NA KOLIKO NAČINOV VOJNA UNIČI OTROŠTVO? · 2016-10-18 · NA KOLIKO NAČINOV VOJNA UNIČI OTROŠTVO? OROŽJE PREHAJA MEJE LAŽJE KOT BEGUNCI PRILOGA: PIŠEM ZA PRAVICE 2016 ISSN

NA KOLIKO NAČINOV VOJNA UNIČI OTROŠTVO?OROŽJE PREHAJA MEJE LAŽJE KOT BEGUNCI

PRILOGA: PIŠEM ZA PRAVICE 2016

ISSN 2232-3198

LETO 13, ŠTEVILKA 2, OKTOBER 2016

Pošljite SMS s ključno besedo Amnesty5 na 1919 in prispevali boste 5 EUR. Več: www.amnesty.si/Amnesty5

Amnesty Slovenije AmnestySloveniawww.amnesty.si AmnestySlovenia

KJE-KAJ? I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/201602

Zaradi ohranjanja neodvisnosti in nepristranskosti za naše delo proti kršitvam človekovih pravic ne sprejemamo denarja od države. Državna sredstva sprejmemo le za posamezne projekte učenja človekovih pravic.

Akcija izhaja do 3-krat letno. Urednica: Metka Naglič. Oblikovna zasnova: Marko Kadić. DTP: RumenaPika. Tisk: Evrografis. Naklada: 8100. ISSN: 2232-3198AI Slovenije, Dunajska 5, 1000 Ljubljana. Tel.: 01 426 93 77; faks: 01 426 93 65. E-pošta: [email protected] Splet: www.amnesty.si TRR: 1010-0005-1940-973Stališča avtorjev, objavljena v Akciji, niso nujno tudi stališča AI.

03 AKCIJI NA POT VSI SMO NOSILCI SPREMEMB

04 AKTUALNIK

06 POD ŽAROMETOM

SKORAJ VSAK 200. OTROK JE BEGUNEC: OTROCI, OROPANI OTROŠTVA10 PARALIZA MEDNARODNE SKUPNOSTI: TISOČI PROSILK IN

PROSILCEV ZA AZIL ŽIVIJO V GROZLJIVIH RAZMERAH 12 TRGOVINA Z OROŽJEM: SPRENEVEDANJE IN DOBIČEK

NA ENI, SMRTI IN OPUSTOŠENJE NA DRUGI STRANI14 POGOVOR Z JELENO AŠČIĆ: »ZGODBE POTEPTANIH

DELAVSKIH PRAVIC SE MNOŽIJO« 15 POGOVOR Z ROKOM GOVEDNIKOM: »MLADE

MORAMO JEMATI KOT RESNE SOGOVORNIKE« 16 POGOVOR Z JESENJO SLANA: »POTEM VEDNO

NEUČAKANO SPRAŠUJEJO, KAJ SE JE ZGODILO«17 ŠOLA ČLOVEKOVIH PRAVIC: PESTER NABOR AKTIVNOSTI ZA MLADE18 POGOVOR S FAILO PAŠIĆ BIŠIĆ:

»KRONO SEM SI NADELA PRED 13 LETI«20 ZBIRANJE SREDSTEV: DAN Z EVO, AGENTKO 005; AMNESTY5 NA 1919 VRTIMO SVET 22 O KRŠITVAH ČLOVEKOVIH PRAVIC OKOLI SVETA

AKTIVIZEM 28 ČAKANJE NA SPREMEMBE

29 BOJ ZA ČLOVEKOVE PRAVICE NI LE PODPISOVANJE PETICIJ

PISMA REŠUJEJO ŽIVLJENJA 30 PIŠEMO ZA PRAVICE: »PRVIČ PO 40 LETIH SEM VDIHNIL SVEŽ ZRAK KOT SVOBODEN ČLOVEK«

32 KAKO LAHKO SPREMINJATE SVET NA BOLJE, DOHODNINA, AMNESTY5

SREDINA

MARATON PISANJA APELOV PIŠEM ZA PRAVICE 2016

AKCIJI NA POT I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016 03

Pa vendar! Tudi boj, upor proti zahtevam režimov, boj proti krivicam in solidarnost med ljudmi v težkih trenutkih so stari toliko, kot je stara oblast.

Podhod pod eno glavnih kamniških cest, skozi katerega vsak dan spremim svoji dve osnovnošolki do šolskih vrat, so pred nekaj meseci temeljito očistili starih grafitov in napisov. Osnovnošolci so potem pod vodstvom šolskih mentorjev podhod na novo poslikali z obrazi, ki predstavljajo raznolikost naše družbe, in dodali spodbudne misli in izjave, ki jih ti obrazi izrekajo. Tako, denimo, ženski obraz, ki ga okvirja ruta, pravi »Tisti, ki prinašajo sonce v življenje drugih ljudi, so tudi sami obsijani z njim (James M. Barre)«, medtem ko obraz najstnice z lasmi, pobarvanimi na vijolično, in piercingom v nosu pravi »Prijatelj je oseba, s katero si upaš biti tak, kakršen si (Pam Brown)«. Priznam, da v jutranji naglici ne uspem vedno preleteti sporočil, zapisanih na steni podhoda. So se mi pa po nekaj mesecih vtisnila v spomin in se mi pogosto kakšno od njih med delovnim dnem prikrade v zavest.

Moj prvotni namen je bil napisati nekoliko bolj aktualen in kritičen uvodnik. Takega, ki bi reflektiral odsev trenutnega časa in vsega, kar se zdaj dogaja v Sloveniji, Evropi, svetu. Zdi se, da je slabih novic več kot kdajkoli prej. Grozljive podobe ljudi, ki bežijo pred vojno in prav zares nimajo kam, inflacija neprimernih izjav politikov in raznoraznih branilcev interesov svojih narodov, prisiljenost izbirati med slabim in slabšim na volitvah v razvitih parlamentarnih demokracijah, teror oblasti po poskusu puča v Turčiji, napadi s kemičnim orožjem v Sudanu … Seznam se zdi neskončen in skrbi me.

Edina pot do sprememb je osebna angažiranost in vztrajnost, sem si rekla, in to je nekaj, k čemur me nagovarjajo tudi sporočila iz šolskega podhoda in mnogi osebni primeri, ki jih v poplavi slabih novic vsak dan opazim. Spremembe ne pridejo na hitro, ne pridejo čez noč, niso revolucija, čeprav bi jo mogoče včasih potrebovali. Tako oženje polja pravic, zlasti v sferi državnega nadzora nad našimi osebnimi podatki in elektronsko komunikacijo, kateremu smo priča, kot degradacija mednarodne odgovornosti držav za stanje sveta do točke, kjer smo vsi odgovorni le še za izpolnitev lastnega interesa, so del procesa, ki se odvija že desetletja.

Pa vendar! Tudi boj, upor proti zahtevam režimov, boj proti krivicam in solidarnost med ljudmi v težkih trenutkih so stari toliko, kot je stara oblast. Nekateri načini boja, upora in zahtev po spremembah so enaki že stoletja, razvijajo se novi pristopi. Rezultati ne izostanejo in spremembe je moč doseči.

Mogoče zadnja od takih sprememb je pravkar dosežena zmaga poljskih žensk, ki so z množičnimi protesti uspele preprečiti uveljavitev restriktivne zakonodaje o pravici do splava. Resda Poljska ostaja med najbolj restriktivnimi evropskimi državami glede pravic žensk do svobodnega odločanja o lastnem telesu, pa vendar – če nihče ne bi naredil koraka naprej, če nihče ne bi ukrepal po svoji vesti, pač pa bi doma analizirali in po tihem bentili nad sistemom, potem bi bila še ena sprememba na slabše narejena, sporočilo oblastem pa neizrečeno.

Letos maja je bila po štirih letih zapora izpuščena Maria Teresa Rivera, ki je bila v Salvadorju obsojena na 40 let zaporne kazni, ker je spontano splavila. Vse oblike splava so v Salvadorju prepovedane, spontani splavi pa so pogosto prepoznani kot namerni in kršitev zakona. V Amnesty International smo se za primer Marie Terese zavzemali več let in pošiljali apele salvadorskim oblastem. Naš boj je bil uspešen v njenem in še drugih primerih – nekatere predstavljamo na naši spletni strani v rubriki Dobre novice, pogosto lahko o njih berete tudi v Akciji.

Pisanje apelov je ena od znanih institucionaliziranih oblik boja za spremembe, ki prinaša rezultate, in še bi jih lahko naštevala, pa bi tokrat želela izpostaviti tiste manjše, individualizirane, ki morda ostanejo nevidne in neprepoznane, so pa to zgodbe, ki se nas pogosto dotaknejo na globlji in bolj oseben način kot bolj ali manj množične oblike pritiska.

V tokratni številki lahko preberete intervjuje in prispevke o ljudeh, ki so prepoznali lastno odgovornost za spremembe v Sloveniji in se jih lotili na svojstven način: bodisi da gre za učenje slovenskega jezika v azilnem domu, za zbiranje humanitarne pomoči za ljudi v stiski ali za izpostavljanje zgodb opeharjenih delavcev širši javnosti. Sama sodelujem s skupino srčnih žensk, ki vsak teden pletejo in kvačkajo z begunkami, jih učijo novih ročnih spretnosti in kažejo lepši obraz Slovenije od tega, ki so ga deležne po uradni poti.

Vsi smo nosilci sprememb in če želimo spremeniti svet, moramo sami biti sprememba, ki jo želimo videti. Drugače ne gre in to je eno od prepričanj, ki mi jih utrjuje tudi vsakodnevna pot v šolo.

Dragi člani in članice ter podporniki in podpornice Amnesty International, želim vam lepe jesenske dni, ploden zaključek leta in čim več energije za spreminjanje sveta na bolje.

Dragana T. Trivundža, predsednica AIS

VSI SMO NOSILCI SPREMEMB

04 AKTUALNIK I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

Dijakom in dijakinjam prve in druge gimnazije Maribor je svojo zgodbo predstavil prosilec za azil Iman Shahryari.

Junija smo se zopet s ponosom pridružili vsakoletni Paradi ponosa. Na fotografiji del »ekipe« Amnesty.

Junija je v Kranjski Gori potekal mednarodni sestanek Amnesty International na temo dela na področju »posameznikov in posameznic v nevarnosti« (nujne akcije, maraton pisanja apelov itd.). Okoli 50 udeleženk in udeležencev z vsega sveta smo povabili k fotopeticiji: vsak se je fotografiral z napisom »Voda je človekova pravica« v svojem jeziku.

Članice izvršnega odbora AI Slovenije (od leve proti desni): Romana Zidar, Sabina Živec, Erica Johnson Debeljak, Nataša Šip in Dragana T. Trivundža.

16. novembra 2016 se začne spletni tečaj o pravicah beguncev, ki bo potekal v angleščini, francoščini in španščini. Več na: www.amnesty.si/mooc.

NOV IZVRŠNI ODBOR IN NASLOV, VNOVIČ ZASEDANJE MEDNARODNEGA SVETANa majskem zboru članov je bil med drugim izvoljen nov izvršni odbor, junija pa se je pisarna slovenske Amnesty preselila na novo lokacijo, na Dunajsko 5 v Ljubljani.

Za predsednico AIS je bila vnovič izvoljena Dragana T. Trivundža, za blagajničarko Romana Zidar, za članice pa Nataša Šip, Erica Johnson Debeljak in Sabina Živec. Erica je povsem nova članica, ostale že imajo izkušnje s članstvom v tem organu, ki je prostovoljna funkcija, torej brezplačna.

Pa še napoved: med 11. in 15. avgustom 2017 bo potekal globalni zbor članov: Zasedanje mednarodnega sveta. Vabilo k prijavam za udeležbo in več informacij predvidoma od decembra na www.amnesty.si/ICM17.

DOBRI NOVICI: SPREJETA ZAKONA O PARTNERSKI ZVEZI IN PREPREČEVANJU DISKRIMINACIJEDržavni zbor je aprila sprejel dva pomembna zakona: o partnerski zvezi, ki istospolnim parom zagotavlja ekonomske in socialne pravice, ter o varstvu pred diskriminacijo, ki med drugim vzpostavlja zagovornika oz. zagovornico načela enakih možnosti kot neodvisen in samostojen organ.

V Amnesty International smo že dlje časa opozarjali na manko protidiskriminacijskega »okvirja« v Sloveniji, saj žrtve diskriminacije niso imele zagotovljenega učinkovitega varstva. Obstoječe inšpekcije namreč niso pokrivale vseh področij in potencialnih skupin, sodna pot je bila za številne bodisi preveč oddaljena bodisi predraga, da bi se zanjo odločili, obstoječi zagovornik načela enakosti je imel premalo pooblastil in sredstev. V Amnesty pozivamo, da se zagovornika načela enakih možnosti v prihodnje ustrezno kadrovsko in finančno podpre.

AKTUALNIK I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016 05

ZA VEČ NOVIC POJDI NA www.amnesty.si

Potem ko je bila decembra 2015 žal na referendumu zavrnjena novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bi izenačila raznospolne in istospolne pare z vidika njihovih pravic, je zakon o partnerski zvezi korak v pravo smer, čeprav ne predvideva celovite enakopravnosti. Na simbolni ravni gre za partnersko zvezo - ne poroko oz. zakonsko zvezo, konkretno pa tudi ne dovoljuje posvojitev.

KDAJ TRAJNE REŠITVE ZA VODO?Septembra se je vlada odločila nameniti 30.000 evrov za zagotavljanje vode v cisternah za nelegalna romska naselja v občinah Ribnica in Škocjan. V Amnesty smo pozdravili, da se je vlada po letih dopuščanja težkih razmer in našega vztrajnega opozarjanja odločila, da je potreben nujen ukrep za zagotavljanje pitne vode v najbolj ogroženih romskih naseljih. Ob tem pa smo tudi poudarili, da mora biti to le začasen ukrep za gašenje najhujših razmer, saj naslavlja le dostop do vode (in še to preko vodnih zabojnikov, torej ne z neko sistemsko, trajno rešitvijo, ki je potrebna), ne pa tudi dostopa do sanitarij, elektrike ter druge javne infrastrukture. Prav tako bi bilo primerno tak ukrep zagotoviti povsod, kjer to zahtevajo potrebe, in ne le v tistih naseljih, kjer so se posamezniki odločili zaščito iskati preko pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice ...

Omenimo še, da je Amnesty International na globalni ravni aprila prejela nagrado za svoje delo za pravice Romov: 2016 European Civil Rights Prize of the Sinti and Roma, ki jo podeljuje nemška fundacija Central Council of German Sinti and Roma.

PROSILEC ZA AZIL ZAREPAL MARIBORSKIM GIMNAZIJCEMV začetku oktobra smo za vsaj 100 dijakov in dijakinj prve in druge gimnazije pripravili pogovor s prosilcem za azil Imanom Shahryarijem. Mladi reper je v Slovenijo prišel letos po »balkanski poti« iz Irana. Dijaki so izvedeli, kako se počutiš, ko si prisiljen zbežati iz lastne države, saj so ga iranske oblasti zaradi pesmi, ki je kritična do islama in iranskega režima, za eno leto zaprle v samico.

Z dijaki je delil izkušnje s poti, ki jo je velikokrat moral premagovati peš. Ko je npr. pripešačil v Slovenijo ob dolenjski avtocesti, je ponoči pred volkovi pobegnil na drevo. Na vprašanje o novem domu v Ljubljani je odgovoril: »Imam sobo, nimam pa še doma.« Iman je mladim, ki jih je resnično navdušil, tudi odrepal pesem v perzijščini. Po pogovoru so se mladi odločili, da pošljejo predsedniku vlade Miru Cerarju poziv, naj ukrepa in naj mu Slovenija podeli azil.

Priložnost smo izkoristili tudi za to, da je Jerneja Turin, vodja kampanj pri AIS, udeležencem pojasnila več o begunski situaciji v svetu in obvezah države. Na podlagi pogovora pripravljamo kratek video, ki bo najkasneje novembra objavljen na www.amnesty.si/iman.

BREZPLAČNI SPLETNI TEČAJ O BEGUNCIH IN NATEČAJ ZA KRATKI DOKUMENTARNI FILM 2017Po zelo uspešnem spletnem tečaju o svobodi izražanja smo pripravili novega – o človekovih pravicah beguncev. Pridružite se desettisočim s celega sveta ter usvojite znanja in veščine o pravicah beguncev, mednarodni zaščiti, razlogih za beg in vlogi držav pri njihovi zaščiti. Tečaj se bo začel 16. 11. 2016, na voljo bo eno leto, v tem času pa se lahko prijavite in ga opravljate kadar koli. Dodatne informacije in prijava na www.amnesty.si/mooc.

