NNiisseemm ššee vviiddeell vvsseehh ttvvoojjiihh lleeppoott,,zzooppeett iinn zzooppeett nnoovvee ooddkkrriijjeemm;;nniisseemm ookkuussiill vvsseehh ttvvoojjiihh ssllaaddkkoott,,vveeddnnoo ššee ssllaaddkkee iinn ssllaajjššee uužžiijjeemm..

((TToonnee KKuunnttnneerr))(fo

to: D

ark

o M

iku

lič)

V obdobju ozaveščanja o pomenu ohra-

njanja naravne in kulturne dediščine je tudi

voda dobila pomembno mesto. Zakon o

ohranjanju narave (2003) je določil, da naravne

vrednote obsegajo vso naravno dediščino na

območju Republike Slovenije. Po tem zakonu

je poleg redkega, dragocenega in znamenitega

naravnega pojava naravna vrednota tudi drugi

vredni pojav, sestavina oziroma del žive ali

nežive narave, naravno območje ali njegov del,

ekosistem, krajina ali oblikovana narava.

Z vodo povezane naravne vrednote so zlasti

površinski in podzemni kraški pojavi, podzem-

ne jame, soteske in tesni, ledeniki, izviri, slapo-

vi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji,

morska obala, z vodo povezani življenjski pro-

stori, ekosistemi, krajine in oblikovana narava.

Z varovanjem teh naravnih vrednot naj bi zago-

tovili pogoje za ohranitev njihovih lastnosti ozi-

roma lastnosti naravnih procesov, ki jih vzpo-

stavljajo in ohranjajo, pa tudi pogoje za njihovo

ponovno vzpostavitev.

75

Voda kot naravna in

kulturna vrednotaIrena Rejec Brancelj

J A D R A N S K O

M O R J E

0 10 20 30 40 50km

hidrolo{ke naravne vrednotedr`avnega pomena

hidrolo{ke naravne vrednotelokalnega pomena

kartografska podlaga:© Geografski in{titut ZRC SAZU

GIS, kartografija: Peter Frantarvir: Baza naravnih vrednot

Agencija RS za okolje, 2003

Reka

Mirna

Piv

ka

Idrijca

So

tla

Sa

vin

ja

Dravinja

Dragonja

Vipava

Me`a

Pesn

ica[

~avnica

Ledava

Sora

Ljublja

nica

Savinja

Kolpa

Krka

So~a

Sava

Sava

Drava

Mura

Karta 8.1: Hidrološkenaravne vrednote

državnega pomena

Raznolike pojavne oblike vode so že od nek-

daj pritegovale pozornost človeka. Skozi deset-

letja so bili opisani, preučeni in zavarovani števil-

ni takšni objekti. V Sloveniji je bilo z najnovejšim

popisom na Agenciji RS za okolje zajetih preko

8 000 hidroloških naravnih vrednot državnega in

lokalnega pomena. Oglejmo si le nekaj izbranih

hidroloških naravnih vrednot, nekaj biserov

naše naravne in kulturne dediščine.

