WWW.ALPNER.COM

NESKONNE CESTE Duan Mravlje, Marjan Raztresen

JUNIJ 2011

Knjiga je bila pretvorjena v digitalno obliko s pomojo OCR tehnologije, zato je mono, da je prilo do kakne napake (umniki, tujke, posebni znaki) v besedilu. Objavljena je bila na www.ALPNER.com z

dovoljenjem Duana Mravljeta. Na spletni strani najdete tudi predgovor, ki ga v tej digitalni obliki ni.

2

Kazalo Najprej je bil maraton ................................................................................................................................................................ 3

Prvih sto kilometrov .............................................................................................................................................................. 4

Trideset tiso korakov ........................................................................................................................................................... 9

Dva tiso kilometrov jadranskih cest ........................................................................................................................................ 11

Polnokrvnost ? ..................................................................................................................................................................... 13

Avstrija po dolgem ............................................................................................................................................................... 16

partatlon ................................................................................................................................................................................. 19

Kozje steze Peloponeza ....................................................................................................................................................... 22

Premiera in dve ponovitvi ................................................................................................................................................... 25

Tri dni ob Donavi ................................................................................................................................................................. 27

Kruh in voda ............................................................................................................................................................................. 28

Pivo - tekoi kruh ................................................................................................................................................................. 31

Kava - droga ali poivilo? ..................................................................................................................................................... 34

Zmaga v elodcu po Haasu .................................................................................................................................................. 35

Rekordnih sto kilometrov v Hirtenbergu ............................................................................................................................. 37

Prava oprema - pot do zmage ............................................................................................................................................. 38

Tek v ritmu glasbe ............................................................................................................................................................... 39

Tiso kilometrov od Sidneya do Melbouma ............................................................................................................................. 40

Svetovni rekord ................................................................................................................................................................... 43

Z juga na sever Sardinije ........................................................................................................................................................... 47

Taktika ultramaratonskih tekov ........................................................................................................................................... 50

Morilsko kroenje ..................................................................................................................................................................... 54

Tiso milj in tiso kilometrov ............................................................................................................................................... 55

Vse zvezde ultramaratonov ................................................................................................................................................. 56

V snegu Madarskih ravnin .................................................................................................................................................. 61

Pretekel sem Slovenijo ............................................................................................................................................................. 63

Spremljevalci ....................................................................................................................................................................... 65

Brez glave ne gre ................................................................................................................................................................. 67

Premagati sebe .................................................................................................................................................................... 71

V dvanajstih dneh okoli Slovenije ............................................................................................................................................. 74

Pomo premalo znanega ..................................................................................................................................................... 76

Trije maratoni v enem dnevu .............................................................................................................................................. 78

Svetovalec za ceste .............................................................................................................................................................. 82

Peklenski raj Tasmanije ............................................................................................................................................................ 86

De... Sneg... Veter... ........................................................................................................................................................... 89

Rauni pred zadnjo etapo .................................................................................................................................................... 92

Izkunje z dolgih cest ................................................................................................................................................................ 95

3

Najprej je bil maraton Prav neverjetno je, kaj vse se spomnijo ljudje, da bi dokazovali, kako vzdrljivo je najrazviteje bitje na

naem planetu. lovek je brez uporabe dodatnega kisika priel na najvijo goro sveta, sam se je podal

na Severni teaj in tedne dolgo blodil po ledenih prostranstvih, zapira se v majhne podmornice in

preivlja dneve osamljenosti v morskih globinah, mesece dolgo potuje v raketah po vesolju, spua se

kilometer in ve globoko v krake votline in vulkanska rela. Izrpava se v portih, ki so za

povprenega loveka e na drugi strani monega, in celo trdi, da v tem uiva.

Duan Mravlje, rojen 13. februarja 1953 v Kranju, diplomirani inenir strojnitva, doma iz Straia pri

Kranju, pravi: "Zame je klasien maraton prekratek. Mnogo bolj mi ustreza tek, kije dolg vsaj 100

kilometrov."

Kolegi, ki so na ljubljanski univerzi tudirali s tem 183 centimetrov visokim in temnolasim

superatletom, pravijo, da se je kmalu po konanem tudiju tako bistveno spremenil, da ga ni bilo ve

mogoe spoznati. V svojih ljubljanskih tudijskih letih je el s kolegi mnogo raje na pivo v gostilno Pod

lipco kot na kaken naporen tek. Toda ko je priel v vojsko in je vojaki rok odslueval v portni eti na

Pokljuki, se je navduil nad tekom na smueh, za kar je bilo tam dovolj monosti in prilonosti, e

istega leta 1978, ko je priel iz vojske, pa so ga kolegi v medvoki tovarni Donit, kjer je bil mladi

diplomirani inenir zaposlen, nagovorili, da je na pohodu Ob ici okupirane Ljubljane skupaj e z

dvema kolegoma iz tovarne tekel 28 kilometrov. Na cilj je pritekel sam, ker sta njegova tovaria iz

ekipe Donita omagala. Katero mesto je osvojil, se ne spominja ve, ve le to, da je pristal nekje na

repu.

Kranjan Franc Kaui je bil "kriv", da je Duan Mravlje zael tei; vekrat sta doslej tekla na

ultramaratonih, tudi na 100 - kilometrskem teku, katerega cilj je bil Varadin, to pa je bil nasploh

drugi Mravljetov tek na tako dolgi progi.

4

Prvih sto kilometrov "Po konanem teku,"pripoveduje Duan Mravlje, "smo li k Figovcu na pivo in tam me je Franjo

Kaui, znani maratonec tistega asa, nagovarjal, da bi el z njim v vicarski Biel, kjer je bil

tradicionalni tek na 100 kilometrov. Po preteenih ljubljanskih 28 kilometrih se mi je zdelo preprosto

pretei e malo ve, tistih 100 kilometrov, in sem brez premisleka privolil. Naslednjih tirinajst dni

sem vsak dan za vajo pretekel kaknih 12 kilometrov ter s tem treningom in brez izkuenj odpotoval -

seveda na lastne stroke - v vico."

Ko je organizatorjem povedal, da dotlej e ni zdrema tekel ve kot 28 kilometrov, so mu rekli, da bo

dosegel odlien as, e bo 100 kilometrov pretekel v 12 do 13 urah - e jih bo seveda sploh pretekel

in priel do cilja. Toda ko je bilo v Bielu 100 kilometrov za njim, se je toparica ustavila pri devetih

urah in 40 minutah...

Vendar se je potem komaj privlekel domov v Kranj, kjer so mu nekaj dni polagali obkladke na

razbolele noge in sklepe.

Toda eprav je bil isto na koncu z momi, je vendarle sedel za pisalni stroj in ljubljanskemu asopisu

Dnevnik napisal poroilo o tem po vrsti e 21. supermaratonu. Zapisal je, da se je tega najstarejega

in najbolj mnoinega supermaratona na svetu udeleilo ve kot 4000 tekaev, "prvi pa so startali

tudi trije supermaratonci iz Kranja in Maribora ter po eden iz Novega mesta in Kungote. Slovenski

predstavniki so dosegli izredno dobre rezultate. Najbolji med njimi je bil profesor telesne vzgoje iz

Kungote, Rudi Vivod, ki je priel na cilj 71. v odlinem asu 8:41 ure (Nemec Helmut Urbach, ki je to

pot zmagal e esti, je za progo potreboval natanno sedem ur in je bil tako le za dve minuti

poasneji od rekorderja proge Van Pastema, kije nekaj let prej tekel v asu 6:58 ure), za njim pa so

se od Slovencev uvrstili vsi trije Kranjani: 142. je bil Taler, 175. Kaui in 247 Mravlje. Uvrstitev

Kranjanov," je takrat komentiral Mravlje, "je e toliko dragoceneja, e vemo, da so po 20-umi vonji

z vlakom prispeli v Biel komaj nekaj ur pred startom in so startali precej utrujeni. Poleg tega niso imeli

s seboj nobenega spremljevalca, ki bi jim na doloenih mestih lahko ponudil pomo, medtem ko so

drugi tekmovalci imeli s sebolj spremljevalne ekipe, okrepevalnih postaj ob progi pa je bilo izredno

malo. Navkljub temu se je pokazala srnost naih tekmovalcev, kar najbolje potrjuje rezultat."

Duan Mravlje je 100 kilometrov takrat v Bielu pretekel v 9 urah in 40 minutah, Novomean Joe

time, ki je med 4000 tekai pritekel v cilj kot 1251., pa je progo pretekel v nekaj ve kot 14 urah in

pol.

V Bielu je Mravlje takrat videl to, kar je kmalu po prihodu domov povedal prvi, pozneje pa je e zelo

velikokrat ponovil:

Pri nas trdijo, na primer na TV, da ultramaraton ni mnoien port in zato za gledalce ni zanimiv. Tek

na dolge proge je po svetu zelo mnoien port, samo v Bielu v vici je vsako leto med 4000 in 5000

tekaev. Zahod je v tem portu veliko pred nami. Tam se je iz jogginga razvil maratonski tek, na

maratonskih tekih je ponekod po 20.000 tekaev, na primer v Londonu ali New Yorku, iz tega pa so se

razvili ultramaratonski mnoini teki, na katerih nastopajo tako joggerji kot skoraj profesionalni tekai

in oboji zmorejo tei 100 kilometrov - za lastno zadovoljstvo in za potrditev samega sebe, e, tudi jaz

to zmorem, tudi jaz to obvladam.

eprav takrat o vsem tem ni vedel isto ni, je zael prijemati strup, ki se imenuje dolgi tek.

5

"Za ta in e za nekatere naslednje teke me je pravzaprav navduil Franc Kaui, moj kolega, z nama pa

je el v vico e Talerjev Polde, kije bil v tistih asih eden od naih bolj izkuenih tekaev, ki so e tekli

60 in 100 kilometrov" se svojega prvega dolgega teka spominja Duan Mravlje. "Dogovorili smo se, da

bomo li do 60. ali 70. kilometra skupaj, potem pa bomo tekli, kot bo vsak zmogel. Polde je e pri 50.

kilometru el naprej, midva s Kavko sva do 70. kilometra tekla skupaj, takrat pa sem bil e zdelan in

so me e tako boleli glenji, da sem se premikal kar scela in sem mu rekel, naj tee naprej. Videl je, v

kaknem stanju sem, in je el sam dalje, jaz pa sem od tam naprej nekaj asa hodil in nekaj asa tekel.

Ko me je kakne pol ure po svojem prihodu v cilj zagledal ob sebi, je rekel, da je bil preprian, da ne

pridem do konca."

Takrat je imel Mravlje vrsto teav: "Noge so me tako bolele, da sem iz hotela po stopnicah hodil pol

ure. V vlaku smo na neki elezniki postaji stali kakne tri ure in nihe od nas ni bil toliko pri moeh,

da bi el skoz okno pogledat, kaj se dogaja. Naposled smo le ugotovili, da je na vagon odklopljen.

Ko sem priel domov, sem trdno sklenil, da nikoli ve v ivljenju ne bom pretekel niti metra, saj sem

dva dni leal v postelji z obkladki na nogah in e kje. Toda ko boleine minejo, na to pozabi; kmalu

sem zael hoditi po domaih tekakih tekmah, vendar bolj za alo kot zares, ker je bila po tekmi

navadno veselica in zabava."

Ta tek ga torej nikakor ni izuil, nasprotno, popolnoma ga je zastrupil, a ne tako, da bi nehal, ampak

je takrat ele prav zael. Tek je postal sestavni del njegovega ivljenja. Vsak dan je pretekel nekaj

deset kilometrov, vsaj enkrat tedensko pa najmanj tirideset, da je sproti ugotavljal, kako je telesno

pripravljen na najhuje tekake napore in preizkunje.

Sprva je sodeloval na nekaterih maratonih v tedanji Jugoslaviji, vendar je dosegal le povprene

rezultate. Ko pa je bila njegova najstareja herka iva stara est let, je na tekmovanjih nenadoma

zael dosegati veje uspehe: na 60-kilometrskem teku iz Zagreba v azmo je bil komaj dobro minuto

za zmagovalcem: osvojil je drugo mesto za tedaj nepremagljivim jugoslovanskim vztrajnostnim

tekaem Bosancem Sandrom Selmanom iz Prijedora.