V slovenski Amnesty pa smo že odprli natečaj za kratki dokumentarni film 2017. Namen natečaja, organiziranega v sklopu Festivala dokumentarnega filma, je povečati osveščenost mladih o človekovih pravicah ter jih spodbuditi, da o pravicah in njihovih kršitvah razmišljajo tudi z osebne perspektive. Ta namen je še posebej izrazit letos, ko s temo natečaja »Bolje je prižgati svečo kot preklinjati temo« spodbujamo razmislek o lastnem angažiranju in delovanju za spremembe na bolje. Novost je možnost strokovnega svetovanja ustvarjalcem na daljavo, ki ga bo izvajal Zavod Vizo. Več: sola.amnesty.si/natecaj2017.

06 POD ŽAROMETOM I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

SKORAJ VSAK 200. OTROK JE BEGUNEC

OTROCI, OROPANI OTROŠTVAMED 21,5 MILIJONA BEGUNK IN BEGUNCEV JE POLOVICA OTROK, ČEPRAV PREDSTAVLJAJO MANJ KOT TRETJINO SVETOVNE POPULACIJE. LANI JE SVET PRETRESLA FOTOGRAFIJA NAPLAVLJENEGA TRUPLA ALANA KURDIJA, NEDAVNO PA POSNETEK PETLETNEGA OMRANA DAKNIŠA, V ŠOKU IN OKRVAVLJENEGA V REŠEVALNEM VOZILU, POTEM KO SO GA POTEGNILI IZPOD RUŠEVIN NJEGOVEGA DOMA. FANTKA NE PREDSTAVLJATA LE GROZLJIVE USODE SIRSKIH OTROK, TEMVEČ MILIJONOV OTROK, KI JIM JE VOJNA VZELA OTROŠTVO.

V nedavno objavljenem poročilu Unicef ugotavlja, da je več kot polovica begunk in beguncev otrok. Za lažje razumevanje te grozljive statistike – danes je skoraj vsak 200. otrok begunec ali begunka. Težko si predstavljamo, kaj vse so ti otroci že morali preživeti in pretrpeti v svojih kratkih življenjih, še težje si je predstavljati, kako se bodo njihova življenja nadaljevala, če jim ne bo omogočeno, da bodo v novih varnih in sprejemajočih okoljih dobili priložnost biti to, kar so – otroci.

OGROŽENI ŽE OD ROJSTVAV sirskem mestu Alep praktično ni več zdravnikov. Tiste, ki še vztrajajo in nudijo pomoč prebivalcem tega opustošenega mesta, bo kmalu moč prešteti na prste ene roke, porušena pa je tudi velika večina bolnišnic, saj jih sirske in ruske sile napadajo, čeprav je to vojni zločin. Konec julija so napadli edino porodnišnico na območju, kjer se rodi okrog 700 otrok na mesec. Na fotografijah, posnetih med letalskim napadom, so tudi novorojenčki v inkubatorjih. Slab teden prej so na vzhodu mesta napadli štiri bolnišnice, med njimi tudi pediatrično kliniko, ki so jo v manj kot 12 urah zadeli dvakrat.

Za otroke v Gazi je vojna edina realnost, ki jo poznajo. V poročilu, ki smo ga izdali po izraelskih napadih poleti 2014, je zdravnik Abed Hassan Ammar takole opisal posledice raketnega napada na njihovo hišo: »Bilo je grozljivo, nikogar nismo uspeli rešiti… Vsi otroci so bili opečeni, nisem vedel, kateri so moji in kateri sosedovi … V ambulanto smo prinesli kogarkoli smo lahko … Prepoznal sem samo Ibrahima, mojega starejšega sina, ko sem videl njegove čevlje, ki sem mu jih kupil dva dni pred napadom.« Nekateri otroci v Gazi so še pred vstopom v šolo doživeli ne eno, ampak že več vojn.

Otroci v Jemnu so to kruto realnost spoznali v zadnjih letih. Bombe pogosto poberejo in se z njimi igrajo, saj jih zamenjajo za igrače (na videz so podobne pločevinkam) ali žoge. 13-letnik, ki je bil poškodovan januarja, potem ko je pri izviru, kjer se njegova vas oskrbuje z vodo, pobral strelivo, nam je povedal, da so bile bombice zelene in v obliki »majhne žoge, s kakršno se igraš«: »Bombo sem videl v bližini, kjer točimo vodo. Pobral sem jo in vrgel, nato je eksplodirala. Poškodovala me je, brat pa je šel po pomoč ...« Po poškodbi je dva meseca preživel v bolnišnici, operirali so mu trebuh. Čez dober mesec je v bližini bomba poškodovala 11-letnika (zlomil si je čeljust in izgubil tri prste), njegov tri leta mlajši brat pa je umrl.

Žal pa številni otroci zelo dobro vedo, kaj je orožje, saj jih na tisoče oborožene skupine, pa tudi redne vojske, prisilno rekrutirajo in postanejo otroci-vojaki. Njihovo »urjenje« je brutalno, saj jih omamljajo in prisilijo narediti nepredstavljivo grozne stvari, da jim s tem zlomijo duha in jih podredijo. V nedavno objavljenem intervjuju v Dnevniku je danes 28-letni Michel Chikwanine opisal svojo zgodbo, kako je po ugrabitvi v paravojaško

Obstajajo tudi dobre prakse – nedavno je izšel dokumentarni film Cast from the Storm, ki prikazuje uspešno integracijo mladoletnih beguncev v avstralsko družbo, tudi skozi dramsko igro. Tudi iz slovenskih šol prihajajo pozitivne zgodbe o vključevanju novih sošolk in sošolcev. K temu želimo pripomoči tudi v okviru letošnje kampanje Pišem za pravice – podrobnosti v prilogi.

POD ŽAROMETOM I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016 07

skupino v Kongu pri rosnih petih letih postal otroški vojak in ubil svojega najboljšega prijatelja.

Otroci, ujeti med obema Sudanoma, so tarče vladnih sil. Septembra smo objavili poročilo o ponavljajočih se napadih s kemičnim orožjem v najbolj odročnih delih Darfurja. Neka ženska sredi tridesetih je bila s svojimi otroki doma v vasi Burro, ko so vas napadli. Povedala je, da je videla več bomb, iz katerih je prihajal črn dim, ki je kasneje postal moder. »Več bomb je padlo po vasi in hribih … Večina mojih otrok je bolna zaradi dima od bombardiranja … Zboleli so na dan napada … Bruhali so in imeli drisko … Veliko so kašljali … Koža jim je potemnela, kot da je ožgana.«

NEVARNA POT NA VARNOZapustiti dom in se podati na nevarno pot na varno je težka odločitev. Še toliko težja, če veš, da bodo tveganju izpostavljeni tudi otroci. Ti se na pot podajo tudi brez staršev – bodisi ker so sirote ali pa starši beg (finančno) lahko omogočijo le otroku. Na že sicer nevarnih poteh so še lažja tarča za trgovanje z ljudmi, tihotapce in druge zlorabe.

Ahmed Alawi Abbas je z družino skušal ubežati napadom Islamske države v okrožju Havija v Iraku. Med begom je izgubil pet otrok od osmih: »Iz naše vasi smo se podali okrog pol dveh ponoči 1. junija [2016]. Bilo nas je približno 130 ljudi, vključno z mojo ženo in osmimi otroki. Nismo mogli po glavni cesti, ker Islamska država strelja na tiste, ki bežijo … Okrog devet ur smo hodili skozi trnje, po kamnih, visoki travi, skozi doline, čez potoke … Naenkrat je eksplodiralo, nekdo je stopil na mino. Umrlo je 11 otrok, vključno z mojimi petimi otroki.«

Otroke begunce med drugim dodatno ščiti Konvencija o otrokovih pravicah – mednarodni sporazum, ki ga je ratificiralo največ držav in jih obvezuje, da spoštujejo pravice vseh otrok na svojem ozemlju. V njenem 22. členu je zapisano, da imajo otroci, ki so begunci, pravico do posebne pomoči in zaščite.

Triletni Ismail s staršema in starejšima bratoma živi v šotoru na starem letališču Ellniko v Atenah. Družina je zaradi vojne zbežala iz Afganistana. Otroci, kot je Ismail, večino časa preživijo pred zapuščeno letališko stavbo – kljub zdravstvenim in higienskim tveganjem.

Foto

: G

iorg

os M

outa

fis/A

mne

sty

Inte

rnat

iona

l


Po podatkih Agencije ZN za begunce je med 163.000 begunci in migranti, ki so v Grčijo prispeli med januarjem in avgustom letos, 38 odstotkov otrok. Maher, 13-letni jezidski begunec, je imel srečo, da je sploh prišel do Grčije: »Med potjo v Grčijo me je bilo strah. Turška vojska je streljala na nas. Dve uri smo bili v vodi ... Že dve leti nisem bil v šoli. Pogrešam jo.«

POZABIJO BRATI, PISATI IN CELO SE IGRATIVojna ljudi priklene na dom. Otroci se ne morejo več brezskrbno igrati, zaradi nevarnosti ne hodijo v šolo, nimajo stikov s svojimi vrstniki. V Jemnu je bilo od začetka letalskih napadov s strani savdskoarabske koalicije do decembra 2015 zaprtih več kot 1000 šol: 254 je bilo popolnoma uničenih, 608 poškodovanih, 421 pa so namenili za nastanitev notranje razseljenih prebivalcev.

»Mojo šolo so vsak drugi ali tretji dan zaprli zaradi bomb in enkrat je bomba padla na šolsko dvorišče, takrat smo zbežali iz šole,« pa je vsakdan preštevilnih otrok opisala 17-letna Ghena iz Sirije.

Tudi otroci, ki preživijo nevarno pot in dosežejo Evropo, pogosto ne morejo nadaljevati šolanja. V begunskih taboriščih običajno ni šol, njihovo izobraževanje je odvisno predvsem od prostovoljcev (pogosto kar beguncev samih). Grški parlament je sicer konec avgusta sprejel zakon, ki predvideva vzpostavitev tako imenovanih sprejemnih razredov, namenjenih pripravi begunskih otrok za integracijo v grški nacionalni izobraževalni sistem. Žal ni gotovo, ali bodo oblasti lahko zaposlile ustrezno število usposobljenih učiteljev in kako hitro.

Konec poletja je raziskovalka Amnesty International za Grčijo Kondylia Gogou obiskala nekaj tamkajšnjih taborišč, ki po njenih besedah nikakor niso primeren prostor za otroke. Ko dežuje, so poplavljena, poletna vročina je neizprosna. Tam so kače, videla je otroke, ki so jih po celem telesu popikali komarji. Otroci se bojijo pretepov, ki pogosto izbruhnejo v taborišču. Pogovarjala se je s številnimi otroki, ki so ji opisovali svoja življenja pred in med vojno v Siriji, Afganistanu in Iraku ter posledice za njihovo izobraževanje.

Številni med njimi tudi že pet let niso bili deležni formalnega izobraževanja. Nekateri so potrti povedali, da so pozabili brati in pisati, čas in energijo, ki so ju nekoč posvečali učenju, zdaj porabljajo za nevarne poti in premalo plačano delo. Diana, 14-letna sirska Kurdinja, je v Turčiji tri mesece delala kot šivilja. »Vsak dan sem delala 12 ur in zaslužila 500 turških lir (150 evrov) na mesec. V šolo sem hodila le tri leta, zato ne znam brati in pisati ne arabsko ne kurdsko. Ko odrastem, želim biti zdravnica.« Njena želja se, medtem ko z mamo in ostalimi sorodniki čaka v taborišču, zdi neuresničljiva. Njen oče ima v Nemčiji priznan status begunca, vendar ne vejo, kdaj oz. če se mu bodo lahko pridružili.

VSE NJIHOVE RANE NISO VIDNENedostopnost formalnega izobraževanja povečuje monotonost življenja v taborišču in razočaranje otrok nad obupnimi bivanjskimi razmerami. Ne le, da so obtičali pri razvijanju svojih potencialov, še bolj zaskrbljujoč je vpliv na njihovo mentalno zdravje. Otroci obupno hrepenijo po varnosti doma. Številni, s katerimi smo se pogovarjali, so povedali, kako močno si želijo biti z njihovimi ljubljenimi, ki že živijo v drugih evropskih državah, nadaljevati formalno izobraževanje in nekaj narediti iz svojih življenj. »Tu smo že 423 dni brez upanja, brez izobraževanja, brez šol,« je povedal 16-letni Abdullah iz Sirije. »Moram imeti možnost iti v šolo.« Predani prostovoljci in begunci ter nevladne organizacije se trudijo po najboljših močeh. V vseh taboriščih v Grčiji, ki smo jih obiskali, nudijo izobraževalne aktivnosti, vključno s poukom v maternih jezikih otrok, angleščini in nemščini. Pri tem se seveda soočajo s svojevrstnimi izzivi. »Otroci se zelo težko skoncentrirajo, ker že toliko let niso bili v šoli,« razloži Ali, 30-letni diplomant angleške literature iz Damaska, ki otroke v taborišču Nea Kavala uči angleščino. »Na enem mestu ne morejo obstati dlje kot nekaj minut.«

O podobni situaciji smo žal poročali tudi z drugega konca sveta – z 21 kvadratnih kilometrov velikega otočka Nauru sredi Pacifika, kamor Avstralija od leta 2012 prisilno

#IWELCOME

I WELCOMEREFUGEES

Nedavno se je tudi uradno začela globalna kampanja Amnesty International za sprejem beguncev, v angleščini poimenovana I welcome (Jaz pozdravljam). V okviru kampanje voditelje držav med drugim pozivamo, naj prevzamejo pravičen delež pri sprejemu beguncev, vsak posameznik in posameznica pa lahko prispeva tudi tako, da pozdravi prihod beguncev v svoje lokalno okolje.

09POD ŽAROMETOM I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

premešča begunce (in je za vsako osebo, pridržano na otoku, v letu 2015 porabila 350.000 avstralskih dolarjev). Begunke in begunci, ki bivajo v obupnih razmerah, odrezani od sveta, se spopadajo z anksioznostjo, nespečnostjo, nihanjem razpoloženja, dolgotrajno depresijo in izgubo kratkoročnega spomina. Otroci močijo postelje, trpijo nočne more, se vedejo agresivno ali pa se zapirajo vase. Nagnjenost k samomorilnosti je visoka tako med odraslimi kot otroki. Ustrezne zdravstvene oskrbe na otoku ni, oče enega od otrok je dejal, da sin, ki ima hude težave z jetri, že dve leti čaka pomoč. Otroci begunci, ki šolo obiskujejo skupaj z lokalnimi otroki (vseh prebivalcev otoka je 10.000), so tarče nadlegovanja in nasilja, zato pogosto nehajo hoditi v šolo, po ocenah Save the Children Australia jih šolo obiskuje zgolj 15 odstotkov.

ZAPRTA VRATA V PRIHODNOSTNedavno so policisti v Grčiji aretirali pet sirskih otrok, ki so se odpravljali na gledališko predstavo, v kateri so nastopali. Sabo so zato imeli plastične puške, ki pa so jih policisti zamenjali za prave in jih osumili, da so člani oborožene skupine. Otroci niso smeli kontaktirati svojih staršev, po navedbah njihovega odvetnika so jih policisti pretepali, jih silili, da so se slekli, ko so otroci prosili za vodo, pa so jim rekli, naj jo spijejo iz stranišča.

Begunci in begunke po vseh travmah, ki so jih preživeli, redko dobijo psihosocialno pomoč, pogosto pa so še naprej izpostavljeni izkoriščanju, nasilju in diskriminaciji. Ti otroci potrebujejo varnost, posebno nego, izobrazbo in ustrezna bivališča. Če uporabim besede izvršnega direktorja Unicefa Anthonyja Lakea: »Ampak če mlade begunce sprejmemo in zaščitimo danes, če imajo priložnost za učenje in rast ter razvoj svojih potencialov, lahko postanejo vir stabilnosti in gospodarskega razvoja.« Pri tem imajo veliko odgovornost oblasti, ki morajo spoštovati pravne in moralne zaveze.

Odgovornost pa je tudi na nas. Ob pogledih na Omrana, Alana in ostale otroke begunce, ki jim uspe dobiti prostor v medijih, ni dovolj všečkanje, jeza in sočustvovanje na družbenih omrežjih. Fotografije so pretresle svet, ne pa tudi voditeljev. Dokler ne bodo ukrepali, bodo milijoni otrok še naprej trpeli. In k temu jih lahko spodbudite tudi tako, da podpišete našo peticijo za sprejem beguncev: http://www.amnesty.si/sprejmimo-begunce.

Ana Čemažar

Fotografija je bila posneta v begunskem kampu Nea Kaval blizu meje med Grčijo in Makedonijo. Z njim upravlja vojska, prej pa ga je uporabljal lokalni letalski klub. Med obiskom Amnesty International julija 2016 je bilo tu nastanjenih 2368 beguncev, številni med njimi so otroci. Večinoma so iraški Jezidi in sirski Arabci. Po podatkih nevladnih organizacij je v kampu 10 otrok brez spremstva, številni pa so ločeni od staršev.