Zaradi svojega presihanja je CCeerrkknniišškkoo jjeezzee--

rroo že od Valvasorja prepoznano kot svetovno

naravno čudo. Izjemnost predstavlja v geološ-

kem, hidrološkem, geomorfološkem, botanič-

nem, zoološkem in ekosistemskem smislu. Leži

v Notranjskem podolju, na nadmorski višini

okoli 550 m, njegova največja površina je več

kot 2500 ha, globina 10.2 m in prostornina 60

milijonov m3 (Smrekar, 2002). Geološko podla-

go na tem območju predstavljajo mezozoiski

apnenci in dolomiti. Pas triadnega dolomita,

ki zavzema dve tretjini dna in je slabo prepu-

sten, povzroči površinsko prečkanje Žerov-

niščice in Stržena. Jezero nastane ob jesen-

skem in spomladanskem deževju, ko na

Cerkniško polje priteče več vode (od 210 do

240 m3/s) kot je lahko odteče (od 40 do 90

m3/s) skozi ponikve, požiralnike in ponore,

med katerimi sta najbolj znani Velika in Mala

Karlovica. Jezero se napolni v nekaj dneh,

lahko tudi v 48 urah. Ob velikih poplavah je

jezero dolgo 10.5 km in široko 4.7 km. Jezero

vztraja v povprečju 285 dni na leto, 80 dni pa je

suho, enkrat na 10 let pa sploh ne presahne

(Kranjc, 2002). Trajno zalit del Cerniškega jeze-

ra je Zadnji kraj, kjer voda presahne le ob veli-

ki suši. Nihanje vodne gladine je povzročilo, da

se je tod razširila močvirska, barjanska in

poplavna vegetacija. Trstičje in biček sta pogo-

sta na območjih, kjer se voda zadržuje najdlje.

Veliko je šašja in rosik, bogata je favna rakov,

polžev in hroščev. Je pomembno ribolovno

območje, saj tu živijo klen, ščuka, rdečeperka,

krap, linj in menek. Cerkniško jezero je

pomembno območje tudi za ptice, saj jih tu

gnezdi preko 100 vrst, skupaj s preletnimi pti-

cami pa so na tem območju zabeležili preko

200 vrst ptic.

PPllaanniinnsskkaa jjaammaa leži na južni, pritočni strani

Planinskega polja. To je 6 km dolga jama,

znana po visokih in širokih vodnih rovih, naj-

večja znamenitost pa so njene pretočne razme-

re in zlasti podzemsko sotočje Pivke in Raka.

Jamo sestavljata dva kraka podzemnih vodnih

dvoran - Pivški in Rakov rokav. Pivški rokav ima

vodo tudi ob suši in tedaj dotok in odtok iz

jame predstavlja reka Pivka. Rakov rokav ob

suši navadno presahne. Na koncu Rakovega

rokava, v Misterioznem jezeru, globokem do

30 m, priteka eden od javorniških tokov s stal-

nim pretokom nad 0.5 m3/s, ki pa takoj tudi

ponika in izvira v sosednjih Malnih. Ob srednji

in visoki vodi pa ga zajezi odtok iz Rakovega

Škocjana - Rak in ga prisili, da skupno z njim

teče po vodni jami do sotočja s Pivko, 300 m od

vhoda v Planinsko jamo. Od sotočja dalje reko

imenujemo Unica, ki priteka na Planinsko

polje in v številnih okljukih teče preko njega

ter na severu spet ponika. Količina vode, ki pri-

teka iz jame, zelo koleba in znaša od nekaj sto

litrov do 50 m3/s. Ta voda je nekdaj poganjala

mlin in žago v bližini jame. Planinska jama je

znana še kot bivališče jamskega endemita člo-

veške ribice ali proteusa.

76

Slika 8.1: Planinskajama

Slika 8.2: Slap v oknu -Regijski park Škocjan-ske jame, ki so drugaRamsarska lokalitetain edino območje naUNESCO-vem seznamuSvetovne naravnedediščine v Sloveniji.

(fo

to: A

nto

n B

ran

ce

lj)

(fo

to: B

oru

t L

oze

j, P

ark

Šk

oc

jan

ske

ja

me

)

Nad Ajdovščino, na pobočju Trnovskega

gozda, izvira HHuubbeelljj. Površje je kraško in kljub

obilnim padavinam na tem območju (meteo-

rološka postaja Nanos - 1 881 mm letnih pada-

vin) ni površinske rečne mreže. Številni so

površinski in podzemni kraški pojavi, potek

razvodnice pa je precej nejasen. Trnovski gozd

se odmaka večinoma proti Vipavski dolini in le

deloma proti Idrijci. Najmočnejši izvir pod pla-

noto je pobočni izvir Hubelj s pretokom tudi

več kot 50 m3/s, manjši je Orešje pri Colu in na

idrijski strani izvir Divje jezero. Za vse izvire je

značilno precejšnje kolebanje vodne količine.

Večjo in stalno vodno količino Hublja so že v

preteklosti izkoristili številni mlini in žage, ki so

oskrbovali širšo okolico. V 16. stoletju se je ob

Hublju razvilo fužinarstvo, v 20. stoletju je bila

zgrajena hidroelektrarna. Danes je izvir Hublja

zajet za območni vodovod.

