Na poti v črno luknjo

Miha Pintarič

Na poti v črno luknjo

Miha Pintarič

Na

po

ti v

čr

no

lu

kn

jo

9 789612 376161

ISBN 978-961-237-616-1

ISBN 978-961-237-616-1

Od »stoletja čudežev« dalje so razdalje vsak dan manjše; transportna tehnologija je svet spremenila v globalno vas. Ljudstva, ki so jih naši predniki spoznavali samo iz pripovedovanj popotnikov, so obarvala naš vsakdanjik s svojo pisano kulturo. Drugi in drugačni so popestrili svet in mu odprli številne nove horizonte. Kar je bilo nekoč samoumevno, je pogosto postalo predmet spraševanja; kar je bilo nekoč videti nespremenljivo, je postalo predmet nenehnega spreminjanja. V vsakdanjik številnih ljudi je to vneslo dodatne neznanke in negotovosti, te pa so večkrat vzbujale pomisleke in odpore. Vprašanje strpnosti do drugega in drugačnega se je znašlo na dnevnem redu politike in publicistike. Politika in publicistika sta iskali odgovore nanj po svojih zmožnostih in potrebah, zato so bili ti odgovori površni in so v marsikaterem primeru sprožili več dodatnih vprašanj kot ponudili uporabnih odgovorov. To pa odpira prostor in potrebo, da se v širšo družbeno diskusijo bolj aktivno vključita tudi humanistika in družboslovje.

Zato je Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani odprla svoj prostor zainteresirani javnosti in ponudila znanje svojih delavcev in sodelavcev za pretehtano obravnavanje posameznih aktualnih vprašanj sedanjega časa. Serijo dogodkov, ki so se zvrstili na Filozofski fakulteti od leta 2004, smo poimenovali Kultura strpnosti.

Razvoj aktualnega dogajanja in njegova refleksija pa sta pokazala, da samo gojiti strpnost ni dovolj. Strpen do drugega in drugačnega je mogoč biti tudi na način vzdrževanja distance, vzvišenosti, ignorance. Ustvarjalno sobivanje v globalni vasi planeta ne more temeljiti na pasivni strpnosti, najsi je še tako dobronamerna. Potrebno je nekaj več, potrebno je sožitje, ki temelji na upoštevanju drugega in drugačnega. Zato smo leta 2006 serijo dogodkov preimenovali v Kultura sožitja, z istim imenom pa smo poimenovali tudi novo knjižno serijo, v kateri bodo izhajala izvirna dela trajnejše vrednosti.

Spremenjene okoliščine po letu 2007 niso bile naklonjene intenzivnemu nadaljevanju serije predavanj, ohranilo pa se je zanimanje za knjižno serijo, v kateri je že izšlo več del domačih in tujih ustvarjalcev trajne vrednosti.

Prof. dr. Božidar Jezernik, urednik zbirke Kultura sožitja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Miha Pintarič (1963) predava starejšo francosko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi študiral in doktoriral. Poleg dveh znanstvenih monografij, treh učbenikov in številnih člankov je izdal pet pesniških zbirk (eno elektronsko, ena je v pripravi) in, doslej, eno zbirko esejev (Neškropljene limone, Mohorjeva, 2008). Piše večjezično poezijo, v kateri se jeziki bodisi prepletajo bodisi so izrazno sredstvo vsak zase. Tako je leta 2012 gostoval v Parizu na Marché de la Poésie in pri francoskem PEN klubu s francosko poezijo, leta 2013 pa na Nuit de la littérature z večjezično. Tudi eseje piše v slovenščini, francoščini in angleščini.