Foto

: Am

nest

y In

tern

atio

nal/R

icha

rd B

urto

n

Otroci begunci so marca 2015 protestirali proti preselitvi na Nauru in nastanitvenim razmeram na otoku – v šotorih so temperature stalno med 45 in 50 stopinjami, tuširati se smejo le dve minuti, zdravstvene oskrbe praktično ni.

Foto

: za

sebn

o


PARALIZA MEDNARODNE SKUPNOSTI

TISOČI PROSILK IN PROSILCEV ZA AZIL ŽIVIJO V GROZLJIVIH RAZMERAHZA SVETOVNIMI VODITELJI JE ZGODOVINSKA PRILOŽNOST ZA POMEMBEN KORAK K REŠITVI POGLABLJAJOČE SE SVETOVNE BEGUNSKE KRIZE. NAMESTO HITREGA UKREPANJA PA SO PONOVNO OBRNILI HRBET LJUDEM, KI SO BILI PRISILJENI ZAPUSTITI SVOJE DOMOVE ZARADI VOJN IN PREGANJANJA.

Septembrsko srečanje voditeljev držav, ki ga je sklical generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon, je predstavljalo upanje za 21 milijonov beguncev. Tako imenovani Vrh o beguncih bi lahko predstavljal zgodovinski preboj. Države smo v Amnesty pozvali k resnemu dogovoru, s katerim bodo vse prevzele pravičen delež odgovornosti za zaščito beguncev in jih sprejele medse. Zdaj je namreč vse prej kot tako. Kar 86 % vseh beguncev je v revnejših regijah sveta. Te države same begunkam in beguncem ne morejo nuditi ustrezne zaščite in dostojnega življenja. Etiopija, Kenija, Jordanija, Libanon, Pakistan in Turčija, na primer, skupaj gostijo tretjino vseh beguncev, čeprav predstavlja njihovo ekonomsko bogastvo le 1,6 % svetovnega.

Na to srečanje smo čakali dve leti. Svetovni voditelji bi morali na njem napovedati jasne in konkretne ukrepe za končanje begunske krize. Generalni sekretar Združenih narodov je predlagal ambiciozen načrt, a države, med njimi države Evropske unije, Rusija in Kitajska, so žrtvovale pravice beguncev za svoj lasten interes in izpustile velikansko priložnost, da podprejo globalno rešitev krize. Namesto nujnega dogovora o deljenju odgovornosti za zaščito beguncev so se svetovni voditelji temu izognili. Sprejetje dogovora so odložili za dve leti in jasno pokazali pomanjkanje politične volje, pripravljenost dopuščati trpljenje milijonov ljudi, ki bi ga lahko preprečili, graditi ograje in nadaljevati tako, kot da se ni nič zgodilo.

Dan kasneje, ko se je Vrh Združenih narodov za begunce končal kot popoln neuspeh, je svoje srečanje organiziral predsednik ZDA Barack Obama. Nanj so bile povabljene države, ki so pripravljene prispevati več za zaščito beguncev. Slovenija se ga ni udeležila. Nekatere države so se zavezale k preselitvi več beguncev v svoje države ali k povečanju humanitarne pomoči, a te zaveze so majhne v primerjavi s tem, kar je potrebno. 360.000 ponujenih mest za preselitev begunk in beguncev je treba oceniti v luči tega, da je v svetu 21 milijonov beguncev, več kot polovica v samo 10 državah. Gre za majhen korak naprej, ki pa žal še zdaleč ni prinesel, kar je potrebno za rešitev globalne begunske krize.

TUDI OBLJUBE IN ZAVEZE ZNOTRAJ EU NEIZPOLNJENE – UPANJE BEGUNK IN BEGUNCEV PA ZLOMLJENO

V 2015 se je svetovna begunska kriza (ki je predvsem kriza neodziva na trpljenje ljudi!) preselila v središče evropske pozornosti kot nikoli prej. Bežeči pred starimi in novimi konflikti so tisoči moških, žensk in otrok v Evropi videli varno zatočišče. Eno leto kasneje,

Septembra smo pripravili kratko poročilo z naslovom Our hope is broken, ki predstavlja zgodbe ljudi, dokaze in informacije o tem, kako negotovo in težko živijo ranljivi begunci v Grčiji zaradi pomanjkanja volje evropskih držav.

Po zadnjih podatkih UNHCR je v svetu 21,3 milijona beguncev, 51 % med njimi je otrok.

Več kot polovica beguncev prihaja iz treh držav: Sirije, Afganistana in Somalije.

Kar 86 % vseh beguncev gostijo revnejše regije sveta.

po zaprtju mej, so fotografije tisočih ljudi, ki prečkajo našo državo, usahnile. Ampak humanitarna kriza ni. Več kot 60.000 begunk in beguncev je ujetih v Grčiji, večina v grozljivih razmerah.

Tisoče ljudi iz Grčije in drugod se je odločilo pomagati. Posamezniki, skupine in nevladne organizacije so se odpravili na obale grških otokov in v centre na celinski Grčiji, da bi begunkam in beguncem ponudili vsaj osnovno humanitarno pomoč. Nekateri so se pridružili grški obalni straži in reševali ljudi na morju. Veliko drugih se je po vsej Evropi glasno postavilo za pravice beguncev.

Solidarnost posameznikov po vsej Evropi je v popolnem kontrastu s paralizo evropskih voditeljev. EU ni samo daleč od tega, da bi nudila zaščito sorazmernemu deležu svetovnih beguncev, ampak celo ne uspe nuditi niti dostojanstva in varnosti tistim, ki so po nevarnih poteh prišli do njenega ozemlja.

Septembra 2015 so se evropski voditelji dogovorili za nujno premestitveno shemo, preko katere bi v druge države EU preselili begunce iz Grčije in Italije. Tako bi delili odgovornost za zaščito beguncev z državama na mejah EU ter poskrbeli za dostojen sprejem in zaščito beguncev.

Eno leto po tem, ko so se evropske države zavezale, da bodo iz Grčije premestile 66.000 prosilk in prosilcev za azil, so jih premestile le šest odstotkov. Tisoče ljudi smo s tem pustili v negotovosti in grozljivih razmerah v Grčiji. Humanitarna kriza, v kateri so se znašli ti moški, ženske in otroci, je očiten pokazatelj skupnega neuspeha evropskih vlad, da bi uresničile svoje obljube ter moralne in pravne dolžnosti. Tudi naš delež pri tem neuspehu je velik. Slovenija je na samem repu evropskih držav pri podeljevanju azila; trenutno pri nas biva le 322 ljudi, ki so v minulih letih pri nas dobili mednarodno zaščito, iz Grčije pa smo doslej k nam sprejeli le 60 prosilk in prosilcev – le 17 % od obljubljenega števila.

Kako lahko ukrepate, si preberite na www.amnesty.si/begunci.

Jerneja Turin, vodja kampanj pri AIS

V poročilu Stranded hope: Hungary’s sustained attack on the rights of refugees and migrants smo poročali o stotinah prosilcev za azil, ki mesece čakajo v ponižujočih razmerah. Veliko tistih, ki jim je uspelo priti na Madžarsko, je bilo nezakonito prisilno vrnjenih v Srbijo ali so nezakonito pridržani v pridržalnih centrih. Obe poročili v angleščini najdete na www.amnesty.si/begunci.


Ko je Zalasht pred štirimi leti v Afganistanu bomba ubila moža, je bila njena najhujša mora misel, da bi se to lahko zgodilo tudi njenim štirim otrokom. Tako je prodala hišo in prepustila svoje življenje – in življenja svojih otrok – v roke tihotapcev, da bi dosegla Evropo. V Grčijo je prispela februarja letos.

»Bili smo del prve skupine beguncev, ki so prišli v ta kamp. Bilo me je tako strah. Nismo vedeli, kam nas peljejo. Rekli so nam, da so razmere boljše kot v [pirejskem pristanišču], a to ni bilo res. Na začetku je bilo le eno stranišče za 500 ljudi in cel mesec se nismo mogli stuširati.«

Zalasht ne ve, kaj bi. Misel na to, da bi še eno zimo preživela v kampu, jo zmrazi. Skrbi jo tudi za hčeri. V Kabulu je spremljala dekleti v šolo, ker ni bilo varno. Toda zdaj v Evropi, pravi, pa sploh ne moreta hoditi v šolo.

Foto

: Girg

os M

outa

fis/ A

mne

sty

Inte

rnat

iona

l

Foto

: A

mne

sty

Inte

rnat

iona

l


TRGOVINA Z OROŽJEM

SPRENEVEDANJE IN DOBIČEK NA ENI, SMRTI IN OPUSTOŠENJE NA DRUGI STRANILJUDJE UPORABLJAJO OROŽJE, DA UBIJAJO IN RANIJO DRUGE LJUDI. V OBOROŽENIH SPOPADIH, OBRAČUNIH (ORGANIZIRANEGA) KRIMINALA, TUDI V ZASEBNIH ODNOSIH. V SPOPADIH SE Z OROŽJEM UNIČUJEJO DOMOVI, BOLNIŠNICE, ŠOLE, TOVARNE, JAVNA POSLOPJA ... NABOJ ALI BOMBA USTAVI ŽIVLJENJE, POHABI IN PRIPELJE DO INVALIDNOSTI, ODNESE MOŽNOSTI ZAPOSLITVE, ŠOLANJA … SKRATKA, UNIČI ŽIVLJENJA. MILIJONI SO PRISILJENI BEŽATI IN POSTANEJO BEGUNCI.

Etično, smiselno in prav bi torej bilo, da bi trgovino z orožjem čim bolj striktno omejevali in nadzirali. In da bi s finančno podporo in sprejemanjem beguncev druge države, zlasti tiste bogatejše, dostikrat celo največje izvoznice orožja na svetu, čim bolj skušale pomagati reševati katastrofalne posledice. Bi bilo … In kako je v resnici?

Z nekaj izjemami, denimo Nemčijo, Švedsko, Kanado in številnimi manj bogatimi državami, ki gostijo večino svetovnih beguncev, oblasti vse prevečkrat dojemajo begunce kot »nebodigatreba«, ki naj ostanejo za mejami. S sumničavostjo se ozira na njihovo upravičenost do zaščite. Pogosto se jih označuje zgolj kot migrante, s čimer se skuša nekako subtilno sporočati, da gre za prostovoljno odločitev bega. V njih se vidi (zgolj) varnostna grožnja – priročno (in cinično) se spregleda dejstvo, da bežijo v strahu za svoja življenja, da so tudi oni varnostno ogroženi zaradi ljudi in oboroženih skupin, katerim vedno znova v roke prihaja orožje, uvoženo iz drugih delov sveta.

Zgovorni so izsledki raziskave, ki so jo opravili raziskovalni novinarji (Balkan Investigative Reporting Network (BIRN) in Organized Crime and Corruption Reporting Project), da je od izbruha konflikta v Siriji leta 2012 orožje dobesedno »teklo« v štiri države, ki dobavljajo orožje na območje spopadov v Siriji in Jemnu: Savdsko Arabijo, Jordanijo, Združene arabske emirate in Turčijo. Novinarji so ugotovili, da so se Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Slovaška, Srbija in Romunija dogovorile za izvoz orožja in streliva v vrednosti najmanj 1,2 milijarde evrov; večina, 829 milijonov evrov, je bila dogovorjena s Savdsko Arabijo. Države so odobrile licence za izvoz orožja, kljub dokazom, da veliko orožja konča v Siriji, pri oboroženi opoziciji pa tudi islamističnih skupinah, ki so obtožene široko razširjenih zlorab.

Strokovnjaki in strokovnjakinje o trgovini z orožjem in človekovih pravicah so ocenili, da preusmeritev tega orožja in njihova uporaba s strani skupin, osumljenih vojnih hudodelstev, postavlja vprašanje glede zakonitosti te trgovine. Patrick Wilcken iz Amnesty International, denimo, meni, da dokazi, ki so jih našli v omenjeni raziskavi, kažejo na »sistematično preusmerjanje orožja oboroženim skupinam, ki so obtožene storitve hudih zlorab človekovih pravic. Če so navedbe resnične, so transferji v skladu s pogodbo o nadzoru trgovine z orožjem in drugim mednarodnim pravom nezakoniti in bi se morali takoj ustaviti«.

Globalni vojaški

izdatki so leta

2001 znašali 1,14

bilijona ameriških

dolarjev, leta 2015

pa že 1,76 bilijona:

to predstavlja

50-odstotno rast!

Za naš del sveta je

posebej pomemben

podatek, da so

vojaški izdatki na

Bližnjem vzhodu v

obdobju med 2008

in 2014 zrasli s

130 na 181 milijard

ameriških dolarjev.


Porušeni domovi - raziskovalka AI Donatella Rovera pregleduje opustošenje bombnega napada v Iraku.

»OTROCI BREZ PRSTOV, STARŠI BREZ OTROK …« Za katero pogodbo gre? Po 20 letih prizadevanj civilne družbe, tudi Amnesty International, so se države pred nekaj leti dogovorile za mednarodno pogodbo o nadzoru trgovine z orožjem, ki od decembra 2014 tudi že velja. Podpisalo jo je že 130 držav, med njimi tudi Slovenija, 87 jo je tudi že ratificiralo, torej preneslo v svoj notranji pravni red. Veliki trgovki z orožjem, Rusija in Kitajska, se pogodbi (še) nista pridružili. Po drugi strani je pogodbo ratificiralo pet od desetih največjih izvoznic orožja: Francija, Nemčija, Italija, Španija in Združeno kraljestvo. To je dobra novica. A ni dovolj: države morajo tudi dejansko poskrbeti, da se zagotavlja »duh« pogodbe in da se ne spremeni le v visokoleteče besede.

Zakaj je pogodba tako pomembna? Gre za prvi globalni sporazum, ki si prizadeva ustaviti mednarodne transferje orožja, streliva in povezane opreme med državami, če je znano, da se bodo uporabljala za zagrešitev genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojna hudodelstva ali pa bi lahko k temu prispevale. Ključna določila z vidika človekovih pravic zadevajo prepoved transferjev orožja, kadar obstajajo skrbi z vidika spoštovanja človekovih pravic, ter zahtevo po pripravi ocene tveganj, ali bo izvoženo orožje imelo »negativne posledice« za mir, varnost in človekove pravice. Pogodba zahteva, da države pogodbenice izvedejo temeljito oceno tveganja glede »negativnih« posledic vsakega potencialnega izvoza.

Krvavo ceno vojn so velikokrat v zgodovini plačevali civilisti, moderni konflikti s tega vidika niso nič posebnega, vedno znova slišimo za neposredne ali nediskriminatorne napade na civiliste in na objekte, ki nikakor niso legitimna tarča vojskovanja: denimo bolnišnice in šole. Recimo, letalski napad na podeželsko bolnišnico Abs v regiji Hajjah v Jemnu 15. avgusta 2016 je bil že četrti napad na bolnišnico Zdravnikov brez meja v desetih mesecih. Na mestu uničene bolnišnice je Amnesty International našla ostanke bomb, za katere se zdi, da so bile izdelane bodisi v ZDA bodisi v Združenem kraljestvu. To bi bilo sicer v skladu z obsežnim izvozom orožja teh držav v Savdsko Arabijo in druge članice njene vojaške koalicije.

Glede na obstoječe vedenje, kako koalicija pod vodstvom Savdske Arabije uporablja nekatero orožje za izvajanje napadov na bolnišnice in druge civilne tarče, sploh ne bi smeli odobriti nikakršnega transferja orožja koaliciji za uporabo v jemenskem konfliktu. Zato smo v Amnesty International večkrat pozvali k celovitemu embargu na orožje, ki bi ga lahko uporabljala katerakoli vojskujoča se stran v Jemnu. Odkar je koalicija začela svoje posredovanje marca 2015, je bilo ubitih 3799 civilistov, med njimi tretjina otrok (podatki s konca avgusta 2016).

Koalicija pod vodstvom Savdske Arabije je uporabljala tudi kasetno strelivo, ki je prepovedano z mednarodno pogodbo. Amnesty je na svoji nedavni misiji v Jemnu odkrila ostanke kasetnega streliva, narejenega v Združenem kraljestvu in ZDA, raztresenih okoli hiš ljudi in na drevesih, pa tudi dokaze njihovih posledic. Kri zaledeni ob tem, kako sta kolegici iz organizacije slednje opisali: »Otroci brez prstov, starši brez otrok …« Zapisali sta tudi, da je nek ambasador na avgustovski konferenci držav pogodbenic pogodbe o nadzoru trgovine z orožjem Amnesty dejal, da je treba imeti potrpljenje in ji dati čas, stara je namreč šele dve leti. Žrtve časa nimajo, države pa čisto dovolj časa in možnosti, da nadzirajo izvoz orožja.