BBlleejjsskkii VViinnttggaarr je okrog 1 600 m dolga in

več kot 200 m globoka soteska Radovne. Je pri

nas najbolj znan tip vintgarske doline s slikovi-

timi brzicami in slapovi. Reka se je ob vstopu v

Blejsko kotlino, zaradi čelne morene bohinj-

skega ledenika, v ostrem kolenu obrnila proti

severovzhodu in tekla v ozki dolini do zaselka

Vintgar v Podhomu. Tu je zadela ob vzpetino

Hom in se po obstoječi suhi dolini začela pre-

livati v smeri Most, poglabljala je svojo strugo

in dolbla sotesko. Ob vstopu v sotesko so vidne

plasti morenskega gradiva in sprijetih peščenih

plasti. Oraženci dokazujejo ledeniški nastanek

usedline. V skalnatih bregovih je vidno delo-

vanje vrtinčaste erozije, v strugi je veliko živo-

skalnih tolmunov oz. erozijskih loncev ali dra-

selj. Zaradi izbirne erozije je na izhodu

Vintgarja, kjer se stikata apnenčasta gmota in

mehka glina - sivica, nastal 13 m visok slap Šum

pod katerim je manjša vodna elektrarna

(Kunaver, 2000).

Med najbolj ohranjene dele rečnih dolin se

uvrščajo povirni deli. Eden od takšnih je

MMiirrttoovviišškkii ppoottookk, levi pritok reke Kolpe, ki pri-

teka iz kraške jame pod Krempo. Izredna

namočenost povirja z dvema viškoma v novem-

bru in marcu ter nižkom v juliju kaže v vodnem

režimu na sredozemske vplive. Hudourniški

pritok, ki mu pravijo domačini Modri poh in

katerega struga je vrezana v apnenčasto kam-

ninsko podlago, predstavlja edinstven hidrološ-

ki sistem. Tod so številni otoki, meandri, sipine,

prodišča, korita, tolmuni, slapišča in prelivni

žlebovi. Naravne razmere omogočajo razvoj

77

Slika 8.3: BlejskiVintgar

Slika 8.5: Triglavskiledenik (september,

1995)

Slika 8.4: Mirtoviškipotok

(fo

to: D

ark

o M

iku

lič)

(fo

to: P

ete

r S

ko

be

rne

)(f

oto

: M

ate

j G

ab

rove

c)

tudi redkim in ogroženim rastlinskim ter žival-

skim vrstam na tem območju. Med njimi sta naj-

bolj poznana vidra in Blagajev volčin. Ob poto-

ku je zaselek Malne, kar kaže na tovrstno dejav-

nost ob potoku v preteklosti.

TTrriiggllaavvsskkii lleeddeenniikk in ledenik pod Skuto sta

edina ostanka ledenikov iz bližnje preteklosti.

Umikanju Triglavskega ledenika lahko sledimo

zadnjih 400 let na podlagi preučevanja starih

morenskih nasipov, starih slik in fotografij ter

omemb v planinski literaturi. Ob pričetku

meritev, leta 1946, je bila njegova površina

okoli 15 ha, ledenik se je nato postopoma krčil.

Štirideset let kasneje, leta 1983, se je zaradi

izjemno toplega poletja ledenik močno skrčil

in stanjšal. Taljenje ledenika se je upočasnjeno

nadaljevalo in do leta 1995 se je njegova površi-

na zmanjšala na vsega 3 ha (Gabrovec, 1998).

Njegova usoda je podobna usodi mnogih lede-

nikov v Alpah, ki so jih prizadele klimatske

spremembe. Zaradi njegove južne lege in

majhne površine so te spremembe za

Triglavski ledenik še mnogo bolj usodne.

JJeezzeerroo vv LLeeddvviiccaahh je največje in najgloblje

jezero v Dolini Triglavskih jezer v Julijskih

Alpah. To ledeniško preoblikovano jezero leži

na nadmorski višini 1830 m, dolgo je 330 m,

120 m široko in ima površino več kot 2 ha.

Njegovo vodozbirno območje je ocenjeno na

175 ha in največja globina jezera je 15 m

(Brancelj, 2002). Obsežna melišča z Male

Zelnarice, ki se nahajajo ob vzhodnem bregu,

jezero počasi zasipavajo. Sledenja vode z bar-

vanjem so pokazala, da ima jezero močan pod-

vodni dotok na severovzhodni strani in odtok

skozi ponor v grušču na južni strani jezera.