Tematika pričujočih esejev je raznolika, dotikajo se tako aktualnih kakor »večnih« tem in delajo mikro in makro »reze« v kulturno tkivo slovenskega in mednarodnega človeka. Tujstvo, drugost, drugačnost, poezija in percepcija lepega, narcizem, ironija, etičnost je le nekaj obdelanih tem, pisanih na kožo modernemu slovenskemu človeku, razpetemu med omenjene in druge dileme, človeku, ki se po večini ne zaveda, da ga določa predvsem ta razpetost, ne več arhaična redukcija na en ali drugi pol družbenega in političnega, s tem pa tudi intelektualnega diapazona. V pričujočih esejih se lahko prepozna določena generacija, v najboljšem primeru pa vsakdo, ki v teh burnih časih uspeva stopiti korak vstran in pomisliti, da je človek bitje, ki ima možnost vsaj igrati se svobode, če igro jemlje resno in odgovorno. Oziroma, kakor je zapisal Albert Camus: »Sizifa si je treba predstavljati srečnega«. Slog esejev ima razpon od resnega in zahtevnega do rahlo ironičnega, katerega predmet je vsakdanji in manj »vzvišen«. To pa je ravno značilnost eseja, izkušnja, ki se avtorju vedno ponuja kot izhodišče za razmislek in jo zato s pridom izkorišča.

Ljubljana 2013

Miha Pintarič


Vsebina

Scrkljanci

Od razsutih podob do imaginacije smisla 9

Scrkljanci 21

O subliminalnih sporočilih v slovenskih otroških pesmih 25

Imena moje mladosti 29

Kdo dela? 33

Na poti

Na poti v črno luknjo 39

Kdo bo ukradel naslednjo revolucijo? 43

Ljubljana ni Barje 55

Tujec 59

Usmiljenje 63

Kaj pove

Beeee... sede 69

O citatih 71

Poskus alternativnega slovarja 73

Ironija ali svoboda med breznom in nihalom 75

Besede in geste 89

Beseda goljufiva

O šundu 93

Kaj ima »I Feel Slovenia« skupnega s hlačno podvezo? 95

Abesednik imaginacije 111

O interaktivni poeziji 113

Lépo 119

Od romantika do blogerja in nazaj, po kaj?

O romantiki 123

Zakaj filmov ne gledam do konca 125

Več znaš, več veljaš 127

Mi zgoraj in tisti, ki 131

Blogi 135

Štirje esejčki 137

Na koncu je vse prispodoba. Esej o otroštvu 143

Edvard Kovač: Nomen est omen, intelektualniin duhovni portret Mihe Pintariča ob njegovi 50-letnici 153

Scrkljanci

9

Od razsutih podob do imaginacije smisla


Glejte, že sonce zahaja,kmalu za goro bo šlo …

E. Hummingway

Sizifa si nekako uspem predstavljatisrečnega, s Slovencem je pa težko …

A. Kambus

Bikoborbe

Nimam posebnega odnosa do bikoborb in etičnih problemov, ki so z njimi povezani. Nič me sicer ne bi stalo, če bi se de-lal finega, ker govedine tako in tako ne maram, vendar se mi zdi butasto zavzemati odločno stališče do nečesa, kar mi je izkustveno tuje in česar ne razumem, ob predpostavki, da je to dvoje mogoče ločevati. Bom torej zagovarjal, česar ne po-znam? Seveda ne. Bom tiho in skomignil z rameni? Skrajno pragmatično, včasih dopustno in sprejemljivo, drugič spet nuj-no in neizogibno, sem ter tja pa nedopustno, neodgovorno in neetično. Kam boste uvrstili bikoborbe, je vaš problem. Sam jih nisem nikamor, obnašal sem se namreč nepragmatično in se pozanimal, v kolikšni meri njihov konkretni, lokalni in zgo-dovinski kontekst opravičuje njihovo »neetičnost«. Bikobor-be izvirajo, sem si zapomnil, iz animistične vere, da človek v spopadu z živaljo, ki jo premaga, vsrka vase njeno življenjsko moč in si podaljša bivanje. Bik v boju s človekom postaja sim-bolično vedno manjši, medtem ko človek raste in na koncu z bikom opravi kakor mačka z mišjo. Bikoborbe so bile v starem veku razširjene na iberskem polotoku in v južni Franciji, na

