UNIVERZA V LJUBLJANIFILOZOFSKA FAKULTETATeoretska psihoanalizaOddelek za primerjalno knjievnost in literarno teorijo

MISTIKA IN LITERATURA:Mistika, poezija, mistina pesemDoktorski seminarTamara Podlesnik

Mentor: red. prof. dr. Tomislav Virk Ljubljana, junij 2015

UVOD3MISTIKA4Zaetki kranske mistike: Dionizij Areopagit7Neizrekljivost, molk in jezik7ENAKOIZVORNOST MISTIKE IN POEZIJE8ESTETSKA FUNKCIJA, MISTIKA IN POEZIJA10JANEZ OD KRIA13SKLEP18Viri:20

UVODMistika se je s svojim ez-razumskim, onstran-pomenskim, nikoli do konca izrekljivim diskurzom zmeraj zatekala v literaturo. e sem natanneja, v poezijo, ki je tista literarna forma, kjer se mistino izkustvo najpopolneje izrazi. Ni nakljuje, da so najveji mistiki vseh tradicij skoraj praviloma bili pesniki. V seminarju bom skuala pokazati, kako se mistina pot v svojem vrhuncu naravno zlije v pesem in kako sta mistika in poezija v svojem jedru temeljno povezani. Najprej bom s pomojo Sebastjana Vrsa, ki v knjigi Podobe neupodobljivega: (Nevro)znanost, fenomenologija, mistika raziskuje mistina izkustva, opredelila kaj mistika sploh je in jo razmejila od mnoice ohlapnih sodobnih pomenov, ki jo povezujejo z newagevsko ideologijo, psihopatologijo ali izkustvi pod vplivom psihedelikov. Na kratko bom predstavila zaetke kranskega mistinega izroila, kjer je za razvoj mistine poezije dale najpomembnejo vlogo odigral Dionizij Areopagit s svojo negativno mistino teologijo. V nadaljevanju bom izpostavila razmerje med molkom in paradoksno vpetostjo v jezik, ki je osrednje vozlie tako poezije kot mistike. Mistika je ubesedovanje neubesedljive resnice, prav enako pa velja za poezijo: nikoli do konca izreena resnica napotuje v molk, a se kljub temu mora kar naprej izrekati. Kaj pa je resnica v mistiki in kaj je resnica v poeziji?V nadaljevanju se bom na sledi Teopoetike Alena irce posvetila preuevanju odnosov med kransko mistiko in pesnitvom ter ugotavljala temeljno povezanost in celo enakoizvornost novodobnega in mistinega pesnitva, ki se bo izkazalo kot bistven element za motrenje pesnitva sploh. V poglavju o vpraanju estetske funkcije, ki bistveno doloa literaturo, se bom s pomojo knjige Temni gen Alenke Jovanovski osredotoila na razmerje med mistinim in estetskim izkustvom. Kako moderni bralec dojema mistina besedila?Ugotavljala bom, na kaken nain lahko mistina literatura na novo opomenja novoveko, sekularno, kanonizirano literarno umetnost. Pa ne le literarno umetnost, ampak tudi filozofsko in splono kulturno zavest. Poezija Janeza od Kria pomeni enega najvejih dosekov kranske mistine poezije. Pesmi je zmeraj pospremil s proznimi komentarji, ki so literarno veliko manj prepriljivi in se lahko zdijo celo nadleen didaktini dodatek. Verjetno je delo Janeza od Kria najbolj slikovit prikaz, kako lahko mistino izkustvo najprimerneje izrazi prav poezija.

MISTIKAMistika izhaja iz religije in pomeni spoznanje Boga, ki ne temelji na razumu, ampak na izkunji. V slovenskem in evropskem prostoru se mistika in misticizem obiajno uporabljata kot sinonima, sama pa bom sledila Sebastjanu Vrsu, ki je trenutno glavni raziskovalec mistinih izkustev pri nas, in misticizem razumela kot zgreitev bistva mistike. Beseda je grkega izvora in je izpeljanka iz glagola myo, kar pomeni zapreti usta. Mistika je tako e od vsega zaetka bistveno povezana z molkom. Izraz se je najprej uporabljal v navezavi na grke misterijske kulte, sasoma pa je krepko prerasel svoje prvotne meje in se danes uporablja za oznako specifinega pojava znotraj vseh religij. (Vrs, 2001: 290-91) V kranski tradiciji je oznaevala zelo raznolike pojave (od poenotenja z Bogom preko znamenj in videnj), vendar je treba pustiti ob strani izvorni kontekst kranske tradicije, saj pomen besed ni zakolien, temve je podvren ivahnim spremembam. Ne moremo se torej zanaati na zgodovinski pomen besede, saj je ta v nenehnem spreminjanju. Pomen besede se je kasneje omejil (na izkustveni vidik) in obenem raziril (na ostale tradicije) in tako kransko mistiko povezal z islamsko, judovski, daoistino idr. (ibid. 54-58) V 19. stoletju v pojmovanju mistike pride do pomembnega premika. Vzpostavljati se zane perenialistina smer s preprianjem, da obstaja neka univerzalna resnica v mistiki vseh religijskih tradicij, pa e se te med sabo e tako razlikujejo. Torej gre za pluralnost religijskih oblik in eno samo mistino resnico. K odmiku od kranskega pomena besede mistika pa je veliko prispevala tudi psihologizacija mistike, kjer je v ospredje stopila njena izkustvena // komponenta. Mistino izkustvo postane jedro mistike in pomeni doivetje Enosti oz. poenotenja med jazom in Absolutom, torej med lovekom in Bogom.[footnoteRef:1] Kot negacija perenialistine smeri se vzpostavi konstruktivistina ola, ki sproi spor med perenialisti in konstruktivisti. Konstruktivistina ola zagovarja, da obstaja ve oblik mistinega doivljanja, ki obstajajo neodvisno od religijskega sistema, kar pa se izkae kot nekonstistentna teorija. Perenializem se nazadnje le rekonstruira, vendar ne v tako radikalni smeri, saj med mistinimi izkustvi obstajajo precejnje razlike. (Vrs, 2012) [1: Kljuno vlogo, kot pie Vrs, je v perenialistini smeri opravil Aldous Huxley, ki je v sebi zdrueval oba // premika: z eno nogo je bil vrsto usidran v tradiciji psilosophie perennis, z drugo pa v doivljajskem tolmaenju mistike. V Perennial Philosophy Huxley sam sebe e ne priteva med modrece, ki so pridobili vednost z mistinim izkustvom, kar pa se je spremenilo, ko je privolil v uporabo drog v religiozne namene. Tako je leta 1953 pogoltnil tiri desetine grama meskalina in v knjigi The Doors of Perception and Heaven and Hell izkunjo opisal kot izkunjo neprecenljive vrednosti za vsakogar. eprav se je e vedno strinjal, da meskalin ne pomaga dosei poglavitnega cilja ivljenja, lahko pa utre pot tja. Ti Huxleyevi eksperimenti so izzvali oster napad na perenialistino olo, e posebej po izjavi, da ni toliko pomemben razlog za doietje, ampak doivetje samo. Huxley naj bi s tem namre povedal, da je videnje mistika enako halucinacijam pod vplivom psihedelikov. (Vrs, 2012: 21-28)]