Ugotovljena je bila povezava med jezerom in

Močivcem, Dvojnim jezerom in slapom Savica,

kamor je voda prispela po devetih dneh.

Jezero v Ledvicah ob močnejših padavinah

deluje kot tolmun v hudourniški strugi, saj se

vsak dan v njem zamenja skoraj polovica pro-

stornine. Voda v jezeru je bistra, ob srednjem

vodostaju sega svetloba do tal in jezero je naj-

bolj čisto med našimi visokogorskimi jezeri.

SSllaapp ŠŠkkrrlliinnee se nahaja na potoku Pinjevcu,

pod vasjo Koštabona v Koprskem primorju.

Tik nad slapom pelje cesta iz že omenjene vasi-

ce v Brič. Kot večina slapov, ki so nastali na

flišu, tudi ta spada med znižujoče in umikajoče

se slapove, ki niso posebno visoki. Fliš sestavl-

jajo menjajoče se plasti mehkega laporja in

trdega peščenjaka. Vmes se pojavlja še trden

apnenčev peščenjak, poldrugi meter debel, ki

predstavlja ležečo pregrado, preko katere pada

voda na podnožje. Pod to pregrado so mehkej-

še lapornate plasti, ki jih je voda izpodjedla in

naredila spodmol, v podnožju pa izdolbla glo-

bok tolmun. Takšnih je še več manjših slapov v

zgornjem toku Dragonje, najvišji je desetmetr-

ski Supotski slap blizu vasi Koštabona in drugi.

Tik pod slapom je še po drugi svetovni vojni

deloval večji mlin - Mlin na Škrlinah.

PPoohhoorrsskkaa vviissookkaa bbaarrjjaa so nastala v plitvih

kotanjah pohorskih slemen Planinke, v okolici

Črnega in Ribniškega jezera v nadmorski višini

1 510 do 1 520 m. Razvila so se na nepropustnih

kamninah, ki so nastale s preperevanjem tonali-

ta in blestnika (sljudnega skrilavca). Razme-

roma velika količina padavin na dokaj uravna-

nih območjih neprepustnega sveta povzroča,

da voda zastaja. Tako so se najprej razvila moč-

virja in nato postopoma barja. Spadajo v skupi-

78

Slika 8.6: Jezero vLedvicah

Slika 8.7: Slap Škrlinena Pinjevcu

(fo

to: A

nto

n B

ran

ce

lj)

(fo

to: P

ete

r S

ko

be

rne

)

no visokih barij, pri katerih je rastlinski pokrov

toliko dvignjen, da ga talna voda ne doseže. Ker

se napajajo le s padavinami, vsebujejo malo

mineralnih snovi in zato tu uspevajo rastline

prilagojene na skrajne ekološke razmere -

mahovnice, rosike idr. Najbolj poznano območ-

je pohorskih visokih barij so Lovrenška jezerca,

kjer gre za dve skupini desetih jezerc, barjan-

skih oken. Plast šote na območju jezerc dosega

debelino treh metrov, navzven pa debelina

upada in v večjem delu ne presega pol metra.

Velik del barja prerašča barjansko ruševje

(borovja), pod njim je šotni mah in mesojeda

okroglolistna rosika, svet pa je na splošno težko

prehoden. Poleg pokljuških in jelovških barij so

to najjužnejša barja v Alpah. (Orožen Adamič,

1998b)

Mrtvice, mrtvi rrookkaavvii MMuurree, so nastali v pre-

teklosti, ko je reka sama ali s človeško pomočjo

pogosto prestavljala strugo in rušila bregove.

Danes so mrtvice domovanje številnih rastlin-

skih in živalskih vrst. Med drevjem, grmovjem,

rogozom in trstjem so se naselile nekatere

redke rastline, ki jih najdemo le v Pomurju, npr.

vodna praprot salvinija, vodna škarjica, tu je

edino domovanje ribe senčnice v Sloveniji, pri

vasi Mota pa živi velika kolonija sivih čapelj.