Amnesty International je zabeležila več kot 100 različnih tipov orožja in streliva, ki ga uporablja oborožena skupina Islamska država v Iraku in Siriji: izvira iz najmanj 25 držav!

Ob avgustovski konferenci držav pogodbenic mednarodne pogodbe o nadzoru trgovine z orožjem smo v Amnesty International opozorili, da nekatere od pogodbenic še naprej izvajajo nevestne transferje orožja, več kot četrtina jih še ni izpolnila obveznosti poročanja o transferjih orožja, nekatere pa zavračajo objavo javno dostopnih informacij o njihovih transferjih orožja.Več na www.amnesty.si/att.html, kjer najdete tudi povezave na naše druge informacije in poročila. Med slednjimi opozorimo na poročilo Taking Stock: The arming of Islamic State (7. december 2015, Indeks: MDE 14/2812/2015).

Metka Naglič


POGOVOR Z JELENO AŠČIĆ

»ZGODBE POTEPTANIH DELAVSKIH PRAVIC SE MNOŽIJO«

Postala si novinarski zaščitni znak za delavske pravice. Kako to, da te je »potegnilo« ravno na to področje?Ko sem začela delati v desku Informativnega programa kot mlajša dežurna novinarka, sem delala vse. Snemala izjave, hodila na tiskovne konference, delala prispevke in reportaže z različnih področij, od vaških veselic do davčne reforme. Sčasoma sem spoznala, prav tako moji uredniki, da mi najbolj ležijo teme o ljudeh z roba. Potem je prišla ekonomska kriza in nenadoma so se začele pojavljati hude kršitve delavskih pravic, ki jih prej ni bilo zaznati v tolikšni meri. Najbolj na udaru je bilo takrat gradbeništvo. Začela sem spremljati zgodbe bosanskih gradbenih delavcev, potem sem leta 2010 naredila dokumentarni film o njih Gradimo suženjstvo in od takrat se zgodbe izkoriščanih delavcev in poteptanih delavskih pravic kar množijo. Kako s svojimi televizijskimi prispevki pomagaš? Morda navedeš kakšno odmevno posledico?Spomnim se, kako šokirani so bili ljudje po ogledu filma Gradimo suženjstvo, ker večina resnično ni vedela, da se kaj takega dogaja v Sloveniji. Torej take zgodbe odpirajo ljudem oči. Zdaj so sicer že del vsakdana in nihče več ni šokiran nad suženjskimi razmerami za delavce. Ne morem pa reči, da so bile kakšne spremembe v smislu spremembe zakonodaje in posledičnega izboljšanja razmer za delavce. Oblast je čedalje bolj arogantna in se pristojnim službam niti ne ljubi več dajati izjav pred kamero, v katerih bi pojasnili, zakaj ne ukrepajo ob očitnih kršitvah človekovih pravic. Kako prihajaš do »zgodb«?Veliko sodelujem s Svetovalnico za migrante, kamor vsakodnevno prihajajo ljudje s tragičnimi zgodbami. Tam bi lahko postavili kamero in dokumentarni film bi se posnel sam od sebe. Me pa ljudje tudi kličejo, mi pišejo, prihajajo celo na recepcijo RTV-ja, ker bi mi radi zaupali svoje težave. To govori o tem, da so stiske ljudi čedalje večje, zaupanje v institucije pa čedalje manjše. Ko človeku prisluhne le še novinar, potem veš, da je zelo slabo. Del javnosti te pripoznava kot junakinjo človekovih pravic, v Amnesty bi rekli, da si zagovornica človekovih pravic. Kaj praviš na to?Moram priznati, da mi je včasih prav nerodno, ko ljudje o meni pišejo v superlativih. Nisem nikakršna dobrotnica ne junakinja, samo opravljam svoje delo. Je pa res, da ga ne opravljam avtomatizirano in poskušam o usodah ljudi pripovedovati, ne zgolj poročati.

(M. N.)

NOVINARSTVU REČEMO TUDI ČETRTA VEJA OBLASTI, SAJ LAHKO NOVINARJI IN NOVINARKE S POROČANJEM POMEMBNO PRISPEVAJO K NADZORU NAD IZVRŠILNO, PARLAMENTARNO IN SODNO OBLASTJO. SKOZI SVOJE DELO PA NASTAVLJAJO OGLEDALO KAR CELOTNI DRUŽBI. ŠTEVILNI SLOVENSKI NOVINARJI VELIKO IN ANGAŽIRANO POROČAJO O ČLOVEKOVIH PRAVICAH - O PRAVICAH BEGUNCEV, ROMOV, DISKRIMINACIJI, POSLEDICAH REVŠČINE … ENA OD NJIH JE JELENA AŠČIĆ Z RTV SLOVENIJE, KI JO ZLASTI POZNAMO PO IZPOSTAVLJANJU TRAGIČNIH USOD IZKORIŠČANIH DELAVK IN DELAVCEV.

Foto

: Ži

ga C

ulib

erg,

RTV

Slo

veni

ja


POGOVOR Z ROKOM GOVEDNIKOM

»MLADE MORAMO JEMATI KOT RESNE SOGOVORNIKE«ROK GOVEDNIK JE DIREKTOR ZAVODA VIZO, KI IZVAJA KULTURNE IN VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE DEJAVNOSTI NA PODROČJU FILMA. S SLOVENSKO AMNESTY BODO LETOS PRVIČ SODELOVALI PRI IZVEDBI NATEČAJA KRATKIH DOKUMENTARNIH FILMOV V OKVIRU NAŠE ŠOLE ČLOVEKOVIH PRAVIC, KJER BODO SODELUJOČIM NUDILI STROKOVNO SVETOVANJE.

Kakšno poslanstvo ima zavod Vizo med mladimi?Predvsem si prizadevamo, da mladi o filmu čim več razmišljajo in govorijo, da skozi svoje pedagoško delo izpostavimo manj vidne aspekte in da se govori tudi o kakovosti. Na eni strani obravnavamo tehnične vidike in na drugi vsebinske: kaj tvori dober film. Govorimo tako o izraznih sredstvih kot o vsebini in kontekstu, npr. o družbeno angažiranih filmih, in izbiramo režiserje, ki odpirajo družbeno relevantne tematike.

Film na oko je mlad filmski festival, ki pa hitro raste, ima vse večjo publiko in prikaže vse več filmov. Kakšno sporočilo prenaša program festivala, kakšna so vodila pri izboru?Pri Filmu na oko imamo moč selekcije, kjer pazimo, da izbiramo družbeno kritične filme in filme, ki spodbujajo razmišljanje, so angažirani, izpostavljajo stiske in probleme ljudi, ker se nam zdi pomembno, da mladim lahko predstavimo svetove, v katere sicer ne bi imeli vpogleda, in da jih informiramo o različnih načinih življenja, o pogojih za življenje itd. Zato izbiramo filme, ki drugače v slovenske kinematografe ne pridejo, verjamemo pa, da mlade izgrajujejo.

Mladi so prežeti z avdiovizualnimi vsebinami in so »avdiovizualno izobraženi oz. usposobljeni«. To je najbolj domač način komunikacije s svetom. Ta vloga je sicer pasivna, a jih skušamo z našim spremljevalnim programom spodbuditi, da svoje znanje uporabijo tudi aktivno in kreativno. S programom jim odpiramo novo polje vizualnega in dajemo vedeti, da obstaja tudi nekaj poleg reklam, TV oddaj in zabavnih filmov.

Na kakšni ravni je kritičnost mladih in kako se odraža v filmskem ustvarjanju? Upal bi si trditi, da se ni spremenila dosti v primerjavi s prejšnjimi generacijami, se pa pozna vpliv lahke dostopnosti filmov in »preokupiranost« z avdiovizualnimi vsebinami v smeri pasivizacije mladih, preprosto zato, ker filmi komunicirajo enostransko in so jih mladi navajeni »konzumirati«. Ne bi pa si upal reči, da so zaradi tega pojava tudi manj kritični. Pomembno se mi zdi razmisliti, kako in koliko v današnji družbi odrasli vključujemo mlade, ali jih obravnavamo enakopravno, jemljemo kot resne sogovornike in mogoče lahko tu naredimo več.

Kako se odnos mladih do človekovih pravic vidi skozi vaše delo?Mlade zelo intrigirajo zgodbe, ki so težke, kažejo na nesorazmerja v družbi, so angažirane, izpostavljajo krivice - znajo sočustvovati in biti empatični do likov v teh filmih. Krivice (in kršitve človekovih pravic), ki so obravnavane v filmih, vidijo kot zelo relevantne. Pogosto o takšnih filmih povedo, da so jih pretresli, sploh, če temeljijo na resničnih dogodkih.

Pogovarjal se je Samo Selimović.

Vizo pripravlja kakovostne filmske vsebine za vrtce, šole, kine, knjižnice, festivale in druge zainteresirane organizacije po Sloveniji, vse pa ustrezno pospremi z vzgojno-izobraževalnim spremljevalnim programom. Vse bolj so znani po Filmu na oko, mednarodnem filmskem festivalu za otroke in mlade, ki se odvija v kar desetih slovenskih krajih, kjer za mlado občinstvo med osmim in osemnajstim letom starosti pripravijo izbor kakovostne sodobne evropske in svetovne filmske produkcije. V programu Mad about Film pa prek mentorstva, strokovnih predavanj in praktičnih delavnic želijo mlade angažirati, da tudi sami začnejo (so)ustvarjati s filmom povezane vsebine. Več: www.vizo.si.

Foto

: Zas

ebni

arh

iv


V maratonu pisanja apelov sodelujete že več let, je to na vaši šoli postala tradicija? Kako ste ga približali mladim?V aktivnostih Amnesty International vedno radi sodelujemo, saj so raznolike in nudijo učencem veliko možnosti za izražanje svojih mnenj in debatiranje. Sodelovanje v maratonu je pri nas res postala že tradicija. Zmeraj sodeluje nekaj učiteljev pri razrednih urah, večino pa opravimo pri interesni dejavnosti prostovoljstvo.

Učence pritegnejo konkretni primeri, osebne zgodbe posameznikov, ki se jim jih da dobro približati skozi ves material, ki ga pripravite in je vsem dostopen na vaši spletni strani. Ko si ogledamo gradiva in se pogovorimo o vseh primerih (kar traja kar nekaj šolskih ur), ima vsak možnost izbrati svoj primer, za katerega bo pisal. Pri mlajših učencih, ki z učitelji pišejo apele pri razredni uri, pa izberemo takšen primer, ki jim ga je lažje predstaviti oz. menimo, da jih bo pritegnil. V času akcije v šoli izobesimo tudi veliko plakatov, ki si jih lahko ogledajo vsi učenci. Tako so tudi bolje seznanjeni z akcijo, ko prostovoljci zbirajo podpise.

Pisanje apelov ste razširili tudi izven šole – kako?Pisanje apelov in zbiranje podpisov smo razširili preko naših učencev 9. razredov, ki obiskujejo interesno dejavnost prostovoljstvo. Apele in podpise zbirajo v šoli, družini, pri sorodnikih in sosedih.

Vključili ste tudi najmlajše, so ustvarjalne zamisli njihove ideje ali jim jih predlagate vi?Vse aktivnosti, ki jih izpeljemo, dorečemo skupaj z učenci 9. razredov, ki obiskujejo interesno dejavnost prostovoljstvo. Njihov interes je zame najpomembnejši in tudi ideje prihajajo skozi pogovor, soustvarjanje. Tako je nastala tudi knjižica živali z dobrimi mislimi. Izvedli smo delavnice z najmlajšimi, njihove izdelke pa nato uporabili ter dodali še nekaj svojega.

Kaj mladim pomeni sodelovanje v takšni kampanji? V okviru interesne dejavnosti prostovoljstvo sodelujemo v različnih projektih; največ z Amnesty International in Občinsko organizacijo Rdečega križa Benedikt. Vsako leto na domu obiščemo najstarejše občane (nad 90 let), sodelujemo v humanitarni akciji Drobtinica, pomagamo pri krvodajalskih akcijah, organiziranih na naši šoli, sodelujemo v projektu Noč knjige, maratonu pisanja apelov … Prav tako tudi sami organiziramo različne akcije kot npr. Podari objem, dramske igre za najmlajše, kino za vrtčevske otroke, branje pravljic, delavnice na različne teme, zbiranje hrane za zavetišče za živali ipd. Mladi najraje sodelujejo v aktivnostih, kjer imajo občutek, da s svojimi dejanji lahko vplivajo na spremembe. Zelo so motivirani, ko imajo možnost soodločati in sooblikovati aktivnosti. Mislim, da skozi naše dejavnosti učenci začenjajo doživljati svet vsaj malo drugače. Verjamem, da s temi dejavnostmi vzgajamo mladino, ki bo pripomogla k razvoju boljše družbe, pozitivnih vrednot in večjemu spoštovanju človekovih pravic.

Pogovarjala se je Ana Čemažar.

»Prostovoljci po maratonu pisanja apelov vedno znova neučakano sprašujejo, kaj se je spremenilo in ali so s svojimi dejanji vplivali na izboljšanje življenj posameznikov. Tudi mlajši učenci se leta kasneje spomnijo posameznih primerov in povprašajo, kaj se je zgodilo s posamezniki.«

POGOVOR Z JESENJO SLANA

»POTEM VEDNO NEUČAKANO SPRAŠUJEJO, KAJ SE JE ZGODILO«MARATON PISANJA APELOV JE ZA ŠTEVILNE ŠOLE POSTAL TRADICIJA. TUDI ZA OSNOVNO ŠOLO BENEDIKT, KJER SO UČENKE IN UČENCI LANI ZBRALI, NAPISALI IN NARISALI VEČ KOT 1000 PISEM IN RISB ZA OGROŽENE POSAMEZNIKE. KAKO JIM JE TO USPELO, V INTERVJUJU Z NJIHOVO MENTORICO JESENJO SLANA.

Foto

: O

sebn

i arh

iv


ŠOLA ČLOVEKOVIH PRAVIC

PESTER NABOR AKTIVNOSTI ZA MLADEVSAKO LETO SE Z NAŠO ŠOLO ČLOVEKOVIH PRAVIC SREČA NEKAJ TISOČ OTROK. NEKATERI SE UDELEŽIJO NAŠIH AKTIVNOSTI, DRUGI SO UDELEŽENKE ALI UDELEŽENCI SAMOSTOJNO ORGANIZIRANIH AKTIVNOSTI UČITELJEV IN UČITELJIC TER MLADINSKIH DELAVK IN DELAVCEV.

V šolskem letu 2015/16 smo izpeljali 61 delavnic, na katerih je nova znanja usvajalo več kot 1300 mladih. V naših različnih aktivnostih pa je sodelovalo več kot 120 šol. Ker ima naša šola isti urnik kot tista »ta prava«, smo pošteno zavihali rokave tudi že v letošnjem šolskem letu. V spodnjem koledarčku so predstavljene aktivnosti, ki jih pripravljamo do julija prihodnje leto.

Učiteljice in učitelji ter drugi, ki delate z mladimi: obiščite našo spletno stran sola.amnesty.si. To je bogat nabor informacij o človekovih pravicah, kako jih poučevati in kako mlade pritegniti k akciji. Tam se lahko tudi prijavite na naš brezplačni novičnik.

Samo Selimović

ŠOLA ČLOVEKOVIH PRAVIC – AKTIVNOSTI V ŠOLSKEM LETU 2016/2017

Amnesty International SlovenijeDunajska cesta 51000 LjubljanaT: 01/ 426 93 77E: [email protected]

ZAČETEK ŠOLSKEGA LETA '16Na začetku šolskega leta objavimo izbor knjig, ki jih Amnesty International Slovenije podeljuje sodelujočim šolam na Noči knjige 2017 in temo za natečaj kratkih dokumentarnih filmov v okviru Festivala dokumentarnega filma 2017.

DECEMBER '16Maraton pisanja apelov – največji svetovni dogodek za človekove pravice! Lani so mladi po celi Sloveniji napisali več kot 6626 pisem in organizirali številne dogodke na šolah, s katerimi so se borili za posameznike, ki so jim bile kršene človekove pravice.

MAREC '17Natečaj kratkih dokumentarnih filmov na Festivalu dokumentarnega filma 2017.

APRIL '1723. aprila bo Noč knjige, kjer lahko sodelujete z branjem brezplačne predlagane knjige in organizirate svoj lokalni dogodek.

MAJ '17V začetku maja bo potekala Pot ob žici, kjer v petek na izbranih kontrolnih točkah pripravljamo program za mlade.