Na supermaratonu iz Zagreba v azmo je prvi nastopil e leta 1979, ko je bil esti. Leto dni pozneje

je bil drugi, leta 1982 pa je zmagal.

Tisto leta je v Jugoslaviji na maratonskih tekih zmagoval Numan Uki, ki je tudi postavil rekord te

proge, in sicer 3:42:09. Tako je Duan leta 1982 upal, da bo v neposrednem spopadu z rekorderjem

potolkel Ukiev rekord. Pa ni bilo iz tega dvakrat ni: potem ko je na startu e stavil z nekaterimi

prijatelji, da bo premagal Ukia, se je stvar obrnila drugae...

Duan Mravlje je silovito startal in prvi stekel z maksimirskega stadiona v Zagrebu, kjer je bil start. Ko

so mu nekateri gledalci e prerokovali, da bo postal rtev lastnega tempa, je e kar dirjal, eprav ga je

na priblino tretjini poti prehitel Uki, potem pa e tedaj odlini maratonec Sandro Selman.

Toda kmalu zatem, ko dmgi in tretji Ukia nista ve videla, se je zgodilo nekaj nepredvidenega in malo

priakovanega: "Priblino na 28. kilometru,"je pozneje pripovedoval Uki,"se me je lotila strana

kriza, potem pa sem e zgreil cesto in sem se moral vraati." In je odstopil. Kmalu zatem se je

Mravlje Selmanu priblial na komaj 20 sekund zaostanka in ga zatem zlahka prehitel.

6

Zadnjih 25 kilometrov tako Duan ni imel nikogar; s komer bi e tekmoval: sam je tekel na elu

maratoncev in priel na cilj v asu 3:43:31, kar je bilo le priblino pol minute slabe od Ukievega

rekorda proge.

Istega leta nekoliko kasneje je el v Varadin spet tei 100 kilometrov in bil tretji s asom 7:40, to pa

je dve uri bolje kot v Bielu, "kar je rezultat, ki sem ga vesel celo e zdaj, e ga teem."

Potem je kar zael hoditi na take teke; v Hirtenbergu v Avstriji je e tekel 7 ur in 10 minut in nato je

zael kar pogosto zmagovati: prav tako v Varadinu je pretekel 100 kilometrov v asu 7:10, zmagal je

na 100-kilometrskem teku v avstrijskem Brucku na Leithi.

Doma v Sloveniji je prvi zmagal na maratonu Treh src v Bovcu leta 1982, na tujem pa je isto leto spet

stopil na ampionsko stopniko v Hirtenbergu, ko je v moni mednarodni konkurenci osvojil prvo

mesto v teku na 150 kilometrov.

lovek bi nekako razumel, da nekdo tee za lastno zabavo nekaj kilometrov, obasno pa nemara celo

maraton, da bi se preizkusil in videl, kaj pomeni v primerjavi z drugimi. Toda tek na 100 kilometrov,

tek na 24 ur; pa estdnevni teki - ali je v takih tekih sploh e kaj lepega in zanimivega? Kako to, da

ljudje kljub temu teejo na takih razdaljah, eprav niti nagrade na ultramaratonih niso kdo ve kakne,

e sploh so?

Kmalu potem, ko se je zael ukvarjati z ultramaratoni in ko je zael nastopati na pravih tekmah, so

vpraali Duana Mravljeta, zakaj sploh tee na tako dolgih progah in kje dobiva motive za vedno

vnovine take nastope. "Meni ni teko pretei 100-kilometrski ultra maraton," je takrat odgovoril,

"saj brez teav lahko teem na kaknih treh meseno. Vsi dalji teki pa so zame izziv. Ko me

spraujete, zakaj teem, lahko odgovorim le z vpraanjem: Zakaj nekateri kadijo? In takoj

odgovarjam: Ker imajo to radi in ker oitno uivajo v tem. Jaz pa rad teem in v tem uivam. To je vsa

filozofija:

Vpraali so ga tudi, ali je to, kar poenja, sploh e atletika. Tek do 100 kilometrov, ki ga je mogoe

pretei s hitrostjo 15 kilometrov na uro, je najverjetneje e atletika," je odgovoril, "vse, kar je ve, pa

verjetno res ni ve pravi atletski port."

Morda pa se bodo ta merila e v blinji prihodnosti spremenila: tudi na maratonski tek so sprva

gledali kot na skrajni lovekov doseek na tekakem podroju, ki e meji na muenje; saj se je tudi

prvi znani maratonec do smrti namuil, potem ko je pretekel maratonsko razdaljo.

Pri kraju Maraton v Griji se je leta 490 pred Kristusovim rojstvom desettisoglava atenska vojska

spopadla z osemkrat tevilnejo perzijsko, pa so Atenci kljub temu Perzijce potisnili v morje. Takoj

po bitki naj bi z novico o zmagi poslali v Atene vojaka Fidipidesa, kije bil izvrsten teka. Ko je pritekel v

svoje Atene, naj bi do konca izrpan - najprej od bojevanja, potem pa e od tekakega potovanja

po'hriboviti pokrajini - na trgu izgovoril samo besede: "Veselite se, zmagali smol", potem pa naj bi

umrl.

Zgodovinopisec Herodot je ivel v asih, ko so bili e ivi udeleenci slavne bitke pri Maratonu.

Dogodek sam, bitko in zmago, je sicer opisal v svojih delih, niti z besedico pa ni omenil tekaa, ki naj

bi novico o zmagi kot hitri sel prinesel v Atene. ele grki pisatelj Plutarh je kaknih 500 let po bitki

prvi pisal o tekau, ki naj bi z novico o bitki z Maratonskega polja priel v Atene, vendar mu ni bilo

ime Fidipides. Toda Herodot v svojih zgodovinskih opisih vojn s Perzijci vendarle omenja poklicnega

7

tekaa, ki ga imenuje Filipedes in ki naj bi pred bitko na Maratonskem polju v manj kot dveh dneh

pretekel 240 kilometrov iz Aten v parto, kamor so ga poslali s pronjo za vojako pomo zoper

Perzijce, ki pa je ostala neusliana, kajti partanci niso hoteli v boj pred polno luno, kar je bilo ele ez

nekaj dni. Filipedes naj bi se s takim sporoilom e naslednji dan vrnil v Atene.

Oba tekaa, tisti z Maratonskega polja v Atene in tisti iz Aten v parto, sta bila potem praktino

pozabljena do takrat, ko so zaeli pripravljati prve olimpijske igre moderne dobe. Michel Breal,

prijatelj ustanovitelja teh iger Pierra de Coubertina, je namre predlagal, da bi bili na prvih modemih

olimpijskih igrah leta 1896 tudi portni panogi, ki bi e najbolj spominjali na staro Grijo, in sicer met

diska in tek z Maratonskega polja do Aten. Olimpijski komite je ta predlog sprejel.

Na startu prvega modernega maratonskega teka na prvih olimpijskih igrah modeme dobe je bilo 17

tekaev, od katerih do takrat e nihe ni pretekel tako dolge razdalje, pa tudi poti od Maratonskega

polja do Aten ni poznal nihe od njih. Tekae je spremljal oddelek grke konjenice, zaradi katerega so

morali atleti vso pot poirati oblake prahu, ki so ga dvigali konji. Ker grki tekmovalci do tega teka,

kije bil zadnji dan iger; niso dobili nobene medalje, so premoni grki domoljubi obljubljali grkemu

zmagovalcu kar lepo denarno nagrado - in na stadion v Atenah je v resnici prvi pritekel grki pastir

Spiridon Luis, kije za dobrih 40 kilometrov potreboval natanno 2 uri, 58 minut in 50 sekund, kot

naslednja za njim pa sta prav tako phtekla Grka.

lane amerikega olimpijskega motva, ki so bili skoraj vsi iz Bostona, je ta maratonska dirka tako

prevzela, da so takoj po vrnitvi v domovino svoji atletski zvezi predlagali, naj v mestu organizira

maratonski tek, ki naj bi bil potem vsako leto, kar se je potem tudi zgodilo.

e olimpijske igre osem let pozneje, leta 1904 v St. Louisu, so poskrbele za prvi maratonski kandal:

na stadion je prvi pritekel Amerian Fred Lorz, ki je pred tem po 16 kilometrih teka zaradi miinih

krev odstopil, se naslednjih 20 kilometrov peljal s tovornjakom, ki ga je pobral spotoma, zadnjih 5

kilometrov, ko so kri popustili, pa je spet el na cesto in bil na stadionu deleen pravega

zmagoslavja. Toda ko so za njim pritekli ostali tekai, je odkrito povedal, da je zmagal z veliko

prevaro, in se je umaknil, amerika portna zveza pa ga je potem rtala iz svojega olimpijskega

motva.

To je moa tako potrlo, da je leto dni pozneje sklenil na maratonskem teku v Bostonu dokazati, da

vendarle zmore maratonski tek. Naredil je vse, da bi zmagal, stopala so mu krvavela, bil je isto na

koncu z momi, tik pred ciljem se je opotekal in hudo padel, skoraj nezavesten pa je vendarle na cilj

pritekel kot zmagovalec.

Na istih amerikih olimpijskih igrah je v maratonskem teku, ki je do takrat - posebno na ameriki

celini - postal e velika moda in preizkunja moate moi, nastopil potar s Kube, Felix Ca rjava I, kije v

Havani nekako zbral denar za ladijsko vozovnico na ameriko celino, preko katere je nato pe in s

pomojo voznikov tovornjakov le priel v St. Louis, kjer se je na startu pojavil v svoji isto "civilni"

obleki, ker druge pa ni imel, tik pred startom pa mu je kolega z Irske, kije prav tako tekel maratonski

tek, odrezal hlae nad koleni. Carjaval je vseskozi tekel popolnoma brez teav, se pogovarjal z

gledalci, spotoma ob cesti pa pobiral sadje In ga jedel. To je bilo zanj usodno, kajti blizu cilja bi zaradi

hudih elodnih krev skorajda odstopil, pa je vendarle vztrajal in se uvrstil na etrto mesto.

8

Kot so zapisali kronisti, so morali zmagovalcu tega teka Tomu Hicksu med tekom dajati injekcije, za

mo je pil tudi jajca s konjakom, na cilju pa so mu morali pomagati kar tirje zdravniki. V celoti je ta

maratonski tek konala le polovica tekaev, dmgo polovico pa sta ugonobila predvsem vroina in

vlaen zrak.

Zakaj se ljudje sploh odloajo za tako dolge teke in za takne neloveke napore?

lovek pa stremi za tem, da bi bil hitreji in viji, da bi dlje skoil in dlje vrgel portno orodje. Vedno

znova najde nove izzive.

Tako je nael tudi maraton, ki je e olimpijska panoga, preprian pa sem, da bo slej ko prej tudi tek na

100 kilometrov med olimpijskimi panogami. Nekatere ljudi takni izzivi pa zastrupijo in to delajo.

Meni se, na primer; e vedno zdi bolj tvegano ali noro iti plezat v Himalajo, kjer te lahko pobere plaz

ali pobije kamenje in kjer nisi odvisen samo od sebe in svoje pripravljenosti, ampak tudi od vije sile,

medtem ko pri mojem portu nisi tako zelo. Ultramaratoni so sicer zelo naporne zadeve, vendar so

kljub temu e vedno v mejah obvladljivega in so tudi varni.

e se teka seveda primerno pripravi nanje in e upoteva nekatera pravila, do katerih so se dokopali

maratonski teoretiki in praktiki.

Nasvet izkuenega tekaa zaetnikom,

ki bi se eleli ukvarjati s tem portom:

Trenirati je potrebno v vseh vremenskih razmerah,

saj so tudi tekme v vsekakrnem vremenu.

Konan je prvi pravi ultramaraton pri nas, tek po jadranski magistrali iz Portoroa v Ulcinj in nazaj: dr.

Sreko Bergant, Dare Erdeljc in Duan Mravlje na cilju v Portorou.