SSttrruunnjjaannsskkii kklliiff predstavljajo strme, prepadne

stene vzdolž morske obale, ki so nastale kot pos-

ledica delovanja morskih valov, vetra in dežja.

Prodna terasa ob vznožju je ponekod široka,

drugod pa prehodna le ob oseki. Sprehajalna

pot, ki vodi ob obali, razkriva številne geomorfo-

loške pojave kot so spodmoli, odkrite plasti

laporja in peščenjaka, fosilne ostanke življenja in

ogromne skalne bloke apnenčastega peščenja-

ka. Ob oseki se na prodnih terasah lahko pre-

pričamo o izjemni pestrosti rastlinskega in žival-

skega sveta bibavičnega pasu.

LLjjuubblljjaannsskkoo bbaarrjjee,, ravnina med alpskim in

dinarskim svetom na južnem robu Ljubljane, je

nekdanje mokrišče, ki ga danes narava in člo-

vek sooblikujeta v kulturno pokrajino. Dobro

polovico površin pokrivajo barjanski travniki,

ki se od običajnih razlikujejo po izjemni

pestrosti rastlin in živali. Eni travniki so suhi,

primerni za intenzivno gospodarjenje, drugi

pa vlažni ali celo pogosto poplavljeni in zato

gospodarsko manj primerni. Zlasti uporaba

prvih ima izrazito negativne posledice za trav-

niške ptice, ki gnezdijo sredi travnika. Številne

vrste ptic so zato postale redke in ogrožene,

med njimi veliki škurh, priba, kosec, prepelica,

poljski škrjanec, drevesna cipa, repaljščica, pro-

79

Slika 8.9: Lovrenškajezera

Slika 8.10: Ljubljanicana Ljubljanskem barju

Slika 8.8: Mrtvica obMuri

(fo

to: M

ark

o S

imić

)(f

oto

: P

ete

r F

ran

tar)

(fo

to: G

ord

an

a B

elt

ram

)

snik, močvirska trstnica in rjava penica.

Priporočeni »mehki ukrepi« pri gospodarjenju

na barju, kot so košnja vsako tretje leto, pred-

nostna košnja, ohranjanje vrstnega reda košnje

in mozaična košnja, bodo pripomogli k sožitju

narave in človeka na tem območju (Tome,

2002).

Na vodo so se že v preteklosti naslonili šte-

vilni objekti oblikovane narave – kali, ribniki

idr., pa tudi objekti kulturne dediščine. V

nadaljevanju predstavljamo nekatere od njih.

OOsskkrrbboovvaannjjee zz vvooddoo iz površinskih vodoto-

kov velja za najstarejšo obliko tradicionalne

oskrbe z vodo. Dolgo se je ohranilo v hribovi-

tih predelih, kjer so si v bližnji preteklosti olaj-

šali delo s tem, da so napeljali izvir v bližino

domov. Drugo stopnjo v oskrbi z vodo so pred-

stavljali vodnjaki. Oskrbovanje s talno vodo se

je razširilo predvsem v dolinskih in ravninskih

vaseh. Vodnjaki so običajno dosegli ali prese-

kali vodonosno plast talne vode, deloma pa se

je v njih nabirala tudi pronicujoča voda. Po svo-

jem izgledu so se v različnih slovenskih pokra-

jinah razlikovali, bili so kamniti ali leseni in

tako še danes predstavljajo svojevrstno dedišči-

no. V zadnjih letih poteka odmevna akcija

»Oživljanje krajevnih vodnjakov«, ki je primer

učinkovitega partnerstva za vodne vire med

gospodarstvom, vlado in lokalno skupnostjo v

okviru projekta »Sklad za ohranjanje sloven-

skih voda«, ki jo vodita Helios in Ministrstvo za

okolje, prostor in energijo.