NOVE KARTICEV letu 2017 bomo obstoječim karticam iz kompleta »Izjemni ljudje za boljši svet« ponovno dodali še dve novi! Didaktične

kartice lahko uporabljajo učenci samostojno, lahko jih uporabite kot pedagoško gradivo pri izvedbi delavnice o izjemnih ljudeh ali

pa kot didaktični pripomoček pri vaših aktivnostih!

AKTIVNOSTI, KI JIH IZVAJAMO VSE LETO

USPOSABLJANJENa usposabljanju pojasnjujemo vlogo participatornih metod, ki se uporabljajo in izvajajo pri učenju človekovih pravic. Usposabljanje

poteka interaktivno, udeleženci ozavestijo, kaj so participatorne metode in učenje človekovih pravic in spoznajo praktične primere. Izkušnje,

pridobljene na delavnici, je moč prenesti v vsakodnevno delo na šoli.

DELAVNICEV šolskem letu 2016/17 ponujamo naslednje delavnice:

Splošna deklaracija človekovih pravic & Amnesty International, Različnost bogati, Gledam begunca – vidim človeka, Kako bi se

počutil/a ti? in Izjemni ljudje za boljši svet.

KODEKSPripravili smo delavnico, ki jo izvajamo kot uvod v pisanje

kodeksa, ki ga udeleženci napišejo sami skupaj z mentorjem ali učiteljem. Cilj delavnice, ki vsebuje različne participatorne aktivnosti, je izdelati svoj kodeks, ki spodbuja strpno vedenje.

»Delavnice AIS na izredno primeren in učencem razumljiv način seznanijo učence z obravnavano problematiko. Izvajalci z različnimi aktivnimi metodami dela in didaktičnim gradivom presežejo dnevno rutino običajnega pouka ter s tem dosežejo aktivno sodelovanje. Hvaležen sem tudi za didaktična gradiva, ki jih bom ob podobni tematiki uporabljal tudi sam. Želim si ponovnega sodelovanja.«

Nenad Jelenčič, učitelj na OŠ Podzemelj


Od kdaj nosiš hidžab? Zakaj si se odločila za to?To krono sem si nadela pred 13 leti, ko sem sama s sabo podpisala prav posebno pogodbo, ki je imela poudarek na harmoniji med dušo in telesom. Hidžab ima zelo močno simboliko, muslimankam daje identiteto, jih osvobaja zahodnokulturnega imperializma in prevlade in zelo veliko pripomore k družbeni morali. Pred mano se je razprostiral svet, ki je od mene zahteval predvsem pogum in vztrajnost. Po vseh teh letih to, da si nikdar in nikoli nisem zaželela biti kdorkoli drug, štejem kot življenjski uspeh.

Si imela zaradi tega kdaj negativne izkušnje v okolici? Ko smo se prejšnje leto v Sloveniji soočili s številnimi begunci iz držav z večinskim muslimanskim prebivalstvom, sem bila prepričana, da bom končno postala Slovenka, čeprav sem pogoje za to izpolnila že zdavnaj. A sem zopet morala iskati iskro razuma, senzibilnosti in čustvenosti v tem norem svetu in vseh grožnjah, ki so mi jih pošiljali drugače misleči. In če se leta 2016 ukvarjam z grožnjami in skrb pri spoštovanju človekovih temeljnih pravic in svoboščin ni tako izražena, to pomeni, da se nahajamo na izmuzljivem terenu.

Zdi se, da v Sloveniji malo žensk nosi hidžab. Ali imaš občutek, da si ne upajo, ker menijo, da bi vzbujale pozornost?Evropa in njena sodobna družba, tudi slovenska, to vprašanje sprejema kot zelo simptomatično za dileme. Na eni strani želi ohraniti načelo spoštovanja in drugačnosti, po drugi pa hidžab čuti kot nasproten vrednotam enakopravnosti med spoloma in osebni svobodi. To razpotje med radostnim svetovljanstvom in zadrgnjenim šovinizmom bega tudi številne muslimanke, ki v tej igri nočejo sodelovati.

Nasprotniki prekrivanja obraza (burka, nikab) pogosto trdijo, da gre pri tem za zatiranje žensk. Kaj jim odgovarjaš?Zopet se soočamo s perspektivami in z dilemami muslimanov v Evropi, v ospredje pa vedno postavljamo muslimanko, ki prakticira islamski način življenja in oblačilno prakso. Ljudje ne definirajo več ekonomskih in političnih razlik, najpomembnejše so kulturne razlike, ki diktirajo globalno politiko, kot to diktirajo nikabi, hidžabi, burkiniji. Kogar to preseneča, je moral prespati dober del življenja. Komercializacija ženske golote je pri nas res velika. Pravila oblačenja so značilnost vsakega civilizacijskega okolja, v skladu z univerzalnim načelom, da se naša svoboda končuje tam, kjer se začne svoboda drugega. O boljšem in pravičnejšem svetu morajo sanjati ključni ljudje. Še preden pa zaspijo, jim je potrebno vcepiti, da je zahodna kultura mogoče res preplavila svet, toda ideje liberalizma in predvsem individualizma pa imajo v drugih civilizacijah zelo malo odziva. Za to, da je nekoga strah ženske v hidžabu ali burkiniju, pa ni več opravičila. Strah je stvar karakterja in ne stanje nevednosti.

POGOVOR S FAILO PAŠIĆ BIŠIĆ

»KRONO SEM SI NADELA PRED 13 LETI«DIREKTORICA ČLOVEKOLJUBNEGA DOBRODELNEGA DRUŠTVA UP JESENICE FAILA PAŠIĆ BIŠIĆ JE SLOVENSKI JAVNOSTI DOBRO ZNANA PO DOBRIH DELIH. PODROČJA DELA DRUŠTVA SO IZOBRAŽEVANJE, SOCIALNO VARSTVO IN HUMANITARNOST – TAKO NA LOKALNI KOT NA DRŽAVNI IN MEDNARODNI RAVNI. NJENO DELO ZA ČLOVEKOVE PRAVICE IN DOSTOJANSTVO NAS NAVDUŠUJE, A TOKRAT SMO JO POVABILI NA POGOVOR, KER PO SVOJIH BESEDAH NOSI HIDŽAB KOT KRONO.

Foto

: Kris

tjan

Jarn

i


Nedavno si sodelovala na Ljubljanskem tednu mode. Povej, prosim, več o tem.Antropologija razlaga, da kultura ni nekaj statičnega, temveč se nenehno spreminja in preoblikuje v stiku z drugimi kulturami. Tako sem tudi na Tednu mode opazila kar nekaj kosov slovenskih oblikovalcev, ki bi jih z veseljem nosila. Številni modni guruju za svoje kreacije iščejo navdih ravno na Bližnjem vzhodu. Kolekcije bi lahko postale prelomne, saj skušajo pokazati, da muslimanke s svojimi omejitvami pri oblačenju niso obsojene na brezoblične halje, ampak so lahko tudi one elegantne, glamurozne in še vedno skromne. O tem smo spregovorili tudi na Ljubljanskem tednu mode (Ljubljana Fashion Week).

Naglavne rute, burkiniji, burke, nikabi … razprava o tem je v zadnjih letih razgreta in spolitizirana. Kaj svetuješ muslimanskim dekletom in ženam, kako se lahko sredi tega neobremenjeno odločijo glede tega? Ali se obračajo nate po nasvet, glede na to, da si znana v slovenski javnosti?Muslimanka, ki upošteva islamski način oblačenja, v sebi nosi najvišji standard človekovih pravic. V muslimanskih kulturah živi na milijone izredno močnih in neodvisnih žensk, ki veliko prispevajo k napredku. A prav zaradi za mnoge spornega verskega profiliranja nekaterih zahodnih narodov je lahko življenje pokritim muslimankam zelo oteženo. Hidžab pomeni osebno identiteto, svobodo. Sebe čutiš kot unikatno bitje, si enkraten in neponovljiv. Hidžab izraža moč, osebnost, pogum. Če v ženski, ki pristopi do mene z vprašanjem o hidžabu, tega ne začutim, potem ji ga odsvetujem, saj je v starih izročilih hidžab omogočil »nevidnost«, danes pa se dogaja ravno nasprotno. Hidžab v zahodnih kulturah ni simbol ponosa in civiliziranega vedenja, temveč simbol zatiranja, podrejenosti, neizobraženosti. Zgolj želja, da to spremeniš s hidžabom na glavi, ni dovolj.

Pogovarjala se je Metka Naglič.

Več o društvu Up najdete na spletu: www.up-jesenice.org

Več: www.amnesty.si/svoboda-oblacenja

PRAVICO SE IMAMO OBLAČITI V SKLADU S SVOJIMI PREPRIČANJIPO MEDNARODNEM PRAVU JE VSAKOMUR ZAGOTOVLJENA SVOBODA IZRAŽANJA IN SVOBODA VERE IN/ALI PREPRIČANJ. KAKO SE LJUDJE OBLAČIJO, JE LAHKO POMEMBEN DEL NJIHOVE VERSKE, KULTURNE ALI OSEBNE IDENTITETE ALI PREPRIČANJ.

»Vsiljivi in diskriminatorni ukrepi, kot je ta [prepoved burkinija], omejujejo odločitve žensk ter so napad na svobodo izražanja in vere ter pravico do nediskriminacije.« John Dalhuisen, direktor AI za Evropo

Omenjene pravice na splošno predpostavljajo tudi, da morajo biti ljudje svobodni pri odločanju, kaj bodo - ali ne bodo - nosili. Vlade pa morajo ustvarjati okolje, v katerem se lahko vsakdo o tem odloči sam - brez prisile v eno ali drugo smer.

Države ne bi smele sprejemati splošnih prepovedi zakrivanja obraza. Legitimne so le jasno definirane omejitve, kadar je nujno pokazati obraz, ker to terjajo upravičene varnostne situacije, ali za nujno potrebno preverjanje identitete.

Letošnje poletje so evropsko javnost razburjale razprave o burkiniju, modelu kopalk, ki jih je v Avstraliji oblikovala Aheda Zanetti. Oblačilo pokriva vso telo, razen obraza, dlani in stopal, in je dovolj lahko za plavanje.

V Amnesty International smo pozdravili odločitev najvišjega upravnega sodišča v Franciji, ki je zavrglo prepoved nošenja burkinija na nekaterih francoskih plažah. Kot je dejal John Dalhuisen, direktor Amnesty International za Evropo: »Z odpravo te diskriminatorne prepovedi, ki jo napajajo predsodki in nestrpnost, je odločitev sodišča potegnila pomembno črto. Francoske oblasti se morajo sedaj nehati pretvarjati, da ti ukrepi kakorkoli ščitijo pravice žensk. Vsiljivi in diskriminatorni ukrepi, kot je ta, omejujejo odločitve žensk ter so napad na svobodo izražanja in vere ter pravico do nediskriminacije.«

20

ZBIRANJE SREDSTEV

DAN Z EVO, AGENTKO 005EVA JE NAŠA AGENTKA Z OZNAKO 005 … HEC ;) JE KOORDINATORKA EKIPE PROJEKTA OD VRAT DO VRAT V MARIBORU. ZA NAS JE NJENO DELO ZAGOTOVO RAVNO TOLIKO NAPORNO IN ODGOVORNO KOT DELO TAJNEGA AGENTA. BREZ NJE BI PROJEKT NA ŠTAJERSKEM POTEKAL MANJ USPEŠNO, ZATO SMO RES VESELI, DA JO IMAMO. PRAVI, DA IMA DELO ZELO RADA, IN ZATO SMO JI DALI PRILOŽNOST, DA OPIŠE SVOJ DELOVNI DAN.

8:37 Obožujem Maribor! Danes bo še dober dan, si pravim, saj je zunaj lep poletni sonček in ni razloga, da bi bili ljudje slabe volje. Ker je ravno ponedeljek, bom po zajtrku pričela s telovadbo … končno!

10:07 Ravno sem pozajtrkovala in punce že tečnarijo z vprašanji, kje bomo danes delali. Hitro pogledam urnik in jim pošljem lokacije dela za cel teden. Sprintam si tudi zemljevide, da ne bo panike tik pred odhodom. Bom pa telovadila, preden grem na delo.

12:05 Joj, danes imam še skupinski razgovor s petimi kandidati za delo! Če ne bi ena od prijavljenih ravnokar odpovedala, bi pozabila! Nič, bom pa šla na telovadbo po delu.

13:00 Sem že doma z uspešno opravljenih razgovorov za nove rekruterje.

15:00 Na hitro pojem rižotko; soglasja za odprtje direktnih bremenitev imam, promocijske zapestnice tudi, voda je, zemljevid je, akcija!

15:33 Čakamo, da se pojavi še zadnja sodelavka, očitno bo danes spet zamudila ... O, je že tu. Razdelimo se v pare in polne elana »zgasnemo« v prvi blok.

17:06 Čeprav sem s šolanjem na fakulteti zaključila že pred nekaj časa, je projekt Od vrat do vrat tudi neke vrste projekt vseživljenjskega učenja! Glede na to, koliko novih ljudi srečam vsak dan, bi bilo že čudno, če se ne bi česa naučila. Danes sem se npr. naučila zgodovine velenjskih graščakov, o popolnem opustošenju prebivalstva s strani Nata in o revolucionarni valuti, ki bo izpodrinila evro in rešila svet. Lepo je slišati, da ne rešuješ sveta le ti. Sem pa kar malo jezna na vodjo projekta Miha, ker nam je zamolčal, da ima Amnesty International ladjo*. Mogoče bomo pa morale biti še malo bolj pridne, da si bomo zaslužile križarjenje?

18:24 »Gospod, ne popisujemo števcev ...« »Ne delamo ankete, rada bi vam samo predstav… Ah!« Žal nimam priložnosti vsakemu pojasniti, kaj počnemo. Mogoče bo več sreče pri naslednjih vratih. »Nič hudega, če nosite krzno; veste, mi se zavzemamo za ljudi.« »Ne morem govorit, ker ženi delam noge.« (?) Danes imajo ljudje sama čudna opravila … I’m done**! Pavza!

19:15 Dan je bil kljub neobetavnemu začetku zelo uspešen! V pristop k organizaciji smo prepričale kar nekaj novih članov in članic. Dodatno so mi dan popestrile prijazne besede nekaterih ljudi. Super je vedeti, da sem nekomu polepšala dan le s tem, ker sem ga poslušala. Lepo je bilo tudi videti hvaležnost in kapljico solze v očeh gospe, ki sem ji podarila zgolj našo zapestnico. Jap, delo z ljudmi ni nič kaj lahka naloga, vendar pa ob koncu dneva štejejo takšne malenkosti, ki ti prikličejo nasmeh na obraz. Da moje odštekane ekipe rekruterk sploh ne omenjam!

POD ŽAROMETOM I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

Lepa hvala vsem finančnim podpornicam in podpornikom, ki s svojimi rednimi prispevki omogočate opravljanje našega poslanstva!

21

Koordinatorka Eva (v sredini) s članicama ekipe Klavdijo in Alenko. Eva, koordinatorka projekta Od vrat do vrat v Mariboru.

19:32 Sedaj nas čaka samo še pot domov in poročanje Mihu.

20:55 Ker sem preveč lačna, bom s telovadbo pričela jutri.

00:03 Saj se hecate, a ne? Lahko noč!

* Amnesty International ladje seveda nima. Očitno nas je nekdo zamenjal z Greenpeacom.

** Opravila sem.

AMNESTY5 NA 1919 – PROSIMO, PODPRITE NASNAŠE DELO LAHKO PODPRETE TUDI Z DONACIJO PREKO SMS. POŠLJITE SPOROČILO SMS S KLJUČNO BESEDO AMNESTY5 NA ŠTEVILKO 1919 IN PRISPEVALI BOSTE 5 EUR ZA POMOČ PRI UČENJU ČLOVEKOVIH PRAVIC IN BOJU PROTI DISKRIMINACIJI.

Nekaj tehničnih informacij glede donacije SMS: Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Izimobila, Debitela, Simobila in Telemacha, ki se odpovedujejo vsem prihodkom iz tako poslanih sporočil. Pogoje za storitev donacije SMS si lahko ogledate na spletu: http://www.amnesty.si/amnesty5.

Naše poslanstvo lahko opravljamo neodvisno, nepristransko in učinkovito predvsem zaradi finančne podpore naših podpornic in podpornikov, ki se jim toplo zahvaljujemo.

Ne pozabite - Amnesty5 na 1919! Hvala vam. Prosimo vas, da k doniranju povabite še svoje prijatelje, sodelavke ali družino.

POD ŽAROMETOM I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

22 VRTIMO SVET I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

Več informacij in povezava na poročilo na: www.amnesty.si/nemcija-rasisticno-nasilje

NEMČIJA

PORAST SOVRAŽNIH ZLOČINOV V NEMČIJI SO V LETU 2015 PRIJAVILI ŠESTNAJSTKRAT VEČ KAZNIVIH DEJANJ NAD AZILNIMI CENTRI (1031) KOT LETA 2013 (63). NA SPLOŠNO SE JE ŠTEVILO NASILNIH RASISTIČNIH ZLOČINOV NAD RASNIMI, ETNIČNIMI IN VERSKIMI MANJŠINAMI POVEČALO ZA KAR 87 ODSTOTKOV, S 693 V LETU 2013 NA 1295 LETA 2015.