10


Kreti, skratka, v Mediteranu, v srednjem veku so zabeležene v Angliji, kjer so jih poznali v pasji različici z buldogi (o tem priča ime pasme), in verjetno še kje. Danes z njimi nadaljujejo v Španiji, na Portugalskem in v južni Franciji. No, resnici na ljubo imajo v Arlesu z okolico posebne bikoborbe, kjer spusti-jo v areno več bikov, enega za drugim, in več bikoborcev, te kar vse naenkrat, ki nato v diagonalnem teku snemajo z bikovih ro-gov nekakšno petdelno kokardo, nakar se s skokom rešujejo za ogrado, in Bog ne daj, da bi bil skok ponesrečen. Toda prav tam imajo vendarle tudi klasične bikoborbe. A v Francoze in Por-tugalce se ne spušča nihče, ker bika ne ubijejo. – ? – Marnje! Res bik odkoraka iz arene, če zmore, toda čim stopi v zakulisje, padejo po njem rablji, zunaj pa že čakajo na zrezke, ki naj bi bili zaradi močne prekrvavljenosti in vzburjenosti mrcine še posebej okusni. Isti bik ne sme dvakrat v areno, sicer bi se bi-koborcu slabo pisalo. Dovolj je namreč pameten, da dojame, kako si ga je bikoborec privoščil. Naslednjič se ne bi več zaga-njal v bikoborčev plašč, temveč v njegove hlače in v tisto, kar je v njih, iz dostojnosti ne bomo nadaljevali. Bravos, biki, name-njeni areni, živijo zavidanja vredno življenje. Pohajkujejo po gañaderiah, prostranih posestvih, ki so namenjena izključno ali vsaj prvenstveno njim, ne počno nič drugega, kakor jedo, prežvekujejo, zamaknjeno zro v daljavo in se spopadajo. Po nji-hovih samoiniciativnih medsebojnih bojih lastniki presojajo zrelost posameznih živali za nastop. Morda kdaj mimogrede napičijo tudi kakšnega od prascev pata negra, ki se običajno pasejo med njimi in se hranijo z želodom črnike, iz njih pa de-lajo najboljši pršut na svetu, jamón ibérico de bellota. Z bikove strani to sicer ni preveč viteško – a kateri vitez je gledal na rajo? –, vendar je v očeh lastnikov en pujs manj le majhen davek za vzrejo šampionskega bika. Življenje je neprestan boj. To ve-lja za vso mavrico biti od paramecija do cesarja in nobelovca. Ko se potujoči vitez ustavi, umre, pravi Don Kihot. Bikoborbe niso trn v peti zaradi etike, temveč zato, ker je z njimi biku dana vsaj teoretična, navidezna možnost preživetja. Nihče se ne vti-ka v klavnice ali v že omenjeni pršut, kjer je vse predestinira-no. Bikoborba pa odpira prazgodovinsko negotovost, iz katere veje prastrah. Če zmaga bik – in vsak človek ima svojega, tauros

11


anthropoi daimon – človek izgine. Bik, simbol surovih naravnih sil, si ne postavlja vprašanj in ne protestira. Človek, zavest, ki veje iz negotovosti, se sprašuje in se upira, ker se boji. Bik je eno s seboj, človek ne, saj mu je izbira vsiljena in sprejeti jo mora. Ko uzaveščena in sprejeta, četudi vsiljena izbira postane njegova, bo zgrabil bika za roge, mu zavil vrat in stopil na nje-govo mesto. To je po vrednosti prvo, najvišje, eminentno in te-meljno kulturno dejanje. Nato bo šel domov oprat hlače. To je drugo, intimno, vendar nič manj temeljno. Morda bo bika tudi nagačil, potem ko mu bo po bikoborsko odrezal eno ali obe ušesi, ga dal v muzej, kupil telička ... vendar to ni več bistvenega pomena. Lahko pa se bo delal, kakor da se ga vse skupaj ne tiče, dokler ga ne prezrači kakšen bravo ali ne žrtvuje zadnjih tac za dobrobit človeštva. Kajti bikoborba s predzgodovino vred je binarna metafora za življenje: bik ali pujs. Izbereš lahko, na čigavo mesto boš stopil. Če nočeš, te življenje sámo potisne v vlogo slednjega. Tretje možnosti ni.