9

Trideset tiso korakov Ko sem e precej asa kar resno tekel in nastopal na ultramaratonih, mi je po nakljuju prila v roke

knjiga Janeza Pence "Trideset tiso korakov", ki sem jo sprva na hitro prelistal, jo potem natanno

prebral in jo pozneje e pogosto uporabljal kot tekaki brevir, dokler nisem na podlagi kar dolgoletnih

tekakih izkuenj priel do lastnih spoznanj.

Janez Penca med drugim pie v tej svoji knjigi:

"Popolni zaetniki naj vadijo v naslednjem vrstnem redu: najprej izmenino tekanje in hoja, potem

neprekinjeno tekanje, nato poasen intervalni trening z daljimi odmori in tekanje, naposled pa

poasen in razmeroma kratek neprekinjen tek, katerega dolino in hitrost iz tedna v teden postopno

poveujemo. Kdor se pol leta ali celo dlje ni ukvarjal z nikakrno portno ali rekreativno dejavnostjo,

naj izvaja tak zaetni program vsaj est mesecev. To je treniranje za pozneji trening.

Prvi mesec torej tekanje prekinjamo s hojo: 300 metrom tekanja sledi 100 metrov hoje itd.

Obremenjujemo se le toliko, kolikor nam dovoljuje trenutna pripravljenost. Vsak teden lahko

poveamo koliino tekanja in skrajamo prehojene razdalje. Skupno kilometrao vsak teden

poveamo za okrog pet odstotkov, vsak teden lahko tudi nekoliko zviamo hitrost oziroma

intenzivnost teka. Z vsako hitrostjo je treba tei najmanj teden dni, ele potem lahko poskusimo tei

hitreje. e je vadba utrujajoa, moramo zniati hitrost teka, razdaljo pa ohraniti. Vsak dan poskusimo

pretei enako razdaljo, eprav se v prvih tednih lahko odloimo, da obseneji enoti vadbe sledi

kraja, na primer petim kilometrom v torek sledita dva kilometra v sredo, hitrost pa naj bo obakrat

enaka. Naravnega razvoja nikakor ne smemo poskuati prehiteti, zaetni program moramo izvajati

najmanj est mesecev. S poasnim neprekinjenim tekom lahko zanemo ele tedaj, ko med tekom ne

hlastamo za zrakom. V zaetku je treba iskati ravne in mehke tekake povrine, na katerih se noge

manj utrujajo.

Preden pomislimo na maratonski nastop, bi morali est tednov brez teav tedensko pretei najmanj

po 110 kilometrov, in sicer tako, da bi vsak dan vadili, kakne dni nemara celo dvakrat dnevno. Tekli

naj bi izmenoma neprekinjeno poasi in hitro, po gozdnih poteh, na stadionu estkrat po 800 metrov

intervalno, dvakrat tedensko pa na daljih razdaljh, na primer 22 in 30 kilometrov neprekinjenega

poasnega teka. Obremenitev mora postopno naraati, vendar manj v obliki intenzivnosti, ki bi

lahko povzroila izrpanost.

Drugo leto treniranja," pie Janez Penca v knjigi "Trideset tiso korakov", "lahko tekmujemo na vsakih

pet do est tednov. Sprva naj bodo to cestni teki na 6 do 8 kilometrov. Pred tekmo vsaj tri dni ne

smemo poeti niesar, kar bi izrpavalo. Pred prvim nastopom v 42,2 kilometra dolgem teku si je

treba nabrati del izkuenj z dvema 15-kilometrskima cestnima tekoma in enim polovinim

maratonom. Povpreen maratonec naj ne nastopa prepogosto. V tretji sezoni treniranja lahko

nastopi v najve dveh maratonih, etrto leto pa na treh. Veina vrhunskih tekaev se odloi za dva do

tri maratone na leto, a navadno je le eden res pomemben.

Prvi cilj maratonskega krsta je pritei na cilj, drugi pa prispeti tja v im krajem asu. Razpoloenje na

startu nas ne sme zapeljati. Vso razdaljo moramo pretei v enakomernem ritmu. Prehitremu zaetku

se moramo odrei, ker nas lahko stane odstopa. e je vreme zelo vroe in vlano, je treba prvih nekaj

kilometrov tei poasneje, kot smo predvideli. Pozabiti moramo na dober rezultat.

10

Po napornih in dolgotrajnih tekih mora organizem okrevati. e do predzadnjega tedna maratonske

tekme preteemo na teden povpreno od 110 do 130 kilometrov, zadostuje prvi teden po maratonu

e 30 poasnih kilometrov teka po mehkih gozdnih in travnatih poteh. Naslednje tri tedne vsak teden

dodamo e 15 kilometrov. Noge so med 42-kilometrskim tekom po trdi cesti doivele dovolj hudega,

da jim lahko privoimo temeljito okrevanje. e organizmu ne damo poitka, se bo maeval s

kronino izrpanostjo in pokodbami."

Sprva sem se trudil trenirati po teh receptih, vendar sem kmalu ugotovil, da mora vsakdo trening vsaj

deloma prilagoditi sebi. Zdaj vem, da mora ultramaratonec trenirati v vseh vremenskih razmerah, pa

najsi bo de, sneg ali vetei; kajti tudi takni pogoji prinesejo vzdrljivost. Sam sem prakticiral trening

po razgibani pokrajini, ugotovil pa sem tudi, da asfalt ni problematien, br ko se ga navadi. Medtem

ko sam teem v copatih s tankimi in trdimi podplati, priporoam rekreativcem copate z mehkimi

podplati, ki blaijo udarce.

Nikoli nisem prakticiral intervalnih treningov, ampak sem vedno tekel po obutku, vasih hitreje in

vasih spet poasneje, kljub temu pa sem dosegal dobre rezultate.

Sam sem pred svojim prvim ultramaratonskim nastopom v Bielu pa tekel, kot sem tekel, po dveh

letih nastopanj pa sem si rekel, da bi hotel dosei kaken bolji rezultat. Prila pa je tudi jadranska

magistrala in pred tem tekom sem v knjigah prebral, da pravi portniki trenirajo dvakrat dnevno. Dve

leti ali dve leti in pol sem torej vstajal ob tirih zjutraj, tekel kakno uro, el v slubo, ki se je takrat

zaela zgodaj, ob estih ali sedmih zjutraj. Ko sem priel domov, sem spet tekel uro ali dve, poleg tega

sem takrat zidal e hio in vasih si nisem preoblekel niti majice, ko sem popoldne priel s teka, in

sem e pomagal zidarjem. Ta as sem toliko treniral, da sem zael verjeti sam vase. Ko toliko trenira,

sem si dopovedoval, mora biti dober Takrat sem na tekih na 100 kilometrov v resnici odlino tekel.

Potem pa sem ugotovil, da je to vendarle preve; ko sem el spat, si nisem dobro odpoil, ker sem

vedel, da bom moral vstati e pred etrto uro zjutraj in ob tirih e biti na cesti. Priel sem do

naslednje ugotovitve: e ima osnovno fizino pripravo - med 20 in 30 kilometrov teka na dan - in e

verjame vase, je to kar dovolj za solidne rezultate. Tako sem zael tei le enkrat na dan, 20 do 30

kilometrov, kar je popolnoma dovolj za to, kar delam jaz, saj gre za vzdrljivostni tek, na katerega sem

prilagodil svoj organizem.

11

Dva tiso kilometrov jadranskih cest Potem je prila jadranska magistrata, prvi v Sloveniji izredno odmeven Mravljetov ultramaratonski

tek. Tako velike razdalje dotlej menda e ni pretekel noben Slovenec - od severa do juga takratnega

jugoslovanskega morja - veina Slovencev pa tudi ni e nikoli sliala, da bi ljudje bodisi za lastno

zabavo bodisi celo na tekmovanjih tekli zdrema ve kot dobrih 42 kilometrov klasinega maratona.

Takrat pa so v asopisih brali:

V nedeljo, 18. aprila 1982 ob petih popoldne, so Sreko Bergant, Dare Erdeljec in Duan Mravlje po

osemnajstih dneh konali svoj 2000 kilometrov dolg maraton, kijih je peljal iz Portoroa po jadranski

magistrali do Ulcinja in nazaj v Portoro. eprav so pretekli vsak dan priblino 100 kilometrov, je vsak

od njih ta as shujal le za kakna dva kilograma.

Pobudnik tega teka Sreko Bergant, kije leto prej v desetih dneh pretekel 1000 kilometrov, torej vsak

dan po sto, nam je dejal, da je bil super maraton v Ulcinj in nazaj znanstven poskus, trije tekai pa

poskusni zajki: hoteli so dokazati Bergantovo teorijo o pravilnem prehranjevanju in polnokrvnosti

kot posledici takne prehrane, kar je po njegovem mnenju edini pogoj za dosego tako velikega cilja.

"Moj lanski tek so skoraj vsi vrednotili kot telesni podvig," je dejal maratonec Sreko Bergant, 52-letni

doktor in inenir kemije ter samostojni znanstvenik. "Izpeljal sem ga lahko izkljuno zato, ker sem si s

pravilno prehrano in rednim tekom pridobil polnokrvnost, brez esar niti lanski niti sedanji podvig ne

bi bil izvedljiv."

Trije fantje, poleg dr Berganta, doma iz Gameljnov pod marno goro, e 29-letni Duan Mravlje,

strojni inenir; doma iz Kranja in zaposlen v medvokem Donitu, ter Dare Erdeljec, 32-letni socialni

delavec iz Grosupljega, zaposlen v tamkajnji osnovni oli, so se spoznali na enem od slovenskih

maratonov in se navduili nad zamislijo o teku z enega konca jugoslovanskega morja na drugega.

Polni optimizma so stekli iz Portoroa v spremstvu prirejenega kombija, ki ga je vozila Erdeljeva ena

Irena, in kombijo z avtomobilsko stanovanjsko prikolico, ki ga je vozil ofer portoroke Droge Janez

Mole. Toda kolikor bolj so se bliali jugu Istre, toliko bolj je plahnel njihov up: Dare Erdeljec se je s

tekom ukvarjal manj kot eno leto in je za pripravo na ta supermaratonski tek pretekel vsak dan

priblino 14 kilometrov, Duan Mravlje, katerega je zael tek veseliti pred nekako tremi leti, je

pretekel zadnjih nekaj mesecev vsak dan po 30 kilometrov, Sreko Bergant, ki za lastno zabavo tee

e nekako 20 let, pa je zadnje mesece tekel - tako kot zadnjih nekaj let - priblino eno uro na dan.

Zdaj pa je bilo treba naenkrat tei kar nekako dvanajst ur na dan! In naslednji dan spet. In dan

pozneje prav tako. In e veliko dni zapored tako.

Vsi trije so e nekajkrat sodelovali na obiajnih maratonskih tekih na 42 kilometrov in na

supermaratonih na 100 kilometrov. Vendar je to trajalo en sam dan, naslednji dan so lahko e

poivali, e se jim je zahotelo. Zdaj pa je bilo treba naslednji dan spet vzeti pot pod noge ne glede na

morebitne rane, utrujenost, ouljenost, bolezen ali nerazpoloenost.

Pred zaetkom tega supermaratonskega teka je tekaem pravila e enkrat razloil prof. Friderik

orga, predvojni jugoslovanski prvak in rekorder v teku na 800 m: ele po prvih 10 kilometrih jim

lahko spremljevalci prvi ponudijo okrepilo, potem pa vsakih 5 do 10 kilometrov. Prof. orga, kije

tekae spremljal do Ulcinja in nazaj v Portoro, je sproti izraunaval hitrosti, ase in razdalje, tako da

so rezultati tudi s te strani neoporeni.

12

Na cilju prve etape v Pulju, ni nihe od treh tekaev niti pomislil na to, da bi odnehal. Vsi trije so bili

sicer utrujeni, vendar ne toliko, da bi obupali.

Naslednji dan, ko so tekli iz Pulja po vzhodni strani Istre proti Reki, pa se jim je pokazala nadloga: po

ozki cesti, prepolni motorizacije, so jih tovornjaki pogosto tako tesno prehitevali, da so se tekai

vekrat udili, kako so lahko iz te prometne gnee sploh odnesli celo koo.