»Ob porastu zločinov, ki jih motivira sovraštvo, je v Nemčiji treba obravnavati dolgotrajne in dobro dokumentirane pomanjkljivosti v odzivanju organov pregona na nasilje, povezano z rasizmom,« je dejal Marco Perolini, raziskovalec Amnesty International za Evropsko unijo, ob junijski objavi poročila na to temo.

Nemška javnost spada med tiste v Evropi, ki je v največji meri izrekla dobrodošlico beguncem, a kljub temu je v letu 2015 potekalo tudi do šest protibegunskih protestov tedensko. Številni prosilci za azil in begunci, ki so jih napadli, ali pa so napadli njihove prijatelje ali znance, so Amnesty International povedali, da zdaj živijo v strahu in se ne počutijo več varne.

»Vsi moji prijatelji so se bali, potem ko so me napadli. Ubežal sem vojni v Siriji in zdaj se soočam še z napetostmi v Nemčiji. Želim si le delati ... in imeti dobro življenje, kot sem ga imel pred vojno,« je Amnesty International povedal Ciwan B, kurdskega porekla, ki je zbežal iz Sirije in so ga septembra 2015 napadli v Dresdnu.

BRAZILIJA

MED OI V MESTU RIO POLICIJA UBILA NAJMANJ 8 LJUDIPRED SEDMIMI LETI JE PADLA ODLOČITEV, DA BO BRAZILIJA GOSTILA POLETNE OLIMPIJSKE IGRE 2016. OD TAKRAT DO ZAČETKA OLIMPIJSKIH IGER JE POLICIJA V MESTU RIO UBILA VSAJ 2651 LJUDI. VEČINA UBITIH SO BILI MLADI TEMNOPOLTI MOŠKI IZ FAVEL ALI Z DRUGIH MARGINALIZIRANIH OBMOČIJ.

Številke so šokantne. Aprila 2016 je policija v mestu Rio ubila 35 ljudi, maja 40 in junija 49: torej prav vsak dan najmanj enega človeka (Podatki Inštituta za javno varnost v državi Rio de Janeiro). V letu 2015 je policija v mestu Rio ubila vsaj 307 ljudi, kar je eden od petih umorov v mestu. Med olimpijskimi igrami je bilo v policijskih operacijah v Riu ubitih najmanj osem ljudi.

V Amnesty International smo v začetku julija 2016 predstavili aplikacijo CrossFire, s pomočjo katere ljudje v mestu Rio de Janeiro poročajo o primerih streljanja z orožjem in oboroženem nasilju. Obvestila so vidna na zemljevidu na strani www.fogocruzado.org.br. V prvem mesecu delovanja je bilo preko appa prijavljenih 756 streljanj, v katerih je življenje izgubilo 51 ljudi. Aplikacija pa je bila naložena več kot 35.000-krat. V prvem tednu avgustovskih olimpijskih iger je bilo, kot so pokazali podatki appa, najmanj 14 ljudi ubitih, 32 pa ranjenih.

»Zdi se, da so se v Braziliji le malo naučili iz velikih napak na področju zagotavljanja javne varnosti, ki so jih zagrešili tekom let. Politika ‚najprej streljaj, nato zastavljal vprašanja‘ je Rio de Janeiro ustoličila kot eno najbolj smrtonosnih mest na svetu,« je dejal direktor Amnesty International Brazilija Atila Roque. »Brazilija ima eno največjih stopenj umorov na svetu, vsako leto s strelnim orožjem ubijejo okoli 42.000 ljudi. Ta krizna situacija nesorazmerno prizadeva tiste, ki živijo v najbolj marginaliziranih delih mesta,« je dodal.

VRTIMO SVET I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016 23

Amnesty International je 7. junija 2016 objavila poročilo z naslovom »We are not animals to be hunted or sold«: Violence and discrimination against people with albinism inMalawi, ki med drugim opisuje trpljenje ljudi z albinizmom ter razkriva velik porast ubojev in ugrabitev od novembra 2014. Na voljo na spletni strani www.amnesty.org, AI indeks: AFR 36/4126/2016.

Annie Alfred s svojo najboljšo prijateljico (na njeni levi) in z vrstniki.

Foto

: LAW

ILIN

K/A

mne

sty

Inte

rnat

iona

l

MALAVI

RITUALNE UMORE LJUDI Z ALBINIZMOM JE TREBA USTAVITILJUDJE Z ALBINIZMOM V MALAVIJU ŽIVIJO V STALNEM STRAHU, DA JIH BODO UGRABILI ALI UMORILI V OBREDIH. ZGOLJ V PRVI POLOVICI LETOŠNJEGA LETA JE BILO PRIJAVLJENIH 6 UBOJEV – TAKO ODRASLIH KOT OTROK. TE ZLOČINE JE TREBA USTAVITI.

Albinizem je redka nenalezljiva genska bolezen, zaradi katere bolniki nimajo pigmenta v očeh, koži in laseh. Po ocenah je v Malaviju med 7000 in 10.000 ljudi z albinizmom. Zaradi zmotnih prepričanj in vraževerja so ogroženi njihova varnost in življenja – grozijo jim uboji, ugrabitve in pohabljanje. Družbeni odnos do albinizma se ne spreminja, nekatere otroke ugrabljajo in prodajo celo njihovi družinski člani.

Dveletno Whitney so aprila ugrabili iz postelje, medtem ko je spala. Njeno lobanjo, zobe in oblačila so kasneje našli v bližnji vasi. Pred tem so februarja z doma ugrabili 9-letnega Harryja, kmalu so našli njegovo obglavljeno truplo. Telesa ljudi z albinizmom niso varna niti po smrti – grobove pogosto oropajo, saj verjamejo, da je v kosteh zlato, ukradene kosti pa prodajo za obrede, ki jih izvajajo vrači. V južni in vzhodni Afriki je namreč razširjeno prepričanje, da imajo kosti ljudi z albinizmom posebno moč, ki prinaša bogastvo. Prodaja njihovih delov telesa vsekakor je dobičkonosna; moški z albinizmom je Amnesty zaupal: »Govorijo mi, da me bodo prodali. Nekdo mi je povedal, da sem vreden 6 milijonov kvač (10.000 $). Zabolelo me je ob misli, da mi je tako lahko določiti ceno.«

Ljudje z albinizmom se poleg tega soočajo z globoko vkoreninjeno diskriminacijo, med drugim pri dostopu do izobraževanja in zdravstvene oskrbe. Neka ženska je Amnesty pripovedovala: »Hči moje sestrične so klicali ‚duh‘ in so bili prepričani, da v šoli prinaša smolo, zato jo je nehala obiskovati. Sestrična ni upala v šolo, da bi se pritožila. Ima še šest drugih otrok z albinizmom.« Pogosto otroci ne hodijo v šolo, ker je starše preveč strah, da bi jih na poti ugrabili, zato jih skrivajo doma; ugrabitelji so namreč običajno bližnji sorodniki.

Le redko storilce aretirajo, doslej pa so jih bodisi oprostili bodisi so jim prisodili mile kazni. To problematiko je nujno

treba nasloviti. Predsednik Malavija Peter Mutharika je izrazil zaskrbljenost in podporo prizadevanjem za izboljšanje varnosti življenja ljudi z albinizmom, vendar je ostalo le pri besedah.

Ljudje z albinizmom politično in družbeno neukrepanje plačujejo z življenjem. Zato v letošnjem maratonu pisanja apelov Pišem za pravice med drugim pišemo za 11-letno Annie Alfred in ostale ljudi z albinizmom v Malaviju. Od predsednika zahtevamo, naj zagotovi ustrezno zaščito ljudi z albinizmom, policija naj učinkovito razišče s tem povezana kazniva dejanja, storilce pa naj privedejo pred sodišče, kjer bodo ustrezno kaznovani. Spopade naj se tudi s problematiko nevarnih vraževernih prepričanj in praks, ki so vzrok za napade na ljudi z albinizmom. Svoj podpis lahko prispevate tudi preko spleta: www.amnesty.si/pisem-za-pravice-maraton.

Ljudi z albinizmom v Malaviju lahko podprete tudi tako, da jim narišete ali napišete solidarnostno sporočilo, poleg tega pa potrebujejo tudi materialno pomoč – primanjkuje jim namreč pokrival in sončnih krem (njihova koža je še bolj občutljiva na sonce) in korekcijskih očal (pogosto imajo težave z vidom), zato vas vabimo, da jih podprete tudi finančno.

Podrobnosti na www.amnesty.si/malavi-albinizem.


V prispevku televizijske postaje ABC o strogo varovanem zaporu za mladoletne prestopnike in prestopnice Don Dale v Darwinu smo videli takrat 13-letnega Dylana Vollerja, slečenega do golega, ki so ga pazniki ustrahovali, medtem ko je bil s kapuco na glavi več ur privezan na stol. To še zdaleč ni vse – hitro so se razširile informacije o slabem ravnanju z otroki po celem Queenslandu: osem aboriginov je bilo 10 dni zapored po 22 ur zaprtih v samici; do 72 ur so bili zaprti v samici brez tekoče vode; pazniki so otroke poškodovali (Amnesty je zabeležila vsaj štiri zlome zapestij) in naščuvali pse, da so jih ustrahovali; med obiski staršev in vadbo so jih vklenili; med pregledi so napol slečeni morali čepeti; proti otrokom so uporabljali solzivec; tiste, ki so nagnjeni k samopoškodovanju, so slačili. To je zloraba in mučenje otrok.

Poleg tega v zvezni državi Queensland 17-letnike zapirajo v zapore za odrasle, pripirajo pa tudi zgolj 10 in 11 let stare otroke, kar je očitna kršitev mednarodnega prava in standardov človekovih pravic. Večina zaprtih otrok je iz staroselskih skupnosti, kar je posledica dolge zgodovine diskriminacije aboriginov, s katero se oblasti niso uspešno spopadle. To jasno kažejo tudi statistike: v Queenslandu imajo otroci iz avtohtonih ljudstev 22-krat večjo možnost, da bodo zaprti, v primerjavi z ostalimi otroki. Pri deklicah pa je ta verjetnost celo 33-kratna. Queensland se »ponaša« tudi z največjim deležem priprtih otrok v Avstraliji; v povprečju jih je 83 odstotkov priprtih v predsodnih postopkih oz. pred izrekom sodbe brez možnosti plačila varščine, dve tretjini je staroselskih otrok.

Avstralska sekcija Amnesty International je na vse to opozarjala že več let. Ob teh nedavnih razkritjih pa je avstralski premier Malcom Turnbull napovedal ustanovitev posebne komisije, ki bo raziskala zlorabe otrok v priporih v Severnem teritoriju. Pomemben korak naprej, vendar to ni dovolj. Avstralske oblasti morajo zagotoviti varnost vseh otrok ter ustaviti in preprečiti mučenje v vseh prevzgojnih domovih, kar v svoji peticiji zahteva tudi Amnesty.

(A. Č.)

AVSTRALIJA

ZLORABE OTROK V PREVZGOJNIH DOMOVIHAVSTRALIJA JE TAKO DALEČ, DA TAMKAJŠNJI DOGODKI REDKO ZASEDEJO NASLOVNICE NAŠIH (IN SVETOVNIH) MEDIJEV. POLETI PA SO JIH PREPLAVILE PODOBE IN POROČILA ZLORAB MLADOSTNIKOV V PREVZGOJNEM DOMU V DARWINU. ŽAL SO TAKŠNE PRAKSE POGOSTE TUDI DRUGJE PO DRŽAVI.

Rekonstrukcija zlorabe mladoletnih zapornikov v Darwinu, kot so jo prikazali v oddaji Four Corners na avstralski televiziji ABC.

Foto

: Fou

r C

orne

rs, A

BC

TV

Iz zgodovine se spomnimo tragičnega primera 16-letnega Johna Pata, pripadnika avtohtone skupnosti, ki je umrl v policijskem priporu 28. septembra 1983 na policijski postaji v Roebournu. Ko je videl, da policist, ki takrat ni bil

v službi, z rasističnimi zmerljivkami nadleguje njegovega prijatelja, je posegel vmes. Priče so videle, kako je policist udaril Johna v obraz in ga odrinil, da je padel in se z glavo udaril ob pločnik. Medtem ko je nemočen ležal na tleh, je prišel nekdo drug in ga brcnil. Preden so ga strpali v kombi, ga je v glavo brcnil še nek drug policist. Obdukcija je pokazala poškodbe, ki so bile posledica večkratnih

močnih udarcev v glavo. Maja 1986 je porota samih belcev štiri policiste in njihovega pomočnika oprostila uboja. Na fotografiji teta in mama Johna ob njegovem spomeniku v Freemantlu.

Foto

: Dea

th in

Cus

tody

Wat

ch C

omm

ittee

(D

ICW

C)


Foto

: Rud

i Net

to

ZDA

ČE OBAMA NE REŠI SNOWDNA, BO TO MADEŽ NA NJEGOVI ZAPUŠČINIAMERIŠKI PREDSEDNIK BARACK OBAMA BI MORAL POMILOSTITI EDWARDA SNOWDNA, KI MU GROZIJO DESETLETJA ZAPORA, KER SE JE IZPOSTAVIL ZA ZAŠČITO ČLOVEKOVIH PRAVIC. V AMNESTY BOMO PODPISE POD TO ZAHTEVO ZBIRALI TUDI V OKVIRU PIŠEM ZA PRAVICE 2016.

Amnesty International, številni posamezniki in posameznice ter druge organizacije, med njimi American Civil Liberties Union in Human Rights Watch, smo septembra skupaj sprožili novo globalno peticijo za predsedniško pomilostitev nekdanjega pogodbenega sodelavca ameriške Nacionalne varnostne agencije (NSA), še preden predsednik Obama konča svoj mandat. V skladu z drugim členom ameriške ustave ima ameriški predsednik moč, da pomilosti posameznike za zvezna kazniva dejanja.

»Ironično je, da se s Snowdnom ravna, kot da je vohun, ko pa je njegovo pogumno dejanje dejansko pritegnilo pozornost na dejstvo, da sta ameriška vlada in vlada Združenega kraljestva brez njihove privolitve nezakonito vohunile za milijoni ljudi,« je dejal Salil Shetty, generalni sekretar AI.»Edvard Snowden je očitno deloval v javnem interesu. Kaznovanje za to pošilja nevaren signal, da tisti, ki so za zaprtimi vrati priča kršitvam človekovih pravic, o tem ne bi smeli spregovoriti.«

Junija 2013 je Snowden z novinarji delil zbirko ameriških obveščevalnih dokumentov, ki jih je zbral, ko je delal kot pogodbeni sodelavec za področje varnosti v NSA. Dokumenti so razkrili obseg elektronskega nadzora vlad ZDA in Združenega kraljestva, ki sta nadzirali spletne in telefonske aktivnosti milijonov ljudi po vsem svetu.

Amnesty International že dlje časa vedno znova poziva ameriško vlado, naj odpravi obtožbe zoper njega ali pa mu zagotovi, da se v primeru sojenja lahko brani, da je ravnal za javno dobro. A tri leta po njegovih razkritjih ostaja Snowden v negotovem položaju v Rusiji, v senci vohunskih zakonov iz obdobja prve svetovne vojne, na podlagi katerih bi ga lahko obtožili hudih kaznivih dejanj, če se vrne v ZDA. Predsedniška pomilostitev je njegova najboljša možnost za svobodo.

»Snowdna bi se morali spominjati kot junaka zaradi njegovega delovanja za skupno dobro. Velik madež na zapuščini predsednika Obama bi bil, če bi zaključil mandat, medtem ko bi bil Snowden še vedno v Rusiji, ločen od družine, in bi se z njim ravnalo kot s sovražnikom države,« je dodal Shetty.

Svoj podpis lahko prispevate tudi preko spleta: www.amnesty.si/pzp-snowden-peticija.

Snowden na dogodku Amnesty preko videokonference iz Rusije.

SMRTNA KAZEN

NAPAČNA POT OB SVETOVNEM DNEVU BOJA PROTI SMRTNI KAZNI, 10. OKTOBRU, AMNESTY OPOZARJA, DA SE DRŽAVE - ZGREŠENO - VEDNO BOLJ ZATEKAJO K SMRTNI KAZNI V BOJU PROTI TERORIZMU.