Mistike se v dananjem asu dri cel kup pomenov in vasih pomeni e vsako nejasno, iracionalno preprianje, ki ne temelji na logiki, pogosto pa se povezuje tudi s udodelnostjo, telepatijo, s patolokimi in nadnaravnimi pojavi. Razmejevanje prave mistike od podobnih pojavov je izredno teka naloga. Sebastjan Vrs, ki se ukvarja z mistinimi izkustvi, v razpravi Med molkom in govorico opredeli, kaj mistika ni, in navaja Jonesa, e da v mistiko ne sodijomitologija, udei, shizofrenija, transi, [... in] domnevne psihine moi, kot so lebdenje, videnja, parapsihologija (Jones, 1993: 1). // Poleg tega pa mistika ni ne-razumna (nelogina ipd.), temve onstran-razumna (translogina ipd.): eprav presega razum, ga ne zanika in ne ukinja, temve ga dopolnjuje //. (Vrs, 2011)Nekatera od teh stanj in videnj se v mistinem izkustvu sicer lahko pojavljajo, vendar so drugotnega pomena, mistiki pa pogosto svarijo pred temi pojavi, saj predstavljajo nevarnost, ki loveka na mistini poti hitro zmede. Tako sveti Janez od Kria, verjetno najveji kranski mistik, svari pred nadnaravnimi videnji:// prenekatere due iz prevelike elje po razodetjih in iz nagnjenja do njih prino odgovarjati same sebi, mislijo pa, da jim odgovarja in govori Bog. Pri tem zaidejo v velike zablode //. Iz njih dua ponavadi pridobi ve praznega blebetanja in umazanije kakor pa duhovne poninosti in duha mrtvenja, saj si domilja, da se ji je zgodila velika stvar in da ji je govoril Bog, v resnici pa se je zgodilo malo ve kot ni ali ni ali e manj kot ni. (Janez od Kria, 2001: 220)Prav tako tudi sodobni kranski mistik Willigis Jger pravi, da mistine tradicije vedno svarijopred tem, da bi pripisovali veliko teo spremljajoim duhovnim pojavom, kot so telekineza, prekognicija, vizije, ekstaze, levitacije, domnevna reinkarnacijska doivetja in podobno. Seveda so lahko takne izkunje za posameznika in skupino pomembne, toda niso cilj. In predvsem jih ne smemo napano razumeti kot znamenje posebne izvoljenost. Kajti navsezadnje te parapsiholoke sposobnosti nimajo veliko skupnega z duhovnostjo. (Jger v: Vrs, 2012: 53)Prijetna videnja so lahko e veja ovira, saj gre za skunjavo, da smo e dosegli mistini vrh, ko smo od njega e krepko oddaljeni. Temeljna znailnost mistinih izkustev, ki jih razlouje od drugih doivetij, je zlom razlike med jazom in svetom, med znotraj in zunaj, med subjektom in objektom, kar pa pomeni izkustvo enosti (poenotenja), in ninosti (iznienja). Vrs to enost, nedvojnost imenuje izkustvo Eno-Nia. (Vrs, 2012: 51-52)Obstajajo zanimive vzporednice med razlinimi vrstami psihoz, izkustvom pod vplivom psihedelikov in mistinim izkustvom. Vrs omenjeni problem imenuje trilema treh b-jev; gre pri mistinem izkustvu za blaznost (psihopatologija), blodnjo (psihedelika) ali blaenost (razsvetljenje)? (Vrs, 2012: 460) Marsikatera raziskava je e potrdila, da lahko zaetna faza psihoze mono spominja na mistino zadnjo fazo zedinjenja. Gre za izrazito pred-psihotino izkustvo, ko psihotik doivlja podobne obutke enosti in praznosti. Vendar za tem nastopi diametralno nasprotna faza psihoza.[footnoteRef:2] Vrs pa opozarja, da se dogaja tudi obratno: mistino pot lahko spremlja kaj psihotinega, pri emer halucinacije in prividi niso izkljueni. Mistik je lahko deleen srditih napadov s strani najrazlinejih demonov, ki bodo prili v obliki neprijetnih videnj, glasov, obutij. Najpomembneje pri tem pa je, da se mistik ne navee na ni od tega, naj so pojavi prijetni ali ne. Podobno se lahko pojavijo obutki praznine, izgube smisla in odtujenosti od sveta. (ibid. 464) Potegniti razlono mejo med psihopatolokih in mistinim izkustvom je torej vse prej kot lahko, e ne kar nemogoe. Vrs vidi temeljno razliko na ontoloki ravni. eprav je namre psihotik morda doivel tono to, kar je doivel mistik, mu tega ne bo uspelo tudi do-iveti, torej pretopiti v celobitno in bivanjsko mistino vednost. (ibid. 472) Podobno je s psihedeliki, k popularizaciji katerih je prispeval Aldous Huxley in postavil kontroverzno tezo, da je z ustreznimi psihoaktivnimi substancami mogoe sproiti izkustva, enaka mistinim. (ibid. 476) Vendar tudi konzumiranje psihedelikov ni pot do pristne mistine izkunje, kvejemu lahko sluijo kot pomagalo. Doloeno doivetje je le ena plat mistike: veliko bolj bistveno je, da se naslednja razvee v do-ivetje (ontologijo), celobitno in bivanjsko vednost. (ibid.) [2: O vzporednicah mistinega izkustva in razlinih vrst psihoz obstaja nemalo raziskav, pri nas se s tem podrojem ukvarjata Borut kodlar in Jan Cigleneki, ki sta v raziskavi in razpravi Mistina in psihotina izkustva: Projekt Parmenides pri svojih psihotinih pacientih ugotavljala, da so njihovi opisi stanja tik pred nastopom psihoze neverjetno podobni mistinim opisom izkustva Boga. Zato sta v zdravljenje vpeljala branje Parmenidovega teksta in ugotovila, da besedilo paciente nenavadno nagovarja. Vendar med psihotikom in mistikom vendarle mora obstajati neka temeljna razlika: zaetno, pred-psihotino izkustvo je podobno mistinim obutkom enosti in praznosti. Vendar pri psihotiku tej fazi sledi diametralno nasprotna faza sama psihoza. Torej med psihotikom in mistikom sprva ni razlike. Oba sta padla v morje zavesti: le da mistik zna plavati, psihotik pa utone. (Jger, 2005)]