Blizu Reke se je zaela kazati utrujenost miic in ko so naslednje jutro pred peto uro vstali, so bili

komajda sposobni hoditi, kaj ele tei. Ta, tretja etapa je bila na vsej dolgi poti najteja za vse tri,

Duan Mravlje pa je to in e naslednji dve etapi preivljal kot najhujo krizo svojega ivljenja.

V esti etapi, tam nekje pred Dubrovnikom, pa je kriza popustila in predvsem Duanu so zrasla krila in

zael je nabirati dodatne kilometre. e zjutraj se je odlepil od obeh sotekaev in v svojem, hitrejem

tempu stekel proti cilju tistega dne. Na dnevnem cilju v Dubrovniku je bil tako spoit, da je pozno

popoldne e nekajkrat v spremstvu sodnika in oferja, ki sta se peljala poleg, tekel okrog mesta in si

tako nabral dodatne kilometre.

Na poti proti Ulcinju so se trije tekai prvi del poti hranili tako, kot je svetoval Sreko Bergant: jedli so

predvsem ribe, najve iz ploevink in kozarcev, in mastne jedi, pili pa vsak dan po nekaj kozarcev

morske vode z dodatki limonovega soka, sadne sokove in mleko. Obasno so se prehranjevali tudi

isto "normalno", vendar spet predvsem z darovi morja, ki so si jih v najveji meri privoili zveer; ko

je z njih padlo breme priblino 100 kilometrov. Vsak veer so - kar je bilo za tiste ase presenetljivo -

spili tudi po nekaj steklenic piva ali nekaj vejih kozarcev vina, med tekom pa ez dan vekrat srknili -

kar je bilo za tiste ase e bolj nenavadno in e kar osupljivo - kozarek ganja.

Zadnje etape proti Ulcinju so bile za vse najlepe, e je tako naporno pot sploh mogoe imenovati

lepo. Pred seboj so imeli svetel cilj - 1000 preteenih kilometrov in najjunejo toko na svoji poti,

poleg tega pa vsi e izredno dobre ase, ki so jih dosegali po krizi prve polovice teka proti jugu.

Duan Mravlje, ki je z veliko prednostjo in z velikim pribitkom kilometrov prvi pritekel v Ulcinj, se je

na mivkasti plai sredi mesta vrgel v hladno morje, odprl s tem kopalno sezono, kot so isti veer

komentirali domaini, in si nakopal manji prehlad, ki se ga vse do doma ni popolnoma otreseI.

Po slavnostni veerji v Ulcinju, ko so bili na mizi zobatci in brancini, peena jagnjetina in e kaj, so trije

muketirji e naslednje jutro ob petih po isti cesti, kot so bili prili, stekli proti domu.

Medtem ko je tekae na poti do Ulcinja ve dni spremljala vroina s soncem, katerega se nenavadni

popotniki niso mogli popolnoma ubraniti in jih je precej mono opeklo, so jih akale nazaj grede

drugane nadloge: ponekod je bil izreden mraz, vekrat jih je pral de, tovornjaki so jih pogosto

obrizgali z umazano deevnico s ceste, mona burja, posebno pod Velebitom, je grozila, da jih bo

odpihnila bodisi s ceste v prepad bodisi pod kolesa monih kamionov, ki so jim spuali smrdljive

izpune pline pod nos in v pljua, burja pa je bila obasno celo tako mona, da je prevraala

stanovanjske prikolice s ceste.

Vsak kilometer; ki so ga pretekli proti domu, je bil dolgoasneji od prejnjega. Poznali so vsak kraj ob

cesti, vsak zaliv jim je ostal v spominu izpred nekaj dni, vsak klanec se jim je tedaj postavil na glavo.

Vzponov in spustov je bilo po mnenju sodnika orge na tej poti do juga in nazaj toliko, da bi iz njih

gotovo sestavili viino Mount Everesta.

13

Na tem drugem delu poti je bilo Duanu Mravljetu e huje kot njegovima tovariema. Od jutra do

veera je namre tekel popolnoma sam, vsakih nekaj kilometrov pa ga je "servisiral" ofer Janez

Mole, ko mu je postregel z nekaj poirki napitka ali griljaji hrane, ki si je je Duan zaelel, nato pa je

spet tekel naprej. Tiso kilometrov je bil popolnoma sam s cesto, eprav so mimo njega vigali

avtomobili, mu hupali, iz njih pa so mu mahali ljudje. Prestavljal je noge in tekel, tekel...

Kot so pozneje povedali trije supermaratonci, je vsak od njih veliko premiljeval, vendar nihe ni bil

sposoben zgoenih misli, ki bi jih poglabljal in nemara oblikoval kakne izredne misli ali zakljuke.

Misli so jim preskakovale; kadar jim je bilo teko, kadar so imeli domotoje, kadar so premiljevali o

smislu in nesmislu tega podviga, so jim prile solze v oi, ne da bi seveda druga dva to videla;

nekajkrat se je vsak zasmilil samemu sebi, ko se je zazdel tako izgubljen med tevilnimi monimi

stroji, ki so brzeli mimo. Vendar je e naslednji trenutek hotel vsak od njih dokazati samemu sebi in

vsem drugim, ki so vedeli za njegovo odloitev, kje so meje lovekove oziroma njihove in njegove

lastne zmogljivosti.

Polnokrvnost ? eprav je bil takrat Sreko Bergant preprian, da jim je ta podvig uspel predvsem zaradi njihove

polnokrvnosti, ki so jo dosegli s prehrano iz morja, Duan Mravlje zadnjih pet dni teka proti domu ni

spil niti kapljice morske vode, prav tako so se mu uprle ribe iz konzerv in kozarcev in je jedel

popolnoma obiajno hrano, moi pa mu kljub temu niso niti malo popustile. e ve - vedno

monejega se je poutil, enako hitro je meril kilometre kot nekaj dni prej.

Temu se ne udim," je takrat rekel dr Bergant. "Akumulator; napolnjen z elementi in konstnimi

snovmi iz morja, se ne izprazni tako hitro; praznjenje lahko traja celo eno leto."

Sreko Bergant je bil takrat preprian, da so supermaratonci dosegli tak uspeh predvsem zaradi

ustrezne morske prehrane. Vendar je Duan Mravlje, ki je najmanj upoteval njegova navodila, tekel

bistveno hitreje kot druga dva, ki sta se prehranjevala bolj iz morja; vendar je pred tem tekom Duan

treniral bistveno ve kot druga dva. Sreko Bergant je bil spet preprian, da samo zaradi treninga ni

mogoe prestati toliknih naporov, ne da bi lovek imel kakne posledice, in da se je treba zahvaliti

predvsem pravilni morski prehrani in ele potem vsemu drugemu za tako velik uspeh, kot so ga v

osemnajstih dneh dosegli trije slovenski fantje.

Triinsedemdesetletni atletski sodnik prof. Friderik orga je na ciljni rti v Portorou podpisal zapisnik,

v katerem so bile zabeleene doline, ki so jih na tem teku pretekli trije tekai: 30-letni diplomirani

strojni inenir Duan Mravlje 2002 kilometra, dr in. Sreko Bergant, star 51 let, 1710 kilometrov in

prosvetni delavec Dare Erdeljec, star 32 let, 1620 kilometrov.

e med tekom po jadranski magistralije Duan Mravlje zael prihajati do isto osebnih spoznanj s

podroja do takrat e popolnoma neraziskanega ultramaratonskega teka. Na dolgo pot je odel pod

vplivom dr Berganta, kije trdil, da lahko lovek premaga najveje napore samo s pravilno prehrano, ki

mora biti izkljuno iz morja. e po nekaj dneh, ko se mu je taka hrana uprla in ko poleg tega ni

pokazala ne pri njem in ne pri njegovih sotekaih nobenih praktinih uinkov, se je zael

prehranjevati natanno tako, kot se je pred tem v normalnem ivljenju. Na cilj je priel z veliko

prednostjo kilometrov, popolnoma nepokodovan in ni bolj utrujen kot sotekaa.

14

"Preprian sem,"je kmalu zatem dejal Duan, "da supermaratonec - enako kot drugi portniki, ki se

izrpavajo na tekmah - potrebuje vsestransko pestro prehrano, napornih treningov pa ne more

nadomestiti nobena hrana, kot meni dr Bergant."

Tako je torej ta tek videl novinar Precej pozneje je Duan natanno analiziral svoj prvi

ultramaratonski podvig, na katerem je priel do prvih velikih ultramaratonskih izkuenj.

Pred tem dogodkom sem e tekel na 100 kilometrov in si zamislil tek po Jugoslaviji, eprav nisem

isto natanno vedel, kje bi tekel. V nekem asopisu sem nato prebral, da namerava dr Sreko

Bergant pretei jadransko magistralo. Sreala sva se in se dogovorila, da bi s skupnimi momi to

organizirala. Z nama je potem el e Erdeljec, ki je sprva hotel biti samo spremljevalec, potem pa se je

odloil tei.

S skupnimi momi smo potem organizirali tek, e pred tem pa me je dr Bergant preprial o svojem

nainu prehranjevanja izkljuno iz morja in o pitju morske vode, kar naj bi pomagalo premagovati vse

napore. Dobili smo nekaj pokroviteljev, nekaj denarja pa so primaknili iz nekaknega republikega

sklada za inovacije, kajti dr Bergant je svoje prehranjevanje prijavil kot inovacijo. S seboj smo imeli

samo dva spremljevalna avtomobila; jaz sem preskrbel enega s prikolico, Erdeljeva ena pa je la z

drugim avtom.

V zaetku smo poskuali tei skupaj, pa ni lo. Takrat smo vsi trije e pridno jedli ribe iz konzerv in

kozarcev in pili morsko vodo, po nekaj dneh teka pa mi je bilo tega dovolj, ker se mi je vse skupaj

upiralo in sem se po tej hrani in pijai slabo poutil. Dr Bergant seveda od svoje metode ni odstopil,

vendar se je vsak dan nekoliko pritoeval, e da je pojedel premalo rib, drugi spet preve, nekega

dne da ni kolerabe (ali drugane zelenjave) in da mu zaradi tega tek ne gre, kot bi bilo treba.

Sam sem takrat sklenil, da bom zael isto normalno jesti, in sem to tudi storil. Vsak dan sem tekel

naprej do kraja, kjer smo se bili dogovorili, ali pa sem tekel do estih ali sedmih zveer, potem sem se

ustavil in akal. Kadar drugih dveh tekaev s oferjem nikakor nisva doakala, sem sedel v avto, ki ga

je vozil ofer; in odpeljala sva se nazaj do onih dveh. Povedala sva jima, do katerega kraja sem tekel in

se torej do tja lahko vsi skupaj peljemo, ker je eden od nas pretekel to razdaljo. Naslednji dan pa smo

vsi trije zaeli tei od tam, kjer sem jaz prejnji dan nehal. Tako sem takrat jaz edini pretekel celotno

magistralo.

Vendar bi se vsaj na prvi pogled zdelo, da teorija dr Sreka Berganta le ni tako iz trte izvita. Preden se

je dr Bergant odpravil na 2000-kilometrski tek po jadranski magistrati, se je odloil na Gorenjskem po

etapah pretei 1000 kilometrov v desetih dneh, vsak dan po 100 kilometrov. Bergant jih je takrat

pretekel, Mravlje, ki se je tudi odloil za ta podvig, pa je po drugem tekakem dnevu odstopil.

Dr Bergant je imel pri vsakem svojem tekakem projektu svojo teorijo; pred tekom na 1000

kilometrov je govoril, da je tek v bistvu kotaljenje, da je to optimalen tek. Ve ali manj sva v zaetku

teka na 1000 kilometrov tekla ves as skupaj in neprestano me je opominjal, naj pristajam im bolj na

petah, da bi se potem pretehtal na prste in se odrinil. Taknega teka nisem bil navajen in po dveh

dneh se mi je tako vnela pokostnica, da me je grozno peklo, ker je bila obremenitev napana, in

preprosto nisem mogel ve tei. To je bila izkunja, da ne more kar tako spreminjati tehnike teka.