V najmanj 20 državah so lani obsodili na smrt ali usmrtili ljudi zaradi kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom (Alžirija, Bahrajn, Čad, DR Kongo, Egipt, Indija, Iran, Irak, Jordanija, Kamerun, Kitajska, Kuvajt, Libanon, Pakistan, Savdska Arabija, Somalija, Sudan, Tunizija, Združeni arabski emirati in ZDA). »Nasilni napadi na prebivalstvo prizadenejo grozljivo trpljenje in jih ni mogoče nikoli upravičiti. Vlade jih morajo raziskati in pripeljati odgovorne pred roke pravice. Ampak ubijanje v imenu države ne naslavlja vzrokov nasilnih napadov. Prav tako ni dokazov, da bi smrtna kazen odvračala od nasilnih kaznivih dejanj učinkoviteje kot druge oblike kaznovanj,« opozarjamo v AI.


Raziskava, utemeljena na uporabi satelitskih slik, več kot 200 poglobljenih intervjujih s preživelimi in strokovni analizi več deset grozljivih podob dojenčkov in majhnih otrok s hudimi poškodbami, kaže na to, da je bilo na območju Džebel Marre v Darfurju od januarja 2016 najmanj 30 napadov, ki so bili najverjetneje kemični napadi. Zadnji pred objavo poročila konec septembra se je zgodil 9. tega meseca.

»Težko je ubesediti obseg in brutalnost teh napadov. Podobe in posnetki, ki smo jih videli, so resnično šokantni. Na enem posnetku majhen otrok kriči v bolečinah, preden umre; številne fotografije prikazujejo majhne otroke, prekrite z ranami in mehurji. Nekateri niso mogli dihati in so bruhali kri,« je dejala Tirana Hassan, direktorica kriznih raziskav pri AI. »Nemogoče je pretiravati pri opisu tega, kako zelo krute so posledice teh kemikalij, ko pridejo v stik s človeškim telesom. Kemično orožje je že desetletja prepovedano, s čimer se je prepoznalo, da povzroča takšno raven trpljenja, ki ne more nikoli biti upravičena.«

Amnesty na podlagi pričevanj preživelih in ljudi, ki so skrbeli za ranjene, ocenjuje, da je zaradi izpostavljenosti kemičnemu orožju verjetno umrlo med 200 in 250 ljudi, številni - ali večina - so bili otroci. Na stotine ljudi je sicer preživelo napade, so pa nekaj ur ali dni po izpostavljenosti kemikalijam razvili simptome, med njimi: hude prebavne težave, vključno z bruhanjem krvi in diarejo, mehurje in izpuščaje na koži, ki je po navedbah postala trda, spremenila barvo in se odluščila, težave z očmi, vključno s popolno izgubo vida, težave z dihanjem, ki naj bi bile najbolj pogost vzrok smrti.

Številne žrtve so Amnesty International povedale, da nimajo dostopa do zdravil in da so jih zdravili s kombinacijo soli, limet in lokalnih zelišč. Neki moški je pomagal skrbeti za več ljudi, za katere verjame, da so bili izpostavljeni kemikalijam. Povedal je, da pomaga skrbeti za žrtve, že odkar se je leta 2003 začel konflikt v Džabel Marri, a da takih posledic še ni videl.

Amnesty International je svoja dognanja predstavila dvema neodvisnima strokovnjakoma za kemično orožje. Oba sta menila, da dokazi trdno kažejo na izpostavljenost sestavinam, ki povzročajo mehurje, kot so na primer bojni plini iperit, luzit in dušikov iperit. »Uporaba kemičnega orožja je vojno hudodelstvo.

Dokazi, ki smo jih zbrali, so prepričljivi in prikazujejo režim, ki je odločen napadati civilno prebivalstvo v Darfurju, ne da bi se bal mednarodnih povračilnih ukrepov.«

Do suma kemičnih napadov prihaja sredi obsežne vojaške ofenzive, ki so jo sudanske

sile sprožile januarja 2016 v Džebel Marri proti Sudanski osvobodilni vojski (Sudan Liberation Army/Abdul Wahid - SLA/AW). V osmih mesecih, odkar so ofenzivo sprožili, je Amnesty zabeležila vrsto primerov, ko so vladne sile namerno ciljale civiliste in civilno lastnino. Uspeli smo zbrati imena 367 civilistov, vključno s 95 otroki, ki so jih vladne sile v prvih šestih mesecih letos ubile v Džebel Marri. Številni so umrli zaradi stradanja, dehidracije ali pomanjkanja zdravstvene oskrbe po napadih.

Z uporabo satelitskih posnetkov lahko Amnesty International potrdi, da je bilo v osmih mesecih vojaških aktivnosti uničenih ali poškodovanih 171 vasi. V skoraj vseh v času napada ni bilo navzoče formalne oborožene opozicije! Za napade so bile značilne grobe kršitve človekovih pravic, vključno s sistematičnim bombardiranjem, pobijanjem in prisilnimi razselitvami civilistov, z ugrabljanjem in s posiljevanjem žensk ter plenjenjem.

AMNESTY IŠČE »DIGITALNE« PROSTOVOLJCEDokazi za napade so zbrani in prikazani na interaktivni digitalni platformi, ki jo je v sodelovanju z Amnesty International zasnoval SITU Research. Platforma omogoča na enem mestu prikazovanje prostorskih informacij, satelitskih podob, pričevanj in fotografij. Tako bo obelodanjeno dogajanje in obseg ponavljajočih se kršitev človekovih pravic v oddaljenih in nedostopnih delih Sudana. Amnesty v okviru projekta Amnesty Decoders vabi prostovoljke in prostovoljce k pomoči pri analiziranju satelitskih podob iz Darfurja. Za več informacij glede tega spremljajte www.amnesty.org ali se obrnite na pisarno slovenske Amnesty.

SUDAN

POBIJANJE IN POHABLJANJE S KEMIČNIM OROŽJEM V DARFURJUAMNESTY INTERNATIONAL JE ZBRALA GROZLJIVE DOKAZE, DA SO SUDANSKE VLADNE SILE V ENEM OD NAJBOLJ ODROČNIH DELOV DARFURJA PROTI CIVILISTOM, TUDI PROTI MAJHNIM OTROKOM, VEČKRAT UPORABILE OROŽJE, ZA KATEREGA VERJAME, DA JE BILO KEMIČNO.

Požgana vas Barti leta 2016.

Foto

: Zas

ebno

Amnesty je zbrala verodostojne dokaze, da so bili pridržani žrtve pretepanja in mučenja, tudi posilstev, v uradnih in neuradnih prostorih za pridržanje. Ugotovitve temeljijo na podrobnih pogovorih z odvetniki, zdravniki, družinskimi člani in s pričami mučenja v prostorih pridržanja. Po navedbah je turška policija v Ankari in Istanbulu pridrževala ljudi v prisilnih položajih, ki povzročajo bolečine, tudi do 48 ur, brez hrane, vode in zdravstvene oskrbe ter jim grozila.

Po besedah dveh odvetnikov iz Ankare so jima ujetniki povedali, da so videli, kako so policisti posilili višja vojaška častnika s kratkocevnim službenim orožjem in prsti. Oseba na službeni dolžnosti v športni telovadnici generalne policijske postaje v Ankari je videla ujetnika s hudimi ranami, kot da je bil pretepen. Ujetnik ni mogel stati in je izgubil zavest. Policija ni dovolila zdravstvene oskrbe. Intervjuvanec je slišal enega od policijskih zdravnikov reči: »Pustite ga umreti. Rekli bomo, da je do nas že prišel mrtev.«

Isti sogovornik je povedal, da je bilo v tej policijski dvorani pridržanih 650–800 vojakov. Vsaj 300 jih je imelo znake pretepanja - modrice, ureznine, zlomljene kosti. Okoli 40 jih je bilo tako poškodovanih, da niso mogli hoditi ali stati. Kaže, da so v pridržanju najhuje ravnali z vojaškimi oficirji višjega ranga. Odvetniki so povedali, da so bili ljudje pripeljani na zaslišanje v krvavih srajcah. Pridržani so jim povedali, da niso dobili hrane tudi do tri dni, vode pa do dva dni. Po besedah odvetnice, ki dela na sodišču v Istanbulu, so nekateri ujetniki pod izjemnim psihološkim pritiskom, eden se je skušal pognati skozi okno iz šestega nadstropja ...

PREZIR DO VLADAVINE PRAVAAmnesty International je obsodila nasilje, ki so ga zagrešili izvajalci neuspelega udara, a ob tem pozivala turške oblasti, naj spoštujejo vladavino prava in pravice pridržanih. Če ne obstaja utemeljen sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ga je treba izpustiti. Resničnost je bila drugačna …

Do sredine avgusta je vlada z dvema dekretoma suspendirala pravico habeas corpus za 30 dni (pravico, da sodišče odloči o zakonitosti pridržanja), omejila pravico pridržanih, da se posvetujejo z odvetniki, in podelila državnim uradnikom imuniteto pred preganjanjem ob izvrševanju dekretov. Ta dekreta nikakor

TURČIJA

BRUTALEN ODZIV NA UDAR AMNESTY INTERNATIONAL JE V TURČIJI PO JULIJSKEM NEUSPELEM DRŽAVNEM UDARU DOKUMENTIRALA ALARMANTNE KRŠITVE ČLOVEKOVIH PRAVIC. V MESECU PO NEUSPELEM UDARU JE BILO PRIDRŽANIH VEČ KOT 23.000 LJUDI, SKORAJ 82.000 JE BILO SUSPENDIRANIH ALI ODPUŠČENIH. MED ARETIRANIMI JE BILO VELIKO NOVINARJEV, ZAPRLI SO TUDI ŠTEVILNE MEDIJSKE HIŠE.


ne izpolnjujeta pogoja, da morajo biti tudi v času »nevarnosti« omejitve nujne, sorazmerne in imeti zakoniti namen.

Ljudje so bili pridržani arbitrarno, torej brez pravnega postopka, niso jim dovolili dostopa do odvetnikov in družinskih članov ter jih niso ustrezno obvestili o obtožbah proti njim. Amnesty International je govorila z več kot desetimi odvetniki v Ankari in Istanbulu, ki so podali informacije glede okoliščin pridržanja njihovih strank. Vsak je zastopal do 18 pridržanih, večinoma vojake nižjega ranga, tudi nabornike, nekateri so bili sodniki, tožilci, policisti in drugi javni uslužbenci. Pričanja odvetnikov, ki so govorili pod pogojem anonimnosti, so bila zelo podobna. Vsi so povedali, da so bili ujetniki najprej pridržani štiri dni ali več na policiji. Razen redkih izjem so bili pridržani v osami, brez stikov, in niso mogli obvestiti družine o tem, kje so in kaj se jim dogaja. Prav tako niso mogli poklicati odvetnikov, ki so jih v večini primerov videli šele, tik preden so bili pripeljani na sodišče ali so jih zaslišali tožilci. Po zaslišanju niso več smeli govoriti z njimi.

Sorodnik vojaškega uslužbenca visokega ranga, ki je bil pridržan v Ankari, je povedal, da so družinski člani govorili z njim preko mobilnega telefona 16. julija, preden so mu ga policisti zasegli. Po tem niso dobili nobene informacije o tem, kje je in kaj se mu je zgodilo. Pridržani tudi ni imel dostopa do odvetnika. Takšno ravnanje pomeni prisilno izginotje, ki je po mednarodnem pravu kaznivo dejanje. S tem se postavlja ujetnike izven varstva prava, odreže od zunanjega sveta in postavi v veliko nevarnost mučenja ali celo zunajsodne usmrtitve.

Informacije, ki jih je Amnesty pridobila od odvetnikov, kažejo, da v veliki večini primerov naj ne bi bilo dokazov, ki bi med zaslišanjem izkazovali utemeljen sum kaznivih dejanj. Sodniki so ukazali pridržanje že samo, če so vojaki na dan udara zapustili vojašnice, ne glede na razlog. Gre za hude kršitve pravice do poštenega sojenja. Pridržanje ljudi brez dokazov o njihovih kaznivih dejanjih je že po definiciji samovoljno in nezakonito. Kršitve človekovih pravic so se nadaljevale tudi septembra.

Več vladnih predstavnikov je predlagalo ponovno uvedbo smrtne kazni za odgovorne za udar. Amnesty v vseh okoliščinah nasprotuje smrtni kazni, v zvezi s tem pa še posebej opozarja na nesprejemljivost uvajanja te kazni »za nazaj«. To bi kršilo mednarodno pravo in turško ustavo. (J. T.)

28 AKTIVIZEM I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

VAS ZANIMA PROSTOVOLJNO DELO PRI AMNESTY? VEČ INFORMACIJ NA www.amnesty.si/prostovoljci

ČAKANJE NA SPREMEMBENEDELJA ZVEČER JE IN POSKUŠAM SE VPISATI V SPLETNI OBRAZEC ZA OBISKOVALCE IZPOSTAVE AZILNEGA DOMA NA KOTNIKOVI ULICI. TA DISLOCIRANA ENOTA JE REZERVIRANA IZKLJUČNO ZA ODRASLE SAMSKE MOŠKE. KER APLIKACIJA OMOGOČA NAJVEČ DVA VNOSA ZA POLOVICO DNEVA, ZA TORKOVO POPOLDNE PA STA PRIHOD V AZILNI DOM NAPOVEDALI ŽE DVE OSEBI, BOM TOKRAT PONOVNO OSTAL ZUNAJ. NIČ TRAGIČNEGA, A S PROSILCI ZA AZIL BOMO MED POUKOM SLOVENŠČINE SPET SEDELI NA KLOPI V PARKU, ČE BO DEŽEVALO, PA SE BOMO STISNILI POD NAPUŠČ BLIŽNJE TELOVADNICE.

Medtem bo improvizirana učilnica v domu ostala prazna. Po pričevanjih kolegov prostovoljcev, ki so bili v domu aktivni že lani, je obstoječ sistem kljub toliko pomanjkljivostim, da je vprašljiva njegova smiselnost, v primerjavi z lanskim letom vseeno napredoval. Situacija je simptomatična za vrsto vidikov obravnave beguncev po institucionalnih kanalih.

Slovenščine ne obvladam dovolj, da bi se v vlogi učitelja počutil suvereno, imam rahlo govorno napako in poučevanje jezika nikoli ni bila moja želja. Kljub temu sem zadnje štiri mesece poučeval slovenščino. Ko sem se prijavljal za prostovoljca, sem si predstavljal, da bom med vikendi kakšno manjšo skupino peljal na izlet, otroke na sladoled ali v športni park in se s potencialnimi novimi sodržavljani sproščeno zabaval med spoznavanjem Slovenije in njenih lokalnih specifik. Vendar je spoznanje o dejanskem stanju in potrebah prosilcev za azil prišlo zelo hitro. Proces integracije, ki bi moral biti organiziran, sistematičen, intenziven in se začeti takoj ob prihodu prosilcev, je nezadosten in bi brez prostovoljskih organizacij in samoorganiziranih skupin za pomoč bil popolnoma prepuščen prosilcem. Pogodbeni izvajalec ministrstva za poučevanje slovenščine ima za prosilce nekaj ur slovenščine na teden, v isti skupini pa so ljudje, ki so v državi že nekaj mesecev in obvladajo osnove, skupaj s prosilci, ki so ravnokar prišli in so slovenščino slišali prvič pred nekaj dnevi. Veliko prosilcev ne govori angleško in so iz učenja slovenščine popolnoma izključeni oz. ne morejo niti začeti, nekateri pa se pri nas prvič srečajo z latinico. Za nobeno od teh posebnih okoliščin ni predvidene rešitve, čeprav se je težave dalo predvideti in obstajajo že približno eno leto. Tudi zato je trenutno potreba po učiteljih jezika veliko večja od ponudbe, večina prostovoljcev krpa luknje, ki jih ne uredi država.

Tudi če odmislimo pomen čim hitrejšega začetka učenja jezika, je nesmiselno mesece in mesece, kolikor lahko traja čakanje na odločitev ministrstva, prosilce pustiti prepuščene same sebi. V tem obdobju jim je prepovedano iskanje zaposlitve in imajo omejeno gibanje. Na voljo so jim sicer aktivnosti prostovoljcev, vendar je razumljivo, da tečaji joge, oblikovanje gline in podobne aktivnosti, ki jih izvajajo prostovoljci, niso primerne za vse. V takšnih razmerah, ko je izobraževanje pomanjkljivo, usposabljanje za delo neobstoječe, zaposlovanje

pa celo prepovedano, integracija ostane stvar samoiniciative beguncev.

Vsi tisti, ki jim je prihrankov na dolgih poteh že zmanjkalo (takšnih prosilcev je večina), se soočajo še s skromnimi bivanjskimi pogoji in z nezmožnostjo zadovoljevanja katerih koli družabnih in osebnih potreb onkraj prehranjevanja, saj za njih enostavno nimajo sredstev. Z 18 evri mesečne žepnine je namreč treba izbirati, ali boš denar porabil za zvezke, tablete za grlo, kakšen priboljšek ali SIM-kartico za klic domov. Številni v teh okoliščinah zapadejo v apatijo.