Zaetki kranske mistike: Dionizij AreopagitMistina tradicija, ki je zaznamovala evropsko kulturo in o kateri bo govora v seminarju, je kranska. Andrew Louth vidi zaetke kranskega mistinega izroila e pri Platonu v 5. st. pr. Kr. Platonistino resnino vedenje je glavni vir kranstva to zgodnje obdobje se zato imenuje kranski platonizem. V helenistinem obdobju sta se kranstvo in platonizem sela ravno v mistiki. To je platonsko ozadje, prava kranska mistina teologija pa se zane z Origenom, ustaviti pa se velja pri oetu kranskega mistinega govora, Dioniziju Areopagitu. (irca, 2006: 20) irca skua odkrivati temeljne znailnosti mistinega govora na podlagi Dionizijeve mistine teologije in pokae, da je prehod iz katafaze (pozitivne teologije) v apofazo (negativno teologijo) najbolj uinkovit v mistinem pesnitvu, saj navadna religiozna himnika ne vsebuje apofatinih postopkov. Negativna mistina teologija se je izkazala kot kljuna za kransko mistino pesnitvo. Nastala je z uvidom, da Bog presega vsako spoznanje, zato je vsaka, e tako pozitivna beseda zanj neprimerna. Pogrezati se zanemo v mrak, ki presega um. (Areopagit, 2008: 109)Podati se moramo na negativno pot in zaeti govoriti, kaj Bog ni. // V ospredje stopi presenost neizrekljivega, njegova skrivnost, skritost //. Neprimernost, celo grdost nepodobnih podob // ima funkcijo odvraanja nae pozornosti od snovnega bleska podobe //. To razidoljenje podobe nas pripravi na // vzpon k Neizrekljivemu. (irca, 2006: 82)

Neizrekljivost, molk in jezikProblem jezika z zagato izrekanja, ki vodi v molk, je tisti temeljni princip, ki povezuje mistiko in poezijo, zato se mu velja podrobneje posvetiti. Poslednja resnica, ki jo izraa mistika, je Bog, ki v mistinem kontekstu ne pomeni razodetega, temve skritega Boga. V teistini mistiki, kot so kranska, islamska in judovska, je Bog neskonno dale in hkrati neskonno blizu. Je neizrekljiv in neubesedljiv, je onstran miljenja. Miljenje ni tisto, ki nas je sposobno pripeljati do spoznanja. Resnica mistike je v biti, ki pa je zakrita in neubesedljiva.[footnoteRef:3] [3: Eckhart, eden najvejih kranskih mistikov pravi: lovek ne sme dopustiti, da bi se zadovoljil z miljenim Bogom, zakaj ko preide misel, preide tudi Bog. Prej moramo imeti bitnostnega Boga, ki je globoko vzvien nad misli loveka in vseh ustvarjenih bitij. (Eckhart v: Vrs, 2012: 267)]

Ta nemo izraziti se o poslednji resnici Boga mora zato nujno voditi v molk, ki je spoznanje konnosti, omejenosti loveka in njegovega govora. (irca, 2006: 84) Molk je paradoksno temelj mistinega govora: na najviji mistini stopnji v zedinjenju loveka z Bogom, unio mystica vsak govor onemi. Ta molk pa je poveden in zgovoren, ustrezneji od vsakrnega govora. loveki in mistini govor se bistveno razlikujeta, pri emer se zdi, da se mistini govor bori proti pomensko-smiselni strukturi, ki je lastna loveki govorici. (irca, 2006: 83) Alen irca, ki se v svoji Teopoetiki ukvarja s kranskim mistinim pesnitvom, pravi: Mistini govor kot medij mistinega izkustva se mora gibati po svojem lastnem robu, nazadnje pa se mora na svoji lastni meji razbiti, pasti v negativnost. // e hoe ohraniti svojo ana-mistagoko funkcijo, tj. voditi navzgor k skrivnosti, k mistinemu zedinjenju, mora pokazati svojo lastno nezadostnost, svojo lastno nemo in navsezadnje tudi radikalno nedostopnost, nenaredljivost mistine izkunje kot take. // Heidegger ob Hlderinovem pesnitvu, denimo, ugotavlja, da molk kot upovedovanje // ni vedno negativen, lahko je zelo zgovoren //. Mistini Molk je paradoksalno zgovorneji od govora, od govorice same. (irca, 2006: 83-84) Molk je torej najdosledneja dra v mistiki, a so mistiki vselej paradoksalno utili potrebo, da o mistinem izkustvu govorijo. Zato se zastavlja vpraanje, kako lahko mistino izkustvo nedualnosti poloimo v dualno strukturo jezika. e je nekaj neizrekljivo, kako je potem to mogoe izrekati? Kljub temu, da je mistika zapisana molku, so se mistiki vedno zatekali v govor in na samem mistinem vrhuncu v poezijo. Na tem mestu se zdi nujno, da se mistini govor manifestira v svoji negativnosti. Jezik postavlja distanco med osebo, ki misli/govori, in predmet, o katerem tee beseda. To distanco mistini uvid presega in ukinja. Mistino izkustvo kljub zagati izrekanja lahko pokaemo z jezikom, navsezadnje se to lahko manifestira le prek napisanega. Mistik se nenehno bojuje z jezikom, da bi nekako presegel samega sebe, zato je mistini govor razvil specifine retorine figure. Osrednji mistini postopek je paradoks, kjer protipomenke nasprotujejo zakolienju pomena in pokaejo zdrs v medprostor, ki iri dojemanje mistinega izkustva. Mistini paradoks predstavlja tisti napor, kako govoriti o tem, esar ne moremo ubesediti.