Zato sem odnehal, tri dni poival, potem pa sem med Bergantovim tekom kljub boleinam pretekel

fenomenalnih 175 kilometrov v 24 urah. Takrat je bilo teh 175 kilometrov zame bomba - krono

progo sva imela iz Preddvora skozi Penino, Cerklje in enur, 50-kilometrski krog, ki naj bi ga

15

pretekla dvakrat dnevno in Bergant je to v resnici opravil. Sam pa sem, kot e reeno, kljub vneti

pokostnici postavil svoj rezultat 175 kilo-metrov v 24 urah. Za tak 24-urni tek sem se odloil, ker sem

se prej dobro pripravil na tek na 1000 kilometrov, pa sem si rekel, da bom vsaj nekaj tekel, da si ne

bom oital, da kljub treningu nisem isto ni naredil.

Takrat sem e marsikaj vedel o maratonskih in ultramaratonskih tekih in prebral marsikaj o tem

portu, ki lahko postane nain ivljenja. Kar pogosto sem se vraal k Janezu Penci in njegovi knjigi

"Trideset tiso korakov". Kolikor me e sam tek ni dovolj spodbujal, me je k takemu nainu ivljenja

e ta knjiga.

"Maratonski tek je izziv, pogled vase in preskus testa, iz katerega smo zgneteni," pie Janez Penca tej

v svoji knjigi o pripravah na vrhunske doseke v maratonu. "Z vsestransko veurno obremenitvijo

vrste telesnih mehanizmov pa lahko tistega, ki ne zna ukrepati pravilno, neusmiljeno kaznuje.

Marsikoga je prva grenka izkunja pregnala nazaj v sedei ivljenjski slog. 42,2 kilometra dolg cestni

tek je lahko le cilj dobro pripravljenega tekmovalca. Veini ostalih tekaev pa veliko ve kot nastop v

maratonu pomeni maratonski trening, to je zmerno hiter; neprekinjen in reden vsakodnevni tek.

Zanje je primerneja razdalja polovini maraton. A vsega tega se ne bi smeli lotevati brez znanja o

delovanju svojega organizma in o nainu vplivanja nanj s treningom. Pridobivanje teoretinega znanja

o treniranju vzdrljivostnega teka je ozaveanje

Za zdrav nain ivljenja in vzgajanje posluha za lastni organizem. Maratonski tek je veliko ve kot le

trmasto postavljanje ene noge pred drugo. To je pogodba med telesom in voljo, ki jo lahko sklene le

dobro pouen teka."

Prvi, ki je zaslutil razsenosti vzdrljivostnega teka tudi onkraj vzdrljivostnega treninga, je bil

Novozelandec Arthur Lydiard, trener mnogih svetovnih in olimpijskih zmagovalcev. Lahkoten tek,

jogging, je zael priporoati ljudem vseh starosti in obeh spolov, ko je iskal uinkovit nain treniranja

vrhunskih tekaev na srednje in dolge proge. Odkril je, daje z dolgotrajnim tekom hkrati s svojimi

varovanci postal tako vzdrljiv, daje zlahka prenaal napore najzahtevnejih tekmo-vanj, tudi

maratonskih nastopov. Ugotovil je, da se mu je mono znial srni utrip in da so ga delo, raziskave in

tek manj utrujali.

Specialisti portne medicine in fiziologije napora, pie Penca, so pod drobnogledom preiskali

vzdrljivostni tek in ugotovili, da je skupaj s tekom na smueh najbolja in najmanj tvegana dejavnost,

s katero razvijamo uinkovito srce. lovek danes ne potrebuje kdo ve kako monih miic, ampak

krepko srce in prono oilje, ki sta zmona prenaati stiske, v katere nas sili spremenljivost sodobnega

ivljenja. Glavni mehanizem lovekove ivljenjskosti je kisikov transportni sistem, njegov

najpomembneji len pa srna miica. Nemki strokovnjak za tek Ernst van Aaken je dejal: "Tekai

ivijo od zraka, ne od hrane."

Osnova za vrednotenje uinkovitosti kisikovega transportnega sistema je maksimalni volumen kisika,

ki gaje lovek sposoben porabiti v eni minuti. im ve kisika porabi v asovni enoti na kilogram

telesne tee, tem veja je njegova aerobna mo. Na podlagi maksimalne porabe kisika lahko

napovedujemo mone doseke v maratonskem teku. In ker so maratonci skoraj stoodstotno varni

pred boleznimi srca in oilja, so o teku zaeli razmiljati tudi kot o moni zaiti pred temi boleznimi in

konno celo kot o zdravilu po srnem infarktu.

16

Bolezni srnih il so najveji ubijalec mokih v tehnoloko razvitem svetu. e pred tridesetimi leti so

odkrili pozitivno zvezo med napornim telesnim delom in relativno varnostjo pred srnimi boleznimi.

Vzdrljivostna vadba hromi dejavnike tveganja koronarne srne bolezni, kot so kajenje, debelost,

visok srni pritisk, maobe v krvi in bolezen v rodu. Znano je, da ivahna aerobna dejavnost mokih

srednjih let, ki svoj poklic opravljajo sede, zmanjuje pogostnost bolezni srnih il. Raziskave so

pokazale, da moramo organizem redno obremenjevati najmanj trideset minut hkrati, pa tudi to, da je

zaita pred srno boleznijo tem uinkoviteja, im naporneja je aerobna obremenitev. Vendar ta ne

sme segati ez zgornjo mejo funkcionalnega ravnovesja, to je intenzivnosti, ki zahteva ve kisika, kot

ga lahko preskrbi kisikov transportni sistem. Pri taki obremenitvi vsi delujoi organi zahtevajo ve

kisika in telo se dolgorono prilagodi tako, da ustvarja nove kapilare ne le v miicah, ampak tudi v

organu, ki je glavni razsodnik lovekove aerobne vzdrljivosti, v srcu.

V srni miici se poveajo koronarne arterije, ki se pri ljudeh s sedeim ivljenjskim slogom kaj rade

zoijo in zaradi mastnega arterosklerotinega materiala ob krvnem strdku celo zamaijo. Dobro

prekrvavljena in krepka srna miica zase potrebuje manj kisika, kot ga vanjo lahko pride s krvjo. To je

varovalna rezerva, ki srno miico iti pred nevarnostjo nenadnih telesnih naporov in stisk.

Vzdrljivostni trening tudi rahlo zniuje krvni pritisk, kar lahko skoraj za tretjino zmanja tveganje

srnega infarkta s smrtnim izidom. Aerobna vadba povzroa, daje kri manj lepljiva in zmanjuje

monost tromboze, izboljuje pa tudi odstranjevanje maob iz krvi. Aerobni trening lahko koristi tudi

pri blagi sladkorni bolezni, ker izboljuje tolerantnost za sladkor. Zato ni nenavadno, da so pred

odkritjem insulina sladkorno bolezen zdravili tudi z gibalno dejavnostjo.

Zdravemu telesu torej nenehno prizanaanje s telesnimi napori dolgorono le koduje. Rekreativni

tekai kmalu spremenijo svoj ivljenjski slog, v katerem ni ve prostora za kajenje, uivanje alkohola

ali preobjedanje. Tek loveka zdravstveno ozavea.

Toda kdor se dolga leta ni ukvarjal z nobenim portom, mora zaeti previdno, nekateri pa sploh ne bi

smeli zaeti. Vasih celo zdravstveni pregledi treniranih maratoncev odkrijejo telesno hibo, ki

izkljuuje naporno telesno dejavnost. Trenirati moramo v mejah svojih zmonosti. Dobro poutje na

treningu e ne pomeni, da smo popolnoma zdravi. Zato mora prihodnjega tekaa najprej temeljito

pregledati zdravnik in presoditi, kako zahtevne vadbe naj se loti.

Avstrija po dolgem Potem ko so trije slovenski superatleti konali tek po jadranski magistrali od Portoroa v Ulcinj in

nazaj, se je v Avstriji porodila zamisel, da bi tudi tam pripravili kaken tak tek, ki bi el z enega konca

drave do drugega. Tako so se tirje tekai, med njimi Duan Mravlje, poleg njega pa e Anglea Dave

Goodwin, 36, in Brian Harney, 37, ter Avstrijec Edgar Pattermann, 54, od katerih je bil najmlaji

Mravlje, star takrat 30 let, odloili pretei z enega konca Avstrije na drugega, torej 750 kilometrov v

sedmih dneh.

"Za ta tek sem se pripravljal poldrugi mesec," je na cilju v Rustu prve junijske dni leta 1983 dejal

Duan Mravlje, "vendar sem letos do zaetka tekme pretekel le kaknih 500 kilometrov. V prvi etapi

smo se morali spoprijeti s tremi gorskimi prelazi, ki imajo nadmorsko viino ve kot 2000 metrov.

Poleg naporov, ki so nam jih povzroali hudi vzponi, je bilo tudi izredno mraz, saj je sneilo in

deevalo. Vendar sem tiri etape od Bregenza do Leoganga pretekel brez teav in sem na dnevni cilj

vedno prihajal dve uri pred ostalimi, eprav se je po prvem dnevu vreme spremenilo. Postalo je vroe

in nikoli ni bilo manj kot 32 stopinj."

17

Iz Bodenskega jezera na zahodu Avstrije so

ultramaratonski tekai zajeli jezersko vodo

in jo na vzhodu drave zlili v Neidersko jezero.

V peti etapi pa je imel Mravlje precejnje teave zaradi bolein v kolenih, ki so ga spremljale tudi v

esti etapi od Hieflaua do St. Aegyda am Neuwalde. Kot prvi je Duan pritekel tudi na vmesni cilj

sedme etape v Hirtenberg, kjer so mu priredili e poseben sprejem, kajti tu ga dobro poznajo, saj je

rekorder 150 kilometrov dolge proge v tem kraju. Potem so tirje tekai pretekli e zadnji del poti do

Rusta ob Neiderskem jezeru.

V sedmih dneh so torej tirje tekai pretekli okrog 750 kilometrov. Duan Mravlje je za celotno pot

porabil priblino 75 ur Tek je konal priblino deset ur pred Pattermannom.

"Za tak tek ni dovolj biti samo dober teka, kar sta dokazala Anglea, ki sta najbolja tekaa na Otoku.

Biti mora vzdrljiv, biti mora borec, kajti proti snegu, deju in vroini se ne more bojevati le kot

teka. Pravzaprav mora biti kot boksar poznati mora vse udarce, e hoe zmagati," je na cilju

povedal Mravlje.

Ta tek se je zael 29. maja 1983 v Bregenzu ob Bodenskem jezeru, ko so tirje tekai zjutraj ob osmih

iz tega jezera zajeli vodo, jo potem prepeljali na drugo stran Avstrije in jo 4. junija pozno popoldne

zlili isto na vzhodu drave v Neidersko jezero. Vsaka od dnevnih etap je bila dolga priblino 100

kilometrov - najkraja 88 ter najdalji 119 in 121 kilometrov, pod 100 kilometh pa sta bili samo dve.

Posebej je treba omeniti, da so v ast Duana Mravljeta na vmesnem cilju zadnje, sedme etape

pripravili poskunjo piva, ele potem so tirje tekmovalci startali za zadnjih 50 kilometrov, kolikor je

e od tod do cilja v Rustu ob Neiderskem jezeru.

18

Le nekaj mesecev pred tem je bil Mravlje prav tako v Avstriji in celo v enem od teh krajev, skozi

katere je zdaj tekel od zahoda do vzhoda drave. Rei bi bilo treba, da je takrat v Hirtenberg priel,

videl in zmagal. In e ve - postavil je nov svetovni tekaki rekord na 150 kilometrov.

Na tem supermaratonu so sodelovali znani tekai na najdalje proge, kot so Mike Newton iz Velike

Britanije, kije svetovni prvak na 200 in 300 kilometrov, Helmut Urbach iz Nemije, ki je estkratni

zmagovalec najbolj znanega 100- kilometrskega teka v vicarskem Bielu, njegov rojak Karel

Baumgartner, ki je bil ve let svetovni prvak v teku na 150 kilometrov, in e ve drugih.