Pitbul na urgenci

Več kot petnajst let je že, kar smo s študenti obiskali nekaj ka-nadskih univerz. Na univerzi v Londonu, ki je glavno mesto province Western Ontario, so nas zelo lepo sprejeli, sprejema so se udeležili celo predstavniki univerze, ne zaradi naše po-membnosti, temveč zato, ker se tako spodobi. Podpisali smo sporazum o sodelovanju, ki bogve zakaj ni zaživel, namen je bil pa vendarle dober. Iz Ottawe se spominjam samo dežja. V Montrealu smo pokukali na znameniti McGill, ki upraviče-no velja za eno najznamenitejših univerz na svetu. Medlo se spominjam indijanskega poletja in značilnih čudovitih barv, pa tridimenzionalnega kina (IMAX je kanadska iznajdba), kjer smo si ogledali Saint-Exupéryjev Nočni let, in znamenite-ga balkona, s katerega je De Gaulle nekoč v zanosu vzkliknil, »Naj živi svobodni Québec!«, gostitelji pa so bili zaneseni v drugo smer in so drastično skrajšali predvideno dolžino njegovega obiska, saj so mu takoj, ko je sestopil z balkona, ponudili taksi za letališče, kjer ga je že čakalo letalo za Pariz.

12


V spominu mi je ostala tudi proga za tekmovanja v formuli ena, »Circuit Gilles Villeneuve«, ki smo jo obiskali na pro-šnje sopotnice, bodoče športne novinarke. S te proge imam najboljšo fotografijo z izleta po Kanadi. Konec koncev nimaš vsak dan možnosti peljati se po progi za F-1, sem si mislil, za intelektualno kompenzacijo pa sem se odrekel obisku olim-pijske vasi, saj mi je ena »prazna znamenitost« povsem zado-ščala. No, Montreal ima marsikaj, kar mu daje prednost pred drugimi severnoameriškimi mesti, na primer »evropsko« kakovost hrane, pestrejše in okusnejše kakor v Torontu, ter restavracije in lokale, opremljene z več domišljije, v splošnem pa, skupaj z vsem francoskim delom Kanade – zgodovino. To velja na vseh ravneh, v dobrem in slabem, od že omenjene alimentarne kulture do jezika, pa tudi večjega nereda na ce-stah in, menda, občasne arogance v stiku z angleško govore-čim tujcem, ki je resnici na ljubo nisem izkusil. Tako mi je pri enem od montrealskih zajtrkov v caféju, ki bi lahko stal v Milanu ali Glasgowu, prišel v roke časopis, zaradi katere-ga sem si po načelu »asociativnega grozda« lokal, mesto in ekskurzijo v celoti še posebej zapomnil, naključje, brez kate-rega bi se vsega tega gotovo spominjal precej bolj megleno. Dogodek, o katerem je časnik poročal in ki je tako zaznamo-val moj spomin, je bil naslednji: v drugem nadstropju nekega zagrebškega bloka je živela samska gospa s pudlom, in tega je na dvorišču napadel pitbul. Ženska je brez pomisleka skočila z balkona in napadla napadalca prav po pasje. Ugriznila ga je. Revež je moral biti tako presenečen, da je izpustil žrtev in po-skušal zbežati. Toda ženska ga ni izpustila, dokler se ji pes z nadpasjim naporom ni uspel iztrgati. Verjetno ga je gospodar odpeljal na veterinarsko urgenco, gospo pa je morda celo to-žil, vendar prispevek o tem ni poročal. V istem časopisu sem bral o potresu v Umbriji, ki je poškodoval Frančiškovo bazi-liko v Assisiju, vendar je šlo to bolj mimo mene kot zgodba o ženski, ki je ugriznila pitbula. Tako delujeta spomin in pamet, kadar sta prepuščena sebi. Izberemo jima »situacijo«, nato situacija »izbere« nas. Ali narobe? Pravzaprav oboje, eno za drugim in tako naprej, le tega ne vemo, kaj je bilo na začetku in kaj bo na koncu.