ENAKOIZVORNOST MISTIKE IN POEZIJEMistiki so se tako pogosto izraali s pesmijo, da se to ne more zdeti nakljuje. Ko je v neizrekljivem mistinem zedinjenju loveka z Bogom mistik pripeljan na rob molka, se to izkustvo naravno zlije v mistino pesem. Alen irca pravi, da se posredovanje samega vrhunca mistine izkunje // ne more izvriti drugae kot na pesniki nain. (irca, 2006: 128) Koncept novovekega, avtorskega pesnitva in pojem literature kot neke bistveno fikcijske tvorbe, ki jo usmerja volja genialnega avtorja, se irci zdi bistveno preozek. Opozarja na sam zaetek literature, ki je bil bistveno povezan z bojim in mu je bila pisava podarjena od zgoraj. (irca, 2006: 9) Tako lahko e v prvem neanonimnem pesnikem zapisu v zgodovini lovetva, ki izhaja od sumerske pesnice in sveenice Enheduanne, odkrijemo, kaj je pesnitvo izvorno pomenilo: globoko prepletenost svetega, teurginega, liturginega z osebnim izkuenjsko posredujoim poloajem. (irca, 2006: 9)Takna literatura bistveno povezana z bojim je prevladovala vse do renesanse, ko se je zaela sekularizirati, odcepljati od bojega, kar je doseglo svoj vrhunec v renesansi. Vendar neka (pra)temeljna navezanost na boje ostaja. Ali kot zatrdi irca: moment svetega v literaturi ne more biti nekaj akcidentalnega, temve je nekaj substancialnega. (ibid. 10) Vse pesnitvo je bilo torej najprej povezano z religioznim in se od bojega konteksta zane cepiti ele z novim vekom, kar dosee skrajno toko v postmodernizmu, v katerem irca vidi pomembno rehabilitacijo srednjevekega alegorinega rekanja. (ibid.) Pri razmejevanju mistike in pesnitva si pomaga tudi s irim duhovnozgodovinskim nasprotjem med teologijo in poezijo. O zvezi med mistiko in pesnitvom ugotovi:Nekoliko heideggerjansko bi lahko rekli, da sta mistika in pesnitvo enakoizvorna, kolikor izvirata iz izkunje o Absolutnem, eprav je njuna funkcija v temelju razlina. // Mistino pesnitvo je mistini govor par excellence. Edinole mistino pesnitvo lahko v polni meri evocira neizrekljivo mistino izkunjo. (irca, 2007: 52-54)Sorodnost mistike in pesnitva je torej oitna, vendar je irca pozoren tudi na razhajanja in pravi, da mistino pesnitvo predpostavlja mistino izkustvo, pesnitvo pa izvira iz pesnikega izkustva. Sekularno pesnitvo je omejeno na zgolj jezikovno izkustvo, mistino pa nas skua uvesti v nadjezikovno izkustvo. Vendar je tudi pesnika beseda napotena molk, v neizrekljivost, v metajezikovni izvor. irca predpostavlja, da tako mistika kot pesnitvo izhajata iz izkustva Absolutnega, zato si upa trditi, da je pesnitvo v isti obliki razumljeno kot skrita teologija. Mistagoka funkcija te vrste pesnitvo oddvaja od dosega zgolj literarnega, estetskega. Od bralca pa je odvisno, ali bo pesem prepoznal kot mistino ali kot estetsko tvorbo. (irca, 2006: 88-91) irca pokae kako teoloka in poetina funkcija porajata teopoezijo, v kateri se pesnitvo in teologija zedinjata in loujeta ter sta tako v tej (apofatino) dialektino napetosti napotena na svoj skupni izvor. (irca, 2007: 145-146) Kot kronski primer irca tu izpostavi pesnitvo svetega Janeza od Kria, ki si ga ni mogoe zamisliti brez intertekstualne mree z njegovimi proznimi komentarji. (irca, 2007: 150) Za irco preuevanje mistinega pesnitva pomeni privilegiran vstop v poetoloko motrenje pesnitva sploh, kolikor se lahko strinjamo s trditvijo, da sta obe govorni obmoji v temelju enakoizvorni. (irca, 2007: 184) Tako mistina kot avtorska poezija elita izrei neizrekljivo resnico. S to razliko, da prva govori o neizrekljivi resnici Boga //, druga pa o neizrekljivi resnici sveta? (ibid.) irca torej neubesedljivo resnico pesnitva vidi v resnici sveta, in nadaljuje: Avtorjevega sveta, ki z ustvarjanjem ustvarja resnice, ki pa so nestalne, nepopolne. (ibid.) Torej vse kae, da sta mistika in poezija v svojih pratemeljih bistveno povezani. e ve, videti je, da je mistina poezija kljuna za poznavanje poezije sploh: mistina poezija pomeni skrajnost, absolutnost poezije, stik z Bogom Absolutom. Alenka Jovanovski, ki se ukvarja z razmerjem med mistinim in estetskim izkustvom, pripelje svoje razmiljanje v taken vrhunec: Boje in loveko sta skrajni meji poezije; v vmesnem polju obstaja neteto kombinacij. (Jovanovski, 2001: 135) Preuevanje mistine poezije je preuevanje zaetka, iz katerega je sodobna poezija sploh nastala. Danes na videz povsem loveki govor poezije vsebuje daljno vez z bojim. Tako mistika kot poezija se zavedata nezadostnosti oznaevalca, da stopi v stik z oznaencem, obe se izmikata pomensko-smiselni strukturi jezika. V nadaljevanju bom skuala prikazati prehod od mistine poezije k avtorski.