Po prvem 50-kilometrskem krogu je bil v vodstvu Britanec Patrick Make s asom 3:10:23, po drugem

pa Nemec Urbach s asom 7:34:07. Na cilj je vendarle prvi pritekel Duan Mravlje z neverjetno skoraj

120-minutno prednostjo pred drugouvrenim Britancem Newtonom. Duan je progo pretekel v asu

12:33:00 in s tem dotedanji svetovni rekord izboljal za deset minut.

"Pred tekmo so prireditelji gledalcem predstavili vse svetovno bolj znane maratonce," je po konani

dirki povedal Mravlje, "za katere so bili prepriani, da bodo na koncu v vrhu in med katerimi bi bilo

treba iskati zmagovalca. Sam sem se poutil popolnoma izgubljenega, saj me nihe ni poznal in me

tudi nihe od novinarjev ni ni vpraal.

To je bil zame poseben motiv, saj pravzaprav nisem imel kaj izgubiti. Zato sem se odlono pognal na

progo.

Tek je bil na kroni 50 kilometrov dolgi progi, e v prvem krogu pa sem tekel vseskozi ob favoritih

Urbachu in Baumgartnerju e takrat so se, kot sem izvedel po konani tekmi, nekateri zaeli

spraevati, kdo je ta teka, ki ima na majici napis Donit. V drugem krogu, med 50. in 100. kilometrom,

so e zaeli vzklikati "Bravo" in "Jugo Donit", na cilju pa sem bil prava senzacija, saj nihe niti v sanjah

ni priakoval, da bo zmagal neki popolnoma neznani teka. Organizatorji tekme so me takoj po

prihodu na cilj 150-kilometrskega teka nagovarjali, da bi dirko nadaljeval in tekel e 50 kilometrov,

tako da bi jih pretekel 200, saj so takrat registrirali ase na 50, 100, 150 in 200 kilometrov, in da bi

nemara postavil svetovni rekord e na 200 kilometrov, vendar takrat za ta podvig nisem bil psihino

pripravljen."

Leto 1983 je bilo za Mravljeta eno od boljih v njegovi tekaki karieri. Po dveh izvrstnih uspehih na

tekih v Avstriji je le malo pozneje v isti dravi slavil e enkrat, ko je zmagal v teku na 100 kilometrov.

Takrat se je v avstrijskem Brucku na startu 100-kilometrskega ultramaratonskega teka zbralo ve kot

1200 maratoncev iz osmih evropskih drav, eprav je proga v Brucku znana kot ena tejih na svetu.

Mravlje je bil veji del dirke na elu in ko je bilo e popolnoma jasno, da to tekmo dobiva - tik za njim

pa je tekel Sandro Selman, ultramaratonec iz Prijedora (kije bil takrat v isti dravi kot Kranj, v

Jugoslaviji) - je Mravlje napravil portno potezo leta: Selmana je nekaj deset metrov pred ciljem prijel

za roko in tako sta z roko v roki oba kot zmagovalca pritekla skozi cilj v asu 8 ur in 39 minut, medtem

ko je tretjeuvreni za njima zaostal za pol ure.

19

partatlon Vrhunec Mravljetovega portnega leta 1983 je bil vsekakor partatlon, 250 kilometrov dolg tek brez

odmora med Atenami in parto v Griji. Angleki poslovnei iz Grije in grka atletska zveza so ga

priredili v spomin na dogodek iz antine zgodovine, ko je vojak Filipedes v vlogi vojakega kurirja

leta 490 pred Kristusovim rojstvom tekel iz Aten v parto, da bi partance prosil za pomo v obrambi

pred Perzijci.

Duan si takrat e ni mogel privoiti svojega spremstva, ki je posebno na tako naporni dirki nadvse

pomembno in skoraj nujno. Nenavadno bi bilo, da na partanski tekmi od tekmovalcev ne bi zahtevali

partanskega obnaanja, ki ga vendarle lahko nekoliko omili dobra spremljevalna ekipa. Tako so

organizatorji predvideli pijao za tekmovalce le na vsakih pet kilometrov in kdor ni imel svojega

spremstva, je bil pa odvisen le od tega, kar so ponujali v teh obcestnih okrepevalnicah. Na teka se

je takrat dogovoril in se pridruil nemki ekipi, kateri je njeno veleposlanitvo dalo na voljo

spremljevalni avto. Tisti avto je servisiral Duana in nemkega tekmovalca, njihova novinarka, ki je

bila v spremstvu, pa je pisala tako o Nemcu kot o Slovencu.

Potem ko so za preizkunjo spomladi leta 1983 poslali na dolgo pot med Atenami in parto nekaj

atletov in spremljevalcev in ko se je poskus popolnoma posreil, se je grka lahkoatletska zveza kar se

da potrudila, da bi temu tekmovanju dala uradni znaaj, e bi bilo le mogoe najti sponzorje, ki bi

prevzeli organizacijske stroke. Skoraj v hipu so jih nali: 48 britanskih in grkih podjetij, najveji del

ugledne tvrdke, se je potem mono potrudilo, da bi organiziralo to spektakularno tekmovanje. Ti

sponzorji so iz svojih vrst izbrali 13 ljudi za koordinacijski komite z Angleem Mikom Callagha- nom na

elu, ki so storili vse, da ne bi niesar pozabili in da bi bila svetovna premiera tega uItrateka velik

uspeh. Razposlali so razpis in povabili najbolj znane ultramaratonce.

Zveer 26. septembra 1983 so tako v nekem atenskem hotelu z ve zvezdicami akali tekae, da se

dokonno registrirajo, kajti tekmovalna pravila so predpisovala, da morajo biti udeleenci tega dne

zveer v Atenah; pred zaetkom tekmovanja so namre organizatorji nartovali obseen program.

V ponedeljek, 26. septembra, so tekae vpisali na startni seznam, jim razdelili startne tevilke in jih

peljali na sprejem, kije bil od estih do desetih zveer Prijavilo se je 51 tekaev iz 12 drav; tisti

ponedeljek je bilo v Atenah 44 tekaev - med njimi tudi ena tekaica iz enajstih drav. Ni pa bilo, na

primer; poljskih tekaev, ki se jim je spet nekaj zataknilo e v njihovi domovini.

partatlon je vsako leto septembra,

ko je v Griji e vedno poletna Sredozemska

vroin, ki tekmovalcem pije moi

20

Naslednje jutro ob 8. uri so vse tekmovalce odpeljali iz hotela na ogled celotne proge, zveer pa je

bila skupna veerja z upanom parte in prenoevanje v parti.

V sredo, 28. septembra, ob 10. uri, so vsi prili nazaj v Atene in bili ob 19. uri na sprejemu v klubu

tujih novinarjev, e naslednji dan, v etrtek, 29. septembra, so se vsi skupaj odpeljali na ogled Aten in

imeli opoldne sprejem pri atenskem upanu, ob 14. uri sprejem in kosilo v zasebni rezidenci

predstavnika britanskega veleposlanitva v Atenah, ob 16. uri pa so se skupaj vrnili v hotel, kjer so

imeli ob 18. uri intervjuje.

Vse to je bilo sicer dobro miljeno, vendar bi dan pred tekmo tekaem bolj koristil poitek kot

naporen program sprejemov in ogledov.

V petek, 30. septembra, ob 6. 30, se je zaelo zares, ko so tekmovalce in spremljevalce odpeljali na

star olimpijski stadion, kjer je bil tono ob 7 uri start prvega partatlona '83. Tam je bilo vse na mo

resno. Pred starim stadionom, na katerem so bile leta 1896 prve olimpijske igre nove dobe, so se

ultradolgoprogai zbrali na tekmovanju, ki je postavilo nova merila. Uniformirana godba je zaigrala

grko himno, nato je odjeknil startni strel.

Druina, ki so jo spremljali policaji na motorjih, da bi tekae varno pripeljali skozi gost atenski

promet, se je pognala v ivahnem tempu. Kaknih 12 kilometrov je lo skozi oblake izpunih plinov in

industrijski smrad, preden so tekai prili na staro deelno cesto proti Korintu, ki jih je nato peljala ob

morski obali, kjer je lahen vetri z Egejskega morja poskrbel za boljo kakovost zraka.

Tekmovalni predpisi so doloali, da je individualno oskrbovanje tekaev dovoljeno ele po prvi

kontrolni toki, pri 84. kilometru, nekoliko za Korintom. Do tam so se ultratekai smeli oskrbovati

samo na uradnih poivaliih, ki so bila postavljena vsake tiri do est kilometrov ob progi.

Nadalje so pravila predpisovala, da morajo tekmovalci tiri kontrolne toke pretei v doloenem asu;

e bi ta as presegli, bi se morali posloviti od nadaljnjega tekmovanja. Do prve kontrolne toke za

Korintom so morali pritei najpozneje v enajstih urah.

Proga do tja je najprej potekala po atenskih ulicah z gostim prometom, nato dalje v Eleusih, kjer je

bilo treba premagati 150 metrov vzpona, potem je la proga skozi Megaro v Korint in prek

znamenitega prekopa do prve izloilne toke, kot se je to imenovalo. Celotna pot do tja je potekala

po asfaltu in betonu. Vreme je bilo poletno vroe, sonce je galo, valovi v zalivu Salamisa so se

bleali v zeleno modrem radostnem spektru barv, rahel vetri je vel prek ceste, kar je dobro vplivalo

na tekae.

Spremljevalci so ta prvi del proge sklepali stave, v kaknih asih bodo posamezni tekmovalci in e

predvsem favoriti prili do prve kontrolne toke in v kaknem vrstnem redu. Imena kot Mike Newton,

Gerard Stenger, Bertil Jarlacker, Alan Fairbrother; Edgar Pattermann, Daniel Coffey in edina enska na

tej tekmi, Eleanor Adams, so bila znana in uspena na sceni 6-dnevnih in 24-urnih tekov.

Na cesti je bil Angle Patrick Make, kije klasini maraton tekel v asu 2:22:30 in ki je imel tudi e v

ultramaratonih lepe uspehe. Na cesti je bil Grk Yiannis Kouros, ki je bil prav tako zelo hiter in je

maraton tekel v asu 2:25; dotlej je tekel e na ve ultradolgih tekih, poleg tega pa je imel e

prednost domaega terena. Doma je iz Tripolisa, mesta na Peloponezu nedale od porte, in je veljal

za odlinega poznavalca proge. Nemec Alfons Everz, igar ekipi se je pridruil

21

Duan Mravlje, je imel en sam cilj: za vsako ceno pritei na cilj v predpisanem asu 36 ur; pa eprav bi

moral zadnje kilometre samo hoditi.

Spremljevalci Duana in Alfonsa so se pripeljali na prvo kontrolno toko v poastni opoldanski vroini

in izmenoma skozi daljnogled gledali v sivo beli trak ceste, nad katerim je migotal razbeljen zrak. Prvi

se je pokazal Yiannis Kouros, kije do Korinta pritekel v asu 5:42. Ni se ni ustavil, le mokro gobo je

vzel na kontrolni toki, si jo oel na glavo in zdirjal dalje s kratkim, monim korakom; prav ni ni

taktiziral, ampak je tekel s polnim tempom.

Le 13 minut pozneje je pritekel Duan Mravlje. "Nobenega asa nimam, isto ni ne potrebujem," je

povedal in e tekel dalje. Spremljevalci so komentirali, da se precenjujeta in da ju bo to neslo. Bolji

poznavalci pa so posebno o Duanu rekli: On e ve, kaj dela, saj se dobro pozna.