13


Vreme

Kaj je banalnejšega od vremena, pritoževanja čezenj, najsi je prevroče, prehladno, presuho ali premokro, vremenske napo-vedi in pogovorov o vremenu, kadar si nimamo česa povedati ali si imamo povedati preveč? Banalnejše teme verjetno v re-snici ni, zato je uvodno vprašanje retorično. Vreme je najbolj nezavezujoča stvar na svetu, spreminja se po mili volji in ni odgovorno nikomur, skratka, je popolnoma svobodno. Ko se pogovarjamo o vremenu, imamo občutek, da lebdimo in se prepuščamo toku pogovora, ki je neodvisen od nas, saj pona-vljamo floskule in topike, ki smo jih slišali v medijski progno-zi in ki jih zgolj dodatno opremljamo z izrazi kot »menda«, »mogoče pa«, »pravijo« in podobno. Vreme je verjetno tudi edina stvar na svetu, glede katere se od nas ničesar ne pričakuje niti ne terja nikakršne odgovornosti, če gre kaj narobe. V pogo-voru ima vreme zato tamponsko vlogo in se protejsko prilagaja položaju bodisi v približevalni bodisi v obrambni ali kakršniko-li drugi funkciji. Tedaj gre diskurzivni »jaz«, ki ga ustvarjamo z jezikom, na počitnice. Na počitnicah nam je ponavadi lepo in ko odhajamo na dopust, občutimo sveto dolžnost, da bi vsaj moralo biti tako in si le s težavo priznamo, kadar ni. Seveda nas je pred drugimi sram priznati, da dopust ni bil popoln, kaj šele, da je bil katastrofalen. Diskurzivni dopust v obliki vremena ne vsebuje takšnega tveganja, ker je nevtralen. Kataklizmični pri-meri, ko je recimo kmet ob pridelek in želi to dopovedati zava-rovalnici, seveda niso »počitnice« in ne spadajo v diskurzivno polje, definirano z začetnim retoričnim vprašanjem. Zakaj torej nismo vedno nevtralni, saj bi se s tem izognili konfliktom, pre-piru, sovraštvu, vojnam? Zakaj nismo vedno tolerantni oziro-ma strpni in popustljivi, politično korektni oziroma tiho, kaj bodo pa sicer drugi rekli, in zakaj ne ljubimo drugega kakor samega sebe? Tudi to so retorična vprašanja, ki sicer imajo od-govor, vsako jih ima celo več in vsi so samoumevni, ko jih sli-šimo. Vse našteto v predprejšnjem stavku so razumske, četudi ne vedno razumne kategorije. Razum univerzalizira, torej uki-nja. Če bi bili vsi dosledno razumski, nas ne bi bilo, podobno, kakor nas ni v stanju družbe nediferenciranih posameznikov,

14


ki nam ga vseprisotni ekran s primernimi količinami podob iz nekega drugega, pa vendar našega sveta, dozira v dnevno sobo naše zavesti. Imamo svoja mnenja, za katera smo prepričani, da so obenem naša in imajo občo vrednost, četudi ne obče velja-ve, prav kakor je prepričana horda, ki ritualno zažiga ameriško zastavo na glavnem trgu nekje vzhodno od raja (déjà-vu, to-likokrat, da bi lahko takšen prizor imel diskurzivno vrednost »vremena«, če ne bi bil vedno znova podkrepljen z močnimi čustvi). Vendar so naša mnenja boljša. Kajne? Le zakaj? Ker si domišljamo, da smo že bili tam, kjer so »oni« zdaj, in da smo na popotovanju skozi čas, ki mu pravimo zgodovina in napredek, »pred njimi«. Podobno velja za odnose med posa-mezniki znotraj naše lastne družbe. Tipološko vzeto se je pri-jetno pogovarjati z branjevko o vremenu in imeti občutek, da je izkušnja v resnici relativna stvar, prijetno, ker nimaš pojma, da si branjevka, ki ti je prodala solato iz Spara in jo še dodobra namočila z vodo, na svoj način misli isto. Pogovor o vremenu potrebuješ ti, ona ga le izkorišča, kajti nad njenim štantom se vreme ne spreminja. Branjevci, takšni in drugačni, prodajajo vreme. Kadarkoli ga kupimo, ga plačamo predrago. In na poti, ki jo merimo med ničem in, morda, obče veljavnim smislom, je škoda časa za skrivanje v vremenski hišici, kjer si lahko samo Ja-nez ali Micka. Onadva sta popolnoma svobodna, ker ne vesta, da sta prikovana na vzmet, ki jima določa gibanje. Mi pa nismo, ker to vemo. Vemo, česar vreme ne ve. Zato moramo mimo dopustniških nereid in štantov s solato, kioskov s kebabom in hipermarketov s false understudies character kits v upanju, da bomo ušli tudi vremenski hišici in da se nekoč o vremenu ne bomo več pogovarjali, ker ga ne bo.