ESTETSKA FUNKCIJA, MISTIKA IN POEZIJAMistina poezija je bistveno povezana z religioznim, zato ima estetska funkcija znotraj nje drugano vlogo. Pri nas se z estetsko funkcijo v obmoju mistinega ukvarja Alenka Jovanovski v delu Temni gen. Estetsko izkustvo po njenem izvira iz predestetskega, ki korenini v ritualu. Predestetsko izkustvo je moralo biti izrazito mnogoplastno, saj se po razpadu rituala iz njega nista izdvojila le estetsko izkustvo in ustveno //, temve tudi filozofija // in religija. (Jovanovski, 2011: 27) V dananji dobi individualizma in izrazite razdrobljenosti si je takno izkustvo praktino nemogoe predstavljati. Predestetskega (ritualnega) in mistinega izkustva Alenka Jovanovski kljub podobnosti ne izenauje, saj ritualno pomeni celovito doivljanje boanstva, mistino izkustvo pa je ponotranjeno, transcendentno doivljanje Boga. Subjekt (udeleenec rituala) in objekt (boanstvo) sta v ritualu spojena, mistino izkustvo pa pomeni spojitev z bojim v notranjosti. (Jovanovski, 2001: 38) Estetsko izkustvo, pravi Jovanovski, torej izhaja iz razpadlega ritualnega, ne iz mistinega izkustva, eprav je to po svoje podobno ritualnemu vzorcu //. Ritualno in estetsko izkustvo sta nekaj sploneje dostopnega od mistinega izkustva, ki ga razume le duhovna elita. (ibid. 21) Prepriana je, da je pesmi kranskih mistikov mogoe brati na povsem estetski nain.Po sledeh Alenke Jovanovski si bom pri razumevanju tega pojava tudi jaz pomagala z recepcijsko estetiko Hansa-Roberta Jaussa, ki estetsko izkunjo deli na poiesis, aisthesis in katharsis. Poiesis pomeni ustvarjanje, ki se deli v dve dobi: dobo neavtonomnega in dobo avtonomnega ustvarjanja (do podobnih ugotovitev v zvezi s sekulariziranjem pesnitva prihaja irca). Avtonomno ustvarjanje se je zaelo razvijati ele po renesansi in pomeni lovekovo ustvarjalnost; dotlej je bilo lovekovo ustvarjanje zgolj mimesis posnemanje stvaritev Boga. Do tega asa je umetnost razumljena v Platonovem smislu, torej kot posnetek posnetka. V renesansi pa doivi preporod Aristotelova teorija umetnosti, ki prva poudari individualnost. Do konca jo posvoji ele romantika, kjer pomeni umetnost popolnoma samostojno avtorjevo ustvarjalnost. Avtonomna poiesis je povezana z oblikovanjem novovekega jazovskega subjekta. (ibid. 29)V baroku, kamor duhovna zgodovina umea zaetke modernega subjekta, se komaj zane prebujati zavest, da lovekovega ustvarjanja ne omejujeta ne Bog in ne narava, temve kaprice avtorjeve domiljije. Doba razsvetljenstva temu doda vero v vsemogonost lovekovega razuma in tako nakae monost zavestne avtonomne poiesis, ki jo polno uresnii ele romantika. Samozavest romantinega avtorja hrani izvirna, popolna, e kar genialna umetnikova osebnost, ki s pomojo toplega vrelca bruha nove in nove fascinantne stvaritve. Koncept ustvarjanja, ki ga omogoajo lovekova domiljija, razum in v 20. stoletju edalje manj celovita, toda e vedno razmeroma genialna umetnikova osebnost, se v takni ali drugani obliki obdri v modernizmu in postmodernizmu. (Jovanovski, 2001: 30)Prehod v jazovski subjekt pomeni prehod iz boanskega v loveko. Avtorsko ustvarjanje je nuja, da bi lovek zadovoljil eljo po resnici in varnosti, zato je prisiljen izdelati svojo resnico in jo postaviti na mesto bive boje resnice, ki ne zdri ve. Ta reitev pa je v sri nihilistina. Umetnina ponudi neko resnico, toda ta se zane kruiti in od nje ostaja vedno manj. Subjekt nerazumljivemu svetu sporoi svojo resnico, ki je obsojena na propad. Je torej ustvarjanje le prikrivanje metafizinega nia? Mistini avtor ne more biti enak pesnikemu, saj ni avtorski subjekt, ki svet oblikuje v skladu s samim sabo in svojimi resnicami. Skozi njega govori sam Bog in tako ustvarja po bojem navdihu. Kako je z drugim delom Jaussovega koncepta recepcijske estetike, aisthesis? Poiesis in aisthesis sta bili v predestetskem izkustvu zdrueni, torej ustvarjalnosti in receptivnosti ni bilo mogoe loiti. To posledino zastavlja vpraanje o avtorstvu mistine pesmi. Kljub temu, da je bliina postmoderni v nekaterih segmentih mistinega izkustva upraviena, avtor v postmodernistinih poli-tekstih ostaja avtor znotraj estetske poiesis. Avtorstvo mistine pesmi pa kljub temu, da avtorja poznamo, ni tako lahko dololjivo, saj mistini pisec ni jazovski subjekt, ampak boji posrednik. Mistik ni subjekt z lastno voljo, ampak je medij boje. e uporabim besede Alenke Jovanovski, je mistina poiesis nadindividualna dejavnost, na katero pojma avtorstva, kakor ga poznamo od romantike naprej, ni mogoe aplicirati. Mistini bralec se hoe zliti z mistinim avtorjem. Pra-poiesis in pra-aisthesis pa se danes razlamljata v ustvarjanje in sprejemanje, kar je v mistiki zdrueno. Jaussov model zakljui katarzini moment, ki pomeni komunikativno zmonost estetskega izkustva. Aristotelova katarza pomeni le konec tragedije, Jaussova pa pomeni celotno prepojenost z branjem. V predestetskem izkustvu so bili ustvarjanje (poiesis), sprejemanje (aisthesis) in katharsis spojeni, danes pa obstajajo vsak zase. (ibid. 56-62)V nasprotju z estetskim izkustvom poteka mistino izkustvo v obmoju duhovne realnosti. (Jovanovski, 2011: 83) Vendar mistik in estetski uiva teita k istemu. Estetska identifikacija je podobna mistini v tem, da tudi estetski prejemnik, kakor mistik, razgrajuje svojo identiteto, ko se odpoveduje samemu sebi in se naivno odpira estetskemu objektu (literarnemu vzorcu). Vendar gre tudi za temeljno razliko v razmerju med imaginarnim in duhovno realnim: Estetska identifikacija se dogaja v obmoju imaginarnega, od koder je v vsakem trenutku moen in potreben preskok nazaj v empirino preverljivo realnost. (ibid. 104) Pri mistini identifikaciji pa estetske distance in povratka ni. Estetska distanca nastopi zato, ker se estetsko izkustvo dogaja v obmoju imaginarnega. Estetsko izkustvo pomeni nekakno imaginarno samopopolnost, ki je zapolnila pomanjkljivo realnost. (ibid. 124) Mistino izkustvo pa te distance ne pozna, saj je spojenost z Bogom pomenila najvijo stopnjo celovitosti. Jaussove poiesis, aisthesis in katharsis so samostojne funkcije estetskega izkustva, ki da jejo slutiti prvotno zlitost vseh treh funkcij v obmoju predestetskega in s tem tudi mistinega. (ibid. 129) Kako torej brati mistina besedila, mistino poezijo? Pogosto sta mistino in avtorsko pesniko pisanje povsem nerazloljiva. Je moen zdrs iz poezije v mistiko in obratno? e poznamo duhovnoreligiozni kontekst in hoemo slediti izvornemu namenu mistinega besedila, se bomo zavedali, da cilj mistine poezije ni estetski uitek. Vendar as mrtvega Boga nam druganega branja kot je estetsko v bistvu ne omogoa. Mistini izkunji Enosti se ljudje brez Boga lahko pribliamo zgolj teoretino, e k besedilu pristopimo s predznanjem o sporoilu mistine teologije. Ker je veina sodobnih bralcev o mistini poeziji slabo pouenih (e sploh), besedilo spontano prevede v loveki jezik, kjer je erotika speljana na odnos med dvema lovekoma. Po drugi strani tudi ne moremo zanikati mistinih prvin v Dantejevi Boanski komediji, Blakeovih in Rilkejevih pesmih, ki spadajo v kanon svetovne literature, pa vendar kaj jih razlikuje od prave mistike? Enostranskega in neproblematinega odgovora na to ne moremo dati.