Sedemintirideset minut pozneje je na kontrolno toko pritekel Alan Tomkinson, njegov as je bil

6:42 za 84 kilometrov. Videti je bil bled, vroina ga je mono zdelovala. el je k svoji spremljevalni

ekipi, da ga je oskrbela. Le minuto pozneje je pritekel Alan Fairbrother Smehljal se je, videti je bil

razpoloen, nekaj je spil in lahkotno stekel dalje. V asu 6:56 je pritekel Angle Anthony Slack Oskrbeli

so ga in privoil si je poitek. Nato je pritekel tandem: Eleanor Adams, edina enska na tekmovaliu,

je do prve kontrolne toke pritekla skupaj z Grkom Yiorgosom Michopoulosom v asu 7:01. Oba so

oskrbeli; delovala sta sicer nekoliko pregreto, vendar pogumno.

Osem minut pozneje je do kontrole pritekel Nemec Alfons Everz. Le za kratek as se je ustavil, popil

kozarec elektrolitov in nato e kozarec vode, povedal, da mu gre dobro in da je zadovoljen s seboj, ter

stekel dalje.

Zaela se je druga etapa, ko so spremljevalne ekipe lahko oskrbovale svoje varovance. V prvi etapi je

moralo dvanajst tekaev opustiti upanje, da bodo v konkurenci pritekli v parto, preostali pa so

nadaljevali tek po asfaltiranih cestah in makadamskih cesticah po kmetijski pokrajini, v kateri gojijo

vinsko trto, olive in sadje. Po 16 kilometrih so se tekai zaeli vzpenjati in so po 30 kilometrih pritekli

na nadmorsko viino 350 metrov, na tej viini pa je bila v kraju Akro Nemea druga kontrolna toka, do

katere je bilo treba s starta pritei v 17 urah.

Nemka spremljevalna ekipa je vozila med Duanom in Alfonsom, ki sta bila kaknih 16 kilometrov

vsaksebi. Nad rodovitno dolino je legla vroina, kije objela tekae, vendar je kazalo, da Duanu ne

more do ivega. Vseskozi je dral svoj tempo, ki ga je prilagajal oblikovanosti tal, deloval je svee in je

energino zahteval pivo. Alfons je bil bolj utrujen, v rokah je dral dve gobi, kjerkoli so se

spremljevalci ustavili, se je oskrbel z vodo in z njo skrbel za hlajenje. Zahteval je elektrolite in vodo,

vendar je bil kar dobro razpoloen in je svoj tempo prilagajal temperaturi.

Okoli pol petih popoldne je vroina vidno popustila, nemki in slovenski teka sta bila mimo krajev

Examalia, Akro Konrithos, Assos in Zevgolation, zael se je vzpon proti krajema Chalkeion in Akro

Nemea. Duan in Alfons sta e vedno delovala svee, nikakor utmjeno ali napeto. Na drugi kontrolni

toki, po 130 kilometrih teka, sta bila oba e popolnoma pri moeh.

22

Kozje steze Peloponeza Naslednji odsek pa je pokazal zobe. Od kraja Akro Nemea je la proga po makadamskih krajevnih

cestah s kratkimi odseki asfalta, po kamnitih poteh, podobnih meliem, in prek gorate pokrajine v

kraje Malandrenion, Stema in Lirkia. Temu majhnemu kraju sledi 8-kilometrski vzpon po kamniti poti

na dobrih 650 metrih nadmorske viine. Nekoliko pred vasjo Kapparellion se ta pot neha in tekai so

morali stopiti na stransko stezo, speljano skozi grmovje; tam se je zael najteavneji preizkus, tako

reko partatlonski izpit. Nobene prave poti ni bilo, nobene steze, niti kozje ne, po tem brezpotju pa

so se morali tekmovalci strmo povzpeti na priblino 750 metrov viine. Tam pogosto ni bilo mogoe

niti hoditi, kaj ele tei, pogosto le plezati, pa e to ponoi, ko si je vsak teka svetil z baterijo in ko so

ob nekaterih tekmovalcih li pomoniki, da so jim z ronimi arometi poskuali nekoliko olajati

vzpon.

Tako so dosegli sedlo in prelaz in tako je enako lo po drugi strani po enakih smereh navzdol, po

hudih strminah, brez poti in steza, kaknih 900 metrov v globino in dolino do kraja Sangas.

Organizatorji te prepreke niso na pot postavili zato, da bi razredili vrste tekmovalcev. Zelo velika je

namre verjetnost, da je "predtekmovalec" partatlona Filipedes tekel po tej poti, saj bi sicer moral

tei kaknih 20 kilometrov okoli hriba, na tistem obmoju pa bi moral prekati naselja s prebivalci, ki

so bili povezani s Perzijci, kar bi ga lahko drago stalo. Sicer pa je ta prelaz v resnici razredil vrste

tekmovalcev na komaj 25.

Ko je bil ta del poti za Nemcem in Slovencem, so jima spremljevalci iz avtomobila spet lahko

pomagali. Duan je bil e vedno ves v ognju: Nimam asa, hitro, hitro... Niti toliko asa si ni vzel, da bi

si preoblekel majico, eprav je teklo od njega in eprav se je bil e nekoliko prehladiI. Copate je

vendarle preobul, spil poirek piva in e z baterijo v roki stekel proti koncu "partatlonskega izpita".

Alfons Everz si je vzel ve asa. Tisti trenutek je bil na petem mestu, kar ga je navdajalo z

optimizmom, vendar je bil kljub temu zadran: "Najhuje ele pride," je menil; "sicer me ni strah pred

vzponi, vendar v nekem trenutku le nane svojo substanco in tedaj pride do mrtve toke. Zdaj pa se

poutim e zelo dobro." Spremljevalci so ga zmasirali, mu slekli majico, mu sprostili none miice in

mu oblekli toplo majico z dolgimi rokavi. Poslovili so se od njega z zagotovilom, da bodo storili vse, da

bi ga v Sangasu spet sprejeli v svoje okrilje, kajti spremljevalci z avtom so morali od tam peljati 70

kilometrov okoli gorskega masiva.

Do tega kraja so sklenili priti kolikor je mogoe hitro. Toda ko so pripeljali do kraja Nastani, se je pred

njimi pojavil avto z rumeno alarmno lujo. Napeto so buljili v temo: ali je to vodilni Grk ali pa...? Pa je

bil Duan Mravlje, ta vraji fant, ki ni pritekel samo prek gore, ampak tudi e skozi Sangas in Nestani.

Za njim je peljal avto z uradnimi predstavniki dirke. Prva dva tekaa so namre preostalih

petinsedemdeset kilometrov uradno spremljali.

Duan je sedel na improviziran sede, kajti v pravilih dirke pie, da teka med dirko ne sme niti stopiti

v spremljevalni avto niti se ga dotakniti. Grko uradno spremstvo je nezaupljivo opazovalo vsak gib

spremljevalcev, Duan pa je spet zael svojo staro pesem: Hitro, hitro, nimamo asa!

Dunajsko novinarko, kije bila v spremljevalnem avtu, je to tako razjezilo, da je iz kdo ve kako globoke

notranjosti potegnila nekaj hrvakih besed, ki se jih je spomnila z kdo ve katerega dopusta na morju

in ki so bile izkljuno sone kletvice, ter nato v nemini tekau povedala, da si morajo spremljevalci

vendarle vzeti nekaj asa, e ga hoejo primemo oskrbeti. Ob tem besednem izlivu dunajske

23

reporterke se je Duan zael od srca smejati; to ga je sprostilo in mu vlilo veliko novih moi.

Spremljevalci so se morali odkriti vzdrljivosti tega atleta, kije bil do takrat 11 ur na poti. Kaj je

prestal, so videli iz avta, tisti trenutek pa je sedel tam pred njimi na odeji in arel od veselja.

Poitek ni trajal dolgo in e so se spremljevalci od Duana poslovili z "veliko sree in lahke noge" in

odpeljali dalje proti kraju Nestani. Tam se neha asfalt in pot proti Sangasu je spet kamnito, prano

melie.

Ko so pripeljali v Sangas,je bila ura ena ponoi, vendar so bili vsi vaani na nogah, od babic do

vnukov, nihe ni spal tisto no. Spremljevalni avtomobili enega od pokroviteljev dirke, Royal

Airforce, so bili e tam in so akali svojega Alana Tomkinsona. Zvedeli so, da je vodilni Grk tako hitro

pritekel prek gore, da niti v Sangasu in niti v Nestaniju e ni bila pripravljena in postavljena stojnica s

pijaami in hrano, saj vodilnega tekaa niso priakovali tako kmalu. "Morebiti pa mu je Hermes, boji

sel, posodil svoje khlate evlje," so se alili nekateri.

V gori, ki se je mogono dvigala proti diamantno se svetlikajoemu zvezdnatemu nebu nad

Peloponezom, so se tu in tam svetlikale svetle pikice in se plesalsko lahkotno premikale navzdol - kot

kresnice med poronim letom. Bili so ultratekai, ki so e bili na tej strani prelaza in ki so se spuali \j

dolino. Radovedno so spremljevalci z daljnogledom buljili v to smer in se spraevali, kdo bo naslednji

pritekel v Sangas.

Bil je Duan. Tretji je po kamnitih poteh, ki so bile pogosto brezpotja, pritekel Angle Alan

Fairbrother; etrti Alfons Everz, ki je takoj sedel na improvizirani sede ob avtu in na vpraanje, kako

se pouti, odgovoril, da pravzaprav isto dobro, da pa mu je gora dala vetra. Zmasirali so ga, ga polili

s hladno vodo, pojedel je koek belega kruha, popil kozarec tekoine z elektroliti, kozarec kokakole

in e kozarec vode. Ko je bil ta obred konanje pozorno pogledal vsakega od spremljevalcev in dejal:

"e me zdaj postavite na noge, bi nemara lahko celo tekel dalje." Potem pa je sam vstal, prigal

baterijo in e kar lahkotno stekel dalje.

Ob tej prilonosti je treba povedati, da so si spremljevalne skupine vso pot izmenjavale informacije in

si pomagale, iz vsakega avta pa so pomagali vsakemu tekau, eprav so bili vsi tekai med seboj

tekmeci.

Za tretjo kontrolno toko, za krajem Nestani, se zane gladka, ravna asfaltirana cesta, ki pelje do kraja

Tegea. Na tej cesti je imel Nemec smolo: e na peskasti cesti pred Nestanijem je padel ter si

pokodoval komolec in podlakt. Spremljevalci so ga hoteli povezati, pa je pomo odklonil.

Za Tegeo se stranska cesta pridrui glavni, ki potem tekae pelje vse do cilja. Tam so se pri Nemcu

zaeli kazati znaki hude izrpanosti. Korak je bil sicer videti lahkoten, vendar kraji. Tisti trenutek

tretjeuvreni Angle Alan Fairbrother je tam nekje popil meanico kokakole in vode in vzel mokro

gobo, videti pa je bil kot v zaetku teka: neprizadet, hladnokrven, popolnoma se je kontroliral. Tudi

na tem podroju se je dobro poznal in je natanno izraunal svoje monosti; bil je popoln

dolgoproga, vreden vsega obudovanja.

Nemec Everz je etrto kontrolno toko pretekel v odlinem asu, pred njim je bila "samo" e naloga,

da v 36 urah pritee v parto, kar pomeni, da bi lahko zadnjih 50 kilometrov tekel 13 ur Tedaj je

spremljevalce prosil, naj bi vozili ob njem: "Zdaj vem, da bom pritekel na cilj, toda potreboval bom

vao pomo," je rekel.

24

Ko so spremljevalci svojega nemkega tekaa prehiteli, da bi se oskrbeli s pijaami zanj, jih je prehitel

Mike Newton, eden od favoritov, nekronani kralj med ultratekai. Mimo je tekel igraje lahko. V urah

dnevne vroine je ostal zadaj, ko se je sonce spustilo za obzorje, pa se je zaela njegova zasledovalna

dirka in je do tega trenutka pritekel na peto mesto.

Zadnji del poti pelje iz kraja Tegea skozi kraje Karatsitsa, Elephori, Mantyria, Alepechoh, Boutinanoi in

Kokkonorachi v parto. Iz doline, v kateri lei Tegea, se pot po osmih kilometrih v komaj treh

kilometrih dvigne na viino priblino 400 metrov, nato se pet kilometrov spua, zatem pa se v

serpentinah spet kar hitro vzpenja. Cesta se potem vnovi spua in dviga do 17 kilometrov pred

ciljem, ko se strmo spusti v parto.

