo na veljavnost, vsebino, smisel in pravilno citiranje predpisa, ni treba (posebej) popravljati. Z obja-vo popravka pa je treba popraviti (odstraniti) vsako napako (tudi če je na videz »drobna tiskarska napaka«), ki vpliva na veljavnost predpisa ali njegovo besedilo spreminja, dela nejasno ali nerazu-mljivo, ali onemogoča njegovo pravilno citiranje ali sklicevanje na njegovo posamezno določbo. objava popravka je v takih pri-merih dolžnost (praviloma ne hkrati tudi izvedbena pristojnost) tistega, ki je predpis sprejel oziroma izdal.

Določbe o objavi popravkov ustave, zakonov in drugih ak-tov državnega zbora vsebuje prvi odstavek 11. člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije. Po tej zakonski določbi odredbe za objavo popravkov teh predpisov daje sekretar dr-žavnega zbora, po veljavnem Poslovniku državnega zbora torej

181

182

183


sedaj generalni sekretar državnega zbora. Posebnih določb o ob-javi popravkov Poslovnik državnega zbora ne vsebuje. odredbe za objavo popravkov predpisov vlade in predpisov ministrov po določbi drugega odstavka istega člena navedenega zakona daje »predstojnik službe«. Po smiselnem tolmačenju nadaljevanja iste zakonske določbe, v zvezi z določbo šeste alinee 7. člena istega zakona, odredbe za objavo popravkov splošnih aktov, iz-danih za izvrševanje javnih pooblastil (primerjaj drugi odstavek 121. člena ustave), daje »pooblaščeni predstavnik organa, ki je izdal akt«. Po posebni določbi (39. člen) poslovnika vlade daje popravke napak v uradnem listu objavljenih besedil vlade gene-ralni sekretar Vlade Republike Slovenije. Uredništvo uradnega lista za (lastno) dajanje popravkov predpisov ni pristojno.

Popravek se objavi z navedbo (citiranjem) predpisa, na kate-rega se nanaša, in določbe o pristojnosti tistega, ki popravek daje (objavlja). Popravek se oblikuje tako, da se vedno nave-de napačno besedilo (npr. napačna beseda) in njen popravek (pravilno besedilo), hkrati pa precizno citira mesto (določba) v predpisu, na katero se popravek nanaša. Zaključni del popravka se opremi s številko, datumom ter navedbo naziva (funkcije) in podpisom tistega, ki popravek daje.

objava popravka se upošteva in navede pri citiranju objave predpisa, na katerega se popravek nanaša; ob tem se hkrati na-vede (doda), da gre za popravek predpisa: Zakon o …, Urad-ni list RS, št. 17/01, 19/01 – popr. (Primerjaj citiranje pravnih predpisov, št. 76.)

o vprašanju dopustnosti oziroma nedopustnosti popravljanja napak ob tem, kadar za to pristojni (pooblaščeni) organ dolo-či prečiščeno besedilo zakona (ali drugega predpisa), navedeni predpisi seveda ne govorijo. Po teoriji nomotehnike ter po do-sedanji domači in primerljivi tuji praksi je tako popravljanje na-pak dopustno, vendar samo in toliko, kolikor gre za popravlja-nje povsem očitne, vidne in nedvoumne napake, ki se v ničemer ne nanaša na veljavnost predpisa, prav tako tudi ne na vsebino in smisel določbe ali na njeno spreminjanje. Popravljanje dru-gih napak je ob določanju prečiščenega besedila nedopustno.

184

185

186

popravki pravNih predpisov 127

Popravljanje takih, četudi spoznanih in zaznanih napak, je treba prepustiti rednim možnostim poprave napak, kot so obravnava-ne v tem poglavju. med napake, ki se smejo popraviti v okviru pristojnosti za določitev prečiščenega besedila predpisa, sodijo samo očitne tiskarske napake, ki v ničemer ne vplivajo na ve-ljavnost oziroma spremembo veljavnosti ali vsebino predpisa, v nobenem primeru pa nobena napaka, ki je semantične narave oziroma pomena.

morebitna napaka (že) v izvirniku ni napaka v smislu napak, ki se popravijo po določbah citiranih predpisov o objavi poprav-ka, kjer gre za bistveno drugačno naravo take napake; besedilo predpisa je v takem primeru že sprejeto (izdano) kot besedilo z napako. Če je napaka sicer take vrste, da v ničemer ne vpliva na veljavnost, vsebino, smisel in pravilno citiranje predpisa (in njegovih določb), je ni treba posebej popravljati (primerjaj št. 182). V ostalem pa se sme morebitna napaka, ki je bila sprejeta (zajeta) v samem besedilu sprejetega (izdanega) predpisa, tre-tirati in popraviti kot napaka po pravilih za objavo popravkov napak samo v primeru, če je za to izpolnjen posebno strog po-goj, da gre namreč brez vsakega dvoma za napako: če gre za na-pako glede nekega notoričnega ali ob izdaji (sprejemu) predpisa povsem preverljivega obstoječega dejstva ali že minulega do-godka (npr. napaka v letnici oziroma datumu nekega minulega dogodka), ali za očitno napako pri štetju (označevanju) besedila z zaporednimi številkami ipd. V vseh drugih primerih, ko bi se popravek tikal (spremembe) vsebine sprejete določbe, kot tudi v kakršnemkoli dvomu o nastanku in vsebinskem pomenu tovrstne napake za sprejeti predpis, pa je treba popravo (odstra-nitev) take napake – tudi če to resnično je – urediti s spremem-bo predpisa po za to določenem postopku. Samo na tak način je lahko vnaprej odstranjen vsak dvom in potencialni očitek o tem, ali ni »popravek napake« v objavljenem besedilu predpisa v resnici bil uporabljen zato, da bi se s tem izognili njegovi spremembi (dopolnitvi). Ker tudi pristojni organ in postopek za objavo predpisa nista ista kot v primeru spremembe (dopolnit-ve) predpisa, bi nadomestitev spremembe (dopolnitve) predpisa s »popravkom« predpisa lahko imela tudi temu ustrezne pravne posledice glede veljavnosti takega besedila.

187

Documents

NOMOTEHNIČNE SMERNICE - Služba Vlade Republike … · Pravno normiranje je samo eden od načinov urejanja družbenih razmerij, in od teh mnoga niso primerna za pravno urejanje