Ker je za integracijo v novo družbo ključno poznavanje jezika, sem prvotno idejo o lahkotnem spoznavanju Slovenije opustil in začel poučevati slovenščino. Slovenski jezik sem učil osebi iz Afganistana, ki govorita dari, včasih se je pridružil še kdo. Nihče od njiju ne zna angleško, jaz pa ne obvladam darija, zato

Šaroh, Mardon in Samo med učenjem slovenščine.

AKTIVIZEM I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016 29

je bil učni proces počasen in improviziran. Pri komunikaciji smo si pomagali s spletnimi aplikacijami za prevajanje, slikami s spleta; ker je dari soroden perzijščini, je bil za silo primeren tudi angleško-perzijski slovar. Večkrat smo se med učenjem tudi nasmejali, ko npr. ni pomagal več noben slovar ali mobilna aplikacija in sem poskušal pojasniti pomen besed s pomočjo pantomime.

S septembrom je Center Ceneta Štuparja začel izvajati pospešen osnovnošolski program za odrasle, zainteresiranih je po pričevanju drugih prostovoljcev več kot pa prostih mest. Moja učenca sta del skupine, ki je šolo začela obiskovati prva. Vesel sem, da sta usvojila minimalno predznanje slovenščine in se učila slovenščine že med poletjem, saj sta se ravno zato uvrstila v skupino, ki je pouk začela obiskovati prva. Sam sem v

Naslovnica Amnesty verzije »rumenega« časopisa, ki pravi »Begunci, dobrodošli!«.

vmesnem času začel poučevati drugo skupino prosilcev za azil. Učiti se želijo angleško, bojijo se, da v Sloveniji ne bodo dobili priložnosti za delo, tudi če bodo dobili azil.

Vsi - sicer hvalevredni - napori prostovoljk in prostovoljcev imajo omejen učinek, ker so razpršeni, nesistemski in odvisni od dobre volje in zagona posameznikov. Ministrstvo za notranje zadeve oz. novoustanovljeni urad za migracije mora čim prej razširiti podporo integraciji beguncev, za kar bodo nujno potrebovali dodatna finančna sredstva. Kot je rekel eden izmed učencev o učenju slovenščine, »to je težko«. Še zdaleč pa ni nemogoče.

Samo Selimović, vodja učenja človekovih pravic v AIS in prostovoljec v azilnem domu

BOJ ZA ČLOVEKOVE PRAVICE NI LE PODPISOVANJE PETICIJIZVIRNOST IN KREATIVNOST AKTIVISTK IN AKTIVISTOV JE NEOMEJENA, ZATO TU PREDSTAVLJAMO (UČINKOVITI) AKCIJI, KI SO JIH PRIPRAVILI V BELGIJI IN NA NORVEŠKEM. UPAMO, DA OB TEM DOBITE NAVDIH ZA SVOJ EDINSTVEN PRISPEVEK ZA ČLOVEKOVE PRAVICE.

Frankofonska sekcija v Belgiji se je na razmah sovražnega govora ter širjenje neresnic o beguncih in strahu pred njimi v »rumenem« časopisu odzvala tako, da je izdala svojo različico tega časopisa, le da je bil poln objektivnih in pozitivnih člankov o beguncih in migrantih. Obdržali so vizualno podobo, naslovili pa so ga Dobrodošli. Časopis so natisnili, prostovoljke in prostovoljci pa so nato 100.000 izvodov brezplačno razdelili po belgijskih mestih in vaseh. Tako so pokazali, kako mediji pomembno vplivajo na konstrukcijo realnosti in javno mnenje, in se zelo inovativno uprli populizmu ter stereotipom in predsodkom o beguncih. Preberete si ga (v francoščini) lahko tudi na naši spletni strani www.amnesty.si/casopis-belgija.

Tudi na Norveškem so ob povečanem prihodu beguncev zaznali porast populizma in sovražnosti. Tamkajšnja sekcija Amnesty International je od oblasti zahtevala, naj država sprejme 10.000 beguncev iz Sirije, ob tem pa so mobilizirali tiste, ki izbirajo voditelje – volivke in volivce. Aktivistke in aktiviste so zato prosili, naj se osebno sestanejo in pogovorijo z lokalnimi predstavniki političnih strank ter jim predlagajo, naj podprejo predlog Amnesty, saj stranka v parlamentu običajno glasuje v skladu s predlogi lokalnih predstavnikov. Rezultat: Predlog so podprle vse opozicijske stranke, tako da je bila dosežena večina v parlamentu. V naslednjem koraku so lobirali lokalne oblasti, saj bodo begunke in begunci preseljeni k njim. Aktivisti so svojim lokalnim oblastem poslali prošnje za sestanek, kjer so predlagali, naj vsaka občina sprejme

enega begunca na 1000 prebivalcev. Niso namreč hoteli, da oblast nasprotovanje občin uporabi kot izgovor proti preselitvi beguncev.

(A. Č.)

30 PISMA REŠUJEJO ŽIVLJENJA I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

PIŠEMO ZA PRAVICE

»PRVIČ PO 40 LETIH SEM VDIHNIL SVEŽ ZRAK KOT SVOBODEN ČLOVEK«OB PRIPRAVI TE REVIJE NAS JE DOSEGLA NOVICA, DA SO POLJSKE ŽENSKE – IN GOTOVO TUDI ŠTEVILNI MOŠKI – DOSEGLI POMEMBNO ZMAGO: VLADA DRŽAVE, KI V EVROPI ŽE NAJBOLJ OMEJUJE DOSTOP DO SPLAVA, JE ODSTOPILA OD SVOJIH NAČRTOV, DA GA PRAKTIČNO PREPOVE. TO JE BIL TAKOJŠEN ODZIV NA MILIJONE, KI SO NA »ČRNI PONEDELJEK« PROTESTIRALI PROTI TEMU, DA SE ŽENSKAM ODVZAME PRAVICA ODLOČATI O SVOJEM TELESU IN SE S TEM OGROŽA TUDI NJIHOVO ZDRAVJE.

Zakaj v rubriki z naslovom Pisma rešujejo življenje pišemo o protestiranju? Ker ne gre le za pisma – čeprav so apeli in peticije odlično orodje pritiska, ki deluje! –, ampak lahko krivice odpravljamo na raznovrstne načine. Včasih »le« s peticijami, drugič s protesti, tretjič s kombinacijo različnih aktivnosti. Tokrat vam predstavljamo dva dobra razpleta zaradi našega delovanja ter dve akciji naših prostovoljk.

BEGUNEC PO VEČ KOT LETU DNI NA LETALIŠČU ZDRUŽEN Z DRUŽINO

Sirski begunec Fadi Mansour je več kot leto dni preživel v arbitrarnem priporu v nečloveških pogojih v »sobi za problematične potnike« na letališču Ataturk v Istanbulu. Amnesty International je k njegovi izpustitvi z letališča prvič pozvala že decembra 2015, ob obletnici njegovega priprtja 15. marca letos pa smo še bolj intenzivno nadaljevali s kampanjo in pritegnili pozornost medijev. 23. marca so ga premestili v center za tujce v Adani na jugovzhodu Turčije. Njegov odvetnik je na tamkajšnjem upravnem sodišču izpodbijal pripor, ki pa do trenutka, ko je Fadi prejel posebno globalno humanitarno vizo, še ni razsodilo. 11. junija se je Fadi v Melbournu v Avstraliji končno spet srečal s svojo družino, v telefonskem pogovoru pa se je presrečen zahvalil Amnesty International in vsem, ki so se s pisanjem pisem turškim oblastem zavzeli za njegovo izpustitev.

O svoji izkušnji je Fadi spregovoril tudi v intervjuju za britanski časopis Guardian, kjer je posebej izpostavil prizadevanja naše organizacije, javno pa se nam je zahvalil tudi preko Twitterja.

ČE NE BI BILO PODPORNIKOV AMNESTY, BI BIL MORDA ŠE VEDNO ZAPRT

Pred maratonom pisanja apelov Pišem za pravice 2016 (več v prilogi revije) se je oglasil tudi Albert Woodfox iz ZDA, za katerega smo pisali lani v okviru iste kampanje. Albert je bil več kot 40 let zaprt v samici v zaporu v Louisiani, po njegovih besedah enem najhujših zaporov v ZDA. Zaprt je bil zaradi umora, ki ga ni zagrešil, pravi razlog preganjanja je bil njegov aktivizem zoper brutalne razmere v zaporu in njegovo članstvo v Črnih panterjih.

Sirski begunec Fadi Mansour se je Amnesty javno zahvalil za prizadevanja, med drugim tudi preko Twitterja.

31PISMA REŠUJEJO ŽIVLJENJA I AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE - AKCIJA 2/2016

Hvala Alenki in Manci in vsem ostalim, ki se pridružujete našim aktivnostim ali celo pripravite svoje. Skupaj lahko spremenimo svet na bolje!

Kot pravi, je on dokaz, da naša pisma delujejo: »Če ne bi bilo podpornic in podpornikov Amnesty International, kot ste vi, ki so pisali pisma zame, bi bil morda še vedno zaprt.« Izpustili so ga 19. februarja 2016, na njegov 69. rojstni dan. »Medtem ko sem sedel sam v svoji celici, veliki manj kot dva krat tri metre, je bila moja obsodba odpravljena kar trikrat – in vsakič se je država uspešno pritožila, da bi mi preprečila oditi na svobodo. Do letos, ko ste vi meni pisali pisma, ki so mi dala upanje, in guvernerju apele, ki so me pomagali osvoboditi. Letos sem, prvič po 40 letih, vdihnil svež zrak kot svoboden človek.«

ČEVLJI KOT SIMBOLI BEGA K doseganju »učinka Amnesty«, kot se je v svojem zahvalnem tvitu izrazil Fadi, ogromno pripomorejo prostovoljke in prostovoljci. Naša prostovoljka Alenka Mrakovčić, ki je letos v Španiji opravljala evropsko prostovoljno službo, je v minulih letih pripravila že vrsto inovativnih akcij, h katerim je pritegnila tudi ostale prostovoljke in prostovoljce v slovenski Amnesty. Naj nam s svojimi besedami pove, česa se je lotila v Španiji: »Naredila sem 20 plakatov s citati zgodb begunk in beguncev. Na dnu vsakega plakata, ki so bili prilepljeni na tla v ravni vrsti približno na 1,5 metra, je bil par ali več parov čevljev, ki so simbolizirali osebo ali osebe, ki so zgodbo povedale. Na plakatu s čevlji otroka in mame je na primer pisalo: 'Strah me je iti ven. Strah me je iti čez kontrolne točke. Vsakih 15 dni moram v Bejrut zaradi hčerinih zdravstvenih pregledov. Ker ima redko bolezen, mora prejemati injekcije vsakih 15 dni …' Aisha, 33-letna beygunka iz Sirije v Libanonu.«

»V Murcii so se veliko ustavljali, dosti ljudi je prebralo vse razstavljene plakate ali pa so celo kaj vprašali, nekateri pa so se tudi fotografirali. Smo pa izbrali prijazno lokacijo, na trgu pred univerzo.« Kot je dodala, akcije ni bilo težko izvesti in jo je možno ponoviti na različnih lokacijah, lahko je tudi dlje »razstavljena« v kakšnem zaprtem prostoru.

Tako je – in če bi jo želeli ponoviti, vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in zgodbami, ki jih lahko uporabite!

NIKOLI NI PREZGODAJ ZA AKCIJOZelo nas je spomladi razveselila tudi akcija naše mlade aktivistke Mance Gosenca, takrat učenke zadnjega razreda osnovne šole. Potem ko se je udeležila uvodnega usposabljanja in sestanka prostovoljk in prostovoljcev, se je na svoji osnovni šoli (OŠ Oskarja Kovačiča) z učiteljico dogovorila, da je sošolkam in sošolcem pripravila predstavitev begunske tematike. Pri tem smo ji pomagali z našimi informativnimi in promocijskimi gradivi. Po predstavitvi pa so lahko podpisali peticijo predsedniku slovenske vlade, naj Slovenija sprejme več beguncev.

Sporočila nam je: »Danes sva s prijateljico izvedli podpisovanje peticij. Za začetek sva povedali nekaj o Amnesty kot organizaciji, nato sva predstavili PowerPoint (iz vaše predstavitve Gledam begunca - vidim človeka sem naredila skrajšano verzijo), potem sva zavrteli filmček (The European Refugee Crisis and Syria Explained), na koncu pa sva odgovarjali na vprašanja in razbijali mite. … Se mi je pa zdelo, da je bilo kar nekaj učencev, ki so bilo na začetku precej proti, čeprav niso zares vedeli, proti čemu sploh so, na koncu pa so z veseljem podpisali peticijo.«

Tudi v slovenski Amnesty International smo simbolno podprli poljski »Črni ponedeljek«.

Alenkina akcija, na kateri je preko čevljev in citatov resničnih begunk in beguncev opozorila na njihove pravice, je pritegnila veliko pozornosti.

Pridružite se prostovoljkam in prostovoljcem Amnesty International Slovenije. Več informacij o možnostih sodelovanja najdete na spletni strani: www.amnesty.si/prostovoljci

OBRAZEC ZA VAŠO DONACIJO DOHODNINE

#

..........................................................................................................................Ime in priimek davčnega zavezanca

.................................................................................................................................................................................Podatki o bivališču (naselje, ulica, hišna številka)

.................................................................................................................................................................................Poštna številka, ime pošte

.................................................................................................................................................................................Davčna številka Pristojni davčni urad, izpostava

ZAHTEVA ZA NAMENITEV DELA DOHODNINE ZA DONACIJENaziv upravičenca Davčna številka Delež dohodninske olajšave

Amnesty International Slovenije 71490701 0,5 %

.................................................................................................................................................................................V/Na

................................................................................................................................................................................Dne Podpis

Amnesty International Slovenije je ena od organizacij, ki ji lahko namenite do 0,5 odstotka svoje dohodnine. Če organizacije za namenitev dohodnine ne izberete, morate državi vseeno plačati teh 0,5 odstotka, le da nimate vpliva na to, za kaj se denar porabi.

Pošljite nam, prosimo, izpolnjen obrazec čim prej na Amnesty International Slovenije, Dunajska 5, 1000 Ljubljana. Vnaprej iskrena hvala!

KAKO LAHKO SPREMINJATE SVET NA BOLJE?

www.amnesty.si /prostovoljci /donacije /pisem-za-pravice /spremljajte-nas

Foto

: Ter

eza

Bon

aven

turo

vá

Kot prostovoljka in aktivistka sem dobila priložnost in odgovornost ljudem okoli sebe približati zelo pretresljive zgodbe in dejstva o kršitvah človekovih pravic, ki nam sicer ostajajo nevidne. Od zaposlenih, aktivistov in ljudi, ki sem jih spoznala v več letih sodelovanja z Amnesty, sem se naučila ogromno in ob tem odkrila nove interese, ki se jim v prihodnosti nameravam posvetiti profesionalno. Tudi med študijem in bivanjem v tujini sem se pridružila lokalnim skupinam Amnesty International in dobila še več različnih izkušenj in znanja od tamkajšnjih aktivistk_ov. Prostovoljstvo pri AI je postalo del mene, jaz pa, upam, del neustavljivega gibanja za človekove pravice.

Alenka Mrakovčić, študentka

Mesečna donacija za

Amnesty

Namenite del dohodnine

za Amnesty (Davčna številka AIS:

Si71490701)

Donacija SMS: Pošljite besedo

Amnesty5 na 1919 in donirajte 5 EUR

Postanite prostovoljka/prostovoljec

Podpisujte peticije in

apele

Spremljajte Amnesty na družbenih omrežjih

DONIRAJTE AMNESTY 5 EVROVSlovensko Amnesty lahko podprete tudi z donacijo SMS. Postopek je preprost: pošljite sporočilo SMS s ključno besedo Amnesty5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR za pomoč pri učenju o človekovih pravicah in borbo proti diskriminaciji. Donacijo lahko ponovite večkrat - v skladu z vašimi finančnimi možnostmi in željo, da nas podprete.

Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Izimobila, Debitela, Simobila in Telemacha, ki se odpovedujejo vsem prihodkom iz tako poslanih sporočil. Več informacij in pogoji storitve: www.amnesty.si/amnesty5.Amnesty5 na 1919

Za več informacij glede možnosti

podpore in sodelovanja obiščite:

NAMENITE AMNESTY DEL DOHODNINE

Documents

NA KOLIKO NAČINOV VOJNA UNIČI OTROŠTVO? · 2016-10-18 · NA KOLIKO NAČINOV VOJNA UNIČI OTROŠTVO? OROŽJE PREHAJA MEJE LAŽJE KOT BEGUNCI PRILOGA: PIŠEM ZA PRAVICE 2016 ISSN