Medtem se je zaelo daniti. Spremljevalna ekipa je menila, da se bo z dnem Alfonsova utrujenost

zmanjala, toda nemki teka je oitno iztroil vse svoje moi in utrujenost je bila vse huja. Odloil se

je za poitek, preoblekel se je, spremljevalci so mu oblekli partatlonsko mreasto majico, mu

zamenjali hlake in zavezali copate ter se potrudili, da so mu zmasirali noge. Pokril se je s kapo, kajti

sonce je zaelo vzhajati, in el dalje na polt nekaj asa je tekel, nekaj asa hodil. Bilje izredno utrujen,

vendar je normalno reagiral. Spremljevalci so mu vsakih osem do deset minut dali sveo mokro gobo,

s katero se je lahko osveil. Postajalo je vroe in tedaj je bilo treba ukrepati zelo previdno, nobene

napake ni smelo biti, nobene naglice, nobene ivnosti, treba je bilo ostati miren.

Ob cesti se je zaela kazati udovito lepa pokrajina Lakonije, ki pa je tekai skoraj gotovo niso videli.

Naposled so za enim od ovinkov - da, to pa e! - vendarle zagledali parto, dale spodaj v adu doline.

Nemki spremljevalci so odkritje pokazali svojemu tekau, vendar ga ni to isto ni ganilo: "lovek

boji, ali ve, kako dale je e to?" je dejal. Ko so mu povedali, da je e natanno 17 kilometrov, je

samo pokimal z glavo in dejal, da na tek ta trenutek ne more niti pomisliti in da lahko kvejemu hodi,

pa so mu odgovorili, da e sam najbolje ve, kaj mora zdaj storiti. Vse pogosteje je potem spraeval,

koliko kilometrov je e do cilja.

Pred spomenikom Leonidasa v parti

se konujejo najnaporneji evropski

ultramaratonmi, ki se dan prej zanejo

v Atenah

25

Ob cesti je bilo vse ve znakov, da se mestu vendarle vse bolj pribliujejo. Pogosteje so li mimo

skupin vejih in manjih hi, ljudje so stali pred njimi in navdueno ploskali. Alfons jim je vedno

odgovarjal z mahanjem - ploskanje ga je spodbujalo.

Ko je spremljevalna ekipa le nekaj kilometrov pred ciljem odpeljala dalje, da bi videla, kje se

pravzaprav zane mesto, je drug spremljevalni avto pripeljal za njimi in jim povedal, da je nemki

teka legel na cesto. Zdirjali so nazaj in ga videli leati sredi ceste na asfaltu, nekdo ga je masiral, okoli

pa je hodil fotoreporter in tekaa slikal z vseh strani. Spremljevalci so ga dvignili, ga poloili na

improviziran stol in ga zmasirali. Bil je na smrt utrujen, zahvaljeval se je, da brez njih ne bi priel do

cilja, vendar je takrat e vedel, da ga bo dosegel.

V parti so na obeh straneh ceste stali ljudje, ki so burno ploskali, proti cilju pa jih je bilo e vse ve in

ve. Vsakega tekaa so zasuli z roami, k vsakemu je stekel kdo iz mnoice in mu v roke stisnil vrtnico,

tekae pa je navduenje mnoice neslo proti cilju in prek ciljne rte, za katero je stal spomenik

partanskega kralja Leonidasa. Marsikateri teka se je pognal k temu spomeniku, skoil na podstavek

in objel Leonidasa. Pa je bil takoj poleg vsakega tekaa upan porte in mu na glavo poloil lovorjev

venec. Potem ko je marsikateri teka poljubil tla pod spomenikom, je k vsakemu stopil policijski

prefekt in ga spremil v reilni avto, ki ga je odpeljal v bolninico.

Od 44 tekaev, kolikor jih je startalo v Atenah, jih je do Leonidasovega kipa v parti priteklo 19.

Premiera in dve ponovitvi Zveer je bila na glavnem trgu v parti slovesnost, na kateri so predstavili vseh 19 zmagovalcev.

Praznovanje se je spremenilo v pravo ljudsko slavje, s katerega so tekai in spremljevalci odli na

banket k upanu in ele nato k poitku.

Grk Yiannis Kouros, takrat star 21 let, je bil s asom 21:53:42 zmagovalec prvega partatlona,

Slovenec Duan Mravlje, takrat star 30 let, je bil s asom 24:39:22 drugi, takrat 47-letni Angle Alan

Fairbrother z zaostankom skoraj natanno tri ure za Mravljetom tretji, Nemec Everz, takrat star 36

let, pa etrti z zaostankom tirih ur za Mravljetom. Edina enska, ki je takrat tekla z mokimi, tedaj

35-letna Eleanor Adam s, je prila na cilj deveta, in sicer s asom 32:31:52, med petnajsterico pa so se

uvrstili e ved, Belgijec, Francoz, Avstrijec, Grk in e nekaj Angleev; petnajsti je na cilj pritekel ve

kot deset ur za Mravljetom.

Mravlje je potem na partatlonu sodeloval e dvakrat, zadnji leta 1985, ko je na tej peklenski progi

startalo 48 tekaev iz 15 drav, na cilj pa jih je priteklo 29, med njimi tudi ena tekaica. Duan Mravlje

je na tem svojem zadnjem partatlonu e pri 200 kilometrih vodil, nato pa ga je prehitel Angle

Patrick Make, ki je bil na cilju za pol ure hitreji od Slovenca, ta pa je svoj as na tem teku izboljal za

celo uro.

"Na partatlon bom prihajal, dokler ne bom zmagal," je po teku nekoliko v ali dejal na videz zelo

dobro razpoloeni Duan Mravlje, ki pa ga je vendarle jezilo, da ni zmagal, eprav na tej dirki ni

sodeloval najbolji teka s teh tekov Grk Yiannis Kouros. Na okrepevalnih postajah je Mravlje to leto

pojedel le tri pudinge, popil pa je veliko vode in piva. Na cilju je bil sve, medtem ko so morali

zmagovalca odpeljati na infuzijo.

Na razglasitvi rezultatov v parti torej zmagovalca Mackeja ni bilo, kajti zaradi izrpanosti je bil e

vedno v bolninici. Nekateri so ob taki izrpanosti namigovali tudi na dodatna poivila, saj je zadnjih

26

50 kilometrov res tekel neverjetno hitro. Pa pa je bila na proglasitvi rezultatov Amerianka Mary

Hanudel, 29-letno dekle, ki je sicer vegetarijanka in ki je premagala kar nekaj mokih. Zmagovalec

Macke iz Anglije je to leto tekel v asu 23 ur in 18 minut, drugouvreni Duan Mravlje pa 23 ur in 42

minut.

V oeh Duana Mravljeta je partatlon eden izmed najveliastnejih ultramaratonskih tekov na svetu

in prav gotovo eden od dveh najmogonejih v Evropi. eprav ta tek zahteva od tekmovalcev

maksimalne napore in pravo partansko vzdrljivost, je vse v mejah portnega tekmovanja, na cilju pa

v okvirih vrhunskega s lovljenja vseh, ki jim uspe pretei to peklensko naporno in dolgo pot.

Takole pravi Duan Mravlje o tem velikem teku:

partatlon je e vedno eden najbolj cenjenih ultramaratonskih tekov v Evropi, e ni celo najbolj

cenjen, in sicer predvsem zato, ker poteka v objektivno ekstremnih pogojih. Je popolnoma

neskomercializiran. Tekmovalci tam ne dobijo ni, nobene nagrade, ampak je to tek, na katerem se

tekai dokaejo v ekstremnih pogojih. Navadno je zjutraj ob sedmih start pred starim olimpijskim

stadionom v Atenah, naslednji dan popoldne pa te ljudje akajo v parti pred spomenikom

Leonidasu. Tisti, ki priteejo med zadnjimi, imajo pravzaprav ve obiskovalcev, razlike v asih pa so

ogromne. Sam sem tekel trikrat, trikrat sem bil drugi. Moj najbolji as je bil 23 ur in priblino 40

minut, Kouros pa je priel iz Aten v parto v 21 urah. e med nama je bilo tri ure razlike, zadnji pa

pritee v limitu 36 ur.

Sicer pa so vmes na tej dolgi progi e izloevalne toke. Prva je menda na 50. kilometru in e te

zaetne razdalje ne pretee v doloenem asu, te izloijo. Na teku je zdaj menda est takih tok,

tako da tisti, ki kot zadnji tako toko e ujamejo, pridejo na cilj v kaknih 38 urah, to pa je rezultat, ki

ga e upotevajo.

Vedeti pa je treba, da je ta proga kalvarija: proti koncu septembra, ko so vsako leto ti teki, so

temperature tam e ve kot 30 stopinj, pot pa pelje ez hribe in doline, po kozjih stezah in po asfaltu,

tako da ta proga tekmovalca do konca unii.

Ob tem naj spomnim na neko definicijo iz knjige Janeza Pence "Trideset tiso korakov". Takole pie

avtor:

"Izrpanost je nezmonost za opravljanje dela. Teka jo najprej zauti kot neugodje, nato pa se

stopnjuje v boleino, ki ji lahko uide le tako, da se ustavi. Vrhunski tekai vedo, da je treba za dobro

pripravljenost in doseke trpeti. Boleino znajo nadzorovati in ostajajo v mejah, ki zagotavlja

napredek, ne da bi ogroali zdravje."

Slavja ob prihodu tekmovalcev v parto imajo zelo dobro urejena. Vsakega tekmovalca, ki pritee na

cilj v parti, priaka mestni upan, akajo ga dekleta v narodnih noah, vsakemu dajo lovorjev venec

na glavo in iz sklede mu dajo piti vodo, kar ima simbolien pomen. Zveer; ko so vsi na cilju, pa je

veliko slavje, na katerem so vsi lokalni ter grki prosvetni in cerkveni dostojanstveniki.

Vendar vsakega tekaa s cilja najprej odpeljejo v bolninico na preglede. To imajo v parti odlino

urejeno, drugje, na marsikaterem drugem teku, pa ne, eprav vsakdo ve, daje po tako naporni tekmi

vsak teka zanesljivo do konca unien. V parti vsakega v bolninici najprej umijejo in zmasirajo, mu

vzamejo kri, e je treba, dajo infuzijo, moneje utrujene pa tiri do est ur ne pustijo iz bolninice, da

se nekoliko naspijo in da so ta as pod nadzorom. Na nekaterih drugih napornih tekmah pa na cilju za

27

tekmovalce nimajo prav niesar; niti masae; tam so tekai kot nekdanji gladiatorji. Po taki tekmi bi

vsak potreboval vsaj toplo kad, e e ni drugega, saj je zdaj znano, da normalno trenirani in

pripravljeni tekai po takem napornem teku potrebujejo v glavnem le masao in ustrezne pijae, pa

kakni dve uri poitka ter redki infuzijo in zdravniko oskrbo.

Iz lastnih izkuenj vem, daje - vsaj zame - topla voda vendarle najbolja masaa. Vendar na dnevnih

ciljih nekaterih ultramaratonov ni bilo vedno niti prhe, ampak so nas e peljali dolge kilometre do

hotela, kjer si ele isto po lastni iznajdljivosti priel do tople vode.

Takrat je Duan Mravlje e skoraj popolnoma ivel za ultramaratonske teke: vsak dan je zgodaj zjutraj

tekel, nekajkrat letno pa je sodeloval na najvejih svetovnih tekmovanjih enakih asov, v kakrnega se

je naredil zadnja leta. Leta 1984 so ga e poznali na vseh prizoriih najpomembnejih vzdrljivostnih

tekov, eprav je na nekaterih sodeloval ele prvi. Postal je znan teka na najdaljih progah.

Tri dni ob Donavi Avstrijski asopisi so aprila leta 1984 zapisali, da se zdi laiku skoraj nedoumljivo, kaken podvig so od

velikega petka do velikonone nedelje tega leta opravile 3 enske in 35 mokih iz devetih drav: na

"velikononem sprehodu", ki ga je organizirala lahko