Vrtiljak

»Spet bodo rekli, da sem se ga napil. Slabo mi je in vse se vrti okrog mene. Ne vem več, kaj je kaj in kje je kaj, vse je vse in je povsod, vse je karkoli in je kjerkoli. Vključno z menoj, ki bi lahko bil tista miza tamle, ki je medtem že postala lonec, nato sosed, benjamin in televizor. Zdaj sem na stropu, zdaj pod

15


posteljo, zdaj v pomivalnem koritu, v sebi pa na lobanjskem dnu, zatem na dnu želodca in v gležnjih, pa spet vse znova in tako naprej. Nič ni pri miru, vse se vrti in pleše.« Zunaj moje zavesti pa so stvari pri miru, to vem iz izkušnje, vsaj tako do-jemam svet, ko nimam prenizkega pritiska. Vendar kdo ve, če to drži in če ta orehova lupina, ki ji pravimo vesolje, v kakšni zavesti ne pleše na podoben način, kakor se vse, kar vidim, vrti v moji. Mar ima Bog nizek pritisk kakor jaz? Verjetno ne, ker je večnost a priori popolna; in ker morda tudi traja ne, v njej torej ni nizkega in mogoče sploh nikakršnega pritiska. Zagotovo pa trajamo mi. Kadar se počutimo zdravi, je trajanje kot neskonč-ni bungee, kjer vse šviga mimo, čeprav v bistvu mi padamo, a se tega ne zavedamo. Elastika se namreč v neki točki pretrga in tedaj bodisi še nekaj časa padamo, če nam manjka do dna, bodisi se raztreščimo, če smo že tam. Iluzije neskončnosti je konec, saj je navsezadnje tudi prosti pad, v katerem bi ohra-nili neprizadeto zavedanje, zgolj metaforična podoba, njena konkretna realizacija pa ni v dosegu naše narave (s koncem se neskončnost šele začne, toda o tem ne vemo ničesar). Kadar imam nizek pritisk, kaže, da subjektivno postane objektivno. Zakaj je torej nizek pritisk bolezensko stanje? Zakaj ga zdra-vimo in želimo ustaviti neustavljivo, če je bolj »mi«, kot smo mi sami? Vprašanje, ali je vsak človek zdrav, pa tega ne ve, ali je bolnik, ki se ne zaveda bolezni, je univerzalno in vseobsega-joče. Pritisk zdravimo zato, ker nam pri odklonu v katerokoli smer od statističnega povprečja ni nič kaj prijetno. Kakšen pri-tisk ponazarja naše naravno stanje, je sicer stvar debate, toda povsem arbitrarno smo prepričani, da je normalno stanje tisto, pri katerem se najbolje počutimo. Povsem absurdno bi bilo razmišljati drugače. Želimo si imeti pritisk, ki ga sploh ne bi opazili, ker je tedaj vse okrog nas na svojem mestu, vključno z nami, in nam daje pomirjujoč, čeprav varljiv občutek stalno-sti in varnosti. Saj vemo, da bo prej ko slej vse narobe, toda tr-masto smo prepričani, da stvari stojijo prav in normalno tako, kakor so sedaj. Najprej gledamo okrog sebe in smo zadovoljni. Nato morda izrecno opazujemo sebe v tem trenutku polnosti in nas postane malce strah. Nekateri pa s pogledom objamejo širša prostranstva in vanj po faustovsko vključijo tudi druge.