JANEZ OD KRIAKar je bilo povedano o mistiki in poeziji, bom zdaj skuala prikazati na primeru verjetno najvejega kranskega mistinega pesnika, svetega Janeza od Kria (pansko San Juan de la Cruz). 16. stoletje je panska zlata doba, prav tako pa tudi as Janeza od Kria, ki je bil sodobnik Cervantesa in Gongore in ne predstavlja le vrhunca kranskega mistinega pesnitva, temve je kljuen za pansko poezijo sploh. Pesmi je za drobno knjiico, vendar je z njimi upravieno zasedel visoko mesto v zgodovini panske poezije. Kljub temu, da so bili prozni komentarji, ki so obvezno spremljali pesmi, v tistem asu pomembneji in napisani za kontemplacijo ljudi, je bila poezija e samemu Janezu vselej pred prozo, saj je nastajala iz neposredne mistine izkunje. Kot pravi sam, je do proze vasih util pravi odpor:util sem nekaken odpor, plemenita in pobona gospa, ko sem razlagal te tiri kitice, nastale na pronjo vae milosti. To so namre tako notranje in duhovne stvari, da zanje jezik obiajno nima izraza. Duhovno pa presega utno in le s teavo je mo povedati nekaj o njegovem bistvu. Teko govori o sriki duha, kdor ni notranje preet z duhom. (Janez od Kria, 2006: 13) Vsi tirje spisi svetega Janeza od Kria so tolmaenja pred njimi nastalih pesmi. Vzpon na goro Karmel in Temna no tolmaita pesem Temna no, medtem ko Duhovna pesem in ivi plamen ljubezni razlagata vsaka svojo pesem z istim naslovom. Analiza teh treh pesmi bo pokazala, da je Janezov opus precej koherentna celota, ki omogoa izluenje razlinih postaj mistine poti. Oprla se bom na mistino shemo, ki jo omenja Sebastjan Vrs in se je izkazala za uporabno pri razumevanju mistine poti ne le v kranstvu, ampak tudi v drugih tradicijah. Izumil jo je Dionizij Areopagit in predstavlja tripartitno pot, ki sestoji iz faze oienja //, faze razsvetljenja // in faze poenotenja //. (Vrs, 2012: 58) Za prvo fazo na mistini poti (oienje) sta znailni askeza in etika, za drugo (razsvetljenje) meditacija/kontemplacija in za tretjo (poenotenje) celostno (tj. nedvojno) ivljenje. Kot smo e povedali, gre pri tem za formalizirano in generalizirano shemo mistine poti //. (Vrs, 2012: 62)Temna no je pesem, ki predstavlja zaetno stopnjo na mistini poti: oievanje. Janezov simbol temne noi due predstavlja osrednje vozlie njegovega ustvarjanja. Razumevanje te prispodobe je bistveno za razumevanje celotnega opusa. Temna no pomeni boje delovanje v dui. (Louth, 1993: 254) Janez ima bolj vase obrnjen, izkustven, ustven in trpe pristop od teoretinega, strogega in vedrega pristopa oetov z Vzhoda. Temno no sestavlja osem petvrstinih kitic, najpomembneji pa sta prvi dve, ki pomenita predstavljata oievalno fazo:Neko, v temni noi,V ljubezni hrepenenju vsa gorea,O neizmerna srea!Odla sem neopaena od doma,Ko e je poivala moja hia spea.

V teme zavetju varna,V preobleki po skrivni lestvi hitea,O neizmerna srea!V temi in na skrivaj,Ko e je poivala moja hia spea. Ti dve kitici Janez tolmai v Vzponu na goro Karmel. Delo je razdeljeno v tri knjige, vse pa obravnavajo naporno, bolee oievanje due, izraeno s prispodobo temne noi. Janez pove, da mora dua prehoditi dve glavni vrsti noi (Janez od Kria, 2001: 39): utno in duhovno no. No imenuje neizmerna srea!, kar pomeni, da je dua pripravljena na trpljenje boleega oievanja. Trpljenje je kranstvu najbolj notranje in brez tega Bog ni dosegljiv. V drugi kitici se pojavi mistini paradoks V teme zavetju varna kjer je dua hvalena za no, za trpljenje, saj je ta priprava na zdruitev z Bogom.[footnoteRef:4] Druga kitica pomeni duhovno no, ki je e mnogo tra od utne. Metafora skrivna lestev ponazarja vzpenjanje k Bogu dua je preplezala meje razumskega. Za ubesedenje neubesedljivega Janez od Kria uporablja metafore, simbole, paradokse in tavtologije, ponavljanje istih besed/verzov, ki ustvarjajo ustveno in napeto vzduje. Drugi spis, Temna no, tolmai isto pesem, a z drugega vidika, z vidika nedejavne noi, kjer je lovek pasiven in jo opravi sam Bog. Nedejavna no je e straneja od dejavne noi, kjer mora lovek le trpno sprejemati. (Cigoj-Leben, 1987: 6) Temna no je skratka pesem mukotrpnega in dolgotrajnega procesa oievanja, pri emer se mora dua povrniti v stanje bogopodobnosti, dosei praznino in goloto duha. (Jovanovski, 2011: 45) V tej fazi je zelo pogosta kranska mistina metafora puave, ki ponazarja neskonno oddaljenost Boga in asketski znaaj kranske mistike, ki vkljuuje skromnost, suhoto, odrekanje, odmiranje in trpljenje. [4: Janez od Kria ta verz razloi takole: kdor je namre tako sreen, da ne more hoditi v temini vere in si jo more izbrati kot slepec za svojo vodnico, je reen vseh naravnih prividov in razumarskih pretehtavanj in gre naprej, kot smo dejali, isto varno. (Janez od Kria, 2001: 89-90) ]

Duhovna pesem, ki jo je sam Janez imel za najpomembnejo, opisuje zedinjenje loveka z Absolutom in se torej ujema z Dionizijevo najvijo fazo poenotenja unio mystica ali zdruitve due z Bogom. Po napornem oievanju v temni noi puavi dua dosee duhovno goloto. e so v temni noi bili prozni komentarji e umesten dodatek, tukaj postanejo povsem odve. Pesem je edina forma, ki lahko izrazi uitek in slast mistinega vrha. Mistina hvalnica na tej najviji stopnji mistine poti predstavlja vrhunec mistine poezije. Mistini govor v tej fazi dobi erotine konotacije. irca pravi, da se nam mistino-erotini diskurz mora razkriti kot pesniki par exellence. (irca, 2006: 64) Duhovna pesem je primer prav takne hvalnice. Napaja se iz starozavezne Visoke pesmi, ki je bistvena za vso kransko mistiko in za razumevanje zdruitve v mistini poroki. Za irco pomeni arhetip kranskega mistinega pesnitva. (irca, 2007: 38) Po njenem zgledu je v kranstvu zdruitev due z Bogom zelo pogosto opisana s porono metaforiko enina in neveste. Duhovno pesem oznai Alenka Jovanovski za najlepe zapisano mistino izkustvo Boga po estetskih merilih in Janezovo osrednje delo. Sodoben estetski bralec jo prevaja kot loveko ljubezensko zgodbo, kar predstavlja sploen problem branja mistine poezije danes. Duhovna pesem je precej dolga teje tirideset petvrstinih kitic. Janez od Kria jo je pisal v letu 1578, veino nje v najhujih dneh temnice. Skupaj s komentarjem pomeni povzetek, nadaljevanje in krono Vzpona in Temne noi. (Cigoj-Leben, 2006: 17) Posvetil ji je najve truda in predstavlja hrepenei klic neveste due, ki ie svojega enina. (ibid.) Pesem je polna podob iz narave in ivalskih podob, ki so pogosto podobne ali celo enake tistim iz Visoke pesmi. Na skrajni toki mistine poti se zdruita tako katafatien kot apofatien pristop: Duhovna pesem kot tipini izraz katafatinega videnja Boga vsebuje prefinjene apofatine podobe. (Jovanovski, 2011: 128) Moj Ljubi je gorovje,Samotne in senne doline,Preudni tuji otoki,Glasno buee reke,Vetrov ljubeih umljanje.