KKaallii so bili v preteklosti pomemben ele-

ment naših vasi. Njihov nastanek je povezan s

širjenjem živinoreje, saj so jih uporabljali za

napajanje živine. Običajno so izkoristili narav-

no kotanjo ali pa so jo na primernem mestu

izkopali, obložili so jo z ilovico in jo dobro

steptali. Bili so lahko zelo veliki (tudi do 20 m v

premeru), sicer pa plitvi in zelo odvisni od

padavin ter izhlapevanja (zunanje temperatu-

re). V kotanjo se je nato stekala deževnica ali

tudi voda s sosednjih streh. Dostop je bil prila-

gojen živalim. Običajno so bili last cele vasi, nji-

hovo število je kazalo na gospodarsko živino-

rejsko moč vasi in domačini so jih skupaj ure-

jali in čistili. Za to so poskrbeli v sušnem

obdobju leta, ko so nastrgano blato prodali na

dražbi kot dragoceno gnojilo. Kali pa so tudi

pomembna in zanimiva rastišča vodnih rastlin,

kot sta na primer navadni trst, rogozi idr.

Naletimo pa tudi na zanimive skupine živali,

kačje pastirje, pupke, žabe, belouške in

kobranke (Lešnik, 2000).

80

Karta 8.2: Primervodne oskrbe v naseljuBoršt (Koprsko primor-je) v letu 1980

Slika 8.11: Klavže naIdrijci

Slika 8.12:Vodnjak inkamniti žlebovi za zbi-ranje deževnice predkraško hišo v Štanjelu

(fo

to: P

ete

r F

ran

tar)

(fo

to: J

ože

Uh

an

)

Na Idrijci, Belci, Zali in Klavžarici so iz pre-

teklosti poznane kkllaavvžžee,, poimenovane tudi

slovenske piramide. To so bile visoke vodne

pregrade namenjene zbiranju vode za obča-

sno plavljenje lesa do idrijskega rudnika (ki

so ga uporabljali za podporne tramove in za

gradnjo rudniških naprav kot so kamšte, dvi-

galne naprave). Prve, lesene klavže, so zgradi-

li na tem območju ob koncu 16. stoletja. V

drugi polovici 18. stoletja pa so jih zamenjale

zidane klavže, največje med njimi so bile na

Idrijci. Da gre za velike tehnične objekte nas

prepričajo številke: za pregrado je bilo 785 m

dolgo jezero, v njem se je zbralo 210.000 m3

vode, ta je odtekla skozi klavže v 15 do 20

minutah in z enkratnim spustom vode so spla-

vili 13.000 m3 lesa. Na Idrijci in Belci so klavže

obnovljene (Enciklopedija Slovenije, 1991).

MMlliinnaarrssttvvoo iinn žžaaggaarrssttvvoo sta bili v preteklosti

pomembni gospodarski dejavnosti našega

podeželja vezani na vodo. Prvi zapisi omenjajo

tovrstne vodne objekte na našem območju od

13. stoletja dalje, najstarejši znani mlin na

Ljubljanici je bil postavljen okoli leta 1335, prvi

žagarski obrat na vodni pogon pa se omenja v

Železnikih 1358. leta. Medtem ko so bili mlini v

nekaterih slovenskih pokrajinah namenjeni

predvsem samooskrbi (Pohorje), so se v dru-

gih razvili v pravo industrijsko panogo (ob

Krki na Dolenjskem, Koprsko primorje). Mlini

na Rižani so tako za potrebe Trsta poleg žit

mleli tudi bukov žir, poper, orehe, lešnike,

mandeljne in hrastovo lubje. Posebnost so bili

plavajoči mlini na Muri in Dravi s pritoki.

Postavljanje in poslovanje mlinov so urejali

mlinski redi. Mlinski red za Kranjsko (1770.

leta) je predpisoval, da se smejo mlini postav-

ljati ob glavnih rekah le s privoljenjem deželne-

ga urada. Največji razcvet mlinarstva in žagarst-

va je bil v 19. stoletju. Ob koncu 19. stoletja je

delovalo samo na Kranjskem okoli 1700 mlinov

in po podatkih iz leta 1910 preko 2100 žag.

Danes so nekateri od teh objektov ohranjeni

kot muzeji (Enciklopedija Slovenije, 1993).

81

Slika 8.14: Kal

Slika 8.13: NekdanjiRuperčičev mlin na

Bistrici v Kamnju priŠentrupertu,

danes eksponat v tehniškem muzeju v

Bistri

(fo

to: Jo

že

Uh

an

)(f

oto

: A

nto

n B

ran

ce

lj)