Miha Pintarič


Miha Pintarič

Na

po

ti v

čr

no

lu

kn

jo

9 789612 376161

ISBN 978-961-237-616-1

ISBN 978-961-237-616-1

Od »stoletja čudežev« dalje so razdalje vsak dan manjše; transportna tehnologija je svet spremenila v globalno vas. Ljudstva, ki so jih naši predniki spoznavali samo iz pripovedovanj popotnikov, so obarvala naš vsakdanjik s svojo pisano kulturo. Drugi in drugačni so popestrili svet in mu odprli številne nove horizonte. Kar je bilo nekoč samoumevno, je pogosto postalo predmet spraševanja; kar je bilo nekoč videti nespremenljivo, je postalo predmet nenehnega spreminjanja. V vsakdanjik številnih ljudi je to vneslo dodatne neznanke in negotovosti, te pa so večkrat vzbujale pomisleke in odpore. Vprašanje strpnosti do drugega in drugačnega se je znašlo na dnevnem redu politike in publicistike. Politika in publicistika sta iskali odgovore nanj po svojih zmožnostih in potrebah, zato so bili ti odgovori površni in so v marsikaterem primeru sprožili več dodatnih vprašanj kot ponudili uporabnih odgovorov. To pa odpira prostor in potrebo, da se v širšo družbeno diskusijo bolj aktivno vključita tudi humanistika in družboslovje.

Zato je Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani odprla svoj prostor zainteresirani javnosti in ponudila znanje svojih delavcev in sodelavcev za pretehtano obravnavanje posameznih aktualnih vprašanj sedanjega časa. Serijo dogodkov, ki so se zvrstili na Filozofski fakulteti od leta 2004, smo poimenovali Kultura strpnosti.

Razvoj aktualnega dogajanja in njegova refleksija pa sta pokazala, da samo gojiti strpnost ni dovolj. Strpen do drugega in drugačnega je mogoč biti tudi na način vzdrževanja distance, vzvišenosti, ignorance. Ustvarjalno sobivanje v globalni vasi planeta ne more temeljiti na pasivni strpnosti, najsi je še tako dobronamerna. Potrebno je nekaj več, potrebno je sožitje, ki temelji na upoštevanju drugega in drugačnega. Zato smo leta 2006 serijo dogodkov preimenovali v Kultura sožitja, z istim imenom pa smo poimenovali tudi novo knjižno serijo, v kateri bodo izhajala izvirna dela trajnejše vrednosti.

Spremenjene okoliščine po letu 2007 niso bile naklonjene intenzivnemu nadaljevanju serije predavanj, ohranilo pa se je zanimanje za knjižno serijo, v kateri je že izšlo več del domačih in tujih ustvarjalcev trajne vrednosti.

Prof. dr. Božidar Jezernik, urednik zbirke Kultura sožitja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Miha Pintarič (1963) predava starejšo francosko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi študiral in doktoriral. Poleg dveh znanstvenih monografij, treh učbenikov in številnih člankov je izdal pet pesniških zbirk (eno elektronsko, ena je v pripravi) in, doslej, eno zbirko esejev (Neškropljene limone, Mohorjeva, 2008). Piše večjezično poezijo, v kateri se jeziki bodisi prepletajo bodisi so izrazno sredstvo vsak zase. Tako je leta 2012 gostoval v Parizu na Marché de la Poésie in pri francoskem PEN klubu s francosko poezijo, leta 2013 pa na Nuit de la littérature z večjezično. Tudi eseje piše v slovenščini, francoščini in angleščini.

Tematika pričujočih esejev je raznolika, dotikajo se tako aktualnih kakor »večnih« tem in delajo mikro in makro »reze« v kulturno tkivo slovenskega in mednarodnega človeka. Tujstvo, drugost, drugačnost, poezija in percepcija lepega, narcizem, ironija, etičnost je le nekaj obdelanih tem, pisanih na kožo modernemu slovenskemu človeku, razpetemu med omenjene in druge dileme, človeku, ki se po večini ne zaveda, da ga določa predvsem ta razpetost, ne več arhaična redukcija na en ali drugi pol družbenega in političnega, s tem pa tudi intelektualnega diapazona. V pričujočih esejih se lahko prepozna določena generacija, v najboljšem primeru pa vsakdo, ki v teh burnih časih uspeva stopiti korak vstran in pomisliti, da je človek bitje, ki ima možnost vsaj igrati se svobode, če igro jemlje resno in odgovorno. Oziroma, kakor je zapisal Albert Camus: »Sizifa si je treba predstavljati srečnega«. Slog esejev ima razpon od resnega in zahtevnega do rahlo ironičnega, katerega predmet je vsakdanji in manj »vzvišen«. To pa je ravno značilnost eseja, izkušnja, ki se avtorju vedno ponuja kot izhodišče za razmislek in jo zato s pridom izkorišča.

Documents

Na poti v črno luknjo