Moj Ljubi je no spokojna,Ko skoraj bo sinila zora,Je molea godbaIn zvenea samota,Veerja je, ki poivlja in mnoi ljubezen. Te prispodobe iz narave na katafatien nain pribliujejo Boga. Navedena petnajsta kitica vsebuje tudi oksimoron, znailno retorino figuro mistine poezije Je molea godba / in zvenea samota -, ki je jezikovni postopek negativne, apofatine teologije. Navedeni dve kitici torej nazorno kaeta meanje katafatinega in apofatinega govora. Izmuzljivost, protislovnost mistinega govora lepo prikazuje tudi metafora zrcaljenja, ki je v kranski mistiki sploh zelo priljubljena. V enajsti kitici Janez od Kria pravi: na svoji gladini srebrni / na lepem ti zame zrcali. Isti postopek uporabi e proti koncu Duhovne pesmi: drug drugega, Preljubi, se radujva, / v lepoti tvoji se oba uzriva. Kranska mistika je v primerjavi z islamsko ali judovsko neprimerno manj erotina. Alen irca jo celo oznai kot neerotino, a pravi, da radikalna odpoved spolnosti pelje k samemu izviru spolnosti, tj. k Erosu. Kljub naeloma neerotinemu pristopu kranske mistike najdemo nemalo erotinih referenc, tudi eksplicitnih.[footnoteRef:5] Kako je z erotiko v Duhovni pesmi? V petnajsti kitici Janez od Kria govori o cvetoi postelji, obdani z brlogi levov in prekriti s krlatom. Nekatere besede nakazujejo ekstatino opojnost, omamljenost, pijanost, ki je znailna metafora za opis vrhunca mistine poti. Dua okusi diavno vino, boanski balzam: v notranjem vinskem hramu / sem Ljubega se napila, in v naslednji kitici nadaljuje: Ponudil mi tamkaj svoje je prsi, / nauil presladke me svoje modrosti / in tam sem se vsa mu predala. Janezova mistina poezija torej nikakor ni brez erotinih indicev. Spoznanje Boga kot Ljubimca pelje v ekstazo enosti, a se o tej ekstazi moli, kot da je ekstaza v kranstvu obrnjena navznoter. Do popolne zdruitve med eninom in Nevesto ne pride, saj gre le za neskonno priblievanje Bogu. V mistini unio ne pride do transformacije loveka v Boga, temve zgolj do poboenja. (Jovanovski, 2001: 16) lovek ne more postati Bog. Gre za nenehno, a nikoli izpolnjeno priblievanje. [5: Poudarjena erotinost je znailnost enske mistike, ki se precej razlikuje od znailnosti moke mistike. Poleg poudarjene telesnosti in erotinosti je tu e veja bliina patologiji in teje razloevanje mistinih izkustev od drugih. enska mistika je tudi bolj poudarjeno subjektivna: enske so se zaradi nedostopnosti izobrazbe lahko zanaale le na lastno izkustvo, zato so videnja in ekstaze osrednja tema mistiark. Pisale so v svojih jezikih (francoina, nemina, flamina), ki so takrat veljali za vulgarne, saj je bila latinina norma, a dostopna le duhovni eliti, torej mokim. Begine srednjega veka so biblino vsebino meale s sekularno tematiko dvorske poezije. Te posebnosti se veinoma odgovor na vlogo, ki jo je morala enska odigrati v srednjem veku. ]

Zadnja pesem (in njen prozni komentar) je ivi plamen ljubezni. Zmagoslavje ljubezni se tu e nadaljuje in mistino zedinjenje dosee tak vrh, ki ga more presei samo posmrtna blaenost. ivi plamen ljubezni sklepa krog tirih spisov in treh pesmi, ki opisujejo mistino kontemplativno pot, ki vodi od boleega oievanja do ekstaze pri zdruitvi z Bogom. e naslov, Llama de amor viva (ivi plamen ljubezni), napotuje na osrednjo simboliko: ogenj razarja duo v ljubezni do Boga in dua neno izgoreva v Bogu //. Kajti ljubezen je podobna ognju. (Janez od Kria, 1987: 144) Pesem ima tiri estvrstine kitice, kjer Janez od Kria zopet mea katafatine postopke z apofatinimi: od ponavljanj, ki ustvarjajo emocionalno vzduje, do paradoksa, ki je glavno jezikovno sredstvo.O ivi plamen ljubezni,Ki rani neskonno nenoMi due najgloblje sredie,Ker nisi ve neusmiljen,Dovri e, e hoe,V blaenem sreanju zastoj pretrgaj poslednji!

O sladko arenje!O blagodejna rana!O blaga roka, neni ta dotik,Ki venega ivljenja daje predokus,Ki dolg vsak poplauje;Ko umori, se smrt v ivljenje spremeni.

SKLEP Mistika je zaradi neizrekljive izkunje Eno-Nia, ki jo eli posredovati, v nepomirljivem konfliktu z jezikom, saj ta s svojo izrazito dualistino naravo ne more zajeti nedualne resnice Boga, o kateri govori. Zato je mistika v prvi vrsti zapisana molku, a so mistiki zmeraj utili potrebo po izrekanju in to je tudi edini nain, da se mistina izkunja lahko posreduje. Mistika je zmeraj nala pesniko besedo kot najprikladneje jezikovno sredstvo. Tudi poezija se v odnosu do svoje resnice izmika dojetju in logino-pomenski strukturi ter se tako sreuje z nemonostjo izrekanja in spodjedanjem molka. Vendar je mistina poezija od sodobne posvetne poezije drugana predvsem v resnici, ki jo izreka. e je resnica mistike veen nespoznaven Bog, je resnica novoveke poezije (kot tudi literature sploh) lovekova lastna, nepopolna, krhka resnica, ki je zapisana nestalnosti in propadu. Vendar ni bilo vedno tako. Preuevanje izvora poezije je pokazalo temeljno vez z Bogom in ele renesansa je as, ko se je ta zaela loevati od religioznega konteksta. Tako se preuevanje mistine poezije pokae kot kljuno za preuevanje kakrnekoli poezije. Kako brati mistino poezijo in mistino literaturo danes? Ker je pogoj za mistino branje izkunja Boga, ki je povpreen sodobni bralec nima, se zdi zdrs v estetsko branje praktino edina reitev. Prvotnemu sporoilu mistikov se v tem primeru lahko pribliamo le teoretino, e poznamo kontekst mistinega pesnitva, ne pa tudi izkustveno. Mistino branje predpostavlja zlitje s tekstom, zato se zdi, da je estetsko branje nazadnje edina monost. Pa je takno branje umestno? Namen mistikov prav gotovo ni bilo posredovanje estetskega izkustva, kar pomeni, da ni ne-problematino, vendar ga kot napanega prav tako ne morem oznaiti. Kot bistveno za razumevanje kranske mistine poezije se je pokazalo prehajanje iz katafatine pozitivne teologije v apofatino negativno, pri emer sem si pomagala z mistino teologijo Dionizija Areopagita. Katafatino izrekanje se v mistini pesmi izkae za nezadostno, zato je prehajanje v apofazo glavna znailnost kranske mistike: negativno izrekanje Boga pomeni, da je ta nad vsakim spoznanjem in je vsaka (pozitivna) beseda zanj nezadostna. Pokazala sem, da poezija Janeza od Kria vsebuje tako katafatine kot tudi apofatine postopke, ki so v ospredju. Janezov mistini govor je odvzemajo, asketski, zato uporablja negativne postopke: zanikanje, redukcijo, tavtologijo, elipso in mistini paradoks, ki je vozlie mistike sploh. Pri ubesedovanju mistinega izkustva hoe jezik nekako presei samega sebe, zato razvija specifine retorine figure. Ves ta napor jezika, da se s pravimi jezikovnimi postopki dokopal do resnice mistinega izkustva, pa mora ostati nedopolnjen, saj se kranska mistina poezija sooa z radikalnim molkom. Poslednje dejanje mistike mora biti zunaj-jezikovno. Jezikovni postopki, ki jih uporablja Janez od Kria v marsiem spominjajo na moderno umetnost. Vendar oznaenec pri modernistih ni Eno-Ni, ki je neskonno polna praznina zunaj jezika, ampak nihilistini ni mrtvega Boga, ki je utemeljena v jeziku in zunaj njega ne obstaja. Janezov opus, ki sem ga obravnavala, lepo ponazarja strukturne elemente Dionizijeve mistine sheme, kjer si sledijo faza oievanja, razsvetljenja in poenotenja. Najprej se dua pogrezne v temo dolgotrajnega, munega oievanja, dokler ne pride do duhovnega razsvetljenja in na koncu do zedinjenja, do iste ljubezni, ki dobi erotine konotacije. Dua si nenehno prizadeva za vzpenjanje k Bogu, emur ne more biti konca, in tudi na samem vrhuncu zedinjenja ne postane Bog, temve se le poboi. Janez od Kria pa ni pomemben le zaradi izjemno koherentnega prikaza mistine poti in oitnega razbiranja katafatinih in apofatinih postopkov, temve v kontekstu tega seminarja tudi in predvsem zaradi zanimivega razmerja med njegovimi pesnikimi teksti in komentarji, ki jih spremljajo. Janez od Kria je najlepi dokaz, da je poezija dale najprimerneja literarna forma za ubesedovanje neubesedljivega. V pesmih je Janez pravi mistik. In v Janezovih pesmih je najveja literarna vrednost, kar mu je dodelilo pomembno mesto v zgodovini panske poezije. Tudi prozni komentarji niso brez literarnih in mistinih kvalitet, a te ne dosegajo tistih v poeziji.

Viri:AREOPAGIT, Dionizij. (2008). Izbrani spisi. Slovenska matica. Ljubljana. AREOPAGIT, Dionizij. (1996). O nebeki hierarhiji. V: Gorazd Kocijani. Posredovanja. Mohorjeva druba. Celje. (str. 284-300)DE LA CRUZ, San Juan. (2002). Cantico espiritual i poesia completa. NOVAGRAFIC, Montcada i Reixac. Barcelona.DE LA CRUZ, San Juan. (2010). Poesia. Catedra Letras Hispanicas. Madrid.GRACE, Aaron N. (2005). Thought and Poetic Structure in San Juan de la Cruz's Symbol of Night. Peter Lang Publishing. New York.JGER, Willigis. (2005). Vsak val je morje. Mistina duhovnost. Drutvo Znamenje. Ljubljana. JOVANOVSKI, Alenka. (2001). Temni gen. Mistino skozi prizmo estetskega izkustva. LUD Literatura. Ljubljana.JOVANOVSKI, Alenka (ur.). (2005). Mistika in literatura. Poligrafi, t. 39/40, letnik 10. Ljubljana.KALLENDORF, Hilaire (ed.). (2010). A new Companion to Hispanic Mysticism. Brill's Companions to the Christian tradition. Boston. LABANYI, Jo. (2010). Spanish Literature. A Very Short Intrudiction. Oxford University Press. New York. LOUTH, Andrew. (1993). Izvori kranskega mistinega izroila. Od Platona do Dionizija. Hieron. Ljubljana.OD KRIA, Janez. (2006). Duhovna pesem. Druina. Ljubljana. OD KRIA, Janez. (1987). Temna no in kraji spisi. Druina. Ljubljana. OD KRIA, Janez. (2001). Vzpon na goro Karmel. Druina: LjubljanaOD KRIA, Janez. (2006). ivi plamen ljubezni. Druina: Ljubljana.PARRINDER, Geoffrey. (1995). Mysticism in the Worlds Religions. Oneworld Publications, USA. PODLESNIK, Tamara. (2014). Kranska in islamska mistina poezija. Mistina pot v delih Janeza od Kria in Rumija. Diplomsko delo. Ljubljana.PODLESNIK, Tamara. (2015). Mistiarka med psihoanalizo in feminizmom. Doktorski seminar. Ljubljana.IRCA, Alen. (2006). Modus loquendi mysticorum: Mistini govor in mistino pesnitvo. Primerjalna knjievnost, letnik 29. t. 2. Ljubljana. IRCA, Alen. (2007). Teopoetika. Kud Logos. Ljubljana.KODLAR, Borut. CIGLENEKI, Jan. (2013). Mistina in psihotina izkustva: projekt Parmenides. V: Poligrafi. Mistika in misel. t. 71-72. Letnik 18. Ljubljana. URI, Marko. (1994). Gnostini eseji. Nova Revija. Ljubljana. VRS, Sebastjan. (2011). Med molkom in govorico. V: Poligrafi. Modeli sveta. t 63-64. letnik 16. Ljubljana. (str. 287-314)VRS, Sebastjan. (2013). Podobe neupodobljivega. Doktorska disertacija. Ljubljana.VRS, Sebastjan. (ur.). Mistika in misel. Poligrafi. t. 71-72. Letnik 18. Ljubljana. 21